ZVITICA | ZIMA 2015

Pošt

nina

pla

čana

pri

pošt

i 834

0 Č

rnom

elj

SODELUJ PRI

[email protected] I

USTVARJANJU

SODELUJ PRI

[email protected] I

USTVARJANJU IMPRO LIGA GOSTUJE

INTERVJU: KBŠ stand up večer

DOGAJANJE V MKK-ju

NOVOLETNI IZLET

BRUCOVANJE NA ROŽNIKU

POROČILO IZ SNEMANJA - Sanje

SMUČARSKA SEZONA JE TU!#zvitica

ŠTUDENTSKA KUH’NA

ZABAVNI KOTIČEK

25263032333436384243

24

161514131210080604

22RECENZIJA: Kolpa mea culpa - Izvir

INTERVJU: Rok Žagar

SVETOVNI DAN BOJA PROTI AIDS-u

BOŽIČEK ZA EN DAN

KBŠ PREVOZI

UNIVERZITETNI KARIERNI CENTRI

BIL SEM NA IZMENJAVI - PRAGA

MLADINA V METLIKI

MLADINSKA IZMENJAVA

UVODNA BESEDA

INTERVJU: 2B

2015/1600 izvodovcena 0€

Fotografijearhiv KBŠarhiv MC BITarhiv MKKŠOSZveza ŠKISJan Kocjan Tomaž AupičSašo JakljevičGrega DrobničNina MiketičVita Vlašičarhiv Roka Žagarja

ZVITICA zima 2015Klub belokranjskih študentov

KAZALO

TISKNatiskaj.siuredništvo [email protected] Ivanetič

Odgovorni urednikUredništvo Zvitice 2015

Oblikovanje naslovnice Jan KocjanOblikovanje in prelomTomaž AupičJan KocjanIlustracijaDea Biličič

4

POZDRAV PREDSEDNIKAPrejšnji mesec sem na socialnih omrežjih zasledil peticijo za izgradnjo predora čez Gorjance. Vse lepo in prav, in tudi pomembno je, da se o tej zadevi razglablja, ampak po mojem mnenju peticija ne bo bistveno pripomogla k izgradnji 3. razvojne osi. Velikokrat se zdi, da je Bela krajina pozabljen del Slovenije. Tako se očitno ne splača čakati na državo in njeno pomoč, temveč je potrebno biti aktiven, kreativen ter pozitiven. Prepričan sem, da imamo mladi v današnjem globaliziranem svetu ogromno priložnosti in tudi prednosti pred starejšo generacijo, tako da bi bilo škoda, če tega ne bi izkoristili. Želim vam, da bi bilo leto 2015 najboljše leto do sedaj, v vseh pogledih. Rad bi vas opomnil, da je KBŠ namenjen vam, študentom in dijakom, in da prav zaradi vas tudi obstaja. V letu 2015 vam tako tudi želim, da bi izkoristili čim več možnosti, ki vam jih aktivisti ponujamo. ČIN-ČIN!

Pripravil: Kristian Asani, predsednik KBŠ

KBŠ VODSTVO 2014/2015

POZDRAV PREDSEDNIKA

KBŠ VODSTVO 2014/2015

6

MLADINSKA IZMENJAVA – MLADI PODJETNIKI Z RAZLOGOM

Mladinski center BIT je s partnerji iz Hrvaške, Italije, Romunije in Severne Irske, v okviru programa Erasmus + Mladi v akciji, organiziral mladinsko izmenjavo z naslovom Mladi podjetniki z razlogom. Namen mladinske izmenjave je bil spoznati osnove družbeno odgovornega podjetništva v povezavi s trajnostnim razvojem. V prvi fazi smo udeležencem predstavili primere dobre prakse v našem okolju. Tako smo obiskali izletniško kmetijo Zupančič na Jelševniku in pivovarno Vizir na Lokvah, kjer sta nam mlada podjetnika predstavila svoje podjetniške zgodbe in rezultate njunega dela. Obiskali smo tudi Razvojni center Novo mesto, kjer smo spoznali delovanje

start up-ov in program Erasmus za mlade podjetnike. Zadnje dni izmenjave so udeleženci izdelovali turistične produkte za razvijanje mladinskega turizma v Črnomlju. Priložnost vidijo v nadgradnji ponudbe hostla v Črnomlju, ki ga namerava država z letošnjim septembrom zapreti. Zato smo v Mladinskem centru BIT predlagali, da država, lokalna skupnost, Mladinski center ter zainteresirane skupine ustanovijo zadrugo, ki bi prevzela v upravljanje stavbo dijaškega doma in tako razvijala mladinski turizem tudi v prihodnosti.V mesecu februarju nas, v okviru programa Erasmus + Mladi v akciji, s partnerji iz

7

Turčije, Slovaške, Grčije in Hrvaške čaka organizacija mladinske izmenjave z naslovom Winter Jobs, kjer bodo mladi razvijali zimske turistične produkte za razvoj mladinskega turizma v Beli krajini. V mesecu juliju pa bomo skupaj s partnerji iz Hrvaške, Romunije, Bolgarije, Malte, Portugalske in Poljske organizirali mladinsko izmenjavo z naslovom Manage your vote. Glavni temi izmenjave bosta aktivno državljanstvo in aktivno komuniciranje z izvoljenimi politiki na lokalni, državni in evropski ravni.Vsi, ki želite biti udeleženci omenjenih izmenjav in tako spoznavati mlade ter njihove kulture, nas obiščite v pisarni v črnomaljskem gradu ali pa nam pošljite email na [email protected].

8

MLADINA V METLIKI

V Metliki smo konec kislega poletja zaključili z mladinsko izmenjavo programa Erasmus+, Zdrav duh v zdravem telesu, ki je potekala na metliški Kolpi v avgustu. Na izmenjavi je sodelovalo 24 mladih iz Slovenije, Italije in BIH, glavna tema pa je bila ob športu v naravi aktivno preživljati prosti čas ter raziskovati zdravilnost rastlin, ki rastejo v našem lokalnem okolju. Novo sezono Mladinskega centra Metlika smo pričeli s korporativno prostovoljsko akcijo, na kateri so nam prostovoljci iz podjetja DM ob pomoči Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto prenovili in osvežili prostore. Tako smo polni zagona pričeli z delavnicami in večernim programom. Ena izmed najbolj obiskanih delavnic je Šamansko bobnanje, ki poteka vsako zadnjo sredo v mesecu in na kateri se udeleženci ob zvokih bobna sproščajo dobro uro. Veliko zanimanje je tudi za Šiviljsko delavnico, v prihodnje pol leta pa

upamo, da bomo izvajali tudi delavnico ruščine. Prav tako so izredno dobro obiskane tudi Alternativne sobote, na katerih se predstavljajo obrobne, alter scene. V sklopu omenjenega smo izvedli izmenjavo oblačil, delavnico hang drums, predavanje o psihoterapiji ter budizem z obrazno jogo. Naša EVS prostovoljca Bogdan in Francesco sta pripravila romunski in sardinijski večer s predavanjem o geografiji, zgodovini in ureditvi svojih domačih krajev ter značilno kulinariko, ki smo jo lahko tudi okusili. V okviru svojega projekta je prostovoljec Francesco Pes pripravil fotografski natečaj s spremljajočo razstavo sLOVEnija. Pri nas je Literarni klub Metlika predstavil svoj pesniški zbornik Potovanje srca XII, za noč čarovnic pa smo z najmlajšimi izrezovali buče in si poslikali obraze. V začetku meseca novembra smo v Makedonijo, na enoletno EVS službo, poslali našega člana Marka Nemaniča. V sklopu svojega projekta

Pripravila: Alenka Tomašič

9

bo urejal ter pisal članke za mladinsko revijo Voices in tako predstavljal problematiko mladih v Makedoniji. Društvo prijateljev mladine Metlika je 60. letnico delovanja obeležilo jeseni s kulturnim programom in predstavitvijo delovanja v Kulturnem domu Metlika. Prav tako je v njem konec decembra Ema Muc, študentka režije na AGRFT, predstavila svoj kratki film o metliških sokolih. V novem letu se mladi že aktivno pripravljamo na prihajajoče dogodke. Tako bomo 14. februarja organizirali Pustni karneval, s katerim želimo obuditi stara pustovanja gadov in beloušk (belokranjska skupina pustnih mask). Že skoraj pred vrati pa je tudi PungArt, ki se bo letos odvil osmič, in sicer med 17. in 18. aprilom. Za vse mladinske organizacije iz naših občin pa si želimo uspešne projekte, dobro vreme in nadvse boljše čase.

10

BIL SEM NA IZMENJAVI – PRAGA

Po 12-urnem popotovanju z vlakom sem konec septembra prispel v prestolnico Češke republike – Prago. Nisem imel stanovanja, ampak le dva kovčka, rezervacijo v hostlu in vročino. Prišel sem skupaj s sošolcem iz FDV-ja in takoj, ko sva prtljago odnesla v hostel, sva se odpravila na pivo. Ker sem jemal antibiotike, sem si naročil vodo, kolega pa pivo in takrat sem spoznal, da je v Pragi voda resnično dražja od piva. V naslednjih dneh sva našla stanovanje in tako sem bil pripravljen na začetek študija. S cimrom sva bila vpisana na različni univerzi. On je obiskoval Charles University, jaz pa privatno univerzo – Metropolitan University. Sistem študija se kar precej razlikuje od našega. Imeli smo veliko manj oddajanja sprotnih izdelkov, prav tako nismo imeli vaj, smo pa morali pred vsakim predavanjem

prebrati predpisano literaturo, kajti na samih predavanjih so profesorji od študentov pričakovali aktivno participacijo, ki je bila tudi sestavni del končne ocene. Profesorji so bili veliko bolj odprti ter dostopni in resnično so nam pokazali, da so tukaj zaradi nas in da so se nam pripravljeni 100 % posvetiti. Moram priznati, da mi je bil sistem študija v Pragi veliko bolj všeč, kot pa naš sistem v Sloveniji. Poleg privajanja na drugačen sistem študija, sem se moral navaditi tudi na samostojno življenje. Tako sem spoznal, da se hladilnik ne napolni sam, da se bela oblačila pere na 60 stopinj in da sem skriti talent v kuhanju. Namreč s cimrom sva si večinoma sama kuhala v stanovanju in ob pomoči mame preko Skypa ter Youtuba sva se brez problema naučila vseh gospodinjskih opravil. Nekajkrat na mesec pa sem se odpravil na kosilo v restavracijo in takrat sem si najraje naročil češko tradicionalno jed, ki jo priporočam vsakemu – goveji zrezek v omaki s kruhovimi cmoki in brusnično marmelado ter smetano. V času izmenjave sem spoznal veliko ljudi, največ med njimi pa je bilo seveda Erasmusovcev. Najraje sem žuriral s študenti in študentkami iz Francije, Italije, Nemčije, Portugalske in Grčije. Nočno življenje v Pragi je namreč zelo živahno ter raznoliko in prepričan sem, da se za vsakega najde nekaj za njegov okus – od ogromnih komercialnih klubov, underground scene (najbolj me je navdušil Cross Club), tradicionalnih čeških pivnic polnih turistov (U Fleků) ter pravih čeških barov z neprijaznim osebjem in poceni pijačo. Vseeno pa si bom Čehe zapomnil kot prijazne in odprte. Kot zanimivost naj še dodam, da so po mojem mnenju Čehi »svetovni prvaki« v ustavljanju pred prehodom za pešce, kajti le nekajkrat se mi je zgodilo, da mi avto pred prehodom ni ustavil.

Pripravil: Kristian Asani, predsednik KBŠ

11

Ob vikendih sem spoznaval lepote Prage, ki jih je zares ogromno. Vsak, ki si želi obiskati češko prestolnico, mu priporočam, da se preko Karlovega mosta sprehodi do srednjeveškega mestnega jedra – Hradčani, kjer se nahaja največji grad na svetu, za katerega je načrt obnove izrisal slovenski arhitekt Jože Plečnik. Po tem delu mesta sem se najraje sprehodil ponoči, ko je celoten ambient veliko bolj mogočen v soju luči. Vedno znova pa so me navdušili ulični umetniki na Staromestnem trgu, kjer se nahaja tudi veliko muzejev in galerij. Kot športni navdušenec sem si ogledal tudi nogometno tekmo med Sparto in Napolijem. A nogomet na Češkem ni šport številka ena. To mesto namreč pripada hokeju in vsakokrat, ko so avtomobili po mestu nenormalno trobili, sem vedel, da je Sparta Praha zabeležila novo zmago. V polletnem bivanju v Pragi sem se naučil veliko novih stvari, dobil nove prijatelje in veliko novih neprecenljivih izkušenj, navsezadnje pa sem na določene stvari začel gledati drugače. Vsi tisti, ki se odločate za takšno izkušnjo, vam sporočam, da se kar pogumno prijavite na izmenjavo, kajti te odločitve kasneje zagotovo ne boste obžalovali. Za konec bi rad samo še dodal, da mi je sedaj končno jasno, zakaj so se Slovenci že v zgodovini zelo radi odseljevali v Prago.

12

UNIVERZITETNI KARIERNI CENTRI

Bodoči diplomanti smo se znašli v situaciji, ko je vse večja verjetnost, da trg dela našega sveže pridobljenega znanje ne bo potreboval. Ni malo takih primerov, ko po zaključenem študiju svoje delovanje usmerijo v povsem drugo področje od tega, za katerega so se izobraževali. Včasih se zdi, da trg dela v Sloveniji sploh ne obstaja. Seveda pa se država več kot očitno zaveda, da je situacija resna in v ta namen so bili na slovenskih univerzah ustanovljeni karierni centri. Študentom, diplomantom, delodajalcem in bodočim študentom so na voljo na Univerzi v Ljubljani, Univerzi v Mariboru, Univerzi na Primorskem in Univerzi v Novi Gorici. Seveda s tem ne bo rešena celotna »zaposlitvena paraliza«, so pa karierni centri vsekakor dobrodošla točka za pridobivanje informacij in stikov. Za začetek se moramo znebiti morebitnega predsodka, da so karierni centri (zaradi besede »karierni«) ustanovljeni za grebatorje, željne medene kariere. Univerzitetni karierni centri so predvsem vez med izobraževanjem in prakso, torej med udeleženci v visokošolskem izobraževanju ter potencialnimi delodajalci. Zasnovani so kot informacijske točke za pomoč na več nivojih – od pomoči bodočim študentom, študentom in diplomantom, kakor tudi iskalcem kvalificiranega kadra. Na spletnih straneh se nahajajo napotki za prej omenjene interesne skupine, ki so pregledno členjeni in razporejeni v tematske sklope. Tako med drugim najdemo napotke, kako izbrati pravo smer študija in tudi priporočila, kako učinkovito in aktivno iskati zaposlitev. Na spletni strani je možna prijava na e-novice, ki jih naročnik mesečno prejema na svoj elektronski naslov. Preko prijave na e-novice si lahko zagotovimo mesečni priliv informacij, saj je dejstvo, da redkokdo sam dovolj redno obiskuje spletne

portale univerzitetnih kariernih centrov. Ob prijavi na e-novice pa informacije dobivamo samodejno. Poleg dejavnosti podajanja informacij, so karierni centri odlična vez med iskalcem zaposlitve in potencialnim delodajalcem. Organizirani so razni dogodki, kjer se lahko študentje in diplomanti srečajo s predstavniki iz gospodarstva. Na ta način se študentje seznanijo z željami delodajalcev in usmerijo svoje delovanje – ali v obliki dodatnega izobraževanja, pridobivanja delovnih izkušenj in želenih kompetenc ali pa preko dobro izbrane teme diplomske naloge. Ravno smotrna izbira teme diplomskega dela je ključnega pomena za konkurenčnost med iskalci prve zaposlitve. Vsem dijakom, ki so pred pomembno in težko odločitvijo izbire svoje kariere ter vsem študentom, ki tekom študija še niste pomislili na zaposlitev po končanem študiju, priporočam obisk spletnega portala enega izmed univerzitetnih kariernih centrov. Zagotavljam vam, da boste našli informacije, ki vam bodo koristile pri vaših odločitvah. Z veliko znanja in kančkom sreče nas vse čaka uspešna in predvsem zanimiva poklicna pot.

Pripravil: Tomaž Aupič

13

iskalcem, kakor tudi ponudnikom prevozov. Na svojo mobilno napravo si jo boste lahko prenesli z uradne spletne strani Kluba belokranjskih študentov v prihajajočih mesecih. Omejitev uporabe ne bo, bo pa potrebna registracija v sistem, saj je le na ta način možno zagotoviti ustrezno varnost in preprečiti morebitne zlorabe.

Pripravila: Tomaž Aupič in Sašo Jakljevič

KBŠ PREVOZI – APLIKACIJA ZA

PAMETNE TELEFONE

Mlada ekipa Kluba belokranjskih študentov se trudi, da bi svojim članom ponujala sveže in zanimive projekte in tudi pri slednjem gre za enaka prizadevanja in cilje. Z začetkom šolskega oz. študijskega leta 2014/15 smo se odločili, da stopimo v korak s časom in vam olajšamo iskanje prevozov v Ljubljano ali iz nje. Zaradi napredka mobilne tehnologije in pametnih mobilnih telefonov ter tablic je na vseh področjih opazna povečana uporaba le-teh. Na voljo so številne aplikacije, ki spreminjajo naše pametne naprave v zelo koristne »pomočnike«, ki nam lajšajo vsakodnevna opravila. Povsem logična je bila odločitev, da na podlagi uspešnega in dobro obiskanega zavihka »prevozi«, ki ga najdete na uradni spletni strani Kluba belokranjskih študentov, naredimo nekaj, kar bo vsem uporabnikom olajšalo iskanje in objave prevozov. Tako smo pričeli z uresničevanjem ideje o KBŠ mobilni aplikaciji, ki bi za začetek pokrivala le področje prevozov, kasneje pa si želimo aplikacijo razširiti tako, da bodo naši člani lahko spremljali dogodke in ugodnosti Kluba belokranjskih študentov.Programer aplikacije je Rok Černič, 22-letni študent Fakultete za računalništvo, ki ima s podobnimi projekti že lepo število izkušenj. Aplikacija je zasnovana od samih temeljev naprej, torej ni nastala na podlagi že narejenih predlogov, ki so dostopni na spletu. Idejna zasnova uporabe in sestavnih elementov aplikacije ter vizualna podoba sta delo Tomaža Aupiča, študenta 5. letnika ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Mobilna aplikacija KBŠ PREVOZI® bo dostopna za tri najpogosteje uporabljene operacijske sisteme – Windows mobile, Android in iOS.KBŠ PREVOZI® so namenjeni tako

V Sloveniji je že precej poznan projekt Božiček za en dan, ki je namenjen obdarovanju otrok iz družin, ki si darila težje privoščijo. Projekt je bil zelo dobro sprejet, saj ljudje radi darujejo, sploh kadar se gre za otroke. Potrošniška logika nas vodi k nakupovanju dragih daril, pripravi bogato obložene praznične mize, okraševanju doma, obiskovanju prazničnih zabav ter dogodkov in še in še. Za nekatere ljudi pa so prazniki drugačni. Na mizi se ne znajdejo sočne jedi iz prednovoletnih letakov, pod smrečico se ne bohtijo pisano zavita darila. Četudi je praznovanje bolj skromno, pa to ne pomeni, da ni pristno! Včasih smo na Miklavževo dobili vrečko mandarin, čokolado in šibo ter kakšno malenkost. Časi pa so se spremenili in darila postajajo vse bogatejša. Dandanes je obdarovanje postalo nerazdružljiv del božično novoletnih praznikov in marsikomu predstavlja velik finančni zalogaj. Na KBŠ-ju smo razmišljali o obdarovanju in sklenili, da je najbolj

pristno, ko obdarujemo iz srca, vložimo nekaj svojega truda in premišljeno izberemo ali izdelamo darilo. Tako postane darilo neprecenljivo in se ne more meriti v denarju. Letos smo se aktivni člani KBŠ-ja odločili, da bomo med svoje obdarovance vključili nekaj otrok, ki jih letos darilo ne bi čakalo pod smrečico. Pri iskanju primernih obdarovancev so nam svojo pomoč ponudile članice DPM Črnomelj, ki so darila na koncu tudi razdelile. Odločili smo se delovati po konceptu Božiček za en dan, saj gre za zelo uspešen in dodelan projekt. Obdarili smo 11 otrok, za katere smo se vsak posebej potrudili in jim pripravili božično darilo. Vsak posameznik je izdelal darilno škatlo in jo napolnil z različno vsebino (igrače, oblačila, šolske potrebščine, sladkarije …) in novoletnim voščilom. Škatle smo dostavili na DPM Črnomelj, od tam naprej pa so s pomočjo Božička in dobrih vil iz društva našle svoje otroke in poskrbele za igrive novoletne dni.

KBŠ-JEVCI SMO POSTALI BOŽIČEK ZA EN DANPripravila: Nina Prešeren

14

Svetovni dan AIDS-a, ki ga obeležujemo 1. decembra, prinaša sporočilo upanja, strpnosti, solidarnosti in razumevanja te bolezni. V znak spoštovanja je Klub belokranjskih študentov, kot tudi prejšnja leta, na Srednji šoli Črnomelj o tem svetovnem problemu spomnil dijake. Dijaki so lahko na stojnici izvedeli več o AIDS-u, si vzeli letake, dobili kondome, v znak spoštovanja pa so si nadeli rdečo pentljo.

ALI STE VEDELI?- Vsak dan se po svetu z virusom HIV okuži skoraj 1.500 otrok.- 40 milijonov ljudi po vsem svetu je okuženih z virusom HIV.- V Sloveniji je z virusom HIV okuženih več kot 350 ljudi.- Virus HIV je 450-krat manjši od moške spolne celice, zato kondom zelo težko prepreči okužbo.- Kondomi so eden od glavnih razlogov za širjenje epidemije HIV.

15

Pripravila: Nina Miketič

SVETOVNI DAN BOJA PROTI AIDS-u

16

V BISTVO TI PRIDEŠ V NEKO DRŽAVO IN SI TUJEC. Rok Žagar

Komaj sem te ulovil! Je naporno, ko prideš nazaj v Belo krajino?Je, je. Ker je veliko socialnih aktivnosti. Kaj naj ti rečem … Vse prijatelje imam tukaj in ko pridem sem, je zelo pestro. Sploh, če prideš decembra. Saj veš, kako je …

Koliko časa boš tukaj?Prišel sem 18. decembra in bom tukaj tri tedne. V sredo 7. januarja pičim nazaj.

Ta novoletni obisk si imel že prej planiran?Da. Imam srečo, da sem samozaposlen. Delam pogodbeno po klinikah in ko jim rečem, da ne morem delat, je to to. Srednjo šolo si zaključil na črnomaljski gimnaziji, potem si odšel na študij v Ljubljano – je bila izbira fakultete težavna ali si dobro vedel, kaj želiš?Za DIF sem se odločil v četrtem letniku. Prej sem razmišljal še o drugih zadevah. Z vpisom nisem imel nobenih problemov, ker sem maturo opravil dovolj dobro. Si bil priden študent?Pa saj veš, kako je, ko prideš v Ljubljano … (smeh)

Dobro, pa si več časa preživel v knjižnici ali na žurih?Na žurih. Trikrat na teden sem hodil ven. Jaz sem ogromno žuriral. Posledično sem ruknil prvi letnik. Ampak potem je bilo zanimivo, ker se je v drugem letniku začela tranzicija in v tretjem sem se študija res konkretno lotil. Zavedati sem se začel, da bom kmalu prišel na trg dela. Začel sem se spraševati kaj znam, od česa bom živel. Potem ti šele

pride zavest o tem. Eni dozorijo malo prej, drugi pozneje. Jaz sem bil tisti, ki je začel o teh stvareh razmišljati malo pozneje. Sem se pa potem resno »vrgel« v faks, res sem bil priden, imel sem dobro povprečje. Tako sem se v četrtem letniku odločil za smeri, kot so medicina športa, kenezio terapije, delo s poškodovanimi športniki, s tistimi, ki imajo kronične težave. Pred tem sem imel ambicijo, da čim prej zaključim študij, postanem profesor športne vzgoje in delam v šoli. A sem ugotovil, da me zanimajo druge stvari.

Pogovarjal se je : Tomaž Aupič

17

Torej si se kar naenkrat odločil, kaj je tisto, kar te zanima?Mislim, da dozoriš. Nekateri to vedo že od začetka, pri meni pa je bila neka tranzicija. Ne bom rekel, da sem ga delal s pol k***a, ampak mi študij ni predstavljal nek velik problem. Ko sem se učil za izpit, sem ga naredil. Če se nisem, ga pač nisem. Ni pa bilo tega, da bi se učil, pa potem trikrat »pogrnu«. Tega ni bilo. Kako velika je diskrepanca med znanjem pridobljenem na fakulteti in praktičnim delom? Se ti kdaj pozna, da je bil kakšen izpit narejen bolj z »levo roko«?Na DIF-u je bilo ogromno izpitov. Veliko je bilo izpitov, ki nimajo povezave s tem, kar jaz sedaj delam. Bilo pa je veliko zadev, ki mi pridejo prav. Je pa dejstvo, da me je moj faks specializiral za profesorja športne vzgoje, a sem si bolj želel v smer fizioterapije, rehabilitacije in teh stvari. Na koncu je pač odvisno od tega, koliko ti sam vložiš v to. Ni stvar v tem, koliko hodiš na predavanja … Ok, saj je, ampak na koncu vidiš, da je vse odvisno od tega, koliko truda ti vložiš v to. So tudi konkretni primeri – na DIF-u sem imel predmet biomehanika. Enak predmet, enako ime, sem imel tudi na masterju, pa je bila snov diametralno nasprotna. Na masterju je bila snov veliko bolj aplikativna. Učili smo se na primer, kako sile delujejo na človeško telo, kako prilagoditi vaje za določene poškodbe. Dosti bolj praktično. Potem je bil master v Londonu kvaliteten?Je bil, je bil. S tem, da so te oni veliko usmerjali v to, da si ti sam delal, da si sam študiral. Ni bilo klasičnih predavanj, ni bil tak tip študija, da bi te učili. Oni so ti dali samo iztočnice in si moral sam delati. Predavanja se glede na način podajanje snovi konkretno razlikujejo …Da, pa tudi profesorji. Veliko več je tega stika. S profesorjem greš na kavo, skupaj sediš, se pogovarjaš o nogometu … Profesor ni neka avtoriteta … Mislim je avtoriteta, samo ni pa nek vzvišen, da bi se ga bal. Tako, da te stvari so bile drugačne. Je pa res, da je bila to višja stopnja. Jaz zdaj primerjam master z dodiplomskim študijem. Koliko let si že v tujini?Jaz sem od leta 2011.

Kaj mora vedeti nekdo, ki se odloča za odhod v tujino?Prva stvar, ki bi jo svetoval ljudem je, da so pogumni. Če se odločiš, pa če si ambiciozen, pojdi »ven«. To vsakemu povem – pojdi »ven«, pa bodi pripravljen, zelo pripravljen, da boš padel na trdna tla. V bistvu je težko. Veliko se boriš, veliko je neke nesigurnosti na začetku, ampak se vse to poplača. Kaj si mislil z »borbo«?V bistvo ti prideš v neko državo in si tujec. Če greš v UK na master si v konkurenci s študenti iz celega sveta in tukaj se pričakuje določen nivo. Če si pripravljen na »spopad«, če si se pripravljen boriti za svoje ocene in za svojo prihodnost, moraš vložiti ogromno truda. Moje študentsko življenje v Ljubljani in to v Londonu – to sta dve različni zgodbi. Jaz sem »gor« ogromno študiral. Študiral sem po osem, deset ur na dan. Kot tujec se moraš dokazati. In najlažje se dokažeš, če si dober na faksu. Ne moreš se dokazovati s tem, da si neka »faca«. Tam si »niko i ništa«. Spet si za začetku …Itak. Veliko je odvisno od tega, kako si ambiciozen in kaj hočeš od tega. Ko sem šel, sem bil star 25 let. Bil sem zrel. Ko si star 18 let, razmišljaš drugače.

18

Pa imamo v Sloveniji kvalitetne fakultete? Da, izjemno. Imamo zelo dober visokošolski sistem. Če povem, za primer, moja punca je bila izbrana med 20 najboljših iz celega sveta in na koncu leta je dobila priznanje za najboljšo študentko v letniku. In če lahko Janja Klemenčič iz Bereče vasi pobere titulo najboljšega študenta, jo je ljubljanska farmacija nekaj naučila. Kako pride do tako močne odločitve, kaj spodbudi človeka k odločitvi, da bo odšel v tujino?Pri meni je bilo tako, da se je ravno takrat, ko sem zaključeval študij, začela kriza in je bilo že veliko govora o tem, da bomo težko dobili službo, da moramo ustvarjati neko dodatno vrednost. Služba ni več samoumevna. Službo si moraš na nek način sam ustvariti. In potem začneš vlagati v sebe. Začneš razmišljati, kako si boš sam ustvaril svojo službo. Ne pričakuješ od drugega, da ti bo sam ponudil delovno mesto. To je po moje najbolj pomembna stvar, ki je prišla v moje zavedanje. Jaz sem bil takrat star 25 let in nekdo pri 21-ih verjetno ne razmišlja na ta način. Pa bi moral. Si odšel sam?Šel sem s punco. Ona je pa farmacevtka. Je bila odločitev zaradi tega lažja?V bistvu je bila. Ko sedaj gledam, imaš nekoga s katerim si. Deliš dobro in slabo. Iz tega aspekta je lažje. Čeprav, ko si enkrat tam, si spet sam. Na faksu je vse od tebe odvisno, kako se boš znal »obrnit«. Zanimiva izkušnja. Zdi se mi, da se ljudje bojijo in to brez razloga. Ljudje so boljši, kot si mislijo, ker ko sem jaz prišel na faks, sem ugotovil, da če se angažiraš, če delaš, da se da vse. Kaj si v domačem mestu pogrešal in ti je sedaj na voljo ?Če primerjam London pa Črnomelj?

Da, kaj si res pogrešal?Kaj sem pogrešal …

Kaj si tukaj pogrešal, pa sedaj, v Londonu imaš?V bistvu nisem nič pogrešal. In tudi nisem odšel v London, ker bi karkoli pogrešal. Šel sem, ker sem si želel izziv. Tukaj res nisem

nič pogrešal. Nasprotno – življenje v Sloveniji se mi zdi super. Si v Londonu čefur?Ne. V Londonu je tako ali tako 40 % tujcev. V Londonu sploh ni važno kdo si, kaj si. Pomembno je, če delaš, če na primer nudiš neko storitev, kakšna je kvaliteta tvojega dela. Veliko delam z ljudmi, imam po 30, 40 klientov na teden in pri njih še nisem občutil kakršnokoli diskriminacijo. Imaš občutek, da obstaja jasna meja med priseljenci in domačini?Ne, definitivno ne. Vsaj v Londonu ne. Pa Slovenci smo dobri v angleščini, generalno. Mladi pri nas dobro govorijo angleško. Če vidiš Italijana, Španca, Portugalca … Njihova angleščina je … (smeh) Ti kot tujec si misliš svoje, ko jih slišiš. Ampak tudi oni nimajo problemov. Bi ob dobri ponudbi za delo prišel nazaj v Belo krajino ali si se že preveč navadil?Da, bi prišel. To je odvisno od človeka. Imaš ljudi, ki so izraziti karieristi, njim je ambicija v življenju, da pridejo do določenega položaja, da bi imeli veliko denarja. Moja ambicija je, da bi imel neko kvaliteto življenja.

19

Pa ti živiš v Londonu ali delaš v Londonu?Jaz živim in delam v Londonu.

Mislim, da se nisva prav razumela. Sprašujem bolj v smislu, ali samo delaš ali tudi zaužiješ London?(smeh) Aha. Jaz predvsem delam v Londonu. Redki so trenutki, ko uživam. Delam šest dni na teden. Včasih v enem dnevu obdelam dve kliniki. Vstanem ob petih zjutraj, ob sedmih imam že prvo stranko in delam do dveh. Potem imam dve uri za kosilo in vlak, da pridem do naslednje klinike, kjer delam od petih do devetih. Domov pridem ob enajstih zvečer. Moj delavnik je včasih od petih zjutraj do enajstih zvečer in ko potem vse sešteješ … Saj denar imaš, nekaj narediš, ampak, ko se vprašaš, kam je šel dan – dneva ni, domov sem šel samo spat, s****n ko pes. Na javnem prevozu porabim štiri ure. To so potem faktorji, ki začnejo zbijati kvaliteto življenja. Imaš pa plačo. Nekomu je plača bolj pomembna, meni ni. In iz tega vidika je življenje v Sloveniji bomba. Pa večina ljudi dela na tak način?Jaz delam kot samozaposlen, zaslužim toliko, kolikor delam. Moja punca, ki dela kot farmacevtka v velikem farmacevtskem podjetju ima regularen delavnik – od ponedeljka do petka, od devetih do petih. In ona je doma že ob pol šestih, vikende ima proste. Zame vikendi ne obstajajo. Jaz delam šest dni na teden. Delam v soboto in nedeljo. Edini dan, ko sem prost, je četrtek. In tukaj trpi zveza – težko si je karkoli planirat, ker je glava cel čas usmerjena v delo. Pa ni bilo možnosti, da bi našel kaj bolj »udobnega«?Je, samo se moraš zavedati, da ko začneš delat, moraš vse sprejeti in delati tudi ob »norih urah« in se čim manj pritoževati. Ampak to sem se jaz sam odločil. Nihče me ni v to prisilil. Če hočeš nekaj ustvariti, je potrebno marsikaj žrtvovati, veliko je kompromisov. In velikokrat je kompromis v socialnem življenju, prosti čas. Misliš v Londonu ostati celo življenje ali se boš kdaj vrnil nazaj v Slovenijo?Čez pol leta pridem nazaj v Slovenijo. Permanentno.

Permanentno? Si prepričan?Da.

Torej bosta s punco iskala zaposlitev tukaj.Da. Ona je farmacevtka, jaz sem fizioterapevt. Ona ima dobre možnosti za zaposlitev glede na to, da dela v podjetju, ki je na tem področju med tremi vodilnimi v svetu. Glede mojega dela sem zelo mobilen. Torej si šel v tujino po znanje, izkušnje in si že od samega začetka vedel, da prideš nazaj.Jaz sem imel namen že takoj po študiju priti nazaj. To je bil moj cilj. Ampak sem se potem odločil, da glede na to, da sem že bil tam, potem izkoristim to do konca. To je vedno dobro za CV. Boš tukaj ustanovil S.P.? Verjetno ti je jasno, da boš zaslužil manj kot v Londonu?To je relativno. Jaz zaslužim določeno vsoto denarja na mesec, ampak se moraš zavedati, da dam 500 £ samo za prevoz. Najemam prostore. Najem je zelo drag, moje stanovanje je drago. Ko na koncu potegnem črto, sicer zaslužim več kot bi tukaj. Jaz zaslužim nadpovprečno plačo za Slovenijo, ampak za ceno tega, da sem šest dni na

20

teden v službi in da nimam nič socialnega življenja. Meni to ni kul. Potrebno je uživati in izkoristiti življenje. Imam izkušnje, sem zelo zaposljiv, ker nisem študent, ki je prišel iz fakultete in nima praktičnega znanja, nobenih izkušenj. Največja življenjska šola je bila zame to, da sem se začel zavedati, da si bom sam ustvaril zaposlitev in da to ni problem.

Kakšna je njihova birokracija?Vse je »online«. Oddaš »online« prošnjo in na koncu leta izpolniš obrazec, kjer napišeš svoje odhodke in prihodke ter na podlagi tega plačaš davek. To je to, enostavno, da bolj ne more biti. Jaz nisem imel niti enega razgovora s kakšnim birokratom. Vse sem naredil preko spleta. Kot samozaposlen imam manj davka. Ko plačam vse dajatve, mi ostane 80 % denarja, ki ga zaslužim. Ampak meni to, koliko zaslužim, ne odtehta socialnega življenja. Tukaj greš lahko pozimi na smučanje, poleti na morje. In po štirih letih opažam, da ljudje tukaj niso pripravljeni vložiti toliko truda, ni samoiniciativnosti – to je glavno. Katere so največje razlike med življenjem v Beli krajini in tem v Londonu?Pri meni konkretno je tako, da je večina mojih prijateljev tukaj v Sloveniji. V Londonu imam kolege, nimam tistih pravih prijateljev, ki bi jih poklical in z njimi debatiral neke nove zadeve. Z ljudmi v Londonu imam kolegialen odnos. Tudi druženja, ki so bolj »umetna« – greš se družit, ker se moraš iti. Ni tiste potrebe, da bi poklical nekoga za pijačo. V Angliji se družiš z ljudmi s katerimi delaš. Ker to je tako veliko mesto, da tudi, če sta dva prijatelja na različnih koncih mesta, je tako kot, da bi bil en v Črnomlju in drug v Ljubljani. Interakcij sploh ni toliko, kot bi si mislil. Kaj je zate predstavljal Klub belokranjskih študentov? Verjetno imaš lepe spomine na te čase?Da, seveda. Jaz nisem študent že štiri leta pa še vedno rad pridem sem. Ko slišim besedo KBŠ, pomislim samo na pozitivne stvari. Začelo se je z izleti. Vsa moja družba je bila iz KBŠ-ja. Tukaj so bili žuri, tukaj se je dogajalo. KBŠ je bil neko jedro, ki nas je povezovalo. Mi smo se tukaj dobili, preden smo šli »ven«.

Si opravljal kakšno funkcijo v KBŠ-ju?Da, dve leti sem bil sem referent za šport. Organizirali smo Škis gol, Škis koš … Nekaj časa smo imeli na igrišču za telovadnico športno poletje, pa dogodke na Kolpi … Najbolj bizaren dogodek v kontekstu na KBŠ je …Uf, najbolj bizaren dogodek … Nekaj ti zagotovo pade na pamet.Veliko je bilo teh dogodkov. Samo večino tega boljše, da ne gre v Zvitico. Bizarne situacije so povezane z alkoholom. Meni je bil KBŠ res super, ker to je bilo obdobje, ko je Saho (Sašo Jankovič) prevzel predsedovanje in se je res dvignila ponudba. Res se je dvignil nivo. Bilo je veliko aktivnosti, raznih projektov. Vsi spomini so predvsem pozitivni, ni toliko bizarnih. Težko je izpostaviti nekaj, ker v Zvitici ne bo cenzurirano. (smeh) Čista pozitiva.

22

Recenzija knjige Tomaža Skrbinška: Kolpa mea culpa – Izvir (2014)

Od prvega ponatisa »Kolpa mea culpa« je minilo skoraj 20 let, druga zgodba »Izvir« pa se ji je pridružila v ponatisu leta 2014. Bralec se sam odloči, ali bo knjigo bral po kronološkem ali po geografskem zaporedju, ker se zgodbi ne navezujeta ena na drugo. Lahko rečem, da gre za knjigo spominov Tomaža Skrbinška, ki jo popestrijo fotografije z izletov in ilustracije Vida Skrbinška ter Francija Fortuna. Sama ideja za potovanje s kanujem po Kolpi se je razvila tako kot se večina dobrih idej – na lep sončen dan in ob hladni pivici. Ob tem, ko nam pripoveduje, kako izgleda narava v gornjem toku naše lepotice, nam zaupa še nekaj. Izvemo, kje so najboljše postrvi, da ima Stari trg vegetarijanskega župnika, pristavi tudi kakšno čez fine Ljubljančane, prav tako izvemo, kdo je bil Peter Klepec, ponudi pa nam še nekaj glasbene izobrazbe, ko nam našteje najboljše pesmi Beatlov. V svojem komičnem potopisu pripoveduje tudi o divjem kampiranju in izkušnjah z domačini, o skorajšnjih brodolomih, herojskih podvigih, o alkoholu, cigaretah in seveda se ne pozabi pošaliti tudi na račun (teoretično) nežnejšega spola, kar nasmeje predvsem moške pa tudi ženske, ki sprejmemo šalo na svoj račun. Zgodbi se zaključita tako, kot sta se začeli, na soncu ob hladni steklenici piva.

Skrbinšek s svojim hudomušnim slogom pusti nenavaden nostalgičen pridih tudi pri mlajši populaciji, ki ni izkusila prednosti 60-ih let, medtem ko si bo kdo drug verjetno obudil spomin na to zlato dobo. Branje te ne pusti ravnodušnega, prav tako te s

svojimi vmesnimi modrostmi popelje v malo drugačno razmišljanje in dojemanje sveta. Spoznamo, da je bilo življenje včasih morda lažje, bolj zabavno ali pa vsaj drugačno.

Knjiga je tudi lepo vabilo k raziskovanju reke Kolpe in obkolpskih pokrajin ter njenih naravnih lepot.

V delu se nahaja citat »Kaj je mladost, zvemo, ko je zanjo že prepozno …«, s čimer bi se najbrž strinjali vsi, ki jo imajo že za sabo. Zgodbi, ki nam ju zaupa, sta za mlade opozorilo in nasvet, da za dobro voljo ne potrebuješ več kot dobro družbo in lepo belokranjsko naravo. Verjamem, da ima Tomaž Skrbinšek še več podobnih dogodivščin skritih v rokavu, za katere upamo, da jih bomo lahko videli tudi v knjižni obliki.

Pripravila: Petra Kralj

24

IMPRO LIGA GOSTUJE

Po prvi zgoščenki Frnikule prihaja nova B2. Vprašanje dneva oziroma ure je, kdaj bo zagledala luč sveta. V čem se bo razlikovala od prve?Razlika je predvsem v tem, da smo tokrat k snemanju pristopili bolj zrelo. Razlika bo v tekstih in konstrukciji komadov ter v številu ljudi, ki so sodelovali z nami na albumu.

Na prvem albumu je komade bolj pisal brat Jernej. So tudi sedaj komadi njegovi? Še vedno »bluesovski«?V glavnem so komadi na novem albumu moji. Komadi so napisani po mojih doživetjih iz življenja, iz raznih preizkušenj. Se pravi, so nekako osebnoizpovedni. Bo pa tudi nekaj Jernejevih komadov. Po žanru bi se postavili v pop/rock. Nismo se preveč odmaknili.

Prvi album ste snemali doma. Producent je bil brat Primož. Kako je bilo pri drugem?Tudi drugi album smo snemali doma, le da je sedaj sodeloval Gal Gjurin kot izvršni producent ter Nace Junkar kot producent vokalov pri nekaterih komadih.

Lahko z novim albumom pričakujemo promo koncerte s celotnim bendom ali boste še naprej akustični trio?Pričakujete lahko akustične koncerte oziroma elektroakustične. V letu 2015 imamo namen naše koncerte popestriti z elektronskimi ritmi in tudi nekaterimi belokranjskimi instrumenti. Vsekakor pa bo naša glasba temeljila na večglasnem petju.

Veliko sodelujete z Galom Gjurinom in Simfoničnim orkestrom Cantabile, ki so izvajali tudi vaše skladbe. Kako to doživljate?

To si štejemo v veliko čast, kajti to, da igraš s simfoniki in to svoj avtorski komad, ki ga je aranžiral človek, ki ga zelo spoštujem, je velik privilegij. Največji, ki ga lahko dobiš kot mlad glasbenik v Sloveniji.

Katere skladbe lahko pričakujemo na albumu?Nekatere že izdane skladbe boste na albumu našli v novi preobleki. Naprimer Gledam naprej, Na črnem ozadju, Tvoja sreča, Figura v škatlah ...

Kakšni so plani v letu 2015?Želimo si, tako kot lani, narediti turnejo s čim več koncerti, na večjih in manjših odrih. Mogoče pa tudi na kakšnem festivalu.

Kaj bi sporočil mladim belokranjskim glasbenikom?Če se ukvarjate z glasbo in če vam to veliko pomeni ter ste se pripravljeni odreči nekaterim manj pomembnim stvarem, zaupajte vase in gradite. Res je, da gre na začetku zelo počasi ampak s trdim delom in s pravim razumom, se bodo rezultati slej kot prej pokazali. In še nekaj – nikoli ne pozabite, da ste Belokranjci. Naj vam bo to v ponos.

Pogovarjal se je: Marko Simčič INTERVJUGlasbena skupina 2B

25

V soboto, 11. oktobra 2014, je v Mladinskem kulturnem klubu Bele krajine prvič gostovala Impro liga. Uveljavljen koncept improvizacijskega gledališča, pod dobro znanim imenom Impro liga, je znan predvsem v Ljubljani in njeni bližnji okolici. Zato so se improvizatorji odločili, da bi tovrstno gledališko prakso predstavili in jo razširili tudi v ostale kraje po Sloveniji. Ker želimo pri snovanju dogodkov zagotoviti kvaliteto in pa predvsem raznovrstnost, smo jih povabili v Belo krajino. V slabi uri in pol dolgi impro predstavi so nastopajoči prikazali najbolj znane improvizacijske discipline in uspešno animirali publiko, ki je presenetljivo dobro sodelovala ter tako soustvarjala odrske trenutke. Nizko število gledalcev je verjetno posledica nepoznavanja tovrstnih odrskih praks. Če bomo vztrajali in predstavljali vedno nove in sveže ustvarjalce, se bo mogoče tudi belokranjska publika upala kdaj pa kdaj obiskati kakšen medijsko manj znan in uveljavljen projekt.

IMPRO LIGA GOSTUJEPripravil: Tomaž Aupič

26

INTERVJUNa stand up večeru, ki je potekal 12. decembra v Mladinskem kulturnem klubu Bele krajine, so nas do solz nasmejali trije talentirani komiki. Aleš Novak, ki prihaja iz Šmarja, je mlad stand up komik nove generacije stand up komedije v Sloveniji. Jernej Celec je Prekmurec, ki se vedno bolj specializira tudi kot pisec komedije za razne televizijske in radijske oddaje. Oba zadnja leta postajata vse bolj prepoznavna obraza slovenske stand up komedije. Tretji komik, ki nas je nasmejal, je uspešni Domagoj Pintarić iz Zagreba, ki stand up komedijo doživlja kot komentar dogajanja naših življenj in tudi kot nekakšno lastno terapijo. Z veseljem so odgovorili na nekaj vprašanj.

Jernej, ti si zdravnik, Aleš, ti si kemik in Domagoj, ti si študiral bolgarščino, srbščino ter poljščino. Kako ste se odločili za te študijske smeri in kdaj ste ugotovili, da je vaše poslanstvo komedija? Jernej: Nekaj si moral študirati. (smeh)Aleš: Jaz do 25. leta sploh nisem razmišljal o tem, kaj bi rad delal. Že v srednjo šolo sem hodil na kemijsko. Za to smer sem se pa odločil tako, da sem šel na informativni dan in opazil, da imajo res veliko telovadnico. Ta je bila trikrat večja kot v Šmarju pri nas. In tako sem se vpisal na kemijsko. (smeh) Tudi naprej, na študij, sem se vpisal na kemijo. Približno pri 25-ih letih sem začel razmišljati, da to tako ne bo šlo. Komedija je prišla kasneje. Šel sem na delavnico Tina Vodopivca in se tam preizkusil v stand up-u. Ker je bilo v redu, zdaj nastopam.

Domagoj: Jaz sem začel študirati čisto slučajno. Bil sem na Poljskem z enim dekletom iz Bolgarije. V bistvu smo bili skupina, a sem z njo preživel največ časa. Tako sem premišljeval, katere jezike naj si izberem. Izbral sem poljščino, bolgarščino in še srbščino čisto tako, da si pokrijem posel na Hrvaškem. (smeh) Saj veš, profesor srbskega jezika na Hrvaškem. Bilo je zelo perspektivno. (smeh) Ampak imam bolgarščino za rezervo, če slučajno ne bodo hoteli profesorja srbščine. Čisto slučajno. (smeh)

Kako so se domači odzvali na vašo odločitev? Jernej: Ne pogovarjajo se več z nami. Razdedinili so nas. (smeh) Ne, saj ne, moji me pridejo pogledat, ko nastopam kje v Prekmurju. Lepo jih je videti, ko se smejijo. Na začetku so imeli pomisleke, češ da mi bo to vzelo preveč časa. Potem, ko so izvedeli, da je plačano, je bilo pa v redu. (smeh)Aleš: Mene je oče kar nekaj časa spraševal, ali je to kaj plačano. Potem ko pa sem dobil plačano, je rekel: »V redu je! Se pravi, da ne hodiš zastonj po Sloveniji.« Šalim se, mojim je bilo lepo. Enkrat na leto me pridejo pogledat, ko nastopam v domačem Šmarju. So se pač navadili. Zdaj je to tako, kot da greš v tovarno delat. Domagoj: Jaz sem se pred osmimi leti prijavil na večer open mica v Zagrebu. Reakcija mojega dekleta je bila v stilu: »Ne! To ne bo dobro, nerodno nama bo pred vsemi prijatelji, nisi tako duhovit!« Vseeno sem se prijavil in tudi zmagal. Od takrat se ukvarjam s komedijo.

DOMIJAN PINTARIC(HR), AlES Novak, Jernej Celec12.12.2014 ob 21hVstopnina: 3, CLAni KBS 2

Vstopnina: 3, CLAni KBS 2

12.12.2014 ob 21h, MKK

Pogovarjala se je: Darja Vukčevič

27

INTERVJU

Zasledila sem, da obstajajo izobraževanja za stand up komike. Aleš, ti si že omenil, da si se posluževal tovrstnih delavnic. Kaj pa drugi? Aleš: Za začetek so delavnice super, saj je na začetku najtežje stopiti na oder. Tam imaš nekoga, ki te spodbuja in takoj ti je lažje. Za prvih pet ali deset nastopov je to res dobro. Potem je pa kilometrina. Za začetek je pa res dobro, ko ti nekdo reče: »Glej, pojdi gor, saj lahko samo umreš!« (smeh)Domagoj: Jaz sem nekajkrat šel na delavnice, ki so jih imeli kolegi, pa tudi sam sem jih vodil. To je koristno za tehnične stvari. Kako držati mikrofon, kaj delati na odru, kam gledati, kako dati skupaj material … Delavnice niso za to, da nekdo piše šale namesto nas. Jaz se jih načeloma nisem posluževal. Bil sem te sreče, da sem že prej predaval o pravicah živali in sem že imel tisti občutek javnega nastopanja. Tudi tam sem pred predavanji kdaj pa kdaj povedal kakšno šalo, tako da mi javno nastopanje ni bilo tuje. Jernej: Jaz sem šel na delavnico, kjer sem se naučil teh tehničnih stvari. Nikoli si nisem upal, da bi sam od sebe šel in nastopal. Tam pa sem se utrdil in zdaj si upam. Šel sem v bistvu, da vidim, kako se to sploh dela in ko sem videl, sem rekel: »Ok, zdaj pa lahko grem, si upam!« Jajca dobiš na delavnicah. (smeh)

Ste imeli/imate kakšne vzornike? Jernej: Že od malega je zame to Chris Rock. Ker v Sloveniji ni bilo stand up-a po televiziji, je bil on nekako najbliže temu. Na primer, ko je nastopal na MTV Awards in podobno. Tako sem se nekako »zaljubil«. V bistvu mi je še zdaj vzornik. Aleš: Seinfeld. To je prva klasika, ki smo jo gledali. Še vedno je kul, ampak zdaj je to mogoče bolj Bill Burr. Trenutno je pri meni v ospredju. Drugače pa odvisno, vsak ti da nekaj in ga zato malo bolj spremljaš. Domagoj: Nisem imel nekega stika s stand up-om, preden sem se začel z njim ukvarjati. Vedel sem približno, da hočem pred ljudmi govoriti šale. Tudi jaz, ko sem gledal Seinfelda, sem videl da je to to. Govori smešne stvari, ki ga mučijo in živi življenje na smešen način. Nisem sploh gledal komike na internetu. Na HRT-ju je bila ena oddaja o komikih v Londonu. Tam so prikazovali, kako hodijo iz kluba v klub in to mi je ostalo v spominu. Pomislil sem, da je to tisto, kar želim delati. In potem se mi je tudi ponudila ta priložnost. Izogibal sem se gledanju drugih komikov tudi zato, da ne prevzamem njihovega sloga.

Kakšni so vaši spomini na prvi nastop? Kje ste začeli?Domagoj: Na open mic-u je moj nastop trajal sedem minut. Ko sem prišel na oder, mi je najprej šlo čez glavo: »Zakaj sem šel sem, mi je tega treba?! Najbolje bo, da rečem, da sem se zmotil ter da to ni zame in grem dol.« (smeh) Ampak sem pomislil, da bo še hujše, če grem zdaj dol. Začel sem govoriti in ljudje so smejali. Jaz pa sem si mislil: »Oni se temu smejijo?!« (smeh) Potem ko sem zmagal še nekajkrat, sem si rekel sam pri sebi, da je to videti perspektivno. Tako da v principu so bili moji prvi nastopi kar v redu. Seveda so bile napake, ampak jih imam v spominu kot nekaj čisto normalnega. Aleš: Jaz sem imel prvi nastop na delavnici. To je bilo videti tako, da si povabil ljudi, ki jih poznaš. Sedem nas je bilo, ki smo nastopali. To je bila skupina približno tridesetih ljudi. Oni so se smejali zato, ker so vedeli, da je to naš prvi nastop. (smeh) Ampak saj to potrebuješ. Jaz bi bolj izpostavil svoj prvi pravi nastop v Slovenskih Konjicah. Mislim, da smo bili ravno mi trije skupaj. Pred tem sem imel nekaj nastopov v Ljubljani in tam so me dobro sprejeli, saj so imeli v mislih,

DOMIJAN PINTARIC(HR), AlES Novak, Jernej Celec12.12.2014 ob 21hVstopnina: 3, CLAni KBS 2

Vstopnina: 3, CLAni KBS 2

12.12.2014 ob 21h, MKK

28

da sem začetnik. V Slovenskih Konjicah pa sem govoril deset minut in ljudje so me samo gledali. Jaz pa sem lezel vase. (smeh) To je bil prvi pravi nastop, saj mi ni šlo in takrat sem videl, kaj moram popraviti in izboljšati. Drugače pa tudi moji prvi nastopi niso bili tako slabi. Jernej: Jaz sem bil dober že od začetka. (smeh) Med nastopom se mi je zdelo, da imam veliko tremo, ampak ko enkrat dobiš smeh, se ti zdi super. Če zdaj gledam nazaj in se spomnim stvari, ki sem jih govoril, se kar tolčem po glavi. Ampak takrat se mi je zdelo, kako je to super. Saj čez deset let bom gledal nazaj pa me bo sram zaradi tega, kar sem danes govoril. Kako pa je s tremo? Se še vedno pojavlja in kdaj je največja? Domagoj: Najhujša trema je takrat, ko se nekaj spremeni. Na primer, ko ni klub, v katerem ljudje sedijo, ko imam nov material, ko je publika drugačna – na primer zabava, kjer moram nastopiti med bendom in čarovnikom in imam tam sedem pijanih ljudi, ki me skušajo raniti z vilico. (smeh) Takrat imam res tremo. Drugače pa v tako idealnih pogojih, kot je bilo recimo danes, nimam treme. Samo razburjenje. Jernej: Najhujše je, ko si komik presenečenje večera. Ljudje so v klubu in sploh ne vedo, da bo stand up. Pred takimi

nastopi imaš res tremo. Pred takšnimi, kot je bil danes, nimam treme, to je prej užitek. Aleš: Vedno je malo treme, preden stopiš na oder. Tako kot je rekel Domagoj, trema je, če greš z novim materialom na oder in ne veš, če bo vžgal. Zadnjič, ko sva šla s kolegom na nastop v Koper, sva imela tremo, ker ni bilo nobenega. (smeh) Bilo je nekaj ljudi po skupinicah razpršenih po Titovem trgu. Vedela sva, da ko bova začela govoriti, bodo ljudje prišli, samo začeti je bilo težko. Vrgla sva kovanec, kateri gre prvi in on je imel to nesrečo. Potem pa nisem imel več treme.

Kaj ponavadi delate pred nastopom? Imate kakšne posebne priprave? Jernej: O tem pa ne smemo javno govoriti. (smeh) Jaz se včasih pretegnem, da nisem tako trd. Včasih ponovim prvi stavek, saj se mi je že zgodilo, da sem v obdobju, ko je bilo veliko nastopov zamešal mesto, v katerem sem, in sem po odzivu publike ugotovil, da nisem prav povedal. Domagoj: Ne vem, kaj delajo drugi, ampak pri meni je več ali manj vse isto. To je pač služba. Tudi kadar greš na faks ali v službo nimaš nekih posebnih priprav. Ko sem bil jaz v televizijskem studiu, mi je bilo smešno, ker si je voditeljica ponavljala: »Dober dan spoštovane gledalke in gledalci, dober dan spoštovane gledalke in gledalci …« To mi je bilo strašno smešno. Seveda vedno stokrat v glavi ponovim, v katerem mestu in v katerem klubu sem. Ampak voditeljica vsak dan pozdravlja gledalce. (smeh) Nekih posebnih priprav res ni. Le v glavi si malo orišem, o čem bom govoril. Malo premislim – če so otroci v publiki, dam nekaj šal stran. Ali če so starejši ljudje, ocenim, kaj bi bilo njim zanimivo. Ampak to so tehnične stvari. Vse je več ali manj rutina.Aleš: Čeprav jaz pa doma vedno, ko grem čez material, rečem: »Dober večer, kako smo, smo v redu?« Kot da bom ravno to pozabil. (smeh) Včasih je bil zame problem, ko so me vprašali, koliko časa imaš in sem rekel, da imam sedem minut. Takrat ne smeš res nič pozabiti, ker potem si po dveh minutah konec in ne veš, kaj naj rečeš. Zdaj tega problema ni, saj imam več materiala, na začetku je bilo pa kar nerodno.

Kaj pa material? Kako najdete ideje? Jernej: Vsak ima nek svoj postopek. Moj material so stvari, ki se mi zgodijo tekom

29

dneva. Tisto, kar razmišljam čez dan. To povem naglas in ugotovim, da je v bistvu smešno. Šalo potem v glavi dokončno razvijem. Ponavadi si kar na telefon napišem ključne besede. To šele po recimo petih nastopih dobi končno obliko šale. Problem pa je, da gre material časovno iz treh minut na štirideset sekund. Material se krči iz dneva v dan. (smeh)Aleš: Tudi jaz podobno. Nekaj mi pade na pamet in zamislim si to kot šalo. Preden grem na open mic z novim materialom pa to dejansko zapišem. Ampak tega potem nikoli ne povem tako, kot je zapisano. Moram pa imeti nekje zapisano, da vsaj približno vem o čem se gre. Potem pa, kot je rekel Jernej, vse se skrajša. Domagoj: Tudi jaz si pišem ključne ideje, ampak velikokrat potem najdem papirček v žepu, na katerem piše »telefoniranje« in nimam pojma, kaj pomeni. Prepričan sem, da je v trenutku, ko sem to zapisal, bila res dobra šala, ampak potem nimam več pojma, kaj sem s tem mislil. (smeh) Drugače pa si napišem na telefon nekaj besed, da potem vem, o čem se gre. Pri meni je tudi Facebook ključen. Napišem nekaj na zid svojega profila in vidim, kako ljudje na to reagirajo. Seveda pa izvedba in zapisano nikoli nista enaka. Danes sem poskusil tisto z Inšpektorjem Rexom in šlo je čez. Tako da se da veliko stvari ugotoviti iz teh reakcij

na Facebooku-u. Tudi moj material je iz vsakdanjega življenja.

Kako izbirate material glede na pubiko? Domagoj: Čisto odvisno. Odvisno od prostora, publike in pričakovanj. Velikokrat pride celo mesto in tam so vsi – od starejših dam do malih otrok. Tam ne govorimo ravno vsega, malo le filtriramo. Poskrbimo, da material ni tako vulgaren in direkten. Včasih, ko imaš nastop za kakšno podjetje, ti naročijo, da nočejo na primer politike in takrat moraš tudi filtrirati. Moraš malo oceniti, kakšna bo publika. Na primer, če imaš nastop v nekem mestu veš, da bodo tam vsi. V principu se da to vse vnaprej ugotoviti. Tudi kadar začneš govoriti in vidiš, da recimo religija ne gre, preklopiš na drugo temo. Če so publika ljudje, ki so stari 70 let, jim res ne boš govoril o Facebook-u. To je logično. Večina ima rajši mlajši publiko, jaz pa ravno obratno. Rad imam gospe od 50 do 60 let. (smeh) Resno, one so najbolj zahvalna publika. Aleš: Glavno je, da publika ve, o čem govoriš. Večina šal je tako ali tako takšnih, da jih razumejo vsi.

Kakšne spodbude, nasveti mladim, ki se želijo ukvarjati s stand up komedijo? Jernej: Ne delat tega, saj ne potrebujemo konkurence. (smeh) Če poskusiš in ti pač ne gre, se boš en teden slabo počutil. To je to. Če pa ne greš in ne poskusiš, se boš pa do konca življenja spraševal, kako bi bilo.Domagoj: Pomembno je, da veš, kako to izgleda. Obišči kakšen stand up večer. Te tehnične stvari bodo prišle s časom. Ne moreš pričakovati, da boš prvič prišel na oder in imel perfekten tekst in perfektne poteze. Poskusi it na kakšno delavnico ali na večer odprtega mikrofona. Ne obupat, če ne gre v prvih nekaj poskusih. Če imaš voljo in željo, bodi uporen. Enako kot pri kuhanju, če ti ne uspe prvič, ne boš obupal in opustil kuhanje, ampak boš pogledal za kakšne nasvete ali recepte. Tudi če imaš kakšna vprašanja, lahko po nastopu prideš do kateregakoli komika in ga malo povprašaš. Aleš: Poskusiš. Če ima kdo željo, mora poskusiti. Če ti pa recimo vsaj pet kolegov reče, da ne it, res ne it. (smeh)

30

Črnomaljski Mladinski kulturni klub je v septembru pričel 24. leto obratovanja. Letošnja sezona se je, kot je to v navadi, začela zelo udarno, saj so konec septembra klub do zadnjega kotička (razen mogoče moškega veceja – tam ni nikoli gužve) zapolnili hrvaški bend Let 3, ki se rad vrača na črnomaljske odre. Koncert je bil odličen, na koncu pa so kot svoj zaščitni znak publiko obmetali z gosjim perjem in puhom. Nato sta v začetku oktobra na Klubskem maratonu Radia Študent pozitivno presenetila dva mlada slovenska benda, stonerji HillbillyWithAChainsaw in indie/disco rokerji Koala Voice.

reflektorjev. Nato pa so v decembru klub napolnili še Demolition group, ki so v več kot dvournem nastopu predpremierno predstavili nov album, ki bo izšel v letošnjem letu. Začetek decembrskega veselja je zaznamoval KBŠ Stand up večer, na katerem smo se na vhodu pogreli tudi s kuhanim vinom. December smo v MKK zaključili z ANTICHRISTmas metalskim klubskim večerom.

Pripravila: Jernej Strmec, Grega Drobnič

DOGAJANJE V MKK-JU

Sezono so nadaljevali niški Plastic Sunday in Qui, sledili pa so bolj obiskani koncerti, saj so v Črnomelj prišla večja imena slovenske glasbe. Konec novembra je v MKK-ju ropotala 5. Belokranjska železarna. To je dogodek, ki zbere vse belokranjske metalce in ljubitelje težkometalskih ritmov. Igrali so ljubljanski Panikk, ki so dobro ogreli dvorano za trenutno najbolj prepoznavne slovenske metalce, Noctiferijo. Koncert so zaznamovali »stage dive-i« in skorajšnja brcanja odrskih

31

DOGAJANJE V MKK-JU

32

Pripravil: Jure Kuhar

NOVOLETNI IZLET

V ponedeljek, 29. decembra, se je skupina 50-ih mladih, željnih novih dogodivščin, ob pol 9. uri zjutraj zbrala pred kulturnim domom v Črnomlju, da bi se odpravila na pričakovanje novega leta v Split. Sprva nekoliko zadržani, smo se po uvodnem nagovoru voznika Franca sprostili in ko smo prečkali slovensko-hrvaško mejo, je bilo že slutiti, da bo celoten izlet zelo zanimiv. Že na avtobusu je bilo zabavno in pot do Trogirja, kjer smo se ustavili za krajši ogled mesteca in kosila, je minila hitro, čeprav je trajala dobrih 6 ur. Podkrepljeni s kosilom smo se nato odpravili proti Splitu. Po namestitvi v Design hostlu Goli&Bosi smo imeli prost večer, pa vendar se nas je velika večina zbrala v klubu, kjer smo se zabavali dolgo v noč. Naslednji dan, ko smo zbistrili misli in pregnali glavobol, smo se odpravili na ogled največjih znamenitosti mesta, po katerih sta nas vodila Romana in Josip iz Društva mladih Split. Ogled je bil zaradi močne burje nekoliko skrajšan, pa vendar smo uspeli

videti najpomembnejše stvari. Kasneje smo se vsi skupaj zbrali na večerji v restavraciji Imperium, kjer smo bili deležni odlične postrežbe. Zaradi mrazu se je zvečer za žuranje odločilo le malo udeležencev, zato smo si pripravili zabavo kar v hostlu. Na silvestrovo se je manjša skupina izletnikov odpravila na sprehod na hrib Marjan, od koder je uživala v razgledu, nazaj pa se je vrnila mimo znamenitega stadiona Poljud. Kot v torek je tudi ta dan močno pihalo in po neuradnih podatkih sta bila to najhladnejša povezana dneva v Splitu v zadnjih 20-ih letih. Zvečer, pred odhodom na Rivo, kjer smo skupaj pričakali novo leto, smo se zbrali v hostlu in se še enkrat skupaj zabavali. Ob polnoči pa smo si segli v roke ter voščili srečno novo leto na Rivi v družbi 10.000 ljudi, kjer so za glasbeni program poskrbeli domači pevci. Na novega leta dan smo se vsi zadovoljni, nekateri okopani, drugi potolčeni, a vendar vsi polni pozitivnih vtisov, odpravili proti domu k svojim najbližjim.

33


Tretji četrtek v oktobru je na Rožniku že tradicionalno rezerviran za brucovanje in skupščino Kluba belokranjskih študentov. Skupščina, katere sta se udeležila tudi črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanović in podžupan Branislav Adlešič, je potekala v gostilni na Rožniku, na njej pa smo predstavili svoje dosežke v preteklem mandatu in predstavili načrte za letošnje akademsko leto. Prav tako smo izvedli tudi volitve v organe kluba in veseli smo, da se vse več mladih odloča za sodelovanje, ter da so v vodstveni strukturi predstavniki vseh treh belokranjskih občin.Po skupščini je sledil tradicionalen sprejem brucev in pitje čefuke, ki pa je bila letos nekoliko drugačna. Po sprejemu je sledila zabava z glasbeno skupino Tempera. Kljub lepemu vremenu je bil obisk nekoliko okrnjen v primerjavi s preteklimi leti, pa vendar ni bilo zato nič manj zanimivo. Pa tudi Ivan je ostal na svojem mestu.

Pripravil: Grega Drobnič

POROČILO IZ SNEMANJASanje

34

Si predstavljate, da se na noč čarovnic kar naenkrat znajdete v gozdu in nato naletite na neko čarovnico, pred katero morate bežati. Potem pa se zbudite in spoznate, da so to bile le sanje. Ali pač? :) Na večer 31. oktobra, ko se fantje in punce pripravljajo na Hallowen party-je, smo izdali kratki igrani filmček, katerega namen je bil malo popestriti noč čarovnic in pričarati vzdušje.Kako smo prišli do ideje? Že nekaj časa smo se AVLab-ovci želeli preizkusiti v digitalnih in praktičnih video efektih, zato se nam je kratek filmček za noč čarovnic zdel dobra priložnost. Ker smo na idejo prišli precej pozno, smo imeli le tri tedne časa oz. tri vikende, zato je celotno snemanje potekalo zelo hitro. V treh dneh predprodukcije smo sestavili scenarij, zbrali snemalno ekipo, poiskali snemalno lokacijo ter našli igralce – oziroma samo igralko, Polono Gorše. Ker na snemalni dan še vedno nismo našli igralca, sem kot del snemalne ekipe to vlogo prevzel jaz.

Prvi dan smo snemali v gozdu, a ker smo zelo hitro izgubili dnevno svetlobo, smo morali snemanje podaljšati na naslednje jutro. Takrat pa je sonce prehitro vzšlo ter nam tako razblinilo želene jutranje meglice. Kljub vsemu smo z malo skrajšanim scenarijem sestavili posnetek, ki smo ga želeli. Ampak tukaj se je šele začelo, saj sta sledila še dva tedna montaže in izdelovanje vizualnih efektov. Za glavno kamero, montažo in vizualne efekte je poskrbel Jan Kocjan, asistenta z dodatnima kamerama sta bila Jure Horvat ter Sašo Jakljevič. Pri snemanju posnetkov iz zraka nam je na pomoč priskočil Sandi Žužinjak, PGD Črnomelj, Denis Grabrijan pa nam je posodil agregate, s katerimi smo lahko napajali luči ter mašino za meglo sredi narave. Vzporedno s filmčkom Sanje je izšel še Sanje – Behind the scenes, katerega je naredil Jure Horvat. Oba videa si lahko ogledate na Youtube kanalu AVLab.

Beli krajiniRazpetamed brezein sive betone.Z mogočnostjo zakrivajomi luč vsakdana,trpi duša domotožna.Zakaj le za nas ni kradelPrometej plamena? Po tirih slišiznan se zvok,pisk, pare stok.Črno melje vlak,in glej, vidi se rjavi dimnekoč žarečega premoga,sivina jugovzhodnenoči smeje se izdomačih duš. In listam za vogalom,ubija me betonskaluč kapitalizma,ki nosim jo na krilihv vsako jutro.- Otonovo Duma;po žilah teklavednobo zelenakri.

Nastasja Schweiger

38

Verjetno vas je veliko, ki komaj čakate, da se boste ponovno spustili po belih strminah in za nekaj časa pozabili na šolo in učenje. Vendar večina pozabi, kako pomembno je, da se na smučanje dobro pripravimo. Najbolj obremenjene so mišice nog in trupa, ne smemo pa pozabiti tudi na mišice ramenskega obroča. Z izvajanjem spodaj opisanih vaj se boste lažje izognili poškodbam. Vaje niso zahtevne, ne potrebujete nobene dodatne opreme, zato jih lahko izvajate kar doma.

1. Počep na eni nogi (8)Osnovni položaj je stoja na eni nogi, drugo imate v rahlem zanoženju. Ko se spuščate v počep, morate paziti, da je hrbet zravnan, pogled pa imate usmerjen naprej. Vajo ponovite 6-krat na vsaki nogi.

2. Vztrajanje v počepu (9)Osnovni položaj je stoja v širini bokov, pogled imate usmerjen naprej. Spustite se v počep, podoben smučarski preži in vztrajate v tem položaju 30 sekund. Naredite dve seriji.

3. Sklece (2 in 1)Postavite se v položaj za sklece. Pri spuščanju pazite, da se s telesom ne dotikate tal. Vajo ponovite 12-krat v dveh serijah.

4. Deska (plank) (19 in 18)Položaj je podoben kot pri skleci, vendar se uprete na podlahti, kot je prikazano na sliki.

V tem položaju vztrajate 60 sekund. Za težjo izvedbo vaje lahko dvignete nogo od tal.

5. Dvig medenice (17)Nato se obrnite na hrbet in dvignite medenico, kot je prikazano na sliki. Paziti morate, da je zgornji del hrbta na tleh, medenico pa potiskate, kar se da visoko. Vajo ponovite 12-krat, po zadnji ponovitvi pa zadržite medenico v zraku še nadaljnjih 30 sekund.

6. Poskoki iz noge na nogo (10 in 11)Osnovni položaj je stoja na eni nogi, drugo imate v rahlem zanoženju. Skačite v stran izmenično iz ene na drugo nogo približno 1–1,5 metra. Vajo ponovite 30-krat (15-krat z vsako nogo).

7. Zapiranje knjig (5 in 4)Ležite na hrbet, iztegnite roke in noge ter jih istočasno dvigate. Paziti morate, da imate noge in roke iztegnjene. Vajo ponovite 12-krat v dveh serijah.

8. Russian twist (6 in 7)Sedite se na tla, trup rahlo nagnite nazaj, noge dvignite v zrak. Roke sklenete skupaj in trup obračate iz ene strani na drugo, kot je prikazano na sliki. Naredite 30 ponovitev.

Med vsako vajo in serijo si vzemite 30 sekund počitka. Priporočljivo je, da vaje izvajate 3 do 6-krat na teden. Uspešno vadbo vsem!

SMUČARSKA SEZONA JE TU!Pripravil: Anže Weiss

Pripravil: Jan Kocjan

# zvitica

40

44

Skuhala: Vita Vlašič

ŠTUDENTSKA KUH’NA

Dragi študent, pozdravljen v novo rubriko študentskih kuharskih receptov! Tu boš našel mnogo različnih zadev – včasih recept za kosilo, za zajtrk, večerjo ali party prigrizek, vsi pa bodo čim bolj prijazni študentskemu žepu.

Država nam je dala študentske bone (juhu!), da lahko jemo skoraj đabe, ampak včasih nam se pa res več ne da jest nedomiselne hrane iz gostiln. Je tako? Pa če si dobro splaniraš, je lahko kuhanje doma še cenejše! Zato je fajn, da si znamo tudi sami kaj skuhat – tudi zato, ker ne bomo večno študenti.

Tokrat te spodaj čaka recept za ful dobre zelenjavne polpete in lep zelen pire. Ne bit skeptičen! Če maš fajn rad meso, si se ga sigurno preveč najel med prazniki, tako da bo to zelenjavno kosilo prava osvežitev za tvoje telo! Vegetarijancem bo super; če pa si vegan, pa iz recepta preprosto spusti sir in jajca – vezivo za polpete so itak ovseni kosmiči, pri pireju pa mleko zamenjaj s sojinim mlekom, maslo pa z rastlinskim oljem. Če ti bo kak polpet ostal (najbrž ne bo, ker so preveč fini), ga lahko uporabiš v sendviču in ga imaš za malico na faksu.

Kosilo: zelenjavni polpeti in grahov pire

Težavnost: IIČas: 45 minutKoličina: za 2 osebi

Polpeti:1 manjša bučka1 korenček80 g ovsenih kosmičev80 g sira1 jajcemokasolpoperzačimbe po okusu

Naribaj bučke, jih posoli, počakaj, da spustijo vodo in jih potem dobro odcedi. Ovsene kosmiče namoči v vodi, počakaj, da nabreknejo in tudi njih dobro odcedi. Naribaj korenček. Naribaj sir. Stepi jajce. Ko imaš vse to pripravljeno, vse zmešaj v posodi ter dodaj sol in poper (lahko tudi peteršilj, drobno narezan česen ali ostale začimbe po okusu). Če se ti masa zdi premokra, ji dodaj nekaj moke – ne preveč, zgolj toliko, da boš lahko oblikoval polpete. Na ponev daj toliko olja, da tanko pokrije dno in ga segrej. Maso razdeli v več kupčkov, ki jih oblikuj v polpete tako, da najprej naredi kroglico, potem jo položi na vročo ponev in jo nato rahlo splošči (pri tem si lahko pomagaš tudi z dvema žlicama). Polpeti naj ne bodo debelejši od 1 cm, saj se drugače ne bodo dobro spekli na sredini. Na vsaki strani peci približno 5 minut, potem pa položi na krožnik s papirnato brisačo, da z njih dodobra popivnaš olje.

Pire:400 g graha2 srednje velika krompirja20 g masla½ dcl mlekasol

Olupi krompir in ga nareži na enake kose ter ga kuhaj približno 25 minut v vreli vodi. Večkrat z vilico poskusi, če je kuhan. V drugem loncu v vreli vodi približno 15 minut kuhaj grah – tudi to sproti poskušaj, kdaj je kuhano. Ko je oboje kuhano, odcedi vodo in dodaj grah h krompirju. (Nekaj graha si lahko pustiš za dekoracijo.)

ZABAVNI KOTIČEK

45


Izkoristi jesenske večere in predstavi svoje diplomsko, magistrsko, raziskovalno delo oz. doktorsko dizertacijo zanimive tematike! Naša želja je, da tvoj trud, ki si ga vložil v izdelavo tvojega končnega izdelka, vidijo tudi ostali. Tako bomo nadgrajevali svoje znanje in dobili širši vpogled v različne tematike, ki jih doslej mogoče še nismo poznali.Prav tako k soustvarjanju večerov vabimo popotnike, ki nam bodo s potopisnimi predavanji približali druge koščke sveta. Zainteresirani smo tudi za literarne in glasbene večere s katerimi bomo popestrili dogajanje v knjižnici Črnomelj

ŠTUDENTSKI VEČERI V KNJIŽNICI ČRNOMELJ

VABIMO VAS K SOUSTVARJANJU ŠTUDENTSKIH VEČEROV V KNJIŽNICI

ČRNOMELJV!

ŠTUDENTSKI VEČERI SO TOREJ ODLIČNA PRILOŽNOST, DA

PREDSTAVIŠ SVOJE DELO DRUŽINI, PRIJATELJEM IN ZNANCEM!

Za več informacij se oglasi na [email protected] ali

[email protected]

ZVITICA | ZIMA 2015

Documents

Transcript of ZVITICA | ZIMA 2015