UNIVERZA V MARIBORU - mss.si · Drugače pa je bil srednji vek čas ţivahnega verskega ţivljenja,...
93
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za sociologijo DIPLOMSKO DELO MONIKA VENGUST Maribor, 2011
Transcript of UNIVERZA V MARIBORU - mss.si · Drugače pa je bil srednji vek čas ţivahnega verskega ţivljenja,...
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
DIPLOMSKO DELO
MONIKA VENGUST
Maribor, 2011
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
Diplomsko delo
KATOLIŠKA CERKEV IN MLADI V SLOVENIJI - SPREMEMBE V RELIGIJSKI
PONUDBI ZA MLADE KOT ODZIV KATOLIŠKE CERKVE NA IZZIVE
SEKULARIZACIJE
Mentor: Kandidatka:
doc. dr. Miran Lavrič Monika Vengust
Maribor, 2011
Lektorica:
Andreja Dvornik, absolventka slovenskega jezika s knjiţevnostjo in teologije
ZAHVALA
Za pomoč, mentorstvo in nasvete pri nastajanju diplomskega dela se
zahvaljujem doc. dr. Miranu Lavriču.
Posebna zahvala gre moji druţini za vso podporo in spodbude ter
prijateljem, ki so me bodrili na moji poti.
IZJAVA
Podpisani-a Monika Vengust rojen-a 26. 7. 1985 študent-ka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer angleščina s književnostjo in sociologija, izjavljam,
da je diplomsko delo z naslovom Katoliška cerkev in mladi v Sloveniji –
Spremembe v religijski ponudbi za mlade kot odziv Katoliške cerkve na izzive
sekularizacije pri mentorju-ici doc. dr. Miranu Lavriču, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti
niso prepisani brez navedbe avtorjev.
__________________________________
(podpis študenta-ke)
Kraj, Maribor
Datum, 27. 1. 2011
POVZETEK
V Sloveniji je v prejšnjem stoletju prišlo do sekularizacije. V veliki meri je
zajela Katoliško cerkev. Med leti 1980 in 2010 se je v Katoliški cerkvi
spremenila religijska ponudba kot odziv na izzive sekularizacije. Pregled
dogajanja za mlade od 15. do 29. leta je pokazal, da se Katoliška cerkev
spopada z zmanjšanjem vpliva na druţbo na različne načine. Ustanovila
se je vrsta gibanj, društev, zdruţenj in skupin, ki ţelijo pritegniti mlade na
področju vzgoje in izobraţevanja ter zabave, hkrati pa ohraniti vero in
krščanske vrednote. Po pregledu različnih ponudb in gibanju števila članov
se je ugotovilo, da se je v zadnjih letih bistveno povečala pestrost
ponudbe Katoliške cerkve za mlade in s tem vpliv na tisti del mladih, ki so
bili vzgajani v krščanskem duhu.
Ključne besede: Katoliška cerkev, mladi, religijska ponudba, gibanja,
zdruţenja, društva, skupine.
ABSTRACT
In the last century, there was secularization in Slovene. It mainly affected
the Catholic Church. Between 1980 and 2010 there have been some
changes in the religious offer of the Catholic Church as a response to the
challenges of secularization. Review of events for young people aged
between 15 and 29 showed that the Catholic Church has different ways of
encountering with decreasing influence in society. A lot of movements,
unions, associations and groups were founded. They want to attract young
people in the range of education and fun and at the same time preserve
faith and Christian values. After the review of different offers and
circulations of numbers of members it was established that there was an
essential increase in variety of offers of the Catholic Church for young
people. At the same time there was an increase in influence on the part of
young people that was raised in Christianity.
Key words: Catholic Church, young people, religious offer, movements,
unions, associations, groups.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .................................................................................................. 1
2 KRATKA ZGODOVINA KRŠČANSTVA NA SLOVENSKEM ............. 3
3 MLADINSKE KATOLIŠKE SKUPNOSTI OD 1980 DO 2010 ............. 9
3.1 ZDRUŢENJA IN DRUŠTVA ....................................................... 12
3.1.1 Skupnost katoliške mladine .................................................. 12
3.1.2 Life Teen .............................................................................. 14
3.1.3 Oratorij ................................................................................. 16
3.1.4 Marijanska vincencijanska mladina (MVM)........................... 19
3.1.5 Kulturno društvo APZ Alojzij Mav ......................................... 21
3.1.6 Katoliško društvo dr. Antona Murka ...................................... 21
3.1.7 Akademsko katoliško zdruţenje AMOS ................................ 22
3.1.8 Zdruţenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov .............. 24
3.1.9 Študentsko Društvo Megaron ............................................... 27
3.1.10 Mladinski ceh........................................................................ 28
3.2 MLADINSKI CENTRI .................................................................. 31
3.2.1 Mladinsko informacijski center.............................................. 31
3.2.2 Katoliški študentski center Sinaj ........................................... 32
3.2.3 Unipas .................................................................................. 34
3.3 Študentski center Jadro ........................................................... 35
3.4 ŠOLSKE USTANOVE ................................................................ 36
3.4.1 Gimnazija Ţelimlje ................................................................ 36
3.4.2 Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška ....................... 37
3.4.3 Škofijska gimnazija Vipava ................................................... 40
3.4.4 Škofijska klasična gimnazija Ljubljana .................................. 44
3.5 DRUGE SKUPINE ...................................................................... 47
3.5.1 Samuel ................................................................................. 47
3.5.2 Jezusova straţa ................................................................... 50
3.5.3 Frančiškova mladina ............................................................ 52
3.5.4 Tečaj Alfa ............................................................................. 56
4 ANALIZA KVANTITATIVNIH PODATKOV ....................................... 60
4.1 STANJE PRI ZDRUŢENJIH IN DRUŠTVIH ............................... 63
4.1.1 Akademsko katoliško zdruţenje AMOS ................................ 63
4.1.2 Zdruţenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov .............. 65
4.1.3 Oratorij ................................................................................. 66
4.1.4 Samuel ................................................................................. 67
4.1.5 Frančiškova mladina ............................................................ 68
4.1.6 Skupnost katoliške mladine .................................................. 69
4.1.7 Mladinsko informacijski center.............................................. 70
4.2 ŠOLSKE USTANOVE ................................................................ 71
4.2.1 Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška ....................... 71
4.3 SINTEZA IN IDENTIFIKACIJA OSNOVNIH TRENDOV ............ 73
5 ZAKLJUČEK ..................................................................................... 79
6 VIRI IN LITERATURA ....................................................................... 81
KAZALO TABEL
Tabela 1: Samoocena vernosti posameznih kategorij slovenskih
prebivalcev (v odstotkih) ............................................................................ 9
Tabela 2: Samoocena stopnje vernosti slovenskih prebivalcev v letih 1997
in 2007 ..................................................................................................... 10
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Pribliţna ocena članstva Amosa .................................................. 64
Graf 2: Število članov ZSKSS med 1990 in 2010 ..................................... 65
Graf 3: Število ţupnij, ki so izvajale Oratorij ............................................. 66
Graf 4: Število udeleţencev skupine Samuel ........................................... 67
Graf 5: Število udeleţenih skupin FO in FRAMA na festivalu .................. 68
Graf 6: Število članov društva SKAM ....................................................... 69
Graf 7: Število udeleţencev dejavnosti Mladinsko informacijskega centra
................................................................................................................. 70
Graf 8: Število dijakov vpisanih v 1. letnik ................................................ 71
Graf 9: Število gibanj, društev, skupin, ... usmerjenih k mladim ............... 73
Graf 10: Število registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji
................................................................................................................. 74
Graf 11: Gibanje števila članov izbranih mladinskih katoliških skupnosti . 77
1
1 UVOD
Krščanstvo spremlja Slovence in njihove prednike ţe od samega začetka.
Skozi zgodovino je vplivalo na razvoj druţbe, kulture, vrednot. Prvi zapisi v
slovenščini, Briţinski spomeniki, imajo versko vsebino, kar kaţe na skupen
razvoj vere in naroda. Prepletanje se kaţe tudi na drugih področjih, kot so
umetnost, arhitektura, izobraţevanje, romanja ipd. Cerkev ni bila
prepletena samo z dobrimi, ampak tudi s slabimi vidiki druţbe. Kriţarske
vojne, nasilno pokristjanjevanje, bogatenje z odpustki – vse to je bila
Cerkev. Ohranila se je tudi preko druge svetovne vojne, v času katere so
bili mnogi duhovniki in privrţenci izgnani in preţivela je vse do današnjega
dne.
Krščanstvo se je skozi leta razdelilo na tri večje veje: katolištvo,
protestantizem in pravoslavje. Katoliška cerkev je v Sloveniji vpisana v
evidenco verskih skupnosti od leta 1976 (Register cerkva in drugih verskih
skupnosti). Sama prisotnost verovanja skozi zgodovino se je v druţbi
izraţala v tradicionalnih katoliških vrednotah. Druga svetovna vojna je bila
udarec za krščanstvo. Takratni drţavni reţim mu je nasprotoval in verniki
so se morali v tem času dobivati naskrivaj ali pa se odpovedati svoji veri.
Po vojni se je stanje umirilo, krščanstvo, katolištvo pa se je moralo znova
postaviti na svoje noge. Po osamosvojitvi Slovenije so nastopili ugodni
časi za kristjane. Znova so lahko svobodno izraţali svoja prepričanja,
poznal pa se je vmesni reţim. Cerkev je začela izgubljati svoj vpliv na
druţbo, zapadla je v proces sekularizacije. Tradicija je bila prekinjena.
Svojo svobodo izraţanja so dobile tudi ostale cerkve in verske skupnosti.
Vseh skupaj je danes registriranih 42.
Kot odziv na izzive sekularizacije so znotraj Katoliške cerkve nastala
številna gibanja, društva, zdruţenja, izobraţevalne ustanove, centri in
skupine. Te ciljajo na različne starostne skupine in na različnost interesov
posameznikov. V svoji diplomski nalogi sem se posebej posvetila tistim, ki
so usmerjeni k mladim med 18. in 29. letom. Mlajše generacije namreč
niso več pod vplivom močne krščanske tradicije, ki je vladala pred drugo
2
svetovno vojno. V tem času je katoliška vera le ena izmed moţnih izbir, ki
jih imajo mladi. Če se bodo zanjo odločili ali ne, pa je odvisno tudi od
same ponudbe, ki jo Katoliška cerkev mladim nudi. V ta namen bom
pregledala stanje ponudbe od leta 1980 do 2010. Ţelim vedeti, kako se je
gibalo število raznih skupin, gibanj in podobnih skupnosti, ki so bile
namenjene širjenju katoliške vere med mladimi. Prav tako me zanima,
kako uspešno se je v teh letih Katoliška cerkev zoperstavljala
sekularizaciji, ki jo je zajela in ali se morda njen vpliv na druţbo ponovno
povečuje.
Zbrani podatki bodo dali odgovore na vprašanja, kaj se je spreminjalo v
ponudbi Katoliške cerkve za mlade znotraj tridesetih let, ali se je pestrost
povečala, ali se je povečal vpliv samo na tiste, ki so bili vzgajani v
krščanskem duhu ali tudi na ostale mlade. Ostalih ponudb druţbe je
namreč iz dneva v dan več, zato bi rada ugotovila, če mladi med temi
izberejo tudi kakšno katoliško ponudbo.
V začetku se bom dotaknila zgodovine krščanstva na Slovenskem. Kako
se je razvijalo, kakšno vlogo in vpliv je imelo na druţbo skozi čas. Nato se
bom lotila osrednje teme svojega diplomskega dela – mladinskih katoliških
skupnosti od leta 1980 do 2010. Opisala bom nekatera zdruţenja in
društva, ki so nastala v tem času, mladinske centre, šolske ustanove in
druge skupine, namenjene mladim katoličanom. Podala bom njihove
značilnosti, namen ustanovitve ter njihove dejavnosti. V nadaljnji analizi
kvantitativnih podatkov bom številčno prikazala gibanje števila
udeleţencev v določeni skupini, društvu itd. od časa nastanka do danes.
Zaključila bom s sintezo in identifikacijo trendov, ki se kaţejo glede na
pridobljene podatke.
Pri svojem delu bom uporabila deskriptivno metodo, metodo komparacije
ter metodo interpretacije.
3
2 KRATKA ZGODOVINA KRŠČANSTVA NA SLOVENSKEM
Zgodovina krščanstva na Slovenskem je neločljivo povezana z zgodovino
razvoja naroda. Na naš narod so vplivala tuja ljudstva in s tem različna
središča krščanstva. Pokristjanjevanje Slovencev se je začelo s prodorom
naših prednikov, ki so se naselili ob Donavi proti zahodu in preko Karpatov
v Panonsko niţino. Tu so se predniki Slovencev v Karantaniji z lastno
kneţevino pridruţili Samovemu kraljestvu (Klemenčič, 1982, str. 11).
Škof Rupert iz Salzburga in irski menihi so odločilno vplivali na
pokristjanjevanje Bavarcev po letu 700, med njimi tudi na karantanskega
kneza Boruta in njegovega sina Gorazda, ki je postal prvi krščanski vladar
Karantanije. Ljudstvo je krščansko vero sprejelo in okoli petdeset let
kasneje je škof Modest začel s pozidavo več cerkva, tudi znane Gospe
Svete, kjer je pokopan (prav tam, str. 12).
Obdobju delitve Karantanije je sledila poglobitev vere s prihodom Cirila in
Metoda v 9. stoletju. Brata sta v domačem slovanskem jeziku vodila
bogosluţje in učila ljudi. Zaradi pritiska nemških misijonarjev sta se
umaknila v spodnjo Panonijo in tam nadaljevala z delovanjem. Nemška
oblast krščanstvu ni bila naklonjena in tako so kristjani izgubili priloţnost
za samostojno versko središče znotraj naših meja. Panonska niţina je
zopet postala krščanska šele z zmago in stalno naselitvijo Madţarov. V ta
čas spadajo tudi Briţinski spomeniki, najstarejši ohranjen zapis
slovenščine, ki vsebuje splošni obrazec veroizpovedi, navodila za kesanje
grehov in izpoved vere (prav tam, str. 12–14).
Leto 1054 označuje velika shizma, razkol krščanskega sveta na
rimskokatoliški (zahodni) in pravoslavni (vzhodni) del. Končal se je, ko so
se papeţi iz skoraj sedemdesetletnega bivanja v Avignonu v Franciji
preselili nazaj v Rim (Neubauer, Demšar, Dobrila, Kešpret in Kaltnekar,
2006, str. 644).
V srednjem veku je nastanek samostanskih redov spodbudil razvoj
učenosti. Katedrale 12. stoletja so izraz gotske umetnosti in arhitekture.
4
Začelo se je navdušenje nad vero, kar se je kazalo v romanjih na svete
kraje in pa tudi v kriţarskih vojnah. Krščanski vitezi so med 11. in 13.
stoletjem z vojaškimi odpravami ţeleli izgnati muslimane iz svetih krajev
(prav tam, str. 318, 570–571).
Drugače pa je bil srednji vek čas ţivahnega verskega ţivljenja, za
katerega si niso prizadevali le uradni predstavniki Cerkve, ampak tudi
prebivalci sami. Plemstvo je ustanovilo ogromno poboţnih ustanov, ki so
dvigale bogosluţje. Veliko vlogo so imele tudi cerkvene bratovščine. To so
bile zdruţbe vernikov, ki so ţelele doseči krščansko popolnost. V ta
namen so se pogosto udeleţevale bogosluţja in se ukvarjale s
karitativnimi dejavnostmi. Iz njih so nastali cehi, zdruţbe obrtnikov iste
stroke. Številne Marijine cerkve pričajo o globokemu in predanemu
čaščenju Matere boţje v tistem času. Nastalo je več znamenitih boţjih poti
in vrstiti so se začela romanja (Mlinarič, 1991, str. 85–88).
V 15. stoletju je slovensko etnično ozemlje, z izjemo Prekmurja, spadalo
pod dve nadškofiji, Oglej in Salzburg. Škofija v Ljubljani je bila
ustanovljena leta 1461. V tem času so na plano začele prihajati napake in
razvade Cerkve. Pogosto je bilo kopičenje beneficijev1 v posesti
posameznikov. Cerkev je bogatela in si pridobivala nezaupanje s strani
mest. K nam so preko tiska in študentov začele prihajati reformacijske
ideje. Duhovniki so maševali na »lutrovski način«, nekateri redovniki pa so
začeli zapuščati samostane. Protestanti so v bogosluţje vpeljali narodni
jezik. Ta tako imenovani »novi nauk« se je ob koncu stoletja dokaj
ukoreninil (Oţinger, 1991, str. 93–99).
Plemstvo je vedno glasneje zahtevalo, da se Cerkev vrne k apostolskemu
uboštvu, kmetje pa so se oprijeli prekrščevalstva oz. anabaptizma. Začeli
so ustanavljati nove kapele, cerkve in boţja pota. Te »štiftarje«, kot so jih
imenovali, so oblasti preganjale. Kljub posameznim, bolj ali manj
1 Beneficij je izraz za trajno ustanovljeno cerkveno službo, zvezano z dohodki, zlasti iz
nepremičnin (SSKJ, 2005, str. 40).
5
neučinkovitim ukrepom, se je reformacija širila in pristaši so bili vedno bolj
odkriti glede svoje protestantske usmerjenosti. Leta 1555 je podpisan
Augsburški verski mir, ki je pomenil odkrito reformacijo. Naš najbolj znani
reformator in hkrati začetnik knjiţevnosti na Slovenskem, je Primoţ
Trubar. Protestanti so vzporedno s širjenjem vere širili tudi cerkveno
organizacijo v deţelah. Štajerska protestantska Cerkev je prevzela
vodstvo in nadzirala koroško in kranjsko luteransko Cerkev. Pozornost so
posvečali druţinski vzgoji, branju Svetega pisma in molitvi. Njihova ţelja je
bila, da bi se vsak pribliţal boţji razodeti besedi v svojem jeziku. Tako je
leta 1550 izšla prva slovenska knjiga Katekizem in kasneje še Abecednik,
oboje pod peresom Primoţa Trubarja (prav tam, str. 100–107).
Sledil je čas protireformacije in katoliške prenove. Tridentinski koncil, ki je
zasedal v obdobjih 1545–1548, 1551–1552 in 1562–1563, je izdal vrsto
reformnih dekretov. Nanašajo se na sluţbo škofov, pridigarsko dejavnost v
škofiji, prenovo duhovščine, vodenje krstnih in poročnih matičnih knjig in
druge odgovornosti. Zgodovinsko je pomemben, saj je razločno opisal
katoliški verski nauk proti protestantizmu in na protestantsko reformacijo
odgovoril s katoliško prenovo. Slednja se je lotila odstranjevanja napak in
zlorab v škofijah, ţupnijah in samostanih ter posodobila pastoralno
dejavnost (Benedik, 1991, str. 113–115).
V tem času so se temeljito prenovile mnoge starejše redovne skupnosti,
nastale pa so tudi nove, na primer redova jezuitov in kapucinov. Pri nas je
kralj Ferdinand I. izdal splošno prepoved protestantizma in ukazal seţig
protestantskih knjig. Za prevlado krščanstva pa sta se trudila tudi
nadvojvoda Karel in Janez Tavčar. Rezultati prizadevanj so se pokazali v
vrnitvi cerkva, ki so jih prej protestanti odvzeli katoličanom in seţigu knjig.
V Sloveniji se je protestantizem v manjši meri kljub temu ohranil na
področju Prekmurja (Benedik, 1991, str. 117–135).
Po vestfalskem miru leta 1648 se je katolištvo moralo sprijazniti z
vmešavanjem političnih sil. Le-te so imele vpliv na imenovanje kardinalov.
Papeţi so izgubili stik s sodobnimi duhovnimi usmeritvami, zato je imela
6
Cerkev vpliv le na navadno ljudstvo, vrhnji sloji pa so jo imeli za zaostalo
in so jo zapuščali (Lenzenweger idr., Zgodovina katoliške Cerkve, 1999,
str. 385).
Na naša tla sta spremembe prinesla Marija Terezija in cesar Joţef II.
Slednji je razpustil bratovščine in premoţenje izročil verskemu skladu.
Odpravil je vse popoldanske poboţnosti in prirejanje procesij ter nekatere
praznike. Razpustil je nekatere redove in preuredil njihove prostore.
Število redov se je skrčilo na vsega skupaj okoli 30. Oblast je posegla tudi
na področje škofij in jih na novo razmejila. Sledilo je obdobje janzenizma –
političnega, dogmatičnega in moralnega gibanja 17. in 18. stoletja
(Dolinar, 1991, str. 153–171).
Kar ni uspelo Joţefu II., so dokončali Francozi. Duhovščini so odvzeli
nadzorstvo nad šolami, ohranili pa verouk, ki je poveličeval Napoleona.
Uvedli so francoski koledar z le štirimi zapovedanimi krščanskimi prazniki.
Ko so Slovenci prišli znova pod Avstrijsko oblast, so bile francoske
cerkvene reforme odpravljene. Oblast je do Cerkve postala bolj mila,
vseeno pa je veljalo načelo, da Cerkev sluţi drţavi. Najvidnejšo
spremembo je doţivela lavantinska škofija, katere sedeţ je Anton Martin
Slomšek prenesel v Maribor (Kralj, 1991, str. 173–183).
Od druge polovice 19. stoletja in do prve svetovne vojne je v našem
cerkvenem prostoru zaznati teţnjo po okrepitvi katoliške zavesti in po
ureditvi pastoralnega delovanja. Na druţbenopolitičnem področju se je
uveljavila Katoliška narodna stranka. Slovenci smo v glavnem sprejemali
rešitve, ki jih je ponujala navezava med papeštvom in cesarstvom. Še
vedno ni bilo enotnega cerkvenega prostora. Druga svetovna vojna in
razpad Jugoslavije sta posegli v cerkveno dogajanje lavantinske in
ljubljanske škofije. Predvsem Nemci so ostro udarili po duhovščini. To je
bilo obdobje aretacij, mučenj in izgona duhovnikov. Prelom pa je prinesel
tudi nekaj pozitivnega. Prisilil je verne Slovence, da se zberejo, poiščejo
novo pot in si kot oţivljajoče jedro slovenske krščanske druţbe najdejo
nove oblike. Po vojni so nekateri duhovniki in ţe med okupacijo
7
ustanovljena verska komisija skušali premostiti ovire med novo oblastjo in
cerkvenim vodstvom. Tako je takoj po osvoboditvi vodstvo Cerkve izrazilo
lojalnost oblasti. Cerkev se je spopadala z okrnjenim številom duhovnikov
in s pomanjkanjem novih bogoslovcev (Kralj in Juhant, 1991, str. 184–
233).
Obdobje po drugi svetovni vojni lahko razdelimo v dve dobi: čas pred
drugim vatikanskim koncilom in čas po njem. V času pred koncilom je bil
razvoj Cerkve odvisen od druţbenega razvoja Jugoslavije, ki je bil po vojni
zelo protisloven. Po koncilu in okrog leta 1980 je bilo čutiti izrazit proces
sekularizacije. Cerkev je postajala vse manj mnoţična. Je bila pa toliko
bolj ţiva njena notranja pobuda po liturgični prenovi, po oznanjevanju in
poglabljanju vere v Cerkvi. Čas po koncilu je navdajal z upanjem. S še
večjo vnemo so se začeli odvijati liturgični tečaji za pastoralne delavce.
Izšli so prenovljeni obredniki, misali in drugi pripomočki. Poţivilo se je
ljudsko in zborovsko petje, orglarski tečaji, začele so se nove oblike
glasbenega izraţanja pri mladih. Dosti energije je bilo usmerjene tudi
oznanjanju. Vse od oznanjanja otrokom do katehez2 za odrasle.
Pomemben vlogo ima verski tisk, ki se je razvijal tako, da bi zadostil čim
večjemu spektru bralcev. Bogatiti se je začela izdajateljska dejavnost.
Vseeno pa versko sporočilo do mnogih ljudi ne pride. Po drugi strani pa se
vse več ljudi zanima in odloča za duhovno poglabljanje, večinoma v obliki
duhovnih vaj, nekaterim pa to moţnost ponujajo duhovna gibanja. Mladi
imajo na voljo različne študentske skupine. Razvijati so se začele
pastoralne strukture, recimo ţupnijski pastoralni svéti, kjer pri apostolatu
sodelujejo laiki. Pogoste pa so tudi skupine, kroţki, ki se posvečajo raznim
pastoralnim dejavnostim. Ustanovila se je Slovenska pokrajinska
škofovska konferenca, pastoralna dejavnost pa se odraţa še v gradnji
novih objektov (Valenčič, 1991, str. 253–265).
2 Kateheza je metodična obravnava kakega zaključenega verskega vprašanja, izraz pa se uporablja
tudi za poučevanje verouka (SSKJ, 2005, str. 389).
8
Cerkev, prizadeta s procesi sekularizacije, se v zadnjih treh desetletjih
ponovno skuša postaviti na noge. Za dosego tega cilja ubira različne poti.
Od mnoţičnih zdruţevanj oziroma srečanj, katere primer je Slovenski
evharistični kongres leta 2010, do manjših skupin, ki se iz leta v leto širijo
in izpopolnjujejo. Za mlade so v teh letih poskrbeli z ustanavljanjem
različnih skupin, zdruţenj, centrov, društev, gibanj in šolskih ustanov. V
nadaljevanju bom predstavila nekaj teh opcij. Seznam večine je zbral
Matjaţ Kramberger iz Urada za laike Pastoralne sluţbe v knjigi Zdruţenja
in gibanja v Cerkvi na Slovenskem.
9
3 MLADINSKE KATOLIŠKE SKUPNOSTI OD 1980 DO 2010
Najprej se je potrebno dotakniti vernosti ljudi v Sloveniji. Raziskava,
objavljena v zborniku 39. katehetskega simpozija, nam poda samooceno
vernosti posameznih kategorij slovenskih prebivalcev (v odstotkih).
Tabela 1: Samoocena vernosti posameznih kategorij slovenskih
prebivalcev (v odstotkih)
Močno veren
Še kar veren
Niti veren niti neveren
Bolj neveren
Popolnoma neveren
Slovenija 2007 9,1 37,5 21,9 16,2 15,4
SPOL
Moški 5,66 31,92 23,03 18,99 20,40
Ţenske 12,43 43,00 20,71 13,41 10,45
STAROST
Do 30 2,59 36,79 23,32 17,62 19,69
30-44 3,91 33,10 25,27 20,28 17,44
45-60 8,16 35,82 24,47 16,31 15,25
61 in več 21,14 45,12 13,82 10,16 9,76
IZOBRAZBA
Osnovna 21,57 43,63 15,20 12,25 7,35
Strokovna, poklicna 10,00 45,83 18,33 12,08 13,75
Srednja z maturo 4,24 32,81 26,56 17,86 18,53
Visoka 3,64 27,27 22,73 25,45 20,91
OBISK BOGOSLUŢJA
Tedensko ali več 39,75 59,01 1,24 - -
Najmanj 1x mesečno 10,83 73,33 13,33 2,5 -
Ob velikih paznikih 2,94 57,84 29,90 8,33 0,98
Redkeje ali nikoli 1,20 12,65 27,71 27,91 30,52
VEROUK
Ves čas OŠ 13,26 50,61 21,12 11,34 3,66
Le nekaj časa 4,40 32,97 29,67 13,74 19,23
Ni obiskoval 2,20 5,73 18,50 30,40 43,17 Vir: 39. katehetski simpozij, 2009, str. 16
Nas najbolj zanima starost do 30 let. Iz tabele lahko razberemo, da se
med verne šteje skoraj 40 % mladih, za neverne nekaj več kot 37 %,
dobrih 23 % pa se ni opredelilo niti za verne niti za neverne. Vera tako
nekako razpolovi mlade, seveda pa je treba upoštevati še tiste, ki so nekje
10
na meji in se niso opredelili. Tudi skupno je v Sloveniji vernih ljudi več kot
nevernih. Niso pa vsi, ki so se opredelili za verne, katoliške vere.
Če primerjamo to sliko s tisto, ki je bila v Sloveniji 10 let pred to raziskavo,
torej leta 1997, vidimo naslednje:
Tabela 2: Samoocena stopnje vernosti slovenskih prebivalcev v letih
1997 in 2007
1997 2007 RAZLIKA
Zelo močno veren 5,1 % 9,1 % 4,0 %
Še kar veren 43,6 % 37,5 % -6,1 %
Niti veren niti neveren
27,8 % 21,9 % -5,9 %
Bolj neveren 13,3 % 16,2 % 2,9 %
Popolnoma neveren
10,2 % 15,4 % 5,2 %
Vir: 39. katehetski simpozij, 2009, str. 15
Glede na rezultate vidimo, da se je število nevernih zvišalo za 8,1 %,
hkrati pa se je za 4 % zvišalo tudi število zelo močno vernih. Upad je viden
pri tistih, ki so se opredelili za še kar verne, zmanjšal pa se je tudi procent
neopredeljenih. Skupno se je torej leta 2007 za verne opredelilo 46,6 %,
neverne 31,6 % in niti verne niti neverne 21,9 % ljudi.
V tem obdobju je drţava podpisala Sporazum o pravnem poloţaju
Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji (RS), Sporazum med
Slovensko škofovsko konferenco in Vlado RS o duhovni oskrbi vojaških
oseb v Slovenski vojski, Sporazum med Evangeličansko Cerkvijo v RS in
Vlado RS o duhovni oskrbi vojaških oseb v Slovenski vojski, Zakon o
ratifikaciji sporazuma med RS in Svetim sedeţem, Sporazum o pravnem
poloţaju Binkoštne cerkve v RS, Sporazum o pravnem poloţaju Srbske
pravoslavne cerkve in Zakon o verski svobodi (Drţava, verska svoboda in
verske skupnosti v Republiki Sloveniji, 2010).
Cerkev je tako posegla v povsem drţavno ustanovo – vojsko. Svoj pravni
poloţaj so dosegle še druge Cerkve poleg katoliške, kar pomeni večjo
moţnost izbire. Še najbolj se to kaţe v zadnjem zakonu, sprejetem v tem
11
obdobju, Zakonu o verski svobodi. Tako se lahko vsi svobodno odločajo
če in kateri veroizpovedi bodo pripadali. Rimskokatoliška cerkev je s tem
postala ena izmed moţnosti, za katere se lahko odločimo.
Če imamo v mislih pojem sekularizacije, ki jo Marko Kerševan označi kot
»oznaka za celoto procesov in učinkov modernizacije na religijskem
področju, torej kot ekvivalent – ali še bolje reprezentant – pojma
modernizacije druţbe na področju religije in religioznega« (Kerševan,
1995, str. 122), lahko rečemo, da se je Cerkev modernizirala v
pluralizacijskem smislu. Hkrati pa se je Katoliška cerkev modernizirala v
smislu pribliţanja mladim. Začele so se ustanavljati različne skupine,
zdruţenja, gibanja in podobno, ki se ukvarjajo specifično z mladimi in jih
tako ţelijo ohraniti znotraj svoje Cerkve. Toga pravila so se začela rahljati,
pri bogosluţju so začeli pomagati in sodelovati laiki, orgle so pri
mladinskih mašah zamenjale kitare, bobni in druge prvine ritmične
duhovne glasbe. Ponudba za mlade se je kvantitativno povečala, kako in v
kolikšni meri pa bom poskušala pokazati v naslednjih poglavjih.
12
3.1 ZDRUŽENJA IN DRUŠTVA
3.1.1 Skupnost katoliške mladine
V njihovem statutu je zapisano takole:
Društvo SKAM - Skupnost katoliške mladine - je prostovoljna,
avtonomna in nepolitična organizacija, ki zdruţuje krščansko
usmerjeno mladino na območju Republike Slovenije in
zamejstva z namenom, da bi v medsebojni povezanosti na
temelju krščanskih vrednot uresničevala duhovne,
izobraţevalne in kulturne programe ter razvijala mednarodno
sodelovanje, mobilnost, diakonijo (sluţenje) in druţabno
ţivljenje. (1. člen)
Društvo deluje tako na lokalni kot tudi na drţavni in mednarodni skupnosti
(Društvo SKAM, 2010).
Naloge, s katerimi društvo uresničuje svoje cilje so (6. člen statuta):
- organizira izobraţevalne seminarje, ki omogočajo članom razširitev
duhovnega, kulturnega in miselnega obzorja;
- pripravlja akcije, ki temeljijo na prostovoljnem delu;
- opozarja javnost na probleme mladih in sodeluje pri njihovem
reševanju;
- organizira javne prireditve, ki so namenjene osveščanju mladih za
kulturne in duhovne vrednote ter spodbujanju odgovornosti za
strpnost, mir, varstvo narave in kulturne dediščine (delavnice,
ekskurzije, izobraţevalni seminarji, okrogle mize …);
- organizira športne in druge prostočasne aktivnosti (druţabna
srečanja, izleti v naravo, počitniška letovanja …) za člane društva;
- izvaja zaloţniško in časopisno-zaloţniško dejavnost članov v skladu
z veljavno zakonodajo;
13
- zbira prostovoljne prispevke, sponzorska sredstva in donacije
fizičnih in pravnih oseb (prav tam).
Društvo, ki je bilo ustanovljeno 2. oktobra 1993, organizira ogromno
projektov, ki se jih čez leto udeleţi preko 10.000 mladih iz vse Slovenije.
Znotraj drţave poteka Stična mladih, Slovenska šola za animatorje,
duhovne vaje za mlade, romanje mladih na Brezje, Dan Društva SKAM in
izdajanje revije Tretji dan ter časopisa Pismo iz Taizeja. Na mednarodni
ravni pa skrbijo za slovenske udeleţence Svetovnega dneva mladih,
Evropskega srečanja mladih, Poletne šole skupnosti Kaprije in Poletnih
tednov v Taizeju. Mladim tako omogočajo pridobivanje načrtnih in
nenačrtnih izkušenj, oblikovanje in izraţanje stališč, duhovno ter
osebnostno rast ter jim dajo občutek druţbene koristnosti. Programsko
društvo sodeluje še z drugimi cerkvenimi ustanovami, kot so škofijski in
medškofijski odbor za mladino, skavti, Mladinski ceh in drugi (prav tam).
SKAM privablja mlade predvsem z verskimi vsebinami, ki so prilagojene
mlademu človeku in njegovemu načinu ţivljenja ter dojemanju vere.
Privlačni so predvsem razni mednarodni projekti, ki privabijo tudi največ
udeleţencev. Mladim je tako dana priloţnost, da se srečajo s podobno
mislečimi vrstniki iz Evrope ali sveta, brez prevelikih stroškov. Skupna
molitev krepi občutke pripadnosti, druţabna srečanja tkejo medsebojne
vezi, izkustvo kulture in običajev tuje deţele s prve roke in moţnost ogleda
znamenitosti pa vse skupaj le še dodatno obogati. Velik poudarek je na
medsebojnih odnosih, srečanjih in skupni molitvi, ki jo pripravljajo mladi
sami. Tako so angaţirani in vpeti v dogajanje, s tem krepijo svojo
odgovornost in samozavest ter se še bolj čutijo del skupine. Pribliţati se
ţelijo tudi tistim, ki niso tako versko podkovani. Zanje so na primer v
letošnjem letu razpisali fotografski natečaj, lahko pa so se pridruţili tudi
šoli za animatorje.
14
3.1.2 Life Teen
Pater Tilen Gregor Urtelj je o gibanju Life Teen povedal takole:
Life Teen je svetovno katoliško gibanje z lastno metodo
pastorale, ki je navzoča na različnih kontinentih in kulturnem
okolju. Namen programa LifeTeen je ustvariti vzdušje, ki
mladostnike v njihovi edinstvenosti sprejme v občestvo in jih
pritegne v odnos z Jezusom Kristusom in njegovo Cerkvijo.
V razgovoru je povedal tudi naslednje. Program Life Teen so v Sloveniji
začeli izvajati leta 2002 na ţupniji Svetega Cirila in Metoda v Ljubljani
(Beţigrad), po večmesečnih pripravah osebja v krogu dejavnega občestva
pod duhovnim vodstvom kaplana patra Petra Vrabca. Po vzoru
pastoralnega modela je nosilno vlogo za vodenje animatorjev prevzel
laiški sodelavec Matej Kriţanič, glasbo pa prodorna krščanska glasbenika
Nada in Dečo Ţgur z ansamblom, ki je imel za sabo vodenje bogosluţij in
slavljenja na velikih karizmatičnih shodih. Naslednje leto je, s premestitvijo
duhovnega vodje p. Petra v središčno mestno ţupnijo Marijinega
oznanjenja na Tromostovje, tja prešel tudi program Life Teen z osebjem
vred. Pridruţilo se je še nekaj novih animatorjev. Dodatni mladinski bend
so oblikovali mladi in njihovi glasbeno podkovani starši.
Urtelj pravi še, da si je leta 2006 vodja osebja moral poiskati plačano
zaposlitev in to je znatno oslabilo delo osebja, tako so na polovici leta
animatorji prenehali pripravljati polnovredne tematske večere. Ţe pred tem
je bil premeščen glavni duhovnik in je na program prihajal iz drugega
kraja. Končno sta bila v letu 2007 premeščena še drugi izmed duhovnikov
in redovni brat iz podporne ekipe, tako je program prekinil redno
delovanje. Odtlej so mladinske maše programa Life Teen s prvotno
zasedbo samo občasno po različnih krajih deţele ob različnih priloţnostih.
Člani osebja so bili od začetka v glavnem polnoletna mladina, študentje in
mladi v poklicih, nekateri pa ţe druţinski očetje in matere. Med glasbenike
so se uvrstili tudi mlajši mladostniki in občasno z ansamblom še otroški
15
zbor. Udeleţenci prvega dela sobotnega programa so bili vseh starosti. Pri
sveti maši je bilo včasih čez 200 oseb, od tega polovica odraslih, ki so
prišli občudovat mladino. Med njimi so bili tudi starši in nekaj druţin od
blizu in daleč. Programski večeri po maši so bili namenjeni mladim od 14.
do 19. leta. Bolj ali manj redno se jih je udeleţevalo med 30 in 70
mladostnikov na večer, odvisno od leta in drugih okoliščin.
Doţivljanja pri srečanjih skupine je podal tudi eden izmed udeleţencev, ki
pravi takole:
Začel sem pred kakšnim letom. Povabila me je prijateljica.
Najbolj me pritegne ta drugačnost, da med mašo ne pojejo
ravno stare mame. Pri obredu si nekako »prisiljen« (v dobrem
pomenu) sodelovati, saj nas povabijo skupaj ... k molitvi, da
zares doţivimo mašo. Da ravno ne prideš in greš, temveč še
nekaj časa ostaneš. Mladi na srečanjih po maši so bolj odprti –
ne vem, kje drugje lahko še koga srečaš prvič, mu daš roko, ga
objameš, mu poveš svoje ime in še kaj drugega. Prej sem hodil
na mladinska srečanja v Moste, samo smo na koncu ostali od
skupine 40 ljudi trije ..., tu pa je vedno vse polno mladih.
(H. M., 2006).
V osnovi je po besedah patra Tilna Gregorja Urtelja program nudil:
- polnoletnim mladim moţnost druţbeno koristnega sluţenja in
pridobivanja sposobnosti za vodenje;
- glasbenikom priloţnost za ţivo ustvarjanje pred in z mladimi;
- mladostnikom druţabne, poučne in zabavne sobotne večere;
- druţinam z mladimi in otroki doţiveto sobotno sveto mašo;
- ţupnijam oskrbo mladostnikov s kvalitetnimi vsebinami za osebno
zorenje v vrednotah in odgovornosti.
Danes z identiteto Life Teena deluje duhovnik in glasbeni bend za
občasno prirejene mladinske maše, v ozadju pa še osebje Podpore na
16
spletni strani in v obvestilni skupini ter pri projektnem uličnem misijonskem
delu METANOIA, ki je zraslo med mladimi v času delovanja programa v
ţupniji Marijinega oznanjenja pri Tromostovju in danes prav tako kroţi po
ţupnijah in je prisotno na letnem srečanju mladih septembra v Stični.
Life Teen ima ţe v samem naslovu poglavitni smernici delovanja –
ţivljenje, poţivitev in mladostniki. Poţivitev se v njihovem primeru nanaša
predvsem na bogosluţje. Mladim je med samim obredom včasih dolgčas
ali se jim zdi vse skupaj preveč zastarelo. Vse postane bolj zanimivo, če je
lahko posameznik soustvarjalec dogajanja, ne samo opazovalec. Life
Teen poskuša bogosluţje poţiviti s sodobno glasbo, ki jo izvajajo mladi
sami. V zadnjih letih je prišlo do razcveta ritmične duhovne glasbe in vse
več je duhovnikov, ki dopuščajo njeno izvajanje pri mašah. Običajno
potem takšno mašo preimenujejo v študentsko ali mladinsko, tako da je
ostalo občestvo, ki je vajeno tradicionalno izvedenih bogosluţij,
obveščeno o naravi bogosluţja in razlogih za spremembo. Cerkev na tak
način poseţe v področja posameznikovih interesnih dejavnosti in te
talente uporabi za sooblikovanje verskih obredov in pribliţanje svojih
vrednot mladim. Na ta način se Cerkev odmika od tradicionalnih togih
vzorcev k spremembam, k sodelovanju. Čas hierarhije je minil, zdaj gre za
timsko delo, tudi znotraj Cerkve.
3.1.3 Oratorij
Beseda ORATORIJ ima več pomenov. Slovar slovenskega knjiţnega
jezika (SSKJ, 2005, str. 784) jo definira takole:
a) večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za
soliste, zbor in orkester;
b) prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini.
V naslednjem projektu, pri katerem sem tudi sama sodelovala, sta se ti
definiciji zdruţili in od začetka devetdesetih let, je oratorij uveljavljena
17
beseda za tedenski počitniški program za otroke, ki ga izvajajo določene
ţupnije, da v poletnem času privabijo otroke na kvalitetno preţivljanje
prostega časa. Hkrati pa spodbuja srednješolce in študente, da postanejo
animatorji, soustvarjalci in izvajalci programa ter jih s tem učijo
odgovornosti in prostovoljstva.
Korenine projekta so v oratoriju sv. Janeza Boska. Slednji velja za ideal
modernega duhovnika. Ţivel je v 19. stoletju v Italiji. Znan je po tem, da je
ţe od otroštva pri sebi zbiral mladino in jih poučeval o verskih resnicah.
Le-te je popestril s petjem in svojimi ročnimi spretnostmi. Od posvetitve v
duhovnika je svoj čas namenjal vzgoji zapuščene mladine. Leta 1846 je
ustanovil prvi oratorij, trinajst let kasneje pa druţbo salezijancev, pod
katerim okriljem se še danes izvaja oratorij.
Projekt Oratorij se izvaja na nacionalni ravni kot podpora ţupnijskih
oratorijev. Salezijanska mladinska pastorala s sodelavci od leta 1995
izdaja priročnike, ki so namenjeni uporabi na ţupnijskih oratorijih v
poletnem času. Takrat so se začela tudi zdaj ţe uveljavljena pomladanska
srečanja animatorjev, na katerih se predstavi gradivo za tisto leto. Hkrati
poteka tudi usposabljanje vseh teh mladih, ki bodo vodili oratorije na
lokalni ravni. Po poletnem izvedenem programu pa se srečajo tudi v jeseni
na skupnem praznovanju.
Oratorij se torej izvaja po ţupnijah. Pripravijo ga mladi usposobljeni
animatorji, ki so običajno iz vrst srednješolske in študentske populacije. V
pomoč so jim voditelji oratorija in duhovni voditelji (duhovniki, redovniki,
redovnice, bogoslovci). Gre za dejavnost koristnega in prijetnega
preţivljanja prostega časa, obogateno z vzgojo za krščanske in
občečloveške vrednote.
Program traja več dni (ponekod tudi več tednov) od jutra do večera.
Spremlja ga rdeča nit, zgodba, ki jo izvedejo ali zaigrajo animatorji. Temu
sledi molitev in petje, kateheze, kjer se skuša otrokom pribliţati razne
vrednote in delavnice, čemur je v veliki meri namenjeno dopoldne. V
različnih delavnicah, ki jih vodijo mladi prostovoljci, otroci razvijajo svoje
18
talente in sposobnosti ter krepijo ustvarjalnega duha. Naučijo se delati v
skupinah in sodelovati med sabo. Večinoma imajo nato skupno kosilo.
Tako se razbremeni starše, ki so v tem času v sluţbi, in jim oratorij nudi
kreativno varstvo otrok.
Popoldanski čas je namenjen različnim igram, ki trajajo več ur, včasih se
organizirajo druţabne igre, športna ali kakšna druga tekmovanja, spet
drugič se dan preţivi v naravi ali z obiskom kopališča. Nekatere ţupnije za
otroke organizirajo izlete, kamor so vabljeni tudi starši udeleţenih otrok.
Dan se zaključi z versko noto. V molitvi se zahvali Bogu za preţivet dan.
Nato se spusti oratorijska zastava in zapoje himna, ki je vodilna pesem
dogajanja. Marsikje ob sklepu druţenja pripravijo razstavo izdelkov ali
skupno bogosluţje. Tako v vsem tem aktivno in kreativno preţivetem času
ne pozabijo na katoliško vzgojo in vero.
Glede na veliko zanimanje pri mladih in vedno večje udeleţbe programa,
se je ustanovilo Zdruţenje animatorjev Oratorija. Njegov namen je
podpora animatorjem, izmenjava informacij in izkušenj ter tako izboljšava
programov. Deluje na nacionalni ravni in temelji na don Boskovem izročilu
oratorija, hkrati pa zajema načela krščanske etike (Oratorij.net, 2010).
Čeprav je Oratorij namenjen šolskim otrokom, pa nudi tudi priloţnost
razvijanja talentov mladih. Pri izvedbi projekta tako sodeluje mnogo
različnih posameznikov s svojimi sposobnostmi. Umetniški tipi poskrbijo za
sceno, glasbeniki za petje, športniki pripravijo aktivnosti v naravi,
organizacijski tipi koordinirajo dogajanje, rabijo se ljudje za izvajanje
delavnic, ki svoje sposobnosti prenašajo na mlajše. Gre za skupnost, ki
različne svoje moči in talente uporabi za skupno dobro in razvoj vseh
udeleţenih.
19
3.1.4 Marijanska vincencijanska mladina (MVM)
Nekatera zdruţenja so nastala na pobudo redovnih ustanov. Eno izmed
takšnih je Marijanska vincencijanska mladina. »Namen zdruţenja je, da bi
v vsakdanjem ţivljenju uresničevali evangelij po Marijinem vzoru in bili
pripravljeni pomagati drugim« (Marijanska vincencijanska mladina, 2010).
Podatke o zdruţenju mi je podala sestra Andreja Čakš, ena izmed sester
usmiljenk, ki je duhovna spremljevalka skupine MVM. Povedala je, da je
bilo zdruţenje, ki je sicer v Sloveniji začelo delovati ţe leta 1884, po 2.
svetovni vojni prepovedano. Z njim so ponovno začeli leta 1997. Hčere
krščanske ljubezni oziroma usmiljenke, so sestre, ki so začele delovati
izven klavzure. Med vojno so hodile po bolnišnicah in pomagale ranjenim
in bolnim, hodile so po zaporih in pomagale ljudem. Tako so razvijale čut
za sočloveka, ki je glavno vodilo Marijanske vincencijanske mladine.
Opaţajo, da je danes mladina materialno bolj ali manj preskrbljena,
manjka pa socialnih veščin. V času tehnologije je laţje in prijetneje sedeti
doma za računalnikom, kot se udeleţiti kakšne skupine ali pomagati
bliţnjemu. MVM ţeli pribliţati mladim ţivljenje v skupnostih. Tako
poudarjajo vzgajanje samih sebe in čut za bliţnjega. Slediti ţelijo navodilu
svetega Vincencija, ki je dejal, da so ubogi tisti, ki bodo reševali uboge. S
tem je ţelel poudariti, da je materialna pomoč le ena izmed vrst pomoči,
človek pa poleg denarja in dobrin potrebuje predvsem nekoga, ki ga bo
potolaţil. Ljudje se velikokrat ţelijo nekomu izpovedati, ţelijo si pristnega
odnosa, nasveta, prijatelja v stiski. Na tem temelji poslanstvo MVM.
Drugače mednarodno zdruţenje v Sloveniji deluje v manjših skupinah po
ţupnijah. Skupine vodijo mladi animatorji, ki se na srečanja pripravljajo
skupaj s svojimi duhovnimi spremljevalci. Slednji so iz vrst usmiljenk ali
lazaristov. Animatorji so običajno študentje ali srednješolci, udeleţenci pa
so lahko tudi mlajši. Animatorji se srečujejo tako na nacionalni kot tudi na
lokalni ravni. Skupina se dobiva enkrat mesečno. Prvi del predstavlja
kateheza, drugi del pa različne delavnice ali dejavnosti. Na primer, v goste
so povabili invalidko, ki jim je povedala nekaj o tem, kako poteka njen dan,
20
s kakšnimi ovirami se srečuje in kako jih premaguje. Običajno pa se sami
odpravijo kam na obisk ali komu na pomoč. Obiskujejo bolnišnice,
onkološki inštitut, domove za ostarele, invalide, domove počitka,
rehabilitacijske centre ali spremljajo slepe in slabovidne ter invalide na
duhovnih vajah. Za obiske v rehabilitacijskem centru Soča so navdušili še
dodatne prostovoljce, ki sicer niso člani društva, so pa pripravljeni pristopiti
na pomoč.
Poleg rednih srečanj organizirajo še duhovne vaje za otroke, animatorje in
starše, skupne izlete in letovanja v hribih ali na morju. V mesecu
septembru pripravljajo 3-dnevni mednarodni simpozij. Spodbujajo tudi
misijonarskega duha in z raznimi dejavnostmi zbirajo pomoč za misijone.
Bodisi je to prodaja boţičnih voščilnic, ki so jih sami izdelali, zbiranjem
rabljenih znamk in telefonskih kartic, bodisi je to finančna pomoč.
Številčno morda niso najbolj močni, saj je pri nas (le) okoli trideset
animatorjev, ki nato vodijo in spremljajo ostale mlade. Sestra Andreja
Čakš je omenila, da je ţivost in številčnost skupine odvisna predvsem od
angaţiranosti in karizme animatorjev. V nekaterih ţupnijah je vedno več
navdušencev in članov, drugod pa število upada. Slednje velja predvsem
za tiste skupine, ki so zaradi odhoda sester iz ţupnije ostale brez stalnega
duhovnega spremstva. Po drugi strani pa obstajajo tudi primeri, kjer so
animatorji s svojo pripravljenostjo in poţrtvovalnostjo skupine ohranili. V
eni ţupniji opaţajo nekakšno generacijsko luknjo. Animatorji so študentje,
udeleţenci so mlajši, manjka pa srednješolska populacija.
Kljub vsem oviram, ki jih morda srečujejo, pa se je poudarilo dejstvo, da
tisti, ki so člani MVM, so člani z gorečnostjo, zagnanostjo in resnično
vnemo. Z vsem srcem se trudijo pomagati sočloveku in tako s svojim
zgledom nagovarjajo druge mlade k solidarnosti in k temu, da si vzamejo
čas še za tiste, ki jim ţivljenje ni bilo tako zelo naklonjeno.
MVM posega na karitativno področje in privablja tiste mlade, ki ţelijo
razviti ali poglobiti svoj čut za sočloveka. Pastoralno leto 2010/2011 se bo
tej temi še posebej posvetilo, saj je to leto karitativne dejavnosti v Cerkvi
21
na Slovenskem. Ob vseh naravnih nesrečah in v času recesije je pomoč
sočloveku še kako dobrodošla. Poleg materialnih dobrin se poudarja
pomoč v stiski z besedami tolaţbe in upanja. Brez tega je še teţje
prebroditi iz teţav, vero in upanje pa lahko najdemo v religiji.
3.1.5 Kulturno društvo APZ Alojzij Mav
Akademski pevski zbor, ki je svoje ime dobil po skladatelju duhovne
glasbe, deluje od leta 1978. Zbor večinoma sestavljajo študentje in mladi
izobraţenci iz celotne Slovenije. Dobivajo se na Gornjem trgu v Ljubljani,
kjer mesečno sooblikujejo bogosluţje pri večerni nedeljski maši v cerkvi
svetega Jakoba. Poleg cerkvenih pesmi imajo v svojem repertoarju še
kopico ljudskih pesmi. Zbor ne nastopa samo po drţavi, ampak tudi v
zamejstvu in tujini. Preko glasbe ţelijo oznanjati Boţjo besedo, svoje
navdušenje pa prenašati na mlajše rodove, ki jih radi sprejmejo medse.
Večkrat zbor prepeva na porokah, tradicionalno pa se udeleţijo Revije
ljubljanskih pevskih zborov v Škofijski gimnaziji v Ljubljani. Manjše
koncerte običajno organizirajo med prvomajskimi prazniki v tujini, kamor
se odpravijo na izlet. (Kramberger, 2009, str. 44)
3.1.6 Katoliško društvo dr. Antona Murka
Katoliško društvo iz Hoč je bilo ustanovljeno, da prazen prostor v kulturno-
izobraţevalnem delovanju zapolni z duhovno tematiko. Ime so nadeli po
hoškem dekanu Antonu Murku, ki je bil duhovni in kulturni delavec. Znotraj
društva so se oblikovale različne skupine. Izobraţevalna skupina
organizira stalno dejavnost društva: Murkove kulturno-izobraţevalne
večere. Pevski zborček Jurčki sodeluje pri svetih mašah in na kulturnih
prireditvah. Lutkovna skupina Tonček, ustanovljena leta 2002, šteje do
deset mladih. Na leto pripravijo dve predstavi – eno ob obisku Miklavţa in
drugo ob zaključku šolskega leta. Sceno in lutke izdelajo lutkarji sami.
Dejavne so tudi ljudske pevke, ki nastopajo na javnih prireditvah, srečanjih
22
starejših krajanov, v domovih starejših občanov v Mariboru in na občnih
zborih (Kramberger, 2009, str. 36)
3.1.7 Akademsko katoliško zdruţenje AMOS
Akademsko katoliško zdruţenje Amos je »prostovoljno, samostojno
nepridobitno zdruţenje fizičnih oseb – študentov slovenskih visokošolskih
ustanov in fakultet obeh univerz in akademikov« (Lipej, 2002, str. 34–35).
Oblikovati se je začelo v letu 1991. Zdruţenje je nastalo kot odziv na
takratne druţbene spremembe. Katoličani na vseslovenski ravni so si
namreč ţeleli civilnih zdruţenj. Amos se je ustanovil tako v Ljubljani kot
tudi v Mariboru. Začetni skupni program se je kmalu razdelil na dva ločena
programa. Mariborski del je tako začel svojo pot. Decembra 1993 jim je
uspela registracija društva. Eden glavnih ustanoviteljev in duhovni voditelj
je bil do leta 1999 dr. Ivan Štuhec (prav tam, str. 32–33).
Načela, po katerih zdruţenje deluje, so: prijateljstvo, duhovnost in
izobraţevanje. Vse to jim je v pomoč pri uresničevanju svojega
primarnega cilja: » /…/ pomoč pri rasti in razvoju v samostojno krščansko
osebnost, ki bo suveren subjekt v Cerkvi in druţbi« (prav tam, str. 33).
Znotraj zdruţenja so se kmalu začele oblikovati različne skupine. Osnovne
so bile Benjamin, Lija in Jakob. Na tedenskih srečanjih so pod duhovnim
vodstvom obravnavali različne tematike, od socialnih do katoliških. Dosti
so gradili na prijateljstvu in povezovanju. Tako so prirejali skupne izlete,
oglede gledaliških predstav, letovanja na morju, za duhovno rast pa so
poskrbeli na duhovnih obnovah. Študentje so po končanem študiju
ustanovili še nekaj lokalnih klubov Amosa po vseh Sloveniji. Leta 1999/00
so začeli zaznavati kadrovski primanjkljaj in prisiljeni so bili poiskati nove
načine uresničevanja njihovega poslanstva (prav tam, str. 33–35).
Njihova naloga je zdruţevati študente in akademike, ki ţelijo svoja načela
uresničevati na vseh področjih svojega ţivljenja. Prizadevajo si za širjenje
evropske zavesti. Tako je društvo član Evropske federacije krščanskih
študentskih zdruţenj. Prav tako so člani Gibanja za ţivljenje. Vse to jim
23
narekuje organizacijo in sodelovanje v različnih projektih na drţavni in
evropski ravni (prav tam, str. 33–35).
Organizirani so po organih. Najvišji je občni zbor, ki ga sestavljajo
predstavniki klubov oziroma skupin. Izvršilni organ je Svet zdruţenja, ki se
sestaja na rednih sejah. Svet ima naslednje referate: izobraţevanje,
mednarodno sodelovanje, tehnične in organizacijske storitve, razvedrilo,
kultura, informiranje, mediji in novinarstvo. Sredstva za delovanje
pridobivajo s članarino, dejavnostmi, prispevki, iz javnih sredstev in drugih
virov (prav tam, str. 36).
Do leta 2000 so delovali na vseh treh ravneh – lokalni, drţavni in
mednarodni. Prirejali so dejavnosti, aktivnosti za študente in s tem
dvigovali kulturni nivo študentskega ţivljenja. Organizirali so: Socialno
delavnico o socialnem nauku Cerkve, predavanje prof. dr. Marka Rupnika
z naslovom Partnerstvo, seks, ljubezen, večer retorike, ogled Benetk.
Prevzeli so pripravo tretje Drage mladih, prirejali okrogle mize,
miklavţevanja, koncerte, plesne vaje, sodelovali pri pripravi Teološkega
tečaja (sedaj Nikodemovi večeri, op. a.), razvili Amosove dneve
študentske kulture, izdali osemnajst številk glasila Dlan, sodelovali pri
izobraţevalnem projektu Rerum novarum3, izvedli tečaj komunikologije v
okviru projekta Za druţbeno odgovornost in še mnogo drugega. Leta 2000
je Amos postal eden izmed ustanovnih članov Mladinskega sveta Maribor,
katerega namen je informiranje o razpisih, medsebojnih projektih in pomoč
pri pripravi razpisne dokumentacije (prav tam, str. 37–38).
Amos je pri izvajanju svojih projektov sodeloval tudi s Katoliškim
študentskim centrom Sinaj, s katerim so pripravljali Nikodemove večere,
Predboţični večer na Štuku, Kriţev pot mladih po ulicah Maribora in
podobne akcije. Udeleţeval se je Nacionalnih konferenc, zadnja leta pa je
3 Ime, ki pomeni »Nove stvari«, je dobil po okrožnici, ki jo je leta 1891 objavil papež Leon XIII.
Projekt skrbi za usposabljanje za večjo družbeno odgovornost. Organizira ga Inštitut za filozofijo
in družbeni nauk Cerkve pri Teološki fakulteti.
24
začel prirejati Medgeneracijski festival »Mladost je srce. Kdo je brez nje?«.
V enem dnevu ţelijo povezati tako najmlajše, mladostnike, starše, kot tudi
starejše dedke in babice k skupnemu preţivljanju časa.
Eden bolj odmevnejših projektov je tudi Draga mladih. Gre za druţenje
mladih Slovencev iz zamejstva, zdomstva in Slovenije. Gre za večdnevno
skupno razmišljanje, ki ga spodbudijo predavanja osebnosti, ki oblikujejo
sedanjost našega naroda. Udeleţenci sodelujejo v debatah in ustvarjajo v
delavnicah, oblikujejo svoj čut za kritiko v duhu krščanskih in
demokratičnih vrednot (Draga mladih, 2010).
Amos je zdruţenje, ki je namenjeno študentom in mladim izobraţencem, ki
bi se ţeleli udejstvovati in morda uveljaviti v javni druţbeni sferi. Tako je
kar nekaj politikov, ljudi na visokih druţbenih poloţajih in drugih
izobraţencev začelo svojo karierno pot ravno v Amosu. Tu so si pridobili
razne izkušnje in sposobnosti, ki so jim prišle prav na nadaljnji poklicni
poti, hkrati pa so rasli v veri in se izoblikovali v samostojne katoliške
izobraţence, ki so o svojih prepričanjih pripravljeni javno spregovoriti in se
zanje zavzemati. Lahko bi rekli, da so nekakšen most med Cerkvijo in
drţavo, saj v svojih projektih skušajo zajeti širšo druţbo.
3.1.8 Zdruţenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov
Zdruţenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov – ZSKSS – je verjetno
najbolj prepoznano katoliško zdruţenje, saj je tudi najštevilčnejše in
pokriva celotno Slovenijo. Podpirajo ga tudi ministrstvo za šolstvo in šport,
urad za mladino ter ministrstvo za okolje in prostor.
»ZSKSS je nevladna, neprofitna organizacija, odprta za vse, vodijo jo
prostovoljci.« (ZSKSS, 2010). Njihov osnovni namen je prispevek k
razvoju mladih ljudi v trdne osebnosti in odgovorne drţavljane. To pa
pomeni, da vzgajajo na telesnem, duševnem, duhovnem in druţbenem
razvoju.
25
Začetki segajo ţe v leto 1922, leto kasneje pa je zaţivela Dravska
skavtska skupina. Na zabaven način je skavtstvo opisal Fran Milčinski v
svoji knjigi Skavt Peter. Razmere po drugi svetovni vojni skavtstvu niso
bile naklonjene, tako da so skupine delovale le v zamejstvu in izseljenstvu.
Je pa nekaj skavtov skupaj z gozdovniki ustanovilo Zvezo tabornikov
Slovenije, ki je bila zavezana takratnemu socialističnemu duhu.
Neuspešnemu poskusu iz šestdesetih let je leta 1984 sledil uspeh
srednješolca Petra Lovšina, ki je skupaj s še nekaterimi prebiral knjigo
Skavt4 in skušal ţiveti po njenih načelih. Svojo skavtsko obljubo je dal v
zamejstvu, natančneje v Gorici. Italijanska skavtska organizacija AGESCI
se je kmalu začela povezovati z ljubljansko skupino, ki je v ilegali delovala
vse do 31. marca 1990, ko je bilo ustanovljeno Zdruţenje slovenskih
katoliških skavtinj in skavtov. To je bilo prvo katoliško zdruţenje, ki je
nastalo v Sloveniji po 2. svetovni vojni (ZSKSS, 2010).
Danes pri nas delujejo tri skavtske organizacije in sicer:
1. ZSKSS – Zveza slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (od 1990)
2. ZBOKSS – Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov (od 2001)
3. ZTS – Zveza tabornikov Slovenije (od 1994 skavtska organizacija).
Še dve organizaciji delujeta v zamejstvu:
1. SZSO – Slovenska zamejska skavtska organizacija
2. SKSS – Slovenski koroški skavti in skavtinje (prav tam).
Teţko je natančno opredeliti, kaj je skavtstvo. Znano je, da ga je na
začetku 20. stoletja ustanovil Robert Baden-Powell in da je svetovno
gibanje, ki ima preko 40 milijonov mladih. Ustanovitelj je zapisal:
»Skavtstvo je vesela igra na prostem, kjer skavti kot bratje skupaj izkušajo
dogodivščine, tako mladi kakor stari. Rastejo v zdravju in sreči, urijo se v
4 V originalu Scouting for Boys. Delo je napisal ustanovitelj skavtstva Robert Baden-Powell, med
skavti znan kot Bi-Pi.
26
ročnih spretnostih in v pripravljenosti na pomoč drugim.« Temeljna ideja je
ta, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če se jih le zaupa in da
svobodo (prav tam).
Vsaka tri leta Zdruţenje izbere svoj vzgojni namen. Trenutno je to s
sluţenjem v druţbi in okoljsko vzgojo razviti čut do narave in sočloveka ter
dejavno odgovarjati na zaznane potrebe. ZSKSS je organiziran na treh
ravneh: drţavni, regijski in lokalni. Lokalne enote so stegi, ki jih vodijo
skupnosti voditeljev, ti se nato zdruţujejo v regije na čelu z regijskimi
odbori, nacionalna raven pa je Svet Zdruţenja, kjer sta po dva
predstavnika iz vsakega stega. Trenutno je v Sloveniji 70 stegov oziroma
lokalnih enot (ZSKSS, 2010).
Običajno so stegi razdeljeni v tri enote, glede na starost udeleţencev.
Tako so otroci med osmim in desetim letom v skupini volčičev in volkuljic,
kjer preko igre, ročnih spretnosti in zgodb Knjige o dţungli spoznavajo
vrednote medsebojne pomoči, povezanosti, prijateljstva in razlikovanja
med dobrim in slabim. Nato napredujejo v skupino izvidnikov in vodnic,
kjer so do 16 leta. Tam se razdelijo v manjše skupine, kjer ima vsak svoj
del odgovornosti in svojo funkcijo. Učijo se raznih veščin ţivljenja in
preţivetja v naravi. Zadnja starostna veja so popotniki in popotnice, ki
nimajo stacionarnih taborov kot prejšnji veji, ampak se na pot odpravijo z
nahrbtniki in peš. Med potjo spoznavajo vrednote sluţenja in prostovoljne
pomoči. Od 19. leta naprej se lahko odločajo ţe za voditeljske vode.
Voditelji skupin so prostovoljci, ki se kot vodje skupine izurijo še v delu z
ljudmi, srečajo z veščinami financiranja, organiziranja in vodenja,
sprejmejo določene odgovornosti, pripravljajo projekte in programe srečanj
ter tabor svoje skupine in tako pridobijo dragocene izkušnje za nadaljnjo
pot (ZSKSS, 2010).
ZSKSS je zasnovano tako, da lahko spremlja človeka pri njegovem
razvoju od otroštva pa do starosti. Gre dejansko za način ţivljenja, ki
temelji na pripravljenosti sluţiti drugim in Bogu. Poudarja se celosten
razvoj človeka, ne samo duhoven, kot je moč zaslediti pri kakšnih drugih
27
skupinah. Religija je tako ena izmed komponent, ki sestavljajo celostno
vzgojo in v katero so vpete še vse ostale, kot so razvijanje spretnosti, čuta
za odgovornost in sočloveka, pomoč in solidarnost, razvijanje voditeljskih
sposobnosti, ţivljenja v skupini, preţivetja v naravi in splošne
razgledanosti. S tem so skavti privlačni širokemu spektru ljudi, ki so lahko
na različnih stopnjah religioznosti in bodo tu našli nekaj zase.
3.1.9 Študentsko Društvo Megaron
Megaron zdruţuje vse bivše dijake Škofijske klasične gimnazije Ljubljana.
Informacije o društvu sem dobila pri trenutni predsednici društva Lučki
Berlot. Društvo je bilo ustanovljeno 18. aprila 1998 z namenom
povezovanje maturantov Škofijske klasične gimnazije vseh generacij in z
nalogo uresničevanja skupnih interesov na kulturnem, umetniškem,
druţbenem, športnem in druţabnem področju ter sodelovanja s podobnimi
organizacijami in društvi v domovini in tujini.
Vanj je avtomatsko včlanjen vsak bivši dijak gimnazije. Seveda pa nadalje
niso vsi aktivno dejavni. Jedro društva je manjša skupina ljudi, ki
pripravljajo programe za ostale člane. V teh dejavnostih pa nato sodeluje
od 250 do 300 bivših dijakov. Nekateri izmed njihovih projektov so:
- Martinovanje – izlet s kulturnim programom in degustacijo vin;
- ŠKG Fest – koncert skupin, katerih člani so bivši dijaki gimnazije;
- Brucovanje – sprejem novih članov v društvo;
- Trţnica fakultet – društvo zbere izmed svojih članov študente
različnih smeri različnih fakultet in ti potem na Škofijski klasični
gimnaziji predstavijo maturantom svojo smer študija;
- Mega Piknik – druţenje vseh članov društva;
- Kronplatz – organizirano smučanje za člane;
28
- Ekskurzija – v pomladanskih mesecih se člani odpravijo na
ekskurzije. Do sedaj so njihove destinacije bile: Bruselj, Irska,
Praga, Beograd;
- Megaron tabor – ţe tri leta zapovrstjo organizirajo poletni tabor, kjer
se s preprostim »skavtskim« načinom druţenja in bivanja
medsebojno še bolj poveţejo;
- Srečanje vseh škofijcev – enkrat letno se srečajo vsi bivši dijaki,
njihovi profesorji pa tudi starši in ostali, ki jih zanima dogajanje na
Škofijski klasični gimnaziji.
Društvo je dobro organizirano. Ima svojo predsednico, tajnico, izvršni in
nadzorni odbor, disciplinsko komisijo in blagajnika.
Megaron ţeli nekako podaljšati čas religioznosti in verske angaţiranosti
med mladimi, ki so za svoje srednješolsko izobraţevanje izbrali Klasično
škofijsko gimnazijo. Poudarek ni toliko na sami veri, kot na druţenju in
skupnem preţivljanju časa in ohranjanju prijateljskih vezi, ki so nastale v
času šolanja. Povečevanje vpliva Katoliške cerkve tako tu ni na prvem
mestu.
3.1.10 Mladinski ceh
Mladinski ceh je kot društvo registrirano od leta 1992. Gre za drţavno
organizacijo, ki mlade vzgaja po don Boskovem vzgledu in načelih
krščanske etike. Mladi s to organizacijo odraščajo in se v starejših letih
vanjo vračajo ali z njo ostanejo povezani tako, da jo aktivno sooblikujejo.
Nastalo je na podlagi potreb mladih, njihovega sodelovanja in druţenja.
Začeli so v sodelovanju s salezijansko redovno skupnostjo, saj je eden
izmed njihovih glavnih ciljev animiranje mladih. Z izkušnjami, ki so si jih
pridobili med postopki ustanavljanja in vsemi teţavami, ki so jih prebrodili,
29
so kasneje pomagali s svetovanjem pri ustanovitvi mnogim drugim
društvom (Mladinski ceh, 2010).
Mladinski ceh je soustanovitelj mednarodne mreţe Don Bosco Youth NET,
Centra nevladnih organizacij Slovenije, Mladinskega sveta Ljubljane,
Zavoda SLOGA in Zavoda socialna akademija. Do leta 2003 je preko 30
fantov pri njih zaključilo nadomestno civilno sluţenje vojaškega roka. Izdali
so pravo zbirko knjig, ki večinoma opisujejo delovanje mladinskih
organizacij. Pripravljajo mnoţične dogodke za mlade, ki jih tako pritegnejo
v svoje vrste in jim ponudijo priloţnost za osebnostno rast. Vodijo tudi
projekt usposabljanja mladinskih voditeljev, imenovan Mladinska
akademija, kjer imajo več deset aktivnih trenerjev in 17 izobraţevalnih
paketov. Najbolj znan njihov projekt je Nefiks (neformalni indeks), ki
spodbuja zaposljivost in vrednoti neformalno znanje. Tako je z leti
skupinica tistih, ki so ţeleli ponuditi mladim nove moţnosti za kreativno
preţivljanje prostega časa, zrasla v nacionalno mladinsko organizacijo
(prav tam).
Med njihovimi metodami dela tako najdemo neformalno izobraţevanje in
njegovo evidentiranje, pedagogiko igre, povezovanje in informiranje
mladinskih voditeljev, izdajanje literature in izdelavo ter posojanje
didaktičnih pripomočkov. Vlada zavest, da mladinski voditelji potrebujejo
celostno podporo za dobro opravljanje svojega dela (prav tam).
Poleg Nefiksa velja omeniti še Cehove plese, ki jih redno in večkrat letno
organizirajo v Ljubljani, projekt Ambience, namenjen mladim nad 16 let, ki
so izstopili iz rednega sistema izobraţevanja, in znotraj njega tečaj
»Aktivnega evropskega drţavljanstva« ter razna usposabljanja na
področju mladinskega animiranja (prav tam).
Mladinski ceh deluje po podobnem principu kot Zdruţenje slovenskih
katoliških skavtinj in skavtov – poudarja celostni razvoj posameznika. Pri
tem ne gre za večletna tedenska srečanja istih skupin, ampak za več
različnih opcij, ki so tako izobraţevalnega kot tudi druţabnega značaja in
pomagajo posamezniku pri njegovi duhovni in osebnostni rasti. V ospredju
30
je izobraţevanje mladih na različnih področjih in evidentiranje ter
vrednotenje znanja, ki ga dobijo v neformalnih oblikah z ţeljo, da to znanje
mladi uporabijo pri nadaljnjem delu v društvu. Pridobljene kompetence so
iz širšega spektra, tako da zajamejo več interesov in s tem več
udeleţencev. Tudi cenovno so mladim dostopne. Različni druţabni
dogodki skrbijo za povezanost društva in hkrati za pridobivanje novih
simpatizerjev.
31
3.2 MLADINSKI CENTRI
3.2.1 Mladinsko informacijski center
Mladinsko informacijski center (v nadaljevanju MIC) je bil ustanovljen leta
1992. Takrat je deloval v sklopu Društva SKAM5, od leta 1998 pa je
samostojen zavod. S sedeţem v Ljubljani je namenjen mladim, ki iščejo
informacije o tem, kako kvalitetno preţiveti prosti čas. Ciljna skupina so
verni študentje, določene dejavnosti pa namenjajo tudi srednješolcem,
zaposleni mladini in otrokom skupaj z njihovimi starši. »MIC hoče biti most
med mladostnikom in ustanovami civilne druţbe in drţave, saj se mnogi
mladi v druţbi danes teţko znajdejo.« Tako ţelijo z osebnim pristopom
pomagati posameznikom in skupinam. Skozi leto izvajajo različne
programe, ki se odvijajo ali na centru ali pa se strokovno usposobljeni
delavci prilagodijo skupini in izvajajo svoje programe drugje po Sloveniji
(Mladinsko informacijski center, 2010).
Njihova področja dela zajemajo informiranje, izobraţevanje, svetovanje in
pomoč, prostovoljno delo ter druţabnost in zabavo. Namen je usposobiti
mlade za različne aktivnosti, da bodo odgovorni, samostojni in aktivni
udeleţenci sodobne druţbe. Tistim, ki še iščejo svoj smisel, pomagajo pri
odpravljanju strahov, jim svetujejo, nudijo tudi psihoduhovno spremstvo.
Pomagajo tudi pri izbiri poklica in splošni izpolnjenosti na vseh ravneh.
Hkrati pa jih vzpodbujajo za prostovoljno pomoč drugim (prav tam).
V okviru MIC-a delujejo različne študentske skupine s skupno temo –
duhovnost. Tako se lahko mladi pridruţijo različnim kroţkom, namenjenim
kristjanom. Izbirajo lahko med skupino Samuel, biblično skupino, kroţkom
za krščansko filozofijo, molitvenimi srečanji za mlade, pevskim zborom in
drugimi moţnostmi. Obiskane so tudi versko obarvane delavnice, ki jih
pripravljajo, kot recimo Priprava na zakon ali Reci Besedo – usposabljanje
in vpeljava v antično metodo molitve, kot so jo poznali cerkveni očetje.
5 Skupnost katoliške mladine.
32
Izvajajo pa tudi druge delavnice in tečaje, ki so namenjene dodatnemu
izobraţevanju mladih (prav tam).
S takšnim centrom ţeli Katoliška cerkev ponuditi celostni pregled
dogajanja na pastoralnem področju. Informacije, ki jih nudijo, niso
namenjene izključno katoliški mladini, je pa res, da je večina udeleţencev
katoličanov. Več kot je izbire, prej posameznik lahko najde nekaj zase.
Preko sodelovanja pri različnih skupinah lahko oţivijo svojo vero, ki
običajno začne usihati po prejemu zakramenta svete birme v osnovni šoli.
Začnejo ţe pri srednješolcih, katerim ţelijo ozavestiti krščanske vrednote
in nadaljujejo s študenti in mladimi izobraţenci. Zopet gre za širši spekter
ponudbe, da zajame več interesov.
3.2.2 Katoliški študentski center Sinaj
Katoliški študentski center Sinaj, v nadaljevanju KŠC Sinaj, je meni
osebno najbliţji izmed centrov, saj sem redna obiskovalka tamkajšnjih
aktivnosti ţe od samega začetka študija v Mariboru. Zadnja tri leta sem
soudeleţena pri vodstvu centra in organizaciji dogodkov in projektov. KŠC
Sinaj je središče študentov in študentk, ki poleg študija in ostalih izven
šolskih aktivnosti iščejo tudi duhovno podlago in rast v veri.
»Začetki centra segajo v leto 1992, redne tedenske študentske maše pa
so začeli obhajati v letu 1994« (Lipej, 2002, str. 46). Najprej so bile v
Alojzijevi cerkvi na Glavnem trgu v Mariboru, zdaj pa se, zaradi zimskega
mrazu v cerkvi, večinoma odvijajo v dvorani zraven.
Center se v svojem delovanju ravna po študijskem letu. Svoja vrata odpre
v oktobru, tradicionalno v tretjem tednu, ko se v stolni cerkvi daruje
Akademska maša ob začetku študijskega leta. Vse do konca maja se nato
v večernih urah v dvorani Sinaj odvijajo sredine študentske maše, ki
tedensko privabijo okoli petdeset študentk in študentov. Pri maši prepeva
študentski pevski zbor Vdih, ki je le ena izmed mnogih skupin, ki so
dejavne v okviru centra. Po bogosluţju sledi program, ki je različen od
33
tedna do tedna. Tako se lahko v tem času zvrstijo plesi, druţabna
srečanja, filmski, športni ali ustvarjalni večeri, pogovori z različnimi
katoliškimi skupinami ali gosti, predavanja o aktualnih temah, potopisna
predavanja in še marsikaj.
KŠC Sinaj med letom organizira kakšne večje dogodke, kot so
Nikodemovi večeri, Predboţični večer na Štuku, ekumensko srečanje,
Kriţev pot mladih po ulicah Maribora in druge, ki pritegnejo tudi dvesto ali
več mladih. Tudi takšne, ki jih običajno ne videvamo pri verskih dogodkih.
Na ta način se ţeli mariborska mladinska pastorala pribliţati tudi tistim, ki
so sicer prejeli zakramente, mašnih bogosluţij pa se udeleţujejo zgolj ob
večjih praznikih. Sama maša je prilagojena študentski populaciji,
študentski duhovnik pridiga o temah, ki so aktualne mladini, pesmi niso
tradicionalne, v mašo se vnaša sveţina glasbenih inštrumentov in
poudarja se skupno doţivljanje, ne samo enostranska pridiga, ampak
pogovor. Tako se mladi počutijo soudeleţeni pri bogosluţju in to jim daje
občutek domačnosti, sprejetosti.
Med tednom se na centru Sinaj zbirajo različne skupine, od tečajev tujih
jezikov do molitvenih skupin. Mladi se tako lahko izpopolnjujejo v različnih
znanjih in veščinah, poudarek pa je na osebnostni in duhovni rasti ter
ohranitvi katoliške vere in njenih vrednot. To daje mladim vedeti, da v svoji
veri niso sami, kljub temu, da se v moderni druţbi precej pozna upad
vpliva Katoliške cerkve. Svoje izkušnje tako delijo s podobno mislečimi in
najdejo skupino ljudi, h kateri se lahko zatekajo in kjer se praviloma stkejo
globoke prijateljske vezi.
Število študentov, ki se zbirajo na KŠC Sinaj, sicer variira od meseca do
meseca, vedno pa ostaja neko jedro študentov, ki prihajajo vsak teden. V
ekipi centra sta poleg študentskega duhovnika, ki je hkrati vodja centra,
tudi dve študentki. Ena v vlogi pastoralne sodelavke, druga v vlogi tajnice.
Vsi skupaj načrtujejo dogajanja skozi leto, kjer kar najbolje ţelijo vključiti
ostale mlade iz Maribora in zadostiti njihovim potrebam. Na razpolago so
jim duhovni pogovori in duhovne vaje ter pogovori in spovedi.
34
Sinaj se je v akademskem letu 2009/2010 začel povezovati še z
Ljubljanskim Unipasom in Primorskim centrom Jadro. Za predstavitev
ponudbe vseh centrov so izbrali vsakoletno Srečanje mladih v Stični, kjer
so na stojnici predstavili svojo ponudbo in programe za študijsko leto.
Strinjajo se, da ima informiranost pomemben značaj, saj marsikateri
študent, ki se odpravi na študij na eno izmed drţavnih univerz, ni
seznanjen z versko obarvano ponudbo mesta. Na ta način pa centri lahko
privabijo verne mlade, da se jim pridruţijo in se udeleţijo njihovih
programov. Še korak naprej znotraj verne populacije študentov je
povezovanje katoliških študentskih domov, ki ga je za Maribor začel KŠC
Sinaj.
Projekti, ki se izvajajo na KŠC Sinaj, so namenjene vernim študentom, ki
se pridejo izobraţevat v Maribor, določeni tečaji, dogodki in podobno pa je
namenjeno vsem, ki bi ţeleli poleg fakultetnega izobraţevanja zapolniti
svoj prosti čas še s kakšnimi obšolskimi dejavnostmi. Vsi centri po
Sloveniji nudijo podobne programe, skupine, z različnimi niansami glede
na potrebe in ţelje študentov na določenem območju. V zadnjem letu so
začeli še bolj intenzivno skupno sodelovanje, katerega prvi rezultat je
zloţenka s predstavitvijo vseh treh centrov namenjena mladim, ki se
odločajo za nadaljevanje študija na katerikoli slovenski univerzi. Ponudbe
običajno skušajo pokriti več področij posameznikovega delovanja –
duhovno, druţabno, športno, rekreacijsko, glasbeno, ustvarjalno,
izobraţevalno in še kakšno.
3.2.3 Unipas
Nadškofija Ljubljana je oktobra 2009 ustanovila Unipas – študentsko
središče, ki bi študentom in mladim v poklicih nudilo informacije o ponudbi
za mlade s strani Cerkve ter jim bilo v oporo pri njihovi osebni rasti. Tako
ţelijo biti stalno navzoči med študenti, na razpolago za pogovor, nasvet ali
duhovno spremljanje. S posluhom za mlade bi jim ţeleli omogočiti tisto,
kar si sami ţeljo. Tako so na pobudo študentov zaţiveli večeri duhovno
35
ritmične glasbe, ki so jih pripravili v sodelovanju s Salezijansko mladinsko
pastoralo (Zgibanka Unipas, 2010).
Njihovo delo je zasnovano na medsebojnem sodelovanju redovnikov,
redovnic, škofijskih duhovnikov ter laikov. Dobrodošli so vsi mladi, ki bi jih
programi zanimali. Unipas je v svojem letu delovanja izvedel kriţev pot na
Roţnik, duhovne vaje za študente in mlade v poklicih, zimsko letovanje v
Bohinjski Bistrici, večere ritmično duhovne glasbe, sodelovali pa so tudi pri
letovanju bolnikov na morju, evropskem srečanju študentov v Rimu in
počitniško-duhovnim programom S Pavlom na morje in še marsikje.
Vsakodnevno so skrbeli za duhovno podporo študentov in se v času
predavanj srečevali pri redni molitvi zjutraj pred predavanji ter pri tedenski
sveti maši (Unipas, 2010).
Univerzitetna pastorala s centrom Unipas ponuja paleto dogodkov za
študente in mlade v Ljubljani pa tudi izven centra. Zase pravijo takole:
»Unipas je kot posoda ţivljenja, kjer se vedno nekaj najde za vsakogar.
Pa naj bo to preprost izlet, duhovna poglobitev ali zanimiv dogodek« (Prav
tam). Prav zato je njihovo geslo: »VEDNO ZAME« (prav tam).
3.3 Študentski center Jadro
Za študente Univerze na Primorskem, ki ţelijo obnavljati in poglabljati
svoje versko prepričanje tudi v času študija, obstaja študentski center
Jadro. Podobno kot v Ljubljani in Mariboru se tudi tam zbira katoliška
mladina, predvsem študentje, ki si ţelijo graditi skupnost prijateljev,
odkrivati svoje ţivljenjsko poslanstvo in rasti v odnosu z Bogom (Jadro,
2010).
Za študente pripravljajo tedensko sveto mašo, večere, kjer debatirajo o
zanimivih in aktualnih temah, tečaje in počitniške programe. Jadro
povezuje dejavnosti univerzitetne pastorale koprske škofije. Programi se
izvajajo v Kopru, na sedeţu centra, pa tudi v drugih študijskih središčih
(Jadro, 2010).
36
3.4 ŠOLSKE USTANOVE
3.4.1 Gimnazija Ţelimlje
Marca leta 1991 je bil sprejet zakon, ki je dovoljeval zasebno iniciativo pri
ustanavljanju zavodov. Salezijanski inšpektorat je sprejel Akt o ustanovitvi
zavoda Gimnazija Ţelimlje z organizacijsko enoto Dom Janeza Boska. S
tem je bila ustanovljena in nato uradno registrirana prva privatna gimnazija
v Republiki Sloveniji. Kmalu je postala zelo iskana srednja šola z
vsakoletno omejitvijo vpisa (Gimnazija Ţelimlje, 2010).
Njena posebnost je poleg kvalitetne izobrazbe tudi vzgoja dijakov. Odnosi
temeljijo na zaupanju in odgovornosti, kar vnaša v delovanje domačnost in
prijateljstvo in s tem omogoča uspešnost. Poleg klasičnih gimnazijskih
predmetov se v Ţelimlju na urniku znajdejo tudi latinščina, pedagogika,
vera in kultura. Obšolske dejavnosti zajemajo jezikovne tečaje, pevski
zbor, inštrumentalne skupine, dramske skupine, športne aktivnosti in
kroţke, šolski časopis, ples in tekmovanja. Javnosti se predstavijo v
Letnem poročilu in v Salezijanskem vestniku. S tem pozivajo tudi zunanje
posameznike, da namenijo denarna sredstva Skladu Gimnazije Ţelimlje, ki
pomaga slabše situiranim dijakom do ţelene izobrazbe (prav tam).
Gimnazija Ţelimlje in Dom Janeza Boska sta od leta 1997 vključena v
okvire Zavoda svetega Frančiška Saleškega, kjer deluje tudi Center za
mlade, druţine in odrasle, bolj poznan kot Majcnov dom. Dom Janeza
Boska dijakom in dijakinjam omogoča bivanje v internatu, za katerega se
trudijo, da bi bil čim bolj podoben ţivljenju v druţini. 180 fantov in deklet je
razdeljenih v sedem vzgojnih skupin, saj dom deluje po načelih
preventivnega vzgojnega sistema, ki ga je utemeljil Janez Bosko (prav
tam).
37
3.4.2 Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška
Cerkev je začela posegati tudi na izobraţevalno področje. V Mariboru se
je 1. septembra 1995 ustanovil Vzgojno-izobraţevalni zavod Antona
Martina Slomška z namenom, da se pod njegovim okriljem ustanovita
škofijska gimnazija in dijaški dom. Kako je ustanavljanje potekalo, nam v
obliki kronologije podajo na spletni strani zavoda:
7. 2. 1992 se je sestal iniciativni odbor za ustanovitev škofijske
gimnazije v Mariboru.
4. 3. 1994 se je ustanovila t.i. Mešana krovna komisija Vlade
Republike Slovenije in RKC (MKK), v okviru katere so se
nadaljevali pogovori o gimnaziji, začeti pod Demosovo vlado.
18. 5. 1994 je bil sprejet sklep MKK (4. seja): "Ministrstvo za
šolstvo in šport in Ministrstvo za kulturo naj do jeseni storita
vse, kar je v njuni moči, da mariborska škofija dobi prostor za
gimnazijo, ki naj bi začela z delom v šolskem letu 1995/96."
17. 6. 1994 je bil sprejet sklep MKK (5. seja), da bo
»Ministrstvo za šolstvo in šport ob postopkih za
denacionalizacijo cerkvenih objektov prostorske teţave šol
reševalo v dogovoru s posamezno škofijo«. Temu je sledil
enoletni premor dela MKK. V tem času se je pospešeno
pripravljal moratorij na vračanje premoţenja, ki je prizadel tudi
RKC. Pripravljala pa se je tudi nova šolska zakonodaja, ki
konfesionalnim zasebnim šolam onemogoča koncesijo.
Omogoča pa 85 % financiranje po letu 1999 in 100 % do
takrat.
1. 9. 1995 je mariborski škof dr. Franc Kramberger podpisal
ustanovitveni akt za Vzgojno-izobraţevalni zavod Antona
Martina Slomška in za v. d. direktorja imenoval dr. Ivana
Štuheca.
38
25. 3. 1996 je Okroţno sodišče v Mariboru izdalo sklep o vpisu
v sodni register Vzgojno-izobraţevalnega zavoda Antona
Martina Slomška.
24. 5. 1996 je Agencija za plačilni promet izdala odločbo o
odprtju računa VIZ A. M. Slomšek. S tem so bile opravljene
vse potrebne formalnosti za zavod, ki sme delovati na
vzgojno-izobraţevalnem področju in v okviru katerega smo
predvidevali ustanovitev gimnazije in pripadajočega internata,
kakor tudi študentskega doma, če bi to dopuščali prostori.
Od 28. 3. 1996 do 5. 11. 1996 so potekala pogajanja za
prostore med Vlado RS in Škofijskim ordinariatom Maribor.
19. 12. 1996 je bil potrjen splošni gimnazijski program s strani
Strokovnega sveta za splošno izobraţevanje RS, s tem pa
dana javna veljavnost programu.
12. 2. 1997 je Ministrstvo za šolstvo in šport sklicalo sestanek
s predstavniki mariborske škofije, na katerem prostorska
rešitev ni bila podana.
3. 3. 1997 je objavljen razpis za 120 dijakov za šolsko leto
1997/98.
5. 3. 1997 je rojstni dan gimnazije Antona Martina Slomška.
Po predhodni ugotovitvi predstavnikov mariborske škofije, da v
Mariboru obstajajo neizkoriščene prostorske moţnosti, je
ministrstvo pristalo na to, da šola prične delovati v šolskem
letu 1997/98.
7. in 8. 3. 1997 je bil organiziran prvi informativni dan v
Škofijski avli, ki je pokazal izredno zanimanje za gimnazijo.
14. 4. 1997 je mariborski škof dr. Franc Kramberger imenoval
Ireno Rebolj Kraner za v. d. ravnateljico ŠgAMS. V mesecih
39
junij, julij in avgust 1997 so pripravili vse potrebno za
verifikacijski postopek.
Junija 1997 je potekal vpis novincev na sedeţu VIZ na Koroški
1 v Mariboru.
1. 9. 1997 smo s sv. mašo v stolnici in svečano akademijo v
Škofijski avli začeli prvo šolsko leto. Po maši in akademiji smo
slovesno odprli prenovljene prostore v 3. nadstropju Srednje
strojne in kovinarske šole na Zolajevi ulici 12 v Mariboru.
8. 10. 1997 je Ministrstvo za šolstvo in šport izdalo dokument
o verifikaciji ŠgAMS. Dobili smo odločbo, da je ŠgAMS
vpisana v Razvid izvajalcev javno veljavnih programov.
Januarja in februarja 2000 na številna pisma dijakov in Sveta
staršev ŠgAMS v mesecu dni ni bilo nobenega konkretnega
odgovora, zato je bil 1. marca organiziran protestni shod »Hej,
tudi mi obstajamo!« v Škofijski avli.
10. 5. 2005 je bil na mariborski nadškofiji končno podpisan
dokument o vračilu Vrbanske – nekdanjega mariborskega
bogoslovja. Dokument o vračilu v naravi sta med drugim
podpisala tudi predsednik Vlade RS Janez Janša in minister
za šolstvo dr. Milan Zver. Tako so pod novo vlado nastali
realni pogoji za obnovo zgradbe, ki jo je denacionalizacija
vrnila mariborski nadškofiji.
Na praznik sv. Joţefa, 19. 3. 2007, je mariborski nadškof dr.
Franc Kramberger blagoslovil začetek del na Vrbanski cesti
30. Podpisali so pogodbo z izvajalcema, podjetjema Granit in
SCT. Leta 2008 se je tja preselila gimnazija. To je bil za
ŠgAMS zgodovinski trenutek! V celotni zgradbi bo zrasel
medgeneracijski vzgojno-izobraţevalni center pod okriljem
nadškofije. (Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška,
2010).
40
Značilnosti Škofijske gimnazije v uvodnih besedah na spletni strani
povzame ravnateljica šole prof. Irena Rebolj Kraner, ki pravi:
Ţelimo šolo z ravnoteţjem med vzgojo in izobraţevanjem.
Posredovati ţelimo vrednote, ki izhajajo iz judovsko-krščanske
tradicije in grško-rimske dediščine. Izpolniti ţelimo naročilo
papeţa Janeza Pavla II: » … da se mora vsaka krščanska
generacija ponovno sama odločiti za krščanstvo …«.
Prizadevamo si, da bi mladi odkrili različne poti svojega
ţivljenja, si izoblikovali pozitiven odnos do ţivljenja in vseh
ţivih stvari, ter zavzeli odnos odprtosti in kritičnosti do
sodobnih kulturnih pojavov. Radi bi pripomogli k večji
domovinski, narodni in drţavljanski zavesti mladih rodov, da bi
se bodoči izobraţenci zavedali svoje velike etične
odgovornosti zase in za soljudi ter celotno stvarstvo. (Škofijska
gimnazija Antona Martina Slomška, 2010)
Od ostalih gimnazij se razlikuje po pravilniku, dodanem predmetu Vera in
kultura, pri katerem dijaki spoznavajo različna verstva sveta in njihovo
kulturo, vsako jutro je duhovna misel, ki jo pripravijo dijaki (Škofijska
gimnazija Antona Martina Slomška, 2010).
3.4.3 Škofijska gimnazija Vipava
O zgodovini te gimnazije lahko beremo na spletni strani naslednje:
Škofijska gimnazija Vipava je bila ustanovljena 15. maja 1991.
Ustanovil jo je Škofijski ordinariat Koper z Odlokom številka
172/91, ki ga je podpisal naš koprski škof msgr. Metod Pirih.
41
Za boljše poznavanje nastanka in ustanovitve Škofijske
gimnazije Vipava je potrebno poseči nekoliko nazaj, in sicer v
leto 1950, ko je takratni apostolski upravitelj jugoslovanskega
dela goriške nadškofije dr. Mihael Toroš v prostorih
mogočnega vipavskega ţupnišča ustanovil Slovensko malo
semenišče. Zaradi takratnih razmer se je v prvi letnik lahko
vpisalo prvih 19 fantov z naše Primorske šele jeseni 1952. V
začetku so fantje le bivali v semenišču, v šolo pa so hodili na
gimnazijo v Ajdovščino. Ker je takratni Okrajni ljudski odbor
Gorica leta 1957 ukinil gimnazijo v Ajdovščini, je dr. Mihael
Toroš 19. avgusta 1957 z odlokom številka 454 ustanovil v
Malem semenišču Srednjo versko šolo za pripravljanje
duhovnikov v Vipavi.
Vse do slovenske osamosvojitve in demokratičnih sprememb
leta 1991 Srednja verska šola Vipava ni bila javno priznana in
so jo v celoti vzdrţevali, materialno podpirali in omogočali
njeno delovanje primorski verniki. Drţava je delovanje Malega
semenišča in Srednje verske šole na najrazličnejše načine
celo ovirala. Ker se je določeno število fantov po končanem
šolanju odločalo tudi za druge poklice, je bilo več poskusov,
kako pridobiti šoli javno veljavo. Zadnja leta so fantje, ki so to
ţeleli, opravljali razredne izpite na drţavnih gimnazijah, kar pa
je bilo zelo naporno. Od leta 1952 do leta 1991 se je v Malem
semenišču in na Srednji verski šoli šolalo 545 fantov. Med
njimi je danes preko 200 duhovnikov v vseh treh slovenskih
škofijah, samo v naši koprski preko 100. Ţe samo ta podatek
kaţe, kako pomembno vlogo sta v povojnem času imela Malo
semenišče in Srednja verska šola v Vipavi.
Leta 1991 je bil spremenjen Zakon o pravnem poloţaju
verskih skupnosti, ki je tudi Cerkvi dal moţnost ustanavljanja
šol odprtega tipa z javno priznano veljavo. Ker je bilo v Malem
42
semenišču zadnja leta vse manj kandidatov in ker je
zakonodaja odprla nove moţnosti pastoralnega in vzgojno-
izobraţevalnega delovanja Cerkve, je bil po posvetovanjih v
vodstvu koprske škofije sprejet sklep, da se ustanovi v Vipavi
nova Škofijska gimnazija Vipava.
Istega leta je bil program Škofijske gimnazije Vipava uradno
priznan. S tem se je šola odprla za vpis večjega števila
dijakov, tako fantov kot deklet. S povečanim vpisom je začelo
prihajati do prostorske stiske.
Od leta 1993 so v okviru koprske škofije tekla prizadevanja za
pridobitev ustreznejših prostorov za delovanje ŠGV. Ta
prizadevanja so bila kronana z odprtjem in blagoslovom novih
prostorov ŠGV 11. 9. 1999.
Slovesnost odprtja in blagoslova novih prostorov je bila
hvalnica Bogu in ljudem, ki so s svojimi darovi omogočili
izgradnjo novih prostorov. Od jeseni 1999 so se stare stavbe
ŠGV preuredile za potrebe dijaškega doma. Prenova polovice
doma je bila zaključena poleti 2000, prenova druge polovice
pa do poletja 2001. (Škofijska gimnazija Vipava, 2010).
Tudi ta škofijska gimnazija se od drugih klasičnih gimnazij razlikuje glede
na svoje poslanstvo in vzgojno usmeritev, za katero trdijo, da je srce
njihove šole. Kvalitetni izobrazbi tako dodajo še trud za krščansko vzgojo
in evangelijske vrednote. Te se kaţejo v:
- prizadevanju za spoštljive medsebojne odnose;
- trudu za kulturno govorjenje, kjer se izogibajo kletvicam in
ţaljivkam;
- spodbujanju medsebojne pomoči v obliki inštrukcij med dijaki in
pomoči v primeru bolezni;
43
- vzgoji za solidarnost, ki se pokaţe v različnih akcijah, recimo
Postani moj prijatelj, kjer sodelujejo z zavodom za invalidno mladino
v Vipavi;
- spodbujanju zdravega načina ţivljenja, kar se tiče zdrave prehrane
in športa, hkrati pa se strogo in dosledno drţijo drţavne zakonodaje
glede kajenja in mamil;
- zahtevi, da dijaki in profesorji prihajajo v šolo v primernih oblačilih;
- prizadevanju za spoštljiv odnos med fanti in dekleti, ki omogoča
dozorevanje za resnično ljubezen (prav tam).
Cilj je vzgoja mladih v bogate človeške osebnosti, ki so narodno zavedni
drţavljani, občutljivi za okolje in odprti do drugače mislečih. Svoje vere ne
vsiljujejo, saj se lahko na gimnazijo vpišejo tudi pripadniki drugih verskih
skupnosti in nekrščeni, seveda pod pogojem, da spoštujejo krščansko
vero in ne delujejo proti njenim vrednotam.
Kot prej opisana Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Maribor, ima
tudi Škofijska gimnazija Vipava kot sestavni del predmetnika predmet Vera
in kultura. Podobni sta si tudi v molitvi pred poukom in na koncu zadnje
ure. Na začetku šolskega leta je sveta maša, ki jo običajno vodi škof. V ta
namen ima šola svojo kapelo, kjer lahko dijaki izvajajo tudi svoje osebne
molitve. V jeseni in spomladi organizirajo duhovni vikend, ki je obvezen za
vse dijake. Poleti pa imajo poletne počitniške tedne, zaznamovane z
duhovnim poglabljanjem, raznimi delavnicami in športnimi aktivnostmi
(Škofijska gimnazija Vipava, 2010).
Ob vpisu v gimnazijo starši in dijaki podpišejo izjavo, s katero sprejmejo
vzgojno-izobraţevalno usmeritev šole in potrdijo, da si bodo prizadevali za
njeno uresničevanje (Škofijska gimnazija Vipava, 2010).
44
3.4.4 Škofijska klasična gimnazija Ljubljana
Škofijska klasična gimnazija deluje v okviru Zavoda svetega Stanislava. O
zgodovini zavoda pišejo:
V začetku prejšnjega stoletja je ljubljanski škof dr. Anton
Bonaventura Jeglič spoznal, da je potrebno ustanoviti
gimnazijo in zavod, kjer bodo dijake vzgajali tako, da bodo kot
izobraţenci tudi zavedni Slovenci in zgledni kristjani. Del
sredstev je škof Jeglič pridobil s pomočjo nekaterih
duhovnikov, v glavnem pa je bil zavod zgrajen s sredstvi,
zbranimi od preprostih slovenskih vernikov. Delo so pričeli
julija 1901, ko je škof Jeglič blagoslovil temeljni kamen. Prvi
dve tretjini zavoda sta bili zgrajeni do leta 1905, zadnja tretjina
(levo krilo) pa leta 1910. Po mnogih teţavah je zrasla velika
ustanova: Zavod sv. Stanislava s prvo slovensko gimnazijo.
Na pročelju stavbe je dal ustanovitelj zapisati Kristusu,
Zveličarju sveta.
Poslanstvo gimnazije je bilo tako vzgoja značaja kot izobrazba
razuma: le izobrazba namreč ni dovolj, saj je »lahko kdo velik
v kraljestvu znanosti, pa je neznačajen človek«. Prva matura
leta 1913 ima zgodovinski pomen, saj so jo dijaki prvič
opravljali v slovenskem jeziku. Med prvo svetovno vojno je bila
v zavodu vojaška bolnišnica, učenci višjih razredov so bili v
vojaški sluţbi. Po vojni je zavod v novih razmerah in v novi
drţavi (Jugoslaviji) nadaljeval svoje delo.
28. aprila 1941. leta je stavbo zasedla nemška okupacijska
vojska, dijaki in profesorji pa so morali zavod zapustiti v treh
urah. Vzgojno-izobraţevalno delo se je bolj ali manj moteno
nadaljevalo na drugih lokacijah v Ljubljani. Škofijska gimnazija
je bila uradno ukinjena 5. junija 1945, prostore zavoda pa je
takoj po končani vojni zasedla jugoslovanska armada. Maja in
45
junija 1945 je bila stavba in njena okolica zbirni center, iz
katerega so v smrt odpeljali na tisoče slovenskih domobrancev
in civilistov, potem pa je bila tu vojašnica jugoslovanske
armade.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je prva demokratično
izvoljena oblast poskrbela, da je bil Zavod sv. Stanislava
vrnjen prvotnemu lastniku, ljubljanski nadškofiji. 13. novembra
1992 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar v
skladu z veljavno zakonodajo ponovno ustanovil Zavod sv.
Stanislava za vzgojo in izobraţevanje. V njegovem okviru so
postopoma začele delovati njegove enote: gimnazija, dijaški
dom, glasbena šola, Slovenski dom, študentski dom in
osnovna šola.
Pred drugo svetovno vojno je v Škofijski klasični gimnaziji
dozorevala slovenska katoliška inteligenca, ki je velik del 20.
stoletja odločilno oblikovala cerkveno, kulturno in druţbeno
podobo slovenskega naroda. Na god sv. Stanislava, zavetnika
zavoda, se pri maši in na svečani akademiji srečujejo
generacije nekdanjih in sedanjih dijakov. Na akademiji podeli
nadškof pohvale najboljšim dijakom.
Prvi direktor zavoda je bil prelat dr. Borut Košir, ki ima velike
zasluge, da je zavod v času sedemletnega vodenja zopet
umestil v slovenski kulturni in izobraţevalni prostor. Sledil mu
je dr. Anton Jamnik, ki je zavod uspešno vodil do praznovanja
100-letnice ustanove. 15. novembra 2005 ga je papeţ
Benedikt XVI. imenoval za ljubljanskega pomoţnega škofa.
Vodenje zavoda je januarja 2006 nadškof msgr. Alojz Uran
zaupal dr. Romanu Globokarju, ki zavzeto nadgrajuje začrtano
pot.
46
Od upokojitve aprila 1997 pa do svoje smrti 29. junija 2007 je
v zavodu stanoval nadškof dr. Alojzij Šuštar ter s svojim
bivanjem in molitvijo obogatil vsakdan zavoda. Zanj je predano
skrbela s. Mira Roţanc. Leta 2005 je Zavod sv. Stanislava
praznoval 100-letnico svojega obstoja. Ob tem jubileju se je
zvrstilo precej pomembnih dogodkov: slavnostni koncert
Dubravke Tomšič Srebotnjak, izid jubilejne znamke,
mednarodni simpozij Znanje, veščine in vrednote –
izobraţevanje za prihodnost, zahvalna maša v ljubljanski
stolnici in slovesna akademija v Gallusovi dvorani
Cankarjevega doma. (Zavod sv. Stanislava, 2010).
Za duhovno ponudbo poskrbijo z jutranjo mašo v mali kapeli, ki je
namenjena tako dijakom, kot tudi profesorjem. Slovesne svete mašo so ob
začetku in zaključku šolskega leta ter na praznik svetega Stanislava v
ţupnijski cerkvi v Šentvidu. Pri bogosluţju sodelujejo dijaki in zbori
Škofijske klasične gimnazije. Na praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi
skupaj romajo na Brezje k Mariji Pomagaj. Med letom pa so dijakom za
osebne pogovore na voljo duhovniki (Zavod sv. Stanislava, 2010).
47
3.5 DRUGE SKUPINE
3.5.1 Samuel
V okviru mladinske pastorale in katoliške ponudbe za mlade, se je znašlo
ogromno novih skupin, ki so na tak ali drugačen način ţelele ohraniti
tradicionalne krščanske vrednote in ponovno obuditi vero med mladimi.
Samuel je ena izmed tistih, ki se osredotoča na duhovno komponento in
hkrati ţeli promovirati duhovne poklice. Samuel deluje v manjših skupinah
po vsej Sloveniji. Pot, ki jo prehodi posameznik v skupini, zajema devet
srečanj, samostojno delo in duhovne vaje v tišini. Tudi sama sem bila del
te poti.
Skupina izvira iz Milana, kjer je dve desetletji nazaj kardinal Marija Martini
začel zbirati mlade, ki so bili pred ţivljenjsko odločitvijo. Sprva je bilo
udeleţenih okoli 200 mladih, kasneje pa se je skupina razširila tudi po
drugih škofijah po Italiji. Pri nas se je ustanovila leta 1999 v Ljubljani na
pobudo patra Silva Šinkovca. Ţe naslednje leto je nastala skupina tudi v
Mariboru, kasneje pa tudi na Ptuju, v Kopru, Novem Mestu, Kranju in
Murski Soboti. Do sedaj je pot razločevanja in iskanja poklicanosti
prehodilo okrog 150 mladih (Samuel, 2010).
Namenjena je mladim od 17. do 35. leta starosti, ki še niso naredili
dokončne ţivljenjske odločitve in bi svojo pot ţeleli poiskati s pomočjo
Boga. V ta namen so pripravljeni:
- eno leto posvetiti poglobljenemu duhovnemu ţivljenju in
intenzivnemu iskanju svoje poklicanosti;
- si izbrati duhovnega spremljevalca, če ga še nimajo, ki jih bo celo
leto spremljal na tej poti;
- se redno udeleţevati mesečnih srečanj;
- v tem letu zmanjšati, tj. skoraj popolnoma izključiti gledanje
televizije;
48
- se zaradi zaupanja v Boga odpovedati kakršnikoli zaskrbljenosti za
prihodnost in svoj poklic (Samuel, 2010).
Namen Samuela je ustvariti pogoje za svobodno in odgovorno odločitev.
Zato naj bi v letu udeleţevanja srečanj in samostojnega dela doma vsak
član:
- dosegel osebni odnos s kriţanim in vstalim Kristusom;
- odkril navzočnost Boga v zgodbi svojega ţivljenja;
- prenovil odnos do ţivljenja;
- očistil srce vsake grešnosti;
- spoznal skrite, nejasne, dvoumne motivacije predsodkov ter svoje
meje, ovire in neurejena nagnjenja;
- prepoznal ţelje in vzgibe srca, po katerih deluje Sveti Duh ob
molitvenem branju Boţje besede in dogodkih ţivljenja;
- pridobil notranji red (dnevni red, ritem ţivljenja, delovne navade,
jasnost ciljev in sredstev itd.);
- se osvobodil negotovosti in sprejel odločitev (Samuel, interno
gradivo za člane skupine).
Ime je biblijsko. Prihaja iz prve Samuelove knjige, kjer se deček Samuel
uči razločevati in slišati Boţji klic. Tako se tudi člani skupine učijo
razločevati med Boţjim in človeškimi glasovi in odkrivati svojo poklicanost.
Eden izmed ciljev je namreč odkriti Boţji načrt in mu slediti. Odkrivanje
poteka preko meditacij oziroma molitvenega branja imenovanega lectio
divina. Metode se člani naučijo na posebnem srečanju okoli novega leta.
Poteka tako, da se skupaj ali osebno prebere odlomek iz Svetega pisma.
Prebere se ga večkrat, na glas in v tišini, ob njem se premišljuje, moli,
podčrtuje stavke, ki nagovarjajo. Na ta način posameznik učinkoviteje
49
odkriva Boţji načrt zase in se sooča z Jezusom in njegovo besedo.
Pomembno je, da za to početje izbere primeren kraj in udobno drţo, v
kateri se lahko vzdrţi dlje časa med molitvijo. Med samim branjem se
skuša koncentrirati na posamezne stavke, besede, jih analizirati, prenesti
v vsakdanje ţivljenje, jih dojeti v kontekstu celotne Biblije. Dele, ki
posameznika nagovorijo, si počasi ponavlja v sebi in predeluje ter skuša
ugotoviti, kaj mu preko njih sporoča Bog. Konča se z osebno molitvijo, ki je
lahko različnih oblik: slavilna, zahvaljevalna, prosilna in podobno.
To vrsto molitvenega branja posameznik prakticira vsak dan po posebnem
programu, ki mu predlaga odlomek iz Svetega pisma, po navdihu pa lahko
izbere tudi kakšen drug odlomek. Po vsakem branju si vsak član zapiše v
poseben dnevnik svoja mišljenja, pobude, vzgibe, vprašanja, ki so se mu
porodila med meditacijo. Enkrat mesečno se skupina dobi skupaj in naredi
preverbo mesečnega branja. Sledi pogovor o različnih temah in navodila
za delo naslednjega meseca. Zaključi se s sveto mašo in druţabnim
delom, kjer se na sproščen način gradi skupnost.
Samostojno delo doma pa poleg zgoraj navedenega vključuje še redno
zakramentalno ţivljenje, kar pomeni obhajanje evharistije in spoved.
Mesečno se vrstijo pogovori z duhovnim spremljevalcem, ki si ga izbere
posameznik sam. Tam se lahko pogovori o morebitnih vprašanjih, ki so se
porodila ob prebiranju Biblije ali drugih mislih, ki so se porodile v času od
prejšnjega pogovora. Članom so predlagane tudi knjige duhovnega branja,
ki jih lahko po ţelji prebira, po dogovoru pa ima lahko tudi osebno vodene
duhovne vaje.
Devetmesečno druţenje se zaključi z večdnevnimi duhovnimi vajami v
tišini. Praktično to pomeni, da je večina dneva namenjena meditaciji,
molitvenemu branju in premišljevanju v tišini. Vsak dan so na urniku štirje
odlomki svetega pisma, ki jih prebira vsak zase. Vsak dan ima duhovni
pogovor z enim od spremljevalcev, ki si ga izbere. Dnevno potekajo svete
maše, pred zaključkom je moţnost za spoved in po ţelji tudi nočno bdenje
pred Najsvetejšim. Ob koncu je preverba celotnega leta in duhovnih vaj.
50
Posameznik konkretno vidi, kakšne odločitve je sprejel v tem času in kako
se je morda spremenil njegov pogled na besede Svetega pisma in ali je
dejansko v tem času uspel poglobiti vero, najti stik z Jezusom in mogoče
celo uspel priti do končnega cilja – ţivljenjske odločitve. Bodisi je to
odločitev za duhovniški ali redovniški poklic, misijon, samskost ali
druţinsko ţivljenje. Moramo pa priznati, da je poudarek na redovništvu in
duhovništvu in da je skupina Samuel glede tega relativno uspešna.
O sami skupini je spregovorila Ana, ki je bila del skupine v letu 2008/2009.
Povedala je takole:
Kljub začetni neodločnosti in strahu odločiti se za Samuel ali
ne, sem danes zelo vesela, da so prevladali argumenti ZA. Za
mano je duhovno zelo bogato leto. Način dela in
premišljevanja ob Sv. pismu so mi odprla popolnoma nove in
še nepoznane globine. Hvaleţna sem, ker mi je bilo dano
preko drugačnega načina molitve, priti Jezusu in Mariji bliţje ...
in, ko smo jima blizu, v nas poloţita tudi odgovore na
vprašanja, ki nas ţe dolgo teţijo – in še kakšnega več ...
(Samuel, 2010).
3.5.2 Jezusova straţa
Jezusova straţa je še ena izmed skupin, ki temeljijo na molitvi. Vse
skupaj se je začelo leta 2002, ko je prišla pobuda o organiziranju
posebnih srečanj, ki bi bila namenjena povezovanju in druţenju
mladih v molitvi in čaščenju Najsvetejšega. 16. novembra 2002 so se
prvič zbrali v ţupniji Loka pri Zidanem Mostu in pripravili nekakšno
poskusno celodnevno čaščenje Najsvetejšega. Odziv je bil velik in
tako je skupina začela z organiziranimi srečanji, na katera prihajajo
mladi iz vseh treh škofij. Leta 2004 je dr. Franc Kramberger podpisal
Statut Jezusove straţe, s tem postal odgovorni, skupina pa je uradno
postala del škofijskih občestev in gibanj (Jezusova straţa, 2010).
51
Glavno poslanstvo skupine je evangelizacija mladih in molitev za
nove duhovne poklice. Oţiviti ţelijo čaščenje Najsvetejšega
zakramenta po različnih ţupnijah, hkrati pa tako zdruţiti mlade v
medsebojni povezanosti, glasbi in molitvi. Imenujejo se straţarji, kar
pomeni, da ţelijo biti vedno duhovno budni ter pripadati in sluţiti
Jezusu. Člani zase pravijo, da so čisto običajni mladostniki, ki so del
svojega srca namenili Jezusu in Mariji. Jezusov straţar tako lahko
postane vsak med 15. in 30. letom starosti, ki se udeleţuje straţ
(molitev) in ţivi v skladu s Svetim pismom ter naukom Cerkve. Zato
straţarji:
- imajo vsakodnevno osebno molitev;
- ob nedeljah, zapovedanih praznikih in kolikor je mogoče med
tednom obiskujejo sveto mašo;
- redno (najmanj enkrat mesečno) in temeljito opravljajo sveto
spoved;
- imajo osebnega duhovnega voditelja;
- redno berejo Sveto pismo in poglabljajo vero ob branju
Katekizma katoliške Cerkve in ţivljenjepisov svetnikov;
- sodelujejo v domačih ţupnijah in v molitveni skupini;
- se redno udeleţujejo Jezusovih straţ in pričujejo s svojim
ţivljenjem. (Jezusova straţa, 2010).
Straţe oziroma celodnevna čaščenja pripravljajo in vodijo animatorji, ki se
mesečno srečujejo na skupnih molitvah in sestankih. Spremlja jih duhovni
vodja, trenutno ima to funkcijo g. Dušan Todorovič, ţupnik v Zidanem
Mostu ter g. nadškof dr. Franc Kramberger. Srečanja so odprte narave,
zato se lahko pridruţi vsak, tudi če ni član skupine. Običajno se zbere od
60 do 100 mladih, popoldanskemu programu pa se pridruţijo tudi druţine,
starejši in različni gostje, ki dopolnijo program s pričevanji, predavanji ali
delavnicami (prav tam).
52
Na spletni strani Jezusove straţe je objavljenih tudi nekaj pričevanj
udeleţencev molitve.
Ta vikend sem se udeleţila Jezusove straţe. Ostala sem od
začetka do konca in zame je bilo to prvič. Ko sem v soboto
prišla, niti nisem točno vedela v kaj se spuščam, saj me je
nekdo povabil, ker sem sodelovala pri delavnici, zato mi ni
veliko povedal o sami straţi. Sicer sem se hitro vţivela in sem
bila tudi pozitivno presenečena. Česa takega resnično še
nisem doţivela! Hočem, da vsi izvedo, kako dobro je bilo! Pa
ne samo češčenje, ki je bilo pravo in nenarejeno (saj veste, kaj
mislim), tudi ljudje so bili čudoviti. Ves čas se sliši ena sama
vesela pesem, vse je pozitivno, vsi so prijazni, nobenih
izgredov ni… Resnično, to morate doţiveti (Jezusova straţa,
2010).
Poleg rednih straţ letno organizirajo duhovne vaje in sodelujejo na
srečanju mladih v Stični. Eden večjih projektov je vsakoletno romanje
mladih na Festival mladih v Medţugorje, kamor se odpravijo poleti in za
novo leto. Sodelujejo pa še z raznimi drugimi skupinami in redovi (prav
tam).
3.5.3 Frančiškova mladina
Frančiškanski svetni red (FSR) je obstajal ţe pred drugo svetovno vojno,
po njej je delo s FSR malenkostno zamrlo, sedaj pa se zopet obnavlja. Da
bi poţivili delo, so začelo z ustanavljanjem skupin Frančiškovih otrok (FO),
ti pa so zrasli v Frančiškovo mladino (v nadaljevanju FRAMA). Prva takšna
skupinica je nastala 1. aprila 1990 na Ptuju v ţupniji svetega Jurija. Počasi
so začele nastajati nove skupine FO, leta 1994 jih je bilo ţe devet. Otroci
53
so zrasli in postali mladi. Zanje se je postavil program katehez, ki so ga
pripravili animatorji in duhovni asistenti. 13. aprila 2002 je bil potrjen
predlog statuta FO in FRAMA. Začele so se priprave na prvi kapitelj6.
Drugi je bil v Mariboru maja 2005. Otroci in starši ter animatorji so se leta
1994 začeli sestajati na zdaj ţe tradicionalnih festivalih FO in FRAMA.
Festival je vsako leto v drugem kraju, njegov namen pa je zdruţevanje,
povezovanje in spodbuda za gradnjo boljšega sveta, k čemur jih kliče
Jezus (Bahčič, 2007, str. 342–350).
Frančiškovi otroci in mladina so torej »laično zdruţenje, ki se navdihuje pri
duhovnosti svetega Frančiška Asiškega in svete Klare ter ţeli pripadati
Cerkvi Jezusa Kristusa po njunem vzgledu« (Tikvič, 2005, str. 2).
Za vstop v bratstvo FRAME je potrebna priprava. V tem obdobju se
kandidat spozna z ostalimi člani bratstva in premisli, kaj bi kot posameznik
lahko v tej skupnosti počel, čemu sluţil, kaj doprinesel. Priprava se začne
z vstopom, vključitvijo v skupino in traja najmanj šest mesecev. V tem
času spozna ţivljenje in delo FRAME, ter spozna in ţivi evangelij po vzoru
sv. Frančiška v krogu ostalih mladih iz bratstva. Če je posameznik ţe pred
tem izrekel obljubo FO, potem zanj pripravljalno obdobje ni potrebno, saj
je svetnika spoznal ţe prej (prav tam, str. 26–27).
Sledi noviciat, kjer poteka priprava na obljubo. To je čas sprejemanja
duhovnosti FSR-ja in njenega poslanstva v Cerkvi in druţbi. Posameznik
odkriva duh vodila FSR-ja in ga poskuša realizirati v vsakdanjem ţivljenju.
Noviciat se začne s posebnim obredom sprejema znotraj bratstva. Ta se
dogaja med obhajanjem svete maše ali med besednim bogosluţjem.
Noviciat se konča z obljubo FRAME, ki jo kandidat izreče pred Bogom in v
navzočnosti ostalih bratov in sester. Tako postane uradni član te skupine
in celotnega gibanja. Obljuba drugače nima pravnih posledic in se izreče v
smislu obnovitve krstnih obljub. Obljubo je potrebno obnavljati vsako leto.
Mladostniku predstavlja pomoč pri hoji za Jezusom in izraţeno
6 Zbor.
54
pripravljenost stopati po duhovni poti sv. Frančiška. V sebi odkriva razne
darove, talente, ki so mu dani od Boga. Trudi se premagati samega sebe
in postati preprost, poniţen, velikodušen in do vseh ljudi prijazen. Ţeli biti
pošten do sebe in do drugih ter tako pridobiti zaupanje. Vsak dan stori
nekaj dobrega za bliţnjega. Prizadeva si tudi za spoštovanje celotnega
stvarstva (prav tam, str. 27–28).
Besedilo obljube se glasi:
Jaz, ime priimek, napolnjen z Boţjo milostjo,
ţelim obnoviti svoje krstne obljube
in s tem postati sluţabnik Boţjega kraljestva.
Zato obljubljam, da bom to leto svoje ţivljenje posvetil Kristusu,
tako da bom ţivel po evangeliju v bratstvu Frančiškove mladine.
Obljubljam, da se bom na vsakem koraku trudil delati dobro.
V revnih in poniţnih bom prepoznaval trpečega Kristusa.
Moč za to bom črpal iz evharistije.
Za pomoč pa prosim tudi sveto Devico Marijo,
svetega Frančiška in sveto Klaro (prav tam, str. 27–28).
Kot je ţe bilo omenjeno, sega začetek FO v leto 1991. Takratni otroci so
sčasoma postali Frančiškova mladina7. Zanje je bilo potrebno drugačno
programsko načrtovanje in duhovno spremljanje. Hkrati pa so jih ţeleli
ohraniti v stiku z otroki, tako da so pomagali pri animiranju FO. Predlogi, ki
so jih podali na Narodnem kapitlju, torej kaţejo potrebo po sistematičnem
in načrtnem delu z mladimi. Leta 1993 se ţe najdejo posamezni mladinci,
7 Mladi, ki so zaključili osnovnošolsko izobraževanje.
55
ki so animatorji otrok ali člani Frančiškove druţine. Ni pa še moč govoriti o
organiziranih oblikah Frančiškove mladine. Tudi statut FO, ki je bil potrjen
leta 1997, z izjemo enega člena, ne posveča pozornosti mladini, saj je bilo
načrtno organiziranih le nekaj skupin. Dokončno se je Frančiškova
mladina strukturirala in uredila v Narodnem statutu Frančiškovih otrok in
Frančiškove mladine Slovenije, ki je bil predstavljen na prvem Narodnem
kapitlju Frančiškovih otrok in Frančiškove mladine aprila 2002. Takrat se
tudi potrdi okrajšava FRAMA8 (Tikvič, 2005, str. 42–44).
Tako ne moremo čisto zagotovo reči kje in kdaj je bila ustanovljena
Frančiškova mladina, ker ni celostnega vpogleda. Pomagajo nam lahko
samo zapisi določenih skupin. Tako je bilo ustanovno srečanje
Frančiškove mladine za ţupnijo sv. Marija Maribor leta 1995. V Sostrem
so začeli v šolskem letu 1994/1995 in bili prvi od mladincev, ki so leta
1996 sodelovali na Festivalu Frančiškovih otrok v Slovenski Bistrici. Leto
kasneje se je na festivalu zbralo ţe šest skupin, nekaj takšnih, ki so
prejšnje leto bili še del otrok. Tako bi okvirno lahko postavili leto 1995 za
začetek organiziranih in samostojnih skupin Frančiškove mladine. V tem
letu so bile zanje ţe organizirane zimske in poletne duhovne vaje, skupine
pa so ţe imele tudi svoje animatorje (prav tam, str. 45–46).
Kako se je gibalo število skupin FO in predvsem FRAME od leta 1995 do
novembra 2009 je predstavljeno v spodnji tabeli. Podatki so glede na
udeleţbo na Festivalih Frančiškovih otrok in Frančiškove mladine.
8 Prej FM.
56
Vir: Arhiv FRAMA
Naslednji podatki so potem iz mandata let 2005 do 2008. V Poročilu o
delovanju narodnega sveta Frančiškovih otrok in Frančiškove mladine
(2005–2008) je zapisano, da se je število skupin FO in FRAMA od začetka
do konca mandata zniţalo iz 28 na 22. Mnoţile so se sicer skupine v
Vipavskem Kriţu, drugje pa se je stanje ohranilo ali zmanjšalo. Največji
problem je v pomanjkanju animatorjev. Število otrok je nihalo tudi od
festivala do festivala. Včasih zaradi zunanjih okoliščin, včasih pa zaradi
animatorjev in duhovnih asistentov ter pomanjkanja njihovega zanimanja.
Ptuj in Vipavski Kriţ tako ostajata svetli izjemi, kjer se bo prireditev še
ohranila.
3.5.4 Tečaj Alfa
Tečaj Alfa je klic k ponovni evangelizaciji, ki ga je napovedal ţe prejšnji
papeţ Janez Pavel II. v Odrešenikovem poslanstvu z besedami:
»Zaznavam, da je prišel trenutek, ko je potrebno vse moči Cerkve usmeriti
v novo evangelizacijo in misijon k vsem narodom. Nihče, ki veruje v
Kristusa, in nobena cerkvena institucija se ne more izogniti tej največji
dolţnosti: oznanjati Kristusa vsem ljudem« (Tečaj Alfa, (b. d.), str. 2).
Tako je nastal tečaj Alfa – ţupnijski program za evangelizacijo, ki se izvaja
v več sto katoliških ţupnijah po svetu in tudi po drugih krščanskih cerkvah.
V svetu je tečaj opravilo ţe več kot 12 milijonov ljudi v več kot 160
57
drţavah. Začetki so med leti 1970 in 1980 v anglikanski ţupniji Svete
Trojice v Londonu, kjer je bil kot pripomoček pri poučevanju čistih osnov
krščanske vere. Kmalu so se delavnic začeli udeleţevati tudi neverujoči, ki
so se nato postopoma priključili ţupnijski skupnosti. Zaradi zanimanja
ostalih ţupnij, so leta 1993 izvedli prvo Alfa konferenco. Od tam so se
tečaji začeli širiti po svetu (Tečaj Alfa, b. d., str. 2–5).
Za Slovenijo je ta tečaj relativna novost. Pobudnik je Tomaţ Kete,
študentski duhovnik v Kopru, ki je začel z izvedbo tečaja v Luciji in
Portoroţu. Poskrbel pa je tudi za izvajanje podobnih programov po
zaključku tečaja. Začela so se tudi usposabljanja za nove voditelje tečajev.
Tako so se zbrali ţe v Celju, konec septembra pa je potekalo tudi na
Bledu. Usposabljanja sem se udeleţila skupaj s sodelavci KŠC Sinaj.
Tistim, ki ţelijo organizirati tečaj predlagajo, da se udeleţijo konference ali
usposabljanja. Tam se seznanijo z osnovnimi navodili in praktičnimi
napotki za izvedbo. Na ta način preprečijo tudi morebitne napake pri
izvedbi. V pogled je tudi gradivo, ki se uporablja pri izvajanju tečajev.
Druga stran organizacije je molitev in temeljita priprava in načrtovanje.
Tečaj in njegovo nadaljevanje ima lahko prihodnost in lahko rodi sadove,
le če je podprto s strani ţupnika in je vpeto v ostale dejavnosti ţupnijske
skupnosti.
Pomembna je tudi sposobna in zanesljiva ekipa, ki bo tečaj vodila.
Predstavljajo jo lahko tudi laiki. Vaţno je, da je ekipa odprta, da zna
sprejemati drugačne in ima posluh za njihove potrebe ter da si ţeli
evangelizacije. Ekipa mora biti potrebno usposobljena in zanje so
predvidena tri pripravljalna srečanja.
Za uspeh tečaja je bistvena molitev, saj tako lahko deluje moč Svetega
Duha. Pomembna je tudi izbira prostora, saj mora izţarevati domačnost in
prijetno vzdušje.
Alfa je dejansko praktična predstavitev krščanske vere, ki poteka na
petnajstih srečanjih. Namenjena je predvsem tistim, ki ne hodijo v cerkev
58
in se šele srečujejo s krščanstvom. Prav tako pa je v pomoč tistim, ki so ţe
katoličani, in si ţelijo oţivitve vere, ali tistim, ki so se od nje tekom let
oddaljili. Ime »Alfa« napoveduje osnove vere in predvideva poglobitev le-
te.
Običajno tečaj traja deset tednov, torej deset srečanj z vmesnim posebnim
vikendom. Konča se s praznovanjem, na katerega so vabljeni tudi
druţinski člani in prijatelji udeleţencev, torej tisti, ki s tečajem še niso
seznanjeni. Tako imajo moţnost videti in začutiti vsaj del dogajanja.
Večinoma se Alfa izvaja v večernih urah po ustaljenem programu. Začne
se z lahkim prigrizkom, kjer se udeleţenci med seboj spoznavajo,
pogovarjajo o novostih zadnjega tedna in se sprostijo za nadaljnje delo.
Sledi nagovor o osnovnih temah krščanske vere. Temeljnega pomena je,
da krščanstvo ne predstavlja skupek pravil ali dogem, ki se jih je potrebno
drţati, ampak je osebni odnos z Bogom po Jezusu Kristusu v Svetem
Duhu. Teme nagovorov so stalne in so naslednje:
Uvodni večer: Ali je v ţivljenju več kot to?
1. Kdo je Jezus?
2. Zakaj je Jezus umrl?
3. Kaj daje gotovost moji veri?
4. Zakaj in kako naj molim?
5. Zakaj in kako naj berem Sveto pismo?
6. Kako nas Bog vodi?
7. Kako se lahko upiram zlu?
8. Zakaj in kako naj o tem govorim drugim?
9. Ali Bog danes ozdravlja?
10. Kaj pa Cerkev?
59
Zaključno praznovanje. (Tečaj Alfa, (b. d.) str. 7)
Običajno večer oziroma posamezno srečanje traja dve uri. Začne se s
pripravljalnim srečanjem za voditelje, nato večerjo in razdelitev v majhne
skupine za okrogle mize. Sledi pozdrav, neformalna oblika slavljenja in
molitve ter nagovor. Po tem se gostje zopet razporedijo v prej dogovorjene
skupine in ob pijači in prigrizku obravnavajo temo večernega govora.
Vidimo lahko, da so teme resnično osnovne in temeljne, tako da so
primerne tudi za nevernike. Kot ţe omenjeno sledi nekje na polovici tečaja
Alfa vikend oziroma dan (odvisno od časovne zmoţnosti skupine).
Posvečen je osebi Svetega Duha in moţnosti osebnega koraka na poti
vere. Na tem srečanju, kjer je poudarek tudi na spletanju medsebojnih
vezi, so nagovori na temo Svetega Duha, in sicer:
- Kdo je Sveti Duh?
- Kako Sveti Duh deluje?
- Kako sem lahko napolnjen s Svetim Duhom?
- Kako lahko ţivim polno ţivljenje?
Po zaključku se večina udeleţencev odloči za nadaljevanje, za rast v veri.
Njim so namenjene številne skupine, ki ohranjajo ključne sestavine tečaja
Alfa. Te so prijateljstvo, molitev, študij Svetega pisma, slavljenje,
poučevanje in pogovori. Tistim, ki bi ţeleli po udeleţbi na tečaju sprejeti
zakramente vere (krst, obhajilo in birma), je to omogočeno preko posebne
skupine katehumenov (Prav tam).
60
4 ANALIZA KVANTITATIVNIH PODATKOV
Preden začnem s samo analizo pridobljenih podatkov, naj naredim kratek
pregled dogajanja na področju religioznosti Slovenije.
Niko Toš je v okviru Centra za raziskovanje javnega mnenja in mnoţičnih
komunikacij analiziral pojav (ne)religioznosti v Sloveniji med leti 1968 in
1998. Ob prvi meritvi je vernost izrazilo več kot dve tretjini Slovencev,
polovica teh tudi povezanost s Cerkvijo preko verskih obredov. Zaprtost
Jugoslavije je namreč proces sekularizacije zadrţala. Ko pa so se začele
odpirati meje v 60-ih letih, se je pojav intenziviral. Deleţ rednih
obiskovalcev cerkvenih obredov se skoraj prepolovi, deleţ nevernih se
bistveno poveča. Upad vernosti je povezan z upadom povezanosti s
Cerkvijo. Slovenija se je pribliţala situacijam ostalih modernih industrijskih
drţav. Razcvet sekularizacijskega procesa se konča do konca 70-ih let.
Zaustavitev trenda se kaţe v dviganju deleţa vernih in izrazitem upadanju
deleţa nevernih. Naraste tudi odstotek priloţnostih obiskovalcev cerkvenih
obredov, medtem ko deleţ rednih še vedno ostaja na nizki ravni nekje
med 11 in 13 procenti. Tako lahko obdobje med 1978 in 1988 označimo
za obdobje oţivljanja religioznosti, ki je trajalo vse do osamosvojitve. Po
njej naraščata tako izraţanje religioznosti kot tudi izraţanje nereligioznosti
– manj je neopredeljenih, več je nevernih (Toš, 1999, str. 159–169).
Primerjava popisov prebivalstva iz leta 1991 in 2002 kaţeta na upad
pripadnikov katoliške veroizpovedi. Za katoličane se je leta 1991
opredelilo 71,6 %, leta 2002 pa 57,8 % ljudi. Število nevernih se je
povzpelo iz 4,4 % na 10,1 % (Statistični urad Republike Slovenije, 2010).
Rimskokatoliška cerkev je ţelela in še ţeli ustaviti ali vsaj omiliti ta upad. V
ta namen je nastalo veliko raznih društev, gibanj, zdruţenj, skupin, ki na
tak ali drugačen način promovirajo Katoliško cerkev, njene vrednote in
poglede. V diplomskem delu sem se osredotočila na skupnosti, ki so
nastale za mlade do 30. leta starosti. Zato naj naredim še pregled razvoja
mladinske pastorale.
61
Na tem mestu je potrebno omeniti Teološki tečaj in njegove zasluge za
oţivitev pastorale. Nastal je leta 1967 in je v tistem času bil skoraj edina
moţnost informiranja in poglabljanja teologije pri laikih. Prispeval je k
verskemu izobraţevanju odraslih in še posebej mladine. Odvijal se je v
obliki predavanj v Ljubljani, Stični in drugih krajih po Sloveniji (Šuštar,
1996, str. 5–6).
To je bil eden prvih sadov 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Za začetek
so izpeljali velik misijon osredotočen na Ljubljano. Odzivi so bili merjeni v
preseţnikih, zato so se odločili znanja ţeljnim kristjanom ponuditi
skrajšano teološko izobraţevanje. Zadevo je prevzela stolna ţupnija v
Ljubljani. Zastavili so štiri leta predavanj iz krščanske filozofije, bibličnih
ved, moralke in dogmatike. Število udeleţencev je iz dneva v dan raslo,
kar je dokazovalo, da so na dobri poti (Ţuţek, 1996, str. 8–13).
Po zaključku štiriletnega ciklusa so novembrski Teološki tečaj za laike
preimenovali v Teološki tečaj o aktualnih temah za študente in
izobraţence. Hkrati pa so ustanovili še Osnovni teološki tečaj za študente
in izobraţence. Leta 1971 se je tečaj začel širiti iz Ljubljane na ostala
slovenska mesta. Prav tako se je izrazila ţelja, da bi teme predavanj izšle
tudi v tiskani verziji in nastali so zborniki. Začetni tri-tedenski tečaj se je
skrajšal na štirinajst dni, saj so prednost dajali kvaliteti. Tečaj pa je bil trn v
peti takratnemu komunističnemu reţimu. Nekateri predavatelji so popustili
pritiskom in so se bali predavati o aktualnih temah, saj se je nemalokrat
zgodilo, da so v zaključnem delu, namenjenem diskusiji, vprašanja prišla s
strani tajne policije. Prav ta drznost in moţnost postavljanja najbolj perečih
vprašanj in zahtevati zanje odgovore, pa je privabljala mnoţice ljudi.
Posamezni predavatelji in celo nadškof so morali od časa do časa na
zaslišanja na republiško versko komisijo. Dr. Rudi Koncilija pa je dobil celo
14 dni zapora. Na sodni klopi so se znašla še nekatera znana imena,
groţnje s prepovedjo natisa Zbornika so si sledila iz leta v leto. Iz leta v
leto pa se je povečevalo število udeleţencev. Iz začetnih 200 se je številka
povzpela na okoli 1200 leta 1982 (Koncilija, 1996, str. 14–37).
62
Teološki tečaji so se nadaljevali, leta 1984 pa je zaznamoval veliki
dogodek-srečanje mladine, ki so ga v Ljubljani pripravili skupaj z brati iz
Taizeja. Tedanja oblast je srečanje ţelela na vsak način preprečiti, vendar
jim ni uspelo. Mladinska pastorala je začela ţiveti. Organizirali so razne
počitniške dejavnosti, tedne zbranosti, duhovne vaje, romanja v Taize in
se udeleţevali mednarodnih novoletnih srečanj (Gril, 1996, str. 38–42).
Leto 1989 je bilo leto priprav na prve demokratične volitve. V
Medškofijskem odboru za študente je deloval tudi Lojze Peterle, v tistem
času urednik Tretjega dne in jedro Krščansko demokratske stranke. Na
prepihu so bile človeške vrednote. Marsikdo je bil mnenja, da je Cerkev po
drugi svetovni vojni edini kraj, kjer se je moglo svobodno izraţati, glede na
utesnjenost komunizma. Teološki tečaji so bili kraj svobode govora,
mišljenja in delovanja in s tem nekakšna opora narodu (Košir, 1996, str.
43–45).
Zasuk je Teološki tečaj doţivel novembra 1990. Takratni naslov je bil Za
boljši druţbeni red, tematika pa Rerum novarum Leona XIII. skupaj z
okroţnico Janeza Pavla II. »Ob stoletnici«. Tečaj je bil skopo obiskan.
Razloge za to lahko najdemo v raziskavi dr. Janeza Muska, ki je druţbeno
odgovornost in politiko postavila na dno lestvice vrednot. Študente in
mlade izobraţence postmoderne zanimajo čustvena in duhovna stanja, ne
nagovarja ga Kristus. Prevladovati je začela ideologija potrošnje. Danes
pritegne poljudnost in posluh resničnim vprašanjem ljudi (Knep, 1999, 46–
52).
Letos bo potekal ţe 44. Teološki tečaj, ki se je pred nekaj leti preimenoval
v Nikodemove večere. Program Ljubljane in Maribora se je ločil,
predavanja občasno zamenjajo okrogle mize, še vedno pa je ostala
moţnost vprašanj in diskusije ob koncu večera. V zadnjih letih so
Nikodemove večer začeli izvajati tudi v Novem mestu. Poleg Nikodemovih
večerov pa se lahko študentje in mladi priključijo še mnogim drugim
skupinam, ki so nastajale vzporedno s Teološkimi tečaji in še nastajajo v
duhu študentske, mladinske volje po teološkem znanju, po veri, po Bogu.
63
4.1 STANJE PRI ZDRUŽENJIH IN DRUŠTVIH
Pri analizi podatkov sem se osredotočila na statistične podatke o nihanju
števila udeleţencev pri določeni skupini, društvu, centru, šolski ustanovi.
Marsikatera skupina ne vodi evidence o tem, koliko ima članov ali koliko je
tistih, ki določene skupine obiskujejo. Ne delajo toliko na kvantiteti
pridobljenih članov kot na kvaliteti, ki jo zagotavljajo tistim, ki se njihovih
programov udeleţijo.
Formalno ustanovljena zdruţenja in društva običajno drţijo evidenco
svojih članov oziroma udeleţencev njihovih programov. Društva in
skupine, ki pa ne delujejo v formalni obliki, ali pa je slednja neuradna, pa
običajno nimajo statističnih podatkov o njihovih članih. Udeleţba pri
njihovih programih tako niha z leta v leto, odvisno od zanimanja,
zamenjave vodstva ali generacije. Tako ne moremo z gotovostjo trditi, da
pritegnejo vedno več ali vedno manj mladih. V nadaljevanju se bom zato
osredotočila na tiste skupine, ki vodijo kakršnokoli evidenco svojih članov.
4.1.1 Akademsko katoliško zdruţenje AMOS
AMOS je neprofitno zdruţenje, člani niso lastniki zdruţenja, zatorej niso
rabili voditi evidence svojih članov. Iz poravnanih članarin in iz arhivskih
zapiskov pa je vidno, da se je število aktivnih članov gibalo okoli petdeset.
Kot aktivne člane štejejo tiste, ki so se v teh letih delovanja Amosa na
kakršnikoli način druţbeno ali politično udejstvovali in sodelovali pri
izvajanju projektov. Prenehanje članstva določajo Pravila Amosa.
Članstvo tako preneha, kadar posameznik iz zdruţenja prostovoljno
izstopi, kadar je zaradi kršenja pravil izključen ali ob smrti (Pravila Amosa,
1998, str. 4). V arhivih zdruţenja ni posebnih podatkov o tem, da bi komu
izmed članov članstvo prenehalo, sklepamo pa lahko, da se je to v letih
obstoja in z zamenjavami generacij dogajalo.
Spodnji graf je tako groba slika gibanja članstva Amosa, nastala glede na
pridobljene podatke iz arhiva zdruţenja.
64
Graf 1: Pribliţna ocena članstva Amosa
Vir: Arhiv Akademskega katoliškega zdruţenja AMOS
Pribliţna ocena gibanja članstva kaţe na to, da je od generacije do
generacije prisotno precejšnje nihanje v številu članov. Ker iz arhiva ni
jasno razvidno ali gre za skupno število članov ali le za na novo
pridobljene posameznike, je na podlagi tega teţko dobiti realno sliko.
Edino kar lahko v tem trenutku z zagotovostjo trdimo je to, da zdruţenje še
vedno obstaja in deluje. To pomeni, da mora imeti določeno število
aktivnih članov, ki pripravljajo vsakoletne dogodke. Natančno koliko pa je
teh članov, pa ni nikjer uradno registrirano.
65
4.1.2 Zdruţenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov
Graf 2: Število članov ZSKSS med 1990 in 2010
Vir: Tajništvo ZSKSS
Kot lahko vidimo na zgornji tabeli, se je število članov9 v Zdruţenju
slovenskih katoliških skavtinj in skavtov od ustanovitve leta 1990 pa vse
nekje do leta 2005 vztrajno povečevalo. Tako je v roku petnajstih let iz 70
naraslo na preko 4000 mladih. V zadnjih petih letih je videti prvi manjši
upad, ki pa še vedno drţi njihovo število nad 4000. Mlajše generacije
očitno še vedno dokaj uspešno zamenjujejo starejše, ki so se v zadnjih
letih začele povezovati v ZBOKSS.
9 Pod člane štejejo tiste, ki so za določeno leto plačali članarino.
66
4.1.3 Oratorij
Graf 3: Število ţupnij, ki so izvajale Oratorij
Vir: http://www.oratorij.net/node/6348, pridobljeno 15. 6. 2010
Oratorij je v zadnjih letih postal eden najbolj cvetočih katoliških programov.
Otrok in animatorjev je vedno več posledično tudi, ker se je zelo razvila in
dodelala Slovenska šola za animatorje. Poleg nje se tudi Mladinski ceh
ukvarja z izobraţevanjem in usposabljanjem mladih za mladinske voditelje
in animatorje. Cerkev je tako poskrbela za ustrezno znanje, ki ga imajo
mladi in ga lahko posredujejo mlajšim generacijam, hkrati pa je Mladinski
ceh s programom Nefiks mladim zagotovil, da se bo njihovo neformalno
izobraţevanje upoštevalo pri delodajalcih, ko se bodo podali na trg
delovne sile.
Treba pa je tukaj dodati, da nekaterim staršem Oratorij pomeni (pribliţno)
teden dni časa, ko lahko za svoje otroke priskrbijo cenovno ugodno
varstvo, hkrati pa se otroci ne dolgočasijo in z veseljem obiskujejo ponujen
program. Po drugi strani pa ti otroci dobijo tudi osnovno vedenje o katoliški
veri, njenih načelih in vrednotah in morda kateri od otrok na ta način
poglobi svojo vero.
67
4.1.4 Samuel
Graf 4: Število udeleţencev skupine Samuel
Vir: Irena Grandošek MS, vodja skupine Samuel za Maribor in Ptuj
Samuel je ena izmed tistih skupin, katerih število udeleţencev je od leta
2006 jasno upadlo. V letih 2000 do 2006 je število malce nihalo, vendar se
je vseeno povečevalo. Od leta 2006 pa je padlo na polovico ali manj.
Morda je tu razlog v načinu dela, ki ga ima skupina Samuel. Gre namreč
za osebno poglobitev vere, ki se intenzivno izvaja devet mesecev in se
zaključi z duhovnimi vajami v tišini. Za kaj takšnega mora biti posameznik
ţe prej dobro podkovan v veri in resnično vztrajati ter si ţeleti poglobiti
svoj odnos z Bogom. Marsikdo je začel, pa obupal po parih srečanjih, ker
je bilo to zanj preveč intenzivno. Današnja druţba je usmerjena v
instantne rezultate, teh pa pri tej skupini ni. So le individualni doseţki na
duhovnem področju.
68
4.1.5 Frančiškova mladina
Graf 5: Število udeleţenih skupin FO in FRAMA na festivalu
Vir: Poročila o delovanju FO in FRAMA
Frančiškova mladina je ena takšnih pol-organiziranih skupin, ki delujejo na
področju mladinske pastorale v Sloveniji. Dolgo časa ni bilo podatkov o
tem, koliko je udeleţencev ali njihovih članov. Edina evidenca je mogoča
na podlagi števila udeleţenih skupin na njihovih vsakoletnih festivalih, pa
še ta razpolaga s podatki samo med leti 1995 in 2002. V tem času je
število skupin nihalo z leta v leto, nekako pa so se povzpeli do števila okoli
20 in več. V zadnjih poročilih kapitlja več ne omenjajo števila skupin na
festivalih, saj so opazili trend upada udeleţbe. Skupine so tako čez leto
obstajale v bolj ali manj okrnjenem številu, festivala pa se zaradi različnih
razlogov niso udeleţile. V splošnem velja, da skupine še obstajajo v krajih,
kjer imajo frančiškani močno zaledje in svoje samostanske skupine, drugje
pa je njihovo delovanje pod vprašanjem.
69
4.1.6 Skupnost katoliške mladine
Graf 6: Število članov društva SKAM
Vir: Tajništvo društva SKAM
Število članov društva SKAM je močno nihalo v letih, ko so imeli še
posebno promocijo in načrtno pridobivanje članstva društva. Tako
izstopata leti 1992, ko je društvo začelo s 1426 člani in leto 2002, ko jih je
bilo 1142, zaradi prej omenjenih razlogov. Največji upad so zaznali leta
2006, ko je društvo štelo le 13 članov. Na tem mestu naj še enkrat
opozorim, da je član društva tisti, ki poravna letno članarino. SKAM
namreč vsako leto organizira kopico dogodkov, ki se jim pridruţijo
predvsem simpatizerji. Tako se jih skupaj s člani nabere preko 10.000.
Članarina sicer prinaša določene ugodnosti, kot so niţji stroški udeleţbe
na dogodkih, tečajih, mednarodnih srečanjih in podobnih dejavnostih.
Vseeno pa malenkostno višja cena ne odvrne vseh ostalih mladih, ki se v
tolikšnem številu pridruţijo programu Skupnosti katoliške mladine.
70
4.1.7 Mladinsko informacijski center
Graf 7: Število udeleţencev dejavnosti Mladinsko informacijskega
centra
Vir: Tajništvo MIC
Kot pri mnogih drugih centrih, tudi pri MIC-u število udeleţencev njihovih
programov skozi leta variira. Različnost ponudbe vpliva na različno
udeleţbo. Najbolj pogosto se mladi udeleţijo izobraţevalnih programov, v
povprečju je takšnih 560 letno, okoli 160 jih v letu dni uporabi svetovalnico,
nadaljnih 255 pa je udeleţencev drugih dogodkov, ki jih pripravljajo. Tako
je statistika zadnjih trinajstih let v povprečju okoli 980 udeleţencev letno.
Pri teh številkah je potrebno upoštevati, da se lahko posameznik udeleţi
več kot ene same ponudbe in da je dejansko število različnih udeleţencev
manjše.
Kot je opaziti tudi pri ostalih centrih, se običajno ustvari jedro mladih, ki
več let zaporedoma obiskujejo program centra, najpogosteje je to v času
študija. Jedro se nato z generacijami menja.
71
4.2 ŠOLSKE USTANOVE
4.2.1 Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška
Graf 8: Število dijakov vpisanih v 1. letnik
Vir: Almanah ob desetletnici Škofijske gimnazije A. M. Slomška Maribor: 1997–2007
Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška je v desetletnem obdobju
svojega delovanja vpisovala od 94 do 128 dijakov, odvisno od tega, koliko
oddelkov so imeli razpisanih. Podoben trend je opaziti tudi na drugih
podobnih šolskih ustanovah. Škofijska gimnazija Vipava je tako od
ustanovitve dalje vedno imela omejitev vpisa in dijaki so vsako leto
zapolnili razrede. Glede na to, ali so razpisali pet ali šest oddelkov, so
imeli letno 150 oziroma 175 dijakov, ki so se vpisali v 1. letnik.
Kot lahko vidimo, je Cerkev posegla tudi na šolsko področje in začela
ustanavljati gimnazije, dijaške domove, pa tudi vrtce, kjer so poleg splošne
izobrazbe poudarjene tudi krščanske vrednote.
72
Programi, gibanja, skupine, zdruţenja, društva in šolske ustanove zbrane
v tem diplomskem delu so le primeri, kako si je Katoliška cerkev ţelela in
si še ţeli ponovnega vpliva v druţbi. Dejstva ji ne govorijo v prid. Slaba
medijska podoba in sprememba vrednot v sodobni druţbi jo delata
staromodno, konservativno in zato neprivlačno za mlade ljudi. Zbrani
podatki kaţejo, da se mladi sicer udeleţujejo programov, ki jih nudi
Cerkev, vseeno pa ne v tolikem številu, da bi lahko govorili o revitalizaciji.
Večina udeleţencev je ţe predhodno vernih.
Skupine in druge oblike organizacij običajno nastajajo iz potreb. V teh
primerih so mladi začutili potrebe po spremembah znotraj Cerkve. Sami so
bili pobudniki, sami so ustvarili programe in s tem Cerkev opozorili nase in
na to, kar njim manjka in jim lahko vera zapolni. Prvi premiki so torej ţe
nastali. V skupinah je tako opaziti rast članstva ob ustanovitvi skupine, ki
pa z leti niha, skoraj nikoli pa se drastično ne poveča. Značilnost več
neformalnih skupin je ta, da je njihovo članstvo tudi v splošnem majhno,
da so to lokalne skupine, ki so nastale večinoma iz prijateljskih vezi in
skupne ţelje po duhovnosti. Formalne skupine na drugi strani ciljajo na
večje število udeleţencev in v ta namen prilagodijo svoje programe za čim
večji spekter ljudi. Če bi pogledali iz ekonomskega vidika, bi lahko rekli, da
najdejo »trgovsko nišo« in jo izkoristijo v svoj prid za pridobitev članov.
Včasih gredo skupine ţe tako daleč, da postane religioznost le ena izmed
komponent, včasih celo zanemarjena.
73
4.3 SINTEZA IN IDENTIFIKACIJA OSNOVNIH TRENDOV
Graf 9: Število gibanj, društev, skupin ... usmerjenih k mladim
Vir: Podatki tistih gibanj, društev, skupin, …, ki so opisani v diplomskem
delu
Zgornji graf se nanaša na podatke, ki so bili pridobljeni za potrebe te
diplomske naloge in zajema število tistih skupin, društev, zdruţenj, gibanj
ipd., ki so bila opisana v diplomskem delu. Točnega števila vseh ni
mogoče podati, saj je mnogo teh skupin neformalnih, nastanejo na pobudo
mladih samih in so običajno lokalno omejene.
Po osamosvojitvi Slovenije je opaziti porast števila dejavnosti, usmerjenih
k mladim. Katoliška cerkev se je začela zavedati posledic sekularizacije in
se je začela spopadati z zmanjševanjem vpliva na druţbo. Z moţnostjo
privatnega šolanja je začela ustanavljati vrtce, šole, tudi fakulteto in se
tako vključila v izobraţevalni del razvoja posameznika. Ţupnije so začele
delati z mladimi v okviru birmanskih skupin, mladinskih skupin, animatorjev
in Oratorija. Mladim so ponudili izobraţevanje, ki ga lahko uporabijo ne
samo za vodenje katoliško usmerjenih skupin, ampak katerihkoli drugih
socialnih mreţ. V Cerkvi si mladi lahko naberejo dragocene izkušnje za
nadaljnje delovanje. Prvi način vpliva na druţbo je tako področje vzgoje in
izobraţevanja.
74
Drugo področje je zabava. Mlajše generacije cenijo prosti čas, zabavo,
druţenje. Cerkev je v zgodovini veljala za konservativno, strogo institucijo.
Naši stari starši in morda tudi starši so hodili k bogosluţju, ker je bilo to del
tradicije. Danes je vidna sprememba ţe v sami vzgoji. Včasih togo in trdo
vzgojo je zamenjala permisivna. Tako se mladi danes laţje sami odločijo,
če bodo obiskali sveto mašo ali kakšno izmed skupin ali ne. Tudi izbire
imajo več.
Graf 10: Število registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti v
Sloveniji
Vir: Urad Vlade RS za verske skupnosti, Register cerkva in drugih verskih skupnosti
Zgornji graf prikazuje število registriranih cerkva in drugih verskih
skupnosti v Sloveniji. Tudi tu je največji porast viden po osamosvojitvi.
Leta 1980 se je lahko posameznik opredelil za eno izmed devetih
registriranih cerkva oziroma verskih skupnosti, danes pa lahko izbira med
dvainštiridesetimi. Katoliška cerkev se, če karikiram, srečuje z vedno več
konkurence. V druţbi je izrazito hierarhijo večinoma zamenjalo skupinsko
in timsko delo. Katoliška cerkev še vedno ostaja model hierarhične
razporeditve in kot takšna v sodobni druţbi več ne uspeva tako kot včasih.
Ravno zaradi tega se ţeli mlajšim generacijam pribliţati s skupinskim
75
delom, ki ponuja tudi druţenje in zabavo. V človekovi naravi je, da se bolje
razume s podobno mislečimi. Če/kadar se Cerkev pribliţa mlademu
človeku na njegov način, vstopi v njegovo sfero mišljenja, ima moţnost
pridobiti tega posameznika in si povečati vpliv na druţbo kot tako. Velika
večina na novo nastalih gibanj, skupin itd. imajo katoliško vero in njene
vrednote zdruţene tudi z zabavo, skupnim preţivljanjem prostega časa in
druţenjem. Razni odbori za mladino in študentsko populacijo ţelijo
pridobiti mlade na tisti točki, kjer so. Torej jim ne postavljati predpogojev
za vstop v vero, ampak jih sprejet takšne kot so, bolj ali manj verne, jim
predstaviti katoliško vero na njim primeren način in jih pustiti, da se sami
odločijo, če je to za njih skupina podobno mislečih ali ne. Lahko rečemo,
da se Katoliška cerkev ţeli pri mladih znebiti predsodka, da je toga in
zastarela.
Tretje področje je področje same vere, nauka in bogosluţja. V samo
obhajanje svete maše se lahko vključijo tudi mladi. Pevski zbori in
glasbene skupine, ki izvajajo moderno ritmično krščansko glasbo, so
postali ţe stalnica. Glasba ni več omejena na zvok orgel, ampak lahko pri
izvajanju mladinskih cerkvenih pesmi zaslišimo tudi bobne, saksofon,
klaviature, bas, električne in akustične kitare ter druge instrumente. Ritem
je hitrejši, melodija bolj razgibana, mnogokrat pesem spremljajo kretnje,
gibi. Nobena redkost niso več koncerti krščanske glasbe, ki imajo
značilnosti ostalih glasbenih koncertov. Sveta maša ni več le sedenje v
klopi, ampak aktivno sodelovanje. Mladi lahko pripravijo dele maše sami.
Tako pridejo do izraza njihove ţelje, njihovo doţivljanje vere in skupinski
duh. Besede Svetega pisma so predstavljene tako, da jih razumejo vsi.
Tako predšolski otroci, kot tudi mladi in starejši. Katoliška cerkev se trudi
svoj nauk postaviti v današnji čas, razlago prilagoditi aktualnim razmeram
in se tako izogniti predsodkom konservativnosti in zastarelosti. Zadnja leta
se s tečajem Alfa Katoliška cerkev predstavlja čisto od samega začetka.
Tečaj odgovarja in razlaga čiste temelje vere. To pomeni, da je Cerkev
uvidela, da krščanstvo ni več nekaj tradicionalnega in samoumevnega,
76
ampak da ga je treba ponovno začeti predstavljati ljudem na razumljiv
način in v svojem bistvu.
Glede na ta področja so nato nastale različne opcije za mlade od 18. do
30. leta. Izobraţevanje in vzgojo pokrivajo šolske ustanove, razni centri in
zdruţenja kot so Zdruţenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov,
Akademsko katoliško zdruţenje ter Skupnost katoliške mladine.
Spoznavanje, poglabljanje in širjenje katoliške vere zajemajo projekti
Oratorij, Mladinski ceh, Samuel, Jezusova straţa, Tečaj Alfa, Frančiškova
mladina, Marijansko Vincencijanska mladina. Vse te, še posebej pa skavti,
Life Teen, Megaron in pevski zbori pa poleg tega nudijo še zabavo,
druţenje in povezovanje.
Načini pribliţevanja mladim so najpogosteje osebni nagovori, socialne
mreţe, internetne spletne strani, oglaševanje dogodkov, razni krščanski
mediji, ki so v teh letih nastali (recimo prva krščanska televizija TV
Exodus).
Število moţnosti za mlade se torej povečuje. Ţe samo v času nastajanja
tega diplomskega dela, se je v Mariboru na novo ustanovila Skupina za
katoliške izobraţence, ki zajema mlade po dokončanju svoje izobrazbe.
Tako lahko trdimo, da se Katoliška cerkev ţeli ponovno pribliţati mladim,
ţeli si ponovnega vpliva v druţbi. Njena ponudba se je skozi leta razširila
na več področij in tako zajela več profilov mladih.
Vseeno pa ne moremo trditi, da je krščanstvo sedaj na poti revitalizacije.
Morda je to nekakšen začetek do tega, kar pa bo vidno šele čez čas. Kar
se tiče nove evangelizacije, bo morda v Sloveniji zaţivel Tečaj Alfa, kot se
je to zgodilo v Anglikanski cerkvi. A o tem je še prehitro govoriti, saj je
Katoliška cerkev s tem projektom komajda začela. Razni škandali, ki so v
zadnjih parih letih prišli na plano, so Cerkev naredili še bolj ranljivo in manj
zaupanja vredno. Pot do revitalizacije je še dolga.
77
Skupin, gibanj in ostalih dejavnosti za mlade je torej vedno več. Naslednji
graf pa nam prikazuje, kako se giblje število udeleţencev znotraj teh
skupin.
Graf 11: Gibanje števila članov izbranih mladinskih katoliških
skupnosti
V zgornjem grafu so zajeti podatki naslednjih katoliških skupnosti:
Zdruţenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, Skupnost katoliške
mladine (SKAM), Mladinski informacijski center (MIC) in Samuel. Podatki
so od leta 1990 do 2010. Med leti 1980 in 1990 ni takšne skupine, ki bi
imela statistično urejene podatke o svojih članih. Iz grafa je razvidno, da
se je število članov v teh izbranih dejavnostih do leta 2005 povečevalo, z
letom 2009 pa je malenkostno upadlo. V grafu nisem zajela podatkov za
letošnje leto, saj nekatere skupine zbirajo svoje člane skozi vso leto ali pa
se drţijo akademskega oziroma šolskega leta in še nimajo točnih
podatkov. Leta 2005 je bilo tako skupaj 5581 udeleţencev, lani pa 5314.
Da bi lahko določila, ali gre za padec zadnjih petih ali zadnjih dveh let,
sem dodala še pregled stanja v letu 2007. Takrat je bilo število
udeleţencev največje t. j. 5758. Tako vidimo, da se je v zadnjih dveh letih
število začelo manjšati. Morda je to samo nihanje generacij, saj padec ni
očiten.
78
Zadnjih petnajst let se gibanje števila članov v reprezentativnih izbranih
skupinah giblje okoli 5000. Ponudba, ki se je v teh letih povečala, torej ni
preveč vplivala na članstvo. To lahko pomeni, da so se mladi začeli zopet
zanimati za katoliško vero ali pa da so iste osebe vključene v več
aktivnosti znotraj Cerkve. Najpogosteje drţi slednje, saj so tisti
posamezniki, ki so ţe vključeni v nekatere dejavnosti, običajno pobudniki
za ustanovitev kakšne podobne dejavnosti. Katoliška cerkev namreč daje
vedno večji pomen laikom. Na ta način tudi počasi prehaja iz trde
hierarhične ureditve na sodelovalni način s svojimi verniki. Kot sem ţe
dejala, ponudba je velika in tudi verske organizacije se morajo boriti za
svoje privrţence.
Osnovni trend bi na podlagi teh ugotovitev bil v prid količinski ponudbi, ki
jo nudi Katoliška cerkev za tiste, ki so ţe njeni pripadniki. Obrača se k
tistim, ki ţe imajo nekaj osnov vere. Lahko da so bili pri krstu ali da je vera
pri njih v druţini tradicija, sami pa se zdaj lahko odločijo ali ji bodo sledili
ali ne. Tem ţeli Katoliška cerkev ponuditi razlog, da ostanejo. Nanje se
obrača z različnimi pristopi in na več področjih, da bi zajela čim večji
spekter. Za tiste, ki jim je katoliška vera popolna neznanka, pa so se začeli
bolj aktivno zanimati v zadnjih dveh letih s tečajem Alfa. Iz zbranih
podatkov ni mogoče sklepati ali se je povečal vpliv na neverne. Tako še
ne moremo trditi, niti da je krščanstvo na poti revitalizacije niti da se mu
povečuje vpliv v druţbi. Lahko pa rečemo, da so se začeli boriti proti
sekularizaciji. Rezultati tega boja pa bodo znani šele čez leta.
79
5 ZAKLJUČEK
Katoliška cerkev se je med leti 1980 in 2010 spremenila glede ponudbe za
mlade. V boju proti sekularizaciji in za ohranjanje vpliva v druţbi, se je
začela udejstvovati na področjih, ki mlade zanimajo, hkrati pa je ohranila
svojo prvotno funkcijo širjenja vere, vendar je zahtevnost in način
podajanja svojih naukov prilagodila mladim in njihovemu ţivljenjskemu
slogu. V tem smislu bi lahko rekli, da se je Cerkev skozi teh trideset let
modernizirala.
Drţi hipoteza, da se je v zadnjih letih bistveno povečala pestrost ponudbe
Katoliške cerkve za mlade. Predvsem po osamosvojitvi Slovenije se je
začela širiti ponudba raznih gibanj, društev, zdruţenj in skupin. Katoliška
cerkev se skuša pribliţati mladim in z njimi sodelovati, jih narediti
udeleţene, aktivne v njenih dejavnostih. Začela je uvajati sodelovalni duh
in sprejemati pobude s strani laikov. Mladi lahko najdejo svoj prostor v njej
glede na svoje talente, sposobnosti, in ţelje. Rdeča nit ostaja vera v
Jezusa Kristusa, ki pa ni zgolj to, ampak je tudi sodelovanje z ostalimi,
izobraţevanje, zabavanje in pomoč drugim. Mladi imajo moţnost izraziti
svoje mnenje in se za vero svobodno odločiti. Drţi tudi to, da so mladi
kristjani, ki so bili vzgajani v krščanskih druţinah, laţje ohranili tradicijo
krščanstva in poglobili svojo vero. Ponudba se je začela širiti predvsem po
osamosvojitvi Slovenije. Pred tem tega niso dopuščale druţbene razmere.
Področja, kjer se je Katoliška cerkev ţelela pribliţevati mlajšim
generacijam so vzgoja in izobraţevanje, zabava in verovanje. Glede
vzgoje in izobraţevanja je uvedla razne birmanske in mladinske skupine,
animatorje ter projekt Oratorij. Po osamosvojitvi je bil sprejet zakon, ki
dovoljuje zasebno iniciativo pri ustanavljanju zavodov. Tako se je začel
razvoj privatnih katoliških šol. Sprva so to bile gimnazije, kasneje so začeli
ustanavljati tudi dijaške domove. Na področje vzgoje spadajo tudi razni
mladinski in študentski centri, ki delujejo pod okriljem Katoliške cerkve in
mladim kristjanom nudijo različne moţnosti izpopolnjevanja znanja, ki jim
lahko sluţi v nadaljnje.
80
Področje zabave je zdruţeno s katoliškimi vrednotami in moralnimi načeli
in ni samo sebi namen, je le sredstvo, kako pribliţati vero mladim skozi
zabavo. Tako so organizirana razna romanja, dejavnosti, ki krepijo
skupinski duh in športna udejstvovanja, ki pa vendarle imajo versko
komponento. Cerkev se tako ne predstavlja več kot toga in stroga
organizacija s konservativnim pogledom na svet, ampak se ţeli mladim
posameznikom pribliţati v duhu časa.
Temu so prilagojene tudi verske vsebine. Za primer vzemimo študentske
maše, kjer lahko mladi v sproščenem vzdušju sodelujejo z raznimi uvodi,
pojejo sodobne krščanske pesmi ali igrajo na instrumente. Svojo vero
lahko poglabljajo na svoji ravni in brez prisile.
Ne moremo še govoriti o revitalizaciji, saj se je Katoliška cerkev šele
začela prebujati in delovati v tej smeri. Ta spremenjena podoba Cerkve, ki
je bolj sproščena in mladim bliţja, šele začenja pritegovati večje mnoţice
in si večati svoj vpliv v druţbi. Katoliška cerkev se mora modernizirati, če
bo hotela iti v korak s časom. Hierarhični odnosi po ţupnijah več ne
delujejo tako kot so včasih. Danes ni več samo po sebi umevno, da je
večina prebivalstva kristjanov, ki hodijo v cerkev in oblikujejo občestvo.
Zdaj se je treba boriti za člane in jim nuditi tisto, kar potrebujejo glede na
aktualne teţave in stanje v druţbi. Korak k temu so naredila različna
gibanja, skupine, zdruţenja in društva. Ljudje imajo na voljo več poti, ki jih
vodijo h katoliški veri. Laţje se najdejo v kakšni izmed njih, saj ponudba
zajema dovolj širok spekter, da lahko vsak najde kaj takšnega, kar mu
ustreza. Mislim, da se je Katoliška cerkev naposled le začela zavedati
tega, da spremembe niso nujno slabe, še več, da so včasih nujno
potrebne.
81
6 VIRI IN LITERATURA
Almanah ob desetletnici Škofijske gimnazije A. M. Slomška Maribor:
1997–2007. (2007). Maribor: Zavod Antona Martina Slomška.
Bahčič, R. (2007). Čudež, ki traja 800 let. Zgodovina Frančiškove karizme
v svetu in pri nas. Ljubljana: Brat Frančišek.
Draga mladih. (b. d.). Pridobljeno 29. 9. 2010 iz
http://www.dragamladih.org/.
Društvo SKAM Skupnost katoliške mladine. (b. d.). Pridobljeno 7. 6. 2010
iz http://www.drustvo-skam.si/skam/.
Evangelij – srce kateheze. 39. katehetski simpozij. (2009). Ljubljana:
Slovenski katehetski urad.
Flere, S., Kerševan, M. (1995). Religija in sodobna družba. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
H. M. (12. 3. 2006). Ne prideš in greš … Ostaneš! Druţina 11. Pridobljeno
9. 6. 2010 iz
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/616E8F35FD53E343C
125712B004B8B9F?OpenDocument.
Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani. (1991).
Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva druţba.
Jadro. (b. d.). Pridobljeno 31. 8. 2010 iz http://www.jadro.si/.
Jezusova straža. (b. d.). Pridobljeno 24. 6. 2010 iz
http://jezusovastraza.net/.
Klemenčič, D. (1982). Tvoja in moja Cerkev. Ljubljana: Druţina Ljubljana.
Kramberger, M. (2009). Združenja in gibanja v Cerkvi na Slovenskem.
Maribor: Slomškova druţba.
82
Lenzenweger, J., Stockmeier, P., Bauer, J., Amon, K., Zinnhobler R.,
Benedik M. (1999). Zgodovina katoliške Cerkve. Celje: Mohorjeva
druţba.
Marijanska vincencijanska mladina. (b. d.). Pridobljeno 17. 6. 2010 iz
http://usmiljenke.rkc.si/?mod=3.
Mladinski ceh. (b. d.). Pridobljeno 31. 8. 2010 iz http://www.mladinski-
ceh.si/.
Mladinsko informacijski center. (b. d.). Pridobljeno 7. 6. 2010 iz
http://www.mic.si/o-micu/kdo-smo.
Neubauer, N., Demšar, S., Dobrila, L., Kešpret, J., Kaltnekar, D. (2006).
Velika družinska enciklopedija zgodovine: dogodki, imena in
datumi, ki so oblikovali svet. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Oratorij.net. (b. d.). Pridobljeno 15. 6. 2010 iz
http://www.oratorij.net/node/6348.
Pravila Amosa. (1998). Interno gradivo.
Skupina Samuel. (b. d.). Pridobljeno 24. 6. 2010 iz
http://www.rkc.si/samuel/prva.php.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2005). Ljubljana, DZS.
Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in
stanovanj. (2002). Pridobljeno 29. 9. 2010 iz
http://www.stat.si/popis2002/si/rezultati/rezultati_red.asp?ter=SLO&
st=8.
Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška. (b. d.). Pridobljeno 24. 8.
2010, iz http://www.skofijska.si/.
Škofijska gimnazija Vipava. (b. d.). Pridobljeno 24. 8. 2010, iz
http://www.sgv.si/index.php.
Tečaj Alfa, osnovna predstavitev. (b. d.) Alfa Slovenija.
83
Tikvič, D. (2005). Razvoj skupin Frančiškovih otrok in mladine na
Slovenskem. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Teološka fakulteta.
Toš, N., Potočnik, V., Flere, S., Smrke, M., Uhan, S., Dragoš, S. (1999).
Podobe o Cerkvi in religiji (na Slovenskem v 90-ih). Ljubljana:
Fakulteta za druţbene vede.
Unipas. (b. d.). Pridobljeno 26. 8. 2010 iz http://www.unipas.si/.
Urad Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti, Register cerkva in
drugih verskih skupnosti. (b. d.). Pridobljeno 28. 11. 2010 iz
http://www.uvs.gov.si/si/delovna_podrocja/register_cerkva_in_drugi
h_verskih_skupnosti/.
Vlada Republike Slovenije, Urad za verske skupnosti, Država, verska
svoboda in verske skupnosti v Republiki Sloveniji. (b. d.).
Pridobljeno 5. 10. 2010 iz
http://www.uvs.gov.si/si/drzava_verska_svoboda_in_verske_skupn
osti_v_republiki_sloveniji/.
Zavod sv. Stanislava, Škofijska klasična gimnazija. (b. d.). Pridobljeno 24.
8. 2010, iz http://skg.stanislav.si/.
Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja. (1996). Ljubljana: Skupnost
katoliške mladine.
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. (b. d.). Pridobljeno 25.
8. 2010 iz http://zskss.skavt.net/i/24.
