!Glas Iniciative Za REKOM 7/2012

Iniciativa za REKOM Iniciativa za REKOM

1

7/2012

Iniciativa za REKOM

2

IMPRESSUM !Glas je publikacija Inciative za REKOM in izhaja enkrat mesečno. Vse izdaje so dostopne na spletni strani ZaREKOM.org. Novice o Inciativi za REKOM je mogoče spremljati tudi na Facebook profilu: http://www.facebook.com/ZaREKOM.PerKOMRA.ForRECOM, kot tudi na Twitterju: @ZaREKOMPerKOMRA Kontakt: email: [email protected]; Tel: +381 (0)11 3349 766; Fax: +381 (0)11 3232 460; Mob: +381 (0)63 393 048


1

Srečanje REKOM-ovega tima (Kandić, Grebo, Mustafić, Mažić, Puhovski) s hrvaškim predsednikom Ivom Josipovićem, ki je potekalo 8. maja leta 2012 v Zagrebu, je morda zares prelomnica v uresničitvi projekta, z uresničitvijo katerega se že dlje časa ukvarja veliko število aktivistov. Kajti sestanek je res trajal nekaj manj kot uro, vendar je bil njegov bistven del končan v petih minutah. Predsednik RH je na vse predloge, ki sledijo iz programa preprosto dejal: da.

Ni bilo okolišenja, niti pogojevanja, pač pa je iniciativa za REKOM dobila jasno podporo ob naporu, da se ustanovi uradna (torej: medvladna) skupina strokovnjakov, ki bi – menda dokončno – ugotovila, v kateri meri je predloženi status REKOM-a sprejemljiv za oblasti držav naslednic SFRJ. Ob tem je še posebej pomembno to, da ne gre samo za predsednika ene od teh držav, pač pa tudi za dolgoletnega profesorja kazenskega procesnega prava. Zato je mogoče pričakovati, da bo odločitev predsednika Josipovića, da imenuje svojega strokovnjaka vzpodbuda tudi za ostale posameznike, da postopajo na podoben način, hkrati pa bo imela tudi dodaten pomen, ker se je del do sedaj oblikovanih ugovorov nanašal na morebitna sodna pooblastila, ki na bi jih predlagani status pripisoval REKOM-u.

Na post-jugoslovanskem področju je podpora hrvaškega predsednika vsekakor izjemno pomembna, vendar je njen pomen nezanemarljiv tudi znotraj Hrvaške, ker je njena vlada milo povedano oklevala pri sprejemu (pozitivne) odločitve o podpori iniciativi za REKOM. Ob tem ne gre samo za simboličen, torej

indirekten pomen Josipovićeve geste, pač pa tudi za njegovo izrecno obljubo, da se bo pogovoril s hrvaško vlado, da bi jo morda vzpodbudil k akciji.

UVODNIK

!Konec začetka?

Žarko PuhovskiPhoto: Pixsell

Predsednik RH je na vse predloge, ki izhajajo iz programa REKOM-a preprosto rekel: da.


2

Vendar pa izkušnje kažejo, da je glede na vse obljube politikov potrebno biti previden. Kljub temu pa je dejstvo, da doslej niti ni bilo obljub z najvišjih političnih ravni (če izvzamemo črnogorskega predsednika Vujanovića). V tem pogledu bi – če parafraziramo Churchilla po El Alameinu – lahko z upravičenim razlogom rekli: to ni konec, ni niti začetek konca, vendar je to, morda, konec začetka!

Žarko Puhovski

Avtor je profesor Filozofske fakultete v Zagrebu, in član regionalnega tima zagovornikov za ustanovitev REKOM-a

Predsednik Republike Hrvaške Ivo Josipović je 8.5.2012 sprejel predstavnike Koalicije za REKOM in napovedal, da se bo v prihodnjem obdobju pri ostalih predsednikih držav iz regije zavzel, da delegirajo pravne strokovnjake in oblikujejo skupen regionalni tim, ki bi preučil ustavno-pravne možnosti vsake od držav regije za ustanovitev REKOM-a.

Urad predsednika Josipovića je izdal sporočilo o tem srečanju, ki ga prenašamo v celoti.

!Predsednik Hrvaške Ivo Josipović je sprejel zastopnike REKOM-a

AKTUALNO - NOVICE O REKOM-u

Predsednik Republike Hrvaške se bo pri ostalih predsednikih držav iz regije zavzel za REKOM.


3

Zagovorniki REKOM-a s predsednikom Josipovićem Photo: Urad predsednika Hrvaške

SPOROČILO ZA JAVNOST

RAZRED: 008-03/12-01/01 URŠTEVILKA: 71-05-02/01-12-111 Zagreb, 8. maj 2012.

Predsednik Republike Hrvaške Ivo Josipović je sprejel delegacijo Koalicije za REKOM (Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih hudih kršitvah človekovih pravic, storjenih na področju nekdanje SFRJ v obdobju od leta 1991 do leta 2001), ki jo je vodila Nataša Kandić, direktorica Fonda za humanitarno pravo iz Beograda. V delegaciji so bili tudi Zdravko Grebo in Dino Mustafić iz Sarajeva, ter Žarko Puhovski in Mario Mažić iz Zagreba.

Pogovor je tekel tudi o potrebi, da države v regiji storijo vse kar je mogoče, da se ugotovi usoda izginulih oseb ter odkrijejo in kaznujejo storilci vojnih zločinov. V zvezi z iniciativo REKOM se bo Predsednik Republike pri ostalih predsednikih držav iz regije zavzel za to, da pravni strokovnjaki preučijo ustavno-pravne možnosti realizacije te iniciative v vsaki od držav regije.

Predstojnica Oddelka za informiranje Danja Šilović Karić

Oddelek za informiranje - tel 4565 135 – fax 4565 256www.predsjednik.hr


4

V okvirju druge faze institucionalizacije za REKOM bo organizirana vrsta srečanj z veleposlaniki tujih držav v državah regije. V mesecu maju so imeli intenzivne aktivnosti v zvezi s tem zagovorniki v BiH in v Makedoniji.

!Srečanja zagovornikov REKOM-a z veleposlaniki zahodnih držav v BiH in Makedoniji


5

Veleposlanik Združenih držav Amerike v Bosni in Hercegovini, njegova ekselenca g. Patrick S. Moon, se je 11. maja pogovarjal s predstavniki Koalicije za REKOM v BiH, v kateri so bili javni zagovorniki REKOM-a (Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih hudih kršitvah človekovih pravic, storjenih na področju nekdanje Jugoslavije v obdobju od leta 1991 do leta 2001) Zdravko Grebo in Dino Mustafić, kot tudi Dženana Karup-Druško in Edina Đurković. Člani delegacije so predstavili temeljni cilj Regionalne komisije in njeno najpomembnejšo nalogo, to pa je ugotavljanje dejstev o človeških žrtvah v preteklih vojnah na področju regije in ustvarjanje javnega prostora za izpovedovanje vseh žrtev v regiji. Pogovor je tekel tudi o trenutnem prenosu iniciative za REKOM iz območja civilne družbe na politično raven.

Ambasador Partick S. Moon je nedvoumno podprl ustanovitev REKOM-a in poudaril, da je impresioniran zaradi ciljev, inkluzivnostjo in dosedanjimi uspehi Koalicije za REKOM, še posebej pa nad dejstvom, da je naloga REKOM-a osvetliti usodo vseh žrtev v regiji, ne glede na njihovo etično pripadnost. Poudaril je, da je ideja ustanovitve REKOM-a v skladu s politiko sprave, ki jo podpirajo Združene države Amerike.

Sporočilo za javnost Iniciative za REKOM, Sarajevo, 11. maj 2012.

!Ameriški veleposlanik v BiH: Ideja o ustanovitvi REKOM-a je v skladu s politiko sprave

Ambasador Partick S. Moon je nedvoumno podprl ustanovitev REKOM-a.


6

Javni zagovornik Iniciative REKOM, profesorica Filozofske fakultete v Skopju Biljana Vankovska je imela v skladu z začetnim načrtom javnega zagovarjanja, v skrajno neugodni politični situaciji v Makedoniji aprila in maja sestanke z veleposlaniki Švice (veleposlanik Stefan Lazzarott), Nemčije (veleposlanica Gudrun Steinacker) in Norveške (veleposlanica Kjedil Paulsen). Vsi trije veleposlaniki oziroma veleposlanice so iz držav, ki podpirajo izgradnjo miru in civilno družbo v kontekstu soočanja s preteklostjo na Balkanu. Bosna je bila prva asociacija na to temo, kot tudi podpora regionalni Iniciativi REKOM. Pogovor z norveškim veleposlanikom se je pokazal kot trkanje na odprta vrata, glede na to, da je to veleposlaništvo močan podpornik Iniciative REKOM. Veleposlaništvo v Skopju se zapira, njene posle pa bo prevzelo veleposlaništvo Norveške s sedežem v Beogradu, ki prav tako močno podpira Iniciativo REKOM. Veleposlanik Švice je, tako kot norveški, poudaril pomen spoštovanja načela lastništva nad iniciativo, ki pripada civilni družbi iz post-jugoslovanskih držav. Vsi veleposlaniki so mnenja, da je dogovor o amnestiji vojnih zločinov, na katerem sloni vladajoča koalicija v Makedoniji velika prepreka odpiranja vprašanja soočanja s preteklostjo. Nemška veleposlanica je, ob črpanju izkušenj iz dveh zgodovinskih primerov v Nemčiji (po drugi svetovni vojni in po združitvi države), dala korisne nasvete glede morebitnega sodelovanja z nemškimi fundacijami, opozorila pa je tudi na bogate izkušnje in znanje nemških znanstvenikov in ekspertov iz tega področja.

Dogovor o amnestiji vojnih zločinov, na katerem sloni vladajoča koalicija v Makedoniji je velika ovira pri odpiranju vprašanja soočanja s preteklostjo.

!Črtice iz javnega zagovarjanja v Makedoniji


7

Poročilo o napredku javnega zagovarjanja Iniciative REKOM zajema obdobje oktober 2011 – maj 2012, ukvarja pa se z drugo fazo procesa REKOM, Institucionalizacijo Iniciative REKOM, ki se je začela z oblikovanjem Regionalnega tima javnih zagovornikov v oktobru leta 2011.

Poročilo je dostopno na spletni strani ZaREKOM.org.

Kosovska vlada je na svojem rednem zasedanju 4. junija letos ustanovila medministrsko Delovno skupino za soočanje s preteklostjo in za spravo (dalje: Delovna skupina). Delovna

!Objavljeno Poročilo o napredku zagovarjanja Iniciative REKOM

Delovna skupina ima obveznost, da v naslednjih desetih mesecih pripravi Akcijski načrt za pripravo in implementacijo Nacionalne strategije za tranzicijsko pravičnost.

!Kosovska iniciativa za soočanje s preteklostjo


8

skupina je bila ustanovljena zato, „da bi se ukvarjala s težkimi kršitvami človekovih

pravic in mednarodnega humanitarnega prava v preteklosti na Kosovu, vključno z zadnjo

vojno in tranzicijskim obdobjem in to tako, da bo vzela v obzir poglede vseh skupnosti s

Kosova”. Delovna skupina ima nalogo, da promovira spravo in trajen mir, in to s “služenjem

pravičnosti, zagotavljanjem pravnega varstva za žrtve, lajšanjem iskanja resnice, promocijo

ozdravitve, sprejetjem vseh potrebnih ukrepov za obnovo zaupanja v državne institucije

in implementiranjem vladavine prava, v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom

in standardi tranzicijske pravičnosti ”. Mandat Delovne skupine je utemeljen na “štirih

stebrih tranzicijske pravičnosti, vključno z iskanjem resnice, reparacijami, pravičnostjo in

institucionalnimi reformami.“

Delovno skupino bodo sestavljali predstavniki večjega števila ministrstev, predstavniki

Inštituta za raziskovanje vojnih zločinov in Komisije za izginule osebe Kosova, kot tudi

civilnega sektorja. Eksperti opazovalci procesa bodo predstavniki mednarodnih institucij, ki

so aktivne na Kosovu, kot tudi veleposlaništva ZDA, Norveške, Švedske in Nizozemske.

V Sklepu (številka 03/77, datum 4.6.2012) se naštevajo naslednje pristojnosti Delovne

skupine: začetek vsestranskega, vključujočega in senzibilnega pristopa soočanja s

preteklostjo, ki bo razvit v sklopu Nacionalne strategije za tranzicijsko pravičnost; kreiranje

in implementacija iniciativ tranzicijske pravičnosti, strategija, kot tudi politika in ukrepi, ki

se ukvarjajo s kršitvijo človekovih pravic; promocija procesa sprave med vsemi skupnostmi

na Kosovu. To vladno telo bo lahko predlagalo zakone in uredbe, potrebne zato, da bi se

zagotovila implementacija standardov tranzicijske pravičnosti.

Delovna skupina ima obveznost, da v naslednjih desetih mesecih pripravi in vladi Kosova

dostavi na pregled in v sprejetje Akcijski načrt za pripravo in implementacijo Nacionalne

strategije za tranzicijsko pravičnost (NSTP). Delovna skupina bo oblikovana v naslednjih

štirih mesecih, kar vključuje tudi objavljanje javnih pozivov skupinam civilne družbe za

sodelovanje v delu.

Sklep Vlade Kosova o oblikovanju Delovne skupine za soočanje s preteklostjo in spravo je

podprl tudi predstavnik civilne misije na Kosovu Pieter Feith.

Priredila J. Grujić


9

Zgradba Vlade Kosova photo: http://kosovokosova.wordpress.com


10

AKTUALNO

Center za preiskovanje religije, politike in družbe je pozval Cerkve iz regije, da podprejo oblikovanje regionalne komisije za resnico in spravo

Delegacija Svete arhijerejske Sinode Srbske pravoslavne cerkve (SPC), ki jo je vodil patriarh Irinej, je bila od 08. do 10. junija leta 2012 na uradnem obisku Zagrebško-ljubljanske metropolije v Hrvaški. To je bil obisk na najvišji ravni od osamosvojitve hrvaške države, s čemer je, po oceni strokovnjakov, odprta nova faza v odnosih dveh najbolj številnih krščanskih veroizpovedi v regiji nekdanje Jugoslavije ter poslano močno sporočilo mednacionalne sprave in sodelovanja. Med obiskom se je delegacija SPC srečala s predsednikom in premierom Hrvaške, Ivom Josipovićem in Zoranom Milanovićem, organiziranih pa je bilo tudi več obiskov srbskim kulturnim in verskim spomenikom v Hrvaški. Predsednik Hrvaške Ivo Josipović je izjavil, da obisk delegacije Sinode SPC Hrvaški prispeva k miru in prijateljstvu med ljudmi, verami in narodi.

Uradni predstavniki dveh cerkev so se skupaj predstavili javnosti in se zavzeli za razsvetljevanje vprašanj iz preteklosti, ki so „še zmeraj kamen spotike“ ter pozvali vse

!Obisk delegacije SPC Hrvaški zgodovinskega pomena

Najvišji predstavniki obeh Cerkva so se strinjali, da je potrebno razjasniti vsa sporna vprašanja iz skupne preteklosti. Patriarh Irinej in kardinal Josip Bozanić

Foto: Goran Mehkek / Cropix


11

„cerkvene, državne in državljanske institucije“ v obeh državah, da se „neumorno zavzemajo“ za odpravljanje posledic vojne iz devetdesetih.

V skupnem sporočilu je bilo poudarjeno obojestransko strinjanje o tem, da je “potrebno čim prej razsvetliti dogodke, za katere še ne obstaja dovolj občutljivosti v hrvaški in srbski javnosti.“ Prav tako je bilo podprto delo “komisij, ki delajo na preiskavi komunističnih zločinov in primerni označitvi grobov žrtev.“ „Škofi udeleženci srečanja si srčno želijo, da se vsi dogodki iz preteklosti pošteno in odgovorno razkrijejo, da bi se med pripadniki obeh narodov lahko postavili bolj zdravi temelji za življenje v resnici. Samo tako je mogoče zdraviti rane in bolj vedro gledati v prihodnost ”, je navedeno v sporočilu, objavljenem 8. junija leta 2012.

Uraden obisk Sinoda SPC je pozdravila tudi organizacija Center za raziskovanje religije, politike in družbe iz Novega Sada, ki je ocenila, da lahko ta dogodek predstavlja „premik k vzpostavitvi boljših medverskih odnosov med dvema sestrskima cerkvama, ki nosita zgodovinsko težo spopadov na teh prostorih.“ Center za religije je zato pozval predstavnike SPC in HKC, da naj zaradi obnove dialoga premislijo tudi o skupni podpori oblikovanju enotne Komisije za resnico in spravo za nekdanjo Jugoslavijo. “Ob upoštevanju spopadov v nekdanji Jugoslaviji, spori iz preteklosti med srbskim in hrvaškim narodom, napetostmi, ki obstajajo tudi danes, kot tudi druga nerešena vprašanja, ki spadajo v domeno tranzicijske pravičnosti, apeliramo na najvišje predstavnike duhovščine SPC in HKC, da si kot eno od prioritet v prihodnjem obdobju postavijo tudi podporo procesom tranzicijske pravičnosti v regiji”, je navedeno v sporočilu za javnost Centra za religije, ki je bilo objavljeno 8. junija 2012. “Preseganje preteklosti je boleč in dolgotrajen proces , ki se začenja s soočanjem z zgodovinskimi dejstvi, od katerih ni mogoče zbežati, ki jih ni mogoče zanikati in ki se ne smejo pozabiti, da bi se izognili dolgoletni spirali zločinov in konfliktov. [...] Zato mora vprašanje sprave med tema dvema bližnjima narodoma, ki ju povezujejo zgodovinske in kulturne vezi nujno spremljati močan in dinamičen medcerkveni dialog teh dveh sestrskih cerkva“, je zapisano v sklepu apela te organizacije.

Jelena Grujić


12

Predsednik Srbije Tomislav Nikolić je predstavil stališča, ki so izzvala negativne reakcije v regiji in svetu. V pogovoru za RTV Črne gore (31.5.2012), je Nikolić dejal: “V Srebrenici ni bilo genocida. V Srebrenici je bil velik zločin, ki so ga storili nekateri pripadniki srbskega naroda, ki jih je potrebno poiskati, postaviti pred sodišče in kaznovati.“ Poleg tega je med predvolilno kampanjo Nikolić za Frankfurter Allgemeine Zeitung dejal, da je “Vukovar srbsko mesto”, vendar je to izjavo po zmagi na volitvah naknadno razložil tako, da je dejal, da je mislil na etnično poreklo nekoč večinskega prebivalstva, ne pa na konkretno ozemlje (Tanjug, 8.6.2012). Predsednik Srbije je naknadno pojasnil tudi izjavo o genocidu in se skliceval na Skupščino Republike Srbije, ki je marca leta 2010 sprejela Resolucijo o Srebrenici, s katero se obsoja „hud zločin“, storjen nad bošnjaškim prebivalstvom v Srebrenici. „Moj odnos do Srebrenice je popolnoma jasen. To je mesto, na katerem so pripadniki mojega naroda storili strašen zločin in tega ne bom nikoli opravičeval. Vendar ne bom šel niti dlje od tega, kar je glede tega vprašanja sklenila Narodna skupščina Republike Srbije“, je dejal Nikolić (Tanjug, 8.6.2012).

Predstavljamo najpomembnejše reakcije iz regije in sveta.

Serge Brammertz, glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) je ocenil, da je Nikolićeva izjava „v nasprotju z pravnimi in dejanskimi sklepi MKSJ in Meddržavnega sodišča „, ter da je „takšna retorika korak nazaj, povečuje trpljenje žrtev in ogroža krhki proces sprave v bivši Jugoslaviji“. (Tanjug, 7.6.2012)

Jelko Kacin, poročevalec Evropskega parlamenta za Srbijo, je dejal, da je izjava Nikolića „lahko povod za zaskrbljenost, vendar je vsakemu državnemu uradniku, ki prevzema novo dolžnost potrebno dati določen čas, da se dokaže z dejanji«. Kacin je dejal, da je “odnos

!Odzivi na izjave novoizbranega predsednika Srbije Tomislava Nikolića

Štefan File govori na inavguraciji novega predsednika Srbije

Photo: Tanjug


13

srbskih uradnih predstavnikov do tega zločina zelo pomemben ”, in dodal, da bo v Svetu Evrope, kjer je sprejeta tudi resolucija o genocidu v Srebrenici, “s posebno pozornostjo spremljal delo predsednika Srbije na področju regionalne sprave.“ (Danas, 6.6.2012)

Pia Ahrenkilde Hansen, predstavnica za tisk predsednika Evropske komisije Jose Manuela Barossa je izjavila, da je stališče Evropske unije, da se je v Srebrenici zgodil genocid in da bo ta tema na dnevnem redu srečanja Barossa s predsednikom Nikolićem, skupaj s temo „sprava v regiji“. (Vesti, 4.6.2012)

Valentin Inzko, visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH je dejal, da je „zanikanje genocida v Srebrenici [...] nesprejemljivo in brez opravičila „, in da je “soočanje z vojnimi zločini prvi korak v izboljšanju odnosov v regiji. ” (Tanjug, 5.6.2012)

Marc Toner, namestnik tiskovnega predstavnika State Departmenta je podpisal sporočilo, v katerem je zapisano, da „genocida v Srebrenici ni mogoče subjektivno tolmačiti“, predsedniku Srbije pa se predlaga, da naj bo konstruktiven glede na regionalna vprašanja in poudarja, da “neutemeljene izjave o Srebrenici in drugih vojnih zločinih ne prispevajo k stabilnosti in spravi v regiji. ” (Glas Amerike, 5.6.2012)

Zlatko Lagumdžija, minister za zunanje zadeve BiH je dejal, da Nikolićeve izjave „ne prispevajo dobrososedskim odnosom v regiji, procesu sprave in izgradnji zaupanja“ ter da jih najostreje obsoja. (Fena, 8.6.2012)

Atifete Jahjaga, predsednica Kosova, je javnost naslovila s pomočjo sporočila: „Kabinet Predsednika Republike Kosova poziva izbranega predsednika sosednje države, Srbije, da dela na tem, na čemer njegovi predhodniki niso delali, da najde hrabrost in stori korake k vzpostavljanju dobrih in miroljubnih odnosov s Kosovom.“ [...] „Republika Kosovo in Republika Srbija morata težiti v smeri evropskih integracij, narodi obeh držav pa morajo biti odločnejši v izgradnji neke boljše prihodnosti za državljane, „ je zapisano v sporočilu. (Gazeta Express, 22.5.2012)

Skender Hyseni, bivši minister za zunanje zadeve Kosova, je dejal, da ne želi prejudicirati, da bo Kosovo imelo veliko težav s tem ali onim predsednikom „kajti odnosi med Kosovom in Srbijo so v prvi vrsti odvisni od samega Kosova“. „Ne verjamem, da bodo glede na Kosovo pomembne spremembe, kajti po mojem prepričanju je bil tudi predsednik Tadić v Bruslju Evropejec, toda na Balkanu in v Beogradu je bil Balkanec. Posebej glede na Kosovo je bil v tolikšni meri Balkanec, kakor je to bil njegov predhodnik [Milošević], z majhno razliko, da ni uporabljal orožja, medtem ko je tisti, ki je odšel, uporabljal orožje proti Kosovu“, je dejal Hyseni. (Gazeta Express, 21.5.2012)

Izjave novoizbranega predsednika Srbije so izzvale številna resna negodovanja v regiji in v svetu.


14

Ivo Josipović, predsednik Hrvaške, je dejal, da upa na spremembo Nikolićevih stališč. “Mi smo zadnja dve ali tri leta naredili resen napredek v odnosih in bila bi škoda, če bi se ti odnosi prenehali razvijati zaradi neprimernih in napačnih izjav in političnih konceptov“, je dejal Josipović, ko je komentiral Nikolićevo izjavo o Vukovarju. Predsednik Hrvaške je zaradi te in drugih izjav Nikolića odpovedal prisotnost na inavguraciji v Beogradu, ki je bila 11.6.2012.

Fond za humanitarno pravo in Inciativa mladih za ljudska prava v Srbiji sta ocenili, da je z negiranjem genocida v Srebrenici Nikolić “povzročil veliko škodo Republiki Srbiji” in pozvali predsednika Srbije, da naj “pazi na svoje v javnosti izrečene besede, ter se zaveda, da bo zaradi svoje nacionalistične preteklosti pod stalnim povečevalnim steklom nevladnih organizacij, žrtev, sosedov in meddržavnih institucij, pristojnih za proces približevanja Srbije EU”. “ Nikolić je prisegel v Skupščini Srbije in dejal, da si bo prizadeval za evropsko pot Srbije, kar mora dokazati s spoštovanjem sodnih dejstev in prevzemanjem odgovornosti za zločine iz devetdesetih let, ki obremenjujejo Srbijo in njene državljane,“ je zapisano v sporočilu. (FHP, 2.6.2012)

Politične stranke in uradni predstavniki v Srbiji se niso odzvali v zvezi z Nikolićevimi izjavami, ki se nanašajo na odnose v regiji.

Priredila J.G.

Nekdanji pomočnik poverjenika vlade za Pakrac Đorđe Gunjević je 08. maja leta 2012 na sojenju Tomislavu Merčepu v Županijskem sodišču v Zagrebu dejal, da so ga oktobra

Tomislav Merčep na sojenju photo: http://www.dnevno.hr

!Gunjević je pričal, da so ga trpinčili »merčepovci«


15

leta 1991 t.i. „merčepovci“ zaprli in pretepli v Pakraški Poljani, kjer ga je Merčep osebno zasliševal. Tomislavu Merčepu se sodi kot poveljniku rezervne enote hrvaškega MNZ-ja, ki je trpinčila in ubijala civiliste iz zagrebškega, kutinskega in pakraškega področja.

Ob pričanju v nadaljevanju sojenja bivšemu svetovalcu v MNZ-ju Merčepu, je 73-letni Gunjević povedal, da sta 11. oktobra leta 1991 dva uniformirana moška prišla po njega v urad v Kutini, kjer je delal kot pomočnik vladinega poverjenika, zadolžen za zdravstvo in socialno varnost. Rekli so mu, da ga peljejo v Pakraško Poljano, k poveljniku njihove rezervne enote MNZ-ja Merčepu, pri tem pa so mu odvzeli pištolo, za katero je imel dovoljenje, ter prav tako tudi denar in osebne dokumente.

“Rekli so mi, da mi to tako ali tako ne bo več potrebno. Počutil sem se bednega in ponižanega,” je dejal Gunjević. Po prihodu v Dom kulture v Pakraški Poljani so ga pretepli, mu zlomili tri rebra, dve pa sta mu počili.

Po približno eni uri je prišel Merčep, ki ga je spraševal o njegovi vlogi v Pakracu in nekaterih osebah iz tega mesta, na koncu pa je naročil stražarjem, da ga pustijo pri miru. Toda po besedah priče so sledila vsakodnevna poniževanja, maltretiranja in trpinčenje nedostojno človeka, Gunjevića pa so med drugim „enkrat ali dvakrat“ mučili tudi tako, da so ga priključili na električni induktor.

Dejal je, da je trpel strašne bolečine ter da mu je pomagal zdravnik, ki je ukazal, da mu morajo dati analgetike. “Kakor je kdo prišel, tako je delal, kar je hotel”, je dejal Gunjević in se spomnil, da so morali peti hrvaško himno in dvigovati roko v ustaški pozdrav. „Jaz si vsega tega nisem zaslužil, ker nisem prekršil zakona”, je dejal in dodal, da mu je bilo znano, da je nekaterim “bilo nelogično”, da je on kot Srb in pravoslavec uradnik v hrvaški oblasti.

V Pakraški Poljani je videl še nekaj zaprtih civilistov, ki so jih prav tako trpinčili, vendar ni slišal, da naj bi Merčep izdajal ukaze za to in prav tako ne ve, če je bil kdo ubit. Trdi, da je imel Merčep svojo pisarno v Domu kulture, da pa ga tam pogosto ni bilo. Gunjevića so pustili na prostost po intervenciji več ljudi. Verjame, da se je zanj zavzel tudi tedanji minister za zdravje Andrija Hebrang. Zadnjega dne ujetništva je po njega prišel vladin poverjenik Vlado Delač, Merčep pa mu je dal dokument oziroma svojevrstno prepustnico za gibanje med Zagrebom in Kutino, ki jo ima še danes.

Gunjević je dejal, da je nemogoče, da tedanja oblast ni vedela, kaj se dogaja v Pakraški Poljani iz katere ni bilo mogoče zbežati. „Pa to ni bilo ilegalno, za to se je vedelo“, je dejala priča in dodala, da ne verjame tedanjemu ministru za notranje zadeve Ivanu Vekiću, da ni vedel ničesar. Pričal je, da je pred ujetništvom v Pakraški Poljani bil na zaslišanju tudi v policiji v Kutini zaradi radijske postaje, ki jo je zadolžil. Gunjević je dejal, da se bo po posvetu z odvetnikom odločil, ali bo do konca sojenja vložil lastniško-pravno zahtevo

Merčepu se sodi kot poveljniku rezervne enote hrvaškega MNZ-ja, ki je trpinčila in ubijala civiliste.


16

oziroma zahteval odškodnino, do česar ima kot žrtev pravico.

Prepričan je, da je zaradi trpinčenja v Pakraški Poljani zbolel zaradi diabetesa, nikoli pa mu niso vrnili tedanjih 20.000 nemških mark in 100.000 dinarjev ter osebne dokumente, ki so mu jih »merčepovci« odvzeli ob aretaciji.

Tekst Novega lista „Gunjević pričal, da so ga trpinčili ‚merčepovci‘“ (08. maj 2012) pripravil Eugen Jakovčić, Documenta – Center za soočanje s preteklostjo

REKLI SO

Ni dvoma, da bi v primeru, če bi nova oblast želela biti odgovorna do preteklosti morala pokazati veliko več razumevanja in podpore procesu institucionalizacije REKOM-a. Politična odgovornost do preteklosti nujno predpostavlja podporo procesu, ki želi v državah bivše Jugoslavije oblikovati celovito komisijo za resnico in spravo. Korenita in resnična sprava ni mogoča brez ustvarjanja institucije, ki bi sistemsko delovala na spremembi zavesti v državah regije in ki bi si prizadevala za ugotavljanje vseh dejstev o zločinih, storjenih na prostoru bivše Jugoslavije med leti 1991 - 2001. Odveč je govoriti, da predstavlja REKOM conditio sine qua non – pogoj, brez katerega sprave preprosto ne more biti.

Po oblikovanju nove vlade je torej potrebno storiti konkretne premike, ki bi pokazali jasno opredeljenost, da se državne institucije postavijo za Iniciativo REKOM, da bi se začel proces institucionalizacije te Iniciative. Tomislav Nikolić, novi predsednik Srbije, bi moral svojo

!Priporočila novi srbski oblasti ob soočanju s preteklostjo

Nikola KneževićPhoto: lična arhiva


17

opredelitev za evropske integracije, mir in stabilnost ter dobre sosedske odnose pokazati tudi tako, da bi v bližnji prihodnosti sprejel delegacijo Iniciative REKOM-a in se s predstavniki delegacije pogovarjal o vprašanjih konkretne podpore državnih institucij REKOM-u. Prav tako bi bilo zelo pomembno, če bi novi predsednik svoj mandat začel z obiskom spominskega centra v Potočarih in se poklonil spominu ubitim Bošnjakom ter ubitim pripadnikom srbske nacionalnosti v Bratuncu. Odnos Srbije do preteklosti bo v veliki meri vplival na proces evrointegracij, kajti ni mogoče istočasno delati velikih korakov v smeri polnopravnega članstva in z druge strani nositi balast nacionalistične preteklosti in retorike.

Če vzamemo v obzir vlogo cerkva in verskih skupnosti v okviru procesa sprave in odnosa do preteklosti, potem je potrebno poudariti dejstvo, da dolgotrajna in trdna sprava med narodi na prostoru Balkana ni mogoča brez aktivnega sodelovanja religij, ki

so na teh prostorih imele pomembno vlogo v oblikovanju verskih in nacionalnih identitet in konsenza. Če izhajamo iz temeljne teze znanega rimskokatoliškega duhovnika Hansa Kinga (Hans Küng), da „ni miru med narodi brez miru med verami“, potem je jasno, da morajo verske institucije biti močneje vključene v proces sprave na Balkanu, s tem pa tudi v REKOM. Spopadi v nekdanji Jugoslaviji se ne bi mogli označiti kot verski, vendar je kljub temu potrebno poudariti, da so verstva imela določeno vlogo tudi pri oblikovanju nacionalnih napetosti v kontekstu dvigovanja verske in nacionalne zavesti. Spopadi so bili predvsem politične narave, toda ob prisotnosti verskega elementa, ki je služil kot svojevrsten katalizator konfliktov.

Religije bi morale veliko več pozornosti posvetiti soočanju s preteklostjo in vprašanjem nacionalizma, kot pa to počenjajo sedaj, glede na to, da se v javnem diskurzu še naprej zelo manipulira s pojmom svetega, tako s strani političnih, kot tudi s strani verskih elit. Moram ugotoviti, da v javnih nastopih verskih dostojanstvenikov manjkajo kritične izjave glede preteklosti in zločinov. Opazna je določena selektivnost pomnjenja, kjer se empatija izkazuje do pripadnikov svojega naroda, izogiba pa se omenjanju tujih žrtev. Premalo besed intelektualne elite ali klera je mogoče slišati o Nevihti v Hrvaški, premalo je od njihovih kolegov iz SPC mogoče slišati o Nevihti ali o Srebrenici, od Rijaseta Islamske skupnosti BiH pa skoraj ničesar o zločinih, ki so jih storili pripadniki bošnjaške narodnosti. Glas Koncila (GK) se ukvarja z dekonstrukcijo komunističnega zgodovinopisja in s preštevanjem števila žrtev „tako imenovanih“ ustaških zločinov brez kakršnekoli tendence, da se o Nevihti govori na drugačen način, razen na tisti način, ki je prisoten okvirih državotvorne ideologije in praznične scenografije. V enem komentarju GK v zvezi z nevihto (Dan zmage in domovinske hvaležnosti) se navaja, da so Srbi zapustili svoje domove na „nagovarjanje svojih voditeljev“. Postavlja se vprašanje: ali bi doživeli isto usodo kot tisti, ki so si upali ostati, če tega ne bi storili ?

Stopnja evrointegracij ne more biti pokazatelj moralnega odnosa nacije do preteklosti.


18

Kritične zavesti religij do deviantnih družbenih pojavov na prostoru Balkana na žalost skorajda ni. Bogoslovje stoji zasanjano za kulisami transcendentalne, univerzalistične in dogmatske tematike, lažnega trijumfalizma, brez hic et nunc, apatično in na prvi pogled nemočno, da bi s svojim teoretičnim prispevkom pretreslo temelje hegemonije privilegiranih elit in privzdignilo marginaliziranega človeka, ki brez vsakršnega dostojanstva še naprej životari na obrobjih družbenih lestvic. Poraja se vtis, da cerkve in verske skupnosti ne samo, da se ne želijo soočiti s preteklostjo, s konflikti in koketiranjem z nacionalizmi, pač pa da jim manjka tudi primeren odgovor na družbeno-politične probleme sedanjosti.

Ne glede na raven evrointegracij, na kateri se te države trenutno nahajajo, so številna vprašanja, ki so obremenjena z balastom preteklih spopadov še zmeraj odprta, o čemer govorijo razna nerešena vprašanja, kot na primer vrnitev razseljenih Srbov v Hrvaško. Stopnja evrointegracij ne more biti indikator moralnega odnosa nacije do preteklosti. Metafizična odgovornost nacije do spopadov in zločinov med temi spopadi, o čemer je svoj čas govoril Jaspers mora obstajati na vseh straneh v spopadih nekdanje Jugoslavije in to zato, da bi se izognili kakršnikoli selektivnosti in zgodovinski dramaturgiji. To pa je nemogoče samo v primeru, če je središče takšne vrste odgovornosti komisija regionalnega značaja, ki bi imela večletni mandat, ki bi ga dobila s strani držav nekdanje Jugoslavije in katere naloga bi bila, da se sistematično in institucionalno ukvarja z uravnoteženim in nepristranskim odnosom do teh vprašanj. Prepričan sem, da ima Iniciativa za REKOM takšno sposobnost ter da bi z nadaljevanjem institucionalizacije in angažiranjem pomembnih družbenih dejavnikov ta prihodnja komisija lahko postala zgodovinski mirovni projekt, ki bi prispeval k nadaljnji stabilizaciji držav zahodnega Balkana in k dolgotrajnemu miru.

Nikola Knežević

Avtor je predavatelj na Protestantski teološki fakulteti v Novem Sadu in predsednik Centra za raziskovanje religije, politike in družbe


19

TRANZICIJSKA PRAVIČNOST V REGIJI

FHP Kosovo je pričelo s prvim neformalnim programom izobraževanja učencev srednjih šol o vojnih zločinih na Kosovu, pod nazivom Neformalno izobraževanje o Tranzicijski pravičnosti, ki je zasnovan na podlagi Popisa človeških izgub [Kosovska knjiga spominjanja], ki ga izvajajo FHP Kosovo in FHP, ter dejstvi, ki so jih ugotovila Mednarodno kazensko sodišče za Jugoslavijo in domača sodišča. FHP Kosovo je s programom začel v septembru leta 2011, po pridobljenem soglasju in podpori s strani Ministrstva za izobraževanje RK. Tehnika učenja je podobna tehniki, ki jo uporabljajo muzeji holokavsta v Washingtonu in Berlinu. Predavatelji so raziskovalci FHP Kosovo, ki imajo večletne izkušnje v dokumentiranju vojnih zločinov, jemanju izjav prič in članov družin žrtev. Program je zamišljen tako, da mlade vzpodbudi na razmišljanje in debato o dogodkih iz nedavne preteklosti ter da jih pridobi, da bi sprejemali sklepe na podlagi dejstev, ki so bila sodno ugotovljena ali preverjena iz več virov.

Na začetku predavanja predavatelji sprašujejo udeležence, ali vedo, koliko je število ubitih in izginulih na Kosovu. Po pravilu dijaki navajajo veliko številko ubitih ali izginulih Albancev, medtem ko za žrtve iz drugih etničnih skupnosti ne vedo. „Med vojno je bilo ubitih okoli 25000 Albancev,“ je navedel eden od učencev med predavanjem, ki je bilo 15. decembra leta 2011 v gimnaziji “17 Shkurti” v Obiliću/Obiliq. Podatke FHP Kosovo in FHP, po katerih je bilo v času od 1. januarja leta 1998 do 31. decembra leta 2000 ubitih, mrtvih v bojih ali izginulih 10495 Albancev in okoli 3500 Srbov, Romov in drugih ne-Albancev, učenci sprejmejo kot objektivne in zanesljive. Za številne učence so bila ta predavanja tudi prva priložnost, da slišijo o trpljenju Srbov, Romov in drugih nealbancev.

Predavatelji opažajo, da imajo učenci največ podatkov o trpljenju svojih družin, medtem ko o žrtvah drugih v njihovi lokalni in širši skupnosti govorijo z besedami „veliko jih je umrlo.“ Za njih je ustanovitev REKOM priložnost, da se ne pozabi nobena žrtev in da se vsaka lokalna skupnost spominja svojih žrtev.

!Preseganje preteklosti: neformalni program izobraževanja mladih v šolah na Kosovu


20

Predavatelji uporabljajo diagrame in tabele, v katerih so podatki o žrtvah po statusu, spolu, nacionalnosti in vrsti zločinov. Učenci poslušajo avdijo posnetek pričevanja žrtev, brez podatka o identiteti in lokaciji, na kateri je bil izvršen zločin. Potem, ko poslušajo izjave prič in preživelih predavatelje prosijo, da identificirajo etnično pripadnost žrtve. Učenec gimnazije “Naim Frashëri” v Štimlju/Shtime, ki je žrtev identificiral kot Srba, je dal naslednje pojasnilo: „Žrtev, ki so ga ubili drugi Srbi, zato ker je ščitil Albance.“ Učenec iz gimnazije „Sami Frasheri“ iz Prištine/Prishtinë ocenjuje, da so nekateri »uboji pripadnikov manjšin storjeni iz maščevanja, ki je posledica nasilja, ki v post-konfliktnih družbah predstavljajo normalen pojav, ki je včasih upravičen.“

Posebej pomembna je ugotovitev predavateljev FHP Kosovo, da so mladi iz okolij, v katerih so bili oboroženi spopadi najbolj intenzivni v večji meri pripravljeni sprejeti dejstva o trpljenju nealbancev. Koordinator projekta Kreshnik Sylejmani poudarja dejstvo, da srednješolci iz večjih urbanih okolij uporabljajo bolj trd, nacionalistični besednjak od svojih tovarišev iz kmečkih krajev, kjer so se vodili intenzivnejši spopadi.

FHP Kosovo je imel do konca maja leta 2012 dveurna predavanja v 28 šolah, načrtovana pa so predavanja še v dveh šolah. Od vseh šol jih je 25 izven Prištine/Prishtinë. V program neformalnega izobraževanja bo vključenih najmanj 1200 učencev srednjih šol.

Teuta Hoxha

Avtorica je koordinatorica Koalicije za REKOM na Kosovu

S predavanja FHP Kosovo v srednji šoli Photo: arhiva FHP Kosovo

Percepcija učencev se spreminja, ko se jim predstavi število ubitih ali izginulih oseb.


21

Vlada Srbije je sprejela Program za vrnitev Bošnjakov, beguncev in izseljenih iz občine Priboj med leti 1991-1999.

V devetdesetih letih, daleč od pozornosti svetovne javnosti in medijev, v tem času usmerjene v vojno v BiH in Hrvaški, je Srbija „obračunavala“ tudi s svojimi državljani Bošnjaki v Srbiji, v delu Sandžaka. Okoli pet tisoč ljudi je bilo pregnanih, razseljenih, trpinčenih in poniževanih, 31 jih je bilo ubitih ali pogrešanih, do danes pa je velika večina teh zločinov, ki so jih storile srbske sile na ozemlju Srbije nekaznovana in nepoznana ogromni večini državljanov te države. Šele nedavno, dvajset let po začetku tega tragičnega obdobja in dvanajst let od zamenjave Slobodana Miloševića, je Vlada Republike Srbije sprejela Program za vrnitev Bošnjakov, beguncev in razseljenih iz občine Priboj v obdobju 1991-1999, s katerim so sandžaški Bošnjaki prvič dobili institucionalno priznanje, da so bili žrtve lastne vojske in države.

Življenje muslimanskega prebivalstva v Sandžaku se je za zmeraj spremenilo v maju leta 1992. Veliko število pripadnikov rezervne sestave Vojske Jugoslavije (VJ) je prišlo na področje občine Priboj, v vasi ob meji z BiH [Republika srbska] in Črno goro, v katerih živijo Bošnjaki. Vojaki zaustavljajo prebivalce na ulici, jih pregledujejo, legitimirajo, jim grozijo in jih trpinčijo. Streljajo na vaščane, ki varujejo živino. Strelja se tudi po hišah, medtem ko so v njih otroci. Oktobra leta 1992 Maščevalci Milana Lukića odpeljejo 17 Bošnjakov iz Sjeverina in okoliških vasi. Šestnajst jih po brutalnem mučenju ubijejo na obali Drine. Februarja leta 1993 VJ brez kakršnegakoli povoda napade vas Kukuroviće in ubije tri starejše prebivalce. Maščevalci Milana Lukića pa iz vlaka v Štrpcih odpeljejo 19 Bošnjakov, za katerimi se izgubi vsaka sled. Nekaj tednov pozneje vojaki odpeljejo Hasana Mujovića iz Sjeverina, ki si je prišel ogledati hišo. Nihče ga nikoli več ni videl. Ti dogodki so odločilno

!Priznanje Srbije, na katero se je čakalo 20 let

Bilanca zločinov, storjenih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je danes vidna z golim očesom – več kot 230 hiš v okolici Priboja je danes skorajda zravnanih z zemljo.

Iniciativa za REKOM

22

prispevali k temu, da je okoli 500 Bošnjakov iz pribojskega kraja zapustilo svoje domove in vasi. Po njihovem odhodu je njihove hiše, lastnino in živino oropala in uničila vojska.

V istem obdobju v drugih delih Sandžaka [Novi Pazar, Sjenica, Tutin] policija in Služba državne varnosti aretirata na stotine Bošnjakov, osumljenih, da imajo orožje. V policijskih postajah privedene zvežejo, jih fizično trpinčijo in prisiljujejo da priznajo, da delujejo „proti državi“. Proti vidnim, politično angažiranim Bošnjakom se sprožijo montirani procesi, ki vse do danes niso dobili epiloga.

Bilanca zločinov, storjenih v devetdesetih letih v Sandžaku je danes vidna tudi z golim očesom. Več kot 230 hiš v okolici Priboja je skorajda zravnanih z zemljo. Njihovi ostareli lastniki že skoraj dve desetletji živijo v veliki revščini po najetih kleteh in sobah v Priboju, Sarajevu, Goraždu, Pljevljih. Družine izginulih z velikim vznemirjenjem spremljajo vse novice o na novo odkopanih množičnih grobiščih. Stotine žrtev torture v policijskih postajah se vsak dan na poti do trga ali do zdravnika srečuje z (medtem povišanimi) policisti, ki so jih trpinčili.

Če izvzamemo procesuiranje nekaj odgovornih za ugrabitev Bošnjakov iz Sjeverina, so institucije Republike Srbije dolga leta grobo ignorirale žrtve kršitev človekovih pravic

Sandra OrlovićPhoto: Osebni arhiv


23

v Sandžaku. Kljub temu je vlada Republike Srbije 27. marca leta 2012, po večletnem skupnem zavzemanju Združenja za zaščito pravic pregnanih in razseljenih iz občine Priboj, Sandžaškega odbora za zaščito človekovih pravic in svoboščin, Fonda za humanitarno pravo in nekaj poslancev in ministrov iz Sandžaka sprejela Program za vrnitev Bošnjakov, beguncev in razseljenih iz občine Priboj v obdobju 1991-1999. Po svoji vsebini in simboličnem pomenu ta program predstavlja prvi uradni dokument post-miloševićevske Srbije, s katerim država priznava krivice do žrtev etnično motiviranih kršitev človekovih pravic na svojem ozemlju, za katere so odgovorni pripadniki varnostnih organov Srbije.

Program vsebuje konkretne ukrepe, kot so izgradnja uničenih hiš, infrastrukture in pomoč pri obnavljanju kmetijske dejavnosti, predvideva pa tudi nadomestilo tistim, ki si ne želijo vrniti. Časovno obdobje za izvajanje programa je štiri leta. Posebno težo programu daje odločitev vlade, v kateri se pojasnjuje sprejem Programa in taksativno navajajo zločini, storjeni v pribojskih vaseh v devetdesetih letih.

Navaja se, da je cilj programa vrnitev izgnanih in razseljenih, s čemer bodo uresničene njihove temeljne človekove pravice, ter da s „sprejetjem in realizacijo tega programa vlada Republike Srbije pošilja jasno sporočilo vsem svojim državljanom, da se nikoli več ne bodo ponovili pregon in izseljevanje njihovih državljanov zaradi groženj, strahu in objektivne ogroženosti življenj, kot je bilo to primer z državljani bošnjaške nacionalnosti iz občine Priboj.“

To, kar ta dokument že sedaj dela za zgodovinskega pa je dejstvo, da je Sklep vlade o sprejemanju programa podpisal Ivica Dačić, podpredsednik Vlade in predsednik Socialistične stranke Srbije. Vloga tega politika v režimu Slobodana Miloševića v času, ko so bili zločini v Sandžaku del vsakdana je vsem znana. Prav zaradi tega in njegove nove vloge formalnega podpisnika tega dokumenta ta program za žrtve predstavlja svojevrstno uresničitev pravičnosti.

Sandra Orlović

Avtorica je namestnica izvršne direktorice Fonda za humanitarno pravo, Beograd, Srbija

Iniciativa za REKOM

24

Konec meseca je minilo dvajset let, odkar je bil v Črni gori izvršen zločin proti beguncem, Muslimanom, ki so pobegnili iz Bosne in Hercegovine. Ta zločin je bil priložnostno imenovan „deportacija beguncev.“ Najmanj 66 so jih državni uslužbenci Črne gore sistematično aretirali maja leta 1992 in izročili pripadnikom vojaških sil Radovana Karadžića, da bi jih uporabili za izmenjavo zajetih srbskih vojakov. Večina izročenih je bila takoj ustreljenih, nekateri pa so bili mučeni v taboriščih in na koncu zamenjani. Še vedno niso znani grobovi vseh žrtev, prav tako se ne ve, kje so bili ubiti. Ve se, da so bili vsi omenjeni civilisti, ki so v Črni gori poiskali zatočišče pred vojno, da so bili aretirani brez pravne podlage in organizirano predani večinoma iz postaje milice v Herceg Novem.

Šestnajst let pozneje, po štiriletni pravdi, je Črna gora sprejela poravnavo in plačala odškodnino preko 4 milijonov evrov za 200 članov 42 družin pobitih in osem preživelih žrtev. To je izjemen primer kolektivnih reparacij za žrtve v tej z nasiljem zaznamovani regiji in eden od svetlih primerov kolektivnih reparacij v svetu. Uspehu oškodovanih je bilo v pomoč intenzivno zanimanje mednarodnih organizacij za njihov primer in kontinuirana pozornost črnogorskih medijev, znanih pripadnikov civilne družbe in posameznih političnih strank.

Po drugi strani pa se niti do danes, dvajset let pozneje uradno ne ve, kdo je odgovoren za ta zločin. Črnogorsko sodišče sploh ni razčistilo niti s tem, ali je takšen primer sploh vojni zločin. Momir Bulatović, tedanji predsednik RČG je pojasnil, da je šlo za ”državno napako”, za katero osebno ne bi smel osebno odgovarjati nihče.

Črnogorsko tožilstvo pa je sodeč po obtožnici mnenja, da gre v tem primeru samo za zločin zoper civiliste, vendar samo zaradi njihove „nezakonite preselitve“ – kakor da so preseljeni na neko lepo, vendar nezaželeno mesto, ne pa v fočansko koncentracijsko taborišče smrti,

!Dvajset let od zločina deportacije beguncev

Tea Gorjanc PrelevićFoto: Radio Svobodna Evropa


25

kakor ga je opisal Haaški tribunal. Težava s črnogorskim tožilstvom je tudi kontinuiteta sodelovanja v samem zločinu, o čemer pričajo državni dokumenti in Momir Bulatović. Tako se je državno tožilstvo Črne gore pri uresničevanju pravice v tej zadevi obnašalo v skladu s svojo zgodovinsko vlogo. Šele po poravnavi januarja 2009 je bilo obtoženih devet uslužbencev, večinoma nižjega ranga, razen šefa tedanje službe državne varnosti in enega od pomočnikov ministra za notranje zadeve. Ostalo je nejasno, zakaj ni bila preiskana poveljniška odgovornost tedanjega vrha oblasti - premiera Đukanovića in predsednika Bulatovića – ki so po uradni dolžnosti sprejemali biltene državne varnosti in so morali vedeti za vse aretacije v Črni gori, ki je bila v vojnem stanju.

Na klopi za obtožence prav tako niso vsi, za katere se lahko utemeljeno predvideva, da bi tam morali biti, prav tako pa podlaga za obtožbo ni dovolj resna in tudi vse žrtve sploh niso popisane. Deli zloženke so sestavljeni samo do te mere, da bi se stvar lahko odložila v nedogled.

Sojenje se je na prvi stopnji končalo z neverjetno sodbo, v kateri je sodišče sklenilo, da državni uslužbenci niso mogli storiti vojnega zločina, ker tedanja Zvezna Republika Jugoslavija, v sestavi katere je bila tedaj Črna gora, ni objavila vojne Bosni in Hercegovini ! Kakor da bi bilo po mednarodnem pravu dovolj, da država ne objavi vojne, da bi lahko brez težav izvajala zločine in preprečila, da to kadarkoli zastari. Kakor da je v tako strašnih in tragičnih stvareh, ki se tičejo samega brezna pekla dovolj biti samo prebrisan, ne objaviti vojno in se izogniti odgovornosti. Vendar takšno sklepanje sodišča ni tudi največji problem sodbe, ki je bila ukinjena, ker jo je sodišče napisalo nelogično in jo naredil nerazumljivo. Sodba je upravičeno izzvala sume o političnem vplivu, ker bi, če bi obveljala, osvobodila odgovornosti ne samo obtožene, pač pa tudi vse druge, ki bi jih bilo mogoče povezati s tem zločinom. Poseben problem, s katerim se bo ukvarjala vsa EU, je vprašanje, kako je mogoče, da se v evropski državi, na strošek in račun davčnih zavezancev sodi nelogično in nerazumljivo.

Dvajset let pozneje Črna gora nima niti dneva spomina, niti spomenika za žrtve tega zločina. Pravičnost niti formalno ni bila uresničena in nič ne kaže, da se bo to zgodilo. Kazenski postopek, ki bi moral biti prepričljiv dokaz vladavine prava, se vsak dan spreminja v afero, žrtve pa potiskajo v isto, brezimeno gomilo. Na ta način se ne bo preprečilo, da ne bi že jutri ponovno, zaradi imena ali veroizpovedi, žrtve postali naši otroci in naši vnuki. In zato nam je potreben REKOM.

Tea Gorjanc-Prelević

Avtorica je izvršna direktorica NVO Akcija za človekove pravice, Podgorica, Črna gora

Črna gora je plačala odškodnino v višini preko 4 milijone evrov za 200 članov 42 družin ubitih in osmih preživelih žrtev.

Iniciativa za REKOM

26

Člani družin žrtev zločinov, ki so v odškodninskih postopkih pred sodišči RH poskusili doseči nadomestilo škode zaradi izgube svojih bližnjih, so v glavnem izgubljali pravde, v katerih so od Republike Hrvaške zahtevali nadomestilo škode. Ob tem morajo plačati še nadomestilo stroškov izgubljenih pravd.

V začetku leta 1996 je hrvaški Sabor izglasoval Zakon o dopolnilih Zakona o obligacijskih odnosih, s katerim je preklical veljavnost člena 180, v katerem je bila opredeljena odgovor-nost države za škodo, povzročeno s terorističnimi dejanji in javnimi demonstracijami. S to zakonsko odredbo so bili prekinjeni vsi sodni postopki, ki so bili v teku in s katerimi se je od države zahtevalo nadomestilo škode za povzročena oškodovanja in izgubo lastnine zaradi terorističnih aktov. Leta 1999 je hrvaški Sabor sprejel podoben predpis, s katerim so bili pre-kinjeni vsi postopki, v katerih se zahteva nadomestilo podobnih škod zaradi ravnanja vojske in policije (z dodajanjem člena 184A Zakona o dopolnilih Zakona o obligacijskem pravu).

Neobstoj pravnega predpisa, ki bi uravnaval navedena vprašanja o odgovornosti za nave-deno škodo oziroma ta pravna praznina je bila po dolgih letih zapolnjena z zakoni, izgla-sovanimi leta 2003: Zakonom o odgovornosti za škodo, nastalo zaradi terorističnih dejanj in javnih demonstracij in Zakonom o odgovornosti Republike Hrvaške za škodo, storjeno s strani pripadnikov hrvaških oboroženih in policijskih sil med Domovinsko vojno (NN števil-ka 117/03). Pomembno vodilo pri izdelavi zakonov in zapolnjevanju pravne praznine so bile pravne praznine Evropskega sodišča za človekove pravice, s katerimi je sodišče ugotovilo kr-šitve Republike Hrvaške glede pravice do sodnega varstva po čl. 6. Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah na račun številnih tožnikov, ki so v devetdesetih letih

!Članom družin civilnih žrtev vojne – rubeži namesto pravice in odškodnine

Milena Čalić-Jelić Photo: Osebni arhiv


27

sprožili sodne spore proti RH in zahtevali odškodnino za zaplenjene in minirane hiše izven področja, na katerih je potekala vojna. (npr. Kutić v. RH, zahteva 48778/99).

Danes, devet let po sprejetju Zakona, je še zmeraj nejasen namen zakonodajalca ob njiho-vem sprejemu, razen glede onemogočanja uresničevanja pravic velikemu številu oškodova-nih zaradi takšne sodne prakse.

Prve posledice navedenih zakonov so bile vidne ob nadaljevanju sodnih postopkov, prekin-jenih v devetdesetih letih. Novi Zakon o odgovornosti za škodo, nastalo zaradi terorističnih dejanj in javnih demonstracij je bistveno znižal obseg odgovornosti države tako, da je omejil maksimalno vsoto nadomestila na 60 % vsote, ugotovljene škode (s tem, da znesek skupne škode, ki se nadoknadi ne sme presegati več kot 350.000,00 kun) in to tiste škode, ki je posle-dica smrti, telesne poškodbe ali oškodovanja zdravja. Prav tako je iz sodne pristojnosti izvzel materialno škodo, nastalo na ozemlju celotne Republike Hrvaške (porušene in zažgane objekte in premično imovino), z napotkom tožečih strank na upravni postopek in odškod-nino v obliki obnove poškodovanih ali uničenih materialnih sredstev, v skladu z odredbami Zakona o obnovi.

Nadaljnje posledice navedenih zakonov analiziramo skozi sodne postopke, sprožene po sprejetju navedenih zakonov in ki so jih sprožile tožeče stranke, ki so zahtevale nadomestilo škode zaradi usmrtitve bližnje osebe med vojno med leti 1991 - 95. Sklepe utemeljujemo na analizi 108 sproženih sodnih

postopkov. V večini primerov so bili tožbeni zahtevki zavrnjeni. Tožeče strani so v glavnem uspevale v pravdah, v katerih se je pred tem vodil kazenski postopek, v katerem je bila ugo-tovljena kazenska odgovornost storilca zločinov (pripadnikov hrvaških vojnih in policijskih sil). Vendar pa so tožeče stranke v številnih primerih, v katerih so bili sproženi tožbeni zah-tevki, izgubljale pravde, če pred tem ni bila ugotovljena kazenska odgovornost. V zakonih je veliko nejasnosti, ki so prepuščene na reševanje sodni praksi. Zato je uporaba zakona skozi sodno prakso problematična: ob definiciji terorja, definiciji vojne škode in računanju zasta-ralnih rokov za vlaganje tožb je skozi sodno prakso mogoče ugotoviti, da Republika Hrvaška ni odgovorna za škodo, storjeno med Domovinsko vojno na področju izven nadzora orga-nov RH. Tukaj so tudi problemi dokazovanja, da so škodo povzročili pripadniki hrvaških vojnih in policijskih sil, vse to pa so bili razlogi za zavračanje tožb.

Zadnja in v tem trenutku najbolj resna posledica uporabe zakona skozi sodno prakso so na podlagi razsodb sprejeti sklepi o rubežih zaradi plačila stroškov postopkov, po splošnih pravilih pravdnega postopka, ker je stranka, ki v celoti izgubi pravdo, dolžna drugi strani povrniti stroške.

Večina tožbenih zahtevkov za nadomestilo škode, povzročene z vojno je bila zavrnjena.

Iniciativa za REKOM

28

Problema družbene nepravičnosti v zvezi z določenim krogom državljanov, katerih najbližji so bili žrtve vojne, katerih usoda še do današnjega dneva ni razkrita, kjer storilci zločinov niso bili obravnavani in kaznovani in zagovarjanje njihovih pravic, predvsem skozi odpis plačila dosojenih sodnih stroškov sodnih postopkov dosedanji nosilci oblasti niso bili pri-pravljeni rešiti.

Predstavniki nevladnih organizacij nadaljujejo s procesom zagovarjanja z novoizbrano de-cembrsko vlado, ki so ji že ob okrogli mizi o sojenjih za vojne zločine, dopisih in sestankih opozarjali na navedeno problematiko in možne rešitve. Časa za delovanje je z vsakim dnem manj, vsak dan se javlja novi oškodovanec, sedaj v vlogi žrtve rubeža1. Sodni postopek pre-haja v svojo zadnjo fazo – rubež, s tem pa se tej skupini ljudi ogroža že tako ogrožena eksis-tenca.

V kolikor vlada RH ne bo uvidela, da se z nereševanjem vprašanja povrnitve škode izvaja krivica bo to tožeče stranke/oškodovance, katerih najbližji so usmrčeni v za sedaj neobravnavanih ali nezadovoljivo obravnavanih zločinih prisiljeni zahtevati odškodnino zaradi smrti svojih najbližjih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki je s sodbami v dveh primerih (Jularić proti RH - Zahteva št. 20106/06 in Skendžić proti RH - Zahteva št. 16212/08) Republiki Hrvaški že naložil plačilo odškodnine zaradi neizvajanja primernih preiskav v zvezi z zločini storjenimi med vojno.

Milena Čalić-Jelić

Avtorica je pravnica v nevladni organizaciji Documenta - center za soočanje s preteklostjo, Hrvaška

1 Rubež je postopek, po katerem sodišča uveljavljajo prisilno plačilo plačilnih zahtevkov, na podlagi rubežnih in verodostojnih listin (pravnomočnih sodb, verodostojnih računov).


29

INTERVJU

Režiser Dino Mustafić, izjemno aktiven in vsestranski umetnik, je danes eden od najbolj znanih gledaliških in filmskih ustvarjalcev na področju nekdanje Jugoslavije. V njegovem opusu zavzemajo posebno mesto predstave, v katerih se kritizira družba in poziva na spremembe. Je ustanovitelj in direktor mednarodnega gledališkega festivala MESS.

Režirali ste v Skopju, Prištini, Beogradu, Reki, Zagrebu, Mariboru... Doma ste v celotni regiji. Kaj je to, kar je prepoznano kot univerzalno v vašem delu, kaj imajo radi v popolnoma različnih okoljih ?

V svojem delu izhajam iz tega, da je umetniško dejanje pomemben družben dogodek, da mora umetnost biti angažirana, ker je zmeraj refleks svojega časa in prostora. Predstave, ki sem jih režiral, so se ukvarjale z mikrosvetovi, postavljale so ontološka in eksistencialna vprašanja, niso pa ponujale odgovorov in arbitrarnih stališč. Gledališče je medij, ki zajema svet v celoti, verjame in apelira na gledalca, ki želi razvijati kritično zavest in širi svoj spoznavni horizont. Morda so takšni gledalci preveč idealizirani, vendar sem jih srečeval v

vseh mestih, ki ste jih omenili in verjamem v takšno publiko, njo nagovarjam in vodim dialog z njo in morda imam zato srečo in privilegij, da delam v toliko različnih okoljih.

Kot zagovornik ustanovitve REKOM sodelujete v največji in najmočnejši regionalni iniciativi v tem trenutku. Kakšni so vaši vtisi, vaše sedanje izkušnje zagovornika ?

Takoj je potrebno reči, da Iniciativa REKOM nima alternative. Tej iniciativi je bila dana največja legalnost v regiji, z veliko podporo državljanov, ki verjamejo, da se naša krvava preteklost ne sme ideologizirati, manipulirati, zrelativizirati s številkami, falsificirati

!Vrniti zaupanje, da sta humanizem in empatija na Balkanu mogoča

Proces sprave je mogoč samo skozi resnico in dejstva, razbremenjen kakršnihkoli ideoloških interpretacij.

Dino MustafićPhoto: Radio Slobodna Evropa

Iniciativa za REKOM

30

z dejstvi. Na koncu se ne sme nikoli pozabiti veliko število žrtev, ki bi jim bilo potrebno vrniti dostojanstvo in izraziti pieteto. Zame je to plemenita in hrabra iniciativa, ki bi morala depolitizirati zgodovino in onemogočiti matrico, s katero se na Balkanu že desetletja vlada s pomočjo grobov in žrtev. REKOM lahko da upanje in vrne zaupanje, da sta humanizem in empatija na Balkanu mogoča, da je za nas pomembno spominjanje na preteklost, zato da ne bi bili njeni talci, nasprotno, da bi videli prihodnost novih generacij brez konfliktov in sovraštva. V zadnjih mesecih je bilo v regiji več parlamentarnih in predsedniških volitev. Ali bodo te spremembe vplivale na razmere v Bosni in Hercegovini, glede na vpliv, ki ga imajo politiki sosednjih držav na razmere znotraj BiH ?

Na žalost moram ugotoviti, da se na političnih scenah v regiji znova inkarnirajo politike, ki so dominirale v 90-tih. Prve izjave na novo izvoljenega predsednika Srbije Tomislava Nikolića, ki zanikujejo genocid v Srebrenici dokazujejo, da vstopamo v turbulentne čase, ki bodo iz velikih socialnih in gospodarskih problemov zavijali v poceni politikantstvo, revizijo zgodovine, lažiranje faktov zaradi etničnega mobiliziranja in konstrukcije nekih novih, psevdonacionalnih vrednot. Povsem zagotovo bo politično okolje na Balkanu videti drugače z Nikolićem, zato se ne morem načuditi mnenju tistih, ki ocenjujejo, da se po njegovi izvolitvi v regiji ne bo zgodilo nič dramatičnega. To je korak nazaj, kajti začeti procesi sprave, do katerih je šele potrebno priti zahtevajo odgovorne politike, brez hipoteke preteklosti, kar brez dvoma ne velja v primeru predsednika Srbije.

Pogosto se govori, da je BiH v zelo resni krizi, istočasno pa je zelo malo ponujenih rešitev za njeno preseganje. S stranko Naša stranka ste sodelovali na volitvah. Kako gledate na stanje v vaši državi in kaj so rešitve, ki bi po vašem mnenju prinesle pozitivne rezultate ?

V moji državi so padle vse oblasti na vseh ravneh v BiH in to zaradi neuspele koalicije med SDP in SDA. Mnogi so bili že od začetka prepričani, da ta koalicija ni naravna, bili so skeptični glede njene reformistične sposobnosti. Tudi sam spadam med tiste, ki niso verjeli, da je za takšno kombinacijo politična platforma, programski cilji. Politični pragmatizem in strankarsko-osebni interesi so, na žalost, dominantni model vladanja v BiH. Ne obstajajo več nikakršne idejne stranke, ki bi bile v skladu z vrednotami, za katere se zavzemajo, s ciljem, h kateremu bi želeli povesti BiH. Naša stranka je mlada politična stranka socialno-liberalne

Dino MustafićPhoto: Radio Slobodna Evropa


31

usmeritve, parlamentarna je v kantonu Sarajevo in ima svojega poslanca v Domu narodov Federacije BiH. S svojimi programskimi načeli, javnimi nastopi in obnašanjem kaže, da v BiH obstaja politična alternativa. Vendar, na žalost, ni politični faktor, saj so mali politični subjekti, ki ponujajo dialog kot načelo dogovarjanja in ki verjamejo, da konstruktivni kompromis ni napaka, pač pa vrednota multietnične, sestavljene skupnosti in ki na koncu verjamejo, da obstajajo načini in mehanizmi, da se zaščitijo posameznikove osebne in kolektivne pravice ter uresničijo tudi socialne in etnične pravice - blokirane s strani mednarodnih institucij in medijev.

Kakšna je prihodnost BiH, če sodite po vaših študentih iz Akademije scenskih umetnosti v Sarajevu ?

V naših okoljih je veliko talentiranih in perspektivnih mladih umetnikov, ki potrebujejo urejene kulturne sisteme, strateške kulturne politike, ki bodo razvijali institucionalno in zunajinstitucionalno produkcijo. Potrebujemo odprtost kulturnega prostora, njegovo internacionalizacijo kot edino možnost komparacije z vrednotami

in standardi svetovne kulture. Kultura po svojem bistvu, karakterju in duhu integrira, nas oplemeniti, prinaša k evoluciji in emancipaciji naših družb. Zato menim, da je naša odgovornost, da tem mladim ustvarjalcem omogočimo okolje, ki bo kreativno in inspirativno, ne pa da s svojimi birokratskimi in pogosto stupidnimi preprekami ustvarjamo neprehoden prostor za umetnike.

Ste eden od pobudnikov iniciative za odprtje Muzeja obleganja Sarajeva. Kako ste si zamislili ta muzej?

Ta Muzej obleganja bo zelo pomemben transfer znanja na mlade generacije, ki bodo preučevale, kako je mogoče preživeti ob pomoči inteligence, kreativnosti in poguma, ki so ga pokazali prebivalci Sarajeva v najdaljšem obleganju v zgodovini človeštva. Muzeju je bila podarjena kolekcija FAMA, ki jo je Suada Kapić marljivo zbirala s svojim timom skoraj dve desetletji. To je najbolj popolna in najbolj celovita oralna zgodovina, z več kot 5000 intervjuvanci, številnimi artefakti, z eno besedo impresivna kolekcija, ki omogoča nadaljnje raziskovanje obleganja s sociološkega, antropološkega, fenomenološkega in kulturološkega vidika. To bo institucija, ki bo pričala o tem, kako je proces sprave mogoč samo skozi resnico in dejstva, razbremenjen kakršnihkoli ideoloških interpretacij, kot prostor za katarzični dialog. Sarajevo ima odgovornost do človeštva in generacij za nami, da opozori in ne dovoli, da kjerkoli in kadarkoli nekdo ponovi okrutnost, ki jo je doživel.

Jelena Grujić

Iniciativa REKOM nima alternative, dana ji je največja legalnost v regiji z veliko podporo državljanov.

Iniciativa za REKOM

32

TRANZICIJSKA PRAVIČNOST V SVETU

Šest let po začetku sojenja, 26. aprila leta 2012 je sodni svet Posebnega sodišča za Sierro Leone razglasilo nekdanjega predsednika Liberije Charlesa Taylorja za krivega za vojne zločine. Taylor je s to mednarodno sodbo postal prvi šef države v svetu, obsojen za najtežje kršitve človekovih pravic. Taylor je med drugim kriv tudi za pomoč in vzpodbujanje terorizma, ubojev, posilstev, seksualnega suženjstva, prisilno mobilizacijo otrok pod 15 leti, zasužnjevanje in kraje, za kar je bil 30. maja leta 2012 obsojen na zaporno kazen 50 let. V obsodbi je posebej poudarjena njegova vloga v ropanju in trgovini s ’krvavimi’ diamanti , s katerimi so uporniki iz Sierre Leone plačevali orožje, strelivo, logistično in tehnično pomoč, ki jim jo je Taylor omogočal med spopadi in ki jih je Taylor kasneje izkoristil za svoje zasebne potrebe in darila atraktivnim ženskam, na primer manekenki Naomi Campbell, ki je o tem pričala tudi v Haagu.

Ko je bila pred 11 leti, junija leta 2003 odpečatena tajna obtožnica proti tedaj aktualnemu predsedniku Liberije in izdan nalog za njegovo aretacijo, je bilo malo tistih, ki so res verjeli, da se bo Taylor soočil z odgovornostjo za svojo vpletenost v oboroženi spopad v Sierri Leone. Po več obdobjih negotovosti in spopadov, ki so spremljali pogoste in nasilne spremembe oblasti, je Sierra Leone doživela popoln sistemski razpad v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. V tem času je bila v Sierri Leone ustanovljena uporniška Revolucionarna združena fronta (RUF) pod poveljstvom Foday Sankoh, bivšega polkovnika vojske Sierre Leone, z namenom destabilizacije te države in pomoči Charlesu Taylorju, ki se je boril za prevlado v državljanski vojni v sosednji Liberiji. Od leta 1991 do leta 2001 je bilo v Sierri Leone ubitih ali mrtvih okoli 50.000 ljudi, več kot polovico celotnega prebivalstva (okoli 2,5 milijona ljudi) je bilo pregnanih, najpomembnejši naravni vir te države, rudniki diamantov, pa so bili oropani. Veliko število žrtev so bile ženske in otroci, ki

!Začetek konca nekaznovanosti predsednikov držav Charles Taylor

Photo: UN


33

Veliko število žrtev so bile ženske in otroci, ki so bili žrtve mučenja, posilstev, seksualnega nasilja, zasužnjevanja, prisilne mobilizacije.

so bili podvrženi mučenju, posilstvom, seksualnemu nasilju in suženjstvu kot tudi prisilni mobilizaciji, še posebej v primeru mladoletnih dečkov. Otroci so bili pogosto prisiljeni, da izvajajo zločine proti članom svoje družine, da bi se tako preprečil pobeg iz uporniških skupin, ki so jih uporabljale kot vojake. Konflikt v Sierri Leone je bil zaznamovan tudi z uporabo ene od najbolj brutalnih oblik terorja – nasilno amputacijo rok, ušes, dlani, genitalij, nosov in ust. Pri vse tem je uporniškim skupinam v Sierri Leone izdatno pomagal predsednik Liberije, Charles Taylor.

Potem ko je bil konflikt v tej zahodnoafriški državi končan je leta 2002 Specialno sodišče za Sierro Leone, ustanovljeno s sporazumom med Združenimi narodi in vlado Sierre Leone vložilo več obtožnic za zločine, storjene v krvavi državljanski vojni, večinoma proti voditeljem uporniških skupin, ki so bili zelo hitro aretirani in predani v pristojnost sodišča. Nekateri od njih, kot velja v primeru Fodaja Sankoha, so umrli med sojenjem, zaradi česar so bili postopki zoper njih ustavljeni. Nekaj uporniških voditeljev je bilo obsojenih na dolgoletne zaporne kazni za vojne zločine in zločine proti človečnosti, od tega nekaj na kazni več kot 50 let zapora. Po objavi obtožnice se je Taylor umaknil s položaja predsednika Liberije in zbežal v Nigerijo, ki je tri leta zavračala možnost njegove aretacije. Na zahtevo Liberije je bil Taylor končno aretiran leta 2006, ob poskusu prebega v Kamerun. Predali so ga Liberiji, kjer je bil predan silam OZN, ki so ga predale v pristojnost sodišča v Sierri Leone. Zaradi suma, da bi lahko bila varnost prič ogrožena, je bilo sojenje prestavljeno v Nizozemsko, kjer je Taylorja tričlanski sodni svet pred manj kot mesecem dni razglasil za krivega po 11 točkah obtožnice.

Taylor bo kazen služil v nekem od zaporov v Britaniji. Študenti prava bodo njegovo sodbo preučevali iz zornega kota mednarodnega prava in ugotovljenih sodnih dejstev, ki odkrivajo njegovo vlogo v brutalnih ubojih, pa tudi v ropih zaradi osebne koristi.

Marijana Toma

Iniciativa za REKOM

34

GLAS ŽRTEV

Pred vojno je Gunjević v Pakracu delal v Zavodu za zdravstveno zavarovanje, v času vojne pa je bil v službi pomočnika poverjenika vlade Republike Hrvaške za zdravstvo in socialno zaščito.

Vojno dogajanje v Pakracu se je začelo 01.03.1991, ko se je del Srbov, med katere spadam tudi sam, uprl v policijski postaji in izvedel napad, ki je bil odbit čez dva ali tri dni, z intervencijo hrvaške policije. Pravi upor v Pakracu pa se je pričel zgodaj zjutraj 19. avgusta leta 1991, ko so uporniški Srbi pričeli neselektivno streljati iz vseh smeri iz okolice mesta in periferije mesta in so pri tem pogosto zadevali tudi bolnišnico. Pakrac pa je mesto v katerem je bilo v tem trenutku okoli petnajst tisoč prebivalcev. Nekaj dni zatem je razpadlo vse, sistem oblasti in ostalega, da bi končno 06.09.1991 vlada sprejela odločitev o ustanovitvi poverjeništa vlade Republike Hrvaške za zdravstvo in socialno zaščito za občino Pakrac. Ne vem, verjetno so mene kot vodjo izpostave zdravstvenega zavarovanja in zaradi tega, kako sem se pred tem obnašal, imenovali za pomočnika poverjenika za zdravstvo, ne glede na mojo nacionalnost in vse drugo. Pred izbruhom oboroženih spopadov na tem področju je bilo v Medicinskem centru Pakrac zaposlenih 619 delavcev. Po izbruhu spopadov je 95 % Srbov odšlo, ostalo pa je še nekaj Hrvatov in drugih. Ko sem 07. septembra prišel v bolnišnico, je bilo okoli 120 ljudi na delovnih mestih, bilo pa je okoli 490 bolnikov. Lahko si zamislite, da je bilo praktično nemogoče organizirati življenje. Res je, da je bilo v tem trenutku 270 bolnikov na oddelku psihiatrije. Nastali so veliki problemi, takoj po začetku spopadov je bil po spletu naključij lokalni vodovod na področju, ki je bilo pod okupacijo uporniških Srbov. Zmanjkalo je vode, zmanjkalo je plina, občasno je zmanjkovalo električne energije, ni bilo mogoče organizirati življenja. Mi popravimo kotlovnico, oni pa vanjo streljajo z minometi in lahko dela uro ali dve in nato preneha, enostavno se ni moglo živeti.

Đorđe GunjevićPhoto: www.snv.hr

Đorđe Gunjević, Pakrac

!Za nekatere četnik, za druge izdajalec


35

Tedaj smo sprejeli odločitev. Mednarodni Rdeči križ je nekajkrat poskusil evakuirati bolnišnico, vendar ni uspel. Po njih so streljali celo v Kukunjevcu, ena od medicinskih sester iz Mednarodnega rdečega križa je bila malo odrgnjena, ranjena. Vrnili so se nazaj, bili smo prepuščeni na milost in nemilost. Lahko si zamislite odgovornost nas, ki smo ostali in mene, ki sem bil na čelu te ekipe, za usodo teh ljudi, če pa bi jih pustili v Pakracu, kdo bi skrbel za njih, kdo bi jih hranil, jih oskrbel z vsem tistim kar je potrebno. Ljudje so nam pričeli intenzivno umirati na hemodializi, v roku dveh, treh dni nam je umrlo sedem ljudi, ker je bila voda oporečna, ni bilo več pogojev za delo, tedaj smo sprejeli odločitev, da se moramo evakuirati ali zbežati, kakorkoli pač želite. Najprej smo v Zagreb evakuirali 17 ljudi, ki so nam še ostali na hemodializi, zatem pa smo evakuirali še druge oddelke, kirurgijo, pediatrijo, interno, ginekologijo, porodnišnico in drugo. To smo naredili med 24. in 25. septembrom. Ostala nam je še nevropsihiatrija, del pacientov z nevrologije in intenzivna nega. Tako kot je odhajalo osebje, tako smo imeli vse manj avtomobilov za to, da bi odpeljali še vse te iz intenzivne nege in na koncu smo evakuacijo izpeljali s šestimi avtobusi in 30 osebnimi avtomobili v noči na 29. septembra. To noč smo odpeljali 300 bolnikov, pa tudi veliko osebja in članov njihovih družin.

Imel sem veliko problemov, ko sem se imel priložnost pogovarjati s Srbi in ko so mi rekli izdajalec. In ko so moji fantje šli v Zagreb, v štab sanitete in ko so tam videli podpis in ime in rečejo, kaj pa ta četnik dela tukaj. To so veliki problemi, ki sem jih imel jaz osebno, toda bil sem trdoglav in vztrajen in to je šlo tako naprej. 13. septembra, ko sem po nalogu poverjeništva šel na pogajanja z uporniškimi Srbi, da bi nam odprli vodo, da nam iz poveljstva pustijo doktorja Šreterja, usoda katerega še danes ni znana, da nam izpustijo doktorja Vladimira Solara in še druge zdravstvene delavce, ki so bili zajeti, ta pogajanja so bila vse drugo kot pogajanja, to so bila izsiljevanja, naredite to, dajte nam ono, pa se bomo potem pogovarjali. Pustili vam bomo vodo, če vi naredite to in to, da bi me na koncu, ko sem šel iz te hiše, v kateri so bila pogajanja, pričakalo pet ljudi, ki so bili postrojeni z nekakšnim polavtomatskim orožjem. Nisem vojak, razen v lovsko se na drugo orožje ne spoznam in se nikoli nisem spoznal. Hoteli so me likvidirati, imel sem srečo, da je bil eden od pogajalcev pošten, stopil je pred mene in dejal, poslušajte, on je prišel kot pogajalec in on se mora vrniti. Na koncu so me kljub temu z zavezanimi očmi odpeljali na Bučje, bil sem maltretiran, žalili so me, da sploh ne omenim vulgarne besede in tako naprej, dajte ga sem, da ga ubijemo, ko smo šli mimo vasi, v kateri sem bil rojen, v kateri je bila moja mati, prosim enega od njih da me odpeljejo, prosim, da me odpeljejo, da vidim mamo, on

Iz dnevnika Đorđa GunjevićaPhoto: www.snv.hr

To je bil najhujši trenutek v življenju, odpeljali so me v Pakraško poljano, v roku treh, štirih minut so me obrcali, polomili.

Iniciativa za REKOM

36

pa mi pravi, tvoja mati se je tebe že davno tega odrekla, jaz pa pravim, šele na koncu bomo videli, katera se bo koga odrekla, o tem mi je težko govoriti. To je minilo, mi smo preselili bolnice kamor smo jih preselili. Vse je dobro funkcioniralo, da bi nekoč prišli k meni v sedež poverjeništva trije policisti, da bi me privedli v policijsko postajo ali policijsko upravo, ne vem kaj je bilo, me razumete, v Kutino. Najprej so mi pregledali pisarno, vprašali so me, ali imam radijsko postajo, rekel sem jim, da imam, od kod tebi radijska postaja, jaz rečem da imam uredbo ministra Hebranga, da se mi kot direktorju Doma zdravja izda radijska postaja za potrebe službe. Pripeljali so me v policijsko postajo, čakal sem na hodniku, sedel 7 ur in nihče me ni niti pogledal, niti dotaknil in ostalo. Potem me je eden od inšpektorjev zaslišal, zaslišanje je trajalo približno dve ali tri ure, po tem pa je izdal nalog, da me policisti odvedejo, ker se ni smelo gibati ponoči, da bi me odpeljali v sedež poverjeništva in da me pustijo, da na miru delam. Nekaj dni zatem prideta dva policista iz enote, takoimenovane, mi smo jo imenovali takoimenovana, oprostite mi na izrazu, naj mi nihče ne zameri, Merčepove enote. Ali ste vi ta in ta, pridejo na delovno mesto, not nas je štiri ali pet v velikem prostoru, pravijo aretirani ste, greste z nami, kaj imate od stvari, pravim imam pištolo, imam dve bombi, imam dokumente in ostalo, pravi, dajte to sem, to več tako ali tako ne boste potrebovali. To je bil najhujši trenutek v mojem življenju, odpeljali so me v Pakraško poljano, da skrajšam zgodbo, v roku treh, štirih minut so me obrcali, polomili, za kar imam dokaze, sliko iz Züricha, ko sem prišel, ko sem bil izpuščen, zlomili so mi nekaj reber, nekaj mi jih je bilo počenih. O življenju v taborišču, to kar je kolega dejal, jaz sem šel skozi enako torturo, moral sem se naučiti peti razne pesmi, da ne govorim, katere in tako naprej in vse to se je končalo. Evo, to je zgodba. In samo še da rečem za konec, nikoli nam, ki smo bili v poverjeništvu, res je, da smo dobivali plačo od vlade, ampak nikoli nam ni bil priznan nikakršen status, dobili nismo niti spomenice Domovinske vojne, niti delovnega staža, za to, ko so me polomili in pretepli nisem tudi nič zahteval. Evo, lepa hvala.

Javno pričevanje na regionalnih posvetovanjih s taboriščniki in političnimi zaporniki o Iniciativi za REKOM, Hotel Lero, Dubrovnik, Hrvaška, 19. februar leta 2010


37

PROCES REKOM

Razprava o instrumentih za odkrivanje in objavljanje dejstev o preteklosti je bila sprožena maja leta 2006, na Prvem regionalnem forumu za tranzicijsko pravičnost, ki so ga organizirali Fond za humanitarno pravo (Srbija), Raziskovalno-dokumentacijski center (BiH) in Documenta (Hrvaška). Udeleženci, predstavniki nevladnih organizacij in združenj družin izginulih in žrtev iz post-jugoslovanskih držav so se zavzeli za regionalni pristop pri ugotavljanju dejstev o vojnih zločinih, s pojasnilom, da se je vojna odvijala na področju več držav in da žrtve in storilci, v večini primerov, ne živijo v isti državi.

Koalicija za ustanovitev Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih v vojnah v bivši Jugoslaviji (REKOM) je bila ustanovljena 28. oktobra leta 2008, na Četrtem regionalnem forumu za tranzicijsko pravičnost v Prištini. Iniciativa REKOM je v treh letih intenzivnih posvetovanj v celotni regiji nekdanje SFRJ z več kot 6000 različnimi udeleženci sprožila najbolj obsežno družbeno debato, ki je bila kadarkoli organizirana na teh prostorih. Na podlagi predlogov, zahtev, potreb in stališč udeležencev tega posvetovalnega procesa za ustanovitev REKOM je bil napisan in 26. marca leta 2011 tudi javno predstavljen predlog Statuta REKOM, ki je bil, skupaj z več kot pol milijoni podpisi podpore, namenjen najvišjim institucijam držav v regiji.

Oktobra leta 2011 je bil oblikovan regionalni tim zagovornikov za REKOM, ki vodi zaključno fazo procesa REKOM. Od držav regije se zahteva ustanovitev neodvisne, meddržavne Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vseh žrtvah vojnih zločinov in drugih težkih kršitev človekovih pravic, storjenih na področju SFRJ v obdobju 1991-2001. Stališče Koalicije za REKOM je, da mora biti ugotavljanje dejstev o zločinih in imenovanje mrtvih, ubitih in izginulih osnovna naloga REKOM-a, o ostalih ciljih in nalogah pa bi končno odločitev morale sprejeti vlade, ki bodo skupaj ustanovile REKOM.

!Glas je publikacija, katere osnovna naloga je, da o procesu REKOM informira člane in članice Koalicije za REKOM, številne podpornike Iniciative in vso zainteresirano javnost. Publikacija se ukvarja tudi z napredkom tranzicijske pravičnost v regiji. Izhaja v bosansko/hrvaško/srbsko/črnogorskem, kot tudi v albanskem, angleškem, makedonskem in slovenskem jeziku.

Iniciativa za REKOM

38

7/2012

!Glas Iniciative Za REKOM 7/2012

Documents

Transcript of !Glas Iniciative Za REKOM 7/2012