!Glas Iniciative za REKOM - 4/2012

Iniciativa za REKOM Iniciativa za REKOM

1

4/2012

Iniciativa za REKOM

2


1

Med našim zadnjim skupnim padcem v barbarstvo in dolgim bivanjem v njem je trpelo veliko ljudi, umrlo veliko nedolžnih ljudi, storjeni pa so bili strašni zločini. Zato je sedaj potrebno veliko zavestnih naporov, da bi se ljudem vrnil občutek varnosti, samospoštovanja in sočutja.

Vsekakor je potrebno ugotoviti politično odgovornost za ta padec v barbarstvo. Skrajno potrebno je ugotoviti kazensko odgovornost posameznikov za vse vrste zločinov. Nič manj nujno pa ni izpovedati resnično zgodbo o našem barbarstvu.

Ne kakršnokoli zgodbo, temveč tisto, katere ogrodje bo sestavljeno iz neizpodbitnih dejstev, ne pa iz vtisov, pogretih z čustvi, nenamernimi in namernimi lažmi, novonastalimi in starimi legendami ter miti.

V tej zgodbi morajo biti v žarišču žrtve, ker bo osvetlitev barbarstva skozi trpljenje in usode žrtev pomagalo skupnostim, da intenzivneje doživijo to mračno zgodovinsko obdobje, v katero so padle in da hitreje napredujejo k ponovnemu odkrivanju človeškosti in samoozdravitvi.

Tisti, ki so imeli priložnost, da odločajo o tem, kako bo razpadla nekdanja Jugoslavija, so na različne načine odgovorni za to, da se je ta razpad zgodil skozi padec v barbarstvo. Tisti, ki imajo danes možnost, da odločajo v neodvisnih državah na prostoru nekdanje skupne države so dolžni, da po najboljših močeh storijo vse na debarbarizaciji. In to tako, da bodo v lastnih družbah, pa tudi v odnose teh družb z drugimi vrnili civilizirani red prava, pravičnosti in etičnosti.

Vrnitev tega reda in njegova prihodnja trajnost bosta odvisna od tega, kako bo izpovedana zgodba o barbarstvu. Zato je pomembno, da tisti, ki sprejemajo politične odločitve v državah

UVODNIK

!De-barbari-zacija


2

na prostoru nekdanje Jugoslavije idejo uresničitve ustvarjanja neodvisne komisije (REKOM), katere naloga bo zbiranje dejstev za zgodbo o našem skupnem padcu v barbarstvo, ne razumejo predvsem kot politično, pač pa kot človeško obveznost.

Mirotvorno razpoloženi sodobniki se z obžalovanjem spominjajo iskre upanja, ki se je v nekem trenutku pojavila med uvodom v krvave devetdesete in ki je nakazala možnost, da se ’bratstvo – enotnost jugoslovanskih narodov in narodnosti’ ne bo končalo z nebratsko klavnico v temi balkanske krčme. Iskra, ki je ostala samo to, se je pojavila v Črni gori, katere tedanje politično vodstvo je v kratkem obdobju sprejelo idejo mirnega razpada in tako delegitimiralo idejo ’okrnjenega jugoslovanstva’.

Za to, kar ni uspela narediti tedanja ’ujeta’ Črna gora, bi se lahko odkupila sedanja, svobodna. Čeprav je bila ideja o ustanovitvi REKOM-a z manj ali več entuziazma podprta na različnih institucionalnih in političnih naslovih ’od Triglava do Đevđelije’, je bilo v Črni gori to storjeno s strani vseh – in z obema rokama. To dejstvo omogoča uradni Podgorici, da se, brez obveznosti opravičevanja komurkoli doma, z dobrim razlogom izprsi in tisto iskro upanja iz začetka devetdesetih sedaj razplamti tako, da bo nase prevzela vlogo pobudnika in moderatorja procesa meddržavnega dogovarjanja o ustanovitvi REKOM-a, na način, kot so ga predlagale organizacije in posamezniki/posameznice zbrane v Koaliciji za REKOM in ki jih je s svojimi podpisi podprlo več kot pol milijona ljudi iz držav, nastalih na prostoru nekdanje SFRJ.

Takšno vlogo Črne gore je prepoznal tudi njen predsednik Filip Vujanović in dal to jasno vedeti delegaciji Regionalnega tima javnih zagovornikov Iniciative za REKOM, s katero se je pogovarjal ob koncu lanskega leta.

Upajmo, da skupaj ne bomo predolgo čakali na dobre novice, saj v tem poslu ni odloga.

Dragoljub Duško VUKOVIĆ, novinar, Črna gora, član Regionalnega tima zagovornikov Iniciative REKOM

Za to, kar ni uspela narediti tedanja ’ujeta’ Črna gora, bi se lahko odkupila sedanja, svobodna. (Dragoljub Duško Vuković)


3

V Beogradu je 24.02.2012 potekal sestanek Regionalnega tima javnih zagovornikov Iniciative REKOM. Na sestanku so zagovorniki razpravljali o institucionalizaciji Iniciative za REKOM ter trenutni politični situaciji in vplivu, ki ga lahko ima na proces zagovarjanja ustanovitve REKOM-a. Razprava je potekala tudi o doseženih uspehih, predlogih, priporočilih in aktivnostih za krepitev podpore za ustanovitev REKOM-a.

Naloga politikov je, da prepričajo politike v regiji, da je izgradnja miru in sprava v regiji mogoča samo, če se ugotovijo dejstva o vojnih zločinih in hudih kršitvah človekovih pravic ter oblikuje poimenski popis vseh žrtev. V tem kontekstu je še posebej poudarjen pomen javnih pričevanj žrtev in storilcev zločinov. Javni zagovorniki se bodo angažirali tudi na krepitvi mednarodne podpore Iniciativi za ustanovitev REKOM-a.

!Regionalnitim zagovornikov Iniciative REKOM o doseganju politične podpore

AKTUALNO - NOVOSTI O REKOMU?


4

Ob koncu februarja je bil 25.02.1012 v Beogradu sestanek Koalicije za REKOM, na katerem je sodelovalo 65 članov Koalicije. Na sestanku so bili predstavljeni rezultati raziskovanja o stanju tranzicijske pravičnosti v post-jugoslovanskih državah, potem pa so člani Koalicije za REKOM ves dan razpravljali o poteku procesa institucionalizacije Iniciative za REKOM, kot tudi o „trdem jedru“ Predloga Statuta REKOM-a kot obveznem minimumu ob političnem zagovarjanju Iniciative za ustanovitev REKOM in predlagali nove aktivnosti za krepitev podpore za ustanovitev REKOM-a na lokalni, nacionalni in regionalni ravni.

Raziskovalci in voditeljica raziskave Jelena Grujić so na začetku sestanka predstavili najpomembnejše ugotovitve raziskave „Stanje tranzicijske pravičnosti v post-jugoslovanskih državah“. Mario Mažić, iz Iniciative mladih za človekove pravice (Hrvaška) je opozoril, da

Nova faza zahteva nove aktivnosti, novo razmišljanje in nov način dela. (Nataša Kandić)

!Sestanek Koalicije za REKOM v Beogradu


5

so bile reakcije na sodbo generalom Gotovini, Markaču in Čermaku „precej enostranske“, ter da v medijskem poročanju o sodbi „ni bilo prostora za žrtve“ – in so bile tako na primer intervjuvane družine generalov, ne pa družine žrtev. Bekim Blakaj iz Fonda za humanitarno pravo Kosovo je govoril o vprašanju izginulih oseb na Kosovu: pred objavo poročila Mednarodnega komiteja Rdečega križa je bila številka večja od 2.000 in še vedno se omenja 1.800 izginulih, čeprav so medtem našli še 400 posmrtnih ostankov. Vendar pa se, na žalost, identifikacija že štiri leta ne premakne z mrtve točke. Zahvaljujoč praksi iz junija leta 1999, da se ekshumacija izvaja brez prisotnosti oblasti, je bilo veliko napačnih identifikacij. Edina Đurković iz združenja „Tranzicijska pravičnost, odgovornost in spominjanje v BiH“

je poročala o sklepu Tožilstva za vojne zločine BiH, da se morajo prioritetni primeri vojnih zločinov v Federaciji BiH procesirati v roku sedmih, ostali pa v roku 15 let. Dragan Jerković iz Centra za demokracijo in tranzicijsko pravičnost je poudaril, da številne žrtve zahtevajo svoje

pravice po sodni poti in to tako, da tožijo Republiko srbsko. Zaradi tega je Republika srbska sprejela zakon o notranjem dolgu, s katerim je določila povračilo ob pomoči obveznic. Unija civilnih žrtev vojne Kantona Sarajevo je vložila tožbo v imenu 4.200 žrtev. RS to tožbo izpodbija na podlagi zastarelosti. Lidija Franović, novinarka iz Črne gore je poudarila, da so sojenja obtoženim za iseljevanje Muslimanov iz Bukovice in za deportacije muslimanskih beguncev končana z razglasitvijo obtoženih za nedolžne. Jelena Grujić je opozorila na to, da v Srbiji ni obtožb zoper visoko uvrščenih oficirjev, ter da se v zakonih prepoveduje podajanje kritičnih stališč o „stvareh javnega pomena“, kar vključuje prepoved komentiranja tekočih sodnih postopkov in prvostopenjskih obsodb. Igor Mekina iz slovenskega Civic Linka je poudaril problem 25.671 „izbrisanih“ prebivalcev Slovenije, ki še zmeraj ni rešen. Opozoril je, da so državna telesa med zadnjim desetletjem ugotovila različne številke „izbrisanih“ – najprej se je govorilo o 18.305 ljudeh, leta 2009 pa je bilo potrjeno število 25.671 izbrisanih. Poudaril je tudi, da slovenski državni organi še zmeraj niso storili ničesar pri ugotavljanju samih vzrokov in posledic „brisanja“ ljudi, ki se je zgodilo točno pred 20 leti, kot tudi ne odpravljanja težkih posledic te množične kršitve človekovih pravic.

Ob drugi točki razprave o poteku institucionalizacije procesa REKOM, je Daliborka Uljarević iz črnogorskega Centra za državljansko izobraževanje ugotovila, da se je tema soočanja s preteklostjo v Črni gori odprla zahvaljujoč Iniciativi za REKOM. V razpravi, ki je sledila, je Nataša Kandić spomnila, da je „tema institucionalizacije REKOM-a pravi izziv, ker se ne ponujajo končne rešitve.“ V svetu ne obstaja podoben primer posvetovalnega procesa, prav tako ne obstaja primer podobnega regionalnega pristopa, sodelovanja in koordinacije civilne družbe na regionalni ravni. „Sprejem Predloga Statuta je velika lekcija o tem, kako je potrebno delovati v postkonfliktnem času“, je dejala Nataša Kandić. Vendar se sedaj postavlja vprašanje, kako je mogoče z javnim delovanjem izvršiti pritisk na državne skupnosti, da bi prevzele proces REKOM, kajti „mi ne moremo zamenjati držav“.

Zahvaljujoč praksi iz junija leta 1999, da se ekshumacija izvaja brez prisotnosti oblasti je bilo na Kosovu veliko napačnih identifikacij. (Bekim Blakaj)


6

Ali je Koalicija za REKOM dorasla nalogi institucionalizacije? „Začeli smo s strahom“, se je spomnila Nataša Kandić – strahom, da nismo dorasli organiziranju Regionalne koalicije in posvetovalnega procesa – vendar smo med procesom doumeli, da nam je vsem v interesu, da države ustanovijo REKOM. To pa ni samo interes nas, ki smo člani Koalicije: „Vprašanje žrtev in vojnih zločinov postaja civilizacijsko vprašanje.“ Vendar se to vprašanje ne sme zoožiti samo na njegov humanitarni vidik, ker gre za žrtve in krivice, kar je potrebno ločiti in zadržati izven dnevne politike.

Dimitar Anakiev, režiser iz Slovenije i predstavnik „izbrisanih“ se je priključil razpravi z opozorilom, da je v Sloveniji „problem okoli izbrisanih v tem, ker niso mrtvo vprašanje“. Nasprotno, izbrisani so del političnega programa še od leta 1990, ko je bilo povedano, da se morajo „Slovenci obnašati antijugoslovansko“. V Sloveniji je še danes na oblasti stranka, ki aktivno zagovarja antijugoslovansko politiko. Aleksandar Todorović iz Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (Slovenije) je predlagal: „Morda bi Koalicija morala ustvariti neko telo, sestavljeno iz ljudi, ki v svojih okoljih niso prepoznani kot borci za človekove pravice, ki živcirajo oblast.“ Igor Mekina je ponudil bolj optimističen pogled na stvari: tudi v političnih strankah so ljudje, ki so se borili za človekove pravice. „Do sedaj ni bilo uradnega odgovora, ki bi bil slab za nas, zato je potrebno storiti vse, da ga ne bi bilo niti v prihodnje“, je sklenil Igor Mekina.

Aleksandar Saša Zeković, raziskovalec človekovih pravic v Črni gori je opazil, da je „Podgorica odprta glede vprašanja soočanja s preteklostjo, ker od te teme niso odvisne ne zmaga in ne poraz na volitvah“. Njegov predlog je, da se pristopi posameznikom in strukturam, ki so bližje ljudskim množicam, kot so športniki, glasbeniki in igralci. Dragan Pjevač, iz Združenja mrtvih in izginulih Solza, je govoril iz zornega kota žrtve in še enkrat pohvalil vse, vključene v proces REKOM. „Želim, da gremo naprej“, je poudaril: „Nimamo pravice, da odstopimo, ker se proces šele sedaj začenja.“ V Koaliciji se mora ustvariti „pozitivno nezadovoljstvo.“

Kushtrim Koliqi iz Integre je naglasil, da se nahajamo v „najbolj nevarni fazi projekta“, kajti „če se institucionalizacija procesa REKOM ne zgodi kmalu, potem naš sen pada v vodo“. Omejuje nas tudi zavest o tem, da je prav institucionalizacija REKOM-a najtežja od vseh nalog, ki smo jih prevzeli. To lahko presežemo tako, da bomo sprejeli natančen akcijski načrt, „hitro strategijo“. „Na Kosovu se, na žalost, že tri-štiri mesece ni slišalo o REKOM-u“, je opozoril Kushtrim Koliqi.

Veljko Vičević, branilec iz Hrvaške je izrazil nezadovoljstvo z obstoječimi aktivnostmi Koalicije za REKOM in ocenil, da je s tem „suspendiran Statut Koalicije“ kot tudi delo teles, ki vodijo Koalicijo za REKOM. „Ta telesa bi morala voditi ta del, to fazo procesa,“ je poudaril.

Državni organi so med zadnjim desetletjem ugotovili različne številke „izbrisanih“ – najprej 18.305 ljudi, leta 2009 pa novo številko 25.671 oseb. (Igor Mekina)


7

Sudbin Musić, iz Združenja taboriščnikov Prijedor ’92, je spomnil, da ga je prav to mreženje oziroma „jugoslovanski duh“, kot ga je imenoval on, vzpodbudilo, da pristopi h Koaliciji in pozval vse članice Koalicije, da svobodno predlagajo načrte ter da samostojno konkurirajo za sredstva. Anđelko Kvesić, iz Združenja taboriščnikov kantona osrednje Bosne je izrazil pričakovanje, da bo Regionalni tim zagovornikov veliko aktivnejši in je pozval člane, da naj bodo prisotni v javnosti, da bi tako čim prej prišlo do nekih premikov v institucionalizaciji procesa REKOM, ker bo do leta 2020 večina prič že mrtvih ali senilnih.

Ko je govorila o aktivnostih za krepitev javne podpore za ustanovitev REKOM-a na lokalni, nacionalni in regionalni ravni, je Nataša Kandić pozvala partnerske organizacije, da organizirajo lokalne aktivnosti. Prav tako je informirala člane Koalicije, da se bo bilten !Glas tematsko razširil, da bi zajel tudi druge instrumente tranzicijske pravičnosti, kot so na primer kazenski procesi za vojne zločine. Na ta način bo !Glas Iniciative REKOM postal enotna informacijska platforma za zbiranje in širjenje teorije in prakse tranzicijske pravičnosti.

Zoran Kosić iz Združenja borcev vojn iz 90-tih Občine Kikinda je sodelujočim predstavil projekt, s katerim je konkuriral v Ministrstvu za delo in borčevsko-invalidske zaščite Republike Srbije, katerega cilj je, da se v Vojvodini okrepi zavest o marginaliziranih skupinah kot so Romi, Židje, podonavski Švabi, pa tudi invalidne osebe. Vse te skupine lahko nudijo veliko podporo procesu REKOM in nekatera romska združenja bodo pristopila REKOM-u.

Marinko Đurić iz Združenja družin ugrabljenih in ubitih na KiM meni, da se je tema pričanja izčrpala – „izgubila se je ostrina.“ Njegovo združenje ima problem prepričati preživele, da pričajo: mnoge je strah posledic takšnega dejanja. Zato je potrebno narediti program podpore. Po njegovih podatkih je bilo ubitih okoli 40 ljudi, ki so bili potencialne priče. V skladu s tem bi ena od bistvenih iniciativ RTZ-a morala biti zaščita prič.

Goran Taleski iz Mirovne akcije je predlagal, da njegova organizacija pripravi regionalno srečanje Koalicije in obljubil, da bo konkreten načrt o tem predstavil do konca marca.

Mevludin Lupić iz Združenja družin ujetih in izginulih oseb občine Zvornik je predlagal sestanek Koalicije za REKOM in nedavno ustanovljenega Odbora za regionalno koordinacijo združenj žrtev in družin žrtev iz regije.

Eugen Jakovčić iz Documente je sporočil, da je v tem trenutku za to organizacijo goreče vprašanje odpis pravdnih stroškov sojenj na podlagi tožb družin žrtev vojnih zločinov proti Republiki Hrvaški za povrnitev škode. Proces javnega zagovarjanja v Hrvaški bo zelo težak, ker je sedanja hrvaška vlada že v času predvolilne kampanje pokazala nerazumevanje za Iniciativo REKOM. Mario Mažić je udeležence srečanja informiral o načrtu aktivnosti

V medijskem poročanju o sodbi generalom Gotovini, Markaču in Čermaku ni bilo mesta za žrtve – intervjuvane so bile družine generalov in ne družin žrtev. (Mario Mažić)


8

Iniciative mladih za človekove pravice v Srbiji in Hrvaški za povečanje javne podpore procesu REKOM. Gre za javne akcije, v katerih bodo sodelovali mladi iz regije, v najmanj desetih mestih v regiji, ob pomembnejših datumih in ob pomembnejših srečanjih politikov iz regije, da bi izkoristili povečano medijsko pozornost in hkrati pozornost politikov usmerile na proces REKOM.

V razpravi o „trdem jedru“ Predloga Statuta so se udeleženci strinjali s predlogom sklepa profesorja Žarka Puhovskega, da je sprejeti Predlog Statuta REKOM, ki ga je sprejela Koalicija za REKOM 26. marca leta 2012 izhodiščna platforma za politično zagovarjanje Iniciative REKOM.

V četrtem delu sestanka je Marijana Toma obvestila Koalicijo o novi komisiji za resnico, ustanovljeno v Braziliji. Tedanji brazilski predsednik se je leta 1995 opravičil žrtvam terorja, vendar ni izkoristil priložnosti, da ustanovi komisijo. Dokumentacija, vezana za kršenje človekovih pravic je v Braziliji še nedavno nosila oznako „strogo zaupno“. Šele nova predsednica Dilma Rousseff, tudi sama žrtev mučenja, je podpisala Zakon o svobodnem dostopu do informacij in Zakon o ustanovitvi komisije za resnico. Comissão Nacional da Verdade se trenutno nahaja v procesu ustanavljanja in je podobna vsem dosedanjim latinskoameriškim komisijam. Eden od ciljev te nove komisije je „promocija rekonstrukcije zgodovine“, kar je boleča točka za Brazilijo, v kateri se zgodovina zamolčuje celo v šolskih učbenikih.


9

Voditelji Srbije, Hrvaške in BiH, Boris Tadić, Ivo Josipović, Željko Komšić, Nebojša Radmanović in Bakir Izetbegović so se srečali na drugem neformalnem sestanku o sodelovanju treh držav, ki je potekal 3. februarja leta

2012 na Jahorini.

Predsednika Srbije in Hrvaške sta se zavzela za to, da se vojnim zločincem sodi glede na mesto prebivanja, medtem ko se Predsedstvo BiH s tem ni strinjalo. Ivo Josipović je prav tako predlagal, da se procesiranje odgovornih za vojne zločine olajša z mednarodnim sporazumom in poudaril, da je skupna želja, da se vojni zločini procesirajo veliko bolj učinkovito, brez politizacije. Po njegovem mnenju je Zakon o neveljavnosti obtožnic za vojne zločine proti hrvaškim državljanom, ki so vložene v Srbiji neustaven, mednarodni sporazum pa bi veliko bolj učinkovito rešil takšne probleme. „Predsednik Tadić in jaz bova vzpodbudila najini vladi, da podpišeta bilateralni sporazum“, je izjavil Ivo Josipović in dodal, da se bodo na ta način „hitreje reševala vprašanja v zvezi z vojaškimi spopadi, predvsem vprašanje izginulih.“

Pisarna predsednika Josipovića je to iniciativo utemeljila na podlagi treh razlogov. Prvi je pravna okrepitev dosedanjega tehničnega sodelovanja glede pregonov vojnih zločinov, ki so jih vzpostavili državni tožilci v regiji, z obvezujočim sporazumom. Pregon vojnih zločincev glede na to ne bi bil več odvisen od dobre volje tožilstev. Drugič, obtožnice bi imele veliko večjo, meddržavno moč, ker bi bile nad pravom posameznih držav. Sporazum pa bi hkrati formalno določil pristojnosti države, katere pripadnik je storil zločin, kot tudi tiste države, v kateri obtoženi prebiva – procesi bi se vodili v državi, v kateri obtoženi prebiva. V praksi bi takšen sporazum preprečil, da pride do primera Tihomirja Purde – hrvaškemu državljanu, ki je osumljen za vojne zločine, storjene v Srbiji in BiH bi se lahko sodilo samo v Hrvaški, vsi potrebni dokumenti in dokazi pa bi se morali takoj dostaviti hrvaškemu sodstvu. Vesna Teršelič, direktorica „Documente“ je ocenila, da je iniciativa korak v pravi smeri: „Sedaj je odprto vprašanje, koliko politične vojne obstaja za kaj takšnega, je pa že skrajni čas za procesiranje vojnih zločinov 20 let po začetku vojn.“ Dženana Karup Druško je prepričana,

!Tesnejše sodelovanje regije – trilateralno srečanje na Jahorini


10

da predlog hrvaškega predsednika Iva Josipovića, da se sprejme mednarodni sporazum, v skladu s katerim bi se vojnim zločincem sodilo v državah, v katerih prebivajo ne prinaša ničesar novega, ker je tudi doslej vsaka država sodila svojim državljanom, obtoženim za vojne zločine iz preprostega razloga, ker ustava vsake države ščiti svoje državljane in ne dovoljuje njihove izročitve. „V tem smislu v tem predlogu ni ničesar novega in mi ni razumljiv ves medijski pomp okoli tega. Nekaj drugega bi bilo, če bi se s temi sporazumi zajeli tudi osumljeni za vojne zločine, ki zbežijo v neko drugo državo in če bi jih takšna država ščitila, čeprav nimajo njenega državljanstva, toda kolikor vem, tega ni v predlogu predsednika Josipovića. Vsako iniciativo, ki gre v smeri procesiranja vojnih zločinov in meddržavnega sodelovanja je v tem pogledu vsekakor potrebno pozdraviti in podpreti, ker je to nujno za napredek v regiji, vendar v tem primeru ne vidim ničesar novega, kar bi prineslo ta nujni napredek. Veliko pomembneje bi bilo, da se dosežejo dogovori okoli izmenjave dokumentacije oziroma dokazov, odstopa od paralelnih preiskav in procesov, ki imajo politični predznak. Toda če sodimo po tem, kar se dogaja v praksi v Srbiji, Hrvaški in v Bosni in Hercegovini, smo še vedno daleč od tega“, ocenjuje Dženana Karup Druško.

V Pančevu je 6.2.2012 potekala tribuna „S kulturo spominjanja proti pozabljanju“, v okviru katere so bili prikazani filmi „5 let – preteklost za prihodnost“ Marka Cvejića in Lazara Stojanovića in „Pogled umetnika na preteklost“ Dina Mustafića. V organizaciji Državljanske akcije Pančevo so prisotni lahko izmenjali razmišljanja z Marijano Tomo, strokovnjakinjo za tranzicijsko pravičnost, filmskim in gledališkim režiserjem Lazarom Stojanovićem, Filipom

!„S kulturo spominjanja proti pozabljanju“– v Pančevu o REKOM-u Po sodbi Göringu je v zahodni Nemčiji

podpora nacizmu narasla na 60 odstotkov, in to kljub vsem strahotam povojnega obdobja. (Marijana Toma)


11

Milenkovićem, študentom iz Pančeva in Ljiljom Spasić iz Državljanske akcije Pančevo.

Po projekciji filmov se je Marijana Toma najprej dotaknila neobstoječe kulture spominjanja v regiji bivše Jugoslavije: po kateremkoli spopadu se nikomur ni zdelo primerno, da naredi končen in objektiven seznam žrtev.

Ob razmišljanju o vladajoči ideologiji v Srbiji je Lazar Stojanović pojasnil, da so elite v bogatejših družbah odporne na politične spremembe, ker bogatim ljudem ni potrebno slediti uradnim državnim programom.

Filip Milenković je s prisotnimi izmenjal razmišljanja, na katera ga je navedel obisk v Vukovarju lanskega decembra v organizaciji Koalicije za REKOM: žrtev je videti drugače, če se z njo srečate iz oči v oči ali če jo navedemo z imenom in priimkom. Ljilja Spasić se je osredotočila na individualno potrebo, ki jo vsi poznamo, da se postane del procesa REKOM. Vendar je škoda, da uradna politika te potrebe za soočanje s preteklostjo še zmeraj ne prepoznava, kajti to tudi vodi do razmer, ko „na teh prostorih že dvajset let uspešno simuliramo življenje,“ je sklenila Ljilja Spasić.

„Pogosto se tolažim z Nemčijo“, je sklenila Marijana Toma. Soočanje s preteklostjo je bilo v tej državi boleč in dolgotrajen proces, ki je pogosto nazadoval. Po sodbi Göringu je v zahodni Nemčiji podpora nacizmu narasla na 60 odstotkov, in to kljub vsem strahotam povojnega obdobja. Napori denacifikacije so prinesli zelo malo resničnega napredka, Adenauerjev načrt za reparacije Izraelu pa je javnost ignorirala. Poseben boleč primer so sojenja poveljnikom taborišč v šestdesetih letih: na teh sojenjih so obtoženi vstopali skozi glavna vrata, žrtve, ki so pričale pa so morale prihajati skozi zadnja vrata sodišča. Komaj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se zahvaljujoč podpori medijev začenja odpirati pogovor o preteklosti, ko so v udarnih terminih, okoli osme ure zvečer, na zahodnonemških TV postajah pričeli predvajati oddaje o holokavstu in so se začele prve resne razprave o odgovornosti.


12

V Mariboru se je na rokometni tekmi med kluboma »Gradačac« iz BiH in domačega »Branika«, 11. februarja zgodil nezaslišan incident, ko je skupina slovenskih navijačev svojo ekipo vzpodbujala, nasprotno pa poskušala demoralizirati s klicanjem parole »Nož, žica, Srebrenica«. Športni funkcionarji in javne osebnosti v Sloveniji so omenjeno obnašanje takoj obsodili kot sramotno in nedopustno.

Tudi slovenski mediji so kritično ocenili pojav »žalitev žrtev genocida«, kot je med ostalimi ocenil tednik »Reporter«. Na incident se je ostro odzval tudi poslanec v Evropskem parlamentu Jelko Kacin. Rokometni klub »Maribor Branik« se je javnosti po nekaj dnevih uradno opravičil zaradi obnašanja dela svojih navijačev.

Celotno tekmo je spremljalo okoli 400 navijačev, od tega okoli 50 iz Bosne, medtem ko je bilo v skupini 350 domačih navijačev za incident odgovornih samo okoli 10 navijačev.

«Vse dokler bo obstajal Rokometni klub Maribor Branik, ti fantje ne bodo več imeli dostopa do tekmovanj«, je dejal direktor kluba Andrej Bauman. Dejal je, da bi vsem, ki so bili vključeni v incident potrebno prepovedati vstop na vse športne prireditve. Ocenil je, da »Branik« kljub temu ne bo kaznovan s strani Evropske rokometne zveze, ker je bila takoj po incidentu tekma prekinjena, izgredniki pa so bili odstranjeni iz športne dvorane.

Odzvala se je tudi slovenska policija. Denarno je kaznovalo dva navijača, pri tem pa je bilo skandiranje navijačev okvalificirano kot kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen do dveh let zapora.

Oglasila se je tudi slovenska varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, ki je opozorila, da v Sloveniji niti v prihodnje ne bo manjkalo podobnih incidentov, če bo odziv pri takšnih dejanjih preveč blag. Poudarila je, da je po njenem mnenju „uporabljati kot sovražni govor trpljenje celega naroda najbolj sprevrženo, kar se sploh lahko dogaja v nekem javnem prostoru“. Hkrati Čebašek Travnikova opozarja, da je trenutna pravna ureditev v Sloveniji poleg nizkih zagroženih kazni za takšne in podobne delikte neustrezna tudi zato, ker je do obsodb v podobnih primerih prišlo zelo redko.

!»Branik« iz Maribora se je opravičilzaradisovražnegagovora svojih navijačev


13

Parlament Avstralije je na svojem rednem zasedanju 16.02.2012 sprejel Resolucijo o Srebrenici, s katero potrjuje odločitev Haaškega sodišča o genocidu nad prebivalstvom te enklave. Ob razpravi o šestnajsti točki dnevnega reda, ki je bila „Spomin na Srebrenico“, je Parlament ugotovil, da so vojska in policija Republike Srbske „po zavzetju Srebrenice julija 1995 ubile preko 7.000 bošnjaških Muslimanov“ ter da so bili „vsi poboji sistematsko usmerjeni zoper bošnjaške Muslimane, sposobne služenja vojaškega roka, ne glede na to, ali

!Avstralija se spominja žrtev iz Srebrenice

V spomin na žrtve se bo 11. julij v Avstraliji slavil kot Dan spomina na Srebrenico.


14

so bili civilisti ali vojaki.“ Sklep Parlamenta je bil, da so bila vsa ta dejanja „akt genocida, ki so ga storili pripadniki Vojske Republike Srbske v Srebrenici in okoli nje v okvirnem obdobju 13-19.07.1995“. V spomin na žrtve se bo enajsti julij v Avstraliji praznoval kot Dan spomina na Srebrenico.

INTERVJU

Urša Raukar je zagrebška igralka in znana aktivistka, članica igralske zasedbe Zagrebškega gledališča mladih. V dvajsetih letih je v Zagrebškem gledališču mladih odigrala več kot šestdeset vlog, od manjših do glavnih. Sodelovala je z Paolom Magellijem, Christianom Colinom, Januszom Kicom, Vitom Tauferjem, Ivico Kunčevićem, Vasilijem Senjinom in mnogimi drugimi režiserji. Snema radijske drame, občasno pa tudi televizijske. Kot sama pravi o sebi: „Predvsem sem gledališka igralka, zvesta zagrebškemu gledališču mladih, v katerem živim svoje profesionalno življenje v vrhunskem ansamblu, ki je stalna vzpodbuda za nadaljnje delo in iskanje.“ V pogovoru za !Glas nam je podala svoje mnenje o iniciativi za REKOM.

Ste ena od umetnic, ki Iniciativo za REKOM podpira že od njenega nastanka. Kaj za vas predstavlja soočanje s preteklostjo?

Soočanje s preteklostjo je zagotovo nekaj, kar je pomembno, vsi mi pa vemo zakaj. Bistveno je, da ponavljamo to dejstvo, ker sem globoko prepričana, da se v primeru, če bi se po letu 1945 objektivno soočili s preteklostjo, vojne na področju nekdanje Jugoslavije ne bi zgodile. Obstajajo mnogi, ki pozivajo na soočanje s preteklostjo in tisočkrat smo že slišali, ’naj se

Globoko sem prepričana, da se v primeru, če bi se po letu 1945 objektivno soočili s preteklostjo, vojne na področju nekdanje Jugoslavije ne bi zgodile. (Urša Raukar)

!Urša Raukar: „Predvsemmoramopriznatilastne grehe“


15

ne ponovi’, še zmeraj pa smo priče tega, da se še naprej dogajajo strašne stvari. Kot družba očitno še nismo storili dovolj, da se to ne bi ponovilo. Soočanje s preteklostjo zato vidim kot dejavnost oziroma kot prispevek vsakega od nas kot posameznikov k temu, da smo predvsem pripravljeni priznati lastne grehe.

Kakšne posledice ima soočanje s preteklostjo na današnji čas in zakaj je ta proces pomemben za tukajšnje prostore?

Smo priče tega, da se v vsaki predvolilni kampanji uporabljajo argumenti iz vojn in vzbujajo nacionalistični občutki volivcev, samo zato, da bi določena politična opcija osvojila oblast na valu nacionalizma in nerazčiščenih računov. Živimo zelo težko in naša gola eksistenca je ogrožena do te mere, da ljudje preko noči ostajajo brez dela, da pa ljudje ne bi po naključju pomislili na nesposobnost svojih vlad se jim mečejo kosti iracionalne nacionalne ogroženosti, ki jih bo občasno „zabavala“, samo da ne bi mislili na to, da jim vsakodnevno kradejo, jih varajo in jim lažejo.

Omenili ste nacionalizem in maloštevilne, toda močne skupine, ki na vse načine manipulirajo z dejstvi. Kako komentirate njihov argument, da je še prezgodaj, da bi lahko začeli z razčiščevanjem posledic vojn?

Nikoli ne more biti prezgodaj, lahko je samo prepozno. Čim prej pričnemo razčiščevati, prej bomo pripravljeni vstopiti v fazo mirnega in argumentiranega pogovora, to pa je temelj, na katerem lahko pride do definitivnega soočanja s preteklostjo. Skozi svoje kratko življenje sem pogosto poslušala, da moramo začeti od priznavanja lastnih napak, na koncu pa je izpadlo, da mora to zmeraj storiti ona druga stran. Zame je bilo zmeraj pomembno, da delam na urejanju tistega, kar ni dobro v meni in moji okolici, stvar druge strani pa je, kaj bo storila v svojem okolju.

Do katere mere je gledališče, kot metoda učinkovita v soočanju s preteklostjo?

Prepričana sem, da ima gledališče zdravilno, katarzično vlogo. Toda moramo biti usmerjeni v to, da se takšni procesi ne dogajajo v zaprtih grupacijah. Gledališče lahko pri tem zagotovo pomaga, toda sama menim, da je tudi druge medije potrebno dvigniti na to raven ter da je potrebno uporabiti vse načine, da predvsem mi v bazi razčistimo med seboj in da nato naredimo pritisk na politike in se odzovemo na vsako morebitno napoved ponavljanja te situacije.

Kakšna bi morala biti v vsem tem vloga javnih oseb?

Nikogar ne želim izpostavljati, kljub temu pa mislim, da imajo ljudje, ki se ukvarjajo z javnimi zadevami dolžnost, da se odzovejo in ozavestijo skupnost, v kateri živijo in delajo, ter da je takšen pogovor nujno potreben. Živimo v državi, v kateri že desetletja vlada tišina in ne moremo reči, da je za to odgovoren prejšnji sistem, prav tako pa mi je žal, ker se tudi akademska skupnost še zmeraj ne odziva, čeprav ima avtoriteto, ki s seboj prinaša dolžnosti


16

in obveznosti. Upam, da se bo ta tišina čim prej prekinila, ker samo še to lahko reši moralo, ki se je v tej državi spremenila v prah in pepel.

Kako pomembno je po vašem mnenju sodelovanje javnih oseb in organizacij civilne družbe?

Živimo v času, v katerem ljudstvo ljubi zvezde, in če ljudje vidijo, da zvezda zastopa neko idejo, potem se bodo zanjo pričeli zanimati, pa čeprav v tistem najbolj banalnem smislu pridobivanja osnovnih informacij. Zato je sodelovanje javnih oseb in civilne družbe nujno že na tej ravni.

Ali lahko trdimo, da je to sodelovanje prispevalo k demokratizaciji naše družbe?

Povsem gotovo je ta skupna energija vplivala na to, da se stvari pričnejo premikati z mrtve točke. Z našo sinergijo moramo še naprej zbujati uspavano zavest in delati na tem, da bi ljudje končno doumeli, da morajo misliti s svojo glavo in da jim ni potrebno ubogati vsega tistega, kar jim sporočajo s političnih višin. Če bi pogledala nazaj na vse akcije, v katerih sem sodelovala, je večina njih v banalnem rezultatu izgubila. Toda prepričana sem, da če ne bi bilo vsega tega, danes ne bi bili tu, kjer smo, kajti po petnajstih letih se lahko kljub temu pogovarjamo tudi o hrvaških grehih v vojni.

Tamara Opačić, novinarka, H-alter, Hrvaška

IZ DRUGIH MEDIJEV

Vladika Grigorije je bil prisoten ob mojem nadškofovskem govoru. Tedaj je zaprosil za odpuščanje za to, kar se je zgodilo v Dubrovniku. To je bil odgovor na mojo simbolično roko

!Dubrovniškinadškof MateUzinić: Pravoslavne vernike semprosil, da nam oprostijo vseslabo, kar smostorili


17

sprave ne samo pravoslavnim vernikom pač pa tudi islamskim vernikom kot tudi članom Židovske občine in vsem ljudem dobre volje. [...]

Na tem molitvenem srečanju vladika ni neposredno govoril o Dubrovniku, čeprav je bilo mogoče to sporočilo odkriti v ozadju njegovega govora, pač pa je govoril o odpuščanju in prosil za odpuščanje na nek sprejemljiv in premišljen način, ki je v skladu s kontekstom nekega predvsem duhovnega dogajanja. Na to sem tudi jaz, spontano, pred molitvijo Očenaša zbranim katoliškim vernikom dejal, da moramo, če smo verniki in želimo skupaj moliti Očenaš, odpustiti, ter da moramo tudi sami, v duhu vladikinih misli o odpuščanju, prositi za odpuščanje zaradi tistega slabega, kar smo storili. In mi smo res storili slabe stvari in imamo razlog za kesanje. Zato sem v imenu zbranih in osebno od Vladike in vernikov pravoslavne cerkve prosil za odpuščanje in pri tem izražal upanje, da so tudi oni verniki in da nam bodo kot verniki oprostili.

Mediji so prenesli vladikino opravičilo, vendar so popolnoma spregledali moje. Zato se je tudi zgodil nesporazum, zaradi katerega je, na primer, patriarh Irinej dejal, da je dobro, da se je vladika opravičil, da pa bi bilo dobro slišati opravičilo tudi z druge strani. To opravičilo se je zgodilo, toda mediji ga enostavno niso prenesli. To omenjam zato, ker so bili tudi naši verniki iz Dubrovnika, ki so potem rekli, da se nam ni potrebo opravičevati za nič. Strinjam se, v primeru Dubrovnika je to res tako – mi smo bili tukaj brez razloga napadeni, v osvobodilnih operacijah pa ni bilo zločinov z naše strani. Vendar želim poudariti nekaj – ko jaz kot katoliški nadškof in Grigorije kot pravoslavni episkop prosiva za medsebojno odpuščanje, potem je to gesta, ki presega politična preigravanja in dejanje, ki se sklada v celoto obreda skupne molitve. To je dejanje, ki v sebi vključuje prošnjo za odpuščanje za vse to, kar se je dogajalo v času tisočletne zgodovine razdvojenosti, za vse to, kar je to razdvojenost krepilo.

Dubrovniški nadškof Mate Uzinić, o opravičilu vladike Grigorija, izrečenemu v okviru molitvene osmine za enotnost kristjanov, ki je potekala v Dubrovniku, 18.1.2012. Vir: Jutarnji list, 12.2.2012, http://www.jutarnji.hr/dubrovacki-biskup-mate-uzinic--od-pravoslavnih-vjernika-trazio-sam-da-nam-oproste-sve-lose-sto-smo-ucinili/1006170/)


18

V nedeljo, 12. februarja leta 2012 se je končalo deset let od začetka sojenja bivšemu predsedniku Srbije in ZR Jugoslavije Slobodanu Miloševiću pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo.

Obtožen je bil genocida v Bosni in Hercegovini in zločinov proti človečnosti, hude kršitve ženevskih konvencij in kršitev zakonov in običajev vojn v Bosni, Hrvaški in na Kosovu. Milošević je bil sodišču predan 28. junija leta 2001, sojenje pa se je pričelo 12. februarja leta 2002. Na sodišču se je zagovarjal sam. Umrl je v priporu Haaškega tribunala 11. marca leta 2006 v 65. letu življenja.

Je postavljena pika na soočanje s preteklostjo?

Kakšno stališče ima danes Srbija do nasledstva Miloševićevega sojenja in do Miloševićevega nasledstva nasploh? „Oblast na Haaški tribunal gleda z olajšanjem. Z aretacijo Mladića se je zanjo to sodelovanje s Tribunalom končalo, oziroma oblast misli, da je ukvarjanje s preteklostjo na ta način končano v celoti. V medijih in številnih političnih izjavah, ki se ukvarjajo s preteklostjo lahko še zmeraj naletimo na enake argumente, ki smo jih poslušali in ki so že znani,“ pravi za Deutche Welle Nataša Kandić, izvršna direktorica Fonda za humanitarno pravo iz Beograda.

Direktor Beograjskega centra za človekove pravice Vojin Dimitrijević meni, da v Srbiji mit o Miloševiću do današnjega dne ni porušen. „Morda je bila narejena velika napaka, ker je bilo to sojenje brez kakršnihkoli kritičnih opazk prenašano po televiziji, v naivnem prepričanju, da se bo ljudstvo iz tega nekaj naučilo. V nasprotju s pričakovanji pa je Miloševićeva popularnost na ta način samo narasla. Zelo težko je priznati, da so vse to storili pripadniki tvojega naroda, vključno s človekom, za katerega je glasovala množica ljudi tukaj in ki je bil primerjan z največjimi sinovi Srbije – ter da bo ta mit o njem tako lahko porušen“, trdi Dimitrijević.

!Miloševićevduh še naprej lebdi nad Srbijo


19

Revizija nove zgodovine

Dimitrijević opozarja, da to tezo potrjuje tudi dejstvo, da je samo dve leti po Miloševićevi smrti njegova Socialistična stranka Srbije postala del oblasti. Že štiri leta na čelu z Ivico Dačićem, sedanjim voditeljem in nekdanjim predstavnikom za tisk SPS-a v času, ko je stranko vodil Slobodan Milošević, igra zelo pomembno vlogo v vladajoči koaliciji. Kot trdi profesor Dimitrijević, je to pravzaprav posledica revizije nedavne srbske preteklosti. „Sedaj smo v obdobju, ko nas večinoma vodijo skrajni in manj skrajni nacionalisti. Smo v obdobju težkega nezadovoljstva zaradi poraza, hudega besa do mednarodne skupnosti. Haaško sodišče se doživlja kot tuje sodišče. Prepričan sem, da še zmeraj velja prepričanje, da je to sodišče nepravično. Na graditvi tega prepričanja pa so delali brezštevilni pravniki in profesorji prava, delali so mediji, tako da ni nenavadno, da takšno prepričanje obstaja še danes”, navaja Dimitrijević.

REKOM kot priložnost

Nataša Kandić kljub temu smatra, da je nasledstvo Haaškega sodišča zelo pomembno za Srbijo in za celotno regijo in je med drugim lahko uporabljeno tudi skozi iniciativo za ustanovitev Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o žrtvah vojn na prostoru nekdanje Jugoslavije (REKOM). „Nasledstvo dejstev in na dejstvih utemeljenih sklepov, ki nam bo ostalo za Haaškim tribunalom je ogromno, pomembno in bo zmeraj vznemirjalo institucije in javnost. To postaja najmočnejše orožje v procesu soočanja s preteklostjo. Tudi to ne bo šlo lahko, ker so po tej generalni politični podpori nekateri politiki v REKOM-u videli tudi nevarnost za njihovo oblast. Vendar mislim, da so dediščina Haaškega Tribunala in doslednost pri vztrajanju na regionalnem ugotavljanju dejstev dobra zagotovila, da Balkan nikoli več ne doživi zločine in strašno dramo, ki se je končala z več kot 100.000 žrtvami”, ocenjuje Nataša Kandić.

Sojenje Miloševiću je bilo prvo sojenje šefu neke države na svetu za dejanja, ki jih je storil v času, ko se je nahajal na tem položaju. Tudi do danes pa ni odgovora na vprašanje, ali bi obtožnica morala biti krajša, da bi bil sodni proces krajši in učinkovitejši. Tako je za sojenjem ostal samo dokazni material, ne pa tudi sodba.

Dinko Gruhonjić, predsednik Neodvisnega društva novinarjev Vojvodine, Regionalni tim zagovornikov Iniciative REKOM, izvor: http://www.dw.de/dw/article/0,,15737755,00.html


20

REKLI SO

Republika Makedonija je leta 2011 poleg neodvisnosti proslavljala tudi desetletnico od podpisa Okvirnega sporazuma. Razlogov za slavje ni bilo veliko: glede na raven razvoja in demokratičnosti vse ostaja zgolj na golem glorificiranju same državnosti in na obljubah, medtem ko v kontekstu postkonfliktne stabilizacije veliko tega kaže na krhkost miru. Kljub temu se je po junijskih volitvah zgodilo nekaj, kar bi bilo za številne postkonfliktne družbe nepredstavljivo. Oblast, sestavljena iz strank, ki predstavljajo večino državljanov „sprtih“ etničnih skupnosti, je promovirala popolno „spravo“. Zanimivo je, da je nacionalistična stranka (VMRO-DPMNE) svoj čas zavračala vsak dialog z albanskimi uporniki, medtem ko je njen sedanji partner (DUI) nastal prav iz demobilizirane osvobodilne vojske Albancev iz leta 2001. V parlamentu je bilo z avtentičnim tolmačenjem zakona o amnestiji sklenjeno, da se preostali sodni spisi, ki se nanašajo na vojne zločine zaprejo. Odziva v javnosti skorajda ni bilo, ta odločitev pa je postala temelj, na katerem počiva vlada, pa tudi stabilnost političnega sistema, glede na to, da je konsociacijske oblike. Vprašanje soočanja s preteklostjo nikoli ni bilo visoko na političnem dnevnem redu, sedaj pa se zdi, kakor da je s političnim dekretom povsem umaknjeno z dnevnega reda.

Ko je nedavno spirala nasilnih incidentov, ki jo je sprožil sovražni govor (z evropskega rokometnega prvenstva in na Vevčanskem karnevalu) eskalirala v protestih, sežiganju državne zastave in požiganju pravoslavnih cerkva ter uničevanju džamij, je bila javnost (ponovno) presenečena. Sedaj se poudarja to, „kdo je prvi začel“ oziroma katera skupnost je (bolj) kriva za takšno stanje. Obtožbe padajo na račun obeh etničnih skupnosti, na račun strank ter prav tako na račun sosednjih držav. Krivci se iščejo povsod, samo ne v lastni družbi. Le ko se prižge rdeči alarm, se politiki spomnijo refrena o stoletja dolgi tradiciji skupnega življenja in multietničnosti. Pri tem kažejo popolno odsotnost občutka za realnost. Na seji Komiteja za odnose med skupnostmi (ki so jo sklicali ob najnovejših dogodkih) je predstavnica parlamentarne večine pohvalila državljane, ki so (menda) na dan prekinitve

!Makedonija

2012: Ne poslušaj zlo, ne vidi zlo, ne govori o zlu


21

spopadov leta 2001 svoja življenja nadaljevali od točke, na kateri so se jim ustavila. Išče se torej fantomski krivec za to, da je nemogoče organizirati športno tekmovanje, ne da bi prišlo do incidentov in ne da bi se učenci iz etnično mešanih okolij ne bi stepli, tako da jih varujejo policisti in to celo v avtobusih, s katerimi gredo v šolo. V svoji zamišljeni spravi elite ne želijo videti, da so se etnične delitve od leta 2001 pa do danes samo poglobile, ter da so frustracije nezdravljene. Politična korektnost v javnem diskurzu je svojevrstna samocenzura in zdi se, da se je pod budnim očesom mednarodne skupnosti javna scena disciplinirala in izpopolnila hipokrizijo. Ko pride do vrenja v družbi pa na površino udari necenzuriran govor sovraštva. Novinarji in ostali sodelujoči v javni debati pogosto ne prepoznajo kulturno in simbolično nasilje, ali pa ga opravičujejo s svobodo umetniškega izražanja. Oblast prakticira taktiko noja, ekscese pa definira kot „izolirane“ pojave. Kultura nekaznovanja je na široko razprostranjena. Opozicija poskuša v takšnih pogojih včasih kovati dobiček, včasih tudi tako, da doliva olje na ogenj. Nevladni sektor, razdeljen po političnih in etničnih linijah je z redkimi izjemami povsem izgubil kredibilnost neodvisnega „psa čuvaja.“ Nevladne organizacije (NVO) se ukvarjajo z medetničnimi odnosi samo tedaj, kadar je to zaželeno v očeh tujih donatorjev. Množično gibanje mladih, ki je nastalo zaradi uboja mladeniča s strani policijskega specialca na dan volilne zmage se je ustavilo pri zahtevi iskanja pravice samo v primeru ubitega, kljub temu, da se je istočasno v parlamentu sprejemala odločitev o amnestiji. Nihče ni prepoznal potrebe, da bi se prostor javne razprave razširi s tem, da bi se iskala resnica tudi o žrtvah iz leta 2001.

REKOM-ova kampanja in zbiranje podpisov se je, na žalost, končala točno pred volitvami, tok dogodkov po tem pa ji ni šel na roko. Soočanje s preteklostjo je brez dvoma nujno potrebno, vendar skeptiki postavljajo vprašanje, ali je konflikt resnično končan (delitev

družbe se še naprej poglablja). Neposredni sodelujoči v konfliktu niso samo prisotni na sceni, pač pa so tudi močni. Tisti, ki jim je najbolj potrebno odpiranje procesa soočanja s preteklostjo so ali nemočni ali marginalizirani ali pa so pod pritiski. Zgodovinsko ne samo, da ni primerov disidentstva in organiziranja kritičnega gibanja, pač pa dominira tudi posebna (tradicionalna) oblika sprave preko pozabljanja, kar politične stranke izkoriščajo tudi tedaj, ko gre za druge probleme, o katerih bi morala skrbeti javnost. V Makedoniji je nujen iskren in odprt pogovor med segregiranimi skupnostmi, kot tudi odkrivanje resnice o usodi vseh žrtev iz leta 2001; to, kar se preko REKOM-a lahko naučimo pa je, kako ne ponoviti strahote, ki so se dogajale v regiji. Usmerjanje samo k svetli prihodnosti (nekega dne, po vstopu v NATO/EU) ali lažna predstava, da se Makedonija precej razlikuje od ostalih postjugoslovanskih družb (zaradi majhnega števila žrtev iz leta 2001), ni nič drugega kot samoprevara.

Biljana Vankovska, profesor Filozofske fakultete iz Makedonije, Regionalni tim zagovornikov Iniciative REKOM

V Makedoniji je nujen iskren in odprt pogovor med segregiranimi skupnostmi, kot tudi odkrivanje resnice o usodi vseh žrtev iz leta 2001. (Biljana Vankovska)

Iniciativa za REKOM

22

Ali se dovolj jasno sliši glas žrtev v državah nekdanje Jugoslavije? Zdi se, da za glasove tistih, katerih moralna integriteta se poskuša vsaj deloma rekonstruirati ob pomoči javne obsodbe tragedije, ki so jo preživeli, in tistih, ki so ustvarili to tragedijo, ni dovolj posluha. Pomen sodišč za žrtve je izven področja dvoma; brez ugotavljanja odgovornosti tistih, ki so povzročili zlo bo to zlo ostalo neopaženo, marginaliziralo se bo trpljenje žrtev, to pa je v pravni državi nedopustno. Manipulativni potencial političnega, včasih pa tudi religioznega diskurza je v favoriziranju nacionalnih sodišč. Mojemu razumevanju pravne države se na primer še zmeraj upira dejstvo, da je Skupščina Kantona Sarajevo sprejela odločitev o financiranju obrambe domnevnih vojnih zločincev in na ta način odvzela status žrtve tistim, ki pripadajo ne-bošnjaški etnični skupini. Eden od primerov pristranskosti nacionalnih sodišč je dejstvo, da so pripadniki brigade Mušana Topalovića Cace, ki so z njim na čelu ubijali srbske civiliste v Sarajevu obsojeni ne za vojni zločin, pač pa za uboj in to največ na šest let zapora.

Nacionalne politične elite so sposobne manipulirati z rezultati sojenj pred mednarodnimi sodišči. Nestrpnost velike večine hrvaškega in srbskega naroda do Haaškega tribunala je posledica politične interpretacije sojenja, ki v javnosti razširja sume v nepristranskost in objektivnost Tribunala. Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo (MKTJ) je označeno kot „antisrbsko“ ali „antihrvaško“ sodišče, s čemer je bil ustvarjen odpor do mehanizmov ugotavljanja dejstev, ki imajo nadnacionalni predznak. Reakcije na aretacijo hrvaških generalov so eden od primerov tega odpora, izzvanega s politično manipulacijo. V tem trenutku večina hrvaške javnosti ni mogla razumeti, da Tribunal ne izpodbija pravico Hrvaške do ozemeljske integritete, pač pa izpodbija ubijanje in pregon nedolžnih civilistov kot sredstvo za vzpostavljanje te integritete.

Ob tem, ko domači politiki manipulirajo z rezultati sojenja MKTJ, tudi sam MKTJ dela

! Nagrada Hipermneziji,

!Žrtev, sodišče i nacija


23

nedopustne korake. Kako pričakovati od javnosti v Srbiji, da verjame v Miloševićevo krivdo, če politiki zamolčujejo obtožnico zoper Miloševića in dokaze proti njemu, ki so bili javno predstavljeni, MKTJ pa jih je zavedla pod oznako „zaupno“, pod izgovorom, da nima pravne podlage? Če ni pojasnjenih dokazov, ne bo konca niti kulturi zanikovanja, ki je osnovna prepreka za priznanja žrtvam in sočutje z njimi. Pristajanje na pogoje, ki jih je ponudila Srbija v zameno za odločilen dokaz o Miloševićevi krivdi kaže, da je dokazovanje krivde obtoženega še naprej v žarišču sodišč. Zaupnost ključnih dokazov o njegovi krivdi je ne naredi prepričljive, zato ostaja proceduralna in v bistvu ničesar ne spreminja, ne rehabilitira z vojno uničeno družbo in ne odpravlja nezaupanja med pripadniki različnih etničnih skupin. Razumljivo je, da so sodišča skoncentrirana predvsem na sojenja, toda MKTJ v skladu z resolucijo, s katero je ustanovljen mora dati svoj prispevek miru in spravi s preteklostjo, lastno odgovornostjo in med narodi. Kljub temu pa je mogoče edino v izvensodni sferi nadnacionalnega najti dovolj posluha za glas žrtev, ker so tu žrtve popolnoma vidne in jasne in daleč od manipulacij o tem, da ima isto trpljenje dve različni imeni. Vendar pa ima ta tako imenovana „izvensodna sfera nadnacionalnega“ potencial, da dâ več prostora žrtvam, je bolj razumljiva in dostopna vsakemu posamezniku in lahko pomaga sodiščem pri ugotavljanju odgovornosti obtoženih v kontekstu okoliščin, v katerih so bili zločini storjeni.

Šele ko bodo posamezniki ene etnične skupine priznali, da so tudi iz njihove skupine izšli zločinci, ki so kruto uničevali vse „drugo in drugačno“, šele tedaj lahko rečemo, da je um premagal mentalno inercijo in etnopolitiko, ter da je bilo vrnjeno človeško dostojanstvo tistim, ki so bili žrtve samo zato, ker so imeli ali jim je bila pripisana druga etnično - nacionalna identiteta. Ko bodo nekateri spoznali, da je bilo drugim odvzeto človeško dostojanstvo samo zato, ker so bili „oni“, šele tedaj bomo izstopili iz zavajajočega, tribalnega koncepta samoobrambe, ter bomo lahko rekli, da pripadamo civiliziranemu svetu, ki ne funkcionira v skladu s kodo manipulativnega vodje, pač pa je udomačen z občutkom za univerzalno in človeško. To pa je tisto, kar najbolj manjka našim kvazi–demokracijam. Rekla sem ’našim’, upam da mi bodo plemensko nastrojeni oprostili ta svojilni prilastek.

Edina Đurković, direktorica združenja „Tranzicijska pravičnost, odgovornost in spomin v BiH“

Iniciativa za REKOM

24

Shyhrete Berisha je ena od treh preživelih iz poboja več kot 40 albanskih žena, otrok in moških iz družine Berisha v Suhi Reki, 26.03.1999. Pred Mednarodnim kazenskim tribunalom za nekdanjo Jugoslavijo je trikrat pričala o tem, kako je v napadu srbske policije izgubila moža, štiri otroke in štirideset članov širše družine.

Ime mi je Shyhrete in sem stara 37 let. Živela sem v Suhi Reki/Suharekë s svojim soprogom Nexhatom, našima dvema hčerkama Majlindom (1983) in Herolindom (1985) in našima dvema sinovoma Altinom (1988) i Redonom (1997). Naša hiša je stala nasproti postaje policije, ki je bila preko ceste v Suhi Reki/Suharekë. Moja družina je živela v levem krilu, Nexhatov bratranec Faton Berisha pa je živel v desnem krilu hiše.

Ob koncu leta 1998 je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) najela našo hišo. Naša družina se je preselila v hišo mojih staršev v Muštištu/Mushtishte, ki je bilo oddaljeno okoli devet kilometrov, Faton pa je svojo družino priselil k svojim stricem.

OVSE se je umaknil iz področja Suhe Reke/Suharekë 20. marca leta 1999. 21. marca leta 1999 me je mož poklical po telefonu in dejal, da naj se z otroci vrnemo v našo hišo. Hišo smo očistili, ker smo se želeli čim prej vseliti. Začasno smo se namestili k Fatonu.

V sredo, 24. marca leta 1999 je bilo veliko vozil srbske policije. Cel dan in noč sem gledala tanke, avtobuse polne policistov, pinzgauerje in vojna vozila.

Okoli pete ure zjutraj, v četrtek 25. marca leta 1999, nam je nekdo potrkal na vhodna vrata [Fatonove hiše]. Vstala sem iz postelje in odprla vrata. Trije srbski policisti so stali pred vrati in mi uperili avtomate v prsa. Visoki policist mi je potiskal cev avtomata v prsa in kričal v srbščini: „Kje so tvoji gostje? Kje so Američani? Kje je NATO?“ Potem me je vprašal, kje je

!GLAS ŽRTEV

Srbi so streljali v moje otroke medtem ko so bežali (Shyhrete Berisha)


25

mož in mi dejal, da naj ga takoj pokličem. Moj mož je izstopil skozi vrata. Policisti pa so ga odpeljali ven in šli z njim proti naši hiši. Okoli dvajset metrov od hiše sem videla parkiran velik tank, s cevjo usmerjeno proti hiši.

Šli so do naše hiše. Policisti niso mogli odpreti vrata OVSE v nadstropju, zato so vdrli skozi njih. Psovali so, kričali na mojega moža in ga udarjali tako močno, kolikor so lahko.

Videla sem, da je tank še zmeraj tam in da je v dvorišče prispel tudi en tovornjak. Policisti so odnašali stvari iz naše hiše v ta kamion. Ukradli so veliko dragocenih stvari, kot so televizorji, računalniki ali grelniki – vse, kar so lahko odnesli.

Moja svakinja Fatime in jaz sva se odpravili k vhodnim vratom, ko smo videle prve tri policiste, kako se vračajo proti Fatonovi hiši z mojim soprogom. Moj mož je počasi šel za njimi, ko so vstopili v hišo. Vedela sem, da je bil pretepen, njegov obraz je bil čisto črn.

Visoki policist nam je vsem rekel, da se usedemo in nadaljeval v srbščini: „Predajte nam denar, ali pa vas bomo ubili in vam zažgali otroke skupaj s hišo.“ Fatime je imela v nedrjih nekaj denarja in je poskusila izvleči nekaj bankovcev, vendar jo je policist, ki je nosil črne rokavice, zgrabil za prsa in ji vzel ves denar. Pri sebi sem imela 3000 mark in sem jih dala temu policistu, ker me je bilo zelo strah, da me bo slekel in preiskal. Med šesto uro in trideset minut in sedmo uro so končno odšli.

Vse nas je bilo strah, da ostanemo v naši hiši, zato smo odšli k stricu mojega moža, Vesela Berishe, katerega hiša je trideset metrov za našo. Želeli smo zbežati, toda vso noč smo slišali streljanje, zato nas je bilo strah, da zapustimo hišo. V hiši je bila moja celotna družina in naslednji sorodniki: Faton Berisha (27), njegova mati Fatime (48), njegova sestra Sherine (17), njegova žena Sebahate (25) in njihova dva sinova, Ismet (1996) in Eron (1998), Veselova soproga Hava Berisha (60), njegovi sinovi Sedat (44), Bujar (40), Nexhmedin (37), Bujarova soproga Flora (38), Nexhmedinova soproga Lirije (24), ki je bila v osmem mesecu nosečnosti, Sedatova soproga Vjollca (37), njegova hčerka Dafina (16) in sinovi Drilon (14) in Gnunoz (9), Bujanovi sinovi Vlorjan (17) in Edon (14) in njegova hčerka Dorentina (4). Samo tri osebe, ki so prenočile tukaj so preživele to, kar se je tu zgodilo.

V petek, 26. marca leta 1999 sem okoli 12:20 ure videla, da veliko število ljudi zapušča postajo policije na drugi strani ceste. Bilo jih je trideset, nekateri so imeli civilno obleko, drugi pa policijske uniforme. Vsi so nosili avtomate. Sedat je pogledal skozi okno in dejal: „Vsi ti so iz Suhe Reke/Suharekë“. Stekli smo v hišo Ismeta Kucija.

Naslednje, česar se spominjam je neki Srb, ki je kričal v albanščini: „Bujar, kje si?“ Prepoznala sem glas Srba, ki se je imenoval Zoran. Zoran je dobro govoril albansko in je vozil albanski avtobus. Zoran je nato zakričal v srbščini: „Kje so vam Američani ? Idite ven!“ Najprej je iz hiše šla Bujarova mati Hava, da bi se pogovarjala z Zoranom. Vsi moški in otroci so šli v klet.

Iniciativa za REKOM

26

Slišala sem Zorana, kako kriči v srbskem jeziku: „Kje je Bujar? Naj takoj pride ven!“ Bujar je šel ven in vprašal Zorana v albanščini: „Kaj hočeš?“ Še zmeraj smo prihajali ven, jaz sem gledala, kje so mi otroci in vsi so klicali „Hitro, hitro“. Zaslišala sem dva strela in Bujarova žena Flora je zastokala: „Ubili so mi Bujara!“ Bilo je huje kot v filmih. Vsi so bežali proti zadnjim vratom in nastal je velik nered. Vsi smo bili bosi, ker ni bilo časa, da se obujemo.

Stekli smo proti zadnjim vratom in pričeli teči proti naši hiši in tedaj sem videla, da sem z vseh strani obkoljena s policijo in civilisti. Prepoznala sem človeka, ki je ustavil mojega moža Nexhata – njega so imenovali „Mišković“, bil pa je lastnik hotela Boss. Eden od policistov je zgrabil Fatona za roko in Fatonova mati Fatima se je poskusila vmešati med policista in Fatona. Isto se je zgodilo tudi, ko so prijeli Nexhmedina – njegova soproga Lirije, ki je bila noseča, je poskusila stopiti med njega in policista.

Spomnim se, kako sem videla prazen rumeni tovornjak, ki je bil parkiran pred našo hišo in pred tovornjakom truplo nekega močnega človeka kako leži, z obrazom obrnjenim proti zemlji.

Slišala sem „Miškovića“ kako je rekel Nexhatu: „Roke gor!“ Ko jih je Nexhat dvignil, mu je „Mišković“ izstrelil tri naboje v hrbet. Spomnim se, da so istega trenutka, ko so videli, kaj se je zgodilo z mojim Nexhatom, Nexhmedin in njegova soproga Lirije pričeli bežati. Nexhmedin je vlekel ženo za roko in eden od civilistov je kričal v srbščini:„Streljajte, kaj čakate?“

V tem trenutku je nastalo neprestano streljanje in velika zmeda. Začeli smo bežati v vseh smereh. Majlinda z mojimi dvemi sinovi je tekla v eni, jaz pa v drugi smeri. Zaustavili smo se na mestu, kjer je bila albanska kavarna in tam smo srečali tri druge družine Berisha. Ženske in otroci iz naše hiše so bili že tukaj in kmalu zatem so prispeli še Majlinda in moja dva sinova. Videla sem, da Altin krvavi in ga vprašala, kaj se je zgodilo. Rekel mi je, da so ga zadeli v roko in nogo, ampak da naj me ne skrbi. Srbi so streljali v moje otroke, medtem ko so bežali. Srce mu je hitro tolklo in bil je popolnoma bled.

Policija je prišla in začela kričati na nas, da naj vstopimo v kafič. Vstopili smo in sedli, potem pa so oni vstopili za nami in pričeli streljati v nas. Bila sem zadeta v desno ramo in sem padla na zemljo. Ko so končali s streljanjem, so šli pred kafič. Slišala sem kako se pogovarjajo, vendar nisem mogla razbrati besed. Nekateri so bili še živi, celo nepoškodovani. Ne vem, kako so preživeli. Bilo nas je med 40 in 50, v glavnem ženske in otroci in samo štirje moški.

Moji otroci Majlinda in Redon niso bili ranjeni. Prav tedaj je Redon dejal Majlindi: „Hočem k mami.“ Vzela sem Redona od Majlinde, vzela stekleničko mleka, ki sem ga imela v hlačah in nahranila Redona.

Verjetno so nas slišali kako govorimo, ker so se vrnili do vrat in vrgli nekaj kot ročno bombo


27

v prostor. Obrnila sem se, da pogledam svoje otroke. Videla sem, kako moj sin Redon še vedno sedi, popolnoma krvav. Še zmeraj je držal svojo stekleničko z mlekom. Videla sam Majlindo, manjkalo ji je pol glave. Videla sam Sebahate, tudi njej je manjkalo pol glave. Nežno sem se s stopali dotaknila svojega najmlajšega sina Redona, vendar je bil mrtev. Z vrat so nekaj metali in bili so natančni, ker so zadevali glave. Niso vstopali, ostali so pri vratih. Dva Sebahatina otroka, Ismet in Eron, sta bila še zmeraj živa in sta jokala. Triletni Ismet je jokal, nas vse klical po imenu in prosil za vodo. Govoril je: „Mama, boli me noga.“

Potem ko so končali z metanjem teh stvari, so se Srbi oddaljili od praga. Slišala sem jih, kako se pogovarjajo in eden od njih je rekel nekaj o natovarjanju trupel na tovornjak, ko so se Srbi oddaljili od praga. Vjollca in Altin so ležali z glavami blizu mene in rekla sem jim, da nas bodo natovorili na tovornjak, da naj se ne premikajo in da naj se delajo mrtve. Tedaj

so Srbi ponovno prišli do vrat. Zadeli so Erona s temi stvarmi, ki so jih metali. To me je zadelo v desna meča, šlo skozi njo in udarilo v Erona. Eron se več ni premikal, mislim, da je umrl takoj, ko ga je to zadelo. Kasneje sem ugotovila, da so me zadeli tudi v trebuh, vendar to tedaj nisem opazila.

Vstopili so v sobo in pričeli natovarjati trupla v tovornjak. Spomnim se, da sem še zmeraj lahko slišala ljudi, kako stokajo. Moje telo so vlekli za roko in nogo, jaz pa sem imela oči zaprta, usta pa na pol odprta, da bi lahko dihala. Spomnim se, da je nek človek, medtem ko so me nosili, rekel v srbskem jeziku: „Jebeš življenje. Kakšno življenje pa je to? Tega ne morem več prenašati.“ Drugi mu je samo govoril: „Pohiti, pohiti, vse moramo počistiti.“

Položili so me na nosila in mi sneli dve zlati verižici tako da so našli zapirala in jih odprli. Potem so me vrgli na tovornjak. Padla sem na kup teles, preko mene pa so vrgli mojo najstarejšo hčerko Majlindo. Ko so končali, so spustili cerado kamiona in odpeljali. Od zadaha krvi in teles nisem mogla dihati. Ko sem pogledala okoli sebe, sem videla telo mojega sina Altina in ga poklicala, da vidim, ali je živ, vendar sem videla, da mu je glava razklana. Oči in usta je imel odprta.

V tem trenutku me je slišala Vjollca. Dvignila je glavo in vprašala: „Shyhrete, ali si še živa?“ Odgovorila sem, da sem. Vprašala sem, ali je Gramoz še vedno živ in ona je rekla da je. Vjollci sem predlagala, da izskočiva iz tovornjaka. Rekla mi je: „Ne, ne smeva skakati, ker vozi prehitro. Ko nas pokopljejo, se bomo lahko izkopali.“ Rekla sem ji: „Če nas pokopljejo, potem bodo vsa ta telesa preko nas, potem pa bodo čez nas vrgli še zemljo in se nikakor ne bomo mogli več odkopati.““

Vjollci sem rekla, da moramo skočiti iz zadnjega dela tovornjaka in ne iz strani, ker bi nas sicer videli v stranskem ogledalu. Na zadnji strani je bila cerada raztrgana, zato sem

Policija je prišla in začela kričati na nas, da naj vstopimo v kafič. Vstopili smo, potem pa so oni vstopili za nami in pričeli streljati v nas. (Shyhrete Berisha)

Iniciativa za REKOM

28

preverila, ali kakšno vozilo spremlja tovornjak. Bila sem tako ranjena, da sploh nisem razmišljala, pač pa sem samo skočila. Ob padcu sem si poškodovala čelo. Kasneje sem izvedela, da sem izskočila v vasi Nova Šumadija/Malësi e Re, na glavni poti od Suhe Reke/Suharekë do Prizrena/Prizrena.

Starec, ki sem ga kasneje srečala v Kukasu/Kukasu, mi je dejal, da me je videl, kako sem skočila iz tovornjaka. Rekel je dvema mladeničema, da tečeta do mene in da me spravita v avto. Odpeljali so me do bližnje hiše in me pustili v dvorišču hiše. Mladeniči so me odpeljali do vasi Grejkovce/Grejkoc, kjer so zame poskrbeli zdravniki. Kasneje sta prišla dva avtomobila s pripadniki OVK, ki so me odpeljali v vas Budakovo/Budakovë. Zdravnik, ki me je tam zdravil, me je prepoznal, ker sva pogosto potovala z istim avtobusom. Ozdravil mi je rane po telesu, ki sem jih imela dvanajst.

Ko so me vojaki pobrali v Grejkovcu/Grejkoc, sem jih prosila, da spremljajo tovornjak, s katerega sem skočila, da bi izvedeli, kje bodo pokopali mojo družino. Pet dni kasneje je prišel vojak in mi dejal, da so v okolici Ljubižde/Lubizhda dve množični grobišči in da jih je OVK označila.

Rekli so mi, da sta Vjollca in Gramoz preživela.

(Tirana, Albanija, 15-17.5.1999, pričevanje zabeležil John Zdrilic, sodelavec Mednarodnega tribunala za bivšo Jugoslavijo)


29

Iniciativa za REKOM

30

4/2012

!Glas Iniciative za REKOM - 4/2012

Documents

Transcript of !Glas Iniciative za REKOM - 4/2012