UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

TAMARA BORŠTNER

UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

VPLIV VZREJE KAŠMIRSKIH KOZ

NA DEZERTIFIKACIJO NA KITAJSKEM

Ljubljana, junij 2016 TAMARA BORŠTNER

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Tamara Borštner, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica predloženega

dela z naslovom Vpliv vzreje kašmirskih koz na dezertifikacijo na Kitajskem, pripravljenega v sodelovanju s

svetovalcem doc. dr. Matjažem Komanom

IZJAVLJAM

1. da sem predloženo delo pripravila samostojno;

2. da je tiskana oblika predloženega dela istovetna njegovi elektronski obliki;

3. da je besedilo predloženega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za

izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbela, da

so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu,

citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete

Univerze v Ljubljani;

4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih

– kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije;

5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo

za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom;

6. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloženem delu in jih

v njem jasno označila;

7. da sem pri pripravi predloženega dela ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za

raziskavo pridobila soglasje etične komisije;

8. da soglašam, da se elektronska oblika predloženega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z

drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim

informacijskim sistemom članice;

9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico

shranitve predloženega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloženega

dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani;

10. da hkrati z objavo predloženega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem

in v tej izjavi.

V Ljubljani, dne 30. junij 2016 Podpis študentke:__________________

i

KAZALO

UVOD…. .............................................................................................................................. 1

1 DEZERTIFIKACIJA .................................................................................................... 3

1.1 Definicija dezertifikacije ........................................................................................... 3

1.2 Vzroki dezertifikacije ................................................................................................ 4

1.3 Boj proti dezertifikaciji .............................................................................................. 5

1.3.1 Svetovni boj proti dezertifikaciji ........................................................................ 6

1.3.2 Boj proti dezertifikaciji na Kitajskem ................................................................ 7

2 DEZERTIFIKACIJA NA KITAJSKEM .................................................................... 9

2.1 Zgodovinski pregled .................................................................................................. 9

2.2 Prizadeta področja ................................................................................................... 12

2.3 Faktorji vpliva ......................................................................................................... 13

2.4 Posledice dezertifikacije .......................................................................................... 17

2.4.1 Degradacija tal, pašnikov in suša ..................................................................... 18

2.4.2 Peščeni viharji .................................................................................................. 25

2.5 Nacionalni programi oziroma projekti preprečevanja dezertifikacije ..................... 27

2.5.1 Program zrno za zeleno .................................................................................... 30

2.5.2 Zeleni kitajski zid (GGW) ................................................................................ 30

2.6 Mednarodni programi oziroma projekti preprečevanja dezertifikacije ................... 32

2.6.1 Projekt koridor Gansu Hexi ............................................................................. 32

2.6.2 Projekt razvoja pašništva v Gansuju in Xinjiangu ........................................... 33

2.6.3 Projekt za celosten razvoj gozdarstva .............................................................. 34

2.6.4 Anti-dezertifikacijski projekt in projekt za izboljšanje življenjskih pogojev v

Ningxia ............................................................................................................. 34

2.6.5 Projekt Nadzor dezertifikacije in ekološke zaščite v Ningxia ......................... 34

2.6.6 Drugi, manjši projekti ...................................................................................... 35

3 PRESELJEVANJE ...................................................................................................... 41

3.1 Preseljevaje v začetku 2. polovice 20. stoletja ........................................................ 42

3.2 Preseljevanje konec 1990-ih in v začetku 21. stoletja ............................................. 42

4 VZREJA KAŠMIRSKIH KOZ .................................................................................. 46

4.1 Problem kozjereje na prizadetih območjih .............................................................. 47

4.2 Vrste kašmirskih koz ............................................................................................... 52

4.3 Podatki o številu glav .............................................................................................. 53

4.4 Proizvodnja kašmirja ............................................................................................... 55

5 VREDNOTENJE PROGRAMOV OZIROMA PROJEKTOV

PREPREČEVANJA DEZERTIFIKACIJE V POVEZAVI Z MIGRACIJSKIMI

PROJEKTI IN VZREJO KAŠMIRSKIH KOZ ....................................................... 65

SKLEP.................................................................................................................................72

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 75

PRILOGE

ii

KAZALO TABEL

Tabela 1: Nacionalni kažipot in načrt boja proti dezertifikaciji ............................................ 7

Tabela 2: Glavne državne raziskave dezertifikacije/sandifikacije in njena odkritja ........... 10

Tabela 3: Domnevni vzroki degradacije pašnikov na QTP ................................................. 17

Tabela 4: Zakoni in programi upravljanja pašnikov ........................................................... 21

Tabela 5: Poznavanje in pridobitev obstoječih subvencij s strani kmetov in pastirjev ....... 49

Tabela 6: Zadovoljstvo vzrediteljev kašmirskih koz s subvencijami oziroma državno

pomočjo ............................................................................................................... 50

Tabela 7: Podatki o notranjemongolski in liaoninški vrsti .................................................. 53

Tabela 8: Vrzel med ponudbo in povpraševanjem na Kitajskem ........................................ 61

Tabela 9: Kazalniki projekta Koridor Gansu Hexi .............................................................. 67

Tabela 10: Kazalniki Projekta za celostni razvoj gozdarstva .............................................. 68

KAZALO SLIK

Slika 1: Pot viharja aprila leta 1998 ...................................................................................... 5

Slika 2: Nova tehnika sajenja ................................................................................................ 8

Slika 3: Zemljevid podnebnih območij ............................................................................... 12

Slika 4: Delež dezertifikacije po provincah in avtonomnih regijah (10.000 km2) .............. 13

Slika 5: Delež različnih tipov dezertifikacije (v %) ............................................................ 13

Slika 6: Peščena dezertifikacija ........................................................................................... 14

Slika 7: Qinghai-Tibetanska planota ................................................................................... 15

Slika 8: Primerjava neba nad Pekingom in Bohajskim morjem.......................................... 25

Slika 9: Mehanizem peščenega viharja ............................................................................... 26

Slika 10: Šahovnice ............................................................................................................. 29

Slika 11: Zemljevid območij GGW .................................................................................... 31

Slika 12: Modelna celica s štirimi vrstami vetrobranskih dreves ........................................ 38

Slika 13: Vrsta visokih dreves z grmičevjem, zasajenim vmes .......................................... 39

Slika 14: Podporni sistem za kapljično namakanje ............................................................. 40

Slika 15: Število koz po regijah (v %) ................................................................................ 47

Slika 16: 5 največjih vzrediteljic koz .................................................................................. 47

Slika 17: Primerjava živinskega sestava ............................................................................. 51

Slika 18: Primerjava letnega prihodka ................................................................................ 52

Slika 19: Število koz na Kitajskem ..................................................................................... 54

Slika 20: Število koz v provincah, kjer vzrejajo kašmirske koze ........................................ 54

Slika 21: Proizvodnja kašmirja na Kitajskem ..................................................................... 56

Slika 22: Schneiderjev indeks cen kašmirja (USD) ............................................................ 58

Slika 23: Dobiček proizvodnje notranjemongolskih in liaoninških kašmirskih koz v

primeru določenih kašmirskih cenovnih premij .................................................. 59

Slika 24: Uvoz puloverjev iz kašmirja iz Kitajske v ZDA (v mio) ..................................... 61

iii

Slika 25: Mikroskopska fotografija štirih naravnih vlaken ................................................. 63

Slika 26: Izplačila Svetovne banke v projektu Koridor Gansu Hexi ................................... 66

Slika 27: Izplačila Svetovne banke v projektu Nadzor dezertifikacije in ekološke zaščite v

Ningxia ................................................................................................................ 71

1

UVOD

Kitajsko, ki je po številu prebivalstva na prvem in po površini na drugem mestu (World

Bank, 2016e) že vrsto let pestijo okoljski problemi in postopno širjenje puščav je verjetno

eden največjih.

Postopno širjenje puščav, s tujko dezertifikacija, je globalni problem, ki prizadeva kar

tretjino zemeljskega kopnega površja. Pri dezertifikaciji ne gre za naravno širjenje

obstoječih puščav, temveč za poslabšanje kakovosti in uničevanje tal v sušnih,

zmernosušnih in zmernovlažnih območjih sveta zaradi človekovih aktivnosti (Suhadolc et

al., 2010; United Nations Convention to Combat Desertification, 2016a).

Leta 1992 so na Svetovnem vrhu v Riu de Janeiru dezertifikacijo prepoznali kot enega

izmed večjih izzivov in le dve leti kasneje v Parizu sprejeli Konvencijo Združenih narodov

o boju proti dezertifikaciji (angl. United Nations Convention to Combat Desertification, v

nadaljevanju UNCCD), edini pravno zavezujoč mednarodni sporazum, ki povezuje okolje

in razvoj s trajnostnim upravljanjem zemljišč (United Nations Convention to Combat

Desertification, 2016a).

Leto dni prej, 1991, je Kitajska ustanovila Nacionalno koordinacijsko skupino za boj proti

dezertifikaciji, ki se je tri leta kasneje, ko je Kitajska podpisala UNCCD, preimenovala v

Nacionalno koordinacijsko in vodilno skupino za boj proti dezertifikaciji (Blazey, 2012).

Na Kitajskem so se proti procesu širjenja puščav pričeli ukvarjati že pred 1990-imi, in sicer

so leta 1978 pričeli z izvajanjem programa Osnovanje zaščitnih gozdov na območju treh

severnih regij (angl. The Three Norths Forest Shelterbelt Program) (Ci, Yang & Zhang,

2005), ki so ga leta 1987 poimenovali Zeleni kitajski zid (angl. Green Great Wall, v

nadaljevanju GGW) in dva izmed glavnih ciljev sta boj proti dezertifikaciji in nadzor

peščenih viharjev (Wang, Zhang, Hasi & Dong, 2010). Tri severne regije označujejo

lokacijo, kjer se program izvaja, to so polsušna in sušna območja severovzhodne, severne

in severozahodne Kitajske (Li et al., 2012).

Omenjen severozahod Kitajske v razvitosti zaostaja za vzhodnim delom, tako da je

možnost zaslužka, ki ga je ponujala vzreja kašmirskih koz (zool. capra hircus laniger)

(Zhou, 2006) zelo dobrodošla. S kozjerejo so se v največji meri ukvarjali nomadi, ki so

stoletja živeli nespremenjeno, vzgajali kamele in drobnico in se selili, da si je zemlja lahko

opomogla. Z množičnim preseljevanjem se je starodavna raba spremenila, nomadi pa so

bili primorani k ustalitvi. Vasi so pričele rasti na nekoč povsem neobljudenih krajih,

nekateri so skušali obdelovati zemljo, drugi so prisegli k hitro rastoči trgovini s kašmirom

(Osnos, 2006).

2

Konec 1990-ih je kitajska vlada pričela z načrtovanjem množične preselitve iz ekološko

ogroženih območij (Togochog, 2006). Preselitev je vlada sprožila z namenom, da bi si

degradirana zemlja opomogla in da bi se življenjski standard lokalnega prebivalstva

izboljšal. Preselitev tibetanskih pastirjev iz območja pašnikov Sanjiangyuan v provinci

Qinghai, poznanega tudi kot vodni stolp Azije, v urbano okolje je eden od projektnih

dejavnosti, ki je skupaj s prepovedjo paše korenito vplival na življenje preseljenih (Du,

2012). Podobno je bilo s pastirji v Notranji Mongoliji.

Namen magistrskega dela je poiskati odgovor na vprašanje, ali je bila želja po dobičku, ki

ga prinaša vzreja kašmirskih koz, močnejša od želje po uspehu anti-dezertifikacijskih

programov. Prav tako želim odgovoriti na vprašanje, ali so bili omenjeni programi pravilno

izvedeni.

Cilj magistrskega dela je z vsebinsko in teoretično metodologijo prikazati, da so v prvih

desetletjih boja proti dezertifikaciji zaradi neupoštevanja okolja, napačnih odločitev in

sledenja povečanemu povpraševanju po kašmirju zmanjševali uspešnost projektov, ki so se

izvajali na področju.

Raziskovalna vprašanja, ki sem si jih v magistrskem delu zastavila, so:

Kako je Kitajska ukrepala proti dezertifikaciji?

Kakšna je bila vloga kitajske vlade?

Ali je čezmerna paša res eden glavnih vzrokov za dezertifikacijo?

Ali so pravočasno omejili vzrejo koz?

Pri opredelitvi in razlagi pojmov s področja dezertifikacije sem uporabila splošno

raziskovalno metodo spoznavnega procesa, ki je temeljila predvsem na poznavanju tuje

literature, objavljene pretežno v znanstvenih člankih in revijah. S kvantitativno metodo

sem analizirala podatke javno dostopnih podatkovnih baz, s čimer sem na koncu lahko

podala oceno uspešnosti izvajanih projektov in odgovorila na zastavljena raziskovalna

vprašanja.

Večina uporabljene literature je v angleškem jeziku, nekaj primerov originalnih prispevkov

avtorjev pa je bilo v kitajskem. V nujnih primerih sem bila primorana uporabiti sekundarno

referenco.

V magistrskem delu sem pri zapisovanju kitajskih imen in izrazov uporabila mednarodni

standard za zapisovanje kitajščine, tj. pinyin. V primeru obstoja poslovenjenega imena kot

na primer Peking, Sečuan, sem uporabila slovenski zapis.

Magistrsko delo je sestavljeno iz petih poglavij, prva štiri se delijo še na podpoglavja.

3

V prvem poglavju predstavim dezertifikacijo, od definicije do vzrokov in načinov

spoprijemanja s tem globalnim problemom.

V drugem poleg zgodovinskega pregleda dezertifikacije na Kitajskem predstavim faktorje

vpliva dezertifikacije, posledice in vrsto anti-dezertifikacijskih projektov, s katerimi so se

in se še bolj ali manj uspešno spopadajo na prizadetih območjih.

Kitajska tla so v novejši zgodovini bila priča množičnim preseljevanjem. Četudi njihov

povod ni bil vedno okoljevarstvene narave, je močno vplival na stanje dezertifikacije in

ekonomski položaj ljudi, posredno ali neposredno vpletenih v preselitev.

V četrtem poglavju se dotaknem kozjereje na dezertificiranem področju. Zaradi slabšanja

kvalitete tal in manjšanja pašnikov le-ta predstavlja velik problem. Ker kašmirske koze

prinašajo velik dobiček, se mnogi pastirji ne želijo odreči zaslužku, čeprav se zavedajo

negativnih posledic, ki jih prinaša vzreja kašmirskih koz.

V petem, zadnjem poglavju, ovrednotim programe oziroma projekte preprečevanja

dezertifikacije.

1 DEZERTIFIKACIJA

1.1 Definicija dezertifikacije

Kot omenjeno v uvodu, dezertifikacija ne pomeni širjenja obstoječih puščav, temveč

poslabšanje kakovosti in uničevanje tal v sušnih, zmernosušnih in zmernovlažnih območjih

zaradi človekovih aktivnosti (Suhadolc et al., 2010; United Nations Convention to Combat

Desertification, 2016a). Gre za postopen proces izgubljanja produktivnosti tal in redčenja

rastlinskega pokrova zaradi človeških aktivnosti in podnebnih sprememb, kot so

dolgotrajne suše in poplave. Zaskrbljujoče je, da traja stoletja, da se nazaj postavi tisto, kar

veter odpihne in voda odnese v le nekaj sezonah (United Nations to Combat

Desertification, 2016b). Zaradi ranljivih ekoloških pogojev in nerazumnih človeških

dejavnosti smo priča pokrajini, ki spominja na puščavo (Wang & Otsubo, 2005).

Kot navajata Zhu in Chen (v X. Wang, 2013, str. 2395), se je koncept dezertifikacije

razvijal in raziskovalci so postopoma prišli do spoznanja, da je peščena dezertifikacija

(angl. sandy desertification) le ena od oblik dezertifikacije in da bi jo razločili od ostalih,

so jo običajno imenovali eolska (angl. aeolian desertification).

Skozi čas se je razvijala tudi definicija peščene dezertifikacije in večina avtorjev se je

strinjala, da je dejavnost vetra najbolj prepoznaven vzrok le-te (X. Wang, 2013). Zhu (v X.

Wang, 2013, str. 2396) pojasnjuje, da so med glavnimi spremembami pokrajine, ki se

4

pojavijo med dezertifikacijo, reaktivacija sipin, spreminjanje strukture površinskih usedlin

(postajajo bolj grobe), dezertifikacija travišč idr. Shen, Zhang in Wang (v X. Wang, 2013,

str. 2396) zaključijo, da lahko zato z vidika ključne erozijske sile peščeno dezertifikacijo

opredelijo kot eolsko dezertifikacijo ali dezertifikacijo vetrne erozije.

1.2 Vzroki dezertifikacije

UNCCD kot glavna vzroka za širjenje puščav navaja podnebne spremembe in človeške

dejavnosti, med katerima je človeški dejavnik največji. UNCCD med njimi izpostavlja

povečano obdelovanje zemlje in slabe namakalne prakse, sicer pa je dezertifikacijo

pospešila rast prebivalstva, pritisk gospodarskega razvoja, slabo zavedanje pomembnosti

varstva ekosistema, prekomerno pašništvo, prekomerna sečnja drv, krčenje gozdov,

uničenje vegetacije zaradi krčenja step in pašnikov, neprimeren sistem kmetovanja na

pobočjih, izguba vegetacije, nevednost, vojne in suša (United Nations Convention to

Combat Desertification, 2000; United Nations Convention to Combat Desertification,

2016b).

Da so človeške dejavnosti glavni faktor, ki povzročajo proces dezertifikacije na ranljivih

področjih meni tudi Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (angl. Food

and Agriculture Organization of the United Nations, v nadaljevanju FAO). FAO meni, da

je s konceptoma nosilne zmogljivosti in kritičnega praga potrebno ravnati previdno, saj

mnogi primeri kažejo, da se ta merila razvijajo v skladu s strategijami in tehnologijami, ki

jih uporablja lokalno prebivalstvo. Nekatere človeške dejavnosti, ki povzročajo

dezertifikacijo so (Food and Agriculture Organization of the United Nations, 1993):

obdelava ranljivih tal ali tal, ki so izpostavljena vetrni in vodni eroziji,

krčenje tal v času ledine in v obdobju pomanjkanja organskih ali mineralnih gnojil,

prekomerno pašništvo (pogosto selektivno) na območju grmovnic, zelišč in trav,

prekomerno izkoriščanje lesnih virov, zlasti za drva,

nenadzorovana uporaba ognja za regeneracijo pašnikov, za lov, za kmetijske poseke ali

za reševanje določenih socialnih konfliktov,

kmetijske prakse, ki uničujejo strukturo tal, zlasti uporaba neustreznih kmetijskih

strojev,

kmetijske prakse, ki povzročijo neto izvoz hranljivih snovi v tleh, kar vodi do izgube

rodovitnosti tal (proizvodnja izdelkov za trg),

preusmeritev rek za potrebe namakalnih sistemov,

namakanje tal, nagnjenih k zaslanjevanju, alkalinizaciji ali celo zastajanju vode.

Prvih pet naštetih dejavnosti je značilnih za revščino in nerazvitost, ostale pa izhajajo iz

razvitega okolja, ki ne upošteva vpliva tehnologij, ki se uporabljajo za trajnostno rabo

zemljišč (Food and Agriculture Organization of the United Nations, 1993).

5

1.3 Boj proti dezertifikaciji

Dezertifikacija prinaša škodljive okoljske učinke ne samo na okolje, v katerem se pojavlja,

temveč tudi na bolj in manj oddaljena območja, kot na primer spomladi leta 2000, ko so

peščeni viharji močno prizadeli večji del Kitajske in nekaj okoliških držav (Zhao, 2000).

Verjetno najbolj znan primer peščenega viharja1 je tisti iz leta 1998, ko je 15. aprila nad

puščavo Gobi nastal intenziven vihar in le štiri dni za tem, 19. aprila, še eden. Oblak, ki je

nastal 15. aprila se je ob padavinah umaknil, drugi oblak z dne 19. aprila pa je v petih dneh

prečkal Tihi ocean, se spustil na gorsko verigo med Britansko Kolumbijo v Kanadi in

Kalifornijo v Združenih državah Amerike (v nadaljevanju ZDA). Ko je oblak prahu

dosegel celino, so pristojne zdravstvene ustanove v prizadetih območjih izdale opozorila o

onesnaženem zraku in prepovedale kurjenje na prostem (Husar et al., 2001).

Na Sliki 1 je prikazana pot oblaka prahu prek Tihega oceana. 21. aprila 1998 je pričel

prečkati Tihi ocean, preko katerega so ga prenašali predvsem zahodni vetrovi in je 25.

aprila 1998 dosegel obalo Kanade in ZDA. Dnevno so ga spremljali s satelitskimi posnetki

in drugimi instrumenti Nacionalne zrakoplovne in vesoljske uprave (angl. National

Aeronautics and Space Administration, v nadaljevanju NASA). Tok prahu je bil viden celo

v Minnesoti (Husar et al., 2001).

Slika 1: Pot viharja aprila leta 1998

Vir: R. Husar et al., Asian dust events of April 1998, 2001, str. 18, 324, slika 2.

1 Tao (2010) imenuje azijsko nevihto prahu (angl. dust storm) tudi peščena nevihta (angl. sand storm), vendar

je razlika v delcih, kajti premer peščenega delca je 0,062–2 milimetra, delec prahu pa je manjši od 0,062

milimetra in ga lahko odnese po zraku na tisoče kilometrov stran od izvorne lokacije (Kok, Parteli, Michaels

& Karam, 2012).

6

Zaradi globalnega vpliva je sodelovanje držav toliko bolj pomembno, kajti posledice

procesa dezertifikacije ne čutijo zgolj na izvorni lokaciji temveč tudi v regiji in širše, kar je

jasno prikazano na zgoraj opisanem primeru.

1.3.1 Svetovni boj proti dezertifikaciji

Dezertifikacija je pomemben globalni problem, ki neposredno vpliva na 250 milijonov

ljudi in na tretjino zemeljskega površja, kar je več kot 4 milijarde hektarjev. Poleg tega

ogroža preživetje skoraj milijarde ljudi, ki so v veliki večini odvisni od zemlje. Največji

vpliv ima dezertifikacija na Afriko, kjer sta kar dve tretjini puščav ali sušnih območij, v

ZDA je prizadetih prek 30 %. Četrtina Latinske Amerike in Karibov je puščav ali sušnih

območij. V Španiji petini ozemlja grozi, da se bo spremenila v puščavo (United Nations to

Convention to Combat Desertification, 2016b).

Vse večja resnost grožnje na severni polobli se kaže v hudih sušah v ZDA in v

pomanjkanju vode v južni Evropi. Na Kitajskem jih že od 1950-ih ogrožajo mobilne sipine

in širjenje puščav (United Nations to Convention to Combat Desertification, 2016b).

UNCCD spodbuja h globalnemu odgovoru na širjenje puščav. Programi2 pogodbenic

morajo biti prilagojeni regionalnim okoliščinam, večina posebnosti je opisana v prilogi za

posamično regijo, in sicer Afriko, Azijo, Latinsko Ameriko in Karibe, severno

Sredozemlje in srednjo in vzhodno Evropo (United Nations Convention to Combat

Desertification, 2012).

Štirje strateški cilji, ki bodo z dolgoročnimi vplivi usmerjali dejanja vseh zainteresiranih

strani in partnerjev v prizadevanjih za dosego globalne vizijo, so (United Nations

Convention to Combat Desertification, 2012):

izboljšati življenjske pogoje prizadetega prebivalstva,

izboljšati stanje prizadetih ekosistemov,

ustvariti globalne koristi z učinkovitim izvajanjem UNCCD in

zagotoviti sredstva za podporo izvajanja Konvencije z oblikovanjem učinkovitih

partnerstev med nacionalnimi in mednarodnimi akterji.

Da bi pomagal svetu pri premagovanju dezertifikacije, je UNCCD ustanovil program

Zemlja za življenje (angl. Land for Life), s katerim želi uveljaviti obstoječe najboljše

prakse. Leta 2011 so ustvarili nagrado Zemlja za življenje in jo naslednje leto tudi prvič

podarili. Marca 2015 so sistem nagrajevanja spremenili v nedenarno, ki se bo podeljevalo

dvema zmagovalcema vsaki dve leti (United Nations Convention to Combat

Desertification, 2016c).

2 Seznam držav z akcijskim načrtom boja proti dezertifikaciji po regijah je v prilogi 3.

7

1.3.2 Boj proti dezertifikaciji na Kitajskem

Kitajska je leta 1994 sprejela nacionalni akcijski program boja priti dezertifikaciji. Gre za

konceptualni in pravni okvir boja proti dezertifikaciji na nacionalni in lokalni ravni.

Njegov namen je ugotoviti dejavnike, ki prispevajo k dezertifikaciji in praktične ukrepe, ki

bodo pomagali v boju proti dezertifikaciji in ublažili posledice le-te. Konvencija navaja, da

ga izvajajo v polnem sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in vsemi zainteresiranimi

stranmi ter jih v celoti integrirajo z drugimi razvojnimi programi (United Nations to

Convention to Combat Desertification, 2016b).

Nacionalni načrt za preprečitev in kontrolo dezertifikacije (Wang, Wang, Wu & Lu, 2012),

ki ga je odobril Državni svet, zagotavlja vizijo in vodilna načela za boj proti dezertifikaciji.

Prednost daje preventivi, aktivni rehabilitaciji in pravilnemu izvajanju ter vzpostavitvi

nadzora nad obnovljenimi degradiranimi zemljišči znotraj 50 let. Fokus je usmerjen na 13

milijonov hektarjev, na katerih načrtujejo do leta 2030 obrniti trend slabšanja vsaj na 60 %

vseh obnovljenih zemljiščih. Nadzor nad vsemi zemljišči naj bi bil dosežen do leta 2050.

Ključne strategije so predstavljene v Tabeli 1.

Tabela 1: Nacionalni kažipot in načrt boja proti dezertifikaciji

Eko-rehabilitacijske

regije 15 subregij

Prioritetni oziroma pilotni rehabilitacijski

programi oziroma projekti na tipičnih področjih

I-mejno območje

puščave in oaze v

sušnih območjih

II- peščeno zemljišče3

v zmernosušnih

območjih

III-sandificirano

zemljišče Qinghai-

Tibetanske planote

IV-peščena zemljišča v

zmernovlažnih in

suhih zmernovlažnih

območjih

V-vlažna peščena

zemljišča južne

Kitajske

I-1 puščava Taklamakan

I-2 puščava Gurban Tonggute

I-3 koridor Hexi in planota Alashan

I-4 nekatera vlažna peščena zemljišča

II-1 okolica Pekinga in Tianjina

II-2 peščena zemljišča Korqin

II-3 peščena zemljišča Mu Us

II-4 peščena zemljišča Hulun Baier

III-1 puščava Qaidam

III-2 puščava Gonghe

III-3 peščena zemljišča rečnih dolin na Tibetu

IV-1 sandificirana zemljišča med Rumeno

reko in reko Huai

IV-2 sandificirana zemljišča med Rumeno

reko in reko Hai

V-1 obalna peščena zemljišča

V-2 peščena zemljišča vzdolž srednjega in

spodnjega toka Dolge reke

V-3 peščena zemljišča v rečnih dolinah

jugozahodne Kitajske

1. 2. faza Programa za nadzor sandifikacije v

okolici Pekinga in Tianjina

2. 4. faza IV–V programa GGW

3. 2. faza Programa za nadzor sandificiranih

travišč

4. Program ohranjanja tal in voda

5. Program preoblikovanja zasevkov v gozdove

6. Program preoblikovanja pašnikov v travišča

7. Program pogozditve za območja v okolici

Lhase (Tibet)

8. Projekt ekološke obnove v Hetianu (Xinjiang)

9. Nacionalna pilotna območja integrirane anti-

sandifikacije

10. Pilotna območja integrirane anti-sandifikacije

vzdolž starih rečnih strug Rumene reke

11. Pilotna območja integrirane anti-sandifikacije

na jugu Kitajske

12. Integriran projekt rehabilitacije v kotlini

Shiyanghe/Minqin (Gansu)

13. Integriran projekt rehabilitacije v okolici jezera

Qinghai (Qinghai)

14. Projekt naravne ohranitve in rehabilitacije v

okolici izvira Dolge reke, Rumene reke in reke

Lancang

Vir: G. Wang, X. Wang, B. Wu & Q. Lu, Desertification and Its Mitigation Strategy in China, 2012, str. 100,

tabela 3.

3 Angl. Sandly Land; V slovenščini nimamo ustreznega prevoda, tako da uporabljam izraz, ki mi je bil po

internem dopisovanju predlagan s strani Agencije Republike Slovenije za okolje. Peščeno zemljišče se od

puščave razlikuje po količini padavin in vegetacijskem pokrovu (Jiang, 2007).

8

Nacionalni načrt za preprečitev in kontrolo dezertifikacije je postavil 14 ključnih

programov v 5 regijah in 15 subregijah. Na osnovi uspešnih zgodb teh regij, bi se dobra

praksa prenesla tudi na druge. Vzporedni cilji upravljanja na ključnih programih so

preventiva (prepovedan dostop, vzpostavitev naravnih rezervatov, ekološke migracije itd.),

celovita rehabilitacija (integrirani fizikalni, kemijski in biološki pristop) in učinkovito

izvajanje (poljedelstvo, nasadi, proizvodnja izdelkov itd.). S programi želijo doseči

regionalni gospodarski razvoj, s čimer bi se hkrati zmanjšala revščina, ljudi želijo naučiti

pravilno uporabljati vodne vire in jim svetovati o kmetijskih tehnikah in živinoreji (Wang

et al., 2012).

Za boljše razumevanje in pravilnejše postopanje v boju proti dezertifikaciji je bilo

opravljenih veliko raziskav. Ker je pogozdovanje eden pogostejših načinov reševanja, so

Cao, Chen, Liu in Wang (2008) preizkusili novo tehniko sajenja dreves, ki bi izboljšala

preživetje in rast na strmih in sušnih področjih planote Loess na severozahodu Kitajske. Pri

novi tehniki so izkopano luknjo za posaditev sadike obložili z biorazgradljivo plastiko, s

čimer so zmanjšali drenažo in izhlapevanje. Običajna tehnika v sušnih razmerah ni

primerna, ker je vodostaj v tleh neustrezen, tudi če bi izhlapevanje lahko nadzorovali.

Novo tehniko so preizkusili med leti 1997 in 2006 v obdobju, ko so bile padavine pod

običajnim nivojem. Na Sliki 2 je primerjava nove (levo, slika a) in običajne tehnike (desno,

slika b).

Slika 2: Nova tehnika sajenja

S. Cao, L. Chen, Z. Liu & G. Wang, A new tree-planting technique to improve tree survival and growth on

steep and arid land in the Loess Plateau of China, 2008, str. 1376, slika 1.

Rezultati so pokazali, da nova tehnika spodbuja rast korenin v vrhnji plasti, saj v prvih 4

mesecih po sajenju ohranja vlažnost tal. V primerjavi z vrednostmi pri običajni tehniki je

(v povprečju) stopnja preživetja večja za 41,4 %, letni prirastek vej je večji za 29 %,

krošnja dreves v 10. letu je večja za 16,9 % in gostota krošenj v 10. letu večja za 65,3 %. V

raziskavi je bilo uporabljenih 15 vrst dreves in koristi nove tehnike se niso pokazale pri

vseh. Po njihovih ugotovitvah se zdi, da nova tehnika ponuja najboljše rezultate za vrste z

relativno nizko toleranco suše, za tiste z visoko pa je nepotrebna. Nova tehnika ne

9

potrebuje vlažilnih sredstev, površinsko aktivnih snovi ali polimera, tako da je bila tudi

stroškovno učinkovitejša od običajne. Povprečna cena (2006) na luknjo pri novi tehniki

znaša 0,01 USD, medtem ko so pri običajni tehniki stroški občutno višji, in sicer 0,16–0,25

USD za vlažilna sredstva, 0,10 USD za površinsko aktivno snov in 0,13 USD za polimer

(Cao et al., 2008).

Tuoheti, Abulaiti, Ahmed in Maimaiti (2013) so se v svoji študiji lotili še pravnega vidika

dezertifikacije v Xinjiangu. Ocenjujejo, da je dezertifikacija tam še posebej huda, vendar

pa so zakonodaja, izvrševanje in pristojnost države v smislu boja proti temu pojavu zaradi

planskega gospodarstva zelo pomanjkljivi. Menijo tudi, da je glavna posledica

dezertifikacije v Xinjiangu dejavnost človeka. Dezertifikacija lahko poglablja revščino

ljudi v regiji, ki nato vodi do vse večjega krčenja gozdov in do regionalnih razlik, kar ni

ugodno za nacionalno blaginjo, nacionalno enotnost in socialno stabilnost. Zato lahko

upravni sistemi, ki varujejo okolje in preprečujejo krčenje gozdov z učinkovitim

zakonodajnim sistemom prekinejo ta krog (Tuoheti et al., 2013).

Tuoheti et al. (2013) so v študiji prišli do zaključka, da Xinjiang ne premore celovitega

sistema reševanja pravnih sporov, kar vodi do težav pri vlaganju tožb. Ker tožnik nosi

breme dokazovanja in stroške sodnega postopka, je težko izvesti postopek reševanja

sporov zoper kršitelje. V skladu s civilnim pravom Kitajske mora tisti, ki vloži spor, biti

tisti, ki ima neposreden interes. Kar pomeni, pojasnjujejo Tuoheti et al. (2013), da se

morajo okoljski civilni spori nanašati na osebne ali premoženjske pravice, na katere je

imela krivica neposreden vpliv. To je za civilne žrtve dezertifikacije zelo neugodno, saj so

večinoma prizadeti zaradi okoljskih zlorab, le-te pa so indirektne in nevidne.

2 DEZERTIFIKACIJA NA KITAJSKEM

2.1 Zgodovinski pregled

Zgodovinsko gledano, se je dezertifikacija na Kitajskem vedno pojavila v obdobju, ko so

vladale nizke temperature, ko so bili pogosti močni vetrovi in suša. Poleg tega so

dezertifikacijo v starodavni Kitajski hkrati spremljale spremembe v pašni površini. Ob

relativno hladnem in suhem podnebju se je razširilo pašništvo, obdelovalna zemlja se je

skrčila, prebivalstvo zmanjšalo in pojavila se je dezertifikacija. Obdobje rehabilitacije se je

pojavilo ob relativno topli in vlažni klimi, na področju z razvito kmetijsko prakso in

povečanim številom prebivalstva (Wang, Chen, Hasi & Li, 2008).

Kitajski raziskovalci so se zavedali resnosti dezertifikacije in že konec 1950-ih sprožili

raziskave puščav in dezertifikacije (Zhao, 2000). Wang et al. (2012) menijo, da so podatki,

ki jih je zbrala Kontrolna skupina za puščave leta 1958, preveč neenotni in razdrobljeni,

vseeno pa so pokazali trend širjenja puščav v 1950-ih.

10

V obdobju 1974–2009 so bile opravljene številne raziskave, ki so pokazale na resnost

problema dezertifikacije (Tabela 2).

Tabela 2: Glavne državne raziskave dezertifikacije/sandifikacije4 in njena odkritja

Leto Raziskava Glavna odkritja

1974 Prvi zemljevid puščav na

Kitajskem (1:1.000.000)

Kitajska ima 1,1 mio km2 puščav, od tega je 458.000 km

2

puščave Gobi

1980

Zemljevid puščav Ljudske

republike Kitajske

(1:4.000.000)

Puščave in peščena zemljišča zavzemajo 712.900 km2, Gobi

569.500 km2 Zhong (v Wang et al., 2012)

1994

Prvi državni zajem podatkov in

spremljanje sandifikacije in

dezertifikacije

1,71 mio km2 puščav, dezertificiranih in z vetrno erozijo

sandificiranih območij, vključno s 483.000 km2 puščav, 711.000

km2 puščave Gobi, 320.000 km

2 zasevkov, ki jih prizadela

vetrna erozija, 484.000 km2 dezertificiranih zemljišč in 54.000

km2 divje, neobdelane zemlje, ki jo je prizadela vetrna erozija

1999

Drugi državni zajem podatkov

in spremljanje sandifikacije in

dezertifikacije

1.743.100 km2 sandificiranih zemljišč, ki vključujejo 427.200

km2 premičnih sipin, 201.800 km

2 polustaljenih sipin, 260.800

km2 ustaljenih sipin, 664.000 km

2 puščave Gobi, 47.400 km

2

zasevkov, ki jih prizadela vetrna erozija, 42.300 km2

sandificirane obdelane zemlje, 99.500 km2 golih peščenih

zemljišč in 66 km2 površin, ki so si opomogle s pomočjo

inženirskih sredstev

2004

Tretji državni zajem podatkov

in spremljanje sandifikacije in

dezertifikacije

1.739.700 km2 sandificiranih zemljišč, ki vključujejo 411.600

km2 premičnih sipin, 178.800 km

2 polustaljenih sipin, 274.700

km2 ustaljenih sipin, 662.300 km

2 puščave Gobi, 64.800 km

2

zasevkov, ki jih prizadela vetrna erozija, 64.300 km2

sandificirane zasejane zemlje, 101.100 km2 golih peščenih

zemljišč in 96 km2 površin, ki so si opomogle s pomočjo

inženirskih sredstev

2009

Četrti državni zajem podatkov

in spremljanje sandifikacije in

dezertifikacije

1.731.100 km2 sandificiranih zemljišč (18,03 % državnega

teritorija): 406.100 km2 premičnih sipin, 177.200 km

2

polustaljenih sipin, 277.900 km2 ustaljenih sipin, 660.800 km

2

puščave Gobi, 55.700 km2 zemljišč nižje kvalitete, ki jih

prizadela vetrna erozija, 44.600 km2 sandificirane orne zemlje,

99.700 km2 peščenih zemljišč, 8.898 km

2 gomil, ki jih je

prizadela vetrna erozija in 66 km2 ne-biološko ozdravljenih

zemljišč

Vir: G. Wang, X. Wang, B. Wu & Q. Lu, Desertification and Its Mitigation Strategy in China, 2012, str. 99,

tabela 1.

Na Kitajskem so zaradi dezertifikacije prizadeta velika prostranstva. Površina, nagnjena k

temu pojavu, znaša 3.317 milijonov km2, kar znaša 34,6 % celotne površine (Jia, Ya,

4 Ang. Sandification; Ker v slovenščini ni ustreznega prevoda, uporabljam izraz sandifikacija. Gre za

degradirana zemljišča, katerih površina je peščenega videza oziroma je pokrita s peskom (State Forestry

Administration, 2011; Wang, Wang, Wu & Lu, 2012).

11

Yuan, Li & Wang, 2011). Dezertificirane površine se raztezajo prek 18 provincialnih enot

(tj. provinc, avtonomnih regij in samoupravnih občin5), in sicer so vključeni Peking,

Tianjin, Shanxi, Notranja Mongolija, Liaoning, Jilin, Shandong, Henan, Hainan, Sečuan,

Yunnan, Tibet, Shaanxi, Gansu, Qinghai, Ningxia in Xinjiang (State Forestry

Administration, 2011). Kar 95,48 % dezertificiranega področja se nahaja v 5 provincialnih

enotah, tj. v Xinjiangu, Notranji Mongoliji, Tibetu, Qinghaiju in Gansuju (Wang et al.,

2012).

Proti koncu leta 1978, ko je število prebivalcev naraslo na okrog 963 milijonov in ko je

množično preseljevanje postalo nepraktično in v okviru lokalnih gospodarskih pogojev

dokaj nemogoče, je kitajska vlada predlagala številne programe, in GGW je eden največjih

(Li et al., 2012).

Na Kitajskem je bilo sprejetih veliko anti-dezertifikacijskih strategij in strategij za obnovo

okolja, kot na primer ugodna posojila z nizko obrestno mero, oprostitev plačil za uporabo

peščenih zemljišč in oprostitev davka za razvojne projekte na peščenih zemljiščih (Wang et

al., 2012). Po mnenju Wang et al. (2012) je marsikatera teh politik potrebna obnove in

posodobitve, da bo ustrezala trenutnim potrebam. Predlagajo jih nekaj:

Zagotovitev finančne pomoči: okrevanje dezertificiranega zemljišča zahteva velik

finančni vložek. Proračunska sredstva kitajske vlade, ki so namenjena zmanjševanju

revščine, kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, vodnim virom in energiji, bi bilo potrebno

združiti in uskladiti, da bi se povečala intenzivnost in obseg naložb.

Prilagoditev ugodnejših posojil: posojilno dobo bi morali oblikovati tako, da bi bila

usklajena s projektnim ciklom. Na primer posojilo za nasad sadnega drevja bi morali

podaljšati na 8–15 let, kar bi odražalo daljše obdobje investiranja. Pogoje in postopke

dodeljevanja posojil bi morali poenostaviti in omiliti sedanje zahteve za hipoteke.

Reforma posesti in sistema pravic lastnine: skupnosti, skupine civilne družbe,

zasebnike in tuja podjetja bi morali spodbujati k pogodbam sanacije in razvoju

degradiranih zemljišč.

Uvedba davčnih olajšav: gozdarstvo ima v primerjavi s kmetijstvom daljši proizvodni

cikel. Za posebne kmetijsko-gozdarske izdelke bi morali podaljšati obdobje oprostitve

plačevanja davkov, davčne stopnje pa znižati.

Mnenja o vzrokih dezertifikacije na Kitajskem se med znanstveniki precej razlikujejo.

Wang et al. (2008) pravijo, da je po mnenju mnogih kriv človeški faktor, a za to po

njihovem ni dovolj dokazov. Sami so mnenja, da so v največji meri krive podnebne

spremembe in vetrovni režim.

5 Seznam vseh administrativnih enot je v prilogi 4.

12

2.2 Prizadeta področja

Na Kitajskem se je dezertifikacija običajno pojavila v in okrog puščave Gobi, tj. na severu

in severovzhodu Kitajske, na območjih, kjer so mobilne sipine, na katerih se ukvarjajo s

pašništvom in obdelovanjem zemlje. Prevladujoča oblika dezertifikacije na omenjenem

področju se imenuje peščena dezertifikacija, kajti gre za spreminjanje stabilnosti zemlje (tj.

mobilnost sipin). Kot navajajo, je dezertifikacija dosegla vrh tekom 1970-ih in v zgodnjih

1980-ih. Od konca 1980-ih dalje je postopoma upadala (Wang et al., 2008).

V leta 2011 objavljenem biltenu (State Forestry Administration, 2011) s podatki za

obdobje 2005–2009 je največji delež dezertifikacije glede na podnebje v sušnem območju.

Površina dezertificirane zemlje je 1.158.600 km2, kar predstavlja 44,16 %. Dezertificiranih

površin v zmernosušnem območju je 971.600 km2, tj. 37,03 % in v zmernovlažnem

493.500 km2 ali 18,81 %.

Na Sliki 3 je zemljevid Kitajske, na katerem so s petimi barvami označena področja. Rdeča

predstavlja hipersušna območja, roza so sušna, modra označuje poslušna, rumena sušna do

zmernovlažna območja, največji del pa ima vlažno podnebje, označeno s sivomodro barvo.

Slika 3: Zemljevid podnebnih območij

Vir: China National Report on the Implementation of the United Naton's Convention to Combat

Desertification, 2006, str. 5 (v prilogi), zemljevid 1.

13

Dezertifikacija je najbolj prizadela 5 provinc in avtonomnih regij, in sicer Xinjiang,

Notranjo Mongolijo, Tibet, Gansu in Qinghai, skupno 95,48 % celotnega dezertificiranega

področja. Delež po posameznih provincialnih enotah je prikazan na Sliki 4.

Slika 4: Delež dezertifikacije po provincah in avtonomnih regijah (10.000 km2)

Vir: State Forestry Administration, 2011, slika 1-3.

2.3 Faktorji vpliva

Po podatkih državne gozdarske uprave je največji del dezertificiranega področja povzročila

vetrna erozija, ki predstavlja 1.832.000 km2 ali 69,83 % celotnega dezertificiranega

ozemlja. Poleg te med vzroke uvršča še zamrzovanje-odtajanje, zaslanjevanje in vodno

erozijo (State Forestry Administration, 2011). Na Sliki 5 so prikazani deleži posameznih

faktorjev po podatkih kitajske gozdarske uprave.

Slika 5: Delež različnih tipov dezertifikacije (v %)

Vir: State Forestry Administration, 2011, slika 1-2.

1.071.200

617.700

432.700

192.100 191.400 118.600

0

200.000

400.000

600.000

800.000

1.000.000

1.200.000

Xinjiang Notranja

Mongolija

Tibet Gansu Qinghai ostalih 13

provinc,

regij

zamrzovanje-

odtajanje

13,86

zaslanjevanje

6,59

vodna erozija;

9,73

vetrna erozija

69,83

14

Tao (2014) pojasni, da lahko vzrok peščene6 dezertifikacije delimo v dve kategoriji, na

naravne in človeške vzroke. Naravna pojavitev in razvoj peščene dezertifikacije je pogost

pojav v sušnih in nerodovitnih območjih. Vetrna erozija in mobilne sipine posegajo v oaze,

rečne terase in povzročajo uničenje vegetacije. Naravni vzroki so:

podnebne spremembe, predvsem globalno segrevanje in aridifikacija v regijah srednjih

geografskih širinah,

suho podnebje z nestalnimi padavinami in razjedena strukturo tal v kombinaciji z

močnimi in pogostimi vetrovi.

Vendar, nadaljuje Tao (2014), je v skladu s samoregulacijo narave in sistema zemljinega

površja, da ko sistem trpi zaradi rahle poškodbe, lahko sam uredi stanje s svojim notranjim

mehanizmom povratnih informacij in s tem ohranja stabilnost sistema. Tao (2014) zaključi,

da se peščena dezertifikacija, ki je posledica naravnih vzrokov, pojavi v manjšem obsegu,

ima nižjo stopnjo resnosti in je reverzibilna.

Zaradi peščene dezertifikacije so bile izgubljene ogromne količine zemlje, ki so bile v

peščenih nevihtah odložene v Pekingu, Koreji in tudi na Japonskem. Neposredna in

posredna gospodarska škoda zaradi peščene dezertifikacije je ocenjena na približno 45

milijard CNY (5,6 milijard USD) letno in ogroža skoraj 300 milijonov prebivalcev severne

Kitajske. Na Sliki 6 je prikazana rast dezertificiranih površin zaradi vetrne erozije (Tao,

2014).

Slika 6: Peščena dezertifikacija

Vir: W. Tao, Aeolian desertification and its control in Northern China, 2014, str. 35, slika 1.

6 Dezertifikacija, ki jo povzroča erozija vetra, je imenovana peščena ali eolska. V nadaljevanju bom

uporabljala izraz peščena.

15

Kitajski nacionalni komite za izvajanje UNCCD je v Nacionalnem akcijskem programu za

boj proti dezertifikaciji (angl. China National Action Program to Combat Desertification,

v nadaljevanju CNAPCD) izrazil veliko zaskrbljenost glede stopnje dezertifikacije na

Kitajskem. Dezertifikacija, ki jo je povzročila vetrna erozija, je presegla skupno površino

kitajske orne zemlje. Ocenili so, da je 13 milijonov hektarjev orne površine ogrožene

zaradi razdejanj vetra in peščenih viharjev (United Nations Convention to Combat

Desertification, 2000).

Poleg naravnih faktorjev gre še večjo pozornost posvetiti človeškim. Zhu (v Chen & Tang,

2005, str. 371) meni, da imata naraščajoč pritiska prebivalstva in potreba po gospodarskem

razvoju za posledico okrepljene človeške aktivnosti, kot na primer prekomerno pašo,

preveč intenzivno poljedelstvo, pretirano zbiranje kurilnega lesa, neracionalno rabo vodnih

virov in zanemarjanje okolja v rudarstvu, ki vsi močno prispevajo k dezertifikaciji.

Na omenjeno so opozorili tudi Yang et al. (2014), ki so mnenja, da samo naravni dejavniki

lahko dovajajo pogoje za dezertifikacijo, človeški dejavniki pa jo lahko povečajo. Ob hitri

rasti prebivalstva in gospodarskih aktivnosti na Qinghai-Tibetanski planoti (v nadaljevanju

QTP) se je večala potreba po mesu, preostali hrani, mineralnih virih in gorivu. Vse našteto

je povzročilo čezmerno pašo, preveč intenzivno poljedelstvo, zlorabilo rudarstvo,

prekomerno nabiralništvo zdravilnih zelišč, rezanje in izkopavanje rastlin za gorivo. Na

QTP, predvsem na nekaterih delih vzhodne strani, so človeški dejavniki presegli naravne

vrednosti in postajajo glavni dejavniki dezertifikacije.

Na Sliki 7 je predstavljeno območje QTP (levo) in umestitev na zemljevidu Kitajske

(desno).

Slika 7: Qinghai-Tibetanska planota

Vir: R. B. Harris, Rangeland degradation on the Qinghai-Tibetan plateau: A review of the evidence of its

magnitude and causes, 2010, str. 2, slika 1.

16

Omenjena prekomerna paša povzroča degradacijo pašnikov. Kot so pokazali rezultati

raziskave (Zhao, Zhao, Zhou, Zhang & Drake, 2005), opravljene v času 1992–1996 v

Notranji Mongoliji, se stalno intenzivno pašništvo kaže v precejšnjem zmanjšanju

vegetacije, biomasi rastlin in znatnem povečanju vpliva živalskih kopit. Zima in pomlad

sta v Notranji Mongoliji sušni in vetrovni obdobji, ko je zemlja še posebej izpostavljena

vetrni eroziji. V času raziskave (1992–1996) je v primeru intenzivne paše prišlo do vetrne

erozije na 90 % merjenih površinah. Letni maksimum globine erozije je dosegel do 90

centimetrov v petem letu, kar je pripeljalo do tvorbe eolskega reliefa. V primeru ne-paše ali

zmerne paše do erozije zemlje skoraj ni prišlo, le v primeru zmerne paše se je na nekaterih

mestih pojavila šibka vetrna erozija. Na podlagi rezultatov so zaključili, da zmerno

pašništvo pod povprečnim padavinskim režimom samo po sebi ne pripelje do

dezertifikacije peščenih zemljišč, kar pa ni izključeno v primeru neprimernega ravnanja z

zemljišči v obdobju sušnih let. Nekateri, kot na primer Chen Jiqun, umetnik, ki se že od

1990-ih ukvarja z nomadsko problematiko v Notranji Mongoliji, menijo, da izvajanje

eksperimentov v ograjenih delih travnikov ni naravno (Futrell, 2008).

Zhu & Chen (v Zhao et al., 2005) pojasnjujeta, da so pašniki na peščenih zemljiščih

Notranje Mongolije v večini primerov sestavljeni predvsem iz grobega peska in sviža in so

zelo rahli in posledično je v primeru intenzivnega pašništva ali vetrne erozije prisotno

tveganje pojava dezertifikacije. Ko je vegetacijski pokrov zaradi intenzivnega pašništva

odstranjen, je zemlja izpostavljena vetrni eroziji (pozimi in spomladi), kar se izraža v hitri

dezertifikaciji.

Harris (2010) meni, da večina kitajskih raziskovalcev običajno k vzrokom degradacije

pašnikov in travišč pripisuje kombinacijo prevelikega števila živine, neznanstveno

upravljanje z živino, zgodovinsko-kulturne zadržke pri sprejemanju modernih konceptov

upravljanja z živino, globalne podnebne spremembe in prekomerno število rastlinojedcev

ter mešanje tal s strani malih sesalcev, medtem ko so zahodni raziskovalci (in nekaj

kitajskih) skeptični glede širokega obsega degradacije na QTP. Večina pastirjev na

Kitajskem je iz tibetanske, mongolske ali druge ne-Han7 etnične manjšine, medtem ko so

vladne avtoritete v veliki meri Hani. In ker je razprava o etničnih napetostih še vedno

občutljiva tema na Kitajskem, je nepristranska analiza degradacije pašnikov zaradi

političnih vprašanj omejena (Harris, 2010).

Objavljenih je več ocen degradiranih področij na Kitajskem in posebej QTP, vendar le

redko kot strokovna recenzija. Državna agencija za varovanje okolja (angl. State

Environmental Protection Agency – SEPA) je ocenila, da je bila leta 1999 tretjina kitajskih

travišč degradiranih (v Harris, 2010), a že kmalu zatem se je pojavila pogosto citirana

ocena, da je 90 % travišč na Kitajskem degradiranih. Ti vsesplošni statistični podatki o

7 Han je dominantna etnična skupina na Kitajskem, ki šteje 1,23 milijarde ljudi oziroma 91,51 % vsega

prebivalstva (Wu, 2014).

17

degradiranih traviščih izvirajo iz nedokumentiranih raziskav, ki jih je izvajalo osebje iz

uradov za travišča in živinorejo na lokalnem nivoju, pri čemer so uporabljali merila, ki so

bila prvotno predvidena za dodelitev pašnikov po dekolektivizaciji (Harris, 2010).

Harris (2010) se je lotil razčlembe vzrokov degradacije pašnikov QTP na podlagi

objavljenih in neobjavljenih virov, kar je predstavljeno v Tabeli 3.

Tabela 3: Domnevni vzroki degradacije pašnikov na QTP

Domneven vzrok degradacije pašnikov Trdnost dokazov

1. Okolje QTP je kruto in hladno, z značilno ranljivostjo tal Primanjkuje logike

2a. Trend suše na QTP in zmanjšana količina padavin vodi v

zmanjšano produktivnost Samo na posameznih območjih

2b. Trend segrevanja na QTP je privedel do zmanjšane ali

spremenjene proizvodnje Na splošno šibki

2c. Umikajoči ledeniki so pripeljali do degradacije pašnikov Primanjkuje logike

2d. Zmanjšanje globine in obsega permafrosta je privedlo do

gradacije pašnikov Prepričljivi na nekaterih območjih

3. Mali sesalci uničujejo pašnike Na splošno šibki

4. Netrajnostna sprememba pašnikov v posevke Prepričljivi na omejenih območjih

5. Zaostala živinorejska praksa Preslabo razčlenjeno za oceno

6. Privatizacija in sedentarizacija (vključno z ograjevanjem) Prepričljivi na nekaterih območjih

7a. Prekomerno število glav živine, ker se vrednoti kot

bogastvo Na splošno šibko

7b. Prekomerno število glav živine zaradi povečanega

prebivalstva med pastirji

Logično verjetno, vendar slabo

dokumentirano

7c. Prekomerno število glav živine, kot racionalen odziv za

trenutne socialno-ekonomske spodbude

Logično verjetno, vendar slabo

dokumentirano

Vir: R. B. Harris, Rangeland degradation on the Qinghai-Tibetan plateau: A review of the evidence of its

magnitude and causes, 2010, str. 4, tabela 1.

Yang, Ding, Fan, Zhou in Ma (2007) so raziskovali procese in mehanizme dezertifikacije

na peščenih zemljiščih Hunshandake v centralnem delu Notranje Mongolije in ugotovili,

da je glavni proces dezertifikacije reaktivacija mirujočih peščenih sipin. Spremembe

mokrišč in degradiranih zemljišč se precej dobro ujemajo z variacijami lokalnih padavin in

temperature, kar kaže, da je podnebje lahko ključni dejavnik sprožitve dezertifikacije v

Hunshandake.

2.4 Posledice dezertifikacije

Kitajska je na svojih prostranstvih bogata z ne le lepimi razgledi, temveč tudi za življenje

bistvenimi vsebinami. Ena takšnih se skriva na Tibetanski planoti, ki ima z najvišjo

nadmorsko višino edinstven ekosistem. Zaradi dolgotrajnega pašništva se je stanje

arktično-alpskih pašnikov močno poslabšalo. Ker na pašnikih vzhodnega dela planote

izvirajo Rumena, Dolga in druge reke, pomeni to neposreden vpliv na preživetje in razvoj

18

Kitajcev (Jiang, 2007), zato morajo budno spremljati stanje dezertifikacije, kajti kot je

julija 2015 Zhang Jianlong povedal, je neposredna gospodarska škoda posledic

dezertifikacije na Kitajskem ocenjena na 54 milijard CNY (8,7 milijard USD) letno in

prizadene več kot 400 milijonov ljudi (Fourrier, 2015).

Kot posledico dezertifikacije na Kitajskem CNAPCD navaja naslednje (United Nations

Convention to Combat Desertification, 2000):

hitro zmanjšanje pridelovalnih površin,

hitro zmanjšanje biološke produktivnosti zemlje, degradacija ekosistema in poslabšanje

biološke raznovrstnosti,

upočasnjevanje trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja na prizadetih

območjih,

revščina na prizadetih območjih,

neuravnovešenost vodnih virov v mnogo regijah,

posledice peščenih viharjev v vzhodnih in jugovzhodnih delih Kitajske.

V nadaljevanju podrobneje predstavljam posledice dezertifikacije in okoliščine, ki so

privedle do trenutnega stanja.

2.4.1 Degradacija pašnikov in pridelovalnih površin

Ko so sušna in zmernosušna področja severne Kitajske zasedali Nomadi, ni bilo skoraj

nobenega pritiska na okolje in rabo zemlje. Ko pa je nomadizem zamenjala kmetijska

proizvodnja, je okolje pričelo trpeti veliko škodo (Tao, 2014). Človeški vzroki za peščeno

dezertifikacijo vključujejo hitro naraščajoče prebivalstvo, prekomerno pridelavo,

prekomerno pašo, prekomerno sečnjo, prekomerno črpanje podzemnih voda in slabo

ekološko upravljanje (Tao, 2014). Vse našteto uničuje rastlinje in na koncu privede do

erozije vetra in peščene dezertifikacije.

Po podatkih Wuja (v Geng & Gao, 2012), naravni pogoji Notranje Mongolije niso primerni

za poljedelstvo. Notranja Mongolija je planota z obsežnim območjem neizenačenih razmer,

kar pomeni nepredvidljive vremenske razmere, relativno sušnost in neenotne padavinske

vzorce. Pastoralne migracije so tako postale nujne in ekstenzivno pastirstvo je bilo pred 20.

stoletjem dolgo časa prevladujoča oblika ekonomskih aktivnosti. Mnoge nomadske

skupine, kot Mongoli in Mandžuri, izvirajo iz te sušne regije. Da bi se Han Kitajci obranili

pred njimi, so v času dinastije Qin8 pričeli graditi Kitajski zid, vendar je bil zid prepusten

in vsake toliko časa je prihajalo do migracij z ene ali druge strani. Mongolska stran s

travniki je bila vedno mikavna Han Kitajcem, a je ostala pod nadzorom nomadskih ljudstev

(Geng & Gao, 2012). Zhu (v Geng & Gao, 2012) pojasnjuje, da je kmetijstvo na tem

8 Dinastija Qin je vladala 221–206 pr. n. št. (Geng & Gao, 2012).

19

področju obstajalo že pred več kot 3000 leti, vendar je vedno bilo le dopolnilo

nomadskemu gospodarstvu. Obdelovanje zemlje je sicer povzročilo nekaj dezertifikacije

okrog mest in zasajenih področij, vendar so se polja znova spremenila v pašnike, potem ko

se je na območje vrnilo pašništvo.

A politika prepovedi spremembe travnikov v obdelovalno zemljo se v Notranji Mongoliji

ni nikoli dosledno izvajala. Kot rezultat naraščajočega pritiska prebivalstva, pogostejših

poplav in suš na severu Kitajske, so bili revni Han Kitajci vse bolj prisiljeni iskati vir

preživetja na severni strani zidu ob pogoju, da pridejo spomladi in odidejo jeseni. Ob

koncu 19. stoletja je predvsem okrog velikega okljuka Rumene reke na zahodu in vzdolž

reke Liao na vzhodu obstajalo precejšnje območje obdelovalnih zemljišč (Geng & Gao,

2012).

V bližini velikega okljuka Rumene reke se nahaja peščeno zemljišče Mu Us. Zhu et al. in

Li in Chen (v Kobayashi, Nakayama, Wang, Li & Yang, 2005) vidijo vzrok za

dezertifikacijo v tem delu predvsem v razvoju ekstenzivnega gojenja pridelkov, s čimer so

pričeli z juga priseljeni Han Kitajci v času pozne dinastije Qing9, medtem ko so Huan et al.

(v Kobayashi et al., 2005) krivdo pripisali več faktorjem, in sicer prekomernemu pašništvu,

spravilu lesa in grmovnic za gorivo, zdravilne namene in namene obrti ter porastu števila

miši.

Vzroke degradacije travišč v pozni dinastiji Qing sta iskala Geng in Gao (2012). Menita,

da so kitajski uradniki in znanstveniki kar malo spregledali učinek, ki ga je pustilo

dovoljenje za kmetovanje na traviščih leta 1902. Na traviščih Notranje Mongolije vse do

zadnjega desetletja dinastije Qing ni bilo oranja ali poljedelstva. Situacija se je spremenila

5. januarja 1902, ko je cesarica vdova Cixi izdala odlok, s katerim je uradno dovolila

gojenje na notranjemongolskih travnikih. To odločitev je sprejela zaradi poplačila

odškodnine tujim silam po Boksarski vstaji10

. Cesarica je pričakovala velike dobičke, ki pa

se niso uresničili, tako da je leta 1908, po tem ko je bil njen uradni pooblaščenec za

izvajanje odloka zaradi korupcije odpoklican, preklicala tudi dovoljenje (Geng & Gao,

2012).

Po padcu dinastije Qing se kmetijsko ni dosti spremenilo. Do večjih sprememb je prišlo po

ustanovitvi Ljudske republike Kitajske (leta 1949). V času 1950–1975 je bilo zaradi

Maove vizije približno 30 milijonov hektarjev kitajskih travnikov spremenjenih v ne-

travniško rabo (Shapiro, 2001). Ob takšnih dejstvih so številne študije izpred 1980-ih

kazale, da degradacije ni zakrivilo slabo upravljanje z živino, ampak politične kampanje

(Cao et al., 2013).

9 Dinastija Qing je vladala 1644–1911 (Geng & Gao, 2012).

10 Boksarska vstaja je vstaja Kitajcev proti tujcem leta 1900 (Silbey, 2012).

20

Pozornost velja posvetiti tudi spremenjenim oblikam zemljelastništva, ki se je radikalno

spremenilo v zadnjih 70 letih. Po podatkih Uredniškega odbora regionalne zgodovine

Yikezhao league11

(v Kobayashi et al., 2005), je bil pred 1940-imi lastnik zemlje zemljiški

posestnik (angl. landlord). Pastoralno prebivalstvo si je sposojalo črede, nekateri med

njimi so živeli življenje nomadov. Leta 1952 so pričeli s korporativnim sistemom, ki ga je

leta 1958 nasledil sistem ljudskih komun, v času katerih so komune posedovale vso zemljo

in oskrbovale ljudi z živalmi. Konec 1950-ih je vlada prepovedala nomadski način

življenja in vso pastoralno prebivalstvo se je moralo ustaliti. Vendar pa pravica do paše ni

bila porazdeljena in ljudje so lahko pasli črede na širšem območju (Kobayashi et al., 2005).

Leta 1981 je komune zamenjal sistem odgovornosti gospodinjstev (angl. Household

Responsibility System). V pastoralnih delih Kitajske so živali dodelili pastoralnim

gospodinjstvom, lastništvo nad pašniki je obdržala država, pravice do uporabe pa je

podeljevala skupnost. Sistem odgovornosti gospodinjstev je spremenil kmetijsko

proizvodnjo na Kitajskem. Dekolektivizacija živine bi naj gospodinjstva spodbudila k

povečanju proizvodnje (Cao, Yeh, Holden, Qin & Ren, 2013).

Pričakovalo se je, da bo vsaka družina s svojo zemljo ravnala trajnostno in učinkovito,

ograditev pašnikov pa je bila spodbuda vlade, s čimer so omejili prostrano pašo živali

(Kobayashi et al., 2005). Sredi 1980-ih je sledila še pomembnejša oblika dekolektivizacije,

v kateri so pravice do uporabe dajali v zakup posameznim gospodinjstvom ali skupinam

gospodinjstev. Pri delitvi pašnikov ni bilo mogoče zagotavljati enakopravnosti. Pašniki so

bili med sabo precej različni glede kakovosti in dostopnosti do vodnih virov (Cao et al.,

2013).

Samo upravljanje s pašniki na Kitajskem je zapisano v Zakonu o pašnikih iz leta 1985, in

sicer je za državno upravljanje s pašniki odgovorno Ministrstvo za kmetijstvo in živinorejo

v okvirju Državnega sveta, medtem ko je Urad za živinorejo v oblasti lokalne vlade

zadolžen za upravljanje s travišči, ki so v njihovi pristojnosti. Pašniki in travniki so v lasti

države, razen tistih, ki so v lasti skupnosti (angl. collective, kit. jiti), za le-te pa so

zakonsko odgovorni vaški odbori (angl. village committee, kit. weiyuanhui) (Kolås, 2014).

Lokalna vlada ureja registracijo travnikov, podeljuje pravice za uporabo travnikov in je

hkrati odgovorna za boj proti travniškim škodljivcem, kot so kobilice in žvižgači (angl.

pika) (Database of Laws and Regulations, 2016), tj. sorodnikov zajcev (Yeh, 2010), za

preprečevanje in zdravljenje endemičnih bolezni, načrtovanje živinoreje z namenom

izboljšanja okoljske zaščite travišč idr. (Database of Laws and Regulations, 2016).

Obnova pašnikov je eden od vladnih ciljev. Do prvega večjega poskusa izboljšav je prišlo

leta 1985 z uveljavitvijo Zakona o pašnikih. Zakon je prepovedal dejanja, ki lahko

11

League je izraz, ki je ostal iz prejšnjih oblik upravljanja v Mongoliji in pomeni enako kot prefektura na

Kitajskem (Hao, Li, Tan, Zhang & Zhang, 2015).

21

škodujejo pašnikom, provincialne vlade pa pooblastil, da prepreči nepooblaščene setve,

naroča obnove po nastali škodi in da oglobi resne kršitve. Službe za nadzor in upravljanje

so bile vzpostavljene v okviru Urada za živino. Od 1990-ih so vlada in z njo povezani

sektorji sprejeli vrsto predpisov, ki so varovali okolje in pašne vire (Tabela 4) (Database of

Laws and Regulations, 2016).

Tabela 4: Zakoni in programi upravljanja pašnikov

Leto Zakoni in programi

1985 Zakon o pašnikih

1999 Pretvorba obdelovalnih zemljišč v gozdove in travnike

1999–2000 Uredba o zaščiti divje flore

Zakon o preprečevanju in nadzoru nad širjenjem puščav

Zakon o naravnih rezervatih

Ukrepi o upravljanju rastlinske flore

2001 Predlog zakona o sladkem korenu in efedrinu

2002 Predlog zakona o izboljšavi varstva in vzpostavitve travišč

2003 Zakon o pašnikih (sprememba)

Vir: F. Z. Hong (v J. G. Han et al., Rangeland degradation and restoration management in China, 2008, str.

235, tabela 3.

Han et al. (2008) menijo, da je slabo poznavanje oziroma razumevanje povezave med

pašniško proizvodnjo in okoljevarstvom privedlo do nesporazumov. Kmetovalci bi

potrebovali usposabljanje, na katerem bi jih podučili, da čeprav se bodo po pričetku

izvajanja okolju prijaznih praks njihovi prihodki kratkoročno zmanjšali, se bodo na dolgi

rok izboljšali. Trenutno pašniško dejavnost pokrivajo majhna podjetja, trg je velik, stopnja

tehnologije nizka. Brez strateškega načrtovanja in ustrezne makroekonomske politike se

pašniška industrija ne bo razvila. Avtorji menijo, da je pomen pašnikov za razvoj Kitajske

podcenjen in da nikoli niso imeli zadostne podpore. Dolgo časa so bili prekomerno

izkoriščani, nezaščiteni in brez zadostnega kapitala. Projekti obnove in zaščite pred

nadaljnjim propadanjem so zapleteni in socialno zahtevni. Ljudje in vlada ne cenijo

ekosistemskih storitev, ki jih zagotavljajo pašniki. Pritisk nanje zaradi naraščajočega

živinorejskega sektorja še naprej narašča, poganja pa ga hiter gospodarski razvoj in

naraščajoče povpraševanje po hrani v mestih (Han et al., 2008). Rastoče gospodarstvo

Kitajske pelje k širitvi intenzivne reje svinjine in perutnine, ki zahteva več poljščin

(Peacock & Sherman, 2010).

Več poljščin pomeni intenzivnejšo pridelavo in pri tem igrajo veliko vlogo uradi za

kmetijstvo in živinorejo. Njihove ključne naloge so zbiranje podatkov, vodenje evidenc

(tudi o preselitvah), skrbeti za doseganje ciljev, ki so pomembni za pašništvo in živinorejo.

Vendar uradi lahko vodijo dvojno statistiko, kar je Kolås (2014) ugotovila, ko je urad ob

uradnem obisku vladnih predstavnikov Xilinguole league predal zavajajoče podatke glede

števila prebivalcev v njihovem območju. Dejansko se jih je odselilo okoli 22 %, vladnim

22

predstavnikom pa so podali podatek o 66 % preseljenih (preseljenih zaradi vladnih

programov in tistih, ki so se preselili po lastni odločitvi), kar je zvišalo dohodek na

prebivalca bannerja. Predstavniki so bili z obiskom zadovoljni, saj so slišali, da je letni

dohodek bannerja v obdobju šestih let zrastel za 50 %, medtem ko se je število živali ob

poletnem štetju12

v enakem obdobju zmanjšalo za 25 %. Cilj je bil po njihovem dosežen

(Kolås, 2014).

Kolås (2014) se je v raziskavi degradacije pašnikov usmerila predvsem na sušo. Opravila

je pogovore tako s pastirji kot tudi uradniki lokalnega Urada za kmetijstvo in živinorejo, s

čimer je dobila širok pogled na tamkajšnjo situacijo. Pastirji sicer poudarjajo, da je suša

eden glavnih razlogov za pojav dezertifikacije, vendar so našteli tudi številne druge razloge

degradacije pašnikov, med njimi neznanje t.i. prišlekov (tj. Han Kitajcev, ki so sprejeli

ponudbo brezplačne rabe travnikov za domnevno kratkoročne gospodarske koristi),

izbruhe rojev kobilic, gradnjo železniške proge (za potrebe prevoza premoga) in

spremembo pašnega režima, predvsem ograjevanja. Mnogi so dali prednost skupnemu

pašništvu brez ograj, ker to daje večjo fleksibilnost in večje pašne površine. V primeru

naravnih nesreč, kot je na primer obilno sneženje, se lažje zaneseš na medsebojno pomoč

(Kolås, 2014).

Pomen medsebojne pomoči se jasno vidi na primeru vasi Hargobi, ki jo predstavi Zhou

(2011). Hargobi v vzhodnem Ujumchin bannerju ima skupno oziroma zadružno pašništvo

(angl. cooperative herding). Vas pooseblja duh tradicionalne mongolske kulture in hkrati

predstavlja pot h gospodarskemu razvoju in zaščiti travišč. Vaški travniki so v veliko

boljšem stanju od drugih v regiji, za kar je zaslužen tudi vodja vasi po imenu Hobshalt.

Vas je leta 2001 prizadela suša, v kateri so izgubili polovico živine in mnogo pastirjev je

bilo takrat primoranih najeti kredit, da bi ublažili izgubo. Kasneje, ko ga niso zmogli

odplačati, jim ni ostala druga možnost, kot da dajo svoje pašnike v najem kreditodajalcem,

ki pa so zavoljo hitrega zaslužka prekomerno obremenili zemljo in jo posledično

degradirali. Tovrstna škoda, ki izhaja iz zadolževanja po visokih obrestnih merah, je v

Notranji Mongoliji običajna (Zhou, 2011). Nekoč so travišča pripadala vsem. Pastirji z

vzhoda so prepotovali na tisoče kilometrov, da bi našli rodovitne pašnike, tisti iz zahoda pa

so potovali v izogib suši ali snegu. V mongolščini se nomadizem na tako dolge razdalje

imenuje aoteer in predstavlja ključno metodo za izogibanje nevarnostim. Kamorkoli so

prišli, povsod so bili dobrodošli. Zaradi nepredvidljivega vremena so pastirji vedno delali

skupaj in pazili eden na drugega. Gostoljubnost ni bila zgolj lepo vedenje, bila je nuja za

preživetje. Ko so bila travišča enkrat razkosana, je uspeh ali polom tistega dodeljenega

kosa pomenil uspeh ali polom družine (Zhou, 2011).

12

Če je število glav ob poletnem štetju previsoko, imajo pastirji na voljo šest mesecev (julij–december), da

del živine prodajo ali se kako drugače dogovorijo. Slednje vključuje najem pašnika iz skupne rabe ali od

koga, ki ima presežek. V kolikor se preveliko število ponavlja, so pastirji kaznovani za preseganje omejitev

obremenitve (Kolås, 2014).

23

Ko pastirji zdaj potujejo, naletijo na ograjena območja, kjer vodnjake varujejo njihovi

lastniki, za pašo pa se plača po glavi živine. Če bi ostali na svojem kosu, bi bili primorani

vzeti kredit z visokimi obrestmi. Hobshalt je spoznal, da v kolikor želijo zaščititi travišča,

morajo pastirji stopiti skupaj. Potem, ko je pomagal urediti finančne težave nekaterih

sovaščanov, je pričel razmišljati o zadrugi. Poleti 2007, ko je na Kitajskem pričel veljati

Zakon o kmetijskih zadrugah, ki je spodbujal kitajske kmete k skupnemu delu, je Hobshalt

registriral zadrugo. V zadrugi redijo kakovostnejše vrste živali, kajti zavedajo se, da ko bo

njihova vrednost zrasla, bodo lahko čredo zmanjšali in na travnike se bo vršilo manj

pritiska (Zhou, 2011).

Kot navajajo Cao et al. (2013), je skupno število glav živine na Kitajskem 1981–2006

naraščalo in čeprav so uradne statistike nezanesljive, so vseeno koristne za splošen pregled

(Fischer, 2005). Glede na stalno rast od 1981 in poročila o degradiranih pašnikih je veliko

predstavnikov politike in znanstvenikov sklepalo, da je prekomerno pašništvo glavni vzrok

degradacije. Vendar nadaljnje analize razkrijejo, da dejansko stanje kitajskih pastoralnih

regij ni takšno, kot se zdi iz podatkov, zbranih na nacionalni ravni. Upoštevati je potrebno,

da so se sistemi za proizvodnjo živine spremenili na način, ki nakazuje, da povečanje

števila živali ni nujno krivo degradacije.

Seveda so rastlinski pokrov, višina rastlin in biomasa zemlje v primeru ne-paše boljši kot v

primeru paše, vendar se je stanje vegetacije v primeru lažje oblike pašništva s časom

bistveno izboljšalo in dezertifikacijski proces na zemljišču se je obrnil (glede na stanje

pred 1992, ko se je bilo zemljišče podvrženo intenzivnemu pašništvu) (Zhao et al., 2005).

S tem rezultatom je potrjena ugotovitev, da lažje pašništvo pomaga pri postopni obnovi

vegetacije in prispeva k stabilnosti skupnosti na območjih pašnikov slabše kakovosti

(Bisigato & Bertiller, 1997). Zhao et al. (2005) zaključijo, da je primerna intenzivnost paše

na peščenih pašnikih Notranje Mongolije 2–3 ovce (ali ekvivalent ovce) na hektar.

Ekvivalent ovce je koza, vendar je vpliv kozjih kopit na že tako degradirano okolje veliko

večji od ovčjih, kajti kozja kopita poškodujejo površino tal (skorjo, ki je sestavljena iz gliv,

maha, lišajev in bakterij, ki pomagajo ohraniti vlago) in ko je skorja razpokana, vetrovi

odnašajo pesek (Meltdown in Tibet, 2016).

Ugotovljeno je bilo, da popolna odsotnost paše po drugi strani zmanjšuje biotsko

raznolikost, kajti razvije se gosta krošnja dreves in grmičevja, ki zaustavljajo svetlobo in

vlago, kar vodi do prekomerne zaščite rastlinskih skupnosti, ki so nagnjene k naravnim

nesrečam. Okoljski izziv je torej identificirati politiko, institucije in tehnologijo, ki bodo

povečali pozitivne in ublažili negativne učinke paše, s čimer bi se dosegel gospodarski,

družben in okoljski produkt, ki ga zahteva človek (Peacock & Sherman, 2010).

Potrebno bo premišljeno in dolgoročno načrtovanje, da bi se izognili težavam, s kakršnimi

se soočajo v Xinjiangu. Xinjiang je eno najbogatejših nahajališč nafte in plina na

Kitajskem. Z nafto in plinom iz Tarimske kotline in kotline Karamay oskrbujejo Kitajsko

24

že od leta 1980 (Bezlova, 2006), vendar so plinovod za rabo v Xinjiangu odprli šele leta

2004 (China National Petroleum Corporation, 2013). Zhang Tao, namestnik direktorja

oddelka za pogozdovanje v prefekturi Bazhou, upa, da se bo posledično zmanjšala sečnja

in nabiralništvo (Bezlova, 2006). Lokalna vlada namreč navaja koriščenje puščavskih

rastlin kot glavni razlog za neustavljiv pohod peska. Kmetje so za potrebe kuhanja in

ogrevanja v zimskih mesecih posekali tudi drevesa, ki so bila odporna na sušo in so

pomagala pri zaustavljanju širjenja puščav. Vlada je prepoznala problem in uvrstila indijski

topol pod nacionalno zaščito in izvedla kampanjo za obnovo topolovih gozdov ob Reki

Tarim. Bezlova (2006) meni, da je veliko ukrepov prišlo prepozno. Veliko slabega je bilo

storjenega že v vladnih kampanjah v 1950-ih in 1960-ih, ko so pričeli s kultivacijo in

namakanjem obširnih zemljišč v Xinjiangu. V sušnem območju z letno količino padavin

okrog 58 centimetrov so ustanovili kolektivne kmetije in izkopali rove, da bi prišli do

podtalnice. Vodni viri so bili namenjeni zgolj kmetijstvu, s čimer so ostala zemljišča

postala tarča širjenja puščave (Bezlova, 2006).

Sredi 1990-ih so skozi puščavo zgradili prek 500 km dolgo avtocesto za logistično podporo

pri pridobivanju nafte. Ker puščavska cesta potrebuje zaščito pred peskom, so leta 2003

vzdolž 466 kilometrov zasadili zeleni pas, ki bi ščitil pred dezertifikacijo. Za ekstrakcijo

vode za namakalni sistem so postavili prek sto postaj, ki jih oskrbujejo delavci iz vse

Kitajske. Mesečna plača (podatek iz leta 2006) je 600 CNY (76 USD), kar je še vedno več,

kot bi nekateri med njimi zaslužili v svojem rodnem kraju (Bezlova, 2006).

Gradnje cest so na dezertificiranih področjih zelo pomembne, kajti na območju gradnje se

hitro pojavi proces dezertifikacije, kar se je zgodilo tudi na peščenem zemljišču

Hunshandake. Hunshandake se razprostira na 21.400 km2 in pripada vzhodnemu delu

puščavskega pasu na severu Kitajske. Večina sipin je ustaljenih ali polustaljenih z

vegetacijo. Zhu et al. (v Yang et al., 2007) navajajo podatek, da so raziskave pred letom

1980 pokazale, da je bilo od vseh sipin aktivnih le 2 % (med aktivne štejejo tiste, katerih

pokritost z vegetacijo je pod 10 %), ustaljene in polustaljene pa so predstavljale 98 %.

Poleg tega so površine med sipinami večinoma porasle z vegetacijo, kar je razlog, zakaj se

območje imenuje peščeno zemljišče in ne puščava. Problem dezertifikacije je na tem

območju majhen in se v večini pojavlja na krajih, kjer poteka gradnja cest in druge

infrastrukture. Čeprav se nihanja aktivnih sipin v Hunshandake v zadnjih desetletjih niso

hitro odzivala na letne spremembe v intenzivnosti paše, je še vedno mogoče, da je porast

intenzivne paše v 1960-ih in 1970-ih sprožila začetek dezertifikacije. Na drugih peščenih

zemljiščih severne Kitajske, tako kot Horqin in Mu Us, je do procesa dezertifikacije prišlo

predvsem zaradi človeških dejavnosti (Yang et al., 2007).

25

2.4.2 Peščeni viharji

Peščeni viharji se najpogosteje pojavljajo v sušnih in polsušnih območjih severne Kitajske.

V primeru močnega viharja je lahko vidljivost zmanjšana na 200–1.000 metrov, v primeru

zelo močnega pa na manj kot 50 metrov. Pogostost dogodkov se je od sredine 1950-ih do

konca 1998 zmanjševala (Wang, Wang, Zhou, & Shang, 2005).

Na Sliki 8 sta Nasina satelitska posnetka območja okoli Bohajskega morja, tj. najbolj

notranjega zaliva Rumenega morja v severovzhodni Kitajski. Oba posnetka sta bila

narejena leta 1998, na levi strani je posnetek v lepem vremenu, na desni pa posnetek na

dan peščenega viharja.

Slika 8: Primerjava neba nad Pekingom in Bohajskim morjem

Vir: NASA, Beijing and Bohai sea, 1998; NASA, MODIS-Terra image of central China dust storm, 2010.

Kot navajajo Zhang, Chai, Zhang in Xue (2010) pomladansko vreme v Aziji povzroča

močna neurja, ki prečkajo puščavo Gobi vzdolž severne kitajsko-mongolske meje in drugih

puščavskih območij Kitajske. Prašno azijsko vreme se prične z močnimi vetrovi, katere

povzročijo hladne fronte ali sistem nizkega zračnega tlaka. Hitrost vetra ima velik vpliv na

pogostost. Zgodovina je pokazala, da je bil trend močnih vetrovnih dni precej v skladu s

pogostostjo peščenih viharjev. Trend maksimalnih hitrosti vetra upada, vendar pa se je

odstotek srednjih in močnih peščenih viharjev zadnja leta povečal.

Pogostost peščenih viharjev je stopnjevana od leta 1998 (Wang et al., 2005). Prekomerno

izkoriščanje zemljišč je skopaj z drugimi nerazumnimi dejavnostmi pospešilo

dezertifikacijo in posledično peščene viharje (Zhang et al., 2010). Zaradi njih plačujejo

davek tako kmetje v Notranji Mongoliji kot tudi prebivalci Tajvana, Južne Koreje in

Japonske (Roberts, 2015).

Prevlada zahodnih vetrov v regiji v kombinaciji s tremi geomorfnimi dejavniki (visok

relief na zahodu, nizek na vzhodu, globoke soteske vzdolž gorovja Da Hinggan, ki se

razteza diagonalno v smeri zahodnika in obilo peska v regiji), je naredilo severovzhodno

26

Azijo območje katastrofalnih peščenih viharjev. Močni vetrovi iz puščave Gobi

pridobivajo na hitrosti, ko potujejo proti nižinam vzhodne Kitajske in potiskajo peščene

sipine še naprej proti vzhodu v območje okrožja Fengning. Prevladujoč zahodnik

pospešuje, ko vstopa v globoke soteske vzdolž gorovja Da Hinggan in dviguje umazanijo

in pesek v zrak. Grobi delci peska nato padajo na območje Pekinga, fine delce pa odnese

prek Rumenega morja do Korejskega polotoka in dlje (Young-Il, 2015). Slika 9 prikazuje

mehanizem peščenega viharja.

Slika 9: Mehanizem peščenega viharja

Vir: K. Young-Il, A New Approach in Converting Desert into Pasture: Fengning County, Hebei Province,

China, 2015, str. 57, slika 5.

Uradniki v Pekingu za peščene viharje krivijo prekomerno pašo, aktivisti in akademiki

pravijo, da je krivo rudarstvo, veliko obsežno kmetijstvo in podnebne spremembe, lokalne

vlade pa valijo krivdo na Mongole z velikimi čredami in pritiskajo nanje, da bi se odrekli

svojemu načinu življenja v zameno za subvencionirano bivališče v naseljih z drugimi

preseljenci, zgrajenih zunaj urbanih centrov (Roberts, 2015).

Peščeni viharji so že od nekdaj imeli gospodarski vpliv, pesek pa zdaj na svoji poti po

industrializiranih področjih Kitajske pobira onesnaževala in daljša seznam zdravstvenih

težav od draženja oči in grla do astme, povečanega tveganja možganske kapi, srčnega

infarkta in raka (Futrell, 2007).

Zgodovina peščenih viharjev na Kitajskem sega daleč v preteklost. Chon (v Futrell, 2007)

je pisal, da so o prvem večjem viharju poročali že v času dinastije Shang leta 1150 pr. n. št.

Kitajci so močne viharje včasih razumeli kot slabo znamenje, kot znak, da so vladarji

izgubili nebeški mandat13

(kit. tianming, angl. mandate of heaven). Število peščenih

13

Nebeški mandat je starodavno kitajsko prepričanje, da nebo odobri cesarju pravico do vladanja (vladati

mora dobro in pravično) (Jiang, 2011).

27

viharjev je pričelo v 15. stoletju ob pojavu dezertifikacije, kot posledici podnebnih

sprememb in naraščajočega prebivalstva vzdolž Svilne ceste, naraščati. Dezertifikacija se

je občutno pospešila v 1940-ih, ko so Han kitajski kmetje pričeli poseljevati področja, kjer

so prej dominirali pastirji etničnih skupin (Futrell, 2007).

Zhu (v Futrell, 2007) navaja podatek, da je neposredna gospodarska škoda zaradi

dezertifikacije v 1980-ih in 1990-ih znašala 6,5 milijard USD letno, v 2000-ih znaša 2,2

milijard USD več. Futrell (2007) pojasnjuje, da se gospodarska škoda in stroški zdravstva

zaradi peščenih viharjev močno razlikujejo glede na hitrost vetra in gostoto delcev.

Posebej močan peščen vihar je bil leta 1993. Vihar je ubil 85 ljudi in 120.000 živali, uničil

skoraj 4.500 hiš in 400.000 hektarjev pridelkov v Xinjiangu, Gansuju, Notranji Mongoliji

in Ningxia. Neposredna gospodarska škoda na Kitajskem je znašala 550 milijonov CNY

(72 milijonov USD) (Asian Development Bank, 2005).

Od 1998 dalje je število peščenih viharjev pričelo naraščati (Wang et al., 2005) in korejska

in japonska podjetja, ki se ukvarjajo z elektroniko je pričelo skrbeti, da bi se fini delci

infiltrirali v obrate, kjer so proizvajali polprevodnike. Močni viharji, kot so bili leta 1993,

2002 in 2006 lahko povzročijo zaprtje letališč in šol (Futrell, 2007). Po besedah Kanga (v

Futrell, 2007) so južnokorejski znanstveniki ocenili, da je njihova država utrpela izgubo

4,6 milijard USD zaradi peščenih viharjev leta 2002.

Gospodarski stroški peščenih viharjev so le bleda senca potencialnim tveganjem za

zdravje. Še bolj skrbi koktajl onesnaževal, ki so vse pogostejši spremljevalci peščenih in

prašnih delcev. Glive, viruse, bakterije, pesticide in gnojila, ki so že v osnovi prisotni v

zemlji, dvigne in odnese skupaj s prahom in peskom. Delci na poti skozi industrijska

območja poberejo še druge onesnaževalce, kot so žveplo, svinec, kadmij, arzen, železo in

mangan (Futrell, 2007).

2.5 Nacionalni programi oziroma projekti preprečevanja

dezertifikacije

Kitajska je v boj proti dezertifikaciji vložila veliko truda, vendar se zdi, da pri tem ni

najbolj uspešna, kajti dezertificirana zemlja se še vedno širi (Wang, Lu, Fang & Shen,

2007).

V CNAPCD (United Nations Convention to Combat Desertification, 2000) so za področja,

ki jih je prizadela vetrna erozija, podali seznam 18 ključnih projektov:

ponovna pogozditev in gospodarna uporaba virov planote Notranje Mongolije in

puščav v Xinjiangu,

28

celotna obnova in razvoj peščenih tal v severnem delu puščave Ulan Buh,

krčenje puščav in razvoj peščenih področij vzdolž vzhodnega dela Ningxia in v

jugovzhodnem delu puščave Tengger,

krčenje puščave in gozdni nasad vzdolž koridorja Hexi v Gansuju,

obnova vegetacije in razvoj peščenih področij jugovzhodnega dela kotline Jungar v

Xinjiangu,

zaščita zelenega koridorja Tarimske kotline v Xinjiangu,

krčenje in razvoj puščave v jugovzhodnem delu Tarimske kotline v Xinjiangu,

kontrola peščenih sipin v bližini naftnih nahajališč puščave Taklamakan,

načrtovanje in razvojna strategija puščave Hulun Buir na vzhodu Notranje Mongolije,

krčenje puščav in zaščita vzdolž bregov rek Songhuajiang in Nengjiang v

Heilongjiangu in Jilinu,

celosten razvoj neobdelanih peščenih področij vzdolž reke Xiliao v Notranji Mongoliji

in Jilin,

celosten razvoj in smotrno upravljanje peščenih področij v severnem delu puščave

Horqin v Jilinu in Notranji Mongoliji,

rehabilitacija degradiranih step in pašnikov v puščavi Otindag v Notranji Mongoliji,

obnova vegetacije peščenih zaplat v bližini premogovnikov Shengfu-Junggar, v

Shaanxiju in Notranji Mongoliji,

rehabilitacija degradiranih pašnikov v puščavi Ordos v Notranji Mongoliji,

nadzor nad širjenjem peska in utrditev sipin vzdolž razvalin Kitajskega zidu v južnem

delu puščave Ordos v Shaanxiju,

rehabilitacija dezertificirane zemlje na severni meji gorovja Daqing,

celostna raba in razvoj neobdelanih peščenih področij v severnem delu Shanxija.

Za področja, ki jih je prizadela vodna erozija so ključni projekti (United Nations

Convention to Combat Desertification, 2000):

varovalni gozdovi vzdolž Rumene reke in njenih pritokov,

zaščitni gozdovi vzdolž soteske Rumene reke v Shanxi in Shaanxi,

sistem zaščit vzdolž železniške proge Peking-Baotou-Lanzhou,

zaščitni gozdovi na planoti Loess v severnem delu Shaanxi in južnem delu gorovja

Luliang v Shanxi,

zaščitni gozdovi in kmetijski zaščitni sistemi,

projekt varstva tal in vode v srednjem toku Rumene reke,

projekt celovitega gospodarjenja z vodnimi zajetji v porečju zgornjega toka rek

Guantung, Miyun in Panjiakou,

projekt zaščitnih gozdnih sistemov v srednjem toku Rumene reke.

29

Po mnjenju Taa (2014) so za Kitajsko vse od implementacije Strategije razvoja zahoda14

(kit. xibu da kaifa, angl. Western Development strategy) dezertificirana področja

prednostna naloga. Navaja podatek, da je centralna vlada investirala 217,22 milijard CNY

(35,26 milijard USD15

), in izvedla vrsto ekoloških gradbenih projektov, ki so močno

prispevali k ekološki zaščiti zahodne regije.

Ena največjih težav na tem področju je premičen pesek in premiki peščenih sipin, ki

predstavljajo grožnjo kmetijskim zemljiščem, vasem, železnicam, avtocestam in drugi

infrastrukturi. Večina nekoč obraščenih področij je danes gola in veter zlahka odnaša pesek

z njih. Da bi utrdili sipine so uporabili kombinacijo vetrobranov, zasadili nekakšne

slamnate šahovnice (angl. checkerboard) in grmovnice (Veste, Gao, Sun & Breckle, 2006).

Slika 10 prikazuje različne tipe šahovnic. Uporabijo se lahko različni materiali, kot so trava

(označeno z a), grmovnice (b), kamenje in grmičevje (c) in plastika (d) (Guo, Huang,

Dong, van Pelt & Zobeck, 2014).

Slika 10: Šahovnice

Vir: Z. Guo, N. Huang, Z. Dong, R. S. Van Pelt & T. M. Zobeck, Wind Erosion Induced Soil Degradation

in Northern China: Status, Measures and Perspective, 2014, str. 8961, slika 7.

14

Strategija razvoja zahoda je dolgoročna nacionalna kampanja, namenjena spodbujanju razvoja zahoda

Kitajske in zmanjšanju gospodarskih razlik med zahodom in vzhodom Kitajske (Li, Liu & Yang, 2012). 15

CNY je v USD preračunan glede na povprečni menjalni tečaj Evropske centralne banke (v nadaljevanju

ECB) v letu izdaje članka.

30

Šahovnice stabilizirajo pesek, s čimer pripravijo tla za kasnejšo zasaditev večjih rastlin. Na

ta način ljudje v nekaterih območjih že lahko gojijo sadno drevje in trto, na primer v

predelu Shapotou v Ningxia, kar v preostalem delu province ni možno. Ningxia ni od

nekdaj sušno območje. Tu so bili prostrani travniki, katerih ni več, delno tudi zaradi

prevelike izgube vode v daljšem časovnem obdobju (Kirchner, 2011).

Ameriški agrarni ekonomist in okoljevarstvenik Lester R. Brown je v pogovoru s

Kirchnerjevo (2011) izrazil mnenje, da so gospodarske reforme v poznih 1970-ih vodile v

klasično obliko tragedije skupnega, ko je vsaka družina želela še naprej povečevati število

ovc in koz, medtem ko ni bilo nikogar, ki bi imel nadzor nad situacijo. In ko je zaradi

prekomerne paše rastlinski pokrov enkrat popolnoma odstranjen, ko je zemlja gola,

prevlada moč vetra in pojavi se vetrna erozija.

V nadaljevanju podajam kratek opis dveh nacionalnih programov oziroma projektov

preprečevanja dezertifikacije.

2.5.1 Program zrno za zeleno

Tao (2014) meni, da je Kitajska v razumevanju in boju zoper peščeno dezertifikacijo skozi

desetletja zelo napredovala in izvedla veliko anti-dezertifikacijskih projektov. Po njegovem

je nacionalni projekt Program zrno za zeleno (angl. Grain for Green Program)

najpomembnejši, saj vključuje 1.060 okrožij v 22 provincah. Cilj programa je (Tao, 2014):

obnovitev 3,67 milijonov hektarjev sušnih kmetijskih zemljišč in degradiranih step,

obnovitev 5,13 milijonov hektarjev zemljišč, ki jih je prizadela vetrna dezertifikacija,

zasaditev 26,67 milijonov hektarjev zemljišč, ki bodo služila kot protivetrna zaščita.

Celotna naložba centralne vlade je ocenjena na 75 milijard CNY (11 milijard USD) (Tao,

2014).

2.5.2 Zeleni kitajski zid (GGW)

GGW, ki se je pričel izvajati leta 1978 kot anti-dezertifikacijski program, je razdeljen na tri

faze. Znotraj treh faz je razdeljen na 8 obdobij: 1978–1985, 1986–1995, 1996–2000, 2001–

2010, 2011–2020, 2021–2030, 2031–2040 in 2041–2050. Namen GGW je nadzor nad

erozijo peska, vetra, vode, izboljšati ekološko okolje in proizvodnja gozdnih proizvodov

(Li et al., 2012).

Na Sliki 11 je na odseku zemljevida Kitajske z rdečo črto označen potek programa GGW,

označene so tudi puščave, sipine, oaze in druga področja, na katerih se je pojavila

dezertifikacija od 1950-ih do zgodnjih 2000-ih.

31

Slika 11: Zemljevid območij GGW

Vir: X. M. Wang, C. X. Zhang, E. Hasi & Z. B. Dong, Has the Three Norths Forest Shelterbelt Program

solved the desertification and dust storm problems in arid and semiarid China? 2010, str. 14, slika 1.

Po poročanju Ratliffa (2003), je GGW ocenjen na 8 milijard USD, vendar učinek po

mnenju Jianga (2007) ni zadosten. Večina zasajenih dreves je bilo topolov in večina je bolj

kot ne odmrla oziroma je v precej slabem stanju, kajti obsežni nasadi zgolj iste vrste so

veliko večji magnet za insekte in druge škodljivce. Za primer navaja Ningxia, kjer so na

videz majhni kozlički (angl. longicorn) skoraj uničili 20 let truda, vloženega v konstrukcijo

milijardnega nasada topolov. Po njegovem mnenju je obsežna ponovna pogozditev v

nasprotju z zakoni narave in je obsojena na propad. In četudi ponovna pogozditev uspe, ni

stroškovno učinkovita.

Težave z žuželkami omenjajo tudi Wang et al. (2012). V zadnjih letih sta na Kitajskem

izbruhnila rumeno-pegastegi hrošč in že prej omenjeni kozliček, ki so opustošili veliko

zaščitnih gozdov in prinesli drastične izgube lokalni kmetijski proizvodnji na severozahodu

Kitajske. V Ningxia se je pridelek zmanjšal za 20–30 %. Po njihovem mnenju tovrstni

izbruhi ponazarjajo prisotnost netrajnostnih posegov, ki so jih povzročile širitve kmetijskih

zemljišč.

Na napačno razmišljanje državnih gozdarjev o zasajevanju dreves opozarjajo tudi drugi, na

primer Roberts (2015). Le-ta se je pogovarjal s Hong Jiangom, profesorjem geografije na

Univerzi na Havajih. Hong Jiang meni, da se odgovorni iz gozdarstva preveč posplošeno

ukvarjajo z dezertifikacijo, da vidijo rešitev zanjo v brezglavem sajenju dreves, kar je

problematično. Puščava se namreč širi tam, kjer že prej ni bilo dreves, kajti drevesa ne

rastejo na robu puščav.

32

Tudi Janet Larsen, direktorica razvoja pri Earth Policy Institute, je bila v pogovoru s

Fieglovo (2014) skeptična do zasajevanja dreves na robu puščav. Po njenem mnenju

tovrstni programi ne bodo učinkoviti, kajti na mnogih področjih primanjkuje vode za

negovanje sadik. Sama daje prednost bolj uravnovešenemu pašništvu in kmetovanju.

Kot navaja Gluckman (2000), mnogi okoljevarstveniki menijo, da se Peking (vlada) v

dovoljšnji meri zadovolji že z izdajanjem razglasov o študentski podpori pri sajenju dreves,

namesto da bi se lotil zapletenih vprašanj, ki se tičejo reševanja zemlje. Pogovarjal se je z

Zhang Baoguanom, prebivalcem vasi Caonianguo. Povedal mu je, da so ga vpoklicali v t.i.

kitajsko novo zeleno vojsko zasajevalcev dreves. Po načrtu bodo 5 let vsak dan sadili

drevesa in če to ne bo dovolj, jih bodo sadili še nadaljnjih 5.

Nestrinjanje z že prej omenjenim zasajevanje dreves je izrazil tudi Chen Jiqun, vendar on v

primeru travišč. Po njegovem mnenju je zasaditev dreves tam neprimerna, saj jih na

traviščih že prej ni bilo. Poleg tega se mu zdi posplošeno prenašanje praks iz enega

območja na drugega napačno. Ni nujno, da bo praksa, ki se je na enem kraju izkazala za

dobro na drugem enako učinkovita, kajti potrebno je upoštevati padavine, zemeljsko

sestavo, podnebje (Futrell, 2008).

2.6 Mednarodni programi oziroma projekti preprečevanja

dezertifikacije

V nadaljevanju podajam kratek opis najpomembnejših mednarodnih programov oziroma

projektov preprečevanja dezertifikacije na Kitajskem.

2.6.1 Projekt koridor Gansu Hexi

Koridor Hexi v Gansuju je niz oaz ob severnem robu Tibetanske planote in je bil nekoč del

severne Svilne ceste. Projekt je potekal 1996–2006 in je bil ocenjen na 259,20 milijonov

USD. Posojilo s strani Svetovne banke je znašalo 150 milijonov USD. Glavni cilji projekta

koridor Gansu Hexi (angl. Gansu Hexi Corridor Project) so bili (World Bank, 2016b):

zmanjšati revščino približno 200.000 revnih kmetov iz srednjega in jugovzhodnega

dela province Gansu z izselitvijo na novo razvita namakalna zemljišča v koridorju

Hexi;

povečati kmetijsko proizvodnjo v provinci, zlasti žitaric in drugih pridelkov;

zaščititi in obnoviti degradirana območja.

Glavne komponente projekta so bile (World Bank, 2016b):

33

jez Changma na reki Shule, ki bi zagotovil približno 100 milijonov m3 vode za

namakanje in vodno oskrbo;

namakalni sistem in sistem za odvajanje vode;

kmetijstvo (pridelava rastlin, podporne storitve, servis za kmetijsko mehanizacijo,

živinoreja idr.);

naselja za 200.000 preseljenih kmetov;

varstvo okolja in gospodarjenje (pogozdovanje, monitoring, ohranjanje tal in vode);

institucionalna okrepitev in podpora z zagotavljanjem usposabljanja osebja, tehnična

pomoč, oprema, vozila in pomembni objekti.

2.6.2 Projekt razvoja pašništva v Gansuju in Xinjiangu

Kitajska je ob pomoči Svetovne banke leta 2010 zaključila projekt razvoja pašništva v

Gansuju in Xinjiangu (angl. Gansu and Xinjiang Pastoral Development Project) (World

Bank, 2016a). Cilj projekta, ki se je pričel leta 2003, je bil spodbuditi trajnostno

upravljanje naravnih virov z vzpostavitvijo izboljšane kmetijske proizvodnje in sistema

trženja, ki bi povečal dohodek pastirjev in kmetov na projektnem območju (World Bank,

2003). Gansu in Ningxia sta trpela zaradi posledic vse večjega spreminjanja travniških

površin v obdelovalne, povečevanja števila živine in prekomernega pašništva. Svoje je

dodala še visoka stopnja revščine, slabo upravljanje, napadi glodavcev in insektov. Gansu

in Xinjiang sta glavni travniški in živinorejski regiji na Kitajskem, hkrati sta tudi kritični

okoljski območji, navedeni med prednostnimi območji biotske raznovrstnosti, saj se tam

nahajajo številne ogrožene vrste (World Bank, 2011). Proračun projekta je bil 99,10

milijonov USD, od tega je bilo posojilo Svetovne banke 66,27 milijonov USD (World

Bank, 2003). Prispevek Svetovne banke je bil tudi preizkus novega, participativnega

pristopa, ki si prizadeva za upravljanje živine na način, ki ohranja biotsko raznovrstnost v

proizvodni pokrajini. Poleg Svetovne banke in Kitajske sta bila partnerja v projektu tudi

Svetovni sklad za okolje (angl. Global Environment Facility, v nadaljevanju GEF) in

Kanadska mednarodna razvojna agencija (angl. Canadian International Development

Agency, v nadaljevanju CIDA). GEF je v obliki tehnične pomoči doniral 10,5 milijonov

USD. Ta tehnična pomoč je pomenila pomoč pri izvajanju na skupnosti temelječega

upravljanje travišč, blaženje degradacije in ohranitev biotske raznovrstnosti. CIDA je

zagotovila podporo za dejavnosti usposabljanja v okviru projekta (World Bank, 2011).

Globalni okoljski cilj projekta je bil ublažitev degradacije tal, ohranitev biotske

raznovrstnosti in izboljšati skladiščenja ogljika s spodbujanjem celostnega upravljanja

ekosistema travišč, puščav in gozdov gorovja Qilianshan, Tianshan in Altaishan na zahodu

Kitajske. Globalni okoljski cilj naj bi dosegli z izvajanjem načrtov upravljanja travišč v

izbranih projektnih območjih z visokimi vrednostmi globalne biotske raznovrstnosti,

zagotavljanjem dodatnih vlaganj v izvedbo načrtov, ki se tičejo travišč in monitoringom

pašnikih habitatov v izbranih pilotnih območij (World Bank, 2003).

34

2.6.3 Projekt za celosten razvoj gozdarstva

Leta 2010 se je pričel izvajati Projekt za celosten razvoj gozdarstva (angl. Integrated

Forestry Development Project). Projekt je ocenjen na 200 milijonov USD, polovica zneska

je posojilo Svetovne banke, drugo polovico financira kitajska vlada. Predviden zaključek je

konec letošnjega leta. Cilj projekta je pomagati pri vzpostavitvi in upravljanju trajnostnih

večnamenskih gozdnih nasadov s pomembnimi okoljskimi koristmi v projektnih

provincah. V projektu so tri komponente (World Bank, 2016c):

osnovanje novih večnamenskih gozdnih nasadov na degradiranih in k eroziji nagnjenih

zemljiščih (kar vključuje tudi zasaditve dreves in grmovnic, ki bodo služile kot vetrne

pregrade) in konstrukcija vodnjakov za zbiranje vode;

izboljšanje obstoječih gozdnih nasadov (nadgradnja obstoječih degradiranih

monokulturnih nasadov);

institucionalna krepitev, projektno vodenje in spremljanje in vrednotenje.

2.6.4 Anti-dezertifikacijski projekt in projekt za izboljšanje življenjskih pogojev

v Ningxia

Eden večjih projektov, ki se izvajajo s pomočjo mednarodnih sredstev je Anti-

dezertifikacijski projekt in projekt za izboljšanje življenjskih pogojev v Ningxia (angl.

Ningxia Anti-desertification and Livelihood Improvement). Projekt se je pričel izvajati

konec septembra 2010 pod okriljem Razvojnega programa Združenih narodov (angl.

United Nations Development Programme, v nadaljevanju UNDP) in Kitajskega

mednarodnega centra za ekonomske in tehnične izmenjave (angl. China International

Center For Economic And Technical Exchanges – CICITE). Cilj projekta je pomagati pri

nadzoru peska in izboljšanju življenjskih pogojev na izbranih sušnih in puščavskih delih

province. Posebni poudarki so na pobudah za harmonijo človeških dejavnosti in trajnosti

okolja, kar bo doseženo s kombinacijo regeneracije ekosistema, krepitve človeške

zmogljivosti in zelenega podjetništva. Proračun projekta je 10,5 milijonov USD, od tega

prispeva UNDP 1,5 milijonov USD, 9 milijonov USD je delež Kitajske (United Nations

Development Programme, 2016a). Zaključek projekta so načrtovali v letu 2014, vendar je

bil podaljšan do konca leta 2016 (United Nations Development Programme, 2016b).

2.6.5 Projekt Nadzor dezertifikacije in ekološke zaščite v Ningxia

Z Ningxia je povezan še en projekt, in sicer projekt Nadzor dezertifikacije in ekološke

zaščite v Ningxia (angl. Ningxia Desertification Control and Ecological Protection

Project). Proračun projekta je 113,75 milijonov USD, od tega je 80 milijonov USD

posojilo Svetovne banke, ostalo financira kitajsko Ministrstvo za finance. Cilj projekta je

pomagati kitajski vladi v njenih prizadevanjih za odpravo dezertifikacije. Projekt podpira

nadzor nad dezertifikacijo, rehabilitacijo vegetacije in druge zaščitne ukrepe v okrožjih

35

Pingluo, mestu Lingwu, predelu Litong, mestu Qingtongxia, predelu Xingqing, okrožju

Yanchi in mestu Zhongwei v Ningxia. Investicije projekta vključujejo (World Bank,

2012):

vzpostavitev travnatih šahovnic in rastlinskega pokrova, ki ga sestavljajo domorodne

vrste, s čimer bodo zaustavili mobilne peščene sipine in preprečili širjenje puščav na

kmetijska ozemlja, naselja in infrastrukturo,

varstvo in upravljanje naravne obnovljene vegetacije degradiranih sušnih in

zmernosušnih območij step in travišč, vključujoč dodatno zasaditev grmičevja in

rehabilitacijo vegetacije,

vzpostavitev večplastnih in večnivojskih drevesnih in grmovnih zaščitnih pasov ob

cestah, namakalnih kanalih in okoli kmetijskih polj in sadovnjakov,

kampanje za informiranje in ozaveščanje lokalne skupnosti za boljše upravljanje travišč

in step, raziskave, usposabljanje, terenske predstavitve in spremljanje učinka.

Projekt se bo izvajal v obdobju 5 let (2012–2018). Pričakuje se neposredne koristi za

okolje okoli 3 milijonov prebivalcev v projektnih območjih in zaščita številnih ključnih

infrastrukturnih objektov na vzhodnem bregu Rumene reke. Ker se projekt nahaja na

območju vetrnega koridorja, ki vpliva na glavne dele severne Kitajske, ki so bili

opredeljeni kot eden glavnih virov peščenih viharjev, bo imelo posredno korist od projekta

tudi veliko število ljudi, tudi iz bolj oddaljenih območij Pekinga in Tianjina (World Bank,

2012).

2.6.6 Drugi, manjši projekti

Okoljska ministrstva in z njimi povezani raziskovalni centri z združenimi močmi

raziskujejo dezertifikacijo in pojave, ki so posledica le-te. Poleg njih so tu še nevladne

organizacije iz Japonske in Južne Koreje, ki z lokalnimi kitajskimi skupinami sodelujejo že

od 1990-ih. Skupaj se borijo zoper revščino in preprečujejo dezertifikacijo. Na ta način

mnoge med njimi raziskujejo ekološka, politična, gospodarska in kulturna gonila

dezertifikacije z namenom najti rešitev, ki bi bila ustrezna za tisto področje. In v tem se

razlikujejo od obsežnih vladnih kampanj, kot je na primer GGW, v sklopu katerega so

zasadili enako vrsto dreves v izrazito različnih ekoloških in socialno-ekonomskih

razmerah. Najbolj izstopajoče so Omrežje zelena zemlja iz Japonske (angl. Green Earth

Network, v nadaljevanju GEN), Mednarodna organizacija za industrijski, spiritualni in

kulturni napredek iz Japonske (angl. Organization for Industrial, Spiritual, and Cultural

Advancement International, v nadaljevanju OISCA), Severovzhodni azijski gozdarski

forum iz Južne Koreje (angl. Northeast Asian Forest Forum, v nadaljevanju NEAFF),

Korejska korporacija Yuhan-Kimberly (ang. The Yuhan-Kimberly Corporation of Korea)

in Korejska federacija za okoljsko gibanje (The Korean Federation for Environmental

Movement, v nadaljevanju KFEM) (Futrell, 2007).

36

GEN je bil dejaven v okolici Datonga v Shanxiju od leta 1992 dalje, ko je njegov

ustanovitelj Kunio Takami, po več kot tri mesece na leto preživel na planoti Loess.

Prepoznal je potrebo po okoljsko motiviranem projektu, pri čemer bi sodeloval z lokalno

vlado in deloval v dobro lokalnega prebivalstva. Osredotočil se je na metodo, ki bi

ustvarila prihodek in zaščitila občutljiva zemljišča v okolici Datonga. Po začetnih poskusih

je odkril potencial v marelicah, ki so odporne na sušo, kmetje pa so s prodajo sadja lahko

zaslužili 10.000 CNY (1.300 USD) letno (Shi, 2007).

OISCA je bila ustanovljena leta 1961, in sicer je bil njen ustanovitelj japonski filozof

Yonosuke Nakano (OISCA, 2016b). Na Kitajskem je prisotna od 1992, na področju

dezertifikacije pa je dejavna v okviru projekta Zeleni pas (angl. Green Belt), ki se izvaja v

Notranji Mongoliji na planoti Alashan od leta 2001 dalje. Drevesa so sadili s pomočjo

domačinov in prostovoljcev iz Japonske. Z uporabo letal so naključno zasadili 500

kilogramov semen na 73 hektarjih zemljišč. Uporabili so semena avtohtonih vrst, ki so

varno prekrita z zemljo (OISCA, 2016a).

NEAFF je bila ustanovljena leta 1998. V svojih vrstah vključuje predstavnike industrije,

okoljskih organizacij, gozdarskih skupin, akademike in druge posameznike na Kitajskem,

Mongoliji in Južni Koreji. Cilji NEAFF so obnova degradiranih gozdnih zemljišč, boj proti

dezertifikaciji in krčenju gozdov in spodbujanje okolju prijaznega in trajnostnega

upravljanja gozdnih ekosistemov v regiji s krepitvijo mrežnega povezovanja in izmenjave

informacij med zadevnimi državami (Sizer, 2004). NEAFF skupaj z uradniki iz urada za

gozdarstvo izvaja projekte pogozdovanja v Shandongu in Notranji Mongoliji. Skupaj s

korejsko gozdarsko službo in kitajskim uradom za gozdarstvo so od leta 1999 izvedli že

več konferenc (Futrell, 2007).

Korejska korporacija Yuhan-Kimberly (skupno podjetje korejske farmacevtske družbe

Yuhan in ameriške korporacije Kimberly-Clark) je bila ustanovljena leta 1984. Njena

kampanja »Ohranimo Korejo zeleno« je doslej pomagala zasaditi več kot 50 milijonov

dreves (Lee, 2015) in ker se je strategija izkazala za uspešno, so v pomoč preprečevanja

dezertifikacije na Kitajskem zasadili 1,5 milijard dreves (Cheung Kong Graduate School of

Business, 2012).

KFEM je največja in najpomembnejša nevladna organizacija v Južni Koreji. S kitajskima

nevladnima skupinama Prijatelji narave (angl. Friends of Nature) in Odmevajoča stepa

(angl. Echoing Steppe) sodeluje od leta 2003. Organizirali so vrsto izobraževalnih

programov izmenjav in ekskurzij za korejske in kitajske srednješolce in študente (Futrell,

2007).

Ekomir Azija (angl. EcopeaceAsia) je južnokorejska nevladna organizacija, ustanovljena

leta 2009, vendar so že februarja 2003 ustanovili Anti-dezertifikacijski center, ki je bil

nekakšna začasna organizacija pred ustanovitvijo sedanje (EcopeaceAsia, 2016b). S

37

projektom Boj proti dezertifikaciji (angl. Combating Desertification Project) želijo

preprečiti peščene viharje, ki jih odnaša tudi k njim v Korejo. Projekt se od leta 2003 izvaja

na traviščih Notranje Mongolije (EcopeaceAsia, 2016a) in je osredotočen na osušena

jezera v regiji. BoYoung Sim iz Ekomir Azija je Smithu (2012) pojasnil ozadje lokacije,

kjer se je izvajal projekt. In sicer so obnavljali izsušeno, nekoč slano jezero. Ko se je jezero

osušilo, so se alkalni delci iz zraka pomešali z rumenim prahom, odneslo jih je proti

vzhodu in tako so še poslabšali peščen vihar. V okviru projekta Boj proti dezertifikaciji, so

sprožili še 4 dodatne projekte, in sicer (EcopeaceAsia, 2016a):

projekt Jilin v Jilinu (2003–2007) - obnovljena travišča s setvijo (in kasneje žetvijo)

Suaeda glauca Bunge in lokalnih rastlin, ki prezimijo in so odporne na neugodne

pogoje, kot so suša in mraz in saditev dreves;

projekt Manduh v Notranji Mongoliji (2006–2007) - vzpostavitev travišč s sajenjem

Suaeda glauca Bunge, prezimnih rastlin in drugih, na alkalna tla tolerantnih rastlin na

belo jezersko dno (10 km2 obnovljene zemlje);

anti-dezertifikacijski projekt Qagan Nor v Notranji Mongoliji (2008–2013) -

vzpostavitev travišč s sajenjem na alkalna tla tolerantnih rastlin, kot je Suaeda glauca

Bunge na belo jezersko dno (50 km2 obnovljene zemlje);

anti-dezertifikacijski projekt Zhenglanqi v Notranji Mongoliji (2014–2018) -

vzpostavitev travišč s sajenjem na alkalna tla tolerantnih rastlin, kot je Suaeda glauca

Bunge in prezimnih rastlin ter usposabljanja za pastirje iz regije.

Še ena južnokorejska nevladna organizacija, ki je aktivna v Notranji Mongoliji, je leta

2001 ustanovljena organizacija Gozd prihodnosti (angl. Future Forest) (Future Forest,

2016a). S programom Veliki zeleni zid16

(angl. Great Green Wall) so pričeli leta 2006.

Zasaditev 16 km dolgega pasu dreves vzdolž dvopasovne ceste v puščavi Kubuqi, ki je

najbližja puščava Koreji, je potekala v sodelovanju s Kitajsko mladinsko zvezo (ang. All-

China Youth Federation) in lokalno vlado iz Dalateqija. Za preživetje dreves so se zanašali

na vodne vire v puščavi. Kubuqi ima namreč zadostno količino padavin in skozi teče

Rumena reka (Future Forest, 2016b). Sung-gil Lee iz Gozd prihodnosti je povedal Smithu

(2012), da so pred zasaditvijo opravili pogovore s strokovnjaki, ki so jim svetovali, katere

vrste so najprimernejše, da bodo kljubovale težkim razmeram v puščavi, -30°C pozimi in

+40°C poleti. Lee je še opozoril na dejstvo, da puščava Kubuqi 500 let nazaj ob pravilni

rabi še ni bila puščava, kar pomeni, da je zemljo mogoče obnoviti.

16

Razlikovati moramo med različnimi projekti, ki imajo v imenu »zid«. Green Great Wall je anti-

dezertifikacijski program, ki zaradi lokacije in razsežnosti vsebuje ime starodavne kitajske fortifikacije Great

Wall (v slovenščini je v uporabi prevod Kitajski zid, zato sem ime programa prevedla kot Zeleni kitajski zid).

Mediji ga pogosto preimenujejo v Great Green Wall, kar je napačno, saj se tako imenuje anti-

dezertifikacijski program v afriški puščavi Sahara, ki se je pričel izvajati 2005. Južnokorejska organizacija

Gozd prihodnosti je očitno spregledala, da program s takšnim imenom že obstaja.

38

Na severu Kitajske je moč najti še eno južnokorejsko-kitajsko sodelovanje, in sicer gre za

pilotni projekt v okrožju Fengning v Hebeiju. Podpredsednik Organizacije združenih

narodov v Južni Koreji je na podlagi raziskav prišel do zaključka, da se lahko prepreči

širjenje puščav v območju step z zmanjšanjem hitrosti vetra tako, da izhlapevanje ne

preseže padavin. Kjer izhlapevanje presega padavine, območje postane puščava. Da bi to

preprečili, vidi dve rešitvi, bodisi zmanjšati količino izhlapevanja bodisi povečati

padavine. Ker je spreminjanje količine padavin izven človeških zmožnosti, mu je ostala

možnost, da je poskusil zmanjšati izhlapevanje. Njegov predlog v boju zoper

dezertifikacijo je zmanjšati hitrost vetra s posebnim načinom pogozditve. Eden najbolj

praktičnih načinov upočasnitve vetra v puščavi je vzpostavitev vetrnih pregrad s preprosto

zasaditvijo dreves, kar se je že izkazalo za uspešno na vetrovni otoški provinci Jeju v Južni

Koreji (Young-Il, 2015).

Za projekt je bilo izbrano zemljišče v bližini vasi Longtogou v okrožju Fengning (180 km

severno od Pekinga). Območje je bilo izbrano iz več razlogov. Skozenj tečeta dve reki, ki

sta glavna vodna vira Pekinga. Pred Olimpijskimi igrami leta 2008 je pesek povzročil

veliko motnjo z oskrbo, kar je povzročilo ogromno medijsko in vladno pozornost. Omeniti

velja tudi, da je leta 1950 bilo 22 % okrožja pokritega z gozdovi, medtem ko je danes

pokritost le še 7 % (Young-Il, 2015).

Slika 12 prikazuje model 4 vrst dreves, nasajenih v obliki kvadrata, med njimi je po 100 m

razmika. Hitrost vetra se bo postopoma zmanjševala do sredine, kjer bo vrtina in sončna

elektrarna dovajala elektriko za črpanje vode za namakalni sistem (Young-Il, 2015).

Slika 12: Modelna celica s štirimi vrstami vetrobranskih dreves

Vir: K. Young-Il, A New Approach in Converting Desert into Pasture: Fengning County, Hebei Province,

China, 2015, str. 58, slika 6.

39

Na Sliki 13 je pobližje prikazana zasaditev dreves, ki so iz vrst iglavcev, natančneje

mongolski bor in brin (oboje iz regije) in dosežejo višino 20 metrov. Vmes bo zasajeno

grmičevje, zato da bo veter na višini dreves in blizu površine zadrževal veter. Označen je

tudi potek namakalnih cevi.

Slika 13: Vrsta visokih dreves z grmičevjem, zasajenim vmes

Vir: K. Young-Il, A New Approach in Converting Desert into Pasture: Fengning County, Hebei Province,

China, 2015, str. 58, slika 7.

Da bi v puščavi zrasla zdrava drevesa, je nujen majhen a stalen dovod vode, s čimer se

omogoči proizvodnja kapilarne vode, ki je idealen pogoj za povečanje bakterijskih

aktivnosti, ki so bistven katalizator za proizvodnjo hranila za vegetativno rast. Poudarek pri

sistemu je na stalnem dotoku vode. V Fengningu se običajno izvaja namakanje s

prekinitvami. Tak sistem pogosteje povzroči solne ploskve in kopičenju kalcija okoli

dreves, kar sčasoma zaduši drevesa ali vsaj močno zavira njihovo rast (Young-Il, 2015).

Za napajanje sistema kapljičnega namakanja bo nameščen rotacijski sistem sončnih

kolektorjev. Pogonska enota je edinstveno zasnovana, tako da je sistem vzdržen tudi v

močnih, peščenih vetrovih, saj je opremljen s funkcijo samodejnega čiščenja. Za dodatno

zaščito pogonske enote v neprijaznem puščavskem okolju se uporabljajo tudi funkcije proti

pregrevanju in proti zmrzovanju. Rezervoar za vodo bo nameščen pod zemljo, s čimer bo

zaščiten pred zelo nizkimi temperaturami pozimi in ekstremno visokimi poleti, kar je

značilno za ta puščavska območja (Young-Il, 2015).

Young-Il (2015) pravi, da se bo gradnja pričela z namestitvijo sončne elektrarne. Ocenjuje,

da bo za km2 projekta zmogljivost 6 kW dovolj. Po namestitvi elektrarne bo nameščen

sistem za dovajanje vode in v končni fazi se bodo cevovodi za kapljično namakanje

40

vkopali približno 1,5 metra pod površje vzdolž dreves. Dokler se drevesa ne ukoreninijo in

zrastejo na primerno višino, bo zalivanje in gnojenje nadzorovano na daljavo preko

omrežja računalnikov in senzorjev. Sistem je zasnovan tako, da je funkcije moč spremljati

in daljinsko upravljati iz centrov v okrožju Fengning in laboratoriju v Gumi, v Južni Koreji

(Young-Il, 2015). Omenjen podporni sistem za namakanje je predstavljen na Sliki 14.

Slika 14: Podporni sistem za kapljično namakanje

Vir: K. Young-Il, A New Approach in Converting Desert into Pasture: Fengning County, Hebei Province,

China, 2015, str. 59, slika 8.

Winrock International, ameriška neprofitna organizacija, ki skrbi za krepitev moči

prikrajšanih, povečanje gospodarskih priložnosti in ohranjanje naravnih virov (Winrock

International, 2016a), je razvila program Trajnostni okoljski viri za naraščajočo

gospodarsko rast Tibeta (angl. Tibet Sustainable Environmental Resources for Increased

Economic Growth, v nadaljevanju TSERING). TSERING, ki Tibetancem pomaga pri

iskanju novih virov preživetja in usposabljanju (Winrock International, 2012), formalno ni

označen kot anti-dezertifikacijski, vendar je vreden omembe, saj so v okviru tega programa

spomladi 2010 pričeli izvajati anti-dezertifikacijske aktivnosti v sodelovanju z gozdarskim

uradom iz Ruoergaija in TSERING partnerjem, Sečuanskim raziskovalnim institutom za

travišča (angl. Sichuan Grassland Research Institute). V le nekaj mesecih so skupaj z

lokalnimi skupnostmi spremenili prek 50 hektarjev puščavnih območij v travišče (Winrock

International, 2016b).

ABB, eno največjih inženirskih podjetij na svetu, ki proizvaja opremo za elektrarne,

industrijsko opremo, sisteme za avtomatizacijo in robotske sisteme je leta 2007 skupaj z

41

Elektro Notranja Mongolija (angl. Inner Mongolia Electric Power) pričel s 6-letnim anti-

dezertifikacijskim projektom zasajevanja dreves in trave, s čimer so želeli upočasniti

napredovanje puščave in ublažiti peščena neurja. Pesek iz puščave Ordos povzroča škodo

na električnih vodih urada za električno energijo Ordos. ABB je skupaj z omenjenim

uradom prispeval 640.000 USD, s čimer so kupili semena in najeli ljudi, ki so opravili

zasaditve. Projekt je prinesel vrsto pozitivnih rezultatov: rastline, ki so jih zasadili pod

električne vode, preprečujejo škodo, lokalnim pastirjem to predstavlja dodaten prihodek,

saj lahko rastline uporabijo kot krmo za živali, blažitev peščenih neurij pa pomeni manj

vzdrževanja (ABB, 2015).

Projekt En pas, ena cesta (angl. One Belt One Road) sicer ni zasnovan kot anti-

dezertifikacijski projekt, vendar je Sha Zukang, nekdanji generalni podsekretar Združenih

narodov za ekonomske in socialne zadeve, predlagal ustanovitev ekološko-obnovitvenih

baz ali ekološko-ekonomskih con, ki bi se kasneje kot primer dobre prakse razširile po

vseh območjih vzdolž ceste. Sha je ob 5. Mednarodnem forumu za puščave v Kubuqiju, na

katerem so govorili tudi o mednarodnem projektu gradnje nove Svilne ceste, izrazil

mnenje, da so peščeni viharji krivi za to, da sta starodavna mesta ob cesti Shuofang in

Luolan danes mesta duhov, zato poziva ljudi, naj strmijo k razvoju ekološke kulture in med

ljudmi širijo koncept ekološke civilizacije (Li & Zhou, 2015).

3 PRESELJEVANJE

Migracije so že od 1950-ih omejene s sistemom hukou17

, po katerem se mora vsak

prebivalec registrirati pri organu lokalne oblasti (Gautreaux, 2013). Urbanim rezidentom

običajno dovolijo spremembo hukou znotraj mesta, torej da se uradno preselijo na drug

naslov v mestu, neproblematično je tudi za ruralne prebivalce znotraj ruralnega okolja v

primeru spremembe zakonskega stana ali drugih družinskih razlogov. V kolikor želi nekdo

trajno spremeniti hukou, da bi prešel meje mesta, kraja, bi potreboval odobritev javnega

varnostnega organa. Odobritev izdajo zelo redko in samo v primeru, da za predlagano

selitev obstaja res dober razlog in v kolikor bi selitev bila v interesu centralne ali lokalne

oblasti (oziroma vsaj ni v njenem nasprotju). Ruralnim prebivalcem je dovoljena selitev ali

delo v mestu v kategoriji začasnih prebivalcev, vendar jim tam ni dovoljeno imeti hukou.

Posledično jim ne pripadajo lokalne koristi in pravice (Chan, 2013), kot so zdravstvene

storitve, izobrazba, nastanitev idr. (Hong, Rizzo, Hai, Liu & Fang, 2015).

17

Hukou je sistem registracij gospodinjstev (v angl. household registration system), po katerem je ob rojstvu

vsakemu kitajskemu državljanu dodeljen ruralen ali urban hukou. Hukou je kategoriziran glede na tip in

lokacijo (Song, 2014).

42

3.1 Preseljevaje v začetku 2. polovice 20. stoletja

Notranje migracije so po Gautreauxu (2013) potekale v štirih fazah. Prva faza, 1951–1960

je bila v času prve petletke in Velikega skoka naprej (angl. Great Leap Forward), ko so se

preseljevali v urbane centre, da bi zapolnili delovna mesta v predvsem težki industriji. Do

leta 1960 je v mestih živelo 20 % prebivalstva. V drugi fazi, 1961–1965, so vodilni

sprevideli, da Kitajska brez kmetijskega sektorja ne more preživeti in so na podeželje na

silo preselili 24 milijonov delavcev. V času Kulturne revolucije (1966–1976), ko je tekla

tretja faza, je na milijone članov partije, intelektualcev in mladih bilo poslanih na

podeželje. Zadnja, četrta faza, se je pričela 1978 in po njegovem še vedno poteka. Gre za

čas ponovnega preseljevanja iz ruralnega v urbano, kjer živi zdaj skoraj 44 % prebivalstva.

S pričetkom gospodarskih reform konec 1970-ih in začetku 1980-ih so imeli kratkotrajni

gospodarski donosi prednost, okoljevarstvo in trajnostni razvoj pa sta bila postavljena na

stran. Človeške gospodarske dejavnosti so še poslabšale stanje s pomanjkanjem vode na

severu Kitajske (Chen & Tang, 2005). Veliki deli travišč na Kitajskem so se s

preseljevanjem ljudi poškodovali, kar je privedlo do poslabšanja in redčenja vegetacije in

zaslanjevanja ter povečanja peščenih površin (Jiang, 2007).

3.2 Preseljevanje konec 1990-ih in v začetku 21. stoletja

Razlog za preseljevanje konec 1990-ih in v začetku 21. stoletja je predvsem politika

ekološke migracije (kit. shengtai yimin, angl. ecological migration), pri kateri so

nemalokrat prisilno preselili na stotisoče mongolskih (Togochog, 2006) in tibetanskih

pastirjev (Du, 2012).

V Notranji Mongoliji je bilo število prebivalcev leta 2005 skoraj petkrat večje kot pred 50

leti, prav tako je naraslo število živali, in sicer iz 10 milijonov na 60 milijonov (Chen &

Tang, 2005). Li et al. (v Chen & Tang, 2005, str. 371) navajajo podatek, da je populacija

živali na pašnikih v sušnih in zmernosušnih področjih Kitajske presegala nosilne

zmogljivosti za 30–70 %. Nekateri so skušali obdelovati zemljo na krajih, ki ni bila še

nikdar obdelana (Osnos, 2006).

Kot razkriva Togochog (2006), so bili načrti ekološke migracije prvič objavljeni ravnem

državne uprave novembra 1998, regionalna zakonodaja pa se je pričela izvajati sredi 2001.

Po njegovem mnenju ima politika tri glavne cilje:

dovoliti Han Kitajcem iz vseh delov Kitajske naselitev na mongolskih traviščih pod

sloganom »odpirati in oblikovati travišča« (angl. opening up and building up the

grasslands),

43

premestiti mongolske pastirje z njihove zemlje pod sloganom »usmerjati nomadsko

prebivalstvo v mesta« (angl. concentrating nomadic populations toward townships and

cities) oziroma »urbanizacija« in eliminacija mongolskega načina življenja in

promocija hanskega življenjskega sloga v imenu »urejanja strukture kmetijstva in

živinoreje« (angl. regulating the structure of agriculture and animal husbandry).

Spornost programa ekoloških migracij vidi tudi Futrell (2008), ki navaja mnenje mnogih

Mongolov, da je program diskriminatoren, da je ustvarjen zato, da bodo voda, minerali in

zemlja dostopnejši Han kitajskim podjetnikom in migrantom.

Že prej omenjen okoljski aktivist Che Jiqun pomaga mongolskim pastirjem z razlago

zakonov, ki jim jih deli na svojih pogostih obiskih v Notranji Mongoliji. Chen je

ustanovitelj spletne strani že prej omenjene Odmevajoče stepe, na kateri želi z angleškimi

prevodi dvigniti mednarodno zavest o razmerah v Notranji Mongoliji (Futrell, 2008).

V primeru zahodne regije je vlada leta 2000 migracije poimenovala »Strategija razvoja

zahoda« (kit. xibu da kaifa, angl. West Development Strategy) (Du, 2012). Zhang et al. (v

Du, 2012) navajajo, da je bilo po podatkih Pisarne državnega sveta za razvoj zahoda (angl.

State Council West Development Office) za namen zmanjšanja revščine predvidena

preselitev 7 milijonov ruralnega prebivalstva, 700 tisoč ljudi pa jih je bilo v času 2000–

2005 preseljenih v okviru ekološke preselitve.

Leta 2003 je kitajska vlada predstavila nov program, poznan kot »upokojitev živine in

obnovitev travišč« (kit. tuimu huancao, angl. retire livestock and restore grassland),

katerega namen je bil umik pašništva, da bi zaustavili in obrnili hudo degradacijo travišč.

Shema je zajemala različne oblike ograjenih področij, med drugim tudi takšne, ki so več

mesecev letno bili zaprti za pašništvo (nekakšna rotacija pašnikov) in takšne, ki so

prepovedale pašništvo za 5 ali 10 let, v nekaterih primerih celo permanentno. Omenjena

strategija spominja na ukrepe, ki so se uveljavljali v 1980-ih. Uvedena je bila vrsta

tehničnih rešitev kot na primer izkoreninjenje žvižgačev, subvencioniranje stalnih zimskih

domovanj, postavitev ograj, zavetišč za živino in sajenje nadomestne zimske krme. Poleg

poudarjene tehnične pomoči, je v ta program vključena tudi razširitev sistema odgovornosti

gospodinjstev (angl. household responsibility system18

) iz kmetijskih na pastirska področja.

Načelo promoviranja privatizacije pravic za uporabo zimskih pašnikov je temeljilo na

predpostavki, da bi s tem dali pastirjem ustrezno spodbudo za boljše upravljanje svojih

zemljišč, kot tudi da postanejo bolj učinkoviti tržni proizvajalci in si s tem dvignejo

življenjski standard. Revnejše družine z manj živine so na ta način dobile možnost oddaje

svojih pravic do paše v najem družinam z več živine (Yeh, 2010).

18

Sistem odgovornosti gospodinjstev je dajal kmetom pravico do njihovih polj.

44

Kot nadaljuje Yeh (2010), je izvedba tuimu huancao variirala. Na Tibetu so tiste dele

programa, ki so bili v skladu s prejšnjimi, poudarjali. Eden takšnih je bilo sajenje trave,

vendar pastirji s tem niso bili zadovoljni. Z uporabo materiala za ograje bi raje zaščitili

alpske močvirnate travnike, ki bi se uporabili za zimsko ali zasilno krmo. Vendar pa

uradniki, ki odrejajo področja za ograditev, sledijo politiki in dovoljujejo ograditev samo

alpskih pašnikov nižje produktivnosti in peščenih področij za določena časovna obdobja.

Različno razumevanje lokalne travniške ekologije vodi v pomanjkanje lokalnega

navdušenja za projekt in manjše kompenzacije za izgubo pašnih območij, četudi so jim bila

obljubljena.

Yeh (2010) pojasnjuje, da se tuimu huancao na področju Sanjiangyuan izvaja v povezavi z

ekološko migracijo, od koder preseljujejo pastirje za obdobje 10 let ali za vedno. Po načrtih

vlade so nadomestila sledeča19

:

80.000 CNY (11.821,13 USD) za prostovoljno preselitev v skupini in tistim, ki se

trajno odrečejo čredam in

- 8.000 CNY (1.182,11 USD) subvencij v zrnu v petih letih;

40.000 CNY (5.910,56 USD) za individualna gospodinjstva za prostovoljno preselitev

in

- 40.000 CNY (5.910,56 USD) če se odrečejo čredam za vsaj 10 let in

- 6.000 CNY (886,58 USD) subvencij v zrnu;

20.000 CNY (2.955,28 USD) pastirjem, ki so se preselili pred pričetkom izvajanja

projekta in

- 3.000 CNY (443,29 USD) subvencij v zrnu letno.

Na tuimu huancao in ekološko migracijo je vlada vezala več ciljev, med drugim znatno

izboljšati ekologijo v regiji in življenjski standard pastirjev. Yeh (2010) se sprašuje, v

kakšni meri bodo ti cilji doseženi. Po njenem mnenju so bile ekološke koristi vprašljive,

družbeni stroški pa visoki. Da bi oba programa izboljšala degradacijo travišč, mora biti

izpolnjenih več pogojev: travišče mora biti degradirano, prekomerno pašništvo mora biti

glavni vzrok problema in umik paše bi moral premakniti ekosistem iz nezaželenega stanja.

Yeh (2010) se nadalje sprašuje, ali je Tibetanska planota v res tako degradiranem stanju.

Meni, da se za marsikateri objavljen podatek o obsegu degradacije zdi, da temelji na

nedokumentiranih in metodološko dvomljivih raziskavah, kajti rezultati, ki so bili

objavljeni v poznih 2000-ih, so si bili precej nasprotujoči. Priznava, da je prekomerno

pašništvo v nekaterih območjih brez dvoma ključni faktor v spremembah vegetacije,

vendar pa drugi faktorji, kot na primer podnebne spremembe (in interakcija med številnimi

dejavniki), lahko prav tako igrajo pomembno vlogo. Do leta 2010 je bilo izvedenih le malo

rigoroznih raziskav, ki bi preučile prepleteno delovanje raznolikih dejavnikov. Po mnenju

19

CNY je v USD preračunan glede na povprečni menjalni tečaj ECB v letu izdaje članka.

45

Yeh (2010) bo potrebnega še veliko dela pri dokazovanju ekoloških učinkov na območjih,

kjer se pašništvo ne izvaja več.

Kitajska vlada v okviru ekoloških migracij smatra preselitev kot začasen ukrep, s čimer se

marsikateri zahodni znanstveniki ne strinjajo (Yeh, 2010; Harris, 2010). Po mnenju Harrisa

(2010) kitajska vlada s tuimu huancao sploh ne poskuša spodbuditi odgovorne živinoreje

prek tesnejšega povezovanja družin s specifičnih predelov zemljišč, temveč si prizadevajo

za popolno prekinitev povezav. V teoriji bi naj umik živine trajal 5, 10 ali nedoločeno

število let, za kar so pastirjem nudili nastanitev in skromne subvencije za preživetje,

vendar o usposabljanju ali nadomestnih virih za preživetje ni bilo nobenega poročanja.

Enghebatu Togochog, direktor informacijskega centra za človekove pravice v Notranji

Mongoliji20

v svojem članku (2006) piše, da skuša kitajska vlada opravičiti ekološke

migracije, ker da je primitiven in zaostal življenjski slog mongolskih nomadov poškodoval

ekosistem travišč. Po njihovem naj bi ravno prekomerno pašništvo lokalnih pastirjev bilo

razlog za peščene viharje in dezertifikacijo v tem delu Kitajske. Ironično se mu zdi, da v

kitajščini ne obstaja beseda za prekomerno obdelovanje ob upoštevanju, da 12 milijonov

Kitajcev vsako pomlad z netrajnostno kmetijsko prakso obdeluje notranjemongolsko

zemljo.

Zaostalost po mnenju Harrisa (2010) kitajski raziskovalci pogosto navajajo kot razlog

degradacije, čeprav ne pojasnijo, kaj točno je zaostalo. V nekaterih primerih smatrajo, da

iracionalne strukture čred vodijo do najvišjih gostot živine, v drugih primerih je

preživljanje s pastirstvom že samo po sebi vzrok degradacije. Kitajske raziskave po

njegovem poudarjajo teoretično optimizacijo strukture in velikosti črede in potrebo po

zunanjih vložkih, tj. gnojenje, sejanje, košnja, malo pozornosti pa namenjajo ekološki,

gospodarski ali socialni trajnosti predlaganih sistemov za upravljanje vzreje živali. Pred

uvedbo novih pobud bi bilo vredno upoštevati prakse Tibetancev in drugih pastoralnih

skupin na QTP, ki so tradicionalne in v veliki meri že stoletja nespremenjene. Omeniti

velja, da struktura čred pogosto ni namenjena maksimalnemu odjemu (Harris, 2010).

Revščina in okoljska degradacija predvsem v zahodni Kitajski predstavljata za dokončanje

gradnje zmerno uspešne družbe veliko omejitev in selitev ljudi iz ekološko prizadetih

območij lahko okolju pomaga pri okrevanju in istočasno zmanjša revščino21

. Programi, ki

jih je sprožila vlada, prinašajo tudi finančno podporo migrantom (W. Wang, 2013). Po

mnenju W. Wanga (2013), danes predsednika Kitajske akademije družbenih znanosti

20

Mongolski prebivalci Notranje Mongolije raje uporabljajo izraz Južna Mongolija, kajti na prvega gledajo

kot na ideološki izraz, ki pomaga opravičiti kitajsko politično okupacijo in teritorialno vključenost

(Togochog, 2006) in avtor v svojem delu uporablja izraz Južna Mongolija. 21

Togochog (2006) meni, da Kitajska vlada rada uporablja slogan »odprava revščine«, a da je le-ta med

preseljenimi celo narasla.

46

(angl. Chinese Aademy of Social Sciences – CASS), našteto govori v prid ekološki

migraciji.

Kaj lahko v praksi pomeni finančna podpora, beremo v Togochogu (2006), ki navaja

primer vasi, v kateri je živelo 84 pastirskih gospodinjstev. Hiše in druge objekte so jim

porušili, pokopališče so izkopali in ga preselili, vlada pa jim je v zameno ponudila

nadomestilo. Vsako gospodinjstvo je lahko izbiralo med dvema možnostma. Prva možnost

je enkratno izplačilo v višini 10.000 CNY (1.254,39 USD22

), s tem da so se morali člani

gospodinjstva strinjati s trajno prepovedjo vračanja in da so osebno odgovorni za iskanje

alternativnega preživljanja drugje. Druga možnost je bila z vladne strani zgrajena hiša iz

blata v vrednosti 5.000 CNY (627,20 USD), vendar bi si ob tem morali od vlade izposoditi

5.000 CNY (627,20 USD) za nakup uvožene avstralske krave. Za kako nizek znesek gre,

izvemo ob podatku, da so vladni organi oglobili protestirajočega pastirja s 4.000 CNY

(501,76 USD) kazni.

Z razvojem zahoda in novim tipom urbanizacije imajo migranti več možnosti pri iskanju

zaposlitve, meni X. Wang (2013), vendar nekateri med njimi selitev obžalujejo, ker se niso

zavedali, koliko stroškov prinese življenje v urbanem okolju. Upoštevati je treba tudi

dejstvo, da nekdanji tibetanski pastirji ne govorijo kitajsko, kar jih, poleg pomanjkanja

znanja in veščin, ovira pri iskanju novega vira zaslužka. Nekateri izmed njih so se na

koncu zaposlili kot nekvalificirani delavci v gradbeništvu, nekateri so izkoristili priložnost,

ki jo ponuja vzreja tibetanskih mastifov, največ pa jih živi od začasnih nadomestil in

prihodkov od nabiranja gob-gosenic (angl. Caterpillar Fungus). Ko nadomestil zmanjka,

se pojavijo socialne težave in nekatera nova naselja dobivajo vzdevke, kot na primer vas

tatov, kajti bivši pastirji, zdaj brez dela in brez prihodka so se zatekli k tatvini. Istočasno pa

na nekaterih pašnikih, katere so morali zapustiti, zdaj pasejo druge družine in

spodkopavajo temeljni princip programa. Na mnogih območjih se zdi, da tuimu huancao in

ekološke migracije ne morejo doseči svojih vrednih ekoloških in socialnih ciljev (Yeh,

2010).

4 VZREJA KAŠMIRSKIH KOZ

Po podatkih Chenga (v Tuan & Peng, 2001) segajo zgodovinski zapisi o udomačenih

živalih več kot 6.000 let nazaj. Kljub dolgi zgodovini se je živinorejska industrija na

Kitajskem pričela hitro razvijati šele v 1980-ih. Do takrat so večino udomačenih živali

vključno s prašiči, govedom, kozami, ovcami in piščanci redili na dvoriščih kmetij (Tuan

& Peng, 2001).

Na Sliki 15 je grafični prikaz kozje populacije v svetu. Največje število glav koz je po

pričakovanju (zaradi kašmirja) v Aziji.

22

CNY je v USD preračunan glede na povprečni menjalni tečaj ECB v letu izdaje članka.

47

Slika 15: Število koz po regijah (v %)

Vir: FAOSTAT, Goat production, 2016.

Na Sliki 16 je prikazana rast števila glav koz v 5 največjih državah, ki se ukvarjajo z vzrejo

koz. Največja vzrediteljica je Kitajska, kjer se je po razcvetu industrije kašmirja močno

povečalo število kozjerejcev, obstoječi kozjerejci pa so v želji po večjem dobičku

povečevali svoje črede.

Slika 16: 5 največjih vzrediteljic koz

Vir: FAOSTAT, Goat production, 2016.

4.1 Problem kozjereje na prizadetih območjih

Ekipa za živinorejo, okolje in razvoj (angl. Livestock, Environment and Development –

LEAD), ki deluje znotraj FAO, je leta 2006 izdala poročilo Dolga senca živine (Steinfeld

et al., 2006), v katerem so se dotaknili tudi problema degradacije tal, povzročene s strani

48

živine. Živino pogosto obtožujejo degradacije okolja, čeprav le-to povzročajo drugi

uporabniki. Na primer v splošnem vzorcu izkoriščanja novih zemljišč se neobdelana

zemlja ali gozdovi najprej požgejo in popasejo. Zaporedno požiganje in paša spremenita

vegetacijo tipa drevo-grm v vegetacijo drevo-trava, kar odpre možnost sečnje drv, čemur

sledi čiščenje zemljišča, primernega za poljedelstvo. Po nekaj letih takšno zemljišče

postane ledina ali opuščena površina, kajti rodovitnost tal je upadla in zemlja je poslala

nagnjena k eroziji in degradaciji. Ko živina popase takšno ledino, je hitro obtožena

degradacije, čeprav je dejansko veliko več zakrivila intenzivna sečnja, čiščenje in

ponavljajoče se gojenje pridelkov.

Paša po ledini lahko spodbudi rehabilitacijo rastlinskega pokrova. Na splošno je količina

živalim všečnih vrst majhna in zato spustijo na pašo predvsem ovce in koze. Njihova

selektivna paša in smukanje lahko pomeni zakasnitev ali celo oviranje nadaljnje

regeneracije, kar je lahko željen rezultat, v kolikor kmetje želijo po nekaj letih neobdelave

ponovno obdelati polje (Steinfeld et al., 2006).

Koze so izredno prilagodljive. Zaradi mehanizma za prilagoditev, kot je na primer

sposobnost premagovanja daljših razdalj, izbira hranljivejših rastlin in intenzivna sečnina, s

pomočjo katere učinkovito prebavijo z vlakninami siromašnejše rastlinske dele, so

sposobne preživetja v zelo zahtevnih pogojih. Našteto pojasnjuje, zakaj jih pogosteje

najdemo na manjših, revnejših kmetijah (Morand-Fehr et al., 2004).

Chen in Xiao (2014) menita, da je stanje v ovčjem in kozjem sektorju na Kitajskem precej

zaostalo. Nastanitveni in proizvodni objekti za žival so zelo omejeni in v slabem stanju,

stopnja izobrazbe vzrediteljev je izredno nizka, informiranost prav tako. Ugotavljata, da so

štirje ukrepi nujni. Kot prvo, predlagata ustanovitev skupine strokovnjakov za živinorejo.

Razvoj industrije ovčje volne in kašmirja je odvisen od znanja, ki ga imajo strokovnjaki

tega področja. Drugo, poudarjata pomen usposabljanja in seznanjanja z novimi

tehnologijami vzreje, kot so izbira vrste, vzreja, preventiva in kontrola epidemioloških

bolezni, sajenje umetne trave, izdelava silaže, postavitev staj. Kot tretje, potrebno je

povečati podporni sklad za standardizirano proizvodnjo, s čimer bi opogumili vzreditelje,

da postavijo standardiziran tip kmetije in zmerno povečajo čredo in spodbudijo

industrializirano proizvodnjo. Kot zadnje je potrebno povečati propagando in izvedbo

ponujenih pomoči. Avtorja se zavedata, da je nekaj pretežno pastirskih provinc v precej

odročnih delih države, kjer so promet in informacije močno otežene, poleg tega so

vzreditelji starejši ljudje z nizko izobrazbo, zato bi vlada morala izbrati ukrepe, s katerimi

bi dosegla tiste, katerim je pomoč namenjena, jih seznaniti z vsebino in kriteriji in

omogočiti hitrejše izvajanje.

V zadnjih letih je Kitajska nenehno raziskovala možnosti, kako pomagati kmetijskemu

sektorju. V industriji kašmirskih koz in ovc, ki jih gojijo za volno, so razpisali vrsto

subvencij in da bi preverili učinek subvencij, so izvedli raziskavo v Notranji Mongoliji,

49

Xinjiangu, Jilinu, Shanxiju in Yunnanu. Na omenjenem območju so vključili 395 kmetov

in pastirjev iz 12 okrožij (mest, bannerjev23

) in 13 vasi (Chen & Xiao, 2014). X. Wang

(2013) pravi, da predvsem različne subvencije povečujejo prihodek kmetov, vendar Chen

in Xiao (2014) pojasnjujeta, da kmetje slabo poznajo subvencije in med regijami prihaja do

ogromnih razlik, kar je razvidno iz Tabele 5. V Jilinu in Liaoningu subvencije pozna le

tretjina, v Shanxiju celo manj kot desetina. Chen in Xiao (2014) navajata podatek, da

nekateri kmetje, kljub temu da so subvencije prejeli, dejansko ne poznajo konkretne

vsebine pomoči. To, da kmetje ne poznajo vsebine subvencij in da jih ne pridobijo, je moč

pripisati tudi temu, da so mnogi med njimi neizobraženi in da živijo v slabo dostopnih

delih.

Tabela 5: Poznavanje in pridobitev obstoječih subvencij s strani kmetov in pastirjev

Seznanjenost s subvencijo: Pridobitev subvencije (od seznanjenih):

Da (%) Ne (%) Da (%) Ne (%)

Vsi vzorčni kmeti in pastirji 50,38 49,62 40,00 60,00

Vlakna Fina volna 59,33 40,67 36,33 64,67

Pol-fina24

volna 60,00 40,00 74,44 25,56

Kašmir 36,13 63,87 24,51 75,48

Regije Notranja Mongolija 98,41 1,59 100,00 0,00

Xinjiang 63,33 36,67 20,00 80,00

Jilin 33,33 66,67 14,04 85,96

Liaoning 31,75 68,25 6,35 93,65

Shanxi 9,68 90,32 7,94 92,06

Yunnan 60,00 40,00 74,44 25,56

Vir: H. Chen & H. Xiao, Subsidy Policies on Wool Sheep and Cashmere Goat Industry at the Background of

Sustainable Development, 2005, str. 11, tabela 1.

S prepovedjo in kontrolo nad pašo v goratih območjih spreminjajo način vzreje koz. Kjer

so jih nekoč pasli, jih zdaj pogosto selijo v hleve (določeni pašniki ostajajo javni in se

lahko uporabljajo proti plačilu). Takšna selitev prinaša dodatne stroške in težave pri

gospodarjenju. Kmetje in pastirji morajo vlagati večje vsote v gradnjo bivališč, ki

zahtevajo kasneje tudi vzdrževanje, kupiti morajo zadostne količine ustrezne krme,

poskrbeti morajo tudi za preprečitev bolezni. Mnogi med njimi ne razumejo vseh zahtev in

zgolj ogradijo živali, kar se kaže v nižji kvaliteti in posledično nižjem prihodku. Prepoved

velja v 27 provincialnih enotah, subvencija za prepoved paše pa je le v 13. Nekateri kmetje

in pastirji so bili primorani opustiti kozjerejo (Chen & Xiao, 2014).

23

Banner je izraz, ki je ostal iz prejšnjih oblik upravljanja v Mongoliji in pomeni enako kot okrožje na

Kitajskem (Hao, Li, Tan, Zhang & Zhang, 2015). 24

Vlakna pol-fine volne imajo premer 25,1–40 mikronov (Brown, Waldron, & Longworth, 2005).

50

Prekomerna paša je privedla do poslabšanja travišč in vplivala na število koz. Kot že

omenjeno, je vlada videla rešitev težave v prepovedi paše in spodbujala pastirje k vzreji v

ogradah. Kmetom so izplačevali nadomestila, a to vseeno ni pomagalo, kajti takšen način

vzreje zvišuje stroške krme in zmanjšuje spodbude za širitev čred (Waldron, Brown, &

Komarek, 2014).

Vzreditelji kašmirskih koz so prejeli subvencije za kozle, za prepoved paše, nagrado za

ravnovesje med pašniki in živino in subvencijo za proizvodna sredstva. Med njimi so

izpeljali anketo o zadovoljstvu (glej Tabelo 6) in če gre verjeti rezultatom, so z njimi v

veliki meri zadovoljni. Raziskava je potekala v Notranji Mongoliji, Xinjiangu, Jilinu,

Liaoningu, Shanxiji in Yunnanu. (Chen & Xiao, 2014).

Tabela 6: Zadovoljstvo vzrediteljev kašmirskih koz s subvencijami oziroma državno

pomočjo

Zadovoljen % Srednje zadovoljen % Nezadovoljen %

Subvencija za

prepoved paše 74,24 19,70 6,06

Subvencija za kozla 82,58 13,64 3,79

Nagrada za ravnovesje

med pašniki in živino 86,44 13,56

Subvencija za

proizvodna sredstva 82,14 17,86

Vir: H. Chen & H. Xiao, Subsidy Policies on Wool Sheep and Cashmere Goat Industry at the Background of

Sustainable Development, 2005, str. 11, tabela 2.

Večletno povečevanje proizvodnje je privedlo do točke, ko so koze pričele stradati. Zaradi

izčrpanosti so jih nekateri pastirji vozili domov z motorji (Osnos, 2006). Izčrpane koze

niso zdrave koze in njihova življenjska doba je lahko tudi enkrat krajša kot pred 20, 30 leti

(Smith, 2011).

Kobayashi et al. (2005) so na področju peščenega zemljišča Mu Us raziskali vpliv

kozjereje in ovčereje. Prisotnost visoke gostote kozje populacije je bila očitna na močno

dezertificiranih mestih. Sicer se tudi druge živali pasejo in hranijo s travo, vendar pa koze

brskajo in se hranijo s stebli in koreninami grmičevja. Da bi preprečili pašo, spreminjajo

strukturo pašnikov s saditvijo strupenih rastlin, kar posledično naredi zemljo bolj dovzetno

za vetrno in vodno erozijo.

Kobayashi et al. (2005) zaključijo, da je paša živali glavni faktor dezertifikacije in vloga

koz še posebej pomembna v procesu erozije zemlje. Lokalna vlada sicer omejuje število

glav in celo prepoveduje kozjerejo, vendar jih večina še vedno redi, kajti z razvojem so

tudi v njihove kraje prišle sodobne dobrine kot na primer televizija in motor. Motor

51

zamenjuje tradicionalno rabo konj in zanj potrebujejo denar. Da bi si ga lahko privoščili,

povečujejo črede ovc in koz.

Slednje so za okolje veliko večje breme, vendar prinašajo večji dobiček. Letni prihodek

ovce je leta 2000 znašal 30 CNY (3,74 USD25

), letni dohodek koze 50 CNY (6,23 USD). V

raziskavi so obiskali hišo kmeta, ki je veljal za naprednega. Vestno je povečeval število

živali, zlasti koz, in je bil v preteklosti pohvaljen s strani vlade. Povečevanje čred je

povzročilo tako resno erodacijo tal, da vzreja na njej ni več mogoča in jo mora jemati v

najem pri drugih kmetih. Na Sliki 17, ki primerja sestavo živali in gostoto na osebnem

pašnem območju na različno dezertificiranih območjih, je ta kmet označen s številko 5

(Kobayashi et al., 2005).

Slika 17: Primerjava živinskega sestava

Vir: T. Kobayashi, S. Nakayama, L. Wang, G. Li & J. Yang, Socio-ecological analysis of desertification in

the Mu-Us Sandy Land with satellite remote sensing, 2005, str. 22, slika 9.

Dezertifikacija ni bila opazna v vasi Tuka. Njen vodja strogo prepoveduje kozjerejo, zato

so kmetje omenjene vasi skušali spremeniti goščavo pelina v pašnik, na katerem bi pasli

krave (na Slikah 17 in 18 so družine označene s številko 16 in 17). Ta dejstva kažejo, da

okoljsko izobraževanje in močno vodstvo zagotavljajo učinkovit nadzor nad

dezertifikacijo. Dezertifikacije prav tako ni bilo opaziti v vasi Nalinhe (družini pod

številko 18 in 19; črka a pomeni, da gre za poljedelsko družino brez pašnikov) (Kobayashi

et al., 2005).

Obstajajo tudi okoljsko osveščeni kmetje, katerih zemlja ni degradirana. Eden takšnih jim

je tekom raziskave povedal, da ne redijo koz, ker koze poškodujejo zemljo (družina 10)

(Kobayashi et al., 2005). Po drugi strani pa nekateri redije koze ne samo zaradi dobička,

ampak tudi zato, ker vzreja ni težka, kot na primer Li Guoyun iz vasi Langtougou iz

25

CNY je v USD preračunan glede na povprečni menjalni tečaj ECB v letu izdaje članka.

52

Hebeija, ki odkrito priznava, da kljub uničevanju okolja raje redi koze kot prašiče ali ovce,

saj je z njimi veliko lažje (Gluckman, 2000).

Slika 18 prikazuje primerjavo letnega bruto dohodka med anketiranimi družinami. Na

dezertificiranem območju je bil zaslužek 9 od 10 družin več kot 10.000 CNY (1.246 USD).

V stabilnem (nedezertificiranem) območju je 7 od 11 zaslužilo manj kot 10.000 CNY

(1.246 USD). Gospodarska produktivnost je višja na dezertificiranem območju, kajti

visoka gostota koz prinaša višji prihodek. Širjenje tržnega gospodarstva v pastoralna

območja spodbuja večanje kozjih čred in razvoj dezertifikacije (Kobayashi et al., 2005).

Slika 18: Primerjava letnega prihodka

Vir: T. Kobayashi, S. Nakayama, L. Wang, G. Li & J. Yang, Socio-ecological analysis of desertification in

the Mu-Us Sandy Land with satellite remote sensing, 2005, str. 22, slika 10.

Mnenja o povzročiteljih dezertifikacije so precej različna. Kobayashi et al. (2005) menijo,

da je glavni faktor dezertifikacije paša živali, Runnström (2003) pa je za preučevan del

peščenega zemljišča Mu Us ugotovil, da prekomerno krčenje in veliko povečanje števila

glav živine tekom 1980-ih ni povzročilo dezertifikacije. Človeška in živalska (ovce in

koze) populacija v regiji se je namreč zadnjih nekaj desetletij povečevala, a je kljub temu

po 1980-ih prišlo do znatne rehabilitacije (Wang et al., 2010), iz česar lahko zaključimo, da

je preplet dejavnikov v procesu dezertifikacije tako velik, da je težko definirati največjega.

4.2 Vrste kašmirskih koz

Glavne vrste kašmirskih koz na Kitajskem so (Di et al., 2011; Porter, Alderson, Hall &

Sponenberg, 2016):

Liaoning (v provinci Liaoning),

53

notranjemongolske: Alashan, Erlangshan in Wuzhumuqin (v Notranji Mongoliji),

Chaidamu (v Qinghaiju),

Shanbei (v Shaanxiju),

Xinjiang (v Xinjiangu),

Hexi (v Hexiju),

Hegu (na Tibetu).

Kozo vrste Liaoning so pošiljali tudi v nekatere druge province, da bi izboljšali raven

proizvodnje, poleg tega so jo uporabljali tudi za križanje z gorskimi vrstami z namenom

povečanja količine podlanke (Russel, 1993).

V študiji, ki so jo izvedli Di et al. (2011) lahko preberemo, da sta med kašmirskimi kozami

v svetu najbolj poznani vrsti liaoninška in notranjemongolska. Zadnja tri desetletja je bil

glavni cilj vzreje koz donos kašmirja. Genetsko mešanje vrst je mogoče, vendar bi to lahko

privedlo do izgube genetske strukture in raznolikost v nekaterih vrstah. Notranjemongolske

kašmirske koze (sem spadajo Alashan, Erlangshan, Wuzhumuqin) se sicer običajno štejejo

pod eno vrsto, vendar je analiza pokazala, da se lahko smatrajo za samostojno vrsto. Po

izsledkih analize so predpostavili, da so tibetanske vrste (Hegu) starodavne vrste in zato bi

morali to vrsto obravnavati kot prednostno za ohranitev in nadaljnje raziskave (Di et al.,

2011).

V Tabeli 7 so podatki notranjemongolske in liaoninške kašmirske koze, ki sta med

kašmirskimi kozami najbolj poznani.

Tabela 7: Podatki o notranjemongolski in liaoninški vrsti

Teža

plemenske

koze (6 let)

Teža

mladička

(2 leti)

Donos

plemenske

koze (6 let)

Donos

mladička

(2 leti)

Premer

vlaken

Dolžina

vlaken

liaoninška ca. 35 kg ca. 25 kg ca. 641 g ca. 320 g ca. 16 µm ca. 45 mm

notranjemongolska ca. 30 kg ca. 20 kg ca. 550 g ca. 275 g ca. 15 µm ca. 35 mm

Vir: S. Waldron, C. Brown & A. M. Komarek, The Chinese Cashmere Industry: A Global Value Chain

Analysis, 2014, str. 602.

4.3 Podatki o številu glav

Po podatkih FAOSTAT je vzreja koz na Kitajskem zadnjih 20 let prejšnjega stoletja strmo

naraščala, in sicer za 84 %. Od 2000–2014 se je povečala le za 34 %. Število koz v

Notranji Mongoliji v času 1949–2004 se je povečalo iz 2,4 milijonov na 25,6 milijonov,

medtem ko se površina za pašo seveda ni povečala in posledice so očitne (Smith, 2011).

Glavni razcvet se je pričel pred približno tremi desetletji. V tistih časih so

notranjemongolski pastirji povečevali črede tudi za tretjino in si z dobičkom urejali bivalne

54

razmere in marsikdo je lahko omogočil otrokom študij (Osnos, 2006). Po letu 2003 je

število koz pričelo upadati.

Na Sliki 19 je grafičen prikaz rasti števila koz na Kitajskem 1961–2014.

Slika 19: Število koz na Kitajskem

Vir: FAOSTAT, Goat production, 2016.

Omeniti velja, da Kitajska ne vodi ločene statistike o številu kašmirskih koz, zato so v Sliki

20 predstavljeni podatki za province, od koder prihajajo glavne vrste kašmirskih koz.

Število koz v večini provinc zadnja leta upada, saj je država v boju proti dezertifikaciji

omejila ali prepovedala pašništvo.

Slika 20: Število koz v provincah, kjer vzrejajo kašmirske koze

Vir: National Bureau of Statistics of China, Number of livestock, 2016.

Površine, primerne za pašo, so se čedalje bolj krčile in pastirji so bili primorani iskati nove

(Smith, 2011), nekateri so celo opustili kozjerejo (Osnos, 2006).

55

4.4 Proizvodnja kašmirja

Kozje dlake se v majhnih količinah še vedno uporabljajo za kritino jurt, v komercialnih

količinah pa se iz kozjih vlaken proizvajata, tržita in obdelujeta moher in kašmir26

. Moher

pridobivajo iz angorske koze, in sicer v Južni Afriki, Turčiji, ZDA, Argentini, Avstraliji,

Novi Zelandiji in Lesotu. Kašmir se proizvaja predvsem na Kitajskem, Mongoliji in

Srednjem vzhodu (van der Westhuysen, 2005). Sam izraz kašmir je v veljavi že od 16.

stoletja, ko so rokodelci iz pokrajine Kašmir pričeli presti šale iz materiala, ki so ga

prinesle karavane po Svilni cesti iz Kitajske, Afganistana in severne Perzije. Komaj kaj ga

je izviralo iz samega Kašmirja, vendar pa je izraz ostal (Osnos, 2006).

Kašmirske koze ob izredno mrzlih zimah pridobivajo podlanko, tj. spodnji del kožuha,

katero spomladi prečešejo (Kašmir, 2016; toosha Cashmere, 2016) ali postrižejo, v obeh

primerih sledi izčesavanje, da se odstranijo zaščitne dlake (Cashmere Goat Association,

2016). Pridobljena vlakna ne presegajo 19 mikronov. Cena je odvisna od barve, dolžine in

čistosti (Dubeuf, Morand-Fehr & Rubino, 2004).

Četudi je vlakno kašmirskega izvora, se ne smatra kašmir, v kolikor ima povrhnjico

poškodovano ali modificirano in če je izgubilo morfološke značilnosti kašmirja. Omeniti

velja, da se kašmir pridobiva iz živih koz, vendar nekateri kot primes uporabljajo vlakna,

ki so jih pridobili z odrte kozje kože (angl. slipe cashmere). Pri tem uporabijo močna

kemična sredstva in posledično poškodujejo ali deformirajo povrhnjico vlaken. Tovrstna

vlakna se ne priznavajo za kašmir. Prav tako se ne priznavajo za kašmir vlakna,

pridobljena z okončin živih koz (Shimizu, 2007).

Vlakna, ki prihajajo iz Kitajske, so najbolj bela (Waldron et al., 2014) in so najvišje

kvalitete, in sicer imajo premer 14–15 mikrona (van der Westhuysen, 2005). Vodilna v

industriji je Kitajska, medtem ko druge države proizvajajo kašmir nižje kvalitete, z večjim

premerom in krajšo dolžino (Dubeuf et al., 2004). Kitajska proizvede 75 % vsega kašmirja

na svetu, še 18 % pa ga vstopi v državo s čezmejnim trgovanjem in tihotapljenjem

(Waldron et al., 2014).

Proizvajalci na Kitajskem so predvsem družinski rejci z 200–300 glavami. Vsaka koza

proizvede približno 200 gramov kašmirja letno, vendar jih uporabijo tudi za meso. Pridelek

se proda prek občinskih zadrug, celoten izvoz pa je pod državnim nadzorom, ki tudi

financira znanstvene raziskave (Dubeuf et al., 2004).

26

Proizvodnja kozjih vlaken v svetovni proizvodnji tekstila dosega manj kot 1 % (van der Westhuysen,

2005).

56

Zaradi povpraševanja po kašmirju se je kozjereja v Notranji Mongoliji povečala do

stopnje, ko je pričela povzročati dezertifikacijo in ogrožati preživetje pastirjev in njihovih

čred. Vlada je pričela pastirjem in predelovalcem kašmirja pomagati s subvencijami, kar je

pripeljalo do prekomerne obremenitve. To jasno kaže, kako lahko vladna odločitev vpliva

na okoljsko trajnost (Peacock & Sherman, 2010).

Na Sliki 21 je prikazana proizvodnja kašmirja na Kitajskem, ki je konec 1980-ih doživela

velik razcvet.

Slika 21: Proizvodnja kašmirja na Kitajskem

Vir: National Bureau of Statistics of China, Output of Livestock Product, 2016.

Industrija kašmirja je razdeljena na tri sektorje (Campi, 2009):

surov27

ali masten kašmir (angl. raw oziroma greasy cashmere) je kašmir, ki ga zberejo

pastirji,

predelan ali izčesan kašmir (angl. processed oziroma dehaired cashmere) je očiščen

kašmir, ki je šel skozi fazo izčesavanja, čiščenja in razvrščanja,

končni izdelek iz kašmirja (vključuje prejo in oblačila).

Proizvodnja kašmirskih vlaken je v zadnjih letih doživela kar nekaj sprememb. Nekoč je

obdelava le-teh potekala predvsem v Evropi (Morand-Fehr et al., 2004), na primer Loro

Piana v Italiji in Pringle na Škotskem (Osnos, 2006), zdaj pa se obdeluje v domačem

okolju. Kitajska izvaža končne izdelke po vsem svetu, medtem ko Škotska in Irska raje

uvažata vlakna za lastno proizvodnjo (Morand-Fehr et al., 2004).

27

Iz dveh kilogramov surovega kašmirja dobimo en kilogram predelanega (Campi, 2009).

57

Waldron et al. (2014) kratko predstavijo zgodovino predelovalnega sektorja. Evropske

predilnice so skrbno varovale tehnologijo in proces predelave ter ostajale vozlišče

predelovalnega sektorja do 1990-ih. Ko je kašmir v 1970-ih in 1980-ih postal moden med

bogatejšimi prebivalci na Japonskem, so v sektor vstopila tudi japonska podjetja, medtem

ko so si države kot Mongolija prizadevale za razvoj obdelovalnega sektorja, ki bi dodal

vrednost surovemu kašmirju. Leta 1980 je japonski konglomerat Mitsui vstopil v skupno

podjetje v Notranji Mongoliji in nastal je Erdos, največji predelovalec kašmirja na svetu. S

tehnologijo, gospodarskimi reformami in dostopom do izvoznih trgov je kitajski

predelovalni sektor kašmirja v 1990-ih eksplodiral. Število predelovalcev na Kitajskem je

iz 10 v letu 1988 naraslo na 2.000 do 2.600 v letu 2014 (vključno z večino, ki so mala in

srednje velika podjetja). Predilnice, ki so ostale v Evropi, so se usmerile na trg visokega

cenovnega razreda (Waldron et al., 2014).

Russel (1993) je bil leta 1993 na dvotedenskem obisku na severu Kitajske, kjer je spremljal

proizvodnjo in predelavo kašmirja. Proizvodnja kašmirja je bila priznana kot zelo

pomemben del gospodarstva in kot navaja Russel (1993), je bilo v tistem času na

Kitajskem šest vzrejnih postaj, ki so imele cilj izboljšati raven proizvodnje ob hkratni

ohranitvi obstoječe kakovosti.

A kakovost kašmirskih vlaken je pričela upadati. Izdelek iz kašmirja, ki je bil tradicionalno

izdelek visoke vrednosti, je postajal vedno bolj cenovno dostopen in nečist v sestavi, sploh

v letih, ko se je proizvodnja končnih izdelkov premaknila na Kitajsko. Nižji proizvodni

stroški na Kitajskem so spremenili kašmir iz luksuznega predmeta v predmet za masovni

trg (Waldron et al., 2014).

Proizvodnja kašmirja je v začetku 2000-ih strmo naraščala, vendar na račun kvalitete.

Razlog za večanje proizvodnje kašmirja 2000–2007 vidijo Waldron et al. (2014) v večanju

donosa, ki so ga dosegli predvsem s selekcijo vrst kašmirskih koz. Kozjerejci so izbrali

koze z večjim donosom in zamenjali notranjemongolske vrste, ki prinašajo relativno nizek

pridelek finega kašmirja z liaoninško, ki pridela daljšo, a bolj grobo28

dlako, o čemer je

poročal tudi Cashmere Fibres International (2008; 2009b; 2011).

Waldron et al. (2014) so prek osebne komunikacije s predstavniki različnih kašmirskih

združenj in institutov izvedeli, da je industrija, tako mednarodna kot tudi kitajska, zelo

zaskrbljena zaradi trenda slabšanja kvalitete kašmirja. Kitajska se je lotila reševanja z

različnimi intervencijami, programi in spodbudami po ustanavljanju zadrug. Občasno je za

nakup in skladiščenje kašmirja ponujala subvencije, ki so bile oblikovane tako, da so hkrati

podpirale ceno kašmirja, spodbujale pastirje k večji proizvodnji in stalno oskrbovale

predelovalce finega kašmirja (Waldron et al., 2014).

28

Bolj groba dlaka zmanjšuje mehkobo in odpornost proizvoda (Waldron, Brown & Komarek, 2014).

58

Waldron et al. (2014) vidijo takšne ukrepe kot kratkotrajno rešitev, ki dolgoročno ne bo

rešila trenda slabšanja kvalitete kašmirskih vlaken. Mednarodni trgovci so pripravljeni

plačati višjo ceno za finejša vlakna, vendar je težava v tem, da se ta razlika v ceni ne vrne

do proizvajalca. Waldron et al. (2014) menijo, da je kriv kitajski tržni sistem, v katerem

prevladujejo potujoči zasebni trgovci, njihov trg pa je neurejen in nestandardiziran. Če

proizvajalec ne dobi razlike v ceni, je zanj veliko bolj donosna liaoninška koza, ker doseže

večjo težo. Gospodinjstvo bi moralo prejeti 17 % premijo za finejši kašmir

notranjemongolskih koz, da bi jih spodbudilo k vzreji te vrste in glede na ceno (glej sliko

23), je to dosegljivo, vendar bi bilo potrebno konkretno nadgraditi kitajski tržni sistem, da

bi se premije, ki so jih predelovalci pripravljeni plačati, prenesle k vzrediteljem (Waldron

et al., 2014).

Na Sliki 22 je predstavljen dolgoročni trend cene surovega materiala (izčesanega kašmirja)

od januarja 1970 dalje. Gre za Schneiderjev29

indeks cen kašmirja, ki temelji na ponujenih

cenah za glavne vrste kašmirja, ki jih kupuje Schneider Group in so ponderirane za vsako

vrsto (osebna komunikacija Waldron et al., 2014). Cene od konca leta 2013 padajo in

trenutno dosegajo ceno 104 USD za kilogram. Najvišja cena je bila dosežena leta 1989, in

sicer 175 USD (Schneider Group, 2016).

Slika 22: Schneiderjev indeks cen kašmirja (USD)

Vir: Schneider Group, Schneider Cashmere Market Indicators, 2016.

29

Schneider Group je mednarodno podjetje, ki se ukvarja s trgovanjem in predelavo fine volne in plemenitih

naravnih vlaken.

59

Na Sliki 23 je primerjava dobička notranjemongolske in liaoninške vrste, kar je verjetno

odločilnega pomena, ko se vzreditelj koz odloča, ko razmišlja o menjavi vrste. Koze v

Gansuju proizvajajo zelo fina vlakna (13–14 mikronov), vendar je donos majhen (300

gramov) in cena kašmirja je zaradi temne dlake znižana (75 %) (Waldron et al., 2014).

Slika 23: Dobiček proizvodnje notranjemongolskih in liaoninških kašmirskih koz v primeru

določenih kašmirskih cenovnih premij

Vir: S. Waldron, C. Brown in A. M. Komarek, The Chinese Cashmere Industry: A Global Value Chain

Analysis, 2014, str. 603, slika 4.

Po podatkih Waldron et al. (2014) ima kmet, če zakolje plemensko kozo in proda

mladička, 50–60 % višji dobiček kot bi ga imel od kašmirja. V Gansuju so cene mesa

2002–2010 letno v povprečju zrasle za 16 %, medtem ko je cena kašmirja v povprečju

letno zrasla za 10 %. Če se upoštevajo dobički od kašmirja in mesa obeh vrst koz in če se

premija za različno vrsto kašmirja ne bi izplačevala, so liaoninške koze veliko bolj

donosne30

.

Glede na Sliko 23, bi se gospodinjstvu izplačalo vzrejati notranjemongolsko vrsto v

primeru 34 % premije, kar pa je zelo malo verjetno pri še tako zelo uvidevnem

predelovalcu. Četudi bi sprožili politiko spodbujanja vzreje notranjemongolske koze, bi

trajalo nekaj generacij, da bi obrnili trend. In če se slabša kvaliteta kašmirja pri 20

30

Več donosa je kmetom prineslo tudi kozje meso, zato so koze raje zaklali pred zimo in prihranili strošek

zimske krme. Pri tem je kmet za kozo prejel okrog 220 USD. S kašmirjem ene koze bi trajalo 8–10 let, da bi

zaslužil toliko (Cashmere Fibres International, 2013).

60

milijonih glav povsem kašmirskih koz, je slabšanje kvalitete pri 130 milijonih glav

predvsem v vzhodnem in centralnem delu Kitajske še toliko bolj izrazito. Tam vzrejajo

koze zaradi mesa, vendar koze vseeno pridobijo majhen del podlanke, ki pa znese kar 43 %

kitajske proizvodnje. Kašmir teh koz v večini uporabljajo predelovalci na vzhodni obali za

proizvodnjo cenenih proizvodov in za mešanje vlaken, kar na koncu označijo kot izdelek iz

kašmirja (Waldron et al., 2014).

Pri kvaliteti kašmirskih vlaken in seveda izdelkov iz njih ima pomembno vlogo Institut

proizvajalcev kašmirja in kamelje dlake (angl. Cashmere and Camel Hair Manufacturers

Institute, v nadaljevanju CCMI). CCMI je mednarodna organizacija, ustanovljena leta

1984, katere poslanstvo je z izobraževanjem, informacijami in sodelovanjem z industrijo

ohranjati neokrnjenost proizvodov iz kašmirja in kamelje dlake. Ena od dejavnosti je tudi

testiranje proizvodov, da z analizo vlaken ugotovijo pravilnost oznak (Shimizu, 2007),

kajti predelovalci in trgovci morajo po zakonu označiti delež kašmirja (čisti ali mešan)

(Waldron et al., 2014). Nepravilna oznaka sestava pomeni nezakonito dejanje in kršenje

več zakonov (Shimizu, 2007).

Mednarodni udeleženci v industriji kašmirja so precej zaskrbljeni zaradi širjenja nizke

kakovosti in ponaredkov (Waldron et al., 2014). Shimizu (2007) meni, da so za težave s

kakovostjo štirje razlogi, in sicer neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem,

izkrivljenost strukture cen, zgodovina industrije kašmirja in njena zapletena dobavna

veriga in porast primesi tujih, neznanih vlaken.

Shimizu (2007) podrobneje razloži neravnovesje in ostale faktorje. Do neravnovesja med

ponudbo in povpraševanjem je prišlo zaradi večletnega naraščajočega svetovnega

povpraševanja po kašmirju, medtem ko je proizvodnja surovega materiala v glavni

proizvodni državi, Kitajski, padala in posledično se je vrzel večala.

Razloge za zmanjšanje ponudbe vidi v državni prepovedi paše in omejitvi števila koz in

spremembi poklica kozjerejcev ter upad njihovih naslednikov, medtem ko so razlogi za

povečano povpraševanje po kitajskih proizvodih iz kašmirja naslednji (Shimizu, 2007):

strmo naraščanje izvoza kitajskih proizvodov iz kašmirja v ZDA in Evropo po odpravi

tekstilnih kvot,

visoka gospodarska storilnost v ZDA in Evropi,

širitev trga kašmirja med nove uporabnike, tudi mlajše generacije,

zvišanje domače potrošnje na Kitajskem na račun pojava bogatih potrošnikov.

Vrzel med ponudbo in povpraševanjem na Kitajskem Shimizu (2007) podkrepi s tabelo

(Tabela 8), ki jo je oblikoval na osnovi podatkov podjetja Golden Eagle Cashmere LLC.

61

Tabela 8: Vrzel med ponudbo in povpraševanjem na Kitajskem

Izvoz

(1.000 enot)

Poraba

(v tonah)

Surovi kašmir

(v tonah)

Izčesan kašmir

(v tonah)

Potreben balans

(v tonah)

Izvoz 100 % kašmirja 19.000 5.000–5.500

Izvoz izčesanega

kašmirja 3.000 –3.500

Domača poraba

puloverjev iz kašmirja 800–900 2.500–2.800

Izvoz izdelkov iz

mešanice kašmirja 600–800

Kitajska proizvodnja

surovega kašmirja 9.000–10.000 5.000–6.000

Uvoz

iz Mongolije 1.500

Uvoz iz drugih držav 300

Skupno 11.100–12.600 6.800–7.800 4.300–4.800

Vir: K. Shimizu, Material Paper, 2007, tabela 1.

Shimizu (2007) je mnenja, da tržni mehanizem ne deluje in da zato obstaja izkrivljenost

strukture cen. Ko je cena izčesanega kašmirja naraščala, je cena na enoto puloverja iz

kašmirja, izvoženega iz Kitajske v ZDA v obdobju 2004–2006 padala. Shimizu (2007)

meni, da sta poudarjena dva vplivna dejavnika, in sicer naraščajoča kupna moč velikih

trgovskih verig v državah potrošnicah in huda cenovna konkurenca med kitajskimi

predelovalci, katerih število je naraslo, medtem ko se je promet posameznih predelovalcev

na splošno zmanjšal.

Na Sliki 24 je grafični prikaz uvoza puloverjev iz kašmirja v ZDA. V letu 2005 je uvoz

skokovito narastel, razlog je seveda v odpravi kvot pri uvozu tekstila.

Slika 24: Uvoz puloverjev iz kašmirja iz Kitajske v ZDA (v mio)

Vir:CCMI (v E. Osnos, 2006, str. 2, slika Our appetite for cashmere).

62

Shimizu (2007) meni, da je za razumevanje težav s kvaliteto potrebno poznati zgodovinsko

ozadje industrije kašmirja. Sprva težave tujih primesi v kašmirju in napačno označevanje

ni bilo povezano s Kitajsko. Po 2. svetovni vojni je vse do 1980-ih industrija s kašmirjem v

Evropi in ZDA uživala rast in tam se je problem napačnega označevanja precej razširil,

zaradi česar je bil CCMI leta 1984 tudi ustanovljen.

Na Kitajskem je prišlo do bistvenih sprememb konec 1980-ih. Kašmir je bil namreč

predmet državnega nadzora, pod budnim očesom vlade, s katerim se je lahko ukvarjalo le

nekaj javnih organizacij, kot na primer Kitajska izvozna korporacija za živalske stranske

proizvode (angl. China Animal Byproducts Export Corporation). Potem pa je kitajska

vlada spremenila politiko in odprla kašmirju vrata za prosto trgovino. Nastala je velika

zmeda in konec 1980-ih je izbruhnila t.i. »Kašmirska vojna«. Takrat je cena surovega

kašmirja dosegla zgodovinski vrh. Po liberalizaciji trgovine so številni posamezniki in

podjetja, ki niso imeli nobene povezave s kašmirjem drveli v regije, kjer so pridelovali

omenjen material in zaostrili konkurenco pri nakupu surovin. Odsev situacije so

prikazovali tudi članki v People's Daily31

. Da je vzniknilo nešteto malih obratov za

izčesavanje kašmirja, so poročali 30. maja 1988 (v Shimizu, 2007). Nazorno so opisali

stanje novo zraslih tovarn, ki so predelovale kašmir v slabo opremljenih objektih z

opuščenimi stroji za bombaž in zastarelo tehnologijo. Po raziskavah People's Daily so v

nekaterih skupnostih okrožja Qinghe, kljub temu da niso kašmirska regija, skoraj vsi

kmetje posedovali mikalnike in predelovali kašmir. V vseh teh malih tovarnah, ki jih je

bilo kot bambusovih vršičkov po dežju32

, so zapravljali ogromne količine kašmirja, kajti

vlakna so uničili, vrednost pa je bila izgubljena v patetičnih proizvodnih donosih.

Po nekaj letih se je Kašmirska vojna končala, stanje v tovarnah se je na splošno izboljšalo,

Qinghe pa je postal največja proizvodna baza za izdelke iz kašmirja na Kitajskem. Zaradi

številnih malih tovarn, ki so nastale tekom Kašmirske vojne, je nastala situacija, v kateri je

sledljivost zelo otežkočena. Liberalizacija trgovine je sprožila drastične spremembe v

dobavni verigi (Shimizu, 2007).

Obstoj primešavanja tujih materialov Shimizu (2007) podkrepljuje s še enim poročanjem

časopisa People's Daily, in sicer so 11. julija 1988 pisali, da je dodajanje materialov

kašmirju v Notranji Mongoliji javna skrivnost in da je v ekstremnih primerih primes

uraden del proizvodnega procesa. Intervjuvali so 70 družin rejcev koz in vsi so brez sramu

priznali početje. Med primesmi je bilo najti železov, svinčev in stekleni prah, mazilo za

stroje, smukec itd., česar v današnjih dneh zaradi okrepljenega nazora države ni več moč

najti. Nove večje spremembe je industrija kašmirja doživela v času kitajskih gospodarskih

reform v 1990-ih. Na splošno se je kitajska tekstilna industrija zelo razvila, kitajska

industrija kašmirja pa pokazala velik razvoj. Slednja je bila bolj naklonjena domači

31

People's Daily je dnevni časopis na Kitajskem. Dnevnik je uraden časopis Kitajske komunistične partije. 32

Kitajski izraz za brezštevilen, neštet (kit. yu hou chun sun).

63

ponudbi, ki je imela za sabo kompleksno verigo. Primesi so se ves čas spreminjale. Potem

ko so ugotovili, da se merino volna zlahka odkrije, so pričeli dodajati kameljo ali angora

volno, a tudi te so pod mikroskopom hitro odkrili in predelovalci so se poslužili vlaken,

pridelanih iz jaka33

, t.i. mongolske ovce (kit. mian yang rong, angl. sheep cashmere) ali

hibridne cashgore, nastale z oploditvijo kašmirske in angora koze (Shimizu, 2007).

Tradicionalna in najbolj razširjena metoda za prepoznavanje živalskih vlaken v tekstilnem

sektorju je mikroskopija, vendar se priporočajo dopolnilne metode (Vineis, Tonetti,

Paolella, Pozzo & Sforza, 2014). Na Sliki 25 je mikroskopska fotografija 2500-kratne

povečave kašmirja (na sliki zgoraj levo), jaka (zgoraj desno), baby kamele (spodaj levo) in

moherja (spodaj desno).

Slika 25: Mikroskopska fotografija štirih naravnih vlaken

Vir: CNR-ISMAC, Mikroskopska fotografija štirih naravnih vlaken, povečanih 2500-krat [Zajem zaslonske

slike], 2016.

Do leta 1982 se je v Notranji Mongoliji zvrstilo že kar nekaj sušnih obdobij, a vodje države

so še naprej poudarjali nujnost razvoja. Ko je kitajski predsednik Jiang Zemin leta 1990

obiskal tovarno kašmirja Erdos, je pozval k širitvi predelovalne industrije34

. Pastirji se

zavedajo stanja, vendar kot je Biligedeli dejal Osnosu (2006), se pastirska družina ozira za

33

Kvalitetna jakova vlakna so podobna kašmirskim, kajti premer je 15–20 mikronov, vendar je cena le

četrtina kašmirjeve. Beljenje naravno pigmentiranih finih jakovih dlak je posledično ekonomsko zelo

privlačno (Vineis et al., 2014). 34

Sektor za predelavo kašmirja je eden redkih iz lahke industrije, ki ima sedež v zahodni Kitajski (zlasti

Notranji Mongoliji in Ningxia) zaradi bližine najboljših in najobilnejših virov (Waldron et al., 2014). Za

Notranjo Mongolijo in Ningxia bi bila bolj primerna oznaka severozahodna Kitajska, vendar pa sta omenjeni

regiji vključeni v strategijo razvoja zahoda.

64

živalmi, ki prinašajo največ gospodarskih koristi, kar potrjujejo tudi drugi avtorji (Berger,

Buuveibaatar, & Mishra, 2013; von Wehrden, Wesche, Chuluunkhuyag, & Faust, 2015).

Zaradi naraščajoče industrije kašmirja so na Kitajskem potrebovali vedno večje količine

kašmirja. Mongolska prepoved izvoza surovega kašmirja je precej oteževala situacijo. Leta

1996 je Mongolija umaknila prepoved in namesto tega uvedla 30 % izvozni davek. Nova

uredba se je slabo izvrševala, kajti skorumpirani višji uradniki so ugotovili, da lahko

zaslužijo pravo premoženje s prodajo neobdavčenega surovega kašmirja kitajskim

tovarnam (Campi, 2009). Po podatkih Lecraw, Eddleston in McMahon (2005) je bilo

pretihotapljenih kar 50 % surovega kašmirja. Ko je mongolska vlada maja 2009 umaknila

izvozni davek, so Kitajci pokupili skoraj ves tisto leto pridelan kašmir in ga izvozili na

Kitajsko (Cashmere Fibres International, 2009a).

Kot omenjeno, se je proizvodnja končnih izdelkov na Kitajskem močno razširila, vendar se

marsikateri proizvajalec zaradi stroškov in tveganja ne odloči za uvedbo svoje blagovne

znamke, temveč raje poskusi pridobiti obstoječo, kot je na primer storilo hongkonško

podjetje S.C. Fang & Sons, ki je leta 2000 od kašmirskega velikana Dawson International

kupilo podjetje Pringle iz Škotske. S.C. Fang & Sons so z znamko Pringle razširili

ponudbo med mlajšo populacijo in na celinsko Kitajsko (Sexton & Pang, 2008).

V kolikor širjenje ponudbe ne pomeni slabšanja kvalitete, je seveda dobrodošlo. A glede na

pomanjkanje surovega materiala smo temu lahko hitro priča. Glede na omejenost virov

surovega kašmirja je morda čas, da izdelek iz teh vlaken zopet postane luksuzna dobrina za

ljudi, ki so pripravljeni plačati visoko ceno ob seveda vrhunski kvaliteti. LVMH35

(2015)

je na svoji spletni strani objavil podatek, da se je Loro Piana, znan italijanski predelovalec

kašmirja, ki že od leta 1960 plasira na trg izbrane proizvode, v želji po popolnem kašmirju

s premerom manj kot 14 mikronov odločil za projekt v regiji Alashan, od koder uvaža

vlakna. Skupaj s Kmetijsko univerzo Jilin na severovzhodu Kitajske, Univerzo Camerino v

Italiji in italijansko Nacionalno agencijo za nove tehnologije, energijo in trajnostni

gospodarski razvoj (ital. Agenzia nazionale per le nuove tecnologie, l'energia e lo sviluppo

economico sostenibile – ENEA) je ustvaril metodo Loro Piana. Zaradi naraščajočega

povpraševanja, ki posledično vodi v vse bolj intenzivno vzrejo koz in s tem ogroža

občutljiv ekosistem, sloni omenjena metoda na selektivni vzreji, ki prinaša ravnotežje med

živalmi, okoljem in lokalnim prebivalstvom in hkrati omogoča proizvodnjo vlaken izjemne

kakovosti. Metoda daje poudarek na manjši čredi in racionalnejšem striženju, kar omogoča

pastirjem večjo letno količino vlaken višje kvalitete in posledično večje prihodke. Da bi se

jih več odločilo za sodelovanje v projektu, so v LVMH oblikovali Nagrado Loro Piana za

kašmir leta (LVMH, 2015). Prva nagrada je bila podeljena za leto 2015, in sicer sta jo

prejela para Zhang Minzhu in Li Yumei ter Zhang Keren in Bao Hua za 200 kilogramov

35

Kratica za Moët Hennessy Louis Vuitton, francoski multinacionalni konglomerat luksuznih dobrin

(LVMH, 2015).

65

kašmirja s premerom 13,9 mikrona (Bigotta, 2015). Takšen način proizvodnje kašmirja se

zdi v času, ko dezertifikacija išče vedno nove poti, edini pravi. Kot pravi Smith (2011), je

kašmir omejen naravni vir in morda ni primeren za masovni trg, kar se je dogajalo v

zadnjih letih, ko je kvantiteta premagala kvaliteto (Smith, 2011).

5 VREDNOTENJE PROGRAMOV OZIROMA PROJEKTOV

PREPREČEVANJA DEZERTIFIKACIJE V POVEZAVI Z

MIGRACIJSKIMI PROJEKTI IN VZREJO KAŠMIRSKIH KOZ

Od skupnega degradiranega ozemlja na Kitajskem se za 500.000–550.000 km2 smatra, da

se lahko na podlagi obstoječega znanja in prevladujoče tehnologije obnovi. Poleg te

površine bi se lahko zaradi globalnih podnebnih sprememb, načrta in strategije za boj proti

dezertifikaciji dodalo še do 450.000 km2 (Wang et al., 2012).

Wang et al. (2012) so, upoštevajoč to optimistično predpostavko in če bi se obnova

nadaljevala s hitrostjo izpred 1990-ih, tj. približno 80.000 hektarjev letno, izračunali, da bi

trajalo 3.275 let, da bi si zemlja opomogla (in da bi bili rezultati trajni). V kolikor bi hitrost

obnove potekala kot v času 8. petletke (1991–1995), torej 1,07 milijonov hektarjev letno,

bi se število let zmanjšalo na 244 let.

Wang et al. (2012) so mnenja, da v nobenem primeru ni realno pričakovati hitrega

okrevanja za dezertificirana področja. Poleg tega so trenutne anti-dezertifikacijske pobude

usmerjene v področja z relativno ugodnimi pogoji in je posledično dosežen večji napredek,

kot če bi se programi izvajali na področjih, kjer so naravne danosti manj ugodne. Omeniti

velja, da so običajno bila omejena obnovitvena sredstva razdeljena precej pičlo in na

prostrana področja, kar je prineslo dokaj blage učinke, kot na primer pri GGW, v katerega

je vključenih 551 okrožij z letnim proračunom okrog 69,1 milijonov CNY (10,953

milijonov USD) letno, torej okrog 122.000 CNY (19.338,34 USD) za vsako okrožje ali

45–47 CNY (približno 7,29 USD) na hektar. Stroški nasada ali obnove vegetacije na

dezertificiranih območjih so v 1980-ih znašali 225 CNY (35,66 USD) na hektar, v 1990-ih

pa (odvisno od področja) 750 CNY (118,88 USD), v relativno razvitih regijah celo 1500–

3000 CNY (237,76–475,52 USD) na hektar. V praksi dodeljena sredstva ne pokrijejo niti

stroškov priprav. Neustreznost oziroma pomanjkljivost naložb je oslabila pripravljenost

javnosti za sodelovanje in ogrozila vzdrževanje in skrb, ki je potrebna po zasaditvi

saniranega območja. Trajni učinki so v okviru takšnega naložbenega režima težko

dosegljivi (Wang et al., 2012).

V nadaljevanju podajam ocene uspešnosti posameznih projektov preprečevanja

dezertifikacije.

66

Projekt Koridor Gansu Hexi, ki je bil sprva ocenjen na 259,20 milijonov USD, so konec

leta 2003 ponovno ocenili. Nova ocena je bila 229,80 milijonov USD, ki pa je bila ob

zaključku projekta še nižja, in sicer je dejanski strošek znašal 211,46 milijonov USD

(World Bank, 2007).

Znižanje stroškov je bila posledica zmanjšanega projekta in obsega prostovoljne preselitve.

Zmanjšali so načrtovano število prostovoljnih preseljencev iz 200.000 na 75.000 in

zmanjšali obseg zemljišč, predvidenih za obnovitev, iz 54.610 hektarjev na 27.213

hektarjev. Obseg projekta se je zmanjšal zaradi nezadostne pozornosti na kitajski strani pri

pripravi in oceni stopnje porabe vode. Stopnja porabe vode je bila postavljena zelo visoko,

in sicer na 91,7 %, vendar je kitajska stran ob pričetku izvajanja projekta vse več

pozornosti pričela usmerjati na trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri in ugotovila, da ob

dogovorjeni stopnji ne bo dovolj vode za spodnji tok in posledično se je stopnja porabe

vode pri vmesnem pregledu določila na 65 % (World Bank, 2007).

Na Sliki 26 je grafični prikaz izplačil Svetovne banke v projektu Koridor Gansu Hexi.

Modra označuje prvotno zastavljene vrednosti, rdeča dejanske. Razlika od zastavljenje

projekcije je v največji meri nastala zaradi že omenjenih težav glede stopnje porabe vode,

poleg tega so se srečevali še z drugimi težavami, ki so na trenutke močno ovirale izvedbo.

Ravno v tistem času je na Kitajskem izbruhil sindrom akutne respiratorne stiske – SARS,

zaradi česar so bila šest mesecev dela povsem prekinjena (World Bank, 2007).

Slika 26: Izplačila Svetovne banke v projektu Koridor Gansu Hexi

Vir: World Bank, Implementation Completion and Results Report, 2007, slika Disbursement Profile.

Glavni cilji programa so bili skoraj izpolnjeni (glej Tabelo 9). Cilj ni bil dosežen zgolj v

številu ljudi, ki bi naj imelo neposredno korist, in v kmetijski proizvodnji. Pri tem dejansko

ne gre za neizpolnitev cilja, kajti zaradi prvotno napačno določene stopnje porabe vode, so

morali nekatere vrednosti popraviti.

67

Tabela 9: Kazalniki projekta Koridor Gansu Hexi

Kazalnik Izhodiščna

vrednost

Prvotno

zastavljena

vrednost

Revidirana

zastavljena

vrednost

Dejanska

vrednost ob

zaključku

Neto dohodek na

prebivalca

248 CNY

32,13 USD36

1.564 CNY

202,62 USD

1.830 CNY

237,08 USD

1.850 CNY

239,67 USD

Spremembe v

proizvodnji hrane

(žitaric)

7.200 ton 215.100 ton 120.300 ton 108.000 ton

Bruto kmetijska

proizvodnja (mio)

740 CNY

95,87 USD

1.989 CNY

257,67 USD

1.475 CNY

191,09 USD

1.957 CNY

253,53 USD

Učinkovitost

sistema namakalnih

kanalov

43–55 % 62 % 62 % 62 %

Rastlinski pokrov

območja 2 % 11 % 15 % 15,3 %

Vir: World Bank, Implementation Completion and Results Report, 2007.

Projekt razvoja pašništva v Gansuju in Xinjiangu je predstavljal dokaj velik izziv, saj

se je v času 1989–1998 površina degradiranih travišč skoraj podvojila (World Bank, 2011).

Neposredno korist od projekta je imelo 35.000 družin ali 140.000 ljudi, od tega jih je bilo

39 % iz etničnih manjšin. Dodatnih 85.000 gospodinjstev ali 460.000 ljudi je imelo korist

zaradi izboljšanih čred živali za razplod, umetnih osemenitev in veterinarskih storitev.

Letni dohodek kmetov in pastirjev v projektnem območju je z 2.806 CNY (339 USD37

) v

letu 2003 narastel na 7.328 CNY (1073 USD) v letu 2009 (World Bank, 2011).

200.000 hektarjev travišč so umestili v enoten sistem upravljanja, od tega so 120.000

hektarjev ogradili in ponovno zasejali. Z demonstracijskimi lokacijami za rotacijsko

pašništvo so pokazali, da se na ta način poveča travna ruša za približno 5 %, biomasa za 10

%, s čimer so spodbudili pastirje k sodelovanju. Za travišča obeh projektnih lokacij je bila

postavljena baza podatkov, ki je z aktualnimi podatki v pomoč oblikovalcem politike

(World Bank, 2011).

Za potrebe krme so zasadili 76.000 hektarjev površin, kar je skupaj z opremo za predelavo

krme in konstrukcijo jam za silažo (za ograjen tip živinoreje) zmanjšalo odvisnost kmetov

in pastirjev od naravnih pašnikov. Izboljšana krma in boljša paša sta prinesli zvišanje

reproduktivne stopnje (World Bank, 2011).

36

Za Tabelo 9 je CNY v USD preračunan glede na menjalni tečaj, ki je naveden v zaključnem poročilu

(World Bank, 2007). 37

Za ta projekt je CNY v USD preračunan glede na povprečni menjalni tečaj ameriške centralne banke

Federal Reserve System – FED).

68

Postavili so 27 novih postaj za striženje volne, kar je izboljšalo spravilo volne, baliranje in

ocenjevanje, izboljšalo je tudi učinkovitost proizvodnje volne. 36 novih ali obnovljenih

živinskih trgov je povečalo prihodek kmetov in pastirjev in doprineslo k razvoju urejenega

živinorejskega sektorja z razširjenim dostopom do trgov, boljšimi informacijami in večjo

učinkovitostjo trga (World Bank, 2011).

Uvedba in širitev novih tehnologij je povečala učinkovitost upravljanja naravnih travnikov,

umetno proizvodnjo krme, vzrejo in rejo živine in proizvodnjo visoko kakovostnih

živalskih proizvodov. Projekt je omogočil usposabljanje za več kot 600.000 kmetov,

pastirjev in tehnikov in podprl javno informacijsko kampanjo o ohranjanju travišč v šolah

in skupnostih (World Bank, 2011).

Glede na rezultate poročila iz decembra 2015 (World Bank, 2015a) Projekt za celosten

razvoj gozdarstva dobro napreduje in je dosegel že skoraj vse zastavljene cilje. Doslej so

vzpostavili več kot 90.300 hektarjev novih večnamenskih gozdov in obnovili 37.500

hektarjev obstoječih gozdov. Oboje bo zagotovilo okoljske in gospodarske koristi, kot je

preprečevanje širjenja peska, zadrževanja vetra, ohranjanje tal in vode, zaščita kmetijskih

zemljišč in ohranjanje biotske raznovrstnosti (World Bank, 2016c). V Tabeli 10 so

predstavljeni tudi vmesni kazalniki. Nekateri že presegajo ciljne vrednosti, tako da je

ocena, da projekt dobro napreduje, na mestu.

Tabela 10: Kazalniki Projekta za celostni razvoj gozdarstva

Kazalnik Izhodiščna

vrednost

Vrednost

junija 2015

Ciljna

vrednost

Prirast rastlinskega pokrova v gozdnih nasadih izbranih

degradiranih območjih (% rastlinskega pokrova na ha) 10 28 20

Kazalniki vmesnih rezultatov

Prirast kmetovega prihodka zaradi ekonomskih dreves38

(CNY/ha/leto) 0

še ni

podatka 480

Izboljšanje obstoječih nasadov gozdov: prirast rastlinskega

pokrova (v % rastlinskega pokrova) 26 45 36

Izboljšanje obstoječih nasadov gozdov: povečano število različnih

drevesnih vrst v projektnih območjih (drevesnih vrst/podpredelek) 1 5 3 ali >

Število obstoječih in novih združenj kmetovalcev 0 20 20

Število uresničenih gozdnogospodarskih načrtov 0 5 5

Območja ponovne pogozditve (v ha) 0 127.8000 132.600

Vir: World Bank, Integrated Forestry Development Project, 2016.

V zadnjem poročilu (World Bank, 2016c) ocenjujejo, da se je rastlinski pokrov na izbranih

področjih povečal za skoraj trikrat (z 10 % na okrog 28 %). Rastlinski pokrov v obstoječih

38

Ekonomska drevesa so tista, katerih glavni poudarek je na njihovih produktih namesto na lesu, na primer

sadje, lubje, listje, drevesni sok, veje, cvetni popki in vršički (Economic forest trees, 2016).

69

gozdovih je (poleg izboljšanja drevesne raznovrstnosti) narastel s 26 % na 41 %. Potekajo

tudi že predstavitve najboljših praks na področju trajnostnega gospodarjenja z

večnamenskimi gozdovi.

Anti-dezertifikacijski projekt in projekt za izboljšanje življenjskih pogojev v Ningxia

dobro napreduje. V analizi izvajanja projekta v letu 2011 (United Nations Development

Programme, 2012) so ocenili, da je projekt povečal zavedanje pomena trajnostnega

zmanjšanja revščine. Poleg ustanovitve predvidenih pisarn so ustanovili tudi nove zadruge

in razvojni sklad za pomoč članom. Obstoječe zadruge so vzpostavile kontakt z 12 podjetji

po Kitajski in ustvarile 500 prodajnih točk. Prek projekta so na skoraj 81 hektarjih

predstavili 70 novih sort zelenjave in 31 sadik sadnega drevja. Zgradili so tudi 1.200

toplotnih gred (vsak na 4.046 m2) in pripravili pilotni projekt, ki bo zagotavljal trajnostno

rabo zemljišč za pridelavo lubenic z gramoznim nasteljem.

V letu 2012 (United Nations Development Programme, 2013) so v okviru projekta

ponudili vrsto usposabljanj na temo vodovarstva, različnih namakalnih sistemov,

pogozditve in ravnanja s sipinami. V Yanchi je bilo 1.100 sodelujočih, od tega 31 % žensk.

V Zhongweiju je bilo 1.630 udeležencev, od tega 44 % žensk na temo proizvodnje v

rastlinjakih, sadjarstva in vodovarstva. V sodelovanju z raziskovalnimi institutom so

raziskovali nove modele nadzora peska in nekatera so se izkazala za precej uspešna in se

bodo lahko uporabila v drugih dezertificiranih območjih z letnimi padavinami okrog 300

milimetrov. V Yanchi so poskusno zasadili bombaž (na namakalnem območju) in vrsto

grmičevja, imenovanega Haloxylon (v sušnem območju). Bombaž ni dozorel, za

Haloxylon pa so kasneje namestili namakalni sistem in ga je (Haloxylona) preživelo 92 %.

Po ocenah bi naj dozorel v treh letih, nato bi se na isto mesto zasadil Cistanche, tj.

puščavski ginseng. V puščavi Tengli so zasadili 3,85 milijonov dreves in veliko šahovnic,

travnatih in krompirjevih. Šahovnice namakajo. Postavili so več sto rastlinjakov za

zelenjavo, medene melone in lubenice. Izkazalo se je, da lubenice v rastlinjaku dozorijo

prej kot tiste, ki imajo nastelje iz gramoza. Organizirali so tudi obiske drugih provinc, kjer

se izvajajo dejavnosti, ki bi lahko bile uporabne v Ningxia. Razširili so projektno območje

in uvedli javno-zasebno partnerstvo. Pilotni projekt zasaditve stare kitajske vrste pritlikave

češnje (kit. ouli) se je izkazal za uspešnega. Vrsta je odporna na mraz in sušo.

Leta 2013 (United Nations Development Programme, 2014) so z različnimi usposabljanji

in ekskurzijami skrbeli za upravljavce iz različnih interesnih skupin, kmete iz projektnega

območja in tiste, ki so se preselili iz revnejših področij z juga Ningxia. V eko-

preselitvenem območju Yueyahu so 1.160 kmetov podučili, kako gojiti ouli, 900 migrantov

o reji krav, vrtnarstvu, preventivi pred škodljivci in insekti. V projektnem območju Yanchi

so usposabljali 700 ljudi o sodelovanju in anti-dezertifikacijskih tehnikah. Razširitev

projekta na polsušno območje in na sever, kjer se površine že namakajo, je spodbudilo več

lokalnih podjetij k sodelovanju (nakup proizvodov, gradnja osnovne infrastrukture idr.).

70

Javno-zasebno partnerstvo se še naprej razvija, s čimer se oblikuje čvrst trajnostni razvojni

model. Delegacija iz Irana je obiskala projektna območja v Yanchiju in Zhongweiju.

Leta 2014 (United Nations Development Programme, 2015) je bilo v območju Zhongwei v

različnih usposabljanjih udeleženih 1.460 kmetov. V Yueyahu so usposabljali 470 kmetov-

migrantov o tehniki gojenja rdečih malin. Poleti 2014 so organizirali vrsto usposabljanj za

kmete in tehnike iz okrožja Yanchi na temo vodovarstva, varovanja zemlje, terasne-

pridelave, ovčereje. Neposredno korist bo imelo 634 oseb, kar pomeni zvišanje prihodka

kmetov v 6 vaseh v okolici projektnega območja. Ob dobri komunikaciji in medresorskem

sodelovanju ocenjujejo, da kontrola projekta poteka dobro. Pridelava ouli poteka zelo

dobro, podpisane so že prodajne pogodbe. UNDP je za tehnike organiziral izlet v Iran in

upajo na Sino-iransko sodelovanje na področju nadzora puščav.

Korejski projekt Veliki zeleni zid je ob zaključku leta 2010 beležil uspeh, natančneje, 80

% na novo posajenih dreves je preživelo in služi svojemu namenu. Po zaključku projekta

so se lotili naslednjega, tj. izgradnjo eko-vasi z imenom Rešimo zemljo (angl. Save the

Earth Eco-village) (Future Forest, 2016b). Po poročanju Smitha (2012) se je po zaključku

projekta posušilo še 10 % dreves.

Projekt Boj proti dezertifikaciji je imel za cilj preprečiti odnos 1,4 tone rumenega prahu

letno. Da bi jim uspelo, so zasadili slanorad, tj. Suaeda glauca Bunge, ki ne potrebuje

veliko vode, ima velike učinke na upad pH vrednosti, temperaturo in izparevanje vode iz

tal. Rezultat tega projekta je obnovljenih 5.289 hektarjev travnikov na Kitajskem od leta

2003 (Future Forest, 2016a).

Cilj projekta Nadzor dezertifikacije in ekološke zaščite v Ningxia je nadzor

dezertifikacije in degradacije in zaščita ključnih kmetijskih zemljišč in infrastrukture na

strateško izbranih lokacijah v Ningxia. Obstajajo tri komponente za ta projekt (World

Bank, 2016):

Nadzor dezertifikacije in degradacije (strošek: 9,38 milijonov USD). Ta komponenta

obravnava glavna gonila dezertifikacije in degradacije (nanašajo se na premikanje

peska z vetrno erozijo in netrajnostne prakse rabe tal).

Zaščitni nasadi (strošek: 17,37 milijonov USD). Cilj tega dela je varovanje ključnih

kmetijskih zemljišč in infrastrukture pred dezertifikacijo drevesnih in grmovnih

zaščitnih nasadov.

Vodenje projekta, izgradnja zmogljivosti, spremljanje in vrednotenje (strošek: 6,80

milijonov USD).

Avgusta 2014 je bilo kar nekaj nezadovoljstva z vodenjem projekta, zmogljivostmi,

spremljanjem in vrednotenjem. Nezadovoljstvo je bilo predvsem na račun pomanjkanja

partnerskih sredstev, kar je po njihovem ključni element. S pogovori so dosegli napredek,

71

ekipa Svetovne banke pa je seveda budno spremljala izvajanje, da ne bi prišlo do ogrozitve

projekta. Po tem času se je situacija spremenila in na projektnem območju je prišlo do

znatne rehabilitacije. V zadnjem poročilu (oktober 2015) navajajo zelo spodbudne

rezultate. Do takrat je bilo v namen stabilizacije peščenih sipin z grmičevjem zasajenih

približno 8.530 hektarjev, na približno 11.980 hektarjev so obnovili vegetacijo, kar

pomaga pri nadzoru degradacije zemljišč in vzpostavili so približno 1.660 hektarjev

zaščitnih nasadov za zaščito kmetijskih zemljišč vzdolž bregov Rumene reke. Stopnja

izplačil je nizka, kar gre v največjem delu pripisati izjemno sušnemu vremenu v

projektnem območju (World Bank, 2014; World Bank, 2015b).

Na Sliki 27 je predstavljena projekcija izplačil Svetovne banke. Glavni razlog za zamudo

pri izplačilih je najti v letu 2013, ko je bilo zelo malo padavin. Mladi nasadi v že tako

občutljivem območju niso imeli možnosti preživetja in potrebne so bile nove zasaditve,

posledično je prišlo do zamude izplačil za zaključene pogodbe. Agencije, vključene v

projekt, se nadvse trudijo pospešiti proces.

Slika 27: Izplačila Svetovne banke v projektu Nadzor dezertifikacije in ekološke zaščite v

Ningxia

Vir: World Bank, Implementation Status Results Report : Sequence 07, 2015b, slika Cumulative

Disbursements.

Programi in projekti za preprečevanje dezertifikacije prinašajo pozitivne učinke in brez

njih bi dezertifikacija napredovala še siloviteje. Dezertificirano območje Kitajske bi očitno

moralo postati eno veliko projektno območje pod stalnim nadzorom, kajti če ena vas

trajnostno obdeluje svojo zemljo, druga pa ne, bo pesek slej ko prej dosegel prvo in

zmanjšal njen učinek. In v tem primeru verjetno ne bi bili priča plastičnim šahovnicam, ki

jih ponekod uporabljajo za stabilizacijo peščenih sipin. Res je, da ustvarijo vetrno

pregrado, vendar plastične šahovnice ne bodo razvile koreninskega sistema. Koreninski

sistem ne samo da stabilizira sipino, temveč tudi absorbira padavine in voda tako pronica

72

do podtalnice. Glede na to, da zaradi vse več namakalnih površin Kitajska potrebuje vodne

vire, bi se lahko vprašali, ali je uporaba tega umetnega materiala smiselna.

Dobro je, da se Kitajska zaveda, da pri premagovanju dezertifikacije ne bo uspela sama in

da potrebuje pomoč od zunaj. Vloga mednarodne skupnosti se pri izvajanju projektov zdi

ključnega pomena, kajti finančne institucije premišljeno in načrtovano vlagajo svoj denar,

poleg tega njihovi ljudje nadzorujejo izvajanje projektov in podajajo ocene. Ni verjetno, da

bi se zadovoljili z nekaj propagandnimi plakati in skopimi podatki lokalnih uradnikov, ki

se zavoljo zadostitve ciljev ne menijo za negativne posledice, ki jih njihova poročila

utegnejo prinesti.

Projekti, ki sicer prinašajo uspeh, imajo vendarle nekaj negativnih učinkov, predvsem

socialnih. Velik del dezertificiranih zemljišč se nahaja na področju, kjer živijo etnične

skupine. Za dosego ciljev so preselili velik del manjšinske populacije v tuje okolje, kjer se

srečajo z načinom življenja, ki jim je povsem tuj in v katerega se velik del ne bo nikoli

vživel. Institucije pri pripravi projektov upoštevajo zaščitne politike, s katerimi

preprečujejo negativne socialne in okoljske učinke ali jih vsaj zmanjšajo oziroma ublažijo,

a v nekaterih projektih se zdi, da je bil prag postavljen dokaj nizko.

Kljub temu da sta pomen okolja in problem dezertifikacije na Kitajskem stalno prisotna, se

nekatere lokalne oblasti še vedno igrajo z naravo. Tipičen primer je mesto Zhengzhou v

provinci Henan, kjer so v želji po parku z jezerom na robu mesta ustvarili puščavo (Evans,

2014). Na Kitajskem je bilo v boju proti dezertifikaciji storjenega že veliko, a glede na

prostranost države in okoljsko neozaveščene lokalne organe bo potrebnih še veliko

projektov.

SKLEP

Iz zgodovine nekega naroda si običajno zapomnimo like, ki so izstopali. Sama najprej

pomislim na Mao Zedonga, ki je vladal 1949–1976. V času predsedovanja je sprejel

mnogo ne vedno dobrih odločitev, katerih posledice čutijo na Kitajskem še danes.

Pričakovala bi, da je kot sin kmeta revoluciji in politiki navkljub v podzavesti ohranil

osnove zdravega kmetovanja in zavedanje, da je v naravi in življenju pomembno

ravnovesje. Ko je na začetku Velikega skoka naprej (angl. Great Leap Forward) sprožil

kampanjo proti štirim škodljivcev (angl. Four Pests Campaign), bolj poznano po vrabcih

(angl. Great Sparrow Campaign), je poleg doseženega cilja dosegel tudi uničevalen

stranski učinek, kajti po tem ko je zmanjkalo vrabcev, so se namnožili drugi škodljivci.

Nepremišljena dejanja lahko pustijo posledice in če je v to vključen narod, so posledice

toliko večje. Postopno širjenje puščav ali dezertifikacija ni naravno širjenje, povzročil ga je

človek in UNCCD, ki bdi nad celotnim dogajanjem, daje človekove aktivnosti na prvo

73

mesto. Kitajska, prav tako del družine UNCCD tega seveda ne zanika, vendar pa v veliko

primerih daje na prvo mesto podnebne spremembe in spremembe vetrnega režima. Morda

v resnici mislijo drugače in raje storijo tako zaradi političnih razlogov, da se ne bi zdelo, da

za okoljske težave krivijo vlado, kar meni tudi Shapiro (2001).

Dezertifikacija se na Kitajskem pojavlja od okrog leta 500 dalje in zemlja si je vsakič

znova opomogla. Morda bi se enak scenarij ponovil tudi zdaj, vendar se razmere, v katerih

se je pojavljala dezertifikacija nekoč in danes, tako zelo razlikujejo, da bo potrebnih več

sto let, da si zemlja opomore. Wang et al. (2012) so opozorili, da ni pričakovati hitre

rešitve. Upamo lahko, da se je Kitajska iz lastne zgodovine naučila, da gre prisluhniti

strokovnjakom in da ne bo ravnala kot Mao, ki je ignoriral analitično podprta opozorila, da

kitajsko naraščajoče prebivalstvo ogroža razvoj države (Shapiro, 2001) in posledično

okolje.

V zadnjih letih za dezertifikacijo najbolj krivijo degradirana zemljišča in travišča na severu

in severozahodu Kitajske, za degradacijo le-teh pa krivijo prekomerno pašništvo, torej

pastirje, ki so večinoma iz manjšinskih etničnih skupin. Vlada je eno od rešitev našla v

ekoloških migracijah. Ekološke migracije so po mnenju nekaterih izgovor za preselitev

etničnih manjšin v urbano okolje, s čimer jih ropajo kulture, njihovega načina življenja in

dostojanstva. Zgodovina je pokazala, da nomadizem ni nikoli škodil naravi, zakaj torej

spreminjati nekaj, kar je dobro in neškodljivo? Program ekoloških migracij se je v praksi

marsikje pokazal za zelo problematičnega. Nekdo, ki je vse življenje živel v odročnem

kraju brez položnic in katerega življenjsko poslanstvo je bilo pastirstvo, se v urbanem

okolju verjetno počuti zelo izgubljenega. Še en program, s katerim se vlada loteva

problema dezertifikacije je t.i. upokojevanje živine, da bi se travišča lahko obnovila.

Pristojni uradi višjim instancam kažejo pozitivne sadove programa, ki so v resnici lahko

zelo drugačni. In na podlagi tudi takšnih rezultatov kujejo primere »dobrih praks«.

Svoj delež krivde so v celotni zgodbi morale pojesti seveda tudi koze. Do 1980-ih je bila

na Kitajskem močnejša ovčereja, ki pa jo je sredi 1990-ih pričela prehitevati kozjereja. V

tistem času je industrija kašmirja doživela velik razcvet in posledično so se s to dejavnostjo

želeli ukvarjati tudi tisti, ki panoge niso poznali. Pašniki na severu in severozahodu so bili

vse bolj obremenjeni in v začetku novega tisočletja je kitajska vlada pričela z izvajanjem

prej omenjenih programov.

Kozjereja poteka običajno na bolj odmaknjenih krajih s pogosto slabo infrastrukturo, kar

posledično lahko pomeni slabšo informiranost. Mnoge subvencije ostanejo tako

neizkoriščene, ker pastirji zanje sploh ne vedo. K temu gre dodati še dejstvo, da je večina

rejcev iz etničnih skupin in mnogi med njih ne znajo kitajsko, kar tudi ni olajševalna

okoliščina, tako v primeru vladne pomoči kot tudi ne v primeru migracij, kjer je

poznavanje jezika lahko eden odločilnih faktorjev pri hitrejši integraciji v novo Han okolje.

74

Število glav koz se je v tem desetletju znova spustilo pod število ovc. Vladni programi

omejevanja kozjereje torej učinkujejo, poleg tega se je proizvodnja kašmirja umirila.

Kitajski kozjerejci se vse pogosteje odločajo za vzrejo koz zaradi mesa, kajti donos je

neprimerno višji. To se dogaja tudi pri najboljših vrstah kašmirskih koz, ki dajejo

najfinejša vlakna na svetu, ki na trgu dosegajo 20 % višje cene. A ker kozjerejec od višje

cene nima nobene koristi, se nemalokrat odloči za po teži donosnejšo sorto. Izdelki iz

kašmirja tako iz leta v leto izgubljajo na kvaliteti. Verjetno je pravi trenutek, da izdelek iz

kašmirja znova postane visoko kakovostni proizvod s temu primerno ceno.

Ali so koze res eden glavnih vzrokov za dezertifikacijo? Na podlagi prebranega lahko

zaključim, da niso. Menim, da je kriva nespametna migracijska politika v 1960-ih in 1970-

ih, ko so množično poseljevali severne in severozahodne dele države in z neprimerno in

pretirano obremenitvijo zemljišč porušili ekološko ravnovesje. Država se trudi najti rešitev

in problemu namenja na stotine milijonov USD, vendar včasih premalo premišljeno

pristopi k projektu. Kot so opozorili mnogi, tudi tuji strokovnjaki, je Kitajska prostrana

država zelo različnih okolij in to različnost morajo upoštevati, najsi gre za okolje ali ljudi.

Vsaka vlada rada vidi sadove svojega dela, a v primeru dezertifikacije se jih bo moralo

zamenjati kar nekaj, da bo rezultat viden. Okoljevarstvo je zadnja leta pogosto ena od

osrednjih tem, ki jo hitro lahko preglasijo druge, ki prinašajo več gospodarskih koristi. Ker

je obseg dezertifikacije na Kitajskem tako obsežen, bo tema morala ostati v ospredju še

dolga desetletja, če ne želijo izgubiti nebeškega mandata.

75

LITERATURA IN VIRI

1. ABB. (2015, 31. marec). ABB helps tame China’s 'yellow dragon’ by planting desert-

halting vegetation. Najdeno 19. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.abb.si/cawp/seitp202/d97708c57b47628dc1257e0c002eeb8c.aspx

2. Asian Development Bank. (2005, marec). Regional Master Plan for the Prevention and

Control of Dust and Sandstorms in North East Asia, Volume No. 1. Najdeno 3. marca

2016 na spletnem naslovu

http://www.unccd.int/Lists/SiteDocumentLibrary/Publications/dustsandstorms_northea

stasia.pdf

3. Berger, J., Buuveibaatar, B., & Mishra, C. (2013). Globalization of the Cashmere

Market and the Decline of Large Mammals in Central Asia. Conservation Biology,

27(4), 679–689.

4. Bezlova, A. (2006). Taklamakan – Where Oil and Water Don’t Mix. IPS. Najdeno 17.

januarja 2016 na spletnem naslovu http://www.ipsnews.net/2006/10/environment-

china-taklamakan-where-oil-and-water-dont-mix/

5. Bigotta, A. (2015, 14. oktober). Prima edizione per The Loro Piana Cashmere of the

Year Award. Fashion Magazine. Najdeno 15. marca 2016 na spletnem naslovu

http://fashionmagazine.it/ItemByCategory.aspx?ItemID=65224

6. Bisigato, A. J., & Bertiller, M. B. (1997). Grazing effects on patchy dryland vegetation

in northern Patagonia. Journal Of Arid Environments (United Kingdom), 36(4), 639–

653.

7. Blazey, P. (2012). Approaches to increasing desertification in Northern China. Chinese

Economy, 45(3), 88–101

8. Brown, C. G., Waldron, S. A., & Longworth, J. W. (2005). Modernizing China's

industries: lessons from wool and wool textiles. Cheltenham: Edward Elgar Publishing.

9. Campi, A. J. (2009). Cashmere Industry. Najdeno 13. januarja 2016 na spletnem

naslovu http://www.berkshirepublishing.com/assets/pdf/CashmereIndustry_China.pdf

10. Cao, J., Yeh, E. T., Holden, N. M., Qin, Y., & Ren, Z. (2013). The Roles of

Overgrazing, Climate Change and Policy As Drivers of Degradation of China's

Grasslands. Nomadic Peoples, 17(2), 82–101.

11. Cao, S., Chen, L., Liu, Z., & Wang, G. (2008). A new tree-planting technique to

improve tree survival and growth on steep and arid land in the Loess Plateau of China.

Journal Of Arid Environments, 72(7), 1374–1382.

12. Cashmere Fibres International. (2008). Ningxia Cashmere Trade Fair – September

2008. Najdeno 4. maja 2016 na spletnem naslovu http://www.cashfibres.co.uk/market-

report-ningxia-cashmere-trade-fair

13. Cashmere Fibres International. (2009a). Market Report – August/September 2009.

Najdeno 4. maja 2016 na spletnem naslovu http://www.cashfibres.co.uk/market-report-

aug-sept-2009

14. Cashmere Fibres International. (2009b). Market Report – November 2009. Najdeno 4.

maja 2016 na spletnem naslovu http://www.cashfibres.co.uk/market-report-nov-2009

76

15. Cashmere Fibres International. (2011). Market Report – September 2011. Najdeno 4.

maja 2016 na spletnem naslovu http://www.cashfibres.co.uk/market-report-september-

2011

16. Cashmere Fibres International. (2013). Market Report 29th May 2013. Najdeno 4. maja

2016 na spletnem naslovu http://www.cashfibres.co.uk/market-report-29th-may-2013

17. Cashmere Goat Association. (b.l.). Cashmere Industry. Najdeno 12. aprila 2016 na

spletnem naslovu http://www.cashmeregoatassociation.org/cashmere-industry/

18. Chan, K. W. (2013). China, Internal Migration. Najdeno 20. aprila 2016 na spletnem

naslovu http://faculty.washington.edu/kwchan/Chan-migration.pdf

19. Chen, H., & Xiao, H. (2014). Subsidy Policies on Wool Sheep and Cashmere Goat

Industry at the Background of Sustainable Development. Asian Agricultural Research,

6(4), 10-13, 18.

20. Chen, Y., & Tang, H. (2005). Desertification in north China: background,

anthropogenic impacts and failures in combating it. Land Degradation & Development,

16(4), 367–376.

21. Cheung Kong Graduate School of Business. (2012, 27. julij). Former Yuhan-Kimberly

CEO Shares Keys to Success Through Localization. Najdeno 2. maja 2016 na spletnem

naslovu http://english.ckgsb.edu.cn/news_content/former-yuhan-kimberly-ceo-shares-

keys-success-through-localization

22. China National Petroleum Corporation. (2013). West-East Gas Pipeline Project (2002-

2013) Special Report on Social Responsibility. Najdeno 2. aprila 2016 na spletnem

naslovu

http://www.cnpc.com.cn/en/cs2012en/201407/3d2ccb479ad94ef4a6c54ce4d78685fa/fil

es/8440f95e4b454eb082d557b5261d667c.pdf

23. Ci, L., Yang, X., & Zhang, K. (2005, marec). UNDP/GEF-China, National Capacity

Needs Self-assessment for Global Environmental Management (Thematic Area of

UNCCD). Najdeno 8. februarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.thegef.org/gef/sites/thegef.org/files/documents/document/378_0.pdf

24. CNR-ISMAC. (b.l.). Mikroskopska fotografija štirih naravnih vlaken, povečanih 2500-

krat [Zajem zaslonske slike]. Najdeno 17. marca 2016 na spletnem naslovu

http://www.naturalfibres2009.org/en/fibres/gallery.html

25. Database of Laws and Regulations. (b.l.). Grassland Law of the People's Republic of

China. Najdeno 27. aprila na spletnem naslovu

http://www.npc.gov.cn/englishnpc/Law/2007-12/13/content_1383951.htm

26. Di, R., Farhad Vahidi, S. M., Ma, Y. H., He, X. H., Zhao, Q. J., Han, J. L., Guan, W. J.,

Chu, M. X., Sun, W., & Pu, Y. P. (2011). Microsatellite analysis revealed genetic

diversity and population structure among Chinese cashmere goats. Animal Genetic.

Animal Genetics, 42(4), 428–431.

27. Du, F. (2012). Ecological resettlement of Tibetan herders in the Sanjiangyuan: a case

study in Madoi County of Qinghai. Nomadic Peoples, 16(1), 116–133.

28. Dubeuf, J. P., Morand-Fehr, P., & Rubino, R. (2004). Situation, changes and future of

goat industry around the world. Small Ruminant Research, 51(2), 165–173.

77

29. Ecological Improvement and Environmental Protection in Tibet. Najdeno 15. marca

2016 na spletnem naslovu http://www.gov.cn/english/official/2005-

07/28/content_17880.htm

30. Economic forest trees. Najdeno 24. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://english.biodiv.gov.cn/images_biodiv/resources/economic-tree-en.htm

31. EcopeaceAsia. (b.l.-a). Combating Desertification. Najdeno 2. maja 2016 na spletnem

naslovu http://www.ecopeaceasia.org/en/node/76

32. EcopeaceAsia. (b.l.-b). Who we are. Najdeno 2. maja 2016 na spletnem naslovu

http://www.ecopeaceasia.org/en/node/95

33. Evans, S. J. (2014, 20. maj). The create a desert and call it an oasis: How Nature played

a cruel joke on over-ambitious Chinese city planners. Daily Mail. Najdeno 2. aprila

2016 na spletnem naslovu http://www.dailymail.co.uk/news/article-2634191/City-

planners-accidentally-create-desert-cover-green-plastic-make-look-like-nature-park-

theyd-wanted.html

34. Food and Agriculture Organization of the United Nations. (1993). Sustainable

development of drylands and combating desertification. Najdeno 15. januarja 2016 na

spletnem naslovu http://www.fao.org/docrep/v0265e/v0265e00.htm

35. FAOSTAT. (b.l.). Goat production. Najdeno 17. marca 2016 na spletni strani

http://faostat3.fao.org/browse/Q/QA/E

36. Fiegl, A. (2014, 14. november). Dust Bowls Aren't Just An 'Interstellar' Thing. NPR.

Najdeno 17. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.npr.org/sections/goatsandsoda/2014/11/14/364084008/dust-bowls-arent-

just-an-interstellar-thing

37. Fischer, A. M. (2005). State Growth and Social Exclusion in Tibet : Challenges of

Recent Economic Growth . Copenhagen: NIAS Press.

38. Fourrier, J. (2015). Taming the Desert. Beijing Review. Najdeno 23. aprila 2016 na

spletnem naslovu http://www.bjreview.com.cn/nation/txt/2015-

08/17/content_700235.htm

39. Futrell, W. C. (2007). Choking on Sand: Regional Cooperation to Mitigate

Desertification in China. China Environmental Series, (9), 57–61.

40. Futrell, W. C. (2008, april). Inner Mongolia: reign of sand. chinadialogue. Najdeno 15.

februarja 2016 na spletnem naslovu https://www.chinadialogue.net/article/1876-Inner-

Mongolia-reign-of-sand

41. Future Forest. (b.l.-a). About us. Najdeno 2. maja 2016 na spletni strani

http://www.futureforest.org/eng/page/ff/about_ff.asp

42. Future Forest. (b.l.-b). Great Green Wall. Najdeno 2. maja 2016 na spletni strani

http://www.futureforest.org/eng/page/ff/greenwall.asp

43. Gautreaux, S. B. (2013, 3. marec). Understanding China's Internal Migration.

International Policy Digest. Najdeno 17. februarja na spletnem naslovu

http://intpolicydigest.org/2013/03/03/understanding-china-s-internal-migration/

78

44. Geng, X., & Gao, G. (2012). A Case of 'Over-Cropping': Causes and Consequences of

Qing Dynasty Approval to Plough and Plant the Inner Mongolian Grasslands. Nomadic

Peoples, 16(1), 21–35.

45. Gluckman, R. (2000, 13. oktober). The desert Storm. Asiaweek, 26(40). Najdeno 17.

januarja 2016 na spletnem naslovu

http://edition.cnn.com/ASIANOW/asiaweek/magazine/2000/1013/is.china.html

46. Guo, Z., Huang, N., Dong, Z., van Pelt, R. S., & Zobeck, T. M. (2014). Wind Erosion

Induced Soil Degradation in Northern China: Status, Measures and Perspective.

Sustainability, 6(12), 8951–8966.

47. Han, J., Zhang, Y., Wang, C., Bai, W., Wang, Y., Han, G., & Li, L. (2008). Rangeland

degradation and restoration management in China. Rangeland Journal, 30(2), 233–239.

48. Hao, H., Li, X., Tan, M., Zhang, J., & Zhang, H. l. (2015). Agricultural land use

intensity and its determinants: A case study in Taibus Banner, Inner Mongolia, China.

Frontiers Of Earth Science, 9(2), 308–318.

49. Harris, R. B. (2010). Rangeland degradation on the Qinghai-Tibetan plateau: A review

of the evidence of its magnitude and causes. Journal Of Arid Environments, 74(1), 1–

12.

50. Hong, L., Rizzo, J. A., Hai, F., Liu, H., & Fang, H. (2015). Urban-rural disparities in

child nutrition-related health outcomes in China: The role of hukou policy. BMC

Public Health, 15, 1–11.

51. Husar, R. B., Tratt, D. M., Schichtel, A., B., Falke, S. R., Li, F., Jaffe, D., . . . Reheis,

M. C. (2001). Asian dust events of April 1998. Journal of Geophysical Research:

Atmospheres, 106,(D16), str. 18317–18330.

52. Jia, X., Ya, J., Yuan, X., Li, J., & Wang, W. (2011). China: Proven Approaches - Two

case Studies. V Yang, Y., Jin, L. S., Squires, V. Kyung-soo, K. & Hye-min, P. (ur.),

Combating Desertification and Land Degradation: Proven Practices from Asia and the

pacific (str. 46–57). Korea: Korea Forest service.

53. Jiang, G. (2007). Ecological Recovery: Believing in Nature. Friends of Nature.

Najdeno 15. marca 2016 na spletnem naslovu

http://www.fon.org.cn/uploads/attachment/78521361524205.pdf

54. Jiang, Y. (2011). The Mandate of Heaven and the Great Ming Code. Seattle:

University of Washington Press.

55. Kašmir. Najdeno 17. februarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.kasmir.si/tema/clanky-31/kasmir-osnovne-informacije

56. Kirchner, R. (2011, 23. junij). China's success and failure in stopping desertification.

Deutsche Welle (DW). Najdeno 24. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.dw.com/en/chinas-success-and-failure-in-stopping-desertification/a-

6555524

57. Kobayashi, T., Nakayama, S., Wang, L., Li, G., & Yang, J. (2005). Socio-ecological

analysis of desertification in the Mu-Us Sandy Land with satellite remote sensing.

Landscape & Ecological Engineering, 1(1), 17–24.

79

58. Kok, J. F., Parteli, E. R., Michaels, T. I., & Karam, D. B. (2012). The physics of wind-

blown sand and dust. Reports On Progress In Physics, Physical Society (Great

Britain), 75(10).

59. Kolås, Å. (2014). Degradation Discourse and Green Governmentality in the Xilinguole

Grasslands of Inner Mongolia. Development & Change, 3(2), 308–328.

60. Lecraw, D., Eddleston, P., & McMahon, A. (2005). A Value Chain Analysis of the

Mongolia Cashmere Industry. Report prepared for USAID’s Accelerating Sustainable

Agriculture Program. Ulaanbaatar.

61. Lee, H. (2015, 29. marec). Yuhan Kimberly makes Korea greener. The Korea Times.

Najdeno 7. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://www.koreatimes.co.kr/www/news/biz/2015/03/123_176107.html

62. Li, M., Liu, A., Zou, C., Xu, W., Shimizu, H., & Wang, K. (2012). An overview of the

“Three-North” Shelterbelt project in China. Forestry Studies in China, 14(1), 70–79.

63. Li, W., & Zhou, L. (2015). Sha Zukang: Building a Green Silk Road Is a Common

Responsibility. China Today, 64(12), 42–44.

64. Li, W., Liu, Y., & Yang, Z. (2012). Preliminary strategic environmental assessment of

the great western development strategy: safeguarding ecological security for a new

Western China. Environmental management, 49(2), 483–501.

65. LVMH. (2015, 21. oktober). Loro Piana: cashmere and sustainable development.

Najdeno 15. marca 2016 na spletnem naslovu https://www.lvmh.com/news-

documents/news/loro-piana-cashmere-and-sustainable-development/

66. Meltdown in Tibet. (b.l.). Turning Mongolia's grassland into Desert. Najdeno 17.

januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.meltdownintibet.com/q_nomads_cashmeregoats.htm

67. Morand-Fehr, P., Boutonnet, J., Devendra, C., Dubeuf, J., Haenlein, G., Holst, P.,

Mowlem, L. & Capote, J. (2004). Strategy for goat farming in the 21st century. Small

Ruminant Research, 51(2), 175–183.

68. NASA. (1998, 19. oktober). Beijing and Bohai sea [Fotografija]. Najdeno 12. marca

2016 na spletnem naslovu http://visibleearth.nasa.gov/view.php?id=52699

69. NASA. (2010, 20. marec). MODIS-Terra image of central China dust storm

[Fotografija]. Najdeno 12. marca 2016 na spletnem naslovu

http://disc.sci.gsfc.nasa.gov/giovanni/giovanni_user_images

70. National Bureau of Statistics of China. (b.l.-a). Number of livestock. Najdeno 13.

januarja 2016 na spletnem naslovu

http://data.stats.gov.cn/english/easyquery.htm?cn=E0103

71. National Bureau of Statistics of China. (b.l.-b). Output of Livestock Product. Najdeno

13. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://data.stats.gov.cn/english/easyquery.htm?cn=E0103

72. Nations Online Project. (2016). Administrative Map of China. Najdeno 28. aprila 2016

na spletnem naslovu

http://www.nationsonline.org/oneworld/china_administrative_map2.htm

80

73. OISCA. (b.l.-a). Establishment of “Green Belt” to Combat Desertification Project in

Inner Mongolia, China. Najdeno 17. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.oisca-international.org/programs/environmental-conservation-

program/china/establishment-of-green-belt-to-combat-desertification-project-in-inner-

mongolia-china/

74. OISCA. (b.l.-b). What is OISCA. Najdeno 23. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://www.oisca-international.org/programs/sustainable-community-development-

program/china/

75. Osnos, E. (2006, 17. december). The price we pay for China’s boom. Chicago Tribune.

Najdeno 13. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://capita.wustl.edu/capita/capitareports/061217_Cashmere_ChiTribune/Cashmere_

USAirQuality.pdf

76. Peacock, C., & Sherman, D. M. (2010). Sustainable goat production—some global

perspectives. Small Ruminant Research, 89(2), 70–80.

77. Porter, V., Alderson, L., Hall, S. J., & Sponenberg, D. P. (2016). Mason's World

Encyclopedia of Livestock Breeds and Breeding, Volume 1. Wallingfor: Cabi.

78. Ratliff, E. (2003, 4. januar 2003). The Green Wall of China. Wired. Najdeno 10.

oktober 2015 na spletnem naslovu http://www.wired.com/2003/04/greenwall/

79. Roberts, D. (2015). Creating a desert in China: Beijing pressures herders to move to the

cities. Bloomberg Businessweek, (4445), 16–18.

80. Runnström, M. (2003). Rangeland development of the Mu Us Sandy Land in semiarid

China: an analysis using Landsat and NOAA remote sensing data. Land Degradation

& Development, 14(2), 189–202.

81. Russel, A. (1993). Cashmere production in northern China. Overseas Development

Institute. Najdeno 17. februarja na spletnem naslovu

https://www.odi.org/sites/odi.org.uk/files/odi-assets/publications-opinion-

files/5399.pdf

82. Schneider Group. (b.l.). Market Indicators. Najdeno 12. marca 2016 na spletnem

naslovu http://www.gschneider.com/index.php?page=marketindicators

83. Sexton, J., & Pang, L. (2008). Global Ambition of Ningxia's Cashmere Industry.

Najdeno 17. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.china.org.cn/china/Ningxia/2008-07/08/content_15973253.htm

84. Shapiro, J. (2001). Mao's war against nature : politics and the environment in

Revolutionary China . Cambridge : Cambridge Univ. Press.

85. Shi, P. (2007). Saving Someone Else's Backyard. China Daily, 20. Najdeno 10.

januarja 2016 na spletnem naslovu

http://china.org.cn/english/LivinginChina/207076.htm

86. Shimizu, K. (2007). Material paper. Conference for exchanging opinions with

cashmere trade (manufacturing, distribution and marketing). Najdeno 29. januarja na

spletnem naslovu http://www.cashmere.org/news/METI_2007_04.htm

87. Silbey, D. (2012, maj). China's Boxer Rebellion. Military History, 29(1), 14–15.

81

88. Sizer, N. (2004). Keep Northeast Asia green: the Northeast Asian Forest Forum.

Unasylva, 55(218), 45–46.

89. Smith, R. (2011). Cashmere Industry - Overexploitation Must Inevitably End. Najdeno

10. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://203.161.234.235:59700/cmpcms/News/RelatedArticles/Article_11_14062011/ta

bid/3469/language/en-US/Default.aspx

90. Smith, T. (2012). How Korean organisations combat desertification in Inner Mongolia.

Climate Home. Najdeno 17. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.climatechangenews.com/2012/04/26/how-korean-organisations-are-

combating-desertification-in-mongolia/

91. Song, Y. (2014). Review: What should economists know about the current Chinese

hukou system? China Economic Review, 29, 200–212.

92. State Forestry Administration. (2011, 6. januar). The Bulletin of Status Quo of

Desertification and Sandification in China. Najdeno 17. marca 2016 na spletnem

naslovu http://www.china.org.cn/china/2011-01/06/content_21685560.htm

93. Steinfeld, H., Gerber, P., Wassenaar, T., Castel, V., Rosales. M., & de Haan, C. (2006).

Livestock's long shadow: environmental issues and options. Rome: Food and

Agriculture Organization of the United Nations.

94. Suhadolc, M., Sušnik, A., Lobnik, F., Kajfež Bogataj, L., Gregorič, G., & Bergant, K.

(2010). Izzivi Slovenije na področju suš in degradacije tal: uresničevanje ciljev

Konvencije ZN o boju proti degradaciji/dezertifikaciji tal (UNCCD). Ljubljana :

Agencija RS za okolje

95. Tao, G. (2010). Dust Storms in Northern China: Temporal-Spatial Distribution and

Influences, Climate Controls, Forecasts and Impacts of the Surface Conditions. V

Madunic, Q., & Brstilo, S. (ur.), Dust Storms : Elemental Composition, Causes and

Environmental Impacts (str. 61-110). New York: Nova Science Publishers, Inc.

96. Tao, W. (2014). Aeolian desertification and its control in Northern China. International

Soil and Water Conservation Research, 2(4), 34–41.

97. Togochog, E. (2006). Ecological migration and human rights. China Rights Forum, 4,

26-30.

98. toosha Cashmere. (b.l.). Cashmere. Najdeno 17. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.toosha.de/cashmere.php?lang=en

99. Tuan, F. C., & Peng, T. (2001). Structural Changes in China's Livestock and Feed

Production: Trade Implications. International Trade in Livestock Products Symposium.

Auckland: International Agricultural Trade Research Consortium.

100. Tuoheti, N., Abulaiti, M., Ahmed, Z., & Maimaiti, N. (2013). Anti-desertification

Legislation and Ecological Problems in Xinjiang China. Journal of Politics and

Law, 6(3), 160–168.

101. United Nations Convention to Combat Desertification. (b.l.-a). About the

Convention. Najdeno 20. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.unccd.int/en/about-the-convention/Pages/About-the-Convention.aspx

82

102. United Nations Convention to Combat Desertification. (b.l.-b). Frequently Asked

Questions (FAQ). Najdeno 15. januarja 2016 na spletni strani

http://www.unccd.int/en/resources/Library/Pages/FAQ.aspx

103. United Nations Convention to Combat Desertification. (b.l.-c). Land for Life.

Najdeno 15. januarja 2016 na spletni strani

http://www.unccd.int/en/programmes/Event-and-

campaigns/LandForLife/Pages/why.aspx

104. United Nations Convention to Combat Desertification. (2000). China National

Action Program to Combat Desertification. Najdeno 17. januarja 2016 na spletnem

naslovu http://www.unccd.int/ActionProgrammes/china-eng2000.pdf

105. United Nations Convention to Combat Desertification. (2006). China National

Report on the Implementation of the United Naton's Convention to Combat

Desertification. Najdeno 29. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://www.unccd.int/RegionalReports/china-eng2006.pdf

106. United Nations Convention to Combat Desertification. (2012). Desertification: a

visual synthesis. Najdeno 15. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.unccd.int/Lists/SiteDocumentLibrary/Publications/Desertification-

EN.pdf

107. United Nations Development Programme. (b.l.-a). Ningxia Anti-desertification and

Livelihood Improvement. Najdeno 28. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://www.cn.undp.org/content/china/en/home/operations/projects/environment_

and_energy/nngxia-anti-desertification-and-livelihood-improvement-.html

108. United Nations Development Programme. (b.l.-b). Ningxia Anti-Desertification and

Livelihood Improvement. Najdeno 28. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://open.undp.org/#project/00060620

109. United Nations Development Programme. (2012). Annual Project Progress Report.

New York: United Nations Development Programme.

110. United Nations Development Programme. (2013). Annual Project Progress Report.

New York: United Nations Development Programme.

111. United Nations Development Programme. (2014). Annual Project Progress Report.

New York: United Nations Development Programme.

112. United Nations Development Programme. (2015). Annual Project Progress Report

New York: United Nations Development Programme.

113. van der Westhuysen, J. (2005). Marketing goat fibres. Small Ruminant Research,

60(Special Issue: Plenary papers of the 8th International Conference on Goats),

215–218.

114. Veste, M., Gao, J., Sun, B., & Breckle, S.-W. (2006). The Green Great Wall–

combating desertification in China. Geographische Rundschau International

Edition, 2(3), 14–20.

115. Vineis, C., Tonetti, C., Paolella, S., Pozzo, P., & Sforza, S. (2014). A UPLC/ESI–

MS method for identifying wool, cashmere and yak fibres. Textile Research

Journal, 84(9), 953–958.

83

116. von Wehrden, H., Wesche, K., Chuluunkhuyag, O., & Fust, P. (2015). Correlation

of trends in cashmere production and declines of large wild mammals: response to

Berger et al. 2013. Conservation Biology, 29(1), 286–289.

117. Waldron, S., Brown, C., & Komarek, A. M. (2014). The Chinese Cashmere

Industry: A Global Value Chain Analysis. Development Policy Review, 32(5), 589–

610.

118. Wang, G., Wang, X., Wu, B., & Lu, Q. (2012). Desertification and Its Mitigation

Strategy in China. Journal Of Resources And Ecology, 3(2), 97–104.

119. Wang, Q., & Otsubo, K. (2005). Desertification in China. Land Use, Land Cover,

Soil Sciences, I. Najdeno 5. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.eolss.net/sample-chapters/c19/E1-05.pdf

120. Wang, S., Wang, J., Zhou, Z., & Shang, K. (2005). Regional characteristics of three

kinds of dust storm events in China. Atmospheric Environment, 39(3), 509–520.

121. Wang, W. (2013, 17. april). Ecological Migration is a Grand Strategy. CSSN-

Chinese Social Sciences Net. Najdeno 16. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://english.cssn.cn/opinion/201311/t20131130_889929.shtml

122. Wang, X. (2013). Sandy desertification: Borne on the wind. Chinese Science

Bulletin, 58(20), 2395–2403.

123. Wang, X., Chen, F., Hasi, E., & Li, J. (2008). Desertification in China: An

assessment. Earth Science Reviews, 88(3), 188–206.

124. Wang, X., Lu, C., Fang, J., & Shen, Y. (2007). Implications for development of

grain-for-green policy based on cropland suitability evaluation in desertification-

affected north China. Land Use Policy, 24(2) 417–424.

125. Wang, X., Zhang, C., Hasi, E., & Dong, Z. (2010). Has the Three Norths Forest

Shelterbelt Program solved the desertification and dust storm problems in Arid and

semiaride China? Journal of Arid Environments, 74(1), 13–22.

126. Winrock International. (b.l.-a). About us. Najdeno 15. aprila 2016 na spletnem

naslovu http://www.winrock.org/about-us

127. Winrock International. (b.l.-b). Anti-Desertification Efforts Bring Hope to Tibetan

Communities. Najdeno 17. januarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.winrock.org/anti-desertification-efforts-bring-hope-to-tibetan-

communities/

128. Winrock International. (2012). TSERING Handout 2012. Najdeno 15. aprila 2016

na spletnem naslovu

http://www.winrock.org/sites/default/files/publications/attachments/TSERING_

handout.pdf

129. World Bank. (b.l.-a). Gansu and Xinjiang Pastoral Development Project. Najdeno

14. marca 2016 na spletni strani

http://www.worldbank.org/projects/P065035/gansu-xinjiang-pastoral-development-

project?lang=en&tab=overview

84

130. World Bank. (b.l.-b). Gansu Hexi Corridor Project. Najdeno 14. marca 2016 na

spletni strani http://www.worldbank.org/projects/P003594/gansu-hexi-corridor-

project?lang=en

131. World Bank. (b.l.-c). Integrated Forestry Development Project. Najdeno 14. marca

2016 na spletni strani http://www.worldbank.org/projects/P105872/integrated-

forestry-development-project?lang=en&tab=overview

132. World Bank. (b.l.-d). Ningxia Desertification Control and Ecological Protection

Project. Najdeno 14. marca 2016 na spletni strani

http://www.worldbank.org/projects/P121289/ningxia-desertification-control-

ecological-protection-project?lang=en&tab=overview

133. World Bank. (b.l.-e). World Development Indicators. Najdeno 20.1.2016 na

spletnem naslovu http://data.worldbank.org/indicator

134. World Bank. (2003). Updated Project Information Document (PID) of the

supplemental project. Najdeno 14. marca na spletnem naslovu http://www-

wds.worldbank.org/external/default/WDSContentServer/WDSP/IB/2003/05/23/

000094946_03050704115899/Rendered/PDG/multi0page.pdf

135. World Bank. (2007). Implementation Completion and Results Report. Washington:

World Bank.

136. World Bank. (2011). Project Profile: Restoring Grasslands and Improving

Herders' Livelihood. Najdeno 14. marca na spletnem naslovu

http://www.worldbank.org/en/news/feature/2011/08/02/Restoring-grasslands-and-

improving-herders-livelihood

137. World Bank. (2012). China: 3 Million People in Ningxia to Benefit from

Desertification Control. Najdeno 14. marca 2016 na spletni strani

http://www.worldbank.org/en/news/press-release/2012/05/17/china-3-million-

people-ningxia-benefit-desertification-control

138. World Bank. (2014). Implementation Status Results Report : Sequence 05.

Washington: World Bank.

139. World Bank. (2015a). Implementation Status Results Report : Sequence 09.

Washington: World Bank.

140. World Bank. (2015b). Implementation Status Results Report : Sequence 07.

Washington: World Bank.

141. Wu, X. (2014). From Assimilation to Autonomy: Realizing Ethnic Minority Rights

in China's National Autonomous Regions. Chinese Journal Of International Law,

13(1), 55-90.

142. Yang, M., Wang, S., Yao, T., Gou, X., Lu, A., & Guo, X. (2004). Desertification

and its relationship with permafrost degradation in Qinghai-Xizang (Tibet) plateau.

Cold Regions Science And Technology, 39(1), 47-53.

143. Yang, X., Ding, Z., Fan, X., Zhou, Z., & Ma, N. (2007). Processes and mechanisms

of desertification in northern China during the last 30 years, with a special

reference to the Hunshandake Sandy Land, eastern Inner Mongolia. Catena, 71(1),

2-12.

85

144. Yeh, E. (2010, 26. januar). Restoring the grasslands? Najdeno 15. februarja 2016

https://www.chinadialogue.net/article/show/single/en/3470-restoring-the-

grasslands-

145. Young-Il, K. (2015). A New Approach in Converting Desert into Pasture: Fengning

County, Hebei Province, China. Yearbook Of The Association Of Pacific Coast

Geographers, 77, 52-61.

146. Zhang, K., Chai, F., Zhang, R., & Xue, Z. (2010). Source, route and effect of Asian

sand dust on environment and the oceans. Particuology, 8(4), 319-324.

147. Zhao, H., Zhao, X., Zhou, R., Zhang, T., & Drake, S. (2005). Desertification

processes due to heavy grazing in sandy rangeland, Inner Mongolia. Journal Of

Arid Environments, 62(2), 309-319.

148. Zhao, X. (2000). Desertification Resarch in China - History, status and challenge.

2000 Korea-China Joint Serminar on Ecosystem Research and Sustainable

Management. Seoul: Kookmin University.

149. Zhou, J. (2006, 6. december). Alashan's environmental refugees. Najdeno 15.

februarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.chinadialogue.net/article/show/single/en/605-Alashan-s-

environmental-refugees

150. Zhou, W. (2011, 8. april). Joining forces on the grasslands. Najdeno 5. marca 2016

na spletnem naslovu https://www.chinadialogue.net/article/show/single/en/4220-

Joining-forces-on-the-grasslands

PRILOGE

i

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Seznam kratic ....................................................................................................... 1

Priloga 2: Slovar tujih izrazov .............................................................................................. 2

Priloga 3: Seznam držav z akcijskim načrtom boja proti dezertifikaciji .............................. 3

Priloga 4: Seznam administrativnih enot .............................................................................. 4

Priloga 5: Politični zemljevid Kitajske ................................................................................. 5

1

Priloga 1: Seznam kratic

CASS Kitajska akademija družbenih znanosti (angl. Chinese Academy of Social Sciences)

CIDA Kanadska mednarodna razvojna agencija (angl. Canadian International Development Agency)

CCMI Institut proizvajalcev kašmirja in kamelje dlake

(angl. Cashmere and Camel Hair Manufacturers Institute)

CICITE Kitajski mednarodni center za ekonomske in tehnične izmenjave

(angl. China International Center For Economic And Technical Exchanges)

CNAPCD Nacionalni akcijski program za boj proti dezertifikaciji

(angl. China National Action Program to Combat Desertification)

CNY Kitajski yuan (angl. Chinese yuan)

ECB Evropska centralna banka

ENEA Nacionalna agencija za nove tehnologije, energijo in trajnostni gospodarski razvoj

(ital. Agenzia nazionale per le nuove tecnologie, l'energia e lo sviluppo economico sostenibile)

FAO Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo

(angl. Food and Agriculture Organization of the United Nations)

FAOSTAT Statistična zbirka Organizacije za prehrano in kmetijstvo

(angl. The Food and Agriculture Organization Corporate Statistical Database)

FED Ameriške centralna banka (angl. Federal Reserve System)

GEF Svetovni sklad za okolje (angl. Global Environment Facility)

GEN Omrežje zelena zemlja (angl. Green Earth Network)

GGW Zeleni kitajski zid (angl. Green Great Wall)

KFEM Korejska federacija za okoljsko gibanje

(angl. The Korean Federation for Environmental Movement)

LEAD Ekipa za živinorejo, okolje in razvoj (angl. Livestock, Environment and Development)

NASA Nacionalna zrakoplovna in vesoljska uprava

(angl. National Aeronautics and Space Administration)

NEAFF Severovzhodni azijski gozdarski forum (angl. Northeast Asian Forest Forum)

OISCA Mednarodna organizacija za industrijski, spiritualni in kulturni napredek

(angl. Organization for Industrial, Spiritual, and Cultural Advancement International)

QTP Qinghai-Tibetanska planota

SARS Sindrom akutne respiratorne stiske (angl. Severe Acute Respiratory Syndrome )

TSERING Trajnostni okoljski viri za naraščajočo gospodarsko rast Tibeta

(angl. Tibet Sustainable Environmental Resources for Increased Economic Growth)

UNCCD Konvencija Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji

(angl. United Nations Convention to Combat Desertification)

UNDP Razvojni program Združenih narodov (angl. United Nations Development Programme)

USD Ameriški dolar (angl. United States dollar)

ZDA Združene države Amerike

2

Priloga 2: Slovar tujih izrazov

degradacija tal

soil degradation

proces, pri katerem se slabšajo fizikalne, kemične ali biotične

lastnosti tal. Takšni procesi so erozija, zmanjševanje biotske

raznovrstnosti, zaslanjevanje idr.

dezertifikacija

desertification

postopno širjenje puščav zaradi procesa izgubljanja produktivnosti

tal in redčenja rastlinskega pokrova zaradi človeških aktivnosti in

podnebnih sprememb v sušnih, zmernosušnih in zmernovlažnih

območjih sveta

erozija

erosion

proces spiranja in odnašanja rodovitnih tal z vetrom (vetrna erozija)

ali vodo (vodna erozija), ki jo lahko pospešijo človekove aktivnosti

hukou sistem registracij gospodinjstev

sandifikacija

sandification

proces, v katerem zemljišča prekrije pesek

peščeno zemljišče

sandy land

peščeno zemljišče ima površine med sipinami večinoma porasle z

vegetacijo in se od puščave razlikuje po količini padavin

tuimu huancao program upokojitev živine in obnovitve travišč

zaslanjevanje

salinisation

kopičenje topnih soli v tleh

3

Priloga 3: Seznam držav z akcijskim načrtom boja proti dezertifikaciji

Afrika

Alžirija, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Čad, Džibuti, Egipt, Ekvatorialna

Gvineja, Eritreja, Etiopija, Gagon, Gambija, Gana, Gvineja, Južnoafriška republika,

Kamerun, Kenija, Komori, Kongo, Lesoto, Liberija, Madagaskar, Malavi, Mali, Maroko,

Mavretanija, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, Senegal, Sudan, Svazi, Togo, Tunizija,

Uganda, Tanzanija, Zambija, Zelenortski otoki, Zimbabve

Azija

Butan, Fidži, Filipini, Indija, Indonezija, Iran, Jemen, Jordanija, Kazahstan, Kirgizistan

Kitajska, Laos, Libanon, Mjanmar, Mongolija, Nepal, Niue, Oman, Pakistan, Palau,

Samoa, Saudova Arabija, Severna Koreja, Sirija, Šrilanka, Tadžikistan, Tajska,

Turkmenistan, Tuvalu, Uzbekistan, Vietnam, Združeni arabski emirati

Latinska Amerika in Karibi

Antigva in Barbudam Argentina, Bahami, Barbados, Bolivija, Brazilija, Dominika,

Dominikanska republika, Ekvador, Grenada, Gvatemala, Gvajana, Haiti, Honduras,

Jamajka, Kolumbija, Kostarika, Kuba, Nikaragva, Panama, Paragvaj, Peru, Saint Kitts in

Nevis, Salvador, Venezuela

Severni Mediteran

Grčija, Italija, Portugalska, Španija

Centralna in vzhodna Evropa

Armenija, Belorusija, Gruzija, Moldavija, Romunija

4

Priloga 4: Seznam administrativnih enot

Administrativna enota Ime enote Sedež enote

Občina Peking (Beijing) Peking (Beijing)

Chongqing Chongqing

Shanghai Shanghai

Tianjin Tianjin

Avtonomna pokrajina Guangxi Nanning

Notranja Mongolija (Nei Menggu) Hothot

Ningxia Yinchuan

Tibet (Xizang) Lhasa

Xinjiang Urumqi

Posebno administrativno

območje

Hong Kong Hong Kong

Macau Macao

Provinca Anhui Hefei

Fujian Fuzhou

Gansu Lanzhou

Guangdong Guangzhou

Guizhou Guiyang

Hainan Haikou

Hebei Shijiazhuang

Henan Zhengzhou

Heilongjiang Harbin

Hubei Wuhan

Hunan Changsha

Jilin Changchun

Jiangsu Nanjing

Jiangxi Nanchang

Liaoning Shenyang

Qinghai Xining

Shandong Jinan

Shanxi Taiyuan

Shaanxi Xi'an

Sečuan (Sichuan) Chengdu

Yunnan Kunming

Zhejiang Hangzhou

Vir: Nations Online Project, Administrative Map of China, 2016.

5

Priloga 5: Politični zemljevid Kitajske

Vir: Nations Online Project, Administrative Map of China, 2016.