WANG HUI IN VPRAŠANJE MODERNOSTI TER DEMOKRACIJE NA KITAJSKEM

Wan

g H

ui in

vpr

ašan

je m

oder

nost

i ter

dem

okra

cije

na K

itajsk

emW

ang H

ui, J

ana S

. Roš

ker

Studia Humanitatis Asiatica9 789612 377465

ISBN 978-961-237-746-5

Prva knjiga iz zbirke Studia Humanitatis Asiatica predstavlja delo enega najpomembnejših intelektualcev moderne Kitajske, čigar reprezentativna dela so bila prevedena v angleščino in dru-ge tuje jezike. Wang Hui, tudi eden izmed najprovokativnejših intelektualcev, je avtor številnih knjig, člankov in izjav za jav-nost, ki se na nekonvencionalen način ukvarjajo in interpreti-rajo akademsko-raziskovalna in družbeno-politična vprašanja sodobnega časa. Knjiga je zbirka prevodov dveh daljših, že ob-javljenih esejev Wang Huija in razprave o njegovem delu, ki jo je napisala Jana S. Rošker. Vsi prispevki se nanašajo na družbene spremembe na Kitajskem v zadnjih nekaj desetletjih in se pri tem osredotočajo predvsem na razburkano dogajanje v politič-nem svetu. Knjiga je tako pomemben prispevek k razumevanju kitajske zgodovine in sedanjosti skozi Wang Huijeve oči in pri-naša njegova spoznanja in vedenja širšemu krogu bralcev v slo-venskem prostoru.

Zbirka Studia Humanitatis Asiatica v znanstveni prostor prinaša prevode klasičnih del kitajskih, japonskih, korejskih in drugih azijskih intelektualcev v slovenščino in druge evropske jezike. Hkrati pa vključuje tudi monogra� je slovenskih in evropskih raziskovalcev Azije s področja humanistike.

Wang Hui Jana S. Rošker

Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem

Wang Hui Jana S. Rošker

Ljubljana 2015

Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem

Zbirka: Studia Humanitatis AsiaticaUrednica zbirke: Nataša Visočnik

Avtorja: Wang Hui in Jana S. RoškerPrevodi: Janko Rošker, Anja Muhvič in Dunja Živadinov ŠtebeStrokovni pregled: Jože Vogrinc, Matej Zima in Jana S. RoškerLektoriranje: Tina Š. PetrovičRecenzenta: Helena Motoh in Mitja SajeOblikovanje in prelom: Jure Preglau

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v LjubljaniIzdal: Oddelek za azijske in afriške študijeZa založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.Ljubljana, 2015Prva izdajaNaklada: 149 izvodovCena: 9,90 EUR

Zahvaljujemo se tajvanski akademski fundaciji Chiang Ching-kuo za podporo pri izdaji monografije.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

316.42(510)

WANG, Hui, 1959- Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem / [avtorja Wang Hui in Jana S. Rošker ; prevodi Janko Rošker, Anja Muhvič in Dunja Živadinov Štebe]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstve-na založba Filozofske fakultete, 2015. - (Zbirka Studia humanitatis Asiatica)

ISBN 978-961-237-746-5 1. Gl. stv. nasl. 2. Rošker, Jana S. 279469568

Kazalo

Predgovor ............................................................................................................................... 5WANG Hui: Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti ............................ 9

Konec zgodovine? ..........................................................................................................................9

Tri različice marksizma kot ideologije modernizacije...........................................................13

Razsvetljenstvo kot ideologija modernizacije in njegove sodobne formacije ..................19

Soočenje z 21. stoletjem: kritične misli o globalnem kapitalizmu .....................................38

Viri in literatura ............................................................................................................................41

WANG Hui: Razpad zastopstva in postpolitično strankarstvo ................................. 45Izvleček ...........................................................................................................................................45

Razpad zastopstva v globalni politiki ......................................................................................46

Rekonstrukcija političnih principov zastopstva na kitajskem v 20. stoletju ....................52

Pogoji postpolitičnega strankarstva .........................................................................................56

Teoretične razprave in »samorevolucija« političnih strank ..............................................57

Množična linija in ljudska gverila .............................................................................................58

Razredna reorganizacija in propad razredne politike ...........................................................62

Poststrankarska politika in usmeritev ustavne reforme ........................................................65

Vir in literatura .............................................................................................................................66

4

Kazalo

Jana S. ROŠKER: Wang Hui in »Nova kitajska levica«: poskus analize nekega prekarnega razmerja .............................................................................................. 67

Uvod ...............................................................................................................................................67

Preobrazbe .....................................................................................................................................69

Pionir »Nove kitajske levice«? .................................................................................................70

Konec revolucije in problem depolitizacije ............................................................................72

Modernizacija, pozahodenje in globalizacija novega liberalizma ......................................74

Teoretsko-filozofske osnove in metodologija .........................................................................77

Kitajska in demokracija ..............................................................................................................78

Zaključek: Zgodovina je mrtva. Naj živi zgodovina! ............................................................78

Viri in literatura ............................................................................................................................79

Stvarno kazalo ..................................................................................................................... 81

Predgovor

Pred nami je prva knjiga iz nove zbirke Studia Humanitatis Asiatica, ki bo v znanstveni prostor prinašala prevode v slovenščino in druge evropske jezike klasičnih del kitajskih, japonskih, korejskih in drugih azijskih in-

telektualcev, hkrati pa bo vključevala tudi monografije slovenskih in drugih evropskih raziskovalcev Azije s področja humanistike.

Prva knjiga tako zajema delo enega najpomembnejših intelektualcev moderne Kitajske, čigar reprezentativna dela so bila prevedena v angleščino in druge tuje jezike. Wang Hui, rojen 1959, je avtor številnih knjig, člankov in izjav za javnost, ki se na nekonvencionalen način ukvarjajo in interpretirajo akademsko-razisko-valna in družbeno-politična vprašanja sodobnega časa. Leta 1989 je sodeloval pri protestu na Trgu nebeškega miru, zaradi česar so ga tudi preiskovali in ga poslali v prevzgojo. Te izkušnje in delo v tovarni pred vstopom v srednjo šolo so ga vodile k razmišljanju in opozarjanju na človeško trpljenje, ki so ga gospodar-ske reforme povzročile kmetom, delavcem, ženskam in drugim slabotnejšim členom družbe. Zaradi takšnih pogledov je dobil ime vodja Nove levice, vendar sam opozarja, da je takšno poimenovanje prihaja z Zahoda, kjer ima določene konotacije, ki pa niso vedno primerne za kitajsko družbo.

Knjiga je zbirka prevodov dveh daljših, že objavljenih esejev Wang Huija ter analize in interpretacije njegovega dela, ki ju je napisala Jan. S. Rošker. Vsi pri-spevki se nanašajo na družbene spremembe, ki so se zgodile in se še dogajajo na Kitajskem v zadnjih nekaj desetletjih in se pri tem osredotočajo predvsem

6

Nataša Visočnik

na razburkano dogajanje v političnem svetu. Skozi različne analize družbenih pojavov in političnih sprememb prispevki prikazujejo razpotja in poti, ki jih je ubrala modernizacija na Kitajskem, njene vplive na celotno družbo, pred-vsem pa na politični svet, kjer so se v zadnjih nekaj desetletjih izmenjavale različne politične ureditve in ideologije.

En del Wang Huijeve ustvarjalnosti nam prinaša prvi prispevek v knjigi, pre-vod članka »Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti« iz angle-ščine, ki se ukvarja z analizo sodobne kitajske misli in vplivi modernizacije nanjo in celotno družbo. Pri tem raziskuje več predpostavk in sprememb, ki so tesno povezane z refleksijami intelektualnih krogov iz 90. let 20. stoletja. Vse te spremembe so namreč vplivale na intelektualce, ki so se na moderni-zacijo kitajske družbe odzvali na različne načine; nekateri so se obrnili k tradi-cionalnim vrednotam, drugi k promociji humanizma; nekateri so se zavedno odločili za profesionalizem, spet drugi so se počutili klicane k neodvisnemu intelektualnemu poslanstvu. Kitajska se je na prehodu v 21. stoletje in v čas velike globalizacije spopadla z novimi izzivi, na primer, kako se v kontekstu svetovne politike države kulturne in civilizacijske vrednote postavijo pred ekonomske in politične interese, kar zanima tudi avtorja. Tako predlaga, da je treba med drugim na novo premisliti o vlogi modernizacije, ki je prevladovala v kitajski misli v zadnjih nekaj stoletjih.

Sledi prevod članka Wang Huija »Razpad zastopstva in postpolitično stran-karstvo« iz kitajščine, v katerem avtor opisuje tri vidike krize zastopstva v sodobni Kitajski, ki je posledica več različnih političnih kriz, predvsem krize politike političnih strank. Na Kitajskem se je ta politična kriza pojavila v 20. stoletju, potem ko si je Kitajska prizadevala posnemati zahodni večstrankar-ski parlamentarni sistem. Tako se članek skozi zgodovinski in politični pregled osredotoči na vzroke in posledice razpada zastopstva političnih strank, ki je postajalo vedno bolj nejasno in katerega glavni odraz je podržavljanje politič-nih strank. Podržavljanje političnih strank se kaže v njihovem vsakodnevnem podrejanju logiki države; tako njenim nalogam kot tudi njenim organizacij-skim oblikam, pri čemer presegajo pretekle razredne kategorije kot splošno zastopstvo na eni strani, vendar pri tem zgolj poglabljajo razkorak med seboj in množicami na drugi strani.

Prispevek nam tako prinaša analizo političnega sistema in krize na Kitajskem, ki jo prevajalka dopolnjuje z obsežnimi opombami, v katerih predstavi tudi podrobnejšo razlago in ozadje številnih situacij in konceptov.

Zadnji del knjige z naslovom »Wang Hui in ‚Nova kitajska levica‘: poskus anali-ze nekega prekarnega razmerja« pa je prispevek sinologinje in filozofinje Jane

7

Predgovor

S. Rošker, ki podrobneje predstavi ustvarjalnega in inovativnega duha Wang Huija skozi njegovo življenjsko pot ter se predvsem osredotoči na njegovo družbeno in politično udejstvovanje. Velik prispevek Wangovega intelektual-nega dela se zagotovo kaže v povezanosti z delavskim gibanjem in v presega-nju dvatisočletne tradicije hierarhične in birokratske okostenelosti ter v glasni kritiki kapitalizma, zahodnega neoliberalizma in tudi liberalne demokracije. Avtorica pozornost med drugim nameni pojmu modernosti, ki je pogosto v središču Wang Huijevih analiz, in pri tem opozarja na previdnost pri njegovi obravnavi, saj je to pojav zahodnega sveta in ima nekoliko drugačen pomen v kitajski družbi. V članku pa avtorica omeni še njegove metode dela, ki niso zgolj analize diskurzov, ampak so vselej podkrepljene z umeščanjem idej in konceptov v tok zgodovine in širšega konteksta, hkrati pa se ves čas sprašuje o vidikih dojemanja pojma modernosti tudi na zahodu.

V prvi knjigi iz zbirke lahko spoznamo različna dela Wang Huija ter njegov način pisanja in intelektualnega razmišljanja, ki ima velik vpliv na sodobno kitajsko družbo. Knjiga je tako pomemben prispevek k razumevanju kitajske zgodovine in sedanjosti skozi Wang Huijeva dela in prinaša nova spoznanja in vedenja širšemu krogu bralcev slovenske družbe.

Nataša Visočnik

WANG Hui(vir: wikipedia)

WANG Hui

Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti1

Konec zgodovine?

Preden se lotimo analize sodobne kitajske misli, moramo raziskati več predpostavk, ki so tesno povezane z refleksijami intelektualnih kro-gov iz 90. let 20. stoletja: prvič, incident na Trgu nebeškega miru leta

1989 ni bistveno spremenil reformnih smernic, katerim je Kitajska sledila od konca 70. let 20. stoletja; nasprotno, pod državno direktivo se je refor-mna politika še pospešila, tako da je bil razvoj reform celo hitrejši kot v 80. letih, ko so reforme doživele največji razcvet. (Pri reformah mislim pred-vsem na prilagoditev tržnim mehanizmom in na proces strukturnih reform gospodarstva ter sodstva.) Komercializacija in poraba, ki sta to dogajanje spremljali, sta radikalno prodrli v vsak segment družbenega življenja. V tem kontekstu se nista temeljito spremenili zgolj družbena vloga intelektu-alcev in njihova profesija, temveč tudi družbena in ekonomska vloga vlade

1 Prevedla Janko Rošker in Anja Muhvič iz angleškega jezika, strokovni pregled Jana S. Rošker. Wang Hui, translated by Rebecca Karl, „Contemporary Chinese Thought and the Question of Modernity,“ in Social Text, Volume 16, no. 2, pp. 9-44. Copyright, 1998, Duke University Press. All rights reserved. Republished by permission of the copyright holder, Duke University Press. www.dukeupress.edu

10

WANG Hui

na vseh ravneh, s tem ko je njeno delovanje postajalo iz dneva v dan bolj vezano na kapital.

Drugič, v 90. letih kitajski intelektualni diskurzi niso izhajali zgolj iz Kitajske, temveč tudi iz tujine. Incident na Trgu nebeškega miru je povzročil velik odziv etabliranih intelektualcev, prav tako je iz takšnih in drugačnih razlogov takrat Kitajsko zapustilo veliko akademikov in drugih, ki so se pozneje odločili ostati v tujini oz. živeti v izgnanstvu. Hkrati je zaključilo študij veliko takih, ki so štu-dirali v Evropi, ZDA in na Japonskem pod pokroviteljstvom državne politike šolanja v tujini, ki so jo izvajali konec 70. let. Nekateri od njih so se zaposlili v tujini, drugi pa so se vrnili na Kitajsko. Iz perspektive intelektualne subjekti-vitete sta bili ti generaciji kitajskih intelektualcev izpostavljeni različnim izku-šnjam, vendar sta imeli obe priložnost temeljito spoznati zahodno družbo in njene intelektualne smernice. Svoja opažanja so tako lahko prenesli v analize ter tako odprli drugačno perspektivo Kitajske, kot so jo videli ljudje, ki so os-tali doma. Z vidika učnih sistemov so moderna izobrazba in raziskave postale strukturno transnacionalne, kar pomeni, da se je produkcija znanja in razi-skovalnih aktivnosti inkorporirala v proces globalizacije.

Tretjič, po letu 1989 kitajskim intelektualcem ni preostalo drugega, kot da znova razmislijo o svojih zgodovinskih izkušnjah. Pod pritiskom strogega družbenega okolja in po svoji lastni izbiri se je velika večina intelektualcev, ki so se ukvarjali s humanistiko in družboslovjem, odpovedala novemu razsvetljenskemu slogu iz 80. let. Po razpravah o problemih intelektualnega dela in sprejemanju čeda-lje bolj specializiranih raziskav so se očitno preusmerili v bolj profesionaliziran slog. Sprva so uporabljali Webrovo teorijo profesionalizacije raziskovanja, da bi upravičili ta obrat; to lahko razumemo kot metodo samoregulacije pod strogimi pogoji, ki so opredeljevali kitajsko družbo po letu 1989. Skoraj sočasno, še zlasti po letu 1992, je proces marketizacije spodbudil težnjo po socialni stratifikaciji. Ta težnja je bila navidezno skladna z notranjo profesionalizacijo raziskovanja; napredek v profesionalizaciji in institucionalizaciji intelektualnega življenja je postopoma temeljito spremenil vlogo intelektualcev. Intelektualci 80. let so se sčasoma prelevili v strokovnjake, teoretike in eksperte.

Seveda je še veliko okoliščin, ki bi jih tukaj lahko našteli, vendar je na sploš-no mogoče reči, da so tri zgoraj naštete okoliščine ustvarile povsem drugač-no družbeno okolje, kot je tisto, v katerem so delovali intelektualci 80. let. Ne samo da je to globoko spremenilo odnos intelektualcev do države, tudi eno-tnost intelektualcev kot skupine ni več obstajala. Kitajski intelektualci so se na te spremembe odzvali na različne načine: nekateri so se obrnili k tradicional-nim vrednotam, drugi k promociji humanizma; nekateri so se zavedno odločili

11

Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti

za profesionalizem, spet drugi so se začutili klicane k neodvisnemu intelektual-nemu poslanstvu. Po eni strani so ti različni, včasih celo kontradiktorni pristopi omogočili kitajskim intelektualcem ohranjanje kritičnosti in moralne obsodbe sodobne družbe, po drugi pa so postali podlaga za njihovo lastno reorientacijo. Intelektualci 80. let so sami sebe videli kot kulturne junake in kot ljudi, ki pos-tavljajo trende, intelektualci 90. let pa so vneto iskali načine prilagajanja nove-mu položaju. Soočiti so se morali z bolečim dejstvom, da so zaradi prodirajoče kulture podjetništva izgubili status kulturnih junakov ali moralnih razsodnikov.

Sodobna kitajska družba je vstopila v kompleksno ero in pogledi intelektualcev kot skupine so postali nejasni. V sodobni zgodovini se je misel kitajskih inte-lektualcev osredinjala na kitajsko modernizacijo in na probleme nezmožnosti Kitajske, da bi se modernizirala. V 80. letih 20. stoletja se je kritika kitajskih in-telektualcev usmerila v ponovni razmislek in novo vrednotenje kitajskega soci-alizma, ki je bil po svojih metodah označen kot nemoderen. V resnici je jasnost tega razmišljanja izhajala iz razjasnitve družbenih vprašanj. Za intelektualce je po eni strani modernizacija pomenila iskanje bogastva in moči vzporedno z vzpostavitvijo moderne nacionalne države, po drugi pa je bila proces prevred-notenja njihove družbe in tradicije po merilih zahodne družbe in njenih kultur ter vrednot. Zato so prevladujoče paradigme kitajskih diskurzov prav znotraj binarnih kategorij »Kitajska/Zahod« in »tradicija/modernost«.

Vendar so problemi postali veliko kompleksnejši, odkar se je kitajska moder-nizacija začela čedalje bolj približevati globalnemu kapitalizmu. Prvič, razlo-gov za krizo v etiki in kulturi v kitajski družbi ne moremo več pripisovati zasta-relosti kitajske tradicije (nekateri celo menijo, da je tovrstne krize ustvarilo prav zavračanje kitajske tradicije); številne probleme je povzročila prav mo-dernizacija. Drugič, za probleme Kitajske ne moremo kriviti kitajskega socia-lizma, ko pa so gospodarske reforme že pripeljale do formiranja domačega kapitalističnega trga, hkrati pa je zasebni sektor odgovoren že za več kot po-lovico državnega BDP-ja. Tretjič, od razpada sovjetskega in vzhodnoevropskih socialističnih sistemov je globalni kapitalizem postal vodilna sila napredka sodobnega sveta; kitajske reforme so že pripeljale do popolne inkorporacije kitajskega ekonomskega in kulturnega procesa v ta globalni trg. V tem kon-tekstu kitajskih sociokulturnih problemov, vključno z ravnanjem vlade, ne moremo več analizirati skozi prizmo enotne Kitajske. Drugače povedano, pri ponovnem premisleku o kitajski družbi običajne tarče kritike ne morejo več razložiti sodobnih problemov. Ko govorimo o zgodovinskem vzponu »azij-skega kapitalizma«, tradicije ne moremo označiti kot samoumevno škodljiv dejavnik. Z internacionalizacijo proizvodnje in trgovine v kapitalizmu – v dis-kurzu zgodovinske globalizacije – tudi »nacije« ne moremo več obravnavati

12

WANG Hui

kot samoumevne enote analize. (To pa ne pomeni, da je sodobnemu svetu uspelo zgraditi nadnacionalni politični sistem, nasprotno, prav stare nacio-nalne strukture so omogočale in omogočajo internacionalizacijo proizvodnje in trgovanja. Problem je v tem, da so se nacionalne strukture čedalje manj sposobne prilagajati procesu globalizirane proizvodnje in kulture. Prav v tem smislu se državni sistem ter zmožnost države, da nadzira sociopolitiko, sooča-ta s temeljito preobrazbo.) Zaradi popolnega prepleta kapitalskih aktivnosti in družbenega življenja so državne smernice, državna moč ter vse državne institucije močno vezane na kapital; zato na problem ne moremo več gledati zgolj iz državne perspektive. (Vendar to ne pomeni, da so državne analize nepomembne.)2

Kaj so torej problemi Kitajske? Kakšne metode in kakšen jezik bi morali upo-rabljati pri njihovi analizi? Različni populistični, relativistični in nihilistični pristopi so onemogočili ponovno uveljavitev enotnih parametrov vrednote-nja. Zagovorniki različnih alternativnih teorij, katerih glavna karakteristika je kritična ostrina, so med svojimi razgretimi razpravami začeli prepoznavati, da sama ideja »kritike« začenja izgubljati svojo vitalnost. Najprej je namreč treba določiti osnovo kritike.

Sodobni kitajski intelektualci so opustili analizo kapitala (vključno z analizo kompleksnega razmerja med političnim, ekonomskim in kulturnim kapita-lom); prav tako so opustili raziskave o prepletenosti ter vzajemno konflik-tnih odnosih med trgom, družbo in državo. Namesto tega so svoj pogled zreducirali na raven moralnosti ali na ideološko uokvirjanje modernizaci-je. To je še posebej pomemben trenutek. Kapital vdira v vsako poro druž-benega in političnega življenja, procesi modernizacije pa nas potiskajo v premnoge socialne krize, kot so eksplozija populacije, okoljska degradacija, neravnovesja v socialno-distribucijskih sistemih, korupcija in druge politič-ne razmere, neločljivo povezane s temi problemi. Ob tem pa je skorajda neverjetno dejstvo, da se kitajski intelektualci izogibajo razpravi o katerikoli od naštetih stvari.

Sodobni kitajski socialni in kulturni problemi so s problemom kitajske moder-nosti povezani na veliko kompleksnih načinov. Tako se mi zastavlja nasled-nje vprašanje: Če je zgodovina kitajskega socialističnega eksperimentiranja glavna karakteristika kitajske modernosti, zakaj potem intelektualci novega razsvetljenstva, ki so črpali iz Webra in drugih teoretikov pri kritiki socializma, niso logično prišli do kritične refleksije same modernosti?

2 Na primer, v sino-ameriških debatah in pogajanjih glede človekovih pravic je pomembno ana-lizirati, ali bodo te na koncu razumljene kot ekonomske ali kot politične pravice.

13

Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti

V kontekstu sodobnih globalnih sprememb so kitajske reforme po eni strani ko-renito reorganizirale temeljne strukture kitajske družbe. (Nuja po samopotrdi-tvi, ki jo čutijo kitajski intelektualci, kot takšna kaže, da se je njihov položaj cen-tralnih subjektov v družbi in kulturi pomaknil na margino. Spremembe v fiksnih položajih družbenih razredov so nedvomno dokaz, da se družbena struktura reorganizira.) Po drugi strani so kitajske reforme na nerazpoznaven in nespeci-ficiran način pripomogle k razvojni orientaciji globalnega kapitalizma samega. (Razprave glede posebnosti kitajske poti so na koncu postavile le vprašanje o tem, ali obstaja moderna kitajska družba, ki je nastala z odklonom od zgodo-vinskega modela kapitalizma, niso pa postavile vprašanja o tem, ali je kitajski proces modernizacije pomemben za prevrednotenje samega koncepta moder-nizacije.) Menim, da so zgoraj našteta vprašanja temeljna, a ostajajo skrita v senci obsedenosti z moralo sodobnih intelektualcev. Vsa ta vprašanja razkrivajo nejasnost zgodovinskih razlogov za trenutno stanje sodobne kitajske misli.

Tri različice marksizma kot ideologije modernizacijePreden začnemo kakršnokoli diskusijo o upadu kritičnega diskurza v sodob-ni kitajski misli, moramo razumeti zgodovinsko povezavo med kitajskim marksizmom in modernizacijo. Tisti zahodni akademiki, ki se pri analizi ki-tajske zgodovine opirajo na teorijo modernizacije, reducirajo problem ki-tajske modernizacije na problem znanstvenega in tehnološkega razvoja, to je na prehod iz agrarnega gospodarstva v urbano industrijsko gospodarstvo (glej npr. Rozman 1988). Teorija modernizacije izvira iz zgodovine evrop-skega kapitalizma in razvoja, zato je bila modernizacija pogosto razumlje-na kot proces, s katerim nastane kapitalistična družba. Tudi marksizem vidi modernizacijo kot način kapitalistične produkcije. Vendar je kitajska situ-acija drugačna, in sicer ne zgolj zato, ker so agendo kitajske moderniza-cije zastavili marksisti, marveč tudi zato, ker je marksizem sam ideologija modernizacije; poleg tega, da je bila modernizacija cilj kitajskega sociali-stičnega gibanja, tudi to gibanje samo tvori osrednje karakteristike kitajske modernosti. Čeprav se splošno razumevanje modernizacije na Kitajskem osredinja predvsem na prehod države, ekonomije, vojske in znanosti iz za-ostalosti v napredno stanje, ta koncept ne postavlja le tehnoloških ciljev in ne teži izključno k oblikovanju nacionalne države ter moderne administra-cije, temveč vključuje tudi teleološko zgodovinsko perspektivo in pogled na svet. To je način razmišljanja, prek katerega so kitajske socialne prakse razumljene kot pot k ontološkemu zgodovinskemu cilju. Takšno razumeva-nje pa vzpostavlja držo, ki povezuje eksistencialni pomen z zgodovinskim

14

WANG Hui

obdobjem, v katerem se znajde posameznik. Kot rezultat je socialistična modernizacija koncept, ki ne poudarja samo razlike med socialističnimi in kapitalističnimi sistemi, temveč prinaša tudi niz lastnih vrednot.

Torej sta modernizacija v kitajskem diskurzu ter modernizacija v teoriji mo-dernizacije različni. Tako je zato, ker so težnje k socialistični ideološki vsebi-ni in vrednotam neločljivo povezane s kitajskim konceptom modernizacije. Mao Zedong je verjel v nepovratnost zgodovinskega napredka in je upora-bljal revolucijo ter metode velikega skoka naprej, da bi kitajsko družbo po-vedel na pot modernizacije. Uporabil je socialistični sistem javne lastnine, da bi vzpostavil cvetočo in močno moderno nacionalno državo, medtem ko si je hkrati prizadeval izbrisati »tri razlike« – med delavci in kmeti, med mestom in podeželjem ter med umskim in fizičnim delom. Prek gibanja, z namenom nacionalizirati ekonomijo in še posebej prek ustanovitve ljudskih komun, je Mao Zedong udejanjil svoj cilj preobrazbe kmetijstva v primarno gibalo nacionalne mobilizacije; tako je uspešno vključil celotno družbo v državne cilje. Navznoter je to razrešilo težave z zbiranjem davkov, ki so se obdržale še od pozne dinastije Qing in od republikanskega obdobja; viri urbane industrializacije so zdaj morali biti zavarovani z uporabo podeže-lja, ki je bilo organizirano po socialističnih načelih. V tem pogledu je bilo javno lastništvo na podeželju zasnovano na neenakosti med urbanim in ru-ralnim sektorjem.3 Ureditev družbe pod državo je zaostali kitajski družbi omogočila združitev v enotno silo, ki naj bi dokončala nalogo oblikovanja kitajske nacije. Mao Zedong je pogosto govoril, da je njegov socialistični revolucionarni projekt dediščina in hkrati nadgradnja nacionalne revolucije Sun Zhongshana (Sun Yat-sena); v resnici je videl njegovo revolucijo iz prve polovice 20. stoletja kot dokončno rešitev kitajske modernizacije in kot njen neizogibni vrhunec (glej Mao 1996, 610–50).

Maotov socializem je hkrati ideologija modernizacije in kritika evro-ameri-ške kapitalistične modernizacije. Vendar ta kritika ni kritika modernizacije kot takšne. Prav nasprotno – je stališče, temelječe na revolucionarni ide-ologiji in na nacionalizmu, ki je ustvarilo kritiko kapitalistične oblike oziro-ma stopnje modernizacije. prav zato je na ravni vrednot in zgodovine Mao Zedongov socializem oblika moderne antikapitalistične teorije moderniza-cije. S stališča njenega vpliva na državo je Maova odprava »treh razlik« v dejanski družbeni praksi onemogočila obstoj avtonomnih kategorij, tako na

3 Težava urbano-ruralnega odnosa in njegovega položaja v procesu modernizacije na Kitaj-skem skozi 50. leta 20. stoletja je povezana tudi z odločitvijo Kitajske komunistične stranke (KKS) za opustitev Nove demokracije in za neposreden prehod v socializem (za več glej Jin in Liu 1993, 411–60).

15

Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti

ravni posameznikov kot na ravni države. Iz tega modela izvira koncept dot-lej neznane hegemonistične birokratske države.

Ta »antimoderna teorija modernizacije« pa ni izključna karakteristika Mao Zedongove misli; je ena pomembnejših značilnosti kitajske misli od poznega obdobja Qing naprej. Diskurz o iskanju modernosti Kitajske se je izoblikoval v zgodovinskem kontekstu širitve imperializma in krize v kapitalizmu. Inte-lektualci in državni uradniki, ki so zagovarjali modernizacijo na Kitajskem, si niso mogli kaj, da ne bi razmislili, kako bi se lahko modernizacija Kitajske ognila številnim težavam, s katerimi se je srečevala zahodna kapitalistična modernost. Kang Youweijeva utopija enega sveta (datong), Zhang Taiyanov egalitarizem, Sun Zhongshanov princip preživetja ljudi (minsheng zhuyi) in raznovrstne socialistične kritike kapitalizma so šle z roko v roki s progra-mi in načrti za graditev moderne države, gospodarstva, vojske in kulture. Rečemo lahko celo, da je temeljna značilnost kitajske misli o modernosti dvom. Rezultat je velikanski paradoks, ki se nahaja v samem jedru iskanja kitajske modernosti in v razmišljanju številnih najpomembnejših kitajskih intelektualcev.

Moderna kitajska misel uteleša kritiko in rekonceptualizacijo modernosti. Vendar so se v iskanju modernizacije znotraj tega diskurza porodile tako prodorne ideje kot tudi antimoderne družbene prakse in utopizmi: strah pred birokratsko državo, poskus formaliziranja pravnih struktur, poudarek na absolutnem egalitarizmu in tako naprej. V zgodovinskem kontekstu Ki-tajske sta modernizacija in zavračanje racionalizacije potekala hkrati in to je privedlo do globokih zgodovinskih protislovij. Tako je Mao Zedong po eni strani centraliziral oblast za vzpostavitev modernega državnega sistema, po drugi pa je začel revolucijo prav z namenom, da bi ga uničil. Po eni strani je uporabil ljudske komune in kolektive za promocijo gospodarskega razvoja Kitajske; po drugi pa je zasnoval sistem socialne distribucije, da bi se izognili izrazitim družbenim neenakostim, ki jih prinaša kapitalistična moderniza-cija. Po eni strani je uporabil nacionalizacijo gospodarstva, da bi zaobjel družbo pod državnim ciljem modernizacije in v tem procesu posameznikom odrekel vsakršno politično avtonomijo, po drugi pa je uporaba državnih mehanizmov za tlačenje avtonomije »množic« v njem zbujala ogorčenje in zaskrbljenost. Če povzamemo, je izkušnja kitajske socialistične moder-nizacije neločljivo povezana z zgodovinsko antimodernostjo. Ta paradoks ima kulturne korenine, a je vseeno veliko pomembnejše iskati razlago v dvostranskem zgodovinskem diskurzu, iz katerega je kitajska modernizacija izšla (ali, natančneje, v iskanju modernizacije prek refleksij pogubnih posle-dic zahodnega tipa modernizacije).

WANG HUI IN VPRAŠANJE MODERNOSTI TER DEMOKRACIJE NA KITAJSKEM

Wan

g H

ui in

vpr

ašan

je m

oder

nost

i ter

dem

okra

cije

na K

itajsk

emW

ang H

ui, J

ana S

. Roš

ker

Studia Humanitatis Asiatica9 789612 377465

ISBN 978-961-237-746-5

Prva knjiga iz zbirke Studia Humanitatis Asiatica predstavlja delo enega najpomembnejših intelektualcev moderne Kitajske, čigar reprezentativna dela so bila prevedena v angleščino in dru-ge tuje jezike. Wang Hui, tudi eden izmed najprovokativnejših intelektualcev, je avtor številnih knjig, člankov in izjav za jav-nost, ki se na nekonvencionalen način ukvarjajo in interpreti-rajo akademsko-raziskovalna in družbeno-politična vprašanja sodobnega časa. Knjiga je zbirka prevodov dveh daljših, že ob-javljenih esejev Wang Huija in razprave o njegovem delu, ki jo je napisala Jana S. Rošker. Vsi prispevki se nanašajo na družbene spremembe na Kitajskem v zadnjih nekaj desetletjih in se pri tem osredotočajo predvsem na razburkano dogajanje v politič-nem svetu. Knjiga je tako pomemben prispevek k razumevanju kitajske zgodovine in sedanjosti skozi Wang Huijeve oči in pri-naša njegova spoznanja in vedenja širšemu krogu bralcev v slo-venskem prostoru.

Zbirka Studia Humanitatis Asiatica v znanstveni prostor prinaša prevode klasičnih del kitajskih, japonskih, korejskih in drugih azijskih intelektualcev v slovenščino in druge evropske jezike. Hkrati pa vključuje tudi monogra� je slovenskih in evropskih raziskovalcev Azije s področja humanistike.

Wang Hui Jana S. Rošker