Videmčan 8 (2010)

2

Kdo v resnici prinaša darove?

Božič 2010 • 8

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO Beseda

je človekpostala

»In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. « ( Jn 1,14)

Ko sredi božičnega veselja duhovnik v cerkvi svečano zapoje ali prebere besede apostola in evangelista Janeza, v duhu spet klečim pred belim kamnom v Sveti deželi v Nazaretu, v skromni hišici, spremenjeni v malo kapelico sredi veličastne cerkve, kjer so na kamnu vrezane besede: TUKAJ JE BOŽJA BESEDA MESO POSTALA …

Tukaj … na tem mestu, ki sem se ga lahko dotaknila z roko! In bila zaradi tega neskončno srečna!

A ko stopim potem pred jaslice v katerikoli cerkvi in se za- zrem v čudežni kip Boga Otroka, se mi zdi, da bi morali tudi pred jaslice postaviti napis iz Nazareta: TUKAJ JE BOŽJA BESEDA MESO POSTALA … Tukaj, v naši videm-ski cerkvi sv. Ruperta je Božja Beseda prišla sredi božičnega časa in se naselila … ne v jaslicah, pa če so še tako čudovito in skrbno pripravljene, ampak v srcih vernikov … V srcih tistih, ki so med adventom naravnali svoje »budilke«, da so zbudile jutro v njihovih dušah in zdaj nosijo nevidni napis okoli vratu: TUKAJ, v meni, se je naselila Božja Beseda JE-ZUS … Pridite, slavite ga skupaj z menoj, veselimo se!

V devetdnevnici smo poslušali čudovite odpeve, ki so po svoji lepoti in spevnosti nekaj posebnega v bogoslužju naše Cerkve. Vsak se začne z vzklikom »O«, s katerim ljudje najlažje izražamo svoje hrepenenje, svoje želje, svoje neizrečeno upanje … Zdi se, kot bi se v te čudovite vzklike zlilo hrepenenje vseh rodov, vseh narodov, vseh človeških src; od Adama in Eve in njihovega hrepenenja po vrnitvi v raj, do majcenega otročička, ki danes dviga roke in oči pred jaslicami z neizgovorjeno prošnjo … ljubezni mi daj!

V teh odpevih se skriva tudi vse naše pričakovanje, pravzaprav vsa naša nenapisana pisma Otroku Bogu, da bi nam s svojim rojstvom prinesel darove, ki bi bili koristni tudi, ko ugasnejo svetleče lučke božičnega praznovanja, ko se posuši smrekica v kotu dnevne sobe in pojémo vse slad-karije iz naših paketkov …

Saj se spomnite, kako smo prosili:O modrost … pridi in uči nas pota razumnosti!O Gospod in voditelj … pridi in nas z močno roko reši!O Vzhajajoči, odsvit večne luči … pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci!O kralj narodov … ki povezuješ Božje in človeško: pridi in reši človeka, ki si ga iz prsti naredil.O Emanuel, Bog z nami … pričakovanje narodov … pridi in nas reši, Gospod, naš Bog!

In Jezus je prišel …

Vsi preroki so ga napovedovali, Deviška Mati ga je v neiz-rekljivi ljubezni nosila, Janez Krstnik je oznanjal njegov prihod, in ko je prišel, je nanj pokazal. Naklonil nam je milost, da veseli pričakujemo skrivnost njegovega rojstva. Tako nas bo našel čuječe v molitvi in vesele v prepevanju njegove slave. (Mašna molitev)

DANES pa prihaja med nas kot Kruh upanja, s katerim se hranimo, da ne bi utonili v svetu, ki trpi od globalizacij-ske krize, brezposelnosti in revščine, ko ona trka na vrata ravno pri tistih, ki so obljubljali raj na zemlji … A ta sveti Kruh je zveličavno sredstvo, da Kristus prisrčno živi v nas. V hostijo Kristus ne pride zato, da postavi v njej svoj tron, temveč da, ko ga prejmemo, On živi v našem srcu, našem duhu, v naših čutih in v vsem našem telesu (Schillebeeckx).

Zato se tudi Cerkev, ranjena, ponižana, polna grešnikov, ne boji, »ker je njena moč v Otroku«, kot pravi papež Be-nedikt XVI. In kar nudi svetu, ni bogastvo, oblast in čast, ampak ta Otrok upanja sredi jaslic sveta.

Bodimo mu podobni! Bodimo otroci … polni pričakovanja, kaj se bo zgodilo, ko nas Jezus ZARES, čisto zares prerodi …

Blagoslovi nas, Božja Beseda, Dete Jezus! Nocoj in vse dni, vse noči našega življenja!

s. Emanuela Žerdin

3

Kdo v resnici prinaša darove?

Mitja Markovič župnik

Nedavno nas je obiskal sveti Miklavž. Starši so ob svojih odraščajočih malčkih slej ko prej v dilemi, ali

njihovi otroci (še) verjamejo vanj. Ne da bi jih o tem izrecno spraševal – zanimalo pa me v resnici je – so mi

nekateri četrtošolci pred veroukom pričeli pripovedovati, da oni seveda vedo, da Miklavža ni. Potem ko sem z rahlo nagajivim zvenom glasu zatrdil, da seveda

Miklavž je, so otroško spretno izvlekli svojo misel nekam v smer, da vedo, da Miklavž sicer je, ampak da tisti

pravi Miklavž ne pride na zemljo. Da pa – kakor koli že – je praktično, da jim je Miklavž vendarle napolnil

pripravljene nogavice in vreče z imenitnimi darili.

In komaj smo za letos rešili kožo ubogemu Miklavžu, je tu že nova uganka. Še nekoliko zapletenejša. Z

Božičkom, kajpada. Če o svetem Miklavžu lahko mirno zatrdimo, da v resnici obstaja in da je v nebesih, o

Božičku ne moremo zatrditi kaj bolj gotovega od tega, da je odličen pri promociji kokakole in da je oblečen

všečneje od svetega Miklavža. Je pa tudi on praktičen, ker tudi prinaša darila.

Zapletene misli okrog Božička pa dodatno zapleta še mali Jezušček, ki tudi pride nekako takrat kot Božiček.

Položimo ga celo v jaslice, za razliko od Božička. V tem smislu ni toliko zanimiv, ker ni skrivnosten. V jaslicah ga

lahko kar vsi gledamo, medtem ko se Božiček kolo- vrati po naših dimnikih. In medtem ko Božiček nastavlja darila pod okrašeno smreko, Jezus darila celo sprejema.

Otroške dileme so res tu, a v resnici so otroci pri njihovem razreševanju čisto dovolj spretni. Precej večje vprašanje je pri nas, odraslih.

Vprašanje, v koga verujemo, namreč. In vprašanje, kdo v resnici obstaja. In posledično vprašanje, kdo prinaša darove. Pod smreko nam lahko nastavi darila marsikdo. Morda celo Božiček. Po tisto, kar zares potrebuje naše srce, pa se bomo naposled morali odpraviti v družbi pastirjev (ali pa treh kraljev, če se ob njih bolje počutimo) v betlehemski hlev.

Resda se tam ne dogaja nič pravljičnega, nič magičnega. A za razliko od Božičkov, ki se v isti noči prikradejo v naša stanovanja in tam kaj pustijo in še v isti noči skrivnostno izginejo vse do naslednjega božiča, bomo v Betlehemu naleteli na Njega, ki je v tej isti noči prišel, pa bi rad ostal za vselej z nami.

Letos mi je prav vseeno, tudi če je Božičku tako zrasel trebuh, da ne bo mogel več skozi dimnik in pod mojo smreko ne bo nič. Pravkar sem slišal angelsko oznanilo, da se je v Davidovem mestu rodil moj Odrešenik in že hitim za pastirji. Praznih rok in žejnega srca.

Vem, da v resnici On prinaša darila.

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

BO

ŽIČ

NE

M

ISL

I

Božič 2010 • 8

Pri nas je božič praznik bližine in zaupanja

Krčanka, ki odkar ve zase, rada poje, peče in ustvarja, se smeji in vzgaja … in Dobrčan, ki mu izzive predstavljajo zapletene stvari, kjer je treba veliko ustvarjalnosti in čigar največji hobi so računalniški programi, zato se trudi biti vse-lej na tekočem s tovrstnimi dogodki …

Krško – Dobrna. Tako daleč, pa tako blizu. Namenjeno je bilo, da so se njune poti srečale. Prijateljstvo je preraslo v ljubezen in nastala je družina Osetič. Danes jo sestavljajo Marjetka in Jože ter sinova Miha in Matija.

Medtem ko se je iz otroške sobe razlegal prešeren smeh, sem z njima kramljala o pričakovanju novega. O božiču. O tem, kako sta ga doživljala kot otroka, kaj jima kot odraslima kristjanoma pomeni danes in kakšno popotnico v zvezi z

njim želita posredovati svojima sinovoma.

Vsako pričakovanje se začenja z nečim. Kaj v vaši družini zaznamuje adventni čas?

Jože: »Božično pričakovanje se pri nas začne z ad-ventom. Natančneje z adventnim koledarjem in vsa-kodnevno nalogo za vsakega člana družine. Imamo skupne dneve pospravljanja, da Jezuščka pričaka lepo stanovanje, izdelujemo okraske za smrečico, si pomagamo, skupaj molimo, posebej določimo dan, ko gremo po mah, pečemo piškote … in če se zares potrudimo, otroka čakajo v mošnjičkih ad-ventnega koledarja majhne nagradice. Uporabne, praktične stvari, igračka, kdaj pa tudi čokoladica ali bombonček.«

5

Foto

: arh

iv dr

užin

e Ose

tič

Marjetka: »Bistvo adventa je pri nas priprava na praznik. Pričakovanje. Letos sva se odločila, da v tem času, doma ne bova prižigala računalnika, dokler ne bosta otroka zaspala. To je včasih težko … a skupni čas želimo res doživeti, ne o njem samo razmišljati.«

Jože, prihajaš iz večje kmečke družine. Kakšni so tvoji spomini na božični čas?

»V naši družini je delo vselej razdelil oče. Vsak izmed 6 otrok je imel svoje opravilo, le-ta pa so se tedensko menjavala. Spomnim se, da smo otroci večkrat ugo-varjali, da česa ne bi … v adventno-božičnem času pa nikoli. Takrat smo zelo spoštljivo in z lahkoto opravljali svoje obveznosti. Povezovalo nas je božično pričakovanje in skupno delo. Medtem ko je mama na božično popoldne pekla potico in pečenko, je oče z nami postavil smreko, pomagal razporejati okraske … Dokler smo bili majhni, smo po slovesni večerji otroci s staro mamo ostali doma, mama in oče pa sta odšla k polnočnici. Ko smo zrasli, pa smo se jima pridružili. Tako nas je kar 8 šlo od hiše k polnočnici. Bilo je daleč, a vselej smo hodili peš.«

Z odraščanjem so se najbrž tudi doma in v župniji spreminjale vaše naloge?

»Seveda. Najprej je samo oče hodil po smreko. Nato smo šli z njim in ko smo toliko zrasli, da nam je še bolj zaupal, smo smeli ponjo sami. Pa tudi po mah. In tako sem neke jeseni v mladinski skupini oblju-bil, da bom priskrbel mah za jaslice v župnijski cerkvi. Pa me je nekega dopoldneva presenetil sneg … (smeh)… Saj ne, da bi zapadel tako zgodaj. Samo jaz sem z nabiranjem kar naprej odlašal. Zato sem si tistega večera oprtal na rame koš, vzel baterijsko svetilko ter se odpravil v gozd. Kako me je zeblo … se mi zdi, da še danes občutim ta mraz, če se spomnim … Nabral pa sem lep mah in nastale so čudovite jas-lice. Zame osebno je bil to najlepši božič.«

Marjetka: »Iz svojega otroštva se spomnim, da je bil ati veliko službeno odsoten. V božičnem času pa je bil vselej doma, četudi si je moral to v službi mar-sikdaj izboriti. Smreka in mah sta bila vselej njegova skrb. Otroci smo bili veseli, če nas je vzel s seboj. Na božični večer smo najprej skupaj postavljali jaslice, nato pa smo mami pomagali še pri večerji. Imeli smo

star gramofon in ploščo z božičnimi napevi, ki so napolnili dom s posebnim vzdušjem. Takrat smo jo vselej poslušali in pripevali. Čeprav so bile zvečer jas-lice že nared, je bil Jezušček še vedno v svoji škatlici. Dokler se nismo vrnili od polnočnice. Šele takrat smo ga položili v jasli. K polnočnici smo odhajali v glavnem z atijem. Smo pa z mamo veliko peli. To je njen velik dar, ki me spremlja še danes.«

Družini sta vama dali močne temelje doživljanja božičnega sporočila. Kako pa božič doživljata kot odrasla kristjana?

Marjetka: »Veliko sporočilnost mi predstavlja sveta družina. December je še posebej poln vsega, zato je zame zelo pomembno, da se umirimo, si vzamemo čas za drugega. Mislim, da moramo narediti te male korake, da lahko otroci doživijo praznike v polnosti, globini in toplini. Ne v nakupovanju in hitenju. Ne želim, da bi bil smisel adventno-božičnega časa v tem, da Miklavž, Božiček in dedek Mraz prinesejo darila. Raje cenimo skupaj preživeti čas, se igrajmo, pogovarjajmo, pecimo piškote … Pri tem mi otroka zelo rada pomagata. Vem, da bi sama naredila hitre-je in z manj nereda po končanem delu, a uživam v skupnem ustvarjanju. Veliko mi pomenijo voščila in

6


BO

ŽIČ

NE

M

ISL

I

Božič 2010 • 8

voščilnice, vsaka naša voščilnica je unikatna. Radi se spomnimo sorodnikov, prijateljev in veseli smo, da se oni spomnijo nas ...«

Jože: »Božič čutim kot čas za osebno prenovo, da doživim tisti notranji mir. Temu je namenjen moj advent. Zame je bistvo notranjega miru in božiča v tem, koliko se nanj notranje osebno pripravim. Naj-prej sebe in s tem posredno tudi svoje bližnje. Zelo pomemben del osebne priprave je zame spoved. Pre-ko nje poglobim svoj osebni odnos z Bogom. Sicer pa mi veliko pomeni skupna molitev z otroki in skup-no pričakovanje božiča. Tako se božič zgodi v moji notranjosti. Kar sem kot otrok najgloblje doživel od božiča, je spomin na to, da smo v tem času skupaj. In to želim posredovati tudi svojima otrokoma.«

… in potem pride božični večer z jaslicami, ki so tudi pri vas nekaj posebnega …

Marjetka: »Smrečico in jaslice postavljamo na božični večer. Takrat poslušamo božične pesmi. V jaslicah pripravimo varno zatočišče za Gospoda, ki nam vsak dan daje toliko darov. Naše jaslice so res nekaj posebnega. Podarila nam jih je sestrična Mija in so njeno delo. Nanje smo zelo ponosni. Ko jih postavimo, gremo k otroški polnočnici, čemur sledi družinska večerja in postavljanje Jezuščka v jaslice. Nato fanta odpeljeva k stari mami in atu, da greva lahko k polnočnici še midva. Sama s petjem Boga najlažje pozdravim. Dokler nisva imela družine, sva pri zboru pela oba. Zdaj ta Jožetov hobi »malo čaka« (smeh). Vrhunec božičnega večera se nadaljuje še naslednji dan z deseto mašo. Kosilu pa sledijo obiski in voščila staršem, sosedom, sorodnikom … Seveda

so pod našo smrečico tudi darila, ki se jih otroka zelo razveselita. A le kot pozornost. Bistvo je v druženju.«

Jože: »Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila mami in atu, ki nama tolikokrat varujeta otroka, da lahko greva na zakonsko skupino, pevske vaje, pa tudi k polnočnici na božično noč, da skupaj doživiva čar družine … Hvala vama!«

Vsem, ki to berejo, bi zaželeli vesele in polno doživete praznike. Predvsem pa naj se imajo radi, naj iščejo v ljudeh dobro, naj si vzamejo čas zase in za sočloveka. Seveda pa tudi obilo blagoslova, zdravja, uspehov in notranjega miru. Vse lepo in dobronamerno pa naj se ne izgubi v prvih januarskih dneh, temveč naj traja še dolgo potem, ko pogasnejo svetleče lučke in ko nas pospavljene jaslice na to več ne opominjajo …

Pogovarjala sem se Martina Makovec Žagar

7

Vsako leto je za posameznika in skupine posebno leto. Letošnje leto pa je bilo za Slo- vensko Karitas nekaj posebnega tudi zato, ker je praznovala dvajset let svo-jega delovanja. Karitas je postala pomem-ben del slovenske družbe, organizacija, ki mnogim lajša njihove življenjske tegobe. V iztekajočem se letu ni bilo malo dogodkov in izzivov, novih spoznanj, pa tudi manj prijetnih doživetij. Doleteli so nas številni »viharji«, vključno s poplavami po državi, stavkami in sesutji velikih gospodarskih družb. Če bi sklepali samo po hitrih spre-

membah vrednot, vsakodnevnih novicah v medijih in na ulici, je videti naša vsakdanjost zelo naporna. A ni vse črno v tej naši deželi, saj je slovenski človek in kristjan neštetokrat dokazal, da je pozoren na stisko sočloveka.

Iztekajoče se leto je posebno tudi zato, ker smo nastopili novo pastoralno leto, ki je leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti in poteka pod geslom: »Nosíte bremena drug drugemu«(Gal 6,2). Pravzaprav je nadalje-vanje evharističnega leta 2010 »Evharistija – dar za življenje sveta«, vključuje pa se v širši kontekst nadaljevanja ostalih karita-tivnih prizadevanj: evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti 2010; evrop-sko leto prostovoljstva 2011; evropsko leto 2012, ki bo posvečeno medgeneracijskemu sožitju in solidarnosti.

V Cerkvi smo prostovoljci vsi, sodelavci v različnih službah udejanjamo to, kar nas uči evangelij. Potrebni smo drug drugemu, še najbolj pa ljudem, da bodo preko nas začutili ljubezen našega Očeta. Vsi krist-jani smo povabljeni, da poskušamo slediti

zgledu Jezusa in se potrudimo poslušati, slišati in se vživeti v sočloveka. Pa naj bodo to naši najbližji, ali pa vsi tisti, ki so nam poslani v naša življenja. Dostikrat je lahko dati denarni prispevek, napisati program, pospraviti skladišče, razdeliti pakete, težko pa je slišati sočloveka. Zato je prav, da se v letu dobrodelnosti obrnemo k sočloveku, se zavestno učimo slišati ga in se poskušamo vanj vživeti. Naša konkretna solidarnost se naj ne kaže samo v deljenju dobrin, ampak predvsem v tem, da se bolj osebno, glo-boko in duhovno podarimo drug drugemu. Potrudimo se in drug drugemu posvetimo čas. Največ, kar lahko podarimo sočloveku, je čas, podarimo ga danes, kajti jutri bomo mogoče imeli čas, ne bomo pa imeli zdrav-ja, ki bi nam omogočalo, da ga podarimo svojim najbližjim in drugim. Čas je na stra-ni tistih, ki znajo biti skupaj, v pravičnem in odgovornem dialogu, v življenju, ki teži k ravnovesju – vseh in vsakega.

Sodelavci Karitas potrebujemo vas in vaš čas. Pričakujemo, da nas podpirate v naših prizadevanjih in se nam pridružite na ro-manjih, pri svetih mašah, na izobraževalnih večerih ter drugih akcijah, ki jih organizira naša župnijska Karitas. Saj veste, v Karitas se ne včlaniš, temveč postaneš njen del pri svetem krstu!

Naše voščilo ne more biti drugega kot želja: Naj se Gospod znova rodi v Tvojem življenju! Naj Ti prinese srečo in mir v srce in naj vstopi v Tvojo družino, za kar mu bodi hvaležen in mu služi z veliko ponižnostjo. Ta želja velja najprej vsem dojenčkom - tudi Jezus je bil dojenček; vsem socialno ogroženim - jaslice zgovorno kažejo, da je bil tudi On ogrožen, zato so ga najprej vi-deli in častili socialno ogroženi - pastirji. Vsem župljanom in občanom, vernim in drugače mislečim, posebej brezdomcem - vsi smo na neki način brezdomci - želimo milosti polne božične praznike ter mirno in ustvarjalno ter uspehov polno novo leto 2011!

Župnijska karitas Videm-Krško

Podarimosi čas

8


BO

ŽIČ

NE

M

ISL

I

Božič 2010 • 8

Dobro vemo, kdo je

Ljubezen

Za vsako našo vajo bi lahko napisali, da je Božič. Ljubezen, ki se rodi ob igrani in peti melodiji. Ljubezen, ki jo vnašamo v vsak ton pesmi. Da ga obarvamo in mu damo bistvo. In ko odzveni še zad-nja nota, se rodi upanje, da se bo melodija prenesla naprej in kot sonce, ki posije izza sivih oblakov, ne-komu polepšala dan in vnesla vanj barve. S pesmijo se rodi upanje, da bo ta nekdo začutil in prepoznal te barve v sebi in to bistvo ponesel naprej ter ga de-lil s svojimi bližnjimi. Ja, to je bistvo, ki se imenuje Ljubezen.

Na božič se spominjamo Kristusovega rojstva. Dne-va, ko je na zemljo prišla utelešena Ljubezen. Na-vaden, za ljudi tistega časa verjetno zdolgočasen, siv večer, je zažarel in postal poln barv v trenutku, ko je bila vanj vnesena ta Ljubezen. In upanje, ki je od nekdaj obstajalo, se je še povečalo, zakaj rodil se je Nekdo, ki bo premagal svet! Tako se je na začetku navaden dan zaradi te osebe spremenil v najlepši praznik kristjanov.

Čara Kristusovega rojstva, vnosa barv v navaden dan pa ne obujamo samo na božič. Lahko ga obujamo tudi med letom, zagotovo tudi na vajah.

Čeprav smo si Neža, Anže, Klara Eva, Teo in Matej tako zelo različni, nas združuje nekaj velikega. Ljubezen, ki jo vnašamo v vsak ton pesmi. Zaradi tega so vsake naše vaje Božič. Naj bo med nami zmeraj prisotna Ljubezen. Mi vsi pa že dobro vemo kaj oziroma kdo je Ljubezen. Bog.

Člani skupine AFBFo

to: M

iloš K

ukov

ičič

9

» Kdaj bo že zima? Kdaj bo zapadel sneg? Kdaj se bomo lahko sankali in drsali?«»Takrat, ko praznujemo Jezusov rojstni dan.«»Pa kdaj bo to? Kmalu?«»Takrat bomo postavili jaslice, smrečico in lučke …«

In oči vseh otrok so se že svetile …

Pravzaprav se uvod v naše praznovanje Gospodovega rojstnega dne začne že z Miklavževim prihodom. Sveti Miklavž ima namreč v naši družini posebno mesto in pomembno vlogo.

Vsako praznovanje je nekaj enkratnega. A doživiš ga toliko, kolikor mu samega sebe posvetiš. Kako se nanj pripraviš. Pri tem mi izredno pomaga opravlja- nje duhovnih vaj v vsakdanjem življenju po sv. Ig-naciju. Kar v duhovnih vajah od Gospoda prejemam, to lahko tudi dajem naprej, najprej svojim najbližjim.

Zelo prijetni so bili večeri, ko sva si z možem ogledala kakšen film z duhovno vsebino – življenjepis svetni-ka (sv. Rita, sv. Anton Padovanski, sv. p. Pij). Ob takih filmih odideš izpred zaslona drugače razpoložen kot od običajnih akcijskih filmih. Nekako notranje obo-gaten in z novimi spoznanji greš naprej. Sporočilo filma zelo nagovori.

Kako prijetno je prisostvovati domačim nastopom in koncertom, ki jih z velikim navdušenjem pripravijo otroci ter z njimi prebirati različne knjige, tudi o sv. Miklavžu in druge z božično vsebino.

Predvsem pa smo navdušeni, ko stena v naši jedilnici dobi novo podobo. Tako sedaj že krasijo naše dnevne prostore (zaenkrat samo še) snežinke. In ker smo se odločili, da v tednu pred velikim praznikom ne bomo imeli nobenih popoldanskih aktivnosti, nam bo os-talo dovolj časa, da se bomo ustvarjanju in krašenju še posvetili. V popoldnevih bomo ob ustvarjanju voščilnic že mislili na svoje sorodnike in prijatelje. Prav tako pa nam ne sme zmanjkati časa za peko domačih keksov, seveda.

Pri nas doma pa že ves mesec odmevajo zvoki otroških adventnih in tudi že božičnih pesmi. Utiša jih skupna večerna molitev ob adventnem venčku.

Vsako leto domov prinesemo tudi luč iz Betlehema in jo podarimo sosedom v ulici.

Iz devetdnevnice, če je le mogoče, naredimo tri-dnevnico, s katero se pripravljamo na rojstvo malega Jezusa.

Ta sveti trenutek pa doživljamo pri otroški polnočnici.

Vedno pogostejša so vprašanja, kdaj bomo tudi doma postavili smrečico in jasli, a to vsakoletno enkratno doživetje tudi letos ostaja na edinstven dan – 24. de-cembra.

»Je to še dolgo?«

Družina Mavrek

Bliža se rojstni dan

Foto

: arh

iv dr

užin

e Mav

rek

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

10


BO

ŽIČ

NE

M

ISL

I

Božič 2010 • 8

Vsi nekam hitimo, drvimo, vedno se nam mudi, ne vemo, kako bi se čim bolj organizirali. Tako bi označili normalen dan naše oz. vsake povprečne družine v današnjem času. Tako pač je. Hvala Bogu imamo možnost zaslužiti kruh, smo zdravi, otrokom lahko omogočamo različne dejavnosti!

V tem lepem adventnem času, ko si je tudi narava odela belo obleko, ko se vse umirja, tudi nas pomirja misel na božične praznike. Takrat se čas na nek način ustavi. Vse se začne znova, vse dobiva nov

Letos smo bili v predbožičnem času

bogato obdarjenismisel – Jezusovo rojstvo nam vliva upanje in daje novo energijo.

Naša družina božične praznike preživlja doma. Le-tos smo bili v predbožičnem času zelo bogato obdar-jeni! Najini štirje sinovi: Toni, Matic, Miha, in Jaka so dobili, hvala Bogu, zdravo in čilo sestrico Evo! Lepšega darila kot zdravega otročička si človek ne more želeti. Bratci so sestrico zelo lepo sprejeli. Eva nam v tem prazničnem času najbolj simbolizira no-vorojeno božje dete.

Foto

: arh

iv dr

užin

e Sot

ošek

9

Na sveti večer postavljamo jaslice, otroci okrasijo jelko, še posebej se veselijo lučk, ki krasijo naš domek. V kuhinji že diši po dobri večerji, ki bo tokrat še slovesnejša. Ker smo glasbena družina, skupaj zai-gramo božične pesmi. Letos bo polnočnica za nas še bolj doživeta, ker je najin starejši sin Toni že pol leta ministrant. Naši otroci dobivajo veliko naukov in tovrstnega znanja pri verouku, skavtih in sv. maši.

Najini trije sinovi Toni, Matic in Miha bodo kot glas-beniki in pastirji sodelovali v predstavi živih jaslic, ki jih organizira »Turistično društvo Koprivnica«.

Srečni smo, da lahko božične praznike praznujemo v lepem in toplem domu, hkrati se tudi zavedamo, da te možnosti nimajo mnogi ljudje po svetu. Bol-nim, osamljenim, nesrečnim, brezdomcem naj no-vorojeno dete prinese vse, kar si sami najbolj želijo.

Vsem bralcem Videmčana želimo blagoslovljen božič in srečno 2011!

Družina Sotošek

Kadar se spomnim na božič iz mojih otroških let, mi v srcu zazvenijo prelepe melodije božičnih pesmi, ki smo jih otroci prepevali ob jaslicah v cerkvi na sveti večer.

V naši družini je bilo deset otrok. Živeli smo v maj-hni vasici, slabe pol ure hoda do farne cerkve. Nismo pogrešali radia in televizije. Tudi ena trgovina je bila čisto dovolj, saj smo živeli skromno, v srcih pa smo bili bogati. Veselili smo se praznikov, posebno v decembru sv. Miklavža in božiča.

V veselem pričakovanju svetega večera smo že po-poldne dokončali vsak svoje delo pri hiši. Iz kuhinje je dišalo po svežem kruhu, potici in drugih dobrotah, kar je bilo v tistih časih le za velike praznike. Otroci smo postavili jaslice, izdelane iz papirja in okrasili božično drevo z domačimi piškoti. Ko se je zvečerilo, se je vsa družina zbrala ob jaslicah. Z molitvijo smo prosili za božji blagoslov. Otroci smo sedli na toplo krušno peč in prepevali dolgo v noč. Kmalu je bila hiša polna poslušalcev. Prihajali so sosedje. Skupaj z njimi smo se odpravili k polnočnici. Oče je prinesel trske. Že prej jih je nacepil in skrbno pripravil. Zunaj je bilo vse prekrito z debelo snežno odejo. S prižganimi trskami - našimi svetilkami - smo se odpravili na pot. Hodili smo drug za drugim po ozki zasneženi gazi. Na nebu je žarelo na tisoče zvezd, iz tihega premišljevanja nas je predramilo zvonjenje. Prišli smo do cerkve. Ljudje so prihajali iz vseh strani in napolnili cerkev do zadnjega kotička. Sveta noč, blažena noč se je razlegalo petje. Ljudje so peli iz srca, saj se je marsikomu utrnila tiha solza sreče. Otroci pa smo se pridružili pastircem pri jaslicah in se z angeli veselili in prepevali: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.«

Ema Pangrič

11

Božičnispomin

12


Božič 2009 • 10

Gospodovo rojstvo

v naši družiniBožič je praznik, ki nam v temnih in hladnih nočeh prinaša svetlobo in toploto. To je čas miru in prazno-vanja, spokojnosti in razigranosti, obdarovanja in prejemanja, razumevanja in odpuščanja. To je tudi čas, ko mati in oče uredita dom, zbereta otroke okoli sebe, jih sprejmeta in poslušata. To ne pomeni, da samo postavita smrečico in jaslice, ampak najdeta harmonijo ter medsebojno povezanost v družini in v odnosu. Družina ima poseben čar in tega se v predbožičnih pripravah še posebej zavedamo. Vsako rojstvo otroka je nekaj čarobnega, rojstvo Jezusa Kristusa pa nas navdaja z veseljem in odrešenjem.

Vznemirjenje in trepetanje v srcu se prične že z začetkom adventnega časa. Vsako leto globlje razmišljava, kako ta čas bolj duhovno in manj ma-terialno zapolniti. Vedno bolj se zavedava pomena družine, kako prijetno je sedeti v toplem zavetju doma, kako posebno je ob svojih otrocih podoživljati otroštvo, mladost, brati in moliti, poslušati božične napeve ter se s pogovorom približati prihajajočemu Odrešeniku.

Že ves december se pripravljamo na praznovanje. Pričnemo z okraševanjem našega doma in kar neverjetno je, koliko idej si izmenjamo. Letos nas je Aljaž vzpodbudil, da smo skupaj izdelali adventne venčke. Prav zanimivo je bilo, kako smo gazili po novozapadlem snegu in iskali zanj primerne smre-kove vejice. Prijetno je bilo opazovati in pomagati spretnim prstkom, ki v veliki želji uresničujejo svoje zamisli.

Najina otroka, Teo in Aljaž, sta vsako leto bolj razumevajoča in pripravljena poslušati. Seveda se Aljaž ob omembi božičnega praznovanja še vedno najbolj navdušuje nad okrašeno jelko in jelenčki, ki jih postavimo zunaj, pa zaradi počitnic, ki jih bo lahko preživel na snegu. V Božičkovo darilo sploh ne dvomi, saj mu je pravočasno in z najlepšo pisavo napisal pismo o svojih željah.

Teo pa o božičnem dogodku razmišlja kot o prispodobi življenja, ki naj bi zaznamoval vsakega krščanskega človeka, všeč mu je svetloba, ki odpira srca ter veseli in nasmejani obrazi, ki jih opazi okoli sebe.

Veselimo se božiča, praznika svete družine, novega leta, svetih treh kraljev in to nas združuje. Jezus po-darja svoje življenje, razumevanje in potrpežljivost in nas opominja, da je potrebno odnose graditi in vzdrževati skozi vse leto.

Zato se vsak večer ob molitvi zahvalimo Bogu, da nas vedno spremlja in varuje na naši poti.

Stanka in Aleš ZajcFo

to: a

rhiv

druž

ine Z

ajc

BO

ŽIČ

NE

M

ISL

I

Foto

: arh

iv dr

užin

e Ašič

Kot vsako leto sva pred božičem z mamico občudovali okraske, smrečico in jaslice. Nenadoma se je v meni rodila srčna želja, da bi sama naredila jaslice. Mami je bila za to in skupaj sva odšli v trgovino.

Kupili sva DAS maso in ob čarobni glasbi v moji sobi sem pričela z delom. Najprej sem izdelala srčkano ovčko, ki me je proseče gledala, naj ji naredim družino.

Nadaljevala sem z Marijo, Jožefom in se ustavila pri Jezuščku. Zdel se mi je zelo pomemben. Hotela sem ga narediti najlepšega, takšnega, kot si ga predstavljam.

Ko sem figure končala, sem jih dolgo sušila. Neizmer-no željo po nadaljevanju sem imela in stavim, da mi jo je pričaral Jezušček.

Sicer pa sem čakala na posušene jaslice, kot vsi čakamo na božične praznike in na božič. V naši

Moje jaslice hiši imamo dve smreki: pri babici – to postavimo na božični večer in pri nas – to z bratcem zaradi navdušenja postavimo predčasno.

Tako sem dočakala jaslice in jih na koncu še prebar-vala z akrilnimi barvami. Ko sem jih končala, sem bila srečna in ponosna. Položila sem jih v mehki ma-hek in jih nastavila pod smreko.

Tako me znova in znova razveselijo, ko prihajam domov.

Jana Ašič

13

14

OB

ISK

AL

NA

S J

E S

VE

TI

MIK

LA

VŽ

Božič 2010 • 8


Nebeške poljane na tej strani! Me slišiš? Nekaj šumi. Ooo, da da, sedaj pa je bolje. Kako si? No, tukaj je tudi veliko novega. Miklavž se nam je na po-hodu čez mrzle dežele, ko so samo še zvezdice sijale na nebu, malo prehladil,

a ni nič hujšega. Pravi, da te prisrčno pozdravlja in da ima toliko lepih slik, prav iz »Miklavževanja« v Krškem. Da ga malce izdam, stalno jih pogleduje in prebira vsa prisrčna pisma. In tako vesel je. Hočeš nočeš smo vsi veseli. Poplesa-vamo, ko vidimo vse nasmehe, iskrice v očeh, prebrane pravljice, pojedene čokoladice … In starše. Da, tudi naši »zemeljski pomočniki« so prosili angel-skih kart, ki bi jih vodile in jim pomagale najti sebe. Drugi so prosili, da bi se jim življenjski tempo zmanjšal vsaj za eno prestavo, spet drugi … In skupaj nam je uspelo. Tudi oni imajo svoje angele varuhe. Angele, ki jim vlivajo pogum, zaupanje, moč in vero vase.

Še dobro, da je angel Rafko blizu. Spom-

Miklavževa pismaLutkovna predstava in Miklavžev obisk naših najmlajših

Foto

: Mitj

a Mar

kovič

15

nil me je, da ne smem pozabiti, kako nam ušesa zapojejo, ko slišimo, saj veste kaj – Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj … Oh, krila se nam postavijo pokonci in nasmeh na obrazu … Nepo-pisno. In kako radi gledamo, ko sladko zaspite, ko se zjutraj zbudite in hodite svojim ciljem naproti. Sprašuješ, če smo vedno blizu? Seveda. Tudi v težavah? Takrat najbolj. Zato ne skrbi. Ne bom te zapustil, tudi ponoči ne in tudi takrat, ko se ti bo mudilo in boš pozabil name. Kako bi se mi zahvalil? Tako, da ostaneš to, kar si, da slediš svojim sanjam in verjameš, da nama bo skupaj uspelo. Kdaj se spet slišiva? Pokliči, kadarkoli. Moja telefonska številka pa je kar mo-litev. Sprašuješ, če bom dobro slišal? Pa še kako. In videl.

Torej, se vidiva in slišiva. Rad te imam.

Tvoj angel varuh … (v njegovem imenu Urša)

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č


16 Božič 2009 • 10

Zate imam Luč. Luč za ta svet.Svet, ki je velik, svet, ki je težek, svet, ki trpi.Majhno, prav drobceno Luč. Takšno kot ti.

In zdi se res majhna, premajhna, da bi spremenila svet. Kakor ti.

A zate imam Luč. Da se odločiš zanjo. Da se odločiš za Mir, za Ljubezen, in jo neseš

domov.Luč bo že našla pot, samo če jo hoče kdo nesti.

Zate imam Luč. Ker te svet potrebuje. Jo hočeš?

In brezskrbno otroštvo. Zate, moj odrasli prijatelj, sopotnik. Zate, moja mama, moj ata, zate, moja učiteljica, za vaju, dedek in babica.

Zate imam igro in veselje. Ne mojo igro in veselje. Ampak tisto tvojo. Tisto, ki je še vedno v tvojem srcu.

Morda je malo zakopana. Nanjo se je v vseh letih, odkar si postal odrasel, zgrnilo veliko pričakovanj in težav. Napori, delo in razočaranja so zakopali tvojo igro in veselje. In morda se ti že davno zdi vse vsakdanje, zahtevno in resno.

Zato imam zate igro, otroško srce in veselje. Prisluhni s srcem mojemu nagajivemu smehu, vstopi v moj pravljični svet, v mojo džunglo in iz tvojega srca bo vzcvetela tvoja pravljica. Spet boš naredil korak v džunglo, se izogibal opicam in poslušal modre stare volkove. Delal in se učil, ko bo čas za to, potem pa poležaval na vročem džungelskem soncu in se veselil življenja.

Zate imam igro in otroško srce. Džunglo in njeno tako pre-prosto postavo: volčič živi v krdelu v veselju in poštenosti. Tako preprosto je to, saj se še spomniš.

Prisluhni svojemu srcu in mu pusti, da poleti.

Zate imam igro, veselje in pesem. Ker jih potrebuješ. Jih hočeš?

Zate imam

Luč

Zate imamo igro ...

Vaši volčiči.

LU

Č M

IRU

IZ

BE

TL

EH

EM

A

17

Zate imam izziv, življenje v naravi in umazane čevlje in na ognju skuhano kosilo. Malo zažgano, ampak najboljše, kar sem ga kdaj jedel. Ker sem ga skuhal sam.

Zate imam sončni vzhod, ki se prebuja iz rosne trave. Zate imam lahen piš vetra, ki ohladi opoldansko sonce. Zate imam požirek sveže vode. Iz gorskega studenčka sem jo zajel. Ne potrebuješ kozarca, lahko jo kar posrebaš.

Zate imam toliko trav in cvetic in popoldansko petje čričkov. Zate imam gozdne poti, tako pripravne za potep. In bližnji potok, v katerem lahko mirno in brez predsodkov čofotaš, ali pa se kar umiješ. Nič zato, če boš prišel iz njega bolj umazan, kot boš šel vanj. Čar je drugje. Saj se še spomniš ...?

In prasketanje ognja ti ponujam, ki se tako naravno zliva s glasom kitare in s pesmijo živahnih ust in zasanjanih po-gledov, ki na nebu iščejo prvi utrinek, tistega, ki ponavadi izpolni veliko željo.

In prenočišče v šotoru imam zate ali pa kar pod košato smre-ko. In vonj svežega zraka, ki te bo zazibal v spanec potem, ko se bodo oči same zaprle, ker se je v njih nabralo preveč lepot za en sam dan.

Zate imam izziv, zate imam vse lepote narave. Ker jih potrebuješ. Jih hočeš?

Zate imam skupno pot in odprto dlan. Zate imam priprav-ljenost na pomoč in velikodušnost.

Tudi jaz sem spoznal, da vsaka pravljica nima srečnega kon-ca. V džungli je poleg svobodnih in miroljubnih ljudstev tudi Šir Kan, ki gleda le nase in na to, kaj bo požrl. In svetle zvezde tolikokrat prekrijejo oblaki in debele dežne kaplje pogasijo prasketajoč ogenj. Pot pa postane zavita v gosto meglo, da je treba s široko odprtimi očmi iskati znamenja, da ostanem na pravi poti.

Zato imam zate odprto dlan. Ko pridejo oblaki in se stemni, ko pot pred sabo samo še slutiš in se znajdeš sam v temi in megli, ni le nevarno, ampak tudi tako zelo tesno v srcu. Vse pridobljene izkušnje in vse nabrano znanje je nekako ohromljeno v strahu in negotovosti, izgublja se v besedah: kriza, osamljenost, prevara, razočaranje, ločitev, nerazume-vanje, sebičnost ...

Zate imam odprto dlan, odprto srce, pripravljenost na pomoč. Zate imam velikodušno in trdno voljo, da iz tujca postaneva znanca, da iz znanca postaneva prijatelja . Ko dva osamljena in utrujena popotnika postaneta sopotnika, spet zmoreta, upata, hodita dalje. In cilj bo spet vse bliže.

In zate, dragi prijatelj, imam Sopotnika, ki te nikoli ne pusti samega. Njega, s katerim tudi najbolj črna noč ni več temna, saj je sam o sebi dejal, da je Luč. Njega, s katerim preprosto ni mogoče zgrešiti cilja, saj je sam o sebi dejal, da je Pot. Njega, ob katerem se vsaka grožnja, strah in obup razblinijo, saj je sam o sebi dejal, da je Življenje. Njega imam, ki je ljubezen. Zate. Njega, ki je večni Bog.

Dragi prijatelj, zate imam odprto dlan, skupno pot, priprav-ljenost za pomoč in velikodušnost. In večno Ljubezen. Ker jih potrebuješ. Jih hočeš?

Zate imamo vse lepote narave ...

Vaši izvidniki. Vaši popotniki.

Zate imamo odprto dlan ...

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

18 Božič 2010 • 8


Božič naših najmlajših

Med slikovitimi spomini na otroštvo so kar številni povezani s praznovanji. Vsekakor tudi z božičnim praznovanjem. Kako pa naši otroci doživljajo božič? O tem smo letos povprašali najmlajše skavte, volčiče.

Otroci so se ob božiču najprej spomnili božičnega drevesa.

Ponekod postavijo umetno drevo. Pri Marku doma denimo več kot en meter veliko. »Nanj damo veliko okraskov: lučke, bombone in bunkice,« pravi Marko. In dodaja še: »Bombone lahko z Nastjo pojeva šele, ko je božič.«

Tudi pri Tilnu umetno božično drevo lepo okrasijo: »Na drevo privežemo rdeče bunkice in ovijemo zlate verige. Na balkon obesimo lučke in jelenčka.«

Pri Ani pa na božično drevo nadenejo okraske iz slanega testa ali iz papirja, pri Alešu in Petru postavijo tudi umetno drevo in nanj obesijo različne okraske. Pri Petanovih pa imajo na smrekici vsak svojega angelčka. »Angelčkom je ime tako kot nam, otrokom: Zala, Jurij, Anej in Neža.«

Še preden pa se lotimo postavljanja dreve-sa, jaslic in krašenja, je treba stanovanje lepo pospraviti.

Luka nam je zaupal: »Tudi jaz sem pomagal mamici pri pospravljanju hiše. Poravnal sem posteljo.« Živa

pospravi celo svojo sobo. Še bolj priden pa je Rožle: »Postlal sem vse postelje. Posesal stopnice in brisal prah.« Mark je povedal, da pri njih pospravljeno hišo okrasijo z izrezanimi snežinkami.

In že je čas za postavljanje jaslic. Te ne manjkajo v nobenem domu naših volčičev. In skoraj nobene jaslice se ne zgodijo brez

BO

ŽIČ

NE

M

ISL

I

19

njihove pomoči.

Zala: »Midva z atijem postaviva hlevček, notri pa damo figurice.«

Niso pa vse jaslice enako »opremljene«. Pri Leji doma tako v jaslicah lahko vidimo: »Ovce, krave, Jezusa v postelji, Marijo in Jožefa, pastirja, osla in – prašičke.«

Jaslice so še lepše, če vanje položimo mah. »Za naše jaslice ga nabereva teta in jaz,« pravi Andraž. Pri Ašičevih pa mah za jaslice nabira Simonova sestra Jana. »V jaslice pa poleg maha in fuguric nasteljemo tudi slamo in les.«

Pri Matevžu doma postavijo zelo velike jaslice, v njih pa je tudi veliko figuric: »Ovčke, osel, krava, konj, pa-stirji, gams, kralji, angeli. Stara mama prinese mah, ogenjček, slamo, les in kamenje.«

Tudi pri Knezovih imajo čudovite jaslice: »Naše ja-slice so prisrčne. Figurice stojijo na mahu. Nabirata ga teta in stric.« Tudi Rožle je priden pri pripravi ja-

slic: »Mah nabirava midva z atijem. V jaslice damo tudi štor in kamne. In vodnjak.«

In zakaj je v jaslicah toliko živali?

Vsi otroci vedo, da zato, ker je Marija rodila Jezuščka kar v hlevu. K temu pa so dodali še: Timotej: »Ovce se pasejo; kravo zato, ker daje mleko za Jezusa; osla pa

zato, ker sta Marija in Jožef jahala na njem.« Jernej pa doda, da so živali v hlevu zato: »Ker so grele Je-zusa.«

Poseben vtis v jaslicah naredijo seveda trije kralji. Lea: »Jahajo na kameli, na glavi imajo krone, oblečeni pa so v kraljeva oblačila.« Podobno razloži tudi Luka: »Kralji so prišli k Jezusu in so oblečeni v zelo lepa kraljevska oblačila. Prijahali so na kamelah. Prinesli so Jezusu draga darila.«

Jaslic pa ne postavimo le po naših domov-ih, ampak tudi v cerkvi.

Marko: »Spomnim se velikega kipa boga, ki visi v zraku. Pa veliko maha je in hrib.« Andraž je doma z Zdol in nam je povedal, kako tam v cerkvi izgledajo jalice: »Pri nas so zelo lepe jaslice. Zgoraj so lesene in izrezljane. Spodaj pa je mah in ovčke.« Živa pa je doma v leskovški fari. Tudi tam imajo lepe jaslice: »V njih je tudi potok. In premikajo se.«

20 Božič 2010 • 8


Foto

: Mitj

a Mar

kovič

Preden pride božič, zadiši po naših domo-vih. Čas je za peko prazničnih piškotov ...

Zala: »Mami naredi testo, jaz pa z modelčki izrežem piškote. Včasih pomagata tudi Jurij in Anej. Onadva namažeta piškote z marmelado ali jih pomočita v čokolado.«

In kateri praznični piškoti so najbolj ime-nitni?

Marko: »Vanilijeve lunice, zvezdice in ptički. Piškote dela babica. Jaz pa ji pomagam.« Tudi Andraž pomaga pri peki piškotov, ki so oblikovani v zvezdice in srčke. »Včasih damo gor čokolado,« še pove. Luka: »Najboljše so lunice. Mamici sem pomagal peči piškote. Sem jih morda malo preveč zažgal.« Jernej: »Najboljši so medenjaki in orehovi piškoti.« Lea: »Najbolj okusni so mamini piškoti.« In tudi pri Šitnikovih so najboljši mamini piškoti: »Speče jih sama in so zelo okusni.« Živa ima najraje lešnikove. In tudi Rožle je dokaz, da kuhinja ni samo

za punčke. Tudi on pomaga pri peki piškotov. »Babi naredi podolgovate, pa tudi zvezdice in srčke. Babi naredi testo. Jaz pa jih dam v pečico.« Že pečene in ohlajene pa polaga v škatlo.

In končno je tu čas za polnočnico ...

Lea: »Za božič gremo k polnočnici. Jaz grem k

otroški, zato ker pri njej pojemo Iskrice.« Pri Iskricah sta tudi Klavdija in Anamarija. Zato gresta tudi onidve k »polnočnici« že ob šestih zvečer.

Vsekakor pa ima polnočnica čisto poseben čar ...

Timotej: »Enkrat, ko smo šli k polnočnici, je zunaj snežilo. Bilo je zelo lepo.« Tudi Janji ostaja v spomi-nu polnočnica, ko je zunaj snežilo: »Spomnim se samo to, da smo peli sveta noč in da je bilo zunaj zelo lepo.«

Težavna okoliščina pri polnočnici je to, da se dogaja ponoči ...

Andraž: »Šel sem že k polnočnici. Ampak se ničesar ne spomnim. Mogoče pa sem med polnočnico zas-pal.« Simon: »Ko smo šli enkrat k polnočnici, je med mašo zaspala moja sestra Jana.« Matevž: »Tudi jaz sem že zaspal med polnočnico.«

BO

ŽIČ

NE

M

ISL

I

Foto

: Mitj

a Mar

kovič

19

Stoti rojstni dan Starovaščani iz Krškega so ponosni na najstarejšo vaščanko Marijo Zierer, rojeno Buršič, saj je v začetku decembra dopolnila častitljivih sto let.

Z življenjskim sopotnikom Albinom sta imela štiri otroke, od katerih živijo še trije.

Čeprav po poklicu trgovka, je večino svojega življenja preživela ob delu na kmetiji. Vso skrb je posvečala vzgoji in učenju otrok. Veliko ji je pomenila družina. Bila je skrbna mati in gospodi-nja. Preživela je tri vojne in kar nekaj odhajanj svojih najdražjih.

Z veliko hvaležnostjo vsak prvi petek v mesecu prejme sveto obhajilo.

Dneve preživlja v zavetju hčere Veronike, ki poskr-bi za vse, kar mama Marija potrebuje. Vnukinja Nives pa ji s svojim optimizmom in strokovnostjo vliva upanje v prijazno starost.

Marija o svojih letih ne razmišlja, veseli se vsake-ga novega dne in na glas pove: »Meni ni nič, jaz sem popolnoma zdrava!«

In še njen recept za dolgo življenje: »Treba je malo jesti in veliko delati!«

Nič zato. Tudi pastirčki so v božični noči spali na betlehemskih poljanah. Pa so jih angeli zbudili, ko je bil čas za to. Tudi naše malčke bodo ...

Zala nam je zaupala še, da ob jaslicah doma vsak večer mamica, ati in vsi otroci skupaj zmolijo Sveti angel in Zdrava Marija.

To je lahko tudi lep božični nasvet za čas pred span-jem ... In nočne ure bodo še slajše ...

Z volčiči smo o božiču kramljali stari volki

21

22


Božič 2010 • 8

Sveče na adventnem vencu so dogorele in spet bodo zažarele naše imenitne jaslice z unikatnimi figurami. Faranom v ponos, otrokom v veselje. Vsi bomo uživali v čudovitem vzdušju, ki se bo, upamo, preselilo v naša srca in jih napolnilo s tis-tim Božjim mirom, ki ga nam lahko da le Jezus. Vse bo tako čudovito in enkratno, le redki pa se bomo še spomnili, da so liki figur na novo zaživeli pred dvema letoma izpod restavratorske roke Vesne Bartulić, sicer upokojene zdravnice.

Bila je čudovita ženska, ki je svoja znanja, doživetja in izkušnje rada delila z drugimi. Bila je prijetna sogovornica in izredna gostiteljica na svo-jem domu, ki se je razprostiral pod znanimi Tremi lučkami na Sremiču. Spoznala je pomen življenja in narave ter na jesen svojega življenja živela v popolnem skladu s tem Božjim darom. Žal je bolezen že pregloboko posegla v njeno telo. Ver-jamemo, da njeno trpljenje ni bilo zaman. Izkušnje, ki jih je pridobila tako in jih nato nesebično delila z nami, bodo spremenile in izboljšale kvaliteto življenja marsikoga. Fo

to: V

esna

Bar

tulić

, Mat

ic Ro

mih

Slovo na pokopališču Mirogoj v Zagrebu, kjer čaka njeno telo v grobnici njenih prednikov na vstajenje, je bilo grenko-prijetna izkušnja. Grenka zato, ker smo se poslovili od prijateljice, sogovor-nice in dobre zdravnice. Prijetna zato, ker smo ve-deli, da se bo sedaj njena duša odpočila v naročju vsemogočnega Boga in doživela tisti duhovni mir, po katerem hrepeni vsakdo izmed nas.

Vesna Bartulić, hvala Vam. Želimo Vam večno srečo v objemu vsemogočnega Boga!

Edi Krieger

Vesna, hvala Vam

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

IN M

EM

OR

IAM

23

BOŽIČNA PRAZNOVANJA

25. 12. Gospodovo rojstvo - Božič 26. 12. sv. družina: blagoslov družin, posebej blagoslov otrok

PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK

četrtek, 13. januarja, ob 16.30

OBISK BOLNIKOV

petek, 7. januarja

KARITAS

uradne ure: vsak ponedeljek od 17h-18h

izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 25. januar od 17h-19h

MOLITVENA SKUPINA

ob četrtkih po sveti maši

BIRMANCI

prvi duhovni vikend: 28.-30. januar na Šmihelu

EKUMENSKA MOLITEV

sobota, 22. januarja

BLAŽEVA NEDELJA

30. januar, Stari Grad

OTROŠKI ZBOR ISKRICE

srečanja: 8.1., 15.1., 22.1., 29.1.

sodelovanje pri sv. maši: 9. januar

MINISTRANTI

vsak drug torek ob 16.30

VOLČIČI

8. in 15. januar ob 9h

IZVIDNIKI

8., 15. in 22. januar ob 15h

WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR

Srečne vere betlehemskih pastirjev, modrosti treh kraljev,

Jožefove velikodušnosti in Marijine pripravljenosti

sprejeti Božjo voljoVam želimo uredniki Videmčana.

Foto

: Ves

na B

artu

lić, M

atic

Rom

ihFo

to: M

iloš K

ukov

ičič

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina

Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 800 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.

Vse, ki bi novo leto čakali sami;

vse, ki ga ne bi čakali;vse, ki ga ne bi radi

pričakali brez Njega,

vabimona praznovanje

silvestrske polnočnice.

31. decembraob 23.30.

Po praznični sveti maši bomo nazdravili

novemu letu.

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA

Videmčan 8 (2010)

Documents

Transcript of Videmčan 8 (2010)