UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

VELIKA GOSPODARSKA KRIZA V LETIH 1929–1932 IN NJEN VPLIV NA EVROPSKO

GOSPODARSTVO, S POUDARKOM NA VELIKI BRITANIJI IN NEMČIJI

Kandidatka: Natalija Gorupić Študentka rednega študija Številka indeksa: 81569582 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Dušan Zbašnik, izredni profesor Lektor: Vesna Bercko, prof. slovenskega jezika

Rogaška Slatina, januar 2007

2

PREDGOVOR V diplomski nalogi bomo raziskali, kako medsebojno odvisno je pravzaprav gospodarstvo. Osredotočili se bomo predvsem na Združene države Amerike, Nemčijo in Veliko Britanijo okoli leta 1929 do leta 1932. V teh letih je bila Amerika soočena z veliko krizo, ki je predstavljala eno največjih gospodarskih kriz nasploh. Čeprav se je velika gospodarska kriza začela v Združenih državah Amerike, se je zelo hitro razširila na povojno prizadeto Evropo. Države, ki so bile udeležene v prvi svetovni vojni, so bile nanjo pripravljene, zato so ji podrejale svoja gospodarstva. Kljub temu je vse presenetilo dolgotrajno in izčrpno bojevanje in je bila gospodarska zmogljivost eden odločilnih dejavnikov, ki so narekovali potek vojne, saj je bila notranja izčrpanost poglaviten vzrok, da so centralne sile izgubile vojno. Kot velesila so se prvič pojavile Združene države Amerike, ki so tudi bile resnični zmagovalec vojne. Gospodarska prevlada Združenih držav Amerike je bila ob koncu prve svetovne vojne takšna, da bi lahko vsilila celotni Evropi skoraj vsako politiko, a je takratnemu predsedniku Združenih držav Amerike, Woodrowu Wilsonu, to preprečevala njegova »politika moralnosti«. Evropa je bila namreč popolnoma odvisna od pošiljk živil iz Združenih držav Amerike, finančno pa je bila v celoti prepuščena njihovi usmiljenosti. Silovitemu gospodarskemu vzponu v 20-ih letih sta sledila zlom na newyorški borzi (24. 10. 1929) in svetovna gospodarska kriza, ki je dobila take razsežnosti, da je skoraj privedla do zloma svetovnega kapitalističnega gospodarstva. Po borzni krizi in upadanju proizvodnje se je ameriški kapital umaknil z evropskih trgov (kar je najbolj prizadelo Nemčijo) in kriza se je z izredno močjo razširila na Evropo. Zlom newyorške borze je sprožil verižno reakcijo, saj je kriza prizadela vse panoge gospodarstva ter se razširila po skoraj vsem svetu. Kot posledica krize so ogromne količine proizvodov ostale brez kupcev, večina tovarn je bila prisiljena zaustaviti ali zmanjšati proizvodnjo, propadlo je ogromno bank in na milijone ljudi je ostalo brez službe. Kriza je trajala dobra štiri leta. Svoj vrhunec je doživela pozimi leta 1932. Čeprav je kriza v tridesetih letih vladala po vsej Evropi in vseh Združenih državah Amerike, se je začela leta 1933 gospodarska obnova. Ker Nemci pod weimarsko republiko niso našli izhoda iz svojih težav, so se obrnili na skrajno desničarske politične stranke - nacistično in komunistično, ki sta organizirali velika javna dela, da bi zmanjšali brezposelnost. V Združenih državah Amerike je demokratski predsednik Franklin Delano Roosevelt (1933-1945) z novo gospodarsko in socialno politiko (New Deal, 1933-1939) omejil liberalni kapitalizem in premagal katastrofalne posledice gospodarske krize.

3

KAZALO VSEBINE

1 UVOD............................................................................................................................ 5

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA .............................................................. 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ........................................................................... 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE................................................................... 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ........................................................................ 6

2 ČAS PRVE SVETOVNE VOJNE ................................................................................ 7

2.1 POLITIČNA IN GOSPODARSKA UREDITEV ZDA ............................................................ 7 2.1.1 Wilsonova vizija povojnega sveta ..................................................................... 9 2.1.2 Vstop v vojno .................................................................................................. 10 2.1.3 Razvoj težke industrije .................................................................................... 12

2.2 RAZMERE V EVROPI.................................................................................................. 13 2.2.1 Nemčija in Avstrija.......................................................................................... 13 2.2.2 Velika Britanija in Francija ............................................................................. 15 2.2.3 Rusija ............................................................................................................... 16 2.2.4 Italija in Španija............................................................................................... 17

3 POVOJNI GOSPODARSKI RAZVOJ ....................................................................... 19

3.1 GOSPODARSKI VZPON ZDA ...................................................................................... 19 3.1.1 Razvoj tehnologije in znanosti ........................................................................ 20 3.1.2 Politična ureditev............................................................................................. 20 3.1.3 Obdobje emancipacije ..................................................................................... 21 3.1.4 Usoda industrijskih delavcev........................................................................... 22

3.2 GOSPODARSTVO V NEMČIJI ...................................................................................... 23 3.2.1 Posledice vojne in mirovne pogodbe............................................................... 23 3.2.2 Obdobje inflacije ............................................................................................. 24 3.2.3 Podpora nacistični stranki................................................................................ 25 3.2.4 Dawesov načrt plačila vojne odškodnine ........................................................ 26

3.3 GOSPODARSTVO VELIKE BRITANIJE ......................................................................... 27 3.3.1 Britanska skupnost narodov ............................................................................ 28 3.3.2 Obdobje razcveta ............................................................................................. 28

4 ZLOM BORZE............................................................................................................ 31

4.1 NASTANEK NAJVEČJE SVETOVNE BORZE WALL STREETA......................................... 31 4.2 VPLIV SVETOVNIH RAZMER NA DOGAJANJE NA BORZI .............................................. 31 4.3 ČRNI PETEK .............................................................................................................. 33 4.4 SVETOVNA EKONOMSKA KRIZA ................................................................................ 34

4.4.1 Vzroki .............................................................................................................. 34 4.4.2 Gospodarska kriza in centralne banke ............................................................. 35 4.4.3 Vpliv krize na Evropo ..................................................................................... 36 4.4.4 Posledice gospodarske krize............................................................................ 38

4.5 PORAZ REPUBLIKANCEV ........................................................................................... 45

5 IZHOD IZ KRIZE IN PONOVNO OŽIVLJANJE GOSPODARSTVA .................... 47

5.1 NEW DEAL ALI NOVA DELITEV OZ. DOGOVOR .......................................................... 47

4

5.1.1 Finančne reforme............................................................................................. 48 5.1.2 Druge gospodarske in družbene reforme ........................................................ 48

5.2 GOSPODARSKA OBNOVA VELIKE BRITANIJE ............................................................ 49 5.2.1 Urbanizacija .................................................................................................... 51 5.2.2 Keynesova splošna teorija ............................................................................... 51

5.3 POSTOPNA GOSPODARSKA RAST V NEMČIJI .............................................................. 53 5.3.1 Nacizem na oblasti .......................................................................................... 53 5.3.2 Javna dela in razvoj oboroževalne industrije .................................................. 54

6 SKLEP......................................................................................................................... 55

7 SEZNAM VIROV....................................................................................................... 59

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC.............................................................................. 61

SEZNAM SLIK................................................................................................................... 62

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Skoraj celotno svetovno gospodarstvo je vrhunec industrijskega razvoja doseglo leta 1929, nato je še istega leta sledil nagel padec. Začelo se je v ZDA z zlomom na newyorški borzi, 24. 10. 1929. ZDA so imele v teh letih rekordno proizvodnjo, investicijski vložek ter količino neprodanih proizvodov, ki je tržišče dobesedno zadušilo. Vse to je sprožilo zniževanje cen, zmanjševanje proizvodnje, množično odpuščanje delavcev in padanje cen vrednostnim papirjem. Polom na newyorški borzi je sprožil verižno reakcijo, saj je kriza zajela ves svet ter vse panoge gospodarstva, za dobra štiri leta. V diplomski nalogi se bomo osredotočili na gospodarstvo ZDA v obdobju velike gospodarske krize ter predvsem na vpliv in posledice le-te na evropsko gospodarstvo. ZDA so v času po prvi svetovni vojni postale največji investitor, saj so samo Nemčiji investirale deset milijard dolarjev ter tako dosegle, da so se valute stabilizirale, proračuni uravnovesili, monetarno tržišče se je začelo urejati, mednarodna trgovina pa počasi naraščati. Čeprav sta bili lakota in beda v svetu zelo razširjeni, so se kopičili ter kasneje uničevali presežki proizvodov, cene kmetijskim pridelkom pa so zaradi prevelike ponudbe padale. Za razumevanje velike gospodarske krize je pomembno raziskati dejavnike, ki so privedli do zloma borze in ali se je bilo možno tovrstni krizi izogniti ali jo vsaj omejiti. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen te diplomske naloge je raziskati ter razložiti, kako tesno je gospodarstvo pravzaprav povezano. Prikazati smo želeli, kako hiter gospodarski vzpon ter prav tako nagel polom ene najmočnejših držav sveta, ZDA, pusti posledice na celotnem gospodarstvu, predvsem v Evropi. Pri analiziranju problema velike gospodarske krize smo želeli dobiti širši pregled nad ugotovitvami številnih avtorjev, katerih mnenja o nastanku in širitvi krize se še vedno razhajajo. Cilj diplomske naloge je analizirati vzroke, ki so privedli do velike gospodarske krize, še posebej po obdobju šestletnega gospodarskega vzpona. Eden poglavitnih ciljev je analizirati dimenzije ter posledice, ki jih je borzni zlom imel na ostalo gospodarstvo. Želeli smo torej prikazati medsebojno povezanost gospodarstva ter širitev krize iz ZDA na Evropo, predvsem pa poudariti vpliv, ki ga je zlom borze imel na gospodarstvo Velike Britanije in Nemčije. V dvajsetih letih so ZDA uživale blaginjo. Skozi občutek olajšanja ter sprostitve po vojni je le-ta ustvarila mrzlično ozračje gospodarskega vzpona in življenjskega stila vihravih dvajsetih let (tek za hitrim zaslužkom, bogastvom, uspehom, potrošnjo v veliki meri …). Čeprav v manjši meri je bilo to ozračje čutiti tudi v Evropi, saj je gospodarska obnova pomagala popularizirati ameriške izdelke, glasbo, plese in filme.

6

S to diplomsko nalogo bomo poudarili trditev, da je kriza sestavni del gospodarskega gibanja in da naglemu gospodarskemu vzponu večinoma sledi obdobje gospodarskega upadanja. Neenakomerna gospodarska gibanja, neuravnovešena razmerja med panogami ter omejena kupna moč vplivajo tudi na nesorazmernost v mednarodni trgovini. Veliki gospodarski krizi se v vsej njeni razsežnosti ter posledicami ni bilo mogoče izogniti. Že v letih po prvi svetovni vojni je gospodarstvo, kljub ogromnemu razcvetu in vzponu, v sebi že nosilo zasnovo prihajajoče krize. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave V diplomski nalogi se oziramo na zgodovinsko tematiko velike gospodarske krize v ZDA in v Evropi, kar nam omogoča, da pri svoji raziskavi uporabimo že dokazana dejstva. Prav tako lahko predpostavljamo, da se bo leto 1929 slej kot prej ponovilo, saj se borzni zlomi nenehno vrstijo. Vprašanje je le: Ali je v današnjem odvisnem svetu možno omejiti borzni zlom le na posamezne države ali pa bi le-ta potekal na globalni ravni? V diplomski nalogi smo se osredotočili na leta po prvi svetovni vojni, predvsem na leta gospodarske krize od 1929 do 1932. Omejili se bomo le na nekatere izbrane države, predvsem na ZDA, Nemčijo in Veliko Britanijo. Na ta način bomo obravnavali države, ki so bile najbolj vpletene v veliko gospodarsko krizo. Pri raziskavi bomo predvidoma uporabljali literaturo domačih in tujih avtorjev. Predvsem se bomo osredotočili na tuje vire, saj so le-ti glede na naravo obravnavanega problema bolj dostopni in primernejši. Med vire bomo prav tako vključili podatke, ki smo jih poiskali na različnih spletnih straneh. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi bomo uporabljali makroekonomsko raziskavo, saj bomo obravnavali problem držav, ki so pomembne za celotno gospodarstvo. Ker proučujemo proces nastanka in širjenja sprememb obravnavanega problema, ki ga povzroči začetna sprememba določenih spremenljivk, ter se nanaša na dalj časa trajajoča dogajanja, bo to dinamična ekonomska raziskava. Preučevali bomo vzroke, zaradi katerih je do zloma prišlo, ter posledice velike gospodarske krize; na podlagi podatkov iz preteklosti bomo uporabili zgodovinsko metodo. V okviru tega bomo uporabili, kot raziskovalno metodo, metodo kompilacije, zaradi povzetih spoznanj, stališč in sklepov drugih avtorjev. Uporabili bomo predvsem sekundarne vire informacij, kot so knjige, članki in internet.

7

2 ČAS PRVE SVETOVNE VOJNE 2.1 Politična in gospodarska ureditev ZDA Pred prvo svetovno vojno je vlada ZDA posvečala posebno pozornost izredno raznolikim gospodarskim pogojem in interesom, nastalim kot posledica razvoja, ki je potekal brez vsakega reda in pravil ter stalnega množičnega priseljevanja z vseh strani sveta. Prav tako se je srečevala z veliko razdrobljenostjo socialnih in etničnih skupin. Tako je nastala politika notranje integracije, ki se je opirala na načelo združevanja »ameriškega naroda«, kar se je nanašalo predvsem na prevlado anglosaškega in protestantskega dela prebivalstva, ter je bila usmerjena k imperialističnim ciljem. V letih od 1886 do 1916 je v ZDA prišlo skoraj 19 milijonov priseljencev, predvsem iz Vzhodne in Južne Evrope. Njihova religija, kultura in način življenja so se v veliki meri razlikovali od severno-evropske ter anglo-ameriške (Hawley 1992, 9-10). Na zunanjepolitičnem področju se je s kubansko vojno začelo novo obdobje. Z vstopom ZDA v vojno na strani Kube, ki se je uprla Španiji ter zmagala, je le-ta, enako kot Portoriko in Filipini, prišla pod vpliv ZDA. Politika do Latinske Amerike je strmela k posrednemu vplivu na gospodarskem in političnem področju, ne pa na ozemeljskih priključitvah ter neposrednem formalnem nadzoru. Vse do leta 1917, ko so vstopile v prvo svetovno vojno, so ZDA do Evrope vodile izolacionistično in nevtralno politiko (Iannaccone 1998, 124-125). Približno dve leti pred vojno napovedjo ZDA Nemčiji je bila ameriška ekonomija v porastu zaradi prodaje dobrin evropski vojski, a kljub temu zamajana zaradi naglih sprememb v trgovanju in financiranju. V vojnem času so ZDA oskrbovale države članice antante s pšenico, pšenično moko, mesom, sladkorjem in cinkom. Prodaja antanti je predstavljala bistven delež celotnega nacionalnega dohodka med leti 1915-1917. Medtem ko je bila nevtralna politika ZDA naklonjena ekonomski ekspanziji ter je bančni sistem ponudil kredit za njeno financiranje, vlada ni imela namena kontrolirati ali organizirati kakršnekoli agencije za produkcijo in distribucijo (Soule 1947, 14-18). Proizvajalci so pričeli zmanjševati stroške distribucije, odstranjevati njene odvečne faze ter pri potrošnikih, s pomočjo množičnega oglaševanja, ustvarjati nove potrebe in spreminjati potrošne navade. Prav tako so novi managerji dvigovali raven mezd, da bi povečali potrošno moč zaposlenih. Prvi, ki je to storil, je bil Henry Ford, saj je dvignil plače zaposlenih na minimalno dnevnico 5 $ in zmanjšal delavnik iz devet na osem ur. Kljub ekspanziji ekonomije, ki je na eni strani omogočala lagodnejše življenje, so se Američani na drugi strani soočali z bedo, revščino, podkupovanjem, izkoriščanjem, naraščanjem monopola in uničujočo blaginjo gospodarstva (Hawley 1992, 3). Amerika je bila v začetku leta 1917 v pripravah na vojno. Bila pa je tudi država, ki je potencialno sposobna za razvoj prve množične ekonomije potrošnje. Že pred začetkom vojne so bile ZDA soočene z obdobjem neverjetnih ekonomskih sprememb, saj so se iz dežele kmetovalcev, vaščanov in majhnih obrtnikov razvile v deželo nove, močne delovne sile industrijalcev in finančnikov (ibid., 3-4).

8

ZDA so bile prepričane, da se morajo v gospodarstvo družb vmešavati s prepovedmi in omejitvami. Z velikimi združenji so nastali monopoli in oligopoli, ki so sami zanikali načelo konkurenčnosti, na podlagi katerega so bili ustanovljeni. Kljub temu da je vlada zmagala v nekaj primerih, ki so končali na sodišču, je samo vrhovno sodišče poskrbelo, da protitrustovskega zakona ter ostalih določil ni bilo treba vedno in v polni meri upoštevati. Izpostavimo lahko zmago proti kartelom, na čelu katerih sta bila Standard Oil in American Tobacco, ter proti zavarovalniškim trustom, vendar sta bili obe brez pomembnejšega učinka. Trusti so se preoblikovali, tako da so spretno zaobšli zakone in postali še močnejši. Po drugi strani pa jim vlada ni bila povsem nenaklonjena, temveč je občudovala predstavnike teh velikanov: Morgana, ustanovitelja istoimenske banke in jeklarn US Steel; Carnegieja, lastnika ogromnega železniško-jeklarskega trusta; Forda, magnata avtomobilske industrije; Rockefellerja, predsednika Standard Oila, in mnoge druge, ki so postali tipične legende moči in uspeha, ker so uspeli iz nič ter vse svoje bogastvo ustvarili s svojimi osebnimi odlikami in z lastnimi rokami. Da bi povečali učinkovitost, je država izdala celo vrsto odlokov za zaščito naravne dediščine, za gospodarsko ovrednotenje vodnih virov, za zmanjšanje razsipništva, za ohranjanje zdravja ter za pravice delavcev in potrošnikov. Kot odgovor na svetovno depresijo je uvedla visoke protekcionistične tarife (Iannaccone 1998, 146-147). ZDA niso bile povsem ravnodušne do dogajanj v Evropi ter do odnosov, ki so jo razdelili na dva sovražna tabora. Med leti od 1900 do 1913 so se odnosi med ZDA ter Veliko Britanijo izboljšali in stabilizirali, saj je bila njuna politika dokaj kompatibilna. Ker pa ZDA niso bile naklonjene politiki Nemčije, ni bilo čudno, da so v času vojne stopile na stran Velike Britanije (Hawley 1992, 13). Za rešitev problemov, ki so se začeli pojavljati na delovnih področjih, je kongres ustanovil dva organa, ki naj bi postala modela prihodnjih vladnih akcij. Eden je bil Vojno ministrstvo za delo, sestavljeno iz delavskega razreda, uprave in državnih predstavnikov, zadolženo za pospeševanje trgovanja in reševanja delavskih nesoglasij. Drugi organ je bil Vojno delovno-politično ministrstvo, ustanovljeno kot koordinator in usklajevalec delovnih programov in programov namenjenih državni blaginji. Tako je imel predsednik Woodrow Wilson, do aprila leta 1918, skoraj neomejeno oblast nad državnimi viri. Večjo skrb za dobrobit splošne populacije je bilo potrebno posvetiti ministrstvu za prehrano, ki si je prizadevalo prepričati kmetovalce k večji proizvodnji, potrošnike k večji porabi in posamezne skupnosti na akcije proti dobičkarjem s sloganom: »Hrana bo premagala vojno«. Vzpodbujali so posamezna gospodinjstva, da spremenijo svoje prehranjevalne navade (brezpšenični ponedeljki, brezmesni torki, četrtki in sobote brez svinjine …). Proizvodnja velikih količin hrane je vplivala na večji izvoz prehrambenih izdelkov, ki se je celo potrojil. Prav tako je po vojni proizvodnja goriva za vojna letala in ladje postala odvečna in nesmiselna (ibid., 21-23). V času vojne je bila, predvsem v Evropi, uvedena racionalizacija dobrin, deljenje hrane na karte, vse več je bilo revščine, kar pa je vplivalo na porast lakote in nalezljivih bolezni. Tako se je v letih 1918-1919 pojavila najhujša oblika epidemije tako imenovane španske gripe. Prvič se je pojavila marca 1918 v ameriškem vojnem taboru Fuston v Kanzasu, v katerem so se vojaki pripravljali na odhod v prvo svetovno vojno. S prihodom na bojišča v Franciji so prenesli tudi virus gripe, ki pa tedaj še ni bil tako nevaren. Vendar je virus avgusta leta 1918 mutiral ter postal smrtonosen. Ob koncu vojne, ko so se vojaki pričeli

9

vračati iz Evrope, so prenašali virus po vsem svetu. V ZDA je umrlo 550 000 ljudi, kar je skoraj desetkrat več, kot jih je umrlo med vojno (Cawthorne 2006, 145-146). Med industrijskimi panogami sta imeli zaradi izdelave orožja prednost rudarska in metalurška industrija, delavci v tej industriji pa so bili oproščeni vpoklica v vojsko. V veliki meri je moško delovno silo nadomeščala ženska. Kolonialne države so v veliki meri izkoriščale svoje kolonije, saj so delali tako zaporniki in deportiranci, kot tudi vojni ujetniki. Meddržavni trgovinski odnosi so bili porušeni. Mnoge evropske države so se reševale iz finančne stiske z zviševanjem davkov in zadolževanjem pri ZDA. Konjunkturo so doživljale le nevtralne države (Švica, Nizozemska, Španija) ter Japonska in ZDA, ki sta v vojno vstopili kasneje. Resnični zmagovalec vojne so bile ZDA, katere se prvič pojavijo kot velesila, ki je svoj nacionalni dohodek v času med vojno podvojila (Mai 2005, 121).

2.1.1 Wilsonova vizija povojnega sveta Demokrati so leta 1912 za guvernerja New Yerseya imenovali Woodrowa Wilsona. Bil je izredno dober govornik, uglajen, aktiven, očarljiv in karizmatičen. Zavzemal se je za močno vlogo vlade, vladno ureditev, intervencije v kmetijstvu in delovnih mestih. Za novi nacionalizem je trdil, da je preteča diktatura, kjer bosta dva giganta, vlada in zaposlovanje, uničila posameznika. Nov nacionalizem in temu podobna nova svoboda sta zagovarjali potrebo po aktivni intervenciji države v ekonomskem življenju (Schlesinger 1957, 27). Na izid prve svetovne vojne so odločilno vplivale ameriške čete, ki so bile poslane v Evropo, in takratni predsednik Woodrow Wilson, ki je v vlogi vpletene strani pridružil vlogo velikega posrednika in pomirjevalca ter je na mirovnih pogajanjih skušal uveljaviti svojih 14 točk, ki so se nanašale na svobodo, razorožitev, sodelovanje, priznanje narodnostnih pravic in ustanovitev Društva narodov kot poroštva za mir in mednarodno sodelovanje (Iannaccone 1998, 125). Že med vojno so nastajale vizije o oblikovanju bolj demokratičnega sveta brez vojnih grozodejstev. Eno najpomembnejših idej je 8. januarja 1918 oznanil ameriški predsednik Woodrow Wilson v poslanici ameriškemu kongresu. Svojo vizijo povojnih mednarodnih odnosov je predstavil v štirinajstih točkah, ki so predvidevale odprte mirovne pogodbe brez tajnih dodatkov, svobodno plovbo po morjih zunaj teritorialnih meja, odpravo gospodarskih zapor, omejeno oborožitev držav, nepristransko ureditev kolonialnih vprašanj, popravke italijanskih meja po jasno razpoznavnih nacionalnih mejah, pravico avstro-ogrskim narodom do avtonomnega razvoja in ustanovitev mednarodne združbe narodov, ki naj bi skrbela za politično neodvisnost in ozemeljsko nedotakljivost velikih in malih držav. Da bi Woodrow Wilson prisluhnil pravemu mnenju svojih zaveznikov, je poslal v Evropo Raya Stanndarda Bakerja, novinarja, ki je postal diplomat. Ta je že aprila 1918, še preden se je na obzorju pokazala zmaga, ugotovil, da so v analizi realisti in hočejo le malo več kot vojaško zmago in »staromoden mir«, pri čemer jim je le malo do tega, da bi uresničili vsaj enega od Wilsonovih idealov. V Franciji in Angliji so navidezno podpirali Wilsonovo

10

politiko, saj so v bistvu hoteli le ameriške zaloge in vojake. Izkazalo pa se je, da se tudi Wilsonova politika v bistvu ni ločila od politike zaveznikov. Navsezadnje ni mislil resno, kar je pravil, ter je s prebrisano lažjo odstranil evropsko revolucijo v korist liberalne buržoazije (Schmid 1947, 19-20). Mnogi narodi so Wilsonov načrt sprejeli z upanjem in zadovoljstvom, saj so v njem videli zagotovilo za uveljavitev svojih nacionalnih pravic. Toda nasproti so mu stali že med vojno sklenjeni tajni sporazumi in prepričanje zmagovitih evropskih sil, da lahko poražencem postavljajo neomejene pogoje ter brez njih ukrojijo novo podobo Evrope in sveta. Wilsonovemu načrtu so nasprotovali tudi Američani, saj so menili, naj Evropa sama ureja svoje probleme, ZDA pa naj skrbijo za svoj napredek in vpliv na obeh ameriških kontinentih. Zaradi tega stališča ameriški kongres tudi ni ratificiral pariške mirovne pogodbe. Gospodarska prevlada ZDA na koncu prve svetovne vojne je bila takšna, da bi bila Amerika lahko vsilila tako svojim zaveznikom kot svojim sovražnikom skoraj vsako politiko. Vendar je bil na čelu ZDA predsednik, čigar stališče je bilo določeno z interesi in možnostmi ne samo njegove dežele, temveč tudi njegove utopije, čeprav je bila nejasna. Njegova »politika moralnosti« mu je preprečevala, da bi v celoti uporabil gospodarsko moč Amerike za uveljavitev svojih predstav. Več kot polovica uvoženih živil na svetu je prihajala iz Združenih držav. Evropa je bankrotirala finančno, njene vlade pa moralno in že samo namig na ameriški umik bi povzročil padec vseh vlad brez izjeme in revolucijo v večini evropskih dežel. Evropa je bila popolnoma odvisna od pošiljk živil iz Združenih držav, finančno pa je bila v celoti prepuščena njeni usmiljenosti. Woodrow Wilson je imel v rokah možnost, da bi svojim zaveznikom vsilil mir po svojih predstavah (ibid., 62-63).

2.1.2 Vstop v vojno V veliki meri je vojni pritisk po organizacijskih spremembah izviral iz dveh odločitev o načinu vojskovanja Američanov. ZDA so se morale posvetiti takojšnjemu zadovoljevanju povpraševanja članicam antante po novih kreditih, po večih ladjah in večjemu pritoku živil. Druga odločitev je narekovala, da morajo Združene države povečati število ekspedicijskih čet in jih razvrstiti po Franciji. Brez takšnih odločitev vojna ne bi bila uspešno končana, prav tako ZDA ne bi imele bistvene vloge pri oblikovanju miru (Hawley 1992, 16). Do prvega spopada svetovnih razsežnosti je prišlo, ko je vrhovno poveljstvo nemške vojske v začetku leta 1917 ukazalo »neomejeno podmorniško vojno«. To je pomenilo, naj podmornice s torpedi potapljajo tudi nevtralne ladje, med njimi ameriške. ZDA so odgovorile z vojno napovedjo Nemčiji, 6. aprila 1917. Nemška vojska, na čelu z generaloma Hindenburgom in Ludendorffom, je vztrajno zavračala spoznanje, da vojne ne morejo več zmagati. Sanjali so o miru z zmago ter so zavrnili pobudo za premirje, ki jo je predlagal nemški parlament, prav tako tudi tisto, ki jo je dal ameriški predsednik Woodrow Wilson (Mai 2005, 110).

11

Podmornica je bila edino tehnološko orožje, ki je imelo velik učinek na vojskovanje v letih 1914-1918. Obe strani, nezmožni poraziti nasprotne vojake, sta se zatekli k politiki izstradanja nasprotnikovih civilistov. Ker je vsa preskrba Velike Britanije potekala po morju, je bila nemška taktika, da z vse bolj brezobzirno podmorniško vojno proti tovrstnemu ladjevju stisnejo obroč okoli Britanskega otočja. Ta način je leta 1917, preden so Angleži našli učinkovit način, kako se jim postaviti po robu, skoraj uspel, vendar pa je bolj kot karkoli drugega pripomogel k temu, da so se v vojno vmešale tudi ZDA. Britanci so s svoje strani storili vse, da bi blokirali preskrbo Nemčije, s čimer bi spravili na tla tako nemško vojno gospodarstvo kot nemško prebivalstvo. Pri tem so bili zelo uspešni, saj se nemško vojno gospodarstvo ni odlikovalo po učinkovitosti in racionalnosti, s katerima so se Nemci radi ponašali. To pa ne velja za nemško »vojno mašinerijo«, ki je osupljivo prekašala vse druge. Ta gola premoč nemške armade kot vojaške sile bi se prav lahko izkazala kot odločilna, če se ne bi zavezniki od leta 1917 naprej opirali na tako rekoč neomejena sredstva ZDA (Hobsbawm 2000, 26). ZDA so se v vojno vključile predvsem iz gospodarskih razlogov. Njihova navidezna nevtralnost je imela velike prednosti, saj se je ameriški trgovinski presežek z evropskimi državami v primerjavi s predvojnimi leti zelo povečal. Antantne države, s katerimi so ZDA večinoma trgovale, so bile gospodarsko vse bolj izčrpane in so Američanom dolgovale kar 2 milijardi dolarjev. ZDA so tako postajale vse bolj zainteresirane za zmago antantnih sil. Vsekakor so obstajali tudi drugi razlogi, ki so vplivali na vstop ZDA v vojno: nemška podmorniška vojna, ki je terjala mnogo življenj ameriških državljanov; prizadevanja Nemčije, da bi v vojno pritegnila ameriško sosedo Mehiko; padec carizma v Rusiji, kar je v Američanih utrjevalo prepričanje, da je potrebno pravkar pridobljeno rusko demokracijo zaščititi pred nemško zmago. »Protinemško« razpoloženje se je v ZDA še bolj okrepilo s potopitvijo britanske potniške ladje Lusitanie, na kateri je umrlo tudi nekaj Američanov. Nemške podmornice so potopile britansko potniško ladjo, ki je plula iz New Yorka proti Liverpoolu, 7. maja 1917. Kljub temu da je bilo med 1201 umrlimi le 128 Američanov, so ZDA ter ostale države ostro obsodile napad na potniško ladjo. Nemci so skušali obraniti svoje dejanje z izgovorom, da so Britance vnaprej opozorili, da bodo napadli vsako ladjo kot odgovor na britansko morsko blokado Nemčije, s katero so želeli izstradati nemški narod. Kakorkoli že, s potopitvijo Lusitanie se je pričela propaganda proti Nemčiji. Nemčija je prevzela odgovornost ter pristala, da ne bo več potapljala potniških ladij brez opozorila. To je zadostovalo, da se prepreči vstop Združenih držav v vojno, vendar je močno zaostrilo nemško-ameriške odnose. Leta 1917 je Nemčija zanemarila dogovor ter pričela neomejeno vojno s podmornicami. Tako je postalo neizbežno, da ZDA vstopijo v vojno na strani zaveznikov (Greig 2006, 108–111). Države, udeležene v vojni, so bile nanjo pripravljene ter so njej podrejale svoja gospodarstva. Vendar je vse presenetilo dolgotrajno in izčrpno bojevanje. Gospodarska zmogljivost pa je bila eden odločilnih dejavnikov, ki so narekovali potek vojne. Notranja izčrpanost je bila poglaviten vzrok, da so centralne sile izgubile vojno. Temu je v veliki meri pripomogla učinkovita pomorska blokada, predvsem pa vstop ZDA v vojno. V prvo svetovno vojno so bile vpletene vse glavne sile in tako rekoč vse evropske države razen Španije, Nizozemske, treh skandinavskih držav in Švice. Čete iz prekomorskih dežel

12

so zdaj, pogosto prvikrat, poslali, da se bojujejo zunaj njihovega lastnega območja. Združene države so, kljub svarilom pred »evropskimi zapleti«, poslale svoje može, da se bojujejo v Evropi, ter tako oblikovale zgodovino dvajsetega stoletja (Hobsbawm 2000, 21). Novembra 1918 so mnogi možje slavili vizijo prihodnosti. Vojna je torej na nek način budila ter ponujala upanje. Na eni strani je pomenila pokol in uničenje, na drugi strani pa je pomenila skupno predanost istemu cilju. Prizadela je vse sloje prebivalstva. Notranja protislovja je v začetku potisnila v ozadje, povezala je ljudi, poudarila je narod kot največjo vrednoto, ki se ji morajo podrediti vsi drugi cilji (Schlesinger 1957, 11).

2.1.3 Razvoj težke industrije V vojnem času so se države odločale predvsem za centralno vodenje gospodarstva. Država je organizirala proizvodnjo, preusmerjala obstoječa podjetja ter gradila nove tovarne in prometne zveze. Proizvodnja, ki ni bila neposredno povezana z vojno, je nazadovala. Med industrijskimi panogami sta zaradi izdelave orožja imeli prednost rudarska in metalurška. Zaposleni v tej industriji so bili oproščeni vstopa v vojsko, prav tako pa je ženska delovna sila v večini nadomeščala moško. Znanost in tehnologija sta bili prav tako v razcvetu. Vrsta tehnoloških odkritij, ki so bila pred vojno v eksperimentalni fazi, je razvila serijsko proizvodnjo množičnih uničevalnih orožij (tanki, orožja, topovi, kemična sredstva, predvsem strupeni bojni plini). V ZDA se je proizvodnja premoga skoraj potrojila, proizvodnja nafte pa skoraj popeterila. Zaradi znanstvenih odkritij in tehnoloških izumov so skoraj iz nič nastajale nove panoge na področju kemije in avtomobilske industrije in tudi kmetijstvo je beležilo izredno povečanje produktivnosti. Področja, kjer so Združene države uporabljale evropske izume, so se oddolžila s tem, da so izredno povečala proizvodnjo (Iannaccone 1998, 147). . Zaradi nagle rasti težke industrije je ameriško gospodarstvo doživelo razcvet. V ZDA se je povečevala potreba po delavcih, saj so vojne zahteve držav antante vzpodbujale celotno ameriško ekonomijo. Vendar so vse večje potrebe po delavcih sovpadale z vladnimi omejitvami glede oskrbe z delovno silo. V času pred vojno pa je bilo priseljevanje vir kontinuirane oskrbe z delovno silo. Vojne zahteve se niso nanašale na vse vrste industrije, temveč predvsem na tiste, ki so bile bistvene za potrebe vojne. V razcvetu so bile tovarne z vojno opremo, jeklarne in ladjedelništvo, medtem ko so bile druge v fazi »mirovanja«. Posledica tega je bila zmedenost ter nagli prehodi zaposlenih iz ene industrije v drugo. Delodajalci so dobesedno »kradli« delavce drugih delodajalcev (Soule 1947, 64-65). Dejansko so vojske in vojna kmalu postale veliko večje »industrije« ali gospodarski kompleksi kot kakršnikoli privatni posli. Skoraj vse vlade so se ukvarjale z izdelavo vojne opreme in vojnega materiala. Temeljna domneva v času prve svetovne vojne je bila, da bo gospodarstvo, kolikor bo le mogoče, med vojno še naprej delovalo tako kot v času miru. Kljub temu je bilo v večini vej industrije čutiti učinek vojne, saj je na primer tekstilna industrija bila prisiljena povečati proizvodnjo vojaških oblačil daleč nad zmogljivostjo, ki si jo je bilo mogoče zamisliti v času miru (Hobsbawm 2000, 43).

13

2.2 Razmere v Evropi Evropa se je v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja soočala z močnimi anarhističnimi gibanji, v atentatih so bile ubite mnoge pomembne osebnosti, na Balkanu pa so bile zarote in atentati sestavni del politike. Zadnjih nekaj let pred vojno sta bila v Evropi dva glavna vira napetosti: rivalstvo med Nemčijo in Veliko Britanijo na morju ter spor za vpliv na Balkanu med Avstro-Ogrsko in Srbijo. Še pred vojno pa so bila že sklenjena zavezništva in oblikovana nasprotujoča si tabora. S prvo svetovno vojno se je vojna z evropskega prizorišča prvič razširila v spopad svetovnih razsežnosti. Na eni strani so bile centralne sile: Nemčija, Avstro-Ogrska, Turško cesarstvo, Bolgarija in Italija (ta je 1915 zamenjala stran); na drugi strani zavezniki: Velika Britanija, Francija in Rusija. Tem so se pridružile ZDA in številne evropske zaveznice. Vojna je izbruhnila zaradi številnih interesnih nasprotij in napetosti med evropskimi silami: tekmovalnost na gospodarskem področju med vodilnimi industrijskimi državami, boj za surovine in tržišča v neindustrializiranih državah, prizadevanje za pridobitev kolonialnih posesti ter vedno bolj razširjen nacionalizem (Boden 2004, 80). Povod za prvo svetovno vojno je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, 28. junija 1914 v Sarajevu, ki ga je izvedla narodno-revolucionarna organizacija Mlada Bosna, katera je bila protiavstro-ogrsko usmerjena. Ni nujno, da bi atentat pripeljal do vojne in v drugih časih verjetno tudi ne bi; a v tistem trenutku je bila to prav tista iskra, ki je sprožila veliko eksplozijo. Ta atentat so na Dunaju in v Berlinu sprejeli kot priložnost za začetek že dolgo načrtovane vojne. Vsekakor bi Nemčija najlažje preprečila vojno, kajti Avstro-Ogrska ne bi mogla sama ukrepati proti Srbiji, ki je bila povezana z Rusijo. Kljub temu da so Nemci zdaj imeli veliko priložnost za vojno, na katero so se že tako dolgo pripravljali, pa niso predvidevali, da se bo vojne udeležila tudi Velika Britanija (Mai 2005, 108-111). Kljub temu da so bile države pripravljene na vojno, nihče ni pričakoval, da bo trajala tako dolgo. Predvsem v Nemčiji so računali s kratko vojno, tako da so preslišali svarilne glasove ali pa jih niso jemali resno. Ta opozorila so prihajala predvsem iz vrst umetnikov, pesnikov ter tudi mnogih politikov. Prva svetovna vojna je bistveno spremenila ves svet. Mnoge države so razpadle, se preoblikovale, nastajale so nove, predvsem pa so bile politično in gospodarsko oslabljene. Evropa je izgubila svoj vodilni položaj v svetu, saj so se kot velesila prvič pojavile ZDA.

2.2.1 Nemčija in Avstrija Najpomembnejši dogodek v razvoju evropskega gospodarstva je bil vsekakor silovita rast Nemčije, ki je Veliki Britaniji prevzela že tradicionalno prednost na mnogih industrijskih področjih. Nemčija je na najboljši možni način izkoriščala obilico surovin, od železa do premoga, ter disciplinirano in kvalificirano delovno silo. Nemška jeklarska proizvodnja je bila v primerjavi z britansko veliko cenejša, in sicer zaradi sodobnejših postopkov

14

pridobivanja in večjih tovarn. Največje uspehe pa je Nemčija beležila na področju elektrotehnike in kemije, saj so njeni izdelki povsod po svetu imeli skoraj popoln monopol (Iannaccone 1998, 141). V nasprotju z državami, ki so imele industrijsko demokracijo, kot na primer ZDA in pozneje Velika Britanija, kjer je politično oblast prevzel porajajoči se meščanski sloj, je v Nemčiji oblast ostala večinoma v rokah starega zemljiškega plemstva. Iz tega se je razvil centralistični model precej avtoritativne države, ki je kot taka prevzela nase vsa vprašanja, povezana z razvojem, ter posegala na področje proizvodnje s subvencioniranjem ključnih panog in z močno carinsko zaščito. Delovanje države je bilo usmerjeno predvsem v širjenje šolstva na vseh stopnjah za potrebe proizvodnje. Ker se je približevala vojna, sta nemška ter avstrijska vojaška industrija potrebovali vedno več sredstev, namenjenih za raziskave in proizvodnjo. Nemčija je zgradila največjo, strah vzbujajočo floto podmornic, ne ozirajoč se na višino potrebnih sredstev (ibid., 157). Na Dunaju in v Berlinu so atentat na avstrijskega prestolonaslednika izkoristili kot priložnost za začetek dolgo načrtovane vojne. Pri tem pa so Nemci napačno predvidevali, da se Velika Britanija ne bo udeležila vojne in da bo Italija vojaško podprla svoji zaveznici Avstro-Ogrsko in Nemčijo. Začetek vojne je skoraj povsod naletel na odobravanje, zavzemanje za mir je postalo nejunaško in sramotno. Mnogim je skorajda odleglo, da se je napetost zadnjih mesecev končno le sprostila. Vsi so računali na kratkotrajno vojno, predvsem v Nemčiji. Za kratek čas je bilo zares videti, da se obeta hiter konec vojne, saj so nemške čete poteptale svoje nasprotnike na zahodni in vzhodni fronti. Toda potem so francoske in angleške čete zaustavile nemški napad nedaleč od Pariza. Po bitki na Marni, od 6. do 9. septembra 1914, se je vojna z nenehnim spreminjanjem položajev spremenila v pozicijsko vojno. Postalo je jasno, da nemških vojnih načrtov ne bo mogoče uresničiti, vojna je bila za Nemčijo in njeno zaveznico Avstro-Ogrsko tako rekoč že izgubljena. V Avstriji so se na eni strani krepile težnje po še tesnejši povezavi z Nemčijo, na drugi pa po sklenitvi miru (Mai 2005, 108-109). Britanci so prav tako s svoje strani storili vse, da bi blokirali preskrbo Nemčije, da bi onesposobili tako nemško vojsko kot nemško gospodarstvo. Kljub temu da nemško gospodarstvo ni bilo tako učinkovito, je nemška vojna mašinerija prekašala vse druge. Ta gola premoč nemške armade kot vojaške sile bi se prav lahko izkazala kot odločilna, če se ne bi mogli zavezniki od leta 1917 naprej opreti na neomejena sredstva ZDA. Nemčija, ki jo je zavezništvo z Avstrijo celo oviralo, si je v letih 1917-1918 zagotovila popolno zmago na vzhodu ter izrinila Rusijo iz vojne, jo nagnala v revolucijo in spodila z dobršnega dela njenih evropskih ozemelj. Po vsiljenem kazenskem miru v Brest-Litovsku, marca 1918, je nemška vojska, ki se je lahko zdaj neovirano osredotočila na zahodno fronto, ponovno napredovala proti Parizu ter upala, da bodo dosegli zmago še pred prihodom ameriških čet v Evropo. Nemško poveljstvo je 21. marca 1918 sprožilo nekaj silovitih ofenziv, ki pa kljub začetnim uspehom niso bile zmagovite. Nemško poveljstvo je 29. septembra že spoznalo neizogibnost poraza in od vlade zahtevalo, naj sklene premirje (Hobsbawm 2004, 26-27). V času prve svetovne vojne se je nadzorstvo države nad gospodarstvom še okrepilo. Vprašanja povezana s podjetji je reševala vojaška uprava, razdelitev surovin in

15

prehrambenih artiklov je vodila oblast, država je določila tudi obvezen vpis v kartele, kot na primer jeklarskega in premogovniškega. Vojna se je financirala z devetimi velikimi posojili, kar je vplivalo, da je Nemčija ob koncu vojne s svojim uničenim gospodarstvom dolgovala zmagovalcem 132 milijard mark v zlatu (Iannaccone 1998, 141).

2.2.2 Velika Britanija in Francija V gospodarstvo Francije in Velike Britanije, tako kot v vse druge vojskujoče se države, je začetek vojne vnesel pravo revolucijo. Že v začetku vojne je bil v Franciji ustanovljen podsekretariat za oboroževanje. Ta je reorganiziral proizvodnjo, jo z učinkovitimi in obenem elastičnimi zakoni usmeril v zadovoljevanje vojnih potreb pod državnim nadzorom ter vsilil sindikalno premirje. Podoben učinek je v Veliki Britaniji dosegel zakon, ki je dal vladi polnomočje, da gospodarsko mobilizira državo, in ji obenem dovolil, da je industriji vnaprej nakazovala kapital, potreben za proizvodnjo strojev. Velika Britanija in Francija sta imeli parlamentarno-demokratično ureditev, kjer je parlament sprožal vprašanja o načinu vodenja vojne, omejeval pooblastila vrhovnih vojaških vodij, zamenjeval poveljnike in zahteval umaknitev nekaterih pomembnih politikov. Za obe državi so bili izrednega pomena krediti in uvoz iz ZDA, čeprav je do leta 1917 pomembno vlogo pri kreditiranju zaveznikov imela sama Velika Britanija. Stroške za vojno je Francija poravnala predvsem z javnim dolgom in tiskanjem denarja, Velika Britanija pa z večjimi neposrednimi dajatvami, ki so zadevale predvsem nadpovprečen dobiček. Dejstvo, da so bili dani v obtok bankovci, ki niso imeli zlate podlage, je povzročilo visoko inflacijo. Na samem bojišču je pomorsko močnejša Velika Britanija osvajala nemške kolonije in blokirala nemške ladje v pristaniščih. S tem je bila Nemčiji onemogočena oskrba, zato so Nemci med vso vojno trpeli pomanjkanje hrane, kar je povzročalo hude notranje nemire. Na podmorniško blokado pa je nemška vojaška mornarica uspešno odgovarjala s podmorniškim torpediranjem nasprotnikovih ladij po vseh oceanih. Kljub temu da je Francija v vojni utrpela največje uničenje, je njena povojna izgradnja potekala hitro in učinkovito. Doživela je tudi demografsko katastrofo (imela je skoraj milijon in pol mrtvih, kar je bilo več kot 10% aktivnega moškega prebivalstva, in milijon invalidov), ki jo je rešilo masovno priseljevanje. Britansko gospodarstvo pa se je vsa dvajseta leta ubadalo s precejšnjimi težavami, saj je beležilo velik padec izvoza ter veliko brezposelnost, ki je prizadela predvsem premogovništvo in gradbeništvo (Iannaccone 1998, 138–139). Francija in Anglija sta sicer sodili med zmagovalce, vendar sta utrpeli ogromne izgube, kar je vplivalo, da sta bili gospodarsko in politično oslabljeni. Vojna je zahtevala več kot deset milijonov mrtvih vojakov, dvajset milijonov ranjenih, deset milijonov žrtev med civilnim prebivalstvom zaradi posledic vojne, bolezni in pomanjkanja, kar pa za zmagovite države ni bilo daleč od poraza.

16

2.2.3 Rusija Zaradi hitre rasti prebivalstva ter vedno manjše produktivnosti v kmetijstvu so se razmere v Rusiji slabšale še pred začetkom vojne. Z dajatvami, ki so jih bili dolžni plačevati kmetje, si je država zagotavljala sredstva za gradnjo železnic, ki so postale vir velikega in stalnega povpraševanja na področju težke industrije. Povprečna letna stopnja industrijskega razvoja se je do začetka stoletja gibala okrog 8% in je bila med najvišjimi na svetu. Pogoste so bile tudi neposredne tuje investicije, tako francoskih kot nemških podjetij, ki so pri tem dajala prednost rudarstvu, kovinski in strojni industriji. Svetovna vojna je v Rusiji povzročila vrtoglavo inflacijo ter splošen padec realnih plač in menjalniškega tečaja rublja (Iannaccone 1998, 142).

Februarska revolucija Meščanska revolucija leta 1905 je zmanjšala carjevo moč, spodbudila izvajanje agrarne reforme in deloma tudi industrializacijo, ni pa prinesla resnične parlamentarne demokracije. Državo so dodatno pretresali socialni in politični nemiri, zlasti delavske stavke in kmečki upori ter državni teror v obračunih z njimi. Svetovna vojna je vse te razmere še poslabšala. Zmeda v gospodarstvu, splošna anarhija, vojaški porazi, lakota in vsesplošno pomanjkanje so državo pripeljali na rob propada. Pod Leninovim vodstvom so boljševiki1 postali odločilna sila v oktobrski revoluciji leta 1917. Februarja tega leta so delavci, utrujeni od vojne, v Peterburgu tvegali upor, carja prisilili k odstopu in razglasili republiko. Toda nova začasna vlada je hotela samo politično revolucijo, ne pa tudi socialne, s čimer pa se položaj delavcev in kmetov ne bi spremenil. Vlada je tudi nadaljevala vojno proti Nemčiji, zaradi česar je bila še bolj otežena preskrba prebivalstva. Upor proti carju in za demokratične svoboščine je dobil ime februarska revolucija. Njena najznačilnejša posledica je bila vzpostavitev dvovladja med dumo, ki je hotela ustavno monarhijo, in sovjetom, ki je zahteval demokratično republiko (Mai 2005, 113-114).

Oktobrska revolucija Poleti leta 1917 so se močno poslabšale socialne razmere, lastniki so zapirali tovarne, brez dela je ostalo na desettisoče delavcev, zaostrile so se razmere v vojski. Vse to so izkoristili boljševiki ter se začeli pripravljati na prevzem oblasti. Organizirali so demonstracije in ustanovili delavsko milico (rdečo gardo). Njihov vodja je bil Vladimir Iljič Uljanov Lenin, katerega je oblast obtožila vohunstva ter je zbežal na Finsko. Vrnil se je tik pred oktobrsko revolucijo, za katero je izoblikoval program: ne parlamentarna, temveč sovjetska revolucija, odprava policije in vojske ter oborožitev ljudstva, zaplemba in nacionalizacija veleposestev, združitev bank v eno finančno ustanovo pod nadzorstvom sovjetov, nadzor

1 V začetku 20. stoletja pripadnik levega krila Ruske socialno-demokratske delavske stranke ali član Ruske socialno-demokratske delavske stranke (boljševikov): Leninove pristaše so začeli imenovati boljševike, njegove nasprotnike pa menjševike.

17

nad proizvodnjo in delitvijo dobrin. Program je bil združen pod gesli: Oblast sovjetom! Zemljo kmetom! Mir ljudem! Kljub temu da je z njim izzval nasprotovanje tudi med boljševiki, so ga le-ti na aprilski vseruski konferenci boljševikov podprli. Boljševiki so bili prepričani, da se bo vojna v mnogih deželah končala z revolucijo in da bo oblast prevzel delavski razred. V noči na 25. oktober so boljševiki sklenili prevzeti oblast ter so zasedli vse pomembne točke v prestolnici. Rdeča armada je napadla Zimski dvorec in aretirala člane začasne vlade, ki je tam zasedala. Še istega večera se je začelo zasedanje drugega vseruskega kongresa sovjetov, na katerem je Lenin razglasil Socialistično sovjetsko republiko. Menjševiki so v protest proti ravnanju in ciljem boljševikov zapustili zasedanje. Preostali kongres je kot revolucijsko vlado imenoval Svet narodnih komisarjev pod vodstvom Lenina (Boden 2004, 406-408). Po prevzemu oblasti so boljševiki z različnimi oblikami nasilja skušali onemogočiti nasprotnike revolucije. Začeli so izvajati nacionalizacijo in načrtovati izgradnjo socialističnega gospodarstva. Revolucija se je utrjevala in širila po državi. Izvajanje revolucije in hkratno sodelovanje v vojni je bilo skoraj nemogoče, zato so boljševiki sklenili premirje. Na zahteve drugih političnih strank so boljševiki konec decembra 1917 razpisali volitve v ustavodajno skupščino. Ker so na volitvah dobili le 25 odstotkov glasov, večino pa manjše meščanske stranke, je boljševiška vlada skupščino razpustila. Tako je Rusija postala prva komunistična država na svetu (Mai 2005, 114).

Državljanska vojna Zagovorniki carizma, desne stranke in socialni revolucionarji so se boljševiški oblasti uprli. Organizirali so kontrarevolucijo in pričela se je državljanska vojna. Države, zapletene v svetovno vojno, so se sčasoma začele zavedati, kakšne so lahko posledice nastanka komunistične države v Rusiji ter kako utegne ruska anarhija vplivati na temelje obstoječega družbenega reda. Ko so priskočile na pomoč protirevolucionarnim silam v Rusiji, je že bilo prepozno, saj so boljševiki že organizirali oblastveni aparat, s katerim jim je uspelo zmagati v državljanski vojni in odbiti posredovanje velikih sil. V državljanski vojni je izgubilo življenje enajst milijonov ljudi, saj sta bili tako bela kot rdeča armada kruti in neizprosni. V narodnem gospodarstvu je vladal kaos, kmetijstvo in industrija pa sta proizvajala tako malo, da so ljudje umirali od lakote (Mai 2005, 115).

2.2.4 Italija in Španija

Italija Severni del Italije je od devetdesetih let 19. stoletja doživljal velik industrijski razvoj, to pa je utrdilo še do danes obstoječe razlike med bogatim severom in revnim, agrarno-

18

fevdalnim jugom. Ob podpori severno-italijanskega proletariata je nastalo močno komunistično gibanje z anarhistično-sindikalističnimi strankarskimi skupinami, ki so na jugu vključevale tudi kmečke delavce. Boj proti katolicizmu in nepravična volilna pravica s cenzusom sta oslabila osrednjo oblast. V prvi svetovni vojni Italija ni izpolnila svojih obveznosti do zaveznic v trozvezi2, saj se je s tajnim sporazumom s Francijo in Rusijo distancirala od centralnih sil. Potem ko so ji sile antante (Velika Britanija, Francija in Rusija) obljubile ozemlja, je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, leta 1916 pa še Nemčiji, toda v številnih bitkah ji do leta 1918 ni uspelo prebiti fronte centralnih sil. Ob izbruhu prve svetovne vojne je država na gospodarskem področju intervenirala kot še nikoli, saj je zagotavljala in vodila splošno mobilizacijo, uredila proizvodnjo, zatirala stavke, podpirala združevanja in plačevala izredno visoke cene, da je v najkrajšem času dobila puške, topove, tovornjake, letala, uniforme in hrano (Iannaccone 1998, 136). Sodelovanje v prvi svetovni vojni je liberalni sistem v Italiji pahnilo iz latentne krize v akutno; država je bila zaradi vojne finančno in gospodarsko izčrpana. Bojevanje na strani antante ni prineslo niti okrepljenega političnega položaja države niti pričakovanih ozemelj na sredozemskem območju. Socialnih napetosti v državi z nacionalnimi uspehi ni bilo mogoče pomiriti. V tem ozračju se je hitro okrepilo radikalno nacionalistično protestno gibanje, ki ga je podpiral predvsem meščanski srednji sloj (Boden 2004, 274).

Španija Španija je bila monarhija od leta 1886 do leta 1931, kjer je bila volilna pravica s cenzusom omejena na pet odstotkov prebivalstva in izvrševanje oblasti v rokah agrarne in industrijske elite (Boden 2004, 454). Prvo svetovno vojno je občutila le v manjši meri, saj je zmanjšana ponudba tujega blaga spodbudila nastanek nadomestnih industrij (premog, kemija), večje povpraševanje na mednarodnih trgih pa je pripomoglo, da je ponovno zaživela tradicionalna industrija. Drugi izvozni sektorji pa so doživljali krizo, ker sta se zaradi vojne podražila najemanje in prevoz. Kljub temu da je Španija v prvi svetovni vojni ostala nevtralna, je bilo tudi tu čutiti posledice. Socialne napetosti so se kazale v vstajah podeželskega prebivalstva ter desničarskih in anarhističnih skupin (Iannaccone 1998, 136).

2 Vojaška ali politična zveza treh držav. Zgodovinsko: Zveza Nemčija, Avstro-Ogrske in Italije leta 1882.

19

3 POVOJNI GOSPODARSKI RAZVOJ Prva svetovna vojna je uničila staro Evropo. Politični zemljevid se je izrazito spremenil. Habsburška monarhija je razpadla v več manjših držav, v Nemčiji in večini držav naslednic razpadle podonavske monarhije je monarhijo nadomestila republika, nasprotno pa so bili v Rusiji prvič na oblasti predstavniki revolucionarnega proletariata. V celoti gledano se je vodilna vloga Zahodne Evrope v svetovni politiki zamajala in kot velesila se prvič pojavijo ZDA. Poražene ter z vojno oškodovane in odvzetimi področji kaznovane države so v naslednjih letih zelo obremenjevale političen razvoj celine s prizadevanji po reviziji. 3.1 Gospodarski vzpon ZDA V letih po vojni je prišlo do korenitih sprememb v mednarodnih gospodarskih odnosih: ZDA so s svojimi sredstvi najprej kreditirale vojne stroške v Franciji, Veliki Britaniji in Italiji ter nato uvedle program vojne odškodnine, ki so ga naložili Nemčiji. Aktualna je postala menjava, katere osnova ni bila več samo zlato, ampak tudi nekatere valute: frank in predvsem funt. Na podlagi sistema »gold-exchange standard« so se centralne banke obvezale, da bodo denar menjale za zlato; po letu 1922 so tudi znatno povečale rezerve zlata (Iannaccone 1998, 147). Po vojni so postale ZDA največji upnik sveta in so s tega položaja spodrinile Veliko Britanijo. Velika večina svetovnega zlata se je nakopičila v Fort Knoxu, državni zakladnici ZDA, s čimer je bil položen temelj za velikopotezni razmah ameriškega gospodarstva. Naraščanje kreditov in potrošnje, ki so jih dopuščale te zlate rezerve, je omogočilo strm vzpon industrijske proizvodnje. Razvoj tehnologije je vplival na razmah proizvodnje in povezovanje gospodarskih panog v velike sisteme, koncentracijo kapitala ter z njim povezan monopolizem. ZDA so skušale tak razvoj brzdati z raznimi omejitvami – proti-monopolnimi zakoni ter državnim intervencionizmom. Gospodarska gibanja so bila neenakomerna, razmerja med posameznimi panogami neuravnotežena, nenehno naraščanje proizvodnje in omejena kupna moč pa sta povzročala nesorazmernost v mednarodnem trgovanju. Gospodarstvo je kljub temu naglo napredovalo, življenjski standard pa se je počasi, a vztrajno izboljševal. Videti je bilo, da je najhujše že daleč v preteklosti. V »zlatih dvajsetih letih« je bil življenjski utrip v velemestih živahen kot še nikoli poprej, Amerika pa je postala velik vzor Evropejcem. Nova glasba, kot na primer jazz; novi plesi, kot charleston; nova komunikacijska sredstva, denimo telefon ter nove proizvodne tehnike, na primer tekoči trak – vse to je na ljudi naredilo velik vtis. Ameriški način življenja je postal simbol in utelešenje napredka (Mai 2005, 120).

20

3.1.1 Razvoj tehnologije in znanosti Razvoj tehnologije in znanosti med svetovnima vojnama je bil skokovit. Leta 1914 so bile Združene države daleč najnaprednejše in na prvem mestu v svetu glede na instalirano moč in na proizvodnjo energije. Prav tako so bile na prvem mestu tudi v informatiki z več milijonsko naklado časopisov. Leta 1915 je družba American Telegraph and Telephone že razpolagala z mrežo, ki je pokrivala vso celino od New Yorka do San Francisca; in leta 1920 je družba Westinghouse začela v Pittsburghu oddajati redne radijske oddaje. Zelo pomembno vlogo je imel Henry Ford, ki je leta 1913 na podlagi študije o organizaciji dela v svojih tovarnah uvedel tekoči trak. Uporaba novih proizvodnih postopkov je omogočila, da je avto v najbolj razvitih državah postal dosegljiv povprečnemu državljanu. Radiofonija je povezala svet in omogočila hitrejšo in boljšo obveščenost ljudi. Radio je postal močno sredstvo gospodarske in politične propagande. Prav tako so glede števila radijskih sprejemnikov na prebivalca ocenjevali tehnično razvitost in življenjsko raven posamezne države (Iannaccone 1998, 162–163). V povojnem času so številna znanstvena odkritja uspešno uporabili v proizvodnji, bodisi da je šlo za uvoz inovacij iz drugih držav, bodisi da so jih odkrili v samih Združenih državah. Zaradi znanstvenih odkritij na področju umetnih gnojil, traktorjev z notranjim izgorevanjem, kombajnov, motornih žag, največje proizvodnje hibridov se je donosnost na hektar občutno povečala in vse to je vplivalo na ogromne kmetijske presežke.

3.1.2 Politična ureditev Obdobje med leti 1917 do 1929 je bilo v znamenju kritike ameriške ekonomije in reform, s katerimi so jo skušali izboljšati. To obdobje se je končalo z eno največjih gospodarskih kriz v zgodovini človeštva. V skladu s tem obdobjem so bile spremembe v ameriški družbi podzavesten poskus, da bi ljudje pozabili na vojno ter izolirali ZDA pred ostalim svetom. V dvajsetih letih je Združene države zalil val blaginje. Skupaj z občutkom sprostitve po letih vojne je ustvaril mrzlično ozračje »rjovečih« dvajsetih let. To obdobje je bilo splošno znano kot obdobje privatizacije z minimalnim vladnim vmešavanjem, a kljub temu maksimalnim vladnim vzpodbujanjem proizvodnje. Vendar je bila svoboda pod okriljem privatizacije še vedno splošen nedosegljiv ameriški cilj (Soule 1947, 3-5).

Obdobje izolacionizma V demokracijah, ki so se uveljavljale v zgodnjih 20-ih letih prejšnjega stoletja, je gospodarstvo napredovalo, življenjski standard pa se izboljševal. Thomas Woodrow Wilson je bil demokratični predsednik, ki je v času prve svetovne vojne imel vlogo velikega posrednika in pomirjevalca. Zavzemal se je za močno vlogo vlade, vladno

21

ureditev, intervencije v kmetijstvu in na delovnih mestih. Že v času vojne je oblikoval vizijo o bolj demokratičnem svetu brez vojnih grozodejstev. Njegov mandat je trajal od 4. marca 1913 do 3. marca 1921. Za njim so na oblast prišli trije republikanci, med katerimi je imel najvplivnejšo vlogo Herbert Clark Hoover, ki je opravljal svoj mandat od 4. marca 1929 do 4. marca 1933. Republikanske vlade, ki so si sledile v tridesetih letih (Harding, 1921-1923; Coolidge, 1923-1928; Hoover, 1928-1933), so pomenile novo obdobje izolacionizma, ki je od časa do časa spominjalo na pravo ksenofobijo. Protiimigracijski zakoni leta 1921, 1924 in 1929 so ščitili prebivalstvo in ohranjali ugodnosti, ki jih je prebivalstvu nudil gospodarski napredek, kakršnega ni bilo nikjer drugje na svetu. Njihovo sprejetje so opravičevali tudi z velikim priseljevanjem, ki naj bi spreminjalo rasno sestavo prebivalstva in negativno vplivalo na moralno vzdušje. Podobna mnenja so ustvarila preganjalsko ozračje tudi v odnosu do političnih manjšin, posebno levo usmerjenih manjših skupin, ki so jih preganjali zaradi domnevne prevratniške nevarnosti. V enakem vzdušju je nastal tudi prohibicijski zakon, ki je veljal od leta 1920 do leta 1933. Prepovedana je bila proizvodnja ter prodaja alkohola, saj naj bi bil le-ta vzrok fizičnega in moralnega propada, predvsem temnopoltega prebivalstva in nižjih slojev (Iannaccone1998, 124-125). Država se je pridružila bitki za povečanje učinkovitosti ter v ta namen izdala celo vrsto odlokov za zaščito naravne dediščine, gospodarsko ovrednotenje vodnih virov, zmanjšanje razsipništva, ohranjanje zdravja ter za pravice delavcev in potrošnikov. V skladu s svetovno usmeritvijo je, kot odgovor na svetovno depresijo, država uvedla visoke protekcionistične tarife.

3.1.3 Obdobje emancipacije V družbenem življenju so bila dvajseta leta paradoksna. Konec vojne je po eni strani naznanjal nove svoboščine, zlasti za ženske. Med vojno so delale v raznih poklicih, kjer je moško delovno silo nadomeščala ženska. Po vojni pa so začele žeti plodove v obliki politične in družbene emancipacije. Moda je postala bolj praktična, ženske so se bolje poučile o preprečevanju nezaželenih rojstev, ponujale so se dosti večje in raznovrstne možnosti zaposlitve. V dvajsetih letih so v Ameriki uvedli tudi prohibicijo, ki je omejila prodajo alkohola in omogočila izvrstno kupčijo z ilegalno pijačo. Večina moških delavskega razreda in mnogi v srednjem razredu niso bili plačani dovolj, da bi lahko podpirali svoje družine. Potrebovali so dodatno delovno silo, ki so jo v preteklosti pogosto, predvsem v družinah priseljencev, predstavljali otroci. Prav tako so pričele delati ženske, ki so leta 1930 predstavljale 24,3% delovne sile. Njihov zaslužek je postal še toliko pomembnejši za družine delavskega razreda, kjer so možje ostali brez službe. Ponekod je prevladovalo mnenje, da so ženske odgovorne za brezposelnost moških. V času po veliki gospodarski krizi je več kot polovica šol v Ameriki zavrnila zaposlitev poročenih žensk ali pa jih odpustila iz delovnega mesta. Prav tako kot ženske so bili črnci ter nekvalificirani delavci zadnji, ki bi dobili priložnost za delo, in prvi, ki so bili odpuščeni (Badger, 1989, 23-25).

22

3.1.4 Usoda industrijskih delavcev Industrijski delavci niso prejemali niti približno takšnega dohodka, kot so to želeli navzven prikazati proizvajalci. Njihove mezde so se glede na prejšnjo raven povečale, vendar največ v času vojne. V letih 1923-1929 so mezde za nekvalificirane delavce, ki so prevladovali na delovnih mestih v velikih proizvodnih sektorjih, kot so jeklo, tekstilna industrija in kmetijstvo, skromno naraščale. Kljub temu da je veliko delavcev imelo tako imenovano »zanesljivo službo«, so v desetletju po prvi svetovni vojni ostali brez nje. Zaradi strahu pred vojno so bili ljudje tudi po njej, kljub visoki ponudbi izdelkov in nekoliko višjim dohodkom, nagnjeni k varčevanju. Po vojni so ljudje kupovali na kredit, vendar ne tako pogosto, kot so prikazovali ter verjeli prodajalci in proizvajalci. Kljub temu da je avtomobilska proizvodnja bila v razcvetu, so si le redki lahko privoščili avtomobile, predvsem pa ne industrijski delavci. Usoda industrijskih delavcev je bila povsem v rokah kapitalistov in le-ti so krivili kapitaliste, ko jih je kapitalizem v času velike gospodarske krize pustil na cedilu (Cohen 1990, 104-107).

Program »Welfare3« kapitalistov Kljub temu da so kapitalisti obljubljali drugačne pogoje, so tipični industrijski delavci še vedno naleteli na nizke mezde, dolge delavnike ter slabe pogoje v tovarnah. Plače so se v desetletju po vojni, za nekvalificirane in delno kvalificirane delavce, komaj kaj povečale. Prav tako delodajalci niso prisluhnili željam zaposlenih po skrajšanem delavniku, še več, pogosto so bili prisiljeni delati tudi ob nedeljah. Kapitalisti so upali, da bo njihov program vzpodbudil tako moške kot ženske, da se poistovetijo s podjetjem kot posamezniki. Mešanje delavcev po rasi, etničnih skupinah in ločitvijo po spolu jim je dal še večji občutek skupne usode delavcev kot skupine in jih pripeljal iz etnične izoliranosti. Kljub temu pa kapitalistom ni uspelo povečati povezanosti med delodajalci in zaposlenimi, temveč so se njihova razhajanja še povečala. Prav tako niso dosegli zastavljenih ciljev v 20-ih letih, so pa postavili temelje za nadaljnje poslovanje v 30-ih letih. Proces združevanja delavcev po delovnih mestih z etničnim mešanjem in vzpodbujanjem k skupinskemu delu je pripomogel k temu, da so se delavci nekaj let kasneje soočili ter zoperstavili delodajalcem. Zahvaljujoč »Welfare« kapitalizmu nestrpnost na delovnih mestih ni bila več tako močna. Rasna nasprotja med črnci in belci so še obstajala, vendar ne več v tolikšni meri, saj so tudi ti reševali medsebojne probleme na delovnih mestih. Velika gospodarska kriza je v trenutku porušila mnogo poslovnih ter osebnih načrtov, na katere so se delavci zanašali v 20-ih letih. Le-ti so se obrnili na edino stvar, ki jim je preostala in pri kateri so imeli izkušnje - drug na drugega (Cohen 1990, 209-211).

3 Angl: blagostanje, blaginja.

23

3.2 Gospodarstvo v Nemčiji Z mirovno pogodbo, ki je bila sklenjena 28. junija 1919 v Versaillesu, je bila Nemčija razglašena za glavnega krivca prve svetovne vojne ter ji je bila naložena visoka vojna odškodnina. Kljub temu pa si je Nemčija po vojni hitro opomogla, saj vojne ni bojevala na svojem ozemlju, kar je ohranilo njeno industrijo nedotaknjeno ter je kljub izgubi nekaterih pokrajin ostala ozemeljsko enotna.

3.2.1 Posledice vojne in mirovne pogodbe Neposredno pred kapitulacijo Nemčije, 11. novembra 1918, je med nemškimi vojaki v mornarici izbruhnil upor, ki se je končal z novembrsko revolucijo. Nova ustava, ki je bila sprejeta v Weimarju, je razglasila Nemčijo za predsedniško oziroma zvezno republiko, katere vlada je bila odgovorna Reichstagu4, njen prvi predsednik pa je bil Friedrich Ebert. Pariška mirovna konferenca, ki je s tako imenovanim versajskim mirom postavila temelje ureditve sveta med obema vojnama, je doživljala različne ocene. Na njej je sodelovalo dvaintrideset držav, sporazume je pisalo petdeset komisij, ki so imele več kot 1600 sestankov. Toda na konferenci so manjkale države poraženke in glavne odločitve so sprejeli ameriški predsednik Woodrow Wilson, britanski ministrski predsednik Lloyd George, predsednik francoske vlade George Clemenceau ter italijanski ministrski predsednik Vittorio Emanuele Orlando. Najprej je bila sklenjena mirovna pogodba z Nemčijo, katero so proglasili za glavnega krivca vojne, ji naložili visoko vojno odškodnino, jo ozemeljsko okrnili ter omejili njeno vojsko (Boden 2004, 339). Pariška mirovna konferenca je oblikovala svet po željah in interesih zmagovitih imperialističnih držav. Še posebej je želela ustvariti obrambni sistem propadajočega kapitalizma pred revolucionarnim valom velikega oktobra, pred socializmom, pred delavskim razredom in narodi sveta, ki so terjali svobodo in neodvisnost. Mirovna pogodba je Nemčijo zmanjšala za osmino: Franciji je morala vrniti Alzacijo in Loreno, ki si jo je prisvojila v francosko-pruski vojni leta 1870; obnovljeni Poljski zahodno Prusijo z dostopom do Baltiškega morja. Pristanišče Gdansk je postalo svobodno mesto, izpraznili so zasedena ruska ozemlja in demilitarizirali Porenje. Prav tako je Nemčija izgubila vse kolonije in prepovedali so ji združitev z Avstrijo, ki pa bi bila, če ne bi bilo izrazitega francoskega nasprotovanja, skupaj s Sudeti priključena Nemčiji. Nemčija bi tako iz vojne izšla sicer poražena, a mnogo močnejša, kot je vanjo vstopila. Nekdanje nemške kolonije je Društvo narodov dalo v upravo Veliki Britaniji in Franciji, kar naj bi pripeljalo do politične samostojnosti teh ozemelj. Kot glavnemu krivcu za vojno so Nemčiji naložili ogromno vojno odškodnino v denarju in materialu (reparacijske komisije so določile znesek v višini 132 milijard nemških mark), ki naj bi jih plačevala petdeset let. Odreči se je morala splošni vojaški obveznosti, vojska je bila omejena le na 100 000 mož, težki oborožitvi, letalstvu in vojni mornarici (Hawley 1992, 31-33).

4 Nemški parlament.

24

Nemška delegacija je 7. 5. 1919 sprejela pogoje v Vesaillesu, svoje mnenje o mirovnih zahtevah pa je lahko le pisno izrazila. Predstavitev mirovnih pogojev je v Nemčiji izzvala ogorčenje: ljudje so pričakovali sporazumni mir, zdaj pa naj bi Nemčija izgubila približno 70 000 km2 zemlje, postala demilitarizirano območje, poleg tega pa naj bi edina prevzela odgovornost za vojno. S to krivdo za vojno so zavezniki utemeljili izredno visoke zahteve po vojni odškodnini v denarju in stvareh (okoli 90 odstotkov trgovskega ladjevja, stroji, tovarniška oprema, premog in druge surovine, lokomotive, tovornjaki in nemški čezmorski kabel). Versajska mirovna pogodba med Nemčijo ter 27 zavezniki in pridruženimi silami prve svetovne vojne je bila podpisana 28. 6. 1919. Reichstag se je kljub protestom odločil, da jo bo sprejel, saj je želel preprečiti prihod zavezniških čet. Olajšave, na primer plebiscit v Gornji Šleziji namesto brezpogojnega odstopa ozemlja, je bilo mogoče doseči le v nekaterih točkah. Zahteve, kot so bile pravica do samoodločbe za nemško govoreče prebivalstvo Avstrije in Češke, plebiscit v Alzaciji in Loreni ali nepristranska preučitev vprašanja o krivdi za vojno, niso bile upoštevane. Versajska mirovna pogodba je začela veljati 10. januarja 1920. Toda ameriški kongres te pogodbe ni nikoli ratificiral. Leta 1921 je sklenil separatni mir brez določbe o krivdi za vojno (Boden 2004, 84). Prva svetovna vojne je zapustila človeštvu porazno bilanco: ogromne človeške in materialne žrtve tako na strani zmagovalcev, kot na strani poraženih držav. V vojni je padlo preko deset milijonov žrtev na frontah, dvajset milijonov je bilo ranjenih, deset milijonov pa je bilo mrtvih zaradi posledic vojne, bolezni in pomanjkanja. V območju, kjer so divjali najhujši boji, je gospodarstvo skoraj popolnoma zamrlo. Dežele zmagovalke so precejšen del bremen za obnovo gospodarstva pokrile z vojno odškodnino, ki so jo plačevale premagane države. Vojno prizadete države ter države poraženke so bile v zelo težavnem položaju. Med premaganimi je bila precej prizadeta prav Nemčija, kjer je industrijska proizvodnja takoj po vojni znašala komaj tretjino predvojne. Kljub temu pa je obnova polagoma napredovala, saj se Nemčija ni bojevala na svojem ozemlju, tako da je sama industrija ostala neprizadeta. Hiter vzpon je bil tudi posledica ozemeljske enotnosti. Ko je Nemčija avgusta 1919 postala zvezna republika, je država začela počasi okrevati, čeprav sta jo pri tem ovirali francoska zasedba Porurja leta 1923 in izredno visoka inflacija, vendar je nato Dawesov načrt ameriške pomoči pripomogel h gospodarski rasti. Skrajno desničarske stranke in politične skupine so medtem ubrale strune narodnega ponosa in nasprotovale mirovni pogodbi. Menile so, da je ta preveč kaznovalna in za Nemčijo poniževalna, zato so obljubljale maščevanje in ponoven vzpon države. Obenem so igrale na karto strahu pred komunizmom, za katero naj bi bile odgovorne tudi preveč popustljive vladne stranke (Iannaccone 1998, 121).

3.2.2 Obdobje inflacije Nadzor države nad gospodarstvom se je ob izbruhu prve svetovne vojne povečal. Vojna se je financirala z devetimi velikimi posojili, stopnja inflacije je bila relativno nizka (z indeksa 100 za leto 1913 je narasla na 217 leta 1918). Po podpisu mirovne pogodbe se je

25

Nemčija s svojim uničenim gospodarstvom znašla pred dejstvom, da mora zmagovalcem v naslednjih tridesetih letih izplačati 132 milijard mark v zlatu. Plačilo prvih obrokov vojne odškodnine in ekspanzivna monetarna politika Centralne banke, ki je tiskala denar, da bi lahko nakupila velike količine vrednostnih papirjev, sta povzročila veliko inflacijo. Vrednost zlate marke iz leta 1913 je v markah novembra 1923 dosegla trilijon. Razmere so se kasneje umirile s povišanjem davkov, ukinitvijo posojil industriji, povišanjem cene denarja in zmanjšanjem javne porabe (Iannaccone 1998, 141). Januarja 1923 je sledila huda kriza: Nemčija svojih obveznosti pri pošiljkah premoga ni mogla zadovoljivo poravnati, zato so Francozi, da bi si zagotovili vojno odškodnino, zasedli Porurje. Francija je bila vezana na nemška plačila, da bi lahko sama poravnavala posojila, s katerimi se je zaradi visokih vojnih stroškov zadolžila v ZDA. Zaradi naraščajoče inflacije je morala nemška stran svoj pasivni odpor v boju za Porurje še tisto leto opustiti. Začel se je začaran krog inflacije, večjih izdatkov vlade, izdajanja bankovcev in nadaljnjega zmanjševanja vrednosti denarja. Odplačevanje dolgov in razpad vrednot sta vplivala na socialno prestrukturiranje, ki je daleč preseglo učinke novembrske revolucije. Po izbruhih nacionalizma in separatizma so sledili razglasitev izrednega stanja na Bavarskem, neuspel Hitlerjev državni udar 1923 v Münchnu in končno konec inflacije z novim valutnim sistemom. Ustanovljena je bila Rentna banka, ki se je financirala s posojili v obliki obveznic, za katere je bila jamstvo hipoteka nad celotnim kmetijskim in industrijskim premoženjem države; izdajala je marke konvertibilne v obveznice po stopnji, ki je bila dejansko enaka vrednosti zlate marke. Prebivalstvo je zaupalo novemu denarju, ki je postopoma zamenjal staro devalvirano marko in postopno znižal cene. Pri pogajanju z zavezniki je nemškemu zunanjemu ministru Gustavu Stresemannu uspelo omiliti nekaj mirovnih pogojev. Hkrati je Dawesov načrt, ki je začel delovati avgusta 1924, olajšal plačilo vojne odškodnine (Boden 2004, 85-87).

3.2.3 Podpora nacistični stranki Nemčija je bila zaradi posledic prve svetovne vojne najbolj zadolžena. Prišlo je do pomanjkanja denarja, industrijska proizvodnja je obstala in podjetja so propadla. Povečala se je brezposelnost in z njo število pripadnikov radikalnih strank, ki so zavračali sistem parlamentarne demokracije v weimarski republiki, ki je dobila ime po mestu Weimar v zahodni Nemčiji, kjer je nastala njena ustava. Kljub temu je imela vladajoča koalicija, ki so jo sestavljale Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) in meščanske stranke, zadostno večino, da je lahko odločala o gospodarsko-političnih ukrepih, ki so bili potrebni v nastalih razmerah. To premoč so zapravili, saj niso mogli ali hoteli doseči soglasja o financiranju zavarovanja brezposelnih in zadnja parlamentarno legitimna vlada weimarske republike je odstopila. Nemški parlament ni bil več sposoben sestaviti nove vlade. Prav tako se je nezadovoljstvo zaradi versajske ureditve Evrope ter nestabilnosti parlamentarnih političnih sistemov kazalo z vzponom totalitarnih političnih sil, ki so uvedle fašistične politične režime v Italiji, Nemčiji, Španiji ter na Japonskem. Čeprav so se

26

ti sistemi med seboj dokaj razlikovali, so vsi izhajali iz skrajno nacionalistične in šovinistične ideologije. Vsem je bila skupna velika agresivnost ter diktatorski režimi, na gospodarskem področju pa od države vsiljena in dirigirana socialna pomiritev med delavci in delodajalci. Prav tako so zanje bili značilni antikomunizem, rasizem in revanšizem, nasprotovali so meščanskemu liberalizmu in poudarjanju individualnosti ter zagovarjali kolektivizem. Njihova agresivnost je bila opazna tudi v teritorialnih ekspanzivnih težnjah. V takšnih kriznih časih je po ustavi najpomembnejši človek nemške politike postal predsednik države. To funkcijo je že od leta 1925 opravljal ostareli general iz prve svetovne vojne Paul von Hindenburg, vse prej kot demokrat in v tej vlogi preobremenjen. V vedno krajših razmikih je imenoval »predsedniške kabinete«, sam pa je izdajal uredbe v sili, ki so mu jih ti predlagali. S tem je bila ukinjena razdelitev oblasti, ki je bila pomembna v demokraciji (Mai 2005, 121). Leta 1923 je oblast v Münchnu poskusila prevzeti Nacionalsocialistična delavska stranka Nemčije (skrajšano – nacistična stranka), na čelu katere je bil Adolf Hitler. Stranko, ki je bila ustanovljena leta 1919 in celo desetletje ni dosegla pomembnejšega volilnega rezultata, so sprva sestavljali pripadniki srednjega sloja, ljudje, ki so bili prizadeti s tem, da je Nemčija izgubila vojno, in ki so se hkrati bali povojnega revolucionarnega vala. Ves čas je poudarjala, da Nemčija ni bila vojaško premagana in da so »rdeči« in Židje krivi za njen razkroj. Versajski mir je bil po njihovem mnenju krivičen in poniževalen, weimarska republika pa gnila demokracija. S pučem v Münchnu, novembra 1923, so skušali prevzeti oblast, kar pa jim ni uspelo. Hitler je bil obsojen na pet let zapora (zaprt je bil le devet mesecev). Tam je napisal knjigo Mein Kampf, ki je postala vodilo stranke. Kljub temu da so strankini aktivisti neutrudno agitirali in čeprav so s svojimi političnimi nasprotniki pogosto tudi fizično obračunavali, med volivci niso imeli večje podpore. Kriza v Nemčiji pa je pripravila ljudi, da so začeli stranko jemati resno, pričeli kriviti druge za razmere v Nemčiji ter verjeti, da je nacistična stranka edina, ki lahko Nemčijo reši in ji vrne veljavo (Iannaccone 1998, 121).

3.2.4 Dawesov načrt plačila vojne odškodnine Na versajski mirovni konferenci so Nemčiji naložili ogromna, vendar nedefinirana plačila kot reparacije za vojne stroške in škodo, storjeno zmagovitim silam. Da bi to upravičili, so vključili v mirovno pogodbo klavzulo, po kateri je bila Nemčija edina odgovorna za vojno, ki je bila zgodovinsko dvomljiva in se je izkazala kot darilo nemškemu nacionalizmu. Znesek, ki naj bi ga Nemčija plačala, je ostal nedoločen, kar je bil kompromis med stališčem ZDA, ki so predlagale opredelitev nemških reparacij v skladu s plačilno zmožnostjo te države, in stališčem drugih zaveznikov – v glavnem Francozov, ki so vztrajali, naj Nemčija povrne celotne stroške vojne. Njihov resnični cilj je bil ohraniti Nemčijo šibko in imeti v rokah sredstvo, kako pritisniti nanjo. Leta 1921 so določili znesek 132 milijard zlatih mark, kar je tedaj znašalo 33 milijard dolarjev – vsota, za katero je vsakdo vedel, da je fantastična.

27

Reparacije so sprožile neskončne razprave, periodične krize in dogovore pod ameriškim pokroviteljstvom, kajti ZDA so, na nezadovoljstvo svojih nekdanjih zaveznikov, želele povezati vprašanje nemških dolgov do ZDA z vprašanjem zavezniških lastnih vojnih dolgov do Washingtona. Dawesov načrt leta 1924 je dejansko določil realno vsoto, ki naj bi jo Nemčija letno plačevala. Nemčija je sicer po letu 1924 plačevala reparacije tako, da je dobila veliko tujih dolgoročnih in kratkoročnih posojil, obseg katerih je bil nekajkrat večji od obsega reparacije. Charles Gates Dawes je bil leta 1923 imenovan za prvega direktorja Oddelka ministrstva za proračun, ki je v času, ko je propadla nemška ekonomija, ustanovil komisijo strokovnjakov za zavezniško reparacijsko nalogo, ki je osnovala Dawesov plan za obnovo in stabilizacijo nemške ekonomije in dovolila postopno plačevanje nemških reparacij nekdanjim nasprotnikom (Hobsbawm 2000, 92-93). Sklenitev Dawesovega načrta s posredovanjem ZDA je bil prvi uspeh novih pogajanj na mednarodni ravni po razrešitvi konflikta v Porurju. Nemška vojna odškodnina je bila zmanjšana na znosnejše obroke. Leta 1924 se je začelo obdobje pomiritve in konsolidacije, vendar pa napetosti zaradi inflacije, obubožanja srednjih slojev in teženj po radikalizaciji niso izginile (Boden 2004, 87). Z Dawesovim načrtom plačila vojne odškodnine je bila le-ta razdeljena na letne obroke, usklajene z višino indeksa uspešnosti nemškega gospodarstva. Prav tako so s tem načrtom podaljšali nadzor nad nekaterimi panogami nemškega gospodarstva in državnimi dohodki kot garancijo za plačilo. Nemčija je tako dobila 800 milijonov zlatih mark posojila kot pomoč za stabilizacijo gospodarstva in nemške valute. Okrevanje, ki so ga spodbujale obširne investicije ameriškega kapitala, je v nekaj letih privedlo proizvodni sistem na stopnjo iz predvojnih let. Ustanovljeni so bili novi ogromni trusti, delniški kapital je strmoglavo rasel, banke so se združevale. Dawesov plan je v drugi fazi dopolnil Youngov plan prilagojenih reparacijskih dogovorov (Iannaccone 1998, 141). 3.3 Gospodarstvo Velike Britanije Britansko gospodarstvo se je vsa dvajseta leta ubadalo s precejšnjimi težavami. Pri tem sta bila poglavitna dva problema - padec izvoza, ki se je med leti 1913 in 1927 zmanjšal za petino, ter brezposelnost, ki je najbolj prizadela dejavnosti vezane na premogovništvo. Tudi v gradbeništvu in bombažni industriji se je brezposelnost širila in dosegla število milijon in pol. Medtem pa je v proizvodnji električne energije, avtomobilski in kemični industriji, tiskarstvu in proizvodnji sintetičnih vlaken, zaposlenost rasla. Ker je pomembno rast beležila tudi povprečna produktivnost na uro in ravno tako tudi splošna proizvodnja, povojna izgradnja v Veliki Britaniji ni bila nič počasnejša kot v drugih državah. Zato pa je bila britanska industrija na svetovnih trgih vse manj konkurenčna in gospodarska podoba države se je globoko spremenila zaradi razhajanj med tradicionalno industrijo v krizi in moderno, ki je bila v polnem razmahu (Iannaccone 1998, 139). Prva svetovna vojna je vplivala na izgubo moči Velike Britanije. Ameriško ladjevje je ob koncu svetovne vojne postalo enakovredno britanskemu. Britanska napoved vojne Nemčiji, ki je veljala za ves britanski kolonialni imperij, je še dodatno okrepila njihovo težnjo po osvoboditvi izpod kolonialne velesile. Konference, ki so se vrstile ob koncu

28

vojne so tudi v resnici priznale kolonije naseljencev. Dominioni Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Južnoafriška unija so postali enakopravne države znotraj britanskega imperija. Te države so poslale svoje delegacije in bile kot samostojne države sprejete v društvo narodov. V obdobju med obema vojnama je bila Velika Britanija kot edina velesila vpletena v vsa velika krizna žarišča. S tega vidika je mogoče pojasniti politiko popuščanja, brezpogojne ohranitve miru, pa tudi poskus, da bi zadržali razpad imperija z ustanovitvijo Britanske skupnosti narodov (Boden 2004, 514-515).

3.3.1 Britanska skupnost narodov Čeprav je bila Velika Britanija po prvi svetovni vojni na vrhuncu svoje imperialne moči, je bila njena kolonialna politika v zatonu. Velika Britanija je počasi, skoraj neopazno izgubljala svojo premoč v svetu. Kot velesila so se prvič pojavile ZDA, ki so veljale za resničnega zmagovalca vojne. Spremenjene razmere so se izražale tudi v politiki, saj je liberalna stranka, ki je Anglijo preobrazila v največjo industrijsko silo sveta, izgubljala svojo vodilno funkcijo. Vodilno vlogo so prevzeli konservativci, njihov resni tekmec pa je postala delavska stranka – laburisti. Menjavanje vlad konservativcev in laburistov je vplivalo na nastanek dvostrankarskega političnega sistema (Iannaccone 1998, 119). Leta 1926 se je britanski imperij preimenoval v Britansko skupnost narodov (British Commonwealth of Nations). Avstralija, Nova Zelandija, Južna Afrika, Kanada, Nova Funlandija in Irska so postale avtonomne enote oziroma britanski dominioni, katerim je bila zagotovljena neodvisna notranja in zunanja politika, družila pa naj bi jih skupna vdanost britanski kroni. Ta na novo zasnovana skupnost narodov je bila ustanovljena kot skupnost enakopravnih držav - samostojnih, a med seboj povezanih v monarhijo. Samo obramba naj bi ostala izključna pravica Velike Britanije. Britanska zunanja politika, katero so večinoma oblikovali konservativci, je hotela ohraniti britansko premoč na morju in enotnost imperija s politiko Britanske skupnosti narodov. Kljub temu da je bila glavna zaveznica Velike Britanije še vedno Francija, so se pogledi obeh držav glede Nemčije in kolonij razlikovali.

3.3.2 Obdobje razcveta V Veliki Britaniji se je v letih neposredno po koncu vojne industrijska proizvodnja močno povečala, kar je vplivalo na dvig življenjske ravni. V proizvodnji električne energije ter v avtomobilski in kemični industriji, v tiskarstvu in v proizvodnji sintetičnih vlaken, katerih uporaba se je tedaj izredno širila, je zaposlenost rasla: v času od 1923 do 1929 je bila 22-odstotna. Pomembno rast je beležila tudi povprečna produktivnost na uro in splošna proizvodnja. Povojna izgradnja v Veliki Britaniji tako ni zaostajala za drugimi državami.

29

Splošni napredek je povzročil tudi povišanje delavskih mezd. V letih od 1914 do 1929 je bil realni povprečni dohodek v Veliki Britaniji med najvišjimi na svetu, višji je bil le še v Združenih državah in v Kanadi (Iannaccone 1998, 139). Po letu 1922 sta trgovina in industrijska dejavnost začeli upadati, tako da se je v najvažnejših industrijskih panogah britanskega gospodarstva, kot so premogovništvo, gradbeništvo ter bombažna industrija, pojavila brezposelnost. Prav tako pa je prevladoval trend zastoja trgovinske menjave s tujino, ki je prizadel tudi močne trgovinske partnerje, denimo Veliko Britanijo in skandinavske dežele. Vzroke lahko iščemo v tem, da je vsaka država storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zaščitila svoje gospodarstvo pred grožnjami od zunaj, se pravi pred svetovnim gospodarstvom, ki je bilo očitno v velikih težavah. Tako poslovneži kot vlade so sprva pričakovali, da se bo po začasni prekinitvi zaradi svetovne vojne svetovno gospodarstvo nekako vrnilo v dni pred letom 1914, ki so jih imeli za normalno stanje. In res je bil videti takojšen povojni razcvet, vsaj v deželah, ki jih nista uničili revolucija in državljanska vojna, obetaven. Kljub temu pa se je kazalo nezadovoljstvo podjetnikov in politikov z izjemno okrepljeno močjo delavcev in njihovih sindikatov, ki so zaradi višjih mezd in krajšega delavnika navidez dvigali proizvodne stroške. Vendar pa se je vzpostavitev nekdanjega stanja izkazala za bolj težavno, kot je bilo pričakovati. Cene so leta 1920 spet padle in razcveta je bilo konec, kar je spodkopalo moč delavcev – britanska nezaposlenost ni nikoli odtlej padla veliko pod 10 odstotkov in sindikati so v naslednjih dvanajstih letih izgubili več kot polovico svojih članov – ter tako ponovno nagnilo ravnotežje v prid delodajalcem (Hobsbawm 2000, 83-84). Ker so v Veliki Britaniji opustili empirični način proizvodnje, so prišli v ospredje bolj šolani tehniki. Proces posodabljanja je oteževala hiperprodukcija, s katero so se v času med vojno soočali velikani težke industrije, vendar se je problem rešil v tridesetih letih, ko se je izredno razširila raba avtomobila. Izredno se je širila tudi uporaba radia, ki je postal močno sredstvo gospodarske in politične propagande. Po številu radijskih sprejemnikov na prebivalca so med obema vojnama ocenjevali tehnično razvitost in življenjsko raven posamezne dežele in v Veliki Britaniji je število naročnikov doseglo 3 milijone. Industrijsko področje se je na splošno preusmerilo v proizvodnjo, ki je bila tehnično zelo zahtevna in namenjena vedno bolj množičnemu srednjemu sloju, ki je bil nekakšen predhodnik potrošniške družbe, katera je z modo, navadami, delom, načinom prevoza in informacijami spremenila kulturo množic (Iannaccone 1998, 155).

30

SLIKA 1: BREZPOSELNOST V VELIKI BRITANIJI

Opomba: Prikazani so statistični podatki o brezposelnosti v Veliki Britaniji v času od 1900 do 1930 v tisočih (podatki za obdobje med letoma 1900 in 1915 so sindikalni, številke za obdobje v letih od 1923 do 1930 pa predstavljajo prebivalstvo, ki je dobivalo pomoč). Vir: Iannaccone (1998, 139). Medtem ko se je brezposelnost v premogovništvu, gradbeništvu in bombažni industriji širila in dosegla število milijon in pol, je zaposlenost rasla v proizvodnji električne energije, tiskarstvu, proizvodnji sintetičnih vlaken ter v avtomobilski in kemični industriji (med letoma 1923 in 1929 je bila 22%). V Londonu se je v času od 1921 do 1931 število prebivalcev povečalo za 800 000. Izoblikovali sta se dve Britaniji: severna, že prej zaostala naslednica industrijske revolucije, ki so jo predstavljali predvsem rudarji, poraženi v trdem sindikalnem boju leta 1926, do katerega so druge delavske kategorije in prebivalstvo pokazali le malo prizadetosti, in pa jugovzhodna Anglija, ki je bila v razmahu in se je na volitvah (tudi ženske, ki so imele volilno pravico od leta 1918) množično izrekala za konzervativce in je naklonjeno gledala propadanje sindikatov.

0500

1000150020002500300035004000

1900 1905 1910 1915 1920 1925 1930

31

4 ZLOM BORZE Oktobra 1929 je finančni svet doživel verjetno najhujši pretres v vsej zgodovini - cene vrednostnih papirjev so nenadoma padle. Polom na Wall Streetu, ki je z enim udarcem uničil na milijone dolarjev vlaganj, je napovedal začetek velike depresije in svetovne krize. Večina držav je tega leta dosegla vrhunec industrijskega razvoja, nato je še istega leta sledil nagel padec. Ta se je začel v ZDA, ki so tega leta zašle v stanje največje napetosti, imele so rekordno proizvodnjo, rekordni investicijski vložek in presežek neprodanih proizvodov, kar pa je dobesedno zadušilo tržišče. Kljub temu da je bila gospodarska kriza pričakovana, pa ni nihče pričakoval njene izjemne vsesplošnosti in globine. Dobila je take razsežnosti, da je privedla skoraj do zloma kapitalističnega svetovnega gospodarstva, kjer je vsako gibanje ekonomskih kazalcev navzdol še okrepilo upadanje vseh drugih. 4.1 Nastanek največje svetovne borze Wall Streeta Začetki danes največjega svetovnega borznega središča, Wall Streeta, segajo do zaključka kolonialne vojne, ko so se ZDA leta 1789 osvobodile angleške oblasti. Prvi vrednostni papirji v Ameriki so bile obveznice javnega dolga v vrednosti 80 milijonov dolarjev, katerih izdajo je odobril Kongres. Najprej se je na Wall Streetu v New Yorku sestajalo pet mešetarjev, ki so kupovali ter prodajali vrednostne papirje za tuj račun. Leta 1792 so sklenili prvi pomemben ustanovitveni akt borze »Buttonwood Tree Agreement«, ki se imenuje po bombažnem drevesu, pod katerim so se sestajali. Kasneje so se preselili v znamenito kavarno »Tontine Coffee House«. Ti možje danes veljajo za pionirje newyorške borze (Tičar 1991, 13-14). Leta 1800 je bila v Philadelphiji ustanovljena prva uradna borza, po njenem vzorcu pa leta 1817 »New York Stock Exchange Board«. Ob uradnem trgu se je neuradno trgovanje odvijalo tudi na pločniku pred borzo. Sedanje ime »New York Stock Exchange« ali »NYSE« je privzela leta 1863. Tedaj so tudi začeli prodajati mesta umrlih članov ali drugače izpraznjena mesta najboljšim ponudnikom. Pomembna prelomnica v razvoju borze na Wall Streetu je bila gospodarska kriza, v letih 1929-1932. Njen začetek je zaznamoval prav zlom borze na Wall Streetu. Od takrat tudi velja, da je borza nekakšen barometer gospodarstva (Štravs, Ribič in Jagodič 1995, 12-13). 4.2 Vpliv svetovnih razmer na dogajanje na borzi Glavni akterji kapitalskega trga so borze vrednostnih papirjev. Trg naj bi torej skrbel za uravnotežen razvoj, od tam, kjer je denarja preveč, naj bi se prenesel tja, kjer ga je premalo. Po tem sklepanju bi moral biti svet ekonomsko enakomerno razvit, vsi bi delali, vsi bi se razvijali, vse to pa bi uravnaval kapitalski trg. Vendar osnovna dejavnost borze vrednostnih papirjev sploh ni investiranje kapitala, ampak špekuliranje. Po nekaterih ocenah je danes kar 97% borznega kapitala namenjenega špekuliranju, služenju kapitala s

32

kapitalom (denarja z denarjem; pri tem je vseeno ali gre za delnice, obveznice, opcije ali kakšen drug najnovejši borzni izum). Medsebojna povezanost globalnih trgov in nagel razvoj informacijske tehnologije sta pospešila špekuliranje do neslutenih hitrosti. Špekulantsko zaslužen denar na borzi pomeni primanjkljaj kjerkoli v kapitalsko globaliziranem svetu. V določenem trenutku je lahko na vsem svetu samo končna količina denarja, ki se resda hitro spreminja, a je še vedno samo končna količina. Zaradi tega borzni igralci samo prerazporejajo denar – v lastno korist in posledično izgubo nekoga drugega. Predvsem v nerazvitem svetu so posledice borznega špekuliranja jasno vidne. Špekulant, ki zgolj z izkoriščanjem razlik v vrednosti delnic, obveznic in različnih denarnih valut lahko tako rekoč v hipu zasluži nekaj milijonov dolarjev ali več, odvzame nekomu, kjerkoli v svetu, isto vrednost, v katero je le-ta vložil veliko količino dela. Prav zaradi tega so nekateri okarakterizirali borze kot največje legalne roparje svetovnega bogastva in da neposredno povzročajo revščino in umiranje velikega števila ljudi (Kralj 2006). Borzni zlom 1929 je imel zametke že v izbruhu prve svetovne vojne, ki je izzvala dramatično rast proizvodnje orožja, ki ga manj razvite države niso mogle kupovati in so se zadolževale pri bogatejših. Zaradi padca kupne moči so se kopičile zaloge hrane in drugega blaga. Vse te zaloge pa so vplivale na drastično zniževanje cen. Posledično so kolonialne in revnejše države, ki so se preživljale predvsem s prodajo surovin, nazadovale; razvite države so pa bogatele. Zaradi tega je bila porazdelitev presežkov in primanjkljajev izdelkov in kapitala čedalje bolj nesorazmerna. Prav tako so obstajale države, ki so tekmovale v oboroževanju in so pospeševale razvoj vojaške industrije ter pri tem zanemarjale trgovino in druge panoge industrije. Čeprav je pospešen razvoj oboroževanja v času vojne omilil brezposelnost, so bili državni in militaristični aparati vreča brez dna. Proračune so polnili z davki in podražitvami ter se še dodatno zadolževali z izdajanjem vrednostnih papirjev. Splošna gospodarska kriza se je kmalu pokazala tudi na finančnem področju. K temu so pripomogli predvsem nekateri špekulanti na Wall Streetu, ki so leta 1929 napihovali vrednosti delnic do neslutenih višin. Tisti, ki so bili dobro obveščeni, so delnice hirajočih družb še pravočasno prodali, za mnoge pa je bilo že prepozno. Borzni balon se je v trenutku razpočil. Številni vlagatelji so začeli panično prodajali delnice, katere pa ni hotel nihče več kupiti (Štravs, Ribič in Jagodič 1995, 13-14).

Zlom borze Zlom borze je nagel in množični padec tečajev (vrednostnih papirjev). Nastopi lahko zaradi znižanja gospodarske rasti, usodnih sprememb v gospodarstvu in politiki, vojne, predhodnega hitrega večanja tečajev, nedovoljenega špekuliranja, ko borzni posredniki z vsemi mogočimi posojili kupujejo vrednostne papirje in tako skušajo umetno dvigniti tečaje (t.i. zidanje cen) itd. (Štravs, Ribič in Jagodič 1995, 13).

33

4.3 Črni petek Gospodarska kriza ni prišla nenadoma, saj so Združene države že dve leti prej posredovale, da bi ohranile vrednost dolarja, ki je padala, ker je bilo v obtoku preveč denarja. Gospodarski razcvet je bil namreč povezan s prodajo na kredit, ki se je tako razširila, da mnogi niso več zmogli odplačevati posojil. Vse to je še povečalo neskladje med obilico ponujenega blaga in zmanjšanimi nakupi. Cene so pričele padati. Zlata dvajseta leta so nenadoma končala s »črnim petkom« na newyorški borzi (Mai 2005, 120-121). V času od 1925 do 1929 so se povprečne cene delnic na newyorški borzi več kot podvojile. Naraščajoče cene delnic so vzpodbudile ljudi k špekulacijam. Bili so dnevi, ko je več kot pet milijonov delnic zamenjalo lastnika. ZDA so preplavila tudi sredstva iz Evrope, banke pa so posodile kakih osem milijard dolarjev mešetarjem, ki so kupovali in prodajali delnice na newyorški borzi. Čeprav je pravkar izvoljeni predsednik Herbert Hoover skušal obvladati tržišče s tem, da je odklonil posojila bankam, ki so financirale špekulacije, je vrednost papirjev rasla še naprej in 3. septembra dosegla dotlej najvišjo mero; tedaj je bilo preprodanih čez osem milijonov delnic. Ta mesec so se cene začele prvič dvigati in padati. Strokovnjaki in vlada so zatrjevali prebivalstvu, da ni nobenega razloga za preplah, vendar so se zmotili. Ko so cene padle za povprečno 18 točk, je na Wall Streetu izbruhnil preplah. Telegrafi niso dohajali navala naročil borznikov, ki so panično hiteli s prodajo papirjev, preden bi cene padle še niže. 24. oktobra 1929, znanega kot »črni petek« (čeprav je bil četrtek: »Black Thursday«), so cene delnic izrazito padle. Tržišče je bilo povsem demoralizirano. Čeprav sam »črni petek« ni bil tako usoden, so na borzi na Wall Streetu beležili velik padec cen delnic. Preden se je borza vrednostnih papirjev zaprla, je bilo prodanih 12 894 650 delnic in cene so beležile rekorden padec v zgodovini borze (Soule 1947, 306-307). Kljub temu da so se cene v petek in soboto počasi stabilizirale, so že v ponedeljek ponovno naglo padle. Kmalu so začele cene delnic spet nezadržno padati in 29. oktobra so zdrknile za neverjetnih 40 točk. V torek, 29. oktobra, so delničarji v paniki prodali rekordnih 16 410 030 delnic ter tako zabeležili največji padec cen delnic. V štirinajstih dneh so delničarji izgubili 30 milijard dolarjev, na tisoče ljudi je izgubilo ogromne količine denarja, v mesecu dni so delnice izgubile tri desetine svoje vrednosti, veliko bank (v ZDA jih je v času krize bankrotiralo 4300) in podjetij je propadlo. Na novo izvoljeni predsednik ZDA Herbert Hoover je še vedno samozavestno trdil, da so temelji gospodarstva zdravi ter da gre za pojav na površini gospodarskega življenja, česar pa nadaljnji dogodki niso potrdili. Sprožena je bila verižna reakcija, ki je najprej prizadela banke, nato njene varčevalce; ljudje brez prihrankov so manj kupovali, trgovine niso naročale blaga, tovarne so delale odvečne zaloge, ljudje so ostali brez službe (ibid., 307-310). Večina investitorjev se tridesetih let spominja po najbolj pogubnem znižanju cen delnic v Ameriki, odkar je borza začela delovati. Na ameriškem trgu se je borzna vrednost v letih od 1929 do 1932 znižala več kot drugje v svetu. Industrijski indeks Dow Jones je iz 381 točk septembra 1929 padel do 29. oktobra na 230 točk. Padec tečajev je 28. oktobra znašal kar 12,9% in dan kasneje 11,7% (Tičar 1991, 62-63).

34

4.4 Svetovna ekonomska kriza Dokler teče družbeno dogajanje v smeri, ki jo smatramo kot zadovoljivo ali celo zaželeno, ni potrebna nikakršna preusmeritev. Do krize sploh ne prihaja. Gospodarstvo, ki proizvaja zaradi proizvodnje same, ne zaradi zadovoljevanja potreb, začne proizvajati vedno več, potrebe pa se približujejo zasičenosti. V takem primeru mora iskati ali ustvarjati nova tržišča. Boj za tržišča mnogokrat prerašča v vojaške spopade, ki so med drugim tudi sredstvo za nova tržišča po nastalem uničenju. Vojne ali vsaj priprave na morebitno vojno postajajo tržna potreba, vojaška industrija pa vedno pomembnejši proizvajalec in širitelj tržišča. V primeru, da gospodarstvo nima vgrajenega samoomejitvenega mehanizma, mu lahko v končni fazi preti nezaustavljiv zlom (Bučar 2003, 37). Po prvi svetovni vojni je ogromen gospodarski napredek povzročil velika družbena protislovja. Le-ta so se kazala predvsem v kopičenju dobrin v razvitem svetu in zelo različnem življenjskem standardu prebivalstva po svetu, kar pa je še povečevalo razlike med bogato manjšino (lastniki kapitala, zemlje, kolonialne sile) ter revno večino (kmečke množice, proletariat, izkoriščana ljudstva, narodi). V razvitih kapitalističnih državah je gospodarski razvoj slonel na konjukturi, posojilih, špekulacijah in težnjah po hitrem dobičku. Prav tu je kapitalizem razkril svoje bistvo in svojo nemoč. Velika gospodarska kriza, ki se je začela z zlomom newyorške borze 29. oktobra 1929, je dobila take razsežnosti, da je skoraj privedla do zloma kapitalističnega svetovnega gospodarstva. Le-to je bilo videti ujeto v začaran krog, kjer je vsako gibanje ekonomskih kazalcev navzdol (razen nezaposlenosti, ki je rasla v vedno bolj astronomske višave) še okrepilo upadanje vseh drugih.

4.4.1 Vzroki Res je, da so ZDA postale največji investitor, saj so samo Nemčiji investirale deset milijard dolarjev ter tako dosegle, da so se valute stabilizirale, proračuni uravnovesili, monetarno tržišče se je začelo urejati, mednarodna trgovina pa počasi naraščati. Vendar si je Evropa do leta 1929 že opomogla od posledic prve svetovne vojne, tako da ni več potrebovala ameriškega blaga in hrane. Zato sta se začela ameriška industrija in kmetijska proizvodnja dušiti v vse večjih zalogah, ki niso več našle ugodnega tržišča. Do krize je prišlo v proizvodnji primarnih izdelkov, saj so njihove cene, ki jih ni več zadrževalo kopičenje zalog kot prej, prosto padale. Čeprav sta bili lakota in beda v svetu zelo razširjeni, so se kopičili (in nato uničevali) presežki proizvodov, cene kmetijskim pridelkom pa so zaradi prevelike ponudbe padale. Zaradi nesorazmerja med cenami v kmetijstvu in industriji so bile razmere v kmetijstvu tiste, ki so sprožile svetovno gospodarsko krizo (Hobsbawm 2000, 86). Drugi domnevni vzroki za krizo izhajajo iz precenjenosti delnic, nenadzorovanega tiskanja in izdajanja vrednostnih papirjev in državnih obveznic, neusklajenega kreditiranja ter špekulativnih vlaganj v konjukturne veje industrije. Najznamenitejši borzni zlom na Wall Streetu naj ne bi bil posledica gospodarskega nazadovanja (recesije) v ZDA in svetu,

35

temveč tega, da je newyorška borza s svojim neskončnim špekuliranjem sama dobesedno »sesula« gospodarstvo, ki si več let ni opomoglo, kar je bila več kot odlična podlaga za nacionalne in fašistične ideje, ki so vodile do druge svetovne vojne (Kralj 2006). Težko je razumeti, da je celo v letih razcveta (1924-1929) v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Švedskem nezaposlenost ostala osupljivo visoka in je v povprečju znašala 10 do 12 odstotkov. Le ameriško gospodarstvo je resnično delovalo s polno paro, saj je bila tam povprečna stopnja brezposelnosti le 4 odstotna. Vse to je kazalo na resnično šibkost v gospodarstvu. Padanje cen primarnih proizvodov je bil preprost dokaz, da povpraševanje po njih ni moglo držati koraka s proizvodnimi zmožnostmi. Prav tako ne bi smeli spregledati dejstva, da je bil razcvet predvsem posledica ogromnih tokov mednarodnega kapitala, ki je v teh letih preplavil industrijski svet in se zlival zlasti v Nemčijo (Hobsbawm 2000, 85). Obstaja več razlag o tem, kako je lahko ameriško gospodarstvo od polnega razcveta, jeseni 1929, doživelo še isto leto tako občuten in nenaden padec. Kriza je izbruhnila, ko je nenadoma padel tečaj borznih vrednostnih papirjev, zaradi špekulacij precenjen čez vsako razumno mero. Banke so ga podpirale in slonel je predvsem na kupoprodajnem odnosu. Nenaden padec je prizadel bančne zavode, finančne truste in posamezne operaterje, udarec pa je kaj kmalu občutilo tudi gospodarstvo. Vzroke lahko najdemo v preveč omejevalni denarni politiki; širokemu sloju prebivalstva, ki je z izredno nizkim dohodkom zniževal porabo; neredu v mednarodnem plačilnem sistemu; težavah na kmetijskem trgu ter nato še padcu na borzi in verižnemu propadu cele vrste bank, kar je povsem presušilo vire financiranja proizvodnega aparata (Iannaccone 1998, 147).

4.4.2 Gospodarska kriza in centralne banke Vprašanje, zakaj je prišlo do ene največjih gospodarskih kriz, je še danes nerešeno in je predmet debat med pripadniki posameznih ekonomskih šol. Monetaristi so vzrok našli v nepravilnem delovanju FED-a5. Izhajajo iz predpostavke o količini denarja v obtoku in dejstvu, da se je le-ta zmanjšal za 2,6% v obdobju od avgusta 1929 do oktobra 1930. Zaključujejo torej, da zlom borze ni imel veliko povezave s padcem proizvodnje, temveč je zgolj posledica neustrezne politike FED-a. Keynesijanisti zastopajo drugo stališče, da se je količina denarja v obtoku povečala med 1 do 18% glede na to, kateri agregat opazujemo. Kljub temu pa nobena stran ne razlaga dovolj dobro, zakaj je prišlo do take depresije. Poleg tega je do zmanjšanja proizvodnje prišlo že mnogo prej, kot se je zgodil zlom na borzi. Industrijska produkcija je padla iz 127 v juniju na 122 v septembru, 117 v oktobru, 106 v novembru in 99 v decembru. Posebej močan je bil padec v produkciji avtomobilov. Edina teorija, ki dovolj dobro razlaga tak padec proizvodnje, je teorija o nestabilnosti kredita. Krediti so se preusmerjali iz realne produkcije in potrošnje v špekulativne namene

5 FED: Federal Reserve System (ameriška centralna banka).

36

na borzi. Po zlomu borze je kreditni mehanizem preprosto prenehal obstajati. Kljub temu da je obrestna mera bila zelo nizka, pa je celotna količina kreditov skozi obdobje depresije upadla. FED je leta 1929 dovolil propad velikega števila bank, kar je povzročilo takojšnje zmanjšanje kreditov in za seboj potegnilo velik val stečajev podjetij. To je bila že sama posledica neustreznega ravnanja FED-a, a vprašanje je, zakaj je že pred samim zlomom borze prišlo do tako velikega znižanje proizvodnje in ali bi FED to lahko preprečil (Kindleberger 2006, 1)? Po zlomu se je pojavila kritika politike centralne banke, čeprav se je začetna reakcija centralne banke zdela popolnoma primerna. Med oktobrom 1929 in februarjem 1930 je obrestna stopnja padla iz 6 na 4 odstotke in denarna ponudba je narasla takoj po zlomu. Poslovne banke v New Yorku so oblikovale posojila za zavarovanje posrednikov in trgovcev, katera so zagotovila likvidnost nefinančnim in ostalim organizacijam, ki so financirala posrednike in trgovce pred zlomom. Med februarjem 1930 in letom 1932 je denarna politika postala dvoumna. Skrivnostne kupčije vlade na odprtem trgu so se nadaljevale do leta 1932. Čeprav je bila obrestna mera med marcem 1930 in septembrom 1931 zmanjšana, je ob koncu leta 1931 zrastla dvakrat. Ta rast je naredila posojila dražja in odvrnila ljudi ter organizacije od izposojanja. Kar je še slabše, v času od 1929 do 1933 je denarna ponudba padla za 31 odstotkov in to je pahnilo ekonomski razvoj naprej v depresijo (Galbraith 1991, 76).

4.4.3 Vpliv krize na Evropo V mednarodnih gospodarskih odnosih je po vojni prišlo do korenitih sprememb, saj so kronično zadolžene Združene države s svojimi sredstvi najprej kreditirale vojne stroške v Franciji, Veliki Britaniji in Italiji ter nato program vojne odškodnine, ki so ga naložili Nemčiji. Ponovno je postala aktualna menjava, vendar osnova ni bilo več samo zlato, ampak tudi nekatere valute: frank in predvsem funt. Na osnovi sistema »gold-exchange standard« so se centralne banke obvezale, da bodo denar menjale za zlato ali za eno od teh valut, ki so imele enako vrednost kot zlato; po letu 1922 so tudi znatno povečale rezerve zlata. S tem so želele preprečiti, da bi veliko mednarodno kroženje kapitala občutilo nenadna nihanja vrednosti, vendar so ravno v Združenih državah velike zasebne banke ta kapital še naprej pošiljale v obtok brez nadzora kakršnega koli centralnega organa, ki bi odločal o porabi in namenu ter pri tem upošteval splošno stanje v gospodarstvu ter odnose z drugimi državami. Odvisnost evropskih držav, še posebej Nemčije, od špekulativnih projekcij in predvidevanj dobička velikih ameriških finančnih trustov je bila zelo velika. To se je kazalo še posebej po borzni krizi in upadanju proizvodnje leta 1929, ko se je ameriški kapital nenadoma umaknil z evropskih trgov in se je kriza z izredno močjo razširila na Evropo (Iannaccone 1998, 147). Razcvet »zlatih dvajsetih let« je bil v veliki meri posledica ogromnih tokov mednarodnega kapitala, ki je v teh letih preplavil industrijski svet ter se zlival zlasti v Nemčijo. Ta dežela, v katero se je leta 1928 stekla približno polovica vsega svetovnega kapitalskega izvoza, si je izposodila med 20 000 in 30 000 bilijonov mark, polovico od tega verjetno kratkoročno.

37

To je tudi razlog, zakaj je bilo nemško gospodarstvo tako ranljivo, kar se je še posebej pokazalo ob umiku ameriškega denarja po letu 1929. Umik ameriškega kapitala, takoj po začetku gospodarske krize, je do leta 1931 povzročil propadanje industrije in povečanje brezposelnosti v Nemčiji (Hobsbawm 2000, 85). Nemško gospodarstvo je bilo močno oslabljeno zaradi plačila vojnih raparacij. Nemčija je bila prisiljena k temu, da je najemala velika posojila, tako da so tiste reparacije, kar jih je plačala, izvirale iz ogromnih ameriških posojil sredi dvajsetih let. Tekmeci Nemčije so videli dodatno prednost v tem, da tone Nemčija v globoko zadolženost, namesto da bi povečevala izvoz ter na ta način dosegla zunanjetrgovinsko ravnovesje. Dejansko pa se je zelo povečal nemški uvoz. Predvsem je takšna postavitev razmerij vplivala na izjemno občutljivost, tako Nemčije kot celotne Evrope, na usihanje ameriških posojil, do katerega je prišlo že pred krizo in umikom ameriškega kapitala po borznem zlomu. Celotna reparacijska »hiša iz kart« se je med gospodarskim zlomom sesula, kar pa je negativno vplivalo na Nemčijo in svetovno gospodarstvo (ibid., 93-94). Zadnje obdobje weimarske republike se je začelo z borznim zlomom v New Yorku leta 1929 in s svetovno gospodarsko krizo, saj zanju mlada republika ni bila dovolj trdna. Radikalni stranki nacionalsocialistov (NSDAP) in komunistov (KPD) sta si zagotovili glasove v vojski brezposelnih in razočaranih malomeščanov; vladna nemška nacionalna ljudska stranka (DNVP), ki je še v času od 1924 do 1928 nastopala z zmernim programom, se je pod medijskim mogotcem Alfredom Hugenbergom pomaknila v desno (Boden 2004, 339-340). Velika gospodarska kriza je kriza tako kapitalističnega prekomernega investiranja kot nezadostne delavske potrošnje v dominantnih kapitalističnih državah. Z razglasitvijo »črnega petka« na Wall Streetu se je kriza tudi uradno začela, vladarji pa so se morali soočiti s splošnimi težavami kapitalističnega sistema in iskanjem rešitve, če je ta sploh še bila mogoča. Že na mirovnih pogajanjih v Versailesu bi se morali spoprijeti z vzroki medimperialistične vojne, ne pa zgolj kaznovati poražence, kar so bili prisiljeni storiti ob izbruhu krize v okvirih posameznih držav. Kapitalizem je bilo treba radikalno preoblikovati. A vlade glavnih imperialističnih držav tega niso bile sposobne izpeljati. V Veliki Britaniji in Franciji do resnejših reform nikoli ni prišlo, tistih nekaj poskusov pa je zaradi konservativnega nasprotovanja neslavno propadlo. V Italiji in Nemčiji pa se je projekt restrukturiranja kapitalističnih odnosov navsezadnje razvil v nacizem in fašizem (Negri in Hardt 2000, 202). Prva svetovna vojna torej ni le okrepila položaja ZDA kot največjega svetovnega industrijskega proizvajalca, temveč je to državo spremenila v največjega svetovnega upnika. Britanci so med vojno izgubili okoli četrtino svojih investicij po svetu, v glavnem tiste v ZDA, ki so jih bili prisiljeni prodati za potrebe oskrbovanja med vojno; Francozi pa so izgubili skoraj polovico svojih investicij, večinoma zaradi revolucije in zloma v Evropi. Medtem so Američani, ki so začeli vojno kot dolžniška dežela, končali kot glavni mednarodni upnik. Ker so ZDA osredotočile svoje posle na Evropo, je bil njihov vpliv nanjo odločilen. Povojnemu gospodarstvu v Veliki Britaniji, ki ga je spremljala velika brezposelnost, je sledila svetovna gospodarska kriza. Izzvala je množično obubožanje prebivalstva. Razvoj

38

teh dogodkov je spremljal vzpon laburistične stranke, ki se je zavzemala za parlamentarni socializem, v vodilno stranko poleg konzervativcev. Investitorji so se po izbruhu krize obrnili na Veliko Britanijo, a tudi njene banke niso mogle podpirati izčrpanosti zlatih rezerv, prav tako pa je vlada Velike Britanije še vedno upala na posojilo ZDA. Pogoj posojila je bil, da bi Velika Britanija dosegla uravnotežen proračun, kar pa bi lahko dosegla le z odtegnitvijo podpore brezposelnim, s čimer se pa britanska laburistična stranka ni strinjala. Ker pa nobena politična stranka ni mogla sama rešiti problema, so vodilni oblikovali koalicijo – nacionalno vlado, ki je bila na oblasti od 1931–1939 (Boden 2004, 513). Gospodarski vzpon Evrope se je torej končal z izbruhom gospodarske krize, ki je povzročila zlom mednarodnih delniških trgov, prav tako je proizvodni uspeh evropskih gospodarstev hitro upadal, skokovito pa sta naraščala brezposelnost in brezdomstvo, s katerima so se soočali tako v ZDA kot v Evropi. V Britaniji niso le demonstrirali, prirejali so tudi pohode lačnih. Na teh pohodih je sodelovalo na sto tisoče ljudi iz vse države in med njimi so bile prvič tudi ženske. Ljudje so skušali s protestnimi pohodi proti lakoti vzpodbuditi zanimanje in sočutje javnosti o težavnem stanju na tisoče ljudi (ibid., 89).

4.4.4 Posledice gospodarske krize Zlom borze je povzročil verižno reakcijo. Ljudje so varčevali, kar pomeni, da niso več kupovali potrošniških dobrin. Ker ljudje niso kupovali, so začele propadati trgovine in s tem tudi tovarne, kar pa je povzročilo največji problem – brezposelnost. Kriza v ZDA je trajala dlje časa, najslabše pa je bilo pozimi leta 1932, saj je bilo brezposelnih 12 milijonov ljudi, vsak dan je 12 000 ljudi ostalo brez službe, bankrotiralo je 20 000 podjetij in 1616 bank, 23 000 ljudi pa je naredilo samomor. V tem času ni obstajala podpora za brezposelne. Dobrodelne organizacije so delile hrano in prenočišče, a kljub temu je nekaj ljudi umrlo od lakote (Trueman 2000, 1).

Brezposelnost Velika ekonomska kriza je prizadela vse gospodarske tokove ter prikazala odvisnost proizvodnje od kupne moči prebivalstva. Kot posledica krize so ogromne količine proizvodov v industriji in kmetijstvu ostale brez kupcev. Večina tovarn je bila prisiljena zaustaviti ali zmanjšati proizvodnjo. Prva posledica velike ekonomske krize, ki je postopoma zajela ves svet, je bila velika stopnja brezposelnosti. (Čubrilović in drugi 1976, 337). V večini držav je v tem desetletju vrtoglavo naraščala brezposelnost, z njo pa nadloge revščine in družbenih nemirov. Število brezposelnih v Britaniji, Nemčiji in ZDA je doseglo rekordne stopnje. Voditelj sindikata ameriške delavske zveze je julija 1930 opozoril, da bo do konca leta brez dela 7 milijonov ljudi, če se stanje v industriji ne izboljša. Takrat je bilo v Združenih državah že 5,2 milijona brezposelnih. Njegova napoved je bila presežena že v

39

šestih mesecih, ko se je število povzpelo na katastrofalnih 8,3 milijona. V državi ni bilo nobenega splošnega sistema zavarovanja brezposelnih, zato je bilo preživetje številnih delavcev brez dela odvisno od dobrodelnih ustanov. Z naraščanjem težav v času krize so se delavci v ZDA obrnili na etnične in verske institucije, ki naj bi jih podpirale v dobrem in slabem. Denarja, službe, hrane in oblačil potrebni delavci ter njihove družine so se tako obrnili na Slovenian Relief Organization, the Jewish Charities, the Chatolic Charities in ostale dobrodelne organizacije. V zgodnji fazi krize so cerkve ter etnične dobrodelne organizacije skušale iti v korak z množičnim pomanjkanjem, vendar so tudi te kmalu porabile omejene količine virov financiranja. Kasneje so se delavci obrnili po pomoč na krajevno upravo ter državno premoženje (Cohen 1990, 219). Večina priseljencev v Ameriki so bili industrijski delavci, ki so si služili kruh po rudnikih, tovarnah in gradbenih podjetjih. Spremembe v ameriških industrijskih metodah in gospodarskem življenju so slabo vplivale na razmeroma večje število priseljencev kot na rojene Američane. Saj so, ko je tehnični napredek začel v velikem obsegu izpodrivati ročno delo, ti prvi izgubili delovna mesta. Enega izmed osnovnih razlogov za trgovinsko mrtvilo po letu 1929 je treba iskati v nesposobnosti ljudskih množic (večina delavstva), da bi lahko kupovale in trošile proizvode svojega dela, ker so bile preslabo plačane. To pa izhaja iz vse večjega števila priseljencev v Ameriko (Adamič 1932, 16). Do industrije je bila kriza neizprosna, saj je leta 1930 brezposelnost v industriji (nekmetijski) zrasla iz 3,2% na 8,7% v letu 1929. Nobena druga industrijska država se ni soočala s tako dolgoročno brezposelnostjo kot ZDA, razen Nemčije, ki se je za kratek čas približala takšni brezposelnosti. Tistim, ki so obdržali službo v času krize so pa drastično znižali mezde. Prvi panogi industrije, ki sta bili v času krize prizadeti, sta bili tekstilna industrija in premogovništvo, ki že v 20-ih letih nista doživeli tolikšne blaginje zaradi padajočega povpraševanja in hiperprodukcije (Badger 1989, 18). Številne družine so v času krize potovale iz mesta v mesto, da bi našle blagostanje, ki naj bi jih, po besedah njihovega predsednika Herberta Hooverja, čakalo za vogalom (ibid., 215). Podobno stanje je bilo tudi v Veliki Britaniji, kjer so postajale vrste pred borzami dela zmeraj daljše. Število brezposelnih ali začasno odpuščenih je avgusta doseglo 2 750 000 ljudi. Tako je, z majhnimi spremembami, ostalo do konca leta 1931. Ko se je junija 1931 število prijavljenih brezposelnih povzpelo s 3 962 000 na 5 057 000, so v Nemčiji odprli ljudske kuhinje. Kancler dr. Brüning je posvaril, da utegne čez zimo število preseči sedem milijonov. Januarja 1932 je bilo brez dela skoraj šest milijonov ljudi, od teh je bila komaj slaba polovica deležna denarne podpore.

40

Padec cen v kmetijstvu Zanimivo je, da se ljudje na podeželju niso zavedali, da je leta 1929 prišlo do zloma borze. Borza kot taka jim ni pomenila veliko, saj skoraj nihče od njih ni imel delnic v posesti. Kmetovalci, ki so v ZDA predstavljali več kot 30% delovne sile, so imeli že pred samo krizo dovolj problemov. Niso bili deležni blagostanja, ki je zajel Ameriko v 20-ih letih, saj je dohodek na kmetovalca znašal le tretjino nacionalnega povprečja. Vzpodbujeni za povečanje proizvodnje za potrebe prve svetovne vojne, so še v 20-ih letih povečevali output. Imeli so boljša semena, ki so rasla hitreje; imeli so dostop do boljše tehnologije (uporaba traktorjev). Z novim zanosom so jemali kredite za nakup novih strojev in zemlje, kar je kmalu privedlo do tega, da so proizvajali preveč. Ko je nastopila kriza, so se soočili z izgubo tujih trgov in z zasičenostjo domačega tržišča. Ironija se je pokazala v proizvajanju hrane, ki si je večina prebivalstva ni mogla privoščiti. Suša, ki je prizadela ameriški srednji zahod, in nizke cene, so primorale številne kmete, da so se z družinami izselili v Kalifornijo (Badger 1989, 14). Posledično so se cene kmetijskih izdelkov skoraj povsod po svetu prepolovile. Kmetje so povsod po svetu skušali nadoknaditi padajoče cene z vzgajanjem in prodajo večje količine pridelka, zaradi česar so cene še bolj padale. Za kmete, ki so bili odvisni od trga, zlasti od izvoznega trga, je to pomenilo propad, razen če so se lahko umaknili v poslednjo tradicionalno kmečko utrdbo, v samooskrbno pridelavo (Hobsbawm 86-87). Skladno s krizo so cene živil za kmete v mnogih deželah katastrofalno padle. Prav tako banke, ki še niso propadle, niso hotele posojati kmetovalcem. Postalo je namreč jasno, da ti nimajo denarja za financiranje pridelkov (letine). Januarja 1931 je 300 obupanih kmetovalcev v Angliji grozilo, da bodo zaplenili trgovine, če ne bodo prejeli osnovnih živil. Prestrašeni trgovci so pri zahtevah popustili (Badger 1989, 17).

Opustitev zlatega standarda Kljub temu da je velika večina držav po končani vojni prevzela predvojno stanje kot prikaz pripravljenosti kontinuitete zlatega standarda, je vojna zahtevala svoj davek v velikosti zlatih rezerv pri evropskih državah. Velika večina monetarnega zlata je bila nakopičena v Ameriki in pojavila se je potreba po prilagajanjih. Problem je predstavljala Amerika, ki je imela poleg velike količine zlata tudi inflacijo in je zaradi tega vodila restriktivno monetarno politiko, kar je za ostale države pomenilo, da morajo za prilagajanje voditi še restriktivnejšo politiko, to je bila politika odkrite deflacije. Poleg tega je z nastankom novih držav na območju Evrope prišlo do velikih inflacij, kot posledice velikega dolga in inflacijskega davka, ki ga je pobirala država. Tako je bilo jasno nakazano, da samostojnost centralnih bank sama po sebi še ne zagotavlja stabilne valute, da je stabilnost valute nemogoče doseči zgolj z restriktivno politiko in da mora sodelovati še fiskalna politika (Kindleberger 2006, 2). V času, ko je svetovna trgovina v štirih letih (1929-1932) padla za 60 odstotkov, so se države znašle v položaju, v katerem so gradile vse višje pregrade, da bi zaščitile svoje

41

domače trge in valute pred svetovnimi gospodarskimi nemiri, vedoč, da to pomeni razdejanje svetovnega sistema multilateralne trgovine, na katerem je po njihovem mnenju morala počivati svetovna blaginja. V letih 1931-1932 so Britanija, Kanada, vse skandinavske države in ZDA opustile zlati standard, ki je vedno veljal za temelj stabilne mednarodne izmenjave; do leta 1936 pa so jim sledili tudi tisti, ki so zagrizeno verjeli v zlate palice, Belgijci in Nizozemci ter naposled tudi Francozi (Hobsbawm 2000, 89). V Nemčiji so se prvi znaki panike kazali že v letu 1929, ko so potekala pogajanja o reparacijah in je morala centralna banka poseči po kreditnih omejitvah v poslovnih bankah. Do dejanskega poloma je prišlo po odstopu predsednika Reichsbanke, Schachts-a. Po konfliktih z vlado je le-ta marca 1930 zaradi nestrinjanja z Youngovim načrtom zapustil svoj položaj, na njegovo mesto pa je prišel Hans Luther, ki pa ni imel ne znanja in ne izkušenj za tako delo. Potrebno je poudariti, da je to čas že večjih kapitalskih tokov in centralne banke so bile vpete med doseganje notranjega ravnotežja in med igranje po pravilih sistema fiksnih deviznih tečajev v zlati valuti. Tako je po prepričanju ljudi iz centralne banke bil edini ustrezni instrument racioniranje kreditov s strani centralne banke oziroma količinska omejitev kreditov pri relativno nespremenljivih obrestnih merah. Posledica takih ukrepov je bil odliv kapitala (zlata) iz Nemčije in povečanje zunanjega dolga, kar je leta 1931 privedlo do dolžniške krize, ki je na koncu pripeljala do vzpona nacionalsocializma. Prvič so bile nemške banke zelo ranljive, kar je tudi povzročilo porajanje dvoma v velike nemške banke. Pojavila se je tudi bojazen o sposobnosti vlade, da se nedeficitno financira. Vse skupaj je postavljalo vprašanje o vzdržnosti režima zlate valute. V mednarodnih državnih odnosih je vse več držav opustilo zamenljivost denarja za zlato in so prešle na sistem drsečih deviznih tečajev (Kindleberger 2006, 1-2).

Propad bank V triletnem obdobju (1929-1932) je propadlo skoraj 5000 bančnih zavodov v ZDA. S padcem tečaja borznih vrednostnih papirjev, ki je bil zaradi špekulacij precenjen čez vsako razumno mero, je izbruhnila kriza. Banke so padec tečaja podprle in je slonel predvsem na kupoprodajnem odnosu. Nenaden padec je prizadel bančne zavode, finančne truste in posamezne operaterje, udarec pa je kmalu občutilo tudi gospodarstvo. Bančni sistem ZDA ni dopuščal evropskega tipa velikih bank z razvejanim sistemom podružnic po vsej državi in so ga potemtakem sestavljale razmeroma šibke lokalne banke ali v najboljšem primeru po eni sami zvezni državi razširjene banke. V ZDA je bil zlom tem bolj drastičen zato, ker so zastoj v širjenju povpraševanja hranili z izjemnim širjenjem potrošniških kreditov. Banke, že načete zaradi razcveta špekulacij z nepremičninami in obremenjene z neizterljivimi dolgovi, zdaj niso več izdajale novih stanovanjskih posojil ali refinancirale obstoječih. To ni preprečilo, da jih ne bi na tisoče propadlo, medtem ko je leta 1933 skoraj polovica vseh stanovanjskih hipotek v ZDA ostala neplačana in je tisočim nepremičninam hipoteka zapadla (Hobsbawm 2000, 95). V Chichagu (industrijsko mesto, ki je bilo zelo etnično in rasno obarvano) je skoraj vsaka etnična skupnost imela svojo banko. Njihov propad za delavce ni pomenil le izgubo težko zasluženega denarja, temveč tudi izgubo zaupanja v sposobnost etničnih skupnosti,

42

predvsem pa v sposobnost podpore njihovih voditeljev v težkih časih. V času velike gospodarske krize so bile družine v veliki meri odvisne od nacionalne vlade in njihove pomoči (Cohen 1990, 230). Pri analizi velike gospodarske krize je prišlo do ugotovitev, da je bilo za Američane pod častjo, da so na vladni podpori. Na to odvisnost so gledali kot na znak, da jim je spet spodletelo. Mnogi industrijski delavci so se bali propada lokalnih bank, tako da so večino svojih prihrankov vložili v U.S. Government Post Office (Vladno pošto ZDA), ki je bila edina neprivatno vodena institucija v Ameriki pred uvedbo Socialne varnosti leta 1935 (ibid., 270-273).

43

SLIKA 2: BANČNA KRIZA V ZDA

Opombe: podatki se nanašajo na število propadlih bank v letih od 1927 do 1932 Vir: Šehić in Šehić (2006, 34). Propad bank je imel za posledico upad industrijske proizvodnje in rast brezposelnosti, ki je v ZDA leta 1933 dosegla 30 odstotkov aktivnega prebivalstva (okoli 15 milijonov ljudi). Kriza se je nato kot potresni sunek razširila po vsem z ZDA gospodarsko in finančno povezanem svetu. Po nekaterih podatkih naj bi v ZDA v času od 1929 do 1932 propadlo okoli 5000 bančnih zavodov.

0

500

1000

1500

2000

2500

1927 1928 1929 1930 1931 1932

44

V Nemčiji se je v času krize porajal dvom v velike nemške banke, ki so bile takrat zelo ranljive. Po prvi svetovni vojni je imela Nemčija reparacijske obveznosti, katerih plačilo je bilo nadzorovano s strani tujine in je morala centralna banka poseči po kreditnih omejitvah v poslovnih bankah. Še pred dolžniško krizo leta 1931 je zaradi ogromnega navala na nekatere banke prišlo do njihovega propada. Takratna centralna banka Nemčije, Reichsbank, je bila samostojna in od vlade neodvisna institucija, ki pa je z vstopom v sistem zlate valute izgubila kontrolo nad količino denarja v obtoku. V začetku maja 1930 se je zaradi velikega odtoka vlog zmanjševal kapital bank. Nova panika je nastala leto kasneje, ko je z izplačilom vlog prenehala dunajska Creditanstalt. Poseben primer za centralno banko je predstavljal odliv kapitala v tujino, predvsem s strani domačih investitorjev. Centralna banka Nemčije je s strani FED-a in Bank Of England dobila zagotovila za pomoč, vendar le če bi sama uredila oziroma zajezila odliv kapitala iz Nemčije. V praksi je centralna banka Nemčije onemogočala privatnim bankam dostop do deviz. Posledica takih gibanj na trgu je bilo očitno zmanjševanje rezerv centralne banke (Kindleberger 2006, 1).

Proizvodno mrtvilo Propad bank je vplival tudi na drastičen padec industrijske proizvodnje, saj si denarja ni več mogla izposojati. Dramatična recesija severnoameriške industrijske ekonomije se je hitro razširila na drugo industrijsko osrčje, na Nemčijo. Industrijska proizvodnja v ZDA je od leta 1929 do 1931 padla za približno tretjino, prav tako tudi nemška, toda to so le povprečja, ki ublažujejo skrajnosti. Do kriz je prišlo v proizvodnji primarnih izdelkov, tako hrane kot surovin, saj so njihove cene, ki jih ni več zadrževalo kopičenje zalog, prosto padale. Cena čaja in pšenice je padla za dve tretjini, cena surove svile za tri četrtine. To je predvsem prizadelo države, katerih mednarodna trgovina je bila odvisna od proizvodnje primarnih izdelkov. Skratka, gospodarska kriza je v resnici postala globalna (Hobsbawm 2000, 86). Industrijska proizvodnja se je v Nemčiji skoraj prepolovila. Na tisoče malih industrijskih podjetij in na milijone obrtnikov je propadlo. Ponovna rast inflacije je uničevala male varčevalce. V takem vzdušju je prišel na oblast nacizem, ki je hotel krizo rešiti z reorganizacijo proizvodnega aparata pod državnim nadzorom. Ustanavljanje trustov in kartelov je postalo obvezno na mnogih področjih, veliko malih podjetij je propadlo, državni viri pa so bili usmerjeni v uresničitev ciljev, ki jih je določila vlada: v ponovno oborožitev in gospodarsko samozadostnost (Iannaccone 1998, 141). Britanska industrija je bila na svetovnih trgih vse manj konkurenčna, zaradi razhajanj med tradicionalno in moderno industrijo pa se je gospodarska podoba države močno spremenila. Ljudje so množično zapuščali področja, kjer je prevladovala tradicionalna industrija (premogovništvo, gradbeništvo, bombažna industrija) ter se preseljevali v mesta (ibid., 139).

45

4.5 Poraz republikancev Velika gospodarska kriza je imela velik vpliv na življenja ljudi in na družbeni sistem. Kljub temu da je imela ogromno negativnih posledic, je bila v veliki meri tudi poučna, saj je pripomogla k novim družbenim prilagoditvam (Elder 1974, 3). Leta depresije se delijo na napredek in politična »pojavljanja«. Napredek obsega obdobje od borznega zloma, oktobra 1929, do konca Hooverjevega predsednikovanja. Večina pokazateljev se je poslabšala do poletja 1932, ki ga lahko poimenujemo najnižja točka ekonomske in psihološke depresije. V letih predsednikovanja Herberta Hooverja (1928–1933) je borza dotaknila dno in industrijska proizvodnja se je zmanjšala za več kot polovico (proizvodnja je padla iz $ 949 milijonov na neverjetnih $ 74 milijonov). Do leta 1932 je nezaposlenost dosegla neverjetnih 13 milijonov in mnogi ljudje so živeli v skrajno primitivnih razmerah. Hooverjevo obravnavanje depresije je temeljilo na najbolj neobičajnih načelih in napačnem optimizmu. Ta pristop je bil nepričakovan zaradi njegove navezanosti na zadostne, proste ekonomske družbeno napredne sile. Hooverjeva administracija se je prepozno zavedela potrebe po obsežni in učinkoviti intervenciji države in na volitvah leta 1932 je zato z veliko večino zmagal demokratski kandidat Franklin Delano Roosevelt (Leuchtenburg 1963, 3–5). Herbert Hoover je verjel, da si morajo ljudje pomagati sami in naj ne pričakujejo pomoči drugih. To je imenoval »surov individualizem«, zato tudi ni storil ničesar, kar bi pomagalo brezposelnim. Predsednik Hoover ni verjel, da bo kriza trajala, temveč da jih razcvet čaka za vogalom. Kljub temu je šele na vrhuncu krize storil tudi nekaj koristnega, saj je državi »daroval« $ 300 milijonov za pomoč brezposelnim (Emergency Relief and Reconstruction Act). Mnogi so to komentirali kot ukrep v sili in da je predsednik storil premalo pa še to prepozno (Trueman 2000, 2). Do pomladi leta 1932 je vsak pomemben in napreden demokrat podprl kandidaturo newyorškega guvernerja Franklina Delana Roosevelta, ki je dobil vzdevek FDR. Liberalni demokrati so imeli majhne pomisleke glede njegovih dosedanjih programov za rešitev gospodarstva, vendar je kot guverner New Yorka ustvaril prvi obširni program za rešitev brezposelnosti, sponzoriral je programe za industrijsko podporo in tako z razširitvijo dela za ohranitev in moč ljudi pridobil zahodne naprednjake (Leuchtenburg 1963, 4). Na politično prizorišče se je vrnil leta 1928, ko je postal guverner New Yorka. Po zlomu borze, oktobra 1929, je izvedel številne inovacije za podporo in okrevanje, ki so ga uveljavile kot liberalnega reformatorja: zavarovanja za brezposelne, pokojnine za starejše, omejitev delovnih ur in množični projekti javnih del. Do predsedniških volitev leta 1932 se je gospodarska kriza še poglobila in ni kazala znakov izboljšanja. Demokrati so se obrnili na FDR – popularnega in uspešnega dvakratnega guvernerja s prepoznavnim priimkom, da se zoperstavi republikanskemu predsedniku Hooverju. Čeprav je bil Franklin Delano Roosevelt zaradi prebolele otroške paralize prikovan na invalidski voziček, je Američanom z neverjetno energijo vlival optimizem. V znanih »pomenkih ob kaminu«, ki so jih prenašali po radiu, je milijonom obubožanih, lačnim in brezdomcem s prepričljivimi besedami dopovedoval, da vlada res pripravlja pomoč za »male ljudi« (American President Org. 2005, 3).

46

Na dan volitev je bila njegova premoč nad Herbertom Hooverjem večja kot kadarkoli v zgodovini. Zmagal je z 22 813 786 glasovi, medtem ko jih je Hoover prejel le 15 759 286. Še noben republikanski kandidat ni bil tako močno premagan (Mackenzie 1946, 181).

47

5 IZHOD IZ KRIZE IN PONOVNO OŽIVLJANJE GOSPODARSTVA Izhod iz krize so poiskali v obveznem političnem, davčnem in monetarnem programu, znanem po imenu »New Deal« ali »Novi dogovor«. Ta je resnično prinesel izboljšanje, vendar v teku tridesetih let dohodek na prebivalca ni več dosegel stopnje iz leta 1929. Po letu 1934 je gospodarstvo polagoma oživljalo. Države so se s krizo soočale na različne načine, večinoma s spontanimi ekonomskimi ukrepi, zmanjševanjem proizvodnje, zaščitnimi carinami, usmerjenim kmetijstvom, socialno zakonodajo (na temelju višjih davkov), cenejšimi krediti, nezaposlenost pa so reševali z velikimi javnimi deli. Državne investicije so se ponovno usmerjale v oboroževalno industrijo. 5.1 New Deal ali Nova delitev oz. dogovor Tudi najhujši ciklični zlom se prej ali slej konča in po letu 1932 so se začeli kazati vse bolj jasni znaki, da je najhujše mimo. Pred začetkom volitev je takratni guverner New Yorka, Franklin Delano Roosevelt, v svojem predvolilnem govoru v Chichagu obljubil reorganizacijo upravnega in gospodarskega sistema oziroma »Nov dogovor« za vse Američane. Naslednji dan je v časopisu izšel članek z naslovom »Nova delitev«, ki so ga kasneje uporabili za načrt gospodarske obnove (Leuchtenburg 1963, 8). Predsednik Roosevelt je bil predan politiki in je imel močan občutek za vodenje. Iz njegove politične kampanje je bilo razvidno, da je verjel v pozitivno vlogo vlade za vzpostavitev ravnotežja svetovnega gospodarstva; da je načrtoval program javnih del; da je želel ponovno reorganizacijo populacije mesta in vasi; da se bo boril za odpravo brezposelnosti; da se bo boril za ohranitev naravnih virov, vključno z izkoriščanjem zemljišč; da bo skrbel za nadzorovanje poplav; da bo povečal nadzor nad špekulacijami in skrbel za varno menjavo. Dejansko je v dveh letih (1933–1935) posebna državna institucija razdelila tri milijarde dolarjev pomoči za brezposelne, deloma tudi na račun znižanih pokojnin in plač državnih uslužbencev ter povišanih davkov. Poleg tega je država prevzela skrb za začasno zaposlovanje, s čimer je do leta 1934 omogočila delo štirim milijonom brezposelnih. Lotili so se velikih javnih del, gradnje elektrarn, kanalov, stanovanj, šol in cest. Z zakonom so uredili pravico sindikalnega združevanja delavcev, določili štirideseturni delovni teden in pravico do pokojnin ter predpisali najnižje plače. Kmetom so nudili ugodna posojila za pridelavo točno določenih poljščin, za katere so tudi zagotavljali odkup (Schlesinger 1957, 452). V ZDA je bila reforma kapitalizma predlagana in udejanjena kot demokratični New Deal. Ta je vzpostavil dejanski odmik od prejšnjih oblik buržoaznega urejanja gospodarskega razvoja. New Deal je v ZDA podpirala močna politična subjektivnost ljudskih sil in elite. Reforme pod vplivom tega programa so dale nov zagon ameriškemu kapitalizmu, ki se je razvil v režim visokih plač, visoke potrošnje in tudi visoke konfliktnosti. New Deal je bil predvsem razvoj, lasten ameriški politiki, odgovor na domačo gospodarsko krizo, med drugo svetovno vojno pa je postal tudi prapor vojske ZDA (Negri in Hardt 2000, 202–203).

48

Nihče ne more zanemariti dominantne vloge samega Roosevelta v programu »New Deala«, saj se je sedem let boril z največjo krizo v zgodovini ZDA ter jo vodil v edini globalni vojni doslej. Vendar predsednik Roosevelt ni bil velik intelektualec. Njegovo znanje ekonomije je bilo v primerjavi z znanjem njegovega predhodnika, Herberta Hooverja, neznatno. Britanski ekonomist John Maynard Keynes, ki je leta 1934 spoznal predsednika ZDA, je bil nemalo presenečen, da le-ta ni bolj »ekonomsko izobražen«. Vendar se je Roosevelt obdal z intelektualci, ki so ob njegovi kandidaturi za predsednika, okoli njega oblikovali celoten »možganski trust« akademikov (Badger 1989, 5–6).

5.1.1 Finančne reforme Roosevelt se je najprej lotil finančne reforme. V slovitih prvih sto dnevih njegovega predsednikovanja (od marca do junija) mu je uspelo zajeziti finančni preplah s spremembo zakonodaje, ki je preoblikovala bančni in finančni sektor. Zaprl je vse banke, nato pa dovolil poslovanje samo tistim, ki so to resnično zmogle, torej tistim, ki so še imele denar. Obenem je skoraj za polovico razvrednotil dolar. Tako je država iz enega dolarja naredila skoraj dva. Z »novim denarjem« je obilno kreditirala banke in industrijo, kar je sčasoma oživilo proizvodnjo. Delo bank je bilo zakonsko urejeno in povišala se je obdavčitev najvišjih dohodkov (Iannaccone 1998, 147). Program »New Deal« je z zveznimi programi za pomoč omogočil delavcem postopno doseganje socialne varnosti. Zvezno sodelovanje se je pričelo v obliki finančnih posojil že pod okriljem Hooverjeve obnove finančne družbe (Reconstruction Finance Corporation). Ena prvih resničnih in zelo dragih Rooseveltovih stvaritev v sklopu »New Deala« je bila FERA (Federal Emergency Relief Administartion), ki je uredila vlogo in podporo nacionalne vlade (Cohen 1990, 268). Da bi odpravil stradanje in takojšnje potrebe brezposelnega naroda, je FDR zagotovil direktne denarne olajšave za revne in programe novih del. Mnogi industrijski delavci so se leta 1936 zavzemali za ponovno izvolitev predsednika Roosevelta, saj jim je pomagal rešiti domove, ko jim je vlada ponudila odplačilo hipotek z nizkimi obrestmi (ibid., 283).

5.1.2 Druge gospodarske in družbene reforme V znamenitih prvih sto dnevih Rooseveltovega predsednikovanja je Kongres preplavila množica novih pobud. Eden teh ukrepov, državni zakon za obnovo industrije, ki ga je predsednik ocenil za najvažnejši in najdaljnosežnejši zakon, kar jih je sprejel ameriški Kongres, je uvedel Upravo za obnovo države (NRA6). Že septembra so zakon in njegov učinek proslavili z velikansko parado v New Yorku. NRA je določila pravila poslovanja

6 National Recovery Administration.

49

trgovini in industriji, prepovedala zaposlovanje otrok, omejila delovni čas, določila minimalne mezde in dala zaposlenim pravico do kolektivnih pogajanj z delodajalci. Predsednik Roosevelt je po nekaj letih za svoj program »New Deala« pridobil podporo številne in raznolike koalicije ter sindikalnega gibanja. Ameriška delavska zveza (AFL7) in predvsem ne dolgo prej ustanovljen Kongres industrijskih organizacij (CIO8) sta, potem ko sta v letih od 1934 do 1937 vodila številne delavske stavke in zasedbo nekaj sto tovarn, trdno podprla vlado. Strinjala sta se namreč s politiko polnega zaposlovanja in socialnih reform, ki so zajemale med drugim tudi sodoben pokojninski sistem, uzakonitev delavskih pravic, priznanje sindikalnih pogodb za posamezne kategorije in končno tudi davčno lestvico za večjo obdavčitev bogatih slojev. Država se je začela vmešavati tudi v načrtovanje obsega proizvodnje v industriji, ki so jo razdelili na panoge in ji določili osnovna pravila, po katerih si lahko podjetja konkurirajo. Nasprotniki Rooseveltove politike, ki niso podpirali odločnega poseganja vlade na ostala področja oblasti ter posredovanje države v gospodarstvu in zasebnem življenju državljanov, so se oprli na sodstvo, v katerem so imeli republikanci velik vpliv (z dekreti so dosegli razveljavitev marsikaterega ukrepa predloženega s strani administracije). New Deal je tako izgubljal začetni zagon, vendar ni bil ustavljen, in čeprav so bili uspehi le delni in ne vedno že vnaprej zagotovljeni, je zaupanje v državo in predsednika nenehno naraščalo (Iannaccone 1998, 125). S selektivnimi krediti in drugimi ukrepi se je začela preobrazba kmetijstva. V kmetijstvu je država spodbujala uničenje presežkov in uvajanje nove, donosnejše proizvodnje, kar je vplivalo, da so se cene kmetijskih pridelkov ustalile. Brezposelnost so skušali reševati z delovnimi pogodbami za določen čas, ki so delavce usmerjale v javna dela, kot je predvidel veliki načrt za napredek nerazvitih delov v državi Tennessee. Velika javna dela, gradnje elektrarn, kanalov, stanovanj, šol in cest so blažila izjemno kritično brezposelnost. Z zakonodajo so urejali delovna razmerja in uvedli minimalno socialno zakonodajo. S protimonopolnimi zakoni, ki so jih sprejeli le stežka in z velikim odporom, je vlada skušala doseči nadzor nad največjimi koncerni in korporacijami. Socialne reforme (pokojnine, podpore, zaščita mezd), povečanje kupne moči širokih ljudskih množic so, tako kot politika javnih del, pripomogli, da se je povečalo domače splošno povpraševanje in s tem ponovni vzpon proizvodnje, in vplivali, da so se ZDA konec tridesetih let izvlekle iz krize in okrepile svojo gospodarsko premoč v svetu (ibid., 147). 5.2 Gospodarska obnova Velike Britanije Leta 1933 Velika Britanija ni bila več pomemben imperij ali svetovna velesila. Ljudje vojne niso šteli za herojski spomin, temveč za pokopališče. Leta 1933 je bila Velika Britanija še vase zaprt otok, kjer se je živelo po nenapisanih, pa obvezujočih pravilih, obredih in izmišljenih tradicijah: večinoma razrednih ali spolnih pravilih pa tudi po dejansko univerzalnih, običajno povezanih s krono. Kljub temu je bila Britanija po 7 America Federation of Labor. 8 Congress of Industrial Organization.

50

kontinentalnih merilih še vedno bogata, tehnično in ekonomsko napredna in dobro opremljena dežela. Sedeži na vlaku in podzemni so bili oblazinjeni tudi v 3. razredu, kotanjasti tlakovalni kamni po mestnih ulicah niso bili pogostni in celo stranske podeželske poti so imele makadamsko površino. Večina novih, majhnih družinskih hiš je imela kopalnico in stranišče na odplak in vsaka je imela vrtiček; desettisoči teh zgradb na periferiji velikih mest so pomenili – čeprav so to le redki priznavali – pomembno gradbeno konjunkturo. Avta niso imeli samo bogati in radio je premogla celo večina revežev. Po drugi strani pa so bila materialna pričakovanja skromna in večina Britancev se še ni povzpela veliko na domeno, kjer porabljaš dohodke predvsem za skromne zahteve vsakdanjega življenja (Hobsbawm 2004, 91–92). Čeprav je kriza v tridesetih letih vladala po vsej Evropi in po vseh ZDA, se je začela leta 1933 gospodarska obnova, tako da se je do izbruha druge svetovne vojne življenjska raven za zaposlene precej dvignila. Kriza pa ni imela le gospodarskih posledic ampak je imela tudi važne politične odmeve. V Veliki Britaniji je kriza med kapitalisti in delavstvom dosegla vrh že desetletje pred tem, ko so zaradi neuspešne množične stavke rudarjev leta 1926 propadli delavski sindikati (Trade Unions) in je delavsko uporništvo poniknilo. Zaradi učinkov poglabljajoče se gospodarske krize je zašla delavska vlada Ramsaya MacDonalada v finančno in politično krizo. Po splošnih volitvah v letu 1931 so sestavili nacionalno vlado z močno laburistično večino pod vodstvom MacDonalda in peščice laburističnih pristašev. Tako je menjavanje vlad konzervativcev in laburistov v tridesetih letih prekinil blok narodne enotnosti pod vodstvom laburista MacDonalda. V tem času je Anglija s skupno obsodbo ponovnega nemškega oboroževanja znova potrdila dobre odnose s Francijo (Iannaccone 1998, 119). Velika ekonomska kriza je bila kriza tako kapitalističnega prekomernega investiranja kot nezadostne delavske potrošnje v dominantnih kapitalističnih državah. Kapitalizem je bil potreben radikalne prenove, vendar vlade glavnih imperialističnih držav tega niso bile sposobne izpeljati. V Veliki Britaniji do resnejših reform ni prišlo, tistih nekaj poskusov pa je zaradi konservativnega nasprotovanja neslavno propadlo (Negri in Hardt 2000, 202). Travmo velike gospodarske krize je še poglobilo dejstvo, da je bila edina država, ki je glasno prelomila s kapitalizmom, Sovjetska zveza, videti imuna nanjo. Medtem ko je preostali svet ali vsaj liberalni zahodni kapitalizem stagniral, se je sovjetska proizvodnja najmanj potrojila. Zrasla je s 5 odstotkov svetovne industrijske proizvodnje leta 1929 na 18 odstotkov leta 1938, medtem ko je v istem obdobju skupni delež ZDA, Velike Britanije in Francije padel z 59 na 52 odstotkov celotne svetovne proizvodnje. Še bolj bistveno pa je bilo, da Sovjetska zveza ni poznala brezposelnosti. Sir Arthur Salter, cenjen in ugleden britanski državni uradnik ter oporni steber sistema, je napisal knjigo »Recovery«, kjer je dokazoval, da je planska družba nujna, če naj bi država in svet ubežala iz začaranega kroga velike gospodarske krize. Drugi britanski, zmerni državni uradniki in funkcionarji so ustanovili nadstrankarski možganski trust (PEP9) političnega in ekonomskega načrtovanja (Hobsbawm 2000, 90-91).

9 Political and Economic Planning.

51

Državni ukrepi za socialno varnost, vključno s podporo za brezposelne, so bili izjemno pičli. Zaradi tega so delovni ljudje sanjali o tem, da bi videli svoje otroke v skromno plačanih toda varnih službah z urejeno pokojnino. Celo v Veliki Britaniji, kjer so bili projekti zavarovanja za brezposelne pred veliko gospodarsko krizo najbolj razviti, so pokrivali manj kot 60 odstotkov delovne sile – in to le zato, ker se je bila Britanija že od leta 1920 prisiljena prilagoditi množični nezaposlenosti (ibid., 87–88). Velika Britanija je leta 1931 opustila politiko proste trgovine, ki je bila za britansko ekonomsko identiteto od štiridesetih let devetnajstega stoletja tako pomembna kot ameriška ustava za politično identiteto ZDA. Britanski umik od načel svobodnih transakcij v svetu enotnega svetovnega gospodarstva dramatično ponazarja pehanje za nacionalno samozaščito. Natančneje rečeno, velika gospodarska kriza je prisilila zahodne vlade, da so v državni politiki dale prednost socialnim razmislekom pred ekonomskimi. Tako vlade niso več ščitile kmetijstva pred tujimi konkurenti zgolj s carinami, četudi so tam, kjer so to počele že prej, carinske pregrade zdaj še zvišale. Med veliko gospodarsko krizo so ga začele podpirati z zajamčenimi cenami kmetijskih pridelkov, z odkupom presežkov in plačilom kmetom, da ne bi proizvajali, tako kot v ZDA po letu 1933.

5.2.1 Urbanizacija Britanska industrija je na svetovnih trgih postala vse manj konkurenčna in gospodarska podoba države se je globoko spremenila. Ta sprememba je v veliki meri posledica razhajanj med tradicionalno industrijo v krizi (premogovništvo, gradbeništvo, bombažna industrija) in moderno, ki je bila v polnem razmahu (proizvodnja električne energije, avtomobilska in kemična industrija, tiskarstvo in proizvodnja sintetičnih vlaken). Industrijsko področje se je na splošno preusmerilo v proizvodnjo, ki je bila tehnično zelo zahtevna in namenjena vedno bolj množičnemu srednjemu sloju; to je bila predhodnica potrošniške družbe, ki je z modo, navadami, delom, načinom prevoza in informacijami spremenila kulturo množic. V veliki meri so opustili empirični način proizvodnje in v ospredje so prišli izšolani tehniki. V času od 1921 do 1932 je premogovno področje Walesa izgubilo 5% prebivalstva, v Londonu in na jugovzhodu države pa je bila zabeležena 14-in v Midlandu 7-odstotna rast prebivalstva. V Londonu se je v letih 1921-1931 število prebivalcev povečalo za 800 000. Britanija se je »razdelila« na dva dela: nerazviti industrijski sever in razvit jugovzhod (Iannaccone 1998, 139).

5.2.2 Keynesova splošna teorija Veliki zlom je utrdil intelektualce, aktiviste in navadne državljane v prepričanju, da je s svetom, v katerem živijo, nekaj narobe v temelju. Ekonomisti so želeli dokazati, da do gospodarske krize, v kateri so tudi sami živeli, ne bi moglo priti v pravilno vodeni družbi

52

svobodnega trga, saj ni možna nobena hiperprodukcija, ki se ne bi zelo kmalu sama uravnovesila. Leta 1933 ni bilo lahko verjeti, da bo tam, kjer sta povpraševanje in potemtakem uporaba potrošnikov upadla, obrestna mera padla ravno za toliko, kot je potrebno za spodbujanje investicij, tako da bo povečano povpraševanje po investicijah točno zapolnilo vrzel, ki jo je pustilo za sabo zmanjšano povpraševanje potrošnikov. Ko je brezposelnost poskočila, je bilo prepričanje (ki ga je očitno gojilo britansko finančno ministrstvo) neverjetno, da javna dela sploh ne bodo povečala brezposelnosti, ker bo denar porabljen zanje, zgolj odtegnjen iz zasebnega sektorja, ki bi sicer omogočil ravno toliko zaposlitev. Ekonomisti, ki so preprosto svetovali, da je treba gospodarstvo prepustiti samo sebi, in vlade, katerih prvi nagon je bil, da se držijo finančne pravovernosti, uravnotežijo proračun in zmanjšajo stroške, očitno niso kaj prida prispevali k izboljšanju položaja. Dejansko so ga s poglabljanjem krize – kot je med drugimi dokaj prepričljivo dokazoval tudi John Maynard Keynes, ki je nato postal eden najbolj vplivnih ekonomistov naslednjih štirideset let - kvečjemu še poslabšali (Hobsbawm 2000, 97). Oče New Deala je bil pravzaprav sloviti angleški ekonomist John Maynard Keynes, ki je v svojem slovitem delu Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja razvil novo teorijo, po kateri je treba neustrezno povpraševanje, ki povzroča ekonomsko depresijo in brezposelnost, popraviti z državnim posegom, kar na kratko označujemo z državnim kapitalizmom (zniževanje obrestnih mer, državne investicije, kritje razlike med tržno in proizvodno ceno v kmetijstvu itd.). Prav njegovo teorijo je uporabil Roosevelt pri saniranju ameriškega gospodarstva in do začetka druge svetovne vojne ponovno zaposlil 8 milijonov brezposelnih (Šehić in Šehić 2006, 34). Teorija, ki bi ponujala alternativo bankrotu ekonomije svobodnega trga, je bila šele v procesu nastajanja. Keynesovo delo »General Theory of Employment, Interest and Money«, najbolj pomemben prispevek k tej teoriji, je bilo objavljeno šele leta 1936. Alternativna vladna dejavnost, makroekonomsko usmerjanje in upravljanje gospodarstva, utemeljeno na izračunu narodnega dohodka, se ni razvila vse do druge svetovne vojne in pozneje, četudi so (verjetno oziraje se na ZSSR) vlade in druge javne ustanove v tridesetih letih vse bolj začele skrbeti za nacionalno gospodarstvo kot celoto in ocenjevati velikost njegovega celotnega proizvoda ali dohodka (Hobsbawm 2000, 102). Keynes je trdil, da je bilo v času naglih sprememb neizbežno, da bi se stopnja rasti zasebne proizvodnje (v petletnem obdobju 1924-1929) uskladila z ostalo proizvodnjo. Nekatere vlade so celo izjavile, da ne vidijo potrebe po njihovem usklajevanju. Keynesova Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja je nastala na podlagi izkušnje svetovne krize iz leta 1929 in je pomenila veliko prenovo ekonomske vede. Keynes je poudaril, da nagnjenost k potrošnji ne sledi povišanju dohodka, zato pa se povečuje stopnja neizkoriščenih prihrankov. Problem je tem večji zaradi neenakomerne razdelitve dohodka; investiranje se zmanjšuje ob povišanju obresti, kar pomeni, da se gospodarski sistem ne usmerja samodejno v polno izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti. Prav tako je trdil, da se lahko pojavi potreba po politični intervenciji vlade za spodbudo gospodarstva in da mora država predvsem v kriznih obdobjih združiti zasebne in družbene investicije, saj multiplikatorji povzročijo, da vsakršno povečanje investicij, ne glede na naravo in izvor, razširi pozitivne učinke na ves sistem in vzpodbudi nove investicije in novo povečanje dohodka (Delong 2001, 1).

53

5.3 Postopna gospodarska rast v Nemčiji V času krize je brezposelnost v Nemčiji dosegla skoraj 6 milijonov, industrijska proizvodnja se je prepolovila, na tisoče malih industrijskih podjetij in na milijone obrtnikov je propadlo. Rastoča brezposelnost in strah pred socialnim zlomom sta zaplodila podporo nacistični stranki in spodkopala temelj weimarske republike. Vzpon Hitlerja na oblast se je časovno ujemal z začetkom obnove gospodarstva. Nacisti so odpirali delovna mesta v stranki, v oboroženih silah in v tovarnah orožja. Tako se je znatno skrčila brezposelnost.

5.3.1 Nacizem na oblasti Program NSDAP10 je terjal združitev vseh Nemcev v eni državi. Adolf Hitler je temu dodal še rasno ideologijo, premoč »arijske« rase, antiboljševizem, teorijo o svetovni židovski zaroti. Z demagoško propagando, da je treba ščititi tistega, ki živi od dela svojih rok, je pridobil delavce in od inflacije izčrpane srednje sloje. Oblast pa si je dejansko pridobil s podporo zastopnikov velekapitala, agrarnih veleposestnikov in vojske. Pot do vrha si je Hitler utrl s fizičnim nasiljem udarnih oddelkov svoje stranke, ko so nacisti prišli na oblast. Nacistični stranki so na volitvah v parlament (Reichstag) prinašali glasove Hitlerjevi napadi na versajski mirovni sporazum in »weimarski sistem«. Hitlerja je jeseni 1930 od oblasti ločil le korak, kajti število volivcev, ki so glasovali za njegovo stranko, se je v dveh letih povečalo od 810 000 na kar 6,4 milijone. Nenadoma je postal politična veličina, s katero je bilo treba resno računati (Baier in drugi 2005, 405). Ko je postal kancler, je Hitler uničil temelje weimarske demokracije, stranke levice in centra so bile med predvolilnim bojem nenehno izpostavljene terorističnemu nasilju, temeljne državljanske pravice pa so bile z »odlokom rajhovskega predsednika o zaščiti naroda in države« že 28. februarja 1933 razveljavljene. Dobrodošel povod za ta zakonski akt je bil podtaknjen požar v poslopju parlamenta dan pred tem. Policija je lahko od takrat dalje aretirala ljudi brez utemeljenega suma in dokazov. Ukinjene so bile tudi nedotakljivost stanovanja in lastnine, tajnost pisemskih, telegrafskih in telefonskih sporočil ter svoboda mišljenja, tiska, zborovanj in združevanja. S to daljnosežno odredbo so nacisti onemogočili vse politične nasprotnike (ibid., 405–406). Na parlamentarnih volitvah, 5. marca 1933, Nacionalsocialistični delavski stranki kljub intenzivni propagandi ni uspelo dobiti absolutne večine, toda skupaj z Nemško nacionalno ljudsko stranko (Deutschnationale Volkspartei) si je vendarle zagotovila slabih 53 odstotkov glasov. Novi državni zbor je z zakonom o pooblastilih dal vladi pravico, da sprejema zakone brez parlamentarnega soglasja. S tem je bila weimarska ustava tako rekoč ukinjena. Vse zvezne dežele so morale poslej delovati v enotnem političnem duhu; stranke,

10 Nationalsozialistische Deutsche Arbeitspartei.

54

ki se niso same razpustile, so bile prepovedane, sindikati pa razbiti. Hitler, ki je znal svojo neizkušenost v vladnih poslih nadomestiti z neizprosno odločenostjo, je vladal po načelu zapeljevanja in nasilja. Zlasti pa je Hitlerju uspelo v štirih letih skoraj v celoti odpraviti hudo brezposelnost. Prvi znaki izboljšanja so se pokazali že leta 1933, naslednje leto je vsakdo videl, da se stvari obračajo na bolje, leta 1935 pa je v nekaterih industrijskih panogah že primanjkovalo strokovnjakov. Država je zato z obsežnimi zaposlitvenimi programi za »pridobitev ponovne obrambne sposobnosti nemškega naroda« posegla v gospodarstvo. Oboroževanje Nemčije je naglo napredovalo in Hitler je začel resno razmišljati o svetovni osvajalni in uničevalni vojni, zaradi katere si je sploh prigrabil oblast (ibid., 406-407).

5.3.2 Javna dela in razvoj oboroževalne industrije Ponovna rast inflacije je uničila male varčevalce. V takem vzdušju je prišel na oblast nacizem, ki je hotel krizo rešiti z reorganizacijo proizvodnega aparata pod državnim nadzorom. Ustanavljanje trustov in kartelov je postalo obvezno na mnogih področjih, mnoga mala podjetja so izginila, vsi državni viri pa so bili usmerjeni v uresničitev ciljev, ki jih je določila vlada: v ponovno oborožitev in gospodarsko samozadostnost. V zunanji politiki in gospodarstvu je Hitlerjev režim sprva žel velike uspehe. S prisilnim delom, oboroževanjem (preklic Versajske pogodbe 1935) in izboljšano svetovno konjunkturo se je število brezposelnih zelo zmanjšalo (Boden 2004, 340). Da se ne bi pri kom porajale nezaželene misli, liberalni ter levo usmerjeni novinarji in avtorji niso smeli objavljati ničesar; njihova dela so javno sežigali. Slike in glasbena dela, ki niso ustrezala tako imenovanemu »zdravemu ljudskemu občutku«, so veljali za nenemška in izrojena. Znanstveniki, ki niso hoteli slediti »nemškemu duhu«, so bili odpuščeni (Mai 2005, 125). Prvega maja, ki so ga nacisti razglasili za »dan nacionalnega dela«, je Hitler še korakal skupaj z delavci, organiziranimi v sindikatih, naslednjega dne pa je ukazal z bliskovito akcijo zasesti poslopja sindikatov in uničiti vse stare uveljavljene delavske organizacije. Pri tem se je pokazala njegova neizprosna odločenost in hinavščina (Baier 2005, 406). Velika javna dela, ki so obsegala vojaško opremo, široko cestno omrežje ter palače in spomenike, so odločilno pripomogla k povišanju stopnje notranjega povpraševanja, potrebnega za uresničitev polne zaposlenosti. Leta 1938 se je na nekaterih področjih že začelo kazati pomanjkanje delovne sile, vendar to ni povzročilo nikakršnih zaostritev glede plač, saj so bile zatrte vse neodvisne delavske organizacije. Mezde so bile nizke, vendar zagotovljene, država delavcev ni odpuščala, temveč jih je premeščala v druga podjetja ali na druga delovna področja. V kmetijstvu je bil izdan odlok, ki je prepovedoval prodajo posestev, velikih do 125 ha, ali obremenitev s hipoteko. Posestva so postala dedno in stalno premoženje lastnikove družine. Ta ukrep je v veliki meri spominjal na fevdalni sistem in se je porodil iz kmečkega mita nacistične ideologije. Hkrati pa je obvaroval zemljišča pred pogostimi zaplembami zaradi dolgov, ki so v obdobju krize, ko so padle cene in dobiček iz kmetijstva, prizadeli kmetijstvo (Iannaccone 1998, 141).

55

6 SKLEP Prva svetovna vojna je bistveno spremenila ves svet. Z Rusijo, Nemškim cesarstvom in Avstro-Ogrsko so se zrušile tri velike monarhije. Razpadla je večnacionalna avstrijska država, nastale so nove države, kot sta bili Češkoslovaška in Jugoslavija. Druge dežele in ozemlja na Bližnjem vzhodu so padli pod angleško in francosko upravo. Čeprav sta Anglija in Francija sodili med zmagovalce, sta utrpeli velike izgube in sta bili gospodarsko in politično oslabljeni. Skupno je Evropa izgubila svoj vodilni položaj v svetu. Kot velesila so se prvič pojavile ZDA, ki so veljale za resničnega zmagovalca. ZDA so po vojni postale največji investitor (izpodrinile so Veliko Britanijo), saj so samo Nemčiji investirale deset milijard dolarjev ter tako dosegle stabiliziranje valut, uravnovešenost proračunov, urejanje denarnega trga in naraščanje mednarodne trgovine. Prav tako se je začelo močno razvijati monopolno gospodarstvo. Vrtoglava rast življenjske ravni, zasnovana na industrializaciji, uvajanju modernih tehnologij in špekulacij pa je vzpodbujala upe, da bo Amerika premagala revščino. Toda že leta 1920 so se v ZDA, skandinavskih državah in Švici srečali s hiperprodukcijo. Čeprav sta bili lakota in beda v svetu zelo razširjeni, so se kopičili ter celo uničevali presežki proizvodov, cene kmetijskim pridelkom pa so zaradi prevelike ponudbe padale. Zaradi nesorazmerja med cenami v kmetijstvu in industriji so bile razmere v kmetijstvu tiste, ki so sprožile svetovno gospodarsko krizo. Drugi domnevni vzroki za krizo izhajajo iz precenjenosti delnic, nenadzorovanega tiskanja ter izdajanja vrednostnih papirjev in državnih obveznic, neusklajenega kreditiranja in špekulativnih vlaganj v konjukturne veje industrije. Velika gospodarska kriza tridesetih let 20. stoletja je bila kriza svetovnih razsežnosti. Opredelimo jo lahko tudi kot obdobje najvišje brezposelnosti v modernem času. Silovitemu gospodarskemu vzponu po prvi svetovni vojni v ZDA je sledil borzni zlom na tako imenovani »črni petek« in gospodarska kriza, ki je do temeljev pretresla ameriško gospodarstvo. Kriza se je kaj hitro razširila tudi na povojno prizadeto Evropo, saj so ameriške banke od svojih evropskih dolžnikov zahtevale takojšnje plačilo kreditov, vključno z obrestmi. To je še posebej hudo prizadelo Nemčijo, ki je bila zaradi posledic vojne najbolj zadolžena. Prav tako je svetovna trgovina padla na minimum, saj so države zapirale svoja tržišča. Globalizacija je bila v času velike gospodarske krize omejena s pregradami, ki so jih gradile države, da bi zaščitile svoja gospodarstva. Republikanska vlada ZDA se z veliko gospodarsko krizo ni znala učinkovito spoprijeti, demokratski kandidat Franklin Delano Roosevelt pa je zmagal z geslom, da je vlada odgovorna za blaginjo svojih državljanov. V naslednjih letih je s politiko, ki je dobila ime »New Deal« (Nov dogovor), izvedel obsežen program ekonomskih in družbenih reform. Velika javna dela so blažila izjemno kritično brezposelnost, z zakonodajo so urejali delovna razmerja in uvedli minimalno socialno zakonodajo, sindikati so dobili pravico do pogajanj z delodajalci. S protimonopolnimi zakoni, ki pa so jih sprejeli le stežka in z velikim odporom, je vlada skušala doseči nadzor nad največjimi koncerni in korporacijami.

56

Vsi ti ukrepi so – s pomočjo ameriškega individualizma in podjetnosti – konec tridesetih let Ameriko izvlekli iz krize, okrepili njeno notranjo ureditev in njeno gospodarsko premoč v svetu. ZDA so s svojim gospodarskim razvojem po prvi svetovni vojni dokazale, kako močan vpliv imajo na celotno svetovno ekonomijo. Ljudje so se po vojni dobesedno »lovili za slamice«, želeli so uživati in pozabiti na leta opustošenja in vojnih grozodejstev. V tem obdobju se je razvil slogan, ki ga še danes tako radi uporabljamo: »American way of life«, s katerim lahko razumemo hiter način življenja, bogastvo, moč, ugled, hiter zaslužek in celo prehrano. Druge države, predvsem evropske, so sistematično posnemale ZDA, saj je bilo vedno lažje prevzeti obstoječo tehnologijo, kot pa izumiti novo. Končalo se je stoletje, za katerega velja splošno mnenje, da je bilo najbolj krvavo doslej. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj nas čaka v prihodnosti. Sicer vemo, da prihodnosti kot take ne moremo napovedovati, čeprav poznamo zgodovino. S preučevanjem zgodovine gospodarskega gibanja lahko vidimo le, da se vzorci nihanj ponavljajo, ne moremo pa biti prepričani, kaj vse bo še vplivalo na gospodarstvo. Živimo namreč v svetu, ki je kljub vsej tehnologiji, znanju ter preteklim izkušnjam vedno bolj nagnjen k samouničevanju. Človeštvo in tehnično-znanstveno gospodarstvo je proizvedlo sile, ki so dovolj močne, da lahko uničijo okolje ter svet, kot ga poznamo. Ostaja vprašanje, ali je povezanost sveta le navidezen ščit, pri katerem ostaja prikrita nadvlada sebičnega naroda? Želeli smo poudariti, kako krhko je pravzaprav gospodarstvo ter kako močno lahko nanj vplivajo posamezni, povsem različni dogodki. Danes se gospodarstvo sooča predvsem s posledicami naravnih katastrof, terorističnih napadov ter grožnjami. Živimo v nenehnem strahu pred prihodnostjo. To krhkost pa prenašamo na vse sfere našega delovanja. POVZETEK Gospodarska premoč ZDA v 20–ih letih se je nenadoma končala oktobra 1929 z zlomom newyorške borze. Zlom borze je imel velik vpliv na Evropo. Vlada ZDA je nemudoma iz Nemčije umaknila ves kapital, ki ji ga je posojala za potrebe plačila vojne odškodnine. Velika gospodarska kriza je močno prizadela tudi Veliko Britanijo (predvsem njen industrijski del), ki si še vedno ni opomogla od posledic prve svetovne vojne. V Nemčiji je umik ameriškega kapitala, takoj po začetku velike gospodarske krize, povzročil propadanje industrije in povečanje brezposelnosti. Ker pod weimarsko republiko niso našli izhoda iz svojih težav, so se obrnili na skrajno desničarske politične stranke - nacistično in komunistično. V ZDA in v Evropi so se ljudje soočali z vedno večjo brezposelnostjo in brezdomstvom. Kriza je dosegla svoj vrhunec pozimi leta 1932. Do leta 1932 se je vrednost svetovne blagovne menjave prepolovila, saj so države opuščale zlati standard ter zapirale svoja tržišča pred uvozom.

57

V ZDA je predsednik Herbert Hoover menil, da mora poslovanje potekati brez vladnega vmešavanja in da se lahko le na tak način uredijo gospodarski odnosi. Razočarani in obupani Američani so verjeli, da je predsednik storil premalo in še to prepozno, da bi odpravil gospodarsko krizo. Zato je na volitvah, novembra 1932, z veliko večino zmagal demokratski predsednik Franklin Delano Roosevelt. Le-ta je Američanom obljubil obširen program »New Deal« (Nov dogovor) za rešitev brezposelnosti, sponzoriral naj bi program za industrijsko podporo in razširitev dela za ohranitev in moč ljudi, za izvedbo gospodarske in družbene reforme, da do krize takšnih razsežnosti ne bi več prišlo. Ključne besede:

Velika gospodarska kriza Franklin Delano Roosevelt Nova delitev oz. dogovor Borzni zlom Newyorška borza

ABSTRACT The strength of America's economy in the 1920's came to a sudden end in October 1929 with the Wall Street Crash. The stock market crash had a very important economic impact as people could no longer afford to spend money and therefore did not buy consumer products. As there was no buying, shops went broke and factories had no reasone to employ people who were making products that were not being sold. Unemployment became a major issue. The stock market crash of 1929 very quickly had an effect in Europe. The United States government took all its money out of Germany. Wall Street Crash have an impact on industrial Britain too, that was still recovering from the First World War. Companies throughout Germany went bankrupt and workers were laid off. With no obvious end to their plight under the Weimar regime, it is not surprising that those who saw no end to their troubles turned to the more extreme political parties in Germany – the Nazi and Communist Parties. In Europe, as in the United States, people faced homelessness and unemployment. The depression was at its worse by the winter of 1932. By 1932, the total value of world trade had fallen by more than a half, as country after country abandoned the gold standard and preventet the import of foreign goods. In the United states, President Herbert Hoover believed that business, if left alone to operate without government supervision, would correct the economic conditions. However, most Americans felt that Hoover did not do enough to fight the depression. In the November 1932 election, Hoover was heavily defeated by the Democrat candidate

58

Franklin Delano Roosevelt, who promised the American public a »New Deal«. With »New Deal« programme they provided relief for the needy; aided nationwide recovery by providing jobs and encouraging business; tried to reform business and government so that such a severe depression would never happen again. Key words:

Great depression Franklin Delano Roosevelt New Deal Stock market crash New York Stock Exchange

59

7 SEZNAM VIROV 1. Adamič, Louis. 1932. Kriza v Ameriki. Ljubljana: Tiskovna zadruga. 2. American President Org. (2005). Franklin Delano Roosevelt (1933-1945). Virginia:

Miller Center of Public Affairs at the University of Virginia. [online] Dostopno na: http://www.americanpresident.org/history/franklindelanoroosevelt/ [11.08.2006].

3. Badger, Anthony J.1989. The New Deal: The depression years, 1933-1940. New York:

Hill and Wang, a division of Ferrar, Straus & Giroux, Inc. 4. Baier, P., U. Blumenbach, D. Borchers, L. Buflmann, S. Dombrowsky, M. Felsch idr.

2005. Spremenili so svet. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, d.d. 5. Boden, Martina. 2004. Evropa naša preteklost in sedanjost. Ljubljana: Mladinska

knjiga. 6. Bučar, France. 2003. Porušena harmonija sveta. Dob pri Domžalah: Založba Miš. 7. Cawthorne, Nigel. 2006. 100 katastrofa koje su potresle svijet. Zagreb: Večernjakova

knjiga. 8. Cohen, Lizabeth. 1990. Making a New Deal: Industrial workers in Chicago, 1919-

1939. Cambridge: The Press Syndicate of the University of Cambridge. 9. Čubrilović, V., O. Blagojević, D. Lukač, P. Milosavljević. 1976. Svetska ekonomska

kriza. Beograd: Balkanološki institut srbske akademije nauka i umetnosti. 10. Delong, Brad (2001). Keynes's Assessment of »Liquidationist« Explanations of the

Great Depression. Brad Delong's Website Search, [online]. Dostopno na: http:www.j-bradford-delong.net/Economists/keynes.html [18.08.2006].

11. Elder, Glen H. Jr. 1974. Children of the Great Depression: Social Change in Life

Experience. Chicago: The University of Chicago Press. 12. Greig, Charlotte. 2006. Teorije zavjere. Zagreb: Večernjakova knjiga d.o.o. 13. Galbraith, K.J. 1991. A short history of financial euphoria. New York: Penguin Group. 14. Hawley, Ellis W. 1992. The Great War and the Search for a Modern Order: A History

of the American People and Their Institutions 1917-1933. New York: St. Martin's Press, Inc.

15. Hobsbawm, Eric. 2004. Zanimivi časi: Moje doživetje 20. stoletja. Ljubljana: Založba

Sophia.

60

16. Hobsbawm, Eric. 2000. Čas skrajnosti: Svetovna zgodovina 1914-1991. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

17. Iannaccone, Andrea. 1998. Človek in čas: Devetnajsto stoletje; Začetek dvajsetega

stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga. 18. Kindleberger, Charles P. 2006. Velika gospodarska kriza in centralne banke: Amerika.

Študijska Baza 2. [online]. Dostopno na: http://www.sbaza.net/tiskanje_clanka_sb1.php?url__clanka=clanki_sb1%2Fepf%2Fzgodovina_in_razvoj_centralnih_bank.sb&FakultetalD=1 [09.10.2006]

19. Kralj, Rok (2006). Globalni borzni zlom? Blog Večer: Nova doba. O novi dobi,

Maitreji, Mojstrih modrosti in pravični delitvi dobrin. [online], 8 odstavkov. Dostopno na: http://www.vecer.si/blog/v1/default.asp?kaj=2&blog=NOVA%20DOBA&id=2406 [05.09.2006]

20. Leuchtenburg, William E. 1963. Franklin D. Roosevelt and the New Deal. New York:

Harper & Row, Publishers, Inc. 21. Mackenzie, Compton. 1946. Franklin Delano Roosevelt. Zürich: Bückergilde

Gutenberg. 22. Mai, Manfred. 2005. Svetovna zgodovina na kratko. Ljubljana: Mladinska knjiga

Založba, d.d. 23. Negri, Antonio, in Michael Hardt. 2000. Imperij. Ljubljana: Študentska založba. 24. Schlesinger; Arthur M.Jr. 1957. The Crisis of the Old Order: 1919-1933. Boston:

Houghton Mifflin Company. 25. Schmid, Alex P. 1978. Churchillova zasebna vojna. Ljubljana: Založba Borec. 26. Soule, George. 1947. Prosperity Decade From War to Depression: 1917-1929. New

York: Holt, Rinehart and Winston, Inc. 27. Šehić, Denis, in Demir Šehić. 2006. Atlas svetovne zgodovine. XX. in XXI. stoletje.

Ljubljana: Dnevnik. 28. Štravs, Aleksander Sašo, Mirjana Ribič, in Zvone Jagodič. 1995. Borza vrednostnih

papirjev. Ljubljana: Novi Forum. 29. Tičar, Bojan. 1991. Borza: Organizacija in poslovanje. Ljubljana: P. Amalietti. 30. Trueman, Chris (2000). Wall Street Crash of 1929 and its aftermath. History learning

site UK. [online]. Dostopno na: http://www.historylearningsite.co.uk/wall_street_crash.htm [05.09.2006].

61

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC AFL American Federation of Labor (Ameriška delavska zveza) CIO Congress of Industrial Organization (Kongres industrijskih organizacij) DNVP Deutschnationale Volkspartei (Vladna nemška nacionalna ljudska stranka) FDR Franklin Delano Roosevelt FED Federal Reserve System (Ameriška centralna banka) FERA Federal Emergency Relief Administration (Ministrstvo nujne vladne

podpore) KPD Kommunistischpartei Deutsche (Nemška komunistična stranka) NRA National Recovery Administration (Ministrstvo nacionalne podpore) NSDAP Nationalsozialistische Deutsche Arbeitspartei (Nacionalsocialistična stranka

Nemčije) NYSE New York Stock Exchange (Newyorška borza) PEP Political and Economic Planning (Rooseveltov nadstrankarski možganski

trust političnega in ekonomskega načrtovanja) SPD Socialpartei Demokratishe (Socialdemokratska stranka Nemčije)

62

SEZNAM SLIK SEZNAM SLIK stran slika 1: BREZPOSELNOST V VELIKI BRITANIJI 29 slika 2: BANČNA KRIZA V ZDA 42