UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

JOŽICA KREVS

POSEG V TEMELJNE PRAVICE

POSAMEZNIKOV

IN

PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI

Diplomsko delo

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POSEG V TEMELJNE PRAVICE

POSAMEZNIKOV

IN

PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI

Študent: Jožica Krevs

Številka indeksa: 71145232

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Kazensko pravo

Mentor: Dr. Zlatan Dežman

Maribor, April 2010

KAZALO:

1. UVOD .................................................................................................................. 11.1.Uvod ................................................................................................................... 1

2. ZGODOVINSKI RAZVOJ ČLOVEKOVIH PRAVIC .......................................... 32.1. Pomen razvoja človekovih pravic ....................................................................... 32.2. Antika ................................................................................................................ 42.3. Srednji vek ......................................................................................................... 52.4. Novi vek ............................................................................................................ 52.5. Človekove pravice v 20.in 21.stoletju ................................................................. 7

3. POSEBNI UKREPI KOT SREDSTVO ZA ZAGOTOVITEV DOKAZOV........... 83.1. Ustavna odločba U-I-25/95............................................................................... 11

4. PRAVICA DO ZASEBNOSTI IN POGOJI ZA UPORABO POSEBNIH UKREPOV ................................................................................................................. 125. POSEBNI UKREPI, KI JIH ODREJA PREISOVALNI SODNIK....................... 16

5.1. Zakonski pogoji za izvajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik............................................................................................................................... 175.2. Trajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik............................ 195.3. Vrste posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik ................................ 195.3.1. Tajno opazovanje (149.a člen ZKP)............................................................... 195.3.2. Pridobitev podatkov o prometu z elektronkim komuniciranjem (149.b člen ZKP)....................................................................................................................... 215.3.3. Nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (150.člen ZKP)..... 225.3.4. Kontrola pisem in drugih pošiljk (150.člen ZKP)........................................... 225.3.5. Kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost (150.člen ZKP) ...................................... 235.3.6. Prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru (150.člen ZKP) ..................................................................................... 245.3.7. Kontrola sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami informacijske tehnologije ........................................................................................ 245.3.8. Prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore (151.člen ZKP) .......................................................................... 245.3.9. Preiskava elektronskih naprav in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava) po 219.a členu ZKP ........................... 265.3.10. Zaseženje elektronske naprave po 223.a členu ZKP ..................................... 28

6. POSEBNI UKREPI, KI JIH ODREJA DRŽAVNI TOŽILEC ............................. 296.1. Zakonski pogoji za izvajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja državni tožilec.... 30

7. POSEBNI UKREPI, KI JIH JE ODREJAL GENERALNI DIREKTOR POLICIJE ALI NJEGOV NAMESTNIK – TAJNI POLICIJSKI UKREPI................................... 32

7.1. Razveljavitev 49.člena Zpol z odločbo U-I-272/98 z dne 8.5.2003.................... 327.2. Trajanje tajnih policijskih ukrepov ................................................................... 337.3. Vrste tajnih policijskih ukrepov........................................................................ 337.3.1. Tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje............................................................................................................................... 347.3.2. Tajno policijsko delovanje............................................................................. 347.3.3. Tajno policijsko sodelovanje ......................................................................... 347.3.4. Uporaba prirejenih listin in identifikacijskih oznak........................................ 35

8. RAVNANJE S POSNETKI, SPOROČILI IN PREDMETI, PRIDOBLJENIMI Z UPORABO POSEBNIH UKREPOV.......................................................................... 36

9. PRAVICA OSUMLJENCA, DA SE SEZNANI Z GRADIVOM, PRIDOBLJENIM S POSEBNIMI UKREPI................................................................ 3710. PRAVNO VARSTVO..................................................................................... 3711. ZAKLJUČEK ................................................................................................. 3912. PRAVNI VIRI IN LITERATURA .................................................................. 4612.1. Pravni viri .......................................................................................................... 4612.2. Literatura ........................................................................................................... 4612.3.Viri iz medmrežja................................................................................................ 48

POSEG V TEMELJNE PRAVICE POSAMEZNIKOV IN PRIKRITI

PREISKOVALNI UKREPI – POVZETEK

Avtor: Jožica Krevs

Mentor: prof. dr. Zlatan Dežman

Današnji trend naraščanja kriminala vedno bolj ogroža obstoj demokratične države.

Zaradi tega se je država dolžna boriti proti naraščanju kriminalitete in pri tem

posledično tudi zaščititi pravice in svoboščine svojih državljanov. To pa lahko stori le,

če uzakoni sredstva, ki bodo enakovredna vrstam in načinom delovanja, ki jih uporablja

organiziran kriminal. Prikriti preiskovalni ukrepi so eni izmed sredstev, ki omogočajo

učinkovito preprečevanje in zatiranje kriminala. Dvom, ki jih zbuja uporaba takšnih

ukrepov je v tem, da pri svojem izvrševanju posegajo v ustavno varovane pravice.

Ustavne pravice vsakega posameznika so temeljne pravice, v katere je mogoče posegati

le po vnaprej določenih pogojih. Dolžnost države pa je v varovanju le teh, pri čemer

mora, da bi zagotovila njihovo zaščito v njih tudi posegati.

Prikriti preiskovalni ukrepi so posebne metode preiskovanja težjih kaznivih dejanj, še

posebej organiziranega kriminala, saj klasična policijska pooblastila že dolgo ne

zadostujejo več.

Ker gre za ukrepe, ki nujno posegajo v pravice posameznika, njegovo zasebnost, morajo

biti zakonsko omejeni in strogo nadzorovani. Preprečiti je namreč potrebno, da ne bi

država arbitrarno in prekomerno posegala v človekove pravice in temeljne svoboščine,

tudi kadar to ni nujno potrebno.

V diplomski nalogi je tudi obravnavan pojav doktrine človekovih pravic, ki je danes

prevladujoča in skorajda povzdignjena v ideologijo. Razvila se je na podlagi

večstoletnega boja proti zatiranju in želji po omejitvi vrhovne oblasti, ki grobo posega v

integriteto posameznika. Resnično doktrini zelo težko očitamo večje filozofske zmote

ali neustreznost, zato ne preseneča dejstvo, da je danes uveljavljena v pretežno vseh

državah na zahodu. Doktrina človekovih pravic je proizvod človeka, ki je nepopoln,

zato je tudi sama podvržena tej omejitvi – nepopolnosti. Katere so te nepopolnosti oz

meje so tako formalne kot materialne meje. Formalne meje izhajajo iz same

konstrukcije oziroma sheme doktrine, materialne pa so posledica vsebinskih in

ideoloških predpostavk. Formalna meja se kaže v nezmožnosti doktrine človekovih

pravic, da bi zajela avtentičnega človeka, saj je le-ta znotraj doktrine oropan številnih

nepravnih sfer življenja. Prav tako so temeljne vrednote, ki naj bi jih varovale

človekove pravice, le tiste, ki so predmet družbenega konsenza, to pa še ne pomeni, da

so to absolutne vrednote. Tudi temeljne predpostavke kot so univerzalnost,

neodtujljivost in temeljnost niso tako nesporne, kot se zdijo na prvi pogled. Doktrini

lahko pripišemo pomanjkanje določil o človekovih dolžnostih in pretirano abstrakten

jezik. Na drugi strani se nekatere materialne meje doktrine že odražajo v družbeni

resničnosti. Človekove pravice temeljijo na liberalizmu in tako v ospredje postavljajo

posameznikovo svobodo in individualizem. Svoboda kot vrhovno vrednota je omejena s

svobodo drugega, to pa nehote vzpostavlja paradoks, namreč večja kot je svoboda, večja

je potreba po njeni omejitvi. Individualizem se je stopnjeval do te mere, da postaja

kontraproduktiven in tako posameznika potisnil v center lastne pozornosti, zameglil pa

je pomen skupnosti. Najbolj očitna posledica doktrine človekovih pravic pa je pretirani

materializem, ki je sodobno družbo pripeljal na rob ekološke katastrofe.

Prikriti preiskovalni ukrepi so od svojega nastanka pa vse do danes doživeli veliko

sprememb. K temu so botrovale številne ustavne določbe ter vedno večja uporaba

izsledkov kot dokaznega gradiva v kazenskem postopku. Osnovni namen prikritih

preiskovalnih ukrepov je zbiranje podatkov, ki se bodo kasneje uporabili kot dokazno

gradivo v kazenskem postopku. Glede na raznolikost ukrepov je tudi intenziteta

njihovega poseganja v ustavne pravice različna. Bolj ko ukrepi invazivno posegajo v

pravice posameznikov večje število materialnih pogojev je potrebno izpolniti.

Diplomska naloga se ukvarja z delovanjem posameznih ukrepov ter predstavitvijo

posegov v ustavne pravice. Pri tem nam poskuša predstaviti katere varovalke je

zakonodajalec uzakonil, da bi preprečil samovoljno, nedovoljeno uporabo in katera

pravna sredstva imamo na voljo zoper takšna dejanja.

Ključne besede: prikriti preiskovalni ukrepi, ustavne pravice, človekove pravice,

doktrina, kritika, filozofija prava, pravna sredstva

PREJUDICES TO THE RIGHTS OF INDIVIDUALS AND SECRET

INVESTIGATIVE MEASURES – ABSTRACT

Avtor: Jožica Krevs

Mentor: prof. dr. Zlatan Dežman

The trend of increasing organised criminal activity is becoming a more serious threat to

the existential existence of a democratic country. Therefore the state's responsibility is

to fight against it and consequently protect the rights and freedoms of its citizens. This

can be achieved only through legalization of means which are equal to the kinds and

ways of an organised crime. One of the means that enables effective prevention and

supression of crime are the secret investigational measures. The drawback of using such

measures is that their performance prejudices the constitutional rights. The

constitutional rights of each individual are fundamental rights that may be prejudiced

only under the predetermined conditions. The duty of the state is protecting those same

rights – in order to do that, however, it has to prejudice them as well.

Secret investigate methods are special methods of investigation dangerous criminal

activities, especially organized criminal, created by the lack of success of regular police

methods.

My thesis deals with the doctrine of human rights, the dominating issue which has

practically reached the level of ideology. It developed on the basis of multi-centennial

fight against suppression and desire for limitation of supreme power, brutally interfering

into individual¸s integrity. The doctrine may hardly be accused of philosophic blunder

or being inappropriate, so its establishment is most Western countries is not surprising.

The human rights doctrine is a product of a human, who is imperfect; therefore the

doctrine itself is limited in its desire for perfection. The thesis tries to determine which

these imperfections and confines are. The thesis concerns the issue of both formal and

material limits. Formal limits derive from the doctrine,s constructions or layout, while

material limits are the conseguence of its contents or ideological presumptions. First

formal limit appears as the inability of human rights doctrine to capture an authentic

human being, who is robbed of many non-legal spheres within the doctrine itself.

Furthermore, elementary values, which does not determine them absolute. Basic

assumptions of human rights, such as universality, inalienability and fundamentality are

also not as undisputable as they may seem to be. The doctrine may also be ascribed as

lacking provisions on human obligations and using too abstract terminology. On the

other hand, some doctrine,s material limits are already reflected in social reality. Human

rights are based on liberalism and therefore point out man,s freedom and individualism.

Freedom as a supreme principle is limited by freedom of others, which unintentionally

creates a paradox – greater the freedom, greater the need to restrict it. Individualism has

increased to such an extent that it becomes counterproductive, where a man himself is

the centre of his own interest, while the meaning of society becomes obscure. Most

obvious conseguence of human rights doctrine is excessive materialism, leading modern

society to the edge of ecological catastrophe.

The secret investigational measures have gone through many changes since their

founding until today. This was due to the different constitutional provisions as well as

increasingly bigger use of results of investigation as evidence in criminal proceedings.

The basic intention of the secret investigational measures is gathering the information

that can later be used as evidence in criminal proceedings. According to the various

measures their intensityof prejudicing the constitutional rights is different. More

invasively the measure prejudices the individual's rights, the more material conditions

are to be fulfilled.

My thesis mainly deals with functioning of individual measures and the presentation of

prejudices to the constitutional rights. It tried to present which safeguards the legislator

has enacted in order to prevent the arbitrary and illegal use, and which legal means are

available to fight such acts.

Key words: secret investigative measures, constitutional rights, human rights, doctrine,

critics, philopsophy of law, legal means

1

1. UVOD

1.1.Uvod

Kriminaliteta je kot sredstvo hitrega zaslužka vedno bila za ljudi družbeno nevarna. Iz te

nevarnosti izhaja potreba po učinkovitem ukrepanju. Proti organiziranemu kriminalu se

je treba zoperstaviti tako na domačem kot tudi mednarodnem področju in ker le tako

lahko zagotovimo večjo represivno in preventivno učinkovitost boja. Znotraj

suverenosti samih držav, so prikriti preiskovalni ukrepi eno izmed sredstev v boju

zoper organiziran kriminal. S starejšim izrazom so to POMS-i1. Uporaba teh ukrepov

vselej zbuja dvome, saj je očitno, da globoko posegajo v Ustavo RS2 in v varovanje

človekovih pravic in svoboščin. Namen demokratične in pravne države je predvsem v

varovanju in spoštovanju prav slednjih, hkrati pa mora za varovanje teh pravic vanje

tudi posegati.

Država pa pri uporabi sredstev v boju zoper organiziran kriminal nima popolnoma

prostih rok. Ukrepi, ki jih uporablja vselej posegajo v človekove pravice, zato je naloga

zakonodajalca, da takšne ukrepe natančno pravno uredi, določi pogoje odrejanja kot tudi

same postopke izvajanja in s tem prepreči morebitne zlorabe.

Pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov je potrebno najti pravo mero med

učinkovitostjo, pravičnostjo, legalnostjo na eni strani ter varstvom človekovih pravic na

drugi strani. Ali drugače – najti pravilen sistem »zavor in ravnovesij«, ki bo hkrati

omogočal učinkovito odkrivanje organiziranega kriminala, pri tem pa ne bo posegal v

pravice posameznika več, kot bi bilo to potrebno.

V Republiki Sloveniji je zakonodajalec po dolgoletnih poskusih po učinkovitem boju ter

številnih ustavno spornih vprašanjih vse prikrite preiskovalne ukrepe ponovno združil v

enem zakonu (ZKP-F)3. S tem je dal ukrepom v zakonu preglednost in jih postavil na

tisto mesto, kamor dejansko tudi sodijo. Kako pa jih je zakonodajalcu uspelo pravno

1 Kratica »POMS« se uporablja za ukrepe, pod imenom »posebne operativne metode in sredstva«; sporno uporabo tega termina je navsezadnje priznalo tudi Ustavno sodišče, ki je pri odločanju o ustavnosti ni nikoli uporabilo te besede. Edini skupni imenovalec »POMS-om« je prikrito delovanje. Z novo normativno ureditvijo je skrajni čas, da se poišče novo skupno ime za stare »POMS-e«. Kot najbolj primerna besedna zveza se ponuja »prikriti (kriminalistični) preiskovalni ukrepi«, v nadaljevanju besedila PPU.2 Ustava Republike Slovenije (URS), Ur.l.RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006.3 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-F), (Ur.l. RS, št. 43/2004).

2

pravilno uzakoniti in kako posegajo v temeljne človekove pravice pa bomo razbrali v

nadaljevanju.

Danes bi težko našli človeka v zahodni družbi, ki ne bi znal ničesar povedati o pravicah.

Prevladujoča doktrina človekovih pravic, ki je skorajda povzdignjena v ideologijo, ima

številne privržence. Resnično bi doktrini zelo težko očitali večje filozofske zmote ali

neustreznost. Zato ne preseneča dejstvo, da je danes doktrina uveljavljena v pretežno

vseh zahodnih civilizacijah. Spoštovanje človekovih pravic je postalo merilo

demokratičnosti, razvitosti in tudi kultiviranosti posamezne družbe. Postale so merilo

družbenih odnosov. Navsezadnje si sodobne države brez njih ne moremo predstavljati.

A kot vsaka druga stvar, ideja ali misel tudi doktrina človekovih pravic ni odporna proti

pomanjkljivostim. Doktrina je proizvod človeka in že na podlagi tega dejstva

nepopolna. Tako mediji, politika kot tudi stroka radi poudarjajo pomen človekovih

pravic. Opozarjajo, da so slednje tiste, ki so omogočile posamezniku osvoboditev izpod

izkoriščevalske in tiranske oblasti, od utesnjujočih družbenih dogem in v končni fazi od

samega sebe. Na prvi pogled se zdi nemogoče, da bi našli argument, ki bi nasprotoval

temeljnim postulatom doktrine človekovih pravic. Le kdo se je pripravljen odreči

pravici, da si sam zase izbere lasten vzorec življenja, da se po lastni veri odloča, za

kakšno prepričanje se bo zavzel?

Doktrina človekovih pravic je gotovo pomemben dosežek zahodne civilizacije, ki se mu

ne gre odpovedati. Vendar trenutni politični, medijski kot tudi družbeni odnos do tega

koncepta je pretirano enostranski. Poudarjeni ali bolje rečeno vidni so zgolj pozitivni

vidiki doktrine, o negativnih redko razmišljamo, če pa že, zelo potiho in brez

medijskega blišča.

3

2. ZGODOVINSKI RAZVOJ ČLOVEKOVIH PRAVIC

2.1. Pomen razvoja človekovih pravic

Besedna zveza človekove pravice je danes ena izmed najbolj pogosto uporabljenih.

Zelo težko bi našli politični program, ustanovni akt ali katerikoli drug pomemben

pravnopolitični dokument, v katerem avtorji ne bi za osrednje gibalo postavljali

spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. Človekove pravice so postale merilo

demokratičnosti in legitimnosti oblasti, postale so alfa in omega pravnega urejanja

zahodnega sveta. Vendar doktrino človekovih pravic ne gre jemati kot nekaj

samoumevnega, nekaj kar je dano. Zavedati se moramo, da so proizvod večtisočletnega

boja proti zatiranju svobode posameznika. Če želimo resnično doumeti pomen in

kvaliteto, ki jo prinašajo, se moramo najprej ozreti nazaj v zgodovino in spoznati, kako

se je ideja o svobodi in enakosti prelevila v pravno varovano pravico z mednarodno

politično veljavo.

V nadaljevanju je prikazan kratek povzetek zgodovinskega razvoja človekovih pravic.

Pri tem velja opomniti, da idejne zasnove za nastanek človekovih pravic lahko najdemo

že v antiki, vendar pa to ne pomeni, da lahko takšne sisteme enačimo z doktrino

človekovih pravic. Za antiko in srednji vek lahko rečemo, da sta poznala določene

vrednote, ki jih danes zagotavljajo človekove pravice, vendar je bila ta istovetnost

vrednot predvsem navidezna in prisotna zgolj na abstraktni ravni, ne pa tudi v

konkretnih sredstvih in ciljih, ki bi omogočili realizacijo teh vrednot.4

Večina avtorjev prične zgodovinski diskurz o človekovih pravicah z razsvetjenjstvom

oziroma 17. in 18. stoletjem. V tem obdobju se je razvila naravnopravna miselnost, ki je

podlaga in izhodišče koncepta doktrine človekovih pravic. Ključni dejavnik za

praktično uveljavitev ni znanstveni substrat, temveč razglasitev teh pravic za

univerzalne in večne. To omogočijo razmere po drugi svetovni vojni s sprejetjem

številnih, še danes veljavnih deklaracij.

4 M. Cerar, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, 1996, str.51. Drugače meni V. Simič, ki pravi, da se tesna zveza med temeljnimi pravicami in pojmom prava kaže tudi v tem, da pravo v vsakem primeru ureja neke pravice in da lahko sklepamo, da so tiste zadeve, ki so jih najprej uredili v nekem času, šteli pač za temeljne. Poleg tega navaja, da je potrebno biti zelo previden pri tem, da ne vnesemo sodobnih pojmovanj v dobo, ki je razmišljala povsem drugače. V tem duhu trdi, da so temeljne pravice dediščina, saj so ideje, da so nosilci oblasti v ravnanju s podrejenimi vezani na nekatere omejitve, že zelo stare (V.Simič, Temeljne pravice kot pravnocivilizacijska dediščina, v: Temeljne pravice, 1997, str.21,22 in 48).

4

2.2. Antika

Podrobnejši pogled v zgodovino nam razkriva, »da je vsa človekova zgodovina v bistvu

zgodovina njegovega boja za svobodo«. 5 Človek je del širše skupnosti, zato se je vedno

znova postavljalo temeljno vprašanje, kakšen je odnos med posameznikom in politično

skupnostjo. Za antično miselnost je značilno, da temelji na stališču, da lahko človek živi

samo v polisu. Aristotel pravi, da je človek že po svoji naravi politično bitje, kar

pomeni, da ni samozadosten in more zato živeti le v skupnosti. 6 Le skupnost je tista, ki

omogoča, da posameznik uresničuje svoje potrebe in zadosti svojemu iskanju sreče.

Lahko bi rekli, da je človek svojo vrednost in varnost črpal iz pripadnosti polisu. Glede

na to prepletanje polisa in posameznika ni bilo razhajanj med interesi posameznika in

skupnostjo in zato ni bilo potrebe po utemeljevanju človekovih pravic, ki bi

posameznika zavarovale pred oblastjo in določale meje njegove svobode.

Zmotno bi bilo misliti, da takrat niso poznali razlikovanja med državnim (postavljenim)

in večnim (naravnim) pravom.7 Če štejemo, da je državno, postavljeno pravo, odraz

interesa polisa ali vsaj trenutne oblasti in naravno pravo izraz večnega zakona, lahko

sklepamo, da prepletanje polisa in posameznika le ni bilo tako sinhrono. Aristotel celo

podredi naravnemu pravu postavljeno pravo. Kljub temu je v grški filozofiji polis

ostajal tisti prostor, ki se po svoji naravi postavlja kot edini možni prostor za

uresničevanje človekove svobode in naravne pravičnosti. Zato ni moglo priti do zamisli,

da bi posamezniku v odnosu do polisa pripadle naravne pravice.

Temeljno izhodišče doktrine človekovih pravic je enakost vseh ljudi, za grško filozofijo

pa je značilna misel o neenakosti. Na primer, ženske in sužnje so obravnavali neenako.

Kljub temu lahko začetke ideje o enakosti najdemo že v antiki, v stoični filozofiji. Za

stojo je značilno, da pojmuje človeško dušo kot del svetovne duše in da so zato ljudje

med seboj povezani in enaki. Eden najbolj vplivnih predstavnikov te filozofske smeri je

Cicero. Stocizem zavrača suženjstvo, saj je v nasprotju z naravnim pravom, kjer so vsi

ljudje po svoji naravi svobodni. Tudi Saneka je poudarjal, da so na osnovi skupne

narave vsi ljudje med seboj v sorodu in iz tega izpeljal ljubezen do bližjega.

5 A.Perenič, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, v: Varstvo človekovih pravic, 1988, str.18.6 M. Pavčnik, M. Cerar, A.Novak, Uvod v pravoznanstvo: učbenik in gradivo za predavanja, seminar, vaje, 2006, str.133.7 Samo pomislimo na enkratno delo Sofoklesa Antigona in na Aristotelova dela.

5

2.3. Srednji vek

Obdobje srednjega veka je v Evropi zaznamovano s krščanstvom. Že stoicizem je

vnesel dvom v skladnost med posameznikom in politično skupnostjo, krščanstvo pa je

ta nazor še poglobilo. Osrednje sporočilo krščanskega nauka je odrešitev posameznika,

ki ga človek doseže s pokorščino Bogu. V ospredje stopi odnos posameznik – Bog in ne

skupnost – Bog. Individualizem, ki je bil antični filozofiji tuj, postane središčni kamen

krščanstva.

Srednji vek pa kljub vplivu krščanstva v razvoj človekovih pravic ne prinaša bistveno

novih prvin. Še vedno gre za družbo, ki je utrjevala družbeno in politično neenakost.

Temu je priča Magna Charta Libertatum. Listina pomeni omejitev vladarjeve oblasti v

korist fevdalcev in z njimi povezanih mest ter svobodnih kmetov, saj je bila prvič v

zgodovini priznana osebna svoboda in bila hkrati postavljena zahteva, da mora oblast

delovati v mejah prava. Vendar ne smemo pozabiti, da listina ni prinesla svobode vsem,

temveč le ozkemu krogu priviligiranih ljudi.

Krščanstvu ne gre pripisovati pretiranega pomena v razvoju doktrine človekovih pravic,

zato zaključujem, da je krščanstvo v Evropi »vplivalo na razvoj doktrine človekovih

pravic, saj je v bolj ali manj avtentični obliki opozarjalo na temeljne človekove

individualne in kolektivne vrednote (ne pa pravice). Toda ta vpliv krščanstva na

doktrino človekovih pravic je bil le posreden in navidezen, kajti krščanske vrednote

realno niso istovetne s sekundarnimi vrednotami, iz krščanske etike pa tudi ne izhajajo

pravice marveč religiozne ali vsaj religiozno pogojene dolžnosti, ki v sebi implicirajo

pravice«.8

2.4. Novi vek

Večina avtorjev navaja, da o doktrini človekovih pravic lahko govorimo šele v okviru

razsvetljenstva, torej v 17. in 18. stoletju. Nekateri zgodovinarji človekovih pravic

štejejo, da so se konkretne pravice oblikovale na podlagi verske svobode, ki jo je

prinesla reformacija. Šele z ločitvijo vere od prava in cerkvene organizacije od državne

se je rodilo naziranje, da ima človek določene pravice neodvisno od države, oziroma

povedano drugače, da obstaja sfera, v katero državna organizacija ne sme posegati.

8 M. Cerar, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, 1996,str.94.

6

Ta sfera je v prvi vrsti vest človeka. Vest je torej svobodna od države (svoboda vesti).9

S svobodo vesti se zahteva tudi svobodo drugih, po absolutizmu ogroženih človeških

interesov, kar se jasno vidi v naravnopravni literaturi tistega časa.

Nekateri izmed najbolj prepoznavnih predstavnikov razsvetjenjstva so gotovo John

Locke, Jean Jacgues Rousseau in Montesguien. Vsak je s svojo mislijo veliko prispeval

k oblikovanju doktrine človekovih pravic, skupna pa jim je misel, da se vsak človek

rodi svoboden in da država skuša to svobodo na najrazličnejše načine omejevati. Bistvo

boja za človekove pravice je omejevanje tega posega in določanje mej, ki jih država s

svojim prisilnim aparatom ne sme prestopiti.

Velik pomen pri oblikovanju doktrine človekovih pravic je imela t.i.teorija družbene

pogodbe. Koncept družbene pogodbe vnaša idejo obstoja določenih pravic, ki obstajajo

pred državo, zato jih ta ne more ne dati in tudi ne odvzeti. Ta teorija je bila ideološka

podlaga večim deklaracijam o pravicah in svoboščinam, med drugim tudi Deklaraciji o

pravicah človeka in državljana iz leta 1789.10

V tem obdobju so se izoblikovale številne deklaracije, listine in drugi dokumenti, ki

povzemajo navedene misli in človeku priznavajo določene pravice. Gotovo v to zbirko

spadata Habeas Corpus Act iz leta 1679, ki je dovoljeval zapiranje na podlagi sodnega

naloga, in s tem bistveno povečal jamstva osebne svobode in Bill of Rights iz leta 1689,

ki je utrdil položaj angleškega parlamenta. Perenič ugotavlja, da v zgoraj navedenih

aktih ni zaslediti univerzalnih in nadčasovnih teženj, zato kot prvo opredelitev

človekovih pravic v postavljenem ustavnem pravu šteje šele Virginijsko deklaracijo o

pravicah iz leta 1776. Najpomembnejši akt o človekovih pravicah tega obdobja je

nedvomno Deklaracija o pravicah človeka in državljana, ki je rezultat takratne

meščanske revolucije. Deklaracija je znana predvsem po tem, da razlikuje med

človekom in državljanom in tako uvaja dve skupini pravic, človekove in državljanske.

Poleg tega deklaracija poudarja, da ne ustvarja človekovih pravic, temveč jih zgolj

razglaša, poudarja njihovo univerzalnost in individualizem, saj pravice pripadajo le

posamezniku kot del njegove esence.

9 L. Pitamic, Država, 1996, str.193.10 I. Kavčič, F. Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 2008, str. 99 in 100.

7

2.5. Človekove pravice v 20.in 21.stoletju

O normativni univerzalnosti doktrine človekovih pravic lahko govorimo šele v drugi

polovici 20.stoletja, ko se človekove pravice obravnava v svetovnem merilu. Pred drugo

svetovno vojno je bilo urejanje in spoštovanje človekovih pravic stvar notranje-pravne

ureditve, stvar državne suverenosti. Zločini nekaterih totalitarnih sistemov, pred in med

drugo svetovno vojno, so kazali, da so temeljne pravice na nacionalnem nivoju premalo

zaščitene. Druga svetovna vojna in grozote, katerim je bila Evropa priča, so povzročile,

da se je mednarodna skupnost povezala v težnji, da prepreči vnovična grozodejstva.

Posebno je potrebno omeniti Ustanovno listino Združenih narodov, kjer so bile

človekove pravice prvič v zgodovini omejene v mednarodni pogodbi. Generalna

skupščina OZN je že od nastanka vplivala na razvoj in modifikacijo pravnih norm na

področju spoštovanja človekovih pravic. Njen prvi in morda največji prispevek je bil

sprejem Splošne deklaracije človekovih pravic 10. decembra 1948, s katero je bila

določena poglavitna vsebina, ki je konkretizirala določbe Ustanovne listine OZN. Kljub

različnim pogledom na številna vprašanja, povezana z opredeljevanjem človekovih

pravic in svoboščin, ko so se porajala pri pisanju deklaracije, so se člani pripravljalnega

odbora strinjali, da naj deklaracija vsebuje načelo nediskriminacije, državljanske in

politične pravice ter socialne in ekonomske pravice. Dosegli so tudi soglasje, da bo

deklaracija splošna, torej da pravice, opredeljene v deklaraciji, avtomatično pripadajo

vsem ljudem, ne glede na osebne okoliščine in da so te pravice neodtujljive.11 V okviru

OZN je bilo sprejetih mnogo deklaracij in konvencij, katerih podlaga je bila prav

Splošna deklaracija. Danes tvorijo Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in

kulturnih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah skupaj s

Splošno deklaracijo Listino človekovih pravic (International Bill of Rights), ki je temelj

vsega mednarodnopravnega varstva človekovih pravic.12 V mednarodnem pravu imajo

človekove pravice dve posebnosti. V prvi vrsti so pravice sprejete v korist tretjih in tako

niso predmet vzajemnih (meddržavnih) odnosov ter jih država ne more preprosto

odpraviti, saj so pravice izraz človekove integritete. OZN ni zaslužen le za oblikovanje

11 Z. Šabič in P.Roter, OZN in ohranjanje mednarodnega miru in varnosti:razvoj varstva človekovih pravic, v: Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, 2002, str.37-47.12 D.Turk, Temelji mednarodnega prava, 2007, str. 138.

8

mednarodnih besedil, temveč za zagotavljanje spoštovanja teh zapisanih in politično

sprejetih pravic.

Leta 1949 je bil ustanovljen Svet Evrope, katerega glavni cilj je bil organizirati varstvo

in razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na normativni ravni je bil ta cilj

izpolnjen s sprejemom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin leta 1950. Temeljni namen te konvencije je zavarovati in razvijati vrednote in

ideale demokratične družbe, pri čemer odgovornost nosi tako posamezna država članica

kot tudi kolektivno vse države pogodbenice. Uveljavitev naddržavnega varstva pomeni

korenit poseg v tradicionalno pojmovanje državne suverenosti. Ustanovitev Evropskega

sodišča za človekove pravice13 pomeni kvalitativen prispevek k razvoju ideje o

univerzalnem (evropskem) doseganju miru in varovanju pravic posameznikov.

Nedvomno najpomembnejši prispevek Evropske konvencije in na njeni podlagi

ustanovljenega sodišča je pravica do individualne pritožbe, po mnenju nekaterih, najbolj

dognane in učinkovite pogodbe o človekovih pravicah na svetu.14

3. POSEBNI UKREPI KOT SREDSTVO ZA ZAGOTOVITEV DOKAZOV

Kot je bilo že poudarjeno, je mogoče temeljne človekove pravice omejiti v kazenskem

postopku le, kadar je to potrebno za zagotovitev navzočnosti procesnih udeležencev,

neoviranega poteka kazenskega postopka ter varnosti ljudi. Takšni ukrepi imajo pravni

temelj v Ustavi RS (19. in 20. člen Ustave RS in 5., 8., in 15. člen EKČP). Te ukrepe

delimo na dve temeljni skupini:

1. ukrepe za zagotovitev navzočnosti, neoviran potek kazenskega postopka ter za

preprečitev ponovitvene nevarnosti;

2. ukrepe za zagotovitev dokazov.

13 Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je bilo ustanovljeno na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št.11. Število sodnikov je enako številu držav članic –trenutno 47. Vsaka država pogodbenica ali posameznik, ki trdi, da je žrtev kršenja Konvencije, lahko vloži svojo pritožbo neposredno na sodišče v Strasbourgu, navajajoč kršitev ene izmed pravic, določenih v Konvenciji. 14 I.Kavčič , F.Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 2008, str.106.

9

Med ukrepe za zagotovitev dokazov sodijo poleg osebne in hišne preiskave, zasega

predmetov in njemu sorodni ukrepi tudi posebni ukrepi (150., 151., 155. in 156. člen

ZKP). Specifično mesto v Zakonu o kazenskem postopku zavzemajo posebni ukrepi

(t.i.posebne operativne metode in sredstva – POMS) v 150., 151., in 155. členu ZKP

kot zakonsko sredstvo za boj proti najhujšim oblikam kriminala. V tem prikazu štejemo

v okvir posebnih ukrepov tudi ukrep v smislu 156.člena ZKP (odredba preiskovalnega

sodnika banki, hranilnici ali hranilno kreditni službi, da sporoči zaupne podatke o

vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih osumljenca oziroma obdolženca ali

drugih oseb, ki so udeležene v njegovih finančnih transakcijah). Podobno meni za ta

ukrep tudi Fišer, ko navaja, da slednji sicer doslej stricto sensu ni spadal med posebne

ukrepe, da pa se jim je po noveli ZKP iz leta 2001 močno približal.15

Te metode so odgovor na enakovredne metode delovanja, ki se uporabljajo na področju

organiziranega kriminala kot najbolj skrajne in zato tudi najbolj nevarne oblike

kriminala. Temu se je mogoče zoperstaviti le z ukrepi, ki se izvajajo s sodobnimi

tehničnimi sredstvi, in brez vednosti tistega, zoper katerega se uporabljajo, saj tudi

sodobni organiziran kriminal uporablja za uresničitev svojih namenov najsodobnejša

tehnična in druga sredstva, pri čemer se skriva za strogo konspirativnostjo ter dobiva

čedalje bolj profesionalen značaj. Ne glede na to, da so posebni ukrepi nujni v boju

zoper organiziran kriminal ter najnevarnejša kazniva dejanja, je vendar treba poudariti,

da dosežena raven pravne kulture in zahteva po doslednem varovanju človekovih pravic

dovoljujeta uporabo teh ukrepov le pod strogimi pravnimi pogoji. V nasprotnem

primeru so nezakoniti in na njihove izsledke oziroma dokaze ni mogoče opreti sodne

odločbe ter so predmet ekskluzije (drugi odstavek 18. člena, četrti odstavek 154. člena

ZKP in četrti odstavek 83.člena ZKP). Uporaba teh ukrepov je globok poseg v

človekove pravice in svoboščine, zlasti v pravico do zasebnosti, hkrati pa odpira

možnost zlorab s strani države, saj je za odnos med posameznikom in državo v zvezi z

izvajanjem teh ukrepov značilen izrazit deficit enakosti orožja na strani osumljenca

oziroma enakosti orožja sploh ni , saj slednji sploh ne ve, da se karkoli dogaja. Zato

lahko nezakonita uporaba teh ukrepov pomeni celo katero izmed kaznivih dejanj zoper z

Ustavo varovane človekove pravice in svoboščine, in sicer:

nezakonit nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem pomeni

kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po 148.

15 Z.Fišer, op. Kot pod 642, str.72.

10

členu KZ ter kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po 149.členu

KZ;

nezakonita kontrola pisem in drugih pošiljk pomeni kršitev varstva tajnosti

pisem in drugih občil (37.člen Ustave RS) in s tem kaznivo dejanje kršitve

tajnosti občil po 150. členu KZ;

nezakonita kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki

opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost, pomeni kaznivo dejanje

zlorabe osebnih podatkov po 154. členu KZ;

prisluškovanje in snemanje pogovorov pomeni kaznivo dejanje neupravičenega

prisluškovanja in zvočnega snemanja po 148. členu KZ;

nezakonito prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih

prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje pomeni kršitev pravice

do zasebnosti (35. člen Ustave) in pravice do nedotakljivosti stanovanja (36.člen

Ustave) ter s tem realni stek kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja

po 152. členu KZ ter neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po

148. členu KZ oziroma 149. členu KZ;

navidezno dajanje daril in navidezni odkup predmetov sta lahko kaznivo dejanje

napeljevanja h kaznivemu dejanju v smislu 26. člena KZ, če hkrati pomenita

izzivanje kriminalne dejavnosti in s tem vpletanje tajnega policijskega sodelavca

kot agenta države ter s tem same države v udeležbo pri kaznivem dejanju.

Zato prihaja na področju uporabe teh ukrepov na najbolj očiten način do veljave razlika

med varstvom človekovih pravic in svoboščin med prejšnjo ter pozitivno ustavno in

zakonsko ureditvijo. Poglavitna razlika je ta, da Ustava RS določa bistveno več

varovalk pred posegi v zasebnost, kot sta jih zagotavljala Ustava SFRJ ter Ustava SRS

iz leta 1974. Obe prej veljavni ustavi sta sicer prav tako zagotavljali nedotakljivost

integritete človekovega osebnega in družinskega življenja ter drugih pravic osebnosti,

vendar sta obe dajali generalno pooblastilo zakonodajalcu za omejitev ustavnih pravic v

primeru, da so se uporabljale v nasprotju z ustavo. Določbi, ki sta še posebej dopuščali

odstop od neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih občil, saj sta predvideli le troje

varovalk, in sicer: 1. poseg je lahko predpisal samo zakon, 2. vsak poseg je moral

temeljiti na zakoniti odločbi in 3. poseg je bil dopusten samo, če je bilo to neogibno

potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost države.

11

Čeprav si je zakonodajalec v sedanji demokratični družbeni ureditvi prizadeval

podrobno določiti pogoje za uporabo teh sredstev, je Ustavno sodišče nakazalo

določene pomanjkljivosti, zaradi katerih je s svojo odločbo razveljavilo te ukrepe in

določilo zakonodajalcu rok enega leta, da nakazane pomanjkljivosti odpravi.16

3.1. Ustavna odločba U-I-25/95

ki je »mati« vseh preiskovalnih ukrepov. Je odločilno prispevala k razvoju PPU ter s

tem ustvarila njihovo podobo kot jo poznamo danes. Namen uvedbe prikritih

preiskovalnih ukrepov v osnovi ni bil slab, vendar se je zakonodajalec pri uzakonjanju

premalo zavedal njihovega osnovnega problema. PPU posegajo v ustavno varovane

človekove pravice in svoboščine, teh pravic pa ne moremo zanemariti na račun zatiranja

kriminala. Če bi dovolili pretirano poseganje v pravice brez sodne kontrole, se lahko

kmalu znajdemo pred navzkrižjem interesov, za katerim sama pravna država stoji.

Namen pravne države je prav v varovanju naših pravic pred nedovoljenim poseganjem.

Ustavna določba je natančno določila okvire ter pogoje, v katerih se lahko PPU odrejajo

in je s tega vidika odločilno prispevala k njihovemu razvoju.

Tako v skladu z veljavnim Zakonom o policiji (ZPol) ter ZKP (od novele iz leta 1998

dalje) razlikujemo tri kategorije posebnih ukrepov, in sicer tiste, ki jih odreja:

1. preiskovalni sodnik

2. državni tožilec

3. generalni direktor policije ali njegov namestnik.

Takšno klasifikacijo utemeljuje zakonska ureditev, po kateri se dokazna vrednost

informacij med seboj bistveno razlikuje glede na to, ali so bile pridobljene s posebnimi

ukrepi po ZKP ali nemara le z ukrepi po 49. členu ZPol. Za izvedbo posebnih ukrepov

po ZKP je glede na svoje organizacijske in operativnotehnične ter strokovne možnost

pristojna policija. Ta ima po 49. členu ZPol prav tako pooblastila, da izvaja posebne

ukrepe, določene v prvem odstavku tega člena. Prav ta tripartitnost pa ustvarja določene

terminološke probleme o katerih v nadaljevanju.

16 Odločba Ustavnega sodišča RS št.U-I-25/95 z dne 27.11.1997.

12

V teoriji in praksi se za posebne ukrepe, ki jih odrejajo preiskovalni sodnik, državni

tožilec, generalni direktor policije in njegov namestnik, uporabljajo različni izrazi.

Najstarejši je besedna zveza »posebne operativne metode in sredstva« (POMS). Ta izraz

se je uporabljal v času veljavnosti Zakona o notranjih zadevah.17 Danes ta izraz ni več

primeren, ker zapostavlja kvalitativno razliko med pozitivno zakonsko ureditvijo ter

zakonsko ureditvijo ter ukrepov po prejšnji zakonodaji. Zato se zavzemajo za termin

»posebni ukrepi« ali »posebni preiskovalni ukrepi« ter se pri tem zgledujejo po praksi

nemško govorečega pravnega področja. Ta se sicer uporablja zgolj v praksi, ne pa tudi v

sodnih odločbah, v katerih je mogoče zaslediti vsekakor prej izraz »prikrite metode«.

Ko je bil Zakon o policiji še v fazi sprejemanja, se je za metode iz 49. člena opustil izraz

»posebne operativne metode in sredstva« ter se nadomestil s silogizmom »posebni

policijski ukrepi«, in to predvsem zato, da bi se na nedvoumen način poudarila razlika

med uporabo teh ukrepov in ukrepov po ZKP. Ne glede na številne terminološke

različice pa nobene od pravkar navedenih terminoloških opredelitev ne uporabljata niti

Zakon o policiji niti Zakon o kazenskem postopku. Zakon o policiji jih opredeljuje kot

»ukrepe, ki jih policisti lahko uporabljajo«. Zakon o kazenskem postopku pa govori le o

»ukrepih«.

4. PRAVICA DO ZASEBNOSTI IN POGOJI ZA UPORABO POSEBNIH UKREPOV

Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. Up-32/94 z dne 30.4.1995 zasebnost

opredelilo kot »v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno celoto njegovih

ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo

človek vzdržuje sam ali z najbližjimi , s katerimi je v intimni skupnosti, in da v njej biva

z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega«. Pri takšni

definiciji je izhajalo iz razlage drugega odstavka 37. člena Ustave RS, ki določa, da je

lahko določena pravica omejena in poseg v človekovo zasebnost dopusten le, če je to

nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka oziroma za varnost države. Ta določba

je povzeta po prvem odstavku 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in

17 Uradni SRS, št. 28/80, 38/88 in 27/89, ter Uradni list RS, št. 8/90, 19/91, 4/92, 58/93 in 87/97.

13

političnih pravicah (MPDPP)18, ki določa, da se nikomur ni dovoljeno samovoljno ali

nezakonito vmešavati v zasebno življenje posameznika. Smiselno isto določa 8.člen19

Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki poudarja, da se javna oblast ne

sme vmešavati v pravico do zasebnosti in druge pravice, razen če je to v skladu z

zakonom in nujno v demokratični družbi iz taksativno naštetih razlogov. Glede na to je

torej dolžnost zakonodajalca, da vsako pravno področje uredi tako, da je čim bolj

izključena možnost arbitrarnega ter zato samovoljnega poseganja državnega organa v

človekove pravice. Evropsko sodišče za človekove pravice je s svojo judikaturo

izoblikovalo mnoge standarde, na podlagi katerih presoja, ali je pritožba zoper ukrep

države utemeljena oziroma ali je tak ukrep države nezakonit in legitimen ter v skladu s

Konvencijo. Pri tem opravlja preizkus kršitve pravice do zasebnosti po dvodelnem testu

na temelju meril iz drugega odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih

pravicah. Ti merili sta načelo zakonitosti in načelo sorazmernosti.20

Poznamo dva koncepta varovanja zasebnosti: lastninski koncept in koncept

pričakovanja zasebnosti.21 Po lastninskem konceptu, starejšem, policisti niso

nedovoljeno kršili zasebnosti, če niso izvedli uradne preiskave in zasega osebe

obdolženega ali otipljivih predmetov ali če niso dejansko fizično vdrli v njegovo hišo ali

dvorišče z namenom izvesti preiskavo. Takšen koncept je Vrhovno sodišče ZDA

potrdilo v primeru Olmstead v. United States, 277 U.S. 438 (1928), kjer so policisti

prestregli telefonske žice in jim prisluškovali, ne da bi pri tem stopili na posest

osumljenih, torej brez motenja posesti (trespass), a je sodišče menilo, da na temelju

zgoraj navedene doktrine ni prišlo do kršitve. Sodnik Brandeis je takšnemu večinskemu

mnenju nasprotoval in v svojem vizionarskem odklonilnem ločenem mnenju menil:

»Napredek znanosti, ki državi omogoča nove možnosti vohunjenja, se ne bo ustavil z

elektronskim prisluškovanjem. Je možno, da Ustava posameznikovi zasebnosti ne nudi

nikakršnega varstva pred vdori takšne vrste? Snovalci Ustave so nasproti državi priznali

18 Mednarodni pakt održavljanskih in političnih pravicah, GS OZN, 16.12.1966; Uradni list SFRJ – MP, št.7/71; notifikacija nasledstva Uradni list RS, št.MP 9/92.19 8.člen Konvencije o človekovih pravicah (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja): 1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.20 Prvo merilo je torej načelo zakonitosti v širšem pomenu, ukrep mora biti »določen z zakonom«, ki pa obsega tri predpogoje: zakonitost v ožjem smislu, dostopnost in predvidljivost. Drugo merilo predstavlja načelo sorazmernosti v ožjem smislu, kot neogibna potreba oz. nujnost v demokratični družbi. 21 B. M. Zupančič in soavtorji, op. Kot pod 45, str. 273-428.

14

posameznikom pravico, da jih nihče ne vznemirja. Za varstvo te pravice moramo vsak

neupravičen poseg države v posameznikovo zasebnost, ne glede na sredstva, s katerimi

ga izvrši, razglasiti za kršitev četrtega amandmaja. Uporabo dejstev, ki jih je država

pridobila na tak način, pa moramo razglasiti za kršitev petega amandmaja.«

V nadaljevanju sodnik Brandeis sklene s svojo slavno mislijo o državi: »…sposobnost,

varnost in svoboda v enaki meri zahtevajo, da so državni uradniki podvrženi istim

pravilom, ki zavezujejo državljana….Naša država je mogočen in vseprisoten učitelj.

Dobro ali slabo, vse ljudi uči s svojim primerom. Zločin je kužen. Če država postane

prestopnik, s tem spodbuja nespoštovanje zakona; vabi vsakega človeka, da postane

zakon za sebe; poziva k anarhiji. Če bi proglasili, da v kazenskem pravu cilj opravičuje

sredstvo – da lahko država stori zločin, da obsodi posameznega hudodelca – bi se to

grozovito maščevalo…«22

Njegovemu pogledu sledi drugi, novejši koncept, imenovan koncept pričakovanja

zasebnosti, po katerem je tisto, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, četudi na javnosti

dostopnem mestu, predmet varstva, torej osebno pričakovanje namesto lastninskega

koncepta. Vrhovno sodišče ZDA je takšno doktrino potrdilo v primeru Katz v. United

States, 389 U.S. 347 (1967), ko je razveljavilo obsodbo na temelju dokazov, ki jih je

FBI pridobil z namestitvijo prisluškovalne naprave na zunanjo stran javne telefonske

govorilnice. Takšnemu subjektivnemu pričevanju je kasnejša judikatura dodala še

objektivno merilo, »pričakovanje mora biti takšno, da ga je družba pripravljena sprejeti

kot upravičeno«. Takšen subjektivno-objektivni koncept pričakovanja zasebnosti je

Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo v primeru Halford v. Združeno

kraljestvo, Ustavno sodišče pa že v omenjeni odločbi št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997.

Glede na navedeno ne preseneča zahteva Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št.U-I-

25/95 z dne 27.11.1997 razveljavilo člene 150-156 ZKP (iz leta 1995) z obrazložitvijo,

da so merila za uporabo posebnih ukrepov s temi določbami premalo natančno

določena, hkrati pa je opredelilo temeljne pogoje za ustavno dopusten poseg v

posameznikovo zasebnost.23 Ti pogoji so:

1. specifična opredelitev in določenost v zakonu;

2. odločba sodišča, s katero se poseg dovoli;

22 Povzeto po B.M. Zupančič, op.kot pod 45, str. 337-339. 23 Z.Fišer, Posebne operativne metode in sredstva po odločbi Ustavnega sodišča, Pravna praksa, št.8/98.

15

3. omejenost časa izvajanja ukrepa;

4. načelo sorazmernosti – poseg je nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka

ali za varnost države.

Poseg v svobodo komuniciranja kot del človekove zasebnosti ni v nasprotju s 35. in 37.

členom Ustave, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

da je poseg specifično opredeljen in določen v zakonu;

da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče;

da je določno omejen čas izvajanja posega; in

da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost

države, upoštevaje pri presoji nujnosti tudi načelo sorazmernosti.

Te pomanjkljivosti je odpravila pozitivna zakonska ureditev, ki dosledno upošteva, da

se posamezni ukrepi med seboj razlikujejo, da vsak izmed njih zahteva samostojno

opredelitev načina, na katerega se izvaja, ter natančne pogoje za uporabo, tako da imajo

lahko njihove ugotovitve ne le spoznavni, temveč tudi dokazni pomen.

Naposled velja opozoriti, da je treba posebne ukrepe, ki neposredno posegajo v

zasebnost in jih odreja preiskovalni sodnik, razlikovati od tako imenovane policijske

provokacije, se pravi od ukrepov, ki jih odreja državni tožilec. Bistvena razlika je že v

sankciji, saj je v primeru ukrepov iz 150. in 151. člena, ki pomenijo neposreden poseg v

zasebnost, prepovedana ekskluzija in prepoved, da bi sodišče na tako pridobljen dokaz

oprlo svojo odločitev (drugi odstavek 18.člena, četrti odstavek 83. člena in četrti

odstavek 154. člena ZKP), v primeru nedovoljene policijske provokacije pa je izključen

sam pregon. Obe omenjeni kategoriji pa je treba razlikovati od tajnih policijskih

ukrepov, določenih v ZPol, ki jih odreja generalni direktor policije ali njegov

namestnik. V nadaljevanju predstavljamo posebne ukrepe glede na organe, ki jih

odrejajo.

16

5. POSEBNI UKREPI, KI JIH ODREJA PREISKOVALNI SODNIK

Posebni ukrepi, ki jih lahko odredi preiskovalni sodnik z namenom, da postane na tak

način pridobljeno spoznanje o kaznivem dejanju dokaz, so:

1. nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (1. točka prvega

odstavka 150. člena ZKP);

2. kontrola pisem in drugih pošiljk (2. točka prvega odstavka 150. člena ZKP);

3. kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja

finančno ali drugo gospodarsko dejavnost (3. točka prvega odstavka 150. člena

ZKP);

4. prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v

pogovoru (4. točka prvega odstavka 150. člena ZKP);

5. kontrola sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami

informacijske tehnologije (5. točka prvega odstavka 150. člena ZKP);

6. prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali v drugih tujih prostorih z

uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, po potrebi s tajnim vstopom v

navedene prostore (prvi odstavek 151. člena ZKP).

Kazniva dejanja, v zvezi s katerimi preiskovalni sodnik lahko odredi izvajanje takšnih

ukrepov, so v zakonu natančno določena in gre za tako imenovana kataloška kazniva

dejanja. Tako lahko po določilu drugega odstavka 150. člena ZKP preiskovalni sodnik

odredi posebne ukrepe za kazniva dejanja:

1. kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev ter

kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu

predpisana kazen zapora petih ali več let;

2. ugrabitev;

3. neupravičena proizvodnja in promet z mamili;

4. omogočanje uživanja mamil;

5. izsiljevanje;

6. neupravičeno sprejemanje daril;

7. neupravičeno dajanje daril;

8. pranje denarja;

17

9. tihotapstvo;

10. jemanje podkupnine;

11. dajanje podkupnine;

12. nezakonito posredovanje;

13. hudodelsko združevanje;

14. nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelilnih snovi;

15. povzročitev nevarnosti z jedrskimi snovmi;

16. druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali

več let (generalna klavzula).

5.1. Zakonski pogoji za izvajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik

Ukrepe iz 150. in 151. člena ZKP je mogoče odrediti zgolj, če so izpolnjeni naslednji

pogoji:

1. podani so utemeljeni razlogi za sum, kot dokazni standard, da je določena oseba

izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed

kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi se ti ukrepi uporabijo;

2. specifičnost okoliščin – v konkretnih okoliščinah obstaja utemeljen sum sedanje

ali bodoče uporabe določenega komunikacijskega sredstva ali računalniškega

sistema v zvezi s tem kaznivim dejanjem (za ukrepe iz 150. člena) oziroma je

mogoče utemeljeno sklepati, da se bo lahko v točno določenem prostoru

pridobilo dokaze (za ukrepe iz 151. člena ZKP);

3. načelo sorazmernosti24 – mogoče je utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi

ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje

ali zdravje ljudi oziroma življenje ljudi;

4. odrejeni so bili s pisno odredbo preiskovalnega sodnika na pisni predlog

državnega tožilca; predlog in odredba morata vsebovati:

podatke o osebi, zoper katero se predlaga oziroma odreja ukrep;

24 Načelo sorazmernosti tvorijo trije elementi: primernost, nujnost in uravnoteženost.

18

utemeljitev oziroma ugotovitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje,

pripravo ali organizacijo v 150. in 151. členu ZKP določenih kaznivih

dejanj;

vrsto ukrepa, ki se predlaga oziroma odreja, način izvajanja ukrepa,

njegov obseg in trajanje, točno določitev prostora ali kraja, v katerem se

ukrep izvaja, komunikacijsko oziroma telekomunikacijsko sredstvo in

ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo posameznega

ukrepa;

utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe

posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in

uporabe ostalih milejših ukrepov (načelo sorazmernosti);

utemeljitev razloga za morebitno predčasno izvrševanje odredbe;

5. časovna omejenost ukrepov – prenehati morajo takoj, ko prenehajo razlogi,

zaradi katerih so bili odrejeni, vendar najkasneje v zakonsko določenem roku

(četrti odstavek 152.člena ZKP).

Če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja,

lahko izjemoma na ustni predlog državnega tožilca preiskovalni sodnik odredi

predhodno izvrševanje posebnih ukrepov iz 150. člena ZKP z ustno odredbo, po pogoju,

da se pisna odredba izda najkasneje v 12 urah po izdaji ustne in da je podan utemeljen

razlog. O ustnem predlogu državnega tožilca preiskovalni sodnik napravi uradni

zaznamek.

Na dokaze, pridobljene brez takega utemeljenega razloga v primeru ustne odredbe,

kakor tudi na druge podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene s posebnimi

ukrepi, ki so bili izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo,

sodišče ne sme opreti svoje odločbe in so predmet ekskluzije. Kot dokaz se ne smejo

uporabiti posnetki komunikacij, če se ne nanašajo na kazniva dejanja, za katera se lahko

posamezni ukrepi odredijo.

19

5.2. Trajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik

Uporaba posebnih ukrepov pomeni globok poseg v človekove pravice in temeljne

svoboščine. Zato mora biti trajanje takšnega ukrepa časovno omejeno.

Zato zakon v četrtem odstavku 152. člena določa, da se izvajanje teh ukrepov odpravi

takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni, ter čas najdaljšega možnega

trajanja. Le če obstajajo tehtni razlogi, se lahko trajanje teh ukrepov podaljša vsakič za

en mesec, pri čemer sme uporaba ukrepov iz 150. člena ZKP trajati skupno največ šest

mesecev, uporaba ukrepov iz 151. člena ZKP (prisluškovanje in opazovanje v tujem

stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje) pa

skupno največ tri mesece.

5.3. Vrste posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik

Policija je že od nekdaj iskala takšne metode dela, s katerimi bi najlažje in najbolj

učinkovito odkrila kazniva dejanja ter izsledila storilce. Odraz kriminalističnih izkušenj

na področju metodike, taktike in tehnike so tudi posebni ukrepi, katerih temeljne

značilnosti so predstavljene v nadaljevanju.

5.3.1. Tajno opazovanje (149.a člen ZKP)

Prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja lahko odredi tako državni tožilec kot tudi

preiskovalni sodnik, če obstajajo »utemeljeni razlogi za sum« (dokazni standard), da je

določena oseba izvršila oziroma izvršuje (ante delictum) katero izmed v členu

navedenih kaznivih dejanj (»kombinirani sistem«).25 Posebnost tega ukrepa je, da ga je

mogoče odrediti tudi zoper osebo, ki ni osumljenec, če je mogoče utemeljeno sklepati,

da bi bilo s tajnim opazovanjem te osebe mogoče priti do indentifikacije samega

osumljenca, čigar podatki niso znani, je na begu ali se skriva26.

25 149.a/I.člen ZKP.26 149.a/II.člen ZKP.

20

Zakonodajalec je, da bi preprečil prekomerno uporabo samega ukrepa, kot pogoj za

njegovo odreditev določil še izpolnitev načela subsidiarnosti – tako pri opazovanju

osumljenca kot tudi tretjih oseb. Hkrati pa je določil, da je tajno opazovanje mogoče

tudi brez odredbe v primerih, kadar je to nujno potrebno za ugotovitev, pridobitev

podatkov, pomembnih za kazenski postopek in še to le takrat, če pride oseba, zoper

katero se izvaja ukrep, v stik z drugo neidentificirano osebo, za katero obstajajo

utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v katero izmed kaznivih dejanj, zaradi katerih

je prvotno ukrep tudi mogoče odrediti27. Pri poseganju v pravice oseb, ki niso

osumljenci, je zakonodajalec še zapovedal, da mora izvrševanje ukrepa potekati na

način, ki v najmanjši meri posega v njihove pravice.

Pri tem ukrepu gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno, ponavljajoče se opazovanje

osumljenca ali drugih določenih oseb. Pri izvajanju se uporabljajo tehnične naprave, ki

omogočajo snemanje tako glasu kot slike, vendar samo na javnih, odprtih, zaprtih

prostorih, v zasebnih pa le s privolitvijo imetnika. V prostorih, kjer lastnik upravičeno

pričakuje, da ima zagotovljeno zasebnost, tega ukrepa ni mogoče uporabiti.28 V takšnih

primerih se policija raje poslužuje ukrepa prisluškovanja in snemanja v tujih prostorih, z

možnostjo samega vstopa v prostor29. Kljub temu, da se ukrep izvaja samo na javnih

mestih, do katerih je dostop omogočen nedoločenemu številu, se s tem ukrepom prav

tako posega v pravice do zasebnosti opazovanca kot tudi tretjih oseb.

Na pisni predlog policije odreditev tajnega opazovanja dovoli državni tožilec, v

izjemnih primerih pa tudi preiskovalni sodnik. Glede kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi

se ukrep lahko odredi, je zakon določil tako »sistem kataloga« kot tudi »sistem

generalne klavzule«30. Če je izvajanje ukrepa dovolil preiskovalni sodnik, je skupni čas

trajanja lahko največ šest mesecev, če pa je ukrep odredil državni tožilec, je čas trajanja

od dve do tri leta31. Naloga zunajobravnavnega senata je, da vsakih šest mesecev na

podlagi zbranih dokazov ter podlage za podaljšanje oceni, ali so podani zadostni razlogi,

pogoji za nadaljevanje izvajanja ukrepa. Glavni namen sodne kontrole je predvsem

preprečitev nepotrebnega izvajanja ukrepov, s tem pa posledično tudi brezpredmetnega

poseganja v pravice posameznikov, v kolikor za to ni formalnih zakonskih pogojev ali

potrebnih rezultatov. 27 149.a/IX.člen ZKP.28 149.a/III.člen ZKP.29 151.člen ZKP.30 149.a/IV.člen ZKP.31 149.a/X.člen ZKP.

21

5.3.2. Pridobitev podatkov o prometu z elektronskim komuniciranjem (149.b člen ZKP)

Ob izpolnitvi materialnega pogoja »razloga za sum« lahko na pisni predlog državnega

tožilca ukrep odredi preiskovalni sodnik. Hkrati je ta ukrep tudi eden izmed dveh, za

katerega je za njegovo odreditev potreben nižji dokazni standard kakor za vse ostale

PPU. Namen tega ukrepa, ki nam ga je prinesla novela ZKP-F, je, da ob izpolnjenih

pogojih omogoča pridobitev določenih podatkov o prometu v elektronskem

komunikacijskem omrežju. S tem ukrepom se lahko pridobijo podatki, ki omogočajo

samo identifikacijo uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, nikakor pa ne

njene vsebine. V ta namen se uporabi ukrep nadzora elektronskih komunikacij s

prisluškovanjem in snemanjem iz 150.člena32. Ker je ukrep v vsebino komunikacijske

storitve invazivnejši ukrep kot sama identifikacija uporabnikov, je zakonodajalec kot

pogoj za njegovo odreditev tudi določil višji dokazni standard, ki je »utemeljeni razlog

za sum«.

Zakon navaja, da morata biti predlog in odredba pisna, iz česar je mogoče sklepati, da

tega ukrepa ni mogoče izvršiti na podlagi ustne odredbe preiskovalnega sodnika. Ne

glede na to je mogoče ukrep odrediti za dejanja, ki so bila že storjena, so v fazi

pripravljanja ali organiziranja (ante delictum)33. Pri izvrševanju ukrepa sodelujejo

operaterji elektronskih omrežij, ki so v okviru izvajanja svojih storitev dolžni varovati

in zaščititi tajnost elektronskih komunikacij svojih klientov. Na podlagi pisne odredbe

preiskovalnega sodnika so pooblaščeni, da zbirajo podatke, ki jih drugače v okviru

svoje dejavnosti ne bi smeli. Sam ukrep predstavlja posege v ustavno varovane pravice

do varstva tajnosti občil34, kakor tudi zaradi dejanskega zbiranja podatkov, posege v

varstvo osebnih podatkov35. Operatorji podatkov, ki so jih zbrali na podlagi odredbe, ne

smejo posredovati tretjim osebam, kakor jih tudi ne smejo uporabiti v nasprotju z

namenom izdanega ukrepa. V primeru, da se to zgodi, pride do sankcioniranja.

Možnost pridobitve podatkov o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega

sredstva od operaterjev elektronskih omrežij ima na pisno zahtevo tudi policija. Po

oceni zakonodajalca se s tem ne posega v ustavno pravico do tajnosti občil, zato za

32 150/I.člen ZKP.33 149.b/I.člen ZKP.34 37.člen Ustave RS.35 38.člen Ustave RS.

22

njihovo pridobitev ni potrebna odredba sodišča36. Moje mnenje pa je, da bi bila tudi

tukaj vseeno potrebna sodna kontrola (odredba sodišča), saj zakon premalo natančno

določa okvirje, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, kakšne podatke policija sploh

zahteva. Pridobivanje podatkov o lastniku je v zakonu premalo natančno opredeljeno,

pri čemer zakon prepušča policiji preveč maneverskega prostora za samo zbiranje.

Poleg tega zbiranje podatkov s strani policije, po mojem mnenju, prav tako posega v

ustavno varovane pravice tajnosti občil in varstvo osebnih podatkov. Zaradi teh posegov

bi zakonodajalec moral natančneje opredeliti možnosti pridobivanja podatkov s strani

policije ter uvesti sodno kontrolo in s tem preprečiti samovoljno ravnanje policije.

5.3.3. Nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem(150.člen ZKP)

Prisluškovanje kot metoda odkrivanja kaznivih dejanj sovpada z iznajdbo telefona. Kot

je že samo po sebi umevno, se ta ukrep izvaja tako, da se prek telekomunikacijskega

podjetja policija tajno priključi na telekomunikacijsko sredstvo nadzorovane osebe ter

prisluškuje njenim pogovorom, ki jih tudi snema.37

5.3.4. Kontrola pisem in drugih pošiljk (150.člen ZKP)

Z uporabo te metode se vzpostavlja nadzor nad poštnimi pošiljkami, katerih vsebina bi

lahko imela dokazni pomen v kazenskem postopku (2.točka prvega odstavka 150. člena

ZKP). Če pri takšnem nadzoru organi za notranje zadeve ocenijo, da vsebina pisma ali

druge pošiljke vsebuje sporočila ali predmete, ki bi lahko služili kot dokaz v kazenskem

postopku, morajo s tem nemudoma seznaniti preiskovalnega sodnika, ki odloči o

nadaljnjem ravnanju s pošiljko glede na okoliščine posameznega primera. Lahko se jo

zaseže, zapečati in shrani pri sodišču (223. člen ZKP), če pa je potrebno za nadaljnje

razkrivanje kriminalne dejavnosti, se jo zapre in pošlje naslovniku. Ukrep po 2. točki

36 Komentar Zakona o kazenskem postopku, op.cit., str.329.37 Organi za notranje zadeve lahko tehnično izvedbo ukrepa prepustijo drugim osebam, ki niso zaposlene pri njih ali ne sodijo v okvir organov za notranje zadeve (na primer obveščevalni agenciji), saj je bistveno zgolj, da imajo nadzor nad izvajanjem ukrepa, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Ips 260/97 z dne 19. 11.1999. Smiselno isto določajo tudi sodbe opr.št. I Ips 236/97 z dne 17.9.1997, opr. št. I Ips 119/98 z dne 11.9.2000 (ukrep je izvajala SOVA) in opr. št. I Ips 253/97 z dne 19.10.2000.

23

prvega odstavka 150. člena ZKP je namreč lex specialis v primerjavi z 223. členom, ki

je lex generalis.

5.3.5. Kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost(150.člen ZKP)

Ta ukrep je namenjen odkrivanju storilcev, ki so si pridobili velike denarne zneske z

organizirano trgovino z mamili, z nedovoljenim prometom z orožjem ali s kakšno drugo

prepovedano dejavnostjo in skušajo tako pridobljeni umazani denar oprati oziroma

legalizirati. Pri tem si prizadevajo, da bi prikrili izvor denarja z različnimi vplačili v

tujem imenu na svoj račun, z vlaganjem v bančne posle in posamezne gospodarske

dejavnosti, z zamenjavo, s pošiljanjem denarja v tujino v obliki vplačil. Tako pretkane

storilce je težko odkriti, saj jim pogosto uspeva, da operejo denar prek bančnih ali

drugih ustanov ali podjetij, v katerih jim pomagajo člani kriminalne družbe, ki ji tudi

pripadajo. V nasprotnem primeru pa lahko odigrajo svojo vlogo provizije, podkupnine

ali različne oblike pritiska na tiste, ki naj po službeni dolžnosti opravijo določene

finančne transakcije.

Omeniti je potrebno še ukrep v smislu 156. člena ZKP, ki ga v okviru tega prikaza

štejemo med posebne ukrepe. Tako lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog

državnega tožilca odredi banki, hranilnici ali hranilno-kreditni službi, da mu sporoči

zaupne podatke o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih ali drugih poslih

osumljene oziroma obdolžene osebe in drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno

sklepati, da so udeleležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali

obdolženca, če bi ti podatki utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali če so potrebni

zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi

oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi. Za tak ukrep je določen zakonski

pogoj, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo

dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Banka, hranilnica ali hranilno-kreditna

služba mora zahtevane podatke in dokumentacijo posredovati preiskovalnemu sodniku

brez odlašanja, pri tem pa svoji stranki ali tretji osebi ne sme razkriti, da je ali da bo

podatke in dokumentacijo posredovala.

24

5.3.6. Prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru (150.člen ZKP)

Bistvo te metode je v tem, da se prisluškuje in snema pogovore, pri katerih sodeluje tudi

domnevni storilec kaznivega dejanja, z namenom, da se odkrije kaznivo dejanje in

njegovega storilca, vendar ob izpolnjenem pogoju, da v prisluškovanje in snemanje

privoli vsaj en udeleženec pogovora. Uspešnost metode je namreč v veliki meri odvisna

od sposobnosti osebe, ki je privolila v snemanje pogovora, da z vprašanji ustrezno vodi

pogovor ter ga usmerja tako, da od svojega sogovornika izve čimveč pomembnih

informacij. Ta metoda se zato lahko uspešno uporablja s pomočjo tajnega policijskega

sodelavca, ki se pred tem infiltrira v kriminalno združbo. Posebno taktiko zahteva sam

način pridobivanja policijskega sodelavca ter zagotavljanje njegove motivacije, da

sodeluje tako, da bo takšna metoda uspešna. V praksi se tak ukrep najpogosteje izvaja

na način, da se osebo, ki je privolila v sodelovanje pri prisluškovanju in snemanju

pogovora z domnevnim storilcem kaznivega dejanja, »ozvoči«. To se izvede s

pritrditvijo naprave za prisluškovanje in snemanje na prikrit način na osebo ali pa se

takšne snemalne naprave namestijo na posamezne predmete v bližini mesta, kjer bo

potekal pogovor. Kriminalisti, ki tak ukrep izvajajo, pogovoru prisluškujejo in ga

snemajo običajno v bližnjem prostoru ali v kakšnem vozilu.

5.3.7. Kontrola sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami informacijske tehnologije

To je nov ukrep, ki ga je prinesla novela ZKP iz leta 2001 in ga lahko odredi

preiskovalni sodnik in ki se nanaša na kontrolo elektronske pošte. Zakonska opredelitev

je bila glede na razvoj tehnologije in komunikacij vsekakor nujna in precej pozna, hkrati

pa je odprla vrata precej široki analogiji, ki jamči, da bo izvajanje ažurno z razvojnimi

trendi.

5.3.8. Prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za

25

dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore (151.člen ZKP)

Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali

pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj (drugi odstavek

151. člena ZKP), pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se bo lahko v točno

določenem prostoru pridobilo dokaze, katerih se z milejšimi ukrepi, vključno z ukrepi iz

150. člena ZKP, ne bi dalo zbrati oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje

ljudi, da se lahko zoper to osebo izjemoma odredi prisluškovanje in opazovanje v tujem

stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in

po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore. Ta ukrep se lahko odredi v zvezi z

vsemi kaznivimi dejanji zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev ter

kaznivimi dejanji zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu

predpisana kazen zapora petih ali več let. Prav tako je mogoče uporabiti ta ukrep za

kazniva dejanja, v drugi točki drugega odstavka 150. člena ZKP, razen za kazniva

dejanja ugrabitve (po 144. člen KZ), omogočanja uživanja mamil (po 197. členu KZ),

izsiljevanja (po 218. členu KZ), pranja denarja (prvem, drugem, tretjem in petem

odstavku 252. člena KZ) in tihotapstva ( po 255. členu KZ), za kazniva dejanja iz

3.točke drugega odstavka 150.člena ZKP, za katera je v zakonu predpisana kazen

zapora osmih ali več let, pa le, če obstaja resna nevarnost za življenje ljudi.

Prisluškovanje v prostorih s tehničnimi sredstvi oziroma napravami je ena izmed

policijskih metod, ki se je uporabljala v različne namene in je stara toliko, kot so stare

naprave, s katerimi se lahko opravlja prisluškovanje v prostorih. Z razvojem

tehnologije, zlasti z iznajdbo žičnega in brezžičnega prenosa informacij, so se možnosti

prisluškovanja še povečale, z njihovo uporabo pa se lahko vse bolj posega v človekove

pravice in temeljne svoboščine. Najuspešnejše je policijsko prisluškovanje tedaj, če

policija namesti naprave v takem prostoru, kjer se kriminalci sestajajo, delijo plen in

načrtujejo nova kazniva dejanja ali se pogovarjajo o pravkar storjenem dejanju. V

prostorih zbiranja kriminalcev je namestitev naprav najuspešnejša, saj se počutijo varne,

zato so tudi bolj sproščeni in zgovorni, kar policistom pomaga, da se na razmeroma

lahek način seznanijo z načrti kriminalcev. Naprave za prisluškovanje so lahko

nameščene zunaj prostora, v katerem se pogovoru prisluškuje, oziroma po potrebi v

notranjosti prostora. Osebe, ki nameščajo naprave za prisluškovanje in opazovanje,

morajo biti še posebej previdne, da se jih pri tem delu ne opazi, in da bodo naprave za

26

prisluškovanje in opazovanje ustrezno nameščene. To pomeni, da osebe, udeležene v

pogovoru, naprav ne bodo opazile in da bo omogočen ustrezen sprejem signala. Vse

izjave in druge dokaze oziroma dokazila je treba ustrezno dokumentirati.

5.3.9. Preiskava elektronskih naprav in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava) po 219.a členu ZKP

Po noveli zakona, med preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev

elektronskih podatkov štejejo telefon, telefaks, računalnik, disketa, optični mediji in

spominske kartice, opravi pa se lahko, zaradi pridobitve podatkov v elektronski obliki,

če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in je podana

verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske podatke:

na podlagi katerih je mogoče osumljenca ali obdolženca identificirati, odkriti ali

prijeti ali odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski

postopek ali

jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku.

Preiskava se opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika oziroma

uporabnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na

njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča,

izdane na predlog državnega tožilca. Če se odredba opravi na predlog odredbe sodišča,

se izvod te odredbe pred začetkom preiskave izroči imetniku oziroma uporabniku

elektronske naprave, ki naj se preišče.

Predlog in odredba v sami preiskavi elektronske naprave mora vsebovati:

podatke, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave,

utemeljitev razlogov za preiskavo,

opredelitev vsebine podatkov, ki se iščejo,

27

druge pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo tega preiskovalnega dejanja

in določajo način njegove izvršitve.38

Vsi našteti pogoji, veljajo tudi za izdajo in izvršitev odredbe, pri hišni in osebni

preiskavi elektronske naprave, za katero predlog ravno tako poda državni tožilec.

V izjemnih primerih, če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti ter če obstaja

neposredna in resna nevarnost za varnost ljudi in premoženja, lahko preiskovalni sodnik

na ustni predlog državnega tožilca odredi preiskavo elektronske naprave z ustno

odredbo. O predlogu in odredbi državnega tožilca, preiskovalni sodnik izda uradni

zaznamek. Pisna odredba mora biti izdana najpozneje v 12 urah po izdaji ustne odredbe,

sicer policija, ki je odredbo izvršila, zapisniško uniči ali izbriše shranjene in kopirane

podatke in o tem v 8 dneh obvesti preiskovalnega sodnika, državnega tožilca in

imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave, če je znan.

Imetnik ali uporabnik elektronske naprave mora omogočiti dostop do naprave,

omogočiti šifrirne ključe oziroma gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so potrebna,

da se doseže namen preiskave. Če noče tako ravnati, se sme kaznovati oziroma zapreti

(2.odstavek 220.člena), razen če gre za osumljenca ali obdolženca ali osebo, ki ne sme

biti zaslišana kot priča (235.člen) ali se je v skladu s tem zakonom odrekla pričevanju

(236.člen).

Preiskava se opravi tako, da se ohrani integriteta izvirih podatkov in možnost njihove

uporabe v nadaljnjem postopku. Opravljena mora biti na način, s katerim se v

najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci, in

varuje tajnost oziroma zaupnost podatkov ter ne povzroča sorazmerne škode. Vedno jo

opravi strokovno usposobljena oseba. O preiskavi se napravi zapisnik, ki obsega:

identifikacijo elektronske naprave, ki je bila pregledana,

datum in ura začetka in konca preiskave oziroma ločeno za več preiskav, če

preiskava ni bila opravljena v enem delu,

morebitne sodelujoče in navzoče osebe pri preiskavi,

številko odredbe in sodišče, ki jo je izdalo,

način izvedbe preiskave,

38 219.a člen ZKP-J (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku), objava Uradni list RS 77/09, stran 10302, številka: 713-01/09-25/19, datum: 22.september 2009

28

ugotovitve preiskave in druge pomembne okoliščine.

Če se pri preiskavi najdejo podatki, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega

je bila preiskava odrejena, temveč kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec

preganja po uradni dolžnosti, se zasežejo tudi ti. To se navede v zapisnik in takoj

sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon. Ti podatki pa se takoj uničijo, če

državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon in tudi ne kakšnega drugega

kazenskega razloga, da bi se morali podatki vzeti. O uničenju se sestavi zapisnik.

Če je bila preiskava električne naprave opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z

njo ali brez pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov,

sodišče svoje odločbe ne sme opreti na zapisnik o preiskavi in na tako pridobljene

podatke.

5.3.10. Zaseženje elektronske naprave po 223.a členu ZKP

Če se zaseže elektronska naprava zaradi oprave preiskave, se podatki v elektronski

obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov na način, da se

ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem

postopku ali se izdela istovetna kopija celotnega nosilca podatkov, pri čemer se

zagotovi integriteta kopije teh podatkov. Če to ni mogoče, se elektronska naprava

zapečati, če je mogoče, pa samo tisti del elektronske naprave, ki naj bi vseboval iskane

podatke.

Če je bila elektronska naprava zasežena brez odredbe sodišča in je bila zaradi

zavarovanja podatkov izdelana njihova kopija, vendar sodišče v 12 urah ni izdalo

odredbe za preiskavo oziroma ni bila dana privolitev, policija zapisniško trajno uniči

izdelano kopijo in s tem v 8 dneh pisno obvesti preiskovalnega sodnika, državnega

tožilca in imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave, če je znan.

Imetnik, uporabnik, upravljalec ali skrbnik električne naprave oziroma tisti, ki ima do

nje dostop, mora na zahtevo organa, ki jo je zasegel, takoj ukreniti, kar je potrebno in je

v njegovi moči, da se onemogoči uničenje, spreminjanje ali prikrivanje podatkov. Če

noče tako ravnati, se sme kaznovati oziroma zapreti, razen če gre za osumljenca,

29

obdolženca ali osebo, ki ne sme biti zaslišana kot priča ali se je odrekla pričevanju.

Imetnika naprave se povabi, naj bo sam, njegov zastopnik, odvetnik ali strokovnjak

navzoč pri zavarovanju podatkov. Če se ne odzove vabilu, če je odsoten ali če ni znan,

se zavarovanje podatkov in izdelava istovetne kopije opravi v njegovi navzočnosti.

Zavarovanje podatkov opravi ustrezno usposobljena oseba.

Pri zavarovanju podatkov se v zapisnik zapiše tudi kontrolna vrednost, oziroma se na

drug ustrezen način v zapisniku zagotovi možnost naknadnega preverjanja istovetnosti

in integritete zavarovanih podatkov. Izvod zapisnika se izroči osebi, ki je bila navzoča

pri zavarovanju podatkov. Zaseg in zavarovanje podatkov morata biti opravljena na

način, s katerim se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali

obdolženci, in varuje tajnost oziroma zaupnost podatkov ter se ne povzroča

nesorazmerna škoda zaradi nezmožnosti uporabe elektronske naprave.

Kopije zaseženih podatkov se shranijo, dokler je to potrebno za postopek. Elektronska

naprava se hrani, dokler podatki niso shranjeni na način, ki zagotovi istovetnost in

integriteto zaseženih podatkov, vendar ne več kot 3 mesece od dneva pridobitve. Če

izdelava takšne kopije podatkov ni mogoča, se elektronska naprava ali del elektronske

naprave, ki vsebuje iskane podatke hrani, dokler je to potrebno za postopek, vendar ne

več kot 6 mesecev od dneva pridobitve, razen če je bila zasežena elektronska naprava

uporabljena za izvršitev kaznivega dejanja oziroma je sama elektronska naprava dokaz

v kazenskem postopku.

Kopije podatkov, pridobljene v skladu z določbami tega člena, ki se ne nanašajo na

kazenski pregon in za katere ni kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi se smeli

hraniti, se izločijo iz spisa, če je to mogoče in se zapisniško uničijo, o čemer se v 8 dneh

obvestijo preiskovalni sodnik, državni tožilec in imetnik elektronske naprave.39

6. POSEBNI UKREPI, KI JIH ODREJA DRŽAVNI TOŽILEC

V skladu s 155. členom ZKP lahko določene posebne ukrepe odredi kar državni tožilec.

Odrejanje državnega tožilca, brez sodelovanja preiskovalnega sodnika, ne pomeni

39 223.a člen ZKP (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-J)

30

odstopa od načela pravnosti, temveč gre za odstop od načela sodnega nadzora. Takšno

razliko utemeljuje dejstvo, da pri teh metodah oziroma ukrepih ne gre neposredno za

vdor v zasebnost osumljenca in s tem v njegove ustavno zajamčene pravice z namenom

golega zbiranja dokazov, kot to velja za posebne ukrepe iz 150. in 151. člena ZKP,

temveč gre predvsem za moralno-etični problem sodelovanja države pri kaznivem

dejanju, za vprašljivo uporabo zvijače in prevare s strani države pri odkrivanju in

preprečevanju kriminala ter za veliko nevarnost zlorab. 40 Glede na to v tej zvezi ni

potrebna institucija preiskovalnega sodnika kot sodnega poroka, saj gre pri presoji

dokazne vrednosti tako pridobljenih dokazov le za vprašanje, ali se ni nemara država, ki

jo predstavljata državni tožilec in policija, pri odkrivanju določenega kaznivega dejanja

zatekla k nedopustnim zvijačam oziroma provokacijam. Zato to problematiko

obravnavamo v zvezi s posameznimi ukrepi iz 155. člena ZKP.

Posebni ukrepi, ki jih lahko odreja državni tožilec, so (prvi odstavek 155. člena ZKP):

1.navidezni odkup predmetov;

2.navidezno sprejemanje daril;

3.navidezno dajanje daril;

4.navidezno jemanje podkupnine;

5.navidezno dajanje podkupnine.

6.1. Zakonski pogoji za izvajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja državni tožilec

Za dopustnost odreditve takšnih ukrepov morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji

(155.člen ZKP):

1. mogoče je utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno

dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, naštetimi v drugem odstavku 150. člena

ZKP (glej kataloška kazniva dejanja v zvezi s posebnimi ukrepi, ki jih odreja

preiskovalni sodnik);

2. dovoli jih državni tožilec s pisno odredbo na podlagi obrazloženega predloga

organov za notranje zadeve;

40 Odločba Ustavnega sodišča RS št.U-I-25/95 z dne 27.11.1997, tč.86-92.

31

3. odredba se nanaša zgolj na enkraten ukrep;

4. prepoved nedovoljene policijske provokacije – ukrep ne sme biti izvršen tako,

da bi izzval kriminalno dejavnost.

Ukrep navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali

navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine je svojevrsten ukrep, in sicer tako

imenovana metoda policijske provokacije. V nasprotju z drugimi metodami pri tej ne

gre za golo zbiranje dokazov, temveč za moralno-etično vprašljivo zvijačo oziroma

prevaro, ki jo uporabljajo organi za notranje zadeve – policija, pri odkrivanju kaznivega

dejanja. Moralno-etični problem je namreč v tem, da je država pri izvajanju tega ukrepa

neposredno udeležena pri izvršitvi kaznivega dejanja, seveda če bi imela policija

zakonsko pooblastilo, da nekoga napeljuje h kaznivemu dejanju samo zato, da bi ga

potem razkrila kot njegovega storilca. Zato je pri izvajanju tega ukrepa dolžnost tistega,

ki ga izvaja, da navidez sodeluje, kajti motiv policije je odkrivanje storilcev kaznivih

dejanj, ki so se spontano, neodvisno od vpliva provokatorja, odločili, da storijo kaznivo

dejanje. Zato zakon izrecno poudarja, da pri izvrševanju tega ukrepa organi za notranje

zadeve in njihovi sodelavci ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti. V zvezi s pojmom

»izzivanje kriminalne dejavnosti« pa sta se v praksi tujih držav, predvsem v ZDA,

izoblikovali dve teoriji, subjektivna in objektivna. Pri subjektivni teoriji merila

presojanja zadevajo vprašanje, ali je kriminalno dejavnost izzvala osumljenčeva

kriminalna preddispozicija, se pravi njegov odnos, pripravljenost, motiv ali namen, da

stori kaznivo dejanje, ki naj se odkrije z uporabo navideznega odkupa predmetov,

navideznega jemanja ali dajanja daril oziroma navideznega jemanja ali dajanja

podkupnine. Presojanje po teh merilih pa je razkrilo vrsto slabosti. Že težavnost

dokazovanja osumljenčeve preddispozicije je razlog, ki zavrača takšno metodo.41 Ta

namreč ni v skladu z načelom enakosti pred zakonom, ker dopustnost policijskega

ravnanja varira oziroma se stopnjuje ali spreminja glede na značaj oziroma

preddispozicijo osebe, zoper katero se tak ukrep izvaja. Zato je prevladala objektivna

teorija. Pri ugotavljanju, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, je treba presojati

predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja

osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. Objektivno

merilo sodišču nalaga dolžnost presoje verjetnosti, ali bi ukrep na način, kot je bil

41 Odklonilno ločeno mnenje sodnika Stewarta, ki se mu pridružujeta sodnika Brennan in Marshall, v primeru Vrhovnega sodišča ZDA United States v. Russell, 411 U.S. 423 (1973).

32

izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja vsako osebo, torej tudi tisto, ki spoštuje

zakon in kaznivega dejanja brez napeljevanja policije ne bi bila pripravljena storiti. Po

tej teoriji ne gre za ocenjevanje osumljenčeve kriminalne preddispozicije, njegovih

osebnih lastnosti, temveč se presoja s stališča hipotetičnih lastnosti povprečnega

državljana. Vendar ima tudi ta teorija svojo slabost, in sicer da brez poznavanja

osumljenčevih osebnih lastnosti ni mogoče sklepati o tem, ali je imela in koliko je imela

policijska provokacija vpliv na to, da se je osumljenec odločil storiti kaznivo dejanje, ki

na ga razkrije ta ukrep. Glede na to, da je kaznivo dejanje koncipirano kot objektivno-

subjektivni pojem, se zdi najprimernejše, da se tudi vprašanje, ali je bila storitev

kaznivega dejanja izzvana s policijsko provokacijo, presoja po eklektični metodi, torej

po objektivno-subjektivnih merilih. Takšni koncepciji sledi tudi ZKP, ko prepoveduje

nedovoljeno policijsko provokacijo, hkrati pa kot poglavitno merilo navaja objektivni

test, torej, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja

osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (tretji

odstavek 155. člena ZKP). Če je bila kriminalna dejavnost izzvana, je to okoliščina, ki

izključuje kazenski pregon za tako storjeno kaznivo dejanje (četrti odstavek 155. člena

ZKP). Sankcija je torej veliko hujša kot v primeru nepravilne odreditve in izvedbe

ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, kjer se zgolj ekskludirajo dokazi oziroma sodišče

na takšne dokaze ne more opreti svoje odločbe.

7. POSEBNI UKREPI, KI JIH JE ODREJAL GENERALNI DIREKTOR POLICIJE ALI NJEGOV NAMESTNIK –TAJNI POLICIJSKI UKREPI

7.1. Razveljavitev 49.člena Zpol z odločbo U-I-272/98 z dne 8.5.2003

Po 49.členu ZPol je policija smela odrediti tajno opazovanje in sledenje z uporabo

tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko

sodelovanje. Izvrševanje je bilo dovoljeno glede vseh uradno pregonljivih42 dejanj, ob

predhodni izpolnitvi dokaznega standarda »razloga za sum«. Uzakonitev tega člena

42 49/I.člen Zpol.

33

kmalu prinese dvome glede samega izvrševanja ukrepov ter njihova poseganja v pravice

posameznikov, česar rezultat je nova presoja.

Z ustavno določbo U-I-272/9843 pride do razveljavitve 49.člena ZPol/98 in s tem

posledično prikriti preiskovalni ukrepi izgubijo svoje mesto v Zakonu o policiji. V tretje

je zakonodajalec z novelo ZKP-F ukrepe, ki so bili prej urejeni v razveljavljenem

49.členu ZPol/98, ponovno uzakonil v ZKP. Tako jih najdemo v 149.a, 149.b in

155.členu, s to razliko, da ukrepov ne odreja več generalni direktor policije oziroma

njegov namestnik, temveč preiskovalni sodnik ali državni tožilec.

7.2. Trajanje tajnih policijskih ukrepov

Ti ukrepi se lahko izvajajo največ tri mesece, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo

trajanje podaljša še za tri mesece, pri čemer morajo prenehati takoj, ko prenehajo

razlogi njihove uvedbe. Za vsako podaljšanje se mora izdati pisna odobritev z

obrazloženimi razlogi za podaljšanje. Če šest mesecev po koncu izvajanja teh ukrepov

ni podana kazenska ovadba, je treba zbrane podatke uničiti, o čemer mora biti oseba, na

katero se ti podatki nanašajo, seznanjena. Ta rok se sme izjemoma podaljšati za čas,

dokler trajajo razlogi iz 159. člena ZKP (tretji, četrti, šesti in sedmi odstavek 49. člena

ZPol).

7.3. Vrste tajnih policijskih ukrepov

Vse štiri vrste ukrepov predstavljamo zaradi neločljive povezave s policijo in skupnih

značilnosti na istem mestu, čeprav enega izmed njih dovoljuje tožilstvo in bi ga bilo

mogoče opredeliti tudi v zvezi s posebnimi ukrepi, ki jih dovoljuje tožilstvo.44

43 Odločba U-I-272/98-26, z dne 23.5.2003, (Uradni list RS, št.48/2003).44 Glej D.Kos: Praktični vidiki uporabe »posebnih metod in sredstev«, Pravosodni bilten, št.1, Ljubljana 1999, str. 119-123.

34

7.3.1. Tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje

Ta ukrep se policija izvaja, kadar oceni, da je potrebno opazovanje določene osebe na

določenem kraju, da bi se takšno osebo zalotilo pri stikih s sumljivimi osebami ali

morda celo pri storitvi kaznivega dejanja. Metoda opazovanja je zato v najtesnejši zvezi

z zasledovanjem sumljivih oseb. Ker sta tajnost in neopazovanost pogoj za uspeh pri

izvajanju tega ukrepa, so potrebne določene izkušnje. Zato se opazovanje in sledenje

izvaja v skladu s kriminalistično taktično dejavnostjo, pri kateri se uporabljajo

razpoložljiva sodobna tehnična sredstva za dokumentiranje rezultatov opazovanja in

sledenja.

7.3.2. Tajno policijsko delovanje

Brez njega si težko predstavljamo učinkovito odkrivanje in preiskovanje najhujših

kaznivih dejanj. Ena od takšnih metod je policijska obveščevalna dejavnost, s katero

poskuša policija priti do dokazov, potrebnih v kazenskem postopku, ker so na druge

načine nedosegljivi. Pri tajnem policijskem delovanju imajo pomembno vlogo tako

imenovani »prikriti policisti« (undercover agents), usposobljeni, da se infiltrirajo v

določene kriminalne kroge in tajno delujejo tako, da policijo obveščajo o tem, kaj

nameravajo nadzorovane osebe. Glede na to , da je tajnost pogoj njihovega uspešnega

delovanja, obveščajo o svojih ugotovitvah le najožje sodelavce, določene z operativnim

načrtom, običajno tistega, ki vodi tajno policijsko akcijo.

7.3.3. Tajno policijsko sodelovanje

To je ukrep, s katerim kriminalistična policija, s tajnim delovanjem osebe, ki ni policist,

znotraj hudodelske združbe organizirano in pod vodstvom ter nadzorom policista, zbira

podatke o kriminalni dejavnosti nadzorovane osebe, ter se uporabi, ko z ukrepom

tajnega policijskega delovanja ne bi bilo mogoče zbrati dokazov oziroma bi bilo to

35

povezano z nesorazmernimi težavami. Takšna oseba se imenuje tajni policijski

sodelavec in je pogosto iz vrst informatorjev. Informator oziroma ovaduh je v nasprotju

s policijskim sodelavcem oseba, ki policiji samoiniciativno, nenačrtno in brez

konkretnih usmeritev večkrat posreduje določeno informacijo in ne dela po njenih

navodilih ter ga k sodelovanju z njo ne veže, tako kot tajnega policijskega sodelavca,

pogodba s policijo, na podlagi katere je kot tak tudi registriran. Pri nas je vprašanje

dopustnosti informacij, ki jih posredujejo tako imenovani policijski informatorji, slabo

obdelano.

V ZDA ostro razlikujejo med običajnim državljanom, ki prijavi hudodelstvo, in med

profesionalnim ovaduhom, čigar informacije nosijo v sebi kal nezanesljivosti.45Za

sodniško presojo informacij, ki jih je posredoval slednji, se uporablja dvojni test,

imenovan »dvorogi« Aguillar-Spinellijev test:

1. subjektivna zanesljivost informatorja – okoliščine, ki so policista prepričale, da

je informator zanesljiv in njegova informacija resnična;

2. objektivna resničnost informacije – okoliščine, ki kažejo, kako je informator

prišel do posredovanih podatkov.

V primeru United States v.Harris, 403 U.S. 573 (1971), je Vrhovno sodišče ZDA k

prvotnemu testu vzporedno dodalo še nov pristop – pristop tehtnih dokazov, v primeru

Illinois v. Gates, 462 U.S. 213 (1983), pa je uvedlo popolnoma nov test, ki je dopustil

liberalno uporabo anonimnih namigov – pristop na podlagi celote okoliščin.

7.3.4. Uporaba prirejenih listin in identifikacijskih oznak

Ta ukrep sodi med tiste policijske zvijače, brez katerih je boj z organiziranim

kriminalom težko izvedljiv. Kriminalne združbe, še zlasti če so profesionalno

organizirane, lahko kaj kmalu zgradijo dokaj čvrst varovalni sistem. Da bi policija lahko

vrnila v kriminalne kroge svojega agenta, mora prirediti njegovo osebno dokumentacijo,

kot so rojstni list, policijska evidenca o kaznovanosti, listine o državljanstvu, razna

spričevala itd. Namen tako prirejene dokumentacije je, da agent kriminalni krog, kamor

se poskuša vtihotapiti, lažje prepriča o identiteti, ki vzbuja večjo mero zaupanja, kar je 45 B.M. Zupančič in soavtorji, op. kot pod 45, str. 535, opomba pod 343.

36

pogoj za uspešno infiltracijo in za njegovo nadaljnje delovanje. Če policisti oziroma

druge osebe pri izvajanju tajnega policijskega delovanja oziroma sodelovanja uporabijo

prirejene listine ali identifikacijske oznake, izda dovoljenje za uporabo takšnega ukrepa

pristojni državni tožilec, v ostalih primerih pa njihovo uporabo odobri generalni direktor

policije oziroma njegov namestnik.

8. RAVNANJE S POSNETKI, SPOROČILI IN PREDMETI, PRIDOBLJENIMI Z UPORABO POSEBNIH UKREPOV

Po prenehanju uporabe ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP morajo organi za notranje

zadeve vse posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov, skupaj s

poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu, da presodi,

kako bo nadalje postopal (prvi odstavek 153. člena ZKP). Ta po vpogledu celotno

gradivo preda preiskovalnemu sodniku, ki preizkusi, ali so se ukrepi izvajali v skladu z

odredbo, lahko pa tudi odredi, da so posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik

komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo in jih v takem primeru priključi zapisniku o

opravljenem dejanju.46 Sporočila in posnetke, pridobljene z ukrepi po 150. in 151. členu

ZKP, hrani sodišče tako dolgo, dokler se hrani kazenski spis. Če pa državni tožilec

izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po

koncu izvajanja ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP ne poda takšne izjave, se vse gradivo

pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. O tem uničenju napravi preiskovalni

sodnik uradni zaznamek. Vprašanje, kaj je s predmeti, ki so bili pridobljeni z

navideznim odkupom, navideznim sprejemanjem oziroma dajanjem daril ali z

navideznim jemanjem oziroma dajanjem podkupnine, ureja ZKP tako, da se v petem

odstavku 155. člena ZKP sklicuje na določbe 110., 131., 498. in 498.a člena ZKP. To

pomeni, da se stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz v

kazenskem postopku, izročijo oškodovancu še pred koncem postopka, v primeru spora

med več oškodovanci, ki se prepirajo glede lastnine teh predmetov, pa se jih napoti na

pravdo. Skladno z določbo tretjega odstavka 131. člena odloči sodišče, ki je izreklo v

sodbi odvzem predmetov, ali naj se predmeti prodajo po določbah, ki veljajo za izvršilni

46 Sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Ips 212/96 z dne 9.10.1997.

37

postopek, ali naj se izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu drugemu zavodu

ali naj se uničijo. Zakon prepoveduje uporabiti kot dokaz posnetke telefonskih

pogovorov in drugih oblik komuniciranja oseb, če se ne nanašajo na katero izmed

kataloško naštetih kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena ZKP, kakor so bili

pridobljeni z izvajanjem ukrepov po prvem odstavku 150. člena ZKP, oziroma na katero

izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 151. člena ZKP, kadar so bili pridobljeni z

izvajanjem ukrepa po prvem odstavku 151. člena ZKP (tretji odstavek 154. člena ZKP).

9. PRAVICA OSUMLJENCA, DA SE SEZNANI Z GRADIVOM, PRIDOBLJENIM S POSEBNIMI UKREPI

Preden preiskovalni sodnik uniči gradivo, pridobljeno s posebnimi ukrepi v smislu 150.

in 151. člena ZKP, obvesti o uporabi teh ukrepov osumljenca, ki ima pravico seznaniti

se s pridobljenim gradivom. Če je gradivo večjega obsega, se ima osumljenec pravico

seznaniti s poročilom, ki ga sestavijo organi za notranje zadeve, ko državnemu tožilcu

dostavijo posnetke, sporočila in predmete, pridobljene s temi ukrepi. Po določbi prvega

odstavka 153. člena ZKP namreč poročilo vsebuje povzetek zbranih dokazov. Če je

mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi seznanitve z gradivom nastala nevarnost za

življenje in zdravje ljudi, ali iz drugih tehtnih razlogov lahko preiskovalni sodnik na

predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti odloči, da osumljenca z vsebino

pridobljenega gradiva ne bo seznanjal.

10. PRAVNO VARSTVO

Zakon o kazenskem postopku določa, kako je treba ravnati z gradivom, pridobljenim s

posebnimi ukrepi, če se ugotovi, da ni osnove za uvedbo kazenskega postopka.

Osumljencu ali obdolžencu pa posebnega pravnega sredstva zoper uporabljene ukrepe

ne daje, temveč ima takšna oseba pravico zahtevati izločitev tako pridobljenih dokazov,

če so ti nezakoniti, in pravico do pritožbe zoper obsodilno sodbo. Zahteva za varstvo

zakonitosti ne pride v poštev, ker je po določilu prvega odstavka 420. člena ZKP

38

mogoča le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred

tako pravnomočno odločbo, ter se sme vložiti šele po pravnomočno končanem

kazenskem postopku. Ob tem pa velja tudi omejitev, da zahteve za varstvo zakonitosti

ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To

pomeni, da v vmesnih fazah kazenskega postopka takšna zahteva ni mogoča. Glede na

to ima torej takšna zakonska ureditev za posledico, da oseba, ki je pri prvem zaslišanju

seznanjena z ugotovitvami na podlagi posebnih ukrepov, nima učinkovitega pravnega

varstva, s katerim bi lahko začela polemiko pred pritožbenim organom o zakonitosti

takšnega ukrepa. To nedoslednost bi bilo mogoče odpraviti s pravico do pravnega

sredstva, o katerem bi odločal izvenrazpravni senat. Tako bi se že na začetku

kazenskega postopka, se pravi takoj po uvedbi preiskave, začelo analizirati vprašanje

zakonitosti ukrepov, torej bi se vprašanje veljavnosti s posebnimi ukrepi pridobljenih

dokazov razjasnilo že takoj na začetku, in ne šele po opravljeni glavni obravnavi.

Ugotovitev po končani glavni obravnavi, da spoznanja, pridobljena s temi ukrepi, zaradi

formalnih pomanjkljivosti ne morejo biti pravno veljavni dokaz, pomeni namreč

nepotrebno vodenje kazenskega postopka, in to še zlasti, če so ti dokazi edini, tako

rekoč zakonski dokaz.

39

11. ZAKLJUČEK

Nesporno je, da je uporaba PPU odgovor države zoper hude oblike organiziranega

kriminala, ki ga ni mogoče odkriti po klasični poti. Izvajanje ukrepov ni mogoče

oblikovati drugače, da pri tem ne bi posegali v ustavno varovane pravice. Zavedajoč se

resnosti problema, ki ga takšni posegi predstavljajo, je zakonodajalec sprejel vrsto

ukrepov in pogojev, katerih osnovni namen je bil preprečiti prekomerno ali nedovoljeno

poseganje. Natančna določitev pogojev odreditve v zakonu je bila tudi pogoj, da se v

ustavno varovane pravice lahko posega. Bolj kot ukrepi posegajo v posameznikove

pravice, večje število materialnih pogojev je treba izpolniti, da je izvršitev zakonita.

Zakonodajalec je za izvršitev ukrepov najprej kot pogoj določil »visok« dokazni

standard »utemeljene razloge za sum«. Pri dveh ukrepih pa je bil celo mnenja, da kljub

temu da ukrepi posegajo v ustavne pravice, je za njihovo odreditev zadovoljiv »manjši«

dokazni standard »razlogi za sum« (identifikacija elektronskega komuniciranja,

pridobitev zaupnih podatkov od bank). Poleg dokaznega standarda je kot nujnost določil

tudi izpolnitev načela subsidiarnosti. S tem je dodatno zaostril pogoje odrejanja ter

določil, da je izvajanje mogoče le v nujnih, izjemnih primerih in še to le za kazniva

dejanja, ki jih je predhodno navedel v zakonu (»kataloška kazniva dejanja«). S

predhodno določitvijo kaznivih dejanj je zakonodajalec poskrbel, da je ukrepe mogoče

odrediti le za tista kazniva dejanja, za katera je zakonodajalec menil, da so za družbo

najnevarnejša. Kot dodaten pogoj je ukrepom odredil različne časovne dolžine samega

izvrševanja in s tem določil, da se ingerentnejši ukrepi izvajajo manj časa. Bolj

invazivnim ukrepom je določil, da jih je mogoče odrediti samo na podlagi pisne

odredbe, za druge manj posegajoče ukrepe pa je omogočil izvršitev tudi na podlagi

ustne odredbe. Za sam potek izvrševanja ukrepov kot tudi za naknadno sodno kontrolo

je pisna odredba ključnega pomena. Zato je zakonodajalec natančno opredelil, katere

vsebinske elemente mora pisna odredba vsebovati. S tem je preprečil možnost izpustitve

tistih pomembnih podatkov, ki bi bili kasneje potrebni za preverjanje zakonitosti in

legitimnosti tako pridobljenih dokazov kot tudi pravilne izvedbe ukrepov.

Če vseeno pride, kljub številnim pogojem in varovalnim ukrepom, do nedovoljenih ali

prekomernih poseganj, je zakonodajalec predvidel pravno sredstvo izločitve dokazov

(ekskluzija) kot tudi dolžnost sodišča, da v takih primerih na tako pridobljene podatke

ne more opreti svoje odločbe.

40

Preiskovalni sodnik na podlagi poročila policije ugotavlja, ali so bili prikriti

preiskovalni ukrepi izvajani v skladu z odredbo. Če oceni, da med izvajanjem ni prišlo

do kršitve, to potrdi v obliki uradnega zaznamka. Če pa oceni, da policija ni ravnala v

skladu z odredbo, izda po uradni dolžnosti sklep o izločitvi nezakonito zbranega

gradiva47. Pri uporabi PPU mora preiskovalni sodnik največkrat preveriti: a) preizkus

presoje materialnih pogojev za odreditev PPU, b) preizkus postopka odreditve in

postopka po izvršitvi PPU ter vrednotenje spoznanj, pridobljenih z uporabo PPU, c)

preizkus praga verjetnosti za odreditev PPU kot razlog za poseg v pravice

posameznika48. Zakonodajalec je zaradi poseganja ukrepov v ustavne pravice dodatno

okrepil vlogo preiskovalnega sodnika. Z naknadno sodno kontrolo, izvajano s strani

preiskovalnega sodnika, je zakonodajalec želel že v predkazenskem postopku izločiti

tiste dokaze, ki za sam kazenski postopek nimajo dokazne vrednosti. Hkrati je s tem

tudi preprečil, da bi se z nedovoljenimi dokazi seznanili tudi drugi udeleženci postopka

(predsednik sodišča).

V primeru, da preiskovalni sodnik ne opravi svoje dolžnosti in ne izloči nezakonito

pridobljenih dokazov, s tem dopušča možnost predsedniku senata ter ostalim

udeleženim v postopku, da imajo možnost, da se s takšnim gradivom tudi seznanijo.

Zakonodajalec je v zakonu celo predvidel, da preiskovalni sodnik ne bo ravnal v skladu

z zapovedjo ter je zato uvedel dodatne varovalke za izločitev na takšen način

pridobljenih rezultatov izvenrazpravnemu senatu49, predsedniku senata50 in celo sodniku

poročevalcu51.

Zakon določa, da sodišče ne more opreti svoje odločbe na podatke, sporočila, posnetke

ali druga dokazila na naslednje načine: a) če so bili pridobljeni s PPU brez odredbe ali v

nasprotju z njo tako preiskovalnega sodnika kot tudi državnega tožilca52, b) če so bili

pridobljeni dokazi tretjih oseb zunaj kazenskega postopka s kršitvijo ustavno

zajamčenih človekovih pravic in svoboščin, c) če ne obstajajo utemeljeni razlogi za

predčasno izvrševanje ukrepov iz 150.člena na podlagi ustne odredbe, d) če so bili

pridobljeni za nekataloška kazniva dejanja (»sistem kataloga«), e) če se ne nanašajo na

47 83/II.člen ZKP.48 Karakaš, Aleksander: Uporaba posebnih (preiskovalnih) metod in sredstev v kazenskem postopku (2000). 49 276/IV.člen ZKP.50 286/III.člen ZKP.51 377/V.člen ZKP.52 154/IV.člen ZKP.

41

kazniva dejanja, za katera se lahko prikriti preiskovalni ukrepi odredijo (»sistem

generalne klavzule«), f) če se med izvrševanjem ukrepa pridobi dokaze o kaznivem

dejanju, zaradi katerega ukrep ni bil odrejen (izjemoma se uporabijo, če bi se sicer

ukrep lahko odredil za isto kaznivo dejanje), g) če pride v poštev kakšen zakonit razlog

za ekskluzijo izjav priče po 237.členu. Novela ZKP-F je prinesla tudi procesno

sankcioniranje pridobitve zaupnih bančnih podatkov po 156.členu ZKP, v kolikor so bili

pridobljeni brez odredbe preiskovalnega sodnika.

V skladu z drugim odstavkom 18.člena ZKP pa je potrebno izločiti tudi vse dokaze, ki

so bili pridobljeni na podlagi zgoraj omenjenih dokazov. Gre za t.i.«doktrino sadežev

zastrupljenega drevesa«, ki zahteva izločitev dokazov, za katere se ugotovi, da so po

logiki sine qua non vzročnosti, izvedeni iz drugih dokazov, ki jih je policija pridobila

protipravno. Poleg tega mora biti izpolnjen še en pogoj – policija mora pri pridobivanju

izvedenih dokazov aktivno izkoriščati prvotno nezakonitost. Gre za nujno določbo, ki

zagotavlja posamezniku, da dokazi, ki so bili pridobljeni s pomočjo PPU, zoper njega

na sodišču ne bodo uporabljeni, v kolikor so bili pridobljeni v nasprotju s kriteriji, ki jih

je predpisal zakon ali Ustava. Obenem pa je določba smerokaz legitimnega delovanja

policije, saj obid kriterijev za izvedbo takih ukrepov pomeni »neproduktivno«

pridobivanje dokazov, ki jih sodišče ne bo smelo uporabiti.

ZKP ne določa procesnih sankcij za primere, ko je za izvršitev ukrepa potrebno

dovoljenje državnega tožilca, izvrši pa se brez slednjega (navidezni odkup). V vseh

takšnih primerih, ko zakon ni opredeljen ali pa imamo pravne praznine, nam kljub temu

ostanejo splošne določbe ZKP, da se sodna določba ne sme opirati na dokaze,

pridobljene s kršitvami človekovih pravic in svoboščin.53

Zakonodajalec je, da bi preprečil uporabo PPU v namene golega zbiranja podatkov,

določil, da se v primerih, ko državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona

ali če v roku dveh let tega ne izjavi, gradivo pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika

uniči. Pred tem je določil, da imajo osebe, o katerih so se zbirali podatki, tudi možnost

njihove seznanitve, ki pa se jim ga lahko v izjemnih primerih tudi odpove.

Poudariti je potrebno še pomembno vlogo zunajobravnavnega senata pri ukrepu tajnega

delovanja in tajnega opazovanja, ki vsakih šest mesecev preverja ne samo zakonitost in

utemeljenost odredbe državnega tožilca, ampak tudi preiskovalnega sodnika. Na žalost

53 18/II.člen in 371/I.člen ZKP.

42

je dvojni sodni nadzor zakonodajalec pri PPU uporabil bolj kot izjemo. Kljub temu sem

mnenja, da bi moral takšno preverjanje uvesti za vse ukrepe.

Poleg pravnih poti, ki jih najdemo v ZKP-ju je mogoče uporabiti tudi pravna sredstva,

ki jih najdemo v drugih zakonih: a) na podlagi Ustave je mogoče, če ni zagotovljeno

drugo sodno varstvo, zahtevati, da o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi

se je posegalo v ustavne pravice posameznika, v upravnem sporu odloči pristojno

sodišče54 (v primerih, ko kazenski postopek ni bil uveden), b) v kolikor pri izvajanju

ukrepov ni izključena protipravnost, je mogoča kazenska ovadba zaradi kaznivih dejanj

neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja, kršitev tajnosti občil, kršitev

nedotakljivosti stanovanja, neupravičeno dajanje daril, neupravičeno sprejemanje daril,

dajanje ali jemanje podkupnine, nezakonito posredovanje ter zloraba uradnega položaja

ali pravic, c) po civilnem zakonu je mogoče naperiti zasebno tožbo v obliki odškodnine

za materialno kot tudi za nematerialno škodo (satisfakcija), d) možnost ustavne pritožbe

v primerih, če oseba meni, da so mu bile kršene človekove pravice, e) pritožba Varuhu

človekovih pravic.

Iz vsega tega lahko sklepamo, da je zakonodajalec resnično želel zagotoviti na eni strani

učinkovito preprečevanje, odkrivanje kaznivih dejanj ter na drugi preprečiti

prekomerno, nedopustno poseganje samih ukrepov v pravice posameznikov.

Za obstoj pravnega človeka obstajajo številni razlogi, ki opravičujejo ta konstrukt,

vendar kljub temu ne moremo mimo dejstva, da doktrina človekovih pravic ne more in

ne zajema vseh sfer posameznika. Navedena nezmožnost nakazuje na eno od mej

človekovih pravic.

Nadalje se meja doktrine kaže v naših omejenih (zgolj človeških) sposobnostih. Ker je

doktrina človekovih pravic proizvod človeškega razuma in je le ta naše nepopolno

prepoznavno sredstvo, je tudi doktrina človekovih pravic nepopolna. Poleg tega ne gre

prezreti vrednot, ki naj bi jih človekove pravice varovale in zagotavljale, saj so prav

tako le proizvod človekovih predstav in so zato neavtentične. Pravzaprav so vrednote

znotraj doktrine zgolj predmet družbenega konsenza o tem, kaj naj bi bile absolutne

54 157/II.člen Ustave RS.

43

vrednote. Torej je druga meja posledica naših omejenih sposobnosti, rezultat tega pa je,

da so naše stvaritve nepopolne.

Tretjo mejo izpeljemo dalje iz tega, da so predpostavke doktrine univerzalnost,

temeljnost in neodtujljivost. Predpostavke, ki omogočajo zmagovito držo, postanejo

vprašljive in postavljajo meje doktrini. Pojem univerzalnost vsiljuje celotnemu svetu

superiorni položaj zahodne civilizacije s samozaverovano predpostavko, da je doktrina

človekovih pravic še bolj avtentična. Univerzalnost meri na slehernega človeka in ne

dopušča umika iz svojega vsebinskega okvira. Sleherni človek je v skladu s to doktrino

prisilni nosilec človekovih pravic.55 Vprašljiva je tudi predpostavka neodtujljivosti.

Beseda neodtujljivost pomeni, da posamezniku ni mogoče na noben način človekovih

pravic odvzeti, odtujiti. Vendar posameznika, ki so mu v danem trenutku grobo kršene

temeljne pravice, bo zelo težko prepričati, da te pravice ima. Namreč kolikor je

posamezniku pravica kršena, toliko mu je tudi odvzeta. Tako npr. umorjeni človek

vsekakor nima več svojih temeljnih pravic, s pravico do življenja na čelu.56 Torej tretja

meja se riše ob temeljnih predpostavkah doktrine, ki niso vseobsežne, temveč

podvržene lastnim mejam.

Četrta meja se odslikava v jeziku, v katerem je doktrina človekovih pravic zapisana, ta

pa je izrazito abstrakten. Ta abstraktnost pa omogoča pobeg pred lastno vestjo, saj

omogoča posploševanje, abstrahiranje in s tem odmik od stvarnosti, od konkretnega

primera. Posploševanje v psihološki sferi povzroča odtujitev, oddaljevanje od problema

z namenom emocionalne zaščite pred samim seboj. Doktrina nas s svojo abstraktno držo

nagovarja k pasivnosti, odtujitvi od problema in ne k aktivnemu ravnanju za zaščito

najbolj osnovnih vrednot. Ljudje smo omejeni v izražanju in posredovanju idej in

marsikdaj se zgodi, da se naš namen izgubi z besedilom. Ničkolikokrat slišimo, da se

določenih stvari, občutkov, misli enostavno ne da zapisati. Tako je tudi zapis

človekovih pravic v določenih točkah podvržen tudi tem omejitvam.

Zadnja, peta oz formalna ali konceptualna meja doktrine človekovih pravic, je očitek, da

s poudarjanjem pravic pozabljamo na dolžnosti, ki so bistveni element za delovanje

55 M.Cerar, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, 1996, str.53.56 M.Cerar, Dve opombi k človekovim pravicam, 4989.

44

doktrine. Izpolnjevanje dolžnosti je torej tisto sredstvo, ki omogoča uresničevanje

pravic. Dolžnost je torej v tem smislu sredstvo, pravica pa cilj.

Vsebinske oziroma materialne meje doktrine človekovih pravic najdemo v kritičnih

odzivih na filozofske temelje liberalizma, ki je podlaga človekovim pravicam. Bolj kot

človeku pustimo svobodo, bolj ga je potrebno omejiti za voljo družbenega miru. Torej

na eni strani vrhovna vrednota svobode in na drugi neizogibna nujnost omejiti to

svobodo, je prva vsebinska meja liberalizma in doktrine človekovih pravic.

Pripadniki drugih nezahodnih kultur naši civilizaciji očitajo pretirani individualizem in

materializem. Ljudje, tudi zaradi doktrine človekovih pravic, v življenju iščemo le

ubogo ugodje in smo oropani vsakršne druge aspiracije. Osredotočili smo se na

individualna življenja in s tem pozabili, da je človek družbeno pogojen in da lahko do

razumevanja samega sebe pridemo le v okviru skupnosti. Individualizem je

posameznika potisnil v center lastne pozornosti in zameglil pomen, ki ga ima skupnost.

Povzročil je, da se posamezniki v lastni zaverovanosti oddaljujemo drug od drugega in

tako postajamo tujci. Odtujenost pa je le začetek osamljenosti.

Zadnja najbolj očitna negativna posledica individualizma, ki ga promovirajo pravice, je

pretirano materialno naravnana družba, ki v iskanju napredka in ugodja pozablja na

naravo. Ker je lastninska pravica ena izmed temeljnih v doktrini človekovih pravic,

lahko rečemo, da je vsaj posredni ali stranski proizvod udejanjanja človekovih pravic

pretirani materializem, ki vodi do ekoloških katastrof.

Opisane materialne meje lahko povzamemo kot: individualizem in materializem se

pogosto stopnjujeta do tiste mere, ko postajata družbeno kontraproduktivna oziroma

vrednostno negativna. Pretirani individualizem in materializem vodita v izgubo

moralnega občutka za človečnost in z njim povezanega občutka sočutja in solidarnosti,

nadalje v nepremišljeno in škodljivo ravnanje z naravo ter nenazadnje prilagajanje

družbenih norm osebnim materialnim interesom.

Vse lahko dosežemo z večjim poudarkom na vzgoji in izobraževanju. Zanimivo je, da

otroci dobro poznajo svoje pravice, dolžnosti pa ne. Posamezniki bi se morali zavedati,

45

kaj pomeni imeti določeno pravico in le to uveljavljati odgovorno, moralno. Takšno

ravnanje zmore le odgovoren in pokončen človek, tak človek pa je socializiran človek,

kateremu je vzgoja zbudila občutek za odgovornost.

46

12. PRAVNI VIRI IN LITERATURA

12.1. Pravni viri

Ustava Republike Slovenije (URS: Uradni list RS, št.331/1991-I Spremembe:

Uradni list RS, št.42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004,

69/2004,68/2006).

Zakon o kazenskem postopku ( Uradno prečiščeno besedilo ZKP-UPB4, Uradni

list RS, št. 32/2007).

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku ( ZKP-F,

Uradni list RS, št. 43/2004).

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ( U-I-25/95, z dne 27.11.1997,

Uradni list RS, št. 5/98).

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ( U-I-272/98, z dne 8.5.2003,

Uradni list RS, št. 48/2003).

12.2. Literatura

Dežman, Zlatan, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, (1.natis), GV

založba, 2003.

Dežman, Zlatan, Doktrina o varstvu človekovih pravic in metodologija

kazenskega procesnega prava, Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru,

2005.

Klemenčič, Goran; Kečanović Bećir; Žaberl Miroslav; Vaše pravice v

policijskih postopkih (1.izdaja, 1.natis), Ljubljana, 2002.

Kečanović, Bećir, Policijsko pravo in pooblastila, Splošni del (1.natis), GV

Založba, Ljubljana, 2006.

Cerar, Miro, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti (2.dopolnjena izdaja),

Znanstveno publicistično središče, Ljubljana, 1996.

Pavčnik, Marjan, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava (3.razširjena,

dopolnjena in spremenjena izdaja), GV založba, Ljubljana, 2007.

47

Turk, Danilo, Temelji mednarodnega prava, Zbirka pravna obzorja, GV založba,

Ljubljana, 2007.

Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. Zbirka Nova

slovenska zakonodaja. Ljubljana: GV založba, 2004.

Gorkič, Primož in Šugman, Katja: Praktikum za kazensko procesno pravo.

Ljubljana: GV založba, 2007.

Grad, Franc: Institucionalni okviri parlamentarnega nadzora nad uporabo

posebnih metod in sredstev. V: Zbornik strokovno znanstvenih razprav, št.10,

1996.

Bavcon, Ljubo: Posebne operativne metode dela varnostnih služb v luči

kazenskopravnega varstva človekovih pravic. V: Zbornik strokovno znanstvenih

razprav, št.10, 1996.

Fišer, Zvonko: Posebne operativne metode in sredstva – po odločbi ustavnega

sodišča. V: Pravna praksa, št. 8, 1998.

Fišer, Zvonko: Posebne operativne metode in sredstva ter delitev procesnih

funkcij v predkazenskem postopku. V: Pravna praksa, št. 17/18, 1997.

Jenull, Hinko: Prikriti preiskovalni ukrepi, zasebnost in sodna odločba:

premislek o ustavni skladnosti novele ZKP-F. V: Pravna praksa, št. 8/9, 2004.

Klemenčič, Goran: Posebne operativne metode in sredstva v ustavno-sodni

praksi Združenih držav Amerike. V: Zbornik strokovno znanstvenih razprav, št.

10, 1996.

Karakaš, Aleksander: Uporaba posebnih (preiskovalnih) metod in sredstev v

kazenskem postopku, zbirka Uveljavljanje novih inštitutov kazenskega

materialnega in procesnega prava. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v

Ljubljani, raziskava št. 124. V: Uradni list RS, Ljubljana, 2000.

Klemenčič, Goran: Prikriti (kriminalistični) preiskovalni ukrepi: POMS je

mrtev, naj živijo PPU! V: Odvetnik, št.3, junij 1999.

Klemenčič, Goran: Ko »klasične« policijske metode prerastejo ustavne okvirje.

V: Pravna praksa, št. 5, 9.februar 2007.

Klopčič, Roman in Klemenčič, Goran: Nekateri pravni vidiki uredite posebnih

operativnih metod in sredstev v Republiki Sloveniji. V: Zbornik strokovno

znanstvenih razprav, št. 10, 1996.

48

Kos, Drago: Praktični vidiki uporabe »posebnih metod in sredstev«. V:

Pravosodni bilten, št. 1, 1999.

Perenič, Anton: Posebne operativne metode in sredstva – k evropskim

standardom za njihovo zakonsko urejanje in uporabljanje. V: Zbornik strokovno

znanstvenih razprav, št. 10, 1996.

Zgaga, Sabina: Prikriti preiskovalni ukrepi. Pamfil, julij 2004.

Zalar, Aleš: Varnost države in varstvo tajnosti komunikacijskih sredstev v

Republiki Sloveniji. V: Zbornik strokovno znanstvenih razprav, št. 10, leto

1996.

12.3.Viri iz medmrežja

http://zakonodaja.gov.si/

http://www.dz-rs.si/

http://www.us-rs.si/

http://www.ius-software.si/

http://www.sodnapraksa.si/

http://www.cobiss.si/