Teharski plemici - celjska opera

Teharski plemičiC

eljska opera

Teharski plemičiLirična opera v treh dejanih

BesediloAnton Funtek

Uglasbil in svoji preljubljeni soprogi Ančki posvetildr. Benjamin Ipavec

Gradec, spomladi 1891

Dirigent: Simon DVORŠAK

Režiser: Miha ALUJEVIČ

Scenograf: Matija KOVAČKostumografinja: Darja VREBAC

Zborovodja: Gregor DELEJAKoreografinja: Goga STEFANOVIČ ERJAVEC

Koncertna mojstrica: Tanja MIKLAVC

Orkester in zbor Društva ljubiteljev umetnosti Celje

Lirična opera v treh dejanih

Premiera: 7. november 2008, Slovensko ljudsko gledališče Celje

Libreto: Anton Funtek (govorjene dele je za celjsko predstavo

priredil dr. Kozma Ahačič)

Prva izvedba: 10. december 1892

v kranjskem Deželnem gledališču v Ljubljani

Benjamin Ipavec (1829–1908)

Teharski plemiči

4

Maske in lasulje: Maja ZAVEC, Marjana SUMRAKKorepetitorka: Mateja URBANČLektorica: Juana ROBIDAVodji predstave: Gregor DELEJARekviziter: Leon Saša ILIĆTehnika: Jan PERČIČ, Nik ŠALEJŠivilja: Breda ŠALEJSceno izdelali dijaki Srednje šole za gradbeništvo Šolskega centra Celje Mentorji: Srečko DRAKSLER, Karel KERNER, Janez KRIČEJ, Meta PETRIČEK

Izdajatelj gledališkega biltena: Društvo ljubiteljev umetnosti CeljeUrednika: Matija Kovač in Gregor Deleja Oblikovanje: Matija KovačFotografija: Katra PetričekLektorica: Juana RobidaTisk: Grafika Gracer • Naklada: 1.000 izvodovCelje, november 2008

5

Urh, Celjski grofBoštjan KOROŠEC

Pengar, teharski župan Janko VOLČANŠEK

Marjetica, njegova hči Andreja ZAKONJŠEK KRT

Ivan, njen ženin Matjaž STOPINŠEK

Valentin, Ivanov prijateljBorut ALUJEVIČ

Jerica, Marjetičina družicaMartina ZAPUŠEK

Romar Miha HLIŠ

Z ase dba vlog

Glasnik celjskega grofaMarko GRAD

Trije fantjeAnže LIPIČNIK, Jaša VREČKO,

Lovro TACOL

BiričaJan ŠILEC, Anže ŠKORNIK

Marjetičini prijateljici (nemi vlogi):Nadja ŠKATARO, Sabrina ŽELEZNIK

Fantje, dekleta, starešine, viteški služabniki, grofovo spremstvo

Godi se na Teharjah sredi 15. stoletja.

6

Zbor

V zboru sodelujejo sedanji in nekdanji dijaki I. gimnazije v Celju, Gimnazije Celje - Center in učenci Glasbene šole Skladateljev Ipavcev Šentjur.

Zbor deklet : Špela Berdnik, Mojca Bitenc, Anja Cimerman, Nastja Čakš, Maja Goručan, Barbara Grabar, Petra Hribernik, Monika Janc, Bernarda Javornik, Fides Karo, Urška Klajn, Nika Knapič, Eva Kokalj, Špela Krobat, Janja Kobale, Katja Kolšek, Kaja Latinovič, Iva Mackošek, Katja Malec, Maruša Maligoj, Martina Marolt, Apolonija Oblak, Nuša Ofentavšek, Nataša Pilko, Melita Podgoršek, Sara Skaza, Tina Tavčar, Janja Uplaznik, Martina Zapušek, Veronika Žibret

Zbor fantov : Leon Ašenberger, Matej Dolar, Miha Hliš, Jakob Jurkošek, Nejc Kebe, Urban Kolar, Anže Lipičnik, Damjan Loknar, Tilen Naraks, Marko Petriček, Janez Skaza, Mihael Strniša, Jan Šilec, Anže Škornik, Lovro Tacol, Jaša Vrečko, David Zupanc, Miha Žgank

Plesalc i : Matej Černjul, Taja Čremožnik, Neja Dvornik, Tina Dvornik, Ana Guček, Špela Kajtner, Eva Posedel, Nuša Pristovšek, Nik Rajšek, Iza Skok, Nadja Škataro, Ana Zupanc, Sabrina Železnik

7

Orkester

V orkestru sodelujejo študenti akademij v Lju-bljani in Gradcu ter dijaki in profesorji glasbenih šol iz Celja, Žalca in Velenja.

Flavta, pikolo: Luka ŽeleznikOboa: Nina TafiKlarinet: Jurij Hladnik, Bernard Belina (Mitja Ritlop, Domen Marn)Fagot: Arpad Balazs Piri (Jure Mesec)Rog: Jože Rošer, Mihael KozjekTrobenta: Dejan Podbregar, Andrej PergerPozavna: Miran ŠumečnikTolkala: Damir Korošec, Martin Rošer (Špela Mastnak)

I. violine: Tanja Miklavc, Andraž Slakan, Sonja Alatič, Jerneja Pačnik, Maša MarešII. violine: Doris Šegula, Špela Jevnišek, Špela Majcen, Vanja VodenikViole: Katja Žekar, Gea Pantner Volfand, Nina NovakViolončela: Tina Rejc, Veronika Juhant, Tina OstojićKontrabasi: Andrej Hočevar, Miha Firšt

Glasb ene to čke

1. Uvertura

I . de janje

2. Zbor fantov (zbor)3. Pengarjeva molitev (Pengar, mešani zbor)4. Slovo od neveste (zbor – solo soprani, Pengar, romar)5. Marjetičin in Ivanov dvospev (Marjetica, Ivan) ***6. Finale (zbor fantov, Ivan, Marjetica, Pengar, moški zbor)

8

I I . de janje

7. Ivanova pesem (Ivan) ***8. Marjetičina pesem (Marjetica)9. Marjetičin in Ivanov dvospev(Marjetica, Jerica)10. Grofova pesem (grof, Ivan, Marjetica) ***11. Grofova podoknica (grof, Marjetica) ***12. Pengarjevo prekletje(Pengar, grof, moški zbor) ***13. Finale (grof, Marjetica, Ivan, zbor fantov)

II I . de janje14. Pesem Ivana in fantov (Ivan, zbor fantov) ***15. Zbor deklet in kvartet solistov (zbor deklet, Ivan, Marjetica, Jerica, Pengar) ***16. Kolo (mešani zbor, grof, zbor fantov)17. Imenovanje vodje (zbor fantov, grof, Ivan)18. Zbor deklet (zbor deklet, Marjetica)19. Proglasitev plemstva (grof, Pengar, zbor fantov, Ivan)20. Pengarjeva pesem (Pengar)21. Napitnica (Ivan, zbor fantov) ***22. Finale (Ivan, grof, solisti z zborom)

9

Celjski op eri na p ot . . .

Le malokatero mesto v naši domovini ali na tujem se lahko pohvali s tako bogato, pestro in tvorno zgodovino kot Celje. Na trdnih temeljih antike se je pod zvezdami Celjanov vzpelo na prestol Evrope, bilo trden branik sloven-stva v stoletjih narodnega prebujanja in preporoda vse do današnjega časa, ko je z rastjo in napredkom v 20. stoletju preraslo toge malomeščanske okvire. Danes naše mesto predstavlja moderen spomenik dosežkov pre-teklosti, ki ga dandanes oblikujejo ambiciozni ljudje in povezovanje bo-gate zapuščine preteklih generacij s svetlo prihodnostjo.

Tudi v letu 2008 se v Celju piše novo poglavje pestre zgodovine, tokrat zaznamovano z velikima jubilejema, kot sta častitljiva 200-letnica prve celjske gimnazije, ki je od vsega začetka združevala mlado celjsko misel in tvorila intelektualno jedro napredka, in 100-letnica glasbenega šolstva, ki dopolnjuje kulturno podobo v mestu ter regiji. Obema spomenikoma zgodovine se s 7. 11. 2008 pridružuje tudi zgodovinska produkcija prve celjske opere, pa ne bodisi katere, temveč glasbene stvaritve Benjamina Ipavca, čigar 100-letnice smrti se prav tako spominjamo v tem letu. Skladatelja, ki je s Teharskimi plemiči Slovencem napisal prvo zgodovinsko opero z zgodbo, ki se navezuje na Celje – na tisto mesto, kjer je skladatelj preživljal svoja dijaška leta in v katerem je naredil svoje prve umetniške korake ter ostal z njim povezan vse svoje življenje.

10

Tako kot Ipavčevi Teharski plemiči pomenijo mejnik v slovenski glasbi, tako prva celjska uprizoritev pomeni nov list v kulturni podobi našega mesta. Vsebinsko bogata dopolnitev dosedanjih dosežkov na najvišji poustvarjalni ravni, ki pod svoje okrilje ni združila le naših umetnikov, ki službujejo na ljubljanskih, mariborskih ali tujih odrih, temveč je ponudila priložnost tudi mladim ustvarjalnim silam – dijakinjam in dijakom celjskih gimnazij ter srednje šole za gradbeništvo, njihovim mentorjem, plesalcem Plesnega foruma Celje, študentom, ljubiteljem in profesionalcem, sodelavcem vseh profilov ter generacij.

Naj bo novo poglavje celjske knjige pisano z zlatimi črkami uspeha. Naj bo vzpodbuda mestu, ki podpira in mora podpreti tovrstno dejavnost, omogočiti njen začetek in skrbeti za napredek. Naj celjska opera z zgodbo iz Teharij ponese zvezde Celjanov ponovno širom po svetu!

Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje

11

Knez Ulrik in Teharski plemiči …

Bogato zgodovinsko izročilo Celja v današnjem času hitre rasti in napredka kar prepogosto izgublja sijaj in moč, s katerima bi se lahko žlahtna patina knežjega mesta in njegove okolice postavljala pred deželo, Evropo in svetom. Prah tisočletij vedno bolj na debelo prekriva zgodovinske trenutke prazgodovine, blišča antične Celeie, pomena mesta v srednjem veku, ko so celjski grofje in knezi krojili usodo Balkana ter srednje Evrope, pa začetkov renesanse, ki jih je na prestol svetega rimsko-nemškega cesarstva pretkano vnesla Barbara, dandanes sinonim za enega najmočnejših ženskih likov evropske politike poznega srednjega veka. Iskrivost baroka in razsvetljenstva ter njunih mojstrov, ki so zaznamovali Celje, dopolni gospodarski napredek, ki ga v 19. stoletju doživi mesto, ka-kor tudi boj za slovenski narod, ki se v mestu ob Savinji bije nič manj goreče kot drugod po slovenskih deželah. Mnogo je trenutkov zgodovine, brez katerih ta konček sveta ne bi bil to, kar danes je! Mnoge velike osebnosti je rodilo, gostilo in pozabilo knežje mesto …Spreminjati zavest Celjanov z očitnim, a vendarle pozabljenim, je bistvo nenavadnega pro-jekta, ki nosi pomenljivo ime zadnjega celjskega kneza Urha. 9. novembra letos bo minilo 552 let, odkar je v kalemegdanski trdnjavi, v zaroti pod mečem, padel zadnji iz rodbine Celjskih, knez Ulrik II. S tem dejanjem je propadla zadnja velika dinastija, ki je imela sedež na slovenskih tleh in bila obenem na najvišji ravni vpeta v evropsko politiko.Namen projekta pa ni le davna pripovedka, ampak tudi zgodba, ki se 6. 11. 2008 začenja pod tremi zvezdami Celjanov, upajoč na to, da je ne pozabijo. Zato je pod svoje okrilje povabila vse, ki jih zanima … Tiste, ki pomenijo, in tiste, ki še ne vedo. Zvezde, ki že sijejo, in tiste, ki z zgodbo vzhajajo, s hvaležnostjo vsem, ki v rokah vihtijo pero, ki novo zgodbo ustvarjajo slavni preteklosti v spomin, sedanjosti v opomin, prihodnosti v dar …

12

Ulrik II. Celjski je vodilo projekta, ki v Celju ponovno odstrinja tančico pozabljene zgodovine s številnimi dogodki, ki so navdušili staro in mlado, znano in neznano. Portreti Celjskih izpod ustvarjalnih rok cicibanov, učencev in dijakov, ponatis povesti o drznih Teharčanih, ki je nekoč, davno tega, burila otroško domišljijo, odraslim pa vlivala pogum za narodni boj ter ustvarila prvo slovensko zgodovinsko opero … Tisti knez, ki so ga pokopali kalemegdanski zidovi in ki je navdihnil prvi korak kinematografije na Balkanskem polotoku.

Z željo, da njegovo ime ponovno zaživi za Celje in s Celjani, tako podarjamo projekt Knez Ulrik mestu in svetu v razmislek ter motiv, da z mestom in pre-bivalci živi ter snuje še vnaprej ...

Sodelujoči v projektu Knez Ulrik: DZU FILTER/MESTNI KINO METROPOL CELJE • OSREDNJA KNJIŽNICA CELJE • ZAVOD ZA TURIZEM CELEIA CELJE • ZGODOVINSKI ARHIV CELJE • MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE • TURISTIČNO DRUŠTVO CELJE • ROTARY KLUB CELJE – BARBARA CELJSKA • DRUŠTVO LJU-BITELJEV UMETNOSTI CELJE • KNJIGARNA IN ANTIKVARIAT ANTIKA • KULTURNO-ZGODOVINSKO DRUŠTVO ŽOLNEK BRASLOVČE IN MNOGI POSAMEZNIKI

Gregor Deleja, soustvarjalec projekta Knez Ulrik in producent opere Teharski plemiči

13

Od f i lmskega Ulrika do op ernih Teharskih plemiče v

Novica se je glasila: »V dunajskih filmskih arhivih so našli 'izgubljene posnetke' filma Knez Ulrik in Vladislav Hunjadi, ki ga je leta 1911 posnel Ilija Stanojević - Čiča.« To je isti režiser, scenarist, igra-lec, ki je čislan kot eden prvih in najpomembnejših srbskih filmskih ljudi, predvsem pa kot režiser filma Karađorđe, sicer prvega srbskega filma, posnete-ga prav tako v letu 1911. Kaj to pomeni? Da smo Celjani nevede delna tematika drugega ali celo prvega srbskega filma? In zakaj ravno ta tematika? Predvsem pa – film je treba videti!Novica je prišla na dan leta 2003, tedaj so se odnosi med ljubljansko in beograjsko kinoteko šele (ponov-no) vzpostavljali, in do filma je bilo nemogoče priti. Morali sta miniti še dve leti, da je film prvikrat zagled-al luč slovenske kinodvorane – v ljubljanski kinote-ki. Tedaj se je zvrstilo tudi nekaj hitrejših pogovorov med celjskim Metropolom ter beograjsko kinoteko, predvsem pa med človekom enciklopedičnega znanja in prav tako enciklopedične gostoljubnosti, Sašo Erdeljanovićem. Metropol je nazadnje prek

teh pogovorov v sodelovanju s Osrednjo knjižnico Celje in Zgodovinskim arhivom Celje film odkupil.Vmes so kapljale podrobnosti: film se je snemal praktično istočasno kot Karađorđe, vendar se je Karađorđe javno predvajal pred Ulrikom – zato Karađorđe uradno ostaja zaveden kot prvi srbski film. Ulrik je posnet po madžarski operi, zato je tudi po vsebini tako zelo »promadžarski«. Zelo verjetno je, da je opera prav med snemanjem ali malo pred njim bila uprizorjena tudi v Beogradu, in morda je režiser (s sodelavci) na idejo za snemanje prav tega filma prišel tudi zato, ker je kostume že imel na raz-polago. Še več, na razpolago je imel tudi originalno lokacijo, kjer se je zgodil uboj kneza Ulrika: Kale-megdan. V Ulriku niso gledališki le kostumi, takšna je tudi igra, čeprav ima film tudi značilno »filmske« scene –moderni gledalec bo najbolj opazil pri-zore sanj s »sliko v sliki«. Gre za tedanjo različico posebnih efektov.V trenutku, ko smo se pogovarjali o teh podrobnos-tih, je naša družba soorganizatorjev – sogovornikov številčno zelo zrasla, in kar nenadoma je iz relativno preproste ideje enkratnega »posebnega« predvajan-ja filma prišlo do idej o avtorski glasbi, prizorišču

14

Marijine cerkve, in ker je toliko info-rmacij vpletalo opero, do Teharskih plemičev. Kar dolga pot je minila od tiste prve novice o najdenem film-skem biseru do karavane do-godkov, ki vam jih ponuja-mo zdaj, novembra 2008. Sami ne moremo verjeti, da je minilo že toliko časa, da je medtem nastalo toliko pro-jektov in, morda še pomembneje, toliko različnih sodelovanj, ki jih je povezala zgodovina C el j sk i h .

O f i lmu . . .

Ilija Stanojević - Čiča (1859–1932)Rojen je bil v Beogradu. Igralski talent je izka-zal že v mladosti, 1879 je nastopal v Narodnem gledališču, najprej kot igralec, pozneje kot režiser. Postal je izjemno popularen in cenjen dramski umetnik.Njegovo zanimanje za film prihaja iz Udruženja za snimanje srpskih filmova – društva, pri ustanav-ljanju katerega je tudi aktivno sodeloval od leta 1909. Prve posnetke je naredil leta 1910, 1911 pa je režiral Život i dela besmrtnog vožda Karađorđa in Ulrih Celjski i Vladislav Hunjadi. Pozneje se s filmom ni ukvarjal, ostajal je zvest Narodnemu gledališču.

ULRIK CELJSKI IN LADISLAV HUNYADI(ULRIH CELJSKI I VLADISLAV HUNJADI, JUGOSLAVIJA, 1911)Režija: Ilija Stanojević - ČičaVlogi: Ilija Stanojević - Čiča, Dobrica MilutinovićČas trajanja: 13 minutČB, nemi film

15

Pravzaprav prvi snemani srbski in balkanski film, ki je nastal po operni predlogi madžarskega skla-datelja Ferenca Erkela; ker je prvikrat prikazan šele po Karađorđu, ga uradno beležijo kot drugi film v zgodovini nacionalnega filma. Zgodovin-ska drama prikazuje dogodek iz leta 1456, tedaj je bil namreč v borbi za prevlado ogrske monarhije na Kalemegdanu ubit knez Ulrik II. Film je bil skoraj celo stoletje »izgubljen« v dunajskih filmskih arhivih. Zdajšnja kopija je napravljena v Amsterdamu, montirali so jo strokovnjaki beograjske knoteke. Prva slovenska projekcija tega filma je bila v Lju-bljani januarja 2007.

V Celju prvič javno prikazan 8. 11. 2008 v Marijini cerkvi ob spremljavi avtorske glasbe Gašperja Piana, izvajane v živo.

Peter Zupanc,Mestni kino Metropol,soustvarjalec projekta Knez Ulrik

Igor GrdinaIpavče vi Teharski plemiči

Benjamin Ipavec (1829–1908) je – kakor je nekoč zapisal njegov občudovalec in neformalni učenec

Anton Schwab – skupaj z bratom Gustavom Prešeren slovenske glasbe. Vanjo je sistematično

vpeljeval najrazličnejše oblike, od miniaturnih in preprostih do obsežnih in kompleksnih. Z zboroma Domovini (besedilo Radoslav Razlag) in Slovanska

pesem (Josip Stritar) ter z veličastnimi kantatami Kdo je mar? (Jovan Vesel - Koseski), Na Prešernovem

domu (Josip Stritar), Srčno raduj se, rod (Josip Cimperman) in Vodniku (Anton Funtek), ki so zazna-

movale čitalniško, taborsko in slogaško obdobje naše zgodovine, je ustvaril najreprezentativnejše primere

slovenske »uporabne« glasbe, sicer tako zelo značilne za epoho meščanov, ko je umetnost po vsej Evropi hotela biti angažirana in je agitirala za takšne ali drugačne cilje.

Samospevi – od pretresljive Nezakonske matere (France Prešeren) in intenzivne Ciganke Marije (Anton Aškerc)

do igrivega Božjega voleka (Oton Župančič) in osebno-izpovednega Meniha (Janko Pretnar) – razkrivajo drugo plat njegovega umetniškega temperamenta, tj. velik smisel za

16

intimo in liriko. Serenada za orkester na lok, ki je nastala leta 1898, je prvo zares klasično delo sloven-ske instrumentalne glasbe. V teku let je celo postala nekak njen emblem oziroma zaščitni znak. Anina četvorka, ki si je pridobila tudi priznanje svoj čas izjemno spoštovanega nemškoavstrijskega pesni-ka Roberta Hamerlinga, je biser naše komorne ustvarjalnosti. Vrhu vsega ne gre spregledovati, da je Benjamin Ipavec – sicer po poklicu zdravnik in po special-izaciji pediater (celo prvi med svojimi rojaki) – oče slovenske glasbe za mladino. Svoj čas so bile zelo uspešne tudi njegove salonskemu muziciranju na-menjene klavirske kompozicije in plesne melodije. Julijina četvorka in polka Jasne prognoze sta se v Gradcu po popularnosti skorajda lahko merili s kompozicijami obeh Johannov Straußov ... Posebno pozornost je treba nameniti tudi odrskim stvaritvam Benjamina Ipavca. Leta 1864 je skom-poniral prvo slovensko opereto – Tičnik (po libretu Mihaela Lendovška - Bogoslava Rogačkega), ki je potem doživela silovit uspeh na mnogih čitalniških odrih (v izvajalski praksi se je ohranila do danes). V obdobju fin de siècla je mojster Ipavec segel še

višje, k operi. Tudi tu je odigral vlogo Janeza Krst-nika, kajti Teharski plemiči, ki jih je leta 1890 za-snoval skupaj z libretistom Antonom Funtkom, so spet nekakšen prvenec. Slovenski skladatelji so namreč poprej komponirali opere le na besedila v tujih jezikih, namenjali pa so jih gledališkim hišam v velikih glasbenih središčih, saj so bile uprizoritvene možnosti v domovini zelo omejene. (Zupan-Devov Belin, ki je nastal v zadnji tretjini 18. stoletja, se je, žal, izgubil; ne vemo niti za kraj njegove izvedbe.) Zato ni čudno, da se je Benjamin Ipavec jeseni 1892, ko so bili Teharski plemiči triumfalno krščeni v no-vozgrajenem ljubljanskem Deželnem gledališču, za nekaj časa znašel v središču pozornosti slovenske kulturne in tudi siceršnje javnosti. Uspešna pred-stavitev opere na češkem odru v Brnu 1895 – za nji-hovo izvedbo se je še posebej zavzel pozneje svetov-no znani moravski skladatelj Leoš Janáček – je zgolj potrdila utemeljenost navdušenja ob premieri. Benjamin Ipavec je osrednja in najbolj vsestranska ustvarjalska osebnost slovenske glasbene roman-tike. Davorin Jenko, Anton Foerster in Fran Gerbič, ki so bili za razliko od njega poklicni glasbeniki, se mu lahko postavljajo ob bok le v posameznih seg-

17

mentih svojih (sicer dragocenih) opusov.

Od Tičnika do Teharskih plemiče v

Četrtega februarja 1866 je bila v ljubljanski čitalnici velika béseda. Najimenitnejša letna kul-turna prireditev slovenskih rodoljubov je v tistih časih redno obujala spomin na našega prvega nacionalnoprebudnega pesnika Valentina Vod-nika. Občinstvo je okoli dneva njegovega rojstva – tj. svečnice – pričakovalo nekaj posebnega. V vojnem letu 1866 vsekakor ni bilo razočarano.Benjamin Ipavec, ki se je po pridobitvi doktorata iz medicine (1858) in kirurgije (1859) zaposlil v graški bolnišnici, je že novembra 1864 poslal lju-bljanski čitalnici partituro operete Tičnik, da jo čim prej predstavi javnosti. Delo je napisal za klavir, saj tedaj še ni dobro obvladal veščine instrumentacije (se je je pa začel učiti pri dr. Wilhelmu Mayerju, ki je pod psevdonimom W. A. Rémy deloval v Gradcu; med njegove učence so sodili tudi znameniti skla-datelj in pianistični virtuoz Ferrucio Busoni, avtor izjemno priljubljene nemške ljudske opere Evan-

gelnik Wilhelm Kienzl in veliki dirigent Felix Wein-gartner). Za premierno izvedbo je orkestracijo, ki je močno povečala učinek celote, prispeval pevovodja ljubljanske čitalnice Josip Fabian. Prizadevni češki glasbenik, ki se je povsem vživel v slovenske razmere, je potem tudi vodil navdušujoči odrski krst lahkot-ne glasbene komedije. Skladatelj, ki zaradi službene zadržanosti ni mogel priti na veliko Vodnikovo bése-do, si je lahko ogledal šele drugo reprizo Tičnika (2. aprila 1866). Takoj po srečno prestanem odrskem krstu je Ben-jamin Ipavec začel iskati nov umetniški izziv. Blei-weisove Novice so že 21. marca 1866 poročale, da se je odločil skomponirati opero Sveta vera (poro-ta). Snov zanjo je našel v kratki povesti tedanjega šentjurskega župnika – in poznejšega pobudnika za ustanovitev Društva slovenskih pisateljev – Da-vorina Trstenjaka, ki si je z nesebičnim delom za rojake pridobil laskavi naziv najpoštenejšega ro-doljuba. Delo bi tematsko posegalo v čase pokri-stjanjevanja Slovencev. Toda opera Sveta vera nikoli ni bila dokončana … Pravzaprav se zastavlja vprašanje, če jo je mojster Ipavec sploh kdaj zares začel pisati. Skladatelj, ki

18

si je kruh služil kot zdravnik, pač ni mogel tvegati, da bi njegova partitura obležala v kakem predalu ... Opere v slovenščini tedaj dejansko (še) ne bi mogel nikjer uprizoriti, saj se rodoljubi niti v Ljubljani niso mogli pohvaliti z impresivnejšim številom zmožnih pevskih solistov in z večjim orkestrom.Iz enakega razloga je splavala po vodi tudi naslednja Benjaminova zamisel za ambicioznejše glasbeno-scensko delo. Anton Trstenjak v svoji zgodovini slovenskega gledališča daje vedeti, da mrzlično snujoči skladatelj, čigar sloves se je z več izvedbami kantate Kdo je mar? utrdil tako med rojaki kot med Čehi, Hrvati in Srbi, kljub neugodnim razmeram na slovenskih (v najboljšem primeru polprofesional-nih) odrih ni bil pripravljen mirovati. Neutrudno je razmišljal o podvigu, ki bi po umetniški zahtevnosti in kompleksnosti presegel opereto Tičnik. Pose-gel je po libretu Lada, ki ga je spet napisal Davorin Trstenjak. Zaradi pomanjkanja primarnih virov žal ni jasno, ali je šlo v tem primeru samo za kak recidi-vni »odvod« Svete vere ali pa za povsem novo delo.Ko je leta 1887 do tal pogorelo nekdanje Stanovsko oziroma od 1862 dalje Pokrajinsko gledališče (Land-schaftliches Theater) na ljubljanskem Kongresnem

trgu (v njem so kraljevali nemško govoreči svečeniki boginje Talije, ki so v obdobju meščanov postajali vsak dan bolj nacionalno ekskluzivni in nestrpni), so se odločujoči faktorji Vojvodine Kranjske v svojem glavnem mestu odločili postaviti nov hram odrske umetnosti. Ker so Slovenci v deželi prevladovali ne samo po številu prebivalcev, ampak tudi v politiki in kulturi, je bilo jasno, da v upanja polni prihodnosti nič več ne bo moglo biti tako, kot je bilo v neraz-veseljivi preteklosti. Predvsem bo novo gledališče, katerega stavba je začela rasti na koncu Franca Jožefa ceste (sedanje Cankarjeve), omogočalo ena-kopravno predstavitev vseh od odrske uprizoritve odvisnih umetnostnih prizadevanj na Kranjskem. Tako Slovenci kot Nemci bodo v njem lahko izvajali operna in dramska dela v svojem jeziku. Benjamin Ipavec je v gradnji novega hrama boginje Talije videl veliko priložnost. Vedel je, da bo ljubljan-ski oder v praksi nekak nadomestek za slovensko narodno gledališče. Toda razen nekaj operet – med njimi sta bili najbolj znani njegov Tičnik in nekaj mlajši Foersterjev Gorenjski slavček – njegovi roja-ki na glasbeno sceno niso mogli postaviti bogvečesa ... Kaže, da se je Benjamin Ipavec najkasneje ob

19

slavnostnem odkritju Vodnikovega spomenika v Lju-bljani (tj. junija 1889) – zanjo je napisal obsežno kan-tato, ki jo je pod vodstvom Frana Gerbiča izvedlo tristo pevcev – odločil napisati opero. Slovenci se bodo v novem Deželnem gledališču vsekakor lahko predstavi-li z najkompleksnejšo odrsko obliko, ki je v 19. sto-letju veljala za dokaz kulturne moči in vitalnosti pos-ameznega naroda.

S lovenska narodna opera

Psevdozgodovinska zgodba o poplemenitenju Teharčanov v času zadnjega celjskega grofa oziro-ma kneza Urha/Ulrika je bila v 19. stoletju zelo znana. Prvotno ljudsko pripovedko je v povest prenesel – ter jo hkrati s številnimi romantičnimi in domoljubnimi elementi »nadgradil« – Ferdo Kočevar - Žavčanin. Njegovo delo je po recepcijski uspešnosti nekaj desetletij celo krepko prehite-valo Levstikovega Martina Krpana. Ista snov je ustvarjalno vznemirila tudi pesnika Stanka Vraza in Antona Aškerca – za njima pa še številne druge »viteze peresa« (predvsem avtorje ljudskih iger).Zato ni presenetljivo, da se je Benjamin Ipavec

odločil skomponirati opero o Teharčanih in pohotnem grofu Urhu. Tema, ki jo je gotovo poznal že iz svojih otroških in gimnazijskih let v Šentjurju oziroma Celju, je bila vzpod-budna, saj je na eni strani poudarjala moralno čvrstost in čistost Slovencev, na drugi pa je prikazovala njihov vzpon od preprostih kmetov do viteških bojevnikov. Zgodovinska snov, ki se je v 19. stoletju zdela najprimernejša za narodno-reprezentativno odrsko delo, je ponujala obilo priložnosti za tipične operne situacije oziroma oblike, v katerih so skladatelji lahko pokazali tako melodično nadarjenost kot dramatski smisel (npr. molitev, napitnica, blagoslov, kletev). Seveda nista smela manjkati ljubezen (akcija) in poskus njenega onemogočenja (intriga) – kajti preplet moških in ženskih glasov, ki je na glasbeni sceni malodane nujen (dela kot Massenetov Žongler naše ljube gos-pe ali Puccinijeva Sestra Angelika so neponovljive izjeme, Schönbergovo Pričakovanje pa je slej ko prej le eksperiment), mora biti čustveno motiviran. Op-era bi bila drugače nekaj abstraktnega in prisiljenega, kot artikulacija emocionalne intenzivnosti pa postane najnaravnejši element evropsko pojmovane kulture.

20

Za libretista si je Benjamin Ipavec izbral profe-sorja Antona Funtka (1862–1932), ki mu je že prej napisal besedilo za kantato Vodniku. Prizadevni urednik Ljubljanskega zvona seveda ni bil pesniški velemojster, toda po drugi strani bi ga bilo krivično šteti za umetniško nuliteto. Njegova drama Tekma je več kot samo solidno odrsko delo, številni zelo kakovostni prevodi poezije (npr. Baumbachovega Zlatoroga) in dramatike v verzih (prvi del Goethe-jevega Fausta, Shakespearov Kralj Lear, vrsta libre-tov), ki jih je podpisal, pa pričujejo o kultiviranem in razgledanem literatu. Za Ipavca je bilo najpomembnejše, da je Funtek razmeroma veliko vedel o operi oziroma glasbi. Ozračje v profesorjevem domovanju je bilo tej umetnosti še posebej naklonjeno: njegov sin Leo je postal violinski virtuoz, na Finskem, kamor se je preselil, pa spomin nanj ni obledel vse do danes (največji ugled si je pridobil z orkestracijo Slik z razstave Modesta P. Musorgskega, ki se je na kon-certnih odrih obdržala kljub (pre)močni konkuren-ci Ravelove verzije istega dela). Skrbni Funtek, ki ničesar ni hotel prepuščati naključju, se je podal na Teharje in si ogledal prizorišče opere »v naravi«.

Za mojstra Ipavca je potem pripravil obsežno bese-dilo, ki izkazuje premišljeno in na glasbene oblike oprto dramaturgijo: zbori se vseskozi izmenjujejo s solističnimi in ansambelskimi nastopi oziroma točkami. Libretist je našel dovolj prostora tako za različne kombinacije glasov (ženski duet Sveta deva, kvartet) kot za »paradne« arije (v drugem dejanju z njima kontrastno nastopita tako tenor kot bariton, v prvem se predstavi bas). Čeprav zgodba opere ni posebej razgibana, je v Funtkovem libretu s stališča klasičnih pravil dramskega oblikovanja izpeljana naravnost vzorno. Tretje dejanje je zamišljeno kot nekakšna slovesna poigra: v njem praktično ni več zapletov. Benjamin Ipavec libreta, ki je nosil preprost naslov Teharski plemiči in je bil objavljen že leta 1890, ni mogel komponirati v celoti. Funtkovih verzov je bilo za kaj takega enostavno preveč (razen če bi se skla-datelj namenil ustvariti delo wagnerjanskih dimen-zij!). Mojster Ipavec se je odločil za obliko lirične opere z govorjenimi dialogi, kakršna je bila domača zlasti v Franciji in Nemčiji (tudi izvirna verzija Bize-tove Carmen ima med glasbenimi točkami govorje-no besedilo). Razlog za takšno izbiro gre iskati pred-

21

vsem v realističnem ocenjevanju reproduktivnega potenciala domačega glasbenega gledališča. Slednje je operno predstavo v slovenskem jeziku prvič zmo-glo šele leta 1889 (šlo je za svoj čas izjemno popu-larno enodejanko češkega skladatelja Vilema Blode-ka V vodnjaku; besedilo je prevedel Fran Gerbič). Pevcev in instrumentalistov nikakor ni kazalo pre-hudo obremeniti (tj. zaposliti s predolgimi točkami). Po drugi strani bi bila tako zasnovana kompozicija ob klavirski spremljavi izvedljiva tudi v kateri od manjših čitalnic, ki so po vseh slovenskih deželah uspešno delovale vse do prve svetovne vojne. Mojster Ipavec, ki je imel v Gradcu priložnost vi-deti in slišati precejšnje število najrazličnejših glas-benoscenskih del, si je za paradigmatski vzor izbral mojstra t. i. Spieloper Alberta Lortzinga (1801–1851). Nemški podeželski odri so bili v njegovem času, tj. v prvi polovici 19. stoletja, približno tako zmogljivi kot slovenski ob otvoritvi kranjskega Deželnega gledališča.Komponiranje Teharskih plemičev je Benjamin Ipavec končal 9. avgusta 1890. Svoje delo je pos-vetil soprogi Ani, ki je bila rojena v Celju (izhajala je iz premožne pekovske rodbine Wokaunov). Do

srede naslednjega leta je mojster partituro tudi in-strumentiral. Pri tem je zelo pazil na ekonomičnost: orkester je razmeroma majhen, vendar se poslušalec tega skorajda ne zave, saj so možnosti posameznih glasbil oziroma njihovih kombinacij izrabljene nadpovprečno dobro (seveda pa se avtor vseskozi giblje v okvirih romantičnega pristopa k obliko-vanju zvočne mase). Skladateljev privatni pouk pri dr. Wilhelmu Mayerju očitno ni bil zaman! Funtkov libreto je Ipavcu omogočil, da je posebej poudaril svojo verziranost v vokalnem stavku, po kateri je slovel med sodobniki, saj je opera na izpostavljenih mestih (na začetkih in v sklepih posameznih dejanj) vsebovala udarne zborovske nastope.Predpremiero so Teharski plemiči doživeli v zgodnji jeseni 1891 na domu skladateljevega brata Gustava v Šentjurju. Šlo je za zasebno prireditev ob klavir-ski spremljavi, poleg izvajalcev (iz kroga družine) pa so se je udeležili izbrani povabljenci. Med njimi je bil tudi dr. F. R. – verjetno gre za namestnika štajerskega deželnega glavarja dr. Frana Radeja –, ki je o dogodku z velikim navdušenjem poročal v Slovenskem narodu. V začetku decembra 1892, tj. dobra dva meseca po slovesnem odprtju kranjskega

22

Deželnega gledališča (29. septembra), je Lju-bljana živela v pričakovanju krsta prve slovenske opere. Taktirko je imel v rokah skladatelj (nekoč tenorist) Fran Gerbič, med pevci pa je bil največja zvezda na evropskih odrih (tj. v Rusiji, Španiji in Italiji) proslavljeni baritonist Josip Nolli, ki je na-stopal že na čitalniških prireditvah in govoril na veličastnem vižmarskem taboru (1869). Skladatelj je prišel v Ljubljano 8. decembra zgodaj popoldne in se takoj udeležil prve orkestrske vaje ... Gotovo je bil mojster vesel vesti, da so bile vstopnice za premiero njegove opere dobesedno razgrabljene. Posebno atrakcijo so predstavljale kulise, ki so jih kranjski gledališčniki naročili na Dunaju; izdela-la sta jih dvorna scenska slikarja Kautsky (sicer oče znamenitega marksističnega ideologa Karla Kautskega) in Rottonara.Krstna uprizoritev Teharskih plemičev se je v na-bito polni dvorani ljubljanskega gledališča – med obiskovalci je bil tudi zastopnik dunajske vlade na Kranjskem, deželni predsednik Victor baron Hein – začela v soboto, 10. decembra 1892, ob pol osmih zvečer. Že po prvem dejanju je bilo jasno, da je op-era obsojena na popoln uspeh: publika je s silovitim

ploskanjem na oder priklicala skladatelja, ki so mu predstavniki Dramatičnega društva nemudoma izročili lovorjev venec s trakovi v slovenskih barvah. Po dru-gem dejanju, v katerem sta tudi melodična bisera Te-harskih plemičev, duet Sveta deva in grofova Podokni-ca, se je navdušenje samo še stopnjevalo. Ob sklepu predstave ploskanju ni bilo konca; pevci so skladatelja dvignili na rame ter ga triumfalno ponesli na oder. Mojster Ipavec se jim je oddolžil z velikim darilom – s 1000 goldinarji (v tistem času je bil običaj, da so avtorji prispevali določeno vsoto za izvajalce, ki so sicer živeli od izkupička blagajne).V naslednjih dneh so časniki objavili svoje ocene; ra-zen dopisnika »celjske žabe« – Slovencem skrajno sovražnega nemškonacionalnega trobila Deutsche Wacht – so vsi kritiki oziroma presojevalci o Teharskih plemičih pisali z velikim priznanjem in z neskrivano naklonjenostjo. To velja tudi za poročevalca lista Grazer Tagblatt, ki sicer ni kazal nobenih sim-patij do naših rodoljubov. Benjamin Ipavec je lah-ko bil še posebej vesel natančne razčlenitve svoje opere izpod peresa Karla Hoffmeistra (v Sloven-skem narodu). Ugledni češki glasbenik, ki se je s svojim opusom zapisal tudi v zgodovino naše

23

glasbe, je posebej pohvalil krepke zbore, ženski duet in grofovo Podoknico v drugem dejanju ter kvartet in kolo v tretjem. Povsem točno je ugo-tovil, da je glavni adut Ipavčeve glasbe melodija. Teharski plemiči so bili po premieri v Ljubljani uprizorjeni še petkrat (v sezonah 1892–1893 in 1893–1894). Vse predstave so se lahko poh-valile z dobro obiskanostjo. Najslovesnejša med njimi je bila 22. januarja 1893, ko se je opero s posebnim gledališkim vlakom pripeljalo ogledat 400 štajerskih Slovencev (na čelu z Josipom Ser-necem, Ivanom Dečkom, Mihaelom Vošnjakom, Gustavom Ipavcem in mariborskim kornim vikar-jem Antonom Medvedom). Melodije iz Teharskih plemičev so se občinstvu zelo prikupile: grofova Podoknica je z deloma spre-menjenim besedilom ponarodela, Sveta deva pa je našla pot v pesmarice. Tudi Anton Funtek je lahko bil več kot zadovoljen: njegov libreto je za Ipavcem po temeljiti okrajšavi uglasbil še Viktor Parma. Njegova prva opera, ki je dobila naslov Urh, grof Celjski, se je ljubljanskemu – in pozneje še mari-borskemu – občinstvu prav tako zelo priljubila. V Trstu rojeni skladatelj (po poklicu je bil pravnik;

kariero je sklenil kot okrajni glavar v Litiji) je prav z njo naredil prve korake na glasbeni oder, ki ga je pozneje ob- vladoval z izjemno suverenostjo.Leta 1895 so opero Benjamina Ipavca na pobudo basista Marcela Fedyczkowske-ga uprizorili na češkem odru v Brnu. Tudi tamkajšnji kritiki so – enako kot ljubljan-ski – močno hvalili melodično bogastvo Teharskih plemičev. Leoš Janáček, ki je operi z interno oceno odprl vrata na češko glasbeno sceno, se očitno ni zmotil. Mojster Ipavec, ki je osebno prisostvoval izvedbi, se je tudi iz moravskega glavnega mesta vrnil z velikim lovorjevim vencem …Sedanja celjska postavitev Teharskih plemičev je tretja po vrsti. Med njo in brnsko uprizorit-vijo je bila opera v Slovenski filharmoniji izve-dena le koncertno (pred drugo svetovno vojno načrtovana uprizoritev v Ljubljani je, žal, od-padla). Nekaj odlomkov iz Teharskih plemičev je bilo posnetih za televizijsko nadaljevanko Frana Žižka Ipavci (uvertura, uvodni zbor, Podoknica, sklep tretjega dejanja).

24

Teharski plemiči – op era al i sp e voig ra?

Že sam skladatelj je pisal Leošu Janačku, da je Plemiče podnaslovil kot »lirična opera«. Da jo pre-veva liričnost, ni nobenega dvoma. V celotni operi je namreč prisotna romantična melodika, katere ve-lik mojster je bil Benjamin Ipavec. A kljub temu da vsebuje veliko stalnih opernih prvin, kot so napitni-ca, molitev, kletev ..., različne ansamble, arije in du-ete, ki predstavljajo vrhunce slovenske opere, težko opredelimo delo kot opera, saj ne srečamo pravih opernih recitativov, dialogi med posameznimi glas-benimi točkami so v verzih, dramski potek pa je, predvsem zaradi zadnjega dejanja, precej netipično operni. Kljub vsemu bi lahko po obliki trdili, da je to »številčna« opera. Kmalu seveda pridemo do spoznanja, da bi bil naziv spevoigra primernejši. Verjetno tiči razlog podnaslavljanja v skladateljevi želji po stvaritvi opere. Nekaj let prej je namreč že napisal spevoigro Tičnik. Vsekakor veljajo Teharski plemiči za pomembno delo v slovenskem prostoru – na področju slovenske opere in v razvoju sloven-ske glasbe. Že sama uvertura, ki je venček odlomkov iz nadalj-

njega dogajanja, nakaže, da je opera lahkotno ljud-ska, a kljub vsemu dovolj tehtno delo, z zanimivo izpeljanim glasbenim lokom od začetka do finala. Vsebuje klasične prvine spevoigre Mozartovega časa in je v tem smislu unikat v slovenskem prostoru. Zasedba vlog po glasovih in orkestracija nam kažeta klasicistično usmerjenost kljub romantični snovi. Pri poustvarjanju sem želel ostati zvest originalni skladateljevi predstavi, zato vsebuje ves glasbeni material brez okrajšav. Prav tako smo ohranili izvir-no zasedbo zbora, v katerem skladatelj opredeljuje zbor kot fantovski in dekliški. Orkestracija, ki je sama po sebi zelo dopadljiva in je med zgodnjimi slovenskimi operami vsekakor primer dobrega obv-ladovanja orkestrskega zvoka in iskanja zvočnih barv (kljub neizkušenosti na tem področju), je ostala, kot je zapisana v partituri. Seveda sem moral kvantiteto orkestra prilagoditi danim pogojem. Vseeno nam je, upam, uspelo obdržati »galantno« zvočno sliko po skladateljevih predstavah. Treba pa je opozoriti tudi, da je, kot pravi ddr. Grdina, »imel Benjamin veliko težav pri skladanju, saj je želel, da se njegove stvaritve izvedejo, hkrati pa je bilo v takratni deželi veliko pomanjkanje profesionalno izobraženih glas-

26

benikov«. V celotni operi nosi vodilno vlogo zbor. Skladatelj s tem poudarja rodoljubnost in hkrati kaže na pevski zbor kot na pomembno komponento takrat-nega življenja in druženja v slovenskih krogih. Pri in-terpretaciji partiture sem želel poudariti dramatsko dogajanje, ki ga narekujeta besedilo in glasbeni lok s pomočjo agogičnih ter dinamičnih sprememb. Tako je dobila glasba, ki je na določenih delih zelo »ljudska«, razgibanost in raznolikost. Lahko bi rekli, da sem jo skušal približati sodobnemu načinu poslušanja in izvajan-ja glasbe.Dirigirati opero ob 100-letnici smrti skladatelja je velika čast. Toliko bolj v veselje mi je, da to počnem v Celju, s celjskimi izvajalskimi močmi, ki bodo mestu ponovno dokazale, česa smo zmožni in kaj lahko, seveda ob podpori meščanov in mesta samega, še pričakuje.Opera v »slovenskem« Celju še ni bila izvedena, zato je ta produkcija toliko pomembnejša. K pomembnosti pa seveda pripomore tudi dejstvo, da je izvedena s celjskimi poustvarjalnimi močmi. Ob premieri lahko s ponosom ugo-tovimo, da je Ipavčeva rodoljubna opera pomemben mejnik v zgodovini in bi si zaslužila posebno mesto na slovenskih gledaliških odrih.

Simon Dvoršak, dirigent27

Rež iser je v pre dgovor

Kaj narediti, da bodo Teharski plemiči aktualni tudi v tem stoletju, je bilo vprašanje, ki me je pestilo od samega začetka naših pogovorov z Gregorjem in Simonom.Opera je zgodovinska vezana na 15. stoletje, delo je nastalo v predprejšnjem stoletju, izredno redko uprizorjeno, v tipični Ipavčevi maniri pa kar kliče po stilskih kostumih in razkošni scenografiji.Kako se stvari torej lotiti v tem, za celjske in te-harske, pa tudi za Ipavca tako oddaljenem stoletju, ko je vse že bilo izrečeno, zarečeno in vse starejše stvari delujejo grozljivo zaprašene, včasih že na meji lepega okusa?Verjetno bo v Gregorjevih in v maestrovih ušesih še vsaj desetletje odmeval moj stavek: »Samo kiča, prosim, ne!!!!«

Tega namreč naše stoletje enostavno ne zmore in ne premore več. Stvari so danes ušle z vajeti človeških zmožnosti in zaradi spletnih ter drugih računalniških manipu-lacij ljudje sploh ne znamo več sprejemati nekoč prijetnih stvari. Danes nam vse odzvanja v kič. In da bo stvar za-nimiva danes, smo se že v osnovi umaknili od vseh osladnosti, ki jih opera lahko ponuja kot past za režiserja in izvajalce.Torej smo se z Matijo in Darjo odločili, da se jim bomo, kolikor se bo to dalo, izognili.Povsem mi je bilo jasno, da bo glasba prijetna, za nekatere preprijetna, za nekatere osladna, za druge pa celo kičasta (okusi so pač različni),

28

in da bi uspeli pripeljati na oder vso vrhunskost Ipavčeve kompozicije, da bo zazvenela sodobno, smo se morali vsakemu odvečnemu blišču na odru na daleč izogniti. Potem bomo zanimivi tudi za današnjega gledalca.Stvar me je mučila naprej, dokler mi nista Matija in Darja prinesla skic …Takrat sem vedel, da sem na pravi poti.Tako bo danes Ipavec zaživel v drugačni podobi, kot jo imamo zapisano v spominskih knjigah in zgodovinskih bukvah. Tudi po zaslugi izvrstne pevsko-igralsko-plesalske ekipe, ki je znala slediti mojim zahtevam in željam.

Mislim, da je produkcija, ki ji danes prisostvu-jete, dokaz, da so stvari lahko lepe tudi v sezoni 2008/2009. In nihče od sodobnih gledalcev ne more reči, da so kičaste, kvečjemu, da so lepe in SODOBNE.Zdaj nas je lahko zgolj strah, da ne bo Teharje po šestih stoletjih zaradi naše aktualnosti zahtevalo svojo občino.Varujte se, gospod župan!

Miha Alujevič,režiser

29

Vsebina

Pr vo de janje

Marjetica, hčerka teharskega župana Pengarja, se moži z neustrašnim in postavnim Ivanom. Župan blagoslovi par, takoj zatem pa se na prizorišču po-javi skrivnostni romar, ki prosi za prenočišče. Go-stoljubni vaščani ga seveda sprejmejo medse; povabijo ga tudi k bogato obloženi svatovski mizi. Toda Ivanov prijatelj Valentin opazi, da prišlek pod spokorniško haljo skriva nož. To ga navda s črnimi slutnjami. Tudi Marjetica se ob tujcu, ki sumljivo oprezuje na vse stra-ni, počuti skrajno nelagodno. Zaljubljeni Ivan jo skuša pomiriti, Valentin pa ukaže, da vsi prisotni odvržejo orožje. Ker romar tega ne stori, ga pri priči razkrinka. Mračni možak potem pove, da je ogleduh grofa Celjske-ga, ki se je namenil uveljaviti »pravico prve noči« in si privoščiti nekaj sladko-prešernih uric pri brhki tlačanki Marjetici ... Mogočni fevdalec bo prišel točno opolnoči, v romarja preoblečeni služabnik pa naj bi mu pokazal pot do nevestine hiše. Ženske se v grozi razbeže, fantje in možje pa se visokorodnemu gospodu sklenejo postaviti po robu; tako želijo (o)braniti svoje človeško dostojanstvo.

30

Drugo dejanje

Pod razsvetljenim Marjetičinim oknom ponoči stražita zaskrbljena Ivan in Valentin. Iz hiše se zasliši molitev prestrašenih žensk. Grof Urh se pojavi točno ob napove-dani uri. Ivan hoče nemudoma obračunati z njim, toda Valentin ga zadrži. Fevdalec se začudi, ker nikjer ne uzre »romarja«, ki bi ga odvedel k vaški krasotici. Domisli se načrta: Marjetico bo počastil s prelestno serenado in jo prisilil, da se mu pokaže ... Nemudoma začne prepevati. Ko utihne, se nobeno okno ne odpre, k njemu pa plane-jo teharski fantje in možje. Ivan grofa razoroži. Velikaš se najprej posmehuje preprostim podeželanom. Pose-bej hudo se roga županu Pengarju, ki vsiljivca prekolne. Kmalu pa Celjan ugotovi, da z vzišenostjo in grožnjami ne bo opravil ničesar; Teharčanom začne obljubljati zla-to in vsakovrstno bogastvo v zameno za svojo izpustitev. Toda ponosni vaščani tako »kravjo kupčijo« zavrnejo. Urh se potem domisli boljšega aranžmaja: če mu bo vr-njena svoboda, bo prebivalce Teharij povzdignil v plemiški stan. To zaslužijo zaradi zavrnitve odkupnine v denarju. Ivan in drugi kljub dvomom o grofovi dobronamernosti ponudbo sprejmejo. Celjan se poslovi, še prej pa prvič in zadnjič seže v roko Marjetici, ki mu je skalila mir srca.

Tretje de janje

Naslednji dan je praznik tehar-ske zavetnice sv. Ane. Vaščani se zberejo okoli lipe, kjer dajejo duška svojemu veselju. Neka- teri še zmerom niso prepričani, da bo grof izpolnil obljubo. Toda rog naznani njegov pri-hod. Starešine odidejo v šotor k posvetu in na Celjanov ukaz izvolijo moža, ki bo načeloval bodočim plemičem. Seveda je izbran Marjetičin ženin Ivan. Mogočni fevdalec ga nato povzdigne v viteza. Pengar v imenu Teharčanov sprejme listino o poplemenitenju, praznovanje pa se sklene z napitnico domovini.

Povzeto po I. Grdina, Ipavci.

31

32

Libreto

1. Uvod

PRVO DEJANJEPengarjeva hiša, pred njo pogrnjena miza. Z ene strani prihajajo fantje, z druge dekleta, nazadnje Ivan z Marjetico.

2. Zbor fantov

FANTJE:Slovesen spev skoz vas doni:Le pojmo, krepka četa!Brez vseh skrbi živimo miin ljubimo dekleta.Rdečih ust poljub sladak, ljubečih rok objem gorak,kaj treba še, da srečaljubezni se poveča.

Oči brezdanjih živi krasin vitki pas života

ustvarjen je samo za nasin naša vsa lepota!A kar se v srcih vam godi,velja le nam; to vemo mi, kaj treba še, da srečaljubezni se poveča.

Pozdravljene, mladenke tod,vam bodi pesem peta;zaroke mi slavimo godnajlepšega dekleta!Bog živi te, zaročni par,Bog čuvaj ti ljubezni čar,da srečna sta, ta srečaše nam blaginjo veča.

Razvrste se v polkrogu; Ivan z Mar-jetico poklekne pred Pengarja, da ju blagoslovi. Iz daljave se sliši večerni zvon.

3. Pengarjeva molitev

PENGAR:

K tebi, Bog, v višine sveteplove prošnje moje glas:za edino svoje deteoče moli sivolas!Božja milost bodi z vama,ki klečita pred menoj!Srčni zvezi sreča sama,blagoslov očetni moj!

Da rodilo zlate klase polje vama bi plodno,da le blage, lepe časezrlo vaj'no bi oko.Mir in slogo novi hiši,dece mile cvet in kras,milostljivo, Bog, uslišiprošnje te ponižni glas!

MEŠANI ZBOR:Mir in slogo novi hiši, dece mile cvet in kras,milostljivo, Bog, uslišiprošnje te ponižni glas!

4. Slovo od neveste

DEKLETA:Ti cvela si med namikot najmilejši cvet,me puščamo s tožbaminajlepšo vseh deklet;oh, tebi pa trepečena ustnih srečen smeh,na ustnih srečen smeh.Daj Bog, daj Bog ti srečev prihodnjih lepih dneh!

Nevesta ti boš zvila cvetov poročnih kras,na veke se ločilas tem vencem boš od nas!Naj prosimo ljubečeza té v trenutkih teh,za té v trenutkih teh.Daj Bog, daj Bog ti srečev prihodnjih lepih dneh!Oh, skoro se ti skrijedekliških let sijaj,

a že ti duša pije ljubezni sij in raj.Ljubezni sij trepečesvetal in čist v očeh,svetal in čist v očeh.Daj Bog, daj Bog ti srečev prihodnjih lepih dneh!

PENGAR: Kam, kam častiti vas, gospod,tu mimo vodi pozna pot?

ROMAR: Prišel po daljnem svetu tuj romar sem v ta kraj;pri svetem bil očetu,domov potujem zdaj.A težka meni hoja,telo želi pokoja;zato, če tukaj smemv zavetju prenočiti?

PENGAR: Prispeli, mož častiti,

k postrežnim ste ljudem.Če všeč vam v družbi našiin šum nocojšnji vasmorda preveč ne plaši,ostanite pri nas!

ROMAR: Pozdrav vsej družbi vaši!Hitreje mine čas,ko blagi se ljudjepri dobri vinski čašiživljenja vesele.Rad slišim šalo, smeh,veselje ni še greh!Ne dajte se motiti:v trenutkih hočem teh,v trenutkih hočem teh,v trenutkih hočem tehza vas Boga prositi.

5. Marjetičin in Ivanov dvospev

Vsi razen Ivana in Marjetice

Libreto

1. Uvod

PRVO DEJANJEPengarjeva hiša, pred njo pogrnjena miza. Z ene strani prihajajo fantje, z druge dekleta, nazadnje Ivan z Marjetico.

2. Zbor fantov

FANTJE:Slovesen spev skoz vas doni:Le pojmo, krepka četa!Brez vseh skrbi živimo miin ljubimo dekleta.Rdečih ust poljub sladak, ljubečih rok objem gorak,kaj treba še, da srečaljubezni se poveča.

Oči brezdanjih živi krasin vitki pas života

ustvarjen je samo za nasin naša vsa lepota!A kar se v srcih vam godi,velja le nam; to vemo mi, kaj treba še, da srečaljubezni se poveča.

Pozdravljene, mladenke tod,vam bodi pesem peta;zaroke mi slavimo godnajlepšega dekleta!Bog živi te, zaročni par,Bog čuvaj ti ljubezni čar,da srečna sta, ta srečaše nam blaginjo veča.

Razvrste se v polkrogu; Ivan z Mar-jetico poklekne pred Pengarja, da ju blagoslovi. Iz daljave se sliši večerni zvon.

3. Pengarjeva molitev

PENGAR:

K tebi, Bog, v višine sveteplove prošnje moje glas:za edino svoje deteoče moli sivolas!Božja milost bodi z vama,ki klečita pred menoj!Srčni zvezi sreča sama,blagoslov očetni moj!

Da rodilo zlate klase polje vama bi plodno,da le blage, lepe časezrlo vaj'no bi oko.Mir in slogo novi hiši,dece mile cvet in kras,milostljivo, Bog, uslišiprošnje te ponižni glas!

MEŠANI ZBOR:Mir in slogo novi hiši, dece mile cvet in kras,milostljivo, Bog, uslišiprošnje te ponižni glas!

4. Slovo od neveste

DEKLETA:Ti cvela si med namikot najmilejši cvet,me puščamo s tožbaminajlepšo vseh deklet;oh, tebi pa trepečena ustnih srečen smeh,na ustnih srečen smeh.Daj Bog, daj Bog ti srečev prihodnjih lepih dneh!

Nevesta ti boš zvila cvetov poročnih kras,na veke se ločilas tem vencem boš od nas!Naj prosimo ljubečeza té v trenutkih teh,za té v trenutkih teh.Daj Bog, daj Bog ti srečev prihodnjih lepih dneh!Oh, skoro se ti skrijedekliških let sijaj,

a že ti duša pije ljubezni sij in raj.Ljubezni sij trepečesvetal in čist v očeh,svetal in čist v očeh.Daj Bog, daj Bog ti srečev prihodnjih lepih dneh!

PENGAR: Kam, kam častiti vas, gospod,tu mimo vodi pozna pot?

ROMAR: Prišel po daljnem svetu tuj romar sem v ta kraj;pri svetem bil očetu,domov potujem zdaj.A težka meni hoja,telo želi pokoja;zato, če tukaj smemv zavetju prenočiti?

PENGAR: Prispeli, mož častiti,

k postrežnim ste ljudem.Če všeč vam v družbi našiin šum nocojšnji vasmorda preveč ne plaši,ostanite pri nas!

ROMAR: Pozdrav vsej družbi vaši!Hitreje mine čas,ko blagi se ljudjepri dobri vinski čašiživljenja vesele.Rad slišim šalo, smeh,veselje ni še greh!Ne dajte se motiti:v trenutkih hočem teh,v trenutkih hočem teh,v trenutkih hočem tehza vas Boga prositi.

5. Marjetičin in Ivanov dvospev

Vsi razen Ivana in Marjetice 33

sedejo za mizo. Ko romar sede, se mu odpre halja in Valentin pod njo opazi oster nož. Romar se hitro zap-ne, Valentin pa ga odslej pozorno opazuje.

MARJETICA: Bridkost srce mi stiska,kako mi je tesno!

IVAN: Ah, daj, čemu ta strah,čemu pogled ta plah?

MARJETICA: Poglej, kako se bliskapopotniku oko!Oh, jaz bojim se teh oči,veruj, ta romar tujec ni!Kaj govoriš? Kak čuden govor,obraz kako preplašen tvoj!Mož svet je to, popotnik,popotnik truden,ki tu prenočil,

prenočil bo nocoj.MARJETICA: A jaz se ga bojim.

IVAN: Čemu?Da tujec je, naj te ne plaši.Saj miren glasnik je miru,proseč blaginje hiši vaši.Pomiri se, da lepi danveselo nama bo končan!

MARJETICA: Živo se v duši meni budi spomin krasan;da nama zaželeniporočni pride dan. Svetal prizor se javlja:glej, razsvetljen oltar.Duhovnik blagoslavljapred njim ljubeči par.Poroki prosi srečepobožnih svatov zbor,a z mano ti proseče

oziraš se navzgor.IVAN: Cvetoča ti nevesta!

MARJETICA: Ljubeči ženin moj!

IVAN: Družica bodi zvesta!

MARJETICA: Ti zvest pri meni stoj!Naj Bog nebeški branibridkostnih najnih dni,Bog nama stoj na straniin milost podeli.

VALENTIN zbere okrog sebe nekaj fantovin gre do romarja: Zgrabite ga! In nož mu vzemite!

ROMAR:

Pustite me! Ne vidite, da romar sem ubog?Edino mi orožje je molitev!Edini moj gospod je Bog!

IVAN pristopi: Res, Valentin, zakaj se spravljaš nadenj?Kaj moraš res oskruniti ta lep večer?

VALENTIN: Nisem jaz tisti, ki večer bi skrunil!In to ni romar, to je Urhov sel!Spregledal sem ga, že ko je prišel.

PRVI FANT:Poglejte nož!

DRUGI:Gorje! Grb celjskih grofov!

TRETJI:Ubijte ga takoj!

PRVI:Naj raje govori!

DRUGI:Zakaj si tu?

TRETJI:Kakšen naklep je Urhov?

ROMAR: Kaj mislite, da se vas kdo boji!Kazen vas čaka, če mi kaj storite!Tu sem kot skrivni svat,poslal me je gospod,da zvem, kje spi nevesta mlada.

IVAN: Kdaj misli priti?

ROMAR:Danes okrog polnoči.

VALENTIN:Sam?

ROMAR: Še dva biriča z njim! Pa tudi sam bi bil uspešen! Se smeje.

IVAN: V klet z njim!

VALENTIN:Takoj domov, dekleta! Odidejo v strahu.

ROMAR: Pa kaj še? Kaj boste storili?

IVAN:Storili bomo, kar veleva čast,in ne, kar zapove oblast!

34

sedejo za mizo. Ko romar sede, se mu odpre halja in Valentin pod njo opazi oster nož. Romar se hitro zap-ne, Valentin pa ga odslej pozorno opazuje.

MARJETICA: Bridkost srce mi stiska,kako mi je tesno!

IVAN: Ah, daj, čemu ta strah,čemu pogled ta plah?

MARJETICA: Poglej, kako se bliskapopotniku oko!Oh, jaz bojim se teh oči,veruj, ta romar tujec ni!Kaj govoriš? Kak čuden govor,obraz kako preplašen tvoj!Mož svet je to, popotnik,popotnik truden,ki tu prenočil,

prenočil bo nocoj.MARJETICA: A jaz se ga bojim.

IVAN: Čemu?Da tujec je, naj te ne plaši.Saj miren glasnik je miru,proseč blaginje hiši vaši.Pomiri se, da lepi danveselo nama bo končan!

MARJETICA: Živo se v duši meni budi spomin krasan;da nama zaželeniporočni pride dan. Svetal prizor se javlja:glej, razsvetljen oltar.Duhovnik blagoslavljapred njim ljubeči par.Poroki prosi srečepobožnih svatov zbor,a z mano ti proseče

oziraš se navzgor.IVAN: Cvetoča ti nevesta!

MARJETICA: Ljubeči ženin moj!

IVAN: Družica bodi zvesta!

MARJETICA: Ti zvest pri meni stoj!Naj Bog nebeški branibridkostnih najnih dni,Bog nama stoj na straniin milost podeli.

VALENTIN zbere okrog sebe nekaj fantovin gre do romarja: Zgrabite ga! In nož mu vzemite!

ROMAR:

Pustite me! Ne vidite, da romar sem ubog?Edino mi orožje je molitev!Edini moj gospod je Bog!

IVAN pristopi: Res, Valentin, zakaj se spravljaš nadenj?Kaj moraš res oskruniti ta lep večer?

VALENTIN: Nisem jaz tisti, ki večer bi skrunil!In to ni romar, to je Urhov sel!Spregledal sem ga, že ko je prišel.

PRVI FANT:Poglejte nož!

DRUGI:Gorje! Grb celjskih grofov!

TRETJI:Ubijte ga takoj!

PRVI:Naj raje govori!

DRUGI:Zakaj si tu?

TRETJI:Kakšen naklep je Urhov?

ROMAR: Kaj mislite, da se vas kdo boji!Kazen vas čaka, če mi kaj storite!Tu sem kot skrivni svat,poslal me je gospod,da zvem, kje spi nevesta mlada.

IVAN: Kdaj misli priti?

ROMAR:Danes okrog polnoči.

VALENTIN:Sam?

ROMAR: Še dva biriča z njim! Pa tudi sam bi bil uspešen! Se smeje.

IVAN: V klet z njim!

VALENTIN:Takoj domov, dekleta! Odidejo v strahu.

ROMAR: Pa kaj še? Kaj boste storili?

IVAN:Storili bomo, kar veleva čast,in ne, kar zapove oblast!

35

6. Finale

ZBOR FANTOV:Ha, naša je nocoj osveta.Za vračilo ugoden je čas,Celjan, Celjan, varuj se nas nocoj!

IVAN: Se torej strinjate z menoj?

FANTJE: Da, vsi, ki tu smo zbrani.

MARJETICA: Kaj hočeš? Oh, preljubi moj!Nikar! Pri nas ostani!Dobrotni Bog, kak strah, kakood groze drhti mi telo!In oče tam … in oče tam …

PENGAR: Bog sam nas brani!Srčno ga molil, prosil bom,da branil bi ta častni dom.

IVAN: Ne boj se, ljuba moja,začenja se čas bojaza sto in sto krivic.Za čast deklet, za čast vasiv nebo prisega se glasi,naš klic je boja klic,naš klic je boja klic!

FANTJE: Za dom, za čast!V nebo doni prisega sveta, (v nebo doni prisega,)za dom, za čast!V nebo doni prisega sveta, (v nebo doni prisega,)kot en sam mož stojimo miza mila nam dekleta!Kot en sam mož stojimo miza mila nam dekleta!Vihraj, preteč vihar, okrog,zaščitnik naš je večni Bog,naprej za prava sveta, naprej, ponosna četa!

Za dom, za čast!V nebo doni prisega sveta, (v nebo doni prisega.)za dom, za čast, za dom, za dom, za čast!

DRUGO DEJANJE

Pengarjeva hiša; blizu nje obdrevesu slonita Ivan in Vale-ntin, za hišo prežijo fantje. Noč, le Marjetičino okno je razsvetljeno.

7. Ivanova pesem

IVAN: Zemljo noč pokriva, svet pokojno spi;blažen, kdor počivav sanjah brez skrbi … Bog, varuj ga ti!Bog, varuj ga ti!Ali kdor nosi z doma

v srcu zlobno strast,kdor sramotno romaskrunit hišno čast – Bog, kaznuj, kaznuj ga ti!V duši svoji nosimsliko nje zvesto;zanjo molim, prosimblaženo nebo – Bog, varuj jo ti!Bog, varuj jo ti!

VALENTIN: Polnoč se bliža. Prihaja čas za boj.Zakaj potem ta žalost in ta strah?Za njo na straži danes si, junak!

IVAN: Če bo potrebno, si s krvjo roke umažem.Če treba bo, kri svojo dam.A strah njen čutim …

Kaj bo, če se ne izkažem?To dvoboj ni, ker jaz nisem več sam.A tiho zdaj! Poslušaj njen trepet!

8. Marjetičina pesem

Marjetica zapoje v sobi; um-olkneta in stojita nepremično, dokler traja petje.

MARJETICA:Nevesta mlada bila presrečna sem tako;ljubezen meni milaodkrila je nebo!Ljubezen meni milaodkrila je nebo!Spomin na dni cvetočedekliških mojih let,pogled na dni bodoče,oh, lep je bil ta svet!Pogled na dni bodoče,

oh, lep je bil ta svet!Oh, lep je bil ta svet!In zdaj? Prešla je dobain v srcu žge bolest:po sreči moji zlobaizteza močno pest!Kot jastreb grof oholiprihruje v mirni stan,prihruje v mirni stan, nevesta jočem v bolina svoj najlepši dan!Če je pregreha bila,da srečna sem takoljubezen mlado vžila,ne sodi me nebo!Ne sodi me nebo! Ne sodi me nebo!

9. Dvospev Marjetice in Jerice

JERICA: Ne joči, uboga reva,iz duše globočin!

36

6. Finale

ZBOR FANTOV:Ha, naša je nocoj osveta.Za vračilo ugoden je čas,Celjan, Celjan, varuj se nas nocoj!

IVAN: Se torej strinjate z menoj?

FANTJE: Da, vsi, ki tu smo zbrani.

MARJETICA: Kaj hočeš? Oh, preljubi moj!Nikar! Pri nas ostani!Dobrotni Bog, kak strah, kakood groze drhti mi telo!In oče tam … in oče tam …

PENGAR: Bog sam nas brani!Srčno ga molil, prosil bom,da branil bi ta častni dom.

IVAN: Ne boj se, ljuba moja,začenja se čas bojaza sto in sto krivic.Za čast deklet, za čast vasiv nebo prisega se glasi,naš klic je boja klic,naš klic je boja klic!

FANTJE: Za dom, za čast!V nebo doni prisega sveta, (v nebo doni prisega,)za dom, za čast!V nebo doni prisega sveta, (v nebo doni prisega,)kot en sam mož stojimo miza mila nam dekleta!Kot en sam mož stojimo miza mila nam dekleta!Vihraj, preteč vihar, okrog,zaščitnik naš je večni Bog,naprej za prava sveta, naprej, ponosna četa!

Za dom, za čast!V nebo doni prisega sveta, (v nebo doni prisega.)za dom, za čast, za dom, za dom, za čast!

DRUGO DEJANJE

Pengarjeva hiša; blizu nje obdrevesu slonita Ivan in Vale-ntin, za hišo prežijo fantje. Noč, le Marjetičino okno je razsvetljeno.

7. Ivanova pesem

IVAN: Zemljo noč pokriva, svet pokojno spi;blažen, kdor počivav sanjah brez skrbi … Bog, varuj ga ti!Bog, varuj ga ti!Ali kdor nosi z doma

v srcu zlobno strast,kdor sramotno romaskrunit hišno čast – Bog, kaznuj, kaznuj ga ti!V duši svoji nosimsliko nje zvesto;zanjo molim, prosimblaženo nebo – Bog, varuj jo ti!Bog, varuj jo ti!

VALENTIN: Polnoč se bliža. Prihaja čas za boj.Zakaj potem ta žalost in ta strah?Za njo na straži danes si, junak!

IVAN: Če bo potrebno, si s krvjo roke umažem.Če treba bo, kri svojo dam.A strah njen čutim …

Kaj bo, če se ne izkažem?To dvoboj ni, ker jaz nisem več sam.A tiho zdaj! Poslušaj njen trepet!

8. Marjetičina pesem

Marjetica zapoje v sobi; um-olkneta in stojita nepremično, dokler traja petje.

MARJETICA:Nevesta mlada bila presrečna sem tako;ljubezen meni milaodkrila je nebo!Ljubezen meni milaodkrila je nebo!Spomin na dni cvetočedekliških mojih let,pogled na dni bodoče,oh, lep je bil ta svet!Pogled na dni bodoče,

oh, lep je bil ta svet!Oh, lep je bil ta svet!In zdaj? Prešla je dobain v srcu žge bolest:po sreči moji zlobaizteza močno pest!Kot jastreb grof oholiprihruje v mirni stan,prihruje v mirni stan, nevesta jočem v bolina svoj najlepši dan!Če je pregreha bila,da srečna sem takoljubezen mlado vžila,ne sodi me nebo!Ne sodi me nebo! Ne sodi me nebo!

9. Dvospev Marjetice in Jerice

JERICA: Ne joči, uboga reva,iz duše globočin!

37

In žalost tega dnevapozabi tvoj spomin!

MARJETICA:Ne, ne! Oh, dušo beganeznosna mi zavest:na veke dneva tegaostane mi bolest!

JERICA:K Devici v srčni boliozriva se v nebo;Devico sveto moliin prosi jo srčno!

MARJETICA, JERICA:Sveta Deva, glej navzdol!Tebi reva tožim bol. (Tebi reva toži bol.)Ti ublaži mi vihar, (Ti ublaži ji vihar,)Čuvaj, brani me vsekdar! (čuvaj, brani jo vsekdar!)Bridko joče mi srce,

(Bridko joče ji srce.)usliši vroče te prošnje:Sveta Deva, glej navzdol!Mene, njega varuj zlega! (Njo in njega varuj zlega!)

Ko petje utihne, se iz daljave zasliši grofova pesem.

10. Grofova pesem

GROF za odrom:Krepko bi zavriskal, zaukal na glaskot fant, ki k dekletu gre svojemu v vas.

VALENTIN: Slišiš? Že prihaja!

IVAN: Ubijem ga pri priči!

VALENTIN:

Preudarno, skrij se, ker ni sam.

GROF: Veselo mi v prsih utriplje srce:dekle bom najlepše pritisnil na sé.Plačilo obema cesarsko že dam,a njo za plačilo obdržal bom sam.

IVAN: Gorje zdaj tebi, grof, gorje!

MARJETICA: O Bog, kaj vidim, tu so že!

Valentin siloma porine Ivana v skrivališče; Marjetica in Jerica se skrijeta; v sobi ugasne luč. Nastopi grof z dvema biričema; vsi oblečeni po fantovsko.

GROF: Veselo mi v prsih utriplje srce: dekle bom najlepše pritisnil na sé!

Biričema:Ne bojta se, bedaka,le kdo bi nam sledil?Naš »romar« vsak čas pride –če se le ni napil.Stražita torej tule me,mladenki vnemat grem srce.

11. Grofova podoknica

GROF: Tebi le se glasi spev ljubeči moj!Ti najlepša v vasi, slušaj me nocoj!Daj, da te objamem od ljubezni vnet,daj, da s sabo vzamem rožo vseh deklet!Rožo to gojitihočem zvest vrtnar,ljubček veren bitihočem ti vsekdar!Daj, da te objamem

od ljubezni vnet,daj, da s sabo vzamemrožo vseh deklet,daj, da s sabo vzamemrožo vseh deklet!Tihi dom odklenibrez strahu tedajin zaupno sedimi v naročje zdaj.Nihče te ne vidi,ko odpreš mi dom,pridi, torej, pridi,da tvoj ženin bom!Noč že zemljo krije,a ljubezni žarnama naj zasijev noči za vsekdar!Nihče te ne vidi,ko odpreš mi dom,pridi, torej, pridi,da tvoj ženin bom,pridi, torej, pridi,da tvoj ženin bom!

MARJETICA:Sveta Deva, glej navzdol!Tebi reva tožim bol.Sveta Deva, glej navzdol!Mene, njega varuj zlega!

GROF: Kaj to? Kak glas? Kaj neki moli?Pa ne da bi poslanec moj –Ha, dalje! Naj bo kakor koli,s seboj odvedem jo nocoj!

Fantje planejo iz skrivališča, Ivan skoči h grofu, zgrabi ga z levo roko za vrat, z desnico mu nastavi nož na prsi. Drugi zalotijo biriča. Hrup. Marjetica, Jerica pri oknu.

IVAN: Stoj, Urh, grof celjski!Tvoj pohod se je končal!

38

In žalost tega dnevapozabi tvoj spomin!

MARJETICA:Ne, ne! Oh, dušo beganeznosna mi zavest:na veke dneva tegaostane mi bolest!

JERICA:K Devici v srčni boliozriva se v nebo;Devico sveto moliin prosi jo srčno!

MARJETICA, JERICA:Sveta Deva, glej navzdol!Tebi reva tožim bol. (Tebi reva toži bol.)Ti ublaži mi vihar, (Ti ublaži ji vihar,)Čuvaj, brani me vsekdar! (čuvaj, brani jo vsekdar!)Bridko joče mi srce,

(Bridko joče ji srce.)usliši vroče te prošnje:Sveta Deva, glej navzdol!Mene, njega varuj zlega! (Njo in njega varuj zlega!)

Ko petje utihne, se iz daljave zasliši grofova pesem.

10. Grofova pesem

GROF za odrom:Krepko bi zavriskal, zaukal na glaskot fant, ki k dekletu gre svojemu v vas.

VALENTIN: Slišiš? Že prihaja!

IVAN: Ubijem ga pri priči!

VALENTIN:

Preudarno, skrij se, ker ni sam.

GROF: Veselo mi v prsih utriplje srce:dekle bom najlepše pritisnil na sé.Plačilo obema cesarsko že dam,a njo za plačilo obdržal bom sam.

IVAN: Gorje zdaj tebi, grof, gorje!

MARJETICA: O Bog, kaj vidim, tu so že!

Valentin siloma porine Ivana v skrivališče; Marjetica in Jerica se skrijeta; v sobi ugasne luč. Nastopi grof z dvema biričema; vsi oblečeni po fantovsko.

GROF: Veselo mi v prsih utriplje srce: dekle bom najlepše pritisnil na sé!

Biričema:Ne bojta se, bedaka,le kdo bi nam sledil?Naš »romar« vsak čas pride –če se le ni napil.Stražita torej tule me,mladenki vnemat grem srce.

11. Grofova podoknica

GROF: Tebi le se glasi spev ljubeči moj!Ti najlepša v vasi, slušaj me nocoj!Daj, da te objamem od ljubezni vnet,daj, da s sabo vzamem rožo vseh deklet!Rožo to gojitihočem zvest vrtnar,ljubček veren bitihočem ti vsekdar!Daj, da te objamem

od ljubezni vnet,daj, da s sabo vzamemrožo vseh deklet,daj, da s sabo vzamemrožo vseh deklet!Tihi dom odklenibrez strahu tedajin zaupno sedimi v naročje zdaj.Nihče te ne vidi,ko odpreš mi dom,pridi, torej, pridi,da tvoj ženin bom!Noč že zemljo krije,a ljubezni žarnama naj zasijev noči za vsekdar!Nihče te ne vidi,ko odpreš mi dom,pridi, torej, pridi,da tvoj ženin bom,pridi, torej, pridi,da tvoj ženin bom!

MARJETICA:Sveta Deva, glej navzdol!Tebi reva tožim bol.Sveta Deva, glej navzdol!Mene, njega varuj zlega!

GROF: Kaj to? Kak glas? Kaj neki moli?Pa ne da bi poslanec moj –Ha, dalje! Naj bo kakor koli,s seboj odvedem jo nocoj!

Fantje planejo iz skrivališča, Ivan skoči h grofu, zgrabi ga z levo roko za vrat, z desnico mu nastavi nož na prsi. Drugi zalotijo biriča. Hrup. Marjetica, Jerica pri oknu.

IVAN: Stoj, Urh, grof celjski!Tvoj pohod se je končal!

39

GROF: Spustite me takoj!Če ne – zapreti vas bom dal.

IVAN: A ne to noč – ne, grof, to nočne brani vas nobena moč!

Pengar prihaja počasi, trudno iz hiše in stopi pred grofa. Fantje v polkrogu. Molk.

12. Pengarjevo prekletje

PENGAR: Ti, ki o pozni uri,ko spi vesoljni svet,pred moje hodiš duri,ti strah žena, dekletod mene si preklet! Dom skruniš moj pošteni, od grešne želje vnet, daj, smrt odloči meni, a čuj, kaj pravim spet,

a čuj, kaj pravim spet: Grof, bodi mi preklet!Pengar odhaja; pred hišo se zgrudi na klop, podpre glavo in sedi nepremično. Molk; le Marjetica ihti pri oknu. Takoj nato prihiti z Jerico k očetu in ga tolaži.

GROF: Kaj je dejal, haha?Kaj hoče starec ta?Naj rajši spi doma!

FANTJE: Ne rogaj se, za boga! Gorje, kdor kletvi roga očetni se tako!Trepeči od bojazni,grof, prosi, da ne kaznipravično te nebo,pravično te nebo!

GROF: Dovolj komedije!

Jaz vaš sem gospodar!

IVAN: Tukaj že ne, močnejši smo od vas!Zapremo vas globoko v klet,a jutri zvedel bo ves svet,kje celjski grof je bil ujet.

VALENTIN: Vsak kmet se bo smejal, kako pohotapostala vaša je sramota.

GROF: Denar vam dam – poplačam vam v zlatnikih.

IVAN: Denarja nočemo, časti ni moč kupiti.

GROF: Kaj res? Besede vaše so mi všeč.In če bi sklenil čast vam podariti?

Kaj če s podpisom vas častitim, prijatelji, popleme-nitim?

PRVI FANT: Kako?

DRUGI: Poplemeniti nas?

TRETJI: To se že bolje sliši.

IVAN: Sliši se že – a kdo od vasgotov je, da ni to zvijača,da jutri nas z biričine poplača?

GROF: Še vedno vitez sem in grof in moja je beseda častna. Vaš rod je hraber

bil vsekdar,noben ga strl ni vihar.Zato slovesno rečemvam, da vas za plemiče priznam.

IVAN: Ta vzrok je dober.

GROF: Plačilo sicer si zaslužite drugačno, ker ste napadli danes me zvijačno.A naj vam bo!Kot že rečeno –naj vam vse bo odpuščeno.

13. Finale

GROF proti Marjetici:A ti, ki sama kriva nocojšnje si noči, mladenka ljubezniva, pristopi bliže mi!

MARJETICA: Proseč klečim pred vami tod:bodite milostni, gospod!GROF: Vstani, vstani!Kazni moje se ne boj! K meni brez bojazni dvigni pogled svoj!Glej, srce mi jasnilteh oči je žar;morda mi ugasnilv njem ne bo nikdar.Ko na nočni stezi v dom se vračam svoj,prvič, zadnjič seziv roko mi nocoj!

IVAN: Svobodno, grof, domov pojdite, a jutri obljubo izvršite.Kot hrast, tako je čvrst naš rod, to pomnite vsekdar, gos-pod, in te noči ne pozabite!

40

GROF: Spustite me takoj!Če ne – zapreti vas bom dal.

IVAN: A ne to noč – ne, grof, to nočne brani vas nobena moč!

Pengar prihaja počasi, trudno iz hiše in stopi pred grofa. Fantje v polkrogu. Molk.

12. Pengarjevo prekletje

PENGAR: Ti, ki o pozni uri,ko spi vesoljni svet,pred moje hodiš duri,ti strah žena, dekletod mene si preklet! Dom skruniš moj pošteni, od grešne želje vnet, daj, smrt odloči meni, a čuj, kaj pravim spet,

a čuj, kaj pravim spet: Grof, bodi mi preklet!Pengar odhaja; pred hišo se zgrudi na klop, podpre glavo in sedi nepremično. Molk; le Marjetica ihti pri oknu. Takoj nato prihiti z Jerico k očetu in ga tolaži.

GROF: Kaj je dejal, haha?Kaj hoče starec ta?Naj rajši spi doma!

FANTJE: Ne rogaj se, za boga! Gorje, kdor kletvi roga očetni se tako!Trepeči od bojazni,grof, prosi, da ne kaznipravično te nebo,pravično te nebo!

GROF: Dovolj komedije!

Jaz vaš sem gospodar!

IVAN: Tukaj že ne, močnejši smo od vas!Zapremo vas globoko v klet,a jutri zvedel bo ves svet,kje celjski grof je bil ujet.

VALENTIN: Vsak kmet se bo smejal, kako pohotapostala vaša je sramota.

GROF: Denar vam dam – poplačam vam v zlatnikih.

IVAN: Denarja nočemo, časti ni moč kupiti.

GROF: Kaj res? Besede vaše so mi všeč.In če bi sklenil čast vam podariti?

Kaj če s podpisom vas častitim, prijatelji, popleme-nitim?

PRVI FANT: Kako?

DRUGI: Poplemeniti nas?

TRETJI: To se že bolje sliši.

IVAN: Sliši se že – a kdo od vasgotov je, da ni to zvijača,da jutri nas z biričine poplača?

GROF: Še vedno vitez sem in grof in moja je beseda častna. Vaš rod je hraber

bil vsekdar,noben ga strl ni vihar.Zato slovesno rečemvam, da vas za plemiče priznam.

IVAN: Ta vzrok je dober.

GROF: Plačilo sicer si zaslužite drugačno, ker ste napadli danes me zvijačno.A naj vam bo!Kot že rečeno –naj vam vse bo odpuščeno.

13. Finale

GROF proti Marjetici:A ti, ki sama kriva nocojšnje si noči, mladenka ljubezniva, pristopi bliže mi!

MARJETICA: Proseč klečim pred vami tod:bodite milostni, gospod!GROF: Vstani, vstani!Kazni moje se ne boj! K meni brez bojazni dvigni pogled svoj!Glej, srce mi jasnilteh oči je žar;morda mi ugasnilv njem ne bo nikdar.Ko na nočni stezi v dom se vračam svoj,prvič, zadnjič seziv roko mi nocoj!

IVAN: Svobodno, grof, domov pojdite, a jutri obljubo izvršite.Kot hrast, tako je čvrst naš rod, to pomnite vsekdar, gos-pod, in te noči ne pozabite!

41

42

Grof odhaja z biričema; fantje pojo.

FANTJE: Očetov junaški je mečod krvi sovražne bil rdeč;z njo črke naš rod je zarisal, si listino plemiško spisal.Kar koli ponosni nam ded (Kar koli ponosni)zapisal je nekdaj besed, (zapisal besed.)jih nismo do zdaj pozabili;na veke jih bomo častili.Globoko nam v prsih žive:junaško srce in roke,branitelji vedno resnice, a nikdar, a nikdar, a nikdarlaži in krivice!

TRETJE DEJANJE

Odprt prostor na vasi; na sredi lipa, zadaj na vzvišenem prostoru bogato okrašen šotor za grofa in

starešine. Pod lipo v začetku de-janja samo fantje. Iz daljave se sliši zvonjenje.

14. Pesem Ivana in fantov

IVAN: Zvonove čuj ubrane,kako pojo čez plan;slovesno svete Aneoznanjajo nam dan.Prihajal bo že skoropobožni verni rod,obhajal svete Ane,svetnice naše god.Zvonove čuj ubrane, (FANTJE: Zvonove čuj ubrane,)kako pojo čez plan; (kako pojo čez plan;)slovesno svete Ane (slovesno svete Ane)oznanjajo nam dan. (oznanjajo nam dan.)

VALENTIN: Proč z otožnostjo, Ivan, saj ni več vzroka za skrbi.Grof bliža se, da iz kmetovnas plemiče stori!

IVAN: A vendar je nocojšnja noč –

VALENTIN: – vsem dala nov pogum in moč.Iz zla se dobro je rodilo. Celjan je kljub vsej svoji moči izkusil, da do nas ponočihoditi se ne sme!

IVAN: Prav govoriš. Pa pozabimo torej!

VALENTIN: Še to – zbor naših starešin želi, da kadar vojska pride,na naše čelo stopiš ti!

IVAN: Kaj res? No, to me veseli!A zdaj, prijatelji, pozor,dekleta že prihajajo.

VALENTIN: Tam je Marjetica in Pengar z njo.

15. Zbor deklet in kvartet solistov

Zbor deklet prihaja, pojoč, za njimi Pengar in Marjetica.

ZBOR DEKLET:Mladenke tukaj zbrane, zapojmo spev glasan!Prišel je svete Aneslovesni lepi dan.Prihajal bo že skoropobožni verni rod,obhajal svete Ane,svetnice naše god.

Mladenke tukaj zbrane,zapojmo spev glasan!Prišel je svete Aneslovesni lepi dan.

Pozdravljajo se in si podajajo roke.

IVAN Marjetici:Bledo lice tvoje, kalne ti oči,reci, dekle moje,kaj te le teži.

MARJETICA:Ali je vprašati ti lahko? (JERICA: Ali je vprašati tilahko?)Oh, spomin noči te žali mehudo! (Oh, spomin ta žali jo hudo!)

IVAN, PENGAR: Daj, pozabi, kar prebila,

(MARJETICA, JERICA: Da bi pozabila,)kar prebila si nocoj. (kar bilo nocoj?)Oj, mladenka, zjasni ti pogled si temni svoj! (Oh, kako zjasnila bi pogled si temni svoj!) PENGAR: Pozabimo, kar je bilo.Zdaj daleč ni poroka, hčerka moja!In nanjo vabljeni ste vsi! Vsi zaploskajo.Zaradi teme včerajšnje nočinaj dan današnji še bolj zažari.

Prihaja šest starešin; Pengar se jim pridruži, vsi odhajajo proti šotoru. Fantje in dekleta se primejo za roke in pojoč plešejo kolo.

Grof odhaja z biričema; fantje pojo.

FANTJE: Očetov junaški je mečod krvi sovražne bil rdeč;z njo črke naš rod je zarisal, si listino plemiško spisal.Kar koli ponosni nam ded (Kar koli ponosni)zapisal je nekdaj besed, (zapisal besed.)jih nismo do zdaj pozabili;na veke jih bomo častili.Globoko nam v prsih žive:junaško srce in roke,branitelji vedno resnice, a nikdar, a nikdar, a nikdarlaži in krivice!

TRETJE DEJANJE

Odprt prostor na vasi; na sredi lipa, zadaj na vzvišenem prostoru bogato okrašen šotor za grofa in

starešine. Pod lipo v začetku de-janja samo fantje. Iz daljave se sliši zvonjenje.

14. Pesem Ivana in fantov

IVAN: Zvonove čuj ubrane,kako pojo čez plan;slovesno svete Aneoznanjajo nam dan.Prihajal bo že skoropobožni verni rod,obhajal svete Ane,svetnice naše god.Zvonove čuj ubrane, (FANTJE: Zvonove čuj ubrane,)kako pojo čez plan; (kako pojo čez plan;)slovesno svete Ane (slovesno svete Ane)oznanjajo nam dan. (oznanjajo nam dan.)

VALENTIN: Proč z otožnostjo, Ivan, saj ni več vzroka za skrbi.Grof bliža se, da iz kmetovnas plemiče stori!

IVAN: A vendar je nocojšnja noč –

VALENTIN: – vsem dala nov pogum in moč.Iz zla se dobro je rodilo. Celjan je kljub vsej svoji moči izkusil, da do nas ponočihoditi se ne sme!

IVAN: Prav govoriš. Pa pozabimo torej!

VALENTIN: Še to – zbor naših starešin želi, da kadar vojska pride,na naše čelo stopiš ti!

IVAN: Kaj res? No, to me veseli!A zdaj, prijatelji, pozor,dekleta že prihajajo.

VALENTIN: Tam je Marjetica in Pengar z njo.

15. Zbor deklet in kvartet solistov

Zbor deklet prihaja, pojoč, za njimi Pengar in Marjetica.

ZBOR DEKLET:Mladenke tukaj zbrane, zapojmo spev glasan!Prišel je svete Aneslovesni lepi dan.Prihajal bo že skoropobožni verni rod,obhajal svete Ane,svetnice naše god.

Mladenke tukaj zbrane,zapojmo spev glasan!Prišel je svete Aneslovesni lepi dan.

Pozdravljajo se in si podajajo roke.

IVAN Marjetici:Bledo lice tvoje, kalne ti oči,reci, dekle moje,kaj te le teži.

MARJETICA:Ali je vprašati ti lahko? (JERICA: Ali je vprašati tilahko?)Oh, spomin noči te žali mehudo! (Oh, spomin ta žali jo hudo!)

IVAN, PENGAR: Daj, pozabi, kar prebila,

(MARJETICA, JERICA: Da bi pozabila,)kar prebila si nocoj. (kar bilo nocoj?)Oj, mladenka, zjasni ti pogled si temni svoj! (Oh, kako zjasnila bi pogled si temni svoj!) PENGAR: Pozabimo, kar je bilo.Zdaj daleč ni poroka, hčerka moja!In nanjo vabljeni ste vsi! Vsi zaploskajo.Zaradi teme včerajšnje nočinaj dan današnji še bolj zažari.

Prihaja šest starešin; Pengar se jim pridruži, vsi odhajajo proti šotoru. Fantje in dekleta se primejo za roke in pojoč plešejo kolo.

43

44

16. Kolo

MEŠANI ZBOR:Kolo pleše mlada četa naša,krepkih fantov zbor in zbor deklet, naša srčna čustva pa razglašaspev vesel, iz duše dna zapet.Kaj veselje ne kipelo glasno bi na dan tako?Saj prelepo in veselonam življenje je mlado.Kolo pleše mlada četa naša,krepkih fantov zbor in zbor deklet,naša srčna čustva pa razglašaspev vesel, iz duše dna zapet.

Zasliši se tromba; grof se približa s spremstvom.

GROF: Ne dajte se motiti na svete Ane god;ta dan se veselitisrčno ves mora rod!

FANTJE: Pozdravljeni, gospod, grof celjski plemeniti!

GROF: Rad gledam vas tako; kdor dan na dan se trudi,naj veseli se tudi,da si zvedri glavo. Le dalje v lahki ples,le pojte čvrsto vmes!

Vedno več ljudi prihaja; fantje in dekleta plešejo kolo; grof jih nekaj časa gleda, potem stopi s spremst-vom v šotor.

FANTJE IN DEKLETA:Žar ljubezni v srcu jasne, žar mladosti še v očeh;pojmo, dokler ne ugasneplamen ta v poznejših dneh!Pleši, poj nam, četa naša;Zbor, iz duše dna zapet,

srečo našo naj razglaša,radost hvali mladih let!Žar ljubezni v srcu jasne,žar mladosti še v očeh;pojmo, dokler ne ugasneplamen ta v poznejših dneh!Pojmo, dokler ne ugasneplamen ta v poznejših dneh!

Grofov glasnik pred šotorom za-trobi, vse ljudstvo se obrne proti šotoru.

GLASNIK: Zbranim vsem naznanja moj gospod:danes, na svete Ane god,naj zbor vaš starešin izvolinačelnika, ki fantov rojbo mogel popeljati v boj.

Glasnik znova zatrobi; starešine stopijo v šotor. Medtem ko starešine volijo, stojijo nekateri

skupaj; Ivan se potihoma pogovarja z Marjetico. Nekaj fantov pod lipo privali sodček vina in pijejo, drugi pa plešejo z dekleti.

MEŠANI ZBOR:Pleši, poj nam, četa naša;Zbor, iz duše dna zapet,srečo našo naj razglaša,radost hvali mladih let!Pleši, poj nam, mlada četa naša, glasno hvali radost mladih let!

Grof in starešine stopijo iz šotora; glasnik zatrobi.

17. Imenovanje vodje

GLASNIK: Tako se daje vam na znanje, da Ivan Mlinarjev izbran je

za vodjo fantov teharskih.In zdaj pred svojega gospodanaj vodja stopi tega roda.

Fantje z Ivanom na čelu stopajo proti šotoru.

FANTJE: Zastava vihra,orožje žvenkeče; na borbo, hura,na borbo, hura!Sovrag naj spoznakrdelo grmeče!Sovrag naj spoznakrdelo grmeče!

Ivan se pokloni grofu.

GROF: Ha, ti! Ha, ti!Prisezi mi v roko vdanost trajno in zvesto!

IVAN:Prisegam vam, da branil bomv viharju, miru rod in dom!

GROF: Ne sluga, temveč vitez moj,odslej boš v bojih stal z menoj!Svoboden ti, prost rod s teboj,le vstani, vitez novi moj!

Viteški sluge prinesejo Ivanu viteško opravo, mu na prsi nadenejo oklep, opašejo križati meč, na glavo posadijo šlem, na levo ramo obesijo širok ščit, v roko pa mu dajo zastavo. Medtem fantje pojejo.

FANTJE: Zastava vihra,

16. Kolo

MEŠANI ZBOR:Kolo pleše mlada četa naša,krepkih fantov zbor in zbor deklet, naša srčna čustva pa razglašaspev vesel, iz duše dna zapet.Kaj veselje ne kipelo glasno bi na dan tako?Saj prelepo in veselonam življenje je mlado.Kolo pleše mlada četa naša,krepkih fantov zbor in zbor deklet,naša srčna čustva pa razglašaspev vesel, iz duše dna zapet.

Zasliši se tromba; grof se približa s spremstvom.

GROF: Ne dajte se motiti na svete Ane god;ta dan se veselitisrčno ves mora rod!

FANTJE: Pozdravljeni, gospod, grof celjski plemeniti!

GROF: Rad gledam vas tako; kdor dan na dan se trudi,naj veseli se tudi,da si zvedri glavo. Le dalje v lahki ples,le pojte čvrsto vmes!

Vedno več ljudi prihaja; fantje in dekleta plešejo kolo; grof jih nekaj časa gleda, potem stopi s spremst-vom v šotor.

FANTJE IN DEKLETA:Žar ljubezni v srcu jasne, žar mladosti še v očeh;pojmo, dokler ne ugasneplamen ta v poznejših dneh!Pleši, poj nam, četa naša;Zbor, iz duše dna zapet,

srečo našo naj razglaša,radost hvali mladih let!Žar ljubezni v srcu jasne,žar mladosti še v očeh;pojmo, dokler ne ugasneplamen ta v poznejših dneh!Pojmo, dokler ne ugasneplamen ta v poznejših dneh!

Grofov glasnik pred šotorom za-trobi, vse ljudstvo se obrne proti šotoru.

GLASNIK: Zbranim vsem naznanja moj gospod:danes, na svete Ane god,naj zbor vaš starešin izvolinačelnika, ki fantov rojbo mogel popeljati v boj.

Glasnik znova zatrobi; starešine stopijo v šotor. Medtem ko starešine volijo, stojijo nekateri

skupaj; Ivan se potihoma pogovarja z Marjetico. Nekaj fantov pod lipo privali sodček vina in pijejo, drugi pa plešejo z dekleti.

MEŠANI ZBOR:Pleši, poj nam, četa naša;Zbor, iz duše dna zapet,srečo našo naj razglaša,radost hvali mladih let!Pleši, poj nam, mlada četa naša, glasno hvali radost mladih let!

Grof in starešine stopijo iz šotora; glasnik zatrobi.

17. Imenovanje vodje

GLASNIK: Tako se daje vam na znanje, da Ivan Mlinarjev izbran je

za vodjo fantov teharskih.In zdaj pred svojega gospodanaj vodja stopi tega roda.

Fantje z Ivanom na čelu stopajo proti šotoru.

FANTJE: Zastava vihra,orožje žvenkeče; na borbo, hura,na borbo, hura!Sovrag naj spoznakrdelo grmeče!Sovrag naj spoznakrdelo grmeče!

Ivan se pokloni grofu.

GROF: Ha, ti! Ha, ti!Prisezi mi v roko vdanost trajno in zvesto!

IVAN:Prisegam vam, da branil bomv viharju, miru rod in dom!

GROF: Ne sluga, temveč vitez moj,odslej boš v bojih stal z menoj!Svoboden ti, prost rod s teboj,le vstani, vitez novi moj!

Viteški sluge prinesejo Ivanu viteško opravo, mu na prsi nadenejo oklep, opašejo križati meč, na glavo posadijo šlem, na levo ramo obesijo širok ščit, v roko pa mu dajo zastavo. Medtem fantje pojejo.

FANTJE: Zastava vihra,

45

46

orožje žvenkeče;na borbo, hura,na borbo, hura!Sovrag naj spoznakrdelo grmeče!Sovrag naj spoznakrdelo grmeče!

Fantje dvignejo Ivana na rame; vsi zbrani veselo pozdravljajo.

18. Zbor deklet

MARJETICA IN DEKLETA:Duša moja (tvoja) pije sreče tiho slast, tudi meni (tebi) sije ljubljenčeva čast!Vznesena postava,kje je vitez tak?Slava meni (tebi), slava,moj (tvoj) je ta junak!Duša moja (tvoja) pijesreče tiho slast,

tudi meni (tebi) sijeljubljenčeva čast!Duša moja (tvoja) pijesreče tiho slast,tudi meni (tebi) sijeljubljenčeva čast!

19. Proglasitev plemstva

GLASNIK: Poslušajte vi, ki tu ste zbrani, ...Kaj celjski grof vam še oznani!

GROF: Kadar vihar se bojni vname,od vas zvestejših nimam slug.Na moj ukaz vi dom in plugzapuščate in posel drug,hiteč na boj junaški zame.Zvestobo tako sem vam sklenilpoplačati današnji dan.Poslušaj torej, narod zbran,po milosti sem svoji sklenil:Urh, celjski grof in ortenburški,

zagorski knez, hrvaški ban,slavonski ban in dalmatinski,da vas povzdignem v plemiški stan,da vas povzdignem v plemiški stan!Od zvezd, ki se na modrem poljuponosno v grbu mi bleste,od zvezd, ki v grbu mi bleste,za grb vam dajem zvezdi dve,a pismo to, po moji voljinapisano, tako vam dé:Za plemiče enakorodnepriznavam vas od tega dne,priznavam za vse dni prihodnje!

Grof izroči listino Pengarju.

PENGAR: Za plemiče jednakorodne (FANTJE: Za plemiče,)priznava nas od tega dne, (za plemiče priznava nas,)priznava za vse dni prihodnje! (priznava za vse dni prihodnje!)

FANTJE: Celjanu slava! Prost naš rod in plemenit! Vsakdo gospod!

IVAN: S častjo nas danes je okitil, zato pa tudi bo nas ščitil, naš rod vsekdar, vsekdar in vsepovsod, naš rod vsekdar, vsekdar in vsepovsod!

FANTJE: Da vselej kakor doslej!Da vselej kakor doslej! Čast grofu! (Čast grofu!)Čast grofu! (Čast grofu!)Slava, slava nam! (Slava nam! Juhej!)

Fantje točijo v kozarce, starešine dvigajo čaše, medtem pa poje Pengar.

20. Pengarjeva pesem

PENGAR: Porok sreče naše bodi pismo vaše; grof, zato še jaz zahvalim srčno vam. Viteška beseda, ki junak jo ceni, veže vas odslej, veže vas odslej; mirno torej gleda nam, gleda nam oko naprej: na blaginjo vašo, grof, dvigujem čašo, grof, dvigujem čašo!

21. Napitnica

IVAN: Natočimo v čaše svoje kapljo zlato še enkrat;z bratom brat naj srčno poje,brata mi pozdravljaj brat!Zemlja rodna, zemlja sveta, (Fantje: Zemlja rodna,)

tebi mi nazdravljamo! (zemlja sveta, tebi mi!)Tebi v blagost brez trepeta (Tebi v blagost)srčno kri zastavljamo! (brez trepeta, tebi!)Natočimo v čaše svoje kapljo zlato še enkrat;z bratom brat naj srčno poje, (Z bratom brat naj srčno poje,)brata mi pozdravljaj brat! (brata mi pozdravljaj brat!)Lepe naše so mladenkein možje so rodu v čast,živi, živi, Bog, Slovenke,živi rod in njega last!Sončne so planine naše, (Zemlja rodna,)cvetni logi, senčen gaj! (cvet-ni logi, logi, gaj!)Kvišku, bratje! V roko čaše, (Kvišku, bratje!)Živi, Bog, slovenski raj!

orožje žvenkeče;na borbo, hura,na borbo, hura!Sovrag naj spoznakrdelo grmeče!Sovrag naj spoznakrdelo grmeče!

Fantje dvignejo Ivana na rame; vsi zbrani veselo pozdravljajo.

18. Zbor deklet

MARJETICA IN DEKLETA:Duša moja (tvoja) pije sreče tiho slast, tudi meni (tebi) sije ljubljenčeva čast!Vznesena postava,kje je vitez tak?Slava meni (tebi), slava,moj (tvoj) je ta junak!Duša moja (tvoja) pijesreče tiho slast,

tudi meni (tebi) sijeljubljenčeva čast!Duša moja (tvoja) pijesreče tiho slast,tudi meni (tebi) sijeljubljenčeva čast!

19. Proglasitev plemstva

GLASNIK: Poslušajte vi, ki tu ste zbrani, ...Kaj celjski grof vam še oznani!

GROF: Kadar vihar se bojni vname,od vas zvestejših nimam slug.Na moj ukaz vi dom in plugzapuščate in posel drug,hiteč na boj junaški zame.Zvestobo tako sem vam sklenilpoplačati današnji dan.Poslušaj torej, narod zbran,po milosti sem svoji sklenil:Urh, celjski grof in ortenburški,

zagorski knez, hrvaški ban,slavonski ban in dalmatinski,da vas povzdignem v plemiški stan,da vas povzdignem v plemiški stan!Od zvezd, ki se na modrem poljuponosno v grbu mi bleste,od zvezd, ki v grbu mi bleste,za grb vam dajem zvezdi dve,a pismo to, po moji voljinapisano, tako vam dé:Za plemiče enakorodnepriznavam vas od tega dne,priznavam za vse dni prihodnje!

Grof izroči listino Pengarju.

PENGAR: Za plemiče jednakorodne (FANTJE: Za plemiče,)priznava nas od tega dne, (za plemiče priznava nas,)priznava za vse dni prihodnje! (priznava za vse dni prihodnje!)

FANTJE: Celjanu slava! Prost naš rod in plemenit! Vsakdo gospod!

IVAN: S častjo nas danes je okitil, zato pa tudi bo nas ščitil, naš rod vsekdar, vsekdar in vsepovsod, naš rod vsekdar, vsekdar in vsepovsod!

FANTJE: Da vselej kakor doslej!Da vselej kakor doslej! Čast grofu! (Čast grofu!)Čast grofu! (Čast grofu!)Slava, slava nam! (Slava nam! Juhej!)

Fantje točijo v kozarce, starešine dvigajo čaše, medtem pa poje Pengar.

20. Pengarjeva pesem

PENGAR: Porok sreče naše bodi pismo vaše; grof, zato še jaz zahvalim srčno vam. Viteška beseda, ki junak jo ceni, veže vas odslej, veže vas odslej; mirno torej gleda nam, gleda nam oko naprej: na blaginjo vašo, grof, dvigujem čašo, grof, dvigujem čašo!

21. Napitnica

IVAN: Natočimo v čaše svoje kapljo zlato še enkrat;z bratom brat naj srčno poje,brata mi pozdravljaj brat!Zemlja rodna, zemlja sveta, (Fantje: Zemlja rodna,)

tebi mi nazdravljamo! (zemlja sveta, tebi mi!)Tebi v blagost brez trepeta (Tebi v blagost)srčno kri zastavljamo! (brez trepeta, tebi!)Natočimo v čaše svoje kapljo zlato še enkrat;z bratom brat naj srčno poje, (Z bratom brat naj srčno poje,)brata mi pozdravljaj brat! (brata mi pozdravljaj brat!)Lepe naše so mladenkein možje so rodu v čast,živi, živi, Bog, Slovenke,živi rod in njega last!Sončne so planine naše, (Zemlja rodna,)cvetni logi, senčen gaj! (cvet-ni logi, logi, gaj!)Kvišku, bratje! V roko čaše, (Kvišku, bratje!)Živi, Bog, slovenski raj!

47

(V roko čaše, v roko!)Natočimo v čaše svoje kapljo zlato še enkrat;z bratom brat naj srčno poje, (Z bratom brat naj srčno poje,)brata mi pozdravljaj brat! (brata mi pozdravljaj brat!)

GROF Pengarju:A kar se tiče včerajšnje noči –

PENGAR: – pozabljeno je vse!In grof, če vi hoteli z vašimi bi kmetiv veseli druščini sedeti,k poroki ste povabljeni.

GROF zase: Kar je, pač je,moj sen umira,moj angel se drugam ozira.Glasno:Ne pozabite, da ta dan

povzdignil sem vas v plemski stanin da bom torej v društvu vašemkot v plemenitem zboru našem.

FANTJE: Na zdravje plemstvu!

VALENTIN: Slava nam!

FANTJE: In slava teharskemu rodu!

VALENTIN: A tudi našemu gospodunapijmo še!

FANTJE: Grof, slava vam!22. Finale

IVAN: Tako, tedaj končanovse danes je lepo;gospod, besedo dano

zvršili ste zvesto.

GROF:Kar celjski grof obljubi,nikdar pozabil ni!

IVAN: Zahvalim vam, zahvalim se, gos-pod!Kaj je beseda sveta, to vemo tudi mi!

GROF: Dvignite znova čaše,slaveč današnji god!Neomajno vselej stoj,krdelo zvesto vaše,za dom in narod svoj.Krepko spev doni vnet:Bog živi rodni svet, da širi se in rasesedaj in poznih let,Bog živi rodni svetsedaj in poznih let,

48

49

sedaj in poznih let,na večne, večne čase!

MEŠANI ZBOR: Krepko spev doni vnet:Bog živi rodni svet,da širi se in rasesedaj in poznih let,Bog živi rodni svetsedaj in poznih let,na večne, večne čase!

Simon D vorš ak , dirigent

Simon Dvoršak, profesor glasbe in akademski glasbenik, je bil rojen leta 1978 v Celju. Med študijem je korepetiral številne pevske zbore v Celju, Mariboru in okolici. Pel je tudi pri priznani vokalni skupini Canticum.Redno sodeluje s priznanimi solisti: Andrejo Zakonjšek, Brankom Robinšakom, Mirjam Kalin, Pio Brodnik, Nino Kompare, Jožetom Vidicem, Barbaro Jernejčič, Marjanom Trčkom, Juanom Vasle-tom, Matjažem Stopinškom, Anjo Bukovec ... S pevskimi solisti je tudi večkrat snemal za arhiv Radia Maribor. Marca 2001 je diplomiral na PeF Maribor z izvedbo Rossinijeve maše Petite Messe solennelle.Leta 1996 je soustanovil Mladinski orkester I. gimnazije v Celju, s katerim je gostoval po Sloveniji, Avstriji, Hrvaški in Nemčiji. Kot umetniški vodja in dirigent vodi tudi Simfonični orkester Domžale-Kamnik in Simfonični orkester Glasbene šole Rista Savina Žalec. V sezoni 2004/05 je deloval kot asistent dirigenta Simona Robinsona v SNG Operi in baletu Maribor (Ognjemet, Dido in Enej), 2005/06 pa je bil mladi asistent dirigent v Slovenski filharmoniji. Redno sodeluje z Orkestrom Slovenske filhar-monije, Orkestrom SNG Opera in balet Maribor, orkestrom Adrianis, Festivalskim orkestrom v Mariboru ...

50

Še posebej se zanima za glas-beno gledališče (muzikal), zato mu posveča veliko po-zornost na koncertih in na gledališkem odru. Septembra 2006 je debitiral kot »gledališki« dirigent z muzik-alom Kabaret v SLG Celje, kjer je sodeloval tudi kot korepetitor pri predstavi za otroke Maček Muri. Marca 2007 je v sodelo-vanju s I. gimnazijo v Celju diri-giral premiero muzikala Lepotica in zver. Študijsko se je izpopolnjeval tudi pri maestru G. Pehlivanianu na ak-ademiji v Gandii (Španija). Iz dirigiranja je diplomiral na Ak-ademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu maestra Marka Letonje.Za seboj ima vrsto koncertov in nas-topov kot dirigent ter pianist (kore-petitor) pri nas in na tujem. Opera Te-harski plemiči je njegov operni debut.

51

52

Miha Aluje vič , režiser Miha Alujevič je po končani I. gimnaziji v Celju magistriral na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu, smer gledališka in radijska režija. Leta 1989 je zaključil tudi študij solopetja na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, na oddelku za jazz in zabavno glasbo v razredu profesorice Nade Žgur. Pevsko se je izpopolnjeval na seminarjih in glasbenih delavnicah pri svetovno znanih pevcih, igralcih pri nas in v tujini, najprej na oddelkih za jazz, pozneje pa se opredelil za smer muzikal (Bob Stollof, ZDA, Sheela Jordan, ZDA, Avstrija, Sanda Langenholtz, Hrvaška, Michael Ball, Velika Britani-ja, Amalia Kunst, Avstrija). Njegove smeri glasben-ega ustvarjanja obsegajo prepletanje med klasičnim koncertnim programom, jazzom, francoskim šansonom, zabavno glasbo in muzikalom. Režira gledališke in operne predstave profesionalnih ter ljubiteljskih gledališč v Sloveniji in na Hrvaškem. Za režije predstav in za svoja dramska besedila je Miha prejel številne domače ter tuje nagrade: rek-torjevo nagrado Univerze v Zagrebu, zlato paličico 1966, bronasti grb Mestne občine Celje.

Na natečaju Mlada dramatika ptujskega gledališča mu je strokovna žirija podelila prvo nagrado za besedilo Črna kraljica (Barbara Celjska), leta 2007 je dobil Savinovo plaketo za režijo operete Hmelj-ska princesa, istega leta tudi veliko nagrado festivala Čufarjevi dnevi za predstavo Gospod lovec. Med pomembnejše glasbene režije preteklih let nedvom-no sodijo Ognjemet v SNG Maribor (2004), Hmeljs-ka princesa v Žalcu in Kabaret v SLG Celje (2006) ter Planinska roža v Gledališču Toneta Čufarja Jesenice (2008).Redno režira tudi radiodrame za HRT (Hrvatski ra-dio) in Radio Slovenija.Kot igralec in pevec nastopa v produkcijah muzika-lov v gledališčih doma in v tujini (Peter v Jesus Christ Superstar, Billy Flynn, Amos Hart v Chicagu, Gas-ton v Beauty and the Beast, Master of the Ceremony v Cabaretu, Andreas v Tanz der Vampire, Robert v Ognjemetu ...), posoja glas v risankah (Sanjski princ v Shrecku, sosed Flanders v Simpsonovih …), vodi prireditve in koncerte (gala koncert Nuše Derende, razglasitev akcije Moj zdravnik, Bazar – festival kultur Orienta ...) ter snema televizijske in radijske reklame.

53

Redno nastopa tudi na raznih festivalih in v oddajah v Slo-veniji (MMS, Slovenska pope-vka, Orion, Zvezde pojejo …) ter tujini (Hrvaška, Avstrija, Francija, Nemčija ...). Za iz-vajanje francoskih šansonov je na mednarodnih festivalih prejel kar nekaj pomembnih nagrad (Soirée de la chanson Française v Splitu 2. nagrada strokovne žirije, 3. nagra-da publike …). Nastopa z različnimi big bendi, revijs-kimi orkestri, simfoničnimi orkestri, pianisti, manjšimi zasedbami v Sloveniji in tujini, sodeluje z radijskimi ter televizijskimi hišami (RTV Slovenija, hrvaška televizija HRT, avstrijska televizija ORF, francoska televizija TV 5, nemška televizija ZDF ...).

54

Andreja Z akonjšek Kr t , sopranistka

Andreja Zakonjšek Krt je diplomirala na Oddelku za glasbeno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru ter na Oddelku za koncertno petje na Vi-soki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Od sezone 1996/1997 je redno zaposlena kot solistka v SNG Maribor, kjer se je predstavila v vlogah Rosine v Seviljskem brivcu G. Rossinija, Micaele v Carmen G. Bizeta, Adine v Ljubezenskem napoju G.Donizettija, Adele v Netopirju J. Straussa, Maud v krstni izvedbi opere Princesa Vrtoglavka J. Ipavca, Musette v Puccinijevi operi La Boheme, Nannette v Verdijevem Fal-staffu, Pamine v Mozartovi Čarobni piščali, Belinde v Purcellovi operi Dido in Enej, Antonije v Offenbachovih Hoffmannovih pripovedkah, sodelovala je pri baletno-opernem projektu E. Cluga Arhitektura tišine ... Gostovala je v ljubljanski operi, kjer je prvič nastopila kot Metka v Humperdinckovi operi Janko in Metka, zatem pa tudi kot Suzana v Mozartovi Figarovi svatbi, Norina v Donizettijevem Don Pasqualu, Zerlina v Mozartovem Don Giovanniju, Va-lencienne v Leharjevi opereti Vesela vdova, Berenice v Rossinijevi operi Prilika dela tatu. Dejavna je tudi na koncertnem področju, kjer sodeluje s Slovensko filharmonijo, Slovenskim komornim zborom, s Simfoniki RTV Slovenija, Mariborsko filhar-monijo, pianistko Natašo Valant (skupaj sta posneli zgoščenko z naslovom Slo-venski in francoski samospevi), mednarodnim festivalom za staro glasbo Radov-ljica, Simfoničnim orkestrom Domžale-Kamnik, Celjskim godalnim orkestrom in drugimi.

55

Mar tina Z apušek , sopranistka

Martina Zapušek se je rodila 1982 v Celju. Že v rani mladosti se je srečala z glasbo in petjem, najprej v otroških in mladinskih zborih, po osnovni šoli pa v Mešanem pevskem zboru Zarja iz Šentvida pri Plani-ni, kjer sodeluje še danes. Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je diplo-mirala na Oddelku za živilstvo, smer živilska tehnologija.Obiskuje 4. razred solopetja na Glas-beni šoli Skladateljev Ipavcev Šentjur pri prof. Boštjanu Korošcu. Leta 2006 se je udeležila 35. državnega tekmovanja mla-dih glasbenikov TEMSIG v Mariboru. Nastopa tudi z drugimi različnimi vo-kalno-instrumentalnimi zasedbami doma in v tujini. Živi na Planini pri Sevnici in vseskozi z ljubeznijo ter predanostjo petju sodeluje pri ustvarjanju kulturnega življenja v domačem kraju in širši okolici Šentjurja, rojstnega kraja skladateljev Ip-avcev.

56

Matjaž Stopinšek , tenorist

Matjaž Stopinšek se je rodil v Celju. S solopetjem je začel leta 1991 na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor v razredu prof. Brede Janko. Študij je nadaljeval na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer je januarja 2003 uspešno zaključil tudi podiplomski študij, za katerega je prejel nagrado univerze. Solistično koncertno pot je začel že med študijem na graški univerzi, nastopal v duih s pianisti ter z orkestri Slovenske filharmonije, filharmonije iz Bratislave, simfonikov iz Gradca.

Leta 1999 je debitiral v ljubljanski operi v opereti J. Straussa Noč v Benetkah kot Caramello, 2000 v Mestnem gledališču Leoben v opereti Revni študent C. Milloeckerja kot Jan, v Mozartovi Figarovi svatbi kot don Basillio, v opereti Carevič Franza Leharja kot Carevič, v operi A. Lortzinga Divji strelec kot baron Kronthal in v opereti R. Heubergerja Operni ples kot Georges.Od leta 2003 je član solistov ansambla ljubljanske opere, kjer je uspešno poustvaril več

vlog: Caramello (Noč v Benetkah), Eisenstein (Netopir), Florindo (Zvedave ženske), Pinkerton (Madama Butterfly), Franz (Renske nimfe), Blaž (Brata – krstna uprizoritev), don Narciso (Turek v Italiji), Juan (Don Quichotte), Edwin (Kneginja Čardaša), časnikar (Tejrezijeve dojke). Leta 2008 je postal član solistov ansambla SNG Opera in balet Maribor, kjer je z velikim uspehom debitiral v vlogi don Joséja (Carmen) in Ferranda (Cosi fan tutte).Redno sodeluje s Simfoničnim orkestrom Domžale-Kamnik pod vodstvom Simona Dvoršaka, Slovenskim komornim zborom in zborom Consortium musicum, s Simfoniki RTV Slovenija ter z Orkestrom Slovenske filharmonije v okviru abonmajskih koncertov in Varaždinskih baročnih večerov.Kot solist je sodeloval pri izvedbi velikih vokalno-instrumentalnih del s simfoniki in filharmoniki iz Slovenije, Slovaške, Avstrije, Italije, Hrvaške, Sirije, Madžarske, redno pa nastopa tudi na komornih koncertih, kot poustvarjalec samospevov klasicizma, romantike in 20. stoletja.

57

B oštjan Koroše c , baritonist

Boštjan Korošec, akademski glasbenik – pevec, profesor petja, se je rodil v Celju. Osnove petja je pridobil na velenjski glas-beni šoli, kjer je diplomiral v razredu mag. Dušanke Simonović. Študij je nadaljeval na Pedagoški fakulteti v Mariboru in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izpopol-njeval se je pri prof. Dragici Kovačič, art. mag. Barbari Jernejčič Fürst, mag. Val-entinu Enčevu in doc. Vlatki Oršanić. V razredu izr. prof. Irene Baar je v ju-niju 2006 pod mentorstvom doc. Vlatke Oršanić diplomiral. Leta 2008 je na medn-arodnem pevskem tekmovanju v Moskvi prejel tretjo nagrado. Redno sodeluje z raznimi pevskimi sestavi, poje v muzika-lih in operetah ter nastopa z orkestri in komornimi skupinami doma ter v tujini. Organizira in vodi pevske delavnice ter seminarje. Na glasbenih šolah v Šentjurju in Nazarjah ter v glasbenem ateljeju Coda v Celju poučuje petje.

58

Janko Volčanšek , basist

Janko Volčanšek je s študijem solopetja začel leta 1993. 2002 je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu izr. prof. Irene Baar, pri kat-

eri je leta 2005 opravil še podiplomski specialistični študij. Svoje znanje je izpopolnjeval pri številnih uglednih pedagogih: Lohu Siew-Tuanu, Ronnyju

Lauwersu, Veri Rozsi, Sarah Walker …Kot solist koncertira doma in v tujini, tudi na raznih festivalih (Varaždin, Ra-

dovljica ...). Tako je poustvaril prek 40 vokalno-instrumentalnih del z vsemi pomembnejšimi slovenskimi orkestri (s Simfoničnim orkestrom AG, Sloven-

skim komornim orkestrom, Solisti internazionali, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom SNG Opere in baleta Ljubljana in Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije) pod vodstvom priznanih dirigentov (dr. Mirko

Cuderman, Uroš Lajovic, Vladimir Kranjčević, János Kovács, Velizar Genchev, Günter Theuring, David de Villers, George Pehlivanian …). Izvajal je tudi več krstnih

skladb raznih slovenskih skladateljev. Med številnimi recitali velja izpostaviti diplom-ski koncert, kjer je izvedel Schubertov ciklus Winterreise, kar je bila prva študentska

izvedba tega cikla pri nas, ter recital samospevov skladatelja P. I. Čajkovskega.Je dobitnik državnih in mednarodnih pevskih nagrad, prav tako tudi Prešernove na-

grade Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani.Poleg solističnih koncertov deluje tudi kot basist v mednarodno uveljavljenem ansam-

blu Slovenski oktet, s katerim je gostoval na mnogih svetovnih odrih.Svoje pevsko znanje uspešno prenaša na učence na Srednji glasbeni in baletni šoli Lju-

bljana in Glasbeni šoli Krško.

59

B or ut Aluje vič , dramski igralec

Borut Alujevič je diplomiral na AGRFT v Lju-bljani (oddelek za dramsko igro) leta 1966 inse istega leta zaposlil kot igralec v SLG Celje. V 20 letih je oblikoval več kot 100 vlog, med najboljšimi pa so vsekakor tiste v komedijah in igrah za otroke in mladino: Murina (Slavnostna večerja v pogrebnem podjetju), Ornifle (Ornifle ali sapica), Voja grupe – 8 vlog (Mojster Arden), Pavliha (Pavliha in malo čez les), minister Debelin (Čarobna piščal), d' Artagnan (Trije mušketirji), Kralj Matjaž (Kralj Matjaž, kako se imaš) in Shirki-Plirki (Plešoči osliček). Igral je tudi v osmih slovenskih filmih, devetih TV-nadaljevankah in štirih TV-dramah ter pomagal z igranjem v amaterskih in samostojnih poklicnih igral-skih skupinah.Med njegovimi vlogami na glasbeno-gledališki odrih iz-stopa vloga gospoda Homana v Gobčevi opereti Hmeljska princesa.Leta 1986 je postal upravnik SLG Celje in se kot upravnik leta 2007 tudi upokojil. Za svoje dosežke je prejel srebrni celjski grb in nagrado Kul-turne skupnosti Celje za igralske in organizacijske dosežke.

60

Miha Hliš , basist

Miha Hliš se je rodil 1989 v Celju. Otroštvo je preživljal na domačiji v Panečah in obiskoval osnovno šolo v Rimskih Toplicah. Že takrat je ubiral strune doma narejene kitare in prepeval pesmi, pozneje pa se je kitare učil tudi pri Slavici Drev. Začel je sodelovati pri številnih pevskih zborih, nje-govo petje, največkrat ob spremljavi kitare, pa je vedno bolj pritegovalo pozornost širše javnosti.Med šolanjem na Gimnaziji Celje - Center je vedno bolj poglabljal svoje znanje igranja kitare, v petju pa se je izpopolnjeval pri baritonistu Boštjanu Korošcu. Prek radijskih in TV-medijev je prodrl tudi v slovenski in širši prostor, sodelovanje s številnimi zbori (kot pevec in solist) ga je vodilo po domovini in tujini. Kantav-tor Adi Smolar, s katerim redno sodeluje, je izjavil, da sam pesmi predstavi, Miha pa jih poje ... Tudi vloga romarja v Ipavčevih Teharskih plemičih bo predstavila ne le njegovo pevsko sposobnost, pač pa z zvenenjem pesmi tudi njegovo osebnost.Miha Hliš nadaljuje izobraževanje na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer predšolska vzgoja, obenem pa tudi strokovno brusi svoj glasbeni talent (petje in kitara).

Častni pokrovitelj:

Mestna občina Celje

S podporo ...

Partnerji pri izvedbi:

Slg CeljeŠolski center Celje, Srednja šola za gradbeništvoI. gimnazija v Celju, Gimnazija Celje – CenterPlesni forum CeljeKUD Zarja TrnovljeZKD CeljeGlasbena šola »Risto Savin« Žalec

Medijski pokrovitelji:

Pokrovitelji:

VIGRAD

ETOL

SEBA

UNIFOREST

ITRO

ŽONTA TRANSPORT

SUPRA-STAN

PETEK

UNION

Častni pokrovitelj:

Mestna občina Celje

S podporo ...

Partnerji pri izvedbi:

Slg CeljeŠolski center Celje, Srednja šola za gradbeništvoI. gimnazija v Celju, Gimnazija Celje – CenterPlesni forum CeljeKUD Zarja TrnovljeZKD CeljeGlasbena šola »Risto Savin« Žalec

Medijski pokrovitelji:

Srebrni pokrovitelji:

64

Teharski plemici - celjska opera

Documents

Transcript of Teharski plemici - celjska opera