55

Ivan K. ZAROV

PORTRETI I NATPISI VO

OLTARSKIOT PROSTOR I NAOSOT NA

SV. BOGORODICA PERIVLEPTA VO OHRID

UDK. 726.54:929.55(487.771)

Sv. Bogorodica Perivlepta gi anticipira no-vite tendencii vo umetnosta vo po{irokiot vizantiski kulturen krug i pretstavuva idej-na prolegomena vo vizuelizacijata na mnogu aktuelni teolo{ki razmisli i koncepcii, koi navleguvaat vo suptilnata sfera na ekle-siologijata. Slu`ej}i se so slo`eniot jazik na najsofi-sticirani metafori i aluzii zografite na Perivlepta gi niveliraat granicite na umetni~kite manifestacii, pri {to me|u sebe vzaemno se proniknuvaat retorikata i `ivopisot vo edinstven estetski ~in. Vo Perivlepta na delo e eden teolo{ko-esteti~ki koncept koj pottiknat od najaktu-elnite intelektualni tekovi, crpi inspira-cija od razli~ni literarni izvori, potpiraj}i se pred se na kompleksniot fenomen na vi-zantiskata antonomazi~na liturgiska poezi-ja, preto~ena vo besedite i ekfrazisite na go-lemite liturgi~ari na pravoslavnata crkva. Ova studija ima mnogu konkretna cel. Da gi uto~ni, dopolni i identifikuva likovite na svetci kako i da ja is~ita sodr`inata na tekstovite na nivnite svitoci koi gi dr`at, vo oltarskiot prostor kako i vo naosot na crkvata. Isto taka, nema vo celost da se zadr`uvame na kompozicii ~ija sodr`ina e solidno elaborirana, tuku samo na onie za koi smetame deka se nedovolno ili ne se voop{to istra`eni. Toa se nametna kako edna neophodnost, ako imame predvid deka edinstvenata celosna mo-nografija koja {to go vklu~uva i `ivopisot na Sv. Bogorodica Perivlepta e sinteti~kata studija na P. Miqkovi}-Pepek, posvetena na deloto na Mihail и Evtihij, kade e dadena osnovnata ikonografska {ema na na crkvata.1

Sekako, vo negovata monografija, koja{to e mnoguaspektna, ima neto~nosti i nedosta-toci, {to e napolno razbirlivo ako se zeme predvid vremeto, kako i otkritijata vo isto-rijata na umetnost vo vremeto koga e objave-na. Sledej}i ja voobi~aenata nau~na metodologi-ja vo prezentiraweto na freskite na krstoo-braznite crkvi, `ivopisot }e bide grupiran vo nekolku celini.2

OLTARSKI PROSTOR

Repertoarot na oltarskata apsida go so~inuvaat nekolku ikonografski celi-ni: Pretstavata na figurata na Bogorodica Oranta vo najvisokata zona na apsidalnata konha, scenata od Golemite praznici, koja go zafa}a centralniot svod na konhata i najvi-sokata zona na severnata i ju`nata strana na oltarskiot prostor, liturgiski sceni, kom-pozicii od Hristolo{kite ciklusi (sceni od Hristovite posmrtni javuvawa kako i scena od Hristovite stradawa.

Apsidalna konha1. Bogorodica Oranta

Vo najvisokata ~etvrta zona na apsidalnata konha dominira pretstavata na Bogorodica Oranta. Nejzinata monumentalna pretstava i

1 П. Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Mi-hailo i Eutihij (Скопје, 1967), 48–50.2 Vo koncipiraweto na `ivopisot i sledeweto na arhitektonskata topografija i simbolikata na krstoobraznite crkvi vidi: O. Demus, Byzanti-ne Mosaic Decoration (New York, 1976), 14–17; vidi

56

Bogorodica Oranta, konha na apsidaVirgin Orans, conch of apse

57

simboli~ki go osmisluva celokupniot reper-toar. Prika`ana vo blag kontrapost na te-mnosina zadnina, kako stoi na ̀ olt ~etvrtast postament so {iroko krenati race. Vo dol-nata zona ovaa zadnina e odbele`ana so eden {irok tirkizen pojas. Oble~ena e vo dolg sin fustan, prikriena e so temnosin maforion, koj na bordurite e ukrasen so zlaten rab i gi pokriva glavata i ramenata. Vo gorniot del levo i desno od glavata e zapazena nejzinata signatura. (). Simboli~no, Bogorodi-ca Oranta e olicetvorenie na simboli~noto oplotuvawe na Crkvata (Ecclesia) koja se moli za spasuvawe i iskupuvawe na ~ove~kiot rod.3 Taa e aluzija na zemnata crkva i posrednik pome|u Boga i ~ovekot.

2. Pri~estuvaweto na apostolite

Vo tretata zona na konhata na apsidata, vedna{ pod pretstavata na Bogorodica Oranta e pret-stavena kompozicijata na Pri~estuvaweto na apostolite.4 Vo centraliot del na kompozi-cijata e pretstavena ~esnata trpeza koja e po-kriena so purpurna prekrivka, koja na krae-vite e dekorirana so zlatna bordura so refi-nirana ornamentika, na koja se zabele`uvaat aplikacii so zlatni krstovi. Celata trpeza e nadvisnata od polukru`en baldahin koj e pricvrsten na ~etiri stolbovi. Strani~no e prika`ana dvojnata pretstava na Hristos kako pri~estuva so leb i vino. Hristos e oble~en vo hiton i himation, a zad negovite dve pretstavi ima edno dolgo tirkizno plat-no koe e pricvrsteno na stolbovite, a nad nego ima crvena tkaenina. Na levata strana Hristos ja pri~estuva so leb povorkata predvodena od apostolot Pe-tar so tradicionalnata ikonografija na be-lokos i belobrad starec, zad kogo se redat {est apostoli. Site se oble~eni vo hitoni i

himationi. Od desnata strana na Hristos mu prio|a grupa od {est apostoli predvodeni od Juda, koi Hristos gi pri~estuva so vino. Dva angeli oble~eni kako |akoni u~estvuvaat vo ovoj evharisti~en ~in dr`ej}i bogato ukra-seni ripidi. Zad dvete povorki od aposto-li se prika`ani arhitektonski zdanija so polukru`en otvor i so po edna edine~na kula so ramen pokriv, no levoto zdanie ima crven dvosliven krov. Legendite go objasnuvaat zna~eweto na slikata. Nad angelot-|akon, nad levata strana e ispi{an tekstot: (Matej 26:26) so gr~ki tekst, dodeka nad drugiot angel-|akon e ispi{an tekstot: , (Matej 26: 27–28), kako tekstu-alno objasnuvawe na prika`anata scena. Za zabele`uvawe e deka vo Perivlepta kom-pozicijata e ozna~ena so signaturata ( ) 5 ( ) koja zapo~nuva vo gorniot lev agol i zavr{uva vo krajniot, goren desen agol, simboli~no pretstavuvaj}i go apstraktniot koncept za Bo`estvenata misterija na pri~estuvaweto. Slu`ej}i se slo`eniot jazik na vizantiskata teologija, slikarite vo Perivlepta go pret-stavuvaat apogejot na evharisti~niot ~in, ja-deweto i pieweto na osveteniot leb i vino (Hristovoto telo i krv). Vo ovoj slu~aj ter-minot go ozna~uva tokmu ~inot na zaedni~ko jadewe i piewe na osveteniot leb, kako simbol na duhovnoto edinstvo () na hristijanite me|u sebe, vo Hrista i preku nego so Otecot i Svetiot Duh.6 Na ju`nata strana na kompozicijata povor-kata ja predvodi Juda7 koj se pri~estuva so

isto za simbolikata na kupolnata crkva kaj: K. E. McVey, “The Domed Church as Microcosm: Literary Ro-ots of an Architectural Symbol,” Dumbarton Oaks Papers 37 (1983), passim.3 N. P. Kondakov, IkonografiÔ Bogomateri, t. II (Sankt Peterburg, 1915), t. I, 60.4 Za ikonografijata na ovaa kompozicija vidi: K. Wessel, “Abendmahl und Apostelkommunion,” in: Re-allexikon zur byzantinischen Kunst, II (Stuttgart, 1967). Za razvojot na ovaa kompozicija vidi osobeno: S. E. J. Gerstel, Monumental Painting and Eucharistic Sacri-fice in the Byzantine Sanctuary: The Example of Macedo-nia (New York University Ph.D dissertation, 1993), glava IV: The Communion of the Apostles 143–162.

5 Vo Perivlepta e signirano -sic! name-sto .6 R. F. Taft, “Communion” in: Oxford Dictionary of By-zantium I, (New York/Oxford, 1991), 491; U{te Niko-la Mesarit vo svojot poznat ekfrasis posveten na crkvata Sv. Apostoli vo Carigrad }e ja opi{e scenata na Pri~estuvaweto na Apostolite, koj e i edinstven kni`even izvor {to se odnesuva na ovaa scena. „Hristos stoi pred masata kako vo oltar... Ja proliva svojata krv vo sadot {to go dr`i pred sebe...Im dava (na apostolite - I. Z.) da jadat od negovoto meso.“ Cf. C. Walter, Art and Ritual of the By-zantine Church (London, 1982), 186.7 Karakteristi~niot gest i fizionomijata na Juda so otvorena usta e predmet na analiza na Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 91 spored kogo interpretacijata na Juda so otvorena usta vo Perivlepta, kako i podocna vo Nagori~ino, ja simbolizira negovata gre{na du{a. Pepek naveduva brojni ikonograf-

58

vino, a zad nego sleduvaat drugite pet aposto-li. Hristos so dvete race dr`i golem zlaten putir so dr`alki namenet za pri~est na ver-nicite. Vo spomenicite koi hronolo{ki go opfa}aat periodot od krajot na XIII vek, kako i vo tekot na XIV vek, se javuvaat nekolku iko-nografski varijanti na pretstavuvaweto na pri~estuvaweto na apostolite. Vo site vari-janti prisustvoto na Petar e zadol`itelno, no kako negov pandan se pretstavuva aposto-lot Pavle, Jovan, Juda ili od dvete strani e prika`an Petar.Varijantata na koja se prika`ani Petar i Juda kako voda~i na povorkite koi se pri~estuvaat, osven vo Perivlepta8 ja sre}avame i vo Sv. Jovan Bogoslov Kaneo vo Ohrid (kraj na XIII vek),9 Protaton (kraj na XIII vek),10 Arilje (1296),11 kapelata na Sv. Evtimij vo Solun (1303),12 Sv. Georgi vo Staro Nagori~ino (1316-1318),13 i Matej~e (sredina na XIV vek).14 Spored Miqkovi}-Pepek vakva ikonografi-ja so Juda na ~elo na povorkata sre}avame i na edna pla{tenica od crkvata Bogorodica Pa-naguda vo Solun, od po~etokot na XIV vek.15 Pretstavata na apostolot Juda ja podvlekuva

„istori~nosta“ vo koncipiraweto na kompo-zicijata na Pri~estuvaweto na apostolite koja kako realna simboli~na pretstava, ja interpretira vo „liturgiska“ smisla Tajnata ve~era.16 Erudiranite slikari na Perivlep-ta gi poznavale delikatnite ikonografski predlo{ki i gi interpretirale na na~in {to bil osobeno popularen vo solunskite umetni~kite krugovi okolu 1300.17

3. Bisti na arhijerei

Vo vtorata zona vo apsidalnata konha se pret-staveni se sedum dopojasni en face pretstavi na arhijerei, site oble~eni vo polistavrio-ni so omofori i so zatvoreni, bogato ukra-seni so biseri i skapoceni kamewa evange-lija, osven sv. Jakov bratot Bo`ji, koj e na-slikan na oskata vedna{ nad polukru`niot prozorec. Nizata zapo~nuva so pretstavata na sv. German, poznatiot carigradski patri-jarh (715-730). ()Oble~en e vo polistavrion, a vo levata pokriena raka go dr`i evangelieto, a so desnata go pridr`uva. Negoviot lik ja zapazuva voobi~aenata ti-pologija na portretot na ovoj golem erudit: kov~esto produhoveno lice na mlad ~ovek so kratka, temna kadrava kosa, sosema kratka brada koja e razdelena na dva dela i go ostava vratot otvoren i, sekako karakteristi~nata tonzura na temeto.18 Sli~no e pretstaven i vo Kraleva crkva vo Studenica19 i Lesnovo.20 Za zabele`uvawe e {to vo elaboriraweto na topografskata simbolika na delovite na crkvata tokmu pa-trijarhot German e avtor na poznatata „Cr-kovna istorija“ vo koja toj konhata na apsi-

ski primeri za da ja potkrepi takvata svoja kon-statacija vidi: fusnoti 471, 472, 473. 8 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Mihai-lo i Eutihij, 89 i tab. XLI i XLII.9 Idem, „Crkvata Sv. Jovan Bogoslov-Kaneo vo Ohrid“, Kulturno nasledstvo III (1967), 81, 85–86; V. –uriÊ, Vizantijske freske u Jugoslaviji (Beo-grad, 1974), 17.10 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 89, fus. 467.11 M.^anak-MediÊ, Sv. Ahilije u Ariqu, (Beograd, 1982), sl. 11. 12 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 89, fus. 467.13 Ibid., 89 i tab. CXXII i CXXIV.; G. BabiÊ, Kraqe-va Crkva u Studenici (Beograd, 1987), 114 se pri-klonuva na misleweto na Pepek deka i vo Staro Nagori~ino e prika`an Juda vrz osnova na negovi-ot grub lik i otvorena usta kako i vo Perivlepta vidi fus. 177 str. 115; TodiÊ, Staro Nagori~ino, 90 ja ostava otvorena mo`nosta deka tuka mo`e da e prika`an ili Jovan ili Juda.14 E. Dimitrova, Manastir Matej~e (Skopje, 2002), 86.15 Cf. Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Mihailo i Eutihij, 92 go revidira mislewe-to na Kondakov, MakedoniÔ. Arheologi~eskoe pute{estvie, 138, deka voda~ na povorkata od ed-nata strana e mladiot apostol Jovan, insistiraj}i deka i ovde e prika`an apostolot Juda povtorno zaradi karakteristi~nata tipologija so otvorena usta.

16 C. Walter, Art and Ritual of the Byzantine Chur-ch (London, 1982), 185; Cf. N. MalickiŸ, „^ertì palestinskoŸ i vosto~noŸ ikonografii“, Semina-rium Kondakovianum I, (1927), 56-57. Cf. Fotografi-jata na pri~estuvaweto na apostolite od Sv. Evti-mij vo Solun D. Mouriki, “Stylistic Trends in Monumen-tal Painting of Greece at the Beginning of the Fourteenth Century,” in: Vizantijska umetnost po~etkom XIV veka (Beograd, 1978), fig. 2.17 BabiÊ, Kraqeva Crkva, 114.18 Vidi: Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Mihailo i Eutihij, 48, sh. II.19 BabiÊ, Kraqeva Crkva, 130, crt. IV.20 S. GabeliÊ, Manastir Lesnovo. Istorija i sli-karstvo (Beograd, 1998), 73; Lesnovskata freska so likot na ovoj svetitel e objavena kaj: eadem, “Di-versity in Fresco Painting of the Mid-Fourteenth Century: The Case of Lesnovo,” in: The Twighlight of Byzantium, ed. S. Čurčić-D. Mouriki (Princeton, 1991), fig.18.

59

data ja sporeduva so Vitleemskata pe{tera i Hristoviot grob i negoviot lik simboli~no go ozna~uva po~etokot na ovaa niza.21 Po nego sleduva pretstavata na sv. Tarasij () (784-806) carigradski pa-trijarh poznat ikonofil i sekretar na cari-cata Irina i organizator na VII vselenski so-bor. Starec so dolga bela brada i gusta kosa. Tretiot e Metodij () (843-847) so karakteristi~na bela ka~ulka so krst, gusta bela brada. Do nego nad polukru`niot prozorec vo konhata e pretstaven sv. Jakov bratot Bo`ji, (() ) prviot episkop na Erusalimskata crkva (I vek), sredove~en ~ovek so gusta, dolga, kafe-ava brada i gusta kosa. Sledniot e sv. Silve-star, rimskiot papa (314-325), starec so do-lga bela brada i kosa so karakteristi~nata tonzura na temeto () do nego e sv. Kliment Rimski () papa koj sedel na rimskiot tron vo I vek i po-slednoto dopojasje vo nizata na apsidalnata konha e na sv. Mitrofan () carigradskiot patrijarh (315-325) vo ~ie vre-me e odr`an prviot vselenski sobor vo Nike-ja, prika`an kako starec so dolga bela brada, visoko ~elo i gusta kratka kosa.

4. Slu`bata na arhijereite

Vo prvata zona od dekoracijata na oltarnata apsida e pretstavena Slu`bata na arhijerei-te, koja kako evharisti~na kompozicija se ja-vuva vo spomenicite od vizantiskiot kultu-ren krug od docniot XI vek.22 Vo Perivlepta pretstavuvaweto na Agnecot (), kako simboli~na pretstava na ovoploteniot Lo-gos, koj se `rtvuva za spasot na ~ove{tvoto, otsustvuva, bez pritoa da se naru{i osnovna-ta bogoslovska misla i zna~ewe so koja mi-sterijata na pri~estuvaweto/`rtvuvaweto se odbele`uva niz edna poapstraktna forma. Spored na~inot na koj e koncipirana ovaa kompozicija, bez pretstavata na Agnecot na ~esnata trpeza, Slu`bata na arhijerei-te e najbliska ikonografski do Protaton,

Nagori~ino, Sv. Apostoli vo Solun i @i~a.23 Golemite liturgi~ari na Pravoslavnata cr-kva, koi u~estvuvaat vo evharisti~niot ~in, mu se poklonuvaat na misti~noto Hristovo prisustvo vo dve povorki. Vo pretstavata na nivnata obleka slikarite na Perivlepta, za da ja podvle~at tonskata harmonija primeni-le kombinacii od razli~ni boi. Ju`nata povorka ja predvodi sv. Jovan Zla-toust ( )eden od najgolemite patristi~ki otci i avtor na liturgija. Negovata fizionomija ja istaknu-va ve}e voobli~enata tipologija so koja ovoj liturgi~ar se pretstavuva vo vizantiskata umetnost. Slabo, produhoveno ispieno lice, istaknati jabol~nici so male~ka tenka bra-da. Ve{to izbalansiraniot lik so pomo{ na zelenata boja go prodlabo~uva i podvlekuva sofisticiraniot izgled. Tonzurata e delikatno prika`ana, so {to ne-goviot portret se nadovrzuva i tipolo{ki gi sledi drugite negovi pretstavi vo Krale-va crkva24, Staro Nagori~ino,25 Sv. Nikita vo ^u~er26 Sv. Nikola Bolni~ki,27 Mali Sv. Vra~i,28 De~ani29 i Matej~e.30 Oble~en e vo po-listavrion so crni i crveni krstovi. Okolu vratot mu se gledaat rabovite na epitrahilot, koj e zlaten i oraben so niza od biseri i ska-poceni ornamenti koi se vo ton so krstovite na negoviot omofor na koi se zabele`uvaat portreti vo grisa` na mestata kade se spoj-uvaat. Ukrasenite narakvici () nad dlankite ja imaat istata ornamentika kako i na epitrahilot i izvezenite krstovi na omo-forot. Isto taka i enhirijata pod omoforot e zlatna, rasko{no ukrasena so biseri i ska-poceni kamewa.

21 Vidi: ed. Rome, 1556citirano spored:Demus, Byzantine Mosaic De-coration, 15. gl. 1 fus. 12. 22 Za simbolikata na ovaa scena vidi: Walter, Art and Ritual, 198–199, passim; G. BabiÊ, „Hristolo{ke ra-spre u XII veku i pojava novih scena u apsidalnom dekoru vizantijskih crkava“ ZLU 2 (1966).

23 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Mihai-lo i Eutihij, 96–98; M. Ka{anin––. Bo{koviÊ–P. MijoviÊ, @i~a (Beograd, 1969), 129.24 BabiÊ, Kraqeva Crkva, 126, sl. 74, 76, XIII.25 B. TodiÊ, Staro Nagori~ino (Beograd, 1993), 98; Cf. G. Millet–A. Frolow, La Peinture du Moyen Age en Yougoslavie (Paris, 1967), III, Pl. 77, 1–2. 26 Millet–Frolow, III, Pl. 33, 3.27 C. Grozdanov, Ohridskoto yidno slikarstvo od XIV vek (Ohrid, 1980), fot.br. 10.28 Ibid., snimka br. 22, 25.29 B. V. PopoviÊ, „Program `ivopisa u oltarskom prostoru“ in: Zidno slikarstvo De~ana. Graa i studije, (Beograd, 1995), sl. 2.30 Dimitrova, Manastir Matej~e, 89, sl. XIII; R. V. PetkoviÊ, Pregled crkvenih spomenika kroz pove-snicu srpskog naroda (Beograd, 1950), 185.

60

sv. Vasilij Veliki, prva zona na apsidataSt. Basil the Great, lower register of sanctuary

61

sv. Jovan Zlatoust, prva zona na apsidataSt. John Chrysostom, lower register of sanctuary

62

Vo racete dr`i otvoren svitok so zborovite od molitvata na III antifon koja sve{tenikot tivko ja izgovara na liturgijata po Vasilij Veliki: .31 Sledniot arhijerej vo nizata e sv. Atanasij Veliki (Aleksandriski). Negovata signatura e re~isi ne~itliva (). ]elav, starec so pramen kosa na temeto, so {iroka, seda, ramno potse~ena brada i gusti mustaci. Oblekata e identi~na kako i na Jovan Zlatoust, so re~isi istite tonski kombinacii so edinstvena razlika vo poli-stavrionot, koj kaj nego e isklu~ivo so crni krstovi. Vo racete dr`i otvoren svitok so stihovite od molitvata na I antifon {to se ~ita na liturgijata spored Vasilij Veliki: ,

()32Od severnata strana povorkata arhijerei ja predvodi sv. Vasilij Veliki, koj ja ima karakteristi~nata fizionomija koja slika-rite ja reproduciraat u{te od predikonobor-skite vremiwa. Negovata signatura e re~isi ne~itliva, se ~itaat samo poslednite bukvi od imeto . Toj e pretstaven so fiziono-mija na sredove~en ~ovek so gusta temnoko-stenliva kosa i zalistoci i dolga kostenliva brada. Oblekata mu e identi~na kako i na dru-gite arhijerei od ju`nata povorka. Vasilij vo racete dr`i otvoren svitok so tekst od moli-tvata koja sve{tenikot tivko ja ~ita za vre-me na peeweto na Herivimskata himna spored liturgijata na Vasilij Veliki.() ... ().33

Vedna{ zad nego e pretstaven sv. Grigorij Bo-goslov (Nazijans). Signaturata mu e re~isi ne~itliva. Oblekata mu e identi~na so dru-gite arhijerei pretstaveni vo prvata zona na apsidalnata konha. Toj e sed, }elav starec so mal pramen kosa na temeto, so {iroka seda brada pro{arana so crni prameni i dolgi karakteristi~ni ve|i. Signaturata go zapa-zila samo negovoto po~etno ime: (). Vo racete dr`i svitok so sledniot tekst od

molitvata od Maliot Vhod spored liturgija-ta na sv. Vasilij Veliki: .34Me|u Jovan Zlatoust i Vasilij Veliki, koi se poklonuvaat na misti~niot Hristos, se nao|a bifora vo ~ija ni{a e ispi{an kriptogram vo crven krst so misti~no-teolo{ka konotacija () Hristovata svetlina gi prosvetluva site- sve{teni~ki vozglas od liturgijata na preosvetenite da-rovi koj se izustuva pred ~itaweto na pari-miite vo momentot koga sve{tenikot so raka crta krst.35

@ivopis na ju`niot yid od oltarot

Ju`nata povorka od arhijerei predol`uva i na ju`niot yid na oltarot so pretstavata na sv. Kiril Aleksandriski od desnata strana na polukru`niot otvor koj vodi kon |akoniko-not. Negovata signatura e celosno uni{tena. Toj e pretstaven so karakteristi~nata fizi-onomija so pogled svrten nagore kon Bogoro-dica, koja se spomenuva vo tekstot na negovata molitva, i so dolga, gusta, kostenliva, {ile-sta brada, so bela mitra36 ukrasena so temno-kafeavi krstovi. Za razlika od arhijereite pretstaveni vo oltarskata konha, sv. Kiril Aleksandriski ima ne{to poskromna oble-ka. Pred se, negoviot omofor e poednosta-ven i bez bogatata ornamentika {to ja imaat drugite arhijerei vo poklonenieto. Drugite delovi kako epimanikiite, enhirijata pod omoforot, kako i epitrahilot se identi~no ukraseni kako i na drugite arhijerei vo ol-tarot, a vo dolniot del pod polistavrionot se zabele`uva negoviot bel felon so ~etiri temnokafeni klavusi vo ton so krstovite na mitrata i onie na omoforot. Sv. Kiril vo ra-cete dr`i otvoren svitok so tekst od Vozgla-sot pred Dostojno, koj se ~ita spored liturgi-jata po Jovan Zlatoust:

31 F. E. Brightman, Liturgies Eastern and Western (Oxford, 1896, reprint 1965), 311; Cf. C. Walter–G. Babić, “The Inscriptions upon Liturgical Rolls in Byzantine Apse De-coration,” Revue des études byzantines 34 (1976), 271. 32 Brightman, Liturgies, 310; Walter–Babić, “The Inscrip-tions,” 271.33 Brightman, Liturgies, 318; Walter–Babić, “The Inscrip-tions,” 271.

34 Brightman, Liturgies, 312; Walter–Babić, “The Inscrip-tions,” 271.35 S. SmÔdovski, Nadpisite kÍm Zemenskite ste-nopisi (SofiÔ, 1998), 73.36 Sv. Kiril kako pretstavnik na Aleksandri-skata crkva imal pravo da nosi kapa za vreme na slu`bata. Spored Simeon Solunski i patrijar-hot Valsamon prelatite na Rim i Aleksandrija mo`ele da slu`at so pokrieni glavi. Cf. Walter, Art and Ritual, 29, 103–108; idem, “The Portrait of Jacov of Serres in Lond. Additional 39626,” Zograf 7 (1977), 65–70.

63

sv. Atanasij Veliki, prva zona na apsidata St. Athanasios the Great, lower register of sanctuary

64

...37

Vo vtorata zona e pretstaven friz od {est frontalno pretstaveni arhijerei koi se vo kontinuitet so dopojasnite pretstavi na arhijereite od frizot od konhata. Site se oble~eni vo polistavrioni i omofori i dr`at rasko{no ukraseni evangelija vo razli~na pozicija, koi na kompozicijata i da-vaat edna razigranost i ja razbivaat monoto-nijata. Slikarite, sli~no kako i vo pretsta-vite vo oltarskiot friz, naizmeni~no gi pov-toruvaat kombinaciite na boi na omoforot i polistavrionot so crna i temnocrvena boja, kako i na listovite na evangelijata koi, osven razli~nata pozicija vo racete na arhijereite, imaat i razli~no/naizmeni~no povtoruvawe na crvena i bela boja na stranicite od evan-gelijata. Kontinuitetot so frontalni por-treti na arhijerei prodol`uva od istok kon zapad so pretstavata na sv. Jovan Milostiv, Aleksandriskiot patrijarh od po~etokot na VII vek, (() ). Toj e pretstaven so fizionomija na starec so vi-soko ~elo i dolga, kadrava bela brada koja zavr{uva so pove}e prameni. Sleduva portretot na sv. Meletij Antiohiski patrijarh (). So fizionomija na sredove~en ~ovek so temnokafeava kadra-va kosa i brada. Do nego e pretstavata na po-znatiot Kiparski arhiepiskop i pisatel sv. Epifanij ( ) (IV vek), }elav starec so pramen na temeto so dolga bela bra-da. Sleduva portretot na sv. Andrej Kritski (()() (700-740) eden od najgolemite liturgi~ari, golem ikonofil i episkop na Gortina, koj se sprotivstavil na ikonoklasti~kata politika na Lav III Isa-vrijanec. Toj e sed starec so {iroka, seda, ra-mno podse~ena brada i gusti mustaci i gusta seda kosa od koja eden pramen se spu{ta na ~eloto. Posledniot arhijerej ~ija signatura e mnogu o{tetena ((ili ?)...e portret na starec so bela brada koja zavr{uva so dva pra-mena. Ima visoko ~elo so golemi zalistoci i kosa na temeto. Desnata strana od negovi-ot portret, po~nuvaj}i od oreolot i levoto ramo, mu e celosno uni{tena.

Tajnata Ve~era

Vo tretata zona na ju`niot oltarski yid e pretstavena kompozicijata Tajnata ve~era, koja kako historiase nadovrzuva i korespondi-ra so Pri~estuvaweto na apostolite vo tre-tata zona na oltarskata konha.

@ivopis na severniot yid od oltarot

Vo prvata zona na severniot yid od oltarot, kako del od severnata povorka e pretstaven sv. Nikola, zapadno od polukru`niot otvor {to vodi kon protezisot. Sv. Nikola e pretsta-ven kako pandan na sv. Kiril Aleksandriski na ju`niot yid. Negovata fizionomija, ve}e voobli~ena, ja zapazuva voobi~aenata tipo-logija koja se sre}ava vo pogolem broj spome-nici, kako pro}elav starec so kratka, gusta, kadrava kosa i brada i edno per~e na temeto. Oblekata mu e re~isi identi~na na onaa na sv. Kiril Aleksandriski, samo na negoviot portret otsustvuvaat epimanikiite (nara-kvicite) koi se celosno pokrieni od polista-vrionot. Toj vo racete dr`i svitok so tekst od Vozglasot od krajot na vtorata ektenija na liturgijata na vernite: []38 Vo vtorata zona e pretstaven friz od pet arhijerejski bisti en face identi~no kako i na ju`niot oltarski yid i nadovrzuvaj}i se na centralniot apsidalen friz na bisti. Oble~eni se vo polistavrioni i omofori, koi naizmeni~no ja menuvaat bojata so sekoj sleden portret, so {to se sozdava edna kolo-ritna dinami~nost. Site dr`at zatvoreni evangelija vo razli~ni pozicii, rasko{no ukraseni so biseri i skapoceni kamewa. Pr-viot portret od zapad kon istok e pretstavata na prviot episkop na Atina Dionisij Areo-pagit (), koj `iveel vo prviot vek, }elav starec so mal pramen kosa na teme-

37 Brightman, Liturgies, 330–331; Cf. Walter–Babić, “The Inscriptions,” 271.

38 Brightman, Liturgies, 317; Cf. Walter–Babić, “The In-scriptions,” 271. 39 Za ikonografijata na Dionisij Areopagit vidi: C. Walter, “Three notes on the iconography of Dionysius the Areopagite,” Revue des études byzantines 48 (1990), 255–274.40 J. Damascenus, Homilia II in Dormitionem B.V. Mariae, PG 96 749B-C. Jovan Damaskin vo ovaa homilija gi naveduva Dionisij Areopagit i Erotej, koi prisu-stvuvale na Uspenieto na Bogorodica. Cf. Radoj~iÊ „Prilozi za istoriju najstarijeg ohridskog sli-karstva“, Zbornik Radova Vizantolo{kog In-stituta VIII2 (1964), 376.

65

sv. Grigorij Agrigentski i sv. Antipa Pergamski, ju`en yid na |akonikon St. Gregory of Agrigentum and St. Antipas of Pergamon, south wall of diakonikon

66

sv. Grigorij ^udotvorec, protezisSt. Gregory the Thaumaturgos, prothesis

67

to i so dolga, seda brada. Desnata strana mu e mnogu o{tetena.39 Do nego e pretstaven sv. Erotej, po tradicija, eden od prvite atinski episkopi40 starec so dolga, gusta, bela brada i gusta kosa, a nizata prodol`uva so pretsta-vata na sv. Mihail Ispovednik, () (†821) ne tolku poznatiot episkop na Sinada. Naslikan e kako pomlad arhijerej so kostenliva brada i kratka kosa a po nego sledi pretstavata na sv. Evtihij () naslikan kako sed starec so bela kosa i gusta bela brada. Za razlika od Mihail Ispovednik, sv. Evti-hij e poznat carigradski patrijarh koj pret-sedaval so VI vselenski sobor vo 553 vo Ca-rigrad i ja osvetil crkvata Sv. Sofija po nejzinata restavracija, no spa|a vo poretko prika`uvanite arhijerei (osven vo Perivlep-ta, prika`an e i vo Gra~anica, i De~ani).41 Portretite na ovie dvajca arhijerei naslika-ni eden pokraj drug vo frizot se zabele`ani u{te od R. Lubinkovi} i M. ]orovi}, a ne{to podocna i C. Grozdanov poprodlabo~eno ja tolkuva kako memoriae na zografite Mihail i Evtihij, niven diskreten avtorski pe~at.42 Ovoj vid grupirawe na ovie dvajca arhijerei otsustvuva vo drugite slikarski ansambli duri i vo crkvite koi go nosat pe~atot na Mi-hail i Evtihij, a tie ne se povrzani i spored kalendarskoto praznuvawe i bez nekoja silna hagiografska tradicija.43 Posleden vo nizata od dopojasni pretstavi na severniot yid e carigradskiot patrijarh od IV vek, sv. Pavle Ispovednik (), viden borec protiv arijanska-ta eres i privrzanik na aleksandriskiot pa-trijarh Atanasij.44 Pretstaven e kako }elav sredove~en ~ovek so dolga, gusta, kostenliva brada.

Sceni od ciklusot na Hristovite posmrtni javuvawa

Vo vtorata zona na severniot yid se pretsta-veni dve sceni od ciklusot na Hristovite posmrtni javuvawa. Prvata e javuvaweto na Hristos na apostolite na Galilejskata Gora, a vedna{ do nea e kompozicijata Neverstvoto na Toma.45 Ovie se edinstvenite dve kompozicii {to mu pripa|aat na ovoj ciklus i koi se ~itaat na utrenijata od Velikden do Duovden. Nivoto pretstavuvawe vo oltarskiot prostor ima edna evharisti~ka konotiranost, koja e vo tesna korelacija so temata na Voznesenieto, tradicionalno slikana vo oltarskiot pro-stor46. Ovoj na~in na slikawe na Hristovite posmrtni javuvawa vo oltarskiot prostor e sekako edna od glavnite karakteristiki na prika`uvaweto na ovoj ciklus vo umetnosta na XIII vek, koj osven vo Perivlepta se sre}ava i vo golem broj na spomenici od ova vreme, kako {to e slu~ajot so Sv. Sofija vo Trape-zunt, Sopo}ani, ranite protopaleologovski spomenici kako Protaton i onie okolu 1300 kako Mitropolija i Bogorodica Odigitrija vo Mistra.47 Pojavuvaweto na Hristos pred edinaesette apostoli na Galilejskata Gora, e ilustrirano spored Matej (28: 16-18). Hristos e prika`an kako im se obra}a na edinaesetminata apo-stoli, sli~no kako vo Protaton i Bogorodi-ca Qevi{ka. Hristos, oble~en vo violetov hiton i nametnat vo temnosin himation, im se obra}a na apostolite koi vo poza na ado-racija stepenasto naredeni mu se poklonu-vaat, predvodeni od apostolot Petar zad koj e naslikan eden pomlad apostol, verojatno Jovan. Dvi`ej}i se nagore po vertikala se prika`ani i drugite apostoli. Hristos vo levata raka dr`i otvoren svitok so tekst od Matej 28: 18 (‘EdÒqh moi p©sa ™xo-

us…a ™n oÙranù kaˆ ™pˆ gÁj). Misterijata na Hristovoto doa|awe e potvrdena i so prika-zot na dvete rani od klinovite vidlivi na stapalata. Hristos stoi na karpa, a zad nego isti taka e prika`an karpestiot predel na Galileja. Na vrvot na kompozicijata se

41 C. Grozdanov, Ohridske bele{ke: „Sv. Mihailo i sv. Eutihije u crkvi sv. Bogorodice Perivlep-te“, Zograf 3 (1969), 11–12; V. R. PetkoviÊ,––. Bo{koviÊ, Manastir De~ani II, (Beograd, 1941), 28.42 R. Ljubinković-M. Ćorović-Ljubinković, „Srednove-kovnoto slikarstvo vo Ohrid“, Zbornik na tru-dovi (Ohrid, 1961), 119; C. Grozdanov, Ohridske bele{ke: „Sv. Mihailo i sv. Eutihije u crkvi sv. Bogorodice Perivlepte“, Zograf 3 (1969), 11–12.43 Grozdanov, Ohridske bele{ke: „Sv. Mihailo i sv. Eutihije u crkvi sv. Bogorodice Perivlepte“, 12.44 E. Bakalova, Ba~kovskata kostnica (SofiÔ, 1977), 51–52; I. –orevi˚, Zidno slikarstvo srp-ske vlastele (Beograd, 1994), 155; GabeliÊ, Mana-stir Lesnovo, 75.

45 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 49, 70.46 TodiÊ, Staro Nagori~ino, 10847 Ibid., fusn. 123 so celokupnata bibliografija za spomenicite koi gi sodr`at ovie kompozicii so ikonografski paraleli.

68

Ritualna procesija, protezis Concelebrating bishops, prothesis

69

zabele`uva del od signatura koja go ilustri-ra tekstot spored Matej, 28: 16-17.48 Do ovaa kompozicija vo kontinuitet, bez izdvojuvawe, e prika`ano neveruvaweto na Toma (Jovan, 20:26-31). Ovaa kompozicija prika`ana vo oltarot e edna od suptilnite aluzii na Hri-stovoto prvosve{tenstvo i osnovawe na „ze-mnata crkva“. Mnoguzna~nata semiotka na ovaa kompozicija e asocijacija na prviot i najstar hram na Sion, kade Hristos ja odr`al prvosve{teni~kata molitva i go vostanovil tainstvoto na Pri~estuvaweto. Tuka Hristos mu se prika`al na neverniot apostol Toma, uveruvaj}i go deka e voskresnatiot Gospod. Idejata za sozdavaweto na Hristovata crkva, za noviot hram, za sovr{eniot Sion i zemni-ot Erusalim bila postojano podvlekuvana vo tolkuvawata na svetite otci. Vpro~em, ovaa „sionska“ kompozicija korespondira idejno so Tajnata ve~era kade Hristos ja jadel pas-halnata ve~era koja kako historia se nadovr-zuva i korespondira so Pri~estuvaweto na apostolite, liturgiskata paradigma, odnosno theoria na Tajnata ve~era. Na ohridskata kom-pozicija Hristos e prika`an kako stoi pred Sionskiot hram vo blaga levitacija (ne stoi na zemja), i so desna raka ispru`ena napred, a so levata ja poka`uva ranata so koja e pro-boden. Neverniot Toma vo is~ekor so desnata raka ja dopira Hristovata rana vo slabinata. Zad Toma se prika`ani eden postar apostol so bela brada (Simon?) i apostolot Jovan. Ovaa grupacija od {est apostoli se izdignuva piramidalno (3-2-1) a kako nejzin pandan zad Hristos se prika`ani drugite {est apostoli vo identi~en piramidalen raspored, kako so gestikulacija i `iv razgovor ja nabquduvaat neobi~nata pojava. Prv vo grupata e aposto-lot Petar, sleden od eden apostol so dolga kafena brada i gusta kosa (Vartolomej?), i do nego e apostolot Andrej. Celata kompo-zicija e obgradena vo zadninata od arhitek-tonska konstrukcija {to ja so~inuva edna centralna osmoagolna kupola (aluzija na Sionskata crkva) so crven pokriv od kerami-di so dva polukru`ni otvora, koja se spu{ta simetri~no od dvete strani vo oblik na por-tik so ramen krov i i po eden strani~en otvor vo vnatre{nosta na objektot. Levo i desno zad grupaciite na apostoli prika`ani se po dve-izdignato kuli so ramen pokriv (desnata ima

i dopolnitelen polukru`en prozorec nad sa-miot pokriv) koi se spu{taat stepenesto. Voznesenie Hristovo

Kompozicijata Voznesenie Hristovo go opfa}a centralniot svod vo oltarskiot pro-stor i e podelena na tri dela: na severniot yid se naslikani {esmina apostoli, Bogoro-dica i eden arhangel, na ju`niot isto taka {estmina apostoli i eden arhangel, dodeka vo centralniot del e pretstaven Hristos vo kru`na mandorla podr`an od dva angela. Okolu mandorlata se rasporedeni ~etiri an-geli, koi go dr`at nebesniot svod.

PROTEZIS

Liturgiskite tolkuvawa go asocirale pro-storot na protezisot kako simboli~no mesto na Hristovoto ra|awe, poto~no, Vitleem-skata pe{tera.49 Protezisot e del vo koj se pazat i podgotvuvaat svetite darovi za Pri~estuvaweto. U{te Nikola od Andida vo svojata Proteorija simboli~no go asocira obredot vo proskomidijata so bezgre{noto za~nuvawe na Ovoploteniot Logos i Hristo-vite nazaretski godini.50 Prodlabo~enata evharisti~na konotiranost na prostorot na protezisot od XII vek uslovil i specifi~na ikonografija, koja podvlekuvaj}i go istovre-meno i ovoplotuvaweto so `rtvata na Spasi-telot. Protezisot e zamislen kako sekundaren del na po{irokiot oltarski prostor i vo Pe-rivlepta sodr`i nekolku kompozicii, koi relativno dobro se so~uvani. Apsidata na protezisot e organizirana vo tri zoni. Bez da se zadr`uvam podrobno vo elaboriraweto na celokupnata vnatre{na topografska herme-nevtika so osnovnite ikonografski elemen-ti, }e gi izdvojam najva`nite tematski celi-ni. Vo najgornata zona e pretstavata na Bogoro-dica so maliot Hristos so interesna ikono-grafija. Hristos e pretstaven vo medaljon vo konkavna forma. Ovaa pretstava na Hristos vo konkaven, nepravilen medaljon, mo`ebi e asocijacija na pe{terata vo koja e roden. Pod nego se pretstaveni dve bisti na arhije-

48 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 49, fus. 200.

49 Demus, Byzantine Mosaic Decoration, 22.50 R. Bornert, Les commentaires byzantins de la Divine li-turgie du VIIe au XVe siècle (Paris, 1966), 203, 208.

70

sv. Grigorij Niski, protezisSt. Gregory of Nyssa, prothesis

71

rei oble~eni vo beli stihari i nametnati so omofor so ednostavni crni krstovi. Nivni-te signaturi se ~itlivi. Prviot e sv. Antim Nikomediski () i sv. Partenij ().51

Vo prvata zona na apsidata na protezisot e pretstavena stoe~ka figura na nepoznat ar-hijerej so dolga, bela brada i kosa, oble~en vo polistavrion i nametnat so omofor kako dr`i zatvoreno evangelie vo racete. Dolniot del na figurata e dosta o{teten. Signatura-ta mu e celosno uni{tena.52 Vo prvata zona na severniot yid na protezi-sot, vo tri~etvrtinski stav vo poklonenie se pretstaveni arhijerei so otvoreni svitoci, koi u~estvuvaat vo ritualniot obred. Prviot arhijerej od istok kon zapad so kogo zapo~nuva ritualnata procesija e sv. Gri-gorij Niski.53 Signaturata mu e ~itliva: ()a Miqkovi}-Pepek toa pogre{no go protolkuval kako arhijerej sv. Dionisij.54 Inaku, portretot na sv. Dio-nisij Areopagit e pretstaven na severniot oltarski yid vo vtorata zona na dopojasni portreti en face, kade {to mu e so~uvana i signaturata (). Portretot na prviot atinski episkop go pretstavuva kako }elav starec, so mal per~in na temeto i so do-lga, seda brada.55 Sv. Grigorij Niski e pretstaven kako sredove~en ~ovek, blago podnavednat vo ado-racija so dolga, kostenliva, gusta brada so malku sedi vlakna i kratka kostenliva kosa (fizionomija sli~na so onaa na negoviot brat sv. Vasilij Veliki) i e oble~en vo po-

listavrion so temnocrveni krstovi i namet-nat so omofor so crni krstovi. So sli~na tipologija e pretstaven i vo ostanatite cr-kvi hronolo{ki bliski na Perivlepta, kako Kralevata crkva vo Studenica (1314), 56 Staro Nagori~ino,57 Sv. Nikita vo ̂ u~er, a podocna i vo De~ani.58

Nosi svitok so sodr`ina od po~etokot na mo-litvata Predlo`enieto, koja sve{tenikot ja ~ita na krajot na proskomidijata spored li-turgijata na sv. Vasilij Veliki: , ..[ ]59 Po nego sleduva pretstava na arhijerej ~ij do-len del e uni{ten poradi perforacijata na yidot izvedena vo XIV vek, koja vodi kon se-verniot paraklis posveten na Sv. Grigorij Bogoslov. Spored tipologijata, ovoj portret nesomneno go pretstavuva sv. Grigorij ^udo-tvorec, u~enikot na Origen i prv episkop na Neokesareja (III vek). Toj vo racete dr`i svitok {to e mnogu o{teten, a zapazen e samo gorniot del na koj se ~itaat verojatno inicijalite od voobi~aenata invokacija () Bo`e na{. Imeno, karakteristi~nata bela, kratka, kadra-va brada, osobeno nejziniot karakteristi~en {irok otvor, kako i specifi~nata branovid-na kosa odat vo prilog na ova tvrdewe i ne ostavaat prostor za dilema deka stanuva zbor za ovoj svetec. Negoviot portret vo Perivlep-ta mnogu nalikuva na negovite portreti vo Staro Nagori~ino,60 Sv. Nikita vo ^u~er,61 Kraleva crkva vo Studenica62 i Gra~anica.63

51 Interesno e da se spomene deka ovie dva arhije-rei se pretstaveni vo |akonikonot na Sv. Georgi vo Staro Nagori~ino so {to u{te edna{ se potvr-duva teorijata deka ne retko izborot na arhijerei kako i na celi kompozicii preminuvaat od pro-tezisot vo |akonikonot i obratno.52 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 50, sh. III, IV.53 Vo svojata zaedni~ka studija koja se odnesuva na natpisite na liturgiskite svitoci vo apsidite na vizantiskite crkvi, Gordana Babi} i Kristofer Valter to~no go identifikuvaat ovoj svetec zaed-no so sodr`inata na negoviot svitok (C. Walter–G. Babić, “The Inscriptions upon Liturgical Rolls in Byzan-tine Apse Decoration,” Revue des études byzantines 34 (1976), 275. 54 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 50.55 C. Walter, “Three notes on the iconography of Dionysius the Areopagite,” Revue des études byzantines 48 (1990), 255–274.

56 Osobeno vidi: BabiÊ, Kraqeva Crkva, sl. 149; G. Millet–A. Frolow, La Peinture du Moyen Age en Yougosla-vie (Paris, 1967), Pl. III, 56/1.57 B. TodiÊ, Staro Nagori~ino (Beograd, 1993), 71; idem, Srpsko slikarstvo u doba kraqa Milutina (Beograd, 1998), 321; Millet–Frolow, III, Pl.77/1.58 B. V. PopoviÊ, „Program `ivopisa u oltarskom prostoru“ in: Zidno slikarstvo De~ana. Graa i studije (Beograd, 1995), 81, sl. 5.59 F. E. Brightman, Liturgies, 309; Cf. C. Walter–G. Babić, “The Inscriptions ” 270.60 TodiÊ, Staro Nagori~ino, 73; Millet–Frolow, III, Pl.78/2.61 Idem, Srpsko slikarstvo u doba kraqa Miluti-na (Beograd, 1998), 344; Millet–Frolow, III, Pl.33/4. 62 Cf. BabiÊ, Kraqeva Crkva, sl. 154; Millet–Frolow, III, Pl.56/3.63 TodiÊ, Gra~anica, Slikarstvo (Beograd-Pri{tina, 1988), 81; idem, Srpsko slikarstvo u doba kraqa Milutina, 331. Vo Gra~anica sv. Gri-

72

prorok Ilija, |akonikonProphet Elijah, diakonikon

73

Negovata fizionomija e dobro za~uvana i delikatno izmodelirana so pomo{ na zele-na boja. Toj e starec so kratka, gusta, kadrava kosa, }elav so malku kosa na temeto. Za~uvani se fragmenti od negoviot svitok, koj ne mo`e da se identifikuva, kako i krstovite od nego-viot omofor. Po nego sleduva figurata na popularniot episkop na Trimununt (Kipar) od IV vek sv. Spiridon, so mo{ne o{tetena signatura. Ne-goviot karakteristi~en lik i ikonografija ne ostavaat dilemi za negovata identifika-cija. Pretstaven e kako starec so dolga, gusta, bela brada i karakteristi~na slamena kapa64. Vo racete dr`i svitok so tekst od po~etokot od molitvata na Trisagionot spored liturgi-jata na sv. Vasilij: [][].65 Posleden od nizata na arhijerei vo povorka-ta na severniot yid kako del od protezisot e isto taka arhijerej (mo`ebi sv. Aleksandar Aleksandriski?)66 so uni{tena signatura, so fizionomija na starec so kratka bela bra-da, koj vo racete dr`i svitok identi~en so onoj na sv. Kiril Aleksandriski od ju`niot yid na oltarskiot prostor od koj otpadnal po~etniot del. Toa e Vozglasot pred Dostoj-no, koj se ~ita spored liturgijata po Jovan Zlatoust: [ ] .67

Na severniot oltarski yid {to go deli oltarskiot prostor od protezisot, na vnatre{nata strana to~no sproti portretot na sv. Spiridon e pretstaven sv. Elefterij (), episkopot na Ilirik (IV vek). Oble~en e vo bel felon so ednostaven orar ukrasen so krstovi. Pod orarot e vidli-va zlatnata, rasko{no ukrasena enhirija so biseri i skapoceni kamewa. Isto taka, ima bogato dekoriran epitrahil so niza od bise-ri i skapoceni kamewa. Toj e sredove~en, so kratka, kadrava, kostenliva kosa i kadrava brada. Na temeto ima tonzura. Sli~no e nasli-kan i vo Kraleva crkva68, Staro Nagori~ino i Lesnovo. Vo rakata dr`i otvoren svitok so tekst od ektenijata vedna{ po ~itaweto od Evangelieto:[][].69 Zad nego se ostatoci od figura na nepoznat arhijerej celosno uni{tena zaradi postavu-vaweto na ikonostasot, se nayiraat samo de-lovi od svitokot. Od vnatre{nata strana na lakot e pretsta-veno dopojasjeto na ma~enikot sv. Kir so staklen sad vo rakata, a sproti nego e mlad ma~enik, najverojatno sv. Jovan, ako se zeme predvid deka ovie dvajca sveti vra~i strada-le zaedno vo Egipet.70 Kako ma~enici Jovan i Kir bile po~ituvani od Koptskata crkva a nivnite mo{ti bile preneseni vo 643 godina od Egipet vo Rim.71

\AKONIKON

Zamislen kako del od op{tata pastoforija na crkvata, |akonikonot na Perivlepta go so~inuvaat raznorodni kompozicii koi se odnesuvaat na `ivotot na sv. Jovan Krsti-tel, pretstavi na arhijerei dopojasni i vo cel rast, ma~enici, starozavetni kompozi-cii, kako i kompozicii koi se odnesuvaat na Bogorodi~iniot ciklus.Vo konhata na apsidata na |akonikonot, vo najvisokata, tretata zona, dominira markan-

gorij ^udotvorec e naslikan na isto~niot yid, ju`no od apsidata, i dr`i svitok so tekst od (Tri-sagionot). 64 Treba da se napomene deka ovoj popularen svetec vo XI vek na spomenicite od Kipar e slikan bez kappa, dodeka vo crkvite koi go nosat avtoriski-ot pe~at na Mihail i Evtihij slamenata {apka }e bide negov prepoznatliv atribut. Vidi: C. Walter, Art and Ritual, 34, 87, 105; Cf. BabiÊ, Kraqeva Crkva, 130. 65 Brightman, Liturgies, 313; Walter–Babić, “The Inscrip-tions,” 271. 66 Cf. Millet–Frolow, III, Pl. 78/3 makar {to vo Sta-ro Nagori~ino e pretstaveno dopojasje na sv. Aleksandar Aleksandriski en face spored nekoi tipolo{ki crti na fizionomijata mo`e da go pretstavuva ovoj svetitel i vo Perivlepta. Spored mene, duri i tekstot na svitokot koj e identi~en so onoj na sv. Kiril Aleksandriski, odi vo prilog deka mo`no e da se raboti za aleksandriski sve-tec, a ne treba da se izzeme od vid deka nasproti ovoj portret e pretstavena kompozicijata „Vizi-jata na sv. Petar Aleksandriski“.67 Brightman, Liturgies, 330–331; Cf. Walter–Babić, “The Inscriptions,” 271.

68 BabiÊ, Kraqeva Crkva, 94, crt. IX Tamu e nasli-kan na lakot pod isto~niot yid, mlad so gusta ka-drava kostenliva kosa. 69 Brightman, Liturgies, 314; Walter–Babić, “The Inscrip-tions,” 271.70 G. K. Kaster, “Abbacyrus (Cyrus) und Johannes,”in: Lexi-kon der Christlichen Ikonographie 5, 2–3 so primeri.71 Gerstel, Monumental Painting and Eucharistic Sacrifice in the Byzantine Sanctuary: The Example of Macedonia, 13, fus. 13.

74

tnata bista na sv. Jovan Krstitel, ~ija signa-tura e dobro so~uvana.72 () () (). Figurata mu e odli~no za~uvana i gi sodr`i op{tite crti na negovata fizionomija. Dolga kadrava i kostenliva kosa koja mu pa|a na ramenata i kadrava brada od koja se izdvojuvaat ~etiri izvitkani prameni. Karakteristi~ni ispaknati jabol~nici i prodoren pogled. Oble~en e vo zlatest hi-ton na koj se zabele`uva temnosin klavus od negovata desna strana, a nad nego e nametnat so temnokafeav himation koj, celosno mu go pokriva levoto ramo, kako i strukot. Desnata raka ja dr`i vo visina na gradite, a vo levata dr`i zatvoren svitok zad koj, isto se izdignu-va negoviot stap koj zavr{uva so krst. Fonot na zadninata e temnosin, so {to se dobiva edna izraznost na celiot portret. Portretot na sv. Jovan Krstitel redovno se vklu~uva vo ikonografskata programa na pa-leologovskite crkvi. Vo najgolem del nego-vata pretstava e vklu~ena vo oltarskiot del, imaj}i ja predvid negovata rolja na Krstitel i predvesnik na Hrista. Me|u brojnite prime-ri na negovata pretstava treba da se spomene negovata pretstava vo cel rast vo Gra~anica73 kako i vo Protaton.74 Po nego vo vtorata zona na konhata na |ako-nikonot se pretstaveni dva en face dopojasni portreta na arhijerei, koi se dobro so~uvani i imaat sli~na fizionomija na belokosi starci so dolga bela brada iznijansirana so crni i sivi prameni. Tie dr`at zatvore-ni evangelija. Oble~eni se vo ednostavni beli feloni i imaat ednostavni omofori so crni krstovi. Prviot portret e na sv. Ipatij ().75 Kalendarite spomenuvaat nekolku svetci so ova ime, no najpoznat od niv e Ipatij epi-skopot na Efes (okolu 531-po~inal 541). Toj bil istaknat borec protiv monofizitizmot i u~esnik na V ekumenski sobor vo Carigrad svikan od Justinijan.76 Do nego e pretstaven

sv. Vlasij (). Vo desnata raka dr`i zatvoreno evangelie. Interesno e da se napomene deka Vlasij od Amorion, koj ̀ iveel vo X vek, nikoga{ ne bil arhijerej, tuku monah vo poznatiot manastir Studion.77 Ovoj popu-laren svetec e ~esto zastapuvan vo repertoa-rot na vizantiskite crkvi. Vo prvata zona e pretstavena markantanata figura vo cel rast na sv. Ignatij Bogonosec () episkop na Antiohija († 107) u~enik na apostol Jovan i slu{atel na apostol Pe-tar (Grigorij Dvoeslov ep. Ad Anastasium Anti-och). Umira ma~eni~ki za vreme na imperato-rot Trajan, koga im e frlen na `ivotnite vo Koloseumot vo Rim.78 Oble~en e vo polistavrion i nametnat e so omofor, a pred sebe dr`i bogato ukraseno za-tvoreno evangelie. Racete mu se celosno po-krieni od polistavrionot, a dolniot del na figurata e skoro celosno uni{ten. Vo svoite poslanija sv. Ignatij govori za Hristovoto ra|awe, smrt i voskresenie, a isto taka i za dvete prirodi vo Hristos, bo`estvenata i ~ove~kata.79 Vo prvata zona na ju`niot yid vo |akonikonot se prika`ani tri arhijerei vo rakurs, koi vo adoracija so svitoci vo racete se poklonuvaat. Prviot e sv. Grigorij () so fizionomija na starec so dolga bela brada pro{arena so crni prameni i visoko ~elo, kratka, kadrava bela kosa koja mu pa|a zad u{ite. So sigurnost mo`e da se identifiku-va kako sv. Grigorij Agrigentski.80 Oble~en e vo ednostaven bel felon i pokrien so omofor so crni krstovi bez ukrasi. Pod omoforot se gleda bogata ukrasena enhirija so biseri i skapoceni kamewa, kako i epimanikija na negovata leva raka identi~no ukrasena kako i enhirijata. So dvete race dr`i svitok so tekst od liturgijata na preosvetenite (moli-tva na katehumenite): ...81

72 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 50.73 R. Hamann-MacLean, H. Hallensleben, Die monumen-talmalerai in Serbien und Makedonien vom 11. bis zum frühen 14. Jahrhundert, (Giessen, 1963), fig. 345.74 G. Millet, Monuments de l’Athos, (Paris, 1927), 15, pl. 41 fig. 1. 75 Kaj Miqkovi}-Pepek e pogre{no ozna~en kako sv. Iparij. 76 Za li~nosta na Sv. Ipatij, episkopot na Efes vidi: Oxford Dictionary of Byzantium, II, 963.

77 Poop{irno za li~nosta na sv. Vlasij vidi: Oxford Dictionary of Byzantium, I, 294–295.78 M. StoÔdinov, Simvolite na CÍrkvata (Veli-ko TÍrnovo, 2006), 21–22.79 Vsu{nost, ovie poslanija treba da mu se pripi{at na avtorod ~ii konvencionalni inter-polacii se napraveni okolu 360-380 spored pisma-ta na tekstovite na sv. Ignatij. 80 Vidi go negoviot portret vo Sv. Nikola Orfa-nos, kade {to e pretstaven zaedno do sv. Grigo-rij Dvoeslov . (Lexikon der christlichen Ikonographie, 1974), 435. 81 Brightman, Liturgies, 347; Walter–Babić, “The Inscrip-tions,” 272.

75

Zad nego e pretstaven sv. Antipa Pergamski () so fizionomija sli~na na prethodniot arhijerej. Dolga, seda brada i mu-staci pro{arani so crni prameni i gusta seda kosa ramno potstri`ana. Okolu vratot mu se gleda bogato ukraseniot epitrahil, a beliot felon, kako i omoforot so ednostavni crni krstovi e identi~en kako i na sv. Grigorij. Ima isto taka rasko{no ukrasena enhirija so malku poinakva ornamentika od onaa na sv. Grigorij Akragantski, obrabena so niza od biseri. Vo racete dr`i svitok so tekst od prvata molitva na vernicite: .82 Posleden vo nizata na ju`niot yid na |akoni-konot e arhijerej so uni{tena signatura. Sta-rec so dolga brada i gusta, seda, kadrava kosa. Oble~en e kako i prethodnite arhijerei so ednostaven bel felon i omofor. Mu se gleda bogato ukraseniot epitrahil, kako i levata epimanikija/narakvica, a svi-tokot e poluotvoren i toj go dr`i vo desnata raka. Zabele`ani se samo prvite nekolku re-dovi, no sodr`inata e sosem izvesna. Toa e Vozglasot koj se ~ita po molitvata na onie koi }e bidat krsteni (liturgijata na preosvetenite): ()83 Kompozicionata struktura na gornite delovi na |akonikonot e zaokru`ena so dopojasjeto na prorokot Ilija84 naslikan na vnatre{nata strana na lunetata od lakot koj go svrzu-va ju`niot yid od naosot i so toa arhitek-tonski go izdvojuva |akonikonot od naosot. Zapazena e samo del od negovata signatura: ... Portretot na prorokot Ilija e markanten i gi sodr`i osnovnite tipolo{ki odliki koj go karakteriziraat negoviot lik. Toj e starec so dolga, kadrava, bela kosa so patec na sredi-nata, koja vo prameni mu pa|a na ramoto. Ima dolga, bela, kadrava brada koja e podvle~ena so silni crni prameni. Jabol~nicite mu se istaknati so silen crven inkarnat, ima pra-vilen nos. Nametnat e so violetov pla{t koj pod bradata mu e vrzan vo jazol. Pod nego

ima temnokafeava nametka od koja se nayira karakteristi~nata pletenica koja ovoj pro-rok ja nosi i se zabele`uva pod negovata de-sna raka so koja blagoslovuva. Vo levata raka dr`i svitok so tekst: // / (IV Kniga Carstva, 2: 2,4,6). ().85 Ovoj tekst od Biblijata: @iv Gospod i `iva du{a moja, u{te vo XI vek pretrpel izmeni i namesto @iva du{a tvoja, se ispi{uva @iva du{a moja. Gordana Babi} pravilno zaklu~uva deka duri i mnogu erudiranite slikari, kakvi nesomne-no bile Mihail i Evtihij, ne gi proveruvale sekoga{ bibliskite citati dokolku tie bile ispi{ani vo nivnite prira~nici.86

Ovoj tekst tradicionalno mu se pripi{uva na prorokot Elisej, no vo Perivlepta imame zamena na tekstovite.87 Imeno, poradi nedostigot na prostor vo ba-rabanot na kupolata i Elisej i Ilija se pret-staveni na identi~ni mesta vo protezisot i soodvetno |akonikonot. Treba da se napomene deka ovoj tekst ne bil nametnat zaradi li-turgiskata tradicija, no sekako mo`e da bil povlijaen od vizantiskata likovna tradicija. Koga se prika`uvani vo kupolite na crkvite, ovie dvajca proroci naj~esto se prika`uvani eden pokraj drug, so jasna aluzija na nivni-ot dijalog spored bibliskata predlo{ka, koja poseduva edna delikatna asocijacija na slu`bata na Velika Sabota. Vo crkvite koi mo`at da se atribuiraat na Mihail i Evtihij kako Staro Nagori~ino88 i Sv. Nikita89 ovie dva proroci se prika`ani so tekstovi koi gi povtoruvaat citatite od nivniot razgovor.

82 Brightman, Liturgies, 316; Walter–Babić, “The Inscrip-tions,” 271.83 Brightman, Liturgies, 347; Walter–Babić, “The Inscrip-tions,” 272.84 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 50; ne go identifukuva ovoj pro-rok makar {to tipologijata mu e sosem izvesna i toj lesno po analogija mo`e da se povrze so pove}eto pretstavi na Ilija vo vizantiskata umetnost od paleologovskiot period.

85 Denys de Fourna, Manuel, 77 Po pravilo ovoj tekst obi~no na svitokot go dr`i prorokot Elisej, kako {to e slu~ajot vo Staro Nagori~ino vo glavnata kupola (Cf. TodiÊ, Staro Nagori~ino, 75) i vo Kraleva crkva vo Studenica (Cf. BabiÊ, Kraqeva Crkva, 76).86 Cf. BabiÊ, Kraqeva Crkva, 76. Site ovie promeni ni potvrduvaat kolku e silna likovnata tradicija. 87 Identi~no kako i vo Perivlepta, svitokot so tekst namenet za Elisej go dr`i prorokot Ilija i vo centralnata kupola na Gra~anica (Cf. TodiÊ, Gra~anica, 81 tekstot e na staroslovenski so ra{ka/srpska redakcija); 88 TodiÊ, Staro Nagori~ino, 75. Tekstot pravil-no e ispi{an na svitokot na Elisej i kako i vo Perivlepta e na gr~ki jazik.89 Cf. Millet–Frolow, III, Pl. 35/2.

76

sv. Teodor Studit, zapaden yid na naosotSt. Theodore Studite, west wall of naos

77

Vedna{ do vratata zapo~nuva niza vo koj se pretstaveni najzna~ajnite pustino`iteli, {to e sosema vo duhot na ovaa manastirska crkva. Kako grupacija vo vizantiskoto sli-karstvo ovaa mona{ka zeednica e formirana u{te vo XI vek vo koja obi~no se vklu~eni najva`nite podvi`nici i pretstavnici na egipetskoto, palestinskoto, siriskoto i ma-loaziskoto pustino`itelstvo. Ovaa galerija voobi~aeno zapo~nuva so go-lemiot egipetski anhoret sv. Antonij († okolu 355) (). Negovata iko-nografija vo vizantiskata umetnost e re-lativno postojana. Va`el kako prototip na pustino`itelskiot `ivot, idealen monah. Toj e starec so kadrava bela brada so sredna dol`ina, razdelena na dva pramena, so izra-ziti jabolknici i produhovena fizionomi-ja. Kosata mu e prekriena so bordo kafeav prevez. Oble~en e vo dolg sin hiton i namet-nat so maslinesta nametka. Na gradite nosi krst. Desnata raka karakteristi~no ja dr`i na spojot na nametkata pred gradite, a vo le-vata raka dr`i svitok so edna didakti~ka metafori~na sodr`ina vo koj e zapazen moti-vot na odrekuvawe od svetot idealot na ot{elni{tvoto.90 Tekstot e vo celost za~uvan. o (Zadremani ma`i lesno gi naskrbuva kradec, a `elnite za podvizuvawe vo blizina na sve-tot smisleno gi ograbuva kradec na razumot vo zaseda no}na).91 Do nego e pretstaven sv. Evtimij Veliki († 473), }elav starec so kratka kosa i eden per~in na temeto i beli ve|i, prepoznatliv po svojata dolga, bela brada (). Sv. Evtimij e osnova~ na palestinskoto mona{tvo i eden od zastapnicite na dogmata za dvojnata Hristova priroda, formulirana na Halkedonskiot Sobor 451. Oble~en e vo dolg crven hiton, ima analav i nametnat e so maslinest pla{t, so desnata raka blagoslo-

vuva, a vo levata dr`i otvoren svitok ~ija sodr`ina e uni{tena.92 Sledniot vo nizata e sv. Arsenij, u{te eden od golemite egipetski ot{elnici. Oble~en e vo velikoshimni~ka ode`da, vo levata raka dr`i otvoren svitok so uni{ten tekst, a desnata ja ima postaveno na gradite. Ima seda, gusta i kadrava kosa i dolga {iroka i ~etvrtesta brada. Tipolo{ki negoviot portret odgovara na drugite negovi pretstavi, kako vo Ku~evi{te, Matej~e, Le-snovo. Do nego e uni{tena figura na eden ve-likoshimnik no e za~uvana signaturata , po se sudej}i pretstava na sv. Makarij, u{te eden od golemite egipetski ot{elnici. Sleduva isto taka mnogu uni{tenata pretsta-va na sv. Jovan Lestvi~nik od ~ija figura e zapazen samo del levata polovina na teloto: fragmenti od kosata i nimbot, kako i desnata polovina na teloto so svitokot, ~ij i del od signaturata e uni{tena. Jovan Lestvi~nik (okolu 645) e igumen na ma-nastirot Sv. Katerina na Sinaj i avtor na po-znatiot spis za postepenoto usovr{uvawe na monahot Nebeskite skalila. Negovite por-treti vleguvaat vo repertoarot i na Prota-ton,93 i na Olimpiotisa.94

Posledna vo nizata na ju`niot yid e pret-stavena figurata na sv. Martinijan (). celosno za~uvana. Spo-red tradicijata, sv. Martinijan `iveel vo po~etokot na V vek i bil rodum od Cezare-ja, vo Palestina. Martinijan e oble~en vo velikoshimni~ka ode`da i so dvete race dr`i otvoren svitok ~ija sodr`ina e uni{tena. Pepek vo opisot na prvata zona napi{al deka se raboti za sv. Martirijan.95 Grozdanov, taa negova gre{ka ja koregiral zo{to signaturata e me|u retkite koja e odli~no so~uvana.96 Vo kontinuitet na ju`niot yid sleduva niza od dva uni{teni svetitela

90 Za ovoj motiv vidi: H. Hunger, Imperi® na novo srediçe (Sofi®, 2000), 308.91 Imeno, tekstot {to go dr`i Sv. Antonij Ve-liki vo podocne`nite erminii mu se pripi{uva na pomalku poznatiot pustino`itel Sv. Kirijak Ot{elnik. (Dionis…ou toà šk Fourn©, ‘Ermhene…aj

tÁj zografikÁj tšcnhj, ed. A. Papadopouloj-Kerameuj

(PetroupÒlij, 1909), 286. (=Denys de Fourna, Manuel); Kwiga popa Danila in: M. MediÊ, Stari slikar-ski priru~nici II (Beograd, 2002), 342).

92 Za ikonografijata na sv. Evtimij vidi: T. Gouma-Peterson, “The Parecclesion of St. Euthymios in Thessa-lonica: Art and monastic Policy Under Andronicos II,” Art Bulletin 58 (1976), 168–183.93 Millet, Monuments de ľAthos, pl. 47.2.94 E. Constantinides, The Wall Paintings of the Panagia Olympiotissa at Elasson in Northern Thessaly (Athens, 1992), 82, 223.95 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 49.96 C. Grozdanov, „Identifikacija na svetci vo `ivopisot na naosot na Perivlepta vo Ohrid“, in: Prilozi. Oddelenie za op{testveni nauki, XXX-VI 1, Makedonska akademija na naukite i umetno-stite (Skopje, 2005), 11–12.

78

zaradi perforacijata na yidot od 1860 godina, no vo nizata e odli~no za~uvana figurata na sv. Hariton (). Toj e starec so produhovena fizionomija ~ij lik e modeliran so zelen inkarnat, koj mu dava eden vnatre{en `ivot na negoviot portret. Celata figura e vo blag rakurs. Vo levata raka dr`i svitok ~ij tekst e celosno uni{ten, a desnata raka ja dr`i na gradite. Kako i drugite svetite-li, i Hariton e oble~en vo velikoshimni~ka ode`da. Spored tradicijata, toj go osnoval prviot manastir Faran, nedaleku od Erusa-lim, okolu 330 godina i toj se smeta za prv manastir na palestinskoto mona{tvo.97 Na sv. Hariton mu se pripi{uva i osnovaweto na svetata Lavra vo Palestina.98 Do nego e pretstaven portretot na sv. Stefan Novi (713-764) (). Sv. Stefan Novi e eden od najgolemite ikonodu-li, osobeno za vreme na vladeeweto na Kon-stantin V Kopronim. Nastradal ma~eni~ki vo Carigrad99. Sv. Stefan Novi e prika`an kako sredove~en ~ovek so dolga kostenliva brada i kratka gusta kosa koja mu pa|a zad u{ite. Vo levata raka dr`i ikona so portret na Hristos, karakteristi~en motiv za nego-vata pretstava vo srednovekovniot `ivopis. Toj e prika`an vo zonata na stoe~kite sve-titeli vo naosot na Bogorodi~nata crkva vo Studenica, vo Sv. Nikola vo Manastir, vo Staro Nagori~ino vo crkvata sv. Georgi vo Omorfoklisija (Gali{ta) blizu do Kostur. Frizot prodol`uva na levata polovina ved-na{ do zapadnata vrata na naosot vo kontinu-itet so pretstavata na sv. Teodor Studit 759-826, najgolemiot ikonodul i mislitel na VIII i IX vek. Vo svoite polemi~ko konotirani traktati nasloveni kako Antirrheticus, Teodor Studit se potpira vrz rasuduvawata i vrz kon-cepciite na Vasilij Veliki, koj mu bil ideen model ne samo vo gradeweto na teorijata na likot, tuku i vo organizacijata na mona{kiot `ivot i osobeno na Psevdo-Dionisij Areopa-git, od kogo ja prezema simboli~nata teorija na slikata so osoben osvrt na anagogiskiot aspekt {to go sodr`i taa.100 Toj e avtor na

edna cela paleta na kni`evni `anrovi, a od osobena va`nost, osven negovite traktati za teorijata na likot, se i negovite homi-lii posveteni na Uspenieto na Bogorodica. Ne slu~ajno negoviot portret e prika`an vedna{ pod golemata kompozicija na Uspe-nieto na Bogorodica. Negovata ikonogra-fija e vo najgolem del prepoznatliva.101 Toj e oble~en vo jerejska ode`da. Ima violetov hiton nad koj ima nametnat tirkizen fenoli-on, karakteristi~niot nadbedrenik i epitra-hil so rafinirana ornamentika so vmetnati biseri i skapoceni kamewa po bordurite. Na desnata raka koja ja ima izdignatao vo znak na blagoslov ima bogato dekorirana epimaniki-ja, isto so skapoceni kamewa i biseri na bor-durite. Na tirkizniot fenolion ima zlaten ornament vo vid na gr~ki krst so biseri na rabovite. Strani~no se zabele`uva isto taka ornament, najverojatno na u{te dva krsta. Gorniot del mu e uni{ten, no se zabele`uva negovata kadrava, bela brada razdelena na dva ednakvi pramena. Vo levata raka dr`i otvoren svitok ~ij tekst lesno mo`e da se rastolkuva. Toa e parafraza na poznatiot epigram na Vasilij Veliki, koj vo svojot mnogu poznat antiarijanski traktat Za Svetiot Duh, }e ja izre~e sintagmata koja vo periodot na ikonoklasti~kite raspravi }e stane locus classicus na branitelite na iko-nite,102 deka ~esta {to mu se dava na Likot se prenesuva i vrz negoviot prototip: (). Tek-stot glasi: (Koj uka`uva po~it na ikonite po-klonuvaj}i im se mu oddava po~it na arheti-pot spored koj tie se slikaat). Ovoj tekst e ispi{an na svitokot na ovoj hi-mnograf i vo Sv. Georgi vo Omorfoklisija (Gali{ta, Kostursko)103 a prethodno se sret-

97 Hunger, Imperi® na novo srediçe, 322.98 Ibid., 323.99 Za ikonografijata na sv. Stefan Novi vidi: Oxford Dictionary of Byzantium, III, 1955.100 Theodoros Studites, Antirrheticus, II, 10; PG 99, col. 357 ,

... , ...101 D. Mouriki, “The Portraits of Theodore Studites in By-zantine Art,” Jahrbuch der österreichischen Byzantinistik 20 (1971), 249–280.102 Basilius, De Spiritu Sancto XVIII; PG 32 col. 149 C: .103 Mouriki, “The Portraits of Theodore Studites in Byzan-tine Art,” 265.

79

nuva i na negoviot svitok vo crkvata Sv. So-fija vo Trapezunt od XIII vek.104 Erminijata na Dionisij od Furna go prepora~uva ovoj tekst na svitokot na Teodor Studit.105 Por-tretot na Sv. Teodor Studit e najstarata ne-gova poznata pretstava od paleologovskiot period vo ovaa oblast.106 Negovi portreti se vklu~eni na sekade vo vizantiskiot kulturen krug, a bi gi izdvoile negovite pretstavi vo Staro Nagori~ino, vo sv. Nikita kaj ^u~er, Lesnovo, De~ani. Sledniot portret e portretot na sv. Pavle Preprost ( ).107 Toj e starec so dolga bela brada, so istaknati jabol~nici, pro}elav, so mal per~in na teme-to na glavata. Oble~en e kako velikoshimnik so hiton nametnat so pla{t i analav i vo dve-te race dr`i zatvoren svitok. Sv. Pavle Pre-prost bil neobrazuvan koptski selanec, koj na starost mu se priklu~il vo pustinata na sv. Antonij. Toj e retko prika`uvan vo reper-toarot na vizantiskite crkvi i toa vo kom-pozicii koi go ilustriraat `ivotot na sv. Antonij. Negov portret se sre}ava vo Staro Nagori~ino, vo Matej~e, a negova pretstava imame na spratot na narteksot na Sv. Sofija Ohridska.108 Vo kontinuitet na levata povr{ina sleduva-at pretstavite na sv. Joasaf i Varlaam. Pret-stavata na na preobrateniot indiski princ i monahot Varlaam e poznata vo pove}e od 140 rakopisi, od koj najstariot datira od deseti-ot vek.109 Dvete figuri se uni{teni poradi perforaciite od sredinata na XIX vek, no e za~uvan del od figurata na Varlaam zaedno so negovata signatura. Nivnoto pretstavuvawe vo slikarskiot repertoar, kako i ona na sv. Pahomij vo razgovor so angelot, se povrzuvaat

so silnoto vlijanie na atonskiot monastici-zam vrz solunskiot `ivopis vo oblikuvaweto na mona{kite programi koi od krajot na XIII se niz XIV vek.110 Pretstavi na ovie dvajca svetiteli se sre}avaat i vo Protaton,111 vo Olimpiotisa,112 Sv. Georgi vo Omorfikli-sija113 kako i vo narteksot Prorok Ilija vo Solun.114 Pretstavite na stoe~kite svetiteli prodol`uvaat i na severniot yid od naosot so pretstavata na sv. Pahomij vo razgovor so angelot.115 Ovaa retka tema nesomneno ima Atonska proviniencija preku koja se istaknu-vaat doblestite i pravilata na mona{kiot `ivot.116 Vsu{nost, vizantiskata teologija, neguvaj}i go konceptot na apatheia, mona{koto podvizni{tvo go sporeduva so sostojbata na angelite (besplotnosta), kon koja se stremat monasite. Golemiot vizantiski poet od kraj-ot na XIII i po~etokot na XIV vek Manuil Fil vo svojata poema Za apatijata }e navede deka monahot se stremi da ja dostigne sostojbata na angelite.117 Negovite idei }e bidat preneseni i vo `ivopisot, a prikazot na Pahomij i ange-lot e tokmu edna vizuelna ekspresija na ovoj filosofsko-asketski koncept.118 Za `al, vo Perivlepta ovaa kompozicija e se-riozno o{tetena. Figurata na sv. Pahomij e svrtena vo tri~etvrtinski stav kon angelot i se gledaat samo konturite no fizionomijata, kako i signaturata so negovoto ime e napol-no uni{tena, vo racete dr`i razvien svitok. Figurata na angelot vo velikoshimni~ka ode`da e re~isi celosno uni{tena. Ovaa kom-pozicija e pretstavena i vo Protaton, od kade

104 Ibid., 263.105 Denys de Fourna, Manuel, 285; Cf. Kwiga popa Da-nila in: M. MediÊ, Stari slikarski priru~nici II, 341. 106 Mouriki, “The Portraits of Theodore Studites in Byzan-tine Art,” 205.107 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Mi-hailo i Eutihij, 49. Pepek pogre{no go iden-tifikuva kako sv. Pavle Ispovednik. Sv. Pavle Ispovednik e prika`an vo Perivlepta en buste vo oltarskiot prostor. Vidi: Grozdanov, „Iden-tifikacija na svetci vo `ivopisot na naosot na Perivlepta vo Ohrid“, 13–14. 108 Grozdanov, Ohridskoto yidno slikarstvo od XIV vek, 76.109 S. Der Nersessian, Ľ illustration du roman de Barlaam et Joasaph, 2 vols. (Paris, 1937).

110 S. E. J. Gerstel, “Civic and Monastic Influences on Church Decoration in Late Byzantine Thessalonike,” Dumbarton Oaks Papers 57 (2003), 232. 111 V. Djurić, “Les conceptions hagioritiques dans la pein-ture du Protaton,” Hilandarski zbornik 8 (1981), 51, 55 77, fig.13.112 Constantinides, Panagia Olympiotissa, 224–227, vol. 2, 186 a,b.113 G. Stikas, “Une église des Paléologues aux environs de Castoria,” Byzantinische Zeitschrift 51 (1958), 100–112, fig. 5,6.114 C. Mavropoulou - Tsioume, (Thessaloniki, 1992), 158.115 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 49, 99–100.116 Gerstel, “Civic and Monastic Influences on Church De-coration,” 233. 117 E. Miller, Manuelis Philae carmina, I (Paris, 1855), 387. Cf. H. Maguire, The Icons of Their Bodies. Saints and Their Images in Byzantium. (Princeton, 1996), 68.118 Maguire, The Icons of Their Bodies, 68.

80

e prezemena vo Perivlepta. Mihail i Evtihij }e ja vklu~at i vo Staro Nagori~ino na za-padniot yid na narteksot, vo Sv. Bogorodica Qevi{ka, a se sre}ava i vo Olimpiotisa, Sv. Nikola Orfanos. Do Angelot e prestavena figura na eden uni{ten arhijerej, komu se raspoznava samo del od glavata. Pepek se opredelil deka stanuva zbor za sv. Pavle od Teba, u{te eden od galerijata na egipetski monasi. Eden od prepoznatlivite detali e i negovata pletena slamena {apka, koja ovoj svetec ja ima i vo Protaton, Sv. Ni-kita i Sv. Nikola Orfanos. Negovata ikono-grafija e poinakva vo Olimpiotisa vo Ela-son. Jas isto sum sklon da ja prifatam ovaa Pepekova atribucija, deka se raboti za ovoj pustino`itel. Sleduva pretstavata na Efrem Sirin (okolu 306-373) golemiot asketsko-moralisti~ki pisatel i crkoven poet na si-riskoto jazi~no podra~je, eden od klasicite na siriskata literatura. Miqkovi}-Pepek negovata li~nost ne ja identifikuva, no bez somnenie se raboti za ovoj poznat siriski svetec.119 Na toa uka`uvaat site tipolo{ki karakteristiki. Asketskoto ispieno lice, tenkata retka brada kako i kukulionot (ka~ulkata) na glavata kako i temnokafeavi-ot pla{t. Vo dvete race dr`i {iroko otvoren svitok ~ija sodr`ina e uni{tena. Pove}eto portreti na ovoj svetec vo paleologovskata umetnost gi zadr`uvaat tipolo{kite belezi karakteristi~ni za nego, kako vo Protaton,

Sv. Nikola Orfanos, Olimpiotisa, vo Staro Nagori~ino, Gra~anica. Sledniot portret vo nizata go pretstavuva sv. Sava Erusalim-ski (Osve{ten). Vo svojata deskripcija na do-lnata zona na svetiteli Miqkovi}-Pepek go imenuva so sv. Teodosij Kinovijarh.120 Grozda-nov ja isprava ovaa pogre{na identifikaci-ja, no so izvesni rezervi, sporeduvaj}i go so negovite pretstavi od Nikita, sv. Nikola Orfanos.121 Navistina fizionomiite na sv. Teodosij Kinovijarh i Sava Erusalimski se mo{ne sli~ni, no vo prilog na atribucijata deka se raboti za Sv. Sava Erusalimski bi ja podvlekle i vizuelnata sopostavenost na por-tretot na sv. Sava Erusalimski so onoj na sv. Evtimij Veliki, negoviot u~itel pretstaven na ju`niot yid od naosot. Sv. Sava Erusalimski († 532) e osnova~ na sedum golemi lavri. Negoviot portret gi po-seduva site glavni tipolo{ki belezi na ovoj svetec. Toj e pro}elav starec so per~in na temeto, ima seda, branovidna brada so sredna dol`ina razdelena na dva prameni. Oble~en e vo velikoshimni~ka ode`da so pla{t koj mu pa|a na levata strana. Vo desnata raka dr`i svitok so uni{tena sodr`ina, a levata raka ja ima postaveno na gradite. Sli~no kako i vo ohridska Perivlepta, toj e prika`an i vo sv. Nikola Orfanos, Gra~anica, Bogorodica Odigitrija vo Pe}, Staro Nagori~ino, Hi-landar.

119 Miqkovi}-Pepek, Deloto na zografite Miha-ilo i Eutihij, 49. Vo opisot i deskripcijata na stoe~kite svetiteli ovoj svetec ne e spomenat.

120 Ibid.121 Grozdanov, „Identifikacija na svetci vo ̀ ivo-pisot na naosot na Perivlepta vo Ohrid“, 18.

81

Ivan K. ZAROV

PORTRAITS AND INSCRIPTIONS UPON LITURGICAL SCROLLS IN THE SANCTUARY AND THE NAOS OF THEOTOKOS PERIBLEPTOS CHURCH IN OHRID

Summary

The Theotokos Peribleptos church with its wall-paintings anticipates the new tendencies in art in a broader Byzantine cultural realm as a prolegomenon to a plethora of theological and artistic concepts. By using most sophisticated allusions and metaphors, Peribleptos painters, Michael Astrapas and Eutychios emphasized the complexity of Byzantine thought which in search of autonomous aesthetic and artistic expression expanded the boundaries among various artistic manifestations. The subject of this study is to identify several figures of bishops, monks, hermits depicted in various parts of the church encompassing the apse, prothesis, dia-konikon and naos, as well as to decipher the content of the texts written upon liturgical scrolls carried by them. Although the wall-paintings of Theotokos Perib-leptos Church have attracted the attention of many Byzantinists, the iconography of wall-paintings is not fully examined. Many of the figures were errone-ously identified or not identified at all. Similar is with liturgical scrolls carried by the saints that were par-tially examined. This study is an attempt to provide an in-depth answer to this question in order to correct those errors. In Peribleptos the concelebrating bishops include John Chrysostom, Basil the Great, Gregory of Na-zianzus and Athanasios of Alexandria. The first two hierarchs were venerated as authors of the most sig-nificant liturgies. All of them are represented in three-quarter pose. Gregory of Nazianzus is alleged author of the Pre-sanctified liturgy and together with John Chrysostom and Basil the Great shared a common feast day. The last bishop depicted in the central register of the apse, Athanasios was vigorous opponent of Arianism. To this group, depicted on the side walls of the bema belong figures of St. Nicholas of Myra and St. Cyril of Alexandria, both popular and venerated saints.

They all carry liturgical scrolls that endow them with the faculty of speech supposedly commenting the proceedings taking place before them. Chrysostom carries the texts of the prayer of the third antiphon. St. Basil the Great carries the scroll with an inscription which is the beginning of the prayer of the Cherubi-con according to St. Basil’s liturgy. St. Athanasios of Alexandria carry a scroll with the inscription of the prayer of the first antiphon. St. Gregory of Nazianzus carries the scroll with the inscription of the prayer of the Little Entrance according to St. Basil’s liturgy. St. Cyril of Alexandria carries the text of the Ecphone-sis according to Chrysostom’s liturgy. St. Nicholas of Myra carries a scroll with the text of the Ecphonesis of the second prayer of the faithful. In the north wall of the prothesis, several concele-brating bishops were depicted. The first is the three-quarter posed figure of St. Gregory of Nyssa with physiognomic traits similar to St. Basil’s. He was erroneously identified as St. Dyonisios according to the preserved letters in the fresco O NUSHS. The sec-ond portrait following that of St. Gregory of Nyssa is representing St. Gregory the Thaumaturgos. (The Wonderworker). He carries a scroll with an inscrip-tion of the beginning of the prayer of the prothesis, according to St. Basil’s liturgy.His figure was seriously damaged to make way for door leading to a 14th century parecclesion. But, there is not doubt that the portrait resembles this par-ticular saint, specially his characteristic curly beard and receding hairline. The figure of St. Spyridon is next in the row. He is depicted with his traditional iconography and characteristic straw hat. He carries a scroll with the inscription of the prayer of Trisag-ion according to St. Basil’s liturgy. The last bishop within the prothesis, could hardly be identified. Only the content of his scroll is preserved intact. That is the second half of the Ecphonesis according to Chrysos-tom’s liturgy, the very same text carried by St Cyril of

82

Alexandria. It can be assumed that this figure repre-sents probably another Alexandrian bishop (perhaps St. Alexander of Alexandria?). The last preserved fig-ure within the prothesis juxtaposed to the portrait of St. Spyridon is the figure of St. Eleutherios, bishop of Illyricum in the second century. The text displayed on his scroll is the prayer of the Ectene recited by the priest immediately after the reading of the Gospel. In the diakonikon on the northern wall, three figures of concelebrating bishops were depicted in three-quarter stance carrying open scrolls. The first figure represents St. Gregory of Agrigentum. The content on his scroll is the beginning of the prayer for those to be baptized (Liturgy of the Pre-sanctified). St. Gregory of Agrigentum is followed by the figure of St. Antipas of Pergamon. He carries a scroll with the inscription from the First prayer of the faithful. The last figure in the diakonikon can not be identified, but the content of the text displayed on his scroll is readable. That is the Ecphonesis after the prayer for those to be baptized. (Liturgy of the Pre-sanctified). The compositional structure in the uppermost parts of diakonikon is emphasized with the bust of the

Prophet Elijah, adorned in a mantle lined with fur. His portrait was not identified in previous examina-tion, although, all physiognomic traits point that this prophet is represented. The text on his scroll is from IV Kings, 2: 2, 4, 6). Among the frontally standing figures of saints belong-ing to different categories only two liturgical scrolls can be identified. First is carried by St. Anthony, re-nowned Egyptian hermit. The text written upon his scroll has a didactic and metaphorical content, where the concept of , the escape from the material world and constant quest for immateriality was em-phasized. In post-byzantine Hermeneia of Dionysios of Fourna this text was ascribed to St. Cyriacus the Anchorite. The second scroll partially damaged is carried by St Theodore Studites. It is actually an epigram, a paraphrase of the famous phrase of St. Basil (PG 32, 150 C) which epitomizes the theoretical attitude to image worship upheld by its defenders. This text is prescribed for him in the Hermeneia of Dionysios of Fourna.