leto 29 december 2015 pr iporočeni da r za t isk MO 1,5 0 EUR

P O G L E D P O S V E T UMisijonska obzorja06

Mir in blagoslov

Beseda urednikaJ O Ž E P L A N I N Š E K , C M

Ko se, zahvaljujoč sodobnim sredstvom obveščanja, srečuje-mo z domala vsem dogajanjem sveta, začutimo, kolikšno notranjo moč potrebujemo, da preudarno vztrajamo v nezagrenjeni, rahlo-čutni naravnanosti in ne zaidemo v cinizem, sovraštvo, strah, obup ali karkoli podobnega. Še močnej-ši moramo biti, ko pogledamo v neposredno okolico, kjer nekate-ri, sicer polnih ust humanizma in kulture, dobesedno bruhajo sov-raštvo. Tako se je zgodilo ob ne-davnem knjižnem sejmu v Lju-bljani, kjer »najboljša« sloven-ska pesnica izjavi o udeležencih v nabito polni dvorane hrama naše kulture, ki so se zbrali pri debatni kavarni ob knjigi Nova levica in kr-ščanstvo: »Bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.« (Delo, 26. nov. 2015) Njo še nekako razumem, z več truda pa tistega, ki jo je povabil, a tudi to skušam. To je današnja stvarnost, pred katero si ne moremo in ne smemo zastirati oči, še manj pa jo prekli-njati in se nad njo pohujševati. Ne vemo kaj ji je pripomoglo do tod kjer je in kje vse smo morda pri tem lahko tudi sodelovali, je pa dejstvo. Ni pa to vsa in še zdaleč ne edina stvarnost.

Čas bo razčistil …

Za nami je misijonski mesec oktober in z njim mnogi redni in izredni, lepo obiskani, pred vsem sočutja polni dogodki. Letos nam je v njem na svoj način spregovo-ril karizmatični Peter Opeka, ki je polnil cerkve in dvorane ter na-govarjal ljudi, ki niso ravnoduš-ni in so v tej naravnanosti potr-jeni in utrjeni odhajali nazaj, v za marsikoga lahko tudi zelo hladen svet. Karitas s tednom Karitas in z dobesedno razsipno radodarno-stjo množice odzivajočih živi med nami in z nami že petindvajset let.

MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJESI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, SlovenijaTel. : 01/300 59 50,Faks: 01/300 59 55E-mail: missio@rkc. sihttp://www. missio. siUradne ure vsak dan od 8h do 13h.

Misijonska pisarna v Mariboru je od 1. januarja 2015 zaprta.

Glavni urednik: Jože Planinšek, CMPomočnica glavnega urednika: Tina JežLektor: Jurij Devetak, CMOdgovarja narodni ravnatelj za misijone: Stane KerinOblikovalec: Hanzi TomažičGrafična priprava: NEBIA, d. o. o.Tisk: Para, d. o. o. Naklada: 5300 izvodovČe ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2015: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB:SI56 0201 4005 1368 933, Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Žive jaslice v KonguFoto: arhiv MSS

Izhajajo v Ljubljani od 1987

Groblje, Rim, Buenos Aires1923-1987

Katoliški misijoni

Lado Lenček C.M.urednik KM 1938-1987

še posebej na obrobja, kjer so naši misijonarji. Lahko ponosni nanje, hkrati pa srečni in veseli, da smo lahko s svojim delčkom z njimi. Morda na prvi pogled ne moremo storiti veliko glede na zmoglji-vosti finančnih in materialnih sredstev. Dejstva govore drugače; naša pomoč je obilna, množična in učinkovita, še posebej, ko pomis-limo na našo majhnost, a je ma-terialna zanemarljiva v primerja-vi z duhovno. Koliko molitev, kot nam sporočajo (zadnjič klarise, to pot karmeličanke vedno znova pa vsi, ki so nam misijoni blizu ali pa delujete v njih), dobrih misli, sočutja pa tudi notranje pretrese-nosti je del dogajanja, pa ve samo Bog. Skrito in diskretno je, zato je trajno in bo ostalo, ker je močno samo v sebi in ga ne drži pokonci razvpitost, temveč služenje, sočutje in solidarnost. Tu ni pros-tora za omalovaževanje in obsoja-nje, kaj šele za sovraštvo, temveč je skrb za v marsičem opustošeno in podivjano okolje, da bo v njem spet moč zasaditi kakšno bilko, ki se bo imenovala kultura. Misi-jonsko poslanstvo Cerkve in nas vseh, nova evangelizacija …, to so preproste, čisto običajne in vsak-danje, vendar za rojstvo Božjega med nami, odločilne stvari.

Klic dobrote ohranja svoj zagon in se ne iztroši.

Požrtvovalni prostovoljci, vojaki in policisti se dobesedno trošijo ob vedno novih navalih begun-cev na naših mejah in naštevanje bi lahko bilo še dolgo. Nova šte-vilka Obzorij pa nam sporoča, da gre vsa ta dobrota vedno znova tudi preko meja našega ožjega sveta vse do skrajnih mej sveta in

3

S P O G L E D O M V S V E T

Sveta starša zavetnice misijonov

Sv. Terezija iz Lisieuxa (1873-1897) je bila razglašena za svetnico leta 1925 in dve leti kasneje jo je papež Pij XI. skupaj s sv. Frančiškom Ksaverjem imenoval tudi za zavetnico misijonov. Ko jo je sv. Janez Pavel II. leta 1997 v Parizu proglasil še za cerkveno uči-teljico, jo je imenoval »karmeličanka in apostol, učiteljica duhovne mod-rosti za številne posvečene in laiške osebe in zavetnica misijonov«. Zna-čilnost njenega nauka je »mala pot«, pot preprostosti in otroške predano-sti usmiljenemu Bogu. Doživljala je, kako jo Bog pestuje kot otroka, zato mu je brezmejno zaupala in živela v iskrenem veselju. Zavedala se je svoje majhnosti, krhkosti in nemoči, hotela je biti najmanjša, obenem pa je bila v njej neustavljiva želja, da bi oznanjala evangelij v najbolj oddaljenih deželah. Odkrila je, da je njen poklic »biti lju-bezen v srcu Cerkve«, vsako najmanj-šo stvar je želela narediti iz ljubez-ni do Boga, da bi na tak način reševa-la duše. Geslo njenega življenja je bilo: »Ljubiti Jezusa in storiti vse, da bi ga ljubili tudi drugi«. O svojih starših pa je zapisala, da ji je dobri Bog dal očeta in mamo, ki sta bila bolj vredna nebes kot zemlje.Pot duhovnega otroštva in misijonska zavzetost sv. Terezije imata svoje ko-renine v družini, zato je papež Fran-čišek hotel en teden pred sklepom le-tošnje sinode o družini obhajati ka-nonizacijo zakoncev Ludvika Martin (1823-1894) in Marije Azelije Guérin (1831-1877), ki sta bila za blažena raz-glašena na misijonsko nedeljo leta 2008.Starša »Male Cvetke« sta se spozna-la na mostu čez reko Sarthe v kraju

Alençon spomladi leta 1858. Ko je z druge strani prihajal 35-letni Ludvik, je Azeliji nek glas v srcu rekel: To je ženin, ki ti ga je Bog namenil. Takrat je bila stara 27 let in je bila izvrstna čipkarica, on pa je bil urar. Oba sta imela za sabo že pot iskanja uresničit-ve duhovnega poklica a je Bog obrnil drugače. Azelija je prosila Gospoda, naj ji da moža in veliko otrok, ki

svetnice, in se odločilo za vstop v sa-mostan. Štiri so šle v Karmel, ena pa k sestram Marijinega obiskanja. Sv. Te-rezija je pri 14-ih letih na romanju v Rim prosila papeža Leona XIII., da bi ji dovolil postati karmeličanka pred pol-noletnostjo, in eno leto pozneje se ji je želja uresničila. Leoniji, za katero se je tudi že začel postopek za beatifikaci-jo, pa je uspelo vstopiti v samostan vi-zitatink šele pri 36-ih letih in je potem 42 let živela »malo pot« duhovnega otroštva svoje deset let mlajše sestre Terezije.Azelija je zbolela za rakom na prsih, ko je bila najmlajša hči Terezija stara 3 leta, in slabo leto kasneje je umrla v starosti 46 let. Upala je, da bo na romanju v Lurd čudežno ozdrave-la, vendar je z vedrino sprejela druga-čen božji načrt in trpljenje darovala za svetost svojih otrok. Družino je pri-poročila svojemu bratu, ki je bil lekar-nar v Lisieuxu, in oče Ludvik se je po njeni smrti z družino preselil tja, da bi hčeram omogočil boljšo prihodnost. Tudi on je bil preizkušen s hudo in ne-ozdravljivo boleznijo, duševna bolezen je predstavljala ponižanje in ga je iz-rinila na rob družbe, vendar je njegov pogled ostal trdno usmerjen v Križa-nega. Hči Celina, ki je zanj skrbela, je h karmeličankam odšla po njegovi smrti.Kardinal Saraiva Martins je ob slove-snosti beatifikacije Ludvika Martin in Azelije Guérin leta 2008 dejal, da je Mala Terezija misijonski duh prejela od staršev, ki sta bila velika misijonar-ja ter velika branilca in zaščitnika vere. Papež Frančišek pa je homilijo ob slo-vesnosti kanonizacije končal z beseda-mi: »Svetlo pričevanje teh novih sve-tnikov nas spodbuja k vztrajanju na poti veselega služenja bratom, zaupa-joč v Božjo pomoč in Marijino materin-sko varstvo. Iz nebes sedaj bedijo nad nami in nas podpirajo s svojo mogočno priprošnjo« (18. oktobra 2015).

naj bodo vsi posvečeni Bogu, pravi kristjani, apostoli in misijonarji.Ludvik in Azelija sta se poročila tri mesece po prvem srečanju in Bog je blagoslovil njun zakon z devetimi otroki, od katerih je ostalo živih le pet hčera. Ob težkih preizkušnjah je bil njun zakon zaznamovan s posta-vljanjem Boga na prvo mesto, njuna medsebojna ljubezen in predanost je ustvarjala okolje topline in božje navzočnosti. Nelahko preživljanje z obrtniškim delom sta znala prepleta-ti z molitvijo v družini in z aktivnim sodelovanjem v župnijski skupnosti, z vsakdanjo udeležbo pri sveti maši, z dobrodelnostjo in učenjem deklet ve-selega služenja ubogim ter pozornosti do bližnjih. V tem ozračju vere, ljubez-ni, misijonskega navdušenja in zdrave pobožnosti do Device Marije je vseh pet hčera začutilo željo, da bi postale

FRANCI MIHELČIČ

Na letošnjo misijonsko nedeljo, 18. oktobra, je papež Frančišek na trgu sv. Petra v Vatikanu razglasil štiri nove svetnike, enega duhovnika, eno redovnico in zakonski par: starša svete Terezije Deteta Jezusa in Svetega Obličja.

4

M I S I J O N S K E P R I Č E V A L K E

V večnem Jeruzalemu … … intervjujev ne bomo potrebovaliS SESTRAMI KARMELIČANKAMI SEM SE POGOVARJAL JOŽE PLANINŠEK CM

Mesec oktober je sicer že za nami, a bi težko začel pogovor z vami, ne da bi se ustavili ob njegovi vsebini: začeli smo ga z godom sv. Terezije deteta Jezusa, nadaljevali z godom sv. Terezije Ávilske, oktober je rožnovenski mesec in tako mesec molitve, pa še misijonska nedelja je v njem - je zato oktober malo tudi vaš mesec?Seveda. Z vsem, kar ste našteli, nas mesec oktober vsako leto na poseben način kliče h koreninam – v poglabljanje osebnega odnosa z Bogom, ki se nam je v učlovečenem Sinu, Jezusu Kristusu, razodel kot usmiljeni Oče, ki vsako človeško bitje ljubi z neizmerno močjo Svetega Duha, z isto ljubeznijo torej, ki ga povezuje s Sinom. Božjega načina lju-bezni - ponižal se je in se utelesil v naše meso, v našo minljivo in grešno stvarnost, živel naše življenje, sprejel našo smrt, nas dvignil z vstajenjem v svojo večnost in nas s tem od znotraj odrešil - se učimo pri obeh Terezijah, ob premišljevanju Božje besede in ob skrivnostih rožnega venca, v zrenju skrivnostnega Kristusovega telesa, ki je Cerkev - evharistija, zakramen-ti - in v katero so zajeti vsi narodi, h katerim vstali Gospod pošilja svoje apostole in jim obljublja, da bo ostal z njimi vse dni do konca sveta.Letošnji oktober je bil za nas še moč-nejši klic k nenehnemu spreobra-čanju, saj se je na god sv. Terezije Ávilske zaključilo jubilejno leto ob 500-letnici njenega rojstva.

Papež Frančišek je na misijonsko nedeljo razglasil za svéta tudi starša sv. Terezije deteta Jezusa. Pomenljivo dejanje ob koncu sinode o družini in v času, ki ga živimo, še posebej v teh dneh pri nas na Slovenskem. Kako vse

to doživljate v vaši skupnosti in z vašim poslanstvom?Izbor misijonske nedelje za razgla-sitev staršev Martin za svéta je ra-zumljiv zaradi njune hčere, ki je skupaj s Frančiškom Ksaverjem za-vetnica misijonov. A če razmišlja-mo še globlje: missio pomeni – med drugim - poslanstvo. Prvo pos-lanstvo staršev je sprejeti milost in dar sodelovanja s Stvarnikom pri posredovanju novega življenja. Skrivnost, v katero je s tem človek povabljen, je neizmerna in človeka v polnosti presega. Pa vendar pos-redovati biološko življenje ni največ, k čemur so starši poklicani. Njihovo temeljno poslanstvo je posredova-ti otrokom večno življenje, prib-ližati jim z zgledom, besedo, živ-ljenjem tisto neizmerno ljubezen Gospoda, s katero jih ljubi in odre-šuje in jim v zakramentih (krst, ev-haristija, sprava) vrača Božje otro-štvo. Prvo misijonsko poslanstvo v

središču skupnosti moža in žene, ki ju povezuje zakrament in odločitev za zvesto medsebojno ljubezen, je ohranjati v sebi kot posameznika živ osebni odnos z Bogom, pa tudi oh-ranjati odnos z Gospodom skupaj, kot zakonca. Iz te mladike, ki raste iz trte in iz trte dobiva življenjski sok, se lahko rojevajo - biološko in duhovno – otroci, ki rastejo znotraj Kristusovega telesa v odrešene osebe. O tem nam otipljivo pričuje življenje zakoncev Martin in njunih otrok. Kako je napad na zakon med možem in ženo ter na družino nepo-sreden napad na Boga, kje se skriva korenina zla in kam vodi civilizaci-jo, ki ji podlega, lahko beremo v Pa-vlovem pismu Rimljanom. Kako je rimski imperij končal, pa tudi vemo. Bo res to, da se zgodovina ponavlja?Z molitvijo in branjem poročil o poteku sinode smo spremljale tako priprave na sinodo kot sinodo sámo v globoki zavesti, da je sinoda kakor

Foto

: arh

iv s

estr

e Ka

rmel

ičan

ke

5

»uho« Cerkve, ki sočutno, ljubeče in usmiljeno zre na stanje zakoncev in družin danes, tako v Evropi kot po vsem svetu. A to »uho« Cerkve ima v Kristusu odprt pogled, ki seže »preko«, ki seže čez vidno in slišano v tem trenutku. Pogled, ki gleda v luči Božje odrešenjske zgodovi-ne za človeštvo, velikonočni pogled. V to je sinoda objela vse. In iz tega bo Cerkev črpala besede upanja za zlomljene, ranjene – saj smo vsi sužnji greha in zla -, ter besede spodbude za tiste mnoge, ki zvesto vztrajajo v ljubezni na Božji način. Upanje vseh nas je vstali Gospod. On je gospodar časa in zgodovine. Mi imamo v roki trenutek, ki mine in ga lahko s svojimi svobodnimi od-ločitvami preživimo polno, v miru, za večnost, lahko pa ga tudi zapra-vimo. To velja za vse nas. Za nas v našem poslanstvu molitve za Cerkev in svet to pomeni zavestno ostaja-ti vsak trenutek v Božji prisotno-sti (nenehna molitev), boriti se proti zlu v srcu in ponižno kontemplirati Kristusa v njegovih držah. V njem so vsi odgovori na »kaj«. Obdobja zgo-dovine pa – po razbiranju znamenj časa – določajo odgovore na »kako«.

Zdi se, da je kardinal Ratzinger dobro ocenil trenutek in se s svojim pontifikatom še posebej odločil za evangelizacijo Evrope, ki posega po sprevrženih vrednotah, kar zagotovo do neke mere spodbuja dejavnost islamskega fundamentalizma in posledično tudi terorizem. Kakšen je vaš misijon prostora in časa, v katerem smo v Evropi in sicer?Omenili smo sv. Pavla in Rim in po-navljanje zgodovine. Marsikaj se lahko naučimo za ta sedanji trenu-tek, ko gledamo nazaj v zgodovi-no. Zdi se, da smo zajeti v podobno skušnjavo in strah kot prve krščan-ske skupnosti, ki so do časa, ko je bila krščanstvu v rimskem impe-riju dana svoboda, doživljale stra-hotna in množična preganjanja in pomore, čeprav jih je bila kristjanov le peščica in so bili na novo rojena skupnost … Zdeti se je moralo

brez izhodno. A bližina Jezusove-ga življenja in smrti, gorečnost apo-stolskega delovanja in trdno upanje v obljubo vstajenja je bilo močnejše od obupa. Danes je podobno. Z eno razliko: da je za nami 2000 let kr-ščanske zgodovine. Lahko se vpra-šamo kje in zakaj se je upanje v

preobrazi na nam neviden način v telo in kri Sina. Podobno prinaša-mo me pred Vsemogočnega prošnje, potrebe, trpljenje, stiske ljudi in svojo krhko molitev. Gospod se v svoji moči ozre na prinesene darove in jih spremeni v prostor odreše-nja - na nam neviden način. Velika

Gospodovo obljubo v Evropi umak-nilo, skozi katere pore življenja so v evropskega človeka vdrle drže, ki so počasi iz njega izgnale Kristusove-ga duha, zakaj evropski človek spre-jema držo Juda, ki s poljubom izdaja Kristusa … Tudi to je skrivnost, ki jo pozna samo Bog, za katerega papež Frančišek pravi, da zre na človeštvo in na zlo, v katerem se utaplja, gleda človeštvo in čaka in – joka. Zakaj? Ker ljubi. V enako Božjo držo smo vsi poklicani. In to je najtežja naloga človeškega življenja.Naš misijon, naše poslanstvo tu in zdaj je enako kot pred 500 leti v času sv. Terezije Ávilske in njenih preno-vljenih karmelskih skupnostih ali v času sv. Terezije iz Lisieuxa in bo enako do konca sveta: živeti na ev-harističen način. Na oltar prinese-mo Vsemogočnemu prvine zemlje, ki so njegove, in delo naših rok (kruh, vino). Na te darove se spusti On sam v svoji moči in jih od znotraj

skušnjava za nas je lahko obup, dvom v moč molitve, saj največkrat sadov ne vidimo. V srcu moramo zato neprestano obnavljati Kristuso-vo držo v Getsemaniju in na križu. Vstajenje pride. A na Božji način. Tako poskušamo gledati in živeti sedanji trenutek z vsem, kar se dogaja v Evropi, v svetu. In pogled je precej preprost. Zgodovina zla je dolgočasna. Vedno enaka. Od Adama in Eve naprej. Oblači se sicer v času primerna oblačila, a čuječe srce ga prepozna in zavrne. Zavračamo zlo, o katerem poslušamo, molimo pa za tiste, ki ga povzročajo, v duhu Očeta, ki joka, ko jih gleda, ker ljubi, in v duhu Sina, ki moli: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Tudi to je trdo delo, saj človeš-ka narava ni sama po sebi na Božji način usmiljena. Je pa prav v tem Božjem načinu ljubezni edina prava svoboda in mir srca, ki presega našo naravo.

Foto

: arh

iv s

estr

e Ka

rmel

ičan

ke

6

M I S I J O N S K I P R I Č E V A L C I

Se vam zdi, da ste - zaprte v klavzuro - daleč od sodobne stvarnosti in nemočne v njenem spreminjanju?Smo sredi stvarnosti, v srcu stvar-nosti, niti najmanj daleč od nje. Smo kot srce v človeškem telesu, ki je tudi v »klavzuri«, in človeku trda prede, če srce svojo »klavzuro« zaradi česar koli zapusti.V čem bi bile me pri spreminjanju stvarnosti lahko bolj močne izven klavzure? Še tiste žene ali možje, ki se zdijo »mogočni«, na primer naj-višji politiki evropskih držav, niso močni pri spreminjanju sodobne stvarnosti. Vsaj zdi se tako – a ni na mestu, da bi posegali v ozadje tega dejstva. Morda smo lahko na edini način močne pri spreminjanju sodobne stvarnosti prav tu, v kla-vzuri, v tišini molitve, v kontempla-ciji tiste neznanske moči ljubez-ni, ki se razliva s križa Božjega Sina in s katero je do zadnjega vlakna

prepojen vsak krščeni. Močne smo, ko v to ljubezen prinašamo zlo sveta in gledamo, kako je bilo to zlo že zlomljeno in premagano v Kristusu. Močne smo, ko v to ljubezen prinaša-mo vse, ki so/smo bolj ali manj sužnji tega zla. Močne smo, ker smo v Kris-tusu. Ker je On v nas. Ker živimo živ-ljenje, ki je - v Njem - že vstalo, ker hodimo proti smrti, ki je – v Njem - že premagana. Močne smo, ker ne živimo več me … kakor je zapisal sv. Pavel. Močne smo, ker ta trenutek, ki je sicer v naših rokah, a je minljiv, izročamo Gospodu, ki je gospodar časa in večnosti. Močne smo, ker je močan On, ki v resnici spreminja vse. Ko bomo v večnem Jeruzalemu, bo vse to kristalno jasno. Tako jasno, da še intervjujev ne bomo potrebovali ;-)).

Kaj lahko molitev, premišljevanje in umik v tišino prinese rahlo izgubljenemu, morda po omami

segajočemu mlademu človeku in njegovim zaskrbljenim staršem?Naša molitev in pristanek svobo-dne volje teh oseb, da si zares želijo Gospoda in svobode in polnosti res-ničnega življenja – prinese vse, je pot iz pekla in iz zla v življenje miru in radosti, ki nikakor ni brez težav in napora, saj pomeni hojo proti toku. A življenje je v Kristusu že premagalo smrt in On živi v nas – kaj nam more storiti človek? Veliko - na videz. A v bistvu malo ali nič.

Kaj pa misijoni, katerih zavetnica je - vaša in naša – sv. Terezija, so vaše vsakdanje opravilo?Čutenje s Cerkvijo – tudi s tistimi »udi Cerkve«, kakor bi rekel sv. Pavel, ki so poslani »ad gentes« - je temelj-no poslanstvo karmeličanke. Če nismo v karmelu za to, če svojih molitev ne prinašamo pred Gospoda za to, smo zgrešile svoj poklic, pravi sv. Terezi-ja Ávilska. In sv. Terezija iz Lisieuxa je to čutenje v polni meri živela. Molitev torej in dela usmiljene ljubezni, kolikor je v naši moči (konkretna pomoč misijonarjem).

V Sloveniji imate dve skupnosti - kako smo mi, zunaj, z vami in v vas?V vsaki skupnosti karmeličank, kjer koli po svetu, tako tudi v skupnosti v Mirni Peči in pri nas v Sori, je z nami in v nas človek kot tak, kot Božji ljubljenec, ustvarjen po Božji podobi, a z zlom-ljenim odnosom do svojega Boga, iz-gubljen … in kot tak zajet v neskončno lepo zgodbo odrešenja s strani Boga Očeta, ki se skloni k njemu v njemu enakem mesu – v učlovečenem Sinu, ki ga objema z ljubeznijo Svetega Duha … Z nami in v nas so konkretna obličja ljudi, ki prihajajo prosit za molitev … Z nami in v nas je svet, ki je v plamenih, kakor je zapisala sv. Terezija Ávilska, pa za njo sv. Edith Stein, pa za njo mi … Z nami in v nas je stvarstvo, ki vedno bolj kliče in zdihuje po odrešenju … Vsi ste z nami in v nas, me pa smo v srcu Cerkve in s Kristusom skrite v Bogu, kakor je Kristus v Očetu in Oče v Njem. Na pragu skrivnosti stojimo, v katero smo povabljeni vstopiti vsi. Srečno pot!

Foto

: arh

iv s

estr

e Ka

rmel

ičan

ke

7

B E G U N C I

»Prišel je, da bi se združil z vsakim trpljenjem. Gospodovo telo je nare-jeno iz bolečin, iz človeka, ki ga je krivica strla.« (Brèv p. 508)Štiri hčere krščanske ljubezni so 25. julija 2015 šle, da se pridružijo trplje-nju burundijskih beguncev v pre-hodnem taborišču v Gashori, v Buge-seri. V tem improviziranem tabori-šču je 12-13 tisoč beguncev. Sestre so jih spremljale tri mesece v njihovem trpljenju in raznih težavah, ki sta jih povzročala revščina in travme zaradi bega iz svoje domovine. Velika težava je bila prehrana iz koruznih zrn, po-mešanih z malo fižola. To je bil križ za ostarele osebe, ki nimajo zob, za majhne otroke, ki imajo isto težavo in za tiste z boleznijo želodca, ki ne bi smeli jesti olja in slane hrane. Toda morali so jesti, ker so to hrano dobi-vali že kuhano. Bolezni so se slabšale, prav tako njihovo trpljenje. Vročina je bila neznosna. V šotorih je bila gneča, saj je morala vsaka sobica sprejeti tri

Daleč, a tako blizu

S. BOGDANA KAVČIČ, USMILJENKA, BURUNDI

Begunsko krizo, kot tudi imenujemo dogajanje zadnjih tednov pri nas, doživljamo kot nekaj novega, pa je dejstvo sveta že skozi vso zgodovino, le da je bilo daleč in potem se nam zdi, kot da ga ni. Mnogo smo morda lahko že brali, tudi v Misijonskih obzorjih, vendar tako domače nam nikoli ni zvenelo. Tudi zapis s. Bogdane, kakor da je iz enega izmed delov Slovenije. Nekatere stvari imajo, žal, veliko ceno, da jih razumemo in jim prisluhnemo.

ali štiri družine in še več, ker prosto-ra za sprejem ni bilo dovolj za ljudi - begunce, ki so neprestano prihajali. Bilo je veliko žená, ki so rodile in med temi otroki je bilo veliko prezgodaj rojenih.Dva tedna po našem prihodu so začeli te begunce premeščati v drugo taborišče, ki se nahaja v bližini Tan-zanije, v Mahami. Vsak dan je dese-tine avtobusov prevažalo begunce v to drugo taborišče. To taborišče smo obiskale 24. avgusta in smo tako nas-lednji dan navezale stike z njimi v so-delovanju z ruandsko Karitas. Na sta-novanje nas je zelo prisrčno in ljube-znivo sprejela župnija Kirehe. Kristja-ni so izrazili veliko željo, da bi v tej župniji imeli sestre, saj v vsej pokra-jini ni nobene redovne skupnosti. Ta-borišče je od župnije oddaljeno 30km. To je nekoliko daleč, toda imele smo mirno, varno bivališče.Ko smo prispele v taborišče Mahama, so nas zelo lepo sprejeli, posebno

tisti, ki so nas videli v taborišču Gashore. Ljudje, s katerimi smo se srečale, so nam rekli, da jih naša nav-zočnost pomirja, ker jim s tem po-kažemo, da so tudi oni ustvarjena bitja, ki jih Bog ljubi. Preprosto, bili so opogumljeni, ko smo prišle k njim. Mnogi med njimi so nam pripovedo-vali in zaupali svoje težave, v upanju, da bomo njihovo sporočilo posredo-vale odgovornim. Bili so ganjeni tudi ob tem, ker smo me sestre zapus-tile naše dobro opremljene hiše, da smo prišle deliti z njimi lakoto, sonce, žejo, prah … in da z njimi nosimo breme, ko vendar nismo krive za te dogodke, ki jih je izzvalo nasilje. Gan-ljivo je bilo, da so nam zaupno pripo-vedovali vse svoje težave, tudi nepri-jetne stvari. Živila, ki jih dobivajo, ne zadostujejo za mesec dni. To povzro-ča krajo, prostitucijo … Pripovedova-li so, kako se mladi fantje, ki čutijo, da bodo umrli od lakote, ker nimajo več hrane, namenjene za en mesec, in ki ob sebi vidijo stare žene, ki nimajo otrok in imajo še kaj jesti, kako se tedaj ti mladi prilepijo ob te žene, da bi mogli dobiti nekaj hrane. Prav tako si mlada dekleta, ki nimajo dela in sredstev, da bi si kupile kremo, milo ali da bi šle k frizerju, najdejo moške ali fante in prodajajo svoje telo kot edino sredstvo, da si kupijo najpotrebnejše.Me doživljamo veselje in stiske teh be-guncev. V tem taborišču je precejšna skupina, ki pripada plemenu Pigmee--Batwas. Njim se ni bilo treba zateči v taborišče, preselili so se zaradi revšči-ne in lakote. Po navadi se vedno čutijo oddaljeni od drugih in živijo v neza-upanju do drugih vaščanov. Naspro-tno pa je videti, da so v taborišču zelo zadovoljni. Rekli so, da so prej živeli čisto sami, sedaj so v taborišču skupaj z bogatimi in ubogimi, s Hutuji in Tutsiji in živijo v edinosti, zahvalju-joč predsedniku. Torej si delijo iste šotore, bivajo skupaj, jedo isto hrano, sprejemajo ista živila, pijejo isto vodo … Čestitajo predsedniku, ki je storil, da to doživljajo, medtem ko se prej niso mogli približati drugim.»Da, prišel je, da bi se združil z vsakim trpljenjem ...«

8

Me smo torej že več kot mesec dni v službi tem burundijskim begun-cem. Kaj bi mogle reči pred tolikšno bedo. Vsakdo nosi v sebi neko trplje-nje, neko rano …, da je izgubil skoraj vse: zemljo, ki ga je hranila, hišo, kjer je bil na varnem, izgubil je vse, kar mu je prinašalo vsakdanje življenje z družino, delo, od katerega so živeli. In omeniti moramo še drugo odpoved, ki jo doživljajo. Sedaj so skupaj v taboriščih, kjer bivajo, pogosto dve družini v majhnem šotoru ali velikem bloku šotora, razdeljenem v sobe, vedno bivajoč po dve družini skupaj. In kje se zadrževati podnevi? V šotoru je dušeča vročina, zunaj neznosno sonce in prah, ki ga dviga veter; nobenega oblačka, nobenega drevesa, razen majhnih grmov, ki jih polagoma izkopavajo za kurjavo.In me smo tu, da živimo z njimi vse to trpljenje, v imenu Jezusa, poslane od province. Vedno sodelujemo s Ka-ritasom Ruande, s preprostimi uslu-gami, ki jih moremo storiti med temi begunci. Pogosto delimo potrebščine: kuhinjsko posodo, odeje, kajti noči so hladne; milo, kangle in še druge predmete, ki jih potrebujejo. To ta-borišče, kjer je več kot 43 tisoč ljudi, dobro organizirajo mednarodne or-ganizacije: HCR, Midimar, Rdeči križ, Save the children in druge. V načrtu je organizirana skrb za vzgojo. Tu je vsaj 20 razredov otroških vrtcev za otroke 3-6 let, osnovna šola,

srednješolci pa se morajo pripravlja-ti v predmetih, ki jih v Burundiju ne poučujejo. S šolo bodo začeli v janu-arju v državnih ustanovah. Nismo še mogle obiskati celega taborišča, po-vedali pa so nam, da je tu vsaj 9 tisoč šolarjev.Otroci so pogosto žrtve vseh vrst bolezni in nezgod zaradi tako kočlji-vih razmer v taborišču: malčki, ki se izgubijo v tej množici ljudi in šotorov in so premajhni, da bi se znašli. Neko deklico je požrl krokodil, ker se je preveč približala reki Akagera, drugi otrok se je zadušil med ljudmi v času delitve potrebščin, uspavan od žgočega sonca, dehidriran … Tudi za zdravljenje bolnikov so velike težave. Bolniki se morajo postaviti v vrsto zelo zgodaj zjutraj, da bi se zanje poskrbelo naslednji dan; vsi so izčr-pani in jih je potrebno odpeljati na urgenco, da so sprejeti.Skupaj z osebjem Karitasa nas je dva-najst, skoraj vsi so Burundijci. Trije odgovorni od Karitasa, Ruandci, po-magamo deliti moko iz soje, sorgoja in koruze za močnik oz. kašo. To moko delimo posebno najbolj ran-ljivim, to so doječe žene, ki imajo otroke stare od 7 mesecev do dveh let, starčki, prizadeti, aids bolniki. Zadnji mesec je bilo skoraj 4 000 ljudi, ki so imeli privilegij, da so dobili to moko. Toda ljudje še vedno prihaja-jo, travmatizirani, posebno tisti, ki so zaradi nasilja izgubili svojce.

»Prišel je, da bi se združil z vsakim trpljenjem ...« in mi verujemo in molimo in darujemo vso to bridkost, te izčrpane in boleče obraze, ki tavajo po taborišču brez cilja in brez dela in iztegujejo roko za vse, za hrano, za vodo. Zelo maloštevilni imajo srečo, da jih zaposli ena od dobrodel-nih organizacij in prejemajo 600 Frw (ruand skih frankov) dnevno. To je za njih sreča.Nekega dne smo prispele v taborišče. Rekli so nam, da bo osebje Karitasa delilo vodo tistim, ki bodo prišli po zavoj hrane, ki vsebuje 10 kg koruznih zrn in 3kg fižola na mesec. Resnično, množica ljudi je čakala pred ograjo, kjer so bile rezerve te hrane. Čakali so od tretje ure zjutraj. Sonce je v tem kraju strašno grelo in dežja še ni bilo. Na seznamu so bile prve družine z 8-12 članov. Videli smo zelo izčrpane in utrujene obraze. Vsi so vpili: amazi, amazi – vode, vode! Videli smo, koliko dobrega more storiti pollitrska čaša, kako odžeja. Ti ljudje so od zgodnjega jutra čakali in stali do tretje ure po-poldne in še več. Nikoli nismo dožive-le toliko blagoslovov kot ta teden, ko smo vsak dan delile vodo tistim, ki so čakali hrano. »Imana ibahegazire«, smo slišale z vseh strani, »Imana iba-hegazire« - Bog naj vas blagoslovi.V tej množici so se čutili solidar-ne. Dali so prednost najbolj izčrpa-nim, nosečim ženam in materam z otrokom na hrbtu, vsem prepotenim, najstarejšim, da so dobili to vodo, ki je potešila njihovo žejo in na njihovih ustnicah je bil vedno blagoslov. Za-mislite si veselje, ki smo ga čutile ob vseh teh blagoslovih, čeprav smo tudi me bile utrujene. Ali ni Jezus rekel … če daste samo čašo vode … ste to storili meni. Vsak dan smo razdelile več kot 2000 l vode, to se pravi, prib-ližno 4-5 tisoč osebam.Sestre v tukajšnji provinci želimo biti v službi ubogim, v solidarnosti z njimi in še en kamenček mozaika več v tem služenju Kristusu v njih. Hvala Bogu in tistim, ki so omogočili, da moremo biti ti kamenčki nekaj časa na tem kraju, kjer smo prejele toliko blagoslo-vov in po nas cela provinca.

s. Bogdana in sosestre usmiljenke

9

‘Spoštuj naravo in ne zameri se ji’. Njihov stil življenja se menja, kakor se od nas vseh, a duša, njih plemenita duša, živi iz roda v rod. V živih, sliko-vitih pripovedih učijo otroke z besedo in gibi – demonstracijo, v kateri otroci uživajo in ne pozabijo zlahka, kako živeti z vsem stvarstvom v njihovem neposrednem okolju.Ni pravljica, ampak je še vedno navada, da se lovci na lovu, ko opazu-jejo svoj zaželeni plen, pogosto opravi-čijo živali, ko jo zabodejo. In ko starši zaznajo, da se njih otroci, posebno fantiči, igrajo s svojimi žrtvami – ve-likimi črvi, gosenicami in predvsem ptiči, jih zmeraj strogo opomnijo in spet poudarijo, da so tudi te živali dar Boga, njim in vsemu stvarstvu. Ko po naključju - sreči ali pa zaradi nji-hovih ostro razvitih čutov, naletijo na ranjeno žival – srno ali na primer divjega prašiča – meso hitro uporabi-jo ter podelijo s sosedi in z vsemi v nji-hovih majhnih zaselkih.Seveda se tudi zgodi, da nastavijo past za pričakovano žrtev. Posebno fantiči se hitro tega naučijo in so zelo spretni. A duša Bušmana je vedno nežna in možje zagotovijo kolikor morejo, da ujeta žival ne bi preveč ali dolgo trpela. Kolikokrat sem priča,

O K R O Ž N I C A

Bušmani v zrcalu – ‘laudato si’S. ZORA ŠKERLJ, URŠULINKA, BOCVANA

Ko sem prvič vzela v roke encikliko ‘Laudato Si’, je v meni nekaj vzkipelo. Da, kako pomembno je to, za kar nas ta Dokument navdihuje in opozarja. Seveda je namenjen nam vsem in moja prva misel so naši domorodci, Bušmani, ki nam morejo biti v lep in kritičen zgled pozitivne okoliške miselnosti.

ko mož, oče, popravlja zanke prav v namen, da le te ne bi mučile zažele-ne žrtve!‘Samo lenuh poseka živo drevo, da bo prihodnji mesec lahko zakuril z njim’. Najti drva za kuhanje in v mrzlih mesecih, posebno v juniju in juliju tudi za ‘kurjavo’, je zmeraj težje, še posebno za družine, ki živijo v “orga-niziranih” vaseh, ki imajo plemenske-ga predstavnika itd. In tu jim pomaga njihov izredno oster, lahko se reče tudi streniran spomin. Spomin oči, ušes in tudi možganov! Zdi se, da naši domorodci v vsaki potrebi uporabljajo vse te svoje moči – talente, ker živijo z vso dušo v naravi. Zapomnijo si za mesece in celo leto dni, kje so videli suhe veje ali drevesa, suho grmovje, suhe trske ... In to se morajo naučiti tudi otroci, nekateri že v zgodnjih letih.Čeprav se nam zdi, da Bušmani živijo 'iz dneva v dan’, to ne drži zmeraj, posebno to ne velja za družine, ki živijo blizu večjih Bangwato naselij. Ti si že znajo kaj pripraviti, ali kakor oni rečejo, nakopičiti, za ‘suhe mesece’ – posušena zelišča, posušeno meso itd. Njihova prilagodljivost naravi, letnim časom, suhim kakor tudi zelo dežev-nim dobam, je kar zavidljiva.

Kako globoko, živo in naravno se Bušmani zavedajo, da je stvarstvo od Boga in da je vse, kar živi v njem, ena sama družina. Bog je seveda za Bušmane zmeraj navzoč, je vedno z njimi in zato se tudi oni z njim vedno pogovarjajo, se tudi pritožuje-jo, a vedno z dostojanstvom, in oni mu tudi zelo pogosto darujejo del plena v zahvalo. In vse to je do nedavnega bilo zmeraj v obliki plesa, zelo naravno - 'mi, tvoji otroci, ti naš Bog!'Bušmani so se navadno in mnogi od njih se še vedno smatrajo za prvo in najpomembnejše stvarstvo na naši zemlji. Že njihova zelo pokončna drža izraža dostojanstvo, ki jim pripada. A to tudi pomeni, in oni se tega dobro zavedajo, da je treba skrbeti za celotno stvarstvo, da morajo skrbeti za okolje, v katerem živijo.Bocvana se je izkazala za rekordno državo v mnogočem – človeške pravice itd in še posebno v demokraciji. A Bušmani kot pleme, kot PRVI ljudje na tej zemlji, so še malo daleč, da bi mogli biti res aktivno in pomembno angažirani v javnem življenju – social-nem, političnem, da se ne omeni eko-nomskem – in v tem je pri nas – v Afriki in tudi v Bocvani pogosto težko, da se more slišati oboje, klic zemlje in klic ubogih, k čemur smo vabljeni.In tu, kot poudarja papež Frančišek, pridemo do te “nove paradigme Pravič-nosti“, za kar smo vsi odgovorni.

V duhu Laudato Si, s. Zora Škerlj, osu

10

D R U G A Č N A K A N A D A

Že papež Benedikt XVI. je v svojih poslanicah izrazil pomembnost dejavne krščanske ljubezni kot osnovne drže vsakega kristjana. Papež Frančišek poudarja in nas izziva, da bi pogumno in v vsaki si-tuaciji oznanjali Poslanico upanja, sprave in edinosti. Vse Jezusovo živ-ljenje je imelo misijonski navdih, tako tudi vsi, ki mu sledijo danes, slišijo besede »Pridi!« in »Pojdi!« Jezus hodi z nami, nas nagovarja in nam daje dih svojega Duha. Središč-na ideja vsega misijonskega delovanja je oseba Jezusa Kristusa, kar pomeni popolno darovanje samega sebe v oz-nanjevanju Vesele Novice. Kolikor morem, mu skušam slediti.Osmega septembra sem prispe-la v moj novi misijon Whale Cove (Kitov zaliv). Tukaj živi 410 ljudi. Vsi so Inuiti, razen nekaterih učiteljev in treh medicinskih sester (nimamo zdravnika!). Misijon je tudi brez stal-nega duhovnika. Skupaj s sestro, ki je iz redovne skupnosti Sester Vne-bovzetja, in štirimi laiškimi vodite-lji vodim misijon in pastoralno delo. Ljudje so preprosti, prijazni, težko shajajo in živijo v razmerah Tretje-ga sveta. Problem je hrana oziroma lakota, ker je transport zelo drag. Letalo potrebuje 6 ur poleta do nas iz prvega večjega mesta na jugu. Problem so tudi stanovanja, ljudje živijo natrpani v majhnih lesenih hišah, kjer otroci nimajo svojega vi-talnega prostora. Tukaj ne vedo, kaj je kapitalizem niti potrošništvo. Ena sama trgovina mora zadosto-vati, da lahko kupijo hrano, ki je 3x dražja kot na Jugu Kanade. Prora-čun na družino v Ontario je 28 % od dohodka za hrano, v Nunavutu je

Ko pozabiš svoje željeS. DORICA SEVER, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, KANADA

Več kot milijarda katoličanov po vsem svetu praznuje Misijonsko nedeljo, ki jo je uvedel pred 89 leti papež Pij XI. Od takrat vesoljna Cerkev v mesecu oktobru posveča svoje namene, molitve in konkretno pomoč misijonom in misijonarjem. Spomni nas, da smo vsi kristjani eno, da smo vsi poklicani k oznanjevanju Evangelija.

78 % od dohodka ali socialne pomoči namenjeno hrani.Veliko je priložnosti, da pozabiš na to, kar želiš in sprejemaš s hvale-žnostjo to, kar imaš … Dobrotni-ki nam pomagajo, da lahko nudimo otrokom po pouku malico in tudi pripomočke za izvedbo programa v času, ki ga preživijo v misijonu, kjer se učijo, gledajo filme in se počutijo varne in sprejete.Pastoralno leto se je začelo, tako imamo skoraj vsako nedeljo krst. Uvedli smo tudi večerno bogoslužje v angleščini za ljudi, ki tukaj delajo in ne govorijo Inuktitut.Poseben odmev ima v našem malem naselju molitvena skupina za matere in žene. »Mothers Prayer Group« - to gibanje se je začelo v Angliji in je pri-sotno v več kot 100 državah. Skupna molitev jih podpira pri vzgoji in vsa-kokrat zaupajo Jezusu enega svojih otrok, s katerim imajo posebne težave.Oktobra bo prišel na obisk duhovnik. Imeli bomo srečanje starejših in bolni-kov ter prejem zakramenta bolniške-ga maziljenja. Naslednji obisk bo pred božičem, ko bomo imeli duhovnika za dva tedna. To je poseben privilegij in takrat versko življenje resnično zaživi iz Evharistije.Tako, vidite, živimo tukaj. Imamo že sneg in kmalu bo spet nastopila polarna noč. Mraz in tema nas bosta še bolj poslala v notranjost naših bi-vališč. Več časa bo za molitev, medi-tacijo, branje … Zame bo to tudi čas, ko se bom spominjala vseh vas, ki ste mi blizu s svojo molitvijo, podporo in prijateljstvom.Končala bom z legendo, ki sem jo prebrala pred nekaj dnevi. Nosi naslov »Nimam drugega načrta!«

Ko je Jezus ob Vnebohodu prišel v nebesa in se je gostija njemu v čast končala, se je Jezusu približal nadan-gel Gabrijel in mu rekel: »Jaz vem, da je zelo malo ljudi v Palestini, ki se za-vedajo, kar si za njih storil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem … Ves svet bi moral vedeti in to ceniti in te sprejeti kot Gospoda in Odrešenika. Kakšen načrt imaš za to?«Jezus mu je odgovoril: »Povedal sem svojim apostolom, naj govorijo ljudem o meni, naj oznanjajo moj Evangelij s svojim življenjem, to je vse!«»Zamisli si, da tega ne naredijo …«, je odvrnil nadangel Gabriel: »Kakšen je tvoj drugi načrt?« (plan B)Jezus je rekel: »Jaz nimam drugega načrta, jaz računam z njimi!«Jezus računa tudi na vsakogar izmed nas.

Hvaležna sestra Dorica FMM

11

N A B I R A L N I K

Za cerkev mora biti vse izzivP. MARTIN KMETEC, MINORIT, TURČIJA

Iskrena hvala za vse molitve in za duhovno povezanost z nami, ki pred-stavlja dejansko povezanost s celo Cerkvijo v veri in upanju. Ravno tako pa iskrena hvala vsem, ki na kakršen koli način materialno podpirate misi-jonsko delo. Naj nam Gospodar žetve podeli svoj blagoslov, nam in vam v domovini, kjer je izziv misijonske-ga pričevanja in oznanjevanja ravno tako velik, morda prav poseben ob valu beguncev. Tudi jaz se ob velikih zgodovinskih premikih, ki jih doživlja Evropa in svet, sprašujem, ali bomo izumrli ali bomo preživeli; ali bomo zmogli preseči mentaliteto gotovos-ti, stalnosti in utrjenosti v strukturah

ter tudi mi stopiti na pot z odprtostjo in pogumom ter oznanjati sporoči-lo odrešenja vsem. Ideja papeža Fran-čiška je izhod - eksodus. Mislim, da nas v tem smislu begunci marsiče-sa naučijo, le da jih večina ne pozna Kristusa. Bog daj, da bi ga spoznali,

ker Cerkev še obstaja. Nikoli ne bom pozabil mladega Kurda, ki se je v Samsunu oglasil v cerkvi in mi rekel, da bi se rad spovedal. Spreobrnil pa se je v Nemčiji ... Razložil mi je čudovito pot, ki jo je naredil po božji milosti.Vse dobro in lep pozdrav vsem.

Tik pred vrnitvijoKATARINA TOMC, LAIŠKA MISIJONARKA, MOZAMBIK

Pišem vam, tokrat zadnjič iz mi-sijona sester salezijank Namaacha iz afriške države Mozambik, kjer delam že skoraj 3 leta.Delo na misijonu nikakor ni lahko, vendar me osrečuje, ker je On, ki me je klical na to delo, z menoj na vsakem koraku. Marsikdo vpraša, kako misijonarji premagujemo ovire in tegobe? Odgovor je prep-rost: z Božjo pomočjo in močno vero, veliko tudi z vašo pomočjo, materialno in duhovno, z molitvi-jo, predvsem pa z odprtim srcem in rokami. Zavedamo se, da smo Njegove roke, noge, oči in glas, ki prihaja k tistim, ki še ne poznajo Božje Besede.Oktober je Marijin, misijonski, Rož novenski mesec, kakorkoli že, veliko se govori in moli in hvaležni smo vam za vse, kar storite za nas misijonarje. Hvala vam, ker mislite in molite za misijonarje, ki smo poslani po vsem svetu.

Enkrat mora biti drugačeS. BARBARA ČUK, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, MEHIKA

Tudi iz Mehike se vam zahvaljujem za vso molitveno podporo in po-vezanost, ki jo v mesecu oktobru še posebej čutimo. Po kilometrih smo precej oddaljeni, vendar pa smo si blizu po Duhu. Vsi smo pok-licani, da sejemo semena Božjega Kraljestva - vsak na svojem mestu. Lepo je vedeti, da misijonarji nismo sami, da nas spremljate z molit-vijo in darovi. Naj vam Gospod obilno povrne. Več kot damo več prejmemo.

Še posebej hvala vsem v Misijonski pisarni za misijonsko animacijo. Iz srca vse dobro in veliko blagoslova pri vseh misijonskih dejavnostih! Vam za-gotavljam povezanost v molitvi. Avgusta 2015, ko sem dopolnila 11 let v Mehiki, sem se preselila iz mesta na vas. Tu je velik problem mamil in razdrtih družin. Tudi mačizem – dominacija moškega – je podoben problem, žene so po navadi do konca izkoriščane. Verjamemo, da bo enkrat drugače.

12

N A B I R A L N I K

Mlade babice – kaj šele mamiceS. ANA SLIVKA, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, BRAZILIJA

V mestu Manausu, našem misijonu v osrčju Amazonskih pragozdov, se živ-ljenje odvija v ritmu reke Amazon-ke: napredujemo počasi, vendar za-nesljivo. Skoraj vse sobote preživim na ulicah revnih četrti. Thiago, mlad zobozdravnik, se tja redno podaja

skupaj s študenti dentalne medici-ne, da bi tamkajšnje otroke uvedel v umivanje zob.Na začetku mi je bilo popolnoma ne-verjetno, ko sem gledala desetletni-ke, ki so v rokah okorno držali svojo prvo zobno ščetko in pozorno poslu-šali čemu točno le-ta služi. Zdaj sem se že navadila: pomagam pri discipli-ni, pogovarjam se s starši, v vrvežu izgubljene malčke dostavim zaskrb-ljenim staršem in še marsikaj.Najbolj se me dotaknejo srečanja z babicami, ki so najpogostejše spre-mljevalke otrok. Stare so približno toliko kot jaz, mnoge niso dopolnile niti 40 let. Same so zanosile kot naj-stnice in ko se isto zgodi njihovim hčeram, se pač znajdejo z vnučkom, ki bi lahko bil njihov lasten otrok. Prezgodnja nosečnost dekletom one-mogoči nadaljnje šolanje in nekatere nikoli ne končajo niti osnovne šole.

Srečanje z Elivany se je zgodilo kmalu po mojem prihodu v Amazo-nijo. Takrat je bila stara komaj 13 let. Tiste nedelje je slonela na podboju cerkvice in v rokah držala živahnega dečka. Ustavila sem se, jo pozdravila, pobožala malčka po laseh in ji rekla: »Kako lepega bratca imaš!« Ona pa se je le bledo nasmehnila in mi odvr-nila: »Sestra, to je moj sin.«Začaran krog premladih babic in nji-hovih najstniških hčera, ki zanosi-jo, ne da bi točno vedele, kaj se je zgodilo, je v Amazoniji pogost pojav. Že sem načrtovala program ozave-ščanja najstnic in najstnikov, potem pa me je provincialka preseneti-la z novim poslanstvom. V kratkem torej zapuščam Amazonijo in se vam, ko bom vedela, kam sem poslana, oglasim z novicami. Do takrat pa hvala za molitve in darove ter mir in dobro iz tropskega Manausa.

V novem misijonskem zagonuP. STANKO ROZMAN, JEZUIT, ZAMBIJA

Obisk slovenskega provinciala Ivana Brescianija v Malaviju je trajal tri tedne, a je prehitro potekal. Nismo si mogli ogledati vseh krajev, kjer smo jezuiti delali in še delamo. Prijaznost ljudi in veselje otrok je nanj in na nje-govega spremljevalca p. Vilija nare-dilo največji vtis. Ga ne bosta pozabi-la. Za vse sta se zanimala. Jaz, ki sem obiskovalca spremljal, pa sem se pos-lavljal od Malavija, seveda z upanjem, da bo zastavljeno delo nadaljevalo svoje poslanstvo.Sedaj pa se oglašam že iz Zambije, iz Mumbwe. Tu nimamo interne-ta, pač pa uporabljajo "Gongo". To je paličica, ki se vtakne v računalnik in dela po principu telefona, seveda samo takrat, ko je elektrika, to pa še zdaleč ni vedno. Za delo sem moral kar resno poprijeti. Pri sv. Moniki v kraju Chipa so ljudje počistili okoli cerkve, sedem metrov z vseh strani. Dodali so tudi zid, kjer je manjkal.

Pripravljajo pesek in opeko za nada-ljevanje del, postali so navdušeni ob moji vrnitvi in bodo po svojih močeh prispevali s prostovoljnim delom, s kamnom in peskom, s transportom, s prehrano delavcev. Cerkev sv. Monike je majhna in zelo preprosta. Dodali bi zakristi-jo (4x5m). Sami so jo začeli, sami jo

bodo v glavnem končali. Prosim za pomoč, da bo cerkev čim prej pod streho. Otroci pridno molijo v ta namen. Jaz tudi. Seveda ne morem, ne da bi poprosil še za avto. Na mi-sijonu sva sedaj dva, avto je star, po-dročje pa izredno obsežno, brez še enega avta ne bo šlo. To so prvi vtisi iz moje nove stare Zambije.

13

I Z Z A L E D J A

Misijonska vas je dosegla svoj namen in prepričani smo, da je vsem, ki so jo obiskali, razširila obzorje in pribli-žala življenje v misijonih. Hvala vsem sodelujočim in vsem obiskovalcem. Posebej hvala Zavodu Svetega Stani-slava za prostore in vsem, ki so tako

Praznovali smo Misijonsko nedeljo

Na Brezjah je bilo zares veselo, a je nekaj manjkalo

požrtvovalno pripravili sámo »Misi-jonsko vas«.Misijonska nedelja po župnijah nas je povezala z verniki vsega sveta ter z molitvijo in darovi obogatila najbolj revne predele sveta. Bog vam povrni za vse.

strani vzdušje vernikov, tudi zani-mivih slučajnih gostov iz Koreje, so-maševanje duhovnikov, na poseben način pa neposreden nagovor in stik z vsemi karizmatičnega Petra Opeke. Vsem se nam je slavje vtisnilo globoko v srce, ki smo ga ponesli na domove in v domače župnije. Morda sta manjkali dve stvari. Pogrešal sem predstavnike medijev, osrednji dogodek na Misijonsko nedeljo bi si

Skupno praznovanje Misijonske nedelje na Brezjah je gotovo po-menilo cvet vseh slovesnosti. Vsi, ki ste se zbrali pri Mariji Pomagaj, ste gotovo doživeli razprt Marijin plašč in veselje pod njim. Hvala vsem so-delujočim, posebej še »Malgaškemu zboru« pod vodstvom nasmejanega Marka Petroviča, nečaka pokojnega Klemena Štolcarja.Seveda pa smo nad vse hvaležni mi-sijonarju Petru Opeki, ki je vsemu dogajanju – skupnemu in tistim do-godkom in srečanjem po vseh koncih Slovenije – dodal temelj, konkret-nost, luč, ogenj in posebno božjo navzočnost. Žar njegovih oči, svet-lobo njegovih besed, razsežnost nje-govega dela in širino njegovega srca ste lahko začutili ob vsakem sreča-nju z njim. Zato se vam vsem zahva-ljujemo za vaše spremljanje z molit-vijo, dobro voljo, iskreno mislijo in srčno dobroto, ki ste jo tudi pokazali v darovih za misijon na Madagaskar-ju. Bog vsem stoterno povrni.Na koncu – pa toliko bolj iz srca in iskreno – HVALA Radiu Ognjišče in vsem Radijcem za zavzetost, spre-mljanje, navdušeno oglaševanje, požrtvovalno poročanje in srčno so-delovanje. Brez vas ne bi šel glas v deveto vas! Bog vam povrni!

sodelavci Misijonskega središča

Odločitev se je izkazala za dobro in na Brezjah je bilo zares veselo. Lep dan, množica vernikov, veselo pre-pevanje vseh, ki ste priromali, še posebej pa »Malgaškega zbora«.

Prepričan sem, da nas je dogajanje popeljalo nekam drugam, v drugačen svet, v liturgijo, ki je bila res slavlje-nje, nekako, kot v misijone. Petje je pri tem prispevalo svoje, po drugi

Prisrčna hvala vsem, ki ste tako zavzeto in slovesno pripravili praznovanje Misijonske nedelje in tudi sodelovali pri izvedbi in sodelovanju pri vseh dogodkih.

Medškofijski misijonski svet pri Misijonskem središču se je letos odločil, da ne bomo več na Misijonsko nedeljo pripravljali osrednjih prireditev po škofijah, temveč le eno za celotno Slovenijo, vendar vsako leto v drugi škofiji. Tako smo letos začeli na Brezjah, nadškofija Ljubljana, prihodnje leto pa bomo nadaljevali v Celju pri Svetem Jožefu, škofija Celje.

14

I Z Z A L E D J A

Slovenski »malgaški zbor«

Skoraj ga ni, ki ne bi že slišal, da so maše na daljnem Madagaskarju za evropske pojme dolge, da se pri njih veliko prepeva in celo pleše. Zdi se,

da Malgaši vso svojo živahnost in temperament prelijejo v skladbe, s katerimi slavijo Boga. Kdor rdečega otoka ni obiskal in bil sam udeležen

pri takem bogoslužju, si najverjet-neje težko predstavlja vzdušje in energijo, ki je tamkaj prisotna. V tednu okrog Misijonske nedelje je našo ljubo domovino obiskal naš rojak in misijonar Peter Opeka. Vsi, ki smo ga že kdaj srečali ali pos-lušali, vemo, da ima v sebi prav poseben žar, s katerim govori o svojih Malgaših in nas hkrati vabi, da mora biti vse naše življe-nje stalna zahvala in slavljenje Vse-mogočnega. Gorečnost, s katero pričuje povsod po svetu, je skladna prav s tisto strastjo in veseljem, ki ga Malgaši izražajo v svojih bogo-služnih pesmih. Da bi bili ob Petrovem obisku v Slo-veniji in ob njegovem pričevanju pri mašah, ki jih je daroval pri nas, deležni koščka Madagaskarja, se je konec poletja zbral skupaj pevski zbor, ki ga je sestavljalo blizu 90 grl. Zagnano in neutrudno smo v prostorih Škofijske klasične gimna-zije vadili malgaške pesmi. Z njimi smo želeli presenetiti misijonar-ja in v prvo mašo, ki jo je daroval v župnijski cerkvi v Šentvidu pri Ljubljani, vnesti vsaj približek ve-selega rajanja, ki je tako značilno za maše na Madagaskarju. Menda nam je kar dobro uspelo, saj nas je

to zaslužil, še posebej pa zares do-živeto in čudovito bogoslužje ter seveda tudi pričevalec Peter. Škoda je tudi, naneslo je tako, da ni bilo nobe-nega izmed slovenskih škofov. Če so bili lansko leto domala vsi po svojih škofijah, so letos resnično manjkali, vsaj s katerim izmed njih bi dogaja-nje dobilo večji poudarek na prazni-ku celotne Cerkve na Slovenskem, kar Misijonska nedelja zagotovo je, saj ni namenjena le našemu stiku s tretjim svetom, temveč pred vsem utrjevanju zavesti, da je evangelizaci-ja, tudi nova, misijonsko poslanstvo celotne Cerkve kjerkoli po svetu in tudi med nami.

Jože Planinšek CM

Misijonsko navdušenje ne pozna meja, kar vsebuje že v samem izrazu. To so pokazali tudi navdušenci, ki so z zagretim Markom Petrovičem, nečakom pokojnega misijonarja Klemena Štolcarja, oblikovali čisto pravi, veliki in živahen zbor, ki ga lahko imenujemo malgaški. Navduševali so nas po mnogih krajih in še bodo to počeli. Prosili smo jih in prav je tako, da se nam predstavijo, morda jih bo kdo še kam povabil, vsekakor pa so dobra in spodbudna ideja in morda navdih še komu.

15

I Z Z A L E D J A

Monika Švigelj prejela misijonski križ

Monika, ki se je rodila 12. sep-tembra 1991, je bila po besedah njenih staršev že od vselej radoved-na in igriva in jo zanima veliko stvari. Zato se je leta 2012 odločila, da gre v misijone. Začela je obisko-vati skupino Sled, v okviru katere se bodoči laiški misijonarji priprav-ljajo na svoje poslanstvo. V skupini Sled smo Moniko spoznali kot ljube-znivo, nesebično, prisrčno dekle, ki ji, tako kot njenim staršem, veliko pomenijo krščanske vrednote in načela. Spoznali smo jo kot človeka, ki se ne meni za nepomembne in

minljive stvari. Velika vzornica je bila Moniki mati Terezija in vedno je imela v mislih njeno priporoči-lo, namreč, da naj povsod širimo ljubezen in naj od nas ljudje vedno odidejo srečnejši, kot so prišli. Tem priporočilom je Monika zvesto sledila.Od njene odločitve za misijone je iskala možnosti, da bi se v praksi preizkusila v dobrodelnosti, zato je za en mesec odpotovala v Bol-garijo in številčni družini poma-gala kot varuška. Letos spomladi se je skupaj s prijateljico odpravila

v Etiopijo, kjer sta na osnovni šoli poučevali angleščino in pomaga-li pri razdeljevanju hrane. V letoš-njem avgustu pa je končno doča-kala povabilo, ki je prišlo iz Kam-bodže. V glavnem mestu bo na šoli, ki so jo ustanovile sestre HMP – salezijanke – poučevala anglešči-no, strojepisje, računalništvo in če bo potreba, bo tudi kuhala. Šolo obiskujejo dekleta, ki so sirote in mnoge med njimi so bile zlorablje-ne in prepuščene cesti. V popoldan-skem času bo dodatno pomagala deklicam, ki imajo tudi druge učne težave. Sestre bodo denar, ki bi bil namenjen za plačo učitelja, tako lahko namenile za druge nujne potrebe.Kot kaže, bo Monika sicer v malo drugačni vlogi še naprej ostala po-vezana s šolo. V nedeljo smo bili vsi zelo veseli, ko nam je povedala, da je teden dni pred odhodom v Kam-bodžo diplomirala na Visoki šoli za ekonomijo. Monika je torej študij-sko v »dobri formi« in verjamemo, da bo svoje znanje na najbolj prisr-čen in prijeten način lahko posre-dovala dekletom, ki bodo še kako vesele Monikine naklonjenosti in dobrovoljnosti. Iz srca ji želimo, da bi se ji njene želje pri plemenitem poslanstvu izpolnile.Ob slovesu je bilo izrečenih veliko lepih želja. Naj dodam še tisto naj-pomembnejšo: »Naj jo na vseh njenih poteh spremlja božji blagoslov!«

Mari Porenta

V nedeljo, 25.10.2015, je bilo v župniji Preserje pod Krimom slovesno in veselo. V cerkvi sv. Vida je pri sv. maši Monika Švigelj iz rok pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja prejela misijonski križ. Odpotovala bo v daljno Kambodžo, na misijon s. Ljudmile Anžič, kjer bo na tamkajšnji šoli poučevala angleški jezik.

Peter imenoval kar »moji Malgaši«, potem pa smo mu zvesto sledili še na mašo misijonske nedelje na Brezjah in v Polhov Gradec, kamor nas je navdušeno povabil domači župnik. Naše prepevanje se je spre-menilo v svojevrstno oznanjevanje ali misijon, saj so nas povabili še k nedeljski maši v Petrovče, Bohinj-sko Bistrico in čez mejo v Šmihel pri Pliberku.

»Odprta so vrata nebeška,« smo na vse grlo prepevali in povsod so nas navdušeno sprejeli, čeprav se je sprva naše prepevanje in poplesavanje zdelo kar neko-liko preveč eksotično naspro-ti resnosti, ki smo je sicer vajeni pri najsvetejšem opravilu. A so ljudje vselej podlegli navdihujo-čim Petrovim besedam, malga-škim ritmom in našemu vnetemu

petju in nas spremljali s ploska-njem. Nekateri so bili celo tako drzni, da so se ob ritmu melodij skupaj z nami zazibali. Ljudje so tudi po koncu bogoslužja obstali na svojih mestih, mi pa smo še kar nadaljevali s prepevanjem. Zdelo se je, kot bi se v tistem trenutku resnično odprla sama nebeška vrata.

Marko Petrovič

16

I Z Z A L E D J A

Dobroti dajemo glasIZIDOR ŠČEK, RADIO OGNJIŠČE – MADAGASKAR

Misijonsko središče je ponudilo roko in pred nami se je odprl edin-stven projekt, ki smo ga poimeno-vali »Dobroti dajemo glas«. Ure-ditvi radia smo dodali še en cilj – našim poslušalcem iz prve roke posredovati čim več o delu in živ-ljenju naših misijonarjev.Pred odhodom je bilo treba raz-rešiti kup tehničnih ugank in na-baviti opremo. Vprašanj je bilo vsak dan več, odgovori vedno bolj nejasni. Izkušnje s postavlja-njem radia v Zambiji so bile nepre-cenljive – Afrika ima pač svoje zakonitosti.

Madagaskar nas je sprejel sredi noči.Čakal nas je misijonar Janez Krmelj in s pomočjo svojih vez in poznanstev je bila naša oprema kaj kmalu na prostosti. Ura vožnje skozi glavno mesto je bila dovolj

na Madagaskarju (Toneta Kerina smo spoznali že doma, saj je bil ravno na dopustu) in jih čim bolj predstaviti poslušalcem. Janez Krmelj nas je presenetil s svojo umirjenostjo in predanostjo. Prava človeška mravljica – tih, ponižen in deloven. Bil je z nami skoraj od začetka do konca. Vsak dan smo preko njegovih besed ses-tavljali pravo sliko Madagaskarja. Zgodbe vsakdana, težave, bolečine in veselje afriškega življenja ... Delo z domačini nam je odpiralo nova obzorja, jezikovne pregrade pa so odpirale nasmehe na obrazih.Vsak misijonar je nekaj posebnega in vsak dan znova smo se lahko le čudili njihovemu delu. Jože Adamič nas je sredi spokojnega malgaške-ga podeželja presenetil s svojim ar-gentinskim temperamentom in slo-vensko delavnostjo. Jani Mesec je z nepredstavljivo mirnostjo razla-gal najbolj neverjetne zgodbe. Na njegovem misijonu smo doživeli sprejem, ki ga ni mogoče pozabiti. Ko se vsa vas zbere in te s pesmijo in plesom pospremi do cerkve, je to res neizbrisen spomin in hkrati

Običajno se vse začne z besedo in beseda da besedo in na koncu iz besede nekaj nastane. Z besedo pa je tesno povezan tudi radio, seveda tudi Radio Ognjišče, ki je bil pripravljen prisluhniti prošnji slovenskega misijonarja Janeza Krmelja. Če smo zmogli že pred leti urediti radio v Zambiji, ga bomo tudi na Madagaskarju in smo šli.

za srečanje z afriško resničnostjo. Tema, dim, umazanija, smeti ... Zaradi vsega videnega nam želje do hrane ni obudil niti Peter Opeka, ki smo ga obiskali že navsezgo-daj zjutraj in nam je pripravil sko-rajda slovenski zajtrk. Je pa v nas prebudil drugi pogled na Afriko – umirjenost, veselje, sproščenost ... Seveda smo to novo odkritje takoj prenesli na valove Radia Ognjišče in v neposrednem prenosu že prvi dan zjutraj pokazali veliko mero navdušenja predvsem nad delom naših misijonarjev. Pri Petru Opeki nobena beseda ni šla v prazno. Padli smo v novo deželo, med nove ljudi in že prvi dan smo dožive-li velike duhovne vaje! Le kako tega veselja ne bi delili s poslu-šalci? Povezali smo Slovenijo z Madagaskarjem.Dnevi so hitro minevali. Želeli smo spoznati vse slovenske misijonarje

Foto

: Izid

or Š

ček

17

I Z Z A L E D J A

„S tombolo” na pomoč Ukrajini in Senegalu

V nedeljo, 11. oktobra popoldne, je bil Šmartinski dom poln ljudi dobre volje. Župnijska karitas Kranj – Šmartin je letos že šesto leto zapored pripravila misijonsko tombolo. Letošnji navdih so nam bile besede papeža Frančiška ob izvolitvi: „Malo več usmiljenja spreminja svet, da je manj hladen in bolj pravičen...”

V prireditev nas je popeljala pesem otroškega pevskega zbora Sončni žarek, ki svoje pesmi simpatično pospremi z gibi. Sledila je predsta-vitev dela Sare Vivoda in Špele Stvarnik, ki sta bili članici medi-cinske odprave Madagaskar 2014. Preko projekcije slik sta nam prib-ližali Matango, opisali delo v di-spanzerju, življenje domačinov. Preden sta zapustili afriški otok sta obiskali še Petra Opeko ter od blizu videli Slovensko vas v Akamasoa.

tudi zahvala vsem poslušalcem, ki so s prispevki v »Pustni sobotni iskrici« pomagali zgraditi njihovo šolo. Pa še dve sestri sta nas bili veseli – polna energije Terezija Pavlič, usmiljenka, in ne najdem izraza za opis razsežnosti energije sestre Marjete Zanjkovič, salezijan-ke. In seveda laiška misijonarja – Lucija Čuk ter Matevž Strajnar.Bogati dnevi so za nami. Življe-nje piše številne zgodbe, lepe in težke. Nekaj smo jih utrgali iz

rok pozabe. Ogledate si jih lahko (audio, video, foto, razni zapisi ...) na: www.radio.ognjisce.siZ delom smo začeli v Manakari, kjer smo zamenjali dotrajani odda-jnik in uredili antenski sistem. Na sedežu radia Rakama smo morali najprej urediti električno napelja-vo in ozemljitve, nato pa smo prik-ljučili nov oddajnik, računalnike in mešalno mizo. Splezati je bilo treba tudi na antenski stolp in urediti antene. V Farafangani je bilo treba

na novo urediti električno napelja-vo, priključiti oddajnik ter urediti ozemljitev. Največ časa smo se zadr-žali na misijonu Janeza Krmelja, kjer smo čisto na novo postavili majhen studio, preuredili električno nape-ljavo in ozemljitve, popravili an-tenski stolp ter zmontirali oddaj-nik in uredili vse potrebno, da se bo Janez sam znašel po našem odhodu. Spotoma smo opravili še ogled in meritve morebitne nove oddajniške točke v mestu Vangaindrano.

V nadaljevanju je tudi otroški pevski zbor Kresničke priklical dobro razpoloženje. Letos so nas razveselili z afriško pesmijo ob spremljavi inštrumentov. Kot mi-sijonarka v Senegalu pa je na oder stopila razigrana sestra Polona Švigelj, ki nam je na kratko popi-sala vse lepo in vse hudo v državi, kjer je 96 % prebivalcev muslima-nov. S seboj je prinesla afriške in-štrumente in druge izdelke iz kamna, lesa, kovine in buč, ni manjkala ta „kmašna” obleka in

celo senegalsko zobno ščetko smo videli od blizu.Nato smo na oder postavili tablo s števili in začelo se je žrebanje. Po podelitvi dobitkov za polno eno vrstico se je ob vse večjem vznemirjenju začelo taktiziranje na dve polni vrstici ter na polno kartico. Letos smo vse tri glavne nagrade podelili že pred podeli-tvijo nagrad za dve polni vrstici. Z vsako izžrebano številko smo razdelili več nagrad in zadnje nagrade smo v izogib gneči pode-lili nagrajencem s polnimi tabli-cami, ki so že presegli starost 75 let oziroma še niso dopolnili dveh let. Hvaležni smo več kot štiridese-tim velikodušnim sponzorjem, pa tudi tistim, ki so želeli ostati ne-imenovani, saj so nam pomagali oblikovati 306 dobitkov.Nekateri so imeli srečen dan in so bile številke na njihovi strani, drugi pa smo odhajali z dobrim občutkom, saj bomo pomagali slovenskim misijonarjem. Podprli bomo projekte Polone Švigelj, ki bo nadaljevala svoje delo v Se-negalu, drugega dela pomoči pa bodo deležni štirje slovenski mi-sijonarji: Tomaž Mavrič, Marta Meško, Jožica Sterle in Barbara Peterlin, ki po svojih močeh blažijo tegobe v stiskani Ukrajini.

Irena Dolenc

18

K Bogu je odšla s. Ljudmila Rus, usmiljenka, Čilenarave, globoko pobožna, preprosta in ponižna ter povsod priljubljena. Vse življenje je ostala v Čilu in tam je tudi pokopana. V rodnih Strugah je bila 21. oktobra maša zadušnica zanjo, kjer so se v duhu od nje poslo-vili njeni sorodniki in sestre. Ona pa je, verujemo, že deležna polnosti živ-ljenja pri njem, ki mu je, tudi kot mi-sijonarka, zvesto služila. Sestram usmiljenkam in njenim so-rodnikom izražamo hvaležnost zanjo in globoko sočutje.

Sodelavci Misijonskega središča in uredništvo Obzorij

Na praznik sv. Male Terezije je Gospod v svoje usmiljeno naročje sprejel mi-sijonarko, usmiljenko s. Ljudmilo Rus, s krstnim imenom Julija, rojeno 28.1.1925 v Čatežu pri Strugah.V Družbo hčera krščanske ljubez-ni je vstopila leta 1946 v Sieni v Italiji, kamor je prišla kot begunka preko avstrijskih taborišč za povojne izgnance iz Jugoslavije. Še z drugimi enajstimi sestrami je odpotova-la v Argentino in nato v Čile, kjer je dolga leta delovala med bolnimi in ubogimi v Provinci HKL Čile na skraj-nem jugu te dežele. Bila je vesele

75 letnica življenjaJanez Mlakar, jezuit, rojen 11. februarja 1941 v Srednji vasi v Bohinju. V misijone je odšel 15. septembra leta 1973. Deluje v Zambiji.

65 letnica življenjaPavel Bajec, duhovnik KP, rojen 15. januarja 1951 na Colu. Na Slonokoščeno obalo je odšel 8. decembra leta 1978.

55 letnica življenjaAnton Ovtar, lazarist, rojen 1. januarja 1961 v Celju. V misijone je odšel 23. septembra 2001. Deluje v Rusiji.

40 let dela v misijonihPeter Opeka, lazarist, rojen 29. junija 1948 v San Martinu v Argentini. Kot duhovnik je na Madagaskar odšel 31. januarja 1976.

čest itamo jubilantom

Tržaški poklon prijatelju misijonarjevTržaška občina je 30. avgusta trg pred Marijino kapelico pri Lajnarjih (Trst) uradno poimenovala po msgr. Stanku Zorku. Marijina kapelica je bila namreč zgrajena po zaslugi msgr. Stanka Zorka. Postavili so tudi dvojezično ko-memorativno tablo, ki jo je naročilo Društvo Rojanski Marijin dom. Msgr. Stanko Zorko, rojen v Leskovcu pri Krškem, je bil kaplan za slovenske vernike v Rojanu več kot 50 let. Bil je voditelj Misijonskega krožka in velik prijatelj slovenskih misijonarjev. Prav on nas je vse tako navdušil, da krožek deluje nepretrgoma od leta 1920 do danes. Ob tej svečanosti je Misijonski krožek naročil osebne znamke, ki jih je izdala pošta Slovenija.

Gvineja in prevozna sredstva v misi-jonih (MIVA).Ves denar, ki je bil nabran letos s pomočjo našega Misijonskega krožka, je dar dobrotnikov in prijateljev misi-jonov, srečelova, nabirke ob zaključ-ku šmarnic, nabirke v Rojanu na Kri-štofovo nedeljo za MIVO (prevozna sredstva v misijonih), Misijonskega odseka Mačkovlje, Slovenske Prosvet-ne Matice in znamkarske akcije.Misijonski krožek iz Rojana pri Trstu

Sadove letošnjega delovanja v višini 9.002,00 EUR pa so prejeli misijo-narji; s. Marija Pavlišič – Madaga-skar, Pedro Opeka – Madagaskar, Janez Krmelj – Madagaskar, Danilo Lisjak – Uganda, s. Jožica Sterle – Ukrajina, s. Mojca Karničnik – Kongo, Jože Mlinarič – Ruanda, s. Ljudmila Anžič – Kambodža, s. Fani Žnidaršič – Bocvana, s. Vesna Hiti – Ruanda, s. Anica Starman – Slono-koščena obala, s. Andreja Godnič – Peru, s. Bogdana Kavčič – Burundi, s. Anita Poljak – Grčija, p. Ernest Saksida – Brazilija, p. Vladimir Kos – Japonska, p. Giuseppe Xotta – Uganda, p. Vincenzo Luise – Burkina Faso, p. Gianni Gattei – Papua Nova

19

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto

2016 znaša 9 eur.

Darovi objavljenih so na naš račun

prispeli do 17. 11. 2015. Hvala vsem.D A R O V I – H V A L A

ADVENTNA AKCIJA | župniji: Sv.Križ-Podbočje, Zavratec | MIVA | župnije: Bate, Bloke, Bučka, Deskle, Grgar, Kostanjevica na Krki, Ljubljana-Sv.Jakob, Lom, Most na Soči, Otlica, Predloka, Prevalje, Prvačina, Rače, Rakek, Ravnica, Sora, Sv.Katarina-Topol, Sv.Križ-Podbočje, Sv.Lenart, Sv.Trojica nad Cerknico, Sv.Trojica-Podlehnik, Šentrupert, Šentvid pri Grobelnem, Škocjan, Škofije, Šmarje pri Jelšah, Trnovo pri Gorici, Unec, Zdole posamezniki: Bizjak Janko, Blejec Marija, Brown Bear Team D.O.O., Buhvald Amalija, Čuk Niko, Frančiškanski Samostan, Frančiškanski Samostan Sveta Gora, Gambittrade D.O.O., Marinko – Družina, Matajc Irena, Merljak Matjaž, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., NIJZ, Pšeničnik Marjana, Rustja Božo, Toplikar Boštjan | SKLAD ZA LAČNE | župnija Koper - Sv. Marko posamezniki: Bratuša Andrej, Krašna Natalija, Kravos Stojan, Medvešek Viljem, Morelj Darja, Motaln Betka, Murko Ana, Murko Ana, N.N., Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Preglav Ana, Šimec Tomaž, Vehar Štucin Erna, Vozelj Janez, Zajc Josipina, Žveglič Marija | GOBAVCI | Brišar Valerija | ZA MADAGASKAR | župnija Trebnje posamezniki: Beravs Mihael, Bohinc Anka, Čuk Katarina, Dolenšek Marija Iča, Dolinar Sabina, Gec Miro, Jalen Marija, Jeromen Kavčič Marija, Kešnar Vida, Klemenšek Judita, Klobučar Marjeta, Kovač Marija, Krivonog Pavla, Kržišnik Franci, Ličen Ana, Majer Ivica, Milič Lojzka, N.N., Nardin Simon, Omahen Dolores, Pintar Marjetka, Presetnik Vera, Pucihar Cveta, Pušenjak Marija, Rihtar Frančišek, Rozina Teja, Rožmanec Frančiška, Rupnik Vasilija, Sešek Urška in Jure, Smolnikar Silva, Sodja Slavka, Sušnik Janez, Šuštar Pavel, Urbancl Ivana, Verbič Karel, Vesel Marija, Vugrad Dejan Vukić S.P., Žabkar Valerija | SKLAD ZA MISIJONE | župniji: Bočna, Šmartno pod Šmarno goro posamezniki: Ambrožič Lucija, Demšar Mihael, Iršič Andrej, Jenko Franc, Kapucinski Samostan, Košir Melita, Kozlovič Mavricij, Kozole Cvetka, Kremžar Tomaž, Ličen Anton, Likar Ivan, Magdič Olga, Mernik Zinka, Metropolitana D.O.O., Mikulin Olga, Minoritski

Samostan Piran, Morelj Darja, N.N., Osredkar Fani, Paškič Ilija, Pirc Dragica, Prelc Martin, Rihar Veronika, Rota-Mi D.O.O., Schwarzbartl Tomaž Ervin, Sestre Usmiljenke, Skok Tine, Skribe Katarina, Slokar Darja, Slokar Darja, Snoj Irena, Suhadolčan Franci, Šifrer Marija, Štrukelj Frančiška, Timer Neža Antonija, Trošt Peter, Velepič Anica, Velikonja Štefanija, Žorž Vera, Žveglič Marija | ŠOLANJE BOGOSLOVCEV | posamezniki: Mah Tinko, Mrzel Slavka, Pegan Alenka, Misijonski Krožek Rojan - Trst | LENČKOV SKLAD | N.N. | MAŠNE INTENCIJE | posamezniki: Gartner Ivana, N.N., Seidl Jožef | ZA GRADNJO CERKVA | N.N. ZA URŠULINKE N.N. | LAKOTA ETIOPIJA | župnija Luče ob Savinji posamezniki: Jeromen Kavčič Marija, Medvešek Viljem, Oblak Anton, Oblak Miriam | CIKLON MJANMAR | N.N. | DISPANZER MATANGA | posamezniki: Hvala Mirjam, Jerman Milena, N.N., Novak Milena, Pavlič Frančiška, Podobnik Jožica, Stambuk Igor, Tomažič Anton, Vehovar Darinka, Zabavnik Mitja, Živic Tomaž | DROBIŽ ZA RIŽ-MADAGASKAR | Šubic Ida | S. MARTA MEŠKO | posameznika: Kržan Miklavž, N.N. | JOŽE ADAMIČ | posamezniki: Bregar Jože, Burger Alenka, Kocmur Petra | S. VIDA GERKMAN | posameznici: Omahen Dolores, Primožič Janja | JOŽE MLINARIČ | posamezniki: Kvaternik Tomaž, Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. VESNA HITI | župnija Koper - Sv. Marko posamezniki: Blejec Marija, Čengija Kata, Demšar Andrej, Misijonski Krožek Rojan – Trst | P. MILAN KADUNC | Knep Marija in Martin | TONE KERIN | župnije: Kranjska Gora, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Sv.Nikolaj, Rateče-Planica, Šmarje-Sap posamezniki: Bogoslovno Semenišče, Bračko, Frančiškanski Samostan Brezje, Kern Jože, Klemen, Koncilja Jožica, Kušar Primož, Metropolitana D.O.O., N.N., Pollak Janez, Prnaver Miran, Šušteršič | S. AGATA KOCIPER | Volavšek Marta | JANEZ KRMELJ | posamezniki: Agrometal D.O.O., Bolta Marko | KOSMAČ JANKO | župnija Šentjošt nad Horjulom posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Sever Andrej, Sušnik Janez, Vrabec Marko,

Vrabec Mirijam | S. ANDREJA GODNIČ | posamezniki: Bešter Helena, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., Pirc Dragica, Sedej Andreja, Štuhec msgr. dr. Ivan | DANILO LISJAK | posamezniki: Blejec Marija, Bonuti Hajdinjak Kamila, Krevelj Branko, Logar Marija, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Sušnik Janez | TOMAŽ MAVRIČ | Malalan Nika | S. ZVONKA MIKEC | posamezniki: Murn | MISIJONARKE MATERE TEREZIJE | Kranjc Rafael | S. TADEJA MOZETIČ | posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kolman Mojca, Rudež Lučka, Šiško Stanislav | JANEZ MESEC | posamezniki: Filak Nevenka, N.N., Pirih Marija, Selan Matija, Strajnar Breda, Šimnic Apolonija, Štrancar Nikolaj župnija Javorje nad Škofjo Loko | PETER OPEKA | župnije: Dobova, Godovič, Gornja Radgona, Ljubljana-Sv.Nikolaj, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Štepanja Vas, Ljubljana-Zadobrova, Luče ob Savinji, Polhov Gradec, Stolna Župnija Novo Mesto, Šentjurij-Podkum, Velike Lašče posamezniki: Aljančič Nancy, Ančimer Pirnat Magdalena, Bajuk Katarina, Baša Ema, Bevc Pepca, Bohak Ivan, Bolta Marko, Čepin Ciril, Černe Milena, Demšar Mihael, Dermol Jožica, Dolenc Jože, Esih Terezija, Falant Ivanka, Fister Petra, Frančiškanski Samostan Brezje, Gril dr. Janez, Hmeljak Leon, Ipavec Avgusta, Jereb Marija, Ješovnik Simona, Kastelic Ana, Knep Marija in Martin, Kordiš Rozalija, Kozar Marija, Kramar Nataša, Kranjc Marija, Kranjec Barica, Kremenšek Milena, Krenker Stane, Lah Zmaga, Lamut Vera, Lapajne Marija, Lapajne Vinko, Lavtižar Blaž, Lenassi Roman, Leskošek dr. Franc, Leskovec Tomaž, Ljubi Lidija, Logar Katja, Logar Veronika, Lovšin Jože, Ložar Boštjan in Damjana, Macedoni Anica, Metropolitana D.O.O., Mežnar Klavdija, Mihicinac Marija, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Možina Marjan, N.N., Naš Dom San Justo, Natek Karel, Oblak Anton, Papež Marija, Pavlovčič France, Perko Mira in Andrej, Pintarič Rozka, Pirc Janez in Anica, Pollak Janez, Prelc Martin, Prepadnik Sebastijan, Prša Ivan, Radio Ognjišče, Rauh Rezka, Rejc Helena, Remše Matija, Rimskokatoliški

Samostan MD Lazaristi, Rus Valerija, Sajovec Lojzka, Saksida Bogdan in Silva, Sela Rahela, Selan Matija, Sest Slavka, Skok Tine, Strnad Alenka, Sušnik Janez, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Šmid Janez, Šorli Stanko, Štefanič Aleš, Štepec Alojzija, Štolcar Kolja, Štrukelj Frančiška, Štumpf Terezija, Tominc Lucijan, Trček Družina, Trkov Janja, Uranič Andrej, Vegan Janez, Velepič Anica, Vodlan Silva, Voljč Marija, Vrabič Alojzija, Zajec Martina, Zajec Tina, Završnik Marija, Zgonc Marija, Zidar Stanislav, Zornik Zoran, Žakelj Burke Anita, Žnidaršič Tilka, žup.Karitas Mozirje | S. MARIJA PAVLIŠIČ | Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. JOŽICA STERLE | župnija Koper - Sv. Marko posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Strnad Alenka, žup.Karitas Kranj-Šmartin | P. MARTIN KMETEC | posamezniki: Gartner Ivana, Krajnc Slavko, Selan Stanka | LAZARISTI NA SALOMONOVIH OTOKIH | posameznika: Grobin Anton, Muha Vera | S. BOGDANA KAVČIČ | posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N. | P. LOJZE PODGRAJŠEK | posameznika: Povh Jože, Ramovš Vera | S. ANICA STARMAN | N.N. | S. ZORA ŠKERLJ | posameznika: N.N., Strajnar Jurij | S. MILENA ZADRAVEC | Muller Marija | S. ANITA POLJAK | Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. FANI ŽNIDARŠIČ | posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Potočnik Branka | JANEZ SEVER | Strajnar Jurij | S. LJUDMILA ANŽIČ | posamezniki: Miklavčič Humar Ljudmila, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Muha Vera | S. DORICA SEVER | posamezniki: Strajnar Jurij, Polona Berlec, Gobec Rozalija, Grobin Anton | S. ANICA VLAŠIČ | Muller Marija | S. POLONA ŠVIGELJ | žup.Karitas Kranj-Šmartin | S. MOJCA KARNIČNIK | Misijonski Krožek Rojan - Trst | MISIJON CRIPAM-BRAZILIJA | posameznici: Muller Ingrid, Volčič Barbara | MARIJINE SESTRE-KIJEV | posameznici: Selan Stanka, Zalar Andreja

… niti ni malo, kar lahko storimo …Končujemo »Leto posvečenega življenja«, ki ga bomo sklenili s Svečnico prihodnje leto, in prehajamo v »Leto usmiljenja«, ki smo ga že začeli z letošnjim praznikom Brezmadežne. V teh adventno božičnih dneh pomenljivo prekrivanjae dveh vsebin našega življenja in vere, ki sta obe izrazito božični. Z vstopom Boga po Detetu Jezusu v svet in med nas postaja »tukaj« z Božje strani vse posvečeno. Bog, vsemu navkljub, ni razočaran ne nad svetom, ne nad nami. Njegovo zaupanje v človeka je neskončno in spet prihaja. Pa ne s pomilovanjem, vzvišenostjo in od zgoraj, temveč od spodaj, kot nebogljeno dete, eden izmed nas, solidaren z nami in sočuten. Edini, ki bi resnično lahko bil usmiljen z nami, ki bi nas lahko v naši šibkosti pomiloval, tega ne počne in stopi v naše vrste, ob nas, z vsem spoštovanjem in rahločutnostjo.Tega ne moremo razumeti, pred tem lahko le osupnemo. Veliko stvari ne razumemo, večine ne. Vedno znova pa si zaželimo: »Da bi se le razumeli pa bo v redu«. Tudi Boga ne razumemo, ne takrat, ko smo sredi preizkušenj, ne ko doživljamo njegovo izničenje za nas. Mar nam to ne sporoča, da je pomembnejše od razumevanja spoštovanje. To vnaša v naš odnos do Boga skrivnost in nekaj svetega, kar nam omogoča, da postaja svet tudi človek ob nas in celotno stvarstvo. Česa naj si ob letošnjem božiču in začetku leta bolj želimo kot ravno tega. Če na svetu ni nič več sveto; ne bližnji, ne družina, ne narava, je v božjih očeh to vendarle še vedno drugače. Vsak izmed nas mu je svet, zanj ni ne papež, ne Obama, ne zadnja številka begunca ali migranta v neskončni koloni več ali manj. Zanj je vsakdo nekdo, zato pa smo si različni in nas kliče po imenih in se v vsakem izmed nas na svoj način rodi. Odprimo se, da se bo to lahko zgodilo v nas in v spoštljivosti poskrbimo in pustimo, da se bo to lahko zgodilo tudi v drugih, blizu in daleč okrog nas. To je vse, in niti ni malo, kar lahko storimo ali pa vsaj omogočimo sebi in drugim, da bomo ljudje in svet, posvečeni in sočutni, kar Božič je.

za Božič in novo leto vsi iz uredništva in Misijonskega središča

Jasl

ice v

žup

niji C

elje

-Sv.

Jože

f