LITERARNE ZVRSTI

Literarna MORFOLOGIJA (morphe-lik, oblika in logos beseda, nauk)

se ukvarja s sestavo lit. umetnine, zanimajo jo formalno-strukturne zna. lit. Zanima jo kaj je specifino za lit. iz esar sledi, da je njen predmet bolj literaren kot predmet ostalih disciplin, morfologija najbolj pomembna. Vanj spadajo lit-formalni in lit-estetski problemi.

Izhodie, da je lit. delo sestavljeno drugae od drugih umetnin, ker je sestavljeno s snovjo in gradivom NARAVNEGA JEZIKA.

Delimo jo:

1) TEMATOLOGIJA-kaj je v lit. snov, motiv, ideja, tema?

2) POETIKA-kaj je forma, kaj vsebina, kakno je razmerje med njima, razlike med notranjo in zunanjo formo

3) STILISTIKA- teorija stila

4) VERZOLOGIJA (st. metrika) teorija verza

5) GENOLOGIJA teorija lit. zvrsti

TEMATOLOGIJA-kaj je v lit. snov, motiv, ideja, tema?

fr. in angl. : la theme, the theme pomenita snov, motiv, temo in idejo

fr.: le sujet podobno

Tematoloka vpraanja zaradi takih pojmov e niso dosegla velike jasnosti.

SNOV (gr. hyle, lat. materia, nem. der Stoff)

Uporabljamo vsaj na 3 naine s tremi pomeni:

1) ZUNAJLITERARNA iz nje nastaja vsebina, motivi, teme, ideje pa tudi forma. Pojavi v svetu, ki si jih avtor izbere za gradivo za lit. delo (ideoloki nazori, uti, vidni svet). O tem e ARISTOTEL (hyle). Ta snov je dveh vrst:

a) NEOSEBNO-TRADICIJSKI tip snov iz neosebne tradicije avtorja, e prej zabeleena v sporoilih

b) OSEBNO-DOIVLJAJSKI tip snov iz lastnega izkustva.

Tipa se prepletata in spajata v delih, eprav eden pogosto prevladuje. Razlikovati moramo med tako snovjo in vsebino oz. formo umetnine. Marsikaj o umetnini si s pomojo zunajlit. snovi lahko razloimo. INGARDEN; Literarna umetnina, 1931, je spregledal zvezo med literarno umetnino in snovno podlago, zato je zael v pretirano tezo da avtorjevi doivljaji s svojo psihino vsebino ne spadajo v lit. delo in da z njim niso v zvezi. To dri samo kolikor mislimo pri tem na zunajliterarno realnost the doivljajev, ki so postali snov za lit.

Takna zveza s snovjo je znailna predvsem za litzg. razlaganje lit. del, ki poskuajo razloiti prvotno eksistenco dela.

SKRAJNOSTI:

a) v lit. delu vidimo le kopijo zunajlit. snovi: PLATON pesniko delo je posnetek utne realnosti, kot jo zaznavamo v sebi in zunaj sebe s utili (mimesis). e ARISTOTEL to popravi: pesnitvo realnost po potrebi preoblikuje in jo spreminja. Iz nje izkljui nakljuno, poezija stremi k bistvenemu in splonemu.

b) obstajajo lit. dela brez take snovi, za svoj nastanek ne potrebujejo realnega sveta-NEMIMETINA umetnost (skrajni modernizem). Vendar v vsakem delu zveza z neim e znanim. V the tekstih je izvirno kako se e znane sestavine zunajliterarne realnosti pojavljajo v e neznanih zvezah (toda ta nain e v tradic. lit. v manj radikalni obliki)

2) JEZIK le z njegovo pomojo se lahko realizira lit. delo

Jezik je snov, gradivo ali medij v katerem obstaja umetnina, je differentia specifica od drugih umetnin, je bistven za obstoj umetnine. S tega stalia je jezik snov literature, zunajliterarna snov, ker obstaja e pred literarnim delom. Ko ga avtor prevzame za stvaritev lit. dela ga ustvarjalno spreminja. Jezik literature ni isti kot jezik drugih podroij lovekove jezikovne rabe. Ko pride v lit. je sprememba podobna spremembi katerekoli zunajlit. snovi, kljub temu pa ohranja posebno vlogo, poloaj in pomen s katerim se ostala zunajlit. snov ne more meriti ne izgubi bistvenih ontolokih in morfolokih lastnosti. iz tega izhaja dvoje:

a) Jezik ohranja svoj prvotni ontoloki status, zato bistveno doloa tudi obstoj umetnine

b) Ohranja v lit. delu svojo prvotno sestavo notranjo strukturo (odkriva moderno strukturalno jezikoslovje) jezik doloa ne le obstoj ampak tudi sestavo lit. dela:

SESTAVA LIT. DELA IN JEZIK

Temeljne sestavine lit. dela so trojne, izvor jim lahko najdemo v sestavi samega jezika:

a) snovno-materialne

b) idejno-racionalne

c) emotivno-afektivne

To so najmanje enote lit. dela, vedno so spojene v vije sestave, zlasti vsebino in formo. V vsebini se spajajo motivi, teme in ideje, formo pa lahko razdelimo na notranjo in zunanjo, nato pa na zgradbo, ritem in stil. Sestava od najmanjih enot do vijih sklopov je podobna sestavi jezikovnega znaka (SAUSSURE, Teaj obe lingvistike, 1916):

a) kot je jezikovni znak iz pomena in akustine podobe se lit delo leni na vsebino in formo, vendar sta ti dve bolj razlenjeni in zapleteni.

b) V jezikovnem znaku odkrijemo zametke tistega kar je pri umetnini notranja forma. pomenska stran besede ne zajema vase samo vsebino pojma, ampak tudi njegovo posebno pomensko oblikovanost (iti-dinamino, sedeti-statino). Tudi zametki notranje zgradbe in notranjega stila. Podobno je mogoe zunanjo formo besedne umetnosti izvesti iz oznaevalca (akustina podoba) (oznaevalec hia se razlikuje od palaa po zvonosti, t. zlogov, ritmu)

c) V sestavi besede odkrivamo zametke za najmanje enote lit. dela, vsebine in forme

MANJKATA STR. 78,79

3) PRVINE ZNOTRAJ LIT. DELA

V realistinih in naturalistinih romanih smo prepriani, da je v njih mnogo snovi, snovnosti. Pri tem mislimo na tisto, kar je v romanih podoba stvarnega sveta: snovno-materialna pojavnost. Snov je metafora s katero merimo na tisto v literaturi kar kae na konkretne pojave

TEMELJNE SESTAVINE LITERARNEGA DELA

1) SNOVNO-MATERIALNE(2) AFEKTIVNO-EMOCIONALNE, nocilci tistega kar nas v primerjavi z realnim ivljenjem spominja na ustvena stanja, razpoloenja in kar ni predstavljivo niti z abstrakcijo niti z nazorno predstavo

3) IDEJNO-RACIONALNE tisto kar nas spominja na abstraktne ideje, misli, pojme lastnosti, kar si mislimo s pomojo abstraktno nenazornih predstav.

Osnovni elementi sestavljajo vse plati umetnine: vsebino, motive, teme, ideje, notranjo formo, zunanjo formo. Na vsaki the plasti se sestavine spajajo med sabo v razlinih razmerjih in oblikah, ravnajo se po strukturnih zakonitostih plasti lit. dela

VSEBINA IN FORMA

sta temeljni strukturi besedne umetnosti. Razmerje med njima je teavno vpraanje. Moderne lit. teorije so hotele to vpraanje odpraviti s tem da so pojem vsebine razglasile za neliteraren, ne spada v besedno umetnino in ne more pojasniti njene sestave zlasti RUSKI FORMALISTI in predstavniki STRUKTURALNE POETIKE (po njihovem je le forma prava lit-estetska struktura). Proti M. BAHTIN, ??, 1924 vsebine ne moremo izkljuiti, ker s formo tvori enoto, v kateri sta v medsebojnem odnosu, kajti forma obstaja le e je ob neem kar ni forma vsebini. Forme ni brez vsebine in obratno. Pri tem vsebine ne smemo jemati kot zunajlit. snov. Pojem vsebine je, v nasprotju z Aristotelovo hyle snov, novoveki oprt na DESCARTESA. e zato je razlika med vsebino in snovjo bistvena, vsebina NIKOLI ni nekaj zunaj lit. dela.

RAZMERJE MED VSEBINO IN FORMO

Od DESCARTESA (v psihi razlikuje viji razumski del in niji strastveni del) najprej so formo pojmovali kot utno, vsebino pa kot nekaj duhovnega. Od tod HEGEL, Predavanja o estetiki, 1835-38: Bistvo umetnosti je lepota, ki je utno svetenje ideje (ta nekaj duhovnega vsebina umetnikega dela, forma pa utnost). Podobno e v 20. st. OTO WALZEL, Vsebina in oblika v pesnikovi umetnini, 1923, tudi BAHTIN je svojo teorijo e vedno opiral na tradicionalno preprianje (v vsebino etine in spoznavne funkcije - duhovno, v formo estetske utno; pomankljivo saj estetsko obstaja tudi v vsebini.) Danes tako pojmovanje vedno manj uporabno saj je razlikovanje med duhom in utnostjo danes preve zapleteno.

Obstajata dve vrsti forme:

1) NOTRANJA FORMA ker pripada samo vsebini, vsebinska forma lit. dela

Pojem sega deloma e v PLATONOV nauk o idejah, ki odsevajo utne pojave in jim dajejo nekaken notranji lik, deloma pa k ARISTOTELU in sicer v teorijo, da se bistvo pojavov realizira v nj. notranjosti kot ENTELEHIJA in s tem oblikuje pojave, je torej notranja forma. PLOTIN oblikujoa sila na pojavih je notranja forma EIDOS ENDON. To prevzamejo estetiki 18 st. SHAFTESBURY, HERDER, SCHILLRE, GOETHE Po mnenju predromantike in romantike je za umetnino bistvena le notranja forma umetnina je organizem, notranja forma pa se mora uresniiti brez zunanje prisile. V 20. st. se temu upre OTO WALZEL: poleg notranje forme obstaja tudi zunanja, ki je samostojna, odvisna od umetnikove izbire, znanja in tehnike. Oprl pa je to na utnost zunanje forme in duhovnost vsebine in notranje forme, to pa prinaa nejasnosti. Zato so v 20. st. notranjo formo mnogi kritizirali, pri nas A. OCVIRK, Pesnika umetnina in literarna umetnina, PK 1978: za znanstveno raziskovanje lit. neustrezen izraz.

2) ZUNANJA FORMA ker je zunaj vsebine, relativno neodvisna od nje in notranje forme s tem pa samostojna.

Po novejem raziskovanju je bistvena razlika med vsebino in zunanjo formo, s tem pa med notranjo formo vsebine in zunanjo obliko lit. dela, DA JE VSEBINA INVARIABILNA IN KONSTANTNA. To zagotavlja lit. delu identiteto. Dokler je vsebina nespremenjena tekst prepoznamo kot en in isti tekst. Forma pa je variabilna.

Med vsebino in notranjo formo je drugano razmerje. Te forme ne moremo loevati od vsebine, ker je to oblikovanost vsebine. Vsebina je iz motivov, tem, idej to so osrednji pojmi za analizo vsebine. Notranja forma je skupno ime za razline ravni na katerih dobivajo motivi, teme, ideje svojo strukturo (notranja zgradba, notranji stil, notranji ritem) brez katere v lit. delu ne morejo obstajati. Tudi zunanjo formo lahko razstavimo na zgradbo, stil in ritem.

MOTIV IN TEMA

Glavni kategoriji za razlembo vsebine (spadata tudi k tematologiji kjer ju uporabljamo v zvezi s pojmom zunajlit. snovi, po temeljni funkciji pa spadata k teoriji vsebine lit. dela).

Nastajata na podlagi zunajlit. snovi, oba sta sestavljena iz snovno-materialnih, idejno-racionalnih in afektivno-emotivnih delov. Doloena sta glede na nemko lit. vedo:

MOTIV (lat. movere gibajoe se, nagib)

Veidel iz snovno-materialnih prvin, te pa se med sabo povezujejo v veje predmetne sklope. Lahko so predmeti, liki, situacije, osebe, dogodki V liriki je motiv lahko no, samota, vodnjak, v pripovednih delih pa Napoleon, junakov samomor, katastrofa v rudniku, v dramatiki ljubezen mladih iz sprtih druin, spor junakinje s kraljem, Romeo in Julija ali dva nesrena ljubimca. Bistvena znailnost motiva da se LAHKO ISTI MOTIV SPREMENJEN POJAVLJA V VE DELIH. Seveda ni brez idejno-racionalnih in afektivno-emocionalnih prvin. Te prvine so tista vez s katero so motivi pripeti na teme.

Med seboj se motivi razlikujejo po zunanjem obsegu, tevilu in povezavi. Najdrobneji motivi so MOTIVNI DROBCI, pojavljajo se kot len komparacije. Srednjega obsega so motivi, ki lahko nastopajo samostojno ali pa v povezavi z drugimi motivi. Ve motivov se lahko povee v MOTIVNI SKLOP, ki je najobseneja motivna enota. tevilo motivov v tekstu je odvisno od njihovega obsega in obsega teksta. Kraja dela so pogosto le z enim motivom, v obirnih pa jih je mnogo (epika, dramatika).

V liriki motiv manj pomemben kot v dramatiki in epiki, zato jih nekateri teoretiki skuajo celo zanikati. NE! Zato jih je manj in so krhkeji ker tu ne prevladujejo snovno-materialne prvine. zato pa se v liriki med seboj lahko zdruijo motivi, ki vzrono kavzalno sploh niso povezani. V modernistini liriki e posebej mnogo modernistinih drobcev.

ele tema pa lahko ustvari enovito in smiselno celoto.

TEMA (gr. tithemi - postavljeno)

Kar je pred pioega postavljeno kot nj. naloga ali predmet pisanja v iem smislu (v fr. in angl. rabi ni natanna e danes tak pomen). V ojem lit. t. smislu pa je tema POSEBNA VSEBINSKA TVORBA, SESTAVLJENA IZ TEMELJNIH ELEMENTOV LIT. DELA, KI SE TVORI PRETENO IZ IDEJNO-RACIONALNIH IN AFEKTIVNO-EMOCIONALNIH ELEMENTOV, zato je bolj idejna, idealna, duhovna, abstraktna.

1) e je iz idejno-racionalnih prvin govorimo o t.i. IDEJI

Ta je lahko vpletena v besedilo, tako da jo ele z abstrahiranjem povzamemo iz celote, lahko pa izstopi na doloenem delu v tekstu, predvsem na koncu, takrat je to IZRAZITA TEZA ali TENDENCA (Ojdip, Nora - Ibsen)

2) eje iz razlinih afektivno-emocionalnih in idejno-racionalnih elementov, ki se nikjer ne zgostijo v jasen nauk gre za PROBLEM, PERSPEKTIVO NA IVLJENJSKA VPRAANJA ALI IVLJENJSKO-ETINI NAZOR. (Hamlet, Iliada, Don Kihot, Faust ima in idejo in ivljenjski nazor.)

3) e preteno samo afektivno-emocionalni elementi nastaja ustveno stanje, razpoloenje. To podlaga lit. delu zlasti v liriki in moderneji prozi in dramatiki (Pleasta pevka, Robbe-Grillet:Videc, Rimbaud, Mallarme, e skrajneje ultramodernizem Plamen, reizem vendar tudi to ni brez teme saj je odotnost teme v bistvu antitema, negativna tema, ki osmilja tekst prav s tem, da je ni.)

V manjih tekstih tema le ena, e je za podlago le en motiv se obseg teme sklada z obsegom motiva (Baudelaire: Albatros tema pesnika se opira na motiv albatrosa). tudi v daljih delih je ena tema vasih zadostna (Ojdip odvisnost od usode). V obsenih besedilih lahko ve tem, ki se nato zdruijo v nadtemo (Sonetni venec: dve temi: ljubezen do domovine in do dekleta, ki pa po analogiji sestavljata celoto).

SIMBOL (symbolon razpoznavni predmet, znamenje)

Pomeni po vedah so danes razlini, v lik. umetnosti nekaj drugega kot v literarni, tudi v jezikoslovju ima razline pomene. Po literarnoteoret. staliu je simbol sestavni del vsebine, ne pa zunanje forme in v tej zunanjega stila kot lahko trdimo za metaforo. Je v tesni zvezi z motivom ali temo (Mallarme: simbol laboda, motiv laboda, tema je ideja pesnika). Simbol je najprej motiv, konkreten predmet ali celo dogodek, za razliko od ostalih motivov pa ni le to kar se kae, ampak ima globlji pomen oz. smisel. Motivu pa v lit. smisel prihaja iz teme, torej ele ta ustvari iz motiva simbol. SIMBOL JE TOREJ TISTI MOTIV, KI JE S TEMO POVEZAN NA NUJEN NAIN, NE ISTO POLJUBNO, taka tema pa je preteno afektivno-emocionalna, zato pogosto skrivnpstna in le na pol razumljiva. Simbol ni nikoli do kraja logino-razumsko smiseln (Novalis: Heinrich von Ofterdingen), v nasprotnem primeru govorimo o alegoriji.

ALEGORIJA (gr. allegoreo drugae povem)

Za podlago ima kak motiv, ki sam ni zadosten, kae na globlji smisel, ki pa se skriva v temi. Razlika s simbolom je, da je tema pri njej vedno idejno-racionalna in je razloljiva. Klju za njeno podobo obstaja v kulturi njene lastne dobe, bralec jo lahko dojame s pomojo kljua (v tistih obdobjih kjer ni splono obvezne lestvice)

ZUNANJA FORMA

Je neodvisna od vsebine, najbolje opaz. na osnutkih, ko avtor spreminjal variante. Delimo na:

1) ZUNANJO ZGRADBO zunanja razporeditev vsebine

2) ZUNANJI STIL jezikovno-besedna in sintaktina obdelava

3) ZUNANJI RITEM ritem jezikovne obdelave.

ZUNANJA ZGRADBA

Najbolj opazna, najmanj pomembna. Zunanja razlenjenost teksta na manje enote poglavja, dejanja, odstavke, kitice (vendar te e tudi del ritmino jezikovne podobe zunanji ritem), spevi, prizori. Kadar razdelitev ne izhaja iz oblikovanosti vsebine gre za zunanjo zgradbo, takna oblika ne nosi formalnih odlik, tudi ne estetskih, zato ji lit. teorija ponavadi posvea majhno pozornost.

Vasih ni popolnoma jasna meja med zunanjo zgradbo in notranjim ritmom (Odiseja Odisejeva retrospektivna pripoved)

ZUNANJI STIL

Nain, klako se e izoblikovava vsebina realizira s pomojo izbora besed, besednih zvez in stavnih oblik avtor spreminja zunanjo podobo, ne pa notranje forme celote. Ker gre za jezik lahko govorimo o jezikovnem slogu lit. dela. e delo dalje lahko ve spreminjamo.

RETORINE FIGURE

Uporabljalo govornitvo, razlagala retorika in tradicionalna poetika.

ARISTOTEL: pri dikciji obravnaval metaforo in sorodne oblike (Poetika in Retorika). Pri Rimljanih predvsem KVINTILJAN ustvari sistem. Ta z manjimi razliicami do 18. st., in e dlje (ole).

1) TROPI (gr. tropos - obrat): komparacija, metafora, metonimija, sinekdoha, personifikacija

2) FIGURE (lat. figura lik): rima asonanca, aliteracija, anafora, epifora, antonomazija, hiperbola, elipsa, retorini nagovor, retorino vpraanje

Bolje da za vse uporabljamo izraz retorine figure.

Pojmi za nj. razlago ne ustrezajo ve sodobni teoriji, vendar so e vedno pomono sredstvo za ugotavljanje jezikovnega sloga avtorjev.

a) METAFORA (gr. metaphero - prenaam)

Raba besed v prenesenem pomenu. Nastane e uporabimo besedo v neobiajni zvezi, v nasprotju z njenim najbolj razirjenim pomenom. Do tega e pri vsakdanjem jeziku, e bolj pa pri umetno stiliziranem jeziku pesnitva in govornitva:

A) tradicionalna metaforika. do prenosa besednih pojmov zaradi logine povezave, podobnosti med pojavi, ki so si sicer razlini in med sabo brez vzrone zveze (Aristotel: veer ivljenja veer z dnem v istem razmerju kot starost z ivljenjemA:B=C:D --AD in BC). Tudi e obstaja posredna stina toka TERTIUM COMPARATIONIS (misel krvavi misel podobna rani s tem, da povzroa boleino, prenesemo pojem krvavenja z rane, eprav jima ravno ta lastnost ni skupna). Take metafore do romantike, ne pa v vsej moderni.

B) Danes moderna metaforika svobodne, nelogine ali nesmiselne besedne zveze, razlog je v miselno-ustvenih in predstavno-zaznavnih asociacijah (npr. Vsem v ustih nam sanjajo krovci, Jesih). Ali gre res le za metaforo ali pa za pojav, ki spada k vsebini pesnik ne stremi k izraanju dobesedno razumljene vsebine ampak mu je nenavadna jezikovna zveza oznaka za nenavadno vsebino. Moderni metafori zato ne gre za prenesen pomen ampak za pravi pomen. Gre e za vsebino in notranjo formo

b) METONIMIJA (gr. metonomadzo-drugae imenujem)

V tradic. stilistiki oznaka za tvorbo, ki je podobna metafori: neobiajne besedne zveze s pomojo pomenskega prenosa. Kadar kako besedop zamenjamo z drugo, kadar oznaimo pojav z imenom za pojav, ki pa je z njim v stvarni, vzroni ali prostorski zvezi, ne le v razmerju logine podobnosti (namesto Pukinova pesem kar Pukin). Bolj racionalna in preprosta od metafore, kot pesniko sredstvo manj vredna.

c) SINEKDOHA

Podobna metonimiji, prenos pomena in zamenjava pojma, vendar morata biti oba pojava med sabo v tevilnem ali kolikostnem razmerju (Slovenec e mori Slovenca brata).

d) PERSONIFIKACIJA (poosebljenje)

S konkretnimi izrazi iz lovekega sveta se oznaujejo zunajloveki, naravni, rastlinski, ivalskipojavi (sonce se smehlja). Ali gre le za stilno tvorbo ali e za vsebino, saj je to lahko podlaga razlinim zvrstem: alegorija, basen, parabola, moraliteta Potrebno razloevanje kdaj personifikacijo uporabimo kot zunajstilno sredstvo, kdaj pa kot tvorbo z vsebinskem pomenu (takrat najvekrat preraa v alegorijo).

e) KOMPARACIJA (primerjava, primera, prispodoba razirjena primerjava)

e prispodoba zelo iroka HOMERSKA (Krst boj:hudournik). e je to izpeljano v obliki vpraanj in negativnih odgovorov (Hasanaginica) SLOVANSKA ANTITEZA

Na splono pa je kratka ali razirjena primerjava kakega pojava z drugim, ker je podlaga za vse oblike metaforike (kot), velja kot temelj za retorino figuro med tistimi, ki v stilu ustvarjajo pesnike podobe bralcu stvari kaejo v novi, posveeni podobi.

GLASOVNE FIGURE:

f) RIMA

v doloenem zaporedju se ponavljajo enako zvenei konci besed (le vokali ali tudi vokali s konzonanti, zaeni z zadnjim naglaenim vokalom besede, v fr. tudi konzonant pred takim zlogom.)

g) ASONANCA (samoglasniki stik)

ponavljanje enakih vokalov v zadnjih zlogih besede (Jutro-uro-drugo)

h) ALITERACIJA (soglasniki stik)

ponavljanje enakih soglasnikov ali nj. skupin (v nem. tudi samoglasnikov) na zaetku besed, predvsem poudarjenih, korenskih zlogov. Pojmovanje od jezika do jezika razlino.

Glasovne figure ustvarjajo stil brez pomenskih prvin, ker nj. uinek temelji na ponavljanju ustvarjajo ritem besedila.

STAVNE FIGURE:

Uinek se opira na posebne stavne oblike in s tem na sintakso SINTAKTINE FIGURE

i) ANAFORA

ponavljanje iste besede ali besedne skupine na zaetku 2 zaporednih stavkov ali verzov

j) EPIFORA

Ponovitev takih enot na koncu

k) ANADIPLOZA

Ponovitev na koncu prvega in zaetku drugega stavka, verza

l) KLIMAKS

nizanje besed ali besednih zvez katerih pomen skokovito naraa

m) HIPERBOLA

oitno pretiravanje smisla

n) OKSIMORON

v enoti 2 besedi, ki se pomensko izkljuujeta

o) ASINDETON

Pos. oblika stavka ali stavkov kjer se povezujejo leni brez veznika v POLISINDETONU pa z veznikom IN

p) ALUZIJA

namig na kako dejstvo s pomojo primere ali metafore

r) ANAKOLUT

preskok, ki nastane, e kak miselni len preskoimo

s) ANTITEZA

nasprotje dveh nasprotnih pojmov povezanih v tesno sintaktino enoto

) EVFEMIZEM

neprijetno omilimo

t) APOSIOPEZA

zamolj, uinkovitega konca misli

u) APOSTROFA

ogovor nenavzoih oseb, abstrakcij, stvari

v) EKSKLAMACIJA

vzklik, tudi v daljem stavku

z) ELIPSA

izpust stavnega lena ali stavka

) EMFAZA

zanos, ko mono poudarimo kako besedo

a) GOVORNIKO VPRAANJE IN ODGOVOR

misel kot vpraanje, eprav je odg. jasen

b) HIAZEM

simetrino nasprotna posledica lenov v dveh zaporednih stavkih

c) HIPERBATON

nenaravni besedni red v stavku

d) IRONIJA

posmeh, ki ga ustvarja raba nasprotnega izraza namesto pravega

e) LITOTA

izraanje misli z njenim zanikanjem

f) PARADOKS

presenetljiva misel, ki temelji na navidezenem nasprotju s stvarnim miljenjem

g) PARALELIZEM

Izraanje kake misli s podobnimi vendar druganimi pojmi

h) PARENTEZA

stavni del ali stavek vrinjen v drug stavek

i) PERIFRAZA

opis kakega pojma z ve besedami

j) ZEVGMA

nepravilna besedna zveza, ko en sam glagol povee pojave, ki so sicer razlini.

STILNA ANALIZA

S temi figurami lahko analiz. besedilo, vendar je to mehanino, ker ne presega navedbe t. figur. Sodobna teor. uvaja fenomenoloko, psihoanalitino, strukturalno, semioloko, matematino-numerino metodo vendar te ponavadi zanimajo nelit. dejstva.

Odloilno predvsem vpraanje kako se v zun. stilu besedne umetnine ali skupine del med sabo spajajo temeljne enote tj. snovno-materialne, idejno-racionalne, afektivno-emotivne.

3 OSNOVNE KOMPONENTE STILA:

1) nazorno-predstavna ali imaginativna prevlada snovno-materialnih sestavin

2) miselna in intelektualna prevlada idejno.racionalnih

3) ustveno ali emocionalno imenujemo tisto, ki jo nosijo afektivno-emotivne sestavine.

Zakonitosti predvsem psiholoke narave pri ustv. pos. sloga znail. stila in psih tvorca, tudi psihologija socialne skupine, dobe, lit. smeri

Stilne znailnosti tako razlenimo na treh ravneh:

1) raven sintakse-stavki, ta izdaja usmerjenost stila

2) raven pridevkov, ki jih avtor uporablja v zvezi s temeljnimi besedami iz pogostosti in kakovosti izvemo katera stilna komponenta v njih prevladuje

3) raven metaforike kako je strukturirana in kateri so glavni temeljni elementi.

SINTAKSA

1) e mnogo podredij, ki so bogato razvejana z odvisniki je izrazito MISELNA.

2) USTVENA e stavni leni ali stavki povezani z istimi vezniki ali brez njih sunkovito afektivno obarvan tekst. Tudi ponavljanje besed, besednih zvez

3) STILNO NEVTRALNA, indiferentna-ni ni od obojega

PRIDEVKI

1) razumski, abstraktni-RAZUMSKOST

2) nazorno predstavni ali imaginativni, saj ozn. pojave predvsem po njihovi utno slikoviti ali izraziti plati IMAGINATIVNOST

3) VREDNOSTNO-USTVENI ker izraajo afektivno-emotiven odnos do pojavov

METAFORIKA

Vasih emocionalna, nazornopredstavna, razumska (metonimije, sinekdohe).

PODOBA STILA

Ko upotevamo stilno analizo se razkrije podoba stila

PREERENsintaksa prepletena s podrednimi zvezami in logistinimi odvisniki racionalnost. Pridevniki predvsem stvarni in ustveno vrednostni. V metaforiki tudi ustveno vrednostno razmerje. Vse tri komponente enakovredno razvite klasinost, ustreza tudi vsebini

CANKAR sintaksa enostavna, ni tevilnih logistinih podredij, pogosto pa ponavlja iste stavke. Pridevki tevilni, nazorno predstavno izraziti, vedno pa ustveni. tudi metaforika je ustvena in vrednostna. V tem slogu se uveljavljata imaginativnost in emocionalnost impresionistini slog.

ele stilna variabilnost odkrije, v kaknem jezikovnem slogu je avtor realiziral vsebino, ki je od te realizacije neodvisna.

ZUNANJI RITEM

Gibanje jezika v njegovi zvoni, deloma tudi pomenski podobi, kolikor lahko ta variira, ne da bi se s tem spremenila vsebina dela. to gibanje je zaporedje, menjavanje in ponavljanje enakega v razlinem

1) Najpogosteje je ritmino oblikovanje znotraj vrstice ali verza ritmina enota je manji ali veji del verza

2) Sledijo si enako dolgi verzi s imer je ritmina enota cel verz

3) ponavljanje celih skupin verzov kitice ali strofe

POEZIJA IN PROZA

e izrazita ritmina razlenjenost je poezija (gr. POIESIS, uporabi e sofist GORGIAS, ARISTOTEL pa ta pomen odree, pravi da bistvo poezije mimesis). Od renesanse dalje prevlada Gorgijev nain vezana beseda (verzi, vrstice, kitice in rime, asonance, aliteracije, ki s ponavljanjem postanejo ritmini el.)

Proza (lat. prorsa oratio navaden govor, nevezan s pesnikim ritmom). Neredno, nepravilno ritmino gibanje neenake enote po asu, trajanju, jakosti in obliki prozni ritem.

RITMIZIRANA ali RITMINA PROZA

Ritem tu ni docela neregularen, ne pa tudi tak kot pri poeziji. Nekateri teoretiki menijo, da vsebuje vsaka proza ritem, zato se s tem izrazjem ne strinjajo.

1) Vasih je prozni stavek ritmino razlenjen podobno kot verz ali vrstica na priblino enake enote

2) Vtis ponavljanja ustvarja sosledje pribl. enakih stavnih lenov, stavnih delov ali podobno zgrajenih stavkov.

Ritem je lahko dvoplasten:

1) Jezikovni ritem v obliki bolj ali manj izrazitega ponavlj. asovnih enot jezik. toka + notr. ritem vsebine, ponavadi izr. lirske. (pogosto pri Cankarju: Rdee so tvoje ustne, kakor ruta okoli tvojega vratu, kakor nageljni na tvojem oknu, kakor mak, ki se priklanja na polju, kakor nageljni na tvojem oknu).

PESNIKA PROZA

Tu ne gre le za ritem ampak tudi jezikovni stil, vsebino in notranjo formo. Vsebina je veidel lirska, po nitranjem slogu lirina, refleksivna, deskriptivna ali dekorativna, v zunanjem slogu posega po metaforiki in podobnih figurah. V zunanjeritmini razlenjenosti se pribliuje ritmizirani prozi ali svobodnemu verzu. lahko pa poetina le po vsebini in stilu

SVOBODNI VERZI

ritmini tip nevezane besede, ki se pribliuje ritminemu gibanju proze. Podoben ritmizirani prozi vendar je razlika, da ga e vedno obutimo kot verz, ker je zapisan v PODOBI SAMOSTOJNIH VRSTIC.

Ve tipov jezikovnega ritma:

1) blizu regularnim verzom: po manjih enotah razlenjeni na enakomeren ritmini tok, vasih se od njih razlikujejo le po tem, da se njihova dolina svobodno menja, medtem, ko je notranja ritmina razlenjenost regularna

2) verzni ritem je neenakomeren ali sploh izgine.

3) obutimo le e verz kot ritmino celoto, dolina verza je lahko razlina. Tu se pribliuje svobodni nevezani besedi, e bi bil brez vrstic bi ga imeli za ritmino prozo.

Tudi tu se zdruujeta, prepletata in razhajata notrnji in zunanji ritem:

1) ta temelji v jezikovnem ritmu, menjavi enakih asovnih enot jezikovnega toka

2) tu se vse bolj pojavlja notranji ritem kot podobnost posameznih vsebinskih enot, vendar se hkrati ohranja zaporedje zvonih enot jezikovnega toka

3) im bolj se svobodni verz pribliuje ritmizirani prozi tem moneja je v njem vloga notranjega ritma.

VERZNI SISTEMI

Poezija v regularni ritmini obliki dosega enakomerno ritmino gibanje na ve nainov. Vedno gre za ponavljanje asovno enakih zvonih enot, ki so razline: lahko asovno enako trajajoi, enako moni in e glasovno podobni. Osrednji sistemi, ki so se razvili sprio the razlinih momentov so:

1) PARALELIZEM VZPOREDJE LENOV (orientalci, sumerci, akadci, hebrejci, egipani)

Ritem zgrajen glede na vsebinski ritem, kot so ga ustvarjali stavni leni ali celi stavki z enakomerno menjavo podobne vsebine in notranje forme, prehajal tudi v zunanje-ritmino razlenjenost jezikovnega toka toda le s ponavljanjem podobno zgrajenih stavkov, besed in besednih zvez to pomeni da le deloma menjava enakih enot asovnega toka. Nekateri sicer menijo, da so npr. hebrejci poznali tudi zunanji ritem in so ga dosegali z menjavo naglaenih in nenaglaenih zlogov to le domneva.

2) KVANTITATIVNI oz. KOLIKOSTNI verzni sistem

Temelji le e na zunanjem ritmu, ki se uveljavlja z menjavo dolgih in kratkih jezikovnih lenov (grki, rimljani, arabci, perzijci, deloma indijci).

V dognani podobi se je izoblikoval v st. grki poeziji: pesnitvo mora ritmizirati govor ne glede na naravni besedni naglas, ritmino ga je treba razleniti le z menjavo dolgih in kratkih zlogov. To je bilo mono ker je pri Grkih naravni besedni naglas temeljil na viini tona, ne pa v jakosti zloga. Ritmini poudarek v verzu pa je temeljil na jakosti zlogov, zato so verz lahko zgradili kot enakomerno menjavo dolgih in kratkih zlogov pri emer se je ohranjal tudi besedni naglas v rastoi in padajoi melodiji. Kdaj je kak zlog v naravnem jeziku bil dolg ali kratek in kako se je to prenaalo v verz je doloala PROZODIJA (prosodia - naglas)-nauk o naglasih, potem pa nauk o kvantiteti ali dolini zlogov. V noveji znanosti pa se to razlaga tudi drugae: da je bil e v naravnem jeziku razlenjen in razdeljen na razline zloge v besedi, zato je verz to lahko izkoristil in to posebnost vgradil v kvantitativno metriko. Od renesanse naprej so hoteli kvantitativni verzni sistem prenaati na nove evropske jezike (germanske, slovanske). Za te jezike zaradi drugane naglasno-zvone narave ta pravila niso mogla veljati kot za grino, ki je tudi sama po klasini dobi izgubila ta ut. Ni uspelo, zato se je uveljavilo preprianje, da lahko v the jezikih posnemamo antine oblike le tako, da kvantitativno naelo zamenjamo z druganim. Zato danes za teorijo verza vse manj uporabljamo izraz METRIKA (gr. metron: mera) saj se nanaa na merjenje zlogov po dolini.

3) SILABINI oz ZLOGOVNI verzni sistem

Oznaka za verze, ki za glavno ritmino naelo priznavajo tevilo zlogov v posamezni verzni vrstici. Vsak verz mora imeti v primerjavi z ostalimi doloeno obsenost, kot jo doloa zlogovna tevilnost. Menjava takih enakozlonih verzov in temeljnih ritminih enot ustvarja sluno in vidno podobo enakomernega in ritminega gibanja. Druga monost je, da posamezen verz razpade na dele, ki so si po t. zlogov priblino enaki: 12 zloni verz (fr.) aleksandrinec tako razdelimo na 3x4 zloge ali 2x6 menjava takih verznih delov, ki jih loujejo pavze, ustvarja dodaten vtis o enakomerni menjavi pos. ritminih enot.

Vloga naravnega bes. naglasa je v silabinem verzu potisnjena v ozadje ni enakomernega menjavanja naglaenih in nenaglaenih zlogov (to je bilo malo drugae znailno tudi za kvantitativni verz). Naglasi igrajo ritmino vlogo s tem, da pomagajo razmejevati veje ritmine enote znotraj verza, zato morajo biti nekateri poudarki v silabinem verzu stalni (aleksandrinec na 6 in 12 zlogu) s tem se silabini verz pridruuje akcentuacijskemu.

4) ALITERACIJSKI

Starogermanska poezija, anglosaksonska, starovisokonemka, islandska. Temelji na aliteraciji soglasnikem stiku. Verz je iz 2 kratkih vrstic v vsaki je doloeno t. besed mono poudarjenih in aliteriranih. V prvem delu dolge verzne vrstice sta takni dve besedi, in to, tako, da so njuni korenski zlogi mono poudarjeni, obenem pa zvono okrepljeni z aliteracijo zloga se zaenjata z istim soglasnikom ali soglasniko skupino, lahko pa tudi z vokali, ti aliterirajo med sabo in sicer vsak z vsemi. V drugi polovici je mono poudarjena in aliterirana le ena beseda, tako da se v celotnem verzu ujema prek istih soglasnikov vsaj 3 besed. Ritem je torej slonel na doloenem t. poud. zlogov, t. nepoudarjenih pa je bilo svobodno Spada med IKTINE poudarne verze (lat. ictus - udar).

5) AKCENTUACIJSKI oz. NAGLASNI

6) Naravni besedni naglasi predstavljajo temelj nj. ritma. V verzu se bolj ali manj enakomerno ponavlja skoraj enako t. ritminih poudarkov, ki se ujemajo z besednimi akcenti naravnega jezika. Dva tipa:

a) TONINI nosilci ritma so le besedni akcenti. Vsak verz teje dol. t. naglasov, ki se ponavljajo v bolj ali manj enakomernem zaporedju, med dvema akcentoma mesta s poljubnim t. nenaglaenih zlogov proen, spremenljiv verz

b) SILABOTONINI vsebuje nek. znailnosti silabinega verza. Verzna vrstica mora obsegati dol. t. ritminih poudarkov vedno na istih mestih, ki so med sabo urejena v enako zaporedje; prav tako pa mora biti tudi t. nenaglaenih zlogov med dvema akcentoma strogo doloeno, vedno enako in urejeno. naglaeni in nenaglaeni zlogi se menjavajo strogo enakomerno. Lahko je razmerje tridelno ali dvodelno, naglaenemu zlogu sledita 2 ali 1 nenaglaen. Stroga enakomernost se lahko omeha, da kak poudarek, ki ga doloa METRINA SHEMA, ni realiziran, na to mesto stopi nenaglaen zlog, izjemoma namesto nepoudarjenega poudarjen zlog, zlasti na zaetku verza.kiklopkiklop

STALNE KITINE OBLIKE

Stalne povezave verzov v veje skupine kitice. vanjo povezani verzi istih ali razlinih dolin, s pomojo rim in asonanc ali brez njih.

ANTIKA:

1) ELEGIJSKI DISTIH heksameter in pentameter. Uporablja se v elegijah in epigramih.

2) ALKAJSKA KITICA se imenuje po pesniku Alkaju. Iz 4 verzov, prva dva alkajska enajsterca, tretji deveterec zadnji deseterec

3) SAPFIKA KITICA iz 4 verzov, trije sapfiki enajsterci, zadnji petzloni ADONIJ

NOVEJE EVROPSKO PESNITVO, nastane v visokem sr. veku v romanskih lit., najprej pri provansalcih nato Ita, panija in S Francija

4) KANCONA (it. peta pesem) nastane v Provansi, nato Dante in Petrarca. 5-10 kitic in visoki renesansi, vsaka razdeljena na 2 dela, napev in odpev, povezovale so jo rime. 13 verzov obiajno: enajsterci, trinajsterci in sedmerci

5) SESTINA nast. v Provansi. Iz 6 estvrstinih kitic. Sklepne besede vseh 6 verzov 1 kitice so se v vsaki od naslednjih 5 vraale v spremenjenem zaporedju. Na koncu e trivrstina kitica, v kateri so se na sredi verzov in na koncu besede e enkrat ponovile.

6) SONET v visokem srv. v Italiji. Dante, Petrarca: iz 14 verzov, enajstercev ali endekasilabov, razporejenih v 4 kitice, prvi 2 tirivrstini (kvartina, kvarteta), drugi 3 (tercina, terceta). V kvartinah oklepajoe rime v tercinah razline (povratne, verine).

Kasneje oblike REPATI SONET (sonetto claudo) sonet+ dodatek iz sedemzlonega verza in 2 enajstercev

ANGLEKI ali ELIZABETINSKI SONET trem prestopno kvartetnim rimam je sledila rimana verzna dvojica

SONETNI VENEC najbolj sklenjen iz 14 sonetov s sklepnim mojstrskim sonetom (magistrale). Vsak sonet se zane z zadnjim verzom prejnjega, ti pa nato v magistrale

7) TERCINA je trivrstina kitica, verzi so enajsterci, povezujejo jih verine rime, tako, da se ve tercin povezuje v verigo

8) STANCA ali OKTAVA RIMA je osemvrstina kitica, verz enajsterec. Prvih 6 verzov s prestopno rimo, zadnja 2 zaporedno rimana. (lirska poezija, epi)

SPENSERJEVA STANCA (Angl. Edmund Spencer)

9) DECIMA je panska oblika. 10 osmercev, ki so v akcentuacijski obdelavi postali trohejski. Rime zapletene, deloma prestopne, zaporedne in celo verine. Iz decim kitino-pesnika oblika GLOSA, ki je imela na elu motto ali geslo iz 4 verzov, nato 4 decime od katerih se je vsaka konala s po enim verzom gesla

10) TRIOLET je iz Francije enokitina pesemska oblika. Iz osmercev, ki so se rimali z 2 rimama. Prvi verz se je ponovil v 4. in 7. verzu. Oba zaetna verza pa sta se ponovila kot 7. in 8. verz sklep pesmi. Izjemoma lahko teje triolet tudi 2 ali ve takih kitic

Od drugih stalnih kitinih oblik so nek. prile v evropo iz orientalskih kultur:

GAZELA (ghazal-pletivo) iz 6 do 30 verzov, 1. in 2. imata zaporedno rimo, ki se nato ponavlja v sodih verzih, lihi nerimani. Vasih ji sledi zmeraj isti refren

RUBAI iz 4 verzov, ista rima 1.,2., 4.

HAIKU 3 verzi, 1.,3. 5 zlogov, srednji 7

LITERARNE ZVRSTI

VELIKE LITERARNE ZVRSTI

Velik zunanji in praviloma tudi vsebinski obseg, predvsem epske in dramske vrste ni dovolj za razvrstitev zato po historinem postanku, razvoju in pomenu:

1. EP

ena najstarejih, najpomembnejih in najobsenejih (lahko tudi ne presega srednje dolgega besedila). Znailna epska notranja zgradba, verzna forma, pogosto epini stil. Po motiviki delimo na: mitoloki, junaki, ivalski, zgodovinski, idilini, religiozni (zadnji se bliajo lirski vrsti v smislu refleksivne, alegorine, filozofske lirike).

2. DIDAKTINA PESNITEV

lirska zgradba refleksivna lirika in vloki epskega ali pripovednega tipa. Ritmina forma je verzna. Kraje od epa ali blizu srednji lit. zvrsti. Motivi: filozofski, religiozni, moralini, pouno praktini s snovjo iz razl. ivlj. podroij. e uporabljajo alegorijo blizu alegorinemu epu.

3. TRAGEDIJA

Dramska zvrst, vsebinsko in formalno ni strogo doloena. Po motivih in temah mitoloka, zgodovinska, sodobno ivljenjska, v verzih ali prozi, lahko oboje. Stalno doloilo je tematska vezanost s traginostjo, ki se pojavlja tudi v epu ali romanu. Za klasino tragedijo do 19. st e: motivno iz visoke drube STANOVSKA KLAVZULA, morala se je konati s propadom ali smrtjo junaka, morala biti v verzih. Tragedija v prozi noveja, tu ni ve prave traginosti. TRAGINOST formulira FILOZOFSKA ESTETIKA (ARISTOTEL:Poetika, razvije v romantiki (estetika), SCHILLER, GOETHE, HEGEL, HEBBEL, SCHELER, JASPERS).

4. DRAMA

Oje: posebna dramska zvrst, ki prav tako resnobna kot tragedija, mone sestavine traginosti vendar se ta izkae v razpletu, ki ni nujno katastrofien. Motivno ira od tragedije, obravnava motivov iz razl. okolij. Mogoa v verzih ali prozi. TIPI:

1) DUHOVNA religiozna, moralina, nabona motivika, ni prave traginosti ne kominosti razen izjemoma (misteriji, miraklji, moralitete - alegorinost)

2) POETINA igre v verzih, nasprotne dramatiki o vsakdanjem dogajanju

3) ABSURDA tragikomino ali groteskno prikazovanje imbolj vsakdanje stvarnosti, brez traginosti in prave kominosti

5) DRAMSKA PESNITEV

Oznaka za dela, ki niso prave tragedije, ne drame v ojem pomenu. Od drame nagibljejo k liriki in epiki. Ni doloene tematike ali motivike. Praviloma v verzih. Velik obseg, po zunanji podobi blizu epskim pesnitvam. Pogosto ni za gledaliko uprizarjanje BRALNA DRAMA (niso le dramske pesnitve).

1) KOMEDIJA

Dramska zvrt, podobna notranja zgradba, stil, ritem, zunanjo formo (verzi ali proza) kot tragedija ali drama. V srediu kominost, razlaga FILOZOFSKA ESTETIKA (ele v novem veku: HOBBES, KANT, JEAN PAUL, SCHOPENHAUER, VISCHER, BERGSON, FREUD). Motivno svobodna. TIPI:

1) TRAGIKOMEDIJA prepletanje traginosti in kominosti, tudi v motivih

2) VESELOIGRA umirjen, zabaven tip komedije

3) FARSA ali BURKA kraja, preprosta tematsko-motivna zasnova, grobi uinki

4) SATIRINA kominost zdruuje s satirinostjo posmehljiva, resnobna kritika drubenih razmer

5) GROTESKA popaeni, pretirani liki, dogodki blia tragikomediji in absurdni drami.

2) ROMAN

Poleg epa najobseneji. Zelo vsestranski oz. sinkretien. Ni omejen motivno ali tematsko, vsbinsko nedoloen in odprt (ljubezenski, zgodovinski, vojni, pustolovski, druinski, komini, pastirski). Veidel epski, spada v pripovednitvo, mogo tudi tak, ki se blia liriki, dramatiki, esejistiki. Ni izkljuen roman v verzih ali prepletanje. Od 100 str., vsebina naj bi bila problemska, pomembna, pestra podoba resninosti.

3) POVEST in PRIPOVED

Povest stareji, pripoved v ojem pomenu noveji izraz, ne razlikuje se bistveno od romana, tudi ne od dolge novele. Zunanji obseg manji kot v romanu in dalji kot v noveli. Motivno-tematsko podlaga manj tehtna, preprosteja. Je strogo pripovedna, ne zahteva takne epsko-dramske strnjenosti. Dale od tradicionalne epske sestave. Praviloma v prozi SREDNJI LIT. ANR

MALE LITERARNE ZVRSTI

kraji obseg, zlasti v obmoju pripovednitva in lirike, pogosto po notr. sestavu in formi sinkretine.

1) HIMNA hvalnica, slavilna pesem

Lirika, verzna (izjemoma prozna), motiv-tema raznovrstno (kult, religija, nacionalne, dravne ideologije). Obseg lahko dalji od povpr. lit. zvrsti. Notranji stil patetien.

2) ODA (gr. ode: pesem, petje)

Podobno himni, manj vzvieno in slavnostno. Slavljenje bolj vsakdanjih, tudi abstraktnih idej, motivov, tem. Notranji stil patetien, ritmino verzne. Meja s himno ni jasno zartana.

3) ELEGIJA alostinka

Dalja ali kraja pesem, lirska z elementi epike Motivi ljubezenski, politini, socialni, moralno filozofski, loimo na LJUBEZENSKE; DOMOVINSKE, POLITINE Znailna traginost v irokem pomenu. Odloila poteza je eleginost notranjestilna oznaba, spaja z refleksijo. Zunanjeritmino svobodne, tudi ritmizirana proza. Za tradicionalno obvezen ELEGIJSKI DISTIH starogrke, ki tudi niso bile omejene na tip alostinke.

4) IDILA

Podobe in ideje miroljubnega, naivnega, srenega ivljenja na podeelju med pastirji, kmeti, vaani, malimi ljudmi mest. Verzne ali prozne, med liriko in epiko, vasih blizu dramatiki, ne v notr. sestavi.

5) SATIRA

Doloena po vsebini satirino razmerje do pojavov drubenega, kulturnega, moralnega in zasebnega ivljenja. Preteno lirska v smislu refleksivne lirike, vasih lirsko-epska ali celo dramska. Veina v verzih (od nje loimo satirini ep, roman, dramo, ki so vsebinsko dol. tipi epa,). Posebna oblika je

6) EPIGRAM

kratka pesem v elegijskem distihu, danes strnjen satirini izrek z duhovito poanto.

7) PESEM

OJE: Lirski tekst v verzih, po motivih in temah razlien. Vsebina najvekrat ljubezenska, razpoloenjska, osebno izpovedna (LJUBEZENSKA, RAZPOLOENJSKA, OSEBNO-IZPOVEDNA pesem). Obseg majhen. Veina star. pesmi povezana z glasbo in plesom spevnost, ritminost, ustvenost. Kitina oblika, najbolj razirjena tirivrstinica z rimami, antina pesem pa razl. tipe: alkajska, sapfika

8) PESEM V PROZI

Loi po zunanji formi od pesmi: proza. Jezikovni stil je navadno pesnika proza. Motivi in teme raznovrstni. Lirska, obseg se blia npr. rtici

9) LIKOVNA PESEM

Znana e v antiki, razirjeno v baroku ponazarja predmet, motiv, temo o kateri govori nj. vsebina. (gr. TEHNOPAIGNIA, lat. CARMEN FIGURATUM). Povsebini lirska. Iz lit. posega v lik. um.

10) KONKRETNA PESEM

Moderna razliica likovne. Z lik. sestavinami samostojno dopolnjuje besedilo, ki je vsebinsko lahko skromno. na meji med besedno in likovno umetnostjo, e prevladujejo lik. elementi je to VIZUALNA PESEM. Podobno zvona ali zvokovna pesem, ki nastane e vsebina besedila ni ve sestavljena iz naravnih besed uinkuje le e akustina podoba in se blia glasbi.

11) BALADA

V naspr. z provans ita ballato, ki je bila pesemsko kitina oblika poznega sr. v., je danes kraja epska pesem, na meji z lirsko, v verzih, pogosto refren. Motivi praviloma nenavadni, dramatini, priostreni iz pravljinega, mitskega, zgodovinskega in sodobno ivljenjskega sveta. Delimo na LJUDSKE, PRAVLJINE, UMETNIKE, VOJNE Po notranjem slogu najvekrat dramatine ali lirine. Idealna naj bi imela (GOETHE) vse troje. V obliki pripovedi ali dialoga, ne pripda dramatiki. Pogosta fantastika.

12) ROMANCA (iz izraza za panske jun. romance poz. sr. v.)

Podobna baladi. Kraja epska pesem, vasih na prehodu k liriki, poveini iz preteklega, zgodovinskega pa tudi sodobnega sveta. Motivi redko v mit ali pravljico, izjemoma grozljivi. Notranji slog veidel epien, vasih lirien. Jezikovni stil in ritem bolj enakomerna in izenaena. Neprekinjena vrsta verzov bolje od kitic. Po vsebini: ZGODOVINSKE, LJUBEZENSKE, VOJAKE, SOCIALNE, SATIRINE

13) BASEN

Kratka epska zgodba, didaktien pomen. Motivno dogodki iz ivalskega sveta, personificirano (tudi ljudje in bogovi). teme v zvezi s praktino-moralnimi spoznanji. Verzi ali proza

14) PRILIKA (parabola, gr. parabole -. prispodoba, primera)

Didaktina, epska z didaktino komponento. Posreduje prek prispodob, alegorij in personifikacij kak idealno moralen nauk. Snov iz vijih slojev ali vsakdanjega okolja

15) BAJKA MIT (mythos beseda, pripoved)

Tradicionalne zgodbe iz mitolokega ivljenja, tj. o bogovih, herojih, ljudeh, nadnaravnih silah prvotnih religij, tudi umetne mitoloke predstave, izmiljeni svet. Bistvena motivna navezanost na mitologije. Proza, verz. Preteno epska.

16) LEGENDA (lat. kar naj se bere)

Kratka zgodba z motivi kranske religije, svetniki, muenci. Lahko svobodno preoblikovana ali izmiljena. Verzi, proza.

17) PRIPOVEDKA

Tradicionalna zgodba veidel iz ljudskega slovstva. Proza,verzi. Motivi iz napol realnega, preteklega, zgodovinskega, sodobnega sveta. Liki in dogodki deloma nestvarni, mitini ali pravljini, povezani s konkretnim geografskim, socialnimokoljem Deli na: MITINE, JUNAKE, MITOLOKE, IVALSKE Ljudske in umetne.

18) PRAVLJICA

Kratka zgodba, verzi ali proza. Nevberjetnost, udenost, nestvarnost likov in dogodkov, ni konkretnega prostora in asa. Junaki so sploni, ne individualni. Veina ljudsko tradicionalnega izvora. Delimo na: RESNOBNE, TRAGINE, KOMINE, IVALSKE

19) NOVELA (lat., ita. novella - novica)

Kraja ali srednje dolga, proza in verzi vasih. Strogo epska, ne izrazito epina zato pa dramatina. Strnjena motivika z malo osebami, enim osrednjim dogodkom. Notranji ritem je strnjen, stopnjevit z izrazitim vrhom, presenetljivim razpletom in izrazitim sklepom. Motivika vedno iz stvarnega verjetnega ivljenja, mora pa vsebovati nenavadne preobrate, preseneenjas imer se blia baladi in romanci. Predmet okoli katerega se dogajanje zaplete in razplete ni nujen, pogosto pa pomagalo za organizacijo dogajanja (Teorija o njej se imenuje SOKOLJA TEORIJA Boccaccio, napisal P. HEYSE)

20) KRATKA ZGODBA (short story)

Nastane v USA v 19. st, razliica klasine novele, ponavadi kraja, osredotoena na en dogodek, v kratkem asovnem obdobju in na omejenem prostoru, pogosto nepriakovan razplet. Motivika sodobna, lahko pa ljubezenska, grozljiva, kriminalan V prozi.

21) RTICA ali skica

Najkraja pripovedne zvrst. Notr. forma v osnovi epska, preprosteja, brez osrednje zgodbe z zaetkom, jedrom, koncem. Droben dogodek, razpoloenje junaka. Refleksivnost, lirinost, deskriptivnost. Vasih se blia pesmi v prozi.

22) ENODEJANKA

Najkr. oblika dramske lit. Kratka, mala notr. razlenjenost. Lahko le prizor ali slika. t. oseb ni omejeno (najmanj monodrama, duodrama). Primer je ske kot oblika varieteja, kabareta ali politino propagandnega gledalia. Tudi starogrki MINIJAMBI odrski prizori v jambih: podobe vsakd. ivljenja, po notr. zgradbi na meji pripovednitva.

POLLITERARNE ZVRSTI

V sestavi je spoznavna ali etina funkcija tako mona, da postane temeljna. Namesto lit-um. strukture le teoretino-miselna sli praktino-etina. Upad estetske razsenosti-le v zunanji formi, slog.

V stari knj. : MODROSTNE KNJIGE, IZREKI, FILOZOFSKI DIALOGI, DIATRIBE, BIOGRAFIJE, AVTOBIOGRAFIJE, ZGODOVINOPISJE

Srednji vek: PRIDIGA (tudi barok in klasicizem)

Humanizem in renesansa pa ESEJ (najp.pollit. zvrst v novem veku)

na as ESEJ, REPORTAA, FELJTON, FILOZOFSKA ALI ZNANSTVENA RAZPRAVA, AFORIZEM (nek. v neliterarne zvrsti)

VREDNOST LIT. DELA LITERARNA AKSIOLOGIJA (gr. aksios vreden, aksia - vrednost)

Kaj so vrednote v bes. umetnini, kakne so po naravi in pomenu, kako jih vrednotimo. Pojem vrednosti sega v filozofijo, tudi vpr. kako se postavljajo vrednote in katere so tiste vrste vrednot iz esar mora lit. teor. izpeljati dognanja o tem za kaj ji gre.

Lit. t. je teoretina zato svojih dognanj ne uporablja sama to lit. zgodovina in lit. kritika (ta je pri ocenjevanju lit. veidel samostojna, ker vrednoti neposredno, z obutkom in praktinim namenom.)

RAZVOJ

e Orient in antika (brez teor. podlage).

ARISTOTEL, Poetika, HORAC, po njunih pa do razsvetljenstva. Od tod filozofske estetike od srede 18. st., zaetek BAUMGARTEN to vse e temelji na metafizinih predpostavkah o vrednosti narave, sveta in loveka, ki jih ni bilo treba razlagati in vnaprej utemeljevati v obliki razvidnega sistema vrednostnih pojmov. Aksiologija postane mona ko v 19. st. razpade tradicionalni metafizini sestav filoz. pojmov (bog, ideja, duh, narava, lepota). tedaj razumska, teoretina utemeljitev.

H. TAINE: Filozofija umetnosti, 1865 (gl. J. Kos, marksizem in problemi lit. vrednotenja, Sodobnost 1978/9) utemeljitelj ni e jasnega pojma o tem kaj je vrednost in kako vrednotimo.

V 20. st. : WALZEL, BERIGER, KAYSER, INGARDEN

Teoretiki, ki gledajo na razvoj lit. socioloko so se po 2. sv. vojni izrekli zoper vrednotenje lit. in postavili tezo, da je problem vrednosti problematien lit. aksiologija ni mogoa (zato potrebna previdnost). Kljub temu mora biti aksiologija sestavni del lit. t., saj brez vrednosti ni mogoe pravo spoznavanje umetnosti.

LITERARNA AKSIOLOGIJA IN LITERARNA KRITIKA

Lit. kritika znanstveno ni del lit. vede saj ne tei k znanstveno-filozofskemu, historinemu ali teoretinemu spoznanju lit. um, pa pa stopa v kritino razmerje s tekoo ali polpreteklo zgodovinsko stvarnostjo njen pristop k lit. delu mora biti zato spontan, doivljajski in oseben, zato ji ni nujno potrebna vrednostna teorija, saj vrednoti iz ivljenjskih, etinih, spoznavnih, estetskih nagnjenj.

Lit. aksiologija pa je sistematina, naelno pojmovna in teoretina veda. teoretino raziskuje podlage vrednotenja od splonih vpraanj kaj je vrednost v lit. do katere so vrednosti vrst lit. del. Uporabljamo ga v lit. zgodovini, delno v lit. kritiki za takno uporabo naela aksiologije ne zadostujejo, kritiko ustvarja ele konkretno dojetje teksta, ne pa abstraktna teorija.

VREDNOST

Poznajo vse kulture, vendar najvekrat v novejem asu, zvezan z ekonomijo v tej od 17.st. o vrednosti dobrin vrednota za stvari, ki imajo vrednost. V 18. st. razlika med uporabno in menjalno vrednostjo koristnih predmetov. V 19. st. to poglobi marksizem. V 20. st. pojem vrednosti, e v kulturo, umetnost in literaturo. Besedne umetnine postanejo s tem vrednote. V zadnjih 100 letih razline teorije o obstoju, naravi in funkciji vrednot. Idealistina filozofija 19/20 st. izdelala teorijo, da so vrednote nekaj idealnega, obstajajo neodvisno od subjekta, ki vrednoti, kot objektivna kvaliteta samih stvari. V subjektivistinih filozofskih smereh, vrednote izraajo stalie subjekta vrednote v zvezi s potrebami, vrednost nastane tako, da se v tistem, ki vrednoti porodi potreba po stvari, ki jo vrednoti. ele potreba postavlja predmet kot vrednoto. To ni docela utemeljeno: tudi predmet za tvorbo vrednote ni brez pomena -ustvarja monost za tvorbo vrednosti: vrednota v razmerju med subjektom in objektom (subjektivno-objektiven pomen, s takega stalia pa je lahko predmet znanstveno-filozofskega spoznanja, ki odkriva splone zakonitosti, tipe in oblike vrednot)

VREDNOTE V LITERARNEM DELU

Znailna heterogenost tudi pri vrednotah. N. HARTMANN, Aesthetik, 1953; jih loi na:

1) duhovne (estetske,)

2) vitalno praktine in ivljenjske (seksualne)

Duhovnim pripisal samostojnost vendar predvideval, da so fundirane tudi v praktino-ivljenjskih.

V literaturi pa za bralca glavni temelji estetskega razmerja:

1) SPOZNAVNE prinaajo informacije, obvestila in spoznanja o svetu

2) ETINE moralno razmerje, oznaeno etino razmerje je treba sprejeti ali zavrei (svetovnonazorska, moralna, politina, socialna, religiozna) (gr. ethos: ege, obiaji, nravi), lahko tudi ideoloke vendar preozko

3) ESTETSKE sede kvalitete utne lastnosti predmeta, pozitivne (lepo) in negativne (grdo)

NEENAKOMERNOST VREDNOT V LITERARNEM DELU

Prevladovanje ene od komponent v strukturi, nikoli pa nobena ne manjka.

e bi bila le spoznavna funkcija le informacija, le estetska okrasni predmet.

Vrednotenje nastaja ele iz razmerja med bralcem in vrednoteno literaturo. Bralevo vrednotenje ustreza vrednostni sestavi umetnine ele, ko realizira vse nj. vrednostne sestavine.

RELATIVNOST LITERARNIH VREDNOT

Vrednote v literarnem delu obstajajo glede na realnost zunaj njega.

SPOZNAVNE se doloajo s spoznavnim obzorjem dobe, drube, religije, v asu se spreminjajo (ve stopenj: trajne spoznavne vrednote-obeloveke, tudi ta relativna, do takih, ki jim je spoznavni izsek omejen na mali asovni izsek)

ETINE s asom spremenijo svoj pomen, vasih postanejo nesprejemljive, v bralevi zavesti jih nadomeste nove, do taknih del se opredelimo iz novih historinih, drubenosocialnih okolij. To velja tudi za najpomembneja dela. V enih etina komponenta e od zaetka manj pomembna, ker se opira na kratkotrajne ideologije.

ESTETSKE tudi relativne, uinek se z lit. razvojem spremeni, izbrie obledi, v izjemnih primerih pa ele zares pojavi (predvsem v novem asu estetsko zastarevanje.)

To vse historino opredeljeno, zato se da racionalno analizirati, empirino opisati in ovrednotiti s historinim razumevanjem in upotevanjem relativnosti. Razlike med VISOKO (mnogo vseh treh monosti), NIZKO lit.

UMETNIKOST KOT ABSOLUTNA VREDNOTA LITERATURE

Umetnikost pokriva lit. umetnino v celem, ime ker se nanaa na temelje literarno-umetnike strukture, ki obstaja v umetnini kot njeno bistvo, v enoto povezuje vse tri razsenosti. Ta enota je TOTALITETA, bralec ima po njej potrebo, prav po taki, ki je v umetnikih delih in je v realnosti ni najti.

V stvarnem svetu je celost loveku odtujena, onemogoena, zaradi asovno-prostorske strukture. Vrednotenje umetnikosti ne more biti racionalno, logino in pojmovno opravilo, dojeti jo moramo intuitivno. Dostopna neposrednemu obutku in vpogledu. Nj. vrednost najmanj odvisna od zunajlit. realnosti, saj obstaja med tremi funkcijami znotraj lit. dela. Celo ko se funkcije spreminjajo je razmerje med njimi isto umetnikost nedotaknjena. Zato je skoraj absolutna, kljub temu je zgodovinska, ker je lovekova tenja k celosti historino doloena.

VREDNOTE IN LITERARNA TIPOLOGIJA

Tekst, ki pripada enemu od tipov (verizem, hermetizem, klasika), ni mogoe vrednostno primerjati z deli drugega tipa, ker veljajo za tega drugana merila in vzorci. Edino za tekste, ki spadajo h klasiki se postavlja vpraanje ali niso e zaradi tega v viji ravni (vsebujejo vse troje funkcij skladno s celoto). Vrednote so obeloveke, soglasje njih pa je skladno to le domneva, ki je racionalno ne moremo dokazati.

VREDNOTENJE IN LITERARNE ZVRSTI

Loiti moramo med zvrstmi, ne ker bi bile ene bolje od drugih. e ARISTOTEL hotel dokazati, da je tragedija ve vredna od epa, v renesansi menili da najbolji ep, potem nadvse cenili poezijo v sodobnem asu roman.

Vrednostno razlikovanje je mogoe zgolj znotraj iste zvrsti. Pravi predmet vrednotenja je konkretno literarno delo, ne pa zvrst ali oblika, ki sta abstraktni