INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM - struktura in delovanje … · 2010-06-16 · 3.3 Analiza...
Transcript of INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM - struktura in delovanje … · 2010-06-16 · 3.3 Analiza...
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER
Jana Krebelj
INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM - struktura in delovanje informbirojevcev ter reakcija oblasti v
letih 1948 do 1956
MAGISTRSKO DELO
Koper, 2010
ii
IZVLEČEK
Informbirojevstvo na Slovenskem – struktura in delovanje informbirojevcev ter reakcija oblasti v letih 1948 do 1956
Podporniki Resolucije Informbiorja v Sloveniji niso bil tako številčni in
dejavni kot v preostalih republikah Jugoslavije. Po podatkih Uprave državne varnosti
(UDV) naj bi jih bilo upravno ali sodno kaznovanih 491. Poimenski seznami in
dosjeji informbirojevcev dokazujejo, da je bilo dejansko število nekoliko višje. Med
kaznovanimi na Slovenskem je bila približno desetina žensk. Med informbirojevci je
bilo največ, skoraj polovica, izobražencev, čeprav je bila teh v celotnem partijskem
članstvu le četrtina. Delavcev, ki so predstavljali več kot polovico vsega članstva
KPS, je bilo med kaznjenci manj kot tretjina. Iz vrst kmetov je prihajala le dvajsetina
vseh kaznovanih, čeprav je ta družbeni sloj predstavljal 16 odstotkov vsega članstva
KPS. Večina tistih informbirojevcev, ki so bili člani KPJ, se je Partiji pridružila med
vojno ali po njej. Kot informbirojevci so bili obsojeni tudi nekateri slovenski
intelektualci, stari komunisti, ki naj bi bili za Tita in njegove najožje sodelavce
moteči že v času predvojnih frakcijskih bojev. V Sloveniji naj bi delovale nekatere
ilegalne skupine informbirojevcev, ki so se borile proti jugoslovanskemu režimu,
vendar pa tudi za tiste skupine, ki jih je UDV izpostavila kot najvplivnejše in
najnevarnejše, ni dokazov, da so pripravile odmevnejše akcije. Informbirojevci so
tudi po normalizaciji odnosov s Sovjetsko zvezo ostali pod nadzorom jugoslovanske
oblasti. UDV si je med informbirojevci pridobila 304 sodelavce, vendar pa z večino
ni bila zadovoljna, saj so se izmikali sodelovanju.
KLJUČNE BESEDE: Informbiro, Jugoslavija, Slovenija, KPS, tajna policija, UDV,
opozicija, politično zatiranje, kaznovanje, socialna struktura, emigracija
iii
ABSTRACT
Informbiro Activity in Slovenian Teritory – Structure and Actvities of Informbiro Supporters and Authorities' Reaction between 1948 and 1956
Supporters of the Informbiro were not as numerous in Slovenia as in other Yugoslav
republics. According to the UDV data, 491 people were judicially or administratively
punished. The lists of convicted people and their personal dossiers prove that the
actual number was somewhat higher. Approximately one tenth of convicted people
were women. The largest group among the supporters of Informbiro, almost one half,
were intellectuals, even though they represented only a quarter of all members of the
Slovene Communist Party. Among the convicts less than a third were workers
despite the fact that they represented more than half of all members of the
Communist Party. Peasants only comprised one twentieth of all punished people
although this social class represented 16 per cent of all members of the Slovene
Communist Party. Most of the Informbiro supporters who were members of the
Yugoslav Communist Party joined the Party during or after the war. Slovene
intellectuals, old communists who were regarded as dangerous to Tito and his closest
co-workers even during the pre-war intra-party rivalry, were also accused of
supporting the Informbiro. Some illegal Informbiro groups fighting against the
Yugoslav regime were supposed to be active as well. Nevertheless, there is no proof
that major actions were carried out even by groups which were considered to be the
most influential and dangerous by the secret police. The supporters of the Informbiro
remained under the control of the Yugoslav regime even after the normalisation of
relations with the Soviet Union. The secret police gained the services of 304
Informbiro supporters. However, it was not satisfied with most of them as they
avoided cooperation.
KEY WORDS: Informbiro, Yugoslavia, Slovenia, Slovene Communist Party, secret
police, Udba, opposition, political supression, punishment, social structure,
emigration
1
KAZALO
SEZNAM KRATIC ............................................................................................. 4�
UVOD ................................................................................................................... 6�
1 JUGOSLAVIJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI ....................................... 8�
1.1 Ustanovitev Informbiroja ............................................................................................... 8�
1.2 Odnos med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo pred izbruhom spora ........................... 10�
1.2.1 Politično ozadje spora .............................................................................................. 10�
1.2.2 Ekonomsko ozadje spora ......................................................................................... 11�
1.3 Spor ................................................................................................................................ 12�
1.4 Spremembe v delovanju Jugoslavije na področju zunanje politike po
objavi Resolucije Informbiroja .......................................................................................... 13�
1.5 Spremembe v mednarodnem komunističnem gibanju po izključitvi
Jugoslavije iz Informbiroja ................................................................................................ 15�
1.6 Notranjepolitične razmere v Jugoslaviji ..................................................................... 16�
1.6.1 Notranjepolitične razmere pred sporom .................................................................. 16�
1.6.2 Spremembe po sporu z IB ........................................................................................ 18�
1.7 Pravosodje in represija ................................................................................................. 19�
1.7.1 Razmere pred sporom .............................................................................................. 19�
1.7.2 Spremembe po sporu z IB ........................................................................................ 21�
1.8 Ekonomsko področje .................................................................................................... 22�
1.8.1 Ekonomske razmere pred sporom............................................................................ 22�
1.8.2 Spremembe po sporu z IB ........................................................................................ 24�
1.9 Področje propagande in kulture .................................................................................. 26�
1.9.1 Razmere pred sporom .............................................................................................. 26�
1.9.2 Spremembe po sporu z IB ........................................................................................ 27�
1.10 Politika na področju množičnih medijev .................................................................. 29�
1.10.1 Vloga množičnih medijev ...................................................................................... 29�
1.10.2 Osrednji povojni časopisi....................................................................................... 32�
1.10.3 Poročanje o informbirojevcih ................................................................................ 34�
2 INFORMBIROJEVSTVO V JUGOSLAVIJI ............................................ 36�
2
2.1 Razmere v Jugoslaviji ................................................................................................... 36�
2.1.1 Razlogi za kominformizem ...................................................................................... 36�
2.1.2 Število informbirojevcev v Jugoslaviji .................................................................... 39�
2.1.3 Razmere v republikah .............................................................................................. 43�
2.1.4 Razmere v vojski in policiji ..................................................................................... 47�
2.2 Frakcijski boji in rivalstvo v vodstvu Partije ............................................................. 49�
2.2.1 Frakcijski boji .......................................................................................................... 49�
2.2.1 Informbirojevstvo v vrhu KPJ ................................................................................. 53�
2.3 Delovanje informbirojevcev ......................................................................................... 54�
2.3.1 Delovanje informbirojevcev v Jugoslaviji ............................................................... 54�
2.3.2 IB emigracija............................................................................................................ 57�
2.3.3 Delo emigrantov ...................................................................................................... 58�
3 INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM ........................................ 62�
3.1 Število slovenskih informbirojevcev ............................................................................ 62�
3.1.1 Odnos slovenskega partijskega vodstva do vprašanja informbirojevstva ............... 62�
3.1.2 Izključitve iz Komunistične partije Slovenije .......................................................... 65�
3.1.3 Aretacije in kaznovanje informbirojevcev ............................................................... 68�
3.2 Socialna struktura informbirojevcev na Slovenskem ................................................ 75�
3.2.1 Izobraženci ............................................................................................................... 77�
3.2.2 Študentje in dijaki .................................................................................................... 79�
3.3 Analiza podatkov, zbranih v Arhivu RS ..................................................................... 80�
3.3.1 Sestava po spolih ..................................................................................................... 82�
3.3.2 Socialna struktura kaznovanih informbirojevcev .................................................... 84�
3.3.3 Članstvo v Komunistični partiji Jugoslavije ............................................................ 86�
3.3.4 Datum aretacije ........................................................................................................ 88�
3.3.5 Izrečena kazen.......................................................................................................... 90�
3.3.7 Podatki o načinu prestajanja kazni ........................................................................... 96�
4 INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM KOT
ORGANIZIRANA OPOZICIJA ..................................................................... 98�
4.1 Pomembnejše IB organizacije v Sloveniji ................................................................. 101�
4.1.1 IB organizacija na ljubljanski univerzi in stanje med profesorji ........................... 101�
4.1.1.1 Primer Dragotin Gustinčič .............................................................. 101�
3
4.1.1.2 Partijska celica na ljubljanski univerzi ........................................... 104�4.1.2 Ostale IB skupine ................................................................................................... 108�
4.1.2.1 Skupina Iva Koloviča ....................................................................... 110�4.1.2.2 Skupina Milana Trobca in Milana Tominca .................................... 111�4.1.2.3 Skupina Mencej–Jurančič ................................................................ 112�
4.2 Slovenska IB emigracija ............................................................................................. 113�
4.2.1 Emigracija v vzhodnoevropskih državah ............................................................... 113�
4.2.2 Delovanje Vidalijevih pristašev ............................................................................. 115�
5 NADZOR NAD INFORMBIROJEVCI PO ODSLUŽENI KAZNI ....... 118�
5.1 Zaposlovanje nekdanjih informbirojevcev ............................................................... 118�
5.2 Nadzor nad političnim udejstvovanjem nekdanjih informbirojevcev ................... 121�
5.3 Nekdanji informbirojevci kot sodelavci UDV .......................................................... 122�
ZAKLJUČEK .................................................................................................. 125�
VIRI .................................................................................................................. 128�
Primarni viri ...................................................................................................................... 128�
Arhivsko gradivo ............................................................................................................ 128�
Periodične publikacije..................................................................................................... 128�
Sekundarni viri ................................................................................................................. 128�
SEZNAM TABEL IN GRAFOV ................................................................... 133�
Seznam tabel ...................................................................................................................... 133�
Seznam grafikonov in grafov ........................................................................................... 133�
PRILOGE ........................................................................................................ 134�
1 � Seznam upravno ali sodno kaznovanih slovenskih informbirojevcev ................. 134�
2 � Dopolnilni seznam informbirojevcev – kaznjencev .............................................. 153�
4
SEZNAM KRATIC
CK – Centralni komite
CZ – Civilni zapor
DKD – Družbenokoristno delo
FNRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija (Federativna narodna republika
Jugoslavija)
IB – okrajšava za Informacijski biro komunističnih in delavskih partij
Informbiro – okrajšava za Informacijski biro komunističnih in delavskih partij
JA – Jugoslovanska armada
JLA – Jugoslovanska ljudska armada
KK – Kontrolna komisija
KNOJ – Korpus narodne obrambe Jugoslavije
Kominform – Okrajšava za Informacijski biro komunističnih in delavskih partij
Kominterna – Komunistična internacionala
KOS – Kontraobveščevalna služba
KPJ – Komunistična partija Jugoslavije
KPS – Komunistična partija Slovenije
KPI – Komunistična partija Italije
KPSTO – Komunistična partija Svobodnega tržaškega ozemlja
LRS – Ljudska republika Slovenija
MK – Mestni komite
NEP – Nova ekonomska politika
NKVD – Sovjetski ljudski komisariat za notranje zadeve
OK – Okrajni komite
OPO – Območna partijska organizacija
Ozna – Oddelek za zaščito naroda
SKOJ – Zveza socialistične mladine Jugoslavije (Savez socialističke omladine
Jugoslavije)
STO – Svobodno tržaško ozemlje
SZ – Sovjetska zveza
UDV – Uprava državne varnosti
5
VKP(b) – Vsezvezna komunistična partija (boljševikov)
ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije
ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik
6
UVOD
Čeprav se Informbiro zaradi množice spominskega gradiva in strokovne
literature, ki obravnava tedanji mednarodni položaj Jugoslavije ter razloge in
posledice spora, zdi že iztrošena tema, znotraj nje še vedno obstajajo področja, ki jim
po mojem mnenju v raziskavah ni bilo posvečene dovolj pozornosti. Eno od njih je
struktura in delovanje informbirojevcev na Slovenskem, njihova dejanska nevarnost
za komunistično oblast ter ukrepi, ki so jim bili informbirojevci podvrženi po
prestani kazni. Informbirojevstvo je bilo do začetka 80. let, ko so se začela pojavljati
prva literarna dela, ki so razkrivala jugoslovanske metode kaznovanja domnevnih
povojnih rusofilov, tabu tema. Pozneje, predvsem po razpadu Jugoslavije, so mnoga
pričevanja o izkušnjah prestajanja kazni napisali nekdanji informbirojevci, metode
kaznovanja so bile podlaga tudi znanstvenim delom, kakršno je Non cogito, ergo sum
Božidarja Jezernika.
Kljub vsemu pa ugotavljam, da v Sloveniji ni poglobljene študije o strukturi
in delovanju slovenskih informbirojevcev. Vprašanju, koliko informbirojevcev je
bilo pri nas in iz katerih slojev so izhajali, se je v enem od svojih člankov posvetil
Aleš Gabrič, strukturo in delovanje informbirojevcev pa sta v jugoslovanskem merilu
natančneje raziskala Radovan Radonjić in Ivo Banac. Vendar pa avtorja v svojih
delih dogajanju na Slovenskem nista posvetila večje pozornosti, saj je prav za to
republiko veljalo, da informbirojevstvo v njej ni imelo večje moči. Hkrati je treba
poudariti, da vsi trije navedeni avtorji zaradi nedostopnosti arhivov UDV, ko so
nastajala njihova dela, svoje raziskave utemeljujejo z dokumenti partijskih organov
in komisij.
Z zanašanjem na skromne in nenatančne objavljene statistike ter ob pomoči
spominskega gradiva (podvrženega pastem in pomanjkljivostim človeškega spomina)
lahko prehitro zaključimo, da je bilo število informbirojevcev na Slovenskem komaj
omembe vredno, in da še tisti, ki so to bili, niso bili pravi zagovorniki SZ, ampak le
neprevidni klevetniki. Moja teza je, da so razsežnosti informbirojevstva v Sloveniji
podcenjene in da bi ob upoštevanju podatkov, ki se nahajajo v arhivu tajne policije,
ter poimenskih seznamov informbirojevcev šele lahko prišli do dejanskega števila
slovenskih podpornikov Resolucije IB in ugotovili, kakšne so bile specifike
7
informbirojevstva v Sloveniji. Zaradi tega je cilj predlagane teme natančno
predstaviti značilnosti slovenskega prostora, analizirati strukturo slovenskih
informbirojevcev ter proučiti njihovo delovanje znotraj države in v emigraciji.
V prvem poglavju bom predstavila družbeno-politično dogajanje v Jugoslaviji
v času, ko je prišlo do spora, in posledice, ki jih je imel spor za nadaljnji politični
razvoj države. V drugem poglavju se bom posvetila informbirojevstvu v Jugoslaviji.
Prikazala bom razmere v republikah, razmerja med številom informbirojevcev v
republikah ter razloge, zakaj je bilo v nekaterih delih Jugoslavije informbirojevstva
več, v drugih pa manj. V to poglavje bom vključila tudi delovanje informbirojevcev
v Jugoslaviji in emigraciji. Ocenila bom, kako uspešno je bilo delovanje
informbiorjevcev in kolikšno nevarnost so predstavljali za jugoslovanski politični
sistem. V tretjem poglavju bom prešla na dogajanje v Sloveniji. Zlasti s pomočjo
arhivov UDV bom ugotavljala, koliko je bilo informbirojevcev na Slovenskem,
katerim družbenim skupinam so pripadali, koliko jih je bilo administrativno ali sodno
kaznovanih in so prestajali kazen v katerem od zaporov ali taborišč po Jugoslaviji.
Na osnovi podatkov iz arhiva UDV bom sestavila in predstavila seznam
informbirojevcev na Slovenskem (objavila ga bom v prilogi naloge) ter podatke s
seznama primerjala z uradnimi podatki UDV. Četrto poglavje bom namenila
delovanju informbirojevcev na Slovenskem ter slovenskih informbirojevcev v
emigraciji. V petem poglavju bom predstavila nadzor nad informbirojevci po
odsluženi kazni.
Metodološko naloga temelji na zbiranju, interpretaciji, analizi in ponovni
sintezi primarnih in sekundarnih virov. Časovno mejo raziskovanja sem postavila v
leto 1956, saj je bilo to leto prelomno v odnosu do informbirojevcev. Največji val
opredeljevanja za IB in posledično kaznovanja informbirojevcev je bil od leta 1949
do 1953, ko je umrl Stalin in se je sovjetska nevarnost začela zmanjševati. Leta 1956
se je zaradi dogodkov na Vzhodu (intervencija Rdeče armade na Madžarskem in
obračun vojske z delavskimi demonstranti na Poljskem) odnos Jugoslavije do IB spet
zaostril, kar je vodilo v odločitev za kategorizacijo informbirojevcev in zbiranje
podatkov o njihovih usodah, socialnem položaju in odnosu do oblasti po prestani
kazni. Tako so po tem letu začele nastajati zbirke verjetno najbolj natančnih
podatkov, ki so se nanašali na pojav informbirojevstva na Slovenskem.
8
1 JUGOSLAVIJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Ko je na Vidov dan, 28. junija leta 1948, Informacijskih biro komunističnih
in delavskih partij (Informbiro, Kominform) objavil Resolucijo o stanju v KPJ, je
med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo že obstajala vrsta nesoglasij, ki so se začela že v
času druge svetovne vojne. Do nasprotij je prihajalo zlasti zaradi vztrajanja
Jugoslovanov, da bi sami vodili svojo zunanjo politiko, in njihove odločitve za hitro
industrializacijo države po zgledu Sovjetske zveze. Državi sta dotlej trenja skrivali
pred Zahodom, zato so bili tam zaradi spora znotraj socialističnega tabora toliko bolj
presenečeni.
1.1 Ustanovitev Informbiroja
Jugoslovanskemu političnemu vodstvu je že takoj po vojni prišla na misel
ustanovitev skupnega organa komunističnih in delavskih strank v Evropi, ki naj bi
pomagal pri obrambi komunizma pred kapitalizmom. A ker so mednarodne
okoliščine leta 1945 še dajale upanje za skupno rešitev najpomembnejših težav
povojnega časa (od nemškega vprašanja, notranje ureditve držav, ki jih je osvobodila
Rdeča armada in še niso imele komunističnih vlad, do vprašanj Trsta in Avstrije), se
Stalin takoj po vojni še ni odločil za ustanovitev takšne organizacije. Ker se je
mednarodni položaj spomladi leta 1947 zaostril s Trumanovo doktrino1 in
Marshallovim načrtom2 ter vse intenzivnejšo uporabo Eisenhowerjeve3 politike
1 Truman je v svojem govoru na skupni seji ameriškega senata in kongresa, 1. marca 1947, napovedal konfrontacijo s Sovjetsko zvezo, saj je dejal, da morajo ZDA »pomagati svobodnim narodom, ki se upirajo poskusom, da bi jih oborožena manjšina zasužnjila, ali pa pritiskom, ki prihajajo od zunaj. Mislim, da moramo pomagati svobodnim narodom, da si bodo sami kovali svojo usodo. Mislim, da mora naša pomoč bistveno obstajati iz ekonomske in finančne podpore, ki je nujna za ekonomsko stabilnost in koherentno politično življenje.« Trumanova doktrina je bila del širše politike »zadrževanja« Sovjetske zveze (Benko 1987: 155–156). 2 Z Marshallovim načrtom so ZDA šestnajstim zahodnoevropskim državam dajale pomoč za povojno obnovo bodisi v nepovratnih posojilih, bodisi v darilih. Tako je bilo mogoče obnoviti zahodnoevropska gospodarstva, ki so nato doživela takšen vzpon, da so se lahko povezala v Evropsko gospodarsko skupnost, hkrati pa je Marshallov plan pomagal pri obnovi izhodišč za povratek na mednarodno multilateralno sodelovanje. Sovjetska zveza in vse vzhodnoevropske države so z utemeljitvijo, da notranje ekonomske težave sodijo v pristojnost suverenih držav, in da bodo evropske države s prejemanjem takšne pomoči izgubile svojo ekonomsko in politično neodvisnost, zavrnile sodelovanje v Marshallovem načrtu (Benko 1987: 157).
9
odrivanja sovjetskega bloka, pa tudi zaradi tega, ker je s sklenitvijo mirovnih pogodb
z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo za SZ prenehala možnost imeti na območju teh
držav svoje enote, pa je ocenil, da je napočil pravi čas za ustanovitev nečesa takega,
kot je bila do leta 1943 Kominterna4 (Nećak 1988: 920).
Informacijski biro komunističnih in delavskih partij, ki so ga septembra 1947
v Skljarski Porembi ustanovile sovjetska, poljska, madžarska, češkoslovaška,
romunska, bolgarska, jugoslovanska, italijanska in francoska komunistična partija, je
imel nalogo izmenjavati izkušnje in mnenja, po potrebi pa tudi usklajevati dejavnosti
komunističnih partij na podlagi medsebojnega soglasja. A Stalin je Informbiro
izkoristil za neposredno kontrolo nad mednarodnim komunističnim gibanjem, si ga
ideološko, politično in organizacijsko podredil in spremenil v orodje svoje politike
(Lešnik 1978: 11–14).
Informbiro je tako služil poenotenju stališč v odnosu do Zahoda, kajti
omogočal je nadzor nad vodstvi suverenih držav znotraj vzhodnega bloka, predvsem
pa naj bi bil orodje pritiska na KPJ in politiko Jugoslavije. Petranović (1988: 197) to
utemeljuje z naslednjimi ugotovitvami: prvič, vprašanja na »dnevnem redu«
Informbiroja so se nanašala izključno na Jugoslavijo, drugič, Informbiro je bil
razpuščen leta 1956, to je po Stalinovi smrti in normalizaciji odnosov med SZ in
Jugoslavijo, tretji argument pa se nanaša na samovoljno obnašanje Jugoslavije na
področju zunanje politike, ki ga je hotela SZ z Informbirojem nadzorovati.
V devetletni zgodovini svojega obstoja (od 1947 do 1956) Informbiro ni
nikoli uresničeval ciljev, zaradi katerih je nastal. Avgust Lešnik pravi, da je »na
3 Še leta 1946 je Eisenhower kot šef ameriške vojaške administracije v ameriški okupacijski coni v Nemčiji sledil načrtom, ki so se nanašali na demontažo nemškega industrijskega potenciala, demilitarizacijo, denacifikacijo in demokratizacijo. Vendar so se tako ZDA kot SZ zavedale, kolikšnega pomena je nemški človeški in politični potencial za politično ravnotežje v Evropi in kaj bi pridobile, če bi ga pritegnile pod svoj vpliv. Da bi to dosegle, ZDA niso dosledno izvajale na konferencah sprejetih sklepov, zavezniške cone pa so se začele združevati v eno politično in ekonomsko celoto. Tem prijemom so v sovjetski okupacijski coni odgovarjali z graditvijo političnih struktur po vzorcu tistih v državah ljudske demokracije (Benko 1987: 151). 4 Kominterna, komunistična internacionala ali tretja internacionala je bila mednarodna delavsko-politična organizacija. Leta 1919 jo je ustanovilo 35 komunističnih partij ter različnih socialističnih strank in organizacij iz 21 držav. V prvem obdobju do leta 1923, ko jo je vodil Lenin, so komunisti še pričakovali svetovno revolucijo. Po Leninovi smrti ni bilo več večjih revolucionarnih pretresov, v Kominterni pa je začela še bolj do izraza prihajati sovjetska dominacija. Razpustitev Kominterne leta 1943 je bila utemeljena s tem, da so postale razmere med drugo svetovno vojno preveč kompleksne in jih ni bilo več mogoče voditi iz enega centra. Neformalni vzrok za njeno razpustitev pa naj bi bil, da je Kominterna začela predstavljati oviro pri Stalinovih pogajanjih z zavezniki o razdelitvi vplivnih območij (Lešnik 1988: 15, 20, 25, 44–45).
10
sceno« stopil le dvakrat, leta 1948 in 1949, obakrat z namenom, da bi
internacionaliziral razhajanja z vodstvom KPJ (1995: 632).
1.2 Odnos med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo pred izbruhom spora
1.2.1 Politično ozadje spora
Nesoglasja med Stalinom in Titom so se začela kopičiti že med vojno. Stalina
je med drugim vznejevoljilo drugo zasedanje Avnoja novembra 1943, saj bi lahko
avnojski sklepi sprožili oster odziv na Zahodu. Avnoj je po predlogu Politbiroja KPJ
sklenil odvzeti vse pristojnosti vladi v izgnanstvu in prepovedati kralju vrnitev v
domovino. Tita je proti koncu vojne, ko je postalo jasno, da bodo zmagali zavezniki,
vodilo prepričanje, da bi morali ti z novo Jugoslavijo zaradi partizanskih zaslug v
boju proti nacizmu in fašizmu ravnati kot z enakovrednim partnerjem.
Po vojni je jugoslovansko politično vodstvo – ne glede na globalni okvir vse
ostrejše blokovske konfrontacije – zavzelo svoje stališče do Zahoda. Zahodnim
zaveznikom so očitali, da dajejo zatočišče sodelavcem okupatorja in vojnim
zločincem, po sprejetju zakona o nacionalizaciji pa so brez odškodnine podržavili
imetje, ki je pripadalo tujcem. Po zapletih v Trstu so Jugoslovani odnose še
poslabšali s sestrelitvijo ameriškega letala, ki je preletavalo jugoslovanski zračni
prostor. Nepremišljene politike so se lotili s podpiranjem levičarjev v Grčiji, ki so se
uprli vladi v Atenah. Z vmešavanjem v Grčiji so posegli v interesno sfero Velike
Britanije in ogrozili ravnovesje sil, za ohranitev katerega so se zavzemali tako
Angleži in Američani kot Sovjeti. Politiko povečevanja svojega vpliva je
jugoslovansko vodstvo zasnovalo tudi na Balkanu. Tito je leta 1947 obnovil
pogovore o balkanski federaciji z Bolgarijo, skušal je utrditi svoj nadzor nad
Albanijo z namenom, da bi tudi njo vključil v federacijo, s podporo grškim
upornikom pa je nadaljeval še po tem, ko je bila objavljena Trumanova doktrina.
Vodstvo KPJ je svoje svojeglavo ravnanje v mednarodnih odnosih
utemeljevalo s tem, da se je Jugoslavija med vojno osvobodila z lastnimi močmi,
zaradi česar bi morala KPJ postati vzor za vse druge ljudske demokracije.
Samovšečnost je Jugoslavijo spravila na pot nedopustne herezije, »ki jo je bilo
11
mogoče razlagati kot poskus, da postane Beograd središče ljudskih demokracij in
ideološki tekmec Moskvi« (Pirjevec 1995: 179).
Zlasti vprašanje Trsta in vkorakanje jugoslovanskih čet v mesto 1. maja 1945
je razkrilo, da je za Sovjetsko zvezo pomembnejše utrjevanje koalicije z zavezniki
kot pa prijateljstvo z Jugoslavijo. Stalin se ni postavil na Titovo stran in je zahteval
umik jugoslovanske vojske iz mesta, prav tako se je morala jugoslovanska vojska na
zahtevo Angležev umakniti z južne Koroške, ki jo je zasedla maja 1945. Sovjetsko
vodstvo ni želelo, da bi koroško vprašanje vplivalo na njene odnose z zavezniki.
Prva povojna leta so bila za Stalina čas utrjevanja koalicij. Pri tem je morala
biti SZ zaradi kroničnega nezaupanja ZDA, ki se je začelo že takoj po oktobrski
revoluciji in zaradi katerega so jo ZDA priznale šele leta 1933, še toliko bolj
previdna. Blokovsko strukturiranje je Stalinu narekovalo homogenizacijo znotraj
svojega vplivnega območja, samovoljno ravnanje Jugoslavije pa mu je pri tem le
škodovalo.
1.2.2 Ekonomsko ozadje spora
Za Jugoslavijo je bilo po koncu druge svetovne vojne vitalnega pomena
gospodarsko sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Ta si je v prvem povojnem obdobju
Jugoslavijo predstavljala kot kmetijsko državo, od katere bi dobivala surovine in
rudno bogastvo. Prav nasprotno pa si je Jugoslavija želela stopiti na pot resničnega
socialističnega gospodarstva in je po zgledu SZ začela s prvo petletko. Pri izvajanju
te pa je bila popolnoma vezana na vzhodni blok, saj je vanj izvažala več kot polovico
vsega blaga, prejemala pa surovine in predvsem stroje. Gospodarsko sodelovanje
med Beogradom in Moskvo so predstavljale tudi t. i. mešane družbe, vendar sta v
Jugoslaviji delovali le dve (za letalski in za ladijski promet po Donavi), saj so v
Beogradu kmalu spoznali, da bodo korist od njih imeli le Sovjeti.
Proti koncu leta 1947 se je pokazalo, da v gospodarskem sodelovanju med
državama prihaja do namernih zapletov in zastojev, zaradi česar si je morala vlada v
Jugoslaviji na vse načine prizadevati za uvoz zahodnega blaga in strojev. Šibkost
gospodarske odvisnosti od vzhodnega bloka je postala očitna – plan je bil brez
12
pomoči Moskve ogrožen, Stalin pa bi to lahko učinkovito izrabil za podrejanje
jugoslovanskih voditeljev svoji volji (Pirjevec 1987: 38).
1.3 Spor
Spor med Jugoslavijo in SZ se je začel poglabljati v začetku leta 1948 in je bil
po mnenju Lešnika (1978: 17) zaznamovan s tremi bistvenimi elementi. Prvi je bil
sovjetsko zavlačevanje trgovskih pogovorov za leto 1948 in odpoklic sovjetskih
vojaških in civilnih strokovnjakov iz Jugoslavije, drugi je bilo pismo CK VKP(b),
poslano 27. marca in naslovljeno na CK KPJ, ter korespondenca, ki je temu pismu
sledila, tretji pa je bila Resolucija Informbiroja o stanju v KPJ, objavljena 28. junija
istega leta.
Gospodarskim zapletom, ki so se pojavili že konec leta 1947, je februarja
sledila sovjetska zavrnitev pogajanj o gospodarskem sodelovanju. Sredi marca je
sovjetska vlada iz Jugoslavije umaknila častnike Rdeče armade in civilne
strokovnjake z utemeljitvijo, da so njeni ljudje predmet »neprijateljskih čustev«. S
tem ukrepom je Stalin Jugoslaviji naredil škodo v vojski in gospodarstvu, kajti
predčasni odhod več tisoč strokovnjakov – kljub njihovemu despotskemu in
arogantnemu vedenju – je močno zavrl uresničevanje jugoslovanskih razvojnih in
obrambnih načrtov (Pirjevec 1987: 60).
Odgovor na Titovo zavračanje očitkov o nenaklonjenosti do sovjetskih
strokovnjakov je bilo pismo 27. marca, ki sta ga podpisala Stalin in sovjetski zunanji
minister Vjačeslav Molotov. Sovjeti so odpoklicali svoje kadre, ker jim
jugoslovanski politiki niso zaupali, do njih naj bi se vedli sovražno in jih celo
nadzorovali s tajno službo. Nadalje so v takratnem pismu našteli ideološke napake
Jugoslovanov. Ti naj bi trdili, da VKP(b) degenerira, da je sovjetski socializem nehal
biti revolucionaren in da je primer revolucionarnega socializma jugoslovanski. Stalin
v povezavi s tem ni pozabil spomniti na politično kariero Leva Trockega5, ki je v
svojih nastopih proti VKP(b) uporabljal podobne argumente kot Jugoslovani. Stalin
5 Lev Trocki je veljal za najbolj nadarjeno osebnost med boljševističnimi revolucionarji. Bil je med glavnimi organizatorji oktobrske revolucije in je veljal za najverjetnejšega Leninovega naslednika. S svojo tezo o permanentni revoluciji (trockizem) je prišel v spor s Stalinom. Ta ga je izrinil iz državnega in partijskega vodstva, leta 1929 pa izgnal iz ZSSR (Harenberg in dr. 1996: 941).
13
je jugoslovanskemu vodstvu očital pomanjkanje notranje demokracije v KPJ. Hkrati
naj v KPJ ne bi vladal duh razrednega boja, zaradi česar naj bi se na podeželju in v
mestih krepil kapitalizem (Požar 1988: 19–25).
Temu pismu je sledil odgovor jugoslovanskega vodstva, ki je zavračalo
očitke, nato pa v začetku maja še eno sovjetsko pismo z obtožbami in pozivom, naj
se jugoslovansko partijsko vodstvo udeleži sestanka Informbiroja, kjer bodo
razpravljali o njegovem ravnanju. CK KPJ je po prvem moskovskem napadu marca
dobil pisma komunističnih partij, ki so soglašale s Stalinovimi obtožbami. Članice
Informbiroja so se očitno postavile na stran sovjetskega vodstva, obsodba je bila tako
že napisana in Titova udeležba na sestanku Informbiroja bi zanj verjetno pomenila
aretacijo – in nato likvidacijo ter postavitev novega poslušnega vodstva v Jugoslaviji
(Pirjevec 1987: 76–79, 96). Zavedajoč se nevarnosti se niti Tito niti kdo drug iz
ožjega vodstva KPJ ni udeležil srečanja, ki je potekalo od 22. do 28. junija 1948 v
Bukarešti.
Informbiro je brez prisotnosti Jugoslovanov 28. junija sprejel Resolucijo o
stanju v KPJ. Resolucija je ponavljala obtožbe, navedene že v pismih, ki jih je CK
VKP(b) pošiljal CK KPJ. CK KPJ je bil dodatno obdolžen zaradi tega, ker ni privolil,
da bi na sestanku poročal o svojem delu. S tem se je sam izključil iz družine bratskih
komunističnih partij. Resolucija je opozarjala Jugoslovane, da lahko zaradi takšne
politike izgubijo neodvisnost in se spremenijo v kolonijo imperialističnih dežel, zato
je tudi pozivala zdrave člane KPJ naj prisilijo svoje voditelje k priznanju napak in
vrnitvi k internacionalizmu (Požar 1988: 71–80).
1.4 Spremembe v delovanju Jugoslavije na področju zunanje politike po objavi Resolucije Informbiroja
Odvisnost Jugoslavije od gospodarskega sodelovanja z državami, ki so
sestavljale vzhodni blok, se je po izbruhu spora izkazala kot ena največjih
jugoslovanskih slabosti. Države Informbiroja so do konca leta 1948 prekinile ali pa
močno omejile gospodarsko sodelovanje z Jugoslavijo, čeprav so s tem škodovale
tudi svojemu domačemu gospodarstvu. Leta 1948 je Jugoslavija z državami
vzhodnega bloka opravila 46 odstotkov celotne trgovinske menjave, leto pozneje se
14
je ta delež znižal na vsega 14 odstotkov (Judt 2007: 145). Leta 1950 pa so
vzhodnoevropske države ustavile sleherno menjavo z Jugoslavijo (Lešnik 1981: 120–
121).
V takšnih razmerah je bila Jugoslavija prisiljena iskati pomoč na Zahodu.
Tamkajšnji politiki so se zavedali pomembnosti ideološkega spora, ceniti pa so znali
tudi strateški položaj Jugoslavije, saj so bili prepričani, da bi bila v primeru napada,
če bi ostala neodvisna, obrambni ščit za Italijo ter nosilni steber za Avstrijo in Grčijo
(Pirjevec 1995: 194). Zahod je gospodarsko izčrpano državo, ki se je šele po sporu
začela postavljati na lastne noge – to, da je med leti 1945 in 1948 zgolj kopirala
sovjetsko politiko, Darko Bekić (1988: 78) pripisuje dotedanjemu neobstoju
alternativnih konceptov socialistične revolucije, neizkušenosti jugoslovanskega
komunističnega vodstva in ideološkim zablodam –, izdatno podpiral, saj je presodil,
da se mu izplača Tita obdržati »nad gladino«.
Jugoslavija je že leta 1949 z zahodnimi državami sklenila sporazume o
odškodninah za nacionalizirano imetje tujih državljanov, kar je med drugim vodilo v
odmrznitev za Jugoslavijo prepotrebnega zlata v tujih bankah. Avgusta 1949 so
začele zahodne zavezniške države Titovemu režimu dajati nezanemarljive kredite.
Razmere v Jugoslaviji so se poleti 1950 zaradi suše in nasilne kolektivizacije v
kmetijstvu še poslabšale in vlada je bila prisiljena za leto dni podaljšati petletni plan.
Čeprav jugoslovanska oblast tega ni bila pripravljena priznati, je bilo preživetje
države – vsaj prva leta po sporu – v veliki meri odvisno od pomoči Zahoda. Spor je
Jugoslavijo prisilil tudi v to, da je začela oblikovati samostojno zunanjo politiko, ki
naj bi bila čim bolj neodvisna od obeh blokov.
Jugoslavija je na mednarodno prizorišče stopila konec leta 1949. Začela je
opuščati svoj herojski način obnašanja in postopoma prešla k diplomatskim akcijam s
ciljem zadovoljiti lastne potrebe, vendar hkrati delovati skladno s širšimi
mednarodnimi interesi. V svoji zunanji politiki se je začela bolj odločno distancirati
od blokovske politike. V praksi je to pomenilo zavračanje lastne pripadnost
sovjetskemu taboru, blaženje protiimperialistične pozicije ter opuščanje avantgardne
retorike, usmerjene proti demokratičnim in osvobodilnim gibanjem v kolonialnem
svetu (Bekić 1988: 78, 79).
15
Vizijo bodočega razvoja Titove države je v govoru na generalni skupščini
OZN leta 1949 napovedal zunanji minister Edvard Kardelj. Takrat je prvič javno
kritiziral pritiske SZ na Jugoslavijo, obenem pa se zavzel za mirno sožitje med
državami z različnimi družbenimi sistemi. Izpostavil je potrebo po enakopravnem
mednarodnem ekonomskem in političnem sodelovanju med velikimi in malimi,
ekonomsko razvitimi in zaostalimi državami ter se zavzel, da bi Sovjetska zveza in
njeni sateliti deklarirano miroljubnost v odnosu do Jugoslavije začeli tudi dejansko
izvajati. Sovjetska zveza in njeni sateliti (z izjemo Albanije) so po tem govoru
prekinili pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju z Jugoslavijo, ta pa je s tem
Kardeljevim nastopom začela tlakovati pot gibanju neuvrščenih (ibidem: 84).
1.5 Spremembe v mednarodnem komunističnem gibanju po izključitvi Jugoslavije iz Informbiroja
Afera s Titom, ki se mu je uspelo oddaljiti od Stalinovega vpliva in pri tem
preživeti, je vplivala na vsa kremeljska razmišljanja o tem, kako v komunističnih
partijah po vsem svetu obdržati partijsko disciplino. Smer nadaljnjega razvoja
mednarodnega komunističnega gibanja je že štiri mesece po sporu pravilno
napovedala ameriška obveščevalna služba. »Ker se razpoka med Titom in
Kominformom širi, je Kremelj zaskrbljen, da ne bi tudi druge satelitske države
skušale jemati za zgled Titovo neodvisno stališče. Kremelj bi se torej moral počutiti
prisiljenega, da uvede nadaljnje represivne ukrepe proti satelitskim državam, kot sta
na primer okrepitev vojaške okupacije ali pa celo njihova priključitev« (Bider 1998:
604).
V satelitskih državah so res sledile represivne akcije, ki naj bi tamkajšnjim
komunističnim voditeljem sporočale, da četudi je nekomu uspelo odtrgati se od
sovjetskega vpliva, to ne bo postala praksa, ki bi jo SZ dopuščala. Sovjetski voditelji
s Stalinom na čelu so od komunističnih voditeljev v svojih satelitih zahtevali popolno
lojalnost do Sovjetske zveze ter zavračali vse oblike nacionalizmov in
partikularizmov na poti v socializem. Čistke, ki jih je po razkolu s Titom Stalin
izpeljal v nekaterih državah vzhodnega bloka, Tony Judt imenuje kar druga
stalinistična ledena doba (2007: 145). Gonja proti »titoistom« v ljudskih
16
demokracijah se je začela jeseni 1949 s procesi proti dvema vidnima partijskima
voditeljema: Laszlu Rajku na Madžarskem in Trajču Kostovu v Bolgariji. Oba sta
bila obsojena na smrt in ustreljena, čeprav ne eden ne drugi nista bila povezana s
Titovo herezijo. Kazen je bila predvsem svarilo ostalim, da Moskva ne bo trpela
ideoloških odklonov od linije, ki jo je začrtala. »Komunisti srednje in vzhodne
Evrope so to šolo drago plačali: v naslednjih štirih letih je namreč vsak tretji član
njihovih partij postal žrtev stalinističnih čistk« (Pirjevec 1995: 191).
Zaradi jugoslovanskega odklona je Sovjetska zveza še bolj nepopustljivo
zatirala in kaznovala tudi vse izraze širšega ljudskega nezadovoljstva znotraj svojih
satelitov. Sovjetska vojska je leta 1953 krvavo končala protisovjetske nerede v
vzhodnem Berlinu, tri leta pozneje pa preprečila poskus upora na Poljskem. Leta
1956 je prišlo tudi do upora na Madžarskem, ki ga je SZ zatrla s pomočjo
varšavskega pakta (Roberts 1996: 617).
1.6 Notranjepolitične razmere v Jugoslaviji
1.6.1 Notranjepolitične razmere pred sporom
Po vojni je Jugoslavija s partijo, vojsko in tajno policijo, ki so nadzirale vsa
področja družbenega in kulturnega življenja, ter reorganizacijo gospodarstva po
sovjetskem vzoru hotela takoj preiti v socializem sovjetskega tipa. Pri izgradnji
svojih institucij se je zgledovala po sovjetski teoriji in praksi. Leta 1947 je od 1500
članov KPJ, kolikor jih je sodelovalo v oblastni strukturi, le 60 proučevalo
zgodovino jugoslovanskega delavskega gibanja in narodnoosvobodilne vojne, vsi
ostali pa zgodovino VKP(b) (Lešnik 1998: 293).
Ustava FLRJ, sprejeta v začetku leta 1946, je bila v veliki meri povzeta po
ustavi SZ iz leta 1936, le da so določene ustanove v Jugoslaviji izhajale iz NOB in
revolucije. V obdobju ljudske demokracije, t. j. od leta 1945 do 1950, je bila državna
ureditev zasnovana na sledečih temeljnih ustavnih načelih:
1. ljudska oblast,
2. enotnost oblasti,
3. demokratični centralizem,
17
4. državna lastnina,
5. svoboščine, pravice in dolžnosti državljanov (Strobl et al. 1986: 53).
Temeljno načelo ljudske oblasti je bilo, da vsa oblast izhaja iz ljudstva in
pripada ljudstvu. Oblast to načelo izvršuje prek izvoljenih predstavniških organov
državne oblasti, ljudskih odborov. Ob upoštevanju tedanje kadrovske politike KPJ pa
postane veljavnost načela ljudske oblasti zelo relativna. Načelo enotnosti oblasti je
pomenilo zavrnitev načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. To
načelo je v sovjetskem sistemu slonelo na zamisli o diktaturi proletariata, na
ideološkem in političnem monopolu partije, ki je bila obenem oblast in država.
Demokratični centralizem je v tedanji teoriji na eni strani pomenil demokratične
elemente in določeno mero samostojnosti nižjih državnih organov, na drugi strani pa
centralistične elemente, ki so iz centra usmerjali in nadzorovali delo nižjih upravnih
organov. Institut državne lastnine naj bi družbi omogočil prehod v socialistični
sistem. Partija je hotela z razlastitvijo zasebne lastnine razbiti kapitalistične
proizvodne odnose ter oblikovati tak gospodarski sistem in razredno družbo, ki bo
temeljila na splošni ljudsko-državni in zadružno-kolhozni lastnini proizvodnih
sredstev ter na sodelovanju in vzajemni pomoči med delavskim in kmečkim
razredom. Šele po tem bi se lahko začela etapa tehnične revolucije, ki bi pomenila
hitri in vsestranski razvoj proizvodnih sredstev. Svoboščine, pravice in dolžnosti
državljanov so bile le mrtva črka na papirju (Ferjančič, Šturm 1998: 12–15).
Po takšni zasnovi vladanja je vso oblast v Jugoslaviji dobila vlada z maršalom
Titom na čelu, ki ji je ustava poleg izvršnih in upravnih pristojnosti dajala tudi
pravico, da izdaja uredbe z zakonsko močjo. Sodstvo je bilo prav tako odvisno od
partijske oblasti, ki je sodnike določala na podlagi partijske lojalnosti in jih podredila
javnim tožilcem (Petranović 1988: 67, Pirjevec 1995: 164–165).
Ustava FLRJ je nekoliko drugače od sovjetske opredeljevala lastnino, saj je
poleg državne priznavala tudi zadružno in zasebno lastnino, ter lokalne organe, ki
jim je dajala večji pomen kot SZ. Ustava FLRJ je vsaj formalno priznavala
večstrankarski sistem, drugače od sovjetske pa je urejala odnos med republikami in
federacijo. Prvi osnutek jugoslovanske ustave ni omenjal pravice do samoodločbe in
odcepitve republik. To določilo so v ustavo vnesli šele na zahtevo Edvarda Kardelja,
18
ki pa se pri tem ni skliceval na sovjetsko ustavo, ampak na sklepe drugega zasedanja
Avnoja (Režek 2005: 9, 10).
Državni federalizem, za katerega se je izrekla nova Jugoslavija, je životaril v
senci partijskega centralizma. Neodvisna je bila le izvršna oblast, prek katere je ožje
partijsko vodstvo urejalo vsa področja političnega in družbenega življenja. Prav
prepletanje partijske in državne oblasti je bilo temeljna značilnost jugoslovanske
politične ureditve. KPJ ni bila registrirana kot politična stranka – imena partijskih
voditeljev so bila javno razkrita šele na petem kongresu julija 1948 –, čeprav je
nadzirala vse vzvode oblasti. Politična ureditev je slonela na sistemu ljudske
demokracije, v katerem je imela osrednjo vlogo Ljudska fronta. A ta je bila kljub
široki zasnovi le ena od partijskih transmisij, saj je bilo njeno delo omejeno le na
uresničevanje partijske politike (ibidem: 12).
1.6.2 Spremembe po sporu z IB
Po sporu z IB se je v Jugoslaviji začelo obdobje političnih, gospodarskih in
družbenih sprememb, katerih cilj je bilo zlasti politično in ekonomsko preživetje
političnega vodstva in države. Te potrebe so terjale tudi idejno osamosvojitev od
Sovjetske zveze, kar se je kazalo tudi v spremembah na ustavno-političnem področju.
Začel se je proces decentralizacije in deetatizacije; KPJ se je na deklarativni ravni
odrekla neposrednemu vodstvu in se izrekla za ločitev partijske in državne oblasti,
vendar so te zaveze pozneje ostajale le na papirju, dejanska moč in vpliv Partije pa se
nista zmanjšala. Morda je temu botrovala tudi neenotnost v partijskem vodstvu glede
potrebe po liberalizaciji. Spremembe naj bi zavračal Aleksander Ranković,
pomisleke do njih pa naj bi imel tudi sam Tito (Režek 2005: 53).
Jugoslavija je po sporu prešla v obdobje socialistične demokracije. V
nasprotju z ljudsko demokracijo, za katero so bili značilni državna lastnina, močen
državni aparat in neomejena oblast države, naj bi socialistična demokracija
označevala sistem, temelječ na družbeni lastnini in samoupravljanju, pristojnosti
države pa naj bi postopoma prevzemale lokalne skupnosti (ibidem: 36). Začetek t. i.
socialistične demokracije, ki pa v praksi ni pomenila zmanjšanja partijske moči, so
jugoslovanski politični in pravni teoretiki postavili v leto 1950, ko je bil sprejet
19
Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi
gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, v javnosti bolj znan kot zakon o
samoupravljanju.
Termin socialistična demokracija je v javnost prodrl na 6. kongresu KPJ/ZKJ
novembra 1952, ko ga je v svojem govoru izrecno uporabljal Tito (glej: Borba
komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, 1952). Na ustavnem področju
pa prehod v socialistično demokracijo označuje sprejetje Ustavnega zakona o
temeljih družbene in politične ureditve FLRJ in o zveznih organih oblasti leta 1953.
S tem ustavnim zakonom je oblast politične in upravne spremembe, ki so temeljile na
sprejetju koncepta samoupravljanja, uvedla tudi na ustavno raven (Ferjančič, Šturm
1998: 44).
Med politične spremembe, ki jih je porodil spor, sodi tudi preimenovanje KPJ
v ZKJ (Zveza komunistov Jugoslavije). Partija si je ime spremenila na 6. kongresu
leta 1952. Tako je želela tudi z imenom poudariti razliko med seboj in ostalimi
partijami, ki so ostale v sovjetskem bloku. Tito naj se sprva s preimenovanjem ne bi
strinjal, saj se je bal, da bo to Partijo oslabilo, nato pa je v želji, da bi bila z
drugačnim imenom razlika med jugoslovansko in sovjetsko partijo vidna tudi
navzven, na spremembo pristal (Kardelj 1980: 136).
1.7 Pravosodje in represija
1.7.1 Razmere pred sporom
Sodstvo po vojni ni imelo nikakršne samostojnosti, saj je oblast v praksi
zavrgla načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Poleg tega si je
Partija lojalnost sodnikov zagotovila tudi z drugimi ukrepi, zlasti z uvedbo instituta
sodnikov laikov. To so bili sodniki brez pravne izobrazbe, včasih celo brez vsakršne
izobrazbe. Med drugim je oblast uvedla reelekcijo sodnikov vsaki dve leti, članov
vrhovnega sodišča pa vsaka štiri leta. V prvih povojnih letih je v kazenskem
postopku imela odločilno vlogo politična policija Uprava državne varnosti (Udba),
kakor so marca 1946 preimenovali Ozno. Javni tožilci so pogosto njene odločitve le
pravno formulirali, sodišče pa jih je potrdilo pred javnostjo. Nezakonitost in
20
samovolja sta se razširila zlasti v političnih sodnih procesih, med katere so sodila
sojenja vojnim zločincem in sodelavcem okupatorja, sojenja nasprotnikom
komunizma in sodni procesi, uvedeni z namenom zaplembe premoženja (Režek
2005: 13, 14; Pirjevec 1995: 164).
Kaznovalna politika se ni ozirala na mednarodne norme. Čeprav je
Mednarodna organizacija dela že leta 1930 prepovedala vsako prisilno delo, je
jugoslovanska kazenska zakonodaja v obdobju od 1945 do 1951 poznala več oblik
prisilnega dela6 (Mikola 2002: 7). Leta 1949 uvedeno kazen družbeno koristnega
dela so lahko izrekali kar upravni organi in torej ni bila podvržena presoji sodne veje
oblasti.
Politično policijo, ki bi učinkovito zatirala kakršno koli opozicijo, je KPJ ob
pomoči sovjetskih svetovalcev NKVD (Ljudskega komisariata za notranje zadeve)
oblikovala še pred koncem vojne. Maja 1944 je Tito ustanovil Ozno (Oddelek za
zaščito naroda), ki naj bi se borila proti elementom, sovražnim
narodnoosvobodilnemu gibanju. Delovanje Ozne je kmalu preraslo v zatiranje vsake
misli, ki se ni ujemala s politiko vodstva KPJ. Ozna je tako kot sovjetski NKVD
postala država v državi; s širokimi pooblastili je lahko brez obsodbe izvajala
eksekucije, pošiljala ljudi na prisilno delo ali v kazenska taborišča.
Tako kot tajna policija SZ, ki je obstajala pod zaporednimi imeni Čeka, GPU,
NKVD, MVD in KGB, je bila tudi jugoslovanska tajna policija za svoja dejanja
odgovorna le vladi oziroma najvišjim partijskim voditeljem. Represivni organi so s
poti spravljali domnevne zunanje nasprotnike in »trockiste« v svojih vrstah. Enako je
počela UDV, le da je sprva odstranjevala tiste, ki bi utegnili dvomiti v
brezmadežnosti sovjetskega zgleda, po sporu s Stalinom pa tiste, ki so Sovjetsko
zvezo še vedno poveličevali (Courtois in dr. 1999: 220–240; Pirjevec 1995: 157;
Petranović 1988: 231–233).
6 Od konca vojne do leta 1951, ko je stopil v veljavo nov Kazenski zakonik FLRJ, je bila uveljavljena kazen prisilnega dela z odvzemom prostosti. Kazen prisilnega dela brez odvzema prostosti je bila odpravljena leta 1948. Namesto nje so uvedli kazen poboljševalnega dela. Leta 1949 pa je bila z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir uvedena kazen družbeno koristnega dela (Mikola 2002: 7).
21
1.7.2 Spremembe po sporu z IB
Pravosodje se je do začetka 50. let očitno zgledovalo po sovjetskem sistemu.
V obdobju ljudske demokracije je bilo sodstvo organ KPJ in je imelo majhno ali pa
nikakršno samostojnost in neodvisnost. »Partija je takšno šibko sodstvo potrebovala,
ker ji je služilo za izvedbo revolucije, to je za obračun s političnimi nasprotniki in za
ustvarjanje fonda državne lastnine.« Po letu 1950 se je Partija utrdila na oblasti,
zaradi tega je postalo strogo vodeno sodstvo nepotrebno. Lahko si je privoščila, da
mu je dopustila določeno stopnjo samostojnosti in neodvisnosti (Ferjančič, Šturm
1998: 45, 48–49).
Kakšne spremembe so po letu 1950 potrebne, je jugoslovansko politično
vodstvo nakazalo v Resoluciji o nadaljnji krepitvi pravosodja in zakonitosti, sprejeti
na četrtem plenumu CK KPJ leta 1951. Resolucija je pomenila opustitev
stalinističnega koncepta pravosodja in uvajanje določene stopnje demokratizacije v
jugoslovanski sistem. Partijski voditelji so se zavzeli za utrditev zakonitosti in
izpopolnitev sodne zakonodaje. Poudarili so, da morajo biti sodniki ne le predani
socializmu, ampak tudi pravno izobraženi. Preiskavo kaznivih dejanj in nadzor nad
delom organov državne varnosti naj bi prevzela sodišča. Funkcija javnega tožilca naj
bi bila omejena na zastopanje obtožbe. Večjo vlogo v kazenskem postopku naj bi
dobili tudi odvetniki (Režek 2005: 65).
Po oceni zveznega notranjega ministra in načelnika UDV Aleksandra
Rankovića so sodišča sodila površno in pod vplivom lokalnih oblasti. Njihove
odločitve so se opirale bodisi na premoženjsko stanje, razredno pripadnost ali na
preteklost posameznikov, ne pa na konkretna kazniva dejanja. Sodniki so se pogosto
zadovoljili le z izsledki UDV in obtoženčevim priznanjem. Ranković je na plenumu
kritiziral tudi delo UDV, ki ji je sam načeloval. Tajna policija pogosto ni spoštovala
zakonov, čeprav se v nobenem primeru ne nahaja nad oblastjo, je poudaril Ranković(Komunist 1951, št. 2–3, str. 1–4). Njegova stališča in na plenumu sprejeta
Resolucija o nadaljnji krepitvi pravosodja in zakonitosti, niso pomenila resnega
poskusa demokratizacije sistema. Za Rankovića je bilo sporno vpletanje lokalnih
oblasti v delo sodišč, ne pa tudi vpletanje najvišjih oblasti. Hkrati je poudaril, da
neodvisnost sodišč ne pomeni njihove neodvisnosti od pridobitev ljudske revolucije,
22
interesov delavskih množic in niti njihove izoliranosti od družbene in politične
realnosti (Režek 2005: 66).
Samovoljo sodstva je omejila nova kazenska zakonodaja, zlasti kazenski
zakonik, ki ga je zvezna skupščina sprejela leta 1951. Po njegovi uveljavitvi so
sodišča začela izrekati občutno milejše kazni, zakonik je odpravil analogijo in s tem
omilil samovoljo in nezakonitost. Na področju kaznovanja je prinesel precejšnje
novosti, saj je ukinil kazni izgube državljanstva, odvzema prostosti s prisilnim
delom, izgube čina in državne službe. Leta 1953 je zvezna skupščina sprejela nov
zakon o kazenskem postopku. Zakon je prenesel preiskavo v roke sodišča in na novo
opredelil odnose med organi kazenskega pravosodja, razširil obdolženčevo pravico
do obrambe, omejil trajanje pripora in preiskovalnega zapora ter omogočil pravico
do pritožbe in pravico po krivem obsojenih ali zaprtih do odškodnine (ibidem: 72).
Oblast se je odpovedala neposrednemu vplivu na sodnike, ne pa tudi
posrednemu, saj so morali sodniki še vedno ustrezati političnim kriterijem. Vdanost
sodnikov si je politična oblast hotela zagotoviti s tem, da jih je čim več pritegnila v
Partijo. Oblast je v 50. letih še vedno dopuščala možnost obračunavanja s političnimi
nasprotniki, kar se je poznalo tudi v ureditvi pravosodja. V 50. letih se je nova
povojna državna ureditev učvrstila, še vedno pa je imela nasprotnike tako na levem
kot na desnem političnem polu. Zaradi grožnje s strani Sovjetske zveze je morala biti
jugoslovanska oblast pripravljena na ukrepanje proti informbirojevcem, na desnici pa
je bil njen glavni ideološki nasprotnik katoliška cerkev in njeni duhovniki (Ferjančič,
Šturm 1998: 47).
1.8 Ekonomsko področje
1.8.1 Ekonomske razmere pred sporom
Takoj po vojni se je začel prvi val nacionalizacije. Podržavljena je bila
zasebna lastnina vojnih zločincev in kolaboracionistov, vojnih dobičkarjev in drugih
nasprotnikov režima. Z zakonom o agrarni reformi, ki je bil potrjen 23. avgusta 1945,
je država pod geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje brez odškodnine odvzela
zemljiško posest bogatejšim zasebnikom, bankam, podjetjem, cerkvi, samostanom in
23
verskim ustanovam. Vsaj v začetku je bilo novo politično vodstvo bolj previdno do
kmetov, saj se je zavedalo njihovega odločilnega prispevka v partizanskem boju in
pomena poljedelske produkcije za preživetje države (Pirjevec 1995: 157). Po uvedbi
prve petletke leta 1947 pa je razlaščanje tudi zaradi očitkov Stalina, da
nacionalizacije niso izpeljali na ustrezen način, zajelo vse, od velikih podjetij do
malih trgovcev in kramarjev, ki so se s svojo obrtjo komaj preživljali.
Po mnenju oblastnikov je bila naloga kmetijstva zagotavljanje preskrbe za
prebivalce mest in tiste, ki sami niso pridelovali hrane. Kmetijstvo je moralo
zagotavljati sredstva za čim večje naložbe v industriji, skrbeti je moralo za
akumulacijo kapitala, potrebnega za graditev industrijskih objektov. Poleg tega je
bilo kmečko prebivalstvo vir delovne sile tudi v neagrarnih panogah. Kmetje so bili
žrtve velikih pritiskov, saj so morali ustvarjati in državi po nizkih cenah prodajati
presežke za oskrbovanje mest, čeprav pogosto niso imeli ne pogojev ne možnosti, da
bi zahtevane viške ustvarili. Veljali so za razredne sovražnike, ki z obdelovanjem
malih zasebnih posesti ohranjajo kapitalistični ekonomski sistem (Fischer et al.
2005: 890–891).
Resnici na ljubo pa se je jugoslovanska politika do kmetov razlikovala od
sovjetske. Politika, ki jo je vodila KPJ, je namreč bolj posnemala ukrepe NEP7 kot
Stalinove kolektivizacije, saj so kmetje lahko sami razpolagali z 10 do 30 odstotki
presežkov, ostalo pa so morali dati državi (Petranović 1988: 103). Zaradi vloge
kmetov v NOB ter zaradi očitne gospodarske škode in družbenih pretresov, ki jih je
prinesla prisilna kolektivizacija v SZ, so se v Jugoslaviji omejili le na agrarno
reformo (Pirjevec 1987: 114).
Na gospodarskem področju je Jugoslavija od SZ prevzela petletno plansko
gospodarstvo ter si za cilj postavila hitro industrializacijo in elektrifikacijo države.
Oblikovala je birokratski aparat, ki naj bi s svojimi planskimi komisijami v
federaciji, republikah in lokalnih odborih organiziral proizvodnjo, razporejal
dohodek, odločal o naložbah in določal cene. Cilji petletke pa so bili nerealni; v
zaostali, razrušeni in obubožani državi, ki je do leta 1947 od Uprave ZN za pomoč in
7 Nova ekonomska politika (NEP), ki so jo boljševiki v Sovjetski zvezi uvedli leta 1921, izvajali pa do leta 1926, ko se je začela prva petletka, je omogočila trgovanje s kmetijskimi in obrtnimi viški. NEP je v socialističnem gospodarstvu omogočila delovanje zasebne trgovine. Bila je odraz Leninovega spoznanja, da je takojšen prehod v socializem mogoč le v državah z že razvitim kapitalizmom (Figes 1997: 770).
24
podporo dobivala sredstva v hrani in materialu, za njihovo uresničitev ni bilo
objektivnih danosti8 (Pirjevec 1995: 168–169).
1.8.2 Spremembe po sporu z IB
Posledica spora z Informbirojem je bila prekinitev gospodarskega
sodelovanja med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Jugoslavija je morala tudi zaradi
pričakovanj zahodnih držav, ki so ji bile pripravljene povečati pomoč le pod pogoji,
da bo svojo razvojno politiko prilagodila materialnim možnostim in preoblikovala
gospodarski sistem, tako da bo v ospredje postavila načela blagovne proizvodnje in
trga, začeti spreminjati svojo gospodarsko politiko. Nova gospodarska ureditev, ki se
je izoblikovala med leti 1949 in 1951, je bila v bistvu srednja pot med »staro« in
dogmatsko partijsko miselnostjo, po kateri je morala država usmerjati gospodarsko
življenje, ter novimi proizvodnimi odnosi. Temeljila je na družbeni lastnini,
družbenih planih za eno ali več let, delavskem upravljanju in delnem upoštevanju
zakonitosti tržnega gospodarstva (Prinčič 1997: 43; Fischer et al. 2005: 963–964).
Najbolj očiten mejnik v procesu iskanja lastne poti v socializem po sporu z
Informbirojem je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi
podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, ki ga je zvezna
skupščina sprejela 27. junija 1950. To je bil t. i. zakon o samoupravljanju, ki naj bi
družbeno lastnino prenesel z države na delavce. Organi delavskega samoupravljanja
so postali delavski svet, upravni odbor in direktor podjetja. Slednji je bil v podjetju
tudi ključna oseba, saj je neposredno vodil izvajanje načrtov in poslovanje podjetja,
sklepal pogodbe, zastopal podjetje pred državnimi organi in opravljal še vrsto drugih
nalog. Pooblastila delavskih svetov so bila bolj ali manj simbolična, saj je bil
dejanski nadzor v rokah direktorja in organa, ki je direktorja imenoval (Režek 2005:
30–31).
8 Po vojnem razdejanju, gmotni škodi in človeških žrtvah je Jugoslavija sodila med najhuje prizadete države v drugi svetovni vojni. V štirih letih vojne je padlo 1,7 milijona ljudi, skoraj vsak deveti prebivalec. V vojni je umrlo 90.000 strokovnjakov in 40.000 intelektualcev. Okupatorji so požgali, porušili ali hudo poškodovali več kot 820.000 poslopij. S požiganjem celih območij in vasi je bil uničen inventar 289.000 kmečkih gospodarstev. Proizvodnja je bila mogoča samo s 30 odstotno zmogljivostjo. Uničene je bilo 36,5 odstotka industrije, 52 odstotkov železniških prog, ostalo je le še 23,5 odstotkov lokomotiv in 16 odstotkov vagonov (Bilandžić 1980: 103).
25
Politične reforme, ki jih je Jugoslavija sprejela po sporu z Informbirojem,
niso odpravile monopola Partije, njenega avtokratskega voditelja in vsepovsod
prisotne tajne policije, so pa vendarle omejile samovoljo in nezakonitost ter zrahljale
krutost sistema. »Samoupravljanje, ki se je rodilo iz kreativnega upora Stalinu, ni niti
načelo, kaj šele zrušilo partijski aparat, temveč se je izrodilo v novo ideologizacijo in
propagiranje nove utopije« (ibidem: 32).
Politika do kmetov pa se je zaradi pomanjkanja hrane v mestih in Stalinovih
očitkov, da se je KPJ zaradi tega, ker ni povsem sledila sovjetskemu vzoru, oddaljila
od marksizma in leninizma, takoj po odkritem izbruhu nesoglasij med Jugoslavijo in
Sovjetsko zvezo zaostrila. Titova oblast se je začela intenzivno posvečati vprašanju
kulaštva (bogatejši kmetje, ki imajo svoje delavce), saj so kulaki po izpeljani
nacionalizacij in agrarni reformi zaradi trgovanja s tržnimi viški začeli predstavljati
grožnjo kapitalizma. Jugoslavija se je zato lotila razkulačevanja, tako da je povečala
pritisk nad bogatejšimi kmeti, okrepila vmešavanje države v kmetijstvo, zlasti pa
začela krepiti kmetijske zadruge, ki naj bi bile glavno sredstvo za izgradnjo
socializma na vasi (Petranović 1988: 113).
Jeseni 1951, ko je vodstvu KPJ postalo jasno, da s kolektivizacijo ni doseglo
niti želenega ekonomskega niti političnega cilja, je začela Partija bodisi reorganizirati
kmečko delovne zadruge bodisi opuščati ta model kmetijske proizvodnje. V začetku
leta 1951 so bile uvedene tudi spremembe pri oskrbi prebivalstva, tako da način
zagotovljene preskrbe9 ni bil več tako tog, čez dve leti pa je bil sistem zagotovljene
preskrbe, vključno z obveznimi odkupi kot delom sistema, odpravljen. Kljub temu pa
je imela država še naprej velik vpliv na oblikovanje cen ter določanje možnosti za
nakup nekaterih vrst blaga.
Vsi ti ukrepi so omogočili spremembe v kmetijstvu. Zlasti bogatejšim
kmetom je uvajanje svobodnejše trgovine omogočilo zaslužek na trgu ter kupovanje
zemlje revnejših kolhoznikov. Država je, da bi v kmetijstvu preprečila krepitev
zasebnega sektorja, leta 1953 določila zemljiški maksimum 10 hektarov obdelovalne
9 Zaradi pospešenega zaposlovanja v neagrarnih panogah je država v začetku marca 1948 uvedla zagotovljeno preskrbo. Ta naj bi z upoštevanjem menjave med agrarnim in neagrarnim gospodarstvom zagotavljala učinkovitejšo preskrbo prebivalstva. Zanjo je bila značilna popolna prevlada države v trgovini. Da bi kmetje lahko oddali več za potrebe prebivalstva, ki se ni ukvarjalo s kmetijstvom, in da z nenadzorovano prodajo svojih pridelkov ne bi bogateli, je bilo njihovo neposredno trgovanje omejeno, celo prepovedano (Fischer et al. 2005: 896).
26
zemlje. Obdelovalne površine, večje od 10 hektarov, so proti odškodnini prešle v
zemljiški sklad. Uveden je bil tudi davek na hektarski dohodek. S temi ukrepi je
oblast želela povečati kmetijsko proizvodnjo, da bi ta lahko zagotavljala potrebne
količine kmetijskih pridelkov. Država je za preskrbo mest začela uvažati hrano,
predvsem pšenico, po letu 1957 pa je močno povečala vlaganja v kmetijstvo in šele
to je omogočilo dejanski razvoj tega sektorja (Fischer et al. 2005: 964–965).
Spor je predvsem – čeprav je Jugoslavija ves čas vztrajno zanikala svojo
odvisnost od zahodnih imperialističnih sil – vzpostavil sodelovanje med Jugoslavijo
in Zahodom, brez čigar pomoči država vsaj v prvih letih po sporu verjetno ne bi
preživela. Do spora je bila Jugoslavija gospodarsko odvisna od Sovjetske zveze in
njenih satelitov. Prav gospodarski bojkot s strani držav vzhodnega bloka je bil eden
prvih ukrepov, s katerimi je hotela Sovjetska zveza disciplinirati neposlušno državo.
1.9 Področje propagande in kulture
1.9.1 Razmere pred sporom
Sovjetska oblast je leta 1932 institucionalizirala nadzor nad ustvarjanjem in
razširjanjem kulturnih del. Politizacija kulture se je začela z oktobrsko revolucijo,
vendar pa se je šele pod vodstvom Andreja Ždanova neizpodbitno uveljavila doktrina
socrealizma. Formula umetnikov, ki naj bodo »inženirji človeških duš«, se je najprej
uveljavila med pisatelji. Oblast je od njih pričakovala realistično pisanje, ki je moralo
povzdigovati in idealizirati vdanost socializmu in njegovim dosežkom (Malia 1994:
237). Model socrealizma so nato prenesli na vsa preostala področja umetnosti in
znanosti.
Sprva je bil cilj kulturne politike v Jugoslaviji zadovoljiti potrebe čim širših
ljudskih množic, po vojni pa je začela v ospredje vedno bolj stopati zahteva po
zadovoljitvi potreb države. Boris Kidrič je že med vojno na partijski konferenci
kulturnih delavcev januarja 1944 pojasnjeval, da mora Partija zgraditi tudi drugačno
umetnost in svoj tip partijca umetnika. Ta naj bo komunist v vsem svojem življenju,
znebi naj se anarhizma in »stare umetniške navlake«. Stremeti je treba k takemu tipu
27
umetnika, ki je nastal v Sovjetski zvezi. Teorija marksizma-leninizma ni bila le
politično, ampak tudi kulturno vodilo (Gabrič 1991: 489).
Sovjetski model kulturne politike je na Jugoslavijo neposredno vplival do leta
1948. Aparat za agitacijo in propagando Agitprop, pod vodstvom člana Politbiroja
Milovana Djilasa, sicer pa z razvejano strukturo po vsej državi, je nastopal enotno in
skrbel, da v javnost ni prišla nobena proti Partiji in državni ureditvi nastrojena ideja.
Vedno se je postavljalo vprašanje, kako neka kulturna dobrina služi socialistični
državi, naj je šlo za šolske učbenike, leposlovje, slikarstvo ali arhitekturo. Tiste, ki se
zahtevam Agitpropa niso podredili, so ustrezni državni organi prisilili, da so se
umaknili iz kulturno-družbenega življenja.
1.9.2 Spremembe po sporu z IB
Resolucija Informbiroja se ni v ničemer dotaknila kulturne politike v
Jugoslaviji, kljub temu pa je v njej povzročila velike spremembe. Neposredno je spor
takoj zrahljal kulturne vezi s Sovjetsko zvezo, posredno pa vplival na povezovanje z
Zahodom in prihod nekaterih tamkajšnjih kulturnih dobrin v jugoslovanski prostor.
Ob tem velja poudariti, da se osrednji cilj jugoslovanske kulturne politike, da mora
kultura služiti oblasti, tudi po sporu ni spremenil (ibidem: 493, 587).
V času povečevanja napetosti in takoj po odkritem izbruhu spora med
državama je jugoslovanska politika tudi na kulturnem področju dokazovala, da je na
pravi poti. Avgusta 1948, ob smrti sovjetskega kulturnega ideologa Andreja
Ždanova, so bili slovenski časopisi polni nekrologov in spominov na človeka, ki je
dal ime ždanovstvu, politiki vmešavanja, diktiranja in cenzuriranja drugače mislečih
kulturnih delavcev, vendar niso niti omenili njegove odločilne vloge na sejah
Informbiroja (Pirjevec 1987: 196).
Drugačen pogled na sovjetsko kulturo se je začel v Jugoslaviji kazati šele leta
1949. Vse, kar je dotlej prihajalo iz Sovjetske zveze, je bilo zaradi skaljenih
meddržavnih odnosov podvrženo ostri kritiki. A spremembe, ki so se zaradi spora
začele dogajati v jugoslovanski kulturi, niso bile zgolj posledica drugačnega gledanja
na sovjetsko kulturno prakso, pač pa tudi splošnega političnega in ekonomskega
položaja v Jugoslaviji. Gospodarska osamitev in vse slabši gospodarski položaj je
28
Jugoslavijo silil v iskanje drugačnih poti na vseh področjih družbenega življenja.
Hkrati je pritok zahodnih kulturnih dobrin v jugoslovanski prostor vplival na
vsakdanje življenje državljanov. Program Partije, ki je še nekaj časa po sporu ostal
zavezan politiki socialističnega realizma, je tako prišel v nasprotje s pričakovanji
ljudi.
Svež val je najprej zavel v kinematografih, kjer so začeli predvajati številne
ameriške filme, sovjetske pa so opuščali. Ob načrtovanju knjižne produkcije konec
leta 1949 je bilo težišče prevodne literature s slovanskih preneseno na germanske in
romanske jezike, načrt pa še vedno ni zajemal prevodov najnovejših del svetovne
književnosti in filozofije. V gledališčih so se prve zahodne igre pojavile v začetku
50. let, v šolah pa je v šolskem letu 1950/1951 ruščina izgubila primat obveznega
tujega jezika. »Vsaj v začetku je spremembe še vedno določal politični vrh, saj se ni
odrekel zahtevam po partijnosti in idejnosti umetnosti in znanosti, toda dopuščanje
polemiziranja in decentralizacija sta tudi v kulturo vnašala nove in sveže ideje, ki
niso bile vedno v skladu z zahtevami oblastne stranke10« (Fischer et al. 2005: 945).
Nove ideje v kulturi so se lahko uveljavile šele leta 1952, ko je spremenjena
realnost vplivala tudi na spremembo kulturne politike. Takrat se je formalno končala
tudi agitpropovska kulturna politika. Partijski Agitprop je bil odpravljen na 6.
kongresu KPJ/ZKJ. A s tem se Partija ni odrekla svojim načelom, spremenila je le
taktiko za njihovo uresničevanje. Partija je še vedno težila k »zatiranju in
razkrinkavanju klerikalizma, mistike in šovinizma« v šolah in drugih kulturnih
ustanovah. Spremembe so pomenile le prilagoditev teorije praksi. »Partija se je s
temi procesi dokončno poslovila od naziranj v duhu sovjetskega socialističnega
realizma, vendar je hkrati vztrajala pri poziciji idejnega voditelja in glavnega
nadzornika preoblikovane kulturne politike« (Gabrič 1991: 651).
Liberalizacija kulturnega trga je po sporu z Informbirojem – na gledaliških
odrih so začeli uprizarjati tudi dela zahodnih avtorjev, dovoljen je bil prevod zahodne
literature, v literarnih revijah so se pojavili nekateri polemični članki – pri partijskih
oblasteh kmalu prebudila nov strah, da gre svoboda izražanja predaleč. Kulturna
10 Sprva se je oblast otepala zlasti idej eksistencializma. Ost je ostala naperjena proti katoliški inteligenci, leta 1952 pa je prišlo do obračuna z Edvardom Kocbekom. Oblast v prvih letih po sporu tudi ni imela posluha za decentralizacijo kulture. Proces decentralizacije je bilo opaziti le v distribuciji knjig, saj je bil zmanjšan monopol Jugoslovanske knjige iz Beograda.
29
odjuga se je končala leta 1956 z ustanovitvijo zvezne in republiških ideoloških
komisij (Gabrič 2005: 945; 1995: 5).
1.10 Politika na področju množičnih medijev
Politično zmagoslavje je ideologom Komunistične partije Jugoslavije
omogočilo, da so se začeli zgledovati po sovjetski praksi, ki je že v 30. letih zatrla
svobodno razmišljanje in obračunavala z drugače mislečimi11. Zavladalo je kulturno
mrtvilo. Mediji so postali enostranski, poenotilo se je društveno življenje, začel se je
nadzor nad tiskarnami, založbami, kino dvoranami, uveljavila se je idejna utilitarnost
kulturnega ustvarjanja na vseh področjih. Vse to je onemogočalo izražanje različnih
stališč in polemiziranje o odprtih vprašanjih. Agitprop, ki ga je na centralni ravni
vodil Milovan Djilas, na republiški pa se je uveljavilo načelo, da je bil njegov
načelnik hkrati tudi republiški minister za prosveto12, so sestavljali različni sektorji:
sektor za tisk in agitacijo, teoretsko-predavateljski sektor, kulturni sektor,
organizacijsko-tehnični sektor in pedagoški sektor. »Vodja sektorja za tisk in
agitacijo je moral spremljati celoten tisk in skrbeti za pravilnost obravnavanja
političnih vprašanj v njem. Poskrbeti je moral, da so bili v uredništvih časopisov
ustrezni ljudje.« Podobno so nad svojimi sektorji in ljudmi bdeli tudi drugi vodje.
(Gabrič 1991: 495)
1.10.1 Vloga množičnih medijev
Aleš Gabrič, ki se je znanstveno ukvarjal s kulturnim življenje oziroma
politiko po letu 1945, je med temeljito obravnavo vseh vidikov kulture še najmanj
prostora posvetil množičnim medijem, ki so poročali o vsakodnevnem dogajanju.
11 Začela se je promocija idejnega utilitarizma, iz knjižnic so bile izločene prepovedane knjige, komisija ministrstva za prosveto je pripravila seznam učbenikov, ki so bili neprimerni za novi čas, zaprli so nekatere kinematografe, ki so imeli na zalogi le filme zahodne produkcije, prišlo je do čistk na univerzi, na udaru so bila amaterska društva, ki se, če niso bila pogodu novi oblasti, niso mogla registrirati (Gabrič 2005: 902–903). 12 V Sloveniji je bil odgovoren za Agitprop minister za prosveto Jože Potrč.
30
Vseeno lahko iz Gabričevih raziskav razberemo, da jim je manj pozornosti namenil
zato, ker dnevno časopisje in takrat še razvijajoči se elektronski mediji Partiji niso
povzročali večjih težav. Partijsko vodstvo je sicer na mnogih zborovanjih
ugotavljalo, kako ravnajo in kako bi morali ravnati novinarji13, hkrati pa nekatere
izjave partijskih voditeljev pričajo, da sta bila dostopnost medijskega prostora za
objavljanje partijskih stališč in poseganje v uredniško politiko nekaj
samoumevnega14.
Komunistične države so nadzor nad mediji pojmovale kot nekaj naravnega,
celo pravičnega in pravilnega. Primer, ki to dokazuje, je poročilo v Slovenskem
poročevalcu o sprejemanju resolucije OZN o svobodi tiska. Jugoslavija je takšni
resoluciji OZN nasprotovala, saj je menila, da bi morala resolucija vsebovati
odredbe, ki »točno določajo naloge tiska in drugih informativnih organov, ki bi se
morali boriti proti širjenju fašistične propagande, proti hujskanju na vojno in proti
razširjanju zloglasnih in klevetniških vesti, ki škodujejo prijateljstvu med narodi«
(Slovenski poročevalec, 7. 4. 1948: 2).
Vlogo zaveznikov oblasti, ki Partiji neomajno zaupajo, so sprejeli tudi
novinarji. Člani Društva novinarjev ljudske republike Slovenije so po objavi
Resolucije Informbiroja Jugoslaviji obljubili vdanost. V svoji izjavi so obsodili
kampanjo tujih novinarjev (novinarjev komunističnih držav, ki so podpisale
Resolucijo), ki da temelji na izmišljotinah in klevetah. Poudarili so, da bodo zvesti
resnici, ki jo zagovarja Jugoslavija. Svojo vlogo so videli v tem, da bodo za obrambo
resnice pomagali popraviti škodljive posledice, ki jih je povzročila gonja proti
Jugoslaviji, ki so jo hkrati razumeli kot gonjo proti vsemu delavskemu gibanju v
svetu in škodovanje ugledu ljudskih demokracij (Slovenski poročevalec 1. 9. 1948:
1).
Da splošno informativno časopisje oblastem ne povzroča večjih preglavic, je
na 5. kongresu KPJ, ki je bil dober mesec dni po objavil Resolucije Informbiroja o 13 Boris Kraigher: »Novinar je socialistični aktivist in če to ni, potem takega novinarja ne rabimo in naj gre v Ameriko. Če hoče biti novinar, mora biti socialistični aktivist in more potem pisati s čutom odgovornosti in tako, da to koristi razvijanju socialističnih sil, ne pa da daje s tem direktno podporo reakciji in klerikalizmu.« Edvard Kardelj: »Tisk, radio itd. so dejansko borbeni instrumenti in je vse odvisno od tega, kdo jih uporablja. Zagotoviti moramo, da bodo ta sredstva služila graditvi socializma, torej tudi nalogam na področju ideološko-političnega dela« (Gabrič 1995: 55). 14 Po političnem padcu Milovana Djilasa januarja 1954 je denimo Miha Marinko izjavil, da se je treba »čimprej spopasti javno v tisku z njegovimi (Djilasovimi, op. a.) pogledi« (Gabrič 1995: 32). To priča, da je bil tisk kadarkoli na razpolago.
31
stanju v KPJ, v svojem referatu potrdil Milovan Djilas. Po vojni so bili v Jugoslaviji
ustanovljeni številni novi dnevniki. Navedel je, da je leta 1945 v vsej Jugoslaviji
izhajalo 97 časopisov, naslednje leto 146 časopisov, leta 1947 pa 240 časopisov.
»Med temi časopisi je samo neznaten del časopisov (cerkvenih in nekaterih drugih),
ki niso pod vodstvom Partije« (Slovenski poročevalec 24. 7. 1948: 1).
Sporne so bile zlasti literarne revije, ki so objavljale razmišljanja predvsem
mladih kulturnikov. Oblast je z zmanjševanjem denarnih subvencij in političnimi
pritiski obračunavala z listi kot so Besede, Naši razgledi, Svit, Naša sodobnost, Nova
obzorja. Med časopisi, namenjenimi širši javnosti, je bila najprej tarča kritik Petkova
panorama, ki se je pozneje preimenovala v Tedensko tribuno. Slovensko partijsko
vodstvo ji je očitalo, da je senzacionalistična in preveč »zapadnjaška«. Komisija za
tisk je dosegla zamenjavo urednika in prilagoditev vsebine vladajoči ideologiji, tako
da so kritike na račun Tedenske tribune sredi leta 1954 potihnile (Gabrič 1995: 67–
69).
Po sporu z Informbirojem so se članki, naklonjeni Sovjetski zvezi, napisani v
upanju, da bo le prišlo do sprave, pojavljali še vse leto 1948. Da bodo slovenski
mediji morali nehati pisati hvalospeve Sovjetski zvezi, je prvi opozoril Boris
Kraigher na 2. plenumu CK KPS aprila 1949. Julija 1949 je delo osrednjih
slovenskih republiških časopisov ocenil še centralni jugoslovanski Agitprop.
Agitpropovi cenzorji so pohvalili politično angažiranje vseh rubrik, zamerili so le
Slovenskemu poročevalcu, saj so imeli po njihovem njegovi zunanjepolitični članki o
Informbiroju preveč »defenziven karakter«, časopis pa naj bi objavil tudi nejasne
formulacije, ki naj bi omogočale različne interpretacije. Agitprop je pri slovenskem
časopisju kritiziral izbiro novic tiskovne agencije TASS in drugih agencij držav
ljudske demokracije. Tiskovne novice naj bi bile včasih zelo škodljive, vendar jih je
slovenski tisk vseeno objavljal. Centralni Agitprop je od republiškega zahteval, naj
časopisom pomaga pri reševanju takšnih težav (Gabrič 1991: 598).
Matija Maležič je na konferenci s sekretarji okrajnih in mestnih komitejev
leta 1952 navedel podatke, ki dokazujejo, kako sistematično in natančno je oblast
spremljala objave v časopisih. »Zadnjega pol leta se tudi v našem tisku čuti borbo
proti IB in centralni tisk (Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Ljubljanski
dnevnik, Mariborski vestnik) v glavnem to v redu vrši.« Ljudska pravica je objavila
32
57 krajših in daljših člankov, v katerih »razkrinkuje IB«. Od tega je bilo 13 daljših
člankov, 23 krajših, 21 člankov pa se je navezovalo na druge težave (na primer na
Trst), so natančno prešteli sodelavci UDV. Slovenski poročevalec je objavil 71
člankov, od tega 21 kratkih, Ljubljanski dnevnik okrog 70, podobno tudi Mariborski
vestnik. »V vsebinsko stanje te borbe preko tiska se nismo mogli spuščati. Vrsta
naslovov pa kaže, da kvaliteta te borbe ni na višini« (AS 1589, škatla 4, Zapisnik
konference s sekretarji OK in MK, ki je bila dne 1. julija 1952: 19).
UDV pa je še večjo težavo kot v nacionalnem videla v lokalnem tisku.
»Zasavski vestnik od 24 številk ni niti v eni priobčil članka o IB, razen da je v par
nadaljevanjih priobčil spomine nekega fizika o doživetjih v SZ. Nova Gorica je v 25
številkah priobčila 15 člankov. Ta je od vsega lokalnega tiska v tem pogledu
najboljši list.« Gorenjski glas je »enkrat pisal nekaj o SZ«, Ptujski tednik je v 25
številkah IB-ju namenil le »neko objavo«, Dolenjski list je objavil tri članke, Ljudski
glas daljši in dva krajša članka, Savinjski vestnik pa en daljši in sedem krajših
člankov. »Ko bi naš lokalni tisk vsaj prepisoval in komentiral članke iz centralnega
tiska, kaj šele da bi konkretne pojave IB na območju svojega okraja razkrinkaval,
razkrinkaval parole IB itd., pomagal partijskim organizacijam v borbi proti IB itd.« je
dejal Maležič. Takšno stanje v lokalnem tisku ga je napeljevalo na sumničenje: »V
takih primerih se sploh postavlja vprašanje, ali niso kakšni globlji vzroki, da ne piše
o IB« (ibidem).
1.10.2 Osrednji povojni časopisi
Moj namen ni analizirati članke, ki so v za oblast spornih literarnih revijah
obravnavali spor Jugoslavije z Informbirojem, temveč zbrati in analizirati prispevke
v časopisju, ki je imelo v tedanjem času visoko naklado in posledično velik vpliv na
obveščanje javnosti in oblikovanje družbene klime. Pomena visoke naklade in
velikega dosega splošno informativnega časopisja se je zavedala tudi Partija
(Petranović 1988: 137). Temelji osrednjih slovenskih povojnih časopisov so bili
postavljeni v času druge svetovne vojne. Gre za časopisje, ki je bilo glasnik
33
Osvobodilne fronte15 in Komunistične partije Slovenije16. Osrednja časopisa sta bila
Slovenski poročevalec in Ljudska pravica. Leta 1959 sta se časopisa povezala v
časopis Delo. Slovenski poročevalec je začel izhajati že pred drugo svetovno vojno,
širši odmev pa si je pridobil šele po letu 1941, saj je postal nosilec pluralistične
zasnove Osvobodilne fronte. Ta časopis je postal med vojno zelo vpliven in bran,
kljub okupatorjevim grožnjam in preganjanju je preplavil vse slovensko ozemlje.
Osrednji časopis Komunistične partije Slovenije je bil Ljudska pravica.
Korenine njenega izhajanja segajo v leto 1934. Časopis je izhajal le dve leti, vendar
je imel velik ugled in je dosegel naklado 10.000 izvodov. Zaradi predvojnega uspeha
se je vodstvo KPS odločilo, da ga začne leta 1941 ponovno izdajati. Ljudska pravica
je bila »učinkovito idejno in agitacijsko sredstvo komuniciranja med vodilnimi
politiki in nižjimi komunističnimi kadri, vendar predvojne popularnosti nikoli več ni
dosegla« (Amon 2000: 17). Časopisa sta svoj velik vpliv in visoko naklado ohranila
tudi po vojni. Njuno povojno poročanje je bilo v skladu s partijsko linijo, zato sta
služila tudi kot kontinuirani priročnik, kako naj Slovenci razmišljajo o aktualnih
vprašanjih.
Osrednji partijski časopis na centralni ravni je bil Borba. CK ga je začel
tiskati leta 1941 v Srbiji. Zaradi sovražnikove ofenzive je Borba kmalu nehala
izhajati, ponovno pa so jo začeli tiskati leta 1942. Tudi drugič je njeno izhajanje
prekinila ofenziva, tako da je začela ponovno izhajati novembra 1944 v osvobojenem
Beogradu (Djilas v Slovenski poročevalec 24. 7. 1948: 1). Borba je bil
najpomembnejši časopis v Jugoslaviji, bil je glavna vez med Partijo in ljudskimi
množicami (Petranović 1988: 138). Naloga Borbe je bila, da je vsak dan množice
seznanjala z dogodki na področju mednarodne politike, da je razkrinkavala vojne
hujskače in povzročitelje nemirov ter se zavzemala za demokracijo in mir med
narodi, nasprotovala imperializmu in oživljanju fašizma, sporočala, kakšna naj bo
vez med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Borba je torej v imenu partijskega vodstva
članom Partije določala, kako naj mislijo, da ne bodo pri oblasti padli v nemilost.
15 Časopisje Osvobodilne fronte je bilo med vojno najbolj brano in razširjeno. Zgodovinska zareza v razvoju tovrstnega tiska je opazna marca 1943, to je v času po podpisu Dolomitske izjave, ko je idejno pobudo v tisku popolnoma prevzela KPS (Amon 2000: 14). 16 Časopisje, ki se je med vojno oblikovalo na ravni KPS, ni bil prav množično, vendar je že tedaj po vplivu in moči presegalo svojo raven in vplivalo na ves drugi tisk NOB (Amon 2000: 16).
34
1.10.3 Poročanje o informbirojevcih
Pretok informacij v javnost je bil skrbno nadzorovan, množični mediji pa so
bili pokorni Partiji. Vprašanje, kakšna je bila stopnja zaupanja v takšne medije, po
mojem ni osrednjega pomena. Četudi predpostavljamo, da je večina državljanov
medije razumela kot orodje oblasti, na podlagi zgodovinskih dejstev ne moremo
zaključiti, da jih je zaradi tega javno kritizirala ali zavračala. Prej bi veljalo
predpostaviti, da so se državljani v skrbi za lastno varnost obnašali tako, kot jim je
oblast (tudi) prek medijev naročala.
Neposredno na kaznovanje informbirojevcev se nanaša le malo časopisnih
člankov. Časopisa Ljudska pravica in Slovenski poročevalec sta spor Jugoslavije z
Informbirojem spremljala, odkar se je pojavil, vendar pa se nista spuščala v analizo
notranjega stanja v državi. Pretežno sta objavljala pisma partijskega vodstva, v
katerih so bila izražena nasprotovanja krivičnim obtožbam Informbiroja, in pisma
različnih združenj, v katerih so ta izražala podporo jugoslovanskemu partijskemu
vodstvu. Izrazi podpore so bili takoj po izbruhu spora tako rekoč stalna rubrika
časopisa Ljudska pravica. Tako izvemo celo, kako so se do spora opredelili vaščani
Notranjih Goric. »Obljubljamo tovarišu Titu in CK KPJ, da bomo še bolj
požrtvovalno delali in zajeli prav vsakega posameznika k gradnji zadružnega doma.
To je naš odgovor na klevete« (Ljudska pravica, 12. 9. 1948: 2).
Leta 1948 so bili časopisni članki usmerjeni v prepričevanje, da gre pri sporu
za nesporazum, ki ga je treba razjasniti. Prvi in tudi edini članek o informbirojevcih,
ki sem ga zasledila v letu 1948, je bil objavljen 19. 8. 1948, ko je v Ljudski pravici
izšlo poročilo ministrstva za notranje zadeve o poskusu prebega Arsa Jovanovića,
Vlada Dapčevića in Branka Petričevića v Romunijo. Notranje sovražnike je
naslednjič omenil šele Tito v svojem novoletnem govoru, ki ga je objavilo vse
dnevno časopisje. »Iz vrst naše Partije je izpadlo nekaj desetin preziranih izdajalcev,
ki so prišli vanjo iz karierističnih pobud in so bili vedno na pol izven Partije,« je
dejal (Ljudska pravica, 1. 1. 1949: 1).
Glavnina časopisnih člankov, ki so se nanašali na spor med Jugoslavijo ter
Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti, je bila objavljena leta 1949. Slovenski
poročevalec in Ljudska pravica sta objavljala številne članke o odnosih med
35
Jugoslavijo ter sosednjimi državami in partijami. Večina člankov je bila usmerjena
zoper »klevetniško kampanjo«, špijonažo in vohunstvo, ki so ga proti Jugoslaviji
spodbujale satelitske države. Jugoslovanski tisk je tudi budno spremljal procese proti
Laszlu Rajku na Madžarskem in Trajču Kostovu v Bolgariji. Oba časopisa sta veliko
pozornost posvečala obnašanju komunističnih partij Italije in Avstrije, ki sta se
postavili na stran Sovjetske zveze, in sta vodila kampanjo proti Vidalijevcem v Trstu.
Ob vsem tem pa kot že rečeno o boju proti domačim informbirojevcem ne
izvemo veliko. Občasno je časopisje objavljalo pisma informbirojevcev, ki so se
vrnili s prestajanja kazni, vendar so bila pisma zgolj in samo hvalospevi
Komunistični partiji Jugoslavije, ki jih je s prevzgojo rešila zmote in jim odprla oči17.
17 Te članke povzemam v nadaljnjem besedilu.
36
2 INFORMBIROJEVSTVO V JUGOSLAVIJI
2.1 Razmere v Jugoslaviji
2.1.1 Razlogi za kominformizem
Komunistična partija Jugoslavije je med vojno za skoraj dvanajstkrat
povečala svoje članstvo18, vendar je odločanje kljub temu ostalo v rokah ozke
skupine komunistov. Množica komunistov je bila vpeta v skupni ideološki okvir, ki
ga je določalo najožje jugoslovansko partijsko vodstvo in ki je do spora Jugoslavije z
Informbirojem temeljil na delih Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina. Po sporu z IB je
jugoslovansko vodstvo postavilo ločnico med izvornim marksizmom in Stalinovo
»vulgarizacijo« (Petranović 1988: 35). V skladu z novimi razmerami se je morala
obnašati tudi množica jugoslovanskih komunistov.
Sovjetska zveza je imela predvsem na prebivalstvo južnih jugoslovanskih
republik v zgodovini velik vpliv. Poleg tega je povsod veljalo, da je razvoj
socializma v Sovjetski zvezi zgled za Jugoslavijo, zaradi česar mnogi komunisti niso
mogli kar sprejeti, da morajo po sporu Jugoslavije z Informbirojem čez nočspremeniti svoje stališče. Grožnja, da bi se jugoslovanski komunisti po sporu
postavili na sovjetsko stran, je izvirala tudi iz dejstva, da se je Jugoslavija po vojni
zelo navezala na pomoč Sovjetov.
Zaradi spora so bili prekinjeni gospodarski odnosi med Jugoslavijo ter
Sovjetsko zvezo in komunističnimi državami vzhodne Evrope, povečala se je
nevarnost vojaškega napada na Jugoslavijo, vrstili so se obmejni incidenti19.
Nevarnost, da Jugoslavijo uničijo odznotraj, so predstavljali sodelavci tajnih služb
informbirojevskih držav, zlasti Sovjetske zveze, ki so jih te države uspele namestiti
oziroma pridobiti v pomembnih organih v politiki in vojski. »Stalinov napad na
18 V začetku vojne je imela KPJ 12.000 članov, ob njenem koncu pa več kot 141.000. Proti koncu vojne so se namreč zelo poenostavili kriteriji za sprejem v stranko. Vodstvo KPJ je povečevanje članstva spodbujalo, ker je menilo, da mora biti množičnost posledica vodilne vloge stranke v revoluciji, in ker je spoznalo, da stranka z malo člani ne more legitimirati svoje vloge vodilne sile v novem političnem sistemu Jugoslavije (Petranović 1988: 29). 19 Od leta 1948 do 1953 naj bi se ob meji med Jugoslavijo in Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo in Albanijo zgodilo 7.788 incidentov, v katerih je sodelovalo več kot 600 agentov vzhodnoevropskih držav (Dedijer 1984: 461). Po podatkih, ki sta jih zbrala Savo Kržavac in Dragan Marković, se je leta 1948 zgodilo 74 incidentov, leta 1949 442, leta 1950 937, do začetka novembra 1951 pa 1066 (1987: 341). Leta 1952 naj bi se zgodilo 2390 mejnih incidentov (Dedijer 1969: 367).
37
Jugoslavijo odznotraj je bil veliko bolj nevaren, kot se je o tem javno pisalo. Ni bilo
vprašanje samo, ali bo Stalin pomignil z mezincem /…/ ampak široka premišljena in
dobro organizirana akcija, da se Jugoslavija razbije odznotraj, s pomočjo trojanskega
konja, ki deluje na različnih koncih« (Dedijer 1984: 462).
Jugoslovani so se opredeljevali za Resolucijo Informbiroja oziroma se
postavili na sovjetsko stran zaradi različnih razlogov, ki so imeli v različnih
republikah različno moč. Po ugotovitvah Radovana Radonjića (1985: 48–70) bi te
razloge lahko povzeli v devetih točkah.
1. Uspešno delovanje sovjetske obveščevalne službe, ki si je v Jugoslaviji
vzpostavila široko in dobro organizirano obveščevalno mrežo. Mnogi
sovjetski strokovnjaki, ki so po vojni prihajali v Jugoslavijo, da bi pomagali
vzpostaviti delo v nekaterih državnih institucijah, vojski in gospodarstvu, so
delovali tudi kot tajni agenti, katerih naloga je bila med Jugoslovani
pridobivati nove sodelavce. Enako so počele tudi obveščevalne službe
Bolgarije, Madžarske, Romunije, Čehoslovaške in Albanije. Za svoje
obveščevalce so pridobivali zlasti ljudi, zaposlene v Upravi državne varnosti
(UDV) in v drugih državnih organih.
2. Objava Resolucije je okrepila dogmatizem in karierizem v delu članstva, pa
tudi v vodstvu KPJ. Del članstva KPJ se je zlasti v prvih mesecih po objavi
Resolucije javno opredeljeval zanjo, saj ni mogel pristati na zlom dogme o
primatu Sovjetske zveze in Stalinovi veličini. Povojno vzpostavljanje
državnih institucij v Jugoslaviji je postavilo pod vprašaj načelo enakosti, ki je
bilo za mnoge komuniste med vojno eno osrednjih načel, za katera so se
borili. Vsi niso bili zadovoljni s povojnim ovrednotenjem svojih zaslug in
mestom, ki so ga dobili na hierarhičnih lestvicah partijskega in državnega
aparata, vojske in drugih ustanov. V zmagi stališč Informbiroja so videli
možnost, da si pridobijo pripadajoče mesto v družbi.
3. Nekateri so se za podporo Informbiroju odločili, ker so se tako odločili tudi
nekateri visoki partijski in državni funkcionarji. Zgled drugih je ponekod
povzročil, da so se za Resolucijo IB opredelili celotni okrajni in mestni
komiteji. Kjer so bile močne rodbinske vezi, je opredelitev vidnejšega člana
družine povzročila, da so mu sledili in ga podprli tudi ostali.
38
4. Akcija pojasnjevanja vzrokov za spor, ki jo je Partija organizirala v vseh
svojih celicah, se je pogosto izkazala kot napačno zastavljena. Na sestankih,
konferencah in mitingih je šlo le za zanikanje kakršne koli kritike, na pa za
pogovor, razčiščevanje dvomov in morda priznanje nekaterih slabosti KPJ.
Neizobraženi, ponekod nepismeni partijski aktivisti niso znali pojasniti
razlogov in razsežnosti spora, zato se članstvo ni znalo opredeliti do njega.
Psihozo strahu je z aretacijami, krutimi preiskavami in drugimi pritiski na
civilno prebivalstvo ustvarila UDV. Vse to je poglabljalo nezaupanje v
sistem in pri nekaterih utrjevalo prepričanje, da je imel Stalin s kritiko KPJ
prav.
5. Jugoslavija se je po sporu znašla v težkem gospodarskem položaju, saj so
države vzhodnega bloka z njo prekinile gospodarsko sodelovanje, pretile pa
so ji tudi z vojaškim napadom. Jugoslavija je imela zaradi vprašanj Trsta in
Koroške ter podpore komunistom v Grčiji slabe odnose tudi z zahodnimi
silami. Zaradi osamitve je določen del članstva KPJ menil, da bi se morala
ukloniti Informbiroju in tako rešiti gospodarsko in politično krizo.
6. Čeprav naj se kolektivizacija kmetij ne bi dogajala kampanjsko in naj bi se
kmetje sami odločali za povezovanje v kmečke zadruge, se je dogajalo prav
nasprotno. Jugoslavija je hotela po sporu prav s kmetijsko politiko Sovjetski
zvezi dokazati, da pravilno sledi sovjetskemu zgledu. Oblast je odpor kmetov
proti kolektivizaciji pogosto neupravičeno opredeljevala kot
informbirojevstvo. Po drugi strani pa je prisilna kolektivizacija pri nekaterih
kmetih resnično povzročila, da so se postavili za stališča Informbiroja.
7. Radikalno razkrivanje domnevnih in resničnih informbirojevcev je vodilo
tudi v sumničenja in kaznovanja ljudi, ki so bili nedolžni oziroma njihovi
prestopki niso bili povezani s podporo Resoluciji IB. Nekateri so zoper svoje
osebne sovražnike podajali lažne ovadbe, češ da so informbirojevci. Kot
podpora kominformizmu so bila pogosto označena tudi upravičena upiranja
samovolji in nezakonitim postopkom, ki so jih izvajali pristojni oblastni
organi.
8. Informbirojevstvo je podprl tudi del opozicije, ki je v padcu Titovega režima
videl možnost za obnovo predvojnega družbenega sistema.
39
9. Za Informbiro so se opredelili nekateri Jugoslovani, ki so se napajali s starimi
panslavističnimi idejami o združitvi vseh slovanskih narodov.
Množično izključevanje članov KPJ iz Partije se je začelo po začetku leta
1949, torej po tistem, ko je postalo jasno, da je razkol med Jugoslavijo in Sovjetsko
zvezo dokončen. V drugi polovici leta 1948 – Resolucija IB je bila objavljena 28.
junija – naj bi jugoslovansko vodstvo še upalo, da bo spor z Stalinom zgladilo.
2.1.2 Število informbirojevcev v Jugoslaviji
SZ naj bi imela leta 1949 v Jugoslaviji 9322 agentov, od tega naj bi jih 8445
za to delo pridobila še pred objavo Resolucije (Marković 1987: 18). Samo na
ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu naj bi bilo v prvih dveh letih spora z IB
odkritih 21 ruskih agentov (Dedijer 1969: 265). S sovjetsko tajno policijo so
sodelovali tudi Titovi najožji sodelavci20. Strah oblasti pred tem, da bi sovjetski
agenti, pa tudi Jugoslovani, ki po objavi Resolucije niso mogli dojeti, da je Stalin čez
noč postal sovražnik, na svojo stran pridobili še ostale državljane in zanetili odpor
proti vodstvu KPJ, je bil upravičen. Vprašanje pa je, ali so bile v boju proti
informbirojevcem uporabljene prave metode in ali ni bil zaradi IB kaznovan preširok
krog ljudi.
Edvard Kardelj je potrebo po represiji utemeljeval z nevarnostjo morebitnega
povezovanja zagovornikov Resolucije in SZ. »Bili smo surovi do notranjih agentur
Kominforma, toda drugačni nismo mogli biti, ker bi sicer direktno odprli vrata
Stalinu,« je zapisal v svojih Spominih (1980: 129–130). Da se koncentracijskim
taboriščem za osamitev političnih nasprotnikov ni bilo mogoče izogniti, je v svojih
memoarih menil tudi politični disident Milovan Djilas. Nesreča diktatorskih in
posebej totalitarnih režimov je namreč po njegovem prav to, da ne morejo dovoliti
delovanja opozicije, ne da bi s tem spodkopavali svojo lastno moč (Djilas 1980: 84).
Strogo postopanje z namišljenimi in resničnimi informbirojevci je
vzhodnoevropskim državam verjetno sporočalo, da Jugoslavija ne bo popuščala in se
20 Eden od njih je bil Boško Čolić, ki ga je jugoslovanska služba državne varnosti razkrinkala, ko je nameščal prisluškovalne naprave v Titovem stanovanju (Dedijer 1984: 462).
40
prilagodila njihovim zahtevam, za ljudi, ki so v Jugoslaviji še kolebali, pa je bilo to
opozorilo, da je vsak poskus upora proti novi komunistični oblasti vnaprej obsojen na
neuspeh.
Podatki o številu vseh informbirojevcev v Jugoslaviji so različni, večina
zgodovinarjev tudi v novejših znanstvenih delih kot najbolj zanesljive navaja tiste, ki
jih je zbral Radovan Radonjić21. Ta navaja, da se je med leti 1948 in 1955 v
Jugoslaviji za informbirojevstvo opredelilo 55.663 ljudi. Administrativno (upravno)
ali sodno kaznovanih jih je bilo 16.288 (Radonjić 1985: 75,77). Od teh je bila v letu
1948 kaznovana 501 oseba. Glavnina kazni je bila izrečenih v letih 1949, 1950 in
1951. Takrat je bilo zaradi kominformizma aretiranih in kaznovanih 12.829 oseb
oziroma 78,75 odstotka vse kaznovanih (ibidem 1985: 78–79). Številke v arhivu
UDV od teh podatkov nekoliko odstopajo. V poročilu iz leta 1958 UDV navaja, da je
bilo od izbruha spora do nastanka poročila v Jugoslaviji skupno kaznovanih 16.674
oseb. Od tega je bilo upravno kaznovanih 11.650 oseb, obsojenih pred rednimi ali
vojaškimi sodišči pa 5.024 (AS 1930, škatla 1051, Pregled IB dejavnosti: 232).22
Tabela 1: Vrste kazni in število kaznovanih
Vrsta kazni Število kaznovanih Deležadministrativna kazen 11.650 69,87sodna kazen 5.024 30,13SKUPAJ 16.674 100
Vir: AS 1930, škatla 1051: Pregled IB dejavnosti.
Več kot dve tretjini informbirojevcev je bilo administrativno kaznovanih, kar
je pomenilo, da so jim kazen izrekle kar upravne enote, torej izvršna in ne sodna veja
21 Radonjićevi podatki o številu in strukturi informbirojevcev veljajo za splošno sprejete in najpopolnejše, vendar naj opomnim, da morda niso povsem zanesljivi. Aleš Gabrič je ob primerjavi s podatki, ki jih je za Slovence zbral v slovenskem arhivu, ugotovil, da se ti z Radonjićevimi razlikujejo za približno deset odstotkov (1998: št. 11, 115). Razlike gre verjetno pripisati temu, da je od objave Radonjićevega dela postal dostopen arhiv UDV in da so tudi arhivski podatki pogosto nejasni; dogaja se celo, da so državni organi v dveh različnih poročilih za isto obdobje navajali različne podatke. Vseeno pa lahko tudi iz gradiva, ki sem ga zbrala sama (glej 4. poglavje), sklepam, da razlike niso visoke in da ne spreminjajo deležev informbirojevcev v posameznih republikah. 22 Te nekoliko višje številke od Radonjićevih bi lahko pripisali temu, da so bili nekateri redki informbirojevci kaznovani še po letu 1955. Upoštevati pa je treba tudi nejasnosti in napake, ki se pojavljalo v samih evidencah in poročilih državnih organov in UDV. Tako denimo Božo Repe navaja še nekoliko drugačno številko od obeh navedenih virov. Po njegovih podatkih je bilo sodno ali upravno kaznovanih 16.312 oseb (1998: št. 11, 16).
41
oblasti. Z administrativno kaznijo je bila neka oseba poslana na poboljševalno ali
družbeno koristno delo za največ dve leti z možnostjo podaljšanja še za toliko. Ta
kazen je bila predvidena za »lažje prekrške«, kot je razširjanje sovražne propagande.
Tako so bili kaznovani tudi nekateri »težji prestopniki«, kot so oboroženi ilegalci,
špijoni, pripadniki organiziranih skupin. Približno 1.100 oseb je bilo kaznovanih po
dvakrat, trikrat ali še večkrat, več kot 300 pa jih je bilo takoj po izpustitvi ponovno
aretiranih in kaznovanih (AS 1931, škatla 1051, Pregled bivših osudjivanih i
kažnjavanih pristalica IB). »Kar je bilo še bolj absurdno – tega jim kasneje niti
državna oblast ni štela za kazen in so posameznike, ki so bili 'zgolj' administrativno
kaznovani in več let trpeli na Golem otoku ali v ostalih koncentracijskih taboriščih
ter zaporih, v svojih kartotekah vodili kot 'še nekaznovane'« (Gabrič 1998: št. 11,
17).
Kazni, ki so jih izrekla sodišča, so bile običajno daljše. Na civilnih sodiščih
so bili obsojeni večinoma težji prestopniki, ki naj bi se ukvarjali s špijonažo,
diverzijami in terorizmom. Vojaška sodišča so sodila zaposlenim v Jugoslovanski
armadi (JA)23, oficirjem in sodelavcem UDV ter drugim organom, povezanim z
vojsko in policijo, pa tudi civilistom, ki so sodelovali z njimi (AS 1931, škatla 1051,
Pregled bivših osudjivanih i kažnjavanih pristalica IB).
Število tistih, ki so se oziroma naj bi se po sporu Jugoslavije z IB odločili, da
stopijo na Stalinovo stran, se je med republikami Jugoslavije razlikovalo. Po
podatkih Radonjića je bil največji delež informbirojevcev Srbov. Bilo jih je 28.661
oziroma 51,49 odstotka vseh informbirojevcev, Slovencev je bilo po njegovih
podatkih 943 oziroma 1,68 odstotka. Informbirojevci so predstavljali 0,32 odstotka
celotnega prebivalstva Jugoslavije, v Srbiji je bil njihov delež 0,63 odstotka vsega
prebivalstva republike. Izstopajoče visok delež informbirojevcev je imela Črna gora.
Tam naj bi se za IB opredelilo kar 1,16 odstotka vsega prebivalstva, medtem ko naj
bi bil ta delež v Sloveniji le 0,06 odstoten (ibidem: 75).
23 Jugoslovanska armada (JA) je novo ime Jugoslovanska ljudska armada (JLA) dobila decembra 1951.
42
Tabela 2: Število in odstotek informbirojevcev v letih 1948–1955 glede na kraj bivanja
Republika ali avtonomna pokrajina Število IB Delež od vseh IB Delež prebivalstva republike Črna Gora 5.007 8,99% 1,16%Ožja Srbija 28.661 51,49% 0,63%Vojvodina 5.389 9,68% 0,30%Makedonija 2.662 4,78% 0,20%Kosovo 1.514 2,72% 0,17%Hrvaška 6.953 12,49% 0,18%Bosna in Hercegovina 4.543 8,16% 0,18%Slovenija 943 1,68% 0,06%Skupaj 55.663 100,00% 0,32%
Tabela rekonstruirana po podatkih Radovana Radonjića (1985: 75).
Boljši vpogled v to, kolikšno nevarnost je za KPJ predstavljal Kominform, bi
nam dala primerjava podatkov o številu vseh članov Partije in številu tistih, ki so bili
iz nje izključeni zaradi IB. Takšno oceno otežuje dejstvo, da je bilo partijsko članstvo
po vojni zelo fluidno24; veliko je bilo novih vključitev v KPJ (od leta 1948 do 1953
je Partija v svoje vrste sprejela v povprečju po 130.000 novih članov na leto), na
drugi strani je bilo iz nje veliko članov izključenih. Število članov25 se je z 285.147 v
začetku leta 1948 povzpelo na 772.920 konec leta 1952. Od leta 1948 do konca leta
1952 je bilo iz KPJ izključenih 145.912 partijcev. Po podatkih Vićentija Djordjevića
je bilo od leta 1948 do septembra 1952 zaradi Informbiroja iz KPJ izključenih 59.596
članov, z drugimi partijskimi kaznimi pa jih je bilo kaznovanih 31.142 (povzeto po
Bilandžić 1980: 148). V teh štirih letih je bilo torej med vsemi izključenimi več kot
24 KPJ je po prihodu na oblast potrebovala nove člane, da bi potrdila svojo vodilno vlogo. Po 5. kongresu julija 1948 so pravila za sprejem novih članov omilili, hkrati pa so na kongresu močno poudarili potrebo po enotnosti in monolitnosti Partije zaradi pritiska IB. Spor je povzročil osip članov KPJ, ki so se (domnevno) strinjali z resolucijo IB, obenem pa je v tem času v KPJ prihajalo veliko novih članov, zlasti borcev NOB in skojevcev (Stanič 1983: 67–68).
25 Tabela 3: Število in gibanje članstva KPJ/ZKJ med leti 1947 in 1955
Leto Članstvo KPJ v začetku leta Sprejeti v KPJ Izključeni iz KPJ Člansto KPJ konec leta 1947 258.303 147.095* 19.012 285.1471948 285.147 215.987 13.521 482.9381949 482.938 78.889 27.654 530.8121950 530.812 105.836 26.636 607.4431951 607.443 133.550 34.537 704.6171952 704.617 119.941 43.744 772.9201953 772.920 25.096 72.467 700.0301954 700.030 20.666 56.179 654.669
Vir: Gojko Stanič, Članstvo revolucionarne avantgarde (1983: 67–68, 162). *Sprejeti od leta 1945 do konca 1947.
43
40 odstotkov takih, ki jih je ta partijska kazen doletela zaradi odkritega ali
domnevnega podpiranja Informbiroja. Če vzamemo, da je štela KPJ v tem času
522.000 članov (povprečno število na leto), je število izključenih zaradi IB
predstavljalo dobro desetino vsega članstva.
Vsi izključeni nato niso bili nujno uradno prepoznani kot informbirojevci, že
sama izključitev iz KPJ pa je lahko vplivala na njihova zasebna življenja in na to, da
so se jih drugi začeli izogibati. Da se je to neupravičeno dogajalo, je v svojih
poročilih priznavala tudi UDV sama. Zlasti tisti, ki so bili aretirani, vendar zaradi
pomanjkanja dokazov, lažne prijave ali manjših prestopkov izpuščeni, so bili pogosto
odpuščeni z dela, kompromitirani v javnosti in podobno (AS 1931, škatla 1051,
Pregled bivših osudjivanih i kažnjavanih pristalica IB).
Do neupravičenih aretacij je bil na četrtem plenumu CK KPJ junija 1951
kritičen zvezni notranji minister in načelnik UDV Aleksander Ranković. Po podatkih
javnega tožilstva in ministrstva za notranje zadeve je bilo namreč leta 1949 kar 47
odstotkov vseh aretacij neutemeljenih, tako da so bili po končani preiskavi vsi
aretiranci izpuščeni iz preiskovalnega zapora ali oproščeni pred sodiščem26 (Ljudska
pravica, 5. 6. 1951: 2). Martin Mencej, eden od kaznjencev, poslanih na kazensko-
poboljševalno delo, je v 90. letih minulega stoletja ugotavljal, da bi utegnila biti
tretjina aretiranih v Jugoslaviji popolnoma nedolžnih. Sklicuje se na Rankovićeve
besede o pretirani vnemi UDV pri aretacijah domnevnih informbirojevcev in na
članek Jovana Pavičevića, ki se spet sklicuje na Rankovićeve besede: »Kolikor
obstaja dvom ali zgolj sum, da v nekem delu države dela samo en pristaš
Informbiroja, je treba aretirati tudi 20 nedolžnih. Kajti bolje je imeti 20 državljanov v
zaporu kot enega informbirojevca na prostosti« (Mencej 1990: 836).
2.1.3 Razmere v republikah
Mnogi so Titu obrnili hrbet zaradi razočaranja in nezadovoljstva s povojnim
razvojem Jugoslavije. Centralizacija je povzročila nastanek partijske elite in
26 Gre za vse aretacije in ne le za tiste, v katerih so bili državljani osumljeni podpiranja Informbiroja.
44
poslabšala odnose med različnimi narodi v državi, v novo smer, ki je niso vsi
odobravali in razumeli, je šel tudi jugoslovanski gospodarski razvoj. Takšne razmere
so razočarale predvsem stare komuniste, ki so bili prežeti z idejo o novem
socialističnem človeku. Med informbirojevci so bili tudi »preračunljivci« in
»kolebljivci«. To so bili ljudje, ki so pričakovali nagrado za zasluge, izkazane med
vojno, vendar po vojni te niso dobili in so se razočarani odločili za IB. Nekateri so
tehtali med sprtima stranema, presodili, da Jugoslavija nima možnosti, da bi obstala
proti tolikšni sili, kot je Sovjetska zveza, in se zato raje odločili za sovjetsko stran.
Različna moč informbirojevstva v različnih republikah ni bila slučajna,
razlikovali pa so se tudi razlogi, zakaj so se pripadniki različnih narodnosti27 odločali
za podporo Stalinu. Spor je povzročil velike moralne in psihološke dileme predvsem
med patriarhalnimi in rusofilskimi Srbi in Črnogorci. Močne družinske vezi in
naslanjanje na krvno sorodstvo mnogim ni dopustilo, da bi zavrnili Stalina, za
katerega so v vojni padli njihovi sorodniki. Pogosto je informbirojevska orientacija
enega člana družine povzročila, da so mu sledili še drugi (Banac 1990: 150).
Radonjić (1985: 75) navaja, da je bilo v Črni gori 5.007 IB-jevcev. Dedijer
ugotavlja, da je bilo število še večje in da je bilo le do konca leta 1948 aretiranih
27 Tabela 4: Nacionalna pripadnost kaznovanih informbirojevcev (stanje med leti 1948 in 1963)
Narod Skupno število % prebivalstva Jug. Število kaznovanih IB
% kaznovanih od vseh IB
% IB, pripadnikov naroda
JUGOSLAVIJA 17.250.000 100 16.288 100 - Srbi 7.176.665 41,6 7.235 44,41 0,1 Hrvati 4.039.106 23,41 2.588 15,88 0,06 Slovenci 1.509.312 8,74 566 3,41 0,03 Makedonci 927.828 5,37 883 5,42 0,09 Črnogorci 469.768 2,72 3.439 21,13 0,73 Muslimani-Jug. 890.938 5,76 - - - Albanci 832.595 4,28 436 2,67 0,05 Madžari 500.430 2,9 244 1,49 0,05 Turki 140.459 0,81 7 0,04 0,004 Slovaki 85.030 0,49 - - - Italijani 52.595 0,3 87 0,53 0,16 Romuni 62.478 0,36 22 0,13 0,03 Bolgari 61.882 0,35 251 1,54 0,40 Čehi 34.673 0,2 63 0,38 0,18 Ostali 149.116 0,86 202 1,24 0,13
Vir: Radovan Radonjić, Izgubljena orijentacija (1985). V tabeli je le število kaznovanih informbirojevcev in ne število vseh izključenih iz KPJ, osumljenih in aretiranih zaradi IB.
45
8000 Črnogorcev. Do tolikšne številke naj bi prišli, če bi aretiranim v republiki
prišteli še Črnogorce, ki so tedaj študirali in živeli v drugih delih države, zlasti v
Zagrebu in Beogradu ter v Vojvodini, kjer je bilo veliko črnogorskih kolonistov
(1984: 450).
Črna gora se je močno navezala na Rusijo že v sredini 18. stoletja, saj je v
tem slovanskem carstvu videla svojega močnega zaveznika proti otomanski
nevarnosti (Banac 1990: 161). Še bolj kot zgodovinska povezanost naj bi bile razlog
za množično informbirojevstvo v Črni gori neurejene družbene razmere po koncu
vojne. Republika ni imela jasnega načrta za svoj razvoj, v vodstvu pa ni bilo enotnih
odgovorov na ta vprašanja. Bile so parole o elektrifikaciji in industrializaciji, nihče
pa ni vedel, ne kdaj ne kako se bo to zgodilo (Dedijer 1984: 450). Revščina in
tradicionalna črnogorsko-ruska povezanost sta bili temelj, na katerem se je gradil
črnogorski komunizem (Kovačević 1998: 132).
Vodilni in zaslužni v revoluciji so po vojni pričakovali odgovarjajoča mesta v
državni in partijski hierarhiji, vendar v mali Črni gori za izpolnitev vseh ambicij ni
bilo prostora. Nezadovoljne so bile mnoge partizanske družine, ki so med vojno
skrbele za partizane in izgubile svoje domove. Ker po vojni od Jugoslavije niso
dobile ničesar, so postale lahek plen za IB propagando (Dedijer 1984: 451).
Čeprav so v celotnem številu informbirojevcev prevladovali Srbi,
problematika v tej republiki ni imela izjemnih razsežnosti. Največ Srbov, ki so se
izjasnili za Resolucijo IB, naj bi bilo iz krajev ob bolgarski in romunski meji. Ta
območja je med vojno najprej zasedla Rdeča armada in ruski agenti so si tam
zagotovili največji vpliv (ibidem 1984: 454). Drugače je bilo med pripadniki srbske
manjšine, ki so živeli v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Informbirojevstvo
med manjšinami naj bi bilo posledica jeze srbskih komunistov na Hrvaškem in v
BiH, saj so menili, da so imeli med vojno velike zasluge, po vojni pa so se v teh
republikah počutili zapostavljeni (Banac 1990: 177).
Med bosanskimi muslimani se vpliv Resolucije ni hitro širil, njenih pristašev
je bilo malo. Enako velja tudi za Makedonijo, razlog pa je bil predvsem ta, da je KPJ
do spora iz partijske organizacije že odstranila večino tamkajšnjih bolgarofilov
(ibidem: 186).
46
Številčnost srbskih in črnogorskih informbirojevcev naj bi potrjevala
predpostavko, da je informbirojevstvo privlačilo narode, naklonjene centralizmu. Po
mnenju Dušana Bilandžića je bil pojav informbirojevstva skladen s centralističnim
unitarizmom, to je z idejo, da se lahko južni Slovani zlijejo na srbski osnovi in da
lahko ustvarijo program vladanja iz enega centra. Kominformizem je po mnenju
Bilandžiča negiral nacionalne posebnosti konstitutivnih narodov Jugoslavije in imel
tendenco ustvariti velikodržavni centralizem (Bilandžić v Banac 1990: 168).
Morda je treba tudi v tem iskati razlog, da Resolucija IB ni naletela na
množično podporo komunistov v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer za velikosrbsko
idejo nikoli ni bilo posluha. Obe republiki v svoji zgodovini nista bili navezani na
Rusijo in tudi stalinizem tod ni imel globokih korenin. Nekateri Hrvati so se za IB
opredeljevali zaradi nezadovoljstva, ker so menili, da se namesto federalizma v
Jugoslaviji razvija unitarizem in centralizem. Sovjeti so v svoji propagandi proti
Jugoslaviji poudarjali, da v KPJ ni demokracije in da so nekateri narodi v Jugoslaviji
privilegirani. Podobno so mislili tudi mnogi Hrvati, zato so pritegnili Stalinu (Banac
1990: 178).
Kot že rečeno, je bil delež prebivalstva, ki se je odločil za Resolucijo IB, v
Sloveniji najnižji med vsemi republikami Jugoslavije. Podobno kot na Hrvaškem se
tudi v Sloveniji IB propaganda ni mogla naslanjati na ideje unitarizma in
centralizma. Slovenci so namreč ocenili, da bodo svoje zahteve najlaže uresničili v
močni federaciji s Titom na čelu. Sovjetska stran bi si simpatije Slovencev morda
pridobila, če bi se postavila na slovensko (jugoslovansko) stališče glede vprašanja
Trsta, Gorice in Koroške. A Moskva je Jugoslavijo kaznovala tudi s tem, da se je pri
koroškem vprašanju zavzela za to, da bi se morala Avstrija vrniti do meja iz leta
1938, kar pa je pomenilo propad slovenskih zahtev po južni Koroški. V Trstu se je
proti jugoslovanskim interesom postavila IB frakcija italijanskih komunistov, ki jo je
vodil Vittorio Vidali. Podprli so Resolucijo IB in pri vprašanju meje zavzeli
iredentistično stališče. Slovenski podporniki Resolucije so tako prišli v navzkrižje s
svojim domoljubjem. Tudi zaradi tega Resolucija na Slovenskem ni imela veliko
pristašev (ibidem: 182).
47
2.1.4 Razmere v vojski in policiji
Po vojni je bila Titova vojska zaradi majhnosti in nerazvitosti odvisna od
pomoči Sovjetske zveze, jugoslovansko vojaštvo – zlasti piloti in nosilci višjih
vojaških činov – se je šolalo na tamkajšnjih vojaških akademijah, k nam so prihajali
sovjetski vojaški inštruktorji. Slednje je Sovjetska zveza odpoklicala že pred
izbruhom spora, s seboj pa so odnesli veliko jugoslovanskih vojaških skrivnosti, kot
so struktura vojske in razpored vojaških sil. Zaradi tega je jugoslovanski generalštab
že 14. maja 1948 odločil, da je treba popolnoma preurediti, prerazporediti in
preštevilčiti enote JA (Dimitrijević 1999: 115).
Ključnega pomena za razvoj kominformizma v JA je bilo prav izobraževanje
jugoslovanskih častnikov v Sovjetski zvezi. Velik del samoukih partizanskih
oficirjev se je po vojni šolal na sovjetskih vojaških akademijah. Šolajoče se oficirje
in študente vojaških akademij so sovjetski obveščevalci skušali na svojo stran
pridobiti še pred sporom Jugoslavije z Informbirojem. Jugoslavija je dokaze o tem
objavila leta 1951 v Beli knjigi o agresivnih postopkih vlad SSSR, Poljske,
Čehoslovaške, Madžarske, Romunije, Bolgarije in Albanije proti Jugoslaviji.
Najbolj odmeven primer informbirojevstva v oficirskih vrstah je bil
ponesrečen poskus prebega v Romunijo generalpolkovnika Arsa Jovanovića,
generalmajorja Branka Petričevića in polkovnika Vlada Dapčevića. Med poskusom
prebega v začetku avgusta 1948 je bil Jovanović ustreljen, ostala dva pa sta bila čez
nekaj dni aretirana in obsojena. Pobeg naj bi bil del sovjetskega načrta za ustanovitev
kominformovske vlade v begunstvu, kar bi legitimiralo sovjetske pritiske na
Jugoslavijo (Banac 1990: 130).
Jovanović je sicer že med vojno veljal za enega najboljših Titovih
sodelavcev, ki se je odlikoval še kot oficir v generalštabu kraljeve vojske (Pirjevec
1995: 130). Uradna zgodba o poskusu prebega je po mnenju nekaterih sodobnih
zgodovinarjev lažna. Kot ugotavlja Ivan Matović, je bil cilj jugoslovanskega vodstva
likvidirati Arsa Jovanovića. Ta je po vojni zaradi šolanja na sovjetski vojaški
akademiji Vorošilov vlogo načelnika generalštaba JA prepustil Koči Popoviću, po
vrnitvi v Jugoslavijo leta 1948 pa je dobil mesto vodje še neustanovljene vojaške
akademije. Jovanović naj bi bil dober vojaški strokovnjak, vendar tudi uporen in
48
kritičen zlasti do vodenja JA po svojem odhodu z njenega vrha. Tito se v času, ko so
odnosi med IB in Jugoslavijo postali skrajno napeti, ni mogel več zanesti na človeka,
ki se morda ne bi hotel z vojaško silo upreti Sovjetom. Jovanović je avgusta izginil,
oblast pa je 18. avgusta objavila, da je bil ubit v mejnem incidentu. Preiskava
dogodka naj bi bila pomanjkljiva in je pustila veliko odprtih vprašanj, kar še
povečuje dvome, ali je do mejnega incidenta sploh prišlo ali pa je bil Jovanovićnačrtno likvidiran (Matović 1999: 183, 188, 191). Izmišljen ali ne, incident ob meji
je vplival na nadaljnje ravnanje z informbirojevci. Ob tem primeru in ob poudarjanju
navez, ki naj bi jih imeli prebežniki s Sovjeti, je javnost spoznala, kolikšno grožnjo
za Jugoslavijo lahko predstavljajo zagovorniki Resolucije. Ta poskus prebega je
hkrati legitimiral začetek strogega jugoslovanskega postopanja proti notranjim
prosovjetskim silam.
Vpliv Sovjetske zveze na JA se je odražal zlasti v visokem številu
jugoslovanskih oficirjev, ki naj bi se postavili na stran IB. Le budnost vojaške
protiobveščevalne službe naj bi jim preprečila, da pri širjenju svojega vpliva niso bili
uspešnejši. Po ocenah jugoslovanske protiobveščevalne službe so protiobveščevalne
službe držav članic Informbiroja pridobile 1.250 obveščevalcev, ki so bili državljani
Jugoslavije, od tega 1.020 pred izbruhom spora in 230 po njem (Dimitrijević 1999:
119).
Eno od poročil UDV navaja, da je bilo v državi zaradi IB obsojenih in
kaznovanih 1.881 oficirjev28 JA (AS 1930, škatla 1051, Pregled IB dejavnosti: 233).
Zgodovinarji navajajo različne podatke o številu informbirojevcev v JA. Ivo Banac je
objavil neko jugoslovansko oceno, da je bilo v JA 4.153 informbirojevcev. V to
število naj bi bili vključeni tudi običajni vojaki (Banac 1990: 157). Milovan Djilas je
v delu Tito: The story from inside navedel celo, da je bilo zaradi IB zaprtih 7.000
oficirjev (1980: 87). Po podatkih Ivana Matovića (1999: 192) naj bi vojaška sodišča
zaradi dela proti državi in narodu obsodila 2.345 oficirjev z različnimi čini. Po
evidencah združenja golootočanov naj bi bilo kaznovanih 3.319 oficirjev. V policiji
je bilo razkrinkanih 1.722 domnevnih informbirojevcev (Banac 1990: 155). Pod
strogim nadzorom je bilo zlasti delo UDV, katere poslanstvo je bilo prav
nadzorovanje nasprotnikov režima in kaznovanje razrednih sovražnikov. Naloga
28 V vojaški terminologiji imajo naziv oficirja vojaške osebe od podporočnika do polkovnika.
49
vojske in policije je bila varovati jugoslovanski politični sistem, prevlada sovjetskega
vpliva pa bi lahko vodila v to, da bi se obe instituciji zarotili proti njemu.
2.2 Frakcijski boji in rivalstvo v vodstvu Partije
2.2.1 Frakcijski boji
Pri opredeljevanju, kdo se je v Jugoslaviji odločal za informbirojevstvo
oziroma koga je oblast opredelila kot takega, ne smemo spregledati frakcijskih bojev
v KPJ v času med obema vojnama in notranjih trenj, ki so ostala v vodstvu Partije.
Na Radonjićevem seznamu razlogov, zakaj so Jugoslovani podprli IB, bi stare
komuniste lahko delno uvrstili pod prvo točko. V sovjetsko obveščevalno mrežo je
namreč vključil tudi tiste stare komuniste, ki so v 20. in 30. letih bivali v Sovjetski
zvezi in so že takrat postali sodelavci sovjetske obveščevalne službe. Za mnoge med
njimi naj bi bil to pogoj, da so preživeli stalinistične čistke (1985: 49).
Frakcijski boji med različno mislečimi skupinami v KPJ so bili v času med
obema vojnama vsakdanji pojav. Nesoglasja med njimi so se pojavljala zlasti zaradi
nerešenega nacionalnega vprašanja. V KPJ je že od njene ustanovitve leta 1919
prihajalo do notranjih nesoglasij o tem, ali se zavzemati za centralistično in
unitaristično ali za federativno in na priznavanju samobitnosti različnih
konstitutivnih narodov temelječo Jugoslavijo. Različne frakcije so imele tudi različne
poglede, kako naj KPJ dosega svoje cilje. Po mnenju bolj desnih komunističnih
frakcij bi morala sklepati frontna zavezništva z demokratskimi in nacionalnimi
strankami, po mnenju levih pa naj bi uveljavila samosvojo pot, ki naj se ne bi križala
z nacionalnimi vprašanji in odnosi.
Trenja med različnimi pogledi so znotraj KPJ postala tolikšna, da je začelo
prihajati celo do spopadov med frakcijami. Navidezni mir je v partijske vrste konec
30. let prinesel Josip Broz Tito. KPJ se je pod vodstvom Milana Gorkića leta 1935
odločila za federativni model, vendar so se frakcijski boji tudi po tem nadaljevali.
Tito, ki si je moč v KPJ začel pridobivati po Gorkićevi odstavitvi leta 1937 in ki mu
je Kominterna leta 1939 podelila mandat za sestavo novega partijskega vodstva, je
50
uspel umiriti notranje spore, v vodstvene strukture KPJ pa je vključil različne
predstavnike levih frakcij (Banac 1990: 72–78).
Konec frakcijskih bojev v Partijo ni prinesel enotnosti, pač pa prevlado
boljševističnih pogledov v KPJ. Partija je postala akcijsko enotnejša in udarnejša.
Novo Titovo vodstvo se je znebilo različnih desničarskih frakcij in politično
obračunalo z uglednimi intelektualci29, pod površjem pa so še vedno tlela trenja
zaradi različnih pogledov. Ti so se med drugo svetovno vojno kazali na primer v tem,
da je bilo vodstvo upora proti okupatorju v južnih predelih Jugoslavije povsem v
rokah komunistov, na Hrvaškem in v Sloveniji pa je imelo frontovski značaj, kar je
spet odpiralo vprašanja nacionalnih odnosov v Jugoslaviji (Gabrič 1998: 15–16).
Zakaj so predvojni frakcijski boji pomembni pri obravnavi spora z
Informbirojem? Zlasti zato ker so stari komunisti in intelektualci, ki jih vodstvo KPJ
konec 30. let ni politično onesposobilo, tudi po vojni ostali zagovorniki svojih starih
stališč, da mora KPJ v Jugoslaviji spoštovati nacionalno različnost, in se tudi sicer v
marsičem niso strinjali s Titom. V Sloveniji se je KPJ zaradi spora z Informbirojem
najprej usmerila proti vplivnemu komunistu Dragotinu Gustinčiču, ki je bil v času
frakcijskih čistk konec 30. let v Moskvi in Španiji. UDV ga je aretirala leta 1948 še
pred objavo Resolucije, nato pa ga, ker so se nekatera njegova stališča prekrivala z
obsodbami v Resoluciji, kaznovala kot informbirojevca (Gabrič 1998: št. 10, 15).
Spor z Informbirojem je bil tako priložnost, da se je KPJ znebila še preostalih
starih komunistov, ki so ostali kritični do Tita in njegovih najtesnejših sodelavcev.
Najpomembnejši med temi je bil Andrija Hebrang, stari hrvaški komunist, član
najožjega vodstva KPJ, eden od vodilnih komunistov še v času pred vojno. Hebrang
je v navzkrižje s Titom prišel zlasti med vojno, ko je kot vodja hrvaške KP sklepal
zavezništva s tamkajšnjimi demokratskimi in nacionalističnimi gibanji. Zaradi tega
ga je KPJ tik pred koncem vojne premestila v Beograd. Dobil je mesto ministra za
29 Tito se je znebil različnih frakcijskih voditeljev in vplivnih komunistov, katerih stališča so se razlikovala od njegovega boljševističnega pogleda. Čistka je bila usmerjena zlasti proti tistemu delu vodilnih partijcev in komunističnih intelektualcev, ki so zahtevali oblikovanje Ljudske fronte, v kateri bi KPJ prišla iz ilegale, odigrala vlogo lojalnega partnerja v demokratični in nacionalno utemeljeni opoziciji ter se manj navezovala na stalinizem. Najbolj znana iz tistega časa je politična odstranitev in osamitev literata Miroslava Krleže. Krleža je bil zlasti pri vprašanjih umetnosti nasprotnik Stalinove politike. Svojega marksizma, ki je izhajal iz srednjeevropske kritične tradicije, ni hotel podrediti pragmatičnim ciljem socialnega realizma (Banac 1990: 80). V Sloveniji se je KPJ v čistkah znebila ljudi, ki so imeli preveč slovensko in premalo jugoslovansko stališče. Tako sta bila iz partijskega vodstva odstranjena Mirko Košir in Dušan Kermauner (Gabrič 1998: št. 10, 15).
51
gospodarstvo in druge vodilne funkcije v gospodarskih ustanovah, vendar pa izgubil
vpliv na Hrvaškem. Vseeno se je Hebrangovo razumevanje nacionalnega vprašanja
odražalo tudi v njegovem vodenju gospodarske politike. Ta se ni skladala z
radikalnim socialističnim modelom, ki ga je zagovarjal Tito (Banac: 1990: 113).
Hebrang je padel v nemilost pri vodstvu KPJ. Ko so se začeli odnosi med Jugoslavijo
in Sovjetsko zvezo zaostrovati, so ga obsodili, da je sodelavec Sovjetov in da ga je
Stalin predvidel za vodjo KPJ po morebitnem Titovem padcu. Njegovi nasprotniki so
mu začeli dokazovati, da je bil med vojno sodelavec ustašev.
Tito je v Hebrangu videl nevarnega tekmeca. Jasen znak, da si je pridobil
Stalinovo naklonjenost, naj bi Tito dobil že leta 1945. Takrat je Sovjetsko zvezo
obiskala gospodarska delegacija, ki jo je vodil Hebrang. Po tem obisku so v
Jugoslavijo začeli prihajati Stalinovi telegrami, naslovljeni na Tita in Hebranga. Tito
in njegovi najtesnejši sodelavci so začeli Hebranga odrivati iz odločanja in kritizirati
njegovo delo. Med njimi je začelo prihajati do nesoglasij; Hebrang je kritiziral slabo
delo in sektaštvo v Politbiroju, Tito in ostali člani Politbiroja pa so ugotavljali, da
Hebrang vodi napačno gospodarsko politiko.
Edini član Politbiroja, ki se je zavzel za Hebranga, je bil finančni minister
Sreten Žujović. V vrhu KPJ so menili, da je Žujović že od leta 1937 frakcionaš iz
Gorkićevega tabora in da je ves čas deloval proti Titu in novemu vodstvu KPJ. Tito
ga je kot Gorkićevega sodelavca že konec 30. let izločil iz partijskega življenja, nato
pa ga je ob začetku vojne spet potreboval kot komandanta glavnega štaba NOB v
Srbiji. Venceslav Glišić ugotavlja, da je Žujović v dogodkih leta 1948 videl
priložnost, da se maščuje Titu. Oba s Hebrangom sta bila spoznana kot prva
informbirojevca v Jugoslaviji. Iz Politbiroja CK KPJ sta bila izključena na seji 12. in
13. aprila 1948, ker se nista strinjala z vsebino pisma, ki ga je kot odgovor na
takratne obtožbe CK VKP(b) sestavila KPJ30 (Glišić 1999: 174–175, 177–178).
Časopis Borba je novembra 1950 objavil (nato pa je ostalo časopisje po njem 30 Na seji je CK KPJ načel vprašanje odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Tito se je takrat opredelil, da gre za državni in ne za ideološki spor med dvema partijama. »Tovariši, imejte v vidu, da tu ne gre za nikakršne teoretske diskusije, za nikakršne napake KPJ, za nikakršne naše ideološke stranpoti. Ne smemo dopustiti, da smo porinjeni v diskusijo o tem. /…/ Meni se zdi, da se oni poslužujejo ideoloških vprašanj, da bi opravičili svoj pritisk na nas, na našo državo … (Dedijer 1980: I., 227). Na seji je Politbiro sprejel sklep, ki je v mednarodno komunistično gibanje uvajal povsem nov pogled. Sklenili so, da je nujno potrebno »najtesnejše sodelovanje med socialističnimi državami na temelju popolnega spoštovanja neodvisnosti in enakopravnosti« (Pisma CK KPJ in pisma CK VKP(b) 1948: 18–26). Hebrang in Žujović se s takšno vsebino odgovora Moskvi nista strinjala.
52
povzelo) dolgo pismo Žujovića, v katerem je ta priznal svojo »zablodo« in se
opravičeval CK KPJ, ker se je postavil na stran Sovjetske zveze. V pismu – pustimo
ob strani njegovo verodostojnost – piše hvalospeve jugoslovanski Partiji, ki ga je
poslala na prestajanje kazni s prisilnim delom. »Partija me ni aretirala,« je napisal,
»temveč me je rešila pred njimi (Sovjetsko zvezo, op. a.) in me osvobodila.« O
sovjetski VKP(b) pravi še: »Jemali so me v zaščito. Sedaj me je sram takih branilcev.
Čeprav sem bil v zaporu, sem se čutil svobodnega, odkar sem se osvobodil« (Ljudska
pravica, 25. 11. 1950: 2).
Hebrangove in Žujovićeve vezi s Stalinom je težko rekonstruirati, drži pa, da
se je VKP(b) po izključitvi zavzela zanju. Iz vesti o tem, da je jugoslovanska vlada
oba spoznala za izdajalca domovine, so razumeli, da ju želi CK KPJ »fizično
likvidirati«. »CK VKP(b) izjavlja, da bo v primeru, če CK KPJ uresniči to namero,
CK VKP(b) imel CK KPJ za morilce,« so Sovjeti v telegramu 9. junija 1948
sporočili Jugoslovanom (Lešnik 1995: 636).
Čistk med starimi komunisti in osebnih rivalstev za prevlado v vrhu KPJ po
mojem ne moremo enačiti z ostalimi primeri resničnega in domnevnega
informbirojevstva. Spor je ponudil priložnosti za kaznovanje in popolno politično
izključitev vplivnih starih komunistov, ki jih je bilo v celotni strukturi
informbirojevcev le zanemarljiv delež. Ti stari komunisti so bili kritiki Titovega
režima, lahko bi se povezali in se s podporo Stalinu maščevali za pretekla nesoglasja,
vendar pa ob tem ne gre spregledati, da je večina teh starih komunistov politično
sodila bolj desno od Tita. Šlo je za ljudi, ki so bili zaradi svojega odnosa do
nacionalnih vprašanj in pripravljenosti sklepanja frontovskih zavezništev iz
aktivnega življenja KPJ izločeni že konec 30. let. Njihov pogled se ni skladal z
boljševizmom, ki ga je na jugoslovanskih tleh bolj dosledno uvedel Tito, in vprašanje
je, ali je bilo njihovo razmišljanje kompatibilno s Stalinovim. Strah pred prevlado
starih komunistov je bil nerealen tudi zato, ker so si Tito in njegovi sodelavci z
vodenjem NOB pridobili veliko podporo javnosti. Nove komuniste, ki so se KPJ
pridružili zaradi dosežkov NOB in Titove karizme, bi stari partijci verjetno stežka
pridobil na svojo stran. Kaznovanje in izključitev vplivnih starih komunistov je bilo
tako v svojem bistvu le še zadnji obračun s starimi političnimi nasprotniki.
53
2.2.1 Informbirojevstvo v vrhu KPJ
Glede na zgodovino frakcijskih bojev je Tito pričakoval, da bo Stalin skušal
načeti disciplino čim više v vrhu partijske piramide. Najvišje v tej piramidi sta bila
Andrija Hebrang in Sreten Žujović, za katera pa ni povsem jasno, ali sta se opredelila
za Stalina ali je Tito le izkoristil okoliščine in se ju znebil kot sebi nevarnih
komunistov.
Blagoje Nešković in Rodoljub Čolaković zaradi Informbiroja sicer nista bila
neposredno kaznovana, vendar pa ju je partijski vrh umaknil z odgovornih mest, kjer
bi lahko vplivala na druge. Čolaković naj bi bil pred vojno, podobno kot Žujović,
pod Gorkićevim vplivom. Med vojno se je s svojim delom za NOB v Bosni in
Hercegovini rehabilitiral, po vojni pa postal predsednik vlade BiH. To funkcijo je
opravljal do objave Resolucije. Leta 1948 je menil, da bi se morala KPJ udeležiti
sestanka v Bukarešti, kjer je bila sprejeta Resolucija. Z njim so se strinjali vsi člani
pokrajinskega komiteja BiH in celotna bosanska vlada. Po dolgih pogovorih sta ga
Tito in Kardelj le prepričala, naj Bosance spet postavi na Titovo stran. Po tem
dogodku je Tito Čolakovića premestil iz Bosne v zvezno vlado, kjer je postal
minister za prosveto. Sume je vzbudil tudi sekretar CK Srbije Blagoje Nešković, ki je
sprva menil, da bi se moralo vodstvo KPJ udeležiti sestanka v Bukarešti, že pred tem
pa se je večkrat sprl s Titom. Neškovića so iz Partije izključili šele po Stalinovi smrti,
ko se je kampanja proti IB že začela umirjati. Pred tem so ga postopoma izločevali z
odgovornih mest (Glišić 1999: 179–180).
Podobno kot v splošnih statistikah so tudi med vplivnimi informbirojevci
prevladovali Črnogorci. Od devetih članov tamkajšnjega pokrajinskega komiteja KPJ
so se za IB opredelili štirje: Božo Ljumović, Vuko Tmušić, Niko Pavić in Radivoje
Vukićević. Prav tako je bil zaradi IB obsojen predsednik črnogorske skupščine Petar
Komnenić. Za IB so se odločili tudi nekateri Črnogorci na visokih mestih v
diplomaciji in vojski. Najbolj znani med njimi so Radonja Golubović, veleposlanik v
Bukarešti, ki je postal eden vodilnih IB emigrantov, ter oficirji Arso Jovanović,
Branko Petričević in Vlado Dapčević (ibidem: 179).
54
V Sloveniji je bil najvišji po rangu v upravni strukturi Martin Mencej, ki je
bil ob aretaciji januarja 1951 pomočnik slovenskega ministra za znanost in kulturo
(Gabrič 1998: št. 12, 17).
2.3 Delovanje informbirojevcev
Informbirojevcem, tistim, ki so se dejansko postavili na sovjetsko stran, ni
uspelo pritegniti množice somišljenikov in ogroziti jugoslovanske oblasti. Delno je
treba to pripisati strogemu postopanju oblasti proti njim in onemogočanju vsakršnega
njihovega delovanja, delno pa tudi temu, da so imeli različne interese in se v svojem
boju proti KPJ niso mogli poenotiti. Ivo Banac ugotavlja, da so informbirojevci, tako
tisti, ki so ostali v domovini, kot emigranti, vedeli, proti čemu se borijo, ne pa, za kaj
se borijo. Imeli so različne zgodovinske, frakcijske, nacionalne, centralistične,
avtonomistične in druge interese, zaradi česar niso bili sposobni širšega
medsebojnega povezovanja s skupnim vodstvom in programom (1990: 210).
Takoj po objavi Resolucije Kominforma so se nekateri javno izrekali zanjo.
Že po 5. kongresu KPJ (od 21. do 28. julija 1948) pa je postalo jasno, da
jugoslovansko vodstvo in hkrati vodstvo KPJ ne namerava kloniti pod Stalinovimi
obtožbami in da ga pri tem podpira večina domačih komunistov. Leta 1948 še ni bilo
množičnih izključevanj iz KPJ in aretacij. UDV je z grobimi akcijami razkrinkavanja
informbirojevcev začela v začetku 1949, do takrat pa je tudi jugoslovanska
propaganda utrdila javno mnenje, ki je obsojalo kakršno koli kritiko KPJ. V takšnih
razmerah informbirojevci niso imeli možnosti, da bi se širše povezovali in odkrito
nastopili proti Partiji.
2.3.1 Delovanje informbirojevcev v Jugoslaviji
Takoj po objavi Resolucije so se v različnih delih Jugoslavije pojavile
skupine, ki so se pripravljale na upor proti aktualni oblasti. Tako so se največji
tovrstni upori v Črni gori začeli že poleti in jeseni 1948. Sodelovanje
informbirojevcev iz drugih republik v črnogorskih akcijah – tam je sodeloval na
55
primer Miloša Stojaković, nekdanji minister za gozdarstvo v bosanski vladi – kaže,
da so nekateri podporniki SZ prav v Črni gori videli center, iz katerega bi se
gverilsko vojskovanje proti KPJ širilo tudi na druge republike (ibidem: 222).
Primeri oboroženih kominformovskih uporov so bili tudi na Hrvaškem, v
Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. V Srbiji je bil najbolj znan primer upora
tisti, ki ga je vodil Petar »Šubara«. Njegova uporniška skupina, ki jo je UDV uspela
likvidirati, si je podporo tamkajšnjih kmetov pridobila zaradi njihovega
nezadovoljstva s prisilno kolektivizacijo. Prav nezadovoljstvo z odnosom do kmetov
je bilo razlog tudi za upor v Cazinski krajini v Bosni in Hercegovini. V spopadu z
UDV je bilo ubitih devet upornikov, aretiranih pa še 714 oseb. 288 jih je bilo
obsojenih pred vojaškim sodiščem. To je 17-im izreklo smrtno kazen. Ostali so bili
upravno kaznovani. To je bil največji upor po objavi Resolucije, vendar pa ni bil
upor zaradi podpore Sovjetski zvezi in državam IB, temveč upor proti aktualnemu
stanju v Jugoslaviji. Voditelji cazinskega upora so si namreč podporo kmetov
pridobili z obljubami, da bodo spet vzpostavili Kraljevino Jugoslavijo s kraljem
Petrom, ukinili politiko obveznega odkupa žita in drugih pridelkov ter odpravili
zadruge in davke. V Sloveniji se je uprla manjša skupina informbirojevcev, ki se je
skrila v gore, vendar so jo enote UDV likvidirale31 (ibidem: 222–225).
Sicer pa se je že v času povečevanja nesoglasij med Jugoslavijo in Sovjetsko
zvezo začela pojavljati propagandna dejavnost, usmerjena v dokazovanje, da KPJ
ravna napačno in da bi morala sprejeti Stalinove očitke. Sprva je šlo za ustno
propagando, prvi letaki, ki so javnost nagovarjali, naj se postavi na sovjetsko stran,
so se pojavili konec leta 1948 (Radonjić 1985: 84). Na vsebino propagande so
vplivali notranjepolitični in mednarodni dogodki. Tako so se pojavljali pomisleki
zaradi tega, ker vodstvo KPJ ni šlo na sestanek IB v Bukarešto, kritike na račun
obveznega odkupa in splošnega gospodarskega stanja v državi. Od leta 1949 so na
vsebino propagandnega gradiva vplivali tudi mednarodni dogodki, kot je bila vojna v
Koreji. IB propaganda je pogosto svarila pred možnostjo vojaškega napada
vzhodnoevropskih držav na Jugoslavijo in brezizhodnostjo položaja, v katerem naj bi
se znašla Jugoslavija. Pri tem je šlo za širjenje vojne psihoze in grožnje z Rusi, ki da
31 Zapisov o tej skupini v Arhivu RS nisem našla.
56
bodo obračunali s komunisti v Jugoslaviji. »Ta vojna psihoza povzroča, da se v
nekaterih primerih pojavljajo primeri izstopanja iz KPJ, da celo posamezni člani
Partije delajo razne prestopke, zahajajo v cerkev, postajajo pasivni s ciljem, da bi bili
izključeni iz Partije in bi tako ostali v očeh SZ nekompromitirani,« je sicer za
dogajanje v Sloveniji ugotavljala UDV (AS 1931, škatla 1051, Oblike
informbirojevske dejavnosti: 74–75).
Informbirojevske skupine, ki so razširjale propagando, s sabotažami in
diverzantskimi akcijami povzročale težave KPJ, nekatere pa se tudi pripravljale na
ustanovitev nove KPJ in prevzem oblasti, so delovale ilegalno, saj so spoznale, da se
pred UDV ne smejo razkriti. Cilj aktivnih informbirojevcev je bil zasesti oziroma na
svojo stran pridobiti zaposlene na odgovornih mestih, tako da bi od njih dobivali
pomembne podatke o dogajanju v državi. Banac ugotavlja, da je bila to še največja
težava, ki so jo Jugoslaviji povzročile heterogene in nepovezane ilegalne
informbirojevske skupine ter posamezni informbirojevci. Uspelo jim je namrečprodreti v najpomembnejše politične institucije (1990: 218–219). Tiste, ki so delovali
tako, da so na svojem položaju le pasivno opazovali dogajanje in informacije
prenašali tujim obveščevalnim službam ali diplomatsko-konzularnim
predstavništvom, je Tito imenoval špijoni-mine (Dedijer 1983: III., 460–461).
Informbirojevci so pripravljali diverzantske akcije in sabotaže v podjetjih.
Cilj je bilo poleg uničevanja jugoslovanske imovine tudi sejanje strahu in
dokazovanje, da je Jugoslavija šibka in ranljiva. V takšnem brezvladju naj bi vsak
lahko počel, kar bi hotel, zato naj bi bilo državo lahko uničiti odznotraj. V politično
delovanje zlasti na obmejnih območjih je sodilo tudi ustvarjanje poti in pogojev za
prehajanje aktivistov prek meje (Radonjić 1985: 91).
Ker niso mogli uresničiti svojega cilja, da bi jugoslovanski sistem, njegove
institucije, organizacije in državno upravo, uničili odznotraj, so se informbirojevci
odločili za ustanovitev svojih institucij. V tem pogledu je bil najpomembnejši projekt
ustanovitev nove KPJ, ki bi sprva delovala vzporedno z obstoječo, sčasoma pa bi jo
porazila in prevzela njeno mesto. K ustanovitvi nove Partije je informbirojevske
skupine v Jugoslaviji leta 1951 pozval Pero Popivoda, vodja jugoslovanske
emigracije. Takrat naj bo dozorel čas za takšno potezo, saj naj bi ilegalne skupine že
prešle najtežjo fazo svojega razvoja in izoblikovale svoje delovanje.
57
Najpomembnejša naloga, ki jim je še ostala, je bila vzpostavitev medsebojnih
povezav med skupinami in prehod na delovanje v skupnem organiziranem sistemu
(Banac 1990: 217). A nepovezanost in že omenjena različnost teh skupin niso
omogočili, da bi nova KPJ32 kdajkoli resnično zaživela.
2.3.2 IB emigracija
Organizirane informbirojevske skupine v Jugoslaviji so bile običajno
povezane z jugoslovansko IB emigracijo, ki je aktivno delovala na vseh področjih
dela proti Jugoslaviji. Jugoslovanska IB emigracija naj bi štela 4.928 oseb, od katerih
jih je približno 2.400 prebegnilo čez mejo po izidu Resolucije, ostali pa so se v SZ,
Bolgariji, Romuniji, Albaniji ali na Madžarskem nahajali še pred njeno objavo
(Marković 1987: 56, 59). UDV v enem od svojih poročil leta 1958 navaja, da je od
objave Resolucije IB iz Jugoslavije pobegnilo 3.48333 oseb (AS 1931, škatla 1051,
Pregled IB dejavnosti: 232). Njihov motiv za prebeg iz Jugoslavije je bil strah pred
zajetjem in kaznovanjem ter želja boriti se proti KPJ. Zaradi poostrenega nadzora
prebegi čez mejo v sosednje socialistične države niso bili pogosti in množični.
Pogosteje so se za to, da ostanejo v tujini, odločali Jugoslovani, ki so bili na tujem že
v času objave Resolucije. To so bili nekateri diplomati34, zlasti pa študenti35 vojaških
akademij in tehničnih šol, ki jih je Jugoslavija poslala na študij v države
socialističnega tabora.
32 Do dejanskega poskusa ustanovitve nove KPJ je prišlo šele leta 1974 v Baru. Nova partija je še dvajset let po Stalinovi smrti in v času, ko je Jugoslavija že davno spet zasnovala svoj gospodarski in politični razvoj ter našla svoje mesto v mednarodnem prostoru, želela vzpostaviti takšne odnose med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, kot so bili pred letom 1948. Jože Pirjevec (1995: 321, 322) navaja, da je barski dogodek Tita dokončno prepričal, da se Sovjetska zveza kljub navideznim prijateljskim odnosom z Jugoslavijo še vedno ni bila pripravljena odpovedati svojim hegemonističnim ciljem in namenu pritegniti Jugoslavijo ali vsaj njen pravoslavni del v svoje vplivno območje. Jugoslavija je takrat začela z vnovičnim lovom na informbirojevce, ki so še vedno delovali v ekstremni in zmerni struji. Slednjo je vodil Vlado Dapčević, znan že iz leta 1948 kot tisti, ki je skušal z Arsom Jovanovićem pobegniti v Romunijo. 33 Iz podatka ni razvidno, ali gre le za osebe, ki so odšle v države IB, ali tudi za tiste, ki so pobegnile na Zahod. 34 Da stopijo na stran IB in se ne vrnejo v Jugoslavijo, so se odločili Radonja Golubović, veleposlanik v Bukarešti, Slobodan-Lale Ivanović, ataše za tisk v Washingtonu, Lazar Brankov, konzul v Budimpešti in odpravnik poslov v odsotnosti tamkajšnjega veleposlanika, polkovnik Slobodan Ćekić, vojni ataše v Stockholmu, in Momčilo Jesić, uslužbenec ambasade v Oslu (Banac 1990: 211). 35 Glavnino aktivnih IB emigrantov so predstavljali prav študenti. V različnih protijugoslovanskih aktivnostih v glavnih mestih držav socialističnega tabora naj bi jih delovalo 475 (Banac: 1990: 212).
58
Cilj sovjetske obveščevalne službe je bil v Sovjetski zvezi in državah IB
organizirati močno in povezano emigracijo iz Jugoslavije. S pomočjo Sovjetske
zveze in IB držav so v glavnih mestih vzhodnoevropskih držav sicer nastala središča
protijugoslovanskega delovanja, ni pa jim uspelo vzpostaviti enotnega centralnega
komiteja in vlade v emigraciji. Vodji delovanja emigrantov sta bila Radonja
Golubović, bivši jugoslovanski veleposlanik v Bukarešti, in Pero Popivoda, bivši
general JLA.
V letih od 1948 do 1953 je v države IB dezertiralo 263 pripadnikov JLA, na
Zahod pa jih je pobegnilo 336. 44 bivših pripadnikov JLA se je nato s tajnimi
nalogami vrnilo v Jugoslavijo (Dimitrijević 1999: 119–120).
2.3.3 Delo emigrantov
Države IB so jugoslovanske emigrante pripravljale za delo proti Jugoslaviji in
jim nudile vsa potrebna materialna in tehnična sredstva, ki so jih potrebovali za to.
Sovjetska in ostale protiobveščevalne IB službe so organizirale podtalno delovanje
informbirojevcev predvsem iz obveščevalnih centrov vzdolž jugoslovanske meje.
Leta 1952 naj bi bilo ob meji 92 takšnih centrov s prek 400 oficirji, ki so bili
izključno zadolženi za delo proti Jugoslaviji (AS 1931, škatla 1051, Oblike
informbirojevske dejavnosti: 75–76). Emigranti so delovali na treh različnih
področjih: propagandnem, vojaškem in političnem.
Pri propagandi je šlo predvsem za pisno propagandno gradivo, ki so ga
informbirojevci na različne naslove v Jugoslaviji pošiljali po pošti ali pa so ga
posebne skupine prinašale prek meje v Jugoslavijo. UDV je v svojem poročilu iz leta
1952 navedla, da so informbirojevske partije v vzhodnih in nekaterih zahodnih
državah zbirale poštne naslove v Jugoslaviji, na katere so pošiljale IB literaturo. Tak
način pošiljanja je bil pogost do leta 1951. Poštno pošiljanje je bilo nevarno za
Jugoslavijo, ker mnogi prejetih pošiljk niso prijavili, bodisi zaradi strahu, bodisi
zaradi simpatij do IB. Posebej razvejano je bilo pošiljanje IB literature s pomočjo
železnice, v tovornih vagonih. Tak način pa naj bi bil dokaj neuspešen, saj je UDV
pakete odkrila že na meji ali pa pozneje v podjetjih in tovarnah. Na vzhodnih mejah
59
naj bi se za vnos propagandnega gradiva v Jugoslavijo posluževali celo balonov, ki
so jih pošiljali na jugoslovansko stran meje, gradivo naj bi spuščali v steklenicah po
rekah in ga privezovali okrog vratu psom, ki so jih nato poslali v Jugoslavijo
(ibidem: 76–77).
V državah vzhodne Evrope je izhajalo 13 protijugoslovanskih časopisov36, za
katere so večinoma pisali emigranti, propagandno gradivo pa je nastajalo tudi v
državah, ki so sodile v zahodni blok. Tako so koroški informbirojevci izdajali glasilo
Ljudski glas. Emigranti v vzhodnoevropskih državah so sodelovali tudi pri nastajanju
protijugoslovanskih radijskih programov. Skupno so različne vzhodnoevropske
radijske postaje37 dnevno predvajale do 56 oddaj38 z IB propagando (Nikolić 1989: I.
96). A radijska propaganda naj v Jugoslaviji ne bi dosegla zaželenega učinka, po
mnenju UDV predvsem zaradi nedostojnega tona, laži in klevet (AS 1931, škatla
1051, Oblike informbirojevske dejavnosti: 77).
Propaganda, ki je prihajala iz IB držav, in tista, ki je nastajala med
informbirojevci v Jugoslaviji, sta si bili podobni. Edina razlika med njima je bila, da
je bila tuja propaganda običajno bolj agresivna od domače. Emigranti pogosto niso
prav razumeli notranjih razmer v Jugoslaviji in so se v IB tiskovinah in radijskih
oddajah posluževali tudi za jugoslovansko javnost nesprejemljivih trditev. Domači
informbirojevci so redkeje kot tuji postavljali pod vprašaj dosežke NOB. Zavedali so
se, da bi na primer s ponavljanjem tujih trditev, da je Rdeča Armada osvobodila
Jugoslavijo, prizadeli mnoge borce in da bi to v Jugoslaviji učinkovalo kot
izmišljotina. Domači informbirojevci so se redko postavljali proti vodstvu KPJ s
trditvami, da so v njem zločinci, gestapovski agenti in plačani špijoni, ki vodijo
36 Ivo Banac navaja osem časopisov. Osrednji časopis emigracije je bil Nova borba, ki je izhajal v Pragi. V Pragi je izhajal tudi Mladi revolucionar, časopis namenjen mladini. V Moskvi so emigranti izdajali časopis Za socialističku Jugoslaviju, v Bukarešti Pod zastavom internacionalizma, v Sofiji je večinoma v makedonskem jeziku izhajal časopis Napred. Emigranti v Varšavi so izdajali časopis Za pobedu, v Tirani Za slobodu. V slovenskem jeziku je izhajal le časopis v Budimpešti Za ljudsko zmago. Novinarji, ki so emigrirali, so pogosto pisali za osrednje časopise v državah, kjer so se naselili, bili pa so tudi pisci osrednjega časopisa Informacijskega biroja komunističnih in delavskih partij Za trajni mir, za ljudsko demokracijo (Banac 1990: 212–213). 37 Na radiu Bukarešta so emigranti pripravljali svojo oddajo za Jugoslavijo, ki se je imenovala Radio Slobodna Jugoslavija, pogosto pa so sodelovali tudi v rednem radijskem programu držav članic IB, usmerjenem proti Jugoslaviji. 38
Od začetka leta 1950 do začetka julija istega leta naj bi bilo v državah članicah IB 6732 radijskih oddaj v srbohrvaškem, makedonskem in slovenskem jeziku. To je pomenilo 3075 ur programa (Lešnik 1981: 129).
60
državo v propad. Vedeli so, da je ugled KPJ in njenega vodstva v Jugoslaviji velik in
da bi s takšnimi trditvami škodili predvsem sami sebi (Radonjić 1985: 85–87).
Emigranti, ki so bili vojaki in diplomanti sovjetskih vojaških šol, so se
pripravljali na sodelovanje v morebitnem pohodu SZ na Jugoslavijo. Del emigrantov
je obiskoval partijske šole z namenom, da bi lahko delovali v novi KPJ, ki bi
nadomestila »Titovo kliko«. Posebna skupina emigrantov se je usposobila za
diverzantske akcije39. Po prihodu v vzhodnoevropske države so obiskovali šole
različnih obveščevalnih služb, nato pa so bili poslani v Jugoslavijo. Opravljali so
različne tajne naloge, od razdeljevanja sovražne literature do umorov in povzročanja
škode v industrijskih obratih (Banac 1990: 214–215).
Sodelovanje z vzhodnoevropskimi tajnimi službami v mnogih primerih ni
bilo prostovoljno. V Beli knjigi o agresivnih postopkih vlad SSSR, Poljske,
Čehoslovaške, Madžarske, Romunije, Bolgarije in Albanije proti Jugoslaviji40 so
navedeni primeri nasilnega pridobivanja sodelavcev. Peter Hust, denimo, je moral
postati sodelavec madžarske obveščevalne službe, ker je med vojno pobegnil iz
Jugoslavije, Madžarska pa mu je dala zatočišče. Politične pritiske, mučenje, sodne
procese in končno spoznanje, da je kot emigrant le orodje, s katerim hoče SZ doseči
svoje cilje, je v knjigi po vrnitvi v Jugoslavijo opisal Slobodan Pauljevič41.
Med emigranti je bilo največ kmetov (905), vojakov (791), delavcev (454),
študentov (503), intelektualcev (271), dijakov (247). Po nacionalnosti je bilo največSrbov (1120), Bolgarov (1016), Albancev (403), Hrvatov (320), Črnogorcev (296),
Madžarov (252), Makedoncev (222), Slovencev (101) (Marković 1987: 59). Ko je bil
po Stalinovi smrti in normalizaciji odnosov med Jugoslavijo in vzhodnoevropskimi
državami sprejet zakon o amnestiji, so se emigranti začeli vračati v Jugoslavijo.
39 V Jugoslavijo naj bi v letih 1949 do 1953 ilegalno prek meje prišlo več kot 700 oboroženih emigrantov, ki so imeli špijonske ali teroristične naloge. Približno 160 so jih jugoslovanske oblasti zajele, 40 je bilo ubitih v spopadih z jugoslovanskimi organi državne varnosti (Kržavac, Marković1987: 317). 40 Ministrstvo za notranje zadeve FNRJ je Belo knjigo izdalo leta 1951 in v njej predstavilo dokumente, ki naj bi dokazovali, da si je FNRJ spor prizadevala umiriti na miroljuben način, vendar je bila z nasprotne strani soočena s pritiski. Jugoslovanska Bela knjig je neke vrste propagandno gradivo, ki prikazuje le jugoslovansko plat zgodbe. Kritične presoje mora biti deležna tudi verodostojnost in zanesljivosti objavljenih dokumentov, zlasti zapisnikov zasliševanj in pričevanj pred sodišči, vendar to ni predmet naloge, zato na tem mestu na to le opozarjam. 41 Pauljević je pričevanje napisal v delu Strašno buđenje, ki je izšlo leta 1982. Gre za čas, ko so svoja pričevanja o mučenju, ki so ga izvajale jugoslovanske oblasti, začeli objavljati tudi jugoslovanski informbirojevci. Pri razumevanju in rabi pričevanj pa je potrebna velika mera previdnosti, saj je človeški spomin lahko podvržen zavestnim in nezavednim spremembam.
61
Vrnilo se jih je 1.336, v času bivanja v tujini jih je umrlo ali se je za njimi izgubila
vsaka sled 179, na tujem pa jih je ostalo 3.413. Zakon o amnestiji je dal pravico do
vrnitve celotni IB emigraciji z izjemo 380 oseb, ki so proti Jugoslaviji zagrešile
takšne zločine, da se niso mogle več vrniti (ibidem: 56). Po podatkih UDV se je med
leti 1954 in 1958 vrnilo 947 emigrantov (AS 1931, škatla 1051, Pregled IB
dejavnosti: 232).
Zaključimo lahko, da se je različnost jugoslovanskih narodov, ki je vseskozi
povzročala trenja v Jugoslaviji, v končni fazi pa povzročila tudi njen propad, tej
državi obrestovala vsaj v primeru informbirojevstva. Glavni razlog za različno
zastopanost informbirojevcev v posameznih republikah in ovira, da v Jugoslaviji niso
mogli imeti večjega vpliva, so bile prav razlike v njihovi nacionalni pripadnosti in
pogledu na vlogo narodov v državi, razlike v zgodovinah narodov, ki so razvili
različen odnos do Sovjetske zveze, razlike v razvitosti republik … Prežetost s
posebnimi interesi je informbirojevcem onemogočala medsebojno povezovanje in
sodelovanje. Zaradi tega in tudi zaradi budnosti UDV niso nikoli postali resnično
nevarni za jugoslovansko oblast, vseeno pa so ji povzročili veliko težav. Bili so
namreč predvsem orodje, s pomočjo katerega je Sovjetska zveza pridobivala
obveščevalne podatke.
62
3 INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM
3.1 Število slovenskih informbirojevcev
3.1.1 Odnos slovenskega partijskega vodstva do vprašanja informbirojevstva
Informbirojevstvo je bilo v Sloveniji manj razširjeno kot v drugih republikah
Jugoslavije. Razlog je bila zlasti specifična slovenska preteklost. Slovenci so bili v
svoji zgodovini vezani na srednjeevropski prostor in ne toliko na Rusijo, kot je to
veljalo za pravoslavne južnoslovanske republike. Med samim sporom se je Sovjetska
zveza opredelila do vprašanja Trsta in Koroške. Njena odločitev, da ne podpre
prizadevanj Jugoslavije, je bila verjetno tudi del strategije, kako to kaznovati zaradi
IB razkola, po drugi strani pa je sovjetska prepustitev Trsta Italiji in Koroške Avstriji
zmanjšala naklonjenost Slovencev do Stalina42.
Zasluge za nižje število informbirojevcev si je pripisovala tudi slovenska
UDV. Še pred objavo Resolucije IB so njeni sodelavci »uničili velik del sovražnikov,
ki bi ob resoluciji IB gotovo aktivirali svoje povezave – te niso bile nepomembne –, s
svojim delovanjem pa bi prav tam, kjer so delali in živeli, gotovo ustvarili ugodne
razmere za IB-jevsko delovanje«.43 V Sloveniji so bili pred sporom z Informbirojem
dachauski procesi. UDV je ocenjevala, da bi Resolucija IB obsojence teh procesov
»sigurno sovražno aktivirala.« Po njenem je bilo učinkovito tudi to, da je še pred
objavo Resolucije onemogočila skupino, na čelu katere naj bi bila Dragotin Gustinčičin Vinko Möderndorfer. Skupina naj bi zlasti med starimi komunisti in levičarsko
opozicijo v industrijskih središčih razvila in širila frakcionaško dejavnost (AS 1931,
škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine, 5. 6. 1952).
Sodeč po zapisnikih sej Politbiroja CK KPS/ZKS44 in zapisnikih sestankov
Politbiroja KPS/ZKS z okrajnimi komiteji, je bilo informbirojevstvo le ena od vrst
opozicije, ki je v prvih povojnih letih v Sloveniji zavirala razvoj Partije in ki jo je
42 Za več o razlogih, zakaj je bilo informbirojevstvo v Sloveniji manj razširjeno kot v drugih republikah, glej 2. poglavje. 43 Prevedla J. K. 44 Politbiro CK KPS je bil do 2. kongresa KPS novembra 1948 edini vodilni partijski organ, saj je poleg funkcije izvršilnega organa deloval tudi kot plenum Centralnega komiteja. Na kongresu 1948 sta bila izvoljena ločena organa Centralni komite in Politbiro (Drnovšek 2000: 7–8).
63
bilo treba izkoreniniti45. Vodilni slovenski komunisti so IB-ju na sejah le redko
namenjali posebno pozornost, zelo verjetno pa je, da so zapisniki o razpravah glede
te problematike uničeni46.
Ker vpliv Resolucije Informbiroja v Sloveniji že v izhodišču ni bil tako velik
kot v nekaterih drugih jugoslovanskih republikah, naj bi bili partijski organi na nižjih
nivojih pri razkrivanju informbirojevcev preveč pasivni oziroma so podcenjevali
njihovo nevarnost za politični sistem. Politbiro CK KPS se je zato na svojih sejah
zavzemal za »večjo budnost« partijskih organizacij. »Nekaj okrajnih komitetov in
celic je izrazito popustilo v budnosti in disciplini,« je 13. januarja 1949 na seji
poročal Stane Kavčič47. Največ popuščanja je bilo po njegovih besedah čutiti v
Ljubljani, na raznih šolah in univerzi. »Pa tudi na drugih okrajih opažamo podobne
primere, primer Prevalje, kjer se član izjavi za IB, a ga celica izvoli za sekretarja.
/…/ Treba bo ostrejše postaviti, konkretno razkrinkavati kolebljivce, javno na
sestankih obračunavati z njimi kot z oportunisti in slabiči in jim ne dati IB baze«
(Drnovšek 2000: 126). Omenjeni sestanek sicer datira v čas, ko se še ni začela širša
politična akcija izključevanja domnevnih informbirojevcev iz KPS in njihovega
izročanja pristojnim represivnim organom – takšna akcija se je začela februarja 1949.
Ostra opozorila partijskega vodstva o domnevnem popuščanju pri razkrinkavanju
45 KPS je po sporu s Sovjetsko zvezo in vzhodnoevropskimi državami informbirojevce sicer videla kot opozicijo, ki ji je treba nameniti največ pozornosti, vendar je hkrati vodila tudi akcije proti ostankom raznih meščanskih strank (SLS, socialdemokratov, liberalcev). Zanje je ugotavljala, da niso nevarne v organizacijskem smislu, vendar pa govorijo nevarne parole in klevetajo. Po mnenju KPS so bili najbolj nevarni klerikalci, saj je njihovo delo temeljilo na verski osnovi. Na sejah Politbiroja so veliko pozornosti namenjali duhovščini, ki je sodila med najnevarnejšo opozicijo. Lidija Šentjurc je na konferenci s sekretarji okrajnih komitejev dala jasna navodila, kako naj se partijci obnašajo do duhovnikov. Ne bodo jih izključevali iz fronte, iz politične kontrole pa jih ne smejo spustiti, je poudarila. Zato jim je treba slediti, poslušati, kaj govorijo, jih opazovati, kako nastopajo, s kom se družijo in kako skušajo izvajati svojo politiko (AS 1589, škatla 4, Zapisnik konference z org. sekretarji okrajnih komitejev, 8. 2. 1951). 46 Iz arhivskega gradiva so bile po letu 1948 verjetno izločene občutljivejše teme. Martin Ivanič(1988: 924) za utemeljitev te domneve navaja poročilo o delu Zgodovinskega arhiva CK ZKS, ki govori o škartiranju gradiva med tržaško krizo, in izjavo Ivana Mačka-Matije, da so dokumente iz povojnih let uničili ob spopadu z Informbirojem in ob tržaški krizi. »Tega ob spopadu z Informbirojem seveda ne kaže razumeti že v letu 1948, temveč pozneje, ko se je spor zaostril do nevarnosti vojaškega posega,« meni Ivanič. V arhivskem gradivu manjkajo nekateri zapisniki sej, čeprav vemo, da so te bile. 47 V času, ko je prišlo do spora, je bil Stane Kavčič član Politbiroja CK KPS. Na dolgem seznamu političnih funkcij, ki jih je opravljal do leta 1972, ko je moral zaradi liberalistične politike odstopiti z vseh funkcij in se upokojiti, je tudi ministrovanje na različnih resorjih v LRS in članstvo v predsedstvu ZKS.
64
informbirojevcev je bilo slišati vse do Stalinove smrti, ko je začela napetost med
Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo pojemati.
Komisija CK KPS, ki je proučevala borbo Partije proti IB, z delom okrajnih
in mestnih komitejev ni bila zadovoljna. Okrajni in mestni komiteji so morali
kontrolni komisiji48 CK KPS do sredine leta 1951 mesečno pošiljati podatke o članih
KPS, ki so bili izključeni ali zaradi IB kaznovani z drugimi partijskimi kaznimi. Po
tem datumu kontrolna komisija od njih ni več zahteval mesečnih poročil, ampak
sprotno poročanje o »vsakem značilnejšem delovanju IB« (AS 1589, škatla 11; AS
1589, škatla 12, Kontrolna komisija). Matija Maležič49, sekretar Mestnega komiteja
KPS Ljubljana, je leta 1952 na konferenci s sekretarji okrajnih in mestnih komitejev
opozoril, da so partijske organizacije prepričane, da je IB popolnoma razkrinkan in
da ne predstavlja več politične nevarnosti.
»Slabost je v tem, da se to vprašanje obravnava ločeno od drugih političnih vprašanj,
kot da IB pri nas ni zbir vsega reakcionarnega, kar imamo, in izpada kot stvar, proti
kateri se naj bori samo UDV. Imamo vrsto podatkov, ki kažejo na to, da so partijski
komiteji reducirali to borbo samo na delovanje UDB, sami pa ne izkoriščajo UDB
metod borbe in tudi ne ostalih. Naša Partija ne čuti in ne reagira na IB propagando. Vsa
trimesečna poročila OK za VI. trimesečje 1951 ne govore o IB, kot da tega problema
sploh ni. Vse seje birojev OK, plenumov, s par izjemami, ne govore o IB, kot da tega
problema sploh ni. OK ne pošiljajo na Kontrolno komisijo CK poročil o izključitvah
zaradi IB, čeprav je to Kontrolna komisija zahtevala. Obrazložitve izključitev zaradi IB
so zelo formalne. Partijske organizacije se nikjer ne poglabljajo v to, kako je človek
postal IB. Nikdar ni govora o oblikah borbe proti tem refiniranim metodam dela IB. Iz
vsega tega se vidi, da imajo naše OPO in OK prilično zastarele metode borbe proti IB,
da se ne zavedajo nevarnosti, če ne bomo budni« (AS 1589, škatla 4, Zapisnik
konference s sekretarji OK in MK: 19).
Podobne opombe zoper delo nižjih partijskih organizacij je imel partijski vrh
tudi za ostale republike. Na eni strani so nižje partijske organizacije preveč površno
sprejemale nove člane v Partijo, zato se je dogajalo, da so se za IB opredeljevali tisti,
ki so šele prišli, v nekaterih primerih pa so bili informbirojevci celo izvoljeni na
48 Naloga kontrolne komisije je bila boriti se za pravilno razumevanje statuta KPJ. Do konca 40. let je delovala le zvezna kontrolna komisija, zaradi njene preobremenjenosti z novimi primeri zaradi IB pa so bile pozneje ustanovljene še republiške kontrolne komisije. 49 Poleg partijskih funkcij je bil Maležič med leti 1945 in 1947 tudi podpolkovnik UDV za Slovenijo.
65
vodilna mesta na lokalnem nivoju, so opozarjali člani kontrolnih komisij na posvetu
v Beogradu. Po drug strani so partijske organizacije delale napake, ko so kot
informbirojevce opredelile ljudi, ki to niso bili. Prav tako so partijske organizacije
pogosto vodile napačno politiko do informbirojevčeve družine, razvezo zakonske
zveze so na primer zahtevale še preden je bila sprejeta dokončna ocena o njegovem
sovražnem delovanju. »Posamezne partijske organizacije izključenega po liniji IB
avtomatsko odpustijo z dela, čeprav ni bil aretiran oziroma je izpuščen iz zapora.
Namesto da bi ga le zamenjale z vodilnega mesta, ga ne zaposlijo«50 (AS 1589,
škatla 33, Referat s posveta na KK CK ZKJ v Beogradu, januar 1951).
3.1.2 Izključitve iz Komunistične partije Slovenije
Val izključitev iz KPJ in aretacij se je začel v začetku leta 1949. Od junija
1948, ko je izbruhnil spor, pa do konca leta 1948 si je KPJ še vedno prizadevala, da
bi ga ublažila. Z represijo je začela jugoslovanska oblast preganjati informbirojevce
šele, ko je postalo jasno, da je razkol dokončen.
Čeprav so bili med Slovenci dejanski zagovorniki Resolucije IB – to dokazuje
propagandno, sabotažno in diverzantsko delo IB ilegalnih skupin in slovanskih IB
emigrantov – je bila akcija boja proti informbirojevcem večinoma usmerjena proti
takim, ki so le kritizirali to ali ono napako državnih oblasti. Osebni dosjeji obsojenih
informbirojevcev pričajo o tem, da je za kaznovanje z večletnim prisilnim delom
zadoščala že v ozkem krogu znancev izrečena izjava, da se v Jugoslaviji slabo živi,
kar je bilo v času gospodarske osamitve države in hudega povojnega pomanjkanja
prej objektivno dejstvo kot jasen dokaz podpore Stalinu. Izraz informbirojevec je
postal sinonim za kogar koli, ki ni bil zadovoljen z družbenimi razmerami ali je
razmišljal – ne nujno deloval – drugače, kot je določala Partija.
Na takšen način so politično realnost razumeli tudi vodilni slovenski partijci.
Na sejah in plenumih so poudarjali, da so na liniji informbirojevstva vsi
oportunistični, kolebljivi, malodušni in špekulantski elementi znotraj Partije in proti
50 Prevedla J. K.
66
vsem se je bilo treba boriti. Boris Kraigher51 je na drugem plenumu CK KPS, ki je
bil 15. in 16. aprila 1949, v referatu o aktualnih političnih vprašanjih dejal, da pri
vprašanju IB ni najpomembnejše, ali kot sovražniki socializma odkrito delujejo,
ampak je bistvena borba za trdnost partijske organizacije. »Bistvena je borba te
organizacije proti pojavom oportunizma in nevere v ljudske sile in v tej borbi se
mora Partija čistiti, brez ozira na to, če gre pri tem istočasno za odkrito protidržavno
delovanje sovražnikov socializma, ali ne« (AS 1589, škatla 1, Zapisnik II. plenarnega
zasedanja CK KPS, 15.–16. 4. 1948). Podobo stališče je dve leti pozneje zagovarjala
Lidija Šentjurc52. Partijo je treba obrusiti, da bo takšna, kot je bila pred vojno, da bo
primer dosledne politike revolucije, je dejala na konferenci sekretarjev okrajnih
komitejev. Informbirojevce je trebe izključiti ne le kot informbirojevce, ampak tudi
kot »paničarje« in »demoralizatorje«. »Ali je zavesten ali nezavesten IB-jevec, to ni
vprašanje, ampak je važen efekt njegovega dela« (AS 1589, škatla 4, Zapisnik
konference z org. sekretarji okrajnih komitejev, 8. 2. 1951).
Do konca leta 1948 se je po podatkih slovenske UDV za resolucijo IB odkrito
izreklo 250 ljudi, od tega okrog sto članov Partije, ostalo pa so bili nepartijci.
Kolebalo je še dodatnih 300 ljudi. Številke so okvirne (AS 1931, škatla 1051,
Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 2–4).
Po podatkih Kontrolne komisije je bilo v letih 1948 in 1949 iz KPS zaradi
Informbiroja izključenih 316 članov. Ta številka po mnenju avtorjev poročila ni bila
visoka; pri 43.672 članih Partije leta 1950 je predstavljala »neznaten procent
članstva« (AS 1589, škatla 33, Letno poročilo Kontrolne komisije CK KPS za 1949:
5). V naslednjih letih je komisija zabeležila sledeče podatke o izključitvah: leta 1950
je bilo iz Partije izključenih 21 članov, leta 1951 34 članov53, leta 1952 pa 80 članov
(AS 1589, škatla 33, Letno poročilo Kontrolne komisije KPS za 1951, tabela; AS
1589, škatla 33, Letno poročilo Kontrolne komisije ZKS za 1952: 6). Okrepljen
mednarodni položaj Jugoslavije zaradi navezave na Zahod in Stalinova smrt marca
1953, so povzročili, da informbirojevci v očeh vodilnih jugoslovanskih politikov niso
51 Od junija 1946 do decembra 1953 minister za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije. Član Politbiroja oziroma Izvršnega komiteja CK KPS/ZKS je bil od leta 1942 do 1963. V letih 1948 do 1967 je bil član CK KPJ/ZKJ. 52 Ko je prišlo do spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, je bila članica Politbiroja CK KPS, ministrica za komunalne zadeve LRS, zvezna in republiška poslanka. 53 V nekaterih pregledih kontrolna komisija navaja, da je bilo leta 1951 izključenih 54 članov. Verjetno gre za napako.
67
več predstavljali tolikšne grožnje za politični sistem kot neposredno po izbruhu
spora. Kljub temu je tudi po letu 1954 prihajalo do posamičnih primerov aretacij in
kaznovanj.
Tabela 5: Članstvo v KPS od 1947 do 1956
Leto Število članov v začetku leta Sprejeti med letom Izključeni med letom Članstvo konec leta*1947 12.077 6.690 768 24.0861948 24.086 15.577 738 38.6351949 38.635 7.798 2.053 43.6721950 43.672 5.573 1.346 48.6731951 48.673 6.309 2.603 52.5251952 52.525 5.330 4.077 54.8021953 54.809 915 4.368 52.3631954 52.363 707 4.062 48.9031955 48.903 803 4.077 48.6131956 48.613 1.185 4.368 47.637
Vir: Gojko Stanič, Članstvo revolucionarne avantgarde (1983: 160).
* V številu članstva konec leta so upoštevani tudi tisti, ki so med letom umrli ali iz različnih razlogov zapustili KPJ (niso bili izključeni), ter priseljenci, člani KPJ iz drugih republik.
Če podatke o gibanju članstva v KPJ primerjamo s podatki o izključitvah
zaradi informbirojevstva, ugotovimo, da so izključitve zaradi IB v letih 1948 in 1949
predstavljale 11,33 odstotka vseh izključitev v teh dveh letih. Leta 1950 so
izključitve zaradi IB predstavljale 1,56 odstotka vseh izključitev, leta 1951 1,31
odstotka, leta 1952 pa 1,96 odstotka. Če vzamemo, da je bilo v KPS/ZKS od 1948 do
1953 povprečno 41.518 članov na leto, je skupno število izključenih zaradi
informbirojevstva v teh letih predstavljalo 1,09 odstotka članstva.
To je resda zanemarljivo, vendar je vprašanje, ali so podatki o izključitvah,
čeprav so uradni in navedeni v partijskih dokumentih, zanesljivi. Partija je
informbirojevstvo prikazovala kot majhno in obrobno težavo, ki da ni prizadela
njenih vrst, zato je z ocenami o številu izključenih morda prikazovala boljše stanje,
kot je bilo v resnici. Tito je tako v novoletni poslanici leta 1949 sporočil, da je bilo iz
Partije izključenih le nekaj ljudi. »Iz vrst naše Partije je izpadlo nekaj desetin
preziranih izdajalcev, ki so prišli vanjo iz karierističnih pobud in so bili vedno na pol
izven Partije« (Ljudska pravica, 1. 1. 1949: 1). Novembra istega leta je
kominformovsko opozicijo kot zanemarljivo označil tudi Milovan Djilas. Vendar pa
je bilo po neki oceni, ki jo je objavil Ivo Banac, iz Partije samo od 1. januarja 1950
do 1. avgusta 1951 izključenih 7.700 članov. V Sloveniji naj bi bilo v tem času
68
izključenih 350 ljudi, po uradnih podatkih UDV in KPS pa v obeh letih le 55. Namig,
da je bilo iz Partije izključenih več članov, kot je KPJ uradno objavljala, naj bi bila
kampanja za sprejemanje novih članov, ki se je začela leta 1948 (1990: 146–147). V
Sloveniji je bil leta 1948 na novo sprejetih 15.577 članov, kar je še enkrat več kot
leto prej ali pozneje. Po sporu je Partija z namenom, da bi okrepila svoje vrste in
razširila politično zaledje, široko odprla svoja vrata, porast članstva v tem času pa je
treba pripisati tudi ukinitvi SKOJ-a leta 1948 (Režek 2005: 41).
Da uradni podatki o številu izključenih zaradi Informbiroja za Slovenijo
verjetno niso verodostojni, nam dokazujejo tudi nasprotujoče si ugotovitve partijskih
organov. Kontrolna komisija je tako leta 1957 navedla, da je vodila posebno
evidenco o izključitvah zaradi IB do leta 1950. Poročilo navaja, da je bilo do takrat
izključenih 494 članov ZK. Po oceni iz leta 1957 je bilo vseh izključenih, ki so bili
pozneje aretirani ali pa so samo kolebali za IB, približno 600 (AS 1589, CK ZKS III.,
Kontrolna komisija, Poročilo o IB v Sloveniji, 12. 1. 1957: 1). Kot smo videli, je
kontrolna komisija pred tem navajala, da je bilo v letih 1948 in 1949 izključenih 316
oseb, če prištejemo še izključene v letu 1950, pridemo do drugačnega podatka, in
sicer da je bilo izključenih 33754 oseb.
3.1.3 Aretacije in kaznovanje informbirojevcev
Vsi izključeni iz KPJ niso bili aretirani in kaznovani, tako da števila
izključenih ne moremo izenačiti s številom tistih, proti katerim je ukrepala UDV.
Kontrolna komisija CK ZKS je marca 1954 sestavila seznam slovenskih
informbirojevcev. Zabeležila je 2.275 oseb, ki so se opredelile za IB ali kolebale v tej
smeri. V policijskem postopku je bilo do tedaj 731 ljudi. Iz teh podatkov UDV je tudi
54 Žal si pri natančnem ugotavljanju števila izključenih iz KPJ ne moremo pomagati s seznamom informbirojevcev (AS 1931, škatla 1050). Seznam obsega več kot 2000 imen evidentiranih informbirojevcev, a natančni podatki o delovanju med vojno, članstvu v Partiji in razlogih za izključitev so navedeni le za 373 oseb. Sistema, po katerem so bile nekatere osebe v seznamu natančno opisane, za druge pa je zabeleženo le ime, datum in kraj rojstva ter opomba (na primer izbrisan iz seznama IB, pobegnil v tujino, demobiliziran iz JLA …) nisem mogla ugotoviti. Še najbolj verjetno je, da so sestavljavci seznama sprva želeli pripraviti čim bolj izčrpen pregled, nato pa so to prakso opustili in le beležili najosnovnejše podatke o osebah.
69
videti, da precejšnje število – slaba tretjina – tistih, ki so bili aretirani zaradi
informbirojevstva, sploh ni bilo članov Partije.
Tabela 6: Slovenski informbirojevci v policijskem postopku do leta 195455
Leto Aretirani Izpuščeni iz preiskave Upravno kaznovani Sodno kaznovani Člani ZKS Nečlani ZKS1948 102 31 40 31 50 521949 265 61 180 24 248 171950 46 16 12 18 27 191951 123 63 19 41 76 471952 161 64 62 35 75 861953 34 5 21 8 28 6
Skupaj 731 240 334 157 504 227
Vir: Aleš Gabrič, Informbirojevstvo na Slovenskem (1993: 170).
Leta 1954 se je večina kaznovanih že vrnila s prestajanja kazni na družbeno
koristnem delu. UDV je ohranila nadzor nad njimi, vendar pa zaradi popuščanja
napetosti med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo po Stalinovi smrti in podpisa
beograjske deklaracije56 leta 1955 jugoslovanski politični vrh informbirojevcev ni
mogel več obravnavati kot domačih izdajalcev.
Junija 1953, dva meseca po Stalinovi smrti, so Jugoslavija ter Sovjetska zveza
in satelitske države začele obnavljati zaradi spora uničene odnose. 8. julija 1953 je
Tito objavil dekret o amnestiji informbirojevskih zapornikov, ki so bili na Golem
otoku in v drugih koncentracijskih taboriščih (Pirjevec 1995: 220). Po letu 1954 je
bilo na novo aretiranih le še nekaj oseb. Šlo je za ljudi, ki so bili dejavni kot IB
55
Podatki, ki jih je sproti objavljala UDV, se nekoliko razlikujejo od podatkov v tabeli. Zaradi IB propagande in sovražnega delovanja so sodelavci UDV leta 1948 aretirali 112 ljudi. Leta 1949 so sodelavci UDV prijeli 225 informbirojevcev, obsodili so jih 15, na Mermer so jih poslali 185, iz preiskave pa so jih izpustili 70. Leta 1950 je bilo odkritih 150 informbirojevcev. Leto pozneje so na novo registrirali 178 informbirojevcev, od tega jih je odkrito proti oblasti nastopalo 123, 55 pa je bilo klevetnikov. Leta 1952 je bilo razkritih približno 170 informbirojevcev in klevetnikov. Večino aretacij je UDV izpeljala do leta 1953 (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 4, 9). 56 Beograjska deklaracija, ki sta jo 2. junija 1955 podpisala Tito in novi sovjetski predsednik Nikita Hruščov, je bila uradno znamenje pomiritve med državama. Titu je uspelo, da so se Sovjeti v bistvu odrekli dogmi demokratičnega centralizma in priznali pravilnost jugoslovanske teze o različnih poteh v socializem. Sovjeti so pristali na to, ker so menili, da bo Tito, če nagradijo njegovo samoljubje, pohlevno stopil v socialistični tabor (Pirjevec 1995: 223).
70
emigranti, po sprejetju zakona o amnestiji pa so se – verjetno ne prostovoljno – vrnili
v Slovenijo57.
Dogodki v SZ in njenih satelitih leta 1956 (razpust Informbiroja kot
koordinativnega organa komunističnih partij, obračun vojske z delavskimi
demonstranti na Poljskem, intervencija Rdeče armade na Madžarskem) so povzročili
novo zaostritev odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Posledično se je v
drugi polovici 50. let vprašanje boja proti informbirojevcem spet zaostrilo. Oblast je
za lažji nadzor na novo sestavila evidence informbirojevcev in jih na podlagi
njihovega odnosa do oblasti po odsluženi kazni kategorizirala v štiri skupine. Ker je
šlo za obsežno akcijo zbiranja podatkov in ker je kontrolni komisiji te pomagala
zbirati tudi UDV, Aleš Gabrič v letih 1957 in 1958 zbrane podatke ocenjuje kot
verjetno najnatančnejše (1993: 172).
Kategorizacijo informbirojevcev so republiške kontrolne komisije izpeljale na
zahtevo CK ZKJ58. Namen diferenciacije je bil preprečiti vpliv »nepopravljivih« na
tiste, ki so bili sicer pasivni, vendar nezadovoljni s svojim položajem. Z
diferenciacijo bi dosegli politično izolacijo tistih, ki so še kar sovražno delovali proti
ZKJ, za tiste, ki so postali politično aktivni na liniji, ki jo je zagovarjala ZKJ pa ni
bilo več razloga, da bi jih obravnavali kot informbirojevce.
S kategorizacijo so uvedli štiri kategorije informbirojevcev. V prvo so sodili
tisti, ki niso zagrešili večjih napak in ki so pozneje postali aktivni v družbeno-
političnem življenju ter so »pravilno« razumeli politične razmere. Ti so izpolnjevali
pogoje za ponovni sprejem v Partijo. V drugo kategorijo so sodili tisti, ki so bili
aktivni v družbeno-političnem življenju, vendar še niso bili primerni za sprejem v
ZKJ. Tem je bilo treba pomagati, da bi čim prej prešli v prvo kategorijo. V tretji
kategoriji so bili tisti, ki so spregledali svoje napake, vendar so se obnašali pasivno.
Tudi njim je bilo treba pomagati pri iskanju za sistem pravih odgovorov. V četrti
kategoriji pa so bili tisti, ki so se še naprej sovražno obnašali. Njim je bilo treba z
vsemi sredstvi onemogočati delovanje in jih držati v politični in družbeni izolaciji
57 Bivši emigranti, ki so bili obsojeni po vrnitvi v Slovenijo, so bili Franček Majcen, Savo Vrtačnik in Rudi Filej. 58 Pismo z utemeljitvijo, zakaj je potrebna kategorizacija in diferenciacija informbirojevcev, in navodili, kako diferenciacijo izpeljati, je Aleksander Ranković na republiške CK poslal 17. maja 1948.
71
(AS 1589, škatla 78, Centralnom komitetu Saveza komunista Slovenije Drugu Mihi
Marinku).
Precejšnje število ljudi je bilo že takoj po uvedbi kategorizacije izločenih s
spiska informbirojevcev. Kontrolna komisija, ki je s pomočjo partijskih organizacij
izpeljala kategorizacijo, navaja, da je s spiska že v izhodišču izločila 529 ljudi. Med
temi je bilo precejšnje število takih, ki niso bili nikoli člani ZK ali pa se njihovega
članstva ni dalo ugotoviti. »To so predvsem sorodniki, osebni prijatelji in znanci
tedaj aktivnih IB-jevcev, ki so vedeli za protipartijsko dejavnost, pa istih niso
prijavili ali pa niso odobravali ukrepov, ki so bili od državnih organov podvzeti proti
njim.« Večje število izbrisanih s seznama je bilo tudi takih, ki so bili iz članstva v
ZKJ izključeni zaradi »splošne neaktivnosti, malomeščanstva, zapadne orientiranosti,
odpora do zadružništva, verskih vprašanj in ostalih slabosti,« so razloge za njihov
izbris s seznama navajali sodelavci UDV. »Ker so pa njihove izključitve sovpadale v
čas najostrejšega boja proti IB-ju, so jih zaradi enostranske ocene njihovega
zadržanja osumili, da so se opredelili za resolucijo IB. Iz materialov in vzrokov
izključitve in poznejšem zadržanju izključenih je razvidno, da niso imeli ničesar
skupnega z IB-jem« (AS 1589, škatla 78, CK ZKJ III., Informacija o politični
aktivnosti in položaju bivših pripadnikov IB: 3).
Število informbirojevcev je bilo po uvedbi kategorizacije fluidno59, saj so
nekdanji informbirojevci prehajali med kategorijami, običajno v vedno nižjo. Zaradi
tega se zastavlja vprašanje, koliko informbirojevcev je dejansko bilo na Slovenskem,
saj se z leti njihovo število spreminja, ker je oblast nekatere izločala s svojega spiska.
Gabrič (1993: 173), sklicujoč se na podatke kontrolne komisije ob kategorizaciji,
ugotavlja, da je bilo v Sloveniji okrog tisoč informbirojevcev. V prvi kategoriji naj bi
bilo 74 oseb, v drugi 106 oseb, v tretji 530, v četrti pa 57 oseb. 108 oseb naj bi do
tedaj pobegnilo, 29 jih je umrlo, 99 jih je bilo ponovno sprejetih v Partijo, 151 pa naj
59 Tako je Analiza kategorije bivših informbirojevcev (AS 1931, škatla 1051), ki jo je leta 1963 objavila UDV, navajala sledeče podatke. Neposredno po uvedbi kategorizacije je bilo v prvi kategoriji 75 oseb, v drugi 100 oseb, v tretji 507 oseb in v četrti 54 oseb. 442 oseb je bilo nerazporejenih. Skupaj je torej bilo 1178 oseb opredeljenih kot informbirojevci. Leta 1961 je bilo v prvi kategoriji 89 oseb, v drugi kategoriji 137 oseb, v tretji 594 oseb in v četrti 44 oseb. Leta 1962 je bilo v prvi kategoriji 109 oseb, v drugi 127 oseb, v tretji 609 oseb in v četrti 31 oseb. Leta 1963 je bilo v prvi kategoriji 71 oseb, v drugi 138 oseb, v tretji 493 oseb in v četrti 15 oseb. Nekategoriziranih je bilo 218 oseb.
72
bi jih bilo izbrisanih s spiska IB. To je skupaj 115460 oseb, od katerih pa po mnenju
Gabriča lahko odštejemo izbrisane s spiska. Radovan Radonjić je za Slovenijo
navedel podatek o 934 informbirojevcih (1985: 75). Šef odseka UDV Tone Turnher
je v svojem poročilu leta 1959 povedal, da je takrat na teritoriju Slovenije živelo še
917 bivših informbirojevcev61 (AS 1931, škatla 1051, Referat i diskusija po službi za
pračenje aktivnosti lica osudjivanih i kažnjavanih zbog nepriajteljske delatnosti na
liniji rezolucije ib-a i neprijateljske kampanje IE Kine i drugih protiv FNRJ u 1958
godini, sa savetovanja održanog u SDSUP-u dne 14. IV. 1959 u Beogradu: 16).
Skupno tem podatkom je, da navajajo osebe, ki so še sodile med informbirojevce po
letu 1958, torej takrat, ko so republiške kontrolne komisije že izpeljale diferenciacijo
in ko so bile s seznama nekatere osebe že izločene, druge so se odselile ali optirale za
Italijo, nekaj pa je bilo še nerazvrščenih.
V LR Sloveniji je bilo že od leta 1954 zabeleženih 2275 oseb62, ki naj bi se
kot »kolebljivci« ali »simpatizerji« javno, tajno ali kako drugače izrekli za IB.
»Danes jih je na teritoriju LR Slovenije še cca. 1600, ostali pa so se odselili ali pa je
bilo kasneje ugotovljeno, da njihovo inkliniranje na IB ni bilo resno,« je v poročilu63
z naslovom Informbiro zapisala UDV (AS 1931, škatla 1051, Informbiro: 1).
Podatke o tem, koliko je bilo v Sloveniji informbirojevcev, prinaša tudi leta 1960
pripravljena Analiza sovražnega delovanja IB-jevskih elementov in napotki za delo
(AS 1931, škatla 1051). Leta 1958 je bilo v Sloveniji skupno evidentiranih 1612
informbirojevcev, od tega jih je bilo priprtih 731, 881 pa jih ni bilo v kazenskem 60 Iz poročila, na katero se sklicuje Gabrič, je razvidno, da so pristojni organi v postopku diferenciacije in grupacije našteli še 1970 oseb, ki naj bi se prikrito ali odkrito izjavile za IB. V prvi fazi je bilo obravnavanih 1483 oseb, razporejenih jih je bilo 1154, za 172 oseb ni bilo ugotovljeno bivališče, ostali pa so bili že med akcijo izločeni, »ker je bilo iz materiala razvidno, da niso imeli ničskupnega z IB-jem.« Državni sekretariat za notranje zadeve je ob ponovnem pregledu kartotek odkril še 315 oseb, ki so bile kaznovane ali osumljene zaradi IB. Njihovo preverjanje je zato še potekalo (AS 1589, škatla 78, Delo kontrolne komisije CK ZK Slovenije v letu 1958: 4). Skupno je bilo torej odprtih še 487 primerov, zaradi tega je Gabričev sklep, da je bilo v Sloveniji približno tisočinformbirojevcev, po mojem preuranjen. 61 Iz Turnherjeve navedbe v poročilu ni razvidno, katere osebe sodijo v to število. Če bi med 917 uvrščal vse evidentirane osebe, bi lahko to njegovo navedbo razumeli kot napako, saj ostala poročila UDV navajajo, da je bilo v tistem času v Sloveniji evidentiranih še približno 1600 informbirojevcev. 62 Seznam teh oseb je v Arhivu RS shranjen pod oznako AS 1931, škatla 1050. Po mojih seštevkih je na seznamu približno 2170 oseb. Eden od razlogov, zakaj je prišlo do razhajanja v številkah, so morda napake, ki so nastajale pri pripravi seznama. Nekatera imena so, denimo, na seznamu napisana po dvakrat. Te podvojitve so bile pozneje (verjetno konec 50. let, ko so bile napisane opombe o kategorizaciji) popravljene. 63 Poročilo ni označeno z datumom nastanka, a ker se sklicuje na pismo CK ZKJ iz 17. maja 1958 in ker informbirojevce že razvršča po leta 1958 uvedeni kategorizaciji, lahko utemeljeno sklepamo, da je nastalo kmalu po letu 1958, najverjetneje leta 1959.
73
postopku. Od skupnega števila priprtih jih je bilo sodno ali upravno kaznovanih 491
(157 jih je bilo obsojenih na rednih sodiščih, upravno kaznovanih z družbeno
koristnim delom pa 334). 240 jih je bilo izpuščenih iz preiskave. Od obsojenih in
administrativno kaznovanih jih je bilo 326 poslanih na Mermer, 155 jih je kazen
prestajalo v Bileči, osem jih je bilo na družbeno koristnem delu v Sloveniji, dva pa
sta bila v kazensko popravnih domovih v Sloveniji.
UDV navedene številke navaja v več svojih poročilih, vendar ti podatki o
aretiranih in kaznovanih verjetno še vedno niso dokončni. Kontrolna komisija jih je
navajala že leta 1954, oblast in UDV pa sta se v svojih poročilih nanje sklicevali še
leta 1963. To poraja dvom o natančnosti podatkov, saj so obstajali tudi po letu 1954
posamezni primeri aretacij. Da so številke nezanesljive, bi lahko sklepali tudi iz
poročila Toneta Turnherja iz leta 1959. Pravi, da je bilo leta 1958 in v prvih mesecih
1959 na novo odkritih še 56 informbirojevcev (AS 1931, škatla 1051, Referat i
diskusija po službi za pračenje aktivnosti lica osudjivanih i kažnjavanih zbog
nepriajteljske delatnosti na liniji rezolucije ib-a i neprijateljske kampanje IE Kine i
drugih protiv FNRJ u 1958 godini, sa savetovanja održanog u SDSUP-u dne 14. IV.
1959 u Beogradu: 16). Teh oseb stare statistike, na katere se je še leta po njihovem
nastanku sklicevala UDV, niso zajemale. Gotovo pa so podatki nepopolni še vsaj
zaradi tega, ker ne vključujejo vseh obsojenih pred vojaškimi sodišči. Poleg tega
kontrolna komisija ni vodila ločenih statistik po nacionalni pripadnosti, ampak je
beležila vse, ki so se kot informbirojevci znašli na ozemlju republike.
Podatka o številu obsojenih pred vojaškimi sodišči v arhivskem gradivu – v
poročilih in zapisnikih – ni. Iz gradiva UDV, objavljenega v začetku 60. let, je
razvidno, da je bilo takih oseb v Sloveniji vsaj 109. Sicer naj bi bilo vseh
informbirojevcev v JLA vsaj 12664, v UDV vsaj 1265, v notranji upravi pa vsaj 1366
64 Od tega jih je bilo 65 obsojenih pred vojaškimi sodišči, 16 pred civilnimi sodišči, deset jih je bilo upravno kaznovanih, trije so bili aretirani in izpuščeni iz preiskave, štirje so bili le izključeni iz KPJ, 17 jih je bilo odpuščenih iz JLA, trije so bili upokojeni, osem pa jih je bilo med leti 1948 in 1956 le evidentiranih, vendar proti njim ni bilo izvedenih nobenih ukrepov. Po stažu oziroma činu je bilo 13 vojakov, enajst podoficirjev, štirje zastavniki, 21 podporočnikov, 31 poročnikov, 29 kapetanov, sedem majorjev, trije podpolkovniki, polkovnik, dva vojna uslužbenca in štirje civilisti, zaposleni v JLA (AS 1931, šk. 1051, Analiza kategorije bivših informbirojevcev: 4). Poročilo ne navaja, katere narodnosti so bili in v kateri republiki so bili obsojeni. 65 Pred vojaškimi sodišči jih je bilo obsojenih šest, upravno kaznovan je bil eden, dva sta bila aretirana in izpuščena iz preiskave, eden je bil odstranjen s položaja, dva pa sta bila le izključena iz KPJ (ibidem).
74
(AS 1931, škatla 1051, Analiza kategorije bivših informbirojevcev: 3, 4). Ti podatki
niso natančni, predstavljajo pa minimalno število oseb, ki naj bi bile obsojene pred
vojaškim sodiščem ali naj bi se v navedenih institucijah postavile na Stalinovo stran.
Številčni pregled (najverjetneje sestavljen leta 1963) namreč navaja število
informbirojevcev, ki so tedaj živeli na območju Slovenije. Iz seznama so tako
izločeni tisti, ki so umrli, se odselili v druge republike, pobegnili v tujino, so bili
izseljeni ali so bili izločeni s seznama IB.
Zastavlja se nam vprašanje, koga naj danes obravnavamo kot
informbirojevca. Ali je v to kategorijo sodilo le 491 sodno in upravno kaznovanih
oseb, 731 priprtih, 1612 evidentiranih leta 1958 ali kar vseh 2275, ki naj bi se izrekle
za IB, vendar se je pozneje izkazalo, da mnoge niso mislile resno, zato se UDV ni
več ukvarjala z njimi. Če kot informbirojevce opredelimo vse, za katere je oblast
menila, da so na strani Sovjetske zveze, je v to kategorijo vsaj nekaj časa (dokler se
ni izkazalo, da sum ne drži) sodila vsaka od 2275 oseb. Če v to kategorijo štejemo le
tiste, ki so bili neposredno prizadeti s strani represivnih organov, pa naj bi se po
uradnih, vendar netočnih podatkih njihovo število omejilo pri 731.
Zlo infombirojevstva je bilo prav to, da je že sum, ki se je pozneje morda
izkazal kot neutemeljen, zaznamoval življenje posameznika. Četudi nekdo ni bil v
kazenskem postopku, je sum, da je na strani IB, lahko imel negativne posledice za
njegovo zasebno življenje in družino. Vsi aretirani niso bili kaznovani. Razlog za to
naj bi najpogosteje bilo njihovo iskreno obnašanje med preiskavo, pomanjkanje
dokazov za izrek kazni, majhni prekrški, lažne prijave … Del aretiranih, ki niso bili
obsojeni, je ostal na svojih položajih, drugi pa so občutili posledice: odpuščeni so bili
z dela, kompromitirani v javnosti in podobno. Večina je bila izključenih iz KPJ,
vendar pozneje ponovno sprejetih v partijske vrste (AS 1931, škatla 1051, Pregled
bivših, osudjivanih i kažnjavanih pristalica IB: 4).
Koliko oseb, ki so bile evidentirane kot informbirojevci, je dejansko bilo na
strani Sovjetske zveze in koliko je bilo le navadnih kritikov, ali pa še to ne, verjetno
ne bo nikoli znano. Kot smo videli, se navedeni podatki med seboj razhajajo in so
zaradi neupoštevanja nekaterih novih primerov nepopolni, zato nas puščajo v dvomih
66 Pred vojaškim sodiščem jih je bilo obsojenih sedem, pred civilnim pa eden. Dva sta bila upravno kaznovana z družbeno-koristnim delom, eden je bil aretiran, vendar izpuščen iz preiskave, dva pa sta bila odstranjena s položaja (ibidem).
75
že pri določitvi natančnega števila oseb, ki jih je oblast opredeljevala kot
informbirojevce.
3.2 Socialna struktura informbirojevcev na Slovenskem
Proti koncu leta 1950 je bilo v socialnem sestavu KPS 55 odstotkov delavcev,
dobrih 16 odstotkov kmetov, približno 29 odstotkov pa nameščencev, študentov in
izobražencev (Drnovšek 2000: 228). Povečevanje števila članov po letu 1948 je
nekoliko vplivalo na socialni sestav Partije; znižal se je delež delavcev, odstotek
izobražencev in uslužbencev pa se je povečeval67.
Po mnenju slovenskih partijskih voditeljev je bil delež nameščencev in
inteligence previsok. Boris Kraigher je dejstvo, da se povečuje število članov iz vrst
inteligence in zmanjšuje število delavcev, na 2. plenumu CK KPS označil kot
nenormalno. V borbi proti »oportunizmu in malodušju v Partiji pod krinko
Informbiroja« se je najbolje izkazal delavski razred. »Vendar imamo tu sorazmerno
zaostajanje v sprejemanju novih članov. Inteligenca, ki je pokazala, kot je to
naravno, največ oportunizma in kolebanja, pa prihaja v Partijo s povečanim tempom«
(AS 1589, škatla 1, Zapisnik II. plenarnega zasedanja CK KPS 15. in 16. 4. 1949:
12). Da bi vodilni v KPJ preprečili nadaljevanje tega procesa, so februarja 1951 v
sozvočju z direktivnim pismom CK KPJ in v skladu z zahtevami po proletarizaciji
Partije sklenili skrajšati oziroma odpraviti kandidatski staž za delavce in kmete, na
drugi strani pa predlagali podaljšanje kandidatskega staža za nameščence in
izobražence (Režek 2005: 41).
UDV in KPS/ZKS sta vodili evidence o socialnem sestavu informbirojevcev.
Med 316 izključenimi iz KPS leta 1948 in 1949 je bilo veliko oseb iz skupine
svobodnih poklicev in nameščencev (v to skupino so sodili tudi izobraženci) ter
skupine študentov in dijakov. Čeprav je v tem času večina partijskega članstva, kar
34.920 oseb, prihajala iz vrst delavcev in kmetov, je bilo po podatkih kontrolne
komisije iz Partije v prvih dveh letih spora izključenih le 84 oseb iz te skupine, to je 67 Leta 1948 je bilo v članstvu KPS 58 odstotkov delavcev, 10 odstotkov kmetov, 27 odstotkov intelektualcev in nameščencev ter 5 odstotkov ostalih. V socialni strukturi KPJ leta 1948 so bila razmerja sledeča: 49 odstotkov revnih kmetov in vaških proletarcev, 29 odstotkov delavcev, 14 odstotkov intelektualcev in 7 odstotkov ostalih (Stanič 1983: 68).
76
0,24 odstotka vseh kmetov in delavcev, ki so bili takrat člani KPS. Iz vrst
nameščencev in svobodnih poklicev je bilo 7.669 članov Partije. Od tega jih je bilo
zaradi IB izključenih 143 (sedem predavateljev pedagoških šol in učiteljev, pet
profesorjev in docentov na univerzi, devet srednješolskih profesorjev in ravnateljev
gimnazij ter šol). To je pomenilo 1,87 odstotka vseh članov iz vrst nameščencev in
svobodnih poklicev. Visok delež informbirojevskih odpadnikov je prihajal iz vrst
študentov in dijakov. Od 1.726 študentov in dijakov, ki so bili v Partiji, se jih je v
prvih dveh letih spora na seznamu IB znašlo 76, kar je pomenilo 4,4 odstotka vseh
študentov in dijakov, ki so bili tedaj v KPS. Preostalih 13 oseb je v tabeli o
socialnem sestavu navedenih v kategoriji »ostali« (AS 1589, škatla 33, Letno
poročilo Kontrolne komisije CK KPS za 1949: 5).
Leta 1950 je bilo iz KPS zaradi IB izključenih 21 članov. Od tega 19
nameščencev, po en študent in kmet ter nihče iz delavskih vrst (AS 1589, škatla 33,
Letno poročilo Kontrolne komisije CK KPS za 1950: 6). Leta 1951 je bilo
izključenih 34 oseb. Iz vrst nameščencev in svobodnih poklicev jih je bilo 21 (pet
intelektualcev, enajst obrtnikov, en miličnik, štirje nameščenci), delavcev in kmetov
je bilo po šest ter en študent (AS 1589, škatla 33, Letno poročilo Kontrolne komisije
CK KPS za 1951). Število izključenih se je povečalo leta 1952. Zaradi IB je bilo
izključenih 80 članov Partije, od tega 30 delavcev, 45 nameščencev in zaposlenih v
svobodnih poklicih (po 12 intelektualcev in obrtnikov, 16 nameščencev, dva
miličnika in trije sodelavci UDV), trije študentje in dva kmeta (AS 1589, škatla 33,
Letno poročilo Kontrolne komisije CK KPS za 1952).
Če pogledamo socialni sestav 731 aretiranih informbirojevcev v Sloveniji, so
podatki sledeči: 238 delavcev, 314 izobražencev (od tega 244 nameščencev in 70
intelektualcev), 48 kmetov, 78 študentov in 53 ostalih (AS 1589, škatla 77,
Kontrolna komisija, Poročilo o IB v Sloveniji, 12. 1. 1957; Gabrič 1993: 171).
77
Tabela 7: Socialni sestav aretiranih v Sloveniji
Leto Delavci Kmetje Nameščenci Študentje Intelektualci Ostali 1948 29 19 19 1 23 111949 79 7 104 45 25 51950 16 0 24 1 5 01951 38 15 50 9 10 11952 56 7 37 19 7 351953 20 0 10 3 0 1
Skupaj 238 48 244 78 70 53
Vir: AS 1589, škatla 77, Poročilo o IB v Sloveniji, 12. 1. 1957.
Nameščencev, študentov in intelektualcev, torej oseb, ki naj bi bile bolj
izobražene, je bil med vsemi aretiranimi več kot polovica, čeprav jih je bilo v
celotnem partijskem članstvu le približno četrtina. V Partiji številčno najbolj
zastopanih delavcev je bila med aretiranimi informbirojevci tretjina, kmetov in
ostalih pa le dobra desetina.
3.2.1 Izobraženci
Podpiranje Resolucije IB je slovensko partijsko vodstvo pripisovalo zlasti
izobražencem, ki so bili sodeč po zgoraj navedenih statistikah najpogosteje
opredeljeni kot informbirojevci. Strogo postopanje Partije proti inteligenci je treba
razumeti skozi širši odnos komunistov do izobražencev. Dimitrij Rupel piše o
»komunistični antiintelektualni atmosferi« in zahtevah po partijski disciplini. Te so
se v jugoslovanskem sistemu kazale kot kritika vseh oblik intelektualnega
udejstvovanja, ki se ne ravna po zgodovinskem interesu delavskega razreda. Hkrati
so komunistični intelektualci sami sebe videli kot gospodarje. Bili so avtonomni in
neodvisni, saj niso priznavali Boga ali katere druge avtoritete, ki bi bila nad njimi.
Prav zaradi tega je bila oblast komunističnih intelektualcev pomanjkljiva in omejena,
kajti pri njenem izvajanju so se lahko sklicevali le sami nase. »Oblast znajo osvojiti,
toda kakšnega zunanjega, 'prirodnega' razloga zanjo nimajo. Oni so samostojni, toda
tudi 'samozvani'.« Iz takšne percepcije oblasti je izviral njihov strah pred zunanjimi
(izmišljenimi) sovražniki in želja po njihovem obvladovanju (Rupel 1989: 20, 31).
Intelektualci drugačnih nazorov, v primeru resničnih in domnevnih
informbirojevcev pa tudi enakega nazora, so, ker se njihovi pogledi niso povsem
78
ujemali in podrejali stališčem partijskega vodstva, predstavljali nevarnost, da bodo
zrušili ali vsaj zmanjšali avtoriteto komunističnih intelektualcev. Slovenski notranji
minister Boris Kraigher je na 2. plenumu CK KPS, 15. in 16. aprila 1949 poročal, da
72 odstotkov do tedaj registriranih informbirojevcev prihaja iz vrst inteligence,
državnih nameščencev, svobodnih poklicev in razlaščenih slojev (AS 1589, škatla 1,
Zapisnik II. plenarnega zasedanja CK KPS 15. in 16. 4.). Politična akcija proti njim
je najprej zajela ljubljansko univerzo, kjer so pristojni oblastni organi razbili
partijsko celico. Na sejah Politbiroja CK KPS, na katerih so obravnavali vprašanja
izobraževanja in znanosti, je pogosto prišel do izraza zaničljiv in podcenjujoč odnos
partijskega vodstva do pedagoškega osebja na univerzi. Izjava Lidije Šentjurc, da je
treba pristašem IB-ja preprečiti univerzitetno kariero in prečistiti pedagoški kader,
izrečena na seji 13. januarja 1949, je v tedanjih razmerah izzvenela kot nekaj povsem
normalnega (Drnovšek 2000: 129). Univerzitetna avtonomija ne more iti do absurda,
ampak mora biti odgovorna ljudski oblasti, je čez dve leti, na seji 23. 4. 1952,
ugotavljal Miha Marinko68. Podobno je takrat razmišljal tudi Ivan Maček69:
»Študentom in profesorjem je treba povedati, da ljudski oblasti ni vseeno, kakšni so«
(ibidem: 303). Čiščenje partijskega kadra je bilo do tedaj že ustaljena praksa, ki jo je
izvajala posebna komisija. Dotlej je bilo z ljubljanske univerze zaradi Informbiroja
izključenih in obsojenih šest profesorjev70.
Aretiranih pa je bilo tudi več kulturnikov. Na 2. plenumu CK KPS aprila
1948 je Boris Kraigher pisateljem napovedal, da bodo – tako kot zaposleni na
univerzi – med prvimi, ki jih bo zajela informbirojevska čistka. V družbo težavnih
»tako zvanih kulturnih delavcev« so se po njegovih besedah znašli »neki nesposobni
umetniki kova Mrzel, Ribič, Kiauta, Zagorski in podobni« (AS 1589, škatla 1,
Zapisnik II. plenarnega zasedanja CK KPS 15. in 16. 4). Ker je bilo med tistimi, ki
naj bi bili informbirojevci, precej literatov, je Partija akcijo razširila tudi na Društvo
slovenskih književnikov. Nekateri med njimi so bili že kmalu po začetku spora
izključeni iz društva.
68 Miha Marinko je bil od 1946 do 1953 predsednik vlade LRS, poslanec v zvezni skupščini in sekretar Politbiroja oziroma Izvršnega komiteja CK KPS/ZKS. 69 Ivan Maček je bil v času, ko je prišlo do spora med Jugoslavijo in SZ, podpredsednik vlade LRS, član Politbiroja CK KPS, član CK KPJ/ZKJ, republiški in zvezni poslanec. 70 Izključeni profesorji in ostali pedagoški sodelavci univerze so bili ing. Dragotin Gustinčič, dr. Cene Logar, dr. Božo Kobe, dr. Lev Svetek, dr. ing. Tibor Škerlak in dr. Milan Cunder. Več o njih in njihovem (domnevnem) sovražnem delovanju v 4. poglavju.
79
Z obrazložitvijo, da se ne vključujejo v stvarnost ter s svojim delom in
vedenjem škodujejo pravilnemu političnemu razvoju, je bilo leta 1949 iz služb
odpuščenih veliko učiteljev. Vendar pa takšna obrazložitev razlogov za njihov odpust
ne dopušča dokončnega sklepa, da so bili z dela odpuščeni zaradi Informbiroja in ne
zaradi katerega drugega politično oporečnega dejanja (Gabrič 193: 166).
3.2.2 Študentje in dijaki
Ukrepi proti študentom niso bili omejeni le na izključitev iz KPS, aretacijo in
obsodbo. Poleg upravne ali sodne kazni je dodatno kazen študentom lahko izrekla še
disciplinska komisija za slušatelje univerze v Ljubljani, ki je delovala pri rektoratu
univerze. Te kazni, ki jih je potrdilo Ministrstvo za znanost in kulturo LRS, so bile
različne, od izključitve z univerze za nekaj semestrov, izključitve za vedno, do
izključitve z vseh univerz v Jugoslaviji (Gabrič 1993: 167).
Člani Politbiroja CK KPS so se na seji 23. 4. 1952 spraševali, kako ravnati s
študenti, ki so bili obsojeni zaradi informbirojevstva. »Na univerzo prihajajo ljudje,
ki so bili na družbeno-koristnem delu zaradi kriminala itd. Obsojenih za IB je prišlo
nazaj ca. 70. Ni bil storjen sklep, da se jim že vnaprej onemogoči študij – verjetno
(beograjska konferenca) bo v univerzitetnem zakonu predvideno, da se odklonijo. Pri
vpisu je treba event. zahtevati nravstveno izpričevalo. Profesor Kušej71 trdi, da
sodišče noče dati podatkov o kaznovanjih. Velja celo mišljenje, če je bil nekdo
kaznovan zaradi prekrška, ni treba, da je kaznovan še na univerzi,« je pojasnjeval
minister za znanost in kulturo Boris Ziherl72 in dodal, »informbirojevci v glavnem ne
dobivajo doklad« (Drnovšek 2000: 302).
Nič blažje kot s študenti ni oblast ravnala z dijaki. Poleg izključitve iz
političnih organizacij (mladinskih organizacij ali KPS) jih je bilo nekaj kaznovanih z
izključitvijo iz šole, oblast pa je nekatere aretirala in obsodila. Poročilo o delu
ljudske mladine Slovenije (LMS) navaja, da je bilo do konca leta 1949 iz članskih
vrst LMS na srednjih šolah izključenih 179 dijakov, med delavsko mladino pa 174
71 Dr. Gorazd Kušej, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1952 rektor Univerze v Ljubljani. 72 Boris Ziherl je bil od novembra 1948 do novembra 1950 direktor Inštituta družbenih ved v Beogradu, nato minister za znanost in kulturo LRS (do leta 1953).
80
članov. Poročilo pri tem ne navaja, koliko izključenih je bilo članov KPS in koliko
jih je bilo po izključitvi aretiranih (AS 1799, škatla 11, Političko-ideološki rad).
3.3 Analiza podatkov, zbranih v Arhivu RS
V Arhivu RS so dostopni seznami slovenskih informbirojevcev oziroma ljudi,
ki jih je takratna ljudska oblast uvrščala v to kategorijo. Te podatke sem zbrala in
uredila v enotnem seznamu, s pomočjo katerega sem analizirala socialno sestavo
informbirojevcev na Slovenskem, njihov staž v KPJ, delež upravno ali sodno
kaznovanih ter trajanje njihove kazni.
Pri analizi sem se omejila le na osebe, ki so bile zaradi resničnega ali
domnevnega informbirojevstva sodno ali upravno kaznovane, ne pa na vse, ki so bile
aretirane ali evidentirane kot informbirojevci. Osnova za seznam je Seznam IB na
Mermerju73 (AS 1931, škatla 1051), ki večinoma vsebuje podatke o letu rojstva,
poklicu kaznjenca ter njegovi kazni. Ob primerjavi s še nekaterimi seznami, ki jih
hrani Arhiv RS, se je izkazalo, da ta osnovni seznam ni popoln. Dopolnila sem ga s
podatki, ki jih je bilo mogoče izluščiti z obsežnega seznam 2170 informbirojevcev
(AS 1931, škatla 1050)74. Na njem so navedeni informbirojevci v najširšem smislu,
torej vsi, ki jih je oblast kakor koli sumila, da podpirajo Stalina. Le del teh je bilo
obsojenih in kaznovanih, pomanjkljivost seznama pa je, da pri večini oseb ni
natančnejših podatkov o njihovem »sovražnem« delovanju, posledično tudi ne
podatkov, katere je UDV le sumila, da so se izrekle za IB, katere so bile zaradi tega
aretirane in katere sodno ali upravno kaznovane. Svoj seznam sem dopolnila še s
podatki iz osebnih dosjejev obsojenih po Informbiroju (AS 1931, škatle od 1045 do
1049)75. Gre za zbirko osebnih dosjejev oseb, ki so bile dejansko obsojene, vendar pa
tudi to gradivo, v katerem sta 202 imeni slovenskih informbirojevcev, ni popolno, saj
v njem ni vseh dosjejev. Seznam sem dopolnila še z nekaterimi novimi imeni, ki sem
jih našla v arhivskem dokumentu Izjava kaznjencev na Mermerju76 (AS 1589, škatla
73 Podatki s tega seznama so v razpredelnici zapisani s črno barvo. 74 Podatki s tega seznama so v tabeli zapisani z modro barvo. 75 Podatki s tega seznama so v tabeli zapisani z rdečo barvo. 76 Podatki s tega seznama so v tabeli zapisani z vijolično barvo.
81
1051), ter imeni iz Izjave političnih obsojencev taborišča Tacen centralnemu
komiteju KPS77 (AS 1589, škatla 3).
Tako sem sestavila preglednico, v kateri je 535 oseb. Zanje lahko trdim, da so
bile sodno ali upravno kaznovane zaradi resnične ali domnevne podpore
Informbiroju. Gre za osebe, ki so bile kaznovane na teritoriju LR Slovenije, zato
nekatere med njimi niso slovenskega rodu, hkrati pa so na seznamu tudi nekateri
Slovenci, ki so bili obsojeni pred vojaškimi sodišči v ostalih jugoslovanskih
republikah.
Na tem mestu moram opozoriti še na vsebinske težave, ki sem jih imela pri
sestavljanju seznama. Nekateri podatki o istih osebah so se med različnimi seznami,
ki sem jih uporabila, razlikovali (na primer letnica rojstva, poklic), kar sem v tabeli
tudi zabeležila. Tabela, ki jo objavljam v prilogi naloge, ni popolna, saj za vse osebe
nisem mogla najti podatkov na primer o tem, kdaj so postali člani KPJ, kdaj so bili
aretirani zaradi IB, na kakšno kazen so bili obsojeni. V nekaterih, zelo redkih
primerih, bi lahko prišlo do dvakratne obravnave ene in iste osebe, saj skopost vira
podatkov ni omogočila sklepa, ali gre za eno ali dve različni osebi. Takšen primer sta
Žunko Alfonz in Žunko Slavko, v tabeli objavljena na predzadnjem in zadnjem
mestu.
Seznam pa še vedno ni popoln, saj na njem manjkajo imena, kot so Radovan
Hrast, Štefan Požar, Miha Cenc, Dušan Senčar, Krista Šuler in še nekatera druga.
Gre za ljudi, ki so prestajali kazen na Golem otoku ali v katerem drugem
koncentracijskem taborišču, namenjenem prevzgoji informbirojevcev, zabeleženi pa
so v sekundarnih virih, kot so memoari in publicistično gradivo. Na svoj seznam jih
nisem uvrstila, ker nisem hotela prikriti pomembnega sporočila, ki ga prinaša
preglednica. To je, da so dokumenti, ki jih hrani Arhiv RS, nepopolni, da ne dajejo
natančnega odgovora o številu kaznovanih in da potemtakem predstavljajo nekoliko
popačeno sliko o informbirojevstvu na Slovenskem. Poleg tega večine kaznovanih
informbirojevcev, ki jih navajajo sekundarni viri, zaradi pomanjkljivih podatkov ne
bi mogla vključiti v analizo.
77 Podatki s tega seznama so v tabeli zapisani z zeleno barvo.
82
Vse te osebe, ki so bile kaznovane, vendar arhivsko gradivo tega ne potrjuje,
sem uvrstila na ločen seznam. Nanj sem uvrstila še 27 oseb, tako da se skupno število
kaznovanih informbirojevcev s tem poveča na 562 oseb.
3.3.1 Sestava po spolih
Večina strokovne literature o IB in spominskega gradiva ustvarja vtis, da so
bili informbirojevci le moški. Ti so resda bili v večini, zaradi česar so se verjetno tudi
ohranili njihovi memoari, vendar pa so bile zaradi informbirojevstva obsojene tudi
ženske78.
Po zbranih podatkih v Arhivu RS je bilo med 535 slovenskimi
informbirojevci, ki so bili obsojeni ali upravno kaznovani, 52 žensk in 483 moških.
Razmerje med spoloma je prikazano na spodnjem grafu. Očitno je, da so moški v
strukturi slovenskih kaznjencev predstavljali devet desetin vseh kaznjencev. Kakšno
je bilo to razmerje v ostalih republikah in na območju celotne Jugoslavije, mi ni
znano, saj nisem našla nobenega strokovnega dela, ki bi se ukvarjalo s tovrstno
analizo.
Tabela 8: Informbirojevci po spolu
Spol Število Delež (%)
Moški 483 90,28
Ženske 52 9,72
Skupaj 535 100
78 Antropološki obravnavi življenja tako moških kot žensk v koncentracijskem taborišču Goli otok se je posvetil Božidar Jezernik v delu Non cogito, ergo sum. Pričevanja žensk na Golem otoku so zbrana v knjigi Ženski logor na Golom otoku, ki sta jo uredila Dragoslav Simić in Boško Trifunović.
83
Grafikon 1: Informbirojevci po spolu
0
100
200
300
400
500
600
Spol
Moški
Ženske
Skupaj
N=535
Dokumenti UDV informbirojevstvu med ženskami ne posvečajo posebne
pozornosti. Ženska imena so navedena enakovredno z moškimi, iz dokumentov pa ne
izvemo nič posebnega o načinih prestajanja kazni za ženske. Pričevanja kaznjenk
razkrivajo, da so bile ženske obravnavane na enak način kot moški (glej Ženski logor
na Golom otoku). Enaki vzorci medsebojnega mučenja, ki so se razvili v ženskem in
moškem taborišču, čeprav se kaznjenci niso nikoli srečali, postavljajo na laž trditve
prevzgojiteljev iz vrst UDV, da so kaznjenci vse oblike medsebojnega nasilja
vzpostavili sami. Tako v ženskem kot v moških taboriščih so poznali špalir ob
sprejemu novih kaznjenk oziroma kaznjencev, bojkot za nepoboljšljive, varovanje
kible (celonočno bedenje ob posodi z urinom), pretepanje na političnih urah,
skandiranje …
Ženske so bile po ugotovitvah UDV aktivne kot članice ilegalnih
informbirojevskih organizacij, za Informbiro so se izrekale posamič, po trditvah
nekaterih kaznjencev pa naj bi nekatere ženske kazen doletela tudi zato, ker so stale
ob strani kaznovanemu možu. Ker se ni hotela odreči svojemu možu, naj bi na Goli
otok prišla Ema Logar, žena Ceneta Logarja (Logar 1995: 8). Kazen na Golem otoku
so prestajale tudi žena Dragotina Gustinčiča Roza Gustinčič in še nekatere soproge
znanih komunistov.
84
3.3.2 Socialna struktura kaznovanih informbirojevcev
Za boljši vpogled v socialno strukturo slovenskih informbirojevcev bom v
nadaljevanju analizirala podatke o izobrazbi in zaposlitvi informbirojevcev v času,
ko so bili aretirani in kaznovani. Za večino oseb ti podatki obstajajo, v seznamih je
običajno naveden njihov osnovni poklic, večinoma pa je razvidno tudi mesto, na
katerem so službovale v času pred aretacijo. Ocenjujem, da je ta podatek še
pomembnejši kot njihova osnovna izobrazba, saj nam zaposlitev pove več o
njihovem družbenem vplivu, posledično pa tudi o njihovi nevarnosti za politični
sistem.
Informbirojevce sem sistematizirala v šest skupin: skupino študentov in
dijakov, kmetov in gospodinj, delavcev in obrtnikov, delavcev v kulturi in prosveti,
zaposlenih v vojski, policiji ter skupino uslužbencev. Odločitev za takšno
sistematizacijo utemeljujem s tem, da so imele te skupine različno politično moč.
Podobne razporeditve se je v svojih analizah držala tudi UDV. Pri informbirojevcih,
za katere obstaja podatek, da so bili denimo slaščičarji, električarji, mizarji, ne pa
tudi podatek, kje so bili zaposleni, predvidevam, da so svoj poklic tudi opravljali kot
delavci ali obrtniki v navedenih poklicih. Primere, kjer ni razvidno, katero delo so
opravljali oziroma kaj so bili po poklicu (primeri: zaposlen v Litostroju, na gozdni
upravi Litija, v železarni Ravne) sem uvrstila v dodatno kategorijo drugo. Med
delavce v kulturi in prosveti sem uvrstila učitelje, univerzitetne profesorje, kulturnike
in novinarje, saj so to ljudje, katerih delo je namenjeno specifičnim javnostim ali širši
javnosti, kot tako pa ima lahko velik družbeni vpliv, česar se je z regulacijo kulture
in znanosti zavedala tudi oblast. V skupini uslužbencev so tiste osebe, za katere je
razvidno, da niso opravljale fizičnih, ampak administrativna in upravna dela ter
določene funkcije v državnem in partijskem sistemu, institucijah in podjetjih. Osebe,
ki jih uvrščam v to kategorijo, so v dokumentih običajno opisane kot uslužbenci,
referenti, nameščenci. Zaradi enotnosti oblasti v tedanjem sistemu v to kategorijo
nisem uvrstila le oseb, ki so delovale v javni upravi, temveč tudi tiste v podjetjih in
sodstvu, saj so bili vsi družbeni podsistemi in vse veje oblasti podrejene izvršni
oblasti. Informbirojevci, ki so službovali v vojski ali policiji, so bili skupina, ki jo je
zaradi njenega obvladovanja represivnih sredstev oziroma dostopa do podatkov, ki so
85
bili pomembni za varnost države, partijska oblast najbolj nadzorovala. Zaradi tega
sem to skupino oseb, ki jih je – kot že rečeno in kot bomo utemeljili tudi v
nadaljevanju analize – praviloma obravnavalo vojaško sodišče in zanje običajno
izrekalo strožje kazni kot za civiliste, uvrstila v posebno kategorijo.
Podatke o poklicu, izobrazbi oziroma delu sem v Arhivu RS pridobila za 469
informbirojevcev. Za preostalih 66 oseb nisem našla nikakršnega tovrstnega podatka.
Večinoma gre za osebe, za katere so podatki tudi sicer pomanjkljivi.
Med 469 kaznovanimi osebami, za katere so navedeni podatki o njihovem
poklicu, je bilo 74 študentov in dijakov, 20 kmetov in gospodinj, 139 delavcev in
obrtnikov, 30 zaposlenih v kulturi in prosveti, 67 zaposlenih v vojski in policiji, 118
uslužbencev in 21 oseb v kategoriji drugo.
Tabela 9: Socialna struktura informbirojevcev, ki so bili upravno ali sodno kaznovani
Skupina Število Delež (%)
Študentje in dijaki 74 15,78
Kmetje in gospodinje 20 4,26
Delavci in obrtniki 139 29,64
Zaposleni v kulturi in prosveti 30 6,40
Vojaško in policijsko osebje 65 13,86
Uslužbenci (nameščenci) 119 25,37
Drugo 22 4,69
Skupaj 469 100
86
Graf 1: Socialna struktura informbirojevcev, ki so bili upravno ali sodno kaznovani
Študentje in dijaki
Kmetje ingospodinje
Delavci in obrtniki
Zaposleni v kulturiin prosveti
Vojaško inpolicijsko osebje
Uslužbenci(nameščenci)
Drugo
N=469
Neposredna primerjava teh podatkov z že obstoječimi analizami ni mogoča,
saj te analize obravnavajo le strukturo po določenih letih ali pa strukturo 731
aretiranih informbirojevcev. Vseeno pa so vidne bistvene podobnosti. Podobno kot
dokazuje že preglednica za 731 aretiranih, je bilo med slovenskimi informbirojevci
največ izobražencev. Nameščencev, študentov ter zaposlenih v kulturi in prosveti,
torej oseb, ki naj bi bile bolj izobražene, je bilo med kaznovanimi dobrih 47
odstotkov, čeprav jih je bila v celotnem partijskem članstvu le dobra četrtina.
Delavcev, ki so predstavljali več kot polovico vsega članstva KPS, je bilo med
kaznjenci manj kot tretjina. Iz vrst kmetov je prihajala le dvajsetina vseh kaznovanih,
čeprav je ta družbeni sloj predstavljal 16 odstotkov vsega članstva KPS.
3.3.3 Članstvo v Komunistični partiji Jugoslavije
Podatki o članstvu v Komunistični partiji Jugoslavije so navedeni za 252
oseb. Čeprav gre le za dobro polovico (53,52 odstotka) vseh kaznovanih
informbirojevcev, bom tudi te podatke natančneje pregledala in razvrstila. Zanima
me, koliko informbirojevcev je v Partijo stopilo pred pričetkom druge svetovne vojne
87
(kategorija do 1941), koliko se jih je Partiji pridružilo med vojno (od 1941 do
194579) in koliko po vojni.
Tabela 10: Partijski staž informbirojevcev
Število oseb Delež (%)
Pred vojno 18 7,11
Med vojno 92 36,36
Po vojni 117 46,24
Ni bil član KPJ 9 3,56
Član KPJ 8 3,16
Član LMS 4 1,58
Napaka v podatku 5 1,98
Skupaj 253 100
Graf 2: Partijski staž informbirojevcev
Pred vojno
Med vojno
Po vojni
Ni bil član KPJ
Član KPJ
Član LMS
Napaka v podatku
N=253
Predvojnih komunistov je bilo 18, med vojno, to je do osvoboditve maja
1945, se jih je Partiji pridružilo 92, po vojni pa 117. Iz podatkov je razvidno, da se je
79 Tiste, ki so se Partiji pridružili pred osvoboditvijo Jugoslavije, sem uvrstila v kategorijo med vojno. Osebe, kjer ni bilo razvidno, kdaj leta 1945 so postale člani Partije, sem uvrstila v kategorijo po vojni.
88
večina informbirojevcev, za katere je naveden podatek o članstvu v KPS, Partiji
pridružila med vojno ali po njej. Predvojnih partijcev je bilo malo, iz letnic rojstva
informbirojevcev pa lahko utemeljeno sklepam, da četudi bi obstajali podatki o
članstvu v Partiji za vse osebe, delež predvojnih komunistov ne bi bil bistveno večji.
Po letu 1920 je bilo namreč rojenih 282 informbirojevcev oziroma več kot polovica
vseh80, za katere je navedena letnica rojstva. Ti pred začetkom vojne ne bi
izpolnjevali objektivnih pogojev za sprejem v Partijo.
Takšna razporeditev nekdanjega partijskega članstva med informbirojevci je
pričakovana; merila za sprejemanje novih članov so po vojni postala manj stroga
(glej Stanič: Članstvo revolucionarne avantgarde), zaradi velikega priliva novih
članov pa se je sorazmerno povečalo tudi število partijskih prestopkov in izključitev.
Partija je pred vojno delovala v strogi tajnosti, vanjo so lahko vstopali le najbolj
zanesljivi in predani ljudje. Nizko število informbirojevcev med njimi zato ne
preseneča, saj predvojnih partijcev v strukturi Partije po vojni ni bilo več veliko.
Dejstvo pa je, da so se med informbirojevci znašli nekateri slovenski intelektualci,
stari komunisti, ki naj bi bili za Tita in njegove najožje sodelavce moteči že v času
predvojnih frakcijskih bojev. Predvsem to velja za Dragotina Gustinčiča, pa tudi za
Mirka Koširja, Silva Furlana in Ceneta Logarja, ki je v Partijo vstopil ob začetku
vojne, že pred tem pa naj bi bil v sporu z Borisom Kidričem (Logar 1995: 4).
3.3.4 Datum aretacije
Na seznamu so za 347 oseb podatki o tem, kdaj so bile aretirane. Izhajajoč iz
tega je bila večina, natančneje 189 informbirojevcev, ki so bili nato obsojeni ali
upravno kaznovani, aretiranih leta 1949. Leta 1948 je bilo aretiranih 17 oseb, ki so
bile nato upravno ali sodno kaznovane. Večina je bila aretiranih v drugi polovici leta,
80 Letnice rojstva so navedene za 506 oseb s seznama. Pred letom 1900 je bilo rojenih 24 oziroma 4,74 odstotka kaznovanih informbirojevcev, od leta 1900 do vključno leta 1909 je bilo rojenih 67 oziroma 13,24 odstotka informbirojevcev, od leta 1910 do vključno leta 1919 133 oziroma 26,28 odstotka informbirjevcev, po letu 1920 pa 282 oziroma 55,73 odstotka informbirojevcev. Same letnice rojstva nam sicer ne povedo veliko o njihovem članstvu in položaju v KPS. Iz njih pa je razvidno, da so bili informbirojevci večinoma mladi ljudje, saj jih je bila več kot polovica v letu, ko je prišlo do spora, mlajših od 30 let.
89
tri osebe (Dragotin Gustinčič, Vinko Moderndorfer in Ivan Komac81) pa so izgubile
prostost še pred objavo Resolucije IB. Leta 1951 je bilo aretiranih 20 oseb. V
naslednjih dveh letih je bilo aretiranih 47 oziroma 55 oseb, za katere obstajajo
podatki o aretaciji. Leta 1953 so pristojni organi aretirali še 19 oseb.
Tabela 11: Število aretiranih glede na leto aretacije
Leto aretacije Število aretiranih Delež aretiranih
1948 17 4,90
1949 189 54,47
1950 20 5,76
1951 47 13,54
1952 55 15,85
1953 19 5,47
Skupaj 347 100
Graf 3: Število aretiranih glede na leto aretacije
1948
1949
1950
1951
1952
1953
N=347
81 Ivana Komaca arhivsko gradivo ne obravnava kot pomembnejšega informbirojevca. Je eden od tistih, za katere ne obstajajo podatki o zaposlitvi oziroma izobrazbi ter članstvu v Partiji. Ko gre za datum aretacije, pa je razvidno, da naj bi bil aretiran dvakrat, prvič že januarja 1948, ponovno pa je bil obsojen marca 1951.
90
Podatki potrjujejo številne navedbe v strokovni literaturi in arhivu, da se je
najhujša gonja proti informbirojevcem odvijala leta 1949. Presenetljivo malo
aretiranih in kaznovanih je bilo leta 1950. To bi lahko pripisali uspešnim
protiinformbirojevskim ukrepom v predhodnem letu, kar je informbirojevce, ki so še
bili na prostosti, vodilo v bolj previdno in skrito delovanje. Na postopanje
jugoslovanskih oblasti z informbirojevci so vplivali tudi mednarodni dogodki. V
poročilu Oblike informbirojevske dejavnosti (AS 1931, škatla 1051: 9) v povezavi s
tem piše: »Tako npr. ob korejski vojni, predvsem pa leta 1951 ob mednarodni
zaostritvi IB elementi izkoriščajo predvsem to, širijo vojno psihozo, grozijo z Rusi,
ki bodo obračunali s komunisti v Jugoslaviji, diskutira se o nalogah IB-jevcev v
bodoči vojni med SZ in Jugoslavijo, o zbiranju orožja, pripravljanju bunkerjev itd.«
Večja napetost med državama v določenem obdobju je verjetno vodila tudi v
večje število aretacij ljudi, ki bi lahko delovali kot informbirojevci. Zaradi
pomanjkanja podatkov o letu aretacije za precejšnje število ljudi na seznamu, lahko
veliko manjše število aretiranih v letu 1950 v primerjavi z dvema naslednjima letoma
pripišemo tudi tej statistični napaki.
3.3.5 Izrečena kazen
Za 405 oseb s seznama je naveden podatek o trajanju sodne ali upravne kazni.
Podatek o tem manjka za 130 oziroma 24,3 odstotka vseh oseb. Največ oseb je bilo
upravno kaznovanih, kar pomeni, da je njihova kazen, ki jo je izrekel kar upravni
organ, lahko trajala največ 24 mesecev z možnostjo podaljšanja še za toliko.
Predstavljeni podatki kažejo, da je največ informbirojevcev tudi dejansko prestajalo
takšno kazen.
91
Tabela 12: Trajanje kazni
Izrečena kazen Število Delež
Manj kot 12 mesecev 39 9,63
12 mesecev 97 23,95
Več kot 12 in manj kot 24 mesecev 44 10,86
24 mesecev 132 32,59
Več kot 24 mesecev do vključno pet let 48 11,85
Več kot pet let do vključno 10 let 34 8,39
Več kot 10 let 9 2,22
Nejasen podatek 2 0,49
Skupaj 405 100
Graf 4: Trajanje kazni
Manj kot 12 mesecev
12 mesecev
Več kot 12 in manj kot 24 mesecev
24 mesecev
Več kot 24 mesecev do vključno petlet
Več kot pet let do vključno 10 let
Več kot 10 let
Nejasen podatek
N=405
Na 24 mesecev prisilnega dela je bilo obsojenih 132 informbirojevcev, kar je
tretjina oseb, za katere so navedeni podatki o prestajanju kazni, oziroma četrtina vseh
oseb s seznama. Pogosta je bila tudi obsodba na 12 mesecev prisilnega dela. Na
seznamu je bilo s takšno kaznijo kaznovanih 97 oziroma četrtina oseb, za katere
obstaja podatek o dolžini kazni.
92
Upravni organi so lahko upravno kazen tudi podaljšali. Iz razpredelnice je
razvidno, da so se za ukrep podaljšanja kazni in za ukrep ponovnega kaznovanja
odločili vsaj v 12 primerih82. Verjetno je bilo primerov podaljšanja upravne kazni
oziroma večkratnega izreka kazni še več, vendar UDV o tem ni naredila
zaznamkov83.
Čeprav sem v razpredelnici o socialni strukturi ugotovila, da je iz vrst
vojaškega in policijskega osebja prihajalo 66 informbirojevcev, lahko za 50 oseb84 z
gotovostjo trdim, da jim je sodilo vojaško sodišče. Večina od teh je bila obsojena na
kazni, daljše od dveh, vendar krajše od desetih let. Po obstoječih podatkih je bil na
najdaljšo kazen pred vojaškim sodiščem obsojen Dušan Majcen. Kaznovan je bil s 16
leti odvzema prostosti.
Podatki o trajanju zaporne kazni ali kazni s prisilnim delom, pridobljeni iz
dokumentov UDV, ne pomenijo, da je neka oseba za toliko časa izgubila prostost. Po
prestani kazni s prisilnim delom so morali kaznjenci kot »svobodni državljani«,
hvaležni Partiji, ki jih je prevzgojila, še nekaj mesecev (običajno tri) delati na
katerem od delovišč v Jugoslaviji. Delali so na gradbiščih cest in druge javne
infrastrukture. O tem pišejo kaznjenci, ki so objavili svoje spomine (glej Radovan
Hrast Čas, ki ga ni in Dimitrij Žilevski Otok brez milosti), dokaze za to pa lahko
najdemo tudi v nekaterih osebnih dosjejih (AS 1931, škatle od 1045 do 1049:
Obsojeni po IB). Za nekatere kaznjence je poleg poročila o obnašanju na družbeno
koristnem delu ohranjeno tudi poročilo o njihovem obnašanju in delu na katerem od
delovišč v Jugoslaviji.
Avtorji memoarov trdijo tudi, da jim čas, ki so ga prebili v preiskovalnem
zaporu, ni bil vštet v skupno dobo prestajanja kazni. Prav tako naj bi bili kaznjenci,
čeprav so bili na družbeno-koristno delo poslani za vnaprej določen čas, vseskozi
negotovi, ali bodo po tem času izpuščeni. Negotovost in občutek, da so na milost in
82 Upravna kazen je bila lahko izrečena tudi po tem, ko je oseba že prestala sodno kazen. Na podlagi razpoložljivih podatkov lahko sklepamo, da so bile tako kaznovane vsaj štiri osebe. 83 Tudi sama sem v zgornji razpredelnici seštela trajanje kazni. Osebo, ki je bila, denimo, obsojena na 12 mesecev, nato pa ji je bila kazen podaljšana še za 24 mesecev, sem uvrstila v kategorijo obsojenih na več kot 24 mesecev in manj kot pet let, saj seštevek obeh kazni znaša 36 mesecev. 84 Za preostalih 16 oseb večinoma ni podatka, katero sodišče jim je sodilo, čeprav je iz dolžine kazni (v primerih, ko je ta navedena) očitno, da so bili obsojeni in ne upravno kaznovani. V nekaterih primerih je podatek, da so bili, čeprav so bili poklicno ali službeno povezani s policijo ali vojsko, upravno kaznovani ali jim je sodilo civilno sodišče. To velja zlasti za demobilizirane oficirje in študente vojaških šol.
93
nemilost prepuščeni zasliševalcem, so občutili kot eno od oblik psihičnega nasilja
nad njimi.
3.3.6 Razlogi za izrek kazni
Iz arhivskega gradiva je razvidno, da so se razlogi za izrek večletne kazni
pred vojaškim sodiščem večinoma nanašali na kritično govorjenje o Jugoslaviji.
Večinoma je šlo za mnenja, da so bile obtožbe, zapisane v Resoluciji, resnične. Pred
vojaškim sodiščem pa je bila kazniva tudi kakršna koli druga kritika na račun
Jugoslavije.
Pred civilnim sodiščem so bili praviloma obsojeni najhujši prestopniki, zato
so bile izrečene kazni praviloma daljše od tistih, ki so jih lahko izrekali upravni
organi. Civilno sodišče je sodilo organiziranim skupinam. Nekatere od teh naj bi
poleg klevetniškega delovanja pripravljale tudi sabotaže in napade na »zdrave sile« v
Jugoslaviji s ciljem zrušiti jugoslovansko partijsko vodstvo. Z najstrožjo kaznijo,
doživljenjsko ječo, je bil kaznovan prav vodja ene od organiziranih skupin, Ivo
Kolovič, uslužbenec ministrstva za notranje zadeve, ki je v Grosupljem ustanovil
ilegalno skupino med mladinci. Njegova kazen je bila spremenjena v 20 let
prisilnega dela.
Da so se vzroki za izrekanje večletnih kazni prisilnega dela nanašali na komaj
omembe vredna klevetanja in kritično razmišljanje o delu KPJ, v svojih spominskih
zapisih zatrjujejo tako rekoč vsi pričevalci. Da večinoma res ni šlo več kot za kakšno
besedo, izrečeno pred neprimernim človekom, ali pa še to ne, dokazujejo tudi zapisi
v nekaterih osebnih dosjejih informbirojevcev. Poglavitni vzrok za aretacijo in
kaznovanje je bilo klevetanje KPJ in njenega vodstva ter širjenje sovražne IB
propagande.
Za boljše razumevanje, kakšna dejanja so sodila v to kategorijo, v
nadaljevanju navajam le nekaj primerov:
a) Vojaški obveznik85 je bil pred vojaškim sodiščem kaznovan s tremi leti
strogega zapora, ker je sovojaku govoril, »da pri nas vojaki prejemajo nizko
85 Zaradi varovanja občutljivih osebnih podatkov ne navajam osebnih imen.
94
plačo, da v vseh drugih vojskah vojaki prejemajo vsaj deset cigaret in višjo
plačo«86. Kritiziral je opremo in hrano v vojski. Rekel, da vojaki bežijo iz
vojske, ker je v njej težko stanje in da so bolgarski teroristi, ki so na meji
ubili narodnega heroja Paneta Djukića, pač bolje usposobljeni in opremljeni
od naših varnostnih sil.
b) Neki kaznjenec, ki je bil (ker je bil tudi sodelavec UDV) pred vojaškim
sodiščem kaznovan na več kot tri leta zapora, je kot šef izmene v podjetju,
kjer je bil zaposlen, dopuščal pogovore o IB.
c) Neka kaznjenka je bila upravno kaznovana z dvema letoma prisilnega dela,
ker je rekla, da bo pobegnila v Italijo, ker se tam bolje živi.
d) Neki sodelavec KOS, ki je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na leto dni
zapora, je rekel, da se samo govori, da Jugoslavijo vodi Tito, v resnici pa jo
neki predstavnik SZ, ki nosi ime Tito.
e) Nekega vodnika v JA je vojaško sodišče obsodilo na dve leti prisilnega dela,
ker je govoril, da je narod nezadovoljen z razmerami v Jugoslaviji, in vršil
sovražno propagando. V pisarni svoje enote je vzel 200 kuvert, 70 listov
»hartije« in pet svinčnikov ter jih poslal neki svoji znanki.
f) Neki komisar bataljona je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na štiri leta
zapora zaradi poslušanja radia Moskva, klevetanja, in govorjenja o člankih v
IB tisku.
g) Kapetan JLA je bil obsojen na pet let strogega zapora, ker je menil, da bi
morali jugoslovanski voditelji na zasedanje v Bukarešto. Menil je, da je
jugoslovanski petletni plan nerealen, ker kmetijske sposobnosti države niso
takšne, da bi ga bilo moč uresničiti. Govoril je, da je Jugoslavija prešla v
imperialistični tabor in da imajo Rusi prav, ko nam to očitajo. Govoril je, da
incidente na meji verjetno provocirajo Jugoslovani sami. O vsem tem se je
pogovarjal z dvema osebama, ki sta ga prijavili.
h) Predsednik ene od kmetijskih zadrug je bil pred civilnim sodiščem obsojen na
leto prisilnega dela, ker je sabotiral delo zadruge in onemogočal, da bi kmetje
pravočasno »dobili norme«. Posmehoval se je ob omenjanju CK KPJ.
86 Iz srbohrvaščine prevedla J. K.
95
Kritiziranje jugoslovanskega političnega vodstva večinoma ni bilo povezano
z dejanskim delovanjem proti jugoslovanskemu sistemu. Šlo je le za izrečene misli,
ki v demokratični družbi ne bi imele nikakršnih pravnih posledic. Zaradi dejanskega
protidržavnega delovanja je bilo obsojenih le manjše število informbirojevcev. Tem
je oblast očitala sodelovanje v IB skupinah, povezovanje s somišljeniki, pripravljanje
terorističnih akcij, vendar pa nikjer v arhivskem gradivu ne zasledimo poročil o
pomembnejših akcijah, ki so jih izpeljale te skupine87. Običajno gre le za obsodbe
zaradi povezovanja v IB skupino in širjenja propagande prek nje.
Da so bili nekateri, ki so se zaradi Informbiroja znašli v koncentracijskem
taborišču, vse prej kot informbirojevci, je v svojih poročilih o njihovem obnašanju na
družbeno koristnem delu posredno priznavala tudi UDV. Primeri:
a) Neki kaznjenec, ki je bil aretiran in kaznovan z desetimi meseci družbeno
koristnega dela, ker je kot alkoholik širil sovražno propagando, je to sprva
zanikal, češ da je vedno pijan in ne ve, kaj govori, nato pa priznal napake in
pravil, da se strinja s postopki na delovišču, ki »človeka spravijo k pameti«.
UDV pa ga je ocenjevala takole: »Kot človek je zelo primitiven in politični
analfabet. Tako je na raportih vedno govoril, kako propadel da je in da je
izrazit pristaš IB. Govoril je, da če ne bi prišel na Mermer, ne bi nikoli
spregledal svojih napak.«88
b) Slikar, zaradi sovražnega dela in širjenja IB propagande upravno kaznovan z
dvema letoma prisilnega dela, se je po poročanju UDV na delovišču slabo
izkazal in bil nekoliko indiferenten do vsega. »S socializmom in
socialističnimi stremljenji nima nič skupnega in prepričani smo, da tudi nikoli
ni imel. Če bi mu že dali kakšno politično barvo, potem je anglofil. No,
predvsem je apolitičen.«89
c) Neki Albanec, ki je v Sloveniji deloval kot slaščičar, je bil kaznovan z dvema
letoma prisilnega dela, ker se je družil z albanskimi slaščičarji, ki so se vrnili
s Čehoslovaške, ti pa so pred njim izražali nezadovoljstvo z razmerami v
Jugoslaviji. V pogovoru s sojetniki na Golem otoku je trdil, da ni kriv, da se
ni nikoli ukvarjal s politiko in da niti ne ve, kaj je to IB. Sodelavci UDV ob
87 Več o organiziranih IB skupinah na Slovenskem v 4. poglavju. 88 Iz srbohrvaščine prevedla J. K. 89 Iz srbohrvaščine prevedla J. K.
96
tem še priznavajo, da je »v resnici povsem apolitičen tip«, ki ni bil član
Partije, ni bil idejno vezan nanjo in tudi Sovjetske zveze ni nikoli maral. V
politično življenje na delovišču se ni vključeval, »za to niti ni bil sposoben,
ker je politično precej zaostal«90.
3.3.7 Podatki o načinu prestajanja kazni
Podatki o tem, kako so zaporniki prestajali kazen, niso smeli v javnost. Tudi
Matija Maležič, ki je opravljal vidne partijske funkcije na republiški ravni, v knjigi
svojih spominov Zgodbe krutih časov piše, da dolgo ni vedel, kaj se je dogajalo z
informbirojevci. »Šele ko so se začeli nekateri vračati, smo izvedeli za obsojanja
vredne, na jugu prakticirane norije in morije« (Maležič 2008: 231). Obstoj
koncentracisjkih taborišč je bil tolikšna skrivnost, da o dogajanju v njih ne pričujejo
niti originalni arhivski dokumenti KPJ/KPS in UDV. Največ, kar lahko izvemo, je,
da je obstajalo delovišče Mermer.
Mediji, v kolikor so o družbeno koristnem delu sploh pisali, so omenjali le
hvaležnost kaznjencev, da jih je Partija na takšen način prevzgojila. O tem, kaj se
dogaja v taboriščih, je v svojem govoru na 4. plenumu CK KPJ junija 1951
spregovoril Aleksander Ranković, vendar pa je bil njegov namen le zanikati tuje
obtožbe, da v Jugoslaviji obstajajo taborišča za informbirojevce.
»Zapori, v katerih so obsojenci, niso nobena taborišča smrti, kakor nas obrekujejo v
mnogih deželah, marveč so delovna mesta socialistične graditve, kjer je pripornikom
razen koristnega fizičnega dela omogočeno tudi kulturno in prosvetno življenje. Naš
ukrep je human, hkrati pa strog proti slehernemu, kdor se pregreši zoper zakone, koristi
ljudstva in države. Ta humanost je izražena tudi s tem, da je slehernemu, kdor spozna
svojo zmoto, omogočeno, da ga izpuste, še preden je prestal kazen. /…/ Ne glede na vse
to naše humano ravnaje s priporniki pa bomo še naprej zelo strogi nasproti vsakomur,
kdor skuša uveljaviti sovražno dejavnost, ki bi ogrožala neodvisnost naše države in
socialistične graditve.« (Ljudska pravica, 5. 6. 1951: 1)
90 Iz srbohrvaščine prevedla J. K.
97
Tudi v osebnih dosjejih kaznjencev ni podrobnejših informacij o tem, kakšno
kazen so preživljali kot informbirojevci. V osebnih dosjejih je koncentracijsko
taborišče na Golem otoku omenjeno le kot delovišče Mermer, ostali zapori po
Jugoslaviji pa kot kazensko-popravni domovi. Vsi dokumenti govorijo le o
družbeno-koristnem delu, nikjer pa ne izdajo, kakšno je to delo bilo. Arhivsko
gradivo v ničemer ne razkriva metod prevzgoje. Sodelavci UDV, zadolženi za
nadzorovanje, kako poteka prevzgoja kaznjencev, so o svojih ugotovitvah poročali
na standardiziranem obrazcu z naslovom Zadržanje na društveno-korisnom radu.
Opisi obnašanja kaznjencev so suhoparni in ne razkrivajo življenjskih razmer v
taborišču. Večinoma gre za ugotovitve zasliševalcev, da je nek zapornik »na
delovišču priznal svoje sovražno delo in se začel popravljati, postal dober delavec
tako pri fizičnem kot pri političnem delu«, da je ostal pristaš Informbiroja, da je
oziroma ni sodeloval pri »razkrinkavanju sovražnikov«, da je bil sprva pasiven, nato
pa se je politično aktiviral in podobno. Pri enem od kaznovanih zasliševalci navajajo:
»Ko je razčistil sam s sabo, se je aktiviziral v boju proti sovražnikom. Kazal je voljo,
da bo razkrinkaval sovražnike tudi po vrnitvi na svobodo« (AS 1931, škatle od 1045
do 1049, Obsojeni po IB).
98
4 INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM KOT ORGANIZIRANA OPOZICIJA
Z razkrivanjem domnevnih informbirojevcev, njihovim izključevanjem in
kaznovanjem je hotela oblast predvsem preprečiti širjenje njihovega vpliva ter
njihovo medsebojno povezovanje, ki bi lahko vodilo v nastanek organizirane
opozicije.
Večinoma naj bi se za IB izrekale posamezne osebe, nekatere resnično
naklonjene Resoluciji, druge le preveč kritične do totalitarnega sistema, tretje pa
neprevidne in nerodne v svojem izražanju91. Nastajati pa so začele tudi nekatere
organizirane skupine informbirojevcev, ki so organizirano delovale in z različnimi
akcijami napadale jugoslovansko komunistično vodstvo ter širile vpliv Sovjetske
zveze. »UDV je s hitrim ukrepanjem in odkritjem glavnih centrov ilegalnega
delovanja v letih 1948 in 1949 uspela še v začetku onesposobiti organizirano IB-
jevsko dejavnost.« Delovanje, ki ga je odkrivala UDV je bilo dveh vrst: organizirane,
vnaprej pripravljene in premišljene akcije ter individualna propaganda (Pučnik 1996:
260).
Med oblikami sovražnega delovanja je bila najpogostejša ustna propaganda,
kar je pomenilo, da so informbirojevci širili vesti informbirojevskih radijskih oddaj,
demoralizirali okolico in vnašali zmedo v normalen potek življenja. V kmetijstvu so
se pojavile parole proti socializaciji vasi in obveznem odkupu. Pisno propagando je
UDV delila v tri kategorije: napisano in listkovne akcije; anonimna in grozilna pisma
(pozivi in proglasi, ki so jih nepodpisane prejemali različni člani KP po pošti);
ilegalno pošiljanje informbirojevske literature iz tujine. Od objave Resolucije IB do
druge polovice leta 1952 naj bi bilo približno 50 akcij razpečevanja pisne IB
propagande; od tega je bilo le pet pomembnejših, ostale so bile lokalnega značaja. V
njih so sodelovali večinoma dijaki in študentje, dogajale pa so se v večjih mestih, kot
so Ljubljana, Maribor in Kranj, ter v krajih ob meji z Madžarsko. »Vse te akcije niso
posebej vplivale na ljudi, ker so jih izpeljali ponoči, ves material pa je bil do jutra že
pobran,« so ugotavljali sodelavci UDV. Banditizem in teror sta se sicer pojavljala,
91 Da so organi UDV in partijske celice preveč strogo ocenjevali vse, kar je bilo rečenega, ter da je prihajalo tudi do primerov oportunizma in nepravičnega kaznovanja, je konec 50. let začela priznavati tudi oblast sama.
99
vendar je bil njun delež majhen. Enako je veljalo za škodljivost in sabotažo. Večina
pristašev Informbiroja se je le pasivizirala v strokovnem in političnem delu.
Pojavljali so se tudi prebegi čez mejo. Leta 1949 je bilo uspešnih enajst, več pa je
bilo takšnih, ki so se končali z aretacijo (Pučnik 1996: 262-263; AS 1931, škatla
1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 25, 26).
Da v Sloveniji ni sistematičnega organiziranega delovanja informbirojevcev,
je na seji Politbiroja 2. 2. 1951 zatrjeval Boris Kraigher. Njihove akcije naj bi kazale
»znake slabe organiziranosti in primitivnosti«. Propagando naj bi širili večinoma
prek radia in pošiljk, ki so jih podtikali v tovorne vagone. »V tem oziru je celo slabša
organizacija kot npr. belogardistov za 'Matjažev glas'.« Bande so bile lokalnega
značaja in so se ukvarjale večinoma s tihotapljenjem čez mejo. Na območju Trsta so
prihajale v stalne konflikte z milico in KNOJ-em (Drnovšek 2000: 262). Sodeč po
navedenem informbirojevci v očeh enega vodilnih slovenskih partijcev niso bili
nevarni, vendar pa je Kraigher v isti sapi z navajanjem njihovih neuspehov opozarjal,
da je bilo politične akcije proti njim zelo malo in da se zaradi tega lahko skrivajo. Po
podatkih UDV naj bi bili v vseh okrajih in podjetjih. Na prostosti naj bi jih takrat bilo
približno 500. »Morali bi jih aretirati, ker se povezujejo, izražajo in širijo
informbirojevske vesti.« Večinoma naj bi to bili funkcionarji, ki niso nastopali javno,
ampak so se za Informbiro izrekali v zaprtih družbah. »Ugotovljeno je ca 200 ruskih
agentov, ki delujejo na raznih institucijah, ki jih pa ne aretiramo, ker jim ne moremo
dokazati, da bi jih sodišče lahko obsodilo, indici pa so povsem jasni.« Krivdo za to
so po mnenju Kraigherja nosile partijske organizacije, ki so se premalo borile proti
razkrinkavanju teh nasprotnikov političnega sistema (ibidem: 261, 262).
Zasluge za to, da se Stalinovi pristaši niso bolj uspešno povezovali med seboj,
si je pripisovala UDV. Že pred izidom Resolucije je onesposobila stare komuniste, ki
so bili nezadovoljni z razmerami v povojni Jugoslaviji in kritični do sistema, ki ga je
uvajal Tito. Tako je UDV že aprila 1948 aretirala skupino, na čelu katere sta bila ing.
Dragotin Gustinčič in Vinko Möderndorfer. Ta skupina naj bi takoj po osvoboditvi,
zlasti pa v letih 1947 in 1948 razvila močno sovražno delovanje, še posebej med
starimi komunisti in levičarskimi elementi v industrijskih središčih in v Ljubljani.
Preventivni ukrepi, ki jih je izpeljala UDV, so bili po mnenju njenih sodelavcev
pomembni, »ker smo tako uničili veliko število sovražnikov, ki bi ob Resoluciji
100
zagotovo aktivirali svoje povezave /…/«92 (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-
ovskoj delatnosti od 1948. godine: 1).
Čas takoj po izidu Resolucije do 5. kongresa KPJ je UDV v enem od svojih
poročil poimenovala doba legalnih diskusij (AS 1931, škatla 1051, Oblike
informbirojevske dejavnosti: 6). Gre za čas, ko so se člani KP na raznih sestankih,
srečanjih in privatnih razgovorih izrekali za ali proti Resoluciji, poudarjali, da bi se
morala Jugoslavija udeležiti sestanka Informbiroja v Bukarešti, ter izrekali pomisleke
o pravilnosti jugoslovanskega političnega, gospodarskega in družbenega razvoja. Po
5. kongresu, na katerem je vodstvo KPJ dobilo soglasno podporo članstva, pa je
oblast začela bolj ostro nastopati proti informbirojevcem.
Oster nastop vodstva Partije proti svojim nasprotnikom in kaznovanje tistih,
ki so se v dobi legalnih diskusij opredelili za IB, sta aktivne zagovornike Resolucije
prepričala, da se nima smisla izpostavljati. Leta 1949 in 1950 so prešli v ilegalno
organizirano borbo, zaradi česar je UDV to obdobje poimenovala doba ilegalnih
organizacij. Večina organizacij je delovala podobno kot KPJ v času svoje ilegale.
Posebej močno so si prizadevale za pisanje in širjenje IB literature, tiskanje letakov,
izdajanje časopisov in povezovanje z zunanjimi IB centri. Večino organizacij je
vodila oseba, ki je bila v času vojne v stiku s SZ, tam študirala ali pa bila povezana s
kom iz IB držav. Vse organizacije so si prizadevale vzpostaviti vez z vzhodnimi ali z
ostalimi IB predstavništvi v FLRJ. Od njih so pričakovale predvsem propagandni
material in napotke za delo, v zameno pa so bile pripravljene nuditi tudi
obveščevalne podatke. Vse organizacije so si prizadevale pridobiti čim več članov.
Organizacije so se oblikovale predvsem po različnih stanovih, tako so obstajale na
primer mladinske, študentske, kmečke, delavske, oficirske. Vse skupine so se poleg
običajne propagande posluževale tudi ustvarjanja vojne psihoze in groženj s
sovjetsko okupacijo (AS 1931, škatla 1051, Oblike informbirojevske dejavnosti: 8,
9).
UDV v svojih poročilih navaja, da je razkrila večino ilegalnih organizacij in
strogo, s sodno ali administrativno kaznijo, kaznovala njihove člane. Sama je
sklepala, da so informbirojevci prav zaradi njene učinkovitosti spoznali, da tudi z
medsebojnim povezovanjem ne bodo dosegli zastavljenih ciljev. Zato so leta 1951
92 Iz srbohrvaščine prevedla J. K.
101
začeli delovati konspirativno in so večinoma le še individualno prepričevali
posameznike (ibidem: 6). Razloge za obrat v najstrožjo konspiracijo bi lahko
pripisali tudi temu, da je bila leta 1951 IB mreža zaradi temeljitih akcij UDV že
uničena, da so najbolj aktivni zagovorniki IB že prestajali kazen in da verjetno tudi
zaradi tega na prostosti ni bilo baze, ki bi organizirala nove skupine.
Komisija CK KPS, ki je proučevala borbo Partije proti IB, je leta 1952 med
nosilce IB propagande uvrščala predvsem stare komuniste, ki pa jih – kot smo videli
v prejšnjem poglavju – v Sloveniji ni bilo veliko. »IB je danes predvsem naslonjen
na stare borce, na stare komuniste, ki so bili kakor koli užaljeni, ker niso dosegli
takih funkcij in položajev, kot bi jim po njihovem mnenju pripadali, nadalje
zagrenjene ljudi, ki so bili v službi zapostavljeni, premeščeni itd.,« je v poročilu o
delu komisije navajal Matija Maležič. Tudi po ugotovitvah komisije so bili
informbirojevci do leta 1952 že zelo oslabljeni. Zasluge za to je imela UDV, ne pa
tudi partijske organizacije, ki pri razkrinkavanju informbirojevcev niso bile dovolj
stroge in se niso zavedale, da so ti sovražniki sistema spretni pri prikrivanju svojega
pravega namena (AS 1589, škatla 4, Zapisnik konference s sekretarji OK in MK, 1.
7. 1952: 17, 18).
4.1 Pomembnejše IB organizacije v Sloveniji
4.1.1 IB organizacija na ljubljanski univerzi in stanje med profesorji
4.1.1.1 Primer Dragotin Gustinčič
Dragotin Gustinčič, ki je bil predvojni partijec, je po vrnitvi iz Sovjetske
zveze postal redni profesor na gospodarski fakulteti v Ljubljani. Pri svojem
protidržavnem delu – obtožnica ga je bremenila načrtnega organiziranja prevratniške
propagande proti najvišjim predstavnikom oblasti, povezovanja s somišljeniki in
dajanja klevetniških poročil o političnem in gospodarskem položaju v Jugoslaviji –
naj bi se povezoval zlasti z Vinkom Möderndorferjem (AS 1931, škatla 445, Dosje
Dragotin Gustinčič). Gustinčičeva skupina naj bi že od osvoboditve razvijala
frakcionaško dejavnost zlasti med starimi komunisti in levičarji v industrijskih
102
središčih in Ljubljani (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnsoti od 1948.
godine).
Dejstvo je, da je bil Gustinčič, ko se je po vojni vrnil iz Sovjetske zveze,
kritičen do nove jugoslovanske oblasti, ker je menil, da ta zapostavlja stare izkušene
komuniste, med katere je prišteval tudi sebe. Verujoč v moč partijske kritike in
samokritike je v letih 1946 in 1947 na Edvarda Kardelja naslovil pismi in jih
posredoval tudi nekaterim drugim partijskim voditeljem.
»V marcu 1945 sem prišel v Jugoslavijo s trdnim namenom in vročo željo, da se
vključim v politično in strokovno delo naše Partije tako nesebično in požrtvovalno,
kakor sem nesebično in požrtvovalno delal skoro 40 let za revolucionarno osvoboditev
jugoslovanskega proletarijata in vsega ostalega jugoslovanskega ljudstva. Prav kmalu
pa sem začel čutiti, da partijsko vodstvo v Sloveniji ne želi niti mojega političnega niti
strokovnega dela. Dokaze za to sem gledal v dejstvih, da sem ostal po svojem prihodu v
domovino celo leto skoro popolnoma nezaposlen, da so se mesta, ki so se mi z začetka
ponudila, zasedla z drugimi, ne boljšimi in kompetentnejšimi močmi od mene, da se je
celo preklicalo moje povabilo na I. Kongres Ljudske fronte za Slovenijo v Ljubljani, da
se moja znanstvena dela, ki sem jih napisal v Akademiji znanosti ZSSR in ki so tam ne
samo prešla vse kompetentne recenzije, temveč tudi žela veliko priznanje, za kar me je
SZ celo odlikovala, doma niso mogla publicirati /…/. Ker nisem videl nobenega razloga
za tako postopanje partijskega vodstva v Sloveniji proti meni in ker se mi ni niti od
daleč nakazalo, zakaj se tako z mano postopa, sem začel iskati razlog v napačni
kadrovski politiki partijskega vodstva v Sloveniji. V tem mnenju sta me potrjevali dve
indiciji: 1. okolnost, da so tako zapostavljeni skoro vsi starejši komunistični delavci, 2.
da sem čutil tako zapostavljanje s strani našega partijskega vodstva že pri naših delih v
SZ. Vsa ta osebna poniževanja, ki so ustvarila v meni osebno užaljenost in potrebo, da
dosežem spremembo namišljene napačne kadrovske politike, so me privedla na to, da
začnem iskati izhoda iz tega položaja« (AS 1931, škatla 445, Dosje Dragotin Gustinčič,
Samopriznanje: 1).
Zaradi ostrih očitkov o napačni kadrovski politiki in odgovorov, ki jih je v
zvezi s tem v obeh pismih terjal od Kardelja, ga je tožilstvo v obtožnici opredelilo
kot klevetnika oblasti in ambiciozneža, ki je »vse pobarval s težnjo po osebnem
uveljavljanju, po položaju, in v svojem sovraštvu do predstavnikov ljudske oblasti
očita našemu državnemu in političnemu vodstvu napake, ki si jih je sam izmislil in
skonstruiral s pomočjo svojih sodelavcev« (AS 1931, škatla 445, Dosje Dragotin
103
Gustinčič). Gustinčič je namreč pismo, ki ga je na Kardelja naslovil 31. maja 1947,
pokazal tudi Vinku Möderndorferju, Antonu Ditrichu in Milanu Lemežu, z
nekaterimi drugimi pa se je o njem pogovarjal. To je po mnenju UDV pomenilo, da
je širil sovražno propagando in pridobival somišljenike.
Zaradi pisma je bil 27. avgusta 1947 zaslišan pred partijsko komisijo v
Beogradu. Ta mu je prepovedala javno delovati, kar je pomenilo tudi prepoved dela
na univerzi. Prvega oktobra je bil Gustinčič izključen iz KP, konec zimskega
semestra 1947/1948 je moral zapustiti profesorsko mesto. UDV ga je aretirala že 18.
aprila 1948. Oblast je Gustinčiča med informbirojevce uvrstila, ker so se njegove
trditve in kritike KPJ delno prekrivale s kritikami, objavljenimi v Resoluciji.
Gustinčič je bil upravno kaznovan na dve leti prisilnega dela, vendar je bil malo pred
iztekom kazni zaradi bolezni izpuščen na prostost. Takrat je tisk objavil pismo, ki ga
je po izpustitvi, natančneje 7. junija 1951, pisal Centralnemu komiteju KP
Jugoslavije. Napisal je, da je med dolgoletnim bivanjem v Sovjetski zvezi izpolnjeval
vse direktive VKP(b), »pa če mi često tudi niso bile po volji in čeprav se mi niso
zdele pravilne.« Zaradi tega ni opazil vseh napak Sovjetske zveze, hkrati pa je bil
zaradi vrnitve v Jugoslavijo zagrenjen, ker je bil »prezrt v našem političnem
življenju.« Nato mu je s pomočjo jugoslovanske Partije postalo jasno, da se SZ moti.
»Za tem večjo uslugo naše Partije smatram, da je z odločno roko razkrila te nemogoče
in socializmu skrajno škodljive metode, istočasno pa tudi na praksi pokazala pravilno
pot v socializem. Smatram, da je njena opravičena kritika razvoja sovjetske družbe in
sovjetske ekonomike internacionalnega pomena in da ji bodo vsi resni socialisti sledili.
Velika njena zasluga obstaja še posebno v tem, da je razbila oportunistično teorijo o
možnosti osvoboditve proletariata samo s prisotnostjo sovjetske armade. Ta teorija bi
mogla zavesti zahodni proletariat samo na oportunistično pot čakanja.
Zahvaljujem se CK naše Partije, da mi je dal možnost in priliko, da sem uvidel svoje
napake; še posebej pa se mu zahvaljujem za velikodušno pomoč v moji hudi bolezni,
čeprav tega zaradi prejšnjega stališča nisem zaslužil.« (Ljudska pravica, 18. 6. 1951: 2.)
Ne glede na to pismo, ki naj bi dokazovalo, da je Gustinčič spremenil svoja
stališča, je za oblast ostal tudi nadalje eden najnevarnejših informbirojevcev. To se je
potrdilo leta 1958, ko je bil vnovič aretiran kot član sovražne skupine Zaton. Leta
1958 naj bi v skupini Zaton delovali nekateri že takoj po izbruhu spora najvplivnejši
104
informbirojevci: poleg Dragotina Gustinčiča še Cene Logar, Viktor Ljaševski, Jože
Jurančič, Ludvik Mrzelj, Mirko Gorše in nekateri drugi. Med seboj naj bi se
obiskovali in si izmenjevali mnenja in podatke. Po trditvah UDV naj bi imela
skupina tudi povezavo s sovjetsko ambasado. Sovražno delovanje te skupine se je
kazalo »v razširjanju sovražnih političnih in ideoloških parol«. Kritični so bili do
razvoja v Jugoslaviji in menili so, da bi bilo za dejansko normalizacijo odnosov s SZ
in vključitev v vzhodni blok treba odstraniti politično vodstvo Jugoslavije (AS 1931,
škatla 445, Obdelava sovražne skupine »Zaton«: 7–8). Osebe, ki naj bi se povezale v
skupino Zaton, v prvih letih po sporu z IB večinoma niso sodelovale med seboj;
povezale naj bi se med prestajanjem kazni v taboriščih.
»Obdelava Gustinčič ing. Draga traja že od leta 1948, ko je bil kot frakcionaš v
partiji zaprt. Resolucija IB ga je zatekla v zaporu. Takoj se je je oprijel in v bil letu
1949 obsojen od Komisije za prekrške na 24 mesecev DKD-ja93. Kazen je deloma
vzdrževal na Mermerju, deloma pa v CZ94. Njegovo sovražno delovanje v dobi
pripora ni bilo razčiščeno v celoti,« so v tem poročilu o Gustinčiču, ki naj bi bil eden
vodilnih članov skupine Zaton, zapisali sodelavci UDV (ibidem).
4.1.1.2 Partijska celica na ljubljanski univerzi
Čeprav zaradi upanja, da se bodo odnosi med CK KPJ in CK VKP(b) uredili,
takoj po izbruhu spora še ni bilo množičnih aretacij in odkritih akcij proti
informbirojevcem, iz poročil UDV izhaja, da so njeni sodelavci že od vsega začetka
pozorno spremljali dogajanje na fakultetah. Po objavi Resolucije v časopisih so na
uradnih partijskih sestankih člani Partije še iskreno povedali svojem mnenje. Tako je
bilo tudi na univerzi, kjer je UDV natančno poročala o sestankih, ki so bili na
fakultetah julija 1948 in na katerih so se nekateri študentje opredeljevali za IB (AS
1931, škatla 1051, Rekonstrukcija razvoja dogodkov na ljubljanski univerzi po
objavi resolucije IB).
Na filozofski fakulteti se je celotna partijska celica, z izjemo enega študenta,
ki je kolebal, opredelila za Resolucijo IB. Člani naj bi se za to odločili pod vplivom
93 Družbeno koristno delo. 94 Civilni zapor.
105
študenta filozofije Sava Bratoža, ki je bil zaradi tega izključen iz KP. Na medicinski
fakulteti je hotel sekretar MK KPS Ljubljana Matija Maležič zaradi ostrega napada
študentov proti Jugoslaviji partijsko celico razpustiti. »V tem trenutku so pričeli
elementi, ki so najbolj izpadali, umikati in omiljevati svoje izjave, ter so diskusijo
usmerili v smer odobravanja CK KPJ proglasa,« reakcijo študentov na takšno
Maležičevo zahtevo povzema UDV. V naslednjih mesecih naj bi študentje, ki so bili
sprva zagovorniki Resolucije, priznali, da so se prenaglili. Na pravni fakulteti se je
večina članov celice opredelila za CK KPJ, kljub temu pa je študent Fedor Polak še
skušal vplivati na člane, da bi se opredelili za IB. Polak je bil kmalu izključen iz
Partije. Dejavno so proti vodstvu KPJ nastopali tudi posamezni študentje na tehnični
fakulteti, medtem ko na ekonomski fakulteti takoj po izbruhu spora ni bilo »izrazitih
izpadov«. V splošnem naj bi veljalo, da so se študentje javno opredeljevali za IB le v
času takoj po izbruhu spora. »Lahko trdimo, da so nastopali v začetku tako odkrito
zato, ker so mislili, da bo naša Partija kapitulirala, oni pa bodo dobili v tem primeru
nagrado v obliki raznih višjih položajev,« so sklepali sodelavci UDV (ibidem).
Prvo izrekanje študentov za Stalina in Sovjetsko zvezo še ni bilo del
organiziranega nastopanja, je pa po mnenju UDV v jesenskih mesecih leta 1948
koristilo organizatorjem IB organizacije, da so vedeli, koga od študentov lahko
pritegnejo k sodelovanju. Organizacijo so študentje in profesorji po ugotovitvah
sodelavcev UDV začeli ustanavljati konec oktobra 1948. Vodila jo je skupina sedmih
študentov, ki so usmerjali delo med svojimi vrstniki. Organizacija je imela komiteje
po skoraj vseh fakultetah, tam pa eksponente po posameznih letnikih. Kot
predstavnik organizacije med profesorji se je z njimi sestajal izredni profesor Cene
Logar, »ki je pozneje kot najstarejši in teoretično najmočnejši stvarno vodil celo
organizacijo.« UDV je kot cilje organizacije navedla vzpostavitev zveze z beograjsko
ilegalno organizacijo ter prevzem vodstva Partije na ljubljanski univerzi. IB
organizacija se je posluževala sovražne propagande (klevetanja Partije, izkoriščanja
javnih nastopov in zborov za IB propagando, imeli so namen organizirati svoj
ilegalni časopis ter razširjati ilegalni IB tisk, ki je izhajal v Sovjetski zvezi in njenih
satelitih). Na področju špjionaže so zbirali podatke o članih KP; da bi onemogočili
vdor UDV v svoje vrste, so razkrivali mrežo njenih sodelavcev; da bi imeli vpogled v
delo partijskih organizacij, so pridobili člane v partijskih forumih. Poleg vsega so
106
hoteli vzpostaviti zvezo s tujimi obveščevalnimi službami. V poglavje »Teror« je
UDV štela grožnje, ki so se jih posluževali informbirojevci, kot na primer, da bo
vsakdo, ki ne bo delal za IB, sam nosil odgovornost, ko se bo zrušil Titov režim v
Jugoslaviji. Na področju škodljivosti in sabotaže so študentje in profesorji bojkotirali
direktive CK, se na partijskih sestankih borili proti sprejemu dobrih mladincev v
KPS ter se niso udeleževali raznih akcij prostovoljnega dela in manifestacij, ki bi
utrjevale avtoriteto vodstva KPJ (AS 1931, škatla 1051, Priloga k analizi IB-jevske
dejavnosti v letu 1949: 6–10; AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti
od 1948. godine: 6, 7).
UDV je februarja 1949 aretirala 25 študentov in profesorjev, ki naj bi delovali
v organizaciji, že mesec pred tem pa razpustila profesorsko celico na univerzi. V
organizaciji in profesorski celici naj bi v podporo IB delovalo šest profesorjev. Prvi
in edini, ki je po mnenju UDV javno nastopil za IB, je bil Cene Logar v govoru na
proslavi ob obletnici Leninove smrti. V svojem sedem strani dolgem govoru
predvsem o Leninovi veličini je Logar večkrat izpostavil, da Stalin pravilno nadaljuje
Leninovo pot, med drugim pa je tudi dejal: »Kako nesmiselno in podlo klevetanje SZ
je, če se ji podtika kjer koli 'imperializem', 'nacionalni šovinizem', 'težnjo, da bi kako
deželo silila, da ostane nerazvita' itd.« (AS 1031, škatla 1046, Govor Ceneta L. na
Leninovi proslavi).
Politbiro CK KPS je o stanju na univerzi razpravljal na seji 13. januarja 1949.
Celica je bila s sklepom CK KPS 29. 1. 1949 razpuščena. Ob razpustitvi so bili iz
KPS izključeni dr. Cene Logar, izredni profesor filozofije na filozofski fakulteti, dr.
Božo Kobe in dr. Lev Svetek, docenta na pravni fakulteti, in Tibor Škerlak, docent
na tehniški fakulteti. Med vidnejšimi intelektualci sta bila tedaj izključena tudi dr.
Tine Logar, znanstveni sodelavec SAZU, ki je docent postal leta 1958, in dr. Janez
Logar, načelnik oddelka za kulturo pri ministrstvu za prosveto (AS 1931, škatla
1051, Priloga k analizi IB-jevske dejavnosti v letu 1949: 1–3; Drnovšek 2000: 126).
Vsi so bili upravno kaznovani in poslani na Goli otok. Avgusta 1949 je
časopis Slovenski poročevalec poročal, da so bivši nameščenci in predavatelji
ljubljanske univerze Božo Kobe, Janez Logar, Tine Logar, Lev Svetek in Tibor
Škerlak na CK KPS naslovili izjavo, v kateri »ugotavljajo svoje zmotno stališče do
resolucije Informbiroja in obžalujejo svoje sovražno delovanje proti naši Partiji,
107
njenemu vodstvu in graditvi socializma v naši državi.« V izjavi so še izrazili upanje,
»da bodo s svojim bodočim delom in aktivnim udejstvovanjem proti škodljivcem
naše države mogli popraviti škodo, ki so jo napravili, in si zopet pridobiti zaupanje
naše Partije« (Slovenski poročevalec, 20. 8. 1949: 2).
Najstrožjo kazen med predavatelji ljubljanske univerze je dobil Cene Logar, ki
mu je sodnik za prekrške leta 1949 izrečeno upravno kazen po preteku dveh let
podaljšal še za toliko. Tudi ko sta mu potekli obe kazni, je bila uprava Mermerja še
vedno prepričana, da se ni spremenil. Informbirojevska stališča naj bi zavzemal pri
vseh pomembnih notranje in zunanje političnih dogodkih (AS 1931, škatla 1046,
Cene Logar, Držanje na društveno-korisnom radu). UDV je Logarja poslala na Goli
otok še leta 1958, saj naj bi deloval v sovražni skupini Zaton. Vrnil se je leta 1962.
Logar, doktor filozofije95, ki mu je jugoslovanska oblast z izključitvijo iz javnega
življenja uničila akademsko kariero, po osamosvojitvi Slovenije ni skrival, da je v
sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo dejansko podpiral slednjo. Prepričan je bil,
da bi bila fašizem in nacizem brez vključitve SZ v boj proti njima nepremagljiva.
»Uvidel sem, da nas more rešiti le povezava s Sovjetsko zvezo in Rdečo armado. In
to se je tudi zgodilo: predvsem Rdeča armada nas je rešila pred fašizmom in
uničenjem naroda, za kar bom vse življenje hvaležen danes že razpadajoči Sovjetski
zvezi,« je dejal v intervjuju, prvič objavljenem leta 1991 (Logar 1995: 7). O svoji
opredelitvi za Informbiro pa je povedal:
»Da sem se opredelil za Informbiro, je več razlogov. Tedaj mi je bilo dokončno
dovolj delati vse na komando Partije tudi proti svojemu prepričanju. Tako sem delal
večkrat med vojno, toda tedaj sem se zavedal, da je za zmago potrebna disciplina. Po
vojni mi je bilo tega dovolj, posebno ker je šlo za tako usodno odločitev: sprejeti preko
noči stoodstotno negacijo osnovnih stališč med vojno in težko kritiko socializma v
Sovjetski zvezi. Stalin in njegova politika sta bila prej nekaj svetega, sedaj pa naj bi
preko noči postala največje zlo. Prepričan sem bil, da so nekatere obtožbe Jugoslavije s
strani Informbiroja napačne, zato sem v partijski celici zagovarjal stališče, da mora Tito
v Bukarešto branit Jugoslavijo. Od centralnega komiteja smo namreč dobili vprašanje,
95 Partijska oblast Cenetu Logarju po vrnitvi z Golega otoka ni dovolila nadaljevati z znanstvenim delom na univerzi. Zaposlil se je v Državnem arhivu Slovenije, kot filozof fenomenolog pa je vseeno izdal šest znanstvenih knjig. Že v preiskovalnem zaporu je na osnovi svoje izkušnje pripravil fenomenološko analizo ravnanja Partije z informbirojevci. Ti zapiski so shranjeni v Logarjevem osebnem dosjeju pod naslovom Sredstva za uničenje človeka (AS 1931, škatla 1046).
108
ali naj gre ali naj ne gre. Stališče centralnega komiteja pa je bilo, naj ne gre. In tako se
je začelo z našo partijsko celico na univerzi zapletati in me končno pripeljalo na Goli
otok. Osnovno pri vsem tem pa mi je bilo, da brez povezave s socialističnimi državami
ne bomo mogli graditi socializma, ker to vodi v propad. Vse to sem navedel v pismu
centralnemu komiteju. Mislim, da se je to do danes potrdilo« (Logar 1995: 7).
Med zaposlenimi na ljubljanski univerzi je bil zaradi Informbiroja kaznovan
še Milan Cunder, izredni profesor na medicinski fakulteti, vendar ga UDV ni
povezovala z omenjeno organizirano skupino. Cunder je v zabeležkah UDV označen
kot znan levičar iz stare Jugoslavije. Širil naj bi propagando med študenti, ki so se
zaradi tega izrekali za IB (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od
1948. godine). Cunder se je predpostavljenim v KP zameril že pred
informbirojevskim sporom in je bil zaradi netovariških odnosov in kritiziranja
funkcionarjev s strogim ukorom pred izključitvijo kaznovan že oktobra 1947. Iz
Partije je po objavi Resolucije izstopil sam, saj je izjavil, da se strinja s kritiko, ki jo
je proti KPJ izrekel Informbiro. Aretiran je bil za božič 1948 in izpuščen čez natanko
tri leta (Gabrič 2000: 22).
4.1.2 Ostale IB skupine
UDV je leta 1949 razkrila 15 IB skupin. Poleg skupine na univerzi je bila
najpomembnejša skupina Stare–Brvar, ki je delovala v Ljubljani. Po razkritju sta bila
voditelja obsojena na dolge zaporne kazni, Alojz Brvar na 20 let, Avgust Stare96 pa
na 14 let zapora. Skupina naj bi nastala takoj po 5. kongresu KPJ, v njej so bili Stare
in še štirje člani Partije, z Brvarjem pa so se povezali, ker naj bi bil ta sovjetski agent
in naj bi o delovanju skupine obveščal sovjetski konzulat v Zagrebu. Skupina si je
prizadevala ustvariti širšo ilegalno organizacijo, zbirati orožje za vstajo, delovati na
propagandnem področju in podobno.
UDV je razkrila skupino, ki jo je vodil demobilizirani oficir UDV Ilija
Jurančič. Ta skupina je delovala med dijaki ljubljanskih gimnazij. Šestčlanska
organizacija je imela podobne cilje kot ostale skupine: na propagandnem področju je
96 Avgust Stare je umrl 9. avgusta 1951 med prestajanjem kazni na Golem otoku (AS 1931, škatla 1051, »Mermer«).
109
izpeljala nekaj listkovnih akcij, zveze z IB državami ji ni uspelo vzpostaviti,
pripravila pa naj bi tudi načrt za likvidacijo pomočnika ministra za notranje zadeve.
Na Štajerskem je nastala skupina, ki jo je ustanovil politični emigrant iz SZ
Alojz Erjavšek. Skupina je bila ena najbolje organiziranih, delovala je zlasti na
področju kmetijstva, njene povezave pa naj bi segale do kmetijskega ministrstva. V
Idriji je ilegalno skupino ustanovil emigrant iz SZ Viktor Jereb. Jereb naj bi se
izrekel za Resolucijo IB in za seboj povlekel celotno partijsko celico v Spodnji Idriji.
Na zaslišanjih se povezava Jereba s sovjetskimi obveščevalnimi službami ni potrdila.
V Prekmurju je delovala mladinska ilegalna skupina, ki jo je vodil dijak Štefan Viler.
V Grosupljem je nastala skupina mladincev, ki jo je ustanovil uslužbenec ministrstva
za notranje zadeve Ivo Kolovič. Viktor Ljaševski je ustanovil organizacijo med
demobiliziranimi oficirji. Pridobival jih je predvsem s trditvami, da jim oblast dela
krivico. Zasliševalci niso uspeli potrditi obveščevalnega povezovanja Ljaševskega s
sodelavci v IB državah. Razkrita je bila tudi skupina starih članov KP, ki je delovala
v izvršnem odboru Ljudske fronte. Po aretacijah dveh članov, je prenehala z
delovanjem, član Franček Majcen pa je pobegnil na Madžarsko. Poleg navedenih je
UDV razkrila še nekaj manjših IB skupin (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-
ovskoj delatnosti od 1948. godine: 9–12).
Leta 1950 je UDV aretirala malo informbirojevcev in razkrila le štiri
pomembnejše skupine. Sklepala je, da so informbirojevci postali previdnejši in so se
potegnili v individualno ilegalno delovanje. Kljub temu pa je za to leto ugotovila, da
je informbirojevce ohrabrila vojna v Koreji. Povečalo se je namreč število
propagandnih akcij, ki so napovedovale, da bo Sovjetska zveza po zmagi v Koreji
zasedla Jugoslavijo. Razkrite skupine so bile skupina Franca Božiča v Kranju,
skupina Jožeta Logarja, skupina rezervnih oficirjev pod vodstvom Milana Tominca
in skupina Ivana Štrafele iz Radgone (ibidem: 13).
Čeprav smo že zgoraj navedli trditve UDV, da so se leta 1951 informbirojevci
potegnili v individualno konspirativno delovanje, pa UDV v svojih poročilih vseeno
navaja, da je po tem letu še vedno naletela in onesposobila nekatere pomembnejše IB
skupine. Leta 1951 naj bi jih bilo kar 12; med njimi je bila najpomembnejša skupina
Mencej–Jurančič. UDV je razkrila še skupino Ivana Šeliha, pomočnika javnega
tožilstva za postojnski okraj, skupino Deziderija Počiča, člana OK KPS Murska
110
Sobota, ter skupino Ivana Mankoča, levičarja in repatriiranca iz Argentine. Leta 1952
je bila razkrita skupina, ki jo je vodil Vladimir Kresnik, zdravnik iz Ljubljane. V
skupini so bili še štirje intelektualci, ki so hoteli pridobiti »kolebljivce«, za katere so
vedeli že iz preteklih let. Na univerzi so sodelavci UDV razkrili skupino Vladimirja
Grupkoviča, v kateri so bili predvsem študenti drugih republik. V Kranju je UDV
razkrinkala delovanje skupine Alojza Stružnika. Poleg navedenih je UDV razkrila še
nekaj manjših in manj pomembnih skupin, ki pa so se vse posluževale enakih metod
dela (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 17–19).
Po letu 1953 je postala informbirojevska nevarnost manjša, saj je tega leta
umrl Stalin, odnosi med državama pa so se začeli umirjati. Čeprav gradivo iz
osebnega dosjeja Dragotina Gustinčiča, ki naj bi leta 1958 deloval v skupini Zaton,
dokazuje, da je UDV ostala budna pri razkrinkavanju informbirojevcev, o poznejšem
delovanju opozicije priča le malo arhivskih dokumentov in poročil.
4.1.2.1 Skupina Iva Koloviča
Na najhujšo kazen med v vsemi informbirojevci, smrt z ustrelitvijo, je bil
obsojen uslužbenec ministrstva za notranje zadeve Ivo Kolovič, ki je v okolici
Grosuplja organiziral informbirojevsko skupino mladincev. Skupina naj bi se
imenovala Stalinovi mladinci. Okrožno sodišče v Ljubljani je na zaporno kazen in
poboljševalno delo obsodilo osem članov skupine in dva, ki nista bila njena člana,
vendar sta vedela zanjo in je nista prijavila.
Kolovič je okrog sebe zbral zlasti mladoletnike. Do aretacije naj bi skupina
imela osem ilegalnih sestankov, njihov cilj pa je bil zbiranje orožja, širjenje
protidržavne propagande, pripravljali naj bi se tudi na likvidacijo partijskih
funkcionarjev. Za cilj so si postavili tudi razoroževanje narodne milice. Poleg tega
naj bi nameravali razorožiti milico in stražo v kazensko-poboljševalnih domovih in
izpustiti zapornike. Kolovič ter še dva obtoženca Marjan Frbežar in Ivan Strežek so
imeli namen pobegniti v tujino in se tam vključiti v informbirojevsko organizacijo.
Skupina naj bi imela nekaj kosov strelnega orožja.
Za Koloviča je bila dodatna obremenilna okoliščina to, da je okrog sebe zbral
večinoma mladoletne osebe. Obsojen je bil na smrtno kazen z ustrelitvijo, trajno
111
izgubo državljanskih pravic in zaplembo premoženja. Ostali so bili obsojeni na kazni
od enega leta do osmih let odvzema prostosti s prisilnim delom ali strogega zapora,
trije tudi z odvzemom državljanskih pravic. Sodišče je v razsodbi za štiri osebe
poudarilo, da gre za mladoletne osebe, ki so bile zavedene, zaradi česar so jim
poldrugo leto strogega zapora spremenili v triletno pogojno kazen (AS 1931, škatla
1046, Obsojeni po IB, Kolovič Ivan).
4.1.2.2 Skupina Milana Trobca in Milana Tominca
Ilegalno skupino naj bi organizirala Milan Trobec in Milan Tominec, oba
javna uslužbenca, ki naj bi okrog sebe zbrala somišljenike, večinoma prav tako javne
uslužbence. Obtožnica je Trobca med drugim bremenila, da je sovjetski agent,
najbolj odgovoren za nastanek skupine. Zbiral naj bi podatke in razširjal sovražno
propagando. Prvi naj bi se z njim povezal Tominec, ki je k sodelovanju pritegnil še
nekatere druge člane. V skupini naj bi deloval tudi pravnik Aleksander Lah, ki naj bi
ostalim članom sporočal zaupne podatke, za katere je izvedel v službi. Med drugim
naj bi šlo tudi za podatke o kaznjencih na raznih deloviščih v Jugoslaviji in podatke o
ureditvi družbeno-koristnega dela.
V skupini naj bi delovalo osem oseb. Poleg opisanih deliktov, ki jih je
tožilstvo pripisalo vodilnim članom, je vse preostale člane obtožnica bremenila zlasti
klevetanja in razširjanja sovražne propagande. Hkrati s sojenjem zaradi delovanja na
liniji IB, pa je obtožnica obtožene bremenila tudi deliktov s področja civilnega prava,
kot so kraja predmetov v javni lasti, dajanje daril, okoriščanje z javnim
premoženjem. Na najvišje kazni sta bila obsojena Trobec in Tominec; prvi je bil
obsojen na 12 let, drugi pa na šest let prisilnega dela. Preostali člani skupine so bili
kaznovani z dve do 5,5 let prisilnega dela. Šest članov skupine je bilo poleg kazni s
prisilnim delom obsojenih tudi na zaplembo vsega premoženja in izgubo
državljanskih pravic. Pred sodiščem so vsi obtoženi zanikali svoje sodelovanje v
kakršni koli IB skupini (AS 1931, škatla 1048, Obsojeni po IB, Tominec Milan).
112
4.1.2.3 Skupina Mencej–Jurančič
Med pomembnejšimi ilegalnimi skupinami je bila skupina Mencej–Jurančič,
saj sta bila Martin Mencej in Jože Jurančič zaposlena na vplivnih mestih v državni
upravi. Mencej je bil nekdanji pomočnik ministra za znanost in kulturo FLRJ,
Jurančič pa nekdanji pomočnik ministra za prosveto v LR Sloveniji ter poslanec v
zvezni skupščini. Boris Kraigher je obračun z razgledanim učiteljem Jurančičem
napovedal že na seji Politbiroja 13. januarja 1949. Jurančič je bil iz Partije izključen
že 5. avgusta 1948, aretiran pa 24. aprila 1949. Ker ga je varovala poslanska
imuniteta, so svojce sprva obvestili, da je bil ustreljen pri poskusu prebega čez mejo.
Šele po razpustu zvezne skupščine februarja 1950 so ga obsodili na šest let zapora
(Gabrič 1998: XII, 16). Martin Mencej je bil v času aretacije pomočnik ministra LR
Slovenije za znanost in kulturo, v času objave Resolucije pa je bil predsednik
sindikata prosvetnih delavcev FLRJ. Iz njegovih zaslišanj v preiskovalnem zaporu,
tam je bil od 19. 1. 1951, je razvidno, da mu je UDV dokazovala nestrinjanje in
dvome v pravilnost jugoslovanske politike v času, ko je še služboval v Beogradu. Ob
seznanitvi z vsebino Resolucije so vsi prisotni na sestanku partijske celice, ki ji je
pripadal tudi Mencej, soglašali, da bi moralo jugoslovansko partijsko vodstvo na
zasedanje IB v Bukarešto, kjer bi lahko preprečili njeno sprejetje ali prepričali ostale
o neresničnosti obtožb. Pozneje naj bi Mencej dvomil v realnost in izvedljivost
zastavljenega petletnega plana, kritiziral naj bi kolektivizacijo, pri čemer naj bi
zastopal stališče, da kolektivizacije ne gre uvajati šablonsko, ampak je treba
upoštevati krajevne in geografske razmere, razlike med republikami ter tradicijo in
kulturo. Po izbruhu informbirojevskega spora naj bi se mu porajalo tudi vprašanje o
pravilnosti izgradnje socializma v različnih državah zunaj SZ (AS 1931, škatla 1047,
Martin Mencej).
Poleg njiju so v skupini delovale še nekatere osebe, zaposlene na vidnejših
mestih v tedanji upravi in gospodarstvu, to so bili Tugomir Cajnko, bivši pomočnik
ministra LR Slovenije za gozdarstvo, Maksimilijan Stupica, direktor šole za umetno
obrt, Boris Debevec, direktor statističnega urada LR Slovenije, in Janez Eržen,
sekretar republiškega ministrstva za gozdarstvo. Zadnja dva sta v preiskovalnem
zaporu naredila samomor, ostali pa so bili obsojeni, in sicer Mencej na sedem,
113
Jurančič na šest, Canjko na štiri in Stupica na tri leta zapora. Skupina naj bi
pridobivala nove simpatizerje in pripravljala beg Jurančiča na Madžarsko (AS 1931,
škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 17). Mencej je pozneje
v svojih spominih zatrdil, da si je UDV delovanje te ilegalne skupine izmislila. Sam
naj bi najvišjo kazen dobil, ker je temu ugovarjal.
»Iz obtožnice sem izvedel, da gre za 'organizirano skupino' štirih. Tako bi bil učinek v
javnosti močnejši. Težišče je bilo na organizirani skupini. Kakšna naivnost in
perfidnost! Niso računali, da si bo kdo upal spodbijati obtožnico prav v tej točki. Jaz pa
sem ugovarjal javnemu tožilcu prav pri tem: enega obtoženca sem prvič videl šele v
sodni dvorani, drugi je bil aretiran pred tremi leti, s tretjim sem se v zadnjih letih videl
samo nekajkrat. O organizirani skupini torej ne more biti govor. Drugih obtožb nisem
zavrnil, saj sem uvidel, da je vse skupaj le navadna farsa, politična komedija, spektakel,
ki naj bi imel videz zakonitosti.« (Mencej 1988: X, 900.)
Poročila UDV in politično motivirane sodbe sodišč niso zanesljiv
podatek o tem, koliko IB skupin je na Slovenskem dejansko delovalo, koliko
pa si jih je UDV izmislila in jim podtaknila obtožbe o sovražnem delovanju.
Navedeni primeri skupin, ki naj bi bile najvplivnejše in najnevarnejše, pa
kažejo, da te niso izpeljale oziroma uspele izpeljati odmevnejših
propagandnih, terorističnih in drugih akcij. Večinoma – če so te skupine res
obstajale – jih je UDV onesposobila v fazi, ko so se člani le sestajali, širili
svojo člansko mrežo, sovražno delovanje pa opravljali le na ravni propagande.
4.2 Slovenska IB emigracija
4.2.1 Emigracija v vzhodnoevropskih državah
V IB kampanji so pomembno vlogo odigrala veleposlaništva
informbirojevskih držav, zamejski obveščevalni in propagandni centri, na
Slovenskem pa tudi pristaši Vittoria Vidalija ter italijanska in avstrijska
komunistična partija. Povezovanja slovenskih IB skupin ali posameznih
informbirojevcev z diplomatskimi IB predstavništvi naj bi bilo malo. Če že, so se z
IB predstavništvi povezovali sovjetski državljani in državljani IB držav. Med
114
slovenskimi skupinami naj bi do druge polovice leta 1952 takšno povezavo uspelo
vzpostaviti le skupini Stare–Brvar, podobno vez pa naj bi skušal prek predstavništva
v Beogradu vzpostaviti tudi Mirko Gorše (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-
ovskoj delatnosti od 1948. godine: 23).
Iz LR Slovenije je po objavi Resolucije v IB države pobegnilo 34 oseb; 26 jih
je odšlo na Madžarsko, po štiri pa v Sovjetsko zvezo in na Čehoslovaško. Poleg njih
je bilo v državah Vzhodne Evrope več Slovencev, ki so se tam nahajali v času objave
Resolucije in se nato niso hoteli vrniti v Jugoslavijo. Za Resolucijo so se izrekali tudi
ekonomski izseljenci v Franciji, Nemčiji, Belgiji in drugih zahodnih državah. Po letu
1954, ko je bil v Jugoslaviji sprejet zakon o amnestiji, se je prostovoljno vrnilo ali
bilo prisilno privedenih 62 slovenskih emigrantov (AS 1931, škatla 1051, Pregled IB
dejavnosti: 2).
Za oblast so bili najpomembnejši tisti emigranti, ki so se vključili v aktivno
delovanje proti Jugoslaviji. Najbolj dejavni med Slovenci so bili Anton Rupnik, ki je
pred objavo Resolucije delal na jugoslovanskem veleposlaništvu v Parizu, nato pa
postal član emigrantskega odbora v Pragi, Boris Vrtovšek, bivši član jugoslovanske
delegacije v OZN, ki je nato delal v vodstvu slovenske IB emigracije v Budimpešti in
bil urednik lista Za ljudsko zmago, Viktor Vidmar, nekoč uslužbenec veleposlaništva
v Teheranu, kot IB emigrant pa je delal na radiu Moskva in pri časopisu Za
socialistično Jugoslavijo, Peter Kogoj, ki je delal v vodstvu IB emigracije v Moskvi,
in Erno Svetina, bivši sodelavec UDV, kot emigrant pa uslužbenec v madžarski
policiji s činom podpolkovnika. Med pomembnejšimi IB emigranti, ki so se po letu
1954 vrnili, so bili Rudi Filej, nekdanji sodelavec UDV, Franček Majcen, aktiven v
vodstvu IB emigracije v Budimpešti (delal je na radiu Budimpešta in v uredništvu
lista Za ljudsko zmago), in Savo Vrtačnik, ki je sodeloval v oddajah radia Moskva.
Filej in Majcen sta bila po vrnitvi v Slovenijo aretirana in zaprta (ibidem: 1, 2).
IB propaganda je nastajala ob sodelovanju domačih informbirojevcev in
emigrantov. Propagandne pisemske pošiljke so na naslove bolj ali manj pomembnih
partijskih vodij v Sloveniji prihajale iz tujine. IB centri v vzhodnoevropskih državah,
pa tudi v Avstriji, Nemčiji, Belgiji in Italiji, so se po letu 1949 za pošiljanje IB
gradiva prek meje posluževali predvsem železnice. Od izbruha spora do druge
polovice leta 1952 je po ugotovitvah UDV na takšen način v Slovenijo prišlo 67.000
115
enot IB literature. Večinoma so to bili časopisi Pod zastavom internacionalizma, Za
socialističku Jugoslaviju, Nova Borba, Za ljudsku zmagu, Laslo Rajk, Delo, čez mejo
so prihajale razne brošure in proglasi ter govori partijskih voditeljev IB držav, Ane
Pauker, Rakošija, Ždanova in drugih (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj
delatnosti od 1948. godine).
4.2.2 Delovanje Vidalijevih pristašev
Čeprav je bilo še v prvih mesecih leta 1948 videti, da je Komunistična partija
Svobodnega tržaškega ozemlja97 (KP STO) enotna – to je na seji Politbiroja 26. 3.
1948 zagotavljal njen sekretar Branko Babič98 – je objava Resolucije Informbiroja v
začetku julija v njej povzročila velik notranji razcep. Sprejeti sta bili dve resoluciji;
večina je sprejela resolucijo Vittoria Vidalija99, ki je zagovarjal stališča Informbiroja,
manjšina pod vodstvom Branka Babiča pa se je postavila na stran KPJ. Babičevi
pristaši so prevladali v coni B, ki je bila pod vojaško upravo Jugoslovanske armade.
Zaradi jugoslovanskega obvladovanja cone B je bila prevlada projugoslovanske
struje tam pričakovana. Že dva meseca po objavi Resolucije IB so bili iz vodstev
97 KP STO je bila ustanovljena v začetku septembra 1947, to je dva tedna pred uveljavitvijo določil mirovne pogodbe z Italijo. Mirovna pogodba je določala ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) na območju Koprskega, Bujščine in Trsta z okolico. STO ni nikoli zaživelo, pač pa je do ukinitve leta 1954 ostalo razdeljeno na dve coni. Sporazum o ustanovitvi nove komunistične partije na območju STO sta CK KPJ in CK KPI sklenila 7. 4. 1947. Partiji obeh držav sta se zavezali, da bosta na KP STO prenesli vse zahtevane pristojnosti, na njenem ustanovnem kongresu pa bosta prisotni kot gostji (Troha 1998: 111). 98 Babič je Politbiroju CK KPS poročal, da ima Partija v Trstu 4000, v Kopru pa 1000 članov. Poleg tega je na sprejem čakalo še 3000 kandidatov. V tistem času naj bi Partija svojo enotnost okrepila, »svoječasne tendence za razbijanje Partije so precej odstranjene.« Med tiste, ki še vedno poskušajo rahljati enotnost Partije, je Babič uvrstil Vittoria Vidalija (Drnovšek 2000: 105). 99 Vidali se je v Trst vrnil junija 1947. Pred tem je bil 24 let v azilu, nazadnje v Mehiki. Aktivno je v Partiji začel delovati prav v času priprav na ustanovitev KP STO in bil izvoljen tako v Centralni kot Izvršni komite nove Partije (Rožac Darovec 1999: 375). Sicer pa je bil Vidali stari komunist in Stalinov podpornik. Italijo je zapustil ob prihodu fašizma na oblast. Odšel je v Chicago, kjer je urejal komunistični časopis in bil sekretar protifašistične organizacije. Nato je bil sodelavec Kominterne v Mehiki. V času španske državljanske vojne je bil eden od voditeljev tamkajšnjih mednarodnih brigad. V Trst se je vrnil iz Južne Amerike, kjer je morda sodeloval tudi pri likvidaciji Trockega in nekaterih italijanskih antifašistov. »Kot mnogi italijanski komunisti se je pod Stalinovo zastavo boril že veliko časa pred Titovim vzponom in ni videl nobenega razloga, da bi spremenil svojo vdanost,« o razlogih za Vidalijevo zvestobo Stalinu razmišlja Ivo Banac. Ker se je v Trst vrnil prav v času stopnjevanja napetosti med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, je bil tja morda celo poslan kot »glasnik Stalinove intrige na jugoslovanski meji« (1990: 226).
116
tamkajšnjih množičnih organizacij odstranjeni vsi privrženci Informbiroja (Troha
1999: 152).
Informbirojevci so se zatekli v cono A (Trst z okolico), kjer je bila anglo-
ameriška zavezniška vojaška uprava. Sovjetom naklonjeni Vidalijevci niso bili
ljubljenci Američanov in Britancev, so pa bili v coni A zakonsko zaščiteni in so
lahko od tam delovali proti Babičevim privržencem. Boji med frakcijama so oslabili
komunistično gibanje v coni A in s tem prispevali h končnemu razpletu spora glede
Trsta. Vidalijevo stališče do Trsta je sicer bilo, da je treba ohraniti Svobodno tržaško
ozemlje. Tržaški kominformovci so se torej borili proti drobitvi STO med Italijo in
Jugoslavijo in zahtevali, naj zahodne sile zapustijo cono A, jugoslovanske pa cono B,
saj Jugoslavija po njihovem ni bila več socialistična država (Banac 1990: 226).
Za slovenske komuniste, ki so živeli na Tržaškem in Koprskem, je bil spor z
Informbirojem težka izkušnja, uničujoča za narodno enotnost. Tisti v coni B so se
opredelili za Tita, večina v coni A pa za Stalina. Pozneje so italijanski zgodovinarji
razloge, zakaj so se Slovenci na Tržaškem obrnili proti matičnemu narodu, iskali v
tem, da so tako slovenski kot italijanski delavci Resolucijo IB sprejeli kot trenutek
olajšanja. Pestila sta jih stiska in pomanjkanje, jugoslovanski komunisti pa so imeli v
vidu le politične težave, ki so jih hoteli reševati s pomočjo splošnih stavk. Delavci so
bili izčrpani, po štirih letih vojne in več kot dveh desetletjih fašističnega pritiska so si
želeli mirnejšega življenja in Resolucija jim je odprla novo upanje, da se bo to
končno začelo. K temu dejavniku bi lahko dodali še njihov občutek, da se ne morejo
upirati Stalinu, ki so ga podprle vse evropske komunistične partije in ki je poosebljal
»resnico«. Hkrati so slovenski delavci živeli v pretežno italijanskem delavskem
okolju, prežetim s hrepenenjem po slovensko-italijanskem bratstvu. »Kakor koli že, v
tem sporu so Slovenci potegnili krajši konec. S tem ko so se postavili ob bok
močnejšega, so se postavili proti matičnemu narodu, ostali pa so zunaj domovine in
tako prekinili prepotrebne vezi za narodni obstoj« (Rožac Darovec 1999: II, 387).
Tržaški informbirojevci so svojo zlasti propagandno dejavnost širili tudi na
jugoslovansko oziroma slovensko stran meje100. V Sloveniji so Vidalijevi privrženci
politiko in propagando Informbiroja poskušali razširjati s časopisom Delo, ki je
izhajal v slovenskem jeziku. Vidali naj bi skušal na svojo stran pridobiti 100 Ker slovenska Istra takrat še ni pripadala Jugoslaviji, ampak je bila do leta 1954 cona B STO, statistike o številu informbirojevcev na Slovenskem ne vključujejo tamkajšnjih informbirojevcev.
117
jugoslovansko vojno mornarico. Njegovi oficirji-agenti naj bi imeli nalogo
organizirati vojaški udar v Splitu in od tam poklicati na pomoč sovjetsko floto.
Zaradi takšnega sovražnega delovanja je jugoslovansko partijsko vodstvo budno
spremljalo dogajanje in v svojem tisku vodilo kampanjo proti Vidaliju, UDV pa naj
bi načrtovala celo njegovo likvidacijo (Banac 1990: 227–228).
118
5 NADZOR NAD INFORMBIROJEVCI PO ODSLUŽENI KAZNI
Informbirojevci so tudi po normalizaciji odnosov s Sovjetsko zvezo ostali pod
nadzorom jugoslovanske oblasti. Odnosi Jugoslavije s Sovjetsko zvezo vse do
njenega razpada konec 80. let prejšnjega stoletja niso bili prežeti z zaupanjem, zato je
Jugoslavija ohranila nadzor nad tistimi ljudmi, ki bi se lahko ob takšnih ali drugačnih
konfliktih med državama postavil na sovjetsko stran.
5.1 Zaposlovanje nekdanjih informbirojevcev
Nadzorovanju je bila namenjena že predstavljena kategorizacija
informbirojevcev, s katero je UDV po normalizaciji določila, katere osebe je treba še
imeti na očeh. UDV je spremljala materialno stanje in »politično zadržanje« bivših
informbirojevcev. Ti so v svojih spominih tožili, da so imeli po vrnitvi s prestajanja
kazni velike težave z iskanjem zaposlitve. Tako rekoč vsem, ki so se odločili objaviti
svoje spomine, naj bi sodelavci UDV ali pa partijski kolegi škodovali pri iskanju
dela. Dimitrij Žilevski se tako spominja, da so mu nadrejeni sodelavci UDV na Sv.
Grgurju ob izpustitvi s prestajanja kazni posebej poudarili, da bo za njegovo službo
poskrbel okrajni komite Partije, a izkazalo se je, da mu partijec v komiteju ni
pomagal, pač pa mu je onemogočal, da bi se zaposlil.
»Minilo je nekaj dni in spet sem dobil službo, tokrat kot zastopnik zavarovalnice iz
Novega mesta za območje Kočevja. In spet sem bil naiven in letel k prijatelju na
komiteju povedat, naj se ne trudi, ker sem dobil drugo službo, in obenem povedal, kje.
Ko sem čez nekaj dni skupaj z ženo odšel na delovno mesto, je bila spet ista pesem. Ne
moremo vas sprejeti na delo. Ko sva šefa, ki je bil iz centrale iz Novega mesta,
vprašala, zakaj, mi je on postavil vprašanje, kdo vse je vedel o moji zaposlitvi. Povedal
sem mu, da nihče drug, kot žena, jaz in prijatelj na komiteju. Takoj mi je odgovoril: 'Ta
tvoj prijatelj iz komiteja je sporočil, da te ne smemo zaposliti.'« (Žilevski 2005: 211.)
O podobnih ovirah na poti do dela so poročali tudi Janez Jezeršek, Štefan Požar
in Radovan Hrast. Jezeršek je prav tako kot Žilevski dolgo iskal delo. Na vodilnih
mestih, kjer so se sprejemale odločitve, ga ni mogel dobiti, zato pa se je lahko
119
zaposlil kot svetovalec (glej Jezeršek Medaljoni našega časa). Požar je najprej kosil
in prodajal seno, nato pa je dobil povabilo za delo na občini. Povabilo je odklonil, saj
se je prestrašil, da mu v državni službi za notranje zadeve pripravljajo past, in
namesto tega postal traktorist v kmetijski zadrugi (Miklavčič 2005: 123). Radovan
Hrast je takoj dobil želeno delo, sicer s pričakovanjem UDV, da bo ovajal sodelavce,
a v svojih spominih trdi, da tega ni počel in da zaradi tega ni imel težav s tajno
policijo (Hrast 2007: 280–290).
V prvih letih, takoj po vrnitvi iz zaporov, so bile kaznovane osebe pogosto
podvržene družbenemu bojkotu v okolju, kjer so živele. Od normalizacije odnosov z
državami socialističnega bloka pa se je začelo to stanje popravljati. Kako so si uredili
položaj po vrnitvi s prestajanja kazni, pa je bilo odvisno tudi od informbirojevcev
samih. Nekateri so ne glede na svojo preteklost kmalu našli zaposlitev, si uredili
stanovanjsko vprašanje, pridobili štipendijo za šolanje, bili sprejeti v
družbenopolitične organizacije, je za območje celotne Jugoslavije leta 1964
ugotavljala UDV. A hkrati je glede njihovega zaposlovanja – nekoliko v protislovju s
prejšnjo ugotovitvijo – opažala, da se nekdanji informbirojevci v večjem številu
selijo v večja mesta in industrijska središča. »Vzrok je, da neradi žive v okolju, ki jih
pozna in na določen način bojkotira, poleg tega pa velja tudi prepričanje, da bodo v
večjih središčih laže rešili vprašanje zaposlitve itd.«101 (AS 1931, škatla 1051,
Pregled bivših, osudjivanih i kažnjavanih pristalica IB: 10).
Leta 1959 so sodelavci UDV za Slovenijo zapisali, »da materialna vprašanja
ne predstavljajo nikakega problema«. Vsi, ki so bili pripravljeni delati, so bili
»zaposleni na odgovarjajočih delovnih mestih po svoji izobrazbi in strokovni
sposobnosti«. Nezaposlenih naj bi bilo le osem ljudi. »Ti so se vdali alkoholu,
kriminalu in brezdelju, kar je posledica njihovih karakternih slabosti. Kljub vsem
vzgojnim ukrepom, ki so bili podvzeti proti njim, ne najdejo pravega mesta v
družbi.« Dvanajst nekdanjih informbirojevcev je v tistem času še študiralo, za kar so
prejemali štipendijo ljudskih odborov ali podjetij. 49 upokojencev je imelo
pokojnine, kakršne je določala takratna zakonodaja (AS 1589, škatla 78, Informacija
o politični aktivnosti in položaju bivših IB).
101 Iz srbohrvaščine prevedla JK.
120
Informbirojevcem pa tudi v času po normalizaciji niso bila odprta vsa vrata
oziroma so sodelavci UDV še leta 1960 svarili pred tem, da je zaposlovanje
nekdanjih informbirojevcev na odgovornih mestih lahko družbeno nevarno.
»Če pogledamo mesta zaposlitev nekaterih bivših IB-jevcev, ugotovimo, da
se lepo število bivših IB-jevcev že nahaja v našem državnem aparatu v raznih
gospodarskih in negospodarskih ustanovah, predvsem v zdravstvu in prosveti. Vzrok
za zaposlitev na teh delovnih področjih je lahko v iskreni želji nekaterih bivših IB-
jevcev, da se konstruktivno vključijo v javno družbeno življenje, lahko pa predstavlja
tudi organizirano akcijo vrivanja v važnejše pozicije našega javnega, političnega in
ekonomskega življenja. Imamo vrsto primerov, ko so posamezniki, predvsem mlajši
ljudje, po prihodu iz Mermerja nadaljevali svoje študije in se sedaj nahajajo kot
strokovnjaki na različnih področjih dela. Zelo smela bi bila trditev, da je ta pojav
organiziran, vendar od dejstvu, da bivši IB-jevci predstavljajo potencialno nevarnost
naši družbi, narekuje ukrepe na liniji preprečevanja bivšim, še vedno sovražno
razpoloženim, IB-jevcem, da se zaposlijo na odgovornejših mestih.« (AS 1931, škatla
1051, Analiza sovražnega delovanja IB-jevskih elementov in napotki za delo: 10,11.)
Obsodba zaradi Informbiroja je pomenila tudi poseg v intimno družinsko
življenje. Okolica se je izogibala družin informbirojevcev, dogajalo pa se je, da je
UDV od zakoncev zahtevala, naj se razvežejo. O tem ne poročajo le informbirojevci
sami, pač pa tudi tajna policija v svojih poročilih. Odnos oblasti do soprog
informbirojevcev je bil različen. Nekatere so bile postavljene pred izbiro, ali se
odpovedo možu ali zapustijo KPJ, drugim pa oblast tega vprašanja ni zastavljala.
Dogajalo se je, da so se žene na zahtevo KPJ razvezale in ostale članice KPJ, ko se
je mož vrnil s prestajanja kazni, pa so z njim spet zaživele družinsko življenje (AS
1931, škatla 1051, Pregled bivših, osudjivanih i kažnjavanih, pristalica IB).
Del informbirojevcev je po prestani kazni moralno in psihično propadelo. Na
ravni Jugoslavije se je po štetju UDV alkoholizmu vdalo 739 oseb, kriminalu 350,
ostalim destruktivnim praksam pa 246 oseb (ibidem).
Mnogim informbirojevcem je bilo ob aretaciji odvzeto stanovanje. Njihove
družine so se morale preseliti v manjša in slabša stanovanja, v nekaterih primerih pa
nadomestnega stanovanja sploh niso dobile. Poleg stanovanja so jim ponekod vzeli
tudi pohištvo. »Bili so primeri, ko so jim ob aretaciji iz stanovanja pobrali tudi druge
stvari. Pozneje so bili pohištvo in druge stvari vrnjene, če pa so bili zaradi slabih
121
evidenc izgubljeni, je bila plačana denarna odškodnina (ki je bila v nekaterih
primerih zelo nizka)« (ibidem).
5.2 Nadzor nad političnim udejstvovanjem nekdanjih informbirojevcev
»Vsa leta sem bil nadzorovan. Kadar je npr. prihajal Tito, so prišli pome in
moral sem delati družbo dežurnemu miličniku!« Tako se let po prestani kazni
spominja Dimitrij Žilevski (2005: 12). Zadnji dokumenti, ki sem jih našla v Arhivu
RS in dokazujejo nadzorovanje nekdanjih informbirojevcev, so nastali leta 1960. Iz
njih je razvidno, da je bil nadzor takrat omejen le še na ozko skupino nekdanjih
informbirojevcev. Tone Turnher je takrat zapisal, da UDV ne spremlja kontinuirano
sovražne IB-jevske dejavnosti in da nima pregleda nad dejavnostjo posameznikov.
Čeprav so si sodelavci slovenske UDV leta 1958, ko so po naročilu zvezne UDV
pripravili kategorizacijo nekdanjih IB, pridobili pomembne podatke, je ostalo le pri
tem. Tako niso dovolj nadzorovali niti tistih, ki so bili v četrti, torej najnevarnejši
kategoriji. Teh oseb je bilo leta 1960 59, sodelavci UDV pa so opravili le 11
obdelav in 33 kontrol. Skupno so torej opravili 44 posegov, kar pomeni, da je ostalo
15 oseb zunaj vsakega nadzora. Turnher je bil sicer prepričan, da so bili v četrti
kategoriji tudi ljudje, ki niso bili nevarni in niso potrebovali kontrole, po drugi strani
pa je opozarjal, da kontrole niso predstavljale tistega, »kar ta termin v naši
terminologiji predstavlja«. V letih 1959 in 1960 so tako v depešah, operativnih ali
informativnih poročilih navedena le imena »natančno 20 bivših IB-jevcev«, je
opozarjal Turnher. Vseeno pa je UDV, zahvaljujoč kategorizaciji, v tem času
razpolagala z najnatančnejšim pregledom nad bivšimi informbirojevci (AS 1931,
škatla 1051, Analiza sovražnega delovanja IB-jevskih elementov in napotki za delo:
4–6).
»Vendar je to premalo. Ta urejena operativna evidenca nam je lahko samo
velik pomočnik pri uveljavljanju večje operativnosti na večjem angažiranju v
odkrivanju sovražne dejavnosti IB-ja. /…/ Ko ob važnejših notranje in zunanje
političnih dogodkih zbiramo komentarje, nam vedno manjkajo komentarji bivših IB-
122
jevcev, čeprav smatram, da bi morali biti ti važnejši od komentarjev cele vrste starih in
senilnih politikantov. Zanimivejši zaradi dejstva, ker so to mladi ljudje, z
revolucionarno preteklostjo in zaradi tega še vedno akcijski« (ibidem).
In kako se je kazalo informbirojevsko delovanje leta 1960, ko je bila javna
gonja proti informbirojevcem že davno mimo? Najbolj so se informbirojevci
posluževali ustne in pisne propagande. Predvsem so napadali zunanjo politiko, češ
da Jugoslavija tako izolirana, kot je bila, ne more zgraditi socializma. UDV je kot
dokaz za informbirojevstvo štela tudi trditve, da se je jugoslovansko politično
vodstvo prodalo Zahodu. Informbirojevci se niso strinjali tudi z aktivnostjo
Jugoslavije v afriških in azijskih državah, saj so menili, da nima od tega nikakršnih
koristi in da to služi le Zahodu, ki z uveljavljanjem tretjega bloka slabi sovjetski
vpliv v teh državah. Informbirojevci so kritizirali program ZKJ. Razumeli so ga kot
dokaz revizionističnega programa, ki nima ničesar skupnega s proletarskim
internacionalizmom. V notranji politiki so se najbolj spotikali nad razmerami v
gospodarstvu. Po njihovem je na tem področju vladala popolna anarhija,
gospodarstvo naj bi bilo prepredeno s krajo in korupcijo ter kapitalističnimi elementi
(ibidem: 8–9).
5.3 Nekdanji informbirojevci kot sodelavci UDV
Po izjavah nekdanjih informbirojevcev jih je UDV že med prestajanjem
kazni novačila med svoje sodelavce, po izpustu iz zaporov in taborišč pa je od njih
pričakovala, da bodo na terenu v svojem domačem okolju opravljali konkretne
zadolžitve. Med prestajanjem kazni je bil podpis, da bodo sodelovali s tajno policijo
del strategije preživetja, zato je v poročilih o obnašanju med prestajanjem kazni za
mnoge kaznjence navedeno tudi, kdaj so postajali sodelavci in kako aktivni so bili
pri ovajanju drugih.
Podpis, da bodo delali za UDV, je za nekatere informbirojevce postal še
večje breme po prihodu na svobodo, ko je tajna policija od njih pričakovala, da bodo
poročali o svojih sodelavcih, prijateljih, sorodnikih. Radovan Hrast se spominja, da
je moral za UDV poizvedovati o svojem stricu, ki je bil arhivar, tajnik in diplomat v
123
Vatikanu. »Ko sem se vrnil sem napisal poročilo in ga dal udbovcu. Potem me niso
več poklicali. V Rim je šel nekdo drug, ki je strica lahko privijal in izsiljeval. Bilo
me je tako sram, da s stricem nisem več ohranjal stikov. Tudi na njegov pogreb
nisem šel« (Božič 2009: 23).
Iz dosjeja pesnika in pisatelja Cvetka Zagorskega je razvidno, kako se je
izmikal konkretnemu in bolj zavzetemu sodelovanju z UDV. Zagorskega je UDV
pridobila za sodelovanje že na Golem otoku, vendar je sam to razkril Cenetu
Logarju, zaradi česar so ga morali zasliševalci že med prestajanjem kazni opomniti,
da je podpisal izjavo o konspirativnosti. Po odhodu z Golega otoka je bil klican na
UDV Ljubljana-mesto, kjer je odklonil nadaljnje sodelovanje s tajno policijo. Menil
je, da kot pisatelj in pesnik ne more biti agent, saj bi ga to oviralo pri njegovem delu.
»Na vsakem koraku bi moral misliti, kaj ljudje govore okrog njega, si stvari
zapomniti ter jih nato poročati UDV,« je opisal svoje zadržke ter napovedal, da bo,
ko bo opazil človeka, ki je nasproten politični ureditvi Jugoslavije, reagiral kot
državljan. Poročal je o nekaterih svojih sodelavkah, ki za oblast očitno niso bile
zanimive, o svojih bivših prijateljih književnikih pa ni nikdar poročal z izgovorom,
»da z njimi nikdar ne pride v kontakt, oziroma da se jih namenoma izogiba, ker čuti,
da imajo tudi oni do njega spremenjen odnos« (AS 1931, škatla 1050, Dosje Cvetko
Zagorski).
Tajni policiji je med vsemi informbirojevci v Sloveniji uspelo pridobiti 304
sodelavce. Od teh je bilo:
- 204 sodno in upravno kaznovanih,
- 15 aretiranih in izpuščenih, torej nekaznovanih,
- 6 odstranjenih s položaja in nearetiranih,
- 41 izključenih iz KPJ – sodno in upravno nekaznovanih,
- 5 odpuščenih iz JLA,
- 33 evidentiranih od 1948 do 1956, proti njim pa niso bili podvzeti
nikakršni ukrepi.
Število sodelavcev se je z leti zmanjševalo. V letu 1958 je UDV sodelovala
še z 99 sodelavci, v letu 1960 še z 89-imi, leta 1963 pa le še 22-imi aktivnimi
sodelavci. Večino sodelavcev je opustila sama. »Zelo malo je dobrih sodelavcev, ki
124
so bili pridobljeni v priporu ali v času prestajanja kazni.« Večina je bila takšnih, ki
so ali odpovedali sodelovanje ali pa poročali o nepomembnih stvareh (AS 1931,
škatla 1051, Analiza kategorije bivših informbirojevcev).
O sodelavcih iz vrst informbirojevcev je tajna policija leta 1959 ugotavljala
še:
»V glavnem so to sodelavci iz Golega otoka, ki pa jim zaradi nezadostne
vzgoje kot sodelavcev često primanjkuje sposobnost za oceno objektivnosti. Vemo tudi
to, da mermeraši vrsto takih sodelavcev poznajo in jim ne zaupajo. Naša orientacija
mora biti na pridobivanju novih sodelavcev izven IB-ja in med tistimi, ki na novo
izstopajo na liniji kampanje vzhodnoevropskih držav. Od starih bi lahko obdržali le
tiste, ki se odlikujejo z močno inteligenco, ki so preudarni in ki niso skloni k
provokacijam« (AS 1931, škatla 1051, Pripombe k referatu o IB-ju: 7).
125
ZAKLJUČEK
Podporniki Resolucije Informbiorja v Sloveniji niso bil tako številčni in
dejavni kot v preostalih republikah Jugoslavije. Deloma bi to lahko pripisali
zgodovinskim okoliščinam, večji navezanosti zlasti pravoslavnih južnoslovanskih
narodov (Črnogorcev in Srbov) na Rusijo, ter zgodovinski povezanosti Slovenije s
srednjeevropskim prostorom. Poleg tega se je Sovjetska zveza pri vprašanju Trsta in
Koroške postavila na stran Italije in Avstrije, s čimer je neposredno prizadela
slovenske nacionalne interese. V Sloveniji so informbirojevci po podatkih Radovana
Radonjića predstavljali le 0,06 odstotka vsega prebivalstva, medtem kot je bil njihov
delež v Črni gori 1,16-odstoten.
Natančno število informbirojevcev v Sloveniji je nemogoče določiti. Podatki,
tudi tisti, ki so navedeni v uradnih poročilih tajne policije, se med seboj razlikujejo,
poimenski seznami informbirojevcev pa niso popolni. Razloge lahko pripišemo
nenatančni definiciji tedanje oblasti, kdo sploh je informbirojevec. Iz poročil bi lahko
sklepali, da se je jugoslovanska partijska oblast z izrazom informbirojevec sklicevala
na široko skupino ljudi, ki so bili kakorkoli osumljeni, da simpatizirajo s Stalinovimi
stališči. Na seznam informbirojevcev bi tako lahko v najširšem smislu uvrstili večkot 2000 ljudi, ki jih je oblast v določenem trenutku osumila, da podpirajo Resolucijo
IB, čeprav se je pozneje izkazalo, da ni bilo tako, zato jih je UDV sama izločila s
svojega spiska. V poročilih iz leta 1958 so sodelavci UDV ugotavljali, da je bilo na
Slovenskem 1612 informbiorjevcev, od tega jih je bilo v policijskem postopku 731.
Od teh jih je bilo 491 upravno ali sodno kaznovanih.
Pri pripravi svoje preglednice in dodatnega seznama sem se posvetila le
kategoriji sodno ali upravno kaznovanih. Preglednica mi potrjuje tezo, da so podatki,
na katerih temeljijo dosedanje raziskave o informbirojevstvu na Slovenskem,
nepopolni. Vendar pa razlike ne obračajo na glavo do sedaj objavljenih podatkov;
prej kot to nam dokazujejo, da se tudi v uradnih dokumentih lahko skrivajo napake in
da so uradna poročila in seznami nepopolni, morda celo namerno lažni.
Ugotovila sem, da je takšna kazen doletela več ljudi, kot so v svojih poročilih
trdili sodelavci UDV. Aretiranih in kaznovanih je bilo vsaj 562 oseb. Gre za osebe,
ki so bile aretirane na ozemlju LR Slovenije, zato nekatere med njimi niso bile
126
slovenske narodnosti, hkrati pa so na seznamu tudi nekateri Slovenci, ki so bili
obsojeni pred vojaškimi sodišči v ostalih republikah Jugoslavije. Poleg tega sem v
sekundarnih virih našla še nekatera imena slovenskih informbirojevcev, ki se ne
nahajajo v nobeni evidenci, ki jo hrani slovenski Arhiv.
Med kaznovanimi na Slovenskem je bila približno desetina žensk. Med
informbirojevci je bilo največ izobražencev. Nameščencev, študentov ter zaposlenih
v kulturi in prosveti, torej oseb, ki naj bi bile bolj izobražene, je bilo med
kaznovanimi dobrih 47 odstotkov, čeprav jih je bila v celotnem partijskem članstvu
le dobra četrtina. Delavcev, ki so predstavljali več kot polovico vsega članstva KPS,
je bilo med kaznjenci manj kot tretjina. Iz vrst kmetov je prihajala le dvajsetina vseh
kaznovanih, čeprav je ta družbeni sloj predstavljal 16 odstotkov vsega članstva KPS.
Večina tistih informbirojevcev, ki so bili člani KPJ, se je Partiji pridružila
med vojno ali po njej. Merila za sprejemanje novih članov v KPJ po vojni niso bila
več tako stroga kot pred njo. Zaradi velikega priliva novih članov se je sorazmerno
povečalo tudi število partijskih prestopkov in izključitev. Partija je pred vojno
delovala v strogi tajnosti, vanjo so lahko vstopali le najbolj zanesljivi in predani
ljudje. Da je bilo med informbirojevci malo predvojnih partijcev, zato ne preseneča;
v partijski strukturi jih po vojni ni ostalo več veliko. Dejstvo pa je, da so se med
informbirojevci znašli nekateri slovenski intelektualci, stari komunisti, ki naj bi bili
za Tita in njegove najožje sodelavce moteči že v času predvojnih frakcijskih bojev.
Več kot polovica vseh aretiranih in kaznovanih informbirojevcev na
Slovenskem je bila aretirana leta 1949. Večina oseb je bila upravno kaznovanih, kar
pomeni, da jim je kazen izrekel kar upravni organ. Po podatkih UDV je bilo največinformbirojevcev kaznovanih z dvema letoma prisilnega dela, vendar pa to še ne
pomeni, da so se po tem času vrnili domov. Po prestani kazni s prisilnim delom, so
morali kot svobodni državljani, hvaležni Partiji, da jih je prevzgojila, še nekaj
mesecev (običajno tri) delati na katerem od gradbišč javne infrastrukture v
Jugoslaviji.
Čeprav je oblast med informbirojevce uvrščala tudi ljudi, ki so v tedanjem
totalitarnem sistemu zgolj izrekli kakšno kritično misel ali še to ne, so bili med njimi
tudi nekateri taki, ki so se dejansko postavili na sovjetsko stran. Takoj po izbruhu
spora so se člani Partije še javno izrekali za ali proti Resoluciji IB. Po 5. kongresu
127
KPJ, ko so partijski voditelji nedvoumno obsodili ravnanje držav Informbiroja, pa so
aktivni zagovorniki Resolucije spoznali, da se nima smisla izpostavljati. Svoje ideje
so širili le še ilegalno, predvsem prek organiziranih IB skupin, ali pa so proti
Jugoslaviji delovali iz emigracije. Iz arhivskih dokumentov izhaja, da je UDV največpozornosti namenila članom partijske celice na ljubljanski univerzi. V Sloveniji so
oziroma naj bi delovale tudi nekatere druge ilegalne skupine, vendar pa tudi za tiste,
ki jih je UDV izpostavila kot najvplivnejše in najnevarnejše, ni dokazov, da so
pripravile odmevnejše akcije.
Zaradi objave Resolucije Informbiroja je prišlo do razkola med komunisti na
območju Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Informbirojevci so se zatekli v cono
A (Trst z okolico), kjer je bila anglo-ameriška zavezniška vojaška uprava, komunisti
v coni B (Koper z okolico) pa so se postavili na Titovo stran. Tržaški informbirojevci
so svojo zlasti propagandno dejavnost širili tudi na jugoslovansko stran meje.
Informbirojevci so tudi po normalizaciji odnosov s Sovjetsko zvezo ostali pod
nadzorom jugoslovanske oblasti. Leta 1960 je bilo nadzorovanje omejeno le še na
ozko skupino ljudi, za katere je UDV menila, da ostajajo nenaklonjeni Jugoslaviji.
Sodelavci UDV so še svarili pred tem, da je zaposlovanje nekdanjih
informbirojevcev na vplivnejših mestih javnega, političnega in gospodarskega
življenja lahko nevarno za politični sistem. UDV si je med informbirojevci pridobila
304 sodelavce, vendar pa z večino ni bila zadovoljna, saj so se izmikali sodelovanju.
Četudi informbirojevstvo na Slovenskem ni bilo tako množičen pojav kot v
drugih republikah Jugoslavije, te problematike ne gre podcenjevati. Zaradi drugačnih
zgodovinskih okoliščin je bilo neposredno prizadetih manj ljudi, vendar pa je oblast s
pomočjo medijev in tajne policije tudi med Slovenci uspela ustvariti psihozo strahu
ter spodbuditi fanatično izrekanje podpore Titovi oblasti, medsebojno sumničenje in
izdajstvo. Ta davek, ki so ga morali plačati Jugoslovani, da je njihova država lahko
ob izdatni pomoči Zahoda iskala in našla lastno pot v socializem, je bil enak v vseh
republikah, ne glede na število informbirojevcev v njih.
128
VIRI
Primarni viri
Arhivsko gradivo
AS – Arhiv republike Slovenije, Ljubljana
• AS 1589 Fond Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, 1945-
1990.
• AS 1799 Fond Centralnega komiteja Ljudske mladine Slovenije, 1938-1959.
• AS 1931 Fond Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične
republike Slovenije, 1918-1993.
Periodične publikacije
• Komunist, glasilo ZK Jugoslavije in ZK Slovenije (1946–1989).
• Ljudska pravica, glasilo Komunistične partije Slovenije (1934–1959).
• Slovenski poročevalec, glasilo Osvobodilne fronte (1938–1959).
Sekundarni viri
• Banac, Ivo (1990): Sa Staljinom protiv Tita: informbirovski rascjepi u
jugoslovesnkom komunističkom pokretu. Zagreb, Globus.
• Bekić, Darko (1988): Jugoslavija u hladnom ratu: odnosi s velikim silama
1949–1955. Zagreb, Globus.
• Bela knjiga o agresivnim postupcina vlada SSSR, Poljske, Čehoslovačke,
Mađarske, Rumunije, Bugarske in Albanije prema Jugoslaviji. Beograd,
Ministarstvo inostranih poslova Federativne narodne republike Jugoslavije,
1951.
• Benko, Vlado (1987): Mednarodni odnosi. Maribor, Obzorja.
129
• Biber, Dušan (1998): Titov izziv Informbiroju v analizi CIA. Zgodovinski
časopis, letn. 52, št. 4. Ljubljana, 597–604.
• Bilandžič, Dušan (1980): Zgodovina Socialistične federativne republike
Jugoslavije. Ljubljana: Partizanska knjiga.
• Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo: Poročila
Centralnega komiteja KPJ. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1952.
• Božič, Kristina (2009): Za svobodo. Dnevnik, 11. 7.: 22–23.
• Courtois, Stephane et. al. (1999): Črna knjiga komunizma: zločini teror in
zatiranje. Ljubljana, Mladinska knjiga.
• Dedijer, Vladimir (1969): Izgubljena bitka J. V. Staljina. Sarajevo, Svjetlost
in Oslobođenje; Beograd, Prosveta.
• Dedijer, Vladimir (1984): Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, tretja
knjiga. Beograd, Rad.
• Djilas, Milovan (1980) Tito: The Story from inside. London, Phoenix Press.
• Drnovšek, Darinka (2000): Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954.
Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije.
• Ferjančič, Roman, Lovro Šturm (1998): Brezpravje: slovensk pravosodje po
letu 1945. Ljubljana, Nova revija.
• Ficsher, Jasna et al. (2005): Slovenska novejša zgodovina: od programa
Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije.
Ljubljana, Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino.
• Figes, Orlando (1997): The Peoples Tragedy: the Russian Revolution 1881-
1924. London, Pimlico.
• Gabrič, Aleš (1991): Slovenska agitpropovska kulturna politika. Ljubljana,
Mladika.
• Gabrič, Aleš (1993): Informbirojevstvo na Slovenskem. Prispevki za novejšo
zgodovino, letn. 33., št. 1–2. Ljubljana, 163–175.
• Gabrič, Aleš (1998): Informbiro na Slovenskem. Svobodna misel, letn. 36, št.
10–12. Ljubljana, 15–18.
• Gabrič, Aleš (2000): Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi
politično-ideoloških vzrokov. Objave, št. 6., Ljubljana, 12–32.
130
• Glišić, Venceslav (1999): Otpor sukobu sa Informbiroom u vrhu KPJ. V:
Kačavenda, Petar: Jugoslovensko-sovjetski sukob 1948. godine. Beograd:
Institut za savremenu istoriju, 174–184.
• Harenberg, Bodo et al. (1996): Kronika človeštva. Ljubljana, Mladinska
knjiga.
• Hrast, Radovan (1991): Čas, ki ga ni. Ljubljana, Mladinska knjiga.
• Hrast, Radovan (2007): Viharnik na razpotju časa. Ljubljana, Forma 7.
• Ivanič, Martin (1988): prerez politike KPS v letu 1948 (v luči ohranjenih
arhivskih dokumentov). Borec, letn. 40, št. 10. Ljubljana, 923–929.
• Jezeršek, Janez (1990): Medaljoni našega časa. Ljubljana, Cankarjeva
založba.
• Judt, Tony (2007): Postwar: a history of Europe since 1945. London, Pimlico.
• Kardelj, Edvard (1980): Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije
1944-1957. Ljubljana, Državna založba Slovenije in Niro radnička štampa.
• Kovačević, Branislav (1999): Komunistička partija Crne Gore. Titograd,
Univerzitetska riječ.
• Kržavac, Savo, Dragan Marković (1987): Zavera Informbiroa. Beograd,
Narodna knjiga; Ljubljana, Partizanska knjiga.
• Lešnik, Avgust (1978): Spor med Jugoslavijo in Informbirojem. Ljubljana,
Zveza delavskih univerz Slovenije in Dopisna delavska univerza Univerzum.
• Lešnik, Avgust (1981): Titova Partija v boju s Stalinovim dogmatizmom.
Ljubljana, Zavod SR Slovenije za šolstvo.
• Lešnik, Avgust (1988): Tretja Internacionala – Kominterna. Ljubljana:
Komunist.
• Lešnik, Avgust (1995): Novi moskovski dokumenti o Informbiroju.
Zgodovinski časopis, letn. 49, št. 4. Ljubljana, 631–638.
• Lešnik, Avgust (1998): Informbirojevski spor leta 1948 – spor dveh različnih
modelov socializma? Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2. Ljubljana,
287-302.
• Logar, Cene (1995): Samo spomini so hujši kot nič. Razgledi, letn. 4, št. 3.
Ljubljana, 4–9.
• Maležič, Matija (2008): Zgodbe krutih časov. Ljubljana, Zgodovinski arhiv.
131
• Malia, Martin Edward (1994): The Soviet tragedy: a histiry of socialism in
Russia, 1917-1991. New York, The Free Press.
• Marković, Dragan (1987): Istina o Golom otoku. Beograd, Narodna knjiga in
Partizanska knjiga.
• Matović, Ivan (1999): Tragom sudbine Arsa R. Jovanovića. V: Kačavenda,
Petar: Jugoslovensko-sovjetski sukob 1948. godine. Beograd: Institut za
savremenu istoriju, 184–192.
• Mencej, Martin (1988): Od Ljubljane prek Bileče na Goli otok. Borec, letn.
40, št. 10. Ljubljana, 895–912.
• Mencej, Martin (1990) Zahteva kompleksne obravnave obdobja po letu 1948
v zvezi z Informbirojem in rehabilitacijo žrtev. Borec, letn. 42, št. 8–9, 835–
837.
• Mikola, Milko (2002): Delo kot kazen: izrekanje in izvrševanje kazni
prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju
1945-1951. Celje, Zgodovinski arhiv.
• Miklavčič, Andrej (2005): Sveti Grgur, otok trplenja in smrti. Vrhnika,
Galerija 2).
• Nečak, Dušan (1988): Mednarodne okoliščine informbirojevskega spora.
Borec, letn. 40, št. 10. Ljubljana, 919-922.
• Nikolić, Miodrag (1989): Informbiro. Zagreb: Centar za informacije i
publicitet.
• Pauljević, Slobodan (1982): Strašno buđenje. Reka: Otokar Keršovani.
• Petranović, Branko (1988): Istorija Jugoslavije 1918 – 1988. Beograd, Nolit.
• Pirjevec, Jože (1987): Tito, Stalin in Zahod. Ljubljana, Delavska enotnost.
• Pirjevec, Jože (1995):Jugoslavija 1918 – 1992. Koper, Založba Lipa.
• Pisma CK KPJ in pisma CK VKP(b) 1948, Ljubljana, Ljudska pravica, 1948.
• Požar, Petar (1988): Rezolucija Informbiroa. Zagreb, Radničke novine.
• Prinčič, Jože (1997): Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana,
Modrijan.
• Pučnik, Jože (1996): Iz arhivov slovenske politične policije. Ljubljana, Veda.
• Radonjić, Radovan (1985): Izgubljena orijentacija. Beograd, Radnička
štampa.
132
• Repe, Božo (1998): 50 let od Informbiroja. Svobodna misel, letn. 36, št. 9,
10. Ljubljana, 15–18.
• Režek, Mateja (2005): Med resničnostjo in iluzijo: slovenska in
jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem. Ljubljana,
Modrijan.
• Roberts, J. M. (1997): The Penguin History of Europe. London, Penguin
Books.
• Rožac Darovec, Vida (1999): Posledice spora med KPJ in partijami
Informacijskega urada na Svobodnem tržaškem ozemlju leta 1948. Annales,
letn. 9, št. 2. Koper, 371–390.
• Simić, Dragoslav, Boško Trifunović (1990): Ženski logor na Golom otoku.
Beograd, ABC Produkt.
• Stanič, Gojko (1982): Članstvo revolucionarne avantgarde. Ljubljana,
Komunist.
• Strobl, Majda, Ivan Kristan, Ciril Ribičič (1986): Ustavno pravo SFR
Jugoslavije. Ljubljana, Uradni list.
• Troha, Nevenka (1999): Resolucija Informbiroja in Svobodno tržaško
ozemlje (Stališča projugoslovanske KPSTO v prvem letu po objavi).
Prispevki za novejšo zgodovino, letn. 38, št. 1–2. Ljubljana, 111–126.
• Zagorski, Cvetko (1990): Vračanje v čas. Ljubljana, Borec.
• Žilevski, Dimitrij (2005): Otok brez milosti. Maribor, Rotis.
133
SEZNAM TABEL IN GRAFOV
Seznam tabel
• Tabela 1: Vrste kazni in število kaznovanih, 40.
• Tabela 2: Število in odstotek informbirojevcev v letih 1948–1955 glede na
kraj bivanja, 42.
• Tabela 3: Število in gibanje članstva KPJ/ZKJ med leti 1947 in 1956, 42.
• Tabela 4: Nacionalna pripadnost kaznovanih informbirojevcev (stanje med
leti 1945–1963), 44.
• Tabela 5: Članstvo v KPS od 1947 do 1956, 67.
• Tabela 6: Slovenski informbirojevci v policijskem postopku do leta 1954, 69.
• Tabela 7: Socialni sestav aretiranih v Sloveniji, 76.
• Tabela 8: Informbirojevci po spolu, 82.
• Tabela 9: Socialna struktura informbirojevcev, ki so bili upravno ali sodno
kaznovani, 85.
• Tabela 10: Partijski staž informbirojevcev, 87.
• Tabela 11: Število aretiranih glede na leto aretacije, 89.
• Tabela 12: Trajanje kazni, 91.
Seznam grafikonov in grafov
• Grafikon 1: Informbirojevci po spolu, 83.
• Graf 1: Socialna struktura informbirojevcev, ki so bili upravno ali sodno
kaznovani, 86.
• Graf 2: Partijski staž informbirojevcev, 87.
• Graf 3: Število aretiranih glede na leto aretacije, 89.
• Graf 4: Trajanje kazni, 91.
134
PRILOGE
1 Seznam upravno ali sodno kaznovanih slovenskih informbirojevcev
135
PRIIMEK IN IME ROJEN V KRAJU POKLIC, ZAPOSLITEV ČLAN KP OD … ARETIRAN OBSOJEN NA
Ahmeti Kamila Vehbi 1914 Dobri dol (MAC) slaščičar 23.11.1952 24 mesecev
Alfirevič Momčilo 1922 Šabac (Srb) limar-varioc 36 mesecev
Alič Ančka 1896 Velike Lašče trafikantka 21.6.1944 6 mesecev
Aman Hinko 1921 Podsreda oficir
Amon Franc 1930 Celje kmet 1945 avgust 12 mesecev
Androja Lado 1928 Novo mesto mlinar, miličnik 29.11.1946 8 let
Aplenc Rihard Andrej 1930 Ljubljana dijak 19. 4. 1949 in
18.1.1952 12, nato 24 mesecev
Arih Ivan 1894 Kranjska Gora železničar 1943 september 12 mesecev
Athias Leon 1922 Travnik oficir
Avbelj Rado 1926 Ljubljana Litostroj, vel. matura in stroj.tehika 12 mesecev
Ažman Bojan 1926 Jesenice električar 24.1.1947
Bahor Matija 1903 Črnomelj poslovodja mesne ind., paznik rudnika 1930, julij aprila 1949 24 mesecev BajramovičAbdurahman 1916 Tetovo slaščičar ni član KPJ 31.5.1952 24 mesecev
Baloš Piri Ladislav
Banko Štefan 1925 Fokovci kmet 10.9.1948 4 leta
Baranja Evgen 1931 Murska Sobota kovač, vojak v Skopju 17.9.1952 3 leta
Baričevič Jože 1926 Cerknica študent medicine v Ljubljani 1946 1952 (verjetno) 24 mesecev
Barlič Mirko 1924 Zagorje delavec, rudar, organ UDV 14.1.1949 6 let
Basle Lado 1927 Škofja Loka delavec 1945, junij
Bašin Dušan 1925 Solkan zastavnik JA, uslužb UDV, delavec 1944 14.4.1949 3 leta in 2 meseca
Batagelj Danica 1919 Komen uslužbenka zadruge Cerovlje pri Pazinu bila v KPJ 2.11.1951 24 mesecev
Batušič Marino 1924 Split (HR) del. v cink. Celje, demob. Oficir 1944 2.6.1949 12 mesecev
Bergant Zdenka 1931 Trebnje gimnazijka 2.5.1948 9.6.1949 24 mesecev
Begovič Sava Miroje 1929 Bandiče ČG študent tehnike v Lj. 16.1.1952, 25. 1. 1952 24 mesecev
Bejtovič Alija 1903 Gostivar slaščičar 31.5.1952 24 mesecev
Bekar Franc 1926 Sežana podporočnik JLA, inštru.letenja 6 let
Beravs Boris 1924 Medvode vojak v Zagrebu, železničar 2 leti in 6 mesecev
Berce Andrej 1923 Dornberg kmet 25.5.1948 14.11.1952 24 mesecev
Bergoč Stanislav 1911 Pivka elektrikar v elektrarni 1947, april 3.8.1949 12 mesecev
Berlič Srečko 1921 Ptuj študent tehnike 19.11.1952 16 mesecev
136
Berlinger Štefka 1911 Trbovlje uslužbenka, nameščenka KLO 23.5.1947 36 mesecev
Biber Dušan 1926 Ljubljana urednik Kmečkega glasa, bil pri Ljud. pravici 27.3.1944
Bič Rudolf 1912 Zagorje, Zadvor miner, zapolsen pri Slovenija ceste 25.10.1952, 30. 10.
1952 12 mesecev
Birclin Miroslav 1921 Senta študent medicine 1950
Biro Štefan 1928 Donja Lendava vodnik v JA, sicer delavec 12.10.1951 4 leta
Birsa Milivoj 1930 Rihenberg dijak 28.5.1948 12 mesecev
Birtič Franc 1927 Ljubljana ključavničarski pomočnik v Litostroju 3.6.1948 4.8.1949 12 mesecev
Bistan Ciril 1926 Slivna Vače 30 mesecev
Blažič Henrik 1901 Ajzenerc (AUT) rudar, delavec v mizarni 24 mesecev
Bokša Branko 1923 Ormož 24 mesecev
Bolta Dušan 1925 Solkan radiotelegrafist 18.9.1944
Bordon Bogdan 1930 Ricmanje (STT) gimnazijec 12 mesecev
Borisov Peter 1921 Ljubljana absolvent medicine 14.4.1952 14 mesecev
Borko Franc 1907 Grobelno učitelj, uslužbenec odd. Za prosveto 24 mesecev
Božič Franc 1923 Gomilsko šef odseka GNO 24 mesecev
Bradeško Marjan 1924 Ljubljana elektromonter 11. 9. 1952, 21.10.1952 24 mesecev
Bratuš Slavica 1922 Idriija gospodinja, delavka oz. nameščenka 8.7.1944 12 mesecev
Brelih Savo 1927 študent biologije v Ljubljani 21.5.1952 12 mesecev
Bremšak Jože 1906 Kamnik lončar 1943, marec31.10.1951, 21. 10.
1951 20 mesecev
Brglez Janko 1915 Zagorje referent za strok.šolstvo Zagorje, mehanik 24 mesecev
Brilji Friderik 1906 Trbovlje 24 mesecev
Brišar Lado 1915 Jesenice v rudiku Jesenice, tov. delavec-zanjkar 1944, julij 12 mesecev
Brnovič Veselin 1930 Grbe (ČG) študent gradbene fak. v Lj., 3.6.1948 16.1.1952 24 mesecev
Brun Franc 1917 Hrastnik mehanik, predsednik MNO Hrastnik 1945, oktober 12 mesecev
Brun Herman 1896 Hrastnik nemeščenec, šef planskega odd.rudnika 5.12.1944 24 mesecev
Brun Ivan 1912 Hrastnik poverjenik za finance pri OLO Trbolje, mizarski mojster 1944, november 12 mesecev
Brunšek Jože 1907 Velenje pravnik ni član KPJ 9.8.1949 18 mesecev
Brvar Alojz 1918 Trbovlje poslovik poslovodje trgovskega podjetja 1946, avgust 6.1.1949 20 let
Budimlija Milorad 1923 Ploče dijak 2 leti, nato še 18 mes.
Canjko Tugomir 1915 gozdni inženir 1945, marec
Carl Vladimir 1925 Idrija mehanik, org sek. OK KPJ Idrija 28.12.1942 1949, junij 24 mesecev
137
Cedilnik Anton 1910 Ljubljana gradbeni tehnik 14.9.1948 31.7.1949 24 mesecev
Cergolj Boris 1920 Sežana študent medicine, poročnik JA 4.11.1949 2 leti
Ciglič Marjan 1924 Kranj fotograf 18.2.1944 10.8.1949 12 mesecev
Cilenšek Marija 1929 Celje delavka, referent na kadrovskem odd. OK KP Celje 25. 2. 1945 (1944?)
Cilenšek Rudi 1906 Celje rudar, zaposlen pri gl. odboru Rdečega križa Slo. 1935 3.5.1951
Cimmerman Ferdinand 1914 1.6.1949
Cirkovič Božidar
Covnik Alojz 1904 Trbovlje železničar 28.4.1905 20.7.1949
Cuderman Janez 1904 Kranj mlekarji delavec - upravnik gradske ekonomije Kranj
Cuderman Peter 1903 Kranj zidar, upravnik gradbenega podjetja 1945 31.1.1950 18 mesecev
Cunder Milan 1908 Mala vas, Ježica, LJ zdravnik, izredni profesor za anatomijo 1942, oktober 2.12.1948, 24. 12. 1948 4 leta
Cvetič Albin 1925 Herinizlak (HR) študent elektrotehnike, dijak 10.5.1946 19.2.1949 12 mesecev
Cvitkovič Slavka 1929 Tribuć uslužbenak podjetja RKGS 7.7.1949 6 mesecev
Čanžek Ludvik 1927 Šmarje - Jelše dijak 7.7.1945 12 mesecev
Čebokli Iva 1931 Tolmin učiteljica 1948 2 leti
Čejak Ignac 1924
Černe Etbin 1910,191 Črnomelj pomočnik direktorja banke, nameščenec 26.4.1944 12 mesecev
Černko Kranjč Angela 1924 Gorica uslužbenka TAM bila v KPJ 27.4.1949 12 mesecev
Črnivec Miro 1930 Ljubljana dijak 27.5.1948 13.4.1949 24 mesecev
Dalla Valle Petar 1912 Koroška referent za projektte, železarna Jesenice 18 mesecev
Debenjak Slavko 1909 Ptuj upravnik drž. Posestva v Pekrah, ekonomist 1947, februar 24 mesecev
Dežman Frane Anton 1916 Ljubljana avtomehanik, - šef avtoparka 22.9.1945 29.7.1949 24 mesecev
Djuričkovič Zarija 1930 Danilovgrad 7 let
Djurkovski Dobrivoje
Dodič Viktor 1914 Kranj personalni referent zadruž. sklada Kranj 12.5.1952, 22. 5. 1952 20 mesecev
Dolinšek Ivan 1936 Savinjska dol. dijak 29.3.1949 12 mesecev
Domajnko Danilo 1931 Dravograd študent nov.-doplom.šole v BG 1949 8.3.1952 18 mesecev
Dostal Marko 1916 Ljubljana zdravnik, poročnik JA 2.1.1950 5 let
Dovjak Dušan 1923 študent vojaško inženirske akademije
Dragar Peter 1922 Ljubljana strojni ključavničar, v Litostroju 1.9.1948, 20. 4. 1949 6 mesecev
138
Draksler Milan 1929 Ljubljana študent nov.-diplom. Šole Bg. 1948, maj 21.3.1949 2 leti
Drašček Alfred 1931 Gorica ključavničar v vojaškem podj. LJ. ni član KPJ 10.8.1949 12 mesecev
Dravčbaher Albina 1929 Vuhred telefonistka 10.6.1948 27.3.1951 2 leti
Dravčbaher Matilda 1924 Vuhred poljska delavka 7. 7. 1907 (napaka) 26.3.1951 2 leti
Dravčbaher Rudolf 1920 Vuhred gozdni delavec 5.5.1944 27.3.1951
Drobnič Andrej 1930 Metlika zastavnik JA, član UDV 8.6.1948 30.4.1949 7 let
Ejub Sabit 1923 Gostivar slaščičar 1.6.1952 24 mesecev
Erjavec Janez 1927 Senovo dijak 15.2.1945 26.10.1949 18 mesecev
Erjavšek Alojzij 1896 Zagradec upravnik posestva Pekre član KP od 1926 16.5.1949
Fabjan Ivan 1922 Novo mesto komandir v šoli NM Begunje 28.11.1949
Fajdiga Roža 1923 Ptuj administratorka 1943, september
Faletič Vojko 1920 Gorica kapetan JA, pred tem študent tehnike 3.1.1951 9 let
Faršelj Jože 1927 Fokovci poljedelec 1949, junij 10.4.1951
Filipčič Marijan 1930 Novo mesto blagajnik gozdnega podjetja član LMS 23.8.1949
Filipović Mujo 1926 Ključ (BiH) študent tehnike 18.10.1944 aprila 1949
Filipovič Radko
Firbas Ciril 1922 Čaganja
Frbežar Drago 1932 Mali vrh vajenec fine mehanike v Iskri 26.8.1949 18 mesecev
Frbežar Marijan 1930 Ljubljana mizar 27.8.1949 (prečrtano) 8 let
Fučkar Anton 1923 Maribor sodelavec KOS 29.8.1949 12 mesecev
Furlan Silvo 1909 Ljubljana kovinar, na polit. šoli v Moskvi KPJ 1944, KP Špa 1937 27.11.1948 24 mes. nato še 24
Geoheli Rudolf 1909 Notranje gorice pletar, delavec na Jesenicah 15.5.1944 4.8.1949 12 mesecev
Gerlanc Drago 1927 Trst tehnični pomočnik oziroma dijak 17.10.1944 29.12.1948
Gerželj Anton 1925 Košana 14.1.1950
Glavan Jože 1923 Žužemberk ključavničar 16.6.1950 7 mesecev
Glogovič Štefan 1919 Zagreb delavec 29.4.1952 12 mesecev
Godina Albin
Godina Ferdo 1912 Lendava književnik 1942, december
Gomizelj Virgilij 1928 Sežana delavec IZOS Ljubljana, nameščenec 21.9.1948 30.4.1949 12 mesecev
Gorjanc Janez 1930 Ljubljana študent pravne fakultete v LMS 30.3.1951 30 dni
Gorjup Alojz
Gorše Mirko 1926 Ribnica študent nov.-dipl. šole v BG. 1942, september 22.2.1949 24 mesecev
139
Govejšek Mirko 1909 Trbovlje čevljar 24 mesecev
Govnik Alojz 1904 Trbovlje mašinovodja v rudniku Zabukovica 12 mesecev
Grbec Logar Ema 1913 Trst uslužbenka komiteja za srednje strok. šole 14.2.1949 12 mesecev
Grčar Edvard 1902 Litija delavec v tov. Tutkala Lj. 5.2.1940 24 mesecev
Grebenc Vinko 1926 Krško dijak pomorstva v Bakru 6 mesecev
Gregorac Stane 1920 Poljčane gozdar, referent … 24 mesecev
Gregorič Janez 1910 Kranjska gora ložač na gvoždjari Jesenice 6 mesecev
Gregorovič Bogdan 1926
Grželj Anton
Gričar Ivan 1926 Trbovlje slušatelj rud. Tehnikuma 24 mesecev
Grundner Albin (Alojz) 1915 Poljčane trgovec, zastopnik gl.direkt.prehr. ind. Slo. 4 leta
Gustinčič Dragutin 1892 Gorska Kotara univerziteni prosfesor predvojni patijski delavec 18.4.1948
Gustinčič Roza 1900 Dunaj gospodinja 18.7.1949 24 mesecev
Habjanič Branko
Hajner Ludvik 1923 Murska Sobota študent elekt-tehn. Lj. 20.3.1949 6 mesecev
Hasanovič Midžaid 1907 Gostivar slaščičar samouk v MB. ni član KPJ 1.6.1952 24 mesecev
Hasl Drago 1900 Fram učitelj na gimnaziji 30.6.1945 jeseni 1948 5 let prisil. Dela
Hiti Rudolf 1922 Ljubljana predsed. planske komisije LJ, nameščenec 10.1.1946 1.8.1949 12 mesecev
Hlavati Zdenko 1925 Ljubljana poročnik JA, pilot 18.2.1951 7 leti in 6 mesecev
Hojs Jože 1926 Ljubljana študent medicine 1945, september 26.4.1949 24 mesecev
Horvat Franc 1923 Ptuj elekrtozavarivač v alumin. Kombinatu Strnišče 7.11.1951 14 mesecev
Horvat Jože 1893 Idrija 10.5.1951
Horvat Ludvik 1914 Murska Sobota 29.6.1953, 16. 6. 1953 24 mesecev
Ivančič Dušan 1910 Kanal mornarska podoficirska šola član KPJ 19.11.1949 24 mesecev
Jakopin Josip
Jakše Alojz 1913 Straža, NM 2.2.1951
Jarc Jernej 1920 Novo mesto mlinar, bivši oficir 24 mesecev
Jauh Anton 1912 Bled vlakovodja
Jelerčič Mirko 1923 Renče uslužb. mestnega podjetja NG 1943 27.2.1949 6 mesecev
Jenko Franc 1899 Kranj zidar pri gradbenem podjetju Kranj 18 mesecev
Jereb Viktor 1903 Idrija strojni monter - upravnik avtopodjetja V Beligiji maja 1930 8.6.1949 24 mesecev
Jerele Franc 1896 Št. Jernej kmet 12 mesecev
140
Jeretina Tone 1928 Ljubljana telegrafist na pošti 16.5.1947 26.4.1949 12 mesecev
Jerot Viktor
Jezeršek Janez 1920 Ljubljana polkovnik 16.4.1952
Jošt Jože 1911 Ljubljana uslužbenec, gozdarski inženir 5 let in 6 mesecev
Jurančič Ilija 1928 Maribor uslužbenec Minota, študent 13.5.1948 14.4.1949, 16. 4. 1949
Jurančič Iztok 1933 Maribor dijak LMS 22.6.1949 12 mesecev
Jurančič Josip 1902 Ptuj učitelj 1925, maj 28.9.1949, 24. 4. 1949 6 let
Jurančič Jure 1930 Maribor dijak 27.5.1948 22.6.1949 24 mesecev
Jurančič Virens Olga 1912 Ljubljana uslužbenka zadružne banke Ljubljana 1944, februar 29.9.1949 24 mesecev
Jurše Alojz
Jurukovski Kostadin 1929 5.1.1952
Kac Ivan 1925 Slovenjgradec v železarni Ravne 27.2.1953 24 mesecev
Kanižar Franjo
Kastrin Ljubo 1925 Ljubljana uslužbenec v tovarni Remond Ljubljana 12 mesecev
Kavčič Janko 1928 Bohinj
Kirn Stanko 1923 Hrastnik 1.12.1944
Kiseljevska Natalija 1899 Moskva zdravnica 1947, junij, čin majorja 9.11.1948 12 mesecev
Klančar Alojz 1926 Ljubljana študent, gospodarska fak. 16.6.1950 3 leta in 6 mesecev
Klančič Alojz 1903 Miren uslužbenec na hidrocentrali Moste Žerovnica 3 mes. in 24 mes.
Klauta Vladimir 1914 Tržič urednik Tovariša v Ljubljani 1944, november 10.4.1949 12 mesecev
Klemen Mitja 1926 Ljubljana laborant 11.8.1949 6 mesecev
Klopčič Jože 1928 Kamnik kmet 18 mesecev
Kmet Janez 1916 Col/Vipava zdravnik - načel.uprave epidemske službe MVZ Slo. 1940, maj 21.2.1949 12 mesecev
Kobe Božo 1913 Kranj, Golnik docent uni. Lj., pravnik 1943, oktobers pismom 27. 1. 1949
se sam izključil 12 mesecev
Kobe Mara 1915 Ljubljana profesorica 1948, maj 1.6.1949
Kocjan Martin 1913 Trbovlje železničar 26.12.1944 15.7.1949 24 mesecev
Kodrič Albin 1911 Brije-Vipavsko sodniški pripravnik Tolmin 18.4.1949 12 mesecev
Kodrič Franc 1927 Mokronog absolvent metalurgije 4.5.1945 20.6.1953 18 mesecev
Kokalj Rade 1926 Kamnik oficir 24 mesecev
Kolar Štefan 1911 Slo. Konjice podporočnik JLA 48 na 4 mes. zapora, 8.9.49 na 24 mes., 21.2.1952 na 12 mes.
141
Koler Ljubo 1917 Idrija radiotehnik 1.2.1946 jeseni 1948 2 leti
Kolovič Bogomir 1930 Ljubljana mehanik-vajenec 1948, september
Kolovič Ivo 1927 Šmarje Sap uslužbenec 1943, september 27.8.1949 doživljenjsko, na smrt
Komac Ivan 1897 Gorica, Soča 1948, januar, ponov. 2.
3. 1951 15 mesecev
Komilija Angela 1924 Črnomelj uslužbenka OO AFŽ Ptuj 6 mesecev
Koncilija Rudolf 1922 Novo mesto delavec na žagi, zdaj skladiščnik 28.9.1948 7.7.1949 12 mesecev
Konček Janez 1896,19 Uršna sela delavec v gozdu 23.8.1949 12 mesecev
Konda Anton 1925 Črnomelj poročnik JA 20.11.1944
Konte Vilko
Kontič Miladin 1923 Nikšič delavec v tovarni na Jesenicah bil član KPJ 1.10.1952 24 mesecev
Kopavnik Rajko 1923 Planica študent EKVŠ v Beogradu12.11.1949 na 24mes., 5.1.1952 še na12 mes
Kopinč Jože 1916 Gaberje - Krško železničar 19.2.1952, 12. 2. 1952 24 mesecev
Koprivec Oton 1918 Ljubljana delavec, šolski sluga in kurjač 21.10.1944 26.3.1949
Korče Alojz 1911 Sušak na HR. lepilec pri JDŽ v Ljubljani 24 mesecev
Korene Janko 1927 Sevnica NB Lj. 22.9.1952 14 mesecev
Kornhauser Ivan 1900 Murska Sobota kontrolor letenja 4.7.1952 24 mesecev
Korošak Franjo 1907 Gornja Radgona uslužbenec 13.1.1952 24 mesecev
Kos Alfred 1899 Motovun-Istra profesor 10.5.1952 24 mesecev
Kos Ivan 1920 Tolmin nadzornik proge 1949 7.8.1952 24 mesecev
Kos Stanislav 1921 Šavnik 12 mesecev
Kosmač Pavla 1916 Jesenice delavka v Iskri v Kranju 24 mesecev
Košec Ivan 1921 Žalec odpravnik vlakov 1945, januar 11.4.1952 16 mesecev
Košir Mirko 1913 Ljubljana univerziteni prosfesor 20 let
Košutnik Viktor 1904 Velikovec v železarni Ravne 13.1.1953 12 mesecev
Kotar Štefan 1911 Loča uslužbenec 24 mesecev
Kovač Ludvik 1914 Murska Sobota zdravnik (kapetan JA) 10.12.1949 8 let
Kovač Jernej 1924 Podgorica (LJ.) delavec GNO Lj. 12 mesecev
Kovačič Franc 1917 Celje delavec min. polj. NR Slovenije 24 mesecev
Kovačič Ivan 1923 Maribor zaposeln v TAM 1.12.1952 4 mesece
Kovič Anton 1927 Ljubljana podporočnik JA, pilot 30.3.1951 5 let
Kraigher Nada 1911 Trst študentka ekonomije in prava v LJ.
142
Krajnik Franc
Krajnik Peter 1923 Škofja Loka mizar, v JA od 1943
Kralj Vinko 1906 Kočevje tekstilec 14.4.1952 24 mesecev
Kranjc Mirko 1925 Postojna študent ekonomske fakultete v LJ. 26.9.1946 29.4.1949 12 mesecev
Krašovec Milka 1900 Trebnje gospodinja 1946, julij 25.1.1951
Krautberger Adi 1914 Ajbesvald (Koroška) nadzornik v rudniku Zagorje 24 mesecev
Krautberger Ivan 1913 Zagorje rudar 8.8.1949 18 mesecev
Krautberger Karel 1919 Zagorje rudar, bil oficir JLA 10 let, pomiloščen na 7 let
Kravos Vlado 1917 Trst študent medicine, kapetan JA 24.12.1949 4 leta
Krebs Anton 1912 Šoštanj ključavničar 14.4.1952 6 mesecev
Krebs Marija 1914 Rogatec gospodinja 14.4.1952 12 mesecev
Kren Franc 1904 Kočevje 6.11.1950
Kresinger Ivan 1923 Nedelišče (HR) kmet, načel. letalske šole, vodnik 4 leta, na 2 leti?
Kresnik Vladimir 1920 Celje zdravnik 15.10.1951 24 mesecev
Kristanc Franc 1905 Voglje, Kranj tesar v gradbenem podjetju 18 mesecev
Kristanc Janez 1906 Voglje, Kranj delavec v tovarni Jugobruna 31.8.1949
Krivec Alojz 1928 Slovenj Gradec trgovski pomočnik, vodnik v JA 2 leti
Krmac Marčelo 1927 Marezige mehanotehnik
Kuntarič Milka 1923 Boršt, Krško uslužbenka VP 2624 - Lj. 24 mesecev
Kurent Drago 1923,193 Francija ključavničar v rudniku Zagorje 1.10.1947 16.8.1949 24 mesecev
Kuster Janko 1925 Maribor delavec v gradbenem podjetju 24 mesecev
Lah Aleksander 1912 Gorica pravnik, šef odseka Min. UP NR Slovenije 16.6.1950 4 leta
Lalič Špiro 1925 Knin delavec v tekstilni tovarni v Mariboru 1948, 1943 9.8.1949 12 mesecev
Lanjšček Aleksander 1933 Fokovci poljedelec 11.6.1944 10.4.1951
Lanšček Štefan 1922 Murska Sobota delavec 1949, oktober 24.9.1949
Lapanje Savo 1925 Novo mesto študent filozofije v Ljubljani 1947, april 15.2.1949 12 mesecev
Lavre Franc 1930 Konjice delavec v Marenbergu 7.7.1949 12 mesecev
Lesjak Franc 1905 Dunaj kapetan JA, v JA od 1944 priprt 16.4.1949
Levec Anton 1898 Kamnik zobozdravnik 1945, avgust (?) 18 mesecev
Likovič Matko
Ljaševski Viktor 1903 Belorusija demob. oficir JA, rus. emigrant 19.5.1949
Ljubič Bogomir 1917 Ljubljana oficir LM, upravnik šole v Begunjah 9.11.1949 5 let
143
Ljubič Marjan 1929 Črnomelj Zastavnik JA, uslužb.UDV - radiotelegrafist 8.6.1948 14.4.1949 5 let
Ljubič Milan 1904 Desinić kmet na drž. posestvu Rog. Slatina 4.7.1949 24 mesecev
Logar Alojz 1925 Horjul študent EKVŠ v Ljubljani 1948 16. 2. 1949, 18.5.1949 6 mesecev
Logar Anton 1918 Horjul študent VPŠ Ljubljana 1948 april 18.2.1949 6 mesecev
Logar Cene 1913 Horjul unverzitetni profesor 1941, junij 14.2.1949 24, nato še 24
Logar Edvard 1913 Litija gozdna uprava Litija 21.10.1952 16 mesecev
Logar Janez 1908 Horjul prof. filo. fakultete., uslužb.min z prosveto 1946, marec 14.2.1949 6 mesecev
Logar Jože 1921 Zagreb uslužbenec Obutve 16 let
Logar Tine 1916 Horjul asistent Akademije znanosti in umetnosti 1943, marec 14.2.1949 12 mesecev
Logar Tone 1918 Horjul učitelj 27.4.1948 6 mesecev
Lončarič Vilem demobilizoran oficir JA
Lorger Edmund 1920 Celje pomočnik v cinkarni Celje ni član KPJ 19. .6 1949, 19.7.1949 12 mesecev
Lovrenčič Aldo 1926 Sežana ladjedelec 3 leta in pol
Lukanc Franc 1923, 29 Vevče delavec v tovarni v Libojah ni član KPJ 6.7.1949 12 mesecev
Lukman Franc 1911 Slap ob Idriji podporočnik JA 1.4.1949 5 mesecev
Lunder Franc 1922 Kočevje fotograf 21.12.1952 (1951) 24 mesecev
Luznar Marjan 1923 Škofja Loka komisar bataljona, vodoinštalater 12.11.1951 4 leta
Luževac Feodor 1926 Kranj študent ekonomije 20.10.1949
Macuh Anton 1909 delavec 1944, november 3 mesece
Madronič Vlado 1918 Novo mesto pomorska vojaška akademija 8 mesecev
Magajna Božodar 1931 Celje dijak 18. 9 1949 12 mesecev
Magajna Vladimir 1926 Volinje dijak 24.9.1949 12 mesecev
Magajne Bogomir 1930 Ljubljana uslužbenec MGP Ljubljana 12 mesecev
Majcen Dušan 1916 Novo Mesto študent prava, polkovnik JA 16 let
Majcen Franc 1932 Mozirje
Malenšek Zlatan 1925 Maribor študent tehnične fakultete Ljubljana 14.5.1945 12 mesecev
Mankoč Ivan
Marc Sonja 1930 Sežana učenka, študentka 1948 24.5.1949 24 mesecev
Marc Stanko 1902 Vipava kmet 20.11.1943 5.1.1949 5 let
Marinček Tončka 1932 Šmarje Sap nameščenka 20. 10 1949 18 mesecev
Marinčič Franc 1925 Horjul študent tehnike v Ljubljani 18.6.1945 14.2.1949 6 mesecev
Maslov Višnja 1930 Mostar študentka fak, za arhitekturo Ljubljana 6 mesecev
144
Matič Danilo
Mažgon Janez 1923 Cerkno krojač v zadrugi Kranj 12 mesecev
Mede Gabrijel 1906 Kranj poslovodja zadruge 9.4.1952 20 mesecev
Medved Ivan 1930 Lehno (Pohorje) mizarski pomočnik 1948 7.7.1949 12 mesecev
Medved Lojzka 1919 Lehno (Pohorje) referentka za kadre pri SK Slovenjgradec 28.5.1948 7.7.1949 24 mesecev
Meglič Andrej 1918 Kranj mizar 2.3.1953 20 mesecev
Mehmedovič Ferid 1933 Opava (ČSR) slaščičar 31.5.1952 24 mesecev
Mencej Martin 1904 Ig defektolog, pomočnik ministra 21.4.1905 19.1.1951 7 let
Mervič Bernard 1921 Nova Gorica študent filozofije v BG. 1945 27.7.1952 24 mesecev
Meze Edvard 1913 S. Amerika krojač 1944 28.6.1949 24 mesecev
Meze Friderik 1920 S. Amerika ključavničar, delavec v gozdu 15.9.1943 29.6.1949 12 mesecev
Mihelčič Alojz 1907 Črnomelj Zdravnik UDV, major JA 1933, januar 24 mesecev
Mihelčič Nada 1921 Kočevje profesorica II. gimnazije v Ljubljani 1948, maj 16.6.1949 24 mesecev
Mikolavčič Heda 1915 Nemčija šefica odkupa v Brežicah, varuška 1944, september 6.5.1949 12 mesecev
Mikolavčič Rado 1913 Istra delavec in šofer, DAPS Brežice 1943, junij 6.5.1949 12 mesecev
Mikuž Jože 1933 Šmarje dijak 15.8.1949 2 mesecev
Milič Rado 1921 Zgonik pri Trstu mehanik v Mepromu, hladilničar 1948, maj, feb '47 16.8.1949 24 mesecev
Mlinar Mimi 1923 Bistrica delavka 1948 31.1.1951 24 mesecev
Moderndorfer Vinko 1894 Avstrija šolski nadzornik v Celju 1948. april 24 mesecev
Modrijan Leon 1906 Ljubljana zaupnik za turizem in gostinstvo v Lj. , ind. mlinar 11.8.1944 1.6.1953 24 mesecev
Mohor Bogdan 1925 Ljubljana študent ekonomije 1913, avgust (napaka) 1.2.1951 26 mesecev
Mohorčič Anica 1933 Ljubljana dijakinja 15.8.1949 18 mesecev
Mohorčič Marica 1917 Ljubljana diplomirana babica 15.8.1949 8 let
Mohorčič Milena 1905 Ormož profesorica, pisateljica 1942, julij 17.12.1948
Molan Vinko 1914 Krško agronom, direktor RPD Maribor 21.1.1947 24 mesecev
Mrak Anica 1921 Idrija uslužbenka Ljudske pravice Ljubljana 1944, februar
Mrzel Ludvik 1904 Loka novinar in pisatelj, upravnik nar. gled. Maribor 12 let
Mugoša Vukašin 1921 Titigrad (ČG) bivši podoficir, pilot 24 mesecev
Muršec Ivan 1928 Celje študent tehnike v Ljubljani 1945, feb., 1946 27.2.1949 12 mesecev
Namorž Veljko 1920 Ljubljana vojaški študent 1944 2.2.1950 6 let
Nečemar Boris 1922 Ljubljana študent tehnike v Ljubljani 31. 6. 1945 29.4.1949 6 mesecev
145
Nemec Ivan 1907 Dragotinci 4.9.1949
Nenadov Stanko
Neubaver Maks 1918 Ptuj trgovski pomočnik 28.7.1952 3 leta
Nikčevič Jovan 1922 ključavničar na Jesenicah član KPJ 18 mesecev
Nikolavčič Rado 1913 Istra upravnik DASR-a Brežice 12 mesecev
Nikolič Rihard 1924 Metkovič (HR) bil kapetan, ročni delavec 1.6.1949 12 mesecev
Noč Vinko 1915 Jesenice obdelovalec kovin v želez. Jesenice 1929, avgust 26.4.1949 24 mesecev
Novak Ivan
Novkovič Nikola
Novotny Braco 1928 Hrvat 1948, maj
Ocepek Roman 1924 Krško ložač na železnici, ključavničar 20.7.1945 12.5.1949 12 mesecev
Oharček Djuro 1911 Gradac (Hrvat) veterinar, kapetan JA 8 let, 6 let
Osana Stanko 1921 Novo mesto 3.7.1952
Osole Boris 1927 Celje pravnik član KPJ 26.8.19535 mesecev, nato višje sodišče razveljavilo
Osterc Ljubo 1919 Ljubljana sekretar min. za zun. Zadeve FLRJ 1943, marec 15.7.1949 12 mesecev
Ostrouška Milica 1907 Koper (STT) profesor I. gimnazije Maribor 1940, januar, s
prekinitvijo 21.7.1949 24 mesecev
Ožek Leopold 1918 Celje železniški uradnik 1944, september
Paljk Metod 1926 Gorica študent medicine 11.9.1952 24 mesecev
Pančur Franc 1881 Kamnik rudar 1943, september jeseni 1948 6 mesecev
Pantar Jože 1929 Ljubljana uslužbenec 1946 2.8.1949 12 mesecev
Paštebar Karol 1918 Kamnik mizar 15.6.1944
Pavičevič Mihajlo 1914 Danilovgrad v narodni banki LJ, prej v JA leta 1949 in 15.2.1952 12 + 24 mesecev
Pavlenič Silvester 1901,19 Maharovac tov.Univerzal Ljubljana, industrijski miličnik 1948 1.6.1949 12 mesecev
Pecov Miodrag 1931 Dimitrougrad
Pečnik Jože 1902 Ljubljana 19.6.1952 16 mesecev
Peršak Mirko 1924 Ljutomer strojobravar 18 mesecev
Pesjak Janez 1904 Lipnica železarna jesenice ? 14.3.1951
Peteršič Jakov 1898,19 Ptuj poštni uslužbenec 1949, november
Piljušič Miroslav 1918 Zadar Maribor, livarna 18.2.1951 18 mesecev
Pirih Andrej
Pirih Franc 1906 Gorica frizer 1948 13.1.1953 10 mesecev
146
Pišler Stanislav 1906 Trst
Pitlik Libuša 1930 Hercegovci trgovska pomočnica v Maranbergu 6 mesecev
Pivk Maks 1902 Ljubljana poštni uradnik 1944, junij 13.4.1951
Plaznik Stane 1929 Senjski Rudnik vojak v Skopju, Slovenec 24.4.1950 8 let
Plohl Martin 1907 Ptuj delavec v tovarni tan. Maribor 23.4.1952 24 mesecev
Počič Dezider 1927 Murska Sobota poljedelec 12.12.1948 10.4.1951
Podgorelc Avgust 1919 Ptuj vodnik v JA, sedlar 9.4.1949 5 let
Podlesnik Franc 1914 Pula, a Slovenec kapetan JA 18.11.1951 5 let
Podobnik Marija 1919 Idrija članica OK Idrija, kmečka delavka 1944, april junija 1949 24 mesecev
Polak Fedor 1927 Ljubljana absolvent prava v Ljubljani 1945, marec 24 mesecev
Posega Franc 1929 Razdrto vojak v Skopju 30.4.1950 12 mesecev
Požgaj Ivan 1917 Kranj steklar, akad. likovnih umetn. 1945 5.6.1953 24 mesecev
Požun Karel
Praprotnik Anton 1899 Kropa pek 1942, junij jeseni 1948 2 leti
Premru Lev 1931 Ljubljana študent 27.5.1948 14.4.1949 18 mesecev
Premru Vladimir 1902 Krško profesor 24 mesecev
Premzl Jože 1921 Maribor delavec 12.7.1952 24 mesecev
Preskar Alojz 1912 Šmartno-Litija čevljarski pomočnik 14.12.1945 10.8.1949
Preskar Jože 1912 Krško čevljar, šef odd. za obrt in industrijo GNO 1942, julij 28.3.1949 24 mesecev
Preskar Marinka 1925, '15 Krško sekret. podjetja Vino, gospodinja 23.5.1944 6.5.1949 12 mesecev
Pretnar Janko 1927 Bled mlajši vodnik JA 9 let
Pretnar Stanko 1927 Tržič kapetan JA
Preželj Srečko 1922 Novo mesto ključavničar, direktor livarne MB.
Prhne Branko 1922 Novo mesto poročnik JA 18.2.1949 8 let
Prhne Milica 1923 Ljubljana, Novo mesto uslužbenka min. za kmetijstvo 1942, november julija 1949 6 mesecev
Prodanovič Danica 1923 Beograd študentka medicine 18.5.1945
Puh Boris 1919 Grosuplje strojni tehnik 27.7.1948
Rabič Marjan 1918 Gorenja vas poročnik JA, kemik 9.8.1949 10 let
Rajkovič Radoje 1927 Andrijevica študent gradbene fakultete 1945, marec 18.6.1953 8 mesecev
Rajšter Vojko 1924 Šoštanj personalni referent maja 1950 24 mesecev
Ralevski Dima 1928 Kavadarci 22.1.1952
Rauter Janez 1911 Celje direktor gimnazije Št. Jurij pri Celju 12.4.1952 20 mesecev
147
Razbornik Pepica 1919 Šoštanj uslužbenka min. za prosveto HR. članica KPJ 15.5.1949 24 mesecev
Razdevšek Alojz 1914 Ptuj strugar ni član KPJ 9.7.1949 12 mesecev
Ražem Stanko 1923 Il. Bistrica - Kozjane 2.5.1951
Reba Janko 1923 Drage 3.11.1950
Reisner Herman 1924 Dobrunje - LJ. dijak 24.2.1945 11.8.1949 3 mes. + 24 mesecev
Repanšek Marjan 1921 Ljubljana JLA jeseni 1948 6 mesecev
Rijavec Avgust 1923 Nova Gorica kmet, delavec 1.6.1949 24 mesecev
Rinaldo Bojan 1917 Trbovlje paznik v rudniku Trbovlje 5.10.1944 21.7.1949 18 mesecev
Rozina Milan 1921 Ljubljana statistični manipulant 1944 1.6.1949 12 mesecev
Rožič Miroslav 1913 Ljubljana pravnik, pravni referent GNO Ljubljana 16.6.1950 24 mesecev
Rudolf Miro 1910 Celje bančni uslužbenec ni član KPJ 1.6.1949 24 mesecev
Rufat Ilmi 1911 Gostivar slaščičar 19.3.1952 24 mesecev
Rugelj Anton 1914 Ljubljana knjigovodja v gl.direkciji autorad 18.1.1947 29.7.1949 in 1953 24 mesecev
Rupnik Franc 1915 Logatec gozdni delavec 30.12.1944 28.6.1949 12 mesecev
Rupnik Vojko 1929 Čačak delavec, brezposeln 1947 26.12.1951 24 mesecev
Rusanov Nikola 1924 Murska Sobota študent tehnike 15 let
Rušitovič Lima 1926 Opava (ČSR) 24 mesecev
Rušitovič Lokman 1912 Pirot slaščičar 19.3.1952 24 mesecev
Saje Jule 1904 Novo mesto zdravnik 1943
Sajovic Jože 1902 Kranj vlagalec snovi v Tkalnici 12. 7. 1956 (?) 22.2.1951
Sedlar Franc 1913 Ljubljana zaposlen v Litostroju 17.6.1953 12 mesecev
Sekulovič Momir 1928 delavec v železarni Jesenice 30.1.1953 20 mesecev
Semenič Edvard 1919 Ljubljana oficir 21.10.1952 16 (15?) mesecev
Simončič Ivan 1919 Ljubljana pravnik, usluž. narodne banke 1944 1.6.1949 12 mesecev
Simonič Milan 1919 Ljubljana 7.9.1949 12 mesecev
Siter Jože 1905 Zagorje ob Savi direktor steklarne Rogaška S. 14.4.1946
Skaza Sašo 1891 Ptuj bančni uradnik 28.9.1946 jeseni 1948 2 leti
Skušek Edo 1908 Zidani most upravnik mestnega radbenega podjetja Litija 24 mesecev
Skvarča Franc 1922 Rakek delavec 1945, februar
Slana Ludvik 1925 Ljutomer 3.2.1953 14 mesecev Slivnik Anton (povratnik) 1900 Radovljica elektrikar v Moste Železniki 1943, oktober
22. 7. 1949 prvič, 7. 1. 1952 drugič 12, nato 24 mesecev
148
Sojer Franc 1924 Ljubljana vrtnarski pomočnik 25.5.1948 1949, april
Sojer Gabriel 1927 Ljubljana trgovski pomočnik, upravnik za plačno trgovino 1949 7 let
Srebrnič Avgust 1922 Solkan mehanik, podporočnik JA 1. 4. 1949 in 9.9.1951 sod.3 mes. Upr. 24
Stanišič Ivan 1923 Zadar klučavničar v Litostroju 1.6.1949 24 mesecev
Starc Franc 1932 Krško dijak 27.5.1948 8.9.1949
Starčevič Vili+B345 1924 Delnice 8 let
Stare Avgust Janez 1913,192 Ljubljana direkt. podjetja sadje zelenjava, gostilničar 15.9.1941 14 let
Stare Ivan 1913 Zalog LJ. delavec na železnici 15.5.1942 72 mesecev
Stare Olga 1926 Rakek administratorka 22.1.1948 30.12.1948
Stari Bogdan 1912 Senožeče šef avtoparka Litostroj, strojni tehnik 1944, september 8.7.1949, ponovno
1953 12 mesecev
Stefanovič Miodrag 1927 Sremska Mitrovica v tovarni Boris Kidrič 17.6.1953 15 mesecev
Stojkovič Žarko
Strežek Ana 1932 Šmarje-Sap nameščenka 15.8.1949 18 mesecev
Strežek Ivan 1930 Ljubljana, Šmarje Sap delavec 26.8.1949 6 let
Stropnik Marija 1895 Ravne gospodinja 1938, maj
Struna Franc 1927 Ljubljana zastavnik JA, član UDV 6.4.1949 3 leta
Stupica Maks 1905 Dražgoše učitelj za strokovne šole 1943, april 31.5.1951 3 leta
Sulič Tihomir 1929 Ljubljana dijak 6 mesecev
Svetek Lev 1914 Logatec docent na pravni faku. v Lj. 1945, marec 14.2.1949 6 mesecev
Svetelj Mitja 1931 Ljubljana dijak LMS 1945 19.4.1949 6 mesecev
Šajn Emil
Šalamin Ivan 1914 Ptuj komercialist 23.1.1951 5 let in 6 mesecev
Šalamun Venceslav 1927 Ptuj šofer 1948, junij
Šebenik Vinko 1930 Ljubljana uslužbenec 10.10.1949 4 leta in 3 mesece
Šega Karel 1910 Kočevje delavec v gozdu 12 mesecev
Šega Stanko 1922 Tinje JLA ? 1951, april 4 mesece
Šelih Franc 1931 Školce ref. vinarske in sadjarske prizv. 1948 23.2.1951
Šelih Ivan 1925 Celje - Dobrava tri meščanske, dva razr. Obrtne 27.2.1951 5 let in 2 meseca
Šelih Rudi 1929 Celje - Dobrava študent 8.2.1951, 8. 3. 1951 2 leti
Šircelj Jože 1929 Ljubljana študent, delacev v Litostroju 1948 20.4.1949 24 mes + 18 mes
Škerlak Tibor 1913 Budimpešta docent na tehnični fakulteti v Lj. 3.10.1946 14.2.1949 24 mesecev
149
Škoro Pero 1915 Nikšič (ČG) šofer, šef garaže uprave LM v Lj. 1936 8.3.1949 24 mesecev
Škraba Milan 1930 Ljubljana 14.8.1951
Škraban Anton 1926 Murska Sobota mehanik v TAM Maribor 30.10.1951 20 mesecev
Šlaher Alojz 1914 Semica na Dravi knjigovodja drž. premoženja Ptuj, gradbeni delovodja 28.9.1948 14.8.1949 24 mesecev
Šlajpah Ludvik 1928 Ljubljana referent za šolstvo 1951 22.9.1951 24 mesecev
Šmrajc Franc 1923 Ljubljana uslužb. Min. za gradnje 1943 1.6.1949 12 mesecev
Špindler Ivan 1928 Slovenj Gradec upravnik letovišča v Moščeniški 1949 10.3.1951 24 mesecev
Šprunk Franc 1924 Kamnik zidarski pomočnik 1943 14.4.1949
Šraj Ivan 1927 Bloke zastavnik JA, radiotelefrafist UDV 29.5.1945 14.4.1949 3 leta in 8 mesecev
Štangl Branko 1920 Dvor - Koroška študent medicine, kapetan JA 21.11.1949 5 let
Šterbenc Ivan 1924 Črnomelj študent tehnike, gradbeni tehnik 1943, november 10.5.1949 6 mesecev
Štrafela Ivan 1912 Borovci - Ptuj uslužb., zaupnik SNO, elektrikar 1932, februar 25.5.1950 8 let
Štrakl Anton 1929 Gornja Radgona tehnik, vojak v Skopju 23.4.1950 8 let
Šubic Florijan 1925 Kranj strojni ključavničar 1948 17.2.1953 24 mesecev
Šuštar Anton 1926 Ljubljana strojni ključavničar 1948 17.2.1953 24 mesecev
Šušteršič Valter 1912 Trst saobračajna škola 19.7.1949
Švanjak Mirko 1911 Pliberk steklarski pomočnik, rudnik Mežica
Tavčar Ivan
Tavčar Marjan 1912 Ljubljana profesor prve gimnazije Maribor 1945, december 30.3.1951 2 leti
Tavčar Zvonko 1919 Ljutovlje pek 3 leta
Tišler Šuster Ana 1891 Litija gospodinja 24 mesecev
Tkalec Štefan 1910 Celje kretničar na železnici 12.11.1948 26.5.1949
Tomažič Jože 1921 Slovenjgradec delavec v tovarni Guštanj 28.2.1952 24 mesecev
Tomič Olga 1930 Stara Pazova nameščenka 1947, november 9 mesecev
Tominec Milan 1922 Šentrupert oficir, direktor podjetaj Les Ljubljana 16.6.1950 6 let
Tramšak Martin
Tratnik Zoran 1928 Gornji grad študent metalurgije 1948 7.11.1951 24 mesecev
Traven Ciril 1916 Ljubljana berberin' službenik GNO 13.1.1949 8 let
Triller Vilko
Trinko Emest 1928 Litija uslužbenec 20 let
Trobec Milan 1907 Trst pravnik, uslužbenec, šef delagacije v Avstriji 16.6.1952 12 let zapora
Trojar Matija 1886 Tolmin 24.2.1950
150
Tuma Janez 1923 Ljubljana tehnični uradnik 1946, maj
Turk Franc 1903 Šoštanj delavec 27.3.1953 24 mesecev
Turk Franc 1927 Novo mesto podporočnik JA 19.2.1951 6 let
Turk Milan 1922 Ptuj poslovodja 15.10.1944izključen iz KPJ 11. 8.
1948
Tušar Tončka 1921 Idrija gospodinja, šivilja 1942, december junija 1949 12 mesecev
Udovič Jože 1916 Trst livar, računovodja železarne Jesenice 26. 4. 1950 na 24 mes.,
9. 6. še na12 mes.
Urbas Ivanka 1908 Bloke glavna direkcija kemijske ind. Lj. 1944 29.4.1949 12 mesecev
Upelj Stane 1923 Kresniške poljane kapetan NM - šola Begunje 28.11.1949
Uršič Anton 1904 Maribor krojač, direktor tekstilne tovarne v Celju 1945, april12.8.1949 (19. 2. 1949)
? 6 mesecev
Vajs Ivan 1909 Pohorje klesar, član SRZ v Marenbergu 7.7.1949 12 mesecev
Valč Anton 1915 Vrhnika avtomehanik 12 mesecev
Varežič Nikola 1926 Dubrovnik v MB. Izključrn iz JLA 1.6.1949
Vaš Viljem 1928 Murska Sobota študent srednje veterinarske šole Ljubljana 24 mesecev
Veble Andrej 1904 Krško kmet 29.4.1952 18 mesecev
Velikonja Vlado 1917 Celovec šef kontrolnega odseka SRS Šoštanj 24 mesecev
Veljak Bogdan 1925 Maribor študent elektrotehnike Ljubljana 1944, februar 19.2.1949 12 mesecev
Vergan Jože 1904 Sežana inšpektor za delo 1921 25.4.1952 24 mesecev
Verlič Jože 1921 Ljubljana študent medicine, poročnik JA 18.11.1949 7 let
Vesel Danijel 1925 Srem pers. referent podjetja SAP Lj. 1945 4.8.1949 24 mesecev
Vidic Vanda 1927 1951
Vigec Maks 1928 Hoče bolničar, vojak v JA verjetno decembra
1951
Vilar Štefan 1929 Ljutomer nameščenec Litistroja Lj., dijak 1948, junij 29.4.1949 24 mesecev
Vister Valentin 1898 Jesenice žičar, delavec v pilarni Rečica 18 mesecev
Višenjak Radin 1918 Ptuj absolvent medicine, poročnik 21.11.1949 7 let
Višnar Drago 1919 Jesenice v pisarni železarne Jesenice 1943, december 25.4.1949 24 mesecev
Vodenik Franc 1919 Kranj sekretar GNO Kranj, pek 3.5.1946 31.1.1950 24 mesecev
Vogelari Franc 1918 Gornja Kungota personalni referent mestne pošte Mb. 24 mesecev
Vogrič Sergej 1923 Gorica uslužbenec SNO v Gorici, dijak 1946, november 17.4.1949 12 mesecev
Voh Franc 1924 Celje komercialist v tov.kmetijskih strojev Mb. 5 let
Volčič Jože 1927 Komen kmet, preds. KOZ Komen 1943, december 18.6.1949 12 mesecev
151
Vončina Miran 1925 Poljčane uslužbenec, strojni barvar 1951 24.3.1951 24 mesecev
Vončina Tugomir 1924 Poljčane normirec, ključavničar 1948, november 3.4.1951 24 mesecev
Vrabec Viktor 1914 Komen mehanik, kapetan JA 1937 14.2.1951 3 leta in 6 mesecev
Vranac Veljko 1923 Zenica
Vrečko Alojz 1917 Radovljica tehnik v tov. Jesenice, strojni teh. 7.11.1947 20.4.1949 12 mesecev
Vrhovec Alfonz 1923 Zagreb mehanik VTP Ljubljana 1942 18.2.1949 6 mesecev
Vrtovšek Breda 1927 Brežice študentka filozofije 12 mesecev
Vrzela Štefan 1926 Ljutomer šofer član KPJ 8.6.1953 24 mesecev
Vujovič Gavrilo Gajo 1931 Bar (ČG) dijak kmetijske šole Maribor 25.3.1947 2.2.1949 12 mesecev
Vuk Viktor 1898 Tržič ekspeditor v tovarni Litija 24 mesecev
Vukadinovič Rodoljub 1915 Niš kapetan JRT 6 let
Zadravec Kristina 1928 Štrigova predica 1948, januar avgusta 1949
Zagorc Franc 1925 Novo mesto kmet 1943, december 18.6.1949 16 mesecev
Zagorski Cvetko 1916 Jesenice književnik, novinar Vestnika Mb. jesen 1939, 1943 16.2.1949 12 mesecev
Zalar Bogdan 1925 Šoštanj študent tehnike v Ljubljani 21.3.1947 26.4.1949 6 mesecev
Zalar Vlado 1923 Šoštanj študent medicine v Ljubljani 9.7.1944 19.2.1949 12 mesecev
Zalokar Žarko 1925 Ljubljana študent tehnike 31.5.1948 14.7.1948 42 mesecev
Zavrl Valentin 1917 Vinje - LJ. mizar 8.5.1948, 8.3.48 3.8.1949 12 mesecev
Zec Arso 1927 Bar (ČG) delavec v podj.Tel-promet Lj. ni član KPJ 2.9.1949 24 mesecev
Zelenik Ludvik 1914 Ptuj personalni referent RKGS Ptuj 24.2.1944 7.7.1949 12 mesecev
Zelenko Štefan 1911 Murska Sobota lončar 16.9.1952 18 mesecev
Zgrabljič Anton 1922 Sel. Ob Dravi
Zobec Boris 1929 Trst stroj. tehnik, tovarna Kropa, dijak 21.1.1948 10.8.1949 12 mesecev
Zulbearovič Jaja 1913 Gostivar slaščičar na Jesenicah 31.5.1952 24 mesecev
Zupančič Alojz 1927 Trbovlje pomožni elektromonter 1945 27.6.1949 12 mesecev
Zupančič Jože 1898 Novo mesto gozdar, upravnik spomenikov NOB 28.8.1953 14 mesecev
Zupančič Viljem 1922 Trbovlje delave v rudniku 24 mesecev
Zupin Miha 1918 Kamnik zidar 10.7.1944
Zvodar Danilo 1927 Tolmin radiotelegrafist pri Udbi za Slo. 2.12.1946 14 mesecev
Žabota Martin 1920 Ljutomer sodar in destilator, direktor Alko Ljubljana 1.1.19441. 6. 1949, spet nov.
1951 12 mesecev
Žagar Franc 1926 Celje študent tehnike v Ljubljani 1947, januar 18.2.1949 12 mesecev
Žagar Marjan 1920 Celje učitelj 1944, oktober 16.11.1951 24 mesecev
152
Žigon Ivan 1928 Komen namest. direktorja ladjed.Piran 3.1.1944 18.6.1949 30 mesecev
Žilevski Dimitrij 1927 Ohrid starejši vodnik JA
Žnidar Pavla 1916 Radovljica tovarniška delavka 11.5.1947 12 mesecev
Žunko Alfonz 1921 Ruše 19.6.1952
Žunko Slavko
153
2 Dopolnilni seznam informbirojevcev – kaznjencev
1. Bidalj Karel, bivši oficir iz Ormoža
2. Bregar Alojz, bivši vojak iz Kočevja, obsojen na štiri leta
3. Brinovec, bivši oficir iz Ljubljane
4. Bumban Cene, bivši oficir
5. Canko Stanislav, bivši minister iz Ljubljane
6. Cenc Miha
7. Celinšek Franci
8. Čiželj Franc
9. Habijan Drago, bivši kapetan iz Ljubljane, obsojen na 12 let
10. Hrast Radovan
11. Kalan Adolf iz Ljubljane
12. Konte Ivan iz Ljubljane
13. Korošec Avgust, bivši oficir iz Ljubljane
14. Kraševec Franc, bivši kapetan Udbe, Notranjec, obsojen na 12 let
15. Levstik Stane, bivši kapetan v Sarajevu, obsojen na 16 let
16. Majcen Ivo, bivši polkovnik – zdravnik iz Ljubljane
17. Medved Branko, bivši major iz Banja Luke, obsojen na 18 let
18. Meze Dušan iz Ljubljane
19. Piškur Stane, bivši oficir iz Ljubljane, obsojen na 8 let
20. Pogorelec Avguštin, bivši oficir iz Ljutomera, obsojen na 20 let
21. Prešern Ivan, bivši poročnik – pilot iz Ljubljane, obsojen na štiri leta
22. Rijavec Alojz, bivši oficir iz Ljubljane, obsojen na 12 let
23. Rinaldo Robert
24. Senčar Dušan
25. Slovenec Jože, bivši polkovnik, obsojen na 12 let
26. Šuler Krista
27. Trost Stane, bivši polkovnik iz Ljubljane, obsojen na 16 let