Download - Največje uganke sveta

Transcript

Skrivnosti narave, zgodovine in znanosti

Najve»je

UGaNKeSveTa

jve»

je U

e S

veTaNajve»je UGaNKe SveTa

Skrivnosti narave, zgodovine in znanosti

Knjiga opisuje meje našega znanja in skuša priti do

dna številnim skrivnostim − pa naj bodo to nedoumljivi

dogodki iz zgodovine, skrivnostna dogajanja sodobnega

Ëasa, presenetljiva spoznanja znanosti ...

Poglablja se v razmeroma neznane pojave, kot je jezik

rastlin, v skrivnostna zemeljska znamenja, z novega

zornega kota pa osvetli tudi domnevno razvozlane

uganke, kot sta atlantida in bermudski trikotnik.

Tako imenovani Kačji nasip v ameriški zvezni državi Ohio (glej str. 64)

VsebinaV GLOBINAH VESOLJA 9

Začetek in konec med prapokom? … 10

Kar povezuje svet … 13

Temna plat fizike … 15

Otroci sonca … 16

Je življenje padlo z neba? … 18

Predniki živali … 22

Pristanek na Luni – velika prevara … 24

Kam je izginila voda z Marsa? … 26

Mars, zelena prihodnost … 27

Pozdravljeni tam zunaj! … 28

Žveplove bakterije ali silicijeve pošasti … 30

ZNAMENJA, BESEDE, ZAPISI 31

Na začetku je bil glas … 32

Rembrandt iz kamene dobe … 36

Uganka pismoukov … 38

Koda iz bronaste dobe … 40

Mrtvi jezik in jezik mrtvih … 41

Osamljeni jezik … 42

Kumranski zvitki … 43

Sporočilo v svetem pismu? … 45

Znanilec nesreče … 47

Šifra ali prevara: nerazumljivi kodi … 48

Glasbene skrivnosti od baroka do rocka … 51

SKRIVNOSTNI VZORCI, NERAZDRUŽLJIVE STRUKTURE 53

Hrib, delo človeških rok … 54

Obrambni obroči ali romarska pot? … 56

Obraz rdečega planeta … 57

Skrivnostni talni obrisi v Angliji … 59

Proge v puščavi … 60

Lončeni plazilec … 64

Vse poti vodijo v Chaco … 66

Geološko znamenje v »zelenem peklu« … 69

Umetnost na žitnih poljih … 71

PRASTARE LEGENDE ČLOVEŠTVA 73

Velika poplava … 74

Sodoma in Gomora: skrivnostna apokalipsa … 77

Predrzen projekt antike … 79

Mit o skrinji zaveze … 81

Je Metuzalem res dočakal 969 let? … 84

Skrivnost svetega grala … 85

Svetopisemski čudeži … 87

Cesar v Kyffhauserju … 89

Krzno iz zlata … 91

MISTIČNI KRAJI – FANTASTIČNO STAVBARSTVO 93

Se je Atlantida potopila v Črno morje? … 94

Piramida pod vodo? … 97

Skrivnostni kamniti spomeniki … 98

Stonehenge – koledar ali svetišče? … 100

Skrivnosti piramid … 103

Zmaga nad menhirji … 106

Kmečke trdnjave … 107

Iskanje Kleopatrine palače … 108

Zlato v Renu … 110

Ko je umrl gozd … 112

»Atlantida« pod plimo … 114

Skrivnosti območja 51 … 115

Orjaški kristali v eni od mehiških jam (glej str. 182)

V VRTINCU PRETEKLOSTI – UGANKE ZGODOVINE 117

Rodovni »grm« človeštva 118

Neandertalci med podnebnimi spremembami … 122

Tempelj iz kamene dobe … 124

Oprostite, kako pridem do Velikonočnega otoka? … 126

Skrivnostna bronasta pločevina … 128

Izginula vojska kralja Kambiza … 130

Kakšen je bil konec kraljestva Kuš … 132

Računalnik iz brona … 134

Kje v Tevtobuškem gozdu je bila bitka? … 135

Sporni torinski mrtvaški prt … 138

Konec velesile … 139

Žrtev muhastega podnebja … 140

Na pragu jedrske vojne … 142

USODNI DOGODKI – ODPRTA VPRAŠANJA 143

Katastrofe – bodo kdaj predvidljive? … 144

Tehnična čudesa s hudimi pomanjkljivostmi … 147

Velikan je pogorel … 149

Polet v smrt … 151

Skrivnostni potop … 152

Jeklena krsta v severnih vodah … 154

Primer 11. september … 156

Zrušenje v brezno … 159

Usodna verižna reakcija … 161

ODPRAVE V NEZNANE SVETOVE 163

Bomo kmalu živeli tudi globoko v morju? … 164

Sesalniki za manganove gomolje … 166

Zakladi v globinah morja … 168

Izginuli v Bermudskem trikotniku … 170

Antarktika – kraj za ljudi? … 173

Terra preta – tropska črna prst … 175

V kraljestvu rastlin velikank … 177

Skriti v večni temi … 179

Kristalni velikani … 182

FENOMENI IZ ŽIVALSKEGA IN RASTLINSKEGA SVETA 183

Najbolj smrtonosni virusi na svetu? … 184

Umetniki preživetja … 187

Množično izumiranje … 188

Kiti na suhem … 190

Kdo se boji morskega psa … 191

Zavetje v jati … 192

Na sledi bajeslovnim živalim … 196

Šesti čut opozarja pred naravno nesrečo? … 198

Na vrat na nos v smrt … 200

Bistri žrebec Hans … 201

Šepetalci konjem … 203

Ko rastline obmolknejo … 205

Cvetoči vremenoslovci … 207

SKRIVNOSTNE ZDRUŽBE IN ORGANIZACIJE 209

Nenavadno ljudstvo vojščakinj … 210

Brezbožni vitezi … 212

Mit, obujen v življenje … 213

Temačne sile s kotnikom in šestilom … 214

Vladavina brez konca … 217

Oblast v senci … 219

Cerkev – zločini in zarote? … 220

Sveta kri … 223

Zločinske združbe … 224

Dušni blagor ali lov na duše … 227

So na lunini piramidi v Teotihuacanu žrtvovali ljudi (glej str. 333)?

SKRIVNOSTNE OSEBNOSTI 229

Skrivnostna egipčanska faraonka … 230

Med močjo in smrtjo … 232

Vladarji brez groba … 235

Kralj Artur – nesmrtni mit … 237

Je sveti sedež zasedala tudi ženska? … 239

Viljem Tell – fantom kot simbol svobode? … 241

Kdo je bil v resnici Shakespeare? … 243

Genialen, reven, zastrupljen? … 245

Skrivnostni najdenec … 247

Je bil Jack Razparač zdravnik? … 249

Nori menih … 251

Piše vam Zodiak … 252

Je Paul mrtev? … 254

SKRIVNOSTNI PRIMERI SMRTI 255

Kobra ali trobelika? … 256Skrivnostna mrtvaška glava … 258Trpljenje velikega skladatelja … 259Izginuli v divjini … 260Oblaki nad Mayerlingom … 263Pogrešana pilotka … 265»Reci adijo predsedniku« … 267Umor stoletja … 269Smrt v predoru … 272Smrtonosni koktajl z zdravili … 273

SKRIVNOSTI ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA 275

Skrivnosti sanj … 276

Moč podzavesti … 279

Blagoslov ali prekletstvo … 281

Slišim barve in vidim tone … 283

Kaj je sreča? … 284

»Sivi panterji« na pohodu … 285

Dva človeka, en obraz … 287

Zdravje z Daljnega vzhoda … 290

Ali placebo zdravi? … 293

Strto srce … 296

Stik z nezavednim … 297

Kemija ljubezni … 298

Bolehanje zaradi vremena … 299

NENAVADNA MEJNA DOŽIVETJA 301

Vrnitev iz onstranstva … 302

Naslednje življenje … 304

Skrivnostni dejà vu … 306

Ozdravljeni s pomočjo Boga … 308

Življenje brez diete … 310

Kemija krvi in solz … 312

Tehtanje duše … 314

Glasovi iz onstranstva … 316

Antena za zemeljsko sevanje … 318

Misli na popotovanju … 320

Duhovi zganjajo kraval … 322

Pogled v prihodnost … 323

POT BREZ VRNITVE – KULT, POVEZAN S SMRTJO 325

Naj počiva v miru? … 326

Dobro postlano za večni pokoj … 328

Skrivnostne mumije … 331

»Kjer ljudje postanejo bogovi« … 333

Grobišča ali žrtveniki … 335

Smrt med smehom … 337

Cenjeni pomočniki … 338

Telo za večnost … 339

Strah pred navidezno smrtjo … 341

Zadnja želja: večno življenje … 342

V GLOBINAH VESOLJA

Kdor še ima srečo, da lahko zunaj mesta vidi res temno nočno nebo z neštetimi svetlikajočimi se zvezdami, se mu zdi, da je ta podoba večna in nespremenljiva. Nič čudnega, da so Aristotel in številni kasnejši misleci verjeli, da vesolje obstaja že od nekdaj. Tako naj bi si ga zamislil stvarnik, ki vlada prostoru in času.

Nastanek iz ničA po sodobnih stališčih znanstvenikov narava ne potrebuje stvarnika. Vesolje ni bilo ustvarjeno, temveč je nastalo iz nič in brez vzroka, trdi britanski fizik Stephen Hawking. In na čem temelji to novo, pretresljivo pojasnilo o nastanku vesolja?

Nastanek moramo po dognanjih sodobne fizike razumeti kot kvantni učinek, torej kot pojav v svetu najmanjših delcev. Tu ni sosledja dogodkov, temveč do njih prihaja v določenih odmerkih, v kvantih. Po teoriji kvantne mehanike je nihanje energije naključno in ga zato ni treba

pojasnjevati. Takšno nihanje energije, »gibanje kvantov«, je povzročilo tudi prapok, s katerim je nastalo vesolje – brez stvarnika, spontano in naključno.

Težnost in prostor-časTako nastalo vesolje temelji na naravnih zakonih. Zlasti pomemben je zakon težnosti (gravitacijski zakon), kot ga je leta 1686 zapisal Isaac Newton. Na prostor in čas je še gledal ločeno, Albert Einstein pa je s svojo splošno relativnostno teorijo leta 1916 presegel takšno stališče. Prostor in snov (materijo) je povezal v neločljivo celoto, imenovano prostor-čas. Ta ni le prizorišče kozmičnega dogajanja,

Vprašanje o izvoru in

koncu sveta, ki nas obdaja,

človeku ne da miru, odkar

je razvil sposobnost

mišljenja. Danes fiziki

razvijajo zapletene teorije,

da bi našli odgovore nanj.

Začetek in konec med prapokom?

Stephen Hawking se je rodil 8. januarja 1942 materi umetnici in očetu zdravniku za tropsko medicino. Študiral je na oxfordski univerzi. Leta 1962 je zbolel za neozdravljivo boleznijo gibalnih nevronov, zaradi katere pešajo njegove mišice. Leta 1986 je zaradi odprtja sapnika ostal brez glasu in se odtlej sporazumeva s sintetizatorjem govora. Hawking je od leta 1979 do 2009 vodil Lucasovo katedro za matematiko na univerzi v Cambridgeu, tako kot Isaac Newton v drugi polovici 17. stoletja, ukvarjal pa se je predvsem s črnimi luknjami. Za svoje kozmološke raziskave je dobil številna priznanja. Od upokojitve vodi lastno raziskovalno središče v okviru kanadskega instituta Perimeter. Je avtor številnih poljudno-znanstvenih prodajnih uspešnic, kot je Kratka zgodovina časa. Njegovo najnovejše delo je nastalo v sodelovanju s fizikom Leonardom Mlodinowom in nosi naslov The Grand Design (Veliki načrt).

DOSTOJEN NASLEDNIK

V G LO B I N a h V E S O L J a

temveč je z medsebojnim privlakom (težnostjo) vse materije, prisotne v vesolju, tudi dejaven soudeleženec. To se med drugim jasno kaže v begu galaksij in s tem povezano širitvijo vesolja vse od prapoka pred 13,7 milijarde let.

Znanstveniki se prapoku vse bolj približujejo. Trenutno so mu na 10-43 sekunde blizu. »Ničelna točka« pa je kljub temu nedosegljiva, saj ukrivljenost prostora, tlak in temperatura naraščajo v neskončnost, oddaljenost med delci pa se približuje ničli. Te posebnosti (singularnosti) ni več mogoče opisati s formulami relativnostne teorije, zato je potrebna teorija o kvantni gravitaciji, kot so jo zastavili Hawking in drugi.

Tunel in zaprta časovna zankaPo profesorju Alexandru Vilenkinu s Tuftsove univerze (Medford, ZDA) je vesolje nastalo s posebnim kvantnim postopkom tako imenovanega tunelskega pojava. Primerjamo ga lahko z žogo, ki se kotali po hribu navzgor. Vendar na drugo stran ne pride prek vrha, temveč že prej zdrvi skozi tunel. Enako lahko osnovni delci premagajo električni potencial atomov, tako da letijo skozi njih in s tem sprožijo rojstvo vesolja.

Še bolj čudežno si nastanek vesolja predstavljata ameriški fizik John Richard Gott in njegov kitajski kolega Li-Xin Li. Po njuni teoriji bi lahko vesolje izhajalo iz zaprte časovne zanke. Prostor-čas si predstavljata kot deblo, iz katerega požene veja in se razvije v korenino, ki se spet širi v deblo. To neskončno kroženje časa prekine nihanje delcev in s prvim prapokom nastane vesolje, od katerega se nato ločijo nadaljnja vesolja, med drugim tudi naše.

Ne glede na to, po kakšni poti naj bi iz nič krenilo nenehno raztezajoče se vesolje, se samo po sebi zastavlja enako zanimivo vprašanje o njegovem koncu: se bo naše vesolje raztezalo neskončno dolgo ali pa bo nekoč doseglo

Kaj je bilo pred prapokom in kje? Takšna vprašanja ne veljajo za znanstvena, vseeno pa begajo številne med nami – verni ljudje so svoj odgovor našli v veri.

V G LO B I N a h V E S O L J a

točko, ko se bo umirilo ali celo začelo obratno pot – in se sesulo samo vase? Je naše vesolje podobno žogi, ki jo vržemo v zrak in po določenem času spet prileti na tla?

Večno raztezanje?Do leta 1998 so znanstveniki izhajali iz tega, da se raztezanje vesolja upočasnjuje, ker ga zavira težnost. Prepričani so bili,

da en sam dejavnik – masa oziroma energijska gostota vesolja – odloča o njegovi nadaljnji usodi. Če bi ta gostota presegla kritično vrednost, bi težnost na koncu ustavila širitev vesolja, ga postavila na glavo in vesolje bi implodiralo v uničevalnem zlomu, v tako imenovanem velikem skrču. Če pa bi gostota snovi ostala pod kritično vrednostjo ali točno na njej, bi se vesolje širilo vse večne čase. Hitrost tega procesa vseeno

nenehno upada. V tem primeru bi vesolje čakala dolga smrt zaradi »velike ohladitve«.

Znanstvena dognanja po letu 1998 dopuščajo možnost, da se širitev vesolja ne upočasnjuje, temveč je celo vse hitrejša. Oba

doslej običajna modela za ugotavljanje prihodnosti vesolja bi torej morali dopolniti – zato so v kozmologiji uvedli za zdaj še ne natančno pojasnjen pojem temne energije. Ta naj bi bila vzrok za hitrejše širjenje vesolja.

Žalosten konec našega vesoljaČe bo temna energija tudi v prihodnje stalna, se bo naše vesolje širilo neskončno dolgo – če pa bo te energije manj, bi to lahko povzročilo veliki skrč.

Za zdaj kozmologi bolj verjamejo v hitrejšo širitev vesolja. Med njo bi v več milijardah let na koncu umrle vse zvezde in galaksije, izjema ne bi bile niti črne luknje v središčih galaksij s svojo ogromno maso. Tako bo nekoč naše vesolje nepredstav ljivo hladno in temno. Pogosto omenjeni črni časi v zgodovini ali prihodnosti bi se v tem primeru uresničili.

Shematski prikaz strnjeno ponazarja razvoj vesolja do danes. Skrajno levo je prapok, desno pa v naglo raztezanje ujeto vesolje danes.

»Na koncu bodo umrle vse zvezde in galaksije, izjema ne bodo niti črne luknje.«

Tako imenovana teorija strun naj bi bila most med

kvantno teorijo polja in splošno relativnostno teorijo.

A mnogim se zdi model nihajočih strun, iz katerih naj

bi bila materija, zgolj zapletena pravljica, ki si jo

pripovedujejo fiziki, ko se znajdejo v slepi ulici.

Tako imenovani standardni model – nekakšen temeljni fizikalni zakon – vključuje štiri različne sile (interakcijo): gravitacijsko silo, ki nas drži na tleh, elektromagnetno silo, ki privlači oziroma odbija nabite delce, močno silo, ki veže na primer nevtrone in protone v atomskem jedru, in šibko silo, ki je pomembna pri radioaktivnem razpadu.

Zapletene teorijeFiziki nimajo odgovora na vprašanje, zakaj ne poznamo treh ali sedemnajstih temeljnih sil fizike. Že to, da z enačbami in zakoni razumejo in opišejo štiri znane sile, je dovolj zahtevno. V 70. letih prejšnjega stoletja so zato poskusili oblikovati skupno teorijo, s katero bi pojasnili, zakaj svet obstaja iz različnih vrst delcev in zakaj se ti delci privlačijo oziroma odbijajo s štirimi silami.

Ta teorija naj bi veljala tudi v skrajnih razmerah: tik po prapoku in v bližini črnih lukenj. V zvezi s tem so v preteklih 40 letih oblikovali in spet zavrgli nekaj tako imenovanih teorij strun: to so teorije, po katerih naj bi lastnosti delcev materije opisali s pomočjo nihajočih strun, pri čemer te strune sestavljajo zaprte kroge.

Obstajajo pa tudi teorije superstrun, ki napovedujejo supersimetričnost: za vsak tip delcev na našem planetu – na primer za kvarke in delce gama – obstaja supersimetrični partnerski delec. V zadnjih letih so odkrili, da so vse te teorije strun posebni primeri veliko splošnejše teorije, imenovane teorija M.

Kar povezuje svet

JE ZDRUŽITEV MOGOČA?

Teorija, s katero običajno opisujejo težnost, je splošna relativnostna teorija, ki pojasnjuje delovanje težnosti s preoblikovanjem prostor-časa. Kvantna teorija polja pa opisuje sile kot polja (ali virtualne delce), ki se širijo v prostor-času. Medtem ko so v kvantni teoriji polja sile tako rekoč igralke na odru prostor-časa, postane oder v splošni relativnostni teoriji igralec. Kako bi lahko povezali ta povsem nasprotujoča si koncepta?

Znanstveniki se sprašujejo, ali bi lastnosti materije lahko opisali s pomočjo strun.

V G LO B I N a h V E S O L J a

Dokazov za teoriji še niDoslej ni še nikomur uspelo dokazati supersimetričnih delcev – in ni jasno, ali niso teorije superstrun le zapleteno sanjarjenje. Svojo resnično moč namreč pokažejo tam, kjer odpovesta drugi običajni fizikalni teoriji: kvantna teorija polja in splošna relativnostna teorija. Prva zajema močno, šibko in elektromagnetno silo in je hkrati najnatančnejša teorija, ki jo lahko ponudi fizika, druga pa opisuje težnost. A pri prapoku in blizu črnih lukenj igrajo vlogo vse štiri sile – medtem ko se kvantna teorija polja in splošna relativnostna teorija izključujeta (glej okvir).

Težava tiči v tem, da lahko takšne energetsko skrajne primere na Zemlji poustvarimo le računalniško. Teorije superstrun ni mogoče neposredno dokazati s poskusom.

Fiziki zato danes vse svoje upe vlagajo v supersimetrijo.Če ta obstaja, bi bil to lahko dokaz, da tudi teorije superstrun

niso povsem napačne. Morda bi supersimetrijo lahko dokazali v laboratoriju – s skrivnostnimi Higgsovimi bozoni, imenovanimi po izumitelju, britanskem fiziku Petru Higgsu.

Pospeševalnik v CERN-u naj bi fizikom pomagal razumeti štiri temeljne sile, ki povezujejo naše vesolje. Bo praktično dokazovanje le uspešno?

Higgsov bozon za zdaj obstaja le na papirju. Fizikom pomaga pojasniti, kako nastane masa materije. Če je svet supersi met ri-čen, bi morala obstajati vsaj dva različna Higgsova bozona – in vsaj lažjega od njiju bi radi dokazali v velikem hadronskem trkalniku v Evropski organizaciji za jedrske raziskave (CERN) v Ženevi. Poskusi že potekajo, vendar bodo minila leta, preden bomo dobili prve uporabne rezultate.

V 30. letih prejšnjega stoletja je švicarski astronom Fritz Zwicky v ozvezdju Berenikini kodri (Coma Berenices) opazil prekoračitev hitrosti: tamkajšnja kopica galaksij se je glede na svojo obliko premikala prehitro. Očitno je nekaj nevidnega okrog tisoč galaksij strnilo v kup in s tem preprečilo, da bi jih zaradi velike hitrosti odneslo narazen. Zwicky je domneval, da je med zvezdami temna snov. Danes vemo, da kopica galaksij v Berenikinih kodrih ni izjema: odkrili so namreč spiralne galaksije, ki so tesneje zavite skupaj, kot bi teoretično lahko bile, in poznamo kopice galaksij, ki so z Zemlje videti popačene, kot bi njihova svetloba prodirala skozi močno lečo. To je mogoče pojasniti tako, da je med kopicami zvezd in nami nekaj nevidnega, kar s svojo težnostjo preusmerja svetlobne žarke oddaljenih zvezd.

Iskanje nevidnih delcevVečina astronomov se danes strinja s Zwickyjevim mnenjem: v vesolju se skriva več, kot vidimo. Sedanja teorija izhaja iz tega, da je približno četrtina snovi v vesolju le »težka« (torej podvržena težnosti), medtem ko ni medsebojnega učinkovanja z elektromagnetnimi polji in močno jedrsko energijo. Te delce imenujejo masivni delci s šibko interakcijo (z angleško kratico wimps – weakly interacting massive particles).

Teorija napoveduje, da se ti delci med seboj lahko izničijo, pri čemer se sprosti nekaj gama sevanja, ki ga je mogoče dokazati. Gama sevanje lahko sicer izvira tudi od drugod. Temna snov zato tako kot temna energija (glej okvir) ni sporna. Morda se jima bo nekega dne zgodilo enako kot etru: hipotetični plin, v katerem naj bi se širilo svetlobno valovanje, je z relativnostno teorijo postal odveč.

Je v vesolju med zvezdami

in planeti nevidna snov,

ki je na Zemlji ne poznamo?

Se po vesolju širi polje, ki ga

na skrivnosten način sili k

širjenju? Ali pa sta temna

snov in temna energija le

izmišljena fizikalna stvora?

Temna plat fizike

TEMNA ENERGIJA

Konec 90. let se je v astronomiji pojavila nova uganka: pri nekaterih supernovah so ugotovili, da je njihova svetloba nekoliko temnejša, kot so napovedali v skladu s teorijo. Razlog: vesolje se očitno širi hitreje, kot so sklepali. Okoli 70 odstot-kov vesolja je iz temne energije, to je polja, s katerim bi lahko pojasnili širjenje vesolja, so prepričani številni znanstveniki. S tem bi lahko pojasnili še druga opažanja – vendar obstoj temne energije še ni potrjen.

Modro obarvani deli te slike so območja, kjer je domnevno temna snov.

Kmalu po prapoku so v vesolju obstajali predvsem lahki atomi vodika. Te molekule plina se med seboj privlačijo in se sčasoma združijo v ogromne krogle iz vodika – tako so nastala prva sonca. V njihovi notranjosti je nepredstavljiva temperatura več milijonov stopinj, poleg tega je tlak na jedro ogromen.

V takšnih okoliščinah se atomi vodika zlijejo v nekoliko težji helij. Ko vodika zmanjkuje, se začne helij v tem sončnem ognju združevati v še težje atome. In kot prvi je nastal prav osnovni material za življenje, ogljik, naslednji pa je bil kisik.

Tik po rojstvu vesolja je po njem raznašalo veliko vodika in malo helija.

Drugih elementov takrat še ni bilo – niti za življenje pomembnega ogljika in kisika.

Od kod so torej ti in drugi, še težji elementi, iz katerih je naš svet?

Otroci sonca

V G LO B I N a h V E S O L J a

Nov začetek stare zvezdeA s tem je moči zvezde konec in zruši se v nebesno telo, ki je veliko kot Zemlja, le da je razbeljeno vroče zaradi temperature več kot 10.000 stopinj Celzija. Ta »razbeljena pritlikavka« bi se sama počasi shladila, če pa je v bližini druga zvezda, privlači k sebi delčke njenega ozračja. Tako izgorela zvezda spet zraste, v njeni notranjosti se dvigujeta tlak in temperatura, zato čez nekaj časa jedro postane pravi pekel, v katerem se stapljata kisik in ogljik, ki nista nič drugega kot pepel prvega sonca.

Tako nastanejo težji elementi, med njimi pomembno železo. Ob tem se sprošča ogromno energije, ki zvezdo naposled raztrga z eksplozijo; takšno silovito eksplozijo imenujemo supernova. Zaradi nje pa njene sestavne dele odnese v vesolje.

Nastane voda, eliksir življenjaV vesolju je po izgorevanju prvih sonc še vedno ostalo dovolj plina med dlje živečimi zvezdami. Vmes se je vodik premešal s težjimi elementi, ki so nastali v prejšnjih soncih. Iz te mešanice zdaj

nastajajo veliki tanki koluti, ki se vrtijo okoli svoje osi. Čez nekaj časa se v notranjosti tako kot pri prvih soncih prižge sončni ogenj; samo na naši Rimski cesti se to še danes zgodi od štirikrat do 19-krat letno.

Sevanje mladega sonca ionizira preostali vodik v neposredni bližini in ga potisne na zunanje robove plošče. Zunaj pravkar rojenega sonca se zato v notranjem predelu ploskve nabirajo težki elementi. Ti se skupaj z vodikom, ki ga še ni odpihnilo proč, kopičijo v razmeroma težka nebesna telesa okrog novega sonca, podobna pa so Zemlji, Veneri in Marsu. Ker so na njih tudi težji elementi, kot sta ogljik in vodik, ne nastaja le voda, temveč tudi druge temeljne življenjske sestavine. Vsi ti elementi so nastali v sončnem ognju – torej smo ljudje zares otroci sonca.

UGANKA O TITANU

Zemlja je sestavljena tudi iz 0,56 odstotka titana, ki je tako njen deveti najbolj razširjeni element. Pri običajnih eksplozijah zvezd titan skoraj ne nastaja, zato je bil njegov izvor dolgo časa uganka. Paolo Mazzali z inštituta Maxa Plancka za astrofiziko v Garchingu je skupaj z Davidom Arnettom z univerze v ameriški zvezni državi Arizona rešil to uganko leta 2010: če ima majhno, razbeljeno staro sonce staro spremljevalno zvezdo, to z nje privlači večje količine helija. Zaradi tega na zvezdinem površju naraščata tlak in temperatura, dokler se v zunanji lupini (ne v njenem jedru) ne začnejo združevati atomi helija. Tako nastanejo velike količine titana, ki ga med eksplozijo zvezde hitro raznese po vesolju.

Med eksplozijo supernove nastajajo oblaki snovi, v katerih so tudi težji elementi.

Leta 1996 je ameriška državna zrakoplovna in vesoljska uprava Nasa odkrila življenje, ki je na Zemljo padlo iz vesolja – tako so vsaj domnevali Nasini raziskovalci, drugi znanstveniki pa so v to resno podvomili.

Ne mali zeleni možici – temveč bakterije?Kakorkoli že, drobcene strukture na niti dva kilograma težki skali, ki jih je Nasa predstavila kot dokaz, so presenetljivo podobne zemeljskim bakterijam, le da so več kot stokrat manjše. Ostanki teh domnevnih mikroorganizmov najverjetneje izvirajo z Marsa.

Tako vsaj kaže analiza kisikovih izotopov v drobcu skale. Pri tej metodi znanstveniki preverijo, koliko je v snovi lažjih atomov kisika 16 in koliko težjih atomov 18. V kosu skale, ki so

ga poimenovali ALH84001, so potrdili prav takšno razmerje med obema kisikovima izotopoma kot v enajstih drugih

meteoritih, ki so preverjeno padli z rdečega planeta: če na Mars prileti večji meteorit, lahko energija, ki se sprosti ob trku, s površja katapultira delce tako hitro, da premagajo težnostno polje planeta. Po dolgem blodenju lahko padejo tudi na Zemljo.

Pred približno 3,8 milijarde

let je na dotlej razžarjeni in

tekoči Zemlji nastala trda

skorja. Nato se je na njej

presenetljivo hitro razvilo

tudi življenje – najstarejše

sledi bakterij bi lahko bile

stare 3,55 milijarde let.

Nekateri znanstveniki to

utemeljujejo tako, da je

življenje v najožjem smislu

besede padlo z neba,

vendar obstajajo še druge

teorije.

Je življenje padlo z neba?

V G LO B I N a h V E S O L J a

Meteorit ALH84001 (zadaj je povečava dela skale) je pred približno 13.000 leti padel na Antarktiko.

Dokazi na podlagi indicevMedtem ko so vsi drugi meteoriti z Marsa stari največ 1,3 milijarde let, je kot krompir velik ALH84001 star približno štiri milijarde let. Takrat so na Marsu vladale razmere, v katerih bi lahko bilo mogoče življenje; na površju danes rdečega planeta je na primer takrat pljuskala voda. Vendar Nasini znanstveniki niso povsem prepričani o tem. Strukture, ki so jih našli na meteoritu, so presenetljivo podobne zemeljskim bakterijam, vendar bi teoretično lahko nastale tudi drugače.

Nasini raziskovalci imajo še dva tehtna argumenta za svoje domneve: v meteoritu so našli drobne kristale magnetita, v katerih je veliko železa.

Na Zemlji za takšne strukture magnetita običajno poskrbijo nekatere vrste bakterij. Tudi policiklični aromatični ogljikovo-diki, ki so jih odkrili v meteoritu, na Zemlji običajno nastanejo med razkrajanjem mrtvih bakterij. Ti ogljikovodiki skoraj ne morejo biti zemeljskega izvora, ker bi jih potem pogosteje odkrili na površju meteorita kot v njegovi notranjosti.

V resnici pa je ravno obratno.

Po vesolju letijo neverjetne količine prahu in večjih delcev snovi – so na njih tudi zametki življenja?

»Strukture, ki so jih našli na meteoritu,

so presenetljivo podobne zemeljskim

bakterijam.«

Trije takšni indici v slabih dva kilograma težki skali z Marsa sicer še niso dokaz, kljub temu pa nakazujejo, da življenje ni omejeno le na Zemljo, temveč je nastalo tudi na drugih koncih vesolja.

Meteoritski prevoz med Marsom in Zemljo v zgodnjem obdobju planetnega sistema vseeno ni odgovor na časovne uganke o nastanku življenja.

Ker je Mars nastal hkrati z Zemljo, na njem ni bilo na voljo več časa za pojav življenja. Toda v vesolju so morda še starejši planeti, na katerih bi življenjske oblike imele več časa za razvoj.

Ko se je pojavilo življenje, bi ga lahko po podobni poti kot meteorit ALH84001 katapultiralo v vesolje in v 50 milijonih let bi doseglo tako rekoč vsak kotiček v galaksiji. Poskusi so pokazali, da spore bakterij v vesolju brez zaščite preživijo tudi dlje časa. Življenje bi torej v resnici lahko padlo z neba.

Življenje v vroči vodiMnogi znanstveniki zavračajo teorijo o meteoritu in izhajajo iz tega, da je življenje na našem planetu dejansko nastalo prav tu. Obstajajo trdne teorije, s katerimi je mogoče pojasniti nastanek temeljnih gradnikov življenja, kot so aminokisline in nukleinske kisline. Za teoretično plat je poskrbel patentni odvetnik Günter Wächtershäuser iz Münchna, regensburški specialist za življenje v skrajnih pogojih Karl Stetter pa je teorijo podkrepil z laboratorijskimi poskusi.

Biokemiki so včasih domnevali, da je energija, potrebna za nastanek molekul življenja, prišla

z bliski ultravijoličnega sevanja. Günter Wächtershäuser pa je menil, da je moral biti neprekinjeno dostopen zanesljiv vir energije, kakršen danes obstaja na dnu svetovnih oceanov. Tam majhni vulkani, tako imenovani črni dimniki, bruhajo v več sto stopinj Celzija vroči vodi raztopljeni mineral, imenovan železov sulfid, ki je nastal iz železa in žvepla. V vulkanskih plinih je še vodik, ki lahko reducira atome železa – ta reakcija je pravzaprav obratna od rjavenja. Z redukcijo železa se sprosti dovolj energije, da bi z njo lahko iz vulkanskih plinov, kot so amonijak, vodik, ogljikov monoksid, ogljikov dioksid, metan in žveplovodik, nastali temeljni gradniki življenja. Vendar

bi lahko pri tem vroča voda nastale gradnike hitro spet uničila. Zato znanstveniki sklepajo, da življenje ni nastalo neposredno v črnih dimnikih, temveč v razpokah kamenin v bližini termalnih vrelcev. Tam ima voda sicer še vedno od 40 do 90 stopinj Celzija,

Številni znanstveniki danes menijo, da je življenje na Zemlji nastalo v globokem morju blizu tako imenovanih črnih dimnikov.

V G LO B I N a h V E S O L J a

vendar je nevarnost, da bi občutljive klice življenja hitro pobila, bistveno manjša.

Znanstveniki danes preverjajo tudi možnost, ali bi v razpokah kamenin v bližini vulkanov iz teh temeljnih gradnikov lahko nastale z membrano obdane velike molekule, sposobne delitve – oziroma prve celice. To je zelo zapleten postopek, med katerim – če je seveda res potekal tako – je verjetno prišlo do mnogih napak, dokler se ni po naključju uspešno zaključil. Po mnenju znanstvenikov, ki podpirajo to teorijo, bi na prvi pogled kratko obdobje med ohladitvijo Zemlje in nastankom življenja več kot zadostovalo za takšen izid.

Eno načelo za vse svetovePodobne strukture, kot so črni dimniki v globokih morjih, so menda tudi na drugih nebesnih telesih, kjer ni zunanjih virov energije, na primer strel, saj ozračje ni takšno, da bi bile v njem mogoče nevihte. Skladno z mnenjem mnogih znanstvenikov življenje ne obstaja le na Zemlji, temveč na razmeroma številnih nebesnih telesih. Ko nastane, se lahko z meteoriti preseli na druge planete in lune.

Vse to je za zdaj le teorija. Znanstveniki bodo do natančnejših podatkov prišli, če bodo tudi na drugih planetih odkrili življenje, ki ne more izvirati z Zemlje.

LEDENA ZMOTA?

Meteoriti, ki na Zemljo prinašajo žive klice, ali termalni vrelci življenja? »Ne eno ne drugo!« so prepričani znanstveniki, ki vidijo vir življenja v ledu. • Nekateri strokovnjaki domnevajo, da so makromolekule, kot sta nosilki dednega zapisa DNK in RNK, nastale v ledu. Tam ni bilo nevarnosti, da bi previsoka temperatura takoj spet zatrla porajajoče se življenje. • Teoretični temelji za to teorijo so sicer prepričljivi, vendar ne brez pasti: prvi led na Zemlji se je namreč pojavil veliko kasneje kot prvo življenje. • Drugo past si še vedno lahko ogledamo v vročih vrelcih v morskih globinah: tam prvotni mikroorga-nizmi čisto lepo preživijo tudi pri visokih tempera-turah. Ko se je Zemlja ohlajevala, bi pri teh organiz-mih lahko upadla odpornost na visoke temperature in nastale bi danes znane oblike življenja, ki prenesejo le zmernejše temperature.

Vroče, mlačno, mrzlo, ledeno: življenje se prilagaja skrajnostim. Te korale rastejo v antarktičnih vodah.

Dva metra dolge pošasti s pecljatimi očmi se razgledujejo za plenom, ki ga zgrabijo z orjaškimi kleščami in stlačijo v okrogel gobec, poln kot nož ostrih zob. Čudni plenilci so videti tako nenavadni, da so znanstveniki ta rod poimenovali Anomalocaris (dobesedno »nepravilni raki«). Tudi črvom podobna, s trni posejana bitja na hoduljastih nogah se zdijo bolj privid kot resnična bitja – od tod ime Hallucigenia. Ta nenavadna bitja so živela pred več kot 525 milijoni let v globinah oceanov. Na jugu Kitajske je nemško-kitajska ekipa znanstvenikov odkrila njihove okamnele ostanke.

Prekipevajoča pestrostObmočje velja za zlato jamo s fosili iz kambrija. Tu se ne skrivajo le najrazličnejša nenavadna bitja; znanstveniki odkrivajo tudi ostanke živali, ki se zdijo nenavadno znani, kot bi bili predniki mehkužcev, rakov in drugih danes znanih živalskih skupin.

Angleški in kitajski geologi so prepričani, da so na jugu Kitajske odkrili tudi najstarejšo ribo. Očitno so najstarejši vretenčarji plavali v oceanih že v kambriju.

Že v kambriju, pred več

kot pol milijarde let,

je v oceanih prekipevalo

od življenja – nekatere

živali so spominjale na

pošasti iz grozljivk, druge

so bile skoraj »sodobne«.

Od kod izvira takšna

pestrost? Biologi se počasi

prebijajo do pojasnila.

Predniki živali

V kambrijskem morju je živel tudi le od dva do pet centimetrov dolgi Nectocaris pteryx. Žival z dolgima lovkama velja za prednika današnjih glavonožcev in sip.

V G LO B I N a h V E S O L J a

Bogata morska favna je za biologe še danes uganka.

Že pred več kot tremi milijardami let so se pojavile prve bakterije, vendar se zatem očitno ni veliko dogajalo, saj fosilnih ostankov višje razvitih živih bitij niso našli. Nato pa se je v kambriju pred 540 milijoni let čez noč pojavila pestra množica živalskih vrst. Prednikom vseh današnjih debel živali je mogoče slediti prav do tega obdobja.

Znanstveniki so v 70. letih domnevali, da je v kambriju prišlo do evolucijskega prapoka. Zaradi drugačnih življenjskih pogojev so šele takrat lahko preživeli tudi višje razviti organizmi.

Rešitev v globiniDanes veliko znanstvenikov dvomi o obstoju kambrijske eksplozije. Po njihovem mnenju toliko različnih skupin živali s tako raznoliko telesno zgradbo ne bi moglo nastati v nekaj sto tisoč letih. To potrjujejo molekularno biološke raziskave: na podlagi hitrosti, s katero se spreminja dedni zapis današnjih živih bitij, je mogoče preračunati, koliko let je trajal razvoj posamezne vrste. Po tem izračunu so prve živali nastale precej pred začetkom kambrija oziroma pred vsaj 750 milijoni let.

Če to drži, so živali očitno prestale eno največjih kriz v svoji zgodovini. Številni strokovnjaki menijo, da se je pred približno 600 milijoni let Zemlja zaradi hude ledene dobe spremenila v nekakšno sneženo kepo. Do tisoč metrov debel oklep ledu ni pokrival le celin, temveč tudi oceane. Na prvi pogled višje razvita bitja niso imela možnosti za preživetje.

Teorija članov nemško-kitajske raziskovalne ekipe je drugačna. Sklepajo, da se je del vrst zatekel v bližino vročih vrelcev na morskem dnu. Tam so vrste med seboj tekmovale, vendar varnega zavetja niso mogle zapustiti, zato so morale razviti najrazličnejše strategije za preživetje. Šele na prehodu v kambrij so se življenjske razmere toliko spremenile, da so živali spet zavzele plitvejše predele morja. Delitev na številne vrste se je nadaljevala – in kmalu je po oceanih plaval pravi kambrijski živalski vrt.

»Do tisoč metrov debel oklep ledu je pokrival celine in oceane. Ali višje razvita bitja zato niso imela možnosti za preživetje?«

Še en dokaz o pestrosti življenja v kambriju je okamneli ostanek Gogie spiralis – prednika morske lilije iz časa pred več kot 520 milijoni let –, ki so ga našli v Utahu.

Majhen korak»To je majhen korak za človeka, vendar velik skok za človeštvo.« Teh besed in noči z 20. na 21. julij 1969 ne bo pozabil nihče, ki je takrat sedel pred televizorjem. Ob 3. uri in 56 minut po srednjeevropskem času je ameriški astronavt Neil Armstrong kot prvi človek stopil na Luno – v živo pred kamerami, četudi je bil prenos na Zemlji le črno-bel in slika zabrisana.

Kljub vsemu se mnogi sprašujejo, ali lahko verjamemo poročilom in lastnim očem? So astronavti z Apollom res pristali na Luni ali pa so skakljali le v televizijskem studiu po spretno napisanem scenariju?

Velika potegavščina?To je leta 1976 trdil Američan Bill Kaysing v knjigi We Never Went to the Moon (Nikoli nismo bili na Luni). S to knjigo je postal začetnik teorije zarote o pristanku na Luni in sprožil plaz podobnih knjig, člankov in filmov. Danes ima izraz moon hoax (potegavščina z Luno) na milijone zadetkov na internetu.

Ključna teza dvomljivcev je, da s tehniko, ki je bila na voljo v 60. letih, do Lune sploh ne bi mogli poleteti. Zato so prizore na njej verjetno posneli v skrivnem studiu. Zagovorniki teorije zarote so prepričani, da lahko dokažejo prevaro. Dokaze delijo v dve skupini.

V skupino domnevno poneverjenih fotografij in posnetkov spada na primer očitek, da na slikah z Lune ni videti zvezd na nebu in da so sence astronavtov na isti sliki različno dolge – kot bi bilo več virov svetlobe (žarometov?). Oba pojava je mogoče zelo preprosto pojasniti: film je imel zelo omejene kontraste in

V noči med 20. in 21. julijem

1969 se je pisala zgodovina:

takrat je človek prvič stopil

na Luno. Se je to res zgodilo

na drugem nebesnem telesu

ali le v filmskem studiu? Je

bil pristanek prve človeške

posadke na Luni le prevara?

Pristanek na Luni – velika prevara?

Na številnih fotografijah z Lune ni zvezd, kar si dvomljivci razlagajo kot dokaz, da pristanka na Luni sploh ni bilo.

V G LO B I N a h V E S O L J a

zato ni bilo mogoče narediti posnetkov, na katerih bi bili vidni zelo svetli (Sonce) in manj svetli objekti (zvezde). Nenavadne sence pa so nastale zato, ker Luna nima ravne površine. Nekatere sence so padle na neravno površje in se zato zdijo krajše.

Vihranje zastave v vakuumuOčitek dvomljivcev, da se je ameriška zastava ob dvigu premikala, kot da bi vihrala v vetru, lahko pripišemo temu, da v brezzračnem prostoru nihanje droga, ko ga zapičijo v tla, traja dlje kot v ozračju.

S takšnimi in podobnimi pomisleki ter nasprotovanji so dvomljivci napolnili na stotine, če ne na tisoče strani – vendar so doslej vse njihove argumente uspešno ovrgli. Poleg posameznih dokazov teorijo zarote zavrača še temeljni, splošnejši argument:

Nič ne ostane skritoNasin program pristanka na Luni je bil mamutski projekt: pri njem so sodelovali številne visoke šole, univerze in podjetja z vseh koncev Združenih držav Amerike. Na vrhuncu se je z njim ukvarjalo skoraj 400.000 ljudi. Le kako bi vse vpletene prepričali v molk?

Zgodovina vedno znova dokazuje, da pridejo celo najskrivnejši projekti in najbolj premeteni poskusi prevare prej ali slej na dan. Tako je bilo pri ameriškem projektu jedrske bombe in aferi Watergate. Poleg tega ne smemo pozabiti, da se je pristanek na Luni zgodil v času hladne vojne.

Takratna Sovjetska zveza je imela primerna tehnična sredstva, s katerimi bi lahko ugotovila, da se po Luni ni sprehajal nihče – in kot poraženka te vesoljske tekme takšne priložnosti zagotovo ne bi izpustila. V lasti je imela tudi skale z Lune, ki jih je na Zemljo pripeljala ena od sond. Pri analizi vzorcev sta obe velesili ugotovili, da se vzorca z Lune kemično precej razlikujeta od kamnin, ki jih najdemo na Zemlji, in da so na njih opazne sledi mikrometeoritov. Takšni in številni drugi protiargumenti nepopustljivih zagovornikov teorije zarote ne prepričajo. Tako nam ostane le ugotovitev igralca Toma Hanksa, glavnega junaka v filmu Apollo 13, da pač živimo v družbi, v kateri ni zakona, ki bi prepovedoval služiti denar s širjenjem neznanja in v nekaterih primerih celo neumnosti.

Buzz Aldrin na Luni poleg ameriške zastave. Oblikovana je bila tako, da se je zdelo, kot da vihra v vetru, čeprav se ni niti premaknila.

Že pogled skozi daljnogled pokaže, da je Mars sicer suh, vendar je na njem voda: severni in južni pol sta pokrita z ledeno kapo, v kateri je poleg zamrznjenega ogljikovega dioksida tudi zamrznjena voda. Voda v plinskem stanju je tudi v ozračju Marsa, kar dokazujejo oblaki in megla, ki nastajajo v dolinah in ob pobočjih vulkanov.

Nekoč je na rdečem planetu morala biti tudi tekoča voda. Vesoljske sonde niso razkrile le rečnih dolin (okoli 40.000) in delt (več kot 50), temveč je z njihovih posnetkov in iz meritev pokrajine mogoče sklepati, da je bil v daljni preteklosti vsaj na severni polobli ocean. Ta je pokrival okoli 36 odstotkov površja planeta in vseboval 124 milijonov kubičnih kilometrov vode.

A zakaj vode danes ni več?

Izhlapela, poniknila, izginilaNa Marsu je bilo pred 3,5 milijarde let zagotovo veliko topleje. Tamkajšnji pogoji so bili podobni kot na Zemlji: gostejše ozračje in višje temperature zaradi takrat še dejavnih ognjenikov. A za Mars, ki je bistveno manjši od Zemlje, je bila usodna manjša težnost: voda je izhlapevala in postopoma izginila v vesolje. Morda je velike količine vode v vesolje odpljusknilo tudi zaradi padca velikega asteroida ali kometa. Del vode pa je poniknil v tla, tam zamrznil in nastala je plast večnega ledu, zlasti v bližini ekvatorja.

Suh kot poper? Morda pa ne.Na začetku pomladi in poletja na Marsu se je zaradi višjih temperatur led v tleh stalil in se spremenil v tekočo vodo. Led bi se lahko utekočinil tudi zaradi padca meteorita, vendar le za kratek čas. Natančnejše podatke bodo prispevale prihodnje vesoljske sonde – morda pa tudi prva človeška posadka na Marsu. Nekaj je gotovo: njeni člani tam zagotovo ne bodo umrli od žeje!

Pravzaprav ni bilo nikoli

dvoma, da je na puščobnem

Marsu voda. Obilo dokazov

za to so dobili z vesoljskimi

sondami. Ostaja pa vpraša-

nje, kam in kako je ta voda

izginila s površja Marsa.

Kam je izginila voda z Marsa?

Veliki kanjoni so dokaz za precejšnje vodne mase, ki so nekdaj tekle po Marsu – a kje je ta voda danes?

Največja težava pri prilagajanju razmer na Marsu je ozračje. Zračni pritisk na površju Marsa ne dosega niti odstotka vrednosti na morski obali na Zemlji. Če bi na primer led na Marsovih polih prekrili s sajami, bi se zaradi črne barve v tleh shranilo več sončne toplote, led bi se stalil in izhlapel in tako bi se zvišal tudi zračni tlak. Podobno kot v ledu danes bi bilo v takšnem ozračju največ ogljikovega dioksida in zaradi njegovega učinka tople grede bi se na planetu lahko ohranilo še več sončne toplote.

Umetni toplogredni pliniVendar samo s tem temperature ne bi mogli zvišati za približno 60 stopinj Celzija, ki bi jih potrebovali za tekočo vodo na Marsu. V novo Marsovo ozračje bi morali umetno dovajati toplogredne pline, kot so fluorirani ogljikovodiki (plini HFC) in žveplov heksafluorid. Po nekaj sto letih bi s temi povsem kemičnimi metodami Mars dobil toplejšo, gostejšo in vlažnejšo atmosfero, kot je že obstajala pred morda štirimi milijardami let. Potem bi ljudje lahko hodili po Marsu brez zaščitne obleke, še vedno pa bi potrebovali kisikovo masko.

Če bi hoteli zrak vdihavati neposredno, bi morale na Marsu živeti alge, ki bi v nekaj tisočletjih ogljikov dioksid v zraku spremenile v kisik. A zaradi manjše količine ogljikovega dioksida bi se nato zmanjšal učinek tople grede in bi morali spet umetno dovajati ustrezne pline.

Težave pri ustvarjanju zemeljskih razmerNe vemo, ali bi takšne teorije delovale tudi v praksi. Poleg tega se ozračje ne bi spremenilo za stalno, saj Mars nima magnetnega polja in bi sončni veter neovirano odpihnil atmosfero. To bi lahko preprečili, če bi Mars nekaj sto metrov nad površjem obdali z zaščitnim ovojem, pod katerim bi bilo mogoče delati in živeti brez dihalne maske.

Ena najstarejših predstav v znanstvenofantastičnih

romanih je poselitev Marsa. Bi bilo danes precej neprijazen

rdeči planet res mogoče toliko spremeniti, da bi tam lahko

živeli ljudje?

Mars, zelena prihodnost

Smela vizija: v nekaj tisočletjih bi Mars lahko postal druga Zemlja.

Ko je Frank Drake leta 1961 predstavil svojo Greenbankovo formulo (nekateri jo po njem imenujejo tudi Drakova enačba), s katero je mogoče oceniti število zunajzemeljskih civilizacij v Rimski cesti, je utemeljil novo disciplino, ki išče sledi zunajzemeljskega inteligentnega življenja (s kratico SETI). Frank Drake niti po 50 letih ni obupal nad iskanjem.

Enačba s težavami A v Drakovi enačbi se skriva past: večina členov je neznana in jih za zdaj lahko le ocenimo. Zato so seveda tudi rezultati, ki jih dobimo z enačbo, zelo različni – odvisno od tega, kako ocenimo različne člene v enačbi.

Prvi trije členi so opisani s temelji, ki so nujni za podobno življenje, kot je znano na Zemlji. Koliko zvezd nastane vsako leto v naši galaksiji in koliko teh mladih sonc ima tudi sistem

»Samo v naši galaksiji bi

lahko živelo deset tisoč

inteligentnih civilizacij,«

je domneval Frank Drake.

Ta podatek je zelo vprašljiv

in fizik tudi po 50 letih

raziskav ne more povedati,

koliko inteligentnih

sosedov v vesolju čaka

na signale, ki bi jih poslal

človek.

Pozdravljeni tam zunaj!

Observatorij Arecibo je pomemben pripomoček pri iskanju inteligentnega življenja v vesolju.

V G LO B I N a h V E S O L J a

planetov? Ali kateri krožijo v takšni oddaljenosti od sonca, da bi na njih lahko bila tekoča voda?

Pri drugih členih Drakove enačbe je potrebno mnenje biologov: kakšna je verjetnost, da bi se na takšnih nebesnih telesih začelo življenje? Ker so živa bitja našli tudi v najbolj skrajnih življenjskih pogojih, je Frank Drake popolnoma prepričan: »Kjer so primerni pogoji, prej ali slej vznikne tudi življenje.«

Še trši oreh so naslednji členi: kako pogosto se življenje razvije v tehnično inteligenco? Bi takšna civilizacija opozarjala nase? Človeštvo to počne že dobrih 50 let z radarskimi valovi in s televizijskimi oddajami, ki jih prenaša tudi v vesolje. Kako dolgo že obstaja takšna tehnična civilizacija? To je pomembno, saj lahko radijski signal potuje tisočletja. Če civilizacija prej izumre, nikoli ne dobi odgovora.

Na odgovor bo treba še počakatiV naši galaksiji obstaja vsaj ena civilizacija: človeška. Lahko pa bi jih bilo na milijone. Frank Drake je s svojo oceno nekje na sredini. V zadnjih desetletjih so astrofiziki precej zmanjšali negotovost pri prvih faktorjih enačbe. Očitno v vesolju pogosto nastajajo planeti – od devetdesetih let prejšnjega stoletja so jih odkrili že nekaj sto. Na nekaterih so zagotovo tudi pogoji, ki omogočajo življenje. Kljub temu ostaja odprto vprašanje, ali bi lahko vzpostavili stik s temi živimi bitji.

Če pomislimo, da bi morali čakati nekaj tisoč let, preden bi zunajzemeljska inteligenca lahko vzpostavila stik z nami prek radijskih signalov, bi ta morala oddajanje izumiti v približno istem času kot človeštvo in ne bi smela biti preveč oddaljena. Frank Drake se kljub takšnim pomislekom ne vda. Tako je 16. novembra 1974 s 305 metrov visokega observatorija Arecibo v Portoriku poslal radijsko sporočilo proti ozvezdju Herkula. Radijski valovi bodo zvezdno kopico Messier 13 z njenimi 300.000 sonci dosegli okoli leta 24.774. Če bo civilizacija prestregla signal, ga razvozlala in takoj poslala odgovor na Zemljo, bo ta v Portoriko prispel okrog leta 47.574 …

SETI@home

Če bi radi sodelovali pri iskanju zunajzemeljskih radijskih signalov, lahko to naredite tudi doma. Univerza Berkeley na svojem spletnem strežniku omogoča, da z njega posnamete ustrezni program za iskanje življenja v vesolju SETI@home. Z njim lahko obdelujete signale, ki jih zazna observatorij Arecibo, in preverjate, ali se med njimi ne skrivajo tudi zunajzemeljski. Čim več ljudi pri tem sodeluje s svojimi računalniki, tem večja je količina obdela-nih podatkov in tem večja je verjetnost, da se iz njih izlušči kako iskano sporočilo iz vesolja.

Enačba, ki jo je razvil Frank Drake, ne upošteva, da bi lahko obstajale civilizacije, ki bi bile tako nenavadne, da jih morda sploh ne bi prepoznali.