UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
JERICA BRIŠAR
KOPER 2014
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Univerzitetni študijski program prve stopnje
Edukacijske vede
Diplomsko delo
SAMOOPISI OSEBNOSTI OSNOVNOŠOLSKIH
OTROK
Jerica Brišar
Koper 2014
Mentorica: doc. dr. Tina Kavčič
ZAHVALE
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Tini Kavčič za strokovno vodenje in
svetovanje v času nastajanja diplomskega dela.
Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je v tem času stala ob strani, me
optimistično spodbujala in verjela vame.
Zahvaljujem se tudi Primožu za vso pomoč in potrpežljivost ter vsem ostalim, ki so
bili aktivno vključeni v proces nastajanja in mi pomagali, da je diplomsko delo dobilo
primerno obliko.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Jerica Brišar študentka univerzitetnega študijskega programa prve stopnje
Edukacijske vede
izjavljam,
da je diplomsko delo z naslovom Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- so rezultati korektno navedeni in
- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
__________________
V Kopru, dne 10.09.2014
POVZETEK
V diplomskem delu smo se osredotočili na osebnost osnovnošolskih otrok v
srednjem in poznem otroštvu. V teoretičnem delu smo predstavili, kaj je osebnost, in jo
povezali s temperamentom ter preučili razlike med temperamentom in osebnostjo.
Predstavili smo petfaktorski model osebnosti, ki vključuje faktorje ekstravertnost,
sprejemljivost, vestnost, čustvena stabilnost in odprtost za izkušnje. Opisali smo razvoj
osebnostnih potez v srednjem in poznem otroštvu, ki so povezane tudi z otrokovim
socialnim prilagajanjem, ter predstavili postopek prostih opisnikov, ki temeljijo na
besednih oznakah oseb, ki so v pogostem stiku z otrokom in ga dobro poznajo.
Spoznali smo tudi razlike v prostih opisnikih osebnosti, ki so jih podali starši glede na
starost in spol otrok.
V empiričnem delu smo izvedli raziskavo, v katero smo vključili 52 otrok, ki so
obiskovali 2., 3., 4. in 5. razred. Udeleženci raziskave so podajali proste opise svoje
osebnosti, ki smo jih nato razvrstili v taksonomsko shemo. Pri tem smo ugotovili, da je
petfaktorski model primeren za klasifikacijo prostih samoopisov osebnosti otrok v
srednjem in poznem otroštvu. Poleg tega smo ugotovili, da se pojavljajo manjše
razlike glede na podane opisnike med različno starimi učenci in tudi glede na njihov
spol. Spoznali smo, da so glede na vse opisnike deklice podale nekoliko več opisnikov
na pozitivnem polu kot dečki, medtem ko so dečki podali več opisnikov na negativnem
polu kot dekleta. Deklice so podale nekoliko več opisnikov v primerjavi z dečki na
pozitivnem polu v kategorijah vestnosti, ekstravertnosti in sprejemljivosti, dečki pa so
podali nekoliko več opisnikov na negativnem polu v kategoriji vestnosti in na
pozitivnem polu v kategoriji odprtosti. S starostjo otrok je nekoliko upadal delež
opisnikov v kategoriji ekstravertnosti, pojavil pa se je tudi porast podanih opisnikov v
kategoriji vestnost pri starejših učencih.
Ključne besede: osebnost, srednje in pozno otroštvo, petfaktorski model
osebnosti, prosti opisnik, razlika med spoloma, starostna razlika.
ABSTRACT
Personality self-descriptions of school-aged children
In the thesis, we focused on the personality of primary school children in middle
and late childhood. In the theoretical part, we presented what personality is, inspected
how it is connected to the temperament and examined the differences between
temperament and personality. We presented the big five personality traits, which
include extraversion, agreeableness, conscientiousness, emotional stability and
openness to experience. We described the development of personality traits in middle
and late childhood and their associations to children's social adjustment. We
presented the approach of free descriptions based on descriptions by people, who are
in daily interactions with the child and thus know the child well. We provided an
overview of the differences in parental free personality descriptions with regard to the
age and gender of their children.
In the empirical part, we conducted a study including 52 children who attended the
2nd, 3rd, 4th and 5th class of compulsory primary school. Research participants
provided free descriptions of their personalities, which were then classified into a
taxonomic scheme. In doing so, we found that the five-factor model is suitable for the
classification of personality free self-description of the children in the middle and late
childhood. In addition, the study revealed minor differences in the given descriptions
between different age groups and gender of pupils. Overall, the girls gave more
descriptions at the positive end than boys, who provided more descriptions at the
negative end of the classification categories than girls did. In comparison with the
boys, the girls gave somewhat more descriptions at the positive end in the category of
conscientiousness, extroversion and agreeableness, while the boys gave more
descriptions at the negative end of conscientiousness and at the positive end of
openness. With age, the share of children's descriptions in the category of
extraversion slightly declined, while the percentage of descriptions in the category of
conscientiousness slightly increased.
Keywords: personality, middle and late childhood, big five personality traits, free
descriptors, gender differences, age differences.
KAZALO VSEBINE
1 Uvod ......................................................................................................................... 1
2 Teoretični del ............................................................................................................ 2
2.1 Osebnost in temperament ........................................................................... 2
2.1.1 Opredelitev pojma osebnost ................................................................. 2
2.1.2 Opredelitvena določila pojma osebnosti ................................................ 3
2.1.3 Temperament ....................................................................................... 4
2.1.4 Temperament in osebnost .................................................................... 4
2.1.5 Petfaktorski model osebnosti ................................................................ 5
2.1.5.1 Ekstravertnost ................................................................................ 5
2.1.5.2 Sprejemljivost ................................................................................. 7
2.1.5.3 Vestnost ......................................................................................... 7
2.1.5.4 Čustvena stabilnost ........................................................................ 8
2.1.5.5 Odprtost za izkušnje ....................................................................... 8
2.2 Razvoj osebnostnih potez v srednjem in poznem otroštvu ........................... 8
2.2.1 Prosti opisniki ........................................................................................ 9
2.2.1.1 Razlike v prostih opisnikih staršev glede na spol otrok v srednjem in
poznem otroštvu ............................................................................................. 11
2.2.1.2 Razlike v prostih opisnikih staršev glede na starost otrok v srednjem
in poznem otroštvu .......................................................................................... 13
2.2.2 Osebnost kot napovednik socialnega vedenja otrok ............................ 13
3 Empirični del ........................................................................................................... 15
3.1 Raziskovalni problem, vprašanja in hipoteze ............................................. 15
3.2 Hipoteze .................................................................................................... 15
3.3 Raziskovalna metodologija ........................................................................ 16
3.3.1 Udeleženci .......................................................................................... 16
3.3.2 Pripomočki .......................................................................................... 16
3.3.3 Postopek zbiranja podatkov ................................................................ 17
3.3.4 Postopek obdelave podatkov .............................................................. 17
3.4 Rezultati in razprava .................................................................................. 17
3.4.1 Razvrstitev samoopisov osebnosti otrok .............................................. 18
3.4.2 Starostne razlike v samoopisih osebnosti otrok ................................... 21
3.4.3 Razlike med samoopisi osebnosti deklic in dečkov ............................. 28
4 Sklepne ugotovitve .................................................................................................. 34
Viri in literatura ........................................................................................................... 36
KAZALO PONAZORIL
Preglednica 1: Deleži vseh samo-opisov v velikih pet kategorij in dodatne
kategorije……………………………………………………………………………………18
Preglednica 2: Deleži samo-opisov isto starih otrok v velikih petih kategorijah in
pozitivni (+) ter negativni (-) pol…………………………………………………………….21
Preglednica 3: Deleži samo-opisov isto starih otrok v podkategorijah v velikih petih
kategorij……………………………………………………………………………………….24
Preglednica 4: Delež samo-opisov deklic in dečkov v velikih petih kategorijah ter
pozitivni in negativni pol……………………………………………………………..………28
Preglednica 5: Deleži samo-opisov osebnosti različno starih otrok razdeljenih glede na
spol v podkategorijah velikih pet faktorjev osebnosti…………………………………….32
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
V devetdesetih letih so otroke opisovali samo na podlagi temperamentnih
značilnosti. Glede osebnosti in njenega raziskovanja so se zanimali samo za
raziskovanje osebnosti odraslih. V današnjem času pa se tudi otrokova osebnost
opredeljuje širše od temperamenta in se celo klasificira v petfaktorski model osebnosti
velikih pet faktorjev (Horvat in Zupančič, 2010; Shiner, 2006; Zupančič in Kavčič, 2007,
2009). Za klasifikacijo opisov osebnosti so raziskovalci razvili pristop prostih opisov
osebnosti, saj razni obstoječi osebni vprašalniki niso vključevali vseh pomembnih
značilnosti, ki bi kvalitetno opisale osebnost posameznika. S prostimi opisniki lahko
osebe, ki imajo pomembno vlogo v življenju otroka, opišejo osebnostne značilnosti
otroka, lahko pa tudi otrok sam opisuje svojo osebnost. Med otroki so opazne razlike v
vedenju in reagiranju na določene situacije. Individualne razlike med otroki se kažejo
že v medsebojnem druženju. Nekateri otroci so glasni, samozavestni, so radi v družbi
in imajo veliko različnih zanimanj, drugi pa so bolj tihi, se hitro vznemirijo, niso radi v
družbi, raje sledijo drugim ter jih ne zanima veliko stvari. Razlike se kažejo tudi v
družinskem krogu, med poukom, med raznimi aktivnostmi ipd. Opisnike so raziskovalci
uvrstili v taksonomsko shemo, ki temelji na velikih petih faktorjih osebnosti (Horvat in
Zupančič, 2010). Glede na te uvrstitve lahko ugotavljamo različne individualne razlike
med otroki, kar lahko povezujemo s prilagajanjem načrtovanja izobraževanja, lahko pa
je tudi pomoč pri delu za strokovne delavce, saj je zelo pomembno, da se zavedamo,
da so otroci med seboj različni in imajo različne potrebe, pričakovanja ter cilje.
Struktura diplomskega dela obsega teoretični del in empirični del. V teoretičnem
delu smo povzeli, kaj je osebnost, in predstavili petfaktorski model osebnosti ter
metodo prostih opisnikov. Teoretični del zaključujemo s predstavitvijo rezultatov
različnih raziskav, v katerih so preučevali razlike v osebnostih otrok glede na starost in
glede na spol, saj smo v empiričnem delu ugotavljali, kako svojo osebnost opišejo
otroci v srednjem in poznem otroštvu. Pri tem smo uporabili pristop prostih opisnikov
osebnosti. Zanimalo nas je tudi, ali se samoopisi otrok večinoma uvrščajo v glavnih pet
kategorij, ki pomensko ustrezajo velikim petim faktorjem osebnosti. Glede na
samoopise smo ugotavljali tudi, ali se pojavljajo razlike med spoloma otrok in glede na
starost otrok.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Osebnost in temperament
2.1.1 Opredelitev pojma osebnost
O pojmu osebnosti so razmišljali že stari misleci. Teofrast (v Musek, 2005, str. 1)
je o osebnosti razmišljal takole:
»Že prej sem se čudil, ko sem razmišljal o tem – kako to, da nimamo enakih
navad, čeprav ima Grčija isto podnebje in se vsi Grki vzgajajo na enak način.«
V literaturi najdemo različne definicije osebnosti.
Musek (1993, 1999a, 2005) pravi, da je osebnost relativno trajna in edinstvena
celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika.
Osebnost je trajni niz karakteristik in tendenc, ki določajo tiste podobnosti in
razlike v psihološkem vedenju ljudi, ki so kontinuirane v času in jih ne moremo zlahka
razumeti kot zgolj rezultat socialnih in bioloških pritiskov v danem trenutku (Maddi,
1976, v Musek, 2005)
Osebnost je sklop tistih relativno stabilnih in trajnih vidikov posameznika, po
katerih se ta razlikuje od drugih ljudi, hkrati pa predstavlja temelj za predvidevanje
njegovega bodočega obnašanja (Wriht idr., 1970, Musek, 1982, v Musek, 2005).
Eysenck (1947, v Musek, 2005) je osebnost opredelil kot bolj ali manj stabilno in
trajno organizacijo značaja, temperamenta, intelekta in telesne konstrukcije neke
osebe, ki določa njeno značilno prilagajanje svojemu okolju.
Osebnost je razmeroma trajna celota psiholoških značilnosti, ki predstavlja
enkratno individualnost posameznika in se izraža skozi različne oblike vedenja in v
različnih situacijah (Thomas in Chess, 1989, v Kavčič in Zupančič, 2006).
Osebnost je celovita organizacija telesnih, spoznavnih, socialnih in čustvenih
značilnosti posameznika (Kavčič in Zupančič, 2006).
Osebnostne poteze so nagnjenja posameznika k čustvovanju, mišljenju in vedenju
na razmeroma dosleden način v različnih situacijah in pri različnih starostih. Izražajo
se v značilnih in razmeroma trajnih vzorcih odzivanja, ki se med ljudmi razlikujejo
(Burger, 2008, Funder, 2001, McCrae in Costa, 2003, v Zupančič, 2013).
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
3
Če na kratko povzamemo bistvo teh značilnosti, je osebnost oblika relativno
stabilnih in trajnih značilnosti posameznika, ki se pokažejo v vedenju in situacijah, ter
po katerih se posamezniki razlikujejo med seboj. Osebnost je torej rezultat delovanja
socialne okolice na posameznika, rezultat adaptacije posameznika na okolico in tudi
rezultat tega, kako si posameznika sam prilagodi okolje (Musek, 2005).
2.1.2 Opredelitvena določila pojma osebnosti
Musek (1982, 1988, 2005) navaja pojmovne dimenzije osebnosti, s katerimi
opredeljuje osebnost. Te dimenzije so:
- Trajnost in sprejemljivost
Osebnost posameznika je sistem, ki se z leti razvija in spreminja, a v tem procesu
ohranja relativno trajnost in identiteto. To merilo je pogoj, da osebnost prepoznamo in
poimenujemo.
- Individualnost in splošnost
Osebnost je red, ki je posamičen oz. individualen. Individualnost osebnosti
pomeni, da je človekova osebnost enkratna, neponovljiva in nenadomestljiva kakovost,
ki temelji na samozavedanju posameznika. Hkrati pa je individualnost tudi človekova
splošna poteza, ki je generična.
- Sestavljenost in celovitost
Osebnost je ureditev, ki je navznoter razčlenjen, ampak v posamezniku vseeno
deluje kot celota.
- Objektivnost in subjektivnost
Osebnost posameznika združuje objektivne in subjektivne poglede na dejavnosti.
Posameznik sebe doživlja in usmerja ter tudi doživlja druge. Kot osebnost je
posameznik hkrati akter in objekt.
- Določenost in avtonomnost
Osebnost je celota, ki je že od rojstva podvržena nekaterim vzorčnim in
sistemskim zakonitostim, še vedno pa jo sestavljajo deli, ki izvirajo iz lastne volje in
namer posameznika.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
4
2.1.3 Temperament
Hitro opazimo, da se ljudje med seboj razlikujejo. Nekateri so bolj živahni,
klepetavi, drugi so bolj umirjeni … Ljudje se razlikujejo glede na odzivanje v različnih
situacijah, kar se definira kot temperament. Goldsmith (1987, v Kavčič in Zupančič,
2006) pravi, da je temperament posameznikova celovita združba razmeroma stalnih
značilnostih v kakovosti in intenzivnosti njegovega čustvenega odzivanja.
Temperament je za posameznika značilen način odzivanja na okolje in lasten slog
vedenja v odnosu do drugih ljudi ter neživega okolja (Brody, 1998, Thomas in Chess,
1989, v Kavčič in Zupančič, 2006). Temperament so stalne individualne razlike v
vedenju posameznika, ki temeljijo na bioloških lastnostih in se kažejo že v
najzgodnejših obdobjih življenja (Bates, 1989, Sanson, Hemphill in Smart, 2003, v
Kavčič in Zupančič, 2006). Rothbart (1989, Rothbart in Putnam, 2002, v Kavčič in
Zupančič, 2006) opredeljuje temperament predvsem kot individualne razlike v
odzivanju in samouravnavanju, ki temeljijo na posameznikovih trajnih bioloških
značilnostih. Avtorica pa temperamenta ne opredeljuje samo kot vedenje, ampak po
njenem mnenju vključuje tudi sestavna dela samouravnavanja čustev. To sta
sposobnost pomirjenja in distres ob omejevanju.
Značilnosti temperamenta lahko opišemo s tremi faktorji, ki v obdobju dojenčka
vključujejo ekstravertnost, negativno čustvovanje in usmerjenost/vztrajnost, v obdobjih
malčka, zgodnjega in srednjega otroštva pa temperament opišemo z dimenzijami:
ekstravertnost, negativno čustvovanje in prizadevni nadzor (Rothbart, Ahadi, Hershey
in Fisher, 2001, Rothbart in Putnam, 2002, v Kavčič in Zupančič, 2006).
Temperament bi naj bil najpomembnejši predhodnik individualnih razlik v
osebnosti in bi naj predstavljal tudi biološki temelj za razvoj osebnosti (Graziano idr.,
1998, Rothbart in Bates, 1998, v Zupančič in Kavčič, 2004). Nekateri raziskovalci so
zasledili skladnosti med temperamentom in osebnostnimi konstrukti v otroštvu, zlasti
pri dimenzijah v okviru petfaktorskega modela (Ahadi in Rothbart, 1994, Martin,
Wisenbaker in Huttunen, 1994, v Zupančič in Kavčič, 2004).
2.1.4 Temperament in osebnost
Do nedavnega so raziskovalci otrokovo osebnost opredelili samo na področju
temperamenta (npr. Ahadi in Rothbart, 1994, Buss in Plomin, 1984, Caspi in Silva,
1995, Hagekull, 1994, Thomas in Chess, 1977, 1982, v Zupančič, 2008) oz. temeljnih
zgodaj nastajajočih individualnih razlikah, ki se kažejo na čustvenem in gibalnem
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
5
področju ter v hitrosti reagiranja na spremembe (Rothbart in Bates, 1998, Rothbart in
Derryberry, 2002, v Zupančič, 2008). Za osebnostne lastnosti je bilo predpostavljeno,
da se razvijejo kasneje v srednjem otroštvu, ko otroci izražajo vse bolj diferenciran in
kompleksen nabor individualnih razlik (Caspi, 2000, v Zupančič, 2008). Raziskovalci
so dokazali, da temperamentne razlike, ki se kažejo že zgodaj v življenju, kažejo
povezave z osebnimi lastnostmi v mladostništvu in imajo vpliv na razvoj osebnosti.
Temperamentne lastnosti, ki se kažejo pri triletnem otroku, katerega vedenje so
opazovali, so ravno tako napovedale kasnejše vedenjske težave, osebnostne
značilnosti ter nekatere življenjske rezultate (Caspi, 2000, Caspi in Silva, 1995, v
Zupančič, 2008).
Razlika med temperamentom in osebnostjo je v tem, da so temperament bistvene,
razmeroma stalne poteze, ki opisujejo določene značilnosti odzivanja in vedenja, oz.
značilnosti, ki se kažejo v vseh posameznikovih dejanjih, ne glede na njihovo vsebino
ali usmerjenost. Poteze temperamenta so opazne že zgodaj v razvoju. Določajo jih
prirojeni fiziološki mehanizmi, ki se pod vplivom okolja in razvoja sčasoma le malo
spremenijo. Osebnost pa je širši pojem od temperamenta. Vključuje tudi vrednote,
mnenja in interese, na razvoj le-teh pa vplivajo družbeni dejavniki (Strelau, 1989,
Strelau in Zawadzki, 1993, Zawadzki idr., 2001, v Kavčič in Zupančič, 2006).
2.1.5 Petfaktorski model osebnosti
Klasifikacija velikih petih faktorjev je univerzalna in zajema pet dimenzij. Te
dimenzije se dosledno pojavljajo, ko zadostno število udeležencev opiše bodisi svojo
bodisi osebnost drugih. To so ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, čustvena
stabilnost in odprtost (Bucik, Boben in Hruševar Bobek, 1995, v Smrtnik Vitulić in
Zupančič, 2009). Posamezniki se med seboj razlikujemo glede na našo aktivno
vključenost v svet okoli nas. Veliko raziskovalcev v velikih petih dimenzijah osebnosti
vidi veljavni produkt dimenzionalnega pristopa, ki nudi nujno in zadostno količino
podatkov o osebnosti človeka (Digman, 1994, Smrtnik Vitulić in Zupančič, 2009) in tudi
omogoča primerljivost rezultatov (Costa, McCrae in Jonsson, 2002, v Smrtnik Vitulić in
Zupančič, 2009).
2.1.5.1 Ekstravertnost
Ekstravertnost se je v veliko raziskavah pokazala kot najbolj raziskana osebna
lastnost in zelo splošna dimenzija, ki pa obsega veliko specifičnih temeljnih lastnosti.
Golberg (1990, v Avsec, 2007) je v svoji raziskavi prišel do značilnosti, ki naj bi
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
6
opisovale pozitivni pol ekstravertnosti. Te značilnosti so ognjevitost, družabnost,
igrivost, spontanost, energičnost, zgovornost, pogum, ambicioznost ipd. Pokazatelji
introvertnosti pa so vzvišenost, molčečnost, zadržanost, plahost, neagresivnost,
pasivnost in pesimizem. Ekstravertne osebe so bolj odprte do drugih ljudi, hitreje
začnejo pogovor v najrazličnejših socialnih dogodkih, govorijo več ter in dlje časa
vzdržijo očesni kontakt v primerjavi z introvertnimi osebami. Za ekstravertne osebe je
značilna večja mreža prijateljev oz. boljša socialna podpora. Pri preživljanju časa se
večkrat odločijo za razne socialne aktivnosti. Na področju dela izbirajo poklice, ki
vključujejo direkten odnos z drugimi ljudmi. Raziskave (McAdams, 2000, v Avsec,
2007) so preučevale povezanost ekstravertnosti z nalogami. Ekstraverti so uspešnejši
pri nalogah, ki vključujejo razdeljeno pozornost, introverti pa posvečajo pozornost
detajlom in so pazljivejši. Imajo tudi boljši spomin za besede. Ekstraverti pri učenju
dajo prednost hitrosti pred pravilnostjo, introvertom pa je pomembnejša pravilnost kot
hitrost. Veliko raziskav potrjuje povezanost med ekstravertnostjo z zadovoljstvom v
življenju in pozitivnim čustvovanjem, dvema pokazateljema osebne sreče (Costa in
McCrae, 1980, Diener, Oishi in Lucas, 2003, Hayes in Joseph, 2003, Lynn in Steel,
2006, Schimmack, Radhakrishan, Oishi in Dzoko, 2002, Steel, Piers in Ones, 2002, v
Avsec, 2007).
Witson in Clark (1997, v Avsec, 2007) sta predlagala model ekstravertnosti, ki
vsebuje šest glavnih faktorjev. Model sestavljajo naslednji faktorji: družabnost,
pozitivna emocionalnost, energija, vplivnost, tveganje in ambicioznost. Družabnost
predstavlja socialno komponento, saj so družabni posamezniki prijateljski in zelo
poudarjajo tesne medsebojne odnose ter uživajo v druženju. Pozitivna emocionalnost
se nanaša na medsebojne razlike v pogostosti in jakosti pozitivnega čustvovanja.
Posamezniki, ki imajo visoko izraženo pozitivnost in emocionalnost, so optimistični,
srečni in veseli. Energija se nanaša na stopnjo energije, živahnost in interes za veliko
stvari. Vplivnost se kaže v razlikah v socialni vidnosti. Posameznik z izraženo
dimenzijo vplivnosti teži k uveljavljanju, je rad v središču pozornosti in uživa v
nadzorovanju drugih. Tveganje obsega razlike v pogumu. Razlike se pojavljajo v
intenzivnosti iskanja vzburjenja iz okolja, saj si želi si raznolikega življenja.
Ambicioznost se kaže pri željah po uspehu, hitrem spoprijemanju z novimi izzivi ter
večji motivaciji. Osrednje komponente ekstravertnosti pa so: nagnjenost k doživljanju
pozitivnih emocionalnih stanj, občutljivost na potencialne nagrade in nagnjenost k
spodbujanju ter uživanju socialne pozornosti (Caspi, Roberts in Shiner, 2005, v Avsec,
2007).
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
7
2.1.5.2 Sprejemljivost
Dimenzija sprejemljivosti je najpomembnejša lastnost pri ohranjanju medsebojnih
odnosov. Hogan (1983, v Avsec, 2007) je mnenja, da so ljudje v toku zgodovine morali
razviti lastnosti, ki so jim omogočale življenje v skupini. Sprejemljivost pomaga skupini,
da premaga konflikte, ki jih prinese življenje v skupini, sodeluje in skrbi za sočlane.
Sprejemljivost se nanaša na motivacijo vzdrževanja pozitivnih odnosov z drugimi
(Graziano in Eisenberg, 1997, v Avsec, 2007). Na pozitivnem polu jo označujejo
lastnosti: prijaznost, moralnost, toplina, velikodušnost, skromnost, sodelovalnost,
težnja k nudenju pomoči drugim, empatija. Na negativnem polu jo označujejo lastnosti:
grobost, razdražljivost, osornost, neprijaznost, domišljavost in osornost (Golberg,
1990, v Avsec, 2007). Vpliv okolja je najmočnejši pri sprejemljivosti (Bergeman idr.,
1993, Bouchard in Loehlin, 2001, v Avsec, 2007). Sprejemljivost napoveduje tudi
kasnejšo prilagojenost, šolsko uspešnost, nadzor vedenja in socialno kompetentnost
(Shiner, 2000, v Avsec, 2007).
2.1.5.3 Vestnost
Vestnost se kaže pri učenju in delu ter se smatra kot najbolj veljaven osebnostni
napovedovalec uspeha v šoli in na delovnem mestu. Hough (1992, v Avsec, 2007) in
Mount ter Barrick (1995, v Avsec, 2007) menijo, da lahko vestnost razdelimo na dve
področji: storilnost in zanesljivost. Storilnost obsega delavnost in zmogljivost
doseganja izzivov, zanesljivost pa je bolj osebna dimenzija, ki vključuje občutek za
odgovornost in ubogljivost. Nekateri avtorji so vestnost označili tudi kot pripravljenost
slediti avtoriteti in se prilagajati družbenim zahtevam (Hogan in Ones, 1997, v Avsec,
2007). Vestnost na pozitivnem polu obsega lastnosti, kot so učinkovitost, zanesljivost,
natančnost, vztrajnost, previdnost, skrbnost, varčnost, na negativnem polu pa
neorganiziranost, malomarnost, pozabljivost, lenost in brezbrižnost (Golberg, 1990, v
Avsec, 2007). Raziskovalci (Bratko, Chamorro-Premuzic in Saks, 2006, Chamorro-
Premuzic in Furnham, 2003, Conard, 2006, Gray in Watson, 2002, Shiner, 2000, v
Avsec, 2007) so preučevali tudi vpliv vestnosti na učni uspeh. Prišli so do ugotovitev,
da med vsemi petimi velikimi faktorji osebnosti prav vestnost najbolje napoveduje učni
uspeh. Osebe, ki spadajo na pozitiven pol vestnosti, imajo velik obseg pozornosti in
dobro koncentracijo, označuje jih skrbnost za stvari, so natančne, zanesljive in
motivirane za dejavnosti ter tekmovalne. Torej jih označujejo vsi dejavniki, ki so
pomembni za dobre šolske rezultate.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
8
2.1.5.4 Čustvena stabilnost
Čustvena stabilnost se kaže v različnem čustvenem dojemanju sveta,
nevroticizem pa so občutki doživljanja sveta kot ogrožajočega, problematičnega in
stresnega (Caspi idr., 2005, Watson, Clark in Harkness, 1994, v Avsec, 2006).
Nevroticizem je negativno čustvovanje, posamezniki z izraženim nevroticizmom pa so
anksiozni, ranljivi, primanjkuje jim samozavesti, so slabe volje in hitro doživljajo krivdo.
Značilnosti oseb z nevroticizmom so: nagnjenost k pogostim obdobjem negativnega
čustvovanja, nesproščenost, občutljivost na stres, emocionalna labilnost,
nezadovoljstvo s seboj, negativno ocenjevanje dogodkov, pritožbe zaradi zdravstvenih
problemov (Watson idr., 1994, v Avsec, 2007). Posamezniki z visokim deležem
nevroticizma (senzitizerji) se z ogrožajočim dražljajem spoprijemajo, medtem ko se
osebe z nizkim nevroticizmom (represorji) poizkušajo izogniti ogrožajočemu dražljaju
ali pa ga zanikajo (Byrne, 1962, v Avsec, 2006).
2.1.5.5 Odprtost za izkušnje
Peti faktor je osredotočen na intelektualno aktivnost, domišljijo in zanimanje za
kulturo. Golberg (1990, v Avsec, 1007) je odprtost za izkušnje povezoval s pojmi, kot
so: inteligentnost, premišljenost, razumevanje, kreativnost, radovednost in
razgledanost. S pojmi, ki jih je opredelil Golberg, se povezuje tudi teorija Tupesa in
Christala (1961, v Avsec, 2007), ki pravi, da so osebe, ki se jim pripisuje lastnost
odprtosti, hitro učeče in imajo dober vpogled na stvari in dogodke.
2.2 Razvoj osebnostnih potez v srednjem in poznem otroštvu
Srednje in pozno otroštvo je obdobje od sedmega do desetega leta pri dekletih in
od sedmega do dvanajstega leta pri dečkih (Tomazo Ravnik, 2004). Individualne
razlike med otroki v srednjem in poznem otroštvu lahko opišemo z enako petfaktorsko
strukturo osebnosti kot pri mladostnikih in odraslih, torej s faktorji ekstravertnosti,
sprejemljivosti, vestnosti, čustvene stabilnosti in odprtosti za izkušnje. Takšna
struktura se jasno pokaže z otrokovim vstopom v šolo, s starostjo pa se pokaže tudi
porast neodvisnosti med posameznimi faktorji (Little in Wanner, 1998, Mervielde idr.,
1995, Pislak, 1999, v Zupančič in Kavčič, 2004). Raziskovalci so z analizami različnih
osebnostnih vprašalnikov, ki temeljijo na modelu velikih petih faktorjev osebnosti,
dokazali, da odrasli, ki so pogosto v stiku z otroki (učiteljice in starši) začnejo
organizirati svoje zaznave osebnostnih značilnosti otrok kot petfaktorsko strukturo na
prehodu v srednje otroštvo. Po vstopu v šolo in posledično novih zahtevah šole se
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
9
ločita faktorja odprtosti za izkušnje in vestnosti na dva samostojna faktorja (Mervielde,
Buyst in De Fruyt, 1995, v Zupančič in Kavčič, 2004). Z vstopom v šolo se dosledno
zaznava porast ekstravertnosti v družinskem okolju in upad nesprejemljivosti v
družinskem in izobraževalnem okolju, kar nakazuje, da se socialne poteze razvijajo v
skladu s socialno zaželenimi lastnostmi (Zupančič in Kavčič, 2007). Z vstopom v šolo
se otroci vse več vključujejo v spoznavno zahtevne in delu podobne dejavnosti, kar
učiteljem in staršem omogoča, da razlikujejo med otroki, ki imajo razmeroma bolj
izraženo vestnost, in drugimi, ki imajo bolj izraženo odprtost za izkušnje. Do podobnih
ugotovitev so prišli tudi z analiziranjem vprašalnikov, s katerimi otroci ocenjujejo sami
sebe (Little in Wanner, 1998, Pislak, 1999, v Zupančič in Kavčič, 2004). S starostjo se
pokaže tudi povečanje neodvisnosti med faktorji, kar se začne pojavljati približno v
času, ko otroci prvič vstopijo v šolo (Little in Wanner, 1998, Mervielde idr., 1995,
Pislak, 1999, v Zupančič in Kavčič, 2004).
Otroci v zgodnjem otroštvu postajajo vse bolj vestni in čustveno nestabilni, saj se
rast teh dejavnikov ustali v srednjem otroštvu in vztraja do poznega otroštva. Vestnost
v obdobju mladostništva upade, medtem ko je čustvena nestabilnost v srednjem in
poznem otroštvu dosledno izražena. Dimenzija odprtosti za izkušnje ostaja od
zgodnjega do poznega otroštva enaka, nato pa v mladostnosti upade, ekstravertnost
pa linearno upada iz zgodnjega v srednje otroštvo in se nato ustali (Lamb idr., 2002, v
Zupančič in Kavčič, 2004). V razvoju otroci večino vedenja prilagajajo skladno z
zahtevami socialne skupine, v kateri se nahajajo. Različne socialne združbe od otroka
pričakujejo različna vedenja in imajo tudi različne zahteve glede otrokovih osebnostnih
vrednosti. Skladno s tem procesom otrok razvija zmožnost organizacije in nadzora
lastnega vedenja ter čustvenega odzivanja (Fabes idr., 1999, v Horvat in Zupančič,
2010).
2.2.1 Prosti opisniki
Na podlagi domneve, da odrasle osebe, ki so v vsakodnevnem stiku z otroki,
lahko bolj kvalitetno opišejo osebnosti otrok, so raziskovalci predlagali uporabo prostih
opisnikov za opisovanje osebnosti. Temeljili so na hipotezi, da bodo prosti opisniki
staršev ali učiteljev razkrili individualne razlike med otroki, ki so pomembne v
vsakodnevnih interakcijah (John, 1990, v Zupančič, 2004).
Postopek prostih opisnikov temelji na klasičnem leksikalnem pristopu, ki temelji na
besednih oznakah, ki so opisane v jezikovnih slovarjih, in je izhodišče za osebne
analize. Obsega izraze za opisovanje osebnostnih lastnosti z besedami, vendar veliko
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
10
besed in fraz, ki ustrezajo opisovanju osebnosti odraslih, ne ustreza opisovanju razlik
med osebnostjo otrok, poleg tega pa tudi ni ustreznih izrazov za opisovanje osebnosti
v otroštvu. Zato so raziskovalci primerne pojme zbrali s pogovori z osebami, ki otroke
dobro poznajo. Odrasli so s svojimi besedami naštevali posamezne lastnosti, ki po
njihovem mnenju otroke ustrezno opišejo (Halverson idr., 1994, Kohnstamm idr.,
1998b, v Kavčič in Zupančič, 2006). Bistvo prostih opisnikov je, da lahko s prostimi
opisi otrok, ki jih podajo referenčne osebe, dobimo več podatkov o osebnosti otrok kot
pa z analiziranjem postavk na različnih standardnih pripomočkih za ocenjevanje
osebnostnih značilnosti (Zupančič, 2009).
V okviru te metode so raziskovalci (Havill idr., 1994, v Zupančič, 2009) razvili
taksonomsko shemo za razvrstitev prostih opisov otrok. Shema vsebuje pet glavnih
kategorij osebnosti, ki izhajajo iz velikih petih faktorjev osebnosti. To so ekstravertnost,
sprejemljivost, vestnost, čustvena stabilnost in odprtost. Vsaka izmed teh petih
kategorij vsebuje tri podkategorije, ki jim določimo pozitivni in negativni pol.
Ekstravertnost vsebuje družabnost, dominantnost in aktivnost, sprejemljivost obsega
priljubljenost, obvladljivost in poštenost, vestnost vsebuje skrbnost, soodvisnost in
vztrajnost, čustvena stabilnost obsega čustvena odzivnost, samozavest in
anksioznost, odprtost pa vsebuje odprtost za izkušnje, interese in inteligentnost
(Zupančič, 2013). Tem kategorijam so dodali še osem dodatnih kategorij, ki pa ne
spadajo v vzorec petfaktorskega modela. Te kategorije so neodvisnost, zrelost za
starost, zdravje, ritmičnost, primernost spolu/zunanji videz, šolska učinkovitost, telesni
stik in družinski odnosi. Dodali so še kategorijo »razno«, kamor se lahko uvrsti vse
nepredvidene opise otrok, ki pomensko ne sodijo v kategorije velikih petih faktorjev.
V okviru raziskovanja, ali bo metoda prostih opisnikov ustrezna, je potekalo
razsežno zbiranje prostih opisnikov po različnih državah, kot so Belgija, Grčija,
Kitajska, Nemčija, Nizozemska, Poljska in ZDA (Kohnstamm idr., 1998a, v Kavčič in
Zupančič, 2006). Te raziskave so skladno s predhodnimi ugotovitvami dokazale, da se
opisi uvrščajo v kategorije petih faktorjev. Glede na dobljene rezultate so raziskovalci
namreč prišli do zaključka, da je taksonomska shema primerna za razvrščanje prostih
opisnikov otrok. Starši otrok, starih med tri do dvanajst let, so v 70 % odgovorov
zajemali osebnostne značilnosti, ki so vsebinsko podobne velikih petim faktorjem
osebnosti (Havill idr., 1994, Kohnstamm idr., 1995, Slotboom, Havill, Pavlopolous in
De Fruyt, 1998, Zupančič, 2001, 2004b, v Zupančič, 2013). Do podobnih ugotovitev so
prišli tudi Mervielde (1994, v Zupančič, 2013) na podlagi opisov mlajših in starejših
otrok, ki so jih podali učitelji, in Zupančič ter Kavčič (2002, v Zupančič, 2013), ki sta
glede na opise vzgojiteljic analizirali opise prve in druge starostne skupine v vrtcu.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
11
Skladno z omenjenimi spoznanji se ujemajo tudi rezultati analiziranja opisov
staršev, ki so opisovali svoje otroke z motnjo v duševnem razvoju (Colnerič in
Zupančič, 2010, v Zupančič, 2013), in tudi izsledki Andreopoulou in Poulopoulou
(1999, v Zupančič, 2013), ki sta analizirala samoopise osebnosti mladostnikov.
Avtorji (Kohnstamm idr., 1998, v Zupančič, 2013) so raziskovali tudi medkulturne
razlike o uvrščanju prostih opisnikov v kategorije v taksonomski shemi, kjer so prišli do
ugotovitev, da lahko v shemo, ki temelji na velikih petih faktorjih osebnosti, zajamemo
veliko večino opisnikov, ki so jih podali starši, ne glede na otrokovo starost in kulturo, v
kateri živi. Pojavile so se manjše razlike med značilnostmi otrok, ki živijo v različnih
kulturah, ampak avtorji so ocenili, da so podobnosti veliko večje kot razlike.
2.2.1.1 Razlike v prostih opisnikih staršev glede na spol otrok v srednjem in
poznem otroštvu
Raziskovalci (v Kavčič in Zupančič, 2006) so odkrili nekaj razlik v starševskih
opisih otrokove osebnosti glede na otrokov spol. Otroci so imeli v povprečju tri, šest,
devet in dvanajst let. Na nivoju velikih petih kategorij so starši deklicam pripisovali več
ekstravertnosti in vestnosti kot dečkom. V kategoriji ekstravertnosti so deklicam
pripisali več družabnosti in dominantnosti, kar pomeni, da so deklice rade v družbi, se
potegnejo zase in težijo k uveljavljanju. V kategoriji vestnosti so deklicam pripisali več
pozitivnih opisnikov na pozitivnem polu skrbnosti. Dečke so pogosteje opisovali v
kategoriji vestnosti in odprtosti za izkušnje. V kategoriji vestnosti so jih pogosteje
opisali na negativnem polu marljivosti in v kategoriji odprtosti za izkušnje na
pozitivnem polu odprtosti, kar pomeni, da so radovedni, ustvarjali in se zanimajo za
nove izkušnje (De Fruyt, van Hiel in Buyst, 1998, v Kavčič in Zupančič, 2006).
Kohnstamm je s sodelavci (1995, v Kavčič in Zupančič, 2006) s primerjavo prostih
opisnikov staršev otrok, starih tri, šest in devet let, ugotovil razlike samo na ravni
podkategorij. Deklicam so starši pripisovali več sociabilnosti, dečke pa so večinoma
opisovali v smislu dejavnosti. V tej raziskavi so deklice dobile več opisnikov na
pozitivnih polih.
Andreopoulou in Poulopoulou (1999, v Zupančič, 2013) sta preučevala samoopise
med petnajstletnimi mladostniki. Odkrila sta nekaj razlik med spoloma. Dekleta so se
pogosteje opisovala z opisniki priljubljenosti in pomoči drugim, torej v kategoriji
sprejemljivosti. Po tem sklepamo, da so dekleta posvečala več pozornosti opisovanju
kakovosti medsebojnih odnosov. Fantje so se opisovali bolj z opisi inteligentnosti in
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
12
interesov v kategoriji odprtosti, kar pomeni, da so se bolj koncentrirali na svoje
sposobnosti in interese ter znanja in manj na povezave s socialnimi odnosi.
Rezultati raziskav kažejo, da starši oblikujejo različne vzorce vedenja in
spodbujanja v odnosu do deklic oz. dečkov. Razlike v vedenju odraslih z otroki
različnih starosti, že od obdobja dojenčka naprej, so opazne na različnih področjih
socializacije in so podkrepljene s spolnimi stereotipi (Marjanovič Umek, 2004).
Raziskovalci (Fagot, 1978, v Marjanovič Umek, 2004) so ugotavljali, ali se
odzivanje staršev na tipično spolno vedenje otrok z leti ohranja, narašča ali upada.
Opazovali so interakcije med starši in malčki, starimi do enega leta, na njihovem
domu. Starši so se na deklice oz. dečke različno odzvali. Deklice so spodbujali k plesu,
oblačenju dekliških oblek, igranju s punčkami, prošnji k pomoči in spremljanju staršev,
odvračali pa so jih od teka, skakanja in ravnanja s predmeti. Ravno obratno pa so
dečke odvračali od igranja s punčkami in nudenja pomoči, spodbujali pa so jih k
igranju s spolno ustreznimi igračami (npr. kocke).
Archer (1993, v Marjanovič Umek, 2004) ugotavlja, da se subkulture dečkov ali
deklic kažejo v njihovem vedenju. Deklice se intenzivneje igrajo z eno ali dvema
prijateljicama, dečki pa se raje igrajo v večjih skupinah. Deklice za vzpostavljanje
socialnih stikov in oblikovanje medsebojnih odnosov pogosteje uporabljajo govor in so
pri tem zelo občutljive na enakopravnost ter poštenost, medtem ko dečki govor raje
uporabljajo za poudarjanje svojega statusa, da pritegnejo pozornost drugih. Radi
govorijo tudi takrat, ko govorijo drugi. V fantovskih skupinah prevladujejo ukazi,
bahanje in grožnje, v dekliških skupinah pa dogovori, govorni obrati in potrditev drugim
(Maccoby, 1990, v Marjanovič Umek, 2004).
Biološke razlike med spoloma lahko prispevajo k močnejši nagnjenosti dečkov ali
deklic k izraznosti nekaterih značilnosti, ki so pomembne za osebe, ki imajo veliko
vlogo v otrokovem življenju. Odrasli se z ignoriranjem ali potrjevanjem odzivajo na te
značilnosti. Starši se do otrok lahko vedejo različno in jim tako nevede predstavljajo
tipične modele stereotipnih vlog. Otroci imajo veliko možnosti za opazovanje
značilnega spolnega vedenja tudi v širšem socialnem okolju, npr. v interakcijah z
drugimi odraslimi, v interakcijah z vrstniki ipd. (Eagly, 1987, Eagly in Wood, 1991, v
Zupančič in Kavčič, 2007). Tudi institucije lahko povečujejo razlike med spoloma otrok,
ki imajo biološko podlago, z raznimi dejavnostmi, zanimanji in slogi, ki so povezani z
otrokovim spolom.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
13
2.2.1.2 Razlike v prostih opisnikih staršev glede na starost otrok v srednjem in
poznem otroštvu
V raziskavi, ki je obsegala sedem držav, so Slotboom in sodelavci (1998, v Kavčič
in Zupančič, 2006) dokazali nekatere dosledne starostne razlike v posameznih
kategorijah opisov otrok, starih tri, šest, devet in dvanajst let. Starostne razlike v
pogostosti opisnikov v posameznih kategorijah kažejo razvojne trende v otrokovem
dejanskem vedenju in značilnostih, ki jim starši posvečajo največ pozornosti
(Achenbach in Edelbrock, 1981, Martin idr., 1994, Rothbart, 1989, v Kavčič in
Zupančič, 2006). Opisniki na pozitivnem polu ekstravertnosti so s starostjo otrok
upadali, predvsem zaradi upada opisov na pozitivnem polu podkategorij sociabilnosti
in dejavnosti. Starši mlajših otrok so podali več opisnikov na pozitivnem polu
ekstravertnosti kot starši starejših otrok. Z naraščanjem starosti otrok je opazen upad v
količini gibalne dejavnosti. V obdobju srednjega in poznega otroštva se je povečal
delež opisnikov na pozitivnem polu sprejemljivosti in se hkrati znižal delež opisnikov
na negativnem polu sprejemljivosti. V obdobju zgodnjega otroštva so bile opazne
največje količinske spremembe med starostnimi skupinami na kategoriji vestnosti. V tej
kategoriji se je pojavil porast opisnikov na obeh polih zaradi povečanja opisov v
podkategorijah skrbnosti in marljivosti. Starši starejših otrok od otrok pričakujejo več
notranjega nadzora nad vedenjem kot starši mlajših otrok, ki se osredotočajo na večjo
obvladljivost. Glede na to se je pojavil starostni upad opisov na negativnem polu
kategorije sprejemljivosti. Sočasno s tem se je z otrokovo starostjo povečevalo število
opisnikov v kategoriji vestnosti. Z otrokovim vstopom v šolo se otroci vse več
vključujejo v spoznavno zahtevne in delu podobne dejavnosti, kar učiteljem in staršem
omogoča, da ločijo med otroki z razmeroma bolj izraženo vestnostjo in otroki z
razmeroma bolj izraženo odprtostjo za izkušnje (Zupančič in Kavčič, 2004).
2.2.2 Osebnost kot napovednik socialnega vedenja otrok
Podatki, ki so bili pridobljeni z vprašalniki petih dimenzij osebnosti, seveda
prirejenimi za ocenjevanje otrok so pokazali, da so osebnostne poteze otrok izrazito
povezane s pokazatelji socialne kompetentnosti (Ehrler, Evans in McGhe, 1999, Lamb
idr., 2002, Zupančič in Kavčič, 2003, v Horvat in Zupančič, 2010). Osebnostne poteze,
ki jih pri otrocih, starih od pet do sedem let, ocenjujejo vzgojiteljice, sočasno
napovedujejo socialno vedenje otrok v vrtcu (Zupančič in Kavčič, 2003, v Horvat in
Zupančič, 2010). Lamb (2002, v Zupančič in Kavčič, 2004) pravi, da se bolj
ekstravertni otroci hitreje prilagajajo novim vrstnikom pri vstopu v šolo, bolj sprejemljivi
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
14
in vestni pa hitreje sprejmejo in osvojijo šolska pravila ter bolj učinkovito sledijo
učnemu procesu. Čustveno bolj nestabilni otroci se v šoli večkrat jokajo, so bolj
anksiozni in se dlje časa prilagajajo. Čustveno nestabilni otroci z visokim
nevroticizmom so zadržani, plašni in negotovi pri sklepanju socialnih stikov, glede na
to pa se manj vključujejo v skupinske dejavnosti in se težje samostojno spoprijemajo z
izzivi ter so posledično bolj odvisni od odraslih (Zupančič in Kavčič, 2006). Glede na to
lahko sklepamo, da na otrokov nadaljnji socialni razvoj ne vplivajo samo socialni
dejavniki, kot so družina ali pa medsebojni odnosi, pač pa je vpliv vseh teh socialnih
dejavnikov odvisen tudi od otrokovih osebnostnih značilnosti (Hart, Keller, Edelstein in
Hofmann, 1998, v Zupančič in Kavčič, 2004). Prav tako lahko osebnostne značilnosti
napovedujejo tudi vedenjske težave otrok v šoli, na kar vplivajo faktorji sprejemljivosti
in ekstravertnosti ter kombinacija odprtosti in vestnosti (Reed Victor, 2001, Victro,
1994, v Zupančič in Kavčič, 2004).
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
15
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Raziskovalni problem, vprašanja in hipoteze
Osrednji namen diplomskega dela je preučiti, kako osnovnošolski otroci opisujejo
svoje osebnostne značilnosti. V empiričnem delu smo želeli odgovoriti na naslednja
vprašanja:
· Ali je petfaktorski model osebnosti primeren za klasificiranje prostih opisov
osebnosti otrok v srednjem in poznem otroštvu?
· Ali so opazne razlike v samoopisih otrok glede na različna starostna obdobja?
· Katere razlike se glede na različno starostno obdobje otrok v opisnikih
najpogosteje pojavljajo?
· Ali se kažejo razlike v podanih opisnikih otrok glede na razliko v spolu in v
katerih vidikih so najbolj izrazite?
3.2 Hipoteze
V okviru empiričnega dela smo preverjali tri hipoteze:
· H1: Večina opisnikov otrok v srednjem in poznem otroštvu, s katerimi se bodo
sami opisali, bo sodila v glavnih pet kategorij, ki pomensko ustrezajo petim
velikim faktorjem osebnosti. Raziskave namreč kažejo, da večina opisnikov, ki
jih za svoje otroke podajo starši ali s katerimi se opisujejo mladostniki sami
(npr. Andreopoulou in Poulopoulou, 1999, Slotboom idr., 1998, v Zupančič,
2013), sodi v kategorije velikih petih faktorjev osebnosti.
· H2: Predvidevamo, da bodo opazne razlike glede na starost otrok pri
opisovanju svojih značilnosti glede na posamezne kategorije petih faktorjev
osebnosti. Glede na rezultate študij, ki so temeljile na opisih staršev,
pričakujemo, da se bo s starostjo otrok večala pogostost opisnikov v
kategorijah vestnosti in čustvene stabilnosti ter opisnikov na pozitivnem polu
sprejemljivosti, s starostjo pa bo upadala pogostost opisnika ekstravertnosti.
· H3: Skladno z rezultati predhodnih analiz opisnikov staršev, ki so se razlikovali
glede na spol otroka, predvidevamo, da se bodo razlike med spoloma pokazale
tudi v samoopisih otrok. Pričakujemo, da bodo deklice v primerjavi z dečki
podale več opisnikov na pozitivnem polu v kategorijah vestnosti, ekstravertnosti
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
16
in sprejemljivosti, dečki pa bodo podali več opisnikov na negativnem polu
vestnosti in pozitivnem polu odprtosti.
3.3 Raziskovalna metodologija
Uporabili smo deskriptivno metodo empiričnega raziskovanja, ki jo štejemo med
kvantitativno empirično raziskovanje. Empirični del je temeljil na zbiranju podatkov s
pomočjo anonimne sheme prostih opisov.
3.3.1 Udeleženci
V raziskavo smo vključili učence izbrane slovenske osnovne šole. Raziskava je
zajela 52 otrok iz prvega in drugega triletja, torej so bili v obdobju srednjega in
poznega otroštva. Starost učencev je bila med 7 in 11 let. Otroci so obiskovali 2., 3., 4.
in 5. razred. V 2. razredu je samoopise podalo 11 otrok, od tega 7 deklic in 4 dečki, v
3. razredu jih je izpolnjevalo 11 otrok, od tega 4 deklice in 7 dečkov, v 4. razredu je
sodelovalo 12 otrok, od tega 6 deklic in 6 dečkov, v 5. razredu pa je sodelovalo 18
otrok, od tega 9 deklic in 9 dečkov.
3.3.2 Pripomočki
V raziskavi smo uporabili en pripomoček, in sicer shemo za zbiranje prostih
opisov. Shema je obsegala tri stolpce: opisnik (npr. sem trmast), pomen (npr. kar
rečem, to tudi naredim) in primer (npr. se potrudim pri šolskih dejavnostih). V shemo
so udeleženci raziskave podajali proste opise svoje osebnosti. Za vsak opis so
pojasnili njegov pomen in podali konkreten primer vedenja iz vsakdanjega življenja, ki
ustrezno ponazarja otrokovo značilnost. S pomočjo prostih opisnikov smo pridobili
samoopise osebnosti otrok v srednjem in zgodnjem otroštvu. Proste opisnike smo
razvrstili v skladu s taksonomsko shemo za razvrščanje prostih opisnikov
otrokovih/mladostnikovih značilnosti (prilagojeno po Havill idr., 1994; Kohnstamm idr.,
1998, v Zupančič, 2013). Shema obsega pet glavnih kategorij (ekstravertnost,
sprejemljivost, vestnost, čustveno stabilnost in odprtost za izkušnje). Vsako kategorijo
sestavljajo tri podkategorije, opisnikom pa smo v kategorijah določili tudi pozitivni ali
negativni pol. Shema poleg glavnih petih kategorij vključuje še 9 dodatnih kategorij, v
katere razvrstimo opisnike, ki ne ustrezajo glavnim petim kategorijam.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
17
3.3.3 Postopek zbiranja podatkov
Starši otrok so na začetku izvedbe raziskave podali pisno soglasje za sodelovanje
njihovih otrok pri raziskavi. Za zbiranje samoopisov osebnosti otrok smo uporabili
pisne posredne in neposredne tehnike zbiranja podatkov. Med starostnimi skupinami
se je postopek zbiranja podatkov razlikoval. Pri mlajši starostni skupini smo opravili
strukturiran intervju. Po predhodnem dogovoru z učitelji smo postopek izvedli
individualno, saj bi bilo samostojno branje in pisanje za drugošolce prezahtevno.
Učenci so posamično prihajali iz razreda, kjer so se ustno in individualno opisovali
glede na shemo. Njihove odgovore smo v shemo zapisovali mi. Učenci 3., 4. in 5.
razreda so shemo izpolnjevali samostojno. Učitelji so nam omogočili izpolnjevanje med
njihovo uro. Razredu smo predstavili kratka navodila in razdelili sheme. Nekateri so
med izpolnjevanjem potrebovali pomoč. Izpolnjevanje je trajalo približno 15 min.
Potem smo sheme pobrali in se zahvalili za sodelovanje.
3.3.4 Postopek obdelave podatkov
Za klasificiranje opisov smo jih razvrstili v taksonomsko shemo za razvrščanje
prostih opisnikov otrokovih/mladostnikovih značilnosti oz. velikih pet kategorij (po
Havill idr., 1994, Kohnstamm idr., 1998, v Zupančič, 2013). Za povzemanje dobljenih
podatkov in preverjanje hipotez smo uporabili opisno statistiko in t-test za neodvisne
vzorce. Statično vrednost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p < 0,05).
3.4 Rezultati in razprava
V nadaljevanju dela predstavljamo rezultate statistične obdelave podatkov. Z
raziskavo smo preučevali osebnostne poteze otrok. Proste samoopise, ki so jih podali
otroci, smo razvrstili v taksonomsko shemo, ki vsebuje pet glavnih kategorij in devet
dodatnih, ki opisujejo otrokove lastnosti izven petih faktorjev (po Havill idr., 1994,
Kohnstamm idr., 1998, v Zupančič, 2013). Opise, ki so se nanašali na dve značilnosti
(npr. mirna, rišem, pri likovnem imam dobre ocene), smo kodirali kot dva opisa, če pa
bi z razdružitvijo opis izgubil pomen, smo ga kodirali kot enega. Vse opise smo kodirali
tudi pri pozitivnem (vključuje opise, ki se nanašajo na visoko izraženost neke
osebnostne dimenzije, primer za ekstravertnost je opis: sem zgovorna) in negativnem
polu (vključuje opise, ki se nanašajo na nizko izraženost posamezne osebnostne
dimenzije, primer za nizko ekstravertnost oz. introvertnost je opis: sem tih) določene
kategorije.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
18
3.4.1 Razvrstitev samoopisov osebnosti otrok
V okviru prve hipoteze nas je zanimalo, kolikšen delež samoopisov osebnosti
otrok se uvršča v glavnih pet kategorij sheme za razvrščanje prostih opisnikov
osebnosti. Preglednica 1 prikazuje deleže vseh opisnikov, ki smo jih razvrstili v
posamezne kategorije klasifikacijske sheme.
Preglednica 1: Deleži vseh samoopisov v velikih petih kategorijah in dodatne
kategorije
Pozitiven
pol
Negativen
pol
Skupno
Glavnih pet kategorij
Ekstravertnost 14 % 4 % 17 %
Sprejemljivost 13 % 6 % 18 %
Vestnost 14 % 1 % 15 %
Čustvena stabilnost 8 % 3 % 11 %
Odprtost 28 % 0 % 28 %
Skupaj 77 % 14 % 91 %
Dodatne kategorije
Neodvisnost 0 % 0 % 0 %
Zrelost za svojo starost 0 % 0 % 0 %
Zdravje 0 % 0 % 0 %
Ritmičnost 0 % 0 % 0 %
Primernost spolu/zunanji
videz
0 % 0 % 0 %
Šolska učinkovitost 1 % 0 % 1 %
Telesni stik 0 % 0 % 0 %
Družinska interakcija 2 % 0 % 2 %
Razno 6 % 0 % 6 %
Skupaj 9 % 0 % 100 %
Skupno so otroci podali 264 opisnikov. Število vseh opisnikov, uvrščenih v
(pod)kategorije taksonomske sheme, smo pretvorili v odstotke glede na število vseh
podanih opisnikov, ki so jih podali otroci. V tabeli 1 lahko vidimo, da se večina
opisnikov (91 %) lahko uvrsti v glavnih pet kategorij, ki ustrezajo velikim petim
faktorjem osebnosti.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
19
Najbolj obsežna kategorija samoopisov otrok je bila kategorija odprtosti, ki je
obsegala 28 % vseh opisov na pozitivnem polu, kar kaže, da so učenci najpogosteje
opisovali svoje interese (npr. igram hokej, sem nogometaš, sem športnik, igram klavir,
hodim na pevske vaje) in odprtost za iskanje novih izkušenj (npr. ustvarjalna, ko
ustvarjam kipce, zelo rada rišem, sodelujem na veliko tekmovanjih, raziskovalna, s
psom na sprehodu spoznavam naravo). Najmanj izražena kategorija je bila čustvena
stabilnost, ki je obsegala 11 % vseh opisov, in sicer na pozitivnem polu 8 % opisov ter
na negativnem polu 3 % opisov. Najpogostejši opisniki v tej kategoriji so bili na
pozitivnem polu počakam na razlago ter na negativnem polu siten, jezen. V kategorijah
vestnosti so učenci podali 15 % opisnikov, in sicer na pozitivnem polu 14 % opisnikov
(preberem 2x pri kontrolni, posodim stvari sošolcem) ter na negativnem polu 1 %
opisnikov (pogosto pozabljam domače naloge). V kategoriji ekstravertnosti so učenci
podali 17 % opisnikov, in sicer na pozitivnem polu 14 % opisnikov (zgovoren,
družabna, sprejmem v igro druge, klepetav) ter na negativnem polu 4 % opisnikov (tih,
samo poslušam prijatelje). V kategoriji sprejemljivosti so podali 18 % opisnikov, in sicer
na pozitivnem polu 13 % opisnikov (naredim, kar rečejo, posodim reči, rad pomagam
drugim, sem vljuden) ter na negativnem polu 6 % opisnikov (nagajam sestrici in bratcu,
se prepiram s sošolci).
V dodatne kategorije se je skupaj uvrstilo 9 % od vseh podanih opisnikov, večina v
kategorijo razno, saj so se otroci opisovali z opisniki: gibčen, športnik ipd. V kategoriji
šolska učinkovitost so učenci podali 1 % opisnikov ter v kategoriji družinska interakcija
2 % opisnikov, vse na pozitivnem polu.
V hipotezah smo predvidevali, da se bo večina opisnikov otrok v srednjem in
poznem otroštvu, s katerimi se bodo otroci opisovali sami, uvrstila v glavnih pet
kategorij, ki bodo pomensko ustrezale petim velikim faktorjem osebnosti. Glede na
dobljene rezultate lahko hipotezo 1 potrdimo, saj se je v kategorije velikih pet faktorjev
uvrstilo 90 % opisnikov, ki so jih podali otroci.
Dobljeni rezultati so skladni z ugotovitvami predhodnih raziskav, ki kažejo, da
starši otrok in otroci sami v svojih prostih opisih najpogosteje uporabljajo osebnostne
konstrukte, ki se uvrščajo v glavnih pet kategorij (Havill idr., 1994, Kohnstamm idr.,
1995, Slotboom, Havill, Pavlopolouse in De Fruyt, 1998, Zupančič, 2001, 2004b, v
Zupančič, 2013). V dimenzijah velikih petih faktorjev raziskovalci vidijo veljaven
produkt dimenzionalnega pristopa, ki nudi nujno in zadostno količino podatkov o
osebnosti (Digman, 1994, v Smrtnik Vitulić in Zupančič, 2009) in tudi omogoča
primerljivost dobljenih raziskav (Costa, McCrae in Jonsson, 2002, v Smrtnik Vitulić in
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
20
Zupančič, 2009). V petfaktorsko strukturo se v primerjavi z deleži opisnikov mlajših
otrok in z deležem opisnikov osnovnošolskih otrok v model velikih pet uvršča večji
delež osnovnošolskih otrok, in sicer več kot 80 % vseh opisnikov, ki so jih navajali
starši osnovnošolskih otrok v srednjem in poznem otroštvu (npr. Havill, Allen,
Halverson in Kohnstamm, 1994, v Zupančič in Kavčič, 2004).
V različnih državah so raziskovalci zbirali proste opisnike otrok starih od dveh do
trinajst let (Kohnstamm idr., 1998a, v Kavčič in Zupančič, 2006). Rezultati so pokazali,
da so starši svoje otroke v večini primerov opisovali s pozitivnimi opisniki (približno v
dveh tretjinah primerov). V vseh državah so podali največ primerov iz kategorije
ekstravertnosti (25 do 30 %). Ekstravertnost v večji meri vključuje družabnost in
živahnost otroka, po čemer lahko sklepamo, da je staršem ta značilnost najbolj
pomembna, verjetno zaradi ključne vloge pri otrokovem socialnem razvoju, saj se
veseli, družabni in komunikativni otroci učinkoviteje socialno prilagajo in so tudi manj
ranljivi za razvoj anksioznosti kot ostali otroci (Elphich, Halverson in Marszal-
Wiesniewska, 1998, v Kavčič in Zupančič, 2006). Velik delež opisnikov so razvrstili tudi
v kategoriji sprejemljivosti in odprtosti. Izpostavljanje značilnosti otroka, ki kažejo na
sprejemljivost, izraža pomembnost te dimenzije v otrokovih socialnih interakcij z
okoljem (Havill, Besevegis in Mouroussaki, 1998, v Kavčič in Zupančič, 2006).
Kategorija vestnosti in čustvene stabilnosti sta v večini držav vsebovali manjše deleže
opisnikov, redko čez 10 %, izjema so bili le kitajski starši, saj so podali okoli 20 %
opisnikov v kategoriji vestnosti, pri čemer se kažejo medkulturne razlike v starševskih
vrednotah in prepričanjih, ki jih imajo glede vzgoje otrok. Nekaterih značilnosti
otrokove osebnosti zaznavajo razmeroma očitneje kot druge (Kohnstamm idr., 1998a).
V kategoriji čustvena stabilnost je večina opisnikov spadala v negativni pol, delež
opisnikov pa je bil tudi razmeroma majhen. Starši svojih otrok ne vidijo kot anksiozne
in nesamozavestne, ampak te značilnosti dojemajo kot tipične za otroke, zato jih ne
izpostavljajo pri opisovanju (Angleitner, Kohnstamm, Slotboom in Besevegis, 1998, v
Kavčič in Zupančič, 2006). V dodatnih kategorijah so navajali opisnike, ki spadajo v
kategorije neodvisnosti, učne učinkovitosti in družinske interakcije (Kavčič in Zupančič,
2006). Pri samoopisih otrok smo ugotovili, da največ opisnikov podajajo v kategoriji
odprtosti, kar pomeni, da se opisi razlikujejo glede na opise staršev, saj starši
namenijo največ opisnikov v kategoriji ekstravertnosti. Po tem sklepamo, da je otrokom
pomembnejše opisovanje svojih interesov in dogodivščin kot staršem, ki se
osredotočajo bolj na socialne stike svojih otrok.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
21
3.4.2 Starostne razlike v samoopisih osebnosti otrok
Zanimalo nas je tudi, ali bodo opazne razlike glede na starost otrok pri opisovanju
svojih značilnosti glede na posamezne kategorije petih faktorjev osebnosti.
Preglednica 2 prikazuje delež samoopisov otrok, razvrščenih glede na razrede v
kategorijah velikih petih faktorjev, in delež na pozitivnem ter negativnem polu. Za
ugotavljanje statistične pomembnosti razlik v deležih samoopisov znotraj posameznih
kategorij med mlajšimi in starejšimi učenci smo učence združili v dve skupini: združili
smo učence 1. triletja (2. in 3. razred) ter učence 2. triletja (4. in 5. razred). Nato smo
uporabili izračun t-testa za neodvisne vzorce za vsako od petih glavnih kategorij
samoopisov osebnosti.
Preglednica 2: Deleži samoopisov isto starih otrok v velikih petih kategorijah in
pozitivni (+) ter negativni (−) pol
2. razred 3. razred 4. razred 5. razred
+ − + − + − + −
Ekstravertnost 24 % 8 % 26 % 7 % 15 % 4 % 7 % 0 %
Sprejemljivost 22 % 2 % 16 % 0 % 9 % 7 % 11 % 11 %
Vestnost 16 % 0 % 7 % 0 % 9 % 4 % 23 % 1 %
Čustvena
stabilnost 6 % 0 % 12 % 9 % 11 % 7 % 9 % 0 %
Odprtost 22 % 0 % 23 % 0 % 35 % 0 % 37 % 1 %
Skupaj 90 % 10 % 84 % 16 % 78 % 22 % 87 % 13 %
V tabeli 2 so prikazani deleži opisnikov glede na razrede. V kategoriji
ekstravertnosti so največji delež opisnikov podali v 3. razredu, in sicer 26 % opisnikov
na pozitivnem polu, najmanjši pa je delež v 4. razredu na negativnem polu (4 %). V
kategoriji sprejemljivosti je bil največji delež podanih opisnikov v 2. razredu (22 %),
najmanjši delež podanih opisnikov pa prav tako v 2. razredu (2 %). Kategorija
vestnosti je imela največji delež podanih opisnikov v 5. razredu (23 %), najmanjši
delež pa v 4. razredu (4 %). Kategorija čustvene stabilnosti je imela največje število
podanih opisnikov v 3. razredu (12 %), najmanjši delež pa v 2. razredu (6 %). Največji
delež opisnikov v kategoriji odprtosti so podali v 5. razredu (37 %), najmanjši delež pa
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
22
v 2. razredu (22 %). Največji delež opisnikov na pozitivnem polu so podali v 2. razredu,
največji delež na negativnem polu pa v 4. razredu.
V tabeli 2 vidimo, da je z naraščanjem starosti otrok upadal delež opisnikov v
kategoriji ekstravertnosti. Učenci v 2. razredu so podali 24 % opisnikov na pozitivnem
polu in 8 % opisnikov na negativnem polu v kategoriji ekstravertnosti. V 3. razredu so
podali 26 % opisnikov na pozitivnem polu in 7 % na negativnem polu. V 4. razredu in
5. razredu opazimo upad opisnikov v kategoriji ekstravertnosti, saj jih je 4. razred
podal 15 % na pozitivnem polu in 4 % na negativnem polu, 5. razred pa 7 % na
pozitivnem polu ter nobenega opisnika na negativnem polu. Najpogosteje so omenjali
svojo družabnost z opisniki: družaben, igram se s prijatelji med odmorom, rad v družbi,
imam veliko prijateljev … ter aktivnost z opisniki: imam veliko energije, zgovoren … Na
negativnem polu so se opisovali na področju družabnosti: se igram sama in na
področju aktivnosti: malo govorim, mirna. Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v
deležih samoopisov v kategoriji ekstravertnosti med učenci prvega triletja (M =
16,25 %, SD = 10,14) in drugega triletja (M = 9,50 %, SD = 6,35) statistično
nepomembne (t = 1,63, df = 6, p = 0,077). Iz tega lahko sklepamo, da se mlajši učenci
sicer v nekoliko večji meri zaznavajo kot ekstravertne v primerjavi s starejšimi učenci,
a te razlike ne dosegajo ravni statistične pomembnosti. Mlajši učenci so imeli tudi večji
delež opisnikov na negativnem polu ekstravertnosti kot starejši. Ti rezultati bi lahko
nakazovali, da ekstravertnost s starostjo otrok upada, a ta upad v samoopisnikih
učencev ni tako velik kot v opisnikih, ki so jih za otroke podali njihovi starši. Raziskave
s starši so namreč pokazale, da ekstravertnost upada s starostjo otrok, posebno v
podkategorijah sociabilnosti (rad je skupaj z drugimi) in v podkategoriji dejavnosti (kar
naprej nekaj počne). Morda je za starše mlajših otrok bolj pomembna sociabilnost, ki
pomeni posebno otrokovo srečevanje novih ljudi in izpostavljanje stikov z drugimi
otroki, kot pa za starše starejših otrok. Opazen je tudi upad v količini gibalne dejavnosti
otrok, po čemer lahko sklepamo, da starši starejših otrok pripisujejo manjšo
pomembnost tej podkategoriji kot pa starši mlajših otrok (Zupančič in Kavčič, 2004a, v
Kavčič in Zupančič, 2006). Po drugi strani pa je možno tudi to, da so mlajši učenci v
primerjavi z drugimi osebnostnimi značilnostmi nekoliko bolj pozorni na značilnosti, ki
sodijo v kategorijo ekstravertnosti, jim namenijo več pozornosti oz. so za njih
razmeroma bolj pomembne.
V kategoriji sprejemljivosti so največ opisnikov podali učenci iz 2. razreda, in sicer
22 % na pozitivnem polu in 2 % na negativnem polu. Najpogosteje so svojo
priljubljenost in pomoč opisovali z opisniki: pomagam sošolcem pri nalogi, ne nagajam,
pomagam mami, pozdravim … in svojo obvladljivost z opisniki: sodelujem, dvigam
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
23
roko, lepo se vedem, naredim, kar rečejo, ubogam. Rezultati t-testa so pokazali, da so
razlike v deležih samoopisov v kategoriji sprejemljivosti med učenci prvega triletja
(M = 10 %, SD = 10,71) in drugega triletja (M = 9,50 %, SD = 1,91) statistično
nepomembne (t = 0,09, df = 6, p = 0,465). Iz tega lahko sklepamo, da so mlajši učenci
v povprečju sicer podali nekoliko manj samoopisov znotraj kategorije sprejemljivost kot
njihovi starejši vrstniki, a ta razlika ni statistično pomembna.
Največji delež kategorije vestnosti so podali v 5. razredu, in sicer 23 % na
pozitivnem polu in 1 % na negativnem polu. Največkrat so uporabili opisnike za
vztrajnost in marljivost (priden, vztrajen, delaven, med poukom sodelujem). Sledili so
opisniki za soodvisnost (pomagam sošolkam, pomagam družinskim članom,
radodaren, nikomur nočem nič slabega, prijazna do drugih ljudi) in še opisniki za
skrbnost (delam domače naloge, ne pozabljam zvezkov doma). Na negativnem polu
so bili najpogostejši opisnik: pogosto pozabljam domačo nalogo. Rezultati t-testa so
pokazali, da so razlike v deležih samoopisov v kategoriji vestnosti med učenci prvega
triletja (M = 5,75 %, SD = 7,59) in drugega triletja (M = 9,25 %, SD = 9,74) statistično
nepomembne (t = −0,57, df = 6, p = 0,295).
V kategoriji čustvena stabilnost so največji delež opisnikov podali učenci 3.
razreda. Na pozitivnem polu so podali 12 % opisnikov in na negativnem polu 9 %
opisnikov. Na pozitivnem polu so opisovali večinoma svojo samozavest (se znam
braniti, zelo dober sem v šoli, imam zelo malo skrbi, na vseh tekmovanjih sem zelo
dobra) in čustveno stabilnost (zmeraj počakam na razlago, potrpežljiv, ko imam kaj
narobe, popravim in se ne razburjam), na negativnem polu pa čustveno stabilnost
(jezen, siten, nezaželen, neumen) in anksioznost (me je strah, če je veliko ljudi, če
nimam prijateljev, se počutim osamljenega). Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike
v deležih samoopisov v kategoriji čustvene stabilnosti med učenci prvega triletja (M =
6,75 %, SD = 5,12) in drugega triletja (M = 6,75 %, SD = 4,78) statistično
nepomembne (t = 0,000, df = 6, p = 0,5).
V kategoriji odprtosti so v 4. razredu in 5. razredu najbolj izpostavljali svoje
interese. Največ opisnikov v tej kategoriji so podali v 5. razredu, in sicer 37 % na
pozitivnem polu in na negativnem polu 1 %. Najpogosteje so se opisovali z opisniki:
igram nogomet, rada rišem, sem športnik, izdelujem izdelke, pojem pri pevskem zboru.
Sledil je opis otrokove odprtosti, kjer so jo opisovali takole: najrajši raziskujem naravo,
ustvarjalna, rada raziskujem okoli hiše, pri pouku me zanima veliko stvari. Rezultati t-
testa so pokazali, da so razlike v deležih v tej kategoriji statistično nepomembne
(t = −0,58, df = 6, p = 0,292), in sicer so učenci prvega triletja (M = 11,25 %,
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
24
SD = 13,00) podali manj opisnikov kot učenci drugega triletja (M = 18,25 %,
SD = 20,52). Iz tega lahko sklepamo, da učenci v 4. in 5. razredu v opisnikih nekoliko
bolj izpostavljajo svoje interese kot pa učenci v drugem triletju, a razlike ne dosegajo
ravni statistične pomembnosti.
Zanimali so nas tudi deleži opisnikov v podkategorijah velikih petih faktorjev,
razporejene glede na razrede v šoli. Preglednica 3 prikazuje delež samoopisov
učencev v različnih razredih, razporejenimi v kategorije velikih petih faktorjev, in tudi
deleže v podkategorijah.
Preglednica 3: Deleži samoopisov isto starih otrok v podkategorijah v velikih petih
kategorij
2. razred 3. razred 4. razred 5. razred
Ekstravertnost
Družabnost 16 % 21 % 7 % 3 %
Dominantnost 6 % 0 % 0 % 0 %
Aktivnost 10 % 12 % 11 % 3 %
Sprejemljivost
Priljubljenost 12 % 5 % 9 % 9 %
Obvladljivost 12 % 12 % 7 % 13 %
Poštenost 0 % 0 % 0 % 0 %
Vestnost
Skrbnost 4 % 0 % 2 % 5 %
Soodvisnost 10 % 2 % 5 % 9 %
Vztrajnost 2 % 5 % 5 % 10 %
Čustvena stabilnost
Čustvena odzivnost 2 % 12 % 4 % 2 %
Samozavest 2 % 9 % 13 % 7 %
Anksioznost 2 % 0 % 2 % 0 %
Odprtost
Odprtost za izkušnje 2 % 2 % 13 % 7 %
Interesi 20 % 19 % 22 % 31 %
Inteligentnost 0 % 2 % 0 % 1 %
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
25
V preglednici 3 vidimo deleže opisnikov v podkategorijah petfaktorske sheme
opisnikov osebnosti. V 2. razredu so največji delež opisnikov učenci namenili
podkategoriji interesi (20 %). V 3. razredu so največ opisnikov podali v podkategoriji
družabnosti (21 %). V 4. razredu je bilo največ podanih opisnikov v podkategoriji
interesi (22 %), ravno tako v 5. razredu (31 %). Vsi učenci v podkategoriji poštenosti
niso podali nobenega opisnika. V podkategorji dominantnosti so samo učenci
2. razreda podali 6 % opisnikov, ostali razredi pa teh opisnikov niso podali.
V hipotezi smo predvidevali, da bodo opazne razlike glede na starost otrok pri
opisovanju svojih značilnosti glede na posamezne kategorije petih faktorjev osebnosti.
Ta del hipoteze lahko podpremo, saj so opazne nekatere razlike glede na različno
starost otrok. Ob tem je treba izpostaviti, da opažene razlike ne dosegajo ravni
statistične pomembnosti. To pomeni, da smo odkrili nekatere tendence starostnih
razlik, vendar so razlike v deležih podanih opisnikov znotraj posameznih kategorij med
učenci istega razreda večje kot pa razlike med razredi. Poleg tega je bil naš vzorec
razmeroma majhen in morda bi se dobljene razlike pokazale kot statistično
pomembne, če bi v raziskavo vključili večje število učencev.
Naši rezultati so glede starostnega upada opisnikov ekstravertnosti in porasta
opisnikov vestnosti skladni z rezultati predhodnih raziskav, ki so vključevale opise
otrok, ki so jih podali njihovi starši. V teh raziskavah (Slotboom idr., 1998, v Zupančič,
2013) je pogostost opisnikov v kategoriji ekstravertnosti upadala s starostjo otrok, in
sicer predvsem zaradi starostnega upada opisnikov v podkategoriji družabnosti in
dejavnosti. Sočasno s tem se je z otrokovo starostjo povečevalo število opisnikov v
kategoriji vestnosti. Z otrokovim vstopom v šolo se otroci vse več vključujejo v
spoznavno zahtevne in delu podobne dejavnosti, kar učiteljem in staršem omogoča,
da ločijo med otroki z razmeroma bolj izraženo vestnostjo in otroki z razmeroma bolj
izraženo odprtostjo za izkušnje (Zupančič in Kavčič, 2004). Predvidevali smo, da se bo
s starostjo otrok večala pogostost opisnikov v kategorijah vestnosti zaradi vse večjega
zahtevnega šolskega dela. Delež opisnikov se je res povečal v tej kategoriji v drugem
triletju. Učenci prvega trilerja so podali manjši delež opisnikov kot učenci drugega
triletja, čeprav razlika ni bila statistično pomembna. Rezultati so skladni tudi z
raziskavo (Slotboom, Havill, Pavlopulos in De Fruyt, 1998, v Kavčič in Zupančič,
2006), katere rezultati so pokazali največje razlike med starostnimi skupinami v
kategoriji vestnosti (porast opisnikov na negativnem in pozitivnem polu pri starejših
otrocih).
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
26
V naši raziskavi so v 2. razredu podali največ opisnikov v kategoriji sprejemljivosti,
in sicer v podkategoriji priljubljenosti in obvladljivosti po 12 % opisnikov v obe
podkategoriji. V dosedanjih raziskavah (Slotboom, Havill, Pavlopulos in De Fruyt,
1998, v Kavčič in Zupančič, 2006) so opazili povečanje opisnikov na pozitivnem polu
sprejemljivosti med 6. in 9. letom ter upad na negativnem polu sprejemljivosti med 3. in
9. letom. Starostni upad v starševskih opisnikih na negativnem polu kategorije
sprejemljivosti kaže na to, da se starši mlajših otrok v večji meri osredotočajo na
otrokove značilnosti, kot sta npr. ugodljivost in sodelovanje, kjer opisujejo otrokov
način odzivanja na zunanji nadzor, medtem ko starši starejših otrok od njih pričakujejo
več notranjega nadzora nad njihovim vedenjem (Kavčič in Zupančič, 2006). V naši
raziskavi je v podkategoriji obvladljivosti večji delež opisnikov v prvem triletju. S
starostjo se veča delež opisnikov na negativnem polu v kategoriji sprejemljivosti. Prvo
triletje je podalo 2 % opisnikov na negativnem polu, drugo triletje pa 18 % opisnikov na
negativnem polu.
Menili smo, da se bo s starostjo otrok večala pogostost opisnikov v kategorijah
vestnosti in čustvene stabilnosti ter opisnikov na pozitivnem polu sprejemljivosti, s
starostjo pa bo upadala pogostost opisnikov ekstravertnosti. Večanje opisnikov glede
na triletja je opazno pri vseh treh podkategorijah. V podkategoriji vztrajnosti so otroci iz
prvega triletja podali 7 % opisnikov, iz drugega triletja pa 15 %. Pri podkategoriji
skrbnosti so podali v prvem triletju 4 % opisnikov, v drugem triletju pa 7 % opisnikov. V
podkategoriji soodvisnost je podalo prvo triletje 12 %, drugo triletje pa 14 % opisnikov.
Raziskave so odkrile največji porast opisnikov v podkategoriji vztrajnosti in skrbnosti.
Povečanje števila opisnikov v tej kategoriji tudi odraža sposobnost otrokovega
notranjega nadzora nad svojim vedenjem.
Najnižji delež opisov v kategoriji čustvena stabilnost so podali 2. razred (6 %),
medtem ko so največji delež podali v 3. razredu (21 %). Deleži podanih opisov v tej
kategoriji se med triletjem niso razlikovali, in sicer je prvo triletje podalo isto opisnikov
(M = 6,75 %, SD = 5,12) kot drugo triletje (M = 6,75 %, SD = 4,79). Starostni porast v
kategoriji čustvene stabilnosti bi pokazal, da z leti otroci pridobivajo boljši čustveni
nadzor nad seboj in se jim veča samozavest ter prepričanje vase, zato bi podali tudi
velike deleže opisnikov v tej kategoriji. Če pogledamo rezultate naše raziskave glede
na razrede, opazimo, da so v 5. razredu podali 9 % delež opisnikov v to kategorijo, kar
lahko pomeni, da se v večini ne osredotočajo več na svoje odzivanje na okolico in
imajo večji nadzor nad čustvi, torej jih bolj nadzorujejo in so posledično manj opazna,
saj se od njih pričakuje več notranjega nadzora nad čustvi. Raziskave kažejo, da šolski
otroci v srednjem in poznem otroštvu jasno ločujejo med čustvi, ki jih posamezniki
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
27
doživljajo, in med tistimi, ki jih izražajo in so prepoznavni na obrazu. Vse bolj se
zavedajo svojega čustvovanja in doživljanja čustev, prav tako tudi čustvenega
doživljanja drugih ljudi, kar jim omogoča vedno bolj učinkovit nadzor nad izražanjem
lastnih čustev v različnih razmerah in tudi ustrezno reagiranje na čustva drugih ljudi.
Razvojni napredek na čustvenem področju v srednjem in poznem otroštvu je razvoj
nadzora nad doživljanjem in izražanjem negativnih čustev. Otroci razumejo, zakaj so
jezni ali žalostni ali zakaj jih je strah, sočasno z doživljanjem teh čustev pa tudi
zmorejo predvideti, kako se bo odzvala okolica na izražanje teh čustev, ter temu
primerno izražanje svojih čustev tudi prilagoditi zahtevam socialne situacije (Papalia
idr., 2001, v Fekonja in Kavčič, 2004). Desetletni otroci zmorejo primerjati pozitivne in
negativne posledice izražanja čustev in izražanje čustev tudi nadzirati (Banerjee, 1997,
v Fekonja in Kavčič, 2004).
Največji delež opisnikov v kategoriji odprtosti je bil podan v 5. razredu (37 %),
najmanjši delež pa v 2. razredu (22 %). Učenci so največ opisov podali v podkategorijo
interesov, in sicer so dosegli največji delež učenci 5. razreda (31 %). Podkategorija
inteligentnosti je dobila najmanjši delež opisnikov. Učenci prvega triletja (M = 11,25 %,
SD = 13,00) so podali manj opisnikov kot učenci drugega triletja (M = 18,25 %,
SD = 20,52).
Teze, da se bo s starostjo učencev večal delež opisnikov v kategoriji
sprejemljivosti, ne moremo potrditi, saj so naši rezultati ravno obratni. Tezo, da bo s
starostjo upadala pogostost opisnikov v kategoriji ekstravertnosti, lahko potrdimo, saj
so učenci prvega trilerja podali manjši delež opisnikov kot učenci drugega triletja.
Potrdimo lahko porast vestnosti s starostjo, saj so učenci iz prvega triletja manj
pogosto podajali opisnike v kategorijo vestnosti kot učenci iz drugega. Kot je bilo že
omenjeno, opisane starostne razlike v deležih opisnikov znotraj posameznih kategorij
med udeleženimi učenci prvega in drugega triletja ne dosegajo ravni statistične
pomembnosti.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
28
3.4.3 Razlike med samoopisi osebnosti deklic in dečkov
V okviru tretje hipoteze nas je zanimalo, ali se bodo v samoopisih otrok pokazale
razlike med spoloma. Preglednica 4 prikazuje deleže samoopisov osebnosti učencev,
razdeljenih glede na spol v glavnih pet kategorij.
Preglednica 4: Delež samoopisov deklic in dečkov v velikih petih kategorijah ter
pozitivni in negativni pol
Deklice Dečki
Pozitivni
pol
Negativni
pol
Pozitivni
pol
Negativni
pol
Ekstravertnost 16 % 5 % 15 % 3 %
Sprejemljivost 19 % 4 % 8 % 8 %
Vestnost 16 % 0 % 15 % 3 %
Čustvena stabilnost 10 % 2 % 8 % 5 %
Odprtost 27 % 1 % 35 % 0 %
Skupaj 88 % 12 % 82 % 18 %
V tabeli 4 lahko vidimo, da so podani opisniki razporejeni približno enako med
deklice in dečke. Glede na vse opisnike ugotovimo, da so deklice podale nekoliko več
opisnikov na pozitivnem polu kot dečki, medtem ko so dečki podali več opisnikov na
negativnem polu kot dekleta. Očitnejše razlike so na pozitivnem polu sprejemljivosti,
kjer so deklice podale več opisnikov (19 %), medtem ko so jih dečki podali 8 %.
Razlike so opazne tudi na pozitivnem polu odprtosti, in sicer so dečki podali 35 %
opisnikov, medtem ko so jih deklice podale 27 %. Deklice so v kategoriji
ekstravertnosti, sprejemljivosti in vestnosti podale večji delež opisnikov kot dečki,
medtem ko so dečki podali večji delež opisnikov v kategoriji odprtosti. Na negativnem
polu sprejemljivosti, vestnosti in čustvene stabilnosti so dečki podali več opisnikov kot
deklice. Deklice so podale več opisnikov na negativnem polu ekstravertnosti in
odprtosti kot fantje. Na negativnem polu vestnosti niso podale nobenega opisnika.
V različnih raziskavah so raziskovalci odkrili manjše razlike med spoloma na ravni
velikih pet kategorij. Glede na starševe opisnike otrok, starih 4, 6, 9 in 12 let, so (De
Fruyt, Van Hiel in Buyst 1998, v Zupančič, 2009) odkrili, da starši deklicam pripisujejo
več vestnosti in ekstravertnosti v primerjavi z dečki, dečkom pa več odprtosti za
izkušnje. V kategoriji ekstravertnosti so deklicam pripisali več družabnosti in
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
29
dominantnosti, kar pomeni, da so deklice rade v družbi in se potegnejo zase ter težijo
k uveljavljanju. Dečke so pogosteje opisovali v kategoriji odprtosti za izkušnje, v
kategoriji vestnosti pa so jih pogosteje opisali na negativnem polu marljivosti in na
pozitivnem polu odprtosti, kar pomeni, da so radovedni, ustvarjali ter se zanimajo za
nove izkušnje (De Fruyt, van Hiel in Buyst, 1998, v Kavčič in Zupančič, 2006).
Andreopoulou in Poulopoulou (1999, v Zupančič, 2009) sta odkrili razlike glede na spol
v samoopisih petnajstletnih mladostnikov. Dekleta se večkrat opišejo v smislu
sprejemljivosti kot fantje, fantje pa večkrat v smislu odprtosti za izkušnje.
V naši raziskavi med učenci, starimi od 7 do 11 let, so bili rezultati podobni. V
kategoriji ekstravertnosti so deklice podale večji delež na pozitivnem polu
ekstravertnosti (M = 5,33 %, SD = 4,62) in tudi na negativnem polu ekstravertnosti
(M = 1,67 %, SD = 1,15). Opisovale so se z opisniki: družabna, rada se igram,
razigrana, polna energije. Fantje so podali nekoliko manjši delež opisnikov
ekstravertnosti na pozitivnem polu (M = 5 %, SD = 4,36) in negativnem polu (M =1 %,
SD = 1). Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v deležih samoopisov v kategoriji
ekstravertnosti med učenci na pozitivnem polu statistično nepomembne (t = 0,09,
df = 4, p = 0,466), ravno tako tudi na negativnem polu (t = 076, df = 4, p = 0,246).
Razlika med spoloma ni statistično pomembna.
Deklice po podale večji delež opisnikov na pozitivnem polu sprejemljivosti (M =
6,33 %, SD = 6,51) kot dečki (M = 2,67 %, SD = 2,52). Opisovale so se z opisniki:
vljudna, pridna, lepo govorim, ubogljiva, dečki pa z opisniki: delaven, vljuden,
sodelovalen. Na negativnem polu sprejemljivosti so dečki podali večji delež opisnikov
(M = 3,00 %, SD = 3,61) kot dekleta (M = 1,33 %, SD = 2,31). Negativni opisniki pri
dečkih so bili: grdo govorim, neprijazen, vzkipljiv, se hitro ujezim, nepotrpežljiv …
Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v deležih samoopisov v kategoriji
sprejemljivosti med učenci na pozitivnem polu statistično nepomembne (t = 91, df = 4,
p = 0,207), ravno tako tudi na negativnem polu (t = −0,68 df = 4, p = 0,268).
Na pozitivnem polu vestnosti so dekleta podala nekoliko večji delež opisnikov
(M = 5,33 %, SD = 3,51) kot fantje (M = 5,00 %, SD = 2,00). Največ so se pojavljali
naslednji opisniki: sočutna; če kdo joka, ga tolažim, rada pomagam, poslušam med
poukom, prijazna do drugih …, pri fantih pa: pripravljen pomagati, delam domače
naloge, priden ... Na negativnem polu vestnosti dekleta niso podala nobenega
opisnika, fantje pa so podali 3 % opisnikov (M = 1,00 %, SD = 1,00). V večji meri so se
pojavljali: neumen, pozabljam naloge. Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v
deležih samoopisov v kategoriji vestnosti med učenci na pozitivnem polu statistično
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
30
nepomembne (t = 0,14, df = 4, p = 0,446), ravno tako tudi na negativnem polu
(t = −1,73, df = 4, p = 0,079).
Na pozitivnem polu čustvene stabilnosti so dekleta podala več opisnikov na
pozitivnem polu (M = 3,67 %, SD = 3,05) kot fantje (M = 2,67 %, SD = 2,52). Dekliški
opisniki so bili: imam dobre ocene, potrpežljiva, pametna, brez skrbi. Opisniki, ki so jih
v večji meri podajali dečki, so: sem najboljši, dobro rišem, dober v šoli, ko imam
narobe, popravim in se ne razburjam. Na negativnem polu so dečki podali več
opisnikov (M = 1,67 %, SD = 1,53) kot dekleta (M = 0,67 %, SD = 0,58). Fantje so
podajali opisnike: nezaželen, ko me prijatelji ne spustijo v igro, govorim nepomembne
stvari, sem nervozen, strah me je, če je veliko ljudi. Rezultati t-testa so pokazali, da so
razlike v deležih opisovalnikov v kategoriji čustvene stabilnosti med učenci na
pozitivnem polu statistično nepomembne (t = 0,44, df = 4, p = 0,342), ravno tako tudi
na negativnem polu (t = −1,06, df = 4, p = 0,174).
V kategoriji odprtosti so dečki podali večji delež na pozitivnem polu (M = 11,67 %,
SD = 13,87) kot deklice (M = 9,00 %, SD = 11,39). Dečki so podajali opisnike: športnik,
imam domišljijo, ustvarjalen, hodim na hokej, deklice pa: rada berem, igram klavir,
ustvarjalna, športnica, poslušam glasbo. Na negativnem polu niso dečki podali
nobenega opisnika, deklice pa so podale 1 % opisnikov (M = 0,33 %, SD = 0,58).
Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v deležih opisov v kategoriji odprtosti med
učenci na pozitivnem polu statistično nepomembne (t = −0,26, df = 4, p = 0,404), ravno
tako tudi na negativnem polu (t = 1,00, df = 4, p = 0,187).
Otroci imajo mnogo priložnosti, da opazujejo za spol značilno vedenje v različnih
socialnih situacijah, kot so vrstniške skupine in stiki z drugimi odraslimi ter drugimi
otroki. Tako kot družinska lahko tudi institucionalna socializacija spodbuja zanimanja,
dejavnosti in vedenjske sloge, ki so tradicionalni z otrokovim spolom. Po tem lahko
sklepamo, da razni dejavniki, s katerimi je otrok vsakodnevno v stiku, lahko povečajo
vedenjske razlike med spoloma, ki imajo biološko podlago. Razlike pri mlajših otrocih
niso še tako vidne, saj naj bi se povečevale s starostjo (Zupančič in Kavčič, 2007).
Učitelji lahko že v šoli ločujejo otroke po spolu in jim zadajajo naloge, ki so ločene
glede na spol. Že v vrtcu se otroci ločujejo glede na to, s kakšnimi igračami se igrajo in
katere igrače prinesejo s seboj, ter si izbirajo istospolne prijatelje. Rezultati nekaterih
raziskav kažejo, da deklice same sebe pogosto ocenjujejo socialno bolj kompetentne,
dečki pa se vidijo kot bolj močne in odločne (Hetherington in Parke, 1986, v Marjanovič
Umek, 2004). V naši raziskavi se vidi razlika pri kategoriji sprejemljivosti. Deklice so
podale 19 % opisnikov na pozitivnem polu te kategorije in 4 % opisnikov na
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
31
negativnem polu. V veliki miri so navajale podobne pozitivne opise: prijazna do
sošolcev, pomagam drugim, pridna, ubogam, poslušam v šoli. Negativni opisi so bili
največkrat: včasih ne ubogam, klepetam. Dečki so podali isto število opisnikov na
negativnem in pozitivnem polu (8 %). Pozitivni opisniki so bili večinoma isti: prijazen,
sodelovalen, priden, negativni pa: pogosto klepetam, nagajam, učiteljica me med
poukom pogosto opozori. Po takšnem številu podanih opisnikov lahko sklepamo, da se
dekleta res vidijo kot skrbne, prijazne, vedno pripravljene pomagati ter prijateljske in
sodelovalne, majhen delež pa se jih opisuje kot nepotrpežljive, trmaste in neubogljive.
Medtem se fantje vidijo v isti meri kot sodelovalni, obvladljivi in tudi nepotrpežljivi,
klepetavi, trmasti ter uporniški. Ob tem je treba izpostaviti, da dobljena razlika med
spoloma ne dosega statistične pomembnosti.
Menili smo, da bodo deklice v primerjavi z dečki podale več opisnikov na
pozitivnem polu v kategorijah vestnosti, ekstravertnosti in sprejemljivosti, dečki pa
bodo podali več opisnikov na negativnem polu vestnosti in na pozitivnem polu
odprtosti. Rezultati so to podprli, čeprav razlike med spoloma v našem vzorcu niso
statistično pomembne. Na pozitivnem polu vestnosti so dekleta podala večji delež
opisnikov kot fantje. Na negativnem polu vestnosti dekleta niso podala nobenega
opisnika, fantje pa so podali 3 % opisnikov. V kategoriji ekstravertnosti so deklice
podale večji delež na pozitivnem polu ekstravertnosti, fantje pa so podali manjši delež
na pozitivnem polu. Deklice po podale večji delež opisnikov na pozitivnem polu
sprejemljivosti kot dečki. V kategoriji odprtosti so dečki podali večji delež na pozitivnem
polu kot deklice. Glede na zgornjo interpretacijo podatkov lahko hipotezo 3 potrdimo.
Poleg tega nas je zanimal tudi delež samoopisov deklic in dečkov v
podkategorijah velikih petih faktorjev. Preglednica 5 prikazuje deleže samoopisov
osebnosti otrok, razdeljenih glede na spol, klasificiranih v velikih pet kategorij, in tudi
deleže v podkategorijah.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
32
Preglednica 5: Deleži samoopisov osebnosti različno starih otrok, razdeljenih glede na
spol v podkategorijah velikih petih faktorjev osebnosti
Deklice Dečki
Ekstravertnost:
Družabnost 12 % 8 %
Dominantnost 1 % 2 %
Aktivnost 8 % 8 %
Sprejemljivost
Priljubljenost 13 % 5 %
Obvladljivost 11 % 12 %
Poštenost 0 % 0 %
Vestnost
Skrbnost 2 % 5 %
Soodvisnost 9 % 5 %
Vztrajnost 5 % 8 %
Čustvena stabilnost
Čustvena odzivnost 3 % 5 %
Samozavest 8 % 8 %
Anksioznost 1 % 1 %
Odprtost
Odprtost za izkušnje 4 % 8 %
Interesi 22 % 27 %
Inteligentnost 2 % 0 %
Skupaj 49,79 % 50,21 %
Na ravni podkategorij smo zaznali večje razlike kot na ravni kategorij. Občutne
razlike med spoloma so se pokazale pri večjem deležu opisnikov pri deklicah v
podkategorijah družabnosti, kjer so deklice podale 12 % opisnikov, dečki pa 8 %, in pri
podkategoriji priljubljenosti, v katero so dekleta uvrstila 13 % opisnikov, dečki pa 5 %.
Večje razlike so bile tudi pri deležu opisnikov v podkategoriji odprtost za izkušnje
(dečki so podali 8 % opisov, deklice pa 4 %) in pri podkategoriji interesi, saj so fantje
podali 27 % opisnikov v to podkategorijo, dekleta pa 22 %. Manjše razlike so se
pojavile tudi pri podkategoriji skrbnosti, saj so dečki podali 5 % opisnikov v to
podkategorijo, dekleta pa 2 % opisnikov, in podkategoriji vztrajnosti (dečki so podali 8
% opisnikov, dekleta pa 5 %).
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
33
De Fruyt, Van Hiel in Buyst (1998, v Zupančič, 2009) so na ravni podkategorij
odkrili, da starši deklicam pripisujejo več sociabilnosti, dominantnosti in skrbnosti ter
manj dejavnosti, dečke pa so pogosteje opisovali z več opisniki na pozitivnem polu
odprtosti za izkušnje ter z opisniki na negativnem polu marljivosti. Andreopoulou in
Poulopoulou (1999, v Zupančič, 2009) sta na ravni podkategorij odkrila, da se dekleta
več opisujejo v podkategoriji priljubljenosti in pomoči drugim ter znotraj podkategorije
samozavesti. Fantje se v podkategorijah največkrat opisujejo na ravni inteligentnosti in
interesov. Po tem sklepamo, da se dekleta v opisovanju svoje osebnosti bolj
osredotočajo na kakovost medsebojnih odnosov in čustev, dečki pa tega področja ne
omenjajo. V večji meri omenjajo svoje sposobnosti, lastne interese in znanje, kar je
manj v povezavi s socialnimi odnosi.
Skladno z literaturo so deklice podale več opisnikov v podkategoriji sociabilnosti
(12 %), medtem ko v podkategoriji aktivnosti ni bilo opaznih razlik, saj sta oba spola
dosegla isti rezultat, to je 8 %. Ravno tako so deklicam raziskovalci pripisovali več
skrbnosti, v naši raziskavi pa so večji odstotek v tej podkategoriji dosegli dečki (5 %).
Na ravni podkategorije odprtosti za izkušnje so dečki podali več opisnikov kot deklice,
in sicer 8 %. V naši raziskavi so dekleta več opisnikov podala v podkategorijo
priljubljenosti (13 %), v podkategorijo samozavesti pa so dečki in deklice podali isti
delež opisov, in sicer 8 %. Dečki so podali več opisov v podkategoriji interesi (27 %) in
manj v podkategoriji inteligentnost kot deklice.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
34
4 SKLEPNE UGOTOVITVE
V diplomskem delu nas je zanimalo, ali je petfaktorska struktura osebnosti
primerna tudi za opisovanje otrokove osebnosti, ali se opisniki, ki jih podajo otroci v
srednjem in poznem otroštvu, uvrščajo v omenjeno strukturo in ali se pojavljajo razlike
v opisih otrok glede na različno starost ter glede na spol.
Pri prvi hipotezi nas je najprej zanimalo, v kolikšni meri se bodo prosti samoopisi
učencev v srednjem in poznem otroštvu lahko klasificirali v petfaktorsko strukturo
osebnosti, torej v faktorje ekstravertnosti, sprejemljivosti, vestnosti, čustvene
stabilnosti in odprtosti za izkušnje. V teh pet faktorjev za opisovanje osebnosti smo v
naši raziskavi lahko klasificirali 91 % vseh opisnikov, ki so jih podali učenci od 2. do 5.
razreda. Rezultati so skladni z ugotovitvami predhodnih študij, saj se v petfaktorski
model uvršča več kot 70 % vseh opisnikov otrok, ki jih podajo njihove referenčne
odrasle osebe. Glede na dobljene rezultate smo to hipotezo podprli.
Prav tako smo predvidevali, da bodo opazne razlike glede na starost otrok pri
opisovanju svojih značilnosti pri posameznih kategorijah petih faktorjev osebnosti.
Predpostavili smo, da bodo z naraščanjem starosti učencev naraščali tudi opisniki v
kategoriji vestnosti in čustvene stabilnosti ter opisniki na pozitivnem polu
sprejemljivosti, s starostjo pa bo upadala pogostost opisnikov ekstravertnosti. Potrdimo
lahko del hipoteze, saj so se pokazale nekatere od pričakovanih razlik med
starostnima skupinama otrok. Skladno s pričakovanji so se učenci drugega triletja
redkeje kot učenci prvega triletja opisovali v smislu ekstravertnosti, pogosteje pa so se
opisovali kot vestne in čustveno stabilne. V nasprotju s predvidevanji se starejši
udeleženci niso pogosteje opisovali z opisniki sprejemljivosti kot mlajši učenci. Ob tem
je treba omeniti, da dobljene starostne razlike niso dosegale ravni statistične
pomembnosti. Nakazane ugotovljene starostne razlike glede pogostosti opisnikov
vestnosti, čustvene stabilnosti in ekstravertnosti podpirajo hipotezo, glede
sprejemljivosti pa ne.
V okviru tretje hipoteze nas je zanimalo, ali se bodo razlike med spoloma
pokazale tudi v samoopisih otrok. Menili smo, da bodo deklice v primerjavi z dečki
podale več opisnikov na pozitivnem polu v kategorijah vestnosti, ekstravertnosti in
sprejemljivosti, dečki pa bodo podali več opisnikov na negativnem polu vestnosti in na
pozitivnem polu odprtosti. To hipotezo smo lahko potrdili, saj so se naši rezultati
skladali s hipotezo. Deklice so podale večji delež opisnikov v kategoriji vestnosti,
ekstravertnosti in sprejemljivosti kot fantje, ki so podali več opisnikov na negativnem
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
35
polu vestnosti in pozitivnem polu odprtosti. Razlike med spoloma pa niso dosegale
ravni statistične pomembnosti. Skladno z dosedanjimi raziskavami smo tudi mi
ugotovili, da so deklice podale več opisnikov na pozitivnem polu kot dečki, medtem ko
so dečki podali več opisnikov na negativnem polu kot dekleta. To se sklada s
predhodnimi študijami, kar nakazuje, da se dekleta bolj osredotočajo na medsebojne
odnose, dečki pa na svoje lastne interese in dosežke (Andreopoulou in Poulopoulou,
1999, v Zupančič, 2013).
Pomanjkljivost izvedene raziskave je bil dolgotrajen postopek zbiranja podatkov v
drugem razredu, saj smo morali podatke zbirati ustno in individualno, saj bi bilo
samostojno branje in pisanje za drugošolce prenaporno. Nasprotno pa je bilo v 3.
razredu, kjer smo podatke zbirali pisno in skupinsko, ampak so dobili učenci za
opisovanje na razpolago premalo časa glede na njihove bralne in pisne sposobnosti,
zato je bilo v 3. razredu opazno manjše število opisnikov glede na druge razrede.
Menimo, da bi morali čas prilagoditi glede na starost učencev, saj v 5. razredu pišejo in
berejo bistveno bolje kot npr. v 2. razredu. Problem je bil tudi v razumevanju, saj so
otroci težje razumeli navodila, posebno pri opisu, v kakšni situaciji se kaže njihova
značilnost. Pomanjkljivost je bil tudi premajhen delež otrok, vključenih v raziskavo, saj
bi pri večjem številu otrok morda dobili drugačne rezultate.
Novo pridobljena spoznanja so uporabna v pedagoški praksi, in sicer na področju
poučevanja in dela z učenci. Osebnostne dimenzije se povezujejo tudi z
napovedovanjem otrokovega socialnega prilagajanja in celo otrokove učne uspešnosti
ter spoznavnih sposobnosti (Zupančič in Kavčič, 2004). Torej lahko učitelji z uporabo
prostih samoopisov osebnosti učencev v šoli izboljšajo svoje delo in ga ustrezno
prilagodijo učencem. Uporabljena metoda prostih opisnikov se je izkazala kot
uporabna za samooceno osebnosti otrok v prvem in drugem triletju, čeprav bi bile
potrebne nekatere dodatne prilagoditve glede izvedbe. Pri oceni osebnostnih lastnosti
otroka lahko pedagoški delavci uporabijo tudi vprašalnike, ki bolje pokažejo razlike
med otroki. Vprašalnike lahko kombinirajo s prostimi opisi, saj otroci lahko prosto
navedejo več svojih značilnosti, ki pa so pomembne za razumevanje otrokovih
lastnosti.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
36
VIRI IN LITERATURA
Avsec, A. (2007). Pet velikih faktorjev osebnosti. V A. Avsec (ur.), Psihodiagnostika
osebnosti (str. 121-152). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Fekonja, U. in Kavčič, T. (2004). Čustveni razvoj v srednjem in poznem otroštvu. V
Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 428 - 439).
Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Horvat, M. in Zupančič, M. (2010). Osebnostne poteze kot napovedniki socialnega
vedenja pri prvošolcih. Psihološka obzorja, 19(4), 111-132.
Kavčič, T. in Zupančič, M. (2006). Osebnosti otrok in njihovi medsebojni odnosi v
družini. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Marjanovič Umek, L. (2004) Razvoj razlik med spoloma. V L. Marjanovič Umek in M.
Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 495-509). Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Musek, J. (2005). Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.
Smrtnik Vitulič, H. in Zupančič, M. (2009). Osebnostna struktura v zgodnjem in
srednjem mladostništvu, kot jo (samo)zaznavajo mladostniki, njihovi sošolci in
mame. Psihološka obzorja, 18(1), 25-48.
Tomazo – Ravnik, T. (2004). Biološka rast človeka. V L. Marjanovič Umek in M.
Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 119 - 145). Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Zupančič, M. (2008). The Big Five: Recent developments in Slovene child personality
reserch. Psihološka obzorja, 17(4), 7-32
Zupančič, M., in Kavčič, T. (2004). Temperament in osebnost v srednjem in poznem
otroštvu. V Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 440 -
450). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Zupančič, M. in Kavčič, T. (2007). Otroci od vrtca do šole: razvoj osebnosti in
socialnega vedenja ter učna uspešnost prvošolcev. Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
37
Zupančič, M. (2013). Osebnostne poteze v otroštvu in mladostništvu. V L. Marjanovič
Umek (ur.), Razvojna psihologija: izbrane teme (str. 51-77). Ljubljana: Znanstvena
založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Top Related