UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
ALEKSANDER VOJIČIĆ
MEDNARODNOPRAVNA PROBLEMATIKA
SUKCESIJE S POSEBNIM OZIROM NA NASLEDSTVO
DRŽAV GLEDE POGODB
Diplomsko delo
Maribor, 2013
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
MEDNARODNOPRAVNA PROBLEMATIKA
SUKCESIJE S POSEBNIM OZIROM NA NASLEDSTVO
DRŽAV GLEDE POGODB
Študent: Aleksander Vojičić
Številka indeksa: 71162002
Študijska smer: UNI-PRAVO
Mentor: red. prof. dr. Matjaž Tratnik
Maribor, oktober 2013
Zahvala
Zahvaljujem se mentorju dr. Tratnik Matjažu za sodelovanje in pomoč pri izdelavi
diplomskega dela.
1
Kazalo
Povzetek ............................................................................................................................. 2
1. Uvod ........................................................................................................................... 3
2. Opredelitev pojma sukcesija ter viri njene mednarodnopravne ureditve .................... 4
2.1. Dunajska konvencije o nasledstvu držav glede pogodb in Dunajska konvencija o
nasledstvu glede državnega premoženja, arhivov in dolgov ............................................ 5
3. Teorije ter mednarodnopravna doktrina .................................................................... 7
3.1. Teorije kontinuitete ............................................................................................. 8
3.1.1. Teorija univerzalne sukcesije ....................................................................... 8
3.1.2. Teorija organske substitucije ........................................................................ 8
3.1.3. Teorija samoomejevanja (avtolimitacija) ..................................................... 9
3.2. Teorije diskontinuitete ....................................................................................... 10
3.3. Proces dekolonizacije in teorije sukcesij ............................................................ 12
3.4. Državno ozemlje in sukcesija ............................................................................. 13
4. Vrste mednarodnopravnih sukcesij ........................................................................... 14
5. Secesija ..................................................................................................................... 18
6. Nasledstvo držav glede pogodb ................................................................................. 21
6.1. Teritorialne pogodbe ......................................................................................... 22
6.2. Multilateralne odprte in zaprte konvencije ter bilateralne pogodbe................... 25
6.3. Absorbcija (priključitev) in združitev držav ...................................................... 28
6.4. Razpad države ................................................................................................... 32
6.4.1. Razpad Jugoslavije ..................................................................................... 34
6.4.2. Razpad Sovjetske zveze .............................................................................. 36
6.4.3. Razpad Češkoslovaške ................................................................................ 38
6.5. Secesija .............................................................................................................. 39
6.6. Cesija teritorija.................................................................................................. 41
6.7. Nove neodvisne države (Newly independent states) ............................................ 42
7. Korenita sprememba oblasti in nasledstvo glede pogodb .......................................... 45
8. Nasledstvo in človekove pravice ................................................................................ 47
9. Zaključek .................................................................................................................. 51
Bibliografija ..................................................................................................................... 53
2
Povzetek
V diplomski nalogi so v prvem delu na splošno predstavljeni viri mednarodne ureditve
sukcesij ter teoretične zasnove nastanka nasledstvenih pravil. V nadaljevanju so skozi
tipizirano klasifikacijo vrst sukcesij podrobneje sistematizirana obstoječa nasledstvena
pravila držav glede pogodb. Obstoječa mednarodna pravila tipoloških sukcesij držav
glede pogodb so primerjana s kodificiranimi pravili Dunajske konvencije o nasledstvu
držav glede pogodb iz leta 1978.
Ključne besede: mednarodno javno pravo, sukcesija, nasledstvo, Dunajska konvencija o
nasledstvu držav glede pogodb, nasledstvene teorije, vrste mednarodnopravnih sukcesij.
Zusammenfassung
Der erste Teil der vorgelegten Diplomarbeit beinhaltet die allgemeinen Quellen der
internationalen Einordnung der Sukzessionen und die theoretischen Entwürfe der
Entstehung der Nachfolgeregeln. Im weiteren Verlauf werden durch die typisierte
Klassifikation der Sukzessionen, die existierenden Staatennachfolgeregeln im Angesicht
der Verträge näher systematisiert. Darüber hinaus werden existierende internationale
Staatennachfolgeregeln im Bezug auf Verträge mit den kodifizierten Regeln der Wiener
Konvention über die Staatennachfolge in Verträge aus dem Jahr 1978, verglichen.
Schlüsselwörter: internationales öffentliches Recht, Sukzession, Staatennachfolge,
Wiener Konvention über die Staatennachfolge in Verträge, Nachfolgetheorien, Arten
der Internationalsukzessionen.
3
1. Uvod
Skozi čas so se razvile razne teorije nastanka držav in le stežka je določiti pravo in
pravilno. Ne glede na to, ali je država nastala kot posledica združevanja ljudi v rodbine,
nato v plemena, v vasi, mesta in nazadnje v države ali je nastala država kot posledica
tihega pristanka svobodnih posameznikov k družbeni pogodbi, o kateri je bilo govora že
v starogrški filozofiji, lahko v določenih okoliščinah pride do dejanskega stanja, ko
država kot mednarodni subjekt preneha obstajati, ko izgubi vse atribute državotvornosti.
Ko država kot mednarodni subjekt ne obstaja več, pride do vprašanja posledic nastalega
stanja. Kot na primer, kaj se zgodi s pravicami in obveznostnimi prejšnje države, kdo
prevzame obstoječe obveznosti, kdo pridobi državno premoženje, kaj se zgodi s
pridobljenimi pravicami prebivalcev predhodne države itn. Z omenjenimi posledicami
in njihovimi rešitvami se ukvarja mednarodno pravo sukcesij, ki predstavlja poseben
sklop pravil znotraj teorije mednarodnega javnega prava. Ker se problematika prenosa
pravic in obveznosti predhodne države pojavi ob vsaki ozemeljski spremembi, lahko
sukcesijo označimo kot proces zamenjave suverene oblasti države na določenem
ozemlju z drugo državo.1
V diplomski nalogi bomo na osnovi zgodovinskega razvoja državnih teorij predstavili
teoretično podlago nasledstvenih pravil, ki so v določenem časovnem obdobju
prevladovala. Le tako pridemo do lažjega doumevanja bistva nasledstvene problematike
ter razumevanja obstoječih pravil mednarodnih sukcesij. Z analizo teorij bi radi
predvsem poudarili nekonsistentnost mednarodnih pravil sukcesije, saj so njena pravila
podvržena objektivnemu duhu časa in odvisna od percepcije državne suverene volje v
mednarodni skupnosti. V diplomskem delu bomo na splošno predstavili pravne vire
sukcesij za vse domene nasledstev ter se v nadaljevanju predvsem osredotočili na
nasledstvo držav glede pogodbenih razmerij. Obstoječa nasledstvena pravila glede
pogodb bomo smiselno razvrstili v posamezne tipe sukcesij ter jih primerjali s pravili, ki
so kodificirana v Dunajski konvenciji o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978.
Ker je namen diplomskega dela predstaviti različne teoretične tipe sukcesij ter
primerjava skladnosti omenjene Dunajske konvencije z obstoječimi pravili glede
1 Prim. Brownlie Ian, Principles of Public International Law, Seven Edition, Oxford University Press 2008,
str. 649.
4
nasledstva pogodb, se ne bomo podrobno ukvarjali s preostalimi nasledstvenimi
problemi, kot na primer: nasledstvo arhivov, dolgov, državnega premoženja,
pridobljenih pravic itd. To za cilje našega dela ni potrebno, saj želimo skozi analizo
teorij in prakso držav na področju sukcesij potrditi obstoj specifičnih nasledstvenih
pravil znotraj mednarodnega pravnega sistema. Obenem želimo bralcu posredno
predstaviti vpliv držav, ki s svojimi dejanji in stališči (so)ustvarjajo mednarodna pravila
in (kar je najpomembnejše) jih prav tako spreminjajo.
2. Opredelitev pojma sukcesija ter viri njene
mednarodnopravne ureditve
Sukcesija države oziroma nasledstvo države je pojem, ki označuje proces in posledice
zamenjave države na določenem ozemlju oziroma teritoriju z drugo državo ali več
držav, ki bodisi nastane na novo bodisi že obstaja. Poenostavljeno povedano je
sukcesija držav "stanje (ali novo stanje), nastalo s teritorialnimi spremembami."2 V
točki 1b drugega člena Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb najdemo
naslednjo definicijo: "nasledstvo držav pomeni nadomestitev ene države z drugo glede
odgovornosti za mednarodne odnose posameznega ozemlja,"3
(mnogi ugledni
mednarodni pravniki so kritizirali omenjeno definicijo kot problematično in težko
razumljivo4). Skratka v vseh primerih sukcesij držav se pojavlja vprašanje prenosa
pravic in obveznosti na državo naslednico ter njihovega vpliva na pravice in obveznosti
države predhodnice.
Ob teritorialni spremembi tako govorimo o državi predhodnici oziroma o državi prednik
(kot jo definira omenjena Dunajska konvencija), ki pomeni prejšnjo državo, ki jo
kasneje nadomesti ena ali več drugih držav (predecessor State, Rechstforgänger). Ter
država naslednik oziroma država naslednica, ki nastane kot rezultat ozemeljske
spremembe (successor State, Rechtsfolger).5
2 Vladimir Đ. Degan, Međunarodno pravo, drugo osuvremenjeno izdanje, Pravni fakultet Sveučilišta u
Rijeci, RIJEKA, 2006, str. 196. 3 Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978
4 Prim. Vladimir Đ. Degan, o.c., str. 196; Benedetto Conforti, Mednarodno pravo, šesta izdaja, Ljubljana:
Fakulteta za družbene vede, 2005, str. 109; Malcolm N. Shaw, International Law, Fifth edition, Cambridge University 2003, str. 864. 5 Prim. Degan, o.c., str. 196.
5
Na področju sukcesij je težko določiti splošnopravna pravila oziroma
splošnonasledstveno teorijo. Skozi zgodovino so se države posluževale različnih rešitev,
večji del jih je temeljil na političnem oportunizmu ali ad hoc dogovorov, ki niso
odsevale takratnega mednarodnega običajnega prava. Praksa držav se je skozi
zgodovino razlikovala, zato najdemo različne rešitve kot odsev vsakokratne
prevladujoče ideologije posameznih subjektov mednarodne skupnosti. 6 Posledično
lahko razvrstimo teoretične pristope ter z njimi povezane rešitve problematike sukcesij
v različna obdobja, ki se ločijo na čas začetka nastanka novih nacionalnih držav v 19.
stoletju; sprememb, ki so nastale po prvi svetovni vojni; obdobje dekolonizacije ter
navsezadnje imamo tu še proces razpada držav t.i. socialističnega bloka.
Danes lahko trdimo, da so mednarodnopravna pravila sukcesij kompleksna in v prvi
vrsti urejena s pravili mednarodnega običajnega prava. 7 Zato se je v mednarodni
skupnosti pojavila potreba po njihovi kodifikaciji.
Tako se je z nasledstvom držav ukvarjalo posebno mednarodno telo, in sicer Komisija
za mednarodno pravo v sklopu Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN).
Na pomembnost obravnavane tematike nakazuje dejstvo, da so bile študije
nasledstvenih vprašanj že leta 1949 predvidene v dolgoročnih načrtih komisije ter da je
leta 1961 Generalna skupščina Združenih narodov (v nadaljevanju ZN) s sprejeto
Resolucijo naložila Komisiji v prioritetno obravnavo mednarodnopravno problematiko
sukcesije. Posledično je Komisija pripravila dve kodifikaciji; obe sta dispozitivni
naravi, zato strankam omogoča drugačen dogovor, kot je določeno v pogodbi.8
2.1. Dunajska konvencije o nasledstvu držav glede pogodb in
Dunajska konvencija o nasledstvu glede državnega premoženja,
arhivov in dolgov
Prva po vrsti je Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb, sprejeta leta
1978 na Dunaju in je stopila v veljavo leta 1996 (v nadaljevanju Dunajska konvencija iz
leta 1978). Do leta 2009 jo je ratificiralo 22 držav. Degan kritizira omenjeno konvencijo
kot neažurno, saj naj bi po njegovem urejala predvsem pravila sukcesij v primeru 6 Prim. Oppenheims International Law, Ninth Edition, Vol. 1, Peace, Introduction and part 1, edited by
Robert Jennings and Arthur Watts, London, New York, Longman, 1996, str. 210. 7 Prim. Malcolm N. Shaw, International Law, Fifth edition, Cambridge Universitiy 2003, str. 863.
8 Prim. Türk Danilo, Temelji mednarodnega prava, Ljubljana: GV Založba, 2007, Zbirka Pravna obzorja;
33, str. 111.
6
dekolonizacije, le-ta proces je bil zaključen davnega leta 1974. 9 Navsezadnje se
precejšen del določb konvencije (členi 16 do 30) nanaša na proces osamosvajanja bivših
kolonij. Posebnost pri omenjeni konvenciji je ta, da klasificira države, glede na to, ali je
le-ta, kot bivša kolonija, pridobila svojo neodvisnost - t.i. nove neodvisne države ter
preostale države, katerih nasledstvena vprašanja niso posledica dekolonizacije. Pravilo,
ki je v Dunajski konvenciji kodificiran za bivše kolonije, je t.i. pravilo tabula rasa. Po
njem naj državo naslednico ne bi zavezovale pogodbe, ki jih je sklenila predhodna
država. Medtem je za preostale države predvidena drugačna rešitev, saj na bi za njih
veljalo načelo kontinuitete, kar pomeni, da teritorialne spremembe na veljavnost pogodb
ne vplivajo, zato ostanejo v veljavi in posledično zavezujejo državo naslednico. Le-to
naj bi bilo v nasprotju z dosedanjo prakso držav, kjer je v večini primerov prišlo do
uporabe pravila tabula rasa, ki ga mnogi smatrajo za temeljno pravilo
mednarodnopravnih sukcesij. Komisija je v obrazložitvi določb navedla, da se je ob
pisanju konvencije zavedno distancirala od določenih pravil običajnega mednarodnega
prava z zavestjo po pravičnejši ureditvi za t.i. nove države ter v upanju, da z novimi
rešitvami prispeva k napredku mednarodnega prava. 10 Vendar kljub vsemu ne gre
zanemariti dejstva, da je kodifikacija odsev del obstoječih mednarodnih pravnih
pravil.11
Kot druga konvencija je bila leta 1983 sprejeta Dunajska konvencija o nasledstvu držav
glede državnega premoženja, arhivov in dolgov (v nadaljevanju Dunajska konvencija iz
leta 1983). Omenjena konvencija še ni stopila v veljavo, saj je še ni podpisalo oziroma
ratificiralo zadostno število držav, kot to sama pogodba določa v prvem odstavku 50.
člena, ki pravi: the present Convention shall enter into force on the thirtieth day
following the date of deposit of the fifteenth instrument of ratification or accession12
.
Do leta 2009 jo je ratificiralo le 7 držav. V času zasedanja konference na Dunaju je
prišlo do sporov držav razvitega sveta in držav v razvoju, saj naj bi, po mnenju t.i.
zahodnih držav, konvencija bila predvsem v korist Tretjega sveta.13 Naj kot zanimivost
omenim, da so na omenjeni konferenci proti glasovale: Velika Britanija, Združene
države Amerike, Francija, Nemčija itd.
9 Prim. Vladimir. Đ. Degan, o.c., str. 196
10 Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 113
11 Prim. Malcolm N Shaw ,o.c., str. 864.
12 Konvencija začne veljati tridesetega dne od dneva deponiranja petnajste listine o ratifikaciji ali
pristopu. 13
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 124
7
Obe konvenciji se uporabljata samo za nasledstva, ki potekajo v skladu s poglavitnimi
načeli mednarodnega prava (zlasti z načeli, ki so zajeti v Ustanovni listini ZN).14 V
skladu z njunim določbam se konvenciji uporabljata (tukaj ne gre pozabiti dejstva, da
Dunajska konvencija iz leta 1983 še ni v veljavi) za nasledstva držav, ki so nastala po
njuni uveljavitvi, ne glede na to, ali je bila določena država v času sukcesije stranka
konvencije. Kasnejši pristop k pogodbi ima posledično retroaktivni učinek, saj velja za
nazaj, od dneva nastanka nasledstva. Kot je Komisija za mednarodno pravo pojasnila, je
smisel tega pravila v tem, da je pogosto država naslednica nova država in bi bilo
nesmiselno zahtevati, da je pogodbenica že ob nastanku sukcesije, saj tako določb
konvencije ne bi bilo moč uporabiti. 15 Načeloma je njuna aplikacija omejena na
nasledstva, ki so nastala po uveljavitvi ene ali druge konvencije, vendar je možen
dogovor, ki bi določal, da se v njima zajeta pravila uporabijo prav tako za sukcesije, ki
so nastale pred veljavnostjo konvencij.
Kot vidimo je komisiji uspelo kodificirati pravila nasledstva držav glede pogodb,
državnega premoženja, arhivov in dolgov. Druga vprašanja sukcesij, kot na primer
državljanstvo, pokojnine ter druge pridobljene civilne pravice posameznikov, članstvo v
mednarodni organizaciji, se še naprej rešujejo po običajnem mednarodnem pravu.16
3. Teorije ter mednarodnopravna doktrina
Teorije o državni sukcesiji se delijo na dve glavni skupini, in sicer: teorija kontinuitete
ter teorija diskontinuitete. Prva zagovarja prehod pravic in obveznosti brez prekinitve na
novo državno tvorbo, medtem ko druga teorija le-temu nasprotuje. Razmišljanje o
sukcesiji držav ima svojo teoretsko zasnovo že v razglabljanjih predsokratskega filozofa
Heraklita, ki govori o bitju, ki je podvrženo stalnim spremembam ("vse teče" so njegove
znane besede). Tako so se teoretiki pogosto spraševali, ali je država po teritorialni
spremembi ista družbena organizacija ali gre za novo.17
14
Šesti člen Dunajske konvencije iz leta 1978 in tretji člen Dunajske konvencije iz leta 1983 določata: "Ta konvencija se uporablja edinole za posledice nasledstva držav, do katerih pride v skladu z mednarodnim pravom, zlasti pa v skladu z načeli mednarodnega prava, ki jih vsebuje ustanovna listina Združenih narodov." 15
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 109-110. 16
Prim. Međunarodno pravo i jugoslovenska kriza: zbornik radova/ priredio Milan Šahović, str. 278. 17
Prim. Dimitrijević Duško, Međunarodno pravo sukcesije država; sukcesija državne imovine s posebnim osvrtom na sukcesiju SFR Jugoslavije, str. 21-22.
8
3.1. Teorije kontinuitete
3.1.1. Teorija univerzalne sukcesije
Teorija univerzalne sukcesije je bila na podlagi analogije izpeljana iz rimskega
civilnega prava, natančneje iz rimskega dednega prava. Po njihovem učenju je naslednik
prevzel pravice in obveznosti umrlega in s tem prevzel položaj umrlega v odnosu do
celotne aktive in celotne pasive. Tako po univerzalni sukcesiji teritorialne mutacije ne
vplivajo na samo vsebino pravic in obveznosti, temveč samo na (mednarodnega)
subjekta samega. Poenostavljeno povedano država naslednica "vstopi" v položaj
predhodne države. Gre za fikcijo nadaljevanja pravne identitete. Teorija univerzalne
sukcesije se je uporabljala vse do konca 19. stoletja.
Univerzalni sukcesiji večji del mednarodne skupnosti nasprotuje. Nasprotniki le-te
zavračajo vsakršno analogijo z rimskim pravom, še posebej v primeru njihove
izenačitve človeka in države. Empirično gledano je univerzalna sukcesija v nasprotju z
mednarodno prakso, saj države nikoli niso bile naklonjene avtomatičnemu nasledstvu.
3.1.2. Teorija organske substitucije
Za lažje razumevanje je potrebno opredeliti organsko teorije države. Njeni teoretiki
enačijo državo z organizmom, če parafraziramo, enačijo s človeškim telesom. Že Platon
je ločil človeka na tri dele: na razum, voljo in poželenje, ki so morali delovati kot
celota.18 Njegova idealna Država je bila narejena po principu Platonovega človeka in
prav tako razdeljena na tri dele: vladarji (razum), varuhi (volja) ter hranarji (poželenje),
ki so morali delovati skladno (prav tako kot človeški organizem) za dosego svojega
cilja.19 Prav tako Hegel govori o državi kot organizmu, država je zanj etični organizem,
skozi katero se manifestira objektivni duh (naroda) in pomeni le eno stopnjo
dialektičnega razvoja duha. 20 Teorija o državi ter teorija organske substitucije sta
dosegli vrh v 19. stoletju, velik vpliv sta imeli na nemške pravne teoretike. Pri teoriji
organske substitucije je stopnja kontinuitete manjša kot pri univerzalni sukcesiji. Država
naslednica pridobi predhodnikove pravice in obveznosti skozi realno substitucijo. Ko
18
Prim. G. R. G. Mure, The Organic State, Philosophy, Vol. 24, No. 90 (Jul. 1949), Cambridge University Press on behalf of Royal Institute of Philosophy, URL: http://www.jstor.org/discover/10.2307/3747595?uid=3738200&uid=2&uid=4&sid=21102563617053, str. 208. 19
Prim. Gaarder Jostein, Zofijin svet, Založba Obzorja Maribor, Gibraltar: sodobni evropski roman, Maribor, 2008, str. 100-102. 20
Prim. Faso Gvido, Istorija filozofije prava, CID Podgorica, Univerzitet Mediteran, 2007, str. 481.
9
določena država preneha obstajati, njeni elementi - teritorij in narod - obstajajo dalje kot
novi organizem, saj le-ti elementi preživijo in nadživijo ugasnjeno državo. Identiteta
družbene organizacije države izgine, upravljalne organske moči države pa nadaljujejo
svoj nadaljnji obstoj. Novi organizem oziroma nova država pridobi pravice in
obveznosti predhodne države skozi njeno substitucijo (pridobi aktivo in pasivo).
Naslednica tako ne prevzema pravice in obveznosti predhodnice, temveč jih priznava
kot realno dane in de facto za svoje. Izključno politični dogovori državo naslednico ne
vežejo, saj so zagovorniki te teorije, predvsem tisti, ki so izhajali iz t.i. Heglove šole,
ločevali državo kot politično organizacijo in državo kot izključno socialno društveno
organizacijo, ki nadživi ozemeljske spremembe, medtem ko država kot politična
organizacija preneha obstajati s teritorialnimi spremembami.
Kontinuiteta predhodnikovih dogovorov prav tako ne more biti utemeljena s teorijo
organske substitucije, kot nadaljevanje državnih elementov (ozemlja in naroda), ki jim
obveznosti pripadajo. Prenosi prevzetih obveznosti predhodne države niso samo
pogojeni z nadaljnjim obstojem naroda in teritorija. "Teza o de facto kontinuiteti pade v
vodo, ko je potrebno pojasniti delitev dolgov razdrte države."21
3.1.3. Teorija samoomejevanja (avtolimitacija)
Znani pravnik Georg Jellinek je na podlagi pozitivistične doktrine 22 osnovo
mednarodnega prava našel v prostovoljnem samoomejevanjem lastne suverenosti
države.23 Mednarodno pravo ustvarjajo države s svojo svobodno izraženo voljo in s tem
omejijo svojo suverenost - govori o suverenosti, ki samoomejuje svojo oblast
(Selbstbechränkung). Teorija avtolimitacije le delno govori o kontinuiteti, saj je
vsakokratna rešitev iskana v ustvarjenem mednarodnem pravnem redu, naslednica
prevzame obveznosti le v mejah izraženega samoomejevanja. Država naslednica ima
tako možnost, da prevzame ali ne prevzame pravice in obveznosti predhodne države
21
Dimitrijević, o.c., str. 53 22
Pravni pozitivizem je teorija, ki daje pravno moč samo normam, uveljavljenim s strani organizacije, ki ji je dana moč in učinkovitost, da ustvarja pravo. Izraz izhaja iz latinske besede positivum, ki pomeni postavljeno s strani določene oblasti. Zagovorniki le-te teorije zanikajo obstoj naravnega prava in se ne ukvarjajo z metafiziko prava. (povzeto po: Faso Gvido, o.c., str. 526, 542). 23
"Suverenost ne pripada narodu, temveč državi kot osebi, sestoječi iz treh bistvenih sestavin: ozemlja, naroda, oblasti. Suverenost je kakovost državne oblasti (Jellinek); izvrševalci te oblasti (tudi monarh) so le organi države, ne pa zastopniki naroda." citat: Pitamic Leonid, Država, Ponatis knjige iz leta 1927, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 34.
10
(samo-obveza). Vendar je v svoji svobodi omejena, saj na odločitev države vplivajo
obstoječi mednarodni odnosi ter želja po stabilnosti le-teh.
3.2. Teorije diskontinuitete
Konec 19. stoletja je na podlagi novih teorij prava prišlo do drugačnega gledanja na
pravo sukcesij, ki so zavračale načelo kontinuitete. Država naslednica ima svojo lastno
(absolutno) suverenost in vzpostavlja pravna pravila v skladu z njeno lastno voljo.
Naslednica svoje suverenosti ni prevzela od države predhodnice skozi teritorialno
spremembo, saj je svojo suverenost pridobila originarno. Zato prevzem pravic in
obveznosti predhodne države smatrajo kot voljni akt naslednice. Povedano se sklada s
takratno ideologijo o državi kot absolutni suverenosti, kot najvišji avtoriteti, ki jo ne
vežejo mednarodnopravna pravila sukcesij. Med zagovorniki teorije diskontinuitete,
predvsem tistimi, ki so izhajali iz pozitivne šole, so se pojavljala različna, mnogokrat
nasprotna si stališča (ki so vodila v pravni sinkretizem).24
Zastopnik imperativne pravne teorije Arrigo Cavaglieri, ki ga Dimitrijević omenja v
svoji knjigi, zavrača nasledstvo pravic in obveznosti države predhodnice na naslednico.
Ob ozemeljski spremembi pride do prekinitve oziroma zamenjave državne suverenosti,
po Cavaglieriju to nakazuje na razpad pravnega sistema znotraj bivše države.
Posledično je nova suverenost in s tem pravni red države naslednice vzpostavljen po
njeni svobodni volji. Po njegovem naj bi bilo pravo izraz suverenosti in nadaljevanje
pravne avtoritete je pogojeno z nadaljevanjem le-te suverenosti. Načeloma zavrača
sukcesijo držav, vendar ne zavrača dejstva, da posamezne obveznosti predhodne države,
zaradi politične nujnosti (preprečiti spore), preidejo na državo naslednico.
Ameriški pravnik Herbert Wilkinson, ki je deloval med svetovnima vojnama, načeloma
zavrača prenos obveznosti na novo državo. Vendar po njegovem omenjeno pravilo ni
absolutno, dogovore je potrebno preučiti od primera do primera. Kljub temu državo
naslednico dogovori politične narave ne zavezujejo. Zagovorniki diskontinuitete
navsezadnje niso v popolnosti negirali obstoj morebitnega nasledstva oziroma prenosa
predhodnikovih obveznosti na državo naslednico.25
24
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 36-38. 25
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 38, 39.
11
Volunterističen pristop pravnih pozitivistov ter njihova nagnjenost k diskontinuiteti
pravic in obveznosti je, gledano s stališča mednarodne stabilnosti, nevzdržna. Po
njihovem bi v primeru nasledstva, kljub temu da država izpolnjuje pogoje za aplikacijo
mednarodnih nasledstvenih pravil in s tem potek prenosa obveznosti v skladu z
normami mednarodnega prava, novonastali suvereni državi ne bilo potrebno prevzeti
predhodnikovih pravic in obveznosti. Glede na stopnjo globalne interakcije držav lahko
pretirano poudarjanje absolutne suverenosti države povzroči konflikte v mednarodnih
odnosih, zato je že Jellinek poudarjal moralno potrebo po ohranjanju stabilnosti
mednarodnih odnosov. Rešitev omenjenega voluntarističnega pristopa se lahko najde le
v priznavanju avtoritete mednarodnega prava.26
Začetek 20. stoletja je z oktobrsko revolucijo, v takrat še carski Rusiji, prišlo do
popolnega odklona obstoječih mednarodnopravnih pravil sukcesije. To je bil prihod
komunistične ideologije, ki je zagovarjala tezo o odmiranju države, saj je le-ta v
nasprotju z njihovim pojmovanjem idealne družbe. Njeni vodilni ideologi so prav tako
zagovarjali tezo o odmiranja prava, ki je v službi buržuazije. 27 Revolucija je po
njihovem, kot rezultat razredne borbe, predstavljala zamenjavo države in nastanek
novega mednarodnega subjekta ter prekinitev starega pravnega reda. Ker so obveznosti
predhodne države v nasprotju s samim bistvom novonastale socialistične države, državo
naslednico zato ne zavezujejo. Drugačno stališče je zavzela po drugi svetovni vojni, saj
je sovjetska doktrina na podlagi svoje ideologije o miroljubnem sobivanju narodov
dopustila univerzalno sukcesijo samo za tiste pravice in obveznosti, ki so pripomogle k
harmoniji mednarodne skupnosti ter preprečitvi nadaljnjega vojskovanja. Za razliko od
sovjetskega tipa rešitve vprašanja nasledstva je Nemška demokratična republika kljub
enaki ideologiji zagovarjala univerzalno sukcesijo. Ljudska republika Kitajska je
prevzela določene obveznosti predhodne državne tvorbe, vendar je ob tem poudarila, da
je le-to rezultat njene suverene volje in izvirne pravice do izbire, katere mednarodne
pogodbe jo bodo še naprej zavezovale. Jugoslovanski teoretiki niso zagovarjali
popolnega odklona prehoda obveznosti na naslednico, niti niso zagovarjali univerzalne
sukcesije. Revolucija naj ne bi vplivala na identiteto države ter obenem so bili mnenja,
da revolucija lahko vpliva na nasledstvo predhodno sklenjenih mednarodnih pogodb. Po
26
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 53-54. 27
Prim. Faso Gvido, o.c., str. 626-627.
12
koncu druge svetovne vojne je Socialistična federativna republika Jugoslavija ostala isti
subjekt in predstavljala kontinuiteto predvojne Kraljevine Jugoslavije.
3.3. Proces dekolonizacije in teorije sukcesij
Dekolonizacijo razumemo kot osamosvojitev države, ki jo je od državnega ozemlja
svoje kolonialne nadoblasti ločevalo morje ali ocean (t.i. načelo slane vode).28 Sprožila
je proces nastanka večjega števila novih držav, ki so kot naslednice zavračale prevzem
obveznosti iz dogovorov sklenjenih s strani predhodne države (kolonialne nadoblasti).
Bivše kolonialne države so se posluževale in s tem utrdile pravilo zajeto v t.i. teoriji
tabula rasa,29 ki izključuje odgovornost države naslednice za obveznosti predhodne
države. Omenjena teorija ima podlago v uveljavljenem mednarodnopravnem načelu res
inter alios acta, saj po tem načelu pogodbe sklenjene s strani predhodnice "ne
predstavljajo veljavno pravno osnovo za ustvarjanje pravic in obveznosti države
naslednice."30 Res inter alios acta je načelo iz rimskega prava, po njem pogodba
zavezuje samo stranke. Država, ki ni pogodbenica - t.i. tretja država, ne pridobi koristi
in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe (pacta tertiis nec nocent nec prosunt).31 Omenjeno
načelo je splošno sprejeto ter kodificirano v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih
pogodb. 32 Po Dimitrijeviću kljub uporabi pravila tabula rasa državo naslednico
zavezujejo pravila kogentne narave 33 - pravila, ki zagotavljajo varstvo osnovnim
človekovim pravicam.34
V sklopu pravila tabula rasa se je razvila t.i. teorija opcije, po kateri lahko država sama
odloči, katere predhodnikove obveznosti bo prevzela in s tem izpolnila. Pravilo je
nastalo kot rezultat vse večjega vpliva bivših kolonialnih držav na nastanek
mednarodnih pravnih pravil. S tem so želele prispevati h korekciji (po njihovem 28
Prim. Aleksandar Pavković, Petar Radan, Stvaranje novih država, Teorija i praksa otcepljenja, JP Službeni glasnik, 2008, str. 8. 29
"lat., ostrgana tablica - Rimljani so pisali na tablice, prevlečene z voskom, in so napisano zbrisali tako, da so vosek spet zgladili; nepopisan list." Conforti, o.c., str. 113. 30
Dmimitrijević, o.c., str. 44. 31
Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb v 34. členu določa: "Mednarodna pogodba tretji državi brez njene privolitve ne nalaga obveznosti niti ji ne daje pravic." 32
Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in velja od leta 1980. 33
Kogentne norme (ius cogens) so pravila občega mednarodnega značaja, njihov osnovni namen je predvsem varstvo človekovih pravic (npr. prepoved genocida). Dogovor ali dejanje države v nasprotju z uveljavljenim pravilom ius cogens pomeni kršitev določb mednarodnega prava. Splošna pravila mednarodnega značaja so zaradi svoje pomembnosti prav tako del kodificiranega mednarodnega prava, in sicer Dunajska konvencija o pravu pogodb v 53. členu določa ničnost vsakršnih dogovorov, ki so v nasprotju s normami kogentne narave. 34
Prim., Dimitrijević, o.c., str. 45.
13
mnenju) nepravičnih pravil, ki so bila v interesu vladajočih držav. Da bi delno omejili
popolno svobodo novonastalih držav, so razvili t.i. clean slate theory (teorija praznega
krožnika), ki jo je kot prvi predstavil bivši predsednik Tanzanije Julius Nyerere: "Vlada
mora biti prepričana, da tam, kjer mednarodno pravo ne zahteva, Tanganjika ne bo
vezana obveznostim predhodne države, ki niso združljive z njenimi novim statusom in
interesom."35 Mnogi avtorji enačijo clean slate theory s teorijo tabula rasa ter z obema
pojmoma mislijo diskontinuiteto predhodnikovih pravnih obveznosti in pravic.36
Pravila sukcesij, ki so bila uporabljena za nove države v procesu dekolonizacije (t.i.
Newly Independent States) so v današnjem času, ravno zaradi svoje specifične narave,
izgubila na pomenu, saj je bil proces državotvornosti bivših kolonij zaključen v 80-ih
letih prejšnjega stoletja.37
3.4. Državno ozemlje in sukcesija
Pravo sukcesij je neposredno povezno z ozemeljskimi spremembami, zato se rešitve
sukcesij pogosto prepletajo s teorijami državnega teritorija. Mednarodnopravno gledano
je državno ozemlje eden izmed elementov države. Ozemlje države lahko definiramo kot
poseljen prostor, kjer država izvršuje svojo (suvereno) oblast. Empirično gledano
najdemo skozi zgodovinski razvoj različne obravnave državnega teritorija. V času
fevdalizma so smatrali ozemlje za objekt vladarjeve lastninske pravice (t.i. theory of
property, Eigentumstheorie), kar nakazuje znani rimski rek: "Ozemlje je bilo vse:
posamezniki so bili pritiklina ozemlja (Quisquis in territorio meo est, meus subditus
est)."38 Če pride do ozemeljske spremembe države, je le-ta podobna prenosu lastninske
pravice na stvari. Kljub temu je ne smemo enačiti s posameznikovo pravico na stvari,
saj gre za posebne vrste mednarodne lastninske pravice.39 Omenjena teorija je uspešno
zagovarjala cesije ozemlja ter morebitne prodaje teritorija. V 19. stoletju se je v sklopu
organske državne analize razvila t.i. atributna teorija (attribute theory, Eigenschaft
theorie). V skladu z njo je pomenilo ozemlje za državo to, kar je del človeškega telesa
za celoten organizem. Tako ozemlje predstavlja del državnega mehanizma in s tem
35
Dimitrjivević, o.c., str. 46. 36
Prim., Succession of States, edited by Mojmir Mrak, The Hague, London, Boston, M. Nijhoff Publishers, Kluwer Law International, cop. 1999, str. 130 37
Secession, International Law Perspectives, Edit by Marcelo. G. Kohen, Cambridge University Press, 2006, str. 210. 38
Conforti, o.c., str. 191. 39
Prim. Distefano Giovanni, Theories on Territorial Sovereignty: A Reappraisal, URL: http://sljournal.uaeu.ac.ae/issues/41/images/8%20%20E.pdf, str. 29.
14
konstitutivni element same države. Z ozemeljsko spremembo pride do zamenjave
oblasti in prevzema predhodnikovih obveznosti skozi realno substitucijo. Kot idejno
nadaljevanje organske teorije pride v začetnem obdobju 20. stoletja do poimenovanja
ozemlja kot fizičnega prostora, znotraj katerega oziroma v katerem država izvaja svojo
oblast (za razliko od klasičnih zagovornikov organske teorije, ki so smatrali ozemlje kot
"kvalitativni del državnega organizma,"40 nad katerim država izvaja svojo oblast).
Rešitve nasledstvenih vprašanj se niso bistveno razlikovale od klasičnih zagovornikov
organske teorije. Kot odgovor raznovrstnim teorijam pride v ospredje teorija pristojnosti
(competence theory, Kompetenztheorien), ki se z vidika sodobnega mednarodnega
prava smatra kot najprimernejša.41 Po njej je država skupek pristojnosti, ki jo ima nad
ljudem (ratione personae) in nad teritorijem - t.i. teritorialna jurisdikcija (ratione
loci). 42 Teritorij je le ozemlje, nad katerim država izvaja svojo pristojnost, zato
ozemeljska sprememba predstavlja zamenjavo le-te v prostoru in času. 43 Država
naslednica nad svojim ozemljem izvaja svojo izvirno pristojnost, posledično ima
diskrecijsko pravico glede odločitve prevzema predhodnikovih pravic in obveznosti.
4. Vrste mednarodnopravnih sukcesij
Historično gledano vsaka nastala ozemeljska sprememba povzroči proces nasledstva, ne
glede na teoretično ozadje in ne glede na stopnjo skladnosti z obstoječim mednarodnim
pravom. Posledično je možen nastanek t.i. nelegalne sukcesije - kar pomeni, da
sukcesija ter sama ozemeljska sprememba nista skladni z mednarodnim pravnim redom.
Vendar lahko skozi čas država s svojim vztrajnim zagovarjanjem novonastalega (z
gledišča obstoječih pravil) protipravnega, vendar de facto dokončnega, novega stanja
pridobi t.i. historični naslov ter s tem legalizacijo procesa sukcesije. 44 Ne smemo
zanemariti moči enostranskih pravnih aktov države, ki lahko predstavljajo pomemben
proces nastanka novih pravil običajnega prava. 45 Preostale države lahko z
nasprotovanjem novonastalemu stanju preprečijo legalizacijo le-tega ter s tem ohranijo
obstoječi pravni red.
40
Dimitrijević, o.c., str. 50. 41
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 369. 42
Prim. Distefano, o.c., str. 32. 43
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 51. 44
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 58. 45
Pomembnost enostranskih dejanj držav se najbolje kaže skozi vpliv na nastanek pomorskega prava, saj so pomenili njegov začetek. (Degan, o.c., str. 91).
15
Prav tako lahko na podlagi osnutkov Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede
pogodb ter njene preambule ugotovimo, da nastanek nove države s kršitvijo
mednarodnopravnih pravil sproži nasledstveni proces in to kljub temu, da v 6. členu
konvencije najdemo zahtevo po skladnosti nasledstva z mednarodnimi pravili. Če pride
do sukcesije, ki pomeni kršitev določbe 6. člena Dunajske konvencije iz leta 1978, se v
skladu z njeno preambulo46 uporabijo pravila običajnega mednarodnega prava.47
Kriteriji za tipološko določitev sukcesij so med pravnimi teoretiki neenotni.
Metodološki pristop je odvisen od vsakokratne subjektivnosti opazovalca in časovnega
obdobja, v katerem deluje. Zgodovinsko gledano so ozemeljske spremembe
tradicionalno ločili na aneksijo in cesijo.48 Vendar se je skozi evolucijo kompleksnosti
mednarodne skupnosti omenjeno ozko poimenovanje močno razširilo. V priznani knjigi
Oppenheims International Law najdemo različno obravnavo sukcesij glede na:
absorbcija oziroma priključitev in združitev držav, razpad, odcepitev oziroma secesija,
prenos teritorija (cesija) ter sukcesija v primeru nastanka neodvisnih novih držav (bivše
kolonije).
V teoriji prav tako najdemo delitev na delno ali parcialno sukcesijo ter univerzalno ali
popolno sukcesijo. Parcialna sukcesija nastane, kadar del ozemlja prvotne države
postane samostojen mednarodni subjekt ali kadar nad delom teritorija prvotne države
pridobi oblast druga suverena država. Do univerzalne sukcesije pa pride, kadar prvotna
država preneha obstajati kot samostojen mednarodno pravni subjekt, to se zgodi v
primeru razpada držav ali ko se celotna država priključi k drugi državi.49 Po mnenju
Struppa Karla je vsem skupno, da ozemeljske spremembe "vplivajo na popolno ali
delno prenehanje države." 50 Prav tako je Hans Kelsen induktivno prišel do zaključka,
da vsaka teritorialna sprememba povzroči bodisi nastanek države bodisi konec države.
Na splošno je klasificiral sukcesije v pet različnih skupin: 1. Del ozemlja ene države
postane del ozemlja druge države; 2. Celotno ozemlje postane del druge države; 3.
46
Države članice te konvencije...potrjujejo, da se bodo s pravili mednarodnega običajnega prava tudi nadalje urejala vprašanja, ki niso rešena s to konvencijo. (Preambula Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb). 47
Prim. Kohen, o.c., str. 212. 48
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 60. 49
Prim. Oppenheims International Law, str. 209. 50
Dimitrijević, o.c., str. 59.
16
Ozemlje države se deli na več delov med že obstoječe države; 4. Državno ozemlje
postane del ozemlja novih držav; 5. Državno ozemlje postane ozemlje nove države.51
Na podlagi opravljenih dolgoletnih raziskav in svojega mednarodnega vpliva ima zato
največjo legitimnost klasifikacija nasledstev s strani Komisije za mednarodno pravo, ki
je vrste sukcesij razvrstila v naslednje skupine:
a) Sukcesija države brez nastanka nove in brez prenehanja države predhodnice.
V omenjeno skupino spada prenos dela ozemlja predhodne države na državno
naslednico. Kot najpogostejša se omenja cesija. V ta sklop spadajo prav tako aneksije,
delne secesije, teritorialne zamenjave in pridobitev ozemlja kot posledica dogovora o
popravku linij državnih mej.52 Kot na primer cesija slovenske Primorske, Istre in drugih
področij ob obali Jadranskega morja, ki ga je na Jugoslavijo prenesla Italija z mirovno
pogodbo leta 1947. Cesija otokov Dodekanez z Italije na Grčijo prav tako leta 1947.
Prodaja dela ruskega ozemlja - Aljaske Združenim državam Amerike leta 1867. Dansko
kraljestvo je leta 1814 s sporazumom Norveško prenesla na Švedsko kraljestvo (ki se je
kasneje preoblikovala v Unijo obeh kraljestev).53
b. Sukcesija države z nastankom nove države in brez prenehanja države predhodnice
(predhodna država nadaljuje svoj nadaljnji obstoj).
Najbolj odmeven proces te vrste se je odvijal v času dekolonizacije po drugi svetovni
vojni, ko so države bodisi skozi secesijo bodisi skozi cesijo teritorija pridobile svojo
neodvisnost. Posledično je v letih po drugi svetovni vojni do razpada socialističnih
državnih skupnosti na tak način nastalo približno 90 novih držav.54 Tako je predvsem
zaradi dekolonizacije število članov v OZN-u s prvotnih 51 povečalo na 149 članov v
letu 198455. Kot na primer: Indonezija je razglasila svojo neodvisnost od Nizozemske
leta 1945, vendar je formalno postala neodvisna država šele štiri leta kasneje. Indija in
Pakistan sta leta 1947 postali neodvisni državi. Znan primer je Alžirija, ki si je svojo
samostojnost pridobila skozi uporabe vojaške sile ter formalno postala neodvisna od
Francije leta 1962. Prav tako je Angola šele z oboroženo vstajo pridobila svojo
samostojnost. Odcepitev Konga od Belgijske uprave leta 1960. 51
Dimitrijevič, o.c., str. 60-61. 52
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 61. 53
Prim. Pavković, o.c., str. 106. 54
Prim. Pavković, o.c., str. 38. 55
Prim. Kohen, o.c., str. 2.
17
c) Sukcesija države z nastankom nove države ter prenehanjem države predhodnice.
V to vrsto sukcesij spadajo primeri razpada države na več novih držav ter primeri
združitve držav v nov mednarodni subjekt. Značilnost le-teh nasledstev je, da predhodna
država preneha obstajati kot samostojni mednarodni subjekt. Vendar v to vrsto
nasledstev spadajo prav tako delne sukcesije, ki po svojem obsegu korenito posežejo v
mednarodno subjektiviteto države predhodnice. Kot na primer razpad Republike
Kolumbije oziroma bolje znana kot "Velika Kolumbija." 56 Proces razpadanja, ki je
potekal med leti 1829 in 1831, je povzročil neodvisnost Venezuele, Ekvadorja in Nove
Granade. Slednja se je kasneje na podlagi svoje spremenjene ustave leta 1886
preimenovala v Republiko Kolumbija. Enostranska odcepitev Norveške leta 1905 je
pomenila razpad Združenega kraljestva Švedske in Norveške.57
Razpad večnacionalnih držav Avstro-Ogrske in Osmanskega cesarstva po prvi svetovni
vojni je povzročil nastanek novih držav: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev,
Poljska, Madžarska, Turčija, Avstrija. Dokončen razpad unije Danske in Islandije leta
1944. Nam bližji primer je razpad socialistične republike Jugoslavije kot rezultat
postopnega odcepljanja federativnih republik.
Združitev Egipta in Sirije leta 1958 je pomenilo nastanek novega mednarodnega
subjekta pod imenom Združena arabska republika. Prav tako združitev Tanganjike in
Zanzibarja leta 1964 v novo državo Tanzanijo.58
d) Sukcesija brez nastanka nove države in prenehanje države predhodnice.
To so primeri prevzema druge države ali razdelitev države med že obstoječe. Omenjena
vrsta sukcesij je s stališča sodobnega mednarodnega prava prepovedana, saj je vsakršna
aneksija oziroma cesija z uporaba sile z namenom pridobitve oblasti nad drugo suvereno
državo nedovoljena.59 Vendar so bile v praksi držav raznovrstne aneksije dejansko
56
Velika Kolumbija je nastala leta 1819 kot združitev administrativnih delov Vice-kraljestva Nove Granade (sestavljena iz teritorija, kjer danes stojijo Kolumbija, Panama in Ekvador) in t.i. Venezuelskega poveljstva. (povzetek Kohen, o.c., str. 382-385) 57
Dne 7. junija leta 1905 je Norveška razglasila svojo neodvisnost od švedske krone. Obe državi sta grozili z uporabo vojaške sile, do katere ni nikoli prišlo. Dne 28. junija je švedski kralj zahteval izvedbo plebiscita na Norveškem. Kljub neodobravanju švedske zahteve so pod pritiskom mednarodne skupnosti dne 8. avgusta 1905 izvedli plebiscit, kjer so s skoraj popolno večino glasovali za Norveški izhod iz Združenega kraljestva. (povzetek: Paković, o.c., str. 106-113.) 58
Prim. Oppenheims International Law, str. 210-211. 59
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 63.
18
prisotne in mnogokrat del njihove politike. Znan primer je aneksija Avstrije k nacistični
Nemčiji.
e) Sukcesija s posebno odsvojitvijo dela državnega ozemlja.
Kot že sama tipološka določitev pove, gre za posebno odsvojitev ali odcepitev dela
ozemlja matične države z nastankom nove neodvisne države. Predhodna država oziroma
matična država kljub zmanjšanemu obsegu svojega teritorija nadaljuje svoj nadaljnji
obstoj kot isti mednarodni subjekt. 60 T.i. secesija je od vseh omenjenih procesov
ozemeljskih sprememb najbolj problematična, saj gre pogosto za konflikt dveh
uveljavljenih mednarodnih načel, in sicer pravice do teritorialne celovitosti in pravica
do samoodločbe narodov.
5. Secesija
Secesija oziroma odcepitev je lahko nasilna ali dosežena po miroljubni poti. Polega tega
je nebistveno, ali država predhodnica odcepitvi dela svojega teritorija nasprotuje ali ne.
Sam pojem ima danes negativni predznak, zato se ga celo na ta način nastale države
izogibajo v svoji retoriki s preostalo mednarodno skupnostjo. 61 Empirično gledano
secesija predstavlja pomemben del sukcesij. Že Združene države Amerike so nastale na
podlagi odcepitve in združitve trinajstih britanskih kolonij. Kljub temu je med teoretiki
sporno, ali obstajajo posebna pravila za to vrsto sukcesij.62 Pravila mednarodnega prava
naj ne bi dovoljevala secesije niti jo naj ne bi prepovedovala. Šteje se, da je secesija
uspešna, če je v tem procesu nastala nova država, zato navsezadnje niso pomembna
mednarodna pravila, temveč le dejanske stanje, in sicer ali nova država izpolnjuje vse
kriterije za nastanek države.63 Secesija lahko sproži proces razpada države, vendar je
potrebno oba pojma ločiti. Bistvena razlika je v tem, da v primeru razpada predhodna
država izgubi svojo mednarodno subjektiviteto. Tako je odcepitev Slovenije sprožila val
osamosvajanj preostalih federativnih republik, kar je navsezadnje vodilo k razpadu
Jugoslavije. Omenjeno je potrdila posebna arbitražna komisija, sklicana na pobudo
60
Prim. Shaw, o.c., str. 878. 61
Prim. Pavković, o.c., str. 16. 62
Prim. Kohen, o.c., str. 208 63
Prim. Kohen, o.c., str. 138.
19
Evropske skupnosti, t.i. Badinterjeva komisija,64 ki je v svojih mnenjih med drugim
zavzela stališče, da je Jugoslavije v procesu razpada.
Secesija je neposredno povezna s pravico do samoodločbe, t.j. pravica naroda do
suverene in neodvisne države ter pravica naroda do svobodnega združevanje z drugimi
neodvisnimi državami.65 Že Vladimir Lenin je v skladu s svojo marksistično ideologijo
zagovarjal pravico narodov do samoodločbe, ki jo je tolmačil kot pravico do
odcepitve.66 Omenjena interpretacije je omogočila mirno secesijo Finske od Rusije leta
1917. Do druge svetovne vojne pravica do samoodločbe narodov ni bila sprejeta kot del
legalnega mednarodnega prava, temveč izključno kot politična kategorija.67 Vendar se
je pomembnost le-te pravice drastično povečala v obdobju po omenjeni vojni. 68
Generalna skupščina Združenih narodov je pod vplivom držav tretjega sveta leta 1960
sprejela Resolucijo 1514 in inkorporirala pravico do samoodločbe. 69 Posledično je
nastala pravna podlaga za proces dekolonizacije in nastanek novih držav. Kljub temu
pravica do samoodločbe ne predstavlja pravno osnovo za nastanek neodvisne države na
ozemlju, kjer narod predstavlja "integralni element suverene države."70
Zato je
odcepitev ozemlja, sklicujoč na pravico do samoodločbe, z vidika današnje
mednarodnopravne percepcije problematična.
V sklopu mednarodne konference na temo človekove pravice organizirane na Dunaju
leta 1993 s strani ZN ter zasedanja Generalne skupščine ob petdeseti obletnici obstoja
ZN sta bili sprejeti dve dekleraciji, ki sta posredno urejali problem secesije. Da ima
določen narod pravico do odcepitve, so potrebne posebne okoliščine, ki predstavljajo
kršitev osnovnih človekovih pravic s strani matične države. Secesija je tako
predstavljena kot sredstvo ultima ratio. Sprejete določbe predstavljajo soft law ter zato
niso zavezujoče za mednarodno skupnost.71
Primere secesij je možno najti že v 19. stoletju, tako je Belgije leta 1830 pridobila svojo
neodvisnost od Nizozemske. Že leta 1815 je bilo ustanovljeno kraljestvo Brazilije 64
Ime je dobila po predsedniku komisije - francoskem pravniku Badinter Robertu. 65
Prim. Kohen, o.c., str. 24. 66
Prim. Pavković, o.c., str. 34. 67
Prim. Shaw, o.c., str. 225-226. 68
Prim. Pavković, o.c., str. 36. 69
Resolucija 1514 ali Deklaracija o podelitvi neodvisnosti kolonialnim deželam in ljudstvom je bila v Generalni skupščini ZN sprejeta z 89 glasovi, proti ni glasovala nobena država, 9 držav pa se je glasovanja vzdržalo. (Kohen, o.c., str. 227). 70
Kohen, o.c., str. 37. 71
Prim. Kohen, o.c., str. 35-36.
20
(enakovredno tistemu na Portugalskem) in je pridobila svojo neodvisnost od
Portugalske.72 Po dolgotrajnih pogajanjih, načrtovanemu naseljevanju anglo-ameriških
prebivalcev ter navsezadnje oboroženemu spopadu leta 1836 z Mehiško centralno
oblastjo se je Teksas odcepil in razglasil Republiko Teksas.73 S pogodbo iz Pariza leta
1898 je Kuba postala samostojna država. Leta 1902 se je Panama odcepila od Nove
Granade oziroma Kolumbije. Odcepitev Irske od Velike Britanije leta 1922. Secesija
Poljske in Češkoslovaške po prvi svetovni vojni. Sporazumna secesija Singapurja od
Malezijske federacije leta 1965. Odcepitev Pakistana leta 1947 ter leta 1972 pridobitev
neodvisnosti Bangladeša od Pakistana. Polega uspešnih odcepitev poznamo prav tako
secesije, ki se niso končale z nastankom nove države. Tako se je neuspešno končal
poskus odcepitve južnega dela Združenih držav Amerike in ustanovitve Konfederacije
Ameriških držav. Prav tako se je nedolgo nazaj neuspešno zaključila želja po
neodvisnosti kanadske province Kvebek.
Teoretično gledano lahko zaključimo, da je dekolonizacija, ki je potekala v 18. in 19.
stoletju predvsem v Severni in Južni Ameriki, dejansko nastala skozi secesijo oziroma
odcepitvijo kolonij. Poseben termin "dekolonizacija" v tistem času ni obstajal. Nove
države za razliko od držav, ki so nastale v dekolonizaciji po drugi svetovni vojni, za
svoj nastanek niso imele posebne pravice v mednarodnem pravu. Zato dekolonizacijo
kot predviden način nastanka nove države v 20. stoletju ne gre povsem enačiti s
secesijo. Razloge za to najdemo že v Resoluciji 2625, sprejeti v Generalni skupščini
ZN, ki določa, da "ozemlje kolonije ali preostala neavtonomna ozemlja imajo na
podlagi Ustanovne listine, status ločen in različen od ozemlja države, ki z njim
upravlja."74 Kljub temu, terminološko gledano, so nove države kot rezultat
dekolonizacije po drugi svetovni vojni nastale z odcepitvijo določenega dela ozemlja, ki
je spadal pod suvereno oblast matične oziroma kolonialne države.75
72
Prim. Kohen, o.c., str. 379. 73
Prim. Kohen, o.c., str. 407-408. 74
Kohen, o.c., str. 1. 75
Prim. Pavković, o.c., str. 38-39.
21
6. Nasledstvo držav glede pogodb
Nasledstvo držav glede pogodb urejajo pravila mednarodnega običajnega prava ter
pravila zajeta v (že obravnavani) Dunajski konvenciji iz leta 1978.76
Pogodbe med državami so zavezujoče, kar že izhaja iz uveljavljenega načela pacta sunt
servanda. Predstavljajo izvor raznovrstnih pravic in obveznosti ter se smatrajo za vir
mednarodnega prava. S sklenjeno pogodbo oziroma s soglasjem pogodbene stranke
velja pogodba za celoten njen teritorij, zato se med njo in državnim ozemljem vzpostavi
posebna povezava. Le to pa ni dovolj trden argument, da bi lahko trdili o neposrednem
prevzemu vseh pravic in obveznosti na državo naslednico, katere sestavni del je ozemlje
predhodne države.77 Tipičen primer ne-prenosa oziroma ne-sukcesije predstavljajo t.i.
politične pogodbe oziroma pogodbe pretežno politične narave. To so dogovori, ki
ustvarjajo pravne posledice za vladajočo elito, ter dogovori, ki zavezujejo državo na
podlagi njene politične ideologije in so tesno povezani z naravo države (kljub načelni
razumljivosti političnih pogodb, obstajajo problemi pri njihovi definiciji).78 Tako do
nasledstva ne pride v pogodbah o prijateljstvu med državami, pogodbah o nevtralnosti,
pogodbah, ki predvidevajo vzpostavljanje tujih vojaških baz. Dunajska konvencija iz
leta 1978 v tretjem odstavku 12. člena izrecno določa, da do nasledstva oziroma prenosa
pogodbene obveznosti ne pride v teritorialnih pogodbah, ki predvidevajo
"vzpostavljanje tujih vojaških baz na ozemlju, na katero se nanaša nasledstvo držav."79
Pri omenjenih pogodbah ne gre za posebna pravila specifična za sukcesijo, temveč naj
bi šlo le za aplikacijo načela običajnega mednarodnega prava rebus sic stantibus, ki v
primeru bistveno spremenjenih okoliščin po sklenitvi pogodbe strankam omogoča
prekinitev le-te ali odstop od nje.80
76
Prim. Shaw, o.c., str. 871. 77
Prim. Oppenheims International Law, str. 211. 78
Prim. Shaw, o.c., str. 874-875. 79
Tretji odstavek 12. člena Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978. 80
Rebus sic stantibus je kodificirano načelo običajnega mednarodnega prava. Vsebino le-tega načela najdemo v 62. členu Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, sprejeti leta 1969, ki je pričela veljati leta 1980. Slovenija je z Aktom o notifikaciji nasledstva leta 1992 postala stranka omenjene konvencije. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb v 62. členu določa:
1. Na bistveno spremembo okoliščin v primerjavi s tistimi, ki so obstajale ob sklenitvi mednarodne pogodbe in je pogodbenice niso predvidele, se ni mogoče sklicevati kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje, razen če:
a) te okoliščine za pogodbenice niso bile bistvene za njihovo privolitev, da jih mednarodna pogodba zavezuje
22
6.1. Teritorialne pogodbe
Poseben režim velja za teritorialne pogodbe ali pogodbe, ki jih je mogoče locirati. To so
pogodbe, sklenjene s strani predhodne države, ki se neposredno nanašajo na določeno
ozemlje. Na podlagi načela res transit cum suo onere ("stvar prehaja skupaj z
obremenitvami"81
) na državo naslednico preidejo pravice in obveznosti nastale iz
pogodb, ki urejajo državne meje, železnice, poseben cestni režim, plovbo po rekah,
pogodbe, ki urejajo služnosti, dajejo v najem ozemlje, pogodbe, ki omogočajo izvedbo
določenega dela in podobno. 82 Omenjeno načelo najdemo v 12. členu Dunajske
konvencije iz leta 1978, ki določa:
Nasledstvo držav kot tako ne vpliva:
(a) na obveznosti glede uporabe ali omejitve uporabe kakšnega ozemlja, ki so s
pogodbo določene v prid kateregakoli ozemlja kakšne tuje države in se zanje šteje, da so
povezane z zadevnim ozemljem;
(b) na pravice, določene s pogodbo v prid kakšnega ozemlja, ki se nanašajo na uporabo
ali omejitev uporabe kateregakoli ozemlja kakšne tuje države in se zanje šteje, da so
povezane z zadevnim ozemljem.
Meddržavno sodišče je v zadevi Gabičkovo-Nagymaros leta 1997 izdalo sodbo, s katero
je sodišče določilo, da je vsebina pravila v zgoraj navedenem 12. členu Dunajske
konvencije iz leta 1978 del mednarodnega običajnega prava.83 V predmetni zadevi sta
se leta 1977 med seboj Češkoslovaška in Madžarska dogovorili o skupni gradnji ter
skupnem upravljanju hidroelektrarne ter ureditvi protipoplavnega sistema na Donavi.
Ob razpadu Češkoslovaške je Češka leta 1993 v državnem zboru odločila, da ne bo
b) ta sprememba ne bo korenito spremenila obsega obveznosti, ki jih je v skladu z mednarodno
pogodbo še treba izpolniti. 2. Na bistveno spremembo okoliščin se ni mogoče sklicevati kot na razlog za prenehanje veljavnosti
mednarodne pogodbe ali odstop od nje, če: a) mednarodna pogodba določa mejo ali b) je bistvena sprememba okoliščin posledica tega, da je pogodbenica, ki se na bistveno spremembo
okoliščin sklicuje, kršila pogodbene obveznosti ali katere koli mednarodne obveznosti do katere koli druge pogodbenice mednarodne pogodbe. 3. Če se lahko pogodbenica v skladu s prejšnjima odstavkoma sklicuje na bistveno spremembo okoliščin kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje, se lahko nanjo sklicuje tudi kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe. 81
Conforti, o.c., str. 110. 82
Prim. Oppenheims I.L., str. 213 in Conforti, o.c., str. 110. 83
Prim. Shaw, o.c., str. 874.
23
prevzela obveznosti naloženih v predmetni pogodbi. 84 Le-to ni bilo sporno, ker je
omenjeni projekt bil izveden na ozemlju Slovaške, ki se je smatrala za naslednico
pogodbe. Medtem je Madžarska poskušala prekiniti pogodbo, zato je leta 1992
notificirala odpoved pogodbe, kar je povzročilo spor med njo in Slovaško. Navsezadnje
sta se državi v sporu dogovorili, da zadevo predložita Meddržavnemu sodišču v Haagu.
Sodišče je dogovor smatralo za trajne narave ter ga vsebinsko uvrstilo v t.i. teritorialne
pogodbe, o katerih govori zgoraj omenjeni 12. člen. V predmetni zadevi je sodišče
poudarilo, da kljub načelni ekološki ogroženosti in posledičnemu sklicevanju na institut
skrajne sile s strani Madžarske, le-to ne predstavlja zadosten razlog za prekinitev
sklenjene pogodbe. Kvečjemu se lahko za čas, ko je to nujno potrebno, pogodba ne
izvršuje.85
Med strokovnjaki je sporno, ali gre za nasledstvo pogodbe ali za nasledstvo nastalega
dejanskega stanja kot posledica oziroma rezultat sprejete pogodbe.86 Kontroverznost je
najbolj vidna na področju državnih mej, saj naj bi t.i. teritorialna pogodba s tem, ko
stopi v veljavo, ustvarila de facto stanje in samostojno pravico zaščiteno z mednarodnim
pravom, in sicer pravice do teritorialne suverenosti vsake države.87
Prehod pogodb, ki urejajo državno mejo na naslednico in s tem ohranitev mejnega
režima, je splošno sprejeto pravilo mednarodnega običajnega prava. Praksa je pokazala,
da je njihov poglavitni namen preprečiti mednarodne spore, ki bi lahko ogrozili
stabilnost posamezne regije ali celotne mednarodne skupnosti.88 V času osamosvajanj
držav Latinske Amerike so se države posluževale načela uti possidetis ("načelo
zatečenega stanja"89
ali z drugimi besedami "posedoval boš kot poseduješ"90
), ki je bilo
prvič v zgodovini uporabljeno za namene določitve državnih mej novonastalih držav. V
skladu z omenjenim načelom so administrativne meje določenih s strani Španije postale
državne meje novih držav, ki so kot bivše španske kolonije pridobile svojo neodvisnost.
V Latinski Ameriki je bilo v času njihove dekolonizacije (ob koncu 19. stoletja)
84
Prim. Succession of States, edit by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston: M. Nijhoff Publishers: Kluwer Law International, cop. 1999, str. 101. 85
Prim. International Court of Justice, Case concerning the Gabčikovo-Nagymaros Project (Hungary/Slovakia), Judgment of 25 September 1997, datum vpogleda 27.8.2013, str. 62-63. URL: http://www.icj-cij.org/docket/files/92/7375.pdf 86
Pirm. Oppenheims I.L., str. 213. 87
Prim. Conforti, o.c., str. 110. 88
Prim. Shaw, o.c., str. 872. 89
Conforti, o.c., str. 111. 90
Kohen, o.c., str. 380.
24
pogostokrat nejasno, kje potekajo točne razmejitve, delno zaradi nejasnih
administrativnih mej, delno zaradi nedostopnosti in neraziskanosti določenega teritorija,
kar je navsezadnje vodilo do resnih sporov med bivšimi kolonijami. Zaradi
nedostopnosti posameznega teritorija novonastala država na temu delu ni bila sposobna
izvrševati efektivne oblasti, vendar kljub temu le-to ozemlje ni predstavljalo res nullius
in posledično ni bilo prosto za okupacijo s strani tretjega. Saj so se države, ki so se
osvobodile španske nadvlade, smatrale za naslednico papeške bule, s katero je papež
podelil Španiji vso oblastveno pravico nad vsem do takrat znanim in dostopnim
ozemljem ter nad ozemljem, ki ga šele bodo na novo odkrili. Tako so nove države
nasledile pravice, ki jih je papež dodelil Španiji, ter nad teritorijem izven efektivne
oblasti vseeno izvajale popolno jurisdikcijo.91
Praske držav Latinske Amerike ter s tem načela uti possidetis so se prav tako
posluževale države, nastale v procesu dekolonizacije po drugi svetovni vojni. Na
sestanku voditeljev držav, ki so sestavljale Afriško unijo leta 1964, so sprejeli
resolucijo, v skladu s katero so se zavezali, da bodo spoštovali obstoječe meje, določene
s strani bivših kolonij. Meddržavno sodišče v Haagu je s svojo prakso, nanašajočo na
razmejitev Afriških držav, pravilo uti possidetis označila za vodilno pravilo pri
določanju mejnega režima, celo pomembnejše od pravice do samoodločbe narodov.
Sodišče je naglasilo, da je namen načela uti possidetis preprečiti potencialne konflikte v
tamkajšnji regiji, ki bi v skrajnem primeru lahko vodili do oboroženih spopadov.92
Načelo uti possidetis je pravilo, ki se uporablja v procesu nastanka države ter izgubi
pomen, ko država zaključi le-ta proces. Zato je potrebno uti possidetis, ki oblikuje meje,
ločiti od teritorialnega načela, ki varuje že nastale državne meje in preprečuje
nedovoljen poseg v obmejna ozemlja s strani nepooblaščene države.93 Danes je načelo
uti possidetis sprejeto kot splošno pravilo običajnega mednarodnega prava in kot tako
potrjeno s strani Meddržavnega sodišča ZN. Zato je prav tako prišlo do njegove uporabe
zunaj procesa dekolonizacije, v primeru razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije. V
skladu s tem pravilom je Badinterjeva komisija zavzela stališče, da notranje meje
federalnih republik bivše Jugoslavije predstavljajo mednarodne meje držav Slovenije,
Srbije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. V svojem mnenju pod drugo točko je zavzelo
91
Prim. Kohen, o.c., str. 380. 92
Prim. Kohen, o.c., str. 27 in Shaw, o.c., str. 447-448. 93
Prim. Kohen, o.c., str. 192.
25
stališče, da pravica do samoodločbe narodov ne sme biti razlog za spremembo mej, kot
so bile na dan pridobitve neodvisnosti. Spremembe so možne le, če se dotične države o
tem strinjajo. 94 Pravila o ohranitvi mejnega režima najdemo prav tako v Dunajski
konvenciji iz leta 1978, ki v 11. členu določa:
Nasledstvo držav kot tako ne posega v vprašanje:
(a) meje, določene s pogodbo;
(b) obveznosti in pravic, določenih s pogodbo, ki se nanašajo na režim meja.
Pomemben precedens na temo nasledstva pogodb, katerih vsebina so mejni dogovori,
predstavlja spor med Libijo in Čadom. Libija je nasprotovala mejnemu režimu
vzpostavljenemu med njima, kljub temu da je leta 1955 sama s Francijo (saj je bil v
tistem času Čad še pod njeno nadoblastjo) sklenila pogodbo, s katero je določila potek
državnih mej med njima. Meddržavno sodišče je v predmetni zadevi v svoji sodbi iz leta
1994 odločilo, da je potrebno imeti državne meje, kot so bile dogovorjene s pogodbo, za
dokončne in trajne, kljub morebitnemu izteku časovne veljavnosti same pogodbe. Kar
pomeni, da pogodba o določitvi državnih mej lahko preneha veljati, ne da bi to vplivalo
na obstoječi mejni režim, ki je bil s pogodbo vzpostavljen. Zato lahko zaključimo, da
dejansko ne pride do nasledstva pogodb, ki določajo meje, temveč gre za nasledstvo
dejanskega stanja, ki je nastalo kot posledica sprejetih pogodb.95
Vendar je navsezadnje sprememba upravnih mej v mednarodno priznane državne meje
odvisna od medsebojnih odnosov novonastalih držav ter od celotne mednarodne
skupnosti, predvsem najvplivnejših mednarodnih subjektov, ki odločilno vplivajo na
preostale subjekte in na njihov odnos do problematike.96
6.2. Multilateralne odprte in zaprte konvencije ter bilateralne
pogodbe
V sladu z Dunajsko konvencijo iz leta 1978 naj bi večstranske odprte pogodbe dalje
zavezovale državo naslednico, brez kakršnekoli prekinitve njene aplikacije za to
94
Prim. Shaw, o.c., str. 872. 95
Prim. Shaw, o.c, str. 873-874. 96
Prim. Shaw, o.c., str. 873.
26
področje.97 Člen 34 v prvem odstavku pod točko (a) omenjene Dunajske konvencije
določa:
Kadar se eden ali več delov ozemlja kakšne države od nje odcepi, da bi oblikovali eno
ali več držav, ne glede na to, ali država prednik še nadalje obstaja ali ne:
(a) ostane vsaka pogodba, ki je bila na dan nasledstva držav v veljavi za vse ozemlje
države prednika, v veljavi za vsako tako nastalo državo naslednika.
Nove neodvisne države (bivše kolonije) imajo možnost izbire, saj lahko v skladu s
prvim odstavkom 17. člena Dunajske konvencije iz leta 1978 poljubno izberejo, katere
konvencije jo bodo zavezovale in le-to notificira depozitarju.98 Omenjeni člen se glasi:
S pridržkom drugega in tretjega odstavka lahko vzpostavi država, ki je pridobila
neodvisnost, z notifikacijo nasledstva lastnost članice vsake večstranske pogodbe, ki je
bila na dan nasledstva držav veljavna glede ozemlja, na katero se nanaša nasledstvo.
Država ne pristopi k pogodbi, ampak z objavo oziroma notifikacijo nasledstva postane
stranka konvencije. Notifikacija ima retroaktivni značaj, zato je država naslednica
stranka konvencije od trenutka pridobitve njene neodvisnosti. Omenjene možnosti
notifikacije so se poleg držav, nastalih v procesu dekolonizacije, prav tako posluževale
preostale države. Navsezadnje lahko zaključimo, da so notifikacija in posledice, ki jih
le-ta prinaša, postale del mednarodnega običajnega prava, na kar prav tako nakazuje
praksa držav v času razpada socialističnih držav v 90-ih letih.99 Večina novih držav
nastalih v tem procesu so z notifikacijo nasledile multilateralne sporazume odprte
narave, ki jih je sklenila predhodna država. Nasledile so prav tako večstranske pogodbe
zaprte narave in dvostranske dogovore. Vendar ne gre trditi, da so države prevzele vse
sporazume predhodne države brezmejno in absolutno.100
V praksi Organizacije ZN, kjer hranijo večji del mednarodnih konvencij odprte za
pristop, so zanemarili določbe zgoraj omenjenih členov Dunajske konvencije in niso
ločili med novimi neodvisnimi državami ter preostalimi državami nastalih po letu 1990.
Glavni tajnik kot depozitar je zahteval notifikacijo poljubnega števila pogodb šele po
97
Prim. Degan, o.c., str. 198. 98
Prim. Degan, o.c., str. 198. 99
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 116. 100
Prim. Degan, o.c., str. 198.
27
sprejemu države v Organizacijo ZN, ne glede na to, ali gre za novo neodvisno državo ali
preostale države. 101
Multilateralne zaprte pogodbe so pogodbe, ki predvidevajo poseben postopek pristopa.
Država naslednica mora zato kot nova država skozi poseben postopek sprejema, če
takšni postopkovnih pravil konvencija ne vsebuje, se mora država naslednica
sporazumeti s preostalimi strankami konvencije in skleniti novo pogodbo. Omenjeno
najdemo v Dunajski konvenciji iz leta 1978, ki v tretjem odstavku 17. člena ureja
pravila nasledstva večstranskih zaprtih pogodb novih neodvisnih držav. Tako vidimo,
da se pravilo, ki je posebej kodificirano samo za nove neodvisne države, sklada z
uveljavljeno prakso držav. Člen 17 se glasi:
Kadar se na podlagi pogodbe ali zaradi omenjenega števila držav, ki so se udeležile
pogajanj, kakor tudi zaradi predmeta in namena pogodbe šteje, da je za udeležbo
katerekoli druge države v pogajanjih potrebna privolitev vseh članic, mora država, ki je
postala neodvisna, vzpostaviti lastnost članice pogodbe le na podlagi take privolitve.
Pravilo zajeto v prvem odstavku 34. člena Dunajske konvencije, ki smo ga že
obravnavali, ni pravilo običajnega mednarodnega prava. Saj bi na podlagi njega moralo,
poleg takojšnjega nasledstva v konvencijah odprte narave, prav tako priti do
avtomatičnega nasledstva v večstranskih sporazumih zaprte narave, do česar, kot smo
videli, pri slednjih načeloma ne pride.102
Poleg vseh omenjenih konvencij poznamo še dvostranske pogodbe. Praksa držav je
pokazala, da pride v primeru ozemeljskih sprememb do njihove začasne uporabe med
novimi državami ter tretjo državo, pod pogojem, da nobena država le-temu ne
nasprotuje. Stranke sporazumov, ki so zaradi vprašanja nasledstva v uporabi le začasno,
se morajo naknadno dogovoriti, katere pogodbe bodo še naprej obdržale v veljavi,
katere bodo zamenjale z novimi ter navsezadnje katere pogodbe se bodo prekinile.103
Praksa držav je na tem področju zelo različna; na primer leta 1980 je Prizivno sodišče v
Italiji odločilo, da je pogodba med Italijo in Britanijo, sklenjena leta 1873 o medsebojni
izročitvi zločincev v tistem delu, ki se nanaša na Indijo, prenehala veljati. Prav tako je
Švicarsko zvezno sodišče leta 1979 odločilo, da pogodba sklenjena med Švico in Veliko
101
Prim. Degan, o.c., str. 198-199. 102
Prim. Degan, o.c., str. 199. 103
Prim. Degan, o.c., str. 199 in Türk, o.c., str. 111.
28
Britanijo, državo naslednico Južno Afriko ne zavezuje. Vendar je v isti sodbi sodišče
obrazložilo, da je na podlagi tihega soglasja prišlo do obnove pogodbe med Švico in
Južno Afriko.104
6.3. Absorbcija (priključitev) in združitev držav
Glavna razlika med priključitvijo in združitvijo je v tem, da v prvem primeru postane
določena država del že obstoječe države in s tem preneha obstajati kot samostojen
mednarodnopravni subjekt. Medtem ko obstoječa država, h kateri se je priključila,
ostaja enaka kot pred priključitvijo, le da se je njen teritorij povečal za ozemlje, ki je
bilo priključeno.105 V drugem primeru države, ki se združujejo, ugasnejo in skupaj
tvorijo novo državo. Gre za relativno podobni dejanski stanji, kjer je glavni razlikovalni
kriterij stopnja kontinuitete ene izmed držav, ki se je bodisi priključila bodisi združila.
Na podlagi dedukcije lahko pridemo do zaključka, da je nastanek Kraljevine Italije v
devetnajstem stoletju nastal skozi priključitev italijanskih držav h Kraljestvu
Sardinije.106 Leta 1910 se je Koreja prostovoljno priključila Japonski.107 Znan primer
priključitve se je leta 1990 zgodil na evropskih tleh, ko so se na podlagi pogodbe o
nemški enotnosti zvezne dežele Nemške demokratične republike (Deutsche
Demokratische Republik - DDR) priključile Zvezni republiki Nemčije (Bundesrepublik
Deutschland).
Vsakršne pogodbe politične narave, ki jih je sklenila priključena država, prenehajo
veljati. Prav tako naj bi prenehale veljati teritorialne pogodbe, vendar pravice in
obveznosti, ki so iz njih nastale še dalje zavezujejo državo naslednico. Preostale
pogodbe priključene države prenehajo veljati, saj le-ta država ugasne kot samostojen
subjekt.108 Gre za uporabo pravila tabula rasa, po katerem predhodnikovi dogovori ne
zavezujejo državo naslednico. Tako so pogodbe italijanskih držav ob priključitvi k
Sardiniji prenehale veljati. Vendar država, ki vključuje, lahko s konkludentnimi dejanji
obdrži dalje v veljavi pogodbe priključene države. Prav tako lahko z bivšimi
104
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 116. 105
Prim. Shaw, o.c., str. 875. 106
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 120. 107
Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 210. 108
Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 211, 213 in Shaw, o.c., str. 875-876.
29
pogodbenimi strankami sklene novo pogodbo, s katero obdrži v veljavi prejšnji
dogovor.109
Pogodbe države, h kateri se je določeno ozemlje priključilo, še naprej ostanejo v veljavi
in razširijo svojo veljavnost na celoten povečan teritorij. Gre za pravilo o gibljivosti
meja v pogodbah (moving treaty frontiers rule), saj se po tem pravilu pogodbe
avtomatično razširijo na ozemlje, ki ga je država pridobila. Kot bomo videli, gre za
splošno pravilo, ki se prav tako uporablja v primeru prenosa dela ozemlja na drugo
državo.110 Omenjeno pravilo ni obligatorne narave, saj se lahko države, ki so v procesu
priključitve, drugače dogovorijo. Tako najdemo poseben člen v pogodbi o nemški
združitvi in njenem aneksu, ki izključuje razširitev veljavnosti pogodb v zvezi z NATO
zadevam, sklenjenih s strani Zvezne republike Nemčije na teritorij priključene bivše
Nemške demokratične republike.111
Združitev Nemčije, kot jo mnogi smatrajo, čeprav je iz pravnega stališča prišlo do
priključitve Nemške demokratične republike k Zvezni republiki, predstavlja pomemben
precedens v doktrini mednarodnega prava. V pogodbi, ki je predstavljala podlago za
priključitev, so v 11. členu določili, da pogodbe Zvezne republike Nemčije ostanejo v
veljavi in v skladu z načelom o gibljivosti meja razširijo svojo veljavnost (z določenimi
izjemami) na ozemlje nekdanje Nemške demokratične republike. Glede pogodb, ki jih
je slednja sklenila se je "nova" Nemčija z 12. členom pogodbe o enotnosti zavezala, da
bo v skladu s to pogodbo ter v skladu s pogodbami, ki zavezujejo Zvezno republiko
Nemčijo, in demokratičnimi načeli, ki v tej državi vladajo, naknadno odločila o
nadaljnji usodi pogodb priključene države. Le-te pogodbe bi po posvetu z državami
pogodbenicami bodisi ostale v veljavi bodisi bi sprejeli novo pogodbo ali pa bi
prenehale veljati.112
Načelo tabula rasa se prav tako uporablja za primere združitev, saj v tem procesu
nastane nov mednarodni subjekt, zato jo pogodbe prejšnjih držav ne zavezujejo.
Drugače je seveda s t.i. teritorialnimi pogodbami, ki še naprej ostanejo v veljavi na
109
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 120. 110
Prim. Degan, o.c., str. 255; Conforti Benedetto, o.c., str. 114, 120; Oppenheims International Law, o.c., str. 225. 111
Prim. Shaw, o.c., str. 876. 112
Prim Conforti Benedetto, o.c., str. 121 in Shaw, o.c., str. 877.
30
ozemlju, za katerega so bile sklenjene. Primer združitve predstavlja leta 1990
ustanovljena Republika Jemen, ki je povezala Južni in Severni Jemen.113
Načelo tabula rasa ne pride v poštev za primere priključitev in združitev teritorijev, ki v
sklopu nove države oziroma države, ki jih je priključila, ohranijo relativno visoko
samostojnost. To nastopi, kadar se po omenjeni ozemeljski spremembi tvori zvezna
država ali kakršnakoli država, kjer imajo federalne enote relativno samostojen značaj.
Državna praksa od 19. stoletja dalje načeloma priznava kontinuiteto pogodb, vendar so
le-te pogodbe veljavne samo na ozemlju, ki je bilo priključeno oziroma združeno ter
pod pogojem, da je predmet pogodbe združljiv z novim dejanskim stanjem. V primeru
nastanka Švicarske konfederacije leta 1848 so pogodbe, ki so jih sklenili posamezni
kantoni, ostale v veljavi. Prav tako so pogodbe, sklenjene s strani bivših nemški dežel,
po ustanovitvi nemškega cesarstva 1871 še dalje zavezovale le-te dežele. Pogodbe
Belorusije in Ukrajine so po priključitvi k Sovjetski zvezi leta 1923 ostale v veljavi za
priključeni državi.114 Pogodbe Hondurasa, Nikaragve in Salvadorja so po ustanovitvi
unije Glavne republike centralne Amerike leta 1895 še naprej ostale v veljavi za
posamezno državo. V omenjeni uniji so države ohranile svojo avtonomijo v notranjih
zadevah, medtem ko je Republika centralne Amerike bila zadolžena za zunanje zadeve
države.115 Kontinuiteto pogodb na teritoriju držav, ki so jih sklenile, zasledimo prav
tako v primeru združitev Sirije in Egipta v Združeno arabsko republiko leta 1958 in
združitev Tanganjike in Zanzibarja leta 1964 v skupno državo Tanzanijo.116
Od načelne kontinuitete pogodb v primerih priključitve ali združitve ozemlja, ki
ohranijo relativno samostojnost, obstajajo redke izjeme, v primeru katerih pride do
uporabe drugačnih pravil.117 Tako so Združene države Amerike ob priključitvi Teksasa
leta 1845118 trdile, da so vse pogodbe, ki jih je Teksas med leti 1836 do 1845 v času
svoje samostojnosti sklenil, zapadle in s tem niso več v veljavi. ZDA pa so v skladu s
pravilom o gibljivosti meja razširile veljavnost svojih pogodb na območje pridobljenega
113
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 120. 114
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 121. 115
Prim. Kohen, o.c., str. 396. 116
Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 877-878. 117
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 121. 118
S priključitvijo Teksasa je le-ta postala 28 zvezna država Združenih državah Amerike (Kohen, o.c., str. 409).
31
ozemlja. To je navsezadnje vodilo v spor med ZDA na eni strani ter Francijo in Anglijo
na drugi.119
Dunajska konvencija iz leta 1978 v nasprotju s pravili običajnega mednarodnega prava
za vse možne priključitve in združitve kot splošno pravilo kodificira načelo kontinuitete
pogodb.120 Tako 31. člen Dunajske konvencije določa:
Kadar se združita dve ali več držav in nastane tako država naslednik, ostane vsaka
pogodba, ki je bila na dan nasledstva držav v veljavi za katerokoli teh držav, v veljavi
za državo naslednika.
Čeprav je govora o združitvi, se členi 31 do 33 Dunajske konvencije iz leta 1978
uporabijo prav tako za priključitve. Prvi odstavek 31. člena v nadaljevanju določa, kdaj
pogodbe ne ostanejo v veljavi:
(a) če se država naslednik in druga država članica ali druge države članice [...]
sporazumejo drugače; ali
(b) če ne izhaja iz pogodbe ali se sicer ne ugotovi, da bi bila uporaba pogodbe za
državo naslednika nezdružljiva s predmetom in namenom pogodbe ali bi bistveno
spremenila pogoje izvršitve pogodbe.
Drugi odstavek 31. člena določa, da se pogodbe, ki ostanejo v skladu s prvi odstavkom
v veljavi, uporabijo samo za tisti del ozemlja, ki je veljal na dan nasledstva za eno
izmed priključenih oziroma združenih držav. Vendar lahko v primeru odprtih
večstranskih pogodb država z notifikacijo razširi veljavnost pogodb na vso ozemlje.121
Le-to ni mogoče, če iz pogodbe izhaja ali se sicer ugotovi, da bi bila uporaba pogodbe
za vso ozemlje države naslednika nezdružljiva s predmetom in namenom pogodbe ali bi
bistveno spremenila pogoje njene izvršitve.122 Veljavnost večstranskih konvencij zaprte
narave, ki za pristop določajo poseben postopek ali soglasje ostalih držav pogodbenic,
se lahko razširi na celoten teritorij države naslednice le, če se o tem države med seboj
sporazumejo. Povedano velja prav tako za dvostranske pogodb, ki lahko razširijo svojo
veljavnost na celotno ozemlje, le če se o tem dogovorijo.123
119
Prim. Kohen, o.c., str. 410 in Conforti Benedetto, o.c., str. 121. 120
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 121. 121
Prim. Shaw, o.c., str. 876. 122
Tretji odstavek 31. člena Dunajske konvencije iz leta 1978. 123
Prim. Shaw, o.c., str. 876.
32
Komisija za mednarodno pravo je v svoji obrazložitvi konvencije dejala, da se je ob
kodifikaciji posluževala običajev, kot so v praksi držav veljala za priključitev in
združitev, kadar države ohranijo visoko stopnjo avtonomije ter le-to uporabila za
splošno pravilo v vseh primerih združitve in priključitve. Komisija je s tem hotela
prispevati k pravičnejšim rešitvam ter se je zavestno odmaknila od pravil mednarodnega
običajnega prava na tem področju.124
6.4. Razpad države
Razpad države povzroči nastanek dveh ali več držav naslednic, ki bodisi ohranijo svojo
neodvisnost bodisi se priključijo drugi obstoječi državi.125 Bistvena značilnost razpada
je v tem, da države naslednice ne predstavljajo kontinuitete države predhodnice. Kot na
primer nastanek Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike po drugi
svetovni vojni, ki je pomenil razpad države prednice (Hitlerjevega rajha), kljub temu da
je Zvezna republika Nemčije zagovarjala nasprotno stališče. Sodna praksa Zvezne
republike je zagovarjala tezo nadaljevanja starega rajha, medtem ko je praksa preostalih
članic mednarodne skupnostim, ki ima večjo težo, zagovarjala razpad države.126
Enako kot v primeru priključitve in združitve, prav tako v primeru razpada t.i. politične
pogodbe ne veljajo več. Teritorialne pogodbe, ki so vezane na točno določeno ozemlje,
ostanejo v veljavi in zavezujejo tisto državo naslednico, ki pridobi predmetno ozemlje.
Vprašanje nasledstva preostalih pogodb so bolj problematična, saj je praksa držav
relativno omejena, glede na to, da v večjem delu poznamo razpade držav, kjer so
določena ozemlja ali zvezne države znotraj prvotne države ohranile določeno stopnjo
samostojnosti, nekatere so celo ohranile svojo ločeno mednarodnopravno subjektiviteto.
Kljub temu lahko ugotovimo, da so se države v večini primerov posluževale načela
kontinuitete pogodb. V skladu s tem načelom so reševali nasledstvena vprašanja v
primeru razpada Združene Arabske republike leta 1961. Prav tako so pogodbene
obveznosti, ob razpadu realne unije leta 1905, nasledile Švedska in Norveška. Z izjemo,
da pogodbe, ki so zavezovale samo eno državo članico, ostanejo v veljavi samo za
dotično državo naslednico.127 V primeru razpada unije Danske in Islandije leta 1944 sta
državi izjavili, da prevzemata pogodbe sklenjenih s strani predhodne države.
124
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 122. 125
Oppenheims Interantional Law, o.c., str. 219. 126
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 116-117. 127
Oppenheims Interantional Law, o.c., str. 219-220.
33
Omenjenim primerom je skupno predvsem to, da so uživale mednarodno subjektiviteto
že pod suvereno oblastjo države predhodnice. Vendar lahko rečemo, da načelo
kontinuitete ni absolutno pravilo za predmetno vrsto nasledstev. Glede na podobnost z
odcepitvijo, kjer je sprejeto načelo tabula rasa, ki je pravilo običajnega mednarodnega
prava, se lahko le-to načelo prav tako uporabi v primeru razpada države. V praksi je
pogosto prišlo do uporabe le-tega pravila, kot na primer ob razpadu Avstro-Ogrske, kjer
Avstrija, Češkoslovaška in Poljska niso prevzele pogodbenih obveznosti predhodne
države.128
Dunajska konvencija v 34. členu določa pravila za secesijo in razpad države ter v obeh
primerih določa kontinuiteto pogodb:129
(a) ostane vsaka pogodba, ki je bila na dan nasledstva držav v veljavi za vse ozemlje
države prednika, v veljavi za vsako tako nastalo državo naslednika;
(b) ostane vsaka pogodba, ki je bila na dan nasledstva držav v veljavi samo za del
ozemlja države prednika, ki je postal država naslednik, v veljavi samo za to državo
naslednika.
V skladu z drugim odstavkom 34. člena se načelo kontinuitete ne uporabi, če se države
naslednice drugače dogovorijo ali če ne izhaja iz pogodbe ali se sicer ne ugotovi, da bi
bila uporaba pogodbe za državo naslednika nezdružljiva s predmetom in namenom
pogodbe ali bi bistveno spremenila pogoje njene izvršitve.130 V mednarodno pravni
doktrini je sporno, ali omenjeni 34. člen predstavlja pravilo mednarodnega običajnega
prava.131
Glede na novejšo prakso je vidno, da države vprašanja nasledstev v primeru razpada
poskušajo rešiti v okviru posebej sklenjenih sporazumov, s katerimi bi prevzeli pogodbe
predhodne države (kot bomo v nadaljevanju videli, omenjeno velja za primere razpada
Sovjetske zveze, Jugoslavije in Češkoslovaške). Kljub temu naj bi države prvotno
uporabile načelo tabula rasa, saj je veliko število držav objavilo nasledstveno
notifikacijo depozitarju, ki je to izjavo sprejel. Notifikacija ne bi bila potrebna, če bi
bilo v veljavi načelo kontinuitete, saj bi v tem primeri prišlo do samodejnega nasledstva.
Nekateri teoretiki, ki zagovarjajo kontinuiteto, so označili notifikacijo le kot
128
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 114-115, 118-120. 129
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 118. 130
Točka b) drugega odstavka 34. člena Dunajske konvencije iz leta 1978. 131
Prim. Shaw, o.c., str. 885.
34
deklaratorni akt države naslednice, ki ga mednarodno pravo določa kot obligatornega.
Medtem ko zagovorniki načela tabula rasa opozarjajo na pravico non procedere, ki v
primeru razpada pripada državi naslednici. V skladu z njo državi ni potreben proces
notifikacije za pogodbe, s katerimi ne želi biti vezana.132
6.4.1. Razpad Jugoslavije
Razpad Jugoslavije se je začel z enostranskimi odcepitvami bivših zveznih republik,133
kar je navsezadnje povzročilo oborožene spopade na območju bivše Jugoslavije. Borbe
so se končale, ko so vojskujoče se strani leta 1995 podpisale t.i. Daytonski sporazum.
Časovno natančno določiti, kdaj se je proces razpada končal, je težko ugotoviti.
Badinterjeva komisija je v svojih mnenjih kot dokončen razpad Jugoslavije določila 27.
april 1992, ko je še zadnja država naslednica sprejela svojo novo ustavo. Tega dne naj
bi Jugoslavija prenehala obstajati. S stališčem komisije se je prav tako strinjalo
Meddržavno sodišče. Federativna republika Jugoslavija (Srbija in Črna gora, v
nadaljevanju FRJ) se je kljub temu smatrala za nadaljevanje nekdanje Jugoslavije.
Vendar da je šlo za razpad države, je prav tako potrdil Varnostni svet ZN z resolucijo
757, s katero so zavrnili zahtevo FRJ po avtomatičnem nadaljevanju članstva bivše
Jugoslavije v OZN-u. Z drugo resolucijo 777 na dan 19. septembra 1992 je Varnostni
svet ponovno poudaril, da je Socialistična federativna republika Jugoslavije prenehala
obstajati.134 Zagovor teze o razpadu Jugoslavije prav tako najdemo v praksi italijanskih
in francoskih sodišč.135 Leta 2000 je FRJ kot rezultat drastičnih političnih sprememb
spremenila svoje stališče do problematike razpada bivše Jugoslavije in se navsezadnje
odpovedala zahtevam po kontinuiteti s predhodno državo. Tako je FRJ istega leta
zaprosila za članstvo v OZN-u, kot nova država in novembra 2000 je bilo njeni prošnji
za članstvo odobreno.
Na podlagi resolucije Varnostnega sveta iz leta 1995 so junija leta 2001 države
naslednice: Slovenija, FRJ, Hrvaška, Bosna in Hercegovina in Makedonija sklenile
Sporazum o vprašanjih nasledstva SFRJ.136 Sporazum je začel veljati 2. 6. 2004 in je bil
132
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 118. 133
Slovenija je svojo neodvisnost razglasila 25. junija 1991. Omenjeni dan se smatra kot datum nasledstva. Čeprav je Badinterjeva komisija za Slovenijo kot datum nasledstva določila 8. oktober 1991. (Mrak, o.c., str. 5). 134
Prim. Mrak, o.c., str. 1-2, 13-14. 135
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 117. 136
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 161-162, 331.
35
sklenjen z namenom pravične razdelitve "pravic, obveznosti, premoženja in dolgov
nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije."137
Vprašanje reševanja nasledstev bilateralnih sporazumov ter večstranskih pogodb zaprte
narave je bila stvar dogovorov države naslednice ter preostalih pogodbenih strank. V
skladu z običajnim mednarodnim pravom so dvostranski sporazumi začasno ostali v
veljavi do dokončnega dogovora o njihovi usodi. Omenjeno prav tako najdemo v izjavi
za javnost s strani avstrijskega zunanjega ministrstva leta 1992, kjer je bilo
predstavljeno njihovo videnje nasledstvene problematike. Nasledstvo pogodb, ki jih je
sklenila Avstrija s SFRJ, so bile stvar ponovnih dogovorov med Slovenijo in Avstrijo,
saj je slednja sprva zagovarjala doktrino tabula rasa, medtem ko se je Slovenija
zavzemala za kontinuiteto pogodb.138 Državi sta navsezadnje sklenili dogovor, s katerim
je večina pogodb sklenjenih med Avstrijo in SFRJ z določenimi modifikacijami
ohranila svojo veljavnost.139 S problematiko nasledstvenih vprašanj so se prav tako v
času razpada socialističnih držav ukvarjali švicarski predstavniki za zunanje zadeve, ki
so navsezadnje prišli do zaključka, da v primeru razpada države ne pride do
avtomatičnega prevzema pogodbenih obveznosti s strani države naslednice. Posledično
imajo Švica in nove države, ki so nastale na območju bivše Jugoslavije in Sovjetske
zveze, pravico, da izrecno ali s konkludentnim ravnanjem ohranijo v veljavnosti
pogodbe predhodne države. V primeru nasledstva večstranskih pogodb so države
naslednice bivše Jugoslavije z izjavo o nasledstvu prevzele iz njih izvirajoče pogodbene
obveznosti.140 Le-to lahko slikovito prikažemo na primeru Slovenije, ki je v letih po
osamosvojitvi, v skladu s prakso notificirala svoje nasledstvo v večstranskih pogodbah,
naj jih navedemo samo nekaj:
- Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih
pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij
137
Preambula Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 20/02 (Ur. l. RS, št. 71/02). 138
Glede na 3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1I/1991, sprememba: Ur.l. RS, št. 45I/1994) bi lahko razbrali, da se je Slovenija odločila za princip tabula rasa. Saj je za veljavnost mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na Slovenijo potrebna odobritev skupščine. Vendar je le-to je stvar notranjega prava države in ne vpliva na pravila mednarodnega prava. (Mrak, o.c., str. 137). 139
Prim. Mrak, o.c., str. 135, 137-140. 140
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 118-119.
36
mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih
mednarodnih večstranskih pogodb;141
- Akt o nasledstvu mednarodnih večstranskih pogodb s področja varstva Sredozemskega
morja, nekaterih mednarodnih pogodb s področja pomorskega prometa, dveh
sporazumov s področja cestnega prometa in Sporazuma o ustanovitvi Interameriške
banke za razvoj;142
- Akt o nasledstvu nekaterih mednarodnih pogodb, katerih članica je bila nekdanja
SFRJ;143
S problematiko avtomatičnega nasledstva v multilateralnih konvencijah, kot je določeno
v 34. členu Dunajske konvencije iz leta 1978, se je soočilo Meddržavno sodišče v
primeru obtožbe genocida Bosne in Hercegovine proti FRJ (Srbiji in Črni gori), kjer je
odločilo, da eksplicitna izjava o nasledstvu Konvencije o genocidu iz leta 1948 s strani
BiH ter posredna izjava FRJ o nasledstvu iste konvencije pomenita, da ju določbe
predmetne konvencije zavezujejo. Sodišče v predmetni zadevi ni podalo svojega mnenja
o načelu avtomatičnega nasledstva pogodb v primeru razpada držav.144
6.4.2. Razpad Sovjetske zveze
Zveza Sovjetskih Socialističnih republik je bila ustanovljena leta 1922 s posebnim
sporazumom med Rusijo, Ukrajino, Belorusijo, Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo in
je prav tako kot Jugoslavija v devetdesetih letih razpadla s postopno odcepitvijo zveznih
republik, vendar z bistveno razliko, saj v Sovjetski zvezi ni prišlo do oboroženih
spopadov.145 Razpad se je izvršil sporazumno s pogodbama iz Minska in Alma Ate z
dne 8.12. in 21.12. leta 1991, kjer so zapisali, da z ustanovitvijo Skupnosti neodvisnih
držav (skupnost držav, ki so predstavljale bivše republike Sovjetske zveze) preneha
obstajati Zveza Sovjetskih Socialističnih republik (v nadaljevanju ZSSR). Države
naslednice so se dogovorile, da Rusija nasledi mesto stalnega člana v Varnostnem svetu
ZN in v drugih mednarodnih organizacijah. Preostale države članice ZN le-temu niso
nasprotovale ter so s tihim pristankom podprle rusko nasledstvo v pravicah članstva
bivše ZSSR. Da pomeni Rusija kontinuiteto, je bilo v mednarodni skupnosti vsesplošno 141
Objavljeno v Uradni list RS, št. 54/1992 z dne 13. 11. 1992. 142
Objavljeno v Uradni list RS, št. 44/1993 z dne 29. 7. 1993. 143
Objavljeno v Uradni list RS, št. 20/1994 z dne 15. 4. 1994. 144
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 119 in Shaw, o.c., str. 885. 145
Prim. Pavković, o.c., str. 197, 200, 214-215.
37
sprejeto, kljub temu da pogodbe iz Minska in Alma Ate niso v vseh svojih členih
določale načela kontinuitete. Konec ZSSR kot mednarodnopravnega subjekta
predstavlja posebno vrsto razpada, saj gre v tem primeru za neke vrste posebno
preoblikovanje obstoječe države. Le-to lahko povzroči težave pri definiranju, ali je
država prenehala obstajati. 146
V pogodbi iz Alme Ata so se države zavezale, da bodo prevzele pogodbene obveznosti,
ki jih je sklenila ZSSR, kolikor bodo pogodbe skladne z novim ustavnim sistemom
države naslednice.147 Pred sklenitvijo pogodbe se je mednarodna skupnost, še posebej
ZDA, zavzemala za prevzem mednarodnih obveznosti glede kontrole oboroževanja.
Omenjena pogodba iz Alme Ata je navsezadnje predstavljala podlago za prevzem le-teh
obveznosti ter za prevzem obveznosti iz vseh preostalih pogodb. Zaradi politične
stabilnosti so glede vprašanja oboroževanja, zlasti glede nuklearnega orožja ZDA s
pomembnejšimi nuklearnimi državami naslednicami (Ukrajina, Belorusija, Kazahstan),
sklenile dodatne sporazume, s katerimi so utrdili njihove dolžnosti na tem področju.
Rusijo so pogodbe o nuklearnemu orožju ter drugih pogodb glede oboroževanja
zavezovale na podlagi njihove splošno sprejete kontinuitete z bivšo ZSSR.148 Lahko
zaključimo, da se države naslednice niso čutile avtomatično zavezanega s pogodbami
bivše ZSSR, temveč je do njihovega nasledstva prišlo na podlagi njihove izjave o
prevzemu.149
Ohranitev pogodbe v veljavi je navsezadnje odvisna od soglasja tretjih držav. Kot na
primer leta 1992 sta Nemčija in Kirgizija sklenili sporazum, s katerim sta ohranili v
veljavi pogodbe, sklenjene med nekdanjo ZSSR in Nemčijo. 150 Stališče Švicarske
federacije do nasledstev smo že predstavili v primeru razpada Jugoslavije, saj je glede
na časovno povezanost potekanja razpada dveh federacij, švicarsko zunanje ministrstvo
javno objavilo svoje stališče, ki se je nanašalo na obe državi.
Drugače je bilo v primeru pridobitve neodvisnosti Baltskih držav, t.j. Litva, Estonija in
Latvija, ki so se, na podlagi svojih deklaracij o suverenosti, odcepile od Sovjetske
146
Prim. Shaw, o.c., str. 187, 865-866. 147
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 118. 148
Prim. Shaw, o.c., str. 880-881. 149
Prim. Kohen, o.c., str. 215. 150
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 118-119.
38
zveze.151 Baltske države se za razliko od preostalih držav, ki so v tistem času nastale
oziroma so nastajale, niso sklicevale na pravico do samoodločbe narodov, temveč naj bi
bila pridobitev njihove neodvisnosti le nadaljevanje njihove samostojnosti v letih 1918
do 1940, tega leta so bile nasilno in s tem protipravno priključene k Sovjetski zvezi.
Navsezadnje je Sovjetska zveza 6. 9. 1991 formalno priznala njihovo neodvisnost.152
Prav tako je mednarodna skupnost splošno sprejela tezo Baltskih držav o obnovitvi
njihove samostojnosti, ki so jo imele med obema svetovnima vojnama. V skladu s tem
je Evropska skupnost 27. avgusta 1991 sprejela deklaracijo, s katero je pozdravila
njihovo obnovitev neodvisnosti. Glede na specifičnost odcepitve Baltskih držav, se le-te
niso smatrale za naslednico Sovjetske zveze, zato so bile proste pogodbenih obveznosti
predhodne države. Navsezadnje Baltske države niso podpisnice sporazumov, s katerim
so bivše republike urejale vprašanja nasledstva.153
6.4.3. Razpad Češkoslovaške
Do razpada Češkoslovaške je prišlo sporazumno, na podlagi pravih aktov zveznega
parlamenta ter na podlagi aktov sprejetih na federalni ravni, saj sta tako Češka republika
ter Slovaška republika znotraj svoje zvezne države imeli državni zbor. Dne 1. 1. 1993 je
Češkoslovaška prenehala obstajati in nobena od federalnih republik ni predstavljala
nadaljevanja pravne identitete predhodne države. Na njeno mesto sta stopili dve novi
državi naslednici, in sicer Češka ter Slovaška. Državi sta prevzeli pravice in obveznosti
predhodne države, sklicujoč se na 34. člen Dunajske konvencije iz leta 1978, ki govori o
samodejnem nasledstvu pogodb predhodne države. V skladu z načelom kontinuitete sta
državi ohranili v veljavi prav tako nekatere pogodbe politične narave, kot na primer
pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju, kar je bilo v nasprotju z dotedanjo prakso držav.
V skladu s prakso držav, kar se tiče večstranskih pogodb, ki so se hranile pri
generalnemu sekretarju ZN kot njihovemu depozitarju, sta pri njem notificirali prevzem
pravic in obveznosti, ki so iz njih izvirale. Pravilo v prvem odstavku 34. člena za
predstavnike Češke in Slovaške ni bil vprašljiv, saj sta ga smatrali za splošno sprejeto
pravilo mednarodnega prava sukcesij.154
151
Litva je svojo neodvisnost razglasila 11. 3. 1990, sledili sta ji Estonija, 20. 8. 1991 ter Latvija 21. 8. 1991. (Kohen, o.c., str. 363). 152
Prim. Kohen, o.c., str. 363. 153
Prim. Shaw, o.c., str. 866. 154
Prim. Mrak, o.c., str. 109-111, 124-125.
39
Državi naslednici v svojih deklaracijah pogodb bivše države nista ločevali na
večstranske in dvostranske. Za vse je veljalo enako pravilo, in sicer pravilo
avtomatičnega nasledstva. Izjemo od omenjenega pravila so predstavljale pogodbe, ki se
jih je dalo locirati in so izključno vezane na posamezno državo naslednico. V tem
primeru pogodba ostane v veljavi samo za tisto državo, za katero je pogodba bila
sklenjena. Kot drugo izjemo pa predstavljajo pogodbe, ki zaradi spremenjenih okoliščin
ne izpolnjujejo svojega namena, za katerega so bile sklenjene, zato posledično izgubi
svojo veljavnost. Tako sta se Češka in Madžarska pogodili, da specifične pogodbe,
zaradi političnih sprememb v obeh državah, ne ustrezajo več svojemu namenu in sta jih
sporazumno prekinili.155
Državi naslednici sta po dogovoru s pogodbenimi državami določene dvostranske
pogodbe predhodne države, ki niso ustrezali pravilu samodejnega nasledstva, bodisi
modificirali in prilagodili novim okoliščinam bodisi je pogodba prenehala veljati.
Zanimivo je dejstvo, da v primeru razpada Češkoslovaške ni bilo nobenega primer, ko
bi tretja država notificirala ali Češki ali Slovaški, da so bilateralni dogovori sklenjeni z
državo predhodnico prenehali veljati. Kot na primer v primeru korespondence med
Češko in Švedsko, kjer sta se državi strinjali, da sporazumi med Švedsko in
Češkoslovaško še naprej ostanejo v veljavi. Enako je bilo prav tako v primerih med
Češko in Finsko, Japonsko, Grčijo in drugimi ter med Slovaško in Dansko, Slovenijo,
Švico in preostalimi državami.156
6.5. Secesija
Secesija ali odcepitev pomeni, da na ozemlju matične oziroma predhodne države
nastane nova država ali več držav, medtem ko predhodna država nadaljuje svoj
obstoj. 157 Pogodbene obveznosti predhodne države kljub ozemeljski spremembi še
naprej zavezujejo le-to državo. Medtem ko je država, ki si je s secesijo pridobila svojo
neodvisnost, prosta pogodbenih obveznosti predhodne države. Državo naslednico
zavezujejo le pogodbe teritorialne narave, neposredno povezana z ozemljem, ki je
pridobilo svojo samostojnost od matične države.158
155
Prim. Mrak, o.c., str. 118-119, 122. 156
Prim. Mrak, o.c., str. 119-120. 157
Prim. Degan, o.c., str. 255. 158
Prim. Shaw, o.c., str. 879.
40
Na podlagi prakse držav uvidimo, da so se države naslednice v večini primerov
posluževale načela tabula rasa, tako je že Belgija leta 1830 bila prosta pogodbenih
obveznosti predhodne države. Enako velja v primeru Paname, ki se je odcepila od
Kolumbije. Prav tako pogodbe sklenjene s strani Ruskega imperija niso zavezovale
Finske po pridobitvi njene samostojnosti, enako je bilo v primeru Irske odcepitve od
Anglije in tako dalje. Bivše kolonije v Latinski Ameriki, ki so v 19. stoletju z
odcepitvijo od Španije pridobile status neodvisne nove države, niso ohranile v veljavi
pogodb, ki jih je sklenila Španija. Izjema so bile samo pogodbe, ki so urejale meje med
državami oziroma bivšimi kolonijami.159 Proces dekolonizacije po drugi svetovni vojni
je dosedanjo prakso in uporabo temeljnega pravila le dodatno potrdil, vendar zaradi
svoje specifičnosti zahteva posebno obravnavo. V nasprotju s predhodno prakso je
primer Sirije, ki se je leta 1958 z Egiptom združila in se le po treh letih odcepila od
Združene arabske republike. Sirija je ohranila v veljavi pogodbe, ki jih je država
predhodnica sklenila ter prav tako pogodbe, ki jih je Sirija sklenila pred združitvijo.160
Dunajska konvencija iz leta 1978 v 34. členu določa drugačno pravilo od splošno
uveljavljene norme običajnega mednarodnega prava, načela tabula rasa, in sicer v
primeru secesije uporabi načelo kontinuitete pogodb. Komisija za mednarodno pravo je
v svoji obrazložitvi dejala, da je kodifikacija načela kontinuitete potrebna zaradi
ohranitve sistema multilateralnih dogovorov in stabilnosti pogodbenih razmerij.161 Tej
tendenci je sledila prav tako Evropska skupnost, ki je v Direktivi glede priznanja novih
držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi z dne 16. 12. 1991 kot pogoj za priznanje
nove države zahtevala prevzem obveznosti predhodne države. Kljub temu Direktiva ni
ustvarila norm novega običajnega mednarodnega prava.162
Nadalje Dunajska konvencija iz leta 1978 v 35. členu določa pravilo glede nasledstva
pogodb za državo, od katerega se je določeno ozemlje odcepilo. Glede na vsebino člena
lahko zaključimo, da je kodificirano pravilo v tem primeru sledilo praksi držav, saj v
prvem odstavku določa: Če po odcepitvi kateregakoli dela ozemlja kakšne države
država prednik še nadalje obstaja, ostane vsaka pogodba, ki je bila na dan nasledstva
držav v veljavi za državo prednika, v veljavi za ostanek njenega ozemlja. V nadaljevanju
določa izjeme od splošnega pravila, in sicer:
159
Prim. Kohen, o.c., str. 414-415. 160
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 115. 161
Shaw, o.c., str. 880. 162
Prim. Türk, o.c., str. 92.
41
(a) če ni o tem drugače dogovorjeno;
(b) ni določeno, da se pogodba nanaša edinole na ozemlje, ki se je odcepilo od države
prednika ali
(c) če ne izhaja iz pogodbe ali se sicer ne ugotovi, da bi bila uporaba pogodbe za
državo prednika nezdružljiva s predmetom in namenom pogodbe ali bi bistveno
spremenila pogoje njene izvršitve.
6.6. Cesija teritorija
Kadar že obstoječa država odstopi svoje ozemlje drugi obstoječi državi, govorimo o
cesiji ali o odstopu teritorija. V večini primerov je cesija stvar dogovorov med
vpletenimi državami, zato se navadno države že s sporazumom dogovorijo o posledicah,
ki jih povzroči prenos ozemlja. Če do tega med državami ne pride, se uporabijo pravila
mednarodnega prava.163
V primeru cesije pogodbe matične države oziroma države predhodnice v skladu s
splošnim pravilom tabula rasa prenehajo veljati za ozemlje, ki se je izločilo. Medtem
ko pogodbe predhodne države kljub zmanjšanem obsegu teritorija ostanejo za to državo
dalje v veljavi. Vendar v izjemnih primerih lahko specifične pogodbe partikularne
narave zaradi ozemeljske redukcije izgubijo na pomenu, kar posledično postavi pod
vprašaj njihovo nadaljnjo usodo.164
Na podlagi pravila o gibljivosti meja v pogodbah oziroma t.i. moving treaty frontiers
rule pogodbe države, ki je ozemlje pridobilo, samodejno razširijo svojo veljavnost na
novo pridobljeno ozemlje. Kot na primer pogodbe Združenih držav Amerike ob
pridobitvi Havajev so leta 1898 razširile svojo veljavnost na pridobljeno havajsko
otočje. Vendar prav tako poznamo izjeme od pravila o gibljivosti meja v pogodbah.
Splošno velja, da pogodbe politične narave ne razširijo svoje veljavnosti na pridobljeno
ozemlje. Prav tako izjemo od uveljavljene prakse predstavlja cesija Hong Konga, ki je
bila stvar posebnih dogovorov med Anglijo in Kitajsko. Na podlagi sklenjenih
sporazumov med državama je Hong Kong postal specialna administrativna regija
Kitajske, ki od leta 1997 dalje uživa visoko stopnjo avtonomije, saj ima samostojno (od
Kitajske ločeno) zakonodajno, izvršilno ter sodno vejo oblasti. Z imenom Hong Kong
Kitajska lahko postane članica mednarodnih organizacij, vzpostavi ekonomske odnose z
163
Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 225. 164
Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 225.
42
drugimi državami ter navsezadnje pod tem imenom lahko sklepa mednarodne
pogodbe.165
Dunajska konvencija iz leta 1978 je v svojih določbah sledila pravilom običajnega
mednarodnega prava in v 15. členu kodificirala načelo tabula rasa ter pravilo o
gibljivosti meja v pogodbah. Omenjeni člen se glasi:
Kadar del ozemlja kakšne države ali kadar ozemlje, za katero je v mednarodnih odnosih
odgovorna kakšna država, ki ni sestavni del njenega ozemlja, postane del ozemlja
kakšne druge države:
(a) nehajo veljati pogodbe države prednika glede ozemlja, na katero se nanaša
nasledstvo držav, računano od dneva nasledstva, in
(b) ostanejo v veljavi pogodbe države naslednika glede ozemlja, na katero se nanaša
nasledstvo držav, računano od dneva nasledstva.
Splošno pravilo o gibljivosti meja v pogodbah ni absolutno in ima določene izjeme, ki
jih prav tako najdemo v 15. členu Dunajske konvencije, in sicer splošno pravilo se ne
uporabi: če izhaja iz pogodbe ali se sicer ugotovi, da bi bila uporaba pogodbe za
zadevno ozemlje nezdružljiva s predmetom in namenom pogodbe ali bi bistveno
spremenila pogoje njene izvršitve.
Osnovno podlago za pravilo o gibljivosti meja v pogodbah zasledimo že v Dunajski
konvenciji o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969, ki predstavlja kodifikacijo
obstoječih načel mednarodnega pogodbenega prava, ki v 29. členu določa:
Razen če iz mednarodne pogodbe ne izhaja drugačen namen ali se sicer ne ugotovi
drugače, mednarodna pogodba zavezuje vsako državo pogodbenico na njenem celotnem
ozemlju.
6.7. Nove neodvisne države (Newly independent states)
Od popolno samostojnih držav je potrebno ločiti odvisne države, t.i. ne-samoupravna
ozemlja, ki nimajo samostojne suverenosti in predstavljajo del ozemlja matične države.
Dogodki po drugi svetovni vojni so na podlagi pravice do samoodločbe narodov ter vse
večjega vpliva dekolonizacije pod pokroviteljstvom ZN, dodelili odvisnim državam
165
Prim. Shaw. o.c., str. 878, 912.
43
oziroma kolonijam poseben mednarodno priznani status, kar je navsezadnje vodilo k
dokončni osamosvojitvi bivših kolonij in nastanku t.i. novih neodvisnih držav.
Nove neodvisne države so se ob vprašanjih nasledstva sklicevale na pravilo tabula rasa
in posledično so bile proste pogodbenih obveznosti predhodne države. Pogodbe
teritorialne narave, ki so bile neposredno povezane z ozemljem kolonije, so v nasprotju
z omenjenim načelom ohranile svojo veljavnost. Meddržavno sodišče je v svojih
razsodbah določilo, da izjemo od pravila tabula rasa prav tako predstavljajo pogodbe,
ki jih je bivša matična država sklenila izključno samo za svoje kolonije. Sodišče je
dovoljevalo možnost, da ostanejo v veljavi prav tako pogodbe, ki so na podlagi posebne
teritorialne klavzule razširile svojo veljavnost na kolonialno ozemlje.166
Dunajska konvencija iz leta 1978 v prvem odstavku 2. člena definira novo neodvisno
državo, ki pomeni državo naslednika, katere ozemlje je bilo neposredno pred datumom
nasledstva držav odvisno ozemlje, za katerega mednarodne odnose je bila odgovorna
država prednik. Konvencija je za predmetne države v svojih določbah (16. do 30. člen)
ustvarila poseben pravni režim. Tako je v 16. členu, v skladu z mednarodnim običajnim
pravom za primere secesije kolonij, kot splošno pravilo kodificiralo načelo tabula
rasa,167 saj se člen glasi:
Država, ki pridobi neodvisnost, ni dolžna ohraniti v veljavi posamezne pogodbe in ne
postati njena članica samo zaradi dejstva, da je bila pogodba na dan nasledstva držav
veljavna glede ozemlja, na katero se nanaša nasledstvo.
Kodificirano pravilo tabula rasa je skladno s prakso držav pred sprejetjem Dunajske
konvencije leta 1978 in s prakso držav po tem letu.168 Tako so bile bivše španske
kolonije v Latinski Ameriki proste pogodbenih obveznosti države predhodnice.
Podobno stališče je zavzel sekretariat ZN leta 1947 v primeru Pakistana, ko so ga
determinirali kot novo državo, ki jo ne vežejo predhodne pogodbe.169
Nove neodvisne države so glede nasledstva multilateralnih pogodb pred sprejemom
Dunajske konvencije iz leta 1978 imele možnost, da postanejo pogodbenica konvencij
166
Oppenheims International Law, o.c., str. 228-229. 167
Dunajska konvencija v svojih določbah loči dve vrsti različnih secesij, in sicer secesija, ki povzroči nastanek novih neodvisnih držav, ter secesija vseh preostalih teritorijev, ki niso povezane s procesom dekolonizacije. (Kohen, o.c., str. 213). 168
Prim. Kohen, o.c., str. 214. 169
Prim. Shaw, o.c., str. 882.
44
brez formalnega postopka, ki se je zahteval za pristop preostalih že samostojnih držav.
Kot na primer, Sekretariat ZN je novo neodvisno državo pozval, ali se smatra vezanega
z določeno konvencijo, saj naj bi bila nekdanja vez s teritorijem zadosten razlog za
poenostavljen postopek pristopa. 170 Kot smo že videli, je navsezadnje Dunajska
konvencije za nove neodvisne države kodificirala poseben režim, ki je sledil ustaljeni
praksi.
Praksa držav o nasledstvu novih neodvisnih držav glede dvostranskih sporazumov je
delno nagnjena h kontinuiteti predmetnih pogodb, predvsem na področju trgovine in
zračnega prometa. Vendar po ugotovitvah Komisije za mednarodno pravo le-to ni
predstavljalo odsev mednarodno običajnega prava, saj so v večini primerov države
bilateralne dogovore ohranile v veljavi le na podlagi dodatnih sporazumov.171 Zato je,
skladno s prakso, Komisija v 24. členu Dunajske konvencije iz leta 1978 določila, da
dvostranski sporazumi ostanejo v veljavi:
(a) če sta se o tem izrecno sporazumeli ali
(b) če je na podlagi njunega obnašanja treba šteti, da sta se o tem sporazumeli.
Da bi omejili posledice načela tabula rasa, so matična država in nova neodvisna država
pogosto sklenili pogodbe o prenosu, s katerim se je bivša kolonija zavezala ohraniti
veljavnost pogodb predhodne države. Pogodba o prenosu nima neposrednih učinkov za
tretjo državo, saj velja le med pogodbenimi strankami. Gre za javno in formalno
deklaracijo države naslednice, s katerim se zaveže storiti vse potrebno, da bodo
predhodnikove pogodbe prenovljene in dalje veljale na ozemlju, ki je pod suverenostjo
nove neodvisne države. Zato se samo na podlagi sklenjene pogodbe obveznosti
predhodne države ne prenesejo na državo naslednico. Sklepanje pogodb o prenosu je
bilo značilno predvsem za Veliko Britanijo, ki je takšne pogodbe sklenila že leta 1931 z
Irakom, nato s Sierro Leone leta 1961 ter leta 1976 s Sejšeli. Vendar so podobne
pogodbe sklepale prav tako druge države, kot na primer sporazum med Nizozemsko in
Indonezijo leta 1949 ter med Francijo in Vietnamom leta 1954, ki vsebinsko ustrezata
pogodbi o prenosu.172
170
Oppenheims International Law, o.c., str. 229-230. 171
Prim., Shaw, o.c., str. 882. 172
Oppenheims International Law, o.c., str. 230.
45
Z ustaljeno prakso na področju sklepanja pogodb o prenosu se ujema prvi odstavek 8.
člena Dunajske konvencije iz leta 1978, ki je vključen v splošni del, zato se nanaša na
državo naslednico, ne glede na vrsto sukcesije. Omenjeni člen se glasi:
Obveznosti ali pravice države prednika, ki izhajajo iz veljavnih pogodb glede kakšnega
ozemlja na dan nasledstva držav, ne postanejo obveznosti ali pravice države naslednika
nasproti drugim državam članicam omenjenih pogodb že s samim dejstvom, da sta
država prednik in država naslednik sklenili sporazum, s katerim se omenjene obveznosti
ali pravice prenašajo na državo naslednika.
Določene nove neodvisne države, ki pogodbe o prenosu niso sklepale, so se posluževale
enostranskih izjav, s katerim so države določene pogodbe predhodnice do nadaljnjega
oziroma začasno obdržale v veljavi. Izjava države, podobno kot pogodbe o prenosu, ni
pomenila dejanskega prevzema pravic in obveznosti predhodne države. V obdobju
začasne uporabe pogodb se je država naslednica naknadno odločila, s katerimi
pogodbami se čuti vezanega ter v nasledstvo katerih pogodb ne bo vstopila. V teoriji se
le-ta diskrecijska pravica države naslednice pogosto imenuje izbirna sukcesija. 173
Dunajska konvencija iz leta 1978 je sledila praksi novih neodvisnih držav ter v prvem
odstavku 9. člena za enostranske izjave držav določila:
Obveznosti ali pravice, ki izhajajo iz veljavnih pogodb glede kakšnega ozemlja na dan
nasledstva držav, ne postanejo obveznosti ali pravice države naslednika in ne drugih
držav članic teh pogodb že s samim dejstvom, da je bila dana enostranska izjava države
naslednika o tem, da veljajo pogodbe za njeno ozemlje še naprej.
7. Korenita sprememba oblasti in nasledstvo glede pogodb
Nasledstvo držav je potrebno ločiti od vprašanja nasledstev v primeru korenite
spremembe oblasti, predvsem kadar so le-te spremembe posledica revolucionarnega
državnega udara. 174 Vendar se ob takšnih spremembah vseeno pojavi vprašanje
nasledstva glede pogodb. Kljub temu omenjena problematika ni regulirana z Dunajsko
konvencijo iz leta 1978, saj je bilo vprašljivo, ali predmetna snov sodi k nasledstvu
pogodb med državami.175
173
Oppenheims International Law, o.c., str. 231-232. 174
Prim. Shaw, o.c., str. 862. 175
Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 122-123.
46
Nekateri avtorji zagovarjajo stališče, da v primeru korenite spremembe oblasti, ki je
skladna z ustavo države ali revolucionarne spremembe oblasti, mednarodni subjekt
ostaja nespremenjen, zato do nasledstva pogodb sploh ne pride. Prav tako nepriznavanje
revolucionarne nove vlade s strani tretjih držav ni pomembno, saj le-to ne vpliva na
samo mednarodno subjektiviteto. V vseh primerih država z novim oblastnim aparatom
vstopi v vse pogodbene pravice in obveznosti države. Izjema od omenjenega
predstavljajo pogodbe, ki jih je v državljanski vojni bivša državna oblast sklenila v času
njenega padca. Novi oblastniki sicer imajo možnost prekiniti veljavnost določenih
pogodb, vendar mora biti prekinitev skladna z obstoječimi normami mednarodnega
pogodbenega prava.176
Nekatere marksistične države so trdile, da je z revolucijo proletariata prišlo do
diskontinuitete predhodnikovih obveznosti. Le-to je v mednarodni skupnosti naletelo na
različne odzive, saj ni bilo jasno, ali so s tem mislili na diskontinuiteto glede na stopnjo
legalne kontinuitete države ali so s tem revolucionarne vlade želele le liberalnejšo
politiko pri reševanju nasledstva pogodb. Vendar kljub načelnemu zagovarjanju
diskontinuitete so navsezadnje države naslednice prevzele pogodbene obveznosti
predhodne države. Kot na primeru Sovjetska zveza je nasledila pogodbe carske Rusije
kljub socialistični revoluciji. Za razliko od sovjetske vlade, Ljudska republika Kitajska
ni zahtevala diskontinuitete pravic in obveznosti predhodne države. Pogodbene
obveznosti Irana so, po islamski revoluciji leta 1979, ostale nespremenjene.177 Prav tako
je socialistična Jugoslavija po drugi svetovni vojni prevzela pogodbe predvojne
Jugoslavije.
Medtem ko nekateri teoretiki navajajo, da v primeru spremembe oblasti, ki se bistveno
razlikuje od prejšnje in je sprememba v nasprotju z ustavnim in zakonskim redom
države, gre dejansko za spremembo samega subjekta mednarodnega prava. Kot na
primer leta 1917, ko so Sovjeti v Rusiji prevzeli oblast in zagovarjali tezo o
spremenjenem subjektu ter sprememba oblasti z državnim udarom leta 1948 na
Češkoslovaškem in 1973 v Čilu. Zagovorniki omenjene teorije državo kot subjekt
mednarodnega prava enačijo z oblastnim aparatom in če se slednji spremeni, pride do
spremembe mednarodnega subjekta. Navsezadnje je pomembna stopnja učinkovitosti
176
Oppenheims International Law, o.c., str. 149, 150, 234-235. 177
Prim. Crawford, o.c, str. 679.
47
oblasti kot kriterij mednarodne subjektivitete. 178 Vendar država z novim oblastnim
aparatom kljub spremembi subjektivitete ostaja vezana s pogodbami predhodne države.
Izjema so politične pogodbe, ki so tesno povezane s predhodno oblastjo. Vendar gre tu
bolj za uveljavitev načela rebus sic stantibus, ki zaradi bistveno spremenjenih okoliščin
države lahko pogodbo prekinejo.179
8. Nasledstvo in človekove pravice
Pogodbe, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic, tvorijo posebno vrsto
mednarodnih pogodb, ki jih nekateri pri nasledstvenih vprašanjih enačijo s teritorialnimi
pogodbami. Glede na svojo specifičnost se pravice, ki iz predmetnih pogodb izvirajo,
neposredno nanašajo na individualne osebe. V sklopu posebnega pravnega režima imajo
posamezniki na razpolago različna mednarodna telesa, na katere lahko naslovijo svoje
pritožbe (v primeru kršenja dodeljenih pravic).180 Progresivni razvoj človekovih pravic
je omejil suverenost države, saj samovoljno ne sme posegati v pridobljene pravice, ki so
posamezniku skozi mednarodne pogodbe dodeljene. Značilnost človekovih pravic je v
tem, da nudijo varstvo tako lastnim državljanom določene države kot tujcem. 181
Meddržavno sodišče je v svojih odločitvah poudarilo razliko med obveznostmi države,
ki jih le-ta ima do drugih držav, ter med obveznostmi države, ki jih ima le-ta do celotne
mednarodne skupnosti, kamor sodi varstvo človekovih pravic. Pogodbe humanitarne
narave imajo tako učinek erga omnes, zato naj bi za njihovo izvrševanje skrbele vse
države.182
Dunajska konvencija iz leta 1978 ne vsebuje nobenih posebnih določb o nasledstvu
držav glede humanitarnih pogodb, saj je komisija za mednarodno pravo smatrala, da
glede na takratni razvoj mednarodnega prava mednarodna skupnost še ni bila
pripravljena na specifično vrsto pravil glede sukcesije pogodb, ki omogočajo varstvo
osnovnim človekovim pravicam. Vendar je praksa držav, predvsem v devetdesetih letih,
178
Državni organi vstopajo v mednarodne odnose, oblikujejo mednarodne norme, predstavljajo državo ter s svojim ravnanjem lahko povzročijo škodo drugi državi. (Conforti, o.c., str. 12). 179
Prim. Conforti, o.c., str. 12, 122. 180
Prim. Shaw, o.c., str. 885. 181
Prim. Türk, o.c., str. 139. 182
Prim. Shaw, o.c., str. 886.
48
postopoma izkristalizirala obstoj posebnih pravil glede nasledstva humanitarnih
pogodb.183
Sporno je, ali država naslednica lahko z uporabo pravila tabula rasa posameznikom
odvzame dodeljene pravice, ki jim nudijo varstvo človekovih pravic. Pogodbe o
človekovih pravicah naj bi bile trajne narave, saj nobena predmetna pogodba ne
vsebujejo t.i. prekinitvene klavzule. Le-to dodatno potrjuje praksa držav, saj obstajajo
zelo redki primeri, ko je država odstopila od humanitarne pogodbe. Na primer leta 1969
je Grčija odstopila od Evropske konvencije o človekovih pravicah, vendar je leta 1974 k
njej ponovno pristopila. Na specifično naravo pogodb o človekovih pravicah nakazuje
že 60. člen Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969,184 kjer je v
petem odstavku določeno, da kršitev s strani preostalih držav ni zadosten razlog za
odpoved humanitarne pogodbe.185
Odgovor na vprašanje sukcesije humanitarnih pogodb lahko povzamemo iz primera
Nemških naseljencev na Poljskem (German Settllers case), kjer je takratno Stalno
meddržavno sodišče leta 1923 odločilo, da se pridobljene privatne pravice, v tem
primeru lastninska pravica, lahko uveljavljajo nasproti državi naslednici. Ker danes
velik del posameznikovih pravic predstavljajo človekove pravice, lahko na podlagi
183
Prim. . Kamminga T. Menno, State Succession in Respect of Human Rights Treaties; URL: http://ejil.org/pdfs/7/4/1388.pdf, str. 472-473. 184
Člen 60 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb se glasi: 1. Bistvena kršitev dvostranske mednarodne pogodbe ene pogodbenice daje drugi pogodbenici
pravico, da se na to kršitev sklicuje kot na razlog za prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma.
2. Bistvena kršitev večstranske mednarodne pogodbe ene pogodbenice daje: a) drugim pogodbenicam pravico, da se soglasno dogovorijo o začasnem prenehanju uporabe
mednarodne pogodbe v celoti ali deloma ali o prenehanju njene veljavnosti: i) v odnosih med njimi in državo kršilko ali ii) med vsemi pogodbenicami;
b) pogodbenici, ki jo je kršitev posebej prizadela, pravico sklicevati se na kršitev kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma v odnosih med njo in državo kršilko;
c) vsem pogodbenicam razen državi kršilki pravico sklicevati se na kršitev kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma zanje le, če je ta mednarodna pogodba take narave, da bistvena kršitev njenih določb ene pogodbenice korenito spremeni položaj vseh po-godbenic glede nadaljnjega izpolnjevanja njihovih obveznosti po mednarodni pogodbi.
3. Za namene tega člena je bistvena kršitev mednarodne pogodbe: a) zavrnitev izvajanja mednarodne pogodbe, ki je ta konvencija ne dovoljuje, ali b) kršitev določbe, ki je bistvena za uresničitev predmeta ali namena mednarodne pogodbe. 4. Prejšnji odstavki ne vplivajo na nobeno določbo mednarodne pogodbe, ki se uporablja ob kršitvi.
5. Prvi do tretji odstavek se ne uporabljajo za določbe o varstvu človekove osebnosti v mednarodnih pogodbah humanitarne narave, zlasti ne za določbe, ki prepovedujejo vse oblike povračilnih ukrepov proti osebam, ki jih take mednarodne pogodbe ščitijo. 185
Prim. Kamminga, o.c., str. 472.
49
primera sklepamo, da na veljavnost humanitarnih pogodb teritorialne spremembe ne
vplivajo.186 Vendar kljub načelni kontinuiteti humanitarnih pogodb se je Meddržavno
sodišče v sporu med Bosno in Hercegovino ter Jugoslavijo, z ozirom na konvencijo o
genocidu, izognilo podati odgovor, ali pride do avtomatskega nasledstva pogodb
humanitarne narave.187
Z vprašanjem avtomatskega nasledstva humanitarnih pogodb so se prav tako ukvarjale
različne mednarodne organizacije. Tako je Odbor za človekove pravice188 na svojem
petinštiridesetem zasedanju leta 1993, na temo tragičnih dogodkov v Jugoslaviji,
poudaril, da so do varstva človekovih pravic upravičeni vsi prebivalci, ki bivajo na
teritoriju bivše Jugoslavije. Odbor je slednje dodatno razčlenil v svojem komentarju
številka 26 ter skupaj s preostalimi predsedniki humanitarnih teles pod pokroviteljstvom
ZN poudaril, da se dodeljeno varstvo človekovim pravicam prenaša skupaj s teritorijem.
Zato je država naslednica od dneva neodvisnosti avtomatično vezana s pogodbami
humanitarne narave. Če država naslednica ne notificira nasledstva predmetnih
konvencij, le-to ne vpliva na njihovo nadaljnjo veljavnost.189 Mednarodna organizacija
za delo (International Labour Organisation, v nadaljevanju ILO) ter Mednarodni odbor
za Rdeči križ sta prav tako zavzela stališče avtomatičnega nasledstva pogodb
humanitarne narave. Zato je na primer ILO kot pogoj za članstvo od novih držav, ki
niso nasledile predmetnih pogodb, zahteval prevzem predhodnikovih obveznosti v
povezavi z Mednarodno organizacijo dela. 190 Preostale mednarodne organizacije so
zavzele enako stališče ter smatrale državo naslednico za stranko pogodb humanitarne
narave.191
Praksa držav je na tem področju različna. Večina držav naslednic bivše SFRJ so
notificirale nasledstvo v pogodbah humanitarne narave, ki so veljale na ozemlju
nekdanje države. Humanitarne pogodbe so bile predmet prioritetne notifikacije
nasledstva s strani Slovaške in Češke. Praksa držav, ki so nastale ob razpadu Sovjetske
zveze, ni tako enotna kot v prejšnjih primerih. Rusija je na podlagi kontinuitete
186
Prim. Kamminga, o.c., str. 472-473. 187
Prim. Kohen, o.c., str. 218. 188
Odbor za človekove pravice je organ ZN, ki skrbi za implementacijo človekovih pravic. Odbor je bil ustanovljen leta 1976, ko je stopil v veljavo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Sestavljajo ga 18 uglednih in neodvisnih strokovnjakov, ki zasedajo trikrat letno. (Türk, o.c., str. 165-166). 189
Prim. Kohen, o.c., str. 219. 190
Prim. Kamminga, o.c., str. 473-474. 191
Prim. Kohen, o.c., str. 219.
50
nasledila obveznosti predhodne države. Ukrajina ter Belorusija sta bili podpisnici
humanitarnih pogodb že pred razpadom matične države, saj jima je bila, na podlagi 80.
člena Ustave Sovjetske zveze, podeljena visoka stopnje samostojne suverenosti pod
pokroviteljstvom matične države, posledično sta imeli sposobnost sklepati mednarodne
pogodbe. Baltske države so pristopile k pogodbam humanitarne narave, kljub temu da
so depozitarju ZN posredovale, da se ne smatrajo za državo naslednico Sovjetske zveze
in ne bodo sodelovale v nasledstvenih konferencah preostalih republik predhodne
države. Preostale države naslednice bivše Sovjetske zveze 192 so bile popolnoma
neaktivne pri izpolnjevanju nasledstvenih obveznosti. Le nekaj od njih jih je naknadno
pristopilo h konvencijam humanitarne narave.193
Poleg prakse držav iz devetdesetih let poznamo primere, ki segajo v zgodnejše obdobje
po drugi svetovni vojni. Tako je na primer Pakistan leta 1949 prevzel konvencije
povezane z Mednarodno organizacijo dela, ki so pred odcepitvijo od Indije veljale na
njenem ozemlju. Pakistan se je prav tako čutil vezanega s Konvencijo o zatiranju
trgovanja z ženskami in otroci iz leta 1921, katere podpisnica je bila Indija.194
Danes je v teoriji sporno, ali obstajajo posebna pravila, ki bi se nanašala samo na
nasledstvo humanitarnih pogodb.195 Kljub temu je v znanstvenih krogih možno zaslediti
argumente, ki zagovarjajo obstoj specifičnih pravil na tem področju, saj naj bi primeri
razpada bivših socialističnih držav nakazali na obstoj posebnega pravnega režima, ki se
nagiba v smeri kontinuitete veljavnosti humanitarnih pogodb. Po njihovem mnenju
imajo pogodbe, ki nudijo varstvo osnovnim človekovim pravicam, podobne
karakteristike kot teritorialne pogodbe.196 Vendar navsezadnje bo odgovor na to moralo
podati Meddržavno sodišče v Haagu.
192
Azerbajdžan, Armenija, Gruzija, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavija, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan. (Kamminga, o.c., str. 480). 193
Prim. Kamminga, o.c., str. 480. 194
Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 222-223. 195
Prim. Shaw, o.c., str. 889. 196
Prim. Kamminga, o.c., str. 482-483.
51
9. Zaključek
Nasledstvena problematika je tesno povezana s filozofskim poimenovanjem in
definiranjem same države, zato je vsako teoretično razglabljanje bistveno prepleteno s
teorijo države in njenega ozemlja. Skozi tipološko razvrstitev teoretičnih analiz
mednarodne sukcesije je razvidno, da po svojem poenostavljenem bistvu obstajata le
dve doktrini, in sicer teorija diskontinuitete ter teorija kontinuitete. Glede na
kompleksnost mednarodnih odnosov nima nobena od njiju absolutnega primata v
sodobni mednarodnopravni teoriji. Evolucijski razvoj teorij je povzročil, da sodobna
nasledstvena pravila predstavljajo kombinacijo vseh teoretičnih pristopov, zato jih lahko
označimo kot vmesno stopnjo med državnim protekcionizmom njene suverene volje ter
istočasnim zavedanjem pomembnosti mednarodnega sodelovanja, ki temelji na primatu
mednarodnega prava.197
Študija je nakazala in potrdila obstoj posebnih mednarodnih nasledstvenih pravil kljub
določeni stopnji nejasnosti in nerazumljivosti obstoječih norm.198 Nasledstvena pravila
so prilagojena specifičnim tipološkim značilnostim posameznih vrst sukcesije, kljub
temu se norme med seboj relativno ne razlikujejo. Kot vodilno in temeljno pravilo
nasledstev držav glede pogodb bi lahko določili načelo tabula rasa. Vendar le-to nima
absolutnega značaja, zato prav tako obstajajo izjeme od splošnega pravila, kot na primer
pogodbe, ki jih je mogoče locirati (t.i. teritorialne pogodbe).
Praksa držav v devetdesetih letih se je v nasprotju z uveljavljenimi temeljnimi principi
nagibala h kontinuiteti predhodnikovih obveznosti, saj je velika večina držav bivšega
socialističnega bloka nasledila predhodnikove pogodbe. Vendar ne gre zanemariti
dejstva, da so države naslednice to storile na podlagi njihove svobodne in suverene
volje.199 Zato lahko kljub temu zaključimo, da je vodilno pravilo še vedno načelo tabula
rasa, saj novejša praksa ni potrdila nasprotnega. Iz analize novejših primerov pa je
razvidno, da so države naslednice, v dobri veri s pogodbenimi strankami bivše države in
prav tako s preostalimi državami naslednicami, sklepale posebne sporazume, s katerimi
bi preprečili potencialne nejasnosti, ki so z novim stanjem nastale. Navsezadnje so
države naslednice glede na stopnjo globalne povezanosti pogosto primorane prevzeti
197
Prim. Dimitrijević, o.c., str. 368. 198
Prim. Kohen, o.c., str. 230. 199
Navsezadnje veliko število držav naslednic bivše Sovjetske zveze ni nikoli nasledilo predhodnikovih obveznosti.
52
predhodnikove obveznosti, saj bi nasprotno njihova interakcija s preostalimi državami
in drugimi mednarodnimi subjekti v mednarodni skupnosti bila otežena.200 V takšnih
primerih država naslednica ne prevzame predhodnikove pogodbe, ker bi to velevale
mednarodne norme, temveč gre za čisti politični oportunizem.
Iz primerjave Dunajske konvencije iz leta 1978 z uveljavljenimi nasledstvenimi pravili
mednarodnega prava je razvidno, da precejšen del določb ni v skladu obstoječimi pravili
mednarodnega običajnega prava. Konvencija v večjem delu vsebuje pravila za proces
dekolonizacije, kar je z današnjega vidika nepotrebno, saj je bil le-ta proces de facto
zaključen že pred samim sprejemom predmetne Dunajske konvencije. Kljub temu lahko
dodamo, da so pravila zajeta v Dunajski konvenciji, ki se nanašajo na proces nasledstva
t.i. novih neodvisnih držav, v skladu z uveljavljeno prakso na tem področju. Za države
naslednice nastale izven procesa dekolonizacije so njeni ustvarjalci, z željo po
progresivnem razvoju prava sukcesij, kot temeljno pravilo kodificirali načelo
kontinuitete ter se s tem zavestno distancirali od obstoječega običajnega načela tabula
rasa. Komisija za mednarodno pravo je s tem želela ohraniti stabilnost pogodbenih
razmerij ter preprečiti potencialne spore v mednarodnih odnosih, ki bi v skrajnih
primerih lahko ogrozili mednarodni mir. Navsezadnje bo nadaljnja praksa pokazala, ali
bodo pravila zajeta v Dunajski konvenciji postala nasledstvena pravila običajnega
mednarodnega prava ter s tem zavezujoča za vse države.
200
Nova država bi si lahko s tem, ko ne bi prevzela predhodnikovih obveznosti, otežila dostop do denarja na mednarodnih trgih.
53
Bibliografija
Literatura:
Alexandrowicz C. H., Studies in the History fo the Law of Nations:
http://books.google.si/books?id=7PiHOIxUpX8C&pg=PA263&lpg=PA263&dq=kompe
tenztheorie+iura&source=bl&ots=35ae4tzgGD&sig=O6oQlKMO5CYDn_w1zYERA-
qrgfM&hl=en&sa=X&ei=bnf6Ufa8COmH4ASXmYGIAg&ved=0CDEQ6AEwAQ#v=
onepage&q=kompetenztheorie%20iura&f=false (20. 9. 2013).
Brownlie Ian, Principles of Public International Law, Seven Edition, Oxford University
Press, New York 2008.
Conforti Benedetto, Mednarodno pravo, šesta izdaja, Fakulteta za družbene vede,
Ljubljana 2005.
Crawford James, The Creation of States in International Law, Second Edition, Oxford
University Press, Oxford 2007.
Degan Đ. Vladimir, Međunarodno pravo, Drugo osuvremenjeno izdanje, Pravni fakultet
Sveučilišta u Rijeci, Rijeka 2006.
Degan Vladimir-Đuro; Međunarodno pravo, Sveučilište u Splitu, ŠK Školska Knjiga,
d.d., Zagreb 2011.
Dimitrijević Duško, Međunarodno pravo sukcesije država; sukcesija državne imovine s
posebnim osvrtom na sukcesiju SFR Jugoslavije, Institut za međunarodnu politiku i
privredu, Beograd 2007.
Distefano Giovanni, Theories on Territorial Sovereignty: A Reappraisal:
http://sljournal.uaeu.ac.ae/issues/41/images/8%20%20E.pdf (25. 8. 2013).
Dumberry Patric, State Succession to International Responsibility, Graduate Institute of
International Studies, Martinus Nijhoff publishers, Leiden; Boston 2007.
Faso Gvido, Istorija filozofije prava, CID Podgorica, Univerzitet Mediteran, Podgorica
2007.
54
Gaarder Jostein, Zofijin svet, Založba Obzorja Maribor, Gibraltar: sodobni evropski
roman, Maribor, 2008.
Jennings Robert, Watts Arthur, Oppenheim's international law., Ninth edition, Vol. 1,
Peace: introduction and part 1, Longman, London; New York 1996.
Kamminga T. Menno, State Succession in Respect of Human Rights Treaties:
http://ejil.org/pdfs/7/4/1388.pdf (5. 10. 2013).
Kohen G. Marcelo, Secession, International Law Perspectives, Cambridge University
Press, Cambridge 2006.
Marek Krystyna, Identity and Continuity of States in Public International Law:
http://books.google.si/books?id=QaF7mnj9igkC&printsec=frontcover&source=gbs_ge_
summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false (29. 8. 2013).
Mrak Mojmir, Succession of States, Developments in International Law, Volume 33,
Martinus Nijhoff Publishers: Kluwer Law International, The Hague; London; Boston
1999.
Mure, The Organic State, Philosophy, Vol. 24, No. 90 (Jul. 1949), Cambridge
University Press on behalf of Royal Institute of Philosophy:
http://www.jstor.org/discover/10.2307/3747595?uid=3738200&uid=2&uid=4&sid=211
02563617053 (1. 9. 2013).
Pavković Aleksandar, Radan Petar, Stvaranje novih država, Teorija i praksa otcepljenja,
JP Službeni glasnik, Beograd 2008.
Pitamic Leonid, Država, Ponatis knjige iz leta 1927, GV založba (Nova Gorica: Grafika
Soča), Ljubljana 2009.
Shaw N. Malcolm, International Law, Fifth edition, Cambridge University Press,
Cambridge 2003.
Šahović Milan, Međunarodno pravo i jugoslovenska kriza: zbornik radova, Institut za
međunarodnu politiku i privredu, Beograd 1996.
Türk Danilo, Temelji mednarodnega prava, GV Založba (Zbirka Pravna obzorja; 33),
Ljubljana 2007.
55
Viri:
Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacije združenih narodov in
konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo:
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlmpid=199255 (27. 9. 2013).
Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb:
http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/knjiznica/DK
PMP.pdf (27. 9. 2013).
Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb, sklenjena na Dunaju 1978,
pričela veljati 6. novembra 1996:
http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Mednarodno_pravo/DK_NASL.MP_01.
pdf (13. 10. 2013).
Ministrstvo za zunanje zadeve, vprašanja nasledstva držav:
http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/mednarodno_pravo/d
ejavnosti_sektorja_za_mednarodno_pravo_po_podrocjih/vprasanja_nasledstva_drzav/
(15. 9. 2013).
Pogodbene stranke Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb:
http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=XXIII-
2&chapter=23&lang=en (16. 8. 2013).
Pogodbene stranke Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega
premoženja: arhivov in dolgov:
http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=III-
12&chapter=3&lang=en (16. 8. 2013).
Pogodbene stranke Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb:
http://treaties.un.org/Pages/ViewDetailsIII.aspx?&src=TREATY&mtdsg_no=XXIII~1
&chapter=23&Temp=mtdsg3&lang=en (1. 10. 2013).
Sodba meddržavnega sodišča - ICJ v zadevi Gabičkovo-Nagymaros projekt:
http://www.icj-cij.org/docket/index.php?p1=3&p2=3&k=&case=92&code=hs&p3=4
(29. 9. 2013).
56
Sporazum o vprašanjih nasledstva:
http://www.uradni-list.si/_pdf/2002/Mp/m2002071.pdf (10. 9. 2013).
Vienna Convention on Succession of States in respect ofstate Property, Archives and
Debts, sklenjena na Dunaju leta 1983:
http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf
(20.8.2013).