Za vedno tvoj

ZA VEDNO TVOJ prelom.indd 4 1/24/13 7:25:16 AM

5

Prva stopnja

1.

Ko je stopil v njeno življenje, je Judith začutila ostro boleči-no, ki je takoj nato znova popustila. On: »Oprostite.« Ona: »Nič hudega.« On: »Kakšna gneča.« Ona: »Ja.« Judith mu je s pogledom preletela obraz, kot da gre za športne novice ti-stega dne. Hotela si je vsaj približno predstavljati, kakšen je na videz nekdo, ki ti na veliki četrtek v dolgi vrsti za sir sko-raj odbije peto. Ni bila preveč presenečena, videti je bil nor-malen. Bil je tak kot vsi drugi tukaj, ne boljši, ne slabši, ne bolj izviren. Zakaj mora celo mesto za veliko noč kupovati sir? Zakaj v isti trgovini in istočasno?

Na blagajni je – že spet on – položil svoje stvari na po-mični trak zraven nje. Opazila ga je zaradi vonja, ki ga je oddajal rokav njegove rdečkasto rjave usnjene jakne. Njegov obraz ji je že davno izginil iz spomina, ne, v bistvu si ga ni niti zapomnila, toda spretne, usmerjene in hkrati gibčne kretnje njegovih rok so ji bile všeč. Saj je bilo še celo v 21. stoletju pravi čudež, če je moški okrog štirideset v supermar-


6

ketu prijel nakupljene stvari, jih položil na trak in pospravil, kot da ve, kaj dela.

Na izhodu skoraj ni moglo biti več naključje, ko je znova stal tam, da bi ji pridržal vrata in se izkazal z odličnim dol-goročnim spominom za osebe. On: »Še enkrat oprostite, da sem vas pohodil.« Ona: »Oh, sem že pozabila.« On: »Ne, ne, vem, to zna presneto boleti.« Ona: »Tako hudo pa spet ni bilo.« On: »Že prav, že prav.« Ona: »Ja.« On: »No, potem pa.« Ona: »Ja.« On: »Lepe praznike.« Ona: »Hvala enako.« Rada je imela tovrstne pogovore v trgovini, vendar je bilo zdaj resnično dovolj.

Zadnje misli, ki mu jih je takrat namenila, so bile posve-čene petim do sedmim ali osmim bananam, ogromnemu rumenemu šopu, ki ga je spravil pred njenimi očmi. Če je kupil pet do sedem ali osem banan, je imel doma gotovo dva do tri ali štiri lačne otroke. Pod usnjeno jakno je imel verje-tno oblečen brezrokavnik z vzorcem velikega kara mavričnih barv. To je bil pravi družinski oče, si je mislila, nekdo, ki pere perilo za štiri do pet ali šest oseb in ga nato tudi obesi, nogavice po možnosti vse lepo v vrsti, urejene po parih, in gorje, če mu kdo zmeša ta red na vrvi za perilo.

Doma si je na rdečo peto zalepila debel obliž. Ahilova kita k sreči ni bila pretrgana. Sicer pa se je Judith tako ali tako počutila neranljivo.


7

2.

Velikonočni prazniki so bili taki kot zmeraj. Sobota dopol-dne: obisk pri mami. Mama: »Kako je oče?« Judith: »Ne vem, popoldne grem k njemu.« Sobota popoldne: obisk pri očetu. Oče: »Kako je mama?« Judith: »Dobro, dopoldne sem bila pri njej.« Nedelja opoldne: obisk pri bratu Aliju na po-deželju. Ali: »Kako sta mama in oče?« Judith: »Dobro, včeraj sem bila pri njima.« Ali: »A sta spet skupaj?«

Na velikonočni ponedeljek so bili k njej povabljeni prija-telji. Sicer šele na večerjo, vendar je že, ko je vstala, začela pripravljati stvari. Bilo jih je šest: dva para, dva samska (več-ni samec in ona). Duhoviti pogovori med posameznimi hodi so se sukali predvsem okrog načinov pečenja, pri katerih se ohrani največ vitaminov, in najnovejših metod za zatiranje vinskega kamna. Skupina je bila enovita, občasno celo zaro-tniška (proti vojni, revščini in nasilnemu pitanju gosi). Pred kratkim obešeni secesijski lestenec je poskrbel za toplo sve-tlobo in prijazne obraze. Skupina The Divine Comedy je še pravočasno za to priložnost izdala svojo novo zgoščenko.

Ilse se je svojemu Rolandu celo enkrat nasmehnila, on pa ji je za dve sekundi pomasiral desno ramo, in to po dveh otrocih in trinajstih letih zakona, v katerih sta se dnevno ob-streljevala s protistrastnimi puščicami. Drugi, mlajši par, Lara in Valentin, sta bila še v obdobju, ko sta se stalno drža-la za roke. Sem in tja se je njegovih prstov oklenila z obema


8

rokama, mogoče zato, da bi ga zadržala močneje, kot ji bo to uspelo na dolgi rok. Gerd je bil seveda spet najbolj zabaven, pravi družabni genij, ki je užival v nalogi, da naredi zadrža-ne ljudi bolj sproščene in pogumne pri govorjenju. Žal ni bil gej, sicer bi se Judith z veseljem večkrat dobila z njim na šti-ri oči in mu zaupala osebnejše stvari, kot je bilo to mogoče v skupini s parčki.

Ko so bili taki večeri pri kraju, ko so se gostje razpršili in so le še oblaki pare spominjali nanje, je Judith vedno preve-rila, kako ji je šlo, kar tam v zaupnem okolju med seboj in kupi umazane posode. Ah no, kakovost življenja je bila ob-čutno višja, eno uro pospravljati po kuhinji, na široko odpre-ti okna in spustiti v dnevno sobo svež zrak, globoko zadiha-ti, na hitro še pogoltniti preventivno tableto proti glavobolu, potem pa končno objeti ljubljeno blazino in je ne izpustiti do osmih zjutraj. Kar je bilo odločno bolje, kot pa da bi mo-rala siliti v možgane (domnevno) prav tako pijanega in kro-nično molčečega »partnerja«, ki ne bi imel ne žilice za inti-mne pogovore ne volje za pospravljanje, samo da bi ugotovila, ali je na tihem upal ali se mogoče bal, da bi lahko prišlo še do seksa. Ta stres je bil Judith prihranjen. Samo zju-traj, takrat ji je včasih manjkal moški pod odejo zraven nje. Vendar ni smel biti kar kateri koli, tudi ne kar neki, samo eden točno določen. In zato žal ni mogel biti nobeden, ki ga je že poznala.


9

3.

Judith je šla rada v službo. In če ni, kar se je več ali manj ve-dno zgodilo po praznikih, si je prigovarjala na vse mogoče načine. Vsekakor je bila sama svoja šefinja, čeprav si je več-krat na dan zaželela, da bi imela drugo, manj natančno, re-cimo svojo vajenko Bianco, ki je potrebovala zgolj ogledalo, da je bila polno zaposlena. Judith je vodila majhno podjetje na Goldschlagstraße v 15. okrožju. To je sicer zvenelo bolj podjetniško, kot je bilo v resnici, toda ljubila je svojo proda-jalno svetil, ne bi je zamenjala za noben drug lokal na svetu. Že v otroštvu so bili to najlepši prostori na zemlji, polni le-sketajočih se zvezd in iskrečih se krogel, vedno svetlo razsvet-ljeni, stalno praznični. V dedkovem sijočem muzeju luči se je dalo vsak dan praznovati božič.

Pri petnajstih se je Judith počutila kot v zlato rumeni kletki, ob pisanju domačih nalog so jo nadzorovale stoječe svetilke, lestenci na stropu in stenah so ji osvetljevali tudi najintimnejša sanjarjenja. Njenemu bratu Aliju je bilo pre-svetlo, branil se je luči in se umikal v temnejše prostore. Mama se je zagrizeno borila tako proti stečaju kot proti svo-jemu dušečemu odporu do podjetništva. Očetu so bili ta-krat že ljubši temnejši lokali. Nato sta se mama in oče spo-razumno razšla. »Sporazumno« je bil najkrutejši izraz, kar jih je Judith poznala. Pomenil je, da so se ti na smejočih, navzgor upognjenih ustnicah solze posušile in okamnele.


10

Dokler niso kotički ust postali tako težki, da so se povesili in za vedno ostali povešeni, kot pri mami.

Pri triintridesetih je Judith prevzela prodajalno svetil, ki je bila na robu preživetja. V preteklih treh letih se je sicer za-čelo znova svetlikati, ne tako mavrično kot v dedkovih ble-ščečih časih, toda prodaja in popravila so šli dovolj dobro, da je mamo izplačala in je lahko ta ostala doma. Judith se ni še nikoli prej bolje »sporazumno razšla« z nikomer.

Večji del torka po velikonočnih praznikih, ko je bilo ne-navadno malo prometa in ni bil nič drugega kot obvezne vaje iz knjigovodstva, je Judith prebila v sobi zadaj za trgovi-no ob pridušeni svetlobi namizne svetilke. Od Biance ni bilo med osmo in šestnajsto uro niti glasu, verjetno je večino časa porabila za šminkanje. Da bi dokazala, da je bila tega dne vsekakor prisotna, je malo, preden so zaprli, nenadoma za-vpila: »Gospa šefinjaaaa!« Judith: »Lepo prosim! Ne tako glasno! Pridite sem, če mi želite kaj povedati.« Bianca, zdaj zraven nje: »Tam vas čaka en moški.« Judith: »Mene? Kaj pa hoče?« Bianca: »Da bi vas pozdravil.« Judith: »Oh.«

Bil je mož z bananami. Judith ga je prepoznala šele po vsebini izrečenega. On: »Hotel sem vas samo pozdraviti. Jaz sem tisti, ki vam je pred prazniki v 'Merkurju' stopil na peto. Zjutraj sem vas videl stopiti sem noter.« Judith: »In do zdaj ste čakali, da pridem znova ven?« Nehote se je zahihitala. Imela je občutek, da je pravkar povedala nekaj dokaj sme-šnega. Tudi banančar se je zasmejal, celo zelo lepo, z dvema


11

iskrivima očesoma, obdanima s stotimi majhnimi gubicami in približno šestdesetimi bleščeče belimi zobmi. On: »Moja pisarna je samo nekaj korakov naprej. Pa sem si mislil ...« Ona: »Da me pridete pozdravit. Lepo od vas. Čudi me, da ste me prepoznali.« Tega sploh ni mislila koketno, ampak povsem resno. On: »To pa vas res ne sme čuditi.« Zdaj jo je čudno pogledal, čudno blaženo za družinskega očeta z osmi-mi bananami. Ne, to niso bili trenutki, v katerih se je Judith znašla. Lica so se ji ogrela. Pogled na kazalce zapestne ure jo je spomnil, da mora nujno še nekoga poklicati. On: »No, to-rej.« Ona: »Ja.« On: »Me je veselilo.« Ona: »Ja.« On: »Mogo-če se še kdaj vidiva.« Ona: »Če boste slučajno rabili kakšno luč.« Zasmejala se je, da bi prikrila situacijsko tragiko svoje pripombe. Prišla je Bianca, tokrat ob najbolj pravem trenut-ku. »Smem, gospa šefinja?« S tem je hotela reči, da je čas za domov. Tudi za banančarja je bil to znak za odhod. Ob vra-tih se je še enkrat ozrl in pomahal kot na železniški postaji, vendar ne kot ob slovesu, ampak kot nekdo, ki jo je prišel počakat.

4.

Zvečer je Judith nekajkrat bežno pomislila nanj, ne, ne be-žno, ampak nanj. Kako je že rekel? »To pa vas ne sme čudi-ti.« Oziroma, ali ni celo rekel: »To pa vas res ne sme čuditi.«


12

In ali ni ob tem poudaril »vas«? Seveda, poudaril je »vas«. Rekel je: »To pa VAS res ne sme čuditi.« VAS v smislu: »Take ženske kot vas.« Prav lepo, v bistvu, si je mislila Judith. Mo-goče je hotel celo povedati: »To pa VAS, ženske vašega vide-za, tako lepe, zanimive ženske,« je hotel povedati, »tako ču-dovite ženske, tako osupljivo lepe, inteligentne, pametne, kul ženske, ja, take ženske kot VAS,« je hotel povedati, »take ženske pa to res ne sme čuditi,« da jo je prepoznal. Zelo lepo, v bistvu, si je mislila Judith.

»Tako žensko kot vas,« je namreč hotel povedati, »tako žensko človek vidi enkrat,« recimo, ko ji je v vrsti za sir prav-kar zdrobil peto, »človek vidi enkrat, in mu nikoli več ne gre iz glave, in še manj iz srca,« to je hotel povedati. Pravzaprav, zelo, zelo lepo, v bistvu, si je mislila Judith.

Hotela je že nehati razmišljati o tem, ker ni bila več nobe-na dvajsetletnica, ker je poznala moške in ni bila več tako zlahka pripravljena, da v svojih predstavah kakšnega izvza-me iz množine, in ker je – presneto – vsekakor imela po-membnejše delo, saj je prav zdaj hotela odstraniti vodni ka-men s kavnega avtomata, toda enkrat je še pomislila na to, samo čisto na hitro, kako je poudaril »vas«, tisti »vas« v »to pa VAS res ne sme čuditi«. Je bil ta »vas« mišljen kot »take ženske kot vi«? Oziroma, a ni zvenel še bolj specifično in iz-brano po »vas«, v smislu: »VAS. VAS. JA, VAS! Samo in edi-no VAS.« Potem je verjetno hotel povedati: »Vsako žensko na svetu bi to lahko začudilo, vsako, samo VAS ne, kajti ne


13

samo, da VI niste taka ženska kot vse druge, ne, vi ste tudi ženska kot nobena druga.« In VI, VI, JA, VI! »Samo in edi-no VAS,« je hotel povedati, »pa to res ne sme čuditi«, da jo je prepoznal. Pravzaprav zelo, zelo lepo, celo zelo, si je mislila Judith. Toda žal, tukaj ni bilo kaj: DEJANSKO jo je začudi-lo, da jo je prepoznal. In zato je šlo. In zato se je zdaj lotila kavnega avtomata.

Naslednji dan ji je samo še enkrat samkrat prišel na mi-sel, pa še to ne po njeni krivdi. Bianca je nenadoma zatrdila: »Gospa šefinja, nekaj sem opazila.« Judith: »Res? To me pa res zanima.« Bianca: »Tistemu moškemu ste ful všeč.« Ju-dith, spretno zaigrano: »Kateremu moškemu?« Bianca: »Ja tistemu visokemu, ki ima pisarno v bližini, ki je prišel poz-dravit, dajte no, ful je buljil v vas.« Bianca je zanihala z glavo sem in tja in s svojimi ljubkimi temnimi zenicami nekajkrat zaokrožila. Judith: »Ah, neumnost, to se vam je samo zdelo.« Bianca: »Dajte no, nič se mi ni zdelo! Tale je čist zatreskan v vas, šefinja! A ne štekate?« To je bilo glasno in predrzno, toda prav Bianca si je lahko kaj takega privoščila, saj se ni niti za-vedala, da si to lahko privošči, takšna je preprosto bila. Ju-dith je cenila njeno nespoštljivo, nepremišljeno odkritost. Ampak seveda je bilo dekle v tem primeru v popolni zmoti. Tistemu moškemu namreč niti slučajno ni bila všeč, kakšna neumnost, blodnje neke vajenke. Saj je vendar sploh ni po-znal, samo peto, sicer nič drugega, popolnoma nič.


14

5.

V nedeljo so praznovali Gerdov štirideseti rojstni dan v pri-dušeno razsvetljenem lokalu »Iris«, ki naj bi pripomogel k temu, da bi bil Gerd videti deset let mlajši. Gerd je bil pri-ljubljen. Od petdesetih povabljenih gostov jih je prišlo osem-deset. Dvajset med njimi se jih v principu ni hotelo povsem odpovedati kisiku in so se zato, ob vsem dolžnem spoštova-nju do Gerda, preselili v sosednji bar Feniks, ki je bil po za-slugi žive klavirske glasbe skoraj prazen. Judith je bila ena od njih.

Za nadvse privrženega se je izkazal moški iz razveseljivo daljne preteklosti, ki ji ni pomenil ničesar več, Jakob mu je bilo ime – škoda le, da je bilo to lepo ime za vedno povezano z njegovim obrazom. Z njim sta si pravzaprav že dolgo tega vse povedala (oziroma zamolčala). Po treh letih medosebnih odnosov, in kaj več kot »med« Judith ni bila nikoli, je bila prisiljena, da je vsemu skupaj naredila konec. Razlog: Jakob je imel trdovratno življenjsko krizo – po imenu Stefanie, s katero se je kmalu nato poročil.

Toda od tega je bilo že šest let in zato je bil Jakob tistega nedeljskega večera v »Feniksu« znova dovolj objektiven, da je pripomnil, da jih ni lepših ustnic, kot so Judithine. Te so se takoj nato oblikovale v vprašanje: »Kaj pa je s Stefanie?« Ja-kob: »Stefanie?« To ime se mu je zdelo v zvezi s tem povsem izven konteksta. Judith: »Zakaj je ni tukaj?« Jakob: »Ostala


15

je doma, ona ne da veliko na takšne zabave.« K sreči doma vsaj ni bila sama, Felix (4) in Natascha (2) sta jo gotovo do-bro zabavala. Judith je vztrajala pri tem, da ji pokaže foto-grafije malčkov, ki jih je vsak vsaj malo ponosen ati nosil s seboj v denarnici. Jakob se je nekaj časa branil, potem pa je slike vseeno pokazal. Potem je bil dovolj sproščen, da je od-šel domov.

Judith je bila pravkar na tem, da se priključi skupini za krizno posredovanje v boju proti globalnemu segrevanju, ki se je izoblikovala pri točilnem pultu, ko ji je nekdo neprije-tno na kratko in ostro od zadaj potrkal po rami. Obrnila se je in otrpnila. Tam je bil obraz, ki ni sodil semkaj. »Kakšno presenečenje,« je rekel banančar. Judith: »Ja.« On: »Sem še pomislil, a je to ona ali ni to ona?« Judith: »Ja.« S tem je mi-slila, da je bila ona. In počutila se je, tesnobno in z razbijajo-čim srcem, kot da so jo pri tem zasačili. Zdaj je pomagalo samo še eno, zdaj je morala govoriti. »Kaj pa delate VI tukaj? Mislim reči, kaj vas je pripeljalo sem? Poznate Gerda? Ste tudi vi prišli na praznovanje rojstnega dne? Ste večkrat tu-kaj? A vedno prihajate sem? Igrate klavir? Ste vi novi pia-nist?« Nekaj od teh vprašanj je izgovorila, nekaj si jih je samo mislila. Med njimi tudi: »Ste me videli stopiti sem noter?« in »Ste me hoteli samo pozdraviti?«

Ne, tukaj je z dvema sodelavkama, je pojasnil. Sedeli sta nekaj metrov naprej ob okrogli mizi v rumeni svetlobi pre-nizko obešenega mogočnega senčnika iz osemdesetih let.


16

Pokazal je proti njima, pomahali sta, Judith jima je prikima-la. Nedvomno sta bili videti kot sodelavki, bolj sodelavkasti kot ti dve sploh ne bi mogli biti. Verjetno je šlo za običajen mesečni zmenek kakšne pisarne za davčno svetovanje, v sproščenem ozračju bara z živahno klavirsko glasbo.

Banančarju je bilo ime Hannes Berghofer ali Burghofer ali Burgtaler ali Bergmeier, imel je veliko, toplo desno dlan in tako predirljiv pogled, da je Judith segel vse do ledvic. Spet je začutila, kako so se ji lica od znotraj navzven ogrela. In potem je še rekel: »Zelo me veseli, da vas tako pogosto vi-dim. Zdi se, da trenutno živiva v približno enakem ritmu.« In potem je še vprašal: »Bi želeli malo prisesti k nam?« To je morala Judith žal odkloniti. Pravkar je hotela namreč zame-njati lokal, kajti tam v »Irisu« je dejansko potekala rojstno-dnevna zabava njenega prijatelja, torej dobrega znanca Ger-da. »Kdaj drugič z veseljem,« je rekla, kar koli ji je ob tem že prišlo na misel. Tako odprta ni bila že dolgo.

»Mogoče pa vas lahko kdaj povabim na kavo,« je nato menil Berghofer ali Burghofer ali Burgtaler ali Bergmeier. »Ja, zakaj pa ne,« je odvrnila Judith, ker je bilo že tako ali tako vseeno. Vročina se ji je zdaj prebila do vrhnje plasti lic. Res je morala iti. On: »Že prav, že prav.« Ona: »Ja.« On: »No, potem pa.« Ona: »Ja.« On: »In kar se tiče kave, se bom preprosto enkrat oglasil pri vas v trgovini, ko bo v redu.« Ona: »Ja, kar oglasite se.« On: »Se veselim.« Ona: »Ja.«


17

6.

»Enkrat« je bilo naslednje jutro. Bianca je poklicala: »Gospa šefinjaaaa, obisk,« in Judith je takoj vedela, kaj to pomeni. Hannes z »Bergom« ali »Burgom« v priimku je obstal pod enim njenih najdragocenejših primerkov, pod gromozan-skim ovalnim kristalnim lestencem iz Barcelone, ki ga je že petnajst let vsak občudoval in nihče kupil. »Upam, da vas ne motim,« je rekel. Na sebi je imel modro pleteno jopo s svetlo rjavimi gumbi in bil je videti kot nekdo, ki je vsak večer sedel ob odprtem kaminu, pil earl grey in s prsti na nogah masiral gosto dlako debelega bernardinca, medtem ko so otroci noreli okrog njega in si brisali bananaste prste ob kavč.

Judith: »Ne, nič ne motite.« Bila je jezna nase, ker je bila tako vznemirjena, nobenega logičnega razloga ni bilo za to, res ne. Ta moški se ji je zdel prijeten, vendar na prvi pogled sploh ne razburljiv, in o čem globljem je pri moških načelo-ma le še redko razmišljala. Vsekakor ni bil njen tip, ob tem pa je morala priznati, da si svojih tipov niti ni več želela spo-znati, kajti če je človek poznal enega, je poznal vse.

Ni točno vedela, v čem je bil čar gospoda Hannesa z »Bergom« ali »Burgom« v priimku, mogoče zgolj v dinami-ki, s katero mu je uspelo naključje usmerjati po njej osebno, v nepričakovanosti, s katero se je pojavil, vedno veliko prej, kot je človek računal nanj, in v smotrnosti, s katero je bil


18

usmerjen k njej, kot da na svetu ne bi zanj obstajal absolutno nihče drug, samo ona.

Ampak zdaj naj prosim nikar ne začne opletati s kavo, to bi bilo res prezgodaj, to bi se ji zdelo vsiljivo, v tem primeru bi ga morala žal takoj zavrniti, jasna stvar. Ni imela niti naj-manjše želje, da bi nudila pribežališče po sili razmer nekoli-ko pohotnemu družinskemu očetu, čigar žena je medtem doma pletla modre jopice in nanje šivala svetlo rjave gum-be.

On: »Res nočem biti vsiljiv.« Ona: »Ne, saj niste.« On: »Od včeraj zvečer mi namreč preprosto ne gre več iz glave.« Ona: »Kaj?« On: »Vi, če sem iskren.« Je vsaj iskren, je pomi-slila. On: »Neznansko rad bi vas povabil na kavo in nekoliko poklepetal z vami, kar tako. A ste danes, potem ko zaprete, še prosti?« »Potem ko zaprem?« je vprašala Judith, kot da bi bil to najbolj absurden čas, za katerega je kdaj slišala. Ona: »Ne, žal, takrat nimam časa.«

Ampak kako žalostno je pogledal, kako potrto je povesil ramena, kako globoko je zavzdihnil, kako prizadet je bil vi-deti, kot kakšen šolarček, ki so mu vzeli žogo. Ona: »Ampak mogoče lahko nekoliko prestavim. Hitra kavica, potem ko zaprem, to bo verjetno še šlo.« Za vsak primer je še enkrat pogledala na uro. »Ah, no, to bi se verjetno dalo urediti,« je rekla.

»Kako lepo, kako lepo,« je odvrnil. Ja, to je že morala pri-znati, pravo veselje je bilo opazovati, kako se mu je obraz


19

raztegnil v nasmeh, še več, biti vzrok tistih številnih gubic, ki so se mu v odsevu luči njenega priljubljenega lestenca iz Katalonije kot sončni žarki zarisale okrog oči.

7.

Dobila sta se v kavarni »Rainer« na Märzstraße, kamor je ponavadi hodila v odmoru za kosilo. Judith se je pojavila de-set minut pred dogovorjenim časom. Na vsak način je hote-la priti prva, da bi izbrala mizo, pri kateri bi si na stolih se-dela nasproti, ne pa da bi se v eni od vdolbin v steni stiskala drug ob drugega. Vendar je on že sedel tam, na neudobnem stolu, nasproti vabljive kotne klopi, ki je bila, kako lepo, na-menjena samo njej.

Za srečanje je bila odmerjena ena ura, kar se je izkazalo za premalo. Sledil je podaljšek in nato še kratek bis. Potem je Judith srečanje taktično zaključila s sklepnimi besedami: »Hannes, res je bilo totalno prijetno klepetati s teboj. Lahko z veseljem še kdaj ponoviva.« Hotela si je vtisniti v spomin, kako jo je ob tem pogledal, da bi se imela česa spomniti v trenutku, ko si kdaj spet ne bo niti malo všeč. In kar ji je v teh devetdesetih minutah povedal oziroma kar je povedal o njej, vse to bo morala najprej šele premleti. Vsekakor je ko-maj čakala, da bo sama doma, nemotena z mislimi na prije-tno novo odkritje, na moškega, ki jo je posadil na bogato


20

okrašen prestol, v najlepši luči. Tako visoko zgoraj ni bila že dolgo. Na tem mestu se je hotela pomuditi vsaj nekaj ur, pre-den bi jo vsakdanjik znova prizemljil.

8.

V kopalni kadi je povzela: moški je adaptiral lekarne, in če se niso dale adaptirati, jih je pač zgradil na novo, oziroma je zanje vsaj narisal načrte. Bil je arhitekt. Imel je 42 let. Še ni-koli ni bil pri zobozdravniku, lepo zobovje je dobil od babi-ce, torej ne zobovja samega, ampak dispozicijo zanj.

Imel je, kot rečeno, 42 let in bil je samski, ne znova sam-ski, ampak še vedno samski, torej: še nikoli ni bil poročen in zato tudi še nikoli ločen. Za nikogar ni imel skrbniške dol-žnosti, kar je pomenilo, da ni imel otrok, tudi ne majhnih otrok niti dojenčkov, in to poleg vsega iz čisto nobenega za-kona. »Za koga so bile potem tiste neznanske količine ba-nan? A jih vse sam poješ?« ga je vprašala. Za hip se je zdr-znil. Ga je užalila, je bila preveč netaktna, je bil mahnjen na banane? – Toda nato je zabliskal z babičinim zobovjem in pojasnil: banane so bile za njegovo sosedo, ki je na vozičku, ovdovelo mater treh otrok. Enkrat na teden je šel zanjo v tr-govino. To je počel zastonj, ne da bi karkoli dobil v povrači-lo, kar tako, ker bi tudi sam želel imeti sosede, ki bi mu po-magali, če bi mu šlo slabo, je povzel.


21

Imel je, kot rečeno, 42 let in zagotovo mu je bilo ime Hannes Bergtaler. »Bergtaler, gorski dolinec,« je pihnila Ju-dith v kopalno peno. Kaj naj si človek misli o samskem adapterju lekarn v tretjih najboljših letih, ki je svoje vzpone in padce razkrival že v imenu? Mar ni to dišalo po naravnost uravnovešeni osebnosti? Je zato na prvi pogled deloval neko-liko dolgočasno? Je mar bil dolgočasen? Ji je mar bilo z njim dolgčas? Niti za sekundo, je pomislila. Kar je govorilo v prid kakovosti sekund, ki jih je pravkar preživela z njim, in ne-dvomno tudi v prid njemu, Hannesu Bergtalerju, samskemu adapterju lekarn s krasnim babičinim zobovjem v ustih.

Torej, če gremo lepo po vrsti: ko ji je stopil na peto in za-gledal njen obraz, je kot kaže zaskelelo na dveh mestih, njo v peti, njega pa vse do kosti. »Ko sem te zagledal, Judith, me je skoraj sezulo,« je rekel. »Da ga je skoraj sezulo« sicer ni bila njena priljubljena prispodoba, kajti sezuvanje je bilo vedno povezano z nečim sumljivim in neerotičnim, toda tako kot je ob tem pobliskaval proti njej, s tistimi številnimi gubica-mi v obliki sončnih žarkov, pod mlečno 60-vatno žarnico v kavarni Rainer, to je bilo že prijetno, v bistvu, ja, celo zelo prijetno.

»In potem te preprosto nisem mogel več pozabiti,« se je še spomnila, da je rekel. »Preprosto nisem mogel več pozabiti« je bil – ja, vsekakor, kompliment, lep kompliment. Judith je v kad dotočila še nekaj vroče vode, kajti kompliment je bil resnično izredno lep.


22

Zakaj se mu je vendar v hipu zazdela tako nepozabna? »Ta slika, ko si se obrnila k meni, ta trisekundni film, gib ra-men, privzdignjene obrvi, celoten izraz na obrazu,« je rekel, »oprosti mi ta banalni izraz, toda zazdela si se mi preprosto krasna.« Izraz je bil mogoče res banalen, toda slišala je že slabše opise same sebe kot »krasna«, si je mislila. Mogoče bi morala pogosteje dovoliti, da ji kdo stopi na peto.

In potem je z njo doživljal en film za drugim. Režiser: či-sto naključje. Producentka: višja sila. Nenadoma jo je videl, njo, na katero je tako vztrajno mislil, odpreti bližnjo trgovi-no z lučmi, pred izložbo katere je pred tem že pogosto po-stal. Ona, o kateri je svojima sodelavkama tik pred tem ves navdušen pripovedoval, je nenadoma stala ob točilni mizi v istem lokalu in se poskušala otresti enega svojih nedvomno številnih oboževalcev. Te priložnosti, da bi stopil do nje in se z njo zapletel v pogovor, ni smel zamuditi. – Ja, strinjala se je. Po drugi strani pa se je močno bal, da bi se ji zdel vsiljiv. – Ja, ta strah je bil po svoje upravičen. Vendar ni imel občut-ka, da ga je v osnovi zavračala. – V osnovi ne, glede tega je imel prav.

Stopila je iz kadi. Vročina se je razkadila. Judith je lahko spet trezneje mislila. Tale Hannes Bergtaler je bil preprosto popolnoma udarjen nanjo. To se je znalo zgoditi. To je zna-lo tudi zelo hitro znova miniti. Na to bi se dalo navezati ob-časen zmenek v kavarni. Všeč ji je bil. Dopadla se ji je koni-ca njegovega nosu. Deloval je iskreno, razorožujoče odkrito.


23

Govoril je neverjetno prijetne stvari. Naravnost je povedal, kar je čutil. To ji je dobro delo, celo zelo dobro.

In če si je predstavljala, da ji je pravkar nekdo stopil na peto, in se je obrnila proti ogledalu in poblisnila proti njemu kot proti namišljenemu storilcu, potem je nenadoma zagle-dala, ja, sebe z mokrimi lasmi in tri centimetre kreme na obrazu: krasno žensko. In za to se je lahko zahvalila le nje-mu.


Za vedno tvoj

Documents

Transcript of Za vedno tvoj