ZA TISKANJE DIPLOMA › PEF › EDIPLOME › DIPLOMSKE_NALOGE › ... · We described poetry and...
Transcript of ZA TISKANJE DIPLOMA › PEF › EDIPLOME › DIPLOMSKE_NALOGE › ... · We described poetry and...
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Visokošolski strokovni študijski program
Predšolska vzgoja
Diplomska naloga
SLOVSTVENA FOLKLORA V PREDŠOLSKEM
OBDOBJU
Špela Čop
Koper 2016
Mentorica:
izr. prof. dr. Vida Medved Udovič
ZAHVALA
Najlepše se zahvaljujem vsem, ki so pomagali pri nastanku diplomske naloge.
Predvsem se zahvaljujem izr. prof. dr. Vidi Medved Udovič za ves trud in vložen čas,
za vse odgovore na moja neskončna vprašanja in potrpljenje, za nasvete, pomoč,
spodbudo in strokovna usmerjanja. Zahvala gre tudi vzgojiteljicama Vrtca Bled, Jelki
Kolman in Tanji Tavčar, za sodelovanje, pomoč in ideje. Prav tako najlepša hvala
pomočnici Vrtca Bled, Karmen Rosi, ki je v najstarejši skupini pomagala pri izvedbi
vseh dejavnosti in pri zbiranju gradiva. Velika zahvala gre tudi strokovnemu kadru
Vrtca Bled in njihovim skupinam, ki so sodelovali na proslavi ob prazniku občine Bled in
so s svojim nastopom obogatili program ter pripomogli k izvedbi dramatizacije
pripovedke o nastanku blejskega jezera. Posebna zahvala gre mojima staršema, ki sta
mene in brata popeljala v čudoviti svet pravljic in pripovedk ter nas naučila ceniti
slovensko ljudsko izročilo. Za vso čustveno podporo, motivacijo in ker po vseh letih
niso nehali verjeti vame, pa gre zahvala moji družini: staršema Toniju in Marjeti,
bratoma Mihu in Jaku ter mojemu Andreju. Hvala tudi sinu Aljažu, ki se je pridno igral z
drugimi, medtem ko je mami sedela za računalnikom.
Najlepša hvala vsem.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Špela Čop, študentka visokošolskega strokovnega študijskega
programa Predšolska vzgoja,
izjavljam,
da je diplomska naloga z naslovom Slovstvena folklora v predšolskem obdobju
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- so rezultati korektno navedeni in
- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
_____________________
V Kopru, dne
IZVLEČEK
Otroci so danes z vseh strani zasičeni s tujimi mediji in vizualnimi sporočili.
Ljudska pravljica, pesem, igra tako živijo le še redko kje. V diplomski nalogi smo
raziskovali vprašanja, če otroci danes še kažejo interes za sprejemanje slovstvene
folklore in ali lahko z igro vlog oživijo like iz slovstvene folklore domačega kraja. V
teoretičnem delu smo na temelju izbrane literature opisali pojem slovstvena folklora in
predstavili folklorne vzorce s poudarkom na tistih, ki so primerni za otroke v
predšolskem obdobju. Podrobneje smo opisali pesništvo in pripovedništvo. V
empiričnem delu pa smo predstavili seznanjanje otrok z ljudskim izročilom, liki iz
ljudskega izročila (pastirčki in pastirice) in pripravo na nastop ob občinskem prazniku,
kjer je bila rdeča nit gorenjska pripovedka Legenda o nastanku blejskega jezera.
Ugotovili smo, da otroci z veseljem oživijo in se vživijo v like iz slovstvene folklore.
Ključne besede: slovenska slovstvena folklora, otroški folklorni obrazci, ljudsko
izročilo, pesništvo, pripovedništvo, gorenjska pripovedka, oživljanje likov.
ABSTRACT
Literary folklore in the preeschool period
Today children are saturated with foreign media and visual messages. Due to this
folk tales, songs and games are only rarely found. In this diploma thesis we researched
two questions: do children of today still show any interest in accepting oral folklore, and
can they, through role play, bring the oral folklore characters of their local area to life. In
the theoretical part we described the term oral folklore with the help of the chosen
literature, and presented folklore patterns with the emphasis on the ones appropriate
for pre-school children. We described poetry and storytelling in more detail. The
empirical part presents the familiarizing of the children with the oral folklore, the
characters from the folk tradition (shepherds and shepherdesses) and preparation for a
performance at municipal holiday, where the leitmotiv was the Gorenjska folk tale The
Legend about the Creation of Lake Bled. We established that the children love bringing
these oral folklore characters to life and easily empathise with them.
Key words: Slovene oral folklore, children’s folklore forms, folk tradition, poetry,
storytelling, Gorenjska folk tale, empathising with characters.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .................................................................................................................... 1
2 ZGODOVINSKI ORIS SLOVENSKE SLOVSTVENE FOLKLORE ...................... 2
3 TEORIJA O SLOVENSKI SLOVSTVENI FOLKLORI .......................................... 4
3.1. Pojem ............................................................................................................ 4
3.2 Razločevanje med slovstveno folkloro in literaturo ....................................... 5
3.3 Folklorni dogodek ........................................................................................... 6
3.4 Folklorni obrazci ............................................................................................. 6
3.4.1. Pregovori, uganke, zagovori, molitve ..................................................... 6
3.5 Otroški folklorni obrazci .................................................................................. 7
3.6 Pesništvo ........................................................................................................ 8
3.6.2. Lirske pesmi ......................................................................................... 10
3.7. Pripovedništvo ............................................................................................. 11
3.7.1. Značilnost ljudske pravljice .................................................................. 11
3.7.2 Pomen pravljic za otroke v predšolskem obdobju ................................ 13
4 EMPIRIČNI DEL ................................................................................................. 17
4.1 Raziskovalni problem, namen, cilj in hipoteza diplomske naloge ............... 17
4.2 Metodologija ................................................................................................. 17
V nadaljevanju smo predstavili raziskovalno metodo, raziskovalni vzorec,
pripomočke in postopke zbiranja podatkov. ................................................... 17
4.2.1 Raziskovalna metoda ............................................................................ 17
4.2.2 Raziskovalni vzorec............................................................................... 18
4.2.3 Pripomočki ............................................................................................. 18
4.2.4 Postopek zbiranja podatkov .................................................................. 18
4.2.5 Postopek obdelave podatkov ................................................................ 24
4.2.6 Rezultati in razprava.............................................................................. 24
5 SKLEPNE UGOTOVITVE .................................................................................. 26
6 LITERATURA IN VIRI ......................................................................................... 28
7 PRILOGA ............................................................................................................ 29
KAZALO SLIK
Slika 1: Pastirček in pastirica začneta s pripovedovanjem legende............................... 19
Slika 2: Najmlajši otroci pogumno vijejo kačo po odru ................................................... 20
Slika 3: Napravljeni v pastirčke in pastirice smo prav čudoviti ....................................... 20
Slika 4: Vile plešejo na travniku, pastirček pa mirno spi ................................................ 21
Slika 5: Pastirčki s svojimi ovcami .................................................................................. 22
Slika 6: Glasno prepevanje slovenske ljudske pesmi Izidor ovčice pasel ..................... 22
Slika 7: Vile prosijo pastirčke, da ogradijo njihovo travo ................................................ 23
Slika 8: Nastanek Blejskega otoka ................................................................................. 23
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Pravljice so izredno pomembne za otroka in njegovo otroštvo. Pomembno je, da
mu beremo veliko pravljic v otroštvu, saj s tem razvijamo njegovo inteligenco,
domišljijo, osebnost in spodbujamo notranje zorenje. Če želimo, da bo obenem še
spoznaval svojo kulturo in ohranjal izročila, pa mu berimo ljudske pravljice, dodajam
sama. Za diplomsko nalogo nisem izbrala pravljic na splošno, temveč ljudske pravljice
in njihov pomen za otroke v predšolskem obdobju. Živimo v času, ko so otroci z vseh
strani obdani z modernimi in tujimi risankami, pravljicami, pesmimi. S tem se počasi
izgublja naša kultura, jezik, pozablja običaje; vse več moči se daje tujim in umetnim
delom. Sama imam to srečo, da živim v kraju, kjer ljudje še dajo nekaj na običaje, kjer
ima »domače« prednost pred »tujim«. Največjo in najpomembnejšo vlogo pri podajanju
ljudskega izročila imajo starši. Ker pa so starši danes vse bolj zaposleni in imajo manj
časa za svoje otroke kot nekoč, se ta vloga prenaša tudi na vzgojitelje. Vzgojitelj ima
vse sposobnosti, da otrokom približa slovensko slovstvo na način, ki je otrokom
zanimiv in jim vzbuja še več radovednosti in odpira želje po odkrivanju naše folklore.
Zavedam se, da iz korenin raste nov rod. Kako močne pa bodo te korenine, je odvisno
od vsakega posameznika, kako globoko zasadi drevo in mu pomaga širiti veje. Kot
pove Ljoba Jenče (2006, str. 30) o ljudskih pravljicah: »Imajo umetniško moč
prerojevanja in spominjanja, saj so sad preteklih rodov, in ker izvirajo iz pravega
vodnjaka žive vode, nas še vedno napajajo.«
V teoretičnem delu bomo kratko predstavili slovstveno folkloro s poudarkom na
tistih žanrih, ki so primerni tudi za sprejemanje slovstvene folklore v predšolskem
obdobju.
V empiričnem delu bomo opisali primer dramatizacije pripovedke o nastanku
blejskega jezera.
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
2
2 ZGODOVINSKI ORIS SLOVENSKE SLOVSTVENE FOLKLORE
V tem poglavju bomo spoznali motiviko slovenske slovstvene folklore, prve
zapisovalce, nastanek imena slovstvena folklora, kako se slovstvena folklora loči od
literature, kaj je folklorni dogodek in folklorne obrazce.
»Slovstvena folklora je umetnost govorjenega jezika, predvsem umetnost narečij.«
(Stanonik, 1999, str. 16). Marija Stanonik (prav tam) v uvodni razlagi pove, da o
preteklosti slovenske slovstvene folklore izvemo samo to, kar so prestregli pisani viri.
Največ je ohranjenih pesmi in jezikovnih obrazcev, različnih šeg ter pobožnih obredov v
vezani besedi. Na proste pripovedi izjemoma naletimo v rokopisih pridig, o njihovem
obstoju pa nam priča likovna umetnost. Na starih freskah in panjskih končnicah so
ohranjeni motivi, ki jih še dandanes lahko srečamo v slovenski slovstveni folklori.
Pobude za spremenjen odnos do slovstvene folklore nastanejo v Veliki Britaniji z
izdajo poezij učitelja Jamesa Macphersona, leta 1760. Na Slovenskem zgodovinar
Josip Mantuani za »prvega slovenskega folklorista« označi Marka Pohlina, ko s
Kranjsko gramatiko zaorje ledino za peto folkloro (prav tam).
V predromantiki in romantiki se je prebudilo zanimanje za slovstveno folkloro. Tako
je že Valentin Vodnik v zadnjih letih svojega življenja zapisoval in predeloval
najrazličnejše folklorne pesmi (Kotnik, 1944, v Stanonik, 1993). Prvi zapisovalec
slovenskih pravljic je bil Matevž Ravnikar – Poženčan, a so vse njegove pravljice ostale
v rokopisu. Zapisoval jih je v letih od 1838 do 1943 (prav tam).
Glavni zbiralci in izdajatelji folklornih pesmi v času romantike so bili: Andrej Smole,
Stanko Vraz in Emil Korytko. V pomoč jim je bil France Prešeren, ki pa folklornih pesmi
ni zbiral (Stanonik, 1993).
Po svojih besedah so slovstveno folkloro zapisovali tudi utemeljitelji slovenske
umetniške proze: Fran Levstik, Josip Jurčič in Janez Trdina (prav tam).
V obdobju slovenskega realizma je bilo objavljeno največ folklornega gradiva.
Najznamenitejša zbiralca slovenske slovstvene folklore sta bila Matija Valjavec in
Gašper Križnik. Valjavec velja za znanstvenega folklorista, Križnik pa za samouka, ki je
zapisoval tudi v narečju. Posebno mesto v slovstveni folkloristiki je Križnik dobil zaradi
zbiranja in zapisovanja folklornih pripovedi. Zapisal jih je več kot 200, zraven pa ostal
zvest vsebini in jeziku, saj jih je zapisoval v narečju (Stanonik, 1999).
V dobi romantike je bila pobuda za zbiranje ljudskega izročila narodnostnega
pomena za ohranjanje slovenskega jezika. Ljoba Jenče pa pove, da je njo gnala k
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
3
ljudskemu izročilu potreba po unikatnosti, preprostosti in naravnosti, dostojanstvu pred
cenenostjo in pozabljenjem, kdo smo in od kod naša kultura (Jenče, 2006).
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
4
3 TEORIJA O SLOVENSKI SLOVSTVENI FOLKLORI
V tem poglavju bomo izvedeli nekaj več o pojmu »slovstvena folklora«, o
poimenovanju (terminologiji) ter o merilih za razločevanje med slovstveno folkloro in
literaturo. Izvemo tudi, kaj sestavlja folklorni dogodek.
3.1. Pojem
Marija Stanonik (1999, str. 42–43) takole razloži pojem slovstvena folklora:
»Besedna umetnost uporablja za svoje izražanje jezikovna sredstva. Iz njenega
debla se razraščata dve veji: slovstvena folklora in literatura. Kakor je literatura
umetnost knjižnega jezika, je slovstvena folklora umetnost narečij. Vsaj v
preteklosti je bilo brez dvoma tako; zdaj, ko se meja med narečji tudi pri nas počasi
zabrisuje, je primerneje reči, da je slovstvena folklora umetnost govorjenega
jezika; tako zajamemo v definicijo tudi dela v (pokrajinskih) različicah pogovornega
jezika.«
Marija Stanonik nam tudi pove, da je slovstvena folklora prvotnejša, saj je
nastajala v času izrekanja človeške besede, v obdobju pred 100.000–13.000 leti.
Medtem ko so najstarejše svetovne literature nastale šele pred več kot štiri tisoč leti. Je
pa literatura pridobila prednost pred slovstveno folkloro predvsem zaradi pisave, ki je
pomenila materialno obstojnost (prav tam).
Za pojem slovstvena folklora še danes slišimo ime narodno blago. Uporabljali so
ga časopisi, ki so po letu 1848 izhajali v slovenščini. Izposojenko iz hrvaščine je
uporabil tudi Karel Štrekelj, najznamenitejši slovenski slovstveni folklorist. Štrekelj
pojasni, da narodno blago pomeni ustno slovstvo, v novejšem času pa se rabi tudi
angleška beseda folklore (folklora) (prav tam).
Štrekljeva zbirka Slovenske narodne pesmi (1895) je zaradi znanstvenih metod,
jasno postavljenih in doseženih ciljih ter samokritičnosti izredno pomembna zaradi
prizadevanj po ohranjanju čim bolj originalne oblike ljudskega izražanja (Stanonik,
1993).
Termin ljudsko slovstvo se je pojavil sočasno z ljudsko pesmijo (1932) (Stanonik,
1999).
Besedo folklora je prvi uporabil angleški arheolog William Thoms leta 1846 v
časopisu The Athenaeum. Najbolj se je izraz folklora utrdil kot zbirni pojem za vse vrste
umetnosti, ki se s tradicijo ohranjajo v določenih jezikovnih skupnostih.
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
5
Marija Stanonik nam pove, zakaj slovstvena folklora ni ne književna ali literarna;
zato ker pojem slovstvo upošteva celotno besedno umetnost, pojem literatura pa je
omejen na zapisano (Stanonik, 1999).
3.2 Razločevanje med slovstveno folkloro in literaturo
Marija Stanonik (1999) pove, da je slovstvena folklora nastajala v obdobju
oblikovanja človeške besede, literatura pa šele ob iznajdbi pisave. Ti dve veji besedne
umetnosti so ločevali glede na:
družbeno pripadnost ustvarjalcev (socialno-družbeni sloji),
način ustvarjanja (skupno, nezavedno/posamezno, teoretično ozaveščeno),
način obstajanja dela (variabilnost/stabilnost),
razmerje med izročilom in novostmi (v slovstveni folklori prevladuje izročilo, v
literaturi prevladujejo novosti)
Naslednji razločki med literaturo in slovstveno folkloro pa obstajajo že od vsega
začetka, to je način posredovanja.
Slovstvena folklora: naraven tip komunikacije (vloga oživi s poslušalcem;
pomembna hkratnost procesa podajanja in sprejemanja).
Literatura: tehničen tip komunikacije (namišljen bralec; časovno razdeljen v njen
sporočilni in sprejemajoči del).
Različice folklornih del so zato rezultat spomina, izvajalcev (vsak na svoj način) in
posledica živega stika s poslušalstvom. Izvemo, da se folklorno besedilo spreminja s
prejšnjim sprejemalcem – poslušalcem tako, da zgodbo pove naprej in s tem postane
izvajalec. Zgodbi doda osebno noto, izvaja jo na svoj način in tako se ustvarja veriga
tradicije, imenovana ustno izročilo (Stanonik, 1993; Stanonik, 1999).
Slovstvena folklora: živi na ravni jezika (obstoj besedila odvisen od sprejema
oziroma cenzure poslušalcev v določenem okolju).
Literatura: sodi na področje govora (avtor literarnega dela upošteva zahteve
okolja in se prilagodi)
Slovstvena folklora: ustni slog (pomanjševalnice, okrasni pridevki, števila …).
Literatura: z lastnimi elementi (vsebine, kompozicijski postopki, žanri …) izdela
sistem nadomeščanja, kar je izgubila v primerjavi z govorjenimi oblikami
folklornega ustvarjanja (sistem ločil členi govor in določa zvok, sintaktična
inverzija sili k določeni melodiji …) (Stanonik, 1993; Stanonik, 1999).
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
6
Merila za oblikovanje literature so postavila slovstveno folkloro v podrejen položaj
(prav tam; prav tam).
3.3 Folklorni dogodek
Marija Stanonik (1999) meni, da so sestavine folklornega dogodka njegove
nebesedilne sestavine. Če se osredotočimo samo na besedilo, slovstveno folkloro
izenačimo z literaturo. Zato ločimo tri ravnine slovstvene folklore, ki sestavljajo folklorni
dogodek: tekst, teksturo in kontekst.
Ravnina besedila (tekst): različice zapisov folklornega besedila.
Ravnina izvajanja (tekstura): dramska razsežnost slovstvene folklore (živa
beseda pripovedovalca ali pevca, poudarjeni gibi obraza, rok, telesa in izraz
notranjega psihičnega stanja).
Ravnina okolja in okoliščin (kontekst): družbene okoliščine, govorni položaj,
čustveni kontekst.
3.4 Folklorni obrazci
V tem poglavju predstavimo, da so folklorni obrazci najmanjše in najkrajše oblike
slovstvene folklore. So kratki, imajo ritem, beseda ima največjo težo in pomen,
uporabljajo jih razpršeni posamezniki.
3.4.1. Pregovori, uganke, zagovori, molitve
»Jabolko ne pade daleč od drevesa.« (Etbin Bojc, Pregovori in reki, Ljubljana,
1974).
Pregovori so jedrnati in domiselni, temeljijo na izkušnjah številnih rodov. Lahko so
sestavina pravljice ali pripovedke, pri basnih pa je pregovor njihov povzetek. V
vsakdanjem pogovoru jih lahko uporabljamo z okrasnim namenom, za podkrepitev
lastne misli ali za relativiziranje, ko izražamo splošno resnico (Stanonik, 1993, str. 83).
Najstarejša zbirka pregovorov je ohranjena v slovnici (1777) in slovarju (1789) Ožbalta
Gutsmana iz Koroške.
»Slepec jo je videl, hromi je tekel za njo, nagi pa jo je vtaknil v žep.« (Darinka
Petkovšek, Slovenske uganke, Ljubljana, 1978).
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
7
Za uganko velja, da je na meji s poezijo, čeprav je zgoščena le v eno poved.
Uganka bistri um, krepi domišljijo in bogati predstave. V starodavnih pravljicah je
osrednji motiv prav reševanje ugank. So osamosvojen žanr slovstvene folklore in so
predvsem družabna igra. Prvi je samostojno knjižico slovenskih ugank izdal Marko
Pohlin v obdobju razsvetljenstva.
Zarotitev zoper krvavenje »Neni mlinar, oče mlinar, sin mlinar. Kakor se bodo trije
mlinarji ustavili pred nebeškimi vrati, takoj naj se ti ustavi kri, pomagaj Bog oča, Sin in
sveti Duh.« (Vinko Mӧ derndorfer, Ljudska medicina pri Slovencih, Ljubljana, 1964).
Ta žanr slovstvene folklore pri prenašanju zahteva veliko doslednost. V slovenski
duhovni kulturi so imeli zagovori predvsem obrambno čarovno vlogo. Temeljna naloga
je zdravljenje z besedami. O zagovorih ne vemo veliko, saj so bili ljudje prepričani, da
bolj delujejo, če ostanejo skrivnost, saj s tem obdržijo čarovno moč. Najstarejši zapisi
zagovorov so iz let 1646 in 1720, največ sta jih zbrala Vinko Mӧ derndorfer (Ljudska
medicina pri Slovencih, Ljubljana, 1964) in Milan Dolenc (Zagovori v slovenski ljudski
medicini, Ljubljana, 1999).
»Glavica mi je zaspana, posteljica že postlana. Bog mi daj pomoč, ate, mama,
lahko noč!« (Vilko Novak, Slovenske ljudske molitve, Ljubljana, 1983).
Molitve so v okviru slovstvene folklore na robu religije. Kot folklorni žanr jih
obravnavajo zaradi sprejemanja in širjenja med ljudmi, zaradi ustnega izročila ter
zaradi tesne vezi s človekom. Poznamo tudi obredna besedila (prošnje, blagoslovi,
zahvale) kot del delovnih šeg (Stanonik, 1999).
3.5 Otroški folklorni obrazci
To je ime za besedila, ki živijo predvsem med otroki: vabljivke (starši z njimi vabijo
otroke jest in spat), voščilnice, izštevanke, nagajivke, zmerljivke, zbadljivke in druga
ritmizirana besedila (otroci kličejo murna, nagovarjajo pikapolonico) (Stanonik, 1993).
»V njih se svojevrstno družita resnični svet narave in odraslih ter domišljijski in
naivni otroški svet s svojo posebno poetiko.« (Stanonik, 1999, str. 94).
To folkloro po mnenju Marije Stanonik (1999) napajajo trije viri:
besedila, ki jih ustvarjajo odrasli za otroke,
pojavi, ki so v življenju odraslih izgubili svojo vlogo,
besedila otrok samih.
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
8
Glavna lastnost otroških folklornih obrazcev je, da jih prenašajo in sooblikujejo
otroci (sami odločijo, kaj je za njih zanimivo in kaj ne). Največji pomen v otroški
slovstveni folklori so pesmi (ritmične ali pete). Motivika v pesmih odkriva družbene
razmere, poudarja povezanost z naravo in življenjem v neformalnih skupinah (med
pastirji). Bolj kot socialna zaznamovanost slovenskega otroka v preteklosti, prihajajo do
izraza njihova zabavnost, smešnost in komičnost. Otroško folklorno besedilo moramo
razumeti predvsem kot igro in ne kot pripoved. Po svoji prvotni vlogi pa so ta besedila
izrazito skupinska, saj so namenjena skupni zabavi otrok. Otroški verzi pa postanejo
tudi uporabni za vajo v govorni spretnosti, diferencirajo zvoke, pomagajo navajati na
red, krepijo opazovalni dar v spoznavanju rastlinskega in živalskega sveta in
ravnovesje osebnosti otroka (prav tam).
»Trikule trakule buc buc buc, v kotu štreno prede muc, kuža se na gosko krega,
goska se smeji mu z brega: ga ga ga ga ga ga ga, zdaj bo račka mižat šla.« (Roman
Gašperin, Zvonko Čoh, Enci benci na kamenci, Ljubljana, 2012).
3.6 Pesništvo
V tem poglavju spoznamo, katere vrste pesmi slovstvena folklora pozna, kako jih
loči ter njihove lastnosti in značilnosti.
Marko Terseglav v uvodni besedi v knjigi Slovenske ljudske pesmi pove, da ljudski
ustvarjalnosti ni cilj estetika, ampak funkcionalnost, ki je vpeta v življenjski oziroma
etnološki kontekst. Jezik v ljudski pesmi odseva življenjsko resničnost, saj nastane v
družbenem in geografskem okolju, iz katerega črpa živo govorico. Zato vsebuje
dialektizme in besede, ki živijo v neki skupnosti. Izvemo še, da je v družbenem in
kulturnem življenju nek narod prepoznaven prav zaradi svoje dediščine, zaradi ljudske
kulture. Na prvem mestu je prav gotovo ljudsko pesništvo, ki najjasneje izraža
identiteto in samosvojost (Terseglav, 1999).
Pesništvo je že od nekdaj najdragocenejše področje slovstvene in glasbene
folklore. Za oblike pesništva je značilno, da prevlada melodija; ker pesem meri na
čustva, je napev pogosto učinkovitejši kot besedilo; pri aktualizaciji pesmi načelno
sodelujejo vsi udeleženci.
Za folklorno pesem je najpomembneje to, da jo je ljudstvo na vsem jezikovnem
ozemlju ali le na delu tega ozemlja po ustnem izročilu, s petjem iz spomina, sprejelo za
svojo, jo daljšo dobo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagajalo svojemu okusu in
slogu, kar morda počne še dandanes (Stanonik, 1999).
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
9
Valens Vodušek je oblikoval definicijo, v kateri pove, da ljudska pesem zajema vse
pesemske pojave, za katere je pri nastajanju značilna spontana, nezavedno
premišljena dejavnost in da njeno trdoživost dokazujejo pesmi, ki so se ohranjale
stoletja.
Ustni slog zahteva vse vrste ponavljanja (stalne pridevke, ustaljene besedne
zveze). Jezik folklorne pesmi odseva krajevne in etnične posebnosti. Stalne besedne
zveze, verzi ali kitice so slogovne sestavine, ki se v folklorni pesmi pojavljajo v različnih
zvezah, tako da lahko govorimo o potujočih verzih in kiticah. Jezik v slovenskih ljudskih
pesmih je vmesna stopnja med narečno in knjižno slovenščino. Izražanje v pesmih je
neposredno in stvarno, polno prispodob in stalnih besednih zvez, povedi si sledijo
priredno, primere so razumljive in kratke, okrasni pridevki tipični (zeleni gozd, črni vran,
bela lilija). Veliko več kot pretiravanja, v pesmih najdemo pomanjševalnice, ki
največkrat izražajo naklonjenost do narave, človeka, živali ali stvari. Pogoste so tudi
inverzije. V pesmih je pogosto ponavljanje (Tiho, tiho; Le vlec, le vlec), značilni so
ustaljeni začetki pesmi in priljubljena ljudska števila (tri, sedem, devet). Po najnovejših
folklorističnih dognanjih je verzifikacija slovenskih pesmi na načelu silabičnosti (številu
zlogov v verzih), najmanj štiri in največ deset. V pétem besedilu rima ni nujna, zato je
starejša slovenska folklorna pesem ni poznala (prav tam).
3.6.1 Pripovedne pesmi
Pripovedne pesmi so se v svojih potezah oblikovale v zgodnjem fevdalnem
obdobju, kar zasledimo tudi v strukturi, motiviki in tematiki družbenega okolja.
Nanašajo se na zgodovinske dogodke, najpogosteje govorijo o bojih s Turki (prav tam).
Bajčne in pravljične pesmi; socialne balade
Socialno-ekonomske in kulturne spremembe v razsvetljenstvu so pospešile proces
odmiranja slovenske pripovedne pesmi. Najbolj so bile prizadete pripovedne pesmi z
vidnejšo časovno pogojenostjo, to so bajke in legende. Čistih bajčnih pesmi danes
nimamo več (Stanonik, 1993). Desetnica je po snovi uvrščena med bajčne in pravljične
pesmi, po obliki je balada. Sirota Jerica pa je socialna, družinska balada (prav tam).
Legendne pesmi
Legendne pesmi največkrat zajemajo snov iz svetopisemskih zgodb in življenja
svetnikov (Stanonik, 1993). Dogajanje teh pesmi je postavljeno v vsakdanje okolje
(Stanonik, 1999).
Junaške in zgodovinske pesmi
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
10
Ena najstarejših znanih pripovednih pesmi, ki spada med junaške pesmi je Pegam
in Lambergar (prav tam).
Živalske pesmi
Te pesmi imajo pravljični značaj in najraje opevajo ptičje pesmi (Stanonik, 1993).
3.6.2. Lirske pesmi
Lirske pesmi so bolj povezane s človekovim življenjem in ga spremljajo od rojstva
do smrti. Po oblikovnih in zgodovinskih znamenjih lahko sklepamo, da je folklorna lirika
razmeroma mlada – sad dveh, treh stoletij. Zaradi bolj emocionalnega značaja ima pri
lirskih pesmih melodija veliko večjo vlogo kot v epiki. Lirske pesmi glede na njihovo
povezanost z življenjem razvrščamo v tri skupine: letni cikel šeg, človekov življenjski
krog in interesne skupine (Stanonik, 1999).
K pesmim letnega cikla sodijo obredne, povezane z raznimi obredi. Poleg besed
so uporabljena še druga sredstva: kostumi, gibi in glasba. Danes bi jih lahko imenovali
prazniške pesmi, saj so jih peli na določene praznike. Mednje sodijo kolednice,
jurjevske pesmi in kresne pesmi. Najbolj znane kolednice so iz božično-novoletnega
časa. Jurjevske pesmi so se ohranile s pastirsko šego jurjevanja – za obrambo živine
na paši in za rodovitnost na polju; v ospredju so dečki. Kresne pesmi so peli za
obrambo pred zlemi silami – za obrambo pridelka; v ospredju so deklice (prav tam).
Pesmi življenjskega kroga
Te pesmi spremljajo človeka od zibelke do groba. Mednje sodijo uspavanke
(zazibalke). Boris Merhar jih loči od otroških pesmi, saj je v uspavankah otrok predmet
pesmi in ne njihov nosilec. Med pesmi življenjskega kroga sodijo tudi ljubezenske
pesmi. Po izvoru so pesmi podeželske mladine. Fantovske pesmi so bolj razgibane,
dekliške pesmi so bolj trpno razpoloženjske. V skupino pesmi življenjskega kroga
sodijo še ženitovanjske pesmi in obsmrtnice (prav tam).
Pesmi interesnih skupin
Pesmi letnega cikla in pesmi življenjskega kroga so bolj povezane s šegami, pesmi
interesnih skupin pa se navezujejo na vsakdanje dolžnosti in razmere. Že ime nam
pove, da te pesmi označujejo posamezne skupine.
Stanovske pesmi: to so najstarejše kmečke pesmi, ki pojejo o kmečkem
življenju, delu.
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
11
Izseljenske pesmi: po vsebini se te pesmi vsebinsko in čustveno navezujejo na
množično izseljevanje konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja.
Vojaške pesmi: te pesmi so sorodne ljubezenskim. Zanje sta značilni elegičnost
in včasih že skoraj solzavost.
Pivske pesmi: te pesmi imajo prešerno veseli značaj. Najpogostejše so
zdravice, ki poveličujejo vinsko trto in vino.
Prigodne pesmi (šaljive in zabavljive): pesmi so nastale na podlagi anekdotičnih
okoliščin, a so se s težavo prenašale naprej. Laže so se ohranile zabavljice,
namenjene prebivalcem posameznih krajev. Priljubljena snov teh pesmi so
stiske samskega oziroma zakonskega stanu (prav tam).
3.7. Pripovedništvo
V tem poglavju izvemo, kaj je to pripovedništvo ter kaj je zanj značilno. Izvemo
tudi, kaj vse spada pod pripovedništvo ter značilnosti določenih enot.
Marija Stanonik (1999) nam pove, da je za pripovedništvo značilno, da se ritem ne
ohrani. Najbolj pomembno pri pripovedništvu je dramatizacija pripovedi, način
podajanja ob njeni aktualizaciji. Ločitev med nosilcem slovstvene folklore in
sprejemalcem je ostra, saj sprejemalec le pasivno spremlja nosilca. Pripovedništvo se
deli na dve skupini: pravljice in povedke.
3.7.1. Značilnost ljudske pravljice
Vsebino za to poglavje zajemam oziroma povzemam po diplomski nalogi Novak
(2011). Max Lüthy je odkril sedem značilnosti za ljudsko pravljico:
nedoločenost dogajalnega prostora in časa,
tipizacija oseb,
enodimezionalnost dogajanja,
zgradba pravljice sledi trem zakonom,
nasprotje med dobrim in zlim,
tipični rekviziti,
tipičen začetek in konec.
Nedoločenost dogajalnega prostora in časa
Pri branju ali poslušanju pravljice izvemo zelo malo o tem, od kje prihajajo junaki
zgodbe. Pogosto izvemo le status junaka (kralj, kmet, berač, reven, bogat). V začetku
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
12
pripovedovanja čas in kraj dogajanja nista določena (nekoč, nekje). Otrokov izkustveni
in spoznavni svet je še tako skromen, da bi mu točna časovna in krajevna določitev
dogajanja pomenila oviro in bi težko spremljal zelo zapleteno menjavanje časa
dogajanja in prostora.
Tipizacija oseb
Tipizacija oseb pomeni, da književne osebe nimajo individualnih značajskih
lastnosti. Številni liki v pravljici sploh nimajo imena, temveč so predstavljeni kot princ,
princesa, pastir, mačeha. V pravljici nastopajo tudi personificirani predmeti in živali ter
različna pravljična bitja: vile, čarovnice, palčki, velikani. Osebe so zelo preproste,
navadno imajo eno samo, za potek dogajanja, bistveno lastnost. Tipizacija oseb
predstavno slabo razvitemu otroku omogoča, da si lažje predstavlja družbeni sloj oseb
(kraljica, kralj, trgovec, berač …), bodisi družinska razmerja (babica, hči, mačeha,
pastorek …), bodisi značajske ali fizične lastnosti (dober – hudoben, lep – grd …).
Otroku tako tipizacija oseb omogoča, da bogati svoj doživljajsko-izkustveni svet.
Enodimenzionalnost dogajanja
Resničnost in fantastičnost v dogajanju sta med seboj tako povezana, da se ju ne
da ločiti. Upravičeno govorimo o eni sami ravni dogajanja – to je raven čudeža. To
enodimenzionalnost dogajanja v zgodbi potrjujejo književni junaki, ki se nič ne začudijo,
če se pojavijo čudežna bitja, nadnaravni dogodki ali predmeti. Enodimenzionalnost
otroku zelo odgovarja, saj mu pomaga, da v svetu pravljic odkriva soroden svet, svet
igre, s katerim se vsak dan srečuje.
Zgradba pravljice
Zgradba pravljice sledi trem zakonom:
zakon dvojnosti ali trojnosti,
zakon ponavljanja dogajanja,
zakon stopnjevanja dogajanja.
Zakon dvojnosti ali trojnosti: V ljudski pravljici se pogosto pojavlja število dva ali tri.
Zakon ponavljanja dogajanja: Ljudska pravljica na nek način ponavlja dogajanje.
Pogosto se zgodi, da se v pravljici isti dogodek zgodi dvema osebama. Tako dobimo
občutek ritma.
Zakon stopnjevanja dogajanja: Ponavljanje služi za vzpostavljanje ravnovesja in za
umirjanje dogajanja. Otrok želi, da se vedno nekaj dogaja, vendar so njegove
zmožnosti spremljanja in predelovanja vtisov omejene, zato pravljica ponuja dvojno ali
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
13
trojno ponovitev iste teme. Gre za stopnjevanje napetosti, da bi obnovil poslušalčev
interes.
Trije zakoni omogočajo postopno in temeljito podoživljanje zgodbe; še zlasti s
principom ponavljanja dogajanja ter dramatičnim zapletom in razpletom zgodbe.
Nasprotje med dobrim in zlim
V pravljicah sta vedno dobro in zlo in vedno zmaga: pravica nad krivico, svetloba
nad temo, pomlad nad zimo, dobrota nad hudobijo, plemenitost nad zlobo. Pomembno
v pravljici je, da se na koncu zopet vzpostavi ravnotežje in red, ki ju otrok potrebuje za
svoje lastno psihično ravnovesje. In tem zahtevam pravljica zadosti. Zla dejanja so
vedno kaznovana, dobra vedno bogato poplačana (Zalokar Divjak, 2002).
Tipični rekviziti
V pravljici se pogosto pojavljajo žlahtne kovine, čudežni prstani, krone.
Sodobnemu otroku ne pomenijo neposredne materialne vrednosti, a delajo dogajanje
bolj bleščeče, slikovito.
Tipičen začetek in konec
Ljudske pravljice imajo značilno poved, ki otroka popelje v fantazijski svet.
Dogajanje je postavljeno v pretekli čas, zato se pravljice navadno začnejo z besedami,
ki nakazujejo preteklost:
nekoč je živel kralj …
nekje za devetimi gorami in devetimi vodami …
v koči na kraju vasi je živela ženica …
Ljudska pravljica je praviloma tretjeosebna pripoved, lahko pa se zgodi, da se na
začetku pripovedi pojavi pripovedovalec v prvoosebni obliki in s poslušalcem naveže
stik.
Pravljica se vedno srečno konča in s tem otroku daje vero v srečno življenje. To
otroka potolaži in mu nudi čustveno varnost. V vsaki pravljici pa ni vedno vseh
značilnosti. Zagotovo pa v vsaki pravljici najdemo enodimenzionalnost, nedoločenost
prostora dogajanja in časa ter tipiziranost književnih oseb (Novak, 2011).
3.7.2 Pomen pravljic za otroke v predšolskem obdobju
Bettelheim (1999) v svojem delu piše, da pravljica otroka zabava, mu govori o
njem samem ter pospešuje razvoj njegove osebnosti. Tako je psihološki prispevek
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
14
pravljic k otrokovemu dozorevanju zelo velik in dragocen. Pove še, da njegovo
zanimanje za pravljico izvira iz vprašanja, zakaj otroci bolj uživajo v ljudskih pravljicah
kakor v drugih zgodbah za otroke. Ugotovil je, da bolj kot katero koli drugo čtivo
izhajajo iz otrokovega dejanskega stanja (psihološkega in čustvenega). Piše, da o
otrokovih notranjih občutkih in stiskah pripovedujejo na način, ki ga otrok razume, ter
hkrati nudijo rešitve teh problemov. Neprecenljiva vrednost pravljic pa je v tem, da
dajejo otrokovi domišljiji nove razsežnosti, ki jih sam ne bi mogel odkriti. Oblika in
struktura pravljic otrokom nudita podobe, s katerimi lahko strukturira svoja dnevna
sanjarjenja. Pravljice tako na najrazličnejše načine otrokom sporočajo, da je
spopadanje s težavami del življenja ter da se je za zmago potrebno boriti.
V poglavju o pripovedovanju pravljic pove, da je pomembno, na kakšen način
podajamo pravljico. Če se držimo natisnjene oblike pravljice, jo oropamo precejšnje
vrednosti. Pripovedovalci ljudskih pravljic so pripovedovali in prilagajali pravljico glede
na odzive poslušalcev (njihova vprašanja, užitek, strah). Tako pripovedovanje zgodb
postane medosebni dogodek, ki ga oblikujejo njegovi udeleženci. Namen
pripovedovanja naj bo skupna izkušnja uživanja v prav ljici in ne oblikovanje ter
vplivanje na otrokovo zavest preko pravljice (prav tam).
Zdenka Zalokar Divjak (2002) v svoji knjigi piše o pomembnosti pravljic v otroštvu.
Tako kot mnogi Slovenci se zaveda, kako pomemben je obstoj slovenskih ljudskih
pravljic, ki jo izpodriva umetna pravljica. Ugotavlja tudi, da zelo upada bralna kultura
otrok, največji vzrok pa je zasičenost z mediji in nepravilnimi vsebinami. Pove nam, da
je pravljica v skladu z otrokovim razmišljanjem in je ravno zaradi tega tako prepričljiva.
Pravljice prepuščajo otrokovi domišljiji, da bo tisto, kar spozna v pravljici, lahko uporabil
zase v življenju. Otroci živijo v čarobnem svetu, ker pojmujejo svet podobno, kot so ga
naši predniki in necivilizirane skupnosti (neživa narava je živa) in ravno zato je pravljica
zanje tako pomembna. Ima magično moč, saj izraža njihov notranji svet. Poudari tudi
pomen branja pravljic v predšolskem obdobju, saj je od tega odvisno, kako radi bodo
brali v poznejšem obdobju. Zalokar Divjak navaja brata Grimm, ki pravita, da so
pravljične osebe simboli iz otrokovega življenja, ki ga na podzavesten način rešujejo
realnih stisk. Ob tem pa otrok čustveno, intelektualno, moralno in socialno dozoreva.
Ob pravljici se otrok nauči doživljati vrednostni odnos do stvari, okolja, oseb in
dogodkov; nauči se spoznavati svetle in temne strani življenja; v pravljici spoznava
posledice neustreznega ravnanja; pridobi si posebne vzorce obnašanja, v katere se
vključi njegova samodejavnost. Pravljice otroka pomirjajo, mu dajejo upanje za
prihodnost in obljubljajo dober konec. Zdenka Zalokar Divjak (2002) tako pride do
zaključka, da je prava ljudska pravljica primerna za vse otroke, vseh starosti. Meni, da
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
15
se bo kakovost modernih zgodbic pokazala skozi izkušnje in čas. Nagovarja starše in
vzgojitelje, da ne pozabimo na pomen in izročila ljudskih pravljic, ki so v nekaterih
pogledih nenadomestljivi. V nadaljevanju (prav tam, str. 117) poudari: »Paziti pa je
treba, da otrokom ne posredujemo ljudskih pravljic v moderni izvedbi, ker je to
pravzaprav žaljivo za tako pomembno literarno izročilo.«
Zalokar Divjak (2000) v knjigi Vzgajati z ljubeznijo pravi, da se otroci ne poglabljajo
v podrobnosti pravljic, zelo dobro pa razumejo, kaj jim pravljica sporoča. Sporočilo pa
vsak otrok zaradi drugačne osebnosti in starosti sprejema drugače. Otroci ob pravljici
naredijo tisto, kar čutijo tisti trenutek: se identificirajo z junaki, iščejo tolažbo, rešujejo
svoje želje, se sprostijo, potolažijo. Pravljica je tako tudi odlično terapevtsko sredstvo,
saj priznava težave otroka, pojasnjuje njegove notranje občutke in mu jih pomaga
reševati.
Pravljice
Bettelheim (1999, str. 429) pravi, da: »Ljudske pravljice sodijo med najstarejše in
najbolj razširjene literarne žanre. Zgodbe so krožile prek ustnega izročila in se v
podrobnostih ves čas spreminjale in prilagajale.«
Irena Matko Lukan pa ugotavlja, da ljudska pravljica neločljivo spaja realni svet z
nevsakdanjim, čudežnim ter da je to zelo blizu pogledu predšolskega otroka, saj si ta
želi čudežev, ki bi ga rešili stisk. Pravljične osebe so preproste, dobre, slabe, grde,
lepe, bogate, revne, srečne, nesrečne. Junaki so kaznovani, če kršijo pravila, dobra
dejanja so nagrajena. Ljudske pravljice niso plod domišljije enega samega človeka,
temveč so se ob pripovedovanju presejale skozi mnoge ljudi, zato toliko laže prinašajo
temeljna človeška spoznanja. Preprosto govorijo o ljubezni in sovraštvu, dobroti in
hudobiji, osamljenosti in sprejetosti, pogumu in strahopetnosti, radodarnosti in skoposti,
premišljenosti in nepremišljenosti, sreči in nesreči, pameti in neumnosti, pravici in
krivici, plemenitosti in zlobi. Seznanjajo nas z osnovnimi človeškimi situacijami:
rojstvom, staranjem in smrtjo. V njih se srečamo z modrostmi in spoznanji številnih
generacij. Vsak pripovedovalec v pravljici pusti del sebe, saj jo pove na svoj način.
Ljudske pravljice govorijo simbolni jezik in so sporočilno zelo bogate. V različnih
starostnih obdobjih in življenjskih okoliščinah nam ljudske pravljice razkrivajo različne
pomene, zato bo pravljico vsak otrok v različnem obdobju dojel po svoje in mu bo
vsakič drugače zanimiva. Pri ljudskih pravljicah je v ozadju vedno duhovna vrednota,
saj učijo spoštovanja do samega sebe in s tem spoštovanje do drugega. Za otroka je
pomembno, da se vse srečno konča (Matko Lukan, 2009).
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
16
Pravljice so praviloma sad domišljije, a v njih še vedno lahko razberemo življenje in
mišljenje iz preteklosti. Danes pravljice berejo bolj za razvedrilo, le nekateri učitelji,
vzgojitelji in psihologi opozarjajo na etične vrednote pravljic. V slovstveni folklori
poznamo čudežne pravljice (dejanje poganjajo čarovniški pripomočki in nenavadne
moči, razlika med mogočim in nemogočim je zabrisana), realistične pravljice
(pomembno vlogo ima junakova iznajdljivost, pridnost, zvitost) in živalske pravljice
(živalim so prilagojene človeške lastnosti. Prehod od pravljic k povedkam so basni, ki
so krajše živalske zgodbice s poučno poanto) (Stanonik, 1999).
Povedke
Povedke so bolj kot pravljica povezane z okoljem. Njeni nosilci in sprejemalci
trdijo, da podajajo resnične dogodke. Struktura povedke ni zahtevna. Je kratka in se
pogosto konča s tragično poanto. Najbogatejši vir zanje je Slava vojvodine Kranjske
Janeza Vajkarda Valvasorja. Več kratkih povedk govori o nastanku imen krajev, veliko
jih je o kamninah, vodi, jamah, rastlinah in živalih; lahko so zgodovinske (skupno z
zgodovino jim je le časovni okvir ali resnična zgodovinska osebnost), bajčne (tematsko
so najstarejše, pojasnjujejo nastanek sveta, nebesne ali zemeljske prikazni, naravne
nesreče; nastopajo dobra in slaba bajna bitja: vile, rojenice, vesne, žalikžene, divji mož,
povodni mož, škrat. Sem sodijo tudi volkodlaki, kresniki, more, desetniki), legendne
(upovedujejo izmišljene dogodke iz Kristusovega življenja, življenja njegove matere ali
svetnikov; v središču je pripoved o čudežnem dogodku; po slovenskem ozemlju se
začnejo širiti od 10. stoletja dalje z ustanavljanjem prvih samostanov), razlagalne
(pojasnjujejo lastnosti v naravi: pri človeku – Adamovo jabolko pri moških in delu
človeških rok, pri živalih, rastlinah; so nekakšna znanost in pedagogika v okviru
slovstvene folklore), socialne (govorijo o družbenem življenju od najožjega do
najširšega kroga: o nesrečni ljubezni, obrekovanju, ravbarjih, umiranju zaradi kuge,
uničenem plašču ali nepisanih pravilih o kopanju rude) ali šaljive povedke (so
prvoosebne pripovedi o ˝doživljajih˝ in zabavne zgodbice o prebivalcih posameznih
krajev, o varčnosti Gorenjcev, o zakonskem življenju) (Stanonik, 1999).
Monika Kropej v knjigi Pravljica in stvarnost pove, da imajo nadnaravna bitja v
pravljicah določena oblačila in videz. Rojenice so belo oblečene žene, Desetnica je
vedno strgana in razcapana. Ljudska domišljija pa najbolj zaživi ob opisih vraga, saj
želi pripovedovalec s tem stopnjevati napetost pripovedi. Tako so najhujši vragi
oblečeni v rdečo, nekoliko manj strašni pa so črni. Škratje, ki so bili poredni in so
nagajali, pa so nosili zelena oblačila z rdečimi kapicami (Kropej, 1995).
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
17
4 EMPIRIČNI DEL
Prav vseh 17 skupin Vrtca Bled je sodelovalo pri projektu dramatizacije o nastanku
blejskega jezera. Rdeča nit predstave sta bila dva pastirčka, ki sta pripovedovala
legendo, ter tri vile. Predstavo so s točkami dopolnjevali otroci ter strokovne delavke,
napravljeni v pastirčke ter pastirice. Kar nekaj mesecev pred glavnim nastopom so se v
vsaki skupini posebej začeli pripravljati na nastop. Strokovne delavke so izbrale, kaj od
ljudskega izročila bodo uporabili za nastop in se začeli pridno seznanjati z ljudskim
slovstvom. Opisali bomo, kako je potekalo delo v dveh skupinah.
4.1 Raziskovalni problem, namen, cilj in hipoteza diplomske naloge
V empiričnem delu bo opisan primer dramatizacije pripovedke o nastanku
blejskega jezera. Predstavili bomo svoje ugotovitve o primernih pristopih za oživljanje
slovstvene folklore v predšolskem obdobju, in sicer v skupini prvega starostnega
obdobja in skupini drugega starostnega obdobja.
Cilj raziskovanja diplomske naloge je prikazati raziskavo o zbliževanju slovstvene
folklore z otroki v vrtcu na primeru dramatizacije.
Oblikovali smo dve delovni hipotezi:
Ali otroci, zasičeni z vizualnimi sporočili, še kažejo interes za sprejemanje
slovstvene folklore?
Ali otroci z igro vlog lahko oživijo like iz slovstvene folklore domačega kraja?
4.2 Metodologija
V nadaljevanju smo predstavili raziskovalno metodo, raziskovalni vzorec,
pripomočke in postopke zbiranja podatkov.
4.2.1 Raziskovalna metoda
Raziskovalna metoda, ki smo jo uporabili pri raziskavi, je kvalitativna raziskava.
Opazovali smo delo po skupinah in opravili študijo dramatizacije o nastanku blejskega
jezera.
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
18
4.2.2 Raziskovalni vzorec
Za raziskavo smo uporabili 2 skupini otrok. Ena skupina otrok spada v prvo
starostno obdobje, otroci so stari od enega do dveh let. V skupino je vpisanih 14 otrok,
od tega je 6 dečkov in 8 deklic. Vsi prihajajo iz okolice Bleda in obiskujejo vrtec prvo
leto. V tej skupini sem bila pomočnica vzgojiteljice, sodelovala je tudi vzgojiteljica.
Druga skupina otrok spada v drugo starostno obdobje, otroci so stari od štiri do pet let.
V skupino je vpisanih 24 otrok, od tega 8 deklet in 16 dečkov. Tudi oni prihajajo iz
okolice Bleda in so v času opazovanja tik pred vstopom v šolo. Sodelovali sta
vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice.
4.2.3 Pripomočki
Pripomočki, ki smo jih uporabili pri raziskavi, je digitalni fotoaparat in pravljica iz
slovstvene folklore Gorenjske ter oblačilo za pastirčka oziroma pastirico. V vsaki
skupini posebej pa so bili še dodatni pripomočki, glede na izbrano temo. Skupina
prvega starostnega obdobja: zgoščenka s pesmijo Diradi čindara. Skupina drugega
starostnega obdobja: zgoščenka s pesmijo Izidor ovčice pasel in ovčke, izdelane iz
kartona in vate.
4.2.4 Postopek zbiranja podatkov
Skupina prvega starostnega obdobja
To skupino so obiskovali otroci, stari od enega do dveh let. Vemo, da otroci že po
naravi zelo radi plešejo, zato smo se odločili, da bo naša točka plesna. Izbrali smo
ljudski ples Diradi čindara, ki ga največkrat imenujemo kačo zvijat ali kačo vit. Ko smo
otrokom prvič predvajali glasbo, so začeli ploskati in poskakovati, saj so pesem izvajali
tamburaši, pel pa je ženski pevski zbor. Z vzgojiteljico sva jih prijeli za roke tako, da
smo naredili kačo in začeli hoditi po sobi. Kadar smo v skupini plesali, smo vedno
oblikovali krog, zato je bil otrokom nov način plesa izredno zanimiv. Pesem smo
poslušali vsak dan in kmalu so se otroci sami začeli prijemati za roke in plesati. Pesem
so hitro usvojili in jo vzeli za svojo. Naslednji korak seznanjanja z ljudskim izročilom pa
je bilo oblačilo. Vemo, da se danes nihče oziroma redko kdo še napravlja tako kot
včasih. Zato je bilo otrokom zelo zanimivo, ko si je vzgojiteljica nadela ruto, predpasnik
in daljše krilo. Začudeni so opazovali, kaj se dogaja. Tako sva se z vzgojiteljico vsak
dan napravili in z otroki zaplesali Diradi čindaro. Nato smo starše prosili, naj vsak otrok,
če je to možno, prinese oblačila za pastirčka (brezrokavnik, srajčka, klobuk, hlače)
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
19
oziroma pastirico (rutka, predpasnik, krilce). Starši so povedali, da so imeli z iskanjem
oblačil precej težav, sploh za pastirčka. Ko smo imeli zbrana vsa oblačila, smo tudi
otroke začeli napravljati, a postopoma. Najprej samo rutka/klobuk. Čez dan ali dva še
predpasnik/srajčka. Tako smo počasi prišli do celotne oprave. In vsakič smo zraven
zaplesali še Diradi čindaro. Dan nastopa se je bližal in mi smo bili pripravljeni. Ker smo
otroke že prej seznanili z oblačilom in načinom plesa, na odru ni bilo večjih težav.
Nastopa na proslavi se je udeležilo 7 otrok, kar predstavlja polovico skupine.
Slika 1: Pastirček in pastirica začneta s pripovedovanjem legende
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
20
Slika 2: Najmlajši otroci pogumno vijejo kačo po odru
Slika 3: Napravljeni v pastirčke in pastirice smo prav čudoviti
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
21
Slika 4: Vile plešejo na travniku, pastirček pa mirno spi
Skupina drugega starostnega obdobja
V oddelek je bilo vpisanih 24 otrok, starih od štiri do pet let. Vzgojiteljica in
pomočnica sta za nastop izbrali ljudsko pesem Izidor ovčice pasel. Iz kartona so
izdelali ovčke in jih oblepili z vato. Ovčke so med nastopom držali v rokah. Ker so otroci
v tej skupini starejši, je bilo načinov za zbližanje s slovstveno folkloro več. Tako smo se
odpravili v Radovno na Pocarjevo domačijo, kjer so se otroci srečali s starimi običaji in
starinskimi predmeti. Spoznali so orodje za spravilo sena, ličkanje koruze, oblačila in
obutev, pripomočke za kuhanje in peko, pripomočke za izdelavo masla in sira. Vodič
nam je povedal tudi, kako je življenje včasih potekalo. Otroke je zanimalo predvsem
življenje otrok. Vse so z zanimanjem opazovali in si poskušali vtisniti v spomin. Obisk
Pocarjeve domačije nas je popeljal kar nekaj stoletij nazaj in otroke seznanil z
življenjem včasih. V sklopu našega seznanjanja z ljudskim slovstvom smo obiskali še
kmetijo na Bledu, kjer so nam prikazali striženje ovac ter kako potem iz ovčje dlake
dobimo volno, z gospodinjo smo spekli kruh v krušni peči, skupaj pa smo potem zapeli
še nekaj ljudskih pesmic. Vzgojiteljica je v skupino tudi povabila prababico dečka.
Povedala nam je, katere igre so se včasih igrali, katere pesmi so peli, kako je bilo v
šoli, kakšno je bilo življenje včasih. Obisk prababice je bil otrokom zelo všeč in niso se
mogli načuditi, da je bilo življenje tako drugačno. Tudi v tej skupini sta vzgojiteljica in
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
22
pomočnica starše prosili za oblačila za pastirčka oziroma pastirico. Tako napravljeni so
vsak dan ob flavti peli pesem Izidor ovčice pasel. Prišel je dan nastopa in naši pastirčki
ter pastirice so ponosno ponesli ovčke na oder in pred vsemi glasno zapeli Izidor
ovčice pasel. Nastopa na proslavi se je udeležilo 21 otrok.
Slika 5: Pastirčki s svojimi ovcami
Slika 6: Glasno prepevanje slovenske ljudske pesmi Izidor ovčice pasel
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
23
Slika 7: Vile prosijo pastirčke, da ogradijo njihovo travo
Slika 8: Nastanek Blejskega otoka
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
24
4.2.5 Postopek obdelave podatkov
Podatke smo obdelovali s kvalitativno obdelavo, in sicer z opisovanjem,
opazovanjem in komentarji otrok. Pri starejši skupini otrok smo si pomagali še z
vprašanji: »Kaj vam je bilo najbolj všeč?«
4.2.6 Rezultati in razprava
Dobljene podatke smo obdelovali s kvalitativno obdelavo. Ves čas izvajanja
dejavnosti in nastopa smo otroke opazovali: koliko zanimanja kažejo za izbrano ljudsko
pesem, izražanje želje po ponavljanju, otrokova samoaktivnost, otrokove pobude za
raziskovanje ljudskega izročila. V skupini prvega starostnega obdobja smo opazili, da
otroci ob zvokih pesmi Diradi čindara začnejo plesati brez naše pobude. Ob koncu
pesmi pa so veselo ploskali in hoteli ponoviti ples. Na razpolago so imeli tudi oblačila in
so večkrat sami pokazali, da si želijo nadeti predpasnik ali klobuk. Otroci so pokazali
zanimanje tudi za oblačilo nasprotnega spola, npr. deklice so hotele imeti na glavi
klobuk, dečki pa predpasnik.
V skupini drugega starostnega obdobja smo prav tako dobili pozitivne rezultate
naše raziskave. Ljudsko pesem Izidor ovčice pasel je večina otrok že poznala. Po
obisku Pocarjeve domačije v Radovni in kmetije na Bledu so otroci pokazali veliko
zanimanje za ljudsko izročilo in življenje včasih. Ker so otroci po obisku dečkove
prababice pokazali zanimanje za ljudske igre, smo jih nekaj zbrali in otroci so se jih radi
igrali. Po vprašanjih, kaj jim je bilo najbolj všeč, so povedali, da obisk kmetije na Bledu
in striženje ovac ter ljudske igre. Všeč jim je bilo tudi, ko smo se napravili v pastirčke in
pastirice. Po nastopu v festivalni dvorani so otroci še vedno kazali zanimanje za ljudsko
izročilo in vzgojiteljica se je odločila, da temo nadaljuje in jo razširi še na ljudske plese,
ljudske običaje in ljudske igre.
Glede na dobljene rezultate lahko sklepamo, da je slovstvena folklora otrokom
danes še kako zanimiva in privlačna. Dobro se počutijo v vlogi pastirčkov in pastiric,
ljudske igre so jim blizu, z veseljem poslušajo ljudske pravljice, prepevajo ljudske
pesmi in spoznavajo življenje včasih. Dobljeni rezultati torej podpirajo hipoteze, ki smo
si jih zastavili na začetku raziskave. Otroci danes, glede na zasičenost z drugimi
vizualnimi sporočili, še kažejo interes za sprejemanje slovstvene folklore. Med samo
raziskavo smo opazili, da za to niti ne potrebujejo veliko spodbud. Pomemben je uvod
in predstavitev teme, potem pa otroci sami vodijo, raziskujejo, razvijajo in se igrajo.
Prav tako lahko potrdimo delovno hipotezo, da otroci z igro vlog lahko oživijo like iz
slovstvene folklore domačega kraja. Prav vsi so se z veseljem napravili v pastirčke in
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
25
pastirice ter tako oživili danes že izgubljene like. Ko smo opazovali otroke napravljene
v pastirčke in pastirice, kako se igrajo ljudske igre, smo si z lahkoto predstavljali otroke
včasih med pašo živine. V očeh smo jim videli otroško razposajenost, veselje in
svobodo, ki so jo prav gotovo občutili tudi otroci pred desetletji. Menimo, da je bila
raziskava narejena dovolj obširno, da smo lahko dobili zadovoljive rezultate, ki so
potrdili naše delovne hipoteze. Prepričani smo, da bi dobili povsem enake rezultate v
vrtcih drugih pokrajin. Vprašanje oziroma raziskovalna hipoteza, ki bi jo tudi lahko
raziskovali pa je, kako bi se otroci vživeli v vlogo likov iz drugih pokrajin, saj je naša
raziskava temeljila na gorenjski pripovedki.
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
26
5 SKLEPNE UGOTOVITVE
Na koncu raziskovanja in pisanja diplomske naloge me prevevajo pozitivni občutki.
Med pisanjem teoretičnega dela sem spoznala kar nekaj novih stvari, ki me
presenečajo. Nikoli se nisem vprašala, kako se je slovstvena folklora ohranila vse do
danes. Zahvala gre gotovo vsem njenim zapisovalcem in raziskovalcem. Tudi danes je
še vedno kar nekaj takih, ki se trudijo ohranjati našo folkloro. Novo spoznanje je tudi to,
kako širok pojem je slovstvena folklora in kaj vse zajema. V vrtcih bi lahko imeli
celoletne projekte s poudarkom na ljudskem izročilu. V našem vrtcu na Bledu je tako,
saj izhajamo iz korenin, velik pomen dajemo domačemu okolju in vsem kar spada vanj
(prebivalci, okolica, pesmi, pripovedke, običaji, kulturna dediščina). Spoznala sem, da
je slovstvena folklora še kako lahko živa in prisotna v našem življenju in življenju otrok,
le obuditi jo moramo. Otroci ob različnih folklornih vzorcih doživljajo pozitivne občutke,
se dobro počutijo in se z veseljem vživijo v vlogo likov. Današnji mediji precej vplivajo
na otroke in njihov gibalni ter miselni razvoj. A se jih da s primernimi spodbudami
popeljati v svet ustvarjanja, gibanja, raziskovanja, plesa in prepevanja ter obujanja
ljudskih vzorcev. Otroci večino dneva preživijo v vrtcu, kjer jim vzgojitelji ustvarijo
spodbudno okolje za učenje, raziskovanje. Tako malo je potrebno, da otroci vzamejo
ljudsko izročilo za svoje in tako zelo pomembno je to za našo kulturo, da se ohrani. Kot
smo lahko spoznali med našo raziskavo, otroci sami dajejo pobude za oživljanje
slovstvene folklore. Sami so prosili za pravljice, predlagali pesmi, ki bi jih peli in se
zanimali za pastirske igre. Ko se spomnim za nazaj, kako prisrčni so bili dečki v svojih
oblačilih za nastop, me prešine v spominu, da nihče od njih ni imel pištole v rokah ali
uprizarjal lika iz risanke. Ne, dokler so bili napravljeni v pastirčke. In tudi deklice se niso
napravljale v princeske in v raznorazne dekliške like iz risank. Opazila sem še, da so
dečki raje oživili lik pastirčka in vztrajali tako napravljeni. Vesela sem, da sem se
odločila za to temo, čeprav je bilo raziskovanje teorije precej težje, kot sem
pričakovala. Knjig, ki bi teoretično opisovale slovstveno folkloro, ni veliko, in vsebina se
je iz knjige v knjigo precej ponavlja. Je pa bilo zanimivo in sproščujoče brskanje med
pravljicami in pripovedkami, saj sem se za trenutek vrnila v čas knjig, pravljic, toplih
naročij in dolgih dni iger z mojima bratoma.
Za konec dodajam še misel, ki se je globoko dotaknila mojega srca:
»Bilo je nekoč, ko si bil ti ves samo zenica mojega očesa, ti si bil v mojem pogledu
in jaz v tvojem. To si bil ti, ki si me naredil za mater, in jaz, ki sem te naredila za
svojega otroka. Midva sva bila eno – in drug brez drugega nisva bila nič. A zdaj
bom odšla; ne bom te pustila samega, puščam ti pravljico! Tudi ti me ne zapuščaš,
saj ne grem prazna od tebe. Ti si mi poklonil užitek pripovedovanja pravljice, ob
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
27
kateri sem jaz odrasla. V tebi, otrok moj, najdem poseben smisel, da se počutim
dobro in da te vedno znova najdem.« (Nikolić,1990, v Zalokar Divjak, 2002, str.
66).
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
28
6 LITERATURA IN VIRI
Bettelheim, B. (1999). Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia
humanitatis.
Gašperin, R. (2012). Enci benci na kamenci: slovensko otroško izročilo. Ljubljana:
Mladinska knjiga
Jenče, L. (2006). Sedi k meni, povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega
izročila: zbornik prvega simpozija pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic.
Maribor: Mariborska knjižnica.
Kropej, M. (1995). Pravljica in stvarnost: odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih
pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine. Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Kunaver, D. (1999). Slovenske ljudske pripovedke = Slovene legends. Ljubljana:
samozaložba D. Kunaver.
Matko Lukan, I. (2009). Kako beremo z otrokom. V L. Knaflič in N. Bucik (ur.), Branje
za znanje in branje za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti (str.
27–42). Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
Novak, S. (2011). Pomen pravljic za moralni razvoj predšolskih otrok. Diplomsko delo.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Stanonik, M. (1993). Slovstvena folklora v domačem okolju. Ljubljana: ZRSŠ.
Stanonik, M. (1999). Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.
Terseglav, M. (1999). Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: Karantanija.
Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: GORA, s.p., Zdenka Zalokar
Divjak.
Zalokar Divjak, Z. (2002). Brez pravljice ni otroštva. Krško: GORA, s.p., Zdenka
Zalokar Divjak.
Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
29
7 PRILOGA
VILE SO OBLIKOVALE BLEJSKO JEZERO
Tamkaj, kjer je Blejsko jezero, v starih časih ni bilo vode, ampak dolina, sredi
katere je stal hribec z velikansko skalo na vrhu. V mesečnih nočeh so se ob tej skalnini
zbirale gorske vile in plesale.
V zeleni dolini in na strmih fratah hribca pa so za dne pastirci pasle ovce. Ovčice
pa so popasle tudi travico, ki je rasla okrog skale na hribcu. Zato so se nekega dne vile
razjezile in pastircem zagrozile: ˇČe ne boste ogradili skale na vrhu hribca, da bi vaše
ovčice ne popasle naše travice, jo bomo ogradile me!ˇ
Vilinskim grožnjam pa so se pastirci samo smejali in še in še seganjali svoje ovčice
na hribce, kjer so pomulile vso travico okrog vilinske skale. Zaradi tega si je nekoč
najmlajša in najlepša vila med plesom na trdi zemlji zlomila nogo.
Vile so se maščevale nad neposlušnimi pastirji. Z bližnjih planin so priklicale vodo,
ki je prihrumela v dolino in jo zalila, da je samo še hribček s skalo gledal iz nje.
Tako so si gorske vile ogradile skalo na hribcu, kjer so poslej nemoteno plesale v
mesečnih nočeh.
Tako je nastalo Blejsko jezero z zelenim otokom.
(Kunaver, 1999, str. 71–72)