8. - 9. september 2009Člani odprave: Pavle, Franci, Jože, Bogdan, Lidija, Vlado, Tomi, Boštjan, Davorin,

Bojan, Miran, Bogdan;

Počitek za šoferja po 3 urah vožnje in nadaljevanje poti proti kraju

Kals am Grossglockner, kjer je naše načrtovano izhodišče.

Prihod na parkirišče in priprava opreme, ki bo potrebna prvi dan vzpona.

Pogled tja gor, naš cilj, ki ga bomo dosegli šele jutri zjutraj.

Seveda je bilo potrebno tudi nekaj pojesti saj nas je čakala naporna pot, na kateri

smo v prvem dnevu premagali skoraj 800 višinskih metrov.

Še skupinska fotografija in……

……pot pod noge proti prvi koči, ki nas čaka na poti.

Po približno 45 minutah hoje smo prišli do prve koče.

Po kratkem postanku smo pot nadaljevali proti naši naslednji postojanki do katere

je bilo predvideno 2 uri hoje.

Dolina za nami se je hitro oddaljevala in kmalu smo prišli do…….

……naslednje po izgledu zelo nenavadne koče.

Sledil je počitek in čas za krajše kosilo saj je bilo za nami

že približno 3 ure hoje.

Pot se je nadaljevala proti tretji, zadnji koči na naši poti. Prečiti smo morali ledenik, kar je bilo posebej zanimivo, pa tudi nekoliko naporno.

Na poti čez ledenik smo srečali marsikaj………

………..naravne skulpture

…….ledene sveče……..

….pa tudi razpoke v ledu, ki so lahko globoke tudi 20 in več metrov;

Seveda ni šlo brez krajših počitkov.

Po približno petih urah in pol nas je pričakal še zadnji plezalni del naše

poti prvega dne.

In pogled……..

……. tja gor proti vrhu.

Prihod na zadnjo postajo je deloval, kot da bomo v kočo vstopili skozi

kletne prostore.

A vseeno ni bilo tako hudo, kot je sprva izgledalo.

Kratek počitek se je kar prilegel a čakale so nas že priprave

za naslednji dan.

Potrebno je bilo pripraviti opremo in ………..

……se okrepiti ter spočiti za končni podvig.

Po zajtrku ob 5.30 je sledilo hitro oblačenje in zadnje priprave za vzpon na vrh.

Izgled mogoče vara a to niso bili teroristi,

temveč neustrašni planinci……..

Malečniški alpinisti!

Urejanje navez 4x po tri osebe.

Sredino jutranje sonce nam je vlivalo moč in motivacijo da

uspešno osvojimo vrh.

Začeli smo s počasnim tempom po vjugasti poti proti plezalnemu delu “malega” Grossglocknerja.

Prihajali smo vse više in večina nas je občutila redkejši zrak,

ki je dišal po novo zapadlem snegu.

Temperature so se gibale okrog -5, ko ni pihal veter, ko pa je zapihalo

smo občutili ivje na obrazu in tisti pravi zimski mraz.

Skupine v navezah so delovale kot popolnoma usklajene trojke alpinistov,

ki kot za šalo osvajajo najvišji avstrijski vrh.

Pogled proti cilju naše poti v ozadju.

Po treh urah in pol je bil vrh 3798 uspešno osvojen!

Pogled proti koči pod nami……..

……in tja daleč v dolino, kamor se vračamo.

Zadovoljni in srečni smo si čestitali za osvojen vrh in opravili

nekaj zgodovinskih fotografij!

Največja zahvala gre našim izkušenim in potrpežljivim vodičem

Pavliju, Franciju, Jožetu in Bogdanu!

Seveda smo morali tudi mi nekaj pustiti na gori in zalivanje z “Makovo” penino je bilo kar primerno glede na uspeh, ki smo ga dosegli.

Sledil je izjemno zahteven spust, ki ni dovoljeval niti najmanjših napak.

V navezah za nami je do težav prišlo, saj je bilo potrebno reševanje iz zraka.

Bili smo priča izjemnemu reševanju v težkih vremenskih razmerah.

V zadnjem delu spusta smo že vsi nestrpno pričakovali ponovni stik z snegom po

katerem je pot potekala bistveno hitreje.

Ob vznožju nas je pričakala gosta megla in ledeni veter

z hitrostjo okrog 50km/h.

Na koči smo se hitro preoblekli ter malo okrepčali in nadaljevali pot mimo

čudovitih gora in slapov nazaj v dolino.

Zasluženo hladno pivo je bilo nagrada za hiter in varen spust v dolino

do koče, ki je bila naša prva postaja prejšnjega dne.

Še zadnji pogled proti obsijanemu vrhu, ki je v nas

pustil neko novo nepozabno izkušnjo.

Civilna oblačila in domači narezek se je kar prilegel po naporni poti ki je bila v

sredo 9.9.2009 ob 18.30 končana.

Ko sonce zahaja za goro občutiš moč, ki te vedno znova pritegne in popelje na

nove vrhove, ti da nove izkušnje, nove prijatelje in nove cilje, ki jih želiš v

naslednjih podvigih doseči.

By B. MAK