TEČAJ ZA VODJE ENOT

VZGOJA OSEBNOSTI GASILCA

Avtor: Vladka Bučevec, učit. raz. pouka, VGČ II

September 2012

Gradivo dopolnil: Vinko Zobec, VGČ II

Januar 2014

1

Kazalo OSNOVE OSEBNOSTI .....................................................................................................2

Jaz, samopodoba, samospoštovanje .................................................................................3

Struktura osebnosti in medsebojne razlike .......................................................................4 Tipološke osebnostne značilnosti ....................................................................................5

Temeljne dimenzije osebnosti .........................................................................................6 MOTIVACIJA....................................................................................................................9

SKUPINSKO (TIMSKO DELO) ...................................................................................... 11 Nastanek skupine .......................................................................................................... 11

Razvoj skupine ............................................................................................................. 12 Nivoji delovanja skupine: ............................................................................................. 13

Pogoji za delovanje skupine .......................................................................................... 13 VODENJE SKUPINE ...................................................................................................... 14

KONFLIKTNE SITUACIJE ............................................................................................. 15 Čustva .......................................................................................................................... 15

Čustveno zrela osebnost ................................................................................................ 16 Razvoj čustev, čustvovanje ........................................................................................... 16

Medsebojni odnosi ........................................................................................................ 17 Frustracije, krize, konflikti ............................................................................................ 17

Stališča, prepričanja, predsodki ..................................................................................... 17 Vrednote ....................................................................................................................... 18

Stresi in krize ................................................................................................................ 18 Premagovanje frustracij, konfliktov, stresov in kriz ....................................................... 19

RETORIKA...................................................................................................................... 21

2

OSNOVE OSEBNOSTI

Osebnost je relativno trajna celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti, po katerih se

posameznik razlikuje od drugih. Lahko si jo predstavljamo kot skupek številnih značilnosti, ki

jim pravimo osebnostne lastnosti. Določene lastnosti so pri ljudeh enake ali podobne, vendar

se pri posamezniku lastnosti združujejo v značilen vzorec, ki je enkraten in neponovljiv, zato

govorimo o individualnosti posameznikove osebnosti.

Kadar govorimo o celovitosti osebnosti, pa mislimo na to, da čeprav je osebnost sistem, ki je

navznoter kompleksen, razčlenjen in lahko tudi konflikten, vendarle deluje kot celota.

Celovitost osebnosti pa pomeni, da sočasno razmišljamo, čustvujemo, delujemo in obenem v

nas potekajo fiziološke spremembe. S spreminjanjem mišljenja in aktivnosti lahko posredno

spreminjamo čustva in fiziologijo.

Osebnost je struktura, sestavljena iz posameznih osebnostnih enot oziroma osebnostnih

lastnosti in odnosov med njimi. Osebnostnih lastnosti je veliko in jih razvrščamo v štiri

področja osebnostne strukture: temperament, značaj, sposobnosti in telesno zgradbo.

Osebnostni teoretiki opisujejo različne vzroke za razvoj človeške osebnosti, npr. Freud,

Murray, Piaget. Najbolj zaokroženo teorijo osebnostnega razvoja je podal nemški psiholog in

psihiater Erik Homburger Erikson. Meni, da je razvoj osebnosti predvsem socialni razvoj,

razvoj socialnega vedenja, spolni razvoj je samo njegov sestavni del. Temeljni pogoj polnega

osebnostnega razvoja je uresničevanje »osebne identitete«, zavestna opredelitev lastne

življenjske vloge ter vsebin »samega sebe«.

Obdobja osebnostnega razvoja (po Eriskonu)

• Zaupanje nasproti nezaupanju (0-1 leto starosti): Otrok oblikuje odnos do okolja, od

katerega je povsem odvisen.

• Samostojnost (avtonomija) nasproti sramu in dvomu (1-4): Otrok prične govoriti,

hoditi, njegov življenjski prostor se poveča, privaja se na samostojna opravila.

• Iniciativa (odgovornost) nasproti krivdi (4-5): Otrok prične spontano postavljati cilje

in jih uresničevati. Naloga staršev v tem obdobju je težka, spodbujati morajo

otrokove težnje, po drugi strani pa jih usklajevati z družbenimi pravili.

• Delavnost nasprotni manjvrednosti (6-11): V ospredje prihaja smisel za produktivno

delo, otrok se mora truditi za uspeh, pokazati marljivost in prizadevnost.

• Identiteta nasproti identiteti zmedenosti (adolescenca/12-15 ter vmesno obdobje t.i.

post adolescence): V tem obdobju se oseba postavi na lastne noge, poiskati mora svoj

lastni prostor pod soncem. Pogosto se posameznik v iskanju identitete oddalji od

staršev.

• Intimnost nasproti izolaciji (zgodnje odraslo obdobje): Smer osebnostnega razvoja

prehaja z interesov za sebe k interesom za druge. Tu gre za težnje po intimnosti,

ljubezni in solidarnosti.

• Ustvarjalnost (rast) nasproti stagnaciji (srednje odraslo obdobje): Interesi

posameznika se razširijo in vodijo k uresničevanju temeljnih osebnostnih

potencialov. Značilna je ljubezen do družine, dela in lastnih idej.

• Integralnost nasproti obupu (zrela doba): Življenje dobi nov, polnejši smisel, ki je

hkrati prilagojen realnosti. Interesi se razširijo do skrajnih možnih meja in

vključujejo zanimanje, skrb in delo za širšo skupnost, za narod in človeštvo.

3

Jaz, samopodoba, samospoštovanje

Kaj je samopodoba?

• Samopodoba je odnos do samega sebe.

• Je vrednost, ki jo pripisujemo sami sebi.

• Je sestavljena slika, celotna podoba lastne vrednosti.

• Je naša notranja predstava o nas samih (naša vrednost – naš cenovni listek).

• Je proces in se razvija in spreminja skozi čas.

• Svojo samopodobo si prislužimo.

Začetnik sodobnega pojmovanja samopodobe psiholog Nathaniel Branden pravi, da je

samopodoba integrirana vsota samoučinkovitosti in samospoštovanja.

Samoučinkovitost je zaupanje v lastne sposobnosti razmišljanja, presojanja, izbiranja in

odločanja. Pomeni poznavanje in razumevanje svojih interesov in potreb, zanašanje nase in

zaupanje vase. Občutek lastne učinkovitosti se kaže v sposobnosti nadzora nad lastnim

življenjem, v občutenju, da smo mi vitalno središče svojega življenja in ne le pasivni

opazovalci in žrtve dogodkov.

Samospoštovanje pa je opredeljeno kot zaupanje v lastne vrednote. Predstavlja pozitivna

stališča do pravice do osebnega življenja in sreče, do svobode uveljavljanja lastnih misli,

želja, potreb in radosti. Omogoča vzajemno pozornost do drugih ljudi in zdrav občutek

prijateljstva. Občutek samoučinkovitosti in samospoštovanja sta temeljna stebra zdrave

samopodobe. Če je okrnjen eden od obeh, je okrnjena tudi samopodoba.

Človek se ne rodi kot že razvita in oblikovana osebnost, struktura in delovanje osebnosti

nastajata pod vplivom različnih dejavnikov.

Pri oblikovanju samopodobe in samospoštovanja imajo pomembno vlogo:

lastne izkušnje s samim seboj in okoljem

odnosi z drugimi ljudmi in njihovo vrednotenje nas samih. Drugi nam pogosto

besedno, velikokrat tudi nebesedno sporočajo, kako nas vrednotijo, so pozorni do nas,

nas opazijo, se družijo in pogovarjajo z nami, nam zaupajo, nas imajo radi, ali pa tudi

ne.

Večina naših ravnanj je v skladu z našo samopodobo, če zaupamo vase, si postavimo višje

cilje, v nasprotnem primeru so cilji nižji. Za človeka s pozitivno samopodobo je značilno, da:

si zastavlja visoke, vendar dosegljive cilje

se osredotoči na pozitivne izkušnje

pri soočanju s težavami in problemi ostaja psihološko trden

pri soočanju z novimi izkušnjami čuti zadovoljstvo, mikavnost

ohranja trdne medosebne odnose ter bolj privlači tiste ljudi, ki tudi uživajo svoje

življenje in izpolnjujejo svoje potenciale

lažje poišče načine konstruktivnega sodelovanja z drugimi in se nanje pozitivno

odziva

lažje razvija empatičen odnos in sočutje do sebe in drugih

je odločen, optimističen, močnejši

prevzame več odgovornosti za svoja dejanja

je bolj avtonomen (neodvisen) in ne potrebuje nenehnega odobravanja drugih

je pogumnejši pri sprejemanju novih izkušenj in odločitev

4

Skrb za ohranjanje pozitivne samopodobe je zelo pomembna, saj se v nasprotnem primeru

razvijejo različne oblike vedenja, ki nakazujejo slabo samopodobo človeka:

slabo govorjenje o sebi

ljubosumnost

občutki krivde

nezmožnost dajanja komplimentov

neupoštevanje lastnih potreb

nezmožnost izražanja naklonjenosti drugim

kritičen odnos do drugih

primerjanje z drugimi

nesposobnost vzeti si čas zase

trajno poslabšano zdravje

Pozitivna samopodoba je torej pogoj duševnega in osebnostnega ravnovesja.

Struktura osebnosti in medsebojne razlike

Vse osebnostne lastnosti niso enako pomembne. Nekatere dajejo o posamezniku več podatkov

kot druge. Med zgodovinsko pomembnimi tipologijami osebnosti sta najbolj znani Hipokrat-

Galenova tipologija temperamenta in več kot 2000 let mlajša Jungova tipologija. Da bi

olajšali pregled nad praktično neskončnim številom osebnostnih lastnosti, jih nekako po

tradiciji delimo na štiri velika področja: temperament, značaj (karakter), sposobnosti in

telesno zgradbo (konstitucijo).

Temperament:

Zajema predvsem značilne načine vedenja in čustvovanja. Obsega tisto področje osebnosti, ki

je povezana s čustvenim doživljanjem in reagiranjem. Silovitost, živahnost, hladnokrvnost so

primeri temperamentnih lastnosti. Raziskave kažejo, da so značilnosti temperamenta zelo

odvisne od dednih vplivov, čeprav se lahko pod vplivom okolja v določeni meri spremenijo.

Značaj:

Zajema vsebino vedenja. Nanaša se na tiste osebnostne lastnosti, ki jih ocenjujemo z

moralnega in etičnega vidika in se povezujejo z voljo in motivacijo.

Značajske lastnosti so: poštenost, sebičnost, vestnost, skromnost, odkritost, redoljubnost,

hrabrost,…

So bolj odvisne od vplivov okolja, predvsem vzgoje (družbene in kulturne norme).

Neustrezni in zgrešeni vzgojni prijemi povzročijo oblikovanje manj prilagojenih značajskih

potez in pomanjkanje zaželjenih značajskih lastnosti (npr. pomanjkanje čuta za dolžnost,

odgovornost ali pretirana redoljubnost)

Ugotavljanje značajskih lastnosti je težavno in nezanesljivo, saj so mnoga vedenja bolj

posledica situacijskih dejavnikov in drugih osebnostnih kot pa značajskih lastnosti.

Sposobnosti:

Ta pojem predvsem zajema tiste lastnosti, ki najbolj bistveno vplivajo na naše dosežke in

uspešnost pri reševanju različnih nalog in problemov. Človekove sposobnosti delimo na

intelektualne (umske), senzorične (zaznavne- sposobnosti naših čutil) in motorične (telesne).

Med umskimi je najbolj znana

5

- inteligentnost, ki jo opredelimo kot možnost učinkovitega mišljenja, učenja in reševanja

problemov. Največkrat se kaže v iznajdljivosti v novih situacijah, kjer si z naučenim znanjem

ne moremo kaj dosti pomagati. Vendar inteligentnost pomaga tudi pri znanju, večja kot je,

bolje bomo znali svoje znanje uspešno izkoristiti.

Ustvarjalnost je miselni proces, rezultat pa so originalni in ustrezni dosežki. Vsi ljudje smo

bolj ali manj ustvarjalni. Pri ustvarjalnosti je pomembnih več faktorjev: originalnost

(izvirnost), ustreznost dosežka okoliščinam in uporabnost. Ustvarjalnost je tesno povezana s

predhodnim znanjem in izkušnjami, različnimi osebnostnimi lastnostmi in okoljem.

Konstitucija:

Konstitucija ali telesna zgradba zajema predvsem telesne značilnosti, še posebno značilnosti

telesnega videza, drže in posameznih telesnih delov. Nekateri psihologi so poskušali raziskati

ali obstajajo zveze med telesno zgradbo in drugimi osebnostnimi lastnostmi, npr.

temperamentom. Tako so nastale konstitucionalne teorije osebnosti, kakršni sta

Kretschmerjeva in Sheldonova. Po Kretschmerju obstajajo trije tipi konstitucije, ki jim

ustrezajo trije tipi temperamenta:

- astenična konstitucija (rast v dolžino, nežnost, vitkost)…..shizotimni temperament

(introvertnost, togost)

- piknična konstitucija (rast v širino, okroglost, kratki udi…ciklotimni temperament

(ekstravertnost, stabilnost)

- atletska konstitucija (razvito mišičje, robustnost)….visoki temperament (lepljivost,

energičnost, agresivnost)

Raziskave so pokazale, da so Ketschmerjeve ideje le delno pravilne. Vprašljivo je tudi, ali so

zveze med konstitucijo in temperamentom res vrojene. Lahko si predstavljamo, da so

posledica pridobljenih izkušenj, torej naučene ali privzgojene. Otrok z atletsko konstitucijo se

laže telesno uveljavi in se tako lahko nauči agresivnega obnašanja. Na ta način se lahko tip

telesne zgradbe (atletski) dejansko poveže z lastnostjo temperamenta (agresivnost), a ta zveza

ni vrojena, temveč pridobljena (je posledica izkušenj).

Tipološke osebnostne značilnosti

Slika 1: (Tipološke značilnosti po Hipokratu in Galenu ter Jungova tipologija)

6

Kolerik

Koleriki so, podobno kot sangviniki, bolj ekstravertirani in izredno impulzivni. Imajo veliko

čustveno moč, ki jo burno izražajo. Še zlasti jezo. Značilno za njih je, da brez razmišljanja

prestopajo meje v medsebojnih odnosih in kar mimogrede odločajo še za druge, ne da bi jih ti

za to prosili. Koleriki imajo veliko energije in so pri vsem, česar se lotijo, tudi zelo učinkoviti.

Preden se sangvinik organizira, je kolerik že končal delo. Seveda, ko pa mu je cilj zelo

pomemben. Problem pa nastane, ker na poti do cilja 'tepta' vse, kar mu pride na pot, tudi

sodelavce ali družinske člane. Kdor je odraščal v družini, kjer je bil eden od staršev kolerik,

prav gotovo ve, kaj to pomeni. Koleriki svoja silna čustva težko obvladajo, zato pogosto

izbruhnejo. Po izbruhu se hitro pomirijo in pozabijo, da so druge prizadeli. Seveda pa tisti, ki

so bili izbruha deležni, tega ne pozabijo. Če so slučajno melanholiki, lahko še leta nosijo v

sebi zamero ali jezo. Toda kolerik to le redko opazi in še manj razume. Tukaj se kaže njihova

nizka stopnja sočutja oz. empatije. Značilno zanje je, da zelo težko sprejemajo druge

temperamente in njihove odzive.

Koleriki so do drugih pogosto žaljivi in nepotrpežljivi. Sočutje je nekaj, kar v njihovem

življenju pogosto manjka. Mislijo, da imajo v glavnem prav, zato težko uvidijo svoje zmote in

se še težje opravičijo. Življenje imajo radi v svojih rokah. Morda jih prav zaradi te značilnosti

pogosto iztiri bolezen, ki jim ta nadzor vzame. Mnogi pripovedujejo, da se njihovi partnerji,

ki so izraziti koleriki, pretvorijo v nebogljene in ubogljive bolnike v času bolezni. Tudi

soočanje z boleznijo drugih za njih ni lahka naloga. Neki mož je svoji bolni ženi rekel:

"Pokliči me, ko boš zdrava!" In odšel iz hiše ...

Tisto, kar velja spodbujati in ceniti pri kolerikih, je njihova močna volja, včasih tudi

vizionarstvo. Za njih so ovire izzivi, za katere vedo, da jih lahko premagajo. Ne bojijo se

tvegati ali poskusiti česa novega. Zgodovina je polna mož in žena, ki so dali viden prispevek

k razvoju človeštva (politika, znanost, umetnost ...), zanje pa so njihovi sodobniki znali

povedati, da so bili koleriki.

Sangvinik

Sangvinika lahko prepoznamo po njegovih kretnjah, gibih in mimiki, po hitrem govoru in

vskakovanju v besedo, po dotikanju sogovornika, po zanimivem pripovedovanju in glasnem

smehu, po spreminjanju misli in navad, po pozabljanju obljubljenega ... Sangvinični

temperament je bolj ekstravertiran in optimistično naravnan. Odlikuje ga tudi smisel za humor

in nastopanje, radovednost, sproščenost in igrivost. Intuitivno se zaveda, da sam le stežka

dokonča začeto in zato potrebuje druge ljudi, ki mu njegove zamisli pomagajo uresničiti. V

skupini ali družini je običajno sangvinik tisti, ki zna navdušiti in pritegniti druge k novi

aktivnosti. V zgodbi z začetka članka se je tipično sangvinično odzval sin, ko je odšel na

plavanje in je želel tudi druge pridobiti za to.

Sangviniki svoj čustveni odziv in razpoloženje zelo hitro spreminjajo, pa tudi po površnosti so

znani. Ta površnost je najbolj moteča v medsebojnih odnosih. Naredili bi jim krivico, če bi

rekli, da so čustveno površni, a nagnjenost k temu je zagotovo prisotna. Sangviniki imajo

veliko idej in se hitro znajdejo v različnih situacijah. Njihova pozornost je na široko

razprostrta, zato opazijo marsikaj in jih tudi veliko stvari navdihuje in vznemirja. To pa gre na

račun globine in tudi ponotranjenosti.

7

Ta temperament je privlačen za druge, saj izžareva lahkotnost in vedrino, v sebi pa skriva tudi

marsikatero oviro za razvoj osebnosti in medsebojnih odnosov. Poleg površnosti je taka

pomanjkljivost tudi premajhen interes za potrebe drugih ljudi. Čeprav se sangvinik hitro

spoprijatelji, običajno ta prijateljstva niso globoka. Naloga, ki ga čaka, je tudi ta, da se prične

bolj iskreno zanimati za druge ljudi. Nekateri ljudje, ki jih ta temperament precej obvladuje,

se radi izmikajo izzivom življenja tako, da ne prevzamajo dovolj odgovornosti. Na ta način se

skrivajo pred problemi. So večni otroci, zabavni, Ljubki, a ne odrastejo. Sangvinikom pogosto

povzročata težave tudi organiziranost in doslednost. V množici malenkosti se zlahka izgubijo

in pozabijo, kaj so pravzaprav želeli.

V tem temperamentu sta prisotna tudi energija vznemirjenosti in nemir. Sangviniki se težko

ustalijo in umirijo. Hitre misli, menjavajoča se čustva, včasih tudi težave s koncentracijo so

pogost spremljevalec. Vse to pa ne more povsem zatreti njihove ustvarjalnosti, navdiha,

idealizma in prijaznosti.

Flegmatik

Na splošno lahko rečemo, da izžarevajo flegmatiki skozi svojo avro neko prav prijetno,

neagresivno energijo. Zato so priljubljeni in jih imajo ljudje radi. Verjetno si vsakdo kdaj želi

ob sebi flegmatika, da si v njegovi avri lahko oddahne. Morda je tudi tukaj iskati razlog, da

koleriki pogosto poiščejo za partnerje flegmatike, ki jih umirjajo - vsaj nekaj časa.

Druga plat pa je iz dneva v dan navduševati ali celo motivirati flegmatika, kar lahko postane

prava mora. To je pogosto vidno v partnerskih odnosih, kjer je drugi partner kolerik ali

sangvinik. Flegmatiki se težko navdušijo in tudi bolj zadržani so. Lahko živijo dokaj

brezciljno in z nizkimi pričakovanji do sebe in drugih. V tem je neka pasivnost in inertnost.

To je tudi njihova največja ovira.

Flegmatik je bolj introvertiran in je dober poslušalec. Sam pa raje ne govori veliko, še zlasti

ne o sebi. Je dober opazovalec in odličen posrednik v sporih. Mnogi diplomati in mediatorji

so po temperamentu precej flegmatični. Flegmatiki so od vseh temperamentov najbolj

potrpežljivi in če premagajo inercijo, so lahko tudi zelo ustvarjalni. Izogibajo se sporom, saj

znajo najti drugo pot do cilja, če se le potrudijo. V družini so lahko pravi balzam za druge.

Če flegmatik svojih slabosti ne odpravi oz. ne prebudi vrlin, lahko postane ciničen in

aroganten. Pa tudi len in nezainteresiran. Svoje notranje nezadovoljstvo pogosto stresa

navzven. Naloga flegmatika pri osebnem samorazvoju je gotovo ta, da se motivira. Tudi večja

čustvena odprtost bo olajšala odnose z drugimi. Samostojno odločanje in prevzemanje

odgovornosti pa mu pomagata, da se počuti bolj koristnega in izpolnjenega.

Melanholik

Ključne besede, s katerimi opisujemo melanholika, so: introvertiran, pesimist, urejen,

premišljen, analitičen, globok in občutljiv. Rad razmišlja v stilu: zakaj se ravno meni to

dogaja, življenje je tako krivično do mene ipd. Melanholiki pogosto mislijo, da drugi niso

dovolj dobri, da bi jim zaupali neko delo, zato ga raje opravijo sami. V tem lahko prepoznamo

eno najmočnejših hib melanholikov in to je perfekcionizem. Ta se lahko kaže na vseh

področjih življenja. Od domačih del do službenih obveznosti. Seveda perfekcionizem

8

pričakujejo tudi od drugih. Neki mož je povedal, da se včasih ni odločil za vožnjo z letalom le

zato, ker se pri tem mora povsem predati v roke nekoga drugega - seveda pilota. Toda, ali je

pilot zares zadosti dober?

Melanholiki so najbolj ponotranjeni in okolici tudi težko razumljeni. Nekateri, bolj umetniško

usmerjeni melanholiki, lahko iz svojih globin pritegnejo neverjetne misli in vprašanja. So

misleci, filozofi in analitiki. Med poeti, pisatelji in slikarji pogosto najdemo izrazite

melanholike. Njihovo psihološko življenje je bogato, sami ga lahko doživljajo tudi tragično

ali pesimistično. Melanholiki najhitreje zdrsnejo v depresije in se iz njih težko izvlečejo.

Težko pozabljajo prizadetosti in včasih tudi leta pestujejo bolečino. Kot je sangviniku

naravno, da je pozornost razpršena in široka, je melanholik svojo pozornost sposoben usmeriti

globoko in v neverjetne podrobnosti. Lahko na škodo celote, ki jo spregleda. Zanj nič ni

preprosto. Vse ima nek globlji pomen, ki ga želi najti. Pogosto za zaplete v okolju krivi sebe.

Kot hči iz zgodbe, ki je premlevala, da je ona zakuhala situacijo, v kateri so se znašli.

Melanholik je dober zaupnik, prijatelj ali terapevt, saj z enako pozornostjo kot vrta po sebi,

prisluhne tudi drugim.

Tudi tam, kjer se dela s številkami, tabelami in statistiko, lahko melanholiki izrazijo svoje

talente: natančnost, potrpežljivost in smisel za podrobnosti. Te lastnosti pa so za družinski

krog lahko zelo duhamorne. Marsikatera mama (ali oče) s preciznostjo melanholika uničuje

vzdušje sproščenosti in veselja v svojem domu. Brezhiben red v omarah, kuhinji. kopalnici ...

je za vse ostale temperamente mnogo manj pomemben.

Melanholiki pogosto prezrejo, da ima življenje tudi lepo plat. Skozi življenje in lekcije, ki jih

doletijo, se učijo zniževati merila, zase in za druge. Spoznanje. da v življenju stvari niso

popolne v smislu njihovih pričakovanj, pa je tisti korak, ki jih sprosti in prebudi večje

zaupanje v življenje.

Temeljne dimenzije osebnosti

Tipološko pojmovanje osebnosti nam omogoča, da razmeroma hitro in enostavno razvrščamo

ljudi glede na njihove osebnostne lastnosti. Če skušamo oceniti ali smo koleriki, sangviniki,

melanholiki ali flegmatiki ter introvertni ali ekstravertni, lahko ugotovimo, da smo »nekaj

vmes«. Iz tega lahko ugotovimo, da ima tipološko razvrščanje določene pomanjkljivosti.

Večina ljudi nima tipičnih lastnosti. Ravno zaradi tega danes raje kot o tipih govorimo o

osebnostnih dimenzijah in osebnostnih potezah.

Raziskave angleškega psihologa Hans-Jürgena Eysencka kažejo, da lahko govorimo o treh

velikih temeljnih dimenzijah osebnosti:

- introvertnost-ekstravertnost sestavljajo poteze, kot so aktivnost (živahnost), družabnost,

(zgovornost), impulzivnost, nagnjenost k tveganju, čustvena izraznost, nagnjenost k

razmišljanju in čut odgovornosti (slednje poteze so značilne za introverne ljudi)

- čustvena stabilnost (nenevroticizem) – čustvena labilnost (nevroticizem). Za čustveno

stabilne osebe je značilna uravnoteženost, mirnost, dobro razpoloženje, obvladanost,

hladnokrvnost, samozaupanje, gotovost in osredotočenost, za labilne pa zaskrbljenost,

tesnobnost, napetost, nesproščenost, razdražljivost, občutek krivde. Glavne poteze, ki

sestavljajo to dimenzijo so samospoštovanje, srečnost (ti sta višji pri stabilnih osebah),

tesnoba, obsedenost z raznimi bojaznimi (obsesivnost), odvisnost, hipohondričnost in

občutja krivde (te so višje pri labilnih osebah).

9

- nepsihoticizem – psihoticizem. Sestavine te dimenzije so agresivnost, dominantnost,

velike aspiracije, težnja po manipuliranju z drugimi, avanturizem, dogmatizem in moškost

(maskulinost; vse so višje pri psihoticističnih osebah). Na splošno bi lahko

nepsihoticistične osebe označili kot blage, strpne in previdne, psihoticistične pa kot grobe,

napadalne in nesentimentalne. Psihoticizma, ki je normalna osebnostna dimenzija ne

smemo zamenjavati s psihotičnostjo, stanjem, ki je značilno za duševno bolezen.

Dobro se moramo zavedati, da navedeni opisi ustrezajo skrajnim oblikam temeljnih dimenzij.

Posamezniki so glede teh dimenzij razvrščeni po normalni krivulji; največ jih zavzema

vmesne položaje.

.

MOTIVACIJA

Motivacija so vsi procesi spodbujanja in usmerjanja telesnih in duševnih funkcij, da bi dosegli

nek cilj.

Naše vedenje je vedno motivirano, po eni strani ga spodbujajo različne silnice (potrebe,

nagoni), po drugi pa je usmerjeno k različnim ciljem (vrednote, motivacijski cilji, ideali). Vse

navedeno deluje kot motiv, v vlogi motiva lahko nastopajo tudi čustva. Včasih se motivov

vedenja ne zavedamo (ne vemo, zakaj smo nekaj storili). Tu gre za nezavedne motive ali

nezavedno motivacijo. Freud trdi, da imamo poleg zavestnega dela duševnosti tudi

podzavestnega (motivi so zavedni in nezavedni). Imamo potrebe, želje, nagone, ki se jih sami

ne zavedamo, kljub temu pa težijo k zadovoljitvu in uresničitvi.

Vsak človek ima potrebe, ki so organske (fiziološke, biološke, telesne) in psihološke

(psihične potrebe).

Potreba je stanje neravnovesja v organizmu, ki ga povzroči določen primanjkljaj. Pokaže se

težnja po nadomestitvi primanjkljaja (zadovoljitvi potrebe – če si žejen, se odžejaš)

Za človeka je značilno socializirano zadovoljevanje potreb, ki je naučeno v otroštvu. Ljudje

imamo celo vrsto norm in načel (nepisanih predpisov), po katerih naj bi se ravnali pri

zadovoljevanju potreb.

Po ameriškem psihologu Abrahamu Maslowu obstaja hierarhija potreb:

fiziološke potrebe

potreba po varnosti

potreba po pripadanju in ljubezni

potreba po ugledu, spoštovanju

potreba po samoaktualizaciji (samouresničevanju)

Vsi motivacijski cilji imajo pozitivno ali negativno vrednost. Med najpomembnejšimi so

ideali in vrednote. V razvoju posameznika se oblikujejo in spreminjajo.

Govorimo o razvojni hierarhiji vrednot, pri čemer ni nujno, da posameznik napreduje in

doseže najvišji nivo razvoja vrednot.

10

Slika 2: (razvojna hierarhija vrednot)

Motivacija je lahko: Zavestna – vključuje zavedanje cilja, možnih načinov uresničitve ciljev, povezana je s samo

dejavnostjo in svobodo.

Nezavedna – povezuje se s psihoanalizo in trdi, da je zavest v službi nezavednega in da so

vzroki naših dejanj nezavedni, cilji so nezavedni (ne vemo, kaj hočemo doseči, npr.

zlorabljeni otroci).

Notranja motivacija je prirojeno in naravno nagnjenje za razvoj naših notranjih sposobnosti

prek učenja, za katerega ni potrebna zunanja spodbuda. Notranje motivacijske spodbude so:

radovednost, interesi, vzburjenje, zanos, pozitivna samopodoba).

Zunanja motivacija pogosto ni trajna. Zanjo so značilne zunanje vzpodbude, ki izhajajo iz

okolja, uporablja jih nekdo od zunaj (sošolci, starši, vrstniki, delodajalec,..) da bi sprožil

motivacijski proces. Zunanje motiviran človek deluje zaradi zunanjih posledic: pohvale, graje,

nagrade, kazni, preverjanja, ocenjevanja.

Zunanja in notranja motivacija se lahko prepletata. Posameznik je večkrat tudi storilnostno

motiviran, saj pričakuje, da bo zadovoljstvo našel v obvladovanju težkih, zahtevnih nalog.

Za razvoj storilnostne motivacije je pomembno obdobje od 3. do 8. leta starosti, močno pa je

odvisna od socialnih (družbenih) in kulturnih dejavnikov.

Pomemben motivacijski dejavnik so tudi posameznikove aspiracije. Aspiracije so pravzaprav

posameznikove težnje, hotenja, stremljenja k določenemu cilju oziroma k določenim ciljem.

Nivo aspiracij (pričakovanj) pa je pri tem odvisen od pretekle uspešnosti, motivacije in

samopodobe. Tako govorimo npr. o posameznikovih poklicnih aspiracijah (kaj si želi početi),

šolskih aspiracijah (kakšno izobrazbo si želi, kako visoko izobrazbo si želi). Razlikovati pa

moramo med aspiracijami in pričakovanji, ki so običajno bolj realistična.

11

Slika 3: (kaj potrebujemo, da smo motivirani)

SKUPINSKO (TIMSKO DELO)

Nastanek skupine

Skupina je socialna enota, ki jo sestavlja omejeno število posameznikov, med katerimi obstaja

stabilen sistem odnosov in določene norme vedenja ter so usmerjeni k doseganju skupnih

ciljev. Med njimi obstaja tudi neposredni stik, neposredna interakcija.

Skupine so lahko formalne, npr. delovna skupina, vojaška enota, družina, razred. Imajo

predpisana pravila, ki določajo strukturo skupine, vloge članov, način sporazumevanja in

norme vedenja.

Neformalne skupine se oblikujejo spontano, nimajo predpisanih pravil. Odvisne so od

osebnostnih lastnosti njenih članov, še posebej vodij (npr. skupina prijateljev).

Skupine so več kot zgolj seštevek posameznikov. Med člani se tvorijo različna razmerja, ki

omogočajo razvoj posebnih značilnosti (novih kvalitet) in s tem vedenja skupine. Vedenje

skupine je odvisno od njene velikosti, sestave, statusa, vplivanja članov, funkcije skupine,…

Da skupina uspešno deluje, je potreben določen čas, v katerem gre skupina skozi različne

razvojne faze.

Timsko delo je skupinsko delo samostojnih članov. Vsakdo ima specifično znanje in

odgovarja za svoje odločitve, ki pa so podrejene skupnemu cilju v okviru določene delovne

naloge. Nihče ni nikomur podrejen ali nadrejen, vsakogar in vse skupaj pa obvezuje delovna

naloga.

12

Razvoj skupine

Slika 4: (razvojen faze timskega dela)

Zadnja (sinergična) faza je seveda tudi ciljna. Za doseganje sinergičnosti pa lahko porabimo

leta, desetletja, lahko pa je ne dosežemo nikoli.

Sedem pasti pri oblikovanju tima

Šefovanje: Timsko delo običajno poteka v zaprtih, hierarhično urejenih skupinah.

Iskanje najšibkejšega člena: Prepletanje sposobnosti vseh članov.

Šibka socialna inteligenca voditelja: Vsak vodja nima ustreznih komunikacijskih ali

človeških lastnosti za motiviranje in uspešno koordiniranje aktivnosti članov tima.

Želja ali nuja biti sam za vse: Uspešno delo timov temelji na uspešnem poverjanju

nalog in na visoki stopnji zavesti članov tima (samokontroli).

Preskakovanje stopnic: Vodje timov se morajo zavedati procesa homogenizacije in

poti proti sinergiji. Za vse to je potreben čas.

Pomanjkanje vizije: Vodja mora v sodelovanju s člani tima, kreirati jasen pogled

naprej - vizijo razvoja in delovanja tima.

Odpor do učenja: Vsa znanja, potrebna za pot do sinergije, največkrat niso prisotna pri

članih tima, pogosto pa tudi ne pri vodji. Zato pameten vodja izobražuje sebe in svoje

ljudi.

Prednosti timskega načina dela:

motivacija: Z delovanjem v timu se zadovoljujejo osebne in skupne potrebe.

skupna kohezija: Posamezniki se med seboj tesno povežejo. Tim je trdna formacija, ki

jo posamezniki redko zapustijo.

sinergija: Enako število ljudi je v timu učinkovitejše, kot če delujejo kot posamezniki.

13

skupna kreativnost: Z delovanjem v timu se posamezniki, ki imajo različno znanje,

med seboj dopolnjujejo in ustvarjajo novo skupno znanje.

zadovoljstvo: Z rezultati timskega dela so zadovoljni vsi udeleženci.

Nivoji delovanja skupine:

Skupina deluje na dveh različnih, vendar med seboj povezanih nivojih

- storilnostnem

- socialno-čustvenem

Storilnostni vidik delovanja skupine opredelimo z oblikovanjem problema, z natančno

določitvijo programa delovanja skupine, z ustreznimi in jasnimi strokovnimi informacijami, s

strategijo odstranjevanja ovir pri reševanju problema in s posredovanjem povratne

informacije o opravljenem delu.

Dejavnosti, povezane s socialno-čustvenim delovanjem skupine pa so: podpora članom

skupine, razvijanje sodelovalnih medsebojnih odnosov, dajanje možnosti vsem da so aktivni

in reševanje nesoglasij v skupini.

Pogoji za delovanje skupine

Eden od osnovnih pogojev je empatija. To je sposobnost posameznika, da razume položaj

druge osebe, njena stališča, čustva in vedenje. Če vodja s svojim zgledom spodbuja tako

vedenje je verjetnost, da se bo tako vedenje pojavilo pri vseh članih skupine, večja. Je pa

nujen pogoj za uspešno delo skupine.

Empatija je nevsiljiva pozornost, ki pusti drugemu, da je tak kot je. Primer:

Monika je stevardesa in pravi, da ji redna meditacija pomaga pri delu s prenapetimi potniki.

"Delo v letalu je stresno. Potnikom se mudi, vendar pogosto prihaja do zamud. Napeti so

zaradi zahtev hitrega življenja. Tudi bolj nesramni so. V letalu, polnem ljudi, se ta napetost

zelo nazorno občuti. Stevardese jim skušamo pomagati, da se sprostijo in umirijo. Spominjam

se, da smo v prvem razredu letala nekoč imeli zelo razburjenega potnika. Vpil je na mojo

sodelavko in malo je manjkalo, da ni vanjo začel metati tudi hrane. Zato sem se vmešala.

Stopila sem k njemu in rekla: 'Videti ste zelo jezni. Kaj se dogaja?' Odprto sem mu prisluhnila

in pokazala razumevanje za njegove težave. Dolgo časa sem ga samo poslušala. Videlo se je,

da se je počasi umirjal. Na koncu mi je povedal, da ga spominjam na njegovo hči. Takrat sem

vedela, da sem ga umirila. Sedel je na svoje mesto in se pripel, na kar smo pristali. Na

letališču nas je pričakala policija, vendar se jim ni bilo treba vmešavati. Po pristanku me je

gospod poiskal in se mi zahvalil, češ da sem bila prva, ki mu je po dolgem času zares

prisluhnila."

Enakopravnost v skupini je pogoj za uspešno skupinsko diskusijo in za skupinske odločitve.

Tudi vodja se mora enakopravno vključiti v delovanje skupine, saj stališče enakopravnosti

spodbuja enako vedenje tudi pri ostalih članih skupine.

Premagovanje stališča rigidnosti je nujno za uspešnost skupine. Rigidnost se kaže v:

ocenjevanju, reguliranju socialno-čustvenih odnosov, izstopanju manjšine ali posameznikov,

nesposobnosti uvidenja podobnosti, črno-belem gledanju,…

14

VODENJE SKUPINE

Dober vodja mora imeti medosebne, tehnične in komunikacijske spretnosti, pomembne pa so

tudi ostale sposobnosti, kot so delitev moči, intuicija, sposobnost načina dela in drugo. V

današnjem času lahko učinkovito vodi tisti, ki je visoko motiviran za delo, hrepeneti mora po

izražanju moči in usmerjanju drugih, zaželeno pa je, da se ob tem tudi sam neprestano

spreminja, uči in razvija osebnostne lastnosti, ki pripomorejo k boljšemu delu in doseganju

višjih ciljev organizacije.

Vodja mora neprestano razvijati sebe, postajati vedno boljši, v smislu duhovne in čustvene

inteligence, saj bo le tako lahko pozitivno vplival na osebni razvoj ostalih.

Dober vodja ima močan značaj. Zelo pomembno je, da je vreden zaupanja, saj mu bodo le

tako drugi sledili. Živeti mora pošteno in polno, saj je prava oblast rojena iz spoštovanja,

močnega značaja in zanesljivosti.

Pomembno je, da ima razvite komunikacijske sposobnost in s tem povezano sposobnost

vodenja sproščenega pogovora. Izražati mora zaupanje v cilj in izbrano pot za doseganje le-

tega, saj samo taka oseba namreč lahko črpa iz ekipe tisto najboljše, ki je potrebno, da s

skupnimi močmi rešijo nalogo.

V vsaki situaciji mora ostati miren in pozitiven tudi v negotovosti. Biti mora strpen in

potrpežljiv. Nesporazumi, konflikti, čustva in krize namreč pridejo in gredo in dober vodja

jih upošteva kot del poti navzgor, saj ne nazadnje, iz izkušenj se naučimo največ.

Dober vodja je osredotočen so na cilj, vendar sposoben razmišljati analitično in ima dober

pregled na celoto dogajanje. Dober vodja mora imeti izjemno dobro razvit čut za timsko delo,

biti mora prilagodljiv in sproščen.

Delitev skupine na vodjo in ostale člane Najenostavnejša delitev v skupini je na vodjo in ostale člane. Vloga vodje je usklajevanje

vedenja članov skupine, povezovanje novih idej, stališč, mnenj.

Vodenje skupine po Blanchardu in sodelavcih:

Direktivni stil vodenja zahteva od vodje, da oblikuje specifična navodila in izrazito

nadzoruje izvajanje nalog. Za direktivni stil je značilna visoka direktivnost oziroma

usmerjenost v nalogo. Kaže se v izrazitem vodenju vodje, njegovem določanju ciljev,

strukturi, jasnih navodilih in usmeritvah ter v doslednem nadzorovanju izpeljave

naloge ali doseganja cilja. Označujeta ga nizka podpornost oziroma manjša

usmerjenost v odnose med vodjo in člani skupine.

Inštruktorski stil vodenja zahteva od vodje, da vodi in nadzira izvajanje nalog, vendar

pa tudi razloži odločitve, prosi za predloge in spodbuja napredek. Spodbuja in razvija

odnos s člani skupine, pa tudi v veliki meri jasno in odločno vodi delo v smeri

zastavljene naloge (znanje, spretnosti).

Podporni stil vodenja daje vodji možnost spodbujanja in nudenja pomoči podrejenim

in vodenja do uresničevanja nalog. Podporni stil vodenje je po značilnostih nasproten s

direktivnim, ki ga odlikuje visoka usmerjenost v odnose oziroma podporo. To pomeni,

da vodja, ki uporablja tak stil vodenja, spodbuja razmišljanje, upošteva mnenje in

predloge članov skupine in na poti k uresničevanju ciljev vključuje tudi preteklo

znanje članov, njihove poglede in ideje. Na tak način gradi odnos vzajemnosti in

razvija zaupanje v zmožnosti učencev.

Delegatski način vodenja prelaga polno odgovornost za odločitve in reševanje

problemov na podrejene. Izraža nizko stopnjo direktivnosti in podpornosti, kar

15

pomeni, da vodja dokaj malo strukturira in spremlja učno dejavnost, pri izbrani nalogi

pa ne razvija odnosa s člani skupine, ker je praviloma njihov odnos že oblikovan in

zgrajen. To sicer ne pomeni, da cilji in poti za doseganje ciljev niso jasni, temveč to,

da odgovornost za njihovo določevanje in uresničevanje prenese na učence. Tudi

odgovornost za odnose (sodelovanje, prispevanje vsakega, upoštevanje predlogov)

prenese na člane skupine. Lahko bi rekli, da so člani skupine z vidika naloge kot tudi z

vidika odnosa sami uresničevalci svoje učne situacije.

Vrednote, značilnosti uspešnega vodje, uspešnega učitelja

Skladnost med doživljanjem in izražanjem, brezpogojna naklonjenost, empatično

razumevanje in sprejemanje (po Rogersu), ekstravertiranost, socialna inteligentnost,

osebnostna zrelost in stabilnost, samozaupanje in pozitivna samopodoba, odprtost do

negotovosti, prožnost v uporabi različnih metod in postopkov ...

Dober vodja se prilagaja skupini, ki jo vodi in situacijam, v katere je on in skupina

postavljena. Dober vodja spodbuja dialog, dopušča dogovarjanje, spodbuja (notranjo

motivacijo) in je na voljo.

»Dober vodja je nekdo, ki vodi čredo, da ta niti ne opazi, da je vodena.« (Nelson Mandela)

KONFLIKTNE SITUACIJE

Čustva

Čustva so duševni procesi, s katerimi doživljamo poseben odnos do pojavov, predmetov ali

oseb. Čustva nas usmerjajo in motivirajo. Izogibamo se pojavom, ki v nas povzročajo

neugodna čustva (strah, gnus, žalost) ter se približujemo pojavom, ki v nas spodbujajo ugodna

čustva (ugodje, veselje, simpatijo). Čustva nas silijo k akciji.

Narava čustev

Govorimo o doživljanju čustev (z opazovanjem navznoter- introspektivno) in izražanju

čustev (z odzivi, ki jih opazimo na zunaj).

Čustva je najlaže razdeliti na pozitivna (ugodje, veselje, ljubezen, ...) in negativna

(gnus, strah, žalost, jeza,...)

Značilna je bipolarnost čustev, saj za vsako najdemo tudi nasprotno čustvo (npr.

sovraštvo – ljubezen, nekateri avtorji pa menijo, da je nasprotno čustvo ljubezni strah,

jeza)

Čustva so delili na enostavna, primarna, ki se v razvoju čustev pojavijo prej (del naj

bi bil vrojen) in kompleksna ali sestavljena, ki se v čustvenem razvoju izoblikujejo iz

enostavnih.

Glede na jakost, trajnost in globino, lahko čustva razdelimo na afekte (bes) in

razpoloženja.

Vrste in funkcije čustev:

Trema: strah pred pomembnimi dogodki, ki ga povzroča velika želja po uspehu.

16

Anksioznost (tesnobnost): dolgotrajen strah, pri katerem človek ne ve natančno, česa

se boji.

Ljubosumnost: med moškim in žensko, med brati in sestrami; ko oseba meni, da dobi

premalo pozornosti in ljubezni od ljubljene osebe.

Sram: ob reakciji, za katero menimo, da nam zmanjša mnenje o sebi.

Gnus: kadar so določene situacije v pomembnem nasprotju z našimi prepričanji.

Žalost: ko izgubimo nekoga ali nekaj, kar nam veliko pomeni.

Jeza: povzročajo jo ovire, ki nam preprečujejo doseganje cilja, ki se nam zdi dosegljiv.

Hvaležnost: ob dogodkih, ki jih nismo pričakovali ali smo bili nemočni.

Sreča: kadar dosežemo cilj.

Fobije: neupravičen strah pred situacijami ali predmeti.

Navzven se čustva pokažejo s čustvenimi izrazi. Glavna čustva lahko prepoznamo že po

njihovem zunanjem izrazu (veselje, strah, gnus, žalost). Čustveno stanje zlasti dobro

izraža mimika obraza. Poleg obraza pa nam o človekovih čustvih veliko pove tudi celotna

neverbalna komunikacija, vključno z gestami, gibi telesa, držo, rabo socialnega prostora,

glasom, načinom govora,…

Čustveno zrela osebnost

Nemoten čustveni razvoj je pomemben za normalni duševni in osebnostni razvoj

posameznika. Ob normalnem čustvenem razvoju se oblikuje čustveno zrela osebnost,

za katero je značilna:

ustreznost čustvenih odzivov glede na situacijo

razvitost in primerna kontrola čustvenih izrazov

pestrost in kompleksnost čustev

Razvoj čustev, čustvovanje

Razvoj čustev je tako po eni strani vrojen, določen z našimi dednimi zasnovami. Dedne

zasnove nekako predvidijo, kdaj se bo v teku dozorevanja organizma pojavila določena vrsta

čustvovanja. Temu procesu postopnega pojavljanja in razvijanja naših značilnosti na podlagi

delovanja dednih zasnov pravimo zorenje. Čustvovanje je pomembna sestavina naše

duševnosti. Nemoten čustveni razvoj je pomemben za normalen duševni in osebnostni razvoj

posameznika. Nevarna je npr. odtegnitev ali celo odsotnost čustvenih spodbud in čustvenih

stikov (čustvena deprivacija), ki lahko povzroči resne motnje.

Otroci, ki v zgodnji mladosti niso doživljali čustvenih spodbud iz okolja, bodo slabo razvili

čustvovanje. Tudi tista čustva, za katera so sicer dozoreli, se ne bodo dobro razvila. Slabo

vpliva tudi prehudo obremenjevanje, zaradi katerega se kopičijo negativna čustvovanja

(občutja krivde, strahu, tesnobe, pobitosti, sramu,…) Zelo neprijetni dogodki lahko sprožijo

obilico neprijetnih čustev, ki ogrozijo duševno ravnovesje. Vse to lahko zavre normalno

razvijanje in uveljavljanje in povzroči preveč potlačevanja in obrambnega delovanja. Ne

pozabimo, da so čustveni problemi, povezani s pretiranim negativnim čustvovanjem eden

glavnih znakov in spremljevalcev nevrotskih motenj).

17

Medsebojni odnosi

Odnose med ljudmi lahko opredelimo na prosocialne, kamor sodi poleg drugega solidarnost,

sodelovanje, podpora, prijaznost in altruizem, ter na antisocialne, kamor sodijo vse oblike

agresivnosti in mnoge oblike delinkventnosti.

Agresivnost je po teorijah psihologije dedno pogojena. Je ena najpogostejših in prvotnih

reakcij na oviranje pri doseganju zastavljenih ciljev. Na agresivno vedenje vpliva tudi

posameznikova ubogljivost in podvrženost avtoritetam, posebno, kadar izvajajo nanj pritisk..

Poleg fizične agresivnosti razlikujemo še besedno (zmerjanje, sitnarjenje) ter posredno (npr.

spletkarjenje). Agresivnost se izjemoma usmeri tudi proti samemu sebi, skrajni primer je

samomor.

Drugačna pa je motivirana instrumentalna agresivnost, katere cilj ni poškodba druge osebe,

temveč koristni cilj, npr. denar.

Altruizem – je nesebična pomoč drugim osebam, vedenje je namerno in dajalec ne pričakuje

nagrade. Po nekaterih teorijah je tudi altruizem dedno pogojen in pogostejši med sorodniki

kot med tujci. Še bolj pa je pomembno socialno učenje, zlasti učenje s posnemanjem

modelov.

Eden od najmočnejših pogojev altruističnega vedenja je empatija ali vživljanje v duševno

stanje drugega človeka. Kadar posameznik, ki opazuje drugega človeka v stiski, doživlja

podobno stanje, začuti potrebo, da mu pomaga. Vživljamo se ne samo v čustva, temveč tudi v

druge psihične procese in stanja, npr. želje, interese in stališča.

Frustracije, krize, konflikti

Frustracija se pojavi takrat, ko pride v motivacijskem delu do ovire in začasno ali dokončno

prepreči dosego cilja. Frustracije delimo na zunanje (npr zapornice, ki nam preprečijo, da

pravočasno pridemo v službo) in notranje (npr. trema pred nastopi).

Kriza pomeni relativno hudo duševno ali osebnostno obremenitev (stisko), ki je navadno

trajnejša in prizadene naše običajno duševno ravnovesje.

Konflikt je v širšem pomenu srečanje neusklajenih dejavnikov, lahko rečemo tudi soočenje

različnosti ali neharmonija. Hkrati pa je to stanje, ki sili v odzivanje in terja spremembe.

Stališča, prepričanja, predsodki

Stališča so nagnjenja, posameznikov, da pozitivno ali negativno odgovarjajo na neko socialno

dogajanje, ljudi in razmere. Oblikujejo se zlasti v odnosu do ljudi, dogodkov in pojavov, ki se

nam zdijo pomembnejši, npr. stališča do znanih ljudi in skupin, do navad in obnašanj, do

gospodarskega in političnega dogajanja,… Stališča se oblikujejo in spreminjajo pod vplivom

različnih dejavnikov npr. starši, družinski člani, vzgojitelji, sodelavci, lastne izkušnje, v

zadnjem času pa tudi množični mediji. Spreminjanje stališč je pomembno, ker pogosto prav

zaradi njih spremenimo svoje obnašanje. Stališčem so podobna prepričanja (ki jih ravno tako

lahko spreminjamo).

18

Posebna stališča so predsodki, ki so nekakšne vnaprejšnje sodbe brez primernih argumentov.

Ljudje z negativnimi predsodki podcenjujejo druge skupine, npr. manjšine, pripadnike drugih

narodov, veroizpovedi in političnega prepričanja, spola, duševne bolnike, stare ljudi,…

Vrednote

Vrednote

Vrednote so stvari, pojmi, ki jih posameznik zelo visoko vrednoti in si k njim prizadeva.

Posameznik lahko pogosto deluje skladno s svojimi vrednotami (ali pa tudi ne).

Vrednote: mir na svetu, družinska varnost, svoboda, sreča, samospoštovanje, modrost, udobno

življenje, enakost, zvesto prijateljstvo, narodna zavest, notranja harmonija, zrela ljubezen,

družbena priznanost, veselje, razburljivo življenje …

Na najvišjem nivoju vrednote klasificiramo v dve veliki skupini, dionizične in apolonske

vrednote.

Dionizične vrednote:

a) hedonske vrednote

čutne: veselje in zabava, družabnost, vznemirljivo življenje udobje, spolnost,

dobra hrana, prosto gibanje

zdravstvene: zdravje

varnostne: varnost, počitek

b) potenčne:

statusne: moč, ugled, slava, denar, politični uspeh, prekašanje drugih, dolgo

življenje

patriotske: ljubezen do domovine, narodnostni ponos

legalistične: red, spoštovanje zakonov

Apolonske vrednote

a) moralne:

tradicionalne: poštenost, dobrota, delavnost

družinske: družinska sreča, razumevanje s partnerjem, ljubezen do otrok, ljubezen,

b) izpolnitvene:

kulturne: kultura, umetnost, ustvarjalnost

estetske: lepota, narava

aktualizacijske: izpopolnjevanje samega sebe

spoznavne: znanje, napredek, resnica, modrost

verske: vera v Boga

Stresi in krize

Pojavom, ki telesno ali duševno obremenjujejo našo osebnost, pravimo stresorji, njihove

posledice pa označujemo z izrazom stres. Stres je sklop odzivov našega organizma na

delovanje stresorjev, ki poteka po zakonitem vzorcu.

Imamo več vrst stresov: pozitivni, negativni, prehodni in trajni stres.

- Primeri enkratnega stresa so npr. izguba prijatelja, dela, osebni konflikt, poškodba,

bolezen…

- Trajni stres predstavljajo npr. nespečnost, utrujenost, pretirano delo, obremenjujoče

poklicne in družinske vloge, neugodna socialna, finančna in statusna situacija,

invalidnost,…

19

Nekaj znakov, da je posameznik pod stresom: telesni simptomi (vrtoglavica, glavobol,

tresenje, znojenje, razbijanje srca, krči, plitvo dihanje, bolezni ...), psihični simptomi

(nezadovoljnost, strah, črnogledost, pobitost, zaskrbljenost, vzkipljivost ...) in vedenjski

simptomi (zloraba alkohola, prenajedanje, grizenje nohtov, kričanje, jok, čustveni izbruhi ...).

Posebna oblika duševne obremenitve je duševna kriza. Kriza pomeni relativno hudo

duševno ali osebnostno obremenitev (stisko), ki je navadno trajnejša in prizadene naše

običajno duševno ravnovesje. Pogosto povzročajo duševne krize dogodki, ki preprečujejo ali

ovirajo izpolnjevanje pomembnih življenjskih ciljev. Nekatere krize se pojavljajo v razvoju

posameznika zakonito in tedaj govorimo o razvojnih krizah (kriza v obdobju adolescence,

»kriza srednjih let«). Druge krize povzročijo določeni dogodki v različnih obdobjih.

Premagovanje frustracij, konfliktov, stresov in kriz

Med konstruktivnimi načini soočanja z ovirami je predvsem povečana aktivnost, ki lahko

privede do neposredne odstranitve ali premostitve ovire.

Dostikrat pa ovir ni mogoče preprosto odstraniti. V takšnih primerih lahko kljub temu

najdemo konstruktivne rešitve.

Veliko je nekonstruktivnih načinov soočanja: slepo agresivno in destruktivno (uničevalno)

obnašanje, otročje obnašanje, ki ga označujemo kot regresivno (iz regres = nazadovanje)

Frustracije, konflikti in stresi pogosto sprožijo tudi nezavedno delovanje duševnosti. Značilen

primer odzivov na duševne obremenitve, ki so pod vplivom nezavednega delovanja, so

obrambni mehanizimi.

Obrambni mehanizmi so sicer normalen pojav, če pa so prepogosti, lahko povzročijo težave.

Stalno zatekanje k obrambnim mehanizmom je nekakšno trajno varanje samega sebe.

Nekaj napotkov, kako premagati stres: obvladovanje časa, počitek in odmori, izogibanje

negotovosti in perfekcionizmu, telesna aktivnost, ustvarjanje dobrih medčloveških odnosov,

sproščanje, pravilna prehrana ...

Obrambni mehanizem osebnosti je:

- Potlačevanje: Potiskanje neprijetnih dogodkov in konfliktov iz zavesti. (»Tega že nisem naredil!«)

- Sprevračanje: Potlačene težnje skušamo prikriti z nasprotnimi zavestnimi težnjami.

(»Prav rad sem v njegovi družbi..«)

- Zanikanje: Potlačevanje npr. sovražnih impulzov (»Nič me ne briga, če me poveljnik ne bo

izbral za pomočnika.«)

- Premestitev: Kadar ne moremo priznati negativnih čustev do druge osebe, jih prenesemo v

sprevrženi obliki na nekaj drugega. (Predsednik je jezen na poveljnika, zato kritizira

neurejeno orodišče.)

- Projekcija: Svoje negativne lastnosti pripisujemo drugim. (»Na izpitu sem bil neuspešen,

ker predavatelju nisem simpatičen.«)

- Introjekcija: je nasprotje projekcije. Dobre lastnosti drugih pripišemo sebi.(»Prav tako

sposoben sem kot on.«)

- Identifikacija: poistovetenje z idealom

- Racionalizacija: opravičevanje samega sebe. Cilje, ki jih nismo dosegli, imamo za

nepomembne. (»Ni pomembno, če nisem napredoval.«)

- Kompenzacija: Če se čutimo šibke na nekem področju, razvijemo kakšno drugo področje:

»Nisem matematik, sem pa odličen nogometaš.«)

20

- Nadkompenzacija: Z velikimi napori skušamo izravnati primanjkljaj na manjvrednem

področju. (Nekdo, ki jeclja, postane odličen govornik.)

- Substitucija: Namesto težavnega cilja izberemo lažji, bolj dosegljiv cilj. (Namesto

maratona pretečemo polmaraton.)

Konflikti v medsebojnih odnosih Konflikt v medsebojnih odnosih je stanje neusklajenosti med dvema ali več osebami. Je

priložnost za razvoj odnosa ter posameznikov in hkrati nevarnost za razdor. Od udeležencev

konflikta je odvisno, ali ga uporabijo za ustvarjanje ali za uničevanje.

Večina ljudi razume besedo konflikt kot nekaj slabega. npr. prepir ali pretep. V politiki se

uporablja beseda konflikt za spopade ali vojne. Pretep, prepir ali vojna pa so destruktivni

načini reagiranja na konflikt.

Reakcije na konflikt v medsebojnih odnosih

Ker konflikt povzroča bolečino, s čimer sili v delovanje in spodbuja k razvoju, je nujno, da se

nanj odzovemo. Odzovemo pa se lahko na različne načine:

- Umik: umaknemo se, kadar ne verjamemo, da je možno problem rešiti, sam konflikt pa

doživljamo kot nevarnost.

- Podreditev: podredimo se iz strahu pred možnim pritiskom – ta bi verjetno nastal, če se ne

bi podredili, ampak bi problem izrazili.

- Izvajanje pritiska: pritisk izvajamo z namenom, da drugi popusti in ugodi našim željam ali

sprejme naše stališče.

- Kompromis: pri kompromisu vsak zanemari del svojih potreb ali želja zato, da se najde

skupna rešitev. Upošteva se le najbolj očitne dejavnike.

- Razreševanje konflikta: razreševanje konflikta je iskanje rešitve, ki bi bila kar najboljša za

oba, s čemer vsak ohrani lastne interese in tudi dober odnos z drugim.

Načela reševanja konflikta:

- Definirajte konflikt kot cilj, ne kot potrebo za reševanje

- Ko odkrijete konflikt, poiščite rešitev, ki bo pomenila spremembo za vse strani

- Svojo pozornost usmerite na vzrok konflikta in ne na osebne zadeve ali podrobnosti

- Gradite zaupanje s sprejemanjem in dajanjem ustreznih informacij

- Med komuniciranjem izražajte naklonjenost, vživite se v sogovornika, ga poslušajte in

upoštevajte njegove predloge.

Metode reševanja konflikta:

- Metode pomirjanja, ki naj bi nastalo situacijo omilile. To so razni nasveti, pozivi,

posredovanja, kompromisi in včasih že blažje grožnje in opomini ter obljube.

- Metode sodelovanja, h katerim sodijo sestanki, pogovori, izmenjava mnenj, pogajanja,

primeri iz prakse, igranje vlog in drugo.

- Metode preoblikovanja, ki delno ali v celoti spremenijo obstoječe stanje kot je na primer

delitev ali preoblikovanje skupine, uveljavljanje novih delovnih postopkov in načinov

odločanja, arbitraža, zamenjava članov, spremembe z vrha navzdol in podobno.

Zakaj razreševanje konfliktov?

- Za razreševanje je pogosto potrebno več truda, časa in energije, pa tudi dobra mera

ustvarjalnosti, da se domislimo novih rešitev.

- Konflikt je pravzaprav lahko dobrodošla situacija, ki primora udeležence k razmišljanju in

aktivnemu prilagajanju.

21

- Po Lipičniku ima konflikt sedem pozitivnih posledic: kaže na problem, je izhodišče za

spremembe, utrjuje skupino, vodi do novih spoznanj, odpravlja stagnacijo, izhaja iz

različnih interesov, zahteva rešitve.

- V sodelovanju se pogosto rodijo rešitve, ki se jih sicer sami ne bi domislili.

- Bistveno je, da verjamemo, da je mogoče konflikt rešiti in da to zares hočemo. Za

razreševanje si moramo vzeti dovolj časa. Vzdrževati moramo ustvarjalno sodelovanje.

RETORIKA

Retorika ali govorništvo je veda, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem, izbranim besedjem,

pravilno artikulacijo, suverenim in uglajenim nastopom, prezentnim obnašanjem,

obvladovanjem mimike in gestikulacije ter sposobnostjo zapisovanja govorjenega teksta ter

njegove izvedbe pred posameznikom, skupino ljudi, pred mikrofonom ali kamero.

V vlogi govorca se prej ali slej znajdemo vsi. Retoriko se da naučiti. Vsak lahko z učenjem

postane spreten govorec. Tudi Winston Churchill je z vajo postal spreten govorec, čeprav je

kot otrok jecljal. Nekoč je izjavil, da za desetminutni govor potrebuje teden dni časa za

pripravo.

Nikakor pa ne smemo postati "kar naprej govorniki" v veri, da moramo venomer in za vsako

malenkost nekaj pripominjati. Kdor prepričljivo govori in dobro argumentira, izžareva

samozaupanje. In ne samo to. Tudi drugi mu priznavajo dobršno mero voditeljskih

sposobnosti in mu, upravičeno ali ne, zaupajo.

Dober govor zahteva dobro pripravo, zato mora govornik upoštevati kakšna je skupina, ki ji

bo predaval, njeno sestavo, prejšnje znanje, interes in homogenost.

Zaradi skupine izbiramo

- cilj: kaj želimo doseči, informirati, spremeniti mišljenje, vplivati, naučiti,…

- vsebino: kaj sploh želimo posredovati, kako obširno, na kakšni ravni

- kje in kdaj: na sestanku, v dvorani, v šoli, v delovnem obratu, zjutraj, med delom,

zvečer,..

- kako bomo podajali informacije: pri tem mislimo na postopek, metodo, pot.

V osnovi poznamo štiri oblike govorov:

- spontani govor ali govor brez priprav. Ta zahteva od govornika spretnost v besedi,

odrezavost, zanesljivost oblikovanja misli ter določeno rutino.

- improvizirani govor ali govor z opornimi točkami, ki zahteva sposobnost strniti misli in

dejansko stanje v nekaj ključnih pojmov. Oporne točke morajo biti razvrščene tako, da eno

izhaja iz drugega.

- temeljito izdelan govor ali pripravljeni govor predvideva temeljito razdelano temo, skrbno

oblikovanje osnovne misli, argumentov in njihovo natanko določeno zaporedje. Za vsako

točko mora govornik pripraviti svoj koncept in znotraj tega razviti odgovarjajoče misli v

ključnih točkah, posameznih stavkih ali celoti. Prehode med točkami pa mora improvizirati,

kar dopušča govorniku nekaj fleksibilnosti, da se lahko prilagodi odzivu poslušalcev.

- prebrani govor temelji na dobesedni izpeljavi. Tudi ta zahteva temeljito obdelavo tem,

skrbno in jasno izoblikovanost celotnega besedila govora. Tu ni nič prepuščeno slučaju.

Govornik na žalost s takim govorom hitro izgubi stik s poslušalci in se težko prilagodi

nepričakovanim spremembam.

22

Vaš nastop se začne, ko stopite skozi vrata predavalnice

Dobri govorniki vedo, da se njihov nastop začne takoj, ko stopijo skozi vrata predavalnice,

oziroma takoj, ko pridejo v stik s poslušalci. To je lahko že na parkirišču, v dvigalu ali v

lokalu pred predavalnico. Da bo prvi vtis dober:

Vstopite/vstanite nasmejani! Običajno vas na začetku vašega nastopa nekdo najavi

oziroma povabi, da pridete na oder. Pokimajte tej osebi in se nasmehnite – tako daste

občinstvu podzavestno vedeti, da komaj čakate, da boste začeli govoriti. (3-5 sekund)

Na oder stopite odločno in samozavestno. Do mesta, kjer boste govorili hodite

počasneje, kot bi sicer. Poskrbite, da je vaša drža telesa odločna. Tako damo prisotnim

vedeti, da smo samozavestni. (10 sekund)

Pripravite se za nastop, vzemite si čas, da si uredite zapiske ali pripomočke, nato pa

stopite do začetka odra – proti poslušalcem. (10-15 sekund). Še enkrat bodite pozorni,

da s pogledom ošvrknete celoten prostor. Nasmeh!

Naslednji nasvet večina ljudi zavrne kot banalnega, a deluje: utihnite, preden boste

spregovorili. Tiho še enkrat s pogledom prečešite ves avditorij in jih pustite še malo čakati.

Strašljiva misel, ampak deluje – vzemite si 10 sekund in bodite čisto tiho. Kaj mislite, kaj se

bo zgodilo? Celotno občinstvo utihne v pričakovanju vašega nastopa in vam nameni vso

pozornost.

Najpomembnejši del nastopa je njegov začetek, torej uvod. Od tega je odvisno, kako zelo

se boste morali potruditi, da ohranite pozornost skozi celotno predstavitev. Če boste uvod

speljali gladko in tekoče, se boste znebili začetne treme.

Pri govoru sem morate izogibati mašilom (um, am, pač, ane…). Govoriti morate s primerno

hitrostjo, ker tak stil daje občutek avtoritete, premišljenosti in odločnosti. Paziti je treba, da

govorite dovolj glasno, tako, da vas slišijo tudi tisti v zadnji vrsti.

Hitrost govorjenja naj bo prilagojena temi. Ob počasnejšem govoru dobijo besede večjo

težo, ob hitrejšem pa večjo intenzivnost. Z jasnejšo izgovorjavo lahko povečamo zanimanje

za določeno temo (novinar športnega prenosa). Poudarite ključne besede v povedih. Pazite

na samozavestno govorico telesa. Stojte vzravnano in hkrati sproščeno. Gestikuliranje je

dobro, v večini primerov je manj narobe, če je gest več kot premalo. Nikoli naj vas ne bo strah

pokazati čustev. Velik del komunikacije je nebeseden in obstaja dober razlog, da smo

sposobni ustvariti tako veliko izrazov na obrazu. Poslušalci vas bodo poslušali z bistveno

večjo pozornostjo, če bodo prepričani, da z vsem srcem verjamete v to kar govorite.

Pomemben je očesni kontakt, saj vaši poslušalci morajo dobiti občutek, da se pogovarjate z

vsakim posebej. Poskrbite, da boste med svojim nastopom s pogledom čimvečkrat zaobjeli

celotno občinstvo. Če imate s tem težave, si takoj na začetku izberite nekaj ljudi iz različnih

koncev prostora, katere boste zavestno poiskali med svojim nastopom. Nasmeh, je zelo

pomemben, vendar le pristen. Bodite nasmejani, ljudje vas bodo imeli raje. Če je le možno, ne

uporabljajte govorniškega odra. Narejen je bil zato, da slabim govornikom omogoča, da se

za njim skrijejo. Govornica ni nič drugega, kot ograja med vami in občinstvom, ki zmanjšuje

vašo prepričljivost. Namesto tega se prosto gibajte po prostoru, ne bojte se kdaj tudi zaiti med

občinstvo, če okoliščine to omogočajo. Prilagodite se vašim poslušalcem. Samoumevno se

zdi, da boste na drugačen način razložili delovanje radijske postaje sedemletniku ali pa

tečajnikom za vodjo enot. Kljub temu se pogosto dogaja, da se govornik, ki je na nekemu

področju vrhunski strokovnjak, ne prilagodi nivoju svojega občinstva. Če boste kot govornik

23

nerazumljivi, vam bo občinstvo nehalo slediti. Dober govornik bo znal iz gore podatkov, ki

jih ima na razpolago, izluščiti tiste, ki so za poslušalca najbolj uporabni. Tako ga bo vodil do

svoje ideje – glavnega sporočila, ki ga želi doseči. Tak pristop zahteva precej več dela, vendar

se splača. Stremite k temu, da svojim poslušalcem poveste le tisto, kar je najbolj pomembno.

Izpustite vse ostalo, saj si bodo tako lažje zapomnili vašo idejo. To pravilo upoštevajte tudi pri

pripravi prosojnic. Prosojnice so odličen pripomoček za prikazovanje grafov in

kompleksnejših informacij, ki jih težje ubesedimo. A tudi tu je potrebno imeti pravo mero.

Uporabljajte tudi humor, torej, kadar imate možnost, da v kontekstu svoje predstavitve

poveste nekaj na bolj zabaven način, jo izkoristite. Iz distance (razmika med ljudmi, ki se

pogovarjajo) je možno razbrati, kolikšna je stopnja zaupnosti med sogovornikoma in kakšna

je tema pogovora: zaljubljenci (tesen stik), prijatelji (1,5–3 m), predpostavljeni (večja

razdalja).

Nikoli ne govorite dlje, kot je dogovorjeno. Izjemno redko se bo zgodilo, da vas bo

občinstvo na odru toleriralo dlje, kot je bilo dogovorjeno, saj imajo verjetno načrte, kaj bodo

počeli po vašemu nastopu. Poleg tega, bo njihova pozornost preusmerjena na ure in mobilne

telefone, ko se bodo začeli spraševati, koliko časa bo še trajalo.

Tudi zaključek je pomemben del nastopa, saj je ravno to tisti del govora, ki si ga poslušalci

najbolj zapomnijo. Imejte pripravljenih nekaj izbranih stavkov, ki ste jih dobro zvadili. Z

govorniškega vidika je tu najbolj pomembno, da daste občinstvu jasno vedeti, da je nastopa

konec. Isti napotki, kot so veljali za začetek nastopa, veljajo tudi tukaj, vaš nastop se konča,

ko zapustite prizorišče.

Izgovorjava

Ne uporabljajte besed, ki jih ne razumete, le zato, da bi naredili vtis. Prav tako ne uporabljajte

besed, za katere ne veste točno, kako se izgovarjajo. Če ste v dvomih glede kakšne besede

(priimka, imena kraja), se ne bojte vprašati. Ne glede na to, da obvladate tuj jezik, ni pametno,

da v domačem okolju tuje besede izgovarjate kot bi bili v tujini. Lahko seveda v tujem jeziku

poveste kak citat, vendar to zahteva tudi prevod. Narečno obarvana izgovorjava lahko v

določenih priložnostih zbudi zaupanje med sogovornikoma, zelo hitro pa lahko poraja tudi

negativne predsodke.

Znamo poslušati?

Ne le govorjenje, tudi poslušanje je umetnost, ki jo oziroma naj bi jo obvladali dobri govorci.

Dober poslušalec se osredotoči na tisto, kar mu sogovornik skuša povedati. Čim več

pozornosti nameni sogovornikovemu izražanju, kretnjam, drži telesa, tonu glasu, mimiki

obraza. Z dodatnimi vprašanji in komentarji skuša dobiti še več informacij in pojasnil k

določeni temi. Predvsem pa sogovornika ne prekinja in mu ne skače v besedo.

Naslavljanje

Naslavljanje v poslovnih in zasebnih krogih zahteva korektnost. Ob predstavitvah poleg

imena in priimka povemo tudi morebitni akademski ali častni naslov. Pri ustni in pisni

komunikaciji smo dolžni upoštevati te naslove, razen, če nam oseba dovoli, da jo kličemo

oziroma naslavljamo brez naslova.

24

Naš zunanji izgled

Zunanji videz in način oblačenja sta za govornika zelo pomembna. Zavedati se moramo, da

vsaka komunikacija temelji na treh vidikih: 7% predstavlja verbalni del (besede), 38%

intonacija in barva glasu in kar 55% govorica telesa. S svojim videzom oddajamo sporočila o

sebi drugim ljudem in je pomemben predvsem pri prvem vtisu. K zunanjemu videzu sodijo:

- čistoča (osebna higiena)

- obleka (oblačili naj bi se skladno s svojo osebnostjo. Pomemben je kroj oblačil, barve

in njihova kombinacija. Pri izbiri oblačil je sicer prisoten vpliv mode, lahko pa ima

sporočilno vrednost in kaže osebnostne lastnosti. V gasilski organizaciji, kjer

nastopamo v delovni obleki ali uniformi, seveda velja urejenost po Pravilih službe).

- nakit (zmerna uporaba, ki mora predstavljati le dodatek)

- vonj (po nekaterih raziskavah ima pomembno vlogo pri neverbalni komunikaciji;

uporabljene dišave naj ne bi bile premočne; nakazujejo naš temperament in nekatere

druge lastnosti)

Podelitve, sprejemanje nagrad

Pri podelitvi nagrad vedno govorimo le o razlogu in utemeljitvi za dodelitev in tistemu, ki mu

predajamo nagrado.

Ob sprejemanju nagrade se zahvalimo tistim, ko so nam jo podelili, ter tistim, ki so nam

pomagali do uspeha. Ob zahvali govorimo le o tem, kar se nanaša na dogodek, ne o svojih

problemih in težavah zunaj dogodka. Naša zahvala naj bo kratka in jedrnata ter iskrena. Svojo

morebitno duhovitost in iskrivost vnesimo med zahvalne besede, če pa ponavljamo tuje šale

in dovtipe, smo dolžni navesti avtorja le-teh.

Zavrnitev nagrade je v trenutku podelitve neprimerna, lahko pa jo zavrnemo prej, ob

nominaciji, že ob sporočilu, da nam bo dodeljena.

»Možgani so veličastna stvar: brezhibno delujejo od rojstva pa do trenutka, ko vstaneš,

da bi imel nastop.« (M. Twain)

25

Viri:

• Dr. Anton Trstenjak, 1974, ORIS SODOBNE PSIHOLOGIJE I. TEORETIČNA

PSIHOLOGIJA Maribor, Založba Obzorja

• Dr. Anton Trstenjak, 1974, ORIS SODOBNE PSIHOLOGIJE II. UPORABNA

PSIHOLOGIJA Maribor, Založba Obzorja

• Janek Musek, 1997, ZNANSTVENA PODOBA OSEBNOSTI, Ljubljana, EDUCY

• Janek Musek, Vid Pečjak, 2001, PSIHOLOGIJA, Ljubljana, EDUCY

• Anita Woolfolk (prevod iz angleščine Mateja Hudoklin), 2002, PEDAGOŠKA

PSIHOLOGIJA, Ljubljana, EDUCY

• Silke Schneider-Flaig, 2010, VELIKI NOVI BONTON, Ljubljana,Mladinska knjiga

• M. Havelka, 1998, ZDRAVSTVENA PSIHOLOGIJA, , Zagreb, Školska knjiga

• A. Kompare, M.Stražišar, 2002, PSIHOLOGIJA SPOZNANJA IN DILEME

Ljubljana, DZS,

• F. Mićić, T. Rupnik Vec, 1998, KAKO DO ZNANJA PSIHOLOGIJE, Ljubljana,

Zavod Republike Slovenije za šolstvo,

• www.fsd.unilj.si/.../ODZIVANJE+NA+DUŠEVNE+KRIZE+%5BZdružljivostni+n

ačin%5D.pdf

• www.dijaski.net/get/psi_ref_ustvarjalnost_02__predstavitev.pdf

• www.portalznanja.com/.../Resevanje_konfliktov-23163-11646.aspx

• www.aktiv.si/.../5_korakov_za_resevanje_konfliktov_na_delu

• www.englistika.info/podatki/2_letnik/psihologija_za_ucitelje.pdf

• http://www.retorika-lisac.si/

• http://cesnja.si/2011/01/javno-nastopanje/

• http://cesnja.si/2011/03/stavki-ki-jih-lahko-citiramo/

• http://xa.yimg.com/kq/groups/23195491/1989973780/name/CSO_gradivo_2_del.pdf

• http://users.volja.net/npradenci/doc/SAMOPODOBA.doc

• http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/emocije.htm

• http://www.vodja.net/index.php?blog=1&p=129&more=1&c=1&tb=1&pb=1

• http://www.rtvslo.si/odprtikop/turbulenca/retorika/

• www.bb.si/doc/diplome/

• www.dijaski.net/.../psi_ref_

• http://www.bb.si/doc/diplome/Guzelj_Tjasa-

• http://www.institutsatori.si/Stres.pdf

• http://bajec_bostjan.tripod.com/zapiski.html

• http://www.google.com/search?q=osebnostne+lastnosti+vodenja