VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PACIENTKI Z ANEMIJO · Zmanjšane vrednosti hemoglobina pri bolniku za...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

VLOGA MEDICINSKE SESTRE

PRI PACIENTKI Z ANEMIJO

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Katja Vide

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Viš. predav. mag. Vida Gönc, univ. dipl. org.

Katja Vide: Vloga medicinske sestre pri pacientki z anemijo

i

POVZETEK

Slabokrvnost oz. anemija je najpogostejša skupina hematoloških bolezni in v več kot polovici

primerov le eden od simptomov neke druge osnovne bolezni. O anemiji se govori, kadar je

zniţana celotna količina hemoglobina v telesu in je zniţano število eritrocitov. Kot posledica

nastopi hipoksija v tkivih, ki se je organizem brani na različne načine, in pri bolniku nastopijo

različni simptomi, katerih intenziteta je odvisna od količine hemoglobina v krvi, od poteka

bolezni ter od načina nastanka anemije.

V teoretičnem delu diplomskega dela so podane definicije pojma slabokrvnost oz. anemija,

sledi razvrstitev ter kratka predstavitev posameznih vrst anemij. Prikazani so splošni

simptomi omenjene bolezni in teţave, ki pestijo slabokrvne bolnike ter diagnostično-

terapevtski program.

V drugem delu je opredeljeno zdravstveno vzgojno delovanje medicinske sestre pri pacientu

z anemijo. Predstavljena je definicija zdravstvene vzgoje ter proces zdravstvene vzgoje. Sledi

predstavitev nalog medicinske sestre v zdravstveni negi slabokrvne pacientke, ki je noseča,

glede na njene negovalne probleme. Informacije o pacientkinem zdravstvenem stanju smo

dobili s pomočjo intervjuja s pacientko, pogovorom z druţinskimi člani, s člani zdravstvenega

tima in iz zdravstvene dokumentacije pacientke. Na osnovi zbranih podatkov smo ugotovili

moţne aktualne diagnoze: neuravnovešena prehrana - manj kot telo potrebuje, opstipacija,

anksioznost, spanje; motnje v ritmu spanja, druţinski procesi; nefunkcionalni, strah, in

potencialne negovalne diagnoze, ki so starševstvo; nevarnost za neučinkovito starševstvo,

nevarnost poškodbe, zanikanje, neučinkovitost ter načrt zdravstvene nege.

KLJUČNE BESEDE: slabokrvnost v nosečnosti, pacient, zdravstvena vzgoja, medicinska

sestra, zdravstvena nega.


ii

ABSTRACT

Anemia is the most common group of haematological diseases. In more than half cases it can

be one of the symptom of another underlying, harder disease. We talk about anemia, when is

reduced total amount of hemoglobin in the body and there is the low number of red blood

cells. As a result occurs hypoxia in the tissues of the organism, which tries to defend in

different ways. The patient gets different symptoms whose intensity depends on the quantity

of hemoglobin in the blood, of illness development and the mode of occurrence of anemia.

In the theoretical part of graduate work there are given the definition of anemia, which is

followed by classification and a brief presentation of certain types of anemia. There are

described also the general symptoms of the disease and the problems afflicting anemic

patients and the diagnostic-therapeutic program.

The second part is devided into two parts: medical education and functioning of the nurse

with the patient with anemia. There is also description of the definition and the process of

health education. These are followed by the presentation of the tasks of nurses in health care

at patient with anemia, according to its nursing problems. Information on health of patient we

got through the interview with the patient and its family members, with the members of the

health team and patient health documents. Based on the data collected, we found a possible

current diagnosis: diet imbalances - less food than the body needs, constipation, anxiety,

sleep, disturbance in the rhythm of sleep, family processes, non-functional, fear, and potential

nursing diagnoses, which are parents, the risk of ineffective parenting, risk of injury, denial,

and the inefficiency of the health care plan.:

KEYWORDS: anemia during pregnency, health education, patient, nurse, nursing.


iii

KAZALO

POVZETEK ................................................................................................................................ i

ABSTRACT ............................................................................................................................... ii

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 SLABOKRVNOST ALI ANEMIJA ............................................................................. 3

2.1 Razvrstitev anemij .................................................................................................... 5

2.1.1 Opredelitev anemije glede na koncentracijo hemoglobina v krvi ...................... 5

2.1.2 Opredelitev anemij glede na potek ..................................................................... 5

2.1.3 Opredelitev anemij glede na nastanek ................................................................ 6

2.1.3.1 Anemije po krvavitvah ................................................................................... 6

2.1.3.2 Hemolitične anemije ...................................................................................... 7

2.1.3.3 Anemija zaradi pomanjkljivega nastajanja eritrocitov………………………8

2.2 Vzroki za nastanek anemije .................................................................................... 9

2.3 Splošni simptomi pri anemiji ................................................................................ 10

2.4 Diagnostični program ............................................................................................ 11

2.4.1 Anamneza ......................................................................................................... 11

2.4.2 Klinični pregled ................................................................................................ 12

2.4.3 Laboratorijske preiskave .................................................................................. 13

2.4.3.1 Krvna slika ................................................................................................... 13

2.4.3.2 Sedimentacija eritrocitov .............................................................................. 14

2.4.3.3 Coombsov test .............................................................................................. 14

2.4.3.4 Preiskava kostnega mozga............................................................................ 14

2.5 Preprečevanje slabokrvnosti ................................................................................. 15

2.6 Zdravljenje najpogostejših anemij ....................................................................... 15

3 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PACIENTU Z ANEMIJO ................... 20

3.1 Opredelitev poklica medicinske sestre in lik medicinske sestre ......................... 20

3.1.1 Zdravstveno vzgojno delovanje medicinske sestre pri pacientu z anemijo...... 22

3.1.2 Definicija zdravstvene vzgoje .......................................................................... 24

3.1.3 Cilji zdravstvene vzgoje ................................................................................... 24

3.1.3.1 Cilji zdravstvene vzgoje nosečnice .............................................................. 25


iv

3.1.4 Področja delovanja zdravstvene vzgoje ........................................................... 26

3.1.4.1 Obvladovanje stresa pri pacientu – nosečnica s slabokrvnostjo .................. 27

3.1.5 Metode dela v zdravstveni vzgoji ..................................................................... 28

3.1.6 Naloge medicinske sestre ................................................................................. 29

3.1.7 Izvajanje zdravstvene vzgoje............................................................................ 30

4 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................................... 32

4.1 Namen ...................................................................................................................... 32

4.2 Cilji .......................................................................................................................... 32

4.3 Raziskovalne hipoteze ............................................................................................ 32

4.4 Preiskovanci in metode .......................................................................................... 33

4.4.1 Opredelitev populacije ..................................................................................... 33

4.4.2 Metode dela ...................................................................................................... 33

4.5 Obdelava podatkov ................................................................................................ 33

5 ŠTUDIJA PRIMERA - ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE Z ANEMIJO 34

5.1 Negovalna anamneza .............................................................................................. 34

5.1.1 Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja ................................. 34

5.1.2 Prehranjevalni in metabolični proces ............................................................... 35

5.1.3 Izločanje – odvajanje ........................................................................................ 36

5.1.4 Počitek, spanje .................................................................................................. 36

5.1.5 Kognitivni procesi ............................................................................................ 37

5.1.6 Zaznavanje samega sebe .................................................................................. 37

5.1.7 Druţbena vloga in medosebni odnosi .............................................................. 37

5.1.8 Spolno – reproduktivni sistem .......................................................................... 38

5.1.9 Obvladovanje stresnih situacij ......................................................................... 38

5.1.10 Vrednostni sistem ............................................................................................. 39

5.2 Razvrščanje negovalnih diagnoz po posameznih vzorcih ................................... 39

5.3 Preverjenje hipotez…………………………………………………………….....53

6 RAZPRAVA ................................................................................................................... 56

7 SKLEP ............................................................................................................................. 58


v

8 LITERATURA ............................................................................................................... 59

ZAHVALA .............................................................................................................................. 64

PRILOGA ............................................................................................................................... 65


1

1 UVOD

Slabokrvnost ali anemija je stanje zmanjšane sposobnosti krvi za prenos kisika do celic

(Stošič, 2005, str. 24). Nastane zaradi porušenega ravnovesja med tvorbo eritrocitov in

hemoglobina v kostnem mozgu in izgubljanjem krvi. Ugotoviti je potrebno, kakšne vrste je,

ker je uspeh zdravljenja odvisn od njenega vzroka. Anemije so največkrat posledica drugih

bolezni (simptomatske) in le redko samostojne bolezni. Prvi znak anemije je količina

hemoglobina, ki je v litru krvi, pod spodnjo mejo normalne vrednosti (pri nosečnicah je

spodnja meja 12g/dL Hb). Drugi znak je hematokrit niţji od 36 %. Določeni normalni

vrednosti obeh sta zaradi fiziološkega povečanja plazemske prostornine pri nosečnici niţji kot

pri ţenski, ki ni noseča. Torej v zadnjih mesecih nosečnosti pogosto nastane anemija zaradi

pomanjkanja ţeleza, ki se v tem času troši v večjih količinah, zaradi povečane tvorbe rdečih

krvničk (Sherblom Matteson, 2003, str. 256, 257).

Pomanjkanje ţeleza je potrebno nadomestiti, zato je pomembna uravnoteţena prehrana, ki je

bogata z ţelezom. Če se nosečnica ne zaveda ali zauţije pravšnjo količino ţeleza s prehrano,

se naj posvetuje z zdravnikom. Če je potrebno, ji le-ta predpiše jemanje ţeleza v kombinaciji

z vitaminom C, ki poveča njegovo absorbcijo. Upoštevati mora piramido zdrave prehrane in

poznati, katera hrana vsebuje dovolj ţeleza in vitamina C (Charlish, 2003, str. 16).

Nosečnice se pogosto premalo osredotočajo na prehrano, ne poznajo temeljnih pravil

uravnoteţene prehrane ter so torej izpostavljene različnim navodilom in zahtevam v obliki

nasvetov, s strani zdravnika in medicinske sestre, kako naj bi spremenile svoje običajno

ţivljenje ali kakšen naj bi bil ţivljenski slog tekom nosečnosti (Drglin, 2003, str. 49).

Najpomembnejši člen svetovanja in pomoči je medicinska sestra. Je tisti član tima, ki je

največ v stiku s pacientko in posledično najgloblje oz. najbolje pozna njene stiske, teţave in

strahove. Kot nosilka zdravstvene nege zagotavlja pacientkine potrebe po zdravstveni negi in

načrtuje aktivnosti za bolj kvalitetno ţivljenje pacientke. Pomemben element zagotavljanja

kakovosti v zdravstveni negi so negovalne diagnoze. Z njimi nastaja jasna prepoznava stroke

zdravstvene nege in jasna razmejitev področja znanosti nege in drugih strok (Hajdinjak,

Meglič, 2006).


2

Namen diplomske naloge je ugotoviti vlogo medicinske sestre pri pacientki s

slabokrvnostjo/anemijo, predstaviti pomen hitrega odkrivanja negovalnih diagnoz ter vpliv

slabokrvnosti na kakovost ţivljenja.


3

2 SLABOKRVNOST ALI ANEMIJA

Anemija je najpogostejša skupina hematoloških bolezni in je v več kot polovici primerov le

eden od simptomov neke osnovne bolezni. Vedno, kadar se govori o krvnih boleznih oz.

bolezni eritrocitov, se misli predvsem na anemije. Pri anemiji pride pogosto do hipoksij tkiv

oziroma pomanjkanja kisika v tkivih zaradi zmanjšane koncentracije hemoglobina. Ta mora v

določenem času prenesti potrebno količino kisika iz pljuč v periferna tkiva (Jakšič in Sod,

1989, str. 321).

Ena od definicij, ki se navezujejo na anemijo v nosečnosti, se po Svetovni zdravstveni

organizaciji (v nadaljevanju SZO) definira s koncentracijo hemoglobina manj kot 110 g/l.

Center za nadzor bolezni v ZDA je upošteval fiziološko gibanje koncentracije hemoglobina v

nosečnosti, zato je definiral anemijo v nosečnosti pri koncentraciji hemoglobina manj kot 110

g/l v prvem in tretjem trimesečju ter manj kot 105 g/l v drugem trimesečju (CDC, 1990).

Hematokrit, manjši od 31 %, je v nosečnosti značilen za anemijo. V puerperiju koncentracija

hemoglobina, če ni večje krvavitve med porodom, ni pomembno manjša kot pred porodom.

Po porodu koncentracija hemoglobina nekaj dni običajno zmerno niha okoli predporodne

koncentracije, nato pa se poveča na koncentracijo pred nosečnostjo. Povečanje koncentracije

hemoglobina v puerperiju je odvisno od povečanja količine hemoglobina v nosečnosti in

izgube krvi med porodom. Na to pa vpliva poporodno zmanjšanje plazemskega volumna

(Premru Sršen, 2002, str. 27).

Slabokrvnost oz. anemijo lahko definiramo kot bolezensko stanje, kjer je zmanjšano število

eritrocitov oz. je koncentracija hemoglobina (prenašalci kisika) pod normalno vrednostjo

(Smith, 2004, str. 85). Zaradi zmanjšane količine hemoglobina (Hb) se zmanjša sposobnost

krvi, da prenaša kisik po krvnem obtoku do posameznih tkiv, ki ga nujno potrebujejo za

normalno delovanje. Hemoglobin je sestavljen iz beljakovinskega dela-globina in hema, ki

daje barvo in vsebuje ţelezo. V molekuli hemoglobina so štiri takšne molekule (po dve in dve

sta si kemijsko enaki), ki so povezane v kompaktno kroglasto tvorbo. V enem litru krvi se

lahko prenaša okoli 190- 200 ml kisika. Anemijo ocenimo iz koncentracije hemoglobina v

krvni sliki. Kot velja za vsako uravnavano količino v telesu, je tudi število eritrocitov oziroma

njihova koncentracija v krvi odvisna od dveh procesov, in sicer nastajanja in propadanja.

Anemija se razvije, kadar je tvorba eritrocitov počasnejša od propadanja (ali od »odtekanja« v


4

primeru krvavitev), pogosto pa sta obe vrsti motenj zdruţeni (Vilpo, 2006, str. 455). SZO

priporoča spodnjo normalno vrednost koncentracije hemoglobina v krvi, in sicer za:

moške 130 g/l,

ţenske 120 g/l (v nosečnosti pod 110 g/l, hematokrit je niţji od 31 %),

otroke pod 110 g/l.

Zmanjšane vrednosti hemoglobina pri bolniku za več kot 20 g/l od njegove normalne

vrednosti, lahko prav tako obravnavamo kot bolezensko stanje (Debenjak, 2004, str. 155).

Če pri posameznem bolniku poznamo koncentracijo hemoglobina iz obdobja, ko je bil še

zdrav, vzamemo to vrednost za njegovo normalno vrednost. Odklon od slednje je

pomembnejši kot odklon od priporočene referenčne vrednosti (Kocijančič, Mrevlje, 2005,

str. 1054).

Anemija nastane, če je v kostnem mozgu motena tvorba eritrocitov ali normalna sinteza

hemoglobina ali pa eritrociti prehitro izginejo iz krvi, bodisi zaradi pospešenega razpadanja

bodisi zaradi krvavitve. Poruši se ravnovesje med koncentracijo hemoglobina v krvi in

natančno tvorbo eritrocitov v kostnem mozgu in njihovim razpadom v vranici. Zaradi manjše

količine hemoglobina se zmanjša sposobnost krvi , da prenaša kisik. Posledica je pomanjkanje

kisika oz. hipoksija v tkivih. Pri bolniku nastopijo različni simptomi, katerih intenziteta je

odvisna od količine hemoglobina v krvi, od poteka bolezni ter od načina nastanka anemije

(Smith, 2004, str. 85).

Najpogostejša med vsemi anemijami je anemija zaradi pomanjkanja ţeleza ali sideropenična

anemija. SZO ocenjuje, da je njena razširjenost med svetovnim prebivalstvom 30 %.

Podatkov o razširjenosti pomanjkanja ţeleza med prebivalstvom v Sloveniji ni. V razvitih

deţelah, kamor zaradi prehrambenih navad sodi tudi Slovenija, prizadene pomanjkanja ţeleza

predvsem tri skupine prebivalstva: ţenske v nosečnosti (51 %), dojenčke (43 %), majhne

otroke (37 %) in ţenske v rodni dobi (20 %). Pri moških se pojavi le v 2 % primerov

(Kocijančič, Mrevlje, 2005, str.1038).


5

2.1 Razvrstitev anemij

Anemija je lahko samostojna bolezen (idiopatska anemija) ali pa je posledica drugih bolezni

(simptomatska anemija). Zdaleč najpogostejša je simptomatska anemija. Obstajajo različne

opredelitve anemij (Kocijančič, Mrevlje, 2005, str. 1055). Najpogosteje anemije razdelimo

glede na vzroke ali morfološke spremembe in/ali kvantitativne značilnosti eritrocitov (Premru

Sršen, 2002, str. 27).

Glede na koncentracijo hemoglobina v krvi lahko anemijo opredelimo kot:

blago,

srednjo hudo,

hudo.

Glede na potek je anemija lahko akutna ali kronična.

Delitev po vzrokih oz. nastanku je patogenetična razvrstitev.

2.1.1 Opredelitev anemije glede na koncentracijo hemoglobina v krvi

SZO priporoča, kot spodnjo normalno vrednost koncentracije hemoglobina za moške 130 g/l

in ţenske 120 g/l.

Glede na koncentracijo hemoglobina v krvi lahko anemijo opredelimo, kot:

blago ( Hb 100 g/l),

srednje hudo (Hb 100-70 g/l) in

hudo (Hb 70 g/l) (Kocijančič, Mrevlje, 2005, str. 1055).

2.1.2 Opredelitev anemij glede na potek

Glede na potek je anemija lahko akutna ali kronična. Od tega, kako hitro se je razvila anemija,

so odvisni tudi splošni simptomi.


6

Če se anemija razvije postopoma, bolniki, kljub relativno nizki koncentraciji hemoglobina,

pogosto nimajo hujših bolezenskih teţav. Telo se na anemijo prilagodi s povečanjem

minutnega volumna srca ter redistribucije obtoka v organe, ki potrebujejo več kisika. Pri tem

je pomembna tudi starost. Na splošno mlajši bolniki laţje prenašajo tudi hujšo anemijo kot

starejši. Vzrok je pogosta prizadetost srca oziroma krvnega obtoka v starosti. Če se

koncentracija hemoglobina relativno zniţa (npr. akutna hemolitična anemija), se vedno

pojavijo splošni klinični simptomi anemije, ki so predvsem izraziti ob fizičnem naporu.

Pomanjkanje hemoglobina prizadene predvsem organe, ki potrebujejo največ kisika. Mednje

sodi tudi osrednje ţivčevje, zato se pri hudi anemiji lahko pojavijo tudi motnje zavesti

(Kocijančič, Mrevlje, 2005, str. 1055).

2.1.3 Opredelitev anemij glede na nastanek

Glede na nastanek razlikujemo:

anemije po krvavitvi,

anemije zaradi čezmernega razpadanja eritrocitov oz. hemolitične anemije,

anemije zaradi pomanjkljivega nastajanja eritrocitov.

Neredko je udeleţenih več vzrokov hkrati, čeprav je eden v ospredju.

2.1.3.1 Anemije po krvavitvah

Krvavitev je iztekanje vseh elementov krvi iz srca ali krvnih ţil. Največkrat je krvavitev

posledica poškodbe tkiv, lahkopa tudi najrazličnejših obolenj krvi, bolezenskih procesov na

ţilah (aterosklerotične spremembe, anevrizme) ali bolezenskih sprememb tkiva v bliţini ţil

(vnetja, razjede, tumorji) (Smith, 2004, str. 86).

Pri nenadni (akutni) in večji krvavitvi nastanejo zaradi izgube krvnega volumna najprej

splošne motnje v krvnem obtoku. Šele zatem se razvije anemija postopno s pritegovanjem

vode iz izven ţilnega prostora. Lahko bi rekli, da se kri redči. To je akutna posthemoragična

anemija.


7

O kronični posthemoragični anemiji govorimo, ko gre za kronično izgubo krvi. Največkrat so

vzrok anemije kronične krvavitve v prebavilih, ki se kaţejo kot bruhanje krvi (hematemeza)

ali odvajanje krvi z blatom (melena). Najpogostejši vzrok za krvavitve iz prebavil so

razširjene vene (varice) poţiralnika, razjede ali karcinomi ţelodca ali tankega črevesa,

pecljate tvorbe sluznice (polipi) v črevesju, hemeroidi ali vnetja.

Anemijo lahko povzroči tudi krvavitev iz rodil. Pri ţenskah v rodni dobi so to močnejše

menstruacijske krvavitve (menoragije) in nemenstruacijske krvavitve iz maternice

(metoragije), ki nastanejo zaradi funkcionalnih motenj ali benignih in malignih tumorjev

maternice.

Na krvavitev iz poškodovanih ledvic, sečnega mehurja in sečnih poti nas opozori krvav urin

(hematurija).

Pri anemiji se kot odgovor nanjo, zaradi krvavitve, poveča tvorba eritrocitov za dvakrat ali

več. Temu ustrezno je povečano tudi število retikulocitov v krvi (Kocijančič in Mrevlje, 2005,

str. 1066).

Ko ugotovimo krvavitev, jo je potrebno čim prej ustaviti in nadomestiti količino izgubljene

krvi. Najboljše nadomestilo je vsekakor transfuzija krvi. Če so zaloge ţeleza izčrpane, dajemo

po krvavitvi pripravke ţeleza.

2.1.3.2 Hemolitične anemije

Hemolitične anemije nastanejo zaradi čezmernega razpadanja eritrocitov (hemolize) v krvi ali

retikulo endotelijskem sistemu. Posledica hemolize je povečana tvorba eritrocitov v kostnem

mozgu tudi za petkrat do sedemkrat. Kadar povečana eritropoeza nadomesti pospešen razpad

eritrocitov, anemija ne nastane. Govorimo kompenzirani hemolizi. Anemija nastane takrat, ko

povečana eritropoeza ne dohaja več povečanega razpada eritrocitov.

Glede na mesto razpada eritrocitov, razlikujemo intravaskularno od ekstravaskularne

hemolize. V prvem primeru razpadejo eritrociti v krvnem obtoku. Vzroki za to so:

mehanične poškodbe eritrocitov,


8

aktivacija komplementa na njihovi površini in

toksična okvara (eksogeni toksini).

Pri ekstravaskularni hemolizi se eritrociti zadrţijo in razpadejo v retikuloendotelijskem

sistemu, predvsem v vranici. Vzroki za to so:

na površino eritrocitov vezani imunoglobulini in

zmanjšana sposobnost eritrocitov za deformacijo, zaradi česar so bolj dovzetni za

normalne načine razpadanja.

Splošni znaki hemolize so posledica:

sprostitve hemoglobina iz eritorocitov,

razkroja Hb,

povečanaja proizvodnja eritrocitov in

sekundarne okvare eritrocitne membrane.

2.1.3.3 Anemija zaradi pomanjkljivega nastajanja eritrocitov

V to skupino sodijo anemije:

kjer zaradi okvarjene matične celice v kostnem mozgu ne nastaja zadostno število

eritrocitov:

- anemije zaradi poškodbe kostnega mozga z različnimi zdravili in strupi,

ionizirajočim sevanjem, zaradi bakterijskih in virusnih poškodb, ker je

kostni mozeg nadomeščen s fibroznim tkivom ali rakavimi celicami, ali

ker gre za kako motnjo v matičnih celicah, iz katerih se razvijejo

eritrociti,

- anemije zaradi nezadostnega nastajanja eritropoetina pri ledvičnih

boleznih,

- anemije zaradi nekaterih endokrinih bolezni;

kjer je zaradi pomanjkanja bistvenih snovi za razvoj, moteno dozorevanje celic

eritrocitne vrste v kostnem mozgu.

- anemije zaradi pomanjkanja vitamina B12 in folne kisline,

- anemije zaradi pomanjkanja ţeleza.


9

2.2 Vzroki za nastanek anemije

Vzrokov za anemijo je veliko. Najpogostejši vzrok anemije je pomanjkanje ţeleza, ki se

pogosto pojavi tudi pri mladih do pubertete, in je izredno pogosta predvsem pri ţenskah, saj

prizadene vsako četrto pripadnico neţnejšega spola. Lahko je posledica:

slaba absorpcija ali pomanjkanja ţeleza,

pomanjkanje vitamina B12,

pomanjkanje folne kisline,

izguba krvi (med menstruacijo, zaradi operacije ali krvavečih razjed na ţelodcu),

pomanjkanja hormona eritropoetina,

okvare oziroma bolezni kostnega mozga,

rak ali

kemoterapija.

Najpogostejši vzrok anemije je pomanjkanje ţeleza. V organizmu je ţelezo shranjeno v

kostnem mozgu, jetrih in vranici. Do pomanjkanja ţeleza v organizmu pride predvsem zaradi

krvavitev (močnejše in dalj časa trajajoče menstruacije, lahko pa so vzrok tudi ţelodčna

obolenja) in pri vegetarijancih. V blaţji obliki se lahko pojavi tudi v obdobjih povečane

potrebe (npr. nosečnost). Vedeti moramo, da je glavni izvor ţeleza v hrani rdeče meso.

Razlog za anemijo je lahko tudi pomanjkanje vitamina B12 in folne kisline. Oba sta

potrebna za dozorevanje eritrocitov. Pri njunem pomanjkanju se le-ti razvijejo le do stopnje

megalocitov, ki pa niso sposobni v celico vezati hemoglobin. Pomanjkanje B12 je lahko

prirojeno, nastane lahko po operaciji ţelodca ali pri vegetarijancih, medtem ko nastopi

pomanjkanje folne kisline pri pomanjkljivem uţivanju zelene zelenjave in pogosto pri

alkoholikih.

Pomembno vlogo pri nastajanju rdečih krvničk v kostnem mozgu imajo tudi ledvice. Zdrave

ledvice namreč izločajo hormon eritropoetin, ki kostnemu mozgu omogoča proizvodnjo

eritrocitov. V kolikor pride do okvare ledvic, je lahko moteno tudi izločanje omenjenega

hormona.

Pri okvari kostnega mozga se zmanjša število vseh vrst celic, ki tam nastajajo in tako tudi

eritrocitov. Vzrok za okvaro so lahko nekatere bolezni (prirojene ali neprirojene) ali stranski

učinek kemoterapije.


10

Med pogoste vzroke anemij sodijo tudi kronične bolezni, kot so kronična vnetja (npr.

revmatske bolezni), kronična ledvična odpoved, dolgotrajne jetrne bolezni (kronični hepatitis,

jetrna ciroza), rakaste bolezni, nekatere motnje ţlez z notranjim izločanjem ali anemija, ki

nastane zaradi preraščanja rdečega kostnega mozga z drugimi celicami, ki ovirajo

dozorevanje in sproščanje krvničk v obtok.

2.3 Splošni simptomi pri anemiji

Splošni simptomi vseh anemij izvirajo iz pomanjkljive sposobnosti prenašanja kisika.

Resnost simptomov je odvisna od zniţanja koncentracije hemoglobina v krvi. Normalna

koncentracija hemoglobina v krvi je od 13,5 do 18 g na 100 ml za moškega in od 11,5 do 16 g

na 100 ml za ţensko. Koncentracija pod 10 g na 100 ml lahko povzroči glavobole, utrujenost

in zaspanost. Koncentracija pod 8 g na 100 ml lahko povzročijo teţko dihanje ob naporih,

omotičnost zaradi nezadostnih količin kisika, ki dospe v moţgane, angino pectoris zaradi

slabše oskrbe srčne mišice s kisikom in palpitacije, ko srce s pospešenim delom nadomešča

pomanjkanje kisika.

Najpogostejši znaki in simptomi anemije so:

bledica koţe in sluznic;

utrujenost, šibkost, zaspanost, vrtoglavica, glavobol, slaba koncentracija;

srčne teţave (povečan je srčni minutni volumen (SMV)-zadihanost, stenokardične

teţave-angina pectoris, razširjene so srčne votline, srčna mišica hipertrofira, v končni

fazi pa lahko pride do odpovedi srca zaradi ishemične okvare srca. Na EKG-ju lahko

opazimo obrnjen T-zobec ali spuščeno S-T spojnico);

zmanjšana viskoznost krvi (zmanjša se periferni upor, zato se poveča SMV) in

pikčaste in večje koţne krvavitve (posledica zmanjšanega števila trombocitov) (Zver,

2008, str. 3).

Glavni znak je bledica, zlasti v koţnih gubah, na sluznici ust in očesnih veznicah, vendar to ni

povsem gotov kazalec resnosti anemije. Glede na to, da je barva koţe odvisna tudi od drugih

dejavnikov, ki nimajo povezave z anemijo. Mnogo boljši uvid, da obstaja anemija, se vidi po

brazdah na notranji strani roke. Siguren znak anemije, kadar so le te blede, kot okolna koţa.


11

Ta bledica se pojavi tudi na korenu nohta. Med drugimi je dober znak anemije tudi bledica

vidljivih sluznic: usta, ţrelo, ustnice in veke.

Simptomi so odvisni tudi od hitrosti razvoje anemije. Počasi razvijajočo se anemijo je mogoče

dobro prenašati, vse dokler ne doseţe hujše oblike; nenaden razvoj anemij pa povzroča

takojšne simptome (Smith, 2004, str. 86).

Pri ţenskah se pogosto pojavijo motnje menstrualnega ciklusa. Menstruacija lahko izostane

(amenoreja) ali pa so krvavitve izredno močne (menoragija). Pogosta je izguba spolne potence

(Kocijančič, Mrevlje, 2005, str. 1058).

2.4 Diagnostični program

Določanje anemije zgolj na osnovi zmanjšanega hematokrita in/ali zmanjšane koncentracije

hemoglobina ni dovolj in lahko privede do zmot. Potrebno je, da se v nosečnosti ocenijo

eritrociti tudi morfološko, kar najpogosteje naredimo z avtomatiziranimi metodami. Za

nadaljnjo opredelitev anemije je potrebno določiti tudi število trombocitov in levkocitov,

določitev krvne skupine, Rh faktorja in indirektni Coombsov test (Zver, 2008, str.3).

Uporabljajo se naslednje diagnostične metode:

anamneza,

klinični pregled,

temeljne laboratorijske preiskave,

specialne laboratorijske preiskave,

instrumentalne preiskave.

2.4.1 Anamneza

Za ugotavljanje vzroka anemije je pomembna skrbna anamneza, katero pridobimo s

postavljanjem ciljnih vprašanj pacientu samemu ali osebah, ki bolnika poznajo. Z anamnezo

ugotovimo simptome, ki se pri bolniku pojavljajo in bi lahko kazali na tovrstno bolezen.


12

Bolnika sprašujemo po znakih osnovne bolezni, njegovih predhodnih boleznih, operacijah in

glede na to da je bolezen lahko dedna, moţnosti pojava anemije v druţini in širšem sorodstvu.

Pri ugotavljanju anemije je pomembno povprašati o prehrambenih navadah bolnika, in sicer

uţivanja hrane bogate z ţelezom ter moţnosti opredelitve k vegetarijanstvu. Potrebno je

poznati bolnikovo poklicno dejavnost, ter poizvedeti ali bolnik jemlje katero od zdravil. Pri

ţenskah je zelo pomembno poizvedeti o mesečnih menstruacijah, in sicer jakosti krvavitev in

trajanju. Pozorni moramo biti na podatke o krvavitvah iz prebavil in rodil.

2.4.2 Klinični pregled

Pri klinični preiskavi bolnika posveti zdravnik posebno pozornost barvi koţe in vidnih

sluznic. Normalna barva koţe je odvisna od količine pigmenta melanina v celicah epidermisa,

debeline in prekrvavitve koţe ter koncentracije hemoglobina v krvi. Pri anemiji so koţa in

sluznice bolj ali manj blede. Bledica je najpomembnejši klinični znak anemije. Za oceno

bledice ne zadostuje samo ocena koţe obraza, sočasno se oceni tudi jakost barve koţe dlani,

predvsem koţnih gub. Pomembna je ocena vidnih sluznic, predvsem ustnic, dlesni in veznic.

Izkušen zdravnik lahko z opazovanjem koţe in sluznic pribliţno oceni stopnjo anemije. Poleg

bledice je pri anemiji lahko spremenjena tudi barva koţe. Pri hemolitičnih anemijah je koţa

bolj ali manj bleda in rumena, pri hujši megaloblastni anemiji pa je koţa nekoliko citronasto

rumena.

Za razlikovanje anemij so pomembne tudi druge spremembe v koţi. Pikčaste in večje koţne

krvavitve so največkrat posledica zmanjšanega števila trombocitov (trombocitopenija). V tem

primeru gre lahko za anemijo, ki jo spremlja trombocitopenija. Poleg koţe je pomemben tudi

izgled nohtov. Pri anemiji zaradi pomanjkanja ţeleza se lahko pojavijo prečne brazde. Nohti

postanejo krhki, v hujših primerih so sploščeni. Isti pomen imajo razpoke oz. ragade v ustnih

kotih. Pri perniciozni anemiji so lahko sploščene papile sluznice jezika. V hujših primerih je

jezik rdeč in gladek. Bolniki običajno toţijo, da jih peče jezik. Anemija je pogost simptom

bolezni, pri katerih so povečane periferne bezgavke in vranica ter jetra. Pri hujših anemijah je

srce običajno razširjeno. Delovanje ţe poprej okvarjenih ledvic se zaradi anemij še poslabša.

Pri ţenskah je izostanek mesečnega perila (amenoreja) včasih posledica anemije. Telesna

temperatura je lahko nekoliko povišana, vendar običajno ne preseţe 38° C.


13

2.4.3 Laboratorijske preiskave

Laboratorijske preiskave predstavljajo objektivni pristop v postavljanju in potrditvi diagnoze

večine hematoloških bolezni. Laboratorijsko - diagnostični pristop se navezuje na diagnozo,

postavljeno na osnovi skrbno vzete anamneze in kliničnega pregleda. Cilj laboratorijske

obravnave je potrditi ali izključiti ţe postavljeno diagnozo (Sherblom Matteson, 2003,

str. 257).

2.4.3.1 Krvna slika

Krvna slika imenujemo kvantitativne in kvalitativne preiskave celic v periferni krvi.

Razdelimo jo na rdečo in belo krvno sliko ter število trombocitov. Za pravilno vrednotenje je

pri sumu na bolezen krvotvornih organov potrebno vedno napraviti celotno krvno sliko. Za to

preiskavo se vzame kri iz večjih ţil dovodnic (ven).

Rdeča krvna slika da podatke o hematokritu, številu eritrocitov, koncentraciji hemoglobina,

številu retikuciklov, o absolutnih vrednostih eritrocitov ter o kvalitativnih spremembah

eritrocitov v razmazu krvi.

Hematokrit (Ht) je razmerje med volumnom stisnjenih eritrocitov in cele krvi. Rezultat se

izrazi z delom celote.

Absolutne vrednosti eritrocitov (eritrocitni indeksi) so številni podatki za značilnost

eritrocitov, kot sta velikost (volumen) in obarvanost (količina in koncentracija hemoglobina v

eritrocitu). Z njimi si pomagamo pri opredelitvi posameznih vrst anemij. Eritrocitni indeksi so

povprečni volumen eritrocitov (PVE ali MCV), povprečna količina hemoglobina v eritrocitih

(PHE in MCH) in povprečna koncentracija hemoglobina v eritrocitih (PKHE ali MCHC).

Bela krvna slika – v belo krvno sliko sodijo število levkocitov ter deleţ oz. absolutno število

posameznih vrst levkocitov – t.i. diferencialna bela krvna slika.

Število trombocitov – trombocit so najmanjše krvne celice, njihovo štetje je relativno

zamudno in teţavno, ker so nagnjeni k hitremu razpadanju in zlepljanju.


14

2.4.3.2 Sedimentacija eritrocitov

Kri je v fizikalnem smislu tekočina, v kateri so suspendirane celice, številčno pomembni so

predvsem eritrociti. Če dodamo krvi sredstvo proti strjevanju, tako da ostane tekoča, se bodo

čez čas zaradi teţe eritrociti pričeli posedati na dno navpično postavljene graduirane pipete.

Ta pojav imenujemo sedimentacija eritrocitov. Odvisna je od števila, teţe in oblike

eritrocitov. Zaradi tega je pri anemijah pospešena. V nosečnosti in verjetno v starosti je

pospešena sedimentacija lahko fiziološka. Vrednosti, višje od 13 mm na uro za moškega in 21

mm na uro za ţensko, so verjetno znak bolezenskega dogajanja (Kocijančič, Mrevlje, 2004,

str. 1047).

2.4.3.3 Coombsov test

S tem testom ugotavljamo protitelesa proti eritrocitnim antigenom, ki so vezana na površini

eritrocitov (direktni Coombsov test) oziroma prisotnost prostih protiteles v plazmi (indirektni

Coombsov test). Direktni Coombsov test se izvede tako, da se bolnikovim eritrocitom doda

antigenski serum. Test je pozitiven, če se protitelesa iz antiglobulinskega seruma veţejo s

protitelesi na membrani eritrocitov in s tem povzroča aglutinacijo (zlepljenje). Direktni

Coombsov test je pomemben pri opredeljevanju imunskih hemolitičnih anemij.

Prosta neaglutinirajoča protitelesa v serumu ugotovimo z idirektnim Coombsovim testom,

kateri je pomemben pri ugotavljanju morebitnih protiteles proti eritrocitom pri bolnikih, ki

prejemajo transfuzije in pri ugotavljanju morebitnih protiteles proti eritrocitom pri bolnikih, ki

prejemajo transfuzijo in pri ugotavljanju hemolitične bolezni novorojenčka.

2.4.3.4 Preiskava kostnega mozga

Citološka preiskava kostnega mozga je ena najpomembnejših preiskav v klinični

hematologiji. Za pregled in oceno kostnega mozga se napravi punkcija, s katero dobimo

vzorec tkiva za citološko analizo. Ena od indikacij za punkcijo kostnega mozga je

nepojasnjena anemija. Pri odraslem se kostni mozeg punktira v predelu zadnjega trna

črevnice, lahko tudi sprednjega trna črevnice ali prsnice. Včasih je potrebno narediti tudi

biopsijo kostnega mozga, da dobimo vzorec za histološki pregled.


15

2.5 Preprečevanje slabokrvnosti

Priporoča se uţivanje hrane, ki vsebuje:

ţelezo (govedina, ţitarice, jajca, špinača, suho sadje),

folno kislino (fiţol, govedina, brstični ohrovt, brokoli, beluši) in

vitamin C za boljšo absorpcijo ţeleza iz prebavil (surova zelenjava, limone in

pomaranče).

Poleg tega se svetuje tudi jemanje prehranskih dopolnil, ki vsebujejo ţelezo in vitamine,

posebej folno kislino.

Danes se ţe rutinsko priporoča uţivanje folne kisline, zlasti prvih 12 tednov nosečnosti, po

moţnosti pa ţe pred načrtovano zanositvijo. Na voljo je v lekarnah brez recepta v obliki

tablet. Folna kislina je ţivljenjsko pomemben vitamin, ki ga telo samo ne proizvaja, prav tako

si ne ustvari zaloge. Pomembna je za sintezo nukleinskih kislin, pretvorbo nekaterih

aminokislin ter tvorbo in pravilno delovanje krvnih telesc. Pomanjkanje folne kisline povzroči

slabokrvnost, v zelo zgodnjem obdobju nosečnosti pa lahko privede do nepravilnega zapiranja

hrbteničnega kanala (nevralne cevi). Posledica tega je lahko huda telesna ali duševna

prizadetost otroka (Pokorn, 2003, str. 170).

2.6 Zdravljenje najpogostejših anemij

Kadar je anemija ţe razvita, je potrebno zdravniško zdravljenje z ustreznimi zdravili.

Ključnega pomena je ustrezna prehrana ter dodatki vitaminov in mineralov. Najpomembnejša

mikrohranila, ki jih moramo vnesti v telo so: ţelezo, vitamin B12 in folna kislina (predvsem v

nosečnosti), vitamin B6 in B2, vitamin C in baker. Ţelezo se nahaja v govejem mesu, jetrih,

posušenem sadju, sardelah, jedilni čokoladi, polnozrnatih ţitih, itd... Dokazano je, da se

ţelezo iz ţivalskih virov hitreje vsrka kot ţelezo iz rastlin, zato je potrebno rastlinske hrane za

isti učinek uţivati nekoliko več in na to morajo še posebaj biti pozorni vegetarijanci.

Vitamin C in baker pomagata telesu vsrkati ţelezo, zato je pomembno, da se pri obrokih pije

sok iz citronskega sadja, baker pa se dodaja v obliki multivitaminskih pripravkov.


16

Poleg vsebnosti ţeleza v hrani je potrebno biti pozoren tudi na snovi, ki zmanjšujejo

absorpcijo ţeleza. To so fitati in beljakovine v zelenjavi, neoluščenih ţitih in oreščkih, kalcij

in fosfor v mleku ter tanin in kofein v pravem čaju in kavi. Glede na vsa ta dejstva, se govori

o teoriji o špinači, ki naj bi bila dobra zelenjava proti slabokrvnosti. Špinača vsebuje fitate,

zato je absorpcija ţeleza oteţena. Tudi uţivanje kalcija, bodisi v mleku in mlečnih izdelkih,

bodisi v obliki vitaminsko-mineralnih pripravkov, skupaj z ţelezom moti vsrkanje le tega.

Folna kislina se nahaja v citronskem sadju, gobah, zeleni zelenjavi, jetrih, jajcih, mleku,

pšeničnih kalčkih, pivskem kvasu, bučah, itd.. Priporočljivo je uţivanje sveţega sadja in

zelenjave, saj svetloba in toplota uničita folno kislino.

Tudi v lekarni je na voljo kar nekaj pripravkov, tudi brez recepta, ki so priporočljivi za

preprečevanje in zdravljenje slabokrvnosti. Načeloma se pripravke z ţelezom uţiva na prazen

ţelodec s pomarančnim sokom. Potrebno je biti pozoren na to, da pretirana uporaba ţelezovih

dodatkov lahko povzroči zasičenost z ţelezom in posledično teţke stranske učinke. Zato je

zelo pomembno, da se za nakup ljudje odločajo v lekarnah z sočasnim nasvetom farmacevta.

Zdravnik se odloči, glede na vrsto in vzrok anemije, koncentracijo hemoglobina in teţave, ali

bolnik potrebuje zdravljenje in katera oblika zdravljenja je zanj najprimernejša. Za zdravljenje

anemije obstajajo učinkovita zdravila, ki pomembno izboljšajo kakovost bolnikovega

ţivljenja in zmanjšajo tveganje za nastanek različnih zdravstvenih zapletov.

Od pripravkov za zdravljenje bolezni krvi in krvotvornih organov zdravniki najpogosteje

predpisujejo antitrombotike in pripravke za zdravljenje slabokrvnosti. Od slednjih

predpisujejo v glavnem pripravke z ţelezom in eritropoetin. Ţelezo, vitamin B12 in folna

kislina so nujno potrebni za nastajanje rdečih krvnih celic v kostnem mozgu in učinkovit

prenos kisika po telesu. Pomanjkanje teh snovi lahko anemijo povzroči ali pa dodatno

poslabša. Ţelezo, vitamin B12 ali folno kislino lahko predpiše samo zdravnik, ki tudi oceni

potrebe bolnika s predhodnimi ustreznimi preiskavami.

Pri anemijah zaradi pomanjkanja ţeleza mora bolnik uţivati ţivila z visokouporabnim

ţelezom. Ţelezo je v govedini, drobovini, piščančjem mesu in v nekaterih ribah. Pomembno

je, da uţivamo dovolj zelenjave (grah, fiţol), sadja in ţitaric. Vso zelenjavo moramo uţivati

skupaj z mesom, saj je sicer vsrkavanje ţeleza iz rastlin le minimalno (Debenjak, 2004,

str. 157).


17

Največkrat pa le pravilna prehrana ni dovolj za ozdravljenje anemije zaradi pomanjkanja

ţeleza. Takrat se zdravnik odloči za zdravljenje s pripravki ţeleza. Pripravke ţeleza se daje v

obliki kapljic ali tablet, običajno v kombinaciji s folno kislino. Ţelezovi preparati so

neprijetnega okusa, najbolje je, da se uţivajo na prazen ţelodec s kozarcem vode

(Pokorn, 2003, str. 168).

Včasih se pojavijo teţave, kot so slabost v ţelodcu, bruhanje, zaprtje in driske. Stranski

učinki so pogosto vzrok za nedoslednost pri jemanju zdravil, zato je v redkih primerih

potrebno parenteralno zdravljenje. Parenteralne pripravke ţeleza dajejo globoko v mišico ali

v ţilo. Injekcije ţelezovih pripravkov v mišico so boleče, pri dajanju ţeleza v veno pa lahko

pride do anafilaktične reakcije, običajno po prvih mililitrih ali v celokupnem odmerku kot

intravensko infuzijo. Zdravljenje je ustrezno, če se koncentracija hemoglobina povečuje za

8 g/l na teden. Z oralnim zdravljenem nadaljujemo še 3 mesece po izboljšanju anemije. V

izjemnih primerih pri hujši anemiji zaradi pomanjkanja ţeleza, zlasti tik pred porodom,

zdravimo tudi s transfuzijo.

Poleg pravilne prehrane in zdravljenja z ţelezovimi pripravki je pomemben tudi počitek in

redna kontrola ţeleza in hemoglobina v krvi.

Prognoza anemije zaradi pomanjkanja ţeleza je odvisna od vzroka za pomanjkanje ţeleza. Če

vzroka ni mogoče odstraniti, je potrebno trajno ali občasno zdravljenje z ţelezom.

Ţenske z dokazano anemijo zaradi pomanjkanja ţeleza, ki ţelijo zanositi, je potrebno zdraviti

s pripravki ţeleza še pred zanositvijo. Ţenske je potrebno opozoriti na spremembo barve blata

zaradi zdravil, nelagodje s strani prebavnega trakta in zaprtje. SZO priporoča dodajane 30 do

60 mg ţeleza na dan nosečnicam z normalno zalogo ţeleza in 120 do 240 mg na dan

nosečnicam z zmanjšano zalogo ali brez zalog ţeleza.

Ali potrebujejo dodatno ţelezo vse nosečnice, ni v celoti razjasnjeno. Eden od predlogov za

ugotavljanje nosečnic, pri katerih obstaja večje tveganje za razvoj anemije zaradi

pomanjkanja ţeleza, je določanje koncentracije feritina v prvem trimesečju. Mejna

koncentracija za dodajanje ţeleza v nosečnosti je koncentracija serumskega feritina, manjša

od 50 μg/l, medtem ko nosečnice s koncentracijo serumskega feritina, večjo od 80 μg/l,

najverjetneje ne bodo potrebovale dodajanja ţeleza (Premru Sršen, 2002, str.24).


18

Sideropenično anemijo zdravimo predvsem s preparati ţeleza (peroralno in v hujših primerih

parenteralno), moramo pa tudi odstraniti vzrok, zaradi katerega je anemija nastala. Ker je

najpogosteje posledica okultnih (prikritih) krvavitev, je ne moremo za stalno ozdraviti in

napolniti zalog ţeleza, če krvavitev ne preneha.

Pomanjkanje vitamina B12 se zdravi nadomestno z intramuskularnimi injekcijami

hidroksikobalamina ali ciankobalamina. Intenzivnemu obdobju zdravljenja, ki traja 7 do 14 dni,

sledi vzdrţevalno zdravljenje, ki je doţivljensko. Počutje bolnikov se izboljša ţe po nekaj dneh,

sluznica jezika ozdravi v nekaj tednih, delno izboljšanje v osrednjem ţivčevju pa je pričakovati v

prvih šestih mesecih. Pomembna je pravilna prehrana, ki naj vključuje zadostno količno mesa,

mleka in jajc.

Zdravljenje s transfuzijo krvi - transfuzija krvi je postopek, v katerem prejemnik

dobi konzervirano kri ali posamezne krvne sestavine. Kronično anemijo, ki je posledica

zmanjšanega tvorjenja eritrocitov, njihove povečane razgradnje ali kombinacije obeh, je

včasih treba popraviti s transfuzijo koncentriranih eritrocitov. Dobra lastnost transfuzije je, da

se raven hemoglobina dvigne hitro, slabost pa ta, da je to predvsem kratkoročna rešitev.

Druge teţave, ki lahko nastanejo ob transfuziji, so: prenos okuţb s krvjo, preobčutljivostne

reakcije, zavrnitvene reakcije ali pa se posledice pokaţejo pozneje zaradi kopičenja ţeleza v

različnih tkivih in organih po telesu. Pri bolnikih s KLB so transfuzije manj zaţelene, saj v

primeru končne ledvične odpovedi povečajo moţnosti zapletov pri morebitni transplantaciji

ledvice.

Zdravljenje z rekombinantnim humanim eritropoetinom (r-HuEPO)

Eritropoetin je hormon, ki deluje kot glavni, če ne celo edini regulator tvorbe rdečih krvničk

in zavira njihov propad. Tvori se v ledvicah, jetrih, slinavkah in morda tudi v makrofagih

vranice in kostnega mozga. Sintezo uravnava negativna povratna zveza, ki vključuje

koncentracijo kisika, količino eritropoetina in hitrost tvorbe rdečih krvničk. Doslej so pri

človeku uporabili r-HuEPO kot učinkovito zdravilo pri bolnikih s kronično ledvično

odpovedjo, zlasti pri tistih na dializi. Učinkovitost r-HuEPO pri zdravljenju anemije pri

bolnikih z aidsom, pri bolnikih z revmatoidnim artritisom ali pri malignih obolenjih je še v

fazi raziskovanja (Kornhauser - Cerar, Anţič, 1994).


19

Glavni vzrok za nastanek anemije pri KLB (kronična ledvična bolezen) je zmanjšano

nastajanje in izločanje hormona eritropoetina. Epoetini so rekombinantni eritropoetini oz.

sintetični hormoni, pridobljeni z genetsko tehnologijo. Prav uvedba zdravljenja z epoetini v

80-ih letih prejšnjega stoletja je revolucionarno izboljšala kakovost ţivljenja bolnikov s

končno odpovedjo ledvic.

Zdravljenje idiopatične avtoimunske hemolitične anemije s toplimi protitelesi

Zdravljenje blage ali kompenzirane AIHA ni potrebno, pri drugih pa se odločajo za

zdravljenje z glukokortikoidi ki zmanjšajo proizvodnjo avtoprotiteles. Če je zdravljenje

neuspešno ali pa je za vzdrţevanje remisije potreben prevelik odmerek glukokortikoidov, se

pri mlajših bolnikih odločijo za splenektomijo. Pri polovici takih bolnikov zdravljenje ni več

potrebno ali pa za vzdrţevnje remisije zadošča manjši odmerek glukokortikoidov (Boţjak,

2006, str. 15).

Zdravljenje apalastične anemije

Najprej se moramo prepričati, če je bolnik na delovnem mestu ali drugače izpostavljen

kemičnim spojinam, ki so lahko vzrok AA, tako tudi za zdravila. Pri poskusu zdravljenja s

presaditvijo kostnega mozga so ugotovili, da ni potrebna presatitev kostnega mozga, ker si

lahko lastni kostni mozeg opomore.


20

3 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PACIENTU Z ANEMIJO

3.1 Opredelitev poklica medicinske sestre in lik medicinske sestre

Definicija medicinske sestre – ICN (International Council of Nurses)

Medicinska sestra je oseba, ki je končala program bazične splošne izobrazbe za medicinske

sestre in ji je pristojni organ podelil pravico opravljati zdravstveno nego v njeni/njegovi

deţeli. Bazična izobrazba medicinske sestre je formalno priznan program študija, ki

zagotavlja široko in trdno osnovo za splošno prakso zdravstvene nege, za vodstveno vlogo in

za postbazično izobraţevanje na specialnih ali zahtevnejših področjih zdravstvene nege

(Razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego pri Ministrstvu za zdravstvo in Zbornica

zdravstvene nege Slovenije - RSK ZN in ZZN, 1996).

Medicinska sestra je oseba, ki pomaga zdravemu ali bolnemu v tistih aktivnostih, ki

pripomorejo k ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja ali mirni smrti, in bi jih le-ta opravil

samostojno, če bi imel za to potrebno moč, voljo in znanje (Henderson, 1957).

Odgovornost in strokovnost medicinske sestre

Medicinska sestra je odgovorna za negovalni proces in za proces dodelitve varovanca članom

negovalnega tima v zdravstveni negi ter za kontinuirano zdravstveno nego. Medicinska sestra

samostojno ali po naročilu, sistematično in skladno po sodobni metodi procesa zdravstvene

nege določa potrebo po zdravstveni negi in jo analizira. Naredi individualni načrt zdravstvene

nege in načrtuje potrebne negovalne intervencije, izvaja dejavnost zdravstvene nege sama ali

pa izvajanje določa in sama usklajuje. Če je potrebno se posvetuje z drugimi strokovnjaki ali

varovanca k njim napoti, nadzira delovanje zdravstvene nege ter vrednoti in usklajuje

negovalni plan skladno z določenimi potrebami (RSK ZN in ZZN, 1996).

Delovanje medicinske sestre

Medicinska sestra ima samostojno funkcijo v zdravstveni negi zdravih in bolnih

posameznikov, druţin, skupin in skupnosti. V dogovorjenem obsegu deluje in sodeluje v

diagnostično-terapevtskem procesu v sodelovanju z zdravnikom. Njena funkcija je odvisna od

odločitve za pričetek posega, pri izvedbi pa je samostojna.


21

Medicinska sestra opravlja svoje delo v:

splošnih in specialističnih enotah zdravstvenega varstva,

bolnišničnih enotah zdravstvenega varstva,

socialno-varstvenih zavodih,

vzgojno-izobraţevalnih zavodih,

vzgojno-varstvenih zavodih,

širših druţbenih dejavnostih in

enotah zdravstvene sluţbe v izrednih razmerah.

Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in osebnostne

lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do posameznika, druţine, skupine in

druţbene skupnosti. Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritič nega presojanja in

kreativnega reševanja problemov, komunikativnost in pozitivna naravnanost so pogoj za

uspešno opravljanje zdravstvene nege (Cibic et al, 1997, str. 21).

Naloge medicinske sestre so po dokumentu Razmejitev zdravstvene nege opredeljene kot:

preventivne,

negovalne, spremljajoče,

svetovalne,

poučevalne,

diagnostične,

terapevtske,

administrativne,

sporočilne,

koordinirajoče in

oskrbne.

Preventivne in zdravstveno vzgojne naloge

Medicinska sestra seznanja celotno populacijo z aktualnimi zdravstvenimi problemi in

aktivnostmi za ohranjanje in izboljšanje zdravja, opazuje in odkriva posebna odstopanja od

zdravja pri rizičnih skupinah varovancev, simptome bolezni pri bolniku, reakcije na bolezen

pri varovancu in odkriva ovire na fizičnem, duševnem in socialnem področju. Skrbi za

uresničevanje pravic varovancev, obvešča in obravnava varovanca glede bivanja v ustanovi,


22

sodelovanja pri zdravljenju, pravic in dolţnosti, nalog, funkcij in strokovnosti poklicnih

delavcev v zdravstvu ter raziskav v zdravstveni negi. Obvešča varovanca o sestavi in

delovanju zdravstvenega varstva in dejavnosti kot sistemov. Zagotavlja zdravstveno nego

varovanca s posebnim poudarkom na zdravstveni vzgoji in svetuje glede dejavnosti

zdravstvene nege.

Poročanje in dokumentiranje

Medicinska sestra sodeluje pri interdisciplinarni obravnavi varovanca in poroča o

zdravstvenem stanju varovanca zaradi analize potreb, izdelave in vrednotenja individualnega

načrta. Poroča dejstva in dogovore glede zdravstvenega stanja, analize potreb in negovalnega

načrta varovanca zdravstvenemu timu in medicinskim sestram, ki zdravstveno nego

prevzamejo in z njo nadaljujejo. Sodeluje pri pogovorih zdravstvenega tima o varovancu.

Dokumentira dejstva in dogovore v negovalni in medicinski dokumentaciji varovanca.

Dokumentira tudi dejstva in dogovore glede potreb po zdravstveni negi in njenimi

aktivnostmi (Pajnkihar, 1999).

Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in osebne

lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do varovanca in druţbene skupnosti.

Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritičnega presojanja in ustvarjalno reševanje

problemov, komunikativnost in primerna stopnja optimizma so pogoj za uspešno opravljanje

zdravstvene nege (Cibic et al., 1997, str. 22).

3.1.1 Zdravstveno vzgojno delovanje medicinske sestre pri pacientu z anemijo

Zdravstveno vzgojno delo ima vedno preventiven cilj. Zdravstvena vzgoja je torej skupek

vzgojnih dejavnosti in informacij, ki ljudi osveščajo o potrebnosti ohranjanja zdravja, kako ga

doseči, kaj storiti, da bi ostali zdravi in kako poiskati pomoč, kadar jo potrebujejo (Hoyer,

2005, str. 6).

Kodeks medicinskih sester opredeljuje odgovornost medicinske sestre za krepitev zdravja in

preprečevanje bolezni ter odgovornost za spodbujanje in podporo akcijam v prid zdravstvenih

in socialnih potreb ljudi.


23

Medicinske sestre kot ključne zdravstvene delavke v skupnosti, šoli in na delavnem mestu

igrajo pomembno vlogo pri učenju, spodbujanju, negovanju bolnika.

Potrebno se je zavedati, da je nosečnost posebno obdobje, ko ţenske morajo največ svoje

pozornosti nameniti zdravemu načinu ţivljenja, pravilni uravnoteţeni prehrani in se izogibati

škodljivim dejavnikov, ki bi lahko škodili zdravju in razvoju otroka.

Medicinska sestra mora pri svojem poklicnem poslanstvu upoštevati, da so različni cilji

primerni za različne ljudi. Zdravstvena vzgoja se ne nanaša le na fizično zdravje, temveč tudi

na mentalno in emocionalno. Je proces, ki traja vse ţivljenje, od rojstva do smrti. Zdravstveni

vzgojitelji naj bi bili vzor zdravega vedenja. Medicinska sestra kot zdravstveni vzgojitelj nudi

pomoč zdravim ljudem, da se naučijo preprečevati zdravstvene teţave, nauči slediti

zdravnikovim navodilom in pouči, da socialni in finančni pogoji vplivajo na zdravje in na

pričakovano ţivljenjsko dobo. Zdravstvena vzgoja vključuje usposabljanje ljudi, da lahko ti

sami sprejemajo zdravstvene odločitve, ki njihovo obnašanje in ţivljenjski stil spremenijo na

boljše (Gooding et al., 1997, str. 18).

Vloga izobraţene in izurjene medicinske sestre ni le preprečevanje bolezni, promocija zdravja

in upravljanje na področju zdravstvenih sluţb, temveč tudi na področju zagovorništva in

svetovanja (Kalčič, 1997, str. 90).

Medicinska sestra mora biti, kot vzgojiteljica vzor ljudem, ki ji bodo verjeli le, če bo tudi

sama upoštevala navodila, o katerih govori. Nikoli ne gre pozabiti, da je delavno mesto

povsod, kjer smo v vlogi vzgojitelja, tudi na srečanjih, ko se proslavlja (Hoyer, 2005, str. 92).

Nacionalna zdruţenja medicinskih sester bi morala v prihodnosti še učinkovitejše skupaj z

vladnimi in nevladnimi telesi načrtovati programe v okviru skupnosti, ki promovirajo zdrav

način ţivljenja, vnaprej preprečevati probleme, identificirati in skrbeti za skupine prebivalcev,

ki so še posebej ogroţeni, med katere spadajo tudi nosečnice.


24

3.1.2 Definicija zdravstvene vzgoje

Definicij zdravstvene vzgoje je več. V našem prostoru se je najbolj uveljavila definicija, ki

pravi, da je zdravstvena vzgoja proces učenja z oblikovanjem pozitivnih stališč, navad, oblik

obnašanja in ne le znanje o zdravem načinu ţivljenja. Je pomoč ljudem, da podane

informacije razumejo, razjasnijo svoja stališča ali oblikujejo nova; se naučijo in spoštujejo

nove vrednote in so pripravljeni na spopad z nekaterimi zdravju škodljivimi razvadami (Zver,

2000, str. 7).

Zdravstvena vzgoja je permanenten proces. Človeka spremlja vse ţivljenje, v različnih

obdobjih zdravja in bolezni. Glede na to jo delimo na tri ravni: primarno, sekundarno in

terciarno raven zdravstvene vzgoje (Zver, 2000, str. 8).

Zdravstvena vzgoja je del splošne vzgoje in pomemben dejavnik napredka posameznika in

skupnosti. Lahko bi rekli, da je zdravstvena vzgojenost tudi odraz splošne izobrazbe in kulture

posameznika ter celotnega naroda (Hoyer, 2005, str. 1).

V zdravstveni vzgoji si prizadevamo, da bi vsak posameznik, pa tudi druţba, sprejeli zdravje

za največjo vrednoto, izoblikovali pozitivna stališča do zdravja in jih v ţivljenju tudi

uresničili. Posameznik mora poznati dejavnike, ki pozitivno vplivajo na zdravje, kot so npr.

pravilna prehrana, telesna dejavnost, duševno ravnovesje in ravnoteţje med delom,

sprostitvijo ter počitkom.

3.1.3 Cilji zdravstvene vzgoje

Cilj zdravstvene vzgoje je pozitivno vplivati na posameznike, da aktivno sodelujejo in

prevzamejo odgovornost za lastno zdravje. Lahko bi rekli, da je cilj zdravstvene vzgoje

aktiven posameznik in s tem skupnost, ki pozna zdravje, dejavnike tveganja in se zna ter ţeli

boriti za svoje zdravje in zdravje skupnosti (Hoyer, 2005, str.7). Zato jih moramo znati

ustrezno motivirati in jim posredovati prave informacije. Pacient mora pri svoji obravnavi

aktivno sodelovati in soodločati. Pomembno je, da skozi interaktivno delo s pacientom

opredelimo vzajemno sodelovanje, spodbudimo zaupanje in spoštovanje ter na podlagi

pričakovanj oblikujemo skupne cilje. V omenjen proces razen pacienta vključimo še njegove


25

svojce, ki mu pomagajo, da laţje doseţe zastavljene cilje. Razen sodelovanja med medicinsko

sestro, pacientom in njegovimi svojci, enakovredno vključujemo še ostale člane

multidisciplinarnega tima, kar je odvisno od posameznika, njegovih značilnosti in potreb.

Zatorej moramo poudariti, da mora biti pristop k takšnemu posamezniku celosten, obravnava

pa individualno prilagojena. Bistveno je, da medicinska sestra ţe ob pričetku obravnave oz.

interaktivnega dela, s pomočjo empatije, znanja in spretnosti pravilno oceni potrebe

posameznika po zdravstveni negi in zdravstveni vzgoji. Pri tem lahko izbere katerikoli

teoretični pristop (npr. vzorci funkcionalnega zdravja po Marjory Gordon, ocena stopnje

samooskrbe po D. E. Orem ali 14 osnovnih ţivljenjskih aktivnosti po Virginiji Henderson

ipd.), kar predstavlja teoretično znanstveno podlago, ki omogoča celosten in individualni

pristop.

3.1.3.1 Cilji zdravstvene vzgoje nosečnice

Cilj sodobne zdravstvene vzgoje je spodbujanje k doseganju dobrega zdravja, boriti se proti

boleznim s pomočjo lastnih akcij in naporov, izvajati samopomoč, vzajemno pomoč in

domačo oskrbo ter poiskati zdravniško pomoč, kadar je ta potrebna. Medicinska sestra

zdravstveno – vzgojno deluje v smeri zastavljenih dolgoročnih ciljev zdravstvene vzgoje

nosečnice za ohranjanje in krepitev zdravja. Uspešno delovanje zdravstvene vzgoje med

medicinsko sestro in pacientom je v veliki meri odvisno od njunega sodelovanja.

Cilji so:

pravočasno, pravilno in popolno informirati nosečnice o načinu krepitve in ohranjanja

lastnega zdravja in zdravja razvijajočega otroka,

motiviranje nosečnice in druţbe do take stopnje, da si bodo zavestno prizadevale

ohraniti lastno zdravje in zdravo ţivljenjsko okolje in da bodo aktivno sledili

sodobnim preventivnim ukrepom,

razvijanje telesne in duševne sposobnosti za doţivljanje vrednote zdravja ter to stalno

prenašati tudi na svoje okolje ter

dejaven pacient z anemijo (nosečnica z anemijo), ki pozna svoje zdravje in pomen

ohranjanja dobrega zdravja ter dejavnikov tveganja za razvoj in poslabšanje bolezni

pri sebi (npr. nezdrava prehrana), ki vpliva na razvoj otroka in v okolju (npr. stres)


26

3.1.4 Področja delovanja zdravstvene vzgoje

Medicinska sestra v zdravstveni vzgoji deluje na treh področjih:

A. primarno,

B. sekundarno in

C. terciarno področje.

A. Zdravstvena vzgoja na primarni ravni

Zdravstvena vzgoja na primarni ravni je namenjena zdravemu prebivalstvu. Njena ključna

naloga je obveščati ljudi o dejavnikih, ki ogroţajo zdravje in so značilni za določen prostor in

čas. Raven te vzgoje uporablja sredstva mnoţičnega obveščanja, ki zajamejo največji krog

ljudi. Zdravstveni delavci ţelimo doseči ravnanje, ki krepi zdravje in tako preprečuje

obolevanja. Ţelimo doseči čim višjo stopnjo zdravstvene prosvetljenosti, zainteresiranosti ter

motivacijo in odgovornost za lastno zdravje.

Na primarnem področju medicinska sestra pri nosečnicah z anemijo oziroma slabokrvnostjo

deluje posredno, saj odkriva in išče epidemiološke podatke o anemiji v populaciji. Posreduje

informacije o anemiji, kako jo preprečiti in ohraniti zdravje. Pomembno je, da se ţenska pred

načrtovanjem otroka posveti v poizvedovanje kakšne so njene dedne predispozicije glede na

bolezni in se temu primerno poučijo.

B. Zdravstvena vzgoja na sekundarni ravni

Zajema rizične skupine prebivalstva, vendar še zmeraj zdrave ljudi. Njena naloga je opozarjati

na nevarnosti za zdravje, ki izhajajo iz delovnega ali ţivljenjskega okolja ali iz značilnosti

ţivljenjskega obdobja. Ljudi opozarjamo tudi na prve znake obolenja in jih tako pripravimo

na pravočasno ter pravilno ukrepanje, da ne pride do ogroţanja zdravja. V procesu

zdravstvene vzgoje na tej ravni zdravstveni delavci orišemo bolezenske znake, bolezen in

zdravljenje. Udeleţence ţelimo usposabljati za samoopazovanje, samopomoč, pa tudi za

pomoč sočloveku v obliki nasveta ali kako drugače. Zdravstvena vzgoja na tej ravni zajema

vse od vzgoje nosečnic, druţinskih članov, delavcev, vzgojo ljudi v posameznih ţivljenjskih

obdobjih (dojenčki, majhni otroci, mladostniki, odrasli, starostniki) glede na značilne

ogroţenosti. Nosilci so šole za starše, vse zdravstvene ustanove in zdravstveni delavci,

dispanzerji, patronaţa, literatura z razumljivimi informacijami, sredstva obveščanja in

sodelovanje v tematskih oddajah (Hoyer, 2005, str. 6).


27

Glavni poudarki vsebin zdravstvene vzgoje so v različnih ţivljenjskih obdobjih različni. V

dobi nosečnosti je pomembna ustrezna prehrano ţenske, ker lahko s tem prepreči razna

obolenja, prezgodnje rojstvo otroka in različne deformacije. Zdrav način ţivljenja in

uravnoteţena prehrana sta pomembna ţe v obdobju pred nosečnostjo. Pomembno je telo

pripraviti, da pričaka nosečnost napolnjeno z zalogami hranil, ki preprečujejo razvoj anemije

(Hoyer, 2005, str. 8).

C. Zdravstvena vzgoja na terciarni ravni

Na tem področju deluje medicinska sestra s pacienti, pri katerih je ţe prišlo do določene

spremembe oziroma je zdravje ţe prizadeto. Paciente se ţeli usposobiti, da bodo znali

preprečevati ponovitev bolezni oziroma kakovostno ţiveti z nastalo spremembo. Tako

medicinska sestra sodeluje s pacientom in njegovimi svojci.

3.1.4.1 Obvladovanje stresa pri pacientu – nosečnica s slabokrvnostjo

Eden od dejavnikov, ki poslabša klinično sliko pri anemiji, je dolgotrajna izpostavljenost

stresu in neobvladovanje le-tega. Stres je povsem osebna izkušnja, ki nastopi kot posledica

porušenega ravnovesja med zahtevami na eni strani in dojemanjem zahtev na drugi strani.

Zato je potrebno nosečnico z anemijo opozoriti in ji predstaviti tehnike za premagovanje in

obvladovanje stresa v vsakdanjem ţivljenju. Tudi na tak način lahko nosečnica premaga

zdravstvene teţave.

Priporočene tehnike za obvladovanje stresa v nosečnosti z anemijo:

pacientka mora spoznati stres, ki mu je izpostavljen, saj bo s tem spoznala sebe in svoje

reakcije na določene zunanje in notranje stresorje,

pacientka naj poskuša razmišljati pozitivno:

priporočamo, da se naj poskuša osredotočiti na svoje prednosti in ne slabosti,

priporočamo, da naj poskuša v vsaki stvari najti nekaj dobrega,

priporočamo, da se naj poskuša iz vsake situacije naučiti česa novega,

pacietka naj pri negativnem razmišljanju dogodke razvrsti v dve skupini:

tiste dogodke, na katere lahko vpliva: nosečnica naj se vpraša, kako lahko takoj

ukrepa in to naj tudi takoj stori,


28

na tiste dogodke, na katere ne more vplivati: nosečnica naj poskuša, da se s temi

dogodki ne obremenjuje, ker jih ni mogoče spremeniti,

pacientko vzpodbudimo k temu, da naj začne in naj se nauči organizirati svoj čas:

vzpodbudimo, da si naredi seznam vseh nalog, ki jih mora opraviti, razvrsti naj jih

po pomembnosti in si naj naredi urnik, kdaj jih bo opravila,

vzpodbudimo, da se najprej loti najpomembnejše naloge in jo dokonča, preden bo

začela z drugo,

priporočamo, da se naj ukvarja le z eno nalogo naenkrat,

pacientki priporočamo čim več smeha saj pričakuje novega druţinskega člana → med

smejanjem se namreč sprostijo napete mišice, zveča se vnos kisika v telo, zniţa se krvni

tlak,

pacientki priporočamo, da si vzame čas za razvedrilo:

priporočamo, da si poišče hobije, ki jo razvedrijo

pacientki priporočamo, da telovadi:

priporočamo redno razgibavanje brez pretiravanja.

3.1.5 Metode dela v zdravstveni vzgoji

Metode dela v zdravstveni vzgoji so najuspešnejše poti, po katerih dosegamo zastavljene cilje

v pridobivanju znanja, spretnosti, navad, stališč in vrednot, spremenjenih vzorcev obnašanja

in drugega. Zdravstvena vzgoja je v procesu sodelovanja bolnikov pri zdravljenju pomemben

segment. Pomembno je, da je zdravstvena vzgoja načrtovan, dokumentiran, kontinuiran in

evalviran proces. Z dobro zdravstveno vzgojo namreč bolnik doseţe primerno znanje za

normalno ţivljenje. Ene izmed metod vzgoje za normalno ţivljenje z anemijo so informiranje,

učenje in svetovanje bolniku.

Informiranje pacienta o bolezni in zdravljenju je predvsem naloga zdravnika. Ko je bolnik

seznanjen z boleznijo in o njej primerno ozaveščen ter pristane na predlagane postopke in

načine zdravljenja, se v informacijski krog lahko vključijo tudi drugi člani zdravstvenega tima

(Hoyer, 2003, str. 8). V prvi vrsti so to medicinske sestre, ki bolnika natančno poučijo in

postopno odgovarjajo na bolnikova vprašanja in dileme. Pri informiranju je za bolnika

izjemnega pomena, da so postopki standardizirani in znotraj tima dorečeni.


29

Učenje pacienta katera hranila so pomembna v vsakdanji prehrani, ter v obdobjih, ko telo še

dodatno potrebuje telesno uravnoteţenost. Še posebej ob pomanjkanju hranil v nosečnosti, ki

lahko privede nepravilnega zapiranja hrbteničnega kanala pri zarodku, kar ima lahko za

posledico hudo telesno okvaro ali duševno prizadetost otroka.

Medicinske sestre imajo pri tem pomembno vlogo. Učenje je odvisno od vrste anemije in

obdobje v katerem nastane. Bolnik ima različne potrebe po učenju, kar terja različne pristope

s strani medicinske sestre (Rašković Malnaršič, 2003, str. 11).

Pri načrtovanju učenja upoštevamo, ali ima pacient kakšno bolezen, ki predstavlja večje

tveganje za nastanek dodatnih komplikacij. Učenje izvajamo počasi, poudarjamo bistvene

informacije in spodbujamo bolnika k spraševanju. Prepričati se moramo, da bolnik navodila

razume. Poleg ustne razlage o učinkih prehrambenih dodatkov, so lahko navodila

standardizirana in pripravljena vnaprej. Če jih ni, lahko medicinska sestra sama napiše

preprosta navodila o uţivanju različnih dodatkov v prehrani (Rašković Malnaršič, 2003,

str. 13).

Vzgoja pacienta

Vzgoja je stalen proces oblikovanja in sooblikovanja človekove osebnosti. Temelji na učenju,

saj je znanje temelj za oblikovanje vzgojnih kategorij. Glavne posledice vzgoje so stališča,

vrednote, motivacija in vzorci obnašanja, ki odločilno vplivajo na vedenje posameznika. Torej

ni pomembno le tisto, kar se naučimo, temveč znanje, ki ga ponotranjimo (Cleveland et al,

2002, str. 1-4).

3.1.6 Naloge medicinske sestre

Medicinska sestra je edina kompetentna izvajalka v zdravstveni negi, ima številne naloge, od

katerih so najpomembnejše: oblikovanje filozofije zdravstvene nege delovnega področja in

lastne filozofije z upoštevanjem osrednjih kategorij, kot so: človek, zdravje, druţba,

zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja; načrtovanje, izvajanje, vrednotenje in vodenje

zdravstvene nege; promocija zdravja, preprečevanje bolezni, zdravljenje obolelih in

rehabilitacija posameznika, druţine in skupnosti; delovanje v negovalnem in zdravstvenem

timu; izvajanje zdravstveno vzgojnega dela pri varovancih; razvojno in organizacijsko delo na


30

področju zdravstvene nege; razvijanje teorije in prakse na področju zdravstvene nege in

raziskovanje na področju zdravstvene nege (Kersnič, 1997, str 12).

Kakovostno zdravstveno vzgojno delo z nosečnico

Zdravstveni vzgojitelj – Dober vzgojitelj naj bi bil zmoţen empatije, kritičnega razmišljanja,

biti mora samozavesten, poznati mora značilnosti učenja tega obdobja in vedeti, kako

pomembne so posameznikove izkušnje. Obvladati mora vsebine, jih znati zanimivo opisati in

hkrati pritegniti udeleţence, v njih vzbuditi radovednost, sočasno pa obvladati širok razpon

učnih metod in postopkov ter pripraviti ustrezno učno okolje. Njegova naloga je mišljena kot

pomoč, vodenje, spodbujanje in svetovanje, kako naj nosečnica kar najbolje izrabi svoje

zmogljivosti. Naučiti jo mora, kako naj prepreči bolezen, ţivi v bolezni in z boleznijo

Poizkuša tudi spodbuditi njeno prizadevanje za iskanje in širitev novega znanja v znanje in

izkušnje, ki jih ţe ima (Kersnič, 1997, str 14).

Komunikacija – Gre za sprejemanje, pošiljanje in interpretiranje sporočil ali znanj, ki so

nosilci nekega pomena. Sporočilo je lahko katerokoli verbalni ali neverbalni simbol ali

znamenje (smeh, jok, krik, izraz obraza, izraţanje z dotikom, gledanje slik), ki ga ene oseba

prenese na drugo zato, da bi vplivala na njeno vedenje (Hoyer, 1995, str 15).

Motivacija – V psihologiji govorijo o dveh vrstah motivacije za učenje. Notranje deluje pred

samo učno aktivnostjo.To je potreba, nagon, motivacijsko stanje in interes. Zunanja

motivacija pa deluje po aktivnosti v obliki učinka, nagrade, kazni in zadovoljitve potreb

Motivacija za izobraţevanje je eden vidnejših dejavnikov, ki uravnava človekovo učinkovitost

pri pridobivanju novega znanja, razvijanju spretnosti, navad, novih stališč. Pogledov in

osebnih moţnostih. Z zdravstveno vzgojo vedno vplivamo na posameznike, bolne ali zdrave,

ki se razlikujejo po svojih značilnostih in prehajajo iz zdravja v bolezen ali obratno (Hoyer,

1995, str. 16).

3.1.7 Izvajanje zdravstvene vzgoje

Pri izvajanju zdravstvene vzgoje je treba upoštevati naslednja načela učenja: intelektualne

zmoţnosti varovanca, starost varovanca, upoštevanje obstoječega znanja, enostavnost,


31

postopnost, usmerjenost. Zdravstvena vzgoja lahko poteka individualno, skupinsko ali

mnoţično.

INDIVIDUALNA ZDRAVSTVENA VZGOJA je proces izmenjave informacij med medicinsko

sestro in posameznikom – varovancem – bolnikom. Vsebina je prilagojena interesom,

potrebam in sposobnostim varovanca.

Medicinska sestra se individualno posveti potrebam nosečnice. Pogovori se z nosečnico o

poteku nosečnosti, če so kake teţave, če se prehranjuje pravilno in spodbuja zanimanje za

postavljanje vprašanj.

SKUPINSKA ZDRAVSTVENA VZGOJA zajema več varovancev, ki jih zanima ista

tematika.To so različna druţenja, ki povezujejo varovance (nosečnice), da se pogovorijo o

anemiji in s tem spodbujajo izmenjavo informacij o bolezni.

MNOŽIČNA ZDRAVSTVENA VZGOJA zajema predavanja večjemu številu varovancem pod

okriljem društva, edukacijo preko časopisov, revij, knjig, zloţenk in izobraţevanju preko

medijev. Pomembno je tudi izobraţevanje prek javnih medijev. Kjer omogočajo varovancem

z anemijo, da spoznajo svojo bolezen tudi prek literarure in se potrudijo prebrati čim več

literature.


32

4 EMPIRIČNI DEL

4.1 Namen

Namen diplomskega dela je ugotoviti vlogo medicinske sestre pri pacientki s

anemijo/slabokrvnostjo. Na študiju primera ţelimo ugotoviti, katere so najpogostejše

negovalne diagnoze, predstaviti pomen njihovega hitrega odkrivanja ter vpliv slabokrvnosti

na kakovost ţivljenja.

4.2 Cilji

Cilji diplomske naloge so:

predstaviti aktualne in potencialne negovalne probleme pacientke s slabokrvnostjo in

poimenovati negovalne diagnoze,

izdelati načrt zdravstvene nege in predstaviti aktivnosti medicinske sestre pri pacientki

z anemijo in

predstaviti navodila, ki jih medicinska sestra v okviru zdravstveno vzgojnega dela

posreduje pacientki za izboljšanje kakovosti ţivljenja.

4.3 Raziskovalne hipoteze

H1: Predvidevamo, da bomo s pomočjo modela Marjory Gordon postavili specifične

negovalne diagnoze.

H2: Predvidevamo, da bomo ugotovili, da je medicinska sestra poglavitni motivacijski člen

pri bolniku kot učiteljica, svetovalka in negovalka.


33

4.4 Preiskovanci in metode

4.4.1 Opredelitev populacije

Za našo raziskavo smo uporabili študij primera, torej nosečnico s slabokrvnostjo. Obravnava

pacientke je bila izvedena v mesecu novembu 2008, na domu pacientke, v okviru patronaţne

sluţbe Zdravstvenega doma Novo mesto.

Za dovoljenje opravljanja raziskave smo prosili vodstvo Zdravstvenega doma Novo mesto. Za

zbiranje podatkov in ugotavljanje obstoječega stanja smo, kot instrument raziskovanja,

uporabili intervju. Izhodišča za intervju so bila povzeta po priročniku Marjory Gordon, s

katerim smo ugotovili potrebe pacientke – negovalne diagnoze in s pomočjo le teh vlogo

medicinske sestre.

4.4.2 Metode dela

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili naslednje metode dela:

študijo ustrezne literature,

deskriptivno metodo dela in

metodo zbiranja podatkov (intervju pacientke, ki je bil povzet po priročniku Marjory

Gordon).

4.5 Obdelava podatkov

Za obdelavo podatkov smo uporabili deskriptivno metodo Rezultati so obdelani s pomočjo

računalniških programov Microsoft Office Word 2003 in Microsoft Office Excel 2003.


34

5 ŠTUDIJA PRIMERA - ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE Z

ANEMIJO

5.1 Negovalna anamneza

Gospa P.S. je 29-letna učiteljica razrednega pouka. Ţivi skupaj s partnerjem in 5-letno hčerko

v hiši na podeţelju. Poleg njiju so v gospodinjstvu starši in 2 brata. Sluţba in delo doma

zahteva od nje ogromno časa in energije in nima veliko prostega časa oziroma časa zase.

Sedaj je gospa drugič noseča, je v sedmem mesecu nosečnosti.

Pacientka je povedala, da je ni imela problemov z zdravjem do 6. meseca nosečnosti, ko se je

prehladila. Opazila je, da je bila ţe ob manjšem naporu vsa zadihana in zelo bela v obraz.

Počutila se je zelo utrujeno, zato je po vsakem delu potrebovala par minut počitka. Ob hujšem

naporu pa je počutila tako slabotno, da je morala leči v pojsteljo za kako uro.

Tudi apetit se ji je v zadnem času zelo zmanjšal. Zaradi pomanjkanja časa v sluţbi in doma je

njeno prehranjevanje neredno, in velikokrat so dnevni obroki sestavljeni iz hitro pripravljenje

hrane. Gospa ima tudi probleme z izločanjem blata. Pogosto je zaprta in jo napenja. Ima

občutek da se zadnje časa močno poti, zaradi česar se počuti neprijetno. Vedno je utrujena,

nima energije in ima teţave s spanjem. Občasno se pojavlja tudi glavobol. Gospa zaradi

omenjenih teţav, katerih se zaveda, vendar ne ve, kako naj jih reši, izraţa strah in negotovost.

Zaradi nastalih teţav in znakov je obiskala zdravnika, ki je na podlagi laboratorijskih izvidov

potrdil akutno slabokrvnost, zaradi katere se sedaj tudi zdravi.

5.1.1 Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja

Pacientka je povedla, da je bilo njeno zdravje do 6. meseca nosečnosti brez velikih odstopanj

v zdravju. Od začetka le pojav slabosti in občasno jutranje bruhanje.

Gospa ne uţiva nobenih alkoholnih pijač ali kakih škodljivih substanc, ki bi vsebovale drogo.

Prvi simptomi slabokrvnosti so se pojavili ob prehladu, katerega je dobila v 6mesecu


35

nosečnosti. Obiskala je zdravnika, ki je s pomočjo laboratorijskih testov potrdil akutno

slabokrvnost. Le ta ji je dal nasvet, da mora uţivati veliko več hrane, ki vsebuje ţelezo (npr.

pesa, regrat, rdeče meso, itd.), čim več počitka, v napornejših ţivljenjskih trenutkih pa naj

seţe po nadomestnih vitaminskih pripravkih.

Pacientka pred nosečnostjo ni imela večjih problemov z zdravjem, ni še bolehala za anemijo.

Tekom prve nosečnosti tudi ni imela nobenih teţav, zato je pacientka mnenja, da je glavni

razlog anemije neuravnoteţena prehrana, ker se je tekom druge nosečnosti pacientkina vloga

v druţini zelo povečala, skrb za celotno gospodinjstvo, celotno druţino, še posebej bolno

mamo. Njen dan je polno zaseden in včasih ne utegne zauţiti primernego hranilnega obroka.

Velikokrat je dnevni jedilnik hitro pripravljena hrana. Poleg tega pa ne mara jesti zelenjave in

je to še dodaten vpliv na razvoj anemije. Torej z nosečnostjo so se povečale potrebe po

ţelezu, ki pa glede na slabo prehrano, niso zadovoljevale potreb otroka in njenega telesa.

O bolezni je dobro seznanjena, poleg zdravnikovih navodil, zdravstveno vzgojnega

poučevanja medicinske sestre tudi sama prebira literaturo o anemiji, pogleda kako oddajo o

bolezni na internetu in televiziji.

Opazila sem, da je pacientka negotova oseba, a se trudi gledati vsako situacijo, stvar, osebo z

optimističnega stališča. Trudi se upošteva vsa navodila zdravnika in ostalih zdravstvenih

delavcev.

Povedala mi je, da je zanjo zelo pomembno, da je obravnavana v celoti, da si zdravnik vsakič

vzame čas zanjo in njenega še nerojenega otroka, dobro poskrbi in odgovori na vprašanja, ki

jo pestijo.

5.1.2 Prehranjevalni in metabolični proces

Pacientka nima posebnih omejitev v prehrani. Njeni prehrani je bilo potrebno dodati ţivila z

več ţeleza (fiţola in drugih stročnic, zelenjave s temno zelenimi listi, jajc in orehov, itd.) ter

čim več hrane, ki je bogata z vitaminom C (citrusi, jagode, mlad krompir, brokoli, paradiţnik,

paprike in kivi). Namreč vitamin C v telesu pomaga pretvarjati ţelezo v obliko, ki ga telo do

štirikrat laţje vsrkava. Potrebovala je kar nekaj časa, da se je navadila na uţivanje več


36

zelenjave, ker je ne mara. In glede na to, da ima polno zaseden dan, si je vmes prigriznila

kake oreščke, suho sadje. Kar se tiče druge hrane, gospa ni izbirčna, vsega po malem. Obroke

pripravlja sama za celo druţino in se trudi, da bi zauţila hranilno bogato hrano. Čeprav ji

dostikrat delovni čas ne dovoljuje, a se trudi skuhati primeren obrok. Na dan ima 3-4 obroke,

pribliţno ob istem času. Kadar pa ne utegne zauţiti uravnoteţen obrok poseţe po oreščkih,

suhem sadju in po nadomestnih vitaminskih pripravkih. Vprašala sem jo, kako so obroki

ponavadi razporejeni čez dan in kakšno hrano običajno uţiva. Zajtrk ima okoli 9.ure zjutraj in

sicer: skodelico grenkega čaja ali kakav. Med 11.00 in 11.30 ima malico, običajno zauţije

kako sadje (jabolko, hruško, banano, itd.). Kósi med 15. in 16. uro in poleg juhe (najraje ima

govejo), mesa (najljubše ji je piščančje meso), priloge, ponavadi je to krompir, poje tudi malo

solate (ponavadi kaka zelena solata ali pesa). Popoldanske malice nima, saj ima pozno kosilo.

Sledi večerja, ponavadi kaki kos kruha in namaz (marmelada) ter skodelico grenkega čaja.

Dnevno zauţije 1 litra grenkega čaja ali mineralne vode. Apetita nima najboljšega, tako da se

včasih mora kar potruditi, da zauţije dovolj hrane. Vsake toliko časa ji »pridiši čokolada«,

kateri se ne more upreti.

5.1.3 Izločanje – odvajanje

Gospa urinira 10-krat dnevno in nima problemov z nadzorom urina. Vendar je zaradi

pogostega uriniranja moten spanec, ker mora na toaleto tudi ponoči. Vse pripisuje nosečnosti,

ker plod pritiska na mehur in povzroča pogosto uriniranje. Pojavlja se tudi povečano potenje,

zaradi katerega se gospa počuti neprijetno. Rednega ritma odvajanja nima. Skrbi jo, ker ne

odvaja vsakodnevno, ampak 2-3-krat na teden, pogosto trdo suho blato, svetlo-rjave barve, ki

ga včasi tudi ne more izločiti in čuti bolečine ob pritisku. Pogosto se počuti napihnjeno in ima

vetrove. Občasno popije kak odvajalni čaj.

5.1.4 Počitek, spanje

Gospa se običajno odpravi spat med 23. in 24. uro in spi 5-6 ur. Ponoči se pogosto zbuja, ker

mora na malo potrebo. Poleg tega ima velikokrat nočne more, ali pa se kar zbudi sredi noči in

ne more zaspati. Pravi, da so se more in pogosto zbujanje pojavile, ko so se doma soočili z

boleznijo mame. S tem veliko novih skrbi in stresa, kako bo vse to vplivalo na celo druţino in

nerojenega otroka. Zaradi neprespanih noči se zjutraj zbuja nenaspana in utrujena.


37

5.1.5 Kognitivni procesi

Pacientka ima probleme z vidom, zato nosi očala. Dioptrija se ji v zadnjih dveh letih ni

spremenila. Očala nosi ţe dolgo, od svojega 15. leta, tako da se je na uporabo le teh navadila.

Nima problemov s sluhom in ni ji teţko prejemati odločitev. S teţavami se trudi spoprijeti

brez večjih negativnih vplivov, psiholoških obremenitev. Ne navaja niti teţav z učenjem ali

občutkom nelagodja.

5.1.6 Zaznavanje samega sebe

Gospa se opisuje, kot kreativna, zaposlena ţenska in mama. Ima pozitivno mnenje o sebi. Je

dobro situirana v sluţbi, ima vodilni poloţaj. Občutki, ki jo predajajo v nosečnosti, so

namenjeni nerojenemu otroku in 5-letni hčerki. Ţeli si kakovostnega ţivljenja. Kljub

občasnim nihanjem raspoloţenja, ki pripisuje hormonskim spremembam zaradi nosečnosti, ter

stresnim, anksioznim občutkom, zaradi bolezni matere, se trudi ostati razumna in odgovorna

oseba.

5.1.7 Druţbena vloga in medosebni odnosi

Gospa P.S. ţivi na deţeli v hiši s partnerjem in 5-letno hčerko v izvenzakonski skupnosti.

Poleg njih so v istem gospodinjstvu njeni starši in dva brata. Druţina je popolnoma odvisna

od gospe, saj opravlja vsa gospodinjska in ostala opravila. Poleg nje ţivi tudi mama, ki je prej

opravljala del teh opravil. Pred pribliţno dvemi leti je zbolela za nevrološko duševno

boleznijo (Horeo) in je popolnoma odvisna od drugih. Njena nemoč je v veliko breme ostalih

druţinskih članov, saj je s svojo boleznijo prizadela vse v druţini. Pravijo, da je mama postala

z vsakim dnevom bolj neodgovorna, nesamostojna in se je teţko vključevala in komunicirala

z druţino. S svojo boleznijo je najbolj prizadela mlajšega sina, ker ga z boleznijo več ne

pozna in mu ne nudi nobene materinske ljubezni. Njeno vlogo je prevzela njegova sestra,

postala je mama in sestra. Sin je sicer star 15 let, in zna skrbeti zase, a še vseeno potrebuje

podporo, spodbudo matere, ki pa ni sposobna skrbeti zase kaj šele za sina. Kljub vsem

teţavam v druţini se med seboj kar dobro razumejo, z izjemo mame, kateri skušajo čimbolj

ustreči in sprejeti njeno nenehno iskanje pozornosti. Druţinski člani pacientko obravnavajo

normalno, kljub bolezni in upoštevajo nezmoţnost za opravljanje nekaterih fizičnih in manj


38

fizičnih del. Potrudijo se, da jo vsaj občasno razbremenijo. Pacientka ima poleg druţine tudi

dobre odnose s sosedi, prijatelji, znanci. Poskušajo ji čimvečkrat priskočiti na pomoč.

Pacientkina je zelo povezana s 5-letna hčerko, ki je pridna in lepo vzgojena deklica. Zelo je

navezana na svojo mamico in ţeli biti v njeni bliţini. Do sedaj ji ni povzročala nobenih teţav.

Tako, kot vsaka oseba ima tudi ona svoje slabe lastnosti. Pacientka nima veliko prostega časa,

a občasno se udeleţi kakih zdravstveno vzgojnih skupin, ki so pomembne za njo in

nerojenega otroka. Ob kakih večjih praznikih se z druţino udeleţijo kakih kulturnih

prireditev. Uţiva na svojem delovnem mestu, kjer spoznava in poučuje nove ljudi. Nenehno je

obdana z ljudmi, ki ji veliko pomenijo in jo spodbujajo. Nikoli ni osamljena. Karkoli se zgodi,

se trudi rešiti z razumnostjo in pogovorom.

5.1.8 Spolno – reproduktivni sistem

Nosečnost sama poteka brez teţav. Tik pred nosečnostjo je imela teţave z zobmi, katere so ji

na začetku nosečnosti sanirali. Tekom prvih tednov nosečnosti (2-3 tedni) jo je obdajala

nenehna slabost in jutranje bruhanje, po parih tednih se je slabost in bruhanje umirilo (8.-9.

teden). Med samo nosečnostjo ni bilo problemov do 6. meseca nosečnosti, ko se je prehladila

in zbolela za anemijo. Redno hodi na preglede h ginekologu.

5.1.9 Obvladovanje stresnih situacij

Zadnje leto na P.S. vse bolj vpliva mama, ki s svojo nevrološko duševno boleznijo zelo

negativno, obremenjajoče vpliva na vse druţinske člane, še posebej na obravnavano

pacientko. Bolezen se pri njej kaţe kot iskanje nenehne pozornosti, potreba, da je vse urejeno,

kot ona ţeli. Kadar pride do kakih nesoglasij, je mama zelo glasna in nenehno kliče po

pomoči. Vsa dela morajo biti opravljena na njen način. Največji pritisk vrši na hčerko P.S., ki

sedaj opravlja vsa njena opravila. Vsakič, ko se P.S. vrne iz dela, čuti utesnjenost, ne ve kaj

naj pričakuje, ob prihodu domov. Vse bolj je zaskrbljena in pojavlja se strah, kako se bo

razvijala mamina bolezen in s tem vpliv na vse v druţini, še posebej na 15-letnega brata, ki

nima materinske podpore in vzora ter kako bosta stres in anksioznost vplivala na še

nerojenega otroka. Ne ve, kako se bo spoprijela z vsemi teţavami in nalogami, ko se bo rodil

nov druţinski član, strah da ne bo utegnila skrbeti za vse in jim nuditi, kar potrebujejo.


39

Nenehna utesnjenost, ker vse kar P.S postori v gospodinjstvu, ni nikoli dovolj. Počuti se

iztrošeno, utrujeno. Zaveda se bolezni matere in se trudi vse rešiti na konstruktiven način.

Druţina ji je v oporo, a jih ne ţeli še dodatno obremenjevati, saj imajo svoje probleme. Boji

se, da bo zapadla v kako hujšo krizo in ne bo sposobna spoprijeti z negativnimi psihološkimi

obremenitvami. Njen trud je usmerjen v razumnost, pozitivno naravnanost. Čim več pogovora

in uţivanje v druţbi prijateljev ter kaka dobra minuta klasične glasbe. Upa, da se bo vse

obrnilo na boljše in da bo uspela omejit utesnjenost in strah.

5.1.10 Vrednostni sistem

Pacientka je evangeličanske veroizpovedi. Gospa navaja, da je religija deloma pomembna

vrednota v ţivljenju. Verskim obredom ne posveča posebne pozornosti. Kadar uspe se skupaj

z druţino udeleţijo kake maše, še posebej med prazniki. Gospa pravi, da ni potrebno, da

hodimo k maši, da doseţemo notranji mir in popolno duhovnost. Potrebna je ideja

individualne osebnosti, drugih posebnih oseb in duhovnosti, ki nas pravilno usmerjajo. Njeni

pomembni načrti za prihodnost; biti odprta oseba za sprejemanje sprememb in vzgojiti svoje

otroke v poštene ljudi in jih izšolati na primernem nivoju.

5.2 Razvrščanje negovalnih diagnoz po posameznih vzorcih

Opisane negovalne diagnoze pri študiji primera smo razvrstili po funkcionalnih vzorcih

zdravega obnašanja in jih nato razdelili še v aktualne in potencialne probleme. Pri aktualnih

problemih smo naredili celoten načrt zdravstvene nege. Aktualne negovalne probleme smo

ugotovili po pogovoru s pacientko in z ostalimi člani pacientove druţine. Na osnovi

opazovanja in ugotovljenih funkcionalnih vzorcih zdravega obnašanja, smo pri pacientki

izpostavili naslednje aktualne negovalne diagnoze:

1. neuravnovešena prehrana, manj kot telo potrebuje,

2. obstipacija,

3. anksioznost,

4. spanje, motnje v ritmu spanja,

5. druţinski procesi, nefunkcionalni (bolezen matere-Horeo),

6. strah (kako bo uskladila dojenčka, mamo, druţino),

7. starševstvo, nevarnost za neučinkovito starševstvo,


40

8. nevarnost poškodbe ter

9. zanikanje in neučinkovitost.

1. Neuravnovešena prehrana

Definicija: uţivanje premalo hrane v primerjavi z metaboličnimi potrebami.

Vzročni ali z njimi povezani dejavniki: neugoden občutek, spremenjen občutek okusa,

pomankanje apetita in hiter občutek sitosti, duševni stresi, prehrambene navade (Gordon,

2003, str. 84).

Simptomi:

manj zauţite prehrane, kot terjajo potrebe,

premala porast telesne teţe glede na nosečnost in pacientkino konstitucijo,

utrujenost,

krhkost kapilar in

bleda očesna veznica.

Cilji zdravstvene nege:.

neuravnovešena prehrana bo odpravljena z uţivanjem 5 manjših obrokov dnevno, z

uţivanjem primerne količine sadja in zelenjave,

pacientka se bo izogibala hitri hrani in uţivala hranilno bogato in uravnoteţeno

prehrano,

pacientka se bo dodatno izobraţevala o temeljnih načelih prehrane in vpliv prehrane

na nosečnost in otroka z branjem literature,

pacientka se bo udeleţila nekaj ur kuharskih delavnic za učenje pravilno pripravljene

hrane,

pacientka se bo poučila o posebnostih prehranjevanja pri anemiji,

pacientka se bo poučila o ţivilih, ki vsebujejo veliko ţeleza, folatov, vitaminov,

pacientko bo poučena o pomembnosti uţivanja ţivil z ţelezom v kombinaciji z

vitaminom C,

pacientka se bo poučila o vitaminskih dodatkih,


41

pacientka bo motivirana za dodatno izobraţevanje glede prehrane (letaki, revije,

internet), kaj lahko uţiva in kaj ne v nosečnosti, da preprečuje nadaljni razvoj anemije,

pacientka se bo poučila o pomenu in količini zauţite tekočine in

pacientka se bo poučila o normalni telesni teţi, ter porast teţe glede na nosečnost.

Načrtovane negovalne intervencije:

spodbuditi pacientko k uţivanju zdrave uravnoteţene hrane porazdeljene v 5 obrokov

čez dan,

spodbuditi pacientko za dodatno izobraţevanje, branje knjig, brskanje po internetu o

pravilni prehrani;

pogovoriti se s pacientko o pravilnem načinu prehranjevanja,

pogovoriti se s pacientko o vplivu uravnoteţene prehrane na razvoj otroka in kakšne

so posledice po rojstvu otroka,

spodbuditi pacientko, da se udeleţi kuharskih delavnic.

Izvajanje:

Intervencije zdravstvene nege izvedemo po standardih zdravstvene nege.

Vrednotenje:

pri pacientki smo dosegli, da uţiva uravnoteţeno hrano z dovolj hranilnih snovi, ki

pozitivno vpliva na rast razvoj otroka, dobro počutje matere in pravilno porast telesne

teţe matere,

pacientka se dodatno izobraţuje z branjem različne literature in obiskom različnih

delavnic o pravilnem kuhanju ţivil in njihovi dekorativni pripravi za mizo ter

pacientka pozna načela zdrave prehrane in ve kakšen vpliv ima na njo in na otroka. S

pomočjo različnih kuharskih delavnic se je naučila kuhati in na pravi način pripraviti

prave obroke zase in za druţino.

2. Obstipacija

Definicija: zniţana frekvenca izločanja blata, ki jo spremlja teţavno ali nepopolno izločanje

trdega, suhega blata.


42

Vzročni ali z njimi povezani dejavniki: neuravnoteţena prehrana, hrana, ki napenja in

povzroča vetrove, premalo tekočine, nekvalitetno gibanje, ignoriranje občutka potrebe po

defekaciji (Gordon, 2003, str. 116).

Simptomi:

obdobja izločanja trdega, suhega blata 2–3 krat tedensko ali več,

suho, trdo oblikovano blato, ki ga včasih tudi ni mogoče izločiti,

izločanje redkeje, volumen manjši,

napenjanje ob izločanju blata,

občutek napetosti, polnosti v abdominalnem predelu in

flatulenca (vetrovi).

Cilji zdravstvene nege:

obstipacija bo odpravljena s pravilno prehrano, z uţivanjem več zelenjave in sadja,

tekočine, kvalitetnim gibanjem čez dan,

pacientka bo odvajala brez uporabe odvajal,

pacientka bo imela urejeno prebavo, brez zaprtja, vetrov,

pacientka se ne bo prekomirno potila, počutila se bo urejeno in ugodno ter

pacientka bo motivirana za izvajanje aktivnosti.


pacientko spodbuditi, da zauţije primeren volumen tekočine,

pacientki ponuditi informacije in jo poučiti o prehrani z veliko balastnimi snovmi,

pogovoriti se s pacientko o pravilnem načinu prehranjevanja,

pacientki svetovati, da naj poostri osebno higieno, ter uporabo ustreznih krem in

dedorantov,

ob dalj trajajoči obstipaciji se posvetovati z osebnim zdravnikom,

pacientko moramo naučiti o primerni prehrani v primeru različnih teţav z odvajanjem,

pacientko poučimo o pomenu in načinu pregledovanja izločkov,

pacientko poučimo in spodbudimo o pravilni samooskrbi pri pospešenjem potenju in

uporabi primernih dedorantov, krem ter

pacientko poučimo o uţivanju različnih zdravilnih rastlin za preprečevanje prebavnih

teţav in vetrov.


43

Izvajanje:


Vrednotenje:

pacientka se je čez dan v zadostni meri ukvarjala s kvalitetno aktivnostjo (pilates za

nosečnice),

ob napenjanju je pacientka uporabila različne zdravilne rastline, ki pomagajo pri

napenjanju (kamilica, poprova meta, medenika, majaron, janeţe, komarčk…), ter

občasno glicerinske svečke,

pri pacientki smo dosegli, da se je začela pravilno prehranjevati, več obrokov na dan,

zadostno količino zelenjave in sadja z vitaminom C, po potrebi vitaminskih dodatkov,

pri tem pravilna izbira hrane, izogibanje oziroma zmanjšanje, hrane, ki napenja in

povzroča vetrove (stročnice, jabolka, marelice, fiţol, otrobi, brokoli, brstični ohrovt,

zelje, korenje, cvetača, orehi, čebula, breskve, hruške, slive, rozine, tunina, itd.), beli

kruh je zamenjala s polnozrnatim, uţiva zadostne količine tekočine (vsaj 1,5 l na dan),

z poostreno osebno higieno in uporabo primernih dedorantov se je tudi potenje

nekoliko zmanjšalo in ni več specifičnega vonja,

pacientka odvaja 1* dnevno brez bolečin in

glede obstipacije se je pacientka posvetovala s svojim osebnim zdravnikom.

3. Anksioznost, pričakovana (srednja)

Definicija:

Zvišana stopnja vzburjenosti zaradi pričakovanih nejasnih groţenj lastni osebi ali

pomembnim ţivljenjskim partnerjem (Gordon, 2003, str. 219).

Vzročni ali z njimi povezani dejavniki:

bolezen matere,

menjava vloge v druţini, poleg svoji hčerki, je mama tudi svojemu bratu,

medosebni odnosi (med materjo in pacientko),

podzavestni konflikt ( v zvezi z ţivljenjskimi vrednotami in cilji- pacientka se boji, da

ne bo dovolj močna, da skrbi za celotno druţino, ko se rodi otrok),


44

občutek ogroţenosti v zvezi z razumevanjem samega sebe, zdravstvena ogroţenost,

ogroţen socialno ekonomski poloţaj, druţbena vloga, komuniciranje in

nepokrite potrebe (da ne bo njen dohodek dovolj za vzdrţevanje druţine).

Simptomi:

pacientka je zaskrbljena, nemirna, se boji in občuti tesnobo,

izraţa neprijetne občutke zaradi nejasnih bodočih dogodkov, ki bodo kakorkoli

ogroţale njo ali ţivljenjske partnerje, in eden ali več od naslednjih (izraţa neprijetne

občutke, če se zdravstveno stanje mame poslabša),

nesposobnost relaksacije,

neciljana aktivnost, razpršenost, nesposobnost osredotočanja na realnost,

bledica,

zvišana napetost mišic, nemir, drsenje z nogami, gibanje z rokami, tresenje in

zvišan odziv simpatika (zvišan utrip srca, pospešeno dihanje, razširjene zenice).


anksioznost bo zmanjšana ali odpravljena


pogovor s pacientko,

spodbujanju h pogovoru izraţanju svojih občutkov,

motivirati h aktivnosti, da pacientka preusmeri misli in

spodbuditi h branju knjig, revij, poslušanje relaksacijske glasbe.

Izvajanje:


Vrednotenje:

s pomočjo pogovora smo pacientko spodbudili k branju knjig, poslušanju sproščujoče

glasbe in izraţanja svojih čustev, mnenj ter

pacientka je postala bolj sproščena, a se še vedno vidi , da so sledi anksioznosti.


45

4. Spanje, motnje v ritmu spanja

Definicija: prekinjeno trajanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje v dnevnih

aktivnostih (Gordon, 2003, str. 186).


ponavljajoča se vedno enaka razmišljanja pred spanjem,

stres v druţini,

spremembe v stilu ţivljenja,

strah (v primeru, če se zdravstveno stanje mame poslabša),

anksioznost in

nemoč glede stanja mame in odnosa med njenim mlajšim sinom in mamo (ne pozna

ga)

Simptomi:

utrujenost čez dan,

naraščajoča vzdraţljivost, nemir,

zgodnje prebujanje,

pogosto zehanje,

rahel nistagmus,

verbalno poročanje o nenaspanosti,

glavoboli,

splošna šibkost telesa in

zaspanost.


spanec bo miren, dovolj dolg in kvaliteten, brez večkratnih prebujanj ponoči,

pacientkin bioritem spanja bo urejen,

spanje bo globlje,

faze zbujanja bodo krajša ter

glavobol, utrujenost, zaskrbljenost bodo omiljeni.


46


pacientki povedati oz. jo poučiti, da naj si pred spanjem prezrači sobo,

zagotoviti ustrezno mikroklimo,

poučiti pacientko, naj si uredi posteljno okolico,

popiti kozarec toplega mleka,

stuširati se pred spanjem,

zagotoviti mir v sobi (odstranitev motečih dejavnikov),

povedati pacientki, da naj zauţije malo kakega čaj (npr. metin), ki pomirja (uro pred

spanjem),

svetovati pacientki, da urinira pred spanjem,

pomiriti pacientko in

spodbuditi h meditaciji pred spanjem.

Izvajanje:


Vrednotenje:

pacientka si je pred spanjem prezračila sobo,

pacientki si je zagotovila ustrezno mikroklimo,

pred spanjem si je pacientka uredila posteljno enoto in okolico,

vsak večer pred spanjem pacientka popije ali čaj ali kozarec toplega mleka,

pred spanjem se je pacientka stuširala,

pred spanjem je šla pacientka na malo potrebo,

pred spanjem si je pacientka vzela čas za meditacijo z relaksacijsko glasbo,

v sobi od pacientke je bil zagotovljen mir in

na malo potrebo je pacientko tiščalo tudi ponoči.

Kljub načrtovanim in izvršenim negovalnim intervencijam se bolnica še vedno prebuja, a

manj pogosto, kot se je pred izvršenimi intervencijami. Zjutraj se zbuja malo manj utrujena in

nespočita.


47

5. Družinski procesi, nefunkcionalni (duševna nevrološka bolezen, mama (Horeo))

Definicija: kronična dezorganizacija druţine (psihosocialna, duhovna in fiziološka), ki vodi v

konflikt, zanikanje problema, v odpor do vsake spremembe, neučinkovito reševanje

problemov in vedno ponavljajoče se krize (Gordon, 2003, str. 254).


nevrološka, duševna bolezen, odklanjanje zdravljenja,

v druţinski anamnezi prisotnost duševne bolezni,

nesposobnost obvladovanja situacije,

genetske predispozicije,

labilna osebnost in

pomanjkanje znanja za reševanje problemov.

Lastnosti:

neprimerno izraţanje jeze,

nenehno iskanje pozornosti,

nepopolno komuniciranje,

zanikanje problemov,

nesposobnost čustvenih odzivov med druţinskimi člani,

prelamljanje obljub,

odklanjanje pomoči oziroma nesposobnost za sprejemanje pomoči,

pomanjkljivo znanje o Horeo,

zniţano samospoštovanje, občutek brezvrednosti, izgubljen občutek varnosti,

jeza ali skriti bes,

frustracije, nemoč, brezup,

anksioznost, zaskrbljenost,

zamolčana čustva,

sprejemanje odgovornosti za vedenje duševnega bolnika,

odklanjanje, prizadetost, sram, zadrega in

občutek krivde, nezaupljivost.


48

Simptomi:

povezave le med posameznimi druţinskimi člani,

občasno prisotna agresija med pacientko in mamo,

zmanjšana sposobnost druţinskih članov, da bi si medsebojno nudili podporo,

pomanjkanje povezanosti; odsotnost druţinskih obredov,

v druţini ne spoštujejo avtonomije posameznih druţinskih članov in

občasno se poznajo problemi na finančnem področju (ena plača oziroma dohodek v

druţini manj).


spoznavanje nevrološke duševne bolezni Horeo,

oseba bo pristala na zdravljenje,

medosebni odnosi bodo zadovoljivi,

finančno stanje se bo izboljšalo,

druţinski člani bodo med sabo bolj povezani, si bodo zaupali in bodo eden drugemu v

podporo in

v druţini bo spoštovana avtonomnost posameznih druţinskih članov.


druţini ponuditi strokovno pomoč zdravstvenih in drugih sluţb,

pogovoriti se s pacientko in z njeno mamo glede prisotnih konfliktov zaradi duševne

bolezni, katera je prisotna; ali se je da še omejiti,

zagotoviti varnost med posameznimi druţinskimi člani,

odpraviti nasilje in agresijo med posameznimi druţinskimi člani ter

pogovoriti se z mamo glede zdravljenja (da ga bo sprejela in se zanj odločila, preden

se stanje bolezni poslabša).

Izvajanje:


Vrednotenje:

druţina je pristala na pomoč zdravstvenih in drugih sluţb,

pacientkina mama ne pristaja na pomoč,


49

še vedno prihaja do konfliktov med pacientko in njeno mamo,

varnost med posameznimi druţinskimi člani ni zagotovljena,

nasilje in agresija sta se začela zmanjševati,

mama se glede samega zdravljenja Horeo ni odločila in ga odklonila; ţeli ostati v svoji

hiši ter

nevrološko duševna bolezen je še vedno prisotna v druţini in se razvija v teţji stadij

bolezni.

Kljub strokovni pomoči nevrološka duševna bolezen Horeo ostaja, še vedno prihaja do

nesoglasij in prepirov med posameznimi druţinskimi člani, še posebej med pacientko in

mamo.

6. Strah (pred poslabšanjem zdravstvenega stanja mame)

Definicija: občutek ogroţenosti zaradi znanega vzroka z identificiranim virom nevarnosti

(npr. strah pred prognozo, strah pred smrtjo ali invalidnostjo) (Gordon, 2003, str. 214).


bolezen mame (Horeo),

pomanjkanje znanja/neznano okolje,

občutek nesposobnosti, da bi obvladali določene zadeve,

motnje v senzoričnih procesih,

fobije in

pomanjkanje podpore (v stresnih situacijah).

Simptomi:

nemir,

zmedenost,

tremor rok,

utesnjenost,

ţivčnost,

odmik od ljudi,

nenehna agresivnost, kreg med mamo in pacientko, nenehno nesoglasje,


50

pacient izraţa strah, nervozo ali skrb zaradi določenega dogodka ali osebe, ki bi jo

lahko ogroţale,

opiše ţarišče svojih bojazni (potencialnih, dejanskih ali namišljenih) sam ali s

pomočjo drugih,

nemir,

vedno pogostejše spraševanje in iskanje informacij in

povečana vzdraţljivost, ţivčnost.


strah pri pacientki bo zmanjšan ter

pacientka se bo soočila z boleznijo matere, njenim učinkom, vplivom na osebo.


pogovoriti se s pacientko o njenem strahu,

svetovati o relaksacijskih metodah,

soočiti pacientko z mamino boleznijo, kake so posledice bolezni, napredovanje,

poučiti o negativnih učinkih bolezni in

spodbuditi pacientko, da razume vsa dejanja mame in kako se z njimi spoprijeti.

Izvajanje:


Vrednotenje:

Pri pacientki smo s pomočjo pogovora, soočanja z mamino boleznijo in negativnimi

vplivi na njo in celotno druţino, zmanjšali strah, ter spodbudili, da vse aktivnosti,

negativna dogajanja sprejema s čim bolj pozitivnega stališča.

7. starševstvo, nevarnost za neučinkovito starševstvo

Definicija: Nevarnost, da bodo otrokovi skrbniki nesposobni ustvariti in vzdrţevati okolje, ki

bo podpiralo optimalno rast in razvoj otroka (sprejemanje starševstva je praviloma normalen

proces dozorevanja ob rojstvu otroka).


51

Dejavniki tveganja:

Socialni dejavniki: nepovezanost druţine, teţave v komuniciranju, pomanjkanje dobrih

vzorov staršev, spremembe v strukturi druţine, nepopolna socialna podpora,

preobremenjenost, pomankljiva sposobnost adaptacije in obvladovanja stresnih situacij,

pomanjkljiva sposobnost komuniciranja in obvladovanja problemov.

Telesni dejavniki: prekratek časa za spanje in prekinjanje spanja.

Psihološki dejavniki : v anamnezi druţine duševna bolezen.

Simptomi:

skrbi v zvezi s starševstvom,

strah zaradi bolezni matere,

občutek nesposobnosti starševstva,

pomanjkljiva socialna podpora in

stresne situacije v druţini.


pogovoriti se s pacientko o njenem strahu,

svetovati pacientki, da se v druţini čim več pogovarjajo, izraţajo čustva,

spodbuditi pacientko in druţino, da se skupaj soočijo s problemi, teţavnimi situacijami

ter

predlagati in motivirati pacientko, da se vključi v psihoterapevtsko skupino.



Vrednotenje:

Pacientkin strah je bil zmanjšan, a se še vedno počuti, da je njena vloga starša slabša,

zmanjšana.


52

8. Nevarnost poškodbe

Definicija: prisotnost dejavnikov tveganja za poškodbe telesa.

Dejavniki tveganja: senzorično področje, tuje okolje, izgubljen občutek percepcije

(temperatura, dotik, občutek za poloţaj, vid, sluh).

Mobilnost: zmanjšana sposobnost mobilnosti (slabost mišic, motnje ravnoteţja in

koordinacije), omotičnost, vrtoglavice, omedlevice (Gordon, 2003, str. 72).


izboljšati občutek za poloţaj, koordinacijo, ravnoteţje s specifičnimi vajami,

spodbujanje pri upoštevanju varnostnih ukrepov (vstopanje v osvetljen prostor,

primerna uporaba ostrih predmetov, uporaba primernih obuval, varna hoja, voţnja,

itd.) ter

pogovoriti se s pacientko o ureditvi prostora, ki omogoča varno gibanje.



Vrednotenje:

Pacientka je upoštevala navodila glede ureditve prostora. S pomočjo meditacije in obiska

bioenergetika izboljšuje občutek koordinacije in ravnoteţja.

9. Zanikanje, neučinkovitost

Definicija: poizkus zavestnega ali podzavestnega zmanjševanja anksioznosti ali strahu z

zmanjševanjem pomena določenega dogodka (v zvezi s slabšanjem stanja) (Gordon, 2003,

str. 295).


53


občutek premajhne podpore in zaupljivosti nekaterih druţinskih članov (dobro

prekrivanje simptomov) in

bolezen (prognoza).

Simptomi:

minimaliziranje nekaterih simptomov ali določenega dogodka; nepriznavanje

nevarnosti,

zamahovanje z roko ali dajanje negativnih komentarjev ob kaki omembi določene

nevarnosti,

neprimernost čustvenih odzivov ter

izraţanje strahu ali anksioznosti.


motivirati pacientko, da razmisli katere nevarnosti jo obdajajo,

motivirati pacientko, da konstruktivno rešuje čustvene probleme in odziv le- teh na

pacientko ter

motiviranje in pogovor s pacientko na kakšen način se spoprijeti s strahom in

anksioznostjo.



Vrednotenje:

Pacientka se zaveda nevarnosti, ki jo obdajajo in se trudi pozitivno reševati vse čustvene

odzive in probleme.

5.3 Preverjanje hipotez

Z našim študijem primera, nosečnica z anemijo in s pomočjo modela Mayori Gordon smo

ugotovili specifične negovalne diagnoze. Najbolj izpostavljene negovalne diagnoze pri naši

pacientki so: neuravnovešena prehrana, manj kot telo potrebuje, obstipacija in strah.


54

Na podlagi teh smo potrdili zastavljeni hipotezi:

► Hipoteza 1 – Predvidevamo, da bomo s pomočjo modela Mayory Gordon postavili

specifične negovalne diagnoze.

Prva hipoteza je potrjena, saj smo s pomočjo modela ocenjevanja potreb po enajstih vzorcih

funkcionalnega zdravja po avtorici Mayory Gordon postavili specifične negovalne diagnoze,

ki ocenjujejo potrebe po zdravstveni negi in ocenjujejo kakovost ţivljenja pacientke.

► Hipoteza 2 – Predvidevamo, da bomo ugotovili, da je medicinska sestra poglavitni

motivacijski člen pri bolniku kot učiteljica, svetovalka in negovalka.

Medicinska sestra je pomemben člen zdravstva. Pri pacientki z anemijo deluje kot učiteljica,

svetovalka in negovalka. Medicinska sestra, ki dela v okviru ginekologije, porodništva lahko

pri nosečnici z anemijo načrtuje dolgoročne cilje, torej tekom nosečnosti in po rojstvu otroka.

Načrtuje zdrav način ţivljenja, uravnoteţeno prehrano, v kateri je dovolj vitaminov,

mineralov. Še posebej je poudarek na uţivanju dovolj ţeleza (hrana ali različni dodatki),

vitamina A in B12, katere pridobimo v telo s hrano. Poučuje nosečnice kaj je pomembno za

pravilno absorbcijo, izkoristek hranilnih snovi, poleg uţivanja pravilnih vitaminov in

mineralov. Svetuje o telesni aktivnosti na sveţem zraku, spodbuja k udeleţevanju različne

vadbe, ki izboljšuje počutje in lajša porod. Opozarja na omejitve pri pitju kave, alkohola,

zdravil ter o prenehanju kajenja ali pasivnem kajenju. Spodbuja k izobraţevanju o sami

nosečnosti, pomembnih zdravstveno vzgojnih izobraţevanjih, ki nosečnici pomagajo pri

pridobivanju novih informacij glede nosečnosti in same bolezni (anemija).

Prvi korak pri zdravljenju anemije je uţivanje uravnoteţene prehrane, ki vsebuje dovolj

hranilnih snovi. Za preprečevanje anemije je tudi pomembno uţivanje folne kisline pred

nosečnostjo, nekje 4mesece, ker se potrebe organizma po ţelezu povečajo 2-krat, ko ţenska

zanosi. Uţivanje folne kisline se nadaljuje tekom prvih 12-tednov nosečnosti, ki vpliva na

razvoj zarodka in rast ploda. Pomanjkanje folne kisline povzročajo okvare v predelu glave in

hrbtenice. Otroci so lahko tudi telesno ali duševno prizadeti. Pravilna kvalitetna prehrana je

povezana tudi s telesno aktivnostjo in mobilnostjo. Medicinska sestra opozarja pacientke, da

se opazujejo. Če opazijo spremembe, ki se nenehno ponavljajo; kot so utrujenost, zadihanost,

bledico, omotičnost, motnje odvajanja, glavobol naj se posvetujejo z zdravnikom. Pri ostalih


55

teţavah, kot so nespečnost, strah, anksioznost, medicinska sestra poskuša paciento pozitivno

usmeriti, se z njo pogovoriti, jo spodbuditi, da si vsak dan vzame nekaj časa samo zase in za

njeno telo in dušo. Ta čas izkoristi za aktivnosti, dejanja, ki jo veselijo in duhovno bogatijo.

Pacientko usmeri v komunikacijo in druţenje z druţino, prijatelji, znanci. Upoštevanje vseh

nasvetov in individualna skrb za svoje psihično in fizično stanje vpliva na preventivno in

kurativno zdravstveno stanje pacientke tudi po rojstvu otroka.


56

6 RAZPRAVA

Slabokrvnost je zelo raznoliko stanje, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov, v različnih

stopnjah. Zaradi tega vsaka vrsta in stopnja obolenja zahteva svoj pristop k zdravljenju in

rehabilitaciji. Nekatere vrste anemij je mogoče preprečiti z zdravim načinom ţivljenja, na

nastanek drugih pa ne moremo dosti vplivati, še posebej, če je vzrok nastanka bolezni dedni

faktor (Kocijančič, Mrevlje, 2005).

Prav zaradi tega je potrebno raziskovati in poučevati vsako vrsto anemije posebej, če ţelimo

pacientom zagotoviti ustrezno zdravstveno varnost. Veliko vlogo ima pri tej nalogi

kakovostna zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja, ki je del celotnega sistema zdravstvenega

varstva. Pomembnost zdravstvene vzgoje in zdravstvene nege smo v našem primeru

raziskovali pri nosečnici z anemijo, namreč pojav anemije v nosečnosti je zelo pogost pojav.

Z obravnavo naše pacientke smo spoznali in odkrivali kaj vse je pomembno pri pacientki z

anemijo in kakšen je vpliv medicinske sestre (Kersnič, 1997).

Medicinska sestra je najpomembnejši del raziskovanja in prepoznavanja zdravstvenih

problemov pacientov na posameznih področjih zdravstvene nege, zdravstvene vzgoje in

razvijanja standardov za značilne skupine in kategorije pacientov. Bistvo kakovostnega

delovanja in poučevanja je zavestno spreminjanje poklicnih vrednot in usmerjanje

zdravstveno nego k večji humanizaciji, celovitosti in individualni obravnavi pacientke. Skozi

zdravstveno nego medicinska sestra nudi pacientki kakovostni pristop, še posebej rizičnim

skupinam prebivalstva, med njimi so tudi nosečnice, torej obravnavana pacientka, je potrebno

posvetiti še večjo pozornost. Medicinska sestra nudi nosečnici spodbudo, za samoopazovanje,

nasvete, kaj storiti, če opazi kake spremembe ali slabšanje stanja, svetuje aktivnosti, da ohrani

pozitivno naravnanost in odprtost za sprejemanje novih informacij, poučuje o bolezni in

podaja področja iskanja informacij in pomoči, spremlja pacientko in ji nudi kakovosten in

celovit pristop v zdravstveni negi. Poudariti moramo, da je medicinska sestra ključna v

sistemu obravnave, ki mora biti naravnana tako, da pospešuje zdravstvenovzgojno delo in

druge aktivnosti, ki preko učinkovitega multidisciplinarnega pristopa in interaktivnega dela

zagotavlja kakovostno, učinkovito in varno obravnavo. V procesu obravnave lahko le na tak

način pacientka izgrajuje pozitivno samopodobo, spremeni svoje vrednote in odnos do

lastnega zdravja, kar potrjuje tudi Zver (2008).


57

Medicinska sestra je tista, ki preţivi z pacientko največ časa, ki ji pacientka zaupa in od nje

tudi veliko pričakuje. Medicinska sestra mora obravnavati vsako osebo individualno in mora

pri vsaki pacientki posebej, tako bo lahko ustrezno načrtovala, izvajala in vrednotila svoje

delo. Torej medicinska sestra je oseba, ki deluje kot svetovalka, negovalka in učiteljica

(Meglič, 2004).

Glavni vzrok, ki privede do anemije v nosečnosti, je običajno posledica pomanjkanja ţeleza in

fizioloških sprememb med tem stanjem. Zaradi razvoja zarodka in hitre rasti ploda se tekom

nosečnosti močno povečajo potrebe organizma po ţelezu in vitaminih. Zato je zelo

pomembno uţivanje kvalitetnih ţivil, ki zadovoljujejo potrebe organizma po pomembnih

vitaminih in mineralih (vitamin B12, folna kislina, ţelezo, vitamin C). Namreč pomanjkanje

folne kisline lahko privede v zelo zgodnjem obdobju nosečnosti do nepravilnega zapiranja

hrbteničnega kanala (nevralne cevi). Posledica tega je lahko huda telesna ali duševna

prizadetost otroka, kar potrjuje tudi Premru Sršen (2002).

Ugotovili smo kako pomembno je preprečevanje in zgodnje odkrivanje anemije, kakovostna,

celostna obravnava pacientk. Potrebno je zagotoviti multidisciplinaren pristop, edukacija

svojcev in pacientke o samoopazovanju (kako se počuti, fizičen izgled, kako poteka

nosečnost) ter upoštevanju pravil uravnoteţene prehrane. Razen edukacije nudi medicinska

sestra tudi primerno zdravstvena vzgoja pacientke in svojcev, saj na ta način zagotovlja

pacientki, da se lahko učinkovito spoprime z boleznijo oziroma jo prepreči. Medicinska sestra

je pomemben člen zagotavljanja kakovosti ţivljenja pacientke, saj s svojimi nasveti, vzgojo

posredno vpliva na njen odnos do lastnega zdravja in s tem še na razvoj nerojenega otroka.

Tako lahko z učinkovitim, multidisciplinarnim pristopom pacientki zagotovimo kakovostno,

varno, individualno, celostno, kontinuirano obravnavo. S študijo primera, nosečnice z

anemijo, smo ugotovili potrebe po zdravstveni negi, izvedli učinkovit teoretični pristop,

ocenili kako se pacientka spoprijema z boleznijo in obvladovanjem ţivljenja na sploh.

Spoznali smo v kakšni meri ji nudi podporo druţina, prijatelji, zdravstvene in druge sluţbe ter

kako le-to vpliva na pacientkino zdravstveno stanje, psihično, fizično počutje in na razvoj

otroka.

.


58

7 SKLEP

Anemija je zelo pogosta bolezen, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov, pri ljudeh vseh

starosti in lahko pušča za seboj zelo resne posledice. Kar polovica primerov anemij je le-ta

simptom za druge bolezni. Pogosta je tekom nosečnosti, ker se zelo povečajo potrebe po

hranilnih snoveh, zato je nosečnica še bolj izpostavljena nastanku anemije, ki lahko povzroči

resne posledice v telesnem in duševnem razvoju. Pri obravnavi pacientov z anemijo je

pomemben celosten in individualni pristop, zagotavljanje primerne zdravstvene vzgoje ter

kakovostne zdravstvene nege. S pomočjo študija primera, pacientke, ki je tekom nosečnosti

zbolela za anemijo, smo uporabili model Marjory Gordon. Aktivnosti zdravstvene nege smo

razvijali skozi procesno metodo dela in ugotovili, da je neuravnovešena prehrana glavni

dejavnik, povzročitelj anemije v nosečnosti in je potrebno še dodatno spodbujati in poudarjati

pomembnost uravnoteţene prehrane v vseh obdobjih ţivljenja, ker je le ta izvor številnih

obolenj.


59

8 LITERATURA

Boţjak, M. Zdravstvena nega bolnika z boleznimi krvi in krvotvornih organov. Priročnik.

Ljubljana: Interna klinika Zaloška, 1996.

Boţjak, M. Prehrana pri bolnikih s hematološkimi obolenji: Zbornik predavanj, strokovni

seminar. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije- Zveza društev,

medicinskih sester, babic in tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v hematologiji: 2006.

Brown, J. E, Nutrition now. Third edition: Universety of Minesota: 2003: 3.

Carlish, A. Zdrava nosečnost: vodnik po dopolnilnem zdravljenju. Ljubljana: DZS, 2003: 16.

Cibic, D, Domajnko, N, Filej, B, Kersnič, B, in sod. Razmejite zdravstvene nege. Razširjeni

strokovni kolegij za zdravstveno nego pri Ministrstvu za zdravstvo in Zbornica zdravstvene

nege. Utrip 1997; 5; 12: 21 – 40.

Čeh, M. Pojav čiste aplastične anemije med zdravljenjem z rifampicinom. Zdravniški vestnik.

Ljubljana: 2008: 139-141.

Drglin, Z. Rojstna hiša: Kulturna anatomija poroda. Ljubljana: Delta, 2003.

Debenjak, P.D, Nemško prehransko dopolnilo: Referenčna vrednost za vnos hranil. Ljubljana:

Ministrstvo za zdravje, 2007: 155 – 158.

Glaser, M, Roškar, Z, Grmek-Zemljič, T, Jarc, M, Borin, P. Zbornik predavanj in praktikum.

Maribor: Srečanje internistov in zdravstvene splošne medicine, 2006: 145-177.

Glaser, M. Bolezni krvi in krvotvornih organov. V: Kranjc I, Pečovnik Balon B. Interna

medicina: Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000: 311.


60

Gooding, S, Stilwell, B, Rogers, R. Promocija zdravja in zdravstvena vzgoja. Maribor:

Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 1997.

Gordon, M. Negovalne diagnoze: priročnik: Radizel: Rogina, 2003.

Gordon, M. Manual of nursing diagnosis: including all diagnostic categorias approved by the

North American Nursing Diagnosis Association. St. Louis (etc): Mosby, cop. 2002.

Grmek – Zemljič, T, Roškar, Z. Indikacije za zdravljenje s pripravki ţeleza. V: Zbornik

predavanj in praktikum. 17. srečanje internistov in zdravnikov splošne medicine iz prakse za

prakso z mednarodno udeleţbo, Maribor, 19. in 20. maja 2006. Maribor., Splošna bolnišnica,

2006: 159 – 161.

Hajdinjak, A, Meglič, R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo,

2006.

Henderson, V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica Zdravstvene nege

Slovenije, 1998.

Hojer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo,

2005.

Hoyer S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehniška zaloţba Slovenije,

1995.

Hoyer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2005.

ICNP = mednarodna klasifikacija prakse zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene

nege Slovenije, zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije; Maribor;

Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2000.

Jakšič, B, Labar, B, Grgičevič, D. Hematologija i transfuziologija. Zagreb: Jumena, 1989: 321

– 344.


61

Kersnič, P. Organizacija sluţbe zdravstvene nege v zdravstvenih zavodih Slovenije. Obzor

Zdr N 1997; 31: 3 – 21.

Kocijančič, A (ur.), Mrevlje, F (ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera picta, 2005: 1038,

1051 – 1074.

Kranjc, I, Balon Pečovnik, B. Interna medicina. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999.

Kranjc, O. Vzroki anemije so lahko različni. Večer, 1994, 25. avg. 24.

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana, Zbornica

zdravstvene nege Slovenije, 2006).

Kornhauser – Cerar, L, Anţič, J. Anemija nedonošenčka – zdravljenje z rekombinantnim

humanim eritropoetinom kot alternativa trabsfuziji. Slov Pediatr 1994; 1. 34 – 9.

Lukič, L. Varna transfuzija krvnih pripravkov. Farm Vestn 1998, 49: 109 – 13.

Meglič, V. Anemije v nosečnosti. V: Pajntar M, Novak – Antolič Ţ. Nosečnost in vodenje

poroda. 2. dopolnjena izdaja. – Ljubljana. Cankarjeva zaloţba, 2004: 46.

Mlakar, U. Preprečevanje anemije zaradi pomanjkanja ţeleza. Med razgl 1991; 30. suppl 3:

219 - 223.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999.

Preloţnik – Zupan, I. Mikrocitne anemije. V: Zbornik prispevkov. 47. Tavčarjevi dnevi.

Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za Interno Medicino, 2005: 169 – 174.

Preloţnik – Zupan, I. Ocena zalog ţeleza pri zdravljenju anemij. V: Interna medicina 2006:

novosti in aktualnosti. Ljubljana. Zdruţenje internistov SZD, 2006.

Peternel, B. Biti zdrav. Ljubljana: Društvo za boljše ţivljenje - Z nami, 2007.


62

Premru – Sršen, T. Kardiotokografija in druge metode za nadzor plodovega stanja v

nosečnosti in med porodom: Zbornik prispevkov. Portoroţ: Slovensko zdravstveno društvo.

1997: 24-30.

Pretnar. J, Hematologija. Učbenik. Ljubljana: Srednja šola za farmacijo in zdravstvo. 1983.

Pokorn, D. Prehrana v različnih ţivljenjskih obdobjih: prehranska dopolnila v prehrani.

Ljubljana: Maribor, 2003: 168 – 175.

Rajkovič, V, Šešteršič, O. Informacijski sistem patronaţne zdravstvene nege. Kranj: Moderna

organizacija, 2000. 11 – 24.

Razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego: Razmejitev zdravstvene nege, Zdr Obzor, 1.

27, št. 1-2, 1996.

Sherblom, M. Womens health during the child bearing years. Missouri: Mosby, 2003: 256 ,

257.

Smith, T. Druţinska zdravstvena enciklopedija. Ljubljana: DZS, 2004: 85-89.

Skobec, B. Zver S. Reaktivne spremembe krvne slike in osnove zdravljenja anemije zaradi

pomanjkanje ţeleza. Zdravniški vestnik. Ljubljana: 2008 :161-165.

Stošič, J. Slabokrvnost. Ljubljana: Fidimedov zdravstveni vodnik, 2005: 24.

Vilpo, J. Ocena anemije pri odraslih. V. Kunnamo I. Na dokazih temelječe medicinske

smernice. Slovenska izdaja. Ljubljana: Zavod za razvoj druţinske medicine, 2006: 455.

Wilcock, F. Zdrava prehrana v času nosečnosti. Trţič: Učila international, 2003.

Zver, P. Anemija. Ljubljana: Viva, 2008: marec: 9.

Zver, A. Zdravstvena vzgoja bolnikov z osteoporozo. V: Vidali, P. Zbornik predavanj. Novo

mesto: Krka, 2000: 5 – 8.


63

VIRI

Titan V. Nosečnice potrebujejo več ţeleza. Otrok in druţina, 2005. Dosegljiv na:

http://www.ringaraja.net/nosecnice-potrebujejo-vec-zeleza_905.html, (31. 11. 2008)

Krka. Slabokrvnost med nosečnostjo. Ezdravje, 2008. Dosegljiv na:

http://www.ezdravje.si/si/zenska/nosecnost/slabokrvnost/?q=anemija&v=kazalo&aurora=send

(31. 11. 2008)

Vajdić. Slabokrvnost – anemija. Hrana – Zdravje, 2008. Dosegljiv na:

http://www.freewebs.com/hranazdravje/slabokrvnost.htm ( 31.10.2008 )

Mason R. J, Zieve D. Anemia. Health article: ADAM, 2008. Dosegljiv na:

http://www.healthline.com/adamcontent/anemia (31. 11. 2008).

http://www.ringaraja.net/nosecnice-potrebujejo-vec-zeleza_905.html

http://www.ezdravje.si/si/zenska/nosecnost/slabokrvnost/?q=anemija&v=kazalo&aurora=send

http://www.healthline.com/adamcontent/anemia


64

ZAHVALA

V prvi vrsti se zahvaljujem mentorici mag. Vidi Gönc in dipl.org. za vodenje in koristne

nasvete ob pisanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se svojemu fantu Branku in prijateljici Petri, Jasmini in Martini za nesebično

pomoč pri oblikovanju diplomskega dela.

Posebno se zahvaljujem svoji mami in očetu za vso potrpeţljivost, vzpodbudne besede,

usmerjanje in oporo v času izobraţevanja.


1

PRILOGA

VPRAŠANJA ZA INTERVJU PO MODELU OCENJEVANJA PACIENTKINIH

POTREB PO AVTORICI MARJORY GORDON

1. ODNOS DO LASTNEGA ZDRAVJA

a) Splošno zdravstveno stanje

b) Prehladi v preteklosti

c) Najpomembnejše aktivnosti za vzdrţevanje zdravja; Kaj vpliva na razlike v

zdravstvenem stanju? (zdravilo, kajenje, droge, alkohol)?

d) Poškodbe (doma, na delovnem mestu, med voţnjo); padci?

e) Ali ste v preteklosti lahko sledili nasvetom zdravnikom in medicinskim sestre?

f) Kaj mislite, da je povzročalo Vašo bolezen? Kaj ste storili, ko ste opazili prve

simptome? Kakšni so bili rezultati?

g) Kaj je za Vas pomembno, dokler ste v naši oskrbi? Kako Vam lahko najbolje

pomagamo?

2. PREHRAMBENI IN METABOLIČNI PROCESI

a) Opišite tipično prehrano enega dne.

b) Kolikšna je Vaša zauţita tekočina na dan?

c) Ali pridobivate ali izgubljate na teţi in koliko?

d) Ali imate apetit?

e) Imate kakšne teţave s prehranjevanjem (teţko poţiranje, slaba prebava)? Ali imate

kakšne omejitve v zvezi s prehrano (dietni predpisi, alergije)?

f) Napreduje Vaše zdravljenje hitro ali slabo?

g) Imate teţave s koţo: poškodba, suha koţa?

h) Imate teţave z zobmi?

i) Vključujete v vašo prehrano ţivila z veliko ţeleza? Katero?

3. IZLOČANJE

a) Izločanje blata, pogostost, oblika, nelagodni občutki ob izločanju, teţave z nadzorom

izločanja, odvajala?

b) Izločanja urina: pogostost, nelagodje ob izločanju, teţave z nadzorom?

c) Se pretirano znojite? Imate teţave s specifičnim vonjem?


2

4. FIZIČNE AKTIVNOSTI

a) Imate dovolj energije za potrebne in ţelene aktivnosti?

b) Katere fizične aktivnosti redno izvajate?

c) S katerimi aktivnostmi se ukvarjate v prostem času?

d) Ste zmoţni izvajati naslednje aktivnosti?

Prehranjevanje_____________________

Kopanje_________________________

Splošna mobilnost_________________

Kuhanje_________________________

Mobilnost v postelji_______________

Česanje_________________________

Osebna nega_____________________

Gospodinjstvo____________________

Oblačenje________________________

Nakupovanje______________________

e) Ali vas glede dihanja pri aktivnosti ali med spanjem karkoli obremenjuje?

5. POČITEK, SPANJE

a) Ali ste spočiti in pripravljeni na dnevne aktivnosti?

b) Ali teţko zaspite? Si s čim pomagate, da laţje zaspite (zdravila)? Dobro spite ali imate

teţave (nočne more, zgodnje prebujanje)?

6. KOGNITIVNI PROCESI

a) Ali slabo slišite? Uporabljate kakšne pripomočke?

b) Ali dobro vidite? DA NE

Nosite očala? DA NE

c) Doţivljate zadnje čase kakršnekoli spremembe spomina? Kakšne so te spremembe?

d) Vam je lahko ali teţko sprejemati odločitve?

e) Kako se najlaţje naučite česa novega ? Imate teţave z učenjem?

f) Imate občutek nelagodja? Kako to obvladujete?

7. ZAZNAVANJE SAMEGA SEBE

a) Kako bi se opisali? Ali imate večinoma dobre ali slabe občutke v zvezi s seboj?


3

b) Ali doţivljate v svojem telesu ali v sposobnosti funkcioniranja? Je to za Vas

problematično?

c) Kakšne spremembe doţivljate v zvezi s seboj ali s svojim telesom, od kar ste oboleli

oz. se poškodovali?

d) Ali Vas pogosto kaj razjezi, ste nejevoljni, prestrašeni, zaskrbljeni, depresivni? Kaj

Vam pomaga?

e) Ali se Vam dogodi, da izgubljate upanje? Da ne morete več nadzirati svojega

ţivljenja? Kaj Vam pomaga?

8. DRUŢBENA VLOGA IN MEDSEBOJNI ODNOSI

a) Ţivite sami? Z druţino, v partnerski skupnosti?

b) Imate kakšne teţave v zvezi z druţino?

c) Kako Vaša druţina navadno rešuje probleme?

d) Ali je druţina odvisna od Vas? Kako to obvladujete?

e) Kako druţina in ostali člani doţivljajo Vašo bolezen/hospitalizacijo?

f) Imate probleme z otroki? Jih teţko obvladujete? (če jih imate)

g) Ali ste vključeni v kakšno socialno skupino? Imate prijatelje? Ste osamljeni?

h) Ali ste v glavnem zadovoljni na delovnem mestu? (v šoli) Ali osebni dohodek zadošča

za Vaše osebne potrebe?

i) Ali čutite, da ste vključeni v sosesko v kateri ţivite? Ste izolirani?

9. SPOLNI - REPRODUKTIVNI SISTEM

a) Kako poteka nosečnost?

10. OBVADOVANJE STRESNIH SITUACIJ

a) Ali ste v zadnjih dveh letih doţiveli kakšne velike spremembe, krize?

b) S kom najlaţje govorite o teţavah? So Vam tu ljudje sedaj dostopni?

c) Ali občutite tesnobo večina časa? Kaj Vam pomaga? Medikamenti, alkohol, droge?

d) Kadar imate teţave v ţivljenju, kako se jih lotevate?

e) Ali je večinoma uspešno?

11. VREDNOSTNI SISTEM

a) Ali na splošno doţivljate, kar Vam je pomembno? Vaši pomembni načrti za

bodočnost?


4

b) Ali je religija v Vašem ţivljenju pomembna? Ali Vam pomaga pri teţavah?

c) Ali bivanje v naši ustanovi kakorkoli moti Vaše duhovno ţivljenje?

12. OSTALO

a) Ali je še kaj, česar nismo omenili?

b) Imate kakšna vprašanja?

Katja Vide: Vloga medicinske sestre pri pacientki z nosečnico

5

VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PACIENTKI Z ANEMIJO · Zmanjšane vrednosti hemoglobina pri bolniku za...

Documents

Transcript of VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PACIENTKI Z ANEMIJO · Zmanjšane vrednosti hemoglobina pri bolniku za...