UVEDBA VOIP TELEFONIJE V POSLOVNEM OKOLJU · 2020. 1. 30. · struktura paketov po arhitekturnih...

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo univerzitetnega študija Smer Organizacijska informatika

UVEDBA VOIP TELEFONIJE V POSLOVNEM OKOLJU

Mentor: doc. dr. Igor Bernik Kandidat: Marko Zupančič

Kranj, september 2006

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju dr. Igorju Berniku za vse nasvete, ideje, napotke, predloge in strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Ob tej priložnosti bi se zahvalil še mojim domačim za podporo in vzpodbude, ki sem jih bil deležen vsa ta leta.

POVZETEK Diplomska naloga se dotika poslovnega okolja tako malih kot velikih organizacij. Obravnava uvedbo VoIP telefonije v poslovno okolje, in sicer predvsem z vidika racionalnosti uvedbe v odnosu do klasične telefonije. V prvem delu diplomske naloge predstavljam zgodovino klasične in internetne telefonije. Sledi opis protokolov, delovanje VoIP ter predstavitev uvedbe VoIP telefonije v poslovno okolje. Drugi del je naloge je namenjen stroškovni primerjavi med ponudniki telefonije. V zadnjem delu diplomske naloge so v zaključeku prikazane prednosti in slabosti realizacije internetne telefonije v praksi. KLJUČNE BESEDE VoIP, H.323, SIP, P2P ABSTRACT The final paper relates to the business environment of small as well as large organizations. It treats implementation of VoIP technology in business environment, especially rationality of the latter compared to classic phone lines. In the first section of the paper I am presenting history of classic and internet telephony. Later on I am describing protocols, how VoIP works and how it is implemented in a business environment. In the second part of the paper costs of VoIP regarding different vendors are compared. The final part concludes with advantages and disadvantages of practical realisation of the internet telephony. KEYWORDS VoIP, H.323, SIP, P2P

Kazalo 1. Uvod................................................................................................................... 5

1.1 Predstavitev problema.................................................................................. 5 1.2 Metode dela.................................................................................................. 5

2. Predstavitev VoIP............................................................................................... 6 2.1 Arhitektura omrežja TCP/IP.......................................................................... 7 2.2 SIP................................................................................................................ 9 2.3 H.323.......................................................................................................... 18 2.4 Skype P2P.................................................................................................. 26 2.5 Varnost ....................................................................................................... 33 2.6 Zanesljivost ................................................................................................ 33

3. Uvedba VoIP .................................................................................................... 34 3.1 Gradniki sistema IP telefonije..................................................................... 34 3.2 Možne rešitve VoIP .................................................................................... 35 3.3 Izvedba projekta uvedbe IP telefonije ........................................................ 39 3.4 Primer uvedbe IP telefonije v srednje velikem podjetju.............................. 40

4. Analiza primerjave klasične in VoIP telefonije.................................................. 42 4.1 Pregled ponudnikov.................................................................................... 42 4.2 Stroški investicije Telekom–Voljatel ........................................................... 48 4.3 Primerjava cen klicev v nacionalno fiksno omrežje .................................... 52 4.4 Primerjava cen klicev v 1. in 2. mednarodno cono..................................... 54 4.5 Primerjava stroškov podjetja z najemom Centreksa ter opravljenimi

telefonskimi klici ......................................................................................... 56 4.6 Primerjava povprečnih cen klicev v mednarodno omrežje ......................... 60

5. Kritična analiza rešitve ..................................................................................... 62 5.1 Prednosti – Strength................................................................................... 62 5.2 Slabosti – Weaknesses .............................................................................. 62 5.3 Priložnosti – Opportunities ......................................................................... 62 5.4 Pasti, nevarnosti – Threats......................................................................... 62

6. Sklep ................................................................................................................ 63 Literatura in viri.......................................................................................................... 64Priloge

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo univerzitetnega študija

1. Uvod Komuniciranje podjetij, s poslovnimi partnerji je samoumevno in je osnova za sklepanje poslov. Danes si že težko predstavljamo poslovanje podjetja, ki ne bi izkoriščalo sodobne telekomunikacijske in informacijske tehnologije kot sredstva za hitro komunikacijo ter dostop in izmenjavo informacij s poslovnimi partnerji. Vendar se z večjo uporabo take tehnologije večajo tudi stroški, ki pa so za podjetje vse prej kot zanemarljivi. Na višino stroškov vpliva tudi majhnost Republike Slovenije, saj izvozna usmerjenost gospodarstva vpliva na večji delež govorne komunikacije v mednarodnem prometu. Tako konstantno povečavanje stroškov sili podjetja v razmišljanje in ukrepanje o smeri njihovemu obvladovanju. Podjetja lahko to problematiko rešujejo na več različnih načinov. Na višino stroškov lahko vplivajo z izbiro najugodnejših ponudnikov za določene storitve, s spodbujanjem zaposlenih, predvsem glede načina uporabe telekomunikacijskih storitev, z investicijami v napredno tehnologijo itd. Razvoj tehnologije je v zadnjih letih omogočil, da lahko s pomočjo ustrezne programske in strojne opreme izkoriščamo omrežja tudi za potrebe govornih sporočil v realnem času s tako imenovano tehnologijo VoIP (Voice over Internet Protocol). Kvaliteta telefonskih pogovorov internetne telefonije je primerljiva s klasično telefonijo, cene telefonskih klicev spletnih ponudnikov pa so bistveno ugodnejše od klicev preko klasičnih telefonskih omrežij, zato postajajo storitve VoIP vse zanimivejše in uporabnejše tudi za poslovne uporabnike. Podjetja so zaradi globalizacije in konkurence prisiljena iskati vedno nove načine in rešitve, kako biti med najboljšimi. Danes že na vsakem koraku, tako v privatnem življenju kot tudi v poslovnem svetu, skušamo zmanjšati izdatke. Zmanjševanje stroškov vpliva na produktivnost in uspešnost podjetja. Z izbiro pravega ponudnika določene storive je tako podjetje bolj konkurenčno in stroškovno učinkovitejše. 1.1 Predstavitev problema Problem, ki ga obravnavam, je, ali je uvedba VoIP telefonije v poslovno okolje stroškovno upravičena. Uvedba VoIP telefonije v poslovno okolje vsekakor pomeni strošek izgradnje nove oziroma nadgradnje obstoječe infrastrukture. Ali se bo strošek telefonskih pogovorov organizacije z uvedbo VoIP zmanjšal? Ali se bo investicija sploh povrnila oziroma koliko časa je potrebno, da se nam povrne? V diplomski nalogi ponujam stroškovno rešitev, do katere sem prišel na podlagi cenovne primerjave med ponudnikom klasične in VoIP telefonije in iz katere bo razvidno, kateri ponudnik je najcenejši. 1.2 Metode dela Za teoretični del diplomske naloge uporabljam deskriptivno metodo, ki temelji na preučevanju tuje in domače literature. Metodološki prijem za praktični del naloge pa sloni na primerjalni metodi, s katero primerjam cenovno ugodnost ponudnikov govorne telefonije. Za praktičen del diplomske naloge uporabljam predvsem vire na spletnih straneh.

Marko Zupančič: Uvedba VoIP telefonije v poslovnem okolju stran 5 od 66


2. Predstavitev VoIP Za prve začetke interneta se šteje leto 1957, ko so Američani v okviru ministrstva za obrambo ustanovili organizacijo ARPA (Advanced Research Projects Agency – Agencija za napredne raziskovalne projekte), katere namen je bil prinesti Ameriki prednost v znanosti in tehnologiji, uporabni v vojaške namene. Leta 1960 so bili v omrežje Agencije ARPAnet povezani štirje računalniki. Leta 1974 so izdelali načrt za protokol TCP (Transmission Control Protocol). Protokoli TCP/IP so temelj interneta, omogočajo pa komunikacijo med računalniki v omrežju. Vpeljavo DNS (Domain Name Server) so izvedli v letu 1984, kar je omogočalo usmerjanje podatkov skozi omrežje s pomočjo imen računalnikov. Prvi začetek interneta, kot ga poznamo danes, se je pojavil leta 1991, ko so med drugim uvedli WWW (World Wide Web). Internet se je hitro razširil v vladne službe, med študente in profesorje po univerzah v ZDA. Nato pa je nadaljeval svoj pohod proti Evropi in drugim delom sveta. Prva aplikacija za prenos govora preko IP se je pojavila leta 1994 v Izraelu. Aplikacija je bila razvita zaradi potrebe komuniciranja avtorja s prijateljem v ZDA in ni bila namenjena širši uporabi. Zasnovana je bila za komunikacijo med dvema računalnikoma (PC to PC), kjer se je govor, zajet preko mikrofona, pretvarjal v pakete podatkov, ki so se v realnem času prenašali do prejemnika, kjer pa so se paketi združevali in pretvarjali v zvočni signal. Prvo aplikacijo, namenjeno širši uporabi, ki je prenesla klasični telefon na računalnik, pa je kmalu zatem izdelalo podjetje Vocaltec. Leta 1998 so se pojavili prvi gatewayi, ki so omogočali komunikacijo PC to Phone in Phone to Phone. Prva komercialna uporaba VoIP se je začela z uporabo tranzitnih gatewayev za prenos govora med ZDA in Evropo. To je bila telefonija Phone to Phone, kjer se je VoIP uporabljal le za tranzit, oba končna uporabnika pa sta uporabljala klasične telefonske aparate. Kot sem že omenil, so leta 1974 izdelali načrt za protokol TCP (Transmission Control Protokol). Protokol je formalen opis sporočil za izmenjavo pravil, ki jih je potrebno spoštovati, da se lahko med seboj sporazumevajo računalniški sistemi v omrežju. Signalizacijski protokoli so H.323 (H.323), Megaco H.248 (Gateway Control Protocol), MGCP (Media Gateway Control Protocol), RVP over IP (Remote Voice Protocol Over IP Specification), SAPv2 (Session Announcement Protocol), SGCP (Simple Gateway Control Protocol), SIP (Session Initiation Protocol), Skinny (Skinny Client Control Protocol (Cisco)). Protokola, ki sta se do danes najbolj uveljavila, sta H.323 ter SIP, ki ju bom v nadaljevanju na kratko tudi predstavil. Danes lahko zasledimo naslednje načine uporabe VoIP-a: - Phone to Phone (oba uporabnika uporabljata klasične telefonske terminale, VoIP pa se uporablja le za tranzit), - PC to Phone (klicoči uporabnik uporablja Softphone in preko operaterja kliče uporabnika na klasični telefon), - PC to PC (oba uporabnika se nahajata na IP omrežju in uporabljata Softphone P2P), - Phone to PC (klicoči uporabnik preko klasičnega telefona in svojega operaterja kliče uporabnika na IP omrežju, ki uporablja Softphone).



2.1 Arhitektura omrežja TCP/IP TCP/IP (TCP, protokol za nadzor prenosa, ter IP, internetni protokol) je množica protokolov, ki izvaja protokolski sklad, preko katerega teče internet. Največ omrežnega prometa poteka preko protokola TCP. Sporočila preko protokola TCP se zaradi vzpostavljene povezave med odjemalcem in servisom prenašajo zanesljivo v obe smeri, so brez napak, podvojevanja in v pravem vrstnem redu. Komunikacijski proces se po modelu TCP/IP organizira v štiri ravni (slika 1). Vsaka plast v TCP/IP arhitekturnem omrežju, podobno kot pri modelu OSI, predstavlja nabor funkcij in storitev, ki so na voljo višji ravni v modelu. Tu gre za načelo odjemalec – strežnik, kjer višja protokolarna plast (odjemalec) zahteva storitev, nižja protokolarna plast (strežnik) pa po uspeli ali neuspeli izvedbi odgovori s potrditvijo.

OSI TCP/IP APLIKACIJSKA PLAST (x.400)

PREDSTAVITVENA PLAST NIVO SEJE

APLIKACIJSKA PLAST

(TELNET, FTP)

TRANSPORTNA PLAST SERVISNA PLAST (TCP, UDP) MREŽNA PLAST USMERJEVALNA PLAST (IP)

PODATKOVNE POVEZAVE FIZIČNA PLAST

FIZIČNA PLAST

Slika 1: Primerjava OSI in TCP/IP [Bernik, 2004]

Naloge posameznih nivojev v modelu TCP/IP:

• APLIKACIJSKA PLAST vsebuje potrebno logiko za podporo uporabniške aplikacije,

• TRANSPORTNA PLAST omogoča pretok podatkov med dvema končnima sistemoma,

• MREŽNA PLAST skrbi za pravilno usmerjanje paketov na njihovi poti do ciljnega sistema,

• FIZIČNA PLAST predpisuje prenosni medij, preko katerega se prenašajo podatki.

APLIKACIJSKA PLAST DNS, FTP, HTTP, IMAP, IRC, NNTP, POP3, SIP, SMTP, SSH, TELNET, BITTORRENT, ... TRANSPORTNA PLAST DCCP, ICMP, TCP, UDP, SCTP, RTP, ...

MREŽNA PLAST IPV4, IPV6, ... FIZIČNA PLAST TOKEN RING, ETHERNET, FDDI, PPP, WI-FI, ...

Slika 2: Najpogostejši protokoli v modelu TCP/IP

[http://en.wikipedia.org/wiki/TCP/IP_protocol_stack]




V komunikacijskem procesu višja plast zahteva storitev nižje ravni. Pri tem se struktura paketov po arhitekturnih ravneh spreminja. Slika 3 prikazuje primer, ko odjemalčeva FTP aplikacija pošilja podatke strežniku FTP [Burk in Blight, 1997]. Vsak protokolarni nivo doda paketu zgornje ravni še dodatno vzglavje (lahko tudi zaglavje). Ko paket, ki je primeren za prenos po omrežju Ethernet, doseže sistem, na katerem teče strežniška FTP aplikacija, se zgodi obraten proces. Vsaka plast odstrani ustrezno vzglavje in poda podatke višji ravni. Nobena plast ne pozna narave podatkov višje ravni. Zanjo so to le podatki, ki jih je potrebno prenesti.

Odjemalec FTP

Protokol TCP

Protokol IP

Ethernet

Vzglavje IP

Vzglavje Ethernet

Segment TCP

Datagram IP

Okvir Ethernet

Podatki FTP

Podatki FTPVzglavje TCP

Podatki TCP

Podatki IP CRC Omre

žje Ethernet

Strežnik FTP

OPOMBA: CRC (Cyclic Redundancy Check) – ciklično preverjanje redunance

Slika 3: Struktura paketov po arhitekturnih plasteh [T. Vidmar, 1997.]


2.2 SIP Začetki SIP (Session Initiation Protocol) protokola segajo v leto 1996, ko je bil protokol razvit v sklopu akademskega projekta za nadzor razširjanja medija na več končnih točk (Multicast Media Distribution). Zasnovan je bil na osnovi preprostih tekstovnih in razširljivih objektov po vzoru protokola za prenos elektronske pošte SMTP (Simple Mail Transport Protocol). SIP je signalizacijski protokol za vzpostavitev, spreminjanje oziroma zaključevanje sej med dvema ali več udeleženci. Od začetne uporabe v internetni telefoniji se je razširil na veliko novih področij. Čeprav je SIP postal najbolj poznan v povezavi z IP telefonijo, je dejansko uporabljen v veliko širšem komunikacijskem okviru, in sicer v sklopu prenosa govora, videa, hipnih sporočil (IM – Instant Messages), prisotnosti (Presence), avdio-video konferenčnih zvez in multimedijskega sodelovanja med uporabniki (RTC – Real Time Collaboration). SIP je postal razširjen standardni mehanizem, ki z uporabo več, od medija neodvisnih načinov, zagotavlja praktičen način integracije storitev med različnimi omrežji. Protokol prenaša nadzor komunikacije iz jedra omrežja proti uporabniškemu nivoju in postaja pomemebn del tako korporacijskih kot brezžičnih omrežij novih generacij (NGN – Next Generation Network). S svojimi lastnostmi SIP postaja pomemben člen konvergenčnih komunikacij, kjer je poudarek na povečanju poslovno operativnih sposobnosti končnih uporabnikov. Vlogo SIP-a v konvergenčnih komunikacijah lahko primerjamo z vlogo HTTP protokola pri prenosu oziroma menjavi informacij v svetovnem spletu (WWW – World Wide Web), saj uporabniku omogoča transparentnost komunikacijske infrastrukture in omogoča dostop do različnih načinov komuniciranja. Z uporabo URL (Unified Resource Identifier) omogoča obravnavo zahteve za komunikacijsko na enako način kot HTTP zahtevo, kar predstavlja naravno izbiro za uporabo pri komunikacijskih storitvah in korporacijskih aplikacijah. 2.2.1 Osnovno delovanje SIP protokola SIP lahko opišemo kot protokol aplikacijskega sloja OSI modela, ki v prvi vrsti skrbi za vzpostavitev, manipulacijo in prekinitev komunikacijskih sej. Kot že omenjeno, SIP omogoča precej več kot samo vzpostavitev telefonskih klicev. Razširljiva zasnova omogoča tako pošiljanje hipnih sporočil preko tekstovnih kanalov kot tudi mehanizem naročanja oziroma objavljanja informacije o prisotnosti ali dostopnosti. Po vzoru HTTP modela tvori jedro protokola izmenjava tekstovnih zahtev (request) oziroma odgovorov (response) direktno med končnimi točkami (peer to peer). SIP je razširljiv in lahko vključuje nove protokole oziroma mehanizme, pripravljene v internetni skupnosti. Kljub temu da omogoča vzpostavitev različnih komunikacijskih sej, kot na primer izmenjavo zmožnosti vpletenih točk (Capability Exchange), zahtevo za usmerjanje in preusmerjanje (Request Routing and Rerouting) ali klic na več ponornih točk (Forking), ni zasnovan tako, da bi bila komunikacija med končnimi točkami v celoti zagotovljena znotraj SIP protokola, temveč lahko uporablja tudi že uveljavljene omrežne protokole ter tehnologije aplikacijskega nivoja (SDP, RSV, RTP, SMTP, UDP/TCP, DHCP, Voice XML, SML, http, WSDL, UDDI, Simple). V skladu z IETF filozofijo uveljavljanja preprostih protokolov velikih zmogljivosti, SIP protokol temelji na arhitekturi točka – točka (peer to peer) z majhnim naborom metod oziroma tipov sporočil. Sporočila in odzivi nanje so sorodni http sporočilom in se prenašajo preko UDP (User Datagram Protocol) ali TCP (Transport Control



Protocol) protokola. SIP sporočila v svojem zaglavju (Header) nosijo informacijo o posamezni komunikacijski seji (naslovnik, pošiljatelj …), kot uporabniški del sporočila pa prenašajo SDP (Session Description Protocol) informacijo, potrebno za vzpostavitev medijskih kanalov (tip medije, UDP port …). Vzpostavitev signalizacijske seje poteka preko različnih SIP strežikov, medtem ko se govorna povezava vzpostavi direktno med končnima točkama preko RTP (Real Time Protocol) protokola. 2.2.2 Enote v protokolu SIP Glavne enote, ki jih predpisuje protokol SIP, so uporabniški agenti (user agents) in omrežni strežniki (network servers). Uporabniški agent je končna naprava, ki jo uporablja uporabnik. Logično je sestavljena iz dveh podenot:

• odjemalca (User Agent Client UAC) in

• strežnika (User Agent Server UAS). Odjemalec uporabniškega agenta (UAC) je aplikacija, ki sproži SIP zahtevo (npr. povabilo k seji). Strežnik uporabniškega agenta je aplikacija, ki sprejema SIP zahteve in vrača SIP odgovore v imenu uporabnika (npr. sprejme ali zavrne povabilo k seji). V sistemu SIP sta glavni dve vrsti omrežnih strežnikov:

• proksi strežniki (proxy servers) in

• preusmeritveni strežniki (redirect servers). Proksi strežnik lahko sprejeto SIP zahtevo spremeni in jo poda naprej naslednjemu SIP strežniku (ta je lahko proksi ali pa preusmeritveni strežnik). Pri tem spremeni vzglavje izvorne SIP zahteve, in sicer tako, da ga naslednji strežnik prepozna njega kot pobudnika zahteve. Preusmeritveni strežnik pa sprejetih zahtev ne pošilja naprej drugim strežnikom. Namesto tega odgovori s SIP odzivom (SIP response), ki vsebuje naslov naslednjega strežnika, s katerim potem odjemalec neposredno kontaktira.



2.2.3. Naslavljanje v protokolu SIP Za naslavljanje uporabnikov protokola SIP se uporablja tako imenovani SIP URL (SIP Uniform Resource Locator) v obliki uporabnik@strežnik [Handley, 1999, stran 12]. Uporabniški del naslova je lahko uporabniško ime ali telefonska številka. Drugi del naslova (strežniški del) je lahko ime domene ali pa omrežni naslov, izražen s številkami. Primera naslovov sta npr.:

• sip:[email protected], • sip:[email protected].

SIP URL je lahko vstavljen v vsebino internetne strani, tako da se ob kliku nanjo sproži aplikacija za SIP telefonijo. 2.2.4. Lociranje strežnika Ko želi odjemalec poslati SIP zahtevo, mora najprej dobiti naslov prejemnika te zahteve. Če dobi IP naslov v numerični obliki, lahko takoj kontaktira s strežnikom na tem naslovu. Če pa ima naslov v obliki ime@domena, se mora poslužiti poizvedbe v strežniku DNS [Handly, 1999]. 2.2.5. Lociranje uporabnika Ko SIP strežnik sprejme neko zahtevo, mora najti lokacijo klicanega uporabnika, na katerega je zahteva naslovljena. Klicani uporabnik je lahko prijavljen na različnih računalnikih znotraj lokalnega omrežja v podjetju ali pa je doma in je povezan z internetom preko svojega ponudnika internetnih storitev. Pri določitvi dejanske lokacije klicanega uporabnika pomaga strežniku nova enota. To je lokacijski strežnik. Protokol SIP ne določa izvedbe lokacijskega strežnika. To je prepuščeno kakšnemu drugemu protokolu (npr. LDAP) [Handley, 1999]. Vsak SIP odjemalec ima možnost, da obvesti SIP strežnik o svoji lokaciji. To je izvedeno s pomočjo zahteve REGISTER, ki bo razložena kasneje.



2.2.6 Sporočila SIP V protokolu SIP obstajata dve vrsti sporočil (messages). Odjemalci generirajo zahteve (requests), strežniki pa odgovarjajo z odzivi (responses). Vsako sporočilo (zahteva ali odziv) ima naslednjo obliko [Handley, 1999]: SPOROČILO = ZAČETNA VRSTICA ENO ALI VEČ VZGLAVIJ SPOROČILA CLRF (prazna vrstica) TELO SPOROČILA Iz začetne vrstice lahko razberemo, ali gre za zahtevo ali odziv. Sledi eno ali več vzglavij sporočila. Zaključek vzglavij označuje prazna vrstica. Telo sporočila je opcijsko in npr. vsebuje opis seje po specifikaciji SDP. 2.2.7 Vzglavja sporočila Vzglavja so v sporočilih uporabljena za opis kličočega uporabnika, opis klicanega uporabnika, tip in dolžino sporočila in podobno. Ostajajo štiri skupine vzglavij:

• splošna vzglavja (General Headers) se pojavljajo v zahtevah in v odzivih;

• vzglavja enote (Entity Headers) opisujejo tip in dolžino sporočila;

• vzglavja zahtev (Request Headers) podajajo dodatne informacije, ki

točneje določajo tip zahteve;

• vzglavja, ki se pojavljajo le v odzivih (Response Headers), tudi natančneje določajo tip odziva.



Tabela 1 prikazuje vsa vzglavja protokola SIP. Splošna vzglavja Vzglavja enote Vzglavja zahtev Vzglavja odzivov Call-ID Content-Encoding Accept Allow Contact Content-Length Accept-Encoding Proxy-Authencitate CSeq Content-Type Accept-Language Retry-After Date Authorization Server Encryption Contact Unsupported Expires Hide Warning From Max-Forwards WWW-Authenticate Record-Route Organization Timestamp Priority To Proxy-Authorization Via Proxy-Require Route Require Response-Key Subject User-Agent

Tabela 1: Vzglavja sporočil v protokolu SIP [Handley, 1999]

Kratek opis pomembnejših vzglavij je prikazan v tabeli 2. Vzglavje Obrazložitev To Predstavlja naslovnika zahteve. From Predstavlja pobudnika zahteve. Subject Uporabljeno za kratek opis klica. Via Zahteva na poti preko strežnikov od vsakega dobi novo polje Via. Iz

teh vzglavij je torej vidna pot, ki jo je prepotovala zahteva. Call-ID Natančno določa določeno povabilo, ki ga sproži uporabnik. Content-Length Predstavlja dolžino telesa sporočila. Content-Type Predstavlja MIME tip vsebine telesa sporočila. Dva primera tega

vzglavja: application/sdp, text/html. Route Več vzglavij tega tipa se uporabi za določitev poti zahteve. Strežnik

briše prvo polje tega tipa in zahtevo usmeri na strežnik, i je bil določn v tem polju

CSeq Natančno določa zahtevo znotraj povabila, ki je označeno z Call-ID.

Tabela 2: Opis nekaterih vzglavij [Handley, 1999]



2.2.8 Zahteve (Message Requests) Oblika zahteve se prilagaja obliki, ki sem jo opisal v poglavju 2.2.6. (Sporočila SIP). Začetna vrstica zahteve pa je sestavljena po naslednjem pravilu [Handley, 1999]: ZAČETNA VRSTICA ZAHTEVE = OZNAKA METODE SP URI ZAHTEVE SP VERZIJA PROTOKOLA SIP CRLF Začetna vrstica se torej začne z oznako metode (Method), ki predstavlja eno izmed šestih možnih vrst zahteve. SP pomeni presledek. URI zahteve (Request-URI) je naslov uporabnika, na katerega je zahteva naslovljena. Za razliko od vzglavja, lahko proksi strežniki ta naslov spremenijo. Trenutna verzija protokola je SIP/2.0. Obstaja torej šest vrst zahtev kot navaja Handley [1999]. INVITE – Ta metoda nakazuje, da je klicani uporabnik povabljen k seji. Telo sporočila vsebuje opis seje. Kličoči uporabnik v povabilu navede tudi tipe podatkov, ki jih je sposoben sprejemati, in vse njihove potrebne parametre. Uspešen odziv na to zahtevo (odziv 200 OK) vsebuje tipe podatkov, ki jih lahko sprejema klicana stranka. Tako uporabniki lahko prepoznajo zmožnosti drug drugega in odprejo sejo. ACK – Ta metoda je uporabljena le v povezavi z metodo INVITE. Ko odjemalec prejme končni odziv na zahtevo INVITE, to potrdi še z zahtevo ACK. Končni odzivi so vsi odzivi, katerih kode se ne začnejo z enico (glej nadaljevanje). V telesu zahteve ACK lahko odjemalec poda še dokončen opis seje, ki naj jo uporabi klicani uporabnik. Če tega opisa ni, se uporabi opis seje, ki je bil podan s predhodno zahtevo INVITE. OPTIONS – S pomočjo te metode zbiramo informacije o zmožnostih uporabniških agentov in omrežnih strežnikov in ne vzpostavimo seje. BYE – Kličoči ali pa klicani uporabniški agenti lahko uporabijo to metodo kadar želijo končati komunikacijsko sejo. CANCEL – Ta zahteva se uporablja za prekinitev na strežniku aktivne zahteve. Uporablja se največkrat pri forking klicu, ko se eden od uporabnikov javi, s CANCEL zahtevo pa prekinemo ostale zahteve za vzpostavitev seje. REGISTER – Ta zahteva omogoča odjemalcu, da obvesti proksi ali preusmeritveni strežnik o svojem naslovu (naslovih), kjer je dosegljiv.



2.2.9 Odzivi (Message Responses) Ko strežnik sprejme neko zahtevo, nanjo odgovori z odzivom, ki opisuje (ne)uspešnost klica oziroma status strežnika. Začetna vrstica sporočila v primeru, ko gre za odziv, ima naslednjo obliko [Handley, 1999]: ZAČETNA VRSTICA ODZIVA = VER. PROTOKOLA SP KODA STATUSA SP BESEDNI OPIS STATUSA CRLF. Koda statusa (Status Code) je 3-mestno število in določa vrsto odziva. Vse vrste odzivov prikazuje tabela 3. Razporejeni so v šest skupin. Odzivi, ki se začnejo z enico, so začasni (provisional responses), vsi ostali odzivi pa so končni (final responses). Začasni odzivi opisujejo le napredek klica in ne predstavljajo končnega odgovora na zahtevo.



Razred odziva Koda Statusa Besedni opis 100 Trying 180 Ringing 181 Call is being forwarded

Informacijski

182 Queued Uspeh 200 OK

300 Multiple choices 301 Moved permanently 302 Moved temporarily 303 See other 305 Use proxy

Preusmeritev

380 Alternative service Napaka na strani odjemalca

400 Bad request

401 Unauthorized 402 Payment required 403 Forbidden 404 Not found 405 Method not allowed 406 Not acceptable 407 Proxyauthentication required 408 Request timeout 409 Conflict 410 Gone 411 Length required 413 Request entity too large 414 Requested URL too large 415 Unsupported media type 420 Bad extension 480 Temporarily not available 481 Call leg or transaction doesn't exist 482 Loop detected 483 Too many hops 484 Address incomplete 485 Ambiguous

486 Busy here Napaka na strani strežnika

500 Internal server error

501 Not implemented 502 Bad gateway 503 Service unavailable 504 Gateway timeout

505 SIP version not supported Globalna napaka 600 Busy everywhere

603 Decline 604 Does not exist anywhere

606 Not acceptable

Tabela 3: Vrste odzivov v protokolu SIP [Handley, 1999]



2.2.10 Osnovni primer poteka SIP telefonskega klica Slika 4 prikazuje primer, ko uporabnik A kliče osebo B brez posredovanja kakršnega koli proksi ali preusmeritvenega strežnika.Uporabnik A pošlje uporabniku B zahtevo za vzpostavitev komunikacijske seje (INVITE), ki poleg naslovne informacije v uporabniškem delu sporočila vsebuje tudi SDP informacijo o vrsti ter načinu vzpostavitve medijskega kanala. Odziv (TRYING) vsebuje verzijo protokola SIP, kodo statusa in besedni opis. Terminal uporabniku B prične zvoniti in uporabniku A se pošlje potrditev zahteve (OK). Po dvigu slušalke se pošlje potrditev med končnima točkama (ACK), ki vsebuje tudi SDP informacijo o medijskem kanalu. Oba uporabnika se dogovorita za odprtje kanalov za prenos RTP paketov. Ti paketi vsebujejo vzorce govornih signalov. Pogovor se konča tako, da v tem primeru uporabnik B pošlje uporabniku A (BYE) sporočilo. Uporabnik A Uporabnik B INVITE

(100 Trying)

180 Ringing 200 OK

ACK Prenos RTP paketov v obeh smereh BYE 200 OK

Slika 4: Potek enostavnega SIP klica [Johnston, 2000]



2.3 H.323 Leta 1996 je ITU (International Telecommunications Union) sprejel standard H.323. Priporočilo ITU H.323 opisuje multimedijske komunikacijske sisteme, ki za transport podatkov uporabljajo paketno omrežje (Packet Based Network PBN), ki ne zagotavlja kvalitete prenosa (QoS – Quality of Service). Standard H.323 sloni na IETF (Internet Engineering Task Force), RTP (Real-Time Protocol) in RTCP (Real-Time Control Protocol) z dodatnimi protokoli za signalizacijo klica, podatkovne ter avdio-video komunikacije. Ti dodatni protokoli so:

• H.225 – signalizacija klica (Call Signalling), • H.245 – kontrolni protokol multimedijskih podatkov, • G-711, G.722, G.723, G.728, G729 – avdio kodeki, • H.261, H.263 – video kodeki, • RTP/RTCP – transport multimedijskih podatkov.

2.3.1 Opis sistema H.323 Osnovni elementi, ki sestavljajo H.323 omrežje, so [Paul Jones, 2000]:

• terminali, • prehodne točke (gateways), • nadzorni strežniki (gatekeepers), • večtočkovne kontrolne enote (multipoint control units).

Paketno omrežje

Terminal H.323

Terminal H.323

Terminal H.323

Nadzorni strežnik

(Gatekeeper)

Večtočkovna kontrolna

enota(MCU)

Prehodna točka

(Gateway)

ISDN PSTN

Terminal H.324

Terminal H.324

Terminal H.320

Terminal H.320

Domena priporočila H.323

Slika 5: Sistem H.323 in delovanje z drugimi sistemi

[Paul Jones, 2000]



Terminali H.323 so naprave, ki omogočajo realno časovno komunikacijo z drugim terminalom H.323, prehodno točko ali pa večtočkovno kontrolno enoto. Delovanje z drugimi sistemi, kot so PSTN ali ISDN, je omogočeno z uporabo prehodov. Nadzorni strežniki so enote, ki nadzorujejo dostop do omrežja za terminale H.323, prehodne točke in večtočkovne kontrolne enote. Večtočkovne kontrolne enote omogočajo vzpostavitev večtočkovnih konferenc. Delovanje sistema H.323 prikazuje slika 5. 2.3.2 Terminal Terminali H.323 so lahko vključeni v osebni računalnik ali pa so samostojne enote. Slika 6 prikazuje zgradbo terminala H.323. Vsi terminali H.323 morajo imeti enoto za nadzor sistema (System Control Unit), plast H.255 (H.255 Layer), omrežni vmesnik (Local Area Network Interface) in avdio kodek (Audio Codec), medtem ko sta video kodek in podpora za podatkovne aplikacije opcijska.

Uporabniški vmesnik

Avdio I/O Oprema

Video I/O Oprema

T.120 Podatkovne aplikacije

Enota za nadzor sistema Avdio kodeki G.711, G722, G.723, G.728, G.729

Video kodeki H.261, H.263

Nadzor klica

H.225.0

Nadzor RAS

H.225.0

Nadzor H.245

Plast H.255.0 Q.931

Omrežni vmesnik

Slika 6: Arhitektura terminala H.323 [http://www.microsoft.com/windows/NetMeeting/Corp/reskit/Chapter11/default.asp]



Enote oziroma funkcije, ki so pod okriljem standarda H.323 so [http://www.microsoft.com/windows/NetMeeting/Corp/reskit/Chapter11/default.asp]:

• avdio kodek: skrbi za kodiranje in dekodiranje govornega signala po enem izmed standardov G.7XX;

• video kodek: kot že omenjeno, je ta enota opcijska. Vendar če terminal vsebuje to enoto, mora biti sposobna kodirati in dekodirati video signal vsaj v skladu z načinom H.261;

• podatkovni kanal: podpira aplikacije, kot so izmenjava datotek, dostop do podatkovnih baz, prenos mirujočih slik ...;

• enota za nadzor sistema: omogoča signalizacijo za pravilno delovanje terminala . Signalizacijske funkcije omogočajo kontrolo klica (vzpostavitev, vzdrževanje, sprostitev), izmenjavo sporočil med končnimi točkami in nadzornimi strežniki ter kontrolo pretoka multimedijskih podatkov;

• plast H.225: skrbi za pretvorbo sporočil iz enote za nadzor sistema v obliko, ki je primerna za omrežni vmesnik in obratno.

2.3.3 Prehodna točka (Gateway) Prehodna točka H.323 omogoča H.323 terminalom v lokalnem omrežju (LAN – Local Area Network) dostopnost do H.323 terminalov v globalnem omrežju (WAN – Wide Area Network). Prehodna točka je prevajalni sistem za signalizacijske klice, podatkovne prenose in avdio ali video komunikacijo. V primeru, da gre za komunikacijo med dvema terminaloma, ki sta na istem omrežju, prehodna točka ni potrebna. Prehodna točka lahko služi za [http://www.microsoft.com/windows/NetMeeting/Corp/reskit/Chapter11/default.asp]:

• povezavo H.323 klica do kakšnega drugega načina klica, na primer s programom NetMeeting bi lahko poklicali kateri koli telefon na svetu;

• povezavo H.323 klicev s H.320, kar je avdio in video prenos preko ISDN (Integrated Services Digital Network);

• povezavo H.323 klicev s H.324, kar pomeni avdio in video prenos preko standardnih telefonskih linij;

• povezavo različnih omrežij: organizacija bi lahko povezala svoje lokalno omrežje z zunanjim omrežjem, tako da bi lahko sprejemala klice.



2.3.4 Nadzorni strežnik (Gatekeeper) Nadzorni strežnik nadzoruje in zagotavlja omrežne storitve H.323 terminalom, večtočkovnim kontrolnim enotam (MCU – Multipoint Control Unit) in prehodnim točkam v določeni coni. H.323 enota preko nadzornega strežnika sprejema in pošilja klice. Naloge nadzornega strežnika so [Paul Jones, 2000]:

• PRETVORBA NASLOVOV (Address Translation): nadzorni strežnik skrbi za pretvorbo iz t. i. alias naslovov H.323 enot ([email protected]) v transportne naslove enot H.323;

• KONTROLA DOSTOPA (Admissions Control): nadzorni strežnik lahko končni točki dovoli ali pa ne uporabo omrežja s pomočjo sporočil ARQ/ACF/ARJ;

• KONTROLA PASOVNE ŠIRINE: končne točke lahko zaprosijo nadzorni strežnik za spremembo pasovne širine, ki jo uporabljajo; tudi za to se uporabljajo posebna sporočila (BRQ/BCF/BRJ);

• UPRAVLJANJE CONE: zgoraj naštete naloge mora nadzorni strežnik opravljati za vse večtočkovne kontrolne enote, prehodne točke in terminale, ki so se prijavili pri njem.

Poleg tega lahko nadzorni strežnik prevzame tudi naslednje funkcije:

• SIGNALIZACIJA ZA KONTROLO KLICA (Call Control Signalling) – nadzorni strežnik je lahko vključen v signalizacijo kontrole klica;

• AVTORIZACIJA KLICA (Call Authorization) – nadzorni strežnik lahko tudi zavrne klice iz določenih terminalov; kriteriji za uspešnost avtorizacijskega postopka so izven pristojnosti priporocila H.323;

• UPRAVLJANJE PASOVNE ŠIRINE (Bandwidth Management) – tu gre za nadzor števila H.323 terminalov, ki imajo v nekem trenutku dostop do omrežja, in za ugotavljanje, ali so zmožnosti omrežja presežene;

• UPRAVLJANJE KLICA (Call Management) – nadzorni strežnik lahko vzdržuje seznam aktivnih klicev.

2.3.5 Večtočkovna kontrolna enota (Multipoint Control Unit) Večtočkovna kontrolna enota omogoča trem ali več H.323 terminalom povezavo in participacijo v večtočkovni konferenci. Večtočkovna kontrolna enota vsebuje tako večtočkovne nadzornike (Multipoint Controller), ki upravljajo s H.323 terminalnimi funkcijami in zmožnostmi v večtočkovni konferenci, kot tudi večtočkovne procesorje (Multipoint Processor), ki procesirajo audio, video in podatkovne tokove med H.323 terminali. Večtočkovni nadzornik je lahko nameščen tudi v terminalu, prehodni točki ali nadzornem strežniku.



2.3.6 Protokolni sklad H.323 Standard H.323 pokriva več drugih standardov, kakor kaže slika 7.

Avdio / Video aplikacije Nadzor in upravljanje terminala

Podatkovne aplikacije

G.XXX, H.261 H.225

RTP RTCP Signalizacija RAS Signalizacija

klica H.245 T.124 T.125

UDP TCP T.123 IP

Plast dostopa do omrežja

Slika 7: Plasti protokolnega sklada H.323 [Miller, 2000] Signalizacijo v sistemu H.323 delimo na tri področja:

• RAS signalizacija (Registration, Admissiion and Status) poskrbi za procedure, ki morajo biti opravljene med končnimi točkami in nadzornimi strežniki pred kakršno koli vzpostavitvijo kanalov;

• signalizacija za kontrolo klica H.225 (Call Control Signalling) je uporabljena za vzpostavitev, vzdrževanje in sprostitev klicev med končnimi točkami;

• signalizacija H.245 zagotavlja zanesljiv kanal, po katerem se prenašjo sporočila za nadzor multimedijskih podatkov;

• transport multimedijskih podatkov je urejen z uporabo protokolov RTP/RTCP nad protokolom UDP.

2.3.7 Signalizacija RAS V omrežjih, kjer obstajajo nadzorni strežniki, se signalizacija RAS uporablja za različne postopke, ki jih morajo končne točke in nadzorni strežniki opraviti, preden se vzpostavi klic. Sporočila RAS se prenašajo po posebnem logičnem kanalu, ki je neodvisen od drugih kanalov. Za prenos sporočil se uporablja nezanesljiv (UDP) protokol, zato so vpeljani različni mehanizmi časovne kotrole [ITU, Packet-based multimedia communications Systems, Paul Jones, 2000]. Vsako H.323 izvrševanje ima dve končni točki, in sicer: začetno končno točko in destinacijsko končno točko, ponavadi klienta. Ponavadi se končne točke registrira pri H.323 nadzornem strežniku z uporabo H.323 RAS protokola. Z uporabo H.323 nadzornega strežnika lahko dodamo statično registracijo nadzorni točki, ki ne podpira H.323 RAS registracije. Statična registracija je stalna, vedno aktivna in ne more sprejemati »inbound« klicev.



H.323 nadzorni strežnik podpira tri tipe H.323 RAS naslavljanja [http://www.microsoft.com/technet/prodtechnol/isa/2000/proddocs/isadocs/gk_conc_understanding.mspx?mfr=truegk_conc_understanding.mspx.htm]:

• E164 naslavljanje telefonskih številk, ki uporablja številke od 0 do 9; • H.323 ID naslavljanje, ki uporablja kar koli podobnega elektronskim in DNS

naslovom, vključujoč imena računov (account names) in imena računalnikov (machine names); sintaksa ni definirana;

• E-mail ID tip naslavljanja. 2.3.8 Signalizacija za kontrolo klica (H.225) V sistemu H.323 je signalizacija za kontrolo klica urejena s pomočjo procedur ITU-jevega priporočila H.225. Za prenos sporočil, ki skrbijo za nadzor klica, mora biti uporabljen poseben kanal. Ta kanal mora biti zanesljiv, zato se za prenos kontrolnih sporočil uporablja protokol TCP. V primeru, ko omrežje ne vsebuje nadzornega strežnika, se kontrolna sporočila prenašajo neposredno med dvema končnima točkama. Zato mora kličoča končna točka vedeti, kateri transportni naslov naj uporabi za sporočila H.225. Če pa omrežje vsebuje nadzorni strežnik, mora kličoča končna točka najprej poslati sporocilo ARQ temu nadzornemu strežniku. Če nadzorni strežnik dovoli končni točki vzpostavitev klica, vrne sporočilo ACF, v katerem nakaže, ali naj končna točka naslovi svoja sporočila neposredno na klicano končno točko ali pa naj jih usmeri preko samega nadzornega strežnika. Za vzpostavitev, vzdrževanje in sprostitev klica so v sistemu H.323 uporabljena sporocila Q.931. Za omogočanje dopolnilnih storitev pa se uporabljajo sporočila po priporočilu Q.932. [Davidsoni in Peters, 2000] Največkrat uporabljena sporočila so:

• SETUP – sporočilo, ki ga pošlje enota H.323, ko želi vzpostaviti klic z drugo enoto H.323;

• CALL PROCEEDING - pošlje klicana enota H.323, da obvesti kličočo enoto, da so se procedure za vzpostavitev klica na klicani strani začele izvajati;

• ALERTING – sporočilo, ki obvesti kličočo enoto, da se je pozivanje (zvonjenje) klicanega uporabnika že začelo;

• CONNECT – ko klicani uporabnik sprejme klic, se pošlje to sporočilo, ki lahko vsebuje tudi transportni UDP/IP naslov za signalizacijo H.245; obstaja pa tudi način tuneliranja sporočil H.245 po kanalu H.225, tako da v takem primeru ta naslov ni potreben;

• RELEASE COMPLETE – poslano, ko ena izmed končnih točk prekine klic; • FACILITY – sporočilo Q.932, ki je uporabljeno za zahtevo ali obvestilo o

dopolnilnih storitvah; uporabljeno je tudi za indikacijo, ali naj bo klic usmerjen neposredno do končne točke ali pa preko nadzornega strežnika.



Sporočila za signalizacijo klica so lahko poslana na dva načina:

• signalizacija za kontrolo klica je usmerjena preko nadzornega strežnika (Gatekeeper Routed Call Signalling),

• signalizacija za kontrolo klica je vzpostavljena neposredno med končnima točkama (Direct Endpoint Call Signalling).

2.3.9 Signalizacija za kontrolo prenosa multimedijskih podatkov (H.245) in

transport multimedijskih podatkov (RTP/RTCP) Za kontrolo prenosa multimedijskih podatkov je v sistemu H.323 uporabljen poseben kanal med dvema končnima točkama. Procedure in sporočila, ki se prenašajo po tem kanalu, so v skladu s priporočilom H.245 in se uporabljajo za prenos kontrolnih sporočil, ki se tičejo delovanja enot H.323. Priporočilo H.245 vsebuje več procedur, katerih glavne naloge so [Davidson in Peters, 2000]:

• določitev odnosa gospodar – suženj: za lažje reševanje kasnejših morebitnih konfliktov med dvema komunicirajočima končnima točkama, se med njima najprej vzpostavi odnos gospodar – suženj; ko med pogovorom obe točki podata iste zahteve naenkrat, se uporabljajo pravila za reševanje nastale situacije, ki temeljijo na tem odnosu;

• izmenjava zmogljivosti: to je postopek, v katerem si terminala med seboj izmenjata sporočila, v katerih navedeta svoje oddajne in sprejemne zmogljivosti za prenos avdio, video in podatkovnih tokov podatkov (dogovorita se npr. katere vrste kodekov bosta uporabljala);

• odpiranje in zapiranje logičnih kanalov: v kanalu H.245 se izvajajo tudi procedure za odpiranje novih kanalov za prenos multimedijskih podatkov; po teh kanalih se prenašajo avdio ali video podatki, največkrat s pomočjo protokolov RTP in RTCP, zato mora sporočilo OpenLogicalChannel, ki se uporablja za odpiranje novih logičnih kanalov, poleg transportnega naslova za prenos RTP podatkov, vsebovati še transportni naslov za kanal RTCP;

• merjenje časovne zakasnitve sporočil med oddajno in sprejemno končno točko (Round-Trip Delay); ko so logični kanali vzpostavljeni, se za prenos multimedijskih podatkov uporabljata protokola RTP in RTCP.



2.3.10 Primer poteka H.323 telefonskega klica Uporabo omenjenih vrst signalizacij si oglejmo na primeru vzpostavitve klica med dvema končnima točkama. Predpostavljamo, da sta obe končni točki že opravili postopek registracije, in sicer pri istem strežniku. Kanal za kontrolo klica (kanal H.225) je vzpostavljen neposredno med končnima točkama. Enako velja za signalizacijo H.245. Ko želi končna točka 1 (KT1) vzpostaviti klic s KT2, mora najprej prositi nadzorni strežnik za dovoljenje (sporočilo ARQ). Nadzorni strežnik v našem primeru odobri klic in vrne transportni naslov, na katerega lahko KT1 naslovi sporočila Q.931. Ko je postopek vzpostavitve končan, se odpre kanal H.245, v katerem se najprej opravi izmenjava zmogljivosti in določitev odnosa gospodar – suženj med končnima točkama. Ker gre v našem primeru le za navaden pogovor, se odpreta le dva enosmerna kanala za RTP pakete in dva enosmerna kanala za sporočila RTCP. Kontrolna točka 1 Nadzorni strežnik Kontrolna točka 2

ARQ (H.225)

ACF (H.225)

Odprtje TCP kanala za sporočila Q.931

Setup (Q.931)

Call Proceeding (Q.931)

ARQ (H.225)

ACF (H.225)

Altering (Q.931)

Connect (Q.931)

Odprtje kanala za signalizacijo H.245

Izmenjava sporočil o zmogljivostih terminalov (H.245)

Izmenjava sporočil za določitev odnosa gospodar – suženj (H.245)

OpenLogicalChannel – odpiranje kanala za prenos avdio podatkov v smeri 1 - 2 (H.245)

OpenLogicalChannelAck – potrditev odprtja avdio kanala v smeri 1 - 2 (H.245)

OpenLogicalChannel – odpiranje kanala za prenos avdio podatkov v smeri 1 - 2 (H.245)

OpenLogicalChannelAck – potrditev odprtja avdio kanala v smeri 1 - 2 (H.245)

Obojestranska izmenjava audio podatkov po protokolu RTP/RTCP

Slika 8: Potek vzpostavitve klica [Davidson in Peters, 2000]



2.4 Skype P2P Ustanovitelja podjetja Skype sta Niklas Zennström in Janus Friis. Pred tem sta že ustanovila podjetje in program za izmenjavo datotek KaZaA. Ta sloni na tehnologiji sistemov vsak z vsakim (peer-to-peer systems – P2P). Kot se je izkazalo, pa je ta tehnologija uporabna tudi za internetno telefonijo. Gre za decentralizacijo funkcij omrežja in prenašanje le-teh na končne uporabnike. S tem se zmanjšajo ozka grla oziroma točke možne odpovedi sistema (»single point failure«), hkrati pa naredi sistem zelo stabilen. Skype brezplačno ponuja klice znotraj svojega omrežja, za nizko ceno pa tudi klice v omrežje PSTN oziroma ISDN. Od zagona programa Skype avgusta 2003 ima do danes že 103.156.785 registriranih uporabnikov, 365.975.821-krat pa je bil ta program že prenesen z njihove internetne strani. Aplikacija Skype je na voljo na platformah Windows, Linux, Mac OS X in Pocket PC. Priljubljena je predvsem pri domačih uporabnikih, saj je zelo enostavna za namestitev in uporabo. Za širok sprejem je najbrž odločilno dejstvo, da aplikacija deluje praktično povsod, kjer jo namestimo. Za prečkanje strežnikov NAT in požarnih zidov, ki je ena večjih težav, ki jo mora tehnologija VoIP premagati za splošno uporabo, je bil uporabljen inovativen pristop. Omrežje Skype je prekrivno (»overlay«) peer-to-peer omrežje, saj gre za protokol nad protokoloma TCP in UDP, ki ima svoje usmerjanje in naslavljanje. Podobno kot program za izmenjavo datotek KaZaA sloni omrežje Skype na konceptu supervozlišč. Tu gre za enega odjemalca, vendar nekateri v omrežju opravljajo posebno vlogo. Pogoji za to, da se odjemalec (»vozlišče«) obnaša kot supervozlišče, so dovolj zmogljiv procesor, zadostna pasovna širina ter javni IP naslov. 2.4.1 Prehajanje preko strežnikov NAT (Network Address Translation) Pomemben problem internetne telefonije so strežniki NAT in požarni zidovi, ki preprečujejo neposredno naslavljanje odjemalcev. Taki odjemalci v omrežju pogosto prevladujejo, saj gre za pogost način za povezovanje domačih računalnikov na povezavah DSL ali osebnih računalnikov v podjetjih, ki imajo omejeno število javnih naslovov IP. Pri vzpostavljanju klica med dvema odjemalcema tako lahko naletimo na tri situacije: oba odjemalca na javnem naslovu IP, en odjemalec na javnem naslovu IP, drugi pa za strežnikom NAT oziroma požarnim zidom ter oba odjemalca za strežnikom NAT ali požarnim zidom. Protokoli internetne telefonije to rešujejo s posebnimi strežniki, ki posredujejo dohodni promet za taka vozlišča. Če se ti strežniki nahajajo na javnem internetu, so ozko grlo sistema, saj gre vsa komunikacija z vozlišč za strežniki NAT preko njih. Če take strežnike postavimo znotraj omrežja za strežnikom NAT (t. i. »session border controller«), zahtevajo zapleteno konfiguracijo in niso primerni za domače uporabnike. Omrežje Skype poskuša problem reševati z decentralizacijo funkcije posredovanja. Namesto namenskih strežnikov posredovanje signalizacije in podatkovnega toka prevzamejo nase številna supervozlišča. Vsako običajno vozlišče v ta namen vzpostavi in drži povezavo TCP z vsaj enim supervozliščem. (Slika 9)



Slika 9: Omrežje Skype – običajna vozlišča, supervozlišča in prijavni strežnik [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/clanki/P2P_telefonija_Skype.pdf]

Drugo izmed prej omenjenih situacij pri vzpostavljanju klica učinkovito rešuje koncept supervozlišč. Recimo, da je vozlišče A za strežnikom NAT, vozlišče B pa na javnem naslovu IP (slika 10). A lahko kliče B, medtem ko B ne more neposredno klicati A. Vendar pa ima A vzpostavljeno povezavo z nekim supervozliščem C, ki ima javen naslov IP. Tako B zahtevo po komunikaciji sporoči supervozlišču C, ki to posreduje vozlišču A. Kot rečeno, pa vozlišče A lahko pokliče vozlišče B. Za uporabnika je seveda vseeno oziroma transparentno, kako poteka vzpostavitev povezav. Supervozlišče je v tem primeru zelo malo obremenjeno, saj posreduje le začetno signalizacijo.



Slika 10: Vzpostavljanje povezave, ko je eno vozlišče na javnem naslovu IP [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/clanki/P2P_telefonija_Skype.pdf]

Večji problem je tretja situacija, ko sta obe vozlišči za strežnikom NAT oziroma požarnim zidom (slika 11). V tem primeru mora supervozlišče posredovati ne le signalizacijo, temveč celoten podatkovni tok. To lahko suprevozlišče precej obremeni, tako glede pasovne širine kot tudi procesorsko. Še posebej uporabniki, ki plačujejo glede na količino prenesenih podatkov, nimajo interesa posredovati prometa za druga vozlišča. Zaenkrat v odjemalcu ni mogoče nastaviti ukaza, da se ne bi obnašal kot supervozlišče. Enak način posredovanja prometa se uporablja pri prenosu datotek, zato je hitrost prenosa v takem primeru omejena na 0.5 kB/s. Pri prenosu datotek bi namreč supervozlišče lahko zelo hitro porabilo vso pasovno širino, ki mu je na voljo, medtem ko promet pri telefoniji ne naraste tako naglo.



Slika 11: Posredovanje prometa preko supervozlišča [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/clanki/P2P_telefonija_Skype.pdf]

2.4.2 Prehajanje preko požarnih zidov Za transparentno prehajanje preko požarnih zidov v podjetjih uporablja odjemalec Skype več vrat, na katerih posluša dohodni promet. Vrata UDP so izbrana naključno zaradi zanesljivejšega delovanja pri nekaterih vrstah strežnikov NAT, posluša pa še na vratih TCP 80 in 443. Promet na teh vratih je na izhodnih požarnih zidovih praktično vedno dovoljen.



2.4.3 Enkripcija Za posredovanje signalizacije in podatkovnega toka preko nepoznanih vozlišč je nujna enkripcija kontrolne in podatkovne ravnine za vse vrste komunikacije (govor, neposredno sporočanje, prenos datotek). Na spletni strani [http://support.skype.com/index.php] navajajo, da je za enkripcijo podatkovnega toka uporabljen enkripcijski algoritem AES (Advanced Encryption Standard), ki ga uporablja tudi ameriška vlada za zaščito pomembnih podatkov. Skype uporablja 256-bitno enkripcijo, ki ima skupaj 1.1 x 1077 možnih ključev. Skype uporablja 1024-bitno enkripcijo za izmenjavo simetričnih AES ključev. Uporabniški javni ključi so potrjeni s strani Skype serverja ob vzpostavitvi z uporabo 1536- ali 2048-bitnimi RSA certifikati. 2.4.4 Prijava v omrežje Skype skuša ob zagonu vzpostaviti povezavo z vsaj enim supervozliščem. Program hrani seznam potencialnih supervozlišč (»Host Cache«), ki je že ob inštalaciji programa napolnjen z naslovi – najverjetneje naslovi stalnih vozlišč, za katere skrbi podjetje Skype (»bootstrap nodes«). Program najprej pošlje en paket UDP; če ne dobi odgovora, poskuša vzpostaviti povezavo TCP na vrata 80, zatem na vrata 443. V primeru neuspeha ta proces nekajkrat ponovi, zatem pa javi neuspešno prijavo, kot je prikazano na sliki 12.



Start

Pošlje UDP paket HC IP naslovu in

vratom

Odgovor v petih

sekundah

TCP povezava poskuša s HC IP naslovom in vrati

Povezan

TCP povezava poskuša s HC IP

naslovom in vrati 80 (HTTP ratav )

Povezan

TCP povezava poskuša s HC IP naslovom in vrati

443 (HTTPS vrata)

Povezan

Poskus pove ave

= = 5z Napaka

Počaka 6 sekund

Uspeh

Slika 12: Povezava programa Skype s supervozliščem [http://www.cs.columbia.edu/techreports/cucs-039-04.pdf]



2.4.5 Iskanje uporabnikov Za iskanje uporabnikov Skype uporablja lastno tehnologijo Global Index. Na spletni strani je podatek, da gre za distribuirano iskanje, pri katerem je zagotovljeno, da bo uporabnik najden, če ta obstaja in se je prijavil v omrežje v zadnjih 72 urah. Najverjetneje gre za distribuirano zgoščevalno tabelo (Distributed Hash Table – DHT) [http://en.wikipedia.org/wiki/Distributed_hash_table]. Ko uporabnik v polje za iskanje vnese niz, odjemalec pošlje sporočilo supervozlišču, s katerim je povezan. Ta mu odgovori najverjetneje z naslovi, na katerih se iskani uporabnik lahko nahaja. Odjemalec pošlje sporočila UDP na 4 naslove. V primeru, da ne dobi odgovora, spet vzpostavi stik s svojim supervozliščem in pošlje sporočila na 8 naslovov. Tako nadaljuje, dokler uporabnika ne najde oziroma preneha po določenem številu poskusov. Ni natančno znano kdaj se iskanje prekine. V primeru, da je odjemalec za požarnim zidom, ki omejuje pakete UDP, se iskanje vrši preko supervozlišča. Ker gre za distribuirano iskanje, pri tem posreduje več vozlišč, ki rezultate shranjujejo. Ponovno iskanje uporabnika je pogosto hitrejše kot predhodna, saj sosednja vozlišča hranijo informacije o lokaciji iskanega. 2.4.6 Prenos zvoka Za kompresijo zvoka Skype uporablja brezplačni kodek iLBC podjetja Global IP Sound [http://www.ilbcfreeware.org]. Odlikujeta ga širok frekvenčni razpon in visoka odpornost na izgubo paketov. Merjenje prometa je pokazalo tudi nekaj značilnosti prenosa zvoka. Signalizacija je vedno potekala preko paketov UDP, velikosti 67 bytov. Uporabljena pasovna širina je povprečno 5 kB/s. V primeru posredovanja supervozlišča so bile velikosti paketov in pasovna širina podobne. V primeru požarnega zidu, ki omejuje pakete UDP, so bili paketi TCP velikosti 69 bytov, pasovna širina pa prav tako okrog 5 kB/s. Ugotovljeno je bilo, da Skype ne uporablja izločanja tišine (»silence suppression«), saj se pri tišini uporabljena podatkovna širina ni zmanjšala. Prednosti take odločitve so ohranjanje asociacij na strežniku NAT v primeru prometa UDP oziroma preprečevanje zmanjšanja zamašitvenega okna pri povezavi TCP [http://www.cs.columbia.edu/techreports/cucs-039-04.pdf]. Sporočila so se med vozlišči izmenjavala tudi, ko je bil pogovor začasno prekinjen (»hold«). Razlogi so najbrž podobni. Pri omejevanju prometa se je izkazalo, da je najnižja pasovna širina, pri kateri je govor še vedno razumljiv okrog 2 kB/s v vsako smer. Skype omogoča tudi konferenčne klice. Pri tem ima eno vozlišče vlogo mešalca zvoka. Seveda se izbere vozlišče, ki je na javnem naslovu IP, če so vozlišča v tem pogledu enakovredna, pa se izbere tisto, ki je procesorsko najmočnejše.



2.5 Varnost Ker paketki z glasom potujejo po spletu, so enako dovzetni za razne oblike prestrezanja in prisluškovanja kot elektronska pošta. Stiskanje zagotavlja, da pogovorom ne more prisluškovati ravno vsakdo, vendar za strokovnjaka to ni ovira. Rešitve so napredne enkripcijske metode, ki se že razvijajo, ali, kot v primeru Skype, že uporabljajo. 2.6 Zanesljivost Glede zanesljivosti se VoIP še ne more primerjati s klasičnim telefonom. Klasični telefoni so povsem neodvisni od električnega mrežja, saj se napajajo direktno iz omrežja. Če izpade elektrika, se na strani ponudnikov vklopijo generatorji, ki omogočajo nemoteno nadaljevanje komuniciranja. To še zdaleč ne velja za internetno telefonijo, ki je vezana na navadne električne vtičnice in je zato še kako dojemljiva za izpade. Če želimo nemoteno delovanje v vseh pogojih, bomo morali poskrbeti za ustrezen sistem brezprekinitvenega napajanja tako za IP-telefon kot za usmerjevalnik in spletni vmesnik. Do izpada pa lahko pride tudi pri internetnem ponudniku, medtem ko na delovanje klasične telefonije ne vpliva praktično nič. Druga stvar zanesljivosti je kakovost govora. Neredko kdaj se zgodi, da kakšen paketek zaide po daljši poti ali pa se izgubi, kar je med pogovorom čutiti kot popačenje glasu. Ker VoIP ne vsebuje mehanizmov za zagotavljanja pravega vrstnega reda poslanih paketkov, se lahko zgoditi celo to, da so besede popolnoma nerazpoznavne. Vendar je napredek na tem področju hiter in podjetje Ubicom s tehnologijo Streamengine zagotavlja, da bodo take težave v kratkem postale zgodovina.



3. Uvedba VoIP Pri načrtovanju sistema IP telefonije je potrebno upoštevati dejstvo, da so z leti klasični telefonski sistemi dosegli visoko raven zanesljivosti delovanja, ki jo uporabniki pričakujejo in zahtevajo tudi od sistemov, ki naj bi jih nasledili. Da zadostimo tem zahtevam, je potrebno v sistem pravilno umestiti ustrezne gradnike sistema IP telefonije. Med te gradnike štejemo poleg terminalske opreme še:

• IP omrežje, ki ga sestavljajo lokalna omrežja (LAN) ter njihove medsebojne povezave (klicne in najete linije, pa tudi VPN povezave preko interneta);

• IP telefonsko centralo, ki je običajno strežnik z ustreznim operacijskim sistemom in namensko aplikacijo;

• glasovni prehod (»Voice Gateway«), ki je običajno usmerjevalnik z ustreznimi vmesniki (ethernet za priklop v IP omrežje ter ISDN za priklop v govorno omrežje).

3.1 Gradniki sistema IP telefonije 3.1.1 IP omrežje Pri uvajanju IP telefonije je potrebno upoštevati, da je bilo IP omrežje izvorno zasnovano za prenos popolnoma drugačnega tipa prometa, kot je telefonski promet. Za kvaliteten prenos govora preko IP omrežja je potrebno zagotoviti [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/predstavitve/telefonija_IP_ppt.pdf]:

• zanesljivost storitve prenosa, • prenos brez izgub paketov, • ustrezno pasovno širino, • majhne zakasnitve, • minimalne spremembe zakasnitev.

Zgornje zahteve se lahko v lokalnih omrežjih relativno enostavno izpolnijo z ustreznim načrtovanjem omrežja, to je s postavitvijo podvojenih LAN stikal in ustrezno medsebojno povezavo. Večji izziv pa predstavljajo te zahteve za linije, ki povezujejo omrežja med seboj. Za uporabnike so najbolj moteče in »slišne« daljše zakasnitve, ki jih iz klasičnih telefonski sistemov nismo navajeni. Zakasnitve so še posebej prisotne v primeru povezav preko javnih IP omrežij (npr. internet). Pri izvedbi (ali nadgradnji) IP omrežja je potrebno izkoristiti vse razpoložljive mehanizme zagotavljanja kvalitete (QoS – Quality of Service) oziroma prioritetizacije govornega prometa pred podatkovnim prometom. Posebno vprašanje, ki ga rešujemo predvsem v okviru LAN omrežja, je napajanje IP terminalov. V primeru, da je LAN omrežje že izvedeno s pristopnimi stikali, ki podpirajo standard 802.3af (»Power over Ethernet«) je vprašanje napajanja rešeno, v nasprotnem primeru pa lahko uporabimo napajalne panele ali pa posamezne napajalnike za vsak IP terminal.



3.1.2 IP telefonska centrala Ker je IP telefonska centrala, ki je običajno strežnik z ustreznim operacijskim sistemom in namensko aplikacijo, jo torej lahko imamo za kot enega od (ključnih) strežnikov v infrastrukturi. Problem predstavlja njena zanesljivost, ki je manjša, kot zanesljivost klasične telefonske centrale. Poleg tega so nadgradnje operacijskega sistema in popravki aplikacij pogostejši kot je to pri klasičnih telefonskih centralah, kar zopet poveča število izpadov in celoten čas nerazpoložljivosti. V večjih okoljih se ta problem rešuje s postavitvijo gruče (»Cluster«) dveh ali več strežnikov, medtem ko je to v manjših okoljih (do 50 uporabnikov) težje opravičljivo. 3.1.3 Glasovni prehod Glasovni prehod je usmerjevalnik, ki povezuje sistem klasične in IP telefonije. Priklop v okolje klasične telefonije je lahko izveden z analognimi ali ISDN vmesniki. V praksi analogne vmesnike redko uporabljajo, odločitev med ISDN BRI ali ISDN PRI priklopom pa je odvisna od števila uporabnikov in frekvence klicev v klasično omrežje. Pravilna umestitev glasovnega prehoda v sistem lahko bistveno olajša postopno uvedbo IP telefonije ob obstoječem sistemu klasične telefonije. 3.2 Možne rešitve VoIP 3.2.1 Postopen prehod s klasične na IP telefonijo Kljub temu da je IP telefonija kot tehnologija že dokazala svojo zrelost, se v naša okolja uvaja postopoma. Projekti, kjer se IP telefonija postavi kot primarni sistem in s tem nadomesti obstoječi sistem, so v večjih okoljih redki. Največkrat se uvajanje začne kot pilotski projekt, ki po izpolnitvi zastavljenih zahtev običajno preide v realizacijo celotnega sistema. Drugi razlog za postopno uvedbo pa je zaščita investicije v obstoječo opremo (klasično naročniško centralo).

Slika 13: Klasičen sistem in sistem IP telefonije [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/predstavitve/telefonija_IP_ppt.pdf]



Slika 13 prikazuje obstoječi sistem klasične telefonije (PBX) ter dodaten sistem IP telefonije, ki pa je preko glasovnega prehoda povezan s PBX sistemom. V nadaljevanju je prikazano nekaj scenarijev, kako lahko predvsem z ustrezno postavitvijo glasovnega prehoda zagotovimo ustrezno okolje za uspešno pilotsko postavitev ali pa za možnost postopnega prehoda s klasične na IP telefonijo. 3.2.2 Ukinitev klasične telefonije Primer, prikazan na sliki 14, predstavlja idealen primer postavitve novega sistema, pri čemer se obstoječi sistem klasične telefonije ukine in nadomesti s sistemom IP telefonije. Takšna realizacija omogoča izrabo vseh prednosti IP telefonije, edini problem lahko morda predstavlja sama logistika preklopa iz enega v drug sistem; v praksi se pokaže, da je projekt z dobro pripravo obvladljiv v okoljih z do 100 uporabniki.

Slika 14: Primer takojšnje ukinitve klasične centrale [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/predstavitve/telefonija_IP_ppt.pdf]



3.2.3 Povezava glasovnega prehoda na obstoječo centralo Arhitektura, prikazana na sliki 15, je najbolj pogosta v primeru manjših pilotskih postavitev, ki služijo kot testni poligon za spoznavanje z IP telefonijo. Prednost je v tem, da omogoča relativno nemoteno delovanje obstoječega sistema (PBX). Glasovni prehod se poveže na obstoječo telefonsko centralo preko analogne (redko uporabljeno) ali ISDN linije; v praksi je ta povezava običajno preko ISDN BRI vmesnika. Ob tem velja opozoriti, da veliko central na svojih naročniških priključkih ne podpira signalizacije po ISDN standardih, ampak privatne protokole proizvajalca. V tem primeru je za realizacijo takšne arhitekture potrebno tudi dodatno vlaganje v vmesnike na centrali.

Slika 15: Povezava glasovnega prehoda na centralo [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/predstavitve/telefonija_IP_ppt.pdf]

Vmesniki na usmerjevalniku, ki so uporabljeni za pilotsko postavitev, zaradi svoje majhne gostote ali pa tipa (če gre za ISDN BRI, povezava centrale proti PSTN omrežju pa je recimo ISDN PRI) kasneje običajno niso uporabni za vzpostavitev večjega produkcijskega okolja, kar pa glede na njihovo nizko ceno ne bi smelo predstavljati problema. Premik uporabnika iz klasičnega okolja v IP telefonsko okolje zahteva poseg v nastavitve telefonske centrale. Gledano s stališča končnega cilja, ki je ukinitev centrale, je prikazana arhitektura manj primerna za prehod iz obstoječega okolja v okolje IP telefonije, je pa zelo primerna za manjše pilotske projekte.



3.2.4 Povezava glasovnega prehoda med javno omrežje in obstoječo centralo Arhitektura, prikazana na sliki 16, je priporočljiva za okolja, kjer je potrebno dolgotrajnejše sočasno delovanje obeh sistemov, torej klasične in IP telefonije. Ta situacija je najpogostejša v večjih okoljih, kjer predvsem zaradi zaščite investicije v obstoječo centralo ter zaradi potrebnega večjega obsega vlaganj v IP telefonijo takojšen prehod ni možen. Glasovni prehod se poveže med obstoječo telefonsko centralo in javno PSTN omrežje. Takšna postavitev seveda ne omogoča večjega eksperimentiranja na glasovnem prehodu. V večjih okoljih je povezava običajno z ISDN PRI vmesnikom. Potrebnih posegov na obstoječi centrali je malo, še ti običajno samo na začetku projekta. Prav tako ni vlaganj v dodatno strojno opremo (module) na centrali. Migracija uporabnikov iz klasičnega okolja v okolje IP telefonije prav tako ne zahteva posegov na centrali.

Slika 16: Povezava glasovnega prehoda na javno omrežje in centralo [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/predstavitve/telefonija_IP_ppt.pdf]

Opisana arhitektura omogoča enostavno in postopno migracijo uporabnikov v okolje IP telefonije. Ko vsi uporabniki preidejo v novo okolje, se obstoječa centrala enostavno odstrani.



3.3 Izvedba projekta uvedbe IP telefonije Pri izvedbi projekta velja omeniti še probleme, ki se lahko pojavijo v podjetjih, kjer za računalniške in za telefonske komunikacije skrbita dva ločena oddelka. Hitra in uspešna uvedba IP telefonije brez sodelovanja obeh oddelkov običajno ni možna, zavedati pa se je potrebno, da uvedba IP, telefonije običajno ogrozi obstoj telefonskega oddelka. To lahko povzroči odpor in morda celo blokiranje uspeha projekta. Temu se je možno izogniti, če se že pred začetkom projekta jasno razmejijo vloge pri izgradnji in kasnejši podpori delovanja sistema IP telefonije. Vloge naj bi bile porazdeljene:

• »računalničarji«: o arhitektura omrežja, o konfiguracija omrežja, o upravljanje omrežja, o zagotavljanje kvalitete storitev v omrežju (QoS), o varnost v omrežju;

• »telefonisti«:

o konfiguracija IP terminalov, o integracija s CTI aplikacijami, o izvedba sistemov za avtomatsko distribucijo klicev (ACD), raznih

odzivnikov (IVR), o obračunavanje klicev (za uporabnike ter razčlenitev računa

Telekoma). V vsakem primeru pa je nosilec projekta računalniški oddelek.



3.4 Primer uvedbe IP telefonije v srednje velikem podjetju V podjetju že obstaja sistem klasične telefonije z okoli 180 priključki (naročniška centrala, vezana na Telekom omrežje z ISDN PRI priključkom), ki deluje zanesljivo in ni ekonomskih motivov za zamenjavo. Vendar se zaradi povečanja števila zaposlenih pojavi zahteva po podpori telefonije na več novih lokacijah, zaradi velike povezanosti poslovnega procesa, ki zahteva veliko internih komunikacij, pa tudi želja po čim manjših stroških. Vse lokacije so medsebojno povezane preko VPN ali najetih povezav zaradi uporabe skupnih virov (dostop do interneta, ERP sistem …). V podjetje se uvede sistem IP telefonije tako, da se oba sistema poveže preko glasovnega prehoda, kot je to opisano v poglavju 3.1.4 ter prikazano na sliki 16. Slika 17 prikazuje koncept rešitve.

Slika 17: Uvedba IP telefonije v podjetju z več lokacijami [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/predstavitve/telefonija_IP_ppt.pdf]

Na centralni lokaciji (A) podjetja ostane v uporabi obstoječi sistem z naročniško centralo, sistem IP telefonije se uvede na ostalih lokacijah (B = 80 uporabnikov, C = 80 uporabnikov). Bistven prihranek pri stroških, kot tudi fleksibilnost rešitve se pokažeta ob morebitni selitvi zaposlenih z dveh manjših (B in C) na novo večjo lokacijo, ko zaposleni samo fizično prenesejo IP telefone, jih priključijo na LAN omrežje ter po nekaj minutah lahko vzpostavijo klic. Pri tem ostanejo telefonske številke nespremenjene.



Če ima podjetje precej lokacij tudi v tujini in poteka med nekaterimi oddelki (finance, nabava, predvsem pa uprava) veliko telefonske komunikacije, se določena delovna mesta v tujini (slika 18) opremi z IP telefonom (ki je vezan na sistem v matičnem podjetju). Ti telefoni se uporabljajo izključno za komunikacije v okviru družbe, komunikacija poteka preko VPN povezave preko interneta, tako da je klic praktično brezplačen.

Slika 18: Podpora oddelkom v tujini [https://www.ezs-zveza.si/vitel/17delavnica/predstavitve/telefonija_IP_ppt.pdf]



4. Analiza primerjave klasične in VoIP telefonije 4.1 Pregled ponudnikov Na slovenskem trgu imamo že precej ponudnikov tako klasične kot internetne telefonije. To so:

• ponudniki mednarodne javno dostopne telefonske storitve na fiksni lokaciji,

AKTON d.o.o. AMIS, d.o.o. INCOTEL COM d.o.o. INCOTEL d.o.o. In.life, d.d. Omrežje d.o.o. PERFTECH, d.o.o., Bled SINFONIKA d.d. SiOL, d.o.o. Stelkom d.o.o. T - 2 d.o.o. TELEKOM SLOVENIJE d.d. VOLJATEL d.d.

[http://www.apek.si]

• ponudniki nacionalne javno dostopne telefonske storitve na fiksni lokaciji,

AKTON d.o.o. AMIS, d.o.o. ASTEC D.O.O. BT Globalne storitve, d.o.o. INCOTEL COM d.o.o. In.life, d.d. Omrežje d.o.o. PERFTECH, d.o.o., Bled SINFONIKA d.d. SiOL, d.o.o. SOFTNET d.o.o. Stelkom d.o.o. T - 2 d.o.o. TELEKOM SLOVENIJE d.d. VOLJATEL d.d.




• ponudniki mednarodne VoIP storitve,

AKTON d.o.o. AMIS, d.o.o. AT & T Slovenija BT Globalne storitve, d.o.o. EQUANT d.o.o. HOLDING SLOVENSKE ŽELEZNICE, d.o.o. INCOTEL COM d.o.o. INCOTEL d.o.o. In.life, d.d. INOVAKOM d.o.o. MEGA M, d.o.o., Velenje MOBITEL, d.d. NovisCom,d.o.o. Omrežje d.o.o. PERFTECH, d.o.o., Bled SINFONIKA d.d. SiOL, d.o.o. SITA, Podružnica za Slovenijo, Ljubljana T - 2 d.o.o. TELEKOM SLOVENIJE d.d. TELEMAX PRO, d.o.o., Ljubljana TELESAT, d.o.o., Jesenice TELKOM SISTEMI d.o.o. Velenje TELPROM d.o.o. T-SYSTEMS d.o.o. VOLJATEL d.d.


• ponudniki nacionalne VoIP storitve.

AKTON d.o.o. AMIS, d.o.o. BT Globalne storitve, d.o.o. INCOTEL COM d.o.o. In.life, d.d. KRS Rotovž d.d. KRS TABOR d.d. LJUBLJANSKI KABEL d. d. MOBITEL, d.d. Omrežje d.o.o. PERFTECH, d.o.o., Bled SINFONIKA d.d. SiOL, d.o.o. Stelkom d.o.o. T - 2 d.o.o. TELE TV, komunikacijski engineering, Kranj, d.o.o. TELEING d.o.o. TELEKOM SLOVENIJE d.d. TELESAT, d.o.o., Jesenice TELIUS d.o.o. VOLJATEL d.d.




Ponudniki IP telefonije so hkrati tudi ponudniki interneta. Amis, Siol, Volja in T-2 so se storitve lotili vsak na svoj način in od uporabnikov zahtevajo hkratno naročnino na širokopasovni internet. Najbolj temeljito so se trga lotili zadnji trije, saj so vzpostavili lokalna telefonska omrežja, v katerih se uporabniki pogovarjajo popolnoma zastonj. Vendar to obenem pomeni novo telefonsko številko z za mnoge neprijetno dolgo klicno šifro. Da recimo iz javnega omrežja dosežete Siol, morate vtipkati 0599, za T-2 je rezerviran prostor 0590, medtem ko si Volja lasti razpona 0597 in 016000. Izbira med vsemi ponudniki je vse težja, zato bom v nadaljevanju predstavili grafično cenovno primerjavo med ponudniki klicne telefonije Skype, Telekom Slovenije, Sinfonika, Voljatel in In.life (De-Tel). 4.1.1 Skype Skype je ponudnik VoIP telefonije. Sistem Skype poleg brezplačnih klicev med uporabniki v spletu omogoča tudi cenejše klice v fiksna in mobilna omrežja s storitvijo imenovano SkypeOut. Za koriščenje tovrstnih storitev je potrebno vnaprej plačati dobroimetje na lastnem računu. Cene klicev v fiksna in mobilna omrežja med različnimi državami variirajo in jih je potrebno analizirati glede na to, v katere države se klici izvajajo. Dodaten zagon Skypu pri uveljavljanju načina komuniciranja poslovnih uporabnikov in zniževanja stroškov podjetij bi po mojem mnenju zagotovila podpora proizvajalcev poslovnih telekomunikacijskih strežnikov, če bi v sisteme vgradili programsko podporo za Skype. Siemens je določene korake v tej smeri že napovedal, na trg pa je že lansiral prenosni DECT telefonski aparat Gigaset M-34 s podporo za Skype. 4.1.2 Telekom Slovenije Telekom Slovenije je vodilni slovenski ponudnik telekomunikacijskih storitev fiksne govorne telefonije. Tržni delež Telekoma Slovenije je v segmentu nacionalnega prometa fiksne govorne telefonije 100 %, v segmentu mednarodne fiksne govorne telefonije pa po podatkih Evropske komisije 87 %. Na področju storitev govorne telefonije nudi Telekom Slovenije poslovnim uporabnikom storitve analognega telefonskega priključka PSTN, digitalnega ISDN-BA dvokanalnega priključka, digitalnega ISDN-PRA tridesetkanalnega priključka, Centreks storitev, ki poleg ISDN ali PSTN priključka vključuje tudi terminalno opremo in funkcionalnost poslovnega telekomunikacijskega sistema, vzpostavljanje telefonskih klicev v fiksna in mobilna telefonska omrežja v domačem prometu, vzpostavljanje telefonskih klicev v mednarodnem prometu. Tehnološko Telekom Slovenije pokriva celotno ozemlje Republike Slovenije in razpolaga s 100-odstotno digitaliziranim omrežjem, zaradi česar lahko PSTN in ISDN priključke nudi povsod po Sloveniji, cene storitev telefonskih pogovorov Telekoma Slovenije predstavljajo referenco tako za oblikovanje cen storitev alternativnih ponudnikov kot za analizo cenovnih razmerij mednarodnih inštitucij, ki se ukvarjajo s panogo telekomunikacij. Nadzor nad cenami storitev in soglasje k spremembam daje APEK. Storitev analoge fiksne govorne telefonije PSTN temelji na klasičnem telefonskem priključku, ki omogoča poleg klasičnega telefoniranja še prenos analognih faks



sporočil G3 ter vzpostavljanje analognih podatkovnih zvez. Za te vrste priključkov je značilno, da se za poslovno rabo v Sloveniji uporabljajo le še izjemoma. Za doplačilo nudi Telekom na analognem priključku nekatere dopolnilne storitve kot so preusmeritve klicev, telefonski odzivnik, prikaz identitete klicočega PIK, klic na čakanju. Cenik storitev PSTN je v prilogi številka 1. Storitev ISDN temelji na digitalni tehnologiji, ki je bila v Sloveniji uvedena leta 1996 ter omogoča na enem priključku integrirane storitve prenosa govora, podatkov, faksa in videa s širšim naborom dopolnilnih storitev. Za poslovne uporabnike nudi Telekom Slovenije tri vrste ISDN storitev, in sicer ISDN v načinu točka–več točk (point to multipoint), ki omogoča delovanje ISDN naročniške terminalne opreme in vzpostavitev dveh istočasnih zvez na enem priključku, ne omogoča pa direktnega vzpostavljanja telefonskih klicev na posamezne interne telefonske priključke podjetja, ISDN v načinu točka–točka (point to point), ki poleg že navedenega omogoča direktno dohodno vzpostavljanje klicev do posameznih internih telefonskih priključkov podjetja ter predstavitev internega telefonskega priključka v odhodni smeri z lastno telefonsko številko. Posebna vrsta ISDN priključka je ISDN-PRA priključek, ki omogoča istočasno vzpostavitev 30 zvez in se uporablja za priključitev naročniške terminalne opreme večjih poslovnih uporabnikov. Cenik storitev ISDN Telekoma Slovenije je v prilogi številka 2. Centreks je storitev Telekoma Slovenije, ki je bila komercialno uvedena decembra leta 1998. V sklopu storitve Centreks, ki funkcionalno predstavlja alternativo privatni telefonski centrali, zagotavlja Telekom potrebno število ISDN ali PSTN telefonskih priključkov, vključno s terminalno opremo. Število priključkov Centreks je prilagojeno potrebnemu številu internih telefonskih priključkov poslovnega uporabnika, funkcionalnost posameznega priključka pa Telekom prilagodi željam, potrebam in zahtevam posameznega uporabnika. Storitev Centreks je doživela največji vzpon v razdobju 1999–2002, v katerem je Telekom z agresivnim trženjem in drugimi posegi v cenovno politiko lastnih storitev za poslovne uporabnike uspel z 0 % doseči približno 50 % tržnega deleža. Po podatkih APEK 2004 ima Telekom s storitvijo Centreks 57-odstotni delež v segmentu poslovnih telefonskih priključkov. Uporabniki, ki koristijo storitev Centreks, imajo omejene možnosti za prosto in dinamično izbiro različnih operaterjev za vzpostavljanje klicev v različne geografske cone. Ker delovanje storitve Centreks temelji na fiksnem javnem telefonskem omrežju s TDM tehnologijo, je razvoj storitve zaradi omejitev tehnologije vprašljiv. Cene storitve Centreks temeljijo na treh kategorijah, in sicer priključnini, mesečni naročnini in pogovornini. Priključnina je znesek, ki jo Telekom zaračuna enkratno pri vzpostavitvi posameznega priključka Centreks in je odvisna od skupnega števila priključkov na eni lokaciji (Telekom rangira število priključkov v razredih 3–5, 6–20, 21–100, nad 100), tipa priključka ISDN ali PSTN, tipa terminalne opreme (uradni javno objavljen cenik vključuje cene za standardno opremo, cenik nadstandardne opreme pa ni javno objavljen). Druga cenovna kategorija je mesečna naročnina, ki je odvisna od skupnega števila priključkov na eni lokaciji (Telekom rangira število priključkov v razredih 3–5, 6–20, 21–100, nad 100) in se zaračunava za vsak priključek tipa priključka ISDN ali PSTN posebej. Tretja cenovna kategorija pri storitvi Centreks je pogovornina, ki jo Telekom zaračunava skladno s cenikom pogovorov v domačem in mednarodnem prometu, ki velja tudi za ostale storitve Telekoma Slovenije. Posebna oblika storitve Centreks je GeoCentreks, s katero Telekom nudi uporabnikom funkcionalnost enotnega poslovnega telekomunikacijskega sistema kljub geografski razpršenosti uporabnikovih lokacij. V tem primeru je v ceni mesečne



naročnine vključen tudi medsebojni promet med lokacijami uporabnika, vendar je v tem primeru cena mesečne naročnine po posameznem priključku za cca 87 % višja od cene priključka Centreks. Cenik storitev Centreks in GeoCentreks Telekoma Slovenije je v prilogi številka 3. Temeljna ponudba Telekoma Slovenije je zagotavljanje telefonskih klicev tako v domačem kot mednarodnem prometu, kar Telekom zaračunava na podlagi minutnega obračuna na podlagi uradnega cenika storitev. Končne prodajne cene klicev v domačem prometu so med najnižjimi v Evropi in ne dosegajo tretjine povprečne cene minute pogovora, višje od evropskega povprečja pa so cene mednarodnih pogovorov, ki se v zadnjih letih konstantno znižujejo. Zaradi šibke konkurence je Te

UVEDBA VOIP TELEFONIJE V POSLOVNEM OKOLJU · 2020. 1. 30. · struktura paketov po arhitekturnih...

Documents

Transcript of UVEDBA VOIP TELEFONIJE V POSLOVNEM OKOLJU · 2020. 1. 30. · struktura paketov po arhitekturnih...