UPRAVLJANJE KAPITALSKIH DRUŽB - zdruzenje-ns.si · PDF filePriro čnik za člane nadzornih...
Transcript of UPRAVLJANJE KAPITALSKIH DRUŽB - zdruzenje-ns.si · PDF filePriro čnik za člane nadzornih...
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
1
Mag. JOŽE BAJUK, priredila IRENA DIMITRIČ
UPRAVLJANJE KAPITALSKIH DRUŽB
1. UPRAVLJANJE KAPITALSKIH DRUŽB – CORPORATE GOVERNANCE
Upravljanje kapitalskih družb (Corporate Governance) nam na nivoju posamezne družbe pove, kako so v tej
družbi urejeni odnosi med delničarji, organom nadzora, poslovodstvom, deležniki družbe in drugimi
pomembnimi zunanjimi skupinami ali institucijami.
Upravljanje družb na nivoju države ali zaključenega gospodarskega prostora nam pove, kakšno je
“povprečno” stanje v odnosih med zgoraj naštetimi skupinami. To stanje je pogosto povzeto v kodeksih
upravljanja družb in v drugih zbirkah dobre prakse ter priporočil.
Ker govorimo o kapitalskih družbah, je temelj njihovega obstanka in delovanja interes lastnikov kapitala. Za
družbe je najbolj usodna izguba zaupanja investitorjev, ki spoznajo, da način upravljanja posamezne družbe
ogroža njihov interes. V tem primeru se investitorji, lastniki kapitala, preprosto odločijo za varnejše naložbe,
kar pomeni izstopanje delničarjev iz gospodarskih družb. Pomena tega za posamezno družbo ni potrebno
razlagati, saj ko nihče noče biti lastnik, pride do likvidacije družbe. Če je taka izguba zaupanja v
gospodarstvu masovna, to lahko povzroči verižno reakcijo padanja borznih indeksov, stečajev podjetij in
gospodarsko krizo (Bajuk, Kostrevc, Podbevšek, 2003: 6).
V prejšnjem desetletju se je zanimanje posameznih držav članic in EU močno povečalo za upravljanje
gospodarskih družb. K temu je prispevalo prizadevanje za še bolj neoviran pretok kapitala, blaga in dela
preko meja držav članic, povečan pomen in razpršenost delničarstva, prevzemi in spojitve družb iz različnih
držav članic, predvsem pa zavest, da slab sistem upravljanja vodi v neučinkovito uporabo virov, slabi
konkurenčne možnosti in zato zavira ustvarjanje dobičkov in gospodarski razvoj.
Sprememba Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) iz leta 2006 je ob že prej obstoječi možnosti
dvotirnega upravljanja, kot alternativo dodala še možnost enotirnega upravljanja. Zaradi daljšega obdobja
edine možnosti sistema dvotirnega upravljanja sloni večina slovenskih delniških družb v praksi na slednjem.
Bistvo dvotirnega sistema je delitev upravljavskih pravic delniških družb med delničarje, nadzorne svete in
uprave.
V slovenskem gospodarskem prostoru smo se s temo upravljanja gospodarskih družb začeli ukvarjati
nekoliko kasneje, vendar pa se naš razvoj na tem področju intenzivno razvija. Posledično se v obdobju
zadnjih nekaj let vse pogosteje postavljajo različna vprašanja o vlogi nadzornih svetov in upravnih odborov v
družbah, o moči slovenskih menedžerjev, o zaščiti pravic delničarjev in podobna vprašanja. V letu 2010 je
prišlo tudi do večjih premikov na področju zakonodajne preureditve upravljanja družb s kapitalskimi
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
2
naložbami države.
Zasledovanje in zadovoljevanje pravnih norm danes za slovenske delniške družbe ni več problem. Družbe
počasi, a vztrajno vzpostavljajo lastne standarde delovanja, ki jih lahko primerjamo s standardi upravljanja
gospodarskih družb v državah zahodne Evrope.
Zaradi alternativne možnosti izbire eno ali dvotirnega sistema upravljanja bomo v nadaljevanju kot skupno
poimenovanje nadzornih svetov in dela upravnih odborov, katerih naloga je predvsem nadzor nad
delovanjem poslovodstva oz. uprave, uporabljali besedno zvezo "organ(i) nadzora".
1.1. Pomen poznavanja upravljanja družb za delo organov nadzora
Organ nadzora je ob skupščini in poslovodstvu organ upravljanja kapitalske družbe. V smislu upravljanja
družb je njegova vloga podpora in izvajanje nadzora nad delom uprave ter njeno motiviranje. Je nosilec dveh
ključnih “orodij” ali mehanizmov upravljanja družb.
Delo organa nadzora in njegovih članov v praksi ne more in ne sme temeljiti le na spoštovanju zakonsko
predpisanih okvirov, temveč mora pri svojem delu upoštevati dodatna načela in rešitve dobre prakse. Slednje
morajo biti oblikovane in izvajane glede na specifične potrebe posamezne družbe, njenega okolja, lastnostih
deležnikov ter sposobnostih in lastnostih članov organov upravljanja.
Kakovostno delo članov organov nadzora in posledično kakovostno delovanje nadzornega sveta ali
upravnega odbora kot organa upravljanja je odvisno od poznavanja pravne, ekonomske in drugih bistvenih
strok. Prav tako je pomembno poznavanje principov delovanja kapitalskih družb in delovanja organov
upravljanja v njihovem okviru. Zadnje, a ne nepomembno, je poznavanje razlik med različnimi pravnimi in
gospodarsko ekonomskimi okolji in z njimi povezani različni sistemi delovanja sistemov upravljanja
kapitalskih družb.
Upravljanje kapitalskih družb poskuša ponuditi celovit pregled na vseh zgoraj naštetih področjih, ki so
pomembna za kakovostno delovanje organov nadzora in njegovih članov. Upravljanje družb moramo zato
razumeti kot splošen in interdisciplinaren pristop k reševanju konkretnih vprašanj iz konkretnih situacij, s
katerimi se soočamo v praksi. Predlagane rešitve, principe delovanja in dobro prakso moramo razumeti kot
napotilo za boljše delo, vendar pa ob predpostavki, da bomo morali sami poiskati dokončen odgovor na
konkretne dileme. Razlog temu so specifične potrebe naše družbe, sodelujočih pri upravljanju družbe in
zahtev družbinega okolja. S tega zornega kota poskuša upravljanje družb nadgraditi postavljeno zakonsko
okolje, ki je togo, težje spremenljivo in relativno neprilagodljivo hitro se spreminjajočim zahtevam trga.
1.2. Teoretični pogled na upravljanje kapitalskih družb
Za opredeljevanje vloge, pomena in kakovosti upravljanja kapitalskih družb je ključnega pomena teorija
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
3
zastopništva (Agency Theory). Teorija poskuša opredeliti ključne elemente odnosov med lastnikom kapitala
in menedžerjem ali upravljavcem kapitala.
Teorija zastopništva je nastala v Združenih državah Amerike, kjer je bila objavljena tudi večina člankov in
razprav glede problema odnosa med principalom (delničarjem) in agentom (menedžerjem). Ob upoštevanju
posebnosti sistema upravljanja v evropskem kontinentalnem konceptu so ugotovitve teorije zanimive tudi v
primeru upravljanja evropskih delniških družb. Ob tem se moramo zavedati nekaterih ključnih razlik v
pogledih na pomen in vlogo gospodarskih družb v anglosaksonskem in evropskem kontinentalnem pravnem
in gospodarskem prostoru, na katere bom skušal opozoriti v nadaljevanju.
1.2.1. Ločitev lastniške in poslovodne funkcije
V kapitalskih družbah ločimo lastniško in poslovodno funkcijo (Berle in Means, 1932).
Nosilec lastniške funkcije je lastnik ali imetnik kapitala, ki je nujno potreben za opravljanje dejavnosti
gospodarske družbe. Kapitalska družba nastane tako, da lastniki kapitala združijo kapital na enem mestu - v
okviru gospodarske družbe. Od namena vsake družbe je odvisna potreba po obsegu kapitala. Oblike
kapitalskih družb in statusnopravna zakonodaja omogočajo zbiranje praktično neomejenega obsega kapitala
in neomejenega števila njegovih lastnikov, ki ob ustanovitvi delniške družbe pridobijo status delničarjev ali
družbenikov te družbe. Interes lastnikov kapitala je plemenitenje kapitala, njegovo večanje in pridobivanje
rezultatov ali participacija pri dobičku iz dejavnosti, ki jo opravlja ustanovljena družba.
Ker je interes delničarjev usmerjen v materialne koristi, ki jih prinaša kapital, sami nimajo ne interesa ne
znanja opravljanja poslovodne funkcije v kapitalski družbi. Za opravljanje te funkcije zato delničarji najamejo
menedžerja, ki je specializiran za poslovodenje in zasledovanje ekonomskih ciljev, povezanih z dejavnostjo
družbe. Menedžerji so zato nosilci poslovodne funkcije znotraj kapitalskih družb (Fama,1980: 293 – 294).
Da bi družba optimizirala svoje delovanje in dosegala svoje poslovne cilje, s tem pa tudi cilje principala,
morata biti lastniška in poslovodna funkcija ločeni. Ker pa sta ločeni, morajo biti med funkcijama oziroma
med principalom in agentom vzpostavljeni določeni mehanizmi, ki rešujejo konfliktne situacije interesov med
njima. Z opredeljevanjem teh problemov in iskanjem ustreznih mehanizmov se ukvarja teorija zastopništva.
1.2.2. O teoriji zastopništva
Teorija temelji na predpostavki osnovnih interesov pri nastanku delniške družbe, ki jih zasledujeta principal in
agent (Jensen, Meckling 1976). Ob tem moramo vedeti, da so njuni interesi v temelju različni. Primarni
interes delničarja je povečevanje njegovega kapitala. Primarni interes menedžerja je opravljanje poslovodne
funkcije in zadovoljevanje drugih, zlasti osebnih interesov (Jensen, Meckling 1976: 5). Da bi bili doseženi
tudi cilji družbe, mora priti v procesu njenega delovanja do čim večjega poenotenja interesov lastnika
kapitala in menedžerja. Ob tem pa se zavedamo, da do popolnega poenotenja teoretično in praktično nikoli
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
4
ne more priti, saj bosta zgoraj navedena primarna interesa obeh vedno različna (Padilla, 2001).
Teorija zastopništva ugotavlja, da je del problemov, ki nastane v odnosu med principalom in
agentom, posledica asimetričnosti ali različne stopnje informiranosti oziroma različne dostopnosti
do informacij. V skladu z ugotovitvami te teorije nesorazmernost informacij, ki jih imata na voljo
principal in agent, v njun odnos vnaša določeno stopnjo nezaupanja ali dvoma.
1.2.3. Problem odnosa med principalom in agentom
Zaradi ločitve lastniške in poslovodne funkcije ter zaradi različnih interesov principala in agenta v procesu
upravljanja družb prihaja do določenih konfliktnih situacij, ki jih teorija opiše z besedno zvezo “problem
odnosa med principalom in agentom”. Ob tem velja poudariti, da je pomen besede “problem” v tem kontekstu
v celoti usmerjen v iskanje rešitev in oblikovanje mehanizmov, katerih cilj je odpravljanje konfliktov in
zagotavljanje optimalnih pogojev delovanja gospodarskih družb v praksi.
Seveda pa moramo zaradi specifičnih lastnosti vsakega organa družbe, vsake posamezne družbe in
vsakega gospodarskega sistema izhajati iz najbolj tipičnih problemov odnosa. Če imamo torej na eni strani
problem, je na drugi strani nujno treba poiskati njegovo rešitev. Cilj upravljanja družb je iskanje teh rešitev in
zbiranje dobre prakse delovanja kapitalskih družb.
1.2.4. Pomen informacij
Principal zaradi lastne neaktivnosti pri upravljanju svojega kapitala ne more poznati vseh dejanj, ki jih opravi
agent v njegovem imenu, in ne more imeti dostopa do vseh informacij, ki utegnejo imeti vpliv na
zadovoljevanje njegovih interesov. Niti agent niti principal ne moreta vnaprej poznati rezultatov agentovih
dejanj in odločitev v procesu upravljanja kapitala. Kljub temu pa posledice (tako pozitivne kot negativne) nosi
predvsem principal (Padilla, 2001). Zaradi tega ima principal interes razširiti odgovornost za tveganja, ki so
posledica agentovih dejanj in odločitev, tudi na agenta.
Agent je načeloma pripravljen sprejeti del tveganj, vendar manj, kot jih nosi principal, saj se njegovi interesi
sodelovanja v delniški družbi močno razlikujejo od principalovih. V praksi se ti poskusi kažejo kot nenehno
povezovanje odgovornosti menedžmenta s poslovnimi neuspehi gospodarskih družb, povezovanje
nagrajevanja z uspešnostjo poslovanja, nagrajevanje menedžmenta z delnicami družbe in drugimi oblikami.
1.2.5. Pomen nadzora in motivacije
V odnosu med principalom in agentom vedno obstaja določena verjetnost, da agent ne spoštuje in zasleduje
ciljev principala. Teorija ugotavlja, da obstajata dva osnovna mehanizma, ki vzpostavljata ravnotežje
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
5
interesov med principalom in agentom. Prvi mehanizem je motivacija agenta, drugi pa nadzor nad njegovim
delovanjem. Teoretično gledano lahko neskončno dober nadzor nadomesti vlogo motivacije, vendar
praktično to ni mogoče oziroma je povezano z nesprejemljivimi stroški, ki bi jih pri tem nosil principal. Zato
gre rešitev iskati v ravnotežju med motivacijo in nadzorom.
2. RAZLIČNI SISTEMI UPRAVLJANJA DRUŽB
Delniške družbe so v različnih pravnih in gospodarskih sistemih različno upravljane. V praksi se pogosto
dogajajo neprimerne in neustrezne primerjave principov upravljanja, nadzora, motivacije ter uporabe drugih
mehanizmov odpravljanja problemov med principalom in agentom. Primerjava ali umestitev nekega
konkretnega sistema v celovito sliko je smiselna le ob dobrem poznavanju razlik med osnovnimi sistemi in
koncepti.
Prvo skupino razlik opredeljujeta dva različna koncepta korporacijskega prava in posledično različna
koncepta delniških družb. To sta evropski kontinentalni in anglosaksonski koncept, ki se razlikujeta že na
teoretični ravni1.
Drugo skupino razlik predstavljajo trije različni modeli trga kapitala in njihovi vplivi na delovanje in upravljanje
družb. Osnovna razlika te skupine so različni principi financiranja delniških družb in različne vloge trgov
kapitala.
Ne glede na v nadaljevanju opredeljene razlike ne moremo trditi, da je katerikoli od sistemov kakovostnejši.
Predvsem moramo razumeti, da različni sistemi upravljanja in različni modeli trgov kapitala izhajajo iz
različnih kulturnih okolij. Prav tako je treba opozoriti, da so družbe individualizirane in da imajo lahko različna
notranja pravila delovanja znotraj istega sistema ali modela. To lahko pripelje do situacije, ko se družbe v
istem sistemu celo bolj razlikujejo med sabo v smislu upravljanja kot družbe iz različnih sistemov. Način
upravljanja konkretnih družb namreč ni odvisen samo od pravnega okvira ali modela trga kapitala, temveč
tudi od mnogih drugih vplivov okolja.
2.1. Enotirni sistem upravljanja
Značilnost enotirnega sistema je delovanje poslovodnega in nadzornega dela upravljanja v enem samem
organu družbe (Board of Directors). Ta odbor sestavljajo neizvršni direktorji (Non Executive Directors) ali
člani nadzornega dela in izvršni direktorji (Executive Directors) ali člani poslovodnega dela (menedžementa).
Osnovna ideja tega sistema je tesnejša povezava nadzornega in poslovodnega organa upravljanja družbe,
kar naj bi pripeljalo do večjega sodelovanja med njima, večjega in aktivnejšega prenosa informacij in
posledično njegovega kakovostnejšega dela. Neizvršni direktorji skrbijo za interese delničarjev in vršijo
nadzorno funkcijo nad delom izvršnih direktorjev. Slednji sprejemajo poslovne odločitve v korist družbe in
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
6
posledično v korist vseh delničarjev.
Poleg delitve na izvršne in neizvršne direktorje je treba posebej omeniti delitev na notranje in zunanje
direktorje. Besedna zveza “notranji direktorji” opredeljuje posameznike, ki so povezani z družbo, v kateri
opravljajo funkcijo direktorja. Zunanji direktorji so osebe, ki te povezave nimajo oziroma vsaj nimajo
neposredne povezave.
V razmišljanjih, ki izhajajo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, je pogosto zaslediti trditev avtorjev, da je
združitev nadzora in upravljanja v enem samem organu družbe prednost, saj družba na ta način postane
hitrejša, bolj prilagodljiva in konkurenčna.
Hkrati pa postaja v zadnjem času, zlasti po izbruhu nekaterih afer v ZDA, ključen problem neodvisnost in
samostojnost nadzornega dela organa (Lorsch in MacIver, 1989). V tem smislu je moč zaslediti premik
razmišljanj v smer dvotirnosti ali vsaj jasnejše razdelitve nadzornega dela od poslovodnega dela organa.
V zadnjem času se počasi, a vztrajno povečuje število zunanjih direktorjev v primerjavi z notranjimi. To
pomeni, da nadzorna funkcija pridobiva določene kakovostne lastnosti, saj zunanji direktorji lažje sprejemajo
objektivne in neodvisne odločitve, ki so koristne delničarjem. V Veliki Britaniji že nekaj časa velja pravilo
ločitve funkcije predsednika organa in glavnega izvršnega direktorja. V ZDA pa je ta trend opaziti šele v
zadnjem času. To pomeni, da je v ameriških družbah relativno veliko moči skoncentrirane v rokah enega
samega posameznika, ki vodi tako poslovodni kot tudi nadzorni del organa.
2.2. Dvotirni sistem upravljanja in nadzora
Dvotirni sistem upravljanja postavlja na čelo družbe dva organa: upravo in nadzorni svet. Uprava vodi posle
družbe, nadzorni svet pa upravo pri vodenju poslov nadzira. Nadzorni organ je torej organizacijsko ločen od
uprave, kar poveča njegovo neodvisnost (Bajuk, Kostrevc, Peklar in Podbevšek, 2003: 70).
V večini nadzornih svetov dvotirnih sistemov so predstavniki delničarjev in predstavniki delavcev.
Predstavnike delničarjev imenuje skupščina delničarjev, predstavnike delavcev pa posebna telesa, ki jih
navadno ureja posebna zakonodaja.
Predstavniki delavcev ne delujejo v interesu zaposlenih in predstavniki delničarjev ne delujejo v interesu
lastnikov kapitala. Pri nadzorovanju poslovanja uprave in pri izvajanju drugih pristojnosti nadzorni svet in vsi
njegovi člani, tako kot uprava, delujejo v dobro družbe in si torej ne smejo zastavljati ciljev posameznih
delničarjev, skupin delničarjev ali delavcev, če cilji delničarjev oziroma skupin delničarjev ali delavcev ne
sovpadajo s ciljem in namenom poslovanja družbe (Bajuk, Kostrevc, Peklar in Podbevšek, 2003: 39).
Nadzorni svet pa nima le funkcije nadzora nad delom uprave, temveč upravo tudi imenuje, razrešuje in
nagrajuje. Nadzorni svet lahko odloči ali tako določi statut družbe, da daje soglasja k določenim poslom
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
7
uprave. To je praktično edina izjema od pravila, da se poslovodenja z uprave ne da prenesti na druge organe
družbe.
Kritiki dvotirnega sistema upravljanja poudarjajo, da ločevanje nadzornega in poslovodnega organa
prinaša škodljive posledice v sistem upravljanja. Izpostavljajo zlasti preveliko ločevanje interesov
članov obeh organov in križanje komunikacijskih poti med upravo in nadzornim svetom. Nadzorni
svet se namreč v povprečju sestaja petkrat do šestkrat letno, kar pripelje do asimetrične porazdelitve
informacij med upravo in nadzornim svetom. V taki situaciji pa je vprašljiva kakovost nadzora v
družbi.
2.3. Primerjava sistemov upravljanja
Sistem upravljanja sam po sebi ne zagotavlja boljše kakovosti nadzora v družbi niti v enotirnem niti v
dvotirnem sistemu. Uspešnost in učinkovitost nadzora sta odvisni od moralne integritete, načelnosti in ne
nazadnje od sposobnosti ter strokovnosti ljudi, ki v organu nadzora zasedajo funkcije. V praksi tako
zasledimo dovolj učinkovite upravne odbore, ki so sposobni in pripravljeni na konfrontacijo z glavnim
izvršnim direktorjem (CEO - Chiefg Executive Officer), in mnogo slabih nadzornih svetov, ki enostavno
nimajo časa, volje ali znanja, da bi se zoperstavili neustreznim odločitvam uprave (Bajuk, Kostrevc, Peklar in
Podbevšek, 2003: 57).
Dvotirni sistem so pogostokrat kritizirali ameriški avtorji predvsem v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih
letih prejšnjega stoletja. To je bil čas razcveta trgov kapitala, obdobje velikih prevzemov in kapitalskih
povezav. Najslikovitejši opis kritik dvotirnega sistema je slednjega označil kot “coklo gospodarskega razvoja”.
Nadzorni sveti naj bi namreč zaradi nerazumevanja potreb družbe in naprednih idej zavirali razvoj, s tem pa
celo škodili interesom delničarjev.
V poznih devetdesetih letih pride do prvih afer v ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji. Prva reakcija nanje je bila
prav uvajanje principov dvotirnosti v enotirnih sistemih upravljanja, zlasti v Veliki Britaniji. Kritike dvotirnega
sistema so se polegle in se preobrazile v pojasnjevanja tako imenovane konvergence sistemov upravljanja.
Konvergence sistemov upravljanja pa ne gre razumeti kot poti v poenotenje sistemov upravljanja, katerih
posledica bi bil en sam sistem. Tega učinka konvergence ni mogoče pričakovati, saj sta sistema posledica
različnih konceptov gospodarskih družb in vlog trgov kapitala. Zaradi tega konvergenco razumem le kot
prenos dobre prakse med sistema ob poskusu odpravljanj njunih pomanjkljivosti.
3. RAZLIČNE ZNAČILNOSTI SISTEMOV UPRAVLJANJA DRUŽB V POVEZAVI Z ZNAčILNOSTMI
TRGOV KAPITALA
Zgoraj opisani korporacijsko pravni sistemi upravljanja se v svojih različnih oblikah pojavljajo v različnih
gospodarsko ekonomskih okoljih. Težko se je opredeliti ali je imel večji vpliv pravni sistem upravljanja na
oblikovanje gospodarsko ekonomskega sistema ali pa je ravno obratno. Zaradi tega je v praksi prišlo do
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
8
različnih kombinacij pravnih in ekonomskih pravil in praktičnih rešitev. Če hočemo razumeti sisteme
upravljanja družb v različnih okoljih, se moramo teh značilnosti tudi zavedati. Te opredeljujejo odgovori na
naslednja vprašanja (Podbevšek, 2002: 16):
- Kdo so deležniki v gospodarskih družbah?
- Kakšni so interesi udeležencev v gospodarskih družbah?
- Kje so trenja med temi interesi in zakaj do njih prihaja?
- Kakšna je vloga trga vrednostnih papirjev?
- Kakšna so razmerja moči znotraj gospodarskih družb in kaj ta razmerja moči določa v posameznem
korporacijskem modelu?
- Kakšen je sistem upravljanja (enotirni ali dvotirni)?
- Kakšno je razmerje med velikimi in malimi družbeniki?
- Kakšno je zakonsko okolje (stopnja in način zakonske regulacije)?
- Delniška struktura gospodarskih družb!
- Kakšna sta položaj in moč uprave nasproti lastnikom?
Glede na te značilnosti poznamo tri glavne modele upravljanja kapitalskih družb v povezavi z gospodarsko
ekonomskim okoljem: japonski, anglosaksonski in kontinentalni (Dr. Tricker in Bob, 1998).
3.1. Japonski model
Na Japonskem so večje delniške družbe povezane v neformalne mreže “keirecu”2. Sistem temelji na
notranjem trgovanju in intimnem partnerstvu med vlado (politiko) in gospodarstvom. Je zapletena mreža
odnosov med bankami, gospodarskimi družbami in japonsko vlado (Cutts, 1992). Zelo pogosto je navzkrižno
lastništvo delnic in osebne povezave med direktorji družb, bank in politiki.
Sistem upravljanja je enotiren. Odbori direktorjev javnih delniških družb so zelo veliki in imajo pogosto tudi
do 35 članov. Odbor je sestavljen iz štirih ali petih zgornjih ravni menedžmenta v organizaciji, včasih pa tudi
iz upokojenih članov menedžementa iz drugih družb “keirecu” skupine. Odbor ima predvsem ceremonialno
funkcijo, moč pa je skoncentrirana v rokah predsednika odbora, glavnega izvršnega direktorja in
predstavniških direktorjev3. Za japonski korporacijski model je značilno, da so vsi člani odbora notranji
oziroma izvršni direktorji (Inside, Executive Directors). Neodvisnih, zunanjih direktorjev v odborih torej ni. To
ni v skladu z japonsko tradicijo in mnogi japonski direktorji se bojijo, da bi uvedba zunanjih direktorjev v
odbore japonskih družb lahko privedla do izgube harmonije znotraj odbora in družbe (Kang in Shivdasni v
Podbevšek, 2002).
Korporacijsko pravo in pravila sistema upravljanja gospodarskih družb na Japonskem po eni strani odražata
močan vpliv ZDA od druge svetovne vojne dalje, po drugi strani pa sta se razvila v skladu z japonsko
poslovno kulturo in tradicijo, v kateri so zaupanje in dolgoročna razmerja pomembnejša od pravnih norm in
pravilnikov trga kapitala (ki so večinoma priredba ameriških pravnih virov) ter formalnih pogodb (Podbevšek,
2002: 25).
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
9
Posledično ima večina družb v odborih izključno notranje direktorje (Executive Directors4). Tradicije zunanjih
direktorjev enostavno ni, saj prevladuje mnenje, da ti niso dovolj seznanjeni z družbo, da bi lahko kaj
prispevali. Zadnje čase so prisotni vse močnejši pritiski kapitala, naj se med direktorje vključijo tudi zunanji
nadzorniki, kar bi prispevalo k preglednosti poslovanja in izboljšalo položaj tujih investitorjev5.
Japonski model je posledično povsem unikaten. Norme so povzete po anglosaksonskem modelu, a v praksi
mnogokrat deluje kot kontinentalni model. Banke so univerzalne, lastniki so večinoma veliki in močni (bolj kot
v kontinentalni Evropi), obenem je formalen nadzor nad menedžementom minimalen in je nadomeščen z
osebnimi razmerji in zaupanjem v častno ravnanje. Pravno okolje je idealno za zelo hude spore med lastniki
(principali) in menedžerji (agenti), vendar te v dobršni meri preprečuje kulturno okolje in izredno velika
indoktrinacija menedžerjev v družbe, ki jih vodijo (Ferfila, 1999).
3.2. Anglosaksonski model
Osnova tega modela je trg vrednostnih papirjev (borza), ki je glavni vir lastniškega in dolžniškega kapitala.
Trg služi kot instrument nadzora in vrednotenja menedžementa podjetij. Ima še funkcijo trga upravljanja
(Corporate Control Market) (Manne, 1965; Jensen, 1984). Za družbe, katerih delnice kotirajo na borzi, je
značilna ogromna in zelo razpršena delničarska baza posameznikov in finančnih institucij. Pravila o
notranjem trgovanju delničarje odvračajo od tega, da bi zadrževali večje lastniške deleže z namenom
aktivnega udejstvovanja pri vodenju družb. Posledično imajo delničarji zelo majhen neposreden vpliv na
upravo družb. Posledica nezaupanja v družbo, njen nadzorni ali upravni organ je prodaja delnic ter prekinitev
povezav z družbo. Gre za uveljavljanje volje z “izhodom” in ne z “glasom”, kar kaže izrazito kratkoročen
interes večine investitorjev na trgu lastniškega in dolžniškega kapitala (Podbevšek, 2002: 26).
V anglosaksonskem modelu banke nudijo družbam le kratko- in srednjeročno financiranje, ne spuščajo pa se
v dolgoročne lastniške naložbe v korporacije, s čimer bi si tudi zagotovile vpliv na njihovo vodenje, kot velja v
japonskem in nemškem modelu.
Delničarji so torej premajhni ali prepasivni, da bi vplivali na menedžerje, ki so v tem pogledu precej
avtonomni. Vendar pa vlogo nadzora, poleg nadzornega dela upravnega organa, nad njimi do neke mere
“prevzame” trg, ki je v primerjavi z nemškim mnogo bolj likviden. Likvidnost namreč delničarjem omogoča
hiter vstop ali izstop iz posamezne družbe. Zaradi omenjenega postane edini cilj uprave in družbe kot celote
povečevanje tržne vrednosti delnic, kar naj bi zagotavljalo, da deluje v interesu delničarjev6 kot lastnikov
kapitala7.
Zaradi takega sistema upravljanja je očitno, da ostali zainteresirani ne-delničarji nimajo nobenega vpliva na
vodenje družbe in njihove pravice sploh niso zaščitene.8 Glede zadovoljevanja interesov deležnikov
ameriških družb nekateri teoretiki zagotavljajo, da z zaščito interesov delničarjev posledično zaščitijo tudi
interese deležnikov (De Yong, 1995). Ta trditev ni nujno pravilna. Zavedati se moramo, da se vrednost delnic
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
10
povečuje predvsem s povečevanjem profita, tega pa je mogoče maksimirati z zmanjševanjem stroškov
delovne sile, stroškov ekološko neoporečnega poslovanja in podobno.
Dodaten mehanizem, ki vpliva na kakovost upravljanja, je prevzemni trg. Zaradi pomena trga kapitala,
njegove likvidnosti in razpršene delniške strukture so ameriške družbe močno izpostavljene prevzemom. Kot
smo že omenili, je glavni cilj menedžerjev ameriških družb povečevanje vrednosti delnic. S tem zadovoljujejo
interese delničarjev, hkrati pa njihove družbe postajajo zanimive tarče prevzemov.
Ciljem poslovanja družb, ki je predvsem povečevanje vrednosti delnic, so prilagojeni načini nagrajevanja in
vrednotenja dela uprave. Najpogostejše so različne oblike nagrajevanja z opcijskimi načrti, ki vsebinsko
najbolj ustrezajo imperativu povečevanja tržne vrednosti delnic, in denarne nagrade, ko cena delnice ali
izkazan profit preseže določen prag (Podbevšek, 2002: 27).
Vendar se cene delnice ne da zviševati v neskončnost in vzdrževanje skokovite, hitre rasti postaja z
višanjem cene vedno težje. Zaradi grožnje izgube službe po izvedenem, zanje sovražnem prevzemu na eni
strani in obljubo nekaj deset milijonov dolarjev vredne nagrade na drugi strani obstaja velika verjetnost
zanemarjanja interesov principala in zasledovanja lastnih. V takih primerih prihaja do določenih poslovnih
operacij, ki sicer zvišujejo ceno delnice, a so žal zelo neučinkovite za delničarje9.
3.3. Evropski kontinentalni model
Ta model je značilen za kontinentalno Evropo. Deli se na dva podsistema: na latinski in germanski sistem.
Podsistema se razlikujeta po dejanski moči in zaščiti velikih delničarjev, malih delničarjev in zaposlenih. Prvi
vključuje modele upravljanja Italije, Francije, Španije, Portugalske in Grčije, drugi pa Nemčije, Avstrije,
skandinavskih držav in tudi Slovenije.
Bistvena razlika med anglosaksonskim in kontinentalnim modelom temelji v samem cilju gospodarskih
družb10. Povečevanje bogastva delničarjev je v kontinentalnem modelu razširjeno na povečevanje bogastva
družbe in zadovoljevanje interesov deležnikov. Bistveni cilj sta preživetje in rast družbe, kar se doseže z
maksimiranjem kapitala družbe in ne delničarske vrednosti, ki jo predstavljajo dividende in tržna cena
delnic11. To dejstvo izhaja iz drugačne ureditve razmerja med lastništvom in upravljanjem družb ter bistveno
drugačne vloge in pomena trga vrednostnih papirjev (Charkham, 1994).
Za evropski model je značilen pomen velikih in celo dominantnih delničarjev, ki imajo zelo močan
neposreden vpliv na uprave družb. Te so zato manj avtonomne od uprav v anglosaksonskih sistemih.
Evropske delniške družbe so dosti manj izpostavljene zunanjemu vplivu, saj mnoge sploh ne kotirajo na trgu
vrednostnih papirjev. Če pa že kotirajo, navadno ponudijo v odkup le manjšinski del delnic. Na ta način si
veliki ali večinski delničarji zagotovijo kontrolo nad družbo.
Razpršenost delničarjev je v evropskih družbah v primerjavi z ameriškimi majhna. Če večinski delničar ni
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
11
pripravljen prodati svojega deleža, so sovražni prevzemi teh družb nemogoči. Do združitev sicer prihaja,
vendar so navadno prijateljske oziroma sporazumne.
Tržna vrednost delnic je manj pomembna. To družbam omogoča zadržanje dobička in (do)kapitalizacijo iz
lastnih sredstev. Zaradi tega kapitalski trg ostaja relativno manj pomemben, financiranje družbe pa se
prenese na velike delničarje, banke in zaposlene.
Delničarji v evropskem modelu aktivneje uveljavljajo svoje upravljavske pravice, sklicujejo skupščine in
izražajo svojo voljo z “glasom” in ne le z “izhodom” iz družbe. Naložbe v lastniški kapital so bolj dolgoročno
orientirane in njihov namen je pogosto dolgotrajna udeležba v družbi. Najboljši primer dolgoročne kapitalske
udeležbe v družbah so gotovo velike evropske delniške družbe, katerih večinski delničar so družine. Te
ostajajo vsaj v delu upravljanja večinski delničarji že stoletja. Glavni cilji družin je kontinuirano poslovanje in
rast družbe (Demsetz in Lehn v Podbevšek, 2002).
Evropski model zaposlene priznava za pomembno skupino deležnikov. Zato daje zakonodaja zaposlenim
pravico do sodelovanja pri upravljanju delniških družb. V zahodni Evropi je bila v luči vse večjega
globalizacijskega vpliva na nekatere dejavnosti priznana posebna, dodatna zaščita interesov zaposlenih v
nekaterih dejavnostih. V Nemčiji, npr., sta to rudarska in železarska industrija (Frentrop, 2002–2003: 315).
Banke v tem sistemu delujejo po univerzalnem načelu, kar pomeni, da so hkrati investicijske in komercialne
banke. Banke pogosto neposredno financirajo gospodarske družbe, kar posledično pripelje do povezave
med bančnim in gospodarskim sektorjem. Gospodarske družbe zato banke pogosto obravnavajo kot
partnerice. Banke imajo pogosto trojno funkcijo. So samostojne lastnice delniškega kapitala, delujejo kot
posrednice oziroma pooblaščenke majhnih delničarjev in so poslovne partnerke delniških družb. Zato so
predstavniki bank pogosto v nadzornih svetih javnih delniških družb (Podbevšek, 2002: 31).
Nagrajevanje menedžmenta v evropskem modelu je večkrat vezano na povečevanje - plemenitenje kapitala
družbe, saj je njihov cilj povečevanje premoženja družbe v celoti in ne le delničarske vrednosti.
4. UMESTITEV UPRAVLJANJA V SLOVENSKEM PRAVNEM IN EKONOMSKEM OKOLJU
Delničarji, skupščina delničarjev in odnos med delničarji, organi družbe ter deležniki posamezne delniške
družbe so ključen element sistema upravljanja. Da bi si ustvarili celovit pregled nad stanjem v Sloveniji na
omenjenih področjih, moramo upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz posebnosti nastanka slovenskih
delniških družb – lastninskega preoblikovanja.
Kot je bilo že omenjeno, slovenski sistem upravljanja izhaja iz evropskega kontinentalnega modela. Tak
koncept je v slovenskem gospodarskem prostoru vpeljan iz dveh razlogov. Prvi je način dojemanja vloge
gospodarskih družb pred lastninskim preoblikovanjem, ki je imel nekatere skupne točke ali elemente v
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
12
primerjavi z deležniškim konceptom. Drugi razlog pa je tradicionalna odvisnost od drugih evropskih
gospodarskih sistemov, na primer nemškega, italijanskega, avstrijskega …
Slovenski sistem upravljanja družb ima dve temeljni značilnosti. Prva je vloga trga kapitala, kot jo poznamo v
kontinentalni Evropi. To pomeni, da družbe kapitala ne pridobivajo s pomočjo izdaje delnic na organiziranem
trgu vrednostnih papirjev, temveč ga pridobivajo od bank v obliki posojil. Druga značilnost pa je relativno
koncentrirana povprečna delniška struktura. Raziskave in analize namreč kažejo, da v kontinentalnem
konceptu upravljanja prevladujejo povezane družbe, kar je posledica večje koncentracije delniških struktur.
Večina družb ima večinskega delničarja.
Na podlagi hitrega pregleda načinov dela nadzornih svetov slovenskih delniških družb v praksi bi lahko
ugotovili, da so njihovi načini dela primerljivi z mehanizmi v zahodnoevropskih gospodarskih okoljih.
Slovenski nadzorni sveti so zaradi načina lastninskega preoblikovanja podjetij v današnjih delniških družbah
zelo razširjeni.
Najdemo jih v celotnem spektru delniških družb, od najmanjših do velikih koncernskih organizacij, zaradi
česar je praktično nemogoče postavljati enotna pravila, standarde ali priporočila njihovega delovanja.
Upravni odbori v slovenski praksi še niso razširjeni do te mere, da bi lahko kakovostno ocenjevali prednosti
in slabosti njihovega delovanja. Moramo pa ob tem opozoriti, da sama "uporaba" enotirnega sistema
upravljanja in posledično upravnih odborov v slovenskih delniških družbah najverjetneje ne bo imela
kratkoročnega ali srednjeročnega vpliva na prerazporeditev vpliva in moči med delničarji ter menedžmentom
teh družb v smislu odmika v anglosaksonski model upravljanja družb. V primerih oblikovanja upravnih
odborov v Sloveniji bo tako šlo zgolj za uporabo enotirnega sistema upravljanja v kontinentalnem modelu
upravljanja družb.
Ob večletnem spremljanju razvoja delovanja slovenskih nadzornih svetov lahko v praksi še vedno zasledimo
nekatere pomanjkljivosti njihovega delovanja. Strnemo jih lahko v naslednjih alineah:
- daje se prevelik poudarek kolektivnemu pristopu delovanja nadzornih svetov,
- daje se prevelik poudarek javnim mehanizmom pri delovanju nadzornih svetov,
- v praksi je premalo razvitih individualiziranih zasebnih mehanizmov pri delovanju nadzornih svetov,
- obstaja še precej rezerve pri razvoju mehanizmov motiviranja in vzpodbujanja
kakovostnega dela članov nadzornih svetov in poslovodstva.
Hkratno delovanje naštetih negativnih vplivov upočasnjuje razvoj instituta nadzora v slovenskih delniških
družbah. Razlogov obstoja negativnih vplivov ne gre iskati le v delovanju nadzornih svetov, nezadostni
usposobljenosti nadzornikov, nepripravljenosti uprav kakovostno komunicirati z nadzornimi sveti itd., temveč
tudi v lastnostih delničarjev. Le-te bistveno vplivajo na stopnjo razvoja sistema upravljanja in s tem na
kakovost delovanja nadzornih svetov.
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
13
5. KODEKSI UPRAVLJANJA JAVNIH DELNIŠKIH DRUŽB
Kodeks upravljanja gospodarskih družb je pravno neobvezujoč sklop principov, standardov in priporočenih
ravnanj (best practice), ki ga sprejme določeno kolektivno telo z namenom opredelitve učinkovitejšega
upravljanja gospodarskih družb. Na področju EU je bilo v posameznih državah do sedaj sprejetih več kot
štiridesetih takšnih kodeksov, nekaj pa jih je bilo sprejetih tudi na naddržavni ravni (na primer Principi
upravljanja družb v OECD). Velika večina kodeksov je bila sprejetih po letu 1997. Najdaljšo tradicijo na tem
področju ima Velika Britanija, kjer je bilo do sedaj sprejetih več kot deset kodeksov in kjer so ti tudi najstarejši
– kar šest jih je bilo sprejetih pred letom 1997.
5.1. Kdo sprejema kodekse?
Izdajatelji kodeksov so različna telesa in organizacije, najpomembnejši med njimi so (Bajuk, Kostrevc,
Podbevšek, 2003):
- državne in paradržavne organizacije,
- vladne komisije,
- borzni organi ali skupine organizirane s strani borz,
- združenja menedžerjev,
- poslovna, gospodarska in akademska združenja,
- različne oblike združenj investitorjev,
- kombinirana telesa sestavljena iz predstavnikov borze, gospodarskih, menedžerskih, akademskih in
investitorskih združenj.
V praksi ni enotnega pravila o tem, katera interesna skupina je najbolj “pristojna” sprejeti kodeks. Zato ti
segajo od skoraj povsem “vladnih” teles (večina nemških kodeksov – npr. Poročilo Berlinske iniciative), ki jih
je napisala po naročilu ministrstva sestavljena in od vlade sponzorirana komisija, menedžerskih organizacij
(Poročilo Švedske Akademije, CG Priporočila Federacije Belgijskih korporacij), ki so nastali kot produkt
samoregulacije s strani prostovoljnih združenj menedžerjev, investitorskih združenj (Smernice danskega
združenja investitorjev), ki so jih sestavila združenja investitirjev, borznih združenj (Priporočila Portugalske
komisije za trg vrednostnih papirjev), ki so jih izdale skupine strokovnjakov po naročilu borze, do
kombiniranih teles (Preda Report), ki so jih sestavile skupine, v katerih so bili predstavniki vseh zgoraj
naštetih.
5.2. Pravna narava kodeksov
Posledica zelo različne narave izdajateljev in postopkov sprejemanja kodeksov, je različna pravna narava
kodeksov. Mehanizmi, s katerimi se gospodarske družbe in njihove organe, lastnike ter zaposlene spodbuja
k upoštevanju določb in priporočil kodeksov, so precej različni. Večinoma so kodeksi dispozitivne narave
oziroma jih posamezna družba upošteva le, če želi. To je logično, saj je prav neprisilen način urejanja in
puščanje določene svobode posameznim družbam bistvo kodeksov in eden od razlogov, zakaj se stvari ne
uredijo z zakoni. Toda kljub temu imajo določeno moč in pomen, saj gre za avtonomne norme, o katerih je
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
14
prisotno soglasje akterjev, ki jih sprejemajo.
Kodeksi, ki so jih izdala združenja investicijskih organizacij iz EU, so pravno striktno priporočilne narave,
vendar imajo zelo veliko težo zaradi ogromne ekonomske moči izdajatelja na trgih kapitala in vpliva, ki ga
ima na glasovanja na skupščinah (Bajuk, Kostrevc, Podbevšek, 2003).
Poleg tega skušajo kodeksi z različnimi mehanizmi vzpodbujati družbe in deležnike v družbah k njihovem
upoštevanju oziroma vsaj poskrbeti, da se pregledno objavi, katere družbe jih upoštevajo, katere pa ne.
Relativno redki kodeksi sami določajo formalne mehanizme nadzora njihovega upoštevanja v javnih
delniških družbah, ki ga navadno izvajajo državne agencije za trg vrednostnih papirjev. Zelo pogost je nadzor
prek medijev in raznih organizacij, ki prostovoljno natančno spremljajo, katere družbe priporočila upoštevajo,
katere pa ne.
5.3. “Upoštevaj ali pojasni” pravilo
Mnogi kodeksi priporočajo ali prek povezave z borzo zahtevajo, da javne delniške družbe objavijo, katere
določbe kodeksov upoštevajo pri svojem delovanju in natančno obrazložijo, zakaj in kako so poslovale
drugače od določb, ki jih niso upoštevale. To je tako imenovano “uporabi ali pojasni” (comply or explain)
pravilo. Kot rečeno, je lahko to pravilo le priporočilo v kodeksu samem ali pa trg vrednostnih papirjev prek
svojih institucij skrbi za njegovo uresničevanje. Navadno se to izvede tako, da se v pravila borze vnese
določba z uporabi ali pojasni normo, celoten kodeks pa se kot priloga doda borznim predpisom (Bajuk,
Kostrevc, Podbevšek, 2003).
Ne glede na to, na kakšen način je pravilo podano, so kodeksi še vedno dispozitivni. Družbam njihovih
določb ni potrebno upoštevati, morajo pa (navadno v letnem poročilu) natančno pojasniti, v kolikšni meri so
jih upoštevala in zakaj so kršila posamezne določbe, če so jih. To je po eni strani precej močan mehanizem
zagotavljanja spoštovanja kodeksov, saj večina družb raje upošteva določbe, kot da bi v letnem poročilu
razlagale, zakaj so jih kršile. Taka razlaga se namreč smatra za negativen signal investitorjem, da gre za
družbo s “sumljivim sistemom upravljanja”, razen seveda če so podani tehtni razlogi za odstopanja. Po drugi
strani pa je to varovalka za investitorje saj ti lahko pridobijo določene podatke o tem v katerih družbah imajo
dobre in pregledne sisteme upravljanja, v katerih pa ne, in glede na to razporejajo svoje naložbe. Nekateri
komentatorji so celo mnenja, da je ta sistem preveč prisilen in da družbe sili v to, da mehansko izpolnjujejo
določbe kodeksov, ne da bi resnično preverile katere so za njih primerne in sistem uredile v skladu s svojimi
razmerami, kar je namen kodeksov.
ZGD-1 v petem odstavku 70. člena določa obveznost družbe, da v svoji izjavi o upravljanju družbe, ki je
umeščena kot poseben oddelek poslovnega poročila, navede sklicevanje na
− kodeks o upravljanju, ki velja za družbo, z navedbo podatka o javni dostopnosti besedila in
− kodeks o upravljanju, ki ga je družba prostovoljno sklenila uporabljati, z navedbo podatka o javni
dostopnosti besedila kodeksa in
− vse ustrezne podatke o upravljanju, ki presega zahteve ZGD-1, z navedbo, kje je njena praksa
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
15
upravljanja javno dostopna.
Družba mora v izjavo o upravljanju družbe umestiti tudi podatke o morebitnih odstopanjih od kodeksov o
upravljanju, ki jih upošteva oziroma jih je sprejela. Družba mora razložiti, katere dele kodeksa o upravljanju
ne upošteva in o razlogih za posamezna odstopanja. Če družb ne uporablja nobene določbe kodeksov, je
treba pojasniti razloge za neuporabo.
ZGD-1 je s takšno obvezo sklicevanja na kodeks posredno poudaril pomen dobre prakse. Obenem pa je z
izrecnim določilom, da se mora vsako odstopanje od določil kodeksa navesti in utemeljiti, uzakonil načelo
spoštuj ali pojasni.
5.4. Slovenski Kodeks upravljanja javnih delniških družb
Prvi slovenski Kodeks upravljanja javnih delniških družb je bil sprejet februarja 2004. Prve spremembe je
doživel že decembra 2005 in nato še februarja 2007. Ko se je v letu 2009 izkazala potreba po novi ali
spremenjeni različici Kodeksa, se je na začetku odločalo med redakcijskimi spremembami (v smislu
noveliranja Kodeksa) in med radikalnejšimi vsebinskimi spremembami, kar bi v praksi pomenilo sprejem
novega Kodeksa. Obveljala je slednja varianta in tako je decembra 2009 izšel novi Kodeks. Ta kodeks je
preglednejši, enostavnejši in vsebinsko bolj sistematično zastavljen. Največja razlika v primerjavi s prej
veljavnim Kodeksom je gotovo odsotnost zakonskih določb, saj je novi Kodeks v celoti le zbirka priporočil
dobre prakse. Do takšne odločitve je pripeljalo dejstvo, da so se družbe kot tudi javnost v obdobju od
uveljavitve Kodeksa do zadnje prenove oziroma sprejema novega Kodeksa že dodobra seznanile z
obvezujočim zakonskim minimumom korporacijskega upravljanja. Zaradi tega se je Kodeks lahko oblikoval
izključno kot zbirka priporočil dobre prakse.
Kodeks upravljanja javnih delniških družb (v nadaljevanju: Kodeks) so sporazumno oblikovali Ljubljanska
borza, d.d., Ljubljana, Združenje nadzornikov Slovenije in Združenje Manager. Pri tem so upoštevali
slovensko zakonodajo, smernice in priporočila Evropske unije, etična načela poslovne kulture, svoje notranje
akte in mednarodno priznane standarde za odgovorno in kakovostno upravljanje družb. Namen Kodeksa je
natančnejša določitev standardov upravljanja in vodenja javnih delniških družb, katerih delnice so uvrščene
na organizirani trg v Sloveniji. Priporočenim standardom lahko sledijo tudi druge družbe z namenom
oblikovati transparenten in razumljiv sistem upravljanja v slovenskem prostoru, kar bo zvišalo raven
zaupanja tako domačih kot tujih vlagateljev, zaposlenih in tudi širše javnosti v slovenski sistem upravljanja
javnih družb. Izjava o upravljanju je postala predpisana vsebina poslovnega dela letnega poročila in temelji
na načelu "spoštuj - ali pojasni razloge za odstopanje". Načelo družbam dovoljuje odstopanja od priporočil
kodeksa upravljanja in jim s tem daje možnost, da oblikujejo svojo poslovno prakso. Pričakuje se, da bodo
priporočila Kodeksa v največji možni meri uveljavljena v javnih delniških družbah, še posebej v tistih, ki so
uvrščene v borzno kotacijo.
Vsebina priporočil kodeksa za družbe ni obvezna, obvezno pa je razkriti, katerih priporočil družba ne
spoštuje ter pojasniti, zakaj ne.
1. Sedaj veljavni kodeks, sprejet decembra 2009, ne povzema več zakonskih določb, zato ne vsebuje več
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
16
besede „morati“. Uporaba izrazov „morati“ in „naj„ je uporabljal prejšnji kodeks zaradi lažjega ločevanja med
zakonskimi določbami in priporočili dobre prakse.
2. Določbe Kodeksa, ki vsebujejo besedo "naj", imajo za javne delniške družbe naravo priporočila, ki ni
pravno zavezujoče. Ker predstavljajo temelj dobrega sistema upravljanja, morajo družbe odstopanje od
takšnih določb enkrat letno objaviti v posebni izjavi o upravljanju, da so investitorji seznanjeni z odstopanjem
in tudi z razlogi zanj. Odstopanja od teh določb so prav tako dolžne pojasniti nejavne družbe, ki bodo za
podlago izjave o upravljanju izbrale ta Kodeks. Tudi tu bodo slednje nekatera odstopanja lahko argumentirale
z dejstvom, da gre za nadstandard, ki velja predvsem za javne delniške družbe.
Delniškim družbam, ki želijo podrobneje predstaviti svojo prakso korporacijskega upravljanja, velja
priporočilo, da oblikujejo širše poročilo o upravljanju. Takšno poročilo mora ločeno vsebovati tudi izjavo o
upravljanju. Podpisniki Kodeksa, Ljubljanska borza, Združenje Manager in Združenje nadzornikov Slovenije
redno preverjamo učinkovitost in primernost Kodeksa glede na pravno in dejansko okolje poslovanja javnih
delniških družb ter ga po potrebi spreminjamo in dopolnjujemo.
Ob prvi reviziji Kodeksa, decembra 2005, smo podpisniki povabili vse udeležence kapitalskega trga,
regulatorje, stanovska združenja, vlagatelje in vse druge organizacije, ki so prisotne na slovenskem
kapitalskem trgu, da s podpisom pristopne izjave podprejo določbe Kodeksa in pripomorejo k zviševanju
kulture korporacijskega upravljanja v slovenskem prostoru.
V letu 2006 so Slovenski inštitut za revizijo, Združenje članov borze vrednostnih papirjev - GIZ, Združenje
delodajalcev Slovenije, VZMD - Vseslovensko združenje malih delničarjev in Gospodarska zbornica
Slovenije, s podpisom pristopne izjave h Kodeksu, izrazili podporo vsebini določb Kodeksa in se zavezali, da
si bodo prizadevali za uveljavitev priporočil Kodeksa in promocijo Kodeksa na področju svojega delovanja. V
letu 2009 so se jim pridružili še Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d.,
Slovenska odškodninska družba d.d., Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za finance, Društvo – mali
delničarji – skupaj smo močnejši in Agencija za javni nadzor nad revidiranjem.
Uveljavitev Kodeksa upravljanja javnih delniških družb podpira tudi Banka Slovenije, Agencija za trg
vrednostnih papirjev in Združenje bank Slovenije.
Pravilo “comply or explain” glede uporabe priporočil slovenskega Kodeksa je v svoja pravila vključila
Ljubljanska borza vrednostnih papirjev.
Pravilo "comply or explain" v 5. odstavku 70. člena uveljavlja tudi prenovljeni Zakon o gospodarskih
družbah13. Zakon kot obvezno sestavino letnega poročila določa izjavo o upravljanju družbe. Ta izjava
vključuje navedbo, ali družba pri svojem poslovanju uporablja kakšen kodeks, navedbo tega kodeksa,
njegovo javno dostopnost ter navedbo posameznih določb kodeksa, ki jih družba ni upoštevala, z
utemeljitvijo. Zakonska rešitev družbam torej omogoča zasledovanje ali spoštovanje kateregakoli javno
dostopnega kodeksa in izjave ne veže na vsebino trenutno edinega slovenskega kodeksa. Po tej zakonski
ureditvi je možno tudi, da družba sprejme lastni kodeks, v izjavi pa poda informacije o spoštovanju teh
priporočil ali določb. Gre pa ob tem opozoriti na že omenjena Pravila Ljubljanske borze zahteva objavo izjave
“comply or explain” kodeksa, ki ga je sprejela v sodelovanju z Združenjem članov nadzornih svetov in
Združenjem Manager. Z uvedbo zgoraj omenjene izjave se je slovenska ureditev poenotila z večino drugih
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
17
evropskih gospodarskih okolij.
5.5. Vsebina Kodeksa upravljanja javnih delniških družb
Kot opredeljuje preambula, je glavni namen Kodeksa prispevati k razvoju dobre prakse upravljanja družb
tako z vidika posamezne družbe kot z vidika širšega gospodarskega prostora. Namen Kodeksa je
natančnejša določitev standardov upravljanja in vodenja javnih delniških družb. Preambula izrecno spodbuja
tudi druge družbe k uporabi Kodeksa z namenom, da se oblikuje transparenten in razumljiv sistem
upravljanja, ki viša raven zaupanja tako domačih kot tujih vlagateljev, zaposlenih in tudi širše javnosti v
slovenski sistem upravljanja.
Že samo ime Kodeksa nam pove, da njegov vsebinski okvir določa upravljanje družb, ki opredeljuje
delovanje organov upravljanja, odnose med organi upravljanja ter odnose družbe do tretjih. Posledično je
vsebina kodeksa razdeljena na naslednja poglavja:
− Okvir upravljanja družb
− Razmerje med družbo in delničarji
− Nadzorni svetov
− Uprava
− Neodvisnost in lojalnost
− Revizija in sistem notranjih kontrol
− Transparentnost poslovanja.
Nekatera poglavja kodeksa so bolj vsebinsko razčlenjena kot druga. Pod vsakim poglavjem so nanizana
načela in njihova izvedbena načela.
5.6. Spreminjanja priporočil Kodeksa
Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, Združenje nadzornikov Slovenije in Združenje Manager so se že ob
sprejemu prvega besedila kodeksa zavezali, da bodo s skupnimi močmi še nadalje spremljali upravljanje
družb v slovenskem prostoru in sicer na področju:
- prakse delovanja družb in njihovih organov upravljanja,
- zakonodaje,
- relevantnih potreb družb in njihovega okolja ter
- priporočil, zakonodaje in trendov v mednarodnem okolju.
V skladu z zavezo je bilo v letih 2005 in 2006 izvedenih kar nekaj aktivnosti, katerih glavni namen je bila
pridobitev in analiza informacij, ki so ali pa bi utegnile biti pomembne pri nadaljnjem ukinjanju, spreminjanju
ali dodajanju priporočil Kodeksa.
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
18
Ključne spremembe v okolju, ki so vplivale na vsebino priporočil Kodeksa sta spremembi Zakona o
gospodarskih družbah (ZGD-1) in spremembe Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1B). Nekaj
mesecev kasneje pa je bil spremenjen še Zakon o prevzemih (ZPre-1).
Glavno težišče sprememb v letu 2006 je bilo tako na uskladitvi določb Kodeksa z korporacijsko zakonodajo.
Spremembe zakonodaje so vplivale predvsem na spremembe določb Kodeksa, ki se nanašajo na poglavje o
skupščini, upravi in nadzornem svetu. Rezultati analize izjav o skladnosti ravnanja s priporočili kodeksa pa
so imele največji vpliv na spremembe s področja razkritij (vir: www.ljse.si).
V letu 2009 je bil sprejet novi Kodeks, ki v primerjavi s prejšnjim Kodeksom ne vsebuje več zakonskih
določb, saj so bile iz njega izvzete vse določbe, ki so izhajale iz zakonske regulative. Na ta način je Kodeks v
celoti dobil naravo zbirke dobre prakse. Pomembna novost novega Kodeksa predstavlja tudi odsotnost
načel o upravnih odborih. Kodeks v preambuli izrecno poziva k smiselni uporabi priporočil iz poglavja
nadzorni sveti družbe, ki vsebinsko ustrezajo načelom in določilom, ki sicer veljajo za upravni odbor in
izvršne direktorje. Razlog za odsotnost določb o upravnih odborih tiči v pretežno dvotirnem sistemu
slovenskih javnih delniških družb. Umik zakonskih določb iz Kodeksa je tako pripeljal tudi do smiselne
uporabe določb o nadzornih svetih za upravne odbore. Prenovitev Kodeksa je rezultat sodelovanja
podpisnikov Kodeksa, strokovne javnosti in strokovne podpore Ministrstva za gospodarstvo RS.
5.7. Druga pomembna priporočila
Kodeksi niso edine zbirke priporočil dobre prakse. Zavedati se moramo, da v današnjem sodobnem
gospodarskem okolju delujejo mnoge institucije, katerih poslanstvo je podpora delovanja delničarjev, uprav,
menedžmenta ali nadzornih organov in nenazadnje tudi upravnih odborov, ki jih je v slovenski praksi vse več.
Njihove aktivnosti so pogosto povezane z izvajanjem različnih izobraževalnih programov ali dogodkov,
objavami različnih strokovnih publikacij, podpiranjem in izvedbo raziskav in analiz ter z drugimi podobnimi
aktivnostmi. Večina teh aktivnosti postavlja v ospredje eno ali več ločenih strokovnih tem ali vprašanj, ki so
v določenem trenutku posebej izpostavljena ali aktualna.
V slovenskem prostoru tako najdemo različna priporočila o delu nadzornih svetov, upravnih odborov in uprav,
priporočenih načinih nagrajevanja njihovih članov itd. Z vidika njihovih uporabnikov so ti dokumenti
pomemben vir informacij, saj ponujajo obširen nabor rešitev in odgovorov na vprašanja s katerimi se
srečujejo člani organov upravljanja.
6. UPRAVLJANJE DRUŽB V DRŽAVNI LASTI
Za družbe v državni lasti veljajo ob "splošnih" pravilih in principih delovanja še posebna, javna pravila, ki
določajo nekatere posebne, splošno družbene zahteve in pogoje delovanja. Sicer so družbe v državni lasti
gospodarske družbe oblikovane v eni izmed zakonsko dopustnih oblik, ki so podvržene pravilom, veljavnim
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
19
za vsa podjetja na trgu, seveda ob upoštevanju določenih posebnosti.
Pri družbah v državni lasti ne govorimo o tako imenovani državni lastnini. Pri nas velja enoten lastninski
koncept, kjer poznamo le zasebno lastnino, na način, da je imetnik lastninske pravice lahko vsaka fizična ali
pravna oseba. Ne poznamo delitve na zasebno in državno lastnino (družbena lastnina v bivši Jugoslaviji in v
nekdanji Sovjetski zvezi).
Tako je pri nas država lastnik kapitala določene družbe (ki je sicer samostojna pravna oseba) in zanjo
praviloma veljajo povsem enaka pravila kakor za vse ostale lastnike. Ko govorimo o družbah v državni lasti,
imamo v mislih kapitalske naložbe države, ki nastopa kot imetnik delnic oziroma poslovnih deležev. Kljub
temu obstaja določena specifika. Država se pretežno financira z davčnim sistemom, čigar breme nosimo vsi
državljani. Vse naložbe oziroma investicijske dejavnosti države je potrebno opredeljevati s tega zornega
kota. Država je pri opravljanju gospodarske dejavnosti v določeni prednosti, kar ji prinaša večjo odgovornost
za pregledno in transparentno delovanje.
Kljub močnem procesu privatizacije v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja ostaja v mnogih tranzicijskih državah
država močan in pomemben lastnik. Ponekod družbe v državni lasti predstavljajo do 20 % bruto domačega
proizvoda, okoli 10 % zaposlenih in celo do 40 % tržne kapitalizacije. Po posameznih državah in zlasti
panogah so ti odstotki različni, vendar dovolj visoki, da lahko govorimo o pomembnem deležu države v
posameznih gospodarstvih sveta.
Že zaradi prisotnosti oziroma deleža države v družbah je njihovo dobro in učinkovito upravljanje ključnega
pomena za nacionalne ekonomije in s tem makroekonomijo na svetovni ravni. Ob tem globalizacija trgov,
tehnološki napredek in liberalizacija doslej monopolnih trgov terjajo spremembe in prestrukturiranje družb v
državni lasti. S spremembami se želi uveljaviti tako imenovani "level playing field", ki naj zagotovi enake
pogoje za delovanje družb v zasebni in državni lasti. V nekaterih državah so slabi finančni rezultati družb v
državni lasti in posledično višje obremenjevanje javnega proračuna pripeljali do zahtev po reorganizaciji in
spremembah izvrševanja lastniških upravičenj (zlasti glasovalnih pravic) države.
6.1. Priporočila OECD14
o upravljanju družb v državni lasti
OECD posveča upravljanju gospodarskih družb precej pozornosti, ker se zaveda pomena dobrega
upravljanja za lokalne in globalno ekonomijo. Svetovalna skupina OECD za privatizacijo je 1998 izdala
publikacijo z naslovom Družbe v državni lasti, privatizacija in upravljanje, v kateri ugotavlja, da bodo družbe v
državni lasti – ne glede na ekstenzivno privatizacijo - še vedno imele pomemben delež in da bo njihovo
dobro upravljanje ključnega pomena za nacionalne ekonomije.
Leta 2003 je delovna skupina za privatizacijo izdala delo z naslovom Privatiziranje družbe v državni lasti,
pregled politik in praks v državah OECD, ki pravi, da je privatizacija v ekonomskem smislu učinkovita le, če
je vzpostavljena dobra praksa upravljanja družb in ustrezen institucionalni in pravni okvir.
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
20
Tako je v okviru OECD skupina, ki je zadolžena za upravljanje gospodarskih družb, junija 2002 podelila
mandat delovni skupini za privatizacijo in upravljanje družb v državni lasti in ji naložila pripravo
nezavezujočih priporočil in zbir dobre prakse upravljanja družb v državni lasti. Leto kasneje je delovna
skupina začela z delom in decembra 2004 so bila sprejeta Priporočila OECD o upravljanju družb v državni
lasti.
6.2. Namen in narava OECD priporočil o upravljanju družb v državni lasti
Priporočila so bila sprejeta z zelo jasnim namenom. Države OECD želijo s priporočili vzpostaviti že omenjeni
"level playing field", ki bo omogočal enake pogoje za delovanje in poslovanje družb v državni in zasebni lasti.
Problem družb v državni lasti je, da bodisi država kot lastnik ravna preveč pasivno in se ne zmeni dovolj za
poslovanje takšnih družb ali pa se politika preveč neposredno vmešava v vodenje in upravljanje družb, kar je
pogosto podrejeno lastnim, političnim interesom.
Tako prihaja do nepreglednosti pri ugotavljanju odgovornosti posameznikov za delo in poslovanje družbe v
državni lasti. Pogosto so tovrstne družbe zaščitene ravno pred osnovnimi tveganji oziroma nevarnostmi, in
sicer pred prevzemom in stečajem. To je namreč tisto, zaradi česar družbe v zasebni lasti dajejo tolikšen
pomen učinkovitemu vodenju in upravljanju ter izbiri prave vodstvene ekipe. Pri družbah v državni lasti
imamo zapleteno verigo agentov (vodstveni kader) in nejasne oziroma težko določljive principale. Družbe v
državni lasti imajo dejansko več principalov, kot so npr. posamezni ministri, državni sekretarji, parlament,
razne interesne skupine in družba sama. Zato je pravilno strukturiranje te zapletene verige, ki bi jasno
določalo odgovornosti in obenem pristojnosti posameznikov, pravi izziv.
Pred sprejemom priporočil je OECD že izdala Načela OECD o upravljanju gospodarskih družb, ki so osnovni
dokument za upravljanje (vseh vrst) gospodarskih družb. Priporočila so tako komplementarni dokument, ki je
namenjen določeni skupini gospodarskih družb, za katero veljajo posebne zakonitosti. Ukvarjajo se s
pravilno organizacijo lastniške funkcije znotraj državne administracije, z načinom imenovanja nadzornih
organov družb in odgovornostjo njihovih članov ter z zagotovitvijo transparentnosti pri delovanju. Namen
priporočil je v celoti le dopolnjevati in v določenem delu podrobneje opredeliti Načela OECD o upravljanju
gospodarskih družb, kar pomeni, da priporočila v ničemer niso v nasprotju z načeli in jim tudi niso nadrejena.
Priporočila so namenjena predvsem družbam v državni lasti, ki so oblikovane kot gospodarske družbe (gre
zlasti za delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo) in opravljajo gospodarsko dejavnost. Družbe
so lahko v konkurenčnih ali nekonkurenčnih panogah. Priporočila sicer ločujejo v določenih primerih med
družbami, ki so uvrščene na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, in drugimi družbami, saj med njimi
obstajajo nekatere razlike.
Poleg omenjenega priporočila včasih ločujejo družbe, v katerih ima država 100 % lastniški delež, in družbe,
kjer je država bodisi večinska bodisi pomembna manjšinska lastnica kapitala. Zanimivo je, da že preambula
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
21
OECD poudarja, da se lahko njena priporočila uporabljajo (prostovoljno) tudi na podnacionalni ravni, kar
pomeni, da so uporabna tudi za družbe, ki so v 100 %, večinski ali manjšinski občinski lasti.
6.3. Vsebina OECD priporočil o upravljanju družb v državni lasti
Priporočila so nezavezujoča, saj gre za zbir dobre prakse upravljanja družb, kjer je država posredno oziroma
neposredno udeležena z določenim odstotkom kapitala. Zelo pomembna je preambula priporočil, saj opisuje
zgodovinske razloge in okoliščine za njihov sprejem, vzrok za nastanek družb v državni lasti in pomen
sprejetih priporočil.
Priporočila vsebujejo 6 ključnih poglavij, ki skušajo promovirati dobro in učinkovito upravljanje družb v
državni lasti:
1. Zagotavljanje učinkovitega pravnega in regulatornega okvira za družbe v državni lasti
2. Država kot lastnik
3. Enakopravno obravnavanje vseh delničarjev
4. Razmerja z deležniki
5. Transparentnost in razkritja
6. Odgovornost članov nadzornih odborov družb v državni lasti.15
6.4. Sprejem nove zakonodaje na področju upravljanja kapitalskih naložb države
Ob prizadevanjih Republike Slovenije k vstopu v OECD se je izkazala nuja po sprejemu nove zakonodaje na
področju korporativnega upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države. OECD je namreč vstop Slovenije
v organizacijo pogojeval s sprejemom ustrezne zakonodaje, ki bi sanirala pomanjkljivosti prejšnjega sistema
upravljanja s kapitalskimi naložbami države. Upravljanje kapitalskih naložb je bilo do sprejema nove
zakonodaje razpršeno po resornih ministrstvih, pri čemer je velikokrat prihajalo do konflikta interesov zaradi
usklajevanja lastniških interesov z regulatornimi, nadzorniškimi in drugimi vlogami države. OECD kot eno
izmed glavnih načel izpostavlja ravno zahtevo, da mora biti postavljena jasna ločnica med lastniško funkcijo
države in drugimi državnimi funkcijami, ki lahko vplivajo na pogoje družb v državni lasti, predvsem pri
regulaciji trga.
Maja 2010 je bil na podlagi zahtev in priporočil OECD sprejet Zakon o upravljanju kapitalskih naložb
Republike Slovenije (Uradni list RS št. 38/2010, v nadaljevanju ZUKN). ZUKN ureja načela upravljanja
kapitalskih naložb Republike Slovenije, akte upravljanja kapitalskih naložb ter ustanovitev, delovanje,
pristojnosti in naloge Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije in postopke upravljanja s
kapitalskimi naložbami (1. člen ZUKN).
Načela upravljanja kapitalskih naložb po ZUKN so:
− načelo preglednosti,
− načelo predvidljivosti,
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
22
− načelo gospodarnosti in
− načelo odgovornosti.
ZUKN kot akte upravljanja kapitalskih naložb države določa strategijo, letni načrt upravljanja kapitalskih
naložb in kodeks upravljanja. Strategija upravljanja kapitalskih naložb države je opredeljena kot akt, ki določa
razvojne usmeritve RS kot delničarja ali družbenika družb ter strateške cilje RS kot lastnice kapitalskih
naložb, način doseganja ciljev, ki so določeni v sektorskih politikah in določitev strateških naložb države.
Strategija je dolgoročna usmeritev upravljanja kapitalskih naložb, ki jo sprejme Državni zbor na predlog
Vlade za najmanj tri letno obdobje. Letni načrt upravljanja kapitalskih naložb države predstavlja
konkretizacijo strategije na letni ravni – opredeljeni so konkretni cilji države pri upravljanju posameznih
kapitalskih naložb in ukrepi ter usmeritve za doseganje teh ciljev. Letni načrt sprejme vlada na predlog
agencije.
ZUKN ustanavlja agencijo za upravljanje kapitalskih naložb RS kot neodvisno in samostojno sui generis
enoto, ki je odgovorna za upravljanje s kapitalskimi naložbami države in opravljanje drugih nalog, določenih z
zakonom. Organa agencije sta štiričlanski svet (predsednik in trije člani) in tričlanska uprava (predsednik in
dva člana). Kot posvetovalno telo agencije deluje sedemčlanska akreditacijska komisija, ki oblikuje strokovna
mnenja o primernosti kandidatov za člane organov gospodarskih družb. Naloga agencije je izvrševanje
pravic delničarja ali družbenika preko
− uveljavljanja glasovalnih pravic na skupščinah družb,
− spremljanjem uspešnosti poslovanja na podlagi sprejetih letnih načrtov družb in doseganja ciljne
donosnosti kapitala,
− sodelovanjem s člani organov družb,
− nastopanjem v prevzemnih postopkih,
− nastopanjem v postopkih pred sodišči in drugimi organi,
− izvedbo skupščin v enoosebnih družbah in
− izvajanjem drugih pravic in obveznosti, ki jih ima RS kot imetnica delnic ali deležev v gospodarskih
družbah.
Pomemben prispevek ZUKN je v tem, da razveljavlja določbe, ki urejajo drugačen način upravljanja družb s
kapitalskimi naložbami države in uveljavlja veljavnost ZGD-1 za vse družbe, kar je skladno z načelom
enakopravnosti za družbe s kapitalskimi naložbami države.
6.5. Kodeks upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države
10. člen ZUKN določa, da agencija sprejme kodeks upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države, ki
določa načela in pravila ravnanj agencije, poslovodstva in organov nadzora družb v lasti Republike Slovenije
in državnih organov pri upravljanju kapitalskih naložb. H kodeksu upravljanja daje soglasje vlada. Agencija
objavi kodeks na svoji spletni strani.
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
23
Pri oblikovanju kodeksa je agencija izhajala iz zahteve ZUKN, iz smernic in priporočil OECD ter iz tuje
prakse na tem področju (poleg smernic OECD so se upoštevale še ureditve naslednjih držav: Kraljevine
Švedske, Egipta, Malte, Baltskih držav, Poljske, Nizozemske in Velike Britanije). Zaradi posebnosti naše
zakonske ureditve ima naš kodeks dvojno strukturo. ZUKN namreč izrecno določa, da mora kodeks
vsebovati načela in pravila ravnanja agencije in načela in pravila ravnanja poslovodstva in organov nadzora
družb, v katerih ima država kapitalske naložbe. Zaradi večje razumljivosti in praktičnosti je zato kodeks
razdeljen na dva dela: prvi del ureja načela, kriterije in postopke ravnanja agencije, drugi del pa se nanaša
na pričakovanja od družb s kapitalskimi naložbami države.
Načela, kriteriji in postopki ravnanja agencije so razdeljeni na naslednja poglavja:
− načela delovanja agencije,
− naloge agencije za upravljanje kapitalskih naložb države,
− vloga agencije pri oblikovanju strategije,
− vloga agencije pri oblikovanju letnega načrta,
− nadzor poslovanja družb,
− skupščine družb,
− odločitve glede imenovanja članov organov nadzora,
− odpoklic članov nadzornega sveta,
− odločitve glede plačil članom organov nadzora in
− preglednost delovanja agencije.
Drugi del kodeksa – pričakovanja od družb, v katerih je RS delničarka ali družbenica pa je razdeljen na
sledeča poglavja:
− načelo enake obravnave,
− korporativno upravljanje družb,
− odnosi z deležniki,
− preglednost poslovanja in poročanje,
− nadzorni sveti družb s kapitalskimi naložbami države,
− izbira kandidatov za člane organov nadzora in oblikovanje predlogov za skupščino,
− vrednotenje učinkovitosti dela nadzornih svetov,
− sestava nadzornih svetov,
− prejemki članov uprave in
− implementacija kodeksa.
V zvezi s Kodeksom upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države so bili sprejeti še nekateri
spremljajoči akti, ki konkretizirajo vsebino Kodeksa:
− Smernice poročanja,
− Merila za plačila članom organov nadzora družb s kapitalskimi naložbami države,
− Merila in postopki za ugotavljanje primernosti kandidatov za člane organov gospodarskih družb, v
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
24
katerih ima RS kapitalsko naložbo,
− Poslovnik o delu akreditacijske komisije AUKN in
− Poslovnik o delu sveta AUKN.
Agencija kodeks uporablja pri svojem ravnanju v vseh družbah, v katerih ima država kapitalske naložbe
neodvisno od obsega teh naložb. Od družb s kapitalskimi naložbami države pa se pričakuje, da bodo
sprejele del kodeks ki se nanaša nanje in ga skrbno spoštovale.
Načela agencije so povzeta po vzoru OECD-jevih načel. Agencijo pri svojem delu sledi načelom neodvisnosti
in učinkovitosti, preglednosti in transparentnosti, odgovornosti in skrbnosti, enakopravnosti ter seveda
strokovnosti. Primaren namen kodeksa je zagotoviti dolgoročni razvoj vrednosti naložb RS in skrb za
izvrševanje strateških ciljev.
Bistveno je, da agencija nastopa kot obveščena, skrbna in strokovna lastnica in mora venomer stremeti k
izboljšanju dobre prakse korporativnega upravljanja. Agencija zasleduje dolgoročne interese družbe, ki so
lahko izključno ekonomski (ustvarjanje dobička) ali pa se kombinirajo s strateškimi cilji. Trajnostni razvoj
družbe je ključni element upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države.
Bistveno je, da se agencije ne bo spuščala v vsakdanje posle družb in bodo te pri tem samostojne. Agencija
tudi ne bo nastopala pod okriljem moči države, pač pa bo imela enake pravice in obveznosti kot vsi ostali
delničarji in družbeniki.
7. SKLEP
Upravljanje kapitalskih družb je široka in interdisciplinarna tema. Njen namen je podajanje odgovorov na
vprašanja in konflikte, ki se pojavljajo pri delovanju kapitalskih družb in njenih organov.
Za kapitalsko družbo sta ključnega pomena lastnik kapitala (principal) in upravljavec le tega (agent). Da bi bil
njun odnos učinkovit, je med njima nujno oblikovati in vzpostaviti sistem nadzora in motivacije. Za delovanje
teh dveh sistemov je ključnega pomena organ nadzora (nadzorni svet ali upravni odbor s poudarkom na delu
upravnega odbora, ki ga sestavljajo neizvršni direktorji).
V teoriji poznamo dva korporacijsko-pravna sistema upravljanja družb. To sta enotirni in dvotirni sistem. V
enotirnem sistemu delujeta poslovodni in nadzorni organ v okviru enega organa upravljanja. V dvotirnem
sistemu pa sta to dva ločena organa. V mednarodnem okolju lahko zasledimo tri osnovne tipe trgov kapitala
in z njimi povezanih vplivov na upravljanje družb. To so japonski, anglosaksonski in kontinentalno evropski
model.
Odgovor na vse hitrejše pretakanje kapitala in čezmejnega delovanja kapitalskih družb je oblikovanje
priporočil dobre prakse. Uporaba dobre prakse naj bi v prvi vrsti investitorjem kapitala, deležnikom družbe in
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
25
posledično družbam samim zagotavljala dolgoročno uspešnost. Priporočila dobre prakse moramo razumeti
kot neobvezna, o uporabi katerih v praksi se bodo vedno odločali udeleženci upravljanja družb sami.
Priporočila dobre prakse so zbrana v Kodeksih upravljanja družb, v različnih dokumentih, ki obravnavajo
specifične teme, rezultatih analiz upravljanja družb in v drugih oblikah. Upravljanje družb odraža praktične
rešitve, zato se hitro spreminja in prilagaja zahtevam trga. V tem smislu je dober pokazatelj trendov
sprememb zakonodaje.
Za člane nadzornega sveta in člane upravnega odbora je poznavanje različnih dobrih praks upravljanja
družb in poznavanje različnih elementov okolja delovanja družb ključnega pomena. Člani organa nadzora se
namreč pri svojem delu srečujejo z raznolikimi situacijami in izzivi, za ukrepe, ki jih sprejemajo, pa
odgovarjajo sami.
Poznavanje okolja in dobre prakse dvigujejo kakovost njihovih odločitev in tako bistveno pripomorejo k
večjemu zaupanju investitorjev, deležnikov in okolja v družbo, katere organa člani so.
8. VPRAŠANJA ZA PREVERJANJE ZNANJA
1. Katere so glavne značilnosti razmerja med lastnikom kapitala in upravljavcem kapitala v kapitalskih
družbah?
2. Katera sta najpomembnejša mehanizma ali skupini mehanizmov, katerih namen je usklajevanje različnih
interesov lastnika kapitala in upravljavca tega kapitala?
3. Katere so značilnosti dvotirnega sistema upravljanja?
4. Katere so značilnosti enotirnega sistema upravljanja?
5. Katere so bistvene razlike med anglosaksonskim in evropsko kontinentalnim okoljem upravljanja
kapitalskih družb?
6. Kakšna je pravna narava kodeksov?
7. Kakšen je namen kodeksov in drugih priporočil o upravljanju družb?
8. Kakšna je razlika med zakonskim in avtonomnim urejanjem delovanja družb?
9. Kaj je izjava "comply or explain"?
10. Katerih vsebinskih področij se dotika slovenski Kodeks upravljanja javnih delniških družb?
9. VIRI IN LITERATURA
Bajuk J., Kostrevc D., Podbevšek G. (2003): Kodeksi vladanja podjetjem v Evropi/izkušnje za Slovenijo.
Združenje Manager, Ljubljana.
Bajuk J., Kostrevc D., Peklar F.L., Podbevšek G. (2003): Stanje vodenja in upravljanja gospodarskih družb v
Sloveniji. SOCIUS d.d., Ljubljana.
Bajuk, Jože (2004): Praksa in trendi upravljanja povezanih družb. SVETILNIK, št.49, str. 22–23. SOCIUS
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
26
d.d., Ljubljana.
Bajuk J., Kostrevc D., Podbevšek G. (2004): Nagrajevanje uprav in nadzornih svetov v EU in Sloveniji.
Združenje članov nadzornih svetov, Ljubljana.
Becht, Marco and Ailsa Röell (1999): Blockholdings in Europe: An International Comparison. European
Economic Review, letnik: 43, št.: 4-6, str. 1049-1056.
Berle, A.A., Means, G.C.,(1932): The Modern Corporation and Private Property. HBJ, New York.
Bratina, Borut (1995): Pomen in vloga nadzornega sveta v delniški družbi. Podjetje in delo, Let. 21, št. 4, str.
426-433. Gospodarski vestnik, Ljubljana.
Charkham, Jonathan P. (1994): Keeping Good Company: A Study of Corporate Governance in Five
Countries. Clarendon Press, Oxford, VB.
Commision of the EC (2003): Modernising Company Law and Enhancing Corporate Governance in the EU –
A Plan to Move Forward. Brussels, EU.
Cutts, Robert (1992): Capitalism in Japan: Cartels and Keiretsu. Harvard Business Review. Harvard, ZDA.
De Yong, H. W. (1995): The takeover market in Europe: Control structures and the performance of large
companies compared. Review of Industrial Organization, ZDA.
Fama, Eugene F. (1980): Agency Problems and the Theory of the Firm. Journal of Political Economy, Št. 88,
str. 288-307. University of Chicago, ZDA.
Fama E.F. in Jensen M.C. (1983): Separation of ownership and control. Journal of Law & Economics, št. 26,
junij 1983. The University of Chicago, ZDA.
Ferfila, Bogomil (1999): Podjetniška struktura japonskega gospodarstva. Podjetje in delo, letnik 1999,
številka 2, stran 337. Gospodarski vestnik, Ljubljana.
Frentrop, Paul (2002): A history of corporate governance, 1602-2002. Deminor, Amsterdam.
Jensen, Michael C. (1984): Takeovers: Folklore and Science. Harvard Business Review, November-
December, str. 109-121. Harvard, ZDA.
Jensen, M., and W. Meckling (1976): Theory of the Firm: Managerial Behavior, Agency Costs and Ownership
Structure. Journal of Financial Economics, št.: 3, str. 305-360. Oxford, Velika Britanija.
Jerič, M., Peklar L. (2005): Upravljanje družb v državni lasti - gradivo k predavanju na XI. Dnevih javnega
prava. Inštitut za javno upravo, Ljubljana.
Lorsch, W. Jay, z Elizabeth MacIver (1989): Pawns or Potentates: The Reality of Americas Corporate
Boards. Harvard Business School Press, Boston.
Manne, Henry G. (1965): Mergers and the Market for Corporate Control. The Journal of Political Economy,
letnik: 73, št.: 2, str.: 110-120. George Washington University Law School, Washington, ZDA.
Millstein, I. M. (2000): Corporate Governance: The Role of Market Forces. OECD Observer, št. 221/222.
http://www.oecdobserver.org/
Millstein, I. M. (2001): The Evolution of Corporate Governance in the United States – Briefly Told. Paper
presented at the EU Rome Forum, Italy.
OECD Guidelines on Corporate Governance of State-Owned Enterprises (2005).
OECD - Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, Paris, Francija.
Padilla, Alexandre (2001): The Property Economics of Agency Problems. Proceedings of the Austrian
Scholars Conference 8. Auburn, ZDA.
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
27
http://www.mises.org/journals/scholar/Padilla3.pdf, december 2003
Podbevšek, G. (2002): Principal - agent problem v različnih korporacijskih modelih in menedžersko lastništvo
kot sredstvo dobrega corporate governance, diplomska naloga. Pravna fakulteta v Ljubljani, Slovenija.
Toškan, Petja (2003): Mednarodna konvergenca sistemov vladanja gospodarskim družbam. SVETILNIK, št.
47, str.16–17. SOCIUS d.d., Ljubljana.
Dr. Tricker, R. I. Bob (1998): Good Practice in Corporate Governance: International Perspectives. National
Workshop in Good Governance, Seoul.
Weil, Gotshal & Manges (2002): Comparative Study Of Corporate Governance Codes Relevant to the
European Union And Its Member States. EU Commision, Bruxelles.
Priporočilo Evropske komisije o spodbujanju ustreznega sistema prejemkov direktorjev javnih družb (14. 12.
2004).
Priporočilo Evropske komisije o vlogi neizvršnih direktorjev ali članov NS javnih družb in o komisiji upravnega
odbora ali NS (15. 2. 2005).
Direktiva evropskega sveta in parlamenta o uveljavljanju glasovalnih pravic delničarjev družb, ki imajo sedež
v državi članici EU in katerih delnice so sprejete v trgovanje na reguliranem trgu (5. 1. 2006).
Uredba Komisije ES o izvajanju Direktive 2003/71/ES o informacijah, ki jih vsebujejo prospekti, in obliki
prospektov, vključtvi informacij s sklicevanjem in objavi teh prospektov in razširanju oglaševanj - prospektna
uredba (29. 4. 2004).
10. PRIPOROČENO BRANJE
Jože Bajuk, Denis Kostrevc, Gorazd Podbevšek: Kodeksi vladanja podjetjem v Evropi - Izkušnje za Slovenijo
(Združenje Manager, 2003).
Kodeks upravljanja javnih delniških družb - UL RS 118/2005 z dne 27. 12. 2005 in predlog sprememb
kodeksa z dne 15. 01. 2007.
Borut Bratina, Jože P. Damijan, Aleksandra Gregorič, Katra Zajc: Poročilo o upravljanju družb 2005:
Neodvisnost članov NS v Sloveniji (julij 2005).
Smernice OECD o upravljanju podjetij v državni lasti - oktober 2005.
Kriteriji za članstvo, delo in plačilo nadzornih svetov - ZČNS, 30. 11. 2004.
Priporočila za imenovanje, odpoklic in ureditev prejemkov uprav - ZČNS, 23. 6. 2005.
Prof dr. Borut Bratina, Dr. Rado Bohinc, Simona Jamnik, Gregor Drnovšek, Marija Valentinčič Pregelj, mag.
Nina Cankar: Poročilo o upravljanju javnih delniških družb 2006 (www.ljse.si, 2006)
OPOMBE
0 Razširjen izraz v angleškem jeziku je Corporate Governance.
1 Pogodbena ali nexus teorija v anglosaksonskem konceptu ter teorija podjetja ali teorija ločitve družbe
in podjetja v evropskem kontinentalnem konceptu.
2 Na najvišji ravni je šest glavnih keirecu skupin: Fuyo, Sanwa, Daiichi Kangin, Sumitomo, Mitsui in
Priročnik za člane nadzornih svetov in upravnih odborov
Združenje nadzornikov Slovenije
28
Mitsubishi.
3 To so direktorji, ki predstavljajo družbo v njenih stikih z drugimi gospodarskimi družbami in državo.
4 Torej direktorje, ki so v družbi zaposleni kot menedžerji in so hkrati v odboru.
5 Trenutna japonska vlada je pod pritiski ameriških in domačih vlagateljev kapitala v zadnjih treh letih
sprejela določene ukrepe, s katerimi naj bi gospodarstvo naredila konkurenčnejše ameriškemu in
zahodnoevropskemu. Posledično se je japonski borzni indeks znižal, zmanjšala se je prepletenost
delničarjev in pomen zgoraj omenjenih mrež, povečala se je vloga trga kapitala in povečal se je delež 156
zunanjih delničarjev. Te spremembe seveda pomenijo tudi uvajanje določenih pravil upravljanja družb, kot
veljajo v ZDA in Evropi.
6 Poudariti gre, da v anglosaksonskemu konceptu velja za najpomembnejši cilj družbe ustvarjanje dobička.
V evropskem konceptu so poleg tega priznani še drugi interesi (zaposleni, družbeno in naravno okolje, drugi
deležniki…).
7 V zgodovini ameriškega gospodarstva je večkrat prišlo do generalnega ali posamičnega zloma cen delnic
na borzah. Do zloma cen v zadnjem času vedno pride zaradi nerealne ali prenapihnjene cene delnic družb.
Najboljši primer so IT družbe, katerih strategija je bila preko prikazovanega in napihnjenega potenciala teh
družb dvigovati cene delnic in na ta način pridobivati kapital na trgu.
8 Na primer zelo liberalen trg delovne sile.
9 Primeri Enron, Tyco, idr.
10 Cilj vsake gospodarske družbe ne glede na model trga kapitala, v katerem deluje, je ustvarjanje dobička.
Po tem se gospodarske ali profitne organizacije ločijo od neprofitnih. Iz tega razloga gre pri opisovanju razlik
za implicitne razlike, ki izhajajo iz prakse njihovega delovanja.
11 Delničarji lahko do povečanega premoženja družbe, če gre to v investicije, rezerve ali se kako drugače
porabi za rast in razvoj družbe, načelno pridejo šele ob likvidaciji družbe. Neposredni donosi zanje so le
povečevanje tržne cene delnice in dividende. Zaradi tega prihaja do dileme, ali sredstva prelivati iz družbe
delničarjem ali jih ohranjati v družbi za delničarje.
12 Besedilo Preambule Kodeksa upravljanja javnih delniških družb.
13 ZGD-1, objavljen v Uradnem listu RS št. 42/2006, z dne 19.4.2006.
14 Organisation for economic co-operation and development (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in
razvoj).
15 Besedilo 6. poglavja je povzeto po Jerič, Peklar (2005).