UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI …pa kot čista, odkrita, razumljiva božja beseda....

UNIVERZA V NOVI GORICI

FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI ŠTUDIJ

INTELEKTUALCI IN INSTITUCIJE

V SLOVENSKI ZGODOVINI 17. STOLETJA

Intelektualna in kulturna zgodovina védnosti

med protestantizmom in protireformacijo

DISERTACIJA

Andrej Koritnik

Mentor: prof. ddr. Igor Grdina

Nova Gorica, 2016

2

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................. 5

2 ZORNI KOT IN METODA ............................................................................... 14

3 REVOLUCIJA VÉDNOSTI .............................................................................. 23

3.1 Pregled časa – 16. in 17. stoletje ......................................................... 23

3.2 Znanstvena revolucija ......................................................................... 39

3.2.1 Galilej med fiziko in metafiziko .......................................... 47

3.2.2 Resničnost kot koordinatni sistem ....................................... 51

3.2.3 Zavrnitev koncepta zgodovinskega in

Vicova Nova znanost .................................................................... 54

3.3 Jezik slovenščina in njegove pojavne oblike ..................................... 60

4 INTELEKTUALCI IN INSTITUCIJE ............................................................. 92

4.1 Intelektualci ........................................................................................ 102

4.1.1 Kategorije intelektualcev ..................................................... 114

4.1.1.1 Kleriki ............................................................................... 118

4.1.1.2 Zgodovinarji in zgodovina ............................................... 131

4.1.1.2.1 Zgodovinopisje na Slovenskem ......................... 143

4.1.1.3 Pravniki ............................................................................ 160

4.1.1.4 Zdravniki ......................................................................... 171

4.2 Institucije .......................................................................................... 174

4.2.1 Univerze in osnovne oblike šolstva ................................... 177

4.2.2 Jezuiti: kolegiji, seminarji in univerze ............................... 184

4.2.3 Akademije .......................................................................... 190

5 ZAKLJUČEK .................................................................................................. 202

6 SUMMARY .................................................................................................... 206

7 VIRI IN LITERATURA ................................................................................. 208

3

IZVLEČEK

Intelektualci in institucije v slovenski zgodovini 17. stoletja: intelektualna in

kulturna zgodovina védnosti med protestantizmom in protireformacijo

Disertacija želi razkriti in sintetično povezati v kompleksno historiografsko sliko

zgodbo 17. stoletja, ki jo razume kot integralni del novega veka, zato je vpogled v

16. stoletje, ko so delovali protestanti (kot posebna forma intelektualcev), in v 18.

stoletje, ko so se stare institucije umikale novim in je razsvetljenska filozofija

preplavila intelektualne kroge kakor tudi ljudsko kulturo, nujen, da lahko razgrnemo

socialno, kulturno in intelektualno zgodovino na Slovenskem v 17. stoletju. Tembolj

zato, ker za tedanji čas še ne moremo govoriti o konceptu »nacionalnega«, ki se je

povezal z ljudskimi jeziki – pri nas seveda s slovenščino, temveč o počasnem, toda

»revolucionarnem« spreminjanju starih družbenih in kulturnih vzorcev, v katerih sta

védnost in intelekt legitimno izhodišče za historiografsko, a vseeno interdisciplinarno

analizo in sintezo obravnavanega časa. V luči spora med Descartesom in Vicom ter

njunima nasprotnima umevanjema zgodovine bo treba premisliti tudi, kako so ideje

iz zgodovinopisja vplivale na splošno zgodovino idej, ki se je »dogajala« tudi med

Alpami in Jadranom, ter kakšno težo in vpliv imajo »predrazsvetljenski« časi, o

katerih pravzaprav ne vemo veliko, na našo sodobnost. Prikazali bomo njeno

raznotero, zapleteno podobo kot preplet vseh mogočih silnic – v šolstvu, državni

upravi, v fevdalnih razmerjih, v verskih sporih, jezikovni ideologiji, v gospodarstvu

in drugod –, skozi katere sledimo liku intelektualca, bodisi kot člana neke institucije

védnosti ali pa »osamelca«.

KLJUČNE BESEDE

Intelektualec, institucija, védnost, zgodovina védnosti, 17. stoletje, intelektualna

zgodovina, kulturna zgodovina, literarna zgodovina, protestantizem,

protireformacija, katoliška obnova, znanstvena revolucija, univerze, osnovne šole,

akademije

4

ABSTRACT

Intellectuals and institutions in Slovene history of 17th century: Intellectual and

cultural history of knowledge between protestantism and counterreformation

The dissertation seeks to disclose and connect the complex historiographical story of

the 17th century, which is seen as an integral part of the new era. To understand an

intellectual history of the early modern period one has to analyse knowledge

revolutions in the 16th century in the time of the Protestantism (as a special form of

an intellectual movement), and the first half of the 18th century, when the old

institutions were withdrawing and Enlightenment philosophy flooded intellectual

circles as well as popular culture. For the early modern period one cannot discuss

about the concept of "national", which has teamed up with the vernacular, but one

can observe a slow, but "revolutionary" change: it can be seen how old social and

cultural patterns became a starting point for important intellectual movements in the

17th century. In the light of the conflict between Réne Descartes and Giambattista

Vico, and their respective opposing conceptions on a way history should be

considered, it will also be presented in the dissertation how the idea of historiography

had an impact on the general history of ideas. A complex historical image will be

shown as a combination of all kinds of forces - in education, public administration, in

feudal relationships in religious matters, language ideology, the economy and the rest

- through which one can follow the character of an intellectual as a member of the

institution of knowledge or an "outcast".

KEYWORDS

intellectual, institution, knowledge, history of knowledge, 17th century, intellectual

history, cultural history, literary history, protestantism, counter-reformation,

scientific revolution, universities, elementary schooly, academies

5

1 UVOD

Akademik, profesor retorike in filozof Giambattista Vico je Novo znanost (1722) v

prvem poglavju uvedel na videz tradicionalno: na prvi strani svojega, vsaj za

družboslovne znanosti prelomnega spisa, ki ga je napisal italijanski intelektualec,

otrok 17. in človek 18. stoletja, je objavil tableau javnih institucij; na sliki vidimo

globus, na katerem stoji metafizika, žarek božje previdnosti pa se mimo njenega

gracilnega telesa premika od neba proti zemlji, kjer so z materialnimi simboli

posejane različne oblike človeških institucij in znanosti, ob njih pa stoji božanski

Homer. Iz ilustracije je izpeljal temeljno idejo svoje nove znanosti: Vicu je jasno, da

javne institucije, ki jih upravlja človek in nihče drug, sicer nadzoruje božja

previdnost, ki je v orientalskih in grško-rimskih časih še emanirala svojo

vseprisotnost, toda bistvo njegove znanosti je v tem, da sta zgodovina in študij

klasičnih antičnih tekstov in mitov, ki so ju pionirji moderne novoveške znanosti, v

prvi vrsti René Descartes, ostro zavračali, postali filozofija človeške pristojnosti,

utelešene v družbi, podvrženi nenehnim preobrazbam, in da predmet zgodovine ne

more biti nihče drug kakor človek.1 Znanost je le en odsev intelektualnega

prizadevanja, ki je izviral iz odkrivanja fizičnega in novega duhovnega sveta, v

humanizmu spodbujenem od novo odkrite antike, v verskih reformističnih gibanjih

pa kot čista, odkrita, razumljiva božja beseda. Vicova intelektualna nova znanost se

torej dotika človeškega, ne božjega; čeprav je Nova znanost zazrta v grško antiko in

njene večne zglede, je Vico na podlagi preproste slike pojasnil prelomno idejo, da so

družbe podvržene nenehnim spremembam in da ljudje iz daljne preteklosti, na primer

iz grško-rimske antike, po svoji mentaliteti in načinu razmišljanja niso enaki kakor

vsakokratni sodobniki.

A ker bo o Vicu, njegovem pomenu za zgodovino, predvsem s stališča duhovnih,

idejnih, intelektualnih zgodovinskih preobrazb na začetku novega veka – ne v smislu

stopnjevanja in »večnega napredka« – še kasneje več govora, naj bo njegov način,

kako je začel prelomno razpravo, o kateri so sodobniki mislili, da je hudo zastarela,

služi kot navdih, kako začeti disertacijo o intelektualcih in institucijah v 17. stoletju

na Slovenskem; kajti preden se lahko začnemo ukvarjati s kakršno koli temo iz

preteklosti, je treba sprejeti, da je velika freska časa, ki jo z umevanjem in

1 Vicovo življenjsko usodo in pot njegove prelomne teorije, ki jo je poimenoval »nova znanost«,

bomo natančneje osvetlili v poglavju 3.2.3.

6

interpretiranjem v spominu ohranja zgodovinopisje, zapletena slika; umevamo jo

lahko kot celoto, čeprav je najbolj pošteno, da izhajamo iz njenih delov. A ker je

zgodovina družboslovna znanost, je prav, da si

7

na vicovski način zamislimo tedanjo družbo kot drugačno, kakršna je danes, a

vendarle s povezavami, teh ne more nihče ne zanikati, in si fevdalni čas, ki je v 16. in

17. stoletju, ob začetku novega veka – še vedno enako odločilno kakor tisočletje prej

obvladoval evropske skupnosti; pri tem lahko pomaga v les vgravirana podoba, za

začetek te razprave – zamislimo kot podobo, ki jo je leta 1530 v les vgraviral nemški

renesančni umetnik Hans Weiditz (glej priloženo sliko).

Metafora drevesa je morda še najbolj zgovorna ilustracija zgodnjega novoveškega

časa: v močno razraščenem koreninskem sistemu močno zaraščenega debla so

vraščeni tisti, ki delajo; kmetje so po Weiditzovem lesorezu temelj, na katerem

počiva in iz njega raste ves preostali svet. A v tem ni nobene časti, s koreninami so

zabiti, stlačeni v zemljo, brezpravni, nepismeni, od zgodovinskih tragedij

negotovi/uničeni posamezniki in na njihovem delu, krvi in znoju temeljijo ostali

družbeni stanovi fevdalizma: na prvi veji sedijo podjetni trgovci, obrtniki, rokodelci,

skratka prebivalci mest, nad njimi pa se v dveh nadstropjih zvrstijo tisti, ki molijo, in

tisti, ki se vojskujejo: maloštevilna in družbeno privilegirana elita. Toda nad papeži,

škofi, prelati, teologi, nad kralji in cesarji so najvišje veje rezervirane za korenine

sistema, kmete, ki nad vsemi bdijo z vilami v rokah, kot grozeče opozorilo družbi, ki

se je v zgodnjem novem veku večkrat v obliki kmečkih uporov krvavo uresničilo.

Weiditzov lesorez je zgovorno ponazorilo teorije fevdalnih družbenih stanov, ki so

evropsko družbo obvladovali skoraj do razpada cesarsko-monarhičnih struktur ob

koncu prve svetovne vojne; tridelna družba, s katero so se zgodovina in njej sorodne

znanosti že veliko ukvarjale, pa je kot realija evropske politične, socialne, religijske,

kulturne, intelektualne, kulturne zgodovine tako usidran pojem, da na njenem ozadju

– v zapletenih in spreminjavih se razmerjih med enimi in drugimi pripadniki tega

sistema – lahko služi kot temelj, na katerem pišemo zgodbe preteklosti; prav tako jih

moramo nujno omejiti. Sedemnajsto stoletje je sicer verjelo, da je univerzalna

zgodovina možna in vrli intelektualni možje na tujem in na Slovenskem so se po

svojem delu in zanimanju odlikovali kot vseznali, polihistorji, a danes, v

postmoderni dobi, ko si je od poststrukturalistične smrti opomogel celo sam

destabilizirani pojem subjekta, če si lahko izposodimo filozofski slovar, to ni več

mogoče. Niti ni smiselno. Voltairovska specializacija duha in s tem raznih znanosti

je povzročila, da se je treba omejiti na svoj vrt. Zato disertacija ne bo na novo

analizirala, na primer, tridelne fevdalne strukture ali kmečkih uporov, temveč se bo

8

na ozadju te velike freske evropske in slovenske zgodovine omejila le na eno sfero

ljudi in njihovo delovanje v zgodovini, prav tako pa tudi na vpliv, ki so jih imele

njihove ideje na prihodnost.

Družbo zgodnjega novega veka seveda ni mogoče le analizirati skozi tridelnost med

seboj povezanih neegalitarnih stanov duhovščine, plemičev in kmetov, temveč jo je

mogoče premisliti glede na to, kako je bila védnost razporejena med njimi (seveda je

vplivala na njihov način življenja) in ločiti ljudsko od učene kulture. Zgodovinarji in

druge družboslovne znanosti vedo, da množična, vse do razsvetljenstva nepismena

ljudska kultura, ki pa je bila v svoji pojavnosti izjemno bogata, ni bila izolirana in ni

obstajala v samozadostnem, krutem svetu kmečkega življenja na koncu srednjega in

začetku novega veka, temveč je imela močne vezi z učeno kulturo, povezano s

plemiči, duhovniki in vedno bolj tudi meščani; učena kultura je v Evropi krepila svoj

primat vse od ustanovitve prvih stolnih šol ob katedralah – v eni takih je poučeval

Peter Abelard, utemeljitelj teologije.2 Védnost kot vrednota je v srednjeveški

fevdalni družbi najbolj ustrezen prostor našla v novih univerzah, na katerih so jo

tedanji intelektualci po antičnih vzorih klasificirali v sedem svobodnih umetnosti.

Univerzitetni sistem je poleg samostanov v srednjem veku ohranjal in razvijal

védnost, »proizvajal« intelektualce, ki sicer zaradi svoje izobrazbe niso veljali za kak

poseben družbeni sloj, čeprav je imela univerza svojevrstno avtonomijo, in tako

močno vplival na umsko delo kot tisto sfero preteklosti, s katero se danes ukvarja

kulturna, še posebej pa intelektualna zgodovina s teoretskimi izhodišči starejše

duhovne zgodovine. Izum tiska in instrumentalizacija proizvodnje knjig je bila nov

zagon, ki je vpliv védnosti intelektualcev postavil na višjo raven in povzročil, da so

se obče vrednote spremenile ali vsaj začenjale spreminjati.

S to perspektivo pa na zgodovino védnosti poskuša gledati ta disertacija. Zavedati se

je treba, da poleg trislojne družbe, ki jo s stališča zgodovine védnosti ločujemo med

ljudsko in učeno, hkrati njeno zgodovino opredeljujejo druge, počasne, a temeljne

2 Primer srednjeveškega intelektualca Petra Abelarda je poseben, kajti njegova metoda, »da z dvomom

pridemo do iskanja in z iskanjem dojamemo resnico«, kakor je zapisal v Sic et non, ga je trikrat skoraj

pripeljala na grmado; njegovo umsko prizadevanje, da združi skladnost neskladnosti s protislovnimi

izjavami cerkvenih očetov, je z mešanjem razuma z vero dosegel, da se je od 12. stoletja teologija (kot

»znanost o veri«, kar se je tedaj, na primer, Bernardu iz Clairvauxa zdelo nezaslišana drznost) za

dolga stoletja na univerzah kot novih formah védnosti ustoličila kot »kraljica znanosti«. Prim. Michael

T. Clanchy, Abelard. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1999; Le Goff, Intelektualci v

srednjem veku. Ljubljana: Študentska založba, 1998 (prim. poglavje o Abelardu, str. 52–54).

9

spremembe: konec srednjega in začetek novega veka, na katerega se bomo še posebej

osredotočili, zaznamujejo veliki, tragični verski spori: eni so se odvijali znotraj

krščanske cerkve s shizmo, drugi pa v mučni ločitvi enotne cerkvene institucije na

katoličane in protestante; in še to se je zgodilo zaradi intelektualnega dvoma

petindevetdesetih Luthrovih tez. Prav tako se je Evropa začela konsolidirati

gospodarsko, saj so tedanji vladarji spoznavali, da morajo čim bolj povezati svoja

razpršena in heterogena cesarstva; Habsburžani, ki so se od nekdaj potegovali za več

kron in s politiko osvajanja v postelji naposled vladali »cesarstvu, v katerem sonce

nikoli ni zašlo«, so svoje dežele povezovali z bolj ali manj uspešno merkantilno

politiko in ustvarjali temelje za globalni kapitalizem; kljub svoji globoki

konservativnosti in pobožnosti, so v 18. stoletju dosegli formalno poenotenost, ki je

podonavski imperij postavljal na zemljevid pomembnih in vplivnih fevdalnih tvorb,

hkrati pa je, z geografskega vidika, njihovo cesarstvo postajalo vedno manjše, pa

vendar trdnejše in močnejše. Podpirali so institucije védnosti; na eno so se v boju

proti reformacijskemu gibanju močno naslonili in spodbujali ustanavljanje jezuitskih

šol. Podpirali so novi Ingacijev red, jezuite, ki so imeli veliko vlogo pri zmagi

katoliške protireformacije.

Poleg verskih in gospodarskih sprememb pa je 16. in 17. stoletje posebno zato, ker se

je, korak za korakom, usidrala klica t. i. nacionalne zavesti, le da se pri protestantih,

ki so poskrbeli za eksplozijo tiskarskega kapitalizma v slovenskem, za silo knjižno

poenotenem jeziku, identiteta jezika ni povezovala z »nacionalnim«. Podobno je bilo

tudi v 17. stoletju. Pripadnost se ni merila po tem, kateremu narodu pripadaš, temveč

kateri deželi. Deželna zavest je bila še v 17. stoletju močnejša kot nacionalna, ta pa je

prišla v ospredje z razsvetljenskimi idejami 18. stoletja. Ljudje so veliko preveč

trpeli, če pomislimo samo na tridesetletno vojno, ko so najemniške vojske v velikem,

na religijski (ne)strpnosti osnovanem vojaškem spopadu med protestantskim

»severom« in »katoliškim« jugom (med 1618 in 1648) pustošile in morile nedolžne

prebivalce. Druga polovica 17. stoletja se zato s tridentinskimi odloki in drugimi

praktičnimi ukrepi, kot je izgon neželenih prebivalcev, posveti katoliški

konsolidaciji; in ker nasilje ni bilo vedno prava rešitev, se je učvrstitev imperialne,

fevdalne moči vladajočih struktur vršila v polju védnosti in z različnimi, starimi in

novimi institucionalnimi oblikami. Čeprav je Karl Mannheim intelektualce imenoval

za »prosto lebdeče posameznike« (freischwebende Intelligenz), je bila ideja

10

potujočega univerzitetnega študenta iz srednjega veka že anahronizem; anahronizem

so bile v 16., še bolj pa v 17. stoletju tudi zastarele, s sholastično filozofijo prepojene

ideje intelektualcev ali vsaj ljudi, ki so jim je bile izobrazba in ideje vrednota, da ni

bilo večje.

Že na začetku premisleka o intelektualcih in institucijah (med katero moramo prišteti

še cerkev in »državo« kot dve veliki upravni enoti) 17. stoletja na Slovenskem lahko

vidimo, koliko različnih sil, povezanih s političnimi, gospodarskimi, splošno

socialnimi, kulturnimi, verskimi in drugimi spremembami deluje istočasno in hkrati

vsaka posebej; kako deluje dinamika »razvoja«, ki ga ne povezujemo z vedno večjim

napredkom; kako hitro in počasi so se uveljavljale ideje. »Nova filozofija«

Descartesa, Bacona, Kopernika, Galileja, Newtona je le ena izmed pomembnih

intelektualnih manifestacij iz »kraljestva idej« – in s tem jasen znak, kako so

intelektualci na različne načine in po različnih poteh, v skupinah ali posamezno,

ustoličevali védnost kot pomembno družbeno vrednoto, ki je v 18. stoletju postala

tudi navdih za razsvetljenstvo, ko so spremembe veliko hitrejše in odločilnejše, kakor

so bile v 17. stoletju.

Na ozadju vseh teh silnic, s katerimi se je slovenska in obča historiografija že

podrobno ukvarjala, bomo v disertaciji poskusili rekonstruirati zgodovino védnosti,

razpeto med velike intelektualne tokove: humanizma, reformacije, rekatolizacije in

razsvetljenstva. Pri tem se bomo omejili na eno od notranjeavstrijskih dežel, na

preslavno Kranjsko, ki jih je Valvasor postavil nevenljivi literarno-zgodovinski-

naravoslovno-etnografski spomenik, če lahko zasilno tako imenujemo Slavo

vojvodine Kranjske. Ne glede na pomensko zamegljenost jo bomo povezali s

pojmom revolucija in poskusili ugotoviti, koliko so revolucionarne spremembe

vplivale na ideje vitezov duha ali intelektualcev v notranjeavstrijskem prostoru, še

posebej na Kranjskem, in še pomembneje, kaj je zanje in za družbo pomenilo

povezovanje v nove institucionalne oblike védnosti, kot so bile akademije, veliko

bolj napredne in progresivne oblike, kakor so bile tedaj univerze in druge oblike

organiziranega izobraževanja v sistemu šolstva. Metodološko izhodišče, ki ga bomo

natančneje pojasnili v nadaljevanju, bo temeljilo na interdisciplinarnem povezovanju

biografske kulturnozgodovinske metode s spoznanji obče politične in socialne

zgodovine; majhne zgodbe, o katerih bomo govorili, pa bomo razumeli kot okno v

»veliko sliko sveta«, preteklosti 17. stoletja na Slovenskem, ki pri nas še ni dosegla

11

enako stopnjo obravnave, kot jo uživa, na primer 18. stoletje, in jo komentirali ter

poskusili razumeti z načinom, kakor se je v zadnjih desetletjih uveljavil v

intelektualni zgodovini kot eni od legitimnih in zanimivih zgodovinskih perspektiv.

A preden se to lahko zgodi, je treba vsaj na kratko pojasniti metodološka izhodišča;

humanistične in družboslovne znanosti že dolgo vedo, da so prav očala, ki si jih

natakne raziskovalec preteklosti, pomembno dejanje, ki odloča o tem, kako neko reč

vidimo in kako jo interpretiramo ali komentiramo. Nikakor ne moremo odgovoriti na

vprašanje, ali je kozarec na pol prazen ali napol poln, lahko pa na podlagi dejstev,

izkristaliziranih v virih, in na temelju kasnejših analiz ugotovimo, da je na

Slovenskem védnost po protestantski reformaciji dobila domovinsko pravico med

novim slojem ljudi, ki jih imenujemo intelektualce – z enako pravico kot Jacques Le

Goff govori o srednjeveških intelektualcih –, in da je povezovalna sila starih,

predvsem pa novih institucij vplivala na to, kako se je znanje klasificiralo, kako se ga

je uporabljalo in kaj vse so prizadevni pisci, vsak s svojo usodo, prispevali h kulturni

in intelektualni zgodovini védnosti prav v času med dvema, za slovensko zgodovino

pomembnima dobama – med protestantizmom in razsvetljenstvom na Kranjskem.

A da bi bila slika še jasnejša in preglednejša, si je treba razjasniti pomenski obseg

samih pojmov, kot so védnost, pa revolucija, običajno povezana z »znanstveno

revolucijo« 17. stoletja, ko so intelektualci veliko knjigo sveta začeli dopolnjevati z

naravoslovno-tehničnimi znanostmi in z revolucionarnimi spoznanji o naravi

nebesnih teles, vesolja, pa tudi fizičnih danosti v fizikalnem svetu, v katerem za

»duh« ni prostora; definirati moramo tudi pojma intelektualca in izobraževalne

institucije. Drugo vprašanje je, koliko je imela ta intelektualna sfera vpliva na

intelektualce Notranje Avstrije, predvsem tiste, ki so prihajali s Kranjskega ali so se

tja, največkrat v Ljubljano, preselili od drugod. A da lahko razumemo njihov položaj

in delo, si bomo pred tem ogledali razmerje idej med Renejem Descartesom in

Giambattistom Vicom, ker dobro osvetljujeta dve čisto različni intelektualni sferi;

ker pa to (še) ni dovolj, je obravnavano obdobje treba pregledati s slovstvenega,

literarnozgodovinskega vidika, še posebej s stališča jezika in večjezičnosti; njegova

ideologija je bila velikokrat zlorabljena, zato bomo morali biti previdni pri

interpretaciji, kakšen skupek idej (če ideologijo na tem mestu za zdaj definiramo kot

aglomeracijo več idej s skupnim imenovalcem) se je utelesil v jeziku, v krhanju

univerzalnega znanstvenega jezika latinščine in vedno obširnejši uporabi nacionalnih

12

jezikov, kot so bili nemščina, italijanščina, tudi slovenščina. Razvoj znanosti je bil na

različnih področjih socialnih struktur različno intenziven, a pot je znanost peljala

naprej. V nove čase, ki pa niso bili nič boljši ali slabši, ampak le drugačni.

Šele nato bo mogoče natančneje in bolj podrobno spregovoriti o intelektualcih,

bodisi teologih, pravnikih, zdravnikih, zgodovinarjih, političnih filozofih, literatih,

baročnih umetnikih, pridigarjih, polihistorjih in drugih, ter njihove življenjske usode

ter védnost, ki so jo razvijali v spisih in drugih oblikah družbenega delovanja,

povezati v smiselno zgodbo; kajti tudi to je zgodovina. Ker je bila družbena moč

posameznika, intelektualca, zaradi fevdalnega sistema treh stanov in zaradi nenehne

zunanje nevarnosti, kot je bilo Otomansko cesarstvo, še vedno zelo neizrazita, so se

enako ali podobno misleči ljudje začeli, v nasprotovanju okostenelemu

univerzitetnemu sistemu izobraževanja, povezovati v različne institucije; nekatere od

njih so bile v klasični šolski obliki, druge pa so delovale kot polformalna združenja

intelektualcev tedanjega časa, kot akademije. V disertaciji bomo tudi s tega stališča

pogledali na intelektualno zgodovino védnosti in pri tem ne bomo pozabili opozoriti

na nasprotni, a redkejši pol neinstitucionaliziranih intelektualcev, kot je bil na primer

pravnik Franc Albert Pelzhoffer. Pri tem se utegnejo zastaviti zanimiva vprašanja

glede nadzora nad védnostjo. Ta je namreč Pelzhofferja, globokega vernika

cesarstva, po smrti postavila za državnega sovražnika.

V bližini Weiditzovega drevesa socialnih fevdalnih struktur raste tudi drevo védnosti.

Njene veje so široko razvejane danes, a v 16. in 17. stoletju so šele začele rasti.

Njihovi rasti, metaforično rečeno, pa bo sledila disertacija, ki se bo s tem poskusila

vpisati kot del širše historične raziskave 17. stoletja. Zanimive, tragične, pomembne,

male in velike peripetije so danes zapisane v zgodovinskemu spominu na 16. in 17.

stoletje, ko se je Evropa pretresala v veliki socialni in religiozni krizi in ko sta obe

Ameriki sprejemali vase neskončno imigracijo duha in teles Evropejcev. Doba po

znamenitih Luthrovih tezah je marsikakšni skupnosti – Trubar jo abstraktno

poimenuje z »moji lubi Slovenci« in pri tem še ne misli na narod, kakor se je

uveljavil v 19. stoletju, temveč na jezikovno skupnost – omogočila kulturni dvig,

prve tiskane knjige, prevode in predvsem novo, protestantsko interpretacijo

krščanske vere. Poudarek je bil na novumu, manj pa sicer na svobodi, kajti

protestantizem je v odnosu do vernika strožji in zahteva več goreče predanosti.

13

Neizprosna protestantska delovna etika, ki se je močno razvila v naslednjih stoletjih

in jo je natančno opisal sociolog Max Weber, se je v zgodovinskih preobratih, in

zanje utegne biti morda najprimernejši izraz »revolucija«, skozi 17. in 18. stoletje

stkala v nastanek moderne dobe; v konec fevdalizma, katerega korenine so se razpele

še globoko v 19. stoletje; v počasno, toda permanentno zmago idej, izvirajočih iz

humanizma, renesanse, reformacije, zgodovine znanosti (ali t. i. »nove filozofije«) in

razsvetljenstva; v mučne notranje boje protireformacijskega gibanja, ki je dolgo

izganjala heretično protestantsko interpretacijo vere in vloge nacionalnega jezika v

njej; v nastanek šolskih in drugih institucij védnosti, ki je počasi, a zanesljivo utirala

pot razsvetljenskim reformam Marije Terezije in njenega sina Jožefa II.

Zgodovina idej je bogata, zato ne moremo privoliti v mnenje, da je 17. stoletje na

Kranjskem čas »zastoja«, temveč ga želimo v risu intelektualne zgodovine védnosti

še enkrat premisliti. In tako kakor ideje ne obstajajo same po sebi, intelektualna

zgodovina ne bi obstajala brez ljudi, ki so svoj um porabljali kot temelj svojega, celo

družbenega delovanja; prav tako tudi ta disertacija ne bi bila taka, kot je, če ne bi bilo

dragocene pomoči in podpore mentorja ddr. Igorja Grdine, pa tudi če ne bi bilo vseh

ostalih, ki jih na tem mestu ne morem imenovati, a nanje lahko vsaj opozorim v prvi

osebi, kajti: nomina sunt odiosa.

14

2 ZORNI KOT IN METODA

Običajno je, da se zgodovinopisne razprave začnejo s pojasnili, na kakšnih

metodoloških izhodiščih temelji raziskava in način mišljenja in umevanja preteklosti.

V zgodovini zgodovine (ali zgodovinopisja) je kar nekaj tokov, po katerih se

večinoma ravna sodobno zgodovinopisje; kakor v vsaki znanosti se je »spopad«

stališč in zornih kotov vršil (in v vsaki živi znanosti, kot zgodovina je, se proces

nikoli ne konča) tudi tukaj in se velikokrat materializiral kot »napredovanje v

nasprotjih«. To pomeni, da je nova, sodobna ideja nastala velikokrat kot zanikanje in

nasprotovanje starejši, času in načinu življenja že neprimerni ideji. Tako v

zgodovinopisju nasprotno razmerje med mnenjem, da se je treba izogibati samo

velikim zgodbam imperijev in kraljev, ampak je treba preteklost videti pod lupo kot

preplet mnogih manjših ali tako imenovanih malih zgodb, in širšo sliko opazovati in

opisovati »od spodaj«, še vedno živi in jo bomo za metodološko pojasnilo te

doktorske disertacije ohranili pri življenju oziroma pustili, da nam služi kot izhodišče

razprave o tem, zakaj je nova kulturna zgodovina, katere del je intelektualna

zgodovina kot naslednica Geistgeschichte ali pa zgodovine idej različnih akademskih

šol, primerna metoda, s katero bi osvetlili intelektualno zgodovino védnosti in

institucij v slovenskem prostoru od religiozne revolucije reformacije in njene vedno

močnejše opozicije oziroma koalicije vladajočih struktur moči (ki pa so bile po

fevdalnem principu nujno manjšinske). Seveda smo v prednosti, če spoznanj

različnih smeri v zgodovinopisju, ki je prav tako »otrok« 17. stoletja in se bo zato

treba s to temo ukvarjati posebej, apriorno ne zavračamo; bolj smiselno jih je

vključiti v »sliko časa«, ki jo poskuša rekonstruirati vsaka poštena zgodovina. Kajti

zgodovinar, po besedah Edwarda Halleta Carra iz spisa Kaj je zgodovina?, »zvedavo

strmi nazaj v polmrak, od koder je prišel, v upanju, da mu bodo šibki žarki

preteklosti razjasnili temo, v katero se podaja«.3

Zato je razmerje med objektivnostjo in subjektivnostjo, ki jo včasih postavljamo

veliko preveč narazen (rečeno z epistemološkega gledišča) in ju obravnavamo kot

nasprotji, v zgodovinopisni analizi preteklosti ni čisto na nasprotnih bregovih; kajti

vsaka konstrukcija ali re-konstrukcija preteklosti v podobi zgodovine ne more biti

povsem nepristranska, saj je zgodovina, spet s Carrovimi besedami, »nenehen proces

3 E. H. Carr, Kaj je zgodovina? Ljubljana: Studia humanitatis, 2008, str. 144.

15

interakcije med zgodovinarjem in njegovimi dejstvi ter neskončen dialog med

sedanjostjo in preteklostjo«4, saj ko »poskušamo odgovoriti na vprašanje, kaj je

zgodovina, je naš odgovor vezan na čas, v katerem živimo«5, še več, povezan je z

zadevami človeka in vsega človeškega, kar poskuša zgodovinar kritično razumeti in

presojati in si, zdaj pa z besedami Marca Blocha iz Apologije zgodovine, prizadevati

»k boljšemu poznavanju«, kar je »higiensko početje, dobro za duševno zdravje«.6

Bloch je prepričan, da je dober zgodovinar »namreč podoben ljudožercu iz pravljice.

Kjer zavoha človeško meso, ve, je njegov plen.«7 Seveda na tem mestu nimamo

namena, da bi se posvetili premisleku o smislu in namenu zgodovine, a vendarle se

spodobi, da se vsakič znova vprašamo, kaj pomeni raziskovanje preteklosti in kaj je

zgodovina sama. O tem so se, ne nazadnje, spraševali prvi »pravi« nosilci

zgodovinopisne znanosti (na primer Jean Bodin), intelektualci, ki so izšli iz

humanizma in so dotedanjo zgodovino utemeljili na novih, iz znanosti izvirajočih

principih, na idejah, ki so zgodovinopisje v 17. stoletju definirale kot samostojno

znanost.

V disertaciji se bomo oprli na novo kulturno zgodovino in zgodovinsko

antropologijo, ki sta v nedavni preteklosti kot metodološki šoli v historiografiji

veliko prispevali k drugačni interpretaciji in komentarju preteklosti (predvsem kot

»zgodovina od spodaj«, v kateri glavno vlogo od kraljev in cesarjev prevzamejo

kmetje in meščani, naposled tudi njihove »mentalitete«). Carlo Ginzburg je v študiji

Sir in črvi zapisal, da bi »v preteklosti zgodovinarjem lahko očitali, da jih zanimajo

'samo junaška dela kraljev'. Danes seveda ni več tako. Zmeraj bolj se namreč

nagibajo k raziskovanju tistega, kar so njihovi predhodniki zamolčali, zavrgli ali

česar preprosto niso poznali.«8 Opredelili bomo pojem kulture (ustne, zapisane,

ljudske učene, vladajoče, podrejene, resnobne, karnevalske ...). Poskusili se bomo

izogniti tako nekoliko naivnemu Rankejevemu pojmovanju zgodovine kot pripovedi,

»kot je v resnici bilo«, hkrati pa postmodernistični foucaultovski in derridajevski

dekonstrukciji vsakršnega subjekta ter zgodovino in historiografijo razumeli kot

adekvaten komentar minulosti, v kateri ne bomo iskali »arheologije tišine« ali le

4 Carr, nav. d., str. 30. 5 Carr, nav. d, str. 7. 6 Marc Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Ljubljana: Studia humanitatis, 2006, str.

49. 7 Bloch, nav. d., str. 57. 8 Carlo Ginzburg, Sir in črvi. Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2010,

str. 5.

16

»vsakdanjega življenja«, temveč sledili ohranjenim drobtinam spomina, ki se z

minevanjem časa, kakor v metodoloških spisih o namenu in ciljih zgodovine (npr. v

knjigi Proti zgodovini) ugotavlja tudi Igor Grdina, »zapiše historičnosti. Še več:

mogoče je reči, da se napoti oziroma usmeri v zgodovino. Prav védnost o preteklosti,

ki je najprej spomin in ob hkratni misli na prihodnost tudi splošno orientacijsko

obzorje stvarnosti, s svojo referencialnostjo omogoča, da razumemo svet in sebe v

razsežnostih in razdaljah, poimenovanih s pojmom čas.«9

Pri interpretaciji bomo čim večkrat izhajali iz virov samih, kolikor so se ohranili do

današnjega časa. Metodološko se bomo oprli na spoznanja Benedicta Andersona o

zamišljenih skupnostih in moči tiskarskega kapitalizma. Čeprav so novi kulturni

zgodovinarji (na primer Peter Burke) dvomili v združitev intelektualne in kulturne

zgodovine, se zdi poskus, da presežemo to razmišljanje, še toliko bolj razumljiv in

pomemben; zato bomo v disertaciji predstavili posebno tipologijo intelektualca in

institucij.

Kakor Robert Darnton zgodovino dojemamo kot zgodovino idej, ki se cepi na

intelektualno zgodovino, socialno zgodovino idej in kulturno zgodovino. Še

natančneje: zgodovino idej po klasifikaciji Petra Burkea iz študije Kaj je kulturna

zgodovina10 umevamo kot preučevanje sistematičnega mišljenja, kot je značilen, med

drugim, za filozofijo; intelektualno zgodovino kot raziskovanje neformalnega

mišljenja, mnenj in literarnih tokov; socialno zgodovino idej kot preučevanje

razsežnosti ideologij in idej (saj je jasno, da se več idej, še posebno, ko se na nek

način »konsolidirajo« v družbi, poveže v sklop ideologije); kulturno zgodovino pa

kot raziskovanje kultur v antropološkem smislu s preučevanjem svetovnih nazorov in

kolektivnih mentalitet.

Razpravljanje o najboljših mogočih načinih, kako razvrstiti, ohraniti in interpretirati

spominsko gradivo, zajeto v pojmu historia, je že tako staro kot zgodovina sama. Od

Grkov sta obstajali dve ravni mišljenja – ena je bila imaginacija preteklosti kot

»prava« zgodovina, druga pa se je zgostila v trenutkih samorefleksije, ki je zaradi

novoveškega diktata »znanstvenosti« ne moremo imeti za metodološko enotno in

sistematično urejeno historiografsko metodologijo, ampak za eseje, drobce misli,

9 Igor Grdina, Poti v zgodovino. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2003, str. 1. 10 Peter Burke, Kaj je kuturna zgodovina? Ljubljana: Založba Sophia, 2007, str. 91.

17

duhovite in globoke ideje o smislu in namenu zgodovine, njeni (ne)koristnosti in

podobnem. Prav tako se je marsikdo vprašal, ali je zgodovinar kabinetni znanstvenik,

akademik, ali pa mora biti živo zapleten v »velike« zgodovinske dogodke, kakor sta

bila, na primer, Tukidid in Polibij? Obe ravni sta tesno prepleteni, zato se mora vsak,

ki se hoče vprašati o zgodovini sami – ne pa o konkretnih dogodkih preteklostih, ki

jih lahko z viri dokažemo, demantiramo ali ilustriramo –, ozreti na pisano množico

pogledov od grško-judovskih časov do sedanjosti. A bolj kot to nas v tem trenutku

zanima »permanentna revolucija« v razvoju znanosti, s tem pa tudi zgodovine

intelektualcev, védnosti, kulture; nastanek te revolucije navadno postavljamo v

renesanso. V tem polju je sicer nemogoče povsem ločiti filozofijo in

zgodovino/zgodovinopisje – kljub znanemu Aristotelovemu razlikovanju v Poetiki –,

saj ima znanost svojo preteklost, ki je prepletena z idejami. Alexandre Koyré je

zapisal, da »je bil vpliv filozofskih konceptov na razvoj znanosti prav tako velik kot

vpliv znanstvenih konceptov na razvoj filozofije«11 in v luči njegovih argumentov je

še bolj jasno, kako pomembno je prizadevanje za čim bolj celovit pogled na

preteklost; žal pa je vsako takšno delo vedno omejeno s časom in prostorom – tako

tudi v tem kratkem spisu ne bo mogoče ujeti popolnost, ki jo lahko slutimo, nikoli pa

ne dosežemo. Niti ne tako opevane objektivnosti.

Razvoj sodobne svetovne in slovenske zgodovinopisne znanosti pa nam pritrjuje, da

je odločitev, da zgodovino védnosti v slovenskem prostoru v 16. in 17. stoletju

analiziramo s kulturnozgodovinskega stališča, legitimna. Tako imenovana nova

kulturna zgodovina se je najprej razvila v angleško govorečem svetu v 80. in 90. letih

20. stoletja, zelo natančno in pregledno pa je njene cilje in metode opisal Peter Burke

v spisu Kaj je kulturna zgodovina. Poenostavljeno rečeno je to nova zgodovinopisna

smer, metodološka perspektiva, ki izhaja iz spisov Johanna Hunzinge in Jacoba

Burkchardta v 19. stoletju, danes pa so njeni najvidnejši predstavniki Carlo

Ginzburg, Emmanuel le Roy-Laudrie, Robert Darnton, Nathalie Zemon-Davis in

drugi. Svoje izhodišče je določila z idejo, da je treba na preteklost znati gledati z

žabje perspektive, zato je sprejela antropološka in sociološka spoznanja o kulturi v

najširšem pomenu; rezultat pa so študije tudi o najbolj obskurnih stvareh.12 V nekaj

11 Alexandre Koyré, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma. Ljubljana: Studia humanitatis,

1988, str. 93. 12 Burke opozarja, da lahko v metodološkem risu nove kulturne zgodovine nastaja zgodovina vsega,

kar si moremo zamisliti.

18

desetletjih je razvila niz pogledov – zgodovino žensk, prekomorsko zgodovino,

mikrozgodovino, vizualno, okoljsko zgodovino …

Zavedati se je treba, da je s stališča ločevanja pripadnikov zgodnje novoveške družbe

na učeno in ljudsko kulturo intelektualec predvsem del prve, veliko manj pa druge

sfere »kulture«; zgodovino »od spodaj« torej tukaj ne bomo rekonstruirali le kot

zgodovino anonimnih ljudi brez posebnosti, temveč v duhu metodološkega

pluralizma podoben žarek spoznanja usmerili na posameznike, katerih ideje so jih

naredile za intelektualce, torej ljudi, ki svoje zmožnosti krepijo na umskem področju,

v velikih vojaških bitkah ali v mukotrpnem delu na polju, v katerem je dan enak

dnevu, fevdalni gospod pa neizprosen vladar. Zato ni več toliko pomembno

vprašanje, kdo je bolj legitimen »predmet« zgodovinske raziskave – ali so to še

vedno intelektualci, misleci, znanstveniki, umetniki, torej ljudje, ki jih je

tradicionalna humanistična znanost imela za »velike osebnosti, ki so spreminjale

svet, ali pa so, nasprotno, ravno ljudje brez posebnosti tisti, iz katerih naj raste

zgodovinopisna pripoved. Bolj konstruktivno je sprejeti tezo, da nam nova kulturna

zgodovina, ne glede na to, s katero in kakšno družbeno strukturo ljudi se ukvarja,

daje uporabno metodološko izhodišče za rekonstrukcijo intelektualne zgodovine. To

je še toliko bolj pomembno zato, ker sta nouvelle histoire in nova kulturna zgodovina

ovrgli sedem postulatov tradicionalnega zgodovinopisja: (1) ukvarjati se je treba s

politiko, (2) preteklost je sestavljena iz zaporedja dogodkov, (3) perspektiva je vedno

ptičja, saj zgodovinar raziskuje le velika dejanja pomembnih ljudi, (4) zgodovina naj

vedno temelji na dokumentih, (5) vedno lahko odgovorimo na vprašanje, kaj je kdo

mislil, (6), zgodovina je objektivna in pripoveduje – po Rankejevem prepričanju –

»to, kar je v resnici bilo«, (7) z zgodovino se lahko ukvarjajo le profesionalci.

Zamenjava paradigme pa je povzročila, da sodobno zgodovinopisje drugače

raziskuje preteklost in piše zgodovino: (1) ukvarjati se je treba z vsako človeško

dejavnostjo – »vse ima svojo zgodovino«, (2) analizirati je treba strukturo dogodkov,

(3) ptičjo perspektivo je treba nadomestiti z žabjo in opazovati preteklost skozi male

zgodbe pozabljenih ljudi, (4) zgodovinar mora poleg pisnih dokumentov preiskati

tudi druge vire, (5) kombinirati mora kolektivna gibanja in dejanja posameznikov,

(6) zavedati se mora, da vsak človek opisuje preteklost s svojega subjektivnega

zornega kota, (7) zgodovinopisje mora biti interdisciplinarno in sodelovati s

socialnimi antropologi, ekonomisti, literarnimi kritiki, psihologi, sociologi in

19

drugimi.13 Teh sedem opozicij seveda ne sme pomeniti, da je »moderno« nujno

boljše, ampak nas utegne opozoriti, da je menjava paradigem v zgodovinopisju

»zvezda stalnica«, nespremenljivo dejstvo, zaradi katerega so nastajale razne

zgodovine znanosti in zaradi katerega se bo to dogajalo tudi v prihodnosti.

Jasno je, da je zgodovinarjeva naloga odgovorna, če hoče upoštevati »malega

človeka« in razumeti preteklost kot kulturni fenomen z veliko pomeni; odgovorna je

toliko bolj, ker ta misel ni le prvič postavljena teza, ampak v svetovnem (in celo

slovenskem) zgodovinopisju potrjena izkušnja, kar si lahko ogledamo na dveh znanih

primerih: Carlo Ginzburg je, na primer, v paradigmatski kulturnozgodovinski študiji

Sir in črvi14 opisal inkvizicijski sodni proces proti mlinarju Domenicu Scandelli,

imenovanemu Menocchio. Proces se je odvijal v 16. stoletju v današnji Furlaniji –

Julijski krajini in na zaslišanju je obtoženec obširno odgovarjal in predstavil svojo

vizijo kozmosa. Menocchio je verjel, da je bil na začetku kaos, elementi pa so se

zgoščevali tako, kot se mleko zgosti v sir, medtem pa od nekod prilezejo črvi, ki so v

resnici angeli. Ginzburg je z novo svežino oživil t. i. zgodovino branja (history of

reading), ki jo želimo osvežiti v našem premisleku – predvsem v delu, ki se dotika

medsebojnih stikov baronov duha v zgodovini znanosti, prav tako pa tudi pri ostalih

piscih različnih poklicev.

Prav zato so kdaj ohranjeni kot viri (sodni zapisniki, poročne listine …), iz katerih –

po humanističnem klicu ad fontes – zgodovinar še vedno mora sestavljati svojo

pripoved. V tej točki se je prej načelno spoznanje, da so o kozmosu premišljevali le

intelektualci, sesulo vase, nadomestilo pa ga je negotov občutek, da je treba

»resnico« iskati na več straneh kakor doslej, tudi v znanosti. Ginzburgova analiza

tega kulturnega fenomena je postala »klasika« nove kulturne zgodovine; to pa je še

toliko bolj pomembno zato, ker je na Slovenskem srednja generacija zgodovinarjev v

nekaterih primerih prevzela podobna metodološka izhodišča.15

13 Natančneje je teh sedem opozicij med »tradicionalnim« in »modernim« zgodovinopisjem opisal

Peter Burke, The New History: Its Past and its Future, v: New Perspectives on Historical Writing,

London: Polity, 22001, str. 3–6. 14 Prim. Carlo Ginzburg, Sir in črvi, nav. d. 15 En tak primer je študija Ota Lutharja O žalosti niti besede. Uvod v kulturno zgodovino velike vojne,

Ljubljana: Založba ZRC, 2000; avtor se je naslonil na zapiske vojaka Cirila Oberstara in analiziral

zgodovino Velike vojne na izviren način, z drugače obrnjeno perspektivo. To pa ne pomeni, da je

rezultat samo parcialen, ampak skozi manjšo lečo pokaže na celoto časa, katero si vsak misleči duh

prizadeva, da bi jo spoznal in vsaj malo razumel.

20

Zavoljo jasnosti na kratko omenimo še eno pomembno študijo Veliki pokol mačk in

druge epizode francoske kulturne zgodovine, ki jo je leta 1999 napisal Robert

Darnton in v odločnem nasprotju z »utečenimi potmi intelektualne zgodovine«16

preiskal zgodovino mentalitet ali »'kulturn[o] zgodovin[o]', saj našo civilizacijo

obravnava na enak način, kot antropologi preučujejo tuje kulture«.17 Večkrat izrecno

ponovi, da je njegov sprehod med nepregledno goščavo virov samo način, kako je

mogoče vstopiti v mišljenje 18. stoletja. Darnton vstopa vanjo z analizo pravljic18,

nenavadno zgodbo o pokolu mačk, policijskimi zapisniki in podobnim gradivom.19

Prav tako avtor opozarja na pomen nenehnega branja, le da to niso samo »uradni

viri« in zgodovina »velikih osebnosti«, temveč dogodki, ideje, vsa kaotičnost

preteklosti, ki jo poskušamo ujeti v nam znano »zgodovino«.20 Zaradi vsega tega je

Darntonova knjiga lep primer, kako v znanost prihaja nov metodološki moment – in

ne smemo ga preslišati.

Omeniti je treba še idejni koncept, ki se je uveljavil v novem historicizmu in kulturni

zgodovini – imaginacijo in konstrukcijo. Imaginacija je človekov subjektivni način,

kako iz kaotične materije sestaviti koherentno zgodbo21, ki je ne smemo zamenjevati

z domišljijo, saj se njena fiktivnost ne ujema z »resnico« preteklosti ali vsaj z njenim

približkom. Imaginacija je človekovo prizadevanje po smislu, po zgodbi, kakršno zna

16 V tej točki je mogoče Darntonu ugovarjati, saj se mentalitete, ki jim je raziskovalno bolj naklonjen

(po vzoru francoskih Annales), ravno pokažejo skozi ideje, te pa so temelj intelektualne zgodovine. To

je še toliko bolj res, če verjamemo avtorjevi izjavi, da so misleča bitja vsi od novoveških kmetov 18.

stoletja (imenuje jih »nerazsvetljeni v razsvetljenstvu«) do intelektualcev Diderota in Rousseauja: »S

tem, ko sem ju [Diderota in Rousseauja, op. A. K.] vključil poleg kmečkih pripovedovalcev pravljic in

plebejskih morilcev mačk, sem opustil običajno ločevanje med elitno in ljudsko kulturo in poskusil

pokazati, da so se intelektualci in navadni ljudje spoprijemali z isto vrsto problemov.« (Darnton, nav.

d., str. 13). Problem je verjetno le terminološki, saj pridevnik »intelektualni« največkrat povežemo z

visoko kulturo, ki jo vidimo na ozadju »nizke«, ljudske kulture. A obe nasprotji sta polni misli in idej.

Zato se zdi Darntonovo nasprotovanje »dobro utečenim potem intelektualne zgodovine« pretiravanje. 17 Robert Darnton, Veliki pokol mačk in druge epizode iz francoske kulturne zgodovine, Ljubljana,

2005, str. 9. 18 Zanimivo je, kako je avtor nastrojen proti psihoanalitičnim interpretacijam pravljic (npr. proti

Frommu ali Bettleheimu), ki so si za temelj vzele končno vsebinsko redakcijo, čeprav so etnografske

raziskave izpričale, da so bile te pravljice, na primer o Rdeči kapici, Sinjebradcu …, izraz tiste

mentalitete, ki »prikazuje svet surove in očitne brutalnosti«. Prim. Darnton, nav. d., str. 17–22.

Psihoanaliza po Darntonovem mnenju išče potrdila za vnaprej postavljene teze, ne upošteva pa

pravljice kot zgodovinskega vira, ki se je nenehno spreminjal. Izvirniki pa so bistveno drugačni od

tistih zgodb, ki so si jo izbrali Freudovi nasledniki. 19 Tako se potrdi stara historiografska resnica, da je treba imeti samo dobro zgodbo/dober, zanesljiv

vir, in zgodba se napiše kar sama. Tak primer je kontroverzna knjiga zakoncev Gilder, ki sta

Johannesu Keplerju – na podlagi popularnih forenzičnih raziskav – pripisala celo umor svojega

učitelja, Tycha Bracheja. 20 Prim. načelno ločevanje med preteklostjo (past) in zgodovino (history) pri Keithu Jenkinsu, Re-

Thinking History. London-New York: Routledge, 1991. 21 Narativnost je v sodobnem zgodovinopisju eden temeljnih postulatov.

21

pripovedovati zgodovina, ne smemo pa je zamenjevati s tistim pomenom, ki ga je

tako odločno zavrnil Descartes v Razpravi o metodi. Poleg tega pa je povezana s

konstrukcijo, dobro znanim miselnim konceptom »nove kulturne zgodovine«. Zato je

preplet imaginacije, ki preide v racionalno konstrukcijo preteklosti, nov samo zato,

ker se je znanost začela zavedati svoje »diskurzivnosti«; s tem je priznala, da je vsak

pogled na preteklost subjektivno porojena diskurzivna resnica – mozaik citatov in

mnenj –, ki ji lahko nasprotuje tisoč drugih »resnic«. Ni odveč dodati, da je v tem

zaznaven močan vpliv postmodernističnih konceptov iz literarne vede, ki se je v

drugi polovici 20. stoletja močno razširila, raziskovalci pa so prestopali meje

postmodernistične literature in poglabljali Toynbeejev domislek o »postmodernem

času«. Ta relativistični koncept utegne bolj ustrezati zgodovinarju/zgodovinopiscu,

potovalcu skozi čas; kajti če s svojo imaginacijo in konstrukcijo izreka adekvaten

»diskurz22 preteklosti« – to je senca, ki se razteza v sedanjost in je mogoče vsaj na

nekaterih mestih bolj osvetljena –, je njegova uporabnost upravičena.

Kljub temu pa je treba postaviti razumno omejitev. »Resnica« ali vsaj njena podoba

ni razpršena v niz diskurzov, kakor so prepričani postmodernistični misleci, saj tudi v

naravoslovju, fiziki, matematiki in drugih znanostih pristopajo k problemu na

sistemski način – vse je logična povezava, ki jo lahko s močjo uma – včasih le z

nepopolnimi, retoričnimi argumenti, s katerimi je, na primer, svojo vizijo kozmosa v

veliki meri domislil prav Nikolaj Kopernik – prepoznamo, opišemo, sistematiziramo

in morda, v kakšnem hermenevtičnem preblisku, celo razumemo. Zelo zanimiv

pogled na resnico preteklosti ima ameriški zgodovinar madžarskega rodu John

Lukacs, ki zagovarja idejo, da védnost ni niti subjektivna niti objektivna, ampak

personalna in sodelovalna, dosežemo pa jo z načeloma kontrasta in primerjave.23

Tako kakor teče čas, in čas plete preteklost, iztržki iz preteklosti pa zgodovino, je

tudi na podlagi teh izhodišč prav, da si natančneje ogledamo zgodovinsko situacijo

na začetku novega veka, torej družbe in njenih posameznih delov, kakršna je, na

22 Pri tem se sklicujemo na obsežen, a vsebinsko drugačen vsebinski pojem »diskurza«, ki so ga

razgrabile nekatere družboslovne znanosti – predvsem sociologija –, pa tudi v humanističnih in

filozofskih znanostih je »diskurz« našel svoje terminološko mesto. Njegova prednost je, da je – tako

kot pojem kultura – pomensko zelo širok in, na primer, v jezikoslovju zajema tako zeleno luč na

semaforju kakor pogovor dveh ljudi. A če ga uporabljamo preveč pogosto in mu pripisujemo tisoč in

en pomen, slej ko prej postane neuporaben znanstveni izraz.

23 John Lukacs, At the End of an Age, London-New Haven: Yale University Press, 2003, str. 60 isl.

22

primer, kulturna sfera (s poudarkom na slovenski zgodovini) in na njenem ozadju

definiramo, kaj védnost v tem času sploh je, kakšna je bila njena povezava s tradicijo

in kako se je odločilo vpletla v spreminjanje »kurza zgodovine« zgodnjega novega

veka, časa, ki je močno ostal ukoreninjen v »včerajšnji svet« srednjega veka, a že v

marsičem nastavil temelje, iz katerih so zrasle kasnejše ideje verske tolerance,

nacionalnosti in rabe razuma kot vrhovnega principa, po katerem so urejene države

kot najširše oblike družbenih skupnosti do tega, kako so »običajni« ljudje živeli,

kakšne so bile njihove navade, običaji in podobno. Védnost je bila revolucionarna,

brez dvoma. A pomembno je vedeti, kakšna je konkretno bila in kako je z lepljenjem

sorodnih idej mestoma preraščala v ideologijo, in do kolikšne mere je bila

»revolucionarna«, ter kaj revolucija v tem pogledu pomeni.

23

3 REVOLUCIJA VÉDNOSTI

Preden se soočimo z izbiro pojma »védnost«, ki mu moramo na začetku novega veka

nujno pripisati »revolucionarni« naboj, in preden poskusimo pojasniti in razumeti

vsakovrstne pomene pojma ter premisliti vlogo vrednote izobraženosti in znanja pri

sferi intelektualcev, bodisi znotraj institucij ali zunaj njih, je treba zavoljo historične

jasnosti na kratko predstaviti tako 16. kakor 17. stoletje, s prepletom obče politične

in socialne zgodovine in pogleda s stališče zgodovine idej, kakor jo je pojmoval

Michel Foucault; čas 16. in 17. stoletja ni bil le zaznamovan z intelektualno

revolucijo, ki se je vršila v znanosti (pa tudi veri) in s tem povečevala vlogo

intelektualcev v javnem življenju (ter medsebojnem povezovanju), temveč hkrati z

velikimi političnimi pretresi, vsakovrstnimi vojaškimi spopadi (s Turki, z Benečani, s

protestantskimi knezi v tridesetletni vojni ...), ki so v drugi polovici 17. stoletja

pripeljali do tega, da so Habsburžani, predvsem Leopold I., povezali in unificirali

svoje cesarstvo in tako ustvarili pogoje, v katerih se lahko ideje kot take, kot skupek

nove znanstvene védnosti, lahko sploh uresničijo.

3.1 Pregled časa – 16. in 17. stoletje

Pogled ali pregled s ptičje perspektive24 na zgodovino slovenskega prostora, ki je bila

že od karolinškega cesarstva (če štejemo, da govorimo o entiteti ljudi na tem

ozemlju, pri katerih jezik počasi, toda zanesljivo postane njihova differentia

specifica) del evropske zgodovine in z udeležbo v različnih dinastičnih tvorbah,

najdalj prav pod taktirko podonavskega multinacionalnega imperija habsburške

dinastije, nam daje, na podlagi dosedanjih zgodovinskih raziskav velikih in malih

zgodb, temeljno sliko pomembnih dogodkov, neposredno povezanih z vzponom

intelektualnega duha in védnosti, ujetih v različne institucionalne oblike. Na začetku

24 Prim. Philippe Ariès, Otrok in družina v starem režimu. Ljubljana: Studia humanitatis, 1999;

Philippe Ariès (ur.), A History of Private Life. Cambridge–London: Harvard University Press, 1990;

Egon Fridell, Kultura novoga vremena. Zagreb: Biblioteka Antibarbarus, 1997; Eugenio Garin, Spisi

o humanizmu in renesansi. Ljubljana: Studia humanitatis, 1993; Jonathan I. Israel, Radical

Enlightement. Oxford: Oxford University Press, 2001; Lonnie R. Johnson, Central Europe. Oxford–

New York: Oxford University Press, 2002; William M. Johnston, Austrijski duh. Zagreb: Globus,

1993; Robert Mandrou, From Humanism to Science (1480–1700). Hassocks: The Harvester Press,

1979; J. S. McClleland, A History of Western Political Thought. London–New York: Routledge,

1998; Peter Štih in Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana: Mohorjeva

družba, 1996 (in posodobljena izdaja Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009); H. Tuechle (ur.),

Zgodovina cerkve 3 (1500–1700). Ljubljana: Družina, 2004; Peter H. Wilson, Europe's Tragedy. A

new history of Thrty Years War. London: Penguin, 2010.

24

stoletja so se na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem oblikovali štirje stanovi, ki so

bili upravičeni sodelovati v deželnem zboru; to so bili višji duhovniki, fevdalni

gospodje, vitezi ter deželnoknežja mesta in trgi. Ni čudno, da je bila deželna zavest

ali prve oblike lokalnega patriotizma, kakršnega opeva Janez Vajkard Valvasor,

močnejša kot kakršen koli »nacionalizem«; točke identitete so bile postavljene

drugje. A politična stvarnost je močno vplivala na dogodke v kulturi in način, kako

so intelektualci »spreminjali svet«; prav razdelitev vladajoče strukture na višje in

nižje deželno plemstvo na eni ter na deželnega kneza na drugi strani je vplivala na

nadaljnje dogodke, na katere je lahko vplival človek.

Začetek 16. stoletja je bil posejan s polno ovirami in težavami: s turško nevarnostjo,

predvsem pa z velikimi notranjimi nesoglasji med različnimi dednimi deželami

Habsburžanov (na ozadju fantomske tvorbe Svetega rimskega cesarstva nemške

narodnosti); ne smemo pozabiti tudi na Beneško republiko in nenehne spopade z

njimi. Upravno-politični odgovor je bil jasen: država se je še trdneje začela

povezovati z zapletenimi birokratskimi ukrepi in dokončno razdelitvijo ozemlja na

gornjeavstrijsko (s Tirolsko in prednjimi deželami), dolnjeavstrijsko (ki je zajemalo

Zgornjo in Spodnjo Avstrijo) ter notranjeavstrijsko (s Štajersko, Koroško in

Kranjsko). Cesar Maksimilijan I. je poleg tega uvedel redne deželne zbore,

organiziral izgon Judov in veliko finančnih sredstev, pa čeprav je šlo večinoma za

izposojen denar magnatorjev, kot so bili največji posojilodajalci tedanjega časa,

Fuggerji, namenil upravno-administrativni konsolidaciji imperija. Šolstvo je bilo

skromno, podeželski prebivalci na zemljiških gospostvih so naposled začeli

poenoteno poimenovati z izrazom »podložniki«.

Poleg tega so tedaj divjali posamezni izbruhi kuge in zdesetkali prebivalstvo, ki je v

svojem večinskem delu zaradi fevdalnih pritiskov postajalo vedno bolj nezadovoljno,

saj je vedno bolj trpelo (zaradi Turkov, Benečanov idr.), in se zato večkrat upiralo in

na koncu vedno potegnilo kratko, ne glede na to, da so se njihove ideje kalile počasi,

dokler niso dozorele do prvih nacionalnih občutij. Dobro oborožena manjšina

fevdalcev je pač imela v rokah vse vzvode moči. Ti niso bili abstraktni, ampak so se

naslanjali na množični nastanek rudnikov in fužin (Idrija) in počasni gospodarski

vzpon, ki je habsburškim vladarjem in bogatim bankirjem prinašal velikanske

zaslužke za različne podvige, medtem ko je prebivalstvo trpelo. Naposled pa je bilo

tudi pestro dogajanje na verskem prizorišču, saj so krščansko cerkev že več kot

25

stoletje pretresali notranji spori, ki so se najbolj jasno pokazali v veliki shizmi, v

katerem je v bistvu prišlo do dveh institucij papeštva hkrati v Avignonu in v Rimu;

še toliko bolj pa so jo zatresle teze dominikanskega, bojevitega teologa Martina

Luthra s petindevetdesetimi tezami; če drugače pomislimo, bi lahko njegove teološke

teze, ki so nasprotovale razkošju tedanje cerkve, bogate zaradi trgovanja z grehi

preko odpustkov, pravzaprav upor intelekta proti nizki izobraženosti, proti človeški

naivnosti, ki jo je z izobrazbo preko razumljivega prenosnika treba ponuditi

sleherniku. Seveda je bil Luther in za njim vse veje reformacije, ki so se cepile v

naslednjih desetletjih po njegovemu wittenberškem uporu, v prvi vrsti teolog, zato ga

je bolj kot človekova pravica do enakovrednega obstoja zanimala čista božja beseda.

Zgodovinarji so že velikokrat poudarili, da je bilo prizadevanje protestantov za tisk v

ljudskih jeziki teološke, ne pa nacionalne narave, in da je tako treba razumeti tudi

Trubarjev vstop na zgodovinsko prizorišče s prvimi prevodi in knjigami, še bolj pa s

konstrukcijo knjižnega jezika, ki naj posreduje božjo besedo brez odvečnih

posrednikov. V vsakem primeru gre za težnjo po povečevanju znanja; zato je védnost

kot vrednoto bilo treba razširiti, kajti knjige nepismenemu ne morejo prav veliko

pomeniti. In ni čudno, da je protestantizem žel uspeh pri tistih družbenih strukturah,

ki jim je že zaradi narave njihovega načina življenja bilo pomembno, koliko vedo;

plemičem in premožnim meščanom je protestantizem morda pomenil novo možnost,

da se uveljavijo na prizorišču, kjer so do konca srednjega veka kraljevali le redki.

Kmetom je bilo to pravzaprav manj pomembno, zato med njimi ni bilo množičnega

širjenja protestantskih idej. Tisti, ki delajo, so se v vprašanjih verske narave pogosto

zatekali k različnim ekscesnim oblikam radikalnega krščanstva, praznoverja,

verovanja v čarovnice in nadnaravne pojave, v svojevrstno ljudsko interpretacijo

Kristusovega nauka in njegovega trpljenja za človeštvo.

Plemstvu, nosilcu stare fevdalne logike moči, brez dvoma ni bilo povšeči, da je z

razvojem tiska in s tem posledično »življenjskih priložnostih« za tiste, ki doslej te

možnosti sploh niso imeli, prišlo do nastajanja in krepitve novih družbenih slojev,

predvsem mestnega prebivalstva. Lep primer je, kako je načrt policijskega reda iz

1517 natančno določil, kako se smejo oblačiti pripadniki raznih družbenih slojev.

Krotitev meščanov pa je bila na dolgi rok neuspešna, tudi zaradi nezadržnega, a

vseeno neenakomernega napredovanja gospodarskih in ekonomskih tokov.

Nezadovoljni so bili stanovi, predvsem nad duhovščino, ki so jo večkrat pozivali, naj

26

si ne delijo visokih cerkvenih časti samovoljno, naj kleriki – pomembni reprezentanti

intelektualne miselnosti – ne živijo z deklami in naj ne nosijo orožja in neprimernih

oblek.

Naelektreno ozračje v vseh družbenih sferah je še spodbujal vedno globlji razkol

med protestanti in katoličani, saj uporni menih Luther ni hotel preklicati svojih tez,

do leta 1530 pa je imelo novo versko gibanje že napisano uradno veroizpoved, ki jo

je pripravil Philip Melanchton in ga je potrdil deželni zbor v Augsburgu. Plemstvu je

bilo verjetno jasno, da morajo tretji stan, torej meščanstvo, na vse mogoče načine

zavirati; rezultat je bil vse do konca 17. stoletja na zavidljivo visoki ravni, saj število

prebivalcev na Kranjskem, na primer v Ljubljani, dolgo ni preseglo 10.000 ljudi.

Prav tako je meščanstvo zelo hitro prevzemalo nove protestantske ideje in že na

koncu dvajsetih let 16. stoletja je v Ljubljani zaživel vpliven protestantski krožek pod

vodstvom pisarja deželnih stanov Matije Klombnerja. Pomemben prispevek ali

protiutež pomeni ustanovitev ljubljanske škofije in prvih, skoraj še renesančnih

škofov, kot je bil na primer Krištof Ravbar, pa tudi ljubljanski škof Franc Kacijaner

je bil med 1536 in 1543 močno naklonjen novi reformacijski miselnosti, kar pa se je

močno spremenilo, ko ga je nasledil Urban Textor.

V tem ozračju sta se pojavili prvi dve natiskani knjigi v slovenščini, Katekizem in

Abecednik leta 1550, ki ju je oskrbel mladi reformator in pridigar Primož Trubar, in s

tem dejanjem v bistvu nehote začrtal nadaljevanje slovenske zgodovine in entitete

tistih ljudi, predvsem kmečkega prebivalstva, ki so slovensko govorili že več stoletij,

močno že razcepljenih na posamezna narečja. Prav pri Trubarju se lepo vidi, kako je

bil kot protestant navdušen nad izobrazbo kot temeljno človeško vrednoto kot

intelektualec svojega časa, in kako je njegova filozofija védnosti, še vsa obrnjena v

teologijo, manj pa v druge posvetne, prav v tedanjem času nastajajoče znanosti,

začrtala visoki zgled, ki so mu sledili njegovi sodobniki in nasledniki. Toda

sovražnik nikoli ne spi: vladarska družina Habsburžanov je bila globoko katoliško

verna in tudi konservativnega mišljenja in ni mogla sprejeti, da se je verski požar

tako hitro in nezadržno širil; zaradi drugih objektivnih okoliščin, turških vpadov,

kmečkih uporov, vojnami z Benečani, izbruhi kuge, razvrednotenja denarja in

splošne gospodarske krize, je s počasnimi, toda temeljitimi administrativnimi ukrepi

bojevala bitko z reformacijo in naposled, toda šele globoko v 17. stoletju, z odločilno

pomočjo jezuitov uspela naposled rekatolizirati močno okužena območja dežel v

27

Notranji Avstriji in za vselej pregnati protestante; njihova dediščina pa je bila, če že

ne drugače, odločilna za nadaljnjo zgodovino slovenskega knjižnega jezika.

Protestanti so veliko vložili v šolstvo. Ideja, da je treba opismeniti prebivalce in

tiskati knjige v ljudskem jeziku, je slovenski kulturi prinesla neprecenljivi zaklad; le

da tega takrat nikakor niso dojemali tako, kot to razumemo danes. Svoje

intelektualne ideje so združevali v institucionalnih oblikah; toda o tem bomo

podrobneje razpravljali pozneje. Leta 1555, ko stanovi Štajerske, Koroške in

Kranjske iz prikrite protestantske drže v odkriti protestantizem, so cesar Ferdinand in

volilni knezi podpisali augsburški verski mir, v katerem je bila zapisana ideja, da

morajo biti podložniki iste vere kot je njihov vladar (v tem primeru deželni knez) – v

polni moči so jo lahko uresničili šele na koncu 16. in v začetku 17. stoletja.

Protiprostestantko gibanje, ki mu vsaj za drugo polovico 16. stoletja, dokler ni bil

končan in uveljavljen tridentinski koncil in njegovi prelomni sklepi, še ne moremo

reči rekatolizacija, je tedaj ostro nastopalo proti protestantom, saj je že 1553

Ferdinand I. izdal odlok zoper predikante, s katerim je ukazal, da se morajo

duhovniki izobraževati samo na dunajskem vseučilišču. Nasprotja pa niso trgala

samo katoličane in protestante, temveč se je reformacijsko gibanje začelo cepiti še

samo in s tem moč svoje povezovalne ideje ošibilo. Trubarjeva odločitev, da bo

sledil mainstreamu, torej luteranski interpretaciji, je nadvladala nad njegovim

zanimanjem za drugačno interpretacijo. Leta 1563 začne v Ljubljani delovati

protestantska stanovska šola.

Upravno-administrativna konsolidacija imperija je postala še uspešnejša po smrti

cesarja Ferdinanda I., ko so si habsburške dežele razdelile med njegove tri sinove, od

kateri je Karel dobil dežele Notranje Avstrije, ta pa je med 1564 in 1619 postala

poseben del nemške države, s samostojnim vladarjem in lastnimi uradi.

Reorganizacija je koristila protireformaciji, a v tedanjem trenutku še ni dosegala

želenih uspehov in ni mogla preprečiti, da ne bi nastajali šolski redi – prvega je 1568

napisal Adam Bohorič – ter Trubarjevi načrti za knjižnico kranjskih deželnih stanov;

tako je bilo, med drugim, tudi zato, ker so se stvari v neposrednem medsebojnem

vplivanju povezale v položaj, ki ga ni bilo mogoče razrešiti naenkrat. Število

čarovniških procesov je močno naraslo, manifestacije ljudske pobožnosti, proti kateri

so grmeli vsi, še posebno protestantski pridigarji, so bile v prekrščevalski sekti, pa

med skakači, zamaknjenci in bičarji vedno pogostejše, kmetje pa so doživljali vedno

28

več prepovedi in omejitev lastne trgovine, ki je niso hoteli prepustiti samo

prebivalcem mest in njihovim tamkajšnjim poklicnim cehom. V takih okoliščinah je

protestantsko gibanje z bruško versko pomiritvijo za Štajersko, Koroško in Kranjsko

iz leta 1578 doseglo svoj vrhunec, čeprav so se naslednje leto trije deželni knezi,

nadvojvoda Karel, tirolski nadvojvoda Ferdinand in bavarski nadvojvoda Wilhelm

Wittelsbach dogovorili o natančnejšem načrtu rekatolizacije. Čeprav slovenski

protestantizem kot odločilno versko, pa tudi intelektualno gibanje tedanjega časa,

leta 1580 sprejme Formulo concordiae, so jih dve leti pozneje že doleteli prvi odloki

nadvojvode Karla II., predvsem proti protestantskim meščanom. To seveda ni

ustavilo protestantov, da ne bi slovenskega jezika oskrbeli še s prvim celovitim

prevodom biblije Jurija Dalmatina in prvo slovensko slovnico, katere razpravni jezik

pa je seveda latinščina, Adama Bohoriča, a čas, ko so morali postati ubežniki v

imenu lastnih idej, ni bil več daleč.

Za nadaljevanje spora med katoličani in protestanti, ki odločilno zaznamuje

intelektualno zgodovino na Slovenskem v 16. stoletju, omejeno na elementarno

šolstvo, predvsem pa na pridigarstvo in tiskarsko dejavnost s knjigami, ki v ljudskem

jeziku prinašajo temeljne verske resnice, pa tudi božjo besedo samo, je bilo

pomembno, da je 1569 Ferdinand II., učenec jezuitov, postal nadvojvoda in v

Notranji Avstriji prevzel oblast ter ostro nastopil proti plemstvu, hkrati pa nastop

Tomaža Hrena kot ljubljanskega knezoškofa leta 1597. Istega leta so v Ljubljano

prišli jezuiti in kot močna podpora rekatolizaciji prav na področju intelektualnega

poskrbeli za nove institucionalne oblike védnosti, ki jih Notranja Avstrija do tedaj še

ni imela.

---

Spor nadvojvode Ferdinanda je eskaliral v nesoglasjih z deželnimi stanovi, ki so bili

tedaj večinoma še protestantski; njegovi ukazi, da mora v vseh deželnoknežjih

mestih in trgih prenehati protestantko bogoslužje in šolstvo ter da mora ta, kdor se ne

spreobrne, oditi, so povzročili velik eksodus intelektualcev proti severu. Leta 1595,

ko je kot nadvojvoda prevzel oblast v notranjeavstrijskih deželah, se je trdno odločil,

da bo rekatolizacijo izpeljal do konca. Čeprav so se mu v Gradcu poklonili štajerski

stanovi (koroški pa 1597), ga ne eni ne drugi niso mogli odvrniti od načrta. Že

septembra 1598 je izdal odlok, da morajo iz štajerskih mest in trgov v dveh tednih

oditi protestantski pridigarji in učitelji, mesec pozneje je podoben odlok izdal tudi za

29

Kranjsko; leta 1599 pa je enak odlok uveljavil za vse dežele, ki jim je vladal.

Najhujši udarec je protestantom zadal leta 1628; posledica množičnega preseljevanja

ljudi je bila velika gospodarska škoda. K eksodusu protestantskih pridigarjev,

učiteljev, plemičev in meščanov, ki se niso hoteli spreobrniti v katolištvo, je veliko

pripomogla tudi ustanovitev verskih komisij, ki so pod vodstvom škofa Martina

Brennerja in kasneje Tomaža Hrena zažigale knjige, izganjale predikante, rušile

protestantske cerkve in molilnice. Ta del rekatolizacije ni temeljil na moči

razumskega argumenta, temveč argumentu brutalne moči. Na nasilju.

Rekatolizacijska prizadevanja so se malo kasneje sicer že povezala z intelektualno

idejo, da je skozi šolstvo in znanost treba urejati skupne zadeve v tedaj že živeči

»literarni republiki«, toda na začetku 17. stoletja je s prepovedjo in ostrimi ukrepi

zagotovila bodoči katoliški enotnosti močan temelj. Enako kot Ferdinand II. si je po

1637 za rekatolizacijo prizadeval njegov sin istega imena, le da je bil kot cesar tretji

v vrsti.

V slovenski literarni zgodovini so nato naslednjih petdeset let pogosto interpretirali

kot čas zastoja, posebej po letu 1613, ko so v Gradcu izšli Evangelia inu lystuvi v

priredbi Janeza Čandka in Tomaža Hrena; toda to so počeli s stališča razvoja

slovenščine, ki sicer ni izginila, le v knjigah je rekatolizatorji niso tiskali, dokler ni

tovrstnega molka prekinil zgodovinar Janez Ludvik Schönleben. Z besedami

Benedicta Andersona bi ta pojav lahko imenovali kot zastoj tiskarskega kapitalizma,

nikakor pa ne zastoj drugih duhovnih aktivnosti, vezane na intelektualno delo.

Čeprav je treba priznati, da je moderna znanstvena revolucija v velikem delu 17.

stoletja Notranjo Avstrijo skoraj zaobšla, kar nam pričajo ohranjeni inventarji

plemiških knjižnic, pa je v tem prostoru vse do konca 17. stoletja, ki je prineslo

temeljno spremembo v klasifikaciji in lokaciji védnosti, bilo živo vsakovrstno

znanstveno ustvarjanje, bodisi v pravu, medicini ali celo politični filozofiji; seveda

ne v ljudskem jeziku slovenščini, temveč v latinščini, a vedno bolj tudi nemščini ali v

italijanščini, toda o tem bomo več razpravljali pozneje.

Doba konfesionalnega absolutizma ali političnega absolutizma se je uspešno

utrjevala že na začetku 17. stoletja, še bolj pa po dokončen pregonu protestantov iz

notranjeavstrijskih dežel. Pri tem so pomemben element pomenili prav jezuiti, ki so

svojimi kolegiji in univerzami skrbeli za katoliške vrednote; zaradi njihove naloge jih

je nadvojvoda Ferdinand izdatno finančno podpiral. Podobno vlogo so imeli kapucini

30

– ti so, na primer, v Ljubljano prišli leta 1607 in tam že naslednje leto zgradili

samostan – usmerjeni v meditacijo in delo s »preprostimi« ljudmi. Medtem se je po

letu 1618 Evropa zapletla v tridesetletni versko-politični spopad med protestantskimi

knezi in katoliškim cesarjem, v kateri ni bilo pravega zmagovalca. Iz neznanskega

trpljenja ljudi je izšla okrepljena institucija cerkve, ki je v obdobju po westfalskem

miru učvrstila svoj zmagoviti položaj v razmerju do protestantizma. Jezuiti so se

medtem uspešno širili po notranjeavstrijskih mestih, predvsem s kolegiji, razplamtela

pa se je tudi avstrijsko-beneška vojna med 1615 in 1617. Začetek 17. stoletja je torej

zaznamovalo kar nekaj vojaških spopadov, prav tako pa večjih ali manjših kmečkih

uporov, od največjega iz leta 1627 na Tolminskem do manjših, krajevno omejenih

vstaj proti izkoriščevalski plemiški gospodi.

Hkrati pa je vzporedno potekal drugačen socialni proces: vzpon novih bogatašev,

predvsem trgovskih družin, nastanjenih po mestih, ki so trgovali na veliko in so si

lahko že po 1630 praktično kupili plemiški naziv, zato se je sestava plemstva na

slovenskem ozemlju do konca 17. stoletja močno spremenila. Močne trgovske

družine, kakršne so bile Khisli, Lanthieriji ali Valvasorji, so z uspešno trgovsko

dejavnostjo, vezano na fužinarstvo in druge specializirane obrti, pridobivale zemljo

in zemljiška gospostva; naposled pa tudi plemiške nazive. Večinsko ljudstvo pa je še

vedno trpelo zaradi turških napadov in kuge, ki nikakor ni hotela prenehati razsajati

(izjemno huda je bila med 1623 in 1625 na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem;

zgodovinske knjige navajajo, da je kuga do 1683 izbruhnila osemdesetkrat). Do

sredine 17. stoletja torej pogoji za nemoteno razvijanje idej in znanja niso bili

najboljši, kljub intenzivnemu jezuitskemu delu, o katerem bomo kasneje spregovorili

posebej, in kljub temu da je škof Hren v treh desetletjih svojega dela na Kranjsko

(pri)vabil baročne umetnike. Vzporedno z zmago rekatolizacije in počasnim

umikanjem protestantizma med plemiči in meščani je državni aparat pridobival

stabilnost, ki je pogoj za nastanek osredotočenih akademskih poklicev.

V drugi polovici stoletja, z nastopom zgodovinarja in polihistorja Janeza Ludvika

Schönlebna, ki je leta 1654 postal stolni dekan v Ljubljani in napisal več kot trideset

teoloških in zgodovinskih del, pa z odpiranjem tiskarn, na primer 1640 v Celovcu ali

1678, ko je v Ljubljano prišel tiskar Janez Krstnik Mayr, se je intelektualna

zgodovina slovenskega prostora začela od poloma protestantske ideje, ki se je

uspešno ohranjala le še v Prekmurju, na Ogrskem in na Nemškem, bolj dinamično

31

razgibavati in pridobivati vpliv in ugled v tedanji družbi. Nikakor pa se vse to ne bi

zgodilo brez gospodarskega vzpona po koncu tridesetletne vojne. Pritisk na kmete

sicer ni bil nič manjši, še več, v prvi polovici 17. stoletja so se podložniške

obveznosti le še povečevale. V učeni sferi kulture pa so zaradi jezuitskega

prizadevanja in ideje katoliške obnove začele cveteti gledališka in operna dejavnost,

hkrati pa je bila baročna umetnost v arhitekturi, slikarstvu in glasbi vodilni slog

tedanjega časa.

Ne glede na vedno močnejšo intelektualno dejavnost, omejeno na šolske institucije in

vrednote izobraženosti, po katerih so morali sloveti izobraženi plemiči, pa je

slovenski prostor v drugi polovici doživel vrhunec čarovniških procesov in še večjo

porast praznoverja; da toliko vemo o tem, gre zasluga izjemnim posameznikom,

kakršen je bil polihistor Janez Vajkard Valvasor, katerega družina je bila ena izmed

tistih, ne dolgo tega povzdignjenih v plemiški stan. Valvasor kot neposredni

predhodnik kasnejših »akademikov« iz začetka 18. stoletja je prototip intelektualca

17. stoletja, hkrati pa izjema. Njemu in njegovemu mentorju Schönlebnu bomo

pozneje v tem spisu posvetili posebno pozornost, prav tako tudi vedno bolj številnim

zgodovinopisnim in drugim znanstvenim delom.

Vedeti pa je treba, da je Leopold I., ki je po smrti Ferdinanda III. leta 1654, vladal

vse do začetka 18. stoletja in da je v času njegove vladavine, ne glede na še vedno

obstoječo turško nevarnost, od katere si je Evropa zares oddahnila šele po velikem in

neuspešnem obleganju Dunaja leta 1683, habsburškemu imperiju pridobil večjo

ozemeljsko celovitost (Ogrska je postala dedna dežela leta 1687), okrepil je osrednjo

vlado in spodbudil gospodarsko rast, čeprav se je spopadal s Turki in močnimi

izbruhi kuge. Leopoldove uspešne vladarske poti ni mogla ustaviti niti zrinjsko-

frankopanska zarota leta 1688. V takšnih okoliščinah je bilo intelektualcem s

pomočjo tiskarskega stroja lažje širiti in organizirati znanstvene ideje, ki so, čeprav

so še vedno ostajale v okviru sholastičnega razumevanja sveta, bile bistveno nove in

se niso več mogle primerjati z zastarelim univerzitetnim sistemom. Verjetno je

nastanek akademij po Evropi in po teh zgledih tudi na Kranjskem na koncu 17.

stoletja pomeni neke vrste nasprotovanje starim institucionalnim oblikam védnosti;

pa tudi znanju, ki so ga po srednjeveškem sistemu širile univerze.

32

---

Šestnajsto in sedemnajsto stoletje, ki ju večina zgodovinarjev označuje z besedno

zvezo »zgodnji novi vek«, sta na vseh področjih, v politiki, gospodarstvu, kulturi,

šolstvu, književnosti in drugih oblikah umetnosti prinesli prelomne spremembe; te se

niso zgodile čez noč in so bile odvisne od časa, prostora in mnogih drugih

dejavnikov, ki so vplivali na zagone ali zastoje »napredovanja« v zgodovini. Prav

tako je napačno interpretirati pojem »prelom« kot nenehno strukturno menjavanje

idej in njihovih uresničitev (bodisi v fevdalnem, kleriškem, meščanskem ali

kmečkem okolju), ampak ga je bolje razumeti kot točke diskurzivnosti, kakor bi

rekel Michel Foucault, v katerem se dopolnjuje diskontinuiteta v zgodovini, ne pa

umetno ustvarjene forme kontinuiranosti in vzročno-posledične povezave elementov

(duhovnih in materialnih) v preteklosti. Odkar zgodovina ni več le zvedena na

genealogije ali periodizacije, in odkar že dolgo ni več univerzalna, temveč se je

začela bolj povečati relacijam med kulturo, politiko, ekonomijo, institucijami raznih

vrst in drugimi razmerji, je definiranje pojmov v tej družboslovni znanosti postalo

bolj odprto za interpretacije drugih ved.

Kajti pojem védnosti, skozi prizmo katerega bomo poskušali očrtati kulturno in

znanstveno, predvsem pa intelektualno, idejno podobo 17. stoletja – in, kot je že

jasno, ne bomo mogli izpustiti povezave s 16. in 18. stoletjem –, ima kot najvišja

stopnja organiziranosti informacij, pretvorjenega v znanje in naposled preko

posamezne znanosti do védnosti, če si lahko za začetek dovolimo tako preprosto

opredelitev ali vsaj izhodišče, temeljni pomen za človeštvo. Informacija o bližajoči

se nevarnosti je bila že prazgodovinskemu človeku verjetno neprecenljiva; znanje o

tem, kako prižgati ogenj ali razumeti, zakaj je okrogla oblika kolesa uporabna, pa se

je že od tedaj nalagalo v izkušnjo človeških generacij. Do današnjega dne, ko živimo

v tako imenovani digitalni dobi, v informacijski družbi25, v kateri so – o tem najbrž

ne bo dvomil nihče – prav informacije temeljni kapital časa ali vsaj njen temelj, se je

odvila preteklost, ki jo poskušamo ujeti v zgodovino; informacije, ideje, znanje,

izobrazba, védnost je le nekaj pomensko sorodnih izrazov iz iste besedne družine,

toda med njimi ni pomenskega enačaja. Za oporo pri čim bolj pravičnem, s historično

25 Tudi sodobna zgodovina, ki hoče biti napisana za neprofesionalnega bralca, se rada ustavlja ob

privlačnih temah, na primer Jared Diamond in Noah Yuvah Harari (Sapiens) o človeku kot

digitalnemu, kiborgiziranemu bogu; mogoče pa je že čas, da zgodovina dobi tudi ta pogum, da začne

govoriti o prihodnosti, kar si je privoščil Haradi; čeprav je res, da najbolje skozi preteklost vseeno

govori o sedanjosti.

33

distanco zavarovanem umevanju preteklosti, je treba vse te besede, kaj šele njihove

mnogotere pomene, razumeti hierarhično. Od temeljne informacije, ki sama po sebi

nima nobene praktične vrednosti, če je človeški um ne poveže v večji in smiselno

uporaben sklop idej, zlepljenih v znanje (ki seveda ni le teoretična, temveč temelji na

izkušnji), preidemo k organiziranemu sklopu sorodnih informacij, te pa nato tvorijo

še bolj koherenten zbir informacij, znanja in idej, zaprtih v odprti ali zaprti sistem

védnosti, katere domovinska pravica se najbolj ohrani in razvija v nove forme prav v

vsaki posamezni znanosti.

Ko je po Nietzschejevi interpretaciji26 stara Grčija po moškem principu pravne oblike

vladavine v polis, med katerimi so bili svobodni le prvi med enakimi, ustoličila

védnost v znanosti, seveda v kraljici filozofiji, je védnost kot integralni del

civilizacije postala eden temeljev, iz katerih so rasle in se med seboj ločile različne

znanosti. Poleg ontologije, ki se je ukvarjala z vprašanji obstoja in biti ter bivajočega,

je, filozofsko gledano, epistemologija ponudila uvid v naravo, anatomijo ali

arheologijo (s Foucaultovimi besedami) znanstvenega mišljenja, v okviru katerih je

treba pretehtati pomen znanja ali védnosti pri posamezniku, v družbi, v institucijah;

za našo razpravo pa bodi dovolj, da se zavedamo že antične delitve na dve vrsti

védnosti: med kaj in kako je velika razlika, tako kakor je razlika med neizpodbitnimi

univerzalnimi dejstvi in posameznikovo izkušnjo. Verovanje, resnica in utemeljitev

so že po antični filozofiji integralni del celovitega sistema védnosti, za evidenco pa

lahko opozorimo še na ločevanje med apriorno védnostjo, neodvisno od empirije, in

aposteriorno védnostjo, ki jo pridobimo z izkušnjami in jo povežemo v znanje, sad

človeškega znanstvenega prizadevanja. Ali pa na ločevanje med analitičnim in

sintetičnim znanjem, kakor ga je definiral Immanuel Kant v Kritiki čistega uma.

Episteme je bila že v antični filozofiji prav to: način znanstvenega mišljenja.

In tako kakor antika in kasneje srednji vek z univerzami in sistemom sedmih

svobodnih »umetnosti«, pa zgodnji novi vek z, na primer, znanstveno revolucijo ali

akademijami kot novimi, modernejšimi formami znanstvenih institucij, in 18. stoletje

z vdorom razuma razsvetljenosti, je vsako zgodovinsko obdobje – ne glede na to, s

katerim metodološkim vatlom jo imenujemo, ali le po preprosti kronologiji ali, na

26 Prim. Nietzschejeve prevratne teze v Rojstvu tragedije iz duha glasbe (Ljubljana: Karantanija,

1995) niso odmevale le na polju literarne zgodovine in klasične filologije, temveč so bile pomembno

za sodobno filozofsko umevanje vednosti in temeljnih zakonov civilizacije.

34

primer, s stališča duhovne in idejne zgodovine 19. stoletja –, izkazovalo »voljo po

védnosti«, željo po razvijanju njenega vedno širšega in neulovljivega diskurzivnega

polja. Izjemno precizno, a hkrati zelo dvoumno jo je v Arheologiji védnosti (pa tudi v

enem od svojih temeljnih delih, v Besedah in rečeh) obravnaval strukturalist Michel

Foucault; sam je bil prav toliko zgodovinar, kolikor je antropolog, psihiater, družbeni

aktivist, filozof. Motil ga je preveč zastarel, tradicionalni pojem zgodovine z

arheologijo, v njenem okviru subjekta in diskurza pa je védnost v konkurenčni bitki s

sorodnimi, toda pomensko neenakimi pojmi, razvrstil v os »diskurzivna praksa–

védnost–znanost«.27 »Védnost je torej tisto, o čemer lahko govorimo v neki

diskurzivni praksi, ki je s tem specificirana: področje, ki ga tvorijo različni objekti, ki

bodo ali pa ne bodo dosegli znanstvenega statusa«, čeprav »obstajajo védnosti, ki

niso odvisne od znanosti.«28 Z drugimi besedami je episteme »definiral, če se vrnem

nazaj, kot strateški dispozitiv, ki omogoča, da med vsemi možnimi izjavami izločimo

tiste, ki jih bo lahko sprejela vase ne neka znanstvena teorija, temveč neko polje

znanstvenosti in o katerih bomo lahko rekli: tale je resnična ali napačna.«29 Jasno je,

da je védnost v neposredni bližini »resnice«, pojma, v katerega je lahko položeno

neskončno število definicij; Peter Burke je dobro ugotovil, da si je postaviti

vprašanje, kaj je védnost, enako, kakor da bi se vprašali, kaj je resnica.30 A

Foucaultovo umevanje védnosti kot diskurzivnega polja znanstvenosti je uporabno za

pregled njenega obstoja v družbi in pri posameznikih v 16. in 17. stoletju.

V razpravi Red diskurza je naraščajočo »voljo do védnosti« Foucault pripisal prav

znanosti in družbi 16. in 17. stoletja, v kateri se védnost ne ločuje »od nastopa novih

političnih struktur in tudi od religiozne ideologije.«31 Foucaultovo strukturalno

umevanje védnosti je zato naravno povezano z ideologijo. »Vladanje ideologije nad

znanstvenim diskurzom in ideološko funkcioniranje znanosti /.../ se artikulirata tam,

kjer se znanost jasno razločuje od védnosti.«32 Seveda je tako lahkotno in splošno

definiranje možno le v arheologiji védnosti, v kateri včasih lahko trpijo dejstva, in

čeprav nam utegnejo konkretni primeri pokazati drugačno sliko, lahko razumemo

Foucaulta, ki je, spodbujen z diskurzivnostjo vsega in z novimi, strukturalnimi in

27 Michel Foucault, Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001, str. 196. 28 Foucault, nav. d., str. 195. 29 Foucault, Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina, 2008, str. 197. 30 Burke, Social history of knowledge. London: Polity, 2000, str. 11. 31 Foucault, nav. d., str. 30. 32 Foucault, Arheologija vednosti, nav. d., str. 198.

35

antropološkimi pristopi družboslovnih znanosti v drugi polovici 20. stoletja,

filozofiral o temeljnih, teoretičnih načelih védnosti, ki jih bomo kasneje v tem spisu

znova priklicali v spomin in poskusili ugotovili, koliko nam zgodovina zgodnjega

novega veka lahko nudi pravo oporo za strukturo, za brezčasno védnost; natančneje,

koliko ima prav še vedno sodobno Foucaultovo naziranje.

Pri tem seveda ni bil osamljen. Na začetku 20. stoletja je, če se ozremo še k drugim

teoretikom, je védnost kot avtonomni objekt znanstvene raziskave pritegnila

pozornost mlade vede o družbenih fenomenih, sociologije. Max Scheler, Karl

Mannheim in Émile Durkheim so eni prvih osnovali temelje t. i. sociologije védnosti,

na katero se bomo, vsaj kot na teoretično izhodišče, naslonili pri premisleku o

intelektualcih, institucijah in njihovem razmerju do resnice, s tem pa, kakor

bistroumno ugotavlja Foucault, v razmerju do oblasti. Njihova spoznanja je s teh

stališč poglobil še Marcel Mauss, pa Norbert Elias z idejo procesa civiliziranja v

zgodnjem novem veku, in še moderneje s teorijo javnosti Jürgen Habermas, Jack

Goody, Ernest Gellner, Pierre Bourdieu, Jacques Le Goff ali Edward Saîd, če

naštejemo le nekaj »teoretikov«, ki jih zaradi narave njihovega širokega

znanstvenega diskurza ne moremo vedno uvrstiti v posamezni znanstveni predal.

Prav tako moramo vedeti, da sociologija védnosti 20. stoletja, ki sta jo, pravzaprav

revolucionarno, če štejemo, kakšen vpliv in moč je ta teorija imela na prakso

družboslovno-humanističnih znanosti druge polovice 20. stoletja, Peter L. Berger in

Thomas Luckmann osnovala kot teorijo socialne konstrukcije realnosti, išče svoje

začetke prav pri »novi znanosti« Giambattista Vica, ki je koncizno premislil razmerje

med védnostjo in družbo in ostro ločil med svetom narave in svetom družbe.

Krog je sklenjen: razsvetljenstvo kot doba, v kateri dominira razum nad čustvom, je

predhodni, več kot dve stoletji trajajoči proces »emancipacije« ali, če hočete,

»potujitve« védnosti, ki se je levila iz sholastike srednjeveških univerz na prag

»novega sveta«, začela zavestno, znanstveno reflektirati. Vico je tak primer, in z

njim se bomo ukvarjali posebej. Védnost je sicer že od antike izkazovala nasprotje

med ars in scientia, tako kot epistemološko razlikovanje med teorijo in prakso,

vendar je prav v duhovno in geografsko razširjenem svetu zgodnjega novega veka

dobila močnejšo domovinsko pravico v znanosti. Na ozadju velikih razkolov v cerkvi

so preko humanizma in renesanse védnost, znanje, tudi izobrazba ne nazadnje, dobile

nov zagon in se, če upoštevamo Foucaultov filozofski slovar, materializirale v

36

različnih znanostih: tako starih, srednjeveških, kakor novih oblikah »filozofije

narave«, kakor so tedaj imenovali zgodnje oblike naravoslovno-fizikalnih znanosti;

prav pri tem primeru se pokaže, kako prav je imel Foucault, ki je védnost neločljivo

povezal z resnico in oblastjo, ki vodi »režim resnice«. Kajti oblast v srednjem veku

je bila duhovna in v »lasti« zahodne krščanske cerkve, in s prevratnimi

Kopernikovimi in Galilejevimi idejami ni mogla shajati – od tod nastanek moderne

cenzure in preganjanja znanstvenih idej, ki je ravno takrat doletela različne oblike

védnosti (predvsem že kot znanstvenega mišljenja) t. i. znanstvene revolucije kot ene

izmed velikih intelektualnih tokov zgodnjega novega veka. Če prištejemo še vse

verske kontroverze, ki so v svet poslale reformacijo in kasneje njeno nasprotnico,

rekatolizacijo, vidimo, kako zapletene so bile poti, po kateri se je védnost kot

znanstvena resnica in kot tudi različne oblike znanosti uveljavljala kot temelj, na

kateri so kasnejša stoletja gradila svoj ekonomski, politični in kulturni vzpon (ne pa

seveda večno napredovanje).

Ob vseh teorijah, ki smo jih zavoljo kratkosti in ker to ni temeljni namen tega spisa,

našteli, pa je jasno eno: še vedno nimamo odgovora na preprosto vprašanje, kaj je

védnost. Ker je utopično in tudi ni v naravi zahodnega logičnega mišljenja, da bi

sploh lahko verjeli v obstoj česa takega, je treba slediti razumu in splošni

epistemološki razmislek povezati s pogledom socialne, kulturne in intelektualne

zgodovine. Humanizem, protestantizem, protireformacija, znanstvena revolucija in

razsvetljenstvo so pomembni tokovi po odkritju tiska, ki ima nedvomno pomembno

vlogo pri distribuciji védnosti kot forme znanstvenega mišljenja. Vsi ti intelektualni

tokovi so v svojem historičnem zaporedju prinesli več stvari: družbena realnost,

sestavljena iz fevdalnih imperijev, se je začela spreminjati, čeprav se do 18. stoletja v

bistvu ni spremenila povsem, a je dala razsvetljenstvu nujni zagon, spodbudo, čeprav

sama iz različnih razlogov ni (z)mogla delovati zunaj ustaljenih, še srednjeveških

vzorcev mišljenja.

A dejansko je védnost v zgodnjem novem veku, ne glede na ovire in težave, postala

pluralna in se je cepila na različne oblike; lahko je obstajala v opoziciji javnega ali

zasebnega znanja; lahko jo ločujemo kot védnost intelektualne elite in ljudsko

védnost; možnost imamo premišljevati o verski in laični védnosti, in o tisti, ki je

upodobljena in tisti, ki je zapisana. A ne glede na to, po kakšnem ključu jo

razdelimo, je treba na pomoč, če poskusimo gledati zgodovino »od spodaj«,

37

priklicati zgodbe posameznikov, intelektualcev, katerim je bila védnost temeljno

načelo, in utelesili so ga v različnih znanostih. Sprejeti je treba, da so bili, čeprav

družbena manjšina, intelektualci s svojimi idejami in »družbeni konstrukciji« znanja

del učene kulture, manj pa ljudske; čeprav ne smemo zanikati, tako kot tudi večina

zgodovinarjev, ki so se ukvarjali z začetkom novega veka, ne, da njihov način

mišljenja, njihova mentaliteta ni imela povezav z ljudsko kulturo. Intelektualci so bili

enkrat bolj, drugič manj priznani nosilci védnosti, zavezane znanstveni resnici, torej

tistemu preverljivemu diskurzivnemu polju, rečeno s strukturalističnim slovarjem, in

marsikdaj se je pomembno odmaknila od stoletja ukoreninjenih prepričanjih o

antropocentrični naravi vesolja, kakršnega je, zaradi lastnih specifičnih interesov, že

stoletja preferirala religiozna interpretacija. A njihovo kopičenje in analiziranje

vedno nove védnosti se je najbolj intenzivno lahko zgoščalo v starih ali novih

oblikah institucij, ki so tej védnosti odkazale primeren prostor in jo oskrbele, po

načelu retorične dispositio, s primerno klasifikacijo v obliki kurikula, knjižnic in

enciklopedij. Do težave je prišlo, da prejšnji, še srednjeveški »režim resnice« ni kar

tako lahkotno sprejel prevratne, revolucionarne ideje novih znanosti in jih je na

različne načine dolgo časa poskušal ustavljati, onemogočati, blokirati. Hkrati so se

nasprotja soočala pri razkolu zahodne cerkve in silovitih in krvavih vojaških

spopadih – za resnico, ter s tiskarsko revolucijo, eksplozivno mešanico, ki so jo

dolgo obtoževali, da povzroča razkol med kristjani. Tudi zato resnica in oblast ne

moreta biti ločena od zgodovine védnosti, še posebej v 16. in 17. stoletju.

Ni nenavadno, da za ta čas zgodovinarji in ostali družboslovci pogosto uporabljajo

izraz revolucija, ki prihaja sicer iz astronomskega slovarja, toda v politični rabi se je

uveljavila kot hitra, nenadna sprememba proti nečemu staremu, reakcionarnemu,

krivičnemu sistemu.33 Peter Burke se upravičeno sprašuje, ali lahko tako dolg in

razpotegnjen proces, kot je na primer razvoj oblik védnosti v začetku novega veka,

sploh imenujemo revolucija.34 A bolj kot tak eshatološki ali le politični pomen tako

pogosto rabljenega pojma je mogoče bolje razumeti tako kot, na primer, zgodovinar

Reinhard Koselleck, ki v monografiji Pretekla prihodnost zapiše: »Zgodovinski čas

33 Charles Tilly, na primer, ločuje revolucije v ožjem smislu, kot redek dogodek, ki spremeni

zgodovino celotnega naroda in se zgodi v izjemnih razmerah, in širšem smislu, kako se revolucije

ujemajo s pravili, ki veljajo v normalnih situacijah; sama revolucija pa mora biti kot politični in

družbeni prevrat vsebovati revolucionarno situacijo, ta pa lahko (a ne vedno in ne pogosto) pripelje do

revolucionarnega izida. Prim. Charles Tilly, Evropske revolucije 1492–1992. Ljubljana: Založba *cf,

2005. 34 Peter Burke in Asa Briggs, Socialna zgodovina medijev. Ljubljana: Sophia, 2006, str. 22.

38

/.../ je namreč vezan na socialne in politične enote delovanja, na konkretne delujoče

in trpeče ljudi, na njihove institucije in organizacije.«35 Institucije védnosti in njihovi

nosilci, intelektualci, kakor smo jih poimenovali v tem spisu, so konkretni

posamezniki, ki so prispevali k revoluciji idej, ta pa je po Koselleckovem mnenju

»korak od politične k socialni revoluciji«,36 védnost pa je bila v 16. in 17. stoletju

močan del socialne stvarnosti časa, nanjo je vplivala in bila hkrati od nje tudi

odvisna. Revolucija zajema »tako krvava politična in socialna prevratna gibanja kot

prelomne novosti v znanosti«;37 priznati pa si moramo, da je vsaj od Alexandra

Koyréja dalje za znanstveno gibanje 17. stoletja že uveljavljen izraz znanstvena

revolucija, ki je za Burkea eno temeljnih gibanj intelektualnih tokov védnosti

tedanjega časa. Če smo že pri priznanjih, je treba še dodati, da intelektualni prostor

Notranje Avstrije ni bil živo povezan z revolucionarnim vrenjem v znanosti, kot se je

to dogajalo po drugih delih Evrope; več razlogov bomo našteli kasneje, ko se bomo

dotaknili konkretnih intelektualcev tedanjega slovenskega prostora, ki so jim

ideologija in védnost, razmerje do oblasti ter dojemanje diskurzivnega jezika

narekovali način mišljenja in delovanja v danih razmerah, omejenih s socialno,

predvsem pa oblastno-politično regulativo.

Čeprav je tako, pa moramo pred tem na kratko razgrniti znanstveno revolucijo, ki se

je, ne nazadnje, »začela« s to besedo – pomislimo le na Kopernikovo prelomno,

vplivno delo O revolucijah nebesnih sfer – in jo povezati z dvema posebnima

tokovoma, odzrcaljena v odnosu do jezika in knjig, natiskanih v ljudskih jezikih; to

dvoje pa je bistveno zaznamovalo slovensko zgodovino in jo postavilo ob bok

vzporednem nastajanju različnih znanosti, katerih nosilci so bili intelektualci kot

»gospodarji védnosti«. Mednje seveda prištevamo tudi institucije, pa najsi so

podpirale trenutno oblastno strukturo (na primer jezuiti) ali pa so ji nasprotovale in

bile zato v nemilosti – pogosto na račun konkretnega vpliva na družbeno realnost.

Ker se je treba omejiti in ker posamezni primeri največkrat povedo več kot

posplošitve, bomo v nadaljevanju tega premisleka analizirali dva različna koncepta

razumevanja zgodovine, kakršna sta se kot nasprotji uveljavili pri Renéju Descartesu,

reprezentativnemu primerku prav iz zgodovine znanosti, in Giambattisti Vicu, kajti

razlika med njunima interpretacijama bo omogočala lažje zgodovinsko mišljenje in

35 Reinhart Koselleck, Pretekla prihodnost. Ljubljana: Studia humanitatis, 1999, str. 8. 36 Koselleck, nav. d., str. 74. 37 Koselleck, nav. d., str. 64.

39

razumevanje intelektualne zgodovine slovenskega prostora in institucij, prostorih in

klasifikacijah védnosti v 16., še bolj pa v 17. stoletju.

3.2 Znanstvena revolucija

Dejansko ne moremo in ne smemo prezreti po Gastonu Bachelardu imenovanih

epistemoloških ovir38 in borbe med »zdravim razumom« in znanostjo, ki so bile

utelešene v intelektualni, znanstveni revoluciji 17. stoletja. Za prvo orientacijo je

treba navesti sintetičen povzetek Matjaža Vesela, ki je zapisal, da je v 17. stoletju

»človeško mišljenje doživelo temeljito duhovno preobrazbo, ki je korenito

spremenila tako posamične znanosti kot tudi celoten pogled na človeka in vesolje. V

tem obdobju evropske zgodovine so bili vzpostavljeni konceptualni, metodološki in

institucionalni temelji moderne znanosti. Nastanek in razvoj moderne znanosti je

mogoče najbolje opisati kot znanstveno revolucijo, ki ni zrasla iz srednjeveške

znanosti, temveč kot intelektualno »mutacijo«.39 Zapletene poti preteklosti

emancipacije védnosti pa, preden jo natančneje premislimo, so družboslovno-

humanistične znanosti povezale s pojmom revolucije. Poprejšnje interpretacije

revolucije kot nenadnega političnega obrata smo že dopolnili z bolj stvarnim,

imanentno historičnim pojmovanjem Reinharta Kosellecka. V 17. stoletju brez večjih

pomislekov povezujemo revolucijo z zgodovino znanosti, imenujemo jo »znanstvena

revolucija«, na katero sicer razvoj mest in meščanstva ni imel najbolj odločilnega

vpliva: širjenje simetričnega in končnega aristotelovsko-ptolemajskega Kozmosa

proti neskončnemu Univerzumu, če parafraziramo revolucionarne besede

dominikanca Giordana Bruna, ki je zaradi svojih idej gorel na grmadi, se je dotikalo

ene same oblike védnosti: zrenje v teoriji o zadevah zemlje in neba (vesolja), do

katere človeška izkušnja, torej v praksi, ne mogla priti. Prav tako je prišlo do premika

težišča od zasebne, skrivnostne védnosti (na primer v ezoterični tradiciji) do javne

oblike védnosti rokodelcev in mojstrov in tehnikov. Ti so bili močna podpora

zadržani in počasni in ovinkasti eksploziji znanstvenih idej, a vendar je posebnost

38 Prim. Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi. Ljubljana: Založba *cf, 2004, str. 21, kjer

bachelardovsko filozofsko spekulacijo o epistemoloških ovirah kot splošnih prepričanjih, ki se

nanašajo na splošno in znanstveno védnost, Rossi definira kot »prepričanja /.../, ki poskušajo ovirati

vsakršen prelom ali diskontinuiteto v rasti znanstvene védnosti in zato uveljavljanje novih resnic

zavirajo z mogočnimi ovirami«. 39 Matjaž Vesel, Alexandré Koyré in znanstvena revolucija. V: Alexandré Koyré, Znanstvena

revolucija. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006, str. 251; prim. še Vesel, Revolucije Kopernikovih

revolucij: gibanje zemlje in vidik pojava. V: Nikolaj Kopernik, O revolucijah nebesnih sfer. Ljubljna:

ZRC SAZU, 2003.

40

tega intelektualnega toka v evropski zgodovini bolj povezana z načelno odločitvijo

intelektualcev, da je za znanost najprej treba imeti theoria, zrenje v duhu, tem bolj

zato, ker je spoznavni objekt – na primer vesolje, planeti, zvezde – nedostopen

praksi, torej izkušnji in t. i. zdravemu razumu (ali je vsaj tedaj, ko so v nebo lahko

potovali samo pogledi iz prvih teleskopov, ni bil).

Preden pa si postavimo meje in za silo še natančneje definiramo znanstveno

revolucijo, je treba opozoriti, da je tako pomembno poglavje zgodovine, in prav

zaradi njenega velikega vpliva na intelektualno zorenje na začetku novega veka je

tudi tem spisu ne smemo izpustiti, vedno podvrženo različnim interpretacijam: če se

ozremo po strokovni literaturi, ki je doslej nastala o tem, lahko med množico

izjemnih in tehtnih prispevkov razberemo dva sicer na videz nasprotna pristopa. Prvo

naziranje je zastopal Gilbert Kuhn v knjigi Struktura znanstvenih revolucij, v kateri

je zapisal, da so tradicionalni zgodovinarji znanosti spoznali, da so si kratko malo

zastavljali napačna vprašanja, kot sta na primer »kdaj je bil odkrit kisik«, »kdo je

prvi izumil teleskop«. Zgodovina kot akumulativni proces ali nenehno napredovanje

od slabšega k boljšemu (»preteklost svoje vede, kot da se razvija linearno proti

sedanjemu prednostnemu položaju«40) je za Kuhna nesprejemljiva in anahrona, saj jo

mora nadomestiti tisti pogled na preteklost, ki upošteva »genija« v vsakdanjem

življenju, v odnosu do učiteljev in učencev; ti primeri hkrati kažejo, kako zunanje

dogajanje vpliva na nastanek idej in nasprotno. Uvajanje izraza »paradigma«

verjetno pomeni prodiranje strukturalističnega koncepta v filozofsko, antropološko,

in zgodovinsko znanost. Njegova moč je bila silna, rezultati pa zelo opazni; pa

vendar je treba povedati, da je prav struktura tisti nasilni okvir, v katerega si

prizadevamo vstaviti »sliko preteklosti«, a nikoli ne ujamemo prave velikosti.

Dimenzije so spremenjene, popačene, vsepovsod so kričeče opazne izjeme. Kljub

stereotipnosti teh znanih anekdot o evropski preteklosti pa je prav struktura tista, ki

nasprotuje kaotičnosti, dinamičnosti. Logično, saj struktura po svojem filozofskem

pomenu pomeni temeljno ogrodje znanosti, na katerega v redu in miru počasi

obešamo svoja spoznanja – misleč, da si bomo prislužili vpogled v »knjigo sveta«.

Če je tako, je pojem strukture ogrožen s protislovjem: kako je mogoče, da nekateri

eksperti verjamejo v »večne strukture«, tiha pravila in oblike – Platon je temu rekel

»svet idej« oz. svetloba v prostoru onkraj temačne votline –, v isti sapi pa zatrjujejo,

40 Gilbert Kuhn, Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina, 1998, str. 127.

41

da jih zanima mnogoterost, difuznost, različnost dogajanja v preteklosti? Povedano

drugače: kako je lahko znanstvena revolucija prikazana dinamično, če hočemo

preteklost uvrstiti v red, sistem, strukturo? Odgovor je skrit ravno v presečišču tega

protislovja: očitno je treba znova prilagoditi vpliv in moč strukture in v »času

interdisciplinarnosti« na novo določiti njen obseg in pomen za znanstveno

raziskovanje preteklosti.

Drugo nasprotje metodološkega pogleda pa najdemo v temeljiti sintezi zgodovine

znanosti Johna Gribbina Science – A History, v kateri je opazno ostro nasprotovanje

Kuhnovi ideji; bolj ga zanima pozitivistični pristop v klasičnem, biografskem smislu,

torej brez vnaprejšnje odločitve, da je v vseh fenomenih skrita nadčasovna struktura.

Naj vzamemo en ali drugi pogled, očitno je, da se vse, kar je bilo ožigosano z

negativno »tradicionalnostjo«, slej ko prej vrne kot moderno, novo, navdušenja

vredno. Težko je razsoditi, kdo ima bolj prav, nedvomno pa sta obe nasprotji

zanimivi in hkrati problematični – Kuhn je opozarjal na nenehno menjavo paradigem

v znanosti in v njeno zgodovino uvajal strukturalistični pristop, ki ima svoje slabosti

(da Foucaulta kot arheologa védnosti sploh ne omenjamo), Gribbinov pristop pa si ne

zasluži smešenja zato, ker je odkrito pozitivističen, čeprav je bila ideja o večnem

napredovanju zgodovine – mit o napredku – že davno opuščena, saj zna razkriti

kakšen zanimiv podatek iz vsakdanjosti »velikih osebnosti«: Galilej zaživi kot

energičen človek z rdečo brado, ki se je znašel v hudih težavah zaradi poprejšnjega

prijateljstva s cerkvijo, natančneje z Bellarminom, najbolje manifestirano v njegovih

obiskih Rima in Vatikana. Zanimivo pa je, da je Gribbin v zadnjem, metodološkem

poglavju eksplicitno zavrnil Kuhnov koncept znanosti.41 A tudi pri Gribbinu lahko

rečemo podobno – njegov pristop je v nenehni nevarnosti, da bi nenamerno zdrsnil v

zmoto (fallacy) in nizanju biografij »velikih znanstvenikov« pripisal nenehno

napredovanje zgodovine; s tega stališča so vse zamisli – »Galilej je pri opazovanju

nihanja nekoč v cerkvi odkril uro« – le ena od točk na poti velikega »napredka«, do

danes, ko kot »palčki na ramenih velikanov« vidimo više in dlje. A ker nas

zgodovina »uči«, da preteklost ni samo en svetal utopični napredek, ampak

pragmatična zmes vsakdanjosti, ki ji ne smemo odvzeti intelektualnega potenciala,

ideje o večnem napredovanju ne moremo sprejeti.

41 Prim. John Gribbin, Science – A History, London-New York: Penguin Books, 2003, str. 614.

Gribbin takoj nato že trdi, da so znanstvena odkritja od Newtona in Einsteina prestala verifikacijo, da

o njih ne dvomi, le preteklost opisuje »korak za korakom«.

42

Zato združitev intelektualne, kulturne in politične zgodovine v historio mišljenja in

razumevanja42 ni znamenje šibkosti, ampak večje moči in argumentativne

prepričljivosti – v luči te strukture ali matrice se je gibal že sam Kopernik –, s katero

lahko osvetlimo znanstveno revolucijo. Potrebujemo oba koncepta: Kuhnov je

razpršen na vse fenomene življenja znanosti v 16. in 17. stoletju in jih povzema v

enotno strukturo ali paradigmo, hkrati pa pripisuje preteklosti enotnost, ki je ni imela,

Gribbinov pa daje zanimive podrobnosti, čeprav res ni mogoče (do)pustiti, da ideja o

vztrajnem napredku, v katerem je jasno začrtan začetek, konca pa še ni videti, najde

svojo veljavo v resnem historičnem razpravljanju. Aleksandré Koyré je znanstveno

revolucijo prekril s filozofsko, Gribbin s pozitivistično in bolj shematično

perspektivo; v enem zadnjih del o zgodovini znanosti je Paolo Rossi, zanimivo,

združil obe skupaj.43

Koyré kot eden pomembnejših zgodovinarjev in filozofov znanosti previdno in

pravilno poudarja, da znanstvena revolucija sama po sebi pomeni temelj za »neko

preobrazbo – mutacijo – filozofske drže, z nekim preobratom vrednosti, pripisane

intelektualni védnosti, v primerjavi s čutnim izkustvom, z odkritjem pozitivnega

značaja neskončnega«.44 Zanj je znanstvena revolucija »hkrati vir in rezultat globoke

duhovne preobrazbe, ki ni preobrnila vsebine, ampak celo okvir naše misli:

zamenjava končnega in hierarhično urejenega Kozmosa antične in srednjeveške misli

z neskončnim in homogenim Univerzumom«.45 O tem velikem toku zgodovine

védnosti govori kot o intelektualni avtobiografiji človeštva, ki je sama, čeprav kot

revolucionarni obrat, deloma ostala povezana s preteklostjo, od katere je hotela biti

drugačna: v nenehnem vplivanju filozofije na znanost in obratno je, na primer,

mogoče doumeti, zakaj je pri Newtonovi teoriji še vedno potreben Bog, na katerem

sloni vse, ali zakaj je bil Galilej še vedno prepričan, da je kroženje edino idealno

gibanje in zato ni mogel sprejeti Keplerjeve teorije o elipsah; hkrati pa je lažje

umestiti skoraj popolno umanjkanje duha znanstvene revolucije v deželah Notranje

Avstrije, kjer je védnost dolgo časa ostala v okvirih srednjeveške sholastike.

42 To besedno zvezo, ki pomeni izvirni teoretski in metodološki pristop v slovenski historiografiji, je

uporabil Igor Grdina v Prerokih, doktrinarjih, epigonih, študiji o idejnih bojih na Slovenskem med

prvo in drugo svetovno vojno, v okviru Kraljevine in Države SHS. Prim nav. d., str. 7–12. 43 Prim. Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, nav. d. 44 Alexandré Koyré, Znanstvena revolucija, nav. d., str. 30. 45 Koyré, nav. d., str. 8.

43

---

Revolucija ni samo obrat planeta okoli sonca ali nasilje in kaos ponižanih in

razžaljenih, ampak koncept »začetka moderne znanosti«, ki pa z nekajstoletno

distanco postaja vse bolj jasen in ker se še ni končal, dovoljuje kar najbolj različne

interpretacije, komentarje, poglede, perspektive. Pravega odgovora na vprašanje o

revolucijah ni, še posebno ne enoznačnega; vsekakor pa tudi v dinamičnosti

mišljenja in razumevanja ni mogoče pozabiti na nedoločenost tega predmeta, saj jo

napolnjujejo mnogotere ideje, ki so jih (iz)rabili v polju politike, družbe, države,

Cerkve, hkrati pa se v različni obliki prenašajo na naslednike: Kopernikove ideje

Tycho Brahe ni sprejel enako kot Johannes Kepler, saj zaradi paralakse ni mogel

sprejeti njegove temeljne teze; Kepler je bil prepričan o neskončnem vesolju,

Kopernik pa ni dvomil, da je vesolje končno in sferično, harmonično in idealno.

Znanstveno revolucijo so kot pojem res »izumili šele zgodovinarji znanosti, nekje v

drugi polovici sedemnajstega stoletja«,46 še bolj pomembno pa je vedeti, da je le

poglavje v zapleteni preteklosti obratov, počasnih ali hitrih sprememb v moderni

dobi. Kopernikova se je nedvomno uveljavljala počasi, za njo pa se skriva pestra,

zanimiva, velikokrat tudi tragična usoda intelektualcev 16. in 17. stoletja; zanimivo

je, da je začela nastajati zunaj institucionalnih okvirov védnosti, kot je bila univerza,

ki je kategorično zavračala nova spoznanja – Rossi opozarja, da ima moderna

znanost pomemben izvor v hermetizmu in magiji47 – v 17. stoletju začele po Italiji in

drugod nastajati akademije,48 v katerih so se združevali podporniki znanosti –

sodelovali s svojimi spisi, donacijami, raziskovalnimi »projekti« in podobno; njena

kultura je našla svoj odmev pri nas, posebno na koncu tega stoletja, ko je bila v

Ljubljani ustanovljena Akademija delovnih (Academia operosorum). Revolucija je

epistemološka, metodološka in ideološka konstrukcija preteklosti, ki zaznamuje

prevratne čase. To je zasilna misel in naj jo bolj razodene zgodovina astronomske

znanosti med Kopernikom in Descartesom.

V tem poglavju bomo preko nekaj primerov (Kopernika, Galileja in Descartesa)

poskusili doumeti širino duhovne revolucije, ki se je vršila prav v 17. stoletju, ko je

46 Eva D. Bahovec, Kopernik, Darwin, Freud. V: Študije iz filozofije in zgodovine znanosti. Ljubljana:

Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1990, str. 11. 47 Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, nav. d., str. 47–51. 48 Takšna je bila, na primer, Academia dei Lincei, pomembna za Galilejevo znanstveno delo, saj je

izdajala njegove spise, še večjo težo pa ima Royal Society iz Londona.

44

na slovenskem ozemlju potekala drugačna intelektualna, predvsem jezikovna in

verska revolucija in v prostoru ni bilo dovolj politične svobode, ki bi dopustila širši

razmah intelektualnega gibanja humanistov in umetnostnega v renesansi. Razmišljali

bomo o zgodovini revolucije, o kateri se marsikdo sprašuje, zakaj smo temu delu

človeške intelektualne preteklosti dali takšno ime – je bila to sploh »revolucija« kot

miselni in politični prevrat, ki v valu nasilja, kot je že zapisano zgoraj, odnese

vladarje, postavi nove, potem pa se podobno zgodi tudi novatorjem, ki sčasoma

razvijejo podobne, če ne še celo slabše možnosti za običajnega človeka. Tako je v 16.

stoletju verjel Machiavelli v Vladarju, zato je treba pojem revolucije morda bolj

razumeti kot »obrat« (ali kot nasprotje pojmu rotacija), ki se je moral zgoditi po

naravni, permanentni poti, z veliko zaviralnimi momenti. Prav tako ima revolucija v

sebi inherenten pomen kroženja: vedno se vrne na isto mesto in izpodriniti jo mora

nova. Tudi Peter Burke se, kot smo že opozorili, upravičeno sprašuje, ali lahko

dolgotrajni proces sploh imenujemo revolucija.

Prej univerzalna in zveličavna znanost – védnost o Bogu je bila najvišja vrednota,

Sveto pismo pa velika knjiga duha, o kateri nisi smel dvomiti! – se je v 16. stoletju

začela cepiti in se vsaj tista, ki se je hotela osredotočiti na materijo, to je na naravne

fenomene, je vedno bolj spoznavala trhle temelje krščanske avtoritete in se raje

povezovala z rokodelci, mojstri srednjeveških cehov. Paolo Rossi v Rojstvu moderne

znanosti v Evropi zagovarja idejo, da ima poleg te povezave znanost še močne

korenine v hermetizmu in magiji; to najbolj dokazuje dejstvo, da lahko Tycha

Braheja in Johannesa Keplerja štejemo za »poslednja mistika«, Galileja pa za

»prvega znanstvenika«.49 Hkrati pa ne smemo pozabiti na Koyréjev argument, da

rokodelci niso ustvarili znanosti, temveč filozofi, in da mesta ter meščani niso bila

vzrok za njen nastanek, temveč eden od prostorov, v katerem so se že v srednjem

veku med učenjaki in profesorji na univerzah vršile intelektualne izmenjave.

Moderna znanost je prav tako začela nastajati po prvem humanističnem navdušenju

nad klasično antiko v Italiji 14. stoletja, ko je več generacij humanistov (Boccaccio,

Petrarca, Valla, Poggio idr.) odkrivalo in preučevalo »pozabljene, izgubljene«

49 Prim. Gribbin, Science, nav. d., posebno poglavja o Braheju, Keplerju in Galileju.

45

rokopise,50 nato pa je hkrati s širjenjem italijanskega vpliva po Evropi znanost dobila

še močnejši zagon.

Križi in težave so nastajali zato (in to je ta bachelardovska epistemološka ovira), ker

je bila »vodstvena« struktura v 16. in 17. stoletju dvojna: prva je bila posvetna, druga

cerkvena. Plemiško svetost je počasi začela nadomeščati negodovanje vedno bolj

številnih množic – sicer v 16. in 17. stoletju močno zdesetkanih zaradi naravnih

katastrof, vojn in kuge –, v mestnih središčih pa je začel nastajati meščanski sloj

prebivalstva. Aristokracija po krvi je s prodiranjem razuma, skepse, že v času

vladavine Sončnega kralja Ludvika XIV.51 izgubljala svoj vseevropski politični

pomen, čeprav to ne pomeni, da ga je povsem izgubila ali za dolgo. Ne nazadnje je

skrbela za dobro delovanje cesarstev, kraljevin, dežel, mest in podobnega, in si

prizadevala, da je ideja »urejene družbe« ostala najbolj pomembna politična

kategorija, odprta za vse (zlo)rabe.

Druga oblast v vsemirju vsakdanjosti pa je bila cerkvena, močna institucija z

večstoletno tradicijo. Tridentinski koncil je v 16. stoletju vsaj načelno reformiral

razburkane in razpršene katoliške vode, v 17. stoletju pa se je postavil ostro nasproti

protestantskim vojaškim silam s severa Evrope in se v krvavi moriji tridesetletne

vojne spopadel s konkurenti v duhu, ki so tedaj postali tudi nasprotniki v orožju.

Zgodovinsko ozadje 17. stoletja – v prerezu družbe po plasteh prebivalstva, visoki

politiki in diplomaciji, monastičnih sistemih – moramo poznati tudi, ko govorimo o

znanstveni revoluciji, saj je z nasiljem zaznamovana prva polovica 17. stoletja

močno prizadela tedanje evropsko prebivalstvo, posebno na Nemškem, Turki pa so

pritiskali od vzhoda in Evropa je bila v nestabilnem političnem položaju; Samuel

Huntington bi verjetno interpretiral spopade med Turki in Evropo kot »spopad

civilizacij« in z milenarističnim slovarjem opisal vse ostre robove, ki jih pošten

znanstveni pogled ne more kar tako odkriti.52

50 Dejansko antični spisi grške in rimske dobe nikoli niso bili povsem pozabljeni – razen tistih, ki so

bili uničeni in so za njimi ostala le poročila, da so nekdaj bili. Pomembno vlogo je pri preoddaji

besedil/prevodov imela arabska kultura, v kateri so dobro poznali predvsem grške avtorje, nekaj pa

tudi osebna akribija humanistov, ki so lahko iskanju rokopisov posvetili vse življenje. 51 Dvom se je zajedel tudi v avtoriteto Svetega pisma, ki je dobro prikazana v rahlo pozabljenem delu

Paula Hazarda Kriza evropske zavesti, Ljubljana: DZS, 1959. 52 Seveda je treba opozoriti, da se Huntingtonove teze iz Spopada civilizacij, ki so tako milenaristične

in problematične kakor Fukuyamove, uporabljajo v (pre)širokem pomenu, ki za znanstveno

raziskovanje ne sme imeti nobenega pomena – še posebno če upoštevamo njegovo misel: »Dva

46

Kakor koli, cerkvena oblast je skrbela za dušni blagor slehernika. Pred 31. oktobrom

1517 je katoliška cerkev uspešno izkoriščala položaj duhovnega vodje, čeprav se je

utapljala v lastnih problemih, ki res niso bili zanemarljivi: vedno večja podkupljivost,

nemorala v duhovniških vrstah in drugega je hromela velikansko institucijo, ki je bila

vedno manj univerzalna … Luthrovih Petindevetdeset tez proti odpustkom je

zarezalo v tedanji čas in močno še v 17. stoletje. To sicer ne pomeni, da je bil Luther

kot upornik dosleden in »liberalen«, nasprotno, če je hotel biti protestantizem čista

vera, ki uživa svojo vero v neposredni prisotnosti božje besede (»vsak jezil bo slavil

Boga!«), je moral postati izrazito konservativen; zato ni nenavadno, da so protestanti

(pri nas v luteranski različici) prvi ostro nastopili proti fenomenom ljudske

pobožnosti, na primer novoštiftarjem, ob koncu 16. stoletja pa so se bili prisiljeni

sami soočiti s preganjanjem vedno močnejše katoliške opozicije.

In znanstvena revolucija (ali kopernikanski preobrat) se je med vsemi zapletenimi

vijugami evropske politične, verske, gospodarske, kulturne in socialne zgodovine

vršila najprej v boju za obstanek, ker je naletela na močan odpor institucije Cerkve,

nato pa je zagotovila temelje še intenzivnejšega obrata v načinu mišljenja in

dojemanja – ter rabe – védnosti v 18. stoletju. Kopernikanski obrat in uveljavljanje

naravoslovnih, tehničnih, fizikalnih in matematičnih znanosti v 16. in 17. stoletju je

mogoče primerjati z revolucijami po letu 1789; brez globljega uvida je jasno, da so

bile protimonarhistične in nacionalne revolucije bolj dejavne; actio je prevladala nad

vso razumnostjo. Znanstvena revolucija pa se je bolj naslanjala na inventio, na ideje,

ki niso krožile samo med ljudmi, ampak so se povzpele v nebesne sfere; počasno

poglabljanje prostorske dimenzije se je naposled pri Isaacu Newtonu končalo v

infinitumu univerzuma, ki so ga s svojim slovarjem hotele razložiti matematika,

fizika, astronomija, tehnika in druge tehnične veščine, ohranjene še iz cehovskih

združenj v visokem srednjem veku. Nekateri so se omejili le na vsemirje svojega

duha in mistično interpretirali nebo, planete in zvezde stalnice, drugi pa so vzeli v

roke teleskop in opazovali površino Lune; včasih je mimo priletel kakšen komet, ki

se je – tedaj je bilo to šokantno spoznanje – svobodno gibal znotraj sfere zvezd

stalnic, ta pa bi morala biti po definiciji kristalična, trdna, nepremična in večna. Zato

so si prav na področju kozmologije in astronomije, na katero se bo omejilo to

svetova: mi in oni« (Samuel Huntington, Spopad civilizacij, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str.

32). To pomeni, da smo »mi« kolektivni subjekt, ki se spopada z »njimi«. V takšnem mentalnem

slovarju pa žal ni prostora za strpnost.

47

razpravljanje, drznili podvomiti v tradicionalne, v kulturi vseh družbenih slojev

usidrane predstave o »knjigi sveta«; Zemlja je bila v središču vesolja je bila resnica,

praesuppositio vsakdanjega življenja. A hkrati je res, da ta ideja na potek človeškega

življenja ni imela kakega posebnega vpliva; kmečko prebivalstvo je nebo seveda

opazovalo in si pomagalo s položajem zvezd – Menocchiov primer je dokaz, da so

nekateri o njem tudi premišljevali –, malokdaj pa so sploh imeli čas, ker so že morali

živeti v vedno bolj zasilnem sožitju z naravo.

Zato so miselne, duhovne, kulturne, gospodarske in na daljši rok politične

spremembe v 16. in 17. stoletju, ki jih označuje prav besedna zveza »znanstvena

revolucija«, najbolj prepričljiv argument za tezo, da je bila nedvomno intelektualna,

hkrati pa je ujeta v kulturne okvire, onkraj katerih so družbene sfere (visoko-nizko,

dvorsko-mestno-kmečko itd.) ter filozofska, religiozna in politična energija, ki je po

vplivu silovitih idej znanstvene revolucije utegnila spreminjati tudi življenje

slehernika. Pri znanstveni revoluciji, omejeni na posvetno učeno sfero astronomije,

matematike in fizike, je virov dovolj, da lahko z »glasovi iz preteklosti«

rekonstruiramo pot takšne revolucije. Njena pot je sunkovita, neenakomerna,

dinamična, v njej je mnogo preskokov, napredovanja in zastoja, saj je

družbenopolitično dogajanje v takratni Evropi velikokrat vplivalo na pot »znanstvene

revolucije«. Verjeti, da je njena pot dokaz večnega napredovanja v zgodovini, je

naivno in težko preverljivo, saj zanika »historično zavest«, človekovo psihološko

moč vživljanja zaradi stvari same.53 Še bolj zanimivo je, da se je ob velikih

znanstvenih odkritjih v 17. stoletju prav tedaj začela razvijati historična zavest, eden

najpomembnejših miselnih konceptov v pogledih na zgodovino54 vse do danes.

3.2.1 Galilej med fiziko in metafiziko

V zgodovini znanosti ima pomembno mesto intelektualec Galilej Galilej (1564–

1642), ki je na začetku 17. stoletja s spisom Sidereus nuncius začrtal bolj empirično

zasnovano fizikalno in matematično osnovano premišljevanje o astronomiji. Paolo

53 Mit o večnem napredovanju ima v historiografiji posebno vlogo, o kateri pa tukaj ne govorimo. 54 Posebno poglavje je raziskava pogledov na zgodovino v 17. in 18. stoletju, ki je po svoje prevzela

duha znanstvene revolucije in se v 16. stoletju, po znani Descartesovi obsodbi zgodovine in Vicovem

zavestnem uporu proti takemu mišljenju, konsolidirala kot znanost; ta ugled je v njej našel tudi

Francis Bacon v Novem Organonu.

48

Rossi označuje drugo polovico njegovega življenja kot »tragedijo«; res je bilo, da

Galilej ni prišel pred inkvizicijsko sodišče po naključju, ampak so njegovo znanstvo

z Bellarminom, uspehi v Rimu in Vatikanu, pozneje pa še velika naklonjenost

kardinala Maffea Barberinija, papeža Urbana VII., protislovno, povzročili oz.

spodbudili sodni proces in hišni pripor do konca življenja. Njegova pot je bila

razpeta med Italijo in nebom, zato je kot uporni otrok naposled zanikal vse želje

staršev in se začel ukvarjati z matematiko in astronomijo. Bil je nadarjen za glasbo,

zato mu ni bilo težko razumeti idealnosti vesolja in njegovih nedoumljivih

razsežnostih. Tako kot Descartes je imel Galilej razvit čut za matematično izražanje,

opazoval je nihalo in premišljal o nečem podobnem, čemur danes pravimo ura,

opazoval naravo in jo interpretiral fizikalno. Njegova akademska kariera se je začela

zelo zgodaj, čeprav menda ni diplomiral iz ničesar, a se je hitro uveljavil kot profesor

matematike; znane so zgodbe, da je s svojimi študenti pogosto zahajal v mestne

gostilne.

Iz njegovega zgodnjega, mladostnega obdobja je ohranjenih veliko anekdot: ena

izmed njih pravi, da je metal kamne – nekaj podobnega je prav tedaj počel Simon

Stevin55 – in ob tem prišel do revolucionarnega odkritja enakomerno pospešenega

gibanja. Izumil je še kompas, v zgodovino astronomije se je vpisal s preučevanjem

supernove; medtem se je spopadal z osebnimi problemi, bil pa je v precej težkem

položaju, ker mu je opazovanje potrdilo pravilnost Kopernikove hipoteze, pri

cerkveni oblasti pa je kopernikanstvo počasi drselo v nemilost. A razlika je bila zelo

pomembna: Kopernik je svojo »hipotezo« zgradil z argumenti, na podoben način, kot

o nebu in Zemlji razpravlja Aristotel v Fiziki in spisu O nebu; Galilej pa je svojo

védnost konstruiral z opazovanjem zvezd stalnic in, seveda, logičnim, tudi retoričnim

sklepanjem.

Znana je zgodba o Lippensheyevem novem izdelku, teleskopu, ki ga je Galilej takoj

hotel imeti, a ker to ni bilo mogoče, je v najkrajšem času izdelal svojega, še boljšega;

zakaj je to počel, postane jasno, če vemo, da si je v mladostnih letih poskušal izboriti

zadostno podporo vplivnih mož v Beneški republiki in bi tako Benetke in dož

povečala svoj ugled z uporabo moderne tehnologije – uporabne tudi v vojni

umetnosti. Medtem je Galilej raziskoval in opazoval sončne pege, hkrati pa se je

55 Prim. Gribbin, Science, nav. d., str. 76.

49

zavedal, da svoje privrženosti kopernikanstvu ne sme javno razglašati, še posebno,

ko je do njega prispela vest o tragični Brunovi usodi. Galilej je tedaj še deloval v

okviru mogočega, saj je bil obisk v Rimu pri kardinalu Bellarminu in papežu izjemno

uspešen; prav tako je postal član ugledne Akademije Lincei, ki so jo leta 1603

ustanovili štirje mladi aristokrati.

Po smrti papeža Gregorja XV. je Galilej po spletu okoliščin ustvaril dobre zveze v

Rimu, neposredno s papežem Urbanom VII; milost pa ni trajala dolgo, čeprav

njegovo temeljno delo Dialog o dveh velikih sistemih sveta (1629) ni doživelo

nikakršnega nasprotovanja. Vanj ni pred izdajo posegla niti cenzura, zato je knjiga

brez težav dobila svoj imprimatur. Prav tako ni nihče nič rekel, ko je v Rimu leta

1611 pred uglednimi cerkvenimi avtoritetami predaval, da je mlečna cesta

sestavljena iz nešteto zvezd, da je površina Lune nepravilna, da ima Jupiter štiri

satelite in podobno. Ko je bil izvoljen Urban VII., je bilo najprej videti, da bo zaradi

osebnega znanstva z njegovim sorodnikom Galilej naposled dobil dovolj gmotnih

sredstev. Čeprav je bil diplomat Beneške republike – v takšni vlogi je bil leta 1611 v

Rimu in Vatikanu –, pa je bilo njegovo življenje zelo odvisno od dnevnopolitičnega

in cerkvenega dogajanja po tedanji Evropi. Zato cenzura in papeška zamera nista

čakali dolgo in nastopila že 1630, ko so ogorčeni ugotovili, da je dobila njegova

knjiga dovoljenje za tisk, čeprav so bile v njej skrite takšne herezije! Seveda je

politična igra šele preizkušala svoje moči na italijanskem matematiku; v vrtincu

sodnega procesa, ki je bil v primerjavi z Brunovim manj absurden in bolj prijazen do

Galileja, je bil v hišnem priporu vse do konca življenja; pomenljivo je, da je bila ena

od obtožb tudi ta, da je spise objavljal v italijanščini, ne pa v latinščini. Pri 69 letih je

bil obsojen in prisiljen priznati zmote – tedaj je menda, čeprav to ni dokazano,

izrekel slavne besede Eppur, si muove!

Po obsodbi Galilejeva raziskovalna žilica ni odnehala in pisal je na skrivaj v udobnih

prostorih vile, v katero je bil zaprt in oropan vsake svobode. Napisal je še pomembno

delo Discorsi intorno a due nove scienze (1638)56, v katerem je v dialoški obliki –

tako kot v Dialogu o dveh velikih sistemih sveta in celo z istimi sogovorniki – povzel

56 Objavljeno je bilo v Leidnu, potem ko jo je Luis Elzevir pretihotapil iz Italije (prim. Gribbin, nav.

d., str. 101).

50

svoja spoznanja o mehaniki, nihalih, odpornosti materialov, balistike57 in večino idej,

zapisanih v pomembnem mladostnem spisu De motu (1590).

Tako je dobila znanstvena revolucija svojo drugo žrtev, če so bili prvi na vrsti

Giordano Bruno in drugi kopernikanci. V spominu človeštva je ostal kot »mučenik

znanosti«, za katerega je dominikanec Tommaso Campanella, ko je bil v ječi, napisal

spis Apologia pro Galileio. Galilej je bil matematik in astronom, ki je govoril le to,

kar je sklepal iz neposrednega opazovanja neba. Prav tako mu ni bilo dolgčas, ko je

po procesu zoper krivoverske nauke njegove knjige živel v hišnem priporu, saj sta ga

med drugimi obiskala Thomas Hobbes in John Milton.58 Njegova smrt je potrdila, da

zgodovina znanosti razgibava svojo strukturo, saj se je z njegovim žalostnim

primerom pokazalo, da znanost ni samo napredovala, ampak da je bila tudi kruta do

svojih častilcev in snovalcev in da ni bila vedno pripravljena le »napredovati«.

Zanimivo je, da je Galilej danes v spominu slehernika ohranjen upornik (»in vendar

se vrti«), hkrati pa mu je v osebnem življenju bilo tako težko. Tridesetletna vojna ga

neposredno ni prizadela, ostal pa je brez osebne svobode; spoznanja in védnosti pa

mu itak niso mogli vzeti.

V zgodovini znanosti je Galilejevo mesto trdno usidrano, čeprav, tako kot o nikomur,

ni mogoče govoriti le o superlativih. V svojih izjavah je bil zelo previden in prav

temu je posvečen pomemben del Koyréjeve filozofske analize Sidereus nuncius in

Dialoga o dveh velikih sistemih sveta; »veliki Florentinec, kateremu sodobna znanost

dolguje nemara več kot kateremu koli drugemu človeku, sploh ni sodeloval v

razpravi o končnosti ali neskončnosti univerzuma. Nikoli ni povedal, ali verjame v

prvo ali drugo. Zdi se, da se ni odločil ali da ima vprašanje celo za nerazrešljivo,

čeravno se nagiba k neskončnosti.«59 Te besede potrjujejo, da je intelektualna Evropa

infinitum prostora dosegla počasi, z zastranitvami in retardacijami – in še danes je

pojem neskončnega univerzuma precej problematičen, tudi v okvirih Einsteinove

fizike in njegovega pojmovanja ukrivljenega prostora.

57 Rossi opozarja, da je »četrti dan Discorsov, v katerem se razčlenjuje gibanje izstrelkov, /…/ eden od

dokazov, kako izjemno kvalitetna je bila galilejska znanost« (Rossi, Rojstvo moderne znanosti v

Evropi, nav. d., str. 152–153). 58 Obiska pri Galileju se Milton spominja v Areopagitici, spisu o svobodi izražanja. 59 Koyré, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, nav. d., str. 83.

51

3.2.2 Resničnost kot koordinatni sistem

Za Galilejem je nastopila močna generacija astronomov, znanstvenikov in filozofov

17. stoletja, ki so se vsaj po svojih močeh in poteh premikali do želenega spoznanja o

naravi sveta. Med njimi je najizrazitejša osebnost René Descartes, polatinjeno

Cartesius (1596–1650); njegov nenadni uvid v resničnost kot tridimenzionalni

prostor, narisan v koordinatnem sistemu abscise in ordinate, je matematiko

povzdignil najviše med abstraktnimi znanostmi številk; optika in fizika, ki ju je razvil

Descartes, v zgodovini znanosti ne smeta biti pozabljena. V primeru velikega

misleca, ki se ni branil jasno opozoriti na edinstvenost in genialnost svojih idej, je

najbolj znana njegova filozofska plat. Zato je bilo za filozofijo – in širšo

intelektualno klimo po Evropi – bolj zanimivo preučevanje, komentiranje in

razmišljanje o Pravilih, kako naravnavati umske zmožnosti (Regulae ad Directionem

Ingenii, 1728), Razpravi o metodi (Discours de la Méthode, 1637), Principih

filozofije (Principia philosophiae, 1644), Meditacijah o prvi filozofiji (Meditationes

de prima philosophia in quibus Dei existentia, et animae humanae a corpore

distincto, demonstratur, 1647), Les passions de l'Ame (O čustvih duše, 1650) in še

nekaterih drugih spisih.

Malo pred »newtonovsko revolucijo«, ki jo je v biologiji nadgradila Darwinova

spoznanja o izvoru živalskih vrst (in pomemben vzpon kemije v 18. in 19. stoletju),

je Descartes s samosvojim mišljenjem povzročil matematizacijo fizike, o kateri

govori na marsikateri strani svojih spisov. Seveda je povezana z njegovimi

filozofskimi principi, vendar pa je treba za bolj celostno razumevanje intelektualnih

idej v Evropi 17. stoletja dojeti tisto vrsto učene kulture, ki se je v dobi reformacije,

humanizma in renesanse povezala z rokodelskimi spretnostmi in se z Brahejem,

Keplerjem in Galilejem razširila kot »znanstvena revolucija«. Descartes je kot

najemniški vojak videl veliko sveta, njegova misel pa je iskala tisti temelj – francoski

mislec jo še vedno imenuje »resnica –, o katerem ne moremo več dvomiti. S svojo

filozofijo, za katero se skriva natančna matematika in fizika, je še poglobil to sfero

učene kulture, ki se ni razvijala v institucionalnih okvirih védnosti: kartezijanske

nauke je leta 1642 obsodila univerza v Utrechtu.

52

Zato je s stališča zgodovine znanosti in posredno kopernikanskega obrata pomemben

spis Le Monde ou Traité de la lumière (Zemlja ali razprava o svetlobi, 1664),60

Principi filozofije, v kateri so razloženi temelji Descartesove fizike, prav tako pa tudi

troje skupaj objavljenih del: Razprava o metodi, Dioptrique61 (Dioptrika), Météores

(Meteori) in Géométrie (Geometrija). Kadar se na splošno razgledujemo po

njegovem opusu – pri tem pa je treba upoštevati še njegovo obsežno korespondenco

(npr. z Mersennom ali Huygensom) – se pokaže vsa (ne)popolnost njegove fizikalne

in matematične misli. Paolo Rossi opozarja, da je »kartezijansko zanikanje praznine

/…/ korenitejše kot zanikanje samega Aristotela: za Descartesa prazen prostor ni

mogoč, če bi obstajal, bi bil obstoječi nič, protislovna realnost. /…/ Razdalja med

dvema telesoma je dimenzija in dimenzija se sklada z materijo, ki je preveč 'subtilna',

da bi jo lahko zaznali, in ki si jo zamišljamo kot 'praznino'.«62 Takšno pojmovanje

fizike – prepričanje, da je materija neskončno deljiva in da praznina ne obstaja –, še

vedno močno utemeljena z religiozno dimenzijo, je naposled ovrgel Isaac Newton, a

ne glede na to »pomanjkljivost«63 Descartesove imaginacije tridimenzionalnega

prostora je treba povedati, da je prav matematizacija človeškega mišljenja utrla pot

naslednikom v razgibani zgodovini znanosti.

In če hočemo bolje predstaviti kulturno in intelektualno razsežnost Descartesove

misli o »knjigi sveta«, se je treba vsaj na kratko ozreti vsaj k Razpravi o metodi, v

kateri stoji optimistična misel: »In na kraju se mi je zdelo, da ni naše stoletje nič

manj cvetoče in nič manj bogato z odličnimi duhovi nego katero koli prejšnjih.

60 Descartes je spis nehal pisati, ko je izvedel za Galileijevo obsodbo (prim. Rossi, nav. d., str. 157);

tudi v Razpravi o metodi govori o usodi tega spisa: »Toda prav tedaj [potem ko je končal s pisanjem,

op. A. K.] sem izvedel, da neke osebe, ki jih spoštujem in katerih avtoriteta premore skoraj toliko nad

mojimi dejanji kakor razum nad mojimi mislimi, niso odobrile fizikalnega nauka, ki ga je malo prej

objavil nekdo drug.« (René Descartes, Razprava o metodi, Ljubljana: Slovenska matica, 1957, str.

85). Čeprav je začel pisati že leta 1630, je delo izšlo šele po njegovi smrti – prav tako kot Kompendij

o glasbi. To pomeni, da nova spoznanja v astronomiji, ki so se dotikala do tedaj samo božanskega,

večnega in sferičnega neba, niso bila takoj sprejeta, njihova recepcija pa je bila počasna in dinamična,

zato jo je težko ujeti v preprosto shemo ali »strukturo«. Res pa je tudi, da jih je na kratko povzel tudi v

Razpravi o metodi. 61 Dioptrika je definirala t. i. sinusni zakon, »po katerem je, kadar svetlobni žarek prehaja iz ene snovi

v drugo, razmerje med sinusom vpadnega kota in sinusom lomnega kota konstantno« (prim. Rossi,

nav. d., str. 157). 62 Rossi, nav. d., str. 162–163. 63 Sedanji zgodovinarji in filozofi znanosti se večkrat sprašujejo, ali imajo sedanja znanstvena

spoznanja epistemološko trdnost; pri tem je treba priznati, da v zgodovini človeške védnosti

objektivna »resnica« ni mogoča, zato je utemeljeno pričakovati še nadaljnje poglabljanje znanja o

»knjigi sveta«. Iz te perspektive je Descartesovo prepričanje razumljivo, saj se vpisuje v tedanjo fazo

filozofsko-znanstvenega prizadevanja, v tedanjo sliko sveta, ki se pne od kmečkih prebivalcev do

aristokratskega okolja vladarskih dvorov.

53

Zaradi tega sem menil, da smem presojati vse druge ljudi po sebi in priti do

zaključka, da ga na svetu ni nauka, ki bi ustrezal obljubam učiteljev in mojemu

pričakovanju«.64 Svojo gotovost še potrdi z besedami: »Odločil sem se, da ne bom

več iskal druge znanosti mimo tiste, ki bi jo mogel najti v sebi samem ali pa v veliki

knjigi sveta.«65 Iz tega spisa je očitno, da je tudi Descartesov značaj najbolje izraža

njegovo geslo larvatus prodeo (zakrinkan stopam naprej),66 čeprav je odločnost in

gotovost njegove misli izjemna. V Razpravi o metodi bi na tem mestu poudarili le

eno dimenzijo, ki se ujema z dogodki in dosežki v zgodovini znanosti. Kopernik je O

revolucijah nebesnih sfer zasnoval argumentativno; prav na to razsežnost njegove

misli je opozarjal Andreas Ossiander, ki je napisal anonimni uvod h knjigi. Od

Kopernika in Descartesa pa je minilo skoraj stoletje in filozofsko nadarjeni, genialni

najemniški vojak, ki je svoje življenje končal z nesrečno pljučnico v Stockholmu, je

nastopil prav proti takšnemu sklepanju:

V skladu s tem sem prišel do zaključka, da se knjižna modrost, vsaj tista, ki se opira le na

argumente verjetnosti in ne na dokaze, modrost, ki je le kompilacija, napihnjena po mnenjih

mnogih oseb, ne more nikoli tako približati resnici kakor preprosto umovanje človeka zdrave

pameti, ki presoja dogajanja po svojih naravnih zmožnostih.67

Najbolj jasno pa se Descartes upre proti argumentativni logiki, ki ne more biti

izenačena z dokazi, h katerim mora težiti prava znanost, v tem odlomku:

Že zdavnaj sem zapazil, da se moramo v praktičnem življenju včasih držati mnogih, čeprav

zelo dvomljivih in negotovih mnenj /…/ in zato sem menil, da moram ubrati prav nasprotno

smer in zavreči kot absolutno napačno vse, kar bi moglo biti izpostavljeno tudi najmanjšemu

dvomu.68

64 Descartes, nav. d., str. 34. 65 Descartes, nav. d., str. 38. 66 V mladih letih je v svojih zvezkih Descartes napisal: »Kakor si igralci natikajo maske, ker so

naučeni, da se jim na obrazu ne sme videti plašljiva zadrega, tako nastopam zakrinkan tudi jaz, ko se

pripravljam, da aktivno posežem v igro na odru tega sveta, kjer sem bil dosihmal pasiven gledalec.«

(Nav. po Descartes, nav. d., str. 296). Rossi zaradi teh besed Descartesa razume kot revolucionarja,

»ki ni maral, da ga označujejo za takšnega, saj se je hotel izogniti konfliktu z uradno filozofijo. To mu

je zelo dobro uspevalo, pri tem pa ni nikdar kompromitiral lastnega stališča.« (Rossi, Rojstvo moderne

znanosti v Evropi, nav. d., str. 159) 67 Descartes, nav. d., str. 41. 68 Descartes, nav. d., str. 59. Temu ustreza še marsikatero mesto, na primer: »Če pa sem pomislil,

kako različna so mnenja, ki jih zagovarja učena gospoda glede ene in iste stvari, in da more samo eno

teh mnenj ustrezati resnici, sem imel domala za napačno vse, kar je bilo zgolj verjetno« (Descartes,

nav. d., str. 37).

54

Nasprotovanje argumentaciji, ki jo je kot zbirko nepopolnih entimemov opisal že

Aristotel v Retoriki, je Descartesov največji premik v zgodovini znanosti, saj je s tem

postuliral empirično, naravoslovno znanost, izhajajočo iz opazovanja. Pri tem je sicer

včasih še sam pozabil, da človeški um sklepanja ne more opustiti in da je pot

znanstvenih odkritij vedno tekla po obeh poteh, empirični in argumentativni. Prav

tako pa je iz te zavrnitve izpeljal znamenito sentenco Cogito, ergo sum, o kateri ve

zelo veliko povedati filozofija.

Descartes je bil univerzalni um, ki je v Razpravi o metodi postuliral temelje svoje

filozofije in jih v Meditacijah, v katerih je sistematično ugovarjal Gassendiju,

Baconu in drugim, še poglobil, hkrati pa na prikrit način (»zakrinkan stopam

naprej«) povzel vsebino spisa o Zemlji in se vpisal v zgodovino medicine z

natančnim opisom živčnega sistema pri človeku. Ravno Descartes nas lahko opomni,

da zgodovina znanosti ni samo naseljena v sub- in supralunarnem svetu, v katerem

sta bodisi eter bodisi praznina, ampak da je usmerjena v mikrokozmos človeka in

Zemlje.

3.2.3 Zavrnitev koncepta zgodovinskega in Vicova Nova znanost

Ker se bomo v tem spisu kasneje, pri premisleku o človeškem »dejavniku« v

zgodovini, torej samih intelektualcih, ustavili pri vzponu zgodovinskega raziskovanja

v 17. stoletju, je treba še pred tem opozoriti na poseben »odsek« zgodovine idej, ki je

ob zori razsvetljenstva kot opozicija Descartesovi filozofiji in pojmovanju verjetnosti

resnice in s tem védnosti, ki iz nje izhaja, nastal v Neaplju, pri intelektualcu, ki so ga

imeli za blaznega, pri filozofu in profesorju retorike Giambattisti Vicu (1668–1744).

Omenili smo ga že večkrat, in to ne brez razloga, zato je čas, da – predvsem v

primerjavi z Descartesovim pojmovanjem resnice, védnosti in spoznanja v znanostih

in s tem z zavrnitvijo zgodovine kot nekoristne, nematematične vede – pretehtamo

težo, vpliv in uporabnost njegovih idej, ki so se eksplicitno navezovale na človekovo

védnost o zgodovini, za Vica ciklično še po tradicionalnem tridelnem pojmovanju

urejeni v dobo božanskega, dobo herojev in naposled v človeško dobo.

Ne glede na vzpon zgodovinskega raziskovanja v 17. stoletju pa je historia dobila

močan (proti)udarec iz filozofije, ki je prav tedaj postavljala pomembne temelje

astronomski in medicinski znanosti; resničnost ujeto v koordinatni sistem, urejevalni

55

princip vseh dosedanjih teorij stvarnosti, je René Descartes definiral filozofsko

celovito, a hkrati izrazito zoženo; kajti svet subjekta, ki lahko dvomi v vse, razen v

sebe, ima omejeno perspektivo; z novo umsko metodo, kakor jo je definiral v

Razpravi o metodi, lahko tak subjekt vidi kot resnične in pomembne edino čutom

dostopne entitete, iz katerih beremo »veliko knjigo sveta«. Mednje pa izginula

preteklost nikakor ne more soditi. Zato je prav Razprava o metodi tisti vplivni spis,

ki je, paradoksalno, hotel zavrniti zgodovino, a je dosegel ravno nasprotno: začela so

se krepiti razna historiografska gibanja, kot so bili na primer bollandisti,

Descartesova negativna sodba pa je izzvala odziv Giambattista Vica, da je utemeljil

»novo znanost«: nouova scienza zavrača človekov cogito, torej mislečega

posameznika, o katerem ne moremo dvomiti, da obstaja, in poudarja prav

imaginacijo socialnih struktur.

Naj pri tem opozorimo le na eno protislovje: če je novi vek sprejel Descartesov

koncept subjekta, ki izhaja samo še iz lastnega radikalnega dvoma, da bi spoznal

resnico, potem za historično mišljenje sploh ni nobenega prostora, njen smisel je

izgubljen in nima se smisla ukvarjati s preteklostjo. Ker pa empirija zadnjih stoletij v

zgodovinopisju dokazuje nasprotne tendence, je očitno, da ni povsem pravilno čisto

verjeti, da je edina možna matrica resničnosti samo Descartesova, ki je pač bila

podvržena močni filozofski in znanstveni ideji njenega tvorca; »osramočena

znanost« je ne glede na Descartesove filozofske ugovore tako še vedno močno

cvetela in se v spremembah »razvijala« dalje.

Veliki filozof, katerega temeljno načelo je bilo zakrinkan stopam naprej, je v

nasprotju s previdnostjo pri pisanju astronomskega dela O zemlji (Le Monde), kajti

izvedel je za »Galilejevo tragedijo«, zgodovino obsodil pogumno in z jasnimi

besedami:

Vendar sem bil mnenja, da sem jezikom posvetil že dovolj časa, prav tako knjigam starih

piscev ter njih zgodbam in fabulam. Skoraj isto je namreč, če se razgovarjaš z osebnostmi

preteklosti ali če potuješ. /…/ Če pa porabimo preveč časa za potovanja, postanemo na koncu

tujci v lastni deželi, In podobno: če smo prezvedavi glede dogodivščin preteklosti, vemo bore

malo o sedanjosti. Poleg tega zbujajo bajke vero, da so mogoče reči, ki so v resnici

nemogoče. Tudi najverodostojnešne zgodbe skoraj zmeraj izpuščajo bolj vsakdanje in manj

bleščeče okolnosti, če celo ne spremene ali ne poveličujejo pomembnosti stvari, da bi s tem v

56

bralcih zbudile večje zanimanje. Zaradi tega nikoli ne opisujejo stvari tako, kakor so se

dogodile v resnici …«69

Misli iz Razprave o metodi na poseben način opisujejo historiografijo 17. stoletja:

zanimajo jih zgodbe, ki jih sicer hočejo rekonstruirati čim bolj »po resnici«, črpajo

pa iz narativnih virov iz preteklosti. Vendar tako ne gre, je prepričan Descartes, kajti

takšni »snujejo načrte, ki presegajo njih moči«.70 To odklonilno stališče je – če

upoštevamo še splošno védnost o njegovi filozofiji – razumljivo, še bolj pa postane

zanimivo, če se spomnimo na vzporedno prizadevanje Francisa Bacona, ki je, ravno

nasprotno, zgodovino včlenil v nov sistem znanosti, utemeljene na razumu. Descartes

je, skratka, zavrnil koncept zgodovine in to ravno v stoletju, ko je po objavi Razprave

o metodi začela cveteti historiografska znanost. V filozofiji se lahko spomnimo še na

razliko med poezijo in zgodovinopisjem, kakor jo je opisal Aristotel v Poetiki;

nasprotje med zgodovino in znanostjo pa je pri Descartesu nova dihotomija, ki jo je

Collingwood imenoval »kartezijanska zgodovina«, tako usmerjena k matematiki in

fiziki, da ji zgodovina kot eskapistični žanr ni pomenila prave resnice in spoznanja.

Collingwood v spisu The Idea of History zavrača Descartesov koncept in njegovo

ostro nasprotje išče v »novi znanosti« Giambattista Vica, ki da je – poleg bolandistov

in drugih zgodovinarjev tedanjega časa – zrasla prav zaradi filozofske negacije

njenega pomena.71 Do ponovne združitve med filozofijo in zgodovino pa je prišlo v

razsvetljenstvu, ko lahko že pri Voltairu zaznamo izrazito tendenco k »filozofiji

zgodovine«.

Descartesova vloga v historiografiji je sicer manj pomembna kakor zanimivo

razmerje z Baconom, a vendar ima svojo težo. Negativno nastrojena je pomagala –

kakor je temu rekel Collingwood – pri konceptualnem in metodološkem

spreminjanju historiografije. Že večkrat omenjeno nasprotovanje v podobi socialno

orientirane nove znanosti, ki jo je domislil »tujec v lastni domovini«72 ali »gospod

69 Descartes, Razprava o metodi, Ljubljana: Slovenska matica, 1957 (Filozofska knjižnica), str. 35–36. 70 Descartes, nav. d., str. 36. 71 R. G. Collingwood, The Idea of History, Oxford: Oxford University Press, 1994, str. 60. 72 S to besedno zvezo imenuje samega sebe v svoji Avtobiografiji, ki jo je izdal 1725, torej isto leto

kot prvo izdajo Principov nove znanosti (prim. Giambattista Vico, Autobiografija. Zagreb: Grafični

zavod Hrvatske, 1993, str. 47). Ta spis pa ni pomemben le kot dragocen vpogled v vplive na

intelektualno rast, temveč kot eden prvih primerov filozofske avtobiografije.

57

Kost in koža«73, kakor so menda sodobniki imenovali Vica, pa je treba razgrniti in

pojasniti natančneje, saj bomo le tako lažje razumeli, zakaj se ni uveljavila

Descartesova vizija ukinitve zgodovine, in to v Neaplju, v katerem je na

intelektualnem področju prav v Vicovem času imela odločilno vlogo prav

kartezijanska filozofija in znanost.

Življenje Giambattistu Vicu ni bilo naklonjeno. In čeprav ga danes štejemo za enega

velikih razsvetljenskih mislecev, ki se je ukvarjal z retoriko, politično filozofijo,

zgodovino in s pravom, je Vico s svojem času kot apologet klasične antike navzven

deloval zastarelo, kakor da bi bile njegove ideje, predvsem pa argumenti in vsebina

razprave, povezane le z arhivarsko starosvetnostjo. Bil je slabega zdravja in bil je

nezadovoljen z jezuitskim šolanjem, hkrati pa si je, kakor poroča v svoji

avtobiografiji, skoraj zlomil lobanjsko dno in so mu zdravniki napovedali, da bo

ostal vse življenje prizadet.74 Zaradi treh let okrevanja se je šolal doma, in to ni bilo

težko, saj je bil oče po poklicu knjigar in je lahko bral knjige z vseh mogočih

področij, zato je bila tudi njegova izobrazba zelo široka, a nesistematična. Dogodki iz

otroštva so povzročili, da je Vico zaradi nesreče »razvil melanholično in razdražljivo

naturo, s kakršno se morajo odlikovati ljudje duha in globine«.75 Najsrečnejša leta

(med 1686 in 1695) je preživel v bližnjem mestu Vatolli, kjer je bil domači učitelj na

domu škofa iz Ischie, leto pred vrnitvijo v Neapelj pa je doktoriral iz obojega prava,

čeprav je samega sebe imel za samouka. Nato je zasedel mesto profesorja retorike; v

sistemu sedmih svobodnih umetnosti, pri katerih je univerza kot intelektualno

zastarela institucija, proti katerim so ravno tedaj najbolj cvetele nove oblike prostora

védnosti (na primer akademije in druge, polformalna učena združenja), je bila

retorika študij prve stopnje, precej višje pa so cenili pravo, ki ga je Vico hotel

poučevati, a tega profesorskega mesta nikoli ni dosegel. Imel je številčno družino,

med otroci pa je bil za intelektualno delo najbolj nadarjen sin Gennaro. Po letu 1734,

ko je Neapelj zavzel Karel III. (ko parmski nadvojvoda), je postal uradni kraljevi

zgodovinar. Toda zaradi številnih zdravstvenih težav se je moral 1741 upokojiti – na

profesorskem mestu ga je nadomestil sin Gennaro – in tri leta kasneje je umrl.

73 Prim. Zgodovina historične misli, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006, str. 450. 74 Vico, nav. d., str. 19. 75 Vico, nav. d., str. 19. Avtobiografijo je, po retoričnih zgledih, ki jih je poučeval na univerzi v

Neaplju, tudi sam napisal v tretji osebi.

58

Vicov neuspeh za časa življenja je bil povezan z burnimi političnimi prevrati, ki jih

je doživljal Neapelj, hkrati pa je to mesto postalo intelektualno središče

kartezijanskih idej; in Vico se z Descartesom globoko ni strinjal in še preden je

napisal svoje temeljno delo, je že v Avtobiografiji zapisal, da si ne bo izmišljeval

»tega, kar je Descartes zvito domislil glede metode svojega raziskovanja, in to le z

enim namenom: da lastno filozofijo in matematiko povzdigne, hkrati pa poniža vse

ostale znanosti«.76 Njegov upor proti Descartesu, ki je po analogiji svojih filozofsko-

matematičnih izvajanj moral kot nekoristno zavrniti tudi zgodovino, je ostal brez

odmeva; šele s prevodom zgodovinarja Julesa Micheleta v francoščino v 19. stoletju

je Vicova misel začela močno odmevati in širiti svoj vpliv v filozofiji, zgodovini in

sociologiji.

Med številnimi spisi prav posebej izstopa sinteza Vicove misli, zapisana v delu

Prinzipi di Scienza Nuova (Principih nove znanosti, 1722), delu, ki ga je večkrat

popravljal, knjigi, ki smo jo tu omenili že na začetku. Posebno pozornost si prav

gotovo, kot intelektualec svojega časa in »mož iz ozadja«, zasluži zaradi socialno

orientirane teorije védnosti, katere vzvišeni cilj je iskanje resnice, to pa je Vico odkril

v različnih fazah človeške zgodovine in s tem postavil temelje kasnejše filozofije

zgodovine.77 Ker se je dokopal do spoznanja, da »so miti del ljudske zapuščine in ne

konstrukcije filozofov, kot so mislili Bacon in sodobniki«78 in ker, z Vicovimi

besedami, »ta Znanost hkrati opisuje večno idealno zgodovino, skozi katero se v času

pretakajo zgodovine vseh narodov od njihovih začetkov, razvoja, stagnacije,

propadanja in konca«,79 je na tem temelju, v pomembni fazi intelektualne zgodovine,

zasnoval novo koncepcijo zgodovinske resnice, ki je temeljila v socialnih dimenzijah

– te pa se ves čas, skozi potekanje časa od božanske dobe do človeške, nenehno

spreminjajo in niso večne, za vedno enake miselne, skonstruirane strukture, kakor sta

jih postulirala Descartesova znanost in sistem védnosti. Vicova znanost se sicer

»razvija prav kakor geometrija, ki ustvarja in kontemplira svet svojih elementov in

76 Vico, nav. d., str. 23. 77 Pri tem navedimo le mnenje D. R. Woolfa, ki Vica zaradi narave razumevanja historičnega imenuje

»bodisi za odpadnika renesanse bodisi zgodnjega filozofa zgodovine«; razume ga »kot most med

humanizmom na eni in obdobjem Herderja in Hegla na drugi strani«. Prim. D. R. Woolf, The writing

of early modern European intellectual history. V: Michael Bentley (ur.), Companion to

Historiography. London–New York: Routledge, 2006, str. 323. 78 Oto Luthar (ur.), Zgodovina historične misli. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006, str. 451. 79 Giambattista Vico, New Science. London: Penguin Books, 1999, str. 129 (slovenski prevod Nede

Pagon je tu in v vseh naslednjih primerih naveden po Zgodovini historične misli, nav. d., str. 453).

59

hkrati ustvarja tudi svet veličin; a to počne toliko bolj resnično, kolikor so resničnejši

zakoni človeškega delovanja, ki nimajo točke, črte, površine in lika«.80

Vico zahteva »nenatančnost« z matematičnega zornega kota in široko interpretacijo

zgodovine idej razume kot zgodovino domnev, zaznavanja in zdrave pameti. Princip

verum esse ipsum factum – torej da je resnica točno to, iz česar je narejena, še

»moderneje« rečeno, da je skonstruirana81 –, o čemer je Vico velikokrat razpravljal,

je bil logični in spoznavni temelj, na katerem je v Principih nove znanosti prišel do

prepričanja, da »ni mogoče sestavljati zgodovine dogodkov, temveč zgodovino

običajev in družb«.82 Še več: »Drznemo si celo trditi, da kdor razmišlja o tej

Znanosti, sam sebi pripoveduje to večno idealno zgodovino, saj so ta svet narodov

prav gotovo naredili ljudje (kar je prvo zgoraj zapisano neizpodbitno načelo) in da je

zato treba poiskati načine za spreminjanje našega človeškega uma; kdor tako

razmišlja o tej Znanosti, si je ta um 'moral, mora in bo moral' sam ustvariti.«83

Vicova ostra ločitev med spoznavanjem narave in spoznavanjem tega, kar smo sami

ustvarili (umetnost, institucije, pravo ...) je pripeljala do njegovega ostrega

nasprotovanja Descartesu.

Ne gre za to, da bi Vico nasprotoval idejam znanstvene revolucije; a dejstvo je, da je

odločno Descartesovo stališče, kako je študij zgodovine potrata časa, sprožilni

moment Vicovega »protinapada« s prepričanjem, da so »načela družbenega sveta

stvaritev človeka in so zanesljivejša od načel, ki določajo naravni svet«.84 Vico je s

konceptom »družbenega« postuliral človeški substrat zgodovine in na novo postavil

kriterij »resnice«, ki nastaja s človeškim delovanjem in je po zakonih nespremenljive

logike ne moremo ujeti, ampak preiskovati vsako človeško družbo, njih običaje in

institucije, posebej. Verjetnost resničnosti je torej večja ali manjša, ne pozitivna ali

negativna. Vico je našel podobnosti med različnimi obdobji, vendar se nikoli ne

ponovi v isti obliki (zgodovina ni večno ponavljanje istega), prav tako pa je bil

prepričan, da če pri dveh narodih najdemo isto idejo, nima smisla ugotavljati, kdo je

bil prvi ali kdo si je izposodil od drugega.

80 Vico, New Science, nav. d., str. 129 (Zgodovina historične misli, nav. d., str. 453). 81 Od tod tudi nismo prav daleč od pomembne teorije Benedicta Andersona o zamišljenih skupnostih,

o kateri bomo posebej razpravljali v naslednjem poglavju. 82 Zgodovina historične misli, nav. d., str. 452. 83 Vico, New Science, nav. d., str. 130 (Zgodovina historične misli, nav. d., str. 451). 84 Zgododovina historične misli, nav. d., str. 452.

60

Za naš namen v tem spisu je prav to ustvarjalno intelektualno nasprotje dveh

različnih konceptov zanimivo zato, ker pomeni neke vrste dopolnitev zgodovine

misli (in s tem védnosti) 17. stoletja, v času zgodnjega razsvetljenstva, in z

učenjakom Vicom, ki je s svojo teoretsko spodbudo, pa čeprav ne še v svojem času,

učvrstil eno stoletje stare poglede na princip in način pisanja zgodovine (o čemer

bomo v tem spisu spregovorili še posebej). Descartes in Vico s svojimi nasprotnimi

stališči dopolnjujeta historiografijo 17. stoletja (čeprav je Vicova reakcija nastala že

na začetku 18.), ki si je na severu prizadevala za metodo in znanstvenost, na jugu pa

je v tradiciji pragmatične, poučne zgodovine ostajala pri trdnem in prvem

prepričanju, da je zgodovina umetnost; ta tradicionalni pogled pa ni bil tako slab, saj

je prav s humanisti in njihovimi nasledniki v 17. stoletju uveljavil načelo dobrega

sloga; ne nazadnje tudi Descartes pravi, da zgodovina ponareja resničnost zato, da bi

v bralcih zbudila zanimanje, torej je najpomembnejši – a ne edini – medij

zgodovinopisja pisanje – tako kot pisana beseda ostane, tako tudi zgodovina fiksira

svojo interpretacijo minulosti. Dobro izraziti preteklost v retorično spretni in

sprejemniku prilagojeni je postala vrednota, najdemo pa jo pri vseh intelektualno

zanimivih preučevalcih preteklosti.

3.3 Jezik slovenščina in njegove pojavne oblike

Širši pogled na védnost in le eno od njenih oblik,85 to je na znanstveno revolucijo, v

okviru katere smo na kratko pregledali, vsaj za zgodovino in zgodovinopisje

pomembni teoriji, Descartesovo in Vicovo, je potreben zato, da se lahko na tej točki

ozremo navznoter in geografijo védnosti, ki smo ji doslej dovolili črpati iz

mnogoterih, tujih in domačih virov, usmerimo nad dežele Notranje Avstrije, ki so se

v poznem srednjem veku in v začetku novega znašle v političnih, institucionalnih,

gospodarskih, cerkvenih in kulturnih preobrazbah. A ne zadostuje, da si omejimo le

geografski prostor, temveč si bomo – še preden bomo razgrnili njeno zgodovino,

torej s stališča zgodovine znanja, védnosti, intelektualcev in institucij – za območje,

ki so ga večinoma naseljevali Slovenci, z že razvitim govorim jezikom, ta pa se je v

srednjem veku zapisoval redko, opisati in umeti s stališča jezikovnih sprememb.

85 Prav posebno pozornost sta si v slovenski in širši strokovni literaturi zaslužila še humanizem in

razsvetljenstvo (bibl.), vendar se zaradi prostorske omejitve v tem spisu s tem posebej ne ukvarjamo,

čeprav je treba prav na podlagi spoznanj slovenske zgodovine, književne zgodovine in klasične

filologije začrtati intelektualno zgodovino med protestantizmom in 18. stoletjem, saj noben čas ni

izoliran sam zase in vedno raste od nekod in na nekaj vpliva.

61

Pri tem se znajdemo na področju, katerega je že kar izčrpno obdelala slovenska

literarna veda, predvsem slovenska literarna zgodovina, saj je prav protestantizem

prinesel Slovencem prve knjige, knjižni jezik in velike družbene spremembe; v

protireformaciji in času vladarske absolutizacije prostora in cesarstev ter

uveljavljanja rekatolizacijskih, zmagovitih načel nad protestantizmom v tem

prostoru, je od Čandkove priredbe Evangelia inu listuvi, ki jih je škof Hren izdal leta

1613 v Gradcu, in prevoda Kanizijevega Malega katekizma, izdanega v Augsburgu

leta 1615, je prva slovensko tiskana knjiga izšla šele po več kot petdesetih letih.

Literarna zgodovina je ob tem tradicionalno zastopala tezo o književnem zastoju in

pri tem štela za srečno okoliščino, da se je Tomaž Hren pri papežu v Rimu zavzel za

ohranitev Dalmatinovega prevoda biblije, sicer pa da se takrat ni »dogajalo nič«;

vendar že dolgo vemo, da ni tako, in zato hočemo s tem spisom, s širšim razgledom

nad obravnavano dobo, razširiti kulturno- in književnozgodovinsko okno preteklosti.

Jeziki 16. in 17. stoletja so tudi sami doživljali revolucionarne spremembe. Za

znanost rezervirana latinščina je na začetku novega veka še stolovala na univerzah in

ne glede na njeno počasno erozijo v konkurenčnem boju z ljudskimi jeziki, je še do

razsvetljenstva pogosto imela vlogo znanstvenega, nadnacionalnega jezika.

Pripadnost se, tako kakor kasneje v času nacionalizmov, ni osredinila na jezik, ki ga

govoriš, temveč je bila identiteta zakoreninjena, na primer, v deželnem patriotizmu

in jezika kot identifikacijske točke skupnosti ni definirala kot središče univerzuma.

Latinščina je zato dolgo časa bila vsaj za zgodnje novoveške intelektualce

najpomembnejše diskurzivno polje, tudi za humaniste na Slovenskem ali kje drugje

po svetu, kjer so delali in živeli. Peter Pavel Vergerij, diplomat rimske kurije in

koprski škof je bil pomemben razširjevalec humanističnih idej (na primer Erazma

Rotterdamskega) in je pomembno vplival na izobrazbo in razgledanost Primoža

Trubarja, prav tako je tako vlog imel palatinski grof Peter Bonomo. Latinsko so

pisali tudi drugi humanisti: Avguštin Prygl (med 1470 in 1535), imenovan Tyfernus

(ker je prihajal iz Laškega), je svojo zbiralsko in arhitekturno delo lahko uresničil kot

tajnik škofa Krištofa Ravbarja (saj je bil njegov sošolec), odlikoval pa se je tudi kot

bojevit katolik, ki je proti protestantizmu nastopil že na samem začetku, po mnenju

Primoža Simonitija pa je Tyfernus »izrazit primer mnogostranskega, kar

polihistorsko širokega humanista« in se »v njem zarisuje pač najbolj profilirana

62

osebnost med humanistično delujočimi izobraženci.86 Učitelj cesarja Maksimilijana

I. je bil Tomaž Prelokar iz Celja (ali Thomas de Cilia); med humanisti na

Slovenskem pred protestantizmom lahko omenimo še Brikcija Preprostega,

predavatelja na dunajski artistični fakulteti in komentatorja Ciceronovih retoričnih

del87, na taisti fakulteti je predaval filozofijo Matija Hvale iz Vač. Baron Žiga

Herberstein, diplomat in zgodovinar, ki se je odlikoval kot odposlanec cesarja

Maksimilijana na diplomatskih misijah, predvsem v Rusijo, zaradi katerih je

Herberstein napisal Moskovske zapiske, je po besedah Jože Glonarja kot človek

univerzalne izobrazbe »toleranten kozmopolit, bogato obdarjen od narave na telesu

in duhu«.88 Med glasbeniki pa ne smemo pozabiti na Jakoba Petelina Gallusa.

O slovenskih humanistih in humanistih na Slovenskem je temeljno monografijo

napisal klasični filolog Primož Simoniti in treba se je zavedati, da vlogo učene

kulture v zgodovini 16. in 17. stoletja ne moremo razumeti, ne da bi vsaj v tej kratki

obliki, kot smo to storili zgoraj, pomislili na njihove predhodnike, ki so kot

intelektualci svojega časa zaznamovali slovenski in evropski prostor v filozofiji,

državoznanstvu in ter v obojnem pravu. Tako pri intelektualni rasti učene kulture na

Slovenskem, ne glede na to, v katerem jeziku je bila tedaj zapisana, ni zanemarljiva

ustanovitev ljubljanske škofije, ko je Friderik III. po pridobitvi celjske dediščine leta

1461 izdal ustanovno listino in na škofovsko mesto lansiral humanističnega

izobraženca Žigo Lamberga in njegovega naslednika Krištofa Ravbarja, tipičnega

renesančnega prelata in intelektualca, doktorja obojega prava. Njihovo versko

prepričanje, kolikor so lahko dojeli daljnosežnost in vpliv tedaj razplamtevajoče se

reformacije, je bilo večinoma konservativno in v protestantskem gibanju niso videli

posebne nevarnosti, a bolj pomembno kot to je dejstvo, da se je »deželna zavest« v

Notranji Avstriji, ki so jo sestavljale Štajerska, Koroška in Kranjska, na ozadju

vojaških spopadov z Beneško republiko, zaradi medsebojnih sporov, vedno večjim

nezadovoljstvom kmetov, številnim izbruhom kuge in turških vpadov, če naštejemo

samo nekatere nevšečnosti poznega 15. in zgodnjega 16. stoletja, krepila in

konsolidirala dolgotrajno shemo vladanja višjega in nižjega plemstva na eni strani in

86 Prim. Slovenski biografski leksikon, 13. zv. Ljubljana: SAZU, 1982; Primož Simoniti,Avguštin

Tyfernus (Primož Simoniti). V nadaljevanju bomo poleg knjižnega navedli še elektronski vir

(www.slovenska-biografija.si). 87 Prim. Franc Ksaver Lukman, Brikcij Preprost. SBL, 1952 (http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi461242/). 88 Prim. Joža Glonar, Sigismund Herberstein. SBL, 1926 (http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi461242/).

http://www.slovenska-biografija.si/

63

deželnega kneza na drugi strani. (!) Njihovi družbeno odločujoči nosilci so bili

izobraženci, čeprav so bili v manjšini.

Pri vseh slojih prebivalstva pa se je nezadržno širila raba nacionalnih jezikov; s

hkratno konsolidacijo imperijev in »nastanka modernih držav« so v našem prostoru

svojo domovinsko pravico dobile italijanščina, nemščina in slovenščina. Družbene

okoliščine so odločale, kateri jezik so uporabljali, odvisno pa je bilo tudi od tega, ali

je bil prenosnik govorni ali pisni ali brani (ali pa so ga poslušali). Ker se v tem spisu

z latinsko pišočimi humanisti ne bomo posebej ukvarjali, naj na podlagi temeljnih

strokovnih spoznanj le zapišemo, da so pred »izbruhom« protestantizma, ki je eno

največjih sprememb prinesel prav v pogledu na ljudski jezik, v našem primeru na

slovenščino, pomenili neizbrisljivo in pomembno »etapo« v intelektualni zgodovini

na Slovenskem. Prav učena kultura si je tedaj v različnih jezikih in v počasni levitvi

institucij védnosti – zelo pomembne med njimi so bile, na primer, protestantske

osnovne šole – utirala pot med večinsko nepismenim prebivalstvom, ukleščenih v

trdne fevdalne strukture srednjega veka. Vendar te niso bile več tako trdne kot na

začetku omenjeno Weiditzovo drevo, temveč so se v stoletjih do terezijansko-

jožefinskih reform začele rahljati; pa ne le pri kmetih, ampak tudi med meščani, ki so

bili ekonomsko uspešni, se je dogajalo, da so začeli kot poplemeniteni prehajati med

plemstvo.

Zgodovina niso le dejstva, temveč tudi imaginacija. Zato si lahko zamislimo89

zanemarjeno kmečko kuhinjo. V njej v mrazu sedi družina, ki noč in dan dela.

Zemlja ni njihova. Ena generacija večkrat zamenja gospodarja in se skriva pred

podivjanimi vojaki, ki pustošijo njihova skromna bivališča. Pogovarjajo se v jeziku,

ki ga njihovi gospodarji nočejo govoriti, čeprav ga razumejo. Nedaleč stran pa je

razkošna dvorana. Lepo okrasje, slike, velike mize so znamenja dobrega življenja, a

naokoli vladata mraz in umazanija, ki ju lepo oblečeni prebivalci ne znajo pregnati.

Majhni otroci so že poročeni, čeprav še ne znajo govoriti. Vsi znajo pet ali več

89 Opravičilo za imaginativne tehnike pripovedovanja, ki mora biti po Ingardnu kvazirealna in polna

praznih mest, je treba zapisati z metodološkega historiografskega izhodišča, kajti zgodovina je, ne

glede na to, kakšno gledišče uporabimo, ves čas vpeta med dejstva in pripoved o njih. Od tod nujna

subjektivnost in občasni, toda neizbežni anahronizmi; kajti uporabljati pojme, ki so jih v različnih

časih in prostorih različno razumeli (na primer politika, narod, intelektualec, institucija ...), lahko

pripelje do tega, da bi bili očitki sociologa Pierra Bourdieuja zgodovinarjem zares utemeljeni (prim.

Bourdieu, Chartier, Ginzburg, Sociologija, zgodovina, književnost. Ljubljana: Studia humanitatis,

2011, str. 26). Zato je lažje, če sprejmemo izraz »konstrukcija«, kakor jo je, kot bomo videli v

nadaljevanju tega poglavja, pregnantno »skonstruiral« Benedict Anderson.

64

jezikov, zato nihče ne ve, katerega je znal prej in kateri je njihov materni jezik.

Zavedajo se svoje edinstvenosti, saj so gospodarji cesarstva, v katerem sonce nikoli

ne bo zašlo. Ali vsaj ne bi nikoli smelo zaiti. Toda ta edinstvenost (še) nima nobene

zveze z jezikom.

Paradoks dveh svetov: hkrati je obstajalo več resničnosti hkrati – imperialistična, ki

je rojevala nove in nove obraze na vedno bolj razburkanem političnem in vojaškem

prizorišču Evrope; institucionalna, ki je postavljala nazive pred imeni in je bila v

splošni ljudski predstavi »zamišljena skupnost«; meščanska, obrnjena v lastno

zapleteno prihodnost; kmečka, omejena na dolgem enoličnem »maršu« po poti

fevdalizma, ki se ni končala vse do propada imperijev na začetku 20. stoletja. Tako

kot zgodovinska imaginacija pa abstrakcija preteklega dogajanja utegne biti ali

adekvatna ali zavajajoča. Lahko si mislimo, da se je, kakor pričajo ohranjeni viri, res

vsaj enkrat zgodilo tako, toda za zgodovinopisje je to izraz neznanstvene in

nekritične domišljije (imaginacije). Zgodovinopisje, ki si je preteklost često

zamišljalo kot niz vzrokov in posledic in dogajanje proti preteklosti kot železni

zakon večnega »napredovanja« proti višjemu in boljšemu, je konkretne zgodbe, še

posebno, če so prihajale iz logov večinskega prebivalstva z najmanjšim družbenim

vplivom, potisnila v pozabo in v kolektivni spomin vtisnila le usode najvišjih,

izbrancev po milosti božji, birokratov in voditeljev sveta, iz katerih da bo izšla vsa –

po možnosti svetla – prihodnost.

A vendar ne gre le za nasprotja med visokim in nizkim, bogataši in reveži,

fevdalnimi hegemoni in zatiranimi kmeti, izobraženimi in nepismenimi, protestanti

in katoličani, večjezičnostjo in enojezičnostjo, med univerzalnim in partikularnim. V

vseh mogočih dihotomijah, ki so jih humanistične in družboslovne znanosti doslej že

natančno pojasnjevale in nikoli povsem pojasnile, pa so zanimive »nevidne« vezi

med njimi. In tista, ki nas na tem mestu zanima, je jezik in potemtakem tudi

književnost (v najširšem pomenu besede – bibl. Kidrič), kajti v dobi nacionalizmov

in kasneje modernih držav so se tudi Slovenci, in še vedno se, simbolno identificirajo

prav s svojim jezikom; kar pa pomeni, da moramo biti, ko razpravljamo o 16. in 17.

stoletju o tej temi, previdni in lahko le ponovimo besede Kozme Ahačiča, da so bila

»razmerja med pojmi, kot so jezik, nacija in družbeni položaj bistveno drugačna kot

65

dandanes«.90 Skozi prizmo zgodovine védnosti pa je jezik le en, čeprav zelo

pomemben element zgodovine, ki ga ne smemo zanemariti.

---

Ni pravega odgovora na vprašanje, ali je zgodovina učiteljica življenja. Veliko

število primerov iz preteklosti je (do)kazalo, da je Ciceronova sentenca polna

globočin, a je preveč idealistična, odmaknjena od resničnosti in večinoma ne drži, saj

se individualne ali kolektivne usode preteklih družbenih, političnih, jezikovnih

skupnosti ter njene temeljne identifikacijske točke kažejo kot vrsta novih »napak« ali

vsaj istovrstnih dejanj; iz njih izhaja, da zgodovina, v katero je ujet del dogajanja

nekdanjosti, prihodnje generacije ne nauči ničesar. Še več, »preteklost je, kot je bilo

že mnogokrat rečeno, tuja dežela, v kateri ne bomo sebe nikoli ponovno našli«.91

Čeprav lahko tako kakor Patrick Geary sodobnemu zgodovinopisju očitamo, da je

otrok romantične nacionalistične šole in ne ustreza sedanjemu pomenu tako

ideološko močno obarvanega pojma naroda, ostaja dejstvo, da so posamezniki,

povezani v manjše ali večje skupnosti, v katere so verjeli prostovoljno ali pod prisilo,

živeli v konkretnem prostoru in času, ki ga s tako ali drugačno metodo hoče opisati

vsakokratna zgodovinska znanost in njena metoda.

Ker nas zanima zgodnji novi vek, še posebno 16. in 17. stoletje v evropski in

slovenski zgodovini s stališča spreminjave jezikovne ideologije; protestantska

prizadevanja za uveljavitev do tedaj govornega in redko natisnjenega ljudskega

jezika92 večinskega prebivalstva in njihova jezikovna ideologija »od spodaj« bo

zanimiva izhodiščna primerjava s stanjem v 17. stoletju, časom vojaških spopadov

zaradi veroizpovedi, časom nasilnih kmečkih uporov in še bolj nasilnega zatrtja želje

po več svobode, časom počasne konsolidacije »modernega« sveta filozofskega

dvoma Descartesovega tipa, znanosti in merkantilizma v ekonomsko-gospodarskih

gibanjih.

In čeprav se za ti dve stoletji na prvi pogled zdi, da je bil pogled na jezik vsiljen

90 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti: protestantizem. Ljubljana: ZRC SAZU,

2007, str. 15. 91 Patrick Geary, Mit narodov. Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005, str.

43. 92 Benedict Anderson v Zamišljenih skupnostih (O izvoru in širjenju nacionalizma, Ljubljana: Studia

humanitatis, 2007) za večinski ljudski jezik nekega območja uporablja izraz »vernakular« (kot

nasprotje jezikov učene kulture, kot je bila v času protestantizma še latinščina).

66

nemočnim od posvetnih ali cerkvenih vladarjev, večino časa enak, nespremenjen, je

zgodovinska slika drugačna, če upoštevamo, da lahko skupnosti tedanjega časa in

prostora v skladu s teorijo Benedicta Andersona poimenujemo kot zamišljene, saj sta

religijska in dinastična skupnost obstajali na podoben način kot kasnejša

nacionalna,93 torej kot entiteta, v katero je treba verjeti, če naj bo resnična in ima

pravi vpliv na realne dogodke. Seveda ni mogoče naivno trditi, da je kmet, ki je

zaradi davkov, pustošenja ali bolezni neizmerno trpel, vedel, da veruje v

»izmišljene« stvari: dinastično kraljestvo, ki ga Anderson priznava kot eno od

prednacionalnih zamišljenih skupnosti, je bilo kruto dejstvo, s katerim je bilo treba

(pre)živeti; in do nastanka novega »kraljestva nacij« je bilo še daleč.

V 16. in 17. stoletju, ko se je vršila dolga levitev poznosrednjeveškega sveta v

moderni čas znanosti, gospodarstva, individualizirane kulture, predvsem pa v

nacionalno skupnost, ki se je v dobi luči in razuma v 18. stoletju uveljavila kot

najmočnejša ideologija političnih skupnosti v Evropi, se je v vseh slojih družbe vršila

počasna in zapletena sprememba, ki ji milenaristično navdihnjeni zgodovinarji

pravijo začetek moderne dobe. Življenje kmetov, meščanov, plemičev in duhovščine

se je v 16. in 17. stoletju močno razlikovalo, saj je bilo vse do razsvetljenstva in

krvavih revolucij še vedno tipično fevdalno, zato so bila tudi njihova medsebojna

razmerja moči zelo podobna in so izkazovala enako protislovje kot že v srednjem

veku: kapitalsko bogatejša manjšina s trdo roko vlada ekonomsko podhranjeni večini

in pri tem za upravičevanje svoje vloge uporablja različna ideološka orodja, pri

katerem je imela (po Andersonu poimenovana) religijska skupnost zelo veliko vlogo.

Pri tem ne smemo pozabiti na jezik, ki pred 18. stoletjem večinoma še ni bil

reprezentant enkratne, suverene, zamišljene in številčno omejene nacionalne

politične skupnosti; ideologija (način) njegove rabe, kodifikacije in širjenja se je

izkazovala v tedanji jezikovni situaciji, ki je bila bolj spontana posledica režima

vladanja kot posledica dosledne jezikovne politike. Tudi po tem se razlikuje položaj

jezika v 16. in 17. stoletju. Latinščina je bila še vedno jezik znanosti, medtem ko sta

bila v Notranji Avstriji govorjeni in pisni jezik nemščina ali italijanščina.

Slovenščina je bila na obrobju, njeno mesto je bilo v cerkvah za nepismene vernike,

93 Anderson definira narod kot zamišljeno skupnost med seboj razlikujočih se posameznikov;

zamišljena skupnost je družba, v katerem dejansko nihče ne pozna drugega, a ima vzvode, da se na

neki način kot skupnost znajo zamišljati vsi. Po Andersonu je narod omejen, je suveren in

predstavljamo si ga kot skupnost (prim. Anderson, nav. d., str. 24).

67

ki so bili prej poslušalci kot bralci, čeprav so novejše raziskave pokazale, da to ni

čisto res, saj se je v zapisanih drobcih pojavljala pri različnih tvorcih in vsaj na

elementarni stopnji je bila povezana s šolstvom. Jezik na videz ni doživel nobene

bistvene spremembe ravno zaradi trdnega fevdalnega sistema monarhije, kraljestev

in cesarstev, ki so dolga stoletja brez težav vladala kulturno in jezikovno zelo

heteronomnim skupnostim; hkrati pa se je razvijal v podtalju državno reguliranih

manjšinskih jezikov, ker je bil povezan s preganjanimi, neželenimi družbenimi

skupinami, predvsem s protestanti, kasneje pa z akademiki in drugimi intelektualci.

Ko 16. in 17. stoletje osvetlimo iz različnih perspektiv – na primer s stališča

intelektualne, kulturne, socialne, literarne ali jeziko(slo)vne zgodovine –, se v

večjezični Evropi, ko jeziki še niso bili simbol nacionalnega, razkrije bogastvo

zgodovinskih procesov, na podlagi katerih je mogoče spremljati počasno

transformacijo jezika kot socialne determinante; spremljati je mogoče njeno

opolnomočenje v zavestno državno politiko, ki se je veliko raje vmešavala v zadeve

religije kakor v jezikovne in jezikoslovne probleme. A eno ni šlo brez drugega in

slovenski protestantizem je Slovencem v avstrijski monarhiji prinesel prve knjige in s

tem dokaz, da je slovenščina zmožna izraziti najvišje tančine jezika, kakršne so v

Svetem pismu. Protestanti so svojo različico knjižnega jezika zapisali in kodificirali v

slovarju in slovnici, katoliška protireformacija pa je ravno zato, ker jezik ni bil tako

usodno povezan z interpretacijo »prave« veroizpovedi, ohranila protestantsko

knjižno tradicijo. Ta pot ni bila premočrtna, saj so različni pretresi dinastičnega

sistema, v katerem so tedaj živeli Slovenci, povzročili nastanek najhujših nasprotij, iz

katerih se je v 18. in 19. stoletju razvila nova, nacionalna faza evropske zgodovine.

In ker je jezik tako tedaj kot zdaj še vedno najintimnejši človekov stik z zunanjim

svetom, je zanimivo opazovati, kako so v Notranji Avstriji, ki je bila vpeta v

nenavadne dinastične okvire Habsburške monarhije ali še širše Svetega rimskega

cesarstva nemške narodnosti, uporabljali jezik; če v 17. stoletju protestantska

veroizpoved večinoma ni bila več samoumevna, pa se je slovenščina kot eden od

ljudskih jezikov, in to so protestanti uporabljali teološko, ne nacionalno ali celo

nacionalistično, zanesljivo uveljavljala tudi med plemiči in meščani; s šolstvom je

dobila nov zagon, še posebno z jezuiti.

Ne smemo misliti, da je opisovanje zgodovinskih jeziko(slo)vnih situacij, kakor temu

pravi prodorni raziskovalec teh vprašanj Kozma Ahačič, povezano le s tem, kje je bil

68

neki jezik uporabljen, in ob kakšni priložnosti. Poleg tega, da je odvisna od

nepopolnih virov, mora takšna sociolingvistična rekonstrukcija biti nujno

multidisciplinarna in upoštevati pomembna spoznanja zgodovinarjev jezika, pa

etnologov, slovenistov, filozofov, sociologov in drugih. Igra med kolektivnim in

individualnim, obrobjem in središčem, plemeni in narodi, ki se je odigravala na

ozemlju Notranje Avstrije in širše, je zaznamovala evropsko in s tem slovensko

zgodovino 16. in 17. stoletja.

Ko preteklost poskusimo doumevati s stališča intelektualne zgodovine in ne le jezika,

se zastavijo zanimiva vprašanja – predvsem, ker je slovenska literarna zgodovina

dolgo časa razglašala 17. stoletje kot jezikovno neplodno dobo, kot stoletje zastoja, v

katerem je slovenščina za več kot pol stoletja izgubila status »tiskanega« jezika, pri

tem pa je pozabila, da s stališča kulturne zgodovine raba jezika že zaradi narave

imperijev in njihovih ideologij moči ni omejena samo na tisk ali branje, temveč na

poslušanje ali sprejemanje novih, subverzivnih idej v obliki risanih podob, ilustracij,

skic. Prav tako v intelektualnem svetu novega družbenega sloja, ki ni bil ne kmečki

ne plemiški, izobraženi Slovenci niso bili v ozadju, le njihov jezik je bil bodisi

latinščina bodisi nemščina ali italijanščina. Kdo so bili, kako so prispevali k

intelektualni preobrazbi tedanje Evrope in proti koncu 17. stoletja, še bolj pa v 18.

stoletju.

Res je, da je književni zastoj zaradi neuspeha protireformacije, da bi nadomestila

vedno večjo potrebo »trga« po slovenščini, prinesel marsikakšno posebnost v

zgodovino slovenske pismenosti in ljudskega jezika in je bilo treba počakati na 18.,

še bolj pa na 19. stoletje, ko so »uradni« nacionalizmi zasedli izpraznjeno politično

mesto in včasih brez prave povezave z ljudskimi jeziki, kakor dobro ugotavlja

Benedict Anderson, konstituirali svoje ideologije. Brez dvoma pa ideje niso odmrle

in so ostale v kolektivni zavesti vseh družbenih slojev, uporabnikov ali drugih, ki so

se zaradi sveta večjezičnosti bili prisiljeni naučiti jezike okolij, v katerih so živeli.

Na ozadju velikih političnih, vojaških, družbenih, religioznih in

duhovnozgodovinskih premikov je treba premisliti, kakšna je bila narava

absolutizma in družbe, nato pa očrtati razvoj medijev in drugih oblik komunikacije

(časopisi, knjige), pri katerih se je občasno zgodilo discipliniranje neposlušnih, saj so

mediji informacije, ki za »vrhovne oblasti« redkih, močnih, a zadolženih

69

posameznikov (Habsburžani so bili, na primer, pri Fuggerjih) in njihovih kraljevih,

cesarskih družin niso bile sprejemljive, širili hitro in množično; z neskončnim

reproduciranjem informacij, ki se preko znanja spremenijo v spoznanja in na koncu

prelevijo v konkretno družbeno akcijo, so mediji delovali na bralce ali poslušalce

subverzivno, tiskarski kapitalizem (kakor ga razume Anderson) pa jim je pri tem

močno pomagal. Ker pa je bilo treba nekatere apetite, ki so se iz mraka »zgodovine

vsakdanjega življenja« pojavili šele pred kratkim in niso imeli ne socialne

legitimitete ne legalnega statusa, nujno omejiti, je močan poudarek dobilo jezikovno

načrtovanje skozi različne institucije tedanje družbe, kot sta bila na primer šolstvo ali

institucija Cerkve. V času, ko so bili vladarji večjezični in nobenega jezika še niso

povezovali z lastno »nacionalno« identiteto, so bili prvi zapisi/tiski ljudskega jezika s

stališča jezikovne kodifikacije nedosledni; jasno, vsak začetek zahteva svoj davek.

Kljub temu je bil knjižni jezik, ki se je v slovenskem primeru v 17. stoletju zaradi

političnih, kulturnih in širših družbenih razlogov razcepil na več vej, od katerih je

vsaka imela vsaj svojo slovnico ali slovar, močno orodje tedaj nevidne niti jezikovne

ideologije, ki je gramatične strukture brez težav povezovala z družbeno vlogo nekega

novega jezika.

Zaradi zapletenega in pestrega zgodovinskega dogajanja v 16. in 17. stoletju je

jezikovnoideološka »slika« tedanjega časa nujno razpeta med analizo razvoja

knjižnega jezika in religiozno tematiko, v katero je bila zaradi družbenega statusa

nosilcev slovenskega jezika potisnjena; če pa še upoštevamo igro moči, ki jo je

vladajoča struktura uveljavljala skozi svoje birokratske izume, torej institucije, in če

še upoštevamo socialno discipliniranje vedno bolj nezadovoljnih, podrejenih, trpečih

ljudi, je vloga jezikovne ideologije kot sistema idej o jeziku in njegovi socialni

razslojenosti dovolj utemeljena, da jo lahko uporabimo tudi v historiografski,

kulturnozgodovinski analizi tedanjega časa. Zavedati pa se je treba, da jezik in

družba nista bila povsod v enakem razmerju. Habsburška monarhija se je v teh dveh

stoletjih šele konsolidirala in prek posteljnih avantur in poročnih pogodb dobila

toliko ozemlja, da v njem sonce nikoli ni zašlo. Tudi njene dedne dežele še niso

vključevale uporne in samovoljne Ogrske, z juga pa je grozila nenehna turška

nevarnost. Nosilci ljudskega jezika po imenu slovenščina so se znašli na presečišču

tega dogajanja. Živeli so v Notranji Avstriji, ki je bila tedaj drugačna, gospodarsko

perspektivna dežela, v kateri so živeli nekateri habsburški vladarji in cesarji Svetega

70

rimskega cesarstva nemške narodnosti. Bili so globoko verni, bili so katoličani, ki so

lahko popustili le pritisku svetega latinskega jezika, niso pa mogli dopustiti, da bi se

ljudski jeziki, ki so po Habsburškem cesarstvu kar brbotali, svobodno, avtonomno in

suvereno razvijali. Tega razvoja vladajoča fevdalna manjšina ni dopuščala.

Pomembno pa je, da njihovi razlogi niso bili »nacionalistični«, saj se je ta koncept

uveljavil šele stoletje pozneje.

Notranja Avstrija je bila poleg Tirolske, v nasprotju z drugimi dednimi deželami in

posestvi, ki so enkrat bila in drugič niso bila del Habsburške monarhije,94 relativno

administrativno neodvisna (bibl. in podatek), kar njeno zgodovino s stališča jezika

postavlja v drugačno luč, in v risu te svetlobe je vidna dinamika konfliktnih

družbenih odnosov na ozadju preloma med protestanti in katoličani. Primož Trubar

je bil na Slovenskem primus inter pares; ob njem so delovali številni drugi, tudi taki,

ki formalne izobrazbe verjetno niso imeli ali pa so morali študij opustiti (Jurij Juričič,

Matija Klombner, Janž Mandelc, Adam Bohorič) ter izobraženi magistri (Sebastijan

Krelj, Jurij Dalmatin, Matija Trošt, Hieronim Megiser, Felicijan Trubar, Janž

Znojilšek).95 Intelektualna inteligenca novega reformatorskega gibanja, ki se je v

nenehnem menjavanju nasilja in sprave, paktov in dogovorov z nasprotniki, še sama

med sabo začela prepirati o dlakocepskih teoloških, doktrinalnih vprašanjih, se je

morala soočiti z naraščajočo politično (ne pa gospodarsko) močjo cesarstva in

institucij, in zakoreninjenimi, močno katoliškimi predstavami o svetu, kakršen bi

moral biti.

Morda je res, da si zgodovino lažje predstavljamo v matrici nenadnih,

revolucionarnih obratov in je glasno zabijanje žeblja na vrata cerkve v Wittenbergu –

in ob tem nabijanje glasno odmeva – prikladen simbol popolnega preobrata. Toda

bolje je te procese videti kot igro kontinuitete, ki ni vedno imela enake moči in je

94 Že cesar Maksimilijan I., sin Friderika III., je sanjal o univerzalni monarhiji, ki se je še vsaj 250 let

otepala s številnimi problemi: z diplomacijo, ki je bila največkrat poročna in ne vojaška, z

necentralizirano upravo, s selitvami glavnega mesta med Prago in Dunajem, z geografsko, kulturno in

religiozno diverziteto svojega ozemlja, z odnosom do nastajajoče Nemčije in kasnejše Prusije (prim.

Charles W. Ingrao, The Habsburg Monarchy 1618–1815. Cambridge: Cambridge University Press,

2000; Evgenij Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije. Od starega veka do XIX. stoletja. Ljubljana:

Slovenska matica, 1932. O obravnavani dobi je še veliko relevantne literature, a za potrebe tega

razpravljanja zgoraj naštete monografije zanimivo analizirajo monarhijo, iz katere so se njeni

nasprotniki radi norčevali in zasmehovali habsburško zadržanost navzven in eksplozivnost

navznoter.). 95 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, nav. d., str.

30.

71

včasih celo za kratek čas izginila; s tega vidika je podatek, da je Martin Luther

najprej ožjemu krogu razdelil petindevetdeset tez in jih je na slavna vrata nabil šele

precej pozneje, veliko bolj sprejemljiv in adekvaten kot argument za sklep, da

zgodovina ne poteka v sunkih, temveč raje v valovih.

Administrativna avtonomija Notranje Avstrije je namreč pomenila, da ni bilo nujno,

da se je zunaj akademskih okvirov rabila samo nemščina, kljub velikemu pritisku

ideologije Landespatriotismus, ki se je okrepil po letu 1665, ko so bile dedne dežele

Štajerska, Kranjska in Koroška združene v institucionalni okvir Notranje Avstrije.

Seveda pa slovenski protestanti niso sami opustili svoje jezikovne, pravzaprav

slovničarske in leksikografske »revolucije«, ki je temeljila prej na teoloških kakor na

nacionalnih razlogih,96 temveč jih je s prizorišča zgodovine odnesel močan, po svojih

vrednotah in idealih globoko katoliški protireformacijski tok. V tem boju nihče ni bil

nedolžen, toda protireformacijske metode krutega preganjanja protestantov so žele

uspeh in sejale strah ter podžigale vojne: po letu 1618, ko so trije odposlanci leteli

skozi okno na Hradčanih v Pragi, tudi trideset let trpljenja severne Evrope ni bilo

dovolj, da bi se od nenehnih homatij in trpljenja utrujeno evropsko prebivalstvo

moglo oddahniti, in se je nadaljevalo z nestabilnim preobražanjem fevdalne

poznosrednjeveške družbe v fevdalno (pred)moderno družbo, v katerih trojna

družbena razslojenost ni popustila niti za hip; z ideologijo, med katero je bila

jezikovna mogoče še najmanj odločilna, a je kljub temu prispevala pomemben del v

mozaik preteklosti, je vladajoča struktura vladanim določala meje njihovega sveta.

Luthrov nauk je na Slovensko prišel z dijaki, ki so študirali na nemških

protestantskih univerzah, deloma pa z vojaki in trgovci. Poudariti je treba, da se je

novi pogled na vero razširil med plemiči in meščani, zelo malo uspeha – tudi zaradi

kasnejšega odnosa protestantov – pa je imel pri kmetih; v tem družbenem sloju je

reformacija najdalj vztrajala na Koroškem. V prvi polovici 16. stoletja Luthrove ideje

niso naletele na močan odpor, a to se je spremenilo po letu 1547, ko je cesar

Ferdinand I. zmagal v t. i. šmalklandski vojni, prvi močan nasprotnik pa je bil v

Ljubljani škof Urban Textor. Ne glede na to pa so prvi tiski v slovenščini –

96 Slovensko historično jezikoslovje, literarna zgodovina, etnologija in lingvistična antropologija in

druge sorodne znanosti so v dolgem nizu razprav o naravi protestantskega knjižnega jezika od Frana

Ramovša, Jakoba Riglerja prek raziskav Jožeta Toporišiča in Brede Pogorelec ter teorij Igorja Grdine

in sodobnih raziskav Kozme Ahačiča, Luke Vidmarja, Neže Zajc, Ane Lavrič, Petre Svoljšak (ter

drugih) ta spoznanja večkrat zapisala, definirala in utemeljila.

72

Katekizem in Abecednik (1550), pa tudi Novi testament iz 1557) – intenzivno širili

novo herezijo po deželah Notranje Avstrije. Ko je leta 1558 umrl škof Textor, 1564

pa cesar Ferdinand (nadomestil ga je Maksimilijan II., ki je skrivaj simpatiziral s

protestantizmom), so dobili deželni stanovi priložnost, da utrdijo protestantsko

šolstvo in cerkev slovenskega jezika. Maksimilijanov razglas augsburške

veroizpovedi in nenehna turška nevarnost sta protestantom dala prostor, da so poleg

verske spodbujali intelektualno »revolucijo«, saj so s številnimi osnovnimi šolami in

stanovsko srednjo šolo v Ljubljani širili pismenost v ljudskem jeziku, v slovenščini.

Kajti poslušanje več ni zadostovalo: fiksirana beseda na papirju, v sunku tiskarske

revolucije, kakor radi temu pravijo kulturni zgodovinarji, je zahtevala pismene

bralce. Izdajanje katekizmov, pesmaric, dogmatičnih, obrednih in polemičnih spisov

slovenskih protestantov pa ne bi bilo mogoče brez prave materialne osnove: tiska.

Janž Mandelc, ki na nek način »korespondira« s tiskarjem (ime!) Mayrom v 17.

stoletju, je, dokler je bilo mogoče, izdal veliko protestantik, čeprav je bilo veliko

knjig – med njimi tudi kapitalno delo, Dalmatinov prevod biblije – natisnjeno na

Nemškem, kamor so se lahko zatekli preganjani zaradi idej, pa čeprav te nikakor niso

bile posvetne, temveč utemeljene na versko-teološki osnovi. Ko je Primož Trubar s

Cerkovno ordningo šel čez rob in posegel z opredelitvijo cerkvenega reda cerkve

slovenskega jezika v pravice deželnega kneza – to je bil Karel, ki je, dokler niso bile

politične razmere bolj ugodne, moral trpeti protestante v svoji deželi –, je s Kranjske

moral bežati že drugič, tako kakor kasneje množice plemiških protestantskih družin

na koncu 16. in v začetku 17. stoletja.

A vse do takrat je bil protestantizem v Notranji Avstriji glavno intelektualno gonilo

prevratnih idej s severa, njihovi nosilci pa intelektualci s humanistično izobrazbo;

slovenski prostor je tako doživljal bolj verske pretrese, kakor pa da bi se lahko zares

razvil humanizem; za renesanso pa sploh ni bilo pravih pogojev. Intelektualec

Primož Trubar, kakor si ga bomo drznili poimenovati v tem spisu, je na Bonomovem

dvoru spoznal Erazmove spise in kot učen mož doživel bogato kariero pridigarja v

Notranji Avstriji, kot izgnanec pa kot ugleden predikant in avtor večine

protestantskih del, izdanih v slovenščini. Ne le, da je Slovence oskrbel s prvo tiskano

knjigo, ampak je daljnovidno opustil gotico, v kateri je 1550 natisnil Abecednik in ga

pet let pozneje ponatisnil v latinici. Trubarja so okoliščine večkrat prisilile, in v tem

se pokaže njegova umska, intelektualna zmožnost, dojeti realno situacijo, in moral se

73

je odločati v nasprotju z lastnimi prepričanji – ne le pisava, ampak tudi odločitev,

kateri protestantski veroizpovedi je najbolj pragmatično slediti (tukaj natančnejša

opomba), je bila augsburška veroizpoved najbolj logična pot. Prav tako ni mogel

privoliti v Vergerijev predlog, da novoustanovljena glagolska tiskarna natisne prevod

biblije, ki bi bil mešanica slovenskega, hrvaškega, po potrebi pa

starocerkvenoslovanskega jezika, skupaj za Slovence in Hrvate; jasno mu je bilo, da

sta to različna jezika. In čeprav prvi dve slovenski knjigi nista bili prodajni uspešnici,

je Trubarjevo povezovanje povzročilo temeljni premik v zgodovini védnosti.

Ne le šole, ampak tudi Trubarjevo sodelovanje z Ivanom Ungnadom, nekdanjim

štajerskim glavarjem in soustanoviteljem glagolske tiskarne ter biblijskega zavoda v

Urachu, in s koprskim škofom Petrom Pavlom Vergerijem, zaslužnim za ustanovitev

glagolske tiskarne in za idejo, da je pri slovenščini treba gotico nadomestiti z

antikvo, je prineslo nove možnosti širjenja polja védnosti, predvsem številne

Trubarjeve knjige, magnum opus slovenskega protestantizma in temelj slovenskega

knjižnega jezika97 (bibl in opozorilo na selektivnost navajanja): Evangelij sv.

Matevža (1555), Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta (1557), En regišter ... Ena

kratka postila (1558), Ta drugi dejl tiga Noviga testamenta (1560), Register (1561),

prevod Pavlovega pisma Korinčanom istega leta, Artikuli oli ... (1562), Cerkovna

ordninga (1564), Ta celi psalter Davidov (1566), Ta celi catechismus (1567),

bojeviti spis Katehizmus z dvema izlagama (1575) do temeljnega Ta celi novi

testament (1582) in prevod Luthrove Hišne postile (izšle po Trubarjevi smrti leta

1595).

Med vsemi protestanti je intelektualec Trubar izdal največ knjig, pisal pa je tudi

predgovore in bil vešč v latinščini in nemščini. Sebastijan Krelj iz Vipave, menda

študent znamenitega Flacciusa Illyricusa, je 1563 prišel z Nemškega v Ljubljano in

začel sodelovati s Trubarjem ter bil po njegovem izgonu na Nemško kot pridigar

ljubljanske cerkvene občine Trubarjev naslednik; Kreljeva pravopisna reforma98 je

posegla v številne neenotnosti Trubarjevega pravopisa, a se zaradi pragmatične drže

Janža Mandelca, da raje ponatiskuje Trubarjeve knjige, in zgodnje Kreljeve smrti ni

97 Pomembno je, da je Trubar črkopis osnoval na podlagi nemščine, je pa za nemški ch uvedel samo h,

iz nemškega sch za š je nastal le sh (ki ga uporablja za š in ž hrati, Trubar), nemški tsch (č) je

spremenil v zh, w pa v v (čeprav Trubar ni ločeval med s in z: to je pozneje bistro dosegel Krelj,

vendar njegova jezikovna reforma iz različnih razlogov – našteti? – ni prodrla in se je pravopisno za

dolgo usidrala Trubarjeva varianta. 98 Na primer: natančno je ločil med š in ž, s in z, u in v, uvedel je znak za lj in nj.

74

mogla dolgo uveljaviti. Veliko bolj uspešna je bila pot Trubarjevega varovanca Jurija

Dalmatina iz Krškega, ki je kot nadarjeni mladenič doštudiral v teološko dobro

podkovanega strokovnjaka, predvsem pa prevajalca celotne biblije, ki so jo morali

notranjeavstrijski deželni stanovi zaradi vedno močnejšega Karlovega pritiska

natisniti leta 1584 v Wittenbergu ter jo na Kranjsko, kakor govori znana zgodba,

pretihotapiti v sodih. Iz Dalmatinovega prevoda je izšla jezikovna in jezikoslovna

redakcija slovenščine Adama Bohoriča, Melanchtonovega učenca, ki je od odbora za

tisk biblije dobil navodilo, naj pregleda biblijo, rezultat tega pa je bila prva slovnica

slovenščine, zapisana v latinščini Zimske urice (1584), ki jo v jezikoslovno-

intelektualnem smislu dopolnjuje polihistorsko, slovarsko delo Nemca Hieronima

Megiserja, ki je leta 1592 izdal Slovar štirih jezikov. Megiser je bil, kakor pričajo

viri, Dalmatinov in Trubarjev prijatelj.

Vzporedno je obstajal tudi intelektualni tok med katoličani, ki pa, gledano z

jezikovnega stališča, ni bil takšen, kot je bil protestantski. Prav tako nimamo pravice

obsojati, da je bil v primerjavi z doktrinalnimi nasprotniki tog in neživljenjski; ne

nazadnje je imel koncil v Tridentu večji in daljnosežnejši vpliv, kakor je bilo,

verjetno, videti skozi oči slehernika 16. stoletja, še toliko bolj tistih redkih ljudi, ki

jih danes vpisujemo v tradicijo učene kulture, na krilih tiskarske revolucije, vzpona

medijev, novih tipov znanja oz. védnosti, prav tako pa tudi novih prostorov in

načinov reprezentacije, ob hkratnem nastajanju zametkov modernih držav in

ekonomije (predvsem mislimo tu na merkantilizem 18. stoletja). A je vendar res, da

niso popustili pred idejo, da bi pri bogoslužju latinščino nadomestili z ljudskimi

jeziki, prav tako pa se je od 1559 prav katoliška stran vpisala v bogato zgodovino

prepovedovanja knjig: indeks prepovedanih knjig (Index librorum prohibitorum),

nastal pod strogo taktirko papeža Pavla IV., je na začetku deloval kot socialni in

idejni korektiv; ideje so se namreč že nekaj časa kazale kot neposredno ali vsaj

potencialno nevarne. Geneza kopernikanskega sveta, če si sposodimo besedno zvezo

Hansa Blumenberga, je polna preganjanja idej in njihovih nosilcev, naslednikov

srednjeveških intelektualcev, ki so v revoluciji védnosti ustvarjali novo znanje ali

vsaj ustvarjali pogoje zanj. Kopernik in Galilej, Giordano Bruno in drugi mučeniki

znanosti, ali znanstvene revolucije, preganjanje vidnih in nevidnih protestantov,

sežiganje knjig – v tej bogati zgodovini lahko naštejemo marsikaj, kar pa pri

obravnavi posameznih skupin intelektualcev (in institucij) še pride na vrsto v

75

nadaljevanju.

Pri katoliški reakciji na »jezikovno revolucijo« slovenščine – tej podobno je morda

doživela, kot literarni jezik, morda le še pri Francetu Prešernu – je mogoče še najbolj

smiselno opozoriti na slabo jezikovno znanje latinščine in moralno razpuščeno

življenje duhovnikov, kar so druga za drugo odkrivale in popisovale številne

vizitacije. Seveda ni bilo vse tako črno, saj je prvi intelektualni izziv, seveda v

okvirih »duha« in zmožnosti poznega 16. stoletja, postavil redovnik, koroški

cistercijan Leonhard Pacherneker, ki je leta 1574 v Gradcu izdal Kratki katoliški

katekizem za mladino (Compendium cathecismi catholici ... in gratiam catholicae

juventutis); to je bil verjetno priredba podobnega katekizma za mladino iz leta 1558

in jezuit Peter Kanizij. Literarna zgodovina je našla še nekaj rokopisnih odlomkov, iz

katerih se dobro vidi, kako pomemben jezikovni standard je postavil Dalmatin s

prevodom biblije, pa čeprav je bil protestant.99 Med izjemami pa ne smemo pozabiti

omeniti prvi pravni tekst v slovenščini, Gorske bukve (z originalnim naslovom

Gornih bukvi od krajlove svetlosti ofen inu potrjen general inu privilegium, 1582).

To je bil prevod zakona kralja Ferdinanda, ki ga je 1543 v nemščini izdal za

Štajersko, zanj pa je poskrbel – ker je bilo gojenje trte na Slovenskem že takrat zelo

razširjeno in je bila zakonodaja o tem toliko bolj pomembna – Andrej Recelj, župnik

na Raki; pri tem je uporabil protestantski »knjižni jezik«, delo pa se je v rokopisni

obliki še dolgo širilo in uporabljalo v slovenskem prostoru.

Prvi slovenski tiski in s tem književnost,100 pisana in tiskana v ljudskem,

zapostavljenem jeziku vazalov, ki so se ga plemiči morali učiti bolj zaradi nujnosti

kot želje, ter konstituiranje knjižnega jezika v 16. stoletju, so povezani z močnimi

političnimi in verskimi turbulencami, in ne le s tem: tekmovanje novih pretendentov

za izpraznjene kraljevske in cesarske prestole, nenehni trki tedanjih nastajajočih

velesil (Anglije, Francije, Avstrije, Otomanskega cesarstva ...) so večino prebivalstva

stisnili v oklep, iz katerega se je vsaj Evropa izvila šele ob zori 20. stoletja. Narobe bi

bilo misliti, da je nastanek slovenskega knjižnega jezika in njene nabožne

književnosti v 16. stoletju odvisen samo od prelomov v krščanski veroizpovedi ali

političnih spletk močno zadolženih cesarstev, med katerimi Habsburžani niso bili

99 Prim. Zgodovina slovenskega slovstva. Ur. Lino Legiša. Ljubljana: Slovenska matica, 1956, str.

275. 100 Pojem književnost uporabljamo v pomenu Franceta Kidriča: književnost je vse, kar je v knjigah,

literatura pa je še umetelnejša, »višja« raba jezika.

76

nobena izjema; nasprotno, razvoj knjižnega jezika je povezan tudi z vzponom

mestnega prebivalstva, ki je bilo že toliko izobraženo, da je knjige v ljudskih jezikih

lahko bralo, ne le poslušalo.101 Čeprav tedaj še zdaleč ni bilo videti konca

»aksiomatske prevlade oblasti nad človekovim duhom«,102 pa je t. i. tiskarski

kapitalizem, kakor je prepričan Benedict Anderson, vse večjemu številu ljudi

»omogočil, da so se povezali z drugimi in začeli razmišljati o sebi na popolnoma nov

način«.103 Še več: v kapitalizmu se skriva eden od pomembnejših izvirov

»nacionalne zavesti«, ne le v jeziku samem, njegovi rabi ali pomenu, ki so mu ga

pripisale šele kasnejše dobe, predvsem romantično zgodovinopisje. Tiskarski

kapitalizem je jeziku dodelil trdnost, oblikoval je nove jezike, ustvaril je unificirana

polja izmenjave in komunikacije.104 Latinščina je v 16. stoletju na videz prišla v

krizo, a je še vedno vztrajala kot jezik znanosti, ostale vloge pa sta začeli, vsaj pri

nas, prevzemati nemščina in italijanščina. Kapitalistični ustroj tiskarstva je močno

vplival na rabo ljudskega jezika; in čeprav v besedah protestantov ne smemo

razbirati začetkov nacionalne zavesti, so se skupnosti še bolj razslojile glede na jezik,

ki so ga večinsko uporabljale. Močna tradicija srednjega veka z univerzalno,

vseprisotno latinščino kot idealom, ki ga je ta civilizacija že davno izgubila, je

povzročila, da so bili jezikovnoideološki pritiski blažji in so stanove povezali s

prepovedjo, ne spodbudo. A večjezičnost je bila v 16. stoletju že dejstvo, na katero

niso smeli pozabiti ne vladarji, ne kleriki, ne meščani, pa tudi kmetje ne, čeprav so

bili ti večinsko enojezični ter v vlogi podrejenih.

Treba je opozoriti še na eno pomembno stvar: ne smemo pozabiti, da jezikovni

pritisk ni bil uradno vsiljen, temveč zaradi tisočletne družbene strukture razslojenosti

tvorcev in naslovnikov, intelektualcev in neizobraženih, vladarjev in podanikov

skorajda samoumeven in vsepovsoden. Niti ni bil v ospredju, saj katoliški vladarji s

protestanti niso sklepali in nato kršili raznih dogovorov zaradi jezika, temveč zaradi

utrjevanja ancien régima kot takega. V 16. stoletju je bilo orožje v roki razjarjenega,

največkrat kmečkega človeka v divji rajdi kmečkih uporov, veliko večja nevarnost

kakor ljudska beseda v ustih – kar se je bistveno spremenilo s tiskarskim

101 Kozma Ahačič ločuje med Trubarjevima izrazoma za preproste in navadne ljudi. Preprosti ljudje

lahko protestantsko versko besedo le poslušajo, saj so nepismeni, »navadni«, gmajn ljudje pa tudi

znajo brati. Prim. Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem,

nav. d. 102 Anderson, Zamišljene skupnosti, nav. d., str. 54. 103 Anderson, nav. d., str. 55. 104 Prim. Anderson, nav. d., str. 66–68.

77

kapitalizmom in počasnim oblikovanjem četrtega sloja, ki je oboževal sladkor,

izobrazbo, alkohol in tobak: meščanstva.

Kljub temu so bili naslovniki ljudskih jezikov skoraj vsi nepismeni in bi knjižna

prizadevanja protestantov utegnila ostati osamljena v orbiti večjezičnih bralcev

latinščine, nemščine in italijanščine. Ob tem prikličimo v spomin »zagovor

nepismenih« francoskega kulturnega zgodovinarja Rogerja Chartierja: »Dejansko je

bilo glasno branje za druge poslušalce dolgo eno izmed veziv elitne družabnosti.«105

Tudi zapisana ljudska slovenščina je bila bolj usmerjena k poslušalcem kot k

bralcem. V tem je bila njena največja moč, korak proti razsutju vladarske hegemonije

redkih posameznikov. Čeprav je bilo veliko nepismenih, je jezik po različnih kanalih

sprejemanja in dojemanja prišel do svojih bralcev-poslušalcev. Prav tako ne smemo

pozabiti, »da je branje praksa, ki se zmeraj uteleša v gestah, prostorih in navadah. /.../

Temeljno, vendar grobo ločevanje med pismenimi in nepismenimi ne izčrpa vseh

razlik v odnosu do pisane besede.«106 Chartierjevo stališče omogoča širši spekter

razumevanja pojma pismenosti in njenega vpliva na zgodovinsko oblikovanje držav,

narodov in nacij, o čemer v 16., pa tudi v 17. stoletju še ne moremo govoriti, ampak

lahko le povezujemo majhne, začetne korake na tej poti. Pisana beseda je bila

»zasidrana prav v osrčje kulture nepismenih, saj je bila navzoča v obredih, na javnih

prostorih in v delavnicah«.107 Moč neizobraženosti je bila torej večja, kakor so

pričakovali vladarji.

A na koncu je katoliška linija v Notranji Avstriji zmagala in raba slovenščine, ki ni

bila omejena le na knjige, branje ali poslušanje, temveč se je v zametkih pojavila v

fevdnih prisegah, šolstvu, cerkvi, uradnem poslovanju in sodstvu, močneje pa doma,

za štirimi zidovi, z govorom domače vasi ali mesta. Jezikovne revolucije niso bili

obrati med skrajnostmi, temveč počasno potovanje v skupnosti, v kateri so se ljudje

vedno manj poznali med sabo.

Protestantizem je Slovencem utemeljil knjižni jezik, ki se je po Trubarjevem zgledu

105 Roger Chartier, Red knjig. Bralci, avtorji in knjižnice v Evropi med 14. in 18. stoletjem. Ljubljana:

Sophia, 2011, str. 32. 106 Chartier, nav. d., str. 6–7. 107 Chartier, nav. d., str. 27.

78

naslonil na gorenjsko in dolenjsko narečje ter jezik mesta Ljubljane.108 S

pridiganjem, pisanjem in predvsem prevajanjem nabožnih tekstov so poleg

krivoverskih idej, ki jih je že tedaj deželnoknežja oblast po zgledu habsburških

cesarjev, ki so se postavili na papeško, ne na Luthrovo stran, preganjala, protestanti

učvrstili jezikovno zavest med uporabniki, večinoma kmeti in maloštevilnimi

mestnimi prebivalci. Ti pa svojega jezika doslej razen za domačimi zidovi v

najboljšem primeru še v cerkvi niso brali, temveč so ga govorili in poslušali.

Namesto njih so ljudski jezik zapisovali in ga zavestno kodificirali tedanji

intelektualci-protestanti; ne smemo jih enačiti s pomenom intelektualca na primer v

razsvetljenstvu ali romantiki, saj je bila njihova religiozna ideologija in tendenca

jasna: širiti božjo besedo v laikom razumljivem jeziku, in to ne zaradi »nacionalne«

zavesti. Tiskane knjige so bile večinski medij, preko katerega se je knjižna

slovenščina kot družbeni artefakt začela močneje uveljavljati v šolstvu in drugih

državnih institucijah. Te pa so bile za obrambo starega sistema pripravljene narediti

vse, kar jim je v protireformacijskem gibanju tudi uspelo. A protestantska knjižna

tradicija je preživela, in o tem je velikokrat pisala Breda Pogorelec,109 prav zaradi

katoliške intervencije. Odločitev ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, da raje obdržijo

Dalmatinov prevod biblije in iz njega iztrgajo predgovor, namesto da bi ga tako kot

drugo tedaj dostopno krivoversko protestantiko sežgali ali zmetali v reko, je imela

pomembne posledice.

Resnična revolucija se je zgodila prav med poslušalci, med nepismenimi, med

stanovi ljudi, za katere so se trudili prvi pisci slovenskih knjig. Produkcija in

konsumpcija slovenščine kot govorjenega in zapisanega knjižnega jezika ni več

potekala le med tretjim stanom, kmeti, temveč se je povzdignila v plemiške in verske

sfere; povzpela se je na raven knjige, javne rabe v cerkvi in šolstvu, dvignila se je na

pesniško raven s številnimi protestantskimi pesmimi in prepesnitvami, oplemenitila

se je s klasično retoriko, izkristalizirano v Trubarjevi umetelni slovenščini; z

Nikodemom Frischlinom, rektorjem stanovske šole v Ljubljani ob koncu 16. stoletja,

je slovenščina zaživela tudi v gledališču. Očitno je jezik svojo suverenost dobil

veliko prej kot njegovi nosilci, med katerimi so vedno bolj prevladovali prebivalci

108 To tezo so v svojih razpravah in monografijah utemeljevali Breda Pogorelec, Jakob Rigler in Jože

Toporišič in velja za »tradicionalno tezo« slovenistične vede, ki so ji nekateri tudi utemeljeno

ugovarjali. 109 Prim. Breda Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi I. Ljubljana:

Založba ZRC SAZU in Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.

79

mest, v katere se je stekal kapital po meri sodobnega merkantilnega gospodarstva.

Kozma Ahačič je rabo jezika v 16. stoletju razdelil po družbenih položajih na

kmečko prebivalstvo, mestno prebivalstvo in plemstvo. Večino so zastopali prvi,

med seboj so govorili v slovenščini, tujih jezikov svojega okolja pa niso znali; v

nasprotju s kmeti je bilo mestno prebivalstvo jezikovno in etnično bolj heterogeno,

saj so bili po izpričanih virih diglotični in raba nemščine (ali italijanščine) v vseh

govornih/pisnih položajih ni bila tako samoumevna, čeprav jo je podpirala »uradna«,

lahko bi rekli imperialna jezikovna ideologija moči, pri kateri manjšina vedno

premaga večino. »Skratka, jezik govora ni bil vedno enak jeziku zapisa,«110 dodaja

Ahačič, ki jezik plemstva razume kot diglosijo tega družbenega sloja: »Jezik

plemičev je bila predvsem nemščina, vendar tudi slovenščina že v srednjem veku, in

še manj v 16. stoletju, ni bila tako zapostavljena, kakor bi sklepali na prvi pogled.

Velik del plemstva je bil tako najmanj dvojezičen, ponekod celo trojezičen.«111

Slovenščina je imela svoje mesto v Cerkvi že dolgo časa. Jezikovna ideologija »od

spodaj« je pronicala še v drugo pomembno institucijo: šolo. Viri sicer izpričujejo, da

je bila slovenščina kot učni jezik 16. stoletja zastopana le v elementarnem šolstvu in

so jo razumeli bolj kot premostitveni jezik na poti do svete latinščine, jezika

intelektualcev. A latinščino je počasi in zanesljivo spodkopavala nemščina, v

obmorskih krajih italijanščina. Stolne in kapiteljske šole, pa samostanske, župnijske

in kasneje še mestne šole so sprejemale različne učence: nekateri, predvsem plemiči,

so jo obiskovali zato, ker so potrebovali le osnovno pismenost; v nasprotju s kmeti,

ki te možnosti skorajda niso imeli, je imelo plemstvo veliko izbire pri pridobivanju

zadostne izobrazbe. Ahačič sem ne prišteva klerikov, ker so ti prihajali iz vseh

družbenih slojev enako, temveč laike med meščani in plemiči. Dostopa do novega

tipa izobrazbenega kurikuluma, v katerem je bila slovenščina na začetku še

dovoljena, potem pa so jo morali opustiti, kmetje večinoma niso imeli; toda to še ne

pomeni, da niso imeli nobenega znanja. Vpis na fakulteto je bil mogoč po koncu

osnovnega šolanja in dejstvo, da je veliko Slovencev študiralo v Bologni in Padovi,

je morda prispevalo h kasnejšemu vplivu italijanske kulture na koncu 17. stoletja,

predvsem v Ljubljani.

Svojo domovinsko pravico je slovenščina imela tudi v samostanskih, grajskih ali

110 Ahačič, nav. d., str. 15–17. 111 Ahačič, nav. d., str. 16.

80

zasebnih knjižnicah meščanov, na primer med cistercijani, Turjačani in premožnimi

meščani, kot sta bila Lenart Budina in Peter Seebach. Protestantska jezikovna

ideologija se je zgostila v odločenosti, da se bodo »lubi Slovenci« ne glede na

različna narečja razumeli med sabo; slovenščino so poenotili v bolj ali manj dosledno

rabljen sistem, ki ga je bilo treba opisati v jeziku intelektualcev – zato ni nenavadno,

da je Adam Bohorič prvo slovensko slovnico napisal v latinščini. A ne glede na to,

kakšen je bil razpravni jezik, je raba slovenščine pronicala skozi vse obstoječe

družbene sloje in v Notranji Avstriji dobila vsaj moralno pravico do obstoja. Trubar

se pri oblikovanju knjižnega jezika ni mogel opreti na pisno tradicijo, ker je skoraj ni

poznal, a zelo dobro je vedel, komu mora zapisano slovenščino ponuditi:

preprostemu človeku. Ahačič je s primeri iz Trubarjevih knjig jasno utemeljil tezo,

da vprašanje preprostega človeka ni tako enostavno: medtem ko preprosti človek

(posli in otroci ter kmetje le kot poslušalci ob različnih priložnostih) govori in

posluša le slovenščino, pa gemeiner Mann oziroma gemeines Volk ne pomenita

istega človeka, temveč, kakor predlaga Ahačič, »navadnega človeka«, torej »splošno

izobraženega laika ali pripadnika nižjega klera, ki je sposoben sam prebirati

protestantske knjige, četudi jih ni vedno sposoben v polnosti doumeti«.112 Naslovnik

torej ni več le neizobražen kmet, ki posluša, temveč relativno izobražen mestni

prebivalec, ki bere in posluša. V tem je bil pomemben obrat. Slovenščina ni bila več

le jezik kmečkega prebivalstva. Naslovniki pa niso le družbeno razslojeni, temveč se

razlikujejo tudi po tem, od kod prihajajo – »lubi Slovenci« so razpršeni po več

deželah! –, ali živijo v mestu ali na vasi, ali so dovolj bogati, da postanejo financerji

slovenskih knjig. Čeprav le zaradi političnih razlogov (turške nevarnosti in zaradi

boja proti papežnikom), ali so kot predikanti poklicno zavezani javni besedi, ali so

bili mladi ali stari. Upoštevati je še treba, da so bile distribucijske poti knjige zelo

otežene in da so bile knjige tedaj zelo drage. Razpečevali so jih krošnjarji ali

knjigarnarji in tiskarji, kakršen je bil Janž Mandelc,113 na Kranjskem pogosto tudi

knjigovezi, saj so v Notranjo Avstrijo knjige prihajale nevezane.

Najbolj zapleteno vprašanje je, ali so bili kmetje res množični uporabniki

protestantskega knjižnega jezika, kajti prav oni so bili nad protestantizmom, z izjemo

112 Ahačič, nav. d., str. 35. 113 Omenimo lahko še Leonharda Stegmanna in Christiana Warla, pomembnejša knjigarnarja v

Ljubljani druge polovice 16. stoletja; pri razpečevanju je imel mnogo zaslug tudi Matija Klombner

(prim. Ahačič, nav. d., str. 63).

81

Koroške in Prekmurja, najbolj razočarani, saj jih niso znali in hoteli podpreti v

številnih manjših ali večjih kmečkih uporih. Regulacija od zgoraj je skrbela za

veroizpovedno čistost, za to, da bi nastopil čas, ko bi bilo katolištvo edino,

protestanti z vsemi svojimi frakcijami pa dokončno uničeni. Verski argument je bil

tedaj še močnejši od jezikovnega. Seveda ideološki pritisk ni odločilno vplival na

pogostnost rabe slovenščine, temveč na refleksijo o njem, na to, kako močno so bili

pripravljeni intelektualci uporabljati novo paradigmo in opustiti staro. Ker narodov in

nacij v sodobnem pomenu besede še ni bilo, je bila stara paradigma trdnih jezikovnih

meja glede na rabo (slovenščine v visokem šolstvu ali znanosti ni bilo) primernejša;

nova je morala na korenito spremembo počakati skoraj do razsvetljenstva. Če

zgodovine ne komentiramo kot niz revolucionarnih obratov, ni čudno, da je vmesno

obdobje »dolgega« 17. stoletja, ki je po eni strani zaradi velikih sprememb v 18. in

19. stoletju nekoliko zapostavljeno, po drugi strani pa povzdignjeno v začetek

moderne dobe, utemeljene na denarju, ekonomiji, gospodarstvu, kateremu se je

podrejala, v risu kartezijanske filozofije narave, intelektualna dejavnost: znanost in

umetnost. Nekdo je pač moral biti naročnik, in to so bili od nekdaj tisti, ki so imeli

denar. Pa čeprav izposojen od bogatih Fuggerjev.

Ena od dihotomij, ki jih še nismo omenili, je tudi nasprotje med izvirnostjo in

prevajanjem kot simbolom reprodukcije tujih diskurzov v ljudskem jeziku.

Protestanti niso imeli časa in priložnosti za izvirnost, saj je bila večina njihove ciljne

publike nepismena in nezmožna branja kakršnega koli jezika. Več možnosti se je

razprlo v naslednjem, 17. stoletju, v katerem je slovenska književnost še vedno bolj

ali manj ostala omejena na verske teme, zelo trdno, kljub t. i. slovstvenem zastoju, o

katerem je prvi pisal literarni zgodovinar France Kidrič, pa se je ohranila

slovničarska teorija in prizadevanje za čim bolj enoten knjižni jezik. V 17. stoletju

sicer slovenščina ni imela le enega knjižnojezikovne tradicije: tik pred

razsvetljenstvom se je namreč znašla v razcepljeni jezikovni situaciji s knjižnimi

jeziki posameznih dežel na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in kasneje v

Prekmurju.

Nadvojvoda Karel je že v drugi polovici 16. stoletja, natančneje po letu 1582,

sistematično organiziral pregon protestantov. Do svoje smrti leta 1590, ko ga je

nasledil takrat še mladoletni sin Ferdinand in šele pet let pozneje prevzel vlado v

notranjeavstrijskih deželah, je izganjal protestante po posameznih slovenskih mestih;

82

jezuitsko izobraženi Ferdinand je bil po očetovem vzoru trdno prepričan, da mora

rekatolizirati svojo deželo oz. dokončati katoliško reformacijo, zato je leta 1597 za

ljubljanskega škofa imenoval Tomaža Hrena, kontroverzno osebnost slovenske

zgodovine: podobo požigalca knjig in krutega obračunavanja celo s preminulimi

protestanti omili podoba intelektualca, ki se je osebno zavzel za ohranitev

Dalmatinovega prevoda biblije; verjetno zato, ker katoliška opozicija ni imela ljudi,

ki bi bili sposobni opraviti to delo. Le leto kasneje po njegovem imenovanju je

Ferdinand izdal odlok, da morajo v dveh tednih iz vseh štajerskih mest oditi vsi

protestantski pridigarji in učitelji; enak odlok je veljal še za Kranjsko. Kljub

prošnjam predstavnikov kranjskih, koroških in štajerskih deželnih stanov, da naj

ustavi vse ukrepe proti luteranom, je Ferdinand to zavrnil. Takoj po končnem odloku

iz leta 1599, s katerim je izgnal vse protestante, so začele delovati protireformacijske

verske komisije Martina Brennerja na Koroškem in Štajerskem in Tomaža Hrena na

Kranjskem.114

Doba, ko je stanovsko državo zamenjal absolutizem deželnega kneza, je bila

zaznamovana z vojnimi pretresi (druga beneška vojna, 1615–1617; tridesetletna

vojna, 1618–1648; spopadi s Turki, 1663–1664), zato se je rekatolizacija kot

intelektualno nasprotje protestantizmu zares začela uveljavljati šele v drugi polovici

17. stoletja. Katoličani sprva niso bili naklonjeni rabi ljudskega jezika; pravzaprav so

tudi pešali pri številu kakršnih koli tiskov. A eno prvih del iz začetka 17. stoletja ni

iz, na primer, Ljubljane ali v kakšnega večjega središča – čeprav je treba upoštevati,

da se število prebivalcev v mestih več kot 200 let ni zelo povečalo –, temveč je

nastalo v Devinu. To je bil Vocabulario italiano e schiavo (1607), italijansko-

slovenski slovar Alasia da Sommaripa (ali s posvetnim imenom Alessandro Alasia),

s katerim je nadaljeval slovnično-slovaropisno tradicijo že od Bohoriča in Megiserja;

kajti Vocabulario ni le slovar, saj je vsebuje prevode temeljnih cerkvenih besedil in

primere dialogov, je, skratka, jezikovni priročnik, namenjen italijanskim

duhovnikom pri njihovem delu. V drugih deželah, predvsem pri jezuitih, so se

besedila širila le s prepisi v rokopisih.

Tomaž Hren, ki je bil po Tavčarjevi smrti s Ferdinandovo podporo leta 1599

114 Slovensko zgodovinopisje je že analiziralo delo vizitacijskih in rekatolizacijskih komisij, ki so si

na posameznih območjih Notranje Avstrije privoščile marsikaj, od razstreljevanja molilnic do

izkopavanja trupel protestantov.

83

posvečen v škofa in vodjo reformacijske komisije na Kranjskem115, je imel sicer

velike načrte,116 vendar jih je uresničil zelo malo. Kakor smo že opozorili, je nanj

slovenska zgodovina gledala z dvojnim pogledom: na eni strani nastopa kot »veliki

inkvizitor« ali »kranjski apostol«, kakor ga je poimenoval Valvasor, na drugi pa mu

gre zasluga, da je ohranil protestantsko tradicijo slovenskega knjižnega jezika – ne le

zaradi papeževega dovoljenja, da duhovniki, iz praktičnih razlogov, uporabljajo

Dalmatinov prevod biblije, ampak tudi zato, ker je mlademu jezuitu Janezu Čandku

iz Višnje gore odobril priredbo in tisk slovenskega lekcionarja Evangelija inu listuvi

(1612)117 in ker je imel resne načrte, da bi v Ljubljani ustanovili tiskarno, a se nič ni

uresničilo, saj je Hren 1621 odšel v Gradec. Čandek je zelo mlad, leta 1613 umrl

zaradi kuge v Gradcu, a je še uspel pripraviti prevod Kanizijevega malega katekizma

za otroke, vendar ni bila nikoli izdana.

Tako se je začel »slovstveni zastoj« ali, rečeno z besedami Benedicta Andersona,

zastoj tiskarskega kapitalizma. Literarni zgodovinarji so v času med

Čandek/Hrenovo knjigo in Schönlebnovo novo izdajo leta 1672 doslej našteli okoli

petdeset rokopisov, priseg, pogodb, ženitnih oklicev, pogodb, pritožb, oporok, pisem

in drugih priložnostnih besedil; jasno je, da vseh še nismo našli in da bodo

posamezne najdbe še v prihodnosti pomembno prispevale k dopolnjeni podobi

zgodovine 17. stoletja, časa, ko se je najprej izvršila reforma, ki jo Igor Grdina

imenuje katoliška reformacija, nato pa do prve polovice 18. stoletja še »prava«

rekatolizacija. Učena kultura se v teh pol stoletja ni materializirala v tisku, kar pa ne

pomeni, da je književno delo zastalo: za tisk je duhovnik Adam Skalar pripravil

prevod Wolfove knjige Šula tiga premišluvana, podobno je storil jezuit Andrej

Jankovič s svojim prevodom bestsellerja svojega časa, Hojo za Kristusom Tomaža

Kempčana. Toda prevoda sta ostala v rokopisu. Liber cantionum Carniolicarum

(1643–1651) ali Kalobski rokopis je dragocen vir za cerkvene pesmi in pesmi iz

ljudskega izročila; se pa je slovenščina bolj preselila v diskurz uradovalnega jezika,

115 Prej je že zsedal mesto stolnega pridigarja in dekana, ki je bilo prazno že od Trubarjevega pobega

iz Ljubljane. 116 Mirko Rupel navaja, da nanje opozarjata »dekreta papeževega legata iz 1620, ki ju je sam izzval in

ki mu dovoljujeta, da sme izdati mali in veliki katekizem, lekcionar in pesmarico.« (Zgodovina

slovenskega slovstva, nav. d., str. 279). 117 Knjiga je izšla brez Čandkovega podpisa, a dejstvo je, da je Čandek skoraj dobesedno uporabljal

Dalmatinov prevod, Hren pa je naredil jezikovno redakcijo in je menjal tujke z domačimi besedami.

Prim. SBL, Tomaž Hren (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238909/) in Zgodovina

slovenskega slovstva I., nav. d., str. 279.

http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238909/

84

saj so jo uporabljali pri pisanju priseg in prisežnih obrazcev, dopisovanje med

baronico Ester Maksimilijano Coraduzzi in njeno hčerjo Mario Isabello Marenzi od

leta 1686 pa nas navajajo na misel, da znanje slovenščine ni bilo omejeno le na

kmete in revnejše prebivalstvo mest. Prav tako pa je res, da se je govorjena

slovenščina začela odmikati od pisne rabe, zato je razumljiva Schönlebnova ideja, da

je treba pisati po šegi naroda, izgovarjati pa po šegi pokrajine.

Slovenščina je bila najmočneje zastopana torej v cerkvi, v obliki pridig, nekaj vloge

je imela v šolstvu, a ne toliko kot pri protestantih. Jezuiti so slovenščino, kakor bomo

videli kasneje, vključevali le v elementarni pouk, čeprav so večkrat izvajali

gledališke igre in prav ta forma je postala ena pomembnejših za uveljavljanje

slovenščine kot literarnega jezika, še posebno v verskih procesijah in delovanju

posameznih pridigarjev (Svetokriškega, Basarja, očeta Hipolita). A ker se bomo tem

vprašanjem, še posebej pa jezuitom in njihovim gimnazijam kot eni od izjemno

pomembnih institucionalnih oblik védnosti tedanjega baročnega časa posvetili

kasneje, prav tako pa tudi posameznikom-intelektualcem od druge polovice 17. do

prve polovice 18. stoletja, je treba dodati, da je intelektualni tok šel svoje poti, le da v

drugih jezikih in drugačnih institucionalnih oblikah. Hkrati je sicer naraščal

patriotizem, o katerem bomo še razpravljali kasneje pri Valvasorju, toda slovenščina

kot večinski ljudski jezik Notranje Avstrije, ki je počasi izgubljala boj z nastajajočim

konceptom moderne, centralizirane in absolutizirane države, ni našla svoje poti v

knjigo vse do obdobja, ko so začeli slovensko prizorišče izobrazbe, znanja in

védnosti začeli napolnjevati sicer maloštevilni intelektualci različnih poklicev in

stremljenj (o katerih bomo obširneje pisali v naslednjem poglavju).

Ob vseh teh slovstvenih zadevah, povezanih s slovenščino, pa se je poleg

znanstvenega udejstvovanja intelektualcev v latinščini, nemščini ali italijanščini

dogajala konsolidacija imperija: Turke je Jan Sobieski dokončno razgnal šele po

obleganju Dunaja leta 1683. Monarhija je bila teritorialno neenotna in diplomacija

obeh cesarstev, avstrijskega in španskega z Ameriko vred, je od monarhov zahtevala

dosledno spoštovanje starih, tradicionalnih, v konservativnem katolištvu utemeljenih

vrednotah;118 a tudi te je bilo treba dopolniti. Šli so celo tako daleč, da je zaradi

tolerančnega patenta postala cesarica ženska, ker je moška linija Habsburžanov

118 Te je natančneje in »za vedno« definiral dolgotrajni koncil v Tridentu (1545–1563). Za te ideale se

je potegoval tudi Tomaž Hren.

85

medtem že izumrla. Odločilni rekatolizacijski udarec je preostanku protestantom v

Avstriji zadal Ferdinand II. Toda svet niso le odloki: krvava vojna realnost je zaradi

spora med cesarjem in protestantskimi stanovi pripeljala do »evropske tragedije«,

kakor zgodovinar Peter H. Wilson imenuje tridesetletno vojno. Posledice pokolov na

severni polovici Evrope, v katere so bile vpletene vse tedanje velesile, so bile

neizmerne. A ker to ni bila le vojna med protestanti in katoličani in ker je imela

neštevilno vrsto vzrokov, povod pa le en – defenestracijo v Pragi leta 1618 –, je

močno zaznamovala družbene, duhovne, znanstvene spremembe prihodnjih časov.

Westfalski mir leta 1648 je morijo končal, a pogosti udarci kuge so tudi v Notranji

Avstriji, ki v tridesetletno vojno ni bila vpletena in je morala prispevati vedno več

davščin, zdesetkali prebivalstvo. Šele po letu 1657, ko je po smrti kratkotrajne

vladavine Ferdinanda III. zavladal njegov sin Leopold, so se stvari začele

spreminjati: mladi vladar se je namreč dobro zavedal, kako pomembno je

vzpostavljati sistem vzajemne koristi in državne celovitosti. Njegova gospodarska

politika podeljevanja patentov je vplivala na intelektualno dejavnost na Slovenskem.

Od sedemdesetih let dalje so se začeli pojavljati novi slovenski tiski.

Močno podporo državni rekatolizaciji je nudilo šolstvo. Od protestantskih časov se je

močno preobrazilo, vodilno vlogo so po volji katoliške večine prevzeli jezuiti. Leta

1586 je bila jezuitska šola v Gradcu povzdignjena v univerzo, v času, ko je

nadvojvoda Karel uspešno izpeljal izgon Judov. V Ljubljano sta prva dva jezuita

prišla 21. 1. 1597, naslednje leto pa je okrepljena ekipa že začela graditi kolegij.119

Prav pri jezuitih je slovenščina, čeprav v enako omejenih vlogah kot prej, dobila

legitimacijo umetniškega jezika, vrednega gledališke igre. Ko so bile leta 1601 v

Ljubljani odpravljene protestantske osnovne šole, so se jezuiti zavzeli za ustanovitev

lastne osnovne šole kot pripravljalnice za prehod v gimnazijo. To jim je še istega leta

uspelo. Njihovo delovanje je bilo še intenzivnejše po prihodu kapucinov leta 1607;

kapucini so nemudoma zgradili samostan in začeli uprizarjati pasijonske igre ter se

pri tem povezali z jezuiti. Leta 1614 so se jezuiti naselili še v Gorici. Delovanje

kolegijev je bilo sicer do polovice 17. stoletja močno oteženo, saj so prebivalce

Habsburške monarhije pretresali izbruhi kuge, vojaški spopadi s Turki, veliki kmečki

119 Izjemno dragocen zgodovinski vir o jezuitskem šolstvu je Letopis Ljubljanskega kolegija družbe

Jezusove (1596–1691), Ljubljana: Družina, 2003, s katerim se bomo natančneje ukvarjali v zadnjem

poglavju tega spisa, kajti jezuiti so bili eminentni nosilci rekatolizacije, podprto od države in moralne

prenove, ki jo je katoliška cerkev dosegla s počasnim, toda vedno bolj nepopustljivim uveljavljanjem

sklepov tridentinskega koncila.

86

upori ... Prav tako v polju šolstva niso bili (več) osamljeni: neposredna konkurenca

jezuitskim kolegijem se je pojavila šele leta 1645, ko je ruški župnik Jurij Kozina v

rušah ustanovil gimnazijo. A ne glede na to, kakšna je bila konkurenca v šolstvu, je

brez dvoma, da je različne družbene stanove, ki niso bili dejansko nič kaj bolj

drugačni od tistih v srednjem veku, povezala ideologija jezika; ta je postajal čedalje

bolj pomemben tudi za večjezične vladarje. V 18. stoletju se je pogled vladarjev na

jezuitske kolegije začel spreminjati in je pripeljal do njihove ukinitve, a to je že

druga zgodba.

Cerkvena raba slovenskega jezika se je močno naslanjala na šolstvo, sploh pri

jezuitih. Zunaj šolskega institucionalnega okvira nam prav razmah pridigarstva

(kasneje še v slovenščini) v cerkveni sferi priča, da je razcvet baročne umetnosti

neločljivo povezan z jezuiti in drugimi redovi, ki so v Ljubljani v drugi polovici 17.

stoletja gojili znanost, umetnost, še posebno ljubo pa jim je bilo zgodovinopisje. To

je zgodba o prvih slovenskih intelektualcih, ki so želeli po devastaciji verskih in

imperialističnih spopadov po Evropi sicer v uradnem jeziku, a vendarle vzpostaviti

zavedanje neke enkratnosti ljudi, ki so ne glede na pripadnost družbenemu sloju

živeli med Alpami in Jadranom. A več o tem v nadaljevanju.

---

V takih razmerah se je odvijala »gospodarska rast« in uveljavljanje merkantilizma;

svoj prostor pod soncem so dobile tudi številne socialne utopije. Podobe zgodnje

predindustrijske dobe so tragični odsev verske razcepljenosti Evrope 17. stoletja, ki

je kulminirala v tridesetletni vojni in se nadaljevala s konsolidacijo absolutnega

fevdalnega monarha. Konfesionalizem je bil državna politika, zato meja med

cerkvijo in državo skorajda ni bilo ali pa sta se ti dve sferi tesno prepletali. V

podobnem duhovnem okrožju se je gibalo šolstvo tedanjega časa.

Benedict Anderson ugotavlja, da so dinastije, »v glavnem zaradi administrativnih

razlogov in vsaka ob svojem času, določene tiskane domače jezike postavile za

državne jezike«.120 Jezikovna ideologija je privzela obraz moči, da v jeziku in z njim

zapoveduje podložnikom, in najhuje je bilo prav v Habsburški monarhiji. Jezikovna

tekma med jeziki je pripeljala do »eksplozivnih posledic«. Po ustoličenju

posameznega jezika kot uradnega, so vsi drugi postali grožnja, povezana s

120 Anderson, Zamišljene skupnosti, nav. d., str. 110.

87

potencialnimi nosilci upora, kar so kmetje 17. stoletja nedvomno bili. Toda grožnja

»staremu sistemu« ni bila le neposredna, krvava družbena akcija, temveč tudi

intelektualna sfera, ki je po eni strani morala zaradi preganjanja protestantov

ustvarjati v eksilu, po drugi strani pa se je v času razcveta mest in meščanskega

življenja ustvarila znamenita znanstvena dela in so zajemala zgodovinopisje,

slovaropisje, slovnico, razprave o kugi, pravne traktate in podobno. Vse to se je

dogajalo v »uradnem« jeziku, bodisi v nemščini ali italijanščini, ki sta vedno bolj

spodrivala okostenelo latinščino. Jezikovna situacija je bila še toliko bolj zapletena,

ker so zunaj institucionalno vplivnih jezikov ostali tudi drugi, med njimi slovenščina,

ki se je zaradi prekinjene tiskarske tradicije razdrobila na tisoč koščkov,

marginalizirana je bila kot jezik upora, ki ga je treba na vsak način zadušiti. Toda

slika le ni tako črno-bela: prav katoliško šolstvo je prispevalo k izobraženosti in

vedno večji pismenosti, da je na ozadju protestantske tradicije slovenskega knjižnega

jezika v razsvetljenstvu nastala sinteza enega samega jezika, ki naj poveže narečno

razcepljene Slovence.

Ne smemo pozabiti, da pravega stika med tvorci ter med naslovniki in uporabniki

slovenščine dolgo časa več ni bilo. Katoličani so v nasprotju s protestanti, katerih

teološko načelo, da bo vsak jezik slavil boga, je bilo vzrok številnim prevodom v

ljudske jezike, ustoličili duhovnika kot interpreta, posrednika med božjo besedo in

gmajn človekom. Obseg prevajanja (na račun izvirnosti, seveda) se je močno razširil,

tematsko pa je ostal omejen: prevodi evangelijev, apostolskih del, molitvenih besedil,

pridig so bili železni repertoar cerkve v slovenskem jeziku. Dokler se tiskanje

slovenskih knjig zaradi občega kameralizma Habsburške monarhije ni obnovilo – po

prihodu tiskarja Mayra v Ljubljano še posebno –, je veliko gradiva v slovenščini

ostalo v rokopisih.121 Kozma Ahačič122 opozarja, da nam o rabi slovenščine najbolj

pričajo pravila bratovščin ter besedili obredov redovne skupnosti samostana sv. Klare

v Ljubljani. Pri analizi tega vprašanja nam pridejo prav prisege, pesmi, ženitni oklici,

razglasi, odloki, pogodbe, pritožbe, oporoke, računi, obračuni, uroki, pisma, prevodi

121 Izjemno pomemben projekt sodobne slovenske literarne zgodovine je poleg sestavljanja novega

Slovenskega biografskega leksikona »Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja«, ki je

dostopen na spletu (http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss/VIEW/). 122 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758). Ljubljana:

Založba ZRC SAZU, str. 28.

http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss/VIEW/

88

raznih cerkvenih dokumentov v slovenščino in drugo.123 Če so rabo jezika

nadzorovali, so bile za prepovedi zagrožene celo kazni. Moč jezikovne ideologije od

zgoraj je postala večja in bolj usodna, toda govorci ali poslušalci so ostali enaki

kakor v prejšnjem stoletju: kmetje so bili nekoliko na boljšem, ker je kateheza

zahtevala od duhovnikov, da temeljne resnice v obliki pesmi, molitev, katekizmov

pridejo do nepismenega naslovnika vsaj v njemu razumljivem jeziku. Mestno

prebivalstvo je bilo večinoma dvojezično, po svojih življenjskih navadah pa vedno

bolj razvajeno, saj so bili bolje oblečeni; ker so si lahko privoščili razsvetljavo, se je

dan podaljšal v noč, uveljavila so se osnovna pravila bontona, poleg porabe sladkorja

se je povečala potrošnja alkohola in tobaka; hud problem sta v mestih postala

revščina in beraštvo.124 (tisto, kar bi dopolnil zgoraj, dopolnim v tej opombi!) Kozma

Ahačič navaja, da je bilo razmerje med slovenščino na eni in nemščino ali

italijanščino na drugi strani različno:125 izrazito slovenska mesta so prevladovala na

Kranjskem, zelo malo jih je bilo na Koroškem. »Dvojezična je bila na Kranjskem

Ljubljana, na Štajerskem pa Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec in Celje. [...] Mnogo

večjo rabo nemščine pa predvidevamo v pretežno nemških mestih (Kočevje, Maribor

in Ptuj).«126 Tudi plemstvo je bilo heterogeno po svojih navadah, podobno kot

meščani, in jezikovnih zmožnostih, »pri čemer je bila slovenščina nedvomno prvi

jezik, v katerem je mladi plemič v otroških letih navezoval stike z bližnjo

okolico«.127 Plemič je moral biti večjezičen, da se je sporazumeval s svojo okolico.

Razmejitev take rabe pa, kot smo že opozorili, ne sme biti samo socialna, temveč je

tesno povezana z nevidnim, a vseprisotnim vezivom jezikovne ideologije; ne

nazadnje je bila nemščina državni jezik in dokler je bilo poznavanje slovenščine na

ravni vsakdanje komunikacije, kakor stoletja poprej, je bilo za »uradno« jezikovno

politiko vse na svojem mestu.

Najbolj razširjena je bila raba slovenščine v šolstvu, pri elementarnem pouku, pri

verouku, na začetnih stopnjah v jezuitskih gimnazijah. Poseben premislek bi

123 Več podrobnosti prim. Ahačič, nav. d., str. 29–35. S stališča intelektualne zgodovine je zelo

pomembno poglavje tudi Valvasorjevo delo, slovstvena aktivnost Janeza Ludvika Schönlebna,

nastanek akademije delavnih in prvi znanstveni doneski v slovenski zgodovini. 124 Prim. Vasko Simoniti, Fanfare nasilja. Ljubljana: Slovenska matica, 2003, str. 172–180. 125 Omejenost prostora nam onemogoča, da bi dovolj tehtno poudarili avstrijsko-italijanske odnose v

razponu dveh stoletij: bodi dovolj, da opozorimo na to konfliktno razmerje, ki se je v dobah miru

dopolnjevalo z množičnim naseljevanjem Italijanov v Notranji Avstriji. 126 Ahačič, nav. d., str. 37. 127 Ahačič, nav. d., str 37.

89

zaslužila slovenščina v začetkih gledališke dejavnosti, ki je bila še verska in nabožna.

Posvetni pridih v umetnost in umetniško rabo jezika ter gradbenega materiala je

prinesel barok na koncu 17. stoletja, ko so mesta doživela nov razcvet, ko so prišli

delavni akademiki v Ljubljano in na podlagi znanstvenega Schönlebnovega in

Valvasorjevega znanstvenega prizadevanja so njuni »nasledniki razvili dve novosti:

deželno kulturo so zavestno usmerili proti Italiji, za dosego svojih ciljev pa so se

premišljeno organizirali v družbah, ki so bile zasnovane kakor italijanske

akademije«.128

Zanimivo je, da je razcvet intelektualne in umetniške dejavnosti v večjih deželnih

mestih Notranje Avstrije, ki so si v drugi polovici 17. stoletja od kuge, uporov, vojn,

visokih davščin, zadolženosti in drugih neugodnosti komajda opomogli, potekal v

uradnem, večinskem jeziku, ne pa v ljudskem, manjšinskem, čeprav je imel ta

bistveno večjo vlogo kot v 16. stoletju. In ker je že od Benedicta Andersona jasno, da

nacionalizem nima nobene zveze z jezikom, je takšen položaj spričo zgodovinskih

okoliščin in visoke politike razumljiv. Duhovnozgodovinske, socialne, ekonomske,

kulturne in občecivilizacijske spremembe 17. stoletja so preveč razvejene, da bi jih

lahko vsaj omenili na istem mestu. A zdi se, da je jezikovna ideologija, če bi

primerjali obe stoletji, dobila tisto razsežnost, ki jo sodobna lingvistična

antropologija nenehno poudarja: postala je sredstvo moči, postala je sredstvo

implicitne ali eksplicitne represije. Ni bila, kakor stoletje prej, le signifikat za

socialno umeščenost (in s tem za neizogibno determiniranost, o kateri kaj več pove

sociologija), saj so slovensko po vsej verjetnosti govorili in pisali tudi plemiči,

temveč je bila manjšinski, potencialno nevaren jezik, ki ni mogel pridobivati vedno

večje družbene vloge prav zaradi močnih kohezivnih političnih teženj Habsburžanov,

da bi naposled obvladali svoje heteronomno, na posamezne kose razbito cesarstvo.

Ker so ji vdihovali duha enotnosti, je Habsburška monarhija in pozneje Avstro-

Ogrska dobila oznako »ječe narodov«, saj poenotenje birokratskega tipa ni

prizanašalo nikomur, ki ni hotel biti zraven.

Rekatolizacija je bila v bistvu neuspešna: od 18. stoletja so se habsburški vladarji

128 Luka Vidmar, Ljubljana kot novi Rim. Akademija operozov in baročna Italija. Ljubljana: SAZU,

2013, str. 15. Podrobnejša razprava o novih akademikih in zgodovinarjih, ki so v dobro družbe

podarili knjige tedaj novi semeniški knjižnici in ki so po vzoru severne Italije v Ljubljano vabili

baročne umetnike in konstruirali ter financirali ljubljansko stolno cerkev, je posebno poglavje, ki ga je

doslej na novo osvetlil literarni zgodovinar Luka Vidmar.

90

začeli ravnali po razsvetljenskih načelih, ljudstvo so opismenili vsaj z uvedbo

obveznega osnovnega šolstva, družbene pogodbe pa so se iz socialnih utopij

prelevile v vplivne filozofske razprave rousseaujevskega tipa. Nič čudnega, če se

ukinitev jezuitskega reda, ki se je medtem vpletel še v politične turbulence v Južni

Ameriki, časovno ujema z nastopom razsvetljenstva, ki je po ovinkih in z malo

zamude Slovencem prinesel tisto, česar nabožna književnost ni mogla dati: od

svobodne domišljije razbrzdano literaturo.

Slovenščina je v 17. stoletju rasla brez »zastoja«, a na poti ji je bila ideologija kot

sistem idej vladarja, ki si je želel učvrstiti svojo absolutno oblast, pa čeprav s

sladkorčki svobode, ki jo na koncu obvlada težak, pokajoč bič, če bi si kdo kaj

preveč domišljal. Jezikovna politika je dobila drugačno smer in izostreno vizijo, kar

je povzročilo, da je bila v podobi slovnic in slovarjev ter zbirk besedišč močneje

prisotna teoretična misel. A jezikovna resničnost pogosto ni bila resničnost

vsakdanjega življenja in preživetja: vse do razsvetljenstva je večina prebivalstva

živela nepismena in subverzivnost idej, o katerih govorijo Roger Chartier, v številnih

študijah pa tudi Peter Burke in drugi zgodovinarji kulture in jezika, je ostala le

potencialna, čeprav so se oblastniki ancien régima tega že takrat dobro zavedali in

razmahu ekonomije pogosto pristrigli krila, saj bi utegnil povzročiti neslutene

posledice. A zgodovine se ni dalo ustaviti in noben, še tako visok obrambni jez

imperijev in od oblasti pijanih fevdalcev ni mogel ustaviti bodisi nenadnih

preobratov revolucije ali počasnega plimovanja dogodkov in idej – po desetletjih

dvoma v znanosti in filozofiji so najprej v Franciji začele padati glave absolutnih,

četudi razsvetljenih vladarjev. Na obzorju se je zarisoval nov čas.

Toda revolucija žre svoje otroke. Čeprav so to modrost zapisali šele v 20. stoletju, je

»bolnim Habsburžanom«, ki jih je zaradi pogostih medsebojnih porok trlo kup

bolezni in genskih težav,129 dolgo časa uspelo bolj ali manj uspešno vzdrževati trdno

zasnovano birokratsko institucijo imperija. A njihov čas je mineval in morda so

nehote zaznali nevarnost merkantilnega gospodarstva, ki so ga spustili v birokratski

ustroj monarhije; ta pa je bil, ne nazadnje, tudi nova in pomembna oblika

klasifikacije védnosti. Protestanti in njihovi nasprotniki so vse do baročne dobe živeli

129 Odličen pregled zdravja Habsburžanov, ki ni bilo čisto neodvisno od njihovega konkretnega

ravnanja na političnem in kulturnem parketu tedanje Evrope, je ponudila knjiga dunajskega patologa

Hansa Bankla Bolni Habsburžani (Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture

Slovenije, 2004).

91

v srednjem veku; ta se nikoli ni končal. Trdne koncepcije o življenju in večnosti

človeka, ne še subjekta, so se začele majati in spreminjati šele z znanstveno

revolucijo 17. stoletja, ki je v političnih turbulencah »velike« zgodovine uspela

postaviti temelje drugačne, spremenjene racionalnosti.

Friderik I. je v 15. stoletju ponosno zapisoval kratico AEIOU. Kot zmagovalec jo je

razvezal v Austria Est Imperare Orbi Universo, Avstrija vlada vsemu svetu. Kot

poražencem, vrednim posmeha, pa so nasprotniki vračali žogico: Aller Erst Ist

Österreich Verloren, Avstrija je ravnokar izgubila vse. Neusmiljena zgodovina pozna

odgovor: bili so poraženi. Skrita ali zakrita, jezikovna ideologija je bila del te velike

šahovske igre z ljudmi in ozemlji velikega dela Evrope vse do leta 1918. V 16. in 17.

stoletju je pridobila pomen, ki ji ga soglasno priznavajo sodobne sociološke teorije:

najprej je postala skupek idej o skupnosti in njihovih medsebojnih verovanjih,

podobnostih in razlikah, nato pa se je v menjavi časov preobrazila še v sredstvo

nadzorovanja, usmerjanja in kaznovanja neposlušnih uporabnikov, piscev, bralcev ali

poslušalcev; večjezičnosti in svobode pri izbiri sogovornikov je bilo vedno več.

Industrija je dokončno mehanizirala odnose: v zamišljenih skupnostih je prav

kolektivna imaginacija vseh sorodnih duš, čeprav se nihče ne pozna med sabo, na

veliko platno zgodovine pripeljala nacijo, ki je, seveda, od nekdaj. Mati nacija,

globoko zaverovana v slavno, a zgodovinsko gledano prirejeno preteklost, se je

danes znašla pred podobno dilemo: je premagana ali je šele na začetku svoje dolge

poti? Lahko bi bila vsaj tako dolga, kakor je bila dolga pot fevdalizma. In trdnost,

nepremakljivost Weiditzovega drevesa.

92

4 INTELEKTUALCI IN INSTITUCIJE

V vseh dobah človeške zgodovine je imela védnost ali vsaj hrepenenje po znanju,

ustvarjanju, kopičenju, razvrščanju, shranjevanju, uporabi posebno vlogo in še večji

vpliv. Pravzaprav lahko »od nekdaj« sledimo zgodovini védnosti, vsaj od kmetijske

revolucije pred okrog 10.000 leti,130 ko je prišlo do nadvlade vrste homo sapiens,

ukrotitve ognja in začetka novega načina življenja, ki ga je narekovala, na primer,

pšenica in druge kulturne rastline. Védnost sicer nikoli ni bila le spretnost z rokami,

temveč refleksija o njej, prav tako pa tudi načini ohranjanja znanja, distribucije in

razvrščanja; kot bolj ali manj dosledno urejen sistem idej in izkušenj, zgoščenih v

»znanje«, se je védnost materializirala v vseh ključnih stebrih vsakršne civilizacije. O

intelektualni zgodovini človeštva lahko govorimo, ko so od petega tisočletja pred

našim štetjem začele nastajati prve organizirane oblike védnosti v starih kulturah

Egipta, Indije, Kitajske, Mezopotamije, pa v inkovski in azteški kulturi ter

nenazadnje v velikih svetovnih versko-filozofski sistemih (judovstvu, krščanstvu,

budizmu, islamu, hinduizmu ...). Izjemno težo ima pri tem izum pisave (v

Mezopotamiji, pri Feničanih ...). Zgodovinarji, ki sledijo povezavi znanja in

civilizacij, so si enotni v tem, da sta v zgodovini védnosti dve veliki »eksploziji«;

prva se je zgodila v grški antiki, druga pa v zgodnjem novem veku.

Filozofija, ki se je »pojavila« v Indiji in stari Grčiji, pomeni temeljni korak proti

abstrakciji in hkrati odkrivanju novega znanja. Predsokratiki, še bolj pa filozofi

klasične in helenistične dobe, so razpršenost védnosti, in ta se do takrat prav

sistematično ni še povezovala v urejene, pregledne sisteme, so utemeljili to, čemur na

splošno pravimo »zahodna civilizacija«. Poleg filozofije je tu še zgodovina s

Herodotom in Tukididom, pa besedna umetnost, najbolje izražena v tragediji kot

literarnim, tedaj pa še na pol religioznim dramskim žanrom, in veščina govorniške

spretnosti, ki so jo do najglobljih tančic razvili Rimljani.

Žal sicer prepogostokrat pozabimo na druge dele sveta in je pogled nanjo

130 Izraz revolucija v besedni zvezi »kmečka revolucija«, ki ji nato sledijo še vse ostale, si izposojamo

od Yuvla Noaha Hararija in njegove sinteze svetovne zgodovine Sapiens. Seveda ne smemo pozabiti,

da je življenje v prazgodovini znanje zelo spreminjalo, in to že pred »kmetijsko revolucijo«, saj so

pred tem že dolgo poznali različna orodja, ogenj, stavbe, pokope, umetnost; po kmetijski revoluciji pa

vse do prvih filozofov je človeštvo ustvarjalo znanje in ga prenašalo iz roda v rod: ko so udomačili

živali, začeli izdelovati plovila, izdelali različne vrste orožja, se privadili lončarjenju, pisanju, dearju,

glasbenim instrumentom, kolesu in steklu, če omenimo samo nekaj elementarnih, prvih »védnosti«

človeške vrste, so ustvarili temelj za višjo obliko znanja – znanost, ki pa je bila, tako kot ob velikem

poku, fuzija različnih področij, združenih v filozofijo kot čudenjem nad svetom.

93

evropocentričen, a kakor je vsaka zgodovina proizvod zgodovinarjevega

subjektivnega pogleda in je s tem nujno omejena, tako je tudi razprtost in poznavanje

vse preteklosti – od tod jasna ločitev preteklosti, ki je »vse, kar se je zgodilo«, in

zgodovine, ki je »vse, kar vemo, da se je zgodilo« – lahko le stvar utopije. Prav tako

je takrat filozofija dobila prve institucionalne izobraževalne forme, kot je bila

Aristotelova peripatetična akademija v Atenah, seveda pa se je kot ena pomembnejši

institucij pokazala prav šola.

V Rimu je bila šola sicer sprva omejena na izobraževanje na domu, toda v klasični

dobi Rima in še kasneje so organizirali različne oblike šolstva, ki pa so bile

ekskluzivne, saj ni imel vsak pravice do znanja. Poleg šolstva pa v Rimu védnost ni

imela le domovinske pravice v izobraževanju, temveč tudi pravu, ki – poleg

konceptov države, državnosti ter gradnje cest – verjetno pomeni vrhunec njihove

izvirne misli, drugo znanje, kakor tudi celoten religiološki sistem, pa so prevzeli in

prevzemali od Grkov.131 Zanimivo je, da je čas med propadom zahodnorimskega

cesarstva in karolinškim cesarstvom pogosto interpretiran kot doba kaosa, in to ravno

zato, ker se je znanje, ki je pred tem več kot pol tisočletja, izgubilo, zgodnji srednji

vek pa je bil zaznamovan z nasiljem, nepismenostjo, s preseljevanji narodov in

drugimi nevšečnostmi, ki so ovirale kontinuiran razvoj védnosti; ta se je pojavil sicer

z nepismenim Karlom Velikim in njegovo karolinško renesanso, temelječo na obnovi

védnosti in hkrati širjenju krščanstva. V srednjem veku je prav krščanska religija v

Evropi temeljni domicil znanja in vedno bolj sofisticirane učene kulture, še bolj pa

nove institucionalne oblike stolnih šol in kasneje univerz. Prav univerze so zanimiv

dokaz, kako lahko samo nova organiziranost nosilcev védnosti, intelektualcev, lahko

sproži spremembo v vsebini idej in njihovi uporabi. Srednjeveške univerze so bile

sicer precej avtonomne, a so bile vseeno navezane na tradicijo.

Na tem mestu sicer nimamo namena pisati o srednjeveških univerzah, a jih bo

kasneje treba vzeti v misel, saj je njihov izobraževalni sistem in kurikulum, utelešen

v sedmih svobodnih umetnostih in z delitvijo poklicev na klerike, zdravnike in

pravnike, močno vplival na intelektualno zgodovino zgodnjega novega veka;

pravzaprav jo je soustvaril, saj vse od nastanka filozofije sploh ne moremo govoriti,

da je kaj nastalo iz nič ali povsem izginilo. Zgodovina idej pač mora skoncentrirano

131 Morda je na mestu primerjava, da so bili Grki »teoretiki«, Rimljani pa »praktiki«. Prim. Charles

Van Doren, History of knowledge. New York: Ballantine Books, 1991, str. 65.

94

analizirati glavne tokove in številne stranpoti ter prepletanja in nasprotovanja, po

izkušnji strukturalne kritike, kot je bila, na primer, Foucaultova, pa se zavedati, da je

treba ob splošnem bolj upoštevati še konkretno, ne glede na to, s katerim slovarjem

imenujemo resničnost okoli sebe. Srednjeveški univerzitetni sistem se vpisuje tudi v

zgodovino institucij, sčasoma pa ga je doletelo to, kar se zgodi vsemu »modernemu«:

v toku časa slej ko prej postane zastarelo, klasično, tradicionalno, nič več adekvatno

človekovim potrebam po drugačni, novi ali vsaj drugače organizirani védnosti.

Renesansa in humanizem na eni strani in cepitev religij, na primer do Luthra enotne

zahodne krščanske cerkve na drugi sodita med fenomene iste vrste, če jih

interpretiramo s stališča zgodovine védnosti. Oboje je imelo sicer svoje posledice, a

kriza evropske zavesti, kakor je francoski komparativist Paul Hazard imenoval dobo

pred razsvetljenstvom, je v stoletju, ko se je sama narava védnosti, kakor že

nekajkrat pred tem – a vedno se je zgodila drugače – spremenila; treba pa je

poudariti, da se je v zgodnjem novem veku, torej v 15., še bolj pa v 16. in 17.

stoletju, preobrazba vršila temeljito in z duhovnozgodovinskega stališča povsem

drugače, kakor v dotlejšnji zgodovini »zahodne civilizacije«. Ideje so dejansko

dobile moč, da spremenijo več stoletij okostenele institucije védnosti in dokler se

njen razcvet, seveda ne v tako idealni obliki, kakor si radi predstavljamo, začel v

polni meri dovrševati v razsvetljenstvu.

Vmesno obdobje 16. in 17. stoletja, ki nas zanima v tem spisu, je bilo s stališča

intelektualne zgodovine ali, pogojno rečeno, zgodovine idej, zelo pomembno, saj je v

relativno kratkem času nastalo precej »odvodov« védnosti: humanizem, renesanso,

reformacijsko gibanje, znanstveno revolucijo, razsvetljenstvo. A to ne more biti

dovolj, da bi bolje razumeli, kako so bile te ideje pomembne kot temelj »modernega

sveta«; samo vsebina idej ni dovolj. Pri tem si želimo nekaj pozornosti posvetiti tudi

ljudem samim, nosilcem ali ustvarjalcem teh idej, védnosti, znanja, torej

intelektualcem, prav tako pa institucijam, novim in starim, ki so po

duhovnozgodovinskem preobratu med srednjim vekom in novim obstale v prejšnjih

oblikah – tako je bilo z univerzami –, med novimi pa so se pojavile akademije; prav

temu bomo kasneje posvetili posebno pozornost.

In tako kakor je utopično pričakovati, da bomo lahko popolni pri svojem delu – ali

95

kadarkoli dosegli kakršno koli popolnost –, je treba še pred razpravo o intelektualcih,

njihovih idejah in delih, ter institucijah, še poudariti, da je bilo na začetku novega

veka pogosto modno povezovati znanje, predvsem tisto, ki v družbi ni bilo najbolj

zaželeno, z utopijo kot knjižnim oziroma filozofskim proznim žanrom. Te so po

Utopiji Thomasa Mora tedaj začele polniti knjižne police kot vizije najpopolnejših, a

neobstoječih svetov. Svetov, ki jih ni. Čeprav so bili opisi načina življenja, ureditve

družbe, pa tudi znanosti in sploh vsega ideal, ki je bil za realne vladarje fevdalnega

evropskega sveta potencialno nevaren. A prav v utopijah se je, še malo, preden se je

to zgodilo v realnosti, občasno razgrnila ideja, kako bi morala biti védnost

oblikovana, čemu bi morala služiti, kako bi morala nastajati, pa tudi, na kakšnih

mestih. Kot primer si lahko ogledamo utopijo Nova Atlantida Francisa Bacona

(1561–1626), enega izmed pomembnejših in vplivnejših intelektualcev – filozofov

ali mislecev – 17. stoletja. Bacon je s kritiko sholastike in zagovorom znanstvenega

načina mišljenja v kartezijanskem duhu132 spodbudil prehod v empirizem. Novo

Atlantido je napisal leta 1626, bila pa je najboljši prostor za njegovo anticipacijo

prihodnosti znanosti in tehnologije. Poleg tega pa je v Baconovi utopiji močan

religiozni element, kajti njegova znana maksima »znanje je moč« je izražala

prepričanje, da bo z razvojem znanosti človeštvo znova dobilo prevlado nad naravo,

ki jo je izgubilo z izvirnim grehom. Tako kot Morova Utopija je Baconov svet

postavljen na oddaljeni otok Bensalem blizu ameriških obal. Prebivalci otoka so

izjemno radodarni, ogromno vedo o zunanjem svetu, ker veliko potujejo (čeprav so

drugim popolnoma neznani), so pobožni kristjani in moralno čisti, zato prostitucije,

prešuštva in drugih podobnih spolnih aktivnosti ne poznajo. Posebno pozornost

namenjajo močnemu patriarhalnemu pomenu krščanske poroke in razmnoževanja

(eden najpomembnejših praznikov so družinski festivali).

A bolj kot to je pomembno Baconovo vztrajanje pri ideji, da je utopična Nova

Atlantida utemeljena na znanosti in neutrudnem iskanju védnosti, zato ima

najpomembnejšo vlogo Solomonova hiša, institucija za znanstvene raziskave, v

kateri živijo znanstveniki, posvečeni modrosti in spoznanju. Zelo so spoštovani, kajti

njihovo delo zajema celotno področje človekove védnosti, razvijajo pa tudi posebne

132 Zato je razumljivo, zakaj je Giambattista Vico nasprotoval tudi Baconovi ideji o »veliki obnovi«

(instauratio magna), saj si je tako kakor Descartes znanost zamišljal kot nadčasovno in s tem tudi

nadzgodovinsko, torej nad družbo in njenimi konkretnimi uresničitvami, kar pa je najbolj intrigiralo

prav Vica.

96

tehnološke naprave, kot so na primer leteči predmeti, podmornice in uničevalno

orožje. To so Baconovi »utopični« – in najhujša lastnost utopij je, kakor je ugotovil

Ivan Cankar, da se rade uresničijo! – intelektualci, ki jih sam imenuje »uslužbenci«,

in ti imajo natančno razdeljene naloge raziskovanja: eni morajo nenehno potovati po

svetu, drugi zbirajo znanje (po Baconovo eksperimente), opisano v drugih knjigah;

tretji zbirajo naravoslovno znanje, ki še ni del znanosti; četrti jih preizkušajo v

praksi; peti statistično analizirajo rezultate prejšnjih in kot kompilatorji iz tega

izpeljejo sklepe in zakone; šesti iz dela vseh prejšnjih poskušajo izluščiti tisto, kar je

bolj uporabno v vsakdanjem življenju.133 In ker so ti intelektualci, neverjetno

podobni tedanjim, za kulturo in znanost zavzetim klerikom, zdravnikom, fizikom,

kemikom, pravnikom, zgodovinarjem in drugim, realnim intelektualcem Evrope 16.

in pa 17. stoletja, del velike institucije, Salomonove hiše, je Baconov poudarek še

toliko bolj logičen in v skladu z njegovo zamislijo. Kajti namen Salomonove hiše, ki

močno spominja na tedaj nastajajoče akademije in nove institucionalne oblike

védnosti134, je, »da bi odkrili resnično naravo vseh stvari«,135 saj je »cilj naše

ustanove je spoznavanje Vzrokov in skrivnih gibanj stvari, pa tudi razširitev meja

Človeškega cesarstva, ki bo učinkovalo na vse mogoče stvari«.136

Utopično podobo Salomonove hiše kot velike institucije in njenih uslužbencev kot

intelektualcev v službi znanosti, predvsem pa »resnice«, smo obudili zato, ker zelo

jasno prikazuje problematiko, o kateri bomo razpravljali v nadaljevanju. Čeprav je

treba poudariti, da eno ne gre brez drugega – razen v izjemnih primerih tistih

posameznikov, ki za svojo intelektualno, znanstveno rast niso potrebovali institucije

–, bomo, na podlagi kombinacije pristopov iz metodoloških izhodišč, opisanih v

drugem poglavju, ločili in ju obravnavali posebej, a se ob tem ne bomo mogli

izogniti temu, da se pri obravnavi intelektualcev, na primer pri razpravi, kaj bi ta

pojem v zgodovinski perspektivi 17. stoletja utegnil pomeniti in v kakem pomenu ga

je treba uporabljati, ne bomo mogli izogniti izobraževalnim institucijam in obratno:

ko bomo razpravljali o jezuitskih gimnazijah v Notranji Avstriji, od koder je izšla

133 Francis Bacon, Nova Atlantida. Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2011, 110–111. 134 Dejansko so v času natanka te Baconove utopije, ki jo nekateri označujejo tudi kot filozofsko

romanco, že delovale institucije, kot je bila rimska akademija dei Lincei ali pa observatorij Tycha

Braheja v Uraniborgu, institucija, ki je imela razvit kompleksen sistem pomočnikov in različnih

oddelkov. Prav tako tudi ni nenavadno, da je bila Royal Society v Londonu, katere član je bil tudi

Janez Vajkard Valvasor, polna občudovalcev Francisa Bacona. 135 Bacon, nav. d., str. 80. 136 Bacon, nav. d., str. 97.

97

velika večina intelektualcev tedanjega časa, in le redki med njimi so lahko presegli

duhovne okvire sholastične tradicije, ne bomo mogli mimo posameznikov, ki nujno

sestavljajo tak znanstveni organizem. Predvsem pa je pomembno, da je 17. stoletje,

ne glede na tiskarski zastoj v slovenščini tiskanih knjig, čas, ko plemičem, kasneje pa

tudi meščanom postane vrednota, poslati svoje sinove na univerze, da bi dosegli

najvišje akademske nazive.

Francis Bacon je v svoji utopični viziji Salomonove hiše začrtal to, kar se je v 17.

stoletju dejansko dogajalo, čeprav ne povsem zgodilo oz. dopolnilo. Pravo

»eksplozijo« namreč lahko doživi šele razsvetljenstvo, pa še tukaj dinamika ni

premočrtna in dokazuje, kot že mnogokrat doslej, da zgodovina ni večno

napredovanje. Kot simbolično izhodišče naše razprave pa bodi dovolj, da je v Novi

Atlantidi Bacon razlikuje védnost samo, ki je povsem scientistična in v principih

sledi Descartesu, nosilce te védnosti (torej neke vrste utopične intelektualce) in

racionalno urejene institucije te védnosti, z logičnim načrtom in z namenom svoja

spoznanja objaviti in jih predstaviti širši javnosti; če bi natančneje analizirali, kako si

Bacon predstavlja Salomonovo hišo, bi lahko našli kar nekaj skupnih točk s tedaj

nastajajočimi akademijami v Angliji, predvsem pa v Italiji, v poznem 17. stoletju pa

tudi v Ljubljani. A o tem bo tekla beseda pozneje.

Komur je bilo v 16. in 17. stoletju dano uporabljati pamet, ki jo je obogatil z

zakladom vedno večje védnosti o naravi sveta, ljudeh in njihovih sadovih dela, ta se

je uvrstil v tanko družbeno sfero intelektualcev. Pojem ima svojo zgodovino in da bi

ga razumeli, moramo poznati spreminjanje njegovega pomenskega obsega vse od

srednjega veka. Družbena razslojenost med ljudmi novoveške Evrope, ki se je v

podtalju tresla od vedno močnejših nacionalnih čustev in držav, je prav med

»razumniki« zelo zanimiva, čeprav ne edina mogoča perspektiva, s katero hočemo

motriti minulost; pri tem pa je spodbudna za razmislek o vprašanju, ali ne bi bilo

morda bolj primerno razširiti pomenski obseg intelektualca še z vsemi mogočimi

povezavami v realnem življenju. Tako se ne bi več omejevali samo na sfero učene

kulture, ki je bila po navadah in življenjskem slogu res drugačna od ljudske, ampak

vsaki sposobnosti intelekta, da zmore iz konkretnih predstav izviti abstraktno pravilo,

pripisali intelektualno vrednost. Napačno bi bilo iskati intelektualce le pri »višjih«

slojih, ampak tudi pri preprostemu ljudstvu – znamenit primer iz kulturne zgodovine

je mlinar Domenico Scandella, imenovan Menocchio, kakor ga je opisal Carlo

98

Ginzburg v študiji Sir in črvi, ki je svojo vizijo kozmosa utemeljil na zdravem

razumu (in ne tako slabi izobrazbi), čeprav je zato plačal z življenjem. Tako lahko

intelektualni potencial najdemo v vseh družbenih sferah, le da so nekje izraziteje

poudarjeni. Seveda pa s tem ni treba pretiravati, saj je učena kultura bistveno

drugačna od ljudske in, kakor koli obrnemo, je v zgodnjem novem veku intelektualni

sloj prebivalstva več spodbud našel v mestnem okolju in visokih družbenih sferah,

kjer so bili pogoji, da so se lahko sploh ukvarjali s svobodnimi znanostmi (in kot

vemo, marsikdo ni bil svoboden), vsaj za silo izpolnjeni. Tudi protestantizem, ki je

najbolj spodbujal izobraženost, v ljudski kulturi (razen z izjemami, na primer na

Koroškem in v Prekmurju) ni našel pravega odmeva, saj ni imel veliko razumevanja

za kmetove tegobe, ki so občasno spodbudile velike ali manjše upore proti njihovim

gospodarjem.

Sprejeti moramo misel, da lahko o nosilcih védnosti in izobrazbe (v nekaterih

primerih pa tudi ustvarjalcih), in zanje bomo uporabljali izraz intelektualci, govorimo

bolj ali manj v sferah učene kulture; prav s tem poudarkom pa se ukvarja

institucionalistična teorija, ki v raznih krajih védnosti (topoi), kakršne so univerze,

akademije, kolegiji, osnovne šole, išče razloge za družbeno privilegiranost tega dela

intelektualcev. Seveda je predstava o udobno živečih ljudeh, ki jim nič groznega ne

visi za vratom, preveč naivna, da bi bila resnična.137 Intelektualci vseh socialnih

izvorov so imeli težave z oblastniki, preganjali so jih; in od smrtne obsodbe nad

Giordanom Brunom ali pa nad »očetom« utopije Thomasom Morom, človekom za

vse letne čase (kakor ga je imenoval njegov prijatelj, humanist Erazem

Rotterdamski), je postalo jasno, da je samostojna misel lahko usodna in da v trših

režimih, ki so bili še v »čakalnici zgodovine«, kritični intelektualci niso zaželeni,

ampak preganjani, ogroženi, ponižani. Nekaj malega o nadzorovanju in

prepovedovanju védnosti smo v prejšnjih poglavjih, predvsem pri znanstveni

revoluciji, že pisali. Indeks prepovedanih knjig, kamor so se uvrstila tako znanstvena

kot religijska, večinoma protestantska dela, je bil institucionalistični odziv na novo

137 Upoštevati moramo realnost tedanjega zdravstvenega stanja evropske populacije. Intelektualci kot

višji sloj tedanje družbe so sicer imeli več možnosti za preživetje, a v številnih biografijah, na primer

jezuitov, najdemo podatek, da so umirali zaradi kuge in drugih tedaj neozdravljivih bolezni; to

pomeni, da družbena privilegiranost, in v razmerju do kmečkega, ruralnega prebivalstva so jo prav

gotovo uživali, ni bila povezana s splošnim zdravstvenim stanjem 17. stoletja. Marsikdo je umrl v

mladih letih.

99

vrsto védnosti, ki je začela v temeljih spodkopavati več kot tisočletje stare strukture

oblasti-moči.

Zato je treba v uvodu v to poglavje posebej poudariti, da si moramo prizadevati

razpravljati o pojmu intelektualca in z njim povezane intelektualne zgodovine s

stališča pomenske dinamičnosti; morda bi se morali, kakor Peter Gay v študiji The

Party of Humanity, odpovedati metodi in se prepustiti raziskavi, naj jo ideje

usmerjajo na pravo pot, ne že vnaprej izdelan sistem. Tudi Gay ni hotel »vsiliti

svojim esejem uniformnost tona ali metode. Če imajo kakršno koli enotnost, je skrita

v njihovih temah /…/, želel pa sem napisati neko vrsto intelektualne zgodovine«.138

A vsekakor je treba ohraniti red in raziskavo nasloniti na tedanji družbeni in

zgodovinski okvir, kakršnega je poskusila rekonstruirati tradicionalna »pragmatična«

zgodovina. Zato želimo opisati to pomensko zelo široko historiografsko metodološko

možnost in jo v zgodovinskem pregledu institucij védnosti (kot so kolegiji,

akademije, univerze, »posamezniki« …) povezati s kulturno- in socialnozgodovinsko

perspektivo. Intelektualci so seveda nosilci tako visoko organiziranih mest in

prostorov védnosti, hkrati pa so del kulture in njenih manifestacij in kot člani družbe

zanimivi za socialno zgodovino. Mentalno predstavo minulosti vedno konstruiramo

postopno in na podlagi virov izbranega obdobja, pri tem pa moramo biti pripravljeni

na diskontinuitete, komaj prepoznavne povezave, na kaos dogodkov, ljudi in dejstev,

vse zapleteno v mrežo spomina, iz katere po raziskavi in racionalni ureditvi iz

preteklosti nastane zgodovina, kakor bi rekel Keith Jenkins.139 Intelektualna

zgodovina utegne biti polna povezav s kulturno, socialno ali občo, zato je najbolj

očitna izbira prav to dvoje. Seveda nikoli ne smemo pozabiti na neobvladljiv korpus

védnosti »tradicionalne« zgodovine140 in črpati koristne podatke za zgodovinsko

(torej nujno kritično) pripoved o minulosti.

Socialna teorija institucij in zgodovina védnosti sicer lahko dobro pojasnita en del

intelektualnega gibanja v Evropi 17. in 18. stoletja, vendar se pri tem moramo

ustaviti tudi pri posameznikih, ki niso bili njihov del in so ustvarjali zase, a v

podobnem »duhu časa«. Dejansko sta to le dva mogoča načina motrenja preteklosti.

138 Peter Gay, The Party of Humanity. Essays in the French Enlightement. New York: Alfred A.

Knopf, 1964, str. ix. 139 Prim. Keith Jenkins, Re-Thinking History, London-New York: Routledge, 1991. 140 V takem pomenu jo je od »moderne« ločil Peter Burke v metodološkemu historiografskemu

zborniku New Perspectives of Historical Writing, London: Polity, 1997.

100

In nič več. Uporabljati izrazoslovje le enega segmenta »modernih« historiografskih

študij pomeni omejiti razpon vpogleda v preteklost, zato bomo socialno zgodovino

dopolnili še z intelektualno – sledili bomo idejam posameznikov in skupin in iz njih

gradili zgodovinsko pripoved – in kulturno; družbena razslojenost ljudi zmožnih

kritično in znanstveno misliti (na ozadju bogate humanistične tradicije141).

Pri tem je treba razmisliti, ali je smiselno uporabiti pogled tedanje oblasti, po

katerem, na primer, Prekmurje ni bil del enake politične tvorbe in ga moramo, če se

ukvarjamo samo s Habsburžani kot vladarji našega prostora, vsaj na začetku

izpustiti; lahko pa uporabimo današnjo perspektivo kulturno, upravno in politično

povezanega prostora sodobne nacionalne države Slovenije, toda pri tem bi se razpon

raziskave tako povečal, da je ne bi bilo mogoče več jasno razložiti. Verjetno je

presečišče obeh nasprotnih vprašanj tista točka, za katero si moramo prizadevati, saj

bomo zgodovinsko pripoved spisali veliko bolj pregledno, če bomo materijo razdelili

bodisi po političnem (Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, Habsburška

monarhija, Prusija Friderika Velikega …) bodisi po kulturnem in intelektualnem

kriteriju (vloga mest in njihovo razmerje do podeželja, nastajanje meščanstva,

intelektualci in njihove ideje …). Morda takšni kriteriji potrebujejo še kakšno

dopolnitev, saj je treba priznati, da vnaprejšnje teze preveč omejijo razpravo in jo

popeljejo po nezavedno zaželeni poti do cilja, ki je znan že na začetku. Preteklost pa

je nujno tudi primerjati s sedanjostjo, da nam bo prihodnost bolj znosna, morda celo

razumljiva v pitijskih napovedih.

V nadaljevanju bo treba opredeliti pojem intelektualca in na temelju dejanskega

stanja rekonstruirati nekakšno tipologijo, saj bo tako zgodovinska in socialna

konstelacija sil v tedanji Notranji Avstriji razumljiva in bo dopustila, da tedanji

družbeni strukturi bolje razumemo tisto skupino ljudi, katerim je kontemplativno

umsko delo bliže in so izvirali iz vseh slojev: kmetov, meščanov, plemičev, klerikov.

Med njimi le velika večina ljudi brez zemlje, (dekle, dninarji, kajžarji …) večinoma

ni imela materialnih temeljev za izobraževanje, kar sicer ne pomeni, da niso imeli

intelektualnih zmožnosti. Potencialno v zgodovini seveda ne more biti predmet

raziskovanja, a kljub vsemu se ga mora vsak odgovoren zgodovinar zavedati.

141 Kot primer navedimo, da je začetek kritičnega premisleka o preteklosti eno prvih manifestacij dobil

v analizi Konstantinove darovnice Lorenza Valla, ki je z argumenti dokazoval, da je ponaredek (prim.

P. Gay in Victor G. Wexler (ur.), Historians at work (II)., From Valla to Gibbon, London-New York,

Harper & Row, 1973).

101

Intelektualec v 16., 17. in 18. stoletju je tisti tip zahodnega misleca, ki se je v

dolgotrajni znanstveni revoluciji, spreminjanju paradigem – kakor bi rekel Thomas

Kuhn – spremenil iz angažiranega univerzitetnega učitelja v kontemplativnega

humanista in vedno natančnejšega opazovalca »velike knjige sveta«, čeprav je šlo v

deželah Notranje Avstrije, kar se tiče prodiranja idej nove znanosti, pravzaprav zelo

počasi. Intelektualci so bili združeni v skupine ali pa so delovali samostojno, brez

institucionalne podpore, odvisni od naklonjenosti vladarjev in drugih premožnih

mecenov. Snov je za zdaj še neraziskana, a kljub vsemu lahko preliminarno in v

skladu z novejšimi zgodovinopisnimi tokovi preiščemo zgodovino institucij na

Slovenskem, ki je že proti koncu 17. stoletja, še bolj pa v času evropskega

razsvetljenstva, zavzemala pomembno intelektualno mesto. Na Slovenskem je bila

po prepričanju Petra Vodopivca142 že v Ilirskih provincah, v katerih je bila Ljubljana

glavno mesto, prva univerza pa je v moderni obliki nastala šele 1918. A institucije,

kot rečeno, ne morejo biti edini temelj celotne zgodovinske pripovedi, saj je v

slovenskem prostoru od 17. stoletja, ko je rekatolizacija že uspela, ustvarjalo kar

nekaj posameznikov, ki niso bili člani nobene akademije, kolegija, liceja ali kakšne

drugačne učene družbe; tudi njihovo vlogo je treba predstaviti.

V slovenskem razsvetljenstvu se je uveljavil model zasebne učene družbe (Zoisov

krožek), manj pa je bilo »svobodnih ustvarjalcev«, saj se na Slovenskem »doba luči«

takoj neločljivo povezala z nacionalnostjo, s tedaj vedno bolj veljavnim konceptom

mišljenja. Zato je učeni sloj družbe 17. in 18. stoletja, kamor spadajo nekateri

absolutni (Ludvik XIV.) in razsvetljeni (Marija Terezija, Franc Jožef) vladarji,

visoko in nižje plemstvo, meščanstvo in drugo prebivalstvo mesta, kmetje in »ljudje

brez zemlje«143, za zgodovinsko raziskavo spet zanimiv, saj ima tako kulturne kakor

intelektualne in socialne implikacije. A v našem primeru se bomo natančneje

osredotočili na intelektualce 17. stoletja; pri tem pa ne bomo pozabili na njihove

predhodnike in naslednike.

Z razpravo o intelektualcih in (ne)institucionaliziranosti pa je mogoče šele začeti z

opisom nastajanja intelektualcev na Slovenskem. Z upoštevanjem italijanskega

142 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Ljubljana: Modrijan, 2006, str. 22–

29. 143 Med njimi mislimo predvsem na ljudstvo – dekle, hlapce, dninarji, kajžarji, nekateri učitelji, razne

etnične in verske skupine, odrinjene na rob družbe, berači, tatovi in razbojniki … (Prim. Ulrich im

Hof, Evropa v času razsvetljenstva, Ljubljana: *cf, 2005, str. 73–79.)

102

vpliva – model učenih akademij, kakršna je bila Academia dei Lincei, – in

sprememb, ki so v 17. stoletju prevzemali védnost o svetu lahko opišemo ravnanje in

delovanje intelektualnih ljudi, bodisi tradicionalno bodisi »moderno«,

»revolucionarno«.

4.1 Intelektualci

Po vsem povedanem pa je že čas, da si zastavimo vprašanje, kaj nam pomeni beseda

intelektualec (ter kakšno je razmerje do inteligence), in zakaj smo se odločili prav

zanjo; ne bo odveč pojasniti, zakaj se nam zdi najbolj primerno, da za 17. stoletje

uporabimo prav to besedo, čeprav so na voljo še druge (kot je, na primer, klerik).

Kajti v zgodovini védnosti in njenih pojavnih oblik so prav ljudje, izbranci in nosilci,

prvi in najpomembnejši člen, šele nato pridejo na vrsto institucije, klasifikacije,

shranjevanje.144 Če obnovimo etimologijo in okoliščine nastanka tega pojma, je

jasno, da bi lahko »intelektualcu« kot strokovnemu pojmu očitali anahronizem, saj je

beseda nastala v 19. stoletju, s katero so označevali izobražen in poklicno aktiven del

domoljubnega meščanstva, vredni, da postanejo duhovni voditelji. V povezavi z

inteligenco kot družbenim razredom, razvrščenim glede na ideologijo

(konservativno, fašistično, socialistično, liberalno, demokratično, revolucionarno ...),

je inteligenca zaživela v predrevolucionarni Rusiji, še bolj pa se je razmahnila v času

Dreyfussove afere in se nato v 20. stoletju ustalila v pomenu intelektualca kot

izobraženca, človeka, ki kritično reflektira družbo in jo s svojimi rešitvami spreminja

ter s svojo avtoriteto, ki pogosto nasprotuje mainstreamu in je zato lahko pogosto

preganjan, vpliva na javno mnenje; je hkrati del kulture in in ima močan vpliv na

politiko.

Če imamo v mislih Sartra kot eminentnega intelektualca 20. stoletja in množico

socioloških, filozofskih in zgodovinskih študij tega pojma, je na prvi pogled težko,

vsaj v takem pomenu, kakor ga ima pojem »intelektualec« v današnji družboslovno-

humanistični rabi, govoriti o intelektualcih v 17. ali 16. stoletju. Vendar je treba pri

tem slediti zdravemu razumu in metodološki odločitvi, da se pomeni pojmov pač

spreminjajo v času in da smo vedno obsojeni na to, da s slovarjem sedanjosti, pa naj

se še tako drudimo, da tega ne bi počeli, opisujemo preteklost in jo konzerviramo v

144 Zanimiva primerjava se odpira med pojmom védnost in informacija.

103

zgodovino ali zgodovinsko pripoved. Bolj kakor ožje, historično zamejen pomen

intelektualca v 20. in 21. stoletju, je bolj uporabna teorija ameriškega političnega

filozofa, ekonomista in sociologa Thomasa Sowella; ta je intelektualce zelo široko

opredelil kot poklicno kategorijo ljudi, katerih poklic se dotika idej, in mednje prištel

pisatelje, akademike, učitelje, univerzitetne profesorje145; inteligenco je ločil od

modrosti in jo postavil v posebno zvezo z intelektualci. Njegovo široko pojmovanje

(in še Le Goffova uporaba istega pojma za srednjeveške mislece v zgodovinopisju)

nam dajeta upravičeno možnost, da – tako kakor je izraz »srednji vek« nastal šele po

njegovem koncu in je »veljal za nazaj« – pojem intelektualec uporabimo za delavce

duha v 16. in 17. stoletju, le da moramo pri marsikateri lastnosti ugotoviti, da so med

danes in včeraj velikanske razlike – tako v načinu mišljenja kakor ravnanja. Strinjati

se je treba, da je preveč naivno interpretirati radikalne intelektualce 19. stoletja kot

naslednike razsvetljenskih filozofov, te pa kot naslednike protestantskih klerikov ali

renesančnih humanistov; materija dela z idejami, kjer se po Sowellu vse začne in vse

konča,146 je veliko bolj zapletena, saj je treba intelektualce zadnjih stoletij

obravnavati po posebnem ključu, ki ne išče le podobnosti in razlik z današnjo dobo.

Pri tej odločitvi se lahko opremo na Samuela Coleridgea in Ernesta Gellnerja, ki

specialiste védnosti imenujeta kleriki, ki so sebe razumeli kot učene ljudi (docti,

eruditi, savants, Gelehrten).147 »Državljani« zamišljene skupnosti, literarne republike

(Respublica Literaria), o kateri bomo še govorili, so se imeli za pismene, za literate.

Kleriki so sicer precej uporaben izraz za 16. in 17. stoletje, saj so bili, vsaj kar se tiče

Notranje Avstrije, najpomembnejši nosilci védnosti prav iz verskih vodá, vendar je to

hkrati precej dvoumen izraz, na kar je opozoril Jacques Le Goff v študiji o

srednjeveških intelektualcih, v kateri se je namenoma odpovedal pomenskim

definicijam pojma ter uspešno uveljavil pojem za učeno kulturo, ki se je vzpostavila

v srednjeveških univerzitetnih okoljih, kamor pa ni prištel samo profesorjev, temveč

tudi študente (goliarde). S pojmom intelektualec je, kakor zapiše, premostil

pozornost z institucij na ljudi, »z idej na socialne strukture, prakse in mentalitete«148.

»Novi intelektualci in meščani so ljudje s poklicem. Podobni so trgovcem, saj

145 Thomas Sowell, Intellectuals and society. New York: Basic Books, 2011, str. 4. 146 Sowell, nav. d., str. 5. 147 Prim. Burke, Social History of Knowledge, nav. d., str. 19. 148 Jacques Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 5.

104

opravljajo poklic 'prodajalcev besed' oziroma 'prodajalcev časa'.«149 Le Goff je

dejansko razširil pomen intelektualca med vedeži, učenjaki, kleriki in misleci na

tiste, »ki opravljajo poklic mislecev in svoje mišljenje posredujejo preko poučevanja.

Prav zavezništvo osebnega razmisleka z njegovim posredovanjem preko poučevanja

označuje intelektualca.«150 Zanj so bili humanistični učenjaki, odmaknjeni od množic

in javnosti, antiintelektualisti in aristokrati v službi knezov, ki so latinščino obsodili

na smrti in se ovili v samoto in odmaknjenost mrzlo hladne antične »popolnosti«. In

»morda je bilo treba počakati na protireformacijo, da se je pojavila umetnost, ki je

skušala ljudstvo aktivno povezati s kulturnim življenjem«.151

Le Goffovo pojmovanje intelektualca torej hoče biti več kot le socialna kategorija,

čeprav je povezana z vzponom mest, temveč poklicna opredelitev delavcev v duhu.

In če njegova misel o protireformaciji drži, je plejada intelektualcev 17. stoletja še

toliko bolj zanimiva, seveda pa tudi precej drugačna, kakršni so bili njihovi

»predniki« v srednjem veku in renesansi (ali celo reformaciji). Brez dvoma je bila

družbeno bolj razslojena, saj so zasedali mesta kot profesorji na že zastarelih

univerzah ali pa novih institucijah, hkrati pa se je začel univerzalizem védnosti, kar

bomo pokazali na primeru zgodovinopisja pozneje v tem poglavju, krhati v smer

specializacije znanja. Na Slovenskem so na njihovo vlogo, vpliv, izobrazbo in vse

ostalo vplivale seveda spreminjave se verske, politične in civilizacijske turbulence

časa (bodisi v podobi bolezni, vojn ali česar koli drugega), zato ne moremo

pričakovati, da bo njihov družbeni vpliv tako močan, da bi zaradi svojih zapisanih in

objavljenih idej ali znanstvenih del trpeli kake posledice. Mentaliteta 17. stoletja na

Kranjskem, Štajerskem in Koroškem je bila še vedno močno usidrana v

srednjeveškem pojmovanju časa in prostora, in prve prevratne ideje, ki so zahtevale

odločne sankcije, se pojavijo šele v 18. stoletju. A to ne pomeni, da intelektualci,

jezikovno zavezani univerzalni latinščini, pa tudi nemščini in včasih italijanščini,

niso ničesar prispevali k intelektualni zgodovini Evrope. Niso bili le kompilatorji,

temveč distributerji védnosti v socialno in politično razrvanem svetu srednje Evrope

17. stoletja, sveta, ki je bil na počasni poti proti novim »revolucijam«.

149 Le Goff, nav. d., str. 7. 150 Le Goff, nav. d., str. 17. 151 Le Goff, nav. d., str. 172.

105

Edino, kar je treba ob Le Goffovi teoriji intelektualcev dodati, je zdrav dvom v

trditev, da je miselni potencial novega veka antiintelektualen in da so intelektualci le

ljudje učene kulture, ki so združevali raziskovanje in poučevanje, srednjeveške

univerze pa so bile zanje najbolj primerna in tedaj edina institucionalna možnost, v

kateri se je zbirala človeška védnost. Vendarle ni mogoče trditi, da ljudje od

renesanse, humanizma in reformacije niso bili »intelektualci«, saj je Le Goff preveč

poudaril njihovo strast in nagnjenost k mistiki, manj pa razumsko plat njihovega dela

in razvoj kritične metode, ki je ravno iz klasične filologije v 17. stoletju preko Jeana

Bodina prešel v historiografijo. Prav tako pa humanisti niso edini »idejni delavci«

svojega časa, sploh pa ne kasneje, ko je reformacija kot intelektualistično gibanje,

čeprav so njihove temeljne ideje koreninile v teoloških razlogih, razbila idejno in

ekonomsko dobro podprto monolitnost krščanske cerkve, in še kasneje, ko je

protireformacija počasi, a temeljito konsolidirala ne le temeljne verske in religiozne

postulate, temveč se je odprla novim znanostim, ki so prodirale iz nove »filozofije

narave« (znanstvene revolucije), razvijala šolstvo in imela znanje za vrednoto, po

kateri so hlepeli predvsem družbeno uveljavljeni sloji, torej plemiči in kasneje še

meščani.

Ko smo že pri teorijah: iz sociologije, ki se je v 20. stoletju kot sociologija védnosti

najtemeljiteje ukvarjala z inteligenco in intelektualci v različnih družbenih sferah,

povzamemo pomembno razumevanje Antonia Gramscija in Karla Mannheima; njun

pogled na posebno družbeno skupino intelektualcev je bil v marsičem povezan s

pretresi in spremembami prve polovice 20. stoletja. V nasprotju z Mannheimom, ki

je imel umirjeno univerzitetno kariero in se je zapletal le v znanstvene prepire s

predstavniki frankfurtske šole,152 je bil Gramsci »človek akcije«, revolucionar,

marksist in socialist, prepričani zagovornik delavskih pravic, publicist; leta 1828 so

ga fašisti obsodili na 20 let zapora, odslužil jih je pet, a v hudih zaporniških

razmerah, ki so za vedno načeli njegovo zdravje. Seveda njuna usoda nima

odločilnega pomena za njuno znanstveno delo, a vendar laže razumemo, kako in pod

kakšnimi »zunanjimi« vplivi sta domislila svojo predstavo intelektualca. V spisu

Intelektualci in revolucija, ki je le del Gramscijevega opusa – zelo zanimiva so

152 Sicer je tudi Mannheim občutil moč preganjanja, saj je moral kot Jud pod pritiskom

nacionalsocializma leta 1933 odstopiti z mesta predavatelja v Heidelbergu in Frankfurtu, zato se je

preselil v Veliko Britanijo.

106

njegova pisma iz zapora!153 –, je prvotna teza, da »so vsi ljudje intelektualci, a v

družbi nimajo vsi funkcije intelektualca«,154 razširjena z delitvijo na organske in

tradicionalne razumnike. Gramsciju se zdi zgodovinsko vprašanje nastanka

intelektualcev izjemno pomembno, zato so po njegovem tradicionalni intelektualci

ljudje antičnega in srednjeveškega časa, ki »se razumejo kot samostojne in neodvisne

od vladajoče družbene skupine«.155 Mednje lahko prištejemo večino nosilcev

védnosti v 17. stoletju na slovenskem ozemlju, to si moramo že vnaprej priznati. V

nasprotju z njimi pa so organski intelektualci neposredno povezani s svetom

ekonomske proizvodnje, so pa tudi del družbenega in političnega življenja in nanju

aktivno – na primer kot člani stranke – poskušajo vplivati. Ta drugi tip je za

Gramscija najpomembnejši, zato je njegove naloge razdelil samo organskemu, saj so

»poslovodje vladajoče skupine, ki izvršujejo nekatere naloge v družbeni hegemoniji

in politični vladavini«.156 Intelektualci so za Gramscija ljudje, ki z miselno

aktivnostjo zagotovijo privolitev ljudskih množic v politiko vladajoče skupine in

izvajajo vse funkcije državnega aparata. Pravilno je ugotovil, da ima pojem

intelektualec veliko pomenov, še posebno če upoštevamo še druge tipe, na primer

mestnega (industrialca, kapitalista …) ali podeželskega (učitelja, župnika, lekarnarja

…) intelektualca; našel je pomembne razlike med razumniki v Nemčiji, Italiji,

Franciji, Veliki Britaniji, Rusiji, Združenih državah Amerike in Latinski Ameriki.

Vendar pa je njegova teorija izpustila veliko drugih, ki so bili v razmerju do

oblastnih skupin po začetku novega veka v neprivilegiranem, celo nezavidljivem

položaju, zato jo moramo razumeti kot odsev prevratnega časa po razpadu

Habsburške monarhije leta 1918. Tudi Le Goff je za srednjeveške intelektualce

moral ugotoviti, da »se ne izognejo gramscijevski shemi, po pravici rečeno precej

splošni, pa vendar operativni«.157

153 Prim. A. Gramsci, Selections from the Prison Notebooks, Seattle: Oblivion Books, 1983. V njih je

zapisal, da so vsi ljudje intelektualci, a le nekateri izmed njih opravljajo vlogo intelektualca (prim.

Edward Said, Representations of the Intellectual. New York: Random House, 1996, str. 3), kar je

nedvomno ciljalo na tezo, da so intelektualci lahko le tisti angažirani posamezniki, ki kritično in javno

posegajo v svet in ga tudi spreminjajo; na drugi strani pa so »tradicionalni intelektualci«, na primer

učitelji ali duhovniki, ki svoje miselno delo skozi generacije le instrumentalizirano ponavljajo. 154 A. Gramsci, Problemi revolucije. Intelektualci i revolucija, Beograd: Beogradski izdavačko-

grafički zavod, 1973, str. 120. 155 Gramsci, nav. d., str. 119. 156 Gramsci, nav. d., str. 123. 157 Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 8.

107

Drugačen sociološki pogled na intelektualce v novoveškem času je razvil Karl

Mannheim. V Ideologiji in utopiji je analiziral strukturo, način in vsebino političnega

in utopičnega mišljenja v nastajajoči novoveški meščanski družbi; in ker je razvijal

sociologijo védnosti, je posebno pozornost namenil njihovim nosilcem –

intelektualcem. Za Mannheima je čas nastanka »svobodne inteligence« novi vek in

čas vzpona mest in meščanstva, kajti šele po koncu srednjega veka se je lahko

razplamtel konkurenčni boj, ki je omogočal posameznikom naklonjenost občinstva.

V nasprotju s tradicionalnim klerom je inteligenca novega veka prepuščena

svobodnemu trgu, v katerem se je treba za obstoj boriti, ker ni več zagotovljen že s

socialnim statusom. Tudi meščani so se borili za svojo gospodarsko, politično in

kulturno vlogo v evropski družbi 17. in 18. stoletja. Mannheim je zato intelektualce

razumel kot sloj, ki je »relativno brezrazreden in je družbeno svobodno lebdeča

inteligenca«.158 Kajti prepričan je bil, da sociologija, ki poskuša razumeti svet samo s

strukturo družbenih razredov, ne more popolnoma doumeti problem intelektualca.

Zato inteligence ne smemo povezovati samo z enim družbenim razredom, ampak z

vsemi; nad njimi lebdi (»nevezana«, kakor se izraža Mannheim) in s svojo izobrazbo

pomeni bistven premik od pomembnega sloja srednjeveških intelektualcev (klera), ki

je v urejenem fevdalnem svetu svoje mesto pod soncem že dobil z izbiro poklica.

Glede na to pa ima dve pomembni nalogi: (a) »pridružuje se različnim razredom, ki

se v nekem trenutku borijo med sabo«159 in (b) »konkretno se začnejo zavedati

lastnega družbenega položaja«160 Prva naloga je Mannheimu služila kot povezovalna

točka med razpravljanjem o politiki kot znanosti in inteligenco, v kateri posamezniki

prevzemajo pomembne vloge v ekonomskem, gospodarskem (pridobitnem) razvoju,

hkrati pa se prepoznajo kot drugačne – nevezane in svobodne, čeprav je, poudarja

Mannheim, ravno izobražen človek najbolj determiniran.161 Druga naloga pa

intelektualcem dodaja vzvišenost, ki si jo v družbi ne bi smeli pripisovati. Vsekakor

je njegova misel odprta, kajti ideja o socialno nevezanih posameznikih ali skupinah,

katerih temeljni cilj je pridobivanje védnosti – pa kljub vsemu tudi aktivna

158 Karl Mannheim, Ideologija in utopija, Beograd: Nolit, 1978, str. 152. 159 Mannheim, nav. d., str. 155. 160 Mannheim, nav. d., str. 157. 161 Z velikim obsegom védnosti, ki ga človeku »vsilijo« med izobraževanjem, in dalj ko traja, večji je

»intelektualni tovor«; morda je bolje, da ga zanika in se ga otrese, saj bo le tako lahko domislil kaj

novega, ali pa ga predela in uporabi v svoji prilagojeni shemi razumevanja preteklosti. To je velik in

pomemben epistemološki problem, ki se dotika tako kulture (npr. pri Haroldu Bloomu koncept

tesnobe vplivanja) kot tudi znanosti.

108

participacija v vsakdanjih političnih borbah –, lahko na zanimiv način osvetli njihovo

preteklost.

A zgodovina je polna presenečenj, predvsem pa posameznosti in niti Gramscijeva

niti Mannheimova »teorija« nista adekvatni, čeprav sta pri analizi intelektualcev 17.

stoletja pravzaprav lahko zelo uporabni. Pravzaprav ne more nobena lepo zaobljena

teorija pojasniti sveta, ampak lahko zajame le večji ali manjši kos »resničnosti«.

Gramscijev pogled je bil ožji, inteligenco je videl le v aktivnih političnih, celo

revolucionarnih akterjih, njihovo nalogo pa v izvrševanju ukazov oblastnikov.

Mannheim je intelektualca še vedno povezal z družbo – ni del nobenega razreda,

ampak tvori svobodno lebdečo sfero –, hkrati pa mu pripisal samozavedanje. Res je,

da ni mogoče najti prepoznavnega vzorca v preteklosti intelektualcev in tudi poklici,

v katerih delujejo izobraženi ljudje, so zelo različni (od vezanih na državo, politiko,

pa vse do t. i. svobodnih poklicev), a kljub temu Mannheim ni upošteval historične

različnosti in mnoge primere, ki jih lahko najdemo v zgodovini intelektualne misli.

Zato je najlažje o intelektualcih 17. stoletja govoriti tako, da jih razdelimo med

različne vloge, lahko bi rekli poklice, ki so se prav tedaj začeli izvijati iz

univerzalističnega pojmovanja znanja; zanimivo je, da so tedaj hkrati delovali

polihistorji, predvsem na področju zgodovinskega raziskovanja, in na drugi strani

specialisti. Seveda je prevladujoča sfera védnosti še vedno cerkvena, teološka, čeprav

je vedno več naravoslovcev, zgodovinarjev, pravnikov, zdravnikov, kemikov,

geografov, jezikoslovcev in drugih. Zato jih bomo v nadaljevanju spoznali in o njih

premišljevali prav po tem ključu.

Človeške zmožnosti, ki jih prepoznavamo v nam znani preteklosti, so tako fizične

kakor duhovne, miselne, intelektualne. V antiki bi lahko našli marsikaterega človeka,

ki je bil zaradi svoje spekulacije, ustne ali zapisane, preganjan ali nezaželen; nekateri

so bili učitelji ali filozofi, drugi govorniki ali vojskovodje, tretji oboje in še kaj

zraven. Nanje moramo vsaj tako bežno pomisliti, če sledimo zgodovini pojma

intelektualec, ki ga vedno spremlja kritično mišljenje. V srednjem veku, kot rečeno,

so bili kot učena kultura tesno povezani z institucionalnim okvirom univerze, svojo

sposobnost mišljenja pa so mojstrili skozi natančno izdelan sistem znanosti,

podedovan iz antike, in šolski kurikulum sedmih svobodnih umetnosti. A bolj kot

vloga in pomen posameznih disciplin iz kvadrivija in trivija je pri »srednjeveških

109

intelektualcih« zanimivo dejstvo, da so raziskovanje opravljeno v miru, tišini in

zbranosti vedno predstavili glasno, v bučnem akademskem svetu. Seveda že tedaj vsi

niso bili del vedno bolj privilegiranega univerzitetnega ceha – dokaz za to je, da so se

že po 13. stoletju univerzitetni učitelji enačili s plemiči in prevzemali nekatere

njihove življenjske navade –, ampak so nekateri svoje učenje in delo opravljali sami.

A ne glede na to, kako so ali niso bili povezani med seboj, je na začetku novega veka

njihov cilj povsem spremenjen, prav tako tudi pogled na svet in način življenja. Le

Goff jih obsodi antiintelektualizma, saj »humanisti tako opustijo eno od osnovnih

intelektualčevih načel, stik z množico, vez med znanostjo in poučevanjem«, zato

»humanizem na začetku pomeni upognitev, nazadovanje«.162

---

Že slovenski sinonim »razumnik« opozarja na »razum«, ki ga uporabljajo vitezi

peresa, hkrati pa je prav tedaj začela nastajati kritična metoda presojanja preteklosti,

najprej v klasični filologiji, pozneje pa se je razširila še na druge duhovne in

družbene znanosti v nastajanju. Nemogoče je, da bi kritično metodo, pa naj bo še

tako naivna ali »nerazvita«, ločili od razuma; to bi storili, če bi pritrdili Le Goffu, da

je humanizem antiintelektualno gibanje. Kajti med humanisti so doživljali različno

usodo: medtem ko je bil Erazem Rotterdamski evropski kozmopolit in Thomas More

politično aktiven na Otoku, se je Michel de Montaigne umaknil na svoj grad pisat

eseje. Že ti trije klasični primeri zgovorno prikazujejo, da je bila družbena

razslojenost in način življenja intelektualcev v 15. in 16. stoletju še bolj zapletena

kakor v zaničevani preteklosti srednjega veka. V zgodovini intelektualcev najdemo

potrditev splošno znane teze, da se duhovna gibanja v Evropi v temelju konstruirajo

per negationem, saj sta humanizem v renesansi – pa tudi reformacija – svojo

opredelitev definirala v nasprotju s preteklim, negativnim zgledom. Humanisti so s

svojim navdušenjem nad latinščino pokopali antični jezik, hkrati pa »temačni«

srednji vek vzeli za zgled, kakšni nočejo biti. Vzporedno se je najprej kot

»nerevolucionarno« gibanje začela reformacija, tudi sama utemeljena kot odpor proti

razkošni katoliški cerkvi.

Celotno 16. in 17. stoletje je zaznamovalo več intelektualnih – humanizem,

renesansa, protestantizem v raznih oblikah –, v katerih pa ne moremo slediti samo

162 Jacques Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 172.

110

razumu, ki se je utelesil v predstavnikih plemiških in »meščanskih« slojev, ampak

strastem in sentimentom (Robert Mandrou). Izum tiska in hitro širjenje rokodelske

spretnosti tiskarstva po Evropi sta močno spodbudili pretok idej, odkritja v

astronomiji, medicini, matematiki, fiziki in ne nazadnje v filozofiji pa so v počasnem

valu znanstvene, kopernikanske revolucije širile tehnično in naravoslovno védnost o

svetu. Nedvomno navdušenje nad antiko ob koncu 16. stoletja, ko je v Notranji

Avstriji projekt protireformacije že uspel, ni zamrlo, kontemplativni študij

humanistov in bučno, javno življenje univerzitetnih profesorjev pa sta se tedaj, še

bolj pa stoletje pozneje, povezala v nove institucionalne oblike, znotraj katerih so

nekateri nadarjeni ljudje lahko razvili svoj miselni potencial. To so bile protestantske

osnovne šole, zaslužne zato, da se je med intelektualci našel dovolj materialno

preskrbljen človek, ki se je lahko ukvarjal z znanostjo, jezuitski kolegiji in liceji,

akademije in druge učene družbe, v stoletju razsvetljenstva pa razni krožki, saloni,

prostozidarske lože in drugo. Seveda ni bilo vse revolucionarno in so te »učene

družbe« nihale med starim in novim, nedvomno pa so bile v 16., še bolj pa 17. in 18.

stoletju pomembna novost v evropski – in tudi slovenski – zgodovini.

Intelektualce torej lahko razumemo, upoštevajoč vse zgoraj navedene teorije, kot

poseben del socialne strukturiranosti sveta, ki pa so od družbe vseeno relativno

neodvisni. So izobraženi in ideje so njihov poklic; seveda pa te ideje večinoma niso

prevratne narave, temveč se, vsaj v kleriških vrstah, še vedno oklepajo močne

srednjeveške tradicije, vplivne za način mišljenja in ravnanja intelektualcev (pa

drugih družbenih sfer podaljšanega fevdalizma), zato je malo primerov, ko v 17.

stoletju v Notranji Avstriji kaka ideja sproži buren odziv; tak primer najdemo pri

pravniku in zgodovinarju Francu Adamu Pelzhofferju, ki je s svojimi političnimi

spisi izzval reakcijo države in močnejšo, poostreno cenzurno službo. Intelektualci 17.

stoletja imajo svoje poklice in javno delujejo s spisi, med katerimi pa so številni

ostali v rokopisih ali pa so se na poti do sedanjost izgubili in obstajajo le v izbranih

bibliografijah, na primer v Bibliotheca Labacensis publica (Oris Javne ljubljanske

knjižnice, 1715)163 Janeza Gregorja Dolničarja in v Bibliotheca Carnioliae

163 Prevod Dolničarjeve rokopisne bibliografije je objavljen v znanstvenokritični izdaji O slovstvu na

Kranjskem (Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. Ljubljana: SAZU, 2009); ker jo bomo še pogosto

navedli, bomo v nadaljevanju uporabili obliko Bibliotheca Labacensis publica in navedbo strani.

111

(Biblioteka Kranjska, 1803) Marka Pohlina.164 Sprejeti sicer moramo, da je javnost

bistveno ožji pojem, tudi zaradi pismenosti prebivalstva, kakor si ga predstavljamo

danes, vendar je njihova, pa čeprav s stališča inventivnosti v zgodovini védnosti le

reproduktivna vrednost nezanemarljiva v intelektualni zgodovini. Mednje moramo

prišteti še umetnike, torej pesnike, arhitekte, kiparje, glasbenike, čeprav po Le

Goffovem pojmovanju intelektualca literati v znanosti (in z njim povezanim

šolstvom katere koli stopnje) nimajo kaj iskati, moramo upoštevati, da je bil eden

temeljnih uspehov številnih nenaravoslovnih intelektualcev 17. stoletja v Notranji

Avstriji, predvsem pa v Ljubljani, prav na umetnostnem področju, čeprav jim, vsaj

po institucionalni modernosti, ni prav veliko zaostajala tudi znanost. In čeprav so bili

ti intelektualci kompilatorji, so ustvarili trajne prostore védnosti, kot je na primer

semeniška knjižnica v Ljubljani, in z meceni, ki jih zaradi njihovih velikih knjižnic –

teh pa na Kranjskem 17. stoletja ni prav veliko – so del počasne, permanentne

intelektualne revolucije, ki se je v naslednjem stoletjem povezala z novim, svežim

konceptom nacionalnosti.

Razumevanj »intelektualca« je več: v običajnem pomenu besede (razumniki so

kritični misleci, malo sicer oddaljeni od dogajanja), historično (tudi tukaj

intelektualec doživlja primanjkljaj, saj v nasprotju z antičnimi historiografi več ni

prisoten – v tem smislu, da mi zgodovinska pripoved o preteklosti ni več lastna

izkušnja; takih zgodovinarjev je pravzaprav malo, saj morajo v takem primeru postati

politiki – torej scientio zamenjati za pragmatične, nedosledne vidike politične

znanosti) sociološko, kakor smo videli do zdaj. A intelektualce torej razumemo kot

ljudi, ki z znanstvenim delovanjem na različnih poljih človeške védnosti – deloma pa

s poučevanjem – sestavljajo učeno kulturo zgodnjega novega veka. So del evropske

»družbe« 17. stoletja, ki je izraslo iz stoletja pred njim, in vplivalo na stoletje po

njem. Brez dvoma je upravičeno uporabljati izraz »intelektualci«, še posebno, ker so

v 17. in 18. stoletju v vrtincu znanstvene revolucije – ta pa se je močno dotaknila tudi

družboslovnih in humanističnih znanosti v nastajanju – razvijali novo védnost, ali pa

jo vsaj ohranjali in distribuirali po različnih kanalih. Epistemološko je hotela izvirno

164 Prevod Pohlinove posthumno izdane bibliografije kranjskih »pisateljev« je objavljen v

znanstvenokritični izdaji (Kranyska gramatika. Bibliotheca Carnioliae. Ljubljana: ZRC SAZU, 2003).

Ker jo bomo še pogosto navedli, bomo v nadaljevanju uporabili obliko Bibliotheca Carnioliae in

navedbo strani.

112

interpretirati knjigo sveta in človeka, hkrati pa ostajala dedinja preteklosti, ki ji nihče,

ki ji nasprotuje, ne more pobegniti.

Po kratkem pregledu vsebine pojma in nekaterih teorij pa je treba med množico

intelektualcev, ki so bili tedaj vedno bolj pogosti – čeprav je družbeni okvir »Ancien

Regima« še vedno določal sloje, v katerih so imeli ljudje več praktičnih možnosti, da

so se ukvarjali z znanostjo – poiskati nekaj ponavljajočih se »struktur« ali tipov; že

Karl Mannheim je v sociologiji védnosti (natančneje pa v Ideologiji in utopiji) trdil,

da je treba intelektualce razumeti kot družbeno skupino, v kateri je mogoče

prepoznati nekaj temeljnih tipov. A moramo vedeti, da »tipologija intelektualcev« ne

sme biti nadomestek za zgodovinski uvid, ki mora iskati v posameznem, v majhnih, a

pomensko nabitih zgodbah o preteklosti, temveč del mozaika, v katerega so bili vpeti

evropski in slovenski intelektualci 17. stoletja. In ker je nasprotje ali protislovje že od

Aristotelovih Kategorij eden temeljnih vzorcev evropskega mišljenja, bomo skupine

intelektualcev poskusili opisati v nasprotjih, ki pa niso nujno protislovna. Prav tako

vrstni red ni hkrati tudi hierarhija pomenov.

V 17. stoletju lahko po Evropi in na slovenskem ozemlju, ki je bil tedaj del Svetega

rimskega cesarstva nemške narodnosti, svoj vladarski pečat pa so vtisnili

Habsburžani, lahko prepoznamo več vrst intelektualcev, ki so bili na začetku še

močno povezani z nadnacionalnim jezikom znanosti (latinščino), prihajali pa so iz

različnih družbenih slojev – bili so kleriki, meščani in plemiči, v 16. stoletju pa tudi

mečki sinovi Podobno je bilo drugod po Evropi, saj je raznolikost razslojenosti v

družbi zelo široka, a so bili zaradi drugačnih konstelacij politike, ekonomije in

kulture bolj številni. V intelektualnemu svetu tedanjega časa torej lahko najprej

ločujemo med priznanimi in nepriznanimi razumniki: med prvimi najdemo, na

primer, dvorne historiografe, med drugimi pa »heretike«, kakršni so bili Nikolaj

Kopernik, Giordano Bruno in Galilej Galilej. Priznani intelektualci so torej

posamezniki, ki so v vladajočih sferah dvorov sprejemljivi za okus, navade,

predsodke in način življenja ter mišljenja tedanjega časa. Niso jih preganjali, ampak

finančno spodbujali vse dokler niso začeli razmišljati in pisati drugače; nekateri so

tvegali malo, drugi izjemno veliko ter postavili na kocko svoj obstoj in svoje nove

ideje. Zato priznani intelektualci ne morejo biti kritični in ne ustrezajo pomenu

»intelektualec« v običajnem, splošno sprejetem slovarju vsakdanjosti. Nepriznane so

preganjali na različne načine: najhujša obsodba je bila seveda institucionalna in dela

113

intelektualcev so pogosto uvrstili na katoliški Indeks prepovedanih knjig, pregon pa

je bil lahko lokalen, bolj omejen, čeprav je imel pogosto veliko hujše posledice.

Ukvarjanje z »nepriznanimi intelektualci« nam daje vpogled v bogato zgodovino

prepovedovanja knjig in idej, ki se je iz velikega sveta dobro usidrala v slovenski

zgodovini in živi še danes.

Med intelektualci utegnemo ločiti še nasprotje med pravovernimi in heretičnimi.

Zelo so podobni prejšnjemu tipu, saj so bili priznani razumniki velikokrat posledično

tudi pravoverni, nepriznani pa heretični. Kljub vsemu ima nasprotje med

pravovernimi in heretičnimi drugačno vlogo kot prejšnji tip, saj je svoje ime dobil iz

cerkvenega, predvsem krščanskega slovarja. »Krivoverski« intelektualci so bili v

nekaterih družbenih krogih izjemno priznani –, na primer Galilej v Rimu, ko je bil

kardinal Bellarmin še živ –, pozneje pa so prišli v nemilost. Poseben primer je

dominikanec Tomasso Campanella, ki ga je Cerkev preganjala, nekateri vplivni

intelektualci pa so izjemno cenili njegovo misel. Njihova zgodovina je izjemna,

čeprav danes cerkvena obsodba zbudi prav nasprotni učinek.

Glede na to, kako so bili nekateri intelektualci sprejeti v družbi – ali so jih priznavali

ali preganjali kot krivoverce –, je bilo odvisno njihovo materialno premoženje. Zato

so bili bogati in revni. Med bogatimi najdemo plemiče, ki so jim njihove mentalne,

razumske sposobnosti, večkrat pa samo ambicije, omogočale življenje v

razmišljanju, raziskovanju in pisanju, pa tudi klerike, ki so bili vse do konca 18.

stoletja prevladujoči razumniki, čeprav so bili med njimi nekateri celo nepismeni.

Nasprotje med bogatimi in revnimi je zelo podobno visoko in nižje uvrščenim v

družbi, kar je bilo povezano z ekonomskim statusom posameznika. Stare plemiške

družine s tem niso imele problemov, marsikateri meščan, ki je z grosistično trgovino

v 16. in 17. stoletju nesluteno obogatel, pa je slej ko prej prejel poplemeniteni naziv,

kar je s seboj prineslo nov, drugačen način življenja in hkrati zavedanje, da je

védnost pomembna družbena vrednota, kar so kazali na različne načine: ali so zbirali

in prebirali knjige ali pa so za svoje sinove ali hčere iskali izobražene snubce, jih

pošiljali na jezuitske kolegije, temeljno odskočno desko intelektualca 17. stoletja na

Slovenskem in drugod, in na univerze v neposredni bližini, na primer v Gradec ali na

Dunaj, veliko pa jih je odšlo iskat izobrazbo najvišjih rangov v Italijo. Vendar pa pot

ni šla vedno tako, kajti proti koncu 17. stoletja imamo med razumniki ljudi, ki ne

114

potrebujejo nujno družbenega vzpona, da ne bi cenili njihovega znanstvenega in

kulturnega prizadevanja.

Bilo je le odvisno, ali so svoje delo, pa naj je bilo zavezano polihistorski širini ali pa

specialistični ozkosti ločevanja različnih, tudi »novih« znanosti, kakor se je tedaj

dogajalo v historiografiji, ali so bili zapisani humanističnemu razpravljanju o verskih,

družbenih, političnih, pravnih problemih ali pa naravoslovnotehniškemu, ožje

znanstvenemu zanimanju za materijo, utelešeno v materialnem, ne pa

nadsubstancialnem svetu boga in vere. Njihov poklic je bil lahko kleriški ali pa laiški,

lahko so bili institucionalizirani, kar je bilo največkrat, ali pa ne, kar je bilo zelo

redko v 17. stoletju; lahko so bili inventivni in so ideje ustvarjali, kar je bilo sicer bolj

redko, saj so tudi sodobni intelektualni tokovi, kot je bila na primer znanstvena

revolucija, kakor nam poroča Marko Štuhec, niso ravno pogosto prišli na Kranjsko,

ali pa kompilatorični in so znanje obnavljali in ga reproducirali, tako kot

tradicionalni intelektualci po Gramscijevem zgledu, ter skrbeli, da se je v knjigah

primerno širilo ali vsaj shranilo. Prav tako so bili večinoma šolniki, bodisi da so

poučevali na jezuitskih gimnazijah ali pa so bili rektorji uglednih univerz, na primer

na Dunaju. Če pomislimo, da bi intelektualce lahko ločevali še po socialnem statusu,

nacionalnem ali časovnem ključu, je lahko jasno, da je kulturnozgodovinska skica

intelektualnega razvoja 17. stoletja v Notranji Avstriji kompleksna zgodba, do katere

smo morali priti šele v tem trenutku, ko je čas, da si jih ogledamo še bližje, ljudi iz

mesa in krvi, ki so živeli v času, v katerem so se razpasle različne razvade, da

vzamemo v misel njihove ideje, kolikor pač vemo o njih, njihove ambicije na

področju védnosti, vpetost v čas in prostor.

4.1.1 Kategorije intelektualcev

Srednjeveške univerze kot institucije in profesorji kot intelektualci, ki so bili v

nenehnem, živem stiku s študenti in znanje niso le ustvarjali, ampak uspešno širili, so

bile pomembna postaja v intelektualni zgodovini Evrope, še preden je prišlo do

tiskarske revolucije. Pred tem so bili širjenje knjig v rokopisnih različicah in s tem

prostori védnosti močno omejeni na samostanske knjižnice in nekatere redke in zelo

bogate posameznike, ko pa smo vstopili v »Guttenbergovo galaksijo«, kakor se je v

znameniti istoimenski študiji izrazil sociolog Marshall McLuhan, pa se je v kratkem

času zgodilo marsikaj. Med 1440 in 1460, ko je Johannes Guttenberg začel

115

uporabljati »novo« tehnologijo tiska, se je, v povezavi s pretresi poznega srednjega

veka (črne kuge, razkola v krščanski cerkvi ...), znanje začelo širiti z bliskovito

hitrostjo; gotovo hitreje, kakor je naraščala pismenost evropske populacije. A dejstva

govorijo zase: do leta 1500 je bilo v zahodni Evropi natisnjenih že več kot 20

milijonov knjig165 in bliskovita naglica, s katero so se začele širiti knjige, s tem pa

sama védnost, se je polastila tudi drugih pomembnih sprememb v družbi. Ali vsaj

nanje močno vplivala.

Kulturni zgodovinarji radi verjamejo, da je poleg padca Konstantinopla in odkritja

Amerike prav izum tiska, čeprav ga je Kitajska, vsaj s tehniko lesenih tablic, poznala

že od 3. stoletja našega štetja, tretji »odločilni dogodek«, ki je visoki srednji vek

preobrazil v čas tako imenovanega novega veka. Eksplozija knjig je bila

neenakomerna in v nekaterih evropskih državah se je širila hitreje, drugje pa

počasneje, na kar je vplivala trenutna spodbudna ali nespodbudna družbenopolitična

situacija; a brez dvoma ni izpustila nobenega kosa tedaj znanega sveta. Védnost ni

bila več le omejena na redke univerzitetno izobražene intelektualce in pismeno

duhovščino ter izobraženo plemstvo, temveč se je širila med vsemi sloji prebivalstva,

seveda pa je bila to »zgodovina dolgega trajanja«, kakor bi temu rekel Fernand

Braudel. Še pomembneje pa je, da so takšen pospešek dobile vse ideje, ne le tiste, ki

so bile v določeni kulturi in družbi sprejemljive in dovoljene, na dolgi rok pa se je

tedaj začel proces, ki se verjetno ni mogel drugače končati kot z emancipacijo

individuuma današnjega časa.

Tiskarska revolucija je pripomogla k hitrejšim spremembam na vseh ravneh. Težko

si predstavljamo, da bi bila protestantska reformacija tako uspešna, če ne bi bilo

tiska; ali pa, da bi imeli spisi humanistov, kakršen je bil na primer Erazem

Rotterdamski, tako velik vpliv; nemogoče si je predstavljati, da bi imela brez

tiskarstva znanstvena revolucija tako močan odmev in moč pri preobrazbi

prihodnosti, ki je nezadržno prihajala. Kakor opozarjata Peter Burke in Asa Briggs v

študiji Socialna zgodovina medijev, pa je tiskarstvo mogoče okriviti razkola med

kristjani,166 in hkrati se je prej omejena védnost začela razprševati v niz

nepreglednih, nerazvrščenih informacij, med katerimi se je bilo treba šele naučiti

ločevati med resničnimi in neresničnimi, pomembnimi in nepomembnimi; gostota

165 Prim. Peter Burke, Asa Briggs, Socialna zgodovina medijev. Ljubljana: Sophia, 2005. 166 Prim. Peter Burke, Asa Briggs, nav. d., str. 16.

116

nepovezanih informacij je silila Evropejce v to, da so morali iznajti način, kako jih

izbrati, jih urediti v pregledno celoto, jih ustrezno obdelati, shranjevati, širiti in

dopolnjevati ali celo zamenjati z novimi. Današnje stanje stvari je, mimogrede,

zgovoren prikaz tega še vedno živega problema, informacij, ne pa tudi znanja, pa je

vedno več in postaja resnično nepregledno.

Preobilje knjig je torej prineslo tudi slabe stvari, ne le večno in nezadržno

napredovanje proti boljšemu. Vendar je res, da je tiskarska revolucija »omogočila

nadaljevanje intelektualnega dela preteklih«,167 »s pisnim komuniciranjem in

pismenostjo /pa/ pridejo tudi novi poklici, uradniki, knjigovodje, notarji, pisarji ...«168

Prav tako se razvijejo različne vrste branja in počasen premik iz javnosti v zasebnost,

saj če je človek vešč branja, to lahko počne v samoti in ne rabi več poslušati nekoga,

ki bere, ker pač sam ne zna brati. In ko se začne jezik zapisovati, ta brez dvoma

postaja vedno bolj drugačen od govorjenega, kar je imelo neslutene posledice za

razvoj posameznih ljudskih knjižnih jezikov. Ne glede na to pa imajo rokopisi še

dolgo časa pomembno vlogo, kar velja za slovensko zgodovino 17. stoletja, ko so se

marsikateri, tudi v slovenščini spisane knjige in teksti (na primer pravniškega

značaja, kakršne so bile Gorske bukve), širili le v rokopisih. Tiskarji, knjigovezi in

bibliotekarji, kakršna sta bila v 16. stoletju Janž Mandelc in v 17. stoletju tiskar Mayr

v Ljubljani (Aldo Manuzio iz Benetk bibl op.), so bili neprecenljivi spodbujevalci

vsega naštetega.

Srednjeveški sistem sedmih svobodnih umetnosti, ki so ga srednjeveški intelektualci

na univerzah razdelili trivij (gramatika, retorika in dialektika) in kvadrivij

(aritmetika, geometrija, astronomija in glasba), se je na začetku novega veka na

univerzah in na nižjih stopnjah šolanja še ohranil dolgo časa in je zato spričo razvitka

znanja, izobraženosti in na splošno védnosti postajal vedno bolj zastarel, velike

intelektualne spremembe v zadevah religije in države, pa tudi v drugih, vedno bolj

specializiranih, predvsem naravoslovnotehniških znanostih ali sistemih védnosti, pa

so poleg novih institucionalnih okvirjev zahtevale nov tip intelektualca. Kakor smo

opozorili že prej, moramo ta izraz sprejeti v najširšem pomenu, poleg tega pa se

zaradi čim večje jasnosti pri obravnavi odločiti za kriterij poklica. Do začetka novega

veka je bil intelektualni, miselni potencial skoraj v celoti omejen na duhovništvo in

167 Burke, Briggs, nav. d., str. 19. 168 Burke, Briggs, nav. d., str. 33.

117

izobražence na univerzah, za katere se je uveljavil široki izraz »kleriki«, toda s

postopno centralizacijo držav, pa z novimi, prelomnimi intelektualnimi tokovi, kot so

bili humanizem, reformacija, znanstvena revolucija ali razsvetljenstvo, je bilo med

intelektualci vedno več zdravnikov in pravnikov, čeprav je vsaj elementarno

izobrazbo ni védnost v njej še vedno pokrivala cerkev (na primer jezuiti). Izraz

»klerik« je lahko dvoumen, pa ga bomo uporabili pri analizi intelektualcev 17.

stoletja na prvem mestu, kajti kot generična skupina kleriki predstavljajo največjo

skupino ljudi, ki so delali s takimi ali drugačnimi idejami, in so bili po poklicu

teologi, duhovniki in so v cerkveni hierarhiji zasedali mesto, ki jim je dajalo

dovoljšen ugled, moč in vpliv širiti pisno kulturo v razpravah in knjigah, te pa so se

dotikale različnih tedaj šele nastajajočih znanosti, ne le svete teologije.169

Janez Gregor Dolničar je v Bibliotheca Labancensis publica klerike razdelil na

kanoniste, pridigarje in askete; da si materije ne bi še bolj zakomplicirali, pa je

najbolj smiselno, da ostanemo – seveda z zadržki – pri izrazu kleriki in sprejmemo

misel, da tudi izobraženi plemiči ne pomenijo posebno poklicno kategorijo. Pri

teologih in duhovnikih, katerih izobrazbena stopnja je v 16., posebno pa v 17.

stoletju močno padla (vizitacijske komisije so o tem bogato poročale, a ne le o

pomanjkljivi strokovni in jezikovni izobrazbi, temveč o moralni eroziji njihovega

načina življenja; prav to je bil eden od problemov, ki so jih reševali tridentinski

odloki), a to ne spremeni dejstva, da za to široko skupino intelektualcev ne bi

uporabili tega uveljavljenega izraza. Takoj za njimi pridejo na vrsto zgodovinarji, kar

ne pomeni, da je zgodovinopisje tedaj šele nastalo, ampak da se je začelo razvijati

novo zgodovinopisje, ki se je od univerzalne zgodovine poslednjih polihistorjev

razcepilo v različne smeri – o tem bomo v nadaljevanju še natančneje govorili.

Naslednja velika skupina so pravniki in politični teoretiki, ki so v skupini

intelektualcev precej številni; zelo pomembni so tudi že zdravniki, čeprav so bili le

redki med njimi, ki so se kot protomedikusi zares soočili z resnično medicinsko

prakso. Brez dvoma pa je bilo javno zdravje pomembna tema 17. stoletja spričo

številnih izbruhov kuge in drugih, tedaj za človeka še usodnih boleznih. Redki

astronomi, geografi in drugi naravoslovci so v 17. stoletju v svojem mentalnem

intelektualnem svetu sicer ostajali še v risu preteklosti, srednjeveškega pojmovanja

169 Peter Burke zagovarja tudi idejo, da so bili humanisti nova oblika klerištva (prim. Burke, Social

History of Knowledge, nav. d., str. 22), med katerimi je v 17. stoletju prišlo do pomembne socialne, pa

tudi poklicne diferenciacije.

118

sveta, vendar so ne glede na to orali ledino na novih intelektualnih področjih. Na

koncu 17. stoletja, ko se je mlajša generacija intelektualcev začela institucionalno

povezovati, pa je bil proces razvijanja védnosti na različnih poklicnih področjih že

tako intenziven, da akademije in jasno izraženi znanstveni duh dobe ni mogel nastati

kar naenkrat, imel je svojo kontinuiteto, in je bil nujen za naslednje, razsvetljeno

drugo polovico 18. stoletja. Prva polovica 18. stoletja je sicer intelektualno še vedno

podobna 17. stoletju.

V nadaljevanju bomo zato slovenske intelektualce 17. stoletja pregledali in opisali

prav po poklicnem ključu in pri tem sprejeli, da se lahko kdo izmed njih pojavi v več

kategorijah hkrati – najzgovornejši primer za to je, na primer, Janez Vajkard

Valvasor. Prav tako je treba opozoriti, da jih v času, v katerem so živeli, ne moremo

razumeti samo kot izolirane posameznike; njihova preteklost se je začela že stoletje

pred njimi, z osovraženimi protestanti, ki pa so kljub temu, da je njihovi nameni niso

bili izključno znanstveni, temveč predvsem teološki, prinesli v Notranjo Avstrijo

svežino revolucionarnega duha. Prav tako njihova intelektualna dejavnost seže še

globoko v 18. stoletje, ko se zgodijo še druge prelomne reči, ki so močno spremenile

naravo védnosti in jo, po Voltairovem zgledu in ideji iz Kandida ali o optimizmu,

zamejili v posamezne vrtičke med posameznimi znanostmi.

4.1.1.1 Kleriki

V zgodovinopisju so pojem »kleriki« hkrati problematizirali, vendar so ga tudi

pogosto uporabljali. Priznati je treba, skupaj z Jacquesom Le Goffom v študiji

Intelektualci v srednjem veku, da »raje kot besedo 'klerik', ki je dvoumna, je samega

sebe [namreč intelektualec, op. A. K.] skušal krstiti z imenom, ki ga je v 13. stoletju

povzdignil Sigeri iz Brabanta: philosophus. Jaz sem jo zavrnil, ker nam figura

filozofa pomeni nekaj čisto drugega.«170 Namesto tega je med konkurenčnimi izrazi,

kot so vedež, učenjak, klerik ali mislec, izbral prav »intelektualca«, v katerem je

združeno »zavezništvo osebnega razmisleka z njegovim posredovanjem preko

poučevanja«,171 novo intelektualno delo pa je »definiral kot združitev v urbanem in

ne več v samostanskem prostoru, kot raziskovanje in poučevanje«.172 Nasprotno pa,

170 Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 17. 171 Le Goff, nav. d., str. 17. 172 Le Goff, nav. d., str. 9.

119

na primer kulturni zgodovinar Peter Burke, pojem klerik uporablja v zelo širokem,

ekstenzivnem pomenu besede in ga definira kot »družbene skupine, katerih

pripadniki same sebe razumejo kot »učene može« ali »literate«,173 kot pripadnike

»literarne republike«, o kateri je pisal Dolničar v uvodu bibliografije Bibliotheca

Labacensis publica, kajti v fiktivno knjižnico, kamor vstopi bralec, se lahko »z

možmi literarne republike, ki jih opevajo po vsem svetu, z mrtvimi, molčečimi,

nemimi /.../ govoriš, se pogovarjaš, razpravljaš, če tako želiš«.174

Intelektualci v srednjem veku so učenjaki, ki svoje znanje lahko prodajajo, humanisti

pa so jim bili po temeljni študijski naravnanosti čisto nasprotni, zato Jacques Le Goff

govori o njihovem antiintelektualizmu. Vendar pa so bili humanisti na začetku

novega veka le eni od nosilcev idej, ki so se razraščale v vse mogoče smeri: v usodni

razdor znotraj zahodne krščanske cerkve, v vzpon naravoslovnih znanosti, v

epistemološko revolucijo razumevanja, kaj znanost je oz. kaj naj bi bila. Narobe bi

bilo, če tem učenjakom ne bi rekli intelektualci, saj so svojo védnost, vsaj mnogi med

njimi, širili javno, kolikor je bilo to mogoče, in jih celo objavljali ter jih, po

fenomenu tiskarske revolucije, ohranili za prihodnost; prav tako so izjemoma od

svojih idej lahko tudi živeli. In vse do razsvetljenstva je bila izobrazbena struktura

teh ljudi, pripadnikov večinoma učene kulture, čeprav so vedno pogosteje prihajali iz

revnih, kmečkih okolij, najbolj zaznamovana z religijsko osnovo, saj so bili, če že ne

duhovniki, kanoniki, pridigarji, skratka kleriki, vsaj izobraženi v jezuitskih kolegijih.

Kleriki, kakor jih pojmujemo v tem spisu, so po poklicu večinoma teologi, ki jih

Janez Gregor Dolničar v opisu Javne ljubljanske knjižnice razdeli še na kanoniste,

pridigarje in askete; hkrati pa je med njimi nekaj takih primerov, ki po svojem

predmetnem zanimanju presegajo teologijo in se usmerjajo tudi v druge znanosti.

Zato bi lahko marsikdo, ki ga bomo omenili v nadaljevanju, prešel v kakšno drugo

poklicno kategorijo, na primer med zgodovinarje, in obratno. Tomaž Hren (bibl. in

sklicevanje na Epitome: razmerje do protestantov), o katerem smo razpravljali že v

prejšnjih poglavjih, »kranjski apostol«, kakor ga je poimenoval Valvasor v dodatku k

173 Burke, Social history of knowledge, nav. d., str. 19. 174 Janez Gregor Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica (Opis Javne ljubljanske knjižnice). V:

Trubar, Hren, Dolničar... (bibliografski podatki!), str. 304.

120

šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske,175 je brez dvoma imel vsaj dobre namene,

spodbuditi tiskanje knjig, na primer. Z mladim Janezom Čandkom ali Čandikom,

kakor ga navajata Dolničar in Pohlin, je izdal Evangelije in liste; Čandka je vzela

prerana smrt, saj je »v Gradcu dopolnil dni svojega življenja, ko je stregel

okuženim«176, kakor poroča Valvasor (najdi podatek, nekje ga imam citiranega),

Hren pa se je preselil iz Ljubljane v Gradec in njegova ideja, da bi v prestolnem

mestu dežele Kranjske odprli tiskarno, se ni uresničila. V Ljubljano je tiskarja

pripeljal šele zgodovinar Janez Ludvik Schönleben. Tomaž Hren je, in na tem mestu

ne bomo povedali nič novega, zanimiva osebnost z dvojnim obrazom. Dolničar ga

kakor kanonista in škofa opisuje kot neskončno darežljivega moža in ga, najbrž

spodbujen z (ne)naklonjenostjo protestantom v njegovi dobi, v baročni maniri

povzdiguje kot učenjaka, ki se je »v nižjih vedah izobrazil v domovini, višjim pa se

je predal na Dunaju, pri čemer ni nikjer prejel manjše hvale. Odlikoval se je tudi z

drugimi naravnimi darovi, vendar jih je očitno obvladovala vera v Boga, domovino

in gojenje znanosti.«177 Valvasor zanimivo opiše, kako se je Hrenova življenjska pot

po tem, ko je dokončal humanistične predmete, se vrnil v Ljubljano in se »kmalu

zatem pripravil na potovanje v Italijo, da bi tam študiral pravo, vendar se ga je lotila

vročinska mrzlica ali pravzaprav plevritis. Tedaj se je zaobljubil, da bo stopil v

duhovniški stan, če mu bo Bog dovolil, da okreva.«178 In to se je res zgodilo,

»kranjski apostol« pa je na vrhuncu svoje življenjske moči bil »zdravilo« za

Kranjsko, in kakor zelo previdno piše Valvasor, in »začel je silovito tolči po

luterancih in si prav goreče prizadevati, da bi tedaj neznatno peščico katoličanov

spodbudil k stanovitnosti«.179 Verjetno pa je bilo dovolj pomembno to, da je bil vse

življenje šibkega zdravja. Njegova ideja, da bo kot škof na Kranjskem najprej

pregnal protestante, nato pa bi bil šele čas za katoliško obnovo, se je pravzaprav

uresničila, a se ne bi mogla, če ne bi pobožni in jezuitsko izobraženi Ferdinand

močno podpiral njegova dejanja.

175 V disertaciji navajamo prevod dodatka k šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske po

znanstvenokritični izdaji O slovstvu na Kranjskem (nav. d.). Ker se bomo nanj v nadaljevanju večkrat

sklicevali, jo bomo navajali kot Valvasor, Dodatek, skupaj s števikao strani iz te izdaje. 176 Valvasor, Dodatek, str. 135. 177 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 317. 178 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 130. 179 Valvasor, nav. d., str. 130.

121

A ker smo že večkrat omenili, da je Hren oseba z dvojnim obrazom, otrok

protestantske matere,180 ki je pri papežu dosegel, da se je ohranil prevod in raba

Dalmatinovega prevoda biblije, in ki je hkrati uničil mnogo drugih protestantskih

tiskov (pri čemer pa ni bil osamljen, takšni ukrepi so se pojavljali tudi drugod), je

treba njegovo vlogo v intelektualni zgodovini presojati previdno in ne obsojajoče.

Poleg naštetega je bil eden njegovih večjih uspehov, da je močno prispeval k reformi

klera. Josip Turk je v Slovenskem biografskem leksikonu zapisal, da je »mal zgledna

duhovščina, ki je v tako velikem številu živela v konkubinatih, je restavracijo

katolicizma močno zavirala«,181 zato si je Hren osebno prizadeval, da bi vzgojil in

izobrazil duhovnike v drugačnem duhu, stran od nemoralnega življenja v

konkubinatih. V Gornjem gradu se je to dogajalo v Marijinem kolegiju, ki ga je k

življenju obudil leta 1605, za nadarjene jezuitske študente v Ljubljani, Gradcu in na

Dunaju je zagotovil štipendije, na t. i. gornjegrajski sinodi leta 1604 pa je za

ljubljansko škofijo objavil tridentinski odlok o sklepanju zakonov v latinščini,

nemščini in slovenščini. Zanimivo je, da je prav tedaj Hren doživel denunciacijo

nuncija in vizitatorja Salvaga, ki ga je obtožil incesta; Hren se je z veliko truda opral

krivde.

A ne glede na to je Hrenovo napredovanje na mesto ljubljanskega škofa naredilo

svoje. Njegov program se je sicer le deloma uresničil prav zaradi slabega zdravja, po

katerem mu je bil podoben mladi Čandik, ki je kot perspektivni mladi intelektualec v

Gradcu 1600 postal jezuit, v Ljubljani je poučeval gramatiko in sintakso, večinoma

pa je deloval v celovškem in graškem samostanu, kjer ga je pokončala kuga.182 Ko

sta 1613 s Hrenom izdala lekcionar, je bilo objavljeno le založnikovo, torej Hrenovo

ime. Čandkovo priredbo lekcionarja je Hren pregledal in nadomeščal tuje izraze z

domačimi; njuni širokopotezni načrti, kaj vse bi se dalo storiti še pozneje, pa se niso

uresničili. Še več, po njuni smrti je nastopil zastoj tiskarskega kapitalizma, če se

spomnimo še na Benedicta Andersona, vsaj kar se tiče natiskane knjige v slovenskem

jeziku. Slovenščina se je tedaj za pol stoletja preselila v rokopise, kar pomeni, da ni

doživela »nazadovanja«, temveč največ stagnacijo; nasprotno pa lahko trdimo za

180 Josip Turk, SBL, nav. d., 1928 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238909/). 181 Turk, nav. d. 182 France Kidrič, SBL, nav. d., Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925. (http://www.slovenska-





122

intelektualno dejavnost, ki se je vršila v drugih jezikih, vsaj še vedno v univerzalnem

jeziku znanosti, latinščini, ter ljudski nemščini in italijanščini.

Med visokimi cerkvenimi sferami se je tudi gibal trinajsti ljubljanski škof Sigismund

Krištof grof Herberstein (1644–1711)183, ki je v Rimu doštudiral teologijo in 1684

postal ljubljanski škof, v zgodovino pa se je vpisal po tem, da je v času njegovega

mandata, od 1700 naprej, začela zidati ljubljanska stolnica in da je s stolnim proštom

Janezom Krstnikom Prešernom in dekanom ter generalnim vikarjem Janezom

Antonom Dolničarjem istega leta ustanovil prvo javno knjižnico; danes je to

semeniška knjižnica v Ljubljani. Herbersteinova vloga je precejšnja torej v zgodovini

izobraževalnih institucij, ki jih je generacija mladih intelektualcev v drugi polovici

17. stoletja po mednarodnih, večinoma italijanskih zgledih, uveljavljala na

Kranjskem. Precej bolj vplivna ali »pomembna« pa sta bila njegova sodelavca,

Prešeren in Janez Anton Dolničar, zato jima je treba kot pomembnima

intelektualcema v »kleriški kategoriji« posvetiti malo več pozornosti, sploh klanu

Dolničarjev, ki so s stališča intelektualne, pa tudi obče socialne in kulturne

zgodovine Slovencev zaslužni za svojevrstni razcvet umetnosti in znanosti na

prelomu iz 17. v 18. stoletje.

Mlada generacija, med katero je sodil Janez Krstnik Prešeren (ok. 1656184–1704), je

doživela življenjski optimizem po 1683, potem ko je združena krščanska vojska

Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti premagala turško armado, v

intenzivnih vojaških spopadih, ki so sledili tej zmagi, pa je cesarska vojska

Habsburžanom pridobila veliko ozemlja (Ogrsko in Slavonijo); med špansko

nasledstveno vojno pa se je njeno ozemlje razširilo na del Italije. Razmere, v katerih

je Habsburška vladarska hiša postajala politična velesila in s tem spodbudila kulturne

in ekonomske premike v avstrijskih dednih deželah, so bile ugodne za intelektualno

udejstvovanje mlade generacije. Med vsemi intelektualci, ki smo jih uvrstili v

kategorijo klerikov, je prav Prešeren najbolj univerzalen, saj je bil doktor obojega

prava, in ne le to: »učeni Kranjec«, kakor ga je po smrti v nagrobnem govoru

imenoval zdravnik in njegov prijatelj Gladič, je že, rojen v Radovljici »na zgornjem

Kranjskem staršem nizkega rodu. /.../ Že v najnežnejših letih se je pokazala njegova

183 Še natančneje ga bo treba omeniti v nadaljevanju, v poglavju o institucijah, saj je njegov prispevek

k intelektualni »revoluciji« na Kranjskem prav v tem, bolj kot v lastnem delovanju kot

»intelektualnemu delavcu«. 184 Dolničar v Bibliotheca Labacensis publica navaja letnico 1655.

123

nadarjenost za znanost, ki so jo tudi spodbujali.«185 Kakor vsi mladi, in iz »nižjih«

slojev prebivalstva jih je bilo vedno več, je temelje svoje izobrazbe dobil v

ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kjer je blestel kot izjemno sposoben mladenič.186

Marjan Smolik domneva, da mu je vpis jezuitski kolegij (in morda študij na Dunaju)

priskrbel prav Sigismund Krištof Herberstein, ki je bil v Prešernovih mladostnih letih

(med 1667–1679) ljubljanski stolni prošt in je mladega in nadarjenega Prešerna

dobro poznal ter ga podpiral, kasneje pa kot ljubljanski škof z njim sodeloval.187

Prešerna je nadarjenost popeljala na študijsko pot, najprej na študij filozofije na

jezuitski univerzi na Dunaju, kjer je vpisal še teologijo, kjer je zaradi bolezni ali pa

zaradi izbruha kuge, na kar opozarja Maks Miklavčič,188 študij prekinil in ga verjetno

že kot duhovnik nadaljeval v Salzburgu – ne glede na to, da so ga na Dunaju izjemno

cenili, mu posvetili izraz poeta laureatus, ga tam niso mogli zadržati. Leta 1681 je

promoviral kot doktor teologije pri sodelavcu Jeana Mabillona, Jožefu Mezgerju.189

V Prešernovi biografiji, predvsem je to znano zaradi Gladičevega govora, ni povsem

jasno, kdaj je odpotoval v Italijo in Francijo in neznano kje študiral še pravo –

dejstvo pa je, da se je Prešeren podpisoval kot doktor obojega prava. Dolničar

navaja, da je, še preden je s težavo in v boju s številnimi spletkami postal ljubljanski

stolni prošt,190 opravljal številne ugledne funkcije: bil je salzburški kanonik (1683) in

konzistorialni svetnik tedanjega škofa Maksa Gandolfa Kuenburga; tam je vodil

knjižnico, po Kuenenbergovi smrti pa ga je njegov naslednik Janez Ernest Thun

185 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 309. Prešerna Dolničar uvršča med teologe,

čeprav je bil hkrati tudi pravnik. 186 Prim. Maks Miklavčič, SBL, Ljubljana: SAZU, 1952 (http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi467331/). 187 Marjan Smolik, Janez Krstnik Prešeren in prva javna znanstvena knjižnica v Ljubljani. V:

Academia Operosorum. Ljubljana: SAZU, 1994, str. 62. Dodaja še, da ko je leta 1692 Prešeren po

diplomatski misiji v Rimu prišel kot novi stolni prošt v Ljubljano, »sta se našla dva zelo kulturna

človeka z velikima osebnima knjižnicama. Po rodu tako različna – baron in kmečki sin – ju je družila

zavzetost za znanost in kulturo« (Smolik, nav. d., str. 65). 188 Miklavčič, SBL, nav. d. 189 Smolik navaja Mezgerjev leta 1690 natisnjeni govor, v katerem izjemno navdušeno govori o

mladem doktorju teologije. Prim. Smolik, nav. d., str. 63. 190 Miklavčič v SBL navaja, da je bilo mesto stolnega prošta namenjeno višjemu plemstvu, zato so

poskušali Prešernu kot kmečkemu sinu, ki je bil tedaj še cesarski in škofovski diplomat v Rimu, to

onemogočiti. »Prešerna, je dva klevetnišk pamfleta zoper sebe z dopisi v Salzburg in na dvor ne le

ovrgel, temveč z mojstrsko analizo odkril tudi pisca (Raffellini), je salzburško nadškofijsko sodišče 9.

septembra [1692] popolnoma rehabilitiralo in mu odprlo pot v Ljubljano.« (Miklavčič, SBL, nav. d.).

Prešeren je bil izjemen primer strmega družbenega vzpona, ki ga v tedanjem času ni dosegel

marsikdo. Gotovo je to dobro izhodišče za premislek o intelektualcih ne le z biografskega, temveč tudi

s stališča njihove socialne pozicioniranosti/uveljavljenosti v družbi.



124

poslal v Rim na diplomatsko misijo, na kateri naj bi razrešil spor s škofijo Passau,191

ki si je prizadevala za neodvisnost od Salzburga.192 »Zaradi kreposti si je pridobil

naklonjenost svojega kneza Janeza Ernesta,«193 piše Dolničar. »Zaupal mu je skrivna

poslanstva na branderburški, bavarski, pa tudi cesarski dvor zaradi investiture

fevdov. Ko je vse to odlično izpolnil, je s svojo spretnostjo dobil tudi nadvse

zahtevno pravdo med salzburškim nadškofom in pasavskim škofom.«194

Prešernovo intelektualno kariero, preden je dosegel nemogoče – kot kmečki sin se je

zavihtel na mesto, tradicionalno rezervirano za višje plemstvo! –, je bilo treba obuditi

v spomin zato, ker je prav njegov primer izjemen in zastavlja številna vprašanja za

intelektualno zgodovino Slovencev, saj ga uvršča visoko po družbeni lestvici

navzgor in ga kot prvega predsednika akademije delavnih operozov ustoličuje kot

izjemnega misleca in navdušenca za znanost ter avtorja številnih, bodisi natisnjenih

ali nenatisnjenih, spisov, razprav, knjig. Marko Pohlin ga v Bibliotheca Carnioliae

sicer zelo na kratko predstavi kot »prošta ljubljanske stolne cerkve, doktorja svete

teologije in obojega prava, /.../, z lovorom ovenčanega pesnika, poslanca slavne

dežele Kranjske195 in takoj nato predsednika poslancev, med ljubljanskimi akademiki

operozi imenovanega Odločni (Resolutus).196 V ustanovni listini akademije operozov

ga »trnje ne straši« in »kakor čebelice med izmed trnja nam nosi bogastvo / naš

Resolutus s cvetic, ni ga nevarnosti strah«.197 Vendar pa je med vsemi temi

visokozvenečimi nazivi morda najbolj pomembno, poleg tega, da je po nastopu v

Ljubljani kot stolni prošt uspešno uspel urediti vse pravne in gospodarske težave, ki

so pestile ljubljansko proštijo,198 da je 1693 po italijanskih zgledih v svojem lastnem

stanovanju ustanovil Academio operosorum199 in se tam srečeval s prijatelji, nad

191 Miklavčič natančno poroča, da se je na tej misiji zelo izkazal; dosegel je, da je cesar 1692 odredil,

da se pravni disput začasno ustavi, saj je Prešeren odlično argumentiral tezo, da s »pravnimi in

zgodovinskimi dokazi ni mogoče doseči osamosvojitve Passaua«. (Miklavčič, SBL, nav. d.) 192 Prim. Smolik, nav. d., str. 63; Dolničar, nav. d., str. 309. Miklavčič, SBL, nav. d. 193 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 309. 194 Dolničar, nav. d., str. 309. 195 Dolničar dodaja: »Obenem so ga prav tako izvolili za odbornika v deželnem zboru, da bi dali

mesto veri, pobožnosti, pogumu, modrosti in spretnosti pri opravljanju poslov.« (Dolničar, nav. d., str.

310) 196 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 563. 197 Akademske čebele ljubljanskih operozov. Ljubljana: SAZU, 1988, str. 27. 198 Prim. Miklavčič, SBL, nav. d., kjer pravi, da je Prešeren »odstranil vse samovoljnosti ter s svojo

avtoriteto dosegel, da je odslej kapitelj nastopal enotno na zunaj in znotraj«. 199 Več podrobnosti o tej pomembni instituciji védnosti, ki je močno vplivala na kulturno,

intelektualno in tudi socialno zgodovino 17. in prve polovice 18. stoletja, bomo govorili v naslednjih

poglavjih, posvečenih »institucionalnim revolucijam«, če lahko za to sploh lahko uporabimo tako

125

znanostjo navdušenimi sotrudniki (Janez Gregor Dolničar, Janez Štefan Florijančič,

Marko Gerbec, Janez Jurij Hočevar); nekakšen družabni salon, kar so akademije na

svojih začetkih v resnici bile, je bilo Prešernovo stanovanje, kjer so se srečevali

teologi, zdravniki, numizmatiki in astronomi. »Kakor preroka«,200 poudarja Dolničar,

so ga postavili za predsednika akademije; ki ni bila niti prva in edina na Kranjskem.

Janez Krstnik Prešeren je imel kot intelektualec bogato knjižnico; z dekanom

Janezom Antonom Dolničarjem in škofom Herbersteinom so se odločili, da bodo po

njihovi smrti knjige prešle v javno uporabo, kar se je, vsaj kar se Prešerna tiče, žal

zgodilo kaj kmalu, saj je umrl pri 49 letih.201 Prostori védnosti so se širili tudi v

avstrijskih deželah: v Ljubljani so bile knjige zbrane, čeprav prostorov zanj še ni

bilo; obstajali so le v idejah, v vizijah, ki so se kasneje uresničile v ustanovitvi

semeniške knjižnice; a še preden je knjižnica obstajala, je bil že nastavljen

bibliotekar (prvi je bil Franciscus Josephus Thallmeiner, 1698–1768). Prešeren je bil

vizionar in intelektualec, ki je v kratkem življenju dosegel velikansko nadgradnjo

intelektualnega truda generacije pred njim, na njegovo javno delovanje v imenu ideje

pa opozarjajo številni njegovi spisi, ki jih navaja Dolničar v Bibliotheca Labacensis

publica; nekateri so bili natisnjeni, drugi pa so ostali v rokopisu. Miklavčič jih deli

na načelno znanstvena, govorno pesniška in praktično pravna dela.202

Izjemno podporo pa je Prešeren dobil od stanovskega kolega Janeza Antona

Dolničarja (1662–1714). Prej malo drzno imenovani »klan Dolničarjev« si v

intelektualni zgodovini gotovo zasluži malo več pozornosti. Brata Janeza Antona,

Janeza Gregorja Dolničarja, bomo nadrobneje omenili med pravniki v enem izmed

naslednjih podpoglavij, prav tako tudi poseben primer, njegovega nadarjenega, a

zgodaj umrlega sina Aleša Žige Dolničarja; brata Dolničar sta bila nečaka tedaj že

uveljavljenega zgodovinarja in ljubljanskega župana Janeza Ludvika Schönlebna, sta

bila namreč sinova Janeza Krstnika Dolničarja, ki se je leta 1648 poročil s

Schönlebnovo hčerjo Marijo Ano. Bil je član Dizmove bratovščine, mestni sodnik,

dramatični izraz. Ustanovna listina akademije namreč datira v 30. maj 1701, kar natančno popisuje

Janez Gregor Dolničar v Zgodovini ljubljanske stolne cerkve. 200 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 310. 201 O nastanku prve javne knjižnice, ki je bila še pred tem opisana že v »fantazijskem« katalogu

Dolničarjevem, ki pomeni dragoceni vir bio- in bibliografskih podatkov, bomo razpravljali v poglavju

o institucijah, prav tako pa tudi o velikem uspehu operozov pri prezidavi in opremljanju ljubljanske

stolnice sv. Nikolaja. 202 Prim. Miklavčič, SBL, nav. d.

126

ljubljanski župan. Plemiški naziv von Thalberg pa je pridobil leta 1688.203 Janez

Krstnik zelo lepo ponazarja družbeni vzpon, povezan (čeprav ne vedno in povsod) z

intelektualnim delom, ki je njegovim potomcem zagotovil temeljne, gotovo pa boljše

pogoje za »delo z idejami«, za znanost, za razvitek vedno novejših oblik védnosti.

Njegov sin Janez Anton pa je kot klerik in intelektualec svojega časa, še najbolj v

sodelovanju s Prešernom in kot član akademije operozov, kjer se je kitil z naslovom

Marljivi (Sedulus), odigral zelo veliko vlogo pri uveljavljanju znanosti kot najvišje

forme védnosti tedanjega časa. Kakor večina je bil izobražen pri jezuitih, teologijo pa

je študiral na Dunaju, v Salzburgu in naposled še v Rimu, kjer je leta 1685 doktoriral

iz obojega prava.204 Zelo pohvalne besede v Biblioteca Labacensis publica najde

njegov brat Janez Gregor; ne le, ker »je svojega nadvse dovzetnega duha izobraževal

z nadvse plemenitimi znanostmi in umetnostmi«,205 ampak je Janez Anton

pomemben tudi v smislu razvoja institucij védnosti (pa umetnosti, seveda v službi

vere). Ne moremo namreč mimo tega – potem ko je leta 1700 postal stolni dekan in

ko se je škof Herberstein, po formalni ustanovitvi operozov in skupni bibliotekarski

akciji za bodočo javno knjižnico, leto kasneje umaknil v pokoj in so Janeza Antona

Dolničarja izvolili še za generalnega vikarja206 –, da je imel nepogrešljivo vlogo pri

dveh arhitekturnih, gradbenih podjetij: pri gradnji ljubljanske stolnice, katero je

izjemno natančno popisal brat Janez Gregor,207 in pri polaganju temeljnega kamna

»znamenitega Karlovega kolegija plemenitih, kjer bi mladino učili vrlin in svobodnih

umetnosti«.208 Semenišče ali Collegium Carolinum je tudi prizorišče fantazijske

knjižnice Antona Gregorja Dolničarja. Kot ljubitelj knjig si je prav posebej

prizadeval za uresničevanje 8. člena ustanovne listine akademije operozov – za

prostovoljno zbiranje knjig za bodočo knjižnico –, financiral pa je štipendije za

revnejše, a nadarjene dijake. Poleg prizadevnega pastoralnega dela med verniki je bil

203 Prim. Marjan Smolik, Janez Krstnik Dolničar plemeniti Thalberg. SBL, Ljubljana: SAZU, 1980

(http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi697225/). 204 Prim. Miklavčič, Janez Anton Dolničar, SBL, nav. d. 205 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 311. 206 Prim Miklavčič, SBL, nav. d., in Dolničar, nav. d., str. 311. Dolničar dodaja še, da je bil 1712

»enoglasno izvoljen za odbornika kranjskih deželnih stanov«. 207 »Ljubljansko stolno cerkev, posvečeno božanskemu Nikolaju, je od temeljev prenovil do

veličastnega sijaja« (Dolničar, nav. d., str. 311). Smolik v SBL še piše, da je kapitelj njegov predlog,

da bi stolnico, ki jo je leta 1700 potres močno prizadel, prezidali v baročnem slogu; poskrbel je za

arhitekta, A. Pozza, projekt pa se ni končal vse do 8. maja 1707, ko so novo stolnico svečano

posvetili. 208 Dolničar, nav. d., str. 311. Dodaja še, da je »velikansko in vzvišeno stavbo /.../ dokončal do strehe

leta 1713«.


127

Janez Anton Dolničar pomemben spodbujevalec znanosti in umetnosti, duhovnik in

doktor teologije; njegova življenjska zgodba in stvari, ki jih je dosegel, pomenijo v

intelektualni zgodovini 17. stoletja pomemben mejnik, na katerega se je lahko oprlo

naslednje, »razsvetljeno« stoletje. Nič nenavadnega ni, da je v ustanovni listini

njegovo geslo »dan ni zapravljen noben«.209

Poleg naštetih je v kategorijo klerikov pritegniti še tri teologe (duhovnike), vse člane

ljubljanske akademije delavnih: Janeza Jakoba Schillinga (1664–1754), Jurija

Andreja Gallenfelsa (1651–1699) in Maksimilijana Raspa (1673–1742). Janez Jakob

Schilling, »presvetla zvezda modrosti« in »mož skrbne preudarnosti, izkušenosti,

blagohotnosti in potrpežljivosti«,210 je, kakor poroča Maks Miklavčič v SBL, neznano

kje doktoriral iz teologije, pred tem pa se je njegova izobraževalna pot začela v

Ljubljani, nadaljevala v Gradcu, kjer je študiral filozofijo, gospodarico teologijo pa

na Dunaju.211 Postal je tajnik škofa Herbersteina, ki ga je zelo cenil, zato je po

umrlem Janezu Antonu Dolničarju leta 1715, potem ko je bil dolga leta vikar v

Kranju, prevzel službo generalnega vikarja; na tem mestu je ostal več kot trideset let,

se upokojil in dosegel visoko starost, precej pa je sodeloval z ljubljanskim škofom

Sigmundom Felixom Schrattenbachom (1674–1742), ki je bil znan tudi po

brezobzirnem ravnanju z upornimi kmeti v Savinjski dolini. Dolničar in Pohlin

navajata le en Schillingov znan spis (Sinodalne odredbe in dekreti, Constitutiones et

Decreta Synodalia, 1706–1709), vendar je kot intelektualec pomembnejši kot

organizator ter podpornik znanosti in umetnosti (tako kot Schrattenbach); že od 1701

je bil pomemben član ljubljanskih operozov, pri katerih si je, v skladu s svojo

osebnostjo, kakor kaže, dodelil naziv Umirjeni (Sedatus); akademiji je tudi

predsedoval, predvsem pa se je izkazal po Dolničarjevi smrti, saj je uspešno upravljal

z deli v stolnici in v semenišču (Karlovem kolegiju plemenitih), podpiral umetnike in

umetnost nasploh ter sodeloval pri gradnji novih cerkva, ki danes veljajo za vrh

slovenske baročne umetnosti (uršulinska in šempeterska cerkev, cerkev na Šmarni

gori).

Uradne ustanovitve akademije operozov pa ni dočakal njen ustanovni član, Jurij

Andrej, svobodni baron Gallenfels, čeprav je imel že izbrano svoje ime: Zmrzli

209 Akademske čebele, nav. d., str. 59. 210 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 319. 211 Maks Miklavčič, Janez Jakob Schilling. SBL. Ljubljana: SAZU, 1960 (http://www.slovenska-




128

(Gelatus); veliko bolj vpliven in delaven kakor čebela pa je bil Leopold Maksimilijan

Rasp, ki je doktoriral iz teologije in se leta 1699, po raznih študijih v tujini, vrnil

domov in nastopil službo v župniji v Kamniku. Slovel je kot učen mož. A ne le to:

finančno je podprl gradnjo stolnice, leta 1702 je postal operoz, kjer ga je krasilo

akademsko ime Neutrudni (Indefessus), zanj pa verzi v ustanovni listini akademije

delavnih namigujejo v razširjeni homerski primeri, da tako kot neutrudne čebele

poletijo čez pašnik in gozd, »tako Indefessus odkriva, / da mrtvih dedov bi rod v

knjigah oživel nam zbran«.212 In res, njegova neutrudnost se je kazala v njegovi

vsestranski izobrazbi in aktivnem podpiranju umetnikov (SBL navaja, da je podpiral

arhitekta Gregorja Mačka in slikarja Valentina Metzingerja213), kot intelektualec pa

je sodeloval pri projektu javne knjižnice, ki jo, ironično, večina operozov ni

dočakala. Toda brez njih semeniške knjižnice, torej v Karlovem kolegiju plemenitih,

najbrž še dolgo ne bi bilo. Rasp je v več kot štirih desetletij uradovanja v Kamniku

dosegel marsikaj, največ na umetnostnem področju: temeljito je prenovil cerkve v

kamniški okolici, predvsem frančiškansko cerkev in samostan v Kamniku, na lastne

stroške zgradil kapelo sv. Križa nad Kamnikom, sezidal baročno cerkev na Šutni ...

Kot intelektualec se je zavedal, kako zelo je pomembna izobrazba, zato je organiziral

lastno, zasebno obliko šolstva; zasebno hišo je »predelal za šolske namene. Tu je sam

ali po svojih pomočnikih učil dečke in deklice branja, pisanja, računanja in

naprednega gospodarstva. Nadarjene dečke je posebej vežbal v latinščini in glasbi,

jih pošiljal na jezuitski kolegij v Ljubljani in jih pripravljal na duhovniško delo.«214

V Raspovi zapuščini je ostalo nekaj tiskov (govor, ki ga je pripravil za akademijo

operozov), bil pa je lastnik precej bogate knjižnice.

Kleriki kot intelektualci so bili v drugi polovici 17. stoletja, kakor lahko vidimo že iz

nekaj navedenih primerov, izjemno aktivni in se večinoma niso omejili le na

»znanstveno« delovanje, temveč so močno vplivali na umetnostno eksplozijo baroka

na Slovenskem. Med njimi moramo posebej omeniti zadnjega predsednika akademije

operozov Jurija Andreja Gladiča (1659–1725), ki ga SBL navaja kot humanista,215

Marko Pohlin pa ga označi kot doktorja obojega prava in kanonika ljubljanske stolne

212 Akademske čebele, nav. d., str. 53. 213 Rudolf Andrejka, Maks Miklavčič, Leopold Maksimiljan Rasp. SBL. Ljubljana: SAZU, 1960

(http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi487265/). 214 Rudolf Andrejka, Maks Miklavčič, SBL, nav. d. 215 Joža Glonar, Jurij Andrej Gladich. SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1926

(http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi200923/).



129

cerkve.216 Imenovan tudi Inermnis (Neoboroženi) je bil pomemben član akademije

operozov, Janezu Krstniku Prešernu pa je napisal nagrobni govor. (cit!) Kot

intelektualec je védnost, kolikor jo je obvladoval, najbolje združil v rokopisu Stara in

nova cerkvena zgodovina Kranjske ali Zgodovinsko-pesniško poročilo o znamenitih

dogodkih Kranjske (Vetus et nova Carniolae Ecclesiasticae memoria, 1707), ki ga je

kot povzetek zgodovine po Schönlebnu in Valvasorju napisal v verzih. Podobno

zavzet na intelektualnem področju je bil teolog, »Ljubljančan, magister svobodnih

umetnosti in filozofije in tudi bakalaver svete teologije, licenciat obojega prava«217

Franc Bernard Fischer (1662–1715), operoz, ki se je, poleg tega, da je napisal kar

veliko teoloških spisov,218 ukvarjal z matematiko v knjigi Matematično dokazovanje,

v katerem je pojasnjeno, da lahko kristjani z majhnim trudom osvobodijo mesto Budo

izpod barbarske oblasti (Demonstratio mathematica, qua ostenditur civitatem

Budensem facillime a Christianis recuperari posse, 1684). Spisu je je rahlo

posmehnil Valvasor na koncu šeste knjige Slave vojvodine Kranjske: »Toda čeprav je

ta pisec s svojim matematičnim peresom v tej razpravi s tako lahkoto zavzel utrjeno

mesto Budim, sta vendarle ravno v istem letu neuspeh in potem leta 1686 – Bogu

hvala! – uspeh krščanskega orožja dokazala, da je med teorijo in prakso pogosto zelo

velika razlika«.219 Valvasor opozarja na eno izmed lastnosti védnosti same, ki je

lahko teoretična in v svojih idealnih postulatih daleč od praktične uporabnosti;

Valvasor kot plemič zelo dobro ve, da je za tovrstne zmage treba »veliko jekla in

svinca, krvi in poguma«.220

Seveda bi bilo narobe trditi, da je bil vsak, ki je dobil izobrazbo, že intelektualec,

vendar je prav v kleriških vrstah, med duhovniki in teologi, v drugi polovici 17.

stoletja veliko nadarjenih ljudi, ki so svojo védnost dobili v tedaj v Notranji Avstriji

najbolj ekstenzivni instituciji znanja in verovanja: katoliški cerkvi. Mnogo njih je

bilo jezuitov in so svoje življenje posvetili poučevanju retorike, gramatike ali

matematike ali kakega drugega predmeta v sklopu humaniora na kolegijih, ki so

pripravljali na študij – takšni so bili, na primer, Andrej Zergoll, Janez Liberius,

Daniel Calo, Andrej Kobav, Egidij Dornigg iz Gradca, Ferdinand Elwanger, Jurij

216 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 481. 217 Pohlin, nav. d., str. 474. 218 Prim. Joža Glonar, Franc Bernard Fischer. SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1926

(http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi188809/); Pohlin, nav. d., str. 475–476. 219 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 168. 220 Valvasor, nav. d., str. 168.


130

Erber, Jurij Florjančič, pa Inocenc Erberg, ki ga je pot od poučevanja na

ljubljanskem jezuitskem kolegiju ponesla v Paragvaj; pa pridigarji, kakršna sta bila

Janez Svetokriški in Matija Kastelec ali ljubljanski kanonik Karel Jožef Apfaltrer.

Znanje je namreč postala vrednota, za katero je bilo treba v drugi polovici 17. stoletja

narediti kar največ, kar pomeni, da je védnost kot vrednota v notranjeavstrijskih

deželah po konsolidaciji katoliške protireformacije postala pomemben člen, ki je vsaj

deloma nadomestil izgnano delo in prizadevanje protestantov. Kako je izobraženost

postala veliko vredna, vsaj med plemiči in premožnejšimi meščani – čeprav so prav

jezuiti in nekateri posamezniki izdatno pomagali tudi nadarjenim kmečkim sinovom,

kakršen je bil Prešeren –, nam zgovorno izpričuje Valvasor v Slavi vojvodine

Kranjske: »Mnogi pa dajo svoje otroke študirat, kakor delajo na pravkar omenjeni

način plemiči, ki prav dobro vedo, da se plemstvo prav tako častno postavi pod

merkurskim klobukom s perutnicami kakor pod kovinsko vojaško čelado in da si zna

pridobiti nič manj svetlobe od apoliničnih žarkov ko od marcialičnih topovskih

bliskov. Tako so v deželi v ta namen ustanovljeni prav imenitni seminarji in šole;

zlasti si hvalno prizadevajo gospodje patri jezuiti, da bi s svojih kolegijih šolsko

mladino mojstrsko izpopolnili v humanioribus, posebno v latiniteti, zgovornosti in

sklepalni umetnosti (ali logiki), in uporabljajo pri svojem pouku poseben način in

spretnost.«221 Plemič z mečem v eni in s knjigo v drugi roki je postal ideal, po študiju

pa se je moral, kakor nas opozarja Luka Vidmar,222 podati na potovanje, na grand

tour, kjer so se kalila njihova intelektualna in umetniška nagnjenja. Ko si pridobijo

trden temelj znanja, poudarja Valvasor, »gredo na visoke šole, ali pa, kakor rečeno,

uporabljajo akademijo za popotovanje v tuje omikane dežele«.223 V drugi polovici

17. stoletja je bila za marsikaterega intelektualca – in v tem sfera klerikov sploh ni

izjema – edina logična smer proti zahodu, v Italijo, od koder so zaradi tega kasneje

plimovali močni baročni vplivi: ne le v arhitekturi, slikarstvu in kiparstvu, temveč v

jezikovnem slogu, ki so ga mojstrili pridigarji. Ta želja pa ni lastna le plemstvu,

ampak tudi meščanstvu, vsi skupaj pa »kažejo ostre možgane in uglajeni razum v

javnih spisih«.224

221 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 223. 222 Prim. Vidmar, Ljubljana kot novi Rim, nav. d., str. 14. 223 Valvasor, nav. d., str. 223. 224 Valvasor, nav. d., str. 224.

131

Ne glede na Valvasorjev močno izraženi deželni patriotizem, h kateremu se bomo še

povrnili, pa je, po mnenju intelektualcev 17. stoletja, ena od pomembnejših kategorij

povezana prav z zgodovino in z zgodovinopisjem, s katerim se nameravamo v

nadaljevanju natančneje ukvarjati, v širšem in ožjem smislu.

4.1.1.2 Zgodovinarji in zgodovina

Človek se svoje preteklosti zaveda že dolgo, vsaj od Herodota, ki je v Zgodbah o

velikem civilizacijskem spopadu med Perzijci in Grki zapisal, da »je ta poročila zbral

in zapisal, da ne bi s časom zamrl spomin«225 in s temi slavnimi besedami opozoril

na povezavo med zgodovino, spominom in viri (ki utemeljujejo »dejstva«). Čas je

tekel in zgodovina je nastajala: do 17. stoletja je skladovnica zgodovinopisnih del

narasla do nepreglednosti, večina raziskav minulosti pa je ostala vpeta v trdnih

okvirih poučne ali pragmatične zgodovine, kakor jo je utemeljil Tukidid v

Peloponeški vojni; prav taki pa so bili tudi teoretični premisleki o pisanju zgodovine.

Začetek novega veka pomeni za evropsko historiografijo začetek dobe prehoda, ki je

nekaj stoletij pozneje spodbudil nastanek zgodovine kot znanosti z vsem strokovnim

aparatom, pomožnimi vedami in podobnim v 19. in 20. stoletju. Zato je prav 17.

stoletje tisto negotovo obdobje historiografije, ko so učenjaki še vedno zrli z

občudovanjem v grško in rimsko antiko, hkrati pa so vedno redkeje temeljni vzrok za

dogajanje v času pripisovali božji previdnosti, ampak so jih raje iskali v »realnih«

fenomenih. Razpetost med obema nasprotjema je zaznamovala metodološko

historiografsko literaturo tedanjega časa, našli pa bomo še veliko drugih navideznih

protislovij, kot je na primer vprašanje, ali je zgodovinopisje umetnost ali znanost.

Stari prepir, ali je eno ali drugo, je še vedno povezan s prevladujočim tipom

pragmatične zgodovine. To je ahistoričnost prav tistega tradicionalnega tipa,

prepričanega v didaktično koristnost zgodovine za vladarje in izbrane elite.

Zgodovina je torej intriganten pojem, o katerem ne bo nikoli izrečeno kaj absolutno

gotovega; prav negotovost je njena velika vrlina, je zapisal Voltaire v Enciklopediji.

Zaradi tega najdemo že vse od antičnih časov pa do danes veliko različnih pogledov,

kako je treba pisati in razumeti zgodovino. Jasno je, da je prav v umevanju

225 Herodot, Zgodbe, Ljubljana: Slovenska matica, 2003, str. 49.

132

perspektive – kdo, zakaj in kako je opisoval preteklost – tudi razumevanje

zgodovine; v tem pogledu je pisanje historie umetnost, kakor so literatura, glasba,

likovna umetnost in druge. Hkrati pa je znanost, ki s kritično in racionalno analizo

domišlja pretekle, minule svetove in jih sistematizira ter opisuje z ustaljeno

terminologijo.

Do začetka novega veka v pogledih na historiografijo ne moremo najti

sistematičnosti in doslednosti, saj so avtorji pisali o tej temi samo v predgovorih ali

pismih, do renesanse pa so temu vprašanju redko posvetili kakšno temeljitejšo

obravnavo. Ne smemo sicer pozabiti na vplivni Lukijanov spis »Kaj je zgodovina?«,

ki pa vendarle ni bil globlje utemeljeno teoretično in metodološko delo, kaj šele

»znanstveno« v današnjem pomenu besede. Na začetku novega veka,

zaznamovanega z renesanso, humanizmom in protestantsko reformacijo, začnejo

nastajati prvi obširnejši teoretični spisi o zgodovini, pa tudi zavest, da je treba kdaj

razkriti skrivnosti delavnice, v kateri se material – preteklost – spremeni v pripoved o

njej – zgodovini, je pridobivala, sicer počasi in z zastoji, večji ugled in vlogo v

družbi. Čeprav so bile spremembe na obzorju, je v 17. stoletju prevladujoči tip

zgodovinopisja še vedno poučna zgodovina, njeno nasprotje pa je doba luči 18.

stoletja; in ker nobena dobra sprememba ne pride čez noč, se je treba vprašati, kaj je

bilo vmes, kakšen prehod med dvema konceptoma se je zgodil, kako je enkrat

počasi, drugič hitreje napredoval … Prav zato je naša pozornost namenjena

»zgodovini zgodovine«; a nemogoče je pisati o 17. stoletju, če vsaj približno ne

upoštevamo prizadevanja renesančnih humanistov, ki so močno vplivali na

historično preučevanja z odkrivanjem in kritično filološko analizo antičnih tekstov.

Humanistično navdušenje nad staro Grčijo in Rimom je v dobi tridesetletne vojne in

vedno bolj izraziti znanstveni revoluciji počasi plahnelo in nova generacija evropskih

zgodovinarjev je historiografske metode obrnila k znanstvenemu, to je epistemološko

odgovornemu raziskovanju, ker je nasprotovala italijanskemu navdušenju nad

zgodovino kot umetnostjo.

---

Zato je v 17. stoletju, ko sta na primer Jean Mabillon in Jean Bodin postavila temelje

kritičnih metodoloških smeri v historiografiji, močno zazevala razlika med jugom in

severom Evrope, natančneje med Italijo in Francijo; prva je bila prepričana, da je

133

zgodovinopisje umetnost, v Franciji pa so poskušati izdelati kritične metode, da bi

lahko ločevali pristne vire od nepristnih, spoznali nova dejstva in podobno; razumeli

so jo kot znanost. Ne glede na številne debate iz 17. stoletja pa se še danes ni se

mogoče odločiti, kot rečeno, ali je zgodovina eno ali drugo. Resnica je, kakor vedno,

vmes: je oboje, kajti zgodovinar kot subjekt, omejen z lastnim subjektivnim svetom,

lahko uporablja umetelna sredstva jezikovnega izražanja, da bi po svojih močeh

oživil davno minule osebe, dogodke, okoliščine, vzpone in padce imperijev, zmote in

junaška dejanja … Hkrati pa mora kot znanstvenik kritično sprejeti vsak glas iz

preteklosti, na voljo pa ima dovolj empiričnih metod, ki utegnejo zmanjšati

negotovost pri umevanju preteklosti, izbranega obdobja ali minule ideje.

Zgodovinarji 17. stoletja so postavljali historiografijo nad vse znanosti, njen pomen

za prihodnost pa so še povečevali z uporabo Baconove velike obnove (instauratio

magna).

Celota je seveda nepregledna in kaotična, zato jo moramo razdeliti na neenakovredne

dele; omenili smo že razliko med umetniškim ali znanstvenim konceptom in počasno

spreminjanje pogleda od božanskih vzrokov k zemeljskim, dostopnim človeškim

čutom. Ne smemo pozabiti še na enciklopedični ideal in na historično zavest, katere

začetke v današnjem pomenu besede najdemo prav v 17. stoletju.226 Zanimivo je, da

lahko najdemo več utemeljitev, zakaj so spremembe – tako kot tudi na drugih

področjih znanosti – nastajale v pojmovanju zgodovine in preteklosti. Prva je

metodološka, vezana na premišljevanje o poti, po kateri pridemo do začasnega cilja.

Sledi ji družbena/sociološka razlaga, povezana z znano teorijo od dobi akumulacije

kapitala in dviga meščanske zavesti; tretja je psihološka, saj je poznavanje preteklosti

vrednota – v 17. stoletju vezana večinoma na vladarje in ljudi na visokih položajih.

Zadnja je filozofska, saj se moramo spomniti na Descartesovo obsodbo zgodovine v

Razpravi o metodi in Vicovo »novo znanostjo« kot reakcijo na takšno zavrnitev. Po

tej poti bomo na kratko premislili bolj obrobno, a kljub temu pomembno poglavje

zgodovine védnosti – historiografijo 17. stoletja, ki ni bila več enaka

humanističnemu zgodovinopisju, hkrati pa je bila še daleč od razsvetljenskih

pogledov na zgodovino, ki so jih v 19. stoletju izpopolnili Leopold von Ranke in

drugi. Njena prava podoba je torej nekakšna mešanica, neurejenost, razpršenost idej

226 Prim. John Lukacs, At the End of an Age, New Haven-London: Yale University Press, 2002;

Lukacs je o historični zavesti napisal monografijo, ta »programski« spis pa povzema njegove temeljne

poglede na raziskovanje in razumevanje zgodovine.

134

in misli, predvsem pa nad vsem tem najdemo polno nasprotij, prepoznavnih v

vsakem »obdobju prehoda«; kljub temu pa je prepoznavna logična nit »razvoja«, ki

je bil bolj kumulativen, kot pa dober ali slab, hitrejši ali počasnejši, bližji ali bolj

oddaljen.

Historiografijo 17. stoletja lahko – po predlogu Donalda Kelleyja, ki je uredil

zgodovinsko čitanko Versions of history from antiquity to the enlightement –

razdelimo v tri dele: prvi je nazor, da je pisanje zgodovine umetnost, drugi so

številne razprave o metodi, tretji je nadaljnji razvoj univerzalne zgodovine, ki je

nastala že v srednjem veku pri Otu Freisinškem, Joachimu iz Fiore in Christine de

Pisan. Tem trem lahko dodamo še četrti vidik – nedvoumno Descartesovo zavrnitev

zgodovine in Vicovo obnovo v »novi znanosti«. Idejno jedro teh treh kategorij je

nastalo prav zaradi prepletanja metodološke, družbene, psihološke in filozofske

perspektive, skozi katero je utemeljevala svoj smisel zgodovinopisna znanost. To

spoznanje pa bo koristno, ko bomo ugotovili, kdo so bili ti intelektualci, kakšen

socialni status so imeli, zakaj so večinoma še vedno razumeli zgodovino kot resnično

pripoved o velikih junaških dejanjih v politični in vojaški preteklosti, hkrati pa vedno

bliže razsvetljenskemu konceptu znanosti s tem, ko je sprejela kritične metode iz

filoloških analiz humanistov. Refleksija o zgodovinopisju je po sami naravi teme –

mišljenje preteklih svetov! – tako abstraktna, da je ne najdemo pogosto med množico

tedanjega evropskega prebivalstva, ki je bilo v 17. stoletju še vedno razdeljeno po

logiki tridelne fevdalne ureditve. Védnost na individualni ravni je bila do novega

veka mogoča tudi pri kmetih, kaj šele pri cehovskih mojstrih in drugih rokodelcih, pa

mestnih prebivalcih, v 17. stoletju še pogojno imenovanih »meščani«; če pa iščemo

poglobljeno refleksijo o smislu in namenu zgodovine v času znanstvene revolucije

prav v teh družbenih slojih, težko najdemo kakšen izpričan in avtentični vir.227 Zato

je razpravljanje o zgodovini historiografije nujno vezano na spoznanje, da so bili

tisti, ki so izrekali te misli v 17. stoletju, na družbeni lestvici uvrščeni zelo visoko,

227 Pri tem moramo opustiti razpravljanje o zanimivem vprašanju, ali je bila komunikacija, kakor

poskuša dokazati Peter Burke v študiji Social History of Knowledge med učenjaki in rokodelci res

samo enodelna (učenjaki so se učili od rokodelcev), ali pa je bilo razmerje občasno tudi obrnjeno, še

posebno proti koncu 17. stoletja, ko so se institucije védnosti (jezuitski kolegiji, univerze, akademije

idr.) počasi odpirali sadovom znanstvene revolucije, kot so bili, na primer, kopernikov nauk, trije

Keplerjevi zakoni o gibanju planetov, galileijevska in newtonovska znanost … Tudi zgodovinopisje je

prevzelo »poznanstvenje« vsega materialnega in se odpovedalo metafizičnim spekulacijam, sčasoma

pa tudi trdovratno obstojni sentenci Dionizija iz Halikarnasa, da je zgodovina filozofija, ki »poučuje s

primeri«, s tem pa tudi omejitvam pragmatičnega (poučnega) zgodovinopisja.

135

prav ta njihov položaj pa utegne pojasniti vse nejasnosti v zvezi s subjektivnostjo;

različne poglede na pisanje zgodovine namreč bolje razumemo, če sprejmemo

subjektivnost, ne pa objektivnosti kot temeljni vzrok nastanka vsake historiografske

naracije.

V 17. stoletju je védnost o zgodovini prerasla svojo preteklost. Res je, da ni mogoče

potegniti jasne meje med humanističnim zanosom, ki ga je bolj kot sedanjost

zanimala daljna preteklost antike, in znanstvenimi, kritičnimi metodami iz

francoskega zgodovinopisja, vendar pa lahko ugotovimo, da je marsikateri

zgodovinar stal z eno nogo še v ideji pragmatične zgodovine, ki je ni bilo mogoče

premagati naenkrat, z drugo pa v novem svetu znanstvenih resnic, potrjenih z

racionalno analizo, s kritično analizo virov in z odpovedovanjem nepreverjenim

zgodbam iz preteklosti. V 17. stoletju je najprej opazno mišljenje, ki je zgodovino

izenačilo z umetnostjo in jo slavilo kot vrhunec vseh znanosti. Prevzetnost je namreč

črpala iz železnih pravil poučnega zgodovinopisja in ne glede na to, s katerim

področjem raziskovanja se je kdo ukvarjal, skoraj povsod najdemo psihološke

utemeljitve, vezane na Ciceronovo in Dionizijevo sentenco – iz zgodovine se lahko

naučijo veliko predvsem vladarji in drugi »pomembni« ljudje. V »italijanski

tradiciji«, kakor jo imenuje Kelley228 – cvetela je v dobi renesanse in humanizma – je

prevladovala ta misel; grandiozna ideja o zgodovini kot kraljici znanosti je bila

seveda pretirana in je zgodovinarje večinoma ovirala v širjenju historičnih

metodoloških horizontov, čeprav pa se je v posameznih delih spreminjala in

pripravljala teren za poznejše razsvetljenske ideje.

Med njimi je treba opozoriti na tri postave, ki so z načinom mišljenja še dediči

humanizma in renesanse prav z idejo, da je pisanje zgodovine neke vrste umetnost –

in tudi njena vsebina je bila še pragmatična oz. poučna –, hkrati pa je njihov pogled

na preteklost spremenjen do te mere, da so vedeli, kaj je mogoče storiti bolje, na

primer v smeri zgodovinske kritike virov. Daniel Heinsius, Marc-Antoine Muret in

Tommaso Campanella so trije avtorji, ki jih Kelleyjev instruktivni zbornik postavlja

prav pod oznako the art of history. Njihova analiza zgodovine še vedno ostaja na

ravni hvalnice, vendar pa je vsem trem jasno, da jo je treba glede na njen

nepredvidljivi obseg razdeliti na dele in premisliti smiselnost takšnega početja.

228 John Kelley, Versions of History from antiquity to the Enlightement, New Haven-London: Yale

University Press, 2002.

136

Najbolj severno od vseh je bil nizozemski humanist Daniel Heinsius (1580–1685),

izdajatelj Aristotelove Poetike, katerega slavilni govor o moči zgodovine ne dosega

večje stopnje »znanstvene objektivnosti«, kajti kdor spozna zgodovino, je lahko

osvobojen vseh vezi časa in prostora ter varno, v zavetju historie, potuje skozi čas, ne

da bi se mu kaj zgodilo. Pomemben poudarek, ki je opazen tudi pri Muretu in

Campanelli, je v prepričanju, da je najpomembnejša človeška zgodovina, znotraj nje

pa predvsem politična raba. Njena moč je tako velika, da je »mati resnice«, »vzorec

življenja«, »spomenik dejanjem«, »metropola praktične modrosti«.229 Heinsiusova

zgodovina je »tradicionalna«, a mislim, da pri branju teh spisov ne smemo biti

preveč kritični, ker sami dobro vemo, kako nestabilen pomen imata besedi

»moderno« in »tradicionalno«. Bolj kot razlika med tema dvema konceptoma je v

Heinsiusovem spisu dobro opazna in zanimiva retorična veščina, s katero slavi

zgodovino, hkrati pa strasten, pozitiven odnos do predmeta. Ni nenavadno, da je

smisel zgodovine Heinsius našel prav v političnem življenju, saj je koristna za

izobraževanje vladarjev – kajti ti bi se utegnili s poznavanjem zgodovine tudi kaj

naučiti –, svojo naklonjenost zgodovini kot »služabnici politike« pa je izražal skozi

mojstrovine retoričnih besedilnih prijemov. Ne nazadnje je bilo vsem jasno, da se

zgodovina – vsaj tedaj – večinoma prenaša z zapisano besedo.

Južneje je živel še en humanist, Francoz Marc-Antoine Muret (1526–1585),

Montaignov učitelj, ki je v nekem latinsko napisanem govoru slavil bistvo in smisel

zgodovine: zgodovina namreč ni samo tisto, kar se je zgodilo, ampak razlaga tega,

kaj so stvari bile. Zato mora vsako stvar obravnavati posamezno. Muretov sklep, da

je »zgodovina razpršena in časovno urejena pripoved o stvareh, storjenih javno«,230

je vedo o preteklosti omejil samo na javno sfero; to je pomenilo, da večina stvari, ki

so se zgodile na Zemlji – in te so nedvomno zasebne narave! – ni vredna

zgodovinskega raziskovanja. Zato je pogled dominikanca Tomassa Campanelle231

(1568–1639) videti toliko bolj utemeljen, saj je bil mož učen filozof in persona non

grata, ki je svoje misli zapisal v delu Della »philosophia rationalis« (O racionalni

filozofiji). Zanj je »historiografija /…/ umetnost dobrega pisanja zgodovine, da bi

229 Kelley, nav. d., str. 378. 230 Kelley, nav. d., str. 372. 231 Campanella je zanimiv tudi kot pisec utopije Mesto sonca, v katerem je sočasno z Baconom (Nova

Atlantida) predvideval razvito tehnologijo v prihodnji, idealno urejeni družbi. Bil je mož dveh

skrajnosti: občudoval je zgodovino, hkrati pa se je zanimal za povsem nasprotni koncept – utopijo.

137

osnovala temelj vseh znanosti«.232 Znanosti izhajajo iz čutov, ti pa so dokaz duše, ki

je iznajditelj vseh znanosti; med njimi je »zgodovina pripoved, različno oblikovana,

resnicoljubna, odkrita, jasna in zadostna za temelj znanosti«.233 Campanella je

prepričan, da je zgodovina znanost, celo njen temelj, in to je pomembno, kajti

heretični dominikanec je zgodovino že postavil v polje znanosti, ki je tedaj po Evropi

doživljala nov zagon v podobi znanstvene revolucije ali kopernikanskega preobrata;

a ker je podoba vsakega zgodovinskega opisa odvisna tudi od subjekta izrekanja,

avtor postavlja nekaj osebnostnih zahtev za dobrega zgodovinarja. So že zelo

racionalne: človek mora dobro poznati stvar, o kateri pripoveduje, mora biti odločen,

ne sme biti nagnjen k lažnivosti in laskanju, mora biti pošten iskalec resnice … Med

božansko, naravno in civilno/državljansko/človeško zgodovino mora izbrati zadnjo.

Motivacija pa je tipična, vezana na koristnost takšne védnosti, kajti iz toliko preteklih

primerov že enkrat izpeljemo pravilo ter smo zmožni reformirati znanost in zakone.

Misel, da je treba reformirati znanost, se je utelesila v Baconovi »veliki obnovi«,

predvsem v Novem Organonu, Campanella pa je že pred njim na filozofsko-teološki

ravni začutil potrebo po takšni spremembi.

Zgodovinopisci 17. stoletja so bili kot socialna skupina intelektualcev, kakor bi jih

klasificiral Peter Burke,234 počasi rastoča kulturna elita tedanje Evrope – sem sodijo

»možje iz periferije«, historiografi med Alpami in Jadranom –, ki je z »apologijo

zgodovine« na svoj način dosegla, da je veda o minulosti postala znanstvena, kolikor

je lahko razcepljeni, subjektivno-objektivni pogled lahko res takšen. Ne glede na to

pa je psihološka dimenzija njihovih idej enaka, tudi kadar so se srečevali bistveno

različni nazori, kot je bil ta o zgodovini kot ars ali scientia; morda celo veščini v

antičnem pomenu besede (téchne, ars) – vsem je vrednota, da se lahko s

poznavanjem zgodovine izognemo napakam v prihodnosti.

Zgodovina idej, intelektualci, iznajdba, prenos, klasificiranje, nadzorovanje znanja

(cenzura), nato še kulturne sfere in dejanski vpliv »znanstvene revolucije« na

vsakdanje življenje – vsi ti problemi se spletajo v prepoznavno historično skico, ki

mora upoštevati to, da so ljudje iz preteklosti drugačni in da nimajo enakih aspiracij

kakor v vsakršni točki sedanjosti. Zato moramo premisliti o nekaterih

232 Kelley, nav. d., str. 373. 233 Kelley, nav. d., str. 373. 234 Prim. Burke, Social History of Knowledge, nav. d.

138

historiografskih metodoloških idejah zgodovinopiscev, še posebno ker je

»francoska« vnema za racionalno preiskavo narave in spodbudila nastanek kritičnih

metod za raziskovanje in »razkrinkavanje« preteklosti, s tem pa postavila

historiografijo na pot znanosti. Težko je zagovarjati misel, da so bili zgodovinarji, ki

so hoteli narediti svojo vedo bolj znanstveno, nasprotniki dolgotrajne pragmatične

zgodovine, pa vendar lahko v njihovem racionalističnem odnosu do preteklosti, ko so

že zavračali nepreverjene zgodbice, najdemo tisto prehodno točko v zgodovini idej,

ki so jo poglobili protislovni ljudje razsvetljenstva.

Bollandisti so v 17. stoletju postavljali temelje kritičnih metod s preiskavo življenj

svetnikov in z Jeanom Bollandom (1596–1665), »začetnikom znamenitih Acta

sanctorum in zbirke nemških dokumentov Monarchia Romani Imperii, se začenja

pripravljati trenutek, v katerem sta genija Voltaire in Edward Gibbon (1737–1794)

zbiranje in kritično presojo zgodovinskih virov ustoličila kot temelj historiografskega

dela«.235 Kakor bi bilo sicer zanimivo raziskati odnos med bollandisti in

protestantskimi intelektualci, lociranimi na svojih univerzah ali akademijah236, se je

treba omejiti; prav tako zanimiva kot bollandisti sta bila druga dva francoska

zgodovinarja, Jean Bodin (1530–1596) in Jean Mabillon (1632–1707), pravobranilec

in benediktinec. Oba – ne glede na to, kako različnim skupinam sta pripadala! – sta

bodisi s pravnega bodisi iz teološkega vidika razmišljala o smislu in cilju

historiografije. Bodinov spis Methodus ad facilem historiarum cognitionem (Metoda

za lažje razumevanje zgodovine) iz leta 1566 je bil še močno navezan na mišljenje

Campanelle, saj je prav tako kot dominikanec tudi Bodin iskal nadarjenost med

izbranci zgodovinopisja. Psihološka vrednota zgodovinarjeve nadarjenosti je glede

na svoj pomen nedvomno del pojmovanja zgodovine kot umetnosti, zato je jasno,

zakaj je Bodin odličen primer za utemeljitev teze o prehodu med eno in drugo

mišljenjsko paradigmo (če začasno uporabimo strukturalistični slovar): Bodin je

marsikatero o zgodovini ponovil v luči poučne zgodovine,237 hkrati pa je

racionaliziral odnos do virov ter si prizadeval izdelati primerjalno metodo za

235 Oto Luthar, Mojstri in Muze. Kaj in zakaj je zgodovina?, Ljubljana: Modrijan, str. 35. 236 Pri tem se bo nedvomno zastavilo še vprašanje, na kakšen način je zgodovina vpeta v Baconovo

instauratio magna; s svojim delom je angleški filozof podeli zgodovini status znanstvenosti;

nedvomno je bil viden vpliv znanstvene revolucije. Seveda pa je treba biti previden pri odločitvi, kdo

je bolj vplival na koga; splošno prevzeto mnenje je, da so se učenjaki učili od rokodelcev ali

mehanikov, nasprotno pa da ni mogoče. 237 Primer za to je še Bodinova misel, da mora biti vse oblikovano »glede na svete zakone zgodovine«

(Kelley, n. d, str. 382) kot »gospodarja življenja«.

139

ločevanje avtentičnih od ponarejenih dokumentov. Metoda se sistematično ukvarja z

opredelitvijo zgodovine, v kateri jo podobno kot Campanella Bodin deli na človeško,

naravno in božansko, predstavljena pa je lahko univerzalno ali partikularno. Najbolj

znana je zavrnitev štirih monarhij, izvirajoča iz Danielove knjige in njegovih vizij

prihodnosti. To je bilo racionalno dejanje, saj je – kot nekdaj humanist iz Rima

Lorenzo Valla s Konstantinovo darovnico – Bodin zavrnil politični koncept

orientalskega in grškega kraljestva, Rimskega imperija in germanskega cesarstva in

postavil kritiko virov na bolj racionalni temelj. Zgodovinar mora biti objektiven,

pravi Bodin, brez čustev, brez vrednostnega odnosa. Hkrati pa zapiše, da zgodovina

ni objektivna in da so človeška dejanja neizogibno povezana z napakami. To je

izhodišče za bolj tradicionalni pogled na koristnost zgodovine, ki nas bo odvrnila od

napak, ki bi jih storili, če ne bi poznali »podobnega« preteklega dogajanja. Bodin

torej stoji med dvema skrajnostma v umevanju zgodovine: čeprav je zgodovina

subjektivna, si mora zgodovinar prizadevati za objektivnost.

Nepristranskost kot znanstvena vrlina je del dolgotrajnega učenja in izkušnje pri

branju starih dokumentov, je prepričan Jean Mabillon v spisu o diplomatiki, eni

izmed tistih »pomožnih« zgodovinskih ved, ki omogočajo kritiko virov utemeljiti na

še bolj racionalnih temeljih. Mabillon je z bogatimi izkušnjami študija življenj

svetnikov (izdal je tudi dela sv. Bernarda) napisal razpravo O diplomatiki (1681), v

kateri je prvi »po Lorenzu Valli postavil pravila za humanistično metodo historične

kritike in za študij rokopisov«.238 Njegova pravila so res že bila racionalno izdelana

metoda za raziskavo – ne pa še pravo razumevanje – preteklosti. Prepričan je bil, da

radikalen dvom v avtentičnost starih dokumentov ni smiseln. Njegov socialni status

intelektualca, ki zna več jezikov, mu je omogočal temeljit študij virov, ki ga je

podvrgel pravilom: avtentičnosti ne moremo potrdili le na podlagi materiala (ali je

vir na papirusu, kakšen tip pisave ima, slog pisanja, kako so zapisani datumi, podpisi,

žigi …, kajti vse to je mogoče ponarediti), ampak v primerjanju vseh naštetih delov

starih dokumentov,239 kajti Mabillon verjame, da vseh materialnih karakteristik vira

238 Kelley, nav. d., str. 413. 239 Mabillon ima s tem izrazom predvsem v mislih antiko, ne pa srednji vek, do katerega so tudi

zgodovinarji 17. stoletja, še bolj pa razsvetljenci stoletje pozneje gojili negativen, zavračajoč odnos. V

17. stoletju je bila tisočletna doba, medium aevum, še vedno barbarska – za zgodovinarje predvsem

zato, ker so zgodovine polne nepreverjenih zgodb in govoric, med njimi pa težko ločiš prave od

lažnih. Srednjeveške kronike so bile pozneje še bolj »smešne« razsvetljencem, ki pa so svoj filozofsko

teleološki pogled vsilili vsem človeškim dobam in zasledovali razvoj in napredek razuma, ki pač v

140

ni mogoče ponarediti vseh skupaj hkrati. Zanimivo je tudi, da je sicer še močno

pobožni Mabillon previdno zapisal, da noben vir – še božanski ne – ni imun na

»pokvarljivost«.240

Mabillonova metoda avtentifikacije historičnih virov in Bodinovo splošno

premišljevanje v Metodi sta v 17. stoletju zgodovinopisje bolj približali znanosti in

počasi prelamljali s pragmatično tradicijo; res pa je, da je nista radikalno zanikala, saj

sta oba zagovarjala misel o javnih zadevah, državniških dejanjih, junaštvih in

drugem, kar je tradicionalno zanimalo evropsko zgodovinopisje na začetku novega

veka. Človeška zgodovina je bila še vedno brez razlage ali poskusa razumevanja

»družbenih sprememb«, saj so si jih zgodovinarji predstavljali kot nespremenljive

entitete, je ugotovil Bogo Grafenauer v metodološkem delu Struktura in tehnika

zgodovinske vede; o »znanstvenosti« tedanje historiografije pa najdemo, na primer,

še bolj odločno negativno sodbo Mirjane Gross v spisu Historijska znanost.241 Ne

glede na to pa sta Bodinov in Mabillonov prispevek h kritični analizi virov tako

velika, da ju nikakor nismo smeli izpustiti. Njuna historiografska misel je podobna

idejam angleškega filozofa Francisa Bacona, ki je v Predgovoru k Novem Organonu

zapisal, da scientia njegovega časa naredi »človeka bolj dovzetnega za blebetanje, za

ustvarjanje pa je nezrela in nesposobna«.242 Zato je po oddaljenem zgledu

Aristotelovega korpusa logiških spisov v »veliki obnovi« postavil temelje znanosti,

kamor je vključil tudi zgodovinopisje. In ni nenavadno, da v zasebni Leibnitzovi

korespondenci iz leta 1692 zasledimo organicistično pojmovanje zgodovine, ki je

kakor človeško telo: kronologija so njene kosti, genealogija živčni sistem, skriti

motivi in uporabni primeri telesni sokovi, okoliščine pa so človeško meso.243

Že Leibnitzova primerjava zgodovine s človeškim telesom, ki je univerzum vsemu

človeškemu dostopnega, in Campanellovo, Bodinovo in Gaillardovo244 razumevanje

minulosti sta del historiografije usmerili v višave širokega razgleda. Campanella,

srednjem veku ni bil tako velik; ni odveč razkriti razsvetljenskega občutka, da je zgodovina razuma

najbolj kulminirala prav v njihovem času. 240 Ta misel je le del velike miselne spremembe v drugi polovici 17. stoletja, ki jo je široko in

temeljito opisal Paul Hazard v Krizi evropske zavesti. 241 Prim. M. Gross, Historijska znanost. Razvoj, oblik, smjerovi. Zagreb: SNL, 1980. 242 F. Bacon, Novi Organon, Zagreb: Naprijed, 1986, str. 4. 243 Kelley, nav. d., str. 434–435. 244 Pierre Droit de Gaillard, avtor spisa Methode qu'on doit tenir en la lecture de l'histoire (Metoda za

razumevanje zgodovine, 1574), v katerem je zgodovina »pričevalec časa«, razdeljena pa je na profano

(z naravno zgodovino vred), univerzalno in partikularno. Prim. Kelley, nav. d., str. 395–396.

141

Gaillard in Bodin so v svojih metodoloških spisih, če jih pogojno tako imenujemo,

postulirali dve temeljni perspektivi na preteklost: posebno in splošno. Tudi

partikularnost in univerzalnost zgodovinarjevega pogleda sta bili tista vsebinska

možnost, med katerima so se gibali zgodovinarji 17. stoletja. Dihotomija ni bila

nova, ampak znana že iz antike, kljub svoji starosti pa je tedaj spodbudila

nadaljevanje univerzalne zgodovine, razvite že v renesansi, ki ni nič kaj drugače

interpretirala fenomenov preteklosti kakor »tradicionalno«245 zgodovinopisje. V času

poslednjih polihistorjev je bilo še mogoče uporabljati to besedno zvezo, po

specializaciji znanosti pa si je danes težko predstavljati človeka, ki bi povedal

približno »vse«, kar se je zgodilo v preteklosti. Sir Walter Raleigh, James Ussher,

Jacques-Bénigne Bossuet in Samuel Pufendorf, ki so zasnovali načrt široke

univerzalne zgodovine, so si bili – ne glede na to skupno točko – zelo različni po

socialni in intelektualni plati: Raleigh je bil najemniški vojak in videl je veliko sveta,

Ussher je bil nadškof in teolog, Bossuet filozof, zadnji pa profesor prava; jasno je, da

je v fevdalnem sistemu, v katerem obstajajo trije stanovi, njihov socialni in

intelektualni status bistveno različen. Tudi okoliščine, v katerih so nastajali njihovi

»metodološki« spisi, so bile kar se da različne: Raleigh je Svetovno zgodovino

(History of the world, 1614) pisal, ko je bil zaprt v londonskem Towru, »mešanico

srednjeveških in modernih predstavitvenih načinov /…/. Postavil je temelje sodobne

razlage na vprašanje: zakaj je treba preučevati zgodovino.«246 Ussher je kot

eminentni predstavnik klera247 17. stoletja izdeloval primerjalno kronologijo in 1658

izdal Annals of the world (Svetovne anale). Bossuetova pedagoška Discours de l'

histoire universelle (Razprava o univerzalni zgodovini, 1681) sodi v poglavje

»izobraževanje vladarjev«, Pufendorfovo zgodovinsko delo pa je bilo povezano z

dvorom Karla IX., zato ni nenavadno, da je korist zgodovine povezal s plemiško

elito.

245 Tradicionalno kot pojem je pomensko zelo nestabilen. Verjetno ni več smiselno analizirati tedanjih

spisov z dihotomijo moderno-tradicionalno, ampak je treba v njih čim bolj neobremenjeno najti tiste

usedline idej, ki so nastajale in se širile po intelektualni Evropi; s tem pa najdemo tudi tiste, ki te moči

in sreče niso imele. 246 Luthar, nav. d., str. 33–34. 247 Izraz »kler« se v študijah socialne, intelektualne in kulturne zgodovine – po zgledu Le Goffove

rabe v študiji Intelektualci v srednjem veku, uporablja za intelektualce 16. in 17. stoletja, ki pa so bili

lahko poklicno, socialno in miselno zelo različni. Prim. P. Burke, nav. d., in A. Capuder, Tristan in

Izolda, v: Joseph Bedier, Tristan in Izolda, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 137.

142

Vsem pa je skupna ideja splošne, univerzalne zgodovine, ki se je še nekritično

začenjala s stvarjenjem, »napredovala« pa je v raznih epohah do sedanjosti. Raleigh

jo šteje za izjemno znanost, kljub vsemu pa ne pozabi dodati, da nad vsem bedi

vsevidno in vsevedno božje oko. »Obenem je vedno znova opozarjal, da ni potrebno

nikogar prepričevati o koristi, ki jo prinaša poznavanje preteklosti: 'Če kdo želi ostati

tujec v svoji deželi, gost v lastnem mestu in večni otrok v znanju, mu pustite, da dela

po svoje, jaz ne pišem za takšne šaljivce …«248 Ussher se je ukvarjal predvsem s

kronologijo, ki jo je poskusil utemeljiti na čim bolj racionalnih temeljih249, saj se mu

določanje časovnega zaporedja ni zdel nerešljiv problem. Bossuet je sicer mislil, da

za »običajnega človeka« zgodovina ni koristna, vsekakor pa je kot učiteljica

neizogibna pri vzgoji vladarja; zanimiva je opredelitev univerzalne zgodovine kot

preteklosti »vseh držav in vseh ljudstev« in izkazuje njegovo vero v moč takšnega

pogleda. Njegov zgodovinski pregled se razteza vse do dobe Karla Velikega, prav

tako kot za Ussherja pa je Francozu najvišja vrednota božja previdnost. Pri

Pufendorfu moramo med mnogimi idejami opozoriti na dve: jasno je razvidna

podobnost z Bossuetom, saj je tudi profesor prava omejil recipiente zgodovinopisja

na »pomembne ljudi«, čeprav jih pojmuje že malo širše – zgodovina ni več samo za

vladarje, ampak za vsakogar na odgovornem položaju v državi. Druga misel pa v

okviru univerzalne zgodovine pomeni premik v historiografski metodologiji, kajti po

Pufendorfovem prepričanju je sicer treba dobro poznati antično zgodovino, hkrati pa

ne smemo zanemariti sodobne.

Tako je univerzalna perspektiva na minulost v 17. stoletju našla svoje nadaljevanje v

spisih socialno in intelektualno tako različnih ljudi, pa vendar vseh povezanih z

navdihom muze Klio. Njihov pogled na preučevanje preteklosti se sicer še vedno

trdno naslanja na tradicijo pragmatičnega zgodovinopisja, hkrati pa uvaja bolj

racionalne elemente, ki so predvsem prek Bodina in Mabillona na začetku 18.

stoletja postale temelj razsvetljenske miselnosti. A še preden je napočila ta

pomembna doba za evropsko zgodovinopisje, se je morala razrešiti še ena izjemno

zanimiva kontroverza 17. stoletja, ki jo najbolj poosebljata René Descartes in

Giambattista Vico.

248 Luthar, nav. d., str. 34. 249 Izračunal je, da je bil v trenutku pisanja – torej leta 1658 – svet star natanko 4004 leta, 70 dni in 6

ur. Prim. Kelley, nav. d., str. 425. Takšni izračuni niso bili ravno redki, pregledno pa jih je navedel

Jean d'Alembert v veliki razsvetljenski Enciklopediji pod geslom »kronologija« (Kelley, nav. d., str.

449).

143

4.1.1.3.1 Zgodovinopisje na Slovenskem

Seveda pa muza Klio ni bila vplivna samo širše, ampak tudi v prostoru med Alpami

in Jadranom, v južnem delu Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, ki se ga

je vojna vihra tridesetletne vojne sicer izognila, ni pa mu prizanesla z močnim

pohodom protireformacije, s transformacijo šolstva (na primer z ukinjanjem

protestantskih osnovnih šol) in drugimi družbenimi spremembami, kot so bili na

primer kmečki punti; plemiški in meščanski sloj v mestih in velika večina

podeželskega prebivalstva, ki se ga je stoletje prej že dotaknilo prizadevanje

protestantskih reformatorjev, je tvorila prebivalstveno strukturo slovenskega

prostora, v katerem se je slišala in brala nemška, italijanska in slovenska beseda. V

vedno bolj naraščajočem zanimanju za izobrazbo in znanost je, paradoksalno, za

nekaj desetletij zastal tisk slovenskih knjig. Tedaj naj bi nastopilo »mračno« obdobje

slovenske zgodovine, ki je v marsičem res bilo korak nazaj, hkrati pa je tedaj, v času

širjenja znanstvene revolucije po Evropi, v slovenskem prostoru nastajal trden temelj

za razvitek znanosti na koncu 17. stoletja. Brez podrobnejše raziskave in glede na

dosedanje raziskave protireformacijskega stoletja je mogoče reči, da je na videz

nasprotujoče si dejstvo, da je prav tedaj zastala produkcija slovenskih knjig (do leta

1672), čeprav je znanost cvetela,250 bolj umljivo, če si zamislimo različne sloje

prebivalstva – kmeta, trgovca, prebivalca mest, fevdalca – in spoznamo, da kulturna

blokada ni bila popolna, saj ni bilo mogoče ustaviti širjenja pismenosti in s tem

navdušenja nad védnostjo nasploh in znanostjo še prav posebej. Prav tako postane

jasno, da je ta sprememba povezana z razvojem in nastankom velikega števila mest

na Slovenskem 17. stoletja.251 V prostoru med Alpami in Jadranom niso delovali le

250 Podobno dihotomijo najdemo v nasprotju med »razvojem« znanosti (predvsem v

institucionalizirani obliki in porastom praznoverja (čarovniških procesov). 251 Prim. Alja Brglez, Zrno soli za imperij. Piran 1579–1609, Koper: Založba Annales, 2005.

(podatek, vsebina). Res pa je, da je bila socialna strukturiranost mest – v njih je bilo največ obrtnikov

(vsi naslednji podatki so za Ljubljano leta 1706: 30,2 %), sledili so jim moški (16,10 %) in ženske

brez poklica (15,64 %), javna služba (7,69 %), uslužbenci plemstva (5,37 %), ljudje, ki so se ukvarjali

s prometom (4,77 %), dninarji (2,92 %), trgovci (2,89 %), gostinci (2,72 %), ribiči (2,25 %), plemstvo

(2,58 %), doktorji (1,46 %), reveži (1,13 % – prav v drugi polovici 17. stoletja so se mestne oblasti

lotile odločnega »boja« proti vedno bolj razširjenemu beračenju), duhovščina (0,79 %), kmetje (0,40

%) in vsi ostali (3,18 %) – taka, da so meščani pomenili v povprečju le tretjino prebivalstva in več

desetletij se je populacija številčno le počasi povečevala: okrog leta 1700 je imela, na primer

Ljubljana, okrog 7500, osemdeset let pozneje pa le okrog 10.000 prebivalcev; Gorica in Celovec sta v

istem obdobju povečala populacijo od okrog 4000–5000 na 9000–10.000; zanimiv primer je Trst, ki je

kot pristaniško mesto doživel v enakem obdobju skok od 5000 na 20.000 prebivalcev. Ostala mesta so

bila precej manjša, imela so od 600 do 1700 prebivalcev in ob koncu 18. stoletja je od 900.000

prebialcev le šest odstotkov živelo v mestih, torej krajih, kamor postavljamo središča intelektualne

dejavnosti (prim. Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov, nav. d., str. 278–279). Marko Štuhec

144

Slovenci – ti so bili razpršeni daleč po Evropi –, ampak zaradi narodnostne pisanosti

cesarstva tudi prišleki; nekateri so se s slovenskim prostorom povezali za vedno (na

primer Schönleben).

Razmislek o tem vprašanju je treba predstaviti bolj obširno in upoštevati nekatera

teoretska izhodišča, kakor nastajajo ob premisleku pojma »intelektualec«, ki je bil

vse do novega veka poimenovan kot »kler«, a ne v sedanjem pomenu te besede. Kajti

vloga mislečih posameznikov znotraj uniformiranega cesarstva, ki je v naslednjem

stoletju z Marijo Terezijo in Jožefom II. naredilo red v upravi, političnem in

vojaškem življenju imperija, je pomembna in je na koncu 17. stoletja prispevala k

ponovnemu dvigu deželne zavesti in znanosti. Med številnimi, ki jih lahko iščemo na

osi Trst–Dunaj (in še druga os), so bili tudi historiografi in njihova »praksa«

zgodovine; marsikdaj so hkrati kleriki (torej teologi, kanoniki, pridigarji, duhovniki,

redovniki ...). Doba baroka, »ki je kot izraz zmage konfesionalnega absolutizma nad

reformacijo začel prežemati vsa področja kulturnega življenja«,252 je s

humanističnim (pragmatičnim) zgodovinopisjem in okoljem, ki je bilo pripravljeno

sprejemati njena dognanja, postavila zgodovinopisje nekam v bližino tedanjega

evropskega. Seveda ni bilo brez sledov časa, saj je bilo nemško orientirano, kakor

opozarja Vasko Simoniti v Slovenski zgodovini do razsvetljenstva, omejeno pa z

»deželnim konceptom« in hkrati je ostajalo, s svetlečo izjemo Valvasorja – kar si

bomo natančneje ogledali v nadaljevanju našega razmišljanja – na nekritični ravni.

V dobi kulturnega razcveta v drugi polovici 17. stoletja, ko se je poleg vedno večje

družbene in individualne vloge védnosti in znanosti, paradoksno, pojavljajo vedno

več praznoverja (verovanj v demonične sile in hudiča so prav tedaj peljale v številne

čarovniške procese na Slovenskem), je bilo zgodovinopisje ena izmed vej »novih«

znanosti, vsaj v tem prostoru, ki je nastala pod vplivom predhodnih humanističnih in

jezikoslovnih znanosti, predvsem pa nemškega humanističnega zgodovinopisja. v

pa opozarja, da mesto tedaj »še ni ujeto v abstraktno mrežo načeloma enakovrednih ulic. /.../ Mesto je

strukturirano lisasto kot organski skupek delov, ki se členijo okoli posameznih točk, pomembnih za

njegovo življenje in delovanje.« (Marko Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren.

Ljubljana: Studia humanitatis, nav. d., str. 46; prim. še Štuhec, Besede, ravnanja in stvari. Ljubljana:

Slovenska matica, 2008, str. 256). Kajti vrednost hiše, kar je Štuhec prepoznal iz analize zapuščinskih

inventarjev iz druge polovice 17. stoletja, se meri glede na sosede, na primer: ljubljanski trgovec Jožef

Teneffel pl. Tenau (seveda mu je ekonomski položaj prinesel tudi plemeniti naziv!) se je naselil na

vogalu nasproti hiše Auerspergov, najbolj vplivne kranjske rodbine. Mesto ni strukturirano le

geografsko. Strukturirano je tudi družbeno. Posamezni mestni deli imajo zaradi ljudi, ki tam stanujejo,

različno vrednost (Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren, nav. d., str. 47). 252 Peter Štih, Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, nav. d., str. 244.

145

slovenskem zgodovinopisju je najprej močno opazen vpliv polihistorske dobe, v

katerem so se principi, kakor smo poskusili pregledati zgoraj, univerzalne zgodovine

začeli drobiti, v posameznih delih Evrope pa so začeli pisati bolj ali manj kritične

preglede preteklosti. To se je dogajalo vse od zatona protestantizma naprej, že pri

servitu Alasiu da Sommaripa,253 ki se je v Devinu naučil slovensko in napisal prvo

opisno slovnico254 in slovar, o čemer smo že govorili, a poleg jezika in jezikoslovja

je pisal tudi zgodovinske prispevke za svoj red. V sodelovanju z Arcangelom

Mariom Gianijem, prvim kronistom reda servitov, je 1604 izdal seznam, »na katerem

je upodobljena ladja kot simbol reda servitov z več kot 150 imeni njihovih

najvidnejših predstavnikov«.255

Podobno intelektualno stremljenje je izkazoval Samuel Budina (med 1540–po

1571256), »po rodu Kranjec, po domovini Ljubljančan«, ki je se je po tem, »ko se je

izobrazil v humanističnih in višjih šolah, /.../ pred vsemi lotil pisanja zgodovine«.257

Zanimiv je Dolničarjev poudarek, da je to storil »pred vsemi« in ga tako pravzaprav

postavi za prvega zgodovinarja v protestantski dobi. Seveda je treba to vzeti cum

grano salis. Budinov prevod Historije Sigeta Ferenca Črnka iz hrvaščine v latinščino

– izšel je leta 1568, na prigovarjanje Janža Khisla, in to na Ungnadovem biblijskem

zavodu v Tübingenu – je doživel velik mednarodni uspeh, saj so po njegovi verziji

nastali še prevodi v nemščino, italijanščino in španščino. Kot zgodovinarja ga

omenja Valvasor v dodatku k šesti knjigi Slave258, precej pozornosti pa mu je

namenil Pohlin.

Za slovensko historiografijo in historiografe na Slovenskem sta že na prehodu v 17.

stoletja svoj zgodovinski pogled prispevala Michael Kristalnick (1530/40–1595) in

zgodovinar in polihistor ter rektor stanovske protestantske šole v Celovcu – in še bi

253 Žalostno dejstvo življenjske zgodbe tega za slovenščino pomembnega klerika, ki mu brez dvoma

lahko rečemo intelektualec, je, da je ko je po letu 1615 odšel v samostan San Marcello v Rimu, nato

pa je, ko so ga leto pred tem zaprli v ječo servitov v »Corneto, kjer je, opran neupravičene obtožbe o

trgovanju z relikvijami, kot prokurator samostana umrl« (Metka Furlan, Alasia da Sommaripa. Novi

Slovenski biografski leksikon, 1. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013, stran: http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi126480/). 254 Ker je intelektualna zgodovina tudi zgodovina usod posameznih (tudi prepovedanih) knjig, naj

omenimo, da se je Alasiev slovar, tako kot Pachernekerjev katekizem, izgubil in »zaživel« svojo

zgodovino šele od začetka 19. stoletja, ko je edini ohranjeni izvod kupil Jernej Kopitar za knjižnico

Žige Zoisa (nav. po Metka Furlan, nav. d.). 255 Metka Furlan, nav. d. Spis nosi naslov Navis religionis servorum Sanctae Mariae (Ladja religije

podanikov svete Marije). 256 Nav. po Francetu Kidriču, SBL, nav. d. (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi152726/) 257 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, str. 335. 258 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 121.

146

lahko naštevali – Hieronim Megiser, oba s Koroške; ker je bila to še vedno doba

polihistorjev, je razumljivo, zakaj se Megiser ni ukvarjal samo z zgodovino, ampak

še z drugimi sadovi človekovega duha.259 Kot intelektualec svojega časa je mnogo

potoval in študiral (v Tübingenu, Padovi, Bologni, Sieni, Rimu, na Malti, na

Nizozemskem in v Angliji), medtem pa pridobival številne ugledne nazive

(nadvojvoda Karel ga je 1590 imenoval za »rednega historiografa), hkrati pa deloval

v dobro protestantske zadeve: vpleten je bil v takrat zelo tvegano podjetje skrivanja

in razpečevanja protestantskih knjig.260 Ko je nadvojvoda leta 1600 ukinil

protestantske cerkvene in šolske ministerije na Koroškem, je moral tudi Megiser

zapustiti Celovec; hotel je ostati, a mu pri tem niso pomagali niti vsi mogoči naslovi

in častne službe, ki jih je imel, zato se je moral preseliti v Frankfurt, kjer je postal

meščan, nato pa še v Leipzig, kjer je opravljal službo uradnega historiografa

Kristijana II. in profesorja na univerzi.

Med številnimi spisi je treba v intelektualni zgodovini poznega protestantizma – kajti

Megiser je kot najljubši učenec Nikodema Frischlina in je prijateljeval z Dalmatinom

in dvema Trubarjevima sinovoma – omeniti naprej jezikoslovna dela, ki so bila sicer

napisana v polihistorskem duhu, predvsem Megiserjev njegov slovar štirih jezikov

(Dictionarium quattuor linguarum, 1592), pri katerem je črpal iz Dalmatinovega

registra in Bohoričeve slovnice, in Thesaurus Polyglottus (1603 v Frankfurtu), v

katerem je poleg slovenskih besed pritegnil in analiziral še hrvaške. Toda posebej je

treba opozoriti na Megiserjevo obsežno zgodovinopisno delo Annales Carinthiae

(Zgodovina Koroške, 1612), kjer je poskusil opisati celotno zgodovino Koroške;

dejstvo pa je, da je to delo nastalo po še bolj obsežni Christalnickovi koroški

zgodovini (Historia Carinthiaca, 1589–1592), kajti njegovo zbrano gradivo je bilo

za Megiserja zelo pomembno. Po tem, kako kombinira mit in resnico, je zelo

podobna Bavčerjevi Zgodovini Norika in Furlanije, a pomembno je bilo, da se je

kljub pogosti nekritičnosti do zgodovinskih dejstev – pač po logiki, če dejstva ne

ustrezajo tezi, toliko slabše za dejstva – črpal iz neposrednih virov, danes izgubljenih

stanovskih arhivov. Veliko nam pove podatek, da so mu leta 1611 koroški stanovi

259 Janez Logar v SBL, pod geslom Hieronim Megiser, imenuje Korošca, ki ga je zaznamovalo zelo

razburljivo življenje, za humanista, ki je, na primer, 1612 izdal prvo turško slovnico v nemščini,

zanimal pa se je za potopis, zemljepis, genealogijo, zdravilstvo in mehaniko; več kot štirideset del je

izdal, v rokopisu pa jih je ostalo več kot trideset (Logar, SBL, Ljubljana: Zadružna gospodarska banka,

1933 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi357106/). 260 SBL navaja, da je pomagal v slovenske dežele v 21 sodih pretihotapiti Trubarjevo Hišno postilo; na

njihovi poti jih je Megiser v Celovcu skriv v šolskem poslopju (prim. Logar, SBL, nav. d.).


147

»prepovedali objavo 'Koroške kronike', v katero je zastavil vse svoje premoženje.

Začeli so ga pritiskati dolgovi, morila ga je skrb za petero nepreskrbljenih otrok,

katerim je 9. aprila 1612 umrla mati.«261 Megiser kot intelektualec zgodnjega 17.

stoletja je pomembno zaznamoval začetke slovenske historiografije, in prav v

njegovem (in Kristalnickovem) »konceptu zgodovine« Bogo Grafenauer vidi

razširitev polja raziskovanja, saj je poleg pokrajinske orientiranosti postala

pomembna še nemška, ki je vplivala na Schönlebna in Valvasorja.262

Pozneje je bilo koroško zgodovinopisje obogateno še z delom cerkvenega

zgodovinarja mlajše generacije, Marka Hanžiča (1683–1776), o katerem je v

Zgodovini Slovencev zapisano, da »je kot prvi Slovenec v zgodovinopisju uporabljal

zgodovinske kritične metode«.263 Jezuit, ki je bil v svojem redu oproščen drugih

dolžnosti prav zato, da se je lahko lotil preiskovanja arhivov, je bil, kakor je

prepričan Joža Glonar, eden najznamenitejših učenjakov svoje dobe.264 Njegova

temeljna zamisel je bila, kar mu v celoti ni uspelo, je bila, da bi izdal celotno

zgodovino Germanije (pod naslovom Germania sacara; prva knjiga je izšla v

Augsburgu kot Germaniae sacrae tomus I leta 1727, drugi del pa dve leti kasneje) in

je veliko potoval ter iskal razne vire. Njegovi govori o turškem obleganju, sodobnih

vladarjih, razni panegiriki in spisi o univerzi in poučevanju dopolnjujejo podobo

intelektualca zgodovinarja, ki se je, tedaj že na podlagi sodobnikov, dobro zavedal

poslanstva in moči historiografije.

Med mlajšo generacijo je sodil tudi jezuit Martin Bavčer (1595–1668), »po rodu

Kranjec, po domovini Vipavec«,265 človek, ki ga je »od tiska potisnila pod rušo smrt

– takšnega človeka, ki so mu številni zaradi njegove nenavadnosti privoščili daljše

življenje,«266 piše Valvasor v Slavi, promoviran z doktoratom iz filozofije, po

poklicu pa profesor sholastične filozofije v Gorici in rektor kolegija na Reki; pod

psevdonimom (Gauentius Hilarius Goritianus) je 1660 izdal Panegirik v čast Vašega

rimskega cesarskega veličanstva Leopolda Avgusta, ko je njegovo cesarsko

261 SBL, nav. d. 262 Bogo Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede. Ljubljana: Filozofska fakulteta v

Ljubljani, 1973, str. 219. 263 Zdenko Čepič et. al. (ur.), Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str. 347.

264 Joža Glonar, SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1926 (http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi224287/). 265 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 335. 266 Valvsor, Dodatek, nav. d., str. 149.



148

veličanstvo leta 1660 premilostljivo obiskalo dedne dežele (latinski naslov, obratno),

v rokopisu pa je zapustil zgodovinopisno delo Zgodovina Norika in Furlanije

(Historia rerum Noricarum et Foroiulensium, 1657–1663), zgodovinopisno delo, v

katerem se je namenil »zbrati v tej knjigi spomine in legende starega Sredozemskega

Norika in Furlanije, tudi če ne povsem proučene, da bi vsaj delno ostale zapisane

potomcem«.267 Linhart je v svojem poskusu zgodovine (celoten naslov) Bavčerjevo

delo kritično ocenil, da je preveč nagnjeno k čudežnemu in religiji, čeprav je »ta mož

za prihodnjega zgodovinarja Kranjske vsaj zbral material«,268 in res je, predvsem v

zaključku, ko se že dotika lastne sodobnosti, Bavčer zelo naklonjeno govori o obeh

vladarjih Ferdinandih, skoraj servilno, njegov intelektualni ustroj pa je ostajal v

okovih »tradicije«, saj tudi Pohlin še navaja, da je »sredi sedemnajstega stoletja /.../

živel zelo pobožno življenje in je v veri, ki mora biti podpora in vladarica državnega

ustroja in voditeljica zgodovine, vedno priznaval prvenstvo«.269

Gotovo je nesporno, da je med intelektualci 17. stoletja, zapisanih zgodovini in

zgodovinopisju, najsijajnejše ime že večkrat omenjenega teologa, filozofa,

duhovnika, redovnika in jezuita Janeza Ludvika Schönlebna (1618–1681), sina

ljubljanskega župana in mestnega glavarja Ludvika Schönlebna.270 »Luč učenih

mož,« ga imenuje njegov učenec in nadaljevalec njegovega zgodovinopisnega dela

Janez Vajkard Valvasor, je »z učenim latinskim peresom razsvetlil svojo domovino –

vojvodino Kranjsko«,271 za Dolničarja pa je »gotovo prvak zgodovinarjev svoje

dobe«.272 Sam je bil sicer že rojen na Kranjskem, v Ljubljani, čeprav je njegova

družina izvirala iz Württenberškega. Valvasor, ki je z Erazmom Franciscijem

nadaljeval intelektualni projekt zgodovine Kranjske, je v dodatku k šesti knjigi Slave

svojega učitelja Schönlebna povzdigoval v nebo, kajti ker je številne daleč presegel,

ga je to »povzdignilo tudi k tako daljnemu cilju učenosti, kakršnega ne more doseči

vsak, tako da mu je bilo v deželi le malo ljudi kos v izobraženosti«,273 za Pohlina pa

267 Martin Bavčer, Zgodovina Norika in Furlanije. Ljubljana: SBD Ljubljana, 1991, str. 11. 268 Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana:

Slovenska matica, 1981, str. 55. 269 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 450. 270 O njegovem rokopisu Letopisi vojvodine Kranjske se Pohlin v Bibliotheca Carnioliae sprašuje, ali

se je sploh ohranil (prim. Pohlin, nav. d., str. 551). 271 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 138. 272 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 332. 273 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 138.

149

veljal za »neutrudljivega domoljuba in nadvse vnetega za čast domovine, prvega

akademika operoza«.274

Slovenska literarna zgodovina ga sicer raje kot zgodovinarja omenja kot pobudnika

prvega slovenskega tiska po več kot polstoletnem zastoju tiskarskega kapitalizma, o

čemer smo že pisali v prejšnjih poglavjih, a iz njegove biografije je zanimiv podatek,

da se je sicer šolal pri jezuitih, a tam ni hotel dolgo ostati; morda tudi zato, ker

jezuitski red tedaj zgodovinopisja še ni priznaval kot samostojne znanosti. Bil je

temeljito izobražen: leta 1643 je v Gradcu dosegel je doktorat iz filozofije, 1653 pa v

Padovi še doktorat iz teologije izjemno veliko truda pa je posvečal logiki in

retoriki.275 Valvasor poroča, da je raje postal posvetni duhovnik in stolni dekan v

Ljubljani in kot ljubitelj bojnih petelinov in psov, predvsem pa kot osamljeni mislec,

ki se v družbi ni rad kazal – skoraj bi ga lahko že primerjali s kasnejšim

Rousseaujevim konceptom od družbe iztrganega človeka, le da bi res težko videli v

njem »plemenitega divjaka« –, je živel pač v svoji »samotni hiši«. Oblasti so mu

ugodile, ko je zaradi tega, pa zaradi slabega zdravja in zaradi vedno večjega

zanimanja za znanost, prosil, naj ga čim bolj razbremenijo raznih funkcij in del; v

»upanju, da bo na deželi užil več miru kakor v mestu, se je sam prostovoljno odrekel

službi stolnega dekana v Ljubljani in postal nadduhovnik v Ribnici«. Ko pa je uvidel,

da tam »pogosto raste celo še več trnja po živih mejah in ograjah polj kakor po

mestnih vrtovih«, se je, ker je pač delo intelektualcev 17. stoletja pogosto vezano na

urbano mestno okolje (v razsvetljenstvu pa lahko opazujemo prav obraten proces), se

je vrnil v Ljubljano in z nekaj beneficiji užival v ustvarjalnem brezdelju, »s katerim

je bil ta marljivi mož ravno tako malo povezan kakor utrip zdravega telesa z

274 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 548. Pohlinov dodatek, da je bil prvi operoz, ne more

veljati, saj do njegove smrti ni bila ustanovljena niti Dizmova bratovščina. Schönleben in Valvasor, ki

je umrl prav tedaj, ko so se operozi organizirali v institucionalnem smislu, sta intelektualca in neke

vrste predhodnika akademikov. 275 Maks Miklavčič v geslu o Schönlebnu navaja, da je imel za retoriko velik talent, saj je pogosto

nastopal kot slavnostni govornik (prim. Miklavčič, SBL, nav. d.). Tudi Valvasor poudarja: »Bil je

izjemno učen telog, tudi sijajen zgodovinar in rodoslovec, poleg tega pa zelo zgovoren pridigar tako v

nemškem kakor v slovenskem jeziku, saj je s svojo zgovornostjo poslušalce tako pogosto pritegnil, da

so vsi vedno, kadar je bil pripravljen stopiti na prižnico, pohiteli tja, da bi ga slišali. In tako je imel

zmeraj velik obisk.« (Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 138). Drobec razumevanja, kakšen je bil ta

intelektualec kot osebnost, nam lahko osvetli zapis nekega sodobnika: »Bil je srednje rasti, prijetno

odkritosrčnega obličja, kostanjastih las, prijazen in šaljiv v govoru, zmeren v jedi in pijači, častitljiv v

ponašanju. V svoji samotni hiši (navadno ni izhajal) se je razvseljeval z laškimi petelini (bojnimi

petelini, enakim angleškim) in s psom kodrom, imenovanim Solidon, katere je posebno rad imel

zavoljo mnogih umetnosti (Radics, Blätter aus Krain 1863, str. 183; nav. po Karel Štrekelj, Zgodovina

slovenskega slovstva, I–II. Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 332).

150

mirovanjem, kajti vse svoje življenje je do konca kar naprej pisal«.276 Dolničar še

zapiše, da je »čas svojega celotnega življenja /.../, kolikor so mu dopuščale duhovne

in vsakodnevne skrbi, posvetil znanosti«.277 Nič čudnega torej, če je prav on »slavne

deželne stanove pregovoril, da so leta 1678 s salzburškim tiskarjem Janezom

Krstnikom Mayrom278 vzpostavili tiskarno«279 in po več kot stotih letih je imela

Ljubljana Mayrovo podružnico, iz katere je prišlo veliko intelektualno dragocenih

tiskov tedanjega časa, tudi Evangelijev in listov, po kateri se slovenščina kot jezik

knjige ni več umaknila s prizorišča zgodovine. Uresničil je propadlo idejo Tomaža

Hrena in povzročil, da je prav tiskar, tako kakor je bilo v protestantizmu s tiskarjem

Mandelcem.

Kot teolog se je Schönleben veliko ukvarjal s teorijo o brezmadežnem spočetju,

vendar nas na tem mestu zanima kot zgodovinar. Valvasor v Slavi navaja skoraj

štirideset naslovov, od katerih je zgodovinskih knjig deset.280 Poleg knjige Aemona

vindicata (Zmagovita Emona, 1674) in številnih genealogij281 je izdal tudi

nedokončano zgodovino Kranjske Carniolia antiqua et nova sive Inclyti ducatus

Carnioliae Annales sacroprophani (Nekdanja in novodobna Kranjska ali sveto-

posvetni anali slavne vojvodine Kranjske, 1681); to delo je po mnenju sodobnega

slovenskega zgodovinopisja »njegovo najzrelejše delo«,282 izšlo pa je v letu njegove

smrti in svoje zamisli ni mogel dokončati. Zanimivo je, da je Schönlebna zgodovina

vedno zanimala, »ko pa je začel pisati, je čutil težave, praznine in zadrege: bila mu je

»mučna« (pismo dvornemu knjižničarju Lambecku 30. avgusta 1672).283 Samoten,

študiozen v brezdelju, v muki pisanja zgodovine pa je Schönleben, kljub temu, da so

276 Valvasor, Dodatek, nav. d., 139 (vsi trije navedeni citati). 277 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 332. 278 Mayr, ki je bil poplemenitev v naziv von Mayregg, je bil pomemben tiskar svojega časa. Po

ustanovitvi podružnice v Ljubljani jo je do 1682 vodil sam Mayr, nato pa je posel prevzel njegov sin

Jožef Tadej. Zanimivo bi bilo preiskati, kako se je vpliv intelektualnih idej širil z njegovo navado,

značilno tudi za sodobni knjigotrški sistem, da je obiskoval sejme in tiskal kataloge (prim. Štrekelj,

nav. d., str. 331). 279 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 139–140. 280 Prim. Štrekelj, nav. d., str. 333. Vsa Schönlebnova dela v bolj zgoščeni obliki navaja tudi Pohlin

(prim. Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 548–551), in dodal: »Tale naš nadvse znameniti

rojak je, kakor je očitno, napisal in tudi izdal toliko knjig kakor nihče izmed nas.« (Pohlin, nav. d., str.

551) 281 To biografsko področje v zgodovini je Schönlebna še posebej zanimalo: izdelal je genealogije

rodbine Gallenberg, Ursini-Blagay, Attems in Auersperg (prim. Miklavčič, SBL, nav. d.). 282 Darja Mihelič, Jezuit Janez Ludvik Schönleben kot zgodovinar. Jezuitski kolegij v Ljubljani.

Ljubljana: Založba ZRC, 1998, str. 247). 283 Miklavčič, SBL, nav. d.

151

bili do njegovega zgodovinopisnega dela deželni stanovi »zgovorno zadržani«,284

sodil »med pripadnike deželnega zgodovinopisja, ki so v njegovem času

prevladovali. To je razumljivo, saj je tedaj zvest o pripadnosti deželi močno

prevladovala nad zavestjo o pripadnosti širši ali ožji jezikovni ali etnični

skupnosti.«285 Kidrič ga je v Zgodovini slovenskega slovstva okrcal kot zagovornika

nemške ideje, ki je nekritično verjel v germanski izvor Slovanov, te ideje pa so bile

pripravne, »da ohranjajo slovenske intelektualce v nemški jezikovno-kulturni

sferi«,286 vendar je mogoče – in pri tem imamo možnost, izogniti se anahronizmu, na

katerega je opozoril Patrick Geary in hkrati ne podleči vplivu nekritičnega

občudovanja sodobnikov – lažje sprejeti bolj strpno Miklavčičevo misel, da se je sam

dobro zavedal lastne zgodovinske pomanjkljivosti in pristranskosti. In ker je morda

bila to zanj res velika muka, se tudi Valvasor nad svojim »učiteljem« pritožil, da si z

njegovimi zapiski o zgodovini Kranjske ni mogel veliko pomagati, razloge pa je

poiskal v tem, da mu drugi niso hoteli pomagati pri zbiranju zgodovinskih listin, kot

samotar pa tudi »sam ni nikamor odpotoval, da bi zvedel in videl kaj več. Vse, kar so

mu poslali v odgovor na njegove dolge vsakovrstne zahteve in prošnje, je nekaj

starih spisov kakor ženitni dogovori (ali poročne pogodbe), pogodbe, pravde in

podobno. Njihovo branje mu je požrlo veliko časa, nazadnje pa iz njih ni mogel

izbrati nič drugega kakor le gola imena.«287

Brez dvoma pa je intelektualni pomen Schönlebnov, ne glede na to, kako in do katere

mere smo zmožni kritično presojati njegovo bogato miselno delo, v drugi polovici

17. stoletja izjemen. Tako kakor kasnejša generacija intelektualcev je svojo knjižnico

zapustil jezuitom, saj se je dobro zavedal, da prostori védnosti niso samoumevni in

da je znanost nad posameznikovo usodo. Pred smrtjo si je zagotovil naslednike:

Valvasorja, ki ga morda zgodovina kot taka, poleg vseh drugih zanimanj, ki jih je

imel in gojil vse življenje, bil je pač predvsem polihistor, tudi ni najbolj zanimala, in

nečaka Janeza Gregorja Dolničarja (poglej v drugem branju, kam sem ga postavil; tu

sledi »primer Valvasor«). Zato si je treba ta dva še bolj izjemna primera, čeprav oba

sodita na področje deželnega patriotizma in s tem povezanega zgodovinopisja,

284 Mihelič, nav. d., str. 248. 285 Mihelič, nav. d., str. 248. 286 Nav. po Mihelič, str. 249 (Kidrič, cit!) 287 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 146.

152

natančneje ogledati in ju postaviti v kontekst slovenske intelektualne zgodovine

tedanjega časa.

Po svoje je protislovno, da imamo v 17. stoletju učenjaka, ki je zapustil na tisoče

strani monumentalnega dela Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Hertzogthmus

Crain, 1689, cel naslov, opomba, kako je nova integralna izdaja to prevedla po

slovensko, podatki!) Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) v imenu »slave

domovine«, o njem samem pa vemo, če si čisto odkrito priznamo, zelo malo in vse le

približno, kajti tudi sam je o sebi in svoji številni družini, tako tisti, iz katere je izšel,

in tisti, ki jo je sam ustvaril, v Slavi govoril s približki in skoraj nikoli natančno.288

To je delalo raziskovalcem in biografom do današnjih dni sive lase, mi pa lahko

ugotovimo, da ne glede na sklepanje, na katere so zgodovinarji glede Valvasorja

obsojeni še danes, je njegova sled v intelektualni zgodovini ena najpomembnejših,

najglobljih in najvidnejših v 17. stoletju. Univerzalni človek ali, v slovenskem

zgodovinopisju pogosteje imenovan kar polihistor Valvasor, je viden v svoji

nevidnosti, (po)znan v svoji relativni anonimnosti, vpliven intelektualec, ki je bil za

védnost (in seveda slavo dežele Kranjske, nekaj malega pa za svoj ugled) pripravljen

dati vse, zdravje in lastne finance: zato ne čudi njegov bankrot, v katerega ga je

pripeljalo njegovo grafično podjetje, še najbolj pa gromozanski stroški ob pisanju in

tisku Slave vojvodine Kranjske. Pravzaprav nismo niti prepričani, kje se je rodil,

njegova šolska leta pri ljubljanskih jezuitih pa so zabeležena samo v seznamu

pripadnikov Marijine bratovščine, več kot desetletje njegovih potovanj je v bistvu

zavito v temo in prepuščeno bolj ali manj argumentiranemu ugibanju. Seveda je to

pretiravanje: o Valvasorju sta slovenska literarna in zgodovinska znanost s počasnim

odkrivanjem listin v arhivih že sestavila precej popolno biografsko podobo; še vedno

pa zaradi obsežnosti njegovega dela, predvsem kronskega, ostaja še veliko

vsebinskih vprašanj, povezanih z likom in delom »kranjskega polihistorja«, učenjak,

ki je, kakor ga opisuje njegov prijatelj, urednik, redaktor in nemalokrat soavtor Slave

Erasmus Francisci, posvetil življenje »Minervinim študijam« in »ki tako sloveče gori

za raznovrstne učene, predvsem naravoslovne in matematične znanosti, pa tudi za

288 Boris Golec kot najvidnejši sodobni poznavalec Valvasorjevega življenja navaja, da je

»alternativno datiranje 'pred toliko in toliko leti' /.../ pri Valvasorju nasploh zelo pogosto, tako kot

drugi način datiranja: »pred približno toliko in toliko leti'«. (Boris Golec, Valvasorjeva družina in

mladost – stare neznanke v novi luči. Kronika 61 (2013), št. 2, str. 49).

153

čast in slavo svoje domovine«.289 Franciscijeva hvala nas opozori na previdnost in

hkrati sili v priznanje, da ga med zgodovinarje težko kategorično uvrstimo brez slabe

vesti, saj je v njegovem mnogostranskem zanimanju, zaradi katerega ga upravičeno

imenujemo za polihistorja (tako kot, na primer, Hieronima Megiserja), več zanimanja

pravzaprav kazal za naravoslovje kot pa za družboslovje, v katerega, vsaj v

zgodovino in njej sorodne discipline, ga je potegnila smrt prijatelja in »učitelja«

Janeza Ludvika Schönlebna in njegovi smeli načrti; te pa je Valvasor s Slavo brez

dvoma ne le dosegel, temveč daleč presegel.

Njegov priimek oz. njegov etimološki izvor290 nas spomni, da Valvasorji v bistvu

nikoli niso imeli težav z denarjem. Tudi védnost kot civilizacijska vrednota v ni bila

poceni in v zgodnjem novem veku je bila le sreča, ne pa sistemska možnost, da se

zaradi znanja in izobraženosti ter pismenosti in dobrih ter slabih posledic izuma

tiskarskega stroja spreminja socialna struktura; še več, da vpliva na zgodovino

vsakdanjega življenja, kajti to, da so otroke lahko izobrazili, je počasi, toda

zanesljivo preobražalo od spodaj vso družbo. Janez Krstnik Valvasor, ki je prišel na

Kranjsko v prvi polovici 16. stoletja, z Janezom Vajkardom nima neposredne

povezave; a Janez Krstnik, ki je bil naprej protestant, a si je v oporoki še posebej

želel katoliški pogreb in ni imel potomca, je grad Medijo pri Zagorju prepustil

Hieronimu Valvasorju. Ta ni bil njegov sorodnik, je pa bil iz Italije in njegov

soimenjak. To je bil dedek Janeza Vajkarda Valvasorja. Hieronimov sin Jernej je

imel nato v dveh zakonih sedemnajst otrok, Janez Vajkard je bil dvanajsti. Očetova

nenadna smrt 1651 in nekaj let kasneje, ko je imel Valvasor 16 let, še materina

(Marija Ana pl. Rauber), je Valvasorja pot patronatom polbrata na pragu odraslosti

pognala v svet.

Valvasor je po sklepanju njegovih biografov bil približno šest let gojenec ljubljanske

jezuitske šole. Kasneje, ko bomo razpravljali o učnih metodah, načrtu in široko

razvejeni dejavnosti jezuitov na Kranjskem, predvsem v Ljubljani, bomo lažje

razumeli mentalno/mentalitetno shemo mladih, ki so prav v takem institucionalnem

289 Erasmus Francisci, Pristavek Erazma Franciscija o raznovrstnih spisih, Dodatek, nav. d., str. 173. 290 Branko Reisp, še eden pomembnih poznavalcev Valvasorja (pred njim omenimo še Mirka Rupla in

Radicsa – natančneje), opozarja, da je latinska beseda valvassor verjetno izpeljana iz besedne zveze

vassus vassorum, »po drugi verziji vassalus vassorum, in pomeni v širšem smislu nosilce fevdov v

visokem srednjem veku, v ožjem smislu nižje vazale, nižje plemiče, odvisne od višjega gospoda«

(Branko Reisp, Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983, str.

39).

154

sistemu védnosti gradili svojo osebnost in polagali temelje za svoje »znanstveno« ali

pa vsaj intelektualno delovanje v prihodnosti. Podobno je tudi Valvasor, ki v Slavi v

glavnem opisuje jezuitski kolegij in se v podrobnosti ne spušča, uravnal svojo

izobrazbo, preden se je prepustil občim napotkom za usodo mladega plemiča in se je

odločil, da bo grand tour najboljša univerza njegovega življenja. Na poti je bil vse do

leta 1672, ko se je enaintridesetleten vrnil na Kranjsko; pripravljen na intelektualne

preizkušnje se je poročil z Ano Rosino pl. Graffenweger, s katero je imel devet otrok,

dva otroka pa z drugo ženo Ano Maksimilo Čečker. Toda njegovo potovanje je

pustilo le malo sledov, iz katerih izvemo, da je bil v vojaški službi. Nemčija, Anglija,

Danska, Francija, Španija, Italija in Afrika je domnevni Valvasorjev itinerar mladega

intelektualca, ki je po vseh »uradnih« zgledih moral na tako pot; vsakdo je moral

opraviti, kdor pač je imel sploh to možnost, svoj grand tour. Pri tem lahko

pomislimo na zgodnjenovoveške priročnike za vzgojo plemiških sinov; med njimi je

Il cortegiano Baldassarjeja Castiglioneja gotovo najbolj vpliven, znamenit primer. Za

Kranjsko je bil najbolj referenčen priročnik uradnika kranjskih deželnih stanov

Adama Boštjana Siezenheima (Sietzenheimba, letnice neznane) Speculum generosae

juventutis oder Neubegläntzter Zuht-Spiegel der Adelichen Jugendt (Na novo

osvetljeno vzgojno zrcalo plemiške mladine, 1659), ki ga je Valvasor po Golčevem,

še bolj pa po Reispovem mnenju verjetno prebral, preden se je odpravil v tujino.

Siezenheimov spis je na ozadju Valvasorjevega življenja, delovanja in dela zanimiv

teoretičen primer, kako je Kranjskemu plemiču bilo razloženo, da je védnost in

zanimanje za znanost smisel življenja. Siezenheim je zapisal: »Znanost je

najprimernejše sredstvo za dosego vzvišenih misli in izostritev opazovanja, za

spoznanje božje vsemogočnosti in za službo domovini, za nasvet in pomoč

bližnjemu, za premagovanje življenjskih težav ter za to, da mladost napolnimo z

veseljem in starost s častjo.«291

Kranjski plemiči so prav tedaj gojili velike izobrazbene ambicije za svoje otroke, o

čemer smo že govorili. Te ideje je dobro povzel na Kranjsko priseljeni Siezenheim,

ki je s posebno skrbnostjo opisal prav potovanje, ki naj čaka mladega in že

izobraženega plemiškega sina; priporoča mu, naj si na potovanju ogleda vse javne

zgradbe, palače, gledališča, mestne hiše, trge, mostove. To je prvi namen potovanja.

Drugič, plemič naj se izuri v viteški spretnosti in se pouči z skrivnimi znanostmi, se

291 Plemiško zrcalo, cit. po Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren, nav. d., str. 86–87.

155

nauči jezikov, igranja inštrumentov, risanja in drugih koristnih »proizvodov«

znanosti, in tretjič, na potovanju spoznati notranjo, upravno ureditev dežel, po katerih

bo potoval, spoznati tamkajšnje učenjake, se seznaniti z navadami in običaji

tamkajšnjih prebivalcev. S tem bo mojstril um in se pripravil na bodoče časti.292 Tudi

če Valvasor pred svojim »dolgim desetletjem« potovanj ni prebral Siezenheimovega

priročnika, je njegovo življenje pravzaprav vzor za ideale, opisane v tej knjigi. In ne

le to: s Siezenheimom je bil Valvasor po vsej verjetnosti kasneje povezan preko

njegovega sina, jezuita Franca Siezenheima; ni povsem jasno, ali se on skriva pod

psevdonimom Jožef Zizenčeli, s katerim se je podpisal pod prvo slovensko pesniško

literarno poslanico na samem začetku Slave vojvodine Kranjske.

Janez Vajkard Valvasor se je po slovesu od mladosti poročil in se ustalil v Ljubljani

in na gradu Bogenšperk, predvsem pa je to obdobje pomembno v intelektualnem

smislu, kajti kar je sledilo, ni mogoče opisati na kratko. A v našem primeru se bomo

omejili le na to, da je po ustanovitvi grafičnega zavoda začel izdajati različne tiske293,

grad Bogenšperk pa je postal nekakšno intelektualno središče svojega časa, na

katerem je Valvasor zbiral sodelavce, ustanovil tiskarno in v njej ustvaril umetniške

bakroreze; na koncu je na lastne stroške natisnil tudi Slavo vojvodine Kranjske.

Habent sua fata libelli, pravi antična misel. Za Valvasorjevo Slavo ima definitivno

poseben pomen, še posebno, če upoštevamo celoto verza latinskega slovničarja

Terencija Mavra, ki je z verzom pro captu lectoris habent sua fata libelli usodo

neposredno povezal z bralčevo sposobnostjo branja in razumevanja; od tega je

najbolj odvisno, kaj se ali se bo dogajalo s knjigo. Slavo je Valvasor napisal v

nemščini in je bila namenjena izobraženemu bralcu, plemiču, kleriku, meščanu, ne pa

»prostemu človeku«, o katerem je pravzaprav govorila. Hkrati je dokaz Valvasorjeve

podjetnosti, ki ga je na koncu finančno pokopala. Leta 1978 je na gradu Bogenšperk,

ki sta ga takoj po poroki leta 1672 in Valvasorjevi vrnitvi v domovino kupila s prvo

ženo Ano Marijo grad Bogenšperk, na katerem mu je 1678 uspelo ustanoviti lastno

grafično podjetje, »prvo te vrste na naših tleh, zbral okoli sebe risarje in bakrorezce,

292 Nav. po Boris Golec, Valvasorjev izvor, otroštvo in mladost, nav. d., str. 52. 293 Omenimo naj le ta dela: Dominicae passionis icones (Pasijonska knjižica, 1679) s 17 bakrorezi

prizorov Kristusovega trpljenja, Topographia Ducatus Carnioliae modernae (Topografija sodobne

vojvodine Kranjske, 1679) s 319 bakrorezi kranjskih mest, trgov, samostanov in gradov; Theatrum

mortis humanae tripartitum (Prizorišče človeške smrti v treh delih, 1682).

156

domačine ter nemške ali holandske mojstre, ki jih je v številnejši ali ožji sestavi na

gradu vzdrževal vse do izida Slave«.294

Po letu 1680 je Valvasor začel prijateljevati z Janezom Ludvikom Schönlebnom, kar

je njegovo prvotno zanimanje za naravoslovje in tehniške vede obrnilo k

poglobljenemu zanimanju za zgodovino.295 Kajti ko je Schönleben leta 1681 izdal

nekakšno historično topografijo Kranjske (Carniolia antiqua et nova), sta načrtovala,

da bi pri drugem delu, ki bi obravnaval zgodovino od leta 1000 naprej, sodeloval tudi

Valvasor, saj je bil kranjski polihistor že tedaj znan po svojih neposrednih metodah

raziskovanja: potovanju, spraševanju, zapisovanju, risanju, vzpenjanju na gore in

spuščanju v jame, poln raziskovalnega duha in radovédnosti. A še istega leta je

Schönleben umrl, Valvasor pa je, potem ko se je, kakor smo že opozorili zgoraj, sam

kritično opredelil do prvega dela kot relativno neuporabnega, z njemu lastno

zavzetostjo lotil nadaljnjega raziskovanja; sedem let pozneje je iz tega nastala Slava,

učenjaško delo v 15 knjigah, še danes dragocen in ne povsem izčrpan vir za

zgodovino 17. stoletja, pa tudi širše, za celovito poznavanje preteklosti, običajev,

naravnih in kulturnih znamenitosti Valvasorju tako ljube kranjske domovine – kar

sklep, da je bil patriotizem 17. stoletja deželni, ne »nacionalni«, še bolj potrjuje.

Po obsežnem uvodu se prva knjiga, ki jo je v celoti napisal Erazem Francisci, ukvarja

z imeni narodov, ki so prebivali na kranjskem, in o etimologiji besed;296 druga je

»sumarična topografija in geografija Kranjske«, rečeno z Valvasorjevimi besedami,

tretja obsežen traktat z opisi gora, rek, jezer, podnebja, rastlin, živali, rudnikov; četrta

je tudi posvečena naravoslovnim vprašanjem z obravnavo naravnih redkosti iz

živalstva in rastlinstva, predvsem pa predstavitev kraškega in podzemskega sveta na

Kranjskem: v to poglavje je vključen vpis presihajočega Cerkniškega jezera, ki je

Valvasorju prislužil članstvo v angleški Royal Society. Drugi del Slave (od 5.–8.

knjige) se v peti knjigi začne s Franciscijevim tekstom o zgodovini narodov, ki so

vladali na Kranjskem do prihoda Frankov; šesta knjiga je »po obsegu med

294 Branko Reisp, Janez Vajkard Valvasor. SBL. Ljubljana: SAZU, 1982 (http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi759993/). Reisp navaja te Valvasorjeve sodelavce: bakrorezca Andreja Trosta

(tudi avtorja grafičnih simbolov v ustanovni listini akademije operozov), risarja Janeza Kocha,

hrvaškega pesnika in učenjaka Pavla Ritterja-Vitezovića (kasneje tudi člana akademije delavnih in

enega pomembnejših intelektualcev na Slovenskem »iz uvoza«) in še nekatere druge. Prim. Reisp,

SBL, nav. d. 295 Reisp njuno sodelovanje opisuje kot pomemben preobrat v Valvasorjevem življenju (prim. Reisp,

Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, nav. d., str. 143). 296 Le pri tej knjigi je Francisci kot avtor izrecno naveden na začetku (prim. Reisp, nav. d., str. 203).



157

najmanjšimi v celotnem delu, /.../, toda po pomenu in vrednosti je vsekakor pri

vrhu«.297 V njej se z obravnavo jezika, navad, običajih, načinu življenja in

izobraževanja Valvasor dejansko približa »zgodovini vsakdanjega življenja«.

Izjemno dragocena je eden prvih seznamov »kranjskih pisateljev« k dodatku, na

katerega smo se močno oprli tudi našem razmišljanju. Sedma knjiga obravnava

zgodovino verstev in opisuje poganstvo, pokristjanjenje, protestantizem in

protireformacijo; osma predstavlja in opisuje svetnike, škofe, patriarhe, redove,

župnije, kakorkoli povezane s Kranjsko; deveta knjiga je posvečena opisu ustavne in

upravne ureditve dežele in plemiškim rodbinam ter njihovim grbom; deseta je

zgodovina vladarjev dežele (vojvod in deželnih knezov), večinoma jo je napisal

Francisci; enajsta pa »ilustrira mesta, trge, stare in nove gradove, samostane in

zraven vsakovrstne znamenitosti na Kranjskem«298 in velja za enega pomembnejših,

še danes zelo uporabnih delov Slave vojvodine Kranjske – tudi zaradi 324 ilustracij in

8 bakrorezov – ilustrativnega gradiva, ki ga je Valvasor izdelal s sodelavci, je v Slavi

ogromno. Dvanajsta knjiga opisuje turške in krščanske obmejne kraje na Hrvaškem,

trinajsta je posvečena prazgodovini Kranjske, štirinajsta pa obdobju od rimskih časov

do avstrijske nadoblasti. Petnajsta knjiga je letopis Kranjske pod avstrijskimi vladarji

in pomeni obsežen in dragocen zgodovinski vir.

Kratek povzetek Slave je namreč potreben zato, da se vsaj od daleč zavemo, kako

kompleksno delo je uspelo Valvasorju, kaj vse prinaša in kakšne možnosti odpira. Ni

čudno, da se slovensko zgodovinopisje, zdaj – in ne le zaradi tega –, ko je leta 2009

naposled izšel integralni prevod Slave z naslovom Čast in slava vojvodine Kranjske,

z Valvasorjem in njegovim delom poglobljeno ukvarja. Mi pa lahko na Valvasorja

pogledamo kot na eminentnega, gotovo pa ne reprezentativnega intelektualca

svojega časa; nereprezentativen je zato, ker je njemu podobnih v 17. stoletju zelo

malo drugih. Valvasorjevo zanimanje in poznavanje je bilo dejansko polihistorske,

vseznale narave. Hkrati je otrok svojega časa, saj pogosto verjame v nadnaravne sile.

»Valvasor je bil tako kot nekateri intelektualci tistega časa po srcu skoraj agnostik –

v duhove, čaranja in čudeže je verjel, vendar ne v vsakem primeru.«299 Kljub temu je

bila njegova metoda ta, da je »nenavadne dogodke, ki jih je videl ali slišal od

297 Reisp, nav. d., str. 221. 298 Reisp, nav. d., str. 239. 299 Dušan Kos, Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg. O prikazovanju duhov in

reševanju nesrečnih duš na Slovenskem v zgodnjem novem veku er o spiritističnih zgodbah Janeza

Vajkarda Valvasorja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2013, str. 62.

158

informatorjev, najprej poskušal razložiti z naravnimi zakonitostmi, erudicijo in

zdravo pametjo«300

Intelektualna zgodovina je z zgodovinarjem – in vidimo, kako parcialni smo v tem

primeru s tem izrazom, ki mu, bolj kot na primer Schönlebnu, pritiče izraz polihistor

– Valvasorjem dosegla vrh v 17. stoletju. Če upoštevamo, da se je ob vsem tem

raziskovanju in založniško-tiskarskem delu ukvarjal še s tehničnimi načrti in izumi

(na primer s presenetljivo idejo o predoru pod Ljubeljem ali z načrtom za Marijin

steber), lahko danes njegovo vnemo le občudujemo. Valvasorjeva mentaliteta je bila

mentaliteta intelektualca, kakršnega na Kranjskem do tedaj ni bilo. Hkrati je bil zelo

ambiciozen: med njegovimi potovanji se je rodbina Valvasor leta 1667 pobaronila.

»Kranjski Valvasorji so se odtlej delili v dve plemiški stopnji, baronsko in viteško.

Zadnji, torej nebaronski je vseskozi pripadal tudi Janez Vajkard, ki pa se je pozneje s

tihim pristankom sorodnikov in ob očitni toleranci deželnega plemstva začel

samovoljno naslavljati kot baron.«301 Hkrati njegova korespondenca s tajnikom

akademije Royal Society izpričuje ambicioznega človeka, ki mu je povsem jasno, kaj

s stališča znanstvenega in akademskega ugleda pomeni članstvo v tej učeni združbi,

formi nove institucionalizirane védnosti zgodnjega novega veka, ki so v omejeni

moči, predvsem z italijanske smeri, pljusknile tudi na Kranjsko. Leto Valvasorjeve

smrti je leto ustanovitve ljubljanske akademije operozov. Kakor koli obrnemo, duh je

bil spuščen iz steklenice. Ni ga mogla ustaviti ne kranjska ozkosrčnosti in

onemogočanje sistemu védnosti in intelektualnega dela; absolutizem je pač imel

svojo moč in vladarski absolutizem še toliko bolj, čeprav ni edini krivec za stanje,

kakršno je bilo v notranjeavstrijskih deželah. Gotovo pa ima absolutizem kot

politična kategorija velik vpliv na intelektualistične zaznave, in v sodelovanju s

cerkvijo, ki je ravnokar izšla še močnejša, z aktivnimi, v črno oblečenimi profesorji-

vojščaki, ki ad maiorem dei gloriam reformirajo in izobražujejo in so v mnogočem

avantgarda svojega časa: z jezuiti, je vladarski, konfesionalni absolutizem pomembna

tema; ki se jo je lotil še en posebnež svoje dobe, pravnik in politični teoretik

Pelzhoffer.

300 Kos, nav. d., str. 43. Učena kultura je bila v 17. stoletju dejansko bistveno ločena od ljudske. Tudi

Dušan Kos v analizi Valvasorjevega poročanja o prikazovanju duha (konkretno), ugotavlja:

»Intelektualistične zaznave, ki preprostega ljudstva niso zadevala neposredno, pa izpričujejo intimna

Valvasorjeva in Franciscijeva razmišljanja. Pri obeh so izhajale iz učene posvetne kulture, ljudskega

izročila je bilo za ščepec.« (Kos, nav. d., str. 59) 301 Golec, nav. d., (4. del), str. 197.

159

Zanimanja za zgodovinopisje pa je bilo med intelektualci 17. stoletja, poleg teh

velikih imen, ki smo jih omenjali doslej, kar precej, saj je marsikdo gojil ljubezen do

popisovanja preteklosti in s tem (ne)hote širil prostore védnosti, znanja, ne nazadnje

znanosti kot urejenega sistema idej nekega predmetnega področja. Med temi moramo

vsaj na kratko omeniti genealoga Franca Erazma pl. Hochenwarta (1650–1714), ki je

bil poleg Janeza Gregorja Dolničarja eden redkih zgodovinarjev med operozi. Tudi

on je bil dejansko tipična podoba »baročnega intelektualca«, saj je po končanih

študijih odšel na »grand tour« in se kot prisednik ograjnega sodišča »ves predal

plemenitemu genealoškemu raziskovanju«.302 Med operozi se je imenoval Samski

(Innubus), saj »le Kodeksu trud svoj posveča / Innubus, zmeraj želja prava medenih

sadov«.303 Enako je njegov stanovski kolega, operoz Gelatus ali župnik Jurij Andrej

Gallenfels (1651–1699), ki smo ga omenili že med kleriki, avtor latinske pesmi o

zmagi Evgena Savojskega nad Turki, čeprav ni zapustil vidnih sledov, verjel v iste

intelektualne ideale. Marko Anton Perizhoffer pl. Ehrenhaimb (1696–neznano),

predvsem pa Karl Sigfrid Perizhoffer (1694–neznano), po poklicu arhivar, sta še dva

primera, ki bi ju lahko približno povezali z zgodovinopisjem in zgodovinskim

raziskovanjem v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja.

Zgodovinarji med intelektualci so na tem mestu predstavljeni bolj obširno, saj iz

njihovih prizadevanj po kopičenju, razvrščanju, interpretiranju in shranjevanju

védnosti (poleg natiskanih knjig in številnih rokopisov tudi v knjižnici, ki se je prvič

dopolnila v kasnejši semeniški knjižnici) razbiramo pomembno intelektualno gibanje

tedanjega časa; ni bilo res revolucionarno, kakršna je bila, na primer, znanstvena

revolucija, pa vendar dovolj pomembno, da v intelektualni sferi, torej v učeni kulturi

in večinoma v mestnem okolju, nastajajo ideje, se kopiči védnost in se kasneje

institucionalizira na nov, do takrat v notranjeavstrijskem okolju še neznan način,

seveda na podlagi vplivov, ki so v dežele prihajale večinoma iz Italije, čeprav ne

smemo, vsaj kar se zgodovinopisja tiče, pozabiti na odločilni nemški vpliv. Kakor

koli, 17. stoletje je spodbudno za intelektualno (historiografsko) ustvarjalnost, ki se

je že na začetku razcepila v institucionalizirane oblike akademije ali jezuitskih

302 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 338–339. Tako kakor je bil Schönleben po

naturi odročni samotar, tudi za Hohenwarta Dolničar zapiše podobno karakterizacijo: »Če bi radi

vedeli za njegove navade: pred hrupom ljudi se je vedno umikal v samoto, tako da so ga redko videli

zunaj lastnega doma. Veselilo ga je obdelovanje vrta in branje knjig. Vedno je sovražil prepire, ki jim

je ubežal, kjerkoli je le mogel.« (Dolničar, nav. d., str. 339). Zgodnji zgodovinarji so bili očitno zelo

osamljene duše; ali pa so si tega celo želeli. 303 Akademske čebele, nav. d., str. 35.

160

kolegijev, svoje korenine pa je poganjala tudi v »osamelcih«, kakršen je bil

Pelzhoffer. Njihov socialni status ni bil slab, intelektualni domet njihovih raziskav pa

moramo razumno omejiti, saj so bile tedanje velike knjižnice za današnje pojme zelo

male, slabo založene. To seveda še ne more pomeniti, da ljudje niso mogli ujeti idej

v pretoku ljudi in blaga, ko je ravno tedaj poglavitno vlogo prevzemal kapital;

knjižnica je le eno od zatočišč razmišljajočega človeka. V primerjavi s francoskim

pogledom na zgodovino kot znanost in italijanskimi hvalnicami zgodovinopisje kot

umetnost je bila historiografija na Slovenskem še na začetku, a je že tedaj zgodovino

umestila med znanosti in jo s postopnim povečevanjem kritičnosti v 18. in 19.

stoletju pripeljala do »moderne« historiografije. Zgodovinopisje je postalo

intelektualna dejavnost, »za večnost« ohranjena v zapisani besedi.

4.1.1.3 Pravniki

Tretjo zelo številno kategorijo intelektualcev 17. stoletja zastopajo pravniki. Morda

bi bilo celo bolj upravičeno, če bi jih, tako kot vse ostale »poklice«, po katerih

razvrščamo miselne delavce, zapisali v narekovajih, kajti, kakor za operoze – kar pa

velja za večino ostalih pravnikov tedanje dobe – opozarja Sergij Vilfan, je bil

»pravniški poklic /.../ tudi precej ohlapno opredeljen in mu je bilo moč prištevati

različne 'profile'«.304 Kljub temu jih je bilo vsaj v tej novi institucionalni obliki

védnosti, ki ji bomo s tega stališča več pozornosti namenili v naslednjem poglavju,

kar precej – Vilfan po strogem ključu izobrazbe ugotavlja, da je bilo med operozi

»šest doktorjev in trije priučeni pravniki, medtem ko je zelo dvomljivo, da bi smeli

nadaljnje tri asesorje-prisednike šteti v to poklicno skupino. Pravnikov različnih vrst

je bilo torej gotovo osem, devet.«305

Razumeti moramo, da je bila izobrazbena struktura v notranjeavstrijskih deželah zelo

pomanjkljiva, ne glede na vedno večje število izobraženih ljudi, ki s se najprej kalili

pri jezuitih, a le redki so nato študirali na univerzah v Gradcu, na Dunaju, v Italiji in

drugod po Evropi. Zato smo pomensko polje »intelektualca« razširili, da lahko te

ljudi opazujemo z različnih zornih kotov, tudi biografskega, saj so male zgodbe

pravzaprav večje, kot si mislimo. Pravo je bilo poleg teologije že od srednjega veka

304 Sergij Vilfan, Pravniki med operozi. Academia Operosorum. Ljubljana: SAZU, 1994, str. 82.

Vilfan namreč tu ločuje med doktorji prava in tistimi, ki so se skozi prakso priučili za pravno obrt

(odvetniki, solicitatorji, sodni prisedniki, asesorjo in drugi, prim. Vilfan, nav. d., str. 79). 305 Vilfan, nav. d., str. 88.

161

na univerzah ustoličeno kot vplivna, vedno bolj pomembna veda, od Rimljanov

poslana, da med seboj loči pravičnost, pravo in resnico (kar menda ni eno in isto),

med intelektualci na Slovenskem 17. stoletja pa je bila precej pogost poklic, kajti s

konsolidacijo in birokratizacijo upravnega sistema države in z uveljavljanjem

vladarskega, s katolištvom navdahnjenega absolutizma – medtem ko je umetnost

prevzel barok – je bilo pravniško znanje vedno bolj zaželeno in potrebno.

Pred vsemi pravniki moramo začeti s Francem Albertom Pelzhofferjem, baronom

Schönauskim (1645–1710), ki ni bil član nobene institucionalizirane forme védnosti,

v katere so se morali, tako so očino čutili in razmišljali, povezovati drugi

intelektualci 17. stoletja; in ne le to, njegova politična filozofija o naravi in smislu

absolutistične države ni ostala brez odmeva, tudi negativnega ne, saj je bila v temelju

tako drugačna, da je obudila državni cenzurni aparat. »To je velik mož,« piše

Dolničar v Bibliotheca Labacensis publica, »kar potrjujejo njegova dela sama, ki jih

znanstveniki povsod strahoma spoštujejo in ki izkazujejo njegovo več kakor dovolj

ostro razsodnost in koristna opozorila, utemeljena s trdnimi argumenti«.306 Prepričan

je, da je ustvarjal prerokbe, uvrstil pa ga je med politike; brez dvoma je Pelzhoffer

samosvoj, izjemen primer intelektualca v drugi polovici 17. stoletja, in to ne le zato,

ker Pohlin v Bibliotheca Carnioliae našteva toliko njegovih funkcij – gospod na

Kamnu in Dobravici, plemič v Zapužah, Zagorici in Črnem Potoku, svetnik svetega

cesarskega veličanstva, sodni prisednik na Kranjskem, svetovalec vicedomskega

urada, deželni komisar za zasliševanje prič na Dolenjskem, poslanec deželnih stanov,

član Angleške družbe307 –, ampak ker je na temelju dobre izobrazbe ustvaril

samosvojo, rečemo lahko odločno politično teorijo, ki je presegla običajno

pojmovanje pravne znanosti; prestopila je v filozofijo, v kateri so teze trdne in

nepremakljive, sploh glede pogledov na vero, cerkev, državo, politiko in versko

toleranco; to je bilo, kakor poroča Perizhoff, menda v skladu s Pelzhofferjevo

odločno, častihlepno in na trenutke »težko« osebnostjo.

Na Kranjskem je doživel prve težave med leti 1693 in 1696, ko je bil stanovski

odbornik in se poskusil oprati obtožb, da izdaja samovoljne odločbe, zato tudi,

306 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 373. 307 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 528. Pohlinova navedba Angleške družbe ali Societatis

Anglicanae, učene družbe angleških jezuitov, ki jo je ustanovil nekdanji provincial angleških jezuitov

Henry More. Podatek je bilo težko preveriti, ne glede na to pa njegova dejavnost v tej »instituciji«,

kolikor je znano, ni bila velika.

162

čeprav ni bilo načeloma nič narobe, ni mogel podaljšati svojega stanovskega

mandata. Janko Polec na podlagi Perizhoffovega pričevanja povzema, da se je

verjetno zameril deželnemu glavarju in upravniku (Juriju Žigi grofu Gallenbergu).308

Poročen je bil dvakrat, najprej z Marijo Magdaleno pl. Cyrian, nato še z Marijo

Konstanco Regino, baronico Paradajzer (Paradeiser); prva je imela na sodišču celo

odprto tožbo proti Janezu Vajkardu Valvasorju in njegovi prvi ženi Ani Rozini

»zaradi 2000 goldinarjev deželne veljave«,309 medtem ko je Marija Konstanca po

soprogovi smrti odigrala pomembno vlogo, saj je njegovo delo Neuenteckte Staats-

Klugheit in Hundert politischen Reden (Novoodkrita mestna pamet v stotih političnih

govorih, 1710) posthumno izdala sama, Pelzhofferjevo najbolj pomembno delo, ki je

izzvalo burne odzive državnega aparata in sprožilo postopke uniformirane cenzure.

Preden več pojasnimo, kaj je tako razburilo cesarja in cesarico v tej njegovi zadnji

knjigi, še bolj pa VII. in VIII. knjiga – ki sta bili izdani po njegovi smrti310 –

Arcanoroum status (Položaj skrivnosti, 1709; VII. in VIII. knjiga sta izšli v

Frankfurtu leta 1711), je treba vedeti, da je Pelzhoffer originalni politični mislec, pa

čeprav je njegov duhovni okvir je izšel iz jezuitske izobrazbe in temeljitega študija

antičnih piscev (predvsem mu je bil blizu Tacit), ga je nadgradil tudi s poznavanjem

– ter odločnim zavračanjem – politične filozofije 16. stoletja, na primer

Machiavellija ali Bodina.

Pelzhofferjev prvi veliki spis o politiki iz leta 1706 Lacon politicus, strictim

doctrinam administrandae reipublicae, quam ajunt politicam, complectens et

evolvens (Političi Lakonec, ki zgoščeno opisuje nauk o upravljanju republike, ki mu

pravijo politika), skupaj še s posmrtno izdanima (1713) IX. in X. knjigama v sklopu

Arcanorum status, tvori kakor pri Valvasorju osupljiv opus, v katerem lahko, kakor

je mogoče pričakovati za intelektualca 17. stoletja, več obrazov. Kajti Pelzhoffer je

bil v nekaterih rečeh, če si dovolimo vrednostno presojati in se hkrati zavedati

nevarnosti, da merila današnjega časa nehote apliciramo na preteklost, obupno

konservativen. Morda je bila za to odgovorna njegova pripadnost jezuitom, od

katerih se je sicer odmaknil. A Pelzhofferjeva politična filozofija, v kateri ni prostora

308 Janko Polec, Franc Albert Pelzhoffer baron Schönauski. SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska

banka, 1935 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi411282/). 309 Prim. Boris Golec, Valvasor kot zemljiški gospod. Arhivi 37 (2014), št. 1, str. 84. 310 Ostalih šest knjig je leto pred Pelzhofferjevo smrtjo izdal v Ljubljani tiskar Mayr (prim. Polec,

SBL, nav. d.; Evgen Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije I, Ljubljana: Slovenska matica, 1932,

str. 220.


163

za kartezijansko filozofijo, niti za spekulacije o naravi spoznavanja ali kakršen koli

dvom v Boga in absolutistično avtoriteto vladarja, je bila vsa usmerjena v doktrino

absolutne oblasti. Zanj je resnična samo tista politika ali »teopolitika, ki jo regulira

nebo«, kakor je zapisal v Arcanorum status libri decem.311 Kakor Bellarmin in

Bossuet je Pelzhoffer javno oblast izvajal od Boga. V isti knjigi je jasno zapisano:

»nihil est a se praeter Deum (I, 93)«,312 nič ne misli brez Boga. Spektorskij poudarja,

da je Pelzhoffer v nasprotju s skeptičnimi sodobniki, kakršen je bil na primer Samuel

Pufendorf, ki mu je bilo Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti »pošastna

državna oblika«, globoko verjel v svetost in rimskost in cesarskost imperija.313 Še

več, odločno se je zavzemal za stabilizacijo monarhije skozi vrhovno oblast, ki je

lahko samo absolutna.314 Kot prepričan monarhist je v Arcanorum status poveličeval

cesarstvo, njegova politična izvajanja pa so po mnenju Spektorskega zaznamovana s

tremi bistvenimi pojmi 17. stoletja: z redom, ohranitvijo in nezaupanjem v

demokracijo.315

Če bi bila to vsa Pelzhofferjeva politična filozofija, bi težko razumeli, zakaj so

njegovi spisi pristali na spisku državnega cenzorskega urada in zakaj so prav zaradi

njih poslej v cesarstvu, v katerem sonce nikoli ni zašlo, sistematično cenzurirali

vsako knjigo, ki je potrebovala odobritev, preden je na območju avstrijskih dežel šla

v tisk. A veliko bolj je pri tem pomembno, da je Pelzhoffer »priznal politiko kot

sredstvo, ne kot smoter in kot služeče orodje za 'javno blaginjo'. 'Politika je veda o

osnovanju, ohrani in povečanju države.' 'Osnovala sta jo Bog in narava.'«316 Ostro je

nastopal proti ateizmu; v četrti knjigi Arcanorum status je zapisal, da »utegne država

živeti prej brez sonca kot brez religije«.317 Ne glede na to, da je zagovarjal

absolutizem vrhovne oblasti, pa je bil kot intelektualec, pri katerem »se mešajo

pojmovanja umirajočega in prihajajočega sveta«,318 prepričan, da oblast in oblastnik

nimata neomejene moči, kajti politik mora biti dober etik in se kot upravitelj držav

podvreči lastnim zakonom. Čeprav so nad zakonom vzvišeni, jih ne smejo kršiti; to

311 Nav. po Evgen Spektorskij, Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja. Ljubljana: AZU,

1941, str. 11. 312 Nav. po Arcanorum status libri decem in Pelzhoffer, nav. d., str. 16. 313 Spektorskij, nav. d., str. 20. 314 Spektorskij, nav. d., str. 19. 315 Spektorskij, nav. d., str. 23 in Arcanorum status (I, 294). 316 Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije I, nav. d., str. 220; 317 Nav. po Spektorskij, Mesto P...., nav. d., str. 16. 318 Grdina, Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa, nav. d., str. 11.

164

je zlo, je prepričan Pelzhoffer.319 Kajti »ljudje so sicer rojeni za pokorščino, toda ne

trpe popolne sužnosti. Zaradi tega 'bodi kralj, ne gospodar', in pomni, da je oblast

trud in breme (correlativa sunt honor et onus) in da so dobri podaniki kralju krona:

boni subditi sunt corona Regis.«320 Igor Grdina ob tem še poudarja, da je bil

Pelzhoffer med prvimi, ki se je zavzemal za spreminjanje zakonov. »Ljudje so začeli

slutiti, da zakone ustvarjajo sami.«321

Ko pa si ljudje zakone res začnejo ustvarjati sami, pa smo, kakor se je evropski

človek naučil v 18. stoletju, že daleč od absolutne oblasti. To je začutila tudi država

in ne čudi, da je, kakor nam poroča Marko Štuhec, Pelzhoffer izzval cesaričin gnev

in cesarski patent, ki je od 22. avgusta 1711 je določal, da se nobena »knjiga ne sme

ne dati ne prevzeti v natisk ne prodajati, dokler ni cenzurirana«.322 Pelzhofferjevi v

Frankfurtu izdani politični spisi niso šli skozi avstrijsko cenzuro in že to je bil razlog

za precejšnjo nejevoljo, predvsem pa sta bili kamen spotike VII. in VIII. knjiga

Arcanorum status, v kateri je »toliko državi škodljivih stališč«.323 Oblast je bila

razkačena zaradi Pelzhofferjevega naziranja o vladarju in njegovih ministrih, in prav

o tem teče beseda v teh dveh spornih knjigah, ki sta izšli šele po njegovi smrti.

»Vladar stoji nad imperativnimi, ne pa nad normativnimi zakoni. Samoomejitev

vladarja z zakoni, ki jih izdaja sam, je obvezna. /.../ Vlada mora služiti ne osebnim,

temveč javnim smotrom: salutis publicae est lex suprema et Regina legum. Zato

mora biti vlada zmerna.«324

Habsburžani, ki so postali izključni nosilci cesarske krone in niti niso več potrebovali

papeževega kronanja v Rimu, so pač drugače dojemali absolutno oblast; raztezala se

je od velikih dvornih soban do najtesnejših posteljnih kotičkov, kjer se je skovala

marsikatera politično-cesarska zveza imperialne zgodovine v 15., 16. in 17. stoletju.

Ne glede na to, da je bil Pelzhoffer pravzaprav »bolj papeški od papeža« in nikakor

ni sprejemal novih, »revolucionarnih« idej o ateizmu, verski toleranci, naravi samega

spoznavanja in spoznavajočega subjekta, ga je med vsemi intelektualci s Kranjskega

319 Prim. Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije I, nav. d., str 221–221; Spektorskij, Mesto F. A.

Pelzhofferja v zgodovini državoslovja, nav. d., str. 22. 320 Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije I, str. 221. 321 Grdina, nav. d., str. 11. 322 Prim. Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren , str. 79; in Polec, SBL, nav. d. 323 Štuhec, nav. d., str. 79; Polec, SBL, nav. d. 324 Spektorskij, Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja, nav. d., str. 22–23 in Arcanorum

status (I, 150): imperium moderatum, Majestas absoluta.

165

zadela najostrejša cenzura, še več, (pri)zadela je vse knjige, ki so izšle po

»revolucionarni« Arcanorum status; Pelzhoffer pa je globoko verjel tako v Boga kot

v cesarstvo. A intelektualna dejavnost ima, kakor je mogoče v zgodnjem novem veku

opaziti na vsakem koraku, svoje poti, ne glede na to, kako »tradicionalna« je védnost,

iz katere je morala nujno iziti. Pelzhoffer je bil nekaj časa jezuit, a kot bojevit, s

politično-filozofskimi spisi pomemben mislec tedanjega časa je s svojo

tradicionalnostjo pravzaprav intelektualna avantgarda. Kot nosilec pomembnega

segmenta védnosti in spoznanja, utelešenega v njegovi teoriji o naravi absolutne

oblasti, je bil tudi lastnik obsežne knjižnice, v kateri je bilo več kot 500 knjig, a ker

popisovalci premoženja v zapuščinske inventarje po njegovi smrti niso popisali

naslovov, težko ugibamo, na kakšni idejni in intelektualni podlagi je Pelzhoffer

zgradil svoje nazore in teorijo.325

Franc Albert Pelzhoffer pa ni bil edini pravnik dobe, gotovo pa je bil eden redkih

političnih teoretikov in mislecev, ki se ni vključil v nobeno institucionalno obliko

védnosti in je pogumno šel svojo pot. Seveda so imele notranjeavstrijske dežele še

druge svoje »sinove«, po izobrazbi pravnike, ki jih lahko bodisi zaradi njihovega

delovanja ali pisanja ali obojega prištejemo med intelektualce postridentinskega časa.

Eden vidnejših pravnikov te dobe je bil mož, iz katerega so »sijali poštenje, bister um

in resnost navad«.326 Ivan Štefan Florjančič pl. Grienfeld (1663–1709) je bil med

operozi Zvenčeči (Tinnulus), po izobrazbi, ki jo je pridobil v Ingolstadtu in Sieni,327

doktor obojega prava, učenjak, ki »roj zbira na kup«328 in »Tinnulus naš prav zato

izkazuje časti ti z žvenketom, / zbira na kup nam tvoj roj, rod operozov – čebel«.329

Namig iz ustanovnega dokumenta akademije zgovorno »namiguje« na dve

325 Prim. Štuhec, nav. d., str. 78. 326 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 340. 327 Vilfan opozarja, da je bila ta kombinacija študija na nemški in italijanski univerzi (Vilfan, nav. d.,

str. 83); simbolično bi lahko celo rekli, da je prav ta kombinacija zaznamovala prebujanje

intelektualne, znanstvene in splošnoizobraženske dejavnosti po izgonu protestantov v

notranjeavstrijskih deželah. Izobrazba je prihajala s severa, umetnost pa z zahoda. Po koncu turške

nevarnosti (1683), ko je nastopila »velika kriza zavesti, ki je relativizirala metafizični esencializem in

inavgurirala nazorski empirizem (ta pa je bil čez čas nadgrajen s filozofskim racionalizmom)« (Igor

Grdina, Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa. Dolarjev zbornik. Ljubljana: Družina, 2002,

str. 7), je smiselno upoštevati moč vpliva s pretežno protestantskega severa in umetnostnih, pa tudi

znanstvenih pobud (ideja akademije!) pa s katoliškega, italijanskega kulturnega in intelektualnega

okolja; seveda pa ga tudi ne smemo preceniti, kajti nove forme védnosti, vedno bolj številni

intelektualci in druge institucionalne oblike znanja in znanosti in prostorov, kot je bila, na primer,

knjižnica, so v prostoru med Alpami in Jadranom dobile novo, drugačno, lokalno in specifično

zaznamovano podobo in ni bila le nekritična kopija nečesa, kar je že prej obstajalo. 328 Akademske čebele, str. 60. 329 Akademske čebele, nav. d., str. 61.

166

pomembni Florjančičevi lastnosti, zaradi katerih je, pa čeprav je živel le 46 let,

pomemben intelektualec tedanje dobe: njegovo organizatorično zmožnost in na

poznavanje numizmatike, predvsem kovancev in na splošno denarja. Dolničar zanj

poroča, da je zaradi »božanske govorniške moči dobil advokaturo« in »leta 1701 /.../

imel v škofijskem dvorcu na javnem nastopu preslavne Akademije ljubljanskih

operozov, ki jo je po svojih močeh odločno podpiral, resnično učen govor, s katerim

je požel vsesplošno ploskanje«.330 K temu govoru se še povrnemo; kot organizator in

kot odvetnik vojvodine Kranjske oziroma kranjskih deželnih stanov pa je leta 1698

ustanovil ljubljansko društvo juristov na čast sv. Ivu.331 Florjančič je bil tudi pisec in

s področja numizmatike in denaroslovja je napisal knjigo Bos in lingua sive

discursus academicus de pecuniis vetero-novis (Bik v jeziku ali akademska razprava

o starem in novem denarju, 1695). Dejansko je bil prvi in, iskreno je treba priznati,

redkih operozov, ki je izpolnjeval eno od členov ustanovne listine akademije. Med

teksti, obtičalih v rokopisih, in nekaj natisnjenih drugih,332 je bil prav ta, tako rekoč

po programu akademije izdan znanstveni spis, spet baročna igra aluzij: bos je

pomenil prvo obliko denarja, že od Vespazijana pa je znano, da pecunia non olet –

kar pa ni veljalo za poštenega Florjančiča, ki si je »poleg izvrstne knjižnice /.../

opremil slaven muzej ali zakladnico, da bi razveseljeval učene duhove domačinov in

tujcev«.333

Podobno je njegov stanovski in akademski kolega, »Kranjec iz Kočevja, prisednik

ograjnega sodišča in prvi tajnik«334 z imenom Zvesti (Fidus), Janez Danijel baron

Erberg (1647–1716), »doktor obojega prava, sodni pisar in deželni tajnk na

Kranjskem itn., zelo učen mož, ki je bil ne le zaradi svoje velike izobraženosti,

temveč zaradi modrosti in razumnosti sprejet med deželane«.335 Podobno kot

Florjančič je se temeljito izobrazil na osi sever–zahod, študiral je na Dunaju in

seveda v Sieni, njegov pravnozogodovinski pomen pa je po Vilfanovem prepričanju

330 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 340. 331 Dolničar pravi, da je tedaj začel »s čaščenjem božanskega Ivona, zavetnika pravnikov, ki se izvaja

vsako leto na praznični dan z latinskim panegirikom in peto mašo v cerkvi božanskega Jakoba«

(Dolničar, nav. d., str. 340). To pomeni, da je Florjančičevo društvo juristov delovalo že kot poluradna

institucija védnosti, in to uspešno vsaj toliko časa, dokler je bil njen ustanovitelj pri močeh. 332 Prim. Joža Glonar, Ivan Štefan Florjančič de Grienfeld. SBL, Ljubljana: Zaružna gospodarska

banka, 1626 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi190166/). 333 Dolničar, nav. d., str. 340. 334 Akademske čebele, nav. d., str. 23. 335 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 169. Valvasor sicer navaja Erbergovo natisnjeno doktorsko

disertadijo Disputato juridica de Officio ludicis (Pravna disputacija o službi sodnika, 1671), ostala

dela pa so za časa njegovega življenja ostala v rokopisih.


167

velik; to utemeljuje na podlagi nedokončanega spisa, ki je ostal v rokopisu, a se je

med sodobniki širil – kar ni bilo izjemno – v takšni obliki: Notata practica ali

Observationes »podaja veljavno civilno postopkovno pravo kranjskega plemiškega

sodišča«, ki poleg temeljite zgodovinske podlage pomeni Erbergovo delo »tipičen

primer obdelave prava na podlagi precedenčnih primerov«.336

Njegova intelektualna dejavnost ni le zajemala pravnega področja, ampak je

temeljito posegla v zgodovino in samo razumevanje upravnega aparata države.

Erbergovo delo in vpetost v sisteme védnosti svojega časa nam lahko upravičeno

kaže, da tedanjih intelektualcev ne moremo odpraviti le z ugotovitvijo, da je njihovo

znanje ali stremljenje daleč od revolucionarnega vrenja in preobražanja védnosti, kot

se je to dogajalo v znanstveni revoluciji kot enem izmed najpomembnejših

intelektualnih tokov 17. stoletja. Namig za Erberga se skriva v verzih: »Roji čebel

zvesto obdajajo svojega kralja: / dasi brez žela je kralj, žezlu so zvesti branik«.337

Resnična moč ni v žezlu, temveč v zvestobi in uspehu, ki ga prinese le ukvarjanje z

znanostjo. Znanje je moč pa je ideja, ki se je počasi, toda zanesljivo, čeprav ne vedno

v najbolj idealni obliki, uveljavljala v prihodnosti.

Med pravnike, o katerih pravni izobrazbi ne moremo dvomiti, saj so bili doktorji

obojega prava in tako J. U. D. (iuris utrisque doctores), so bili med operozi še

kanonik Jurij Andrej Gladič (1659–1725), kazenski sodnik Janez Jurij Hočevar

(1656–1714) in Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg (1655–1719). Gladiča smo že

omenjali, ker je imel znamenit in podatkov poln nagrobni govor na pogrebu Janeza

Krstnika Prešerna; njegova izobrazba, ki jo je pridobil na univerzi v Padovi, ga je

popeljala k poklicu kanonika ljubljanske stolne cerkve, kot Neoboroženi (Inermis) pa

je tudi predsedoval akademiji operozov. Tudi njega latinski verzificirani namigi iz

ustanovne listine karakterizirajo kot kralja, ki se vda zakonu, saj lahko deli med le s

pomočjo roja čebel.338 Institucionalno uspešen učenjak pa je bil ustvarjalen, saj je

nekaj knjig (in jih nekaj zapustil v rokopisu339) izdal, med katerimi je pomembnejša

rokopisna Vetus et nova Carnioliae Ecclesiasticae memoria (Stara in nova cerkvena

336 Vilfan, nav. d., str. 85, in France Kidrič, Janez Danijel baron Erberg, SBL, nav. d. 337 Akademske čebele, nav. d., str. 49. 338 Akademske čebele, nav. d., str. 37 339 Prim. Joža Glonar, Andrej Jurij Gladič. SBL. Ljubljna: Zadružna gospodarska banka, 1926



168

zgodovina Kranjske, 1725), ki jo Gladič ni dokončal zaradi smrti; zanimivo je, da je

povzetek cerkvene zgodovine po Schönlebnu in Valvasorju napisal v verzih.

Tudi Janez Jurij Hočevar, »Kranjec iz Novega mesta, doktor obojega prava in sodnik

krvnega sodišča«,340 med operozi imenovan Čisti (Candidus), je doktoriral v Padovi

in se ukvarjal z mnogimi rečmi, bil je soustanovitelj operozov, glasbeni vodja

jezuitskega gledališča; kot član akademije filharmonikov je skladal glasbena

cerkvena dela ter glasbo za jezuitske drame; prav tako ga je zanimala astronomija –

napisal je knjigo o kometih (1696), o opazovanju zvezd in planetov (1696) ter nekaj

astroloških del.341 Vzvišenost njegovega ukvarjanja z znanostjo in umetnostjo odseva

v verznih namigih, kajti »jaz po ukazu Narave se vzdignem, grem tja, koder čista /

srca cveto, ki ljubeč moja jih muza goji«342 so lahko hkrati poetični opis

Hočevarjevega stremljenja k védnosti (dviguje se k zvezdam kot astronom), hkrati pa

namiguje morda tudi na temnejšo plat njegove živlenjske zgodbe. Ko je bil med

letoma 1695 in 1073 deželni krvni sodnik, se je podpisal pod številne smrtne

obsodbe343, znan pa je bil kot krut sodnik. Vasko Simoniti opozarja, da so bili v

čarovniških procesih le redki »kompletne« osebnosti, kar pomeni, da je bil v enem

človeku združen tožilec, sodnik in zasliševalec. Tak je bil Hočevar.344 Narobe bi bilo

z obsojanjem presojati Hočevarja le kot neizprosnega, krutega inkvizitorja in videti v

njegovem primeru krvnika, ki si je roke pral z znanostjo in umetnostjo, ne bi bilo

340 Akademske čebele, nav. d., str. 23. 341 Med astronome lahko, pogojno rečeno, prištejemo Benedikta Ferretija (1655–ok. 1730), ki si je v

Ljubljani pod turnom uredil zvezdarno, medtem ko Joža Glonar v SBL navaja, da usoda njegovih

spisov ni znana (SBL, nav. d.); podoben interes za astronomijo je pokazal tudi Ivan Dizma Florjančič

pl. Grienfeld (1691–pred 1757) – poleg tega se je ukvarjal še z geografijo in matematiko, po poklicu

pa sodi v kategorijo klerikov – je tudi imel v lasti lastno improvizirano zvezdarno; kot duhovnik je

delal v okolici Ljubljane, deset let pa je pripravljal zemljevid Kranjske in pri tem sam določal višino

gora (zemljevid je leta 1744 izšel pod naslovom Ducatus Carnioliae tabula chronographica issu

sumptique inclitorum provinciae statuuum geometrice exhibita). Kot matematik se je z astronomijo

ukvarjal še jezuit Andrej Kobav. Prav tako ne smemo pozabiti omeniti tudi jezuita Boštjana Steinerja

(1680–1748), ki je bil profesor teologije in filozofije, a posebno usposobljen za matematiko, in v

Ljubljani je prirejal številne disputacije, ukvarjal pa se je z izračuni sončne lege in postavitvijo

sončnih ur (prim. Maks Miklavčič, SBL, nav. d.). 342 Akademske čebele, nav. d., str. 47. 343 Helena Vičič v diplomski nalogi o čarovništvu na Slovenskem (bibliografski podatek) navaja

primer Martine Češarek, ki je po krutem mučenj priznala (in denunciirala še druge sovaščanke in

znanke), da se je udeleževala coprniških veselic na Kleku, spolno občevala s hudičem in kmetom

povzročala škodo. Janez Jurij Hočevar pa je podpisal obzodbo, naj se jo na »običajnem« sodnem

mestu usmrti »s cesarskim mečem, telo naj se vrže na grmado«. 344 Vasko Simoniti, Čarovnice (II. del). Teorija in praksa 32 (1995), št. 7/8, str. 734. Tudi Simoniti

opozarja, da si je nadel »zanimivo« akademsko ime – Čisti.

169

prav, niti pravično.345 A vseeno je res, da je »pri zasliševanju /.../ uporabljal

najstrašnejše inkvizitorske pripomočke za izsiljevanje priznanj. (Ni čudno, da si je v

večernih urah hladil živce z muziciranjem; njegova cesarska služba je bila polna

stresnih situacij!).«346

Moralno pa je vsekakor bolj »čist« še en zelo pomemben pravnik347, sicer pa

univerzalni intelektualec, ki ni le organiziral prostore in sisteme védnosti, temveč jo

je zapisoval in objavljal – in v tem spisu se na njegova dela pogosto sklicujemo, ker

so dragocen in redek vir –, hkrati pa je bil eden redkih, ki ni bil le operoz (z

akademskim imenom Sprevideni – Providus), temveč ga štejemo kot »člana rimske

Akademije Arkadijcev, starodavne Akademije zmrznjenih v Bologni, forlijske itd.,

kranjskega deželana, doktorja obojega prava in tajnika vicedomskega urada«348

Janeza Gregorja Dolničarja pl. Thalberga (1655–1719). »Providus vneti tako študije

trajne goji,«349ga opisujejo verzi v ustanovni listini akademije delavnih, in res je

njegova življenjska zgodba, ki se je v intelektualnem smislu formalne izobrazbe

dopolnila po znanem študijskem vzorcu sever–zahod (v Gradcu je postal magister

svobodnih ved in filozofije, v Ingolstadtu študiral pravo, v Bologni pa leta 1679

postal doktor obojega prava), zgodba družbenega vzpona zaradi intelektualnega dela.

O fenomenu Dolničarjev smo pri njegovemu bratu Janezu Antonu že pisali zgoraj,

Janez Gregor Dolničar pa je s svojim nadarjenim sinom Alešem Žigom (razširiti,

član akademij) potoval po severni Italiji350, bil član uglednih učenih združb in

»zadnjih 20 let življenja /.../ vestno (a ne preveč sistematično) zapisoval ljubljanske

mestne, cerkvene in umetnostne dogodke, za slovensko zgodovinsko znanost ohranil

mnogo dragocenih podatkov«.351 Med najbolj pomembnimi Dolničarjevimi deli je

prav gotovo obširna Zgodovina stolne cerkve, pomemben vir za institucije védnosti,

345 Zanimivo je, da Dolničar v Bibliotheca Labacensis publica zamolči njegovo sodniško funkcijo v

čarovniških procesih (Dolničar, nav. d., str. 360). 346 Igor Grdina, Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa, nav. d., str. 13. 347 Vilfan o Dolničarju zapiše, da je »precej potoval, a se nazadnje pojavi kot mestni sindik [notar, op.

A. K.] in po vsem videzu advokat« (Vilfan, nav. d., str. 75). 348 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 562. Česar Pohlin ne omenja, je, da je bil Dolničar tudi

član akademije v Benetkah in Folignu, kar sam opozarja v Zgodovini stolne cerkve, hkrati pa tudi član

Dizmove bratovščine – tako kot marsikdo med operozi (prim. Marjan Smolik, Janez Gregor Dolničar.

SBL. Ljubljana: SAZU, 1980 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi696804/). 349 Akademske čebele, nav. d., str. 55. 350 Janez Gregor Dolničar svojega sina v Bibliotheca Labacensis publica uvršča med gojitelje

slikarstva, kiparstva in arhitekture in zanimivo je, da je izpustil pravi priimek (imenoval ga je Aleš

Žiga Tolij), da mu ne bi očitali pristranskosti, njegovo smrt pa opiše brez čustvenih izrazov (Dolničar,

nav. d., str. 369). 351 Marjan Smolik, SBL, nav. d.


170

kot je bila akademija delavnih; sem sodi tudi v rokopisu iz leta 1715 Bibliotheca

Labacensis publica, za zgodovinopisje je pomemben Epitome Chronologica iz 1714,

svetovna zgodovina od stvarjenja sveta do sodobnosti. Po smrti brata Janeza Antona,

o katerem smo obširneje razpravljali že v poglavju o klerikih, je prevzel marsikatero

njegovo nalogo, ki se je šele s Karlovim kolegijem plemenitih in kasneje s semeniško

knjižnico dopolnila; ironično pa večina operozov ni dočakala uresničitve svojih

znanstvenih sanj.

Med doktorje prava je treba po Vilfanovem mnenju šteti še Karla Jožefa Kapusa pl.

Pichelsteina (1664–1668), »Kranjec iz Kamne Gorice, vicedomski tajnik«,352 med

operozi znan kot Izvrstni (Exquisitus), ki se je v zgodovinski odtis intelektualne

preteklosti na Slovenskem vpisal z »lepim govorom«, kakor se izrazi Valvasor v

dodatku k šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske,353 o žalosti zaradi odpovedi službe

Janeza Krstnika Dolničarja, očeta Janeza Gregorja in Janeza Antona, ta pa je objavi

nasprotoval in dosegel, da se nikoli ni objavil. Med operozi lahko med pravnike

prištejemo še prisednika ograjnega sodišča Karla Henrika Scwheigerja, imenovanega

Molčečni (Taciturnus), Antona Friderika Raaba pl. Ravenheimba z enako poklicno

funkcijo – on je bil Pravični (Rectus) – in njunega poklicnega kolega Frančiška

Erazma pl. Hochenwarta, Samskega (Innubus), ki se, kakor je zapisano v ustanovni

listini akademije, raje poti »pod kodeksom«, kakor pa da bi živel družinsko življenje

in zapravljal dragoceni intelektualni čas za »višje« zadeve.354

Med soustanovitelji akademije delavnih je bil tudi glasbenik Janez Berthold pl.

Höffer(n) (1667–1718), med operozi sloveč kot Svojepotni (Devius), ki je svojo hišo

na Bregu v Ljubljani rad namenjal kot prostor za glasbene vaje ali znanstveno-

družabna srečanja prijateljev in somišljenikov355 in 1702 z njimi ustanovil še eno

akademijo z imenom Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum (prevod).

Ne toliko zaradi intelektualnih, umetnostno-znanstvenih dosežkov, je treba omeniti

še starejšega Janeza Pučarja (1597–1656), ki ga Valvasor omenja kot avtorja v

nemščini pisanega Poročila o srečnem prihodu njenega kraljevega veličanstva,

352 Akademske čebele, nav. d., str. 22. 353 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 152. 354 Prim. Vilfan, nav. d., str. 78. Hochenwartova odločenost nekoliko spominja na srednjeveško pesem

o učenjaku, ki se poti v slovstvenih študijah (bibliografski podatek iz Antologije srednjeveške poezije) 355 Prim. Stanko Premrl, Janez Bertold Höffern. SBL, Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1928

(http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi233679/). O tem pomembnem skladatelju pa je do danes

predvsem v muzikologiji prišlo do pomembnih spoznanj.


171

kraljeve soproge Marije s soprogom Leopoldom I. 1631 v Ljubljano;356 bolj kot

pisec in intelektualec je zanimiv zato, ker je bil neke vrste »tajkun« svojega časa, a

bolj v robinhoodovskem smislu: hitro je obogatel in v začetku štiridesetih let sezidal

graščino na Rakovniku in jo brez konca prezidaval, da bi, kakor poroča Valvasor,

delavcem zagotovil zaslužek.

4.1.1.4 Zdravniki

Tako kakor pri pravnikih, kakor smo skupaj s Sergijem Vilfanom opozorili že v

prejšnjem poglavju, je tudi v zgodovini medicine in njihovih predstavnikih izraz

zdravnik v številnih primerih zelo relativen. A vendar je v drugi polovici 17. stoletja

nastopila mlada generacija, ki je na univerzah dejansko študirala medicino in bila

vneta za znanost, znanje, izobrazbo in praktično uporabo, in to z objavljanjem učenih

knjig, največkrat v latinščini; večina njih je bila institucionalizirana, predvsem v

obliki akademije operozov, brez dvoma eni najpomembnejših institucij védnosti

baročne ali katoliške ali protireformacijske dobe na Slovenskem. Med najbolj

vidnimi zdravniškimi imeni druge polovice 17. stoletja je brez dvoma Marko Gerbec

iz Stične (1658–1718), ki je filozofijo končal v Ljubljani, z medicino nadaljeval na

Dunaju in menda štiri dni, preden so leta 1683 Turki začeli oblegati Dunaj,357

zapustil mesto in doktorat iz medicine dosegel v Padovi in Bologni. Tako kot tudi

drugi zdravniki tedanjega časa je opravljal službo deželnega fizika. »Ko se je vračal

v domovino, ga je prehitel dober glas,« zapiše Dolničar, zato je imel Gerbec dovolj

poklicnih možnosti na Kranjskem; njegovo raziskovanje in znanstveno delovanje,

utelešeno v različnih in številnih latinskih spisih – Ivan Pintar jih v SBL navaja več

kot sedemdeset358 – je bilo zaznamovano s poudarkom, da je v zdravniški praksi

najbolj pomembna izkušnja, z mnogimi spisi je opozarjal na zdravilišča v Rogaški

Slatini in Dolenjskih Toplicah, izrazito pa je bil nastrojen proti alkoholizmu; je že

vedel zakaj.

Kot pomemben intelektualec je bil član mnogih institucij (akademij). Leta 1688 je

postal član cesarske leopoldinske akademije naravoslovcev (Academiae Naturae

356 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 135. 357 Tako namreč poroča Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 346. 358 Ivan Pintar, Marko Gerbec. SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1926



172

Curiosum), kot član Dizmove bratovščine pa je imel veliko motivacije, da je bil med

soustanovitelji akademije delavnih. »Upravičeno ga je treba prišteti k njenim najbolj

gorečim podpornikom.359 Kot Pozorni (Intentus) si je v ustanovni listini zaslužil

namig: »Ogni zato se pregreham, ne maraj za ničevo nikdar, / pa boš, Intentus,

vsekdar delaven nam, operoz.«360 Poleg klerikov in pravnikov pa so bili zdravniki

tretja najbolj pogosta kategorija intelektualcev, ki je prostor povezovanja in

generiranja ali vsaj obnavljanja védnosti našla v ljubljanski akademiji. Med njimi je

bil Janez Andrej Coppini (1653–neznano), kranjski deželan in doktor medicine, sin

Franca Coppinija,361 in leta 1715 tudi on postal protomedikus. Kot soustanovitelj

ljubljanske akademije delavnih je nosil ime Odrasli (Adultus), verzi pa po vsej

verjetnosti namigujejo na to, da ima njegovo znanstveno delovanje družinsko

ozadje.362 Dolničar ga v Bibliotheca Labacensis publica uvršča med filologe in

opozarja, da je bil lastnik bogate knjižnice, v baročni maniri pa njegovo znanstveno

delovanje kuje v nebo.363

Podobno bogato knjižnico je imel Janez Gašpar Corusi (1656–1712), »Kranjec iz

Ljubljane, zdravnik, fizik v Ljubljani«,364 pri operozih Nabrušeni (Acuminosus), sicer

še član Dizmove bratovščine, ki so ga kot doktorja medicine v Ljubljano na povabilo

kranjskih deželnih stanov, na začetku 18. stoletja pa se je odselil v Celje, kasneje pa

v Varaždin. Enako je operoz, »Kranjec iz Ljubljane, doktor medicine«365, imenovan

Nemirni (Sollicitus), človek, ki ga opisujejo verzi »Cvetje izbrano nabira Sollicitus,

saj pridobitni / žene nagon ga na plan, sladek obeta mu med«366 – Jurij Žiga

Pogačnik (1676–po 1707) –, o katerem Dolničar poroča, da je »skrbno in zvesto

opravljal svoje zdravniško delo in bil zaradi izjemne spretnosti zdravljenja v velikih

359 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 346. 360 Akademske čebele, nav. d., str. 51. 361 Njegov oče, po rodu Italijan, se je kot zdravnik v štiridesetih letih 17. stoletja priselil v Ljubljano in

od leta 1666 prvi kranjski protomedikus; zaradi mnogih zaslug je v osemdesetih letih postal kranjski

deželan in za tretjo knjigo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske je prispeval poglavje o ljubljanskem

podnebju in toplicah na Kranjskem (prim. Ivan Pintar, Franc de Coppini(s). SBL. Ljubljana: Zadružna

gospodarska banka, 1925). 362 ... »staršev ponosm vsepovsod roji veselo buče, / velik roditelj je bil, sin bo Adultus njegov«.

(Akademske čebele, nav. d., str. 39) 363 »Ko se je ukvarjal z znanostjo, je vedno izdajal znamenja zrelejšega duha, ki se dviga v višavo.

Prav tako je dosegel ugled: veljaki so ga povsod cenili. Njegova modrost in izkušenost v stvareh sta

namreč pritegovali poglede vseh.« (Dolničar, nav. d., str. 385) 364 Akademske čebele, nav. d., str. 23. 365 Akademske čebele, nav. d., str. 22. 366 Akademske čebele, nav. d., str. 71.

173

časteh pri velikaših«.367 Leta 1698 je k medicinski kronologiji Marka Gerbca, s

katerim sta bila verjetno prijatelja – saj tudi Dolničar omenja, da je bil tako kot

Gerbec Pogačnik član leopoldinske akademije naravoslovcev na Dunaju – napisal

daljši uvod Triumphus lauis D. Marci Gerbezzii Authoris Chronologiae medicae

(Zmagoslavje gospoda Marka Grbca, avtorja Medicinske kronologije). Njun

stanovski kolega Ivan Benedikt Gründl (ok. 1635–1705) je bil tudi član leopoldinske

Academiae Naturae Curiosorum; tako kakor Gerbec se je zavedal zdravilne moči

vode v Rogaški slatini in 1685 o njej spisal znanstveno razpravo v latinščini in

nemščini. Sicer je treba dodati, da so se operozom kasneje pridružili še drugi

zdravniki, kot na primer doktor medicine Janez Krstnik Brložnik pl. Perenberg,

sošolec Marka Gerbca, sočlan leopoldinske akademije.368

Med pomembnimi zdravniškimi imeni ne smemo pozabiti na rodbino Verbcev.

David Verbec (1577–1643) je postal doktor medicine Baslu in bil strog protestant,

zato se tudi ni hotel na povabilo kranjskih deželnih stanov leta 1618 tam naseliti;369

večino življenja je preživel v Ulmu, kjer je sodeloval z vidnimi znanstveniki, objavil

je številne spise, predvsem pa se je odlikoval z raziskavami kuge, »jo točno opisal ter

razmišljal o njenem bistvu in širjenju infekcije«.370 Brez dvoma je bil pomemben

intelektualec, ki je spričo grozljivih zdravstveni razmer v Evropi večkrat napisal

svojo oporoko; dejansko je njegovo zelo bogato knjižnico kasneje podedoval njegov

nečak Janez Krstnik Verbec ml. (1633–1675), po poklicu deželni fizik in zdravnik,

sin istoimenskega Davidovega brata, ki je bil ljubljanski župan. Valvasor v dodatku k

šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske navaja verze na portretu Davida Verbca, ki

»daljšati Usode odlog s svojimi strelam zna. / Ti si Asklepija dal, Epidaver, latinskim

obalam: / kranjski rejenec tako Ulmu je srečna pomoč.«371 Verbec je pač tipičen

primer intelektualca, ki je na tujem našel pravo uresničitev, saj si v domovini ni

pustil vsiljevati idej. V Ulmu se je Davidu rodil sin Aleksander (ok. 1612–po 1635),

ki je v Strasbourgu dosegel medicinski doktorat s specializacijo pljučnih vnetij.

367 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 348. 368 Prim. Ivan Pintar, SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925 (http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi150380/), Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 577. 369 Prim. Drago Mušič, David Verbec (Verbezius). SBL. Ljubljana: SAZU, 1982

(http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi771431/). 370 Mušič, SBL, nav. d. 371 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 133.




174

Bi lahko s temi prvimi naravoslovci govorili o zmagoslavju intelektualnega duha?

Skoraj ni mogoče dvomiti, da intelektualci tedanje dobe tega niso čutili, zato lahko

temu do neke mere pritrdimo. Vendar se je treba zavedati, da so bila prva znanstvena

prizadevanja v notranjeavstrijskih deželah omejena, prav tako pa so se, kakor je že

ugotavljalo slovensko zgodovinopisje (Štuhec), ideje znanstvene revolucije šle

mimo; niti v knjižnicah tedanjega časa ni bilo mogoče najti veliko izvodov

Kopernika, Galileja ali Newtona. Brez dvoma pa so bili zdravniki kot naravoslovci,

ki so že izstopali kot samostojen, celo zelo ugleden poklic – kar spričo številnih

izbruhov kuge v zgodnjem novem veku niti ni bilo tako čudno – v družbi vedno bolj

pomembni in so dosegali pomembne funkcije.

4.2 Institucije

Intelektualci so bili ljudje in ljudje morajo biti – in so vedno – v osrčju

družboslovnega, humanističnega ali naravoslovnega raziskovanja. Morda je najdlje

od tega abstrakcija matematike in sveta števil ter relacij med njimi, a tudi v najbolj

»metafizičnih« problemih znanosti se je vedno skrival človek kot dvojni delovalec:

ustvarjalec samega znanja, hkrati pa je bilo človeštvo recipient. Po analizi (z

različnih metodoloških izhodišč, predvsem pa s stališča intelektualne in kulturne

zgodovine) življenjskih in poklicnih usod »intelektualnih delavcev« v

notranjeavstrijskih deželah v 16. in 17. stoletju se ne moremo izogniti spoznanju

Igorja Grdine, da »kdor je poprej želel kaj narediti iz sebe, je moral oditi na tuje. Pot

do izobrazbe je vse do ustanovitve protestantskih stanovskih šol in jezuitskih

kolegijev v glavnih mestih notranjeavstrijskih dežel pomenila pot v veliki svet. (Naši

samostani so bili le izjemoma pomembnejša žarišča srednjeveške kleriške kulture –

zlasti Stična, Žiče in Jurklošter.) Le malokateri talent se je pozneje vrnil v pokrajine

svojega rojstva. A če sta ga ljubezen do rojakov in vera v lastno poslanstvo morebiti

le prignali nazaj, je bil v domovini praviloma deležen najbolj zadrte sovražnosti.«372

Nesrečno, a resnično: vojna vihra tridesetletnega spopada, vedno manjši turški vpliv

na zahodu in kriza evropske zavesti, ki še ni pripeljala do pravega racionalizma, je

zaznamovala ne le evropsko, ampak tudi slovensko 17. stoletje, in to ne le z

intelektualnega vidika. Toda prav na tem področju se je močno odrazila in

zgodovinar utegne dobiti občutek, da je iskanje drobcev po arhivih in brskanje po

372 Grdina, Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa, nav. d., str. 13.

175

življenjskih zgodbah in številnih spisih le krpanje slabe samopodobe, ki jo imamo

Slovenci pogosto o samih sebi. Toda to je lahko dobro izhodišče za psihološko, celo

psihiatrično raziskavo; za zdaj bodi dovolj, da je treba najprej čim bolj natančno

poznati dejstva in odnose med njimi, da lahko pridemo do sklepov, se pri tem

zavedamo narave lastnega zaznavanja dejstev in s tem veljavnosti interpretacij ali

komentarjev. Relativnost pač ne domuje le v teorijah vesolja.

Tudi ko v obravnavo preteklosti idej pritegnemo še en zelo pomemben del preteklosti

védnosti, torej institucije, se je treba zavedati, da smo tako kot pri pojmoma védnost

in intelektualec na terenu, ki ga je treba nujno omejiti in, preden obrnemo pogled od

posameznikov na sistemsko urejene, institucionalizirane celote znanja in

izobraženosti, čim bolj natančno opredeliti. Na nek način pa ne smemo pozabiti in

nam mora ostati v mislih, da je prav v 17. stoletju, ko se je na prizorišču intelektualne

zgodovine pojavila znanstvena revolucija in ko se je v temelju preobrazila do tedaj

najpomembnejša in najbolj absolutna institucija od vseh – krščanska cerkev, in z njo

tudi interpretacije iste vere – ideal védnosti in iz nje izpeljane znanosti najprej

domoval v utopijah, kakršna je bila Baconova Nova Atlantida, prav tako ideal

popolnega znanstvenika ali institucije, kakršna je znamenita Salomonova hiša. Ker

pa so ideali, sploh utopični, daleč od resničnosti, v tem je namreč njihov potencial za

prihodnost, ki se bo morda še uresničila, jih ne smemo postaviti kot točko, s katere bi

lahko pravilno ovrednotili (ne)pomembnost intelektualne revolucije v 17. stoletju,

sploh če mislimo na dežele Kranjsko, Štajersko ali Koroško. A znanje v zgodnjem

novem veku ni domovalo le v utopijah, temveč v konkretnih akcijah;

notranjeavstrijska resničnost 17. stoletja pač ni bila enaka kakor v drugih geografskih

in kulturnih prostorih tedanje Evrope.

Pri pojmu institucije pa je treba na začetku ločiti dva pomena pojma: širšega in

ožjega. V družboslovnih in humanističnih raziskavah se institucija uporablja

največkrat v širokem pomenu kot struktura ali mehanizem socialne determiniranosti,

ki ureja in določa ravnanje in delovanje posameznikov znotraj skupnosti.373 Od tod

373 Teoretičnih knjig o institucijah v najširšem pomenu je nepreštevno, a skoraj vse, ki smo jih uspeli

pregledati, definirajo institicije kot socialno kategorijo in analizirajo razmerja med institucijami in

družbenimi strukturami (prim. Steve Fleetwood, Institutions and social structures. Journal of the

theory of social behaviour 38, št. 3, str. 241). V 20. stoletju so teorije institucij najbolj pogosto

nastajale v okvirih družboslovja (politične teorije, antropologije, ekonomije in sociologije). Seumas

Miller opozarja na nejasnost in pogosto dvoumnost besedne zveze »družbena institucija« tako v

običajnem kakor tudi filozofskem pomenu besede. Pri tem se nanaša na Anthonyja Giddensa, ki je

176

se v najširšem pomenu besede ta raba nanaša na, na primer, spol, denar, družino,

vero, lastnino, trg, državo, jezik, pravo, bonton ob mizi, na norme, vrednote, običaje

in rituale. Vendar v naši nalogi tega pojma ne uporabljamo v najširšem smislu,

ampak v ožjem, kajti ena od pomembnih institucij družbenega sveta so seveda

izobraževalne institucije, torej tiste, ki so z védnostjo kot sežetim skupkom znanja v

okviru neke znanosti v neposredni povezavi in za intelektualno preteklost zelo

pomembne. Peter Burke na temelju starejših teorij opozarja, da so v zgodnjem

novem veku obstajale skupinske identitete na eni strani in posamezniki, intelektualci,

ki z njimi niso imeli nič skupnega na drugi strani.374

V zadnjem poglavju se bomo vsaj v obrisih posvetili izobraževalnim institucijam,

čeprav smo o njih (predvsem o ljubljanski akademiji operozov) posredno razpravljali

v prejšnjih poglavjih; ves čas se moramo namreč zavedati, da so nosilci in urejevalci

takšnih institucij ljudje in da noben sistem ne obstaja sam zase ali sam po sebi.

Neposredno so povezane z védnostjo in intelektualci; kot bolj ali manj sistematično

organiziran prostor znanja in izobraženosti so institucije v 17. stoletju, seveda na

ozadju dolgostoletne tradicije univerz, postale žarišča novega znanstvenega

raziskovanja. Tudi Kranjsko je institucionalizacija vrednosti doletela ob koncu 17. in

v začetku 18. stoletja, čeprav je treba priznati, da je bila narava znanja v primerjavi s

širšo okolico še vedno zaznamovana s sholastično filozofijo, rekatolizacijska vnema

se ni kaj bistveno menila za nova naravoslovna spoznanja in teh knjig je bilo v

zasebnih knjižnicah Kranjcev zelo malo, kar bomo videli pozneje, hkrati pa so morali

intelektualci, če so želeli uspeti kot izobraženci, študirati na tujem in tam večinoma

tudi ostati.

Védnost je že od »nekdaj« vrednota, ki so jo v posameznih dobah razumeli različno –

v antični grški demokraciji je bila elitna, omejena le na svobodne državljane; v

srednjem veku je bila največkrat zaprta za zidovi samostana, po 12. in 13. stoletju pa

je dobila nov zagon na stolnih šolah in njenih naslednicah, univerzah; v humanizmu,

renesansi in vzporedno ob reformaciji se je začela iz svoje tisočletne monolitnosti

počasi in neenakomerno preobražati in spreminjati, a ne samo na univerzah, ampak

na »nižjih« stopnjah izobraževanja (na primer v protestantskih osnovnih šolah,

institucije po definiciji razumel kot trajnejše oblike družbenega žvljenja, torej politične, ekonomske in

legislativne institucije (prim. geslo social institutions v Stanford Encyclopaedia of Philosophy –

bibliografski podatki ali pa link ali pa oboje: http://plato.stanford.edu/entries/social-institutions/). 374 Burke, Social History of Knowledge, nav. d., str. 32.

http://plato.stanford.edu/entries/social-institutions/

177

pozneje na jezuitskih gimnazijah), poseben polet pa je védnost dobila v okviru

italijanskih renesančnih akademij, ki so bile v 17. stoletju že žarišče znanstvenega

prizadevanja – ali vsaj želje po njem. Znanje se je prenašalo v človeških rodovih po

več poteh, a za zahodno civilizacijo – civilizacijo pismenosti, kakor ji pravi semiotik

J. M. Lotman – je pomembna pisnost in fiksacija na papirju; tudi mentalne predstave

ljudi so bile temu prilagojene. Zato so že od srednjega veka univerze, pozneje pa

akademije, ki so svoj razmah doživele šele v razsvetljenstvu, prenašale in v duhu

znanstvene revolucije iznašle nove ideje, »ki so pretresle svet«. 375

4.2.1 Univerze in osnovne oblike šolstva

Védnost kot pomembna civilizacijska vrednota ni od včeraj. Samo pomislimo na

Platonovo Akademijo, Aristotelovo peripatetično šolo v podobi liceja, pa na muzej v

Aleksandriji, katere del je bila znamenita knjižnica, kot na eno temeljnih

raziskovalnih institucij helenistične dobe, in hitro postane jasno, da je zgodovina

izobraževalnih institucij že dolga in bogata, še preden je dobila nov zagon z ideali

nepismenega Karla Velikega, ki se je zavedal pomena ohranjanja in obujanja

antičnega, v stoletjih izgubljenega znanja; po tem času so v večjih mestih, ob

stolnicah in samostanih, nastajale šole za nadarjene učence, iz teh improviziranih šol

v visokem srednjem veku pa se je v 12. stoletju razvila univerza in se s tem začel

dolgotrajni »boj« za njeno avtonomnost (poleg religijske in monarhične se je

uveljavila še univerzitetna). Univerze kot skupnosti učenih mož, teologov in

profesorjev, ki so kurikulum uravnali po poznoantični Boetijevi razdelitvi védnosti

na sedem svobodnih umetnosti in tako domislili sholastiko, srednjeveško formo

filozofije (čeprav je ta še vedno ostajala dekla teologije), so začele rasti kot gobe po

dežju: Bologna (1088), Pariz (1150), Oxford (1167), so bila prva mesta z univerzami

– in zanimivo je, da si je univerza v Bologni, ki se je specializirala na rimsko pravo,

zagotovila avtonomnost376 –, sledili pa so jim Salamanca (1219), Neapelj (1224),

375 Protislovno pa je, da je hkrati širila svojo moč, predvsem pa vpliv stopnjevana znanstvena

revolucija, ki se je po letu 1543, ko je izšla Kopernikova O revolucijah nebesnih sfer, spremenila v

temeljno vodilo življenja v 18. stoletju, ko je razum v neki meri obvladal tedanji svet in vplival na

številne spremembe, tako na ravni običajnih človeških usod kakor v zgodovini neke nacije. 376 Le Goff opozarja, da »moč univerzitetnega ceha temelji na treh bistvenih načelih: zakonodajni

avtonomiji (v okviru Cerkve, z določenimi krajevnimi omejitvami in pravico, sklicevati se na papeža),

pravici do stavke in odcepitve, monopolu nad podeljevanjem univerzitetnih stopenj«. (Le Goff,

Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 90)

178

Praga (1347), Pavia (1361), Krakov (1364) in številne druge.377 Ni težko sprejeti

mnenja, da so bile univerze v srednjem veku »korporacije«, kakor je prepričan

kulturni zgodovinar Peter Burke; kajti »13. stoletje je stoletje univerz, ker je stoletje

korporacij. V slehernem mestu se cehi, ki združujejo pomembno število članov,

organizirajo tako, da branijo svoje interese in uveljavljajo monopol v svojo

korist.«378 Univerze so v boju proti cerkvenim in posvetnim oblastem in hkrati v

spopadu z drugimi vplivnimi cehovskimi združenji v mestih – tudi v vedno večjem

razporu med praktično védnostjo rokodelcev in abstrakcijo znanstvenega

raziskovanja božjih vprašanj – zaradi katerega je »oče teologije« Peter Abelard

skoraj trikrat gorel na grmadi kot zavržen krivoverec! – izšle kot zmagovalke. Bile so

prva in za dolgo časa največja izobraževalna institucija.

Svojo moč so univerze začele izgubljati takrat, ko »izgubijo svoj mednarodni značaj.

Vzrok za to so številne novo ustanovljene univerze, kjer zbiranje študentov postaja

vse bolj narodnostno ali celo regionalno obarvano«.379 Marsikatere med njimi so bile

kratkotrajnega daha, na primer v Italiji (Modena, Vicenza, Arezzo, Siena, Treviso),

ker so se profesorji pogosto selili,380 za intelektualno zgodovino slovenskega prostora

pa je bilo gotovo pomembno, da je v 14. stoletju, v času erozije duha univerze kot

avtonomne, nadnacionalne ustanove, srednjo in vzhodno Evropo zajel val

ustanavljanja univerz; prva je bila v Pragi, kjer jo na prošnjo Karla IV. ustanovi

papež Klement VI., sledile pa so univerze na Dunaju (1365), v Erfurtu (1392),

Heidelbergu (1385), Kölnu (1388), Leipzigu (1409), Rostocku (1419), Trierju

(1454), Baslu (1459), Ingolstadtu (1459), Tübingenu (1476) in Wittenbergu

(1502),381 če jih naštejemo samo nekaj. Na njih so se kalili tudi intelektualci iz

notranjeavstrijskih dežel, predvsem s Kranjske. Dejstvo pa je, da je njihovo število v

zgodnjem novem veku začelo praktično eksponencialno naraščati, hkrati pa se je

krepil odpor proti njim: humanistični intelektualci so bili lahko sicer zaposleni kot

univerzitetni profesorji, vendar je bil njihov način študija človeških zadev usmerjen v

mirno, tiho, zasebno kontemplacijo kot pa na glasno in bučno in razburljivo

univerzitetno okolje, v katerem kar vrvi od študentov in profesorjev. Od tod je prišel

377 Prim. Burke, nav. d., str. 33; Le Goff, nav. d., nav. d., str. 149 378 Le Goff, nav. d., str. 81. 379 Le Goff, nav. d., str. 149. 380 In nasploh je bil srednjeveški sistem študija zanimivi prav zaradi svoje »peripatetičnosti«, kajti

študenti so v času največjega vzpona univerz potovali od ene do druge in dejansko študirali kot

kozmopoliti svojega časa. Prim. tudi Le Goff, nav. d., str. 151. 381 Prim. Burke, nav. d., str. 37; Le Goff, nav. d., str. 150.

179

že večkrat omenjeni Le Goffov očitek humanistom, da so bili antiintelektualistično

gibanje, katerih namen ni bil, da bi se védnost širila po vseh socialnih strukturah;

nasprotno, njihova studia humanitatis so bila elitistična in namenjena ožjemu krogu

redkih pismenih posameznikov. Tudi Erazem Rotterdamski je po vrsti zavračal

ponudbe univerz, naj postane njihov stalni profesor.

A ne glede na to so nove univerze, ki so bile notranjeavstrijskim deželam bližje in

lažje dostopnejše, še naprej temeljile na srednjeveškem učnem načrtu in se gibale v

okviru naravne filozofije, logike, medicine, teologije, matematike, astronomije (z

astrologijo), prava, slovnice in retorike, vse na temelju aristotelske filozofije,

preobražene v sholastično mišljenje. Kriza univerzitetnega izobraževanja je

pravzaprav nastopila, ko narava »stare« védnosti, torej sholastičnega mišljenja, ni

več ustrezala novim spoznanjem časa, ki je z odkritjem in kolonizacijo neznanih

svetov na drugi strani sveta in z odkritjem tiska na različnih področjih duha

napredovala k naravoslovnim znanostim t. i. znanstvene revolucije in manjših

institucionalnih izobraževalnih sistemov, kot so bile osnovne šole, kolegiji kot oblika

srednjega šolstva, in druge učene združbe, predvsem akademije. Dejstvo pa je, da so

prav največji »revolucionarji« svojega časa izšli iz prav teh univerz; Luhter je bil

profesor v Wittenbergu, Melanchton tudi. Verska reformacija, ki je izšla iz

Luthrovega univerzitetnega raziskovanja in spoznavanja teologije, je bila neločljivo

povezana z univerzo in je šele kasneje prestopila svoje okvire in »okužila« plemstvo

in meščanstvo, zaradi izrazite protestantske nenaklonjenosti uporom proti zatiralskim

gospodarjem pa se je kmetov, nasprotno, zelo redko dotaknila (izjema pri nas je

Koroška).

Za Kranjsko in druge notranjeavstrijske dežele so bile univerze – v Gradcu, na

Dunaju in v Bologni, Sieni ter v Ingolstadtu – pomembne za tedanje mlade može, ki

so tam bodisi ostali bodisi se vrnili v naročje domovine kot dejavni intelektualci

zgodnjega novega veka – zelo pomembne institucije védnosti. Seveda pa ni

napredovanja brez osnov. Prav protestantizem je namreč pomembno vplival na raven

izobraženosti: kajti nesmiselno je pisati in tiskati knjige v ljudskih jezikih, če bi bila

njihova recepcija omejena samo na poslušanje, ne pa tudi tiho, kontemplativno

branje in razumevanje. Njihovo osnovno šolstvo, ki je v 16. stoletju cvetelo na

slovenskem ozemlju, je imelo dejansko velik uspeh in ko so bile v protireformacijski

vnemi vse po vrsti ukinjene, je začetek 17. stoletja – tudi zaradi mogočnih

180

civilizacijskih spopadov ter kug, lakote in drugih bolezni – zaznamovala duhovna

zaostalost, ki se je na Kranjskem počasi popravljala in spreminjala vse do

terezijansko-jožefinskih reform, ko institucija osnovne šole stopi v novo, še

pomembnejšo fazo svoje zgodovine.

Po renesansi in humanizmu se je novi vek začel razburljivo in tragično – z vojnami

in surovim obnašanjem množic (na primer do mačk, kakor je opozoril Robert

Darnton382 ali pa s surovimi kaznimi v kmečkih uporih na Ogrskem, natančneje na

slovaškem ozemlju, sežiganjem čarovnic…). Ne glede na dejanja ljudstva pa je 17.

stoletje v zgodovinskem spominu zapisano kot »revolucionarno« v znanosti in

tehniki, kot doba »prvotne akumulacije kapitala« in nastanka meščanstva; podobno je

bilo na Slovenskem, le da je »zgodovinska dinamika« in »razvoj« malo drugačen kot

drugod in si ga moramo vsaj na kratko obnoviti, da bomo laže razumeli intelektualne

institucije in same ljudi na Slovenskem. V času počasnega spreminjanja že starih

univerz in nastajanja drugačnih institucionalnih oblik izobraževanja, kot so bile na

primer od protestantizma dane osnovne šole, akademije, jezuitski kolegiji itd, se je

prav 17. in 18. stoletje v zgodovino zapisalo kot prelomno, le s z dodatkom, da

kopernikanska revolucija in vse druge, manjše spremembe niso prišle čez noč, ampak

so se uveljavljale počasi, včasih le z muko. Vse lepo in grdo 17. stoletja, ki se ga

Slovenci neradi spominjamo zaradi petdesetletnega »kulturnega molka«, ko ni skoraj

petdeset let izšla nobena slovenska knjiga, se je pred začetkom naslednje velike

zgodovinske, filozofske in literarne »dobe luči in razuma« združilo v zapleten

klobčič idej.

Iz Frischlinovega reda stanovske šole iz leta 1584 in iz Bohoričevega reda stanovske

šole na Kranjskem iz leta 1575 je mogoče razbrati, da je bil namen protestantov

predvsem izobraziti učence v verskih resnicah. Vzpon teh osnovnih šol pa je

povzročil počasno odmiranje katoliških. »Tako je n. pr. avstrijski jezuitski provincial

Carillo poročal 1601. leta, da ni v Ljubljani nobene šole več, odkar so protestantske

odpravljene«383 Tridentinski odlok, da je treba skrbeti za izobražen duhovniški

podmladek in versko vzgojo otrok je spodbudil katoliško opozicijo, da se je začela

bolj organizirati. Velik premik v dojemanju in širjenju védnosti je bil prihod jezuitov.

382 Prim. R. Darnton, Veliki pokol mačk in druge epizode iz francoske kulturne zgodovine, Ljubljana:

Studia humanitatis, 2004. 383 Vlado Schmid, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, Prva knjiga, Ljubljana: DZS,

1963, str. 95.

181

Kajti že leto 1601 je močno zaznamovalo naslednjih dvesto let: v Avstriji so tedaj

ustanovili prvo jezuitsko gimnazijo, ki se je kot podaljšan teološki študij s ščepcem

zgodovine, nekaj filozofije, še več retorike, največ pa občutka družbene

večvrednosti, ki so jo hoteli vcepiti učitelji na jezuitskih gimnazijah učencem.

Širjenje jezuitov je bilo neizbežno in vse do ukinitve reda leta (letnica) so imeli

pomembno vlogo v območju znanja, védnosti, torej vsega, kar se nalaga v človekov

kulturni spomin, ki je vsako sekundo težja prtljaga, ki jo moramo nositi. Čeprav so

bile njihove metode zastarele in učni načrt še ves podoben srednjeveškim predstavam

sveta in Boga, so jezuiti s svojim pedagoškim poslanstvom v tedanje okolje,

razburkano zaradi tridesetletne vojne na začetku, na koncu pa zaradi boja za špansko

nasledstvo, v katerem so Habsburžani potegnili krajši konec. Razburljivo je bilo tudi

v religiji, saj navadno zgodovinarji 17. stoletje imenujejo »čas protireformacije«,

množične cenzure na intimni ravni, ko so katoliški vladarji in knezi Avstrije hoteli

protestantom vsiliti drugo vero. A že leta 1609, ko je bila dovoljena svoboda

veroizpovedi stanovom Zgornje in Spodnje Avstrije, je nadvojvoda Ferdinand izdal

odlok o prepovedi takšne svobode.

Leta 1628 pa je Ferdinand II. izdal ukaz, da se mora protestantsko plemstvo Notranje

Avstrije spreobrniti v katoliško vero ali pa se izseliti; dve leti je trajalo izseljevanje,

največkrat na Nemško, ki je povzročilo veliko gospodarsko in človeško škodo. Tudi

cenzura je doživela močan razmah: prepovedovanje knjig je bila praksa, potrjena od

Cerkve z Indeksom prepovedanih knjig in drugimi manjšimi akcijami proti

drugačnim, ne pa nujno boljšim idejam. Politika se je spreminjala v vedno bolj

centralistično orientirano tvorbo, v kateri so Habsburžani kot cesarji Svetega

rimskega cesarstva nemške narodnosti počasi organizirali državni sistem in okrepili

oblast; a francoska revolucija je tudi njih po letu 1879 postavila pred prvo hudo

preizkušnjo.

Šestnajsto in sedemnajsto stoletje sta se v slovensko zgodovino zapisali kot doba

velikih in manjših kmečkih uporov, epidemij kuge, turške nevarnosti, razvijanja

uprave in mest, kulturnega življenja, s tem pa družbene skupine, ki bi jo lahko

pogojno imenovali meščanstvo, prav tako pa je v notranjeavstrijskem prostoru

opaziti razmah znanstvenega in pedagoškega (izobraževalnega) prizadevanja, ki je

svojo prvo uresničitev našlo v nekaterih akademijah na koncu 17. in v 18. stoletju.

Prvi veliki kmečki upor je potekal med aprilom in majem leta 1635, začel se je med

182

Trbovljami in Vranskim, se razširil na Spodnjo Štajersko in velik del Kranjske;

kmetje pa so požigali gradove in mitnice, upor proti prehudim zahtevam zemljiških

gospodov – zadnji take vrste na Slovenskem – pa so krvavo zadušili vedno učinkoviti

krajšiniki. Niso se končali niti v 18. stoletju, ko je med 1701 in 1703 na

Tolminskem384 izbruhnil nov velik upor proti previsokim davkom tolminskega

glavarja in vse do polovice stoletja se upiranje prebivalstva na podeželju ni pomirilo.

Seveda se moramo spomniti, da je poimenovanje »kmetje« kot s skupno ime za

podeželske ljudi, med katerimi je še vedno veljala blagovna produkcija in menjava

kot v srednjem veku, problematično, saj so bili kmetje v ožjem pomenu besede

ljudje, ki so imeli svojo lastnino, ali kakor je zapisal Ulrich Im Hof: »Težave

povzroča že sama definicija kmeta. Sodobne raziskave poskušajo izhajati iz tega, da

med obdelovalci zemlje obravnavajo kot kmeta samo tistega, ki zemljo, od katere

živi, lahko v kakršni koli obliki – posredno ali neposredno – jemlje za svojo, ki sebe

v lokalnih razmerah razume kot sorazmerno neodvisnega.«385 V skupino pa

nedvomno sodi še velika večina ostalih marginalnih slojev, »'ljudstvo' v družbenem

pomenu – ne še 'ljudstvo' v nacionalnem pomenu /…/. Za večino je veljalo predvsem

to, da so bili brez zemlje in da niso znali ne brati ne pisati.«386 Tako družbeni prerez,

v katerem so bili po vrsti razporejeni kralji, plemstvo, duhovščina, meščanstvo,

kmetje in ljudstvo, postane bolj zapleten in zgodovinsko raziskovanje še bolj

odgovorno. Prav tako se ob problemu kmetov in ljudstva zastavljajo številna

vprašanja, med drugim na primer to, kako je bilo s fevdalnim, srednjeveškim

sistemom, ki je imel na Slovenskem veliko moč in vpliv vse do terezijansko-

jožefinskih reform. Ljudstvo posebnega vpliva na intelektualce ni moglo imeti – to

radikalno misel je zagovarjal že marksist Gramsci –, čeprav je bil vpliv morda ravno

obraten. A tega se v tem pisanju ne bomo (še) dotaknili.

Prav toliko kot kmečki upori so imele vpliv na življenje vseh ljudi – ne glede na vse

strogo kodirane socialne razlike v 17. in 18. stoletju – tudi epidemije kuge, bolj

pogoste v 16., manj pa v 18. stoletju,387 ki pa so tudi spodbudile bolj intenzivno

384 Upor »ljudstva« še večjih razsežnosti je bil leta 1713 na Tolminskem, ki je postal tudi priljubljen

topos slovenske literature. 385 Ulrich Im Hof, Evropa v času razsvetljenstva, Ljubljana: *cf, 2005, str. 67. 386 Im Hof, nav. d., str. 73. 387 Čeprav je bil že leta 1618 ustanovljen zdravstveni svet za Kranjsko, ki je poskušal s preventivnimi

ukrepi ustaviti kužne bolezni, je že med 1623 in 1625 divjala epidemija kuge na Koroškem,

Kranjskem in Štajerskem, Istro, Furlanijo in mesto Koper pa je prizadela leta 1630 (število

prebivalstva se je 6000 znižalo na 2000); uničevalno moč je znova pokazala 1645, ko se je razširila po

183

znanstveno prizadevanje – leta 1617 je zdravnik David Verbec v Kemptenu izdal

traktat o kugi (Tractatus de peste),388 ustanovljen je bil posebni zdravstveni svet za

Kranjsko, leta 1684 je v Mariboru nastopil službo deželnega fizika dr. Janez

Benedikt Gründl (1635–1750) iz Šlezije, da bi odpravljal posledice kuge. Nič

nenavadnega ni, da je v osemdesetih letih 17. stoletja svoja medicinska dela začel

izdajati Marko Gerbec, ki je bil, kot smo že omenili, član številnih italijanskih

akademij, pri nas pa Dizmove bratovščine (Academia unitorum, ustanovljena 1688)

in Akademije delavnih (Academia operosorum, ustanovljena 1693).

Zgodovina, kolikor jo smo jo bili do danes zmožni rekonstruirati, torej priča, da so

bile slabe zdravstvene razmere, ki so se zares začele popravljati šele v času Marije

Terezije in Jožefa II. – torej že globoko v evropskem in v zgodnjem slovenskem

razsvetljenstvu –, vzrok za več znanstvenega dela; s tem se je začela spreminjati

družbena struktura, predvsem med plemiči in meščani, včasih pa tudi kmeti (Janez

Krstnik Prešeren je bil kmečki sin, rojen v Hrašah pri Lescah), ki so zavoljo svojega

miselnega dela, ki je moralo temeljiti bolj na razumu kakor pa njemu nasprotnemu

vraževerju,389 tvorili vedno močnejšo družbeno skupino – intelektualce.

Na življenje v 17. in 18. stoletju pa je močno vplivala turška nevarnost; slovenskim

protestantom je bila v 16. stoletju v pomoč in ko je začasno prenehala, jih je deželni

knez začel preganjati iz tradicionalno katoliških dežel, a tudi naslednjih 200 let

evropske zgodovine ni minilo brez nenehnih vpadov in napadov. Turška nevarnost

je, na primer, prisilila cesarja Rudolfa II., da je leta 1606 z ogrskim plemstvom

sklenil t. i. dunajski verski mir, zaradi katerega so imeli na Ogrskem (pri nas v

Prekmurju) svobodo veroizpovedi.390 Turki so na Slovenskem plenili 1640, avstrijske

dežele so bile v vojni s Turčijo med 1663 in 1664, odločilna bitka pa je bilo turško

avstrijskih deželah južno od Donave. Ne smemo pa pozabiti tudi na hude čase leta 1679-1680, ko je

pustošila po celotni srednji Evropi, kar je v latinskih heksametrih opisal župnik na Hajdini Jurij

Hauptmanič (Apologus carminicus de horrenda contagione Pettoviensi); menda je bilo samo v 16.

stoletju okoli osemdeset takšnih izbruhov. 388 Še leta 1716 je na Nemškem izšla pomembna razprava o kugi, ki sta jo napisala dunajski vojaški

zdravnik Lojk in zdravnik Janez Krstnik Brložnik iz Mozirja, član ljubljanske akademije operozov in

dunajske Academie Naturae Couriosorum. 389 In, kot že rečeno, je prav vraževerje, usmerjeno na preganjanje čarovnic, na začetku 17. stoletja, ko

bi moral vsepovsod vladati že razum, če bi naivno verjeli v »napredek« v zgodovini, postalo modus

vivendi ljudstva, ki pa ga je prevzemala tudi legislativa in v svetu prava obsojala na podlagi govori in

posrednih indicev ter povsem iracionalnimi metodami prisile in mučenja. 390 Ne smemo pozabiti, da so se Habsburžani zapletali tudi v druge vojne – za prevlado na Jadranu so

se večkrat zapletli z Beneško republiko, bojišča tridesetletne vojne, spopada med katoliškim cesarjem

in protestantskimi knezi, so zahtevala številne žrtve (znamenita je podreditev upornih čeških

protestantov z bitko na Beli gori leta 1620)

184

obleganje Dunaja leta 1683, ko so bili Otomani pregnani po zaslugi poljskega kralja

Jana Sobieskega. Prav s te vojaško-politične perspektive postane jasno, da je med 17.

in 18. stoletjem prav tukaj bistvena razlika – doba vojn, kuge, lakote, številnih

turških napadov itd. je bila kriva za bedno življenje ljudi in le počasen,

neenakomeren razvoj mest, znanosti in umetnosti v 17. stoletju, čas razsvetljenstva,

ki ga poskušamo največkrat razumeti iz idej Voltaira, Diderota, Rousseauja,

Montesquieuja, d'Alemberta in drugih francoskih enciklopedistov,391 pa se je tako

intenzivne življenjske ogroženosti znebil, nastopil je čas za intelektualno dejavnost,

utemeljeno na razumu, tako vladarjev kot duhovnikov, plemičev in meščanov.392

4.2.2 Jezuiti: kolegiji, seminarji in univerze

Ad maiorem dei gloriam! Geslo jezuitov, ki je poudarjalo, da je njihovo prizadevanje

namenjeno vse v večjo božjo slavo, je bilo po načelu sicer blizu logiki protestantov,

da bo vsak jezik častil boga, kakor je zapisano v Pavlovem pismu; a vendar so si bili

na nasprotnih bregovih, ne glede na enak visok in plemenit cilj. Jezuitov nikakor ne

smemo le interpretirati kot »vojake« protireformacije, kar je v zgodovinskih študijah

pogosto (čeprav je njihova lastna avtoreferencialna terminologija bogata z vojaškim

slovarjem), temveč kot pomembne distributerje védnosti, in to ne katere koli, temveč

naslonjene na antično in srednjeveško tradicijo, z učnim načrtom, ki je presegal

tradicionalne omejitve: ne nazadnje so vsaj v omejenem obsegu spodbujali dramsko

dejavnost v ljudskih jezikih. Španec baskovskega izvora Ignacij Lojolski (1491–

1556), ustanovitelj reda, poslanstva »ni videl v direktnem soočenju z reformatorji,

ampak v obnovi Cerkve z duhovnimi vajami in razvejano dušnopastirsko

dejavnostjo«,393 po drugi strani pa so si prislužili naziv »avantgarda fevdalne

391 Tudi Enciklopedija je svojo klasifikacijo človeške védnosti povzela po Ephraimu Chambersu,

avtorju znamenite Cyclopaedie – An Universal Dictionary of Arts and Sciences, 1728 (prim. Darnton,

nav. d.), še bolj pa po Francisu Baconu in njegovi ideji »velike obnove«. Prim. uvodne besede

D'Alemberta, (Uvod v enciklopedijo, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1960, str. 25), da je njihov

namen dvojen: »kot enciklopedija naj čim popolneje prikaže urejenost in povezanost človeških

védnosti, kot metodični besednjak znanosti, umetnosti in obrti pa naj vsebuje splošna načela sleherne

znanosti in umetnosti, svobodne ali mehanične, in najpomembnejše posameznosti, ki tvorijo njihovo

naravo in vsebino.« 392 A to še ne pomeni, da je bilo 18. stoletje čas miru – Habsburžani so se po smrti zadnjega moškega

člana španske veje s francoskimi Burboni med 1701 in 1715 zapletli v vojno za špansko nasledstvo, a

ker so jo izgubili, so s tem izgubili prevlado po vsej Evropi. 393 France Martin Dolinar, Cerkveni in politični okvir delovanja jezuitov na Slovenskem v 17. in 18.

stoletju. Jezuiti na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v

Ljubljani, 1992.

185

protireformacije«394 Od trenutka, ko je Ignacij kot študent pariške univerze s

sodelavci in sošolci ustanovil »Jezusovo podjetje ali družbo«, je zgodovina meniških

redov – če pomislimo samo na frančiškane Frančiška Asiškega, dominikance

Dominga de Guzmána in avguštince Avguština iz Hipona – po letu 1540, ko je papež

Pavel III. red formalno ustanovil, postala bogatejša za velikokrat militantno

razpoložene jezuite. Jezusovi vojščaki in Ignacij sam so se zavedali svoje politične

vloge v svetu in so na začetku 17. stoletja bili temeljna podpora papeške »križarske

vojne« v tridesetletni vojni, kakor piše zgodovinar Peter H. Wilson in dodaja, da »so

jezuiti začeli na vrhu politične hierarhije, saj so verjeli, da bodo z zmago nad

vladarjevim ozemljem in njegovo elito sčasoma osvojili tudi druge sloje družbe«.395

Nič čudnega torej, da so bili pogosto spovedniki vladarjev, ne le učitelji in katoliški

apostoli za izgubljene duše.

In ne le to, svoje sporočilo, ki so ga po Ignacijevih konstitucijah poskušali

uresničevati njegovi zvesti učenci z ustanavljanjem številnih kolegijev, seminarjev in

univerz ter z bogato razvejeno misijonarsko dejavnostjo po vsem svetu, so več kot

dve stoletji uspešno širili; bili so povsod, na primer na Kitajskem, Japonskem, v

Paragvaju, Etiopiji ... Nastop jezuitov je sovpadel s katoliško protireformacijo, zato

so imeli močno politično in religiozno podporo in ne začudi nas dejstvo, kako hitro je

naraščalo njihovo število. V času ustanoviteljeve smrti leta 1556 je imel red že 1600

članov, do leta 1615 pa že 13.000,396 na podobno enak hiter način pa so se po Svetem

cesarstvu nemške narodnosti širile njihove izobraževalne institucije.

Ne glede na njihovo dvojno vlogo, v kateri so jezuiti spretno prepletli politične z

verskimi interesi, so v intelektualni zgodovini zelo pomemben »dejavnik«, tudi za

Kranjsko in druge notranjeavstrijske dežele. Zanimivo je, da je zgodovina šolstva v

Notranji Avstriji svoj prvi zagon, kot smo že opozorili, dobila s prihodom jezuitov na

Slovensko,397 ki so bistveno popravili klavrno stanje po ukinitvi protestantskih

osnovnih šol.398 Njihov prihod je pomenil začetek sistematičnega oblikovanja

slovenske katoliške inteligence, izvajanja duhovniškega poslanstva in ustanavljanja

394 Schmidt, Zgodovina šolstva na Slovenskem, nav. d., str. 119. 395 Wilson, Europe's Tragedy, nav. d., str. 28. Wilson sicer jezuite predstavlja kot krščanske radikalce,

ki so pogosto naleteli na negativne, tesnobne odzive med samimi katoličani. 396 Prim. Wilson, nav. d., str. 29. 397 V Avstrijo so jezuiti prišli leta 1551 in kmalu prevzeli vse gimnazijske in visokošolske študije v

habsburških deželah. Prim. Schmidt, nav. d., str. 119 isl. 398 Avstrijski jezuitski provincial Carillo je 1601 poročal, da v Ljubljani ni nobene šole več.

186

številnih kongregacij, večinoma posvečene materi božji.399 V Gradcu, pomembnem

centru za izobraževanje intelektualcev s slovenskega območja, je bila jezuitska šola

že leta 1586 povzdignjena v univerzo, na kateri so poučevali teologijo, filozofijo in

svobodne umetnosti. Leta 1598 so v Ljubljani začeli graditi kolegij, ki je postal

pomembno izobraževalno središče za revne študente, meščane, kasneje pa tudi za

plemiče, leta 1604 so se jezuiti naselili v Celovcu, do 1615 pa so že uspeli ustanoviti

gimnazijo; leta 1620 so bili v Gorici in Trstu, a zaradi specifične pedagogike,

usmerjene predvsem v teologijo, so že proti koncu 17. stoletja doživeli kritiko

akademikov, ki so na izobrazbo in njene cilje gledali drugače kakor jezuiti. Prav tako

pa niso bili edini, posvečeni izobraževanju; v Ljubljani so, na primer, delovali

kapucini (v Ljubljano so prišli leta 1607), z enakim namenom kot jezuiti, vendar z

drugačnim učnim načrtom in metodo, saj so se posvečali delu z najbolj revnimi; tudi

samim je bil ideal puščavnika najvišji.400

Organizacija jezuitskih študijev je bila specifična. Osnove izobrazbe, ki so jih

zagotavljali svojim učencem, so bile izhodiščna točka za »nastajanje« ene vrste

intelektualcev na Kranjskem in širše. Pomembno je, da je bil njihov učni načrt tako

širok, da težko govorimo o stagniranju ali celo nazadovanju védnosti kot take. Res je,

da se je oznaka kolegij prvotno nanašala na redovno skupnost, vendar so se njihovi

predstojniki imenovali rektorji,401 temeljni cilj nižjega študija pa je bil poučevanje

latinščine in grščine in je trajal pet do šest let. To so bili gimnazijski ali nižji študiji

(studia inferiora), naslednja stopnja je bila humanitetna, na kateri so se izmojstrili v

retoriki kot veščini argumentiranja. Ko se je, na primer, Valvasor šolal pri jezuitih v

Ljubljani, je bilo zelo razgibano obdobje, saj je imel kolegij vedno več učencev,

ustanovljenih je bilo veliko kongregacij in jezuiti so se dejavno vključili v življenje

tedanje družbe.402 To nam priča že eden prvih kronikalnih zapisov v Letopis

399 Prim. France M. Dolinar, Vloga in pomen jezuitov v slovenskem prostoru. Jezuitski kolegij v

Ljubljani. Ljubljana: ZRC SAZU, 1998, str. 10–12. 400 Prim. Benedik, Sorodnosti in razlike v študijski naravnanosti jezuitov in kapucinov. Jezuitski

kolegij v Ljubljani, nav. d., str. 23. 401 Popoln seznam rektorjev ljubljanskega kolegija je objavljen v Kovačič, Rektorji jezuitskega

kolegija v Ljubljani. Jezuitski kolegij v Ljubljani, nav. d., str. 49–76. 402 Prim. Boris Golec, Valvasorjeva družina in mladost – stare neznanke v novi luči (3. del). Kronika

62 (2014), št. 1, str. 33. Golec pravi, da je bila »temeljna značilnost jezuitskega srednjega šolstva /.../

uniformirana realnost, pri kater je enotni šolski sistem v vsakem trenutku omogočal izmenjavo

učiteljev, učencev in učbenikov« (Golec, nav. d., str. 33). Golec tudi na podlagi temeljnega študija

virov, predvsem pa Valvasorjevega pričevanja v Slavi vojvodini Kranjski, ugotavlja, da je bil kranjski

polihistor zadovoljen z jezuitskim izobraževanjem. Prim. še Schmidt, nav. d., str. 121–126; Wilson,

nav. d., str. 29.

187

Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691), v katerem beremo, da se je

»ta kuga [protestantizem, op. A. K.] utrdila v Ljubljani /.../ in ta kuga se je širila

nekaznovano«.403 Pisci letopisa so do predikantov in številnih plemiških privržencev

neusmiljeni, imenujejo jih za krivoverce, volkove, ponočnjake, ki se bojijo svetlobe,

za prodajalce besed. V tem se vidi njihova temeljna duhovna naravnanost, in ker je

»bilo stanje tako bridko in je šlo vedno na slabše, so pobožni uvideli, da se ne bodo

mogli ubraniti z ničemer drugim kakor s kolegijem Družbe Jezusove«.404

Pri večjih kolegijih – v Ljubljani, Celovcu in Gorici – pa organizirali še filozofske in

teološke »višje študije« (studia superiora), kar je bila v prostoru med Alpami in

Jadranom prva visokošolska oblika študija in je pomembna za »nastajanje«

intelektualcev na Slovenskem. Uveljavili so latinščino kot učni in sporazumevalni

jezik, njihova pedagogika pa je bila še vedno usmerjena v učenje na pamet,

memoriranje brez poglobljenega razmisleka; ne nazadnje so jezuiti delovali v slavo

Boga, zato ni nenavadno, da so bile »filozofske« študije zelo podobne teološkim.405

Prav tako, na primer, prisotnost zgodovine v učnem načrtu še ne smemo razlagati kot

veliki prodor historične znanosti, saj je bil predmet pogosto omejen le na retorične

deklamacije znanih govorov.406 Vlado Schmidt kot zgodovinar pedagogike ugotavlja,

da jezuiti izobraževalnega sistema niso mogli bolj razviti, ker jih je v temelju vodilo

naziranje, da je vsak za vse. »Jezuitski red je deloval na različnih področjih – na

političnem, šolskem, dušebrižniškem, misijonarskem itd. –, vendar se posamezni

redovni član ni mogel in ni smel sam opredeliti za delo na določenem področju /…/.

Posameznik je bil zmeraj samo sredstvo, nikoli smoter.«407 Hkrati pa je treba reči, da

seveda jezuiti niso bili samo z vero obsedeni red, ki je učence hotel poučiti tudi o

njihovi družbeni večvrednosti v odnosu do ostalih ljudi; jezuiti so pomembne

spremembe spodbudili v glasbi: Janez Krstnik Dolar (ok. 1620–1673) iz Kamnika je

kot znamenit glasbenik tega obdobja nekaj časa deloval v ljubljanskem jezuitskem

kolegiju, pozneje pa na Dunaju in ustvarjal liturgično, cerkveno in posvetno

instrumentalno glasbo. Že kmalu po ustanovitvi raznih kolegijev v avstrijskih

deželah Habsburžanov so začeli pripravljati cerkvene procesije – te so bile pravi

gledališki spektakli –, organizirali so uprizarjanje iger z versko vsebino, kar je bilo še

403 Letopis, nav. d., str. 19. 404 Letopis, nav. d., str. 20. 405 Schimdt, nav. d., str. 132–138. 406 Schmidt, nav. d., str. 133. 407 Schmidt, nav. d., str. 131.

188

toliko bolj zanimivo, ker so v drugi polovici 17. stoletja pri nas že gostovale potujoče

gledališke skupine iz »tujine«. Prav tako so hoteli izobraževati samo revne, a

nadarjene dečke, torej so izbranim iz velike večine neprepoznavne mase ljudstva,

težko obremenjene s kontribucijami, vojnimi davki, večnimi prispevki idr.,

omogočili družbeni vzpon.

Jezuiti pa niso bili le pomembni kot izobraževalna »odskočna deska« za mlade in

nadarjene bodoče intelektualce – in v prejšnjem poglavju smo lahko že na izbranih

primerih videli, da so bili vsi izobraženi najprej pri jezuitih, preden so se podali na

univerze v tujino –, temveč jih povezujejo s spremembami v humanizmu, matematiki

in znanosti,408 likovni umetnosti, gledališčem, književnosti, pridigarstvu in drugih

področjih človeškega duha; vendar je materija preveč obsežna, da bi jo lahko na tem

mestu še natančneje pregledali. A gotovo je že navedeno dovolj za spoznanje, kako

vplivni so bili pri izobrazbi intelektualcev, nosilcev védnosti, kakršna je pač že bila.

Ker pa je bila njihova dvojna narava tako izrazita in ker so hkrati nelagodje zbujali

na lastni, katoliški strani, je v 17. stoletju jezuite začela omejevati uradna oblast in

posegati v njihovo izobraževalno avtonomijo. Reformistično 18. stoletje se je moralo

dotakniti šolskega sistema – jezuitski je bil edini na voljo – in ga razbremeniti ter

sekularizirati. Karel VI. je leta 1735 nastopil s patentom o redu in ureditvi šol, s

katerimi je podržavil jezuitske šole, nekaj let pozneje pa je spremembo filozofskih

študij zahtevala njegova hči Marija Terezija – tudi za ceno kazenskih ukrepov.409 V

vsebino jezuitskih kurikulov je država posegla še z zahtevo po novih učnih

predmetih – zgodovini, geografiji, aritmetiki in grščini.410 Vedno bolj pogosteje so

kritizirali njihove didaktične »metode«, predvsem avtomatično memoriranje snovi

brez kritičnega odnosa in premisleka. Proti koncu 18. stoletja so s svojo vsebino in

načinom poučevanja jezuiti postajali državi vedno odveč, zato je ukinitev reda leta

1773 pomenila priložnost, da država organizira lastno šolstvo in ga uskladi glede na

svojo ideološko in idejno perspektivo – ta pa je bila nedvomno zvezana z razumom,

gospodarskim razvojem, ekonomijo, specializacijo ipd. Terezijansko-jožefinske

reforme so se zato močno osredotočile na šolstvo: prve šole nastale na pobudo države

na Slovenskem, so bile t. i. predilske šole, ki so nastale zaradi želje po čim hitrejšem

408 Prim. Jože Grasseli, O jezuitih matematikih. Jezuitski kolegij v Ljubljani, nav. d., str. 105;

Stanislav Južnič, Začetki moderne znanosti v Ljubljani. Kronika 52 (2004), št. 3, str. 317–348. 409 Ne pozabimo, da je leta 1771 začelo veljati novo kazensko pravo (Constitutio Criminalis

Theresiana), ki je še obdržalo torturo. 410 Prim. Schmidt, nav. d., str. 143.

189

vključevanju otrok v manufakturno proizvodnjo. Spremembe so zadele tudi

gimnazije, na katere se po letu 1735 niso več mogli vpisovati otroki iz revnih slojev,

ampak je gimnazijski pouk postal eliten, le stanovski privilegij. Ko je država

prevzela skrb nad šolstvom, so začele nastajati prve strokovne šole, nedvomno

najpomembnejši »projekt« razsvetljenstva v šolstvu pri nas pa je bila obnova

osnovne šole, ki je bila s protestanti vred izbrisana že od konca 16. stoletja.411

Očitno je, da so se intelektualci, ne glede na slabosti jezuitskega in visokošolskega

izobraževalnega sistema, ob svojih začetkih kalili prav v takih institucionalno

organiziranih oblikah védnosti. Na začetku 17. stoletja so bili novost in velika

priložnost za rahljanje družbenega sistema, ki je bil tedaj še močno fevdalen in skoraj

ves iz »včerajšnjega sveta« srednjega veka. Pritok intelektualcev sicer ni izključno

prihajal le iz jezuitskih vrst, ampak iz univerz v tujini, na katerih so nekateri lahko

študirali, od konca 17. stoletja pa so se v znanosti, filozofiji in pravu, združeni v

razne oblike učenih družb (akademij) pojavile prve kritike, ki jih je terezijansko-

jožefinska reforma šolstva postavila iz akademske na politično raven. Tudi zato je

bilo jezuitsko šolstvo z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi ogroženo in je v

razsvetljenstvu dočakalo svoj konec, saj je bil čas za drugačno, državno šolstvo; kajti

tako neverjetnega vzvoda moči oblastniki niso mogli več spregledati. Samo bežni

pregled intelektualcev 16. in 17. stoletja – nekatere smo podrobneje opisali že zgoraj

– pokaže, da so bili družbeno omejena skupina duhovnikov in plemičev, po koncu

17. stoletja pa tudi revnih kmečkih sinov (kot izjema) in meščanov, vedno bolj pa

tudi plemičev. Kajti ko so se razburkane družbene, politične in verske homatije v

drugi polovici 17. stoletja ustalile in ko ni bilo več toliko bolezni – v Letopisu lahko

spremljamo, kako so bili jezuitski profesorji zaradi narave svojega dela, veliko so jih

namreč premeščali, izpostavljeni kugam (tak primer je Janez Čandek ali Čandik) –,

so vse do ustanovitve bili pomemben institucionalni dejavnik preobrazbe védnosti, ki

se je, čeprav z odporom, nelagodjem in bistveno počasneje kot kje drugje po Evropi

uveljavljala tudi na Kranjskem in v drugih deželah.

411 Spomnimo naj samo na načrt Blaža Kumerdeja, ki ga je razgrnil v pismu Mariji Tereziji. Prim.

Schmidt, nav. d., str. 168–171.

190

4.2.3 Akademije

A še preden se osredotočimo še na en institucionalni vidik, ki je bil poleg jezuitskega

sicer malo manj vpliven, a je kljub vsemu za zmeraj spremenil način, vsebino in

pogostnost znanstvenega delovanja na Slovenskem, je treba vsaj našteti druge oblike,

v katerih je védnost, v duhu kartezijanske filozofije dvoma in močnega vpliva

znanstvene revolucije v astronomiji, medicini, matematiki, fiziki in tehniki, našla

svoje zatočišče. Poleg akademij so se predvsem v 18. stoletju po Evropi in Ameriki

začela množiti razna združenja, »ki jih lahko najbolj označimo s pojmom societas

/…/. Ta združenja so se praviloma začela tako, da so razširila dejavnost kroga enako

mislečih prijateljev.«412 Neformalna oblika druženja je bila salon, v katerem so se

razlegali lahkotnejši pogovori v lahkotni, sproščeni konverzaciji, omejeni na

določene teme.413 Pogosta so bila tudi bralna društva po Evropi, ki so kupovala

knjige in si prizadevala za čim širšo izobrazbo, pa razne dobrodelne in gospodarske

družbe; te so bile v nasprotju z akademijami in bralnimi društvi usmerjene v

ekonomsko, gospodarsko, praktično korist izobraženosti. Naslednja oblika so

kmetijsko-gospodarske družbe, ki so se na ta način odzvale na krizo poljedelstva v

18. stoletju in z intelektualno dejavnostjo premišljevale o bolj umnem gospodarjenju

z zemljo. Vsaj omeniti je treba prostozidarje – od združitve štirih londonskih lož leta

1717 in uradnega nastanka prostozidarjev so bili s skrivnostjo ovita skupina ljudi,

katerim intelektualni potencial ni bil tuj, saj so bile njihove aktivnosti razširjene v

ekonomskem, kulturnem in drugih področjih družbe; v avstrijskih deželah so bili v

nemilosti in so jih preganjali, loža pa je bila tudi v Ljubljani: ustanovili so jo leta

1792 in imenovali »Zur Wohlthätigkeit und Standhafeigkeit«.414

Najbolj zanimiva in kompleksna pa je bila v 17. in 18. stoletju akademija. Njena

zgodovina je pravzaprav zelo dolga, saj so akademije obstajale že v stari Grčiji, o tej

412 Im Hof, Evropa v času razsvetljenstva, nav. d., str. 106. Im hof svoje razumevanje učenih družb v

razsvetljenstvu veže na tezo, da je 18. stoletje utopično, saj želi reforme in spremembe; a ker je utopija

neobstoječ kraj, njena usoda ni mogla biti drugačna, kot je bila … O tem tukaj ne razpravljamo. 413 Tak je bil, na primer, salon madame de Sevigne, ki jo poznamo preko njenih pisem, salon madame

de Tencin, kjer so se zbirali Fontenelle, Motesquieu, Mably, Helvétius idr., salon mademoiselle

Lespinasse (okoli sebe je rada zbirala enciklopediste), na Dunaju, salon grofice Marie Wilhelmine von

Thurn ali berlinski salon Henriette Herz. Prim. Im Hof, nav. d., str. 113–116. Očitno so bile za v salon

le ženske, a hkrati to ne pomeni nič slabega, saj so prav v razsvetljenstvu ženske dobile tako velik

vpliv, ki se ga ne zaveda marsikakšna feministka. (Christine de Pisan, Margaret Cavendish, markiza

du Chatelet). Osemnajsto stoletje je bilo nedvomno čas vplivnih žensk – od salonov do oblastnikov. 414 Prim. Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji (1764–1980), Beograd: Narodna knjiga, 1984

(Biblioteka Studije i monografije).

191

obliki védnosti pa smo doslej, sploh pri obravnavi posameznih intelektualcev in

njihovih poklicev, že veliko govorili. Gotovo je med njimi simbolična zveza, saj je

bil prostor Atenske akademije posvečen razmišljanju in razumski refleksiji

filozofskih in drugih problemov, imenovan po mitološkemu liku Akademu, te

novoveške učene družbe pa so poskušale združevati podpornike znanosti in prijatelje

razuma, čeprav je njihova zgodovina pestra in vedno ne odraža te usmeritve. Poleg

fakultet, ki so v okviru univerze delovale še po starem sholastičnem srednjeveškem

sistemu, so bile akademije – čeprav daleč od današnje ureditve – tisti generatorji

védnosti, ki so se odzvali spremembam časa; univerze so s kurikuli in ne nazadnje

tudi z izborom knjig v univerzitetnih knjižnicah še vedno tičale v preteklosti, medtem

ko je svet znanosti po Koperniku doživljal novo renesanso, akademije pa so bile

manjše in bolj prilagodljive, zato ni nenavadno, da so bili v 17. in 18. stoletju njihovi

člani znane figure evropske zgodovine, humanističnih, družboslovnih, naravoslovnih

znanosti, od Galileja Galileja do sira Isaaca Newtona. Univerze sta kritizirala tudi

Francis Bacon in René Descartes, večinoma vsebino in zastareli način poučevanja; to

je še toliko bolj zanimivo zato, ker je ravno Baconova instauratio magna pomembno

oblikovala sistem védnosti in znanosti v 18. stoletju. Nanjo so se močno oprli

francoski enciklopedisti. Univerze kratko malo niso pustile novi znanosti – v

vsesplošni matematizaciji sveta –, da bi postala njen del in omajala avtoritete, na

katerih je slonel univerzitetni izobraževalni sistem, zato so bile v času razmaha

akademij v neugodnem, predvsem pa družbeno nevplivnem položaju.

Na koncu 18. stoletja je Girolamo Taboschi pod izrazom accademia razumel »tiste

družbe učenih mož, ki so povezani med seboj z določenimi zakoni, katerim se sami

pokoravajo, in ki se, ko se zberejo, lotijo razpravljanja o kakem učenem vprašanju,

ali pa izdelajo in predložijo v oceno svojim kolegom kak poskus svojega uma in

preučevanja.«415 Akademija kot raziskovalni inštitut, ki na začetku sploh ni imel

kake posebne zveze s poučevanjem, je nastal že v zgodnji renesansi416, a večina

415 Nav. po Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, nav. d., str. 301. 416 Težko bi sicer govorili, da je v 15. stoletju združenje, ki ga je kot Rimsko akademijo organiziral

Pomponij Leto, res prava akademija. Njeni čani so bili humanisti, njihova usoda pa žalostna, saj je

nanje pritisnilo papeštvo z obtožbami nemorale in zarote proti papežu (Pavlu II.), v praksi pa z

množico aretacij, vse dokler si niso njeni člani premislili in prosjačili za milost. V šestnajstem stoletju

sledi množica »akademij«: Accademia degl' Intronati (usmerjena na gledališče), Accademia della

Virtù (1538), nato pa so jim sledili Interpidi, Animosi, Illuminati … Bolj prijateljska združenja kot

sistematsko razpravljanje o znanstvenih problemih te akademije postavljajo na mesto »predhodnika«,

kajti v 17. stoletju so po Accademii dei Lincei te združbe dobile še javni značaj.

192

raziskovalcev šteje za prvo Accademio dei Lincei; leta 1603 jo je ustanovil rimski

plemič Federico Cesi, njeni člani pa so postali njegovi bližnji prijatelji, matematiki in

fiziki. Delovali so v Cesijevi hiši, živeli asketsko življenje in raziskovali v

laboratorijih. Seveda jim je mestno plemstvo močno nasprotovalo (tudi Cesijev oče)

in jih obtoževalo črne magije, nenravnega življenja in nasprotovanja Cerkvi in veri.

A kljub temu je postala ena najbolj znanih italijanskih akademij, katere član Galilej

je 1613 izdal knjigo o pegah na Soncu. Akademija je prenehala obstajati leta 1839,

po Cesijevi nenadni smrti. Prijateljska združba učenih mož, ki se je poimenovala po

Linkeju, argonavtu z zelo ostrim vidom, je začrtala logiko nadaljnjega naslavljanja

(nomen est omen).417 Raziskovalci so največ pozornosti posvetili naslednjim

akademijam 17. stoletja: Accademii del Climento, neapeljski Accademii degli

Investiganti, pariški Montmorjevi akademiji (po letu 1666 preoblikovana v

Académie Royale des Sciences), londonski Royal Society (1662), katere član je bil

Janez Vajkard Valvasor, berlinski Societas Regia Scientiarum (ustanovljena leta

1700 na podlagi Leibnitzovega načrta) in bolonjski Accademii delle Scienze.418 Med

njimi je za notranjeavstrijski prostor 17. stoletja še najbolj pomembna italijanska

Arkadija, ki je bila ustanovljena leta 1690 in je neposredno povezana s skupino

slovenskih intelektualcev, zdravnikov, pravnikov in duhovnikov, o katerih bomo še

natančneje spregovorili. Nič ni nenavadnega, da so bili pripadniki Arkadije

poimenovani »pastirji« in da so si vsi nadeli simbolična imena, ki naj prikazujejo

vrline in zmožnosti človeka. Najpomembnejše sporočilo Arkadije je bila vrnitev k

naravi.419

Sklenemo lahko, da so bile italijanske in druge evropske akademije posebna

institucionalna oblika védnosti, v kateri so se združevali intelektualci tedanjega časa.

Povezovala so jih pravila in želja po raziskovanju ter bolj polno preživljanje prostega

časa, kar je bilo prispevalo k temu, da se je intelektualna podoba Evrope 17. in 18.

stoletja v 200 letih močno spremenila. Na Slovenskem se intelektualno življenje sicer

417 Rossi opozarja: »Samo ime, ki so si ga izbrale mnoge akademije, po eni strani izraža raziskovalno

metodo in cilje, ki so si jih zastavljale (Lincei/Risi, Investiganti/Raziskovalci, Cimento/Eksperiment,

Tracia/Sled, Spioni/Vohuni, Illuminati/Razsvetljeni), po drugi strani pa se v nekaterih primerih nanaša

na ločitev pred akademijo in družbo ter razodeva tudi ozračje preganjanja in nasprotovanja

(Incogniti/Neznani, Secreti/Tajni, Animosi/Drzni, Affidati/Zvesti ipd.), značilno za nekatere kulturne

razmere.« Rossi, nav. d., str. 301–302. 418 Prim. Rossi, nav. d., str. 300–313. 419 Za več podatkov o Arkadiji, njeni zgodovini in italijanskemu članstvu, prim. Marija Pirjevec,

Academia Operosorum in njeni stiki z Italijo. Academia Operosorum, nav. d.; Viktor Steska,

Academia Operosorum. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 10 (1900), str. 37–94.

193

ni razvijalo le zaradi teh učenih družb, ampak tudi zaradi vedno več tiskarn in

založnikov (ena pomembnejših je bila gotovo tiskarna in knjigarna Janeza Krsnika

Mayra, ki so ga deželni stanovi na pobudo univerzalnega intelektualca Schönlebna

poklicali v Ljubljano leta 1678) ter »samostojnih intelektualnih ustvarjalcev«,

kakršna sta bila Pelzhoffer ali Valvasor.

A v tem trenutku nas zanima, kako se je v Notranji Avstriji italijanski vpliv, ki očitno

ni bil samo omejen na likovno umetnost in barok, uveljavil v znanstvenem življenju.

Vpliv je nedvomno neposreden, saj je, na primer, Janez Gregor Dolničar študiral v

Italiji in postal član več akademij (med drugim je bil član Arkadije), pa tudi nekateri

drugi člani ljubljanske akademije so študirali na italijanskih univerzah. Zato je prva

tovrstna oblika znanstvenega združenja, ki si je sicer ne smemo predstavljati kot

sistematično urejene akademije danes, nastala leta 1688, ko je bila v Ljubljani

ustanovljena plemiška Societas Unitorum (Družba združenih – Die Gesellschaft der

Vereingten) ali Dizmova bratovščina, vodilno geslo pa je bilo Famae et Musis. Njeno

članstvo utegne dovolj zgovorno pokazati, iz katerih poklicev in socialnih slojev so

se zbrali intelektualci, ki so večjo moč svojega prizadevanja videli v kolektivnem

nastopu; posameznikove raziskave in premišljevanja so postala del celote, v kateri so

bili plemiči, duhovniki, pravniki, ugledni meščani in drugi akademsko izobraženi

ljudje. Izjemno dragocen vir za raziskovanje temeljni načel, ki so vodila družbo in ki

so se ji podrejali njeni člani, je Spominska knjiga,420 iz katere je mogoče razbrati

seznam članstva.421 Ni odveč dodati, da je bila Dizmova bratovščina močno zavezana

pobožnemu, katoliško obarvanemu življenju (v svetu ničevosti pokazati smisel in si

zaslužiti ostati v spominu prihodnjih rodov) in predhodnica nekaj let pozneje – sicer

še neformalno – ustanovljene Academie Operosorum; tudi tam najdemo zelo

podobna imena kot pri Dizmovi bratovščini.

420 Prim. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801, Ljubljana: Arhiv

Republike Slovenije, 2001. 421 Člani so bili, med drugimi: Frančišek Jakob Erberg (pravnik), Janez Gregor Dolničar (pravnik in

zgodovinar), Andrej Burger (pravnik), Janez Andrej Coppini (zdravnik), Janez Gašpar Corusi

(zdravnik), Janez Danijel Erberg (pravnik), Gabrijel Eder pl. Edenburg (ljubljanski župan), Janez

Gregor Ganser (pravnik), Marko Gerbec (zdravnik), Janez Anton Dolničar (stolni dekan), Franc

Viljem pl. Zergollern (zbiralec, ljubitelj arhitekture, glasbe in slikarstva), Janez Krstnik Prešeren, Jurij

Andrej Gladič (kanonik in teolog), Janez Rudolf Coraduzzi baron Hallerstein (veletrgovec) …

Popolnejše sezname članov glej: Spominska knjiga (bibliografski podatki!), Ana Lavrič: »Societas

Unitorum«, v: Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana: ZRC SAZU,

2003, str. 27–28; France Martin Dolinar, »Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v

Ljubljani«, v: Academia Operosorum, Ljubljana: SAZU, 1994, str. 35. Vidmar bibl.

194

Iz seznama članov je jasno razvidno, da so bili »akademiki« trgovci, ugledni

meščani, pa pravniki, zdravniki, zgodovinarji in drugi. Svoje neformalno druženje so

pomembni možje Kranjske zbrali okrog glavnega tajnika Janeza Gregorja Dolničarja

in svoje prizadevanje usmerili v umetnost in znanost. Zanje je še posebej značilno, da

so največ prispevali prav v umetnosti, saj je na njihovo pobudo začela nastajati nova

ljubljanska stolnica, za katero je naredil načrt – in napisal zgodovino – prav Dolničar.

A Dizmova bratovščina ni dolgo delovala, ker jo je že 1693 nadomestila Academia

Operosorum (Akademija delavnih), ki jo je osnovalno »trdno jedro« Societas

Unitorum. Očitno je bilo, da katoliški cilji in precejšnja neaktivnost mnogih članov

niso (več) zadostovali za znanstvene in umetnostne ambicije Prešerna, Dolničarja,

Gerbca in drugih, zato so ustanovili novo akademijo, v okrilju katere je nastalo kar

nekaj strokovnih del, med drugim tudi tedaj pomembni zdravniški spisi Marka

Gerbca.422 Članstvo Akademije delovnih je bilo zelo podobno prejšnjemu, a ne bo

odveč našteti nekaj najpomembnejših imen: Janez Krstnik Prešeren, Anton Gregor

Dolničar, Janez Anton Dolničar, Janez Andrej pl. Copini, Franc Viljem pl.

Zellgolern, Karel Jožef Kappus, Leopold Rasp, Janez Jakob Schilling in drugi, o

katerih smo natančneje razpravljali zgoraj. Svoj namen so simbolično izrazili v

podobi čebele, ki pridno zbira med in ga prinaša na eno mesto – tako so akademiki

kakor čebele prizadevni v svojih raziskavah, a jih potem vključijo v kolektivno

institucijo, v kateri so le prepoznavni po svojih latinskih nadimkih. Janez Gregor

Dolničar je v svoji kroniki pri letnici 1701 zabeležil:

13. decembra na dan sv. Lucije je Academia Operosorum Labacensium, na novoustanovljena

tukaj v Ljubljani leta 1693, nadvse slovesno praznovala svoj actum publicum v škofijskem

dvorcu v dvorani, ki gleda na ulico, zvečer ob šesti uri. Za to priložnost je dala njegova

knežja milost škof prostovoljno kot poseben ljubitelj svobodne vede na voljo ne le bogato

okrasje zastorov, ampak tudi bakle in drugo razsvetljavo (s svečami) iz belega voska.

Navzoča sta bila dva kneza in najuglednejše duhovno in svetno plemstvo ter redovniki. In ta

actus je imenitno potekal v splošno zadovoljstvo ob prijetni godalni in vokalni glasbi ter

zvoku trobent.423

422 Gerbec je leta 1712 sam ustanovil Bratovščino sv. Kozme in Damijana, prvo strokovno društvo

fizikov in kirurgov na Slovenskem. Več vpogleda v njihovo delovanje in mišljenje smo poskusili

razgrniti v poglavju o intelektualcih. 423 Nav. po Primož Simoniti, »Apes Academicae«. Academia Operosorum, nav. d., str. 47.

195

Ustanovitev akademije se mu je zdela tako pomemben dogodek – in v resnici je začel

izobrazbo in intelektualne potenciale spreminjati »od zgoraj«424 –, da je Dolničar o

tem večeru pisal še enkrat, še bolj natančneje:

Tu je treba omeniti javni nastop preslavne Akademije delavnih Ljubljančanov leta 1701, ki so

ga v dvorcu v veliki dvorani na južni strani obhajali z največjo slovesnostjo s posebnim

dovoljenjem prevzvišenega kneza Ferdinanda, ljubljanskega škofa, kot najvišjega dobrotnika

znanstvenikov. Tega nastopa so se udeležili: oba kneza, prav toliko prelatov, zbor poslancev,

družina redovnikov in velika množica vsakovrstnih znanstvenikov. Akademski govor je ob

velikem odobravanju imel presvetli Janez Štefan Florjančič pl. Grienfeld z akademskim

imenom Zvenčeči [Tinnulus], ki so ga uvedli in spremljali praznični zvoki trobent in bobnov

ter nastop najbolj izbrane glasbe.425

Dolničarjeva Zgodovina stolne cerkve (1701–1714), iz katere je ta odlomek, je sicer

historiografsko delo, ki na nekritičen, a zanimiv način popisuje zgodovino gradnje

nove ljubljanske stolnice, v katero so bili delavni akademiki aktivno vključeni; pa

vendar je ustanovitev akademije tudi za Dolničarja pomenila velik dogodek in jo je

zato večkrat s ponosom omenjal. Uradna ustanovitev leta 1701 je bila pospremljena s

knjižico Apes Academicae – Apes aCaDeMICae (Akademske čebele), v kateri se je z

grbom/emblemom in modro mislijo predstavil vsak njen član. Geslo akademije je

bilo Nobis atque aliis (Nam in drugim), v knjižici pa so predstavljena pravila – ta so

za bolj organizirano delovanje učene družbe nujna –, katere 8. člen določa

ustanovitev javne znanstvene knjižnice. Iz odlomka je jasno, da je bil akademski svet

že od vsega začetka povezan z najvišjimi sloji tedanjega časa, plemstvo in cerkvijo,

zato je toliko bolj pomembno, kdo vse je bil tedaj prisoten – značilno je, da sta

obakrat najprej omenjena kneza pa vsi duhovniki, nato šele »vsakovrstni

znanstveniki«, ki so pravzaprav bili pravo jedro akademije.

424 »Od zgoraj« zato, ker so bile osnovne šole, gimnazije in strokovne šole v 17. in 18. stoletju

perspektiva »od spodaj«; akademiki so zagovarjali drugačno vrsto védnosti, kot so jo poučevali

jezuiti, zato ni nenavadna kritika Jurija Andreja Gladiča, med akademiki imenovanega Inermis

(Neoboroženi): »Filozofi, kanonisti in humanisti bodo obiskovali javne šole akademskega

ljubljanskega študija, kakor je navada. Če pa se hoče kdo od stanovalcev konvikta poučiti v drugi

znanosti, ki se tam ne poučuje, npr. v pravu, medicini ali v drugi znanosti, mu bo dana možnost, da se

je uči. Povečalo se bo zato število ljubljanskih šol …« (Nav. po Schmidt, nav. d., str. 140). 425 Dolničar, nav. d., str. 270.

196

»Smoter vam bodi in cilj: DELAVNI SEBI IN DRUGIM – / vas – čebelic naj roj

svet občuduje strmeč,«426 se glasita verza v ustanovni listini. Četudi akademiki na

Kranjsko niso prinesli znanstvene revolucije, so pa, vsak na svoj način, preobrazili

temelj in vrednoto védnosti, izobraženosti in znanja, ki, če vsaj nič drugega, odpira

vrata v svetove, ki so bili večini dolgo časa nedostopni, saj so morali nositi celoto

drevo socialne strukture, kakršno je narisal že večkrat omenjeni bakrorezec Hans

Weiditz. Akademska pravila so zgled pozitivnega znanstvenega mišljenja, vsaj v

teoriji, v katerem je »vsem skupaj in vsakomur posebej, tako rojakom kakor tujcem,

gostiteljem bodisi splošnih bodisi višjih ved, /.../ dano na prosto izbiro, da se

pridružijo tej Akademiji«, kot piše427 v drugem členu, vsak si bo izbral svoj simbol,

povezan s čebelami, na kar smo opozorili v prejšnjem poglavju. Idealistično je

načelo četrtega člena, ki določa, da bodo akademiki raziskovali in »svoje zapiske

vsako leto predlagali Akademiji. Te spise bo potlej eden izmed akademikov uredil in

jih dal natisniti z naslovom: 'Učene razprave ljubljanskih operozov, teološke,

juridične, medicinske, državoznanske itd.'«428 To se je zgodilo sicer v redkih

primerih. Kako so bili tudi akademiki še vedno »otroci svojega časa«, kar pomeni

dediči tradicionalno ukoreninjene védnosti kot sistema informacij in znanja, nad

katerim je imela dolga stoletja monopol institucija cerkve, nam priča naslednji, peti

člen, da bodo upoštevali časovno zaporedje in svoje raziskave začeli od prvega

stoletja po Kristusovem rojstvu, zelo pomembno pa je bilo določilo v sedmem členu

– ki je imelo konkretno posledico: »Da pa bi bila ljubiteljem slovstva sčasoma na

voljo potrebna oprema, se bo iz darežljivosti Akademije ustanovila javna knjižnica, v

katero bodo imeli prost vstop vsi in v kateri bo postavljen knjižničar; ta bo skrbel za

knjiga in dajal o njih obračun.«429 Do znanja naj imajo prost dostop vsi ...

Janez Štefan Florjančič je imel leta 1701 ob uradni ustanovitvi akademije zven(č)eč

in baročno okrašen govor, ki je, kakor smo videli, žel širše odobravanje. Intelektualci

so se iz polformalnih učenih združenj zavedali, da je institucionalizacija potreba, še

več, da je treba to predstaviti kot velik dogodek, zato bombastičnost v njegovem

govoru, v katerem so poleg osebnosti ustanovnih članov, lahko rečemo pravih

426 Akademske čebele, nav. d., str. 5. 427 Akademske čebele, nav. d., str. 7 428 Akademske čebele, nav. d., str. 8. 429 Akademske čebele, nav. d., str. 9.

197

intelektualcev, ki hrepenijo po védnosti, tudi izpostavljeni dvomi: kaj če bo kdo

očital, da

»akademikom ni v prid, če se sleherni od njih počasi in polagoma dokopava do vednosti, ki

mu je užitek in slast bodisi iz nagnjenja bodisi zavoljo poklica, če se torej dokopava do

vednosti že od njenega izvira in napredovanja iz časa v čas z vsem njenim naraščanjem in

izpopolnjevanjem, jo doseza in se v njej žlahtni in plemeniti. Ali pa, če bi kdo vrhu tega celo

menil, da od take vednosti ni nobenega haska za druge: že prav, a ti drugi zagotovo nikakor

ne bodo mogli nikoli tako rekoč z enim pogledom zaobjeti vsega tistega, kar bodo hoteli. Res

ne vidim prav nikogar, ki bi imel v mislih kaj takega, pač pa vidim, da vsi priznavate tisto

najvišjo korist, ki se bo razlila iz akademikov.«430

Iz Florjančičevega govora lahko razberemo, da vidi zgodovino kot večno

napredovanje iz izpopolnjevanje; ne glede na to, da je moderna historiografija to

naziranje bolj ali manj že presegla, čeprav se ji nihče ne more čisto izogniti; za

govornika bo védnost le naraščala, in nič več. Akademiki so bili nasploh historično

orientirani, saj so svoj knjižni program omejili s časovnim ključem, definiranem v že

omenjenem petem členu njihovih »društvenih pravil«. Idealizem in resničnost na

Kranjskem sta bila pač dva svetova, med katerima je bil prepad, ki se je začel plitviti

in ožati šele v drugi polovici 18. stoletja, ko nastopi »koncept« nacionalnosti in se

vloga jezika kot temeljnega orodja intelektualnega delovanja. Druga polovica 17.

stoletja pod vodstvom Leopolda I. tudi ni bila brez vojaških homatij in političnih

pretresov, saj se je tedaj začela hkrati erozija starega imperija (z neuspešno špansko

nasledstveno vojno) in hkrati njegova konsolidacija. V tem okviru je Florjančičev

idealizem razumljiv in s tem veliki upi, ki so se tedaj materializirali na enem,

institucionalno vsaj teoretično opredeljenem mestu. Brez vpliva na tedanji čas gotovo

niso bili.

A kakor je res pri vseh oblikah kolektivnosti, je akademija dobila dve osebnosti, ki ju

še danes najbolj neposredno povezujemo z delovanjem te učene družbe. Akademiki

so se tudi po Evropi srečevali zelo redko, največkrat na zboru, ki ga je tajnik sklical

enkrat na leto, kar je določil zadnji, deveti člen akademskih pravil, drugače pa s

knjigami in raznimi članki. Janez Krstnik Prešeren in Janez Gregor Dolničar, kot

smo že pokazali, sta zato najzanimivejši osebnosti, zaslužni za izgradnjo nove

430 Akademske čebele, nav. d., str. 13.

198

ljubljanske stolnice in za ustanovitev znanstvene, pozneje Semeniške knjižnice. Oba

sta bila člana nekaterih italijanskih akademij in univerzitetno izobražena moža, zato

jima delovanje akademije in njen koncept ni bil tuj, ko sta okoli sebe zbrala učene

može.

Poglejmo še enkrat: Janez Krstnik Prešeren je bil mlad in sposoben človek, saj je bil

po ustanovitvi izbran za »predsednika«, pa doktor svobodnih ved (filozofije),

teologije in obojega prava (cerkvenega in civilnega). O njem je Dolničar zapisal, da

je bil »znameniti in nesmrtno krepostni mož, pokrovitelj znanosti in književnikov,

našemu mestu in svetu dobro znan«.431 Po nekaj letih diplomatskih služb je prišel v

Ljubljano, tam pa si je v okviru akademije najbolj prizadeval za ustanovitev javne

knjižnice. Zato so z ustanovno listino že leta 1701 prošt Prešeren, dekan Janez Anton

Dolničar (brat Janeza Gregorja), škof Žiga Krištof Herberstein »zaradi posebne

zavzetosti za lepe umetnosti sklenili ustanoviti oz. utemeljiti javno knjižnico, tako da

se s to listino hkrati in nerazdružljivo obvežemo, da bomo prispevali vse svoje knjige

…«432 Pripravljeni so bili podariti svoje knjige: škofove so prišle v upravljanje

izvoljenega knjižničarja že istega leta, Prešernove po njegovi zgodnji smrti leta 1704,

Dolničarjeve 1714, po smrti zdravnika Marka Gerbca leta 1718 pa je knjižnica dobila

tudi številna pomembna medicinska dela.

Še bolj dejaven pa je bil v učeni družbi Janez Gregor Dolničar, ki je načrtoval še

posamezne akademije433 za razna področja umetnosti in pisal zgodovinske spise – ne

nazadnje ga je spodbudil zgled njegovega strica Janeza Ludvika Schönlebna,

stolnega dekana v Ljubljani.434 Njegovo zanimanje je bilo močno usmerjeno v

arhitekturo in likovno umetnost baroka, kar izpričuje bogata rokopisna zapuščina,

polna načrtov za novo ljubljansko stolnico, manj pa v literaturo ali kakšna druga

področja znanosti. A kljub temu utegnemo najbolje spoznati način in vsebino

mišljenja člana Akademije delavnih najbolje v Zgodovini stolne cerkve, ki je ostala v

rokopisu, pa tudi v drugih spisih o zgodovini Ljubljane in Kranjske. Zgodovina pa ni

431 Dolničar, nav. d., str. 265. 432 Dolničar, nav. d., str. 328. 433 Leta 1701 je Janez Bertold pl. Höffer ustanovil Academio Philharmonicorum, »sledili pa naj bi kar

dve akademiji za likovno umetnost, Academia incultorum in Academia trium Artium, leta 1709 pa še

Academia Emonia za besedne umetnosti.« (Lavrič, nav. d., str. 32). 434 Tudi njegov sin Aleš Žiga je bil nadarjen, saj je v Perugii doktoriral iz prava, študiral je umetnost

in tudi sam ustvarjal, bil član Arkadije, vendar je še kot mladenič umrl, svojemu očetu pa je pomagal s

številnimi predlogi glede gradnje nove stolnice (prim. Luka Vidmar, Ljubljana kot novi Rim, nav. d.).

199

osamelec, saj so tedaj v latinščini in nemščini izhajala še druga zgodovinopisna dela,

in je zanimiv prikaz, kako si je Dolničar predstavljal zgodovinarjevo nalogo in na

kakšen način jo je izpeljal. Schönleben je nanj vplival kot zgodovinar in zanj najde

vedno pohvalno besedo; imenoval ga je »slavnega dekana in nesporno vodilnega

zgodovinarja svoje dobe«,435 zanj je bil njegov stric »prvak med zgodovinarji in

'columbus' domovine«.436 Zato se je sam ukvarjal s preteklostjo – a še na način, da ji

je bil tudi sam priča –, saj »kdor opravlja delo dobrega zgodovinarja, namreč pred

očmi bralcev razodene, kar je bilo, drugače kakor slikar ali pesnik, ki poskuša izraziti

tudi tisto, kar naj bi bilo«.437 Aristotelovska opredelitev zgodovinopisja in poezije

nedvomno vodi Dolničarja, da se nasloni na tradicijo historiografije na Slovenskem,

ki so jo tedaj najbolje poosebljali Hieronim Megiser, njegov stric, ki je zgodovino

tega prostora potegnil še do predrimskih časov, in Janez Vajkard Valvasor. Sam

priznava, da piše »začetniško delo« in da naj bralci ne pričakujejo veliko – a to je le

popularni retorični topos »lažne skromnosti«, ki jih je kot konvencije učinkovite

retoričnosti Dolničar poznal z univerze.

Zanimivo protislovje se pokaže v njegovem pojmovanju stila, saj pravi: »Pa še to ti

razložim, da bom uporabljal preprost pa razumljiv slog, da bi mogla zasijati čista

nepotvorjena resnica. Izogibal se bom nepotrebnih besed, pisal bom brez okrašenega

govorniškega sloga na običajen in jasen način …«438 Kljub svojemu načelu pa je

Dolničar človek baroka, saj je nadaljevanje – kadar ne gre za čisti osnutek poglavja –

retorično izoblikovano, pa še kakšna »odvečna beseda« bi se našla. A to nasprotje ni

pomembno samo na sebi, ampak izpričuje težnjo po jasnosti in uporabi razuma, ta pa

mora biti dostopen vsem ljudem. Prav tako mora zasijati resnica, torej to, kar je

pozneje Ranke strnil v formulo »kar je v resnici bilo«; prav tej krilatici so se

posmehovali številni sodobni zgodovinarji. Hkrati pisanje pa Dolničarju daje upanje

o intelektualnih sposobnostih njega in njegove skupine, saj »sedanje pisatelje po

krivici grajajo, da prepisujejo iz drugih, da ponavljajo stavke in da svoje knjige

bogatijo in krasijo s tujim delom. Znano je, da ni nihče tako nevešč, da ne bi sam s

prizadevnim trudom knjigi vsaj nekaj dodal s svojim delom, bistroumnostjo,

znanjem, lepoto in ureditvijo /…/. Treba je posnemati pametne čebele, ki letajo in

435 Dolničar, nav. d., str. 258. 436 Dolničar, nav. d., str. 265. 437 Dolničar, nav. d., str. 217. 438 Dolničar, nav. d., str. 217.

200

obirajo za izdelavo medu pripravne cvetove, nato pa vse, kar so prinesle, razdelijo in

uredijo po satovju. Tudi pisatelj mora posnemati te čebele in razločiti, kar je iz

različnega gradiva zbral, nato pa s svojo modrostjo skrbno iz različnih pijač zmešati

napoj, ki bo s svojo slastjo vabil k posnemanju kreposti.«439 Tukaj je izpričana

predana pripadnost Akademiji delavnih, apes academicae. Odlomek jasno kaže,

kako drugačen je bil jezik v baroku kakor v poznejših časih, saj je bila beseda

simbol, ovita v številne metaforične pomene. A vedno se vse konča s krepostjo, z

zveličanjem na onem svetu. Dolničar pa tudi ostali člani akademije so bili

katoliškemu bogu in vladarju zvesti možje – kanonik Jurij Andrej Gladič je prevzel

geslo Signat clementia regem (Kralju okras blagosrčnost) –, ki so latinščino

samoumevno pisali kot jezik znanosti in o slovenščini še razmišljali niso.

Pri tem se zavemo, da doba nacionalnosti na prelomu 17. in 18. stoletja še ni zajela

Notranje Avstrije in da akademiki do slovenskega jezika niso imeli posebnega

odnosa, ampak so ustvarjali v mednarodnih, od vladarjev priznanih jezikih –

nemščini in latinščini. Njihova »pravovernost«, ki je ne gre obsojati z današnje

perspektive, je bila izkazana v sovražnem odnosu do protestantov. V Zgodovini

stolne cerkve najdemo veliko mest, v katerih je škof Tomaž Hren »ljubljenec in

veselje Kranjske«440, saj je »vso Kranjsko /…/ očistil Luthrovega nauka«441,

»brezbožno krivoverstvo« si je zaslužilo, da je »mesto popolnoma očistil te sramotne

nesnage«.442 Zaničljive besede, ki jih je Dolničar namenil protestantom – in brez

dvoma je bilo tedaj na Kranjskem takšno mnenje pogosto –, so dodatno potrdilo

njihove pripadnosti veri, bogu, cesarju.

Morda ni nenavadno, da je Ludvik XIV. akademike tedaj nove Francoske akademije

imel za mes fous (moje norce). Akademikov ne moremo razumeti kot revolucionarje,

za slovensko znanost zaslužne može, ampak kot navdušence, prve slovenske

intelektualce, ki jih ni zanimalo večinsko prebivalstvo Notranje Avstrije niti njihov

jezik (svet znanosti nima meja), ampak brezčasni znanost in umetnost. Niso izvedli

znanstvene revolucije, so pa Ljubljano in celotno Notranjo Avstrijo na ozadju

nenehnih vojaških spopadov in bolezni postavili bliže tedanjemu dogajanju po

Evropi. In če vsaj na kratko primerjamo intelektualce 17. in 18. stoletja, moramo

439 Dolničar, nav. d., str. 271–218. 440 Dolničar, nav. d., str. 250. 441 Dolničar, nav. d., str. 273. 442 Dolničar, nav. d., str. 278.

201

predvsem opozoriti na to, da so bili učenjaki 17. še vedno »polihistorji«, v 18.

stoletju, ko se je reformiralo celotno javno šolstvo, pa že specializirani znanstveniki,

omejeni na svoj vrtiček – in nič čudnega ni, da je metafora obdelovanja svojega

vrtička (Voltairov) razsvetljenski domislek, s katerim sklene roman Kandid.

Akademsko življenje je svoj institucionalni okvir na Slovenskem dobilo šele na

začetku 20. stoletja, zato je primer Akademije delavnihKa kot velikega premika v

znanosti in umetnosti zanimiv za raziskovanje.

Akademija delavnih je prenehala delovati leta 1725 in čeprav so jo poskusili oživiti

leta 1781, ni več zaživela tako kot ob svojem začetku. A to je le en institucionalni

vidik, v katerem je védnost (tako v znanosti kot umetnosti) na notranjeavstrijskem

ozemlju dobila svojo domovinsko pravico, njeni nosilci, intelektualci, pa so v

kolektivnem subjektu akademije, ki so jo podpirale vladajoče strukture, našli

priložnost, da uveljavijo svoje ideje. Nekateri so to priložnost dobro izkoristili. Toda

v 16. in 17. stoletju so živeli tudi učenjaki – nečlani akademije – in s svojim delom

zaznamovali tedanje intelektualne sfere.

202

5 ZAKLJUČEK

Znanje in védnost in utopija sta si bližje, kot si običajno mislimo. Ni nujno, da je

vsako znanje ali hrepenenje po njegovem izboljšanju, ustvarjanju ali širjenju ali vse

skupaj – to je odvisno od intelektualnega potenciala vsakega posameznika, pa od

življenjskih možnosti, okoliščin, socialne vpetosti – utopično, gotovo pa velja, da je

pogosto ideja neke bodoče znanosti ali ideja neke bodoče, še nerealizirane ideje,

lahko utopična, ker ima dvojni potencial: ali se uresniči ali pa ostane le ideal; lahko v

Platonovem smislu, a v tem primeru itak ustvarimo samo nepopoln »posnetek

posnetka«. Za zahodno, na racionalnosti utemeljeno znanost, je bil bolj spodbuden

njegov učenec Aristotel, ki je bil nepogrešljiv v izobraževalnem sistemu

srednjeveških univerz, in pozneje, na začetku novega veka, je vplival na dojemanje

epistemoloških razsežnosti čutne in nadčutne materije. Bil je tako vpliven, da so

intelektualci zgodnjega novega veka pogosto čutili, da se je treba upreti tudi tako

velikim avtoritetam, kot je Aristotel, in slediti njegovi preslavni misli, da spoštuje

svojega učitelja, a še bolj ceni resnico. Njen status in narava pa sta se po odkritju

novih svetov, po začetku tiskarske revolucije, po propadu Bizantinskega cesarstva in

kar je še epohalnih dogodkov, ki jih v zgodovini zaradi nazornosti radi postavljamo

kot odločilne dogodke, »po katerih je bilo vse drugače«, v temelju spremenili. Ne

moremo zanikati, da se pozni srednji vek, v katerem si je v Evropi največje duhovno

kraljestvo lastila materialno bogata in temu primerno skorumpirana krščanska cerkev

ne ločuje od, na primer, 17. stoletja; ne moremo si zatiskati oči pred korenito

spremembo v dojemanju kulture in človeka, porast renesančnega individualizma po

antičnih vzorih, odmiranja latinščine kot univerzalnega jezika in pred počasno

uveljavitvijo ljudskih jezikov; ne moremo zanikati svežine humanistične

interpretacije religije in prevratnosti reformacijskih teorij; tudi ne moremo trditi, da

racionalizem znanstvene revolucije ni bil le nil novi sub sole.

Spremembe se v zgodovini brez dvoma dogajajo, vendar morda ne na način, kot si

rade predstavljajo vsakovrstne vrste sodobnosti, z našo vred – te pa s pretekom časa

postajajo bolj ali manj spoznavna preteklost. Zgodovina je že dolgo tega izgubila

iluzijo, da je preteklost le niz večnega napredovanja; do začetka našega novega

tisočletja je izdelala različne metode, s katero lahko odgovoren zgodovinar raziskuje

in piše o preteklosti. Začetek novega veka, kakor ustaljeno pravimo času med 1500

in 1700, pa je še posebno zanimiv zaradi vzporednosti in neenakomernosti

203

historičnih procesov, ki so ne nazadnje »rodili« sodobni postmoderni in

hipertehnološki svet, v katerem živimo danes in zaradi katerega tudi pišemo

zgodovino. Zanimiv je zato, ker se je v dvesto letih zares spremenilo veliko stvari, na

vseh ravneh: transformacija je zajela tako posameznika, ki je postal individuum,

velike socialne strukture trislojne fevdalne družbe, politične tvorbe cesarstev,

kraljestev in monarhij, gospodarstvo in ekonomijo; kulturo samo, pa znanost in

védnost kot elementarno človeško vrednoto. Premikala so se težišča moči, tako

duhovne kakor posvetne, znanje, izobraženost in vednost kot najbolj abstrakten

koncept, vedno različen koktejl človeške izkušnje in (samo)refleksije, so dobili

drugačno vlogo tako v družbi kakor pri posameznikih, ki so v tem videli »smer

napredka« ali vsaj drugačne interpretacije človeške duše in narave, v katero je v

svojem obstoju postavljen.

Priznajmo, vse to se sliši tako enostavno. Pa vendar ni. Zavedati se moramo, da so

»velike zgodbe« na začetku vedno imele najprej male in da se delci združujejo v

celoto; da proces ne poteka v obratni smeri. Na tak način smo v disertaciji poskusili

storiti dvoje: s prepletom posameznosti in univerzalnosti prepoznati in ločiti

pomembno od nepomembnega v intelektualni zgodovini 17. stoletja, te pa ni mogoče

napisati brez širšega pregleda celotnega obdobja »nastajanja modernosti«, torej od

začetka 16. do druge polovice 18. stoletja. In ker je to človeško, morda celo

prečloveško, kakor bi vzkliknil Friedrich Nietzsche, smo se omejili na intelektualce

in njihove institucije védnosti na Kranjskem v 17. stoletju in prvi polovici 18.

stoletja. A na tej poti smo analizirali tudi znanstveno revolucijo kot enega

najpomembnejših intelektualnih tokov tedanjega časa ter historiografijo, ki sicer ni

bila od včeraj, a se je iz univerzalističnih, polihistorskih konceptov preobražala v

nekaj novega, kar je odmevalo tudi v deželah Notranje Avstrije. Prav tako nismo

smeli zanemariti vzpona ljudskih jezikov, v našem primeru slovenščine, saj je od

Trubarja naprej postala »akter« na odru jezikovne in literarne zgodovine; tudi ta

disertacija potrjuje, da je bil rezultat uspešen in je jezik »majhnega« naroda zmožen

izražati tako umetniške, metaforične tenčine kakor visoki racionalizem tehnološkega

in znanstvenega mišljenja. V 17. stoletju slovenščina ni bila znanstveni jezik in sta jo

še vedno nadomeščali latinščina in nemščina v primerih, ko se je kranjski

intelektualec odločil, da napiše in objavi knjigo. A še največ prizadevanja smo

namenili posameznikom, ki so se bodisi rodili na Kranjskem ali se tja preseljevali od

204

drugod in pri tem poskusili pojasniti, kako bi bilo najbolj smiselno zanje najti enotni

izraz »intelektualec« ali celo »inteligenca« – pa čeprav je to pojem, ki je nastal šele

na koncu 19. stoletja. Poskusili smo pretehtati, koliko se je révolucija vednosti, kakor

smo se odločili poimenovati intelektualni proces v 17. stoletju, med

protestantizmom, protireformacijo in razsvetljenstvom zares odrazila v nekoliko

zakotni cesarski provinci, v deželi, ki so jo njeni prebivalci, če verjamemo Janezu

Vajkardu Valvasorju, znali tudi ljubiti, pa čeprav so svoje sinove, če niso ustrezali

njihovim vnaprejšnjim predstavam, znali tudi pregnati in jih na vse mogoče načine

šikanirati ali onemogočati. Morda smo se znašli na spolzkem terenu mentalitet; a

brez skrbi, po prepričanju nove kulturne zgodovine je to legitimen objekt historične

analize. Vprašanje je, koliko se lahko prisilimo, da pogledamo »resnici« v oči.

Kranjske tridesetletna vojna sicer ni neposredno prizadela, a prav gotovo je v drugi

polovici 17. stoletja močno začutila olajšanje po razgradnji turške nevarnosti, kmečki

upori so postajali vedno bolj redki, so se pa razplamteli čarovniški procesi in

vsakovrstne oblike ljudske religioznosti; Kranjsko je zajela rekatolizacija v dobrem

in slabem: s stališča zgodovine védnosti je nazadovala takoj, ko so s protestanti

začele izginjati tudi institucije, torej osnovne šole, in tudi v slovenščini tiskane

knjige. A katoliška opozicija je potrebovala čas in žal tudi mnogo človeškega

trpljenja v prvem velikem civilizacijskem spopadu v prvi polovici 17. stoletja, da se

je po tridentinskem koncilu konsolidirala in s cesarstvom z roko v roki stopila v

prihodnost upravnega konsolidiranja institucij vseh vrst. Prav tem ozračju pa so se

znašli intelektualci na Slovenskem, ki so morali začutiti optimizem in voljo do

intelektualnega dela, in tudi drugih reči. Niso bili sicer še sposobni reflektirati tega,

kar počnejo, in so to le počeli, mlajše generacije pa so vedno bolj spoznavale, vsaj

tisti, ki so ostali na Kranjskem, kjer so bila mesta še vedno majhna, tako kot so bila

nekoč, da je njihova moč večja, če se znajo povezati med seboj. Tako so nastale

različne institucije védnosti. Niso bile revolucionarne v običajnem pomenu besede,

so pa brez dvoma razgibale kranjsko intelektualno sceno, v katerem je bilo biti

pobožen in podložen najvišja maksima. Saj tudi intelektualci 17. stoletja niso bili

kakšna huda opozicija vladajočim strukturam in jih zato ne moremo – kakor velja za

19. in še posebej za 20. stoletje, ko razpravljamo o intelektualcih, definirati kot

samotne in kritične premišljevalce o družbi, ki so zaradi svojih idej večkrat v smrtni

nevarnosti (še ena romantična predstava romantičnega zgodovinopisja, bi dodal

Patrick Geary) – definirati na tej podlagi. Vendar mišljenje prinese svoje, celo

205

kritičnost. Tako pobožni in za Sveto rimsko cesarstvo vneti Franc Adam Pelzhoffer

bi moral biti med prvimi, ki bi jih oblast nagradila za njihovo lojalnost, a je bil med

prvimi, ki ga je doletela neusmiljena cenzura državnega aparata, ker je svojo

politično filozofijo absolutne monarhije premislil do te mere, da ni mogel drugače

kot verjeti, da zakoni veljajo tudi za monarhe. Nihče ni nad njimi. Pa vendar so tudi

zakoni človeška institucija in, razen morda tistih prvih iz gorečega grma, niso dani od

neba. In ker nobena historična interpretacija ne more dati absolutnega odgovora, je

tudi odgovor na vprašanje, koliko je res pomenila revolucija vednosti z intelektualci

različnih poklicev na Kranjskem, samo približen: ni bilo slabo. A lahko bi bilo veliko

boljše, kajti uspeh idej še ne pomeni, da intelektualci sami niso bili zmožni »poseči

po zvezdah«. Med trnjem in zvezdami so se brez dvoma gibali. Vzponi in padci pa so

del življenja, tudi obstoja preslavne vojvodine Kranjske.

Ko se človeštvo začenja naseljevati v mestih in si organizirati življenje kot skupnost,

je civilizacija po mnenju izjemnega zgodovinarja Ibn Halduna v Mukadimi prišla na

začetek konca. Dosegla je stopnjo, od katere gre lahko pot samo še navzdol. Mogoče

vsaka doba o sebi na tak način. Toda če, tako kot Ibn Haldun, zgodovino razumemo

kot intelektualno dejavnost, v kateri »gre za motrenje, preverjanje in natančno

raziskovanje bivajočih stvari in njihovih temeljev ter globoko poznavanje kakšnosti

dogodkov in njihovih vzrokov«,443 ni strahu: uspeh je na strani pogumnih, na koncu

pa po železni logiki časa propade vse – celo spomin.

Zavzdihnimo z olajšanjem, za konec, z Markom Pohlinom, ki po sprehodu skozi

fiktivno kranjsko knjižnico, ki naj dokaže, kako intelektualno progresivni so Kranjci

in drugi »Slovenci«, napiše le še to:

»Delavec je vesel, da je končal delo, vinogradnik se raduje opravljene trgatve, kmet se veseli

pobranega žita. Tudi sam bi se veselil z nemajhnim užitkom, ko bi bil s tem prizadevanjem

požel splošno hvalo. To me skrbi in ne po lastni krivdi. Sam bi bil to domačo biblioteko

povsod okrasil do popolnosti s tistim užitkom, s katerim sem jo, koliko sem le mogel, z

majhnim naporom opremil s knjigami, ki sem jih iskal na vseh straneh. Z bolečino priznavam

in žalosten obžalujem, da mi je pošla moč, ne volja, da bi to storil bolj popolno.«444

443 Ibn Haldun, Mukadima. Uvod v Knjigo primerov. Ljubljana: Krtina, 2009, str. 9. 444 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 583–584.

206

6 SUMMARY

Intellectuals and institutions in Slovene history of 17th century: Intellectual and

cultural history of knowledge between protestantism and counterreformation

The dissertation Intellectuals and institutions in Slovenian history of the 17th century

is a historiographical work. It deals with the history of the 16th, 17th and the first half

of the 18th century. In this paper the methods of cultural, intellectual and social

history (their theoretical foundations are presented in a separate chapter) are used to

analyse the period of early modernity. After the discovery of the New World and the

printing press at the end of the Middle Ages the system of knowledge was on the

brink of a new change. Scholastic educational system of medieval universities, which

in the 15th century began to multiply even more, was put to the test. The Humanism

and the Renaissance, the Enlightenment and the scientific revolution presented

important stages of intellectual history. Furthermore, one should be aware that this

kind of history, as any other kind, always includes people and their educational

institutions. The dissertation deals with the question what knowledge is and how the

terms information and education are related to knowledge and science. In the paper

some answers from different theories were found (e.g. in the structuralist approach of

Michel Foucault). The paper exposes two examples: the Scientific Revolution

(Copernicus, Galileo and Descartes) and the use of the language as the vernacular

language of Protestantism until the time of Empress Maria Theresa. The second part

of this paper deals with the concept of an intellectual and the intellectual institution.

On the basis of theoretical insights in the theory of an intellectual (Antonio Gramsci,

Karl Mannheim and others) the dissertation wants to reveal what that term means in

the frame of the 17th century. In addition, it tries to answer the question what kind of

knowledge revolution took place in Inner Austria in the 17th century, especially in

Carniola, and what impact it had. This period, from the standpoint of literary and

linguistic history, is considered as a time of a literary deadlock: for more than half a

century there were no printed books in Slovenian language. Those who felt that

education and knowledge was their modus vivendi had to study abroad after they had

finished the Jesuit schools. In the majority of cases they stayed and worked there and

only some of them returned to their homeland. And if they did, they often

encountered great difficulties. In Graz, Vienna or at Italian universities those

intellectuals were able to study theology, law or medicine. The truth is that after the

207

Thirty Years' War Carniola was in some kind of interim period and after the end of

Protestant intellectual achievements a void was created, especially because the

Catholic Counter-Reformation needed first to consolidate their religion and to reform

the Church and after that they could devote themselves to »higher goals« (e.g. to a

need to raise the level of literacy of common people). However, this does not mean

there was nothing done in Carniola. In the second half of the 17th century a group of

young and perspective intellectuals, clerics, historians, lawyers and doctors (among

other occupations) started their own but small scale knowledge revolution. On

selected samples this dissertation presents the personal fate and the work of the

different categories of intellectuals. Their philosophy was based on the predisposition

that knowledge was far more important than it had been at the beginning of the

century. They linked their intellectual work with science. Following the model of the

Italian academies in the nineties of the 17th century resulted in several academies: in

Academia Operosorum and Academia Philharmonicorum, at least. Besides that also

universities and elementary schools were important institutions of knowledge. In

addition, there existed also intellectuals who acted on their own, as was the case of

Franc Adam Pelzhoffer. The dissertation deals with both the intellectuals and their

institutions, and notes that the intellectual revolution in Carniola grew slowly.

Anyway, one cannot ignore the importance and intellectual potential of individuals

(polyhistors, in fact) such as Janez Vajkard Valvasor or Janez Ludvik Schönleben.

208

7 VIRI IN LITERATURA

Philippe Ariès: Otrok in družina v starem režimu. Ljubljana: Studia humanitatis,

1991.

Akademske čebele ljubljanskih operozov ali Ustanova, pravila, smoter, imena in

simboli nove akademije, združene pod simbolom čebel, izročene slovstvenemu svetu z

nastopnim govorom na prvem javnem zboru, govorjenim veljakom Emone (Apes

academicae operosorum labacensium, sive institutum, leges, scopus, nomina, et

symbola novae academicae sub apum symbolo Labaci adunatae, orbi literario

exhibitae cum oratione inaugurali in primo conventu publico ad proceres Aemonae

dicta). Prevod, opombe in spremna beseda Primož Simoniti. Ljubljana: SAZU, 1988

(faksimile in prevod).

Kozma Ahačič: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem:

protestantizem. Ljubljana: ZRC SAZU, 2007 (Zbirka Linguistica et philologica, 18).

Kozma Ahačič: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba. Ljubljana:

ZRC SAZU, 2012 (Zbirka Linguistica et philologica, 28).

Kozma Ahačič: Rekonstruiranje zgodovinskih jezikovnih situacij: metode, problemi

in primeri. Jezik in slovstvo, 51 (2006), št. 3–4, str. 7–23.

Benedict Anderson: Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma.

Ljubljana: Studia humanitatis, 2007.

Perry Anderson: Rodovniki absolutistične države. Ljubljana: Studia humanitatis,

1992.

Philippe Ariès, Georges Duby et. al.: A History of Private Life. From Fires of

Revoluion to the Great War. Cambridge–London: Harvard University Press, 1990.

Aristotel: O nebu. Ljubljana: Založba ZRC, 2004.

Aristotel: Fizika. Ljubljana: Slovenska matica, 2004.

Francis Bacon: Nova Atlantida. Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2011.

Eva D. Bahovec: Kopernik, Darwin, Freud. Študije iz filozofije in zgodovine

znanosti. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1990 (Zbirka Analecta).

Hans Bankl: Bolni Habsburžani. Bolezni in počutje vladarske rodbine. Ljubljana:

Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2004.

Julien Benda: Izdaja intelektualaca. Zagreb: Politička kultura, 1997.

Michael Bentley et. al.: Companion to Historiography. London–New York:

Routledge, 2006.

209

Marc Bloch: Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Ljubljana: Studia

humanitatis, 2006.

Hans Blumenberg: Geneza kopernikanskega sveta. Ljubljana: Cankarjeva založba,

2001.

Pierre Bourdieu: Homo academicus. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v

Ljubljani, 2012.

Bourdieu, Chartier, Ginzburg, Sociologija, zgodovina, književnost. Ljubljana: Studia

humanitatis, 2011.

Ernst Breisach: Historiography. Chicago–London: The University of Chicago Press,

1994.

Alja Brglez: Zrno soli za imperij. Piran 1579–1609. Koper: Založba Annales, 2005.

Rogers Brubaker: Nationalism Reframed. Nationhood and the national question in

the New Europe. Cambridge: Cambridge University Press, 2006.

Peter Burke: A Social History of Knowledge. From Guttenberg to Diderot. London:

Polity, 2000.

Peter Burke (ur): New Perspectives on Historical Writing. London: Polity, 2001.

Peter Burke: Varieties of Cultural History. London: Polity, 1997.

Burke, Peter: Evropska renesansa. Ljubljana: *cf, 2005 (Zbirka Delajmo Evropo).

Peter Burke, Kaj je kuturna zgodovina? Ljubljana: Založba Sophia, 2007.

Peter Burke: Junaci, nitkovi i lude. Narodna kultura predindustrijske Evrope. Zagreb:

Školska knjiga, 1991.

Peter Burke, Asa Briggs: Socialna zgodovina medijev. Od Gutenberga do interneta.

Ljubljana: Sophia, 2005.

E. H. Carr, Kaj je zgodovina? Ljubljana: Studia humanitatis, 2008

Christopher Charle: Intelektuálové v Evrope 19. století. Brno: Centrum pro studium

demokracie a kultury, 2004 (Dejiny a kultura, 8).

Roger Chartier et. al.: A History of Private Life. Passions of the Renaissance.

Cambridge–London: Harvard University Press, 1989.

Roger Chartier: Red knjig. Bralci, avtorji in knjižnice v Evropi med 14. in 18.

stoletjem. Ljubljana: Sophia, 2011.

Christopher Clark: Iron Kingdom. The Rise and Downfall of Prussia, 1600–1947.

London: Penguin, 2006.

210

R. G. Collingwood: The Idea of History. Oxford: Oxford University Press, 1994.

Zdenko Čepič et. al.: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979.

Robert Darnton: Veliki pokol mačk in druge epizode iz francoske kulturne zgodovine.


René Descartes: Razprava o metodi. Kako pravilno voditi razum ter v znanostih

iskati resnico. Prevedel Boris Furlan. Ljubljana: Slovenska matica, 1957. Tudi

prevod Saše Jerele. Razprava o metodi. Ljubljana: Filozofski inštitut ZRC SAZU,

2007.

René Descartes: Strasti duše. Beograd: Grafos, 1981.

Janez Gregor Dolničar: Zgodovina ljubljnske stolne cerkve. Historia cathedralis

ecclesiae Labacensis. Ljubljana: Založba ZRC, 2003 (Opera Instituti Artis

Historiae).

Charles Van Doren: A history of knowledge. Past, present, and future. New York:

Ballantine Books, 1991.

Norbert Elias: O procesu civiliziranja. Ljubljana: Založba *cf, 2000.

Steve Fleetwood: Institutions and social structures. Journal of the Theory of Social

Behaviour (2008: 3/38), str. 241–265.

Michel Foucault: Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia humanitatis,

Michel Foucault: Besede in reči. Arheologija humanističnih znanosti. Ljubljana:

Studia humanitatis, 2010.

Michel Foucault: Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina, 2008 (Knjižna zbirka

Temeljna dela).

Egon Friedell: Kultura novoga vremena. Zagreb: Biblioteka Antibarbarus, 1997.

Galileo Galilei: »Dialog o dveh velikih sistemih sveta, prvi dan«. Filozofski vestnik

23 (3/2002), str. 49–67.

Georges Ganguilhem: Vloga epistemologije v sodobnem znanstvenem

zgodovinopisju. Filozofski vestnik, št. 1, 2005, str. 107–121.

Georges Ganguilhem: Objekt zgodovine znanosti. Problemi 19 (6–8/1981), str. 136–

170.

Kajetan Gantar (ur.): Academia operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-

letnici ustanovitve. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1994.

Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi. Ljubljana: Studia humanitatis, 1993.

211

Peter Gay: The Party of Humanity. Essays in the French Enlightement. New York:

Alfred A. Kopf, 1964.

Peter Gay et. al.: Historians at Work. Valla to Gibbon. New York–London: Harper &

Row, 1972.

Patrick J. Geary: Mit narodov. Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Studia

humanitatis, 2005.

Ferdo Gestrin: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica,

1991.

Tine Germ: Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma: zgodovinski

kontekst nastanka in njeni izvori. V: Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 33–40

Gilder, Joshua, Gilder, Anne-Lee: Heavenly Intrigue. Johannes Kepler, Tycho Brahe,

and the murder behind one of history's greatest scientific discoveries. New York:

Doubleday, 2004.

Carlo Ginzburg: The Cheese and the Worms. A Cosmos of a Sixteenth-Century

Miller. Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 1992 (slovenski prevod: Sir

in črvi. Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2010).

Ivan Godec: Valvasor in Slovenci danes. Ljubljana: DZS, 1996.

Boris Golec: Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (1.–

4. del). Kronika 61 (2013), št. 1, str. 5–66; št. 2, str. 217–272; Kronika 62 (2014), št.

1, str. 15–66; št. 2, str. 193–232.

Lilijana Žnidaršič Golec: Kapiteljski arhiv Ljubljana. Inventar fonda. Ljubljana:

Stolni kapitelj, 2006.

Jack Goody: Med pisnim in ustnim. Študije o pisnosti, družini, kulturi in državi.


Bogo Grafenauer: Struktura in tehnika zgodovinske vede. Ljubljana: Filozofska

fakulteta v Ljubljani, 1973.

Mirjana Gross: Historijska znanost. Razvoj, oblik, smjerovi. Zagreb: SNL, 1980.

Antonio Gramsci: Problemi revolucije. Intelektualci i revolucija. Beograd:

Beogradski izdavačko-grafički zavod, 1973 (Džepna knjiga – Marksizam).

Igor Grdina: Poti v zgodovino. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2003.

Igor Grdina: Slovenci med tradicijo in perspektivo. Politični mozaik 1960–1918.

Ljubljana: Študentska založba, 2003 (Knjižna zbirka Claritas, 32).

Igor Grdina: Non finito. Ljubljana: samozaložba, 2004.

212

Igor Grdina: Moč umetnosti in sila politike. Ljubljana: ICK, 2007 (Zbirka Zbiralnik,

13).

Igor Grdina: Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa. Dolarjev zbornik.

Ljubljana: Družina, 2002.

Jacques Le Goff: Intelektualci v srednjem veku. Ljubljana: Študentska založba, 1998

(Knjižna zbirka Claritas, 8).

Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje:

Mohorjeva družba, 1973.

John Gribbin: Science – A History (1543–2001). London: Penguin Books, 2003.

Ulrich im Hof: Evropa v času razsvetljenstva. Ljubljana: *cf, 2005 (Zbirka Delajmo

Evropo).

Charles W. Ingrao: The Habsburg Monarchy 1618–1815. Cambridge: Cambridge

University Press, 2003.

Intellectuals, Universities and the State in Western Modern Society. Ron Eyerman et.

al. (ur.). Los Angeles: University of California, 1987.

Intellectuals, Univesities and the State in Western Modern Societies. Ron Eyerman

et. al. (ur.). Berkeley-Los Angeles-London: University of California, 1987.

Jonathan I. Israel: Radical Enghtement. Philosophy and the Making of Modernity

1650–1750. Oxford: Oxford University Press, 2001.

Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpozija. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve

Teološke fakultete v Ljubljani, 1992.

Lonnie R. Johnson: Central Europe. Enemies, neighbours, friends. Oxford-New

York: Oxford University Press, 2002.

Paul Johnson: Intellectuals. London: Orion books, 1988.

William M. Johnston: Austrijski duh. Intelektualna i društvena povijest 1848–1938.

Zagreb: Nakladni zavod Globus, 1993.

Stanislav Južnič: Začetki moderne znanosti v Ljubljani. Kronika 52 (2004), št. 3, str.

317–348.

Stanislav Južnič: Visokošolski pouk naravoslovnih vsebin pri ljubljanskih jezuitih.

Kronika 63 (2015), št. 1, str. 27–40.

Nicholas Karolides et. al.: 100 banned books. Censorship Histories of World

Literature. New York: Checkmark Books, 1999.

213

Donald R. Kelley (ur.): Versions of History from Antiquity to the Enlightenment.

New Haven-London: Yale University Press, 1991.

France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva. Od začetkov do marčne revolucije.

Ljubljana: Slovenska matica, 1929.

Dušan Kos: Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg. O

prikazovanju duhov in reševanju nesrečnih duš na Slovenskem v zgodnjem novem

veku ter o spiritističnih zgodbah Janeza Vajkarda Valvasorja. Ljubljana: Zgodovinski

arhiv Ljubljana, 2013 (Gradivo in razprave, 35).

Reinhart Koselleck: Pretekla prihodnost. Prispevki k semantiki zgodovinskih časov.


Nikolaj Kopernik: O revolucijah nebesnih sfer. Prva knjiga. Prevod, spremna študija

in opombe Matjaž Vesel. Ljubljana: Založba ZRC, 2003 (Zbirka Historia scientiae).

Alexandre Koyré: Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma. Ljubljana:

Studia humanitatis, 1988.

Alexandre Koyré: Znanstvena revolucija. Izbrani spisi iz zgodovine znanstvene in

filozofske misli. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006 (Zbirka Historia scientiae).

Alexandre Koyré: Etape znanstvene kozmologije. Filozofski vestnik, št. 1, 2005, str.

83–91.

Alexandre Koyré: O vplivu filozofskih konceptov na razvoj znanstvenih teorij.

Filozofski vestnik, št. 1, 2005, str. 93–105.

Gilbert Kuhn: Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina, 1998.

Language, Power and Ideology (ur. Ruth Wedak). Amsterdam–Philadelphia: J.

Benjamins, 1989.

Lino Legiša et al.: Zgodovina slovenskega slovstva. I. Do začetkov romantike.

Ljubljana: Slovenska matica, 1956.

Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove / Historia annua Collegii Societatis

Iesu Labacensis. Ljubljana: Družina, 2003.

Anton Tomaž Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov

Avstrije 1 in 2. Ljubljana: Slovenska matica, 1981.

John Lukacs: At the End of an Age. New Haven-London: Yale University Press,

2002.

Oto Luthar: Mojstri in Muze. Kaj in zakaj je zgodovina? Ljubljana: Modrijan, 1997

(Zbirka Zgodovinski viri za srednje šole).

214

Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli. Od Homerja do začetka 21. stoletja.

Ljubljana: ZRC SAZU, 2006.

Oto Luthar (ur.): Vsi Tukididovi možje. Sodobne teorije zgodovinopisja. Ljubljana:

Krt, 1990 (Knjižna zbirka Krt, 70).

Martin Luther: Izbrani spisi. Ljubljana: Nova revija, 2001 (Hieron)

Robert Mandrou: From Humanism to Science. 1480–1700. Hassocks: The Harvester

Press, 1979.

Karl Mannheim: Ideologija i utopija. Beograd: Nolit, 1978.

Arthur Marwick: The Nature of History. London: Macmillan, 1989.

J. S. McClelland: A History of Western Political Thought. London–New York:

Routledge, 1998.

Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji (1764–1980), Beograd: Narodna knjiga,

1984 (Biblioteka Studije i monografije).

Novi slovenski biografski leksikon. Prvi zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, 2014.

Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva. I. Srednji vek, reformacija in

protireformacija, manirizem in barok. Maribor: Založba Obzorja, 1968.

Breda Pogorelec: Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi I.

Ljubljana: ZRC SAZU, 2011 (Zbirka Lingua Slovenica; Fontes, 1).

Marko Pohlin: Kraynska grammatika. Biblioteca Carnioliae. Znanstvenokritična

izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2003.

Peter von Polenz: Deutsche Sprachgeschichte vom Spätmittelalter bis zur

Gegenwart. 17. und 18. Jahrhundert. Berlin–New Yor: De Gruyter, 1994.

Protestantizem – zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nádasdyjev dvorec). Zbornik

znanstvenega srečanja Radenci in Tišina. Petanjci: Ustanova dr. Štiftarjeva fundacija

Petanjci in ZRC SAZU, 2000.

Andrej Rahten et al.: Nova slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2009

(Zbirka Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije, 3).

Vincenc Rajšp (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav.

Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU in Inštitut za zgodovino

Cerkve Teološke fakultete, 1998 (Redovništvo na Slovenskem, 4).

Branko Reisp: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska

knjiga, 1983.

215

Branko Reisp: Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society.

Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1987 (Korespondence

pomembnih Slovencev / Epistuale Slovenorum illustrium).

Branko Reisp: Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.

Paolo Rossi: Rojstvo moderne znanosti v Evropi. Ljubljana: *cf, 2004 (Zbirka

Delajmo Evropo).

Erazem Roterdamski: Hvalnica norosti. Ljubljana: DZS, 1952.

Erika Rummel: The Case against Jochan Reuchlin. Religious and Social Controversy

in Sixteenth-Century Germany. Toronto: University of Toronto Press, 2002.

Jean Jacques Rousseau: Izpovedi. Poslovenil Silvester Škerl. Ljubljana: Slovenska

matica, 1954.

Jean Jacques Rousseau: Sanjarije samotnog šetača. Zagreb: Matica hrvatska, 1997.

Edward W. Said: Representations of the Intellectual. New York: Random House,

1966.

Vlado Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. Prva knjiga.

Ljubljana: DZS, 1963.

Vasko Simoniti, Čarovnice (II. del). Teorija in praksa 32 (1995), št. 7/8, str. 732–

735.

Primož Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti. Ljubljana:

Slovenska matica, 1979.

Primož Simoniti: Med humanisti in starimi knjigami. Ljubljana: Slovenska matica,

2007 (Razprave in eseji).

Slovenski biografski leksikon (zajem s spletne strani: http://www.slovenska-

biografija.si/).

Thomas Sowell: Intellectuals and society. New York: Basic Books, 2011.

Evgen Spektorskij: Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja. Ljubljana:

AZU, 1941.

Evgen Spektorskij: Zgodovina socialne filozofije. Ljubljana: Slovenska matica,

1932–1933.

Viktor Steska: Academia Operosorum. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 10

(1900), str. 37–94.

Peter Štih in Vasko Simoniti: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana:

Mohorjeva založba v Celovcu in Korotan Ljubljana, 1996. (tudi posodobljena izdaja

216

Karel Štrekelj: Zgodovina slovenskega slovstva. I–II. Ljubljana: Založba ZRC

SAZU, 2012.

Marko Štuhec: Besede, ravnanja in stvari. Plemstvo na Kranjskem v prvi polovici

18. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2008.

Marko Štuhec: Two aspects of material culture and everyday life of the nobility in

the Duchy of Carniola at the beginning og the 18th century: reading and conduct at

table. Studia Caroliensia, 2004 (št. 3–4), str. 225–239.

Marko Štuhec: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski

inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir. Ljubljana: Studia humanitatis, 1995

(Zbirka Apes, 1).

A. J. P. Taylor: Habsburška monarhija 1815–1918. Ljubljana: DZS, 1956.

Charles Tilly: Evropske revolucije 1492–1992. Ljubljana: Založba *cf, 2005 (Zbirka

Delajmo Evropo).

Arnold J. Toynbee: A Study of History. Oxford–New York: Oxford University Press,

1987.

H. Tuechle et al.: Zgodovina cerkve 3 (1500–1715). Ljubljana: Družina, 2004.

Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem. Ljubljana: Slovenska

akademija znanosti in umetnosti, 2008.

Valvasorjevo berilo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969.

Janez Vajkard Valvasor: Čast in slava vojvodine Kranjske. Ljubljana: Zavod Dežela

Kranjska, 2009–2013.

Vesel, Matjaž: Revolucije Kopernikovih revolucij: gibanje zemlje in vidik pojava. V:

Nikolaj Kopernik: O revolucijah nebesnih sfer. 1. knjiga. Ljubljana: Založba ZRC,

2003 (Zbirka Historia scientiae).

Giambattista Vico: The New Science. London-New York: Penuguin Books, 2000.

Giambattista Vico: Autobiografija. Zagreb: Grafički zabvod Hrvatske, 1993.

Luka Vidmar: Podoba protestantske književnosti v starejših pregledih slovstva na

Slovenskem (Od Trubarjevega Registra slovenskih knjig do Čopove Literature

Slovencev). Slavistična revija, letnik 2006, št. 1, str. 11–32.

Luka Vidmar: Ljubljana kot novi Rim. Akademija operozov in baročna Italija.

Ljubljana: SAZU, 2013.

Luka Vidmar: Prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem. Sedemdeset let

Biblioteke SAZU. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2008, str.

217

95–117.

Luka Vidmar: Aleš Žiga Dolničar in knjige o beneški republiki. Knjižnica 55 (2011),

str. 31–48.

Luka Vidmar: Požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601: med

zgodovino in mitom. Kronika 61 (2013), št. 2, str. 189–216.

Peter Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina

od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006.

Voltaire: Filozofska pisma. Beograd: Grafos, 1990.

Voltaire: Rasprava o toleranciji. Zagreb: Matica hrvatska, 1997.

Neža Zajc: Krogozor slovanske besede. Preizkušnja renesančnega humanizma skozi

prerez opusov besedil Primoža Trubarja in Maksima Greka. Ljubljana: ZRC SAZU,

2011.

Zgodovina cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 1991.

Janez Weiss (ur.): Studia Valvasoriana. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014.

Peter H. Wilson: Europe's Tragedy. A new history of Thity Years War. London:

Penguin, 2010.

UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI …pa kot čista, odkrita, razumljiva božja beseda....

Documents

Transcript of UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI …pa kot čista, odkrita, razumljiva božja beseda....