UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

INESA BABAJIĆ ŠIRBEGOVIĆ

VARSTVO OTROK PRED TRŽENJEM ALKOHOLA IN NEZDRAVE HRANE V

EVROPSKI UNIJI

Diplomsko delo

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

VARSTVO OTROK PRED TRŽENJEM ALKOHOLA IN NEZDRAVE HRANE V

EVROPSKI UNIJI

Študent: Inesa Babajić Širbegović Številka indeksa: 71169083 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Javno pravo Mentorica: izr.prof.dr. Janja Hojnik

Maribor, maj 2015

Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad. (Tone Pavček)

Hvala mentorici izr.prof.dr.Janji Hojnik za vso strokovno pomoč pri pisanju diplomske naloge in koristne nasvete v času študija, ki so mi pomagali prijadrati do konca.

Mami in ati, hvala vama, da sta mi omogočila uresničiti svoje sanje in postati sam svoj človek.

Anes, hvala tudi tebi za dobronamerno tečnobo, brez katere bi težje prišla do te diplome.

Hvala Azri in Zerini, ki sta mi lektorirali besedilo.

Damir že s tem, da obstajaš zame in da si blizu, je bilo doštudirati in napisati diplomsko nalogo

veliko lažje. Ti si bil namreč tista motivacija in najboljša nagrada, ki me je vedno čakala po opravljenih obveznostih...

KAZALO

1.UVOD .......................................................................................................................................... 1

2.POVEZAVA MED TRŽENJEM, POTROŠNJO IN ZDRAVJEM ........................................................... 2

2.1.Industrija (nezdrave) hrane ter industrija alkoholnih pijač ................................................. 2

2.2.Vpliv trženja otrokom na uživanje nezdrave hrane ............................................................ 4

2.3.Vpliv trženja alkoholnih pijač otrokom na uživanje le-teh .................................................. 6

2.4.Ovire pri omejitvah trženja ................................................................................................. 7

3.PRISTOJNOSTI EU NA PODROČJU JAVNEGA ZDRAVJA ............................................................... 9

4.OBSEG NAČEL NOTRANJEGA TRGA: PROSTI PRETOK BLAGA IN STORITEV .............................. 10

5.OGLAŠEVANJE ALKOHOLA IN HRANE KOT DEL PROSTEGA PRETOKA BLAGA .......................... 13

5.1.Omejitve oglaševanja pred oziroma po zadevi Keck in Mithouard ................................... 13

5.2.Zadeva GOURMET INTERNATIONAL ................................................................................. 14

6.OGLAŠEVANJE ALKOHOLA IN HRANE KOT DEL PROSTEGA PRETOKA STORITEV ..................... 19

6.1.Zadeva DE AGOSTINI ......................................................................................................... 20

7.PRAVICE IN TRŽENJE ................................................................................................................. 23

7.1.Človekova pravica do izražanja ......................................................................................... 23

7.2.Ravnotežje med pravicami komercialnih ponudnikov in temeljnimi pravicami ............... 25

8.DOLOČBE AVMS DIREKTIVE IN NJENE POMANJKLJIVOSTI ....................................................... 27

8.1.AVMS Direktiva in Direktiva “Televizija brez meja” .......................................................... 27

8.2.Oglaševanje alkoholnih pijač otrokom .............................................................................. 28

8.3.Oglaševanje nezdrave hrane otrokom .............................................................................. 31

8.4.Obseg definicije pojma “avdiovizualno komercialno sporočilo” ...................................... 33

8.5.Samoregulacija kot alternativa pravno obvezujoči ureditvi.............................................. 34

8.6.KOMIBINIRANJE NAČELA MINIMALNE HARMONIZACIJE Z NAČELOM ZAGOTAVLJANJA

SVOBODE PREJEMANJA AVDIOVIZUALNIH MEDIJSKIH STORITEV .......................................... 37

8.6.1. Splošno o harmonizaciji pravil v EU........................................................................... 37

8.6.2. Razsežnost člena 4 AVMS Direktive .......................................................................... 38

8.6.3. Načelo zagotavljanja svobode prejemanja avdiovizualnih medijskih storitev .......... 40

8.6.4. Sorazmernost ukrepov za omejitev oglaševanja alkoholnih pijač ............................ 42

9. ZAŠČITA OTROK KOT ZLASTI RANLJIVE SKUPINE POTROŠNIKOV ............................................ 43

9.1.Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah ........................................................................ 43

9.2.Direktiva o elektronskem poslovanju ................................................................................ 47

10. SKLEP ..................................................................................................................................... 48

11.BIBLIOGRAFIJA ........................................................................................................................ 51

POVZETEK

Varovanje zdravja ljudi je vrednota, ki jo Evropska unija (odslej EU) spoštuje in v ta

namen prilagaja svojo zakonodajo. Obseg ukrepanja EU na področju zdravstvene

politike je določen s Pogodbo o delovanju EU (odslej PDEU). EU varuje zdravje tako,

da dopolnjuje nacionalno politiko držav članic s pravnimi akti, raziskavami s tega

področja in sodno prakso Sodišča EU.

Zelo pereč problem v EU so namreč kronične nenalezljive bolezni, ki so pogosto

rezultat nezdravega prehranjevanja in uživanja alkoholnih pijač. Te bolezni pa vodijo k

večjim socialnim in ekonomskim stroškom. Zato v diplomskem delu analiziram vrsto

določb, ki urejajo trženje alkoholnih pijač in nezdrave hrane otrokom v EU.

V diplomskem delu najprej predstavim splošni pravni okvir glede trženja blaga

in storitev, nato pa še konkretne ukrepe EU, v smislu direktiv in sodne prakse Sodišča

EU s področja trženja alkoholnih pijač in nezdrave hrane otrokom. Poleg tega na

podlagi načela nujnosti in sorazmernosti predstavim razmerje med pravicami otrok, kot

skupine potrošnikov in pravicami ponudnikov industrije.

Diplomsko delo zaključim z ugotovitvami in načelom subsidiarnosti med

nacionalnimi sistemi in EU, ki bi lahko pomagalo uresničiti postavljeni cilj, tj. zaščititi

otroke pred trženjem alkohola in nezdrave hrane.

KLJUČNE BESEDE: zaščita otrok; alkohol; hrana; pravo Evropske unije; trženje; debelost; samoregulacija

SUMMARY

Protecting human health is a value considered by the European Union (from now EU)

and according to this, it adjusts its legislature. The scope of EU working on health

politics is defines by the The Treaty on the Functioning of the European Union (from

now on TFEU). EU protects human health by complementing national politics of

Member States with legal acts, by further researching this field and Court’s cases.

In the EU, there is a very serious problem of chronic non-communicable

diseases which are often result of an unhealthy diet and consumption of alcoholic

beverages. These diseases lead to greater social and economic costs.

Firstly, in diploma thesis, I discuss legal framework in marketing of goods and

services. Afterwards, I concretely analize the work of EU, their directives and Court’s

cases regarding marketing of alcohol beverages and unhealthy food for children. Beside

that, I represent the relationship between children’s rights as the group of consumers

and rights of industry which is based on the principle of proportionality.

I conclude the diploma thesis explaining the principle of subsidiarity between

national laws and EU that could help to reach the goal which is protecting children from

the marketing of alcoholic beverages and unhealthy food.

KEY WORDS: Child protection; Alcohol; Food products; EU law; Marketing; Obesity; Self-regulation

AUSZUG

Der Schutz der menschlichen Gesundheit is ein Wart, der von der Europäischen Union

(von nun an EU) geschätzt wird und dafür an die Legislative angepasst wird. Die

Möglichkeiten der EU an der Gesundheitspolitik zu arbeiten, sind von der Vereinbarung

PDEU (von nun an PDEU) festgelegt. Die EU schützt die menschliche Gesundheit

durch das Ergänzen der nationalen Politik der Mitgliedstaaten mit Rechtsakten, der

Analyse dieses Bereiches und Fällen des Gerichtshofes.

In der EU stellen chronische, nicht übertragbare Krankheiten ein sehr ernstes

Problem dar. Diese resultieren häufig aus einer ungesunden Ernährung und dem

Konsum von alkoholischen Getränken. Diese Erkrankungen führen zu höheren sozialen

und wirtschaftlichen Kosten. Aus diesem Grund analysiere ich das Spektrum der Regeln

über Vermarktung von alkoholischen Getränken und ungesunde Lebensmittel für

Kinder in der EU.

Zuerst werde ich in meiner Diplomarbeit über die Rechtsrahmen in der

Vermarktung von Waren und Dienstleistungen diskutieren, dann werde ich konkret die

Arbeit der EU, Richtlinien und Fälle des Gerichtshofs über Vermarktung von

alkoholischen Getränken und ungesunde Lebensmittel für Kinder analysieren. Darüber

hinaus werde ich, gestützt auf die Grundsätze der Wesentlichkeit und

Verhältnismässigkeit, die Beziehung zwischen den Rechten der Kinder als

Konsumenten und den Rechten der Industrie darstellen.

Abschliessen werde ich die Diplomarbeit mit Schlussfolgerungen und dem

Subsidiaritätsprinzip zwischen den einzelstaatlichen Rechtsvorschriften und der EU,

welche dazu beitragen könnten, das Ziel zu erreichen, dass Kinder vor der Vermarktung

von alkoholischen Getränken und ungesunden Lebensmitteln geschützt warden.

STICHWORTE: Kinderschutz; Alkohol; Lebensmittel; Recht der EU; Marketing; Übergewicht; Selbstregulation

REZIME Zaštita ljudskog zdravlja je vrijednost koju Europska unija (od sada EU) poštuje i u tu

svrhu prilagođava svoju legislaturu. Obim djelovanja EU na području zdravstvene

politike je određen sa Ugovorom o djelovanju EU (od sada UDEU). EU štiti zdravlje na

taj način da dopunjava nacionalnu politiku država članica sa pravnim aktima,

istraživanjima toga područja in sudskom praksom Suda EU.

U EU su naime veliki problem kronične neprelazne bolesti koje su često rezultat

nepravilne ishrane i konzumiranja alkoholnih proizvoda. Te bolesti su uzrok sve većih

socijalnih i ekonomskih troškova. Zato u diplomskom radu analiziram spektar odredbi

koje se odnose na marketing alkoholnih proizvoda i nezdrave prehrane za djecu u EU.

U diplomskom radu prvo predstavljam opšti pravni okvir za marketing

proizvoda i usluga a onda još konkretno djelovanje EU, u smislu direktiva i sudske

prakse Suda EU na području marketinga alkoholnih proizvoda i nezdrave hrane za

djecu. Osim toga, pomoću načela bitnosti i proporcionalnosti predstavim odnos izmedju

prava djece kao grupe potrošača i prava industrije.

Diplomski rad zaključujem spoznajama i načelom subsidiarnosti izmedju

nacionalnih sistema i EU, koje bi moglo pomoći ispuniti zadati cilj tj. zaštiti djecu pred

marketingom alkohola i nezdrave hrane.

KLJUČNE RIJEČI: zaštita djece; alkohol; hrana; pravo Europske unije; marketing; pretilost; samoregulacija

1

1.UVOD

Zadnjih nekaj let se je problem, ki je prej bremenil druga območja v svetu, razširil tudi

k nam v EU. “Število ljudi s prekomerno težo v razvitem svetu je od 80-ih let do danes

naraslo za kar štirikrat.”1 Evropo namreč vedno bolj bremenijo kronične nenalezljive

bolezni (NCDs2), ki so povezane s prekomerno težo in vodijo k naraščanju socialnih in

ekonomskih stroškov. Po ocenah Švedskega inštituta za javno zdravje predstavlja

debelost do 7 odstotkov stroškov zdravstvene oskrbe in ta znesek se bo po rastočih

trendih debelosti še nadalje višal. Čeprav natančnih podatkov za vse države EU ni na

voljo, študije poudarjajo visoke gospodarske stroške debelosti. Analiza omenjenega

inštituta zaključuje, da je v EU precej let življenja3, ki so izključena zaradi

nezmožnosti4, izgubljenih zaradi slabe prehrane, z dodatnimi 3,7 in 1,4 % zaradi

debelosti in telesne nedejavnosti - skupno 9,6 % v primerjavi z 9 % zaradi kajenja.5

Dokazi, zbirani skozi leta, kažejo na to, da je vzrok za vedno večjo razširjenost

kroničnih nenalezljivih bolezni poleg nezdravega načina življenja, mogoče najti tudi v

trženju alkoholnih pijač ter nezdrave hrane otrokom.6 Povečano uživanje takih

proizvodov je namreč očitno povezano z učinkovitimi marketinškimi kampanjami in je

zaradi tega vzrok za zaskrbljenost, zato je nujno potrebno uvesti tako količinske kot

kakovostne omejitve pri njihovem trženju.7

V nadaljevanju tega diplomskega dela zatorej analiziram učinkovitost teh

omejitev ter obstoječi splošni pravni okvir s tega področja. Razpravljam o določbah

AVMS Direktive, predvsem o tistih, ki se nanašajo na trženje alkohola in (nezdrave)

hrane otrokom. V diplomski nalogi se posvečam tudi ostalim relevantnim določbam, ki

se nanašajo na zaščito posameznika kot potrošnika in njegovih temeljnih pravic.

1 Pej, Dnevnik, 3.1.2014.

2 NCDs oz. “noncommunicable diseases” opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija kot kronične

nenalezljive bolezni, ki so navadno dolgotrajne in napredujejo počasi. Povzeto z uradne strani WHO,

URL: http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs355/en/. (18.11.2014). 3 Analiza Švedskega inštituta za javno zdravje je pokazala 4,5 odstotka let življenja.

4 Angleški izraz je “disability-adjusted lifeyears (DALYs)”.

5 Evropska komisija, Zelena knjiga – Spodbujanje zdrave prehrane in telesne dejavnosti: evropska

razsežnost za preprečevanje prekomerne teže, debelosti in kroničnih bolezni, Bruselj, 2005, str.4. 6 Nikjer ne obstaja definicija za to, kaj sploh nezdrava hrana je, zato sem za potrebe tega diplomskega

dela ‘nezdravo hrano’ omejila na ‘HFSS’ hrano, kar je v ang. jeziku kratica za “High Fat, Salt and Sugar”

oz. za hrano z visoko vsebnostjo maščob, transmaščobnih kislin, (natrijeve) soli ali sladkorjev. 7 O. Bartlett, A. Garde, Time to Size (Red) Bull by the Horns: The European Union’s Failure to Protect

Children from Alcohol and Unhealthy Food Marketing, Sweet & Maxwell, London, 2013, str. 499.

2

2.POVEZAVA MED TRŽENJEM, POTROŠNJO IN ZDRAVJEM

2.1.Industrija (nezdrave) hrane ter industrija alkoholnih pijač

Glavno pojasnilo za stalno obotavljanje EU, da uredi trženje nezdrave hrane in

alkoholnih pijač, leži v moči in vplivu, ki ga imata prehrambena in alkoholna industrija

ter taktikah, ki sta jih prevzeli, da bi odklonili kakršnekoli kritike glede samoregulacije,

ki bi lahko bila učinkovit regulativni mehanizem. Ponudniki s hrano in pijačo tvorijo

drugi največji sektor v Evropi s 14,5% celotnega proizvodnega prometa (917 milijard

eurov za EU-27) medtem ko zaposlenost v tem sektorju predstavlja približno 14%

celotnega proizvodnega sektorja (približno 310 000 podjetij nudi 4,8 milijonov delovnih

mest).8

Ekonomski pomen prehrambene ter industrije s pijačo jim daje močno

pogajalsko pozicijo in močan vpliv na politične procese. Krivda za takšno stanje se

lahko približno enako razporedi med politične voditelje in ponudnike industrije. Ta

položaj jim omogoča prodiranje političnih procesov, ki dajejo industriji neizmerljivo

vendar značajno stopnjo moči. Peter Anderson in Ben Baumberg sta podobno navedla v

sklepu Poročila za Evropsko komisijo: “vlade imajo odgovornost, da urejajo alkoholni

trg in imajo od tega tudi korist”. Kot primer sta podala izračun, da bi 10% dvig cene

alkohola v starejših državah članicah (EU15) glede na ocene v prvem letu, prinesel

približno 13 milijard evrov dodatnih prihodkov iz davkov na alkohol.9

Tako prehrambena kot alkoholna industrija sta ugotovili, kako pomembno je

pustiti dober vtis, da bi zaščitili lastne interese. Znotraj obeh gospodarskih sektorjev je

vedno bolj opaziti delitve na posamezne enote, ustvarjene z namenom dosegati enake ali

boljše ekonomske rezultate, ki kljubujejo novim strožjim pravnim ureditvam v EU. Obe

industriji ugotavljata, da se kot kolektiva morata “uskladiti okoli različnega pogleda na

prioritetni politični izid in uskladiti aktivnosti, katere zagovarjajo.”10

V ta namen

obstaja dokaz za “industry playbook”, ki so ga objavili sami akterji, vključujoč “v srcu

8 Povzeto po uradni spletni strani Evropske komisije, Pregled prehrambenega tržišča v EU, URL:

http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/food/eu-market/index_en.htm (25.11.2014). 9P. Anderson, B. Baumberg, Alkohol v Evropi – Perspektiva javnega zdravja; Poročilo za Evropsko

komisijo, Inštitut za alkoholne študije, Velika Britanija, 2006, str. 14. 10

Field, Gauld, How the Vested Interests maintain Outdated Policy? Open Health Service and Policy

Journal, 2011, str. 30.

3

te strategije... obstaja scenarij zgrajen na vrednotah lastne odgovornosti”.11

Prehrambena in alkoholna industrija zelo modro promovirata retoriko preko medijskih

kanalov, in sicer, da je šibko zdravstveno stanje posameznikova izbira in da

odgovornost za čezmerno uživanje alkoholnih pijač ter nezdrave hrane ne leži pri njih

temveč pri posameznikih, ki izberejo uživanje njihovih proizvodov. Ta taktika, ki krivi

posameznike, ni v skladu z neodvisnimi dokazi, ki pojasnjujejo rast kroničnih

nenalezljivih bolezni širom sveta. Še zlasti bi politični voditelji zato morali posvetiti

pozornost konstantnim poskusom industrije, ki želijo upočasniti razvoj učinkovitih

strategij za zaščito pred kroničnimi nenalezljivimi boleznimi.12

Kot rezultat njihovih aktivnosti, da se poskusijo izogniti predpisom in

omejitvam, sta se tako prehrambena kot alkoholna industrija soočili s težkimi

obtožbami s strani znanstvenih in javnozdravstvenih združenj.13

Vendar ima zakonodaja

EU natančno zastavljen cilj, da zagotovi visoko raven varovanja zdravja ljudi, ki je

predviden s členom 168 PDEU.14

11

Brownell, Warner, The Perils of Ignoring History, 2009, str. 259, URL:

http://www.readcube.com/articles/10.1111%2Fj.1468-

0009.2009.00555.x?r3_referer=wol&tracking_action=preview_click&show_checkout=1 (25.11.2014). 12

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 511. 13

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 512. 14

Uradni list Evropske unije, Uvodna izjava 1 Uredbe (EU) o vzpostavitvi tretjega programa za ukrepe

Unije na področju zdravja (2014-2020) št. 282/2014, z dne 11. marca 2014.

4

Slika 1: Povezava med prekomerno telesno težo pri otrocih in številom oglasov za sladko ali mastno

hrano (levo) ter zdravo hrano (desno).15

2.2.Vpliv trženja otrokom na uživanje nezdrave hrane

Do pred nekaj leti je prehrambena industrija ciljano zagovarjala, da omejitve trženja

hrane niso legitimne oz. v skladu z zakonodajo ter da trženje ne prispeva k debelosti

otrok. Prekomerno težo otrok so pripisovali nezadostnem gibanju in raznim prigrizkom

med gledanjem televizije ali brskanjem na medmrežju. “Otrokom kronično primanjkuje

telesne dejavnosti, ravno to pa je največkrat tudi izgovor živilske industrije, ki ponuja

visokoenergijske prehranske izdelke, češ ko se bodo otroci več gibali, bodo lahko

pojedli karkoli.”16

Zatorej, prvo vprašanje, ki se postavlja pri predvidenih omejitvah

trženja hrane otrokom, je ali izpostavljenost trženju nezdrave hrane zares vpliva na

debelost otrok.

Čakarun pa navaja, da:“Hitro naraščanje števila pretežkih otrok je v Sloveniji v

zadnjih nekaj letih postal velik problem, zanj pa so krivi tudi oglasi za nezdravo hrano,

ki so namenjeni prav otrokom.”17

Prav zaradi preprečevanja debelosti otrok se je skupina enajstih držav EU18

odločila za pripravo projektne študije o vplivu oglaševanja hrane in pijače otrokom.19

Slovenijo je v tej mednarodni študiji pokrival Inštitut za varovanje zdravja RS (IVZ)20

,

v okviru projekta POLMARK21

. Ta raziskava je potekala med decembrom 2008 in

majem 2009 in je pokazala, da se od vseh televizijskih oglasov, ki so namenjeni

otrokom, v Sloveniji največ oglašujejo predvsem živila z visoko vsebnostjo maščob,

sladkorja in soli. “Otroci so izpostavljeni vse bolj razvejanemu trženju živil in pijač, ki

15

Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije (Šinkovec, Gabrijelčič), Omejevanje trženja nezdrave

hrane otrokom – pregled stanja, Ljubljana, 2010, str. 15. 16

J. Zupančič, Oglaševanje nezdrave hrane otrokom, URL:

http://tehtnica.wordpress.com/2012/08/06/oglasevanje-nezdrave-hrane-otrokom/ (18.11.2014). 17

S.Čakarun, Kako čokoladice iz reklame škodijo otrokom, URL: http://www.zurnal24.si/kako-

cokoladice-iz-reklame-skodijo-otrokom-clanek-218533 (18.11.2014). 18

Belgija, Ciper, Češka, Danska, Francija, Irska, Poljska, Slovenija, Španija, Švedska in Velika Britanija. 19

Objavila STA, Za preprečevanje debelosti otrok v 11 državah EU raziskava o oglaševanju hrane, URL:

http://www.dnevnik.si/svet/1042223353 (18.11.2014). 20

Povzeto z uradne spletne strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, URL: http://www.ivz.si

(18.11.2014). 21

POLMARK je kratica za projekt Politike oglaševanja hrane in pijač otrokom, ki ga je koordiniralo

Mednarodno združenje za proučevanje debelosti (International Association for the Study of Obesity) in ga

je delno financirala Executive Agency for Health and Consumers.

5

obsega na primer tudi internet, prehrambenim izdelkom priložene igrice in reklamiranje

izdelkov v šolskem okolju”.22

Slika 2. Mnenje o trenutnem nadzoru nad oglaševanjem hrane v Sloveniji v primerjavi z

drugimi državami, (preliminarni mednarodni POLMARK rezultati, n = 120).23

Podobno temu, zunanje nadzorno telo za komunikacijske dejavnosti Združenega

kraljestva OFCOM, je naročilo raziskavo vloge televizijskega oglaševanja in vpliva na

otrokovo uživanje nezdrave hrane. Poročilo je pokazalo, da ima oglaševanje preprost,

neposredni učinek na otrokovo izbiro hrane in večji, toda neizmerljiv posredni učinek

na otrokovo izbiro, uživanje in prehrambene navade.24

Na podlagi tega je dokazan vpliv

na otrokovo debelost ter je OFCOM ugotovil, da ima televizijsko oglaševanje

sorazmeren vpliv na to javnozdravstveno problematiko. Raziskava služi kot podlaga

uvedbi prepovedi kateregakoli oglaševanja nezdrave hrane na vseh otroških televizijskih

programih v Združenem kraljestvu.

22

Nacionalni inštitut za javno zdravje, URL:

http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=78&pi=6&_6_id=80&_6_PageIndex=0&_6_groupId=-

2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl=78-

6.0,%20dne%206.%209.%202010 (31.03.2010). 23

Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije (G. Blenkuš, Scagnetti, Lesnik, Gregorič), Poročilo

študije o trženju hrane in pijač otrokom za Slovenijo, Ljubljana, 2009, str. 7. 24

Sonia Livingstone je za OFCOM pripravila tri poročila o vplivih oglaševanja hrane (februar 2004, maj

2004 in januar 2006). Vsa poročila so dostopna na spletni strani http://www.ofcom.org.uk (18.11.2014)

Rezultati njenih raziskav so zbrani v S. Livingstone, Does TV Advertising Make Children Fat: What the

Evidence Tells Us? (2006), URL: http://eprints.lse.ac.uk/1026/1/DOESTVMASTER.pdf (18.11.2014).

6

Odnos med trženjem nezdrave hrane in otrokovo prehrano je vedno bolj

aktualen na globalni ravni. 63. Svetovna zdravstvena zbornica je namreč v Resoluciji

WHA63.14 iz maja 2010,25

sprejela skupek priporočil Svetovne zdravstvene

organizacije (WHO26

) glede trženja hrane otrokom, vztrajajoč na splošni prepovedi

trženja nezdrave hrane otrokom.

2.3.Vpliv trženja alkoholnih pijač otrokom na uživanje le-teh

Podoben cilj, ki ga ima Globalna strategija Svetovne zdravstvene organizacije27

, in

sicer, zmanjšanje škodljivih posledic alkohola, je imela tudi 63. Svetovna zdravstvena

zbornica iz maja 2010, saj je ugotovljena vedno večja povezanost med trženjem

alkoholnih pijač in njihovim prekomernim uživanjem ter povečano verjetnostjo razvoja

kroničnih nenalezljivih bolezni.28

Raziskave kažejo na to, da glede na otroke in mlade ljudi, zares obstaja

povezava med izpostavljenostjo oglaševanju alkohola in pogostejšega ter

intenzivnejšega uživanja alkohola. Delovna skupina za alkohol in mlade29

Foruma EU

o alkoholu in zdravju30

je opravila obsežno recenzijo raznovrstnih študij in izdala

Mnenje leta 2009, ki zaključuje, da:

“Obstaja neizpodbiten dokaz, ki kaže na vpliv trženja alkohola na sprejemanje

pitja alkohola med mladimi ljudmi, ki sicer ne pijejo.”31

25

Celotno besedilo je dostopno v angleškem jeziku na URL:

http://apps.who.int/gb/ebwha/pdf_files/WHA63-REC1/WHA63_REC1-P2-en.pdf (18.11.2014). 26

WHO je ang. kratica za “World Health Organization” oz. Svetovno zdravstveno organizacijo. 27

WHO, Global Strategy on Diet, Physical Activity and Health, 2004. 28

V Resoluciji WHA 63.13 je zapisano, da “zmanjševanje vpliva trženja, zlasti na mlajšo populacijo in

adolescente, je pomembno upoštevati pri zmanjševanju škodljive uporabe alkohola”, prim: Svetovna

zdravstvena organizacija (WHO), Globalna strategija za zmanjšanje škodljive rabe alkohola (2010), URL:

http://www.who.int/substance_abuse/alcstratenglishfinal.pdf. (18.11.2014). 29

Gre za skupino strokovnjakov, ki zbira dobre prakse v obravnavi pitja alkohola pri mladoletnikih, pitja

in vožnje, vzgajanja in opolnomočenja mladih, odgovorne prodaje in strežbe alkohola in zaščite mladih

pred posledicami zlorabe alkohola pri drugih. Seznam članov je objavljen na URL:

http://ec.europa.eu/health/alcohol/forum/forum_details/index_en.htm (18.11.2014). 30

Forum EU o alkoholu in zdravju omogoča organom na ravni EU razprave, primerjavo pristopov in

ukrepanje v zvezi s prekomernim uživanjem alkohola. 31

Delovna skupina za alkohol in mlade, Does Marketing Communication Impact on the Volume and

Patterns of Consumption of Alcoholic Beverages, Especially by Young People? – A Review of

Longitudinal Studies (2009), URL:

http://ec.europa.eu/health/ph_determinants/life_style/alcohol/Forum/docs/ev_20090311_co04_en.pdf

(18.11.2014).

7

Ostale sistematične recenzije študij so pokazale podobne rezultate. Sklicujoč se na

UTRIP32

“Izpostavljenost oglaševanju poveča pitje alkohola med mladostniki,” lahko

potrdimo, da oglaševanje vpliva na pitje mladih ljudi.

Raziskave kažejo, da trženje alkoholnih pijač in nezdrave hrane ima negativen

vpliv na otrokovo izbiro, prioritete, porabo in obnašanje, zato se upravitelji zaščitenih

dejavnosti zagovarjajo, da opravljanje tržne dejavnosti nima nikakršne vloge pri

naraščanju kroničnih nenalezljivih bolezni in njihovih posledic. Torej, vprašanje ni, ali

je nadzorni poseg legitimen, ampak bi moral biti prilagojen učinkoviti zaščiti otrok pred

škodljivimi medijskimi vplivi na njihovo zdravje, med oglaševanjem dobrin in storitev,

ki so zakonito umeščene na tržišče.33

2.4.Ovire pri omejitvah trženja

Ovire, s katerimi se soočajo javne ustanove, ki so zadolžene za človekovo zdravje,

pripeljejo do nujno potrebne sorazmerne presoje. Ena izmed teh oteževalnih okoliščin je

ta, da je vpliv oglaševanja na otrokovo zdravje zelo težko izmeriti. Ta problem je

posledica najmanj dveh dejavnikov. Urejenost trženja je namreč samo del celotne

enačbe kako zmanjšati porast kroničnih nenalezljivih bolezni. Oblikovanje izhodišča za

strategijo zaščite pred kroničnimi boleznimi je kompleksna naloga za politike,

prehrambena in alkoholna politika sta lahko učinkoviti le, če imata obsežen in

poglobljen multi-sektorski pristop, ki odraža raznolikost koreninskih vzrokov kroničnih

nenalezljivih bolezni. Kot je Generalna skupščina Združenih narodov zapisala v svoji

Deklaraciji o kroničnih boleznih, septembra 2011:

“Razmere v katerih ljudje živijo, revščina, neenakomerna razporejenost

bogastva, pomanjkanje izobrazbe, socialni, spolni, politični, vedenjski in

okoljski odločilni dejavniki za zdravje so vsi prispevajoči dejavniki k

razširjenosti kroničnih nenalezljivih bolezni.”34

Zmanjševanje teh bolezni zahteva vključevanje celotnega spektra načel. Ne obstaja

namreč nobena bližnjica za to. Čeprav bi regulacija marketinga otrokom morala biti

eden izmed načinov rešitve, je še vedno samo delna rešitev.

32

UTRIP oz. Inštitut za raziskave in razvoj, Poročilo za javnost, Bruselj, 15.5.2013. 33

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 502. 34

Generalna skupščina Združenih narodov, Deklaracija o preprečevanju in obvladovanju nenalezljivih

bolezni, 19. september 2011.

8

Večina zastarelih raziskav se osredotoča na vpliv televizijskega oglaševanja, ko

so otroci v velikem številu izpostavljeni paleti komercialnih sporočil, kar je zelo

razširilo tradicionalno medijsko oglaševanje in uvedlo aktivnosti, kot je internetno

oglaševanje, sponzorstvo oz.pokroviteljstvo in P2P marketing.35

Bolj pereč problem je

povzročilo dejstvo, da so določene marketinške tehnike, vključno z uporabo risanih

junakov ali licenciranih karakterjev, posebej razvijane v smeri, da privabijo mlajše

občinstvo. V Čilu so na podlagi tega sprejeli nov zakon, s katerim so prepovedali

pakiranje igračk, ki so vabile otroške stranke. Avtor predlaganega zakona, senator

Guido Girardi, se je ostro lotil verig hitre prehrane in jih označil za “pedofile 21.

stoletja” , češ da z oglasi vabijo otroke na kriva pota prehranjevanja.36

Podjetja se torej

nagibajo k uporabi različnih promocijskih aktivnosti, ki pogosto zameglijo mejo med

promocijskim in drugim smislom. Novejše poročilo Rand Europe o izpostavljenosti

mladih ljudi trženju alkohola je osvetlilo velikost problema z razkritjem tega, da skozi

veliko (po)rabo socialnih medijev, ki se pogosto ravna po alternativnih vsebinah, kot so

npr. tekmovanja in igre, pri katerih se žreba gledalce, so mladi ljudje izpostavljeni

pretežno velikemu deležu oglaševanja alkohola, srečujoč se s tako tržno – kot

uporabniško – generirano vsebino na isti spletni strani.37

V luči tega čedalje bolj

kompleksnega medijskega okolja je vredno upoštevati priznanje, ki ga je Svetovna

zdravstvena organizacija (WHO) zapisala v svojih Priporočilih glede trženja hrane

otrokom38

glede izpostavljenosti otrok marketingu (Koliko marketinga je primerno za

otroke?) in moči marketinga (Zakaj so določene tehnike zelo učinkovite pri otrocih?).

Učinkovitost marketinga določata te dve komponenti,39

izpostavljenost in moč pa imata

največji potencial, da dosežeta želen vpliv.40

35

P2P marketing (ang.peer-to-peer marketing) pomeni komunikacijo subjektov, ki so na isti internetni

ravni, menjava med enakopravnimi, vsakdo-vsakomur. 36

J.Zupančič, o.c. 37

Povzeto po E.Winpenny et al., Assessment of Young People’s Exposure to Alcohol Marketing in

Audiovisual and Online Media, URL:

http://ec.europa.eu/health/alcohol/docs/alcohol_rand_youth_exposure_marketing_en.pdf (19.11.2014). 38

WHO, Recommendations on food marketing to children, URL:

http://whqlibdoc.who.int/publications/2010/9789241500210_eng.pdf (19.11.2014). 39

Priporočilo 2: Ker je učinkovitost trženja odvisna od izpostavljenosti in intenzivnosti, mora biti cilj

politike tako zmanjševanje izpostavljenosti otrok trženju, kot tudi zmanjševanje intenzivnosti trženja

hrane z visoko vsebnostjo nasičenih maščob, trans maščobnih kislin, enostavnih sladkorjev ali soli. 40

SZO, Priporočila glede trženja otrokom, Pojasnjevalni paragraf 17 k Priporočilu 3 za Politični razvoj,

Švica, str.9.

9

Slika 3: Prikazan je rezultat POLMARK raziskave o tem, kakšna je relativna učinkovitost različnih tržnih

metod v smislu verjetnega vpliva na otroke (recimo stare od 10 do 12 let) v zvezi z njihovimi lastnimi

nakupi oziroma prepričevanjem staršev za nakup. ( 0 = povsem brez vpliva, 10 = zelo močan vpliv;

Slovenija, n = 14).

3.PRISTOJNOSTI EU NA PODROČJU JAVNEGA ZDRAVJA

Glavna skrb evropskih državljanov je dobro zdravstveno stanje. EU si zato prizadeva za

boljše zdravstveno varstvo s svojimi politikami in dejavnostmi. Obseg ukrepanja EU na

področju zdravstvene politike je določen v členu 16841

PDEU42

. Prevladujoče načelo je,

da je treba pri razvoju vseh politik in dejavnosti EU upoštevati varovanje zdravja

ljudi.43

7. točka 168. člena določa deljeno pristojnost med EU in posamezno državo

članico in sicer, da mora EU v celoti spoštovati pristojnosti posameznih držav članic za

opredelitev njihove zdravstvene politike ter organizacijo in izvajanje zdravstvenih

storitev in zdravstvene oskrbe, vključno z vsemi sredstvi, ki so jim dodeljena. EU torej

41

Člen 168 PDEU med drugimi določa, da je dejavnost Unije, ki dopolnjuje nacionalne politike,

usmerjena k izboljševanju javnega zdravja, preprečevanju telesnih in duševnih obolenj in bolezni ter

odpravljanju vzrokov, ki ogrožajo zdravje ljudi. Ta dejavnost zajema obvladovanje močno razširjenih

težkih bolezni s spodbujanjem raziskovanja njihovih vzrokov, prenosa in preprečevanja, pa tudi

obveščanja o zdravju in zdravstvene vzgoje, hkrati zajema tudi nadzor nad veliko čezmejno ogroženostjo

zdravja, zgodnje obveščanje o taki ogroženosti in boj proti njej. 42

Uradni list EU, Pogodba o delovanju Evropske unije, prečiščena različica, C 83/2011. 43

1. odstavek 168. člena PDEU.

10

večinoma dopolnjuje in podpira delo, ki poteka v posameznih državah EU, tam, kjer je

za doseganje napredka potrebno usklajevanje, sodelovanje in izmenjava informacij,

znanja in najboljših praks. Za urejanje nekaterih področij uporablja tudi zakonodajne

instrumente.44

Pristojnost EU pa potrjuje tudi EU Strategija45

:

“EU je pristojna in odgovorna za reševanje problemov na področju javnega

zdravja, kot je škodljivo in nevarno uživanje alkohola, z dopolnjevanjem

nacionalnih ukrepov na tem področju, kakor je navedeno v členu 152 Pogodbe

ES (sedanjemu členu 168 PDEU).”46

Glavno odgovornost za nacionalno alkoholno politiko imajo države članice. Poleg tega

EU spodbuja sodelovanje in usklajevanje med državami članicami in nudi podporo

njihovim akcijam. Komisija izvaja za dopolnitev teh nacionalnih pobud politike na

področju škode zaradi uživanja alkohola zlasti prek programa javnega zdravja in

okvirnega programa za raziskave. Tako obstajajo tri ravni ukrepov: nacionalna raven,

usklajevanje nacionalnih politik na ravni EU in ukrepi Komisije na podlagi njenih

pooblastil.47

Pristojnost EU na področju zdravja torej ni omejena na posebne ukrepe v zvezi z javnim

zdravjem. Kot glavni cilj, ki je zapisan v Strategiji EU, bo torej podpora ukrepom EU in

nacionalnih ali lokalnih vlad za preprečevanje neodgovornega trženja ter redno

proučevanje trendov v oglaševanju in perečih vprašanj v zvezi z oglaševanjem, na

primer alkohola.

4.OBSEG NAČEL NOTRANJEGA TRGA: PROSTI PRETOK BLAGA IN

STORITEV

Temeljna naloga EU je določena v 3. odstavku 3. člena Pogodbe o Evropski uniji48

(odslej PEU), da vzpostavi notranji trg ter ekonomsko in monetarno unijo. Notranji trg

pa je opredeljen v PDEU (člen 26) kot območje brez notranjih meja, na katerem je v

skladu z določbami PDEU zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala.

44

Evropska komisija, Politike Evropske unije, Javno zdravje, str. 5, Luxemburg, 2014. 45

Evropska komisija, Strategija EU za podporo državam članicam pri zmanjševanju škode zaradi

uživanja alkohola, Bruselj, 24.10.2006 COM(2006) 625 konč. 46

Evropska komisija, o.c., str. 3. 47

Evropska komisija, o.c., str. 11. 48

Uradni list EU, Pogodba o Evropski uniji, prečiščena različica, C 83/2011.

11

Notranji trg je le ena izmed oblik ekonomske integracije države. Temeljni cilj

regionalnih ekonomskih integracij je čim bolj svobodna menjava blaga in storitev med

njimi. Ta cilj se dosega z odpravljanjem omejitev v trgovini med državami članicami.49

Temeljno načelo evropskega gospodarskega sistema je, da je opravljanje vseh

gospodarskih dejavnosti svobodno. PDEU namreč vsebuje štiri svoboščine, ki so

ekonomski temelj EU. So izjemno pomembni instrumenti, s katerimi se zagotavlja

notranji trg:

prosti pretok blaga (členi 28-37 PDEU),

prosto gibanje delavcev (členi 45-48 PDEU),

prosti pretok storitev in svoboda ustanavljanja (členi 49-62 PDEU),

prosti pretok kapitala in plačil (členi 63-66 PDEU).

Prosti pretok blaga je torej jedro notranjega trga, zato to tematiko ureja vrsta določil

PDEU.50

PDEU zagotavlja prosti pretok blaga tako, da prepoveduje finančne ovire za

pretok blaga.51

V členih 34-36 pa PDEU prepoveduje tudi omejitve trgovanja, ki niso

finančne narave.

Člen 34 PDEU v prvi vrsti prepoveduje količinske omejitve uvoza. Pri

količinskih omejitvah gre predvsem za kvote, to je uvozne ali izvozne kontigente kot

državne ukrepe, s katerimi se v določenem obdobju omejita uvoz ali izvoz posamezne

vrste blaga. Blagovne kvote kot temeljna oblika količinskih omejitev so v EU

nezdružljive z delovanjem notranjega trga in zato od vsega začetka prepovedane. Prav

tako je prepovedana vsaka popolna prepoved uvoza. Količinske omejitve so bile zelo

redko predmet sodnih postopkov, ker so transparentne in jih država, ki jih uporablja,

težko prikrije.

Drugače pa je pri ukrepih z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve,

saj je teh dosti več pojavnih oblik in jih je težko zajeti v enostavno definicijo.52

Sodišče

EU je v zadevi Dassonville53

izoblikovalo formulo Dassonville, po kateri je treba za

ukrepe z enakovrednim učinkom šteti: “...vsa pravila o trgovanju, uveljavljena s strani

katere od držav članic, ki utegnejo bodisi posredno bodisi neposredno ter bodisi

dejansko ali potencialno ovirati promet blaga znotraj Skupnosti.” Formulo Dassonville

49

A. Ferčič, J. Hojnik, M. Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, str. 122, GV Založba, Ljubljana, 2011. 50

Bolj poglobljeno o tem J. Hojnik, Prosti pretok blaga v EU, GV Založba, Ljubljana, 2010. 51

To je med drugimi določeno v členu 28 PDEU. 52

A. Ferčič, J. Hojnik, M. Tratnik, o.c., str. 126, 131. 53

Zadeva 8/74, Procureur de Roi proti Dassonville, ZOdl. 1974, str. 837.

12

je potrebno široko razlagati. To so vsa pravila, ki vplivajo na dostop do trga, vključno z

reklamo.54

Pri ukrepih, ki različno obravnavajo uvožene in domače izdelke, se lahko že vnaprej

pričakuje, da so prepovedani, nekoliko težje pa je pri ukrepih, ki enako veljajo tako za

uvoženo kot za domače blago. Vendar so tudi ti ukrepi prepovedani, če utegnejo ovirati

trgovino med državami članicami. Temeljna odločba Sodišča EU je bila izdana v zadevi

Cassis de Dijon55

.

V členu 36 PDEU so si države članice ne glede na druga pravila o prostem

pretoku blaga pridržale pravico, da uvajajo prepovedi in omejitve, ki jih upravičujejo

nekateri posebno pomembni razlogi notranje ureditve posamezne države članice.

Razlogi, ki dopuščajo omejevanje uvoza, izvoza ali tranzita blaga, so našteti v členu 36

PDEU: javna morala, javni red in javna varnost, zaščita zdravja in življenja ljudi, živali

in rastlin, zaščita narodnega bogastva, umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti

in zaščita intelektualne lastnine. “Mejo med prepovedanimi protekcionističnimi ukrepi

in dopustnimi omejitvami temeljnih ekonomskih svoboščin določajo PDEU in sodna

praksa EU.”56

Če hoče država članica omejevati uvoz ob sklicevanju na interes, ki ni

naveden v členu 36 PDEU, se lahko sklicuje le na pravilo utemeljenosti (angl. rule of

reason). Vendar pa države članice tudi zaradi katerega izmed legitimnih razlogov ne

morejo nenadzorovano uvajati ukrepov, ki jih štejejo za potrebne. Dostavek iz člena 36

PDEU namreč določa, da niti ukrepi, dopustni na podlagi teh razlogov, ne smejo

pomeniti sredstva za arbitrarno diskriminacijo ali za prikrito omejevanje trgovine med

državami članicami.

V vsakem primeru je potrebno posebej tehtati upravičenost ukrepa, njegov

namen in mogoče posledice (s testom nujnosti in sorazmernosti). “Načelo sorazmernosti

je namreč ključno načelo pri združitvi notranjega trga EU, saj vpliva na vse proizvodne

in potrošniške dejavnosti v EU.”57

54

Navedeno izhaja iz odločbe v zadevi Buy Irish 249/81, Komisija proti Irski, ZOdl. 1982, str. 4005, v

kateri se je za ukrep z enakovrednim učinkom količinskim omejitvam štela dodelitev sredstev iz javne

blagajne za pospeševanje prodaje domačih izdelkov. 55

Zadeva 120/78, Rewe-Zentral AG proti Bundesmonopolverwaltung für Brannttwein (bolj znana kot

Cassis de Dijon), ZOdl. 1979, str. 649. 56

A. Ferčič et al., o.c., str. 123. 57

Xiaboing Li, Lijun Jiang, Market Access and Proportionality: Lessons from Gourmet, Peking, 2011,

str. 60.

13

5.OGLAŠEVANJE ALKOHOLA IN HRANE KOT DEL PROSTEGA

PRETOKA BLAGA

5.1.Omejitve oglaševanja pred oziroma po zadevi Keck in Mithouard

Prosti pretok blaga je ena od svoboščin enotnega trga EU. S členom 34 PDEU

(prejšnjim 28 PES) se med državami članicami namreč prepovedujejo količinske

omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom. Če pa obstaja tveganje, ki je

utemeljeno z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo ipd., lahko države članice

prosti pretok blaga omejijo.

Sodišče EU je večkrat pred sodbo Keck in Mithouard58

menilo, da na področje

uporabe člena 34 PDEU spadajo tudi nacionalni ukrepi, ki nalagajo omejitev

oglaševanja. Za takšen primer je šlo v zadevi GB-INNO-BM59

, ki se je nanašala na

deljenje letakov belgijske družbe na luksemburškem ozemlju. Takrat je menilo, da

“zakonito oglaševanje (tj. deljenje letakov) v drugi državi članici ne more biti predmet

njene nacionalne zakonodaje, v skladu s katero prodajne ponudbe, ki vključujejo

začasno znižanje cen, ne smejo navajati obdobje trajanja ponudbe ali se sklicevati na

prejšnje cene”. Podobno je razsodilo v zadevi Oosthoek’s60

, kjer je menilo da “lahko

ureditev, ki omejuje ali prepoveduje določene načine oglaševanja in pospeševanja

prodaje – čeprav neposredno ne ureja uvoza – količinsko omejuje uvoz, saj vpliva na

možnosti prodaje uvoženih izdelkov”. Od sodbe Keck in Mithouard pa je videti, da je

Sodišče EU sprejelo drugačen pristop v zvezi z obravnavo omejitev oglaševanja kot

načinov prodaje. Kot je pojasnjeno v zadevi Keck in Mithouard, se “pravila o pogojih,

ki jih mora izpolnjevati blago”, še naprej obravnavajo v skladu s sodbo v zadevi Cassis

de Dijon in se zato šteje, da kot taka spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU, pri

čemer ni potrebno ugotavljati, ali so tudi diskriminacijska61

, medtem ko za načine

prodaje velja preizkus diskriminacije. Kot pa je izpostavil generalni pravobranilec

Maduro, je moralo Sodišče EU opredeliti enostavnost razlikovanja, določenega v sodbi

Keck in Mithouard62

. Posledično se nakateri predpisi, za katere se zdi, da spadajo v

58

Združeni zadevi C-267/91 in C-268/91, Keck in Mithouard, ZOdl. 1993, str. I-6097. 59

Zadeva GB-INNO-BM, C-362/88, Recueil 1990, str. I-667. 60

Zadeva Oosthoek’s, C-286/81, 1982. 61

P. Oliver, Free Movement of Goods in the European Community, 2003, str. 124. 62

Sklepni predlogi v združenih zadevah C-158/04 in C-159/04, Alfa Vita Vassilopoulos in Carrefour-

Marinopoulos, ZOdl. 2006, str. I-8135, točke od 26 do 29.

14

kategorijo načinov prodaje, obravnavajo kot predpisi, ki zadevajo proizvode. To zlasti

velja za ukrepe, ki se nanašajo na oglaševanje in se zdi, da vplivajo na pogoje, ki jih

mora izpolnjevati blago.63

Vendar pa običajnejši pristop Sodišča EU po sodbi Keck in

Mithouard temelji na mnenju, da se morajo omejitve oglaševanja in pospeševanja

prodaje šteti za “načine prodaje”64

in če niso diskriminatorna, ne spadajo na področje

uporabe člena 34 PDEU. Zdi se, da Sodišče EU v številnih zadevah povezuje področje

uporabe omejitve (popolna ali delna) z diskriminacijo. Če je omejitev popolna, se

domneva, da ima lahko večji vpliv na uvožene proizvode65

, če pa je delna, se domneva,

da lahko enako vpliva na domače in uvožene proizvode.66

Vendar pa je potrebno

poudariti, da je Sodišče EU v zadevi Gourmet International navedlo, da nakatere

prepovedi oglaševanja nimajo nujno večjega vpliva na uvoz.67

Predpisi, ki so v skladu s formulo Keck dopustni, so zlasti predpisi, ki

prepovedujejo točenje alkoholnih pijač na športnih prireditvah, ter predpisi, ki

prepovedujejo reklamiranje alkoholnih pijač ali tobačnih izdelkov. Gre za predpise, ki

bi bili pogosto dopustni tudi na podlagi člena 36 PDEU ali na podlagi pravila

utemeljenosti. Poglavitni prispevek odločbe v zadevi Keck je v tem, da državam

članicam ni treba opravičevati tovrstnih predpisov s testom nujnosti in sorazmernosti.

Že vnaprej je jasno, da so ti ukrepi dopustni, kar tudi zmanjšuje število zadev na podlagi

člena 34 PDEU pred Sodiščem EU.68

5.2.Zadeva GOURMET INTERNATIONAL

V EU obstaja kar nekaj znamenitih primerov sodb Sodišča EU69

, ki so odraz

problematike oglaševanja in trženja alkoholnih pijač. Ena izmed teh je švedska zadeva

63

Zadeva Mars, C-470/93, Recueil 1995, str. I-1923, točka 13 (ukrep zahteva dodatne stroške pakiranja in

oglaševanja). 64

Glej zadevo Leclerc-Siplec, Recueil 1995, str. I-179 (omejitev televizijskega oglaševanja); P. Oliver,

Free Movement of Goods in the European Community, 2003. 65

V zvezi s tem glej zadevo Gourmet International Products, C-405/98, Recueil 2001, str. I-1795;

združene zadeve od C-34/95 do C-36/95, De Agostini in TV-Shop, Recueil 1997, str. I-3843. 66

V zvezi s tem glej zadevo Hünermund in drugi, C-292/92, Recueil 1993, str. I-6787. 67

P. Oliver in S. Enchelmaier, „Free Movement of Goods: Recent Developments in the Case Law“

(2007), CML Rev., str. 649, na str. 675. 68

Povzeto po A. Ferčič, J. Hojnik, M. Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, str. 140, 141, GV Založba,

Ljubljana, 2011. 69

Več o tem: zadeva C-262/02, Komisija evropskih skupnosti proti Francoski republiki, ZOdl. 2004, str.

I-06569; zadeva C-315/05, Lidl Italia Srl proti Comune di Arcole (VR), ZOdl. 2006, I-11181; zadeva E-

4/04, Pedicel AS in Sosial- og helsedirektoratet, UL C 45, 2006.

15

“Gourmet International”70

. Švedska ima uradno politiko o zmerni uporabi alkohola v

skladu z interesi zdravja in varnosti. Sredstva politike vključujejo nacionalni monopol

nad maloprodajo alkoholnih pijač za domačo uporabo in številne omejitve oglaševanja.

V kontekstu teh omejitev si je v zadevi “Gourmet International” varuh potrošniških

pravic (Consumer Ombudsman; Konsumentombudsmannen) prizadeval za odredbo, ki

bi zadrževala podjetje Gourmet International Products Aktiebolag (v nadaljevanju GIP)

pred objavo oglaševanja alkoholnih pijač v prilogi njihove revije Gourmet.71

Glavna

odločitev Sodišča EU v zadevi Gourmet je prinesla popolno spremembo pri razlagi

prejšnjega člena 28 PES (sedanjega člena 34 PDEU). Vpeljuje namreč zelo pomembne

in drugačne kriterije glede omejitev, ki jih določa ta člen. S to sodbo je Sodišče EU

začelo uporabljati bolj realen in prilagojen pristop namesto zelo formalnih dotedanjih

metod. Poleg tega so se v tej zadevi odprle nove poti načelu sorazmernosti. Zadeva

Gourmet, kot dolgo pričakovana, prinaša streznitev in nov pristop k členu 34 PDEU.

Njen velik pomen je v tem, da prvič dejansko določa okvir tega člena. V tem primeru so

zdaj zajeti in opredeljeni kriteriji za uporabo člena 34 PDEU.72

Opis dejanskega stanja

Švedski Alkoholreklamlagen (Švedski zakon o oglaševanju alkohola), ki ureja prodajo

alkoholnih pijač, šteje kot alkoholno pijačo vsako tisto, ki vsebuje več kot 3,5

volumskih odstotkov alkohola. Prepoveduje tudi reklamiranje teh pijač (izjeme veljajo

denimo za prodajna mesta, strokovno časopisje) po sredstvih javnega obveščanja.73

Gourmet International Products AB (GIP) izdaja revijo z naslovom Gourmet. V številki

4 (avgust/oktober 1997), namenjeni naročnikom, so na treh straneh objavili reklame za

alkoholne pijače; ena stran je bila namenjena rdečemu vinu, dve viskiju. Teh treh strani

v izdaji, namenjeni prosti prodaji, ni bilo. Varuh potrošnikov je pri Stockholms tingsrätt

vložil tožbo. Zahteval je, da se GIP takšno ravnanje prepove in zagrozi z denarno

kaznijo. V skladu s smernicami, ki jih je objavil švedski urad za varstvo potrošnikov

(Konsumentverket) za izvršitev člena 2, je namreč prepovedano oglaševanje na mnogih

70

Zadeva C-405/98, Konsumentombudsmannen (KO) v Gourmet International Products AB (GIP), 2001. 71

Povzeto po Gourmet International Products, Mnenje generalnega pravobranilca Jacobsa, podano 14.

decembra 2000, neuradni prevod: M. Bračič, N. Gajšek, URL: http://projects.ff.uni-mb.si/jean-

monnet/attachments/article/23/Gourmet%20International.doc (28.1.2015) 72

Xiaobing Li, Lijun Jiang, Market Access and Proportionality: Lessons from Gourmet, str. 56, Peking

(Kitajska), 2011. 73

ELSA projekt 2005 -2007, Dodatek: Ureditev trženja alkohola v 24 evropskih državah, str. 188, Utrecht

(Nizozemska), 2007.

16

javnih krajih in okoliščinah.74

GIP je tožbi nasprotoval, saj naj bi člen 2 Švedskega

zakona o oglaševanju alkohola75

nasprotoval členom 28 PES in 30 PES (sedanjima

členoma 34 PDEU in 36 PDEU) ter členu 49 PES (sedanjemu členu 56 PDEU76

).

Posledično se je pojavilo vprašanje, ali bi se popolna prepoved določenih komercialnih

oglasov lahko štela kot ukrep, ki ima enak učinek kakor količinska omejitev po členu 34

PDEU, in ali bi se glede na namen prepovedi ta omejitev kljub vsemu lahko štela za

dovoljeno. Vprašanji je predložilo Sodišču EU. Prvo vprašanje se nanaša na primer, da

bi se popolna prepoved določenih komercialnih oglasov lahko štela kot ukrep, ki ima

enak učinek kakor količinska omejitev - ali je ta prepoved upravičena in v sorazmerju z

zaščito človekovega življenja in zdravja? Po eni strani je cilj švedske zakonodaje

omejiti trženje alkoholnih pijač potrošnikom. V njej leži nujna zahteva po javnem

zdravju. Po drugi strani pa obstaja vprašanje, ali se ta omejitev lahko zagotovi z ukrepi,

ki manj vplivajo na trgovino. Če je to možno, potem splošna prepoved oglaševanja ni

sorazmerna čeprav je ustvarjena z namenom, da ščiti javno zdravje.77

Ali je švedski zakon res v nasprotju s členom 34 PDEU? Ali pravo EU zares

izključuje prepoved oglaševanja? Zadeva Gourmet je ponudila Sodišču EU možnost, da

ponovno premisli o naravi člena 34 PDEU. Dejansko je Sodišče EU že pred tem

primerom imelo možnost odločanja o potrebnih količinskih omejitvah, in sicer v zadevi

Keck in Mithouard. V zadevi Keck in Mithouard je Sodišče EU določilo razliko med

pravili, ki določajo značilnosti blaga in jih presojamo po zadevi Cassis de Dijon

(npr.videz, vsebina blaga,...) ter pravili, ki jih razumemo kot načine prodaje (izvzeti so

iz člena 34 PDEU in Dassonville formule). Določeni načini prodaje namreč niso bili

zajeti s členom 34 PDEU, ker so se nanašali na blago iz drugih držav članic, kjer se je

blago zakonito proizvajalo in tržilo.78

Da so načini prodaje izvzeti iz člena 34 PDEU

morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer mora predmetni ukrep (pravno in dejansko)

obravnavati enako: 1. domače proizvajalce in uvoznike; 2. domače in uvoženo blago.79

Posledica znamenite zadeve Keck je, da omejevanje oglaševanja predstavlja način

74

Mnenje generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi Konsumentombudsmannen (KO) proti Gourmet

International Products AB (GIP), o.c. 75

2.člen določa sledeče: “Z ozirom na zdravstvena tveganja, ki so vključena v uporabo alkohola, bi

morali alkoholne pijače prodajati s posebno zmernostjo. Še zlasti reklame ali drugi oglaševalski ukrepi

ne smejo biti vztrajni, vključevati nezaželene pristope ali spodbujati uporabo alkohola.” 76

1.odstavek člena 56 PDEU določa, da se v okviru določb, navedenih v nadaljevanju, lahko omejitve

svobode opravljanja storitev v Uniji prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav

članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene. 77

Xiaobing Li, Lijun Jiang, o.c., str. 57. 78

Točka 15 v zadevi Keck in Mithouard. 79

Točka 16 v zadevi Keck in Mithouard.

17

prodaje in če ni diskriminatorno, je zaradi tega zunaj okvira člena 34 PDEU. Takšna

vrsta formalne dihotomije povzroča dejansko diskriminacijo in nastanek še večjega

števila prepovedi oglaševanja. Dobesedna razlaga tega, kaj način prodaje sploh je, se

zatorej zelo oddaljuje od namena člena 34 PDEU.80

Sodišče EU je podobno razsodilo v

zadevi Gourmet International in svojo razlago oprlo na test dostopa na trg. V sodbi je

namreč poudarilo, da za izognitev uporabi člena 34 PDEU nacionalna pravila, ki

prepovedujejo določene načine prodaje, “ne smejo biti takšna, da bi preprečevala

dostop na trg proizvodom iz drugih držav članic ali ovirala dostop bolj kot ovirajo

dostop domačih proizvodov.”81

Pri dognanju obstoja dejanske diskriminacije med

domačim in uvoženim blagom je torej potrebna uporaba testa dostopa na trg. S tem se je

Sodišče EU približalo pravilom na področju prostega opravljanja storitev, kjer je prav

tako poudarjen dostop na trg ponudnikov storitev iz drugih držav članic.82

Sodišče EU je o pravilih, ki pomenijo način prodaje, odločalo tudi v zadevi

Mars83

, kjer je moralo odgovoriti na vprašanje, ali so prepovedi oglaševanja s strani

držav članic dovoljene. Sporno je bilo oglaševanje čokoladic znamke Mars, na ovitku

katerih je pisalo “+10%” in s katerimi bi se naj potrošnika zavajalo glede cene in

količine proizvoda. Sodišče je odločilo, da je člen 34 PDEU potrebno razlagati v smislu,

da je nacionalni ukrep ene države članice, ki prepoveduje uvoz in trženje proizvodov, ki

se zakonito tržijo v drugi državi članici, v nasprotju s pravom EU.84

V zadevi Gourmet International je Sodišče EU moralo poleg kršitev pravil

prostega pretoka blaga, ugotavljati morebitno kršitev svobode opravljanja storitev, ki jo

zagotavlja člen 56 PDEU. Sodišče EU je odločilo, da se pravilo iz zadeve Keck, ne

nanaša na storitve. Osnova za takšno odločitev je bilo stališče, da popolna prepoved

oglaševanja pomeni omejitev svobode opravljanja čezmejnih storitev oglaševanja ter da

ni ne duha ne sluha o uporabi Keck-pravila v dotedanji sodni praksi. Glede na to, da

Sodišče EU ni uporabilo možnosti Keck analogije, ki je izjema na področju prostega

pretoka storitev, je možno predpostaviti, da je zadeva Gourmet potrdila, da Keck-

pravilo ne velja za storitve.85

80

Xiaobing Li, Lijun Jiang, o.c., str. 58. 81

Točka 18 sodbe v zadevi Gourmet International. 82

Povzeto po Knez R., Hojnik J., Notranji trg EU, Maribor, 2009, str. 63. 83

Zadeva C-470/93, Verein Gegen Unwesen in Handel und Gewerbe Köln e.V. proti Mars GmbH, ZOdl.

1995, str. I-01923. 84

Odločitev v zadevi Mars. 85

U.Djurberg, The Gourmet Case, 2004.

18

Čeprav švedska zakonodaja kot celota vsebuje številne omejitve oglaševanja, se

tukaj postavlja vprašanje o sorazmernosti prepovedi vseh neposrednih komercialnih

oglaševanj pijač, ki vsebujejo več kot 3,5 volumskih odstotkov alkohola v revijah,

namenjenih širši javnosti. Po mnenju generalnega pravobranilca Jacobsa prepoved,

kakršna je v primeru Gourmet, gre dlje, kot je potrebno za dosego zastavljenega cilja,

čeprav je treba dokončno odločitev prepustiti nacionalnemu sodišču, ki bi bilo zmožno

upoštevati dejavnike, značilne za švedski okvir, ki jih ni mogoče tako hitro ugotoviti na

tem sodišču. Cilj omejitve je zmanjšanje uživanja alkohola. “Ni možno trditi, da takšna

prepoved, kot je ta, ne prispeva k doseganju tega cilja, čeprav se zdi, da ni

znanstvenega stališča glede na natančne učinke oglaševanja na uživanje alkohola.

Ključno vprašanje pa je, ali ne bi manj omejevalna prepoved prispevala prav tako

učinkovito in to vprašanje je treba obravnavati v okviru švedske zakonodaje,”86

je

zaključil generalni pravobranilec Jacobs.

Načelo nujnosti in sorazmernosti prinaša svežino. Je razumno in legitimno

nacionalno orodje za zaščito javnega interesa.87

“Skupni trg zagotavlja prosto trgovino,

vendar njene količine ni potrebno zakonsko poenotiti. Nacionalna pravila, ki ne delijo

trga, morajo ostati nespremenjena.”88

Tako bi lahko načelo sorazmernosti bilo

optimalna rešitev, ki bi uravnovesila nacionalni in javni interes z notranjim trgom.

Vsebuje namreč idealne standarde za presojo ustrezne stopnje zaščite.89

Sodišče EU

pogosto izpostavlja dva elementa načela sorazmernosti: ustreznost in nujnost. To je

potrdilo v zadevi Fedesa: “Načelo sorazmernosti zahteva, da so ukrepi ustrezni in nujni

za dosego ciljev zakonodaje, kateri sledijo.” 90

Vsekakor pa ta dva standarda nista edina,

ki ju Sodišče uporablja, sta pa idealna za presojo sorazmernosti. Ocena sorazmernosti

pomeni tehtanje nacionalnega interesa držav članic na eni strani in interesa EU na drugi

strani, katere cilj je zagotavljanje prostega pretoka blaga.91

Načelo sorazmernosti torej

zahteva, da v primeru, ko je enkrat utemeljena pristojnost ukrepanja EU, slednja te

pristojnosti ne sme izvrševati na pretirano omejujoč ali bolj drastičen način, kot je nujno

za dosego želenih ciljev.92

Katere omejitve oglaševanja alkoholnih pijač so torej

86

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi Gourmet International, C-405/98, 2000. 87

Xiaobing Li, Lijun Ling, o.c.,str. 63. 88

Wheaterill, Stephen, EU Law, Penguin, 1999, str. 608. 89

Xiaobing Li, Lijun Ling, o.c., str. 63. 90

Zadeva C-331/88, The Queen proti Minister of Agriculture, Fisheries and Food in Secretary of State for

Health, ex parte: Fedesa in drugimi, ZOdl. 1990, str. 4023. 91

Xiaobing Li, Lijun Ling, o.c., str.63. 92

J. Bedrač, Načelo subsidiarnosti v pravu EU in njegov pomen za delovanje državnih in poddržavnih

oblasti, Lex localis, letnik III, številka 1, leto 2005, str. 93.

19

sorazmerne? Brez dvoma obstajajo nekatere, na primer “obvarovati otroke in mladino,

ki še ne uživajo alkohola in ki bi bili zaradi svoje starosti še posebej dovzetni za

škodljive posledice ob morebitnem vplivu oglasov za alkoholne pijače”.93

Odločitev Sodišča EU

Izgradnja evropskega enotnega trga je delno odvisna od sodb Sodišča EU. Sodišče EU

je v zadevi Keck je pri količinskih omejitvah uporabilo bolj realističen pristop v

nasprotju z dotedanjim formalizmom. Odločitev v zadevi Gourmet International pa nam

ponuja pomembno lekcijo s področja notranjega trga. Zelo pomembno je namreč

tolmačenje iz zadeve Gourmet, ki ga lahko razumemo kot razvoj načela

sorazmernosti.94

Švedski nacionalni predpis o neposredni prepovedi komercialnega oglaševanja

alkoholnih pijač splošni javnosti predstavlja ukrep, enak količinski omejitvi pri uvozu

takšnih pijač, prepovedani s členom 34 PDEU, in omejevanje svobode opravljanja

čezmejnih oglaševalskih storitev, ki je prepovedano s členom 56 PDEU. Takšen predpis

je lahko utemeljen zaradi svojega namena varovanja zdravja in življenja ljudi pred

nevarnostmi prekomernega uživanja alkohola, vendar le, če se tega cilja ne more doseči

tako učinkovito z manj omejujočimi ukrepi. Prepoved, ki velja tudi za komercialno

oglaševanje v revijah, katerih pomemben del vsebine je legalno namenjene alkoholnim

pijačam, je v zvezi s tem načeloma nepotrebna in neučinkovita ter zato nesposobna

takšne utemeljitve.95

6.OGLAŠEVANJE ALKOHOLA IN HRANE KOT DEL PROSTEGA

PRETOKA STORITEV

Čeprav je bil prej najpomembnejši promet blaga, se je v zadnjih časih močno razvil

storitveni sektor. Sem med drugimi spada tudi oddajanje televizijskih in radijskih

programov. K razmahu storitvenega sektorja je nedvomno pripomogel hiter razvoj

telekomunikacijskih sredstev. Zato prosti pretok storitev presega svoboščino gibanja

93

Mnenje generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi Konsumentombudsmannen (KO) proti Gourmet

International Products AB (GIP), o.c., točka 52. 94

Xiaboing Li, Lijun Jiang, o.c., str. 64. 95

Odločitev v zadevi Gourmet, C-405/98.

20

oseb, saj se v sodobnem času čez meje pretakajo tudi storitve, ne da bi ponudniki ali

prejemniki storitev fizično zapustili svojo državo. Razlikovanje med blagom in

storitvami je lahko zelo zapleteno. Blago so telesni objekti (stvari v smislu stvarnega

prava), storitve pa dejavnosti. Storitev sicer ni vidna, vendar lahko pripelje do vidnih

rezultatov (na primer TV-program). “Če država članica postavi splošne omejitve za

reklame na komercialnih TV-programih, ki jih predvajajo tuje TV-postaje, se te

presojajo v skladu s pravili o prostem pretoku storitev, če država članica omeji

reklamiranje nekaterih izdelkov, pa se ti ukrepi presojajo v skladu s pravili o prostem

pretoku blaga.”96

Pomembno je poudariti, da lahko na podlagi člena 36 PDEU države omejujejo

prosti pretok storitev iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja. V tej

zvezi je Sodišče EU odločilo: “...da se države članice ne smejo sklicevati na to izjemo v

primeru, da z namenom varovanja lastnih “kulturnih proizvodov” (film, televizija)

omejujejo uvoz tovrstnih “proizvodov” iz drugih držav članic.”97

6.1.Zadeva DE AGOSTINI98

Dejansko stanje

V septembru leta 1993 je De Agostini, švedska družba, ki se pretežno ukvarja z izdajo

revij, švedskemu občinstvu preko postaj TV 3 in TV 4, ki imata sedež v Veliki Britaniji,

predstavila revijo o dinozavrih. Revija je bila namenjena otrokom, vsebovala je

informacije o dinozavrih in delčke modela, katerega je bilo moč sestaviti ob nakupu

večih revij. Revija je bila natisnjena v več jezikih in prodajana po državah članicah.

Varuh potrošnikov se je zato pritožil na švedski Marknadsdomstol na podlagi člena 2

Švedskega zakona o tržnih praksah in prosil za odredbo o prepovedi oglaševanja družbi

De Agostini ter plačilo denarne kazni, z obrazložitvijo, da je oglaševanje zasnovano

tako, da bi lahko zelo hitro pritegnilo pozornost otrok, mlajših od 12 let, in da je zato v

nasprotju s členom 11 Zakona o oddajanju. Varuh potrošnikov je od Marknadsdomstol

zahteval tudi, da se De Agostini naloži denarna kazen, saj njihovo oglaševanje ni v

skladu s členom 3 Zakona o tržnih praksah, ker je otrokom potreben nakup večjega

96

A. Ferčič et al., o.c., str. 162. 97

Zadeva 352/85, Bond van Adverteerders in drugi proti Nizozemski, ZOdl. 1988, str. 2085. 98

Združene zadeve C-34/95, C-35/95 in C-36/95, Konsumentombudsmannen (KO) proti De Agostini

(Svenska) i Sverige AB, 1997.

21

števila revij, da dobimo celoten model dinozavra. V skladu s členom 2 Zakona o tržnih

praksah je varuh potrošnikov zahteval, da se družbi De Agostini prepove uporabljati v

svojem televizijskem oglaševanju izjavo “vsaka dva tedna lahko zberete dele za

fluorescenčne modele dinozavra z zbiranjem revij, ki skupaj tvorijo enciklopedije: vse

za samo 7,50 kron” ali katero koli drugo izjavo, ki ima v bistvu enak pomen.99

Zadevi De Agostini100

se nanašata na dejavnost TV-Shop-a, švedske podružnice TV

Shop Europe. Gre za prodajalce, ki naročila sprejemajo po telefonu, pošiljanje blaga pa

sledi po pošti. Tako je med drugim teklo tudi oglaševanje negovalnega sredstva za kožo

“Body de Lite” in čistila “Astonish”. Varuh potrošnikov je oglaševanju nasprotoval v

večih ozirih. Denimo zaradi trditev glede zdravilnosti, prijaznosti do okolja, ki niso bile

podkrepljene z dokazi ali pa zaradi primerjanja cen z drugimi proizvajalci, ne glede na

kakovost izdelka.101

Švedski Marknadsdomstol je zato Sodišču EU predložil vprašanji glede razlage

členov 36 in 56 PDEU ter Direktive 89/552/EGS102

v smislu, ali je državi članici

onemogočeno zavračanje televizijskih reklamnih sporočil, katerih oddajanje teče preko

medijev iz drugih držav članic (zadeve C-34/95, C-35/95 in C-36/95) ter o tem, ali

nasprotujejo uporabi člena 11 Radiolag, ki prepoveduje oglaševanje otrokom (v zadevi

C-34/95).103

Odločitev Sodišča in pravno pravilo

Pristojnost Sodišča EU je bila pojasniti nekatere vidike v zvezi z razširjanjem

televizijskih programov, torej ali so usklajeni z direktivo ali ne. Družba De Agostini je v

bistvu ugovarjala, da so nacionalne omejitve oglaševanja, ki jih varuh potrošnikov skuša

uveljavljati proti njej, v nasprotju s členom 36 PDEU, ki prepoveduje količinske

omejitve pri uvozu in vse ukrepi z enakim učinkom.104

Sodišče je v svoji sodbi

pojasnilo, da ponudniki storitev delujejo v skladu z direktivo oziroma da bodo odpravili

ovire za opravljanje dejavnosti oddajanja in distribucije televizijskih programov, in sicer

tako, da bodo področja, ki jih ureja ta Direktiva, v skladu z dejavnostjo razširjanja

99

Zadeva De Agostini C-34/95, paragraf 15, 16. 100

C-35/95 in C-36/95. 101

Združeni zadevi De Agostini, C-35/95 in C-36/95, paragrafi 17, 18,19. 102

Direktiva “Televizija brez meja” 89/552/EGS, UL L 298, 1989. 103

Združene zadeve De Agostini, C-34/95, C-35/95 in C-36/95, paragraf 22. 104

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jacobsa, združene zadeve C-34/95, C-35/95 in C-36/95,

1996.

22

televizijskih programov kot je opredeljena v členu 1(a).105

Direktiva pa vseeno ne

usklajuje vseh vidikov, ki so povezani s televizijskim oddajanjem.

Direktivo 89/552/EGS gre namreč razumeti tako, da je v državi članici za

zaščito potrošnikov možno sprejeti ukrepe proti zavajajočemu reklamiranju, ki se izvaja

iz druge države članice. Vendar pa temu ni tako, v kolikor bi ti ukrepi preprečevali

širjenje televizijskih oddaj druge države članice na območju prve. Glede na to ozadje je

Sodišče razsodilo, da ne bo preprečilo državam članicam, da na osnovi nacionalnih

pravil sprejmejo ukrepe proti reklamiranju iz drugih držav članic z namenom, da

zaščitijo potrošnike pred zavajajočim oglaševanjem, ker to vprašanje še vedno ni

usklajeno z določbami Direktive.106

Drugače velja le, če bi ukrepi pravno ali dejansko

vplivali na razliko v prodaji domačih in tujih izdelkov107

in v zadevah, ki se nanašajo na

javno politiko, javno moralo ali javno varnost, ker pravila, ki jih urejajo, niso dovolj

izčrpna.108

Direktivo 89/552 gre razlagati tako, da določbe domačega zakona, po katerih

reklame ne smejo zbujati pozornosti otrok, starih do dvanajst let, ni dovoljeno uporabiti

za televizijske oddaje iz drugih držav članic čeprav člen 16 določa številna načela v

zvezi z varstvom mladoletnikov, ki so obravnavana tudi v poglavju V, v skladu s

členom 22.109

Generalni pravobranilec je svoje Mnenje o zadevi De Agostini110

zaključil takole:

člen 2 Direktive 89/552/EGS preprečuje, da država članica ukrepa proti

televizijskim oglasom, ki se oddajajo iz druge države članice;

Niti ta direktiva niti člena 30 PES (sedanji člen 36 PDEU) in 49 PES (sedanji

člen 56 PDEU) ne nasprotujejo državam članicam uporabo nacionalne

zakonodaje, ki prepoveduje oglaševanje, usmerjene na otroke, mlajše od 12, ko

imata oglaševalec in izdajatelj televizijskega programa sedež v tej državi in se

oglasi oddajajo na domačem televizijskem kanalu, ki se predvaja izključno

gledalcem v tej državi.

V zadevi De Agostini je Sodišče EU potrdilo svojo odločitev iz zadeve Leclerc-

Siplec111

, da oglaševanje spada med načine prodaje blaga. V primeru če se dokaže, da

105

Združene zadeve De Agostini, C-34/95, C-35/95 in C-36/95, paragrafa 25 in 26. 106

Povzeto po O. Castendyk, E. Dommering, A. Schauer, European Media Law, str. 389. 107

Točka 2 v odločitvi v zadevi De Agostini. 108

Zadeva Komisija proti Belgiji, paragraf 92. 109

Zadeva De Agostini, paragraf 31. 110

Mnenje generalnega pravobranilca, Jacobs, URL: http://eur-lex.europa.eu/legal-

content/SL/TXT/?qid=1427235211085&uri=CELEX:61995CC0034.

23

takšna prepoved na nacionalne in tuje proizvode ne učinkuje pravno ali dejansko enako,

gre po členu 34 PDEU za ukrep z enakim učinkom112

in se presoja po načelih Cassis de

Dijon.

Zadeva De Agostini se razlikuje od omenjene zadeve Gorumet International, saj

je pri prvi šlo za delno prepoved, pri drugi pa za popolno prepoved oglaševanja.

Potrebno je poudariti, da so odločitve Sodišča EU v zadevah, ki se nanašajo na

oglaševanje, bile velikokrat kritizirane s strani stroke. Notranji trg se lahko resno ogrozi

z omejitvami ali s popolno prepovedjo oglaševanja nekega izdelka, saj se tako oteži

dostop novega, večinoma uvoženega proizvoda na trg države članice. Različne metode

oglaševanja so namreč potrebne, da se vsako novo blago uveljavi na trgu. To je zlasti

pomembno za tuje blago, ki poskuša konkurirati domačim, že uveljavljenim znamkam.

Tako se lahko proizvode iz drugih držav članic postavi v položaj, ki bi lahko za njihove

proizvajalce pomenil dejansko diskriminacijo. Čeprav se Sodišče EU na te kritike

najprej ni oziralo, si je v zadevah De Agostini in Gourmet International premislilo in

ponovno preučilo obravnavano področje.

7.PRAVICE IN TRŽENJE

7.1.Človekova pravica do izražanja

Postavljanje omejitev vedno oživi razprave, ki ponavadi odražajo ozko usmerjen pogled

na zadevo z obeh strani. Ta pojav je zlasti opaziti pri skupinah ljudi, pri katerih ima

trženje določenih dobrin pomemben vpliv na njihovo porabo in nasprotno na njihove

diete in zdravje. Posebno varstvo se v luči njihove velike ranljivosti in izpostavljenosti

trženju namenja otrokom. Vrsto let so potrošniške in javnozdravstvena združenja

opozarjala na izpostavljenost otrok trženju nezdravih proizvodov, kot so npr. alkoholne

pijače in nezdrava hrana, ki imajo negativen vpliv na njihovo zdravje in zato kar kličejo

k strogi ureditvi predpisov.

Nasprotniki strožje regulacije predpisov trdijo, da je omejitev trženja kršenje

temeljne pravice, zajete v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah113

(člen 11-

111

Zadeva 412/93, Societe d’importation Edouard Leclerc-Siplec proti TF1 Publicite SA in M6 Publicite

SA, ZOdl. 1995, str. 179. 112

Točka 40 v odločitvi v zadevi De Agostini. 113

Uradni list Evropske unije, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, C 83/389, 2010.

24

svoboda izražanja in obveščanja), da promovirajo svoje dobrine, storitve in blagovne

znamke.

EU odločno zagovarja pravico do svobodnega izražanja. V členu 11 Listine

Evropske unije o temeljnih pravicah gre za pravico, ki vključuje svobodo mnenja ter

sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na

državne meje. Pravica do svobodnega izražanja med drugimi zagotavlja oglaševanje

alkoholnih pijač in nezdrave hrane, saj v svojem drugem odstavku zahteva spoštovanje

svobode in pluralnost medijev. Visoka predstavnica Catherine Ashton v imenu EU

poudarja, da pluralnost in svoboda medijev veljata tudi za nove tehnologije.

Izpostavljen je pomen interneta pri uveljavljanju, spodbujanju in varstvu pravice do

svobode mišljenja in izražanja.114

Na razširjenost novih oglaševalskih tehnik in s tem

večjo izpostavljenost otrok trženju nezdrave hrane in alkoholnih pijač je opozoril tudi

Evropski ekonomsko-socialni odbor v svojem Mnenju:

“Oglaševanje, povezano s hrano, zlasti v programih za otroke, doseže veliko

otrok, to število pa še narašča, ker otroci vedno več časa preživijo pred

televizorjem ter vedno bolj uporabljajo internet in družbena omrežja.” 115

Svobodo izražanja sicer zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in

temeljnih svoboščinah116

v členih 9 in 10, vendar jo je potrebno vedno izvajati v mejah

zakona in jo morata spremljati odgovornost in spoštovanje človekovih pravic.

Komercialno trženje je sicer oblika svobodnega izražanja, ki ga zagotavlja 10.

člen Evropske konvencije o človekovih pravicah s tem, da določa da:

“Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo

mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne

oblasti in ne glede na meje.”

Evropsko sodišče za človekove pravice je to določbo razlagalo zelo široko, kar ima za

posledico, da so zaščitene vse oblike izražanja. Vendar pa pravica do svobodnega

izražanja ni absolutna; državni organi lahko namreč omejijo to pravico iz razloga zaščite

javnega interesa, v kar spada tudi javno zdravje.117

V ta namen mora biti omejitev

114

Svet EU, Izjava visoke predstavnice Catherine Ashton v imenu Evropske unije ob svetovnem dnevu

svobode tiska, Bruselj, 2010. 115

Uradni list Evropske unije, Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravnem okviru za

oglaševanje, namenjeno mladim in otrokom (mnenje na lastno pobudo), C 351/6, 2012. 116

Uradni list RS, Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, št.7-41/1994 (RS

33/1994). 117

2.odstavek 10.člena Evropske konvencije za človekove pravice izrecno določa, da se pravica

promovirati svoje dobrine, storitve in blagovne znamke lahko omeji: “Izvrševanje teh svoboščin vključuje

tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki

25

sorazmerna, legitimna in ne sme omejevati bolj, kot je nujno potrebno. Zakonodaja EU

pa je pristojna odločati o prioritetah in potrebnem uravnoteženju pravic in interesov, o

prevladovanju javnega interesa nad interesi posameznika118

, kar je potrjeno tudi na

primeru sodb Sodišča EU Sky Österreich119

in Deutsches Weintor120

.

7.2.Ravnotežje med pravicami komercialnih ponudnikov in temeljnimi

pravicami

Izkušnja, ki smo jo pridobili od EU na podlagi primera iz tobačne industrije121

je, da

ponudniki industrije nameravajo hitro reagirati na grožnjo z omejitvami marketinga s

procesom vključevanja temeljnih pravic in zlasti s sklicevanjem na Listino Evropske

unije o temeljnih pravicah122

: člen 11 svoboda izražanja in obveščanja; člen 15 svoboda

izbire poklica in pravica do dela; člen 16 svoboda gospodarske pobude; ali člen 17

lastninska pravica.123

Zagovorniki javnega zdravstva in potrošnikov so počasi začeli

nasprotovati z obsežno diskusijo o temeljnih pravicah, čeprav bi ta razprava lahko

ponudila številne možnosti za okrepitev javnozdravstvenih standardov, katerim sledijo.

V dveh sodbah, Deutsches Weintor124

in Sky Österreich125

, je Sodišče EU

zavrnilo pravno osnovane argumente, ki so jih imeli ponudniki industrije in so z njimi

skušali zaščititi svoje ekonomske interese. V obeh primerih je Sodišče odločilo, da

pravice komercialnih ponudnikov niso absolutne in ne smejo nasprotovati temeljnim

pravicam, ki jih prav tako ščiti pravni red EU. Še posebej jasno je izjavljeno, da

svoboda izbire poklica in dela, pravica do lastnine in svoboda gospodarske pobude

morajo biti vzete v obzir v povezavi z njeno družbeno funkcijo. Torej bi se omejitve

glede zgoraj naštetih pravic in svoboščin, lahko vpeljale le s pravnim redom in morajo

jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske

celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali

morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za

varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.” 118

Povzeto po točkah 66 in 67 odločitve v zadevi Sky Österreich. 119

Zadeva Sky Österreich GmbH proti Österreichischer Rundfunk, C-283/11, 2013. 120

Zadeva Deutsches Weintor eG proti Land Rheinland-Pfalz, C-544/10, 2012. 121

Glej zadevo Philip Morris AS proti Norveški E-16/10, C 291/14, 2012. 122

Uradni list Evropske unije, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, C 83/391, 2010. 123

Bolj podrobno o tem glej: Zvezna Republika Nemčija v. Evropski parlament in Svet Evropske unije

(C-376/98) [2000] E.C.R. I-8419; (Tobbaco Advertising I); BAT in Imperial Tobacco (C-491/01) [2002]

E.C.R. I-11453; in Zvezna Republika Nemčija v. Evropski parlament in Svet Evropske unije (C-380/03)

[2006] E.C.R. I-11573; (Tobacco Advertising II). 124

Zadeva Deutsches Weintor eg proti Land Rheinland –Pfalz, C-544/10, 2012. 125

Zadeva Sky Österreich GmbH v. Österreichischer Rundfunk (C-283/11, 22.1.2013).

26

slediti ciljem splošnega interesa EU, pri tem upoštevajoč, da nesorazmerno in

nedopustno vmešavanje lahko povzroči znatno škodo njihovi vsebini:126

“Kadar gre za več temeljnih pravic in svoboščin, varovanih s pravnim redom

Unije, mora biti presoja morebitne nesorazmernosti določbe prava Unije

opravljena ob spoštovanju potrebnih uskladitev zahtev, povezanih z varstvom

teh različnih pravic in svoboščin, in pravičnega ravnotežja med njimi.”127

V Sky Österreich je Sodišče odločilo, da zakonodaja EU lahko omeji svobodo

gospodarske pobude in lastninsko pravico “glede na potrebno tehtanje zadevnih pravic

in interesov dajejo prednost dostopu javnosti do informacij pred pogodbeno

svobodo.”128

Podobno in najbolj zanimivo za naše namene, se je Sodišče v njegovi

odločitvi Deutsches Weintor, ravnalo po členu 35 (varovanje zdravja) Listine Evropske

unije o temeljnih pravicah, ki zahteva da “pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in

dejavnosti Unije se zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi,” in vodi k sklepu,

da zakonodaja EU ni presegla svoje meje diskrecije s prepovedjo uporabe zdravstvenih

trditev glede vseh pijač, ki vsebujejo več kot 1,2 promila alkohola.129

Torej bo

zadostovalo reči, da bo analiza sorazmernosti omogočila institucijam EU, da učinkovito

vpeljejo pravno osnovane argumente, ki bi omejili trženje alkoholnih pijač in nezdrave

hrane otrokom strožje kot je bilo urejeno do sedaj. To bo tudi omogočilo Evropski

komisiji, da spravi svoje diskusije o pravicah otrok s prakso in da končno zaključi

zoprno vprašanje. To pa je vsekakor odvisno od tega, ali trenutno obstaja pomembna

politična volja. Vendar prvo prijavno poročilo o AVMS Direktivi navrže, da je očitno

trenutno ni. Edina obveznost, ki si jo je Komisija zadala, je “okrepiti svojo analizo”.

Vendar je potrebno nameniti posebno pozornost področju avdiovizualih komercialnih

sporočil “da bi okrepili učinkovitost predpisov glede na njihove cilje, zlasti glede

varstva mladoletnikov”, še zlasti glede alkoholnih pijač “pri čemer upošteva

izpostavljenost mladoletnikov in njihovo vedenje kot porabnikov” ter na podlagi tega

določa učinkovitost omejitev Direktive pri doseganju primerne zaščite.130

Koliko

dokazov sploh še Evropska komisija potrebuje?

126

Zadevi Deutsches Weintor (C-544/10, 6.9.2012) od točke 42 do 60; in Sky Österreich (C-283/11,

22.1.2013) od točke 45 do 50. 127

Zadeva Sky Österreich (C-283/11, 22.1.2013) točka 60. 128

Zadeva Sky Österreich (C-283/11, 22.1.2013) točka 66. 129

Člen 4(3) Uredbe (ES) 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, Uradni list

Evropske unije, L 404, 30.12.2006. 130

Evropska komisija, Prvo poročilo Komisije o uporabi Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah,

Bruselj, 2012, str. 8.

27

8.DOLOČBE AVMS DIREKTIVE IN NJENE POMANJKLJIVOSTI

Kot posledica zbiranja dokazov o negativnem vplivu, ki ga ima trženje alkoholnih pijač

in nezdrave hrane na otrokove prehrambene navade in zdravje, je EU spoznala, da bi

trženje takih proizvodov moralo biti zakonsko urejeno. V ta namen sta Evropski

parlament in Svet med drugimi sprejela Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah.

8.1.AVMS Direktiva in Direktiva “Televizija brez meja”

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah131

(odslej AVMS Direktiva) je bila

sprejeta z namenom zagotoviti prost pretok avdiovizualnih medijskih storitev kot

instrument notranjega trga, tj. pravico do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11

Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter ob tem hkrati zaščititi pomembne cilje

javne politike.132

Njena predhodnica, Direktiva “Televizija brez meja”133

, je bila prvič

sprejeta leta 1989 in zasnovana, da zagotovi prost pretok televizijskih programov

znotraj dvanajstih držav članic EU, in na podlagi usklajenih zakonodaj, ki urejajo

izvajanje dejavnosti televizijskega oddajanja. Usklajevanje zakonodaj je zajemalo

spodbujanje proizvodnje evropskih televizijskih programov, oglaševanja,

pokroviteljstva, varstva mladoletnikov in pravice do odgovora. Ob varovanju splošnega

interesa na ravni EU, je Direktiva “Televizija brez meja” na območju, ki ga pokriva,

zagotavljala sprejem in oddajanje kabelskih televizijskih programov iz drugih držav

članic EU.134

Skozi pogajanja, ki so pripeljala do sprejetja AVMS Direktive, so

potrošniške organizacije in javno zdravstvo zelo kritizirali Direktivo “Televizija brez

meja”, češ da ni vključila nobenih značilnih omejitev trženja alkoholnih pijač ter da je

zanemarila trženje visokokalorične hrane in pijač, transmaščobnih kislin,

slanih/gaziranih in sladkanih proizvodov, katerih čezmeren vnos ni priporočen kot del

uravnotežene prehrane.135

131

Uradni list EU, Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, L 95/1, 10.3.2010. 132

Evropska komisija, Prvo poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu

ekonomskosocialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Direktive 2010/13/EU – „Direktive o

avdiovizualnih medijskih storitvah“, Bruselj, 4.5.2012 COM(2012) 203 final. 133

Direktiva “Televizija brez meja” 89/552/EGS, UL L 298, 1989. 134

Evropska komisija, Sporočilo za javnost, URL: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-91-

898_en.htm?locale=en (22.03.2015). 135

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 498.

28

Medtem ko so dosedanje določbe, ki veljajo za razširjanje televizijskih

programov, ostale nespremenjene, je z namenom varstva mladoletnikov v skupnem

stališču AVMS Direktive dodana obveznost glede avdiovizualnih medijskih storitev na

zahtevo136

. Obveznost predvideva, da mladoletniki običajno ne morejo imeti dostopa do

storitev, ki bi lahko resno ogrozile njihov telesni, duševni ali moralni razvoj. V

skupnem stališču so kot možni ukrepi navedeni sistemi filtriranja in PIN kode.137

Novost s tega področja je tudi ta, da AVMS Direktiva predvideva spodbujanje

ponudnikov medijskih storitev s strani držav članic in Komisije, da ustvarjajo lastne

kodekse v zvezi z reklamnimi sporočili o hrani in pijači otrokom.138

V nadaljevanju bom predstavila in analizirala predvsem tiste določbe AVMS

Direktive, ki se nanašajo na trženje alkohola in (nezdrave) hrane otrokom.

8.2.Oglaševanje alkoholnih pijač otrokom

Kljub dobri nameri, izraženi v Alkoholni strategiji Evropske unije “narediti potrebne

ukrepe, da bi omejili pitje mladoletnikov in škodljivo navado pijančevanja med

mladimi”139

je jasno, da se dve določbi AVMS Direktive neposredno nanašata na

trženje alkohola – člen 9(1)(e) in člen 22 – nobena od njiju ni niti posebno niti dovolj

močna, da bi zaščitila otroke pred škodljivimi vplivi trženja alkohola na njihovo

zdravje.

Člen 9(1)(e) AVMS Direktive se nanaša na vse oblike trgovskega oglaševanja

alkoholnih pijač, navajajoč da “avdiovizualna komercialna sporočila za alkoholne

pijače niso izrecno namenjena mladoletnikom in ne spodbujajo čezmernega uživanja

takšnih pijač.” To besedilo kaže na to, da kljub naraščanju števila dokazov za povezavo

med trženjem alkohola in navado pijančevanja med mladimi, člen 9(1)(e) ne

prepoveduje prikazovanje avdiovizualnih komercialnih sporočil za alkoholne pijače

mladoletnikom.140

Pogoj je, da ne smejo biti izrecno usmerjeni k njim. Torej, “oglasi za

takšne proizvode bi se morali predvajati ravno prej, pozneje ali med otroškimi

136

Storitve na zahtevo so igrani ali kratki filmi, kataloške TV oddaje, animirani filmi, dokumentarne

oddaje, rekreativne oddaje, glasba in arhivi. 137

Svet Evropske unije, Televizija brez meja C/07/239, Bruselj, 2007. 138

Evropska komisija, White Paper on a Strategy for Europe on Nutrition, Overweight and Obesity

related health issues COM(2007) 279 konč., str.7, Bruselj, 30.5.2007. 139

Evropska komisija, An EU strategy to support Member States in reducing alcohol related harm,

Bruselj, 2006, str. 8, URL:

http://ec.europa.eu/health/ph_determinants/life_style/alcohol/documents/alcohol_com_625_en.pdf. 140

AVMS Direktiva izraza “mladoletnik” nikjer ne opredeljuje, zato se zgornja meja starosti zelo

razlikuje med državami članicami.

29

programi, brez da jih štejemo kot izrecno usmerjene otrokom” kljub dejstvu, da bodo

dosegli veliko število otrok.141

Posledice neurejenosti zadev se odražajo v streznitvi ob

rezultatih raziskav, ki kažejo, da so v nekaterih državah članicah Evropske unije otroci

enako, če ne celo bolj izpostavljeni oglaševanju alkohola kot odrasli.142

“Otroci so izpostavljeni veliki količini oglasov – na televiziji, v revijah, na

velikih plakatih, na internetu itd. Otrok, star od 2 do 11 let, vidi v povprečju med

25.000 in 40.000 oglasov na leto.”143

Poleg tega, čeprav je ista ključna beseda uporabljena tako v členu 9(1)(e) kot v členu

22, nikjer v Direktivi ne obstaja definicija “čezmernega uživanja”, niti vsaj kvalitativna.

Čezmerno uživanje je hipotetično prav tista stvar, ki jo pravila želijo preprečiti, posebej

z upoštevanjem otrok, ki so tarča alkoholne industrije, ki jih vidi kot potencialne bodoče

alkoholike in zanesljive uživalce. Ne obstajajo namreč skupne smernice za nivo porabe,

ki ga oglaševanje nakazuje ali predstavlja, preden ga imamo za čezmerno. Razlaga tega

člena je prepuščena državam članicam EU. Zahvaljujoč različnim kulturološkim

pristopom alkoholu “stopnja družbeno sprejete meje” se v Evropi zelo razlikuje.144

“Ko

različne politike združimo v eno lestvico, se strogost alkoholne politike lahko rangira od

5,5 točk (Grčija) do 17,7 točk (Norveška) od največ možnih 20 točk in s povprečjem

10,8. Najmanj stroge politike najdemo v južni Evropi in v delih srednje in vzhodne

Evrope in najstrožje v severni Evropi.”145

Zaradi tega se odpirajo vrata različnim

standardom zaščite pred neodgovornimi marketinškimi kampanjami za alkohol, ki

poskušajo vriniti sprejemljivo obnašanje do močnega pitja alkohola v mladih letih.146

Medtem ko se člen 9(1)(e) AVMS Direktive nanaša na vse oblike

avdiovizualnih komercialnih sporočil, se člen 22 nanaša samo na televizijsko

oglaševanje. Vsebina člena 22 je zelo posplošena in sestavljena iz tega, kar bi

zdravorazumsko lahko vedeli. Zatorej ni presenetljivo, da je večina držav članic EU

presegla stopnjo zaščite, ki jo določa AVMS Direktiva. Evropska komisija namreč

navaja, da:

141

Castendyk, Dommering and Scheuer, o.c., str. 600. 142

Uradni list Evropske unije, Sklepi Sveta o prehrani in telesni dejavnosti, C 213/1, 2014. 143

P.Gradišek, Značilnosti oglasov za otroke in spodbujanje oglaševalske pismenosti v osnovni šoli,

2012, str.55, URL:

http://www.academia.edu/4142236/Zna%C4%8Dilnosti_oglasov_za_otroke_in_spodbujanje_ogla%C5%

A1evalske_pismenosti_v_osnovni_%C5%A1oli (19.11.2014) 144

Castendyk, Dommering, Scheuer, o.c., str. 596. 145

P. Andreson, B.Baumberg, Alkohol v Evropi – Perspektiva javnega zdravja; Poročilo za Evropsko

komisijo, Inštitut za alkoholne študije, Velika Britanija, 2006, str. 11, URL: http://ec.europa.eu/health-

eu/doc/alcoholineu_sum_sl_en.pdf (19.11.2014) 146

Castendyk, Dommering, Scheuer, o.c., str. 596.

30

“Pri izvajanju direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah v zvezi z

oglaševanjem alkohola je 22 držav članic uvedlo nekoliko strožje predpise za

oglaševanje alkohola, ki se nanašajo na televizijske kanale, oglaševane izdelke

ali termin predvajanja oglasov.”147

Četudi naredimo primerjavo s Slovenskim oglaševalskim kodeksom148

, je posplošitev

člena 22 zelo opazna. Slovenski oglaševalski kodeks je sicer sistem ustaljenih pravil in

načel dobre prakse v Sloveniji, ki vzpostavlja visoke standarde oglaševanja in kot tak

zagotavlja:

da so z njim poenoteni kriteriji oglaševalske stroke;

da je dejavnost oglaševanja v Sloveniji opremljena s samoregulativnim

mehanizmom in zato zaupanja vredna.149

Njegov smisel je torej podoben tistemu iz člena 22 AVMS Direktive. Sestavljen je iz

30 obsežnih določb in če ga primerjamo s šestimi določbami v členu 22, sega dlje kot

tiste v AVMS Direktivi. Za primerjavo, Slovenski oglaševalski kodeks v svojem 19.2

členu določa, da je oglaševanje alkoholnih pijač, ki presegajo 15 promilov alkohola,

prepovedano, medtem ko AVMS Direktiva uporablja manj strog izraz, in sicer

“oglaševanje alkoholnih pijač ne sme biti izrecno namenjeno mladoletnikom”. Poleg

tega 19.5 člen Slovenskega oglaševalskega kodeksa določa, da se v oglaševanju

alkoholnih pijač ne sme prikazovati oseb, mlajših od 25 let, AVMS Direktiva pa nikjer

ne opredeljuje starostne meje mladoletnikov. Po drugi strani pa bi lahko zagovarjali

stališče, da so določbe člena 22 AVMS Direktive temeljne in kot takšne izhodišče za

regulacijo trženja alkoholnih pijač v EU.

Vzrok za težave, ki jih prinaša marketing otrokom je v tem, da niti člen 9(1) niti

člen 22 ne poskušata zajeti zelo domišljijskih tehnik ponudnikov oglasov, ki ustvarjajo

zelo privlačno oglaševanje alkoholnih pijač otrokom. V novejšem načinu oglaševanja se

namreč več ne omenjajo mladina, humor, risanke, otroško obnašanje ipd., skratka vse,

kar se je v preteklosti pokazalo kot privlačno pri oglaševanju alkohola mladi populaciji.

Medtem ko veliko pravil omejuje uporabo mladih ljudi v oglaševanju, se je vendarle

izkazalo, da za privlačen oglas mladoletnim uživalcem alkohola ni več potrebno

147

Evropska komisija, Digitalna agenda: Komisija sprejela prvo poročilo o uporabi Direktive o

avdiovizualnih medijskih storitvah, Bruselj, 2012, URL: http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-12-

306_sl.htm (19.11.2014) 148

Slovenska oglaševalska zbornica, Slovenski oglaševalski kodeks, 4. izdaja, 2009. 149

Slovenska oglaševalska zbornica, Slovenski oglaševalski kodeks, str. 6, 7.

31

vključevanje mladih oseb.150

Še več, čeprav so mnogi že slišali za različne kampanje, ki

mladim prepovedujejo pitje alkohola, “obstaja nevarnost da bo alkohol ob tovrstnih

opozorilih (in prepovedih) mladim še bolj privlačen”151

.

Torej alkoholna industrija še vedno lahko ustvarja komercialna sporočila, ki so

zelo privlačna otrokom, ne da bi pri tem kršila AVMS Direktivo. Čeprav bi AVMS

Direktiva morebiti prepovedala uporabo določenih elementov in pojmov, taktnost

modernih marketinških metod pomeni, da medtem ko so neposredna nagovarjanja

prepovedana, je enako sporočilo lahko enako uspešno preneseno preko asociacij, s

prikritim vplivanjem na otroke in s sklicevanjem na osrednje vidike mlajše

populacije.152

Komisija je sama posredno priznala obstoj te težave v svojem Prvem poročilu

glede AVMS Direktive:

“Pri oglaševanju alkohola pa je zaradi podrobnih opredelitev v besedilu

zadevnih določb prišlo do manjšega števila kršitev direktive o avdiovizualnih

medijskih storitvah.”153

8.3.Oglaševanje nezdrave hrane otrokom

Obveznost EU zaščititi otroke pred oglaševanjem nezdrave hrane je celo šibkejša od

tiste pred alkoholnimi pijačami. Člen 9(2) AVMS Direktive je bil namensko sprejet

zaradi debelosti otrok, ki je povezana z oglaševanjem in določa, da:

“Države članice in Komisija bi morale spodbujati ponudnike medijskih storitev,

da oblikujejo pravila ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi

komercialnimi sporočili, ki spremljajo otroške programe ali so njihov del, o

hrani in pijači.”

Zelo je dobrodošlo, da člen 9(2) AVMS Direktive prepoznava negativen vpliv trženja

nezdrave hrane na otrokovo izbiro prehrane, vendar je njegov obseg zelo natančno

določen in to povzroča resne dvome v učinkovitost določbe. Določba člena 9(2) ni

namreč dovolj natančna, še zlasti izraz “neprimerno avdiovizualno komercialno

sporočilo”, ki pušča prehrambeni industriji široko diskrecijo o njegovi opredelitvi. Po

150

A. de Bruijn et al., Commercial Promotion of Drinking in Europe: Key Findings of Independent

Monitoring of Alcohol Marketing in Five European Countries, str. 31-33, STAP, 2012. 151

VP, O mladih in alkoholu, 2011, URL:

http://www.zdravjevsoli.si/index.php?option=com_content&view=article&id=209:o-mladih-in-

alkoholu&catid=51:uvod&Itemid=81 (19.11.2014). 152

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 505. 153

Evropska komisija, o.c. (19.11.2014).

32

eni strani bi lahko rekli, da so vse oblike trgovskega oglaševanja nezdrave hrane, ki so

naslovljene na otroke, neprimerne zanje.154

Kljub temu to ni tisto, kar dobesedna razlaga

člena 9(2) Direktive določa. Obstajajo namreč tako primerna kot neprimerna oglasna

sporočila z nezdravo hrano in je odgovornost industrije v svojih kodeksih, lotiti se samo

neprimernih oglasov. Lahko si predstavljamo, da bi uporaba zvezdnikov ali risanih

junakov v oglasih bila videti kot neprimerna, češ da so te tehnike posebej učinkovite pri

preusmerjanju otrokove pozornosti stran od dejanskega proizvoda, medtem pa oglasi, ki

se ne ravnajo po takšnih ali podobnih tehnikah, ne bodo opredeljeni kot “neprimerni”.

Tak pristop bi bil neučinkovit, ker bi pustil industriji širok prostor za diskrecijo pri

določanju vsebine njenega kodeksa ravnanja.155

Določba člena 9(2) AVMS Direktive samo terja države članice in Komisijo, da

“spodbuja” ponudnike medijskih storitev k sprejemu kodeksov ravnanja v zvezi z

oglaševanjem nezdrave hrane otrokom in spremljanju izpolnitev te obveznosti. Ne

obstaja namreč nobena močna obveznost tako enih kot drugih, da poskrbijo za to, da so

tovrstni kodeksi zares sprejeti ali da so dovolj učinkoviti.

Člen 9(2) AVMS Direktive določa samo, da ponudniki medijskih storitev

omejijo neprimerno trženje nezdrave hrane, in sicer z izrazi “spremljajo otroške

programe ali so njihov del”. Vendar pa AVMS Direktiva ne opredeljuje pojma “otroški

programi”. Posledično EU PLEDGE156

, ki je bila sprejeta z namenom dosegati cilje iz

člena 9(2), pride v poštev samo, ko najmanj 35% gledalcev sestavljajo otroci mlajši od

12 let. Ta odstotek, ki se je zmanjšal z 50% deleža gledalcev, ostaja zelo visok in bo

pustil obsežne otroške programe zunaj obvezujočega okvira za prehrambeno industrijo,

da se vzdrži oglaševanja med predvajanjem otroških vsebin. Kot alternativa temu bi

Evropska komisija lahko časovno opredelila obdobje, v katerem otroško občinstvo

najverjetneje ni v velikemu številu izpostavljeno oglaševanju ter kateremu ni dovoljeno

promovirati nezdrave hrane. Prednost te možnosti je v tem, da je potencialno daleč bolj

učinkovita in enostavna za upravljanje v celotni EU.157

Skupina otrok, ki naj bi jo ščitil

člen 9(2) AVMS Direktive, je prav tako ostala neopredeljena. EU PLEDGE kot mejo

določa dopolnjeno 12. leto starosti. Splošno je sprejeto, da otroci ne morejo v celoti

154

N. Šinkovec, M. Gabrijelčič Blenkuš, Omejevanje trženja nezdrave hrane otrokom – pregled stanja,

str. 34, Ljubljana, 2009. 155

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 506. 156

EU PLEDGE je prostovoljno združenje, ustvarjeno s strani industrije z hrano in napitki, z namenom,

da spremeni način reklamiranja otrokom. Nastalo je kot odziv vodilnih industrij na pozive EU institucij,

da v prehrambeni industriji uporabljajo komercialna sporočila, ki bodo pomagala staršem pri izbiri

prehrane in življenjskega stila za njihove otroke. 157

EU Pledge, EU Pledge Nutrition White Paper, str. 3.

33

dojeti namena oglaševanja do starosti 11 ali 12 let in da otroci pod starostjo 12 let

morajo biti zaščiteni.158

To pa še ne pomeni, da so otroci, starejši od 12 let, nedotakljivi

pred trženjem nezdrave hrane. Na to je opozorila Svetovna zdravstvena organizacija v

svojem Okviru za implementacijo skupka priporočil glede trženja hrane in

brezalkoholnih pijač otrokom: “Neobstoj dokazov o učinkih na starejše otroke ne

pomeni da učinkov ni, le da tisti dokazi niso ustrezno izmerjeni.”159

Torej so starejši

otroci prav tako dovzetni za prepričljiv namen oglaševanja. Odločitev bi zato morala

biti sprejeta na temelju, ali to zadostuje, da bi jih zaščitilo. Kot je Komisija zapisala v

svojem prvem prijavnem poročilu o AVMS Direktivi, “tehnike oglaševanja, usmerjene

v mladoletnike, se pogosto uporabljajo pri televizijskem oglaševanju,”160

in to

posledično mora biti urejeno. Še več, Komisija je izjavila, “da bo podpirala določitev

strožjih mej glede starosti in gledalcev za oglaševanje in trženje ter doslednejša

prehranska merila med podjetji.”161

Če ta navedba ne reši spornega vprašanja,162

bo to

vodilo k priznanju, da dosedanji pristop ni (bil) dovolj učinkovit pri zaščiti otrok.163

8.4.Obseg definicije pojma “avdiovizualno komercialno sporočilo”

Ne le da določbe členov 9(1)(e), 9(2) in člena 22 niso dovolj natančne, temveč tudi ne

pokrivajo promocijskih orodij, ki so pogosto uporabljena s strani industrije z namenom,

da dosežejo otroke. Še zlasti vrsta potencialno škodljivih promocij alkoholnih pijač in

nezdrave hrane bi lahko bila izključena iz okvira AVMS Direktive, ker ne vsebuje

“avdiovizualnega komercialnega sporočila”, ki je v Direktivi opredeljeno kot:

“slikovne podobe z ali brez zvoka, ki so namenjene neposredni ali posredni

promociji blaga, storitev ali podobe fizične ali pravne osebe, ki opravlja

158

Predpisi glede trženja hrane otrokom se med državami zelo razlikujejo, večina pa jih zadeva televizijo.

Ena od razlik med državami v urejanju trženja otrokom je že v sami opredelitvi otrok. Tako so npr. na

Norveškem in Švedskem kot otroci opredeljene osebe, mlajše od 12 let, v Estoniji pa osebe mlajše od 21

let. Konvencija Združenih narodov pa definira otroka kot osebo, mlajšo od 18 let. Več o tem glej v

Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Omejevanje trženja nezdrave hrane otrokom – pregled

stanja, objavljeno na www.ivz.rs.si. 159

STO, Okvir za implementacijo skupka priporočil glede trženja hrane in brezalkoholnih pijač otrokom,

str. 21. 2012. 160

Evropska komisija, Prvo poročilo komisije o uporabi Direktive o avdiovizualih medijskih storitvah,

Bruselj, 2012, str. 7, URL: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX:52012DC0203

(20.11.2014) 161

Evropska komisija, o.c., str. 8. 162

Določitev meje glede starosti je ključno za to zadevo; kakorkoli, to vprašanje ostaja odprto do

nadaljnjega. 163

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 507.

34

gospodarsko dejavnost. Takšne slikovne podobe spremljajo program ali so vanj

vključene v zameno za plačilo ali podobno nadomestilo ali za samooglaševalske

namene. Oblike avdiovizualnega komercialnega sporočila med drugimi

vključujejo televizijsko oglaševanje, sponzorstvo, televizijsko prodajo in

promocijsko prikazovanje izdelkov.”164

Če sporočilo ne ponuja kot nagrado donosnost ali samopromocijski namen in ne

spremlja programa, potem je izven okvira AVMS Direktive. Kljub temu, da so spletne

strani močno promocijsko orodje, ki imajo neposreden vpliv na otroke, je malo verjetno,

da bodo zajete znotraj definicije avdiovizualnega komercialnega sporočila. Čeprav bi

morebiti izpolnjevale pogoj, da imajo samopromocijski namen, je težko trditi da

“spremljajo ali pa so vključene v program.”165

Ostali primeri s promocijsko vsebino, ki bodo verjetno padli iz definicije

avdiovizualnega komercialnega sporočila, vključujejo virusno elektronsko pošto, ki so

videti kot sporočilo od zaupanja vrednega pošiljatelja, tako kot je na primer

Facebookova taktika “deljenja” reklam, ki jih ponuja alkoholna in prehrambena

industrija.166

Veliko novih oblik marketinga namreč stopa izven okvira AVMS

Direktive, medtem pa niso primerno urejene z drugimi harmoniziranimi določbami

prava EU.167

8.5.Samoregulacija kot alternativa pravno obvezujoči ureditvi

Evropska komisija je (bila) zelo glasna pri promociji samoregulacije na ravni EU za

ponudnike industrije kot alternativa sprejemu pravno obvezujočih pravil, ki podpirajo

zdrav način življenja. Razumno je verjeti, da samoregulacijske sheme lahko dopolnijo

AVMS Direktivo ali so lahko celo akt kot možnost strožjega pravnega nadzora, ker

sheme imajo to možnost, da dosežejo hitrejši odziv na kršitve. Ena izmed njihovih

prednosti je v tem, da so bolj fleksibilne in se hitreje prilagajajo spreminjajočem

medijskem okolju, zato so bolj učinkovite v smislu sodelovanja. Skupaj z državnimi

164

H. točka, 1. odstavka, 1. člena Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. 165

Uvodna izjava 22 AVMS Direktive določa namreč sledeče: “Spletne strani, pri katerih so

avdiovizualni elementi le pomožna dopolnitev, na primer animirani grafični elementi, kratki oglaševalski

vložki ali informacije, povezane z izdelkom ali z neavdiovizualno storitvijo bodo zunaj okvira Direktive.” 166

“Deljenje” taktika vključuje objavljanje promocijskega materiala, ki je poslan s strani podjetja, in se

prenaša tako, da se deli vzdolž verige posameznikov, vse dokler se več ne zdi, da je to objavilo podjetje

samo. 167

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 508.

35

organi bi lahko dosegale dobre zdravstvene rezultate za vse, precej boljše kot industrija,

kateri so vsiljena obvezujoča pravila in jih zato zlahka ne sprejema.168

Vrsta neodvisnih strokovnjakov iz EU in širše podpira nasprotno mnenje, da

samoregulacija ni primeren nadzorni mehanizem, ki bi učinkovito zaščitil otroke pred

škodljivimi posledicami trženja nezdrave hrane in alkoholnih pijač na njihovo zdravje.

Podobne dvome je izrazila Evropska komisija v svoji Zeleni knjigi, navajajoč da “je

treba premisliti o drugih možnostih, če samoregulacija ne prinese zadovoljivih

rezultatov” ter postavljanjem številnih vprašanj, na podlagi katerih se porajajo številni

dvomi o njeni učinkovitosti.169

Samoregulacija ima neločljivo povezane in velike

nepremostljive razlike, kar pomeni, da bo težko uzakonjena v aktu, ki bo učinkovita

zamenjava za zakonodajo. Tržiti alkohol in nezdravo hrano je namreč temeljna pravica

hkrati pa temeljna poslovna dejavnost industrije, ki pa pogosto vključuje osebne

interese, zaradi katerih je samoregulacijska obveznost pogosto kompromitirana.

Neizogiben konflikt interesov se namreč pojavi, ko mora vodstvo podjetja prostovoljno

prenehati s trženjem otrokom, hkrati pa ima primarno odgovornost družbenikom

ustvarjati dobiček. “Marketing je eno izmed najbolj učinkovitih orodij, ki so jim na voljo

za doseganje tega cilja, zatorej je za obe, tako za prehrambeno kot industrijo

alkoholnih pijač, določen tržni cilj, ki aktivno vpliva na otroke kot ključno tržno

skupino.”170

Večina samoregulacijskih norm, povezanih s trženjem alkoholnih pijač, je

usmerjena na vsebinsko osnovano (content – based) regulacijo. Ta namreč omogoča

industriji bolj enostavno manipuliranje kot prostorska osnovana (volume – based)

regulacija in s tem zagotavlja, da elementi oglaševanja, ki lažje premamijo otroke, niso

zajeti z AVMS Direktivo prav tako pa niso urejeni z ustreznimi zakoni.171

Poročilo, ki

ga je izdalo AMMIE Project172

o praksah oglaševanja alkohola v določenih državah

članicah zaključuje:

168

Evropska komisija, Zelena knjiga, Bruselj, 2005, str. 8. 169

Eno izmed vprašanj, na katero Komisija išče prispevke, je bilo “Kako lahko opredelimo, izvedemo in

spremljamo učinkovitost samoregulacije?”. Več postavljenih vprašanj je navedenih v Zeleni knjigi

Evropske komisije, str. 8, dostopno na URL:

http://ec.europa.eu/health/ph_determinants/life_style/nutrition/documents/nutrition_gp_sl.pdf

(22.11.2014) 170

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 508. 171

De Bruijn et al., Komercialna promocija pitja v Evropi (Commercial Promotion of Drinking in

Europe), 2012, str.5, URL: http://www.drugsandalcohol.ie/17449/1/ammie-eu-rapport_final.pdf

(22.11.2014) 172

AMMIE Project (Alcohol Marketing Monitoring in Europe) sestavljano nevladne organizacije petih

držav članic EU (Bolgarija, Danska, Nemčija,Italija in Nizozemska), z namenom, da spremljajo prakse

36

“Elementi, ki so v oglaševalskih kampanjah o alkoholu s strani mladinskih

komitejev spoznani kot del kulture mladih, po mnenju Advertising Code

Committee to niso.”

Poročilo celo obtožuje industrijo izigravanja zakonov poudarjajoč, da so te obveznosti

“pametno in natančno določene kar vodi k enostavni zavrnitvi pritožb”.173

Učinkovite regulatorne standarde na področju oglaševanja alkohola in nezdrave

hrane bo morala določiti zakonodaja EU, poleg tega morajo ti standardi biti predpisani

na takšen način, da se izognejo konfliktu interesov.174

Velike pomanjkljivosti, ki jih vsebujejo določbe AVMS Direktive, so torej še

večje zaradi zastarelega in dogmatičnega prepričanja EU v potencial samoregulacije kot

dodatka k obstoječi pravni ureditvi o izpopolnjevanju javnega zdravstva.

Slika 4: Prikazan je rezultat POLMARK raziskave o tem, kako učinkovita je lahko samoregulativa in

prostovoljne pobude podjetij (preliminarni mednarodni POLMARK rezultati, n = 120).

oglaševanja alkohola in tržne aktivnosti v letu 2010. Projekt se je začel leta 2009 in je deloma financiran s

strani Evropske komisije. 173

De Bruijn et al., o.c., str. 33. 174

To je natanko tisto, kar Priporočila 4 in 6 iz Priporočil SZO glede trženja hrane otrokom priporočajo

193 državam sveta, ki so jih (vključujoč 28 držav članic) priznale.

37

8.6.KOMIBINIRANJE NAČELA MINIMALNE HARMONIZACIJE Z NAČELOM

ZAGOTAVLJANJA SVOBODE PREJEMANJA AVDIOVIZUALNIH MEDIJSKIH

STORITEV

8.6.1. Splošno o harmonizaciji pravil v EU

Ena poglavitnih ovir prostega pretoka blaga so različni predpisi držav članic za

enakovrstne izdelke. Ti predpisi so že dlje časa predmet harmonizacijskih direktiv.

Sprejetje zakonov o harmonizaciji je zato omogočilo odpravo ovir, nastalih zaradi

nacionalnih določb, tako da se je uporaba slednjih razveljavila, in določitev skupnih

predpisov, s katerimi naj bi zagotovili prosti pretok blaga in storitev ter spoštovanje

drugih ciljev PDEU na področju varstva okolja, potrošnikov, konkurence itd.175

Harmonizacija pomeni nadomeščanje številnih in različnih nacionalnih pravil na

določenem področju z enotnimi pravili EU, ki varujejo določene pomembne interese in

hkrati pospešujejo svobodno trgovino in integracijo trga.176

Harmonizacija mora torej

imeti dopolnilno, subsidiarno vlogo kot regulator trga v primerih, ko negativne določbe

PDEU glede prostega pretoka blaga, oseb, storitev in kapitala ne morejo ustrezno doseči

postavljenih ciljev, ter bi razlike med nacionalnimi pravili ogrožale delovanje

notranjega trga.177

Pri tem pa velja tudi obratno: ne le da določila svoboščin določajo

obseg harmonizacije, ampak tudi harmonizacija vpliva na pravno veljavo prvih.

Uveljavljeno pravno pravilo namreč je, da harmonizacija izključuje možnost, da bi se

države članice sklicevale na določila, ki določajo možnost opravičenja omejujočih

nacionalnih pravil. S sprejemom akta harmonizacije se tako skladnost nacionalnih pravil

s pravom EU ocenjuje na osnovi akta harmonizacije in ne neposredno določil PDEU.178

Harmonizacija je lahko popolna ali minimalna.179

Pri popolni harmonizaciji

velja pravilo, da države članice ne smejo ovirati prostega pretoka blaga z enostransko

sprejetimi dodatnimi predpisi, ne glede na to, kateri še tako upravičeni interes želi

država članica varovati. To velja torej tudi za blago, ki je lahko nevarno za življenje ali

175

Evropski parlament, Mariusz Maciejewski, Kratki vodnik po Evropski uniji, URL:

http://www.europarl.europa.eu (19.4.2015). 176

Barnard, C. (2013) The substantive law of the EU: the four freedoms (Oxford: Oxford University

Press). 177

Slot, P. J., Harmonisation, European Law Review, 1996, str. 380. 178

J. Hojnik, Ustavni pomen tržne zakonodaje EU, LeXonomica – Revija za pravo in ekonomijo Let. VI,

št. 1, junij 2014, str. 29-48. 179

R. Knez, Delovanje notranjega trga s pomočjo harmonizacije, Zbornik Pravne fakultete Univerze v

Mariboru, let. 2 (2006), št. 1, str. 242.

38

zdravje (alkohol, različne kemikalije in podobno). V teh primerih so morebitni ukrepi

držav članic brez izjem vedno prepovedani. Pri minimalni harmonizaciji pa je državam

članicam prepuščena možnost, da izdajo dopolnilne predpise oziroma da se odločijo za

strožji pogoj, kot ga zahteva direktiva. V teh primerih so enostranski ukrepi lahko

dopustni, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določajo direktiva ter člena 114 in 115 PDEU.

Če tak ukrep pomeni ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, pa je

vseeno prepovedan, razen če se država članica lahko sklicuje na katero od izjem od

prepovedi ukrepov z enakim učinkom. Prva je določena v členu 36 PDEU180

, druga pa

je zajeta v pravilu utemeljenosti (angl. rule of reason), ki izhaja iz zadeve Cassis de

Dijon.

Večina direktiv na področju zaščite potrošnikov je bila utemeljena na načelu

minimalne harmonizacije, kar pomeni, da so nacionalnemu zakonodajalcu dopuščale

določitev večje stopnje zaščite potrošnikov od tiste, ki jo predvideva direktiva, in sicer z

določanjem strožjih ali obdržanjem dotedanjih lastnih nacionalnih predpisov. Vendar

obstajajo omejitvene predpostavke, ki jih je potrebno upoštevati:

1. dosežena mora biti minimalna stopnja zaščite, ki jo predvideva direktiva;

2. večja stopnja nacionalne zaščite potošnikov ne sme vplivati na temeljno

gospodarsko svobodo, ki jo določa PDEU.181

Velik pomen harmonizacije pravil za pravilno delovanje notranjega trga je možno

opaziti tudi v AVMS Direktivi, ki svoje področje ureja tako, da kombinira načelo

minimalne harmonizacije z načelom zagotavljanja svobode prejemanja avdiovizualnih

medijskih storitev.

8.6.2. Razsežnost člena 4 AVMS Direktive

Člen 4 AVMS Direktive zagotavlja spoštovanje načela minimalne harmonizacije

oziroma določa, da lahko države članice od ponudnikov medijskih storitev pod svojo

pristojnostjo zahtevajo, da na področjih, ki jih zajema ta direktiva, ravnajo v skladu z

natančnejšimi ali strožjimi pravili. V luči spodrsljaja EU, da vpliva na obstoječe dokaze,

180

Člen 36 PDEU državam članicam dovoljuje, da sprejemajo ukrepe z enakim učinkom kot količinske

omejitve, kadar so utemeljeni s splošnimi, negospodarskimi razlogi (npr. javna morala, javni red ali javna

varnost) 181

Povzeto po T. Josipović, Izazovi harmonizacije građanskog prava putem direktiva u: Civil Law Forum

for South East Europe, Collection of studies, analyses, First Regional Conference, Cavtat, 2010, Volumen

I, Beograd, 2010.

39

ki se nanašajo na povezavo med trženjem nezdrave hrane in alkohola ter otrokovim

zdravjem, se je nekaj držav članic sklicevalo na to določbo z namenom, da bi dosegle

minimalno stopnjo zaščite, ki jo AVMS Direktiva predvideva. Nekatere države članice

so se odločile, da prepovejo oglaševanje vseh dobrin in storitev otrokom do 12 leta, kar

ima uveljavljeno Švedska že od leta 1991.182

Pristop drugih držav članic je nekoliko

drugačen in je osredotočen bodisi na izpostavljenost bodisi na moč, ali pa na obe

komponenti marketinga. Britanska vlada je tako “prepovedala televizijsko oglaševanje

hrane z visoko vsebnostjo maščob in sladkorja v oddajah”.183

Številni nacionalni pravni sistemi v EU so zasnovani na zaščiti otrok pred

oglaševanjem alkohola.184

Francija je na primer, izbrala prepoved celotnega oglaševanja

alkohola na televiziji in v kinematografih ter prav tako prepovedala sponzorstvo

kulturnih in športnih dogodkov s strani proizvajalcev alkohola. Kjer je oglaševanje

dovoljeno v drugih medijskih oblikah, kot so npr. radio ali oglasni panoji, je podvrženo

strogemu nadzoru – “pri oglaševanju hrane in pijače potrebno dodati tudi sporočila, ki

promovirajo zdravje”185

. Ostale države članice so izbrale manj strog pristop, medtem ko

še vedno nudijo več zaščite otrokom kot AVMS Direktiva. Na primer, na Irskem je

prepovedano “da se v kampanje, ki oglašujejo nezdravo hrano in pijače, vključujejo

znane osebnosti in športni zvezdniki”186

, ki bi lahko precej vplivali na otroke.

Opaziti je pomembne razlike med državami članicami, na katere se nanaša

ureditev trženja nezdrave hrane.187

Na primer, OFCOM je v Združenem kraljestvu

uvedel prepoved načrtnega oglaševanja nezdrave hrane v programih za otroke ali

podobnim tistim za otroke (vključujoč predšolske otroke), v ali podobnim otroškim

programom, ki najverjetneje zelo vplivajo na otroke med 4. in 15. letom starosti.188

Združeno kraljestvo je prav tako prepovedalo umestitev proizvodov z nezdravo hrano in

182

STA, Za preprečevanje debelosti otrok v 11 državah EU raziskava o oglaševanju hrane, Ljubljana,

2008, URL: http://www.dnevnik.si/svet/1042223353 (25.11.2014). 183

STA, o.c. 184

Spis Odbora za stike z javnostjo z 35. Srečanje Odbora za stike z javnostjo glede 29. člena AVMS

Direktive, Bruselj, 2011, URL:

http://ec.europa.eu/archives/information_society/avpolicy/docs/reg/tvwf/contact_comm/35_table_1.pdf

(25.11.2014). 185

STA, o.c. 186

STA, o.c. 187

Bolj natančen pregled raznolikosti pravil glede trženja hrane otrokom v Državah članicah EU in širše

je na voljo na zemljevidu, ki nastal kot del Stan – Mark projekta na URL:

http://www.worldobesity.org/aboutobesity/world-map-obesity/ (26.11.2014). 188

Bolj podrobno o tem na www.ofcom.org.uk (26.11.2014).

40

alkoholnimi pijačami v vseh televizijskih programih.189

Poleg teh načrtovanih omejitev

(povezanih z izpostavljenostjo), je Urad za oglaševalske standarde190

uvedel omejitve

glede vsebine oglasov za nezdravo hrano (moč). Torej je uporaba oglaševalskih tehnik,

ki so posebej učinkovite pri predšolskih ali osnovnošolskih otrocih, prepovedana. Te

tehnike vključujejo promocijske ponudbe, kot so npr. brezplačne igrače, nutricijske in

zdravstvene reklame, risani junaki in znane osebe.191

Podobne tem omejitvam vsebuje

Irski kodeks o oglaševanju otrokom, ki prepoveduje uporabo znanih oseb ali športnih

zvezdnikov pri promociji nezdrave hrane otrokom do 18.leta starosti.192

Kot nasprotje

temu, razprave, ki so privedle do sprejetja novele k Francoskemu javnozdravstvenem

zakoniku leta 2004, niso imele za posledico prepoved trženja nezdrave hrane otrokom

ampak obvezno objavo sporočila o zdravju v vseh oglasih, ki se nanašajo na takšne

proizvode.193

Kljub temu je svoboda, ki jo imajo države članice pri oblikovanju pravil iz člena

4, omejena tako z 1. odstavkom 3. člena AVMS Direktive kot tudi z določbami prostega

pretoka s področja notranjega trga.

8.6.3. Načelo zagotavljanja svobode prejemanja avdiovizualnih medijskih storitev

1.odstavek 3. člena AVMS Direktive določa da:

“Države članice zagotovijo svobodo sprejemanja avdiovizualnih medijskih

storitev iz drugih držav članic in ne omejujejo njihovega prenašanja na svojem

ozemlju zaradi razlogov, ki sodijo na področja, ki jih usklajuje ta direktiva.”

Na podlagi te določbe, ki je znana pod angleškim nazivom “state of establishment

principle” ali načelo zagotavljanja svobode prejemanja avdiovizualnih medijskih

storitev na zahtevo iz drugih držav članic, lahko države članice zahtevajo obvezno

spoštovanje standardov minimalne stopnje zaščite, določene v AVMS Direktivi o

189

Kodeks o avdiovizualnih medijskih storitvah 2010 je bil sprejet v mesecu marcu, veljati pa je začel

aprila 2010 (SI 2010/831). Z njim so dopolnili člen 9 Ofcomovega kodeksa oddajanja komercialnih

sporočil predstavljenih znotraj teleizijskega programa. Ofcom je naknadno objavil vodič skozi ta pravila,

ki so stopila v veljavo februarja 2011. 190

Advertising standard authority (sl.Urad za oglaševalske standarde) je neodvisno nadzorno telo v

Združenem kraljestvu na področju oglaševanja v vseh medijih. Več o tem na URL: www.asa.org.uk

(26.11.2014) 191

OFCOM, Združeno kraljestvo, URL: http://www.ofcom.org.uk/ (26.11.2014). 192

Irski Kodeks o oglaševanju otrokom je dostopen na URL:

http://www.asai.ie/entiresection.asp?Section_Num=5 (26.11.2014). 193

Bolj podrobno o tem M. Friant-Perrot, A. Garde, La Publicite Alimentaire et la Lutte Contre l’Obesite

Infantile en Droit Francais et en Droit Anglais, 199 Les Petites Affiches 27, 2011.

41

avdiovizualnih medijskih storitvah, samo od ponudnikov, ki so pod njihovo

pristojnostjo. Takšno pravilo se ne nanaša na ponudnike iz drugih držav članic, kajti ti

ponudniki morajo biti pravno usklajeni le z državo članico, v kateri so ustanovljeni, ne

pa s pravnimi pravili ostalih držav članic, v katerih oddajajo.194

To odraža skrb, da bo

porušeno ravnovesje med zahtevo notranjega trga, da se zagotovi prosti pretok in

ostalimi zahtevami javnega interesa, kot sta npr. zaščita potrošnikov in javnega

zdravja.195

Torej v EU obstaja 28 različnih nacionalnih standardov zagotavljanja minimalne

stopnje zaščite, ki so odvisni od kraja vzpostavljenega mesta avdiovizualne medijske

storitve in oddajanja programa v njegovo ozemlje. Četudi raznolikost sama po sebi ne bi

bila težavna, posebej na področjih, kjer se potrošniški vzorci lahko bistveno razlikujejo

med državami članicami, postane nekoliko problematično, če skupna stopnja zaščite ni

postavljena na zadosti visoko raven v EU in ne uspe odraziti obstoječega dokaza za

povezanost z ureditvijo določb glede trženja nezdrave hrane in alkoholnih pijač. To

lahko najbolj slikovito prikažemo, ko so avdiovizualne medijske storitve ponovno

predvajane (“re-transmitted”) iz ene v drugo državo članico z višjo stopnjo zaščite,

kateri je potem onemogočeno uveljavljanje njenih strožjih standardov, čeprav ti dve

državi delita isti jezik in imata številne kulturne sorodnosti, ki bi lahko zelo verjetno

povečale pretok čezmejnih storitev (Slovenija in Hrvaška, Francija in Belgija, Nemčija

in Avstrija, Združeno kraljestvo in Irska,...). Zato tudi ne preseneča, da je Svetovna

zdravstvena organizacija v svojih Priporočilih glede trženja otrokom poudarila potrebo

za sprejetjem “učinkovitih” čezmejnih standardov.196

EU ima torej pomembno

odgovornost, da zagotovi, da trud njenih držav članic ne bo zaman. To je celo

predvideno s PDEU.197

194

1. odstavek 2. člena AVMS Direktive določa da “vsaka Država članica zagotovi, da so vse

avdiovizualne medijske storitve, ki jih prenašajo ponudniki medijskih storitev pod njeno pristojnostjo,

skladne s pravili pravnega reda, ki se uporablja za avdiovizualne medijske storitve, namenjene javnosti v

tej državi članici”. Direktiva je prav tako spustila kriterij pri definiciji kraja, od koder ponudnik medijske

storitve oddaja. 195

To je bilo potrjeno v zadevi De Agostini, v kateri je Sodišče odločalo o ustreznosti švedske splošne

prepovedi oglaševanja otrokom in zatorej interpretiralo odnos med določbo minimalne harmonizacije in

načelom zagotavljanja svobode sprejemanja. 196

SZO, Priporočila glede trženja otrokom, Priporočilo 8 (poudarjeno besedilo). 197

Glej člene 9, 114(3) in 168(1) PDEU.

42

8.6.4. Sorazmernost ukrepov za omejitev oglaševanja alkoholnih pijač

Omejitev AVMS Direktive, ki se nanaša na svobodo ponudnikov medijskih storitev in

predvideva, da lahko države članice od tistih, ki so pod njihovo pristojnostjo zahtevajo,

da na področjih, ki jih zajema ta direktiva, ravnajo v skladu z natančnejšimi ali strožjimi

pravili, izvira iz določb prostega pretoka blaga, še zlasti člena 34 PDEU, ki se nanaša na

pretok blaga in člena 56 PDEU o prostem pretoku storitev. V zadevi Sodišča EU,

Bacardi198

, ki se nanaša na omenjeni določbi, je določena široka diskrecijska pravica

medtem ko so javnozdravstvena združenja pozivala državo članico, da omeji trženje

določenih dobrin in storitev. V francoskem primeru Bacardi je bil namreč izziv uvesti

skoraj splošno prepoved oglaševanja alkohola na podlagi zakona LOI EVIN199

.

Omejitve pri oglaševanju alkoholnih pijač so bile sprejete na podlagi skrbi za javno

zdravstvo in je Sodišče EU dosodilo da:

“Sistem televizijskega oglaševanja, kot je v glavni zadevi, je primeren za

zagotavljanje uresničevanja cilja varstva javnega zdravja, ki ga zasleduje. Poleg

tega ne prekorači okvirov, potrebnih za doseganje teh ciljev. Ta sistem v bistvu

omejuje položaje, v katerih bi lahko bili reklamni pogoji za alkoholne pijače

vidni po televiziji, in zato lahko omeji razširjanje takih sporočil in tako zmanjša

priložnosti, v katerih bi se lahko spodbujalo gledalce k pitju alkoholnih

pijač.”200

V tej odločbi je Sodišče EU zelo težko odločilo o sorazmernosti ukrepa in je pri tem

pustilo široko neovirano diskrecijsko pravico državam članicam.201

Podoben primer je imelo EFTA Sodišče, v katerem je bilo potrebno ugotoviti,

ali pravilo, ki prepoveduje vidno prikazovanje tobačnih izdelkov v prodajalnah na

drobno, kakor ga je vzpostavila norveška zakonodaja, pomeni nezakonito omejitev v

skladu s členom 11 Sporazuma o EGP, in v primeru, da bi bila taka omejitev

198

Zadeva C-429/02, Bacardi France SAS proti Televison francaise 1 SA (TF1), Groupe Jean – Claude

Darmon SA, Girosport SARL, 2004. 199

Francoski zakon 'LOI EVIN’ je bil sprejet leta 1991, z namenom da bi nadzirali oglaševanje alkohola

in tobaka. Oglaševanje alkoholnih pijač so prepovedali na televiziji in v kinematografih, uvedli so strog

nadzor nad sporočili in slikovnimi podobami ter v vse oglase vključili sporočila o tem, da je uživanje

alkohola nevarno za zdravje. ‘LOI EVIN’ je prinesel številne opazne spremembe in sodbe. Najbolj moteč

učinek je opaziti na področju športa, ko so (bile) zaradi njegovih določb odpovedani številni televizijski

prenosi mednarodnih nogometnih tekem. Vendar pa je ta zakon prinesel tudi pozitivne učinke, saj je v

Franciji opaziti splošni trend v smeri zmanjševanja porabe alkohola. 200

Zadeva C-429/02, Bacardi France, točka 38. 201

T. Tridimas, The General Principles of EU Law, str.222, 2.izdaja, Oxford University Press, Oxford,

2006.

43

ugotovljena, katera merila so odločilna za presojo, ali je navedena prepoved

prikazovanja sorazmerna za namene člena 13 Sporazuma o EGP. V sodbi zaključuje da:

“Naloga nacionalnega sodišča je, da ugotovi cilje, ki naj bi jih zadevna

zakonodaja dejansko uresničevala, in presodi, ali je cilj varovanja javnega

zdravja v smislu zmanjševanja porabe tobaka med širšo javnostjo mogoče

uresničiti z ukrepi, ki so manj omejevalni, kot je prepoved vidnega prikazovanja

tobačnih izdelkov.”202

Kljub temu, da je EFTA Sodišče ugotovilo, da morajo nacionalne oblasti

dokazati, da njihovi ukrepi ustrezajo načelu sorazmernosti203

, to ne izkazuje želje, da

preveri, če je norveško sodišče postopilo tako pri sprejemu omejevalnih ukrepov.

Raznolikost postavljenega pravnega okvira v AVMS Direktivi je zatorej

pripeljala do težav ne le s stališča potrošniške in javnozdravstvene zaščite ampak tudi z

vidika združitve trga. Zaradi vsega tega se AVMS Direktiva ni pokazala kot dovolj

učinkovita, saj ne prispeva dovolj k pravilnemu delovanju notranjega trga in ne

zagotavlja dovolj visoke stopnje potrošniške in javnozdravstvene zaščite.204

9. ZAŠČITA OTROK KOT ZLASTI RANLJIVE SKUPINE POTROŠNIKOV

Pravni okvir EU za zaščito potrošnikov izrecno določa, da so zlasti otroci ranljiva

skupina potrošnikov, ki si zasluži posebno zaščito pred škodljivo komercialno prakso.

Določbe AVMS Direktive do neke mere odražajo ta vidik z regulacijsko vsebino določb

o trženju otrokom, ki so kot nekakšno nasprotje široki javnosti. Ker te določbe očitno

niso dovolj učinkovite pri zaščiti otrok, se poraja vprašanje, če lahko katerikoli drugi

pravni instrument EU ponudi zadovoljivo alternativo.

9.1.Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah

Tolmačenje člena 34 PDEU je značilno zmanjšalo pristojnost nacionalnega prava, o

kateri je Sodišče EU odločalo v zadevi Keck. Še večjo slabitev Keckovega načela je

202

Zadeva E-16/10, Philip Morris Norway AS proti Norveški, ki jo zastopa Ministrstvo za zdravje in

storitve zdravstvenega varstva, C 291/14, 2011, točka 2. 203

Zadeva Philip Morris Norway AS proti Norveški, točka 85. 204

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 515.

44

povzročila Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah oz. NPP Direktiva205

(odslej NPP

Direktiva). Ta direktiva pomeni novo pot v razvoju potrošniške zakonodaje, ker se je

maksimalno, ne minimalno, približala harmonizaciji.206

Izhodišče te direktive je

domneva, da so poslovne prakse trgovcev zakonite. Zatorej so kakršnikoli poskusi držav

članic, da jih prepovejo v nasprotju z direktivo. To je med svojimi ugotovitvami

zapisala tudi generalna pravobranilka Trstenjak v VTB:207

“Direktiva predpostavlja, da so poslovne prakse poštene, vse dokler natančno

določeni pravni pogoji za prepoved niso izpolnjeni. Pri tem sledi... pristopu v korist

trgovčeve podjetniške svobode, ki priznava nujnost pravnega koncepta “in dubio pro

libertate”.”208

NPP Direktiva torej ureja poslovno – potrošniške trgovske prakse, katerih

definicija v členu 2 je zelo splošna in zajema “komercialna sporočila vključujoč

oglaševanje in trženje, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali

dobavo izdelka potrošnikom”209

. Vendar pa obstajajo številne zaskrbljujoče

pomanjkljivosti v NPP Direktivi, kar pomeni da se ne moremo preveč zanesti nanjo kot

na učinkovito zaščito otrok pred škodljivimi tržnimi praksami, ki promovirajo uživanje

nezdrave (HFSS) hrane in alkoholnih pijač.

Prva težava se pojavi pri sami koncepciji NPP Direktive in pri tem, kaj

nezaščiten potrošnik sploh je. Starost potrošnika je izrecno določena kot faktor

ranljivosti:

“Poslovne prakse, ki bi lahko povzročile bistveno izkrivljanje ekonomskega

obnašanja samo ene od jasno določljivih skupin potrošnikov, ki so zaradi telesne

ali duševne hibe, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno

poslovno prakso ali za izdelek, na katerega se slednja nanaša, na način, ki ga

trgovec lahko razumno predvidi, se ocenijo z vidika povprečnega člana

navedene skupine.”210

205

Uradni list EU, Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah 2005/29/ES, L 149/22. 206

Čeprav Direktiva o odgovornosti za izdelke 85/374/EEC, L 210/29, 1985, tudi zagovarja popolno

harmonizacijo. 207

Mnenje generalne pravobranilke Trstenjak, Paragraf 81. 208

C. Barnard, o.c., str. 147. 209

Člen 2(d) Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah na notranjem trgu, 2005, OJ LI49/22.

NPP Direktiva izključuje iz svojega okvira zdravstvene in varnostne zadeve (člen 3(5)). Kljub temu je

pomembno za utemeljitev kot da pokriva vse prakse, ki bodo zelo verjetno imele precejšen vpliv na

ekonomsko obnašanje potrošnikov (člen 5). Zelo težko je namreč potegniti črto med zdravjem in

ekonomskimi interesi pri otrocih. 210

3. odst. 5. člena Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

45

Možnosti, ki jih določilo člena 5 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah lahko

ponudi, so občutno zmanjšane z zadnjim stavkom omenjenega člena:

“To ne vpliva na običajno in zakonito oglaševalsko prakso, za katero so značilna

pretiravanja in trditve, ki naj se ne bi razumele dobesedno.”211

V tem primeru gre za oglaševanje, ki je znano kot “napihnjeno” ali “pretirano”. Besede

v oglasih napihnejo pomen produkta in so zavajajoče, kar krši pravice potrošnikov.212

Napihnjeno oglaševanje je eno izmed prvovrstnih primerov oglaševanja, pred katerim bi

moral biti zaščiten otrok, ki spada v skupino ranljivih potrošnikov, saj se prav zaradi

svoje povečane lahkovernosti ali nizke starosti ni zmožen izogniti pretiranim

dobesednim trditvam. Vrednost pretiranega oglaševanja zlasti za proizvajalce alkohola

leži v nezaupljivi ali v “zabavni” reakciji, ki jo ima televizijski gledalec in posledično v

njegovi nagnjenosti, da si jo zapomni. Takšne prakse, ki so medtem prepoznavne pri

odraslih ljudeh, so lahko zelo nevarne za otroke, saj bi oni dosti težje prepoznali

napihnjene oglase kot pozornost grabeča, lepotičenja realnosti in neodražanje le-te, še

posebej če je to pretiravanje ublaženo.213

Zatorej odločitev, da se izvzame praksa pretiranega oglaševanja iz zadev, v

katerih se lahko kot kriterij za primerjavo uporabi nezaščiten potrošnik, pomeni, da se z

uporabo takšnih tehnik precej zmanjša zaščita, ki jo Direktiva ponuja pred trženjem

alkohola in nezdrave hrane. Pomembno je izpostaviti, da se tako zmanjšuje učinkovitost

NPP Direktive pred oglaševanjem, ki ustreza priporočilom AVMS Direktive in ostaja še

naprej privlačno otrokom, najverjetneje skozi uporabo humorja ali sklicevanja na mlado

populacijo. Oglaševalska praksa, ki se ujema z določili AVMS Direktive, je mogoče še

vedno videti kot nepravično izkoriščanje nezaščitene skupine pod NPP Direktivo.

Vendar pa izključitev opisana zgoraj drastično zmanjšuje okvir za takšno vrsto

zaključka.214

Naslednja težava pri določanju kriterija nezaščitenega potrošnika, ki se pojavlja

tudi v določbah AVMS Direktive, je da člen 5(3) NPP Direktive določa da praksa mora

popačiti “ekonomsko obnašanje samo ene od jasno določljivih skupin potrošnikov” kar

nas napeljuje na potrjeno v Uvodni izjavi 18215

, da mora poslovna praksa biti posebej

211

3. odst. 5. člena Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. 212

Povzeto po M.Radić, Uporaba živali v oglaševanju: združevanje ali nakupovanje?, Koper, 2010, str.

25. 213

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 516. 214

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 517. 215

Uvodna izjava 18, Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, L 149/22.

46

usmerjena na določeno skupino potrošnikov.216

Že zgoraj sem omenila, da se pod

pravili AVMS Direktive glede oglaševanja alkohola še vedno lahko pravno dosežejo

otroci, brez da bi se posebej usmerjali na njih. Obstajajo namreč določeni oglasi, ki jih

ni možno zajeti z AVMS Direktivo, niti jih ni možno omejiti z določbami NPP

Direktive, ki ščitijo občutljive skupine potrošnikov s svojim testom povprečnega

potrošnika.217

Težave so še bolj povečane z dejstvom, da otroci niso homogena skupina

potrošnikov. Na primer, 6 - letni otrok se bo odzval drugače na oglaševanje kot otrok pri

14. letu starosti, kar lahko pripišemo različnim kognitivnim sposobnostim. Torej ni

potrebno posebej poudarjati, da otroci kot posebej določena kategorija potrošnikov,

potrebujejo posebno zaščito.

Poleg tega je Evropski parlament leta 2010 v svojem Poročilu o vplivu

oglaševanja na vedenje potrošnikov218

zapisal, da NPP Direktiva ne pokriva “prikrito”

količino internetnega oglaševanja na relaciji potrošnik – potrošnik, trženje v obliki

komentarjev objavljenih na socialnih medmrežjih, forumih in blogih in z vsebino ki jo

je težko razlikovati od mnoštva izraženih mnenj. Razvoj takšnega oglaševanja je vedno

bolj zaskrbljujoč in v nekaterih primerih,

“obsoja tiste, v katerih poslovni akterji posredno ali neposredno financirajo

dejavnosti, s čimer spodbujajo pošiljanje elektronskih sporočil ali komentarje o izdelkih

in storitvah, za katere je videti, kot da bi jih poslali potrošniki, v resnici pa gre za

sporočila v oglaševalne ali komercialne namene. Parlament je prav tako izrazil

zaskrbljenost, ker je vedenjsko oglaševanje postalo splošen pojav in ker se pojavljajo

vsiljujoče oblike oglaševanja (branje elektronske pošte, uporaba socialnih omrežij in

geolociranja, ponovno vedenjsko ciljanje), ki vdirajo v zasebnost potrošnikov.”219

216

V Uvodni izjavi 18 NPP Direktive so kot primer določene skupine navedeni otroci, pri katerih je

zaželeno, da se učinek poslovne prakse oceni z vidika povprečnega predstavnika navedene skupine. 217

Kot je zapisano v uvodnih izjavah NPP Direktive test povprečnega potrošnika namreč ni statičen test.

Nacionalna sodišča in organi se bodo morali pri opredelitvi tipične reakcije povprečnega potrošnika v

danem primeru zanašati na lastno sposobnost za razsojanje, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU. 218

Evropski parlament, Poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov (23. november 2010), A7-

0338/2010, URL: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A7-

2010-0338+0+DOC+XML+V0//SL (30.11.2014) 219

Evropski parlament, o.c., str.8.

47

9.2.Direktiva o elektronskem poslovanju

Direktiva o elektronskem poslovanju220

pa vendar ne lajša teh skrbi. Tako kot je bil njen

prvotni namen zagotoviti prost pretok informacijskih socialnih storitev med državami

članicami, vključujoč spletno oglaševanje, so bile njene določbe sprejete, da bi

zagotovile določeno stopnjo zaščite v področjih, ki niso dovolj učinkovito pokrita z

AVMS Direktivo. Vendar pa nam že bežen pogled na njene določbe razkrije, da se ne

more ustrezno nadomestiti pomanjkljivosti AVMS Direktive. Storitev informacijske

družbe sklicujoč se na Uvodne izjave221

je namreč “katerakoli storitev, ki se običajno

opravi odplačno”. To pomeni, da ima Direktiva o e-poslovanju enake težave pri

zajemanju nekaterih pomembnih promocijskih orodij, kot jih ima AVMS Direktiva. Še

ena njena pomanjkljivost je v tem, da se relevantne določbe o spletnem oglaševanju ne

ukvarjajo z zaščito otrok pred škodljivo vsebino. Členi 6-8 Direktive o e-poslovanju, ki

se izrecno nanašajo na komercialne komunikacije oz. sporočila zahtevajo le, da sta

oglaševanje in oglaševalec prepoznavna kot taka. Nobena določba v Direktivi o e-

poslovanju zatorej ne določa dodatne stopnje zaščite otrok pred trženjem alkoholnih

pijač in nezdrave hrane.

Strategija potrošniške politike EU za obdobje 2014 – 2020 izrecno določa, da

bodo nezaščiteni potrošniki potrebovali posebno zaščito.222

Vendar ne poskuša

ugotoviti, kdo bi ti nezaščiteni potrošniki lahko bili in kakšno zaščito bi lahko

zahtevali.223

Evropska komisija bo torej odločila, ali so nova pravila primerna za

alkoholne pijače;224

v poročilu se je tudi obregnila ob vprašanje, ali so pravila

vsebovana v NPP Direktivi primerno uveljavljena.225

Ne omenja pa se potreba za

omejitvijo izpostavljenosti otrok trženju, še zlasti trženju alkoholnih pijač in nezdrave

hrane. Torej, ne le da pravnemu okviru EU ni uspelo odgovoriti na že dokazane težave

temveč tudi ne uporablja ustrezne pravno – osnovane retorike, ki jo institucije EU v

zadnjih letih tako zelo postavljajo v ospredje.226

220

Uradni list EU, Direktiva o elektronskem poslovanju 2000/31, L 178, 17.julij 2000. 221

Evropski parlament, Povzetek Direktive o elektronskem poslovanju 2000/31, URL: http://eur-

lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:32000L0031 (30.11.2014) 222

Evropska komisija, Evropska agenda za potrošnike – za krepitev zaupanja in rasti COM (2012) 225

konč. 223

Evropski parlament, Poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov (8. maj 2012), A7-

0155/2012, URL: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A7-

2012-0155+0+DOC+XML+V0//SL (30.11.2014) 224

Evropski parlament, o.c., str. 14. 225

Evropski parlament, o.c., str. 13. 226

O. Bartlett, A. Garde, o.c., str. 518.

48

10. SKLEP

Varovanje zdravja ljudi je vrednota, ki jo spoštuje EU in v ta namen prilagaja svojo

zakonodajo. Obseg ukrepanja EU na področju zdravstvene politike je določen s PDEU,

pri kateri je prevladujoče načelo, da je treba pri razvoju vseh politik in dejavnosti EU

upoštevati varovanje zdravja ljudi. Kljub temu, da EU spodbuja sodelovanje in

usklajevanje med njimi, imajo glavno odgovornost za nacionalno zdravstveno politiko

države članice. EU dopolnjuje njihovo nacionalno politiko s pravnimi akti, raziskavami

s tega področja in sodno prakso Sodišča EU.

Številne raziskave so pokazale, da ima trženje alkoholnih pijač in nezdrave

hrane negativen vpliv na otrokovo izbiro in obnašanje ter posledično zdravje, zato se

industrija zagovarja, da opravljanje tržne dejavnosti nima nikakršne vloge pri

naraščanju kroničnih nenalezljivih bolezni. Nastale težave, s katerimi se soočajo

pristojne institucije, so pripeljale do nujno potrebne presoje Sodišča EU o sorazmernosti

ukrepov za zmanjševanje teh bolezni. Sodna praksa EU nam tako ponuja številne

primere, v katerih je bilo potrebno s testom nujnosti in sorazmernosti posebej tehtati

upravičenost ukrepa, njegov namen in posledice.

Ne glede na druga pravila o prostem pretoku blaga, so si države članice v členu

36 PDEU pridržale pravico, da uvajajo prepovedi in omejitve, ki jih opravičujejo

posebno pomembni razlogi notranje ureditve posamezne države članice; med izrecno

naštetimi razlogi, ki dopuščajo omejevanje uvoza, izvoza ali tranzita blaga je tudi razlog

zaščite človekovega zdravja. V ta namen so bili velikokrat sprejeti nacionalni ukrepi

držav članic, ki nalagajo omejitev oglaševanja otrokom. Veliko spremembo v zvezi z

obravnavo omejitev oglaševanja je prinesla zadeva Keck in Mithouard, kjer je Sodišče

EU pri količinskih omejitvah uporabilo bolj realističen pristop v nasprotju z dotedanjim

formalizmom. Odločitev v zadevi Gourmet International pa nam ponuja pomembno

lekcijo s področja notranjega trga. Sodišče je namreč v tej zadevi razvilo načelo

sorazmernosti.

Notranji trg se lahko resno ogrozi z omejitvami ali s popolno prepovedjo

oglaševanja, ki je potrebno, da se novo blago uveljavi na trgu. Tako se lahko

proizvajalce iz drugih držav članic postavi v položaj, ki bi pomenil dejansko

diskriminacijo. Sodišče EU je o tem dobro premislilo v zadevi De Agostini, ki je skupaj

z zadevo Gourmet International močno prispevala k izgradnji evropskega enotnega trga.

49

Izkušnje EU iz preteklosti so pokazale, da namerava industrija hitro reagirati na

omejitve trženja, in sicer s sklicevanjem na temeljne pravice, ki jih zagotavljata Listina

Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Ena

izmed teh temeljnih pravic je pravica do svobodnega izražanja, ki med drugimi

ponudnikom industrije zagotavlja oglaševanje alkoholnih pijač in nezdrave hrane.

Vendar pa pravica do svobodnega izražanja ni absolutna; državni organi lahko namreč

omejijo to pravico iz razloga zaščite javnega interesa, v kar spada tudi javno zdravje. V

ta namen mora biti omejitev sorazmerna in ne sme omejevati bolj kot je nujno potrebno.

Kot instrument notranjega trga, z namenom zagotoviti prost pretok storitev, tj.

pravico do svobode izražanja, je bila sprejeta AVMS Direktiva. Poleg tega AVMS

Direktiva predvideva spodbujanje ponudnikov medijskih storitev s strani držav članic in

Komisije, da ustvarjajo lastne kodekse v zvezi z reklamnimi sporočili o hrani in pijači

otrokom. Vendar je ta samoregulacija pogosto kompromitirana, saj je tržiti alkohol in

nezdravo hrano temeljna pravica hkrati pa temeljna poslovna dejavnost industrije.

Za pravilno delovanje notranjega trga so pomembna tudi harmonizacijska

pravila, kar potrjuje dejstvo, da je večina direktiv na področju zaščite potrošnikov

utemeljenih na načelu minimalne harmonizacije. Tako tudi AVMS Direktiva določa, da

lahko države članice od ponudnikov medijskih storitev pod svojo pristojnostjo

zahtevajo, da na področjih, ki jih zajema ta direktiva, ravnajo v skladu z natančnejšimi

ali strožjimi pravili.

Zlasti otroci so ranljiva skupina potrošnikov, ki si zaradi svoje ranljivosti zasluži

posebno zaščito pred škodljivimi tržnimi praksami. V ta namen je EU med drugimi

pravnimi instrumenti sprejela Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah in Direktivo o

elektronskem poslovanju. Kljub temu, da je eden najpomembnejših ciljev dokončno

oblikovanje notranjega trga, EU ne sme zanemariti pravnega okvira za zaščito otrok in

mladine. Da oglaševanje, namenjeno otrokom, predstavlja dodatno tveganje za njihovo

telesno, duševno ali moralno zdravje, je opozoril tudi Evropski ekonomsko-socialni

odbor, ki je poleg tega v svojem Mnenju ponudil obetavno rešitev težave:

“Ker države članice s svojimi nacionalnimi sistemi ne morejo v zadostni meri

uresničiti cilja v zvezi s čezmejno razsežnostjo, bi bilo zato ta cilj bolje doseči z

ukrepanjem na ravni EU v skladu z načelom subsidiarnosti. Področje uporabe bi bilo

treba omejiti na tiste vidike, kjer se pojavljajo konkretni problemi, izpustili pa bi vidike,

50

ki jih je mogoče urejati z nacionalno zakonodajo, s čimer bi ustrezno upoštevali načelo

sorazmernosti.”227

227

Uradni list EU, Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravnem okviru za oglaševanje,

namenjeno mladim in otrokom (mnenje na lastno pobudo), C 351/6, 2012, točki 8.5 in 8.6.

51

11.BIBLIOGRAFIJA

LITERATURA

Strokovne monografije in članki

- Anderson Peter, Baumberg Ben, Alkohol v Evropi – Perspektiva javnega

zdravja; Poročilo za Evropsko komisijo, Inštitut za alkoholne študije, Velika

Britanija, 2006.

- Barnard Catherine, The substantive law of the EU: the four freedoms, Oxford

University Press, Oxford, 2013.

- Bartlett Oliver, Garde Amandine, Time to Size (Red) Bull by the Horns: The

European Union’s Failure to Protect Children from Alcohol and Unhealthy Food

Marketing, Sweet & Maxwell, London, 2013.

- Bedrač Janja, Načelo subsidiarnosti v pravu EU in njegov pomen za delovanje

državnih in poddržavnih oblasti, Lex localis, letnik III, številka 1, leto 2005.

- Bračič Maruša, Gajšek Neža, Neuradni prevod Mnenja generalnega

pravobranilca Jacobsa v zadevi Gourmet International Products, podano 14.

decembra 2000.

- Brownell Kelly, Warner Kenneth, The Perils of Ignoring History, 2009.

- Castendyk, Dommering and Scheuer, Evropsko medijsko pravo, 2008.

- De Bruijn et al., Commercial Promotion of Drinking in Europe: Key Findings of

Independent Monitoring of Alcohol Marketing in Five European Countries,

STAP, 2012.

- Djurberg Ulf, The Gourmet Case, 2004.

- ELSA projekt 2005 -2007, Dodatek: Ureditev trženja alkohola v 24 evropskih

državah, Utrecht,2007.

- EU Pledge, EU Pledge Nutrition White Paper.

- Evropska komisija, Spis Odbora za stike z javnostjo z 35. Srečanje Odbora za

stike z javnostjo glede 29. člena AVMS Direktive, Bruselj, 2011.

- Ferčič Aleš, Hojnik Janja, Tratnik Matjaž, Uvod v pravo Evropske unije, GV

Založba, Ljubljana, 2011.

- Field Penny, Gauld Robin, How the Vested Interests maintain Outdated Policy?

Open Health Service and Policy Journal, 2011.

52

- Friant-Perrot, Garde, La Publicite Alimentaire et la Lutte Contre l’Obesite

Infantile en Droit Francais et en Droit Anglais, 199 Les Petites Affiches 27,

2011.

- Gabrijelčič Blenkuš Mojca, Scagnetti Nina, Lesnik Tina, Gregorič Matej,

Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Poročilo študije o trženju

hrane in pijač otrokom za Slovenijo, Ljubljana, 2009.

- Hojnik Janja, Prosti pretok blaga v EU, GV Založba, Ljubljana, 2010.

- Hojnik Janja, Ustavni pomen tržne zakonodaje EU, LeXonomica – Revija za

pravo in ekonomijo Let. VI, št. 1, junij 2014.

- Josipović Tatjana, Izazovi harmonizacije građanskog prava putem direktiva u:

Civil Law Forum for South East Europe, Collection of studies, analyses, First

Regional Conference, Cavtat, 2010, Volumen I, Beograd, 2010.

- Knez Rajko, Delovanje notranjega trga s pomočjo harmonizacije, Zbornik

Pravne fakultete Univerze v Mariboru, let. 2, št. 1, 2006.

- Knez Rajko, Hojnik Janja, Notranji trg EU, Maribor, 2009.

- Li Xiaboing, Jiang Lijun, Market Access and Proportionality: Lessons from

Gourmet, Peking, 2011.

- Livingstone Sonia, Does TV Advertising Make Children Fat: What the Evidence

Tells Us?, 2006.

- Maciejewski Mariusz, Kratki vodnik po Evropski uniji, Evropski parlament,

2014.

- Oliver Peter, Free Movement of Goods in the European Community, 2003.

- Oliver Peter, Enchelmaier Stefan, „Free Movement of Goods: Recent

Developments in the Case Law“, CML Rev., 2007.

- Radić Maša, Uporaba živali v oglaševanju: združevanje ali nakupovanje?,

Koper, 2010.

- Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jacobsa, združene zadeve C-34/95,

C-35/95 in C-36/95, 1996.

- Slot P. J., Harmonisation, European Law Review, 1996.

- Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Globalna strategija o prehrani,

telesni dejavnosti in zdravju, 2004.

- Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Globalna strategija za zmanjšanje

škodljive rabe alkohola, 2010.

53

- Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Okvir za implementacijo skupka

priporočil glede trženja hrane in brezalkoholnih pijač otrokom, 2012.

- Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Priporočila glede trženja otrokom,

Švica, 2009.

- Šinkovec Nadja, Gabriječič Blenkuš Mojca, Inštitut za varovanje zdravja

Republike Slovenije, Omejevanje trženja nezdrave hrane otrokom – pregled

stanja, Ljubljana, 2010.

- Tridimas Takis, The General Principles of EU Law, 2.izdaja, Oxford University

Press, Oxford, 2006.

- UTRIP Inštitut za raziskave in razvoj, Poročilo za javnost, Bruselj, 15.5.2013.

- Wheaterill Stephen, EU Law, Penguin, 1999.

PRAVNI VIRI

- Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije,Uradni list C 83/2011.

- Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji, Uradni list C 83/2011.

- Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS 33/1991.

- Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, št.7-

41/1994, Uradni list RS 33/1994.

- Listina Evropske unije o temeljnih pravicah,Uradni list C 83/389, 2010.

- Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, Uradni list L 95/1, 10.3.2010.

- Direktiva Televizija brez meja 89/552/EGS, Uradni list L 298, 1989.

- Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah 2005/29/ES, Uradni list L 149/22,

2005.

- Direktiva o odgovornosti za izdelke 85/374/EEC, Uradni list L 210/29, 1985.

- Direktiva o elektronskem poslovanju 2000/31, Uradni list L 178, 2000.

- Uredba (EU) o vzpostavitvi tretjega programa za ukrepe Unije na področju

zdravja (2014-2020) št. 282/2014, z dne 11. marca 2014, Uradni list L 86, 2014.

- Uredba (ES) 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, Uradni

list L 404, 30.12.2006.

- Strategija EU za podporo državam članicam pri zmanjševanju škode zaradi

uživanja alkohola, Bruselj, 24.10.2006 COM (2006) 625 konč.

54

- Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravnem okviru za

oglaševanje, namenjeno mladim in otrokom (mnenje na lastno pobudo), Uradni

list C 351/6, 2012.

- Generalna skupščina Združenih narodov, Deklaracija o preprečevanju in

obvladovanju nenalezljivih bolezni, 2011.

- Prvo poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu

ekonomskosocialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Direktive 2010/13/EU

– „Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah“, Bruselj, 4.5.2012 COM

(2012) 203 konč.

- Sklepi Sveta o prehrani in telesni dejavnosti, Uradni list C 213/1, 2014.

- Digitalna agenda: Komisija sprejela prvo poročilo o uporabi Direktive o

avdiovizualnih medijskih storitvah, Bruselj, 2012.

- Slovenska oglaševalska zbornica, Slovenski oglaševalski kodeks, 4. izdaja,

2009.

- Evropska agenda za potrošnike – za krepitev zaupanja in rasti COM (2012) 225

konč.

- Zelena knjiga – Spodbujanje zdrave prehrane in telesne dejavnosti: evropska

razsežnost za preprečevanje prekomerne teže, debelosti in kroničnih bolezni,

Bruselj, 2005.

- Politike Evropske unije, Javno zdravje, Luxemburg, 2014.

- Televizija brez meja. Uradni list C/07/239, Bruselj, 2007.

- White Paper on a Strategy for Europe on Nutrition, Overweight and Obesity

related health issues COM(2007) 279 konč., Bruselj, 2007.

- An EU strategy to support Member States in reducing alcohol related harm,

Bruselj, 2006.

- Poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov (23. november 2010),

Uradni list A7-0338/2010, 2010.

- Poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov (8. maj 2012), Uradni list

A7-0155/2012, 2012.

SODNA PRAKSA SODIŠČA EU

- Zadeva 8/74, Procureur de Roi proti Dassonville, ZOdl. 1974, str. 837.

55

- Zadeva 249/81, Komisija proti Irski (Buy Irish), ZOdl. 1982, str. 4005.

- Zadeva 120/78, Rewe-Zentral AG proti Bundesmonopolverwaltung für

Brannttwein (Cassis de Dijon), ZOdl. 1979, str. 649.

- Združeni zadevi C-267/91 in C-268/91, Keck in Mithouard, ZOdl. 1993, str. I-

6097.

- Sklepni predlogi v združenih zadevah C-158/04 in C-159/04, Alfa Vita

Vassilopoulos in Carrefour-Marinopoulos, ZOdl. 2006.

- Zadeva 352/85, Bond van Adverteerders in drugi proti Nizozemski, ZOdl. 1988,

str. 2085.

- Zadeva C-362/88, GB-INNO-BM, Recueil 1990, str. I-667.

- Zadeva C-286/81, Oosthoek’s, Recueil 1982, str. 4575.

- Zadeva C-470/93, Mars, Recueil 1995, str. I-1923.

- Zadeva C-412/93, Leclerc-Siplec, Recueil 1995, str. I-179.

- Zadeva C-405/98, Konsumentombudsmannen (KO) proti Gourmet International

Products, Recueil 2001, str. I-1795.

- Združene zadeve od C-34/95 do C-36/95, De Agostini in TV-Shop, Recueil

1997, str. I-3843.

- Zadeva C-292/92, Hünermund in drugi, Recueil 1993, str. I-6787.

- Zadeva C-283/11,Sky Österreich GmbH proti Österreichischer Rundfunk, 2013.

- Zadeva C-544/10, Deutsches Weintor eG proti Land Rheinland-Pfalz, 2012.

- Zadeva C-429/02, Bacardi France SAS proti Televison francaise 1 SA (TF1),

Groupe Jean – Claude Darmon SA, Girosport SARL, 2004.

- Zadeva E-16/10, Philip Morris Norway AS proti Norveški, ki jo zastopa

Ministrstvo za zdravje in storitve zdravstvenega varstva, 2011.

- Zadeva C-376/98, Zvezna Republika Nemčija v. Evropski parlament in Svet

Evropske unije (Tobbaco Advertising I), ZOdl. 2000, str. I-8419.

- Zadeva C-491/01, BAT in Imperial Tobacco, ZOdl. 2002, str.I-11453.

- Zadeva C-380/03, Zvezna Republika Nemčija v. Evropski parlament in Svet

Evropske unije (Tobacco Advertising II.), ZOdl. 2006, str.I-11573.

- Zadeva 412/93, Societe d’importation Edouard Leclerc-Siplec proti TF1

Publicite SA in M6 Publicite SA, ZOdl. 1995, str. 179.

- Zadeva C-470/93, Verein Gegen Unwesen in Handel und Gewerbe Köln e.V. proti

Mars GmbH, ZOdl. 1995, str. I-01923.

56

- Zadeva C-331/88, The Queen proti Minister of Agriculture, Fisheries and Food

in Secretary of State for Health, ex parte: Fedesa in drugimi, ZOdl. 1990, str.

4023.

INTERNETNI VIRI

- STA, Za preprečevanje debelosti otrok v 11 državah EU raziskava o oglaševanju

hrane, dostopno na: http://www.dnevnik.si/svet/1042223353.

- Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), dostopno na:

http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs355/en/.

- Evropska komisija, Pregled prehrambenega tržišča v EU, dostopno na:

http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/food/eu-market/index_en.htm.

- J. Zupančič, Oglaševanje nezdrave hrane otrokom, dostopno na:

http://tehtnica.wordpress.com/2012/08/06/oglasevanje-nezdrave-hrane-

otrokom/.

- S.Čakarun, Kako čokoladice iz reklame škodijo otrokom, dostopno na:

http://www.zurnal24.si/kako-cokoladice-iz-reklame-skodijo-otrokom-clanek-

218533.

- Nacionalni inštitut za javno zdravje, dostopno na: http://www.ivz.si.

- Delovna skupina za alkohol in mlade, Does Marketing Communication Impact

on the Volume and Patterns of Consumption of Alcoholic Beverages, Especially

by Young People? – A Review of Longitudinal Studies (2009), dostopno na:

http://ec.europa.eu/health/ph_determinants/life_style/alcohol/Forum/docs/ev_20

090311_co04_en.pdf.

- Winpenny et al., Assessment of Young People’s Exposure to Alcohol Marketing

in Audiovisual and Online Media, dostopno na:

http://ec.europa.eu/health/alcohol/docs/alcohol_rand_youth_exposure_marketin

g_en.pdf.

- WHO, Recommendations on food marketing to children, dostopno na:

http://whqlibdoc.who.int/publications/2010/9789241500210_eng.pdf.

- Evropska komisija, Sporočilo za javnost, dostopno na:

http://europa.eu/rapid/press-release_IP-91-898_en.htm?locale=en.

- P.Gradišek, Značilnosti oglasov za otroke in spodbujanje oglaševalske

pismenosti v osnovni šoli, dostopno na:

57

http://www.academia.edu/4142236/Zna%C4%8Dilnosti_oglasov_za_otroke_in_

spodbujanje_ogla%C5%A1evalske_pismenosti_v_osnovni_%C5%A1oli.

- VP, O mladih in alkoholu, 2011, dostopno na:

http://www.zdravjevsoli.si/index.php?option=com_content&view=article&id=2

09:o-mladih-in-alkoholu&catid=51:uvod&Itemid=81.

- STA, Za preprečevanje debelosti otrok v 11 državah EU raziskava o oglaševanju

hrane, Ljubljana, 2008, dostopno na: http://www.dnevnik.si/svet/1042223353.

- Uradna spletna stran OFCOM, dostopna na: www.ofcom.org.uk.

- Irski Kodeks o oglaševanju otrokom, dostopen na:

http://www.asai.ie/entiresection.asp?Section_Num=5.

- Svet EU, Izjava visoke predstavnice Catherine Ashton v imenu Evropske unije

ob svetovnem dnevu svobode tiska, Bruselj, 2010, dostopna na:

http://europa.eu/rapid/press-release_PESC-11-122_sl.htm.