UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · 2 J. Kranjc, Primeri iz rimskega prava, Ljubljana 2005, 3....
33
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DUNJA KOKOL PRIMERJALNOPRAVNO VREDNOTENJE ŽENSKEGA VPRAŠANJA V ANTIKI (GRČIJA – RIMSKA DRŽAVA) Diplomsko delo Maribor, 2017
Transcript of UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · 2 J. Kranjc, Primeri iz rimskega prava, Ljubljana 2005, 3....
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
DUNJA KOKOL
PRIMERJALNOPRAVNO VREDNOTENJE ŽENSKEGA VPRAŠANJA V ANTIKI
(GRČIJA – RIMSKA DRŽAVA)
Diplomsko delo
Maribor, 2017
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
PRIMERJALNOPRAVNO VREDNOTENJE ŽENSKEGA VPRAŠANJA V ANTIKI
(GRČIJA – RIMSKA DRŽAVA) Študent: Dunja Kokol Študijski program: UNI-B1-PRAVO Študijska smer: Pravo Mentor: dr. Borut Holcman
Maribor, april 2017
ZAHVALA Posebej se zahvaljujem svojemu mentorju dr. Borutu Holcmanu za vso pomoč, prijaznost
in razumevanje tekom nastajanja diplomske naloge.
Rada bi se zahvalila tudi svoji družini za podporo skozi celotni študij.
KAZALO 1. UVOD ...................................................................................................................... 1 2. DRUŽBENI SISTEMI V ANTIKI ............................................................................... 3 3. ŽENSKA V POLITIKI, V JAVNEM ŽIVLJENU, ŽENSKA NOSILKA DRŽAVLJANSKIH PRAVIC ............................................................................................ 5 4. PATRIA POTESTAS (VLOGA OČETA OB ŽENSKEM VPRAŠANJU) ................... 8 5. LASTNINA IN ŽENSKO VPRAŠANJE .................................................................. 12 6. RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN VPRAŠANJE RAZLOGOV............................. 14 7. ZAKONODAJA IN ŽENSKO VPRAŠANJE ........................................................... 17 8. POSTOPKOVNO PRAVO IN ŽENSKO VPRAŠANJE .......................................... 20 9. PRAVNO VARSTVO IN ŽENSKO VPRAŠANJE .................................................. 21 10. SKLEP .............................................................................................................. 23 11. VIRI ................................................................................................................... 25 12. LITERATURA ................................................................................................... 26
IZVLEČEK Za jasnejšo predstavo o položaju in situaciji žensk v antiki sem se osredotočila na
primerjavo družbene situacije v stari Grčiji in rimski državi, saj ti dve civilizaciji
predstavljata začetke formiranja držav in demokracije in s tem posledično državljanstva,
političnih pravic in kultivirane družbe kot jo poznamo danes. Družbeno stanje takratnega
časa in takratni aktualni dogodki, ki pričajo o situiranosti žensk, so podkrepljeni in
dokumentirani s pisnimi viri, kar omogoča lažje raziskovanje. Takratnemu času je bila
primerna tudi pravna terminologija, ki sem jo poskušala obrazložiti tako za antično Grčijo
kot za rimsko državo. Nekateri pravni termini so se nanašali na enako problematiko tako
v Grčiji kot v Rimu, definicija nekaterih istih terminov pa se je v obeh državah
razlikovala. Analitični del diplomske naloge sem opravila s pomočjo pravnozgodovinske
in primerjalnopravne raziskovalne metode in s pomočjo deskripcije poskušala odgovoriti
na vprašanje žensk v politiki, samostojnosti, odnosu do lastnine, njihovem statusu znotraj
zakonske zveze in znotraj pravne varnosti. Na podlagi slednjih sem ugotovila, da o
zgodovinskem ženskem vprašanju v antični Grčiji in rimski državi ne moremo
razpravljati, saj se je sam pojem ženskega vprašanja začel razvijati šele v času francoske
revolucije.
KLJUČNE BESEDE: antika, žensko vprašanje, ženske pravice, pravo, terminologija
ABSTRACT In order to make the idea about the women's position and situation in the ancient times
more clear I focused on the comparison of the social situation of ancient Greece and that
of Rome. These civilizations represent the beginnings of the formation of countries and
consequently citizenship, political rights, and the civilized society in which we live today.
The social condition of the ancient times and then current happenings testify about the
situation of women. They are corroborated and documented with written sources which
enable easier researching. The terminology in the field of law coincided with the ancient
times. I tried to research and explain the terminology used in ancient Greece as well as
the one used in ancient Rome. Some legal terms covered the same problematic situations
in ancient Greece and in ancient Rome. However, some definitions of the same legal
terms differ in those countries and cover different problems. The analytical part of the
thesis was completed by using the comparative, historical, and descriptive research
method. On the basis of the aforementioned methods I concluded that we cannot discuss
the woman question in ancient Greece and ancient Rome, since the very term “woman
question” started forming in the time of the French revolution.
KEYWORDS: ancient era, woman question, women’s rights, law, terminology
1
1. UVOD
Zgodovinske raziskave življenja antičnih žensk temeljijo na subjektivni razlagi in
predvidevanjih. V virih, ki so ohranjeni iz antičnih časov lahko preberemo o ženskah,
njihovem položaju v družbi, vendar so jih vse napisali moški. Zaradi tega je težko
predvidevati kaj so bile njihove želje in sanje, in če so jih sploh imele. Kako so se antične
ženske počutile ob političnih zadevah in številnih vojnah in nemirih je tudi skrivnost. Prav
tako ne vemo, kaj so ženske mislile o suženjstvu, poroki ali dejstvu, da niso imele
zakonske pravice nad svojimi otroki ali celo same nad sabo. V svojem diplomskem delu
bom primerjala razlike in podobnosti med družbeno kulturno ureditvijo in pravnimi
predpisi v antični Grčiji in rimski državi osredotočeno na ženske in kako so v takratnem
času pridobivale pravice, kakšna je bila njihova aktivna participacija pri tem, kaj so te
pravice zajemale in kako so se njihove pravice razlikovale v obeh. V delu se dotaknemo
terminologije, ki se je nanašala na državljanstvo, javno življenje in politiko, ter očetovsko
oblast. Nadalje se delo razvija na pojem lastnine, dedovanja, zakonske zveze in vloge na
sodišču.
Viri, ki so ohranjeni iz časov antike so v večini nastali pod peresi rimskih pravnikov,
grških in rimskih filozofov, govornikov in zgodovinarjev. Na začetku antičnega obdobja
so imeli veliko veljavo običaji, ki so med drugim obsegali pravice žensk. Z razvojem
principata so običaje zasenčile cesarjeve odločitve, ki so imele enak vpliv, kot ostali
zakoni, ki so jih sprejeli na javnih zborovanjih. Za najpomembnejši pravni vir tistega časa
velja Justinijanov zakonik. Zelo pomemben zakonodajni vir, ki vsebuje pravice žensk, je
več kot 300 let nastajal pod rokami pooblaščenih juristov; to so bili nasveti in
interpretacije. Kot primer lahko navedemo Gajevi deli Institucije in Digeste, ki sta del
Justinijanovega zakonika.
V diplomskem delu bo na osnovi pravnozgodovinske metode predstavljen razvoj
ženskega vprašanja v antičnem obdobju, naprej na primeru antične Grčije in nato na
primeru rimske države. S primerjalnopravno metodo bodo predstavljene razlike med
zgoraj omenjenima antičnima državama. Čeprav so ženske v splošnem prepričanju
obravnavali isto, so med njimi velike razlike. Primer ženskega vprašanja v antiki bo s
pomočjo deskripcije do neke mere odgovoril na vprašanje žensk v politiki, v
2
samostojnosti, v odnosu do lastnine, v njihovem statusu znotraj zakonske zveze in znotraj
pravne varnosti.
Diplomska naloga se posveča primerjavi terminologije med antično Grčijo in rimsko državo,
vendar je znotraj te primerjave poudarek na ženskah ter na vplivu, ki so ga zakoni, označeni
z obravnavano terminologijo, imeli nanj.
Pravna terminologija se je, tako kot vse ostale specifične terminologije, skozi čas spreminjala
zaradi razvoja stroke, ki je sledil razvoju družbe. Določeni termini so zastarali, saj so se
družbeni parametri, ki so jih slednji označevali, spremenili, zbledeli do take mere, da niso bili
več aktualni, ali pa celo popolnoma izginili. Določeni termini so skozi zgodovino ostali enaki,
vendar so se spreminjali družbeni fenomeni, ki jih slednji označujejo. Obravnava terminov
se torej v diplomski nalogi pojavlja na dveh ravneh. Prva je obravnava terminov, ki so zaradi
sprememb družbene strukture zbledeli ali pa sploh več niso v uporabi, vendar so pomembni
za nadaljnji razvoj prava in terminologije prava in jih je zaradi tega potrebno omeniti in
razčleniti. K spremembi vsebinskih označevalcev določene besede so pripomogle
spremembe družbe in spremembe v pravnih predpisih. Iz kasnejših primerjav je razvidno, da
se je pomen določenih terminov spreminjal tudi že v antiki ter da ni nujno, da so bile določene
razmere in zakoni, ki jih je označeval isti termin, enaki v stari Grčiji in Rimski državi. Bolj
kot terminologija sama spremembe v družbi in zakonih predstavljajo situacije, ki so s termini
označene.
V posameznih poglavjih diplomskega dela bom obravnavala najpomebnejše aspekte iz
življenja antičnih žensk. Ta poglavja, ki jih bom obravnavala so izhodišče za razvoj vseh
pravic žensk, ki jih poznamo danes.
V prvem poglavju bom predstavila vlogo žensk v politiki, javnem življenju in katere pravice
jim je nudilo državljanstvo. V drugem poglavju bo predstavljena vloga očeta ob ženskem
vprašanju. Nadaljevala bom s pomenom lastnine za ženske. V četrtem poglavju bom
predstavila razvezo zakonske zvezo in razloge, ki so bili povod za ločitev. Peto poglavje je
zanimivo, ker ženske niso imele nobenega vpliva na sprejemanje zakonodaje, po drugi strani
pa so nekateri zakoni vplivali posebej na ženske. V zadnjih dveh poglavijih se diplomsko
delo osredotoča na vlogo žensk v pravnem procesu in kakšno pravno varstvo jim je bilo tedaj
na voljo
3
2. DRUŽBENI SISTEMI V ANTIKI
Za lažje razumevanje takratne družbeno-kulturne in politične situacije je potrebno
povedati nekaj besed o antičnem obdobju. Obdobje antike označuje civilizaciji stare
Grčije in rimske države. Antiko še danes pojmujemo kot začetek kulturne civilizacije,
kjer so se začeli razvijati zametki modernega sveta. Poleg arhitekture, umetnosti,
govorništva, znanosti, filozofije in medicine, se je začelo opazno razvijati tudi pravo.
Termin »pravo« v takratnem obdobju takrat ni zajemal pojmov pravic, zakonov in
pravnih predpisov, ki jih označuje danes. Neko osnovanje prava kot takega se je pojavilo
že v stari grški državi, vendar se je ključna formacija prava, na katerem temelji tudi precej
današnjih zakonov, začela v rimski državi. Že Juvencij Celz, rimski klasični pravnik, je
izpostavil pomembnost pravičnosti v kontekstu prava1: »Tisti, ki se hoče ukvarjati s
pravom, mora najprej vedeti, od kod izvira ime pravo. Poimenovano pa je po pravičnosti;
pravo je namreč, kot (ga) je elegantno opredelil Celz veščina dobrega in pravičnega
(primernega – ius est ars boni et aequi). Zavoljo tega nas kdo (tudi) upravičeno imenuje
svečenike: spoštujemo namreč pravičnost in gojimo spoznanja dobrega in pravičnega
(primernega), s tem da ločujemo primerno (pravično) od neprimernega (neupravičenega),
razlikujemo dovoljeno od nedovoljenega in si prizadevamo napraviti ljudi dobre ne samo
s strahom pred kaznijo, marveč tudi z opozarjanjem na nagrade, s čimer si, če se ne motim,
prizadevamo za resnično, in ne za lažno (življenjsko) modrost.«2
Medtem ko danes pravni sistemi stremijo k enovitosti in usklajenosti, v rimski državi ni
bilo tako. Takratno pravo je bilo drugačno. »Rimsko pravo tega cilja ni poznalo. Neznano
pa mu je bilo tudi načrtno in sistematično zakonodajno urejanje pravnih vprašanj.
Nastajalo je spontano kot pravna praksa. Zakonodajno urejanje je bilo le eno od prvin
tega procesa. Pa še takrat so bili zakoni praviloma odgovori na konkretne probleme. […]
Sestavlja ga več plasti pravnih pravil, ki se razlikujejo tako glede na vire, iz katerih črpajo
svojo veljavo, kot tudi glede na pravno področje, ki ga urejajo.«3
1 J. Kranjc, Rimsko pravo 2., pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2010, stran 158. 2 J. Kranjc, Primeri iz rimskega prava, Ljubljana 2005, 3. Primer, stran 21. 3 J. Kranjc, Rimsko pravo 2., pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2010, stran 161.
4
Iz primerov, ki jih poznamo iz tistih časov, pa je razvidno, da se je ta zgoraj omenjena
pravičnost dosti bolj nanašala na moške kot pa na ženske pa tudi, da so bile izjave moških
na sodiščih, ne glede na resničnost, dosti bolj legitimne kot izjave žensk.
Pravo je bilo takrat še v fazi formiranja, zaradi tega je razumljivo, da so imeli družbeni
običaji še dosti večjo in bolj opazno vlogo kot jo imajo danes. Vloga običajev v
kombinaciji s pravom je bila takrat še toliko bolj pomembna, saj so običaji predstavljali
nek že poznan sistem pravil in so zaradi tega pripomogli k reševanju problemov in sporov
brez tega, da bi se kdo od vpletenih želel poslužiti nasilja. Zaradi tega kmalu postane
jasno, da v primeru antičnega prava ne moremo potegniti ločnice, ki bi razmejevala
zakone od družbenih običajev.4 Poleg tega so imeli v antični Grčiji izjemno pomembno
vlogo grški miti in dela takratnih filozofov.
4 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 96 – 97.
5
3. ŽENSKA V POLITIKI, V JAVNEM ŽIVLJENU,
ŽENSKA NOSILKA DRŽAVLJANSKIH PRAVIC
Razlika v tem kaj termin »državljanstvo« označuje se ne pojavlja samo med uporabo
termina v antiki in danes, temveč se je pojavljala že takrat. Državljanstvo je imelo
drugačen pomen že v stari Grčiji in rimski državi.
Po Aristotelu je državljanstvo definirano tako: »V praksi je državljan opredeljen kot tisti,
čigar starša sta bila oba državljana, in ne samo eden ali drugi, na primer oče ali mati;
nekateri pa gredo še dlje in zahtevajo to za dve, tri ali še več generacij dedov nazaj.«5
Državljanstvo ženske pa je bilo označeno s posebno terminologijo. V stari Grčiji so bile
ženske državljanke označene s terminom aste, ki je dobesedno pomenil »ženske mesta«.
Ženske so bile takrat komajda državljanke v pravem pomenu besede; slednje podkrepi
razlaga termina zgoraj – ženske niso pripadale državi kot celoti, ampak mestu. Zabeležena
je sicer njihova udeleženost pri formaciji državljanskih in ekonomskih pravic ter
soudeležba pri verskih funkcijah, niso pa imele dostopa do sodnih funkcij in pisarne, kjer
je bil očiten primat moških. Njihovo državljanstvo, na nek način pripadnost mestu, pa je
bilo dovolj močno, da je bilo njihovo poreklo odločilno za državljanstvo njihovih sinov.
Sinovi atenskih žensk so bili Atenci. Status državljanstva žensk je bil odvisen tudi od
njihovega zakonskega stanu, ampak tudi poročene ženske so imele zgolj naziv
državljanke, vendar pa jim to še ni avtomatsko zagotovilo svobode.6
Rimsko pravo je veljalo po personalnem načelu in zaradi tega je bilo tudi rimsko
državljanstvo »edinstvena prvina pravne sposobnosti posameznika«.7 »Državljanske
pravice so imeli le državljani. Samo moški državljani so sodelovali v ljudskih skupščinah
(komicijih) in tam glasovali o zakonskih predlogih in volitvi magistratov (ius suffragii)
ter so mogli biti izvoljeni za magistrate (ius honorum)«.8 Tudi ženske v rimski državi so
bile izvzete iz političnega dogajanja in sodelovanja, a vsaj o njihovem državljanstvu ni
bilo nobenega dvoma. Zaradi tega ne smemo zamenjevati političnega statusa s statusom
5 Aristotel, Politika, Ljubljana 2010, stran 265. 6 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 97 – 98. 7 J. Kranjc, Rimsko pravo, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2010, stran 267 8 V. Korošec, Rimsko pravo, I. del, 2. Izpopolnjena izdaja, Ljubljana 2000, stran 95.
6
državljana. Državljane so v antičnem Rimu označevali z besedo civis, le-ta pa je
označevala tako ženske kot moške državljane, kar bi lahko impliciralo neko enakost obeh
spolov, vendar temu ni bilo tako. Ženske so imele neprivilegiran položaj, vendar je bilo
to morda bolj pričakovano v Rimu, kjer je bila družba razslojena, kot pa v Atenah, kjer je
vladala visoko razvita demokracija.9
O položaju žensk v antičnih Atenah je bilo ponujenih dosti različnih interpretacij.
Nekateri so mnenja, da so bile ženske popolnoma izvzete iz javnega življenja in so v
celoti pripadale domu ter bile omejene na življenje doma.
Moč v takratni družbi in na političnih položajih je bila podeljena tistim (to so bili moški
zaradi svoje fizične moči), ki so se borili za svoj polis (mestna državica). Najvišji položaj
je pripadal tistim, ki so imeli v lasti največ zemlje (pentakosiomedimnoi v Atenah) ali
tistim, ki so največ investirali v obrambo preko oskrbe gorskih čet (hippes v Atenah,
pravičnost med Rimljani).10
»Nosilec suverenosti v rimski republiki je bilo rimsko ljudstvo, tj. za orožje sposobni
Rimljani. Svoje odločitve je sprejemalo na zborih (comitia, edn. comitium), ki so jih
sklicevali po treh kriterijih: po kurijah (comitia curiata), vojaških stotnijah (comitia
centuriata) in po okrajih (comitia tributa).«11 »Med komiciji so imeli najpomembnejše
pristojnosti centuriatni komiciji.«12
Comitia Centuriata, rimski zbor, ki je uzakonjeval leges (zakoni) in volil sodnike z
imperium (absolutna moč oblasti) doma ali v vojski, je bil sestavljen iz vojakov, ki so bili
rimski državljani. Zboru ni bilo dovoljeno, da se srečuje znotraj svetih meja Rima
(Pomerium); predsedoval mu je konzul, eden od dveh vsakoletnih poveljnikov vojske.
Bilo je nepredstavljivo, da bi bile ženske članice grške Ekklesia ali Gerousie, še manj pa
rimskega Comitie Centuriate ali celo rimskega senata (oba termina, »gerousia« in »senat«
izvirata iz besed, ki pomenita »stari mož«, senatorje pa pogosto kolektivo imenujejo
patres); to so bila avtoritativna posvetovalna telesa/odbori. Aristofanova komedija
9 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 97 – 98. 10 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 97 – 98. 11 J. Kranjc, Rimsko pravo, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2010, stran 51 12 J. Kranjc, Rimsko pravo, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2010, stran 52
7
Ecclesiazousai oziroma Ženske v skupščini iz leta 392 ali 391 pr. n. št. temelji na
absurdnosti ideje, ki jo predstavlja. Sila, s katero so na tujem razpolagali in kjer so jo
podpirale tudi ženske (kot pravi anekdota o špartanskih vojakih – vrnejo naj se s svojimi
ščiti ali na njih), je bila doma morda implicitna. A pravnomočno ali absolutno
posedovanje včasih enormnih lastnin je dalo rimskim ženskam enormno de facto moč,
kar se je izražalo v oblikah dobrodelnosti in v nekaterih mestih male Azije v obliki
dostopa do gymnasiarchies (gimnazije), agonothesiae (uradi za bojna tekmovanja) in celo
do prestižnih, če že ne vedno vplivnih, sodišč, kot je na primer stephanephorate Kot
pripomni Clark: »Ne moremo pokazati, da so take ženske kadarkoli predsedovale
sestanku ali naslovile zbor ali kdaj naredile kaj več kot poravnale račune ali sodelovale
pri aplavzu.« Kar zadeva zakon, pa se ne zdi, bi bile ženske vpletene v strukture družb, v
katerih so živele.13
13 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 97 – 98.
8
4. PATRIA POTESTAS (VLOGA OČETA OB
ŽENSKEM VPRAŠANJU)
»Podobno kot velika večina mediteranskih kultur je imela tudi rimska družba, dokaj
izrazit patriarhalni značaj. Na čelu familije je bil družinski oče, ki je imel polno oblast
nad ljudmi in premoženjem. Bil je svojepraven (sui iuris) in kot tak pravno sposoben.
Osebe pod njegovo oblastjo so bile sicer pravno sposobne, vendar le omejeno. Niso
namreč imele premoženjske sposobnosti, tj. niso mogle imeti lastnega premoženja.«14
»Oblast nad ženo (manus) je pridobil s sklenitvijo določene oblike zakonske zveze ali s
priposestvovanjem.«15
Podoben položaj v družini so imele tudi ženske v klasičnih Atenah. V grški državi se
srečamo s terminom Kyros. Termin kyrios je bil omenjen pri poslovanju med Philiscusom
in Apollonio in predstavlja bistvo problema: pokoritev žensk glavi družine, s čimer
pridejo v veljavo številna dodatna pravila. Avtoriteta kyriosa sega nazaj v klasične Atene
v zelo močni obliki – tam je bila ženska predmet varovanja svojega očeta ali drugega
moškega sorodnika, dokler se ni poročila. Na tej točki je bila predana v varovanje
svojemu možu, ki je postal njen novi kyrios s tem, ko je prejel doto od njenega očeta ob
zaroki (engue) ali poroki. Mož je upravljal z doto, ampak v primeru ločitve, tudi če je
prešuštvo zagrešila žena, je moral mož vrniti doto njeni družini, kar bi moralo zagotoviti,
da ostane dota nedotaknjena, čeprav dejansko več ni njena. Še pallakai (priležnice brez
dote, ki so jih možje včasih vzeli kot dodatek k svoji zakonski ženi) so bile pod varstvom
gospodarja hiše; zdi pa se, da so bile omejene tudi njihove državljanske pravice in
dedovanje. Nasprotno od tega v Rimu moški ni mogel imeti tako žene kot priležnice –
obe razmerji sta bili ekskluzivni. Vsi očetje v Rimu so imeli moč nad svojimi otroki
(patria potestas). Kot pravi Justinijan v Institucijah: »ni moškega, ki bi imel nad svojimi
otroki takšno moč, kot jo imamo mi«. Zmedene ženske se niso nikoli osvobodile moške
kontrole, saj so s smrtjo svojega očeta prešle v varstvo (tutela) drugega moškega, katerega
so se fantje osvobodili ob puberteti, ko so postali sui iuris (neodvisni). Alternativno bi
14 J. Kranjc, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, 2010 Ljubljana, str. 253. 15 J. Kranjc, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, 2010 Ljubljana, str. 253.
9
ženska lahko s poroko (confarreatio, usus, coemptio) prešla pod kontrolo (manus, »roka«)
svojega moža in s tem postala njegov kvazi-otrok in sodedič njegovih otrok.16
Najnatančnejšo opredelitev zakonske zveze je podana v Justinijanovih Institucijah.
»Veljavno zakonsko zvezo sklepajo med seboj rimski državljani, ki se poročijo skladno
z določili zakonov, moški, ko dorastejo, ženske pa ko so zrele za možitev, bodisi da so
(kot moški) družinski očetje bodisi sinovi pod oblastjo; kot sinovi pod oblastjo (se lahko
poročijo) le, če imajo tudi soglasje očetov, pod oblastjo katerih so. Da se mora to zgoditi,
narekujeta tako civilno pravni kot naravni razmislek, in sicer tako, da mora biti soglasje
roditelja predhodno. Zato je bilo vprašanje, ali se hčerka umobolnega lahko omoži ali sin
umobolnega oženi. Ko so glede sina obstajala različna mnenja, je bila sprejeta naša
odločitev, po kateri se sme po zgledu hčerke umobolnega tudi sin povezati v zakonsko
zvezo brez posredovanja očeta, na način, ki izhaja iz konstitucije.«17
Na kratko povzeti členi definiranja zakonske zveze v Justinijanovih Institucijah so:
1. Moški ne more oženiti vsake ženske. Vzdržati se je potrebno zakonskim zvezam
med posamezniki s sorodnimi vezmi (oče – hči, ded – vnukinja, mati – sin, babica
– vnuk in tako naprej). Prav tako se ne smejo povezovati v zakon s posvojenimi
člani, tudi v primeru prenehanja posvojitve.
2. Nedovljena je tudi zakonska zveza med brati in sestrami, ne glede ali sta otroka
različnih staršev. Prav tako je nedovoljena poroka med posvojenimi brati in
sestrami. Če se posvojitev preneha, je poroka dovoljena.
3. Nemogoče se je oženiti z bratovo ali sestrino hčero, prav tako ne z bratovo ali
sestrino vnukinjo. Poroka s hčerko ženske, katero je posvojil oče, je mogoča.
4. Zakonska zveza je mogoča med otroci dveh bratov ali dveh sester ali brata in
sestre.
5. Očetova sestra ali materina sestra, tudi v primeru posvojitve, je smatrana kot
prednica, zato je poroka z njo nedopustna.
6. Nedpustna je tudi zakonska zveza s pastorko ali snaho.
7. Nedovoljena je poroka s taščo ali mačeho.
16 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 98 – 99. 17 J. Kranjc, Justinijanove Institucije, Prevod, Ljubljana 2012, stran 79.
10
8. Zakonsko zvezo lahko skleneta možev sin z drugo ženo in ženina hčerka z drugim
možem ali obratno, kljub temu, da imata brata sli sestro, ki sta rojeni kasneje
sklenjenem zakonu.
9. Nezaželjena je poroka s hčerko žene, rojene po razvezi.
10. Ovira za zakonsko zvezo je tudi suženjstvo.
11. Ostali različni razlogi, ki se pojavljajo v starem pravu.
12. V primeru, da se sklenejo zveze neupoštevajoč prejšnjih členov, se ne morejo
oklicati za zakonske zveze. Otroci rojeni pod takšnimi pogoji so enaki otrokom,
ki so spočeti izven zakona.18 »Zato se (taki) otroci navadno imenujejo nezakonski
(spurii), bodisi na temelju grške besede »sporaden« (razpršeno spočeti otroci) ali
kakor otroci brez očeta.«19
Vsi očetje v Rimu so imeli moč nad svojimi otroki (patria potestas). Kot pravi Justinijan
v Institucijah »ni moškega, ki bi imel nad svojimi otroki takšno moč, kot jo imamo mi«.
Zmedene ženske se niso nikoli osvobodile moške kontrole, saj so s smrtjo svojega očeta
prešle v varstvo (tutela) drugega moškega, katerega so se fantje osvobodili ob puberteti,
ko so postali sui iuris (neodvisni). Alternativno bi ženska lahko s poroko (confarreatio,
usus, coemptio) prešla pod kontrolo (manus, »roka«) svojega moža in s tem postala
njegov kvazi-otrok in sodedič njegovih otrok.
Zakon in navade, ki so nadzirali zakonsko zvezo, so bili v Rimu precej drugačni od tistih
v Atenah. V Rimu so bili namreč vsestransko definirani. Še več kot to: ko je oče v Atenah
oddal v zakon svojo hčerko, njeno privoljenje za to ni bilo zahtevano. Nasprotno od tega
lahko na papirusih najdemo trditev ženske, ki pravi, da noben zakon ne dovoljuje, da bi
možem odvzeli hčerke proti njihovi volji. Medtem sta bila v Rimu nevestino soglasje in
affectio maritalis obvezna za potrditev veljavnosti zakonske zveze; zatorej so imele
ženske v klasičnem Rimu pravico, da se ločijo od svojih mož, čeprav je to pravico leta
331 našega štetja strogo omejil Konstantin I. Veliki, ki je bil kristjan .
Prehod v manus moža je bil za žensko odvisen od neprekinjene »uporabe« (usucapio) in
temu se je, v korist lastnine rimskega očeta, dalo izogniti, če je ženska vsako leto za tri
18 Povzeto po J. Kranjc, Justinijanove Institucije, Prevod, Ljubljana 2012, stran 79-85. 19 J. Kranjc, Justinijanove Institucije, Prevod, Ljubljana 2012, stran 85.
11
dni zapustila zakonski dom; ti trije dnevi so se imenovali trinoctum in so do Gajevega
časa že zastareli . »Manus oblika« zakona je zamirala; oblika, ki je začela prevladovati,
pa ni vključevala prehoda ženske izpod očetove moči pod moč nekoga drugega. Rimska
praksa je celo začela slediti Gajevemu mnenju , da ženske niso tako zmedene in da je bila
v njegovem času institucija tutela zgolj formalna. V podobnem smislu je vredno omeniti,
da je v Justinijanovih Institucijah zapisano, da čeprav ženske niso mogle posvajati otrok,
ker seveda niso imele nobene moči nad svojimi lastnimi otroki, »lahko to zaradi
prizanesljivosti cesarja vseeno storijo, če to predstavlja uteho za otroke, ki so jih
izgubile«. Prepoved posvajanja ženskam okrepi Thomasovo pojmovanje patria potestas
kot institucije, ki je poosebljala nezmožnost žensk, da prenesejo lastnino in moč na svoje
dediče. Thomas citira Digeste 50, 16.125.2: »Ženska je začetek in konec svoje družine.«
To je bilo tisto, ker je žensko izključilo iz javnih funkcij in skupnosti gentes (klanov).
Dixon pa zagovarja stališče, da prava naklonjenost med žensko in otroci njenega telesa
spodbuja idejo, da so oni njeni naravni dediči, kar je sprožilo spremembo v zakonu. Ideja
je postala funkcionalna v primeru instantnega dedovanja, saj je dovoljevala otroku, da se
pritoži glede materinega neprimernega oporočnega razpolaganja (querela inofficiosi
testamenti).20
Poroka je v Atenah dejansko predstavljala pogodbo med dvema meščanoma in ne med
žensko in moškim. Ženska namreč ni imela pravne sposobnosti, da bi lahko prevzela tako
odgovornost. Pogodba se je tako sklenila med ženinom in pravnim zastopnikom neveste.
Pravnega zastopnika neveste je predstavljal njen oče, v primeru ko je bil nevestin oče
mrtev, pa najstarejši brat ali uradni skrbnik. Pravni zastopnik je tako ženinu predal
nevesto in izročil doto. Ženin pa jo je sprejel le pod ponujenimi pogoji. Poroka je Grkom
predstavljala nujno zlo, saj je bilo potrebno zagotoviti potomca, kateremu se je zapustilo
premoženje in naloga nadaljevanja in ohranjanja družinske tradicije. S poroko se je
pridobila družbena veljava, ki je neporočenim niso priznali.21
20 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 98 – 99. 21 Povzeto po R. L. Melero, Kako so živeli Grki, Ljubljana 1994, stran 31 – 34.
12
5. LASTNINA IN ŽENSKO VPRAŠANJE
Ženske v Atenah zemlje niso imele v lasti. Bile so epikleroi, tiste, ki so bile vključene v
dediščino, tiste, preko katerih je lastnina prešla z moškega na njegove dediče. To je vodilo
k njihovim porokam z bližnjimi sorodniki, na primer z očetovim stricem ali njegovim
sinom. Zakonska zveza, ki je bila vsiljena epikleros, bi lahko za sabo potegnila prejšnjo
ločitev enega ali obeh vpletenih. Vsi sinovi so dedovali enako, hčere so bile izključene,
in če je moški imel samo ženske potomke, je lastnina prešla preko njih na moške naslednje
generacije. To so bili dediči očeta in preko njih se je nadaljeval oikos (hiša). Namen
pravila bi lahko bil onemogočen, če epikleros-in mož, ki je lahko pripadal zgodnejši
generaciji kot nevesta, ne bi mogel ali ne bi hotel opravljati svojih zakonskih dolžnosti.
Dva zakona, ki ju je Plutarh pripisal Solonu, zakonodajalcu iz zgodnjega šestega stoletja
pr. n. št, predlagata, da mora zakonski par občevati trikrat na mesec; če bi možu to
spodletelo, bi epikleros lahko vložila zahtevo za poroko z naslednjim sorodnikom. Če ni
bilo potomcev (situacija, ki so se je izogibali tako posamezniki kot država), je bila lastnina
dodeljena skupini bližnjih sorodnikov, imenovani anchisteia. Če je moški posvojil sina,
da bi ohranil svoj oikos, se je morala hči poročiti s prišlekom. Kot predlaga Blundell
(1995: 118) so ženske prevzele vajeti oikoi in ni bilo ravno verjetno, da se bo njihov
originalni oikos odpovedal kontroli nad njimi. Ko je bila na kocki lastnina, obširna ali
pičla – pomembnost je namreč v očeh tistega, ki gleda, je prišlo do sporov, ki so bili
postavljeni pred atensko sodišče s poroto: na primer kako so se znebili epikleros.
Aristofan implicira, da je bil zakon interpretiran in celo razširjen, če je bil tožnik dovolj
prepričljiv glede svoje pritožbe. Potem je tu še primer Diodotusove vdove (Lizias, 32
Against Diogeiton 11-18, z Lefkowitz in Fant 1992: 62f.), ki je obtožila svojega lastnega
očeta in kyrios-a, brata svojega pokojnega moža (ubitega v boju leta 409 pr. n. št.), da je
ogoljufal njena sinova njune lastnine ter da je v izobilju vzgajal otroke, ki jih je imel z
vdovino mačeho.
Strogost te prisile preseneča. Ena izmed šal v Aristofanovem delu Ecclesiazousae
oziroma Ženske v skupščini pravi, da so ženske v parlamentu izpostavile, da ne bi smelo
biti dovoljeno, da kyrioi kupčujejo z večjimi vsotami kot je vrednost enega medimnus-a
ječmena . V praksi, zlasti, ko je bil atenski kyrios zdoma zaradi boja, se je na žensko
13
zgrnila velika teža odgovornosti v povezavi z lastnino . Zakon in običaji niso vedno
sovpadali.
V Rimu in med rimskimi državljani so ženske lahko imele v lasti lastnino, s katero so s
privoljenjem svojega varuha lahko upravljale samo one (glede na zakone, zapisane na
dvanajstih bakrenih ploščah (Zakonik dvanajstih ploščic)). Takšno varuštvo je bilo
uveljavljeno v primeru, če bi jim umrl oče; enako je bilo pri moških. Do takrat je bila
lastnina v rokah paterfamilias (oče družine) in otroci so bili deležni samo pekulija
(peculium).22 Pekulij je v rimskem pravu določeno premoženje, ki so ga imeli sinovi pod
očetovsko oblastjo in sužnji v prostem upravljanju. Peculium je bilo de iure gospodarjeva
last, vendar je bilo v defacto sužnjevo.23 To pravilo se je nanašalo na res mancipi (tisti,
ki so zahtevali uraden prenos), da se lastnina ne sme unovčiti zunaj Italije. Ampak tri
stoletja za tem, ko je bilo varuštvo nad ženskami uradno razveljavljeno, sta obe polovici
imperija izvršili zakonodajno funkcijo, da sta omejili pravice duhovščine pri prejemanju
zapuščine žensk.24
22 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 100. 23 Povzeto po J. Kranjc, Rimsko pravo, Druga pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2010, stran 260. 24 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 100.
14
6. RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN
VPRAŠANJE RAZLOGOV
V antični Grčiji se kot prešuštvo ni štelo, če je bil mož v razmerju z pallake. Pallake je
najpogosteje prevedena kot konkubina. V Atenah je mož lahko sklenil kratkotrajno ali
dolgotrajno razmerje s pallake. Nekateri viri iz 8. stoletja pred našim štetjem nakazujejo,
da je lahko moški legitimiral otroke rojene iz zveze s pallake. Ti otroci so bili legalno
priznani (gnesioi) Po 5. stoletju našega štetja pa to ni bilo več mogoče in otroci rojeni v
takšni zvezi so bili nezakonski (nothoi). V Rimu ima term priležništva (concubinatus)
drugačen pomen. Viri, večinoma iz drugega in tretjega stoletja, opredeljujejo ta term v
dveh različnih definicijah. Concubinatus lahko nakazuje kakršnokoli izvenzakonsko
seksualno razmerje. Največkrat je do takšnega razmerja prišlo med premožnim ali
politično vplivnim moškim in žensko nižjega socialnega sloja ter je temljilo na spolnih
uslugah. Zakonski stan moškega ni imel vloge. Najpogosteje pa se je term concubinatus
uporabljal za kvazi zakonsko zvezo, pri kateri se moški in ženska nista poročila iz
različnih razlogov. Najpogosteje zaradi zakonskih omejitev ali socialnih razlik ali pa
zaradi njune osebne želje.25
Pallake je bila torej kot neka meja, izven katere je bilo za Atence nezakonito spolno
občevanje s katerokoli žensko v kyrieia: dovoljeno je bilo samo občevanje s sužnjami in
prostitutkami. Če je moški ujel prešuštnika pri dejanju, je bilo po Solonovem kodeksu
zakonito, da ga ubije brez premisleka . Bilo je zakonito, ampak ne vedno brez kazni, kar
pokaže Liziasov govor On the Murder of Eratosthenes; takšni morilci so lahko bili
kazensko preganjani. Zakon pa je narekoval, da se mora moški v primeru prešuštva
ženske od nje ločiti, ona pa je bila s tem izključena iz religioznih obredov. Vpletenost
polis v integriteto oikos je ponazorjena z dejstvom, da so bili primeri prešuštva javni –
katerikoli moški je lahko tožil. Blundell (1995: 125) navaja Aeschinesa 1 Against
Timarchus 183: »Zakonodajalec želi takšno žensko osramotiti in narediti njeno življenje
nevzdržno.« To so bile Atene. Po Ksenofontovem Constitution of the Lacedaemonias 1.7-
9 in Plutarhovem Lycurgus 15.6 je špartanski zakonodajalec Lycurgus poskrbel za vse
25 Povzeto po B. G. Smith, The Oxford Encyclopedia of Women in World History, New York 2008, stran 470.
15
zrahljane zakonske odnose v interesu evgenike, ampak zdi se, da je mož kontroliral vse
poligamne dogovore. Namen Atencev je morda bil učinkovit pri ženskah, ampak ženskam
ni vedno pomagalo, da so se zatekle k zakonu, saj zakon ni vedno prevladal nad bogatimi,
vplivnimi in drznimi možmi. Eden od takih je bil Alcibiades; domov je vodil prostitutke,
zaradi česar je njegova žena zapustila hišo (odločilno dejanje pri ločitvi) in se preselila k
svojemu bratu Calliasu (Plutarh Alcibiades 8). Ne glede na vse pa so morale biti ločitve
registrirane pri Achonu, glavnem atenskem sodniku; in ko se je Hipparete pojavila pred
njim brez svojega brata, jo je Alcibiades preprosto na silo odnesel domov in se izmazal.
Zaradi njene dote je bilo možu v interesu, da ženo obdrži. (Platon je v svojem idealnem
sistemu države ukinil dote, da bi zmanjšal aroganco med ženskami in klečeplazništvo
med moškimi). V Atenah se je ženska ob razveljavitvi zakonske zveze zaradi smrti ali
ločitve vrnila k očetu in njegovi moči, s seboj pa je vzela doto, ki je bila zagotovljena
njenemu možu za uporabo in ki bi jo postavila na noge v gospodinjstvu (oikos), ki se mu
je pridružila. Če je vdova imela svoje sinove, se je lahko odločila, da ostane v moževem
gospodinjstvu (oikos) in sprejme svoje sinove kot kyrioi ali se jim pridruži pod varstvom
njihovega kyrios-a . V sredini petega stoletja pr. n. št. je bil zakonski kodeks Gortyna in
Krete ženskam prijaznejši kot tisti v Atenah. Namesto dote so dekleta dobile polovico
sinove dediščine in ko so se poročile, so lahko zadržale svojo lastnino. V primeru ločitve
so to lastnino obdržale in je niso rabile vrniti svojemu prejšnjemu kyrios-u, bile pa so
upravičene tudi do tega, da so lahko obdržale polovico blaga, ki so ga stkale v času zakona
.26
Ločitev so atenski zakoni dopuščali. Ločitev je lahko zahteval mož ali pa pravni zastopnik
neveste. V primeru, da se je mož odločil za ločitev in vzroka ni navedel, je moral vrniti
doto, ki jo je prejel ob poroki. Zaradi tega je morala biti dota tekom zakona nedotaknjena,
vendar pa je mož lahko z njo upravljal in izkoriščal prihodke. Doto so lahko zaščitili pred
prodajo ali možnim zapravljanjem z dogovorjeno garancijo v obliki neke vrste hipoteke
na osebno premoženje. Najpogostejša razloga za ločitev na pobudo moža je bila
nezmožnost ženske, da bi rodila potomca ali pa zaradi dokazanega prešuštva. Nevestin
oče je lahko zahteval ločitev, če je menil, da je poroka z drugim snubcem koristnejša. V
primeru, da je ženska postala vdova, se je morala poročiti z moškim, ki ji ga je lahko
26 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 101 -102.
16
izbral mož pred smrtjo ali pa pravni zastopnik. V primeru, da pa je ženi umrl oče in ta ni
imela nobenih bratov, je tako postala glavna dedinja družinskega premoženja. Takrat se
je lahko njen najožji sorodnik odločil, da se loči, poroči z njim in mu tako primorana
prepusti upravljanje podedovanega premoženja. Ta sorodnik tako postane tudi oče oz.
očim bodočega dediča.27
V Rimu zakonodaja, ki je pripisana Romulu, ščiti pravico, da se moški lahko loči od svoje
žene zaradi razlogov kot so uporaba magije ali zdravil brez njegovih ukazov (domnevno
sredstva, ki bi povzročila splav), ponarejanje ključev in prešuštvo; o prešuštvu so sodili
sorodniki. Oboje, prešuštvo in pitje vina, pa je bilo kaznovano s smrtjo. Enak starodaven
odlok je prepovedoval ženskam, da se ločijo od svojega moža. Običaji so ustrezno
odobrili ostro dejanje konzula iz leta 166 pr. n. št., C. Sulpiciusa Gallusa, ki se je ločil od
svoje žene, saj je šla iz hiše, ne da bi se pokrila s tančico. »Zakon [lex] te pripisuje samo
mojim očem in njim lahko dokažeš svojo lepoto«; Valerius Maximus (6.3.9-12) predlaga
še nekaj takih paradigmatičnih primerov za prevzgojo kulture svojega časa, to je prvega
stoletja našega štetja. Možje so postavili svoje lastne kriterije in krivdno obnašanje ni bilo
nujno. Prvi primer, ko je bila neplodnost razlog za ločitev, se je pojavil leta 235 pr. n. št..
Valerius Maximus je samo eden od piscev, pri katerih se pokaže, kako se je rimska praksa
spremenila oziroma, na obžalovanje moralistov, koliko se je navidezno spremenila.
Zanimiva je ugotovitev, da je Ulpian, ki je napisal On Adultery 1 v Digestah 48.5.24,
zabeležil, da so zgodnejši juristi specifično zahtevali, da bi moral biti grešni par ujet in
flagrante, in omenil, da slednje spominja na to, kar sta grška zakonodajalca Solon in
Dracho (Dracon) mislila s »pri dejanju« (en ergoi). A v Rimu pod Avgustovo zakonodajo
prešuštvo ni bilo javno kaznivo dejanje, razen če je možu spodletelo, da bi se ločil od
svoje žene .28
27 Povzeto po R. L. Melero, Kako so živeli Grki, Ljubljana 1994, stran 34 – 36. 28 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 101 – 102.
17
7. ZAKONODAJA IN ŽENSKO VPRAŠANJE
Razen v religiji za žensko v javnem življenju ni bilo prostora; v javnih in pravnih poslih
jo je zastopal atenski kyrios, predvsem ko je prišlo do zadev, ki so vključevale poroko in
ostale pogodbe. Pravila helenističnega in rimskega Egipta niso bila tako stroga. Oporoka
Taarpaesis Isidore iz Oksirinha razkriva, da so bili njeni otroci, sin in dve hčeri, skupni
izvršitelji oporoke. Rowlandson (1998: 155) skicira razvoj Egipta skozi stoletja; razvoj,
zaradi katerega je Egipt poseben primer.
Ženske niso imele nobenega vpliva na sprejemanje zakonodaje, ki je nanje, skupaj z
ostalo skupnostjo, vplivala v večji ali manjši meri. Nekateri zakoni so vplivali posebej na
ženske. Katerikoli tip zakonodaje bi lahko bil represiven ali narejen s tem namenom,
zaradi česar je zakonodaja postala represivna. Moški politiki ponavadi niso sprejemali
zakonov v prid ženskam. Zakon s Kee iz petega stoletja pr. n. št., spisan na podlagi
Solona, prikazuje, da ta starodavni zaščitnik tistih, ki jim ne gre tako dobro, oz. nadzorna
zakonodaja – na primer tista, ki je bila uveljavljena na pogrebih v Atenah (kjer so
sodelovale tudi ženske) – je bila pogosto usmerjena k ženskam in omejeni svobodi
izražanja. Družbeni ukrepi – če je bilo potrebno tudi okrepljeni z zakonom – so ženske
zadrževali v okrilju doma (oikos, domus) bolj striktno v Atenah kot v Rimu. Če niso bile
pod kontrolo, so ženske predstavljale nevarnost državi in razkošje je bilo znak, da niso
pod kontrolo; kot so na primer od vseh krajev ravno v Šparti po Aristotelu (Politika
1296b) »ženske živele brez zadrževanja, uživale vsa dovoljenja in si privoščile vsako
razkošje.« V nadaljevanju odlomka piše, da so ženske, ko so Tebanci okupirali Lakonijo,
povzročile več zmede kot sovražnik.
Leta 215 pr. n. št., v času vojne – ampak ne z namenom, da bi se preverjalo kakršno koli
preobilje, kot je želel argumentirati tribun L. Valerius – je bil izglasovan Lex Oppia, ki je
omejeval količino zlata, ki ga lahko ima ženska v lasti, barvo njene obleke in njeno
uporabo kočije, z izjemo uporabe le-te v času religioznih festivalov. Dve desetletji
kasneje, dosti po tem, ko je bil Hanibal poražen, so ženske naredile edino stvar, ki so jo
lahko, da so se uprle legaliziranemu zatiranju (tudi moški so bili včasih omejeni z
nadzorno zakonodajo): zavzele so ulice. Po zelo pomembnem zasedanju se je senat
odločil, da ta zakon razveljavi. Leta 169 pr. n. št, v obdobju osvajanja in večanja
18
premoženja v Rimu, je bil izglasovan Lex Voconia: zagotovil je, da so ženske iz
najvišjega stanu po popisu prebivalstva lahko podedovale samo kot sorodniki po očetu
znotraj druge stopnje (tj. kot sorodniki), zgornja meja dedovanja pa je bila 200.000 asses;
zdi se, da so bile provizije pod imperijem bolj sproščene (Gaj, Institucije 1.226ff.). Pod
vodstvom Hortenzije, hčere vodilnega govornika, katere nadarjenost za pisanje ji je
omogočila pisanje govorov, zaradi katerih so jo zamenjali za moškega, so se ženske
ponovno združile v bran svoje lastnine, ko je drugi triumvirat sledil svoji prikladni politiki
zaplembe.
Zakon je lahko ponudil status ali celo stopnjo osvoboditve samo, če je bilo to vprašanje
višjega namena, kot na primer združitev državnega telesa ali stopnjo rodnosti; zakon iz
leta 451/450 pr. n. št. je atensko državljanstvo dodelil samo otrokom, katerih oba starša
sta bila Atenca ([Aristotel], Constitution of Athens 26.4), in prepoznal ter s tem do neke
mere dvignil status ženske iz Aten v primerjavi z drugimi ženskami. To ni bil namen
zakona. Avgustova zakonodaja o zakonski zvezi je izvzemala ženske s tremi otroki (s
štirimi v primeru osvobojene ženske), ki so brez varstva (tutela) preživele do svojega
prvega naslednjega rojstnega dneva. Znana je peticija iz Egipta iz leta 263 našega štetja,
v kateri je ženska z otroki zaprosila za osvoboditev . Avgustove zakonske omejitve glede
poroke med ljudmi iz različnih družbenih stanov so bile namenjene stabilizaciji višjih
družbenih razredov in ohranitvi privilegijev, ki so jih cenili. Paul pa v svoji Opininons
(2.21A.1f.) spet navaja, da bo rimska ženska ali ženska z latinskim statusom, – ta status
je bil samo en nivo pod popolnim rimskim državljanstvom – ki vztraja v razmerju s
sužnjem proti volji njegovega gospodarja, tudi sama zasužnjena. To je uzakonil cesar
Klavdij I. leta 52 našega štetja. Gospodarji so se pritoževali, da svobodne ženske živijo z
njihovimi sužnji in da zaradi pravila, da nezakonski otroci dobijo status svoje matere,
izgubljajo sužnje; otroci iz takih zvez so bili namreč svobodni, gospodarji sužnjev pa so
bili s tem na izgubi. Ustrezno temu je senat sprejel zakon, da so od zdaj naprej takšni
otroci sužnji . Do tega sklepa je prišel Pallas, svobodni moški, ki je skrbel za cesarjeve
finance. Konec je jasen: Pallas je poznal cesarjevo lastnino, cesar pa je bil največji
sužnjelastnik od vseh. Senatorji so z veseljem podprli ukrep (in nagradili pobudnika le-
tega) zaradi lastnega interesa sužnjelastništva, kljub temu, da je kršil pravice svobodnih
žensk. V Egiptu je bilo moč opaziti, da so bila pravila, ki so vladala dejanjem Idiologusa,
uradnika, ki je skrbel za posebne rimske dohodke, Gnomon of the Idios Logos, dosti manj
19
osredotočena na pravice moških in žensk kot na pridobivanje maksimalnega dohodka iz
kršitev zakona .29
29 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 102 – 103.
20
8. POSTOPKOVNO PRAVO IN ŽENSKO
VPRAŠANJE
Običajno so se ženske na sodišču pojavljale kot žalujoče in odvisne od nekoga – niso se
mogle pojaviti v svojem lastnem imenu. Na atenskem sodišču so se zelo verjetno lahko
pojavile samo kot deklice in ostarele ženske . Ženske so lahko pričale, ampak sta na to
vplivala dva dejavnika. Prvi je bil konvencija, da ženske naj ne bi govorile v javnosti,
drugi pa, podobno kot tudi v Islamu, ideja, da so bili ženski dokazi smatrani za prikrito
šibke. V Atenah je ženska lahko pričala, če je bila svobodna in če je pred tem prisegla pri
glavi svojih otrok (Demosten, 55 Against Kallikles 27). A na tej točki pride do
kontroverznosti: po Justu, je ženska morala svoje dokaze predložiti preko svojega
moškega kyriosa. Lizias (Against Diogeiton 32.11-18) pripravi žensko do tega, da vpričo
svojih moških sorodnikov priseže na življenje svojih otrok v kateremkoli templju. Po
tradiciji bi ženska v oikos morda lahko imela avtoriteto, ampak zunaj njega je bila
zakonsko gledano nekompetentna. Tudi kar zadeva rimski imperij, je jurist Paul v
zgodnjem tretjem stoletju našega štetja zapisal, da se ženske niso mogle več pojavljati kot
priče (Digeste 5.1.4.2). Beseda ženske ni bila dovolj, da bi podprla javno dejanje;
sprejemljiva je postala komaj, ko je bila vloga testis (priča) omejena le na dajanje
dejanskih dokazov, ki so postali sprejeta praksa v Rimu. Na nekem zloglasnem sojenju
so se ženske pojavile kot glavne priče. Sodili so T. Anniusu Milu, vodji tolpe, ki je bil
leta 52 pr. n. št. obtožen umora svojega rivala P. Clodiusa Pulcherja. Priče so bile virgines
Albanae, najverjetneje svečenice mesta Alba, Clodiusova žena Fulvia in njegova tašča
Sempronia . 30
30 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 103.
21
9. PRAVNO VARSTVO IN ŽENSKO VPRAŠANJE
Noben dejanski lex ni ženskam prepovedoval, da bi se udejstvovale kot odvetnice (ni pa
bilo smatrano nič bolj potrebno kot domnevna zahteva kraljice Viktorije, da se ženska
istospolnost razglasi za nezakonito), ampak Ulpian (Digeste 3.1.1.5, 50.17.2) je razglasil,
da je bilo ženskam prepovedano vlagati tožbe v imenu stranke ali se udejstvovati v
primerih drugih. Cesar Konstantin je še vedno ponavljal prepovedi iz zgodnjega četrtega
stoletja našega štetja (Theodosian Code 2.12.21, 9.1.3). V primeru privatne tožbe je imela
rimska ženska pravico tožiti celo svojega moža, ko je prišlo, na primer, do tega, da je
moški prelomil soglasen dogovor o svojem obnašanju v zakonski zvezi . Včasih se je v
Rimu zgodilo, da je ženska govorila v svojem imenu. Hortenzija je bila, tako kot njena
starejša sodobnica Afrania, ugledna in priznana ženska zaradi svoje impudentia-e .
Družba tega ni odobravala in je nerada dopustila, da se kaj takega zgodi v primeru, ko so
v primer vpleteni lastnina ženske ali njeni sorodniki. Številne prošnje žensk za
uveljavljanje pravice so se ohranile na egipčanskih papirusih. Na enem od njih je ohranjen
zapis o tem, da je Tamuthis, prodajalka zelenjave iz vasi Bacchias, katere mož (tj. njen
kyrios) je bil odsoten, obtožila žensko po imenu Taosenophis in njenega moža
Ammoniusa napada in tatvine pred lokalnim strategos-om (vojaškim generalom) .31
Ženske so bile jasno podvržene sankcijam zakona. Žensko prešuštvo se je v Atenah
kaznovalo z bičanjem, z delom na samotežnem mlinu v neskončnost in z izključitvijo iz
javnih žrtvovanj . V nekem znanem pomembnem primeru je bila žena pred poroto
obtožena zastrupitve očeta mladega tožilca (okoli 420 pr. n. št.; Antiphon, Prosecution of
a Stepmother). Ženske, ki so bile zadolžene za kuhinjsko kredenco in zdravila v njej, so
bile še posebej podvržene takim obtožbam, tedanje krušne matere pa lahko enačimo z
modernimi taščami. Samo dejstva iz družbenega življenja so predstavljala neke
informacije o pomembnih rimskih sojenjih ženskam pred principatom. Njihovi prekrški
so bili preveč trivialni, z njimi se je ukvarjala njihova družina ali pa so bile iz prenizkega
družbenega razreda, da bi ljudstvo ali a quaestio perpetua slišali zanje in tako takšni
primeri niso prišli v zapisnik. Verske zadeve so dovoljevale izjemo: vestalke so včasih
pripeljali na sojenje zaradi kršitve njihovih zaobljub in nekatere so žive zakopali. Ta
31 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 104.
22
praksa se je nadaljevala še v principatu; pod konzervativno vladavino cesarja Domicijana
je prišlo do dveh sojenj vestalkam.
Ko je Avgust dodal prešuštvo na seznam kaznivih dejanj, za katera se sodi na javnih
sodiščih, in s tem striktno ukinil pravico moških, da ubijajo prešuštnike, ujete pri dejanju,
bi se moralo z nečim nadomestiti sojenje s strani sorodnikov .Ampak, kot se je pogosto
zgodilo v Rimu, nova pravila niso popolnoma nadomestila starih navad: leta 17 našega
štetja je cesar Tiberij odločitev glede kazni za Appuleio Varillo iz pomembne družine
položil v roke njenih sorodnikov. Štiri desetletja kasneje je Neron predal Pomponio
Graecino njenemu možu in družini, ko je bila obtožena tujega praznoverja .
Leta 21 našega štetja je postala negotova vloga žensk opazna v rimskem senatu: debata
je potekala okoli vprašanja, ali bi lahko provincialnim guvernerjem dovolili, da vzamejo
žene s seboj na čezmorska dela. Ta praksa je postajala vedno bolj pogosta in leta 19
naštega štetja sta se Agrippina, žena Germanicusa Caesarja, in Plancina, žena sirijskega
guvernerja, vmešali v spore njunih mož. Plancina je bila pred senatom obtožena
sodelovanja pri zločinu svojega moža in zločinov proti Rimu in imperialni hiši, a na koncu
je bila oproščena. Debata se je zaključila brez uveljavitve prepovedi, vendar so bili možje
odgovorni za obnašanje svojih žena (Tacit, Annals 3.17.1f., 33f., 4.20.4). Celo elitne
Rimljanke so bile le delno samodefinirane posameznice. 32
32 Povzeto po Barbara Levick v S. L. James, S. Dillon (ur.), Women and Law, Oxford 2012, stran 104 – 105.
23
10. SKLEP
Na vprašanje kaj je pomenilo žensko vprašanje v obdobju antike ne moremo odgovoriti.
Pojem ženskega vprašanja kot ga razumemo danes je bil v obdobju antike nerazumljiv.
Pri pisanju diplomske naloge sem ugotovila, da so ženske imele zelo malo pravic;v
nekaterih primerih so bile celo popolnoma brez njih.
Velike razlike v pojmovanju pravic so se pojavljale tudi pri obeh antičnih civilizacijah;
Grčiji in rimski državi.
Prva bistvena razlika se pojavlja pri vprašanju državljanstva. V antični Grčiji je bilo
državljanstvo ženske opredeljeno s pojmom aste, ki v prevodu pomeni meščanka. Ženske
torej niso bile državljanke v pravem pomenu besede državljan. Ženske niso bile
državljanke, kot so bili državljani moški. Njihovo državljanstvo je pomenilo samo
pripadnost mestu. Za razliko od antične Grčije je državljansto v rimskem pravu temeljilo
na personalnem načelu. Beseda civis (državljan) je označevala tako moške kot ženske.
Kot že povedano se pojem državljanstva ne prekriva s političnim statusom. Tako v antični
Grčiji kot v rimski državi ženske niso imele nobenih političnih pravic.
Eden izmed razlogov zaradi katerega ženske niso imele nobenih političnih pravic je bil v
tem, da so bile pod skrbništvom moškega člana družine. Tako v rimski državi kot antični
Grčijij je imela družba izrazito patriarhalen značaj. V rimski državi je bil popolnoma
pravno sposoben samo družinski oče. Imel je polno oblast nad premoženjem in ljudmi. V
primeru smrti svojega očeta so ženske prešle v varstvo (tutela) drugega moškega. Fanjte
so prišli izpod oblasti svojega očeta, ko so postali polnoletni ( sui iuris), ženske pa nikoli.
Mož je pridobil oblast nad ženo s sklenitvijo zakonske zveze ali s priposestvovanjem. V
kasičnih Atenah so imele ženske podoben položaj. Pojem kyros označuje predstavnika
ženske v antični Grčiji. Ženska je bila pod varuštvom kyrosa, svojega očeta ali drugega
moškega sorodnika do poroke. Po poroki je mož postal njen novi kyros.
Ali so lahko ženske imele svojo lastnino? V antični Grčiji asolutno ne. V rimski državi
pa bi lahko rekli, da so imele lastnino. Tudi pojem lastnine se povezuje s pojmom pravice.
Kot smo že ugotovili, so bile ženske skorajda brez vsakršnih pravic. V Atenah ženske
niso imele premoženja. Pojem epikleroi (najbližje se ga da povezati z dedinjo) pomeni,
da so bile ženske vključene v dediščino samo zaradi prenosa dediščine. Natančneje –
lastnina je prešla z moškega na njegove dediče s pomočjo epikleroi. Hčere so bile
24
izključene iz dedovanja. V primeru samo ženskih potomk, je lastnina prešla preko njih na
bližnje sorodnike. V Rimu so imele ženske v lasti lastnino, s katero so lahko, s
privoljenjem svojega varuha, upravljale same, ampak samo v primeru, da jim je umrl oče.
Tudi pri razvezi zakonske zveze je bilo med antično Grčijo in Rimsko državo precej
razlik. Razveza zakonske zveze je bila v antični Grčiji dovoljena. Lahko jo je zahteval
mož ali pa pravni zastopnik neveste. Razlogi za razvezo zakonske zveze s strani moža so
bili največkrat dokazano prešuštvo in nemožnosti roditi potomca. Nevestin oče pa je
lahko zahteval razvezo, če je menil, da je poroka z drugim snubcem koristnejša. Kadar pa
je ženska postala vdova, se je morala poročiti z moškim, ki ji ga je izbral mož pred smrtjo
ali pa pravni zastopnik.
Na sodišču so se ženske pojavljale samo kot žalujoče ali odvisne od nekoga. V svojem
lastnem imenu se na sodišču niso smele pojavljati. Ženske so lahko pričale, vendar le pod
določenimi pogoji. V Atenah je ženska lahko pričala, če je bila svobodna in če je pred
tem prisegla pri glavi svojih otrok. V rimski državi se ženske naj ne bi pojavljale kot
priče. To pojasnjuje dejstvo, da beseda ženske ni bila dovolj, da bi podprla javno dejanje.
Mogoča je postala, ko je bilo pričanje le dajanje dejanskih dokazov.
Noben zakon ni ženskam prepovedal, da bi nastopale kot zagovornice, vendar je Ulpian
razglasil, da je ženskam prepovedano vlagati tožbe v imenu stranke ali se udejstovavti v
primerih drugih. Je pa imela ženska v Rimu pravico tožiti svojega moža, ko je prišlo, na
primer do tega, da je moški prelomil dogovor o svojem obnašanju v zakonu. Iz časov
antične Grčije je ohranjen zapis o tem, da je neka prodajlka katere mož (njen Kyrios) je
bil odsoten, obtožila žensko in njenega moža tatvine pred lokalnim vojaškim generalom.
Sankcije za kršitev zakona so seveda zadevale tudi ženske. Prešuštvo se je v Atenah
kaznovalo z bičanjem, z delom na samotnem mlinu v neskončnost in z izključitvijo iz
javnih žrtvovanj. Prekrški žensk so bili preveč nepomebni, da bi se zapisali. S
kaznovanjem žensk se je ukvarjala njihova družina. Iz vseh informacij, ki so zabeležene
o položaju žensk in njihovih pravicah, sem ugotovila, da so bile Rimljanke v večini
primerov na boljšem. Vsekakor pa je bila njihova najpomembnejša, v primeru antičnih
Grkinj pa najverjetneje tudi edina, naloga skrb za dom in družino.
25
11. VIRI
Aristotel, Politika (Prevod dr. Matej Hriberšek), Zbirka pravna obzorja ; 40, GV Založba,
Ljubljana, 2010.
Kranjc Janez (prevod), Justinijanove Institucije, Zbirka Pravna obzorja ; 43, GV Založba,
Ljubljana 2012.
Kranjc Janez, Primeri iz rimskega prava, Ponatis druge izdaje, Uradni list Republike
Slovenije, Ljubljana 1998.
26
12. LITERATURA
Archer Léonie J., Fischler Susan, Wyke Maria (ur), Women in Ancient Societies, An
illusion of the night, The Macmillan Press Ltd, 1994.
Freedman Estelle B., No turning back, The History of Feminism and the Future of
Women, The Random House Publishing Group, Ballantine Books, New York, 2002.
Gaber Milica Antić (ur.), Ženske na robovih politike, Založba Sophia, Ljubljana, 2011.
Korošec Viktor, Rimsko pravo, I. del, Splošni del, osebno, stvarno in obligacijsko pravo,
2. izpopolnjena izdaja, 5. Ponatis, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2000.
Kranjc Janez, Rimsko pravo, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, Zbirka Pravna obzorja.
Veliki format ; 1, GV Založba, Ljubljana, 2010.
Melero Raquel López, Kako so živeli Grki, Vsakdanje življenje, Znanje za vsakogar,
EWO, Ljubljana 1994
Smith Bonnie G. (ur.), The Oxford Encyclopedia of Women in World History, Oxford
University Press, New York, 2008.
Sunčič Maja, Plutarhova šola za ženske, Dialog z antiko: 19, Alma Mater Europaea –
Institutum Stadiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij,
Ljubljana, 2013.
Viri iz medmrežja: J. Utell, The Woman Question, URL:
http://modjourn.org/render.php?view=mjp_object&id=mjp.2005.00.088 (3.7.2016).
