UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA … · Najpomembnejši baročni dosežki v...
Transcript of UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA … · Najpomembnejši baročni dosežki v...
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ZGODOVINO
DIPLOMSKO DELO
Leonora Ajrizaj
Maribor, 2015
ODDELEK ZA ZGODOVINO
DIPLOMSKO DELO
NOVOVEŠKI IN BAROČNI MARIBOR
GRADUATION THESIS
MARIBOR IN THE MODERN HISTORY AND BAROQUE
Mentor: doc. dr. Andrej Hozjan
Kandidat: Leonora Ajrizaj
Maribor, 2015
Lektorica: Barbara Srnko, prof. slovenščine
Prevajalec: Rok Fištravec, uni. dipl. prevajalec in tolmač za angleški jezik
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu za njegov čas,
strpnost in napotke, ki mi jih je tekom pisanja namenil. Zahvalila bi se tudi svoji
družini in fantu za vztrajno podporo.
Koroška cesta 160
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Leonora Ajrizaj, rojena 02.03.1988, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer Univerzitetni enopredmetni nepedagoški program
zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Novoveški in baročni
Maribor pri mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 05. 05. 2015
__________________________________
(podpis študenta-ke)
POVZETEK
Diplomska naloga obravnava novoveški in baročni Maribor. Le-ta ima dve težišči:
prvo je historično in obravnava zgodovinski oris srednjeveškega in novoveškega
mesta Maribor, obe zemljiški gospostvi, mestno upravo, cerkvene in redovne
ustanove ter strukture novoveškega Maribora. Težišče drugega dela diplomske
naloge je umetnostnozgodovinsko, saj obravnava barok kot temeljno novoveško
umetnostno smer v Mariboru. Barok je zadnji univerzalni stil v zgodovini
evropske umetnosti. Uveljavil se je najprej v Italiji kot novost po tridentinskem
koncilu sredi 16. stoletja zmagoslavne in vsestranske borbene Cerkve.
Zgodnjebaročne prvine se pojavljajo na mariborskih stavbah že v 17. stoletju, in
sicer po velikih mestnih požarih v letih 1601, 1648, 1650 in 1662. Po teh požarih
so bile stavbe prenovljene, tako da so že kazale vplive zgodnjebaročnih potez.
Najpomembnejši baročni dosežki v Mariboru: poleg mariborskega gradu in
rotovža sem sodijo tudi meljski dvor, Hoferjeva hiša, žički dvor, meščanski špital,
minoritski kolegij, mariborska stolnica, jezuitski kolegij, grad Betnava, župnija sv.
Magdalene v Mariboru, vetrinjski dvorec, salzburški dvor, nekdanja židovska
sinagoga itd. Neločljivi del mestne vendute so še baročna znamenja, med katerimi
je najpomembnejše Marijino ali kužno znamenje na Glavnem trgu.
Ključne besede: srednjeveško in novoveško mesto Maribor, mariborski zemljiški
gospostvi,strukture novoveškega Maribora, barok v Mariboru.
ABSTRACT
My graduation thesis deals with the city of Maribor in the early-modern and
baroque period. Thesis has two main parts. The first part is historical and presents
the historical outline of the city of Maribor in Middle Ages and early modern era,
two Maribor ground estates, municipality, ecclesiastic and monastic institutions,
and the structure of Maribor in early modern age. The second part is art historical
and deals with the period of baroque as the main art movement in early modern
period in Maribor. Baroque is the last universal style in the history of European
art. It was enforced as a novelty after the Council of Trent in the middle of 16th
century in Italy by the triumphant and broadly combative Catholic Church. Early
baroque elements appeared on buildings in Maribor already in 17th
century, after
the devastating fires in 1601, 1648, 1650 in 1662. After the fires, the buildings
were renovated and have started to show the influences of early baroque features.
The most important baroque achievements in Maribor are: the Maribor Castle and
town hall, the mansion Meljski dvor, the Hofer’s house, the Žiče Mansion, the
city hospital, the Minorite college, the cathedral, the Betnava mansion, the parish
of St. Magdalena, the mansion Vetrinjski dvorec, the Salzburg mansion, the
former Jewish synagogue etc. The inseparable parts of the city architecture are
also baroque plaques. The most important one is Mary’s or Plague Memorial at
the Main Square of Maribor.
Key words: medieval and modern age city of Maribor, Maribor ground estates,
structures of early modern age Maribor, baroque in Maribor.
KAZALO
UVOD ................................................................................................................................. 1
1 BISTVENE POTEZE ZGODNJENOVOVEŠKEGA MESTNEGA RAZVOJA
IN DOGAJANJE V MESTU ............................................................................................ 2
1.1 Maribor v srednjem veku ................................................................................. 2
1.2 Maribor v novem veku ..................................................................................... 7
2 OBE MARIBORSKI ZEMLJIŠKI GOSPOSTVI ............................................... 13
2.1 Gospostvo Gornji Maribor ............................................................................. 13
2.2 Gospostvo Grad Maribor ............................................................................... 18
3 MESTNA UPRAVA, CERKVENE IN REDOVNE USTANOVE ...................... 24
3.1 Mestna uprava ................................................................................................. 24
3.2 Cerkvene in redovne ustanove ....................................................................... 29
4 STRUKTURE NOVOVEŠKEGA MARIBORA .................................................. 43
4.1 Začetki mariborskega prebivalstva ............................................................... 43
4.2 Posestna in socialna slojevitost ....................................................................... 45
4.3 Demografska gibanja ...................................................................................... 46
4.4 Narodnostna sestava ....................................................................................... 49
4.5 Poklicna struktura .......................................................................................... 50
5 TOPOGRAFSKI OPIS MESTA ............................................................................ 54
6 BAROK ̶ TEMELJNA NOVOVEŠKA UMETNOSTNA SMER ..................... 57
7 BAROČNA ARIHITEKTURA IN ARHITEKTI V MARIBORU ..................... 63
8 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 75
VIRI IN LITERATURA, SPLETNO GRADIVO ........................................................ 82
1
UVOD
V diplomski nalogi je predvsem predstavljena novoveška zgodovina mesta
Maribor in baročna arhitektura ter arhitekti v Mariboru. Naloga obsega Maribor v
času novega veka iz historičnega in umetnostno-zgodovinskega vidika. O samem
mestu Maribor v novoveški dobi je že veliko raziskanega in napisanega, medtem
ko še danes, v začetku 21. st., ni konkretnejše obdelave baroka v Mariboru. Barok
je v diplomski nalogi umeščen kot temeljna umetnostna smer novoveškega
Maribora. Diplomsko delo je sestavljeno iz osmih poglavij in več podpoglavij.
Prvo poglavje zajema bistvene poteze novoveškega mestnega razvoja in dogajanje
v mestu. Sledi poglavje o obeh mariborskih zemljiških gospostvih: gospostvu
Gornji Maribor, ki je imelo sedež v gradu na Piramidi, ter spodnjem gospostvu
Grad Maribor, ki je postalo naslednik nekdanjega enotnega vladarjevega
gospostva. Sledi kratek pregled mestne uprave in cerkvenih ter redovnih ustanov.
Četrto poglavje, ki je najobsežnejše, zajema strukture novoveškega Maribora, ki
so razdeljene v podpoglavja od začetkov mariborskega prebivalstva, posestne-
socialne slojevitosti, demografskih gibanj, narodnostne sestave pa do poklicne
strukture novoveškega prebivalstva.
V petem poglavju sledi topografski opis mesta: v okvirju vsake četrti je opisanih
12 objektov, med njimi so tudi tisti, ki so v času baroka doživeli zunanje in
notranje spremembe. V šestem in sedmem poglavju je barok predstavljen kot
umetnostna smer v novoveškem Mariboru, s poudarkom predvsem na baročni
arhitekturi v Mariboru in baročnih arhitektih. V zaključnem poglavju so
predstavljene ugotovitve in spoznanja, ki so nastala ob preučevanju virov in
literature, nato sledi še spisek le-teh.
2
1 BISTVENE POTEZE ZGODNJENOVOVEŠKEGA MESTNEGA
RAZVOJA IN DOGAJANJE V MESTU
1.1 Maribor v srednjem veku
Začetki mesta Maribor segajo v 12. st., ko je bil, kot kaže, šele pod štajerskim
mejnim grofom Otokarjem III. (1129/38–1165) iz rodbine štajerskih Otokarjev, na
južni konec Počehovskega brega, torej na Piramido, prenesen njihov dotedanji
upravni sedež na Dravskem polju. Dotlej je namreč to funkcijo že pod njihovimi
predhodniki opravljal grad Hompoš (Pohorski dvor).1
Grad na Piramidi je v virih prvič omenjen v listini, datirani z 20. oktobrom 1164,
in pomenljivo poimenovan Marchburch, torej Grad v marki (mejni krajini).2
Postavljen je bil tako zaradi nadzora nad najkrajšo in najudobnejšo potjo med
starimi in novimi otokarskimi posestvi, kot tudi z izrecnim namenom postati
središče njegove uprave v Podravju. Hkrati kaže, da je postavitev gradu Maribor
in pod njim nastajajočega naselja pospešila otokarska izguba Slovenj Gradca, ki
so ga leta 1164 prevzeli grofje Andeški. Izgubljeni prehod čez Dravo je sin
Otokarja III., Otokar IV. (1164–1192), dal uspešno nadomestiti z ustanovitvijo
novega tržnega naselja na mestu, kjer so bile reliefne razmere za izgradnjo
trajnega mostišča najugodnejše. Že v 12. st. je nastal utrjen deželnoknežji dvor,
prvič omenjen leta 1181, ki je stal severno od tržnega naselja, ob današnji
Gospejni ulici. Vaški oziroma agrarni del naselbine je ležal v severovzhodnem
kotu kasnejšega mestnega jedra, medtem ko v tržni naselbini niso živeli kmetje,
temveč predvsem obrtniki ter uslužbenci dvora.3
Če si ogledamo tloris starega Maribora, ne moremo spregledati, da je na njegov
nastanek vplivala Drava. Vzporedno z reko teče Koroška cesta, ki se na vzhodnem
koncu razširi v lijakasti Glavni trg. To je bil bistveni del mariborskega
urbanističnega razvoja: nanj so se navezovale stranske komunikacije in stara
ulična mreža, na Glavnem trgu sta se srečali obe cesti, ki sta povezovali Maribor s
svetom. Ta tloris je bil zajet v skoraj kvadratičen okvir prvotnega mestnega
obzidja, ki so ga v zgodnji fazi sezidali že v 13. st., in je vse tja do začetka 19. st.
1 Peter Štih, K predzgodovini mesta Maribor, SHS, l. 6 (2006), št. 2–3, str. 251.
2 Sergej Vrišer, Maribor, Ljubljana 1984, str. 36 (dalje: Vrišer, Maribor).
3 Jože Curk, O urbani zgodovini Maribora do konca 18. stoletja, SHS, l. 6 (2006), št. 2–3, str. 326.
3
uravnavalo urbanistični ritem obdravskega mesta. Obzidje je oklepalo ozemlje, ki
je merilo približno 25 ha. Dolga stoletja so ga izpopolnjevali, da je imelo vedno
več stolpov, troje večjih in troje manjših mestnih vrat. Stare grafike nam kažejo,
da je obzidje še v 17. st. obdajal jarek, v katerega se je stekala voda iz ribnikov za
Piramido in iz potoka izpod Kalvarije.4
Še preden je naselbina postala trg, je v listini, nastali med letoma 1185 in 1192,
torej v času Otokarja IV., tukaj posredno že izpričana (pra)župnija, z najzgodnejšo
neposredno omembo v listini iz leta 1189. Sama cerkev je prvič omenjena šele
leta 1248. Edini samostan, ki je v mestu in njegovih primestjih deloval pred 17.
st., ko so v Ulrikovo (Graško) primestje prišli kapucini, je bil minoritski, prvič
izpričan v listini iz let 1273–1274. V času kralja Otokarja II. je mestna naselbina
nato doživela obdobje najživahnejše gradbene dejavnosti v vsej fevdalni dobi in z
njo ustvarila scenarij za svoj nadaljnji urbani razvoj do konca 18. st. Omenjeni
razvoj je najbolj zaznamovala postavitev obzidja, s katerim se je mesto obdalo v
tretji četrtini 13. st., potekalo pa je v liniji današnjih Strossmayerjeve in
Gregorčičeve ulice, Trga svobode, nekdanje Svetozarevske ulice ter ob Dravi.
Obzidje je zajelo površino okoli 25 ha in s tem kar za štirikrat preseglo površino
naselbine, ki je sicer že pred tem bila, verjetno do konca 12. st., zavarovana z
zemeljskimi in lesenimi utrdbami. Obzidje v 13. st. je bilo zgrajeno v naglici, saj
ga ni varoval noben stolp.5
Le-ti so bili zgrajeni v prvi četrtini naslednjega stoletja, ko je obzidje dobilo tri
vogalne stolpe, razen na jugovzhodu, na vpadnicah pa glavna mestna vrata:
stolpasta Ulrikova (Spodnja, Graška), hišasta Gospejna (Gornja, Koroška) in
dvojna, zunanja in verjetno lesena Dravska vrata. Kasneje so bila urejena še
druga, manjša mestna vrata: srednjeveška Pristaniška in Židovska, renesančna
Mesarska, baročna Grajska ter klasicistična Drevoredna. K obrambnemu sistemu
mesta je sodil tudi v drugi četrtini 14. st. ob župnijsko cerkev prislonjeni
obrambni in opazovalni stolp, kasnejši zvonik. V istem st. je obzidje dobilo sedem
polstolpov, pet v severni in dva v vzhodni stranici. Postavitev obzidja je v mestu
do konca 14. st. povzročila nov prometni režim, saj so bile prekinjene obstoječe
4 Vrišer, Maribor, str.37.
5 Žiga Oman, Lučka Mlinarič, Zdenka Semlič Rajh, Maribor: mesto, hiše, ljudje, Maribor 2012,
str.20 (dalje: Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor).
4
prometne poti. Pot od mostišča čez današnji Vojaški trg proti severozahodu se je
sprva morda prenesla na Splavarski prehod, zlasti po uveljavitvi Gosposke ulice
kot glavne prometnice proti Radgoni, v drugi polovici stoletja pa na Dravsko ulico
in Koroško cesto. S tem je današnji Glavni trg, kot križišče glavnih prometnic,
postal trgovsko in dejansko središče mesta. Drugi središči mesta sta se razvili na
Lentu kot območju čolnarske, splavarske, usnjarske in mlinarske dejavnosti, ter v
judovski četrti oziroma getu v jugovzhodnem delu mesta, v kateri je bil denarniški
center mesta. Razvoj mesta je bil vseskozi povezan z razvojem njegovega
gospodarstva.6
Gospodarstvo je v Mariboru slonelo na obrti in trgovini, še posebej na trgovini z
vinom. V povezavi z njo se je v mestu, predvsem v 14. st., pojavilo več
(svobodnih) dvorov in hiš, katerih lastniki so bili zlasti samostani in (nad)škofije.
Druga trgovina, ki je močno vplivala na urbani razvoj mesta, je bila trgovina z
lesom, s katero je, hkrati z iz nje izšlim splavarstvom, povezan razvoj Lenta.
Pomembna je bila tudi trgovina s kožami. Gospodarski razcvet je Maribor
začenjal doživljati pod Habsburžani, ki so kot štajerski deželni knezi sledili kralju
Přemislu ter gospodarsko moč mesta izkoristili v lastno korist. Medtem ko sta bili
posvetna in cerkvena gospoda poglavitni proizvajalki agrarnih pridelkov,
predvsem vina, so bili meščani zlasti obrtniki, ki so se preživljali tudi s
kmetovanjem. Večina trgovcev med meščani, ki so po številčnosti precej
zaostajali za obrtniki, je bila kramarjev. S trgovanjem na daljavo se je ukvarjalo
predvsem judovsko prebivalstvo, v mestu prisotno od druge polovice 13. st.,
dokler jim stoletje kasneje niso deželni knezi začeli tega vse bolj omejevati. Med
obrtniki so po številčnosti prevladovale osnovne, najbolj potrebne za življenje
meščanov. Pred iztekom srednjega veka, ko so tudi v Mariboru že izpričani prvi
cehi, so tako prednjačili peki, čevljarji, usnjarji in mesarji.7
Seveda so bile zastopane tudi druge obrti, tako kot tiste, tesno povezane s prej
naštetimi (jermenarji, mlinarji, sedlarji itd.). Izrazito obrtniška je bila, po
razdelitvi mesta na četrti v 14. st., prva četrt, ki je obsegala približno vzhodno
tretjino mesta. Ob obrtnikih je Maribor premogel raznoliko skupino storitvenih,
uslužnostnih in uradniških poklicev, od beračev, ki so beračili z dovoljenjem
6 Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 20.
7 Prav tam.
5
mesta, do agrarnih delavcev Zgornjega in Spodnjega mariborskega gospostva,
mitničarjev, pisarjev, ranocelnikov, učiteljev in drugih. V 14. st. je mesto dvakrat
prizadela kuga, enkrat pa potres in požar. Slednjemu je sledila deželnoknežja
odredba, po kateri so lahko dotedanji koristniki hiš le-te in sebe v roku leta dni
odkupili od lastnikov in postali dejanski lastniki hiš ter s tem meščani. V tem času
se je mesto tudi razdelilo na četrti. Prvi predstavniki mestne samouprave (v
srednjeveškem pomenu besede) so v Mariboru izpričani v zadnji četrtini 13. st., s
prvo poimensko omembo mestnega sodnika Walkerja v listini iz leta 1273. Tedaj
je ob sodniku omenjenih tudi osem meščanov, desetletje zatem pa zapriseženci in
skupnost meščanov, v kasnejših funkcijah mestnih svetnikov in občine. Število
zaprisežencev, ki jih je bilo do dvanajst, se je do 15. st. prepolovilo v šestčlanski
(notranji) mestni svet. Mestni sodniki in svetniki so bili voljeni izmed bogatejših
in vplivnejših meščanov, v primeru Maribora vsekakor iz vrst bogatejših
obrtnikov.8
Od druge polovice 15. st. ogroža turška ofenziva v Srednjem Podonavju mirno
gospodarsko življenje na periferiji Vzhodnih Alp. Na gospodarsko življenje in rast
Maribora pa negativno vplivajo tudi notranji boji na Štajerskem, upor štajerskega
plemiča Andreja Baumkircherja proti cesarju Frideriku III., boj za celjsko
dediščino, boji ogrskega kralja Matije Korvina s Friderikom in kmečki upori ter
med drugim tudi Turki.9
Slika 1: Mestna veduta v poznem 17. stoletju
8 Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str.21.
9 Jože Mlinarič, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, v: Maribor skozi stoletja, Razprave I,
Maribor 1991, str. 176 (dalje: Mlinarič, Maribor od začetkov).
6
Turki namreč tedaj niso imeli tolikšne vojaške sile, namenjene za napade na naše
ozemlje, in napadi tega obdobja predstavljajo predvsem roparske vpade manjših
skupin martolozov na mejna področja naše dežele. Bistveno pa je, da se je položaj
spremenil z vlado Sulejmana I. (1520–1566). Zato je deželni knez Ferdinand I. dal
v tem času mesto ponovno utrditi. V letu 1521 je vsem zemljiškim gospodom
ukazal, naj pošljejo svoje podložnike z območja dveh milj okoli mesta na tlako in
jim velel, naj dajo na razpolago gradbeni les za utrjevanje utrdb in obnovo
mostu.10
K nazadovanju meščanstva sta vplivali tudi zmaga protireformacije, ki je zrušila
politično moč stanov, in utrjena absolutistična moč deželnega kneza, čigar
gospodarska politika je bila izrazito agrarno usmerjena. Medtem ko je po izgonu
Židov iz mesta v letu 1497 gospodarska moč močno utrpela in se je trgovina
močno zmanjšala, se je mesto lahko naslonilo le na svojega obrtnika, ki se je za
gospodarsko prosperiteto lahko zahvalil tudi svoji agrarni dejavnosti. Mariborski
meščan nikoli ni bil le obrtnik in trgovec, ampak je bil vselej v določeni meri tudi
kmet oziroma zemljiški posestnik. Zadostna možnost kmetijskega udejstvovanja
je mariborskemu meščanu omogočila, da je gospodarsko krizo, ki so ji mnoga
meščanska naselja na začetku novega veka pri nas skoraj podlegla, brez posebno
močnega nazadovanja preživel. Za mesto samo pa predstavljajo zlasti v 17. st.
gospodarsko rezervo mestna posestva na obeh bregovih Drave. Ko je mariborski
obrtnik s svojo dejavnostjo zalagal samo še mesto in s privilegiji pridržano
okolico, in ko je trgovina na daljavo močno zaostajala, se je mogel meščan
gospodarsko nasloniti tudi na svojo agrarno produkcijo.11
10
Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 176. 11
Prav tam.
7
1.2 Maribor v novem veku
Razvoj mesta v 16. st. so zaznamovali uničujoč požar na njegovem začetku,
osmansko obleganje, sledeča obnovitvena dela ter reformacija. Osmanska
nevarnost se je močno povečala po zlomu Madžarske v bitki pri Mohaču leta
1526. Po neuspelem pohodu proti Dunaju leta 1532, ki ga je ustavil poraz pri
Kőszegu, je demoralizirana osmanska armada štiri septembrske dni neuspešno
oblegala Maribor. Okolica in obzidje sta utrpela hudo škodo, meščani pod
vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja pa so vzdržali. Iz obdobja
okoli leta 1530 je ohranjen obrambni red za mesto Maribor, ki določa število
ljudi, stražnikov, puškarskih mojstrov in pomočnikov za posamezne mestne četrti
in obrambne objekte.12
Za prvo četrt red predvideva šest oseb, za obrambo od vodnega stolpa do vrat na
mostu enako število ljudi, sedem brambovcev predvideva za spodnjo utrdbo na
novi bastiji, pet ljudi za obrambo pri vratih na mostu in pri tamkajšnjih mestnih
vratih, v stolpu pri sv. Ulriku naj bi bilo za obrambo pripravljenih dvanajst oseb,
obzidje od dveh dvorov do Röscheve hiše naj bi branilo enajst ljudi, od okroglega
stolpa pa petnajst. Po katastrofi v letu 1532 so mesto ponovno utrdili in pri novih
utrjevalnih delih sredi stoletja so imeli svoj odločilni delež italijanski gradbeniki,
ki so v precejšnji meri vplivali na našo meščansko in utrdbeno arhitekturo.13
V letih 1548–1562 je nato sledila obsežna modernizacija mestnega obzidja, ki je
bilo nazadnje prenovljeno sredi 15. st., pa tudi drugih stavb v mestu, denimo
deželnoknežjega gradu, rotovža in župnijske cerkve. Prva obnovitvena dela, ki so
jih opravljali tudi domači gradbeni mojstri, so le-ti opravili že leta 1540, ki jih je
vodil deželni (gradbeni) superintendant Domenicodell" Allio. Ob prenovi starih
obrambnih objektov so bili zgrajeni povsem novi: dvebastiji ̶ ob Koroških in
Ulrikovih mestnih vratih ter Samostanski (Okrogli, Sodni) stolp in Vodna bastija
(Vodni stolp) ob Dravi. Obnove so bile v mestu potrebne tudi zaradi požarov,
zlasti tistega iz leta 1513, ko je mesto skoraj povsem pogorelo.14
12
Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 176. 13
Prav tam, str. 178. 14
Prav tam, str. 21.
8
Renesančne prenove mesta in obrambnega sistema so se nadaljevale do konca
stoletja, po obnovah obzidja pa je Maribor, za Ptujem zadnji branik osrednje
Štajerske s prestolnico Gradcem, dobil položaj vojnokrajiške trdnjave.15
Zaradi postopnega napredovanja Turkov iz Zahodne Ogrske, tudi v smeri proti
Prekmurju v zadnjih dveh desetletjih 16. st., je deželni knez in nadvojvoda Karel
II. v letu 1589 odredil pregled stanja oborožitve in obrambne sposobnosti
srednještajerskih mest in tudi mesta Maribora. Zaradi pereče nevarnosti Turkov so
se v letu 1593 morala vsa mesta na Štajerskem oskrbeti z živili za leto dni. Nova
vojna med Habsburžani in Turki je nato trajala od leta 1593 pa vse do leta 1606.
V tej vojni mestu sicer ni pretila neposredna nevarnost, vendar je negativno
vplivala na mariborsko gospodarstvo in na rast mesta.16
Gospodarsko moč mariborskih meščanov pa so hromili tudi številni požari ne le v
srednjem veku, temveč tudi v naslednjih stoletjih. Velik del stavb je bil
popolnoma lesen ali pa vsaj delno iz lesa ter pokrit s slamo. Čeprav so bile vse
javne zgradbe iz kamna ali opeke, so vendar v skoraj vseh večjih požarih 17. st.
utrpela nemalo škode. K naglemu razširjanju požara v mestu pa ni pripomogel le
gradbeni material tistega časa, temveč so k temu pripomogle tudi izredno ozke
ulice. Tako je npr. v letu 1648 požar upepelil v pičlih dveh urah skoraj vse mesto.
Prvi večji požar, ki je v Mariboru divjal v novem veku, je znan iz leta 1513, ko je
mesto pogorelo skoraj do tal, in tedaj so z njim pogorele tudi vse mariborske
privilegijske listine in ostali dokumenti, zato je v naslednjem letu cesar
Maksimilijan I. potrdil meščanom njihove privilegije. Iz obdobja od 1601 do 1700
so znani trije veliki požari, ki so po besedah sodobnikov nekatere meščane
pognali na beraško palico. Tako je v letu 1601 izbruhnil požar v hiši Ludvika
Himmelstainerja na Koroški cesti, povzročil pa ga je strel iz puške hišnega hlapca.
Ogenj je tedaj uničil večino hiš svetne in cerkvene gosposke in meščanov ter tudi
javne zgradbe: rotovž, bastije, stolpe, most in župnijsko cerkev, katere stolp se je
kasneje skupaj z zvonovi zrušil na tla. V tem požaru je ostal nedotaknjen le del
mesta od deželnoknežjega gradu pa do salzburške kleti, ki je bila tedaj v rokah
hrastovške gospoščine.17
15
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 21. 16
Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 178. 17
Prav tam.
9
V 17. st. so mestno podobo sooblikovali trije uničujoči požari v letih 1601, 1648
in 1650, na drugi ravni pa kuga, ki ga je prizadela leta 1664 in še posebej v letih
1680–1682. Slednja je v mestnem jedru ostala obeležena v Marijinem znamenju
na Glavnem trgu. Leta 1662 so bile še zadnjič veliko potezneje obnovljene mestne
utrdbe, zlasti vzhodni del obzidja, največji razvoj pa je doživel grad, ki je bil v
lasti grofov Khiesslov spremenjen v njihovo rezidenco. Leta 1641 je rodbina, ki je
leta 1619 od mesta odkupila pravico do deželskega sodstva, v eno združila obe
mariborski gospostvi, čeprav je bil grad na Piramidi, po požaru v predhodnem
stoletju, že v prvi polovici 17. st. dokončno opuščen. Obnove mestnega stavbnega
fonda po požarih sredi stoletja so povzročile njegovo osiromašenje. Kvalitetnejša
stara arhitektura je bila nadomeščena s skromnejšo poznorenesančno in
zgodnjebaročno, katere vzrok ni bila ambicioznost, temveč nuja. Mesto je začelo
v 17. st. ob vseh nesrečah, ki so ga doletele, pa tudi zaradi posledic državnega
bankrota leta 1624 razvojno zaostajati.18
Večji znan požar je bil v Mariboru aprila leta 1648, le-ta je izbruhnil med šesto in
sedmo jutranjo uro v hiši Wolfa Senekoviča v Mali Gosposki ulici. V požaru, ki
so ga povzročili Senekovičevi ljudje in ki je uničil mesto v dveh urah, so z izjemo
majhnega števila hiš pogoreli tudi rotovž, mestna vrata, župnijska cerkev in na
novo pokrito mestno obzidje. V požaru je tedaj šla po zlu tudi municija,
pripravljena za obrambo mesta. Prva polovica 18. st. je v mestu pomenila nastop
visokega in poznega baroka, ki se je v gradnji odrazil po požarih v letih 1700 in
1720.19
Tedaj je pogorelo skoraj vse mesto in ognju so ušli le župnijska cerkev, bližnji
samostan minoritov na današnjem Vojašniškem trgu ter še nekaj hiš. Zapis navaja,
da je ob tem požaru zagorelo tudi osem oseb. Na prvega opominja Florijanovo
znamenje na Grajskem trgu, medtem ko je kužno znamenje iz leta 1681
nadomestilo delo mariborskega kiparja Jožefa Strauba iz leta 1743.20
18
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 23. 19
Viri 1: Jože Curk, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Maribor 1985, str. 23 in
28(dalje: Curk: Viri za gradbeno zgodovino). 20
Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 179–180; Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 23.
10
Modernizacijo mesta so v drugi polovici 18. st. narekovali povečanje prometa,
nastanitev večjega števila vojaštva ter razvoj uradništva in manufakturne
proizvodnje. Najprej, še v prvi polovici stoletja, je na mariborski prometni režim
odločilno vplivala obnova glavne cesarske ceste Dunaj ̶ Trst v letih 1719–1728,
ki je omogočila uvedbo vse obsežnejšega tranzitnega prometa. Leta 1775 je bil
stari most čez Dravo zamenjan z novim, čezenj so lahko vozili tudi težki vozovi in
kočije, v devetdesetih letih pa so v ta namen regulirali še Dravsko ulico ter podrli
Dravska vrata. Promet v mestu se je prenesel v njegovo vzhodno polovico, na
(današnjo) povezavo Dravska ulica-Glavni trg-spodnja Gosposka ulica-Jurčičeva
ulica-gornja Vetrinjska ulica-Grajski trg.21
Tudi v novem veku je bila obrtna dejavnost osnovna gospodarska dejavnost v
mestu, ki je dajala materialno podlago za obstoj in razvoj kraja. Obrtniki so bili
organizirani v cehih, katerih pravila je imel pravico potrjevati izključno deželni
knez, v primeru Maribora tudi mestni gospod, ki je stremel za urejenimi obrtnimi
razmerami.22 Za večino obrti nam ohranjeni dokumenti pričajo, da so zanje deželni
knezi izdali cehovske rede v 16. in naslednjem stoletju. Predvsem od 16. st. naprej
je deželni knez na prošnjo posameznih obrti izdajal patente, s katerimi je želel
izključiti delovanje podeželskih obrtnikov na območju mesta in v njegovi bližnji
okolici. Večkrat ponavljajoče se prepovedi za podeželske obrtnike pričajo, da
podeželske obrti in v zvezi z njo trgovine ni bilo moč zatreti, saj so ju zaradi
lastnih interesov podpirali zemljiški gospodje.23
Negativno je na mestno trgovino vplivala tudi izredno močna konkurenca
podeželja, ne samo v pogledu obrti, temveč tudi trgovanja. Kmečko obrt in z njo
povezano trgovino so namreč podpirali zemljiški gospodje, ki jim je bil
gospodarsko močan podložnik koristen. Sicer pa so se v trgovino v določeni meri
vključevali tudi zemljiški gospodje sami. Meščanstvo si je prizadevalo, da bi bili
podeželska obrt in trgovina izločeni iz mestnega gospodarstva, toleriralo pa je
tiste gospodarske dejavnosti, ki so mu dajale surovine in živila, skratka tiste
dejavnosti, ki meščanom v ničemer niso konkurirale. Meščani so pri deželnemu
21
Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 24. 22
Sašo Radovanovič, Danilo Cvetnič, Maribor, Maribor 2001, str. 26 (dalje: Radovanovič,
Cvetnič, Maribor). 23
Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 183.
11
knezu skušali doseči prepoved kmečke trgovine in tako je ta npr. leta 1604 izdal
na patent, po katerem so kmetje smeli prodajati le svoje pridelke in kupovati le
tiste, ki so jih potrebovali zase.24
Najpomembnejša trgovina je bila še naprej vinska, sledile so trgovina z žitom,
železom, usnjem in s steklom. Tudi od velikih trgovcev so sedež v mestu še naprej
imeli le trgovci z vinom.25 Mestu bistvena prelomnica poleg požarov je seveda
tudi kuga v letih 1680–82. Pravzaprav so informacije o raznih boleznih
epidemičnega obsega, prisotnih v samem mestu, na voljo od prve polovice 16. st.
naprej, saj je npr. osmansko obleganje sem zaneslo tudi hujši pojav kuge. Po
številu epidemičnih napadov je prednjačilo naslednje 17. st. Lahko zatrdimo, da
so bile bolezni ena od najprepoznavnejših konstant mestnega vsakdanjika. Po
številu umrlih je kuga 1680–82 postala najhujša zgodnje novoveška lokalno-
populacijska katastrofa.26
Razcvet prometa je pripomogel tudi k temu, da so se primestja proti koncu 18. st.
razvila v prava predmestja. V mestnem jedru že v predhodnem stoletju niso več
nastajale nove ulice, se pa začnejo te v virih zmeraj pogosteje pojavljati
poimensko. Mesto je v drugi polovici 18. st. doživelo tudi več prelomnic na
področju uprave. Najprej je bilo leta 1752 izbrano za glavno mesto okrožja
(kresije) med Muro in Dravo, ki se je kmalu poimenovalo po svojem sedežu. Le ta
je z nastavitvijo kresije dobil naziv Okrožno mesto Maribor ob Dravi, mestnim
oblastem pa je bila postavljena nadrejena instanca, okrožni glavar. Leta 1782 je
Maribor izgubil status utrdbe in s tem obvezo do vzdrževanja obzidja. Kljub temu
je bilo v mestu od leta 1776 več vojaštva, tako je zaradi njegove lege ob
pomembnih prometnicah kot zaradi šest let prej uvedenega naborništva.27 Med
jožefinskimi reformami je vojska zasedla vse cerkve v mestu, z izjemo župnijske,
in del samostanskih dvorov, tudi zaradi neobstoja namensko grajenih vojašnic.
Stalno posadko je Maribor sicer dobil že v prvi polovici 18. st. z dragonskim
polkom grofa Bussega, po napoleonskih vojnah pa je bil leta 1817 v mestu
24
Andrej Hozjan, Mariborsko mesto med 16. in 18. stoletjem, SHS, l. 6 (2006) št. 2-3, str. 310
(dalje: Hozjan, Mariborsko mesto). 25
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 23. 26
Hozjan, Mariborsko mesto, str. 311. 27
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 25
12
nastajen 47. linijski pešpolk, kasneje poimenovan Kinsky, po generalu grofu
Kinskem.28
Uradništvo se je znova povečalo v desetletju pred jožefinskimi reformami, ko je
mesto postalo sedež bankalnega inšpektorata, pristojnega za mariborsko in celjsko
okrožje, kasnejše (1833) cesarsko-kraljeve kameralne okrajne uprave. Za mestno
upravo mestnega sodnika ter dvojni, notranji in zunanji svet se je po letu 1785
dokončno uveljavil naziv magistrat. Zadnji mariborski mestni sodnik je bil Jožef
Remitz (1792–1797), ki mu je sledil prvi župan, trgovec Jožef Altmann. Prvi novi
župan po odpravi fevdalizma je postal Otmar Reiser (1850–1861), ki je sledil
odstopu Alojza Gomilschegga. Mesto je obenem leta 1737 ali 1745 moralo prvič
naložiti svojo zemljiško knjigo, prvo kartiranje pa je bilo izvedeno ob naložbi
novega franciscejskega katastra v letih 1824–1825.29
S pojavom merkantilizma na začetku 18. st. je tudi Maribor doživel svoj razcvet v
gospodarskem življenju. Ko je dal cesar Karel VI. zgraditi trgovsko cesto Dunaj-
Maribor-Slovenska Bistrica-Ljubljana-Trst, se je Maribor ponovno uveljavil kot
križišče, ki je združevalo sever z jugom, ter zahod ̶ z alpsko trgovsko potjo na
Koroško̶ z vzhodom.30
Slika 2: Mariborski grad z jugo-vzhoda
28
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 25. 29
Janez Cvirn, Oris zgodovine Maribora 1750-1850, SHS, l. 6 (2006), št. 2–3, str. 338. 30
Mlinarič, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, str. 178.
13
2 OBE MARIBORSKI ZEMLJIŠKI GOSPOSTVI
2.1 Gospostvo Gornji Maribor
Oktobra leta 1164 se je v pravkar novozgrajenem gornjem mariborskem gradu
mudil dedič leta 1147 umrlega Bernarda Spanheima Otokar III. (V.) Traungav. On
je na Piramidi postavil utrdbo ter na reki Dravi brod nadomestil z mostom in s tem
povezal svoje novo pridobljene posesti v Podravju in na območju pod Pohorjem.31
Listina, ki je bila tedaj izpričana in zapečatena na samem gradu, govori, da je le-ta
s šentpavelskim samostanom izmenjal posesti in tako v trajno last prejel dve
kmetiji pod gradom. V sami listini se prvič pojavljajo plemiči Črešnjevski,
Polskavski iz Spodnje Polskave in Pohorskodvorski. Upravnik vladarjevega
mariborskega zemljiškega gospostva je bil tedaj Hartvik.32
Njegova osebna vloga je začela upadati že pod Bernardovimi nasledniki
Traungavi. Že v drugi polovici 13. st. je mariborska meščanska naselbina po
pomenu že prehitela grad in mu vrnila drugorazredno vlogo. V Mariboru ni
veljalo, da sta grad in mesto neposredno povezana, tako kot na primer na Ptuju, v
Ljubljani in Gradcu, pomembno je bilo zgolj, v čigavem lastništvu je bil. Glavna
njegova naloga je bila varovanje edinega prehoda čez Dravo v 12. in 13. st., za
deželnega kneza. V tej vlogi ga je v tretji četrtini 13. st. zamenjalo mesto
Maribor.33
Grad je postal središče traungavske posesti, ki so jo do leta 1182 vodili njegovi
upravniki. Kot deželnoknežji ministeriali se pojavijo leta 1183 plemiči
Mariborski, ki postanejo poznejši gospodje. Z izumrtjem Traungavcev leta 1192,
ki so jih zamenjali Babenberžani, se je upravno središče Podravja preselilo iz
Gradca, kamor je prišlo leta 1147, na Dunaj. Babenberžani so na zahodni strani
trga sezidali nov gradič/dvor, ki postane nov sedež uprave prostranega
mariborskega zemljiškega gospostva. Zaradi najustreznejše prometne lege so ta
dvor zgradili na Lebarjih (širša okolica današnjega stadiona). Cesta, ki je potekala
skozi trg, je prav na tem mestu zapuščala Maribor v smeri proti Koroški in prek
31
Petko Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, mestni špital in verske ustanove v popisu hiš
1754, diplomsko delo, FF UM, Maribor 2013, str. 6 (dalje: Čakrevski, Mariborski zemljiški
gospostvi). 32
Jože Curk, Grad Gornji Maribor, ČZN, l. 58- n.v. 23 (1987), št. 2., str. 243–244. 33
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 6.
14
Rošpoha na sever. Nato so na teh novopridobljenih posestih izvedli
reorganizacijo.34
Okoli leta 1200 se je mariborsko zemljiško gospostvo razdvojilo na zgornje, s
sedežem na Piramidi z deželnimi ministeriali Mariborskimi, in na prostranejše
spodnje neposredno deželnoknežje in visoko-sodno z upravniki, s sedežem na
zahodni strani trga pri prometnih Lebarjih. Razsežnost Spodnjega grajskega
gospostva in življenja v njem spoznamo v 13. st., najbolj iz urbarjev. Zgornjemu
gospostvu, ki je bilo manjše, se je po letu 1211 pridružila pristava pod njim. Še
naprej so ga upravljali upravniki iz omenjenega dvora v današnji Gospejni ulici,
ki je imel pristavo in klet na vogalu Slovenske in Gosposke ulice. Od leta 1641 sta
gospostvi imeli skupnega gospodarja in sta eno ob drugem obstajali do leta 1848.
Od razdelitve mariborskega gospostva na dva dela se je večja pozornost
namenjala bogatejšemu Spodnjemu gospostvu.35
Leta 1213 je bil ministerial štajerskega deželnega vojvode Ulrik I. Med leti 1193
in 1220 je njegova mačeha Kunigunda šentpavelskemu samostanu podelila dve
kmetiji. Kunigunda je bila mati Gotfrida I.; žena slednjega in njuni trije sinovi
Konrad II., Ulrik II. in Gotfrid II. So tudi žičkemu samostanu izročili dve kmetiji
v Slovenskih Konjicah. Med letoma 1254 in 1256, v dobi madžarske vlade na
Štajerskem, je bil Gotfrid celo sodnik, deležen posebnega ugleda. Njegov sin
Gotfrid III. je leta 1260 sodeloval v boju med Madžari in Čehi. Brat Gotfrida III.,
Kolon Mariborski, je bil leta 1276 med vladarjevimi ministeriali, ki so obljubili
zvestobo kralju Rudolfu Habsburškemu. Vse 13. st. je bilo zaradi odprodaj,
podelitev in darovnic zelo pestro in je močno vplivalo na posest Zgornjega
gospostva. Prejemniki oziroma kupci so bili med drugim tudi salzburška
nadškofija, nunski samostan v Radljah in mariborski minoriti. Leta 1291 so se
gospodje Mariborski udeležili pohoda na Madžarsko.36
Tudi 14. st. so zaznamovale prodaje in podelitve posesti raznim samostanom in
drugim. Vendar so za to stoletje znani tudi nakupi novih posesti. Leta 1382 je s
smrtjo njegove hčere in dedinje Gotfrida VI., Marjete, rod Mariborskih gospodov
34
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 6. 35
Jože Koropec, Mariborski grajski zemljiški gospostvi, v: Maribor skozi stoletja, Razprave I,
Maribor 1991, str. 144 (dalje: Koropec, Mariborski grajski zemljiški). 36
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 7.
15
izumrl. Leta 1379 je Viljem Ostrovrhar-Svibenski z vladarjevo odobritvijo
obdržal mariborsko zemljiško gospostvo v fevdu. Med drugim je leta 1382 prejel
šentpavelske fevde na Slemenu, ki so bili vezani na Zgornje gospostvo. Vladar je
leta 1386 gospostvo zastavil za 400 funtov Hugonu Devinskemu. Njegovega
naslednika Rajprehta Devinskega je še pred letom 1399 zamenjal Rudolf
Walsee.37
Walseejevi upravniki zemljiškega gospostva so bili leta 1411 Jakob Trapp in od
leta 1417 Trappova sinova Friderik in Jakob. Še pred letom 1428 je Rudolfa
Walseeja nasledil Rajnpreht, ki je leta 1434 grad temeljito popravil in vodil
gospostvo še leta 1443. Kot del Zgornjega gospostva se leta 1445 pojavijo trije
ribniki. Leta 1450 je bil upravnik gospostva Lenart Aspach, leta 1455 Andrej
Trautmannsdorfer in še pred letom 1462 Ožbalt Grassel, ki si je ob koncu
upravljanja prisvojil del grajskega orožja. Med letoma 1456 in 1462 je sodišče
izročilo gospostvo Frideriku Grabnu, po njegovi smrti pa sinu Ulriku.38
Ta sta namreč Walseejem posodila 1200 funtov in tako bila njihova glavna
upnika. Zgornje gospostvo je v letu 1462 zajemalo: oborožen grad z vinogradom
in s travnikom na Grajskem hribu, pristavo z njivami, travnike in gozdove ob
Pesnici, pet domcev v mestu, domce in posesti na Pobrežju, na Studencih,
gorninske vinograde, posesti v Dragučovi, v Vosku, v Ročici, v Cirknici, v
Stolnem vrhu, na Kozjaku, v Lajteršperku, v Podigracu, v Vidiganu, v Gačniku,
na Slemenu, pri Bistrici in Bresternici, pri Viltužu, v Razvanju, v Hočah, v
Dobrovcih, v Zgornjem Radvanju, župo Pohorje in dvor v Podovi. Leta 1469 se je
gradu in mesta pod njim za nekaj časa polastil upornik zoper cesarja, Andrej
Baumkircher.39
V času turških vpadov leta 1477 je bil Ulrik Graben vladarjev mariborski glavar,
vladarjev vojaški poveljnik. Za krajši čas je bil leta 1480 Maribor oblegan od
Madžarov in Matije Korvina. Ulrika je leta 1489 nasledil Volfgang Graben, ki si
je lastil gospostvo še leta 1516. Od leta 1490 je bil v Grabnovem imenu upravnik
gospostva Svikart. Gospostvo si je med letoma 1522 in 1531 lastil Viljem Graben.
Ta je za svojo hišo v mestu v letih 1523–1524 plačal letni davek v višini 7
37
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 7. 38
Prav tam, str. 8. 39
Prav tam.
16
srebrnikov. Leta 1527 so morali zemljiški gospodje prijaviti odrasle osebe za
davek – glavarino. Odrasle osebe so živele na zemljiških posestih Zgornjega
gospostva: Pohorje, Hoče, Košaki, Rošpoh, Neudorf nad Wildonom, Studenci,
Viltuš, Srednji Podigrac, Dobrovce, Vinarje, Cirknica, Ormož, Vidigan, Zgornji
Brebovnik, Bratonečice, Šalovci, Stara Nova vas, Kronova, Bunčani, Hvaletinci,
Jakobski Dol in Dragučova. Na teh posestih je bilo skupaj 267 podložniških
družin, pri katerih je živelo kar 109 gostačev. Leta 1528 je grad ob udaru strele
pogorel, zato ga je zasilno popravil takratni upravnik Gregor Mundiak. Leta 1542
so izvedli imenjsko cenitev, ki sta jo opravila Andrej in Jurij Sigmund Graben.40
Ocenitev je bila sledeča: pogorel grad 600 goldinarjev (gld), vinogradi 820 gld,
njive 500 gld, dva vrta 75 gld, travniki ob gradu in Pesnici 750 gld, pet gozdov
600 gld, trije ribniki 150 gld, ribolovna pravica 75 gld, desetina pri Križevcih z
200 gld ter dominikalije s skoraj 39 imenjskimi (im.) funti. Brata sta dohodke
mariborskega gradu javila skupaj z dohodki gradu Kronberg pri Riegersburgu, ki
sta ga prav tako imela v lasti. Zgornjemu gospostvu je bilo leta 1542 podložnih
283 družin, kar je 16 družin več kot leta 1527. Te družine so živele v 23 krajih.
Zgornje gospostvo je urada Pohorje in Dobrovce prejelo od Pohorskega dvora,
urad Viltuš pa od viltuškega gospostva. Staro novo vas in urad Bunčane so Grabni
pridobili od vladarja že leta 1443, ko še niso bili gospodarji Zgornjega
mariborskega gospostva. Pri Ormožu in na Studencih so stale najrevnejše hiše,
najbogatejše hiše pa so bile v Hvaletincih, na Plaču, v Vurberku, V Dragučovi, v
Cirknici, v Košakih, pri Viltužu in na Pohorju. Dobra polovica vseh hiš je bila
ocenjena na vrednost med 1–5 gld, le pet družin pa je prebivalo v razkošnih hišah,
ocenjenih med 30–50 gld.41
Nekateri privilegirani sogorniki so imeli glede na imenjsko cenitev največje
vinograde, ocenjene med 100–300 gld. Samo ob nekaterih vinogradih je bila
njiva, stiskalnica, klet ali stanovanjska stavba. Gorski vinogradi so bili skupno
ocenjeni na 6736 gld. Leta 1554 je Andrej Graben izgubil pravdo proti
mariborskemu župniku zaradi cerkvene desetine na Lajteršperku. V letu 1556 so
ga kot zadnjega Grabna pokopali v župnijski cerkvi. Nasledila sta ga Volfgang in
Krištof Zwichl. V njunem imenu sta gospostvo upravljala, v letu 1562 umrli,
40
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 8. 41
Prav tam, str. 9.
17
Bolfenk Hochenwart in leta 1565 Baltažar Rotter. Grabnov sorodnik Karel Stadler
je nasledil Zwickhla in si lastil gospostvo od leta 1569. Za obnovo gradu je plačal
nekje med 500 gld in več kot 2000 gld, da je poplačal davčne zaostanke. Leta
1573 je mestu v zameno za letno plačanih 600 srebrnikov izročil opekarno v
Melju. Nasledil ga je sin Franc, ki ga je kmalu nasledil mož njegove vdove,
Krištof Teuffenbach. Stadlerjevi upravniki so bili: Klemen Welzer leta 1570, Jurij
Gabelhamer leta 1582, Peglič leta 1584, nato Janez Stubenwoll. Klemen Welzer je
gospostvu načeloval tudi še med letoma 1587 in 1589.42
V začetku 17. st. je bil grad prazen, leta 1605 pa je bil prepuščen mestu. Odtlej je
bila v njem občasno nameščena s topom oborožena mestna vojaška posadka. Leta
1611 je bilo njegovo obzidje ocenjeno na največ 2500 gld, stavbišče puste
pristave na 300 gld in gozd na 1200 gld. Gospostvo je leta 1612 dedoval Gal
Racknitz, ki pa je moral leta 1629 zaradi evangeličanstva zapustiti deželo.
Gospostvo je od njega odkupil mladoletni Vid Žiga Herberstein, katerega skrbnik
je bil Gotfrid Stübich. Jurij Jernej Khiessl, kočevski grof in gospodar Spodnjega
mariborskega gospostva, je leta 1641 odkupil gospostvo od Stübicha. Gradu je
bilo leta 1648 podložnih le še 61 kmetij, 16 polovičnih kmetij, 59 domcev in nekaj
sogornikov. Poznejša lastnika, do nastopa grofov Brandisov, sta bila še Jurij
Jernejev posinovljenec Janez Jakob pl. Khiessl-Zwickhl in hči Marija Eleonora,
poročena z grofom Ursini - Rosenbergom.43
Od leta 1727 so tu novi lastniki grofje Brandisi, ki pa so grad zanemarili in ga
1784 porušili.44 Preostali material so porabili za obnovo dvorca Betnava, ki je
tedaj že bil prav tako v njihovi lasti, ter za pozidavo treh viničarjev in več opornih
zidov v bližnjih grajskih vinogradih. Na lokaciji, kjer je nekoč stal grad, so
postavili spominsko piramido, ki so jo leta 1821 odstranili in na njenem mestu
zgradili Marijino kapelo.45
42
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 8. 43
Prav tam, str. 9–10. 44
Jože Curk, Mariborski grad, Maribor 2007, str. 13 (dalje: Curk, Mariborski grad). 45
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 10.
18
2.2 Gospostvo Grad Maribor
Spodnje gospostvo, v novoveških virih običajno zapisano kot Grad Maribor, je
bilo glavni naslednik nekdanjega enotnega vladarjevega gospostva. Na začetku je
bilo neprimerno bogatejše od zgornjega. Nadaljnje nastajanje novih gospostev je
sčasoma ožilo tudi njegove razsežnosti.46
Razdelitev na Zgornje in Spodnje gospostvo se je zgodila po letu 1200. Težišče
Spodnjega gospostva je bilo med Mariborom, Lenartom v Slovenskih goricah,
Ptujem in Slovensko Bistrico. Žičkemu samostanu je leta 1207 štajerski vojvoda
podaril vasi Šturmovci in Boršt pri Pobrežju, štiri kmetije v Rogozi in eno v
Nebovi. Od šentpavelskega samostana je vojvoda leta 1211 prejel dve kmetiji pod
zgornjim mariborskim gradom, sedem kmetij pri Radgoni, posest pri Ljutomeru,
ki so jo imeli deželnoknežji ministeriali v fevdu, ter za podložnike pravico do lesa
iz samostanskega gozda nad Dravsko dolino.
Mariborski urad oziroma vladarjevo gospostvo so v 13. st. vodili
upravniki/praepositus Markvard de Boseth 1207, officialis Rudger 1213 in 1217,
officiales: Waizen 1243, Markvard 1250 in 1267 ter Biel 1290. Njim v pomoč so
bili: desetinar/decimator 1217, 1243 kletarji/magister cellarii, claviger Konrad
1207, Ru(d)ger 1220–1224 in Oton 1243, prekoni/precones – vodje uradov in
župani med 1220 in 1230, šefon/schepho 1267 in gorninski mojster/perchmaister
1290. Spodnje gospostvo (OfficiumMarchpurch) je bilo razdeljeno na štiri urade
(officia) in Pohorsko županijo (SupaniaPocher):47
– V Henrikovem uradu je bilo v 19 krajih na Dravskem polju med Pekrami,
Pragerskim in Ptujem 256 kmetij in 2 polovični kmetiji;
– V Liutoldovem uradu je bilo v osmih krajih med Mariborom in Šentiljem 138
kmetij in tri polovične;
– V Ulrikovem uradu je bilo v devetih krajih pri Lenartu117 kmetij;
– V dravinjskem uradu je bilo v 14 krajih ob Dravinji okrog Poljčan 157 kmetij;
– V pohorski županiji je bilo v 17 krajih pri Slovenski Bistrici 193 kmetij in ena
polovična kmetija.48
46
Koropec, Mariborski grajski zemljiški, str. 77. 47
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 10. 48
Prav tam, str. 11.
19
Leta 1181 se omenja prvi upravni dvor v admontski davčni knjigi. Omenja se kot
Spodnji grad (oppiduminferius), ki je ob razdelitvi gospostva na zgornje in
spodnje leta 1200 postal sedež takrat ustanovljenega spodnjega gospostva. Aprila
leta 1450 je grad v velikem mestnem požaru pogorel. Njegovo popravljeno
poslopje so še leta 1570 uporabljali kot skladišče in klet, čeprav se leta 1460
omenja kot opuščeni grad. Leta 1601 je poslopje skupaj s senikom ponovno
pogorelo. Deželni knez Ferdinand II. ga je leta 1609 podaril dolgoletnemu
upravniku spodnjega gospostva Janezu Juriju Scheuu in njegovi ženi Benigni v
svobodno in dedno lastnino s pogojem odkupne predpravice.49
Prav na tem mestu je Scheu sezidal manjšo hišo s hlevom in skednjem ter uredil
vrt, ki je mejil na vzhodu na Gospejno ulico, na zahodu na mestno obzidje, na
severu na Slovensko ulico in na jugu na jezuitsko posest. V prvi polovici 13. st. je
bilo na to gospostvo vezano tudi celotno sodstvo nekdanje Podravske mejne
grofije. Vladar je visoko-sodne pravice južno od Drave izročil še pred letom 1248
v fevd Konjiško-Rogaškim, ki so iz tega ustvarili zbelovsko deželsko sodišče. Od
mariborskega deželskega sodišča se je po letu 1265 odcepil del arveškega sodnega
okoliša, leta 1445 se je odcepilo žlemberško deželsko sodišče, in leta 1628 sodni
okoliš v Strassu (do Pesnice).50
Leta 1497 je vladar pravico do mariborskega visokega sodstva podelil mestu
Maribor, ki je to pravico prevzelo od gospostva. Za mesto Maribor je bilo
deželsko sodišče velika pridobitev, saj je prinašalo lepe dohodke in razširjalo
mestno sodno oblast. Mesto je tako lahko preganjalo prepovedano podeželsko
trgovino in obrt. V Slovenskih goricah so lahko meščani mesta Maribor
uresničevali staro določbo, ki je prepovedovala nastanek trajnih trgovskih jeder v
pasu štirih milj (okoli 26 kilometrov) okoli mesta. Podeželsko obrt niso zatirali le
v imenu mesta, temveč tudi kot deželsko sodišče. Vladar je že v 13. st. oddajal ali
zastavljal dele posamičnih posestnih uradov, dohodke od kleti, cerkvene desetine
na Dravskem polju, in od deželskega sodišča.51 Od leta 1462 naprej pa je oddajal
kar celotno gospostvo, sprva gospoščinskim upravnikom za letno od 650 do 900
funtov, od leta 1493 naprej pa pravim zakupnikom. Najuspešnejši med njimi so
49
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 11–12. 50
Prav tam. 51
Prav tam.
20
bili Adam in Katarina Svetkovič, ter Gregor in Janez Regal (1514–1533–1572).
Mestni grad kot sedež spodnjega gospostva so v imenjski cenitvi leta 1542 ocenili
na vrednost 900 gld, stari grad ob Gospejni ulici na 59 gld ter celotno gospostvo
na 40.500 gld oziroma na 405 im. funtov.52
V letih 1466 in 1467 je gospostvo moralo oddajati veliko denarja za dela na
Schlossbergu v Gradcu. Janez Hafen je od vladarja leta 1478 v zameno za 300
funtov letnega plačila najel pravico do pobiranja davka na pijače na ozemlju
mariborskega deželskega sodišča.53
Turški vdori so vladarja prisilili, da je leta 1478 začel s pospešeno gradnjo novega
središča spodnjega zemljiškega gospostva. Aprila je cesar Friderik III. naslovil
pismo poveljniku gornjega gradu in od njega zahteval, da naj v mestu poruši nekaj
hiš ter namesto njih pozida nov dvorec. Sprva je na vogalu današnje Gosposke in
Slovenske ulice stal stari upravni dvor. Nov grad oziroma dvor so začeli zidati pri
Ulrikovem mestnem stolpu v severovzhodnem delu utrjenega mariborskega mesta
in v bližini Graških mestnih vrat. Vladarjevi podložniki, ki so živeli od mesta v
oddaljenosti do šest milj (okrog 39 km), so morali od leta 1482 s tridnevno tlako
mesto oskrbovati z lesom. Zaradi tlake so bili oproščeni mitnine pri nakupih v
mestu. Od leta 1497 je vladar dvorec dajal v najem, pozneje pa v zajem.54
V letu 1499 so spisali zelo zgovoren urbar za spodnje gospostvo s podložniki v
kakšnih 90 krajih okoli mesta. 1535 in 1536 je mariborsko mestno vodstvo
izvedlo na terenu popis družin v okviru njemu že tretjino stoletja zaupanega
mariborskega deželskega sodišča in sestavilo popis okoličanov, ki so bili dolžni
opravljati tlako za mesto. Zadnja tri desetletja 15. st. je bilo gospostvo ali v
zastavi ali v zakupu. Sedež njegove uprave se je selil iz lebarskega propadajočega
gradu prek zasilnega dvora v mestu v nov grad, zamišljen kot protiturška trdnjava.
Odličen vir za spodnje grajsko gospostvo je imenjska cenitev iz leta 1542.
Urbarialna in dominikalna posest na podeželju, s kakšnimi 300 podložniškimi
družinami, in 500 gorninskih vinogradov ter nekaj mestnih posesti, je bila
ocenjena skupno z okoli 400 im. funti.55
52
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 12. 53
Prav tam. 54
Prav tam. 55
Koropec, Mariborski grajski zemljiški, str. 144–145.
21
Vladarjev upravnik in vrhovni kletarski mojster spodnjega gospostva je bil med
letoma 1493 in 1497 Klavž Lisnik. Takrat je gospostvo imel v zakupu Jurij
Gloyacher. Po smrti Lisnika je vlogo upravnika in kletarskega mojstra za tri leta
(1497–1500) prevzel Henrik Seepach.56
Spodnje gospostvo je takrat zajemalo 27 krajev s 320 podložniškimi družinami. Ti
kraji so bili: Zgornja Gorica, Zlatoličje, Zgornje Pobrežje, Pekre, Orehova vas,
Osek, obojno Vukovje, Zamarkova, Zgornje in Spodnje Partinje, Žice, Trotkova,
obojni Žerjavci, Varda, Breznik, Plintovec, Štajnpah, Gaj, Zgornja Kungota,
Kresnica, Jurovski Dol, Vajer, Lebarje in Rošpoh.57
Novembra leta 1513 je mesto prizadel požar. Komisarji so tedaj vladarju
predlagali, naj mesto za dobo naslednjih šest let namesto 399 funtov letno plačuje
le 200 funtov davka in sodnine deželskega sodstva. Med letoma 1523 in 1532 je
bilo spodnje gospostvo v sporu z mestom zaradi gozdov na Pohorju. V drugi
polovici 16. st. je gospostvo skupaj s konjiškim prevzel v zakup za 22.000 gld
Janez Regal. Ta ga je takoj zastavil najprej Janezu Valvasorju in za njim Janezu
Khiesslu. Potem je leta 1571 gospostvo prevzel v zakup Klemen Welzer, za njim
pa leta 1573 Gašper Raab. Ker je bil vladar Janezu Khiesslu dolžan 25.000 gld,
mu je leta 1575 prepustil gospostvo v zakup za štiri leta. Khiessl bi letno na račun
dolga smel obdržati 1750 gld, oddajati pa bi moral 650 gld, stoštartinov vina in od
podložnikov pobran davek. Khiesslov upravnik je bil med letoma 1582 in 1594
Miha Naglič. Med leti 1584 in 1591 je Khiessl porabil okoli 5200 gld za obnovo,
popravilo in izboljšavo grajske stavbe.58
Janez Khiessl je leta 1585 vladarju posodil dodatnih 15.000 gld s 6 % obrestmi,
zato mu je ta gospostvo priznal dosmrtno. Prav tako pa so pravico do gospostva
ohranili njegovi dediči za 24 let. Leta 1589 je bil zakupnik zaradi meje v sporu z
ptujskim zemljiškim gospodom. Gospostvo je leta 1593 prevzel Volfgang
Schranz, ki mu je bil Khiessl dolžan majhno vsoto denarja. Po njegovi smrti leta
1594 je gospostvo v zakup poskušal prevzeti Tannhausen, vendar ga je obdržala
Schranzeva vdova Marjeta zase in za svoje dediče. Leta 1595 je bil upravnik
gospostva Lovrenc Vasič, med letoma pa 1596 in 1615 Janez Scheu, ki je za svoje
56
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 12. 57
Prav tam, str. 13. 58
Prav tam.
22
delo prejemal letno plačo 350 gld. Še naprej so si podložniki pridobivali kmetije v
kupno-pravno posest. Leta 1602 je gospostvo zamenjalo nekaj podložnikov s
ptujskim zemljiškim gospostvom in tako zaključilo mejne spore. Za večino 17. st.
velja, da je bilo spodnje gospostvo v lasti družine Khiessl. Leta 1608 je gospostvo
v zastavo za 12 let prejel Vid Khiessl, potem ko je vladarju posodil skupaj 55.000
gld. V Špilju je zgradil klet in kaščo, kamor bi se naj stekali pridelki iz
tamkajšnjih delov njegovega novega gospostva.59
Od leta 1612 je v vlogi zakupnika nastopal Vidov brat Janez Jakob Khiessl. Grof
Eggenberg je med letoma 1612 in 1613 v Ernovžu od mariborskega deželskega
sodišča poskušal odtrgati ozemlje od črte Weitersfeld-Polička vas-Jarenina-
Pesnica-Jurski Vrh, kar pa mu ni uspelo. Khiessl se je med letoma 1615 in 1621 z
mestom pravdal zaradi pohorskega gozda, kar se je končalo z odločbo, da sme
gospostvo sekati le za lastne potrebe. Mariborsko mitnico in deželsko sodišče, ki
sta bila do takrat več kot sto let v zakupu oziroma v lasti mesta, je Janez Jakob
Khiessl prevzel leta 1619. Po izteku 12-letnega zakupa je Khiessl dobil v last
gospostvo za 80.000 gld. Hočki cerkvi je leta 1623 podaril dva vinograda.60
Leta 1641 je njegov sin Jurij Jernej Khiessl kupil Zgornje mariborsko gospostvo
in ga tako po več kot 440 letih ponovno združil s spodnjim. Leta 1652 je branil
obseg mariborskega deželskega sodišča, pozneje pa tudi ribolovne pravice. Leta
1657 umrlega Khiessla je nasledila njegova vdova Ana Marija. V pomoč ji je bil
upravnik Jurij Marčinko do njegove smrti leta 1667. Ano Marijo je nasledil njen
posinovljenec Janez Jakob Khiessl, rojen Zwickhl, ki je leta 1677 kupil gospostvo
Betnavo in dve leti kasneje za 14.000 gld še gospostvo Gromberg nad Zgornjo
Polskavo. Med letoma 1686 in 1727 si je gospostvo lastila Janezova hči Marija
Eleonorapor Ursini-Rosenberg. Njeno premoženje (gospostva in posesti) je bilo
leta 1686 ocenjeno na skupno 878,5 im. funtov, od teh le Spodnje gospostvo na
443 im. funtov, Zgornje gospostvo s Fahrenbergom pa na 213 im. funtov.61
Lastnik gospostva je leta 1727 postala spodnje tirolska grofovska družina Brandis
(1727–1876). Prvi lastnik gospostva iz te družine je bil med letoma 1727 in 1746
59
Čakrevski, Mariborski zemljiški gopostvi, str. 13; Koropec, Mariborski grajskizemljiški, str.
117. 60
Čakrevski, Mariborski grajski zemljiški, str. 14. 61
Prav tam.
23
grof Jakob Franc Adam Brandis. Po njegovi smrti leta 1746 ga je nasledil Henrik
Franc Adam (umrl leta 1790). Leta 1754 so bile v spodnjem gospostvu popisane
403 podložniške hiše, od katerih jih je bilo 94 pri gorninskih vinogradih.62 Ko je
Henrik Franc Adam umrl kot zadnji v starejši mariborski grofovski veji, so
njegove posesti pripadle mlajši tirolski glavni veji Brandisov. Grofa Adam (roj.
20. oktobra 1787) in Klemen Henrik Adam (roj. 28. oktobra 1792) sta si posesti
razdelila tako, da je prvi dobil gospoščini Grad in Gornji Maribor, drugi pa
Betnavo, Gromberg in Bukovec.63
Marijino svetišče na hribu Piramida je sedaj pomnik na nekdanji mariborski grad.
Podložniške družine obeh mariborskih grajskih zemljiških gospostev so skozi
stoletja s svojo ustvarjalnostjo in marljivostjo mnogo bolj prispevale tudi za rast
mesta Maribora.64
Slika 2: Grad Gornji Maribor konec 17. stoletja
62
Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 14 in 15. 63
Rudolf Gustav Puff, Maribor, Založba Obzorja, Maribor 1999, str. 138 (dalje: Puff, Maribor). 64
Koropec, Mariborski grajski zemljiški, str. 132.
24
3 MESTNA UPRAVA, CERKVENE IN REDOVNE USTANOVE
3.1 Mestna uprava
Prvi predstavniki mestne samouprave – v srednjeveškem pomenu besede – so v
Mariboru izpričani v zadnji četrtini 13. st., s prvo poimensko omembo mestnega
sodnika Walkerja (Walkerus) v listini iz leta 1273. Tedaj je ob sodniku omenjenih
tudi osem meščanov, desetletje zatem pa zapriseženci in skupnost meščanov, v
kasnejših funkcijah mestnih svetnikov in občine. Število zaprisežencev, ki jih je
bilo do dvajset, se je do 15. st. prepolovilo v šestčlanski (notranji) mestni svet.
Mestni sodniki in svetniki so bili voljeni izmed bogatejših in vplivnejših
meščanov, v primeru Maribora iz vrst bogatejših obrtnikov. Mestnega sodnika kot
najvišjega predstavnika mesta je potrjeval mestni gospod, v Mariboru torej
deželni knez. Reprezentančna in upravna zgradba mestnih oblasti je bila mestna
hiša ali rotovž (Rathaus), ki je med 14. in 16. st. kar trikrat zamenjala lokacijo,
preden se je ustalila na današnji. Poseben primer meščanske solidarnosti je
predstavljal sredi 14. st. ustanovljen (mestni) špital.65
V 14 in 15. st. se je mesto znotraj obzidja širilo, izven njega pa so se na obeh
bregovih reke razvila Koroško, Ulrikovo in Magdalensko predmestje. V prvi
polovici 14. st. so se pojavila prva poimenovanja ulic oz. Trgov – današnjih
Glavnega trga (Trga – Marcht) leta 1315, Lekarniške ulice (Mala cerkvena ulica –
Wenig Chirchgazzen) leta 1330 in Žičkega prehoda (ulica samostanskih bratov
(Prudergasse)) leta 1346. Pozidava južne polovice mestne terase, ki se je širila od
zahoda proti vzhodu, vzdolž smeri Koroška cesta-Glavni trg- Židovska ulica, je ta
del mesta zapolnila do začetka 14. st.66
Pozidava severne polovice je nato intenzivno potekala v 14. st., znova od zahoda
proti vzhodu, vendar zahodna polovica današnje Slovenske ulice ni bila pozidana.
Za povezavo med obema deloma so služile današnje ulice Gospejna, Lekarniška
via Glavni trg, in Barvarska ulica ter Gosposka in Vetrinjska.67
Administrativno-oblastna podoba mesta se je od poznega srednjega veka le bežno
spremenila. Mestni gospodar je ostal deželni knez iz družine Habsburžanov, ki je
65
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 140–141. 66
Prav tam. 67
Prav tam, str. 142.
25
do konca 18. st. vsako leto potrjeval mestnega sodnika in svetnike. Njegove sodne
pristojnosti na tukajšnjem deželskem sodišču, vezanem na Zgornje mariborsko
gospostvo, pa so vsaj od 1497 naprej za dobro stoletje prešle v last mesta.
Pridobitev deželsko-sodnih pravic je bila dolgoročno gledano odlična poslovna
poteza mestnega vodstva, potem ko jih je že nekaj desetletij pred tem imelo v
zakupu. Denar so najverjetneje dobili od pristojbin za številne kupoprodajne
pogodbe, ki so jih prav preteklo leto 1496 sklepali pred mestnim sodnikom
mariborski in drugi ljudje, preden so zapustili mesto in deželo. Mestni sodnik je
torej opravljal dve važni funkciji, a le do leta 1619, ko je bilo mesto, očitno v
hudih denarnih stiskah, primorano prodati pravico do deželskega sodstva hkrati z
mestno mitnico Janezu Jakobu Khislu.68
V upravljanju so sodniku pomagali višji poklicni funkcionarji kot mestni pisar,
sodnik oz. mestni advokat, blagajnik – od zgodnjega 17. st. komornik, špitalski
mojster in dražbeni zastopnik. Za reševanje ter nadzor sodnih, policijskih,
komunalnih in drugih lokalnih administrativnih zadev je imel sodnik pomoč v
članih širšega zunanjega in ožjega notranjega sveta. Vsi ti so bili za to plačani, saj
so hkrati nadzirali delo mestnih srednjih ter nižjih uslužbencev, od mitničarjev do
nosačev in hlapcev.69
Na mestnem plačilnem spisku so bili nadalje raznovrstni ljudje, npr. ob
duhovnikih v župnijski cerkvi še tamkajšnji glasbeniki, organisti, pevci in seveda
učitelj. Mestna uprava je bila tako največji tukajšnji delodajalec. Zaposlovala je
redno in občasno nastavljene ljudi. Gospodarila je z dohodki, ki so pritekali iz
mnogih naslovov: od rednega mestnega davka, iz dela sodnih glob z mestnega
sodišča (večji del si je pobral mestni sodnik), iz že omenjenih deželsko-sodne
pravice in mestnih mitnic, od mostnin, pristaniških, tržnih, sejemskih ter raznih
drugih dajatev, od mnogih mestnih zemljišč in kmetij na obeh bregovih – npr.
gozda, iz več mestnih proizvodnih obratov – npr. opekarne, apnenic in oglarskih
kop, od prodaje na račun dajatev dobljenih naturalij – npr. vina, poljedelskih
pridelkov ter lesa, iz drugih še srednjeveških ter sproti pridobljenih pravic, npr. za
vzdrževanje določenih cestnih odsekov okoli mesta ali pa iz pridobitve skoraj
vseh beneficijev na področju mesta – slednje jim je krški škof prepustil 1598.
68
Koropec, Mariborski grajski zemljiški, str. 117. 69
Hozjan, Mariborsko mesto, str. 317.
26
Mestni grad se je kot upravni sedež obsežne posesti in kot grofova luksuzna
rezidenca tako znašel v vlogi drugega največjega delodajalca mestnemu
prebivalstvu.70
Veliko je bilo manjših posestnikov in lastnikov vinogradov na okoliških gričih,
med njimi pa so vsekakor prednjačili bogatejši plemiči in meščani, nato mestne
institucije, uradi ter nekateri samostani. Za vladarjeve dohodke, pristojnosti in
naloge v samem mestu in okolici so skrbeli sprva redki tu živeči uradniki, od
katerih je pozneje najpomembnejšo funkcijo opravljal deželnoknežji višji računski
uradnik. Maribor je bil občasno tudi sedež deželne četrti med Muro in Dravo,
večje upravne enote, prvotno oblikovane v 2. polovici 15. st. To četrt je Marija
Terezija spremenila v okrožje – kresijo – in mu tu leta 1752 določila stalen sedež,
kar je pomenilo takojšen porast deželnoknežjega uradništva. S tem je vladar mestu
opredelil njegovo nadaljnjo vlogo regionalnega administrativnega centra. Deželno
uradništvo je bilo tako vseskozi navzoče z deželnimi davkarji, zdravniki, s
cestnimi in z drugimi inšpektorji, z že omenjenim deželnim poštarjem in z
drugimi. Na Betnavi delujoči luteranski učitelj, predikant, kantor in pomožno
osebje ter nekaj časa celo štirje knehti za njegovo varstvo so prav tako bili vsi na
plačilnem spisku dežele.71
Iz generacije v generacijo je naraščal tu živeči uradniški sloj raznih oskrbnikov,
uradnikov, pisarjev, gorskih mojstrov in drugih. Ti – danes bi jim rekli managerji
in varuhi premoženja – so občasno ali stalno zaposlovali kar lepo število mestnega
prebivalstva. Marsikateri lastnik posesti seveda ni živel v mestu, zato mu je bila
nastavitev upravnika s pomožnim osebjem nujen ukrep. V ekonomiji mesta se je
to še kako poznalo, a je imelo dvojno plat: vsi ti so bili odvisni od najrazličnejših
domačih potrošnih obrtnih izdelkov, hkrati pa so z njihovim delom iz mesta
oziroma iz okolice odhajale večje količine naturalij in drugega bogastva,
spremenjenega v denar.72
Cerkveno upravo na levem bregu je izvajala mariborska mestna in primestna
župnija sv. Janeza Krstnika s sedežem v osrednji mestni cerkvi in z obširnim
ozemljem, ki je bila od leta 1506 utelešena krški/Gurk škofiji: uradno je naziv
70
Hozjan, Mariborsko mesto, str. 317. 71
Prav tam. 72
Prav tam.
27
mariborskega župnika nosil krški škof, dejanski upravitelj župnije pa je bil njegov
vikar s kaplani. Desni breg je še naprej delno pokrivala župnija sv. Magdalene –
njen sedež so sicer po Sulejmanovem mariborskem obisku za dolgo časa
premaknili v varnejši Limbuš – delno pa župnija sv. Jurija v Hočah. Božjo službo
so opravljali še v več mestnih in primestnih cerkvah ter kapelah, lastno cerkev pa
je imel tudi špital. Cesar Jožef II. je Ulrikovo cerkev pred severovzhodnimi
mestnimi – Graškimi – vrati spremenil v sedež nove župnije. Minoritski menihi so
še naprej živeli na Lentu, delovali pa so tudi v mestni cerkvi. Rekatolizacijsko
vnemo so tu od prve polovice 17. st. poglabljali bratje kapucini. V naslednjem
stoletju se jim le za kratek čas pridružijo še jezuiti in tudi sestre celestinke, nato pa
so od leta 1784 naprej od vseh moških in ženskih redov ostali tu le še minoriti.
Materialno in nepremično bogastvo tukajšnjih katoliških duhovnih ustanov je v
16. st. hitro skopnelo. Luteranstvo jih je dodatno prizadelo v smislu izgube tako
nadaljnjih posesti kot tudi večjega dela vernikov.73
Ker je bil lastnik mestne župnije krški škof precej oddaljen od Maribora in temu
primerno ni izvajal pogostejših dušno-pastirskih obiskov, so si na mesto
njegovega vikarja imenovani župniki svojo službo mnogokrat urejali po svoje.
Prihod strogih kapucinov je dal mestu nov, svojstven pečat. V njihovem
samostanu se je kmalu izoblikovalo intelektualno jedro. Izreden učinek je imelo
tudi njihovo požrtvovalno delo z bolniki v času velike kuge v posebej za to
ustanovljenem lazaretu, čeprav kuga ni prizanesla niti samim bratom.74
Okrožni urad in okrožna vlada
Ustanovitev okrožnih uradov 1748/1750 je dejansko pomenila ureditev izpostav
deželnoknežje centralne uprave in je omogočila osamosvojitev monarha od
deželnih stanov, katerih posredovanje je do tedaj potreboval za vzdrževanje stika
z mnogimi svojimi podložniki. Pod strogim nadzorom okrožnih uradov so bili v
sledečih desetletjih mesta, trgi in stanovanjske zemljiške gosposke naravnost
vključeni v deželnoknežjo upravo.75 Delovanje okrožnih uradov je sovpadalo z
obdobjem pravnega absolutizma, v katerem je bila poudarjena centralna oblast
73
Hozjan, Mariborsko mesto, str. 318. 74
Prav tam. 75
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 8.
28
monarha. Kot upravna oblastva na srednji deželni stopnji so se dokaj dolgo
obdržala.76
S tem je bil ustvarjen birokratski aparat v deželah in to na stopnji, kjer stanovi še
niso imeli svojih oblastev. Okrožni uradi so bili popolnoma odvisni od navodil iz
centra, vodili so jih okrožni glavarji. Na ozemlju Štajerske jih je bilo
ustanovljenih pet, eden tudi v Lipnici, ki ga je leta 1752 zamenjal Maribor. Z
obširnimi kompetencami in s strogim nadzorom nad zemljiškimi gospostvi in
magistrati so okrožni uradi kmalu postali učinkovito orodje deželnoknežje
centralne oblasti. Okrožnim uradom pa se je okrepil pomen predvsem v času
Jožefa II., ko so jim poleg že obstoječih nalog (davčna, vojaška, zdravstvena in
šolska uprava) zaupali še nove (zadeve zemljiškogosposkih podložnikov,
pospeševanje gospodarstva, policijski nadzor). V okviru svojim novih pristojnosti
so okrožni uradi opravljali tudi nadzor nad magistrati trgov in mest. Pri volitvah
svetnikov ter trških sodnikov in županov je bil okrožni glavar običajno osebno
prisoten in je predlaganega kandidata podprl samo, če se mu je le-ta zdel
primeren. Zmanjšanje pristojnosti magistratov je bilo razvidno iz dejstva, da so
slednji morali za vsako najmanjše opravilo preko okrožnih uradov zaprositi za
dovoljenje štajersko Reprezentanco in komoro (Repräsentation und Kammer).77
Okrožni urad Maribor je pričel delovati leta 1750, ko so sedež okraja iz Lipnice
prenesli sem. Kot upravni organ je pokrival več nabornih (upravnih) okrajev in je
predstavljal državno oblast med patrimonialno in deželno upravo. Prvotno okrožje
se je raztezalo od Gleinalp na severu po Muri do hrvaške meje, na jugu oz.
jugovzhodu pa do Drave. V začetku je mariborsko okrožje obsegalo 52, po
razmejitvi pa samo še 34 nabornih okrajev. Na področju okrožja so bila tri mesta
(Maribor, Ormož, Ptuj) in 11 trgov (današnji Arnež (Arnfels), Ernovž
(Ehrenhausen), Ivnik (Eibiswald), Gross St. Florian, Landsberg, Lenart v
Slovenskih goricah, Lipnica (Leibnitz), Ljutomer, Lovrenc na Pohorju, Radlje ob
Dravi in Schwannbeg).78
76
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 8. 77
Prav tam. 78
Prav tam, str. 9.
29
3.2 Cerkvene in redovne ustanove
Minoritski samostan
Minoritski samostan ob Dravi je bil sezidan skupaj s cerkvijo v drugi polovici 13.
st., vendar je bil v času baroka tudi preurejen.79
Do prihoda kapucinov v Graško primestje leta 1613 je bil ta samostan edini v
mestu in primestjih, v starem mestnem jedru pa edini do začetka druge polovice
18. st., ko so v Maribor prišli jezuiti in celestinke. Od prvotne stavbe sta ohranjeni
le še substrakcija južne stene ladje ter zasnova vzhodnega samostanskega trakta,
ki je iz 13. in 15. st. Južni trakt, ki je s starejšim zahodnim delom iz prve polovice
15. st. slonel na mestnem obzidju, je z okoli stoletje mlajšim vzhodnim delom
povzročil prestavitev mestnega obzidja proti jugu. S tem je bil sprožen proces, ki
je do začetka 18. st. ustvaril južno samostansko teraso. V prvi polovici
omenjenega stoletja je bil samostan popolnoma barokiziran in dvignjen v drugo
nadstropje. Samostanu sosednja in k njemu sodeča cerkev Marijinega vnebovzetja
oziroma Naše ljube Gospe je morda še predsamostanskega izvora. Ostenje sedanje
ladje je iz 15. st.80
Okoli leta 1710 so cerkev barokizirali, takrat so podrli stari prezbiterij in zgradili
novega na zahodni strani. Ladjo pa so na novo obokali, razčlenili s pilastri in
venčnimi zidci ter na obeh straneh uredili po tri kapele in nad njimi galerije. Okoli
leta 1770 so po vzoru cerkve v Ernovžu pozidali novo, konkavno razgibano in s
pilastri razčlenjeno glavno fasado na vzhodni strani. Posamezni detajli v
primerjavi z Ernovžem že kažejo na postopno umiranje baročnega zagona in
prehod proti klasicizmu. Fasada se je zaključevala z volutama, ki sta preraščali v
visok zvonik. Po razpustu samostana ob koncu 18. st. so ga podrli, a je dobro
dokumentiran na starih vedutah. Sočasno so preuredili še prezbiterij, ki je dobil
kvalitetne štukature in poslikavo, delo J. Göblerja iz leta 1772. Barokizacijo
samostana, ki je v tem obdobju dobil arkadno dvorišče in drugo nadstropje, so
končali leta 1767, ko je nastala datirana sončna ura na južni fasadi.81
79
Jože Curk, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru 1, ČZN l. 59-n.v. 24, 1981,
št. 1,str. 141 (dalje: Curk, oris 12 najpomembnejših gradbenih). 80
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 230 in 231. 81
Nace Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov v: Arhitektura 18. stoletja, Arheološki muzej
Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 198 (dalje: Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov).
30
Leta 1784 je bil znova povečan in prenovljen, vendar so ga bili redovni bratje v
okviru jožefinskih reform še isto leto primorani zapustiti. Sam konvent medtem ni
bil ukinjen, temveč preseljen v isto leto ukinjeni kapucinski samostan pri Marijini
cerkvi v Graškem predmestju. Tam so menihi prevzeli duhovno oskrbo
novoustanovljene predmestne župnije, ki je veljala za slovensko. Po odhodu
minoritov je stavbo nekdanjega samostana prevzelo vojaštvo, ki je dalo ime
današnjima Vojašniškem trgu in ulici, saj je v stavbi ostalo vse do leta 1927.82
Mariborska stolnica
Najstarejša sedaj obstoječa cerkev v mestu je stolnica, ki je obenem tudi
najstarejša ohranjena mestna arhitektura nasploh.83 Mariborska župnijska cerkev je
bila kot središče mariborske pražupnije zgrajena v času ustanovitve le-te (enkrat v
prvi polovici 12. st.) in je s tem starejša od tržne naselbine, takrat je tudi prvič
omenjena v arhivskih virih. Zavetnik župnije in cerkve je bil sprva apostol Tomaž,
ki se mu je kasneje pridružil še sv. Janez Krstnik, po 13. st. pa se Tomažev
patrocinij ne pojavlja več. Pražupnija je v cerkvenoupravnem pogledu sodila pod
salzburško nadškofijo, po jožefinskih reformah in spremembah škofijskih meja pa
od leta 1786 pod sekovsko oziroma graško škofijo. Pod Lavantinsko je prišla leta
1859, ko je bil v Maribor iz koroškega Šentandraža (St. Andrä) v Labotski dolini
prenesen sedež te škofije. Od leta 1506 je bila mariborska župnija inkorporirana
krški škofiji, z izjemo let 1545–1553, ko je bila v lasti mesta. Pred letom 1506 so
patroni in zavezniki župnije bili deželni knezi.84
V svojih začetkih v drugi polovici 12. st. je bila verjetno romanska enoladijska
cerkev, ki so jo sredi 13. st. povečali v triladijsko baziliko. Poznejše prezidave in
dozidave so romanski značaj stavbe precej zabrisale, vidnejši sledovi pa so se
ohranili iz gotike. Okoli leta 1295 pa so ji prizidali nadstropno kapelo sv.
Katarine. Približno tri desetletja kasneje je bil ob cerkvi postavljen mestni
opazovalni stolp, okoli leta 1520 nadzidan za zvonovo nadstropje. Tedaj je bila
dvignjena in obokana srednja ladja, medtem ko sta bili stranski obokani že v letih
82
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 231. 83
Metoda Kemperl, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na Štajerskem, disertacija, FF
Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 100 (dalje: Kemperl, Korpus poznobaročne). 84
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 170.
31
Slika 3: Mariborska stolnica
1447–1467, ko je bila v Katarinino kapelo vstavljena tudi pevska empora.85 V 15.
st. so nastali visoki prezbiteriji in rebrasti oboki stranskih ladij, okoli leta 1520 pa
oboki glavne ladje. Za renesančno obdobje je pomemebno, da je prispevalo k
preureditvi cerkve po požaru leta 1601, v tem času so tudi dvignili zvonik. Delo je
opravil italijanski stavbenik Paolo de la Porta po letu 1634. V tem obdobju je
imela cerkev renesančno podobo. V tem času je streha pokrivala poznorenesančna
čebulasto-lateranasta streha, ki nam jo kaže prva ohranjena veduta iz okoli leta
1630.86
Sredi 17. st. se je začela barokizacija cerkve, ki pa ni radikalno spremenila stavbe
same, pač pa je prispevala k njeni opremi. Požari v 17. st. so sprožili barokizacijo
stavbe, predvsem pa njene opreme. Znova je bil povišan tudi zvonik, ki je prejel
čebulasto-laternasto streho, cerkvi pa sta bili prizidani dve prečni kapeli in tri
vhodne veže. Sedanjo obliko sta zvonik in streha cerkve dobila v dobi klasicizma,
v letih 1791–1795, medtem ko je cerkev v obdobju historicizma v letih 1857 do
1904 doživela skoraj popolno regotizacijo v smislu tedanjih stilnih idealov.
85
Oman, Mlinarič, SemličRajh, Maribor, str. 170. 86
Jože Curk, Mariborska stolnica, Ljubljana 1978, str. 4 (dalje: Curk, Mariborska stolnica).
32
Prvotna kulturnozgodovinska vrednost je bila cerkvi povrnjena med obnovami
med letoma 1938 in 1969. Nekdanje župnišče s pripadajočimi stavbami zahodno
od cerkve so v letih 1889–1890 podrli in leta 1891 na mestu gospodarskega
poslopja ter njegovega areala z vrtovi in s sadovnjakom uredili park.87
Čeprav so cerkev regotizirali, pri čemer je mnogo izgubila njena bogata baročna
oprema, se stolnica uvršča med najpomembnejše umetnostne spomenike na
slovenskih tleh. Na zunaj se nam predstavlja kot monumentalna stavbna gmota,
tudi njena v višino kipeča notranjščina je nadvse učinkovita. Arhitekturne člene
krasijo gotske plastike, od nekdanjega baročnega okrasja pa so ostali oltarji
mariborskih kiparjev Franca Krištofa Reissa (1699 in 1716) in Jožefa Holzingerja,
ki ga uvrščamo med najplodovitejše ustvarjalce baroka na Slovenskem.
Holzingerjeve so tudi razgibane korne klopi s pozlačenimi reliefi iz leta 1771.88
Okoli cerkve je bilo vsekakor že od začetka pokopališče, medtem ko je v virih
prvič omenjeno leta 1249 ob omembi kostnice s kapelo sv. Mihaela. Slednja je
stala približno na mestu današnjega gledališča. Leta 1783 je bilo preseljeno k
Marijini cerkvi na Lebarjih, kjer je danes stadion Ljudski vrt. V spomin nanj so
prav tu ob stolnici ostali poznogotski svetilnik, steber iz leta 1517 in številne
nagrobne plošče, vzidane v zunanjščino cerkve.89 Te plošče pripovedujejo o
plemiških in meščanskih rodbinah, ki so v Mariboru prebivale med 15. in 17. st.,
zanimive pa so tudi po umetnostni strani kot reliefi s figuraliko in okrasjem.90
Jezuitski kolegij
Kompleks nekdanjega jezuitskega kolegija je nastal v dveh fazah, v letih 1757–
1758 ter med 1767 in 1770. Prva faza je v funkcionalno enoto gimnazije in
rezidence (konventa), najverjetneje pod vodstvom mestnega gradbenika Jožefa
Hofferja, povezala šest obstoječih nadstropnih meščanskih hiš. Druga, pod
vodstvom Hofferjevega naslednika Janeza Nepomuka Fuchsa, pa je obe enoti
kompleksa dvignila za nadstropje, ju fasadno poznobaročno poenotila ter povezala
87
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 23. 88
Prav tam. 89
Jože Mlinarič, Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru do jožefinske dobe, v: Maribor skozi
stoletja, Razprave I., str. 451. 90
Vrišer, Maribor, str.120.
33
s centralno zgrajeno cerkvijo sv. Alojzija.91 Cerkev leži na osi kompleksa, vendar
z osemmetrskim odmikom od ulične črte. Od ulice jo loči rokokojsko oblikovana
kovana ograja. Cerkveno fasado sestavljata osrednji del s pilastroma, popolnim
ogredjem in z razgibanim čelom ter krilnim delom, ki s pravokotnimi okni
oblikuje predkor. Notranjost je izredno prostorsko uglašena in sestavljena iz
ovalne ladje, kvadratastega oltarnega in kornega prostora, dveh prečnih kapel ter
štirih diagonalno razvrščenih konkavnih niš. Zvonik je cerkev izgubila leta 1784,
v letih 1773–1831 pa jo je zasedlo vojaštvo.92 Nekdanja gimnazija je nastala leta
iz dveh, že v prvi polovici 17. st., strnjenih hiš, nazadnje v lasti stotnika Jakoba
Schneiderja in kirurga Jakoba Karga.
Slika 4: Jezuitski kolegij
Gimnazija je bila leta 1768 dvignjena v dvonadstropno zgradbo, leta 1780 pa
povečana še za nadstropen trakt na današnjem naslovu Splavarski prehod 1. Leta
1850 je bil tudi slednji dvignjen za nadstropje. Jezuitska gimnazija je delovala od
leta 1758 do leta 1773, dve leti kasneje ji je sledila petrazredna, leta 1850 pa
popolna državna oziroma klasična gimnazija. V letih 1892–1941 je v stavbi
delovalo bogoslovje.Petrazredno gimnazijo je v letih 1826–1830 obiskoval
jezikoslovec Franc Miklošič, na kar opozarja tudi spominska plošča pred vhodom.
Danes je v zgradbi med drugim tudi Nadškofijski arhiv Maribor.93
91
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 200. 92
Kemperl, Korpus poznobaročne, str. 27. 93
Prav tam.
34
Cerkev sv. Alojzija
Že leta 1621 in 1622 je predlagal krški škof, naj se v Mariboru ustanovi jezuitski
kolegij. Takratnega mestnega župnika Jurija Klobučarja (Pileator) je skušal
pregovoriti, da bi se odrekel župniji in bi se tako del župnijskih dohodkov porabil
za donacijo kolegija, toda župnik se ni pustil pregovoriti. Tudi mestni svet, ki je
sicer želel, da se ustanovi tak kolegij, se ni hotel odpovedati svojim pravicam do
raznih beneficijev pri mestni cerkvi. Tako se je načrt izjalovil in šele leta 1758 so
se jezuitje naselili v Mariboru.94
Alojzijeva cerkev na Glavnem trgu je centralna baročna stavba. Zgradili so jo
jezuiti leta 1769.95 Cerkveno pročelje je bilo desetletja precej puščobno in je dalo
slutiti, da je bilo prvotno bogatejše razčlenjeno. Cerkveno lice je načrtno
prenovljeno in kaže številna okna in niše, kar se sklada z notranjščino, ki jo
pokriva kupola. Cerkev pripisujejo mariborskemu arhitektu Janezu Fuchsu,
avtorju nekaterih pomembnih cerkvenih arhitektur na Štajerskem. Prostor pred
cerkvijo krasi umetelno kovana ograja z rokokojsko ornamentiko. Oltarji v cerkvi
pa niso več prvotni, te so odstranili v času jožefinizma, sedanji so iz sredine 19. st.
in omeniti jih velja zaradi podob, ki so delo Jožefa Tunnerja iz leta 1811.96
Cerkev je zgrajena v italijanskem kupolastem slogu, v njej je samo en oltar s
križem med angeloma, ki molita. Cerkev je bila kasneje vojaško skladišče, od leta
1831 pa je spet odprta za bogoslužje.97 Alojzijeva cerkev danes nima stolpa;
prvotno ga je imela, ko pa je postala vojaško skladišče, so ga podrli.98
Grad/dvorec Betnava
Tukajšnji dvorec je bil kot štiritraktna zasnova z oglatimi stolpi na vogalih
pozidan že v 16. st. V 18. st. so stavbo barokizirali. Barokizacija je bila končana
leta 1781, kot priča letnica na portalu empore grajske kapele.99 Prezidava je zajela
predvsem fasadni trakt z dvoramnim stopniščem in reprezentativnimi prostori.100
94
Franc Kovačič, Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1926, str. 281. 95
Vido Zupan, Maribor, Ljubljana 1932, str. 113 (dalje: Zupan, Maribor). 96
Vrišer, Maribor, str. 120. 97
Puff, Maribor, str. 64. 98
Zupan, Maribor, str.114 99
Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov, str. 193. 100
Nace Šumi, Po poti baročnih spomenikov Slovenije, Ljubljana 1992, str. 34 (dalje: Šumi, Po
poti baročnih).
35
Medtem ko je starejša zasnova ostala nedotaknjena na ostalih treh dvoriščnih
traktih. Z upoštevanjem starih stolpov ob novem poudarku v osi ter dozidavi
kapele na severnem robu fasadne gmote je nastal zanimiv, bogato razčlenjen in z
mansardnimi strehami pokrit dvorec. Barokizacija ni bila dokončana, saj so bile
dvoriščne arkade izvedene samo ob fasadi glavnega poslopja, v globino segajo le
nastavki. Na zunaj je posebej poudarjen osrednji rizalit z valovitim balkonom.
Osrednjo dvorano so iluzionistično poslikali. Arhitekt baročne prenove dvorca še
ni znan. Slogovna primerjava kaže na bližino Jožefa Hueberja in Janeza
Nepomuka Fuchsa.101
V času protireformacije je januarja leta 1600 v mesto prispela deželnoknežja
komisija, ki jo je vodil sekovski škof Martin Brenner. Z reformacijsko komisijo je
prišlo v mesto nekaj sto vojakov, ki so na Betnavi razdejali pokopališče, zažgali
molilnico in s smodnikom razstrelili predikantovo hišo ter šolsko poslopje. Ker
glede gradov in plemstva komisija ni imela pooblastil za preganjanje
protestantizma, so grad Betnava pustili nedotaknjen.102
Slika 5: Grad Betnava
Župnija sv. Magdalene v Mariboru
Cerkev sv. Magdalene na Bregu se pojavi v zgodovini leta 1289, ko se omenja
njen župnik Gotfrid. Nastane kot hočka podružnica, ki pa je kmalu postala sedež
vikariata tik ob dravski meji oglejskega patriarhata, enako kot pozneje Ruše,
Limbuš, Miklavž, Šentjanž ter Studenci in Brezje. Pri cerkvi je bil okoli leta 1520
opuščen vikariat s tem, da se je njen župnik preselil k podružnici sv. Jakoba v
101
Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov, str. 193. 102
Radovanovič, Cvetič, Maribor, str.16.
36
Limbušu. Kaj se je zgodilo z Magdalenino cerkvijo, ki je bila odtlej do leta 1788
limbuška podružnica, se ne ve. Verjetno je bila ob turški oblegi Maribora leta
1532 požgana, enako kot vse druge v mestni okolici.103
Gotovo pa ne popolnoma uničena in tudi ne opuščena, kot na primer Marijina na
Lebarjih zahodno od mesta. Z njeno obnovo v 16. st. začenja razvoj sedanje
cerkvene stavbe, ki s svojo arhitekturo pripoveduje o svoji gradbeni zgodovini.
Oglejmo si njeno sedanjo stavbo in opremo. Tlorisni sestav in videz cerkve sta
razmeroma preprosta. Sestavljajo ga kvadratast zvonik, pravokotna ladja z na
severu prizidano krajšo in nižjo kapelo ter ožji, toda višji prezbiterij s
poligonalnim zaključkom in na severu prizidano pritlično zakristijo. Medtem ko
zvonik pokriva pločevinasta korenasta streha, pokriva vso ostalo cerkev enotna
sedlasta opečna streha.104
Slika 6: Župnijska cerkev sv. Magdalene
Vsa cerkvena zunanjščina je od leta 1894 dalje enotno fasadirana, tako da navzven
ne razkriva nobenih gradbenih faz, čeprav okna kapele ne morejo prikriti svojega
visokobaročnega, zakristija poznorenesančnega, ladja in prezbiterij pa
zgodnjebaročnega izvora, medtem ko so line zvonika rezultat predelav iz leta
1873.105
103
Jože Mlinarič, Župnija sv. Magdalene v Mariboru, v: Župnija svete Magdalene v Mariboru
1289–1989, Maribor 1989, str. 16 (dalje: Mlinarič, Župnija svete Magdalene). 104
Prav tam. 105
Prav tam, str.15.
37
Kljub obnovam, ki so si sledile od leta 1808 do danes, je ohranila svojo baročno
podobo, čeprav je seveda ostenje cerkve starejše od nje. Kapelo odlikuje
kvalitetna baročna arhitektura, ki jo sestavljajo štirje pari dvojnih pilastrov, bogato
profilirano popolno ogredje z golšami nad pilastri, dvojne oproge in trije križni
oboki. Slika sv. Trojice na desnem oltarju nam predstavlja sv. Trojico v
kompozicijski sestavi z ikonografskim imenom Prestol milosti (thronus pietatis,
Gnadenstuhl), ko sedeči Bog oče drži pred seboj med koleni križanega Sina, nad
katerim plava sv. Duh. Sedanja ladja, ki morda hrani v sebi nedokazljive ostaline
svoje srednjeveške prednice, je še iz 16. st.106
Takrat je bila pokrita s tri- ali celo štiri-kapno streho, imela je lesen strop, ravno
zaključeno fasado z okroglim (rozetnim) oknom in neznan, vendar verjetno
majhen pravokoten prezbiterij. K njej so v 1. četrtini 17. st. prizidali sedanji, nekaj
ožji, vendar za toliko višji prezbiterij, da so ju lahko prekrili z enotno streho. Ker
prezbiterij obsega tudi slavoločno steno, so morali vzhodno ladjino steno v
njegovi širini podreti. Ob severno stran prezbiterija so prislonili majhno nizko
zakristijo z renesančnim portalom in položno pultasto streho, v njem pa postavili
glavni oltar, ki so ga 1. 1627 posvetili. Okoli leta 1700 so ladjo obokali in vanjo
vstavili pevsko emporo, prezbiterij preobokali, zakristijo podaljšali z renesančnim
portalom vred proti zahodu, jo dvignili in obokali ter njeno novo strmo pultasto
streho povezali s streho ladje in prezbiterija.107
Za njeno povezavo s prezbiterijem so vstavili sedanji profiliran baročen portal. Ob
tej priložnosti so tudi trapecasto nadzidali ladjino zahodno fasado in zgradili
sedanji zvonik, ki z vzhodno steno počiva na njej, ladjo samo pa prekrili z novo
sedlasto streho. Nato je cerkev postopoma dobila novo opravo, od katere se je
ohranila zasnova glavnega oltarja in sliki obeh slavoločnih oltarjev. Proti sredini
18. st. so prizidali kapelo, katere ostrešje so spojili z ladjinim, a je zaradi večje
širine kapele za malenkost presegalo zakristijskega.108
106
Mlinarič, Župnija svete Magdalene, str. 15. 107
Prav tam. 108
Prav tam.
38
Vetrinjski dvorec
Ime Vetrinjski dvorec so Mariborčani nadeli drugi hiši v Vetrinjski ulici, dvorcu
šentpavelskega samostana.109
Slika 7: Vetrinjski dvorec
Stavba nekdanjega Vetrinjskega dvora se posredno omenja že leta 1222, saj
zaseda parcelo nekdanje Gotskalkove domačije. Glavna stavba na današnjem
naslovu Vetrinjska ulica 30 je nastala v drugi četrtini 14. st., ko je bila v njej
urejena tudi kapela. Svobodna hiša je leta 1709 prešla iz rok samostana v Vetrinju
(Viktring) v plemiške roke, najprej Breunerjev (Ludvika z ženo Marijo Felicito,
roj. Rabatta, ter njunega sina Karla), leta 1749 pa Rabattov.110
Sledil je kot lastnik Jurij pl. Friess, ki so ga leta 1758 nasledili svaki Bianchiji,
leta 1800 pa sta dvor kupila usnjarja Ulrik in Leopold Hartnagl. V Innsbrucku
rojeni Ulrik je že leta 1764 postal mariborski meščan. Leta 1815 je lastnik postal
Nikolaj Merk, leta 1828 pa Alojz Nasko iz Slovenske Bistrice. Leta 1868 je prešel
v last Frančiške, roj. Scherbaum, leta 1934 pa sta tretjinska deleža pridobila Karel
(Karl) Nasko in Alojzija (Lujza) Radics. Po družini Nasko, ki ga je imela v lasti,
nosi dvor danes svoje drugo ime. Prvi del nadstropnega severnega trakta je bil
najverjetneje prizidan do leta 1519, ko je bil po požaru v začetku 16. st. obnovljen
tudi dvor. Obširnejše prezidave so sledile ob koncu 16. in na začetku 17. st.
109
Vrišer, Maribor, str.121. 110
Puff, Maribor, str. 324.
39
Dvoriščni strani glavne stavbe je bil prizidan stolpast arkadni hodnik, njena južna
fasada pa je doživela poznorenesančno obnovo. Sledilo je zaprtje areala, ko je bil
severni trakt podaljšan do mestnega obzidja in v enaki dolžini zgrajen pritličen, v
prvi osi pa nadstropen, južni trakt. V nadstropnem delu južnega trakta je dvor
dobil novo kapelo, posvečeno leta 1613. Zaprtje areala je s seboj prineslo prebitje
glavne stavbe, v katero je bila vstavljena sedanja veža v njenem severnem delu.111
V 18. st. je dvor dobil baročno fasado, uvozni portal z grboma Breunerjev (konj)
in Rabattov (dvojni orel s pasom), v kotu med glavno stavbo in južnim traktom
stopnišče, na koncu dvorišča pa vzhodni trakt s prireditveno dvorano. V njej je v
letih 1785–1806 delovalo gledališče. Za povezavo vseh prostorov je bil zgrajen
zaprt lesen mostovž, krit s širokimi strešnimi napušči. V 19. st. je nastal južni trakt
z vzhodnim perečim zaključkom in nov klasicistični mostovž. Po prehodu v
meščanske roke je dvor izgubil svoj fevdalni reprezentančni namen ter postal
poslovna in stanovanjska stavba. Ukinitvi gledališča je kmalu sledila ukinitev
kapele, dvor pa je bil deležen mnogih manjših prezidav, ko se je spreminjal v
stanovanjski objekt.112
Žički dvor
Leži vzhodno od minoritskega samostana in zaseda trikotno zemljišče, ki ga od
Vojašniškega trga ločuje malo, zanimivo pritlično gospodarsko poslopje iz 17.,
18. in začetka 19. st.113 Začel je nastajati proti koncu 13. st. na notranji strani
mestnega obzidja, okoli leta 1440 pa je s kapelo Vseh svetnikov segel še na
zunanjo, zato ga mestno obzidje razpolavlja še danes. Posebno gradbeno poglavje
predstavlja hišna kapela, s katero je dvor v svojem zahodnem delu segel preko
mestnega obzidja. Ker je bil njen oltar vseh svetnikov posvečen leta 1440, imamo
s tem orientacijsko letnico za njen nastanek, čeprav kaže tedaj renesančno lice, ki
ga je dobila ob dvorovi prenovi med leti 1570–1587. Za stavbni videz je zlasti
pomembna naslednja gradbena faza, ki je dvor obogatila z dvema kriloma,
111
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 61. 112
Prav tam. 113
Jože Curk, Maribor – vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000, str. 41 (dalje: Curk,
Maribor vodnik).
40
vmesnim ozkim traktom in obrambnim obzidjem, ki je proti jugu zaprlo takrat
nastalo notranje dvorišče.114
S tem je dvorec prevzel funkcijo obzidne utrdbe, ki je predvsem omogočila
učinkovitejšo obrambo mestnega pristana. Njegovo zahodno krilo, ki obsega tudi
srednjeveško kapelo, sestavljajo tri gradbene faze: iz prve polovice 17. st., iz
druge polovice 17. st. in iz let 1784–1785, vzhodno krilo je v celoti iz 1. polovice
17. st., vmesni trakt ob južni stranici mestnega obzidja pa je iz sredine 17. st. Ob
tem nastalo, v višini dvorove terase nasuto, dvorišče so zaprli z močnim obzidjem
z več oporniki in s strelnimi linami. S tem se gradbeni razvoj dvora ni končal, saj
je v 18. st. dobil ob svoji zahodni stranici še pritlično štiriosno gospodarsko
poslopje, ki je bilo postavljeno na mestno obzidje ter segalo prav do dvorove
posestne meje, oddaljene le nekaj metrov od jugovzhodnega samostanskega
trakta. V 17. st. je dobil sedanjo velikost in obliko, kar je omogočilo, da je kot
utrdba zagotavljal boljšo zaščito mestnemu pristanišču. V dvoru je bila od leta
1786 nastanjena vojaška oblačilnica. Čeprav dvor po svoji arhitekturi ni nič
izjemnega, pa je po odstranitvi Benetk najpomembnejši objekt, ki ohranja
slikovitost tega predela.115
Salzburški dvor
V spodnjem delu Vetrinjske ulice stoji Salzburški dvor, prvič omenjen leta 1454,
ko se je začela njegova temeljita obnova. Dejansko pa gre samo za njegove
ostanke, saj je bilo vse njegovo ozadje okoli leta 1967 žrtvovano za dvorišče večje
novo zgrajene blagovnice Merkur. Prej pa je tukaj stala kašča, omenjena že leta
1335. Dvor je bil v lasti salzburške nadškofije do začetka 18. st., ko so ga
posestvovali Frauenbacherji.116 V obdobju 1826 do 1941 je imel šentpavelski
samostan v njem sedež svoje vetrinjske gospoščine. Tako je nastalo njegovo
sedanje ime, ki pa ni pristno. Od nekdanjega dvora stoji samo še nadstropen
glavni trakt, ki so mu podobo, ohranjeno do danes, dali novi lastniki Filipiči v
letih 1720–25. Oblikujeta ga bogato baročno pročelje in plemenito urejena
notranjščina, ki so jo v nadstropju krasile slikarije, v pritličju pa ga še zmeraj
114
Curk, Maribor vodnik, str. 41. 115
Prav tam, str.42. 116
Puff, Maribor, str. 329.
41
bogati štuk. Dvor je pomemben tudi za kulturno zgodovino Maribora. Prav v času
Filipičev pa je bil dvor ob gradu glavno zbirališče takratne mestne salonske
družbe. Salzburški dvor velja za eno najlepših baročnih stavb Maribora.117
Nekdanja židovska sinagoga
Gre za nekdanjo sinagogo, ki je bila kmalu po izgonu Židov leta 1501 preurejena
v beneficiatno cerkev Vseh svetnikov, ta pa je od leta 1785 rabila za skladiščno in
stanovanjsko stavbo, vendar je bila ves čas označena s statusom svobodne hiše.
Navidezno neugledna nadstropna stavba je pravzaprav najstarejše ohranjeno
židovsko svetišče v Vzhodnih Alpah. Obstajala je že v poznem 14. st. Šlo je za
preprosto pravokotno, ravno krito stavbo z dvema visokima oknoma v južni in
tremi manjšimi v vzhodni steni, postavljeno na mestno obzidje.118
Slika 8: Nekdanja židovska sinagoga
Okoli leta 1420 so jo povečali tako, da so ji na severni strani prizidali dvoetažen
rabinat, njo pa prikrili s tremi križnorebrastimi oboki, ki so bili v neskladju s
starejšima oknoma, ter jih podrli s tremi mogočnimi opornikimi, ki segajo do
temeljev mestnega obzidja. Sprememba v beneficiatno cerkev je dosežena tako,
117
Curk, Mariborski vodnik, str.32. 118
Puff, Maribor, str. 331.
42
da so ji na zahodni strani prizidali dvopolno vhodno vežo s kaplanijo nad njo,
pritličje nekdanjega rabinata pa spremenili v zakristijo, opremljeno z oltarjem.
Leta 1659 so jo opremili z zvonikom in zgodnjebaročno fasadirali. Zaradi nizke
lege je bila cerkev vlažna, kar je posebno veljalo za zakristijo, vendar pa
večinoma dobro opremljena.119
119
Sinagoga nekoč in danes, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 2000, str. 2.
43
4 STRUKTURE NOVOVEŠKEGA MARIBORA
4.1 Začetki mariborskega prebivalstva
Ožje mariborsko področje je bilo poseljeno že v zgodnejših prazgodovinskih
obdobjih ter vsekakor v pozni antiki. O mariborskem prebivalstvu pa je smiselno
govoriti šele od 12. st. naprej, od časa, ko v virih nastopajo prvi znani člani
naselbine tik ob Dravi. Bistveni razvojni korak je prinesel nastanek na Piramidi
lociranega gradu. Potrebe grajskega gospodarja po raznih kakovostnejših obrtnih
izdelkih, storitvah in hkrati po več parih delovnih rok so iz desetletja v desetletje
privabljale dodatno delovno silo. Prihajala je iz najbližjih obdravskih in zalednih
naselbin, ki so prav tako kot Maribor zaživele ob Dravi, pomembni naravni
prometnici s Koroškega proti Ptuju ter naprej na Ogrsko.120
Že v 13. st. je kraj doživel kar močan razvoj. Trg Maribor je najverjetneje še po
volji mestnih gospodov Babenberžanov (do 1246) dobil mestne pravice in se
nekaj pozneje obdal z obsežnim obzidjem. Sem je tedaj na obisk prišlo kar nekaj
zelo uglednih ljudi, recimo štajerski vojvoda in salzburški nadškof. Prišli so tudi
minoriti in postavili za dolga stoletja edini mestni samostan. V zadnji tretjini
stoletja je rastoče število prebivalcev desnega dravskega brega dobilo nov
župnijski sedež pri dotedanji hoški podružni cerkvi sv. Marije Magdalene. Vendar
ta desno-obrežni živelj pravno-formalno ni spadal pod mestno oblast. Še pred
koncem stoletja pa lahko utemeljeno domnevamo stalno naselitev prvih judovskih
družin.121 Mesto je zaživelo z vsemi značilnostmi in s socialnimi predznaki
klasične srednjeveške združbe, osebno svobodnih posameznikov meščanov ter
mnogih drugih. Hkrati s pojavom novega deželnoknežjega upravnega sedeža
moramo računati tudi z večanjem števila stalnih uslužbencev. Temu kot prvemu
znanemu so sledili novi in novi upravni sedeži zemljiških posestnikov v bližnji
okolici: salzburške nadškofije in več drugih škofij, samostanov, župnij,
beneficijev in posvetnih lastnikov.122
120
Andrej Hozjan, Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja, SHS, l. 2 (2002) , št. 1, str. 13
(dalje: Hozjan, Mariborsko prebivalstvo). 121
Prav tam. 122
Jože Mlinarič, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja, ČZN, l. 69- n.v.
34 (1998), št.1, str. 11–32.
44
Glede na pospešeno kolonizacijo in hkratno večanje obdelovalnih površin je bilo
to razumljivo, kot tudi dejstvo, da so prav ti upravni sedeži bistveno širili obseg
trgovine z agrarnimi in obrtnimi proizvodi v samem kraju. Osrednjo vlogo v
mariborski srednjeveški trgovini so tako igrali izdelki mestnih obrtnikov in vino,
najpomembnejši produkt gričevnatega mestnega okoliša. Več kot dovolj razlogov
torej za reden pritok novih ljudi.123
Mestne svoboščine, možnost zaslužka in varnost znotraj trdnega obzidja so začeli
privabljati nove in nove ljudi. Postopoma so se začeli naseljevati tudi izven
obzidja na levem bregu in ti so kot prebivalci obeh poznejših predmestji pravno-
formalno spadali pod mestno oblast. O stalni naselitvi znotraj obzidja je odločal
deželni knez kot trški in pozneje mestni gospod. Prišleki so dokumentirani od
prvih desetletij 13. st. naprej. Mestni doselitveni okoliš je pozneje obsegal krog s
premerom dobrih 40 km, znotraj katerega sta tako ležali mesti Ptuj in Slovenska
Bistrica ter trgi Arnfels/Arvež, Ehrenhausen/Ernovž, Lenart, Leutschach/Lučane,
Lovrenc na Pohorju ter Mureck/Cmurek, na samem robu pa še Marenberg (Radlje
ob Dravi). Najpomembnejša področja izvora novih Mariborčanov so bili in ostali
najbližji desni in levi breg Drave ter okolica nad mestom, vse do zgornje Pesniške
doline, pod mestom pa do južnih obronkov Pohorja in osrednjega Dravskega
polja. Tudi priseljencev iz bolj oddaljenih krajev, področij in dežel ni manjkalo.
Prihajali so mladi ljudje kmečkega izvora, izučeni obrtniki, plemiči in judje.
Podatkov o izseljevanju iz mesta je malo. Judje so se izseljevali v 15. st., do 6.
januarja 1497 pa so na ukaz deželnega kneza vsi morali zapustiti mesto.124
15. st. je za kraj pomenilo začetek dolge dobe zunanjih pritiskov, raznih nesreč in
kriz ter posledično mnogih opaznih sprememb v življenju njegovih prebivalcev.125
Mariborsko srednjeveško migracijsko dogajanje se je po virih sodeč iz stoletja v
stoletje stopnjevalo. Vsakodnevno, tedensko ali občasno prihajanje iz okolice v
mesto in obratno so narekovale ekonomske, religiozne, lastninske, družbene in
mnoge druge obveze ter potrebe.126
123
Jože Mlinarič, Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem mariborskem področju do konca 19.
stoletja, ČZN, l. 70-n.v. 35 (1999), št. 1–2, str. 29. 124
Prav tam, str. 38 in 39. 125
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 13. 126
Jože Mlinarič, Mariborsko desno dravsko obrežje in bližnja naselja v srednjem veku, ČZN, l.
70- n.v. 35 (1999), št. 3, str. 407.
45
4.2 Posestna in socialna slojevitost
Tudi v Mariboru je, kot v vseh drugih mestih, osebna last bivalne nepremičnine
praviloma predstavljala vstopni pogoj za članstvo v skupnost svobodnih
meščanov. Lokacija lastne hiše znotraj obzidja ali v desno-obrežnih predmestjih
pri tem ni bila tako pomembna. Premoženje in na njem temelječ ugled sta ostro
zarisovala mejne črte med sloji prebivalstva.127
V 16. st. je mesto postalo pravi magnet za okoliški živelj, ki je v njem množično
iskal zaslužek in osebno varnost. Mestno vodstvo, deželna in deželnoknežja oblast
so času primerno tu zaposlovali zmeraj več specialno usposobljenih in izobraženih
uradnikov in nameščencev, kot so narekovale potrebe. Od 13. st. naprej se v
mestu pojavljajo tudi stalno nastanjeni člani nižje plemških rodbin iz gradov ali
podeželskega plemstva. Večina priseljenih plemičev pa se je hitro po pridobitvi
meščanskih pravic vključila v trgovino z mestno in okoliško posestjo, z vinom,
skratka, prevzela klasične meščanske delovne navade. Enako hitro je začela
posegati po uglednih mestnih službah in zasedati vodilne položaje mesta. Socialne
in sorodstvene vezi so raje kot z okoliškim plemstvom spletali s someščani.
Novoveško mesto je privabljalo zmeraj več plemiških družin, ki so bile v mestu
sicer prisotne že od konca 13. st.; le-te so tu živele ali pa so imele lastne hiše. V
poznem 16. st. so tu živeli Siegerstorfi, Trebniški, Regali, Leisserji, Siechbergi,
Kolonići, Wintershofferji in Welzerji. A tudi vse več v mestu rojenih
Mariborčanov si je pridobivalo plemiške nazive.128
Prebivalci mesta in predmestji brez statusa meščana, to je bila daleč
najštevilčnejša socialna skupina v mestu, o kateri pa srednjeveški viri povedo
izredno malo. O njihovem življenju in delu lahko le ugibamo. Razna služinčad ter
pomožno delovno osebje, obrtni vajenci in pomočniki so bili delovno vezani na
delodajalca. Običajno so tudi bivali v njegovi hiši, zato so med njimi in
delodajalčevo družino nastajale različne interakcije. Sami družinski člani, otroci,
posvojenci, žene in vdove prav tako niso mogli uživati meščanskega statusa.129
127
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str.13. 128
Prav tam, str. 25. 129
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 25–26.
46
4.3 Demografska gibanja
Prebivalci mesta so se semkaj priseljevali predvsem iz slovensko govoreče
okolice in bližnje nemško govoreče soseščine, zlasti iz Štajerske in Koroške, manj
iz Kranjske in drugih dežel. Etnično nemško prebivalstvo se je doseljevalo tudi iz
bolj oddaljenih krajev Svetega rimskega cesarstva, predvsem iz Bavarske.
Pogostejši, čeprav v bistvu manjšem obsegu kot slovenski in nemški, so bili
priseljenci iz Furlanije in drugih delov Italije, čeških dežel in hrvaškega prostora.
Mesto je bilo nasploh bogato v socialnih, etničnih in s tem kulturnih razlikah.
Najštevilčnejši družbeni sloj v mestu so sicer predstavljali prebivalci brez statusa
meščana. Sledili so jim meščani, le-tem pa (nižje) plemstvo in poplemeniteni
meščani. Nemščina je bila kot občevalni jezik sicer najbolj opazna, vendar le v
vlogi prvega od govorjenih jezikov, saj je bilo prebivalstvo funkcionalno dvo- ali
celo trojezično. Asimilacija slovensko govorečega prebivalstva se je začela ob
vstopu skozi mestna vrata, vendar je bila slovenščina kot javni občevalni jezik v
uporabi do konca zgodnjega srednjega veka. Dodaten element prebivalstva so do
izgona ob koncu 15. st. predstavljali tudi judje.130
Medtem ko v srednjeveškem Mariboru med mestnimi sodniki srečamo nekaj ljudi,
ki so brez dvoma bili slovenskega pokoljenja, pa moramo za naslednja stoletja
ugotoviti, da so se do funkcije najvišjega reprezentanta mesta povzpeli predvsem
ljudje nemškega rodu, kar pa ne priča, da se je tuj element številčno povzpel nad
domačimi, pač pa da je ta zaradi svoje gospodarske premoči nad njim imel večjo
družbeno veljavo. Omenimo naj npr. znanega mestnega sodnika Krištofa
Willenrainerja, organizatorja obrambe mesta v turškem obleganju leta 1532. Bil je
kar premožen, o čemer pričajo njegovi nakupi nepremičnin v mestu in okolici, od
nakupov naj omenimo le nakup posesti v letu 1528, ko je z ženo Lucijo kupil od
žičkega priorja Bruna kar sedem kmetij na Podovi na Dravskem polju. Krištof je v
letu 1520 opravljal funkcijo špitalskega mojstra meščanskega špitala.131
130
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 22. 131
Prav tam, str. 24.
47
Doba različnih kriz
15. st. je za kraj pomenilo začetek dolge dobe zunanjih pritiskov, raznih nesreč in
kriz ter posledično mnogih opaznih sprememb v življenju njegovih prebivalcev.
Zato se je življenjski vsakdanjik v Mariboru kazal kot bolj negotov, težji in
predvsem dražji. Nevarnostim in nesrečam, porajajočim se znotraj samega mesta,
so se pridružile fizična ogroženost iz zunanjega okolja, zaostrena ekonomska in
socialna razmerja ter pojavi novih duhovnih in religioznih tokov. Miren razvoj
mesta se je nadaljeval do začetka tega stoletja, ko se je v Evropi začela splošna
gospodarska kriza.132
Slednja je prizadela tudi judovsko prebivalstvo mesta, katerega pravice do
trgovanja so bile vedno bolj omejene, zato so svoje nepremičnine začeli prodajati
že v letih pred izgonom. Maribor so zapustili pred letom 1497, potem ko jim je
deželni knez Maksimiljan I. po pritisku in izplačani odškodnini deželnih stanov
slabo leto poprej ukazal v enoletnem roku zapustiti Štajersko in Koroško. Za
mesto je njihov odhod pomenil dodatno gospodarsko oslabitev v časih krize, saj je
bil domet siceršnje mestne trgovine predvsem lokalen.133
Eksistenčni paradoks pa se dogaja od 2. polovice 16. st. naprej, ko je bila
neposredna turška nevarnost že skoraj pozabljena. Če namreč turško obdobje v
mestu samem ni povzročilo znanih človeških izgub, pa so za smrt večjega števila
ljudi poskrbele lakote in predvsem epidemije nalezljivih kužnih bolezni. Slednje
so mesto ogrožale tja do 18. st. z viški med leti velike kuge 1679–1682 in 1715–
1716. Turke so uspešno odbili s pomočjo za drag denar izboljšanega obzidja,
medtem ko jim je bilo za nujne in prepotrebne osnovne higiensko-sanitarne
ukrepe recimo v 17. st. žal denarja. Pri tem je dobro dodati še, da so prav v tem
stoletju, »stoletju lakote in kuge«, po treh katastrofalnih požarih morali na veliko
graditi in dograjevati. Nihče pa očitno ni razmišljal o izgradnji vsaj preproste
mestne kanalizacije, ki bi prihranila marsikatero okužbo in posledično seveda
življenja.134
132
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 13 in 32. 133
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 22. 134
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 32.
48
Od konca srednjega veka naprej je mestno prebivalstvo doživljalo mnoge naravne
in druge nesreče ter grožnje. Na številčna nihanja populacije so vplivale predvsem
hude kužne epidemije in lakote.135
Nedvoumno najhujši kužni epidemični napad je mesto doživelo v letih 1680 do
1682. Najnovejše, še neobjavljene raziskave potrjujejo njeno grozno prisotnost
sprava vsaj do konca maja do decembra 1680 in nato daljše obdobje mirovanja
oziroma potuhnjenosti, morda celo popolnega izginotja nesreče. V mesto, ki je
proti koncu decembra brez pretiravanja dajalo podobo mesta duhov, so se tedaj že
vrnili skorajda vsi, ki so se imeli kam umakniti. Nato pa sledi točno dve leti po
začetku nov izbruh in znova nekaj žrtev. Številčnih podatkov o umrlih v samem
mestu ni. V celotni mariborski župniji naj bi, kot pravi edini sodobni podatek, v
celotnem času za njo umrlo 483 ljudi ali dobra sedmina vseh tedanjih župljanov.
O uničenem premoženjskem in fizičnem položaju preživelih se lahko sklepa le
posredno na osnovi ohranjenih davčnih seznamov iz let pred in po katastrofi.
Njihovo psihično stanje oziroma depresije pa nazorno ilustrira dejstvo, da je bila
leta 1682 med krščenimi v mariborski župniji kar dobra petina otrok nezakonskih,
ali za dvakrat več kot običajno.136
Izumrlo je več starih in uglednih mariborskih rodbin, tako rodbina učitelja
Ludvika Resa, organista Hakla, cestninarja v Graškem predmestju in glavnikarja
Tattengruberja. Leta 1681 so meščani v zahvalo, da je kuga prenehala, na
Kalvariji zgradili cerkev sv. Barbare in Rozalije, do katere sedaj vodi križev pot.
Hkrati pa so pred rotovžem postavili Marijino ali kužno znamenje, ki so ga leta
1743 nadomestili s sedanjim. Po naročilih mariborskih meščanov ga je izdelal
Jožef Straub.137 Kužno znamenje velja za eno izmed najpomembnejših Straubovih
stvaritev.138 Človeške izgube so nadomeščali novi in novi prišleki. Še bolj kot prej
je opazno preseljevanje iz bližnje, pa tudi bolj oddaljene okolice ter iz drugih
dežel. Sodeč po podatkih iz mariborskih matičnih knjig je v mesto prihajalo precej
ljudi iz koroškega in severno-štajerskega prostora, manj pa iz Kranjske. Število
prebivalcev do zgodnjega 18. st. gotovo še ni presegalo 1.500, skupaj s primestji
135
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 40. 136
Prav tam, str. 33. 137
Radovanovič, Cvetnič, Maribor, str.24. 138
Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo, Ljubljana 1976, str. 19 (dalje: Vrišer, Baročno kiparstvo).
49
na obeh bregovih Drave pa ne 1.900. K prebivalstvu je vsaj do poznega 16. st.
naprej treba prištevati stalno vojaško posadko, občasno pa še tudi kakšno večjo
enoto. Gospodarsko je mesto ostalo izrazito obrtno in s tem cehovsko središče,
trgovina pa je še naprej slonela predvsem na vinski in lesni trgovini ter na trgovini
s poljedelskimi izdelki. Poklicnih trgovcev je bilo še zmeraj malo, prednjačili so
običajni prodajalci.139 Viri iz 17. st. nam že predstavljajo mesto kot večetnično in
večkulturno središče, v katerem so med drugimi začasno ali stalno živeli ljudje iz
dokaj oddaljenih koncev cesarstva in tujine.140
4.4 Narodnostna sestava
V narodnostnem pogledu je Maribor v srednjem veku mesto z mešanim
slovenskim in nemškim prebivalstvom. Z vse večjim pritokom prebivalstva
okoliških področji v mesto že v prvih stoletjih obstoja Maribora pa se je njegova
etnična podoba popolnoma spremenila. Tako da so ob koncu 17. st. v
narodnostnem pogledu kot etnična podlaga mesta prevladovali podravski
priseljenci. Slovenski narodnostni element so v mestu še nadalje utrjevali
priseljenci iz slovenske Štajerske (Lovrenc iz Pilštajna, 1542) in Kranjske (brata
Jurij in Lovrenc iz Višnje gore, 1541), a tudi od drugod. Na nacionalno pripadnost
pa je npr. težko sklepati pri ljudeh, ki so prihajali iz obmejnih območij, kot
primera naj omenimo Wolfganga iz Ivnika (Eibiswald) (1511) in Wolfganga iz
Labotske doline (1522). Tudi v novem veku je vidna določena prisotnost
romanskega prebivalstva v mestu. Omenimo naj le Ivana, lastnika hiše na
današnjem Glavnem trgu, o katerem pravi dokument, da ga v obče imenujejo
Italijana (in gemein Talian genendt).141
Imena Mariborčanov ob zatonu srednjega veka nam kažejo Slovence, ki so se
preselili iz slovenskega Podravja, iz ostalega Slovenskega Štajerskega, s
Kranjskega in s Primorskega. Poleg Slovencev, ki so najbolj pogosti iz našega
Podravja, pa nastopajo priseljenci iz alpskih in sudetskih dežel, predvsem pa
Nemci. Poleg Slovencev in Nemcev pa najdemo tudi imena, ki očividno kažejo
139
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 34. 140
Prav tam, str. 40. 141
Prav tam.
50
hrvaške priseljence.142 Novo kvaliteto so mestu prinašali tudi ljudje italijanskega
etničnega izvora. Posamezniki kot so npr. lekarnar Anton Riccio, gradbenik
Krištof Piso, zdravnik dr. Janez Homelio in mnogi drugi so že igrali vidne vloge v
mestu.143 Od 17. st. naprej so mnogi italijanski priimki v Mariboru povezani z
uglednimi, tudi najvišjimi mestnimi službami in oznakami za poplemenitene
meščane. Nekateri pa so se že ob naselitvi ponašali z višjimi plemiškimi nazivi.
Ugledne italijanske družine v 17. in 18. st. so bile npr. baron Paretti, de Joanni,
Caccia, de Bevorgo, Pelizerolli, Ferrara, Cassolli, Mercatori, Barboletti, Bruno,
Salgari, Salvatore, Corradi …144
O narodnostni sestavi mariborskih prebivalcev nas najbolje pouči meščanska
knjiga s podatki iz leta od 1762, ko so jo začeli voditi, do leta 1836, ko so nehali
vanjo vpisovati geografsko poreklo novih meščanov.145 O slovenskem deležu med
mariborskimi prebivalci je mogoče sklepati, čeprav ne verodostojno, po njihovih
priimkih. Po matičnih knjigah mestne župnije iz let 1784 do 1851 se da govoriti,
da je slovenske priimke nosilo 123 meščanov, 209 pa pripadnikov nižjih slojev.146
Priimki pa niso garancija za njihovo zavestno pripadnost. Zato lahko sklepamo, da
je bila predvsem gospodarska struktura mesta prevladujoče nemška, vendar še ne
niti kapitalsko ekspanzivna niti nacionalistično zaostrena.147
R. G. Puff tik pred sredino 19. st. zapiše, da: »Skoraj vsi domači Mariborčani
obvladajo oba jezika, slovenskega in nemškega.«148
4.5 Poklicna struktura
Maribor je bil vseskozi obrtniško mesto. Kot številčno najmočnejši so vse do
srede 18. st. prisotni peki, usnjarji, čevljarji, mesarji in krojači. Vsi ti so tudi
predstavniki najstarejših znanih obrtnih poklicev. Ob njih so se tukaj kmalu
pojavili še mnogi drugi rokodelci. Zelo pestra in številna je bila skupina
storitvenih, uslužnostnih in uradniških poklicev. V poznem srednjem veku je
segala od najnižjih slojev do višjega uradništva in mestnega funkcionarskega ter
142
Zupan, Maribor, str. 4. 143
Edvard Glaser, Kuga v dobi Andreja Perlacha, ČZN, l. 62- n.v. 27 (1991), št. 2, str. 195–216. 144
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str.34. 145
Prav tam. 146
Jože Curk, O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja, SHS, l. 2 (2002), št. 1,
str. 77 (dalje: Curk, O prebivalstvu Maribora). 147
Prav tam. 148
Puff, Maribor, str. 157.
51
intelektualnega vrha. Mnogo je bilo predvsem hlapcev, dekel in služabnikov ter
drugega pomožnega osebja, ki jih je zaposlovalo tako spodnje mariborsko
vladarjevo gospostvo in sedež deželskega sodišča kot mestna uprava, razno
uradništvo, upravni sedeži in poznejši meščani.149
Že prej ustaljene in najmočnejše obrtne skupine se niso pustile izriniti. Pridružili
so se jim novi in novi specializirani obrtniški in drugi poklici. Seveda je hkrati
naraščalo število vsakršnega premoženja, vajeniškega in pomočniškega sloja. Prav
ti stopajo v teh virih prvič tako množično v ospredje. Zato nam je poklicna
podoba mesta sedaj mnogo jasnejša in oprijemljivejša. Pregled manj znanih
novoveških in v srednjem veku skorajda še neomenjenih mariborskih obrtnih in
drugih poklicev po statusnih stopnjah.150
Kmetje, služinčad, hlapci in dekle, pomožno osebje, delavci:
Delavec, delavka, kmet, sluga, služkinja, dekla, pomožni delavec (trgovski,
mizarski, dvorski, sodarski, mesarjev, usnjarski, kovaški, hišni, čevljarski,
klobučarski, v prodajalni, krojaški, dimnikarski jezdni, bratovščinski-cehovski in
zlatarski).
Vajenci:
ključavničarski, sodarski, kolarski, trgovski, pekovski, kopališki, krojaški,
padarski.
Pomočniki:
lekarniški, kiparski, slikarski, krznarski, kopališki, padarski, kamnoseški,
usnjarski, lončarski, klobučarski, krojaški, urarski, vrvarski, nogavičarski, pletilski
– pri izdelovanju odej in kocov, dimnikarski.
Obrtniki in rokodelski mojstri:
Prehrambeni: kuhar, lectar, slaščičar, pivovarnar, krušar, kolinar.
Tekstilni, oblačilni, usnjarski in sorodni: izdelovalec odej in kocov, klobučar,
rokavičar, izdelovalec kap, pletilec, izdelovalec povojev, vrvar, barvar, sedlar,
jermenar, umetelni krojač …151
149
Hozjan, Mariborsko mesto, str. 39–40. 150
Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941, v: Maribor skozi stoletja,
Razprave I, Maribor 1991, str. 313–318. 151
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 35–36.
52
Kovinarski in podobni; strugar, livar, kotlar, podkovač, kositrar, podkovač,
puškarski mojster, nožar, žagar, urar, ključavničar …
Drugi:
mizar, pečar, kamnosek, milar, izdelovalec orgel, glavnikar, izdelovalec violin,
steklar, voskar, svečar, slamorezec, dimnikar, kočijaž, lekarnar, izdelovalec flavt,
glavnikar.
Trgovci, umetnostni in storitveni ter drugi poklici, uradniki, statusne oznake:
Trgovec z začimbami, z ogledali in s steklom, z domačim platnom, z lesom, z
dragotinami, kipar, slikar, goslač, štukater, izpiralec zlata, bobnar, lovec, pobiralec
naklad, ranocelnik, padar, kirurg, zdravnik, oskrbnik, tovornik, vožač, babica,
merilec zrnja, vrtnar, gostilničar s prenočišči, krčmar, pravnik/odvetnik,
prekupčevalec s konji, trobentač, hišnik hiše deželnega namestnika, upravnik
premoženja bratovščine, upravnik hleva, nakladalec, pisar, knjigovezec,
pogrebnik, mitničar in višji gorski mojster.152
Deželnoknežji in deželni uradniki ter uslužbenci:
Namestnik deželnoknežjega mitničarja, deželnoknežji višji računski uradnik in
prometni inšpektor, deželni zdravnik.
Nepoklicne oznake:
Berač, študent.
Najpomembnejša posamična delodajalca pa sta še naprej bila mestna uprava in
mariborski mestni grad. Uprava mesta je redno in priložnostno zaposlovala celo
vrsto ljudi v različnejše namene. Poglejmo si le tiste, za katere sta dokazljiva
stalna zaposlitev in plačevanje.
Osebje mestne uprave: sodnik (iudexcivitatis, stattrichter); član notranjega sveta
(des innen rathsVerwandter alhier; Ratsburgeralda);
Uradniki in drugi:
Pisar, sindik, mestni blagajnik, od začetka 17. st. mestni komornik, kletar,
gradbeni mojster, mitničar, zbiralec mestnega davka/činža, obrtnega, mesarskega
…, upravnik mestne opekarne, pravnik/advokat, dražbeni zastopnik, od konca 17.
st. posebni sodnik na mestnem deželnem sodišču.153 Tesar, nadzornik mestne
straže, stražarji: v utrdbah v obzidju, nočni in požarni stražarji, za kugo. Vratarji:
152
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 35–36. 153
Prav tam.
53
v mitnici na Dravskem mostu, pri treh mestnih vratih – Dravskih, Naše ljube
gospe, Koroških, sv. Ulrikovih, Grajskih vratih, na Lentu, v stolpih, ključar vrat,
sodni sluga, pomočnik na deželskem sodišču, prevoznik, sel, nosač, hlapec.
V mestnem špitalu so delali:
špitalski mojster, oskrbnik, kaplan, viničar, hlapec, mlinar.
Zanimivo je, da so tudi nekateri drugi poklici imeli običajno mestno oznako
mestni, npr. glasbenik, mestni goslači.154
Mesto je že v 16. st. in naprej redno plačevalo nekatere duhovnike v mestni
župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika: kornega mojstra, slovenskega kaplana,
zorničarja in drugo cerkveno osebje, mežnarja tu in pri Sv. Ulriku, organista,
pevca altista in učitelja.155
Grajsko osebje: upravnik, nadzornik grajske pisarne, čuvaj grajske kapele, stražar
pri vratih, grofov služabnik, kuhar, lakaj, pisar, vodja grajskega orkestra, dvorni
slikar, tesarji, lovec, zidarji, kovač, oskrbnik, osebje pod oskrbnikom, sodar,
mlinar, vojak, vrtnar in sluge.
Dokajšnje število osebja je imela tudi mestna župnijska cerkev v svojem
župnišču:
Prošt (bil je predstojnik cerkvene latinske šole), organist, napihovalec meha za
orgle, oskrbnik, sluga, kuharica v župnišču, cerkveni mlinar, cerkveni pevec,
delavka v župnijski cerkvi, mrežnar, mrežnarjev hlapec, kočijaž. Pomembnejši
delodajalec je bil tudi mariborski poštni mojster (magister postae, magister
postarum; des Innen Stadt Postmaister):
Poštno osebje: sel/tekač, jezdec in pomožno osebje.156
Druga najpomembnejša dejavnost Mariborčanov je bila pridelava in prodaja vina
iz vinogradov v najbližji mestni okolici. Kdor je le mogel, si je pridobil lasten
vinograd in prideloval vino zase in za prodajo. Obrtna proizvodnja in vinarstvo sta
omogočali živahno drobno in tudi večjo trgovino lepega dela meščanstva. K
širjenju trgovine je prispevala ugodna lega ob reki ̶ naravni prometno-trgovski
poti.157
154
Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 36. 155
Prav tam, str. 37. 156
Prav tam. 157
Prav tam, str. 36.
54
5 TOPOGRAFSKI OPIS MESTA
Sledi osnovni topografski oris mesta pomembnejših mestnih stavb iz dobe sredine
oziroma 2. polovice 19. st., z dodanimi podatki do konca stoletja. Začenjam z
mestnim obzidjem, ki je bilo tedaj še kar dobro ohranjeno. Od obzidnih stolpov je
severni Breunerjev, jugozahodni Čeligijev, južni pa Altmanov. Prvi je oglat in
črn, drugi, nekoč imenovan Reck ali Folterturm, je okrogel, tretji pa je oglat, vitek
in bel ter v rabi kot trgovsko skladišče. Mesto ima tedaj tri trge, enaintrideset ulic
in 246 hiš, štiri javne vodnjake, tri cerkve, šest vojaških in dve šolski poslopji, tri
tovarne, dve oskrbnišnici, gledališče, tri stolpe z urami, šest stolpastih stavb,
namesto treh, leta 1827 demoliranih, mestnih vrat (Ulrikovih, Gospejnih in
Vodnih), pet prostih izstopov iz mesta v smereh Graške, Drevoredne, Grajske,
okrožne in Dravske ulice ter pri stavbi vetrinjske gospoščine. Če k njim
prištejemo še oba na Lentu in pri kopališču, lahko govorimo kar o sedmih mestnih
izvozih. K temu je treba šteti tudi še za javnost dovoljen pešprehod skozi grajska
vratca in dvanajst prehodov čez zasuti mestni jarek. Od trgov je Glavni največji,
Grajski najživahnejši in Cerkveni najtišji, od ulic je Koroška najširša, Gosposka
najdaljša, Trtna je najsvetlejša, Grajska in Cerkvena sta najrevnejši, Usnjarska pa
najbolj umazana. Mesto je od okoli leta 1350 razdeljeno v štiri četrti.158
V okvirju vseh četrti so zajeti cerkveni-redovni in baročni objekti, ki so opisani v
diplomski nalogi. Prvi so podrobneje opisani v tretjem poglavju z naslovom
Mestna uprava, cerkvene in redovne ustanove, drugi so opisani v sedmem
poglavju z naslovom Baročna arhitektura in arhitekti v Mariboru. Tako prvi kot
drugi so v času baroka doživeli zunanje in notranje spremembe. Številčenje hiš v
oklepajih se nanaša na omenjeno dobo aktualnosti opisa.
Prva četrt
1. (št. 2) Brandisov grad je ena od devetih svobodnih hiš v mestu. Hrani stavbne
letnice: 1655, 1699, 1733, 1738, 1780, 1814, 1836 in 1843. Obsega vrt, skozi
katerega teče Triribniški potok, dve dvorišči, štiri vrata, Loretansko kapelo iz leta
1655, stopnišče iz 1744 z grboma rodbin Brandis-Trautmannsdorf, na katerem
158
Curk, viri 1, str.100.
55
mestu je stala prvotna grajska cerkev, stolp z naslikano sončno uro iz 1699,
upravno 12-osno poslopje, povišano leta 1843, ki se je prvotno uporabljalo za
gospoščinsko uradništvo, sedaj pa se uporablja za kameralno upravo, itd.159
2. (št. 11) Svobodna hiša, stavba nekdanjega Vetrinjskega dvora, se posredno
omenja že leta 1222, saj zaseda parcelo nekdanje Gotskalkove domačije.160
3. (št. 19) Začetki Salzburškega dvora segajo v 14. st. Dvor velja za najlepšo
baročno stavbo v Mariboru, vendar je od njega ostala zgolj glavna stavba.161
4. (št. 22) Hiša na Vetrinjski ulici 9.162
5. (št. 38) Frajovška vojašnica, prej svobodna hiša grofa Erazma Tattenbacha.163
4. (št. 50) Nekdanja sinagoga je bila sprva kot hiša najverjetneje zgrajena v drugi
polovici 13. st. Po izgonu judov iz Štajerske je bila spremenjena v cerkev.164
Druga četrt
V tej četrti so pomembne trgovine, opremljene z lepimi izložbami lastnikov:
Horvat, Pachner, Proy, Delago, Kuster, Stroger, knjigoveznik Anton in Edvard
Ferlinc ter Leyrer, zlatarja Kuhn in Schmidt, strugar in pozamentirer Gotz in
drugi.165
1.(št. 96) Hišo je okoli leta 1740 zgradil meščanski gradbeni mojster Jožef
Hofer.166
2. (št. 117) Sedanja stavba je bila obnovljena in dvignjena v nadstropno med
letoma 1893 in 1897, ohranilo pa se je poznobaročno stopnišče in kletne vratnice
svoje prednice.167
Tretja četrt
1. (št. 149) Mariborska župnijska cerkev je bila kot središče mariborske
pražupnije v zasnovah zgrajena v času ustanovitve le-te (enkrat v prvi polovici 12.
st.) in je s tem celo starejša od tržne naselbine.168
159
Curk, viri 1, str. 101. 160
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 61. 161
Prav tam, str. 69. 162
Prav tam, str. 70. 163
Puff, Maribor, str. 40. 164
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 87. 165
Curk, viri 1, str. 109. 166
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 128. 167
Prav tam, str. 149.
56
2. (št. 179) Hiša na Koroški cesti 7, vogal Žički prehod.169
3. (št. 186 in 198) Gimnazija, Alojzijeva cerkev in vzgajališče, v letih 1756–1773
jezuitski samostan. Št. 198 je bila drugo krilo jezuitske rezidence.170
Četrta četrt
1. (št. 191) Na mestu današnje poštne stavbe je nekoč stal (mestni) špital s
cerkvijo Sv. Duha, kasneje pa tudi deloma mestna bolnišnica.171
2. (št. 206) Rotovž stoji nasproti vitkega, z osmimi kipi obdanega Marijinega
stebra, ki so ga postavili v spomin na kugo leta 1680.172
3. (št. 238) Na pobudo meščanov so v 13. st. v Maribor prišli minoriti, tedaj je bil
zgrajen tudi samostan.173
4. (št. 239) Žički dvor, stoječ vzhodno od nekdanjega minoritskega samostana, je
nastal v 12. st. Od Minoritske vojašnice je Žički dvor nekoč ločeval zid. Dvor je
sodil med svobodne hiše.174
Slika 9: Mestna veduta na podlagi slike iz sredine 17. st.
168
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 171. 169
Prav tam, str. 194. 170
Puff, Maribor, str. 64. 171
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 206. 172
Puff, Maribor, str. 67. 173
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 230. 174
Prav tam, str. 231.
57
6 BAROK ̶ TEMELJNA NOVOVEŠKA UMETNOSTNA SMER
Barok je zadnji univerzalni stil v zgodovini evropske umetnosti. Uveljavil se je
najprej v Italiji kot stil po tridentinskem koncilu sredi 16. st. zmagoslavne in
vsestranske borbene Cerkve. Kot umetnostnozgodovinski pojav pa je značilen po
tem, da se po njem kljub navezanosti na Cerkev in na interese varstva ter stroge
predpise Tridentina o umetnosti in njenih mejah, izraža dinamično ustvarjanje kot
reakcija na slabi manierizem pozne renesanse. V pristni likovni ustvarjalnosti
zasidrana univerzalnost tega sloga zabrisuje predvsem meje med likovnimi
storokami, ker ustvarja vsestransko zaokrožene enotne umetnine, kjer se
arhitektura, slikarstvo in kiparstvo dopolnjujejo v skladni enoti skupne umetnine.
Univezalnost baroka se kaže tudi v tem, da je zabrisal mejo med sakralnim in
profanim, ter v veliki meri celo med likovnim ustvarjanjem katoliške in drugih
verskih skupnosti. Bil je torej resnično mednaroden in tudi meddružaben; čeprav
je bil po izvoru in bistvu aristokratski, si ga je vseeno brez težav prikrojil tako
meščan kot kmet in je po njem tudi naša domovina dobila zadnjič v zgodovini
enoten, čeprav v duhu sestava takratne družbe hierarhično stopnjevan domačijski
značaj. Barok se je izoblikoval na prehodu iz 16. v 17. st. v Italiji, pogoji zunaj nje
pa kljub napredku katoliške obnove niso dopuščali, da bi se hkrati tudi
uveljavila.175
V baroku imamo opraviti s podrejanjem prej razmeroma samostojnih delov
umetnostne celote enotni skupni zamisli. Tako se baročna arhitektura z urejenimi
parki in vrtovi dopolnjuje v organske celote, zeleni deli večkrat preraščajo
velikost zidane arhitekture. Arhitekturo poživlja in oživlja štukatura, pomožna
kiparska zvrst, ki se prilagaja ostenju in ga plastično oblikuje. Prav posebna
pomoč pri ustvarjanju novega, resničnost presegajočega pa je iluzionistično
slikarstvo, ki ustvarja navidezne prostore. Z njim se razveljavljajo in predirajo
stene, oboki ali stropi, na ta način se ustvarja nova enotnost resničnega in
neresničnega, zemeljskega in nadzemeljskega.176
175
Karel Dobida, Barok na Slovenskem, Ljubljana 1961, str. 7 (dalje: Dobida, Barok na
Slovenskem). 176
Prav tam.
58
Medtem ko se v cerkvah pogledi odpirajo v nebo, natančneje v nebesa, naseljena s
svetniki, se v profanih arhitekturah opirajo na grški Olimp, kjer domujejo bogovi.
Za barok je potrebno dodati tudi to, da se je barok uveljavljal v katoliških deželah,
v protestantskih ga v veliki meri izpodriva klasicizem.177 Geografska posebnost
slovenskega ozemlja, ki je bilo od nekdaj odprto za pobude iz sosednjih pokrajin,
se je izrazila tudi v baroku. Govoriti moramo o dveh odločilnih tokovih v razvoju
slovenskega baroka. Prvi tok se je razvijal in krepil v neposrednem stiku z
matično deželo baroka, Italijo. Razširjal se je prek naše zahodne etnične meje na
slovenski Kras, se utrdil v Gorici in prodiral dalje v notranjost dežele. Hkrati pa si
je z neposrednim preskokom iz Italije v Ljubljano izoblikoval v tem mestu svoje
najmočnejše oporišče. Ljubljana ima odtlej vodilno vlogo v razvoju slovenskega
baročnega kiparstva. Njen vpliv se širi proti vzhodu, zahodu, delno proti severu in
celo na italijansko oplojeni jug. Drugi tok prihaja s severa in severozahoda, iz
alpskih dežel. Tudi ta tok se dotakne Ljubljane in si zagotovi v njej pomembno
središče. Štajerska pa se razvija v senci Gradca, drugega vplivnega središča za
razvoj baroka na Slovenskem.178
Začetki tukajšnjega baroka: za Italijo, deželo, ki je barok rodila, seveda druge
države zaostajajo kar za nekaj desetletij, čeprav se tudi tu že kmalu po letu 1600
pojavljajo nekatere oblike, ki pozneje v razvitem baroku doživijo svoj razcvet.
Praviloma govorimo o zgodnjem baroku na Slovenskem v 17. st., pri čemer je
treba reči, da tudi že v tem stoletju doživimo vrsto stvaritev.179 Raziskovalci se
strinjajo, da je strnjeno baročno gibanje zajelo Slovenijo vsaj okoli leta 1680,
medtem ko moramo poprej govoriti o posameznih baročnih pojavih, pa o zorenju
baroka iz poznorenesančnih in manierističnih stilnih osnov.180
Od okoli leta 1700 (nekateri kot mejnik radi navajajo leto 1693, ko je bila v letu
Valvasorjeve smrti ustanovljena Akademija operozov v Ljubljani), pa tja do okoli
leta 1740 imamo opraviti z oblikami, ki jih je treba uvrstiti v visoki barok, potem
pa govorimo o poznem baroku tja do okoli leta 1760, ko se uveljavlja baročni
177
Nace Šumi, Barok, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2007, str. 9 (dalje:
Šumi, Barok). 178
Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 4. 179
Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov, str. 9. 180
Nace Šumi, Baročna arhitektura,Mladinska knjiga, Ljubljana 1969, str. 4 (dalje: Šumi, Baročna
arhitektura).
59
klasicizem. Rokoko je smer, katere prve formulacije se pojavijo ob koncu
tridesetih let 18. st., potem se občasno vzdržuje tja do osemdesetih let. Barok tudi
z 18. st. pri nas še ni bil do konca izpričan, zato v naslednjem stoletju govorimo o
postbaroku, ob koncu 19. st. pa ponovno o novem baroku. Gre torej za pojav, ki
zajema zelo širok časovni razpon.181
Posebej za Štajersko je značilna drobna štukaturna dekoracija. Med letoma 1738
in 1810 je bilo na Štajerskem na novo postavljenih ali prezidanih več sto cerkva.182
Štukatura je po svojem značaju primerna predvsem za oblikovanje prostorov, tako
cerkvenih kakor tudi izbranih profanih.183
Slika 10: Vodnjak Fontana Di Trevi – Rim, Italija
181
Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov, str. 9. 182
Metoda Kemperl, Luka Vidmar, Barok na Slovenskem, Ljubljana 2014, str. 20. 183
Šumi, Barok, str. 9.
60
Slika 11: Freske v ljubljanski Stolnici
Slika 12: Schönbrunska palača in njeni razkošni vrtovi
61
Slika 13:Ljubljanska stolnica
Slika 14: Mariborski grad
62
Slika 15: Baročni oltar cerkve sv. Petra v Komendi
63
7 BAROČNA ARIHITEKTURA IN ARHITEKTI V MARIBORU
V to poglavje, ki je vsebinsko nadgraditev petega poglavja, sodijo tudi zgradbe, ki
so bile opisane v tretjem poglavju z naslovom Mestna uprava, cerkvene in
redovne ustanove. To so predvsem cerkvene in redovne zgradbe starejšega izvora,
vendar so bile v času baroka preoblikovane in jih z umetnostno zgodovinskega
vidika lahko opisno uvrščamo tudi v baročno dobo. Med te zgradbe sodijo:
minoritski samostan, mariborska stolnica, jezuitski kolegij, cerkev sv. Alojzija,
grad Betnava, župnija sv. Magdalene v Mariboru, Vetrinjski dvor, Žički dvor in
Salzburški dvor ter vsekakor še kar nekaj posvetnih.
Zgodnjebaročne prvine se pojavljajo na mariborskih stavbah že v 17. st., in sicer
po velikih požarih v letih 1601, 1648, 1650 in 1662. Po teh požarih so bile mestne
utrdbe prenovljene s tem, da so že imele vplive zgodnjebaročnih potez. V 18. st.
so bile prenovljene številne cerkve in večina hiš, minoritskemu in kapucinskemu
samostanu pa sta se pridružila še jezuitski in samostan celestink. Vendar je temu
baročno usmerjenemu gradbenemu zagonu kmalu po letu 1780 pošla moč in
nasledila ga je racionalistično zadržana stavbna dejavnost kot posledica
jožefinskih upravnih in cerkvenih reform. Do leta 1790 so ukinili vse samostane,
razen minoritskega, in zaprli vse cerkve, razen župnijske.184
Tako kakor profane stavbe v Mariboru in Celju, prezidane ali na novo postavljene
po novih katastrofalnih požarih (leta 1795, 1797 in 1809 v Mariboru oziroma leta
1798 v Celju), so bile tudi sakralne stavbe na slovenskem Štajerskem na začetku
19. st. oblikovane v slogu baročnega klasicizma. Toda v cerkveni sferi se je isti
slog izkazal za veliko bolj trdoživega in se je na tem področju obdržal do sredine
19. st. Delovanje Jožefa Hofferja in Janeza Nepomuka Fuchsa na eni strani ter
celjskih zidarskih mojstrov na drugi je tako močno zaznamovalo štajersko
pokrajino, da so ostale poznobaročne forme priljubljene in zaželene pri župnikih
in vernikih, ki so naročali cerkve. Očitno pa tudi ni primanjkovalo v tej tradiciji
izšolanih mojstrov.185 Od mariborskih arhitektov se je poznobaročnih konceptov
pri sakralni arhitekturi držal predvsem Mihael Marek, po rodu iz Dunaja, v
Maribor pa je prišel leta 1803, ko je bil sprejet v ceh. Naslednje leto je postal
184
Šumi, Barok, str. 9. 185
Kemperl, Korpus poznobaročne, str. 64-65.
64
mariborski meščan.186 Na Štajerskem so ustvarjali mnogi znameniti baročni
mojstri, zlasti najuglednejši arhitekti, kot so bili Jožef Hueber, Domenico
Martinelli, Giorgio Massari, Andrea Pozzo ali Domenico Rossi. Nekateri izmed
njih so delovali tudi v Mariboru. Na gradbiščih so se v najboljšem primeru oglasili
le takrat, ko so prinesli načrte, nato pa v potek del, če ni prišlo do kakšnih
nepredvidenih zapletov ali sprememb, niso več posegali.187
V 18. st. so arhitekte pogosto nazivali kot stavbne mojstre. Stavbni mojstri niso
znali zgolj načrtovati stavbe v skladu z arhitekturnimi pravili, ampak so jih morali
znati tudi postaviti, gradnje pa so morale biti trdne, udobne in lepe. Stavbni
mojster je moral upoštevati naročnikove želje ter gradnji namenjena sredstva in v
skladu z njimi pripraviti ustrezen predračun, v katerem je bilo prikazano koliko bo
stal gradbeni material in koliko sredstev bo namenjenih za plačilo zaposlenih
delavcev. Stavbni mojster je moral imeti torej nekaj arhitekturnega teoretičnega
znanja in veliko organizacijskih sposobnosti. V 18. st. pa so se z arhitekturnim
snovanjem pogosto ukvarjali tudi drugi umetniki ali celo inžiniri.188
V zgodovino umetnosti se je zapisala delavnica družine Schoy, katere začetki
segajo v 40. leta 18. st., v povezavi z njo pa sta zaslovela predvsem Franc Krištof
Reiss (u. 1711) in njegov posinovljenec Janez Jakob Schoy, ki je postal eden
vodilnih graških umetnikov. Po njem so se začele spletati med Mariborom in
Gradcem plodne umetniške vezi. Schoyevo delavnico v Gradcu je prevzel
Württemberžan Filip Jakob Straub, v Maribor pa je z njegovim posredovanjem
prišel njegov brat Jožef Straub (1712–1756), avtor kužnega znamenja na
mariborskem Glavnem trgu in številnih drugih monumentalnih, navadno
ekspresivnih del na slovenskih, hrvaških in madžarskih tleh. Očitno je v Straubovi
delavnici s kiparstvom nadaljeval lirično navdihnjeni Mariborčan Jožef Holzinger
(1735–1797). Tudi on je s svojimi deli obogatil mnoge kraje na Štajerskem in
Hrvaškem. Kiparstvo J. Strauba in J. Holzingerja sodi nedvomno v vrh baročnih
stvaritev na Slovenskem. Barok je v Mariboru zapustil sorazmerno močno sled.
186
Kemperl, Korpus poznobaročne, str. 65. 187
Igor Sapač, Baročni arhitekti, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, str. 231 (dalje: Sapač,
Baročni arhitekti). 188
Prav tam.
65
Vse do danes so se ohranila pročelja nekaterih meščanskih hiš in dvorcev, v
baročni preobleki se je predstavil tudi mariborski mestni grad.189
Hoferjeva hiša
Hišo je okoli leta 1740 za lastne potrebe zgradil mariborski arhitekt Jožef Hofer.
V zasnovo je vključil starejšo srednjeveško hišo. Gre za eno najlepših baročnih
hiš v Mariboru. Hoferjeva hiša v Mariboru, kjer je uporabljenih največ okrasnih
elementov (ti se potem skupaj ali posamično pojavljajo na vseh drugih njegovih
arhitekturah, deloma pa tudi na Fuchsovih stavbah), je po dekoraciji primerljiva s
Hildebrandtovo palačo Daun-Kinsky na Dunaju (zidali so jo od 1713 naprej), z
Zgornjim in Spodnjim Belvederom istega arhitekta ter s prezidanim dvorcem
Mirabell v Salzburgu.190 Stavbo krasi ena najlepših baročnih fasad v mestu, ki se
je ohranila tudi po obnovi hiše leta 1892.191
Mariborski mestni grad
Je naslednik dveh starejših dvorov iz 12. in 13. st., stoječih na zahodnem delu
starega mestnega jedra (št. 161).192
Slika 16: Mariborski mestni grad
189
Vrišer, Maribor, str. 43. 190
Prav tam, str. 22. 191
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 128. 192
Valentina Varl, Dušan Tomažič, Sašo Radovanovič, Mariborske in druge zgodbe, Maribor
1997, str. 14-15 (dalje: Varl, Tomažič, Radovanovič, Mariborske in druge zgodbe).
66
Slika 17: Stopnišče mestnega gradu
Grad, kakršnega poznamo danes, je nastal iz dveh delov, svojega prvotnega jedra
s konca 15. st. ter stavbnega kompleksa, ki se je ob njem razvil do sredine 18. st.
Ob graditvi se je gradu moralo umakniti nekaj meščanskih hiš. Njegova lokacija
je bila izbrana predvsem za učvrstitev potencialno najbolj izpostavljenih
Ulrikovih (Graških) mestnih vrat. Prvotno poznogotsko jedro gradu, začetki
zazidave segajo v leto 1478, je bilo dograjeno do leta 1481. Vendar je osmansko
obleganje mesta leta 1532 pokazalo, da za učinkovito obrambo tudi novi
deželnoknežji dvor ne zadostuje. Enako kot ostale dele mestnega obzidja so ga
obrambno posodobili italijanski gradbeniki pod vodstvom deželnega gradbenega
superintendenta Domenicadell'Allia. Grajska bastija, ki je na vrsto prišla kot
zadnja, je bila zgrajena v letih 1555–1562.193 To, kar se zdaj kaže opazovalcu, je
torej nastajalo v času med 16. in 18. st., nekaj celo v 19. st.194
Proti koncu 16. st. sta se pravno in stavbno ločena objekta začela združevati. Po
letu 1497 je bil deželnoknežji dvor dolgo v zakupu oziroma v zastavi. Od leta
1575 naprej v zakupu baronov pl. Khiβl (od leta 1623 grofje), ki so leta 1620
postali njegovi dedni lastniki in ga začeli prezidavati po svojih zamislih. Že v letih
1584–1585 je dvor dobil svoj vzhodni del, segajoč od bastije do Ulrikovih
mestnih vrat, pod dednim lastništvom Khiβlov pa je bil preurejen v graščino in
193
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 53. 194
Vrišer, Maribor, str.121.
67
razkošno baročno rezidenco. Leta 1655, leto dni pred smrtijo, je lastnik postal
Jurij Jernej Zwickl-Khiβl, posvojenec grofa Janeza Jakoba Khiβla. Pod drugim
Khiβlovim posvojencem, Janezom Jakobom Zwickl-Khiβlom, je prenova v letih
1666–1686 dosegla vrhunec. Khiβlom so kot lastniki gradu v letih 1686–1727
sledili Ursini-Rosenbergi, njim pa grofje Brandis, izvirajoči iz (danes južne)
Tirolske, ki so ga obdržali do leta 1876.195
Prvo barokizacijo je mariborski mestni grad doživel že v drugi polovici 17. st., ko
so nastale razsežne arkadne galerije, reprezentančna južna fasada in nova grajska
kapela ter slavnostna dvorana.196 Leta 1655 so namreč gradu prizidali Loteransko
kapelo, podobno cerkvi Santa Casa v Loretu pri Anconi, ki je bila posvečena pet
let zatem. Zahodno od gradu je stari stolp zamenjal nov velik stanovanjski stolp,
obenem pa je tam nastalo dvonadstropno upravno-gospodarsko poslopje. Proti
koncu 17. st. so si lastniki gradu uredili viteško dvorano z bogato štukiranim
stropom, delom italijanskih štukaterjev, in freskami mojstra Laurenza Lauriga.
Pripovedujejo, da so bile v 18. st. poslikane še nekatere grajske sobane. Prav tako
je v letih 1747–1750 nastalo tudi znamenito rokokojsko stopnišče s kamnito
ograjo, številnimi plastikami in štukaturo (Jožef Hoffer, Jožef Straub), ki je
nastalo kot slavnostni vhod.197
Že ob koncu 18. st. je grad izgubil vse stolpiče iz 17. st., z izjemo jugovzhodnega,
ki je odtlej služil zlasti kot zvonik loretanske kapele. V naslednjem stoletju pa se
je začelo počasno propadanje grajskega kompleksa.198
Rotovž
Med zgradbami iz mariborske preteklosti zavzema častitljivo mesto rotovž. Po
čebulastem stolpiču bi ga lahko takoj postavili v baročni čas. Temelji stavbe pa so
starejši. A tudi z razčlenjenostjo pročelij, z balkonom in mestnim grbom ter
letnico 1565, na dvoriščni strani pa z arkadami, ki jih nosijo toskanski stebriči,
razodeva rotovž stilno občutje italijanske renesanse.199
195
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 53. 196
Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov, str. 183. 197
Vrišer, Maribor, str.121. 198
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 54. 199
Vrišer, Maribor, str.121.
68
Slika 18: Mariborski rotovž
Med zgradbami iz mariborske preteklosti zavzema častitljivo mesto rotovž. Po
čebulastem stolpiču bi ga lahko takoj postavili v baročni čas. Temelji stavbe pa so
starejši. A tudi z razčlenjenostjo pročelij, z balkonom in mestnim grbom ter
letnico 1565, na dvoriščni strani pa z arkadami, ki jih nosijo toskanski stebriči,
razodeva rotovž stilno občutje italijanske renesanse.200
Mestni grb: dva stolpa z obzidjem s srebrnimi mestnimi vrati na rdečem polju, nad
njimi pa golob, ki leti navzdol, se je pojavil že leta 1288 na neki listini iz
samostana Rein, vendar je tam namesto miroljubnega goloba za tiste vojne čase
mnogo primernejši orel.201
Ta zgradba je nastala postopoma iz dveh hiš, postavljenih s čelom proti trgu in
ločenih z dvoriščnim prehodom (zagato), ki je bil tako širok kot sedanja veža. Obe
hiši sta bili podkletni in nadstropni. Najprej so v letih 1513–15 v rotovžu s
posvetovalnico v nadstropju prezidali vzhodno hišo, last beneficija Marije
Magdalene, iz let okoli 1455. Ker tak rotovž ni zadoščal, so ga v letih 1563–65
Italijani, verjetno pod vodstvom Pietra Antonia de Pigrata, ki se je leta 1560
preselil iz Gradca v Maribor, povečali s priključitvijo zahodne hiše iz prve
200
Vrišer, Maribor, str.121. 201
Puff, Maribor, str. 67.
69
polovice 15. st., in ga večinoma nanovo zgradili.202 Z vzidavo skupne veže so ju
združili v eno, prezidali njuni kleti, enovito uredili nastalo notranjščino, obokali
pritlično in deloma nadstropno etažo, po višini izravnali obe polovici, postavili na
obeh bočnih straneh trikotni čeli, prikrili vso stavbo s sedlasto streho, jo enotno
fasadirali, opremili s sodnim balkonom in poudarili s stolpičem. Dvoriščno krilo
je rotovž dobil šele po letu 1601, njegov arkadni hodnik je bil deloma zgrajen že
po letu 1565, deloma pa morda šele po letu 1650. Pred letom 1795 so mu s
pročelja odstranili okrasno čelo, zato pa leta 1887 dodali sedanje reprezentančno
stopnišče.203
Fasada je členjena s pilastri, nad vhodnim delom pa stoji v osi baročni stolpič s
čebulasto streho. Na dvoriščni strani je stavba na dveh stranicah obdana z
arkadnimi hodniki. Posebej zanimiva je baročna sodna/posvetovalna dvorana, ki
jo je z razkošnimi stropnimi štukaturami opremil Antonio Quadrio ob koncu 17.
ali v začetku 18. st.204
Očitno je, da se stavba vsaj delno zgleduje po graški deželni hiši.205
Slovenska ulica 20
Sedanja stavba je bila obnovljena in dvignjena v nadstropno med letoma 1893 in
1897, ohranila pa je poznobaročno stopnišče in kletne vratnice svoje prednice.206
Umetnostna galerija
Neposredno ob samostanu celestink je v Gospejni ulici baročna, za časa Jožefa II.
opuščena in prezidana samostanska cerkev, z njo pa povezana palača Fedróczy iz
leta 1846. Iz cerkve in dvorca je nastala nova stavba, ki jo od leta 1954 uporablja
Umetnostna galerija.207
202
Curk, Premzl, Mariborske Vedute, str. 76. 203
Curk, Maribor – vodnik, str. 46. 204
Varl, Tomažič, Radovanovič, Mariborske in druge zgodbe, str. 19. 205
Jože Curk, Spomeniki in znamenitosti, Maribor 1981, str. 4 (dalje: Curk, Spomeniki in
znamenitosti). 206
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 149. 207
Vrišer, Maribor, str. 123.
70
Koroška cesta 7, vogal Žički prehod
Po kletnem vhodu in obliki vežnih obokov gre sklepati, da je bila stavba zgrajena
na začetku 17. stoletja. Dvoriščni del je poznobaročni prizidek, glavna stavba pa
ima preprosto baročno fasado. Leta 1900 je Prešern v hiši uredil prodajni lokal,
katerega izložbo je leta 1913 še povečal.208
V času R. G. Puffa je fasado nad kamnitim portalom, nad katerim je pomol,
krasila freska Marije s kronogramom, ki je tvorila letnico 1729.209
Hiša na Vetrinjski 9
Gre za poznobaročno štiriosno nadstropnico, katere fasado členi pet lizen, okna pa
obrobljajo maltasti ušesasti okviri. Stavba iz 2. polovice 18. st. še hrani polkletno
pritlično etažo. Hiša z večjim vrtom je bila leta 1754 last mizarja Filipa Repiča, od
leta 1771 pa kolarja Antona Kunskija; od leta 1803 kolarja Antona Pernwieserja,
od leta 1809 srebrarja Janeza Bergharda iz Ljubljane, ki jo je imel tudi v
Puffovem času. Manjša hiša v Tkalski 7 je nastala po letu 1825, prodajni paviljon
severno od nje, ki se dotika hiše v Vetrinjski 11, pa šele okoli leta 1895. Stavbno
in lastniško sta bili obe nepomembni; prva se je pred leti umaknila povezavi z
Vetrinjsko ulico, druga pa v obliki paviljona še stoji.210
Meljski dvor
Vetrinjska 26 je bila svobodna hiša, imenovana Meljski dvor. Prvič izrecno
omenjena leta 1403, je bila že v 14. st. v lasti malteške komende iz Melja.
Barokizirana je bila leta 1684: šlo je za dvonadstropno stavbo s kletjo, vrtom in
dvoriščem. Bila je petosna nadstropna stavba z modernizirano fasado. Njena
obokana veža je še hranila kamnit kletni, polkrožno sklenjeni portal s posnetim
robom, ki je izviral iz srede 16. st. Zidovi v kleti so bili kot pri večini starih hiš v
mestnem jedru kamniti, banjasti oboki pa opečeni. Zaradi preboja Vetrinjske ulice
v smer sedanje Ul. slovenske samostojnosti so jo leta 1967 porušili.211
208
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 194. 209
Prav tam, str. 197. 210
Puff, Maribor, str.355. 211
Prav tam, str. 324.
71
Frajovž-Tattenbachova svobodna hiša
Gre za hišo, ki je bila zavoljo svojih plemiških lastnikov osvobojena plačevanja
mestnega davka ter ostalih obvez. Takšnih hiš je bilo v mestu v srednjem in v
zgodnjem novem veku več ̶ ležale so znotraj mestnega obzidja oziroma trga,
pravno pa k njemu niso spadale. Njeni lastniki so bili ponavadi plemiči, gospostva
in nekatere cerkvene ustanove, redkeje pa tudi meščani. Hiša v obzidanem mestu
jim je nudila zaščito v primeru zunanjih nevarnosti, prav tako pa so tukaj lahko
skladiščili naturalne dajatve svojih podložnikov, živečih v neposredni in bližnji
okolici mesta, in jih seveda tudi prodajali.212
Na Štajerskem so imeli pravico za potrditev neke hiše za svobodno deželni knez
in različni patrimonialni gospodi. Plemiški rod Tattenbach, dobro znan v celotnem
Svetorimskem cesarstvu, izvira iz Landshuta na Bavarskem. Njihovi prvi člani so
omenjeni že ob koncu 13. st. in v začetku 14. st. Zaradi nenehne nevarnosti pred
Turki se je v 16. st. pojavila potreba po proviantnem skladišču, v katerem bi se
hranilo žito in ostala živila. Mestni sodnik in svet sta si v letu 1583 skušala
pridobiti zato nalogo salzburški dvor, vendar zaman. Deset let kasneje pa je bilo
takšno poslopje v Mariboru že nujno, zato so si deželni stanovi sami tu postavili
živilsko skladišče. Ta zgradba pa je aprila leta 1597 prišla v sklop gospostva
Konjice, posredno pa v last grofov Tattenbach. Kdaj natančno je dobila status
svobodne hiše, ni znano.213
Grofje Tattenbachi in njihovi aristokratski nasledniki so jo primerno predelano
uporabljali kot svoje mestno domovanje, dokler ni leta 1789 prešla v meščanske
roke, in leta 1820 v državno last. Država je v njej uredila vojašnico, ki je služila
svojemu namenu do leta 1904. Dve leti pozneje so jo zaradi predvidene gradnje
novega mostu in preureditve Glavnega trga podrli in s tem mesto osiromašili za
pomembno pričo njegove obrambne zgodovine.214
212
Dejan Zadravec, obračun prihodkov in odhodkov Tattenbachove svobodne hiše v Mariboru,
Maribor 2007, str. 16 in 23 (dalje: Zadravec, svobodna hiša). 213
Prav tam, str. 24. 214
Curk, Mariborske vedute, str. 83.
72
Znamenja in javni spomeniki
Neločljivi del mestne vedute so baročna znamenja, med katerimi je gotovo
najpomembnejše Marijino ali kužno znamenje na Glavnem trgu. Prvo znamenje,
Marijin steber, so postavili leta 1681 po kugi, ki je pokončala del mestnega
prebivalstva. Leta 1743 so ta spomenik zamenjali z novim, večjim, ki ga je izdelal
kipar Jožef Straub. Osrednji element znamenja je še naprej steber, ki rase iz baze z
oltarno mizo in reliefom, končuje pa se z Marijinim kipom. Steber obkrožajo
fugure svetnikov. Nekoč jih je bilo osem, danes jih je le še šest. V 19. st. so
spomenik obdali še s kamnito ograjo. Umetnik je vsakemu od kipov vdihnil
samosvoj značaj, znal pa jih je povezati v urbano celoto, ki izžareva razpoloženje
v tržni prostor in mu daje nov, duhovno prevrednoten pomen.215
V 250 letih, odkar stoji, je čas znamenje, izdelano iz peščenjaka, dodobra načel.
Namesto izvirnika stoji danes pred rotovžem kopija Straubovega dela in tako trgu
ohranja poglavitni poudarek. Figuralni steber je tudi Florijanovo znamenje na
Grajskem, nekoč Florijanovem trgu. Spomenik naj bi nastal okoli leta 1680, iz
starih opisov pa se ve, da sta ob njem stala še dva kipa. Figura sv. Florijana je delo
skromnejše umetniške moči, po svoji zasnovi pa se uviti steber, ki so ga leta 1872
odstranili in leta 1970 ponovno postavili, skladno vključuje v baročno vzdušje ob
mariborskem gradu.216
Slika 19: Marijino kužno znamenje
215
Vrišer, Maribor, str. 23. 216
Prav tam.
73
Baročnih javnih spomenikov je bilo nekdaj seveda več, kot pa se jih je ohranilo v
naš čas. Stari Maribor je imel sorazmerno precej znamenj v nišah meščanskih hiš.
Šlo je za like z Marijo in detetom ter kipe Brezmadežne. Med najstarejšimi je bil
Marijin kip iz vogalne hiše v Dravski ulici, po monumentalni drži zanesljivo iz
šestdesetih let 17. st. Tretji kipec je nekoč krasil nišo gostilne današnjega hotela
Orel na vogalu Grajskega trga in Slovenske ulice. Spominjal je na milostni kip
Marije, kakršen je danes v frančiškanski cerkvi.217
Lik Brezmadežne je poživljal tudi hišni fasadi v Vetrinjski in Gosposki ulici,
umetnostno najzanimivejša pa je nedvomno figura Marije v Volkmerjevem
prehodu. Prikazuje nam Marijo z vdano sklonjeno glavo, s sklenjenima rokama in
poklekujočo na krilatega zmaja. V zasnovi in podrobnostih, predvsem pa s
poudarjenim čustvenim navdihom, prekaša kip vse druge z izjemo Straubovih. Po
slogovnih značilnostih lahko sklepamo, da je bil avtor kipa Janez Jakob Schoy
(1686–1733), po rodu Mariborčan, sicer pa graški umetnik in svoječasno prvak v
štajerski umetniški srenji.218
Mestni špital
V srednjem veku so samostani skrbeli za popotnike, za uboge in bolne. Že v času
križarskih vojn se je povečalo število popotnikov, zato se je posledično povečal
tudi promet čez evropske in naše dežele. Zaradi vojn in stiske ljudi je nastala
potreba po ustanavljanju zavetišč, za katere so poskrbeli viteški redovi. Sama
beseda špital (hospitalum) je sprva predstavljala hišo oziroma ustanovo, kjer so
oskrbo in pomoč našli ljudje, ki zaradi starosti, onemoglosti ali pa bolezni niso
uspeli zaslužiti za vsakdanji kruh in niso imeli strehe nad glavo.219 Na mestu
današnje osrednje mestne poštne stavbe je stal nekoč (mestni) špital s cerkvijo Sv.
duha, kasneje pa deloma tudi mestna bolnišnica. Špital je bil morda ustanovljen še
pred letom 1348, ko je bil bogato datiran s strani mestnega pisarja Mateja in
njegove žene Elizabete, ki sicer veljata za ustanovitelja.220
217
Vrišer, Maribor, str. 23. 218
Prav tam, str. 23. 219
Jože Mlinarič, Mariborski meščanski špital od ustanovitve v letu 1348 do srede 18. stoletja,
ČZN, letnik 52- n.v. 17 (1981), št. 2, str. 252–253. 220
Curk, Premzl, Mariborske vedute, str. 19.
74
V 16. st. je bil špital nadstropna stavba, sprejel je lahko do 24 oskrbovalcev, stal
pa je nekoliko odmaknjen od današnje Poštne ulice. Zaradi požarov je bil večkrat
obnovljen. Leta 1731, ko je iz mestne prešel v državno upravo, so ga povečali z
nadstropnim poslopjem, segajočim od prezbiterija cerkve Sv. duha do sosednje,
prej opisane hiše, pri kateri je bil z velikim portalom zaprt uvoz na njegovo
dvorišče. K špitalu je sodila cerkev Sv. duha, ležeča ob trgu, na južni strani pa je
bila brez oken, zato se je vizitatorju leta 1621 zdela temačna. Tedaj je imela tri
oltarje, leta 1657 je omenjen tudi njen zvonik, leta 1741 pa je bilo zabeleženo, da
ni imela zakristije. Zvonik je izgubila leta 1785 po eksekraciji v okviru
jožefinskih reform, ko je bila spremenjena v skladišče. Pri tem je bil skrajšan
nekdanji prezbiterij, v katerem je bil urejen oder, v ladji pa gledališka dvorana s
104 sedeži v parterju in 300 stojišči na vstavljeni in kasneje povečani galeriji.
Gledališče je obratovalo do leta 1852, po njegovi preselitvi pa je bila cerkev večji
del podrta in nadomeščena s poznoklasicistično stanovanjsko nadstropnico.221
Mestna bolnišnica, ki je stala na današnjem naslovu Slomškov trg 11, je bila
zgrajena leta 1793 v poznobaročnem slogu. Nadstropna stavba, ki se s sosednjo
(št. 151) ni stikala, je v Puffovem času imela več soban za bolnike, s skupaj 40
posteljami, v njej pa so bila tudi stanovanja treh sester usmiljenk, ki so od leta
1844 skrbele za bolnike, ter drugi pomožni prostori. Bolnišnica je v stavbi ostala
do leta 1855, ko je bila preseljena v Prosenjakovo hišo v Magdalenskem
predmestju.222
221
Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str.206. 222
Prav tam.
75
8 ZAKLJUČEK
Maribor se je skozi zgodovino tako historično kot umetnostno nenehno vzporedno
razvijal. Tako je tudi v diplomski nalogi prikazana historično-umetnostna
povezava, ki je imela velik vpliv na samo podobo mesta. Diplomska naloga je
tako rekoč ločena na historični zgodovinski oris in na umetnostno zgodovinski
oris – barok. V prvih štirih poglavjih je opisan zgodovinski del mesta, v zadnjih
treh pa umetnostno zgodovinski del. V prvem poglavju je mesto Maribor opisano
v srednjem in novem veku.
O mestu Maribor lahko govorimo že v 12. st., ko je bil, kot kaže, pod štajerskim
mejnim grofom Otokarjem III. (1129/38–1165) iz rodbine štajerskih Otokarjev na
južni konec Počehovskega brega, torej na Piramido, prenesen njihov upravni
sedež na Dravskem polju. Grad na Piramidi je v virih prvič omenjen v listini leta
1164, postavljen je bil zaradi nadzora nad najkrajšo in najudobnejšo potjo med
starimi in novimi otokarskimi posestvi, kot tudi z izrecnim namenom postati
središče njegove uprave v Podravju. V času kralja Otokarja II. je mestna naselbina
nato doživela obdobje najživahnejše gradbene dejavnosti v vsej fevdalni dobi in z
njo ustvarila scenarij za svoj nadaljnji urbani razvoj do konca 18. st. Omenjeni
razvoj je najbolj zaznamovala postavitev obzidja, s katerim se je mesto obdalo v
tretji četrtini 13. st., potekalo pa je v liniji današnjih Strossmayerjeve in
Gregorčičeve ulice, Trga svobode, nekdanje Svetozarevske ulice ter ob Dravi.
Današnji Glavni trg, kot križišče glavnih prometnic, je postal trgovsko in dejansko
središče mesta.
Drugi središči mesta sta se razvili na Lentu kot območju čolnarske, splavarske,
usnjarske in mlinarske dejavnosti ter v judovski četrti oziroma getu v
jugovzhodnem delu mesta, v kateri je bil denarniški center mesta. Razvoj mesta je
bil vseskozi povezan z razvojem njegovega gospodarstva. Gospodarstvo je v
Mariboru slonelo na obrti in trgovini, še posebej na trgovini z vinom. Druga
trgovina, ki je močno vplivala na urbani razvoj mesta, je bila trgovina z lesom, s
katero je, hkrati z iz nje izšlim splavarstvom, povezan razvoj Lenta. Pomembna je
bila tudi trgovina s kožami. Razvoj mesta v 16. st. so zaznamovali uničujoč požar
na njegovem začetku, osmansko obleganje, sledeča obnovitvena dela ter
reformacija. Osmanska nevarnost se je močno povečala po zlomu Madžarske v
76
bitki pri Mohaču leta 1526. Po neuspelem pohodu proti Dunaju leta 1532, ki ga je
ustavil poraz pri Kőszegu, je demoralizirana osmanska armada štiri septembrske
dni neuspešno oblegala Maribor. Okolica in obzidje sta utrpela hudo škodo,
meščani pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja pa so vzdržali.
Po katastrofi v letu 1532 so mesto ponovno utrdili in pri novih utrjevalnih delih
sredi stoletja so imeli svoj odločilni delež italijanski gradbeniki, ki so v precejšnji
meri vplivali na našo meščansko in utrdbeno arhitekturo. Gospodarsko moč
mariborskih meščanov pa so hromili tudi številni požari ne le v srednjem veku,
temveč tudi v novem. Velik del stavb je bil popolnoma lesen ali pa vsaj delno iz
lesa ter pokrit s slamo. Čeprav so bile vse javne zgradbe iz kamna ali opeke, so
vendar v skoraj vseh večjih požarih 17. st. utrpele nemalo škode. K naglemu
razširjenju požara v mestu pa ni pripomogel le gradbeni material tistega časa,
temveč so k temu pripomogle tudi izredno ozke ulice.
V drugem poglavju sta opisani obe mariborski zemljiški gospostvi, gospostvo
Gornji Maribor in gospostvo Grad Maribor. O prvotnem enovitem gospostvu
lahko govorimo oktobra leta 1164, ko se je v pravkar novozgrajenem gornjem
mariborskem gradu mudil dedič leta 1147 umrlega Bernarda Spanheima Otokar
III. (V.) Traungav. Le-ta je na Piramidi postavil utrdbo ter na reki Dravi brod
nadomestil z mostom in s tem povezal svoje novo pridobljene posesti v Podravju
in na območju pod Pohorjem. V Mariboru ni veljalo, da sta grad in mesto
neposredno povezana, tako kot na primer na Ptuju, v Ljubljani in Gradcu,
pomembno je bilo zgolj, v čigavem lastništvu je bil. Glavna njegova naloga je bila
varovanje edinega prehoda čez Dravo v 12. in 13. st., za deželnega kneza. V tej
vlogi ga je v tretji četrtini 13. st. zamenjalo mesto Maribor. Okoli 1200 se je
Mariborsko zemljiško gospostvo razdvojilo na zgornje, s sedežem na Piramidi z
deželnimi Mariborskimi ministeriali, in na prostranejše spodnje, neposredno
deželnoknežje in visoko-sodno z upravniki, s sedežem na zahodni strani trga pri
prometnih Lebarjih.
Razsežnost Spodnjega grajskega gospostva in življenja v njem spoznamo v 13. st.,
najbolj iz urbarjev. K Zgornjemu gospostvu, ki je bilo manjše, se je po letu 1211
pridružila pristava pod njim. Še naprej so ga upravljali upravniki iz omenjenega
dvora v današnji Gospejni ulici, ki je imel pristavo in klet na vogalu Slovenske in
77
Gosposke ulice. Spodnje gospostvo, v novoveških virih običajno zapisano kot
Grad Maribor, je bilo glavni naslednik nekdanjega enotnega vladarjevega
gospostva. Že leta 1181 se omenja prvi upravni dvor v admontski davčni knjigi.
Omenja se kot Spodnji grad (oppiduminferius), ki je ob razdelitvi gospostva na
zgornje in spodnje leta 1200 postal sedež takrat ustanovljenega spodnjega
gospostva. Na začetku je bilo neprimerno bogatejše od zgornjega. Nadaljnje
nastajanje novih gospostev je sčasoma ožilo tudi njegove razsežnosti. Težišče
spodnjega gospostva je bilo med Mariborom, Lenartom v Slovenskih goricah,
Ptujem in Slovensko Bistrico. Od leta 1641 sta gospostvi imeli skupnega
gospodarja, in sta eno ob drugem obstajali do leta 1848.
Od razdelitve mariborskega gospostva na dva dela se je večja pozornost
namenjala bogatejšemu spodnjemu gospostvu. Od leta 1727 so tu novi lastniki
grofje Brandisi, ki pa so gornji grad zanemarili in ga 1784 porušili. Na lokaciji,
kjer je nekoč stal, so postavili spominsko piramido, ki so jo leta 1821 odstranili in
na njenem mestu zgradili Marijino kapelo.
V tretjem poglavju je opisana mestna uprava, prvi predstavniki mestne
samouprave – v srednjeveškem pomenu besede – so v Mariboru izpričani v zadnji
četrtini 13. st., s prvo poimensko omembo mestnega sodnika Walkerja (Walkerus)
v listini iz leta 1273. Tedaj je ob sodniku omenjenih tudi osem meščanov,
desetletje zatem pa zapriseženci in skupnost meščanov, v kasnejših funkcijah
mestnih svetnikov in občine. Število zaprisežencev, ki jih je bilo do dvajset, se je
do 15. st. prepolovilo v šestčlanski (notranji) mestni svet. Mestni sodniki in
svetniki so bili voljeni izmed bogatejših in vplivnejših meščanov, v primeru
Maribora iz vrst bogatejših obrtnikov. Mestnega sodnika kot najvišjega
predstavnika mesta je potrjeval mestni gospod, v Mariboru torej deželni knez.
Reprezentančna in upravna zgradba mestnih oblasti je bila mestna hiša ali rotovž
(Rathaus). Za reševanje ter nadzor sodnih, policijskih, komunalnih in drugih
lokalnih administrativnih zadev je imel sodnik pomoč v članih širšega zunanjega
in ožjega notranjega sveta. Vsi ti so bili za to plačani, saj so hkrati nadzirali delo
mestnih srednjih ter nižjih uslužbencev, od mitničarjev do nosačev in hlapcev. Na
mestnem plačilnem spisku so bili nadalje raznovrstni ljudje, npr. ob duhovnikih v
župnijski cerkvi še tamkajšnji glasbeniki, organisti, pevci in seveda učitelj.
78
Mestna uprava je bila tako največji tukajšnji delodajalec. Zaposlovala je redno in
občasno nastavljene ljudi. V tem poglavju so opisane cerkvene in redovne
ustanove in njihov pomen v samem mestu. Med njimi je minoritski samostan, ki
je bil do prihoda kapucinov v Graško primestje leta 1613 edini samostan v mestu
in primestjih, v starem mestnem jedru pa edini do začetka druge polovice 18. st.,
ko so v Maribor prišli jezuiti in celestinke.
Mariborska stolnica je najstarejša obstoječa cerkev v mestu in obenem tudi
najstarejša ohranjena mestna arhitektura nasploh. Zgrajena v času ustanovitve le-
te (enkrat v prvi polovici 12. st.) in je s tem starejša od tržne naselbine, takrat je
tudi prvič omenjena v arhivskih virih. Ustanovitev Jezutiskega kolegija in cerkev
sv. Alojzija, je leta 1621 in 1622 predlagal krški škof, Alojzijeva cerkev na
Glavnem trgu je centralna baročna stavba v sklopu kompleksa. Grad dvorec
Betnava je bil kot štiritraktna zasnova z oglatimi stolpi na vogalih pozidan že v
16. st. V času protireformacije je prišla v mesto reformacijska komisija, nekaj sto
vojakov, ki so na Betnavi razdejali pokopališče, zažgali molilnico in s smodnikom
razstrelili predikantovo hišo ter šolsko poslopje. V 18. st. so stavbo barokizirali.
Cerkev sv. Magdalene, je bila v času obleganja Turkov požgana, vendar pa ne
popolnoma uničena, v času baroka je bila cerkev tudi preoblikovana. Med
cerkvene in redovne ustanove spadajo tudi Vetrinjski dvorec, Žički dvor,
Salzburški dvor.
V četrtem poglavju so opisane strukture novoveškega Maribora, tukaj gre
predvsem za opis prebivalstva. Ožje mariborsko področje je bilo poseljeno že v
zgodnejših prazgodovinskih obdobjih ter vsekakor v pozni antiki. O mariborskem
prebivalstvu pa je smiselno govoriti šele od 12. st. naprej, od časa, ko v virih
nastopajo prvi znani člani naselbine tik ob Dravi. Bistveni razvojni korak je
prinesel nastanek na Piramidi lociranega gradu. Govora je tudi o posestni in
socialni slojevitosti. Tudi v Mariboru je, kot v vseh drugih mestih, osebna last
bivalne nepremičnine praviloma predstavljala vstopni pogoj za članstvo v
skupnost svobodnih meščanov. Mesto je postalo pravi magnet za okoliški živelj,
ki je v njem množično iskal zaslužek in osebno varnost. Mestno vodstvo, deželna
in deželnoknežja oblast so času primerno zaposlovali zmeraj več specialno
usposobljenih in izobraženih uradnikov in nameščencev, kot so narekovale
79
potrebe. Novoveško mesto je privabljalo zmeraj več plemiških družin, ki so bile v
mestu sicer prisotne že od konca 13. st., le-te so tu živele ali pa so imele lastne
hiše. A tudi vse več v mestu rojenih Mariborčanov si je pridobivalo plemiške
nazive. Daleč najštevilčnejša socialna skupina v mestu in predmestjih so bili brez
statusa meščana, o tej skupini pa srednjeveški viri povedo izredno malo. Tako
lahko o njihovem življenju in delu le ugibamo. V četrtem poglavju je govora tudi
o demografskih gibanjih, ljudje so se priseljevali predvsem iz slovensko govoreče
okolice in bližnje nemško govoreče soseščine, zlasti iz Štajerske in Koroške,
najmanj iz Kranjske in drugih dežel. Etnično nemško prebivalstvo se je
doseljevalo tudi iz bolj oddaljenih krajev Svetega rimskega cesarstva, predvsem iz
Bavarske. Na demografska gibanja je vplivalo več dejavnikov, med njimi
priseljevanje, predvsem epidemične bolezni med njimi kuga in tudi pogosti
požari. Narodnostna sestava, ki je bila predvsem Slovenska, Nemška, Romanska,
Hrvaška in tudi Italjanska. Zanimivo je, da so mnogi italijanski priimki v
Mariboru povezani z uglednimi, tudi najvišjimi mestnimi službami in oznakami
za poplemenitene meščane. Poklicna struktura Maribora je vseskozi predvsem
obrtniška. Kot najštevilnejši so vse do srede 18. st. prisotni peki, usnjarji, čevljarji,
mesarji in krojači.
V petem poglavju je opisan topografski opis mesta, če si samo ogledamo tloris
starega Maribora, ne moremo spregledati, da je na njegov nastanek vplivala
Drava. Vzporedno z reko teče Koroška cesta, ki se na vzhodnem koncu razširi v
Glavni trg. To je bil bistveni del mariborskega urbanističnega razvoja, nanj so se
navezovale stranske komunikacije in stara ulična mreža, na Glavnem trgu sta se
srečali obe cesti, ki sta povezovali Maribor s svetom. V tem poglavju so omenjene
najpomembnejše cerkveno redovne ustanove in baročne zgradbe iz vseh štirih
četrti, ki so podrobneje opisane v tretjem in sedmem poglavju.
V šestem poglavju je barok opisan kot temeljna novoveška umetnostna smer.
Slednji se je najprej uveljavil v Italiji kot stil po tridentinskem koncilu sredi 16. st.
zmagoslavne in vsestranske borbene Cerkve. Kot umetnostno-zgodovinski pojav
pa je značilen po tem, da se po njem kljub navezanosti na Cerkev in na interese
varstva ter stroge predpise Tridentina o umetnosti in njenih mejah, izraža
dinamično ustvarjanje kot reakcija na slabi manierizem pozne renesanse.
80
Arhitekturo poživlja in oživlja štukatura, pomožna kiparska zvrst, ki se prilagaja
ostenju in ga plastično oblikuje. Za baročno arhitekturo so značilni urejeni parki
in vrtovi, ki se dopolnjujejo v organske celote.
V sedmem poglavju je predstavljena baročna arhitektura in arhitekti v Mariboru.
V to poglavje sodijo vsebinsko tudi zgradbe, ki so opisane v tretjem poglavju z
naslovom Mestna uprava, cerkvene in redovne ustanove. To so cerkvene in
redovne zgradbe starejšega izvora, ki pa so bile v času baroka preoblikovane in jih
uvrščamo v baročno dobo. Te zgradbe so minoritski samostan, mariborska
stolnica, jezuitski kolegij, cerkev sv. Alojzija, grad Betnava, župnija sv.
Magdalene v Mariboru, vetrinjski dvor, žički dvor in salzburški dvor.
Zgodnjebaročne prvine se pojavljajo na mariborskih stavbah že v 17. st. in sicer
po velikih požarih v letih 1601, 1648, 1650 in 1662.
Od mariborskih arhitektov se je poznobaročnih konceptov pri sakralni arhitekturi
držal predvsem Mihael Marek, po rodu iz Dunaja, v Maribor pa je prišel leta
1803, ko je bil sprejet v ceh. Naslednje leto je postal mariborski meščan. Na
Štajerskem so ustvarjali mnogi znameniti baročni mojstri, zlasti najuglednejši
arhitekti, kot so bili Jožef Hueber, Domenico Martinelli, Giorgio Massari, Andrea
Pozzo ali Domenico Rossi. Nekateri izmed njih so delovali tudi v Mariboru. Prav
tako je delovanje Jožefa Hofferja in Janeza Nepomuka Fuchsa na eni, ter celjskih
zidarskih mojstrov na drugi strani je tako močno zaznamovalo štajersko
pokrajino. Med baročne zgradbe uvrščamo eno najlepših baročnih hiš v Mariboru
imenovano Hoferjeva hiša, kjer je uporabljenih največ okrasnih elementov.
Mariborski grad je bil pod dednim lastništvom Khiesslov preurejen v graščino in
razkošno baročno rezidenco. Rotovž po svojem čebulastem stolpiču uvrščamo v
baročni čas, ima pa še vedno izrazite poteze renesanse pa tudi Meljski dvor.
Mestni špital pa je predstavljal hišo oziroma ustanovo, kjer so oskrbo in pomoč
našli ljudje, ki zaradi starosti, onemoglosti ali pa bolezni niso uspeli zaslužiti za
vsakdanji kruh in niso imeli strehe nad glavo.
V mestu so bile tako imenovane svobodne hiše, ki so bile zavoljo svojih plemiških
lastnikov osvobojene plačevanja mestnega davka ter ostalih dajatev, npr. Frajovž-
Tattenbachova svobodna hiša. Ne smemo pozabiti še na baročna znamenja, ki so
neločljivi del mestne vedute. Najpomembnejše znamenje je Marijino ali kužno
81
znamenje na Glavnem trgu. Figuralni steber je tudi Florijanovo znamenje na
Grajskem, nekoč Florijanovem trgu.
82
VIRI IN LITERATURA, SPLETNO GRADIVO
VIRI
Objavljeni:
-Viri 1: Jože Curk, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Pokrajinski
arhiv Maribor, Maribor 1985.
-Viri 7: Dejan Zadravec, Obračun prihodkov in odhodkov Tattenbachove
svobodne hiše v Mariboru, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 2007.
LITERATURA
Jože Curk, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru 1, Časopis
za zgodovino in narodopisje, l. 59-n.v. 24, (1988), št. 1.
Jože Curk, Grad Gornji Maribor, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 58-
n.v.23, (1987), št. 2.
Jože Curk, O urbani zgodovini Maribora do konca 18. stoletja, Studia
HistoricaSlovenica, letnik 6 (2006), št. 2-3.
Jože Curk, Spomeniki in znamenitosti, Mariborska turistična zveza Maribor,
Maribor 1981.
Jože Curk, Mariborski grad, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 2007.
Jože Curk, Mariborska stolnica, Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo v
Ljubljani, Ljubljana 1978.
Jože Curk, Maribor - vodnik po mestu in bližnji okolici, umetniški kabinet Primož
Premzl d.o.o, Maribor 2000.
Jože Curk, O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja, Studia
HistoricaSlovenica, letnik 2 (2002), št. 1.
Janez Cvirn, Oris zgodovine Maribora 1750-1850, Studia HistoricaSlovenica,
letnik 6 (2006) št. 2-3.
Petko Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, mestni špital in verske ustanove
v popisu hiš 1754, diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru,
Maribor 2013.
Karel Dobida, Barok na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1961.
Edvard Glaser, Kuga v dobi Andreja Perlacha, Časopis za zgodovino in
narodopisje, letnik 62-n.v. 27 (1991), št. 2.
Andrej Hozjan, Mariborsko mesto med 16. in 18. stoletjem, Studia
HistoricaSlovenica, letnik 6 (2006) št. 2-3.
Andrej Hozjan, Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja, Studia
HistoricaSlovenica, letnik 2 (2002) , št. 1.
Metoda Kemperl, Luka Vidmar, Barok na Slovenskem, Ljubljana 2014.
Metoda Kemperl, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na Štajerskem,
disertacija, FF UL, Ljubljana 2007.
Jože Koropec, Mariborski grajski zemljiški gospostvi, v: Maribor skozi stoletja,
Razprave I, Maribor 1991.
83
Franc Kovačič, Štajerska in Prekmurje, Slovenska matica, Ljubljana 1926.
Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941, v: Maribor skozi
stoletja, Razprave I, Maribor 1991.
Jože Mlinarič, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja,
Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 69-n.v. 34 (1998), št. 1.
Jože Mlinarič, Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem mariborskem področju
do konca 19. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 70-n.v. 35
(1999), št. 1-2.
Jože Mlinarič, Mariborsko desno dravsko obrežje in bližnja naselja v srednjem
veku, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 70- n.v. 35 (1999), št. 3.
Jože Mlinarič, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, v: Maribor skozi
stoletja, Razprave I, Maribor 1991.
Jože Mlinarič, Mariborski meščanski špital od ustanovitve v letu 1348 do srede
18. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 52-n.v. 17 (1981), št. 2.
Jože Mlinarič, Župnija sv. Magdalene v Mariboru, v: Župnija svete Magdalene v
Mariboru 1289-1989, Maribor, 1989.
Jože Mlinarič, Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru do jožefinske dobe, v:
Maribor skozi stoletja, Razprave I.
Rudolf Gustav Puff, Maribor, Založba Obzorja, Maribor, 1999.
Sašo Radovanovič, Danilo Cvetnič, Maribor, založba Kapital, Maribor 2001.
Igor Sapač, Baročni arhitekti, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem,
Arheološki muzej Ljubljana, Ljubljana 2007.
Peter Štih, K predzgodovini mesta Maribor, Studia HistoricaSlovenica, letnik 6
(2006), št. 2-3.
Nace Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov,v: Arhitektura 18. Stoletja na
Slovenskem, Arheološki muzej Ljubljana, Ljubljana 2007.
Nace Šumi, Baročna arhitektura, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem,
Arheološki muzej Ljubljana, Ljubljana 2007.
Nace Šumi, Po poti baročnih spomenikov Slovenije, Tiskarna Delo, Ljubljana
1992.
Nace Šumi, Barok, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2007.
Valentina Varl, Dušan Tomažič, Sašo Radovanovič, Mariborske in druge zgodbe,
založba kapital, Maribor 1997.
Sergej Vrišer, Maribor, Motovunska grupa, Ljubljana, 1984.
Sergej Vrišer, Baročno Kiparstvo, Mladinska knjiga, Ljubljana 1976.
Žiga Oman, Lučka Mlinarič, Zdenka Semlič Rajh, Maribor: mesto, hiše, ljudje,
Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 2012.
Sinagoga nekoč in danes, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 2000.
Vido Zupan, Maribor, Učiteljska tiskarna v Ljubljani, Ljubljana, 1932.
84
SPLETNO GRADIVO
http://kraji.eu/slovenija//eng
http://www.gradovi.net/grad/maribor_grad
http://www.sinagogamaribor.si/en/heritage/jews-in-maribor/
http://www.aktivni.si/dobro-pocutje/potovanja/najlepse-fontane-evrope/
http://www.cityscouter.com/travelguides/vienna/Schonbrunn-Palace.html
http://www.dedi.si/dediscina/1-ljubljanska-stolnica
http://kraji.eu/slovenija/komenda_cerkev_sv_petra/DSC_1576_komenda_
cerkev_sv_petra/slo
http://www.gradovi.net/grad/maribor_mestni_grad