UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Tina Šeško: Forenzični pacient in...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

FORENZIČNI PACIENT IN ZDRAVSTVENA NEGA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Tina Šeško

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg.

Somentorica: predav. Milena Pišlar, univ. dipl. org.

I

POVZETEK

V diplomskem delu je predstavljena zdravstvena nega forenzičnega in agresivnega pacienta,

ukrepi obveznega zdravljenja ter posebni varovalni ukrepi. S pomočjo kvantitativne raziskave

smo ugotavljali, kakšna je usposobljenost članov negovalnega tima za delo s forenzičnimi in

agresivnimi pacienti ter katere varovalne ukrepe uporabljajo člani negovalnega tima pri

agresivnem pacientu.

V raziskavo smo vključili 44 članov negovalnega tima iz Oddelka za psihiatrijo. Rezultati

raziskave so pokazali, da člani negovalnega tima niso usposobljeni za ravnanje v situacijah s

forenzičnim pacientom. Na delovnem mestu niso imeli potrebnega izobraţevanja oz.

usposabljanja. Vsi so enotnega mnenja, da bi člani negovalnega tima morali imeti potrebna

izobraţevanja in usposabljanja za delo s takšnimi pacienti. Anketiranci pristopijo k

agresivnim pacientom odločno in tako tudi ukrepajo.

Ključne besede: zdravstvena nega, forenzični pacient, agresivni pacient, varovalni ukrepi

II

ABSTRACT

The degree thesis presents forensic and agressive patient care, treatment, mandatory measures

and special precautionary measures.

Purpose of this study is present a patient in the treatment of forensic psychiatric nursing care

and to determine what precautionary measures the members of the nursing team in dealing

with aggressive patients. The research involved 40 members of the nursing team from the

Department of Psychiatry.

The results showed that the nursing team members aren't trained to handle situations with

forensic patients. In the workplace didn't have the necessary education or training. All team

members mean that they should have the necessary training to work with that patient's.

Respondents approach to aggressive patients firm and take action.

Keywords: health care, forensic patient, aggresive patient, precautionary meansures

III

KAZALO

1 UVOD ..................................................................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................ 2

2.1 NAMEN ............................................................................................................................ 2

2.2 CILJI ................................................................................................................................. 2

3 DUŠEVNO ZDRAVJE IN DUŠEVNE MOTNJE ................................................................. 3

3.1 Značilnosti duševnih motenj ............................................................................................. 4

4 FORENZIČNA PSIHIATRIJA ............................................................................................... 8

4.1 Zdravstvena nega v psihiatriji ........................................................................................... 8

4.2 Osnovne značilnosti forenzične psihiatrije ..................................................................... 10

4.2.1 Hospitalizacija psihiatričnega pacienta brez njegove privolitve .............................. 10

4.2.2 Psihiatrično izvedeništvo ......................................................................................... 12

4.2.3 Izvajanje psihiatrično pomembnih varnostnih ukrepov ........................................... 12

4.3 Zdravstvena obravnava pacientov z ukrepom obveznega zdravljenja ........................... 13

4.3.1 Sprejem pacienta na oddelek.................................................................................... 13

4.3.2 Zdravstvena obravnava ............................................................................................ 16

4.3.3 Potek aktivnosti ........................................................................................................ 17

4.3.4 Terapevtski odnos .................................................................................................... 17

5 OBRAVNAVA AGRESIVNEGA PACIENTA ................................................................... 20

5.1 Zdravstvena nega agresivnega pacienta ......................................................................... 21

5.2 Naloge medicinske sestre pri agresivnem pacientu ........................................................ 24

5.3 Pomen komunikacije v zdravstveni negi pacienta z duševno motnjo ............................ 26

5.3.1 Komunikacijski proces ............................................................................................. 26

5.3.2 Komunikacija v zdravstveni negi ............................................................................. 28

5.3.3 Komunikacijski sistemi ............................................................................................... 28

5.3.4 Terapevtska komunikacija ........................................................................................... 29

6 POSEBNI VAROVALNI UKREPI ...................................................................................... 31

6.1 Medikamentozni varovalni ukrepi .................................................................................. 34

6.2 Fizični varovalni ukrepi .................................................................................................. 34

7 NUJNA STANJA V PSIHIATRIJI ....................................................................................... 40

7.1 Razdelitev nujnih stanj v psihiatriji ................................................................................ 40

7.2 Posebnosti nujnih stanj ................................................................................................... 42

7.3 Pristop k pacientu in ukrepi ............................................................................................ 43

IV

8 ETIČNI VIDIKI V PSIHIATRIJI ......................................................................................... 45

8.1 Etična načela v psihiatrični zdravstveni negi ................................................................. 45

9 OBREMENITVE MEDICINSKIH SESTER PRI DELU S PSIHIATRIČNIMI PACIENTI

.................................................................................................................................................. 48

10 EMPIRIČNI DEL ................................................................................................................ 50

10.1 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................ 50

10.2 Raziskovalne metode ................................................................................................ 50

10.3 Raziskovalni vzorec .................................................................................................. 50

10.4 Postopki zbiranja podatkov ....................................................................................... 50

12 RAZPRAVA ....................................................................................................................... 65

13 SKLEP ................................................................................................................................. 69

LITERATURA ......................................................................................................................... 70

PRILOGE ................................................................................................................................... 1

ANKETNI VPRAŠALNIK .................................................................................................... 1

IZJAVA O ISTOVETNOSTI ...................................................................................................

V

KAZALO TABEL

Tabela 1. Najpogostejše motnje v komunikaciji ...................................................................... 28

Tabela 2. Indikacije in kontraindikacije za PVU ..................................................................... 33

Tabela 3: Razumevanje pojma forenzična psihiatrija .............................................................. 53

Tabela 4: Najpogostejše teţave pri forenzičnem pacientu po osnovnih ţivljenjskih aktivnostih

.................................................................................................................................................. 56

Tabela 5: Posebni varovalni ukrepi pri agresivnih pacientih ................................................... 62

KAZALO SLIK

Slika 1. Simptomi in znaki za nasilno, samomorilno in dezorganizirano vedenje ................... 41

VI

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol anketirancev ......................................................................................................... 51

Graf 2: Starost anketirancev ..................................................................................................... 51

Graf 3: Izobrazba ...................................................................................................................... 52

Graf 4: Zaposlenost po enotah ................................................................................................. 52

Graf 5: Delovne izkušnje s forenzičnimi pacienti .................................................................... 54

Graf 6: Usposobljenost za delo s forenzičnimi pacienti ........................................................... 54

Graf 7: Izvajanje zdravstvene nege forenzičnega pacienta ...................................................... 55

Graf 8: Dosedanje strokovno izobraţevanje za delo s forenzičnimi pacienti .......................... 55

Graf 9: Število forenzičnih pacientov na enotah ...................................................................... 57

Graf 10: Spol forenzičnih pacientov na Oddelku za psihiatrijo ............................................... 57

Graf 11: Populacija forenzičnih pacientov na enotah .............................................................. 58

Graf 12: Usposobljenost zaposlenih za delo s forenzičnimi pacienti ....................................... 58

Graf 13: Agresivnost forenzičnih pacientov v primerjavi z drugimi pacienti na enotah ......... 59

Graf 14: Obravnava agresivnega pacienta ............................................................................... 60

Graf 15: Reagiranje ob agresivnem pacientu ........................................................................... 60

Graf 16: Usposobljenost za ravnanje v situaciji z agresivnim pacientom ................................ 61

Graf 17: Seznanjenost s smernicami o pravilni uporabi posebnih varovalnih ukrepov ........... 61

Graf 18: Zaščita na delovnem mestu ........................................................................................ 62

Graf 19: Pogostost sodelovanja pri telesnem oviranju pacientov s pasovi .............................. 63

Graf 20: Odprtje enote za forenzično psihiatrijo v kliničnem centru ....................................... 63

Graf 21: Prednosti in / ali slabosti ob odprtju enote za forenzične paciente ............................ 64

Tina Šeško: Forenzični pacient in zdravstvena nega

1

1 UVOD

Psihiatrija in psihiatrična zdravstvena nega sta imeli med številnimi vejami medicine in

zdravstvene nege od vsega začetka poseben poloţaj, saj sta bila zdravljenje in zdravstvena

nega pacientov z duševnimi motnjami vedno odvisna od odnosa druţbe do teh pacientov

(Kriţanec, 2011, str. 10).

Pacient, ki ima duševno motnjo, lahko s svojim spremenjenim doţivljanjem in vedenjem v

nekem človeku vzbudi obsodbo in odpor namesto sočutja in prijateljske pomoči (prav tam,

str. 10). V kolikor gre za paciente, ki so zaradi svoje bolezenske motnje ogroţali svoje

ţivljenje ali ţivljenje drugih ljudi, oziroma so povzročili hudo škodo sebi ali drugim, pa je

ta odpor še toliko večji. Sami so do hospitalizacije odklonilni ter nimajo pravega uvida

glede svojega stanja (Ličina, 2009, str. 327).

Sodna ali forenzična psihiatrija predstavlja posebno vejo psihiatrije – področje, kjer se

prepletata psihiatrija in pravo (prav tam, 2009, str. 327). Uveljavlja se kot praktična,

znanstvena in pedagoška disciplina, ki obravnava populacijo, za katero je poleg različnih

duševnih motenj značilno še nasilniško vedenje, često pa gre za zlorabo različnih

psihoaktivnih substanc in za skupino ljudi z zelo neprilagojenim vedenjem (Balaţic, 2005,

str. 94).

Paciente z ukrepom obveznega zdravljenja se v psihiatrični kliniki obravnava na zaprti

enoti. Pacienti imajo omejene kontakte z drugimi pacienti v kliniki in tudi omejeno

svobodo gibanja, sama resocializacija pacientov po odpustu pa je pogosto neuspešna, saj so

velikokrat izključeni iz druţbe. Po odpustu so običajno tudi teţje zaposljivi in zato breme

socialni sluţbi (Roljić, 2009, str. 332).

Pri zdravljenju forenzičnih pacientov je zelo pomembna osebnost medicinske sestre.

Medicinska sestra, ki zna pristopiti k reševanju lastnih stisk in izţareva veder pristop do

ţivljenja, bo pacientu ponudila vzorec za sprejetje in reševanje stisk in s tem pripomogla,

da se bo pri njem vzbudil občutek zaupanja (Balaţic, 2005, str. 94).


2

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je predstaviti obravnavo forenzičnega pacienta v psihiatrični

zdravstveni negi in ugotoviti katere varovalne ukrepe uporabljajo člani negovalnega tima v

obravnavi agresivnega pacienta.

2.2 CILJI

Zastavili smo si naslednje cilje:

- opisati osnovne značilnosti forenzične psihiatrije,

- predstaviti obravnavo pacientov z ukrepom obveznega zdravljenja,

- predstaviti varovalne ukrepe v primeru agresivnosti pacientov,

- opisati vlogo medicinske sestre pri obravnavi agresivnega pacienta.


3

3 DUŠEVNO ZDRAVJE IN DUŠEVNE MOTNJE

Duševno zdravje ne pomeni samo odsotnost duševne motnje. Pozitivna dimenzija

duševnega zdravja izhaja iz definicije Svetovne zdravstvene organizacije, ki so jo sprejele

praktično vse drţave sveta in navaja, da je zdravje stanje celokupnega fizičnega, duševnega

in socialnega zadovoljstva, ne zgolj odsotnost bolezni. V stanju zadovoljstva lahko

posameznik realizira svoje sposobnosti in se sooča z normalnimi ţivljenjskimi

obremenitvami, lahko dobro produktivno dela ter je zmoţen doprinesti k skupnosti (Kores

Plesničar, 2011a, str. 13).

Duševno zdravje torej ni tako pogosto, duševne motnje pa ne tako redke, kot si marsikdo

predstavlja. Pri tem teţave z duševnim zdravjem dramatično zniţujejo kakovost ţivljenja,

saj vodijo v neizogibno stisko tako obolele osebe kot njihove najbliţje. Duševne motnje

vse bolj zaznavamo tudi kot druţbeno breme, med drugim v ekonomskem pogledu, saj je

prevalenca duševnih motenj med vsemi boleznimi v strmem porastu (Marušič in Temnik,

2009, str. 10).

Duševne oz. psihične motnje klasificiramo v kategorične sheme oz. v klasifikatorne sheme.

Trenutno se v klinični praksi uporabljata dve: Mednarodna klasifikacija bolezni - 10 (MKB

-10), ki jo je izdala Svetovna zdravstvena organizacija in se uporablja predvsem v Evropi,

ter Diagnostic and Statical Manual of Menthal Disorder IV (DSM IV), ki je ameriški

klasifikatroni sistem.

MKB - 10 klasificira duševne motnje v sledeče glavne kategorije:

- organske, vključno simptomatske duševne motnje,

- duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja psihoaktivnih substanc,

- shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje,

- razpoloţenjske (afektivne) motnje,

- nevrotske, stresne in somatoformne motnje,

- vedenjski sindromi, povezani s fiziološkimi motnjami in telesnimi dejavniki,

- motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi,

- duševna manjrazvitost,

- motnje duševnega (psihološkega) razvoja,

- vedenjske in čustvene motnje, ki se navadno začnejo v otroštvu in adolescenci,


4

- neopredeljena duševna motnja (Kores Plesničar, 2011a, str. 13).

3.1 Značilnosti duševnih motenj

Znaki in simptomi duševnih motenj se kaţejo kot posamezni odkloni ali spremembe v

vedenju, doţivljanju, delovanju in reagiranju osebe, ki jih imenujemo tudi psihopatološki

fenomeni (Mrevlje, 2009, str. 71). Takšni ljudje imajo lahko hkrati različne simptome in

znake, mednje spadajo osebnostne spremembe, zmedenost, pretirana zaskrbljenost in

sumničavost, strah, nespečnost, spremembe v vzorcih prehranjevanja, izbruhi jeze in

sovraţnosti, zloraba alkohola ali drugih substanc in nezmoţnost izpolnjevanja

vsakodnevnih dolţnosti med izobraţevanjem na vseh ravneh ali na delovnem mestu.

Velikokrat ne morejo zadovoljiti vsakodnevnih osebnih potreb ali vzpostaviti in vzdrţevati

socialne stike. Obremenjujejo jih samomorilne misli in samomor (Plesničar, 2011, str. 19).

Po klasifikaciji MKB - 10 razlikujemo naslednje duševne motnje:

Organske (simptomatske) duševne motnje

Povzročajo lahko vrsto simptomov in znakov, kot so poslabšanje spomina, razumevanja,

učnih sposobnosti, govornih spretnosti in presoje, vključno z zmanjšanjem zmoţnosti

razmišljanja in računanja (Plesničar, 2011, str. 19). Organske duševne motnje nastanejo

zaradi zunanjih vzrokov, ki v različnih stopnjah prizadanejo moţgansko tkivo (Mrevlje,

2009, str. 72).

Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih substanc

Pri zlorabi različnih substanc je skoraj vedno mogoče ugotoviti nekaj skupnih značilnosti,

mednje pa spadajo toleranca učinkov in vedno večjih odmerkov, kompulzivna uporaba,

abstinenčni simptomi in znaki, pretirano ukvarjanje s substanco in vztrajanje pri uporabi ne

glede na škodljive učinke. Zloraba substanc lahko privede do smrti zaradi previsokih

odmerkov, spolno prenosljivih okuţb, okuţb z virusom HIV in hepatitisom, povezan pa je

tudi s kaznivimi dejanji zaradi vzdrţevanja odvisnosti, obsodbami na prestajanje zapornih

kazni, socialno izključenostjo, po dolgotrajni zlorabi pa pogosto tudi z moţganskimi

poškodbami (Plesničar, 2011, str. 20).


5

Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje

Shizofrenija je huda duševna motnja. Spada v večjo skupino duševnih motenj, ki jih

imenujemo psihoze. Shizofrenija se kaţe z vrsto simptomov oziroma znakov, kot so

motnje zaznavanja, mišljenja, čustvovanja, odločanja, volje, koncentracije. Sčasoma se

lahko razvijejo tudi določene spoznavne spremembe, ki obolelega bistveno ovirajo v

vsakdanjem delovanju (Tavčar, 2010, str. 1).

Razpoloženjske (afektivne) motnje

Motnje razpoloţenja, imenovane tudi afektivne motnje, so v psihiatriji med

najpogostejšimi. Te motnje vplivajo predvsem na razpoloţenje in posledično na človekovo

zmoţnost funkcioniranja v vsakdanjem ţivljenju (Ţmuc Tomori, 2006, str. 4). Med motnje

razpoloţenja spadajo manična in depresivna stanja v okviru bipolarne motnje ter

unipolarna depresija (Plesničar, 2011, str. 21).

Nevrotske, stresne in somatoformne motnje

Pri disociativnih motnjah gre za izgubo povezave med spomini, zavedanjem, senzorijem in

nadzorom nad vsemi temi procesi. Izraz konverzivne motnje pa poudarja, da gre za obrat

psihičnih konfliktov v telesne oziroma nevrološke motnje. Te motnje se lahko pojavljajo v

vseh telesnih sistemih, ki so pod nadzorom hotenja, in v sistemih, ki nam omogočajo

zaznave zunanjega sveta. Motnje so direktno povezane s stresom, čustvenimi konflikti in

potrebami. V kategorijo somatoformnih motenj uvrščamo stanja, v katerih se pojavljajo

telesni simptomi, za katere pa ni najti medicinske razlage. Motnje so zelo raznovrstne in se

pogosto ponavljajo. Vsi izvidi preiskav so negativni oziroma ne potrjujejo resnosti pritoţbe

bolnika. Bolnik vztrajno zahteva bolniške preiskave, in to kljub zagotavljanju zdravnika,

da simptomi nimajo nobene telesne osnove (Brinšek, 2006, str. 51).

Vedenjski sindromi, povezani s fiziološkimi motnjami in telesnimi dejavniki

Med vedenjske motnje spadajo motnje hranjenja z anoreksijo in bulimijo, motnje spanja,

somnambulizem, nočni strah, zloraba substanc, ki odvisnosti ne povzročajo (vitamini,

antacidi). Najučinkovitejši način preprečevanja vedenjskih motenj je odkrita javna

razprava v vseh medijih, saj se na ta način lahko v druţinah in med skrbniki poveča


6

osveščenost o teţavah, ki jih lahko imajo najstniki s psihološkim prilagajanjem in s

stresnimi ţivljenjskimi situacijami (Plesničar, 2011, str. 23).

Motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi

Osebnostne motnje vključujejo motnje v percepciji in interpretaciji ljudi in dogodkov,

motnje samopodobe, čustev ter razumevanja in sprejemanja drugih ljudi. Ljudje z

osebnostnimi motnjami lahko imajo teţave s pretirano sumničavostjo, lahko pa so

shizoidni (čustveno odmaknjeni, nedovzetni in s hladom v medosebnih odnosih) in ţivijo

svoje samotno ţivljenje s fantazijami in introspekcijami. Pacienti z borderline ali mejnimi

osebnostnimi motnjami so velikokrat impulzivni, s slabo samopodobo in s čustvenimi

stiskami, lahko grozijo s samopoškodbami. Večkrat navajajo kronične občutke

izpraznjenosti (Plesničar, 2011, str. 23).

Duševna manjrazvitost

Duševna manjrazvitost pomeni motnjo, ki ni bolezen, temveč le simptom, ki se pojavlja

sredi številnih različnih kliničnih sindromov genetičnega, metaboličnega, infekcijskega,

toksičnega, travmatskega psihosocialnega izvora (Novak in Kosi, 2008, str. 7). Vključuje

vrsto različnih vzrokov in z njimi povezanih stanj, med katerimi so organska nevrološka

poslabšanja, posledice različnih genetskih napak in razvojna ali vzgojna prikrajšanost

(Plesničar, 2011, str. 24).

Motnje duševnega (psihološkega) razvoja

Osebe z motnjo v duševnem razvoju so osebe s posebnimi potrebami, zato potrebujejo

pomoč druţbe. Njihov razvoj se je ustavil na najniţji razvojni fazi (kar je odvisno od

stopnje motenosti), vendar ima ta oseba sposobnost, da osvoji vzorce obnašanja, ki so

značilni za razvojno fazo, na kateri se je razvoj ustavil (Močnik, 2008, str. 38). Med motnje

psihološkega razvoja spadajo motnje vizualne percepcije, motnje govora, jezika,

kategorizacije zvokov, pozornosti in nadzora nad aktivnostjo. Sem prištevamo tudi otroški

avtizem z nenormalnim komuniciranjem, nenormalnimi navezanostmi in igro pred tretjim

letom starosti (Plesničar, 2011, str. 24).


7

Vedenjske in čustvene motnje, ki se začnejo navadno v otroštvu in adolescenci

Motnje pozornosti in hiperkinetične motnje vključujejo pomanjkanje pozornosti, pretirano

aktivnost in impulzivnost. Vedenjske motnje vključujejo agresivnost, repetitivno vedenje s

trenutnimi izbruhi jeze, laganje, kraje, uporaba hladnega in drugega prirejenega oroţja in

drugo nesprejemljivo obnašanje. Najresnejša posledica duševnih motenj v adolescenci je

samomor (Plesničar, 2011, str. 25).


8

4 FORENZIČNA PSIHIATRIJA

Forenzična psihiatrija se uveljavlja kot praktična, znanstvena in pedagoška disciplina, ki

obravnava populacijo, za katero je poleg različnih duševnih motenj značilno še nasilniško

vedenje. V sklopu psihiatrije je ţe od vsega začetka zavzemala forenzična psihiatrija

pomembno mesto (Balaţic, 2005, str. 94).

4.1 Zdravstvena nega v psihiatriji

Zdravstvena nega na psihiatričnem področju je specialno področje zdravstvene nege, ki se

ukvarja s posameznikom z duševnimi motnjami, z druţino ali širšo skupnostjo v

primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvenem varstvu. Osnovna značilnost v

zdravstveni negi je terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom, ki je usmerjen v

prizadevanje za pospeševanje in podpiranje vedenja, katerega cilj je razvoj osebnosti in

samostojnosti pacientov (Čuk, 2010, str. 145). Lahko jo opišemo tudi kot kompleksno,

strokovno in načrtovano ravnanje, ki s pomočjo timske metode dela in koordinacije vseh

zaposlenih v zdravstveni negi prispeva k vzpostavitvi ustreznega funkcioniranja pacienta z

duševno motnjo, k zmanjševanju posledic nekaterih omejitev, k varovanju posameznika

prednjim samim, pred drugimi ali okoljem in poskuša zagotoviti maksimalno telesno in

psihično dobro počutje (Čuček Trifkovič in Pišlar, 2011, str. 15).

V delovni tim zdravstvene nege v psihiatriji so vključeni medicinske sestre in zdravstveni

tehniki (prav tam, str. 15). Medicinska sestra se aktivno vključuje v organizacijo skrbi za

paciente s kroničnim potekom duševne motnje in v rehabilitacijski načrt v okviru

psihiatrične obravnave v skupnosti po odpustu (Pirih et al., 2011, str. 34). Zdravstvena

nega je usmerjena v delo s pacienti, vodi jo medicinska sestra. Pacient ima pravico do

kakovostne zdravstvene nege in je najpomembnejši subjekt v obravnavi (Čuček Trifkovič

in Pišlar, 2011, str. 15).

Naloge izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji obsegajo:

- opazovanje in dokumentiranje opaţenega,

- zagotovitev fizičnih potreb po hrani, zraku, čistoči, varnosti,

- zagotovitev psihičnih potreb po zadovoljstvu, samospoštovanju, samovrednotenju,

individualnosti, duhovnosti,


9

- zmanjševanje omejitev, invalidnosti in nefunkcionalnosti,

- izvajanje aktivnosti zdravstvene nege,

- izvajanje diagnostično terapevtskega programa,

- pisno in ustno komuniciranje na različnih relacijah (medicinska sestra – pacient,

medicinska sestra – svojci, medicinska sestra – medicinska sestra, medicinska

sestra – zdravnik, medicinska sestra – drugi sodelavci, medicinska sestra – javnost)

(Čuček Trifkovič in Pišlar, 2011, str. 15).

Specifične naloge medicinske sestre v zdravstveni negi v psihiatriji so:

- učenje pacienta in njihovih svojcev pravilnih interakcij, ustrezne komunikacije in

ustreznih medosebnih odnosov,

- dajanje informacij in svetovanje pacientu ob njegovih notranjih konfliktih, bojaznih

in stiskah,

- vodenje vsakodnevnega ţivljenja na oddelku, z vzpodbujanjem pacienta in učenjem

fizičnih, socialnih in druţbenih aktivnosti,

- pomoč in vzpodbuda pacientu pri zadovoljevanju telesnih potreb in izvajanje

medicinsko tehničnih posegov,

- zagotavljanje pacientove varnosti,

- učenje pacienta, da izraţa čustva in vzpodbujanje k izraţanju čustev,

- skrbeti za terapevtsko vzdušje na bolniških oddelkih in povsod, kjer se zdravijo

pacienti z duševnimi motnjami,

- zdravstveno vzgojno delovanje tako v stiku s pacientom, njegovimi svojci, kot tudi

v širši skupnosti,

- vodenje zdravstvene nege in oskrbe na psihiatričnih oddelkih in drugih

zdravstvenih ustanovah,

- medicinska sestra je samostojna izvajalka ali sodelavec pri različnih oblikah

individualnega ali skupinskega dela s pacienti,

- je pacientov sogovornik in njegov nadomestni bliţnji, če je to potrebno (prav tam,

str. 15).


10

4.2 Osnovne značilnosti forenzične psihiatrije

Paciente z obveznim ukrepom zdravljenja obravnavamo glede na njihovo zdravstveno

stanje na varovanem ali odprtem oddelku. Zapornike in pripornike obravnavamo na

varovanem oddelku. Po potrebi varujejo take paciente varnostniki iz zaporov. Za izvajanje

forenzične zdravstvene nege je vsekakor potrebno posebno izobraţevanje, ki temelji na

osnovi poznavanja nasilniškega vedenja ter tveganja za nasilniško vedenje. Cilj

izobraţevanja je usposobiti kader, da bo sposoben pri vsakdanjem delu najti ravnovesje

med zdravstveno nego in kaznovanjem, pridrţevanjem, zadrţevanjem ter nadziranjem

pacientov (Balaţic, 2005, str. 94).

Najpomembnejša področja, kjer se prepletata psihiatrija in pravo so:

- zdravljenje psihiatričnih pacientov brez njihove privolitve,

- psihiatrično izvedenstvo v kazenskih, civilnopravnih, upravnih in drugih zadevah,

kjer pravna drţava potrebuje izvedenstvo psihiatrične stroke,

- izvajanje psihiatrično pomembnih varnostnih ukrepov, kakor jih določa kazenski

zakonik RS (Kobal, 1999, str. 507).

4.2.1 Hospitalizacija psihiatričnega pacienta brez njegove privolitve

Praviloma je redka, saj gre za osebe, ki zaradi bolezenske motnje ogroţajo svoje ţivljenje

ali ţivljenje drugih ljudi (Ličina, 2009, str. 327). Posamezni pacienti hospitalizacijo

odklanjajo, se ji z besedami ali celo fizično upirajo, ali pa celo ustvarijo situacijo, ki je za

običajno usposobljenost zdravstvenega tima nevarna in nepremagljiva. V takšnih primerih

se zdravnik odloča za hospitalizacijo bolnika brez njegove privolitve (Kobal, 1999, str.

507).

Zdravnik ima pooblastilo za tak ukrep v 49. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti:

Bolnika, ki zaradi duševne bolezni ogroţa svoje ţivljenje ali ţivljenje drugih ljudi ali

povzroča veliko škodo sebi ali drugim, je mogoče napotiti in sprejeti na zdravljenje v

psihiatrično bolnišnico tudi brez njegove privolitve. O sprejemu bolnika iz prejšnjega

odstavka v psihiatrično bolnišnico mora pooblaščena oseba bolnišnice najkasneje v 48 urah

po sprejemu obvestiti pristojno sodišče. Zdravnik, ki bolnika iz prvega odstavka tega člena

pošilja v psihiatrično bolnišnico, sme zahtevati pomoč pristojnih organov za notranje


11

zadeve, če ugotovi, da je zaradi bolnikovega ravnanja neposredno ogroţena varnost ljudi

(ZZD, 49. člen).

Pri izvedbi hospitalizacije pacienta brez njegovega dovoljenja zdravnik izda ustrezen

napotitveni dokument z dovolj izčrpnimi podatki o pacientovem stanju, pri čemer opis

ustreza zahtevam zakona. Zakon tudi dovoljuje pomoč organov za notranje zadeve pri

izvedbi takšne hospitalizacije v razmerah, ki so v njem navedene (Kobal, 1999, str. 508).

Zakon o nepravdnem postopku ureja postopke o pridrţanju oseb v psihiatričnih

zdravstvenih organizacijah:

V postopku o pridrţanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ali v drugih

organizacijah ali oddelkih organizacij, ki so namenjeni psihiatričnim bolnikom (v

nadaljnjem besedilu: zdravstvena organizacija), odloča sodišče o pridrţanju osebe v

zdravstveni organizaciji v zaprtem oddelku, če je zaradi narave duševne bolezni ali

duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z

zunanjim svetom, ker ogroţa svoje ţivljenje ali ţivljenje drugih ljudi, ali povzroča hudo

škodo sebi ali drugim (ZNP, 70. člen). Če pridrţi zdravstvena organizacija osebo na

zdravljenju v zaprtem oddelku brez njene privolitve ali brez odločbe sodišča, je dolţna

pooblaščena oseba te organizacije brez odlašanja, najpozneje pa v oseminštiridesetih urah,

o tem obvestiti temeljno sodišče, na območju katerega je. Obvestilo o pridrţanju mora

obsegati podatke o pridrţani osebi, o njenem zdravstvenem stanju in o tem, kdo jo je

pripeljal v zdravstveno organizacijo. Šteje se, da je oseba brez privolitve pridrţana v

zdravstveni organizaciji, če iz njenega vedenja, strokovnih spoznanj o njenem duševnem

stanju in drugih okoliščin izhaja, da zmore izraziti svojo voljo in se dejansko ne ţeli

zdraviti v zdravstveni organizaciji, ali če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju

pridrţane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje, ali če gre za pridrţanje mladoletnika

ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost (ZNP, 71. člen).

Psihiatrična ustanova lahko premešča pridrţanega pacienta zaprtega oddelka na odprti

oddelek ali ga odpusti, če so za to prisotni zdravstveni razlogi. Moţen je tudi predlog za

podaljšanje pridrţanja. Enako pa sme sodišče na predlog ene ali več naštetih oseb oz.

organizacij predčasno odrediti odpust pridrţane osebe (Kobal, 1999, str. 509).


12

4.2.2 Psihiatrično izvedeništvo

Psihiatrični izvedenci, določeni s strani sodišča, pojasnjujejo duševne motnje ali bolezni

pri osebah, ki so storile različna, druţbi nevarna in kazniva dejanja (Ličina, 2009, str. 328).

29. člen kazenskega zakonika RS/08 govori o prištevnosti storilca kaznivega dejanja in pri

tem loči:

- kdor ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, ni kriv;

- ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena

svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje

ali duševne manjrazvitosti;

- storilec kaznivega dejanja, čigar zmoţnost razumeti pomen svojega dejanja ali

zmoţnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega

stanja iz prejšnjega odstavka ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne

motenosti, se sme mileje kaznovati;

- kriv je storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog ali kako drugače

sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje ugotovljena

njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje (KZ, 29. člen).

Pri psihozah, predvsem shizofrenijah, govorimo pogojno o trajnih duševnih boleznih. Med

začasnimi duševnimi boleznimi omenjajo afektivne motnje. Pomembne so intoksikacije z

alkoholom in drugimi psihoaktivnimi snovmi ter pojavi patološkega opoja. Zakon posebej

omenja duševno manjrazvitost (Ličina, 2009, str. 328).

Poleg psihiatričnega izvedeništva je pomembno tudi izvedeništvo v civilno pravnih

zadevah, te izhajajo iz veljavne zakonodaje: Zakona o zakonski zvezi in druţinskih

razmerjih, Zakona o obligacijskih razmerjih in Zakon o dedovanju (Ličina, 2009, str. 328).

4.2.3 Izvajanje psihiatrično pomembnih varnostnih ukrepov

Sodišče ob hudih kaznivih dejanjih sprašuje izvedenca o nevarnosti ponovitve dejanja.

Sodišče pri tem lahko:


13

- storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane

prištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v

zdravstvenem zavodu, če na podlagi teţe storjenega kaznivega dejanja in stopnje

storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo

kaznivo dejanje zoper ţivljenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoţenje in da je

takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem

zavodu. Varnostni ukrep velja 10 let, vendar sodišče zahteva vsako leto zdravniško

mnenje o tem, ali je potrebno nadaljevanje izvrševanj tega ukrepa, oz. postavlja

vprašanje ponovitve nevarnosti (KZ, 64. člen);

- sodišče izreče ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ko meni, da bo

zadostovala redna ambulantna obravnava ter določi zdravnika, ki bo ta ukrep

izvajal. Ukrep traja največ 2 leti. Zdravnik mora sodišče obveščati o poteku ter

prekinitvi zdravljenja (KZ, 65. člen);

- storilcu, ki je storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola ali mamil in je

nevarnost, da bo zaradi tega ponavljal kazniva dejanja, sme sodišče izreči obvezno

zdravljenje v zavodu za izvrševanje kazni ali v zdravstvenem zavodu (KZ, 66.

člen).

4.3 Zdravstvena obravnava pacientov z ukrepom obveznega zdravljenja

Zdravstvena obravnava temelji na vzpostavljanju zaupnega terapevtskega odnosa med

pacientom in medicinsko sestro. V tem terapevtskem odnosu so pomembni zanesljivi

sodelavci, ki pacientom stojijo ob strani, ter upoštevajo njihove telesne, duhovne, duševne

in socialne potrebe (Roljić, 2009, str. 332).

4.3.1 Sprejem pacienta na oddelek

Sprejem pacienta z ukrepom obveznega zdravljenja na psihiatriji je v večini primerov v

naprej načrtovan in se izvaja na oddelku. Pacient opravi pogovor in pregled pri zdravniku,

ki ga seznani z ukrepom obveznega zdravljenja izdanega s strani sodišča, trajanjem in

potekom zdravljenja ter z vključitvijo v terapevtski program. S pacientom se pogovori o

razlogih kaznivega dejanja oz. o kaznivem dejanju, druţinski in socialni anamnezi, razvoju

bolezni in preteklih teţavah, počutju in o njegovih pričakovanjih. Če obstaja izvedensko

mnenje o pacientu, se sodelavci z njim seznanijo in ga upoštevajo. Zdravnik se nato odloči


14

o preiskavah, ki naj jih pacient opravi (laboratorijske preiskave, EEG) ter odredi pregled

pri psihologu in včasih še druge obravnave. Pridobljene informacije evidentira (Roljić,

2009, str. 332).

Sledi higienski del. Pacient se umije in preobleče, njegove osebne stvari se pregledajo in

dokumentirajo. Osebne stvari pacienta se na oddelek ne sprejmejo takoj, temveč se

shranijo v skladišču, dokler niso izpolnjeni določeni pogoji za vrnitev pacientu. Pacienta se

seznani s hišnim redom, ostalimi pacienti, osebjem ter njegovimi pravicami in dolţnostmi.

O namestitvi pacienta se obvesti svojce. Nato se uredi vsa potrebna administracija kot

dokumentacija zdravstvene nege, izpolnijo se razni formularji (npr. dovoljenje za obiske)

(prav tam, str. 332).

Sprejem na zdravljenje s privolitvijo

Pacient je sprejet na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom, če sprejemni

zdravnik ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona ter

bolnik v sprejem in načrt zdravljenja pisno privoli. Ti pogoji so:

- če bolnik ogroţa svoje ţivljenje ali ţivljenje drugih ali če huje ogroţa svoje zdravje

ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoţenjsko škodo sebi ali drugim;

- če je ogroţanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima

bolnik hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če navedenih vzrokov in ogroţanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni

mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični

bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali

z nadzorovano obravnavo). Privolitev iz prejšnjega odstavka mora biti izraz

svobodne volje bolnika, ki temelji na razumevanju poloţaja in je izoblikovana na

podlagi primernega pojasnila o:

o zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni;

o cilju, vrsti in načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu

predlaganega zdravljenja;

o moţnih tveganjih, neţelenih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih

predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve;

o morebitnih drugih moţnostih zdravljenja (Ţmitek, 2009, str. 10).


15

Sprejem brez privolitve na podlagi sklepa sodišča

Predlog za sprejem se vloţi pri pristojnem sodišču. Predlogu se priloţi mnenje izbranega

osebnega zdravnika ali psihiatra, ki je osebo pregledal, in ne sme biti starejše od sedmih

dni. Sodišče bolniku pošlje predlog v enem dnevu od njegovega prejema. Hkrati ga pouči o

pravici, da lahko v dveh dneh od vročitve predloga nanj odgovori. Sodišče pouči bolnika

tudi o pravici do odvetnika, ki ga v enem dnevu od vročitve predloga izbere sam. Po

prejemu predloga sodišče odredi, da bolnika pregleda izvedenec psihiatrične stroke in v

treh dneh poda mnenje o njegovem zdravstvenem stanju. Na predlog izvedenca lahko

sodišče s sklepom odloči, da se bolnik za največ dva dni zadrţi v psihiatrični bolnišnici, če

je to potrebno zaradi narave duševne motnje ali zato, ker se noče prostovoljno podvreči

pregledu in ni mogoče drugače ugotoviti obstoja pogojev za sprejem brez privolitve. Po

pridobitvi mnenja izvedenca sodišče razpiše narok, na katerega povabi predlagatelja,

bolnika, odvetnika, zakonitega zastopnika, najbliţjo osebo, zastopnika in druge, ki bi lahko

dali podatke, pomembne za odločitev. Predlagatelj, bolnik, odvetnik, zakoniti zastopnik in

najbliţja oseba lahko zaslišanim zastavljajo vprašanja in imajo pravico do vpogleda v

sodni spis. Pravico do vpogleda v sodni spis in do prisotnosti pri izvajanju dokazov lahko

sodišče na predlog izvedenca bolniku s sklepom v celoti ali delno omeji, če bi lahko

nastale škodljive posledice za njegovo zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih. Če

sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem na

oddelek pod posebnim nadzorom, s sklepom odloči, da se bolnika sprejme in določi tudi

čas zadrţanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ter psihiatrično bolnišnico, ki naj

bolnika sprejme. Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 80. člena

tega zakona za sprejem v nadzorovano obravnavo, s sklepom odloči, da se osebo sprejme v

nadzorovano obravnavo za obdobje, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Zoper sklep o

sprejemu je dovoljeno vloţiti pritoţbo v treh dneh od vročitve sklepa. Pritoţba ne zadrţi

izvršitve sklepa. Na podlagi sklepa o sprejemu psihiatrična bolnišnica v treh dneh od

vročitve sklepa pozove bolnika, da se zglasi v psihiatrični bolnišnici. Če oseba določenega

dne ne pride v psihiatrično bolnišnico in svojega izostanka ne opraviči, direktor

psihiatrične bolnišnice o tem obvesti sodišče, ki je izdalo sklep, izbranega osebnega

zdravnika in odvetnika osebe ter odredi prevoz osebe z reševalnim vozilom. Če tudi na ta

način ni bilo mogoče izvršiti sklepa sodišča, direktor psihiatrične bolnišnice obvesti o tem


16

sodišče. Če sodišče ugotovi, da je bil poziv za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom

oziroma v varovani oddelek pravilno vročen, odredi privedbo (Ţmitek, 2009, str. 10).

4.3.2 Zdravstvena obravnava

V procesu zdravstvene nege je za bolnika najpomembnejši spoštljiv odnos, načrtovanje,

izvajanje negovalnih intervencij in postopkov ter vrednotenje kakovostne zdravstvene

nege. Strokovno delo medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege temelji na

terapevtski komunikaciji, kakovostnem odnosu z bolniki, svojci in vsemi sodelavci ob

upoštevanju etičnih ter osebnostnih načel. V psihiatrični zdravstveni negi se poleg

splošnega znanja, potrebujejo tudi znanja o razumevanju človekovega vedenja in teţav v

duševnem zdravju, da se lahko uporabljajo spretnosti in veščine terapevtske komunikacije

(Čuk, 2008, str. 3).

Pacienta z ukrepom obveznega zdravljenja na psihiatriji se obravnava po procesni metodi

dela, ki vključuje opis negovalnega problema, cilje, načrtovanje in izvajanje intervencij

zdravstvene nege in vrednotenje doseţenega stanja. Za vsakega pacienta se v timu določi

individualni načrt s konkretnimi cilji, ki upoštevajo pacientovo diagnostiko. Načrt se nato

predstavi pacientu, ki se seznani s prednostmi in pomanjkljivostmi terapevtskih intervencij.

Nato se s pacientom sklene terapevtski dogovor, s katerim se obveţe, da bo sledil

zastavljenim ciljem. Vsakega pacienta se obravnava individualno in skupaj z drugimi v

terapevtski skupini (Roljić, 2009, str. 333).

Psihiatrična zdravstvena obravnava je usmerjena predvsem v doseganje zastavljenega cilja,

ki vodi v razvoj sposobnosti pacienta, s prevzemanjem socialne odgovornosti za lastno

ţivljenje, ţivljenjske potrebe in ţivljenje brez kaznivih dejanj. Cilj zdravstvene obravnave

pri pacientu z ukrepom obveznega zdravljenja je zadovoljevanje telesnih, čustvenih,

socialnih in duhovnih potreb. Člani negovalnega tima skrbijo za zadovoljevanje

pacientovih osnovnih človeških potreb (npr. potreba po hrani, obleki, spoštovanju itd.).

Medicinska sestra pomaga pacientu pri vseh temeljnih ţivljenjskih aktivnostih, kadar ta

potrebuje pomoč, pri prehranjevanju, pitju, izločanju, spanju in počitku, pri vzdrţevanju

osebne higiene in urejenosti, oblačenju zagotavljanju varnosti, komunikaciji, duhovnih

potrebah, rekreaciji, pri delu in organizaciji časa, učenju ter odnosu s svojci. Delo s


17

pacienti zahteva ogromno potrpljenja, razumevanja, neobsojanja, poslušanja in

prepoznavanja pacientovih potreb (Roljić, 2009, str. 333).

Najpogostejše terapevtske metode so farmakoterapija, individualna psihoterapija,

vedenjska, globinska, pogovorna, skupinska psihoterapija, terapija z umetnostjo in glasbo

ter igra vlog. Vodja oddelka, po posvetu s člani tima, določi ugodnosti, ki so jih pacienti

deleţni v času bivanja na oddelku, in so odvisne od sodelovanja v terapevtskem programu,

doslednem izvajanju nalog, spoštljivem odnosu do osebja in ostalih pacientov ter s

primernim vedenjem. Ugodnosti, ki jih lahko pacient pridobi z ustreznim vedenjem, je

sredstvo, s katerim se vzpostavi okvir za terapevtski program in je nujen za zagotavljanje

varnosti znotraj ali izven oddelka (prav tam, str. 333).

4.3.3 Potek aktivnosti

Potek dneva je točno določen, tako časovno kot vsebinsko. Vsak dan potekajo aktivnosti,

ki so del terapevtskega programa. Skupinske aktivnosti, ki potekajo preko tedna so velika

skupina, tematska skupina, psihodrama, glasbena terapija in telovadba. Individualna

obravnava pa se določi glede na potrebe pacienta. Pacienti se vključijo tudi v aktivnosti, s

katerimi si pridobijo ustrezne socialne veščine, npr. samooskrba, kuhanje, pranje perila,

opravki na uradih, prostočasne aktivnosti, izobraţevanje, iskanje zaposlitve (Roljić, 2009,

str. 334).

4.3.4 Terapevtski odnos

Terapevtski odnos se v času bivanja na oddelku gradi preko načrtovanih aktivnosti.

Ustvarja ga medicinska sestra s samostojnim izvajanjem aktivnosti zdravstvene nege in

terapevtskega programa. Cilj terapevtskega odnosa je, da pacient spozna prekoračitve

svojih meja na realni in simbolni ravni ter v medčloveškem odnosu realizira konstruktivne

rešitve konfliktov (Roljić, 2009, str. 334).

Za vzpostavljanje terapevtskega odnosa je potrebno znati oceniti pozitivne in negativne

dejavnike, ter ohranjati profesionalno distanco s poudarkom na pomenu bliţine. Osnova

terapevtskega odnosa je skrb. Drugi pomembni elementi so empatija, usklajenost in

zaupanje, profesionalna drţa, znanje, razgledanost ter zanimanje za tuje in svoje zdravje.


18

Dejavniki, ki zavirajo terapevtski odnos pa so simpatija, empatija, strah, ranljivost,

zavračanje s strani pacienta, predsodki, ravnodušnost, socialna negotovost, nejasna vloga

zdravstvene nege, nejasne naloge zdravstvene nege, pomanjkanje znanja v reševanju

konfliktov, jeza, uţaljenost, upor in gnus. Pri obravnavi pacientov z ukrepom obveznega

zdravljenja in varovanja na psihiatriji prihaja do deficitov in negotovosti osebja, kar

navadno vodi v preobremenjenost osebja. Na kakovost terapevtskega odnosa vplivajo tudi

dobri pogoji dela, kot so primerno število zaposlenih in časa, ki pozitivno vplivata na

terapevtski odnos. Pomanjkanje zaposlenih in časa, slaba organizacija in drugo pa vplivajo

na terapevtski odnos manj kakovostno (Roljić, 2009, str. 334).

Medicinska sestra mora dobro poznati svoje osebnostne lastnosti, saj izvaja aktivnosti

terapevtskega programa in zdravstvene nege. Imeti mora sposobnost samoopazovanja,

sposobnost opazovanja drugih, ocenjevanje socialnih kompetenc in zelo visoko stopnjo

komunikacijskih sposobnosti. Dober terapevtski odnos je odvisen tudi od ohranjanja

profesionalne distance. Za delo s pacienti z ukrepom obveznega zdravljenja ne zadostuje

samo znanje, izobrazba ter izkušnje, ampak tudi osebnostne lastnosti zdravstvenega osebja,

njihove vrednote in zrelost (prav tam, str. 335).

Nekatere pomembne lastnosti zdravstvenih delavcev, poleg znanja in izobrazbe, so:

- ljubezen do ljudi,

- sočutje,

- upoštevanje ljudi in pripravljenost za pomoč,

- iskrenost, spoštljivost in doslednost,

- pozornost in zanesljivost,

- pripravljenost za pogovor s pacientom in sposobnost pribliţati se pacientu,

- pripravljenost pomagati pacientu pri premagovanju teţav (Roljić, 2009, str. 335).

Medicinska sestra predstavlja jedro terapevtskega tima, saj povezuje tim zdravstvene nege

in sodeluje z zunanjimi sodelavci, ki sodelujejo pri izvajanju terapevtskega programa

(socialna delavka, delovni terapevt). Prav tako ima celovit pogled na pacienta, saj skrbi in

opazuje vsakodnevne interakcije pacienta z drugimi. Vedno tudi išče pozitivne lastnosti v


19

pacientu, ne glede ne bolezen ali kaznivo dejanje, tudi takrat, ko vsi terapevti odpovejo,

poišče medicinska sestra način, kako ga motivirati za aktivnosti (Roljić, 2009, str. 335).

V sedanjem času je psihiatrična zdravstvena nega proces človeške komunikacije in

značilen medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom. Usmerjen je v pomoč

pacientu, da doseţe največjo mero samostojnosti in neodvisnosti, glede na njegove

zmoţnosti in sposobnosti. S kontinuirano zdravstveno nego in skupnostno skrbjo ter

učinkovitim sodelovanjem omogočamo pacientu, da zaţivi bolj kvalitetno in bolj zdravo

ţivljenje tudi zunaj bolnišnice (Jerina, 2011, str. 59).


20

5 OBRAVNAVA AGRESIVNEGA PACIENTA

Etimološka razlaga izraza agresivnost kaţe, da je to intrapsihični konflikt, ki se izrazi s

fizičnim napadom ali socialno razumljivim signaliziranjem zanj. Spekter agresivnih emocij

in njihovih vedenjskih manifestacij je označen s povišano vigilnostjo kot odgovorom na

občutek ogroţenosti in s povečano pripravljenostjo napasti. V nekaterih agresivnih stanjih

se kot priprava na borbo poveča fiziološki tonus (Kores Plesničar, 2011a, str. 40).

Agresija je čustvo, ki ga je potrebno pravilno razumeti in zdraviti, saj lahko začne delovati

destruktivno. Najbolj rizične skupine za nasilnosti so moški spol, samski stan in socialna

izolacija, zloraba alkohola in predhodni poskusi umora (prav tam, str. 40). Agresija in

nasilje nista simptoma mentalne bolezni, temveč reflektirata izraze emocij in vedenja v

vsakodnevni druţbi, kot tudi nemoč in frustracija, ki jo pacienti doţivijo, kadar so znotraj

zdravstvene ustanove (Muir-Cochrane, 2009, str. 236).

Agresija je katerakoli oblika vedenja, katere namen je nekomu škodovati. Je napadalni

proces, v katerem prevladuje premoč nad nekom. Temeljna razlika med agresijo in

nasiljem je v tem, da se agresija ne konča vedno z nasiljem (Močnik, 2009, str. 18).

Zdravstvena nega agresivnega pacienta je specialno področje psihiatrične zdravstvene

nege. Raziskave kaţejo, da so medicinske sestre najbolj izpostavljene agresivnemu vedenju

pacientov, zato je izobraţevanje ključ do uspešnega obvladovanja in preprečevanja

agresivnega vedenja (Lapanja, 2010, str. 18).

Ob pojavu agresivnega vedenja pa je pomemben pravilen pristop do pacienta v smislu

osredotočenosti na verbalno in neverbalno komunikacijo. Za učinkovito obvladovanje

agresivnega vedenja pacientov in preprečevanje poškodb mora imeti medicinska sestra

multidisciplinarno znanje, temelječe na izkušnjah, tim zdravstvene nege pa mora delovati

hitro, usklajeno in strokovno (prav tam, str. 18). Delati s pacienti, ki so agresivni in

frustrirani vzbuja čustva tistim, ki skrbijo zanje (Muir-Cochrane, 2009, str. 236).


21

5.1 Zdravstvena nega agresivnega pacienta

V zdravstvene ustanove prihajajo pacienti na lastno ţeljo ali pa so pripeljani proti svoji

volji. Na lastno ţeljo večinoma pridejo pacienti, ki uvidijo in menijo, da imajo teţave, ki

jih bodo lahko rešili ob pomoči strokovnjakov. Manjše število pacientov pripeljejo v

zdravstvene ustanove (predvsem psihiatrične) proti njihovi volji (ali z odklonilnim

agresivnim vedenjem) svojci, reševalna sluţba, pogosto pa tudi policija (Robar, 2011, str.

43).

Vloga medicinske sestre se začne ţe pri sprejemu pacienta, ki odklanja hospitalizacijo in

zdravljenje. Pomembno je, da medicinska sestra z ustrezno verbalno in neverbalno

komunikacijo pomiri pacienta in ne povečuje njegove vznemirjenosti. Zato je potrebno

poznati in predvidevati dejavnike agresivnosti ter kazalce agresivnega vedenja (prav tam,

2011, str. 43). Medicinske sestre potrebujejo specialne osebne atribute, znanje, izobrazbo

in trening za ravnanje v teţkih situacijah, varno in terapevtsko (Muir-Cochrane, 2009, str.

236).

Različne oblike in načini nasilja se pri pacientih z duševnimi motnjami pojavljajo v treh

ravneh:

- primarno - kadar moţganski bolezenski proces zajema določene strukture v

centralnem ţivčevju in jih notranje in/ali zunanje draţenje iz povečane agresivnosti

stopnjuje do agresije (nasilja);

- sekundarno - kadar pacient z nasilnostjo odgovarja na očitne, pa tudi bolj prikrite

provokativne draţljaje iz svojega okolja;

- terciarno - kadar je nasilje direkten izraz duševne patologije, kot so v nasilje

usmerjene imperativne halucinacije, uresničenje blodnjavega doţivljanja ali pa take

motnje zavesti, da pacient prepoznava sicer običajen draţljaj kot sovraţno in

ogroţajoče dejanje sočloveka ali kot groţnjo iz ţivega oz. neţivega okolja (Kobal,

2006, str. 52).

Glede na pojavno obliko delimo nasilnost na:

- pasivno - oseba ne pokaţe agresije, se anksiozno zakrkne, odklanja sodelovanje,

vedenje je ţe na meji avtoagresivnosti;


22

- verbalno - oseba reagira z napadalnim govorjenjem, ţaljivkami, groţnjami, kar

navadno podkrepi z ustrezno mimiko in kretnjami;

- fizično - ponavadi je kombinirana z verbalno in deluje s ciljem fizično poškodovati

človeka ali objekt (Lapanja, 2010, str. 19).

Nasilje v zdravstvenih ustanovah ima vedno tri determinante (Kores Plesničar, 2006, str.

57):

Dejavniki pacienta

Ameriška klasifikacija duševnih motenj (Diagnostični in statistični priročnik IV)

opredeljuje kategorije duševnih stanj/motenj, ki vključujejo nasilnost oz. agresivnost.

Zloraba psihoaktivnih substanc, v slovenskem okolju predvsem alkohola, je na prvem

mestu najpomembnejših dejavnikov tveganja za nasilne dogodke. Huda psihopatologija,

moški spol, zgodnji razvoj psihoze, slabo sodelovanje v zdravljenju in nezaposlenost so

ravno tako pomembni dejavniki nasilja. Z nasilnostjo so povezani tudi disocialna

osebnostna motnja in mejna osebnostna motnja, delirij in demenca.

Dejavniki okolja

Najpogostejša mesta so zaprti sprejemni oddelki psihiatričnih ustanov ter ambulante

urgentne medicine. Tveganje za nasilna dejanja predstavlja hospitalizacija proti volji.

Pomanjkanje izobraţenega osebja, premajhni in neudobni prostori, dolgo čakanje v

čakalnicah lahko prispevajo k nasilju v zdravstvenih ustanovah.

Dejavniki na strani zdravstvenega osebja

Tem dejavnikom je v zadnjem času namenjeno vse več pozornosti, predvsem percepciji oz.

odnosu zdravstvenega osebja do nasilja in nasilnih dogodkov. Gre za pacientovo nasilje

kot objekt odnosa, obravnava nasilja s strani zdravstvenega osebja pa je pojmovana kot

vedenje, ki ga lahko ta odnos napove. Raziskave so pokazale, da zdravstveni delavci

(medicinske sestre) nimajo vedno negativnega odnosa do nasilja (Kores Plesničar, 2006,

str. 57).

Medicinska sestra mora biti pozorna na prepoznavanje dejavnikov, ki povečajo tveganje za

agresivno vedenje:


23

- notranje (blodnje, halucinacije) ali zunanje provokacije;

- droge ali alkohol;

- frustracije (nasprotja med ţeljami pacienta in moţnostmi konkretne situacije);

- nedosledno postavljanje meja;

- pomanjkanje vedenjskih oblik kot alternativ nasilju (npr. soba za sproščanje);

- nenaden stres;

- zaznana nevarnost, bodisi prava ali namišljena;

- pomanjkanje osebnega prostora;

- ujetost v nestrukturirano okolje brez aktivnosti;

- pomanjkanje stikov s pacienti v času prezaposlenosti osebja;

- aplikacija terapije proti volji pacienta (Lapanja, 2010, str. 20).

Nasilju v zdravstvenih organizacijah so najbolj izpostavljene medicinske sestre in

zdravstveni tehniki, predvsem v psihiatriji in urgentnih ambulantah. Najbolj so

izpostavljeni novo zaposleni in tisti, ki ponoči delajo sami, oziroma nimajo moţnosti

poklicati pomoč. Bolj izpostavljeni so tudi tisti zdravstveni delavci, ki so do bolnikov

provokativni, grobi, nesramni, nastopaški in pogosto naveličani ter preutrujeni. Nasilje na

delovnem mestu in s tem v zdravstvenih ustanovah predstavlja velik dogodek, v katerem so

zaposleni ozmerjani, ogroţeni ali fizično napadeni v situacijah, povezanih s svojim delom,

vključno z neposrednim in posrednim ogroţanjem njihove varnosti in zdravja (Videčnik,

2007, str. 33).

Dejavniki in okoliščine, ki utegnejo izzvati pacienta k agresivnosti, so lahko naslednji:

- populacija pacientov: na prepolnih oddelkih, kjer se zbirajo pacienti s hujšo

patologijo in nepredvidljivim vedenjem, seveda lahko pride do medsebojnih

napetosti;

- razmerje med številom osebja in številom pacientov: če zaradi pomanjkanja

osebja pacient ne prejme zadostne pozornosti, je več razlogov za frustracije, naraste

anksioznost, s tem pa je tudi verjetnost agresivnih reakcij večja;

- dolgočasje: premalo spodbudnega dogajanja na oddelku nekatere paciente izzove k

nagajanju, ki se utegne izroditi v agresivne izpade, zato je treba poskrbeti za

primerne načine odvajanja odvečne energije;


24

- pomanjkljivo komuniciranje: tudi premalo obveščanja in sporazumevanja med

pacienti in osebjem lahko vodi k agresivnim izpadom; marsikatero dejanje je

mogoče preprečiti, če pacientu potrpeţljivo in na primeren način razloţimo potek

obravnave in če smo mu vselej na voljo s pojasnili;

- neustrezni odnosi: ţe samo nevljudnost in nestrpnost osebja sta lahko za nekatere

paciente dovolj provokativni (Balaţic, 2010, str. 28).

Agresivna nevarnost pri pacientih z duševnimi motnjami ni tolikšna, kot si običajno

predstavljamo, vendar pa se je moramo zavedati. Kdaj in kako bo pacient agresivno

reagiral, je odvisno od njegove osebne strukture, od narave bolezenskih motenj in seveda

tudi od zunanjih obremenitev ter pretresov, ki lahko takšno vedenje izzovejo (prav tam, str.

28).

5.2 Naloge medicinske sestre pri agresivnem pacientu

Medicinske sestre so pogosto v dilemi, ali naj same uporabijo fizično omejevanje svobode

pacienta ali pa naj čakajo na navodila, medtem ko pacient ali varovanec ogroţa lastno

varnost, varnost drugih pacientov in zaposlenih (Balaţič, 2010, str. 28).

- Medicinska sestra mora intervenirati takoj, ko pacient potrebuje nadzor ali

omejitve, v nasprotnem primeru se bo agresija stopnjevala in bo pacient izgubil

nadzor nad svojim vedenjem;

- pacientu se pribliţamo na neogroţajoč način, dovolimo mu svoj fizični prostor,

izogibati se moramo poloţaju z rokami v pasu, s stisnjenimi pestmi ali prekriţanimi

rokami na prsih;

- vzdrţati se moramo reagiranja na zgolj čustveni osnovi. Če se medicinska sestra

odziva čustveno, pacient postane izgubljen, ker je medicinska sestra zaposlena z

lastnimi potrebami; pacient zlahka opazi njene šibke točke, ker je tudi sam zelo

občutljiv in ima izkušnje iz preteklosti. Vedenje je podobno otroku, ki najbolj

sprošča napetost takrat, ko se mati ne počuti dobro in je bolj ranljiva;

- medicinska sestra naj bo odločna, razumevajoča in naj ne kaţe strahu;


25

- vzdrţati se mora dokazovanja in izzivanja pacienta, ker to povzroči povečanje

agresivnega vedenja;

- potrebno je vztrajno uveljavljanje omejitev. Pomembno je, da pacientu dopovemo,

da ne bomo dovolili, da poškoduje sebe ali druge;

- poskušati moramo odkriti vzrok pacientove vznemirjenosti ali agresivnosti;

- pacientu pomagamo imenovati občutke in se pogovorimo o njegovih teţavah.

Medicinska sestra mu mora dati priloţnost, da lahko pripoveduje, kaj ga moti, in

razloţi druge okoliščine, ki bi lahko sluţile obvladovanju njegovih teţav;

- pacienta namestimo v varno okolje, saj to močno vpliva na njegovo vedenje

(bleščeče luči, preglasna glasba itd.);

- pacienta moramo umirjati, ga podpirati in prepričevat. Z njim komuniciramo tako,

da ne bo izgubil nadzora nad svojim vedenjem;

- poskrbeti moramo za ustrezno razvedrilo in pri tem upoštevati, da ima pacient s

čustvenimi motnjami kratko dobo koncentracije. Zmerna telesna aktivnost je eden

najboljših načinov za sproščanje energije;

- z dejanji naj medicinska sestra prepriča pacienta, da ga njegovo vedenje ni

oddaljilo od nje. Njeno vedenje in ravnanje mora odraţati, da sprejema pacienta kot

posameznika, da pa ne odobrava njegovega vedenja;

- spodbujati ga mora, da razume, nadzira in sprejme odgovornost za svoje vedenje.

Dati mu mora vedeti, da on sam odloča o svojem vedenju in da je za to tudi

odgovoren;

- spodbujati mora pozitivno vedenje in izpostavljati pacientove sposobnosti, ker to

povečuje njegovo samospoštovanje, ustvarja zaupanje in občutek varnosti. Večkrat

se pacient niti ne zaveda svojih pozitivnih lastnosti, ker so poudarjeni negativni

vidiki njegovega vedenja (Balaţic, 2010, str. 28).

S pacientom govorimo jasno in odločno, vendar ne ukazovalno ali provokativno.

Izogibamo se dolgotrajnemu očesnemu kontaktu, ker lahko pacient strmenje v oči zaznava

kot konfrontacijo, izogibanje pa kot strah, nezaupanje in preziranje. Pustimo mu dovolj

osebnega prostora, saj agresiven pacient potrebuje štirikrat več osebnega prostora kot

neagresiven (dva metra) (Robar, 2011, str. 43).


26

Pogovor naj se začne z vprašalnicami kako, kaj ali kdaj, ki so manj provokativne kot zakaj.

Če z verbalno in neverbalno komunikacijo ne pomirimo pacienta, se zdravnik odloči za

restriktivnejše ukrepe obvladovanja agresivnega vedenja. To so fizični in medikamentozni

posebni varovalni ukrepi (PVU), ki jih izvede večje število predhodno usposobljenega

zdravstvenega osebja (Robar, 2011, str. 43).

Pacienta obravnavamo po procesu zdravstvene nege in upoštevamo:

- skrb za varnost,

- skrb za osnovne fiziološke potrebe,

- redno aplikacijo predpisane terapije,

- opazovanje in komuniciranje s pacientom,

- dokumentiranje zdravstvene nege (Balaţic, 2010, str. 28).

Etična načela zagotovimo tako, da:

- svoje delo opravimo humano, strokovno in odgovorno;

- upoštevamo dostojanstvo in zasebnost pacienta (komunikacija, pomiritev);

- delo poteka izključno na osnovi odločitev v korist pacienta;

- pacienta obravnavamo timsko (prav tam, str. 29).

5.3 Pomen komunikacije v zdravstveni negi pacienta z duševno motnjo

Delo s pacientom in ne več za pacienta je povezano s stalno komunikacijo. Komunikacija

medicinske sestre s pacientom je pomemben del njenega poklicnega delovanja in

terapevtsko sredstvo za pomoč pacientu. Komunikacija in terapevtski odnos med

medicinsko sestro in pacientom sta osnova za kakovostno psihiatrično zdravstveno nego.

Znati komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretnemu cilju (Videčnik,

2011a, str. 201).

5.3.1 Komunikacijski proces

Beseda komunikacija izvira iz latinske besede communicare in pomeni sporočiti, deliti kaj

s kom, se pogovoriti o čem, biti v medsebojni zvezi, vprašati. Ideje, dejstva in mnenja se

neprestano spreminjajo v besede in jih v vsakem, tudi najbolj preprostem pogovoru


27

podajamo drug drugemu. Nebesedni znaki (drţa, ton glasu, pogledi) spremljajo vsak

pogovor.

Osnovo komunikacije predstavljata verbalni in neverbalni del, ki sta v praksi nedeljiva; ves

čas se prepletata, dopolnjujeta drug drugega, se pojasnjujeta in razlagata, se prehitevata in

izdajata skrite misli in občutke. Za sporazumevanje sta oba enako pomembna (Videčnik,

2011a, str. 201).

Prednosti verbalne komunikacije (prav tam, str. 202):

- poteka hitro,

- istočasno lahko sodeluje več ljudi,

- z ljudmi imamo neposredni stik,

- zapisane besede so dokument (trajnost).

Pomanjkljivosti verbalne komunikacije (prav tam, str. 202):

- vsak človek ima svoje predstave, zato posluša skozi lastne filtre,

- informacije so pogosto popačene zaradi razlik v razumevanju (halo efekt),

- površnost v izgovarjavi, nedokončani stavki, posploševanje, hitrost govora vnašajo

v komunikacijo negotovost in dvome,

- razlike v razumevanju posameznih besed (narečja, tuji jeziki, tujke),

- slabo poslušanje (upadanje v besedo, podcenjevanje sogovornika itd.).

Prednosti neverbalne komunikacije (prav tam, str. 202):

- razlaga verbalno komunikacijo,

- pojasnjuje besede,

- dodaja pomen besedam in ga natančno določa,

- vključuje čustva, ki se kaţejo na obrazu, glasu, kretnjah, drţi, hoji, urejenosti,

obvladovanju prostora,

- povezuje skladnost besed in govorico telesa,

- razkriva besedno komunikacijo (prihaja korak pred besedami),

- zbuja asociacije,

- nakazuje občutek simpatije in antipatije.


28

5.3.2 Komunikacija v zdravstveni negi

Komunikacija je v zdravstveni negi postala bolj aktualna z razvojem stroke, z

uveljavljanjem sodobnih metod dela, ki aktivno vključujejo pacienta. Raven, način in

obseg komuniciranja v zdravstveni negi so odvisni od vseh udeleţencev. V odnosu zdrav

človek – bolan človek se mora prilagajati medicinska sestra. To velja za vedenje pri

komunikaciji, način govora, obseg informacij in uporabo posameznih sredstev. Standardni

negovalni cilji, ki jih pri tem medicinska sestra zasleduje, so vzdušje, v katerem se razvija

komunikacija, podpora in pomoč pri komunikacijskih motnjah ter nadomestni prevzem

manjkajočih funkcij v komunikacijski verigi (Videčnik, 2011a, str. 203).

Tabela 1: Najpogostejše motnje v komunikaciji

Medicinska sestra Pacient

Motnje pri oddajniku napačno razumljena navodila

lastna negotovost

strah pred pacientovim vprašanjem

brezbriţnost

podcenjevanje pomena informacij za pacienta

napačne predstave (saj ne razume)

neurejeno in nejasno govorjenje

časovni pritisk

nezmoţnost, da bi se izrazil

strah pred odgovarjanjem

strah pred avtoriteto

napačno pričakovanje

občutki krivde

depresija

agresija

občutki dolţnosti

Motnje pri

sprejemniku

brezbriţnost

pomanjkanje časa

neustrezen odnos

neodkritost

neustrezno odzivanje

stereotipni odgovori

jemanje poguma s kretnjami in mimiko (neverbalno

komunikacijo)

okvara sluha

pasivnost

emocionalni poloţaj (upanje, strah, jeza)

pomanjkanje pozornosti

neprijetno okolje (hrup)

neposlušnost

napačne predstave

strah pred spraševanjem

Vir: Videčnik (2011a, str. 203)

5.3.3 Komunikacijski sistemi

Najbolj preprost komunikacijski sistem sestavljajo: pošiljatelj, prejemnik, sporočilo in

komunikacijska pot. Pošiljatelj je oseba, ki sporočila tvori in oddaja. Pri tem se morajo

upoštevati temeljna pravila uspešnega komuniciranja:

- pošiljatelj naj ima jasno opredeljen cilj - kaj hoče sporočiti prejemniku,

- sporočilo naj bo jasno in razumljivo, da bo prejemnik razumel, kaj mu sporoča

pošiljatelj,


29

- pošiljatelj naj kar najbolje razume osebe, ki se jim posreduje sporočilo-njihovo

vlogo, vrednote, interese: od tega je v veliki meri odvisno, kako bodo sporočilo

dojeli in kako se bodo odzvali nanj,

- pošiljatelj naj skuša razumeti lastno ravnanje v komuniciranju, saj bo tako boljše

predvideval odzive prejemnikov (Videčnik, 2011a, str. 204).

Prejemnik je oseba, ki ji je sporočilo namenjeno in ki sporočilo sprejme. Pogoj za

komuniciranje je tako sposobnost pošiljatelja, da sporočilo pošlje, kot tudi sposobnost

prejemnika, da ga sprejme. Komuniciranje je učinkovito, če prejemnik razume sporočilo

pošiljatelja tako, kot ga je ta zasnoval: govorimo o razumljivosti prenosa.

Cilj komuniciranja je prenesti informacijo iz misli ene osebe v misel druge osebe ali več

oseb, kot to terja informiranje, dogovarjanje, vplivanje (prav tam, str. 204).

Medicinska sestra je v odnosu s pacienti profesionalno odgovorna za aktivnosti

zdravstvene nege, saj ima znanje, izkušnje ter osebnostne značilnosti. Navodila, ki jih daje

pacientu morajo biti jasna, preprosta, povzeta in večkrat ponovljena. Vedno je potrebno

preveriti, ali je pacient informacije razumel (prav tam, str. 204).

5.3.4 Terapevtska komunikacija

Ena najpomembnejših nalog medicinske sestre je zadovoljevanje pacientovih potreb s

pomočjo terapevtske komunikacije. Le - ta se začne takoj, ko pacient stopi v zdravstveno

ustanovo; je veliko več kot le prenašanje sporočil med ljudmi, je srečanje enega človeka z

drugim. Medicinska sestra in pacient sta vstopila v odnos s svojimi občutki, strahovi,

pričakovanji, vrednotami, sposobnostmi in omejitvami. Bolj ga poznamo, laţje mu

pomagamo. V nasprotju z običajno komunikacijo, ko je cilj zadovoljevanje potreb vseh

sodelujočih, je pri terapevtski komunikaciji na prvem mestu zadovoljevanje pacientovih

potreb (Videčnik, 2011a, str. 205).

Komunikacija medicinske sestre in zdravstvenega tehnika s pacienti je nujna, zelo izrazita

in zahtevna naloga. Medsebojne komunikacije dajejo smer, obliko in vsebino njenemu

delovanju in ji zagotavljajo samoaktualizacijo v poklicu (Pajnkihar, 1999, str. 212).


30

Vzpostavljanje terapevtskega odnosa je proces, ki zahteva čas in skrbno vodenje

medicinske sestre, temelji pa na zaupanju in spoštovanju, da medicinska sestra pacienta

sprejme, ceni in spoznava njegove potrebe in teţave. Terapevtsko komunikacijo v celoti

sestavljata medicinska sestra in pacient, ki vstopata v ta proces z izkušnjami, občutki,

strahovi, pričakovanji in vrednotami (Pajnkihar, 1999, str. 212). Osnova za psihiatrično

zdravstveno nego je terapevtska komunikacija (Winship, 2009, str. 393).

Značilnosti terapevtske komunikacije so:

- zaupanje - pridobiti pacientovo zaupanje, ga poslušati, sprejemati njegove občutke,

jasna sporočila;

- sprejemanje - sprejemanje pacientove osebnosti, usmerjanje pozornosti na

pacientove dobre lastnosti, pohvala;

- empatija - razumevanje pacienta in njihovih občutkov;

- spoštovanje - z majhnimi dejanji, kot so izkazovanje pozornosti, vrednosti in

dostojanstva, uporabljamo prijaznost, vljudnost in upoštevamo pacienta;

- samorazkrivanje - zaupanje pacientovega intimnega doţivljanja;

- zaupnost - vsi podatki so strogo zaupni, informacije o pacientu kroţijo le v skupini

(Videčnik, 2011a, str. 205).

Medicinska sestra naj večino delovnega časa posveti komunikaciji s pacientom, saj je le-ta

zelo pomembna za zdravstveno nego. Globalni cilj profesionalne komunikacije medicinske

sestre s pacientom je medsebojni odnos, v katerem bo pacient brez strahu in zadrţkov

sporočal svoje potrebe, ţelje in pričakovanja. Tudi razliko med pacienti bo laţje zaznala,

če se bo z njimi pogovarjala in jih aktivno poslušala. S tem si pridobi dodatne informacije,

ki pomagajo v zdravstveni negi, pacient pa ima občutek, da ni samo številka. Če bo ob

koncu zdravstvene nege povedal, da smo bili z njim prijazni, smo dosegli svoj cilj (prav

tam, str. 205).

Profesionalna komunikacija in odnosi omogočijo pacientu, da se mu ponovno vrne volja

do ţivljenja. To je moţno z neposrednim stikom s pacientom, pri katerem se pravočasno in

odgovorno odzivamo na njegove potrebe (prav tam, str. 205).


31

6 POSEBNI VAROVALNI UKREPI

Posebni varovalni ukrep je nujna intervencija v psihiatriji, ki je izvedena zaradi

omogočanja zdravljenja osebe ali zaradi obvladovanja nevarnega vedenja osebe in je v

uporabi zaradi visokega tveganja za ţivljenje osebe ali ţivljenja drugih, premoţenjske

škode in ogroţanja, ki ga ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi (Kusić, 2010, str. 40).

Zakon o duševnem zdravju posebne varnostne ukrepe opredeljuje v 29. členu (ZDZdr, 29.

člen):

Posebni varovalni ukrep je nujen ukrep, ki se ga uporabi zaradi omogočanja

zdravljenja osebe ali zaradi odprave oziroma obvladovanja nevarnega vedenja

osebe, kadar je ogroţeno njeno ţivljenje ali ţivljenje drugih, huje ogroţeno njeno

zdravje ali zdravje drugih ali z njim povzroča hudo premoţenjsko škodo sebi ali

drugim in ogroţanja ni mogoče preprečiti z drugim, blaţjim ukrepom.

Posebni varovalni ukrepi se uporabljajo v oddelkih pod posebnim nadzorom in

varovanih oddelkih.

Posebna varovalna ukrepa sta telesno oviranje s pasovi in omejitev gibanja znotraj

enega prostora.

Posebni varovalni ukrep se uporabi le izjemoma in lahko traja le toliko časa,

kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer posebni

varovalni ukrep telesnega oviranja s pasovi ne sme trajati več kot štiri ure, posebni

varovalni ukrep omejitve svobode gibanja znotraj enega prostora pa ne več kot 12

ur. Po preteku navedenega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne uvedbe

posebnega varovalnega ukrepa.

Osebo, pri kateri je bil uporabljen poseben varovalni ukrep, se nadzoruje, spremlja

njene vitalne funkcije in strokovno obravnava ves čas trajanja posebnega

varovalnega ukrepa. O izvajanju posebnega varovalnega ukrepa se v zdravstveno

dokumentacijo osebe vpišejo natančni podatki o razlogu, namenu, trajanju in

nadzoru nad izvajanjem ukrepa. O izvajanju posebnih varovalnih ukrepov

psihiatrične bolnišnice in socialno varstveni zavodi vodijo evidenco v skladu z

drugim odstavkom 99. člena tega zakona.


32

O odreditvi in izvedbi posebnega varovalnega ukrepa zdravnik, ki tak ukrep odredi,

najkasneje v 12 urah od odreditve ukrepa pisno obvesti direktorja psihiatrične

bolnišnice oz. socialno varstvenega zavoda, najbliţjo osebo, odvetnika in

zastopnika. Glede mladoletnika ali polnoletne osebe, ki ji je odvzeta poslovna

sposobnost, se obvesti tudi zakonitega zastopnika.

Če zdravnik ob osebi ni prisoten, lahko posebni varovalni ukrep uvede tudi drug

zdravstveni delavec oz. zdravstvena delavka (v nadaljnjem besedilu: zdravstveni

delavec) v psihiatrični bolnišnici oz. strokovni delavec oziroma strokovna delavka

(v nadaljnjem besedilu: strokovni delavec) v socialno varstvenemu zavodu, vendar

o tem takoj obvesti zdravnika, ki brez odlašanja odloči o utemeljenosti uvedbe

ukrepa. Če zdravnik ukrepa ne odredi, se izvajanje ukrepa takoj opusti. Zdravstveni

oz. strokovni delavec o obvestilu zdravnika napravi pisni zaznamek.

Oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik, najbliţja oseba in zastopnik lahko predlaga

izvedbo upravnega nadzora nad odreditvijo in izvedbo posebnega varovalnega

ukrepa v skladu s predpisi, ki urejajo upravni nadzor v zdravstveni dejavnosti

(ZDZdr, 29. člen).

Za zagotavljanje kakovostne in enotne obravnave nekaterih urgentnih stanj v psihiatriji

(agitacija in agresivnost) obstajajo smernice o namenu, vrstah in izvajanju posebnih

varovalnih ukrepov (v nadaljevanju PVU) ter zagotavljanju varnosti vseh udeleţencev.

Medicinsko osebje po etičnih merilih, izobrazbi in usposobljenosti ni primerno za

obvladovanje hujšega nasilnega vedenja. V takih primerih je potrebno sodelovanje

notranjih in zunanjih varnostnih sluţb (Robar, 2011, str. 44).

Smernice so potrebne tudi zaradi zaščite in spoštovanja pacientovih pravic. Omogočile naj

bi pregled ukrepov, postavile kriterije o njihovi uporabi, načinih njihovega izvajanja in

dokumentiranja. PVU se uporablja le v strokovno indiciranih primerih in situacijah.

Uporaba PVU-ja je urgentni poseg, ki ga je ob ustrezni indikaciji potrebno izvesti brez

odlašanja, odredi pa ga lahko le zdravnik (prav tam, str. 44).


33

Indikacije za PVU sodijo v dve skupini (Robar, 2011, str. 44):

Prva skupina ukrepov je namenjena medicinski obravnavi pacienta, npr. fiksacija

roke med aplikacijo infuzije, premedikacija pred določenimi medicinskimi posegi

ali preiskavami (sedacija pred CT-jem glave, med katero mora pacient dalj časa

mirovati). V praksi pogosto niti ne pomislimo, da gre za poseganje v pacientovo

integriteto in svobodo, vendar je te ukrepe ob znanih indikacijah moţno izvajati le s

pomočjo potrebnega znanja in izkušenj.

Druga skupina so ukrepi, potrebni za obravnavo oz. obvladovanje pacientovega

nevarnega vedenja. S tem izrazom je mišljeno nevarno samopoškodovalno in

samomorilno vedenje in vedenje, ki ogroţa druge (agresivnost, nasilje). Ukrepi iz te

skupine pomenijo zelo hud poseg v pacientove svoboščine, zato je ob njihovi

uporabi potrebna še posebna previdnost.

Pred uvedbo PVU-ja je potrebno oceniti pacientovo stanje, trenutne situacije in

razpoloţljivost primerno usposobljenih oseb. Izbrati moramo učinkovit in najmanj

omejevalen PVU. V posebnih primerih pa so restriktivni PVU-ji edini način za zagotovitev

varnosti. Fizično oviranje je najbolj restriktiven PVU in najbolj posega v pacientovo

integriteto (prav tam, str. 44).

Tabela 2: Indikacije in kontraindikacije za PVU

Indikacije Kontraindikacije

Preprečevanje neposredne nevarnosti poškodbe za

pacienta in osebje

Preprečevanje resnih motenj v terapevtskem

programu (nemiren pacient, ki s svojim vedenjem

zelo ovira običajne aktivnosti na oddelku)

Preprečevanje resne škode na inventarju (pacient, ki

razbija in mele predete)

Zmanjšanje stimulacije iz okolja, ki pacientu škoduje

(maničen pacient, ki se ne zmore umiriti v običajnem

okolju oddelka)

Na zahtevo pacienta (kadar sam ob primernem uvidu

ne zmore kontrolirati svojega vedenja

Nadomestilo za medikamentozno zdravljenje

Oblika sankcioniranja

Odgovor na pacientovo neprimerno vedenje, ki ni

nevarno

Ko fizičnega oviranja ne moremo izvesti, ne da bi

bistveno ogrozili varnost pacienta ali osebja

Pri pacientih, ki so vitalno ogroţeni

Vir: Robar (2011, str. 45)

Klinične izkušnje in literatura kaţejo, da imajo pacienti izmed intervencij raje zdravila,

osebno prepričevanje in pogovor kot pa fizično oviranje. Ta ukrep pogosto doţivijo


34

travmatično, poniţevalno in nehumano. Hkrati pa lahko vsi PVU-ji predstavljajo dodatni

stres za osebje in jih tudi ogroţajo (Robar, 2011, str. 45).

Poznamo naslednje tri skupine ukrepov za obvladovanje nevarnega vedenja:

- medikamentozne,

- fizične in

- kombinacijo obeh (prav tam, str. 45).

6.1 Medikamentozni varovalni ukrepi

Z medikamentoznimi PVU doseţemo hitro umiritev, da agitiran, vznemirjen, agresiven ali

hudo nemiren pacient v enkratnem ali večkratnih zaporednih odmerkih v kratkih časovnih

presledkih prejme benzodiazepine ali antipsihotike, ali njihovo kombinacijo (peroralno ali

intramuskularno, redko intravenozno) (Robar, 2011, str. 45).

V terapiji pacientov z duševno motnjo radi poudarjamo smotrno povezavo

medikamentoznega, psihoterapevtskega in socioterapevtskega kroga zdravilnih ukrepov.

Njihovo součinkovanje je posebej pomembno za preprečevanje in odpravo nasilja.

Odločilen poudarek pri obvladovanju morebitnega nasilja dajemo medikamentozni terapiji.

Poskrbeti je treba, da jo pacient redno jemlje v predpisani količini. Nasilnost posameznih

bolnikov se pojavi ali zviša, če je jemanje zdravil neurejeno in nekontrolirano. Ob

nasilnem dejanju pogosto ugotovimo, da je bolnik neredno jemal zdravilo, da je tablete

shranjeval ali metal proč. Ob takih nerednostih je potrebno poskrbeti za primernejši,

navadno parenteralni način aplikacije zdravilnega sredstva. Ni redko, da bolniki sami

potoţijo o siloviti notranji napetosti, zaradi katere bi lahko postali nasilni (Kobal, 2006, str.

59).

6.2 Fizični varovalni ukrepi

Pri fizičnih PVU ločimo diskretni nadzor, stalni nadzor, ograjico na postelji, fiksacijo s

pasovi ter ovirnico ali ovirni jopič (Kusić, 2010, str. 43):

Diskretni nadzor pomeni povečano pozornost zdravstvenega osebja, ki pacienta

spremlja pri njegovih dejavnostih na oddelku, vendar pa ima pacient še vedno


35

ohranjeno delno zasebnost in nima občutka, da je pod nadzorom. Gre za paciente

na varovanih oddelkih, kadar ocenimo, da je nadzor potreben zaradi čim hitrejšega

ukrepanja ob zapletu ali poslabšanju zdravstvenega stanja (nevarnost padca,

nejasne samomorilne groţnje itd.). Časovne intervale nadzora opredeli zdravnik

glede na pacientovo zdravstveno stanje oz. smernice zdravljenja.

Stalni nadzor se uporablja pri enakih skupinah pacientov kot diskretni nadzor,

vendar pri huje izraţenih teţavah in simptomih (jasno izraţena samomorilnost,

delirantno skaljena zavest, velika nevarnost samopoškodb, fiksacija s pasovi na

postelji itd.). Zaradi narave ukrepa ga je moţno izvajati le na varovanih oz.

intenzivnih oddelkih (Robar, 2011, str. 45). Ob odrejenem stalnem nadzoru, ki ga

zdravnik napiše na temperaturni list, mora pacienta ves čas spremljati osebje. V ta

namen je izstavljen list stalnega opazovanja, kjer je točno časovno opredeljeno, kdo

izmed članov negovalnega osebja spremlja pacienta. Opazovanje razpiše timska

medicinska sestra, odgovornost za pacienta pa v celoti prevzame oseba, ki je v

nadzoru. Ta ob zaključku opazovanja vpiše vedenje pacienta in se podpiše (Kusić,

2010, str. 43).

Ograjico na postelji uporabljamo pri leţečih pacientih, večinoma pri starostnikih

in telesno oslabelih, da ne bi padli s postelje (večinoma ponoči, lahko pa tudi čez

dan). Skladno s stanjem pacienta se odločimo za primerno spremljanje izvajanja

tega ukrepa (Robar, 2011, str. 46).

Fiksacija s pasovi - pacienta je občasno potrebno še dodatno zaščititi, da ne

poškoduje sebe ali drugih. V te namene so poleg zdravil v uporabi tudi ovirnice. Pri

nas so v uporabi pasovi (Segufix), s katerimi je pacient oviran na postelji, dokler

zdravila ne začnejo delovati (Kusić, 2010, str. 43). Pri uporabi moramo upoštevati

navodila proizvajalca, za izvedbo ukrepa pa skrbi usposobljeno osebje. Ukrep

uporabimo pri zelo hudo agresivnih in heteroagresivnih pacientih (nasilnih) in pri

izjemno agitiranih pacientih. Ţe sama aplikacija zahteva sodelovanje večjega

števila primerno usposobljenega zdravstvenega osebja. Med izvajanjem tega ukrepa

pacienta nenehno nadzorujemo (stalna prisotnost osebja).Vedno nadzorujemo tudi

vitalne funkcije. Najmanj vsake 4 ure mora pacienta videti zdravnik. Postopek

mora biti ustrezno dokumentiran. Pri izvajanju tega PVU-ja upoštevamo trenutno


36

veljavne smernice preprečevanja tromboz in embolij pri leţečih pacientih (Robar,

2011, str. 46).

Ovirnic ali ovirnih jopičev se v bolnišnicah ne uporablja več, zelo redko ta ukrep

uporabijo na terenu pri nujni medicinski pomoči. Pri aplikaciji mora sodelovati več

usposobljenih oseb, zagotovljen pa more biti stalen nadzor pacienta (prav tam, str.

46). Pred časom so za oviranje uporabljali zamreţene postelje, kar je danes

prepovedano. Treba se je zavedati, da nobena ovirnica ni dobra, saj je to za

pacienta huda izkušnja, ki poškoduje njegovo samospoštovanje (Kusić, 2010, str.

43).

Izvajanje postopkov PVU-ja je ena najzahtevnejših nalog za celotno terapevtsko skupino,

saj je pravilna izvedba PVU-ja izjemno pomembna. Na kakovost izvedbe PVU-ja vplivajo

(Robar, 2011, str. 46):

- ocena razmer in načrt ukrepanja - s postopki izvajanja PVU-ja mora biti seznanjeno

celotno zdravstveno osebje, vsak naj ima jasno opredeljene naloge;

- okolje - ustrezno terapevtsko okolje, primerni tehnični pripomočki, nadzor

pacientov;

- osebje - strokovno usposobljeno osebje, za fizično oviranje je praviloma potrebnih

pet oseb, izvedbo pa vodi ena oseba;

- edukacija - redni treningi, učne delavnice, redno preverjanje usposobljenosti;

- odrejanje - PVU praviloma odredi zdravnik pred njegovo izvedbo. Ob nenadni hudi

nasilnosti, ko je ogroţen pacient ali okolica, mora osebje nemudoma izvesti PVU in

ne sme odlašati z ukrepanjem, takoj nato pa obvestiti odgovornega zdravnika;

- nadzor izvajanja - zagotovljen nadzor, spremljanje vitalnih funkcij, strokovna

obravnava v najkrajšem moţnem času;

- dokumentacija - natančna, skrbno vodena, razviden razlog, namen in nadzor

izvajanja, skrbno beleţenje morebitnih zapletov;

- razbremenitev - moţnost pogovora o celotnem dogajanju (sodelujoče osebe in

prisotni pacienti), strokovna pomoč in svetovanje;

- sodelovanje drugih sluţb - v posebnih primerih je za ustrezno izvajanje PVU-ja

nujno pritegniti druge usposobljene sluţbe (varnostniki, policisti, gasilci itd.), ki

ukrepajo v okviru svojih pristojnosti.


37

Iz dokumentacije mora biti razviden razlog za PVU in zdravnik, ki je odredil njegovo

uporabo, prekinitev ter čas in potek izvajanja PVU-ja.

Osnovna dokumentacija PVU-ja mora vsebovati:

- ime, priimek in datum rojstva pacienta,

- datum in natančen čas odreditve PVU-ja,

- vrsto ukrepa,

- razlog za uporabo PVU-ja,

- ime in priimek ter podpis zdravnika, ki je PVU odredil,

- opis pacientovega telesnega in duševnega stanja,

- zdravila, ki jih je pacient prejel,

- vitalne funkcije (telesna temperatura, krvni tlak in pulz, vnos tekočine in hrane,

odvajanje).

Poleg omenjene dokumentacije uporabljamo še poročilo zdravstvene nege, kjer so

zabeleţene vse intervencije in postopki zdravstvene nege, ki se izvajajo med PVU-jem. O

vsaki spremembi pri pacientu sproti obveščamo odgovornega zdravnika.

Če pa je bil PVU uporabljen še pred prihodom zdravnika, mora medicinska sestra

zabeleţiti:

- čas uvedbe ukrepa,

- čas, ko je bil zdravnik obveščen,

- opis pacientovega vedenja,

- vrsto ukrepa,

- zdravnik je dolţan pacienta s takim ukrepom nemudoma obiskati in pregledati,

podati nadaljnja navodila ter dokumentirati stanje, ki ga je ugotovil (Robar, 2011,

str. 47).

Vodja negovalne enote določi osebo, ki bo nadzor izvajala. Vselej, kadar pacienta oviramo,

ga je potrebno nepretrgoma varovati in to dokumentirati na poseben list nepretrganega

varovanja pacienta. Nadzor se začne v tistem trenutku, ko pacienta oviramo, in se konča,

ko se pacient lahko spet prosto giblje. Oseba iz negovalnega tima (zdravstveni tehnik,


38

medicinska sestra) opazuje pacientovo počutje, se z njim pogovarja in skrbi za aktivnosti

zdravstvene nege. Te izvajamo v meri moţnega glede na prioritete oz. na osnovi aktualnih

negovalnih problemov. Vsak zdravstveni delavec je dolţan na list opazovanja vpisati svoja

opaţanja o pacientu, za katerega je bil razpisan stalni nadzor. Čas, ko je pacient izoliran in

je ob njem oseba, ki je takrat namenjena le njemu, je zelo dragocen. Pacient nam lahko

takrat, ko imamo čas zanj, bolj sproščeno zaupa svoje stiske, občutke, doţivetja in tako

ustvarimo intimnejši stik (Kusić, 2010, str. 44).

Posebno pozornost namenimo barvi ovirane okončine. Če zasledimo zaplete, seveda

ustrezno ukrepamo s sprostitvijo pasov, a pri tem pazimo, da pacient ne izvleče noge ali

roke. Pazimo, da pacient prejme zadostno količino tekočine in skrbno beleţimo odvajanje.

Zlasti pomembno je merjenje in beleţenje vitalnih funkcij, posebno pri odvisnih od

alkohola, ki so poleg vsega tudi somatsko ogroţeni. Izredno pozornost namenjamo tudi

preprečevanju razjed zaradi pritiska. Daljši čas, ko je pacient oviran, večja je moţnost

nastanka razjed. Predvsem so ogroţeni starejši pacienti. Pri daljšem oviranju moramo

pacienta prepeti in obračati na dve uri, seveda je to odvisno tudi od psihofizičnega stanja

pacienta in stanja koţe, tako da ta poseg izvajamo po dogovoru. V času, ko je posameznik

določen za varovanje oviranega pacienta, je zanj v celoti odgovoren sam. V primeru, da bi

oseba, ki varuje pacienta, morala zapustiti mesto, je dolţna pred tem zagotoviti zamenjavo.

Pacienta nikoli ne pustimo samega niti za trenutek, saj je prav to lahko usodno (prav tam,

str. 44).

Prenehanje oviranja odredi zdravnik. Pregledamo koţo na mestih oviranja, se s pacientom

pogovarjamo in dokumentiramo čas konca oviranja. Dokumentacija mora biti natančna,

skrbno vodena in iz nje morajo biti razvidni razlogi, namen in nadzor izvajanja. Posebej

skrbno je treba beleţiti morebitne zaplete. Pri pacientu nato izvajamo diskreten nadzor. To

pomeni povečano pozornost negovalnega osebja, ki pacienta spremlja pri njegovih

dejavnostih na oddelku, opazuje pacientove reakcije in skuša preprečiti oziroma razrešiti

situacije, ki bi lahko bile zanj provokativne. Pomembno je, da ima pacient še vedno

ohranjeno zasebnost in nima občutka, da je pod nadzorom. To lahko uporabimo pri

nekaterih na novo sprejetih pacientih na varovanih ali intenzivnih oddelkih, kadar


39

ocenimo, da je nadzor potreben zaradi čimprejšnjega ukrepanja ob zapletu ali poslabšanju

(npr. neurejena epilepsija, nevarnost padca) (Kusić, 2010, str. 44).

Informacije svojcem v zvezi s stanjem pacienta med varovanjem daje izključno zdravnik.

Prav tako, čeprav izjemoma, so moţni tudi obiski svojcev, seveda ob predhodnem

dogovoru in odobritvi zdravnika (prav tam, str. 44).


40

7 NUJNA STANJA V PSIHIATRIJI

Urgentno psihiatrično stanje je huda motnja razpoloţenje, mišljenja ali vedenja, ki zahteva

takojšnje ukrepanje. Nahaja se znotraj psihiatričnih motenj, lahko pa nastopi kot posledica

somatskih bolezni, kot rezultat neţelenih učinkov zdravil, zastrupitev ali pa interakcij

zdravilo - zdravilo ter v povezavi s fizično ali emocionalno travmo.

Najpomembnejši cilj urgentnih psihiatričnih ukrepov je oceniti in prepoznati moţne

ţivljenjsko ogroţajoče probleme, terapevtsko posredovati in pacienta po potrebi usmeriti

nadaljnjo obravnavo. Potrebno je oceniti vitalne znake in ogroţajoče ali nasilno vedenje,

saj oboje sluţi kot glavna ocena urgentnih psihiatričnih stanj (Kores Plesničar, 2011b, str.

39).

Pri tistih duševnih boleznih (zamračenost, delirij, samomorilno vedenje, psihoza z

nenadzorovanimi halucinacijami in blodnjami itd.), ki zaradi spremenjenega vedenja,

čustvovanja in mišljenja ogroţajo ţivljenje posameznika ali ljudi v okolici, je nujno

takojšnje ukrepanje. V praksi opaţamo v klinični sliki nujnih stanj telesne in duševne

simptome in znake (Danieli, 2007, str. 198).

7.1 Razdelitev nujnih stanj v psihiatriji

Nujna stanja v psihiatriji so lahko posledica (Danieli, 2007, str. 198):

- akutne duševne bolezni ali poslabšanja kronične duševne bolezni;

- duševne spremembe, nastale kot posledica sistemske bolezni (npr. moţganska kap,

bolezni ščitnice), zastrupitve ali nezaţelenih učinkov zdravil;

- izjemne telesne in duševne obremenitve, ki so nastale pri osebi brez očitne duševne

bolezni in se jim oseba ni uspela prilagoditi.

Na terenu se nujna stanja v psihiatriji kaţejo kot samomorilno vedenje, nasilno vedenje ali

kot izrazito dezorganizirano vedenje.

Nujna psihiatrična stanja spremljajo motnje zavesti, čustvovanja in afekta, govora in

mimike, zaznavanja ter volje (prav tam, str. 198).


41

Alkoholni opoj in uţivanje psihoaktivnih snovi pogosto spremljata duševne motnje. Samo

škodljivo uţivanje in zastrupitev z alkoholom ne zahtevata nujno psihiatrične pomoči. Pri

nasilni osebi je včasih na terenu teţko ugotoviti, ali je nasilništvo kot posledica duševne

bolezni ali kot osebnostne motnje. Takšna oseba ne sodi v bolnišnico, ampak v obravnavo

pravosodnih organov (Danieli, 2007, str. 199).

Slika 1: Simptomi in znaki za nasilno, samomorilno in dezorganizirano vedenje


42

7.2 Posebnosti nujnih stanj

Navajeni smo, da so pacienti, ki potrebujejo nujno medicinsko pomoč, zaradi telesne

bolezni ali poškodbe, prizadetega videza, običajno leţijo in prosijo, da jim pomagamo.

Pacienti z duševno boleznijo pa pogosto nimajo prizadetega in trpečega izraza. Prosto se

gibajo in so prepričani, da ni z njimi nič narobe. Nudenje pomoči odklanjajo. V takšnih

primerih, ko pacient zaradi spremenjenega vedenja ogroţa sebe in okolico, je potrebna

hospitalizacija proti volji pacienta. Hospitalizacija je pogosto moţna le z asistenco policije

in jo na podlagi klinične slike lahko odredi le zdravnik.

Delirij lahko prikrije simptome in znake telesne bolezni. V bistvu je delirij simptom, ki

nastane zaradi motenega delovanja moţganov, kot posledica sistemske bolezni (npr.

pljučnica, šokovno stanje), moţganske bolezni ali poškodbe (npr. moţganska kap,

epiduralni hematom), stranskega učinka zdravil, zastrupitve in ob abstinenci po

dolgotrajnem uţivanju psihoaktivnih snovi. Kljub prevladujočim psihopatološkim

simptomom in znakom je potrebno najprej pomisliti na telesno bolezen in dobiti podatke

od svojcev, sosedov itd. (Danieli, 2007, str. 200).

Posebej dramatičen je videz psihogenega (histeričnega) napada, ki ga pogosto zamenjamo

z epileptičnim napadom. Pri takšnih pacientih je navadno prisotna duševna motnja, ki se

kaţe s potrebo po pozornosti okolice in teatralnostjo. Ob napadu pacienti kontrolirano

padejo in se navadno pri padcu ne poškodujejo. Gibi so kompleksni, včasih podobni

gestam ali celo uprizoritvi določene čustveno obarvane scene. Dihanje je globoko in

pospešeno. Cianoza je redka. Pogosti so zgibki trupa in medenice. Če so veke zaprte, jih s

teţavo razpremo. Če pacientu med psihogenim napadom posvetimo v oči, bo glavo

smiselno umaknil. Inkontinenca za vodo in blato ter ugrizi jezika so redki. Po napadu

pacienti niso apatični, zmedeni in zaspani. Pristop k takšnemu pacientu naj bo umirjen.

Učinkovito je večkrat sugerirati kratka in jasna navodila (npr. odprite oči, usedite se itd.)

(prav tam, str. 200).


43

7.3 Pristop k pacientu in ukrepi

V veliko pomoč pri kasnejšem zdravljenju je opis simptomov in znakov, ki jih pri

pacientih opazimo na terenu, in podatki, ki jih povedo svojci in očividci. Podatki, ki nam

jih posreduje pacient, so pogosto nezanesljivi.

Če razmere dopuščajo in pacient sodeluje v pogovoru, je za nadaljnje dobro dobiti

naslednje podatke (Danieli, 2007, str. 201):

- kakšno je bilo stanje zavesti, ko smo bolnika videli. To ugotovimo tako, da ga

vprašamo za njegovo ime, starost in datum. Pove naj, kje se trenutno nahaja in kaj

se je tisti dan pomembnega zgodilo (npr. iz radia, televizije, časopisa itd.);

- katera teţava je za pacienta najbolj obremenjujoča in kdaj je nastala.

Če se v bliţini nahajajo pacientovi svojci, znanci ali očividci, naj opišejo spremembe

pacientovega vedenja (prav tam, str. 201):

- kakšna je bila oseba pred nastankom bolezni (predhodni poskusi samomora,

morebitno impulzivno reagiranje),

- ali se pacient zdravi zaradi kakšne bolezni,

- katera zdravila pacient jemlje, vzrok prenehanja jemanja zdravil,

- ali pacient čezmerno uţiva alkoholne pijače, oz. je odvisen od psihotropnih snovi,

- druţinska in socialna situacija (partnerski odnosi, teţave v sluţbi, smrt, bolezen ali

poškodba v druţini).

Pomembno je tudi zmanjšati dejavnike, ki bi dodatno vznemirili pacienta. Potrebno je

odstraniti mnoţico gledalcev, ki se navadno zbere ob takšnem dogodku, in če je mogoče,

osamimo pacienta v mirno okolje, da se umiri in ga nato usmerimo v zdravstveno

ustanovo. Pri nepredvidljivih in jezavih pacientih je potrebno poklicati policijo in splošno

nujno medicinsko pomoč (telefonska številka 112) (prav tam, str. 201).

Urgentna psihiatrična stanja zahtevajo hitro oceno etiološke vzorčnosti, in sicer pogosto v

obsegu omejenih informacij. Gre za stanja, ko bi odsotnost zdravljenja povzročilo fizično

ali psihično škodo pacientu ali drugim, ne glede na vzrok, ki je pacienta pripeljal v

urgentno ambulanto. Vsak psihiatrični simptom ni v lasti psihiatrije, zato je vedno


44

potrebno upoštevati celotno paleto etioloških vzrokov, ki povzročajo izbruhe urgentne

psihiatrične simptomatike (Kores Plesničar, 2011b, str. 42).


45

8 ETIČNI VIDIKI V PSIHIATRIJI

Etične smernice v psihiatriji so bile opredeljena leta 1977 v Havajski deklaraciji in

dopolnjene leta 1983 na Dunaju zaradi druţbenih sprememb in novih medicinskih odkritij,

predvsem razvoja genetike. Etika v psihiatriji temelji na Hipokratovi prisegi, vendar razvoj

druţbe in znanosti zahteva omenjene posodobitve (Pustoslemšek, 2011, str. 206).

Psihiatrija mora zagotoviti najboljšo moţno obravnavo psihiatričnih motenj, nuditi

moţnost za rehabilitacijo duševno bolnih in promovirati duševno zdravje. Terapija mora

biti v skladu z znanostjo in etičnimi standardi. Etična dolţnost je tudi spremljanje

znanstvenih doseţkov in posredovanje znanja drugim.

Pacient mora biti obravnavan kot partner v terapevtskem odnosu, ki temelji na

medsebojnem zaupanju in spoštovanju. Biti mora ustrezno informiran o pomembnih

podatkih, ki določajo njegovo zdravstveno stanje in terapevtske postopke (prav tam, str.

206).

Pacienti, ki imajo zaradi duševne motnje moteno tudi presojo, jim je potrebno v dogovoru

z njihovimi svojci zagotoviti zakonite pravice in ohraniti njihovo dostojanstvo.

Medikamentozno terapijo lahko dobi pacient proti svoji volji le, če bi opustitev tovrstnega

zdravljenja ogroţalo njegovo ţivljenje ali ţivljenje koga drugega. Enako velja za

povzročanje večje materialne škode ob psihiatrični motnji. Zdravljenje mora biti za

pacienta vedno koristno. Enaki kriteriji veljajo tudi za hospitalizacijo in zdravljenje proti

volji, in sicer je sodišče pristojna ustanova, ki lahko posamezniku odvzame prostost zaradi

obveznega zdravljenja. Informacije, pridobljene med zdravljenjem morajo biti zaupne,

razen v primerih, ko bi bilo ogroţeno ţivljenje pacienta, ter v primerih zlorab (prav tam,

str. 207).

8.1 Etična načela v psihiatrični zdravstveni negi

Namen kodeksa etike je, da pomaga medicinski sestri pri oblikovanju etičnih vrednot ter

sluţi kot vodilo in spodbuda pri zahtevnem delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska

sestra mora poznati etična načela in se po njih ravnati. Je zagovornica koristi pacienta in

mu daje fizično, psihično, duhovno ter moralno podporo (Videčnik, 2011b, str. 208).


46

Delo medicinske sestre v psihiatriji močno vpliva na zdravje in ţivljenje ljudi, saj

prevzema veliko odgovornost, ki je ni mogoče opredeliti samo z zakoni in predpisi.

Pomembna je etična drţa posameznika, ki izhaja iz njegovih moralnih vrednot. Vsaka

obravnava psihiatričnega pacienta (telesna, duševna ali druţbena), je povezana s

strokovnimi in etičnimi smernicami. Poseg v pacientovo telo ni samo tehnični postopek,

pri katerem določamo korake in način izvedbe, ampak gre za celovito dejanje, ki vključuje

tudi predvidevanja bio-psihosocialnih posledic, dobrih in slabih. Ko presojamo o svojih

odločitvah in dejanjih s stališča dobrega in slabega, gre za etično presojo, ko pa

opredeljujemo določen postopek, pa gre za strokovno presojo (Videčnik, 2011b, str. 208).

Medicinska sestra in zdravstveni tehnik sta mnogokrat v dilemi predvsem pri spoštovanju

pravice pacienta do izbire in odločanja. To se zgodi pri sprejemih brez privolitve pacienta,

pri vztrajanju, da pacient jemlje predpisano terapijo in pri različnih medicinsko tehničnih

posegih, ki jih odklanja. Res, da se opravičujemo z boleznijo, ki je začasno zmanjšala

pacientovo sposobnost odločanja in res je tudi, da sta sprejem brez privolitve in dajanje

zdravil »na silo« danes bistveno bolj humana in prijazna in tudi manj pogosta, kljub temu

pa je potrebno o tem razpravljati ob vsakem teţkem primeru in s tem izvajanju zdravstvene

nege dodati novo kvaliteto. Pomembno vlogo pri tem igra tudi ravnanje zdravnika, ki lahko

bistveno olajša delo osebju zdravstvene nege ali pa samo odloči in predpiše, vse ostalo pa

prepusti medicinskim sestram in zdravstvenim tehnikom (Škerbinek, 2009, str. 22).

Pri izvajanju zdravstvene nege teţkih pacientov (globoko depresivnih, suicidalnih,

dementnih) se medicinska sestra pri zagotavljanju njihovih potreb odloča namesto njih. To

pa včasih nadaljuje tudi, ko se pacientovo stanje izboljša in so sposobni samoodločanja,

kar pomeni kršitev etičnih standardov. Medicinska sestra in vsi člani zdravstvenega tima

mu lahko svetujejo, mu zagotavljajo zdravstveno vzgojo, ga učijo, nimajo pa se več

pravice odločati namesto njega (prav tam, str. 22).

Ena izmed etičnih dilem, ki čaka medicinsko sestro v psihiatriji, je tudi zdravstvena nega

nasilnega pacienta in fizično omejevanje. Odnos do agresivne osebe je etična dilema, ki ne

zadeva samo dejavnosti zdravstvene nege, pač pa celotno druţbo. Zdravstveno osebje ima


47

na voljo veliko metod in načinov komuniciranja s tistimi pacienti, pri katerih je zaradi

narave bolezni velika verjetnost agresivnega vedenja. Izkušnje kaţejo, da z uporabo teh

metod, postopkov, načina vedenja in profesionalnega odnosa agresivno vedenje velikokrat

omilimo in umirimo. Prav tako se je treba zavedati, da se tega ne da naučiti čez noč, da je

potrebno zelo veliko izkušenj, samokritičnosti, pogovorov in razmišljanja (Škerbinek,

2009, str. 23).

V psihiatrični zdravstveni negi se dobro, pravilno, koristno izraţa v medsebojnem odnosu

in ravnanju do drugega (pacienta) ter odločanju za drugega. Medsebojni odnos vključuje

srečanje strokovnega delavca in pacienta/uporabnika storitev, verbalno in neverbalno

komunikacijo, spoštovanje sicer abstraktnih norm, kot so človekove/pacientove pravice,

vrednote, individualni pogledi, človekovo dostojanstvo, spoštovanje sočloveka v

neposrednih okoliščinah. Dober medsebojni odnos zahteva empatičen pristop –

razumevanje pacienta v njegovi luči videnja problema (Videčnik, 2011b, str. 209).

Deontološko načelo ravnanja nam narekuje, kako moramo delovati kot pripadniki stroke v

vseh enakih ali podobnih okoliščinah (da ne smemo škodovati, da moramo delovati dobro,

spoštovati pacientovo dostojanstvo, avtonomijo itd.), ne glede na našo povezanost s

pacientom. Deontološki pristop je načelni pristop, ki izključuje pacienta kot individualno

bitje. Po deontološkem pristopu delujemo pri vseh pacientih enako, saj so njihove razmere

edinstvene in edinstven je v okviru izbire tudi pristop (prav tam, str. 209).


48

9 OBREMENITVE MEDICINSKIH SESTER PRI DELU S PSIHIATRIČNIMI

PACIENTI

Obvladovanje stresnih situacij na delovnem mestu v psihiatriji je sestavni del vsakdana.

Pacienti potrebujejo, ţelijo in celo zahtevajo visoko stopnjo prilagajanja njihovim

potrebam, ţeljam ter zahtevam. Zdravstvena nega je področje dela, ki zahteva visoko

stopnjo prilagajanja, saj se od zaposlenih v zdravstveni negi pričakuje (raz)dajanje. Take

zahteve ob prilagajanju na dnevno rutino poleg občutka, da so brez moţnosti vpliva na

potek njihovega dela, pa nekaterim zaposlenim v zdravstveni negi povzroča razočaranje in

občutek neučinkovitosti. To so le nekateri od razlogov, da so zaposleni v zdravstveni negi

lahko ranljivejši in dovzetnejši za izgorevanje (Peterka Novak et. al., 2010, str. 24).

Zdravstvena nega ima dokazano bistveno vlogo pri zagotavljanju zdravstvenega varstva v

različnih okoljih. Kljub delitvi dela pa v današnjem času pogosto prihaja do delovnih

obremenitev oz. preobremenitev pri delu. To se zgodi takrat, ko človek ne more več

psihično in fizično slediti delovnim nalogam in začrtanim ciljem. Delovne obremenitve

zdravstvenih delavcev, škodljivi dejavniki pri delu in slabi medosebni odnosi se kaţejo kot

kazalci negativnega zdravja. Zdravstvena nega vključuje naloge, ki so tudi neprijetne in

povzročajo strah. Pogosto se sooča z bolečino, s trpljenjem in smrtjo. Čeprav daje

zdravstvena nega tudi mnogo zadovoljstva, doţivljanje izčrpanosti in prizadetosti ni redko.

Rezultat so znaki stresa in tudi fizični simptomi, kot so ţelodčna razjeda, zvišan krvni tlak

in motnje spanja (Krţišnik in Čuk, 2010, str. 37).

Posledice stresa in izgorevanja, ki se pojavljajo pri medicinskih sestrah, so naslednje:

povečanje števila poškodb na delovnem mestu in povečanje napak pri presojanju; denarni

stroški za delodajalce, (ki morajo nadomestiti odsotne delavce), za delavce (ki morajo

kupovati zdravila in niso v sluţbi) ter za sistem zdravstvenega varstva; povečana uporaba

nikotina in alkohola ter pogostejše zmanjšano uţivanje hrane; splošna nezmoţnost za

spoprijemanje z vsakdanjimi zahtevami v ţivljenju; občutje neustreznosti, nezmoţnost za

pravilno opravljanje nalog; povečana osredotočenost na samega sebe in posledična

neobčutljivost za potrebe drugih; povečano besedno in telesno nasilje; zmanjšana

produktivnost dela in slabi rezultati na delovnem mestu (prav tam, str. 38).


49

Do povečanih delovnih obremenitev negovalnega osebja prihaja predvsem tudi zaradi

neprepoznavanja količine in obsega dela, podcenjevanja opravil izvajalcev zdravstvene

nege, nepriznavanja in neupoštevanja norm, standardov in procesne oblike dela, neustrezne

kadrovske zasedbe delovišč, izpadov osebja in s tem v zvezi nujnim nadomeščanjem za

doseganje nepretrganosti zdravstvene nege ter zaradi dela prek zakonsko uokvirjenih

časovnih norm. Delovne obremenitve, ki izhajajo iz narave dela medicinske sestre in

zdravstvenega tehnika, so večplastne. Zajemajo časovno stisko na delovnem mestu ali

časovno stisko v domačem okolju zaradi narave dela, odnosov z zdravnikom, konfliktov s

sodelavkami/sodelavci in nadrejenimi ter zaradi zdravstvene nege teţkih pacientov. Teţave

delavcev, ki delajo v izmenah in ponoči, so številne, vendar vseh ni moč pripisati

poklicnemu delu. Ţivljenje takih delavcev se v celoti spremeni. Obremenilne situacije

lahko medicinsko sestro/zdravstvenega tehnika privedejo do biopsihosocialnih

obremenitev, ki se klinično kaţejo s sindromom izgorevanja. Razlogi, ki privedejo do

sindroma izgorelosti, so razvrščeni v tri glavne skupine: specifičnosti posameznika, narava

dela in širše druţbeno vzdušje (Krţišnik in Čuk, 2010, str. 38).

Danes je za vse nas poleg telesnega zdravja pomembno tudi duševno zdravje, ki se

izkazuje kot dobro delovanje praktično na vseh področjih: v druţini, v sluţbi, med

prijatelji, v druţbi. Zaposleni v zdravstveni negi delajo v eni, dveh in treh izmenah, kar

vpliva na zdravje in počutje zaposlenih. Delo na oddelkih s pacienti, ki imajo duševno

motnjo, predstavlja teţje delovne pogoje. Zahtevnost dela zaradi naraščajočega števila in

zahtevnosti pacientov je v praksi večkrat omenjen dejavnik (Peterka Novak et al., 2010,

str. 25).

S timskim in skupinskim delom se zaposleni v zdravstvu lahko zaščitijo pred izgorevanjem

na delovnem mestu. V delovni skupini se posamezniki sestajajo, izmenjujejo informacije,

si določajo cilje in izbirajo poti, kako jih doseči, pri čemer vsak prispeva h končnemu

uspehu po svojih trenutnih močeh in znanju. Za preprečevanje izgorevanja lahko tudi

človek sam poskrbi z različnimi oblikami telesne aktivnosti, prostočasnimi dejavnostmi in

pozitivno osebno naravnanostjo (Čuk in Klemen, 2010, str. 182).


50

10 EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu diplomskega dela smo ugotavljali varovalne ukrepe, s katerimi se

srečujejo in uporabljajo člani negovalnega tima na psihiatričnem področju.

10.1 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalno vprašanje 1:

- Kakšna je usposobljenost članov negovalnega tima za delo s forenzičnimi in agresivnimi

pacienti?

Raziskovalno vprašanje 2:

- Katere varovalne ukrepe uporabljajo člani negovalnega tima pri agresivnem pacientu?

10.2 Raziskovalne metode

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. V empiričnem delu

smo uporabili metodo kvantitativnega raziskovanja, kjer smo kot instrument uporabili

anketni vprašalnik. Ta je sestavljen iz 24 vprašanj zaprtega, delno odprtega in odprtega

tipa. Za računalniško obdelavo in grafični prikaz pridobljenih podatkov smo uporabili

računalniška programa Microsoft Word in Microsoft Excel.

10.3 Raziskovalni vzorec

V raziskavo je bilo vključenih 44 članov negovalnega tima na Oddelku za psihiatrijo enega

izmed kliničnih centrov v Sloveniji.

10.4 Postopki zbiranja podatkov

K sodelovanju smo ustno povabili zaposlene ter jim razdelili anketne vprašalnike.

Raziskava ni ničesar obvezovala, saj so se udeleţenci lahko vanjo vključili prostovoljno.

Obveščeni so bili o namenu raziskave, o načelu zaupnosti, varovanju osebnih podatkov in

tudi z moţnostjo, da lahko sodelovanje v raziskavi zavrnejo. V raziskavi so anketiranci

ostali anonimni. Upoštevali smo načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije ter si pridobili soglasje vodstva institucije za izvajanje ankete.


51

11 REZULTATI

Graf 1: Spol anketirancev

Od 44 anketiranih je 30 (68 %) ţenskega spola, 14 (32 %) moškega spola.

Graf 2: Starost anketirancev

18 (41 %) anketiranih je starih od 25 - 30 let, 6 (25 %) je starih od 46 - 50 let, 6 (14 %) je

starih 36 - 40 let, 6 (14 %) je starih od 31 - 35 let, 2 (4 %) anketirana sta stara od 51 - 60

let, 1 (2 %) je star od 41 - 45 let.

32%

68%

Moški

Ţenski

41%

14%

14%2%

25%

4%

25-30 let

31-35 let

36-40 let

41-45 let

46-50 let

51-60 let


52

Graf 3: Izobrazba

26 (59 %) anketirancev je po poklicu tehnik zdravstvene nege, 15 (34 %) so diplomirane

medicinske sestre / diplomirani zdravstveniki, 2 (5 %) sta po poklicu višji medicinski sestri

/višji zdravstveni tehnik, 1 (2 %) anketirani je po poklicu medicinska sestra z univerzitetno

izobrazbo.

Graf 4: Zaposlenost po enotah

22 (50 %) anketiranih je zaposlenih na Enoti za intenzivno psihiatrično zdravljenje, 9 (21

%) je zaposlenih na Enoti za psihogeriatrijo, 8 (18 %) na Enoti za nadaljevalno psihiatrično

zdravljenje ter 5 (11 %) na Enoti za zdravljenje odvisnosti.

59%

5%

34%

2%

Tehnik zdravstvene nege

Višja medicinska sestra /

višji zdravstveni tehnik

Diplomirana medicinska

sestra / diplomirani

zdravstvenik

50%

18%

11%

21% Enota za intenzivno

psihiatrično zdravljenje

Enota za nadaljevalno

psihiatrično zdravljenje

Enota za zdravljenje

odvisnosti

Enota za psihogeriatrijo


53

Tabela 3: Razumevanje pojma forenzična psihiatrija

Forenzična psihiatrija Število (odstotki)

a) Specialno področje zdravstvene nege, ki se

ukvarja s posameznikom, z duševnimi teţavami in

motnjami, z druţino ali širšo skupnostjo v

primarnem, sekundarnem in terciarnem

zdravstvenem varstvu.

1 (2 %)

b) Posebna veja psihiatrije, področje, kjer se

prepletata psihiatrija in pravo.

18 (41 %)

c) Gre za osebe, ki zaradi svoje bolezenske motnje

ogroţajo svoje ţivljenje ali ţivljenje drugih ljudi, oz.

povzročajo hudo škodo sebi ali drugim.

2 (4 %)

odgovora b in c 12 (27 %)

odgovori b, c, d 2 (5 %)

odgovori a, b, c 6 (14 %)

odgovori a, b, c, d 1 (2 %)

odgovora a in b 2 (5 %)

Na vprašanje o razumevanju pojma forenzične psihiatrije je bilo moţnih več odgovorov.

18 (41 %) anketiranih meni, da je forenzična psihiatrija posebna veja psihiatrije, področje,

kjer se prepletata psihiatrija in pravo. 12 (27 %) anketiranih je podalo natančen odgovor,

saj menijo, da je forenzična psihiatrija posebna veja psihiatrije, področje, kjer se prepletata

psihiatrija in pravo ter da gre tukaj za osebe, ki zaradi svoje bolezenske motnje ogroţajo

svoje ţivljenje ali ţivljenje drugih ljudi, oz. povzročajo hudo škodo sebi ali drugim.


54

Graf 5: Delovne izkušnje s forenzičnimi pacienti

13 (30 %) anketirancev ima več kot 20 let delovnih izkušenj s forenzičnimi pacienti, 13 (29

%) ima 6-9 let delovnih izkušenj, 6 (14 %) ima 3-5 let delovnih izkušenj, 5 (11 %) ima 16-

20 let delovnih izkušenj, 4 (9 %) ima 10-15 let delovnih izkušenj, 3 (7 %) ima manj kot 2

leti delovnih izkušenj. Nihče od anketiranih ni odgovoril, da nima nobenih izkušenj s

forenzičnimi pacienti.

Graf 6: Usposobljenost za delo s forenzičnimi pacienti

39 (89 %) anketiranih se je za delo s forenzičnimi pacienti usposobilo na delovnem mestu,

3 (7 %) se niso nikjer usposabljali, 2 (4 %) pa se šele usposabljata. Nihče se za delo s

forenzičnimi pacienti ni usposobil v okviru izobraţevanja na srednji in višji / visoki šoli oz.

fakulteti.

7%14%

29%

9%

11%

30%

0%

Manj kot 2 leti

3-5 let

6-9 let

10-15 let

16-20 let

Več kot 20 let

Nobenih

89%

4%

7%

V srednji šoli

Na višji/visoki šoli oz.

fakulteti

Na delovnem mestu

Se še usposabljam

Drugje: nikjer


55

Graf 7: Izvajanje zdravstvene nege forenzičnega pacienta

44 (100%) oz. vsi anketiranci so odgovorili, da je izvajanje zdravstvene nege zahtevno in

naporno.

Graf 8: Dosedanje strokovno izobraževanje za delo s forenzičnimi pacienti

Na vprašanje, ali so imeli do sedaj kakšno strokovno izobraţevanje za delo s forenzičnimi

pacienti, jih je 42 (96 %) odgovorilo z ne, 1 (2 %) z da, 1 (2 %) pa ni odgovoril na

zastavljeno vprašanje.

0%0%

100%

Nezahtevno in nenaporno

Zanimivo in pestro

Zahtevno in naporno

2%

96%

2%

Da

Ne

Brez odgovora


56

Tabela 4: Najpogostejše težave pri forenzičnem pacientu po osnovnih življenjskih

aktivnostih

Osnovne ţivljenjske aktivnosti DA NE

N % N %

Dihanje 1 2,3 43 97,7

Prehranjevanje in pitje 7 15,9 37 84,1

Odvajanje, izločanje 5 11,4 39 88,6

Gibanje in ustrezna lega 8 18,2 36 81,1

Spanje in počitek 17 38,6 27 61,4

Oblačenje in slačenje 5 11,4 39 88,6

Vzdrţevanje normalne telesne

temperature

1 2,3 43 97,7

Čistoča in nega telesa 15 34,1 29 65,9

Izogibanje nevarnostim v okolju 22 50 22 50

Odnosi z ljudmi, izraţanje čustev,

občutkov, potreb

43 97,7 1 2,3

Izraţanje verskih čustev 4 9,1 40 90,9

Koristno delo 15 34,1 29 65,9

Razvedrilo, rekreacija 18 40,9 26 59,1

Učenje in pridobivanje znanja o

razvoju in zdravju

26 59,1 18 40,9

Pri vprašanju o najpogostejših teţavah pri forenzičnih pacientih po osnovnih ţivljenjskih

aktivnostih, je bilo moţnih več odgovorov. Od 44 anketiranih je 43 (97,7 %) odgovorilo,

da najpogostejše teţave pri osnovnih ţivljenjskih aktivnosti pri forenzičnih pacientih

nastopijo pri odnosu z ljudmi, izraţanji čustev, občutkov, potreb. 26 (59,1 %) od 44 jih je

odgovorilo pri učenju in pridobivanju znanja o razvoju in zdravju, 22 (50 %) od 44 pri

izogibanju nevarnostim v okolju, 18 (40,9 %) od 44 pri razvedrilu in rekreaciji, 17 (38,6

%) od 44 pri spanju in počitku, 15 (34,1 %) od 44 jih je odgovorilo da pri čistoči in negi

telesa ter pri koristnem delu, 8 (18,2 %) od 44 pri gibanju in ustrezni legi, 7 (15,9 %) od 44

pri prehranjevanju in pitju, 5 (11,4 %) od 44 jih je odgovorilo da pri izločanju, odvajanju in

oblačenju, slačenju, 4 (9,1 %) od 44 pri izraţanju verskih čustev, 1 (2,3 %) od 44 je

odgovoril da pri dihanju in vzdrţevanju normalne telesne temperature.


57

Graf 9: Število forenzičnih pacientov na enotah

Na dan anketiranja (04. 01. 2012) so na enoti za intenzivno terapijo imeli 7 forenzičnih

pacientov, na enoti za nadaljevalno psihiatrično zdravljenje 2, na enoti za zdravljenje

odvisnosti 2 ter na enoti za psihogeriatrijo 2 forenzična pacienta.

Graf 10: Spol forenzičnih pacientov na Oddelku za psihiatrijo

44 (100 %) anketirancev je odgovorilo, da so forenzičnimi pacienti moškega spola.

0

1

2

3

4

5

6

7

8

Enota za

intenzivno

psihiatrično

zdravljenje

Enota za

nadaljevalno

psihiatrično

zdravljenje

Enota za

zdravljenje

odvisnosti

Enota za

psihogeriatrijo

Število forenzičnih pacientov

Število forenzičnih pacientov

0%

100%

Ţenske

Moški


58

Graf 11: Populacija forenzičnih pacientov na enotah

19 (43 %) anketirancev je odgovorilo, da je na njihovem oddelku srednja populacija

forenzičnih pacientov, 13 (30 %) jih je odgovorilo, da imajo na oddelku mlajšo populacijo,

12 (27 %) ima na oddelku starejšo populacijo.

Graf 12: Usposobljenost zaposlenih za delo s forenzičnimi pacienti

32 (73 %) anketiranih je odgovorilo, da se ne čutijo dovolj usposobljeni za delo s

forenzičnimi pacienti. 11 (25 %) je odgovorilo, da se čutijo dovolj usposobljene za delo s

takšnimi pacienti, 1 (2 %) anketirani ni podal odgovora.

Ob odgovoru, da se ne čutijo dovolj usposobljene za delo s forenzičnimi pacienti, so

anketiranci podali naslednje razloge:

- imamo premalo izkušenj;

27%

43%

30%

Starejša

Srednja

Mlajša

25%

73%

2%

Da

Ne

Ni odgovora


59

- potrebna so še izobraţevanja;

- ne zmorem toliko empatije kot do drugih bolnikov, saj le-ti bolniki velikokrat

manipulirajo z besedami, vedenjem in niso vedno iskreni;

- preveč je stresno;

- ni bilo nobenega usposabljanja;

- ni še ustreznega programa za delo s takšnimi pacienti;

- v Sloveniji še ni takšne ustanove, katera bi te naučila, kako se izvaja negovalni

proces s forenzičnim pacientom;

- ker po poklicu nisem sodni policist;

- nimamo varovalne opreme;

- agresivni pacienti.

Graf 13: Agresivnost forenzičnih pacientov v primerjavi z drugimi pacienti na enotah

18 (41 %) anketiranih meni, da so forenzični pacienti bolj agresivni od drugih pacientov na

njihovi enoti, 17 (39 %) jih meni, da so včasih agresivni, 9 (20 %) pa jih meni, da niso bolj

agresivni od drugih pacientov.

41%

20%

39%

Da

Ne

Včasih


60

Graf 14: Obravnava agresivnega pacienta

25 (57 %) anketiranih pogosto obravnava agresivne paciente, 14 (32 %) jih obravnava

redko, 5 (11 %) jih ni obravnavalo nikoli.

Graf 15: Reagiranje ob agresivnem pacientu

36 (82 %) anketiranih reagira ob agresivnem pacientu odločno, 5 (11 %) jih kontaktira

nadrejenega, 2 (5 %) občutita strah, 1 (2 %) je odgovoril z drugo, in sicer k sodelovanju

povabi sodelavce, nakar odločno pristopijo do bolnika. Nihče ni odgovoril na odgovor, da

se umakne.

57%32%

11%

Pogosto

Redko

Nikoli

82%

0%

5% 11%

2%

Odločno

Se umaknem

Občutim strah

Kontaktiram nadrejenega

Drugo


61

Graf 16: Usposobljenost za ravnanje v situaciji z agresivnim pacientom

23 (52 %) anketiranih meni, da so dovolj usposobljeni za ravnanje z agresivnim pacientom,

21 (48 %) pa jih meni, da niso dovolj usposobljeni.

Graf 17: Seznanjenost s smernicami o pravilni uporabi posebnih varovalnih ukrepov

43 (98 %) anketiranih je seznanjenih s smernicami o pravilni uporabi posebnih varovalnih

ukrepov, 1 (2 %) anketirani ni seznanjen.

52%

48%

Da

Ne

98%

2%

Da

Ne


62

Graf 18: Zaščita na delovnem mestu

30 (68 %) anketiranih meni, da delovna organizacija ne stori dovolj za njihovo zaščito na

delovnem mestu, 12 (27 %) meni, da včasih stori dovolj za njihovo zaščito, 2 (5 %) menita,

da organizacija stori dovolj za zaščito na delovnem mestu.

Tabela 5: Posebni varovalni ukrepi pri agresivnih pacientih

Posebni varovalni ukrepi število (odstotek)

a) Telesno oviranje s pasovi 1 (2 %)

b) Stalni nadzor /

c) Medikamentozni ukrepi /

odgovori a, b, c 37 (84 %)

odgovora a in c 5 (12 %)

odgovora b in c 1 (2 %)

Na vprašanje o uporabi posebnih varovalnih ukrepov je bilo moţnih več odgovorov. 37 (84

%) anketiranih uporablja kombinacijo naslednjih varovalnih ukrepov, telesno oviranje s

pasovi, stalni nadzor in medikamentozne ukrepe. 5 (12 %) jih uporablja kombinacijo

telesnega oviranja s pasovi ter medikamentozne ukrepe, 1 (2 %) uporablja telesno oviranje

s pasovi, 1 (2 %) pa kombinacijo stalnega nadzora in medikamentozne ukrepe.

5%

68%

27%

Da

Ne

Včasih


63

Graf 19: Pogostost sodelovanja pri telesnem oviranju pacientov s pasovi

29 (66 %) anketiranih pogosto sodeluje pri telesnem oviranju pacientov s pasovi, 10 (23

%) jih sodeluje redko, 5 (11 %) jih pri telesnem oviranju nikoli ne sodeluje.

Graf 20: Odprtje enote za forenzično psihiatrijo v kliničnem centru

20 (46 %) anketiranih na vprašanje ni ţelelo odgovoriti, 19 (43 %) jih je odgovorilo

pritrdilno, 5 (11 %) jih je odgovorilo da se jim ne zdi pomembna pridobitev.

Anketiranci, ki ne menijo, da je odprtje enote za forenzično psihiatrijo v okviru kliničnega

centra pomembna pridobitev, so podali naslednje razloge:

66%

23%

11%

Pogosto

Redko

Nikoli

43%

11%

46%

Da

Ne (zakaj ne)

Ne ţelim odgovoriti


64

- enota še ni odprta;

- neusposobljen kader;

- lahko bi se zgledovali po sosedih Avstrijcih ali Hrvatih, ki imajo več izkušenj;

- takšni pacienti sodijo na forenzične enote znotraj zaporov;

- taki ljudje sodijo v zapor in ne na psihiatrični oddelek;

- zelo slabo organizirano, brez vizije in planov.

Graf 21: Prednosti in / ali slabosti ob odprtju enote za forenzične paciente

27 (61 %) anketiranih na vprašanje ni ţelelo odgovoriti, 17 (39 %) pa je naštelo nekaj

prednosti in slabosti.

Prednosti: strokovna obravnava, ločenost od ostalih pacientov, takšni ljudje bodo imeli

ustanovo, v kateri jih bodo skušali zdraviti in jim pomagati, razbremenitev intenzivnega

oddelka, poostren nadzor, prisotnost paznikov.

Slabosti: premalo znanja za delo s forenzičnimi pacienti, enota bi morala delovati v sklopu

zapora, nasilje, agresija, groţnje s strani pacientov, vnos droge, program ni izdelan, takšni

ljudje sodijo v zapor, delo z »morilci«, nekateri bodo to neupravičeno izrabljali,

nefunkcionalnost oddelka.

61%

39%

Ne ţelim odgovoriti

Prednosti, slabosti


65

12 RAZPRAVA

V raziskavi, ki smo jo opravili januarja 2012, na psihiatričnem področju je sodelovalo 44

zdravstvenih delavcev. Večina anketiranih je ţenskega spola (68 %). Najpogostejša starost

zdravstvenih delavcev je med 25 in 30 let (41 %). Največ anketiranih je po poklicu tehnik

zdravstvene nege (59 %). Polovica anketiranih je zaposlena na Enoti za intenzivno

psihiatrično zdravljenje. Največ anketirancev (30 %) ima več kot 20 let delovnih izkušenj s

forenzičnimi pacienti, nato sledijo tisti imajo 6-9 let delovnih izkušenj (29 %).

Iz razpoloţljivih virov nismo našli podobne raziskave, ki bi ugotavljala usposobljenost

članov negovalnega tima za delo s forenzičnimi in agresivnimi pacienti.

Na vprašanje, kaj razumejo pod pojmom forenzična psihiatrija, nas je presenetilo, saj je le

12 (27 %) anketiranih odgovorilo pravilno, da je to posebna veja psihiatrije, področje, kjer

se prepletata psihiatrija in pravo ter da gre za osebe, ki zaradi svoje bolezenske motnje

ogroţajo svoje ţivljenje ali ţivljenje drugih ljudi, oz. povzročajo hudo škodo sebi ali

drugim. Največ 41 % se jih je odločilo samo za odgovor, da je to posebna veja psihiatrije,

področje, kjer se prepletata psihiatrija in pravo.

Velika večina anketirancev (89 %) je odgovorila, da so se za delo s forenzičnimi pacienti

usposobili na delovnem mestu, trije (7 %) anketirani se niso usposobili nikjer, 2 (4 %) pa

se šele usposabljata.

Zanimalo nas je tudi, kakšno je njihovo mnenje o izvajanju zdravstvene nege pri

forenzičnem pacientu. Vsi anketiranci so mnenja, da je izvajanje zdravstvene nege pri

forenzičnem pacientu zahtevno in naporno, s čimer se v celoti strinjamo. V času raziskave

oddelek še ni bil odprt, vendar so se anketiranci zavedali, da se bo to zgodilo v kratkem,

kljub temu pa do takrat niso imeli nikakršnega izobraţevanja na to temo.

Na vprašanje pri katerih osnovnih ţivljenjskih aktivnostih pri forenzičnih pacientih

najpogosteje nastopijo teţave, je večina (97,7 %) anketiranih odgovorila, da teţave

najpogosteje nastopijo pri odnosih z ljudmi, izraţanju čustev, občutkov, potreb. Na drugo

mesto so postavili učenje in pridobivanje znanja o razvoju in zdravju, na katerega je

odgovorila dobra polovica anketiranih (59,1 %). Polovica anketiranih (50 %) je obkroţilo

odgovor izogibanje nevarnostim v okolju. Manj kot polovica (40,9 %) je odgovorila, da


66

najpogostejše teţave nastanejo pri razvedrilu in rekreaciji. Najmanj anketirancev (2,3 %) je

odgovorilo, da najpogostejše teţave nastopijo pri dihanju in vzdrţevanju normalne telesne

temperature.

Na dan anketiranja (04. 01. 2012) so na enoti za intenzivno psihiatrično zdravljenje imeli 7

forenzičnih pacientov, na enoti za nadaljevalno psihiatrično zdravljenje, enoti za

zdravljenje odvisnosti ter na enoti za psihogeriatrijo pa so imeli po 2 forenzična pacienta.

Anketiranci so odgovorili, da so vsi forenzični pacienti moškega spola.

Na vprašanje o trenutni populaciji forenzičnih pacientov na njihovi enoti, je manj kot

polovica anketirancev (43 %) odgovorila, da imajo na oddelku srednjo populacijo

forenzičnih pacientov, skoraj tretjina (30 %) jih ima mlajšo populacijo, (27 %) pa jih ima

starejšo populacijo.

Glede agresivnosti forenzičnih pacientov v primerjavi z ostalimi pacienti je manj kot

polovica (41 %) odgovorila, da so le – ti bolj agresivni, 17 (39 %) jih meni, da so včasih

bolj agresivni, 9 (20 %) pa jih meni, da niso bolj agresivni od ostalih pacientov.

Več kot polovica (57 %) anketiranih je odgovorila, da pogosto obravnavajo agresivnega

pacienta, tretjina (32 %) jih obravnava redko, le 11 % pa nikoli ne obravnava agresivnega

pacienta.

Več kot polovica anketiranih meni, da organizacija ne stori dovolj za njihovo zaščito na

delovnem mestu. Z omenjenim se lahko strinjamo, saj smo dne, 17. 04. 2012, na

predavanju »Forenzična bolnišnica – od ideje do realizacije« v organizaciji Univerze v

Mariboru, slišali zaskrbljujoča vprašanja in mnenja glede tega, kako bo poskrbljeno za

zaposlene, ko bo oddelek odprt.

Kar polovica anketiranih ni ţelela odgovoriti na vprašanje ali se jim zdi odprtje enote za

forenzično psihiatrijo pomembna pridobitev v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.

Pričakovali smo, da bo večina anketirancev podala prednosti in slabosti forenzičnega

oddelka. Več kot polovica jih na to vprašanje ni ţelela odgovoriti.


67

Na podlagi analize podatkov, smo dobili odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja:

Raziskovalno vprašanje 1

Zanimalo nas je kakšna je usposobljenost članov negovalnega tima za delo s forenzičnimi

in agresivnimi pacienti?

Kar 42 (96 %) anketiranih ni imelo nobenega izobraţevanja za delo s forenzičnimi

pacienti.

31 (73 %) anketiranih je odgovorilo, da se ne čutijo dovolj usposobljene za delo s takšnimi

pacienti.

Le četrtina (25 %) se jih čuti dovolj usposobljene za delo z omenjenimi pacienti.

Odgovori anketiranih na to vprašanje nas niso tako presenetili, saj zaposleni niso imeli

nobenega ustreznega usposabljanja tako v času formalnega izobraţevanju kot tudi na

delovnem mestu.

36 (82 %) anketiranih reagira odločno ob agresivnem pacientu, 5 (11%) jih kontaktira

nadrejenega, 2 (5 %) občutita strah. Nihče ni odgovoril, da se umakne.

Odgovori na to vprašanje so nam pokazali pozitivno podobo zdravstvenih delavcev, saj

delo s forenzičnimi pacienti zahteva odločen nastop.

23 (52 %) anketiranih meni, da so dovolj usposobljeni za ravnanje v situaciji z agresivnim

pacientom, 21 (48 %) pa jih meni, da niso dovolj usposobljeni.

Raziskovalno vprašanje 2

Zanimalo nas je katere varovalne ukrepe uporabljajo člani negovalnega tima pri

agresivnem pacientu?

43 (98 %) anketiranih je seznanjenih s smernicami o pravilni uporabi varovalnih ukrepov.

Takšne odgovore smo pričakovali, saj se zdravstveni delavci na Oddelku za psihiatrijo

velikokrat srečujejo z uporabo posebnih varovalnih ukrepov in jih morajo znati tudi

pravilno izvajati ter vrednotiti.


68

37 (84 %) anketiranih uporablja kombinacijo telesnega oviranja s pasovi, stalnega nadzora

ter medikamentozne ukrepe. 5 (12 %) jih uporablja kombinacijo telesnega oviranja s

pasovi ter medikamentozne ukrepe, 1 (2 %) uporablja telesno oviranje s pasovi ter 1 (2 %)

kombinacijo stalnega nadzora in medikamentozne ukrepe.

Po naših pričakovanjih se je izkazalo, da večina anketirancev uporablja kombinacijo

telesnega oviranja s pasovi, stalnega nadzora ter medikamentozne ukrepe, saj so to

največkrat uporabljeni posebni varovalni ukrepi.

29 (66 %) anketiranih pogosto sodeluje pri telesnem oviranju pacienta s pasovi, 10 (23 %)

jih sodeluje redko, 5 (11 %) pa jih pri telesnem oviranju nikoli ne sodeluje.

Presenetilo nas je dejstvo, da 5 (11 %) anketirancev nikoli ne sodeluje pri telesnem

oviranju pacientov s pasovi.

Kot zanimivost naj še dodamo, da je bilo dne 03. 05. 2012, v Univerzitetnem kliničnem

centru v Mariboru na Oddelku za psihiatrijo 12 forenzičnih pacientov. Skupno število

forenzičnih pacientov v slovenskih psihiatričnih bolnišnicah je znašalo 33 le - teh (Rubin,

2012).


69

13 SKLEP

V diplomskem delu smo predstavili obravnavo forenzičnega pacienta v psihiatrični

zdravstveni negi, na kratko opisali značilnosti duševnih motenj, predstavili nekatera nujna

stanja v psihiatriji ter posebne varovalne ukrepe, ki jih uporabljajo člani negovalnega tima

na psihiatričnem področju. Dosegli smo namen in cilje. Na zastavljena raziskovalna

vprašanja smo podali odgovore s pomočjo anketiranja članov negovalnega tima.

Ugotovili smo, da so se skoraj vsi člani negovalnega tima za delo s forenzičnimi pacienti

usposobili na delovnem mestu, saj potrebnega znanja za delo s takšnimi pacienti niso

pridobili v sklopu formalnega ali neformalnega izobraţevanja. Vsi smo tudi enotnega

mnenja, da bi zaposleni morali vsekakor imeti teoretična in praktična izobraţevanja za delo

s forenzičnimi pacienti, člani negovalnega tima pa niso ustrezno usposobljeni in izobraţeni

za delo z njimi. To bi bilo vsekakor koristno in nujno za zdravstvene delavce, ki bodo

delali s forenzičnimi pacienti in da bodo znali ukrepati v različnih situacijah.


70

LITERATURA

Balaţic, I. Zdravstvena nega bolnika z obveznim ukrepom zdravljenja: prikaz primera iz

prakse. Obzor Zdr N 2005; 39 (1): 94 - 98.

Balaţic, I. Vloga medicinske sestre pri obravnavi pacienta z agresivnim vedenjem. Utrip

2010; 10: 28 - 29.

Brinšek, B. Disociativne, somatoformne in ostale nevrotske motnje. Psihiatrična bolnišnica

Begunje. Strokovne vsebine. 2006. Dosegljivo na: http://www.pb-

begunje.si/Osnova/stran.php?tid=281 (17. 01. 2012)

Čuček Trifkovič, K, Pišlar, M. Osnove zdravstvene nege v psihiatriji. V: Kores Plesničar,

B. (ur.). Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za

zdravstvene vede, 2011: 14 - 16.

Čuk, V. Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji. Poročila o delu

strokovnih sekcij Zbornice – Zveze v letu 2007, 20. redna - volilna skupščina Zbornice –

Zveze. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zbornica - zveza,

sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2008. Dosegljivo na:

http://www.zbornica-

zveza.si/dokumenti/akti/Priloga_k_Poslovnemu_porocilu_%201_porocila_sekcij.pdf

(28. 02. 2012)

Čuk, V. Zdravstvena nega in duševno zdravje. Obzor Zdr N 2010; 44 (3): 145 - 146.

Čuk, V, Klemen, J. Izgorevanje osebja v zdravstveni negi na psihiatričnem področju.

Obzor Zdr N 2010; 44 (3): 179 - 187.

Danieli, A. Razdelitev nujnih stanj v psihiatriji. V: Ahčan, U. (ur.). Prva pomoč: priročnik

s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči kriţ Slovenije, 2007: 198 - 202.

Jerina, T. Predstavitev primera iz skupnostne psihiatrične obravnave – vloga diplomirane

medicinske sestre. V: Bregar, B, Peterka Novak, J. (ur.). Zbornik predavanj z recenzijo:

Skupnostna psihiatrična obravnava. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege

Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

http://www.pb-begunje.si/Osnova/stran.php?tid=281


http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/akti/Priloga_k_Poslovnemu_porocilu_%201_porocila_sekcij.pdf

http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/akti/Priloga_k_Poslovnemu_porocilu_%201_porocila_sekcij.pdf


71

Slovenije, Zbornica - zveza, sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

psihiatriji, 2011: 56 - 60.

Kobal, M. Nasilje psihiatričnega bolnika kot urgentno stanje. Psihiatrična bolnišnica

Begunje. Strokovne vsebine. 2006. Dosegljivo na: http://www.pb-

begunje.si/Osnova/stran.php?tid=271 (29. 02. 2012)

Kobal, M. Pravni vidiki psihiatrije. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana:

Litterapicta Ljubljana, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999: 507 - 517.

Kores Plesničar, B. Pomen agresije v zdravstvenih ustanovah. V: Čuk, V. (ur.). Zbornik

prispevkov: Raziskovanje, izobraţevanje in razvoj v psihiatrični zdravstveni negi;

podtema: pravice bolnikov in zaposlenih. Maribor: Zbornica zdravstvene in babiške nege


Slovenije, Zbornica - zveza, sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v


Kores Plesničar, B. Duševno zdravje in duševne motnje. V: Kores Plesničar, B. (ur.).

Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za

zdravstvene vede, 2011a: 13.

Kores Plesničar, B. Urgentna stanja v psihiatriji. V: Kores Plesničar, B. (ur.). Duševno

zdravje in duševne motnje. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede,

2011b: 39 - 42.

Kriţanec, D. Zgodovina psihiatrične zdravstvene nege. V: Kores Plesničar, B. (ur.).


zdravstvene vede, 2011: 10 - 12.

Krţišnik, K, Čuk, V. Obremenitve in izgorevanje zdravstveno negovalnega osebja v

psihiatriji. V: Bregar, B, Peterka Novak, J. (ur.). Zbornik prispevkov z recenzijo: Kako

zmanjšati stres in izgorevanje na delovnem mestu. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in

babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zbornica - zveza, sekcija medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2010: 30 - 46.




72

Kusić, Z. Posebni varovalni ukrepi v psihiatrični zdravstveni negi. V: Petkovšek Gregorin,

R. (ur.). Zbornik predavanj: Varnost in rehabilitacijska zdravstvena nega. Ljubljana:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zbornica - zveza, sekcija medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2010: 40 - 50.

KZ. Uradni list Republike Slovenije št. 55/2008.

Lapanja, A. Zdravstvena nega agresivnega pacienta. V: Petkovšek Gregorin, R. (ur.).

Zbornik predavanj: Varnost in rehabilitacijska zdravstvena nega. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic

in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zbornica - zveza, sekcija medicinskih sester in


Ličina, M. Osnovne značilnosti forenzične psihiatrije. V: Pregelj, P, Kobentar, R. (ur.).

Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Zaloţba Rokus

Klett, 2009: 327 - 331.

Marušič, A, Temnik, S. Javno duševno zdravje. Celje: Celjska Mohorjeva druţba, 2009.

Močnik, M. Zdravstvena nega duševno manjrazvitih oseb. V: Keček, M. (ur.). Zbornik

prispevkov: Ko se duševna manjrazvitost in duševna motnja prepletata. Ormoţ: Zbornica


in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zbornica - zveza, sekcija medicinskih sester in


Močnik, M. Zloraba in nasilje varovancev v posebnem socialnovarstvenem zavodu z

vidika dela medicinske sestre. V: Poček, U. (ur.). Zbornik prispevkov: Nasilno vedenje v

duhu novih praks. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zbornica

- zveza, sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2009: 17 - 25.

Mrevlje, G. Znaki in simptomi duševnih motenj. V: Pregelj, P, Kobentar, R. (ur.).

Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Zaloţba Rokus

Klett, 2009: 71 - 80.


73

Muir – Cochrane, E. The person who appears aggressive or violent. In: Barker, P. (ur.).

Psyhiatric and Mental Health Nursing, The craft of caring. London: Hodder Arnold,

second edition, 2009: 236 - 302.

Novak, M, Kosi, V. Kvaliteta ţivljenja osebe z motnjo v duševnem razvoju v Psihiatrični

bolnišnici Ormoţ. V: Keček, M. (ur.). Zbornik prispevkov: Ko se duševna manjrazvitost in

duševna motnja prepletata. Ormoţ: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije -

Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,

Zbornica - zveza, sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2008: 7

- 11.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999.

Peterka Novak, J, Bregar, B, Moţgan, B, Vajda, A. Dejavniki, ki povzročajo stres pri

zaposlenih v psihiatrični zdravstveni negi. V: Bregar, B, Peterka Novak, J. (ur.). Zbornik

prispevkov z recenzijo: Kako zmanjšati stres in izgorevanje na delovnem mestu. Ljubljana:


sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zbornica - zveza, sekcija medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2010: 24 - 29.

Pirih, M, Ferfolja, A, Hvala, N. Skupnostna psihiatrična obravnava: izkušnje diplomiranih

medicinskih sester v Psihiatrični bolnišnici Idrija. V: Bregar, B, Peterka Novak, J. (ur.).

Zbornik predavanj z recenzijo: Skupnostna psihiatrična obravnava. Ljubljana: Zbornica


in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v


Plesničar, A. Duševne motnje in njihove značilnosti. V: Kores Plesničar, B. (ur.). Duševno

zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene

vede, 2011: 17 - 25.

Pustoslemšek, M. Pravni in etični vidiki v psihiatriji. V: Kores Plesničar, B. (ur.). Duševno


vede, 2011: 206 - 207.


74

Robar, A. Zdravstvena nega agresivnega pacienta. V: Kores Plesničar, B. (ur.). Duševno


vede, 2011: 43 - 47.

Roljić, S. Zdravstvena obravnava pacientov z ukrepom obveznega zdravljenja. V: Pregelj,

P, Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju.

Ljubljana: Zaloţba Rokus Klett, 2009: 332 - 336.

Rubin, M. Forenzična psihiatrija po lanskem odprtju še sameva. Delo 2012. Dosegljivo na:

http://www.delo.si/novice/slovenija/forenzicna-psihiatrija-po-lanskem-odprtju-se-

sameva.html (03. 05. 2012)

Škerbinek, A. Etika v psihiatrični zdravstveni negi. V: Moţgan. B. (ur.). Zbornik

prispevkov: Zakon o duševnem zdravju, zakon o pacientovih pravicah in mesto

zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2009: 21 - 24.

Tavčar, R. Shizofrenija in druge psihoze. V skrbi za vaše zdravje 2010. Dosegljivo na:

http://www.krka.si/media/bin/?bin.id=3486 (17. 01. 2012)

Videčnik, I. Varnost v psihiatriji. V: Čuk, V. (ur.). Zbornik prispevkov: Kakovost in

varnost v psihiatrični zdravstveni negi. Vojnik: Zbornica zdravstvene in babiške nege


Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2007: 32 - 34.

Videčnik, I. Pomen komunikacije v zdravstveni negi psihiatričnega bolnika. V: Kores

Plesničar, B. (ur.). Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Univerza v Mariboru,

Fakulteta za zdravstvene vede, 2011a: 201 - 205.

Videčnik, I. Etična načela v psihiatrični zdravstveni negi. V: Kores Plesničar, B. (ur.).


zdravstvene vede, 2011b: 208 - 209.

Winship, G. Therapeutic communities. In: Barker, P. (ur.). Psyhiatric and Mental Health

Nursing, The craft of caring. London: Hodder Arnold, second edition, 2009: 393 - 407.

http://www.delo.si/novice/slovenija/forenzicna-psihiatrija-po-lanskem-odprtju-se-sameva.html

http://www.delo.si/novice/slovenija/forenzicna-psihiatrija-po-lanskem-odprtju-se-sameva.html

http://www.krka.si/media/bin/?bin.id=3486


75

ZDZdr. Uradni list Republike Slovenije št. 77/2008.

ZNP. Uradni list Republike Slovenije št. 30/1986, 20/1988 (popravek).

ZZD. Uradni list Republike Slovenije št. 23/2005.

Ţmuc Tomori, M. Motnje razpoloţenja. V skrbi za naše zdravje 2006. Dosegljivo na:

http://www.krka.si/media/prk/dokumenti/0558_2006_09_motnje_razpolozenja.pdf

(17. 01. 2012)

Ţmitek, A. Zakon o duševnem zdravju. V: Moţgan, B. (ur.). Zbornik prispevkov: Zakon o

duševnem zdravju, zakon o pacientovih pravicah in mesto zdravstvene nege. Ljubljana:


sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v psihiatriji, 2009: 7 - 12.

http://www.krka.si/media/prk/dokumenti/0558_2006_09_motnje_razpolozenja.pdf


1

PRILOGE

ANKETNI VPRAŠALNIK

ANKETA

Pozdravljeni!

Moje ime je Tina Šeško in sem absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v

Mariboru. Naslov diplomskega dela je Forenzični pacient in zdravstvena nega, kjer ţelim

ugotoviti, kako so člani negovalnega tima seznanjeni z obravnavo forenzičnega ter

agresivnega pacienta. Rezultati ankete mi bodo v veliko pomoč pri pisanju diplomskega

dela, zato vas vljudno prosim za sodelovanje. Anketa je anonimna in jo ima vsak pravico

zavrniti.

Na vprašanja odgovorite tako, da obkroţite črko pred pravilnim odgovorom, ali odgovor

napišite na črto. V primeru, da je moţnih več odgovorov je to navedeno pri vprašanju. Za

sodelovanje se vam ţe vnaprej iskreno zahvaljujem!

Tina Šeško

1. Spol

a) ţenski

b) moški

2. Starost

_______ (napišite vašo starost)

3. Po poklicu ste

a) bolničar - negovalec

b) tehnik zdravstvene nege/tehtnica zdravstvene nege

c) višja medicinska sestra/višji zdravstveni tehnik

d) diplomirana medicinska sestra/ diplomiran zdravstvenik

e) medicinska sestra z univerzitetno izobrazbo

f) drugo: _____________________________


2

4. Zaposleni ste na:

a) Enoti za intenzivno psihiatrično zdravljenje

b) Enoti za nadaljevalno psihiatrično zdravljenje

c) Enoti za zdravljenje odvisnosti

d) Enoti za psihogeriatrijo

e) Enoti za forenzično psihiatrijo

5. Kaj razumete pod pojmom forenzična psihiatrija? (moţnih je več odgovorov)

a) Specialno področje zdravstvene nege, ki se ukvarja s posameznikom, z

duševnimi teţavami in motnjami, z druţino ali širšo skupnostjo v primarnem,

sekundarnem in terciarnem zdravstvenem varstvu.

b) Posebna veja psihiatrije, področje, kjer se prepletata psihiatrija in pravo.

c) Gre za osebe, ki zaradi svoje bolezenske motnje ogroţajo svoje ţivljenje ali

ţivljenje drugih ljudi, oziroma povzročajo hudo škodo sebi ali drugim.

d) Je motnja, ki zajame tako telesno kot duševno in socialno blagostanje

zasvojenca in njegove okolice.

e) drugo:

____________________________________________________________

6. Na Oddelku za psihiatrijo obravnavate tudi forenzične paciente. Koliko delovnih

izkušenj imate z omenjenimi pacienti?

a) manj kot 2 leti

b) 3-5 let

c) 6-9 let

d) 10-15 let

e) 16-20 let

f) več kot 20 let

g) nobenih


3

7. Kje ste se usposobili za delo s forenzičnimi pacienti?

a) v srednji šoli

b) na višji/visoki šoli oz. fakulteti

c) na delovnem mestu

d) se šele usposabljam

e) drugje: ___________________

8. Izvajanje zdravstvene nege forenzičnega pacienta je po Vašem mnenju:

a) nezahtevno in nenaporno

b) zanimivo in pestro

c) zahtevno in naporno

9. Ali ste imeli do sedaj kakšno izobraţevanje za delo s forenzičnimi pacienti?

a) da

b) ne

10. Pri katerih osnovnih ţivljenjskih aktivnostih pri forenzičnem pacientu najpogosteje

nastopijo teţave? (moţnih je več odgovorov)

a) dihanje

b) prehranjevanje in pitje

c) odvajanje, izločanje

d) gibanje in ustrezna lega

e) spanje in počitek

f) oblačenje in slačenje

g) vzdrţevanje normalne telesne temperature

h) čistoča in nega telesa

i) izogibanje nevarnostim v okolju

j) odnosi z ljudmi, izraţanjem čustev, občutkov, potreb

k) izraţanje verskih čustev

l) koristno delo

m) razvedrilo, rekreacija

n) učenje in pridobivanje znanja o razvoju in zdravju


4

11. Koliko forenzičnih pacientov imate trenutno na vaši enoti?

___________________

12. Na Oddelku za psihiatrijo je med forenzičnimi pacienti trenutno več:

a) ţensk

b) moških

13. Kakšna je trenutno populacija forenzičnih pacientov na Vaši enoti? (moţnih je več

odgovorov)

a) starejša populacija

b) srednja populacija

c) mlajša populacija

14. Ali se čutite dovolj usposobljene za delo s forenzičnim pacientom?

a) da

b) ne (zakaj ne)

________________________________________________________________

________________________________________________________________

15. Ali menite, da so forenzični pacienti bolj agresivni od drugih pacientov na Vaši

enoti?

a) da

b) ne

c) včasih

16. Kako pogosto obravnavate agresivnega pacienta?

a) pogosto

b) redko

c) nikoli


5

17. Kako reagirate ob agresivnem pacientu?

a) odločno

b) se umaknem

c) občutim strah

d) kontaktiram nadrejenega

e) drugo: _____________________

18. Ali menite, da ste dovolj usposobljeni za ravnanje v situaciji z agresivnim

pacientom?

a) da

b) ne

19. Ali ste seznanjeni s smernicami o pravilni uporabi posebnih varovalnih ukrepov?

a) da

b) ne

20. Ali menite, da delovna organizacija stori dovolj za Vašo zaščito na delovnem

mestu?

a) da

b) ne

c) včasih

21. Katere posebne varovalne ukrepe uporabljate pri agresivnih pacientih? (moţnih je

več odgovorov)

a) telesno oviranje s pasovi

b) stalni nadzor

c) medikamentozni ukrepi

d) drugo: ________________________


6

22. Kako pogosto sodelujete pri telesnem oviranju pacientov s pasovi?

a) pogosto

b) redko

c) nikoli

23. Ali menite, da je odprtje enote za forenzično psihiatrijo v Univerzitetnem kliničnem

centru Maribor pomembna pridobitev za forenzične paciente v Sloveniji?

a) da

b) ne (zakaj ne)

_______________________________________________________

________________________________________________________________

c) ne ţelim odgovoriti

24. Prosim, če naštejete še nekaj prednosti in/ali slabosti ob odprtju skupne enote za

forenzične paciente:

a) prednosti:

_________________________________________________________

b) slabosti:

___________________________________________________________

c) ne ţelim odgovoriti

ZA SODELOVANJE SE VAM NAJLEPŠE ZAHVALJUJEM!

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Tina Šeško: Forenzični pacient in...

Documents

Transcript of UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Tina Šeško: Forenzični pacient in...