Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Pojav potravmatskih stresnih motenj pri opravljanju dela policista

Ksenija Kovač

Februar, 2010 Mentor: Dr. Igor Areh

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju dr. Igorju Arehu, ki me je sprejel pod svoje mentorstvo in me

ves čas vodil v pravo smer. Zahvaljujem se za njegovo potrpeţljivost, strokovno

svetovanje in spodbudo pri nastajanju diplomske naloge.

Iz vsega srca se zahvaljujem mami in očetu za vso podporo in finančno pomoč pri študiju.

Iskrena hvala bratu, sestri in fantu, ki so mi stali ob strani, me bodrili in ves čas

spodbujali.

Hvala vsem prijateljem, ki so mi nudili pomoč pri nastanku diplomske naloge in vsem

ostalim, ki ste mi vsa leta študija stali ob strani.

Hvala!

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................................. 1

2 SPLOŠNO O STRESU .................................................................................................... 2

3 TRAVMA IN TRAVMATSKI DOGODKI .................................................................... 4

3.1 PRIMER NACIONALNE TRAVME V IZRAELU ................................................... 5

4 POTRAVMATSKA STRESNA MOTNJA ..................................................................... 8

4.1 DEFINICIJA ............................................................................................................... 8

4.2 ZNAČILNOSTI POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE ..................................... 9

4.3 SIMPTOMI POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE .......................................... 12

4.4 REAKCIJE NA POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE .................................... 14

5 MISLI IN OBČUTJA OSEBE PRI DOŢIVLJANJU POTRAVMATSKE STRESNE

MOTNJE ...................................................................................................................... 15

6 RELACIJSKA TRAVMA IN NASILJE, KI PRIVEDE DO POTRAVMATSKIH

STRESNIH MOTENJ .................................................................................................. 17

7 TELESNI ODZIVI IN RAZVOJ OBRAMBNIH MEHANIZMOV NA

POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE ................................................................... 18

7.1 MODEL SIBAM ....................................................................................................... 20

8 TRAVMATSKE POSLEDICE POLICIJSKEGA DELA.............................................. 22

9 POSLEDICE POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE PRI OSEBAH, KI SO

DOŢIVELE STRELJANJE .......................................................................................... 27

10 TERAPIJA IN ZDRAVLJENJE POTRAVMATSKIH STRESNIM MOTENJ ......... 32

11 RAZPRAVA O POTRAVMATSKIH STRESNIH MOTNJAH PRI OPRAVLJANJU

DELA POLICISTOV ................................................................................................... 35

12 ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 38

13 VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 39

POVZETEK

V Sloveniji se vprašanju Potravmatskih stresnih motenj posveča premalo pozornosti, o

čemer priča pomanjkljivost ustrezne literature v slovenskem jeziku ali je v dostopni

literaturi vprašanje potravmatskih stresnih motenj obravnavano zgolj v sklopu nekaterih

drugih tem, samostojne publikacije pa je bolj malo.

Potravmatska stresna motnja nastane kot podaljšan in zakasnel odziv na izjemno hude

stresne dogodke. Stresorji, ki povzročajo to motnjo, so lahko različni ali univerzalni:

roparski napadi, hude prometne nesreče, naravne katastrofe, posilstva, vojne travme,

ugrabitve letal, teroristični napadi, mučenje v zaporih, vojno ujetništvo, vse vrste nasilja.

Posamezniki, ki so doţiveli potravmatsko stresno motnjo lahko končajo delo v policiji ali

zapustijo policijske vrste. Veliko problemov imajo pri navezovanju stikov z druţbo, ki ni

povezana s policijskim delom. Postanejo nezaupljivi in zaprti sami vase, razdraţljivi,

anksiozni, depresivni, se umaknejo ali izolirajo. Zato le-ti posamezniki, ki lahko doţivijo

posledično hudo ogroţenost telesa in ţivljenja, v veliko primerih niso sposobni v

določenih trenutkih razlikovati jasno med tem, kaj se je zgodilo v preteklosti in kaj v

sedanjosti. Policisti lahko po doţivetju hudo travmatičnega dogodka doţivljajo

ponavljajoče se t.i. »flashbacke« o dogodku, nočne more, razdraţljivost, nezmoţnost

navezovanja stikov z okolico, podoţivljanje neprijetnih občutij, ki lahko privedejo tako

globoko, da ogrozijo posameznikov obstoj in njegovo voljo do ţivljenja. Posledice so

lahko tako močne, da privedejo do razpada druţinskih razmerij ali nezaupljivosti do

druţinskih članov.

Policisti v veliko primerih zelo teţko izraţajo svoja čustva in nočejo poročati o njih. To je

zelo hudo, ker vsa svoja občutja zadrţujejo v sebi, predvsem zato, da ne bi v očeh

sodelavcev izpadli reve.

Policisti, ki pri svojem delu doţivijo potravmatsko stresno motnjo, morajo imeti na

razpolago ustrezno usposobljeno osebje, ki jim bo nudilo pomoč. Toda v Sloveniji še

vedno poišče pomoč psihologa le majhno število policistov. Potrebno bi bilo poiskati in

uvesti različne programe terapij in pomoči policistom in njihovim druţinam.

Ravno pogovori in ustrezni programi bi lahko pomagali pri rešitvi policistov iz krize ali

vsaj blaţili njihovo nemoč in premagovanje krizne situacije. Tako bi se policisti laţje

soočali s krizami in teţavami pri svojem delu ter ovire na poti laţje premagovali.

Ključne besede: potravmatska stresna motnja, travma, policijski stres, kriza.

POSTRAUMATIC-STRESS DISORDER IN THE CONTEXT OF POLICE WORK

SUMMARY

In Slovenia the topic of posttraumatic stress disorder is quite undiscussed and in lack of

scientific attention. Two facts that support previous thesis. There is a lack of dedicated

Slovenian literature conerning this topic, and any other Slovenian literature discusses this

topic only indirectly and in conjunction with other topics.

Posttraumatic stress disorder develops as an delayed and extended response to severe

stressful events. Stressors responsible can be either diverse or universal: robbery attacks,

severe car accidents, natural disasters, rapes, war trauma, aircraft hijackings, terrorist

attacks, prison torture, and all other types of violence.

Individuals who have suffered from posttraumatic stress disorder may end up leaving the

police ranks. They have problems developing social contacts with anybody not related to

police work. They become suspicious, self centered, irritable, anxious, depressive, they

become whitdrawn and isolated. Therefore, individuals who have in the past experienced

a serious life threat , in the event of experiencing another similar life threat become

unable to distinguish between what has happend in the past and what is happening at the

time. After experiencing such severe traumatic event, police officers can often experience

so called ˝flashbacks˝ of the event, nightmares, irritability, express inability to develop

new social contacts with their surroundings, and they often relive throu unpleasant

feelings. that can lead them so far, that it threatens theirexsistence and their will to live.

The consequences can be severe enough, that they cause distrust of family members, or

even lead to breakups of officers families.

Police officers in many cases encounter difficulties expressing their problems, and refuse

to report them. A very serious problem is, that officers keep all their feelings supressed

inside them, because of fear of appearing weak in front of their collegues.

Staff should be made available to police officers who suffer from posttraumatic stress

disorder, in order to provide them professional help. In Slovenia police officers rarely

reach out for help. It would be advisable to search for, and introduce specialized therapies

and support programs for both, police officers who suffer from posttraumatic stress

disorder and their families.

Key words: poss- traumatic stress disorder, trauma, police stress, crisis.

1

1 UVOD

Potravmatska stresna motnja je pojav, ki nastane zaradi ekstremno močnih travmatskih

dogodkov, ki prizadenejo določeno osebo, katera občuti močan strah, grozo ali nemoč.

Potravmatska stresna motnja najbolj globoko prizadene osebe, ki so preţivele različne

naravne ali tehnološke katastrofe (potresi, poţari, poplave, jedrske nesreče).

Potravmatska stresna motnja (Gostečnik, 2008; Long, 1992):

- izvira iz realne ali grozeče travme,

- oseba pogosto podoţivlja dogodke v nočnih morah,

- povzroča močan strah, grozo ali nemoč,

- stopnjuje se vzburjenost, oseba postane zelo previdna,

- izogibanje situacijam, ki so povezane s travmo,

- oseba izgubi spomin,

- oseba postane odtujena in se zapre sama vase,

- oseba doţivi akutno stresno motnjo, če so simptomi krajši od meseca dni.

Travmatična doţivetja, ki jih policisti doţivijo pri svojem delu, se pogosto zaţrejo v

posameznikov organizem. Določene osebe se ne znajo vrniti v normalno ţivljenje in

postanejo odtujeni in zaprti sami vase. V večini primerov policisti, ki doţivijo tako

močno travmo, ne znajo poiskati situacije, ki bi jim pokazala pot, ki vodi ven iz takšne

situacije (Gostečnik, 2008).

Green v svojem članku navaja, da so moški v večjem številu ţrtve potravmatske stresne

motnje kot ţenske v policiji. Splošne ugotovitve kaţejo, da se simptomi potravmatske

stresne motnje lahko pojavijo po hudi travmi ali pa se gradijo postopoma, kot posledica

ponavljajočih se blaţjih stresov.

Zelo pomembno vlogo pri rešitvi iz krizne situacije za policista ima ustrezno usposobljen

psiholog, ki ima ustrezno znanje in pravilni pristop. Glede na stresnost policijskega dela

menim, da je prisotnost usposobljenega podpornega osebja (psihologa) nujna (Ziherl,

1996).

2

2 SPLOŠNO O STRESU

Stres je prvi definiral H. Seyle kot nespecifično reakcijo organizma, kot stereotipni

prilagojevalni biološki filogenetski zaščitni mehanizem na različne zahteve in vplive

okolja. Seyle je poimenoval reakcije, ki se pojavljajo na vse strese splošni adaptacijski

sindrom. Poteka v treh fazah: alarm, faza resistence in faza izčrpanja.

Zelo pomembno pri obravnavanju stresa je pomen interakcije med osebnostjo in okoljem.

Na podlagi tega policist v intervenciji pri prometni nesreči ne doţivlja stresa, kot ga na

primer doţivljajo drugi, ki redkokdaj prisostvujejo prometni nesreči (Umek, 1991). Na

spoprijemanje s stresom se lahko ljudje tudi pripravijo, postanejo odporni na delovanje

stresa in ni nujno, da stresne dogodke doţivljajo travmatično.

Mnoge raziskave, ki so jih izvedli, so pokazale, da velja policijsko delo za enega izmed

najbolj stresnih in psihično najnevarnejših poklicev. Ameriški raziskovalci so skušali

ugotoviti ali policisti bolj trpijo zaradi stresa in napetosti kot pripadniki drugih poklicev.

Policisti pogosto doţivljajo stres, ker se soočajo s situacijami, ki zahtevajo več, kot lahko

storijo. Gre za preseganje njihove kompotence. V policijskem poklicu je stres prisoten

predvsem zaradi vrste dela in situacije, ki vlada v druţbi. Policijsko delo se odraţa tudi v

druţinskem ţivljenju. Pogosto se navajajo prepiri z zakoncem, jezo, izvenzakonska

razmerja. Policisti se pogosto zapirajo sami vase, postanejo osamljeni in so navezani

samo na ozek policijski krog.

Zaradi odloţenega in podaljšanega učinkovanja stresa se pojavijo potravmatske stresne

motnje. Posledice stresnega delovanja se lahko pojavijo neposredno po stresu, ali pa do

njih pride šele čez tedne ali mesece. Zelo pomembno je dejstvo, kako posamezne osebe

reagirajo na stresne dogodke. Lahko se psihofiziološki procesi in funkcije stabilizirajo in

se pri večini oseb vrnejo v prvotno stanje (Umek, 1991). Osebe, ki niso zmoţne vrnitve v

stanje pred doţivetvijo stresa , pogosto podleţejo psihosomatski bolezni ali kaţejo znake

blaţje ali hujše psihične motenosti.

Policisti se pogosto srečujejo z uporabo strelnega oroţja. Sewell je ugotovil, da je kar 70

% policistov, ki so morali uporabiti strelno oroţje, pri katerem se je streljanje končalo s

smrtjo. Policijo so zapustili v sedmih letih (Umek, 1991).

Pribliţno ena tretjina policistov doţivlja blaţje, druga tretjina srednje hude in tretje

tretjina zelo resne probleme. Splošne ugotovitve kaţejo, da se simptomi potravmatske

stresne motnje lahko pojavijo po hudi travmi ali pa se gradijo postopoma kot posledica

ponavljajočih se blaţjih stresov (Umek, 1991).

3

Constant (1995) je v članku z naslovom »Not So Obvious Police Stress« opisoval

kronični stres pri policijskem delu. Policijski stres se ne pojavlja v enaki meri pri vseh

vejah policijskega dela. Najbolj pogosto se stres pojavlja po doţivetju streljanja.

Vietnamski vojni veteran MyLai je bil obravnavan s strani treh psihiatrov. Spraševali so

se, kako so lahko vojaki ubili v času vojne od 500 do 600 neoboroţenih civilistov.

Psihiatri so ugotovili, da so bili vojaki pod velikim psihičnim stresom.

Kronični stres lahko na policiste vpliva na dva načina (Constant, 1995):

- oddaljijo se od druţbe in se zaprejo sami vase,

- zaradi nazadovanja v psihološkem razvoju postanejo neodgovorni za svoja dejanja

(otročje obnašanje).

Policisti, ki doţivijo kronični stres, postanejo zelo občutljivi in močno čustveni. Niso

zmoţni videti stiske ostalih ljudi. Policisti, ki niso zmoţni potlačiti svojih čustev v

notranjost, lahko izgubijo delo (Constant, 1995).

4

3 TRAVMA IN TRAVMATSKI DOGODKI

Travma ima lastnost, da prizadene strukture uma in spremeni enkratni oster vbodljaj v

trajno stanje duha (Starman, 2003, po Erikson, 1994). Viri veliko pozornosti namenjajo

psihološki travmi, pri kateri gre za dogodke, ki so »izven normalnega človekovega

predstavnega in izkustvenega sveta« (Starman, 2003, po Herman, 1994). Dogodki uničijo

in preplavijo človekov normalni varovalni sistem, s katerim obvladuje in razume

situacije.

Ţrtve, soočene s travmatičnim dogodkom, najprej izgubijo občutek osebne varnosti

(Starman, 2003, po Wolfenstein, 1957). Osebe, ki doţivijo travmatični dogodek, ves čas

ţivijo v smrtnem strahu pred njeno ponovitvijo. Travmatizirane osebe postanejo zaprte

same vase, sovraţne do okolja v katerem ţivijo in odtujene. Travma v celoti uniči

človekovo pozitivno samopodobo. Travma tudi uniči normalno predpostavko, da je svet

razumljiv in smiseln. Zelo teţko je tudi osebam, ki v travmatični situaciji niso mogle

pomagati sebi in svojim bliţnjim. Takšne osebe kasneje v ţivljenju preplavijo občutki

krivde, sramote in nevrednosti.

Osebe, ki doţivijo travmatični dogodek, potrebujejo posebno zdravljenje. V človeku se po

doţivetju travmatičnega dogodka vklopi »krizni« varovalni sistem, ki mu omogoči

fizično preţivetje, vendar »zamrzne« vse do ozdravitve travme. V človeku obstaja še

dolgo potem, ko se dejanski poloţaj ţe spremeni (Starman, 2003, po Herman, 1994 in

Moses-Hrushovski, 2000). Cilj zdravljenja posledic travme je ponovna vključitev

posameznika v skupnost.

Zdravljenje poteka v več fazah (Starman, 2003):

- rekonstrukcija travme,

- proces identifikacije,

- ţalovanje,

- ponovna integracija ţrtve.

Najbolj kritični fazi zdravljenja sta zdravljenje rekonstrukcije travme in ţalovanje. V fazi

rekonstrukcije ţrtev travmatični dogodek prvič ubesedi, ga skuša razumeti in osmisliti.

Najdaljša, najpomembnejša in najteţja faza zdravljenja je ţalovanje (Starman, 2003).

5

Osebe se izogibajo ţalovanju predvsem (Starman, 2003):

- zaradi strahu, da ne bodo mogli kasneje več nehati objokovati svojih izgub,

- zaradi občutka in ponosa, da bi s svojim ozdravljenjem izdali vse tiste, ki niso

preţiveli.

Ponovna integracija ţrtve je mogoča takrat, ko so ţrtve znova pridobile občutek varnosti,

travmo umestile v svoje ţivljenje in preteklost, zaključile proces ţalovanja in da so spet

pripravljene zaupati. Zdravljenje je uspešno končano tedaj, ko ţrtve travmatičnih

dogodkov niso več ujetniki svoje travmatizirane preteklosti in si ponovno zgradijo

temelje zaupanja v svet, ki jih obdaja (Starman, 2003).

3.1 PRIMER NACIONALNE TRAVME V IZRAELU

Avtorica Hannah Starman (2003) je v svojem prispevku ţelela prikazati vlogo travme pri

oblikovanju nacionalne varnostne politike v Izraelu. Prispevek prikazuje učinke travme

na individualno in kolektivno dojemanje sveta, samoumestitev posameznika ali skupnosti

v okolje in negativne samopodobe ţrtve, ki so doţivele poniţanje.

Temeljna travma izraelske druţbe je holokavst (Starman, 2003, po Elon, 1972). Osebe, ki

so preţivele nacistično nasilje nad evropskimi Judi, so bile globoko travmatizirane.

Otroci, ki so odraščali v druţinah preţivelih, so pričali o nenehni izrečeni in neizrečeni

prisotnosti holokavsta v njihovih druţinah (Starman, 2003, po Hass, 1990 in Karpf,

1997). Otroke, ki so jih imeli, so jih poimenovali po umrlih, saj so se jih na takšen način

še bolj spominjali in jih nosili v svojih srcih. Številni preţiveli so se skozi svoje otroke

borili s Hitlerjem. Uspehe naraščajev so šteli za zmago nad nacizmom. Za starše je bilo

še posebej hudo, ker so imeli vedno pred sabo sliko grozot, ki so jih doţiveli. Pomembno

je tudi dejstvo, da so starši na svoje otroke prenesli tudi svoje nezaupanje in jezo do

Nejudov.

Osebe, ki so bile prisotne v času holokavsta, so bile kasneje povabljene kot priče pri

procesu rekonstrukcije holokavsta. Priče so izbrali sistematično in skrbno. Osebe, ki so

nastopile kot priče, so morale ponovno podoţivljati grozote, ki so jih tedaj doţivele.

6

Rekonstrukcija holokavsta je potekala v dveh fazah (Starman, 2003):

- v prvi fazi je drţavni toţilec v obširnem uvodnem govoru predstavil temeljno

deklaracijo izraelske uradne drţe do holokavsta,

- v drugi fazi pa so nastopile priče s svojimi zgodbami.

V svojem govoru je toţilec poudaril, da je Izrael edini zakoniti naslednik in predstavnik

ţrtev, ki so doţivele holokavst. Za krivega so spoznali Adolfa Eichmanna in ga obsodili

na smrt. Bil je obešen, njegov pepel pa so raztresli izven izraelskih ozemeljskih voda.

Ravno zaradi doţivetih grozot in nočnih mor, ki so jih doţivljali udeleţenci holokavsta je

bilo med sojenjem s strani toţilstva razkrito povojno sodelovanje med arabskimi reţimi in

nacističnimi zločinci, ki so našli zatočišče na Bliţnjem vzhodu.

Eichmannov proces je vključil vse Izraelce v rekonstrukcijo travme in preko mehanizma

identifikacije poenotil dojemanje in doţivljanje holokavsta v izraelski druţbi. Oblikoval

se je travmatiziran pogled na svet oziroma »judovska prizma« (Starman, 2003). Soočenja,

ki so jih imeli z Arabci v reprezentativnem delu izraelske druţbe, so sproţila globoke

dvome o upravičenosti in primernosti takšnih lekcij holokavsta.

Izrael je na področju varnosti vedno predstavljal idealen primer drţave, ki se vede v

skladu s pričakovanji realistov. Izrael je bil stalno pripravljen na vojno stanje. Na to je bil

močan vpliv travme. Vodilni izraelski strokovnjaki na področju varnosti pa so opozorili

na dejstvo, da se podobe iz okolja v izraelski kolektivni zavesti filtrirajo skozi tako

imenovano«judovsko prizmo«, ki jo sestavlja vrsta psiholoških in kulturnih elementov,

med katerimi je daleč najpomembnejši holokavst (Starman, 2003).

V prispevku nam avtorica prikaţe stično točko med potravmatičnimi sindromi in

oblikovanjem izraelske varnostne politike, ki se imenuje »judovska prizma« (Starman,

2003).

Judovska prizma predstavlja izraelski travmatiziran pogled na svet, ki je zaznamovan s

sionizmom, pesimizmom, izolacionizmom, pesimizmom in uporabo sile. Sionizem se

kaţe predvsem v dejstvu, da je judovsko ţivljenje v drţavah gostiteljicah nemogoče, ker

je narod, ki je doţivel takšne grozote nevaren in potencialno destruktiven do sebe in do

tistih oseb, v katere je njegov bes usmerjen. Uporaba sile pri travmatiziranih skupinah ali

7

posameznikih presega okvir racionalnih prizadevanj za zagotavljanje varnosti in sluţi kot

ventil za sproščanje negativnih čustev, kot so maščevanje, strah in sovraštvo.

Ravno zato se mora Izrael z obrambo zaščititi, da se holokavst ne bo ponovil. Večina

Izraelcev, predvsem preţivelih holokavsta, verjame, da se holokavst lahko ponovi. Ravno

zaradi holokavsta so Izraelci prepričani v sovraţnost in brezbriţnost nejudovskega sveta.

Judje najbolj potrebujejo občutek, da drugim vlivajo »samozavest in spoštovanje«.

Povračilni ukrepi izraelske politike niso le strategija zastraševanja, temveč tudi

maščevanje v obliki svarila, da judovska kri ni več zastonj in da Judje nikoli več ne bodo

nemočne ţrtve nasilja (Starman, 2003)

8

4 POTRAVMATSKA STRESNA MOTNJA

4.1 DEFINICIJA

Različni viri literature opredeljujejo potravmatsko stresno motnjo kot odziv posameznika

na doţivetje hujšega travmatskega dogodka, ki je močno ogroţal posameznikovo

ţivljenje. Nastane kot podaljšan in zakasnel odziv na izjemno hude stresne dogodke

(Musek, 1977).

Travmatski dogodki, ki lahko privedejo do potravmatskih stresnih motenj so (Umek,

1991; Ziherl, 1996 ):

- naravne katastrofe,

- prometne nesreče,

- vse vrste nasilja,

- fizične in spolne zlorabe,

- vojskovanja, teroristični napadi, roparski napadi, vojno ujetništvo, ugrabitve letal,

- mučenje v zaporih …

Brown potravmatsko stresno motnjo opisuje kot tisto vrsto stresa, s katerim se telo

spopade v nesrečah, ki jih posameznik zazna kot potencialno groţnjo resnega, fizičnega

ogroţanja telesa ali celo smrt. Poudarja, da oseba, ki se spopada s stresom ni nujno tista,

katere fizični obstoj je neposredno ogroţen. Takšen stres se lahko pojavi tudi pri osebah,

ki so bile priče nasilnih dogodkov (policisti, gasilci, reševalci,…). Potravmatski stres je

po svoji naravi eden izmed najhujših, najintenzivnejših stresov, s katerimi se oseba lahko

spopada. Gre za stres, ki ogroţa posameznikovo preţivetje in obstoj (Koprivnikar, 2007,

po Brown, 1994).

Po hudem travmatskem dogodku se potravmatska stresna motnja razvije pri komerkoli.

Lahko, da se znaki potravmatske stresne motnje ne pojavijo takoj – v nekaterih primerih

se pojavijo mesece ali celo leta kasneje. Bolj občutljive so ţenske in otroci (Gostečnik,

2008).

Potravmatske stresne motnje se ne pojavijo pri vseh policistih, ki doţivijo hujšo travmo v

zvezi s svojim delom (Umek, 1991).

9

Potravmatska stresna motnja je anksiozna motnja, ki je posledica nekega hudega

travmatskega dogodka. Anksiozne motnje so pogosto kronična stanja, ki lahko trajajo iz

otroštva ali pa se pričnejo po nekem stresnem dogodku (Ziherl, 1996, str. 44).

Umek (1991) v svojem delu poudari, da potravmatske stresne motnje niso značilne samo

za vojake, temveč se pojavljajo tudi pri osebah, ki so doţivele različne naravne ali

tehnološke katastrofe (potresi, poţari, poplave, jedrske nesreče).

Potravmatska stresna motnja je povezana z intenzivnim strahom, obupanostjo ali celo

grozo. Ljudje so izpostavljeni ekstremnim in stresnim travmatskim dogodkom (Long,

1992).

4.2 ZNAČILNOSTI POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE

Oseba, katera dobi diagnozo potravmatske stresne motnje, mora travmatični dogodek

nenehno podoţivljati na enega ali več naslednjih načinov (Long, 1992):

- ponavljajoča in vsiljujoča se spominska podoţivljanja dogodka,

- ponavljajoče se neprijetne sanje dogodka, lahko tudi nočne more o dogodku,

- nenadna dejanja ali doţivljanja, kot da se dogodek ponovno ponavlja,

- močna duševna in čustvena bolečina ob soočenju z ljudmi, kraji ali čem drugim,

kar spominja na dogodek,

- telesni odzivi (kot so spreletavanje srha, drhtenje, hitro utripanje srca) ob soočenju

z ljudmi, kraji ali čem drugim, kar spominja na dogodek.

Oseba, ki doţivi travmatičen dogodek se skuša neprestano izogibati vsemu, kar spominja

na travmatičen dogodek, pri čemer otopi njena splošna odzivnost in dejavnost v

vsakdanjem ţivljenju. Pred travmatičnim dogodkom te značilnosti niso bile prisotne.

Značilnosti osebe, ki je doţivela travmatični dogodek, so naslednje (Long, 1992):

- prizadeva se ogibati mislim, občutkom in pogovoru o dogodku,

- prizadeva se ogibati dejavnostim, krajem ali ljudem, ki jo spominjajo na dogodek,

- počuti se odmaknjeno ali odtujeno od druţine in prijateljev,

- občuti čustveno otopelost, ki jo lahko opazijo tudi drugi,

10

- ne uţiva in ne sodeluje več v dejavnostih, ki so jo včasih veselile,

- nezmoţnost, da bi se spomnili kakšnega pomembnega vidika travme (psihogena

amnezija),

- verjame, da se določeni pomembni ţivljenjski cilji (npr. imeti otroke, poročiti se,

dolgo ţiveti) ne bodo uresničili oziroma meni, da je preţiveti travmatičen dogodek

za vedno spremenil njeno ţivljenje, ki je sedaj povsem uničeno.

Pri osebi, ki je doţivela travmatičen dogodek se kaţe povečana stopnja psihofiziološke

vzburjenosti, ki pred travmatskim dogodkom ni bila prisotna (Ziherl, 1996):

- teţave s spanjem, pogosta nespečnost,

- razdraţljivost in izbruhi jeze,

- občutek pretirane obrambne drţe in čuječnosti,

- občutek pretirane plašljivosti,

- teţave s pozornostjo in koncentracijo.

Moţgani si pri svojem delovanju pomagajo tako, da primerjajo draţljaje s predhodno

shranjenimi vzorci. V določenih primerih pa lahko pride do napak, kar je še posebej

mogoče opaziti pri potravmatski stresni motnji. Tako so npr. pri vietnamskih veteranih

odkrili, da lahko poţarna sirena povzroči alarmni odgovor na anksioznost, kljub temu, da

vedo, da gre samo za sireno. To se zgodi zato, ker zvok sirene poveţejo z izkušnjo groze

in terorja iz preteklosti (Gostečnik, 2008).

Podobne izkušnje imajo lahko tudi druge ţrtve zlorab, ko zaradi pretekle travme določene

spodbujevalce zamenjajo za originalno travmo. Lahko jih določena barva, vonj ali zvok, s

katero se srečajo ponovno poveţe s travmatičnim doţivetjem iz preteklosti in zato

odreagirajo, kot da se je travma ravnokar zgodila.

Gostečnik (2008) navaja, da je zelo široka paleta študij in raziskav pokazala, da 60 %

moških in 50 % ţensk doţivi neke vrste travmatičen dogodek v svojem ţivljenju. Iste

študije so tudi pokazale, da 5 % moških in 10 % ţensk pozneje trpi zaradi simptomov

potravmatske stresne motnje. Ravno tako so študije in raziskave pokazale, da polovica

tistih, ki so doţiveli simptome potravmatske stresne motnje, pozneje v ţivljenju razvije

kronične simptome potravmatske stresne motnje.

11

Lahko si zamislimo samo primer, da vojno nasilje ne zaznamuje samo vojakov, ampak

tudi cele njihove druţine in večkrat kar cele narode, ki so doţiveli takšne grozote.

Sodobne raziskave predpostavljajo, da pri razvoju potravmatskih stresnih motenj nima

ključnega pomena intenziteta travme sama po sebi, ampak je pri razvoju kroničnih

simptomov potravmatske stresne motnje potrebno upoštevati osebnostne karakteristike

ţrtve in reakcije ţrtve na travmo (Gostečnik, 2008, po Dutton, 2007, Kaplow in Widom,

2007, Schore, 2003).

Etiologijo potravmatske stresne motnje je mogoče najbolje razumeti, če upoštevamo,

kako posameznik dojema tragičen dogodek, kako ga interpretira in na kakšen način

doţivlja posledice travme (Gostečnik, 2008, po Schore, 2003). Takšno razumevanje pa

predpostavlja, da so določena karakteristike oziroma posamezniki z določenimi

karakteristikami še posebej ranljivi, ko doţivijo travmatičen stres, in postanejo v soočenju

s stresom, ki jih lahko popolnoma preplavi zelo nefunkcionalni. Lahko privede do take

mere, da (Gostečnik, 2008):

- se sploh ne znajdejo več v svetu, v katerem ţivijo,

- začnejo se izogibati ljudem, s katerim so bili prej intimno povezani,

- začnejo se izogibati aktivnostim in prostorom, kjer so prej delovali, se veselili in

uţivali.

Takšno stanje se zgodi zato, ker jih nenehno spremljajo občutja groze in strahu, afekti

globoke ţalosti in depresije ter telesne, organske senzacije, ki postanejo zanje povsem

neobvladljive.

Vidimo lahko, da afekti travme postanejo izjemno močan element posameznikove

notranje psihične in organske strukture, in to do takšne mere, da lahko odslej

posameznika ta doţivetja povsem vodijo in ga onemogočijo pri zdravem funkcioniranju

in soočenju s stresnimi in neprijetnimi stanji, s katerimi se vsak posameznik srečuje v

svojem ţivljenju.

Travma ne prizadene vseh ljudi enako. Zgodnja travma lahko vpliva na posameznikovo

zmoţnost soočenja s stresom v kasnejšem obdobju. Nekateri posamezniki so še prav

posebej ranljivi, ko se soočajo s travmatičnih doţivetjem in so lahko zaznamovani pri

nadaljnjem funkcioniranju v ţivljenju. Takšne osebe se zelo teţko vključijo v sedanjost,

12

ne da bi jih mučila preteklost. Ţalostno je dejstvo, da ravno zato postanejo odtujeni in

nezaupljivi tudi do najbliţjih druţinskih članov (Gostečnik, 2008).

4.3 SIMPTOMI POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE

Simptome potravmatske stresne motnje razdelimo običajno na tri tipe (Dugdale, 1999):

1. tip: Simptomi vrinjenosti:

- stanje odmaknjenosti,

- vrinjeni spomini in občutki,

- ponovne projekcija prizorov,

- nočni teror (groza) in nočne more.

2. tip: Simptomi izogibanja:

- izogibanje čustvom,

- izogibanje zvezam in odnosom,

- izogibanje situacijam, ki spominjajo na dogodek,

- izogibanje odgovornosti za druge.

3. tip: Simptomi hiper-vzburjenosti:

- eksplozivni izbruhi,

- budnost,

- panični simptomi,

- preobčutljivost,

- razdraţljivost,

- motnje spanja.

Različni viri literature navajajo, da ţenske pogosteje trpijo za potravmatsko stresno

motnjo kot moški. Razlog se kaţe predvsem v dejstvu, da so ţenske pogosteje prepoznane

kot ţrtve fizičnega napada ali groţnje napada.

13

Zelo pogosto se pojavlja potravmatska stresna motnja tudi pri vojnih veteranih. (Constant,

1995).

Simptomi in trajanje potravmatske stresne motnje so lahko še hujši, če oseba nima

podpore druţine ali prijateljev (Long, 1992).

Osebe, ki trpijo zaradi potravmatske stresne motnje, lahko razvijejo tudi druge anksiozne

motnje kot so (Dugdale, 1999):

- huda depresija,

- panična motnja,

- fobije.

V veliko primerih se potravmatska stresna motnja pojavi tudi v drţavah, kjer dolgo časa

divjajo (Dugdale, 1999):

- socialni nemiri,

- vojne ali

- pogoste naravne nesreče.

Občutja, ki jih oseba doţivi v trenutku doţivetja tako grozovitega dejanja in vrinjeni

spomini na dogodek, motijo normalne miselne procese in socialne interakcije med ljudmi.

Tudi ponovne projekcije prizorov vključujejo vizualne in slušne halucinacije glede na

doţiveti dogodek. Na primer, prizori in zvoki bojišč velikokrat predstavljajo projekcije

prizorov pri vojnih veteranih. Določene projekcije lahko sproţijo čisto vsakdanje in

običajne stvari. Na primer, glasen zvok ali letalo v letu, karkoli v tistem trenutku prinese

moţganom enega od aspektov travmatskega dogodka. Prav tako tudi nočni teror (groza)

in nočne more vsebujejo dele travmatskega dogodka (Gostečnik, 2008).

14

4.4 REAKCIJE NA POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE

Oseba, ki je doţivela izjemno stresen dogodek, ki presega okvir običajnega človeškega

izkustva in ki je skoraj za vsakogar distresne narave, lahko predstavlja (Gostečnik, 2008):

resno groţnjo za posameznikovo ţivljenje ali telesno integriteto,

resno groţnjo ali škodo posameznikovemu otroku, zakonskemu partnerju ali

drugemu bliţnjemu sorodniku ali prijatelju,

nenadno uničenje posameznikovega doma ali skupnosti,

opazovanje druge osebe, ki je bila resno poškodovana ali ubita v nesreči ali zaradi

fizičnega nasilja.

15

5 MISLI IN OBČUTJA OSEBE PRI DOŽIVLJANJU

POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE

»Post traumatic stress« navaja, da ima doţivetje potravmatske stresne motnje na

posameznika lahko naslednji vpliv (Mental Health, 2001):

- na njegovo počutje,

- na njegovo razmišljanje,

- na delovanje posameznikovega telesa,

- na posameznikovo obnašanje.

Počutje je mogoče laţje razumeti, če poskušamo poiskati simptome, ki jih posameznik

pogosteje doţivlja. Posameznik se lahko počuti (Mental Health, 2001):

- neznosno, ţivčno, zaskrbljeno in prestrašeno,

- napeto, nestabilno,

- čudno, neresnično, odtujeno, vrtoglavo,

- ima občutek, da se mu bo zgodilo nekaj groznega.

Telo osebe, ki je doţivela travmatični dogodek, začne funkcionirati drugače. Oseba

postane (Mental Health, 2001):

- utrujena in izčrpana,

- v prsih ima tesnoben občutek,

- srce ji bije hitro in močno,

- mišice postanejo napete oziroma trdne,

- počuti se izredno šibko,

- postane jezna, depresivna, brez volje do ţivljenja,

- pogosto joče.

Način razmišljanja osebe, ki doţivi travmatični dogodek se spremeni. Značilnosti

razmišljanja in delovanja osebe (Mental Health, 2001):

- nenehna zaskrbljenost,

16

- nezmoţnost koncentracije,

- podoţivljanje travme v mislih,

- oseba krivi sebe za del ali za celotno doţivljanje travme,

- misli in upa, da se ne bo ponovilo,

- počuti se osramočeno, vzkipljivo in nemirno,

- hitro se razjezi,

- čuti bolečine v ţelodcu,

- ima probleme s spanjem in doţivljanjem nočnih mor,

- izogiba se stvarem, ki spominjajo na travmatičen dogodek,

- ne more se sprostiti,

- izogiba se ljudem in prijateljem, misli na samomor,

- lahko se začne podajati v alkohol in prične kaditi,

- ne vidi več smisla ţivljenja.

Kadar je policist izpostavljen hudim stresnim situacijam, se mu dogajajo hude psihološke

reakcije. Če je izpostavljen zelo hudim stresnim situacijam (streljanje, močne poškodbe),

lahko policist občuti stres kot zelo močne bolečine (Bettinger, 2001).

17

6 RELACIJSKA TRAVMA IN NASILJE, KI PRIVEDE DO

POTRAVMATSKIH STRESNIH MOTENJ

Gostečnik (2008) v svojem delu navaja, da oseba, ki je doţivela potravmatsko stresno

motnjo, je še posebej zelo ranljiva v vseh nadaljnjih stresnih situacijah. Še posebej so

nevarne kronične situacije, ki so odraz relacijskih travm in močno vplivajo na

posameznika. Relacijska travma lahko resno ogrozi nadaljnje povezave med

posameznikovim limbičnim sistemom in avtonomnim ţivčnim sistemom ter

hipotalamusom in v veliki meri zavre razvoj afekt-regulacijskega sistema. V posamezniku

lahko celo ţe navidezno nedolţna stresna situacija sproţi grozo in strah iz preteklosti, ki

se lahko prebudi še v bolj bolečem stanju.

Velikokrat se lahko zgodi, da zaradi travmatičnih izkušenj iz preteklosti posameznik v

odnosih z bliţnjimi izgubi nadzor nad svojimi impulzi in teţkimi afekti, ki se lahko v

njem ponovno prebudijo. Oseba ni sposobna več obvladovati svojih lastnih agresivnih in

jeznih odzivov, zato, ker začne svet okoli sebe doţivljati kot zastrašujoč in sovraţen.

Vsi simptomi potravmatske stresne motnje imajo zmoţnost, da na osnovi določenih

afektov in senzacij v sedanjosti prebudijo zelo intenziven priklic s travmo nabitih senzacij

in afektov iz preteklosti (Gostečnik, 2008, str. 62-71).

18

7 TELESNI ODZIVI IN RAZVOJ OBRAMBNIH

MEHANIZMOV NA POTRAVMATSKE STRESNE

MOTNJE

Gostečnik v svojem delu nazorno prikazuje kako odziv posameznika na stresno situacijo

vedno vpliva tudi na telo posameznika. Naše telo najbolj zaznamujejo travmatična

doţivetja. Travmatična doţivetja so z afekti in senzacijami usidrana v posameznikovo

psihosomatsko strukturo, v njegov implicitni spomin in tam nezavedno bivajo. Močnejša

in teţja ko je travma, tem bolj je posameznik prisiljen k zunanjemu izrazu ali ekspresiji.

Vsi ti znaki so karakteristični odsev hipervzburjenja v avtonomnem ţivčnem sistemu, ki

je rezultat travmatičnega doţivetja. Ti znaki so lahko naslednji (Gostečnik, 2008):

- hitrejše bitje srca,

- hladno- vroča potenja,

- hitrejše, a bolj plitvo dihanje,

- pazljivost ali hiperbudnost,

- mravljinčavost, itd.

Lahko pa pride do kroničnih stanj, ki se kaţejo kot (Gostečnik, 2008):

- motnje spanja,

- izguba apetita,

- teţave s koncentracijo,

- ponovno doţivljanje travmatičnega dogodka v senzornih oblikah ali

»flashbackih«.

Osebe, ki so doţivele kronično stanje, se začno izogibati vsemu, kar bi jih lahko

spominjalo na travmo, ali pa lahko doţivljajo kronično hipervzburjenje v avtonomnem

ţivčnem sistemu. Lahko rečemo, da so »flashbacki« in disociacije najbolj tipični telesni

znaki,ki dokazujejo da je telo še vedno močno in globoko prevzeto s travmo (Gostečnik,

2008).

Gostečnik (2008) navaja, da lahko ponovno doţivljanje travmatičnega dogodka

posameznik doţivi v celoti ali pa samo v določenih delih dogodka. Najbolj so poznani

19

slušni in vizualni »flashbacki«, ki se nanašajo na somatske simptome, ki v določenih

trenutkih obnavljajo travmatičen dogodek. Oseba, ki podoţivlja travmatski dogodek, ima

občutek, kot da se celoten travmatični dogodek ponovno ponavlja, pa čeprav se je travma

ţe prej končala. Potravmatski travmatični spomini postanejo disociirani in se lahko

ponavljajo v vsakem času in se v obliki »flashbackov« lahko vedno vrinejo v sedanje

dogajanje. Ravno zato se takšne osebe razlikujejo od zdravih posameznikov. Zdrav

posameznik loči, česa in kaj se spominja in loči preteklost od sedanjosti. Lahko postavi

določen dogodek v določen časovni okvir preteklosti, medtem ko oseba, ki je doţivela

travmatični dogodek, v določenih primerih ne zna določiti meje med dogajanjem v

preteklosti in sedanjosti (Gostečnik, 2008).

»Flashbacke« lahko v določenih primerih spremlja tudi zelo močna anksioznost. Gre za

stanje ekstremne notranje napetosti, ki je v originalu spremljala tudi travmatično

doţivetje. Oseba lahko doţivi tudi panični napad, ki lahko ţrtev travmatičnega dogodka

tudi po dolgih letih, ko je travma ţe minila, še vedno spremljajo (Ziherl, 1996).

Ţrtev med doţivetjem travmatičnega dogodka izkušajo različna občutja (Gostečnik,

2008):

- da so zapustile telo,

- da se je čas ustavil,

- da so omrtvele in ničesar več doţivljale,

- da so zamrznile.

V posamezniku, ki je doţivel travmatični dogodek ostajajo določena »ţarišča«, ki še

vedno tlijo in to »tleče stanje« ţrtev travme zelo močno vznemirja, še posebej takrat, ko

se pojavlja v obliki paničnih napadov in zelo močnih anksioznih stanj ob določenih

sproţilcih , ki so spremljali originalno travmo. Gre predvsem za vseh pet čutil (vid, sluh,

dotik, vonj in okus) ter določene somatske vibracije in senzacije, ki so spremljale

travmatični dogodek (Gostečnik, 2008).

Ţrtev se lahko določenih delov dogodka sploh ne spominja (doţivlja stanje amnezije ali

izgube spomina) ali pa se spominja določenih delov le omejeno. Po travmatičnem

dogodku se lahko ţrtev počuti, kot da je »izven sebe«. To pomeni, da se še vedno ni

vrnila v telo ali da je še vedno nekje v brezzračnem prostoru.

20

To stanje lahko traja še več mesecev ali let, lahko pa se šele čez nekaj let prebudi v obliki

(Gostečnik, 2008):

- anksioznosti,

- zamrznjenosti,

- »flashbackov«,

- otopelosti,

- delne ali popolne amnezije,

- doţivljanja, kot da je še vedno »izven svojega telesa«,

- nezmoţnosti, da kar koli čuti,

- nerazumljivih vedenjskih reakcij (Gostečnik, 2008, str. 217-220).

Nekateri poklici (vojaški, policijski, gasilski) so lahko zelo nevarni. Nevarnost le teh

poklicev pa lahko v veliki meri vpliva na povišanje adrenalina, srčni utrip in krvni pritisk.

Lahko se zgodi, da je takšno stanje dolgotrajno in posledično privede do bolezni. Seveda

pa se ljudje z nekakšno samo-selekcijo odločajo za »nevarne« poklice, ki jih izbirajo

osebe, katerim sta napetost in nevarnost ljubi, bojazen pa tuja. Toda v vsakem primeru je

izpostavljenost nevarnosti (npr. v času vojne) škodljiva (vojne nervoze). Za takšne

poklice se v večini primerov odločajo osebe, ki se zavedajo, da bodo morale biti ves čas

na razpolago ostalim ljudem, ki bodo na kakršenkoli način zašli v krizo (Selič, 1994, str.

83-86).

7.1 MODEL SIBAM

Gostečnik navaja, da je model Sibam eden izmed najbolj uporabnih terapevtskih strategij,

ki na zelo učinkovit način ne samo razloţi fenomen disociacije, temveč gre pri tem

modelu tudi za konkreten terapevtski model, na osnovi katerega je mogoče pristopiti k

zelo močnim in resnim travmam, ki jih doţivlja posameznik po doţivetju travmatičnega

dogodka.

Elementi, ki jih model Sibam vsebuje so naslednji (Gostečnik, 2008):

- senzacije,

- vedenje,

- slike,

21

- pomen,

- afekti.

Kadar posameznikova doţiveta situacija ni tako močno stresna se našteti elementi modela

Sibam poveţejo med seboj oziroma ostanejo nedotaknjeni v spominu. Tako se lahko

posameznik v vsem spominja lepih trenutkov svojega ţivljenja in tudi čisto navadnih

dogodkov (kosila, izleta, itd). Lahko si prikliče v spomin sliko , znani so mu afekti in

pomen doţivete situacije (bil je lep dan in so se dobili s prijatelji).

Osebi, ki doţivi pretresljiv travmatični dogodek, se lahko zgodi, da se elementi modela

Sibam med seboj cepijo ali disociirajo. Ni nujno, da vsaka močno stresna situacija,

povzroči disociacijo. Nekatere osebe se lahko spominjajo vsega poteka prometne nesreče,

od udarca v avtomobil, bolečin v glavi, razbitega stekla, prihoda policistov, rešilcev itd, z

vsemi senzacijami, afekti, slikami, vedenji in pomenom (Gostečnik, 2008).

Gostečnik (2008) navaja, da oseba, ki trpi zaradi potravmatske stresne motnje, lahko po

travmatičnem dogodku poroča o zelo vznemirjajočih vizualnih podobah, ki jih spremljajo

zelo močni afekti, vendar se ne more spomniti, kaj naj bi vse to v določeni situaciji

pomenilo.

Vsaka doţiveta travma lahko vpliva na celoten zakonski ali druţinski sistem in ga lahko v

določenih primerih, če oseba nima dovolj močne podpore, ali jo ne ţeli imeti, tudi poruši.

Posameznik, ki doţivlja anksioznost in panične napade, lahko nenehno govori o

vznemirjajočih in motečih fizičnih senzacijah, ki povzročajo afekt strahu. Lahko rečemo,

da je model Sibam zelo priporočljiv in uporaben instrument za prepoznavanje elementov,

ki so bili zaradi travme disociirani, in tistih elementov, ki so ostali (Gostečnik, 2008).

Na podlagi modela Sibam lahko terapevt sprejme, začuti ter začne na novo ustvarjati

spominsko mreţo posameznika, ki je bila zaradi doţivetega travmatičnega dogodka

povsem porušena. Terapevtu močno pomaga somatsko doţivetje ali vţivljanje v

posameznikove izkušnje (Gostečnik, 2008, str. 220-225).

22

8 TRAVMATSKE POSLEDICE POLICIJSKEGA DELA

B. Green v svojem članku »Post- traumatic stress disorder in UK police officer« navaja

rezultate študij policistov s sindromom potravmatskega stresa. Green navaja, da so študije

relativno redke. Večina študij in raziskovanj se nanaša na vojne veterane, nekaj pa tudi na

policiste, zdravstvene delavce, gasilce in civilne ţrtve raznih nasilnih kriminalnih dejanj

in drugih nesreč. Od vseh naštetih naj bi bilo 13 % policistov in 18 % gasilcev obolelih za

simptomi potravmatske stresne motnje.

Sindrom potravmatske stresne motnje vpliva na (Green, 2004):

- posameznikovo moralo,

- psihično stanje, ki vpliva na fizično zdravje, zgodnje upokojitve in druţinske

tegobe.

Raziskave so pokazale, da je zagotovo zaznati več stresa pri policistih in oficirjih, ki so

sodelovali v oboroţenih spopadih.

B. Green navaja, da je za policiste kar šestkrat večja moţnost, da bodo oboleli za

simptomi potravmatske stresne motnje kot pa ostalo civilno prebivalstvo. Raziskave so

pokazale, da so policisti zaradi narave svojega dela bolj izpostavljeni simptomom kot

civilno prebivalstvo, ki postanejo ţrtve naključno. Avtor pride do zaključkov, da ni razlik

v simptomih in vzrokih nastanka potravmatske stresne motnje pri policistih in civilnem

prebivalstvu, temveč so razlike le glede izpostavljanja dogodkov, ki povzročajo motnjo.

Green je uporabil metodo, ki je zajela 72 civilistov in 31 britanskih policistov. Preverjeni

so bili s t.i. check listo DSM- IV PTSM karakteristik. Skozi intervju se je ugotavljala

prisotnost ali odsotnost simptomov potravmatskih stresnih motenj. Rezultati so pokazali,

da naj bi bili vzroki potravmatskih stresnih motenj enaki tako pri policistih, kot pri

civilnem prebivalstvu. Na primer udeleţba v prometni nesreči. Pomembno je dejstvo, da

so se pri velikem številu policistov pojavili simptomi potravmatske stresne motnje po

lovljenju osumljenca z avtomobilom ali kakšnim drugim prevoznim sredstvom. Policisti

so pri svojem delu velikokrat izpostavljeni nevarnostim. Pogosto so priče fizičnih

napadov, izpostavljeni so različnim oblikam groţenj s smrtjo, noţem ali kakšnim drugim

ostrim predmetom, ki lahko povzroči tudi smrt.

23

Članek vsebuje tudi primere, ki so navedeni kot ilustracija, kaj lahko povzroči

potravmatsko stresno motnjo pri policistih:

1. primer:

46-letni policist je bil poklican, naj pride na ogled kraja dogodka, kjer se je nekdo z

ukradenim vozilom zaletel v izloţbo neke trgovine. S sodelavcem sta se z avtomobilom

odpravila na kraj dogodka. Ko sta prispela, so njun avto obkolili fantovi prijatelji, ki se je

zaletel v izloţbo trgovine. Policist je izstopil iz vozila in ţelel pomiriti mnoţico

nasilneţev, vendar mu ni uspelo, saj so ga napadli in zbili na tla. Sodelavec jih je prosil,

naj odnehajo, ker prihaja okrepitev, vendar so na tla zbili tudi njega. Policist je v dogodku

utrpel številne udarce in brce. Po dogodku policist ni mogel prepoznati nikogar, ki mu je

zadal takšne bolečine, ker se je v času napada lahko branil le tako, da se je prijel za glavo

(obraz), da bi jo zavaroval pred brcami in udarci. Utrpel je veliko poškodb, tudi zlomljeno

čeljust. Zaradi poškodb in anksioznosti je zaprosil za 3 proste mesece. Po dogodku je še

14 mesecev doţivljal nočne more ali »flash back«. Po 20-ih letih zakona je zaradi tega

dogodka razpadla tudi njegova zakonska zveza.

2. primer:

28-letni policijski uradnik je opazil pri svojem delu na obhodu mrzlega februarskega jutra

mladega fanta, ki je sedel na robu pločnika s sklonjeno glavo ob kolena. Oseba mu je

postala sumljiva, saj je bilo zelo mrzlo, mladi fant pa je bil pomanjkljivo oblečen.

Policista je skrbelo za mladega fanta, zato je pristopil k njemu in ga vprašal, če je z njim

vse v redu. V tistem trenutku je fant skočil in v policista usmeril oroţje ter mu zagrozil: »

Danes sem se odločil, da ubijem policista in ti si policist, torej te moram ubiti«. Policista

je nato povlekel k sebi, ga prislonil ob steno in mu na vrat potisnil strelno oroţje. Policist

je opazil, da se mladenič nenavadno vede in postalo mu je jasno, da je mladenič psihično

motena osebnost. V tistem trenutku mu je postalo jasno, da je to njegov zadnji dan

ţivljenja. Opazil je, da se mladenič pogovarja sam s seboj. Nenavadno dogajanje so

opazili mimoidoči in poklicali okrepitve. Okrepitev je kmalu prispela, vendar si je

mladenič v tistem trenutku premislil in prenehal groziti. Policist, ki je doţivel dogodek, je

šest mesecev trpel zaradi doţivetja nočnih mor. Pričel je zlorabljati alkohol in kaditi.

Najbolj ţalostno pa je dejstvo, da je končal zvezo s partnerico in izgubil samozavest.

24

3. primer:

Tretji primer govori o 30-letni policistki, ki je bila ena izmed policistov, ki je imela

nadzor nad vročekrvno mnoţico na nogometni tekmi. Z moškim sodelavcem je bila na

dolţnosti na glavnem izhodu s stadiona. Po končani tekmi je zaradi velike mnoţice

gledalcev nastala nepopisna gneča. Zaradi gneče je mnoţica ljudi oba policista pomešala

med seboj in sta se izgubila. Tedaj je skupina nasilneţev opazila kako je policistka

nemočna. V trenutku nemoči, prestrašenosti in panike je bila izrinjena na območje, kjer ni

bilo varnostnih kamer. Med prerivanjem je izgubila tudi radiooddajnik. Policistka je

prišla v neizbeţno situacijo, kjer ji ni bilo več pomoči. Utrpela je močne udarce in brce. V

tistem trenutku je padla v nezavest in se prebudila šele v bolnišnici. Zaradi dogodka je

utrpela zelo močne glavobole, »flashbacke« in postala je anksiozna. Vsakič, ko je

zagledala policijsko uniformo, jo je zagrabila panika. Doţivljala je nočne more in imela

teţave s spanjem. Na delo se ni vrnila nikoli več.

4. primer:

26-letna policijska uradnica je kot sovoznica sodelovala pri lovljenju z avtomobilom

beţeče oboroţene roparje. Kar naenkrat je prenehal delovati policijski radiooddajnik.

Policista sta po uradni dolţnosti nastalo situacijo ocenila kot pomembno in nadaljevala z

zasledovanjem osumljencev. Osumljenci so v nekem trenutku policista presenetili,

ustavili vozilo in na ţalost pobegnili iz avtomobila. Prav tako sta ravnala tudi policista.

Ko je policistka izstopila iz avtomobila, je opazila, da so osumljenci z oroţjem v rokah ţe

zelo blizu nje in sodelavca. Nato je eden izmed osumljencev policistki ukazal, naj stopi

do avtomobila in ga onesposobi. Ves čas je imel oroţje namerjeno proti njeni glavi. Med

tem časom je sodelavec pretental in onesposobil osumljence. Po vsej verjetnosti je nekdo

od očividcev poklical okrepitve, saj je nad krajem dogajanja začel kroţiti policijski

helikopter. Zaradi dogodka je policistka 2 leti trpela in preţivljala simptome potravmatske

stresne motnje.

Raziskave niso pokazale velikih razlik glede doţivljanja in dovzetnosti za razvoj

potravmatske stresne motnje pri civilnem prebivalstvu in policistih. Primeri so nazorno

pokazali, da so policisti zaradi narave svojega dela, ki ga opravljajo bolj izpostavljeni

25

dogodkom, ki lahko potencialno pustijo posledice na posamezniku, ki doţivi travmatičen

dogodek.

Med policisti in civilnim prebivalstvom so ugotovljene razlike pri izraţanju bolečih

čustev in doţivetij, saj policisti veliko manj poročajo o svojih emocijah, prav tako pa je

opaziti višjo stopnjo zlorabe alkohola.

Green v svojem članku navaja, da so moški v večjem številu ţrtve potravmatske stresne

motnje kot ţenske v policiji. Meni tudi, da so takšni rezultati raziskave zaradi večjega

števila zaposlenih moških v policiji, kot ţensk. Razlog bi lahko bil tudi v večji

sposobnosti ţensk, za izraţanje svojih čustev, kot moških. Dokazano je dejstvo, da

poročanje čustvenih bolečin olajša in blaţi trpeče bolečine. V veliko primerih policisti

zanikajo duševno bolečino, jo drţijo v sebi in na ta način močno trpijo. Pri nekaterih

policistih se duševna bolečina pojavlja zelo intenzivno, toda kljub temu jo drţijo v sebi

zato, da ne bi pred ostalimi kolegi izpadli reve(Green, 2004).

Leta 1994 so na podlagi statističnih podatkov na univerzi v Kolumbiji ugotovili naslednje

rezultate (Turvey, 1995):

- 300 policijskih samomorov v letu 1994,

- 137 smrti med policisti v domačem okolju (54,7 %), v letu 1994,

- 12 policijskih samomorov v New Yorku, kar je največ v zadnjih 40-ih letih,

- podvojitev stopnje policijskih samomorov glede na splošno populacijo,

- večina policijskih oddelkov ni posredovala statističnih podatkov o samomorih v

njihovi policijski postaji,

- Harley je ugotovil, da je 90 % policistov pod vplivom alkohola pred storitvijo

samomora,

- 10 % splošne populacije je podvrţenih alkoholu,

- 23 % vseh policistov je podvrţeno zlorabi alkohola,

- samomorilnost med alkoholiki je 270 oseb na 100.000 prebivalcev (alkohol

povzroča depresijo).

Na podlagi podatkov je vidno, da je potrebno v policijsko delo vključiti pogovore in

lekcije o samomorih med policisti. Policisti morajo biti obveščeni o vzrokih, ki privedejo

26

policiste do storitve samomora. Raziskave so pokazale, da veliko več policistov umre

zaradi storitve samomora, kot zaradi naravne smrti ali smrti v okviru sluţbene dolţnosti

(Turvey, 1995).

27

9 POSLEDICE POTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE PRI

OSEBAH, KI SO DOŽIVELE STRELJANJE

Članek »Tears of a cops sister » pripoveduje o tem, kako je samomor strašna tragedija, ki

prizadene predvsem najbliţje. V našem narodu s tem umirajo predvsem »najboljši«. V

letu 1995 v New York so izgubili enega oficirja na sluţbeni dolţnosti. Istega leta je 7

policistov naredilo samomor. To je skoraj epidemija, ki vedno znova kaţe na dejstva, da

je stopnja samomorilnosti med drţavnimi usluţbenci (policisti, vojaki, gasilci) višja kot

ostali načini smrti.

Na univerzi Buffalo so naredili študijo, po kateri so ugotovitve pokazale, da je pri

policistih 8-krat večja moţnost, da umrejo po svoji volji, kot pa po policijski dolţnosti.

Zelo teţko je narediti statistiko samomorov med policisti, ker bo obravnavan samomor

kot nesreča, da bi se izognili morebitnim zadregam. Samomore v policiji poskušajo na

vsak način prikriti. Temu problemu ne posvečajo pozornosti. Čas je, da pridejo policijski

šefi do spoznanj, da samomori niso obravnavani kot nesreče pri delu. Samomore lahko

preprečijo na ta način, da posvečajo večjo pozornost svojim usluţbencem in njihovim

druţinam. Usluţbenci bi morali biti seznanjeni s samomori in simptomi potravmatske

stresne motnje. Vsak dan so policisti izpostavljeni ţalosti in obupu, ki ga lahko vidijo

kadarkoli med obhodi po ulicah (Rehl-Hahn, 1995).

Od policista se pričakuje, da se ne boji grozovitih situacij in ne pokaţe svojih čustev.

Tom Gillen je dejal, da je od profesionalcev izvedel, da naj policijsko delo ne bi bilo

»nošenje glave na prodaj«, temveč pomoč ostalim drţavljanom, ki so izpostavljeni

nevarnostim.

Policisti, se začnejo odmikati od ostalih kolegov, postanejo nezaupljivi in zaprti sami

vase.Ravno zato je zelo velika verjetnost, da bodo policisti zabredli v alkoholizem,

ločitve v zvezah in vse več mislili na samomore.

Gillen je med svojim delom bil priča izgubi najboljšega prijatelja zaradi samomora.

Simptomi, ki jih je prijatelj doţivljal pred storitvijo samomora, so bili: teţave z dihanjem,

pospešen srčni utrip, nespečnost, bolečine v prsih, zaskrbljenost, nezmoţnost počivanja,

otopelost, doţivljanje nočnih mor. Po odločitvi za obisk zdravnika, je izvedel, da ima

panične napade. Zdravnik mu je svetoval, da naj poišče pomoč psihiatra, katero je

odklonil, zaradi bojazni, da bo posledično izgubil delo. Gillen je v upanju, da bodo pomoč

28

psihiatra uvedli ţe v samo policijsko organizacijo, kar pa ne bo imelo vpliva na izgubo

delavnega razmerja. Posledično s tem bodo policisti bolj obveščeni o simptomih

potravmatske stresne motnje (Rehl-Hahn, 1995).

V članku »The Effects of Post Traumatic Stress Disorder on the officer and the Family«

policijski veteran pripoveduje, da je postal zelo zaskrbljen zaradi dogodkov v njegovem

preteklem ţivljenju. V svojem sedanjem ţivljenju je zaradi preteklih dogodkov razvil

neke nenaravne navade zaradi občutka nelagodnosti. Ţe najmanjši šum ga prebudi in

mora iti pregledat vsak kotiček hiše. Podoţivljanje travmatičnih dogodkov, ga je privedlo

tako daleč, da ne ve več, kako naj zavaruje svoja otroka. Včasih se znajde v transu, med

razmišljanjem o travmatičnih dogodkih, ki so se zgodili v njegovi karieri. Takrat mu srce

močno razbija in se počuti, kot da mu primanjkuje zraka. Velikokrat si ustvari občutek

krivde zaradi dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti. Ti dogodki so mu povzročili veliko

stresa. Velikokrat postane razdraţljiv, nezaupljiv, izogiba se druţbe. Zelo prizadeta

postane vsa druţine, v kateri ţivi policist s simptomi potravmatske stresne motnje.

Druţina mora znati prisluhniti in razumeti spremembo vedenja pri policistu. Pomagati

mora, da bo terapija uspešno izvedena in bo potekala brez zapletov.

Zelo priporočljivo bi bilo, da bi vsak policist vsaj enkrat mesečno imel srečanje z dobrim

terapevtom v druţbi soproge, da bi laţje razumeli spremembe vedenje policista (Brown,

2004).

»Depression overwhelms a cop after he kills in the line of duty« razlaga, kako so policisti

postavljeni pred dejstvo, da je njihovo ţivljenje naprodaj vsak dan in vsak trenutek. Ko so

ustreljeni, umrejo in izpadejo kot junaki. V resničnem ţivljenju večina policistov sploh ne

uporablja hladnega oroţja. Večina policistov ne ubija ljudi, toda ko ni drugega izhoda, v

samoobrambi, se ne počutijo kot heroji.

Thomas Rogers in Salvatore Glibbery sta dobila poziv neke gospe, da pred njeno hišo

stoji oboroţen moški. Ko sta prispela na kraj dogodka sta našla pred hišo oboroţenega

moškega, v njej pa ţeno, ki je ščitila svojega otroka. Napadalca sta opozorila, naj odloţi

noţ. Nista smela pristopiti k njemu, saj je grozil, da se bo ubil. Po 10-ih minutah pogajanj

je oboroţeni moški napadel policista. Kmalu je na pomoč prišlo več policistov, ki so

29

morali streljati na oboroţenega moškega. Napadalec je dobil 11 strelov in je umrl na kraju

dogodka. Po preţivetem dogodku je Rogers pristopil do napadalca in mu izvlekel noţ in

rok. V tistem trenutku se je začel zavedati, kaj se v resnici dogaja in se je spraševal, zakaj

se je moralo to zgoditi. Po tem dogodku sta policista doţivljala nočne more. Oba policista

sta ţivela ugledno druţinsko ţivljenje in sta bila predana policista. Njuni druţini sta bili

ves čas v skrbeh, saj so se bali, da nekega dne ne bosta prišla domov.

Kriminalistična preiskava dogodka je pokazala, da naj bi omenjena policista na napadalca

streljala brez razloga. Predstojnik policijske uprave je v javnosti kritiziral delo policista,

da sta prekmalu streljala na napadalca. Salvatore je bil zelo prizadet nad izrečenimi

besedami šefa policije. Sedmi dan po dogodku je porota ugotavljala ali naj policista

obtoţijo umora ali ne. Po koncu postopka so policista oprostili krivde. Ugotovili so, da sta

ravnala v skladu z zakonom in pravili. Policista sta napadalca lahko obvladala le tako, da

sta nanj streljala, ker sta bili ogroţeni njuni ţivljenji ter ţivljenji otroka in ţene. Salvatore

je bil kljub ugodni rešitvi še vedno zelo razočaran nad vodstvom policije in pričami. Dejal

je: »Vedel sem, da sem postopal pravilno, toda ţelim si, da bi lahko ukrepal drugače«.

Vodstvo policije ima močan vpliv na delo policistov. Policijski šefi lahko zelo negativno

vplivajo na delo zaposlenih, če niso prepričani v njihovo pravilno ravnanje. Policisti

imajo občutek, kot da bi jih nekdo v tistem trenutku zabodel v hrbet.

Salvatore je po doţivetju travmatskega dogodka zanikal svoja negativna čustva in jih

zadrţeval v sebi. Njegovo spremenjeno obnašanje je opazila ţena. Postal je zelo

razdraţljiv, še posebej v odnosu do otrok. Začel je shranjevati in dokumentirati dokaze s

kraja dogodka. Druţini je prikazoval slike mrtvega napadalca. Shranil je tudi kaseto, ki je

narekovala delo policistoma, ki sta obravnavala dogodek s strani vodje policije. Kaseto si

je velikokrat predvajal. Doţivljal je nočne more in zelo močne panične napade ob zvoku

sirene. Svoja občutja je zadrţeval v sebi in o njih ni govoril z nikomer. Zaprl se je vase in

postal odtujen od druţine in prijateljev. Po vrnitvi na delovno razmerje so ga premestili

na oddelek prometne policije. Salvatore je bil izjemno občutljiv človek, ki ga je prizadela

vsaka občutljiva stvar.

Šest let po travmatskem dogodku je bil Salvatore ponovno premeščen na prejšnje delovno

mesto. Ţe samo ob misli, da bi moral biti ponovno udeleţen pri streljanju ga je preplavila

groza. Ţena je opazila ponovno poslabšanje moţevega vedenja ( močnejša razdraţljivost,

30

nočne more). Kljub prošnji za premestitev na drugo delovno mesto mu niso ugodili in je

bil prisiljen opravljati to delo še naprej. Med opravljanjem rutinske dolţnosti pri prepiru

med ţeno in moţem je njegova nervoza dosegla višek in je v grozi potegnil pištolo ter v

trenutku otopel. Morali so ga vsi prepričevati, da ni v nevarnosti in naj izpusti oroţje iz

rok. Začel se je zavedati, da se je močno spremenil in je popolnoma izgubil kontrolo nad

svojim vedenjem. Ţelel se je odpočiti in si je vzel dopust, da bi bil pri svoji druţini. Tudi

počitek mu ni pomagal, saj je ves čas premišljeval ali je postopal pravilno ali ne. Po

tehtnem premisleku je odšel do policijskega šefa in zaprosil za psihiatrično pomoč. Upal

je, da bo potem konec njegovih muk in grozot (Glibbery, Rogers, 2001).

»Sadistic Behaviour: A Literature Review« navaja primere policijskih samomorov s

pištolo.

27-letni Cibarelli J. si je po sedemnajstih mesecih dela pri Newyorški policiji vzel

ţivljenje s strelom v glavo na svojem domu. Sodelavci so Josepha opisovali kot zelo

občutljivo osebo. O svojih čustvih ni ţelel nikoli spregovoriti in jih je zadrţeval v sebi.

Drugi primer govori o Ernestu Hillu, ki je bil policijski veteran. Med svojim

sluţbovanjem je bil zaradi zdravstvenih teţav premeščen na drugo delovno mesto. Bil je

zelo potrt in ţalosten. Ker je bil spoštovanja vreden in zelo priljubljen policist je

sprememba delovnega mesta zelo vplivala na njegov ego. Ni videl več izhoda iz situacije

in si je s strelom vzel ţivljenje v pričo sodelavca (Turvey, 1995).

»Chaos of Katrina Drives Cop to Suicide« navaja primer policista, ki se je ustrelil v

policijskem avtomobilu zaradi travmatičnega doţivetja posledic, ki jih je pustil hurikan

Katrina. Paul ni mogel prenesti grozovitih prizorov z ulic, ki jih je prizadejal hurikan. Bil

je priča na stotine mrtvih ljudi, katerim ni mogel pomagati. Bil je tako prizadet, da ni

videl nobenega izhoda (Burdeau, 1996).

Samomori policistov so zelo pogosti. Ne pojavljajo se samo v ZDA, temveč tudi v drugih

drţavah Evrope (Franciji). V Franciji so na podlagi statističnih podatkov ugotovili, da se

je število samomorov med policisti povečalo v zadnjih 10-ih letih za 50%. Razloge iščejo

v vse bolj nasilni druţbi z več kriminala, alkoholizma in tragičnih dogodkov. Policijski

stres je močno povezan s stresom ljudi, s katerimi se policisti z dneva v dan srečujejo.

Policisti se na dogodke ne morejo pripraviti, saj nikoli ne vedo, kaj jih čaka. Od njih se

pričakuje, da ne pokaţejo strahu, ţalosti in čustev, ki jih sicer doţivljajo ob dogodkih.

31

Ravno to privede policiste do stresov na delovnem mestu in postanejo depresivni.

Najpogosteje naredijo samomor policisti stari pribliţno 35 let, ki so nedavno preţiveli

močan travmatičen dogodek. Zato so se oddaljili od druţine, se ločili in so postali odvisni

od alkohola (Dugdale, 1999).

32

10 TERAPIJA IN ZDRAVLJENJE POTRAVMATSKIH

STRESNIM MOTENJ

Gostečnik (2008) pove, da posameznik, ki je utrpel potravmatsko stresno motnjo

prisluhne in poišče pomoč pri strokovno usposobljenemu terapevtu. Terapevtski proces s

posameznikom, ki je doţivel travmo, se namreč ne osredotoča primarno na ugotovitve,

kaj se je v resnici dogodilo, saj lahko le-to na začetku terapevtskega procesa v

posamezniku povzroči dvom, da mu terapevt ne zaupa in mu ne verjame. Ravno to pa

lahko prebudi v posamezniku vzburjenje, kar pa ima lahko zelo katastrofalni vpliv na

terapevtski proces. Za terapevta je zelo pomembno, da se lahko posameznik, ki je doţivel

travmatični dogodek vedno znova nasloni na terapevtski odnos. Posameznik ima lahko

obdobje, v katerem začne iskati krivdo za določeno travmo pri sebi, se obtoţuje, da je on

kriv za vse, kar se mu je in se mu še vedno dogaja. Ob tem lahko doţivlja vzburjenja,

panične napade, otopelost, zamrznitve ali tresenje. Pri tem mora pravilno reagirati

terapevt, saj ne sme dovoliti, da bi posameznik izgubil zaupanje vanj. Za terapevta je v

tem primeru nujno, da vzdrţi vse transferne napade s strani posameznika, ki ga lahko v

tem primeru obtoţuje marsičesa. Ko posameznik terapevtu ponovno prične zaupati, se

skuša znebiti krivde. Terapevt mora vztrajati pri tem kot npr.: bila je nesreča, vi tega niste

hoteli in niste mogli pomagati, to je velika krivica za vas, saj morate sedaj vi trpeti zaradi

tega (Gostečnik, 2008, str. 337-347)!

Green pa predlaga terapijo, ki vključuje partnerja oziroma druţino. Razlog za vključitev

celotne druţine v terapijo je predvsem v velikem številu ločitev, ki jih beleţijo policijske

organizacije pri svojih policistih. Policisti imajo interpersonalne teţave in izraţajo umik v

svojem vedenju do drugih prisotnih. Takšno stanje policistov lahko posledično privede do

teţav v odnosih z drugimi posamezniki in bliţnjimi (partnerjem, otroki). Zelo pomembno

je, da ţivljenjski sopotnik omenjene teţave prepozna in jih skuša razumeti. Velikokrat je

kljub očitnim teţavam v ospredju tudi zloraba alkohola, zanikanje problema, anksioznost,

izogibanje pogovorom na temo neprijetnih dogodkov in policistovih občutij, izolacija od

druţine in prijateljev.

Green na prvo mesto postavlja pomoč in razumevanje osebe, ki je doţivela potravmatsko

motnjo s strani druţine (Green, 2004).

33

Travmatska doţivetja (nasilni dogodki, udeleţbe v prometnih nesrečah s smrtnim izidom

ostalih udeleţencev itd.) vplivajo na zdravje precej negativno. Tedaj se zdravje najbolj

poslabša tistim, ki ne morejo svoje grozne izkušnje nikomur zaupati. Ravno moţnost

izpovedi o manj ogroţajočem doţivetju je imela za posledico redkejše obiske pri

zdravniku in zdravljenje. Pri osebah, ki so se izpovedale o svojih doţivetjih je bilo

zaznati krajšo bolniško, izboljšanje funkcioniranja imunskega sistema, kot pri osebah, ki

so vse zadrţevale v sebi (Selič, 1994, str. 118).

Pagon, Umek, Maver (1995) v svojem delu navajajo, da mora imeti policijski psiholog

širok spekter znanj iz mnogih zvrsti psihologije. Na podlagi Ameriških izkušenj so

ugotovili, da mora biti policijski psiholog zaradi narave svojega dela podrejen neposredno

predstojniku, da bo pri svojem delu lahko uspešen. Potrebno je poudariti dejstvo, da

policijski psiholog pri svojem delu svetuje, vendar ne odloča. Zavedati se moramo, da je

v policijski organizaciji potrebno ustvariti takšno klimo, da obisk pri psihologu ne bi

pomenil, da je oseba malo »čudna«, zaprosilo psihologa za pomoč pri svetovanju pa ne,

da sam nisi sposoben uspešno opraviti določenega primera. Pri postavitvi ustrezne in

usposobljene psihološke sluţbe je potrebno vzpostaviti ustrezen sistem izbire policijskih

psihologov. Uporabiti je potrebno tujo literaturo in izkušnje ter uvesti izobraţevanje

kandidatov v tujini. Šele potem se lahko prične izbira ustreznih kandidatov za policijske

psihologe (Pagon, Umek, Maver, 1995, str. 13-24).

Ziherl (1996) v svojem delu navaja, da je pri obvladovanju stresa potrebna kognitivna

analiza človekovega stanja. Pomembno je ugotavljanje pacientovega ţivljenjskega sloga

in oceniti, kako zaznava zahteve do samega sebe, kakšna je zaznava svojega

samospoštovanja in svoje sposobnosti tem zahtevam zadostiti.

Sledi terapevtski načrt, ki mora biti pisan na koţo pacientu. Potrebno je pretehtati ali bo-

ker pač mora spremeniti svoj ţivljenjski slog, ki se ni obnesel- delal predvsem na

zmanjševanju zahtev (če je to moţno) ali pa bo deloval bolj v smeri pridobivanja večjih

sposobnosti za zadovoljevanje zahtev in premagovanje teţav. Pri svojem pristopu lahko

terapevt uporabi različne terapevtske tehnike: kognitivno, partnersko, druţinsko ali

spolno terapijo, svetovanje, učenje sprostitvenih tehnik. Pacient bo moral v svoj

ţivljenjski slog vnesti bolj ali manj radikalne spremembe. Moral bo razmisliti o

morebitnem pridobivanju telesnih zmogljivosti, spremembah prehranjevalnih navad,

opustitvi različnih škodljivih navad (kajenje, alkohol).Za obvladovanje škodljivih stresnih

34

situacij lahko pacientu pomaga ţe osebni zdravnik, če pa so teţave hujše oblike pa se

pridruţi še specializirani psihoterapevt. Sodelovanje obeh zdravnikov bo morda uspelo

pripeljati pacienta do boljšega, bolj realnega zaznavanja samega sebe in svojega

ţivljenjskega sloga, ki ga je pripeljal do tako neobvladljive situacije. Pri tem se lahko

posameznik nauči boljšega obvladovanja močno stresnih situacij in doseţe izboljšanje

lastnega samospoštovanjea (Ziherl, 1996, str. 38-44).

35

11 RAZPRAVA O POTRAVMATSKIH STRESNIH

MOTNJAH PRI OPRAVLJANJU DELA POLICISTOV

Osebno menim, da je delo policista izredno teţavno in pod velikim psihičnim pritiskom.

Mnenje sem si ustvarila skozi branje študijske literature, ki sem jo vključila v diplomsko

nalogo.

Moramo se zavedati, da je vsak poklic na svoj način ogroţajoč za posameznika, še

posebej pa poklic policista in vojaka, saj nikoli ne morejo predvideti v kakšni situaciji se

bodo v določenem trenutku znašli in kako bodo nanjo najbolj učinkovito in pravilno

reagirali.

Umek (1998) v svojem prispevku pove, da je zadovoljstvo posameznika pri delu močno

odvisno od tega, kako je delo usklajeno s posameznikovimi poklicnimi ideali in

predstavami o delu.

Tudi najrazličnejše raziskave (Gostečnik, 2008) so pokazale, da policisti bolj trpijo zaradi

stresa in napetosti kot pripadniki drugih poklicev. Policisti pogosto doţivljajo stres, ker se

soočajo s situacijami, ki zahtevajo več, kot lahko storijo. V določenih primerih prihaja do

situacij, ko tudi policisti ne vidijo izhoda iz določene situacije in se počutijo utesnjene in

nezmoţne za obvladovanje določene krizne situacije. V policijskem poklicu je stres

prisoten predvsem zaradi vrste dela in situacije, ki vlada v druţbi.

Policijsko delo se odraţa tudi v druţinskem ţivljenju. Pogosto se navajajo prepiri z

zakoncem, jezo, izvenzakonska razmerja (Green, 2004). Policisti se pogosto zapirajo sami

vase, postanejo osamljeni in so navezani samo na ozek policijski krog. Velikokrat tudi

partnerju ne zaupajo svojih teţav, jih drţijo v sebi in na ta način še veliko bolj trpijo.

Menim, da lahko ravno pogovor z osebo, ki ji človek zaupa najbolj pomaga, da si

olajšamo dušo. Ravno zato je zelo pomembno, da oseba, ki ţivi s policistom, ki je doţivel

travmatski dogodek, opazi, da se z njim nekaj dogaja. Oseba mora poskusiti razumeti

teţave, ki jih ima njen partner, kljub temu, da se poskuša izogibati pogovoru na temo

neprijetnih dogodkov, postane annksiozen, zanika problem in lahko pride do zlorabe

alkohola. Zelo pomembno je dejstvo, kako posamezne osebe reagirajo na stresne

dogodke.

36

Moramo se zavedati, da smo si ljudje karakterno zelo različni in vsak posameznik na

določeno situacijo reagira različno. Včasih nimamo časa premišljevati kaj moramo storiti,

da bo najbolje za vse udeleţence, saj se je potrebno odločiti v nepričakovanem trenutku.

Ravno tako se morajo tudi policisti v veliko primerih odločiti v trenutku. Nimajo časa za

razmislek, saj je lahko določen trenutek nepazljivosti in nepravilnega reagiranja odločilen

ali celo usoden.

Policisti se skozi čas svojega dela redno srečujejo z najbolj nasilnimi, impulzivnimi in

neprilagojenimi člani naše druţbe. Ves čas se soočajo z grozo in krutostjo. Moramo si

zamisliti, kako teţko je ves čas nositi ţivljenje na prodaj. Policisti se vsak dan pri svojem

delu soočajo z obupom in ţalostjo. Vsak dan gledajo, kako so naše ulice polne revščine,

kako se mladi podajajo v droge in alkohol ali pa naletijo na ljudi, ki so ţrtve nasilja.

(Glibbery, Rogers, 2001).

To bi se dotaknilo vsakega človeka, ki ima vsaj nekaj srca do sočloveka. Lahko so priče

umirajoči ţrtvi, ki ji ni moč več pomagati in morajo to ţalostno novico posredovati

svojcem. Menim, da bi se doţivetje takšnih dogodkov dotaknilo vsakega izmed nas.

Zelo pomembno je, da oseba, ki opravlja poklic policista, to delo opravlja s srcem in z

velikim veseljem. Ravno v tem je ključ do uspeha. Policisti se morajo pred odločitvijo za

poklic vprašati, kaj je njihovo poslanstvo. Morajo se zavedati, da pomeni poklic policista

predvsem pomoč ljudem v stiski, zagotavljanje varnosti in opravljanje del, ki bodo v

dobro prebivalstva. Predvsem zato morajo biti policisti osebe, ki imajo veliko sočutja do

soljudi in so pripravljeni vsak trenutek priskočiti na pomoč ljudem v stiski.

Policisti, ki pri svojem delu doţivijo potravmatsko stresno motnjo morajo imeti na

razpolago ustrezno usposobljeno osebje, ki jim bo nudilo pomoč (Gostečnik, 2008). Toda

v Sloveniji še vedno poišče pomoč psihologa le majhno število policistov. Potrebno bi

bilo poiskati in uvesti različne programe terapij in pomoči policistom in njihovim

druţinam (Ziherl, 1996).

Menim, da bi ravno pogovori in ustrezni programi pomagali pri rešitvi policistov iz krize

ali vsaj blaţili njihovo nemoč in premagovanje krizne situacije.

Zaradi narave svojega dela je poklic policista izredno teţek. Policisti se morajo soočiti z

veliko teţavami in morajo biti vedno v fazi pripravljenosti. Nikoli ne vedo, kdaj bodo

37

poklicani za opravljanje dolţnosti. Moramo se zavedati, da so policisti izpostavljeni

mnogokrat v nevarnih situacijah in ravno zato morajo biti strokovno usposobljeni in

dovolj močni za obvladovanje le-teh situacij. Ljudje smo nepredvidljivi in se lahko v

navalu obupa in groze »zlomimo«. Ravno zato morajo biti policisti zelo močne osebe, ki

bodo v kakršnikoli situaciji znali primer uspešno rešiti. Menim, da je zelo teţko prikrivati

človeška čustva, vendar jih dobri policisti znajo in zmorejo obvladovati. Ravno zaradi

prikrivanja čustev v veliko primerih prihaja do oddaljevanja od druţinskih članov in

nezaupanja v svoje delo in sposobnosti. Tudi policisti so samo ljudje in se lahko v

določenih primerih, ki jih obravnavajo iz dneva v dan, nehote prepustijo čustvom, ki so

močnejša ob njih. Menim, da bi se marsikateri dogodek dotaknil tudi nas.

Menim, da kljub temu, da so policisti ves čas svojega dela izpostavljeni zelo nevarnim

situacijam »ţivijo« za svoj poklic in ga morajo opravljati z veseljem, saj lahko le tako

pomagajo in rešujejo ljudi v stiski. Le dober in sočuten policist lahko uspešno, zakonito in

dobro opravlja svoje poslanstvo v dobrobit posameznika ali celotne skupnosti.

38

12 ZAKLJUČEK

Potravmatske stresne motnje lahko na posameznika vplivajo zelo negativno. Predvsem

misel na ogroţenost telesa in njegovega ţivljenja po doţivetem travmatičnem dogodku je

zelo huda in boleča. Seveda se moramo zavedati, da lahko posameznika doleti najhujše.

Pojavijo se lahko ponavljajoči se t.i. »flashbacki« o dogodku, depresija, razdraţljivost,

nezmoţnost navezovanja stikov z okolico, podoţivljanje neprijetnih občutij, napadi

panike, povišana anksioznost, konflikti v druţini, agresivnost, negativne misli in nočne

more, ki lahko privedejo tako močno, da ogrozijo posameznikov obstoj.

Najbolj nadleţni pojavi, ki se lahko zgodijo po doţivetem travmatičnem dogodku, so

intenzivne nočne more, ki se lahko stopnjujejo in privedejo posameznika celo tako daleč,

da mu začnejo misli uhajati celo na storitev samomora.

Ravno zato je zelo pomembno, da policist, ki je bil udeleţen v streljanju, ne zadrţuje

svojih negativnih občutij v sebi, temveč mora o tem poročati oziroma se izpovedati

nekomu, ki mu zelo zaupa. Ravno zato je zelo pomembno, da ima v tistem trenutku

policist ob sebi nekoga, ki mu zaupa, mu bo znal prisluhniti, si bo vzel čas za prisluh in

ga bo poskušal razumeti ter ga na ta način mogoče rešil iz krize.

Policisti se morajo zavedati, da poročati o svojih čustvih ni nič narobe. Morajo se nekomu

izpovedati, ki mu zaupajo, saj si tako olajšajo dušo in laţje naprej funkcionirajo. Ravno

nezaupanje in neizpovedovanje svojih čustev lahko privede tako globoko, da ogrozi

druţinsko ţivljenje, kar lahko pomeni propad druţine ali zveze.

39

13 VIRI IN LITERATURA

Bettinger, K. (2001). Dreams related to post shoting trauma. Članek je pridobljen

10.12.2009 na www.tearsofacop.com/police/articles/dreams.html

Brown, H. (2004). Tre effects of Post traumatic stress disorder (PTSD) on the Officer

and the familly. American academy of experts in traumatic stress hompage.

Članek je pridobljen 15.09.2009 na www.aaets.org./article 132.htm

Burdeau, C. (1996). Chaos of Katrina Drives Cop to Suicide. Članek je pridobljen

20.01.2010 na www.tearsofacop.com/police/articles/katrina.html

Constant, T. (1995). Not So Obvious Police Stress. Članek je pridobljen 22.01.2010 na

www.tearsofacop.com/police/articles/constant.html

Dugdale, M. (1999). Every police deparment's nightmare: Officer suicide. Članek je

pridobljen 14.11.2009 na www.tearsofacop.com/police/articles/dugdale

.html

Glibbery, S., Rogers, T. (2001). Depression overwhelms a cop after he kills in the line of

duty. Članek je pridobljen 12.10.2009 na www.tearsofacop.

com/police/articles/stats.html

Green, B. (2003). Post-traumatic stress disorder in UK police officers. Manchester:

University of Liverpool Department of Psychiatry.

Goleman, D. (2001). Čustvena inteligenca na delovnem mestu. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Gostečnik, C. (2008). Relacijska paradigma in travma. Ljubljana: Brat Frančišek in

Frančiškanski druţinski inštitut.

40

Koprivnikar, M. (2007). Postravmatska stresna motnja pri policijskem delu. Diplomsko

delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.

Long, P. (1992). Post-Traumatic Stress Disorder. World Health Organization. Članek je

pridobljen 25.01.2010 na www.mentalhealth.com/dis/p20-am06.html

Mental Health (2001). Post Traumatic Stress. A self help guide. Mental Health NHS

Trust.

Musek, J. (1977). Psihologija osebnosti. Ljubljana: Educy.

Pagon, M., Umek, P., Maver, D. (1995). Vloga ter pomen psihologije in psihologov v

policijskih organizacijah. Revija Policija, 15 (1-3), 13-

24. Ljubljana.

Rehl-Hahn, C. (1995). Tears of a Cop's Sister –Cops, PTSD and Suicide. Članek je

pridobljen 22.11.2009 na www.tearsofacop.cop/police/police/

articles/stats.html

Selič, P. (1994). Psihološki dejavniki pri psihosomatskih teţavah. Doktorska disertacija.

Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.

Starman, H. (2003). Nacionalna travma in nacionalna varnost: Primer Izraela. Dnevi

varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola.

Turvey, B. (1995). Sadistic Behaviour: A Literature review. Članek je pridobljen

12.01.2010 na www.tearsofacop.com/police/articles/turvey.html

Umek, P. (1998). Vrednote in poklicni ideali slovenskih kriminalistov. V publikaciji

proučevanje in primerjalni vidiki policijske dejavnosti v svetu.

Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola, str. 152-167.

Umek, P. (1991). Stres v policiji. Zbirnik strokovno znanstvenih razprav: Ljubljana. MNZ

RS.

41

Ziherl, S. (1996). Stresne motnje in obvladovanje stresa. V publikaciji Brinšek Brane.

Nevrotske, stresne in somatoformne motnje v splošni medicini in

psihiatriji. Begunje.

42

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA

Sem Ksenija Kovač, rojena 4. februarja leta 1986 v Ljubljani, stanujoča v Malih Lesah 9,

1301 Krka.

Osnovno šolo sem prva štiri leta obiskovala v podruţnični šoli Krka, naslednja štiri leta

pa v Osnovni šoli Stična. Po končani osnovni šoli sem nadaljevala šolanje na Srednji

trgovski šoli Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. Po odlično opravljenih zaključnih izpitih sem

se vpisala v nadaljevalni dvoletni program. Opravljala sem poklicno maturo na Srednji

šoli Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. Maturo sem opravila z odličnim uspehom in

nadaljevala študij na Fakulteti za policijsko-varnostne vede v Ljubljani.

Ves čas študija sem si denar sluţila s študentskim delom. Prakso sem opravljala na Centru

za socialno delo v Grosupljem in bila zelo zadovoljna. Veseli me delo z ljudmi in

vsakomur rada priskočim na pomoč, če jo potrebuje.

43

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Ksenija Kovač, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Pojav

potravmatskih stresnih motenj pri opravljanju dela policista« rezultat lastnega dela in

da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 1.2.2010 Ksenija Kovač