UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU PO DRŽAVAH: ZDA

IN KANADA

Študent: Lovro Verhovšek Naslov: Prožinska vas 34 / D Številka indeksa: 81583856 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent

Celje, september 2006

Predgovor Skupna zunanjetrgovinska politika (SZTP) EU je ena ključnih politik Evropske Unije, ki je s časom pridobivala na pomenu. Kot skupna politika je obvezna za vse članice povezave in jo vodi Evropska komisija v sodelovanju z Evropskim svetom, parlamentom, ki ima omejeno vlogo, in določenimi odbori in interesnimi skupinami, ki poskušajo vplivati na odločitve komisije. Osnovni namen SZTP je zaščita pravil notranjega trga in omogočanje trgovanja evropskim podjetjem na globalni ravni. Z nastankom Svetovne trgovinske organizacije (WTO) mora biti SZTP EU usklajena s sprejetimi obveznostmi v okviru te organizacije. WTO je nastala z namenom omogočanja nadaljnje liberalizacije svetovne trgovine in vzpostavljanja enotnih pravil igre v mednarodni trgovini. Od nastanka je WTO ključna mednarodna trgovinska organizacija, v kateri se rešujejo trgovinski spori in se pogaja o nadaljnji liberalizaciji svetovne trgovine. EU je med najpomembnejšimi in najaktivnejšimi članicami organizacije, delovanje EU v tej organizaciji pa je v okviru SZTP. SZTP EU pa se vodi tudi na bilateralni ravni s posameznimi državami in regijami v svetu. V delu bomo podrobneje preučili SZTP do največjega trgovinskega in investicijskega partnerja EU, ki so ZDA. Nadalje bomo preučili še SZTP do Kanade, ki je geografsko in strukturno sorodno gospodarstvo ameriškemu, ter je prav tako med pomembnejšimi EU partnerji in se tudi znotraj Evropske komisije obravnava v istem oddelku z ZDA. EU, ZDA ter Kanada imajo dolgo zgodovino tesnih političnih in gospodarskih vezi, ki so bile še posebej poudarjene v času t.i. hladne vojne, ko je imelo transatlantsko zavezništvo velik pomen. Danes v spremenjenih geopolitičnih razmerah se vzpostavljajo nova zavezništva in pojavljajo novi globalni spori. Tako danes medsebojne odnose med temi partnerji poganja predvsem gospodarska menjava in medsebojna odvisnost gospodarstev, ki so življenjsko odvisna od izvoza in neposrednih investicij, ki se največkrat realizirajo prav med temi partnerji. EU se v zadnjem času trudi izboljševati gospodarske odnose z večino držav sveta. V okviru SZTP se tako pogaja o trgovinskih sporazumih z azijskimi državami, ureja odnose z Rusijo, Srednjo Ameriko itd., tako da odnosi z ZDA trenutno niso na prvem mestu dnevnih tem. Vseeno pa ostajajo odnosi z ZDA najpomembnejši bilateralni odnosi Unije s kakšno državo sveta. S Kanado pa ima Unija tradicionalno dobre odnose, ki se jih konstantno trudi še izboljševati in tako dvigovati nivo sodelovanja, ki je že na zelo visoki ravni, če upoštevamo relativno majhnost kanadskega gospodarstva v primerjavi z ameriškim ali japonskim. V nadaljevanju smo analizirali tudi obete za prihodnost v odnosih med EU in ZDA ter Kanado. V okvir dela smo uvrstili tudi Slovenijo, ki je kot nova članica Unije sprejela med drugim tudi vse njene zunanjetrgovinske sporazume. Tako se je kot novinka znašla v že obstoječi mreži povezav in odnosov, ki jih je pred tem z ZDA in Kanado reševala samostojno. Prva ugotovitev je prav gotovo, da ti državi ne predstavljata ključnih slovenskih trgovinskih in investicijskih partnerjev. Po slovenskem vstopu v Unijo se je izvoz v ti dve državi celo zmanjšal, kar razlagamo z večjo orientiranostjo na evropski trg, ki je postal še lažje dosegljiv.

2

V prihodnosti se bi lahko razmere spremenile, predvsem na področju investicijskega sodelovanja, kjer bi Slovenija lahko privabila neposredne investicije iz teh držav. V principu pa struktura slovenskega izvoza, ki je večinoma usmerjen v bližnje države, z izdelki, ki večinoma ne prenesejo visokih transportnih stroškov, ne omogoča nenadnih in hitrih sprememb, kot je npr. pomembno povečanje izvoza v ZDA in Kanado. Izjeme so morda visoko-tehnološka majhna in srednja podjetja, ki imajo potencial za razvoj izdelkov z visoko dodano vrednostjo, ki bodo prenesli logistične stroške in bodo dovolj zanimivi za te ciljne trge. Teh podjetij pa v Sloveniji na žalost ni tako veliko, da bi trenutno lahko pomembno vplivali na strukturo slovenskega izvoza.

3

Kazalo

1 UVOD....................................................................................................................5

1. 1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE.............5 1. 2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE .....................................................................5 1. 3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ...............................................................................6 1. 4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA..................................................................6

2 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU..........7

2.1 OPREDELITEV SKUPNE ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE EU ..................................7 2. 2 UDELEŽENCI SZTP EU ........................................................................................9 2. 3 OBLIKOVANJE SZTP ..........................................................................................11 2. 4 INSTRUMENTI SZTP ...........................................................................................12

3 EKONOMSKI ODNOSI Z ZDA........................................................17

3. 1 SPLOŠEN PREGLED EKONOMSKIH ODNOSOV .......................................................19 3. 2 SPORAZUMI MED EU IN ZDA .............................................................................21

3. 2. 1 NTA – New Transatlantic Agenda ............................................................22 3. 2. 2 Transatlantic Economic Partnership........................................................26 3. 2. 3 MRA in ostalo sodelovanje .......................................................................28

3. 3 ODNOSI V OKVIRU WTO ....................................................................................28 3. 3. 1 Pogajanja v okviru DDA...........................................................................29 3. 3. 2 Reševanje sporov ......................................................................................30 3.4 Prihodnost SZTP do ZDA ..............................................................................31

4 EKONOMSKI ODNOSI S KANADO............................................32

4. 1 SPLOŠEN PREGLED EKONOMSKIH ODNOSOV Z EU...............................................34 4. 2 SPORAZUMI MED EU IN KANADO .......................................................................36 3. 3 PRIHODNOST SZTP DO KANADE ........................................................................39

5 POMEN SZTP DO ZDA IN KANADE ZA SLOVENIJO.40

5. 1 PREGLED SLOVENSKEGA IZVOZA IN UVOZA V LETIH 2001 – 2005 ......................40 5. 2 MENJAVA MED ZDA IN SLOVENIJO....................................................................43 5. 3 MENJAVA MED KANADO IN SLOVENIJO..............................................................44 5. 4 PRIHODNOST MENJAVE Z ZDA IN KANADO........................................................45

6 SKLEP................................................................................................................47

POVZETEK........................................................................................................50

SUMMARY.........................................................................................................50

VIRI IN LITERATURA..............................................................................51

SEZNAM KRATIC........................................................................................54

SEZNAM SLIK.................................................................................................55

4

1 UVOD

1. 1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Področje proučevanja je Skupna zunanjetrgovinska politika (SZTP) EU, ki ima svoje korenine v leta 1957 podpisanem sporazumu o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. S podpisom sporazuma so se začeli procesi, ki so vodili do vzpostavitve prostega notranjega trga, ki je zahteval skupno zunanjetrgovinsko politiko. Predvsem se je začel prenos pristojnosti za SZTP iz držav članic na skupnost. Danes predstavlja SZTP enega ključnih temeljev Evropske unije. ZDA predstavljajo največjo svetovno ekonomijo in hkrati največjega trgovinskega in investicijskega partnerja EU in obratno. Odnosi med tema akterjema so torej ključni za mednarodno ekonomsko in politično okolje. Evropska komisija, ki je pristojna za izvrševanje SZTP, pa v istem oddelku združuje urejanje odnosov z ZDA in tudi Kanado. Zato bomo v delu podrobneje predstavili tako SZTP do ZDA kot tudi do Kanade, ki je prav tako eden pomembnejših zunanjetrgovinskih partnerjev EU. Medsebojni odnosi med ZDA in EU na področju mednarodne menjave in gospodarskega sodelovanja so zelo uspešni, na politični in strateški ravni pa pokajo po šivih. T.i. transatlantsko zavezništvo je na preizkušnjah 21. stoletja trenutno obstalo, toda v prihodnosti bo potrebno vložiti precej naporov, da bi lahko zagotovili nadaljnje uspešno sodelovanje. Hkrati ob teh težavah, pa si današnjega sveta brez sodelovanja ZDA in Evrope ne moremo predstavljati.

1. 2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je analizirati medsebojne odnose med EU in ZDA ter Kanado na področju mednarodne menjave, ki se v EU izvaja v okviru SZTP. Ta tema je v okviru diplomskih del na Ekonomsko-poslovni fakulteti že bila analizirana na visokošolskem programu leta 2003. V tem obdobju je prišlo do nekaj velikih sprememb v okviru EU, predvsem največja širitev v zgodovini, zavrnitev evropske ustave,… Te spremembe in pa dejstvo, da na univerzitetnem nivoju tema še ni bila obdelana, so nas privedli do odločitve za izbrano temo. Dodatno, kar je pripomoglo k odločitvi za izbrano temo, so možnosti zaposlitev v ameriških multinacionalkah, pri čemer bi bilo koristno znanje o razmerjih med EU in ZDA. Cilji diplomskega dela so:

• predstavitev skupne zunanjetrgovinske politike EU in pomen za delovanje notranjega trga,

• osredotočili se bomo na SZTP do ZDA in Kanade, ter predstavili splošen okvir transatlantskih odnosov, statistične podatke, aktualne dogodke, nato pa težave in nasprotja, ki se pojavljajo v tem okviru, predvsem z ZDA.

• sledi še primerjava Slovenije, kot našega domačega gospodarstva in njeni rezultati v mednarodni menjavi z ZDA in Kanado pred in po vstopu v Unijo.

5

Osnovne trditve, ki smo jih preverjali, so:

• SZTP je eden ključnih temeljev EU in zagotavlja enotnost notranjega trga, • mednarodna menjava med EU in ZDA je globalno najpomembnejša menjava

med dvema ekonomskima območjema, • gospodarstvi EU in ZDA sta medsebojno močno prepleteni in soodvisni, • obstajajo močne protekcionistične težnje na obeh straneh Atlantika.

1. 3 Predpostavke in omejitve Predpostavke, ki jih bomo postavili v naši raziskavi, so, da so podatki pridobljeni iz uradnih evropskih virov pravilni, ter da nakazujejo uradno politiko skupnosti. Razna poročila in priporočila, ki jih bomo našli na uradnih straneh EU bomo torej razumeli kot vodilo pri oblikovanj SZTP, čeprav v praksi mogoče ni vedno tako. V raziskavi se bomo omejili na skupno zunanjetrgovinsko politiko EU, ki je le del skupnih politik in pristojnosti skupnosti. Nadalje se bomo v okviru SZTP omejili še na odnose do ZDA in Kanade, ki so prav tako le del SZTP, trenutno tudi ne prav v ospredju zanimanja in prizadevanj Evropske komisije in evropske javnosti. Omejili se bomo tudi glede virov. Večina jih bo novejših letnikov, saj se razmere v Evropi in svetu dokaj hitro spreminjajo. Glede na dejstvo, da bomo večino virov povzeli z interneta, se je potrebno omejiti in določiti relevantne vire. Za našo raziskavo so relevantni viri uradne strani Evropske komisije, statističnih uradov, ipd. Izogibali se bomo drugim, manj uradnim virom.

1. 4 Predvidene metode raziskovanja Raziskava bo makroekonomska, saj bo proučevala mednarodno menjavo med EU in ZDA ter Kanado, torej na ravni celotnih gospodarstev. Naša raziskava bo dinamična, saj bomo proučevali SZTP in njen razvoj, trenutno stanje SZTP do izbranih držav in obete za prihodnost. Pristop k raziskovanju bo deskriptivni, saj bomo opisovali SZTP in njen pomen ter praktično rabo na primeru ZDA in Kanade. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili:

• metodo deskripcije, saj bomo na osnovi dostopnih podatkov in informacij opisali trgovinske odnose EU z izbranima državama,

• metodo klasifikacije, ko bomo definirali določene pojme pomembne za našo raziskavo,

• metodo kompilacije, ko bomo povzemali opazovanja, stališča in mnenja drugih avtorjev ter jih združili v našem delu.

Podatke bomo zbirali s pomočjo knjižnice (učbeniki, priročniki, revije), predvsem pa s pomočjo interneta, kjer bo poudarek predvsem na uradnih straneh Evropske Unije.

6

2 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU

2.1 Opredelitev skupne zunanjetrgovinske politike EU Z sprejetjem t.i. Rimske pogodbe, t.j. pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, EGS, so bili postavljeni temelji za izvajanje skupne zunanjetrgovinske politike skupnosti.Skupnost se je od takrat naprej razvijala in tako se je razvijala tudi skupna zunanjetrgovinska politika, ki je le to pravno postala deset let zatem, ko so bile tudi dejansko izenačene carinske tarife držav članic dol tretjih držav. Kasnejše pogodbe, ki jih bomo preučili v nadaljevanju so dodatno definirale skupno zunanjetrgovinsko politiko skupnosti. Nadalje je skupno zunanjetrgovinsko politiko oblikovala še sodna praksa sodišča evropskih skupnosti in vsakokratna komisija, ki je vodila skupno zunanjetrgovinsko politiko skupnosti (povzeto po Kenda in Bobek 2003, 216). Skupna zunanjetrgovinska politika EU (SZTP) ima svoje pravne temelje v t.i. Rimski pogodbi o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (EGS). Rimska pogodba zavezuje članice k (povzeto po Bobek in Živko 2002, 4):

• uvedbi skupne carinske tarife do tretjih držav, • uvedbi carinskih kontigentov (komisija EGS v posameznih primerih dovoljuje

nekaterim tretjim državam, da izvozijo v Skupnost določene količine blaga s carinskimi olajšavami ali celo brez carine, vendar le izjemoma (npr. premajhna domača proizvodnja)),

• uporabi količinskih omejitev (ukinitev teh omejitev velja le med članicami, ne pa s tretjimi državami),

• koordinaciji trgovinske politike (novih pogodb članice ne smejo sklepati individualno),

• pridružitvi čezmorskih držav (kolonije in dominioni držav članic dobijo v okviru Skupnosti poseben položaj; da bi tem nerazvitim območjem omogočili dotedanjo obravnavo, je šesterica zanje odpravila trgovinske omejitve),

• premagovanju plačilnobilančnih težav (zaradi bilančnih težav ene od članic predvideva pogodba take ukrepe, ki najmanj škodijo delovanju enotnega trga).

Carinska unija S podpisom sporazuma o ustanovitvi EGS v Rimu so bili podani tudi temelji za carinsko unijo. V sporazumu so opredeljeni pogoji za prost pretok blaga znotraj enotnega carinskega prostora (povzeto po Bobek in Živko 2002, 4):

• 9. člen sporazuma odpravlja carine in druge dajatve s podobnim ali enakim učinkom,

• količinske omejitve in ukrepi s podobnim učinkom so prepovedani s 30. členom,

• 95. člen pa prepoveduje davke, ki diskriminirajo izdelke drugih držav članic.

7

Nastajanje SZTP Leta 1958 je torej začelo prvotnih šest držav članic izvajati dva vzporedna procesa konvergence, in sicer postopno odpravljanje carin pri medsebojnem trgovanju in postopno uvajanje skupne carinske tarife (CCT – Common Customs Tariff), ki se uporablja za uvoženo blago iz tretjih držav. 1. julija 1968 je bila dosežena carinska unija (z izjemo nekaterih cenovno občutljivih izdelkov). Od takrat morajo nove članice, ki vstopajo v Unijo, odpraviti carine (na notranjem trgu) in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi (povzeto Bobek in Živko 2002, 5). Od leta 1968 so nato izvajali proces postopnega prenosa pristojnosti za carinske zadeve od držav članic na Skupnost. Le tako so se namreč lahko izognili deformaciji, nelojalni konkurenci ali neenaki obravnavi udeležencev na trgu. Evropsko sodišče je v letih svojega delovanja oblikovalo pravno prakso, ki interpretira različne člene sporazuma. Nadalje so v 80. letih poenostavili postopek trgovanja znotraj skupnosti z uvedbo SAD (Single Administrative Document) in sestavljene nomenklature (povzeto Bobek in Živko 2002, 5). Z podpisom Maastrichtske pogodbe pa pride 1.1. 1993 do izvedbe ,,enotnega notranjega trga''. Ta nadomesti carinski postopek pri pretoku blaga znotraj skupnosti. Trgovanje z državami izven skupnosti pa ureja carinski zakon Skupnosti. Pogoje menjave z državami izven Skupnosti ureja SZTP oz. CCP (Common Commercial Policy). Člen 113 Rimske pogodbe, ki predstavlja Unijo kot enotno območje menjave, zavezuje nove in stare članice, da sprejmejo skupno trgovinsko politiko, ki temelji na enotnih načelih, posebej pri (povzeto po Bobek in Živko 2002, 5):

• spremembi carinskih stopenj, • sklenitvi carinskih in trgovinskih sporazumov, • sprejetju enotnih stopenj liberalizacije, • izvozni politiki, • stopnji zaščite (v primeru dumpinga ali subvencij).

Skupna trgovinska politika zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. To načelo je zajeto v 116. členu rimske pogodbe, ki določa, da morajo članice pri vseh stvareh, ki so posebnega pomena za skupni trg, delovati v okviru mednarodnih organizacij gospodarskega pomena samo s skupno akcijo. EU deluje kot enota v mednarodnih organizacijah, kot npr. WTO, kjer komisija zastopa interese Unije na podlagi izhodišč Sveta EU, ki ga sestavljajo predsedniki vlad držav članic. Komisija torej navzven nastopa samostojno, toda mandat za zastopanje in pogajalska izhodišča, ter okvire pogajanj ji določa svet EU, ki mora sprejete dogovore nato tudi potrditi. Komisija EU se zavzema za centraliziranje moči v zunanjih odnosih, na drugi strani pa jo omejujejo sprejeti dogovori na globalni ravni (Urugvajski krog v okviru WTO). Navedli bomo primer odločanja komisije v primeru trgovine z jeklom. Komisija pripravi na podlagi interesov gospodarstva predlog uredbe sveta EU o uvozu določenih izdelkov iz tretje države. Najprej o tem razpravlja odbor za jeklo pri komisiji, v katerem sodelujejo predstavniki držav članic. Usklajen predlog sporazuma je posredovan svetu EU. V okviru sveta ga obravnava odbor za jeklo in se večinoma dokončno dogovori o njegovi vsebini. Na Coreperju je predlog ponavadi sprejet le še

8

formalno, nato pa še na ravni sveta EU (največkrat na zasedanju zunanjih ministrov držav članic). Akt je nato objavljen v uradnem listu EU in velja v vseh državah članicah (povzeto po Čebular, 2004). Osnovna načela SZTP Osnovno pravilo prostega uvoza v Unijo pomeni, da uvoz načeloma ni izpostavljen kakršnimkoli količinskim omejitvam.(kvote, uvozna dovoljenja,…) Če te omejitve obstajajo lahko samo na območju celotne Unije. Nadzor uvoza se lahko izvaja samo pri uvozu posebnega izdelka iz tretje države, ki lahko škoduje proizvajalcem podobnih ali konkurenčnih izdelkov na območju Unije. Zaščitni ukrepi naj bi se uporabili le takrat, ko obseg uvoza določenega izdelka ogroža njene proizvajalce v takšni meri, da povzroča resno škodo. Tako mora pritožbo oziroma zahtevo za zaščito evropski komisiji posredovati vsaj 25% proizvajalcev v okviru EU (povzeto po Bobek in Živko 2002, 7). Unija je sprejela veliko ukrepov, ki dovoljujejo zaščitne ukrepe za uvoz iz tretjih držav. Pravila Unije pa morajo biti združljiva s pravili WTO. V okviru WTO so dovoljeni ukrepi (povzeto po Bobek in Živko 2002, 7):

• če bi uvoz povzročal primanjkljaj v plačilni bilanci (GATT, člen XII), • če je izdelek na uvoznem tržišču zaradi subvencij in dampinga (GATT, člena

VI IN XVI) cenejši od domačega, • če bi uvoz vodil k razdoru trga (market distortion) za tak izdelek (GATT, člen

XIX). Ukrepi, ki jih lahko unija sprejme v teh primerih so zaščitni ukrepi, protidumpinške dajatve, izravnalne (kompenzacijske) dajatve in drugo. Da lahko EU izvaja svojo SZTP pa mora imeti na voljo tudi določene instrumente, ki bodo podrobneje predstavljeni v četrtem podpoglavju.

2. 2 Udeleženci SZTP EU Udeleženci SZTP EU so:

• institucije in organi EU (Evropska komisija, Evropski parlament in Svet EU, ter odbor za gospodarske in socialne zadeve ter odbor regij),

• vlade držav članic, • različne interesne skupine, ki so organizirane na nacionalni ali evropski ravni.

Vlade držav članic sodelujejo predvsem v okviru sveta EU, kjer dajejo soglasja predlogom komisije, različne interesne skupine, pa poskušajo vplivati na zakonodajni postopek v nastajanju in so praviloma dokaj uspešne, ko je sklep še v fazi pripravljanja in usklajevanja, kasneje pa imajo omejen vpliv. Najpomembnejša interesna skupina je predvsem Eurochambres, ki je evropska gospodarska zbornica in ima dokaj velik vpliv na nastajanje SZTP. Evropska komisija je ključen akter pri oblikovanju in vodenju SZTP. Le ta je razdeljena na oddelke, t.i. DG (Directorate General) generalne direkcije. Pred leti sta

9

se z SZTP ukvarjala samo dve direkciji, danes pa kar sedem. Te direkcije so (povzeto po Bobek in Živko 2002, 12):

• DG za zunanje odnose, • DG za trgovino, • DG za podjetja, • DG za konkurenco, • DG za davke in carinsko unijo, • DG za razvoj, • DG za kmetijstvo.

Na kratko bomo predstavili ključne oddelke, ki se ukvarjajo s SZTP. DG za zunanje odnose (DG External Relations) Matična direkcija za zunanje odnose je za SZTP najpomembnejša direkcija komisije, zato se z njo povezujejo tudi druge generalne direkcije. Na čelu DG je generalni direktor, ki ima dva namestnika, glavnega svetovalca in pomočnika. V okviru direkcije so urejene skupne zadeve, drugače pa je komisija razdeljena na tri poddirekcije, ki urejajo posamezna področja. To so:

• poddirekcija A: skupna zunanja in varnostna politika, • poddirekcija B: Multilateralni odnosi in človekove pravice, • poddirekcija C: Severna Amerika, Vzhodna Azija, Avstralija, Nova Zelandija,

EEA1, EFTA2, San Marino, Andora in Monako (povzeto po Bobek in Živko 2002, 12 - 16).

Poddirekcija C se še nadalje deli. Za nas je najpomembnejša poddirekcija C1, ki pokriva ZDA, Kanado in NAFTA3. Le ta se ukvarja z trgovinskimi vprašanji do ZDA in Kanade, kar je tudi tema naše naloge.(povzeto po Bobek in Živko 2002, 12-16). DG za trgovino (DG Trade)4

Direkcija je najbliže namenu naše raziskave in tudi usmeritvi pri študiju. Ukvarja se z trgovino med skupnostjo in ostalim svetom in je ključni akter pri sklepanju trgovinskih sporazumov in pri trgovinskih pogajanjih, npr. v okviru WTO. Ključna področja, s katerimi se ukvarja so globalizacija svetovne trgovine, ki je posledica tehnološkega razvoja in odpiranja novih trgov v devetdesetih letih in danes. To ponuja možnosti za rast in razvoj, toda povzroča nekatere neželene posledice. Da bi se jim izognili je potreben globalen pristop v okviru multilateralnih pravil in institucij. Tu je ključna vloga te direkcije zagotavljanje enakih pravil igre, nadaljnja liberalizacija in enakomernejša razporeditev koristi od mednarodne trgovine. Seveda so ti cilji v okviru varovanja interesov lastnega, evropskega gospodarstva. Trgovinska politika tvori skupaj z monetarno in razvojno politiko glavni steber odnosov EU s preostalim svetom. Glavni cilj pa je seveda podpreti ekonomske in politične interese EU. Na svetovni ravni predstavlja EU kot vodilno trgovsko silo; je

1 European Economic Area 2 European Free Trade Agreement 3 Northern Atlantic Free Trade Agreement 4 povzeto po EC 2006n

10

namreč največji svetovni izvoznik in drugi največji uvoznik in skupno prispeva kar 20% vse svetovne trgovine in skoraj polovico neposrednih tujih investicij. Kot največji svetovni trgovec ima EU velik interes za vzdrževanje odprtosti trgov ter jasen zavezujoč okvir mednarodnih trgovinskih odnosov, ki ga zagotavlja WTO. Odgovornost za sprejete odločitve pa mora oddelek in celotna komisija sprejeti pred domačo in svetovno javnostjo. Ključni pristopi zagotavljanja interesov EU na področju trgovine so bilateralni oziroma regionalni pristop, multilateralni pristop in unilateralni pristop, kjer gre predvsem za t.i. shemo preferencialov in omogočanje dostopa na trg za najrevnejše države sveta. Naša raziskava se bo osredotočila predvsem na bilateralni okvir odnosov med EU in ZDA ter Kanado, seveda pa tudi v tem okviru ne gre brez omembe multilateralnih organizacij, predvsem WTO. DG ima svoje pravne temelje predvsem v členih 131 in 133 rimske pogodbe, ki določata principe SZTP EU. V okviru te pogodbe je ustanovljen tudi odbor 113, ki ureja področja določena z sporazumom. Področja, ki jih direktorat za trgovino pokriva so glavni vidiki trgovanja z blagom in storitvami (carinske in necarinske tarife, trgovinsko zaščito, še posebej v primeru dumpinga ter izvozne kredite), varovanje intelektualne lastnine, investicij in konkurence. DG za konkurenco (DG Competition)5

Naloga je vzpostavitev in uvedba povezane konkurenčne politike v EU. Glavna področja delovanja so anti-trust dejavnosti, kontrola nad združitvami, liberalizacija in intervencija države ter državna pomoč. Generalna direkcija ima poseben oddelek za področje mednarodne dejavnosti in sicer International Affairs Unit (A/4). Le ta skrbi za sodelovanje s tujimi organi pristojnimi za konkurenco, predvsem ZDA pa tudi Kanado, Japonsko, Avstralijo in Švico na podlagi priporočil OECD in na podlagi nekaterih bilateralnih sporazumov.

2. 3 Oblikovanje SZTP SZTP temelji na enotnih načelih, kar zadeva zaračunavanje carin in sklepanje carinskih in trgovinskih sporazumov ter usklajevanje ukrepov liberalizacije, izvozne politike in ukrepov za varovanje trgovine, vključno z ukrepi, ki jih je treba sprejeti v primeru dumpinga in subvencij (113. člen pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti). Izvajanje SZTP tako spada v domeno skupnosti. Komisija predloži priporočila Svetu (ministrski svet), ki nato dovoli začetek pogajanj. Deluje v okviru smernic Sveta. Pri izvajanju pooblastil, ki jih ima po 113. členu, vključno s sklepanjem sporazumov, deluje svet s kvalificirano večino (povzeto po Bobek in Živko 2002, 20).

5 povzeto po Bobek in Živko 2002, 18

11

Na področju trgovinske politike ima edino komisija pristojnosti za izvajanje ukrepov, svet deluje po načelu kvalificirane večine, države članice pa se ponavadi držijo skupnih načel. Glede transparentnosti trgovinske politike je glavni poudarek na dejstvu, da so pravni teksti dokaj zapleteni, kar je predvsem posledica pogodbe iz Nice. Sprejetje evropske ustave bi ta in še druge težave rešilo, vendar smo trenutno daleč od morebitnega sprejema. Legitimnost pridobi komisija z mandatom sveta EU, v procesu pa ima evropski parlament stransko vlogo (povzeto po EC 2006m). Pri mednarodnih sporazumih Komisija zastopa Skupnost. To pomeni, da je udeležena v pogajanjih, je podpisnica sporazuma, in če je potrebno, sodeluje pri izvajanju sporazuma kot članica organizacije (npr. WTO). Na področjih, kjer ima skupnost izključno vlogo (kmetijstvo, ribištvo) imajo države članice sekundarno vlogo. EU je največji svetovni izvoznik, je močno odvisna od mednarodne trgovine in je zato njen osnovni interes, da je mednarodna trgovina odprta oziroma liberalna. Raven zaščite v Skupnosti se z uvedbo notranjega trga ni povečala. Komisija in Evropski svet sta večkrat izjavila, da skupnost nima namena postati trdnjava Evropa, česar so se bali nekateri trgovinski partnerji. To je bilo najbolj vidno pri prispevku za sklenitev Urugvajskega kroga GATT/WTO. Proces odločanja sproži Evropska komisija, saj pripravi predlog uredbe, ali direktive, ki ga potem sprejme Svet EU v sodelovanju z Evropskim parlamentom, ali pa celo sama sprejme odločbo. Komisija ima v procesu odločanja tehnično vlogo, ker sama pripravi zakonodajni predlog, in tudi politično vlogo, ker izbira in pripravlja prostor za razvoj unije, ter vlogo čuvajo skupnega interesa, kar ni vedno lahko naloga. Zaradi vpliva javnosti in držav članic se lahko zakonodajni predlog znajde v slepi ulici, kjer posreduje še svet EU (včasih celo parlament) ter poskrbi za nadaljnji napredek integracije (povzeto po Bobek in Živko 2002, 19).

2. 4 Instrumenti SZTP Instrumenti so vzvodi, s katerimi evropska komisija in njeni direktorati zadolženi za posamezne naloge izvajajo s pogodbami določene obveznosti o zagotavljanju skupne zunanjetrgovinske politike in pravil notranjega trga. Med instrumente SZTP štejemo (povzeto po Bobek in Živko 2002, 31):

• carinsko unijo in skupno carinsko tarifo, • protidampinške ukrepe, • ukrepe proti nedovoljenemu subvencioniranju, • monitoring tretjih držav, • odstranjevanje trgovinskih ovir, • sankcije, • zaščitne ukrepe, • strategije dostopa na tuje trge, • premagovanje tehničnih ovir (sporazumi MRA), • javna naročila, • druge instrumente ter • zunanjetrgovinske sporazume.

12

Carinska unija in skupna carinska tarifa izhajata iz Rimskega sporazuma o ustanovitvi EGS. Takrat so odpravili medsebojne carine, količinske omejitve in diskriminatorne davščine. Evropsko sodišče je nato oblikovalo pravno prakso, ki razlaga različne člene in njihovo uporabo. Zgodovinski razvoj je pripeljal do uvedbe enotnega notranjega trga s t.i. Maastrichtsko pogodbo, ki je stopila v veljavo 1. 1. 1993. Le ta je povsem odpravila carinski postopek pri trgovanju znotraj članic. Trgovanje z tretjimi državami pa ureja carinski zakon skupnosti. EU je svojo carinsko tarifo prilagajala tudi pogajanjem GATT6 in kasneje WTO, tako da ima danes razmeroma nizke carinske stopnje (povzeto po Bobek in Živko 2002, 33). Protidampinški ukrepi obstajajo že od začetka EU. Uredbe so se v tem času spreminjale, toda namen ukrepov je ostal enak. Damping je prodaja na tujih trgih pod normalno ceno, to je ceno ki pokriva stroške proizvodnje, prevoza in razumnega dodatka za dobiček, oziroma ceno na domačem tržišču. Ugotavljanje dampinga pa je zapleteno. Za izvajanje protidampinških ukrepov morajo biti izpolnjeni trije pogoji:

• ugotovitev dampinga, • materialna škoda, povzročena industriji EU (uvoz povzroča ali utegne

povzročiti škodo večjemu delu industrije EU), • interesi EU (stroški izvrševanja morajo biti sorazmerni s koristjo).

Komisija mora preučiti pritožbe in oceniti upravičenost po zgornjih pogojih. Nato predlaga ukrepe svetu EU. Komisija ima na voljo 45 dni po prejemu pritožbe,da le to preuči. Primer bo zavrnjen, če ni dovolj dokazov ali če tožniki ne predstavljajo najmanj 25% celotne proizvodnje spornega izdelka v EU. Tega cenzusa ne preseže nobeno slovensko podjetje, tako da se potencialno lahko pritožijo komisiji le skupaj z drugimi partnerskimi podjetji iz EU. Komisija po opravljeni preiskavi, kjer so vpletene vse ključne strani, izreče dokončne ukrepe, ki se nato izvajajo 5 let (povzeto po Bobek in Živko 2002, 33-35). Na področju ukrepov proti nedovoljenemu subvencioniranju so se pravila z uvedbo WTO zaostrila. Ta pravila so del zakonodaje EU. Tako morajo za uvedbo povračilnih ukrepov v primeru nedovoljenega subvencioniranja biti izpolnjeni naslednji pogoji:

• subvencije morajo biti izvozne subvencije, omejene le na posamezna podjetja, skupino podjetij ali panogo,

• materialna škoda za industrijo EU (podobno kot pri dampingu), • interesi EU (podobno kot pri dampingu).

Tudi nadaljnji postopki potekajo podobno kot pri dampingu. Komisija ima osrednjo vlogo, toda sprejem dokončnih ukrepov je v pristojnosti sveta EU. Prav tako pa velja 25% prag oškodovane industrije v EU (povzeto po Bobek in Živko 2002, 35). Monitoring tretjih držav je instrument zunanjetrgovinske politike, s katerim komisija zasleduje aktivnosti drugih držav proti podjetjem iz skupnosti in uporabo trgovinskih obrambnih instrumentov s strani tretjih držav. Komisija zagotavlja podporo industriji in državam članicam v procesih proti njim v tretjih državah. Države članice oziroma podjetja se morajo v teh postopkih braniti same, komisija se vmeša če gre za vpletenost subvencij. Izkušnje z uvedbo aktivnega spremljanja kažejo, da vlada velik 6 General Agreement on Tariffs and Trade

13

interes v industriji in v vladah držav članic za svetovalno vlogo komisije (povzeto po Bobek in Živko 2002, 36). Odstranjevanje trgovinskih ovir je še eden izmed instrumentov SZTP, kjer se komisija z mandatom sveta trudi odstranjevati trgovinske omejitve tretjih držav. Tipične trgovinske ovire so:

• uvozne dajatve, ki povzročajo višanje cene izdelka v ciljni državi in povzročajo njegovo manjšo konkurenčnost,

• kvote, ki pomenijo določanje zgornje meje uvoza in nadzor nad trgom, • monetarne kontrole, ki predstavljajo omejevanje denarja, ki lahko zapusti

državo, nadzor menjalnih tečajev, ipd., • administrativne in tehnične ovire (zdravstvena in zaščitna spričevala,…), • omejevanje uvoznih kanalov (letališča, carinski postopki,…), • diskriminacija uvoza, • protidampinške uredbe.

Hiter razvoj trgovine in investicijskih tokov ter nadaljnja liberalizacija svetovne trgovine so zahtevali uvedbo zaščitnih mehanizmov v primerih nepoštene trgovine. Tako je bila sprejeta uredba o trgovinskih ovirah, ki podjetjem iz EU zagotavlja da vplivajo na trgovinske ovire pri vstopu na trge tretjih držav. Pritožbo posredujejo komisij, ki poskrbi za odpravljanje škode. To lahko stori z bilateralnimi sporazumi, kot jih bomo obravnavali v nadaljevanju, z razreševanjem sporov v WTO in s povračilnimi ukrepi. Trgovinske ovire so v uredbi definirane zelo široko, ukrepi pa so v skladu s pravili WTO (povzeto po Bobek in Živko 2002, 36-39). Sankcije so naslednje izmed instrumentov in imajo politično noto. Uporabljajo se predvsem v politične namene, da se sankcionira države, ki ne spoštujejo osnovnih demokratičnih načel, človekovih pravic in podobno. Obstajajo različne stopnje sankcij, lahko pa se tudi pogojujejo z določenimi ukrepi (povzeto po Bobek in Živko 2002, 39). Kot eden izmed instrumentov se uporabljajo tudi zaščitni ukrepi, ki omogočajo zaščito domačega gospodarstva ob izpolnjenih določenih pogojih. Kot primer lahko navedemo primer uvoza tekstila iz Kitajske (povzeto po Bobek in Živko 2002, 40). Komisija oblikuje tudi strategijo za dostop na tuje trge od leta 1996. Sestavlja jo baza podatkov za dostop na tuje trge, ki je dostopna vsem ekonomskim subjektom preko interneta in ureditev medsebojnega sodelovanja med subjekti vezanimi na SZTP (direkcije znotraj komisije, med komisijo in državami članicami, ter med poslovneži). Najpomembnejša naloga je izboljšanje pretoka informacij glede obstoječih trgovinskih ovir, njihove identifikacije in eliminacije. Vsaka posamezna ovira je analizirana in sprejeti so vsi možni ukrepi za njeno odpravo. Ključni vzroki za organizacijo baze podatkov so bili:

• ustvariti točen seznam vseh tržnih ovir, ki zadevajo izvoznike v vseh sektorjih in vseh državah EU, ter zagotavljanje hitre in sistematične akcije pir vsaki posamezno ugotovljeni oviri,

• zagotoviti osnovne informacije izvoznikom iz EU (carine, interni davki,…) • možnost interaktivnega komuniciranja med podjetji in evropskimi organi.

14

Baza je tako praktična pomoč izvoznikom in potencialnim izvoznikom pri analizi tujega trga. Komisija si je zadala še nadalje podpirati prodor na tuje trge z novimi instrumenti, ki jih bo uvajala v naslednjih fazah razvoja politike (povzeto po Bobek in Živko 2002, 40-42). Na področju premagovanja tehničnih ovir si prizadeva komisija predvsem za podpis čimvečjega števila t.i. MRA sporazumov. Mutual Recognition Agreement omogoča, da organi v EU preverijo skladnost izdelkov za namembni trg hkrati ob preverjanju skladnosti za evropskega, tako da se postopki ne podvajajo. Te sporazume ima EU večinoma sklenjene z visoko razvitimi državami, kot so ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija (povzeto po Bobek in Živko 2002, 43). Javna naročila so pomemben vir BDP v vsaki razviti državi (približno 15% BDP predstavljajo javna naročila). Na razpisih praviloma zmagujejo domača podjetja, kar vodi v izkrivljanje konkurence. Multilateralnih pravil, ki bi urejala to področje, pa še ni sprejetih. Trg javnih naročil znotraj EU je dostopen tuji konkurenci, zato se EU trudi, da bi tudi sama lahko nastopala na trgih tretjih držav (povzeto po Bobek in Živko 2002, 44). Zunanjetrgovinski sporazumi7

Zelo pomemben način za urejanje razmer med EU in tretjimi državami je tudi sklepanje sporazumov. Osnova za sklepanje zunanjetrgovinskih sporazumov je 210. člen Rimske pogodbe. Na grobo jih delimo na:

• preferencialne in nepreferencialne trgovinske sporazume (Trade Agreements), • sporazume o gospodarskem sodelovanju (Cooperation Agreements), • pridružitveni sporazumi (Association Agreements), • sporazumi o pristopu (Accession Agreements), • mešani sporazumi (mixed agreements), • stabilizacijsko-asociacijski sporazumi, • ostali sporazumi.

Trgovinski sporazumi so namenjeni urejanju trgovinskih odnosov EU z tretjimi državami. Gre za prosto-trgovinske sporazume, ki jih sklepa EU z drugimi državami. Sporazumi o gospodarskem sodelovanju pomenijo višjo stopnjo medsebojnega sodelovanja, saj se v teh sporazumih določa tudi sodelovanje na drugih področjih, kot so finance, socialne zadeve, transport, itd. Takšen sporazum je imela z EU sklenjen tudi Slovenija in je veljal do uveljavitve naslednjega sporazuma z EU. Pridružitveni sporazumi pomenijo vzpostavljanje intenzivnejše gospodarske vezi. Ti so lahko sklenjeni s prekomorskimi ali z evropskimi državami (uporabljamo izraz evropski sporazum). Ti sporazumi v primeru evropskih držav pomenijo prehodno stopnjo pred polnopravnim vstopom v EU. Ti sporazumi so daljnosežnejši in trgovinski in kooperacijski. Njihov osnovni namen je pospešiti trgovinsko menjavo in gospodarske odnose med obema stranema, spodbuditi dinamičen gospodarski razvoj in s tem napredek pridruženih držav. Ključni element teh sporazumov so politični

7 povzeto po Kenda in Bobek 2003, 245-246

15

dialog in uveljavljanje štirih svobod (svoboden pretok blaga, storitev, oseb in kapitala) (povzeto po Bobek 2002, 142). Sporazumi o pristopu so pravni element pri širitvi EU. Stabilizacijsko – asociacijski sporazumi pa se uporabljajo na območju nekdanje Jugoslavije. Potreba po novi vrsti sporazumov se je pojavila z stabilizacijo razmer po vojnah na Balkanu in z namenom zagotavljanja evropske perspektive regije. Mešani sporazumi se sklepajo z tretjimi državami z namenom pridružitve. Kot primer lahko navedemo sporazume z državami v zvezi z konvencijo Lome. Posebna oblika zunanjetrgovinskih sporazumov je splošna shema preferencialov, t.i. General Scheme of Preferentials (GSP), ki je instrument zagotavljanja dostopa na trge EU za najmanj razvite države sveta in države v razvoju. Gre za preferencialni model, saj se trg EU unilateralno odpira izdelkom iz upravičenih držav. Unilateralni mehanizem omogoča EU, da sama odloči na podlagi katerih meril bo priznala državam ugodnosti iz splošne sheme. EU ima oblikovano shemo GSP na dveh nivojih, in sicer splošne ter druge aranžmaje. Splošni aranžmaji obstajajo za vse države v razvoju in najmanj razvite države, preference so določene na štirih nivojih, glede na vpliv izdelkov na trg EU, drugi aranžmaji pa so namenjeni najmanj razvitim državam sveta (LCD – Least developed Countries) po merilih OZN in omogočajo še lažji dostop na trge EU. Ta oblika pomoči se je izkazala kot zelo uspešna. Obstaja pa še nekaj tipov sporazumov, ki jih ne moremo uvrstiti v zgornjo razdelitev. To so sporazumi z organizacijami EFTA, EEA in CEFTA, sektorski sporazumi in sporazumi npr. z ZDA in Kanado, ki so specifični in jih ne uvrščamo v prejšnje razdelitve. EU si prizadeva za sprejetje čim večjega števila trgovinskih in ostalih sporazumov z večino držav sveta, saj le to vzpostavlja ogrodje za uspešno sodelovanje EU s svetom in omogoča razvoj Skupnosti.

16

3 EKONOMSKI ODNOSI Z ZDA Evropska unija iz ZDA8 predstavljata drug drugemu glavnega trgovinskega partnerja. Skupaj ustvarita kar 57% svetovnega BDP9, zato lahko s procesom odstranjevanja trgovinskih ovir obe strani veliko pridobita. Skupaj prav tako realizirata približno 40% vse svetovne trgovinske menjave, zato sta tudi ključni sili v prizadevanjih za nadaljnjo liberalizacijo mednarodne trgovine v okviru svetovne trgovinske organizacije (povzeto po EC, 2006b). Gospodarstvi sta medsebojno močno soodvisni in prepleteni, tako npr. kar četrtina medsebojne trgovine poteka v okviru multinacionalk z obeh strani Atlantika. Transatlantski odnosi določajo razmere v svetovni trgovini, saj imajo skoraj vse države sveta za največjega trgovinskega in investicijskega partnerja EU ali ZDA. (povzeto po EC, 2006b). Kot največja igralca na svetovnem parketu sta tako EU kot ZDA zavezana k tesnemu tako političnemu kot gospodarskemu sodelovanju tako na bilateralni ravni, kot na multilateralni ravni, npr. v okviru WTO10. Medsebojni trgovinski spori, ki so redna tema bilateralnih odnosov in vedno v zanimanju javnosti, v resnici vplivajo le na 2% medsebojne trgovine (povzeto po EC, 2006b). Dvostranski ameriško evropski odnosi so v 21. stoletju na preizkušnji. Nekateri dogodki, kot npr. konec relativne uspešnega obdobja visoke gospodarske rasti in napredka skozi devetdeseta leta, sprememba uradne ameriške politike s prihodom republikancev in Georga Busha na oblast, napadi na ZDA 11. septembra 2001, posledično t.i. vojna proti terorizmu, različni pogledi na svetovne dogodke, ipd. so močno zamajali sicer tesno transatlantsko zavezništvo. Iz evropske perspektive so ZDA začele voditi vse bolj unilateralno zunanjo politiko (Afganistan, Irak,…), ki je naletela na precejšen odpor v nekaterih evropskih državah. Prav tako so ZDA občasno želele medsebojno spreti evropske države in so se precej vmešavale v notranje zadeve EU. V zadnjem času se zdi, da se zadeve umirjajo. Tako se je npr. nova nemška vlada distancirala od potez prejšnje, prav tako pa so ZDA pod Bushevim drugim mandatom mnogo bolj kooperativne, vsaj na formalnem nivoju in se trudijo vzpostaviti boljše pogoje za medsebojno sodelovanje. Politični odnosi med partnerjema so torej zelo turbulentni in nekako se zdi, da bodo takšni tudi ostali predvsem zaradi dokaj velikih kulturnih razlik med obema območjema. Npr. v kontinentalni Evropi je kljub slabšim gospodarskim rezultatom še vedno v prvi vrsti socialni model države in skrb za sočloveka, medtem, ko je v ZDA liberalna miselnost eden temeljev njihovega sistema. Toda v primerjavi s celotnim preostalim svetom pa sta si območji kulturno zelo sorodni. Potrebno pa je poudariti, da politični odnosi niso imeli velikega vpliva na aktualno gospodarsko sodelovanje med partnerjema, saj se je le to ostalo konstantno, razen splošnih konjukturnih vplivov, predvsem po 11. septembru. Tudi iz poročil evropske komisije in neodvisnih svetovalcev je jasno razvidno, da je medsebojna gospodarska povezanost (trgovina in neposredne tuje investicije) ključni motor transatlantskega

8 Združene države Amerike 9 Bruto domači proizvod 10 World Trade Organisation (Svetovna trgovinska organizacija)

17

sodelovanja. V tej luči lahko tudi razumemo spremembe v uradni politiki tako npr. Nemčije kot tudi ZDA v zadnjem času, kajti ekonomski interesi so prisili politike, da zbližajo stališča. Tekoče gospodarsko sodelovanje poteka torej bolj ali manj neodvisno od aktualnih političnih soglasij oziroma nesoglasij (povzeto po EC 2006k). Težave pri gospodarskem sodelovanju pa so se zaradi političnih nesoglasij pojavljale predvsem na strateški ravni. Čeprav tega formalno ni nikjer zapisanega, bomo pri analizi dvostranskih sporazumov ugotovili, da je po dokaj ambicioznih podpisih v sredini devetdesetih let prišlo do nekakšnega strateškega zastoja, saj so sporazumi, ki sta jih strani sklenili v zadnjem obdobju predvsem tehnične, ter manj politične narave. Kot primer lahko navedemo sporazum z ZDA v zvezi s navigacijskim sistemom Galileo, ter t.i. Mutual Recognition Agreement – e (Sporazumi o medsebojnem priznavanju tehničnih standardov). Na ključnih strateških področjih, pomembnih za nadaljnji razvoj medsebojne trgovine in investicij, kot je npr. konkurenčna politika, pa pomembnega napredka ni bilo. Prav tako se težave pojavljajo v okviru multilateralnega sodelovanja, predvsem v okviru WTO. Tu je prišlo do velikega zastoja v okviru pogajanj o nadaljnji liberalizaciji svetovne trgovine, t.i. DDA11. Zadnji krog pogajanj o liberalizaciji svetovne trgovine je zastal zaradi velikih razlik med bogatimi in revnimi državami in njihovih pogledov na svetovno trgovino, predvsem je kritično področje kmetijstva in pa intelektualne lastnine. Razvite države potrebujejo nove trge za svoje storitve, bančni sektor, zabavno industrijo itd., po drugi strani pa vedno bolj omejujejo dostop na svoje trge za kmetijske izdelke iz manj razvitih držav. Cilj WTO in razvitih držav je končati pogajanja v letu 2006, saj so prekoračili že več dogovorjenih rokov za končanje pogajanj. Obstaja precejšnja verjetnost, da bi v primeru da bi tako ZDA kot EU predstavila skupna stališča in pogajalska izhodišča, pogajanja laže in za EU ter ZDA bolj uspešno zaključili. To se lahko razbere tudi iz konteksta govorov evropskega komisarja za trgovino Mandelsona. Sprejetje naj bi dalo nov zagon svetovni trgovini in posledično tudi nacionalnim gospodarstvom. Na eni strani razvitim, ki si še vedno niso povsem opomogli od zastoja gospodarske rasti, ki se je pojavil v zadnjih letih. Po drugi pa še posebej nerazvitim, ki naj bi jim omogočil pravičnejšo porazdelitev koristi od mednarodne trgovine. Z trenutnim zastojem pa se zdi da več zgubljajo razviti, saj so njihova gospodarstva bolj odvisna o mednarodne trgovine, zato tudi večina pritiskov, da se pogajanja nadaljujejo in zaključijo prihaja predvsem iz strani EU ter tudi ZDA. V vsakdanjem življenju pa obe strani koristita multilateralni okvir WTO predvsem za reševanje trgovinskih sporov, ki sta jih strani samostojno nezmožni reševati. Ti primeri so predmet velike medijske pozornosti in vedno v središču pogovor in strateške koristi teh sporov so vprašljive. Čeprav medsebojni trgovinski spori v resnici vplivajo le na približno 2% medsebojne menjave, pa močno pripomorejo k padanju pomena transatlantskega partnerstva v svetu in v WTO (povzeto po EC 2006b). Ključna globalna zaveznika se namreč znajdeta na nasprotnih straneh v okviru iste institucije, v kateri se po drugi strani skupno zavzemata za nadaljnjo liberalizacijo svetovne trgovine.

11Doha Development Agenda

18

3. 1 Splošen pregled ekonomskih odnosov Za predstavitev medsebojnih ekonomskih odnosov je potrebno najprej predstaviti posamezna območja, ki jih obravnavamo. Sledi kratka predstavitev ZDA. ZDA so tretja največja država sveta tako po površini, za Rusijo in Kanado, kot prebivalstvu, za Kitajsko in Indijo. Primerjalno so ZDA po površini skoraj dva in pol krat večje od Evropske Unije. Z skoraj 300 milijoni prebivalcev v letu 2006 pa tudi tretji najštevilčnejši narod sveta po številu prebivalcev. V političnem in gospodarskem smislu so vodilna svetovna sila. Prestolnica države je Washington, imajo pa celo vrsto večmilijonskih mest, ki so središča moči posameznih regij. Njihov BDP v letu 2005 je znašal 10 036 milijard €, kar znaša 33 841 € na prebivalca. Njihov BDP je daleč največji BDP posamične države na svetu in to jim daje moč unilateralnega uveljavljanja svojih interesov. Njihov BDP je rasel po dokaj uspešno v zadnjih letih. Tako je realna rast BDP znašala v letu 2002 1,6%, v letu 2003 2,7%, v letu 2004 4,2% in letu 2005 3,5%. Ob tem je inflacija naraščala od 1,6% v letu 2002 do 3,4% v letu 2005. Delež izvoza v BDP je znašal 6,8% v letu 2004, kar pomeni, da velik del svojega BDP realizirajo znotraj svojih meja in niso tako odprto gospodarstvo v praksi. Njihova težava je ravnovesje tekočega računa plačilne bilance, kjer so imeli leta 2002 primanjkljaj v višini 4,5%, ki je nato še naraščal do leta 2005, ko je znašal 6,4% njihovega BDP (povzeto po EC 2006j). Gospodarstvo temelji na liberalnih načelih, veliki fleksibilnosti kapitala in delovne sile ter majhnem vplivu države. Privatni pobudi so prepuščene odločitve o širjenju proizvodnje, odpuščanju odvečnih delavcev in pri razvoju novih izdelkov. To omogoča ameriškim podjetjem večjo fleksibilnost kot njihovim evropskim ali japonskim konkurentom, ki potrebujejo za podobne odločitve več časa in občasno posvetovanje s sindikati, vladami ipd. Ameriška podjetja so tako vodilna pri razvoju tehnologije, predvsem na področju računalniške opreme, medicinske, vesoljske in vojaške tehnologije. Toda njihova prednost se je pomembno zmanjšala v zadnjih petdesetih letih (povzeto po CIA, 2006b). Posledično z hitrim razvojem in liberalnim sistemom je poleg njihovih največjih prednosti nastajal tudi njihov največji ekonomski problem. To je izrazito neenakomerna porazdelitev premoženja med prebivalstvom, kar je v največji meri posledica liberalnega modela in hitrega gospodarskega razvoja in nastanka novih tehnologij, novih visoko kvalificiranih in tudi plačanih delovnih mest, ob hkratni stagnaciji slabših, manj zahtevnih zaposlitev. Tako razpolaga zgornja desetina ameriških gospodinjstev s kar 30% celotnega BDP (iz leta 1997), medtem ko spodnjih 10% gospodinjstev razpolaga le z 1,8% celotnega BDP. Statistični podatki kažejo, da je skoraj celotno povečanje prihodkov gospodinjstev po letu 1975 absorbiralo 20% najbogatejših gospodinjstev. Tako v ZDA postoma nastaja dvotirni model delovne sile (povzeto po CIA, 2006b). Druge težave, s katerimi se spopadajo so še odziv na napade po septembru 2001 in vojna v Afganistanu in Iraku, ki pa sta pripomogli k višji gospodarski rasti države, ob povečanju zadolževanja zaradi potreb nacionalne varnosti. V letu 2005 jih je prizadel tudi najhujši orkan v zgodovini in povzročil ogromno škodo, ki pa ni imela tako negativnega vpliva na gospodarsko rast, kot so se bali sprva. Naraščajoče cene nafte

19

in zemeljskega plina so prav tako negativno vplivale na gospodarstvo, toda le to je zaenkrat še zmožno absorbirati šoke ob povečevanju cen goriv in ohranja zdravo gospodarsko rast. ZDA uvozijo približno dve tretjini potreb po nafti in zemeljskemu plinu, tako da je odvisnost od uvoza teh dobrin precejšnja. Dolgoročni problemi so podobni kot pri vseh razvitih državah, kot npr. prenizko vlaganje v ekonomsko infrastrukturo, hitro višanje stroškov zdravstvenega in pokojninskega sistema starajočega se prebivalstva. Ne smemo pozabiti na večanje trgovinskega in proračunskega deficita, ter stagnacijo prihodkov družin z slabšim socialnim položajem. Za svetovno ravnovesje pa je težava tudi šibak tečaj dolarja, ki je na zgodovinsko najnižjih vrednostih v primerjavi z evrom pa tudi drugimi svetovnimi valutami. To je posledica podcenjenega Kitajskega Juana in velikega trgovinskega deficita, ki ga imajo ZDA s to azijsko velesilo (po mnenju ZDA) ter tudi trgovinskega deficita s preostalim svetom (npr. EU) in neuravnoteženega proračuna (povzeto po CIA, 2006b). Sestava ameriškega gospodarstva po sektorjih je v letu 2005 ocenjena na 1% delež kmetijstva, 20,4% delež industrije in 78,7% delež storitev. Zda so torej zelo storitveno naravnana ekonomija. Ob tem imajo zelo nizko stopnjo brezposelnosti 5,1%, toda potrebno je omeniti, da so merila za brezposelnost v ZDA mnogo strožja kot npr. v EU ali Sloveniji. Ključne industrijske panoge v ZDA so naftna, jeklarska, proizvodnja motornih vozil, vesoljska, telekomunikacijska, kemična, elektronska, panoga predelave hrane, lesna in rudarska. Ob tem so dosegali preko 3% rast proizvodnje industrijskih izdelkov v letu 2005 (povzeto po CIA 2006b). Zunanja trgovina Izvoz ZDA predstavljajo predvsem visoko tehnološki izdelki in dobrine. Izvozili so za 927,5 milijard $ dobrin. Izvozni izdelki so bili po skupinah kmetijski izdelki z 9,2% deležem, deli za industrijo z 26,8%, industrijski izdelki (letala, deli za motorna vozila, računalniška oprema, telekomunikacijska oprema) z 49% in potrošniške dobrine (avtomobili, zdravila) z 15%. Podatki so za leto 2003. Glavni izvozni partnerji ZDA so Kanada z 23,4% deležem, Mehika z 13,3%, Japonska z 6,1%, Kitajska z 4,6% deležem (povzeto po CIA 2006b). Uvoz je znašal v letu 2005 1.727 milijard $ in je bil po skupinah izdelkov sestavljen iz kmetijskih izdelkov (4,9%), industrijskih surovin (32,9% od tega surove nafte 8,2%), izdelkov za industrijo (30,4%), potrošniških dobrin (31,8%). Glavni uvozni partnerji ZDA so bili Kanada z 16,9%, Kitajska z 15%, Mehika z 10%, Japonska z 8,2% nato še Nemčija z 5% (povzeto po CIA 2006b). Trgovinski primanjkljaj ZDA je znašal v letu 2005 829,1 milijard $, kar znaša že večkrat omenjenih 6,5% BDP in predstavlja nevarno neravnotežje v mednarodnih odnosih, tako trgovskih, kot monetarnih in političnih. ZDA se bodo s tem primanjkljajem slej kot prej morale spopasti, če bodo želeli zadržati vodilno vlogo v svetovni ekonomiji.

20

3. 2 Sporazumi med EU in ZDA EU in ZDA imata sklenjenih več medsebojnih sporazumov, ki urejajo politično in gospodarsko sodelovanje med območjema. Ključni trije sporazumi so:

• The New Transatlantic Agenda, • EU – US12 Joint Action Plan, • Transatlantic Economic partnership.

Okvir sodelovanja je začrtan predvsem z t.i. The New Transatlantic Agenda, sporazumom iz leta 1995, ki je začrtal odnose med stranema v zadnjem desetletju. Agendo spremlja t.i. EU US Joint Action Plan oziroma skupen akcijski načrt uresničevanja zadev, ki sta jih strani začrtali v Agendi. Pomemben pa je tudi Transatlantic Economic Partnership, v nadaljevanju TEP, podpisan v letu 1998 (povzeto po EC 2006a). Vsi omenjeni sporazumi so bili sklenjeni v drugi polovici devetdesetih let, od podpisa Agende je minilo že več kot deset let in trenutno na obeh straneh ocenjujejo uspeh in domet Agende ter razmišljajo v kateri smeri naj bi potekalo nadaljnje sodelovanje. Nekatere opcije bodo predstavljene v nadaljevanju. Obstaja pa še množica drugih, strateško manj pomembnih sporazumov, ki pa imajo na praktične trgovinske odnose dosti bolj neposreden vpliv. Glavnino predstavljajo t.i. Mutual Recognition Agreements, kar prinaša vzajemno priznavanje standardov na različnih tehničnih in ostalih področjih. Prav tako obstajajo drugi sporazumi, sklenjeni v okviru zgoraj omenjene Agende, kot npr. sporazum o Evropskem vesoljskem navigacijskem sistemu Galileo, ki je določil razmerja med ameriškim in evropskim navigacijskim sistemom (povzeto po EC 2006a). V zadnjem času so bili sklenjeni predvsem sporazumi tehnične narave (Mutual Recognition Agreements), kar kaže, da je laže doseči soglasje na tehničnih kot političnih področjih. Ključna razhajanja se kažejo predvsem pri protimonopolni in prevzemni politiki, kjer veljajo različna pravila. V zadnjem času je aktualen npr. primer Microsofta, ki ga evropska komisija obtožuje izkoriščanja monopolnega položaja, medtem ko organi, ki v ZDA nadzorujejo konkurenco v zadnjih letih niso takšnega mnenja. Spomnimo pa se lahko, da je v času Clintonove administracije obstajala težnja po razbitju Microsofta na več delov nato pa po spremembi oblasti to ni bilo več na dnevnem redu (povzeto po Mrkaič, 2005). Pomembno pa se je zavedati, da so posamezni sporazumi kasneje bolj ali manj uspešno uveljavljeni v praksi. O neuspehih ali težavah pri izvajanju določenih sporazumov bomo na uradnih straneh tako EU kot ZDA našli malo informacij, izjema je poročilo o izvajanju Agende iz leta 2005, ki analizira sporazum in njegovo izvajanje ter daje priporočila za prihodnost. V nadaljevanju bomo podrobneje preučili omenjene sporazume in njihove posledice za medsebojne ekonomske odnose. NTA13 in Joint action plan bomo obravnavali kot celoto, saj sta bila sprejeta istočasno in se medsebojno dopolnjujeta.

12 United States 13 New Transatlantic Agenda

21

3. 2. 1 NTA – New Transatlantic Agenda V španski prestolnici Madrid so decembra 1995 zgoraj omenjeni sporazum podpisali takratni predsednik evropske komisije Santer, predsednik španske vlade kot predsedujoče EU in ameriški predsednik Clinton. Ta sporazum je vzpostavil okvirje, ki so omogočali napredek v medsebojnih odnosih, in sicer naj bi pomenil premik od posvetovanj in informiranj, do skupnih načrtovanih akcij na štirih ključnih področjih, ki jih sporazum zadeva. Ključna področja so:

• Promoviranje miru in stabilnosti, demokracije in razvoja v celotnem svetu; • Odzivanje na globalne izzive; • Prispevanje k širjenju svetovne trgovine in večja medsebojna integracija

gospodarstev; • ,,Gradnja mostov'' preko Atlantika.

Agenda je bila sprejeta skupaj z akcijskim načrtom uresničevanja, ki je vseboval 150 različnih določenih dejanj, h katerim sta se zavezali EU in ZDA. Cilji so bili različni in različno uspešno realizirani. Načrt je bil ambiciozen, usmerjen v prihodnost in je vplival na vse dele družbe, od multinacionalk do individualnih prebivalcev (povzeto po EC 2006h). Dejansko Agenda ni zavezujoč mednarodnopravni sporazum v smislu, kot jih sklepa EU z drugimi državami sveta (asociacijski, pridružitveni, prosto-trgovinski sporazumi itd.). Agenda je predvsem posledica takratnih dobrih medsebojnih odnosov in želje po formaliziranju partnerstva. Obstajal je interes za sklenitev prosto-trgovinskega sporazuma med stranema, vendar je bilo za takšen sporazum takrat in tudi danes še prehitro. Agenda je bila torej nekakšno nadomestilo za prosto-trgovinski sporazum. Na kratko bomo predstavili štiri ključne cilje sporazuma, najbolj pa se bomo osredotočili na tretjega, ki je najbolj povezan z cilji naše naloge. Promoviranje miru in stabilnosti, demokracije in razvoja v celotnem svetu je prvi ključni cilj Agende in akcijskega načrta. Ta vključuje ureditev razmer na Balkanu, Vzhodno in srednjeevropske države, države nekdanje Sovjetske zveze, Turčijo, Ciper, Bližnji vzhod ter še vsa ostala takratna krizna področja v svetu. Popisnici sta si zadali ureditev humanitarnih razmer, človekovih pravic in demokracije po svetu. Nadalje sta želeli urediti tudi področje oboroževanja s pospešitvijo mednarodnega razoroževanja in onemogočanje dostopa do orožja. Ta del pogodbe nas podrobneje ne bo zanimal, saj ni v neposredni zvezi z namenom naše raziskave (povzeto po EC 2006h). Drugi cilj skupno odzivanje na globalne spremembe prestavljajo naslednja področja, na katerih so si zadali točno določene cilje:

• boj proti organiziranemu kriminalu, terorizmu in preprodaji drog, • priseljevanje in azilna politika, • varovanje okolja, • prebivalstvo, • jedrska varnost, • zdravstvo.

Cilji na teh področjih so naravnani globalno in segajo od pripravljenosti na skupno varovanje okolja, do skupnega boja proti nalezljivim boleznim kot sta AIDS in ebola

22

na področju zdravstva. Tudi tem ciljem se ne bomo podrobno posvetili, saj niso v neposredni zvezi z našo raziskavo (povzeto po EC 2006h). Tretji cilj je prispevanje k širjenju svetovne trgovine in povečana medsebojna gospodarska integracija. V okviru tega cilja so si zadali povečanje efektivnosti multilateralnega trgovinskega sistema, z konsolidacijo v okviru WTO. Posebej so izpostavili področje finančnih storitev in avtorskih pravic. Napovedali pa so tudi odpiranje novih tem v mednarodnih trgovinskih pogajanjih, in sicer na okoljevarstvenem področju, na področju investicij, konkurenčne politike in delovnih standardov. Prav tako so si zadali za cilj, povečanje dostopa na trg, tako bilateralno kot multilateralno. Posebno področje je predstavljala tudi carinska politika, ter boj proti korupciji in podkupovanju (povzeto po EC 2006h). Posebno točko znotraj tretjega cilja pa je predstavljalo kreiranje t.i. transatlantskega trga, kjer so se dogovorili za določene ukrepe, ki naj bi pripomogli k nastanku nekakšnega skupnega trga oziroma poenotenju pravil trgovanja. Cilji, ki so si jih zadali so bili:

• izdelava skupne študije o pospeševanju trgovine z dobrinami in storitvami in nadaljnjemu odstranjevanju carinskih in necarinskih ovir,

• gradnja medsebojnega zaupanja, predvsem skozi reševanje medsebojnih trgovinskih sporov in nesoglasij,

• na področju standardizacije,certificiranja in nadzorstva so si zadali predvsem podpis čim večjega števila MRA sporazumov, ter sodelovanje pri nastajanju standardov na vseh področjih in poskusi v smeri poenotenja globalnih standardov, kjer je le to mogoče (povzeto po EC 2006g).

Ugotovimo lahko, da so si zadali ambiciozne cilje, ki naj bi pripomogli k nastanku nekakšnega skupnega transatlantskega trga. NTA je dejansko nastala kot nadomestilo za prosto - trgovinski sporazum, ki so ga želeli skleniti v tistem času, toda okoliščine takšnemu sporazumu niso bile naklonjene. Zato naj bi NTA in skupni akcijski načrt postopno pripeljala do spontanega nastanka skupnega trga. Ustvarila naj bi pogoje za nadaljnjo povezovanje gospodarstev. V določeni meri je sporazumu to uspelo, toda tudi danes smo daleč od podpisa prosto - trgovinskega sporazuma med EU in ZDA, za kar manjka predvsem politične volje. ZDA seveda branijo svoje nacionalne interese in si ne želijo sporazumov, ki bi najverjetneje še povečevali njen zunanjetrgovinski primanjkljaj, ter poskušajo tudi čimbolj zavarovati lastno gospodarstvo na področjih, kjer ni globalno konkurenčno, kar bi jim morebitni prosto trgovinski sporazum onemogočal. EU pa si želi čimbolj razširiti območje trgovanja in sodelovanja zato sklepa in se pogaja o prosto – trgovinskih sporazumih z drugimi državami sveta, kot npr. Rusijo, s katero naj bi podpisali sporazum po njenem vstopu v WTO. Specifične, točno določene cilje pa so določili tudi na veliko področjih:

• usklajevanje na veterinarskem in poljedelskem področju, • na področju javnih naročil, • reševanje težav na področju zaščite intelektualne lastnine, • na področju finančnih storitev, • na področju carinskih zadev, • na področju informacijske družbe, informacijske tehnologija in

telekomunikacij,

23

• na področju konkurenčne politike, • glede zaščita osebnih podatkov, • področje prometa, • energetike, • biotehnologije • in varnosti in zdravja pri delu (povzeto po EC 2006g).

Nadaljnja podrobna analiza teh ciljev ni smiselna, saj so bili postavljeni leta 1995 in od takrat so se prioritete precej spremenile. Ključna se nam zdi predstavitev področjih, na katerih so lahko našli skupne interese in so dobila mesto v sporazumu. To nam daje vpogled v širino sporazuma in vtis katera področja so pomembna za razvoj medsebojne trgovine in investicijskih odnosov. Marsikatera od zgoraj navedenih področij namreč s mednarodno menjavo na prvi pogled nimajo veliko skupnega, so pa zelo pomembna v razmerjih med partnerji, kjer praktično ni več carin, temveč necarinske ovire in razlike v ekonomijah določajo primerjalne prednosti in slabosti v mednarodni menjavi. Četrti cilj je predstavljala t.i. gradnja mostov čez Atlantik, ki je sinonim za širše medsebojno povezovanje, kot pa samo v ekonomskem smislu. Cilji so bili povečanje javne podpore medsebojnemu partnerstvu, kar so želeli doseči z povečevanjem ekonomskih, socialnih, znanstvenih vezi med ljudmi z obeh strani Atlantika. Skupne cilje in medsebojno razumevanje, ki je bilo gonilo obdobja po drugi svetovni vojni, naj bi predstavili tudi novim generacijam. Poudarek je bil najprej na ekonomskem, nato pa na znanstvenem sodelovanju, kjer je bilo predvsem poudarjeno področje študentskih izmenjav in izmenjave informacij, ter učenje o kulturi in zgodovini drug drugega. V okviru četrtega cilja so ustanovili več organizacij, t.i. Transatlantic Dialogues. To so nekakšni forumi, ki pripravljajo smernice in priporočila za izboljšanje medsebojnega sodelovanja po posameznih področjih.Ti forumi so naslednji:

• Transatlantic Legislators' Dialogue (TLD) • Transatlantic Business Dialogue (TABD) • Transatlantic Consumer Dialogue (TACD) • Transatlantic Environment Dialogue (TAED) • Transatlantic Labour Dialogue (TALD) (povzeto po EC, 2006g).

Vsi se v precejšnji meri dotikajo področja medsebojnega ekonomskega sodelovanja. S pravnega, poslovnega, potrošniškega, ekološkega in delavskega vidika poskušajo odstranjevati ovire pri medsebojnem poslovanju in investiranju. Hkrati si prizadevajo za povečevanje medsebojnega razumevanja in želijo cilje transatlantskega partnerstva predstaviti tudi splošni publiki, ki se pomembnosti sodelovanja vse manj zaveda. Posamezni forumi pripravljajo praktične predloge za poenostavitev medsebojnega poslovanja, ki se potem obravnavajo na rednih konferencah najvišjih političnih predstavnikov obeh strani. Podrobneje bomo predstavili Transatlantic Business Dialogue (TABD), ki je najbolj direktno povezan s mednarodno menjavo, saj v njem sedijo predstavniki podjetij, ki trgujejo čez Atlantik.

24

Transatlantic Business Dialogue14

TABD sestavljajo generalni direktorji reprezentativnih podjetij, ki velik del svojega poslovanja realizirajo čez Atlantik. Predsedujeta mu po en evropski in ameriški direktor, trenutno sta to generalna direktorja podjetij Citigroup in British Airways. Upravni odbor sestavljajo še direktorji 30 uglednih podjetij, ki sodelujejo v dialogu. Ta podjetja so npr. Coca-Cola, Visa Internatial, Microsoft, General Electric na ameriški strani in Astra – Zeneca, Deutsche Bank, Ericsson, Siemens itd. na evropski strani. Sodelujoča podjetja se po letih izmenjujejo, prav tako kot predsedujoča dialogu, da se zagotovi kredibilnost in objektivnost delovanja. Dialog je izključno financiran s strani sodelujočih podjetij in pripravlja predloge in praktične rešitve, ki bi omogočale podjetjem lažje transatlantsko poslovanje. Cilji transatlantskega poslovnega dialoga so vzpostavitev območja transatlantskega trga brez ovir in čimbolj prosto izmenjavo dobrin, storitev in kapitala. TABD se zavzema tudi za globalizacijo svetovne trgovine, kot sredstva za višanje standarda vseh držav sveta. Le to bo namreč omogočalo nadaljnjo trgovinsko liberalizacijo in blaginjo na globalni ravni ter stimuliralo inovacije, investicije, ekonomsko rast in nastanek novih delovnih mest. Za uresničitev ciljev vzpostavitve transatlantskega trga brez ovir izpostavljajo pet ključnih področij, na katera se morajo osredotočiti politiki z obeh strani Atlantika. Ta področja so:

• Izboljševanje sodelovanja nadzornih organov z namenom pospeševanja gospodarske rasti,

• Povečevanje varnosti z namenom krepitve poslovnega sodelovanja, • Boj proti ponarejanju, piratstvu in zaščita intelektualne lastnine, • Liberalizacija transatlantskih kapitalskih trgov, • Zavezanost k sklenitvi pogajanj WTO v okviru razvojne perspektive iz Dohe.

Udeleženci TABD so kot ključno izpostavili reformo nadzorstvenih institucij. Kajti razlike v pravilih in regulaciji trga so ključne ovire v doseganju bolj proste medsebojne trgovine. Usklajevanje organov naj bi potekalo v okviru pravkar ustanovljenega Regulatory Cooperation Forum (RCF). Največja pridobitev naj bi bilo sodelovanje na ravni nastajanja predpisov in opozarjanja na morebitne zakonske razlike, ki vodijo do medsebojnih trgovinskih sporov. Na področju povečevanja varnosti so predlagali nekaj praktičnih ukrepov, ki bi pospešili medsebojno trgovino. Tako naj bi pregledali in reformirali obstoječe vizumske režime, vzpostavili t.i. zeleni tir za prevoznike iz obeh partnerjev, ki bodo izpolnjevali varnostna merila, poskušali bolje uporabiti obstoječo tehnologijo, itd. Na področju liberalizacije kapitalskih trgov TABD zagovarja odprte in stabilne kapitalske trge. Želijo si tudi dvig zaupanja v finančna poročila, ki naj bi se do leta 2007 na ključnih področjih uskladila med EU in ZDA. Zelo so zavezani tudi nadaljevanju in sklenitvi pogajanj DDA v okviru WTO.

14 povzeto po TABD, 2006

25

3. 2. 2 Transatlantic Economic Partnership15

Na rednem letnem vrhunskem sestanku v Londonu leta 1998 so takratni voditelji sprejeli skupno izjavo imenovano Transatlatic Economic Partnership ali skrajšano TEP. V njej so identificirali vrsto elementov in iniciativ za intenziviranje in razširitev multilateralnega in bilateralnega sodelovanja in skupnih akcij na področju trgovine in investicij. Dokument je prinesel načrt z identifikacijo področij za skupne akcije z časovnim načrtom uresničitve. Načrt je bil sprejet po intenzivnih pogajanjih in posvetovanjih med ameriško administracijo in evropsko komisijo. Prav tako kot leta 1995 so se zavezali, da bodo realizirali načrt z skupnimi akcijami oziroma s trgovinskimi pogajanji. Prav tako kot leta 1995 so se tudi takrat zavezali, da bodo poskušali v smislu gradnje zaupanja med območjema razrešiti aktualne trgovinske spore. V okviru multilateralnih akcij, ki jih zadeva sporazum, so si zadali skupne priprave in usklajevanja pred takrat aktualnimi pogajanji v okviru WTO. Sprejeli so akcijski načrt sestankov in tem, pri katerih bodo primerjali medsebojna stališča in pospešiti pogajanja v okviru tem, ki se bodo zdele ključne za ohranjanje kredibilnosti WTO, vse z namenom utrditve mednarodne trgovinskega sistema. Prav tako so se zavezali, da bodo preučili možnosti, da v pogajanja in razgovore vključijo tudi druge zainteresirane trgovinske partnerje. Opredelili so tudi teme dialoga, in sicer:

• načini in principi pogajanj v okviru WTO, • reševanje sporov, • transparentnost operacij WTO, • izvedba sprejetih dogovorov, • storitve, • kmetijstvo, • omogočanje lažjega trgovanja, • carine za industrijske izdelke, • intelektualna lastnina, • investicije, • konkurenčna politika, • javna naročila, • trgovina in okolje, • pristop novih članic, • države v razvoju, • temeljni delavski standardi, • pregled tem s področja korupcije in vladavine prava, • pregled napredka po končanih pogajanjih.

Teme se precej pokrivajo s temami iz prejšnjega sporazuma NTA, dodali pa so tudi nekaj novih. Zanimivo za analizo je, da so se pred pogajanji v WTO skupno medsebojno pogajali in predstavili stališča, ter s tem pridobili konkurenčno prednost na dejanskih pogajanjih v WTO, saj so medsebojno poznali stališča in jih tudi lahko

15 povzeto po EC, 2006l

26

do določene mere uskladili. Takšno strateško sodelovanje danes pri zastoju pogajanj v okviru WTO pogrešamo. Na področju bilateralnih zadev so določili ključne točke pogajanj in sodelovanja:

• tehnične ovire pri trgovini z dobrinami, • storitve, • javna naročila, • intelektualne pravice, • kmetijstvo, varnost hrane, zdravje rastlin in živali ter biotehnologija, • okolje, • delovna sila, • potrošniki, • konkurenčna politika, • elektronsko trgovanje.

Tehničnim oviram pri trgovanju so ponovna dali največji pomen in tudi podrobneje določili cilje, ki jih želijo na tem področju doseči na štirih podpodročjih:

• sodelovanje nadzorstvenih institucij, • vzajemno priznavanje tehničnih standardov, • poenotenje standardov in zahtev nadzorstvenih institucij, • varnost izdelkov za široko potrošnjo.

Glede sodelovanja nadzorstvenih institucij so se dogovorili za izboljšanje medsebojnega dialoga in bolj efektivnega dostopa do postopkov javnih organov v privatnih zadevah, ter do vladnih uslužbencev obeh strani. V postopke so povabili tako javnost kot civilne organizacije, kot je TABD. Odločili so se za analizo dosedanjega sodelovanja in druge akcije, ki naj bi pospešile medsebojno sodelovanje. Velik napredek je bil narejen na področju vzajemnega priznavanja standardov, saj so vzpostavili okvirje, katerih so kasneje sprejeli kar nekaj t.i. MRA dogovorov, ki jih bomo preučili v naslednjem podpoglavju. Namen je bil odstranjevanje ali zniževanje obstoječih tehničnih ovir, ki so posledica drugačnih tehničnih zahtev na posameznih trgih ob hkratni nezmanjšani zaščiti varnosti porabnikov, ljudi in okolja. Ti dogovori se sklepajo po sektorjih, zato so si zadali identifikacijo sektorjev, v katerih bi bili dogovori lažje sprejeti in v katerih podjetja z obeh strani kažejo velik interes za dogovor. V sektorjih, kjer ni interesa za takšne sporazume pa naj bi preučili možnosti drugih sporazumov, ki bi prispevali k nižanju tehničnih ovir v trgovanju. Zavzeli so se tudi za poenotenje nacionalnih standardov v skladu s sprejetimi mednarodnimi obvezami o poenotenju globalnih standardov in preučiti možnosti o tesnejšem sodelovanju mednarodnih, regionalnih in nacionalnih standardizacijskih organov. Več pozornosti so namenili še storitvam in odpravljanju obstoječih trgovinskih ovir v trgovini s storitvami s pomočjo MRA sporazumov, postopkom javnega naročanja, kjer so si zadali odpravo obojestranskih sankcij in omogočanje enakovrednega dostopa do elektronskih razpisnih sistemov, ter čim širša uporaba le teh na vladni ravni. Tudi področje intelektualne lastnine in kmetijstva je bilo podrobneje analizirano, medtem ko ostalim točkam ni bila namenjena večja pozornost.

27

3. 2. 3 MRA in ostalo sodelovanje Prvi ,,Mutual Recognition Agreement'' oziroma MRA med ZDA in EU je bil sprejet leta 1997 in je vključeval sektorje telekomunikacij, elektromagnetne kompatibilnosti, električne varnosti, rekreacijskih vozil, proizvodnjo farmacevtskih dobrin in medicinske pripomočke. Ta sporazum je bil generalni MRA sporazum in na njem bodo temeljili vsi naslednji sporazumi. Redna vrhunska srečanja EU in ZDA imata organizirata redna vrhunska srečanja, t..i. summite dvakrat letno, po enkrat v ZDA in enkrat v EU. Na teh sestankih se sestanejo ameriški predsednik, predsednik evropske komisije in sveta ter drugi, ter razpravljajo o aktualnih dogodkih in razmerah. Sprejemajo tudi deklaracije in sporazume. Tako so bili vsi našteti sporazumi podpisani na srečanjih te vrste, večinoma v Evropi (povzeto po EC 2006e).

3. 3 Odnosi v okviru WTO Svetovna trgovinska organizacija oziroma World Trade Organisation (WTO) je ključna mednarodna institucija, ki ureja pravila mednarodnega trgovanja. Ustanovljena je bila kot naslednica sporazuma GATT po urugvajskem krogu pogajanj. Je globalna organizacija in vključuje skoraj 150 držav članic, ter tudi več kot 30 držav opazovalk, ter tako pokriva praktično vse države sveta. Od večjih gospodarskih sil trenutno edino Rusija ostaja zunaj članstva v WTO, vendar o tem potekajo intenzivna pogajanja. Za namen našega dela je WTO ključna mednarodna organizacija, v kateri sodelujeta EU in ZDA v multilateralnem okviru. ZDA in države članice EU, ki jih zastopa evropska komisija, sta najpomembnejša akterja v organizaciji. Predstavljata večino razvitih držav sveta in ustvarita velik odstotek svetovne trgovine. Tako je njun pogled na aktualne teme in pristop k pogajanjem zelo pomemben za celotno globalno trgovino. V tem okviru sta se tudi z različnimi sporazumi sporazumela, da si bosta o pogajanjih izmenjevali mnenja in sodelovali že pred samimi pogajanji in podobno. Svetovna trgovinska organizacija je bila zamišljena že po drugi svetovni vojni, vendar takratna politična situacija ni omogočala njenega nastanka. Tako je bil do leta 1995 v veljavi sporazum GATT (General Agreement on Tariffs and Trade), ki je urejal področje mednarodne trgovine. V letih obstoja se je stopnja liberalizacije poviševala s pogajanji v t. i. krogih. Tako smo bili priča več krogom liberalizacije svetovne trgovine in z zadnjim krogom pogajanj v okviru GATT, to je bil urugvajski krog, je nastala WTO. Urugvajski krog je močno spremenil razmerja v svetovni trgovini in prinesel nova področja, ki so bila predmet zavez držav članic. V okviru WTO trenutno poteka nov krog pogajanj o liberalizaciji svetovne trgovine, ki bo podrobneje predstavljen v nadaljevanju.

28

3. 3. 1 Pogajanja v okviru DDA Svetovna trgovinska organizacija je prevzela veliko značilnosti prejšnjega ,,začasnega'' sporazuma GATT. Tako tudi tukaj potekajo pogajanja o nadaljnji liberalizaciji svetovne trgovine v t.i. krogih. Trenutno smo sredi pogajanj v okviru razvojnega kroga iz Dohe, prestolnice Katarja, kjer so leta 2001 začeli pogajanja o novem krogu liberalizacije svetovne trgovine. Za pogajanja se uporablja izraz Doha Development Agenda ali krajše DDA. Pogajanja ne potekajo najbolje in so že večkrat zastala in jih nekako ni mogoče spraviti iz mrtve točke. Tako je bila brez pravih sklepov končana ministrska konferenca v Cancunu 2003, kjer je prišlo do spora predvsem pri kmetijstvu in Hong Kongu 2005 (povzeto po Finance 2005). Tako so pogajalci že prekoračili prvi rok za dokončanje pogajanj 1. januarja 2005. Trenutno je postavljen nov rok za dokončanje pogajanj do konca leta 2006, vendar ključnega preboja še ni bilo, kljub kar nekaj vrhunskim zasedanjem v letu 2006, kot npr zasedanje G-8 v Moskvi, redno letno vrhunsko srečanje EU in ZDA na Dunaju ipd., kjer so ključni akterji vseskozi zatrjevali predanost ciljem DDA, toda brez konkretnih predlogov za razrešitev t.i. deadlocka v katerem so se znašle pogajajoče strani. Bistven razkol je nastal med bogatimi in revnimi državami. Namen razvojnega kroga iz Dohe naj bi bil uravnotežen razvoj in porazdeljene koristi iz mednarodne trgovine med vse države članice. Predvsem naj bi bil poudarek na najmanj razvitih in v mednarodne tokove najmanj vpetih državah, ki bi jim nov krog omogočil hitrejši razvoj in odpravo revščine ter drugih težav. To naj bi jim omogočil že prejšnji, urugvajski krog, vendar v praksi nato ni bilo tako (povzeto po Stiglitz 2005). Razvite države pa na drugi strani potrebujejo nove in bolj odprte trge za svoje izdelke in storitve ter nov razmah svetovne trgovine, da omogočijo svojim nacionalnim gospodarstvom višjo gospodarsko rast, kot jo realizirajo trenutno. Razvite države dajejo poudarek liberalizaciji storitev in zaščiti intelektualne lastnine, medtem ko si manj razvite želijo dostop na razvite trge predvsem v kmetijstvu. Tako je jedro spora postalo prav kmetijstvo in ogromne subvencije predvsem ZDA in EU svojim kmetijskim sektorjem, ki s tem popolnoma deformirata konkurenco na kmetijskih trgih. Pogajanja o liberalizaciji svetovne trgovine se tako zdaj vrtijo okrog vprašanja o kmetijstvu, ki prav gotovo ne bi smelo biti glavna tema razvojnih pogajanj. Vendar je temu tako in težko je enostransko določiti krivca z takšno stanje. Velik delež krivde prispevajo razvite države, predvsem EU in ZDA, ki svojih kmetijskih politik v zadnjem desetletju od vzpostavitve WTO nista ustrezno korigirali, da bi sektor bil pripravljen na manjšo stopnjo zaščite in večjo konkurenčnost. Po drugi strani pa prispevata premalo k odpravljanju globalnih težav, kot so lakota, revščina, ipd. Seveda pa imata pravico varovati lastne interese, vendar je težko prepričevati države v razvoju, da bo liberalizacija storitev in bančnega sektorja ter večja zaščita avtorskih pravic, za kar se zavzemajo razviti, veliko pripomoglo k višanju njihovega standarda, saj si kot kompenzacijo za dostop na lastne trge želijo dostop na trg kmetijskih izdelkov razvitih držav. ZDA in EU sta v okviru WTO na isti strani, imata sorodne cilje, kljub temu pa ne delujeta usklajeno. Predvsem ZDA velikokrat delujejo unilateralno, kar zmanjšuje pogajalsko moč obeh partnerjev.

29

3. 3. 2 Reševanje sporov16

Reševanje sporov je ključni mehanizem WTO. Omogoča vsem državam članicam varstvo, da bodo sprejeti sporazumi spoštovani v praksi. Ne ustvarja novih obveznosti, temveč le zagotavlja izvrševanje že sprejetih obveznosti v okviru organizacije (povzeto po EC 2006m). Zamisel mehanizma za reševanje sporov je zagotavljanje jasnih pravil igre in jasnih pravil v primeru kršitve sporazumov. Obstaja več stopenj reševanja sporov. Državi se lahko sami dogovorita za rešitev spora, ali pa se spor obravnava pred posebnimi odbori organizacije. Odločitev odbora je obvezujoča in če država članica ne spoštuje predlogov in uskladi svojih politik z okvirom WTO, lahko prizadeta stran sprejme kompenzacije ali sankcije proti državi, ki krši sporazum, vendar največ v višini povzročene škode. Največkrat gre za začasno zvišanje carinskih stopenj in podobne ukrepe (povzeto po EC 2006m). Sistem je do zdaj deloval dobro v reševanju pomembnih sporov in pri izogibanju trgovinskim vojnam. Tako EU meni, da sistem deluje dobro in je pomagal k resničnemu odpiranju trgov. V primerjavi z nekaterimi drugimi mehanizmi reševanja sporov, kot npr. v medsebojnih pogodbah EU in ZDA, je sitem zelo učinkovit in hiter. Zagotavlja zaščito šibkejšim državam pred unilateralnimi dejanji ekonomsko močnejših držav (povzeto po EC 2006m). Tako so trgovinski spori so pomemben del odnosov med EU in ZDA. Obe strani delita namreč mnenje, da sta ključni svetovni sili. Strani imata na voljo za reševanje sporov forume v okviru sporazuma NTA in drugih sporazumov, vendar v zvezi s temi sporazumi večinoma poteka usklajevanje nadzornih institucij in preprečevanje prihodnjih sporov z usklajevanjem novo sprejete zakonodaje. Večina sporov konča v okviru WTO, saj nobena stran praviloma ni pripravljena popustiti v primeru izvajanja nepravične trgovinske prakse. EU ima sicer uradno politiko, da poskuša izkoristiti vsa ostala sredstva za reševanje sporov, preden pride do obravnave v WTO. V okviru pogajanj DDA potekajo tudi pogajanja o nadaljnjem izboljševanju sistema, kjer so cilji še večja jasnost, odprtost sistema in izboljšanje možnosti za države v razvoju za sodelovanje v sistemu. Prav tako želijo odpraviti nekatere možnosti za manipuliranje v sistemu, ko npr. ZDA nadaljujejo spor vedoč, da kršijo pravila, da s tem omogočijo favoriziran položaj lastnih podjetij še za nekaj mesecev ali dlje, kolikor traja preiskava (npr v primeru carin na jeklo). Kljub vsej medijski in politični pozornosti, ki je namenjena sporom v med EU in ZDA v WTO, pa trgovinski spori vplivajo le na okoli 2% medsebojne menjave in tako nimajo tako velika ekonomskega vplival, kot bi mogoče lahko napačno predvidevali. Mečejo pa seveda slabo luč na odnose med EU in ZDA, zato aktivno sodelujejo pri spremembah zakonodaje in iščejo morebitne kritične točke in jih odpravljajo, preden pride do sporov, ko je obojim ob medijskem pritisku nato skoraj nemogoče popustiti.

16 povzeto po EC 2006m

30

3.4 Prihodnost SZTP do ZDA ZDA in EU imata dolgo tradicijo uspešnega gospodarskega in političnega sodelovanja. V prihodnosti bo potrebno graditi na tej osnovi in predvsem delati na strateških področjih sodelovanja. Pomembnost transatlantskega zavezništva namreč danes za mlajše generacije ni tako samoumevna, kot je bila v času hladne vojne. Razmerja med ZDA in EU se morajo prilagoditi novim razmeram v svetu. Tako bi morali obe strani spet stopiti skupaj pri ključnih zadevah globalnega interesa v okvirih WTO in drugih organizacij. Nekatere države v razvoju, predvsem Kitajska in Indija namreč dosegajo zelo visoko gospodarsko rast in priča smo naraščanju njihove gospodarske in politične moči v svetu. Konkurenca je dobrodošla, vendar bi pričakovali, da bosta EU in ZDA skupno odgovorili na izzive globalnega sveta. Vendar se, gledano v celoti, zadeve po ohladitvi medsebojnih odnosov po ameriškem samovoljnem napadu na Irak umirjajo. Ekonomska realnost je obe strani prisilila v popuščanje in sodelovanje drug z drugim. Gospodarstva namreč potrebujejo spodbudo da zadržijo oziroma izboljšajo trenutno ne previsoke stopnje rasti. Največja težava na ameriški strani gledano z evropske perspektive je občasni in pretirani unilaterizem in zaščita lastnega gospodarstva tudi z nedovoljenimi sredstvi, da bi dosegli svoje politične in ekonomske cilje. Na evropski strani pa je največja težava pomanjkanje strategije in vizije, kam EU sploh želi in kako želi delovati po zamrznitvi ratifikacij evropske ustave. To namreč onemogoča komisiji, da bi lahko vodila strateško politiko EU. Tekoče zadeve se lahko rešujejo, vendar se pri strateških na vsakokratnih summitih znajdejo drugi predsedniki vlad, iz drugih držav in drugega političnega prepričanja, ki so kot predsedujoči svetu EU v tistem trenutku odgovorni za strateške odločitve, ki se ponavadi nato ne zgodijo. Po drugi strani pa ima vsakokratna ameriška administracija polna pooblastila. Po več kot desetih letih obstoja je čas tudi za revizijo NTA, glavnega sporazuma v okviru katerega je formalizirano partnerstvo EU in ZDA. Ocene analitikov so pri analizah dokaj enotne. Vsi trdijo, da sporazum ni izpolnil vseh pričakovanj ob podpisu, a hkrati si želijo nadaljnji obstoj modela, ki je prinesel določene rezultate. Podpisovanje novih sporazumov, ki bi jih strani podpisali s figo v žepu, namreč nima nekih oprijemljivih učinkov za medsebojno sodelovanje. Večina analitikov se tudi strinja, da bi se strani morali bolj truditi za dosledno uresničevanje že podpisanih sporazumov. Na multilateralnem nivoju bosta morali strani, če želita zadržati vlogo vlečnih konj liberalizacije in odpiranja trgov, pritegniti tudi ostale države k sodelovanju in jim omogočiti tudi primerne koristi od mednarodne trgovine. V nasprotnem primeru smo lahko priča tudi morebitnemu zapiranju trgov in pretiranemu povečevanje pomena regionalnih sporazumov v svetovni trgovini. Na splošno pa lahko pričakujemo medsebojne odnose približno v okvirjih, kot smo jim priča trenutno, in ponavljanje vzorcev obnašanja z obeh strani. Tako občasnega ameriškega unilaterizma, kot evropske neodločenosti in pomanjkanja strateškega pristopa. Občasni trgovinski spori pa bodo prav tako najverjetneje ostali stalnica medsebojnega razmerja.

31

4 EKONOMSKI ODNOSI S KANADO Kanada je druga največja država sveta, za Rusijo, s površino 9 958 000 km2, kar pomeni da je malo večja od ZDA in skoraj trikrat večja od EU. Je država ogromnih razdalj in bogata z naravnimi viri. Za tako veliko državo ima zelo malo prebivalcev, ki jih je 32,2 milijona. Je zelo neposeljena država, kjer kar 90% prebivalstva živi na ozkem, 160 kilometrskem pasu ob ameriški meji. Največja mesta so locirana ob meji z ZDA. Ottawa je prestolnica države, večja mesta pa so še Vancouver, Calgary, Quebec, Edmonton itd (povzeto po CIA, 2006a). Kanada spada med najrazvitejše države sveta in je močno vpeta v transatlantske povezave, kot primer je članica NATO17 in skupine G-7, ki je nekakšen neformalen klub najpomembnejših držav sveta. Kanadski BDP v letu 2005 je po oceni IMF znašal 908 milijard € , kar znese 28.185 € na prebivalca. Delež izvoza v BDP ju je znašal 31,7%, kar Kanado uvršča med srednje odprta gospodarstva. Realni BDP je v zadnjih letih dokaj enakomerno rasel, in sicer s 3,1% v letu 2002, 2,0% v letu 2003, 2,9% v letu 2004 in 2,9% v letu 2005. Kanadi je ob tem uspelo zadržati nizko stopnjo inflacije, ki je znašala med 1,8 in 2,7% (povzeto po EC, 2006i). Kanada, kot visoko tehnološka država, z visokim BDP, ima podoben ekonomski sistem ameriškemu. Tržno orientirano gospodarstvo, vzorci proizvodnje in visok življenjski standard so vzporednice med Kanado in ZDA. Po drugi svetovni vojni je Kanada doživela hiter razvoj industrije, premogovništva in storitev, ki je spremenil državo iz večinoma kmetijske v industrijsko in urbano družbo. Kanada ima danes uspešno, odprto, srednje veliko in storitveno naravnano gospodarstvo. Poseben pospešek razvoju sta pomenila prosto trgovinska sporazuma z ZDA iz leta 1989 in NAFTA18 iz leta 1994, ki je vključeval še Mehiko. Sporazuma sta vzpostavila največje prosto trgovinsko območje na svetu in povzročila veliko integracijo kanadskega in ameriškega gospodarstva (povzeto po CIA 2006a). Tako imajo ZDA ključno vlogo v kanadski zunanji trgovini, čeprav se njihov delež že od leta 2000 konstantno znižuje. Toda še vedno so v letu 2005 ZDA predstavljale približno 74% Kanadske skupne zunanje trgovine. Zniževanje deleža ZDA v kanadski zunanji trgovini je tudi posledica zavez vlade, da želi zmanjšati odvisnost od izvoza na ameriški trg in bolj razpršiti svoje izvozne trge. Trenutna velika odvisnost od izvoza v ZDA je predvsem posledica geografske lege in prej omenjenega prosto trgovinskega sporazuma med ZDA in Kanado iz leta 1989 in kasneje sprejetega NAFTA. Prav tako ima Kanada sprejete prosto trgovinske sporazume s Čilom, Izraelom in Kostariko, pogaja pa se še z drugimi centralnoameriškimi državami (Salvador, Gvatemala, Honduras, Nikaragva) ter Korejo in Singapurjem (povzeto po EC, 2006a). Ključne gospodarske panoge predstavljajo sektorji transportne opreme, kemije, predelanih in nepredelanih mineralov, hrane, lesa in papirnih izdelkov, ribjih izdelkov ter proizvodnja nafte in zemeljskega plina. Ključni kmetijski proizvodi so pšenica, ječmen, tobak, sadje, zelenjava, mlečni izdelki, gozdne rastline, ribe. Sestava kanadskega gospodarstva po sektorjih je ocenjena v letu 2005 na 2,2% delež

17 North Atlantic Treaty Organisation 18 Northern Atlantic Free Trade Agreement

32

kmetijstva, 29,4% delež industrije in 68,4% delež storitev. Razmeroma velik delež industrije je zelo produktiven saj zaposluje le 19% delovne sile, medtem ko storitve zaposlujejo 75% delovne sile (povzeto po CIA, 2006a). Kanada ima z danimi naravnimi viri, izobraženo delovno silo in modernim kapitalističnim pristopom dobre ekonomske obete tudi v prihodnosti. Zelo konservativna in natančna proračunska politika je poskrbela za nepretrgano obdobje uravnoteženih proračunov od leta 1997. Javna razprava pa se v tem trenutku v Kanadi vrti predvsem okrog obvladovanja naraščajočih stroškov javnega zdravstvenega sistema, ki lahko ogrozijo uravnoteženost proračunov. V Kanadi je namreč zdravstveni sistem javen. To je nasprotje z ZDA, kjer je večinoma privaten. Kanada ima torej kar nekaj značilnosti evropskih držav in se srečuje s podobnimi težavami kot praviloma vse razvite države (povzeto po CIA, 2006a). Zunanjetrgovinski odnosi V zunanji trgovini je Kanada peta največja svetovna trgovinska sila, takoj za EU, ZDA, Japonsko in Kitajsko. Levji delež njene zunanje trgovine pa je omejen na ZDA. Medsebojna trgovina med ZDA in Kanado je bila celo nekaj večja kot medsebojna trgovina med EU in ZDA. V zunanji trgovini realizira Kanada tudi trgovinski presežek, ki je v največji meri posledica presežka v trgovini z ZDA, saj ima Kanada z drugimi pomembnejšimi trgovinskimi partnerji v trgovini primanjkljaj, tako kot npr. z EU in Kitajsko (povzeto po EC, 2006a). V izvozu, ki predstavlja slabo tretjino kanadskega BDP, so glavni trgovinski partner ZDA, ki pomenijo več kot 85% kanadskega izvoza. Sledi EU z malo nad 5% in Japonska z 2%. Kanada je največji tuji dobavitelj ZDA na področju energije, kjer izvažajo nafto, zemeljski plin, uran in električno energijo (povzeto po CIA, 2006a). Kanadski izvoz se vrednostno v evrih rahlo zmanjšuje in je leta 2000 znašal skoraj 300 milijard €, leta 2002 266 milijard € in leta 2004 še 253 milijard € (povzeto po EC, 2006i). Izvozni izdelki so motorna vozila in deli, industrijski stroji, letala, telekomunikacijska oprema, kemijski proizvodi, plastične mase, umetna gnojila, lesna masa, surova nafta, zemeljski plin, električna energija, aluminij, (povzeto po CIA, 2006a)… Ključni uvozni partnerji so ZDA z 57,5% deležem, sledijo EU z 12%, Kitajska z 7,4% in Mehika z 3,8%. Vrednostno se tudi uvoz v evrih v zadnjih letih znižuje in je tako leta 2000 znašal 281 milijard €, v letu 2002 255 milijard €, v letu 2004 pa 238 milijard € (povzeto po EC, 2006i). Uvozni izdelki so predvsem težko orodje in oprema, motorna vozila in deli za vozila, surova nafta, kemični izdelki, električna energija, potrošniške dobrine (povzeto po CIA, 2006a). Gledano v celoti ima Kanada trgovinski presežek, ki je dokaj konstanten. V letu 2000 je tako znašal 16,6 milijard €, v letu 2002 11,1 milijard €, v letu 2004 pa 15,5 milijard €. Je pa ta presežek zelo neenakomerno porazdeljen, saj ima Kanada v zunanji trgovini presežek edino z ZDA, toda le ta je tako velik, da preseže primanjkljaj z ostalimi trgovskimi partnerji, kot npr. EU in Kitajsko ter Mehiko, s katerimi ima Kanada znatne primanjkljaje. Primanjkljaj v trgovini z EU je tako v letu 2005 znašal približno 6,5 milijard € (povzeto po EC, 2006i in CIA, 2006a).

33

4. 1 Splošen pregled ekonomskih odnosov z EU Kanada je pomemben trgovinski partner EU, tako v smislu trgovine, kot v smislu trgovinske politike, saj si strani delita zavezanost k močnemu, odprtemu in s pravili reguliranemu multilateralnemu trgovinskemu sistemu. EU je kanadski drugi najpomembnejši trgovski partner, Kanada pa je deveti najpomembnejši EU partner. Na področju uvoza v EU je Kanada šestnajsti najpomembnejši trgovinski partner EU, pri izvozu pa deveti, kar jo skupno uvršča na deveto mesto med trgovinskimi partnerji EU. Še posebej na področju investicij so bilateralni odnosi na visokem nivoju, tako je EU drugi največji investitor v Kanadi, medtem ko je Kanada četrti največji investitor v EU (povzeto po EC, 2006a). Kanada in EU imata dolgo zgodovino uspešnega ekonomskega sodelovanja. Prav tako pa si delita podoben pogled na svetovno trgovino, predvsem v okviru WTO in tudi zavezo k trajnostnemu razvoju. Kljub relativno majhni ekonomiji, Kanada čvrsto drži položaj med desetimi največjimi trgovinskimi partnerji EU. V letu 2005 je bila tako deveti trgovinski partner EU z 1,8% deležem evropske zunanje trgovine. Kanada realizira pomemben trgovinski primanjkljaj v trgovanju z EU. Trenutno znaša primanjkljaj preko 6,5 milijard € v letu 2005. Uvoz iz EU je v letu 2005 predstavljal preko 12% kanadskega uvoza in približno 5% kanadskega izvoza je bilo namenjenega v EU. Obratno je Kanada prispevala 1,5% uvoza v EU v letu 2005 in predstavljala ciljni trg za 2,2% izvoza EU (povzeto po EC, 2006a). V številkah je tako EU v Kanado izvozil za 22,3 milijarde € izdelkov v letu 2001, v letu 2003 21,5 milijarde €, ter v letu 2005 23,7 milijarde € izdelkov. Izvoz EU v Kanado je torej konstanten in se ne povečuje pretirano. Uvoz iz Kanade pa je znašal v letu 2001 18,5 milijarde €, v letu 2003 15,8 milijarde €, v letu 2005 pa 17,2 milijarde €. Kanadski izvoz v EU je bil malenkost bolj spremenljiv, zato je bil spremenljiv tudi kanadski primanjkljaj v zunanji trgovini z EU, ki je v letu 2001 znašal 3,1 milijarde €, v letu 2003 5,7 milijarde €, ter v letu 2005 že omenjenih 6,5 milijarde € (povzeto po EC, 2006i). V trgovini s storitvami je razmerje bolj uravnoteženo. Tako je izvoz storitev iz EU v Kanado v letu 2003 znašal 7,1 milijarde €, v letu 2004 pa 7,9 milijarde €. Uvoz storitev iz Kanade pa je znašal v letu 2003 6,5 milijarde € v letu 2004 pa 7,1 milijarde €. Tako je skupni presežek v trgovini s storitvami za EU znašal v letu 2003 0,5 milijarde €, v letu pa 0,9 milijarde €. Kanada ima trenutno s temi podatki tako 2,4% delež v trgovini s storitvami EU (povzeto po EC, 2006i). Medsebojna trgovina je zaznamovana predvsem z izmenjavo izdelkov z visoko dodano vrednostjo. Več kot 58% evropskega uvoza iz Kanada v letu 2005 so predstavljali industrijski izdelki, kot npr. stroji in transportna oprema (30,6%) ali kemični izdelki (9,2%). Toda pomembna je tudi kmetijska menjava, saj so kmetijski izdelki prispevali 10% kanadskega izvoza v EU v letu 2005 (povzeto po EC, 2006a). Pri tem je potrebno omeniti, da je medsebojna trgovina z kmetijskimi izdelki praktično uravnotežena in je znašala v letu 2005 1,806 milijarde € v obe strani. V skupinah nekmetijskih nepredelanih surovih materialov in pisarniške ter telekomunikacijske opreme pa ima Kanada presežek v trgovini z EU, sicer v višini 898 milijonov € in 765 milijonov € v letu 2005. Na ostalih blagovnih skupinah, predvsem orodja, transportna oprema, kemijski proizvodi pa ima Kanada velik

34

primanjkljaj v trgovini z EU. Ta znaša v omenjenih treh skupinah, v vsaki posamezno preko 2 milijardi € (celo 2,7 milijardi v skupini kemijskih izdelkov), kar pomeni da praktično celoten trgovinski primanjkljaj Kanada v trgovini z EU realizira v omenjenih treh blagovnih skupinah (povzeto po EC, 2006i). Kanadski primanjkljaj v trgovini z EU je torej omejen le na trgovino z izdelki v določenih blagovnih skupinah (predvsem orodja, transportna oprema in kemijski izdelki), kjer Kanada sama nima kapacitet za enakovredno trgovino. Razmerja v trgovini s kmetijskimi izdelki in storitvami so praktično uravnotežena. Oboje je pomembno, saj je kmetijstvo zelo občutljiva narodnogospodarska panoga, storitve pa najpomembnejša panoga današnjih razvitih gospodarstev. Primanjkljaj je torej omejen le na industrijske izdelke, kar daje medsebojni trgovini in primanjkljaju, ki ga ima Kanada v trgovini z EU drugačno sliko. Razmerja med partnerjema so na večini področij uravnotežena, zato imamo tudi neproblematične medsebojne politične odnose in uspešno sodelovanje, ki ima za plod večje število medsebojnih sporazumov in dogovorov kot z primerljivim ameriškim gospodarstvom. Na področju investicij je EU drugi največji investitor v Kanadi, za ZDA, medtem ko je Kanada četrti investitor v EU, za ZDA, Švico in Japonsko. Medsebojne investicije predstavljajo trikratnik medsebojne trgovine z dobrinami in storitvami in redno naraščajo. Zunanje naložbe EU v Kanado predstavljajo 4,4% vseh evropskih zunanjih naložb, medtem ko naložbe Kanade v EU predstavljajo 6,2% vseh Kanadskih zunanjih naložb (povzeto po EC, 2006a). Kanada je tako v letu 2002 v EU vložila 4 milijarde €, nasprotno pa je EU v Kanado vložil 1,4 milijarde, kar je prineslo negativno bilanco za EU v višini 2,6 milijarde €. V letu 2003 so bili kapitalski tokovi iz Kanade v EU kar 12 milijard €, v nasprotno smer pa 5,9 milijarde €. Primanjkljaj EU je znašal 6,3 milijarde €. V letu 2004 so bile investicije Kanade v EU negativne in sicer je nazaj v Kanado odteklo 4,1 milijarde €, ob evropskem investiranju v Kanado v višini 1,4 milijarde € je to prineslo presežek EU v višini 5,5 milijarde €. Vrednost deležev EU v kanadskem gospodarstvu in obratno je ob teh gibanjih ostajal precej konstanten. Tako so imela evropska podjetja v kanadskem gospodarstvu za 83 milijard € deležev v letu 2002, kanadska pa v istem letu v evropskih 73,8 milijard €. Evropski delež v kanadskih podjetjih je nato ostajal konstanten in je leta 2004 znašal ocenjeno na 84,2 milijarde €, medtem ko je kanadski delež v evropskih podjetjih padel na 60,9 milijarde €.

35

4. 2 Sporazumi med EU in Kanado Trgovinsko in ekonomsko sodelovanje med EU in Kanado je trenutno osnovano na Okvirnem sporazumu o trgovinskem in ekonomskem sodelovanju19 iz leta 1976, kasnejših bilateralnih političnih deklaracijah in bilateralnih sektorskih sporazumih sklenjenih med EU in Kanado. Kanada in EU se trenutno pogajata o Sporazumu o krepitvi trgovine in investicij20. Najpomembnejši politični deklaraciji v tem obdobju sta med Skupni akcijski načrt Kanado in EU21 iz leta 1996, ter evropsko Kanadska trgovinska inciativa22 iz leta 1998 (povzeto po EC, 2006a). Framework Agreement for Commercial and Economic Cooperation Sporazum je bil podpisan leta 1976 in je bil prvi okvirni sporazum takratne Skupnosti o sodelovanju s kakšno industrializirano državo. Odkar je stopil v veljavo, je zagotovil temelje in ogrodje za vodenje in razvoj kanadsko evropskega sodelovanja na raznih področjih, vključujoč trgovino. Posvetovalni mehanizmi vzpostavljeni z okvirnim sporazumom so bili nadalje razviti z Transatlantsko deklaracijo23 iz leta 1990, ki je prav tako potrdila skupne cilje po večanju moči multilateralnega trgovinskega sistema. V deklaraciji so našteli skupne cilje, za katere se bosta strani zavzemali na bilateralni in multilateralni ravni. Nekaj izmed ciljev je npr:

• Podpora demokraciji, vladavini prava in človekovim pravicam, • Varovanje miru in boj za mednarodno varnost, skozi instrumente OZN • Vzdrževanje politik naravnanih na zdravo gospodarsko rast z nizko inflacijo,

visoko stopnjo zaposlenosti, pravičnimi socialnimi razmerami in stabilnim svetovnim finančnim sistemom,

• Podpiranje tržnih načel, zavračanje protekcionizma in zavzemanje za razvoj multilateralnega trgovinskega sistema,

• Pomoč državam v razvoju in tranzicijskim državam. Redna vrhunska srečanja Aktualna in nepredvidena trgovinska vprašanja so tema rednih letnih vrhunskih zasedanj, t.i. EU – Canada summits. Na teh zasedanjih se sestane Skupni sodelovalni komite24, ki vključuje višje uradnike iz kanadske zvezne vlade ter evropske komisije, prav tako pa predstavnike kanadskih provinc in evropskih držav. V okviru podoborov je najpomembnejši pododbor za Trgovino in Investicije, ki se ukvarja posebno s vprašanji medsebojne trgovine in investicij.

19 Framework Agreement for Commercial and Economic Cooperation 20 Trade and Investment Enhancement Agreement 21 Canada – EU Joint Action Plan 22 EU – Canada Trade Initiative; ECTI 23 Transatlantic Declaration 24 Joint Cooperation Comitee

36

EU – Canada Joint Action Plan25

Decembra 1996 sta EU in Kanada sprejeli skupno deklaracijo o medsebojnih odnosih in Skupni akcijski načrt. Načrt vsebuje daljnosežne plane skupnih akcij, pri katerih bodo uporabljali obstoječe okvirje medsebojnega sodelovanja. Plan je sestavljen iz štirih področij in sicer:

• Ekonomski in trgovinski odnosi, • Zunanja politika in varnostna vprašanja, • Nadnacionalna vprašanja in • pospeševanje povezovanja.

Podrobneje si bomo pogledali področje ekonomskih in trgovinskih odnosov. Strani sta si zadali povečanje moči svetovnega trgovinskega sistema v okviru WTO. Posebej sta izpostavili področje javnega naročanja, kjer sta želeli doseči implementacijo sprejetih dogovorov v WTO. Določili sta tudi nova področja pogajanj, ki jih bosta vključili na dnevni red razgovorov v WTO in drugih mednarodnih organizacijah. Področja so:

• Okolje, • Investicije, • Konkurenčna politika, • Delovni standardi.

Zadali sta si tudi odpiranje novih trgov z medsebojnim zniževanjem trgovinskih ovir in tudi globalno v okviru WTO. Posebna pozornost je bila namenjena še področju intelektualne lastnine in standardizacije in tehničnih standardov. Na bilateralni ravni sta si zadali oživitev medsebojnih ekonomskih odnosov, posebej v sodelovanju z ZDA, da bi na trilateralni ravni realizirali načrte o novem transatlantskem tržišču. Praktične naloge, ki bi pripeljale do cilja so bile:

• Reševanje medsebojnih trgovinskih sporov in pospeševanje trgovine, • Skupna študija o načinih pospeševanja trgovine z izdelki in storitvami, • S Področja standardizacije, certificiranja in nadzorstvenih vprašanj, • Konkurenčne politike, • Javnih naročil, • Finančnih storitev, • Intelektualne lastnine, • Carin in posrednega obdavčenja, • Protidumpinške in izravnalne carine, • Ribištvo, • Veterinarske, sanitarne in fitosanitarne zadeve, • Transporta, • Energetike, • Informacijske družbe,informacijske tehnologije in telekomunikacij.

Posebno pozornost so namenili še zaposlovanju in gospodarski rasti, kjer so se odločili, da si bodo prizadevali za ravnotežje med gospodarsko rastjo in nezaposlenostjo. Prav tako so se zavezali k pospeševanju realne gospodarske rasti ob nizki inflaciji,zmanjšanju neravnovesij in svetovni finančni stabilnosti. 25 povzeto po EC, 2006f

37

EU – Canada Trade Initiative Decembra leta 1998 sta se strani dogovorili za pospešen razvoj na področju trgovine, zato sta izločili poglavje o trgovini iz akcijskega načrta in sprejeli trgovinsko iniciativo, z angleško kratico ECTI. Sprejeta je bila z daljnosežnim načrtom, ki je vključeval dialog in posvetovanje o multilateralnih temah, posvetovanje temah v skupnem interesu in sprotnemu javljanju motenj v medsebojni trgovini. V okviru sprejetega akcijskega načrta in trgovinske iniciative so bili sprejeti naslednji sektorski bilateralni sporazumi:

• Sporazum o sodelovanju in medsebojni pomoči carinskih služb (1997), • Sporazum o skupnem priznavanju ocenjevanja ustreznosti (1998) • Veterinarski sporazum (1999), • Sporazum, ki ureja področje konkurenčne politike (1999), • Bilateralni sporazum o trgovini z vinom in alkoholnimi pijačami (2003).

Zlasti pomemben je sporazum, ki ureja področje konkurenčne politike, ki je zasnovan, da bi povečal učinkovitost aktivnosti kanadskih in evropskih organov, ki varujejo konkurenco. To sta kanadski Konkurenčni urad in DG za konkurenco evropske komisije. Sporazum je bil nujen za spoprijemanje z naraščajočim številom primerov, ki jih preučujeta oba urada. Sprejet je bil sistem obveščanja o posameznih primerih, ki so pod drobnogledom posameznega urada in tudi odločitev za redna, polletna srečanja. Trade and Investment Enhancement Agreement26

Trenutno potekajo pogajanja o novem okvirnem sporazumu, ki bo urejal trgovinske in investicijske odnose med EU in Kanado. Sporazum bo gradil na uspešnem in dolgotrajnem sodelovanju partnerjev, ter omogočil uspešno sodelovanje tudi v prihodnosti. Da bi sporazum to omogočil, se strani pogajata o sodelovanju na novih področjih, kot je npr. sodelovanje nadzornih organov obeh strani, omogočanje medsebojnih neposrednih investicij, itd. Pogajanja so se začela v sredini leta 2005 v Bruslju, zajemajo pa najrazličnejša področja, pomembna za nadaljnji razvoj medsebojnih gospodarskih odnosov. Ta področja so npr. sodelovanje nadzornih institucij, storitve, elektronska trgovina, finančne storitve, javna naročila, pospeševanje trgovine, investicije, konkurenčna politika, trajnostni razvoj, varstvo intelektualne lastnine, sodelovanje na znanstvenem in tehnološkem področju, omogočanje trgovine in investicij za mala in srednja podjetja, sodelovanje civilnih družb in reševanje morebitnih medsebojnih sporov. Sporazum naj bi prinesel svežino v medsebojne odnose in še izboljšal že zdaj zgledno sodelovanje.

26 povzeto po EC 2006c

38

3. 3 Prihodnost SZTP do Kanade Na rednem letnem vrhu obeh strani v Ottawi decembra 2001, sta se EU in Kanada sporazumeli, da raziščeta vse načine doseganja skupnih ciljev razvijanja medsebojnih trgovskih odnosov. Temu cilju so bile podrejene raziskave, ki so preučevale obstoječe ovire v medsebojni trgovini z storitvami in izdelki in pri medsebojnih investicijah (povzeto po EC 2006a). Poslovna raziskava o dostopu na kanadski trg je bila zaključena konec leta 2002. Glavna ugotovitev je bila, da je dostop izdelkov iz EU na kanadski trg enostaven in neoviran, razen za omejeno število izdelkov, predvsem iz področja kmetijskih izdelkov in vina ter alkoholnih pijač. Glavna ovira boljšemu dostopu na trge so tako v primerih teh izdelkov različni standardi v Kanadi, kot veljajo v EU. Večinoma ima Kanada strožje predpise za vsebnost nekaterih škodljivih snovi v izdelkih in drugačno klasifikacijo izdelkov kot EU (povzeto po Market Access Database 2006). Velikim podjetjem morebitno prilagajanje ne povzroča težav, si pa evropska podjetja želijo boljši dostop na kanadski trg za manjša in srednja podjetja (SME), ki se pri poskusih dostopa na kanadski trg srečujejo z kar veliko zapleti. Tako npr. ne morejo odpreti računov v Kanadi, saj kanadske banke ne priznavajo izkušenj evropskih bank, imajo težave s pridobivanjem vizumov in podobno. Tako evropska podjetja predlagajo ustanovitev posebne agencije, ki bo pomagala evropskim SME pri dostopu na kanadski trg (povzeto po Market Access Database 2006). Ta segment je zanimiv tudi za Slovenijo, saj imamo tudi pri nas nekaj podjetij, ki bi jih takšni programi lahko zanimali. Na področju investicij so pri raziskavi o tujih neposrednih investicijah, ki je bila zaključena v avgustu 2005, prišli do podobnih zaključkov kot pri trgovini. Medsebojne investicije so na visokem nivoju, čeprav se pojavljajo težave npr. z delovnimi dovoljenji in vizami. Tako mora biti npr. direktor kanadskega podjetja ali kanadski državljan ali pa mora imeti stalno prebivališče v Kanadi. Težave se pojavljajo tudi v nekaterih sektorjih in na pokrajinski ravni, saj kanadske pokrajine same vodijo gospodarske politike na nekaterih področjih, npr. energetika, in niso vezane na bilateralne sporazume med Kanado in EU. Problemi pa so tudi za srednja in mala podjetja, ki težko zberejo vse relevantne informacije, ki jih potrebujejo za odločanje o investicijah v kanadsko gospodarstvo (povzeto po MAIA 2006). Tako so kot prvi predlog predlagali ustanovitev specializirane agencije, ki bi posredovala informacije morebitnim investitorjem. Nadalje se predlaga tudi vezanje kanadskih pokrajin k sporazumom z EU, tako da bi sporazumi veljali v vseh pokrajinah in ne samo nekaterih. Pomembna je tudi harmonizacija in posodobitev sporazumov, da se izognejo dvojnim obdavčitvam. (povzeto po MAIA 2006). EU in Kanada imata na splošno dobre gospodarske odnose in tudi prihodnost je obetavna. Posamezne ovire in težave pri medsebojnem trgovanju in investiranju so hitro identificirane in obe strani tudi aktivno pripomoreta k odpravljanju ovir. V prihodnosti bo potrebno omogočiti medsebojni dostop na trge tudi malim in srednjim podjetjem, s tem še povečati medsebojno sodelovanje in obojestranske koristi od trgovine in investicij (povzeto po EC 2006c).

39

5 POMEN SZTP DO ZDA IN KANADE ZA SLOVENIJO Slovenija je po vstopu v Evropsko Unijo prevzela tudi SZTP EU in se odpovedala samostojnemu zastopanju v trgovinski politiki. Prav tako je prevzela tudi vse sporazume EU s tretjimi državami in se odpovedala vsem svojim trgovinskim sporazumom, sklenjenimi pred vstopom (povzeto po GZS 2006). Tako je zdaj zunanjetrgovinska politika Slovenije del SZTP in evropska komisija zastopa tudi interese Slovenije do tretjih držav. Ključne spremembe, ki so se pojavile s pristopom so vezane predvsem na področje bivše Jugoslavije, ki je za Slovenijo strateškega pomena. Slovenija je imela prosto trgovinske sporazume z nekaterimi državami regije, ki so po vstopu prenehali veljati in Slovenija zdaj opravlja trgovino s temi državami v okviru preferencialnih sporazumov med EU in državami zahodnega Balkana. EU ima s temi državami odnose na različnih ravneh. To je v praksi pomenilo, da je bila prizadeta predvsem slovenska živilska industrija, v kolikor se ni pravočasno prilagodila, saj so carine pri izvozu iz EU v te države višje večinoma le v tem sektorju. Države zahodnega Balkana se namreč z približevanjem Uniji vedno bolj odpirajo in znižujejo carinske stopnje. Koristi, ki jih Slovenija z vstopom v EU na področju zunanje trgovine pridobila so prost dostop na notranji trg Unije (ki je bil večinoma zagotovljen že pred vstopom) in trgovinski in drugi sporazumi o sodelovanju praktično z vsemi državami sveta. Tako tudi z ZDA in Kanado. Da bi lahko analizirali spremembe, ki jih je slovenska zunanja trgovina doživela po vstopu in v razmerju do ZDA in Kanade, bomo predstavili pregled slovenskega izvoza in uvoza v zadnjih letih.

5. 1 Pregled slovenskega izvoza in uvoza v letih 2001 – 2005 Celotni slovenski izvoz in uvoz po letu 2000 bomo predstavili v €, kar omogoča lažjo primerjavo z podatki evropske komisije in daljšo uporabnost podatkov. Slovenski izvoz v letu 2001 je znašal 10,34 milijard €, uvoz pa 11,34 milijard €. V letu 2002 je znašal 10,96 milijard €, uvoz pa 11,57 milijard €. V letu 2003 je znašal izvoz 11,28 milijard €, uvoz pa 12,78 milijard €. V letu 2004 je znašal izvoz 12,23 milijarde €, uvoz pa 14,14 milijarde €. V letu 2005 pa je znašal izvoz 14,39 milijarde €, uvoz pa 15,80 milijarde € (povzeto po SURS 2006). Rast izvoza je bila v letu 2002 5,95%, v letu 2003 2,95%, v letu 2004 13,28% in v letu 2005 12,63% glede na predhodno letu. V povprečju je slovenski izvoz v opazovanem obdobju rasel z 8,7% stopnjo. Slovenija še posebej v zadnjih letih, odkar je polnopravna članica evropske unije, beleži zelo visoko rast izvoza (povzeto po SURS 2006). Uvoz je rasel z podobnim tempom in tako dosegel povprečno 8,7% rast v opazovanem obdobju. Tudi pri uvozu je opazno znatno povečanje in višje stopnje rasti po vstopu Slovenije v unijo (povzeto po SURS 2006).

40

Pokritost izvoza z uvozom je bila v letih od 2001 do 2005 v povprečju skoraj 92% in je bila dokaj konstantna, izstopa edino letu 2002, ko je pokritost znašala skoraj 95%. Primanjkljaj izvoza pred uvozom je vrednostno naraščal, leta 2001 je znašal 997 milijonov €, letu 2004 1.359 milijonov €, leta 2005 pa 1.407 milijonov € (povzeto po SURS 2006). Podatki so predstavljeni tudi na sliki.

Slika 1: Slovenska zunanja trgovina in bilanca v letih 2001 - 2005

-2.000.000 -

2.000.000 4.000.000 6.000.000 8.000.000

10.000.000 12.000.000 14.000.000 16.000.000

v 1000 €

2001 2002 2003 2004 2005

Leto

IzvozUvozBilanca

Vir: SURS 2006. Glavni slovenski trgovinski partnerji so večinoma sosednje države. Nemčija je v letu 2005 predstavljala skoraj 19,9% slovenskega izvoza, Italija 12,6%, Hrvaška 9,1%, Francija 8,2%, Avstrija 8,1%, in Srbija in Črna Gora z 7,2%. Ostale države niso presegle 5% deleža. Po regijah je slovenski izvoz usmerjen večinoma v EU, kamor je bilo v letu 2005 namenjenega 68% slovenskega izvoza, sledijo države na ozemlju nekdanje Jugoslavije z 17% izvoza. Preostali svet predstavlja 15% slovenskega izvoza (povzeto po SURS 2006). Na uvozni strani so trgovinski partnerji približno enako porazdeljeni. V letu 2005 je bila Nemčija najpomembnejši uvozni partner z 20% deležem slovenskega uvoza, sledijo Italija z 19%, Avstrija z 12,3%, Francija z 7,3%. Ostale države ne presegajo 5% deleža. Po regijah kar 80% slovenskega uvoza prihaja iz EU, 6,5% iz držav na območju nekdanje Jugoslavije, 11% pa iz ostalih držav (povzeto po SURS 2006). Po sektorjih izvaža Slovenija največ cestnih vozil, ki predstavljajo 15,2% izvoza, sledijo električni stroji in naprave z 10,5% deležem, farmacevtski izdelki z 6,3%, pohištvo s 5,9%, industrijski stroji z 5,6%,… Uvaža pa prav tako največ cestnih vozil, ki predstavljajo 11,6% uvoza, sledijo mineralna maziva in goriva (nafta, zemeljski plin,…) z 10,6%, električni aparati in naprave z 5,7%, železo in jeklo z 5,6%, ter živila z 5,2% deležem (povzeto po SURS 2006). Glede na stopnjo predelave izdelkov izvaža Slovenija 83% izdelkov visoke predelave, 15% izdelkov nizke predelave in 2% nepredelanih izdelkov. Uvaža pa 68% izdelkov visoke predelave, 26% izdelkov nizke predelave in 5% neobdelanih izdelkov (povzeto po SURS 2006).

41

Ugotovimo lahko, da sta slovenski izvoz in uvoz konstantno rasla v zadnjih letih, s tem da je vstop v Unijo dal zagon tako izvozu kot uvozu, ki sta se v tem času rekordno povečevala. Tako je bil izvoz tudi glavni nosilec višje gospodarske rasti Slovenije v zadnjem času. Slovenija je v tem obdobju dosegala tudi dokaj dobro pokritost izvoza in uvoza. Primanjkljaj, ki je na tem področju nastajal, je bil več kot pokrit v trgovini s storitvami, kjer je Slovenija realizirala presežek. Vendar se Slovenija kot majhno gospodarstvo srečuje z nekaj tipičnimi potencialnimi težavami. Večina njenega izvoza je ozko usmerjenega na sosednje države, s katerimi opravimo levji delež zunanje menjave. Edina izjema je tukaj Francija, ki je med najpomembnejšimi partnerji Slovenije izključno zaradi tovarne Revoz v Novem mestu, ki je med največjimi slovenskimi izvozniki. Ostala trgovina je večinoma razporejena na sosednje države in celo znotraj teh držav na posamezne regije. Tako se velika večina slovenske zunanje trgovine opravi v krogu približno 500 km od slovenskih meja. Prav tako je uvoz večinoma realiziran iz geografsko bližnjih držav in pokrajin. Politično in pravno gledano tudi izvoz v druge države članice EU na skupnem notranjem trgu ni več izvoz v pravem pomenu besede. Temveč pomeni le poslovanje na notranjem trgu. Z prevzemom evra v letu 2007 bo ta trgovina izgubila še zadnji formalni element zunanje trgovine. Na poslovnem nivoju bodo ti trgi ostali še dolgo izvozni in uvozni zaradi značilnosti poslovanja, kapitalskih, jezikovnih ovir ipd… Tako postaja slovenska zunanja trgovina v pravem pomenu besede večinoma trgovina na področju nekdanje Jugoslavije in tudi Rusije ter držav okoli nje. T.i. južni trgi postajajo torej edino pravo slovensko izvozno tržišče, kjer pa v zadnjih letih nismo posebej uspešni. K temu prispeva niz političnih in gospodarskih dejavnikov, tako v državah nekdanje Jugoslavije kot v Sloveniji. Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) kot pomembnega partnerja Slovenije izpostavljajo še Rusijo, s katero realiziramo milijardo dolarjev medsebojne menjave. Če podrobneje analiziramo sektorsko sestavo slovenskega izvoza lahko ugotovimo, da nekaj večjih podjetij predstavlja pomembne deleže slovenskega izvoza. Tako je Slovenija velik izvoznik vozil po zaslugi francoske tovarne v Novem mestu, nadalje izvoz električnih strojev in naprav večinoma predstavlja Gorenje, izvoz farmacevtskih izdelkov pa Krka in Novartis. Ostale blagovne skupine izvaža več podjetij. Tako lahko ugotovimo, da največji delež slovenskega izvoza realizira peščica najuspešnejših podjetij. Identificirali smo nekaj značilnosti slovenske zunanje trgovine, in sicer:

• velika koncentracija na geografsko bližnje trge, • nejasna strategija na področju zahodnega Balkana, • majhno število uspešnih izvoznih podjetij.

Dobljene ugotovitve nam bodo v pomoč pri analiziranju zunanje trgovine Slovenije z ZDA in Kanado.

42

5. 2 Menjava med ZDA in Slovenijo Predstavili bomo trgovinsko menjavo in bilanco le te med ZDA in Slovenijo po letu 2000 v evrih (povzeto po SURS 2006). Slovenski izvoz v ZDA je v letu 2001 znašal 272 milijonov €, uvoz pa 160 milijonov €. V letu 2002 je znašal izvoz 297 milijonov €, uvoz pa 146 milijonov €. V letu 2003 je znašal izvoz 410 milijonov €, uvoz pa 132 milijonov, v letu 2004 je znašal izvoz 399 milijonov €, uvoz pa 165 milijonov. V letu 2005 pa je znašal izvoz 294 milijonov €, uvoz pa 145 milijonov €. Podatki so predstavljeni na spodnji sliki.

Slika 2: Trgovinska menjava Slovenije z ZDA in Bilanca v letih 2001 - 2005

- 50.000

100.000 150.000 200.000 250.000 300.000 350.000 400.000 450.000

v 1000 €

2001 2002 2003 2004 2005

Leto

IzvozUvozBilanca

Vir: SURS 2006. V odstotkih celotnega slovenskega izvoza in uvoza predstavljajo ZDA tako približno po letih med 2,3% (2003) in 1,45% (2005) skupne slovenske zunanje trgovine (povzeto po SURS 2006). Na področju storitev pa je imela Slovenija v letu 2004 za 88 milijonov € izvoza in za 110 milijonov € uvoza, kar ji je prineslo primanjkljaj v storitvenem delu poslovanja z ZDA (povzeto po EC 2006d). Ugotovimo lahko, da ZDA predstavljajo relativno nizek delež slovenske mednarodne trgovine, tako so bile npr. v letu 2005 naš dvanajsti izvozni partner glede na vrednost izvoza. Uvoz iz ZDA ostaja precej stabilen, medtem ko je izvoz spremenljiv, kar nam daje občutek, da pomemben del izvoza odvisen od posameznih poslov in pogodb, kot pa da bi šlo za utečeno dolgoročno sodelovanje. Prav tako je potrebno omeniti spreminjanje tečaja med evrom in dolarjem, ki je lahko posledično prineslo določeno vrednostno zmanjšanje izvoza ob istem količinskem dejanskem izvozu. Tako v izvozu na ameriški trg ne opazimo splošnega trenda povečevanja trgovine, kot je prisoten po vstopu v Unijo, prej nasprotno, obseg trgovine se je v letih po vstopu zmanjšal, kar bi lahko pripisali še večji koncentraciji na bližnje evropske trge, ki so postali še lažje dosegljivi po vstopu Slovenije v EU. Ob tem je potrebno poudariti redka slovenska podjetja, ki so uspela prodreti na ameriški trg, predvsem Lek s svojim

43

generičnim zdravilom, ki je bil eden izmed razlogov, da se je za Lek pričel zanimati strateški investitor in je bil kasneje prodan Novartisu. Na področju investicij pa ZDA prav tako niso med najpomembnejšimi partnerji Slovenije. Leta 2004 so tako imele skupno za 63 milijonov € skupnih neposrednih naložb, leta 2005 pa 93 milijonov €. Tako so predstavljale le majhen delež od celote 5.976 milijonov evrov neposrednih naložb konec leta 2005 (povzeto po BS 2006). Ob tako majhni vrednosti neposrednih naložb se lahko, kljub temu da je naša raziskava v svojem jedru makroekonomska, omeni posamezne posle, ki so jih poslovni subjekti ZDA sklepali v Sloveniji. Tako je npr. najbolj znana neposredna naložba telekomunikacijske družbe Western Wireless, ki je bila nekaj časa tretji operater mobilnih komunikacij v Sloveniji, vendar se je zaradi lastnih napak in nepripravljenosti na tržne razmere v Sloveniji umaknila s trga. Znana pa je tudi posredna lastniška povezava s slovensko oborožitveno industrijo.

5. 3 Menjava med Kanado in Slovenijo Slovenski izvoz v letu 2001 v Kanado je znašal 21 milijonov €, uvoz pa 33 milijonov. V letu 2002 je znašal izvoz 28 milijonov €, uvoz pa prav tako 28 milijonov €. V letu 2003 je znašal izvoz 21 milijonov €, uvoz pa 23 milijonov €. V letu 2004 je znašal izvoz 20 milijonov €, uvoz pa 37 milijonov. V letu 2005 pa je znašal izvoz 26 milijonov €, uvoz pa 43 milijonov € (povzeto po SURS 2006). Podatki so predstavljeni na spodnji sliki.

Slika 3: Trgovinska menjava Slovenije s Kanado in bilanca v letih 2001 - 2005

-20.000 -10.000

- 10.000 20.000 30.000 40.000 50.000

v 1000 €

2001 2002 2003 2004 2005

Leto

Izvoz

Uvoz

Primanjkljaj

Vir: SURS 2006. V odstotkih skupnega slovenskega izvoza in uvoza predstavlja tako Kanada v zadnjih letih približno 0,25% delež. To predstavlja zelo majhen delež slovenske zunanje trgovine, kar lahko razložimo z dejstvoma, da je Kanada oddaljeno tržišče in ni tradicionalni slovenski trgovinski in investicijski partner.

44

Kljub tako nizki vrednosti izvoza lahko omenimo posamezne izdelke, ki se v medsebojni menjavi pojavljajo, to so predvsem na uvozni strani letala in deli za letala, ter vozila za šport in prosti čas.

5. 4 Prihodnost menjave z ZDA in Kanado Struktura slovenskega izvoza po izdelkih in po podjetij, nam pokaže, da je velik del slovenskega izvoza vezan na tradicionalne trgovinske partnerje v bližnjih državah, ter da večino izvoza realizirajo uspešna slovenska podjetja, ki imajo jasno zastavljene strategije razvoja in načrte za prihodnost. Tako je npr. kar približno 7% slovenskega izvoza realiziranega v okviru Revoza, ki dobavlja avtomobile znamke Renault v Francijo. Velik del izvoza Slovenije predstavljajo tudi izdelki pohištvene in lesne industrije, ki zaradi večinoma nizke dodane vrednosti niso najbolj primerni izdelki za transatlantsko trgovino. Tudi izdelki iz sektorja električnih strojev in naprav, kjer je najmočnejše Gorenje, niso izdelki ki bi lahko prodrli na zahtevni severnoameriški trg. Ostali slovenski izvozni izdelki, kot npr. deli za motorna vozila, izdelki za široko potrošnjo, ipd. prav tako večinoma nimajo dovolj visoke dodane vrednosti, ki bi prenesla stroške prodora na ameriški trg. Tako pri ključnih slovenskih izvoznih podjetjih, vsaj v javnosti, ni zaslediti načrtov v zvezi z severno Ameriko. Sta pa predvsem farmacevtski podjetji tisti, ki se lahko razmeroma hitro odločijo za prodor na ameriški trg s posamičnim generičnim zdravilom, če ugotovijo, da se pri določenih generičnih zdravilih ponujajo možnosti za prodor. Ameriški trg namreč ponuja veliko možnosti za uspeh in je s tega vidika zelo vabljiv, je pa tudi zelo zahteven in ne odpušča napak, ki se lahko končajo z velikimi tožbami na ameriških sodiščih. Izdelki z visoko dodano vrednostjo, ki lahko prenesejo stroške transporta in prodora na ameriški trg, ponujajo možnosti za slovenski prodor na te trge. Po možnosti bi naj šlo za nišne izdelke, ki za velike multinacionalke niso ključnega pomena, da ne bi te še dodatno ovirale dostopa na trg, kar s svojim vplivom prav gotovo lahko naredijo. Nekaj predvsem malih in srednjih podjetij v Sloveniji ima izdelke, ki imajo te karakteristike in se tudi uspešno prodajajo na tujih trgih. To so v zadnjem času večkrat omenjena podjetja, kot npr. Seaway, Akrapovič, itd., ki proizvajajo nišne izdelke z lastno tehnologijo in so pri tem zelo uspešna. Predvsem predstavniki Seawaya so v zadnjem času v javnosti razkrili, da je njihova proizvodnja v glavnini namenjena za ameriški trg, kjer je največ njihovih potencialnih kupcev. Ameriški trg ponuja torej izjemne možnosti za uspeh inovativnih, nišnih srednjih in malih podjetij, ki so dovolj kreativna in drzna, da si upajo poskusiti na teh trgih. Tako lahko tudi zagotovi izjemno dobre finančne učinke za podjetja, ki jim uspe prodor na njihov trg. Toda kljub temu, da si lahko mala in srednja podjetja zagotovijo izjemne poslovne rezultate in prepoznavnost v svetu, je njihov vpliv na slovensko zunanjetrgovinsko bilanco omejen, saj bi v trenutku ko bi se odločila za velikoserijsko proizvodnjo prišla na povsem drugo, verjetno mnogo slabše izhodišče. Tudi pogajanja in interesi EU gredo v smer ponujanja možnosti srednjim in malim podjetjem (SME), ki so še ne tako izkoriščena možnost sodelovanja. Tako je

45

omogočanje dostopa na trge za SME že tema pogajanj s Kanado. Z ZDA, kjer odnose določajo velike multinacionalke, bo potrebno verjetno še nekaj časa, da bodo tudi SME prišli na dnevni red pogajanj o omogočanju dostopa na trg. Možnosti, ki se ponujajo za sodelovanje so še na investicijskem področju, kjer bi lahko ameriška podjetja kupila deleže slovenskih podjetij, predvsem v bančnem sektorju in tako vstopila na naš bančni trg. Možnosti so bile pred časom dokaj realne, vprašanje pa je kako bo Slovenija uspela zadržati oziroma dvigniti stopnjo zaupanja tujih investitorjev, ki so imeli v zadnjem času kar nekaj težav pri vstopu na slovenski trg. Potencialna kapitalska povezava bi močno izboljšala možnosti slovenskih SME pri prodoru na ameriški trg, saj bi lahko koristili kapitalske in poslovne kanale, ki bi jih potencialna ameriška banka imela. Najverjetneje v prihodnosti struktura izvoza Slovenije ne bo doživela večjih sprememb, toda za posamezna nišna podjetja in njihove lastnike pa ostaja možnost prodora na ameriški trg velika priložnost za dober posel.

46

6 SKLEP SZTP EU je eden stebrov povezave, ki zagotavlja v prvi vrsti enotnost notranjega trga, ter skrbi za odpiranje možnosti evropskih podjetij na globalnem trgu. EU je skozi svoj zgodovinski razvoj definirala svoje politike in jih usklajevala z mednarodnimi obveznostmi. Tako danes evropska komisija samostojno operativno vodi trgovinsko politiko do tretjih držav in varuje interese lastnega gospodarstva. SZTP do ZDA je tudi po razdelitvi znotraj EU najpomembnejša trgovinska politika do posamezne države. Predstavlja razmerje med dvema največjima ekonomskima in političnima velesilama, ki je večkrat medsebojno napeto, toda v principu sta strani tesni zaveznici. Pojavljajo pa se določeni trgovinski spori, ki občasno razburkajo medsebojne odnose. Obe strani se trudita zavarovati lastno gospodarstvo, ob tem pa občasno prekoračita pravila sprejeta v okviru WTO. Predvsem ZDA so v zadnjem času namerno sprejemale nekatere odločitve v nasprotju z WTO, da bi zaščitile lastne ekonomske in politične interese. Takšno ravnanje pa vodi v trgovinske spore, ki ustvarjajo nepotrebne napetosti med stranema. EU in ZDA sta dokaj pozno formalizirala medsebojne odnose, kar kaže na dejstvo, da do devetdesetih let prejšnjega stoletja takratna skupnost še ni imela tako močne pozicije v svetu in skupnost v tistem času še ni bila tako integrirana, da bi jo ZDA imele za enakovrednega partnerja. Najuspešnejše obdobje sodelovanje so bila devetdeseta leta, v času Clintonove administracije, ki so prinesla podpis vrste sporazumov, ki še danes določajo razmerja v evropsko ameriških odnosih. Pomemben je bil predvsem NTA, ki je vzpostavil ogrodje za tesnejše politične in gospodarske stike z namenom povečevanja gospodarske rasti na obeh straneh Atlantika. Sledili so še drugi sporazumi, ki so poglobili sodelovanje na osnovi NTA in tudi podpis nekaj MRA sporazumov, ki so praktično pripomogli k lajšanju medsebojne trgovine. Po letu 2000 pa je prišlo do zasuka v ameriški politiki, ki mu so mu sledili še teroristični napadi septembra 2001 in ZDA so se začele počutiti ogrožene ter pričele voditi bolj unilateralno politiko za zaščito svojih političnih in ekonomskih interesov. To je privedlo do nekaj večjih konfliktov tudi z EU, in znotraj Unije same, ki so ohladili sodelovanje na politični ravni. Gospodarsko sodelovanje je v celotnem obdobju namreč kljub temu naraščalo. Strateški zastoj pa se odraža tako v okviru WTO, kot na bilateralni ravni. V WTO ZDA in EU nista imela tako poenotenih stališč, kot pred desetletjem, ko sta dosegli sprejetje urugvajskega kroga. Tako so pogajanja v okviru razvojne Agende iz Dohe še vedno nedokončana, z malo obeti, da bo nadaljnji krog liberalizacija svetovne trgovine v kratkem sprejet. Na bilateralni ravni pa strani prav tako nista uspeli sprejeti pomembnejših medsebojnih dogovorov, ki so bili načrtovani in tako kljub formalnemu ogrodju za reševanje medsebojnih sporov strani večinoma koristita instrumente WTO. Največji napredek sta strani dosegli na tehničnih področjih, kot je npr. sporazum o navigacijskem sistemu Galileo in MRA sporazumi po določenih sektorjih. Potrebno pa je razumeti tako ameriški kot evropski položaj. ZDA imajo trenutno rekorden trgovinski primanjkljaj, ki so ga komaj še zmožne pokrivati, ob tem da so nekateri sektorji njihove industrije, kot npr. jeklarstvo, globalno nekonkurenčni. Kakršnikoli sporazumi o lajšanju medsebojne trgovine s katero koli državo, bi le povečali pritisk na njihov trgovinski primanjkljaj, zato je razumljivo, da se takšnim

47

sporazumom trenutno izogibajo. Po drugi strani pa želi EU izboljšati možnosti svojih podjetij pri izvozu na tuje trge in ščititi lastna podjetja, v kolikor se njihov izvoz omejuje na nedovoljen način. Trenutno obe strani analizirata delovanje instrumentov, ki so v uporabi po sprejetju NTA in pripravljata morebitne izboljšave in alternativne rešitve za prihodnost. Okvir, v katerem sta strani urejali medsebojne odnose v zadnjem desetletju, se je občasno izkazal kot neuspešen in ni upravičil vseh pričakovanj ob sprejetju sporazuma, kljub temu pa je vzpostavil odnose med EU in ZDA na višji ravni, kot so bili le ti pred tem. O možnostih sprejetja novih okvirov trenutno ni bilo še niti pogajanj, obstajajo le analize trenutnega stanja, tako da v bližnji prihodnosti večjih sprememb v medsebojnih odnosih ni pričakovati. Gospodarsko sodelovanje bo še naprej uspešno potekalo, nekateri potenciali pa bodo verjetno še naprej ostali neizkoriščeni. Odnosi med EU in Kanado so zgled dobrih medsebojnih odnosov, ki so se formalno začeli že leta 1976, ko je takratna skupnost podpisala sploh prvi sporazum o gospodarskem in političnem sodelovanju s kakšno razvito državo. Kanada uveljavlja v vsakdanjem političnem in gospodarskem življenju pristop, ki je bliže evropskemu kontinentalnemu sistemu v primerjavi z ameriškim. Tako so tudi medsebojni odnosi med Kanado in EU manj stresni in napeti kot odnosi med EU in ZDA. Kljub relativni majhnosti ekonomije Kanada, ki ima le 33 milijonov prebivalcev, ohranja enakovredne ekonomske odnose z EU. Primanjkljaj, ki ga ima Kanada v trgovanju z EU je namreč omejen predvsem na trgovino s stroji in opremo, ki je v Kanadi ne proizvajajo, na nekaterih drugih področjih je trgovina izenačena (kmetijstvo, storitve,…), v nekaterih blagovnih skupinah pa ima Kanada celo presežek v trgovanju z EU (telekomunikacije). Relativna uravnoteženost v gospodarskih odnosih je tudi eden ključnih razlogov za uspešno sodelovanje. Obe strani se tudi bolj uspešno trudita odstranjevati medsebojne trgovinske ovire in rezultat je večje število medsebojnih sporazumov kot npr. med EU in ZDA. Trenutno pa potekajo tudi medsebojna pogajanja o podpisu novega sporazuma, ki bo vzpostavil nove okvire medsebojnega sodelovanja, saj le to še vedno poteka v okviru sporazuma iz leta 1973. Slovenija je z vstopom v EU prevzela vse skupne politike EU, tako tudi SZTP. Sam vstop je prestala brez večjih negativnih šokov in po vstopu dosegla izjemno rast izvoza, ki je bila glavni motor visoke gospodarske rasti. Zaradi lažjega dostopa in geografske bližine, se je še večji del izvoza osredotočil na bližnje države. ZDA in Kanada s slovenskega stališča trenutno nista ključna gospodarska partnerja, kljub temu pa obstaja nekaj uspešnih poslovnih povezav z subjekti iz teh držav. Slovenska majhnost in majhno število uspešnih izvoznih podjetij, ki imajo potenciale za transatlantsko trgovanje, nam daje občutek, da se slovenski izvoz tudi v bližnji prihodnosti ne bo pomembneje orientiral v ZDA in Kanado. Toda, če bo Slovenija želela postati ena izmed najrazvitejših držav EU, za kar ima prav gotovo dobre pogoje, bo potrebno realizirati večji delež trgovinskih in investicijskih tokov tudi z ZDA. Možnosti se bodo odpirale predvsem pri morebitni privatizaciji v Sloveniji, kjer bi lahko npr. ameriške banke konkurirale evropskim za vstop na slovenski bančni trg. Ob morebitnih takšnih povezavah, pa bi tudi slovenska podjetja prišla do kanalov, ki bi jim omogočali lažji dostop na ameriški trg.

48

Najbolj realno pa se trenutno zdi, da se gospodarski odnosi z ZDA in Kanado v naslednjih letih ne bodo pomembneje spremenili, ter da bo večina slovenskega izvoza še naprej odvisnega od tradicionalnih trgovinskih partnerjev. Z večino se bo Slovenija srečevala na enotnem trgu, z ostalimi pa se bodo njeni gospodarski interesi zastopali v okviru SZTP EU, kjer Slovenija, kot majhna članica unije, ne bo igrala pomembnejše vloge. Prej ali slej pa bodo morala slovenska podjetja v konkurenčni bitki pričeti uporabljati vse prednosti vstopa v unijo in instrumente SZTP, ki jim bodo na voljo, da bodo lažje vstopala na nove trge in s tem zagotovila dolgoročni obstanek.

49

POVZETEK Diplomsko delo predstavlja Skupno zunanjetrgovinsko politiko Evropske unije do dveh pomembnih partnerjev, Združenih držav Amerike in Kanade. Delo najprej predstavi Skupno zunanjetrgovinsko politiko, njen razvoj, principe delovanja, oblikovanje in instrumente. Znotraj okvira SZTP se delo osredotoči na odnose z ZDA in Kanado. Delo analizira ekonomske odnose z ZDA in predstavi podatke, kot so trgovinski in investicijski odnosi med partnerjema in pomen v svetu. V nadaljevanju sledi predstavitev sporazumov z ZDA. Multilateralni odnosi med ZDA in EU v okviru WTO so prav tako predstavljeni. Posebna pozornost je namenjena aktualnemu krogu pogajanj o nadaljnji liberalizaciji svetovne trgovine in mehanizmu za reševanje trgovinskih sporov. Delo nato analizira obete za nadaljnje sodelovanje. Podoben okvir je uporabljen pri predstavitvi odnosov s Kanado. Splošni podatki so predstavljeni najprej, sledijo predstavitev obstoječih sporazumov in obeti za prihodnje sodelovanje. Predstavljen je še pomen SZTP do ZDA in Kanade za Slovenijo in trgovinski in investicijski odnosi Slovenije z ZDA in Kanado pred in po vstopu v EU. Sledijo še obeti za prihodnje sodelovanje. Ključne besede: Evropska unija, Združene države Amerike, Kanada, Skupna zunanjetrgovinska politika, zunanja trgovina, Slovenija SUMMARY Diploma work describes Common Commercial Policy of the European Union towards two important partners, the United States and Canada. Work firstly describes Common Commercial Policy, its development, principles, forming and instruments. Inside the framework of the CCP work concentrates on relations with the United States and Canada. It reviews the economic relations with United States and describes data, such as trade and investment relations amongst those partners and meaning in the world. Further on it concentrates on agreements between the EU and United States. Multilateral relations amongst the EU and Unites States in the framework of the World Trade Organisation are also explored. Special attention is given to the existing round of negotiations for further liberalization of the world trade and the dispute settlement mechanism of the organisation. Work then analyses the prospects for future cooperation. Similar framework is used in analysing the relations towards Canada. General data is presented first, followed by presenting existing agreements amongst the partners and the future prospects for economic cooperation. At the end the Slovenian point of view is presented and the trade and investment relations with United States and Canada before and after the accession to the EU. Future prospects of economic cooperation are also presented. Key words: European Union, United States, Canada, Common Commercial Policy, Foreign Trade, Slovenia

50

VIRI IN LITERATURA 1. Bobek, Vito in Tjaša Živko. 2002. Poslovni vodnik po skupni

zunanjetrgovinski politiki Evropske Unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.

2. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor:

Ekonomsko poslovna fakulteta. 3. BS - Banka Slovenije. 2006. Finančni podatki. [Online]. Dosegljivo:

http://www.bsi.si/iskalniki/pregled-financnih-podatkov.asp?PodrocjeId=275&PodPodrocjeId=297&hSubmitedPodPodrocja=1&MapaId=138. [20. 8. 2006].

4. CIA – Central Intelligence Agency. The World Fact book. 2006a. Canada.

[Online]. Dosegljivo: https://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/ca.html. [14. 6. 2006].

5. CIA – Central Intelligence Agency. The World Fact book. 2006b. United

states. [Online]. Dosegljivo: http://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/us.html. [14. 6. 2006].

6. Čebular, Marija. 2004. Skupna trgovinska politika EU. Finance, št. 235/2004.

[Online]. Dosegljivo: http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=105772. [16. 6. 2006].

7. EC - European Commission. 2006a. Bilateral trade relations: Canada.

[Online]. Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/trade/issues/bilateral/countries/canada/index_en.htm. [12. 6. 2006].

8. EC - European Commission. 2006b. Bilateral trade relations: USA. [Online].

Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/trade/issues/bilateral/countries/usa/index_en.htm. [12. 6. 2006].

9. EC - European Commission. 2006c. Canada – European Union Trade and

Investment Enhacement Agreement – Framework. [Online]. Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/trade/issues/bilateral/countries/canada/tiea.htm. [16. 6. 2006].

10. EC – European Commission. 2006d. EU US Summit. [Online]. Dosegljivo:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=STAT/06/84&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en. [29. 6. 2006].

51

11. EC - European Commission. 2006e. Fachsheet: The positive economic Agenda. [Online]. Dosegljivo: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/june/tradoc_114066.pdf. [12. 6. 2006].

12. EC - European Commission. 2006f. Joint Canada – EU Action Plan. [Online].

Dosegljivo: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2005/march/tradoc_111974.pdf. [16. 6. 2006].

13. EC - European Commission. 2006g. Joint EU - US Action Plan. [Online]. Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/external_relations/us/action_plan/index.htm. [16. 6. 2006].

14. EC - European Commission. 2006h. New Transatlantic Agenda. [Online].

Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/external_relations/us/new_transatlantic_agenda/text.htm. [16. 6. 2006].

15. EC - European Commission. 2006i. Statistics: Canada. [Online]. Dosegljivo:

http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/may/tradoc_113363.pdf. [12. 6. 2006]. 16. EC - European Commission. 2006j. Statistics: USA. [Online].

http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/may/tradoc_113465.pdf. [12. 6. 2006]. 17. EC - European Commission. 2006k. The European Union and the United

States. [Online]. Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/external_relations/library/publications/10_eu_us_en.pdf. [12. 6. 2006].

18. EC - European Commission. 2006l. Transatlantic Economic Partnership.

[Online]. Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/trade/issues/bilateral/countries/usa/1109tep.htm. [16. 6. 2006].

19. EC - European Commission. 2006m. WTO dispute settlement. [Online].

Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/trade/issues/respectrules/dispute/index_en.htm. [12. 6. 2006].

20. EC - European Commission. DG Trade. 2006m. Our work. [Online].

Dosegljivo: http://ec.europa.eu/comm/trade/gentools/ourwork.ppt. [12. 6. 2006]. 21. Finance. 2006. V Londonu o pospešitvi pogajanj o liberalizaciji svetovne

trgovine. [Online]. Dosegljivo: http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=147250. [16. 6. 2006].

22. GZS - Gospodarska zbornica Slovenije. 2006. Ukrepi Skupne

zunanjetrgovinske politike po regijah. [Online]. Dosegljivo: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=10336. [16. 6. 2006].

52

23. Kenda, Vladimir in Vito Bobek. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih

odnosov. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta. 24. MAIA - Market Access Information and Analysis. 2006. Study on Foreign

Direct Investment (FDI) and Foreign Affiliate Trade (FAT) between the EU and Canada. [Online]. Dosegljivo: http://mkaccdb.cec.eu.int/study/studies/35.pdf. [16. 6. 2006].

25. Market Access Database. 2006. Business Survey on Conditions to Access to

the Canadian Market. [Online]. Dosegljivo: http://mkaccdb.cec.eu.int/study/studies/15.doc. [16. 6. 2006].

26. Mrkaič, Mičo. 2005. Evropa, zresni se. Finance, št. 238/2005. [Online].

Dosegljivo: http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=139499. [16. 6. 2006]. 27. Stiglitz, Joseph. 2005. V Honhkongu bo nadaljevanje spopada med revnimi in

bogatimi. Finance, št. 241/2005. [Online]. Dosegljivo: http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=139820. [16. 6. 2006].

28. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2006. Uvoz in izvoz blaga.

[Online]. Dosegljivo: http://www.stat.si/pxweb/Database/Ekonomsko/24_zunanja_trgovina/24017_izvoz_uvoz_blaga/24017_izvoz_uvoz_blaga.asp. [16. 6. 2006].

29. TABD - Transatlatic Business Dialogue. 2006. Facts and figures. [Online].

Dosegljivo: http://www.tabd.com/factsandfigures. [16. 6. 2006].

53

SEZNAM KRATIC BDP - Bruto domači proizvod BS - Banka Slovenije CCP - Common Commercial Policy CCT - Common Customs Tariff CEFTA - Central European Free Trade Agreement CIA - Central Intelligence Agency DDA - Doha Development Agenda DG - Directorate General EC - European Commission EEA - European Economic Area EFTA - European Free Trade Agreement EGS - Evropska gospodarska Skupnost EU - Evropska unija GATT - General Agreement on Tariffs and Trade GSP - General Scheme of Preferentials GZS - Gospodarska zbornica Slovenije LCD - Least Developed Countries MRA - Mutual Recognition Agreement NAFTA - Northern Atlantic Free Trade Agreement NTA - New Transatlantic Agenda OECD - Organization for Economic Co-operation and Development SAD - Single Administrative Document SME - Small and Medium Enterprises SURS - Statistični urad Republike Slovenije SZTP - Skupna zunanjetrgovinska politika TABD - Transatlantic Business Dialogue TEP - Transatlantic Economic Partnership US - United States WTO - World Trade Organisation ZDA - Združene države Amerike

54

SEZNAM SLIK Slika 1: Slovenska zunanja trgovina in bilanca v letih 2001 - 2005............................41 Slika 2: Trgovinska menjava Slovenije z ZDA in Bilanca v letih 2001 - 2005...........43 Slika 3: Trgovinska menjava Slovenije s Kanado in bilanca v letih 2001 - 2005 .......44

55