UNIVERZA V MARIBORU - CORE · UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE DEPRESIJA PRI...
Transcript of UNIVERZA V MARIBORU - CORE · UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE DEPRESIJA PRI...
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
DEPRESIJA PRI STAROSTNIKU V DOMAČEM
OKOLJU
(Diplomsko delo)
Maribor, 2013 Mateja Ciglar
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
Mentorica: doc. dr. Ana Habjanič
Somentorica: viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič
III
POVZETEK
Depresijo smo predstavili kot motnjo razpoloženja pri starostnikih. Znaki starostne
depresije so: tesnoba, čustvene težave, predvsem težje izražanje občutkov žalosti, težave s
spominom in koncentracijo, pomanjkanje motivacije za dnevne aktivnosti in socialni umik.
Posamezne vrste depresij, ki se pojavljajo v starosti, so: distimija, bipolarna motnja,
organske razpoloženjske motnje, prilagoditvene motnje in sindrom motnje izvrševalnih
sposobnosti. Depresije se zdravijo z antidepresivi in raznimi psihološkimi metodami.
Vloga medicinske sestre pri depresivnem starostniku je usmerjena k podpori duševnega
zdravja s poudarkom na zdravem načinu življenja in terapevtski komunikaciji. Vpliv
družine na obolelega člana je lahko pozitiven ali negativen. Nadaljnjo zdravljenje pri
posamezniku brez družinske pozitivne vloge je manj učinkovito in uspešno, kar vodi v
slabšo kakovost življenja.
Metodologija raziskovanja
Raziskava je temeljila na kvalitativni metodologiji, v kateri smo izvedli študijo primera,
predstavitev starostnika, ki oboleva za depresijo v domačem okolju, z metodo opazovanja
in strukturiranega intervjuja. Z raziskavo smo želeli predstaviti pojav, napredovanje in
zdravljenje depresije pri starostniku v domačem okolju.
Rezultati
V študiji primera sta glavna vzroka za depresijo težje otroštvo in kasneje mladostništvo ter
telesne bolezni v odrasli dobi. Na uspešno zdravljenje je vplivalo družbeno okolje, zdrav
način življenja in zaposlitev. Raziskovanec ima več negovalnih deficitov: neješčnost,
obstipacijo, zmanjšano telesno aktivnost, motnje v ritmu spanja, občasno socialno izolacijo
in osamljenost ter deficit v preživljanju prostega časa.
Sklep
Depresija je pogosto neprepoznana psihiatrična motnja ter vzrok naraščajoče nezmožnosti
in invalidizacije. Pravočasno prepoznana in zdravljena prva epizoda ter vzdrževanje
remisije sta nujna, saj pomembno vplivata na obolelega posameznika v celotnem
življenjskem krogu v določenem času.
Ključne besede: depresija, starostnik, zdravljenje, vloga medicinske sestre, domače
okolje, življenjske aktivnosti, negovalne diagnoze.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
IV
ZUSAMMENFAASSUNG
Depression wurde als eine affektive Störung bei älteren Menschen vorgestellt. Anzeichen
für Depression Erkrankung bei älteren Menschen sind: Angst, emotionale Probleme -
besonders schwierigeiten Traurigkeit ausdrücken, Schwierigkeiten mit dem Gedächtnis
und Konzentration, fehlende Motivation für die täglichen Aktivitäten und sozialer
Rückzug. Folgende Arten von Depressionen, können im Alter auftreten: Dysthymie,
bipolare Störung, organische affektive Störungen, Anpassungsstörungen und
Syndromstörungen ausführbarer Fähigkeit. Depression wird mit Antidepressiva und
verschiedenen psychologischen Methoden behandelt. Die Rolle der Krankenschwestern,
bei depressiven älteren Menschen, ist an die Unterstützung der geistigen Gesundheit mit
dem Schwerpunkt auf einer gesunden Lebensweise und therapeutischen Kommunikation,
ausgerichtet. Die Auswirkungen der Angehörigen auf dem Krankenfamilienmitglied
können positiv oder negativ sein. Die weitere Behandlung im Einzelfall, ohne eine positive
Familienrolle, ist weniger effektiv und effizient, was zu einer geringeren Lebensqualität
führt.
Forschungsmethode
Die Studie wurde auf qualitativer Methode vorgenommen, in der wir eine Fallstudie
durchgeführt haben - Präsentation eines älteren Menschen mit Depression in der
häuslichen Umgebung, mit der Methode der Beobachtung eines strukturierten Interviews.
Mit der Forschung wollten wir das Auftreten, den Verlauf und die Behandlung von
Depressionen bei älteren Menschen in der häuslichen Umgebung, präsentieren.
Ergebnisse
In der Fallstudie sind die wichtigsten Ursachen der Depression schwierige Kindheit und
später Adoleszenz und körperliche Erkrankungen im Erwachsenenalter. Auf die
erfolgreiche Behandlung hatte das soziale Umwelt, ein gesunder Lebensstil und
Beschäftigung eine Auswirkung. Der studierte hat mehr Pflegedefizite: Appetitlosigkeit,
Verstopfung, verminderte körperliche Aktivität, Schlafrhythmus Störungen und
gelegentlich soziale Isolation und Einsamkeit und das Defizit in der Freizeitgestaltung.
Beschluss
Depression ist oft eine unerkannte psychische Störung und die Ursache der zunehmenden
Behinderung und Unfähigkeit. Rechtzeitige erkannt und behandelt erste Episode und die
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
V
Aufrechterhaltung der Remission sind dringend, weil sie einen erheblichen Einfluss auf
den Kranken, in dem gesamten Lebenszyklus innerhalb einer bestimmten Zeit, haben.
Schlüsselwörter:
Depression, älterer Mensch, therapeutische Kommunikation, Behandlung, die Rolle der
Krankenschwester, häusliche Umgebung, Lebensaktivitäten, Pflegediagnosen.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
VI
KAZALO
POVZETEK ...................................................................................................................... III
ZUSAMMENFAASSUNG ................................................................................................ IV
KAZALO ............................................................................................................................ VI
1 UVOD ........................................................................................................................... 1
1.1 Namen diplomskega dela............................................................................................... 2
1.2 Cilji diplomskega dela ................................................................................................... 2
2 DEPRESIVNA MOTNJA ........................................................................................... 3
2.1 Epidemiologija depresije ............................................................................................... 3
2.2 Etiologija depresije ........................................................................................................ 4
2.2.1 Biološki dejavniki........................................................................................................................... 4
2.2.2 Psihološki dejavniki ....................................................................................................................... 5
2.2.3 Sociokulturni dejavniki .................................................................................................................. 5
2.2.4 Ostali dejavniki tveganja ................................................................................................................ 6
2.3 Klinična slika depresije ................................................................................................. 6
2.4 Pojavljanje depresij ....................................................................................................... 6
2.5 Potek in izid depresije ................................................................................................... 7
2.6 Opredelitev in klasifikacija depresije ............................................................................ 8
2.7 Klasifikacija depresije po MKB – 10 ............................................................................ 8
3 DEPRESIVNA MOTNJA V STAROSTI ................................................................ 10
3.1 Ustrezni podporni viri, ki zmanjšujejo tveganje za pojav depresije ............................ 10
3.2 Učinkovite strategije pri spoprijemanju s stresorji ...................................................... 10
3.3 Vključenost v osmišljene aktivnosti ............................................................................ 11
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
VII
3.4 Psihogeriatrija .............................................................................................................. 13
3.5 Specifična klinična slika depresije v starosti ............................................................... 14
3.6 Vrste depresij pri starejših ........................................................................................... 16
3.6.1 Distimija ....................................................................................................................................... 16
3.6.2 Bipolarna motnja v starejšem obdobju ......................................................................................... 17
3.6.3 Organske razpoloženjske motnje .................................................................................................. 17
3.6.4 Prilagoditvene motnje s simptomi depresije ................................................................................. 18
3.6.5 Drugi sindromi depresivne motnje v starosti ................................................................................ 18
3.7 Težave pri zdravljenju depresije starejših ................................................................... 19
3.7.1 Farmakološki pristopi zdravljenja depresije ................................................................................. 22
3.7.2 Nefarmakološki pristopi zdravljenja ............................................................................................ 23
3.8 Vloga medicinske sestre pri obravnavi starostnika z depresijo ................................... 25
3.8.1 Zdravstvena vzgoja pacienta z depresivnim obolenjem ............................................................... 27
3.8.2 Terapevtski odnos med medicinsko sestro in starostnikom z duševno motnjo ............................ 28
3.8.3 Terapevtska komunikacija ............................................................................................................ 29
4 STAROSTNIKI Z DEPRESIVNO MOTNJO IN DOMAČE OKOLJE .............. 31
4.1 Vpliv depresije pri starostniku na odnose v družini .................................................... 31
4.2 Vloga družine v procesu zdravljenja starostnika z depresijo ...................................... 32
4.3 Zdravstvena vzgoja v družini z depresivnim starostnikom ......................................... 33
5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ................................................................... 35
5.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................... 35
5.2 Metodologija raziskovanja in metoda dela .................................................................. 35
5.3 Raziskovalno okolje .................................................................................................... 36
5.4 Raziskovalni vzorec ..................................................................................................... 36
5.5 Etični vidik .................................................................................................................. 36
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
VIII
6 REZULTATI .............................................................................................................. 37
6.1 Odstopanja raziskovanca pri določenih življenjskih aktivnostih po modelu Virginie
Henderson ............................................................................................................................ 37
7 RAZPRAVA ............................................................................................................... 42
7.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................... 44
8 SKLEP ........................................................................................................................ 45
ZAHVALA ......................................................................................................................... 46
LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 47
VIRI: ................................................................................................................................... 51
PRILOGA: ........................................................................................................................... 1
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
1
1 UVOD
Depresija je dokaj pogosta duševna motnja, ki se pojavlja v vseh življenjskih obdobjih in
velja za najpogostejšo duševno motnjo v starosti. Okvare na področju živčnih povezav med
čelnim režnjem, striatalnim ter limbičnim področjem in premajhnim številom treh
prenašalcev – dopamina, serotonina in noradrenalina v možganih pripomorejo k nastanku
in razvoju nekaterih simptomov starostne depresije (Pišljar, 2008).
Prevalenca velike depresivne motnje je v splošni starejši populaciji okoli 6,5 odstotna,
dodatnih 8 do 16 odstotkov pa jih ima pomembne klinične simptome. K najpogostejšim
rizičnim dejavnikom depresije spadajo: žalovanje oz. izguba, motnje spanja, predhodna
depresija in ženski spol. Med najpogostejše bolečinske simptome v depresiji spadajo:
glavobol, bolečine v želodcu, hrbtu, v sklepih in mišicah (Kores Plesničar, 2011).
Najpogostejši razlogi za žalost in depresivno razpoloženje v starosti so različni življenjski
dogodki, kot so: upokojitev in s tem nižji dohodek, smrt bližnjih oseb, osamljenost,
poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem zmanjšanje fizične moči posameznika ter težave
na področju medsebojnih odnosov. Posamezni starostniki pogosto zanikajo svoje
psihološke simptome depresije in zavračajo postavljeno diagnozo zaradi možne
stigmatizacije in somatskih pritožb, ki so posledica telesne bolezni ali pa so del depresivne
motnje. Depresija in bolečina si namreč pogosto delita skupne nevrobiokemične povezave.
Vsak oboleli starostnik z diagnozo depresije lahko ob pomoči in podpori okolice tudi sam
veliko prispeva k izboljšanju zdravja, ob predpisani medikamentozni terapiji, in sicer s
telesno aktivnostjo, zaposlitvijo, z ukvarjanjem z različnimi hobiji, ki ga veselijo (npr.
vrtnarjenje, reševanje križank, zahajanje k pevskemu zboru), z uresničevanjem zadanih
ciljev in z druženji s prijatelji.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
2
1.1 Namen diplomskega dela
Namen diplomskega dela je opisati pojav depresije in njeno pojavljanje pri starejših osebah
ter na primeru pacienta predstaviti razvoj, zdravljenje in aktivnosti zdravstvene nege pri
obravnavi depresivnega posameznika.
1.2 Cilji diplomskega dela
Ugotoviti vzroke pojavljanja depresije pri starostnikih;
ugotoviti znake depresije pri starostnikih;
s pomočjo študije primera predstaviti pojav, napredovanje in zdravljenje depresije pri
starostniku v domačem okolju;
ugotoviti, kakšna je vloga družine v odnosu z depresivnim starostnikom;
ugotoviti probleme, ki jih ima starostnik z depresijo.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
3
2 DEPRESIVNA MOTNJA
Depresivna motnja je sindrom, ki se najpogosteje pojavlja v sklopu motenj razpoloženja,
kot je posamezna depresivna epizoda ali pa ena izmed depresivnih epizod v sklopu
ponavljajoče se depresivne motnje. Je bolezen časa, v katerem živimo, in vpliva na
razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje človeka. Izraz depresija pogosto zamenjujemo z
žalostjo, vendar ju ne gre enačiti. Neprijetnemu občutku nesposobnosti čustvovanja se, kot
navaja Žvan (1999), pridružuje značilna anhedonija (izguba zadovoljstva, kar bolezensko
depresijo ločuje od normalne žalosti). Pri depresivnih stanjih se pojavijo tudi motnje
telesnih funkcij, s čimer se zmanjša pacientova funkcionalna sposobnost (Oražem, 2007,
str. 15).
Prva skandinavska študija o depresiji pri hospitaliziranih in telesno bolnih pacientih v
ruralnih območjih Norveške je ugotovila, da je depresija povezana z znanimi rizičnimi
faktorji, kot so spol, starost, fizična sposobnost, število zdravil in simptomi kliničnega
strahu. Razširjenost depresije v študiji je nižja kot v drugih študijah. Ugotovljena je bila
povezava med spolom in starostjo pri depresiji, saj imajo ženske stare 80 ali več let manjšo
možnost obolevanja za depresijo, medtem ko je pri moških te starostne skupine možnost
obolevanja za depresijo trikrat večja (Helvik et al., 2008).
Depresija se lahko prvič pokaže šele v višji, celo zelo visoki starosti, pri 85 ali 90 letih,
lahko pa gre za ponovitev kakšne faze depresije iz mladosti (Ketona, 1996).
2.1 Epidemiologija depresije
Depresivna motnja se pogosto prepleta s stanji anksioznosti, fobičnimi in obsesivno-
kompulzivnimi motnjami. Obstajajo tudi povezave med depresivno motnjo in boleznimi
odvisnosti. Prevalenca pri ponavljajoči se depresivni motnji je pri ženskah od 10 do 25 %,
pri moških je med 5 in 12 %. Pred pojavom ponavljajoče se depresivne motnje so pri
posamezniku pogosto prisotni stresni dejavniki oz. neugodni življenjski dogodki.
Depresivna motnja je lahko skrita za drugimi psihopatološkimi stanji (bolezni odvisnosti),
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
4
somatskimi obolenji (t. i. prikrita ali larvirana depresija), za socialnimi zapleti in
samomori. Epidemiološke raziskave kažejo, da je med starostniki z depresivno motnjo od
52 do 71 % takih, ki so za depresijo zboleli prvič v življenju (Roškar, 2010).
2.2 Etiologija depresije
Etiologija depresivne motnje med starejšimi, podobno kot pri osebah z depresivno motnjo
v drugih življenjskih obdobjih, ni povsem pojasnjena, verjetno je povezana z različnimi
dejavniki tveganja in njihovim medsebojnim prepletom. Tako pri morebitnih vzrokih za
razvoj depresivne motnje kot pri njenih značilnostih je pomembno upoštevati čas njenega
prvega pojava, saj prihaja do razlik med skupino starostnikov, pri katerih se je depresija
pojavila prvič v tem obdobju, in skupino starostnikov, ki so se z njo spoprijemali že kdaj
prej v življenju (Tančič Grum, 2010b, str. 33).
Pri nastanku ponavljajoče se depresivne motnje ima pomembno vlogo več dejavnikov:
2.2.1 Biološki dejavniki
Depresivne motnje so genetsko pogojene. Gre za reverzibilno funkcionalno motnjo
osrednjega živčevja z disfunkcijo v diencefalonu in limbičnem sistemu. V epidemioloških
genetskih študijah ugotavljajo, da so za ponavljajočo se depresivno motnjo krivi dedni
dejavniki (v 4–24 % dejavniki okolja, ki so pogostejši pri enojajčnih dvojčkih),
nevrobiokemične spremembe v možganih (nevrobiokemična hipoteza govori o tem, da pri
depresiji nastanejo motnje pri izločanju prenašalcev živčnih impulzov – transmitorjev, ki
prenašajo impulze med možganskimi celicami) in endokrine motnje (z depresijo so lahko
povezane tudi nekatere bolezni žlez z notranjim izločanjem, pri prekomerni aktivnosti
nadledvične žleze je depresija pogost simptom) (Tančič Grum, 2010a; Ličina, 2009).
K biološkim dejavnikom po Tančič Grum 2010a, prištevamo še:
s starostjo povezane telesne spremembe,
telesne bolezni,
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
5
motnje spanja.
2.2.2 Psihološki dejavniki
Predispozicija za razvoj depresije nastane že v zgodnjem otroštvu, ob tem pa naj bi
obstajale povezave med osebnostno strukturo, provokativnimi dejavniki in kliničnim
pojavom depresije. Po psihoanalitskih teorijah je depresija povezana s pomanjkanjem
materine ljubezni, izgubo matere ali z izgubo drugih pomembnih oseb v zgodnjem
otroštvu. Pomembno je tudi raziskovanje socialnega stresa pri depresiji; pri ponavljajoči se
depresivni motnji so v mesecih pred pojavom bolezenske epizode pogosti psihosocialni
stresi. To so lahko: stresni življenjski dogodki (ločitev, smrt v družini, resna bolezen),
kronični stres, ki vključuje težave v medosebnih odnosih, in trajne ogrožajoče situacije.
Našteti stresni dogodki imajo vpliv na razvoj depresije pri tistih osebah, ki imajo za takšno
odzivanje določeno predispozicijo in ki so ranljivi zaradi opisanih biokemičnih
primanjkljajev. Pri nekaterih ljudeh pa povezava depresije s psihološkimi dejavniki ni
jasna (Tančič Grum, 2010b, str. 36).
2.2.3 Sociokulturni dejavniki
Med socialne dejavnike tveganja uvrščamo (Tančič Grum, 2010b, str. 38–39):
zakonski stan in socialno-ekonomski status,
socialno podporo,
skrb za obolelega svojca.
Raziskave kažejo, da obstajajo nekatera geografska področja in sociokulturna okolja, kjer
je depresij več kot drugje, vendar vloga teh dejavnikov v etiologiji afektivnih motenj še ni
dobro raziskana.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
6
2.2.4 Ostali dejavniki tveganja
Med ostalimi dejavniki je potrebno omeniti tudi stresne dogodke in določena zdravila, kot
so kortikosteroidi, sulfonamidi, oralni kontraceptivi, digoksin, hipolipemiki, ki vplivajo na
pojav depresivnih simptomov (Tančič Grum, 2010b, str. 40–41).
2.3 Klinična slika depresije
Depresija se običajno razvije postopoma v nekaj dneh ali tednih. Redkeje se pojavi
nenadno, po kakšnem hudem travmatskem doživetju ali izgubi.
Značilno je depresivno razpoloženje, ki se kaže kot zaskrbljenost, potrtost, anksioznost,
žalost, občutek nemoči in pretirana ješčnost. Depresivno razpoloženje se lahko poglablja
do hudih občutkov krivde, nevrednosti ter želje po samokaznovanju. Pri hudi psihotični
depresiji so pri pacientu prisotne blodnje, predvsem depresivne, samoobtoževalne in
hipohondrične blodnje. Pri najglobljih depresijah so prisotne še nihilistične blodnje.
Psihotično simptomatiko ugotavljajo pri 20–40 % hudih depresij. Nevarnost
avtoagresivnega dejanja je največja ob začetnem, navideznem izboljšanju, ko pacient
postane komunikativen in motorično sproščen. Za hudo depresijo je značilna anhedonija
(nezmožnost, da bi se pacient sprostil, razvedril). Takšen pacient se tudi težko zbere in
izgublja interes za običajne življenjske aktivnosti. Postaja nespeč, težko spi, strah ga je
dneva, ki prihaja, izgubi apetit, hujša, prisotne so različne telesne senzacije, funkcionalne
motnje, motnje kardiovaskularnega in gastrointestinalnega trakta, motnje libida, potence,
motnje menstrualnega ciklusa. Pri maskirani ali larvirani depresiji se depresija skriva za
različnimi telesnimi simptomi, ki niso objektivno potrjeni (Ličina, 2009).
2.4 Pojavljanje depresij
Depresija se lahko pojavi v vseh življenjskih obdobjih:
- redkeje v otroštvu (težje prepoznavno),
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
7
- med nosečnostjo in po porodu pri ženskah,
- v involutivnem obdobju,
- v obdobju staranja.
2.5 Potek in izid depresije
Začetek depresije je postopen, razvije se v nekaj dnevih ali tednih in je redkeje nenaden.
Pojavi se lahko v vseh življenjskih obdobjih, tudi v otroštvu. Pri depresivni motnji,
predvsem ponavljajoči se depresivni motnji, je značilno pojavljanje z vrhom spomladi in v
jeseni. Nezdravljena depresivna motnja lahko traja nekaj tednov ali mesecev ali do nekaj
let, večina pa jih spontano preide v šestih mesecih (Čuček Trifkovič, 2004, str. 57).
O kroničnih depresijah govorimo pri depresijah, ki trajajo več kot dve leti. Pri
pojavu ponavljajoče se depresivne motnje obstajajo naslednje zakonitosti (Puštovan,
2010, str. 50–51):
pri prvi depresivni epizodi ima 5–10 % pacientov možnost, da bo ta depresivna epizoda
edina v življenju;
pri 50–60 % pacientov z depresivno motnjo obstaja možnost, da se bo pojavila
ponovna depresivna motnja;
pacienti z dvema epizodama depresije imajo 70 % možnosti, da pride do pojava
ponovne depresivne epizode;
pacienti s tremi epizodami depresije imajo 90 % možnosti, da bodo ponovno zboleli za
depresijo.
Pri posameznikih z zgodnjim nastopom depresije je bolj verjetno, da imajo v anamnezi
pretekle depresivne motnje, kar nakazuje na močno genetsko predispozicijo. Po drugi
strani pa se je izkazalo, da imajo osebe s poznim pojavom depresije večjo verjetnost za
vaskularne bolezni in razvoj cerebrovaskularnih bolezni. Nekatere študije nakazujejo tudi
na večjo verjetnost za razvoj demence (Puštovan, 2010, str. 51).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
8
2.6 Opredelitev in klasifikacija depresije
Pri opredelitvi depresije se opiramo na Mednarodno klasifikacijo bolezni 10 (MKB–10), ki
jo uporabljamo v Evropi in je uveljavljena tudi v Sloveniji, ter ameriški Diagnostični in
statistični priročnik VI (DSM–VI). Primerjava kliničnih slik depresije glede na kriterije
DSM–IV med mlajšimi odraslimi in starostniki je pokazala, da starostniki, ki zbolijo za
depresivno motnjo, poročajo o več telesnih simptomih – motnje spanja, psihomotorična
retardacija, pogosteje čutijo izgubo interesov, mislijo na smrt in si tudi želijo umreti. Iz
primerjanja mlajših odraslih in starostnikov z depresijo je razvidno še, da se spominske
motnje pojavljajo v večji meri pri mlajših, čeprav je ta simptom skupaj s slabšo
koncentracijo prisoten tudi med starostnikih (Puštovan, 2010, str. 50–52).
2.7 Klasifikacija depresije po MKB – 10
Depresija kot enkratna epizoda je v MKB – 10 uvrščena med motnje razpoloženja pod
šifro F32 (depresivna epizoda), ponavljajoča se oblika pa pod šifro F33 (ponavljajoča se
depresivna motnja) s pripadajočimi kategorijami. Posamezne kategorije se znotraj
omenjene klasifikacije ločijo po svoji intenziteti (blaga, zmerna in huda) in svoji
povezanosti s psihotičnimi simptomi (Tančič Grum, 2010a, str. 21).
F32.0 Blaga depresivna epizoda.
F32.1 Zmerna depresivna epizoda.
F32.2 Huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov.
F32.3 Huda depresivna epizoda s psihotičnimi simptomi.
F32.8 Druge depresivne epizode.
F32.9 Depresivna epizoda, neopredeljena.
F33.0 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je blaga.
F33.1 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je zmerna.
F33.2 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je huda, brez psihotičnih
simptomov.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
9
F33.3 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je huda, s psihotičnimi
simptomi.
F33.4 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutno v remisiji.
F33.8 Druge ponavljajoče se depresivne motnje.
F33.9 Ponavljajoča se depresivna motnja, neopredeljena.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
10
DEPRESIVNA MOTNJA V STAROSTI
Kljub prisotnosti številnih dejavnikov tveganja, s katerimi se spopada večina
posameznikov v obdobju starosti, se pri mnogih ne razvije depresivna motnja. Raziskave,
ki so poskušale odgovoriti na vprašanje, kaj zmanjšuje tveganje za pojav depresije
med starejšimi, so izpostavile tri glavne skupine zaščitnih dejavnikov (Tančič Grum,
2010b, str. 47), in sicer ustrezni podporni viri, učinkovita strategija pri spoprijemanju s
stresorji in vključenost v različne aktivnosti.
3.1 Ustrezni podporni viri, ki zmanjšujejo tveganje za pojav depresije
Predstavljajo podlago za ohranjanje duševnega zdravja starostnika. Starostniku pri tem
pomembno pomaga dobro telesno zdravje, kognitivno funkcioniranje, dobra čustvena
stabilnost in ustrezno domače in socialno okolje, ki jih naj vzdržuje z ustrezno telesno in
miselno aktivnostjo, zdravo prehrano, s pogostim zahajanjem v družbo ljudi s podobnim
razmišjanjem, kot ga ima posameznik (Tančič Grum, 2010b, str. 47).
3.2 Učinkovite strategije pri spoprijemanju s stresorji
Učinkovite strategije se nanašajo na posameznikovo uspešno prilagajanje na spremembe in
spoprijemanje s težavami ter stresnimi situacijami. Mnogi starostniki se bolje odzovejo na
stresne dogodke in so sposobni boljše emocionalne regulacije kot mlajši odrasli, kar je
povezano z njihovimi življenjskimi izkušnjami. Pri tem je tudi pomembno, kako doživljajo
sebe in svoje sposobnosti (Tančič Grum, 2010b, str. 47).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
11
3.3 Vključenost v osmišljene aktivnosti
V to skupino aktivnosti prištevamo aktivnosti, ki starostniku osmišljajo bivanje. Med njimi
predstavlja največjo zaščito religija, kajti starostniki, ki so aktivni verniki, so manj
izpostavljeni tveganju za razvoj depresije, kar delno pojasnjujejo z večjim doživljanjem
smisla v posameznikovem življenju. Pomembna je tudi vključitev v druge aktivnosti, ki
starostnika veselijo: hobiji, prostovoljno delo, izobraževanja, varovanje vnukov (Tančič
Grum, 2010b, str. 47).
Depresija pri starostnikih lahko vodi v fizično ali kognitivno nesposobnost, s tem se
zmanjša njihova kakovost življenja in zviša tveganje za smrtnost. Globalno gledano je
depresija motnja v starosti in se pogosteje pojavlja pri ženskah, v višji starosti in pri resnih
fizičnih boleznih. Študija, narejena na Norveškem, pa govori o tem, da se je pri ženskah
možnost obolevnosti za depresijo znižala v višji starosti (80–90 let), medtem ko je možnost
obolevnosti pri moških še naprej rastla v starejših letih. Kot pričakovano so fizične
nezmožnosti in obolevnost ter število zdravil pozitivno sovpadale z depresijo. Še posebej
strah, kot dodatna psihiatrična motnja, je povečal možnost obolevnosti za depresijo.
Nadalje so ugotovili, da se je pri starostnikih, ki so lahko doma živeli in funkcionirali brez
pomoči, pred hospitalizacijo znižala bojazen, da bi zboleli za depresijo (Baller et al., 2010).
Depresivna epizoda tudi poveča tveganje za samomorilno vedenje pri starostniku. Kljub
manjši prevalenci hujših oblik depresije v starosti je koeficient samomora v tej starostni
skupini največji. Domnevajo, da so deleži pacientov z depresivnimi motnjami večji v
nekaterih skupinah starostnikov (Pečjak, 2007).
Tako so v eni od raziskav ugotovili, da je več kot četrtina na novo sprejetih starostnikov v
domove starejših občanov imela depresijo, zlasti če so bili sprejeti neposredno iz
domačega okolja in ne iz bolnišnice. Ti podatki tudi kažejo, da hujša oblika depresije v
starosti predstavlja resno tveganje za samomorilno vedenje. Glavni simptom depresije je
znižano razpoloženje. Pri starejših pacientih se ta sindrom pri nekaterih pokaže tudi z
motnjami spoznavnih sposobnosti ali s pretirano povečano ali zmanjšano psihomotorno
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
12
aktivnostjo. Starejši pacienti z depresijo imajo pogosto številne simptome, ki ovirajo
postavitev diagnoze in zdravljenje.
Kljub izboljšanju prepoznavanja depresije pri starejših, velik delež pacientov ne poišče
strokovne pomoči, ali pa depresija pri njih ni prepoznana ter ustrezno zdravljena. Ena od
ovir pri prepoznavanju depresije v starosti je njena heterogenost ter pogosto pojavljanje z
drugimi psihičnimi motnjami in telesnimi boleznimi. Zlasti težavno postane ugotavljanje
diagnoze pri pacientih, ki navajajo telesne težave, ki so pridružene depresiji ali pa so del
sočasno potekajoče telesne bolezni. Znano je, da imajo starejši pacienti s kronično
potekajočo telesno boleznijo depresijo pogosteje kot tisti brez telesne bolezni (Drakšič et
al., 2002, str. 53).
Pacienti v primarni oskrbi pogosto kažejo fizične znake depresije kakor pa psihološke.
Kadar se pojavi kronična fizična bolezen, katere simptomi so podobni depresiji, pozornost
pogosto pritegne fizična bolezen in tako je depresija pogosto spregledana. Nekateri
strokovnjaki trdijo, da je depresija pri starostnikih pogosto nediagnosticirana, saj zdravniki
ne polagajo pozornosti na te simptome oz. se ne posvečajo aktivno nastalim tegobam. Tudi
če je depresija diagnosticirana, je pogosto zdravljena neustrezno (Hardy, 2011).
Starejše osebe se običajno ne zavedajo, da jih muči depresija. Mnogi tudi zaradi sramu ne
priznajo motnje. Depresija ne pomeni samo globoke žalosti, temveč spremembo spomina,
interesov, fizičnega zdravja in aktivnosti. V razvitem svetu bi jo naj doživljalo od 2 do 3 %
starostnikov (brez tistih, ki živijo v starostnih domovih ali bolnicah). Domnevajo pa, da je
delež slednjih v resnici višji, med 8 in 10 %, v starostnih domovih in bolnicah pa kar med
20 in 25 %. Bolj kritični izvedenci pa menijo, da jih je v populaciji kar 60 %. Depresivno
razpoloženje je močno razširjeno v domovih za starejše na Nizozemskem, zato je
zdravstveno osebje bolj pozorno na depresivne motnje pri osebah z demenco (Baller et al.,
2010).
Kadar starejša oseba ne doživlja smisla svoje preteklosti, smisla svojega sedanjega trenutka
z novimi možnostmi in starostnimi tegobami ter smisla prihodnosti (vključno s smrtjo, ki
se približuje), se mu zdi njegovo življenje prazno in brezciljno (Ramovš, 2003, str. 110).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
13
Raziskava, ki jo je leta 2009 izvedlo združenje »Age conncern and help the aged«, je
pokazala, da kar 24 % starostnikov v Angliji navaja, da se je njihova kakovost življenja v
zadnjem letu spremenila zaradi osamljenosti, življenja z dolgotrajno oskrbo in zaradi
revščine (Hardy, 2011).
Avstralska študija pa je poročala, da so bile depresivne motnje pogosteje prisotne pri
stanovalcih z zmernim zmanjšanjem kognitivnih sposobnosti (27,5 %) v primerjavi s
stanovalci z blagim upadom kognitivnih sposobnosti (14,6 %) ali s stanovalci z
normalnimi kognitivnimi sposobnostmi (15,5 %). V nizozemski študiji je bila najdena le
majhna razlika razširjenosti depresije med dementnimi (26,8 %) in ne-dementnimi
stanovalci (10,9 %), iz česar lahko sklepamo, da so spremembe razpoloženja bolj
razširjene pri osebah z demenco in jim je posledično zaradi tega redkeje postavljena
diagnoza depresije, kakor pri osebah, ki nimajo demence (Baller et al., 2010).
Depresija je kljub uspešnemu zdravljenju dandanes še vedno povezana s številnimi
strahovi in tabuji, ki se v starosti še okrepijo. Ker starejši ljudje lažje spregovorijo o svojih
telesnih simptomih, je potrebno biti ob nenehnih telesnih pritožbah starega človeka
pozoren na prisotnost morebitne depresivne simptomatike, kar velja tudi za svojce in
strokovne delavce. Duševne motnje v starosti so lahko nadaljevanje duševnih motenj iz
mlajših življenjskih obdobij (shizofrenija, bipolarna afektivna motnja, depresija, nevrotske
ali somatoformne motnje) ali pa so posledica novonastalih duševnih motenj v starosti
(Oražem, 2007).
3.4 Psihogeriatrija
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Svetovno psihiatrično združenje (WPA)
opredeljujeta psihogeriatrijo kot psihiatrijo starejših ljudi in je pomembna veja v psihiatriji
pri zdravljenju starostnikov starejših nad 65 let in pomemben člen pri zdravljenju le-teh,
kajti brez nje bi težje postopali v diagnosticiranje duševne bolezni in nadaljnjo zdravljenje.
Vzroki nastanka depresije pri starejših osebah so najpogosteje povezani z različnimi
težavami, ki se v starosti pogosteje pojavljajo (Muršec, 2002, str. 28).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
14
Kot veda se ukvarja (prav tam, 2002, str. 30):
z vsemi duševnimi motnjami in posledicami le-teh, ki se prvič pojavijo v starosti;
z duševnimi motnjami pri starejših, ki so zboleli v drugih starostnih obdobjih;
z zdravljenjem bolezenskih stanj, ki so nastale zaradi drugih organskih obolenj.
Med vzroke starostne depresije najpogosteje spadajo:
starostni stres,
smrt bližnjih oseb,
poslabšanje zdravja,
pomanjkanje fizične moči,
upokojitev,
nezdravo življenje (pitje alkohola, kajenje),
kronične bolezni (Parkinsonova bolezen, infarkt, diabetes, rak) (Pečjak, 2007, str. 149).
3.5 Specifična klinična slika depresije v starosti
Depresija pri starejših osebah ima kompleksno etiologijo in drugačno simptomatiko v
primerjavi z mlajšimi pacienti. Specifična klinična slika je zato drugačna in je povezana z
naslednjimi značilnostmi (Puštovan, 2010, str. 50–52):
Največja težava pri prepoznavanju depresije nastopi pri ločevanju izvora telesnih
simptomov. V praksi je težko ločiti, ali utrujenost, zmanjšanje apetita in nespečnost
povzroča depresija ali telesna bolezen. Posameznik z revmatoidnim artritisom lahko
doživlja nespečnost, utrujenost in ima slab apetit. Ti simptomi so lahko posledica njegove
fizične bolezni ali z njo povezane depresije (Puštovan, 2010).
Somatizacija ali pretirane pritožbe zaradi telesnih težav
Na depresijo pri starostniku je potrebno pomisliti tudi v primeru bolečine, ki nima telesne
osnove, zato je pomembno poznavanje pacientove zgodovine bolezni. Podobno lahko
pacientovo pretirano pritoževanje zaradi telesnih težav, ki ni skladno z njegovim stanjem
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
15
ali značilnostmi prisotnih bolezni, izhaja iz depresivne motnje, ki je v ozadju težav
(Puštovan, 2010).
Minimalno izražanje žalosti
Depresivna motnja je lahko spregledana tudi zato, ker starostniki redko izražajo občutke
žalosti. Razlog za to je verjetno generacijski. Starejši ljudje so pogosto prepričani, da se
zdravnikom ne sme pritoževati zaradi čustvenih težav. Takšno vedenje bi nekateri
starostniki videli kot neprimerno nadlegovanje zdravnika, zato v ambulanti največkrat
navajajo le fizične težave. Ravno zaradi teh prepričanj je še posebej pomembno povprašati
starostnike o anhedoniji, gre za nezmožnost doživljanja ugodja in depresivnih misli,
zmanjšano je samospoštovanje, zmanjšan je občutek lastne vrednosti, pogosti so občutki
krivde in samomorilne misli (Puštovan, 2010).
Prisotnost izrazite tesnobe
Kadar pri starostnikih, ki prej niso bili nagnjeni k tesnobi, opazimo pojav tesnobnih ali
drugih nevrotičnih simptomov (obsesivno-kompulzivni znaki, disociativni znaki ali
hipohondrija), je potrebno preveriti možnost depresivne motnje (Puštovan, 2010).
Počasnejše kognitivno procesiranje
Ob depresiji je pogosto počasnejše kognitivno procesiranje in tudi težave s spominom ter
koncentracijo, zato moramo biti pri starostniku pozorni, da tega ne pripišemo drugim
vzrokom ali boleznim, ki so značilne za to starostno obdobje (npr. demenca) (Puštovan,
2010).
Vedenjske motnje
Depresija, za katero so značilne predvsem vedenjske motnje (zavračanje hrane,
inkontinenca, nenadno agresivno vedenje, socialni umik, izguba zanimanja zase in za
okolico), je v kliničnem delu zelo pogosta, vendar je običajno pripisana drugim vzrokom.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
16
Vedenjske spremembe so še posebej pogoste, kadar se depresija pojavlja skupaj z demenco
(Puštovan, 2011)
Vpliv na izražanje nekaterih osebnostnih potez
Depresivna motnja lahko poudari določene premorbidne osebnostne poteze. Med
značilnimi vedenji so vpadljiv izgled, nenehno nadlegovanje različnih ljudi oz. inštitucij,
možne drobne tatvine v trgovinah ali sindrom odvisnosti od alkohola, ki se pojavi prvikrat
v življenju. Pomembno pri tem je prepoznati, ali spremembe indicirajo prisotnost depresije
(Puštovan, 2010).
3.6 Vrste depresij pri starejših
Pri starejših ljudeh se lahko pojavljajo različne oblike depresije, kar je odvisno od kliničnih
znakov in simptomov depresije in od dolžine trajanja depresije.
Mednje najpogosteje prištevamo naslednje vrste depresij:
3.6.1 Distimija
Je kronična depresivna motnja, ki traja več kot dve leti ter ne dosega nivoja hude
depresivne epizode. Distimija prizadene 2–4 % starejše populacije ter bistveno znižuje
kakovost življenja. Najpogosteje prizadene ljudi v starostnem obdobju z začetkom bolezni
po 40. letu starosti. Distimija se pojavlja enako pri pogosto obeh spolih. Epidemiološke in
klinične raziskave potrjujejo razlike med klinično sliko distimije pri starejših in pri mlajših.
Starostna distimija vključuje manj psihičnih simptomov kot tista pri mlajših, a podobne
nevrovegetativne in somatske simptome. Prevladujejo izguba volje in energije ter občutja
nemoči, obupa in nesposobnosti (Pišljar, 2007, str. 66).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
17
3.6.2 Bipolarna motnja v starejšem obdobju
Pogosto povzroča resne funkcionalne spremembe in zahteva intenzivnejšo zdravstveno
oskrbo. Bolezen se lahko prvič pojavi v starejšem obdobju, v tej starostni skupini pa so
pogosteje tudi osebe, pri katerih se je ponovila že prej prisotna bipolarna motnja. Pozno
nastopajoča bipolarna motnja je redkeje povezana z družinsko obremenjenostjo, pogosteje
pa se ji pridružijo telesna in nevrološka obolenja. V splošnem se v okviru pozno
pojavljajoče se bipolarne motnje pogosteje kot depresija pojavlja manija. Pacienti lahko
izražajo mešana stanja, disforijo, agitirana stanja in motnje spoznavnih sposobnosti.
Smrtnost je pri pacientih s hudimi depresivnimi pomiki in hitrimi nihaji manije visoka ter
je lahko posledica specifičnih zdravstvenih stanj, kot je na primer cerebrovaskularni insult
(Pišljar, 2007, str. 66).
3.6.3 Organske razpoloženjske motnje
Diagnoza organske depresivne motnje vključuje različna stanja, ki so vzročno povezana z
možganskimi motnjami, s primarno možgansko boleznijo, s sistemsko boleznijo, ki
sekundarno prizadene možgane, z eksogenimi toksičnimi snovmi, endokrinimi motnjami
ter drugimi somatskimi boleznimi, med katere spadajo nevrološke degenerativne bolezni,
kot so Parkinsonova in Huntigtonova bolezen, cerebrovaskularni insult, presnovne motnje,
bolezni ščitnice in obščitnic, bolezni nadledvične žleze, avtoimuna obolenja, virusne in
druge infekcije in malignomi. Starostna depresija in sočasne druge bolezni so pogosto
medsebojno povezane. Kronična bolečina poslabšuje potek depresije, depresija pa
povečuje občutljivost za bolečino. Nespečnost, ki je pogosta pri depresiji in bolečinskem
sindromu, lahko vpliva na pojavnost depresije in bolečine. Takšna stanja najpogosteje
zdravimo z antidepresivi, predvsem z noradrenergičnimi in serotoninergičnim delovanjem
lajšajo nevropatično bolečino tudi v odsotnosti depresije (Pišljar, 2007, str. 67).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
18
3.6.4 Prilagoditvene motnje s simptomi depresije
Negativni življenjski dogodki lahko pri starejši osebi spremenijo potek in kakovost
življenja, pogosto so povezani s pojavom depresivnih simptomov. Med najpogostejšimi
dejavniki tveganja so smrt bližnje osebe, upokojitev, slabo zdravstveno stanje, invalidnost,
finančni problemi, slabšanje socialnega in ekonomskega stanja, socialna izolacija,
nastanitev v socialni ustanovi. Hudi pritiski na starostnika za nastanitev v negovalni
ustanovi močno povišujejo tveganje za obolevnost in smrtnost. Smrt zakonca je med
najpogostejšimi vzroki za razvoj prilagoditvene motnje (Pišljar, 2007, str. 68).
3.6.5 Drugi sindromi depresivne motnje v starosti
V starosti se zraven depresije lahko pogosto pojavijo tudi drugi sindromi depresije, zaradi
katerih je zdravljenje dolgotrajno. Med te sindrome najpogosteje spadajo:
Depresija z reverzibilno demenco
Nekateri pacienti s starostno depresijo imajo izrazitejše motnje spoznavnih sposobnosti in
razvijejo sindrom reverzibilne demence, ki z zdravljenjem postopoma izzveni. Pacient z
reverzibilno demenco v naslednjih letih zdravljenja potrebuje intenzivnejše spremljanje
spoznavnih sposobnosti (Pišljar, 2007, str. 68).
Depresija s poznim začetkom
Depresija s poznim začetkom je eden izmed dejavnikov tveganja za razvoj demence.
Povezana je z večjo obolevnostjo, smrtnostjo ter slabšim odzivom na antidepresivno
zdravljenje. Številne značilnosti ločujejo depresijo s poznim začetkom ter depresijo z
zgodnjim začetkom, kajti družinska obremenjenost je pomemben dejavnik tveganja za
zgodaj potekajočo depresijo. Depresijo s poznim začetkom pogosto najdemo pri pacientih
z nevrološkimi obolenji. Možganskožilne in nevrodegenerativne bolezni lahko spremljajo
depresija ter motnje spoznavnih sposobnosti, ki bistveno zmanjšujejo pacientove osnovne
življenjske sposobnosti. Pacienti so potrti, brezvoljni, upočasnjeni, ne zmorejo osnovnih
gospodinjskih opravil, lahko se povsem socialno izolirajo. Posebej so izpostavljeni
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
19
osamljeni starostniki brez svojcev ali bližnjih znancev. Zdravljenje depresije s poznim
začetkom je enako uspešno kot zdravljenje depresije z zgodnjim začetkom (Pišljar, 2007,
str. 69).
Vaskularna depresija
Klinična slika vaskularne depresije vključuje dejavnike tveganja za žilna obolenja. Pacienti
imajo bolj izražene motnje spoznavnih sposobnosti, posebno izvršilne, so psihomotorno
upočasnjeni, imajo manj depresivnih razmišljanj ter so bolj prizadeti v dnevnih aktivnostih
kot depresivni pacienti brez žilnih dejavnikov tveganja. Uspeh zdravljenja pri pacientih z
depresijo je slabši (Pišljar, 2007, str. 70).
Sindrom depresije – motnje izvršilnih sposobnosti
Pri pacientih je prisotna psihomotorna upočasnjenost, moteno vidno prepoznavanje, upad
aktivnosti in zanimanja ter slabo razumevanje bolezni. Pacienti zato zelo pogosto ne
zmorejo osnovnih življenjskih opravil. Posledice bolezni se odražajo v zanemarjenju
izgleda ali v socialnem umiku. Osebe z motnjami izvršilnih sposobnosti zaradi slabšega
odziva na antidepresivno zdravljenje potrebujejo pogostejše spremljanje bolezni,
intenzivnejše zdravljenje in vključevanje psihoterapevtskega in elektrokonvulzivnega
zdravljenja ter pomoč pri dnevnih aktivnostih (Pišljar, 2007, str. 72).
3.7 Težave pri zdravljenju depresije starejših
Zdravljenje depresije v starosti je enako uspešno kot v mlajših življenjskih obdobjih, če je
ta pravočasno odkrita in zdravljena (Kogoj, 2010, str. 89).
Zaradi stigmatizacije posebno starejših pacientov mnogi večkrat odklanjajo pregled pri
psihiatru. Napotitev k psihiatru je potrebna v primerih hudo izražene depresije
(Kogoj, 2010, str. 90):
o ob prisotnosti psihotičnih simptomov,
o ob ogroženosti zdravja zaradi odklanjanja hrane,
o ob samomorilni ogroženosti,
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
20
o ob rezistentnosti depresije,
o ob možnostih zapletov pri spremljajočih telesnih boleznih.
Kljub izboljšanju prepoznavanja depresije pri starejših velik delež pacientov ne poišče
strokovne pomoči ali pa depresija pri njih ni prepoznana ter ustrezno zdravljena. Ena od
ovir pri prepoznavanju depresije v starosti je njena heterogenost ter pogosto pojavljanje z
drugimi psihičnimi motnjami in telesnimi boleznimi. Zlasti težavno postane ugotavljanje
diagnoze pri pacientih, ki navajajo telesne težave, ki so pridružene depresiji ali pa so del
sočasno potekajoče telesne bolezni. Znano je, da imajo starejši pacienti s kronično
potekajočo telesno boleznijo pogosteje depresijo kot tisti brez telesne bolezni (Drakšič et
al., 2002, str. 53).
Drugi izmed razlogov neuspešnega zdravljenja depresije pri starejših je tudi opuščanje
jemanja zdravil, kajti polovica pacientov preneha jemati terapijo in kar 70 % pacientov
jemlje le polovico predlaganega odmerka zdravil. Verjetnost nerednega jemanja zdravil je
večja, če je depresiji pridružen tudi upad spoznavnih sposobnosti (Pišljar, 2007, str. 73).
Paciente z depresivno motnjo je potrebno obravnavati z vso skrbnostjo, saj pri njih obstaja
resna samomorilna ogroženost. Upoštevati moramo tudi njihovo manjšo prilagodljivost in
strah, ki je prisoten pred nečim novim (Muršec, 2002 ).
Za diagnosticiranje depresije je potrebno pacienta opazovati minimalno dva tedna in v teh
se mora pojaviti pet simptomov depresije, najmanj en simptom pa mora biti depresivno
razpoloženje ali izguba veselja in interesa do aktivnosti. Za diagnosticiranje depresije
morajo simptomi prav tako povzročiti stisko in oslabitev pri socialni integraciji in
funkcioniranju pri delu. Zelo pomembno je izločiti vse možne fizične vzroke pojava
depresije, kot so hipotiroidizem, demenca in stranski učinki zdravil. Če pacient kaže
»luknje« v spominu, potem je možno narediti hitro oceno pojava demence na podlagi testa,
sestavljenega iz šestih točk za ugotavljanje oslabitve kognitivnih sposobnosti (Hardy,
2011).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
21
Po diagnosticirani depresiji, četudi je šlo le za eno depresivno epizodo, človek ni nikoli več
tak, kot je bil. Poti sta dve: lahko tone v vedno večje osebno trpljenje in trpljenje svojcev
ali pa se dvigne nadenj in ga obvlada in s tem izide iz bitke močnejši ter osebnostno in
duhovno bolj čvrst (Oražem, 2007, str. 20).
Zdravljenje depresije poteka v treh stopnjah (Kogoj, 2010):
akutno zdravljenje, 6–12 tednov,
nadaljevalno zdravljenje, 4–9 mesecev,
vzdrževalno zdravljenje, več kot eno leto.
Pri akutnem zdravljenju naj bi pacient prejemal antidepresiv, ki mu individualno najbolj
ustreza glede na vrsto depresije, glede na njegovo starost, spol, morebitne druge bolezni in
zdravila. Ko pacient med zdravljenjem doseže zadovoljivo remisijo simptomov, sledi
nadaljevalno zdravljenje z enakim antidepresivom in nespremenjenimi odmerki, kar traja
od 4 do 9 mesecev. V vzdrževalno fazo so vključeni pacienti z dvema ali več epizodami
predhodne depresije, tisti s kronično depresijo in tisti z nepopolno remisijo. Zdravljenje
traja do pet let, pri nekaterih tudi celo življenje. Starejši, pri katerih smo še posebno
pozorni glede pojava depresije, so tisti, ki imajo vsaj en dejavnik tveganja – smrt bližnjega,
nespečnost, odvisnost od pomoči drugih, hude telesne bolezni v zadnjih treh mesecih, hude
kronične bolezni, predhodne epizode depresije, socialno izoliranost in občutek
osamljenosti. Posebno pri teh starostnikih je smiselna uporaba presejalnih vprašalnikov za
depresijo. Nekateri avtorji celo izpostavljajo, da bi bilo pri starostnikih smiselno izvajati
rutinsko letno presejanje depresije in demence, da se ju ne spregleda (Kogoj, 2010, str. 81).
Glede na uspešnost zdravljenja depresij ločimo (Drakšič et al., 2002, str. 54):
rezistentne depresije (se ne odzivajo na medikamentozno terapijo kljub temu, da jo
pacient jemlje dovolj dolgo in redno);
kronične depresije (pri katerih ni izboljšanja kljub večletnemu zdravljenju);
larvirane oz. maskirane depresije (se skrivajo za različnimi telesnimi težavami, ki niso
objektivno pogojene).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
22
3.7.1 Farmakološki pristopi zdravljenja depresije
Pri farmakološkem zdravljenju depresije pri starostniku so na prvem mestu antidepresivi.
Le pravilno izbrano antidepresivno zdravljenje zadosti kriterijem dobrega zdravljenja
(zmanjšanje simptomov in znakov depresije, zmanjšanje nevarnosti ponovitve depresije,
boljša kvaliteta življenja in znižanje stroškov zdravljenja (Pregelj et al., 2009, str. 82).
Pri odločitvi za zdravljenje z njimi je potrebno upoštevati pretekli potek izražanja
simptomov depresije, pacientovo telesno stanje, morebitna že predpisana zdravila in
pretehtati prednosti in slabosti, ki jih takšno zdravljenje za pacienta prinaša. Večina
antidepresivov je v obliki tablet ali kapsul. Pri nekaterih starostnikih zaradi težav pri
požiranju taka oblika zdravila otežuje jemanje. Na voljo je nekaj antidepresivov v obliki za
peroralno suspenzijo fluoksetin (fodiss) 20 mg, v obliki peroralne raztopine fluoksetin
(prozac) 20 mg/5 ml, sertralin (zoloft) 20 mg/ml in v obliki za parenteralno dajanje
citalopram (cipramil) 20mg/0,5 ml (Pregelj et al., 2009).
Zaradi verjetnosti ponovitve depresivne epizode in daljšega trajanja le-te se starostniku
priporoča daljše zdravljenje z antidepresivi. Ugotavljajo, da depresivna epizoda pri
starejših pacientih traja v povprečju 18 mesecev. Le tretjina pacientov je dosegla okrevanje
v enem letu in okrog dve tretjini v dveh letih. Sočasna uporaba drugih zdravil je pri
zdravljenju depresivne epizode v starosti smiselna le v primeru, da z antidepresivom niso
odpravljeni simptomi depresije ali pa se sočasno pojavlja še druga psihična motnja (Pregelj
et al. 2009, str. 84).
Glede na način delovanja delimo antidepresive v več skupin (Mc Kenzie, 2005, str. 49–
55):
triciklični antidepresivi (za zdravljenje zmernih ali hudih oblik depresije),
selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (npr. prozac – za zdravljenje blagih
oblik depresije),
zaviralci monoaminoksidaze (npr. fenelzin),
stabilizatorji razpoloženja (npr. litij, sicer redko uporabljen pri zdravljenju depresije).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
23
Druga zdravila, ki se poleg antidepresivov uporabljajo pri zdravljenju depresije (Mc
Kenzie, 2005, str. 57):
uspavala,
anksiolitiki,
pripravki iz šentjanževke.
3.7.2 Nefarmakološki pristopi zdravljenja
V današnjem času je dobro, da se oboleli starostnik z depresijo čim bolj, poleg
farmakološkega zdravljenja, poslužuje tudi tistih nefarmakoloških metod zdravljenja
depresije, ki omogočajo bolj učinkovito in dolgotrajnejše zdravljenje. Med nefarmakološke
pristope zdravljenja depresije sodijo različne oblike psihoterapij, ki spadajo med najbolj
razširjene načine zdravljenja depresij (po Mc Kenziju, 2005, str. 41).
Psihoterapije delimo v tri skupine (Mc Kenzie, 2005, str. 41):
kratkoročne terapije
(kognitivna, vedenjska, kognitivno-vedenjska, kognitivno-analitska in medosebna
terapija) trajajo največ 6 mesecev,
dolgoročne terapije (psihoanaliza) trajajo dlje časa,
psihološko svetovanje (partnerska terapija).
Kognitivna terapija
Je oblika psihoterapije, ki deluje na depresivne vzorce mišljenja in jo mnogi strokovnjaki
na področju duševnega zdravja priporočajo v kombinaciji z antidepresivi (Mc Kenzie,
2005, str. 43).
Vedenjska terapija
Je oblika psihoterapije, ki je osredotočena predvsem na spreminjanje negativnih vzorcev
vedenja. Učinkovita je pri zdravljenju zmerno hudih depresij (Mc Kenzie, 2005, str. 43).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
24
Kognitivno-vedenjska terapija
Je kombinacija kognitivne in vedenjske terapije. Ukvarja se predvsem s spreminjanjem
negativnih misli in prepričanj ter posameznika uči drugačnega, primernejšega vedenja.
Učinkovita je pri zdravljenju blage in zmerne depresije in ima podoben učinek kot
antidepresiv, saj se posameznik po njej počuti bolje in ohrani boljše razpoloženje (Mc
Kenzie, 2005, str. 43).
Kognitivno-analitska terapija
Je nova vrsta psihoterapije, ki se zraven kognitivne in vedenjske tehnike ozira v preteklost
in s tem poskuša posamezniku pokazati, od kod izvira njegov način razmišljanja (Mc
Kenzie, 2005,
Medosebna psihoterapija
Je oblika psihoterapije, ki se osredotoča predvsem na reševanje odnosov med ljudmi in na
reševanje težav, ki nastanejo pri komunikaciji. Pomaga tudi posamezniku pri soočanju z
žalostjo ob izgubi bližnjega (Mc Kenzie, 2005, str. 44).
Psihoanaliza
Je oblika psihoterapije, ki se ukvarja z vzroki depresije, ki pri posamezniku trajajo že dlje
časa. Psihoanalitiki domnevajo, da so vse naše težave posledica problemov iz preteklosti, s
katerimi se takrat nismo soočali (Mc Kenzie, 2005, str. 44).
Partnerska terapija
Je oblika psihoterapije, ki je namenjena predvsem depresivnim posameznikom, ki imajo
partnerja, in tudi posameznim parom, ki se soočajo z depresijo (Mc Kenzie, str. 45).
Med nefarmakološke načine zdravljenja depresije spadajo še različne oblike
obvladovanja stresa(Mc Kenzie, 2005, str. 34–35):
sprostitev,
biološka povratna zveza (sproščanje s pomočjo računalniške tehnike),
avtogeni trening (sproščanje s pomočjo določenih vaj),
masaža,
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
25
terapija z živalmi.
Preverjanje samomorilne ogroženosti
Ker je depresija najpomembnejši dejavnik tveganja za samomorilno vedenje v starosti, je
uporaba presejalnih testov za depresijo istočasno koristna tudi kot možnost odkrivanja
samomorilno ogroženih starejših. Zato moramo pri depresivnih starostnikih in tistih, pri
katerih posumimo zaradi ostalih dejavnikov tveganja na večjo samomorilno ogroženost,
empatično pristopiti. V takih primerih moramo starostnika o samomorilnem vedenju na
ustrezno občutljiv, a dovolj direkten način tudi vprašati: kako pogosto misli na smrt, kako
resen samomorilni namen ima, ali je že izdelal samomorilni načrt. Če starostnik na ta in
podobna vprašanja odgovori pritrdilno, je pomembno, da raziščemo, ali je o izvedbi
samomora razmišljal tudi konkretno; ali ima izdelan načrt, kako natančen je in ali ga je že
kdaj poskušal izvesti (Kogoj 2010, str. 83–84).
3.8 Vloga medicinske sestre pri obravnavi starostnika z depresijo
Medicinska sestra se srečuje z depresivnimi pacienti v splošni ambulanti, na terenu kot
patronažna medicinska sestra, na različnih oddelkih splošnih bolnišnic in na psihiatričnem
oddelku. Zdravstvena nega pacienta temelji na opazovanju, terapevtski komunikaciji in
vzpostavljanju terapevtskega odnosa. Pacienta se v okviru njegovih zmožnosti vključi v
vzdrževanje vsakodnevnih aktivnosti, saj mu bodo v pomoč, da premaga stanje odvisnosti,
ki jo bolezen povzroča, in da zopet doseže svojo samostojnost. Potrebno mu je zagotavljati
dovolj informacij o bolezni, saj sam nima dovolj znanja, da bi pomagal sebi in svoji
družini, ter ga v terapevtskem odnosu razbremeniti občutkov krivde. Zdravstveno vzgojno
delo je s tem usmerjeno k dvigu duševnega zdravja pacienta s poudarkom na zdravem
življenju. Medicinska sestra pomaga tudi svojcem ter jim s svetovanjem pomaga, da
pacienta razumejo in mu znajo pomagati. Pohvaliti je potrebno tudi aktivno vključevanje
pacienta v individualne in skupinske aktivnosti, vendar brez previsokih ali prenizkih
zahtev. Prvi intervju na pacientovem domu nam da vpogled še v pacientovo neposredno
ožje okolje, družino in odnose med družinskimi člani (Kobentar, 2009, str. 208).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
26
Specifične naloge medicinske sestre v zdravstveni negi v psihiatriji so pomemben člen pri
izvajanju zdravstvene aktivnosti in pri zdravljenju pacienta z duševno boleznijo. Med
naloge najpogosteje spadajo:
učenje pacienta in njegovih svojcev pravilnih interakcij, ustrezne komunikacije in
ustreznih medosebnih odnosov;
dajanje informacij in svetovanje pacientu ob njegovih notranjih konfliktih, bojaznih in
stiskah;
vodenje vsakodnevnega življenja na oddelku, vzpodbujanje pacienta in učenje fizičnih,
socialnih in družbenih aktivnosti;
pomoč in vzpodbuda pri zadovoljevanju telesnih potreb in pri izvajanju medicinsko-
tehničnih posegov;
zagotavljanje pacientove varnosti;
učenje pacienta, da izraža čustva in spodbujanje k izražanju čustev;
skrb za terapevtsko vzdušje na bolniških oddelkih in povsod, kjer se zdravijo pacienti z
duševnimi motnjami;
zdravstveno-vzgojno delovanje s pacientom, njegovimi svojci in širšo skupnostjo;
vodenje zdravstvene nege in oskrbe na psihiatričnih oddelkih in drugih zdravstvenih
ustanovah;
medicinska sestra je samostojna izvajalka ali sodelavka pri različnih oblikah
individualnega ali skupinskega dela s pacienti;
je pacientov sogovornik, svetovalec in njegov nadomestni bližnji, kadar je to potrebno
(Čuček Trifkovič in Pišlar, 2011, str. 15).
Ponekod že na oddelkih, kjer se zdravijo pacienti s sladkorno boleznijo in srčno-žilnimi
boleznimi, prakticirajo preglede za ugotavljanje depresije na podlagi dveh standardnih
vprašanj, in sicer: ali ste bili tekom zadnjih mesecev pogosto potrti, depresivni ali brez
upanja in ali ste tekom zadnjih mesecev ugotovili, da nimate volje in interesa, da bi
kaj počeli.
Če se teh vprašanj ne uporabi, je spregledanih 7 do 10 primerov depresije. Zato je zelo
priporočljivo vprašanja uporabljati ne samo pri pacientih z dolgoročno oskrbo, ampak tudi
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
27
pri starejših, ki ne potrebujejo dolgoročne oskrbe. Če pacient odgovori na eno izmed
vprašanj pritrdilno, je potrebno narediti še nadaljnjo oceno stanja. Medicinske sestre s tem
predstavljajo ključ pri ugotavljanju depresije pri starejših. So tiste, ki lahko svetujejo
zdravljenje in ocene stanja pri drugih specialistih. Takšno postopanje bi potencialno lahko
zmanjšalo nastanek bolezenskih stanj (Hardy, 2011).
3.8.1 Zdravstvena vzgoja pacienta z depresivnim obolenjem
Medicinska sestra pomaga tudi svojcem ter jim s svetovanjem pomaga, da pacienta
razumejo in mu znajo pomagati.
Depresivnemu pacientu medicinska sestra svetuje naslednje:
zdravila naj jemlje, kot jih je predpisal zdravnik, opozori ga tudi na stranske učinke
zdravil in kako naj jih omili;
opozori ga, naj ne uživa alkohola;
po lastnem preudarku ne sme jemati nobenih zdravil, upošteva naj navodila zdravnika;
naj si ne postavlja prevelikih ciljev in odgovornosti;
naj si vzame dovolj časa pri jedi;
naj skrbi za svoje telesno počutje in kondicijo;
svojcem svetuje, kako naj obolelega člana družine vzpodbujajo k opravljanju aktivnosti,
vendar s pravo mero, kajti pretirano vzpodbujanje lahko še poveča pacientov občutek
nemoči (Čuček Trifkovič in Pišlar, 2011).
Zdravljenje z zdravili ni edini način zdravljenja depresije, je pa zelo pomemben. Zato je
pomembno tudi zdravstveno-vzgojno delovanje medicinske sestre v tej zvezi.
Medicinska sestra seznani pacienta in njegove svojce z naslednjim:
terapevtski učinki antidepresivov ne nastopijo takoj, ampak je zdravila potrebno jemati
nekaj tednov, da pride do ustreznega učinka;
zdravljenje depresije je dolgotrajni proces, ki poteka vsaj 6–12 mesecev;
antidepresivi ne povzročajo odvisnosti;
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
28
antidepresive lahko predpiše tudi osebni zdravnik, ne le psihiater (prav tam, 2011).
Medicinska sestra tudi poučuje in spodbuja pacienta ter mu razlaga, da ni sam kriv za
bolezen in naj se je ne sramuje. Zbolijo še tako močni, uspešni in pogumni ljudje.
Spodbuja ga, naj se ne skriva pred ljudmi in ne zapira v sobo, kajti čeprav poskuša svoje
težave skriti, svojci in prijatelji kmalu opazijo, da je z njim nekaj narobe in jih zanj skrbi.
Pri tem je potrebno, da se svojci pogovorijo z obolelim članom družine, saj mu s tem lahko
tudi pomagajo. Svoje skrbi, težave naj zaupa tudi zdravniku in mu pove, kaj razmišlja o
svoji bolezni, kako se počuti, kaj ga skrbi in naj vpraša, kar ga zanima. Medicinska sestra
pouči pacienta, da stalno razglabljanje o bolezni povečuje tesnobo in potrtost. Na bolezen
bo pacient najlažje pozabil, če se bo zamotil s prijetnimi dejavnostmi ali s pogovorom o
običajnih stvareh. Do sebe naj ne bo prezahteven in naj se pohvali za vsak uspeh, tudi če se
mu zdi majhen in nepomemben (Čuček Trifkovič, 2011).
3.8.2 Terapevtski odnos med medicinsko sestro in starostnikom z duševno motnjo
Sodoben terapevtski pristop k starostniku zahteva obravnavo številnih med seboj bolj ali
manj prepletenih problemov. Delo medicinske sestre pri tem je splet aktivnosti,
namenjenih zagotavljanju terapevtskega okolja, ukvarjanju s pacientovimi telesnimi,
duševnimi in socialnimi problemi, pogosto tudi pristajanju na pacientovo regresivno
vedenje in utrjevanje zrelejšega ravnanja skladno s pričakovanji glede na starost, bolezen
in napredek v zdravljenju. Medicinska sestra pacienta vzpodbuja k čim večji aktivnosti,
pomaga mu pri vključitvi v skupinsko delo in delovno terapijo, vzpodbuja ga h
komunikaciji, k čim večji samostojnosti pri zadovoljevanju osnovnih potreb. Delo s
starostniki zahteva od medicinske sestre večjo odgovornost, znanje in izkušnje, saj mora
neprenehoma predvidevati njegove potrebe, ga neprestano opazovati, pozorna mora biti na
najmanjša sporočila, ki jih starostnik nakazuje z mimiko, s kretnjami ali pa tudi z držo, ker
drugače ne zna ali ne zmore povedati (Smovnik, 2011, str. 80–81).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
29
3.8.3 Terapevtska komunikacija
Skrb za pacienta z depresivno motnjo vključuje na prvem mestu terapevtsko komunikacijo
kot sredstvo za vzpostavljanje odnosa, preko katerega ga vodimo in usmerjamo k skrbi za
temeljne življenjske aktivnosti (Kobentar, 2009).
Značilnosti terapevtske komunikacije:
zaupanje: pridobiti pacientovo zaupanje, ga poslušati, sprejemati njegove občutke,
jasna sporočila;
sprejemanje: sprejemanje pacientove osebnosti, usmerjanje pozornosti na pacientove
dobre lastnosti, pohvala;
empatija: razumevanje pacienta in njegovih občutkov;
spoštovanje: z majhnimi dejanji, kot so izkazovanje pozornosti, vrednosti in
dostojanstva uporabljamo prijaznost, vljudnost in upoštevamo pacienta;
samorazkrivanje: zaupanje pacientovega intimnega doživljanja;
zaupnost: vsi podatki so strogo zaupni (Kobentar, 2009).
Komunikacija med ljudmi in med starejšimi je socialna kategorija, kar je treba pri delu z
njimi še posebej upoštevati. Starejši se pogosto umaknejo pred svetom zaradi lastnih
občutkov, osebnostnih lastnosti, posebnih navad, čustvenih motenj ali zaradi drugih težav.
Poznavanje specifičnosti problema komunikacije nam olajša delo in vsakodnevne kontakte
s starostnikom. Za razumevanje njegovega vedenja moramo biti strpni in odprti za
drugačnost. Posebno pozorni moramo biti pri starostnikih z dementnim vedenjem. Bistvena
naloga zdravstvenega delavca pri delu s starejšimi je pozitiven odnos, usmerjen k
ustvarjalnemu reševanju težav in problemov. Zdravstvena nega starostnikov je usmerjena v
vsestransko pomoč pri opravljanju življenjskih aktivnosti z ohranitvijo največje možne
mere samostojnosti in neodvisnosti. Na teh temeljih je potrebno graditi komunikacijo in
brez nje bi bilo nemogoče zagotavljati osnovne pogoje za neodvisnost, samostojnost in
dobro počutje. Sporočilo povezuje enoti sprejemanja in oddajanja ter je del izhoda reakcije.
Pogosto opažamo, da je doživljanje starejših povezano z izgubami in od tod njihovo
depresivno razumevanje sporočil. Zato morajo naša sporočila biti jasna, kratka, vsebinsko
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
30
bogata, razumljiva in osebna, s poudarkom na notranjem doživljanju in empatiji do
starostnika. Za uspešno komunikacijo je potrebno poznavanje teorije o komunikaciji, dobro
poznavanje starejših z upoštevanjem individualnih razlik in zmožnost vzpostavljanja
pristnih odnosov (Skornšek, 2010, str. 29).
Za dober odnos pa nikakor ni odgovoren samo zdravstveni delavec, ima pa večjo moč, saj
zavzema nadrejeni položaj, ki je nujen za uspešno zdravljenje, saj je na strokovnem
področju odgovoren za svoj prispevek k pacientovemu zdravljenju. Včasih je dovolj, da
zdravstveni delavec za trenutek tiho obsedi pri pacientu, mu pove, da mu je všeč, ker mu
pacient zaupa ali da se veseli napredka pri njegovem zdravljenju. Potrebo po avtonomiji in
potrebo po povezanosti ima tudi pacient, ko vstopa v odnos z zdravstvenimi delavci. Svojo
potrebo po povezanosti z drugimi uresničuje tako, da zaupa in pričakuje, da bo od njih
dobil dobro in strokovno pomoč (Grobevnik, 2006, str. 21–23).
Profesionalna komunikacija in odnosi omogočajo pacientu, da se mu vrne volja do
življenja. To pa je možno z neposrednim stikom s pacientom, pri katerem se pravočasno in
odgovorno odzivamo na njegove potrebe. Medicinska sestra naj bi večino delovnega časa
posvetila komunikaciji s pacientom, saj je le-ta zelo pomembna za izvajanje zdravstvene
nege. Globalni cilj profesionalne komunikacije medicinske sestre s pacientom je
medsebojni odnos, v katerem bo pacient brez strahu in zadržkov sporočal svoje potrebe,
želje in pričakovanja (Videčnik, 2011, str. 205).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
31
4 STAROSTNIKI Z DEPRESIVNO MOTNJO IN DOMAČE
OKOLJE
Človekovo socialno okolje je pomemben dejavnik pri vzpostavitvi dobrega duševnega
zdravja in temelj dobrega delovanja pri psihiatričnem pacientu. Pacient v urejenem
domačem okolju lažje nadaljuje pot k zdravju in se hitreje vključi v okolje. Veliko
duševnih motenj se pokaže ob stresu in neurejenih domačih razmerah. Vloga svojcev in
bližnjih pri okrevanju psihiatričnega pacienta je pri tem bistvenega pomena. Reševanje
težav v družini s takšnim pacientom je uspešno ob sodelovanju zdravnika, socialne službe,
patronažne službe in drugih strokovnjakov glede na problematiko v družini.
4.1 Vpliv depresije pri starostniku na odnose v družini
V današnjem času se spreminja struktura in vloga družine pri skrbi za starejše ljudi. Vso
zgodovino je bila družina glavni oskrbovalec starih ljudi. V družinskem okviru so za stare
ljudi skrbele predvsem ženske. V preteklosti je bila življenjska doba kratka, zato je bila
skrb za stare ljudi potrebna krajši čas. Po industrializaciji in urbanizaciji se je družina
zmanjšala, ostajata dve generaciji z malo otroki, zelo pa je porasla zaposlenost žensk. Malo
starejših ljudi živi danes s svojimi otroki in vnuki, od njih pa ne dobivajo materialne
podpore za potrebe v starosti, niti nege ob onemoglosti. Posledice tega so hude posebno
tam, kjer sistemi pokojninskega zavarovanja in javne socialne skrbi za starejše ter mreže
ustanov za pomoč starim ljudem še niso vpeljani in ukoreninjeni. Zelo se je zato
spremenila vloga družine pri skrbi za starejše ljudi, v njenem okviru pa še posebno vloga
žensk (Ramovš, 2003, str. 227).
V primeru obolevnosti družinskega člana za duševno boleznijo se družinski člani
postopoma privadijo na posebne oblike doživljanja, odzivanja in vedenja obolelega člana
družine. Ko pa postanejo vsakodnevna opravila za takega človeka prehudo breme in prične
popuščati v različnih vlogah, tako v družini kot v širši skupnosti, lahko pomoč poišče sam,
pri tem mu najpogosteje lahko pomagajo njegovi bližnji. Pri nekaterih družinah, ki se niso
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
32
sposobne soočati z boleznijo in zaradi pomanjkanja podpore obolelemu članu družine,
zaradi tega prihaja do številnih konfliktov in stresnih situacij, v nekaterih primerih pa do
opuščanja družinskih vlog in do razhodov partnerjev (Pišl, 2009, str. 447).
4.2 Vloga družine v procesu zdravljenja starostnika z depresijo
Največ starejših ljudi živi izven specializiranih institucij, tako da so družinski člani
najpogosteje tisti, ki prevzemajo skrb za starejše. Nega starejših je običajno povezana z
napori in stresom tistih, ki za njih skrbijo. Osebe, ki negujejo starejše, so velikokrat tudi
same starejše (tudi več kot 65 let), podvržene različnim boleznim, dodatni stres pa lahko
povzročijo tudi odnosi v družini in težave v službi. To povečuje tveganje, da skrb za
starostnika ne bo zadostna (Pišl, 2009, str. 453).
Vloga družine je v procesu zdravljenja pacientov z duševno boleznijo izjemnega pomena
za vse člane družine tako za telesno in duševno zdravje vseh bližnjih kot za obolelega
člana, saj je družina prva, ki opazi spremembe pri družinskem članu in poišče strokovno
pomoč. Dobro sodelovanje med svojci, strokovnjaki in pacientom omogoča pomoč
svojcem tako v premagovanju njihovih lastnih stisk kot pri prepoznavanju in sprejemanju
duševne bolezni člana družine. Da bi oboleli član družine ponovno pridobil svoje mesto v
družini, potrebuje tudi podporo družinskih članov, njihovo razumevanje in spodbudo. Če
ima družina možnost, da se ob pomoči strokovnjakov uči o duševnih boleznih in posebnih
oblikah vedenja in razmišljanja pri obolelem svojcu, se mu tudi lažje približa in ga bolje
razume v njegovi stiski. Raziskovalci ugotavljajo, da sta izid in uspeh terapevtske
obravnave toliko boljša, kolikor bolj se povezujeta zdravljenje pacienta z zdravili in
psihoterapija, v katero so poleg pacienta vključeni tudi njegovi svojci. Ugotovljeno je, da
dejavno, sistematično in posameznemu pacientu prilagojeno vključevanje družine v
obravnavo zmanjšuje število recidivov bolezni in jih skrajšuje, manjša intenziteto
simptomatike, omejuje potrebo po hospitalizaciji, povečuje dejavnost pacienta v obdobjih
remisij in pomembno izboljšuje kakovost pacientovega življenja. V procesu zdravljenja
duševne motnje pri obolelem pacientu potrebuje družina poleg empatije tudi strokovno
pomoč, da se lahko okrepi in reorganizira (Pišl, 2009, str. 444).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
33
S pomočjo psihoedukacije svojcev in pacienta se družinski člani izobrazijo za
prepoznavanje sprememb v obdobju poslabšanja duševne bolezni ter ustreznega in
pravočasnega ukrepanja. S tem prispevajo h kakovosti življenja družine, k daljši remisiji in
krajšim hospitalizacijam (Pišl, 2009, str. 450).
4.3 Zdravstvena vzgoja v družini z depresivnim starostnikom
Zdravstveno-vzgojno delo je za depresivnega pacienta ključnega pomena, saj sam pogosto
nima dovolj znanja, da bi pomagal sebi in svoji družini. Zdravstveno-vzgojna vloga je
usmerjena k dvigu duševnega zdravja pacienta s poudarkom na zdravem in kakovostnem
življenju (Pibernik, 2004).
Cilj zdravstvene vzgoje v družini je obravnava družine v domačem okolju in podpora
družini v prelomnih obdobjih, s tem pa zagotoviti pozitiven odnos, stališča in prepričanja o
zdravju, krepitvi in ohranitvi funkcije, ki jo ima družina pri tem. V primerih odstopanja od
zdravja je namen nuditi podporo in pomoč v prizadevanjih za samopomoč. V času bolezni
je namen nuditi podporo in pomoč pri razvijanju preostalih sposobnosti, sodelovanju pri
zdravljenju, nadzorovanju bolezni ter preprečevanju bolezni in komplikacij (Pibernik,
2004).
Delo medicinske sestre v kliničnem okolju je usmerjeno na bolne posameznike, pri čemer
je pomembno, da so vanj aktivno vključeni tudi svojci. Istočasno delujejo medicinske
sestre v kliničnem okolju kot povezovalke in usklajevalke dela med družino in ostalimi
člani zdravstvenega tima (Urbančič, 2002, str. 125−127). Medicinske sestre, ki skrbijo za
družine, naj bi uporabljale nekatera načela za načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege v
družinah za pomoč pri razumevanju kompleksnih in dinamičnih odnosov med zdravjem
družine in zdravjem posameznih članov.
Načela pri izvajanju zdravstvene nege v družini vključujejo:
zdravstveno nego v družinah usmerjajo družinski člani, tako zdravi kot oboleli;
medicinske sestre spoznavajo odnose v družini;
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
34
skrb za družino je odvisna od predhodnih izkušenj družine in njene usmerjenosti v
sedanjost in prihodnost;
zdravstvena nega družin upošteva odnose med družinskimi člani in izhaja iz
spoznavanja, da posamezniki in družina kot skupina ne dosegajo najvišje ravni zdravja;
medicinske sestre poskušajo povečati družinske interakcije v sodelovanju med njimi in
družino in med člani znotraj družine;
medicinske sestre spoznavajo, da pri osebi, ki ima v družini največ znakov težav, le-ti
čez čas preidejo, kar zahteva preusmeritev zdravstveno negovalnih aktivnosti;
za družinske medicinske sestre temelji ugotavljanje prednostnih potreb po zdravju v
družini izključno na delo v družini (Urbančič, 2002).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
35
5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA
V metodologiji raziskovanja smo se opirali na študijo primera starostnika, ki oboleva za
depresijo v njegovem domačem okolju Pri tem smo pojav bolezni natančno raziskali in ga
natančneje predstavili v obliki intervjuja in pri tem izpostavili pomembne negovalne
probleme s katerimi se je oboleli starostnik srečal.
5.1 Raziskovalna vprašanja
V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1 Kaj so glavni vzroki nastanka depresije?
RV 2 Ali starostnik z depresijo v domačem okolju redno jemlje predpisano
medikamentozno terapijo?
RV 3 Ali so družinski člani v oporo starostniku z depresijo?
RV 4 Ali ima depresija pri starostnikih vpliv na družinske odnose?
RV 5 Pri katerih aktivnostih se starostnik z depresijo počuti najbolj odvisnega?
5.2 Metodologija raziskovanja in metoda dela
Analiza domače in tuje literature nam je omogočila opredelitev teoretičnih izhodišč.
Raziskava je temeljila na kvalitativni metodologiji. Podatke smo pridobili s pomočjo
študije primera, na podlagi strukturiranega intervjuja, kjer smo uporabili metodo
opazovanja in spraševanja. Intervju je bil voden z osnovnimi podatki o starostniku in
njegovi družini, podatki o zdravstvenem počutju in jemanju terapije. Sledil je pogovor, ki
se je nanašal na teoretični model posameznih življenjskih aktivnostih po Virginii
Henderson ter kakšne so težave anketiranega glede na bolezen.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
36
5.3 Raziskovalno okolje
Raziskava je bila izvedena v starostnikovem domačem okolju v sobi enosobnega
stanovanju v mestu. V sobi kjer smo intervju izvedli je vladalo prijetno, mirno vzdušje.
5.4 Raziskovalni vzorec
Raziskovalni vzorec je zajemal določenega starostnika kot študijo primera, ki že eno leto
oboleva za depresivno motnjo.
Anketiranec je bil do nas odprt, prijazen, brez zadržkov in ni bil omejen s časom. Na
zastavljena vprašanje je odgovarjal kratko, jedrnato.
5.5 Etični vidik
V raziskavi smo upoštevali Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov
Slovenije in upoštevali zasebnost ter molčečnost pacientovih podatkov, ki smo jih
uporabili le v namen priprave diplomskega dela. Starostnik, ki se je zdravil za depresijo, se
je strinjal z izvedbo intervjuja z zagotovilom, da v diplomskem delu ni mogoče
identificirati raziskovanca.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
37
6 REZULTATI
Spol: moški.
Področje bivanja: enosobno stanovanje.
Izobrazba: elektromehanik.
Status: invalidski upokojenec.
65-letni J. C. živi sam in ima dobro vzpostavljeno socialno mrežo prijateljev in znancev.
Do prve zaznave bolezni je prišlo pred sedmimi leti. Pacient J. C. je menil, da pozna
vzroke pojava bolezni, in sicer: težko obdobje otroštva in mladostništva ter številne fizične
bolezni (otroška paraliza, večkratne operacije hrbtenice, močno deformirana stopala,
razveza v zakonu).
V začetku lanskega leta je prenehal z jemanjem terapije, ker se mu je zdravstveno stanje
izboljšalo. Pred tem pa je 2 leti redno vsakodnevno užival antidepresivno terapijo cipralex
10 mg in uspavalo sanval 5 mg.
Ko je pacient J. C. zbolel za depresijo, so mu svojci, sorodniki in prijatelji le redko bili v
oporo, saj so se družinski odnosi po razvezi precej spremenili in so zaradi nastale bolezni
negativno vplivali na pacientovo počutje.
6.1 Odstopanja raziskovanca pri določenih življenjskih aktivnostih po
modelu Virginie Henderson
Pri obolelem starostniku smo v času bolezni odkrili njegove najpogostejše negovalne
probleme pri nekaterih osnovnih življenjskih aktivnostih. Negovalni problemi so se
pojavili pri naslednjih življenjskih aktivnostih:
PREHRANJEVANJE IN PITJE
Pacient ima dober apetit in redno skrbi za hidracijo.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
38
V času bolezni je imel največkrat slab apetit in je užival premalo hrane.
Negovalna diagnoza:
neješčnost.
IZLOČANJE IN ODVAJANJE
Pacient normalno odvaja blato 1-krat dnevno in izloča 2 do 3-krat dnevno.
V času bolezni je imel težave z odvajanjem blata zaradi pomanjkanja gibanja in
neustreznega načina prehranjevanja.
Negovalna diagnoza:
pogosta obstipacija.
GIBANJE IN USTREZNA LEGA
Pacient ima pri tej aktivnosti vsakodnevne omejitve, saj se zaradi kroničnih bolečin v
hrbtenici, ki jih je utrpel pri prvi operaciji hrbtenice pred 30 leti, težje giba. Težje se giba
tudi zaradi prebolele otroške paralize, pri kateri so mu zaradi neustreznega načina
zdravljenja nastali telesni primanjkljaji (npr. deformirana stopala, skolioza hrbtenice).
Negovalne diagnoze:
zmanjšana telesna aktivnost.
SPANJE IN POČITEK
Pacient ima pri tej aktivnosti vsakodnevne težave z nespečnostjo, zaradi neustreznega
načina preživete telesne aktivnosti in ker čez dan veliko časa (2 do3-krat) počiva.
Negovale diagnoze:
nespečnost,
motnje v ritmu spanja.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
39
ODNOSI Z LJUDMI, KOMUNIKACIJA IN IZRAŽANJE ČUSTEV
Pacient se večinoma dobro razume s prijateljico in občasno komunicira z znanci, prijatelji,
sorodniki in družinskimi člani.
V času bolezni so se pojavile težave pri izražanju čustev, saj je pacient le redko zahajal v
družbo zaradi sramu pred boleznijo in pomanjkanja družbene in družinske podpore
prijateljev in družinskih članov.
Negovalne diagnoze:
socialna izolacija,
socialne interakcije, nepopolne,
osamljenost, nevarnost za osamljenost.
KORISTNO DELO, RAZVEDRILO IN REKREACIJA
Pacient pri tej aktivnosti nima težav. V prostem času rad prepeva v pevskem zboru,
kolesari in hodi na krajše sprehode. V času bolezni je imel težave pri motiviranju za
telesno aktivnost in pri ukvarjanju s hobiji.
Negovalna diagnoza:
deficit v preživljanju prostega časa.
NAČRT ZDRAVSTVENE NEGE
SPREMEMBA PREHRANJENOSTI −MANJ KOT TELO POTREBUJE
Cilji:
pacient bo zaužil dovolj hrane in tekočine.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
40
aktivnosti zdravstvene nege:
s pacientom se pogovoriti o prehrambenih navadah, posebnostih in pomenu zdrave
prehrane, ga motivirati za zdravo prehranjevanje.
OBČASNA OBSTIPACIJA
Cilji:
pacient bo redno odvajal,
pacient bo zaužil dovolj balastnih snovi in tekočine,
pacient bo aktiven čez dan.
aktivnosti zdravstvene nege:
s pacientom se pogovoriti o prehrambenih navadah,
poskrbeti za dovolj tekočine in ustrezno prehrano (sadje, zelenjava, polnozrnati kruh),
pacienta vzpodbujati k redni aktivnosti.
ZMANJŠANA TELESNA AKTIVNOST
Cilji:
pacient bo motiviran za izvajanje redne telesne aktivnosti.
aktivnosti zdravstvene nege:
pacienta poučiti o redni telesni aktivnosti in njenem vplivu na počutje,
pacienta motivirati in spodbuditi k izvajanju dnevne telesne aktivnosti.
NESPEČNOST IN MOTNJE V RITMU SPANJA
Cilji:
pacient bo imel urejen ritem spanja,
pacient bo aktiven čez dan.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
41
aktivnosti zdravstvene nege:
s pacientom se pogovoriti o njegovem vzorcu spanja,
pacienta vzpodbujati, da je čez dan čim bolj aktiven,
pacientu svetovati, naj si ustrezno uredi spalnico, preden gre spat (prezračen prostor,
ustrezno zatemnjen, popije naj kozarec toplega mleka ali melisinega čaja,
pacientu svetovati, naj v primeru nespečnosti vzame predpisano terapijo.
SOCIALNA IZOLACIJA IN SOCIALNE INTERAKCIJE NEPOPOLNE
Cilji:
pacientu pomagati, da bo navezal stike s prijatelji in družinskimi člani.
aktivnosti zdravstvene nege
pacienta vzpodbujati h komunikaciji s prijatelji, znanci in družinskimi člani ter k
izražanju potreb in čustev,
pacienta vzpodbujati, da je čez dan čim bolj aktiven.
DEFICIT V PREŽIVLJANJU PROSTEGA ČASA
Cilji:
pacient bo skrbel za redno gibanje,
pacient se bo zaposlil z različnimi hobiji oz. delom, ki ga sprošča,
pacient bo navezoval stike s svojci, prijatelji in znanci.
aktivnosti zdravstvene nege:
pacienta aktivno poslušati in ugotavljati interesna področja,
pacienta vzpodbujati in motivirati, daj se čim bolj zaposli z dejavnostmi, ki ga veselijo,
pacienta vzpodbujati k rednemu navezovanju stikov s svojci, prijatelji in znanci.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
42
7 RAZPRAVA
Uspešno staranje se povezuje z dobrim počutjem in sposobnostjo prilagajanja na
spremembe, ki jih starost prinaša. Mnoge raziskave, ki so usmerjene v proučevanje
uspešnega staranja, prištevajo h kakovostni starosti naslednje aktivnosti: zdrave prehranske
navade, redna gibalna aktivnost, skrb za duševno zdravje in preventiva pred poškodbami
lokomotornega aparata (Zurc, Skela Savič, 2012, str. 210).
V izvedeni študiji primera s starostnikom, ki oboleva za depresijo, smo ugotovili, kako
pomembno lahko družina vpliva na osebnostne in družbene procese posameznega
starostnika v domačem okolju. Pomembno vlogo pri nastanku psihičnih bolezni imajo, kot
smo že omenili v teoretičnemu delu, notranji in zunanji dejavniki okolja. Slednji lahko
precej omejijo življenje posameznika, saj je pri zdravljenju važno, kako se bo bolnik nanje
odzval. Ključnega pomena pri spopadanju z depresijo ima pacientovo domače okolje, kar
ugotavljamo tudi v izvedeni študiji primera, ki je v našem primeru na starostnika precej
slabo delovalo. Pred boleznijo se je moral spoprijeti z mnogimi stresnimi dogodki v
otroštvu, ki so ga kasneje tudi deloma pahnili v bolezen. Na razvoj bolezni je vplivala tudi
razveza, ki ga je pripeljala v osamljenost, ter težave, povezane s fizičnim zdravjem.
Starostnik se je že zgodaj v otroštvu soočil z izgubo matere, zaradi česar se je čutil
prikrajšan za srečno otroštvo in kar ga dejansko spremlja še danes.
Iz študije primera tudi ugotavljamo, da so k uspešnemu spopadanju z boleznijo pripomogle
določene aktivnosti, na katere se je naš starostnik oprl. Najpomembnejše so bile: dobro
sodelovanje s psihiatrom in redno jemanje medikamentozne terapije, dobre prijateljske
vezi in vsakodnevne aktivnosti samooskrbe.
Medikamentozna terapija je poleg urejenih družinskih odnosov zelo pomembna, kajti
zdravila so tista, ki vplivajo na ozdravitev pacienta še posebno, če je ta v težjem
depresivnem stanju. Žal je opaziti, da veliko starostnikov opušča jemanje medikamentozne
terapije, da ne sodelujejo s psihiatrom ali se sploh ne odločijo za zdravljenje. Zaradi tega
pogosto prihaja do ponovitve bolezni, o čemer smo razpravljali v teoretičnemu delu
diplomskega dela.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
43
Vloga družine je v procesu zdravljenja zaradi lažjega in hitrejšega okrevanja pacientov z
duševno boleznijo zelo pomembna. Družina je tista prva, ki opazi spremembe pri obolelem
članu, ga podpira, spodbuja in mu lahko nudi pomoč že s tem, da mu pomaga k napotitvi k
psihiatru ali psihologu (Pišl, 2009). Pri zdravljenju je ključno zdravstveno-vzgojno delo
medicinskih sester, ki poskušajo z raznimi napotki pacientu omogočiti, da bi se boljše
počutil in zaživel čim samostojnejše življenje. V času bolezni se starostnik sooča z raznimi
negovalnimi problemi tako na psihičnem kakor fizičnem področju. V naši študiji smo
izpostavili nekaj najpomembnejših negovalnih problemov, kot so: neješčnost, občasna
obstipacija, depresija (reaktivna), zmanjšana telesna aktivnost, občasna socialna izolacija,
deficit v preživljanju prostega časa, motnje v ritmu spanja in nespečnost.
Da bi starostniku pomagali zaživeti čim bolj samostojno življenje, smo se z njim
pogovorili in z njegovim sodelovanjem izdelali načrt dnevnih aktivnosti, ki mu bodo
olajšale psihične težave. Na intervju se je pozitivno odzval in bil vesel našega obiska,
pogovora in časa, ki smo mu ga posvetili.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
44
7.1 Raziskovalna vprašanja
RV 1 Kaj so glavni vzroki nastanka starostne depresije?
Glavni vzroki nastanka starostne depresije so: starostni stres, smrt bližnjih oseb,
poslabšanje zdravstvenega stanja, pešanje fizične moči, upokojitev, nezdrav način
življenja, kronične bolezni ter pomanjkanje partnerske podpore in osebno nesprejemanje
partnerja v njegovih šibkih lastnostih, sledila je razveza.
RV 2 Ali starostnik z depresijo v domačem okolju redno jemlje predpisano
medikamentozno terapijo?
Iz študije primera, ki smo jo izvedli, smo ugotovili, da je starostnik v času zdravljenja
redno jemal predpisano medikamentozno terapijo.
RV 3 Ali so družinski člani v oporo starostniku z depresijo?
Iz raziskave smo ugotovili, da družinski člani starostniku, ki je zbolel za depresijo, niso bili
v oporo. V tem obdobju je imel slabo urejene družinske odnose, bil je v ločitvenem
postopku, ki je imel precejšen vpliv tudi na druge odnose v družini starostnika.
RV 4 Ali ima depresija pri starostniku vpliv na družinske odnose?
Iz raziskovanega primera in analize literature smo ugotovili, da depresija ima vpliv na
družinske odnose, vendar pogosto negativne, družina starostniku ne nudi dovolj opore in
empatije, ki ju potrebuje.
RV 5 Pri katerih aktivnostih se starostnik z depresijo počuti najbolj odvisnega?
Starostnik se najpogosteje počuti odvisnega v aktivnostih, povezanih z odnosi med ljudmi,
v izražanju čustev, občutkov in potreb, saj se starostnik, ki živi sam, velikokrat čuti
osamljenega in zapuščenega. Pomoč potrebuje tudi pri aktivnostih, povezanih s čistočo in
osebno higieno, pri prehranjevanju in pitju ter razvedrilu in rekreaciji.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
45
8 SKLEP
Depresija se lahko pojavi pri vseh osebnostnih strukturah človeka in ni znak človeške
nemoči. Najpogosteje se razvije v okoljih, kjer človeku primanjkuje bližine, opore in
razumevanja, zato je dobro, da si pred njo ne zatiskamo oči. Če so težave, s katerimi se
posameznik težko sooča, kakor velike in brezizhodne, je potrebno čim prej poiskati pomoč
psihiatra ter dosledno upoštevati njegova navodila glede zdravljenja in ne opuščati
predpisane medikamentozne terapije.
Na poti k uspešnemu zdravljenju ima velik pomen tudi način človekovega življenja, ki naj
bo čim bolj kakovosten. Dobro je, da si izbere zdrav način prehranjevanja z več sadja in
zelenjave, priporočljiva je zmerna dnevna telesna aktivnost, ukvarjati se je potrebno z
različnimi dejavnostmi, zaželeno je zahajati v družbo, v kateri se oseba dobro počuti, in
biti pozitivno miselno naravnan. Slednje ima še posebno mesto v starejšem obdobju, v
katerem se marsikateri starostnik lahko nekoliko zapusti.
Vsak posamezni starejši bi moral biti ozaveščen, da je starost izziv, ko lahko za svoje
zdravje naredi več, da lahko ostane vitalen še dolgo, seveda dokler celostno zdravstveno
stanje to dopušča. S takšnim razmišljanjem in naravnanostjo bi vsak starostnik veliko
doprinesel h kakovostnemu preživljanju svojega življenjskega obdobja.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
46
ZAHVALA
Zahvaljujem se Vsem, ki so mi pomagali v času študija in pri pripravi diplomskega dela.
Hvala mentoricama, doc. dr. Ani Habjanič in viš. predav. mag. Klavdiji Čuček Trifkovič,
ki sta me pri oblikovanju diplomskega dela strokovno usmerjali ter bili v oporo in pomoč.
Posebna zahvala gre tudi mojim staršem, ki so me tekom študija vzpodbujali in mi stali ob
strani, kadar je to bilo potrebno, prijateljicama Barbari in Darji za potrebno pomoč pri
oblikovanju in lektoriranju diplomskega dela.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
47
LITERATURA IN VIRI
Baller, M., Boorsma, M., Frijters, D., WJ van Marwijk, H, Nijpels, G, PJ van Hout, H.
Depression in Dutch homes for the elderly: under - diagnosis in demented residents.
International Journal of Geriatric Psychiatry, 2010, 25: 712−718.
Čuček Trifkovič, K. Primer uporabe negovalnih diagnoz v zdravstveni negi bolnika z
depresivno motnjo. V: Zbornik posvetovanj o teoriji in praksi zdravstvene nege:
2001−2004. Ljubljana: Zbornica - Zveza, Psihiatrična sekcija medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2004: 56−61.
Čuček Trifkovič, K., Pišlar M. Osnove zdravstvene nege v psihiatriji. V: Kores Plesničar,
B. (ur.). Duševno zdravje. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2011: 14–16.
Drakšič, M., Ramadani, E., Majhenič Tomič, S. Vloga medicinske sestre v zdravstveni
negi depresivnega bolnika. V: Zbornik predavanj. Dnevi mariborske psihiatrije. Maribor,
28. februar 2002. Maribor: Splošna bolnišnica, 2002.
Grobevnik, V. Skrb zase in za druge v komunikaciji. V: Božjak, B. (ur.). Medosebni
odnosi in komunikacija v procesu zdravstvene nege: zbornik predavanj, strokovni seminar,
Podčetrtek 6. in 7. oktober 2006. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege
Slovenije - Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,
2006: 20–23.
Hardy, S. Depression in the elderly: ways to offer support. Practice Nursing, 2011, 10:
520− 525.
Helvik, A., S, Skancke, R, H, Selbaeck, G. Screening for depression in elderly medical
inpatients from rural area of Norway: prevalence and associated factors. International
Journal of Geriatric Psychiatry, 2010, 25: 150−159.
Kabza, H, Meyendorf, R. Kako razumeti depresijo. Ljubljana: Pisanica, 2005.
Ketona, C. Odkrivanje in zdravljenje depresije pri starejših osebah. Viceversa,1996: 3−6.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
48
Kobentar, R. Zdravstvena nega pacienta z depresivno motnjo. V: Pregelj, P, Kobentar, R.
(ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju, Ljubljana: Rokus Klett,
2009: 203−208.
Kogoj, A. Odkrivanje starejših, ki so ogroženi. V: Tančič Grum A, Puštovan, V, Roškar, S.
(ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut za
varovanje zdravja RS, 2010: 81–82, 89–90.
Ličina, M. Depresija. V: Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju,
Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 197−201.
McKenzie, K. Kako razumeti depresijo. Ljubljana: Pisanica, 2005.
Muršec, M. Psihiatrično zdravljenje duševnih motenj v starosti. V: Kores Plesničar B. (ur.).
Zbornik predavanj. Dnevi Mariborske psihiatrije, Maribor, 28. februar 2002. Maribor:
Splošna bolnišnica, 2002.
Oražem, B. Depresija: njen obraz v starosti in poti iz nje. Kakovostna starost 2007; 10 (2):
14–21.
Pečjak, V. Psihologija staranja. Bled: 2007: 57−63, 149− 154.
Pišl, A. Vloga družine pri obravnavi pacientov z duševnimi motnjami. V: Zdravstvena
nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju, Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 444−450.
Pišljar, M. Prepoznavanje kliničnih podtipov starostne depresije. V: Prepoznavanje in
zdravljenje različnih oblik depresije. Idrija: Psihiatrična bolnišnica Idrija, 2007: 66–72.
Puštovan, P. Značilnosti depresije in samomorilnega vedenja med starejšimi. V: Tančič
Grum, A, Puštovan, V, Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med
starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010: 50–53.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
49
Pregelj, P., Žmitek, A., Kogoj, A., Perne, D. Depresija pri starostniku. V: Gričar, M, Vajd,
R. (ur.). Urgentna medicina, izbrana poglavja. Portorož : 17-20 junij, 2009: 82−84.
Ramovš, J. Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerantagogika. Ljubljana: Inštitut
Antona Trstenjaka, 2003: 227.
Roškar, S., Svetičič. J. Razvojno obdobje starosti. V: Tančič Grum A, Puštovan, V,
Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut
za varovanje zdravja RS, 2010: 17–19.
Roškar, S. Depresija in samomorilno vedenje med starejšimi. V: Tančič Grum, A,
Puštovan, V, Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010: 21–22.
Skornšek, A. Zdravstvena nega v geriatrični dejavnosti. Slovenj Gradec: Šolski center,
Srednja zdravstvena šola, 2010.
Smovnik, S. Zdravstvena nega starostnika z duševno motnjo. V: Kores Plesničar, B. (ur.).
Duševno zdravje. Maribor : Fakulteta za zdravstvene vede, 2011: 80.
Tančič Grum, A. Opredelitev depresije in samomorilnega vedenja. V: Tančič Grum, A,
Puštovan, V, Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi.
Ljubljanja: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010a: 21–22.
Tančič Grum, A. Dejavniki tveganja za razvoj depresije in samomorilnega vedenja med
starejšimi. V: Tančič Grum, A, Puštovan, V, Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in
samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010b: 33–47.
Urbančič, R. Medicinske sestre in oskrba družine. Obzor. Zdr. N. 2002; 36 (1): 125−127.
Videčnik, I. Pomen komunikacije v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta. V: Kores
Plesničar B. (ur.). Duševno zdravje. Maribor : Fakulteta za zdravstvene vede, 2011.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
50
Zurc, J., Skela Savič, B. Življenjski slog starostnikov v gorenjski regiji na področju
duševnega zdravja in preventive pred poškodbami. Obzor Zdr N 2012, 46 (3): 210.
Žvan, V. Razpoloženjske (afektivne) motnje. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija.
Ljubljana: Litterapicta: Medicinska fakulteta, 1999.
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
51
VIRI:
Herman, D. Breme let − depresija v starosti. ABC Zdravja, september 2009. Dosegljivo na
http: // www.nebojse.si (21. 9. 2012).
Kores Plesničar, B. Značilnosti depresije po starosti in spolu, 2011. Dosegljivo na:
http://www.pp2txt.com/drmed.org. (15. 1. 2013).
Pibernik, L. Prepoznavanje depresivnega in anksioznega bolnika – vloga medicinske
sestre. Begunje: 2004. Dosegljivo na: http:
//webcache.googleuserconent.com/search?q=cache:fEtGSw3AUCoJ:www.drmed.org/javn
e_dototeke/novice/dototeke/7287-
Predpoperativnecpreiskave.doc+pibernik+medicinska+sestra&cd=2&hl=sl&ct=clnk&gl=si
(10. 4. 2012).
Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju
1
PRILOGA:
Vprašalnik za intervju s pacientom
Osebno sem zaprosila svojce in starostnika za sodelovanje, upoštevala zasebnost in
molčečnost ter podatke v diplomskem delu navedla opisno tako, da ni možno prepoznati, kdo
je intervjuvanec.
1. Osnovni podatki o pacientu : spol, področje bivanja, izobrazba, status.
2. Podatki o družini
S kom živite?
Socialna mreža, prijatelji?
3. Podatki o zdravstvenem stanju, poteku zdravljenja
Kdaj je prišlo do prve zaznave bolezni?
Ali menite, da poznate vzroke za nastanek vaše bolezni (kateri so le-ti)?
Kako redno po navodilih zdravnika jemljete predpisano terapijo?
4. Svojci in bolezen
Ali vam svojci pomagajo in so vam v oporo, odkar ste zboleli za depresijo?
Ali menite, da ima vaša bolezen kakšen vpliv na medosebne odnose v družini?
5. Življenjske aktivnosti po modelu Virginie Henderson
1. Kakšne težave imate v zvezi s prehranjevanjem in pitjem?
2. Ali imate težave pri izločanju in odvajanju?
3. Ali imate težave pri gibanju in ustrezni legi?
4. Potrebe po spanju in počitku?
5. Kako skrbite za ohranjanje čistoče in nego telesa?
6. Kakšni so odnosi z drugimi ljudmi, komunikacija in izražanje čustev?
7. Kaj počnete v prostem času – razvedrilo, rekreacija?