UNIVERZA V MARIBORU - COREskozi štiri desetletja. Analiza zajema vsebinsko-stilne ter oblikovne...
Transcript of UNIVERZA V MARIBORU - COREskozi štiri desetletja. Analiza zajema vsebinsko-stilne ter oblikovne...
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti
DIPLOMSKO DELO
MARIJA FILEJ
Maribor, 2013
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti
Diplomsko delo
BEVKOVE PESMI MED REVIALNO OBJAVO,
SAMOSTOJNO PESNIŠKO ZBIRKO IN IZBRANIMI SPISI
Graduation thesis
BEVK’S POEMS IN PERIODICALS, INDEPENDENT
COLLECTION OF POEMS AND SELECTED WRITINGS
Mentorica: doc. dr. Urška Perenič Kandidatka: Marija Filej
Maribor, 2013
Lektorica:
Boţena Volf, prof. slovenskega jezika
Prevajalka:
Maja Podgorelec, prof. angleškega in nemškega jezika
»Ţivljenje je največ, kar lahko nekomu podariš«.
Špeli, hčerki, ki se je v tem času rodila.
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Urški Perenič, za vso strokovno pomoč, potrpežljivost in
vzpodbudo ter usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela.
Iskrena zahvala gre staršema in celotni moji družini za vso podporo.
Zahvaljujem se Boži za vse urice, ki sva jih preživeli skupaj, in pa tebi Tanja, hvala za polno
mero pozitivne volje.
Posebna zahvala pa gre tebi, Miloš, za vso ljubezen, pomoč, podporo in neizmerno
potrpežljivost.
IZJAVA
Podpisana Marija Filej, rojena 18. 12. 1982, študentka Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, smer angleški in slovenski jezik s knjiţevnostma, izjavljam, da je diplomsko delo z
naslovom Bevkove pesmi med revialno objavo, samostojno pesniško zbirko in Izbranimi spisi
pri mentorici doc. dr. Urški Perenič, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani
brez navedbe avtorjev.
Maribor, 2013
________________
(podpis študentke)
POVZETEK
Diplomsko delo se osredotoča na Bevkovo pesništvo. Gre za pesmi, ki so izhajale v reviji
Dom in svet med letoma1910 in 1920 in ki so leta 1921 izšle v samostojni pesniški zbirki z
naslovom Pesmi. V petdesetih letih 20. stoletja pa so Bevkove pesmi izšle še v Izbranih
spisih, v katerih so poleg pesmi iz pesniške zbirke Pesmi še krajši prozni sestavki, zamejeni z
letnicama 1911 in 1927. Iz primerjave različnih objav del v samostojni pesniški zbirki Pesmi
in v kritični izdaji v Izbranih spisih je moč opaziti, da je Bevk po preteku tridesetih let,
kolikor je razlike med obema objavama, nekatere svoje pesmi popravljal in spreminjal. Če pa
vzamemo v pregled še pesmi iz zbirke Pesmi, ki so pred knjiţno izdajo izhajale v reviji Dom
in svet, opazimo, da je Bevk nekatere pesmi modificiral celo dvakrat. Nekatere pesmi imajo
tako tri različice: revialno, tisto iz pesniške zbirke in tretjo v Izbranih spisih.
V prvem delu naloge je predstavljen France Bevk kot pesnik in pisatelj. Na začetku je na
kratko povzeto njegovo pesništvo, in sicer prve objave. Temu sledi kratka predstavitev
samostojne pesniške zbirke Pesmi in odzivi literarnih kritikov na izdajo ter predstavitev prve
knjige Izbranih spisov, kjer so Bevkove pesmi še zadnjič izdane.
V drugem je sistematičen prikaz vseh pesmi, kjer primerjam Bevkove pesmi iz revije,
samostojne zbirke in Izbranih spisov. Tako skušam spremljati razvoj Bevkovega pesništva
skozi štiri desetletja. Analiza zajema vsebinsko-stilne ter oblikovne vidike. Pokazalo se je, da
so najbolj opazne razlike med verzijami pesmi v reviji Dom in svet ter pesniški zbirki Pesmi,
medtem ko modifikacije v Izbranih spisih niso več tako izrazite in so bolj jezikovne oz. stilne
narave, ki v večini primerov ne vplivajo na vsebino. Ob vsem tem se postavlja vprašanje, ali
je na spremembe morda vplivala (avto)cenzura, ali je imel morda pri spremembah kaj besede
urednik spisov, ali pa bi nanje lahko vplivala celo kritika. Na podlagi obstoječega gradiva je
na zastavljena vprašanja mogoče samo delno odgovoriti.
KLJUČNE BESEDE: France Bevk, Dom in svet, Pesmi, Izbrani spisi
ABSTRACT
This diploma researches France Bevk's poetry. The main aim are poems, which were
published in periodical Dom in svet between 1910 and 1920 and were published in the
collection of poems Pesmi in 1921. In 1950s, Bevk’s poetry was also published in Izbrani
spisi (Selected Writings), which also included short prose, written between 1911 and 1927.
Comparing different publications (Dom in svet, Pesmi, Izbrani spisi) over the course of thirty
years, we notice changes and corrections made in poems. If we take into examination poems
from the collection Pesmi, which were before the book publication published in periodical
Dom in svet, we can conclude that some poems have been changed not only once but twice:
the first version is in periodical, the second in the collection of poems and the third in Izbrani
spisi.
In the first part I have presented France Bevk as a poet and a writer with a brief summary of
his early poetry publications. This is followed by a short presentation of the poetry collection
Pesmi and its reviews, later follows the presentation of the first book of Izbrani spisi.
In the second part the work focuses on a systematic presentation of poems. In order to present
development in Bevk’s poetry, I compared poems from publication Dom in svet, collection
Pesmi and Izbrani spisi. The analysis includes content, style and design aspects. Results of the
analysis show that the biggest difference exists in publication Dom in svet and collection of
poems. Modifications in Izbrani spisi are not so noticeable and are seen only in language
structure and style and in most cases do not affect the content. The question which arises is
whether these changes are the consequence of the (self) censorship, and whether they were
imposed not only by Bevk but also by the editor of Izbrani spisi or are even imposed by the
critics. Based on the existent material, the thesis can be only partly confirmed.
KEYWORDS: France Bevk, Dom in svet, Pesmi, Izbrani spisi (Selected Writings)
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................................. 1
2 FRANCE BEVK IN NJEGOVA PESNIŠKA POT ............................................................ 3
3 DOM IN SVET .................................................................................................................... 5
4 PESMI (1921) ..................................................................................................................... 5
4.1 Literarna kritika Bevkovih Pesmi ................................................................................ 6
4.1.1 Miran Jarc ............................................................................................................. 6
4.1.2 Anton Vodnik ....................................................................................................... 7
4.1.3 Andrej Budal ........................................................................................................ 7
5 IZBRANI SPISI .................................................................................................................... 8
6 PRIMERJAVA MED REVIALNIMI OBJAVAMI PESMI, KNJIŢNO IZDAJO IN
IZBRANIMI SPISI .................................................................................................................... 10
6.1 Potek analize .............................................................................................................. 10
6.1.1 Primerjalna analiza pesmi .................................................................................. 11
6.1.1.1 Pipico kadim ............................................................................................... 11
6.1.1.2 V polju ........................................................................................................ 12
6.1.1.3 Jutro v Brdih ............................................................................................... 15
6.1.1.4 Tolminska pomlad (v Domu in svetu Pomladanja pesem) .......................... 25
6.1.1.5 Vas na hribu ................................................................................................ 31
6.1.1.6 Med roţami (v Domu in svetu V roţni uti) ................................................. 32
6.1.1.7 Maj .............................................................................................................. 34
6.1.1.8 Meteţ ........................................................................................................... 35
6.1.1.9 Pred viharjem .............................................................................................. 37
6.1.1.10 Pomladna pesem ......................................................................................... 38
6.1.1.11 Bolest .......................................................................................................... 39
6.1.1.12 Najina ţalost ................................................................................................ 40
6.1.1.13 Otrok ........................................................................................................... 41
6.1.1.14 Skrivnostno pismo ...................................................................................... 45
6.1.1.15 Zapuščena ................................................................................................... 45
6.1.1.16 Mak (v Domu in svetu Makov cvet)............................................................ 47
6.1.1.17 Molk ............................................................................................................ 48
6.1.1.18 Na maršu ..................................................................................................... 49
6.1.1.19 Motiv ........................................................................................................... 50
6.1.1.20 Vojna nevesta .............................................................................................. 51
6.1.1.21 V noči .......................................................................................................... 52
6.1.1.22 Roţa Marija ................................................................................................. 52
6.1.1.23 Deklica na cesti ........................................................................................... 54
6.1.1.24 Verz ............................................................................................................. 55
6.1.1.25 Vso noč ....................................................................................................... 56
6.1.1.26 Pismo ........................................................................................................... 57
6.1.1.27 Jasnina ......................................................................................................... 57
6.1.1.28 Jutro ............................................................................................................. 58
6.1.1.29 Zimska silhueta ........................................................................................... 59
6.1.1.30 Prvi hip ljubezni .......................................................................................... 60
6.1.1.31 Sestanek ...................................................................................................... 61
6.1.1.32 In le usta ...................................................................................................... 62
6.1.1.33 Prebujenje ................................................................................................... 63
7 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 65
8 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 68
1
1 UVOD
France Bevk, rojen leta 1890 v Zakojci pri Cerknem, je pisal pripovedi, črtice, tudi dramska
besedila in dela za mladino. Manj problematiziran in verjetno poznan pa je njegov pesniški
opus, čeprav se je njegova pisateljska pot začela s poezijo. V otroških letih je s svojo
vztrajnostjo in nadarjenostjo dosegel, da so ţe leta 1906 v trţaški reviji Družinski prijatelj
objavili prvo njegovo črtico Vstajenje. Pri sedemnajstih je odšel v Gorico na učiteljsko
pripravnico. Med študijem je sodeloval pri dijaškem listu Alfa, ki so ga šolske oblasti kmalu
prepovedale. Svoje pesmi je začel pošiljati dijaški Zori in Domačemu prijatelju. Edina
urednica literarnega časopisa Domači prijatelj Zofka Kveder je poleg del slovenskih piscev
objavljala izvirno prozo in poezijo tudi neuveljavljenih piscev, prav tako Bevka, ki ga je tudi
finančno podprla s plačilom honorarjev. Pri dvajsetih letih je objavil prve pesmi v osrednji
reviji konservativnejšega dela slovenske kulture Dom in svet, ki ga je med letoma 1914 in
1918 urejal Izidor Cankar. (Dolenc in Koblar 1990: 11–28)
Bevk je bil močno vezan na rodno Primorsko, kamor se je vrnil iz Ljubljane leta 1920 in ki je
z rapallsko pogodbo leta 1921 prišla pod italijansko oblast (Marušič 1997: 143). V Ljubljano
je odšel takoj po vojni in na pobudo Izidorja Cankarja postal urednik Večernega lista, a je
ostal le slabi dve leti. Ţelja, pomagati svojim primorskim rojakom zaradi vedno večjega
italijanskega pritiska, je bila premočna, zato je ţe konec leta 1920 zapustil Ljubljano in se je
naselil v Gorici, kjer je najprej postal urednik Mladike in ravnatelj Narodne knjigarne v
Gorici. V delu Naša knjiga pod fašizmom Bevk pravi: »Poleg prirojenega veselja do
pisateljevanja mi je tista leta v prvi vrsti potreba po rokopisih potiskala pero v roke. Knjige so
morale iziti, a če ni bilo rokopisov, je bilo treba zadelati zijajočo vrzel.« (Marušič 1997: 146,
cit. po Bevk 1958: 144) Snov sta mu dajali raznorodovanje in tuja okupacijska moč. Brecelj
(1970: 130) je v svojem članku zapisal, »da bi mu [Bevku], če bi mu vzeli rodno pokrajino, s
tem odvzeli glavni vir njegovega pesniškega in pisateljskega navdiha.« Pod vtisom prve
svetovne vojne je leta 1921 v samozaloţbi v Gorici izdal prvo pesniško zbirko Pesmi, ki je
predstavljala eno redkih izdanih slovenskih knjig v času italijanske okupacije Primorske. Po
tej pesniški izdaji se je preusmeril v prozo. Do leta 1927 je še napisal nekaj pesmi za Mladiko
ter Dom in svet, po letu 1927 pa se je od poezije dokončno poslovil (Koblar 1950: 877).
2
Ţe leta 1922 je objavil zbirko črtic Faraon, leto kasneje pa še zbirko Rablji. Temu je sledil
ponatis mladinske povesti Tatič, ki je prvič izšla 1915/16 v srednješolskem listu Mentor
(Dolenc in Koblar 1990: 20), v ponatisu pa ji je dodal še črtico Moja mati. Leta 1925 je izšla
drama v treh dejanjih Kajn in roman Smrt pred hišo, revialno je izdal novele Julijan Sever,
Muka gospe Vere in Suţenj demona. V tem času je v Gorici urejal humoristični list Čuk na
pal'ci, zaradi česar ga je tedaj doletela kazen štirih mesecev ječe. V zaporu je napisal knjigo o
svetniku Frančišku Asiškem z naslovom Brat Frančišek. Po izpustitvi iz zapora je oktobra
1926. leta prepustil uredništvo Mladike Franu Saleškemu Finţgarju, obdrţal pa uredništvo
knjiţnih publikacij Goriške matice. (Brecelj 1960) Svoj prosti čas je posvečal samo še pisanju
in po izpustitvi iz zapora postal poklicni pisatelj. Med letoma 1927 in 1929 je napisal
zgodovinsko trilogijo Znamenja na nebu, 1927 roman Kresna noč in 1928 povest Vihar, leta
1930 zgodovinski roman Človek proti človeku in zgodovinsko povest Umirajoči bog Triglav,
1931 povest Kamnarjev Jurij in mladinsko povest Lukec in njegov škorec, leta 1939 povesti
Pesterna in Grivarjevi otroci ter leta 1938 najbolj poznani roman Kaplan Martin Čedermac.
(Dolenc in Koblar 1990: 52–64) Leta 1951 je izdal prvo po vojni napisano mladinsko povest
Mali upornik, naslednje leto pa mladinsko delo Črni bratje, ki temelji na resničnih dogodkih,
in sicer o antifašistično usmerjeni gimnazijski zdruţbi (Dolenc in Koblar 1990: 85). V tem
času so na pobudo samega pesnika in pisatelja Franceta Bevka in pa pod Koblarjevim
uredništvom začeli izhajati Izbrani spisi. Od načrtovanih petnajstih knjig jih je do leta 1965
izšlo dvanajst. Po vojni je izdal in popisal svoje vojne spomine med drugo svetovno vojno,
ţivljenje v taboriščih, zaporu ter narodnoosvobodilni boj v knjigi Pot v svobodo, ki je izšla
leta 1953. Leta 1958 je v delu Mrak za rešetkami popisal medvojne spomine med letoma 1918
in 1940, v zadnjem letu ţivljenja (1970) je svoje dni med prvo svetovno vojno tematiziral v
delu Pot v neznano. (Dolenc in Koblar 1990: 86–89)
V diplomskem delu sem se Bevka v vlogi pesnika lotila tudi zato, ker menim, da njegove
pesmi za razliko od sicer obširnega proznega ustvarjanja niso bile doslej dovolj obravnavane,
čeprav se je s pesnjenjem dejansko ukvarjal samo do 20. let prejšnjega stoletja. Je pa dejstvo,
da je v javnost stopil kot pesnik v Domu in svetu, kjer je med letoma 1910 in 1920 objavil
večino svojih pesmi. Pesmi so zanimive tudi zaradi okoliščin, v katerih so nastajale (prva
svetovna vojna, novonastale politične razmere po koncu vojne, rapallska pogodba).
V diplomskem delu so me predvsem zanimale spremembe, ki so nastale med revialno,
knjiţno objavo in Izbranimi deli. Zaradi velikega obsega primerjanih pesmi sem diplomsko
3
delo zastavila kot prikaz vseh razlik med verzijami. Podala sem sistematičen prikaz vseh
pesmi, in sicer tako, da sem spremljala verzijo iz revije in pesniškega prvenca, nato pa še
verziji pesmi iz knjiţne in literarnokritične izdaje.
Zanimalo me je, do katerih sprememb je dejansko prihajalo in kako te spremembe vplivajo na
vsebino in slog. Glede na razlike med revialno objavo in samostojno pesniško zbirko se
poraja vprašanje, ali je na modifikacijo vplivala (avto) cenzura. Ne smemo spregledati tudi
dejstva, da se je Bevk širši javnosti predstavil ravno v reviji Dom in svet. Zato je mogoče
predpostavljati, da je bil tu estetsko ambicioznejši kot v zbirki iz leta 1921. Pesmi je izdal v
samozaloţbi, s čimer je mogoče povezati dejstvo, da je vanjo vključil samo štiriintrideset
pesmi, čeprav je do takrat revialno objavil dosti več pesmi, in sicer 80, kar spet nakazuje,
kako aktiven je bil in kako si je tudi po kvantitativni plati skušal utreti pot na literarno
prizorišče. Hkrati je Dom in svet imel status pomembne literarne revije. Leta 1951 pa je
nastala še tretja verzija nekaterih njegovih pesmi. V Izbranih spisih je Bevku pomagal
poznavalec njegovega dela in literarni zgodovinar France Koblar. Ob tem se zastavlja
vprašanje, ali je kot urednik tudi vplival na spremembe pesmi. Vendar je o tem tudi mogoče
boljkone domnevati.
2 FRANCE BEVK IN NJEGOVA PESNIŠKA POT
France Bevk je, če pogledamo umetnostne tokove in usmeritve, izšel iz moderne, in nastopil,
ko se je pri nas uveljavljal ekspresionizem, medtem ko se je v 30. letih 20. st. bolj preusmeril
v realizem. Takrat »se njegova pripoved umiri v skladnejši in enovit slog, v katerem
prevladuje realistično oblikovno načelo« (Glušič 1980: 53). Bevk je bil v času svojega
začetnega literarnega dozorevanja zelo dovzeten za dela predstavnikov slovenske moderne,
zato ni čudno, da ga tako literarni zgodovinarji kot kritiki označujejo za »posnemovalca«
Ţupančiča v liriki in Cankarja v začetnih črticah. (Koblar 1950: 865) Pisati je začel ţe v
ljudski šoli. Pridruţil se je mlademu rodu somišljenikov, ki so radi prebirali Cankarja in
Ţupančiča. Po prvih objavah črtic in pesmi v literarnih časopisih Družinski prijatelj, Vrtec,
Zora, Primorski list in Domači prijatelj mu je v času, ko je hodil na učiteljišče, uspelo, da so
v Domu in svetu objavili nekaj njegovih pesmi. (Koblar 1950: 867) Od tega leta dalje je Bevk
stopil na stran t. i. mladokatoliške struje z Izidorjem Cankarjem na čelu, ki je tudi zagovarjal
4
avtonomnost krščanskega pisatelja nasproti krščanskim dogmatičnim nazorom in estetsko
dovršenost leposlovnih del (Mahnič 1988: 48–54).
V prvih pesmih iz Doma in sveta je Bevka pritegovala lepota domače pokrajine in ljudska
preprostost s kmečko motiviko, ki se je po Murnovem (harmonično-senzualističnem) vzoru
naslanjala na domačijsko pesem in vaško idilo. Za ta dela je značilna izrazita dvopolnost
slikanja podob okoliške domače pokrajine: na eni strani svetle in sončne podobe prelomijo
mračni in trdi samotni hribi nad Baško grapo, na drugi strani pa »povsod čutimo otroško
vdanost do zemlje, poboţno občudovanost njenih posebnosti in lepot.« (Koblar 1951: 12)
Čutnim impresijam in barvnemu slikanju narave Bevk kmalu doda nove druţbene in
nacionalne aspekte (druţbena in nacionalna vprašanja). Po vzoru Ţupančičeve Dume vpleta
socialne motive, kar se najbolj pokaţe v ciklu Jutro v Brdih, v Tolminski pomladi pa
zasledimo tudi ţe ponos nacionalnega domačega (primorskega) človeka. Nasproti idealizirani
goriški pokrajini postavlja siromašno podobo Tolmincev, ki jim zemlja kljub trdemu delu ne
daje dovolj hrane in so primorani oditi v tujino. Svoj pečat je dala Bevkovemu pesništvu prva
svetovna vojna, zaradi česar se je Bevkova pesem dokončno preusmerila iz zunanjih impresij
v pesem obtoţbe in v podobe človeškega trpljenja. Iz nekakšnega protesta proti vojni se je
preusmeril v »objektivno liriko, v pretresljive podobe razdejanj na bojiščih, v druţinah in
poţganih vaseh.« (Koblar 1951: 14) Po koncu 1. svetovne vojne se zaradi spremenjenih
političnih razmer in takratne okupacije Primorske v Bevkovih pesmih čuti skrb za usodo
slovenske zemlje, predvsem je izrazit upor proti fašistični nadvladi in protest zoper
preganjanje slovenskega jezika. Se je pa Bevk po letu 1919 obrnil tudi v bolj lahkotno
ljubezensko, erotično pesem (Koblar 1951: 14–15). Po letu 1920 se je iz lirike preusmeril v
pripovedništvo in napisal še nekaj balad in romanc, med katerimi velja omeniti Balado,
Mrtvaškega gosta, balado Vragov most in Romanco današnjih dni. Po mnenju Koblarja in
Dolenca (1990: 106) je to opustil, saj ni hotel hoditi za Aškercem. Bevk v članku Moja
pisateljska pot pravi, da ga je ţe v mladih letih k pisanju gnala »prirojena strast do
pripovedovanja, ki jo je netila burno snujoča domišljija.« (Bevk 1961: 1) Na začetku mu je
poezija bolj odgovarjala »zaradi mladosti in čustvene vznesenosti«, kasneje pa je zmagala
moč in tudi potreba po pripovedovanju, še posebej zaradi groţenj v zasedeni Goriški, kjer so
Italijani grozili s popolno ukinitvijo slovenskega jezika (Bevk 1961: 1–4).
5
3 DOM IN SVET
Ker je mladi pesnik vstopil v širšo javnost preko Doma in sveta, bi nemara lahko rekli, da je
revija delno zasluţna, da je vztrajal pri knjiţevnem delu. Revija je izhajala od leta 1888 in se
obdrţala do leta 1944. Ustanovitelj in njen prvi urednik Frančišek Lampe je kot bogoslovec
videl potrebo vzgajati mladino, še posebej bogoslovce, v pisatelje na podlagah katoliškega
duha. (Dolenc 1988: 9) Dom in svet si je sčasoma pridobil nove sodelavce in v začetku 20.
stoletja, zlasti pa v času med svetovnima vojnama, postal ena vodilnih slovenskih kulturno-
literarnih revij. (Janeţič 1988: 5) Namen revije je bil zagotoviti napredek Slovencev na
področju knjiţevnosti, jezika, filozofije, znanosti in umetnosti, in sicer »po naukih naše
katoliške vere.« (Dolenc 1988: 10) Od ustanovitve in vse do leta 1900 je bil Lampe edini
urednik Doma in sveta. Pozneje, tudi v času Bevkovega objavljanja v reviji, je vodil
uredništvo Evgen Lampe (od 1901), in sicer ob pomoči leposlovnega urednika Mihaela
Opeke. Od leta 1914 do 1918 je bil urednik Izidor Cankar. Tudi po njegovi zaslugi se je Dom
in svet iz druţinskega lista začel spreminjati v »glasilo lepe knjiţevnosti in umetnosti«.
(Janeţič, Dolenc 1988: 14) Postajati je začel pravi »list za estetsko kulturo in izobrazbo«
(Dolenc 1988: 15). Izidor Cankar je revijo rešil ozkih načel katoliške vzgoje in postala je
odprtejša za vprašanja s področja literature (Trstenjak 1988: 28). Z ozirom na Bevkove objave
pa je revija po mojem nakazala to odprtost in svobodnejšo miselnost leta 1913, ko je objavila
njegovo pesem Pipico kadim, za katero bi lahko rekli celo, da ima nihilistične elemente.
4 PESMI (1921)
Tu je Bevk zbral štiriintrideset pesmi, ki jih je večinoma predhodno objavil v literarnem
mesečniku Dom in svet, katere pa je glede na prve objave tudi močno predelal. Zbirka je
razdeljena na pet sklopov, ki nimajo posebnih naslovov, ampak so označeni z rimskimi
številkami od I do V. Če primerjamo pesmi v sklopih po tematski in motivni plati, vidimo, da
pesmi v prvem sklopu povezujejo pokrajinski motivi, ki se zdruţujejo oz. preraščajo v
domovinsko nacionalno temo. Sem je Bevk uvrstil pesmi Pipico kadim, V polju, Jutro v
Brdih, Tolminska pomlad, Otrok posluša. V drugem sklopu so pesmi, za katere so značilne
pokrajinske impresije in v katerih se močno zrcalijo subjektova čustvovanja. Tretji sklop
zajema pesmi, ki segajo od trpko neţne ljubezenske pesmi (npr. Najina ţalost) do izrazito
6
osebnoizpovedne pesmi (npr. Otrok). V četrtem sklopu so pesmi z vojno tematiko, kot so
Molk, Na maršu in Motiv, kjer je vojna prikazana kot temna smrt ter prinaša mučenje in
trpljenje. Morda je še najbolj homogen zadnji peti sklop, saj pesmi druţi ljubezenska tema.
4.1 Literarna kritika Bevkovih Pesmi
4.1.1 Miran Jarc
Ob izidu Bevkovega prvenca je Miran Jarc (1922: 246–247) v Ljubljanskem zvonu zapisal, da
ga knjiţica spominja na Dom in svet med letoma 1914 in 1918, »ko se je pod okriljem Iz.
Cankarja pojavila nova pesniška struja in se s krepkim nastopom kmalu uveljavila«. V
Pregledu slovenskega slovsta Anton Slodnjak (1934: 454–458) imenuje to usmeritev novi
objektivni realistični slog, ki je dominsvetovce dvignil z ozkih Mahničevih krščanskih podlag.
V predgovoru k Izbranim spisom pa Koblar ta mladokatoliški krog, ki je nastal okoli leta 1910
ob dijaški Zori ter Domu in svetu, Bevk pa je v njem vztrajal dobro desetletje, označi za novi
val nadarjenih lirikov mladoromantične poezije (1951: 11–12).
Zbirka je sestavljena iz petih poglavij, ki pa so po Jarčevem mnenju nejasno razdeljena in
»skozi katere se vleče kot rdeča nit povest iskajočih se src« (Jarc 1922: 246–247). Po
Jarčevem mnenju vse pesmi izkazujejo novo in močno doţivetje, hkrati pa pesmi kot so V
polju, Med roţami, Pred viharjem jasno nakazujejo Bevkovo mehkočutno naravo z lepo
izraţenimi impresijami. Doba velike vojne je tudi Bevku narekovala pesmi s socialno noto kot
sta Jutro v Brdih in Tolminska pomlad, še bolj pa so se mu posrečile Pomladna pesem, Na
maršu, Motiv, v katerih je po Jarčevem mnenju odlično izrazil bol in trpkost vojnih grozot.
Erotičnim pesmim daje »poseben čar neka izrazita formalna umirjenost, ki pa je le fino
prosojno ogrinjalo, razprostrto nad škrlatnimi zublji trgajočega se srca. Ta tišina čudovito veje
iz Bolesti, Najine ţalosti in Verza. V Prvem hipu ljubezni in Prebujenju pa je doţivetje
tako silno in poglobljeno, da je v teh par stihih utesnjen zarodek cele drame. Višek čustvene
jakosti in narodni pesmi sorodne priprostosti forme pa očitujeta Zapuščena in Roţa Marija,
ki sta vredni, da prideta v kak zbornik slovenske moderne lirike; posebno zanimiva je zadnja,
v kateri je najprikladneje dobila izraza pesnikova čisto slovenska pasivnost, v katero se zateče
pred viharji zunanjega sveta in je obenem molitev pesnika katolika.«(prav tam) Jarc dodaja,
da je nekaj pesmi v zbirki, ki nimajo literarne vrednosti, in sicer Pipico kadim, Otrok
7
posluša, Maj, Skrivnostno pismo, Pismo, Jutro in Zimska silhueta, tako da bi bilo dosti
bolj smotrno, če bi Bevk namesto teh za zbirko izbral kako drugo pesem iz Doma in sveta.
Jarca v zbirki motijo tudi neposrečeno izbrane ilustracije, saj Kraljeve ostre linije po
njegovem ne sovpadajo s toplo barvitostjo in nihajočim občutjem v pesmih.
4.1.2 Anton Vodnik
Drugo kritiko ob izdaji zbirke Pesmi je podal Anton Vodnik v Domu in svetu (1922: 139–
140). Vodnik pravi, da je na začetku zbirke Bevk preveč posnemal Ţupančiča, zato so tudi
pesmi premalo njegove in je v njih preveč podlegel zapoznelim impresionističnim vzorcem.
Nadalje pravi, da so njegove impresije »izzvenjajoči akordi polpreteklosti ter so zato obledele
in brez pravega bleska«. Nasprotno so po Vodnikovem prepričanju pesmi, ki so nastale iz
Bevkove samorasle duše in »brez impresionističnega ali pojmovnega posredovanja od zunaj
na znotraj« dosti boljše; po večini so to ljubezenske pesmi, v »katerih se odraţajo kot
najglobokejše in najresničnejše one, v katerih se izraţajo trpke skrivnosti med moţem in
ţeno, ki so kakor zalite v solzah in ki ostanejo značilne za Bevkovo erotično pesem (Najina
ţalost, Prvi hip ljubezni, Prebujenje)«. Po Vodnikovih besedah je v zbirki okrog deset
pesmi, ki so resničen odraz Bevkove edinstvene in samonikle lirike, poleg prej omenjenih treh
pa našteje še pesmi Roţa Marija, V noči in Zapuščena.
4.1.3 Andrej Budal
Tako kot ţe Vodnik pred njim tudi Andrej Budal v Ljubljanskem zvonu (1940: 283) odkriva,
da je Bevk in še marsikdo drug, ki je takrat doraščal v literata, na svoji začetni poti preveč
podlegal Ţupančičevem in Cankarjevemu slogu.
Budalov odziv na Bevkove Pesmi pa je bil kljub temu izredno pozitiven, saj je ob pisateljevi
petdesetletnici napisal članek, v katerem je dejal: »Po večletnem objavljanju pesmi po raznih
mladinskih in slovstvenih listih /.../ je zbral šestintrideset svojih najlepših v »Pesmih« (1921),
ki se odlikujejo po izvirnosti, samostojnosti, odkritosti, krepki, primitivni in jedrnati
zgoščenosti podob in izraza. Motivi niso vsi novi, a zvok teh stihov je čisto Bevkov. Iz
ljubezni bije več trpkih kakor vedrih glasov, dasi klijejo nekateri iz najvišje omame.
8
Najgloblji navdihi vstajajo iz domače grude, iz narave, ţene in otroka, iz domačih ljudi, iz
vojne ali iz lastnega srca.« (Budal 1940: 284) Nadalje še ugotavlja, da je Tolminska pomlad
svojstven zapis zahodne Dume, v nekaterih pesmih pa se čuti izpad metrike na račun
Bevkovih neponarejenih, ampak tistih prvinsko naravnih, osebno globokih občutkih, ki jih je
zapisal v pesmih Na maršu ali v Jasnini (prav tam).
5 IZBRANI SPISI
Prvi poizkus Izbranih spisov Franceta Bevka je leta 1934 oblikovala Jugoslovanska knjigarna
v Ljubljani, vendar je načrtovano izdajo prekinila II. svetovna vojna. Kljub temu so do leta
1937 izšle tri knjige: Ljudje pod Osojnikom, Krivda; Kresna noč, Vihar; Človek proti človeku.
Drugi poizkus izdaje Bevkovih Izbranih spisov se je uresničil leta 1951, ko se je pisatelj s
pomočjo urednika Franceta Koblarja odločil, da bo svoje delo pregledal ter ponovno izdal v
strnjeni in enoviti podobi. Od prvotno načrtovanih petnajstih knjig je med letoma 1951 in
1965 izšlo dvanajst knjig; uvod in opombe je prispeval France Koblar. (Koblar 1951: 418)
V predgovoru k Izbranim spisom I je Koblar takole opredelil Bevkovo poezijo:
Jasneje se vidi pesnikov razvoj v Domu in svetu od l. 1911 naprej. To je pot Ţupančičevega
učenca, ki se trga od impresionističnega podoţivljanja same narave in se prebuja v lastnih
doţivetjih. Mesto in deţela udarjata drug ob drugega in kadar se razgrne pred pesnikom krajina,
se prikaţe na nji tudi ţivljenje človeka. Iz simboličnega impresionizma, ki postavlja v pokrajino
izbrane in pomenljive podobe, se začenjajo prikazovati poteze resničnega ţivljenja: med lepoto
je pomešana bridkost, zdaj pa zdaj je z navrhano mero nabrana ţalost. Pesem se spreminja v
socialno glasnico svoje pokrajine. Ţupančičeva Duma in njen socialni smisel sta pesnika tako
prevzela, da je to pesnitev začel po svoje obnavljati. Tak je cikel Jutro v Brdih, ki v ţivih
barvah, bleščeči svetlobi in tihih doţivetjih slika svojstveni kos naše zemlje, njene ljudi,
zdravje, veselje in grenko ţivljenje. /.../ [V Tolminski pomladi] govori o trdem delu v hribih, o
moţeh, ki morajo v svet za kruhom, o pastirjih in dekletih, ki jih domačija ne more preţiveti in
vendar se vdano ubadajo z rovnico in motiko za golo ţivljenje. V orisu pokrajine in njene
druţbene usojenosti se prelivata ljubezen in sočutje do uboge zemlje in njenih ljudi. (1951: 12–
13)
Koblar, ki Bevka uvršča v romantični impresionizem, pravi, da to romantično vzdušje
prevladuje pri pesniku do prvih vzgibov prve svetovne vojne, saj se takrat »začne stiskati v
9
notranjost, čustvo se je napolnilo z drugo vsebino, beseda dobiva drug zvok in posamezne
podobe nastajajo povsem drugače« (Koblar 1951: 13). Z vojno napovedjo so idilo domače
zemlje zamenjale pretresljive podobe vojne, propadanje domačih hribovskih ljudi, prikazi
njihovega siromaštva in trpljenja. Po vojni se »Bevkova pesem obrne zoper razmere v njegovi
oţji domovini, ki je padla v roke nacionalistični in fašistični Italiji« (Koblar 1951: 14).
Ko je izšla četrta knjiga Bevkovih Izbranih spisov, je dotedanji Bevkov literarni izbor ocenil
Boţidar Borko. Po njegovih besedah je izbor spisov za izdajo opravil kar sam Bevk, pri čemer
lahko ugotavljamo, kako Bevk presoja svoja lastna dela »in kje vidi največje umetniške
doseţke« (Borko 1955: 1085). Druga prednost po Borkovih besedah pa je tudi ta, da je Bevku
ob strani stal literarni zgodovinar France Koblar. Zanj pravi, da »je ţe od začetka nemara
največ pisal o njegovih knjigah in si je tako pridobil ne samo razgledanost po Bevkovem delu,
marveč tudi intimno poznanje pisateljeve umetniške rasti, njenih notranjih silnic in vnanjih
sproţil. /.../ Z natančno pozornostjo spremlja ta sourednik Izbranih spisov vse izbrane tekste
in jih komentira ne samo biografsko in bibliografsko, marveč tudi s tehtnimi doneski k
podrobnejši razlagi pisateljevega dela, k stilni analizi razvoja Bevkove proze, omahujoče med
zgledi simbolizma, nove romantike, naturalizma in realizma, tja do pisateljevega
uravnovešenja v pripovednika tiste osebne značilnosti, ki karakterizira Bevkovo dokončno
izoblikovano umetniško fiziognomijo. Kdor bo poslej hodil po dolgih in številnih razorih
Bevkovega dela, bo imel v Koblarjevem komentarju nepogrešljivega vodnika. Tako
zasnovana ureditev Bevkovih Izbranih spisov – metodično resda ne nova, vendar pri nas bolj
nenavadna, če gre za ţive in še dejavne pisatelje – zadovoljuje potemtakem s svojim
prodiranjem v strukturalno zgradbo Bevkovega dela ne samo zahteve in potrebe naše literarne
zgodovine, marveč podpira in hkrati razširja tudi literarno kulturo bralcev leposlovja.« (Borko
1955: 1085)
Ta Borkova ugotovitev deloma tudi potrjuje našo hipotezo o sodelovanju Koblarja pri izboru
pesmi za Izbrane spise.
V Izbranih spisih I si pesmi ne sledijo v kronološkem zaporedju. Sicer so najprej pesmi,
nastale od 1911 do 1918 (Roţa Marija), nato pa zopet sledijo pesmi, nastale od leta 1914 s
pesmijo Segantini: Ave Marija do leta 1927, zadnja je pesem Hiša ob breskvi. V Izbranih
spisih je 30 pesmi, ki so bile izdane v Bevkovi samostojni zbirki Pesmi, medtem ko v njih ni
pesmi Pipico kadim, Otrok posluša, Na maršu in Pismo.
10
6 PRIMERJAVA MED REVIALNIMI OBJAVAMI PESMI, KNJIŢNO IZDAJO IN
IZBRANIMI SPISI
V diplomi me zanimajo razlike med posameznimi objavami pesmi v reviji, knjigi in Izbranih
spisih in tudi, ali so obstajali kakšni posebni motivi, da je Bevk po daljšem preteku časa in ob
tako razgibanih zgodovinskih dogodkih nekatere občutke drugače vrednotil. Ker je dejansko
obstoječih izjav pisatelja, ki bi se nanašale na njegove pesniške objave, malo ali skoraj nič
(nekaj sem jih ţe omenila), se bom v analizi oprla preteţno na literarno gradivo, tj. posamezne
objave pesmi. Zanimali me bodo tudi učinki, do katerih lahko takšne spremembe pripeljejo.
6.1 Potek analize
Za osnovo sem vzela pesmi, ki so izšle v edini pesniški zbirki Pesmi. Primerjalna analiza
pesmi bo narejena tako, da bom najprej obravnavala objavljeno pesem v reviji Dom in svet, ki
ji bo sledila pesem iz zbirke Pesmi. Nato bom pesmi iz zbirke primerjala s pesmimi v
Izbranih spisih v uredništvu Franceta Koblarja, kjer se bom tudi spraševala po morebitnih
uredniških posegih, kar pa je deloma nakazal Borko.
Da bi laţje spremljali spremembe, sem izoblikovala legendo. V levem stolpcu bo pesem, ki je
po nastanku starejša, v desnem stolpcu pa njena mlajša različica. Z rdečo barvo sem označila
vse spremembe v prvi verziji, z rumeno pa vse, kar je bilo v besedilu spremenjeno oz. dodano
pozneje. Verzi v levem stolpcu, ki se popolnoma razlikujejo od verzov v desnem stolpcu (tj. v
mlajši verziji), bodo prečrtani. K analizi pesmi spadajo zgradbene prvine (kitica, verz, rima,
stopica) ter stilni in vsebinski vidiki1.
Legenda sprememb:
primer besedilo je bilo spremenjeno primer besedilo je bilo izbrisano
primer besedilo je bilo dodano primer3 primer
1 primer
2 zamenjava besednega reda
1 Ţe po prvem pregledu padejo v oči razločki pri naslovih pesmi. V Izbranih spisih I je naslov pesmi v
velikih tiskanih črkah in skoraj vedno brez končnega ločila. Izjema sta le pesem V polju, ki ima v
naslovu tropičje, in pesem Beg, ki ima tudi tropičje, ni pa objavljena v zbirki Pesmi, tako da je ne
bomo natančneje obravnavali. Prav tako so prve besede oz. besedne zveze v prvih kiticah vsake pesmi
zapisane z velikimi tiskanimi črkami. Ta bolj oblikovna in deloma vsebinska sprememba je mogla
nastati pod Koblarjevim vplivom, vendar verjetno z Bevkovo privolitvijo. Koblar je v predgovoru
zapisal, da »[t]o delo prihaja v tej zbirki odbrano in organično urejeno, kakor je nastajalo, pisatelj pa
ga je še enkrat skrbno pregledal in zaokroţil.« (Koblar 1951: 6)
11
6.1.1 Primerjalna analiza pesmi
6.1.1.1 Pipico kadim2
France Bevk, 1915. Dom in svet 28/3. 100. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 7.
PIPICO KADIM.
Pipico kadim . . .
V pipi je modrost,
ki vse dni
ne izgori:
Vse je dim!
Pipico kadim.
Pipico kadim:
V pipi je modrost,
ki vse dni
ne izgori:
Vse je dim! –
Druga verzija pesmi se v celoti naslanja na prvotno objavo. Namesto prvotnih dveh kitic se je
Bevk v zbirki Pesmi odločil za tri kitice in izvedel še nekatere druge oblikovne posege. Prvi
verz prej prve kitice je osamosvojil v samostojno kitico. Ko prvi verz izvzame iz prej enotne
kitice, ga bolj izpostavi, za dvopičjem pa nato sledi druga kitica, ki je kot nekakšno pojasnilo.
Presenetljiva pa je zadnja, tretja kitica, ki jo lahko razumemo kot »nihilistično izjavo« ali pa
vsaj kot provokacijo; sploh če vemo, da je pesem izšla v Domu in svetu. Zadnji, na novo
dodani pomišljaj, ki nakazuje nedokončanost izjave, pa pesem pravzaprav miselno odpre.
Sporočilnost pesmi se bistveno ne spremeni, čeprav je vendarle nekoliko presenetljiva za
Dom in svet, kjer je najprej izšla. Gledano oblikovno, je verz svoboden. Opazno je
ponavljanje samoglasnika i. Motiva pipe in dima je mogoče razumeti tudi metaforično;3 kot
nekaj kar zamegljuje in s tem zanika veljavne ţivljenjske vrednote, ki se vedno bolj izgubljajo
v dim.
Zanimivo je stališče o pesmi Terasa Kermaunerja: »S prvo pesmijo v zbirki – Pipico kadim –
pesnik obeta, da bo izsekal nove poti, vsaj vsebinsko /.../ [in] bi mogla odpreti tip poezije z
narodno modrostjo, ki bi si vzela narodnega duha le za obleko, pač iz hiperkultiviranosti ali
prefinjenosti.« (Kermauner 1991: 39) Tudi Kermauner meri na »nove poti«, kar smo skušali
zgoraj nakazati z nihilističnimi elementi.
2 Pesem Pipico kadim ni bila ponovno objavljena v Izbranih spisih, zato primerjam samo
verziji iz revije in zbirke. 3 Na to me je opozorila mentorica.
12
6.1.1.2 V polju
France Bevk, 1911. Dom in svet 24/9. 347. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 9.
V polju . . .
Nad mano je solnce svetlo,
krog mene prejasen je dan,
a jaz sem se vlegel na poljsko ravan,
na rjavo zemljo . . .
Le ziblji se, klas, aj le giblji se
in zgrinjaj valove tesno nad menoj,
o sreči mi
izgubljeni pravi, o zopet dobljeni šepeči mi,
lij v dušo pokoj!
Tam v mestu — da videl si grozne obraze ljudi!
Balade ţivijo, romane pleto,
morijo mladosti, hlepijo po krvi in gorko meso
jim v hrano je, gladnim —
tja pojdi, kdor dram si ţeljan, tragedij!
Aj klasje3, tesno me
2 objemi
1, nad mano se strni!
Skoz bilke naj vidim le modro nebo
in srečne ljudi, ki po stezi gredo,
vse drugo mi vzemi, zagrni! . . .
V polju.
Ziblji se, klasje, le giblji se,
zgrinjaj valove tesnó nad menoj,
o sreči, o tihi pozabi šepeči mi,
lij v dušo pokoj.
Objemi me, klasje, nad mano se strni!
Skoz bilke naj vidim le modro nebo
in bele oblake, ki v daljno gredó –
vse drugo mi vzemi, zagrni!
Iz prvotne štirikitične pesmi Bevk oblikuje pesem iz dveh štirivrstičnih kitic. Od prvotnejših
številnih podob v drugi verziji ohrani samo najnujnejše, kar kaţe na teţnjo po bolj jedrnatem,
lakoničnem izrazu. Pesem tudi vsebinsko modificira, kar je povezano z umikom celotne prve
in tretje kitice. Z umikom prvotne prve kitice se umakne lirski subjekt, ki leţi na zemlji pod
soncem, s tretjo kitico pa se dejansko odpove motivom grozot (mesta). Namesto tega se
skoncentrira na motive iz narave, ki se navezujejo na naslov in so modro nebo, klasje, bilke,
srečni ljudje, steza. Namesto nasprotja med grozotami in pozabljeno srečo, je v zbirki govor
samo še o pozabljeni sreči, medtem ko grozote stopajo v ozadje; slutiti jih je tam, kjer je
govor o pozabi. Tretji verz druge kitice novejše verzije je skladenjsko preoblikovan tako, da
je verz srečne ljudi, ki po stezi gredo zamenjan z verzom bele oblake, ki v daljno gredó.
Podobo ljudi zamenja podoba (impresija) oblakov, ki gredo v »daljavo«, kar je prispodoba
13
upanja in zretja v prihodnost. To nedokončnost na oblikovni ravni nakazuje na novo dodani
pomišljaj. Je pa nasprotno zadnji verz bolj dorečen, saj tropičja ni. Pozitivnejša naravnanost
subjekta je vidna tudi v ukrasnih pridevkih (modro nebo in beli oblaki). Povezati pa bi jo bilo
mogoče s pozitivno naravnanostjo oz. narodnimi prosvetiteljskimi teţnjami. Premik iz mesta
na deţelo je v tem smislu spodbuden za subjekt, ki se da objeti personificiranemu klasju
(motiv klasja je v drugi verziji tudi v mnoţinski obliki).
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 9. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
67.
V polju.
Ziblji se, klasje, le giblji se,
zgrinjaj valove tesnó nad menoj,
o sreči, o tihi pozabi šepeči mi,
lij v dušo pokoj.
Objemi me, klasje, nad mano se strni!
Skoz bilke naj vidim le modro nebo
in bele oblake, ki v daljno gredó –
vse drugo mi vzemi, zagrni!
V POLJU...
NAD mano je sonce svetló,
krog mene prejasen je dan,
a jaz sem se ulegel na poljsko ravan,
na rjavo zemljo...
Le ziblji se, klasje, le ziblji se
in zgrinjaj valove tesno nad menoj,
o sreči izgubljeni pravi mi,
o zopet dobljeni šepeči mi,
lij v dušo pokoj!
Tam v mestu – videl sem grozne obraze ljudi.
Balade ţivijo, romane pletó,
morijo mladost, hlepijo po krvi in gorko meso
jim v hrano je, gladnim –
tja pojdi, kdor dram si ţeljan, tragedij!
Oj, klasje3, tesno me
2 objemi
1, nad mano se strni!
Skoz bilke naj vidim le modro nebo
in srečne ljudi, ki po stezah gredo,
vse drugo mi vzemi, zagrni!...
V Izbranih spisih leta 1951 pa se je Bevk odločil za prvo verzijo pesmi V polju ter jo izdal v
prvotnejši obliki, kar gre v smer naše domneve, da je bil estetsko ambicioznejši v reviji,
čeprav je izvedel nekaj sprememb. Če vzamemo za primerjavo prvo in tretjo verzijo,
opazimo, da v prvi kitici arhaično besedo solnce zamenja za sonce, pridevniku svetlo doda
ostrivec, vlegel pa popravi v ulegel, kar kaţe bolj na jezikovne posege. Nadalje so še opazne
14
stilistične spremembe v drugi kitici, kjer ni medmeta aj, edninski samostalnik klas je
nadomestil z mnoţinskim klasje, namesto glagola giblji se je glagol ziblji se. V tretji kitici ni
veznika da za vezajem, drugo glagolsko osebo spremeni v prvo in tako glagol videl si
nadomesti z videl sem, kar kaţe na subjektovo prisotnost in doţivljanje grozot v mestu.
Mnoţinski samostalnik mladosti nadomesti z edninskim mladost, v četrti kitici medmet aj
nadomesti z oj, zvezo po stezi pa je nadomestila zveza v mnoţini po stezah, kar stopnjuje
prispodobo iz druge verzije (namesto ene je več poti).
V tretji verziji pesmi ponovno vključi skoraj nespremenjeno prvo in tretjo kitico iz leta 1911
ter ohrani tudi obliko (enako število kitic, prva in četrta sta štirivrstični, druga in tretja pa
petvrstični). V pesmi spet stopita v ospredje kontrastni podobi mestnega in podeţelskega
sveta, v kateri pa subjekt najde ravno tako srečo v objemu klasja (polja, domačije). Med
drugimi spremembami omenimo še zamenjavo glagola giblji se v ziblji se. Tretji verz iz
druge verzije pesmi je razvrščen v dva verza, v tretjega in četrtega druge kitice, kar je tudi
prevzeto iz prvotne verzije (je pa enjambement iz prve verzije odpravljen, stavčni konci se
ujemajo z verznimi konci). Če je prej lirski subjekt prosil klasje, da mu govori o sreči, ki je
tiha pozaba, zdaj prosi klasje, da mu »šepeče« o izgubljeni, a hkrati o zopet dobljeni sreči.
Poznejše spremembe, ki so bliţje prvi verziji pesmi, kaţejo, da je moral Bevk imeti za bolj
dovršene prvotne poskuse.
Pri analizi tretje verzije pesmi V polju se dobro vidi, da je Bevk največ in najbolj spreminjal
pesmi za samostojno pesniško zbirko Pesmi, ki jo je izdal v Gorici leta 1921. Da pa se je leta
1951 odločil, da bo v Izbranih spisih objavil pesem v skoraj prvotni obliki iz revije, bi bila
lahko bodisi pobuda urednika Franceta Koblarja bodisi odraz njegovega stališča o kvaliteti
pesmi objavljene v reviji oziroma kombinacija obojega. Menim, da je še najverjetnejša druga
domneva, da se mu je zdela verzija iz revije Doma in sveta, ki je bila vendarle ugledna
literarna in druţinska revija, boljša in estetsko ambicioznejša od tiste v zbirki. Bevk je vanjo
verjetno vloţil več energije, saj mu ni moglo biti vseeno, kako se bo prvič predstavil literarno
zainteresirani javnosti.
15
6.1.1.3 Jutro v Brdih
France Bevk, 1913. Dom in svet 26/6. 208–209. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 10–
13.
JUTRO V BRDIH.
I.
V solncu gorijo razpaljena Brda,
v temni globini še spijo mrakovi,
molijo jutranjo pesem zvonovi,
in polni ljudi so zoreči bregovi —
in zemlja drobi se jim, kakor je trda,
in se jim ruši, kadi pod rokami —
trtni cvet smeje se v tajni omami
in sad prerokuje . . .
Da slep si, človek — boš videl ţivljenje,
ki todi povsodi se v valih preliva,
da duša je topa — se vkrešejo misli:
lepota grobove pozabne razriva . . .
Ti ljudje —
so kot pesem oţivljene forme,
in v pesmi ideja velika je skrita
in pesem neguje na nedrijih svojih,
prepeva jo zemlja od mraka do svita.
Roke njih — kot jeklo:
hlepeče ozira po njih se ves svet . . .
Tak človek — glej: gora je smet —
iztisnil iz skal rodovitno bi prst . . .
Tak duh : še nerabljen in čvrst!
Pogledal obraz me je poten:
modrijan
na njem počiva,
ki pred svetom misli skriva,
da jih ne oskruni dan . . .
In vedno delo, delo, gibi stotih rok
Jutro v Brdih.
16
in pesem, kletev, da se duša zlije,
ki do vrha jim je prekipela . . .
In udarci . . . Boja, boja! Silne misli
brez pokoja . . .
Na vrhove solnce sije. Lastovka vesela
jih je obletela . . . Ti, moj Bog! — — —
II.
Zorno jutro . . .
Romal, romal sem po cesti
krog ovinkov, dalje, dalje:
ţe se sveti v dolu mesto
izza gub meglene halje . . .
Prihajali ţe so ljudje mi nasproti:
z jerbasi češenj šli v mesto so davi . . .
plaho umikali so se mi s poti,
plaho me boţali njih so pozdravi . . .
Deklica mala je prva:
»Dobro jutro, gospod!« — »Bog ga daj!«
In čez obraz preneţni, deviški
je vstal nasmehljaj.
In starec je drugi: »Dobro jutro!«
»Bog ga daj, očka! Kako je pri vas?«
»Hm, nadloga, nadloga: ţe roga
se mi jerbas v obraz . . .«
In tretji nič pozdrava:
le tih, pritajen smeh —
pri deklicah : prs trepetanje
in pógled na tleh.
In četrti spet me pozdravi
in peti zapovrstjo . . .
in rdeče se češnje ob cesti vpogibajo,
kot bi2 bile
1 oblite s krvjo . . .
I.
Dobro jutro, ti jutro, in bela vasica!
Ţe roma oblaček po nebu – kdaj spal je?
Gorica spi v halji kot bela devica,
In ptiček ţe v brajdi popeva – kdaj vstal je?
Obstala je deklica mala:
»Dobro jutro, škrjanček!« – »Saj nisem, hi hi!«
V obraz je rdečica zaplala.
Bog ve, če stoji še, za mano strmi?
Bil drugi je starec – nadloga:
»Bog z Vami! Pa – očka, kako je pri Vas?«
»Hm, téţko je, téţko . . . ţe roga
se mi jerbas v obraz . . .«
In tretji samó šepetanje
in v licih pritajen nasmeh.
Pri deklicah zrem trepetanje
in grozdje v njih juţnih očeh.
Četrti mi plaho odzdravi,
odzdravijo vsi za vrstjo.
Češnje ţarijo v dobravi,
kot bilè bi oblite s krvjó . . .
17
In jata je ptic svod neba preletela:
vsi naglo pogledali v ono so stran,
in le dvoje oči je za njimi hlepelo,
vse druge poljubile jasen so dan
in to solnce, ta Brda, kjer kruh jim zori,
in to cesto prebelo, ki v mesto hiti
in nazaj preveselo,
in to cerkev vrh hriba, kjer »jutro« zvoni.
III.
S pesmijo v srcu in z vriskom na ustnih,
da vse je kipelo po mojem telesu,
sem gledal trpeče, vesele obraze,
poslušal njih tajnosti, kakor o kresu.
Srečal sem ţeno : na rokah otroka,
na glavi je jerbas in kaj ji je v duši?
Postala za hip je.
Otrok se na njeno je ramo naslonil.
»V vinógradu češenj sem včeraj nabrala,
in danes pred zoro ţe rano sem vstala,
in dvoje bremén me je spremljalo v mesto:
eno bolj sladko kot drugo je bilo,
eno — da vredno je zanje ţiveti,
drugo — da vredno je zanje trpeti.
Ni res, gospod? — naj ţe zdaj se navadi
moj otrok
in naj nasesá se trpljenja in mleka:
za bolezen ţivljenja ni boljšega leka . . .
Moj moţ je v Ameriki.
Več se ne vrne.«
In črne
poteze prepregle so čelo
kmetice,
a otrok je dvignil
veselo ročice,
18
obraz ji zakril . . .
IV.
Razlilo se solnce je gorko
od zlatih višin –
gorko, kot srce dekliško,
in zlato, kot svetel cekin . . .
Zidarji počivajo v senci,
ko domov gredo . . .
— kdo bi vedno romal in romal! —
in pojo :
»Vsaka deklica pod solncem
je lepa, lepa ali prava ni,
če je ni ogrela, vzplamenela
naša kri . . .«
»Vsaka2 zemljica
1 pod
3 solcem
4
je lepa, lepa ali prava ni,
če se napila, napojila
ni naše krvi . . .
Zato pa gremó in povasujemo
za kruh in za denar . . .
ko pa breg zazori, nas v srce zaboli
in v romarja koj prelevi se zidar . . .«
Poslušala pesem je zemlja
in pila opojen njen dih,
in ves zrak je bil tih —
da iz Amerike daljne, široke
se slišal razločno je vzdih . . .
V.
Oj z Bogom, oj z Bogom, ve čarobna Brda!
ţe se je gora spustila v ravan,
in megla stopila se v ţarki poldan,
privila planjava je k meni roke :
II.
Razlilo se solnce je gorko
od zlatih višin –
gorko kot srce dekliško
in zlato kot svetel cekin.
Zidarji počivajo v senci,
ko v domovja gredó –
ah, kdo bi le romal in romal! –
pojo, pojo:
Devojčica vsaka pod solncem
je lepa, prelepa, a prava ni,
če je ogrela, razplamenila
ni naša kri.
In zemljica vsaka pod solncem
je lepa, prelepa, a prava ni,
če se napila, do dna napojila
ni naše krvi.
Zato gremó in povasujemo
za kruh in za denar.
Ko nam breg zazori, nas srce zaboli
in romar postane zidar.
Poslušala pesem je zemlja
in pila opojni nje dih.
Iz Amerike, daljne, široke
se vtrgal bolesten je vzdih.
19
in tiho srce se je zlilo v srce . . .
Cikel iz leta 1913, ki ima v prvotni verziji pet delov, označenih z rimskimi številkami, ima v
verziji iz zbirke Pesmi iz leta 1921 samo še dva dela (drugi in četrti del prvotne pesmi), kar
vnovič kaţe na bolj jedrnat, zgoščen izraz. V novi verziji tako ni več prvotnega prvega,
tretjega in petega cikla pesmi. Prvotna prva pesem cikla, ki je sedaj v drugi verziji črtana, se
odpre s podobo jutranjih Brd, dvodelnost pesmi pa se pokaţe skozi antonima »gorečega sonca
in temnih globin«. Nadalje je v kitici poudarjeno neumorno in trdo delo na zemlji, ki je
potrebno za preţivetje domačih ljudi, z metaforo trtnega cveta in sadu pa nakaţe, da je njihov
trud poplačan. V tem prvem delu Bevk tudi najbolj idealizira domačo zemljo in briškega
človeka na njej. Tudi druga kitica govori o dvojnosti ţivljenja in nasproti postavlja motiv
grobov. V tretji kitici so Brici primerjani s pesmijo oţivljene forme, pesem, ki jo prepeva
personificirana zemlja, pa ima narodne konotacije (domača pesem in zemlja, ki sta obe
oţivljeni). Nadalje je v četrti kitici motiv jeklenih rok, ki pomeni zopet trdo delo, motiv dela
pa se spaja z motivom pesmi, tako da je ohranjena ta dvojnost ţivljenja (na eni strani trpljenje
zaradi dela, na drugi veselje do ţivljenja). Tudi v nadaljevanju so motivi kontrastni; na eni
strani ob delu pojejo, na drugi preklinjajo, vedno pa bijejo boj za preţivetje.
Drugi del cikla v zbirki Pesmi leta 1921 Bevk deloma ohrani, vendar ga tako spremeni, da je
nastane skoraj popolnoma nova pesem cikla. Prvo pesem cikla v novi verziji pesmi namesto
sedmih kitic sestavlja pet štirivrstičnih kitic, vsi verzi pa imajo prestopno (abab) rimo. Pesem
iz leta 1921 začenja s subjektovim nagovorom »beli vasi« v ranem jutru, ki ji daje pridevek
bela svetle tone. Lirski subjekt nagovarja deklico, starca, tretjega in četrtega predstavnika
mnoţice, ki jih sreča na svojem romanju. Tako zajame različne predstavnike mnoţice ljudi, ki
jih veţeta trpljenje, teţko ţivljenje. V zadnji kitici druge pesmi cikla je tudi metafora češenj v
dobravi, katerih barva spominja na kri, s čimer še enkrat sugerira trpljenje briških ljudi, kar je
bilo tudi povezano s prvo vojno.
Prvotnega tretjega dela cikla v zbirki Pesmi ni. V prvotni verziji lirski subjekt tu na poti sreča
še mater z otrokom in jerbasom češenj, ki mu govori o dveh bremenih, (na eni strani
materinstvo, za katero je vredno ţiveti, na drugi pa delo, za katero je vredno trpeti), ki ju
spremljata v mesto. Tu je uporabljen motiv izseljenstva, saj izvemo, da je moţ (oče) v
20
Ameriki. Nasprotje trpljenju v zadnji kitici pa so dvigajoče se ročice otroka, v katerih mati
vidi svojo srečo.
Prvotno četrti del cikla v drugi verziji označi z rimsko II. Ta verzija vsebuje enako število
kitic kot prvotna, in sicer šest štirivrstičnic. V tem ciklu se prepletajo motivi izseljenstva,
motivi neupogljivih domačih ljudi (romarji, zidarji, devojčica) in domače zemlje, ki so vsi
napojeni z domačo krvjo, tako da prihaja do izraza narodna sporočilnost pesmi. Nima pa
druga verzija pesmi več prvotno V. dela, v katerem lirski subjekt pozdravlja Brda.
Spremembe v novejši verziji pesmi Jutro v Brdih iz leta 1921 v drugem ciklu pesmi
nastopijo v drugi kitici, kjer drugi verz druge kitice ko domov gredo nadomesti verz ko v
domovja gredo, kar je starinsko. V tretji, četrti in peti kitici drugega cikla novejše verzije
pesmi je opuščen narekovaj, kar zmanjša neposrednost govora »zidarjev oz. romarjev«. V
tretji kitici drugega cikla novejše verzije pesmi je podobno kakor zgoraj knjiţni samostalnik
deklica spremenjen v narečno besedo devojčica, kar še poudari povezanost subjekta z
domačim okoljem. Povsod je ohranjena arhaična beseda solnce. Glagol vzplamenela je
nadomeščen z glagolom razplamenila, kar kaţe na intenzivnost in trajnost čustev, ki so
povezana z domoljubjem. Po drugi strani pa lahko glagol razplameneti nakazuje
revolucionarne teţnje, boj za spremembe. Zadnji verz pete kitice v drugem ciklu se iz in v
romarja koj prelevi se zidar spremeni v in romar postane zidar. Z obema verzijama je
poudarjen pomen vztrajanja na domači zemlji. Zadnja, šesta kitica drugega cikla pesmi je
skladenjsko preoblikovana, tretjega verza in ves zrak je bil tih ni. V prvem verzu je
ohranjena poosebljena zemlja, nedoločna oblika pridevnika je zamenjana z določno opojni,
svojilni zaimek njen pa je nadomeščen z nje. V zadnjem, četrtem verzu je besedna zveza
slišal razločno nadomeščena z ekspresivnejšo različico se vtrgal bolesten je vzdih, na kar
nakazujeta tako glagol kot pridevnik.
Pesem Jutro v Brdih se, tako kot ţe pred njo pesem V polju, v samostojni pesniški zbirki
vsebinsko oz. po nekaterih vsebinskih in stilnih poudarkih, ki pa jih ni mogoče ločiti, precej
razlikuje od prvotne revialne objave.
21
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 10–
13.
France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
69–73.
Jutro v Brdih.
I.
JUTRO V BRDIH
1.
V SONCU gorijo razpaljena Brda,
v temnih globinah še spijo mrakovi,
pojejo jutranjo pesem zvonovi;
polni ljudi so zoreči bregovi – –
Zemlja drobi se, zemljica trda,
in se jim ruši, kadi pod rokami –
trtni cvet smeje se v tajni omami,
sad obljubuje...
Da slep si, človek – boš videl ţivljenje,
ki todi povsod se v valovih preliva;
da duša je topa – se ukrešejo misli,
na vsak se korak ti lepota odkriva...
Ti ljudje –
so kot pesem, ki vriska in poje,
kot jeklo kaljêno so jim trde pesti.
In zemlja jih kliče v nedrje svoje,
da iz skal ji pričarajo plodne prsti;
ponavlja njih pesem od mraka do svita
in zopet od svita do trde noči ...
Pogledal v obraz sem potán:
modrijan
na njem počiva,
ki pred svetom misli skriva,
da jih ne oskruni dan...
In venomer delo, delo, utrip stoterih rok
in pesem in kletev, da se duša izlije,
ki jim do vrha je prikipela...
Venomer udarci, misli brez pokoja...
na vrhove sonce sije. Lastovica vesela
jih obletava...Ti, moj Bog! – –
2.
22
Dobro jutro, ti jutro, in bela vasica!
Ţe roma oblaček po nebu – kdaj spal je?
Gorica spi v halji kot bela devica,
In ptiček ţe v brajdi popeva – kdaj vstal je?
Obstala je deklica mala:
»Dobro jutro, škrjanček!« – »Saj nisem, hi hi!«
V obraz je rdečica zaplala.
Bog ve, če stoji še, za mano strmi?
Bil drugi je starec – nadloga:
»Bog z Vami! Pa – očka, kako je pri Vas?«
»Hm, téţko je, téţko . . . ţe roga
se mi jerbas v obraz . . .«
In tretji samó šepetanje
in v licih pritajen nasmeh.
Pri deklicah zrem trepetanje
in grozdje v njih juţnih očeh.
Četrti mi plaho odzdravi,
odzdravijo vsi za vrstjo.
Češnje ţarijo v dobravi,
kot bilè bi oblite s krvjó . . .
Romal, romal sem po cesti
krog ovinkov, dalje, dalje;
tam se sveti v dolu mesto
izmed gub meglene halje...
Prihajajo ljudje mi naproti:
z jerbasi češenj šli v mesto so davi...
Plaho umikajo se mi s poti,
plaho boţajo njih me pozdravi...
Deklica drobna je prva:
»Dobro jutro, gospod!« – »Bog ga daj!«
In čez obraz preneţni, deviški
se ji zlije smehljaj.
Drugi je starec: »Dobro jutro!«
»Bog ga daj, očka! Kako je pri vas?«
»Hm, nadloga, nadloga; starost,
ţe bil bi počitka čas...«
In tretji nič pozdrava,
le tih, pritajen nasmeh,
pri deklicah prs trepetanje
in pogled na tleh.
In četrti spet me pozdravi
in peti zapovrstjo...
In veje se češenj ob cesti upogibajo
vse rdeče, kot bi bile oblite s krvjo...
In jata ptic nebo preleti,
vsi naglo pogledajo v ono stran;
le dvoje oči za njimi hlepi,
vse druge poljubljajo jasen dan,
to sonce, ta Brda, kjer kruh jim zori,
to cesto prebelo, ki v mesto hiti,
to cerkev vrh hriba, kjer »jutro« zvoni.
3.
S pesmijo v srcu in z vriskom na ustih,
da vse je kipelo po mojem telesu,
23
II.
Razlilo se solnce je gorko
od zlatih višin –
gorko kot srce dekliško
in zlato kot svetel cekin.
Zidarji počivajo v senci,
ko v domovja gredó –
ah, kdo bi le romal in romal! –
pojo, pojo:
Devojčica vsaka pod solncem
je lepa, prelepa, a prava ni,
če je ogrela, razplamenila
sem gledal trpeče, vesele obraze,
poslušal njih tajnosti kakor o kresu.
Srečal sem ţeno z otrokom v naročju
in s košaro na glavi... Kaj nosi v duši?
Za hip je postala,
se otrok naslonil na njeno je ramo.
»V vinogradu češenj sem včeraj nabrala
in danes pred zoro ţe rano sem vstala;
in dvoje bremen me je spremljalo v mesto:
eno bolj sladko kot drugo je bilo,
eno – da vredno zanj je ţiveti,
drugo – da vredno zanj je trpeti.
Ne res, gospod? – naj ţe zdaj se navadi moj otrok
in naj nasesa se trpljenja in mleka,
za bolezen ţivljenja ni boljšega leka...
Moj moţ je v Ameriki – več se ne vrne.«
In črne
poteze prepregle so čelo
kmetice,
a otrok veselo
je dvignil ročice,
obraz ji zakril...
4.
Razlilo se sonce je gorko
od zlatih višin –
gorko kot srce dekliško
in zlato kot svetel cekin...
Zidarji počivajo v senci,
ko domov gredo –
kdo bi vedno le romal in romal! –
in pojo:
»Vsaka deklica pod soncem
je lepa, lepa, ali prava ni,
če je ni ogrela, vzplamenela
24
ni naša kri.
In zemljica2 vsaka
1 pod solncem
je lepa, prelepa, a prava ni,
če se napila, do dna napojila
ni naše krvi.
Zato gremó in povasujemo
za kruh in za denar.
Ko nam breg zazori, nas srce zaboli
in romar postane zidar.
Poslušala pesem je zemlja
in pila opojni nje dih.
Iz Amerike, daljne, široke
se vtrgal bolesten je vzdih.
naša kri...«
»Vsaka zemljica pod soncem
je lepa, lepa, ali prava ni,
če se napila, napojila
ni naše krvi...«
»Zato pa gremó v tujo zemljó
le za kruh in za denar;
ko breg zazori, nas v srce zaboli
in v romarja koj prelevi se zidar...«
Poslušala pesem je zemlja
in pila opojen njen dih –
in ves zrak je bil tih, tako tih,
da iz Amerike daljne, široke
se slišal razločno je vzdih...
5.
Oj, zbogom, oj, zbogom, obsončena Brda!
Ţe cesta se je spustila v ravan,
se megla stopila je v ţarki poldan,
poljana privila me v svoje roke –
in tiho srce se je zlilo v srce...
Tretja verzija pesmi v Izbranih delih najbolj sloni na prvotni verziji, čeprav so v njej vidne
tako oblikovno-stilistične (npr. arhaična beseda solnce je povsod zamenjana za knjiţno sonce,
v marsikaterem verzu prihaja do sprememb končnih ločil, kjer zasledimo namesto vejice ali
dvopičja podpičje ali obratno, ponekod ni končnega ločila, v nekaterih primerih so
spremenjena ločila v besedilu, spremembe so pri rabi oblik za število, kar ima tudi vsebinske
posledice (npr. besedno zvezo v temni globini še spijo mrakovi zamenja mnoţinska zveza v
temnih globinah še spijo mrakovi), spremembe pri rabi oblik za čas (namesto preteklega
časa v prvi verziji prihajali, umikali, boţali ima v tretji verziji pesmi samo še sedanjiško
obliko prihajajo, umikajo, boţajo itd.), kakor tudi vsebinsko-stilistične spremembe (npr.
namesto molijo jutranjo pesem zvonovi je sedaj pojejo jutranjo pesem zvonovi, sad
prerokuje je zamenjan s sad obljubuje, verz lepota grobove pozabne razriva je zamenjan z
verzom na vsak se korak ti lepota razkriva kjer v ospredje stopa samo lepota narave, ki se
25
ponuja na vsakem koraku, in ne motiv grobov, ki nakazuje na umrle prednike, gotovo tudi
ţrtve vojne). Tako se je avtor leta 1951 v Izbranih spisih zopet bolj pribliţal prvotni, revialni
objavi pesmi, ki jo je prvič objavil leta 1913. Tretja verzija zopet vsebuje vseh pet delov cikla,
ob natančni primerjavi prve in tretje verzije pesmi pa ugotovimo, da kljub temu ni niti ene
kitice, ki bi bila v celoti identična s prvo verzijo pesmi, kar je po svoje razumljivo, ker gre za
proces pesnjenja v različnih okoliščinah. Da se je vračal k izvirnim oblikam daje slutiti, da je
bil z njimi do določene mere zadovoljen, čeprav jih ni nehal oblikovati. Pozabiti ne gre niti na
morebitne pobude Koblarja, ko gre za jezikovno in vsebinsko predelavo.
Ob primerjavi druge verzije pesmi iz knjige (1921) in tretje verzije iz Izbranih spisov (1951)
ugotovimo, da je v Izbranih spisih Bevk dosledno popravil arhaični zapis besede solnce in
devojčica, saj ima v zadnji verziji samo še knjiţno varianto sonce in deklica. Zapis devojčica
se pojavi samo v drugi verziji pesmi, kar pomeni, da samo v knjiţni izdaji leta 1921 mestoma
teţi k bolj narečni obarvanosti jezika. Samostalnik solnce poknjiţi šele v tretji verziji.
Primerjava drugega cikla druge verzije in četrtega cikla zadnje, tretje verzije pesmi v Izbranih
spisih nam pokaţe še nekatere pravopisne spremembe. Vse končne pike, ki končujejo kitico,
so nadomeščene s tropičji, s čimer pesnik bolj motivira bralca za nadaljnja razmišljanja, v
tretji, četrti in peti kitici pa je ponovno dodan (kot prej ţe v prvi verziji) dobesedni navedek
zidarjev. Zanimiva je še sprememba v tretji verziji pesmi v prvem verzu pete kitice četrtega
cikla pesmi, kjer se verz zato gremo in povasujemo / za kruh in za denar spremeni v zato
pa gremo v tujo zemljo / le za kruh in za denar. To je večja vsebinska sprememba,saj
zidarji, namesto da bi hodili po veselih nočnih obiskih pri sosedih ali dekletih, hodijo v tujino
za zasluţkom. To kaţe na teţko ţivljenje doma. Vse ostale spremembe so večinoma oblikovni
popravki, s tem da je bolj upoštevana prva verzija pesmi oz. gre za kombinacijo obeh
prejšnjih verzij.
6.1.1.4 Tolminska pomlad (v Domu in svetu Pomladanja pesem)
France Bevk, 1914. Dom in svet 27/7. 219. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba.
15–17.
POMLADANJA PESEM.
V mlado jutro zvon zvoni
in vabi v boţji hram ljudi – – –
Tolminska pomlad.
V mlado jutro zvon zvoni
in vabi v boţji hram ljudi – –
26
Ţarki na belih perotih k nam plavajo,
cvetje in ptički to jutro ne spavajo . . .
Zelenje se je čez zemljo razlilo,
ţivljenje krog brd se ovilo
in kot jezdeci zlati bi pluli od gôre do gôre,
donijo pozivi: na polje v razôre, na polje v razôre!
in kot na strogi glas trobente sodnji dan, vse vstaja,
na prosto hiti: nova kri: telo se pomlaja . . .
O, ve njive, njivice, lazi in jase,
daleč okoli pod goro raztresene,
na hribu vzbočene, v bregu povešene –
toliko trate, da ena se koza napase!
Pa roka se tvoja zanj ţuli, ko kidaš prsti in jo nosiš
na vrh, da tam puščo zakriješ; oprtnik ti škriplje,
ko nosiš po klancu gnoja, da na njivi ga strošiš
in zemlja plodi ti. In tvoje ţene telo se ob delu sesiplje,
in tvoj2 sinček
1 mali
3
ţe nosi bremena: v2 šolo
3 še
1 nist
e5 ga
4 dali
in dela tako:
»Ţivljenje je šola najteţja, naj zgodaj začne se« ; –
tujec na poti ustavi se, čudoma zre . . .
Drevje brsti. In ţe skoraj bo padalo cvetje na tla . . .
Krompir je ţe v zemlji, fiţol je ţe v zemlji . . . vsa
gruda drhti in diha,
kot ţena ob moţu, poniţna in tiha;
kot mrzlica našega časa motike je glas,
ki v pesku zveni
in kliče in kliče, da je romanja čas . . .
Zemlji plod, da raste – potem: adijo, domovina! do zime,
Romunija jih bo pokrila v šume bogate — do zime,
moţe in mladeniče; ţené in otroci krompir izkopali,
potrgali fiţol: za kruhek in sok bodo očetje poslali.
Dekleta gredo na Koroško ţet,
otroci za posle se udinjajo; kmet
jim da kruha in dela . . . Nekaj jih daljna Amerika vzame,
nekaj veliko jih mesto objame – fantov, deklet –
Ţarki na belih perutih k nam plavajo,
cvetje in ptički to jutro ne spavajo...
Čez zemljico se je ţivljenje razlilo,
zelenje in cvetje krog brd se ovilo;
kot jezdeci zlati bi pluli čez gôre,
donijo pozivi: v razôre, v razôre!
In kot na visoko povelje vse vstaja,
pod solnce hiti, se na novo pomlaja.
O, ve njive in njivice, lazi in jase,
daleč okoli pod goro raztresene,
vzbočene v hribu, v bregu povešene,
ve gmajne uboge, kjer čeda se pase!
Pa roka se ţuli, ko kidaš in nosiš
prsti, da zakriješ puščobo; koš škriplje,
ko nosiš gnoja, da na njivah ga strosiš
in ţene telo se ob delu sesiplje.
Še sinček tvoj mali
ţe dela, še v šolo ga niste poslali –
o, kot da je star, mu bolnó
zre okó!
Z drevja ţe padajo cveti na tla.
Krompir in fiţol sta ţe v zemlji; vsa
gruda drhti in diha,
kot ţena ob moţu, udana in tiha.
Kot pesem zveneča motike je glas,
ki kliče na romanje daljno vso vas.
Zemljici zrnja, da raste in potlej do zime
bo skrila Romunija fante, moţé,
jih zibala v upih, polnila srcé
jim ubogo v gozdovih šumečih do zime.
Pastirje in pestunje vdinjal bo kmet,
dekleta gredó na Koroško ţèt;
nekaj jih daljna Amerika vzame,
27
ne pusti jih iz rok, krvolok.
Mrzlični udarci motike zvenijo,
ptički pojejo, dalje gorijo
ob solnčnem plamenu in vabijo . . .
Kriki otrok: »Dajte kruha!« moţe v srcé grabijo,
da raste jim moč za na pot . . .
Ţivljenje, ţivljenje – vsepovsod . . .
nekaj veliko jih mesto objame.
Mrzlični udarci njih rovnic zvenijo,
ptički pojó jim in dalje gorijo
od jutra do mraka in vabijo, vabijo,
kriki otrok moţé v srcé grabijo,
da raste jim moč za na pot ...
Ţivljenje, trpljenje vsepovsod...
Pesem iz leta 1914, ki je imela sedem kitic in različno dolge verze, je v zbirki leta 1921
preoblikoval v pesem z devetimi kiticami, z različnim številom verzov (štiri do deset verzov).
Zadnja kitica, ki je iz enega verza, je v obeh verzijah ohranjena in temelji na nasprotju med
ţivljenjem in trpljenjem ter pravzaprav povzema celotno vsebino pesmi.
Spremembe med obema verzijama pesmi so najbolj vidne na leksikalni in skladenjski ravni,
čeprav ta nima znatnih posledic za vsebino. Tako v prvi kitici v petem verzu samostalnik
zemljo nadomesti pomanjševalnica zemljica, kar odraţa subjektov ljubkovalen odnos do nje
(enako spremembo zasledimo v prvem verzu prvotne pete kitice) oz. navezanost. V istem
verzu besedo zelenje nadomesti beseda ţivljenje, vendar pa ţivljenje v naslednjem verzu
nadomesti z besedno zvezo zelenje in cvetje. Sicer pa je prva kitica v obeh primerih ţe
idilična podoba prebujanja narave v pomladanskem času in ima paralelizem v prebujanju
ljudi, ki odhajajo v boţji hram. Vendar se te svetle podobe (ukrasni pridevki mlado jutro, bele
peruti, cvetje in ptički) prevesijo v temnejše podobe, kar je povezano s trdim delom v
hribovitem svetu, ki je tako izčrpajoče, da lahko vodi v fizični propad ţene »čigar telo se ob
delu sesiplje«. Neusmiljenost in trdoto tolminskega sveta prikazuje podoba sina, ki mora
namesto v šolo na delo. Teţko ţivljenje še dodatno podkrepi izseljenski motiv fantov in moţ,
ki odhajajo na delo v romunske gozdove, pestunje in pastirji pa morajo kruh sluţiti pri
premoţnejših druţinah.
Tudi ta pesem je po vsebini dvodelna kot pesem Jutro v Brdih. Prvemu delu, kjer so
impresije pokrajine, sledi sestop v stvarnost, ki pomeni trdo delo. Posledice garanja na domači
in skopi hribovski zemlji se kaţejo zlasti na izčrpanih ţenskih telesih. Personifikacija zemlje
(drhti, diha) pa nakazuje ta boj za ohranitev druţine. Boj za preţivetje ţene domače ljudi v
tujino za delom (Romunija, Amerika, velika mesta). Razlika med domačo zemljo in tujino (in
28
mestom) je zelo očitna, čeprav Tolmince povsod čaka trpljenje. To pa še dodatno prikaţe v
drugi verziji, kjer je v zadnji kitici odpravljena geminacija in ţivljenje »razveţe«v trpljenje. S
tem se zopet pokaţe pomenska dvodelnost pesmi, pesem pa s tem pridobi izrazito temnejše
tone, saj se sporočilo glasi, da je ţivljenje Tolmincev večno trpljenje.
Sprememba med obema verzijama je vidna tudi v samem naslovu pesmi. Prvotno
Pomladanja pesem je Bevk spremenil v Tolminska pomlad, tako da je v ospredju tolminski
svet, oz. pomlad na Tolminskem. S tem je bolj poudarjena lokaliteta in tudi pesem pridobi več
domovinske barve. Z motivi romanja in izseljevanja pesem prerašča tudi v socialno sfero.
Med bolj oblikovnimi spremembami pa so naslednje. V tretji vrstici prve kitice zasledimo
namesto perot besedo perut. V osmem verzu je geminacija na polje v razôre, na polje v
razôre! skrajšana tako, da ostane samo v razôre, v razôre!. V devetem verzu meja stavka in
verza po novem sovpade, vendar je primerjava s trobento, ki oznanja sodni dan, tako da vse
vstaja in hiti na prosto izvzeta in je namesto nje dodana razširjena primerjava in kot na
visoko povelje vse vstaja / pod solnce hiti, se na novo pomlaja. Drugi del prve kitice se iz
idilične podobe prevesi v temnejše podobe, motivi zlatih jezdecev, donečega poziva v razore
pa v obeh kiticah poleg poziva k delu razkrivajo tudi slutnjo prihajajoče vojne, le da je ta v
prvi verziji iz leta 1914 bolj nazorno prikazana še z motivi trobente, sodnega dne in krvi. V
zadnjem verzu druge kitice je samostalnik trate nadomeščen s samostalnikom gmajna,
besedna zveza v ednini ena se koza z edninskim samostalnikom čeda, verz toliko trate, da
ena se koza napase! pa z verzom ve gmajne uboge, kjer čeda se pase!, kjer gre tudi za
spremembo vsebinskega poudarka (v ospredju je čreda). Oblikovno je tretja kitica v drugi
verziji razdeljena na dve štirivrstični kitici, verzi so krajšani zaradi odsotnosti zaimkov (tvoja,
zanj, jo, ti, ti, tvoje), ukinjen je prvi del četrtega verza, sedmi in osmi verz prvotne verzije pa
sta skladenjsko in vsebinsko spremenjena, kar zopet nakazuje na teţnjo po bolj zgoščenem
izrazu. Besedi pušča in oprtnik sta nadomestila puščoba in koš. Starinske in narečne besede
je Bevk zamenjal s knjiţno varianto, s čimer pa se kaţe teţnja, da je tudi v samostojni knjiţni
izdaji na trenutke teţil k standardu. V prvotni četrti kitici (v drugi verziji v peti kitici) je zveza
drevje brsti, v drugi pa z drevja ţe padajo cveti na tla, (v peti plod zamenja beseda zrnje).
Naslednji verz je v novejši verziji krajši, namesto krompir je ţe v zemlji, fiţol je ţe v zemlji
je krajša oblika verza krompir in fiţol sta ţe v zemlji; podobnih primerov krčenja pa je skozi
celotno pesem še nekaj.
29
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 15–
17
France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
79–80.
Tolminska pomlad.
V mlado jutro zvon zvoni
in vabi v boţji hram ljudi – –
Ţarki na belih perutih k nam plavajo,
cvetje in ptički to jutro ne spavajo...
Čez zemljico se je ţivljenje razlilo,
zelenje in cvetje krog brd se ovilo;
kot jezdeci zlati bi pluli čez gôre,
donijo pozivi: v razôre, v razôre!
In kot na visoko povelje vse vstaja,
pod solnce hiti, se na novo pomlaja.
O, ve njive in njivice, lazi in jase,
daleč okoli pod goro raztresene,
vzbočene v hribu, v bregu povešene,
ve gmajne uboge, kjer čeda se pase!
Pa roka se ţuli, ko kidaš in nosiš
prsti, da zakriješ puščobo; koš škriplje,
ko nosiš gnoja, da na njivah ga strosiš
in ţene telo se ob delu sesiplje.
Še sinček tvoj mali
ţe dela, še v šolo ga niste poslali –
o, kot da je star, mu bolnó
zre okó!
Z drevja ţe padajo cveti na tla.
Krompir in fiţol sta ţe v zemlji; vsa
gruda drhti in diha,
kot ţena ob moţu, udana in tiha.
Kot pesem zveneča motike je glas,
ki kliče na romanje daljno vso vas.
Zemljici zrnja, da raste in potlej do zime
bo skrila Romunija fante, moţé,
jih zibala v upih, polnila srcé
TOLMINSKA POMLAD
V MLADO jutro zvon zvoni
in vabi v boţji hram ljudi – – –
Čez zemljico se je ţivljenje razlilo,
zelenje in cvetje krog brd se ovilo;
kot da jezdeci zlati bi pluli čez gore,
donijo pozivi: v razóre, v razóre!
In kot na visoko povelje vse vstaja,
pod sonce hiti, se na novo pomlaja.
O, ve njive in njivice, lazi in jase,
daleč okoli pod goro raztresene,
vzbočene v hribu, v bregu povešene,
ve gmajne uboge, kjer čeda se pase!
Pa roka se ţuli, ko kidaš in nosiš
prsti, da zakriješ puščobo; koš škriplje,
ko nosiš gnoja, da na njivah ga strosiš
in ţene telo se ob delu sesiplje.
Še sinček tvoj mali
ţe dela – še v šolo ga niste poslali –
o, kot da je star, mu bolnó
zre oko!
Z drevja ţe siplje se cvetje na tla.
Krompir in fiţol sta ţe v zemlji; vsa
gruda drhti in diha,
kot ţena ob moţu, udana in tiha.
Kot pesem zveneča motike je glas,
ki kliče za kruhom v tujino vso vas.
Zemljici zrnja, da raste in potlej do zime
bo skrila Romunija v šume bogate fante, moţé,
jih zibala v upih, polnila srce
30
jim ubogo v gozdovih šumečih do zime.
Pastirje in pestunje vdinjal bo kmet,
dekleta gredó na Koroško ţèt;
nekaj jih daljna Amerika vzame,
nekaj veliko2 jih
1 mesto objame.
Mrzlični udarci njih rovnic zvenijo,
ptički pojó jim in dalje gorijo
od jutra do mraka in vabijo, vabijo,
kriki otrok moţé v srcé grabijo,
da raste jim moč za na pot ...
Ţivljenje, trpljenje vsepovsod...
jim ubogo v gozdovih šumečih do zime.
Pastirje in pestrne udinjal bo kmet,
dekleta gredó na Koroško ţet;
nekaj jih daljna Amerika vzame,
nekaj jih veliko mesto objame.
Mrzlični udarci njih rovnic zvenijo,
ptički pojo jim in dalje gorijo
od jutra do mraka in vabijo, vabijo,
kriki otrok moţe v srce grabijo,
da raste jim moč za na pot ...
Ţivljenje, trpljenje vsepovsod...
V Izbranih spisih pa je pesem, ki je bliţje tisti iz zbirke. V zadnji verziji ni tretjega in četrtega
verza prve kitice z motivi ţarkov, cvetov in ptičkov, ampak se pesem začne s podobo mladega
jutra in zvona, ki vabijo ljudi v boţji hram, nato pa je takoj preko verzov, ki označujeta prihod
pomladi, prehod na zemljo (razore). Tudi druge spremembe niso tako izrazite, da bi imele
večje posledice za vsebino. Spremenjena je arhaična beseda solnce v knjiţno sonce. Po drugi
strani pa je zanimivo, da je beseda pestunja iz druge verzije nadomeščena z arhaičnim
izrazom pestrna. V tem drugem primeru je pesem zaradi spremenjenega naslova v
Tolminska pomlad s tem ohranila tudi več pokrajinskih potez. V peti kitici je besedna zveza
padajo cveti na tla nadomeščena s podobno zvezo siplje se cvetje na tla. Zadnji verz pete
kitice ki kliče na romanje daljno vso vas nadomesti verz ki kliče za kruhom v tujino vso
vas, s čimer konkretizira motiv odhoda. Drugi verz šeste kitice je razširjen z zvezo sredi verza
v šume bogate. Celotna besedna zveza je bila predhodno uporabljena ţe v prvotni verziji in je
sedaj zopet uporabljena, s čimer sta bolj poudarjena motiv odhoda in nasprotje med revno
domačo zemljo in boljšim zasluţkom v tujini.
31
6.1.1.5 Vas na hribu
France Bevk, 1915. Dom in svet 28/1. 25. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 21.
VAS NA HRIBU.
Večer. Strmijo hiše na nebo,
naslikane na solnčni ţar:
ognjenih streh, krvavih sten . . .
Prozorno drevje . . . perotnic udar. . .
Vse –
hlepi za solncem v visočino.
In mrak . . . pokoj. Le v mesečino
noč drti, sto zvezd gori . . .
Vas izgine . . . V drevju veter tli.
Vas na hribu.
Večer je. Vas strmi v nebo,
razpeta na večerni ţar,
ognjenih streh, krvavih sten.
Prozorno drevje. Perutnic udar.
Vse –
hlepi za solncem v visočino.
In mrak, pokoj. Le v mesečino
noč drhti, sto zvezd gori.
Vas izgine, v drevju veter tli . . .
Pesem iz različno dolgih kitic je Bevk v knjigi oblikovno še bolj sprostil, tudi verz je
svoboden. To ima nekaj posledic za vsebinske poudarke, saj je v osamosvojenem zadnjem
verzu izpostavil izginotje vasi (v prvi kitici sta motiva ognjenih streh in krvavih sten, ki
aludirata na vojne grozote) in veter v drevju, kjer se pesem s tropičji tudi oblikovno in
pomensko (za razliko od prve verzije) razpre. Tako kakor so metonimične hiše zamenjane z
vasjo, ki poudarja skupnost, tako ima močan učinek zamenjava glagola naslikati v drugem
verzu z razpet, saj sugerira poznejšo usodo vasi (razpeti v smislu pribiti). V ospredje pride
nato vojna podoba poţganih vasi, ki pušča za sabo ognjene strehe in krvave stene, kar niti ni
presenetljivo, saj je bila pesem napisana in prvič objavljena leta 1915, na začetku prve
svetovne vojne. Pesnikova prizadetost zaradi vojnih grozot se je tako začela kazati na vseh
ravneh, zato ni čudno, da se je v tem času iz impresionističnega doţivljanja narave preusmeril
v liriko, v kateri podaja podobe vojnih grozot.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 21. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
91.
Vas na hribu.
Večer je. Vas strmi v nebo,
razpeta na večerni ţar,
VAS NA HRIBU
VEČER je. Vas strmi v nebo,
razpeta na večerni ţar
32
ognjenih streh, krvavih sten.
Prozorno drevje. Perutnic udar.
Vse –
hlepi za solncem v visočino.
In mrak, pokoj. Le v mesečino
noč drhti, sto zvezd gori.
Vas izgine, v drevju veter tli . . .
ognjenih streh, krvavih sten.
Prozorno drevje. Perutnic udar.
Vse –
hlepi za soncem v visočino.
In mrak, pokoj. Le v mesečino
noč drhti, sto zvezd gori.
Vas izgine, v drevju veter tli...
Tretja verzija pesmi v Izbranih spisih je tokrat bliţja pesmi iz zbirke, v njej pa zasledimo
samo dve spremembi, in sicer v drugem verzu ni vejice, arhaična beseda solnce pa je sonce,
kar kaţe na teţnjo k bolj standardnemu izrazu, kar je večkrat opaziti v Izbranih spisih.
6.1.1.6 Med roţami (v Domu in svetu V roţni uti)
France Bevk, 1918. Dom in svet 31/1–2. 41. France Bevk,1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 23.
V roţni uti.
Ţivljenje je prekratko, vse prekratko.
Bratje, dajmo ga do dna izpiti!
Solnce, ne hotelo bi gorkeje biti?
Ţareče vino, bolj kipeče in bolj sladko?
Pomlad je. Govorimo v vrtni roţni uti,
Kako zvenijo čaše in pijača vre!
Srce, ţivó si! Kaj rado bi, srce?
Čez naša vedra lica ţarki so razsuti.
Še v senčnih listih se izraţa duš kipenje.
Med prsti vino ţari kot novi dan.
O, biti močen2, mlad
1 in od besed pijan!
Ah, slast, imeti dvoje: pesmi in ţivljenje!
Med roţami.
Pomlad je. Govorimo v vrtnih roţah skriti.
Kako zvenijo čaše in pijača vre!
Srce pijano – ah, kaj rado bi, srce?
Po naših vedrih licih ţarki so razliti.
Šuštenje listja, petje ptic in duš kipenje.
Med prsti vino, ki ţari kot novi dan.
O, biti mlad, močan in od besed pijan!
Ah, slast, imeti dvoje: pesmi in ţivljenje!
V verziji iz knjige (1921) ni več prve kitice, ki ima značilnosti napitnice, je pa povsod
ohranjena oklepajoča rima. Drugje ni večjih sprememb, ki bi bile usodnejše za vsebino, in
sicer kljub spremembi naslova, ki pa ohranja motiv roţ, ki so metafora za pomlad.
33
To je drugi primer pesmi, ki ji je Bevk za objavo v zbirki spremenil naslov. Sicer pa je
ohranjeno nazdravljanje (zveneče čaše) na ţivljenje in mladost. To je razvidno v tretjem
verzu, kjer je vzklik srcu ţivó si! nadomeščen s pijano in sugerira tudi pijanost od pesmi in
ţivljenja, občutje prijetne omame pa nadalje stopnjujejo medmeti (ah, o, ah). V prvi verziji pa
je to še bolj stopnjevano z geminacijo ţivljenje je prekratko, vse prekratko. Lahko da je to
razpoloţenje podkrepil zanos veselja ob končani vojni, saj je bila prvič revialno objavljena
ravno leta 1918. V nasprotju s tem se pesem v zbirki začne bolj umirjeno (Pomlad je).
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 23. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
101.
Med roţami.
Pomlad je. Govorimo v vrtnih roţah skriti.
Kako zvenijo čaše in pijača vre!
Srce pijano – ah, kaj rado bi, srce?
Po naših vedrih licih ţarki so razliti.
Šuštenje listja, petje ptic in duš kipenje.
Med prsti vino, ki ţari kot novi dan.
O, biti mlad, močan in od besed pijan!
Ah, slast, imeti dvoje: pesmi in ţivljenje!
MED ROŢAMI
ŢIVLJENJE je prekratko, vse prekratko.
Bratje, dajmo ga do dna izpíti!
Sonce, ne hotelo bi gorkeje biti?
Ţareče vino, bolj kipeče in bolj sladko?
Pomlad je. Govorimo v vrtnih roţah skriti.
Kako zvenijo čaše in pijača vre!
Srce, pijano – ah, kaj rado bi, srce?
Po naših vedrih licih ţarki so razliti.
Šuštenje listja, petje ptic in duš kipenje.
Med prsti vino, ki ţari kot novi dan.
O, biti mlad, močan in od besed pijan!
Ah, slast, imeti dvoje: pesmi in ţivljenje!
Pesem Med roţami je leta 1951v kritični izdaji preteţno v prvotni obliki, kar spet potrjuje
pesnikovo ambicioznost ob prvih objavah v reviji. Tako je tu spet prva kitica, ki je napitnica.
Zanimivo pa je, da sta druga in tretja kitica v celoti (z izjemo dodane vejice) povzeti iz druge
verzije pesmi in nista enaki prvotni, revialni objavi, kar kaţe na dejstvo, da je upošteval tisto
verzijo, ki je bila tudi jezikovno bolj dodelana. Arhaično solnce je v tretji verziji zopet
nadomestilo sonce, kar tudi tu kaţe na nagnjenost k standardu.
34
6.1.1.7 Maj
France Bevk, 1918. Dom in svet 31/5–6. 166. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 24.
Maj.
Maj, maj!
Ţiv, ţuboreč je gaj.
Gora ovenčana, srca goreča,
zelene2 veje
1, bandera rdeča.
Pisane trate
in svoboda, brate!
Maj, maj!
Maj.
Maj je, maj...
Ţiv, ţuboreč je gaj –
Na vejah se ptički tehtájo,
se mance igrajo – –
Gora je ovenčana,
nebo plameneče,
veje zelene,
cvetice rdeče,
vse ţive trate – –
svoboda, brate!
Pesem je v zbirki (1921) dobila enokitično obliko z desetimi verzi. Pesem je slavljenje
svobode. V pesmi lirski subjekt slavi maj, kar ponazarjajo motivi vej, cvetic in trat, neba,
gora, ptic in gaja. Uporabljeni so barvni ukrasni pridevki (zelena, rdeča) ter vidni in slušni
vtisi (plameneče, ţuboreče). Maj simbolizira svobodo in je prispodoba za novo ţivljenje (ne
samo v naravi). Rdeča bandera v prvi verziji nakazuje zmago (v drugi ni te simbolike), lahko
pa da se motiv rdeče zastave nanaša na Rusijo, kjer so boljševiki z revolucijo prevzeli oblast
in samovoljno končali vojno, čemur je bil Bevk vsaj delno priča, saj je bil v zadnjem letu
vojne poslan na vzhodno fronto v Ukrajino. Zmago (svobode) pa sicer v obeh verzijah
prispodablja ovenčana gora. Je pa Bevk metafore in simbole razvezal, saj pesem zaključuje s
vzklikom k svobodi. Zanimivo je, da je v izdaji iz leta 1951 spet motiv rdeče bandere, s čimer
pesem pridobi na neposrednosti (ob drugi svetovni vojni) in ima podobno simboliko
(svobode, revolucije).
V drugi verziji pesmi so spremembe vidne na jezikovni ravni (pravopisne spremembe, v
prvem in petem verzu je dodan glagol biti, v sedmem verzu je zamenjan vrstni red pridevnika
in samostalnika, besedno zvezo pisane trate nadomesti zveza vse ţive trate), nekaj je
vsebinskih sprememb; motivni nabor je razširjen (v tretjem in četrtem verzu je dodan motiv
ptičkov, ki se na vejah igrajo skrivalnice, s čimer se stopnjuje vedro razpoloţenje v pesmi).
35
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 24. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
100.
Maj.
Maj je, maj...
Ţiv, ţuboreč je gaj –
Na vejah se ptički tehtájo,
se mance igrajo – –
Gora je ovenčana,
nebo plameneče,
veje zelene,
cvetice rdeče,
vse ţive trate – –
svoboda, brate!
MAJ
MAJ, maj!
Ţiv, ţuboreč je gaj.
Gora ovenčana, srca goreča,
zelene veje, bandera rdeča.
Pisane trate
in svoboda, brate!
Maj, maj!
Pesem v Izbranih spisih je brez najmanjšega popravka v celoti identična prvotni verziji pesmi,
kar se sklada z našo predpostavko predpostavko.
6.1.1.8 Meteţ
France Bevk, 1915. Dom in svet 28/2. 44. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba.
25.
METEŢ.
Megla meglí4 mi
5 obzorje
6, megla
1 kot
2 morje
3;
sneg2 sneţi
1 in zapada
3 obrvi
4
in celo telo . . . Mraz do kosti, kot bi glodali črvi . . .
In sklenke visijo od ruš nad potjo
in od hiš, kot obrazov strmečih . . . V drevesih ječi bolnó . . .
Splašene ptice beg . . .
Sneg . . . sneg . . . sneg . . .
Meteţ.
Megla ko morje meglí mi obzorje.
Sneţi ... Sneg zapada obrvi
in celo teló...
Mraz do kosti, jate vranov kričečih,
in sklenke visijo od ruš nad potjo
in od hiš, kot obrazov strmečih.
V drevesih ječi bolnó.
Splašene ptice beg .. Sneg, sneg...
Podoba snega in meteţa, ki aludira na grozote časa (motivi kosti, kričečih vranov, ječečih
dreves), je vsebinsko podobna v obeh izdajah. V drugi verziji se odpove motivom glodajočih
črvov in ima namesto tega vrane, ki sugerirajo na smrt. Začetna podoba pokrajine se pretvori
v izrazito temno občutenje, ki izhaja iz mrzle in temne pokrajine in daje tudi slutiti na smrt.
36
Smrt se oblikuje preko mrtvega telesa, ki ga zamete sneg, in se stopnjuje v enem primeru s
črvi, v drugem z jato kričečih vranov. Zaledenelo stanje narave in človeka ter brezčutnost
sveta ponazarjajo ledene sveče (zahodno narečno pa so to sklenke), ki visijo od hiš in tudi od
ruš nad potjo. Groza se stopnjuje tam, kjer so namesto ljudi v ospredju strmeče hiše, ki so
primerjane z obrazi. Tropičje negotovost in slutnjo slabega samo še stopnjuje oz. podaljšuje.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 25. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
92.
Meteţ.
Megla ko morje meglí mi obzorje.
Sneţi ... Sneg zapada obrvi
in celo teló...
Mraz do kosti, jate vranov kričečih,
in sklenke visijo od ruš nad potjo
in od hiš, kot obrazov strmečih.
V drevesih ječi bolnó.
Splašene ptice beg .. Sneg, sneg...
METEŢ
MEGLÀ ko morje megli mi obzorje.
Sneţi ... In sneg mi zapada obrvi,
zapada vse mi telo ...
Mraz do kosti. Jate vranov kričečih.
In sklenke visijo od ruš nad potjó
in od hiš kot obrazov strmečih.
V drevesih ječi bolnó.
Splašene ptice beg ...
Sneg ... sneg ... sneg ...
Tretja verzija pa se blikovno po številu kitic naslanja na objavo iz revije Dom in svet,
vsebinsko pa tako ni večjih odstopanj med verzijami. Zanimivi so naglasni popravki (v prvem
verzu je v prvem primeru dodan krativec, v drugem pa je odvzet ostrivec) in spremembe pri
ločilih, kar bi bilo mogoče pripisati tudi uredniku ali korektorju.
Spremembe so še v prvi kitici, kjer je v drugem verzu dodan osebni zaimek mi, v tretjem
verzu pa je namesto zveze celo telo na novo zveza vse mi telo, s čimer v obeh primerih
izpostavi pozicijo lirskega subjekta. Zadnji samostojni verz je po novem razdeljen v dva verza
in tvori tretjo kitico. Dvojna ponovitev sneg, sneg je spremenjena v trojno ponovitev (kot v
prvi verziji), oba zadnja verza se končujeta s tropičjem.
37
6.1.1.9 Pred viharjem
France Bevk, 1915. Dom in svet 28/7–8. 249. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 27.
PRED VIHARJEM.
Bliskavica ţari . . .
Skoz drevje dremotno veter šumi . . .
Voda pada v sunkih čez mlinsko kolo . . .
Oken svetloba se reţe v temo . . .
In jaz pod nebo kot tančico
bolest sem razpel, da skopni
in v nič zleti — kot bela ptica . . .
Pred viharjem.
Bliskavica ţari.
Skoz drevje dremotno veter šumi,
voda gre v sunkih čez mlinsko kolo,
oken svetloba se reţe v temo.
In moja bolest kot tančica
je legla čez gaj, da skopni,
pod nebo zleti kot bela ptica.
Pesem se oblikovno ni veliko spreminjala. Prvič je bila objavljena na začetku vojnega časa in
v njej sta vidni subjektova nemoč in bolečina ob začetku vojne. V motive iz narave subjekt
projicira občutja (sunki vode, svetloba, ki se reţe, dremotno drevje, tema). Pomembna razlika
je, da namesto prvoosebnega »jaz« stopi v drugi verziji naprej bolest (občutje), ki kaţe na
duševno trpljenje. Nadalje pa spet svetle tone napoveduje komparacija bolesti z belo ptico, ki
zleti pod nebo, kar bo mogoče, ko bo »skopnela« bolest.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 27. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
94.
Pred viharjem.
Bliskavica ţari.
Skoz drevje dremotno veter šumi,
voda gre v sunkih čez mlinsko kolo,
oken svetloba se reţe v temo.
In moja bolest kot tančica
je legla čez gaj, da skopni,
pod nebo zleti kot bela ptica.
PRED VIHARJEM
BLISKAVICA ţari.
Skoz drevje dremotno veter šumi,
voda se peni čez mlinsko kolo,
oken svetloba se reţe v temó.
In moja bolest ko tančica
je legla čez gaj, da skopni,
pod nebo zleti ko bela ptica.
Tudi v Izbranih spisih praktično ni sprememb, tiste, ki pa so, so bolj slogovne narave, in sicer
v tretjem verzu je glagol gre nadomestil glagol se peni, ki bolj specificira gibanje vode, v
četrtem verzu je dodan ostrivec, veznik kot pa je zamenjal veznik ko, kar pa je jezikovni
poseg.
38
6.1.1.10 Pomladna pesem
France Bevk, 1918. Dom in svet 31/3–4. 77. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 28.
Pomladna pesem.
Ţe prva rosa je pokrila prve cvete.
Oblaki z vetrom se igrajo kot otroci.
Po tihih stezah v mraku mreţe so razpete.
Opojen duh ţenâ in roţni cveti v roci.
Ko mesec tih prepleza strmi rob noči,
glej, čez obraze deklic se nemir razlije.
Goré roké, oči . . . Srce jim burno bije.
Zastonj so sanje. In zaman telo drhti.
Pomladna pesem.
Ţe prva rosa je pokrila prve cvete.
Oblaki z vetrom se igrajo ko otroci.
Po tihih stezah v mraku mreţe so razpete.
Opojen dih ţená in roţni cveti v roci.
Ko mesec tih prepleza strmi rob noči,
glej, čez obraze deklic se nemir razlije.
Goré roké, oči ... Srce jim divje bije. –
Zastonj so sanje in zaman telo drhti.
Med obema verzijama pesmi ni večjih vsebinskih ali oblikovnih sprememb (v drugi vrstici je
veznik kot zamenjal veznik ko, samostalnik duh je zamenjal samostalnik dih, kjer gre za
razlikovne pomene, vendar brez znatnejših posledic za pesem; v tretji kitici drugega verza je
prislov burno nadomestil prislov divje, s čimer bolj poudari intenziteto bitja srca). Tudi rima
je ohranjena, in sicer v prvi kitici prestopna, v drugi pa oklepajoča. Sicer pa gre za podobo
pomladi, ki se tako kot ţe večkrat oblikuje preko motivov cvetov, rose, oblakov, vetra in
prispodablja ţivljenje. Nasproti temu je podoba noči, ki sugerira na vojno. V ozadju pomladi
je človeška prizadetost ljudi, ki se kaţe v nemiru deklic.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 28. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
101.
Pomladna pesem.
Ţe prva rosa je pokrila prve cvete.
Oblaki z vetrom se igrajo ko otroci.
Po tihih stezah v mraku mreţe so razpete.
Opojen dih ţená in roţni cveti v roci.
Ko mesec tih prepleza strmi rob noči,
glej, čez obraze deklic se nemir razlije.
Goré roké, oči ... Srce jim divje bije. –
Zastonj so sanje in zaman telo drhti.
POMLADNA PESEM
ŢE PRVA rosa je pokrila prve cvete.
Oblaki z vetrom se igrajo kot otroci.
Po tihih stezah v mraku mreţe so razpete.
Opojen duh ţená in roţni cveti v roci.
Ko mesec tih prepleza strmi rob noči,
glej, čez obraze deklic se nemir razlije.
Gore roke, oči ... Srce jim burno bije. –
Zastonj so sanje in zaman telo drhti.
39
Podobno kot pri prejšnji pesmi, pozneje dejansko ni bilo sprememb. Zanimivo pa je, da se v
tej zadnji verziji pesmi iz leta 1951 v obeh zadnjih verzih prve in druge kitice ponovno
uveljavita besedi duh in burno, ki ju je pesnik prvotno zapisal v prvi verziji leta 1918 in ju je
leta 1921 zamenjal.
6.1.1.11 Bolest
France Bevk, 1916. Dom in svet 29/1–2. 16. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 31.
Bolest.
Na najinih dneh leţi
prt globoke ţalosti.
Noč in sence vseokrog.
Mrtev vtrip bledih rok.
Iz teme vprašanje kot dih:
Trpiš? – In jaz sem tih,
ker so4 še
1 zvezde
2 ubegle
3 očem
5,
in v strunah vej je veter nem.
Bolest.
Na najinih dneh leţi
prt globoke ţalosti.
Noč in sence vseokrog.
Mrtvi utripi bledih rok.
Iz tmé vprašanje kakor dih:
»Trpiš, najdraţji? – Ves si tih.«
Še zvezde ubegle so očem
in v strunah vej je veter nem.
Tudi ta pesem je bila prvič objavljena med vojnim časom in pozneje ni doţivela večjih
oblikovnih ali vsebinskih sprememb. Opaznejša sprememba je v drugi kitici, kjer je v prvi
verziji vprašanje Trpiš?, medtem ko se subjekt v drugi verziji z dobesednim navedkom
pribliţa ogovorjenemu s Trpiš, najdraţji?, a odgovora ne dobi.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 31. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
97.
Bolest.
Na najinih dneh leţi
prt globoke ţalosti.
Noč in sence vseokrog.
Mrtvi utripi bledih rok.
BOLEST
NA NAJINIH dneh leţi
prt globoke ţalosti.
Noč in sence vseokrog.
Mrtvi utripi bledih rok.
40
Iz tmé vprašanje kakor dih:
»Trpiš, najdraţji? – Ves si tih.«
Še zvezde ubegle so očem
in v strunah vej je veter nem.
Iz tmé vprašanje kakor dih:
»Trpiš, najdraţji? – Ves si tih.«
Še zvezde ubegle so očem
in v strunah vej je veter nem.
Pesem v Izbranih spisih se prav v ničemer ne spreminja od pesmi v knjigi in je tudi ena izmed
redkih pesmi, kjer je tretja verzija popolnoma enaka drugi, tj. knjiţni verziji pesmi.
6.1.1.12 Najina ţalost
France Bevk,1914. Dom in svet 27/12. 387. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 32.
NAJINA ŢALOST.
Vlaţna tla in oblačno nebo.
Trepetanje, kot curljanje sekund.
In1 Ti . . . Misli
2 najinih
3 src
4,
razplakanih, v daljo gredo . . .
K srcu srce, da se razodeneva,
roko v roko, da se ne razkleneva . . .
Najin otrok, še nerójen, toţi svet!
Najina ţalost.
Vlaţna so tla, oblačno nebo,
trepetanje, curljanje teţkih sekund...
Molčiva... In misli najinih src
razplakanih v sivo daljo gredo...
K srcu srcé, da se razodeneva,
roko v rokó, da se ne razkleneva.
Najin otrok, ki v dnu duše spi –
se ţivljenja boji...
Pesem slika podobe iz narave, samo da je druga verzija zgovornejša, saj so za prikaz vzdušja
uporabljeni pridevki (teţke sekunde, siva dalja). Sledijo posegi, kot npr. uvedba glagola biti
(Vlaţna so tla) in nato namesto veznika asindetično naštevanje, kar ima vpliv na ritem. Še
ena sprememba je zamenjava primerjalnega veznika kot, s čimer ni več primerjave, ampak sta
trepetanje in curljanje sopostavljena. Namesto In ti je glagol molčiva, tako da gre še vedno za
dvojinsko obliko. V sedmi vrstici je zveza še nerójen razširjena v prilastkov odvisnik ki v
dnu duše spi in je tako bolj izraţena ţelja po otroku, ki se v drugem primeru boji sveta.
41
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 32. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
82.
Najina ţalost.
Vlaţna so tla, oblačno nebo,
trepetanje, curljanje teţkih sekund...
Molčiva... In misli najinih src
razplakanih v sivo daljo gredo...
K srcu srcé, da se razodeneva,
roko v rokó, da se ne razkleneva.
Najin otrok, ki v dnu duše spi –
se ţivljenja boji...
NAJINA ŢALOST
VLAŢNA so tla in oblačno nebo,
trepetanje, beţanje teţkih sekund..
Molčiva... In misli najinih src
razplakanih v sivo daljo gredo...
K srcu srcé, da se razodeneva,
roko v roko, da se ne razkleneva.
Najin otrok, ki v dnu duše spi,
se ţivljenja boji...
Med drugo in tretjo verzijo pesmi skorajda ni sprememb. Je pa v drugi vrstici glagolnik
curljanje nadomestilo beţanje, kar poudarja hitrejše odtekanje časa.
V pesmi je več jezikovnih popravkov brez občutnih posledic za vsebino.
6.1.1.13 Otrok
France Bevk,1915: Dom in svet 28/5. 156. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 33–
34
OTROK.
Čutim, v naju polje vroča kri.
In ţar oči
in lic in rok — vse cvete, cvete.
Ali srečo plete?
I.
Noč, globoka noč. Globokejša kot dno
jezéra, bolj ţarna kot dan, poldán.
Oči, da ne morem jih zreti . . .
Ali sem bolan, bolan?
Otrok.
42
»Jaz čutim isto, kakor ti!
Trudno ječi rana skeleča
ljubezni najine in se rdeče smeje.
Ta tvoja roka plameneča!«
Mej nama se je novo ţivljenje odprlo,
jutro skoz okna je zrlo.
II.
»Odpiram duri, kot da kdo na pragu stoji.
Odpiram okno, kot da naj v sobo ptič prileti.
Čakam, čakam . . . še ga ni.
Čakam tvoje krvi in moje krvi.
Čakam tvoje misli in moje misli, obličja obéh
izraz: najino ţalost, najin smeh . . .«
Na drevju so kaplje, kot da popje v solncu drhti.
III.
Med polomljene veje moje mladosti
se je cvetje vgnezdílo.
In, ţena, glej, iz najglobljih skrivnosti
poganja z nebrzdano silo.
Moj otrok in ti . . . Grem po cesti
in mislim na vaju . . . Ta hip
gorí večnosti utrip
plamena, ki pravi: cvesti, cvesti!
I.
»Odpiram duri, ko da kdo na pragu stoji ...
Odpiram okno, ko da naj v sobo ptič prileti ...
Čakam, čakam – še ga ni ...
Čakam tvoje misli in svoje misli, obličja obeh
izraz, najino ţalost in najin smeh – «
Na drevju so kaplje, ko da popje v solncu drhti ...
II.
V polomljenih vejah moje mladosti
se je cvetje razvilo;
in ţena, glej, iz najglobljih skrivnosti
poganja z nebrzdano silo.
Moj otrok in ti! – Grem po cesti
in mislim na vaju. Tedaj
zaţivim dni bodočih smehljaj,
prečudne besede moč: cvesti...
Cikel iz leta 1915, ki ima v prvotni verziji tri dele, označene z rimskimi številkami, je v knjigi
spremenjen, vendar sta večidel ohranjena prej II. in III. del cikla. Tu ni prišlo do korenitejših
vsebinskih sprememb in so spremembe bolj oblikovne oz. jezikovne narave. Namesto veznika
kot je v drugi verziji povsod dodan veznik ko. Veliko je pravopisnih popravkov pri ločilih,
kjer so končne pike nadomeščene s tropičji (npr. v prvi in tretji kitici prvega dela cikla).
Osebni zaimek moje je nadomeščen s svoje in na zaimku ni naglasnega znamenja. Prva dva
verza prvotnega tretjega sklopa sta skladenjsko spremenjena, glagol vgnezdílo je nadomestil
43
glagol razvilo. Tudi zadnji trije verzi so skladenjsko spremenjeni, kar pa tudi ne pušča večjih
posledic na ravni vsebine.
Do vsebinske spremembe pride zaradi izvzetja prvega cikla in obeh predhodnih kitic. Tako je
prvotna pesem v nasprotju z drugo verzijo pesmi, predvsem pesem hrepenenja in ni tako
enoplastna kot druga verzija (moški pogreša svojo ţeno in otroka). Lirski subjekt v prvem
delu cikla v zadnji kitici preide iz ednine v dvojino mej nama se je novo ţivljenje odprlo, ki
lahko pomeni ali novo ţivljenje zanj ali pa morebiti otroka. V drugem in tretjem ciklu pa
lirski subjekt zopet pogreša staro ţivljenje in hrepeni po ţivljenju (po otroku ali po ţeni), ki
ga je imel nekoč.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 33–
34
France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
95–96.
Otrok.
I.
»Odpiram duri, ko da kdo na pragu stoji ...
Odpiram okno, ko da naj v sobo ptič prileti ...
OTROK
ČUTIM, v naju polje vroča kri.
In ţar oči
in lic in rok – vse cvete, cvete,
srečo plete ...
1.
Noč, globoka noč. Vse globlja kot dno
jezéra, bolj ţarna kot dan, poldan.
Oči, da ne morem jih zreti ...
Ali sem bolan, bolan?
»Jaz čutim isto kot ti!
Trudno ječi rana skeleča
ljubezni najine in se rdeče smeje.
Ta tvoja roka plameneča!«
Med nama se je novo ţivljenje odprlo;
jutro skoz okna je zrlo.
2.
»Odpiram duri, kot da kdo na pragu stoji.
Odpiram okno, kot da naj v sobo ptič prileti.
44
Čakam, čakam – še ga ni ...
Čakam tvoje misli in svoje misli, obličja obeh
izraz, najino ţalost in najin smeh – «
Na drevju so kaplje, ko da popje v solncu drhti ...
II.
V polomljenih vejah moje mladosti
se je cvetje razvilo;
in ţena, glej, iz najglobljih skrivnosti
poganja z nebrzdano silo.
Moj otrok in ti! – Grem po cesti
in mislim na vaju. Tedaj
zaţivim dni bodočih smehljaj,
prečudne besede moč: cvesti...
Čakam, čakam – še ga ni...
Čakam tvoje krvi in moje krvi.
Čakam tvoje misli in moje misli, obličja obeh,
najino ţalost in najin smeh...«
Na drevju so kaplje, kot da popje v soncu drhti.
3.
V polomljenih vejah moje mladosti
se je cvetje razvilo;
in, ţena, glej, iz najglobljih skrivnosti
poganja z nebrzdano silo.
Moj otrok in ti! – Grem po cesti
in mislim na vaju. Tedaj
zaţivim dni bodočih smehljaj,
prečudne besede moč: cvesti, cvesti!
Spet se verzija pesmi iz Izbranih spisov bolj pribliţa prvi verziji iz leta 1915, kar kaţe, da je
bil Bevk s svojim prvotnim delom bolj zadovoljen, saj se je na začetku pisateljske poti preko
pesmi moral dokazovati javnosti. Pesem ima ponovno vse tri dele cikla in obe kitici pred
prvim delom cikla. Obe kitici ter prvi in drugi del cikla sta skoraj v celoti enaka prvotni objavi
z manjšimi jezikovnimi popravki (obliko Ali srečo plete? nadomesti trdilna oblika srečo
plete, Globokejša nadomesti Vse globlja, namesto kakor je kot, mej nadomesti z med,
namesto solnce pa je knjiţno sonce). Je pa tretji del cikla prevzet iz druge verzije pesmi
(sprememba je le v zadnji kitici, kjer je ponovitev cvesti, cvesti! prevzeta iz prve verzije
pesmi).
45
6.1.1.14 Skrivnostno pismo4
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 35. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
106–107.
Skrivnostno pismo.
Belo pismo brez imena,
v belem pismu stisnjen cvet,
v belem pismu dva plamena:
»Ti nebó si mi in svet!
Ne ta roka, srce piše,
da mi drag je tvoj obraz.
Ne to srce, ţalost piše:
daljna sva si, ti in jaz.«
Tiho se srca dotika
ţiva duša mrtvih črk.
Zdaj sem v vetru trepetlika,
sem ko noč teman in mrk.
SKRIVNOSTNO PISMO
BELO pismo brez imena,
v belem pismu stisnjen cvet,
v belem pismu dva plamena:
»Ti nebó si mi in svet!
Ne ta roka, srce piše,
da mi drag je tvoj obraz.
Ne to srce, ţalost piše:
daljna sva si, ti in jaz.«
Tiho se srca dotika
ţiva duša mrtvih črk.
Zdaj sem v vetru trepetlika,
sem ko noč teman in mrk.
Ta ljubezenska pesem je v obeh objavah popolnoma enaka, vendar je ni najti v revialni obliki.
6.1.1.15 Zapuščena
France Bevk,1919. Dom in svet 28/ 2. 11. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 37.
Zapuščena.
V kamrico mojo je mreţica pala,
mreţica, ki jo Marija je stkala,
ko1 je zibala
3 sinčka
2 Jezusa.
Po roţicah bledih tajnost hodi,
v srčecu mojem skrivnost blodi,
skrivnost Marije in Jezusa.
Zapuščena.
V kamrico lunica – mreţica pala,
mreţico to Marija je stkala,
ko sinka zibala Jezusa.
Po roţicah bledih skrivnosti hodijo,
v srčecu mojem skrivnosti blodijo,
skrivnosti Marije in Jezusa.
4 Pesem Skrivnostno pismo ni bila objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo
med verzijo iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.
46
Prinesel je kapljice krvi šumeče
dih juţnega vetra v naglje rdeče –
moje srce je ţalostno!
Moje ubogo telo skrivnosti nosi,
moje ubogo srce milosti prosi,
moje srce preţalostno! . . .
Moje telo skrivnosti nosi,
moje srce vas milosti prosi,
moje srce preţalostno.
Pesem motivno odstopa od predhodnih, saj gre za uporabo tradicionalne motivike Marije in
Jezusa, kar je npr. nakazano s skrivnostjo brezmadeţnega spočetja. V drugi verziji ni zaimka
moj in je prizor bolj objektiviran. Izvzeta je prvotna tretja kitica, ki poudari ţalost ob odhodu
ljubljenega, hkrati se v pesmi razjasni, da je lirski subjekt ţenski.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 37. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
102.
Zapuščena.
V kamrico lunica – mreţica pala,
mreţico to Marija je stkala,
ko sinka zibala Jezusa.
Po roţicah bledih skrivnosti hodijo,
v srčecu mojem skrivnosti blodijo,
skrivnosti Marije in Jezusa.
Moje telo skrivnosti nosi,
moje srce vas milosti prosi,
moje srce preţalostno.
ZAPUŠČENA
V KAMRICO lunica – mreţica pala,
mreţico to Marija je stkala,
ko sinka je zibala Jezusa.
Po roţicah bledih skrivnosti hodijo,
v srčecu mojem skrivnosti blodijo,
skrivnosti Marije in Jezusa.
Moje telo skrivnosti nosi,
moje srce vas milosti prosi,
moje srce preţalostno.
Pesem v Izbranih spisih je popolnoma enaka drugi, knjiţni verziji pesmi, z izjemo tretjega
verza, kjer je dodan glagol biti.
Do sedaj je analiza pokazala, da se pri treh pesmih tretja verzija v Izbranih spisih najbolj
naslanja na drugo, knjiţno izdajo v Pesmih. Te pesmi so Tolminska pomlad, Vas na hribu
in zadnja analizirana pesem Zapuščena. V štirih primerih pesmi v Izbranih spisih sledijo
prvotni, revialni objavi v Domu in svetu. Te so V polju, Jutro v Brdih, Med roţami in
47
pesem Maj. Pesmi Meteţ, Pred viharjem, Pomladna pesem, Bolest in Najina ţalost pa so
tiste, v katerih prevladujejo jezikovni oz. stilni popravki in med njimi ni vsebinskih odstopanj.
6.1.1.16 Mak (v Domu in svetu Makov cvet)
France Bevk, 1915. Dom in svet 28/2. 46. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 38.
MAKOV CVET.
V poletju čez polje, zeleno, rumeno.
V solncu se sveti svet,
Ţena je utrgala makov cvet:
Varljivo deklé
je iz cveta pogledalo v mé
iz Nekdaj! . . .
Jaz: »Vrzi na tla! Ne igraj!«
Rdeči lističi so se sesuli na tla . . .
Po poti sva šla, zamišljena, kakor po krvi bi šla – –
Mak.
Čez polje sva šla z roko v roci,
med klasi sredi njiv kot otroci
igrala se ptičke sred vej
in metulje ... »Tu mak je ... Poglej!«
Drţale so cvet nje roké:
Iz cveta je gledalo v mé
deklé prošlih dni in tih raj ...
»Ah, vrzi na tla, ne igraj!«
In ti lističi so se razlili,
kot da kapljice rdeče bi bili.
Čez nje sva zamišljena šla,
kot po teţkih spominih bi šla ...
Verziji se precej razlikujeta, vendar makovi lističi prav tako prispodabljajo kri, kar spet kaţe
na dogajanje vojne, prav tako je opazen razkorak med »nekdaj / prošlimi dnevi / spomini« in
sedanjostjo.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 38. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
95.
Mak.
Čez polje sva šla z roko v roci,
med klasi sredi njiv kot otroci
igrala se ptičke sred vej
in metulje ... „Tu mak je ... Poglej!―
Drţale so cvet nje roké:
Iz cveta je gledalo v mé
MAK
ČEZ polje sva šla z roko v roci,
med klasi sredi njiv kot otroci
igrala se ptičke sred vej
in metulje ... »Tu mak je ... Poglej!«
Drţale so cvet nje roké:
Iz cveta pogledalo v mé
48
deklé prošlih dni in tih raj ...
»Ah, vrzi na tla, ne igraj!«
In ti lističi so se razlili,
kot da kapljice rdeče bi bili.
Čez nje sva zamišljena šla,
kot po teţkih spominih bi šla...
deklé prošlih dni in tih raj ...
»Ah, vrzi na tla, ne igraj!«
In lističi so se razlili,
kot da kapljice rdeče bi bili.
Čez nje sva zamišljena šla
kot po teţkih spominih bi šla...
Tudi ta pesem v Izbranih spisih je skoraj v celoti enaka drugi, knjiţni verziji pesmi, zasledimo
le manjše oblikovne spremembe, in sicer v drugem verzu je nedovršni glagol gledalo
nadomeščen z dovršnim glagolom pogledalo, osebnega zaimka ti v tretji kitici ni, prav tako ni
končne vejice v predzadnjem verzu.
6.1.1.17 Molk
France Bevk, 1914. Dom in svet 27/12. 387. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 41.
MOLK.
Na visoki gori sem pribit,
kot ptič za dvoje perutnic.
Od obzorja do obzorja milijoni rok
krvavih . . . milijoni bledih lic . . .
In vsaka kapljica krvi,
na moje srce pade . . . tam se razleti
trdo, molčé . . . In moja duša,
kakor gozd najgloblji: poln govora,
nič ne govori ...
Molk.
Na visoki gori sem pribit,
ko ptič za dvoje perutnic.
Čez obzorja milijoni rok
krvavih, milijoni bledih lic.
Slednja kapljica krvi
na srce pade, tam se razleti ...
Moja duša – gozd najglobji:
poln besed, kot noč molči ...
Pesem je bila prvič objavljena na začetku vojne 1914. Tudi ta pesem nekoliko odstopa od
drugih, saj se s krščansko motiviko uvršča v sklop pesmi skupaj s pesmijo Zapuščena. V tej
pesmi je vidno navezovanje na Jezusa (razpelo, gora, pribit), kar posredno ponazarja ţe v prvi
kitici primera ptiča, ki je pribit na visoki gori. Milijoni krvavih rok so povezani z milijoni
»bledih lic« oz. trupel, ta slika pa je tako presunljiva, da ob njej subjekt obmolkne kot »noč«.
Spremembe, ki jih zasledimo, so bolj jezikovne narave. V drugem verzu je namesto veznika
49
kot uporabljen veznik ko, v drugi kitici je namesto predloga z rodilnikom sedaj predlog s
toţilnikom, ukinjen je veznik in, namesto veznika kakor pa je v novi verziji pomišljaj. V
tretji kitici ni več svojilnega zaimka moj, čeprav je jasna subjektova udeleţenost. Zadnja
trivrstična kitica je skladenjsko spremenjena in skrajšana v dva verza.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 41. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
81.
Molk.
Na visoki gori sem pribit,
ko ptič za dvoje perutnic.
Čez obzorja milijoni rok
krvavih, milijoni bledih lic.
Slednja kapljica krvi
na srce pade, tam se razleti ...
Moja duša – gozd najglobji:
poln besed, kot noč molči ...
MOLK
NA VISOKI gori sem pribit,
kot ptič za dvoje perutnic.
Čez obzorja milijoni rok
krvavih, milijoni bledih lic.
Slednja kapljica krvi
mi v srce pade, tam se razleti ...
Moja duša – gozd najgloblji:
poln besed ko noč molči ...
Pesem v Izbranih spisih je skoraj v celoti enaka drugi, knjiţni izdaji, vsebinskih odstopanj ni
v nobeni izmed verzij. V prvi kitici je veznik kot kakor v prvi verziji, prav tako je v tretji
kitici poudarjena udeleţenost subjekta, vendar je tu mnoţinski mi. Druge spremembe so
oblikovne narave in nimajo znatnih posledic za vsebino.
6.1.1.18 Na maršu5
France Bevk, 1918. Dom in svet 31/3–4. 77. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 42.
Na maršu.
Mimo črnih zidov, tramov in dreves,
v blato sključeni, do smrti izmučeni,
ljudje in ţivali polmrtvih teles,
vlačijo teţo pogrezlih koles.
Na maršu.
Mimo črnih zidov, tramov in dreves,
v blato sključeni, do smrti izmučeni,
ljudje in ţivali polmrtvih teles,
vlačijo teţo pogrezlih teles.
5 Pesem Na maršu ni bila ponovno objavljena v Izbranih spisih, zato primerjam samo med
verzijo iz revije Dom in svet in verzijo pesmi iz zbirke Pesmi.
50
Vrani telesa zapuščena ţró.
Zakopane misli, ljubezni oropane,
v obupnih trenutkih moči jim pijó.
Kot v vetru drevesa prek zemlje gredo.
Kot da v naročju vsak nosi glavó,
od vzhoda na zahod vse dni in noči
in zopet na vzhod jim trobente pojo.
V hijene obsojeni v smrt gredo.
Pesem je nastala v vojnem času. Prva kitica je z eno razliko popolnoma enaka v obeh verzijah
pesmi. V prvi kitici je prikazana beda vojakov, ki v vojnih jarkih, polnih blata, in izmučeni do
smrti še komaj stojijo, da se lahko bojujejo. V celoti pa je spremenjena druga kitica. V prvotni
verziji iz leta 1918 praktično vsak verz druge kitice namiguje na mučenje in smrt. Vrane jedo
nemočna, zapuščena telesa ljudi, ki ne bodo nikoli več čutila ljubezni. V drugi verziji pesmi je
mogoče videti, da je Bevk na vojno dogajanje pogledal nekoliko širše. Vojno bojišče je
razširil na celotni svet; vojaška koračnica pošilja v smrt vse ljudi – od vzhoda na zahod.
Namesto motiva vrane, ki jè mrhovino, je uporabljen motiv hijene. Vojna se kaţe kot absurd.
6.1.1.19 Motiv
France Bevk, 1915. Dom in svet 28/6. 192. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 43.
MOTIV.
— »Ko češnja ob oknu bo cvetla
in vonj dajala —
tam boš stala,
ko pridemo, poljube v lase mi upletla . . .«
Zdaj češnja vsa cvetja-snega se šibi,
v lase se mu upletla je lisa krvi . . .
Motiv.
»Ko češnja ob oknu bo cvetla
in polna bučelic šumela,
boš prišel?
Ah, saj boš prišel!
Poljube v lase ti bom vpletla
in rada te imela ...«
Zdaj črešnja pod snegom do tal se šibi,
v lase se mu vpletli so curki krvi.
V prvi verziji je lirski subjekt moški, ki svoji ljubici napoveduje vrnitev, v drugi verziji pa se
odziva tudi ţenski glas. Spet se upanje sprevrne v slutnjo smrti, kar simbolizirata bela barva
snega in rdeča barva krvi. Med verzijama ni velikih odstopanj v vsebini, v drugi verziji je le
dodano onomatopoetično šumenje čebel.
51
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 43. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
84.
Motiv.
»Ko češnja ob oknu bo cvetla
in polna bučelic šumela,
boš prišel?
Ah, saj boš prišel!
Poljube v lase ti bom vpletla
in rada te imela ...«
Zdaj črešnja pod snegom do tal se šibi,
v lase se2 mu
4 vpletli
3 so
1 curki
5 krvi.
MOTIV
»KO ČEŠNJA ob oknu bo cvetla
in polna bučelic šumela,
boš prišel?
Ah, saj boš prišel!
Poljube v lase ti bom vpletla
in rada te imela ...«
Zdaj češnja pod snegom do tal se šibi,
v lase so se vpletli mu curki krvi.
Verzija iz Izbranih spisov se popolnoma naslanja na verzijo iz knjige (med prvo in drugo
verzijo so poleg oblikovnih tudi manjša vsebinska odstopanja). Sprememba je samo v zapisu
češnja, kjer je uporabljena dvojnica, zadnji verz pa je vrstnoredno spremenjen.
6.1.1.20 Vojna nevesta6
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 44. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
85.
Vojna nevesta.
Tri so noči nama roţe cvetele,
tri so noči nama ptičice pele,
v kamrico najino zvezde ţelele,
po tretji so noči vse roţe zvenele.
Sedem tolaţb je, a zame nobene,
roţe skrivnosti mrjo zapuščene,
usta preklinjajo usodo ţene.
Kje naj vlovim svojo srečo z rokami?
Ustnice ţejne namakam s solzámi.
VOJNA NEVESTA
TRI so noči nama roţe cvetele,
tri so noči nama ptičice pele,
v kamrico najino zvezde ţelele,
po tretji so noči vse roţe zvenele.
Sedem tolaţb je, a zame nobene,
roţe skrivnosti mrjó zapuščene,
usta preklinjajo usodo ţene.
Kje naj vlovim svojo srečo z rokami?
Ustnice ţejne namakam s solzami.
6 Pesem Vojna nevesta ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med verzijo
pesmi iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.
52
Med verzijama pesmi skorajda ni razlik. Pesnik ponovno tematizira popoln nesmisel vojne.
Tudi tu je uporabljena ţenska perspektiva, saj je lirski subjekt bodoča ţena, ki zaradi vojne
izgubi svojega ljubljenega in postane namesto bele vojna nevesta, kar izraţa naslov.
6.1.1.21 V noči7
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 45. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
89.
V noči.
V plamenu polnoči gorim,
najteţjo vaših ran trpim.
Neštete zrem, ki v njih očeh
ţivita mrak in Kajnov greh.
Drhteča misel trga noč,
in kri in smrt in sen pekoč –
da mir se zgrne nad menoj,
objame dušo tih pokoj –
in srce več me ne skeli,
kot roţa sem, ki v noč dehti ...
V NOČI
V PLAMENU polnoči gorim,
najteţjo vaših ran trpim.
Neštete zrem, ki v njih očeh
ţivita mrak in Kajnov greh.
Drhteča misel trga noč
in kri in smrt in sen pekoč,
da mir se zgrne nad menoj,
objame dušo tih pokoj ...
In srce več me ne skeli,
kot roţa sem, ki v noč dehti ...
Med verzijama ni razlik, izstopa pa krščanska motivika (zlasti bratomor).
6.1.1.22 Roţa Marija
France Bevk, 1918. Dom in svet 31/7–12. 240. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 46.
Roţa Marija.
Na skali roţa raste,
roţa Marija, rajska Mati,
roţa stoterih ţalosti.
Roţa Marija.
Na skali roţa raste,
roţa Marija, rajska Mati,
roţa sedmerih ţalosti.
7 Pesem V noči ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med verzijo pesmi iz
zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.
53
Roţa Marija, glej zemljico našo,
ţalostna pota so romarska,
tihe so pesmi priprošnjice.
Materam našim so kriţali sine,
materam našim so srca prebodli
z meči stoterimi.
Roţa Marija, rajska Mati
pomagaj nam v milosti svoji,
roţa stoterih ţalosti!
Roţa Marija je solzo stočila,
roţa Marija za našo srečo,
roţa stoterega upanja.
Roţa Marija, glej zemljico našo,
ţalostna pota so romarska,
tihe so pesmi, ki prosijo.
Materam našim so kriţali sine,
materam našim so srca prebodli
z meči sedmerimi.
Roţa Marija, rajska Mati,
pomagaj nam v milosti svoji,
roţa sedmerih ţalosti!
Roţa Marija solzó potočila,
roţa Marija za našo srečo,
roţa sedmerih radosti.
Gre za domoljubno obarvano pesem (kar se najbolje vidi iz druge in tretje kitice v verzu Roţa
Marija glej zemljico našo in Materam našim so kriţali sine), ki se oblikuje preko
krščanske motivike. Sama oblika pesmi je pozneje ostala nespremenjena, spremenjen pa je
motiv matere stoterih ţalosti v mater sedmerih ţalosti. Mati sedmerih ţalosti v krščanstvu
pomeni mater Marijo, Jezusovo mater. Njeno srce je bilo sedemkrat prebodeno z mečem, kar
pomeni sedem različnih ţalosti, ki so jo doletele. V kontekstu nastanka jo vidim predvsem kot
molitev obupanih ţena, ki so izgubile svoje sinove.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 46. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
89.
Roţa Marija.
Na skali roţa raste,
roţa Marija, rajska Mati,
roţa sedmerih ţalosti.
Roţa Marija, glej zemljico našo,
ţalostna pota so romarska,
tihe so pesmi, ki prosijo.
Materam našim so kriţali sine,
ROŢA MARIJA
NA SKALI roţa raste,
roţa Marija, rajska Mati,
roţa sedmerih ţalosti.
Roţa Marija, glej zemljico našo,
ţalostna pota so romarska,
tihe so pesmi, ki prosijo.
Materam našim so kriţali sine,
54
materam našim so srca prebodli
z meči sedmerimi.
Roţa Marija, rajska Mati,
pomagaj nam v milosti svoji,
roţa sedmerih ţalosti!
Roţa Marija solzó potočila,
roţa Marija za našo srečo,
roţa sedmerih radosti.
materam našim so srca prebodli
z meči sedmerimi.
Roţa Marija, rajska Mati,
pomagaj nam v milosti svoji,
roţa sedmerih ţalosti!
Roţa Marija solzó potočila,
roţa Marija za našo srečo,
roţa sedmerih radosti.
Pesem v Izbranih spisih je (tako kot pesem Bolest) popolnoma enaka drugi verziji, torej
knjiţni izdaji.
6.1.1.23 Deklica na cesti
France Bevk, 1919. Dom in svet 32/7–8. 213. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 49.
Deklica na cesti.
Na cesto — dvoje modrih oči,
dvoje ţivih plamenov kipi.
Kdove, komu te oči ţarijo,
kdove, komu te grudi brstijo?
Nje lasje so ko črni lesovi:
devet jih je rajev za temi mrakovi:
devet tihih sreč v sebi nosijo —
nje bele roké, ko da milosti prosijo.
Deklica na cesti.
Na cesti – dvoje modrih oči,
dvoje ţivih plamenov kipi.
Kdo ve, komu te oči ţarijo,
kdo ve, komu te grudi brstijo?
Nje lasje so ko črni lesovi,
devet jih je rajev za temi mrakovi:
devet tihih sreč v sebi nosijo – –
nje bele roke, ko da milosti prosijo ...
Med revialno in knjiţno verzijo ni vsebinskih sprememb, nekaj je le oblikovnih. Pesem se
uvršča med ljubezenske. V njej lirski subjekt ob pogledu na dekle podoţivlja ljubezenska
čustva. V pesmi je dekle metonimično prikazano preko modrih oči, ki so primerjane s
plameni. Lirski subjekt se sprašuje, komu so namenjene te ţareče oči in te brsteče grudi. V
nadaljevanju je govor o laseh, ki so črni kot les, kontrast temu pa so bele roke. Pojavi se
pravljično število devet, ki napoveduje devet sreč. Spremembe v pesmi so manjše (končna
ločila, toţilniški samostalnik v prvem verzu je spremenjen v mestniški, v tretjem in četrtem
verzu pa je prislov zapisan v drugi varianti).
55
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 49. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
102.
Deklica na cesti.
Na cesti – dvoje modrih oči,
dvoje ţivih plamenov kipi.
Kdo ve, komu te oči ţarijo,
kdo ve, komu te grudi brstijo?
Nje lasje so ko črni lesovi,
devet jih je rajev za temi mrakovi:
devet tihih sreč v sebi nosijo – –
nje bele roke, ko da milosti prosijo ...
DEKLICA NA CESTI
NA CESTI – dvoje modrih oči,
dvoje ţivih plamenov kipi.
Kdo ve, komu te oči ţarijo,
kdo ve, komu te grudi brstijo?
Njeni lasje so ko črni lesovi,
devet jih je rajev za temi mrakovi:
devet tihih sreč v sebi nosijo – –
nje bele roke, kot da milosti prosijo ...
Pesem v Izbranih spisih se ne razlikuje od knjiţne verzije, hkrati se ne razlikuje niti od
revialne objave in sodi med tiste, kjer ni vsebinskih razlik v nobeni od verzij.
6.1.1.24 Verz
France Bevk, 1919. Dom in svet 32/3–6. 88. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 50.
Verz.
Ni en pogled iz milostnih oči
za kratek hip me še osrečil ni...
Nemiren sem, ko voda, ki šumi;
razbit ko slap, ki v brezdno se prši
in sam si šteje kaplje bolečine,
ki padajo vse dni, vse dni . . .
Verz.
Ni en pogled iz milostnih oči
za kratek hip me še osrečil ni...
Nemiren sem, ko voda, ki šumi,
razbit ko slap, ki v brezdno moč prši
in sam si šteje kaplje bolečine,
ki padajo vse dni, vse dni ...
Knjiţna izdaja pesmi se vsebinsko ne razlikuje od revialne pesmi. V njej zasledimo samo
pravopisni popravek z vejico, v četrtem verzu je namesto trpne oblike stopnjevana moč slapu.
Bolečino subjektu tu povzroča dekle, saj mu ne namenja pozornosti, vendar podobno kot v
zgornjih, tematsko drugačnih pesmih, ostaja upanje, da mu bo dekle vrnilo ljubljeni pogled.
56
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 50. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
103.
Verz.
Ni en pogled iz milostnih oči
za kratek hip me še osrečil ni ...
Nemiren sem, ko voda, ki šumi,
razbit ko slap, ki v brezdno moč prši
in sam si šteje kaplje bolečine,
ki padajo vse dni, vse dni ...
VERZ
NI EN pogled iz milostnih oči
za kratek hip me še osrečil ni ...
Nemiren sem kot voda, ki šumi,
razbit kot slap, ki v brezdno moč prši
in sam si šteje kaplje bolečine,
ki padajo vse dni, vse dni ...
Tudi ta pesem v Izbranih spisih se praktično ne razlikuje od pesmi v zbirki, vendar je
potrebno pudariti, da so si blizu vse tri verzije, zato tudi tu ni mogoče preprosto reči, da je
tretja verzija bliţje prvi ali drugi.
6.1.1.25 Vso noč8
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 51. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
102.
Vso noč.
Zapuščen blodim skozi gaj,
vso noč te iščem plakajoč,
poljubljam rdečih roţ smehljaj,
utrganih za te to noč;
skoz ţalost svetijo mi naj,
da pade zarja od neba
kot milost tvojega srca.
VSO NOČ
ZAPUŠČEN blodim skozi gaj,
vso noč te iščem plakajoč,
poljubljam rdečih roţ smehljaj,
utrganih za te to noč;
skoz ţalost svetijo mi naj,
da pade zarja od neba
ko milost tvojega srca.
Pesem v Izbranih spisih je (z eno samo spremembo pri vezniku kot) popolnoma enaka knjiţni
izdaji. Tudi ta pesem je ljubezenska, hrepenenjska. Lirski subjekt blodi skozi gaj in išče svojo
ljubezen, vendar namesto dekleta poljublja rdeče roţe, v katerih išče uteho, ter upa, da mu
bodo svetile do jutranje zarje, ko mu bo dekle milostno odprlo svoje srce.
8 Pesem Vso noč ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med verzijo pesmi
iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.
57
6.1.1.26 Pismo9
France Bevk, 1919. Dom in svet 32/3–6. 88. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 52.
Pismo.
Tisoč tajnih govoric
z menoj, s teboj,
je vzbudil majski klic
z menoj, s teboj –
in česar ti srcé
povedati ne sme,
naj ti vse dni
te črke zamolčé . . .
Pismo.
Tisoč tajnih govoric
sredi luninih tančic
z menoj, s teboj
je vzbudil majski klic –
In česar ti srce
povedati ne sme,
naj ti vse dni
te črke zamolče ...
Pesem ima v zbirki po novem dve kvartini, iz česar se vidi, da je Bevk drugo verzijo
oblikovno spremenil. V prvi kitici se namesto ponovitve drugega in četrtega verza pojavi na
novo drugi verz, ki z motivom tančice stopnjuje subjektovo skrivnost (zaljubljenost), luna pa
nakazuje na noč, ko so subjektova čustva najbolj močna. Lirski subjekt v pismu razkriva svoja
čustva,vendar je moč ljubezni neizrekljiva.
6.1.1.27 Jasnina
France Bevk, 1919. Dom in svet 32/1–2. 2. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 53.
Jasnina.
Nebo je sinje kot oči,
srce je polno melodij.
Od zemlje sije ţarka luč,
cel svet je sinja bela luč.
Ţivó se sveti tvoj obraz:
in luč si ti in luč sem jaz.
Jasnina
Nebo je globje ko oči,
srce je polno melodij.
Ţivo se sveti tvoj obraz;
in luč si ti in luč sem jaz.
9 Pesem Pismo ni bila ponovno objavljena v Izbranih spisih, zato primerjam samo med
verzijo pesmi iz revije Dom in svet in verzijo pesmi iz zbirke Pesmi.
58
Ne vetra ni, ne glasa ni –
le ţar srca, lesket oči...
In vetra ni, šepeta ni –
le ţar srca, lesket oči ...
Tudi v tej pesmi gre za ljubezensko čustvo; pogosta je metonimija oči, ki so vzporejane z
nebom. Naslov Jasnina se nanaša na vremensko stanje, ki je paralelizem za ljubezen v
brezveterju. Izpad druge kitice vseeno nima večjih posledic za vsebino in spremembe med
verzijama so bolj jezikovne oz. stilne narave.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 53. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
105.
Jasnina
Nebo je globje ko oči,
srce je polno melodij.
Ţivo se sveti tvoj obraz;
in luč si ti in luč sem jaz.
In vetra ni, šepeta ni –
le ţar srca, lesket oči ...
JASNINA
NEBO je globje ko oči,
srce je polno melodij.
Ţivó se sveti tvoj obraz;
in luč si ti in luč sem jaz.
In vetra ni, šepeta ni –
le ţar srca, lesket oči ...
Pesem v Izbranih spisih je v celoti enaka pesmi v zbirki (z izjemo naglasa). Tudi ta pesem je
ena izmed tistih, za katero ne moremo reči, da je tretja verzija bliţje prvi ali drugi, saj so med
njimi samo jezikovne oz. stilne spremembe.
6.1.1.28 Jutro
France Bevk, 1920. Dom in svet 33/5–6. 105. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 54.
Jutro.
Kako ti je, na gori bor?
Jutranja zarja skoz te sije,
kot v valih pada izza gor
in barve čez meglice lije,
ki plavajo — ţiv, pester zbor —
čez luč, ki skozi nje proseva,
čez naju, ki po polju greva.
Jutro.
Drhti na gori črni bor,
jutranja zarja skozenj sije
in v valih pada izza gor
in barve čez meglice lije,
ki plavajo – ţiv, pester zbor –
čez luč, ki skozi nje proseva,
čez naju, ko po polju greva.
59
V prvi verziji je nagovor boru, ki v drugi verziji dobi pridevek črni, kjer je prav tako motiv
jutranje zarje. Podoba iz narave ima vzporednico v ljubezenskem čustvu oz. je to projicirano
nanjo. Podobno kot v prejšnjem primeru med verzijama ni večjih razlik. V prvem verzu je
ukinjeno retorično vprašanje, namesto zveze skoz te je prislov skozenj, veznika kot in ki pa
sta nadomeščena z in ter ko.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 54. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
106.
Jutro.
Drhti na gori črni bor,
jutranja zarja skozenj sije
in v valih pada izza gor
in barve čez meglice lije,
ki plavajo – ţiv, pester zbor –
čez luč, ki skozi nje proseva,
čez naju, ko po polju greva.
JUTRO
DRHTI na gori črni bor,
jutranja zarja skozenj sije,
v valovih pada izza gor
in barve čez meglice lije,
ki plavajo – ţiv, pester zbor –
čez luč, ki skozi nje proseva,
čez naju, ki po polju greva.
Verzija pesmi v Izbranih spisih se vsebinsko prav tako ne razlikuje od druge verzije, po
oblikovni plati pa gre za sintezo obeh predhodnih verzij. Zopet ni mogoče določiti, kateri
verziji se tretja različica pesmi pribliţuje, saj so spremembe med njimi bolj jezikovne oz.
stilne narave.
6.1.1.29 Zimska silhueta10
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 55. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
105.
Zimska silhueta.
Sneţi, sneţi ...
gosteje, gosteje,
na polje, na veje,
na steze, na steze –
hitreje, hitreje
ZIMSKA SILHUETA
SNEŢI, sneţi ...
gosteje, gosteje,
na polje, na veje,
na steze, na steze –
hitreje, hitreje
10
Pesem Zimska silhueta ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med
verzijo pesmi iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.
60
veter veje.
Midva samá
sredi belih stezá –
ne jaz, ne ti –
le bela poljana
in črne oči ...
veter veje.
Midva samá
sredi belih stezá –
ne jaz, ne ti –
le bela poljana
in črne oči ...
Pesem v Izbranih spisih je popolnoma enaka knjiţni izdaji. Pesem je ljubezenska, vsebinsko
in oblikovno je dvodelna. V prvem delu gre za obris zimskega dogajanja, ko zunaj na polju
sneţi in s ponovitvami se stopnjuje ritem pesmi. Vrh doseţe z opisom vetra, ki vedno »hitreje
veje«. Sneg je metafora za ljubezen, ki je prav tako kakor sneţni vihar, nepredvidljiva. V
drugem delu pesmi, ki je nasprotje dinamičnemu dogajanju in je opis stanja, v ospredje stopita
zaljubljenca, spojena v ljubezni »črnih oči« in hkrati »izgubljena« v neskončnosti bele
pokrajine.
6.1.1.30 Prvi hip ljubezni11
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 57. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
104.
Prvi hip ljubezni.
Šla sva skoz senco boţjih perutnic,
čarovnik sem te v tajnem ognju vnel;
okusil sem opojnost tvojih lic
in tvoj objem; tvoj glas je zaihtel.
Preţel je najini duši daljen klic
iz dna globin, kjer ni poti nazaj
in kjer sva suţnja si na vekomaj.
PRVI HIP LJUBEZNI
ŠLA sva skoz senco boţjih perutnic,
čarovnik sem te v tajnem ognju vnel;
okusil sem opojnost tvojih lic
in tvoj objem; tvoj glas je zaihtel.
Preţel je najini duši daljen klic
iz dna globin, kjer ni poti nazaj
in kjer sva suţnja si na vekomaj.
Prav tako kot Zimska silhueta, se tudi ta pesem v Izbranih spisih ne razlikuje od pesmi v
zbirki. Skupna jima je ljubezenska tema. V njej lirski subjekt opisuje, kako je kot čarovnik
ujel svojo ljubezen na prvi pogled, občutil njen opojni objem, od takrat sta ostala »suţnja« za
vedno.
11
Pesem Prvi hip ljubezni ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med
verzijo pesmi iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.
61
6.1.1.31 Sestanek
France Bevk, 1919. Dom in svet 32/3–6. 142. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 58.
Sestanek.
Pst, čuj! Iz gaja smeh doni.
Objamem te, ko mesečina –
gore oči, ko mesec v jezeri.
Ti huda si? Z menoj nič več v ta gaj?
Ah, pač! Čuj, ptiček poje – vzemi – – daj – –
hi hi! – poljubček zdaj – –
Čin-či, čin-či!
Pst! Nekdo v grmovju gostoli.
Če dva čebljata, kakor jaz in ti,
če rada se imata – –
in če je ptiček, ki ţgoli,
in če poljubčke šteje – hi hi hi – –
Čin-či, čin-či!
Sestanek.
Pst, čuj! – Iz gaja smeh doni ...
Objamem te, ko mesečina –
gore oči, ko mesec v jezeri.
Ti huda si? Z menoj nič več v ta gaj?
Čuj, ptiček poje: – vzemi – daj –
Hi – hi! – Poljubček zdaj – –
Čin – či, čin – či!
Nekdo v grmovju se glasi ...
Če dva čebljata, kakor jaz in ti,
če rada se imata –
in če je ptiček, ki ţgoli,
poljubčke šteje? – Hi, hi, hi!
Čin – či, čin – či!
Po vsebini se pesem v Izbranih spisih ne razlikuje od pesmi v reviji. V glavnem gre za
jezikovne spremembe. Tako je kar nekaj sprememb pri končnih in vmesnih ločilih ter pri
zapisu pomišljajev, glagol gostoli je zamenjan s pomenskim odtenkom se glasi, vendar brez
znatnih posledic za razpoloţenje v pesmi.
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 58. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
104.
Sestanek.
Pst, čuj! – Iz gaja smeh doni ...
Objamem te, ko mesečina –
gore oči, ko mesec v jezeri.
Ti huda si? Z menoj nič več v ta gaj?
Čuj, ptiček poje: – vzemi – daj –
Hi – hi! – Poljubček zdaj – –
Čin – či, čin – či!
SESTANEK
PST, čuj! – Iz gaja smeh zveni ...
Objamem te ko mesečina –
gore oči ko mesec v jezeri.
Ti huda si? Z menoj nič več v ta gaj?
Čuj, ptiček poje: – vzemi – daj –
Hi – hi! – Poljubček zdaj – –
Čin – či, čin – či!
62
Nekdo v grmovju se glasi ...
Če dva čebljata, kakor jaz in ti,
če rada se imata –
in če je ptiček, ki ţgoli,
poljubčke šteje? – Hi, hi, hi!
Čin – či, čin – či!
Pst! Nekdo v grmovju se glasi ...
Če dva čebljata, kakor jaz in ti,
če rada se imata – –
mordà je ptiček, ki ţgoli,
poljubčke šteje? – Hi, hi, hi!
Čin – či, čin – či!
Tretja verzija pesmi v Izbranih spisih se vsebinsko ne razlikuje od druge verzije, na oblikovni
ravni pa gre (tako kot ţe pred njo pesem Jutro) za sintezo obeh predhodnih verzij, prav tako
pa je pesem v prvi in tretji kitici še tretjič oblikovno modificirana. Pesem Sestanek lahko
zopet štejemo med tiste vrste pesmi, za katero ni mogoče določiti, kateri verziji pesmi se tretja
verzija bolj pribliţuje, saj so spremembe med vsemi tremi različicami le jezikovne oz. stilne
narave.
6.1.1.32 In le usta12
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 59. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
103.
In le usta.
Roké so tople me privile:
Tvoja sem vse večne dni!
Kot da bi mi dušo pile,
zro do dna me nje oči;
moje so se zaklopile.
Rôke trudne omahnile
so od njene premoči.
In le usta so jecljala
kakor otrok tiho: Hvala!
IN LE USTA
ROKE so tople me privile:
Tvoja sem vse večne dni!
Kot da bi mi dušo pile,
zro do dna me nje oči;
moje so se zaklopile.
Roke trudne omahnile
so od njene premoči.
In le usta so jecljala
kakor otrok tiho: Hvala!
Pesem v Izbranih spisih je skoraj identična verziji iz knjiţne izdaje v celoti naslanja na pesem
iz knjiţne izdaje (v prvem in šestem verzu je ukinjeno naglasno znamenje na samostalniku
roke).
12
Pesem In le usta ni objavljena v reviji Dom in svet, zato primerjam samo med verzijo pesmi
iz zbirke Pesmi in verzijo pesmi v Izbranih spisih.
63
6.1.1.33 Prebujenje
France Bevk, 1919. Dom in svet 32/3–6. 88. France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 60.
Prebujenje.
Molčé sta dan in noč prešlá
v objemu mojih, tvojih rok,
ko kamen teţkih; iz srcá
je vstala misel, kakor Bog
tak daljna — teţka, ko oči,
zalite v solzah ţalosti.
In potlej – ko da ni biló
nikdar teh teţkih, čudnih sanj,
roké visé, oči se zró . . .
In brez trpljenja vpraševanj
obsodil me je zadnji tvoj
poljub, ko dih: – ne smem s teboj...
Prebujenje.
Molče sta dan in noč prešla
v objemu mojih, tvojih rok,
ko kamen teţkih; iz srca
je vstala misel, kakor Bog
tak daljna; teţka ko oči,
zalite v solzah ţalosti.
In potlej – ko da ni biló
nikdar teh teţkih, čudnih sanj,
roke vise, oči se zro ...
In brez trpljenja vpraševanj
obsodil me je zadnji tvoj
poljub, ko dih: – ne smem s teboj ...
Pesem Prebujenje je zadnja pesem iz samostojne zbirke Pesmi, med obema verzijama pa ni
vsebinskih sprememb, ampak so prevladujoče pravopisne (v prvem, tretjem in devetem verzu
so ukinjena naglasna znamenja, v petem verzu je namesto pomišljaja podpičje, pred veznikom
pa ni več vejice).
France Bevk, 1921: Pesmi. Gorica: Samozaloţba. 60. France Koblar, 1951: Izbrani spisi I. Ljubljana: DZS.
107.
Prebujenje.
Molče sta dan in noč prešla
v objemu mojih, tvojih rok,
ko kamen teţkih; iz srca
je vstala misel, kakor Bog
tak daljna; teţka ko oči,
zalite v solzah ţalosti.
In potlej – ko da ni biló
nikdar teh teţkih, čudnih sanj,
roke vise, oči se zro ...
In brez trpljenja vpraševanj
PREBUJENJE
MOLČE sta dan in noč prešla
v objemu mojih, tvojih rok,
ko kamen teţkih; iz srca
je vstala misel, kakor Bog
tak daljna; teţka ko oči,
zalite v solzah ţalosti.
In potlej – ko da ni bilo
nikdar teh teţkih, čudnih sanj,
roke vise, oči se zro...
In brez trpljenja vpraševanj
64
obsodil me je zadnji tvoj
poljub, ko dih: – ne smem s teboj ...
obsodil me je zadnji tvoj
poljub ko dih: ne smem s teboj...
Prav tako ni vsebinskih sprememb med verzijama v knjigi in Izbranimi spisih. Tudi to pesem
uvrščam med tiste vrste pesmi, kjer med vsemi tremi verzijami ni vsebinskih razlik, saj so
spremembe samo pravopisne oz. stilne narave.
65
7 ZAKLJUČEK
Po pregledu vseh objav pesmi ugotovila, da izbrane pesmi v zbirki Pesmi niso identične
prvotnim objavam v reviji Dom in svet, saj imajo mnoge popravke, prav tako pa se večkrat
razlikujejo od zadnjih objav v Izbranih spisih I v uredništvu Franceta Koblarja. Avtor prvih
modifikacij v zbirki Pesmi je gotovo Bevk sam, saj so njegove pesmi izšle v samozaloţbi.
Vprašljive pa so spremembe v Izbranih spisih, kjer je poleg Bevka urednik literarni
zgodovinar France Koblar in bi utegnil biti tisti, ki je sugeriral (seveda v dogovoru s
pesnikom) posamezne spremembe. Pri analizi se je pokazalo, da je Bevkov jezik v prvih
revialnih objavah ponekod še narečno in arhaično obarvan (solnce, pušča, oprtnik, šume,
domovja), kar je povezano tudi z učinkom pesmi , medtem ko je v samostojni zbirki iz leta
1921 nekoliko večja teţnja po uvedbi nekaterih standardnih izrazov. Teţnja po standardu se v
Izbranih spisih bolj dosledno uveljavlja (sonce, puščoba, koš, gozd), so pa primeri, kjer je še
vedno ohranjen narečni oz. arhaični zapis besed (šuma, pestrna, sklenka, bučela).
Skozi analizo se je pokazalo, da prevladujejo pesmi z jezikovnimi posegi. Modifikacij, ki bi
globoko posegale v samo vsebino pesmi, je malo, čeprav ni mogoče reči, da so tudi manjši
stilni in jezikovni posegi čisto brez posledic za vsebino pesmi. Pri vsebinskih spremembah
izstopajo predvsem pesmi, v katerih je Bevk modificiral verz oz. kitico ali cikel, ponekod pa
so spremembe na motivni ravni. V teh pesmih tako prihaja do manjših oz. večjih vsebinskih
sprememb in ne samo do jezikovnih oz. stilnih popravkov. Primeri pesmi so:
– Pesem V polju, objavljena v zbirki Pesmi 1921.
– Pesem Jutro v Brdih, objavljena v zbirki Pesmi 1921.
– Pesem Pomladanja pesem (v Pesmih in Izbranih spisih Tolminska pomlad)
objavljena v reviji Dom in svet 1914.
– Pesem Vas na hribu, objavljena v reviji Dom in svet 1915.
– Pesem Med roţami, objavljena v zbirki Pesmi 1921.
– Pesem Maj, objavljena v zbirki Pesmi 1921.
– Pesem Otrok, objavljena v zbirki Pesmi 1921.
– Pesem Zapuščena, objavljena v reviji Dom in svet 1919.
– Pesem Mak, objavljena v reviji Dom in svet 1915.
– Pesem Motiv, objavljena v reviji Dom in svet 1915.
– Pesem Roţa Marija, objavljena v reviji Dom in svet 1918.
66
Od vseh analiziranih pesmi je torej pet pesmi takšnih, kjer se tretja verzija pesmi, objavljena v
Izbranih spisih, v večji meri naslanja na prvo verzijo pesmi objavljeno v reviji Dom in svet.
Te so V polju, Jutro v Brdih, Med roţami, Maj in pesem Otrok.
Število pesmi, kjer se tretja verzija v Izbranih spisih bolj pribliţuje drugi verziji pesmi iz
zbirke Pesmi, je šest. Mednje sodijo Tolminska pomlad, Vas na hribu, Zapuščena, Mak,
Motiv in Roţa Marija.
Število pesmi, kjer pa ni vsebinskih odstopanj med verzijami ampak so med njimi spremembe
le na jezikovni oz. stilni ravni, pa je kar dvanajst. Primeri teh pesmi so Meteţ, Pred
viharjem, Pomladna pesem, Bolest, Najina ţalost, Molk, Deklica na cesti, Verz, Jasnina,
Jutro, Sestanek in pesem Prebujenje. Za te pesmi tudi ne moremo reči, da je tretja verzija
bliţje prvi ali drugi, saj gre pri njih po večini za sintezo več oblik, tj. prve in druge v tretji,
včasih s še dodatnimi posegi v besedilu.
Nato ostanejo še pesmi, ki imajo eno verzijo pesmi v zbirki Pesmi, drugo verzijo pa imajo ali
v reviji ali pa v kritični izdaji in torej obstajata samo dve verziji pesmi. Teh je deset. Od teh so
tri pesmi take, ki so objavljene v reviji Dom in svet ter knjiţni izdaji Pesmi ( niso objavljene v
Izbranih spisih). Te pesmi so Pipico kadim, Na maršu in Pismo. V sedmih primerih se
pesem pojavlja v zbirki Pesmi in v Izbranih spisih ( niso objavljene v Domu in svetu). Te so
Skrivnostno pismo, Vojna nevesta, V noči, Vso noč, Zimska silhueta, Prvi hip ljubezni
ter pesem In le usta. Pri teh je analiza pokazala, da je je osem pesmi takšnih, kjer sta obe
verziji pesmi bolj ali manj identični in skorajda ni sprememb, oz. so le te samo manjše
jezikovne. Mednje sodijo pesmi Pipico kadim, Skrivnostno pismo, Vojna nevesta, V noči,
Vso noč, Zimska silhueta, Prvi hip ljubezni in pesem In le usta. Dve pesmi pa sta takšni,
kjer so verzi spremenjeni in prihaja do znatnejših vsebinskih odstopanj med verzijama. To sta
pesmi Na maršu in Pismo.
Razlike se pojavljajo tudi med samimi naslovi pesmi: prvotno Pomladanja pesem se
spremeni v Tolminsko pomlad, s čimer še bolj poudari tolminski svet, V roţni uti v pesem
Med roţami, Makov cvet pa v pesem Mak.
Število pesmi, ki so izšle v zbirki Pesmi in so bile predhodno objavljene v reviji Dom in svet,
je šestindvajset, število pesmi, ki so bile pozneje vključene v Izbrane spise in so bile torej ţe
predhodno objavljene v Domu in svetu ter Pesmih (ki imajo tri različice), pa je triindvajset.
Število pesmi, ki so bile objavljene v zbirki Pesmi in so pozneje dobile svojo objavo še v
67
Izbranih spisih, pa je trideset. Sedem je takšnih, ki niso bile prvotno revialno objavljene,
ampak so bile objavljene samo v Pesmih in Izbranih spisih. V zbirki Pesmi je samo ena
pesem taka, tj. Otrok posluša, ki ni bila objavljena niti v Domu in svetu niti kasneje v
Izbranih spisih, in je tudi edina pesem, ki ni bila del analize.
Če povzamem, rezultati analize kaţejo, da je dvanajst pesmi, kjer so si vse tri verzije pesmi
izredno podobne in ni vsebinskih odstopanj. Vneseni so bili jezikovni oz. stilni popravki. Pet
pesmi je takih, kjer se tretja verzija v Izbranih spisih bolj naslanja na prvo, revialno objavo.
Skoraj enako število pesmi, šest, pa je takih, kjer se tretja verzija vsebinsko bolj naslanja na
drugo, knjiţno objavo. Pesmi, kjer bi tretja verzija v Izbranih spisih vsebinsko odstopala od
prve in druge verzije, ni. Tako lahko potrdimo našo domnevo, da se vsebinske spremembe
med različnimi verzijami pesmi najbolj kaţejo med prvo, revialno objavo, in drugo,
samostojno knjiţno objavo v Pesmih, medtem ko se tretja verzija naslanja ali na prvo ali na
drugo verzijo pesmi oz. na obe predhodni verziji, kjer pa so spremembe samo na jezikovni oz.
stilni ravni. Deset analiziranih pesmi iz zbirke Pesmi se pojavlja samo v dveh različnih
verzijah in ne v treh. Od teh imata dve pesmi različni verziji, pri ostalih osmih pesmih pa med
obema verzijama ni vsebinskih odstopanj.
Po analizi vseh pesmi vseeno nismo prišli do kakšnega stalnega vzorca, po katerem je Bevk
spreminjal posamezne pesmi. Vendar bi potegnila sklep, da je na začetku svoje pisateljske
poti, ko se je širši javnosti šele najavljal skozi revijo, pisal estetsko ambicioznejše pesmi, kar
se kaţe v njegovih posegih vanje (v tem smislu se v glavnem potrjuje teza, ki sva jo na
konzultacijah oblikovali z mentorico). Bevkova pesem se je tudi razvijala v obdobju, ki se je
po usmiritvah oddaljevalo od moderne in se pribliţevalo takrat novim tokovom
(ekspresionizma). Ko so izšli Izbrani spisi pa je bil bolj uveljavljen v literarnem ţivljenju.
Med razlogi, ki so vplivali na spremembe verzij pesmi v samostojni zbirki Pesmi, so najbrţ
tudi zgodovinski in politični (vojna, samocenzura). Zbirka Pesmi je izšla v napetem času na
Primorskem. Vsekakor pa (samo)cenzuri ne moremo pripisovati tistih sprememb, ki so bile
napravljene v izdaji leta 1951. Na odločitev, da je nekatere pesmi iz zbirke Pesmi še tretjič
predelal za kritično objavo v Izbranih spisih, je najverjetneje deloma vplival urednik France
Koblar, vendar je odločitev o spremembah sprejel Bevk sam. V tej zadnji literarni objavi
pesmi se je pokazalo, da je Bevk pri tretji verziji pesmi bolj ali manj v enaki meri upošteval
tako revialne objave kot tudi tiste iz svoje samostojne pesniške zbirke.
68
8 VIRI IN LITERATURA
France BERNIK, 1993: Študije o slovenski poeziji. Ljubljana: DZS.
France BEVK, 1951: Izbrani spisi I. Prva knjiga. Pesmi / Krajša proza 1911 – 1927. Ur.
France Bevk in France Koblar. Ljubljana: DZS.
France BEVK, 1961: Moja pisateljska pot. Jezik in slovstvo. 7/1. 1–5. Dostopno preko:
http://www.dlib.si. Ogled 28. 11. 2011.
France BEVK, 1921: Pesmi. Gorica: Tiskarna »Tiskovnega društva« v Kranju.
France BEVK, 1915: Pipico kadim. Dom in svet 28/3. 100.
--, 1911: V polju. Dom in svet 24/9. 347.
--, 1913: Jutro v Brdih. Dom in svet 26/6. 208.
--, 1914: Pomladanja pesem. Dom in svet 27/7. 219.
--, 1915: Vas na hribu. Dom in svet 28/1. 25.
--, 1918: V roţni uti. Dom in svet 31/1–2. 41.
--, 1918: Maj. Dom in svet 31/5–6. 116.
--, 1915: Meteţ. Dom in svet 28/2. 44.
--, 1915: Pred viharjem. Dom in svet 28/7–8. 249.
--, 1918: Pomladna pesem. Dom in svet 31/3–4. 77.
--, 1916: Bolest. Dom in svet 29/1–2. 16.
--, 1914: Najina ţalost. Dom in svet 27/12. 387.
--, 1915. Otrok. Dom in svet 28/5. 156.
--, 1919: Zapuščena. Dom in svet 32/1–2. 11.
--, 1915: Makov cvet. Dom in svet 28/2. 46.
--, 1914: Molk. Dom in svet 27/12. 387.
--, 1918: Na maršu. Dom in svet 31/3–4. 77.
--, 1915: Motiv. Dom in svet 28/6. 192.
--, 1918: Roţa Marija. Dom in svet 31/7–12. 240.
--, 1919: Deklica na cesti. Dom in svet 32/7–8. 213.
69
--, 1919: Mira. Dom in svet 32/3–6. 88.
--, 1919: Mira. Dom in svet 32/3–6. 88.
--, 1919: Jasnina. Dom in svet 32/1–2. 2.
--, 1920: Jutro. Dom in svet 33/5–6. 105.
--, 1919: Ljubavne pesmi. Dom in svet 32/3–6. 142.
--, 1919: Mira. Dom in svet 32/3–6. 88. Dostopno preko http://www.dlib.si. Ogled 27. 8.
2011.
Boţidar BORKO, 1955: Knjiţne ocene – France Bevk, Izbrani spisi IV. Naša sodobnost
3/11–12. 1085–1087. Dostopno preko: http://www.dlib.si. Ogled 5. 12. 2011.
Marijan BRECELJ, 1960: Bevkova Bibliografija. Dostopno preko: http://www.rutars.net.
Ogled 28. 8. 2011.
Marijan BRECELJ, 1970: France Bevk. Idrijski razgledi15/3. 127–132. Dostopno preko:
http://www.dlib.si. Ogled 28. 11. 2011.
Andrej BUDAL, 1940: O Francetu Bevku. Ljubljanski Zvon 60/5. 281–284. Dostopno preko:
http://www.dlib.si. Ogled 13.11.2011.
Janez DOLENC in France KOBLAR, 1990: Znameniti Slovenci. France Bevk: ob stoletnici
rojstva. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Joţe DOLENC, 1988: Uredniki Doma in sveta. Ur. Stanko JANEŢIČ: Dom in svet 1888-
1988: zbornik ob stoletnici. Celje: Mohorjeva druţba.
Bogomil GERLANC, 1970: Bevkova knjiga. Ljubljana: ZGP Mladinska knjiga.
Helga GLUŠIČ, 1983: Razvoj Bevkovega pripovedništva. Ur. Josip VIDMAR: France Bevk -
borec in pisatelj. Osmi sklic Plenuma kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 1980, Nova
Gorica. Ljubljana: Plenum kulturnih delavcev OF.
Niko GRAFENAUER, 2001: Odisej v labirintu: eseji o slovenskem pesništvu. Zbirka
Paradigme. Ljubljana: Nova revija.
Miran JARC, 1922: France Bevk: Pesmi. Ljubljanski zvon 42/4. 246–247. Dostopno preko:
http://www.dlib.si. Ogled 28. 8. 2011.
Teras KERMAUNER, 1991: Poezija slovenskega zahoda. 2 del. Maribor: Zaloţba Obzorja
Maribor.
Matjaţ KMECL, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zaloţba M & N.
France KOBLAR, 1950: France Bevk: ob šestdesetletnici. Odlomki za monografijo. Novi svet
5/10. 865–879. Dostopno preko: http://www.dlib.si. Ogled 28. 11. 2011.
70
Janko KOS, 1995: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.
Janez Evangelist KREK, 1917: Dom in svet ţivi. Dom in svet 30/1–2. 6–7. Dostopno preko:
http://www.dlib.si. Ogled 13. 11. 2011.
Frančišek LAMPE, 1891: V obrambo. Dom in svet 4/9. Ni paginirano. Dostopno preko:
http://www.dlib.si. Ogled 13. 11. 2011.
Lino LEGIŠA, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva VI. V ekspresionizem in novi realizem.
Ljubljana: Slovenska matica.
Joţa MAHNIČ, 1988: Razvoj estetske misli in leposlovja v Domu in svetu 1888–1918. Ur.
Stanko JANEŢIČ: Dom in svet 1888-1988: Zbornik ob stoletnici. Ur. Stanko Janeţič.
Celje: Mohorjeva druţba.
Branko MARUŠIČ, 1997: Med Hubljem in Sočo v Pilonovem času. Zbornik za umetnostno
zgodovino 33. 133–147. Dostopno preko: http://www.dlib.si. Ogled 13. 11. 2011.
Matija OGRIN, 2003: Literarno vrednotenje na Slovenskem: Od 1918 do 1945. Ljubljana:
Literarno-umetniško društvo »Literatura«. Novi pristopi.
Irena Novak POPOV, 2003: Sprehodi po slovenski poeziji. Urednik Andrej Brvar. Maribor:
Študentska zaloţba Litera.
Anton SLODNJAK, 1943: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska zaloţba.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994. Ljubljana: DZS.
Joţe TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja.
Maribor: Zaloţba Obzorja.
Anton TRSTENJAK, 1988: Moje sodelovanje v Domu in svetu. Ur. Stanko JANEŢIČ: Dom
in svet 1888-1988: zbornik ob stoletnici. Celje: Mohorjeva druţba.
Anton VODNIK, 1922: Pesmi; Gorica 1921. Dom in svet 35/3. 139–140. Dostopno preko:
http://www.dlib.si. Ogled 28. 8.2011.
Franc ZADRAVEC (ur.), 1984: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in
kulturi: Tipološka problematika ob jugoslovanskem in širšem evropskem kontekstu.
Mednarodni simpozij v Ljubljani od 30. junija do 2. julija 1983. Ljubljana: Filozofska
fakulteta.
Franc ZADRAVEC, 1993: Slovenska ekspresionistična literatura. ZIFF Ljubljana: Pomurska
zaloţba.