UNIVERZA V MARIBORU - COnnecting REpositories · 2017. 11. 28. · BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE...
Transcript of UNIVERZA V MARIBORU - COnnecting REpositories · 2017. 11. 28. · BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE...
-
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
Vid Zakrajšek
Maribor, 2012
-
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
Diplomsko delo
BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE (SPECIAL OPERATIONS
EXECUTIVE) V EVROPI 1940–1946
Graduation thesis
BRITISH SECRET SERVICE SOE (SPECIAL OPERATIONS
EXECUTIVE) IN EUROPE 1940–1946
Mentor: Kandidat:
red. prof. dr. Jerca Vodušek Starič Vid Zakrajšek
Maribor, 2012
-
Lektorica: Ksenija Pečnik, prof. slov. jezika Prevajalka: Polona Zakrajšek, univ. dipl. prav., zunanja sodelavka Sodišča Evropske unije 2004-2010
-
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici, red. prof. dr. Jerci Vodušek Starič, za strokovne nasvete,
pomoč, potrpežljivost in čas.
Posebej se zahvaljujem svoji družini, očetu in mami, za brezpogojno podporo in spodbudo
v času študija ter nastajanja tega diplomskega dela.
-
IZJAVA
Podpisani Vid ZAKRAJŠEK, rojen 15. 8. 1980, študent Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, smer enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z
naslovom Britanska tajna služba SOE (Special Operations Executive) v Evropi 1940–1946
pri mentorici red. prof. dr. Jerci Vodušek Starič avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso
prepisana brez navedbe avtorjev.
__________________________________
(podpis študenta)
Maribor, 14. 01. 2013
-
POVZETEK
1. septembra 1939, manj kot 23 let po koncu 1. svetovne vojne, je tretji rajh z napadom na
Poljsko začel 2. svetovno vojno.
Z odgovornostjo za začetek sovražnosti in ponaredbo legitimnega izgovora za napad so
tajne službe in posebne enote dale tej novi vojni značaj, ki jo je spremljal ves čas njenega
poteka. Ta ni imel samo velikega vpliva na razvoj taktike bojevanja in orožja, ampak tudi
na druga področja življenja v prihodnosti, od znanosti do industrije itd. Vohunstvo, tajne
službe in posebne vojaške enote obstajajo že tisočletja, vendar nikoli prej v takšnem
obsegu in pomenu, kot so ga dobile v letih 1939–1945.
22. julija 1940 je bila z ukazom premiera Winstona Churchilla ustanovljena nova tajna
agencija Special Operations Executive (SOE) pod taktirko Hugh Daltona, ministra za
ekonomsko vojskovanje. Njena naloga je bila, po besedah premiera, da »spravi Evropo v
plamene«. SOE ni bila povsem nova formacija, temveč amalgamacija treh že obstoječih
tajnih služb, od katerih je bila vsaka pod drugim ministrstvom. Section D (SIS – Secret
Intelligence Service), MIR (Military Intelligence Research – del War Office) in
Department EH (Foreign Office) so združili v eno službo.
Naloga SOE je bilo organiziranje odporniških gibanj, urjenje odpornikov, vohunjenje in
sabotaže, izvajanje atentatov, uničevanje mostov in manjšanje sovražnikovih strateških in
taktičnih sposobnosti vodenja vojne. Zaradi tega SOE ni mogla delovati dalj časa, brez da
bi pritegnila pozornost sovražnika. Pričakovana sovražnikova reakcija je bila glavni razlog
nesporazumov med SOE in MI6, kajti MI6 je hotela, da so skrivne operacije tudi ostale
prikrite.
Metode SOE so povzročile tudi trenja z begunskimi vladami drugih držav, ker so nekatera
odporniška gibanja, ki jih je SOE podpirala, opremljala in urila, hotela spremeniti politične
sisteme svojih držav. Metodologija SOE je bila zagotavljanje taktične podpore, urjenje,
oboroževanje, denarna in zdravstvena pomoč in zagotavljanje agentov skupinam, ki so
lahko dokazale bojevanje proti nacizmu in fašizmu, ne glede na njihove verska, politična in
sociološka prepričanja in povezave.
-
Pragmatični pristop SOE je bil kriv za obtožbe kratkovidnosti, toda v tedanjih okoliščinah
okupirane Evrope je bila to edina pot za zagotovitev končne zmage.
Tako kot je njen nastanek bil značilen za vse vojne agencije in posebne vojaške enote, od
Popskijeve zasebne vojske (Popski's Private Army) in hudičeve brigade (Devil's Brigade)
do Long Range Desert Group (LRDG), je bil tudi njen konec zvest temu značaju. SOE je
bila ustvarjenja za boj proti fašizmu in nacizmu in s koncem vojne je ostala brez svojega
naravnega sovražnika. Preživela je svoje »kolegice« in vojno za le manj kot leto dni.
Po notranjih prepirih med raznimi ministrstvi in tajnimi službami, kdo bo SOE prevzel, jo
je novi premier Clement Attlee 15. januarja 1946 razpustil.
Ključne besede: SOE, druga svetovna vojna, sabotaže, tajne službe, odporniška gibanja,
nacizem.
-
SUMMARY
On 1 September 1939, with the attack on Poland, the Third Reich started World War II,
less than 23 years after the end of the Great War.
By being instrumental for the beginning of hostilities and providing spurious grounds in
the attack, secret agencies and special forces gave this war a new, different and previously
unseen character that stayed with it throughout its duration and had an enormous influence
not only on the development of tactics of combat and weapons, but also on other many
aspects of life and for the future, including, but not limited to science and industry.
Espionage, secret services and special forces have been existing for millennia, but never
before in such a range and importance, as they attained in the years 1939-45.
On 22 July 1940 Prime Minister Churchill issued a special order under the provisions of
which a new secret service, Special Operations Executive (SOE), was formed, placed
under the command of the Minister of Economic Warfare, sir Hugh Dalton. It's mission
was to »set Europe ablaze«. Created into one agency from three separate secret services,
Section D from the Secret Intelligence Service (or MI6), MI(R) from the War Office and
Department EH from the Foreign Office.
SOE's task was to organize resistance movements, train resistance fighters, conduct
espionage and sabotage, carry out assassinations, blow up bridges and check the enemy's
strategic and tactical ability to wage war. This mission made it impossible for the SOE to
conduct operations over a protracted period of time while still remaining invisible to the
enemy. The inevitability of enemy reaction to SOE's activities was a major cause of
disagreement between SOE and MI6; the latter organisation preferring that clandestine
operations should remain undetected by the enemy.
SOE's methods also brought them into conflict with various allied governments-in-exile as
a number of the resistance groups the organisation was supporting, equipping and training,
wanted to make political changes in their countries. SOE's methodology was to provide
tactical support, training, armament, monetary and medical aid and also agents to groups
-
who could prove they were fighting Nazis and Fascism, regardless of their religious,
political and sociological beliefs and affiliations.
SOE's pragmatic approach frequently resulted in accusations of short-sightedness being
levelled against it, but in the-then circumstances, with the whole of Europe occupied and
under oppression, this was the only way to insure final victory.
SOE's end, like its birth was very similar to other ad-hoc secret services and special forces
so characteristic of World War II, like Popski's Private Army, Devil's Brigade, Long Range
Desert Group, etc. SOE was formed to fight Nazism and Fascism and with the war coming
to an end, SOE had been left without it's natural enemy and reason for existence. SOE
survived its colleagues and war for less than a year.
After in-fighting between different ministries and secret agencies, who would get SOE
under their command, the new Prime Minister Clement Attlee finally dissolved SOE on
15th January 1946.
Keywords: SOE, World War II, sabotage, secret services, resistance movements, Nazism.
-
i
KAZALO
1. UVOD ...........................................................................................................................1
2. BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE V EVROPI 1940–1946...................................2
3. DELOVANJE SOE PO DRŽAVAH............................................................................ 30
3.1 Češkoslovaška ........................................................................................................30
3.2 Poljska ....................................................................................................................33
3.3 Madžarska ..............................................................................................................35
3.4 Francija...................................................................................................................39
3.5 Jugoslavija ..............................................................................................................48
3.6 Avstrija ...................................................................................................................54
3.7 Švica.......................................................................................................................54
2.8 Danska....................................................................................................................55
3.9 Norveška.................................................................................................................57
3.10 Švedska.................................................................................................................58
3.11 Romunija ..............................................................................................................59
3.12 Bolgarija ...............................................................................................................61
3.13 Grčija....................................................................................................................62
3.14 Albanija ................................................................................................................65
3.15 Nizozemska ..........................................................................................................66
3.16 Belgija ..................................................................................................................68
3.17 Italija ....................................................................................................................70
3.18 Zaton SOE ............................................................................................................73
4. SPECIAL DUTY SQUADRONS...............................................................................75
5. SKLEP........................................................................................................................88
LITERATURA IN VIRI................................................................................................90
KRATICE...........................................................................................................................94
-
ii
-
1
1. UVOD
SOE (Special Operations Executive) je bila prva britanska sabotažna služba in jo danes
pomnimo kot organizacijo, ki je v marsičem orala ledino in premikala meje sprejemljivega
v vojskovanju. Njeno delovanje je postavljeno v čas, v katerem so tajne službe in
odporniška gibanja imela vlogo, enakovredno rednim vojskam. Njihov strateški pomen je
bil namreč za dosego ciljev držav ključen.
SOE je pomembno vplivala na drugo svetovno vojno, zato je predmet obravnave tega
diplomskega dela. Namen diplomskega dela je predstaviti obstoj SOE in delovanje od
njenega osnovanja do razpustitve. Predstavili smo osnovo, na kateri je nastala, načine
delovanja, orožje in opremo, ki so ji omogočili delovanje, ter ljudi, ki so predstavljali
najboljše in najslabše, kar je nudila. Posebno pozornost smo namenili tehnični plati te
službe, saj SOE brez nje sploh ne bi mogla obstajati, še manj pa delovati. Vzpodbuda za
poglobljeno obravnavo tehnične plati je bilo pomanjkanje v strokovni literaturi o SOE.
Diplomsko delo je razdeljeno na tri poglavja. V prvem poglavju obravnavamo ustanovitev
SOE, procese rekrutacije agentov in njihovo urjenje ter opremo in orožje, ki so ga
uporabljali. V drugem poglavju predstavljamo delovanje po posameznih državah, kjer je
bila dejavna. V tretjem pa zaton te organizacije.
Pri pripravi dela so se pojavile nekatere težave. Zaradi nedostopnosti arhivov in virov,
diplomsko delo temelji na študiji predvsem tuje strokovne literature in internetnih člankov.
Slovenska literatura na to temo je težko dosegljiva, zato je diplomsko delo v večini plod
prevajanja približno 24 knjig pretežno angleških avtorjev. Pri tem smo se srečali z
običajnimi težavami neposrednega prevajanja strokovnih izrazov, katerim je težko najti
istopomenske prevode v slovenskem jeziku. Pri predstavitvi delovanje SOE smo posebno
pozornost namenili tudi delovanju njenih članov in v primerih nekaterih akterjev so v
literaturi omenjeni le njihovi priimki, ne osebna imena.
Cilj tega diplomskega dela je celovita predstavitev britanske tajne službe SOE v Evropi in
slovenski literaturi na tem področju ponuditi ustrezno delo.
-
2
2. BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE V EVROPI 1940–1946
Do sredine 30. let je nova grožnja nacistične Nemčije britanskim obrambnim strategom
pokazala, kako potrebna je sposobnost bojevanja gverilske vojne proti prihodnjemu
sovražniku. Medtem ko je britanska tajna služba SIS (Secret Intelligence Service)
poskušala dobiti podatke o Nemčiji in njenem oboroževanju, so poleti 1935 začeli tudi
iskati načine prikritega bojevanja proti temu potencialnemu sovražniku.1 Častniki SIS so
poročali admiralu Siru Hughu Sinclairju, šefu tajne službe (Chief of the Secret Service), ki
je zaradi tajnosti imel oznako »C«, in mu priporočili vrsto možnosti sabotaže Nemčije.
Vendar je bilo jasno, da ni obstajala nobena služba, v okviru katere bi se te sabotaže sploh
lahko izvajale. Toda načrtovanje sabotaž, kaj šele njihovo izvajanje proti deželam, s
katerimi Britanija ni bila trenutno v vojni, je v Whitehallu vzbujalo mnogo nestrinjanja.
Zaradi tega je SIS poskušala zamaskirati te ofenzivne načrte z opozarjanjem na
pomanjkljivo obrambo Britanije. Ta poteza je uspela in SIS je dobila ukaz, da v duhu
slogana »napad je najboljša obramba« pripravi načrte za napad na nemške šibke točke. Ta
načrt pa je bil iz neznanega razloga preložen vse do januarja 1938, ko je vprašanje sabotaž
ponovno vzniknilo. Tako sta Sekcija VI kot tudi Sekcija III SIS vztrajali, da bi bilo treba
ponovno preučiti potencial sabotažnih operacij in za ta namen rekrutirati častnika iz vrst
inženirjev, ki bi temeljito preučil predloge.2
Izbran je bil major Laurence Grand, 39-letni diverzant, ki je po prejetju častniškega čina
leta 1917 služil v Franciji, Rusiji, Indiji, Iraku, Kurdistanu in Združenemu kraljestvu.3
Položaj je sprejel pod pogojem, da mu ne bo oviral nadaljnje kariere v vojski. Kmalu
zatem je imel sestanek s polkovnikom Stewartom Menziesom, vodjo vojaške sekcije SIS,
in bil potem predstavljen C-ju samemu, za katerega je pozneje rekel, da je bil podoben
ameriškemu gangsterju. Grand je začel z delom 1. aprila 1938 v kleti glavnega štaba SIS v
prostorih Broadway Buildings.4 Če je sprva imel dvome o svoji primernosti za tajne
operacije, se je kmalu prilagodil in po mnenju svojih sodelavcev celo postal stereotipna
figura poveljnika vohunov.5 Grand v svoji kleti ni ostal dolgo, ker se je kmalu preselil v
1 Mark Seaman, A New Instrument of War: The Origins of the Special Operations Executive, v: Special
Operations Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), 8. 2 Ibid. 3 Ibid. 4 Ibid, str. 9. 5 Ibid.
-
3
šesto nadstropje sosednjega bloka na Caxton Street 2. Ko se je obseg njegovega dela in
osebja povečal, je prevzemal več pisarn in celo zgradil skrivne prehode. 31. maja 1938 je
spisal svoje poročilo »Predhodna ocena možnosti sabotaže«, ki je identificiralo možna
področja in metode. SIS ga je sprejela dokaj negativno, med drugim so ga imeli za preveč
zagnanega, vendar je vodstvo sčasoma le uspel prepričati.6 Kmalu je ugotovil, da je treba
sestaviti seznam ciljev, razviti posebne naprave in prikrite komunikacije ter odkriti
potenciale lokalnih saboterskih rekrutov. V prilogi k svojemu poročilu je ocenil strošek
takšne organizacije na 20.000 funtov, kar pa ni prestrašilo njegovih nadrejenih. Imenovali
so ga za šefa novega oddelka SIS, Sekcije IX ali bolje znane Sekcije D (Section D), s
čemer je zase prevzel kodno ime »D«.7 Bil je zelo naklonjen vzpostavljanju mednarodnih
zvez in tako je poleti 1938 obiskal Češkoslovaško, kjer se je sestal z glavnim štabom
vojske. Ogledal si je tudi vojaški del tovarne Škoda za sabotažo v primeru nemške agresije.
Rekrutiral je tudi češkega inženirja, ki je z njim odšel v Anglijo, in začel z delom kodiranja
telefonskih pogovorov. Ko je prišel nazaj v Anglijo je Grant nadalje naročil razvoj
inovativnih sabotažnih naprav. Prav tako se je zanimal za brezžično oddajanje in ustanovil
»Skupni oddajni komite«. O tem so v Whitehallu že razmišljali in v času Münchenskega
sporazuma Sira Campbella Stuarta zadolžili za vzpostavitev majhnega oddelka zunanjega
ministrstva, ki bi preučilo to vprašanje. Oddajnik so namestili v zgradbi Electra House in
ga poimenovali »EH« oz. »CS«.8 Medtem je v vojnem ministrstvu še en inženirec šel po
vzporedni in manj skriti poti kot Grand.
Kariera majorja Johna C. F. Hollanda je bila dokaj pisana, med prvo svetovno vojno je bil
premeščen v kraljevi letalski korpus (Royal Flying Corps – predhodnik Royal Air Force),
kjer je bil odlikovan za svoje zasluge. Spomladi 1938 je bil premeščen v Sekcijo GS(R)
vojnega ministrstva. GS(R) pa v nasprotju s Sekcijo D ni ostal prikrit, kajti njegova
ustanovitev je bila najavljena v časopisu Hansard 9. marca 1938. Holland je imel povsem
proste roke in je januarja 1939 izdal svojo predhodno poročilo, s katerim je svoje
predstojnike navdušil dovolj, da so mu dodelili še dva častnika. To sta bila major Millis R.
Jefferis, prav tako diverzant in major Colin McVean Gubbins, topničar z več izkušnjami
kot Holland.9 20. marca 1939 je Grand predstavil sir Hugh Sinclairu svoj načrt »Scheme
D«, ki je vseboval precej različnih dejavnosti, med drugim odstranitve Gestapovih agentov
6 Ibid. 7 Ibid, str. 10. 8 Ibid. 9 Ibid.
-
4
v Romuniji, oskrbovanje poljskih odporniških skupin in spodbujanje narodnega upora v
italijanski Libiji. Zaprosil je za namestitev Hollanda na mesto GSO1 in ocenil potrebo po
25 nadaljnjih častnikih in proračunu 500.000 funtov. Kopijo poročila so hitro poslali
generalu Fredericku G. Beaumont-Nesbittu, namestniku direktorja vojaške obveščevalne
službe (DDMI), dva dni pozneje pa so o tem obvestili šefa imperialnega štaba (Imperial
General Staff). Naslednji dan, 23. marca, so na zunanjem ministrstvu sklican sestanek, ki
so se ga udeležili zunanji minister Edward Frederick Lindley Wood lord Halifax, njegov
namestnik Sir Alexander Cadogan, Gort, Menzies in Grand. Halifax je izrazil zaskrbljenost
glede financiranja takšne tajne službe in je predvidljivo hotel čim manjšo vpletenost vlade
v tem podjetju. Grand ga je uspel pomiriti in Halifax je obljubil, da se bo o tem pogovoril s
premiejem.10
Tako je bilo posajeno seme zamisli o SOE, vendar je minilo še precej časa, preden je
vzklilo. Sekciji D in GS(R) sta bili sedaj tako tesno povezani, da se je GS(R) preselila v
pisarne Sekcije D na Caxton Street v Westminster, blizu glavnega štaba SIS. Vendar so
GS(R) še nadalje financirali iz tajnega proračuna SIS. Novi sostanovalci Hollanda še
zdaleč niso utesnjevali, temveč so zanj celo predstavljali možnost širitve, ki jo je zgrabil z
obema rokama. Hollandov entuziazem je bil v nasprotju s prepričanjem, da se z Grandom
nista razumela. To teorijo je še nadalje izpodbilo njuno odlično sodelovanje med nemškim
napadom na Češkoslovaško marca leta 1939. 3. aprila 1939 je Holland oddal poročilo, v
katerem je izrazil nujo preučitve metod gverilskega bojevanja. Nadalje je zagovarjal
vzpostavitev in izboljšanje vez s štabi držav, ki jih je nemško zavojevanje ogrožalo, in
predlagal, da v program vključijo britanske vojaške atašeje v teh državah.11
V ta namen je Gubbins obiskal baltske dežele, Poljsko in Balkan. Sprejeli so odločitev, da
poiščejo primerne kandidate v oboroženih silah, predvsem častnike z znanjem tujih jezikov
in poznavanjem tujih držav. Eden teh rekrutov je bil Peter Wilkinson, častnik enote »Royal
Fusiliers«, ki je bil v času nemške invazije v Pragi.12 Gubbins ga je poiskal in povabil na
kosilo, kjer mu je razkril, da je član skrivne organizacije znotraj vojnega ministrstva, katere
naloga je bila sabotaža, in ga povabil, da se jim pridruži. Wilkinson je vabilo sprejel in se
udeležil urjenja v Caxton Hall-u, nad kakovostjo katerega pa je bil razočaran. 27. junija
10 Ibid, str. 11. 11 Ibid. 12 Ibid, str. 12.
-
5
1939 so GS(R) podredili DDMI in ga preimenovali v MI1(R). Naloga SOE je kratko in
jedrnato bila: načrtovanje paravojaških aktivnosti pod vodstvom DDMI.13 Izbruh vojne je
upravičil vsa leta načrtovanja sovražnih akcij proti Nemčiji. MI(R) je 3. septembra 1939
določil vloge in razmerje do Sekcije D. Po tem memorandumu je Sekcija D bila odgovorna
za civilne, prikrite akcije, medtem ko so vojaške akcije, redne in izredne, spadale pod
domeno MI(R).14 Kmalu so se pokazale nove razlike, ko je vojno ministrstvo MI(R)
zahtevalo nazaj in ga preselilo nazaj k sebi. Tudi Sekcija D je kmalu zatem našla nov
življenjski prostor v hotelu Frythe blizu Welwyn v Hertfordshiru, kjer je ostala do povratka
v London marca 1940. Zaradi skrivnostnosti dela in dejstva, da sta dve različni organizaciji
delovali na istem področju, je težko presoditi, kdo je razvil kaj. Na splošno zasluge za
ustanovitev enot komandosov, načrtovanja prevar in promocijo razvoja helikopterjev
pripisujejo Hollandu in njegovi MI(R) ekipi kot vizionarjem. Grand pa si je po drugi strani
lastil zasluge za idejo enot, ki bi v primeru nemške invazije Velike Britanije skrito delovale
za vojnimi črtami, t. i. pomožnih enot (Auxialiary Units); in za organizacijo, ki bi se
ukvarjala samo s pobegi in izmikanjem zajetju (MI9) čeprav se je tudi to pripisovalo
MI(R). Kako dolgo bi Sekcija D in MI(R) sodelovali, je samo akademsko vprašanje, kajti
nemški napad na Francijo skozi Ardene spomladi 1940 (Fall Gelb) je presenetil vse in
hkrati prekrižal marsikateri načrt obeh organizacij.
Vsi poskusi obeh organizacij na Poljskem, Norveškem in Finskem so propadli, še preden
so se lahko prav začeli. Takoj po okupaciji je bilo nekaj operacij v Holandiji in Franciji
med drugim rešitev znatnih količin industrijskih diamantov in zlata. Poskus rešitve gospe
de Gaulle, žene Charlesa de Gaulla, se je ponesrečil in končal z edino smrtno žrtvijo agenta
Sekcije D v času njenega obstoja. V nasprotju s političnim značajem akcij Sekcije D pa je
MI(R) še naprej ohranila svojo paravojaško miselnost in predvsem izvajala program
»požgane zemlje«, med drugim uničenje naftnih zalog in naprav v Gonfrevilleu.15 Medtem
ko sta Sekcija D in MI(R) izvajali evakuacijo s kontinenta ali zaključevali tekoče operacije,
je Beaumont-Nesbitt izkoristil priložnost in VCIGS (Vice-Chief Imperial General Staff)
predložil predlog, naj bi WO (War Office) prevzela vse posebne operacije. Anthony Eden
in Winston Churchill sta se s poročilom strinjala in 13. junija sklicala sestanek z namenom
proučiti razmere po padcu Francije. Vendar sestanek ni obrodil večjih sadov. Whitehall je
13 Ibid. 14 Ibid, str. 13. 15 Ibid, str. 14.
-
6
kljub temu vzel Sekcijo D in MI(R) pod drobnogled in Cadogan je 28. junija 1940 sestavil
poročilo.16
V tem poročilu vladi je Cadogan bil dokaj kritičen do dotedanjega delovanja obeh
organizacij in zahteval novo oceno taktike. Predlagal je, da bi sabotaže in subverzije
izvajala ena sama organizacija, ki ne bi bila pod poveljstvom SIS, ki je sama imela dovolj
dela in se diskreditirala z operacijo »Venlo« (ko je Sicherheitsdienst zajela dva SIS agenta
na Nizozemskem), ampak bi ta nova služba bila pod vojaškim vodstvom. Predlagal je tudi
združitev Sekcije D in MI(R) ter namestitev osebja v WO. Za nadzornika te nove
organizacije pa je predlagal DMI (Director of Military Intelligence).17 Čeprav je ideja za
nadzor DMI nad to novo organizacijo bila boljša od dotedanjega stanja, se je tudi Cadogan
strinjal, da bi DMI bila odgovorna ministrstvu za informiranje, WO in FO (Foreign
Office). Vendar pa bi kljub temu, da SIS ne bi imela nadzora, financiranje te organizacije
prihajalo iz njenega proračuna. S tem se ni strinjal Hugh Dalton, minister za ekonomsko
vojskovanje, ki je bil prepričan, da bi DMI morala spadati pod Atleeja, namestnika
premierja, s tem pa bi operativni nadzor imel Dalton sam.
Hugh Dalton, minister za ekonomsko vojskovanje in vodja SOE, se je rodil 16. avgusta
1887 v Cambridgeu. Med študijem na Cambridgeu je postal laburist, zaradi česar so ga
nasprotniki označili za izdajalca njunega družbenega sloja. Med prvo svetovno vojno je
služil v kraljevem topništvu (Royal Artillery) na italijanski fronti, bil je odlikovan za
hrabrost med bitko pri Kobaridu oktobra 1917. Po koncu vojne ni ostal v vojaški službi,
ampak se je odločil za kariero v politiki, kajti prepričan je bil, da lahko politika v pravih
rokah prepreči ponovitev takšnega klanja, kot ga je na zahodni fronti doživela njegova
generacija.18
Vojna Daltona ni spremenila v pacifista, kajti spremenil je laburistično stranko v
odločnega nasprotnika Chamberlainove vlade in močnega zagovornika odločnejšega
odnosa do Nemčije in Italije. Kljub slovesu spretnega politika in strokovnjaka za
mednarodne odnose pa ni bil priljubljen. Celo Churchill, ki ga je Dalton oboževal, ga ni
16 Ibid, str. 15. 17 Ibid. 18 Terry Charman: Hugh Dalton, Poland and SOE, 1940-42. v: Special Operations Executive: A New
Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 61.
-
7
maral. Marsikoga sta odvrnili njegova surova in glasna osebnost ter pretkanost.19 Po
svojem izletu na Poljsko leta 1926 je postal njen velik zagovornik, kar je bilo še posebej v
oči bodeče v takratnem protipoljskem razpoloženju, ki je vladalo v britanski politiki in
proti kateremu se je Dalton vztrajno boril. Tega se je intenzivno lotil, ko je prišel na novo
mesto v FO v obdobju 1929–1931.20 V 30. letih je Dalton Poljsko vztrajno podpiral in
vzdrževal stike s poljskimi socialisti in predstavniki vlade, kar je še okrepil med nemško-
poljsko krizo poleti 1939. Ko je Nemčija napadla Poljsko, je vztrajno agitiral za pomoč
Poljakom in bil zelo nezadovoljen s francosko in britansko pripravljenostjo žrtvovati
Poljsko zavoljo lastne varnosti.21
Kljub neutrudnemu zavzemanju za Poljsko, med katerim je pritiskal na vse mogoče
ministre kot tudi na novega prvega lorda admiralitete Winston Churchilla, je bil neuspešen
in s kapitulacijo Varšave 27. septembra 1939 ter vdajo poljske vojske so bili izgubljeni vsi
upi. Skozi lažno vojno je Dalton vzdrževal stike s Poljaki in mnogokrat obiskal poljsko
ambasado v Londonu, kjer je tudi prvič srečal Gubbinsa, poznejšega vodjo SOE. Ta
inteligenten propoljski in pročeški mož je nanj naredil izjemen vtis.22 18. novembra 1940
se je Gubbins na Daltonovo vabilo pridružil SOE. Mesec kasneje so Dalton, Gubbins in
Gladwyn Jebb (FO) preživeli božic kot gosti generala Wladyslawa Sikorskega v bazi
poljskih enot na Škotskem. Pozno leta 1940 je SOE ustanovila poljsko sekcijo. Sprva jo je
vodil Bickham Sweet-Escott, pozneje pa stotnik Harold Perkins, ki je pred vojno tudi živel
na Poljskem. Naloga poljske sekcije je bila podpora poljski obveščevalni službi, Šestemu
biroju, pri njegovem delovanju.23 Dalton, tako kot marsikdo na Zahodu, je bil zmotnega
mnenja, da okupirana Evropa vre od sovraštva do Nemcev in samo čaka na priložnost in
pobudo, da se jih otrese. Kot pa se je pozneje izkazalo, je resnica bila drugačna.24 Po padcu
Francije je Sikorski v strahu pred okrutnimi nemškimi represalijami ukazal prenehanje
nasilnih dejanj odporniškega gibanja, ker bi to bilo nepotrebna provokacija, in dovolil
samo vohunjenje in širjenje propagande.25 Daltonova srčna želja poslati misijo na Poljsko
je bila končno izpolnjena 15. februarja 1941.26 21. februarja 1942 je Churchill poklical
Daltona in mu sporočil, da je postal nov predsednik trgovinske zbornice. To je za Daltona 19 Ibid, str. 62. 20 Ibid. 21 Ibid, str. 63. 22 Ibis. 23 Ibid, str. 64. 24 Ibid, str. 65. 25 Ibid, str. 67. 26 Ibid, str. 69.
-
8
bila slaba novica, saj mu je SOE veliko pomenila in se je navezal na ljudi, s katerimi je
delal. Po tej premestitvi je Dalton zavzemal še več visokih mest, dokler se ni leta 1958
upokojil. Umrl je 13. februarja 1962.27
Kot vemo iz zgodovine SOE, je Dalton udejanjil svoje namere.28 Agitiral je za izvedbo
svoje ideje, kajti bal se je, da bi njegovi slabi odnosi s Churchillom lahko delovalo v prid
konkurenci. Ni se zavedal, kako hudo je bil v zmoti, kar jasno kaže Halifaxovo pismu
Churchillu 8. julija 1940, v katerem je Halifax potrdil odločitev, da bo Dalton prevzel
vodstvo.29 Napetost se je končala 16. julija, ko so Daltona poklicali na Downing Street in
ga je Churchill obvestil, da bo od takrat naprej odporništvo in neredno vojskovanje
zaupano njemu. Istega dne je tudi Halifax obvestil Daltona in ga prosil, da prevzame
nadzor nad obema organizacijama.30 22. junija je bila SOE uradno ustanovljena in Dalton
je od Churchilla dobil ukaz, naj »Evropo spravi v plamene«.
Brigadir H. Wyndham je dobil nalogo »stečajnega upravitelja« MI(R), ki jo je opravil tako
temeljito in hitro, da je MI(R) bila razpuščena že 2. oktobra 1940. Njena razpustitev je
omogočila ustanovitev drugih organizacij, kot sta npr. MI9 in »Inter-Services Security
Board«. Medtem se je Dalton ognjevito zavzemal za to, da bi se čim več osebja MI(R)
odločilo za novo kariero pod njegovim vodstvom, kar mu je tudi uspelo. Njegov najboljši
ulov je brez dvoma bil Gubbins, ki je postal gonilna sila SOE, kljub Daltonovi želji po
civilni dominanci v organizaciji.31 V nasprotju z gladkim koncem MI(R) pa je bila Sekcija
D težja naloga, kajti Grand se je po velikosti ega meril z Daltonom in marsikdo je dvomil v
uspešnost njunega sodelovanja. 28. avgusta je Dalton nastavil Sira Franka Nelsona za
voditelja oddelka SOE za sabotažo, s čimer je Grand bil dokončno odstranjen s položaja
vodje in preimenovan v namestnika. Grand je zameril, da so mu odvzeli organizacijo, ki jo
je postavil na noge, ravno ko je začela končno pravilno delovati.
Sekcija D je sedaj bila že kar velika in močna organizacija, prevzela je velik delež virov
SIS in imela tudi več osebja. Kljub Grandovemu ponosu pa Nelson ni bil navdušen nad
stanjem, ko je prevzel Sekcijo D, saj noben projekt ni bil blizu realizaciji, sekcijo je bilo
27 T. Charman, Hugh Dalton, str. 70. 28 Mark Seaman, A New Instrument of War, str. 16. 29 Ibid. 30 Ibid, str. 17. 31 Ibid.
-
9
treba močno reorganizirati in bila je preveč požrešna. Kljub temu je Nelson bil navdušen
nad Grandom, vendar ga to ni ustavilo, da bi predlagal njegovo popolno odstranitev iz
organizacije. Zaradi nedostopnosti arhivov ne moremo ugotoviti, kaj vse je Grand poskusil,
da bi se obdržal.32
Dalton se je dobro zavedal nasprotovanja tej odločitvi in nekateri SIS agenti so raje dali
odpoved, kot služili pod njim. Odločitev za razpust Sekcije D pa je bila sprejeta in 18.
septembra se je Dalton odločil odpustiti tudi Kralja Bombo, kot je imenoval Granda, kar je
tudi storil, na precej hladen način.33 Grand je preko poznanstev poskušal doseči svojo
vrnitev na položaj, vendar ni bil uspešen. Medtem je Dalton za močnega zaveznika
pridobil Gladwyna Jebba, uslužbenca FO in ministrstva za ekonomsko vojskovanje, ki bi
Daltona varoval v raznih političnih intrigah. Dalton se je značajsko dokaj slabo izkazal, ko
je maščevalno dosegel Grandovo premestitev v Hongkong. Grand pa se je uprl in vrnil v
vojsko, kjer se je izkazalo, da njegov čas v obveščevalnih organizacijah ni škodil njegovi
karieri. Konec vojne je namreč dočakal kot general.34 Februarja 1942 so Daltona povišali
iz ministra za ekonomsko vojskovanje v trgovinsko zbornico, nov minister pa je postal
Roundell Cecil Palmer oz. tretji lord Selborne, ki je upokojil Nelsona.35 Selborne je opazil,
kar Dalton ni: Nelson je bil izčrpan. Zato ga je upokojil in na njegovo mesto postavil
njegovega namestnika, bankirja Sira Charlesa Hambra.36 Delovni odnos Selborna in
Hambra je bil napet, kajti nasprotovala sta si o dveh točkah vodenja SOE: ali bi enote SOE
na terenu bilo treba podrediti lokalnemu vojaškemu poveljstvu in koliko se je Selborne
lahko vpletal v vodenje in vsakdanje življenje SOE.37
Selborne se je v nasprotju z Daltonom, ki je SOE komaj namenil kaj časa, ves čas aktivno
ukvarjal s SOE in tudi dejal, da mu vzame štiri petine časa.38 Hambru pa to nenehno
vmešavanje ni bilo všeč in se je Selbornu upiral, med drugim tudi tako, da mu ni
posredoval pomembnih informacij. Zaradi ene takšne zamolčane informacije ga je na
koncu Selborne zamenjal in nadomestil z novim »CD«, tokrat poklicnim vojakom, sedaj
generalom Gubbinsom, ki je bil Hambrov namestnik. Gubbins se je zaradi svoje vojaške
32 Ibid. 33 Ibid, str. 18. 34 Ibid, str. 19. 35 M. R. D. Foot, SOE: The Special Operations Executive 1940–46. London 1984, str. 30. 36 Ibid., str. 31. 37 Ibid. 38 Ibid, str. 29.
-
10
kariere, v nasprotju s Habrom, s Selbornom strinjal, da je operacije SOE treba podvreči
vojaškemu poveljstvu, kjer so to razmere zahtevale.39 Selborne in Gubbins sta se izkazala
kot zmagovita kombinacija in sta na teh dveh delovnih mestih sodelovala vse do ukinitve
SOE.
SOE je delovala po vsem svetu in ni bilo dežele, kjer ne bi bila prisotna vsaj enkrat. Največ
svojih agentov je poslala v Francijo in Jugoslavijo, nadalje Grčijo in Italijo. Poleg teh je
delovala še na Nizozemskem, v Belgiji, na Poljskem, v Albaniji, Etiopiji, Burmi, Maleziji,
Skandinaviji, Švici, Turčiji, na Madžarskem, v Romuniji, Siamu, Indoneziji in na
Kitajskem.40 Ker je bila SOE tajna organizacija in ni mogla oglaševati prostih delovnih
mest za agente, je imela pooblastilo, da od oboroženih sil in od drugod zahteva častnike,
vojake in druge koristne strokovnjake.41 Ob sprejetju je moral vsak rekrut podpisati izjavo,
da ni bil ne komunist, ne fašist, kar pa se ni izkazalo za zanesljivo, saj je bila sposobnost
prepričljivega laganja poglavitna prednost vsakega agenta. Diplomanti boljših
izobraževalnih ustanov so dobili boljša delovna mesta, kar je bilo modus operandi za
takratno britansko družbo, v kateri je plemstvo imelo zelo veliko moč. Skoraj vsi tisti, ki
niso bili redni častniki, so prihajali iz bančništva, trgovine, zavarovalništva, ladjedelstva in
plovbe, prava ipd.42 En največjih ugovorov proti SOE je bil, da je bila amaterska
organizacija, kar je predvsem rada poudarjala SIS. Pri SIS so se smatrali za profesionalce,
kljub temu da jih je SD (Sicherheitsdienst) uspela prevarati in več let vleči za nos. Obtožba
amaterstva je bila resnična, kajti SOE je bila ustanovljena na hitro in zaradi značaja vojne,
ki je zahteval včasih obupane načrte, ni imela mnogo časa za urjenje svojih agentov.43
Obtožba, da je poveljstvo SOE bilo preveč gentlemansko za umazan način bojevanja
vojne, ki ga je narava SOE zahtevala, ni držala. Ne samo zaradi raznolikosti ljudi, ki jih je
SOE rekrutirala, ampak predvsem, ker SOE ni bila izbirčna pri iskanju sodelavcev. SOE se
ni zanimala za versko usmerjenost kandidatov, ne filozofsko prepričanje, raso, narodnost,
tudi ne za politično in socialno zvestobo. Bila je pripravljena podpreti vsakogar, ki je lahko
dokazal, da se že ali pa se je pripravljen bojevati proti Nemcem. To jo je privedlo v
39 Ibid, str. 32. 40 Ibid, str. 172. 41 Ibid, str. 46. 42 Ibid, str. 48. 43 Ibid.
-
11
konflikt z marsikatero zavezniško vlado, saj je podpirala skupine, ki so imele vizijo zrušiti
svojo vlado in prevzeti oblast.44
Agentov in agentk SOE ne moremo imenovati vohuni, bili so agenti. Nemci so jih po
navadi imenovali »teroristi«. Standarden način ravnanja s teroristom je bila usmrtitev.
Nekaj kandidatov je tudi izhajalo iz dela družbe, ki se ga je SOE občasno posluževala:
kriminalcev. Ponarejevalska sekcija SOE sploh ne bi obstajala, če ne bi zanjo rekrutirali
kriminalnih elementov, kar velja tudi za vlomilsko sekcijo in druge.45 Rekrutiranje so
izvajali posebej zadolženi rekruterji, ki so se informirali o kandidatu, preden so z njim
vzpostavili stik. Prvo srečanje se je zgodilo v sobi, ki je razen dveh stolov in luči bila
povsem prazna. Selwyn Jepson, ki je rekrutiral za F-sekcijo (francosko sekcijo), med
drugim Violette Szabo, je po kratkem uvodu v angleščini prešel na francoščino, da preveri
inteligenco in govorno sposobnost kandidata. Če je kandidat prestal ta prvi preizkus, je
Jepson analiziral kandidatovo osebnost.46 Zelo nezaželena lastnost je bila nepremišljenost,
saj je pogosto vodila v pogubo. V tajni vojni je bil potreben previden, toda odločen človek,
ki je načrtoval vnaprej. Če je kandidat odgovarjal, se je dogovoril za ponoven sestanek.
Nato je pri MI5 preveril kandidatovo preteklost. V drugem intervjuju je kandidatu razkril,
za kaj se ga rekrutira, in mu dal na voljo nekaj dni, da se je lahko v miru odločil. Kandidatu
ni prikrival nevarnosti ponujene službe, ampak je dokaj jasno povedal, da je velika
možnost, da bo umrl med opravljanjem svoje naloge. F-sekcija je med vojno izgubila 26 %
agentov; samo za enega agenta ni bilo mogoče potrditi smrti, ker je izginil.47 Na tretjem
srečanju je kandidat sporočil svojo odločitev, ki je bila dokončna, saj razen v redkih
primerih ni dobil še ene priložnosti. Rekruter je podal grobo oceno kandidatovih
potencialov in sposobnosti, kar je urjenje potrdilo ali ovrglo.48
Junija 1943 je SOE v veliki večini opustila ta sistem rekrutiranja v prid sistemu, ki sta ga
uporabljala Air Ministry in WO, kjer so kandidata več dni preverjali psihologi. Njihove
izsledke so potem predložili komisiji, ki se je odločila o primernosti kandidata. Medtem ko
je bil ta sistem varnejši, je onemogočil odkritja ljudi, ki bi v takem delu dosegli neverjetne
uspehe. SOE je bila dokaj posebna v tem, da je ženske obravnavala enakovredno kot
44 Ibid. 45 Ibid, str. 57. 46 Ibid, str. 58. 47 Ibid, str. 59. 48 Ibid, str. 60.
-
12
moške kandidate in največje uspehe so dosegle prav one. Nekatere teh agentk so izvirale iz
višjih razredov družbe, druge so pa bile članice pomožnih vej vojaških sil, kot npr. FANY
(First Aid Nursing Yeomanry).49 Članice FANY so se izkazale kot neprecenljive in so med
vojno opravljale mnogo nehvaležnih in neslavnih del, ki pa so bila vitalnega pomena in
brez katerih bi bila SOE neuspešna. Preden so jih poslali v akcijo, so dobile nižje častniške
čine.50 Pošiljanje žensk v nevarne, celo smrtno nevarne situacije je povzročilo veliko
polemik, vendar je SOE s podporo Churchilla samega prevladala. Večina agentk je
delovala kot kurirke, nekatere kot vezistke. Nekatere so se poročile z organizatorji
odporniških mrež, za katere so delale. Pearl Witherington je celo sama postala organizator
mreže in imela pod svojim poveljstvom 2000 mož močno zasebno vojsko.51 Izbor agentov,
ki jih je SOE rekrutirala, je zavzemal vse razrede družbe, od šefov držav (regent Siama) do
kmetov in prostitutk. Točno število velikosti SOE nikoli ne bo znano, se pa za leto 1944
ocenjuje, da je zaposlovala 10.000 mož in 3200 žensk. 5000 od tega jih je bilo agentov,
skoraj vsi agenti so bili moški, ostalih 8200 pa je bilo podpornega osebja, od tajnic do
znanstvenikov.52 Rekrutiranje in urjenje SOE agentov je bilo povezano s čiščenjem
neprimernih kandidatov. Tisti z največjim potencialom so bili za 2 do 3 tedne poslani na
deželo, običajno v podeželske vile bogatašev, ki so jih vladi prepustili v zameno za njihovo
vzdrževanje. Urjenje se je začelo s fizičnim treningom, branjem zemljevidov in začetnim
poučevanjem v ravnanju s pištolami in brzostrelkami. V Angliji je bilo okoli 12 takih šol,
od katerih je bila vsaka za drugo narodno skupino. Kandidatom in domačinom je bilo
rečeno, da se urijo za komandose.53
Preživeli iz prve faze so bili poslani na Škotsko v Arsaig za 3- do 4-tedensko intenzivno
vojaško urjenje v okolici, ki je bila prepovedana za javen dostop. Tukaj so jih urili v
uporabi britanskih, ameriških, nemških in italijanskih pištol, pušk, brzostrelk in mitraljezov
(Vickers, Maxim, MG34, MG42, MP38, BREN, STEN, Enfield, M1 Garand in Carbine).54
Tukaj sta tudi nov dom kot inštruktorja našla nekdanja šanghajska policista Sykes in
Fairbairn, znana predvsem po iznajdbi Fairbairn-Sykes borilnega noža. Ta nož so razvili v
30. v Šanghaju in je še danes v rabi.
49 Ibid. 50 Ibid, str. 61. 51 Ibid. 52 Ibid, str. 62. 53 Ibid, str. 63. 54 Ibid, str. 64.
-
13
William Fairbairn, nekdanji kraljevi marinec, je bil vodja protiizgrednega oddelka
šanghajske policije in je na noge postavil šanghajsko policijsko orožarno.55 Eric Sykes,
ostrostrelec med prvo svetovno vojno, je bil šanghajski nepremičninski posrednik in
rezervni podčastnik v šanghajski policiji ter vodja prostovoljne policijske ostrostrelske
enote. Oba sta imela veliko opravka s šanghajskim podzemljem, kjer je uporaba noža bila
izpiljena v umetnost. Fairbairn je tudi imel za seboj mnogo urjenja v borilnih veščinah in
črni pas v jiu-jitsu. Oba sta pa videla potrebo po nožu, posebej zasnovanem za
neoboroženo bojevanje. Fairbairn je bil mnenja, da sta dve najpomembnejši značilnosti
vsakega dobrega borilnega noža ravnotežje in ožina. Rezilo ne sme biti pretežko, ker bi
drugače padlo iz rahlega oprijema. Imeti mora ostro zabadajočo točko in dobro rezajoče
stranice, ker prerezana arterija gori mnogo bolj kot samo natrgana. Pomembno pa je, da je
nož dovolj ozek, da ga je mogoče enostavno potisniti med rebra. Glede dolžine rezila sta
Fairbairn in Sykes upoštevala poročilo »Small Arms School« iz Hythea.
To poročilo je sklepalo, da je 15 cm dolgo rezilo dovolj dolgo, da opravi tudi z najbolj
debelo oblečenimi nasprotniki – predvsem so imeli v mislih sovjetskega vojaka v zimski
opremi. Spoznali so tudi, da bo kratko, priročno orožje v rokah izkušenega strokovnjaka
naredilo več škode kot pa dolgo, težko orožje. V skladu s tem ima Fairbairn-Sykes nož
ravno, dvorezno rezilo, dolžine 15–19 cm, namenjeno zabadanju in paranju. Bodalo, s
katerim ga mnogokrat primerjajo, je namenjeno samo zabadanju. Fairbairn-Sykes nož ima
skupno dolžino približno 30 cm in tehta 227 g. Držalo, ki po navadi meri 13 cm v dolžino,
je bilo originalno narejeno iz medenine in narebreno za boljši oprijem. Točka ravnotežja je
bila 2,5 cm proti držaju od varovala. Cilindrično držalo je eno najbolj značilnih
karakteristik tega noža in omogoča odličen nadzor. Prvi primerek je bil narejen iz zaloge
starih bajonetov šanghajske orožarne. Z njim so bile zadolžene policijske enote za boj proti
gangsterjem, prodan pa je bil tudi zasebnikom. Častniki ameriških marincev so bili še
posebej zadovoljni kupci. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je Fairbairn pridružil SOE
kot inštruktor za neslišno ubijanje, Sykes pa centru za posebno usposabljanje (Special
Training Centre) pri Lochailort v Inverness-shire kot inštruktor za bojevanje z noži. Ker
leta 1940 v Britaniji ni bilo na voljo nobenih borilnih nožev, je Fairbairn prepričal firmo
Wilkinson Sword Company, da je naredila 300 F-S nožev iz starih bajonetov, vendar je
moral osebno jamčiti prodajo. Uspeh tega noža je bil takšen, da je prvo naročilo britanske
55 George Courtauld, The Glorious Book of Great British Weapons. London 2008, str. 100.
-
14
vlade sledilo že januarja 1941 in kmalu poleg SOE tudi enote SAS, britanski komandosi in
posebne enote po vsem svetu niso hotele uporabljati drugega noža. F-S nož je videl
vojaško akcijo med drugo svetovno vojno, korejsko vojno in vietnamsko vojno. Velik
uspeh tega noža je odgovoren za proizvodnjo velike količine raznih kopij in imitacij.
Spomenik komandosom, ki stoji v opatiji Westminster, vsebuje tudi F-S borilni nož iz
čistega zlata, ki ga je tja položila kraljica. Cene originalnih primerkov dandanes dosegajo
vrtoglave številke, tudi po več tisoč evrov. Poleg poučevanja neoboroženega in pritajenega
bojevanja ter uvedbe F-S borilnega noža sta Fairbairn in Sykes tukaj iznašla še več
revolucionarnih načinov streljanja. Od novih položajev do novih tehnik, med drugim
»double tap« – dva strela v predel prsi namesto enega, kar je SAS pozneje dopolnila s
strelom v glavo. Urjenje, kateremu sta jih podvrgla Fairbarn in Sykes, je kandidate navdalo
z nenavadno samozavestjo in s tem s psihološko prednostjo.56 Poučevali so jih še v uporabi
eksplozivnih sredstev, pripravljanju zased in osnovnih vojaških veščinah. V obeh fazah so
napredek rekrutov spremljali častniki, ki so iskali nove člane za svoje sekcije in hkrati tudi
delovali kot svetovalci in psihologi. Med prvo fazo pa so bile storjene tudi napake, kot npr.
zavrnitve ljudi, ki so se pozneje izkazali kot neverjetni agentje, npr. Francis Cammaerts.57
Francis Cammaerts, nekdanji ugovornik vesti, je pozneje postal zvezda neodvisne
francoske sekcije in eden najbolj fascinantnih članov SOE. Rodil se je leta 1916 v
Kensingtonu (zahodni London) kot sin znanega belgijskega pesnika in gledališke igralke.
Izobraževal se je v Cambridgeu in na St. Catherine College. Po dokončani izobrazbi je
postal učitelj v Belfastu in pozneje v Londonu. Med svojim poučevanjem je postal pacifist
in ko je bil leta 1939 vpoklican, je izbral ugovor vesti. Namesto vojaške službe je bil
poslan v Lincolnshire za kmetijskega delavca.58 Ko je njegov brat, pilot RAF, bil ubit v
boju, si je Francis premislil glede oboroženega boja proti nacizmu in preko prijatelja leta
1942 dosegel intervju z rekruterjem za sekcijo F, Selwyn Jepsonom. Bil je sprejet in poslan
na urjenje, kjer pa ga niso smatrali za kaj posebnega. 23. marca 1943 je bil z Lysanderjem
161. eskadrilje prepeljan v Francijo, v bližino Compegne, kjer je letalo prevzelo Petra
Churchilla za let nazaj v London. Organizacija in osebje mreže, v kateri bi naj deloval, sta
se mu zdela preveč amaterska in nevarna, zaradi česar jih je zapustil in odšel na Riviero,
56 Ibid. 57 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 65. 58 M. R. D. Foot, Francis Cammaerts Obituary, The Guardian 7. julij 2006, Guardian News and Media
Limited, (http://www.guardian.co.uk/news/2006/jul/07/guardianobituaries.secondworldwar), 22. 12. 2011.
-
15
kjer se je izdajal za francoskega učitelja. Počasi je gradil svojo lastno mrežo, imenovano
»Jockey«, katere prvi rekruti so bili upokojeni policisti, ki so nadalje rekrutirali še druge
zanesljive člane. S tem zanašanjem na upokojene policijske sile je »Jockey« mreža dobila
profesionalno osnovo, ker so dobro poznali policijske postopke. Zaradi svojega statusa so
lahko kršili policijske ure, dokaj nemoteno izvajali svoje aktivnosti in imeli zveze znotraj
še aktivnih policijskih enot, zaradi česar so bile v kritičnih trenutkih nekatere oči včasih
zatisnjene. V času delovanja je ta mreža postavila rekord v številu poslanih sporočil na
Baker Street (416 sporočil). Eden ključnih razlogov za uspešnost je bil Cammaertsov
močan čut za varnost. Potem ko je začel dobivati orožje, s čimer se je lahko pričelo urjenje,
in je zapustil Riviero zaradi svojih lastnih misij, ni nikjer ostal več kot eno noč. Nihče v
njegovem krogu ni vedel, kje je in kako vzpostaviti stik z njim. V tem času je v svojo
organizacijo dobil tudi Christine Granville, s katero sta se znašla na planoti Vercors, ki je
razglasila neodvisnost in zadnji hip pobegnila pred napadajočimi nemškimi silami. Povišan
je bil v podpolkovnika in organiziral odporniško pomoč zavezniškemu izkrcanju v sklopu
operacije »Nakovalo« (Operation Anvil). Po nesrečnem naključju je pristal v nemškem
ujetništvu in bil obsojen na smrt, pred čemer so ga rešili samo značilna hrabrost, šarm in
iznajdljivost njegove pomočnice Christine Granville. Po vojni je sodeloval pri vzpostavitvi
organizacije za izmenjavo šolarjev v zahodni Evropi, ki jo je pod UNESCO vodil več kot
desetletje. Po službi profesorja na univerzi v Nairobiju se je vrnil v Veliko Britanijo, kjer je
postal ravnatelj šole za učitelje Rolle College. Po upokojitvi sta se z ženo Nancy preselila v
Francijo, kjer sta živela med drugimi preživelimi člani kroga »Jockey«. Po ženini smrti leta
2002 je Francis živel še štiri leta, dokler ni 16. junija 2006 tudi sam umrl.59
Verjetno najmočnejše orožje agentov SOE pa je bila psihološka superiornost, ki so jo
pridobili z urjenjem od stotnika Fairbarna. To jim je dalo čedalje več samozavesti, ki je
končno zraslo v občutek fizične moči in superiornosti, ki jo ima le malo ljudi. Po zaključku
urjenja so bili pripravljeni napasti kogar koli, ne glede na moč, velikost in sposobnost.
Tudi če so določene metode v kritičnem trenutku bile pozabljene, je psihološka moč
ostala.60 Od kandidatov pa se je pričakovalo, da so odkrito povedali, če so ugotovili, da ta
način življenja ni zanje.61
59 Ibid. 60 P. Cornish, Weapons and Equipment, str. 29. 61 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 65.
-
16
Druga faza v Arsaigu se je imenovala Skupina A, sledila ji je Skupina B, ki se je spet
odvijala po podeželskih vilah, v bližini Beaulieu v New Forestu. Šele tukaj so kandidatom
jasno povedali, za kaj so jih urili. V Beaulieu so jih učili, kako preživeti pod krinko,
poučevali so jih o policijskih silah v njihovi ciljni državi in kako med policijskimi
kontrolami ohraniti svojo lažno identiteto.62 V Beaulieu-u se je tudi začel način
psihološkega urjenja, ki so ga nekateri inštruktorji v SAS pozneje spravili do ekstrema.
Rekrute so sredi noči vrgli iz postelj možje, oblečeni v uniforme Gestapa in Abwehr, in jih
odvlekli v prazne sobe, kjer so jih začeli zasliševati. Po navadi so rekruti svoje ječarje
kmalu spoznali kot svoje inštruktorje, vendar ta vaja ni bila šala. Z njo so jih pripravljali na
dejansko zasliševanje s strani resničnih oficirjev Gestapa in SD agentov. Uspešnost tega
urjenja je dobro dokazala odpornost Violette Szabo in množice drugih zajetih agentov, ki
jih mučenje ni zlomilo.
Violette Reine Elizabeth Bushell se je rodila v Parizu leta 1921 britanskemu očetu in
francoski materi, zaradi česar je v zgodnjem otroštvu pogosto potovala med Britanijo in
Francijo, dokler se njena družina ni dokončno naselila v Londonu. Pri 14. letih starosti je
zapustila šolo in začela delati.63 Leta 1940 je spoznala Etienna Szaba, francoskega
častnika, ki je bil član de Gaullovih Svobodnih Francozov. Po 42-dnevni romanci sta se v
avgustu poročila, naslednje leto se je Violette prijavila v pomožne teritorialne sile
(Auxiliary Territorial Service), kjer je služila kot del ekipe protiletalske baterije. Junija
1942 je povila njunega prvega in edinega otroka, hčerko Tanio, ki pa ni nikoli videla
svojega očeta, saj se je ta takrat bojeval v severni Afriki, kjer je 4 mesece po hčerkinem
rojstvu v bližini El Alameina tudi umrl.64 Navdani s sovraštvom proti Nemcem in v siloviti
želji po maščevanju se je Violette izpolnila želja, ko je junija 1943 srečala Harryja Peuleve,
ki jo je povezal s Sekcijo F SOE. Ker je bila iz delavske družine, so jo sprva zavrnili, toda
naslednji mesec je spoznala Selwyna Jepsona, častnika SOE za rekrutiranje, in še naslednji
mesec začela urjenje za kurirja. Izkazala se je kot odlična strelka, domnevno najboljša v
SOE, vendar so njeni inštruktorji menili, da zaradi temperamentnega značaja ni primerna
za delovanje pod krinko. Ker pa se je približeval Dan D je bila čedalje večja potreba po
ženskih kurirjih, zato je dobila dovoljenje za dokončanje urjenja. Po opravljenemu urjenju
so jo aprila 1944 poslali v Pariz s Philippom Liewerjem, organizatorjem skupine
62 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 66. 63 Nigel Perrin, Violette Szabo, Nigel Parrin – Author's Website, Nigel Perrin (http://www.nigelperrin.com/
violetteszabo.htm), 25. 11. 2011. 64 Ibid.
-
17
»Salesman«. Liewerjevega namestnika so medtem zajeli v Rouenu in ker je zanj bilo tam
prenevarno, je tja poslal Violette, ki je imela nalogo vzpostaviti zvezo s preostalimi člani
odporniškega gibanja in ugotoviti škodo. Po treh tednih je Violette sporočila Liewerju, da
je Gestapo aretiral skoraj sto odpornikov in tako nepopravljivo uničil njihovo organizacijo.
Kmalu zatem je Violetto aretirala francoska policija, vendar so jo skoraj takoj izpustili in
se je vrnila v Pariz, od koder so jo skupaj s Liewerjem 30. aprila evakuirali z letalom
Lysander. Kmalu zatem se je javila za naslednjo misijo z Liewerjem in že 7. junija je s
padalom izskočila v bližini Limogesa z nalogo vzpostaviti novo Salesman skupino. Po
doskoku je Liewer poslal Violette s še enim agentom, Jacquesom Dufourjem, k voditelju
sosednje odporniške skupine po pomoč. Na poti sta naletela na cestno blokado enot SS in
poskusila pobegniti, kar pa Violette ni uspelo zaradi stare poškodbe. Medtem ko je njen
sopotnik uspel pobegniti, so Violette zajeli Nemci in odpeljali v zapor v mestu Limoges.
Od tam so jo premestili v zapor Fresnes v bližini Pariza, še preden so jo lahko od Dufourja
obveščeni odporniki rešili. Kljub večtedenskem mučenju in zasliševanju je SD ni uspelo
zlomiti. Avgusta so Violette s še 39 drugimi zaporniki (med katerimi sta bili dve soagentki
Sekcije F – Denise Bloch in Lilian Rolfe) deportirali v prehodno taborišče v Saarbrücken,
od koder so po desetih dneh te tri ženske zapornice poslali v koncentracijsko taborišče
Ravensbrück in pozneje v manjše taborišče v Torgauu. Violettin poskus pobega je
preprečil izdajalec. Oktobra so jih spet premestili, tokrat v zapuščeno taborišče južno od
Königsberga na reki Oder, kjer so morale v poraznih razmerah in trdi zimi pomagati pri
gradnji letališča. Januarja se je SS odločila za usmrtitev vseh zaprtih SOE agentov v
njihovih zaporih, preden bi ti lahko bili osvobojeni zaradi konca vojne. Zato so Violette,
Denise in Lilian poslali nazaj v Ravensbrück, kjer so jih skupaj z ostalimi SOE agenti 27.
januarja ustrelili in njihova trupla upepelili.65
Inštruktorji SOE med urjenjem kandidatov niso dejansko fizično mučili, ampak prikazovali
različne načine psihološkega pritiska in načinov zasliševanja.66 Kot druga dognanja SOE je
tudi to pozneje prevzela SAS za svoj selekcijski proces, kar izvaja še dandanes.
Naučili so jih kako postati oseba, za katero so se izdajali, kako svojo vlogo živeti in se ne
izdati okolici, predvsem pa se ne izdati sovražniku z anomalijami. Učili so jih tudi
pravilnega odgovarjanja na čisto enostavna vprašanja, tako da niso dali več informacij kot
65 Ibid. 66 M. R. D Foot, SOE 1940–46, str. 67.
-
18
nujno potrebno. Inštruktorji so pristrigli krila aroganci, ki so jo rekruti pridobili v Arsaigu,
in jih naredili bolj premišljene in previdne.67
Tukaj sta delovala tudi dva pomembna inštruktorja, pesnik Paul Dehn in Kim Philby.68
Harold »Kim« Philby se je rodil 1. januarja 1912 ekscentričnemu javnemu uslužbencu v
Indiji, kjer bi naj bil dobil vzdevek »Kim«. Po vrnitvi v Anglijo leta 1919 je zaključil
pripravniško šolo v Eastbourne in Westminster School, preden se je leta 1928 vpisal na
Trinity College v Cambridgeu. Tam se je tudi navdušil nad komunizmom.69 Postal je član
skupine, ki je pozneje vohunila za Sovjetsko Zvezo, t. i. »Cambridge Five« (v nadaljevanju
CFV), kamor so prištevali še Donalda Macleana, Guya Burgessa in Anthonyja Blunta. Po
vseh podatkih ga SZ ni rekrutirala, ampak se ji je sam ponudil v službo. Leta 1933 je kot
diplomiran ekonomist in prepričan komunist odšel na Dunaj, kjer je naredil prve prave
korake na poti k svoji novi karieri. 1934 se je kot vohun vrnil v Anglijo in leta 1940
pridružil SIS, kjer je naglo napredoval.70 Del časa je preživel kot inštruktor SOE agentov v
drugi fazi njihovega urjenja in si pridobil njihovo spoštovanje in spoštovanje svojih
kolegov.71 Leta 1944 je bil imenovan za šefa Sekcije IX SIS, ki so jo na novo ustanovili za
delovanje proti komunizmu in Sovjetski zvezi in kjer je končno lahko odločilno deloval v
prid svoji pokroviteljici.72 Prvič je bil v nevarnosti, da mu pade krinka leta 1945, ko bi ga
lahko izdal prebegli sovjetski agent Konstantin Volkov. 1949 je postal predstavnik SIS v
Washintgonu, kjer je sodeloval s CIA in izdal angloameriške poskuse vtihotapiti
protikomunistične agente v Albanijo. 25. maja 1951 sta njegova prijatelja Maclean in
Burgess izginila in spet prišla na dan v Moskvi. V zvezi s tem so Philbyja zaslišali, saj so
ga sumili, da je z njima sodeloval in ju opozoril na nevarnost.73 Kljub temu da je bil
osumljen, ga niso obtožili, ampak odpustili iz FO. Septembra 1956 je kot poročevalec
odšel v Bejrut, kjer je ostal 7 let, dokler ga aretacija Georgea Blakea ni razkrinkala in je
moral pobegniti. 23. januarja 1963 je zginil iz Bejruta in dobil politični azil v Sovjetski
zvezi, kjer je preživel preostanek svojega življenja. 1. julija 1963 je Velika Britanija
67 Ibid. 68 Ibid, str. 68. 69 Biography of Kim Philby, National Cold-War Exhibition, Royal Air Force Museum, Trustees of the
Royal Air Force Museum, (http://www.nationalcoldwarexhibition.org/explore/biography.cfm?name=Philby,%20Kim), 24.12.2011.
70 Ibid. 71 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 68. 72 Biography of Kim Philby, National Cold-War Exhibition, Royal Air Force Museum, Trustees of the
Royal Air Force Museum, (http://www.nationalcoldwarexhibition.org/explore/biography.cfm?name=Philby,%20Kim), 24.12.2011.
73 Ibid.
-
19
priznala, da je dolgo časa bil sovjetski agent. Za svoje zasluge ga je Sovjetska zveza visoko
odlikovala in razglasila za sovjetskega heroja. Ko je 11. maja 1988 umrl, so ga pokopali s
herojskimi častmi. Glede na njegovo lojalnost komunizmu, bi SIS težko izbrala manj
primernega človeka za odgovorna mesta, ki jih je zasedal skozi vsa leta svojega delovanja
v SIS. Na svojem položaju je uspel sabotirati mnogo protikomunističnih akcij zahodnih
zaveznic in s tem protikomunističnim prizadevanjem Britanije in ZDA narediti veliko
škodo.74
Nadaljnja točka zanimanja inštruktorjev SOE pri učencih je bila, če so govorili v spanju in
v katerem jeziku. V ta namen so uporabljali prelepo blondinko, s kodnim imenom »Fifi«,
ki se ji je lahko uprl le malokateri moški agent. Po letu 1943 je Fifi stopila v akcijo samo,
če so rekruti bili dovolj sposobni, da so našli prisluškovalne naprave, ki so bile skrite po
sobah. S tem se je končal obrambni del urjenja Skupine B in začelo urjenje v agresivnosti.
Morala je postati del njihovega vsakdana, del njihovega jaza. S tem so se tudi naučili
sovražiti tiranijo. Naučili so se tudi sovražnikovega razporeda sil, pisanja sporočil ter
kratkih in jedrnatih poročil. Pridobili so tudi osnove kodiranja ter načinov rekrutiranja
pomočnikov v ciljnih državah in metode propagande. Učili so jih tudi drugih veščin:
neopazno predajanje kodnih besed in sporočil, odkrivanje in otresanje zasledovalcev ipd.75
Končalo se je s končnim izpitom, ki je trajal več dni. Rekruti so bili razdeljeni v več
manjših skupin po 2 ali 3 člane, vsaka skupina je dobila nalogo, ki jo je morala brezhibno
izpolniti. Te naloge so bile raznolike, od kraje orožja iz kasarne do kraje policijskih vozil.
To ni bilo enostavno delo. Policijske enote, ki so bile tarča, so opozorili in jim dali njihove
fizične opise. To je rekrute prisililo v praktično improvizacijo s taktikami in krinkami, ki
jih je kril proračun SOE. V primeru aretacije so se morali držati izmišljene zgodbe, če pa
so se zlomili, so lahko poklicali telefonsko številko, ki je policiji razkrila, da so bili na
tajnem urjenju. SOE je imela dovolj vpliva, da jih je obvarovala pred sodiščem za kakršno
koli dejanje, zagrešeno med izpolnjevanjem naloge. Tudi ukradene stvari so vrnili, medtem
ko pa so za razstrelivo imela le lažne detonatorje.76 Po končanju tega osnovnega urjenja so
dobili nadaljnje, posebno urjenje po potrebi. Od vlamljanja in kodiranja do padalstva. V
Hertfordshireu sta bili še dve pomembni postaji: IX, ki se je ukvarjala z raziskavami, in
74 Ibid. 75 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 68. 76 Ibid, str. 69.
-
20
XVII z urjenjem v sabotažnih tehnikah. Slednja se je nahajala Brickendonbury Manor in jo
je vodil George Rheam, človek izvrstnega uma in iskrivega humorja.77 Bil je odličen
učitelj, ki so ga spoštovali vsi, ki so ga poznali. Imenovali so za očeta moderne industrijske
sabotaže, katerega učenci so videli svet z novimi očmi. Metod ni poučeval samo on v
Postaji XVII, ampak so jih po svetu razširili njegovi učenci.
SOE je imela tudi svojo padalsko šolo, ki jo je vodil John Raymond Wooler. Manjše šole
tipa Beaulieu so bile še v Italiji (po letu 1944), Egiptu (po letu 1941), Palestini, Indiji, na
Šri Lanki in v Avstraliji.
Po zaključenem urjenju so bili agenti dodeljeni narodni sekciji, za katero so se urili. V
akcijo so jih poslali le, ko se je pojavila potreba za agenti z njihovimi specifičnimi
sposobnostmi in specializacijami, tako da so lahko čakali po več mesecev ali let. Ko so
enkrat dobili nalogo, so jih izčrpno seznanili s cilji, sodelavci, sovražniki, okolico, v kateri
bodo delovali. Dodelili so jim denar in osebno opremo. Po vseh pripravah so jih končno
pretihotapljeni v ciljno državo. To se je lahko zgodilo na več načinov: z letalom, ki je
pristalo ali pa so iz njega izskočili s padalom, s podmornico ali zamaskirano ladjo, peš ali s
kopenskim vozilom, če so vse že naštete možnosti bile prenevarne in je agent najprej moral
pristati zunaj ciljne države. Vstop v državo je bil najbolj nevaren čas, kar je nazorno
pokazala uspešnost operacije Abwehr »das Englandspiel« (angleška igra) oz. operacije
Severni tečaj (Unternehmen Nordpol), med katero je bilo zajetih 54 agentov SOE takoj, ko
so pristali na nizozemskih tleh. Prva naloga agenta po pristanku v ciljno okrožje je bila
vstopiti v stik z lokalnimi odporniškimi skupinami ali vsaj simpatizerji, če skupine še niso
obstajale. Nadalje je moral vzpostaviti in uresničiti svojo novo identiteto v novi okolici,
kjer je glavno vlogo igralo to, kako dobro je pridobil svoje urjenje v življenju pod krinko.
Znan je primer SOE agentke, ki je v Franciji bila aretirana že prvi dan, ker je pri prečkanju
ceste najprej pogledala na desno namesto na levo in tako izdala svojo britansko narodnost.
Služba agentov je bila 90 % dolgčasa in 10 % strahu.78 Nekateri agenti so živeli v stalnem
strahu, drugi so bili obsedeni s tem, da niso nase pritegnili pozornosti, spet tretji so bili
fatalistični in četrti so bili povsem brezskrbni. Le malo teh zadnjih je preživelo. Nekateri
agenti so živeli ves čas v prisotnosti sovražnika, drugi so preživeli celotno misijo, ne da bi
77 Ibid. 78 Ibid, str. 163.
-
21
sploh videli okupatorja.79 Z raznolikostjo misij in pa držav, v katerih so delovali, ni
mogoče določiti povprečnega delavnika agenta. Če je en agent ves svoj čas preživel v
skrivališču in ven šel v spremstvu drugih oboroženih agentov, da so napadli kakšno
sovražno enoto ali razstrelili most, je drug agent pri belem dnevu hodil v redno službo
mimo nemških vojakov in z nekaterimi bil celo navidezni prijatelj, medtem ko je na skrivaj
zbiral podatke in jih posredoval Londonu. Najboljši agent je bil tisti, ki se je povsem zlil z
okolico in ni nikoli pritegnil pozornosti.
Posebnost SOE so nedvomno bile sabotaže, saj je to bila tudi njihova glavna naloga, zajeta
v Churchillovemu navodilu, naj spravijo Evropo v plamene. Od vseh sabotaž, kar so jih
kdaj koli izvedli, je bila najuspešnejša in tudi najbolj proslavljena sabotaža tovarne težke
vode v kraju Telemark na Norveškem leta 1943 (operacija »Gunnerside«). Prvi poskus,
operacija Novinec (Operation Freshman) leta 1942 se je izjalovila, ker so vsi člani umrli
ali bili ubiti ali zajeti že na poti na Norveško. Po tem, ko so norveški komandosi v sklopu
operacije »Gunnerside« izvedli svojo nalogo, je norveško odporniško gibanje potopilo še
lokalni trajekt, da Nemci ne bi odpeljali že proizvedene težke vode.80 Po tej akciji je bil
posnet film »Heroes of Telemark«. Tudi atentati so spadali med naloge SOE. Atentat na
guvernerja Češke in Moravske, Reinharda Heydricha, je bil uspešen, vendar je terjal
ogromno žrtev.81
SOE je delila svoje zaloge orožja in opreme v dve kategoriji – orožje in oprema za podporo
in opremljanje odporniških skupin in orožje in oprema za delovanje lastnih agentov.
Zaloge opreme, namenjene odporniškim skupinam, niso bile toliko omejene s taktičnimi
ali strateškimi omejitvami kot z njihovo razpoložljivostjo. Ko je šlo za razstreljevanje
železniških prog ali napade na patrulje, je bilo vseeno, ali so uporabili kot razstrelivo
angleški plastični eksploziv ali pa razstrelivo nemške proizvodnje in ali so za napad na
patrulje bili uporabljeni nemški Kar98K ali pa angleški Enfieldi. Ko je odporniška skupina
namreč prešla v odkrito akcijo, je bilo vsakršno zakrivanje sledi izvora opreme odveč. Pri
odobravanju tipov orožja in ostale opreme za dobavo odpornikom SOE spočetka ni želela
dobavljati najmodernejše tipe. Nasprotno, izbirali so predvsem stare, odslužene vojaške
rezerve, včasih celo še iz pred prve svetovne vojne, ker je britanska vojska potrebovala
79 Ibid, str. 164. 80 M. R. D. Foot, Resistance: European Resistance to Nazism 1940–45. London 1976, str. 281. 81 Ibid, str. 206.
-
22
modernejšo zase. Dobro so znane zahteve odporniških skupin po težji oborožitvi,
protitankovskem orožju, minometih in odzivi pristojnih znotraj SOE na njih. Te prošnje so
spočetka ignorirali, vendar je SOE pozneje pošiljala tudi to orožje. Tipično pošiljko orožja
proti koncu vojne je sestavljalo šest kontejnerjev z 250 kg eksploziva, 10 STEN s 3000
kosi streliva, 27 revolverjev s 775 kosi streliva, 20 Mills bomb, 8 protitankovskih granat,
15 protitankovskih detonatorjev in 13 protiželezniških nabojev.82
Glavnino dobav strelnega orožja je predstavljal Sten, ki ga je Royal Small Arms Factory
razvila zaradi nuje po avtomatskemu osebnemu orožju, kot posledico neuspešne obrambe
Francije spomladi 1940. Enostavnost konstrukcije in proizvodnje pa je od uporabnika
zahtevala previdno ravnanje s tem orožjem, saj se je nesreča hitro zgodila. Bil je enostavna
brzostrelka kalibra 9 mm, ki je bil v uporabi po vsej Evropi, tudi v nemškem orožju. Izbira
tega kalibra je bila namerna, da je bila oskrba streliva mnogo lažja. Sten so naredili
Britanci leta 1940 zato, da so zadovoljili zahteve po poceni in enostavnem orožju v luči
skoraj gotove invazije in po katastrofalni izgubi materiala pri Dunkirku. Prve enote so Sten
dobile leta 1941.83 Sten sta zasnovala Reginald Shepherd in Harold Turpin, od katerih je
prevzel začetnice priimkov in jih dopolnil z »en« za Enfield, kjer se je Small Arms Factory
tudi nahajala. Mark III je bilo mogoče narediti v samo petih urah in najenostavnejša
različica je imela samo 47 delov, stal je pa samo 30 šilingov. Dobil je vzdevek
»vodovodarjeva nočna mora« zavoljo svoje cenenosti in skorajda brutalno grobega
videza.84
Ta avtomat, ki je imel odprt zaklep in je deloval na principu izkoriščanja plinov, je imel
učinkovit doseg 45 m in je lahko izstrelil do 500 nabojev v minuti iz škatlastega nabojnika
na levi strani. Prestavljanje iz posamičnega ognja na avtomatski ogenj se je izvršilo preko
gumba nad sprožilcem.85 Eden glavnih načinov zmanjšanja glasnosti strela je bila uvedba
subsoničnega streliva, kajti glavni razlog glasnosti poka je naboj, ko predre zvočni zid. Pri
modifikaciji brzostrelke Sten za uporabo dušilca so sodelovali poljski strokovnjaki, ki so
pred nemškim napadom uspeli pobegniti iz svoje domovine v Veliko Britanijo.86 Mnogo
uporabnikov je naredilo napako, da so Sten pri streljanju držali za nabojnik, kar je 82 Paul Cornish, Weapons and Equipment of the Special Operations Executive. v: Special Operations
Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 31. 83 G. Courtauld, The Glorious Book, str. 116 84 Ibid. 85 Ibid, str. 117 86 P. Cornish, Weapons and Equpiment, str. 26.
-
23
povzročilo zastoje in druge okvare sredi boja. Kot posledica tega majhnega učinkovitega
dometa in hitrosti streljanja je bil izredno nenatančen in, kot gre rek, na 100 m z njim ni
bilo mogoče zadeti široke strani skednja. Znan je primer angleškega vojaka, ki je bil zajet
in na tem, da ga usmrti nemški strelski vod. Vojak je opazil, da so Nemci bili oboroženi z
zajetimi Steni, in se pognal v beg. Ker ga zaradi Stenove nezanesljivosti Nemci niso mogli
zadeti, je preživel. Sten pa je imel še neprijetno lastnost, da se je sprožil že ob najrahlejšem
udarcu, kar je bilo sila neprimerno za pohode v tišine in zasede.87 4,5 milijona Stenov so
proizvedli med vojno, polovica od tega jih je bilo Mark II. Nemci so leta 1945 začeli
proizvajati identično kopijo, imenovano MP3008.88
Enostavnost in velikost Stena sta tudi pomenili, da ga je bilo lahko razstaviti, skriti in
pretihotapiti kot tudi popraviti in kopirati. Bil je ljubljenček gveril, odpornikov, partizanov,
teroristov po vsem svetu. Odporniške skupine na Norveškem, Danskem in Poljskem so ga
med drugo svetovno vojno same proizvajale. Med drugim so ga uporabili pri atentatu na
Reinharda.89 Indiro Gandi, indijsko premierko, so leta 1984 s Stenom umorili lastni telesni
stražarji. Sten je ostal v službi britanske vojske dokler ga ni v 60ih zamenjal Sterling.
Vendar so ga v Commonwealthu uporabljali še do 70ih, celo do 1971 v vojni med
Pakistanom in Indijo. Nasprotno temu pa so SOE agenti že od začetka imeli na razpolago
takrat najmodernejšo opremo in najvišje razvito tehnologijo, kar je bilo mogoče dobiti.
Mnogokrat so jo razvili posebej za potrebe SOE, včasih pa celo posebej za potrebe
posamezne misije. Vso nestandardno opremo so lahko naročili iz strogo tajnega kataloga.
Za agente, ki so skrito delovali za sovražnikovo črto kot vohuni, usmerjevalci uporniških
skupin, vezisti, svetovalci, predstavniki britanske vlade itd.., je bilo najbolj pomembno, da
so ohranili svojo resnično identiteto in misijo skrito ne samo pred Nemci, ampak tudi pred
svojimi sosedi, novimi prijatelji itd.
Najbolj nevaren čas za skrivnega agenta je bil čas neposredno po infiltraciji v ciljno deželo
in pa vsaka vzpostavitev stika s »handlerjem« oz. kontrolorjem. Zelo veliko agentov je bilo
zajetih kmalu po infiltraciji, nekateri pa že med samim poskusom, kar dobro kaže žalosten
poraz SOE na Nizozemskem, kjer je nemški Abwehr s svojim izvrstnim delom uspel
87 M. R. D. Foot, Resistance, str. 130. 88 G. Courtauld, The Glorious Book, str. 117 89 Ibid.
-
24
aretirati 54 agentov.90 Takoj, ko jih je SOE poslala v deželo, jih je Abwehr pobrala. V
odgovor so se strokovnjaki SOE za kamuflažo še bolj zagrizeno posvetili delu. Vsakem
kosu dokumentacije, oprave, opreme in oborožitve agenta je bilo treba nakloniti
maksimalno pozornost. Prvo, kar bi izdalo agenta sovražniku, bi bila oprava. V ta namen je
SOE zaposlila krojače s kontinenta, ki so v Britanijo pobegnili pred nemško okupacijo,
nekateri so s seboj celo prinesli bale blaga. Te ljudi so pri SOE zaposlili s šivanjem tipičnih
kontinentalnih oblačil. Ponarejevalci so bili še posebej zaželeni in strokovnjaki SOE so
dosegli tolikšno spretnost, da so nekatere njihove stvaritve bile zadostne kakovosti, da so
prevarale še tako izkušene nemške vojake, agente Abwehra in tudi Gestapa.
Osebno orožje je tudi zahtevalo poseben premislek. Ker Velika Britanija vojne ni začela
povsem pripravljena, je čutila tudi resno pomanjkanje orožja in ostale vojaške opreme.
Poraz na celini leta 1940, kronan s Pirovo zmago operacije »Dinamo« (rešitev obkoljenih
enot iz plaž pri Dunkirku), je pomenil izgubo ogromne količine vojnega materiala in
izurjenih enot. Vso na novo proizvedeno orožje in oprema je krvavo potrebovala redna
vojska, ki je že bila zapletena v boje v Afriki in naslednje leto v Grčiji. Tudi skladišča
rezerv orožja iz prve svetovne vojne so izpraznili predstavniki britanske armade, ki so se
obupano trudili oborožiti in opremiti čim več vojakov za obrambo pred pričakovano
invazijo. Celo enote druge obrambne linije, prostovoljske sile mož nesposobnih za vojaško
službo, »Homeguard« oz. domača straža, so kar dolgo čakale na opremo in so se prve
mesece urile v civilnih oblačilih, oborožene z vsem mogočim, od prač do vil in včasih celo
pravega srednjeveškega orožja (meči, kopja, macole itd.). SOE je za svoje agente najbolj
potrebovala orožje, ki s svojim izvorom ne bi takoj izdalo posestnika kot britanskega
agenta, torej orožje tuje izdelave. Pridobitev takšnega orožje je bila domena oborožitvene
sekcije SOE (Arms Section). Kot so ugotovili pripadniki te enote, so Britanci v nasprotju z
večino evropskih držav in ZDA bili orožju nenaklonjeni.91 To so pri SOE smatrali za
veliko slabost, saj je predstavljalo problem nabave orožja. Iz teh razlogov so ga morali
iskati drugod.92
Po letu 1941 so enega glavnih virov predstavljale ZDA, tako za nove kose kot tudi za
rabljeno orožje. To je v Veliko Britanijo prišlo na dva načina: preko »lend-lease«
90 M. R. D. Foot, Resistance, str. 265 91 Paul Cornish: Weapons and Equipment of the Special Operations Executive, v: Special Operations
Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 27. 92 Ibid.
-
25
sporazuma in preko ministrstva za oskrbo, skozi katerega je SOE izvajala nakupe velikih
količin. Predvsem so bile priljubljene ameriške brzostrelke M1928 Thompson. Brzostrelka
M1928, pištolinega kalibra .45 ACP, znana tudi pod imenom »Tommy Gun«, je bila
razvita med prvo svetovno vojno v sodelovanju z ameriškim generalom Thompsonom kot
orožje za boje v rovih. V 20. letih je postala znana, ker so jo radi uporabljali ameriški
gangsterji in pa po svoji ognjeni moči, pred katero se policija takrat ni mogla braniti.
Zaradi tega se je zanjo zanimala tudi vojska, vendar so se dostave začele šele leta 1938.
Proizvodnja je prinesla mnogo sprememb, cilj vseh pa je bilo zmanjšati proizvodne stroške
in čas. Okrogel nabojnik je bil preglasen in je izdajal vojake, ko je bila tišina prepotrebna
zato so jih zamenjali s škatlastim. Tommy Gun je bila je čislana zaradi natančnosti, visoke
kakovosti, izredne ognjene moči (hitra strelna hitrost, povezana s kalibrom .45, ki je takoj
za .50 najmočnejši kaliber za osebno orožje); vendar je bila velika slabost njena zahtevna
in draga proizvodnja. Dodatna slabost je bil do 1942 premajhen nabojnik, predvsem v
primerjavi z angleškim STEN in nemško MP-40 (oba po 30–32 nabojev). Zelo mnogo jih
je bilo prodanih ameriškim zaveznicam, med drugim tudi silam Commonwealtha in
Združenega kraljestva, ki so jo uporabljale, dokler je niso nadomestile s STEN. Leta 1944
je SOE nabavila neznano, toda veliko količino orožja od španskega podjetja Gabilondo y
Cia. To zalogo, ki so jo med drugim sestavljali revolverji Garate, pa si je SOE morala deliti
tudi z drugimi agencijami in vojaškimi enotami. Hkrati je bilo v Argentini kupljenih 8.000
kosov Ballester-Molina pištol kalibra .45, za katere je dokaj verjetno, da so bile narejene iz
jekla, ki so ga ZDA dobavile Argentini.93 Ker prvi poskus Sekcije za orožje SOE (Arms
Section), da pridobi nestandardno orožjo z nakupom ni bil tako uspešen, so se zadeve lotili
na drugačen način. V sodelovanju s Scotland Yardom in notranjim ministrstvom je SOE
izvedla tri zbiralne akcije orožja v lasti civilistov. Prva akcija leta 1942 je zbrala 7000
kosov, druga akcija leta 1943 pa 3000 kosov. Skupno torej 10000 kosov orožja v državi z
nekaj deset milijoni prebivalcev. Zadnja akcija leta 1945 je bila posebej namenjena
pridobitvi nemških komercialnih pištol za uporabo v 3. rajhu. Natančno število orožja, ki
so ga pridobili s to zadnjo akcijo, ni znano. Lastnike je v imenu SOE kontaktirala policija
in poskušala prepričati, da bi svojo orožje podarili ali pa se mu odrekli proti odkupnini.94
Skozi celo vojno pa so odposlanci SOE prečesali zaloge puškarjev in vojaških skladišč za
primerno orožje. Letalsko ministrstvo je celo pomagalo tako, da je podarilo pištole umrlih
pripadnikov RAF.
93 Alexander Lüdeke, Weapons of World War II, Bath, 2007, str. 32. 94 Ibid.
-
26
Arms Section SOE je trdila, da je med vojno v Evropo poslala več kot 100.000 kosov
pištol nestandardnega tipa; vendar je kljub temu skoraj do konca vojne v okupirani Evropi
tega orožja in primernega streliva primanjkovalo.95 V takšnih razmerah vsekakor ni bilo
mogoče ugoditi zahtevam upornikov po modernem orožju, kaj šele po težjih kosih, kot so
mitraljezi in topništvo. Jedro oborožitve, ki so jo dobili, so tvorile različice puške Lee
Enfield, po navadi primerki, še iz časa pred prvo svetovno vojno. Na kakovost tega orožja
kaže dejstvo, da odporniki v Afganistanu še dandanes uporabljajo puške Enfield. Po drugi
strani pa so bojne skupine SOE imele na voljo vso opremo, tipično za posebne enote, od
pušk repetirk do težkih mitraljezov in lahkega protitankovskega orožja. To so bile skupine,
ki so delovale samostojno ali pa v sodelovanju z lokalnimi odporniškimi skupinami pri
vrsti različnih akcij, od miniranja mostov in železniških prog do strelskih obračunov s
sovražnikovimi enotami. Priljubljeno orožje teh ekip so bile brzostrelke M1 Tompson, t. i.
»Tommy-gun«, znan iz 30. let kot priljubljeno orožje gangsterjev in FBI; nadalje angleški
Sten, mitraljezi Vickers, revolverji Webley in Garate. Med oborožitvijo SOE je brez
dvoma največ zanimanja poželo orožje za pritajeno ubijanje, od pridušenih Stenov in pištol
Welrod do Fairbarn-Sykes borilnih nožev. V nasprotju z mitom o pridušenemu strelnemu
orožju pa to orožje pri delovanju ni neslišno. Pištola Welrod je bila zasnovana zgodaj v
drugi svetovni vojni kot proizvod Postaje IX, ki je imela nalogo iznajti pištolo, primerno za
tiho urbano ubijanje.96 Do druge svetovne vojne so dušilci bili že dobro znani in
preizkušeni, kar je bil eden razlogov za razvoj Welroda. Problem pištol z dušilci je bilo
glasno delovanje polavtomatskega zaklepa, ki je bilo preveč slišno ponoči in v tihih
okoljih. Welrod je to rešil z ročnim zaklepom. Proizveden je bil v dveh različicah: Mk I, ki
je uporabljala strelivo 9 mm Parabellum, in Mk II na strelivo .32 ACP. Delovanje je bilo
enostrelno, z odličnim integriranim dušilcem in nabojnikom s kapaciteto 5 nabojev,
dolžina pištole pa je bila 300 mm.97
Prvi prototipi so bili na voljo za testiranje že leta 1943, v kalibru 9 x 19 Luger in 7.65 x 17
Browning. Masovna proizvodnja tega 7.65 Welrod, Mark II se je začela pozno 1943 pri
Birmingham Small Arms Co, Ltd. (BSA) in po ugibanjih so proizvedli 14.000
95 P. Cornish, Weapons and Equipment, str. 28. 96 Welrod (Assassin's Pilot) Bolt-Action, Silenced Pistol (1939), Military Factory, Military Factory,
(http://www.militaryfactory.com/smallarms/detail.asp?smallarms_id=423), 22. 7. 2012. 97 Roderick Bailey, Secret Agent's Handbook: The Top Secret Manual of Wartime Weapons, Gadgets,
Disguises and Devices, London 2008, str. 69.
-
27
proizvedenih enot. Proizvodnja večjega, močnejšega in bolj učinkovitega 9 mm Mark I pa
se je na zahtevo britanskih posebnih enot začela leta 1944. Mark I je bil v uporabi še dolgo
po koncu druge svetovne vojne, vse do leta 1991 v operaciji Puščavska nevihta. Med 2.
svetovno vojno so določen delež Welrodov s padali odvrgli odporniškim skupinam,
predvsem danskim. Hkrati so Welrode odkupile ZDA in začele proizvajati .32 ACP/7.65.98
Eden bolj specializiranih in zanimivih primerkov pridušenega orožja za potrebe SOE je
bila tudi "Sleeve gun". Ni znano, ali je rokavna pištola dejansko bila kdaj uporabljena.
Uporabljala je strelivo .32, zaradi česar je imela samo 3 metre dometa. Za najboljši učinek
je bilo priporočeno, da je agent, potem ko je pištolo spustil iz rokava, ustje cevi pritisnil ob
tarčo, na kar je s palcem pritisnil na sprožilec. Po uporabi je pištola bila vrnjena v rokav,
brez da bi pustila dokaze, saj je tulec ostal v njej.99 SOE je uporabljala tudi klasična strelna
orožja, od katerih je kose starejše izdelave predvsem dobavljala odpornikom, ki jih je
podpirala. Med temi najbolj proslavljena je bila puška Lee Enfield, ki je bila standardna
batna, šaržersko polnjena repetirka britanske vojske več kot 50 let. Prejeta v uporabo leta
1895 je presegla prejšnje puške Martini-Henry, Martini-Enfield in Lee-Metford ter bila v
uporabi neprekinjeno do 50. let prejšnjega stoletja. Mnogi primerki so v uporabi še danes,
na primer v Afganistanu, kjer so eden najbolj