UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA Katedra za...
70
0 UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA Katedra za mednarodno pravo DIPLOMSKA NALOGA KRATENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC KOT OGROŽANJE MEDNARODNEGA MIRU IN VARNOSTI: AKCIJE VARNOSTNEGA SVETA OZN Mentor: Avtorica: Prof. dr. Danilo Türk Tanja Makovec Ljubljana, julij 2007 POVZETEK
Transcript of UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA Katedra za...
0
UNIVERZA V LJUBLJANI
PRAVNA FAKULTETA
Katedra za mednarodno pravo
DIPLOMSKA NALOGA
KRATENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC KOT OGROŽANJE
MEDNARODNEGA MIRU IN VARNOSTI:
AKCIJE VARNOSTNEGA SVETA OZN
Mentor: Avtorica:
Prof. dr. Danilo Türk Tanja Makovec
Ljubljana, julij 2007
POVZETEK
1
Šele po koncu hladne vojne in po tem, ko je postala jasna povezava med kratenjem človekovih
pravic in ogrožanjem mednarodnega miru in varnosti, je začel Varnostni svet razvijati razmeroma
dosledno prakso glede kratenja človekovih pravic.
Že v prvem primeru humanitarne krize notranje narave (primer Iraka) po koncu hladne vojne so
države izrazile precejšnjo zadržanost glede vmešavanja v notranje zadeve suverene države.
Izkazalo se je namreč, da imata člen notranje pristojnosti in eno izmed najpomembnejših načel
mednarodnega prava, t. j. načelo neintervencije, učinek zaščite države pred obravnavo
mednarodne skupnosti tudi takrat, ko je prav ta država kratila najbolj temeljne človekove pravice.
Kljub temu pravila, ki obstajajo glede uporabe sile, zadostujejo za nevarnosti današnjega sveta.
Varnostni svet se lahko različno odzove na kratenje človekovih pravic, prisilne ukrepe pa ima na
voljo v VII. poglavju Ustanovne listine ZN. Na temelju VII. poglavja lahko Varnostni svet
avtorizira uporabo sile za ustavitev kratenja človekovih pravic, ki ogrožajo mednarodni mir in
varnost. Odločitev, ali določene razmere pomenijo ogrožanje mednarodnega miru in varnosti, je v
popolni diskreciji Varnostnega sveta. Kljub širokim pristojnostim Varnostnega sveta, saj ima
poleg izrecnih še implicitne pristojnosti, vendarle obstajajo meje njegove legitimnosti. Pregled
prakse kaže, da je bila zakonitost akcij Varnostnega sveta večkrat vprašljiva. Čeprav se razlogi in
razprave glede teh primerov razlikujejo, je bil vidik človekovih pravic pomemben v vseh.
Kratenje človekovih pravic kot ogrožanje mednarodnega miru in varnosti: akcije
Varnostnega sveta OZN
Ključne besede: - kratenje človekovih pravic
- Varnostni svet OZN
- mednarodni mir in varnost
- VII. poglavje Ustanovne listine ZN
- načelo neintervencije
- načelo suverenosti
Avtorica: Tanja Makovec Mentor: prof. dr. Danilo Türk
SUMMARY
2
It was only after the Cold War ended and the connection between ongoing human rights abuses
and threats to international peace and security became undoubtedly clear, when the Security
Council started developing relatively consistent practice relating human rights concerns.
In the first internal humanitarian crisis that the Security Council faced in the post Cold War era,
the case of Iraq, states showed great reluctance to intervene in an internal matter of sovereign
state. It seems that one of the most important principles of international law, the domestic
jurisdiction clause and principle of non-intervention, have the ability to shield a state from being a
subject to international scrutiny, even after that state had only just violated the most basic human
rights.
Nevertheless, existing rules on the use of force are sufficient to meet the threats of today's world.
The Security Council can react to gross human rights abuses in a numerous ways with the
coercive measures available in the Chapter VII of the United Nations Charter. The Security
Council can authorize the use of force in order to address human rights violations that threaten
international peace and security, acting under Chapter VII of the United Nations Charter.
However, it remains on the Security Council to determine whether a certain situation constitutes a
threat to international peace and security. And although the Security Council jurisdiction is quite
broad, as it has not only explicit but also implied powers, there are limits to its power. At times,
the legality of its actions has been questioned. Although the motives and justifications for these
interventions vary, the human right dimension of the cases was important in all of them.
Violations of human rights as a threath to international peace and security: Actions of
the UN Security Council
Key Words: - Human rights violations
- UN Security Council
- International peace and security
- Chapter VII of the UN Charter
- Principle of Non-Intervention
- Principle of Sovereignty
Author: Tanja Makovec Mentor: Prof. dr. Danilo Türk
KAZALO
3
I POMEN OKRAJŠAV 6
1 UVOD 7
2 MEDNARODNA ZAŠČITA ČLOVEKOVIH PRAVIC 8
2.1 SPLOŠNO 8
2.2 INTERNACIONALIZACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN OZN 10
3 PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA 12
3.1 NARAVA VARNOSTNEGA SVETA 12
3.2 NALOGE IN PRAVICE VARNOSTNEGA SVETA 13
3.3 USTAVNA IN POGODBENA NARAVA USTANOVNE LISTINE V POVEZAVI
Z RAZLAGO PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA 16
4 AKCIJE VARNOSTNEGA SVETA V PRIMERIH OGROŽANJA MIRU IN KRŠITEV
MIRU TER AGRESIVNIH DEJANJ 19
4.1 USTANOVNA LISTINA OZN: ZAKONSKI OKVIR PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA
SVETA IZ 39., 41. IN 42. ČLENA VII. POGLAVJA 19
4.2 OPREDELITEV OGROŽANJA MIRU, KRŠITEV MIRU TER AGRESIVNIH DEJANJ 20
4.2.1 DISKRECIJA VARNOSTNEGA SVETA 20
4.2.2 MERILA ZA OPREDELITEV PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA 22
4.3 PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA IN ČLEN 2/7 UL OZN 26
5 OPREDELITEV HUDIH KRATENJ ČLOVEKOVIH PRAVIC, KI SO LAHKO PODLAGA
ZA AVTORIZACIJO PRISILNE AKCIJE VARNOSTNEGA SVETA NA PODLAGI VII.
POGLAVJA UL OZN 29
5.1 HUDO KRATENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC KOT PODLAGA ZA AVTORIZACIJO
PRISILNIH AKCIJ 29
5.2 KRATENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC V KOMBINACIJI ŠE Z NEKATERIMI DRUGIMI
DEJAVNIKI KOT OGROŽANJE MEDNARODNEGA MIRU IN VARNOSTI – DVOJNA
STRATEGIJA 36
5.3 KRATENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC KOT OGROŽANJE MEDNARODNEGA MIRU IN
VARNOSTI PER SE 40
4
6 PRAKSA VARNOSTNEGA SVETA PRI OPREDELITVI KRATENJA ČLOVEKOVIH
PRAVIC KOT OGROŽANJA MEDNARODNEGA MIRU IN VARNOSTI 42
IRAK 43
6.1 Resolucija 688 (1991) 43
NEKDANJA JUGOSLAVIJA 45
6.2 Resolucija 713 (1991) 45
SOMALIJA 46
6.3 Resolucija 794 (1992) 46
RUANDA 47
6.4 Resolucija 918 (1994) 48
6.5 Resolucija 929 (1994) 49
6.6 Resolucija 955 (1994) 49
ANGOLA 50
6.7 Resolucija 864 (1993) 50
HAITI 52
6.8 Resolucija 841 (1993) 52
6.9 Resolucija 940 (1994) 53
SIERRA LEONE 54
6.10 Resolucija 1132 (1997) 54
KOSOVO 55
6.11 Resolucija 1160 (1998) 55
6.12 Resolucija 1199 (1998) 56
6.13 Resolucija 1244 (1999) 57
VZHODNI TIMOR 57
6.14 Resolucija 1264 (1999) 57
7 SKLEPI VARNOSTNEGA SVETA: VIR KRATENJA ČLOVEKOVIH PRAVIC? 59
8 ZAKLJUČEK 64
9 VIRI 67
I. DOKTRINA 67
II. DOKUMENTI 68
5
III. DRUGO 68
10 PRILOGE 69
Resolucija 688 (1991, Irak)
Resolucija 713 (1991, Nekdanja Jugoslavija)
Resolucija 794 (1992, Somalija)
Resolucija 918 (1994, Ruanda)
Resolucija 929 (1994, Ruanda)
Resolucija 959 (1994, Ruanda)
Resolucija 864 (1993, Angola)
Resolucija 841 (1993, Haiti)
Resolucija 940 (1994, Haiti)
Resolucija 1132 (1997, Sierra Leone)
Resolucija 1160 (1998, Kosovo)
Resolucija 1199 (1998, Kosovo)
Resolucija 1244 (1999, Kosovo)
Resolucija 1264 (1999, Vzhodni Timor)
POMEN OKRAJŠAV
6
CESCR – Committee on Economic, Social and Cultural Rights, Komite za socialne,
ekonomske in kulturne pravice
ECOSOC – Economic and Social Council, Ekonomski in socialni svet
MPLA - National Front of Liberation of Angola (Movimento Popular de Libertacao de
Angola)
OAS – Organization of American States, Organizacije Ameriških držav
OZN, ZN, Združeni narodi – Organizacija Združenih narodov
UL ZN, UN Charter – Ustanovna listina ZN
UNGA – United Nations General Assembly, Generalna skupščina ZN
UNITA - National Union for the Total Independence of Angola (Uniao Nacional para a
Independência Total de Angola)
1 UVOD
7
V sodobnem času ni več nikakršnega dvoma, da sta mir in spoštovanje človekovih pravic
neločljivo povezana.
Prednostna naloga Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov je bila od nekdaj
ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, medtem ko so se sredstva za doseganje
svetovnega miru in interpretacija pojma mednarodni mir in varnost spreminjali. Tudi v
razmerju do vprašanj človekovih pravic in temeljnih svoboščin je Varnostni svet po
koncu hladne vojne precej napredoval.
Vsakršna dejavnost organa ali telesa neke organizacije je določena z njegovo naravo.
Zato je za razumevanje prakse Varnostnega sveta treba poznati zakonski okvir
pristojnosti, kot jih določa Ustanovna listina Združenih narodov, misliti na različne
metode razlage in upoštevati njegovo politično naravo. Resolucije Varnostnega sveta je
treba razlagati v luči diskrecije Varnostnega sveta glede opredeljevanja lastnih
pristojnosti, kar Varnostnemu svetu omogoča uresničevati svojo politično odgovornost in
se učinkovito odzivati na izzive sodobnega časa
Človekove pravice so od nekdaj del etike Združenih narodov, ki pronicljivo in uspešno
prodira v prakso Varnostnega sveta. Akcije Varnostnega sveta glede kratenja človekovih
pravic temeljijo na VII. poglavju Ustanovne listine ZN, ki pomeni izjemo od načela
neintervencije in suverenosti držav, kot je razvidno iz pravil mednarodnega prava, in je
jasno izraženo tudi v sedmi točki 2. člena Ustanovne listine ZN. Na podlagi VII. poglavja
ima Varnostni svet možnost, da množično kratenje človekovih pravic opredeli kot
ogrožanje miru, kršitve miru ali agresivna dejanja in zoper državo kršiteljico uvede
prisilne ukrepe.
Leta 1965 je Varnostni svet v primeru Južne Rodezije prvič povezal kršitev miru z
množičnim kratenjem človekovih pravic. Od takrat je Varnostni svet bolj ali manj
eksplicitno uporabil določbe VII. poglavja Ustanovne listine ZN zaradi kratenja
človekovih pravic še v primerih Iraka, nekdanje Jugoslavije, Somalije, Ruande, Angole,
Haitija, Sierre Leone, Kosova, Vzhodnega Timorja. In čeprav je Varnostni svet izkazal
8
določeno konsistentno prakso pri opredeljevanju kratenja človekovih pravic kot
ogrožanja mednarodnega miru in varnosti, nas vendar določeni njegovi neuspehi
opominjajo, da je treba znova preveriti nekatere vidike pristojnosti Varnostnega sveta in
morda določiti natančnejša in radikalnejša pravila za njegove akcije.
Pri tem ne smemo dopustiti, da bi svetovni voditelji in politiki žrtvovali varstvo
človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaradi interesov svojih držav in zunanje politike.
Želimo, da se Varnostni svet v okviru svoje prednostne naloge ohranjanja mednarodnega
miru in varnosti razvije v varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin Praksa
Varnostnega sveta kaže, da je Varnostnemu svetu uspelo splesti dokaj trdno vez med
zaščito človekovih pravic in ohranjanjem miru.
2 MEDNARODNA ZAŠČITA ČLOVEKOVIH PRAVIC
2.1 SPLOŠNO
Eden izmed najpomembnejših vidikov prava človekovih pravic je zaščita posameznikov
in skupin pred kratenjem njihovih temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Kadar pa
zaščito človekovih pravic povzdignemo na mednarodno raven, se ob bok postavijo
najpomembnejša načela mednarodnega prava.
Načelo suverenosti držav, njihova ozemeljska celovitost (teritorialna integriteta) in
politična neodvisnost postavljajo kratenje človekovih pravic s strani države v domeno
njene notranje pristojnosti in tako omejujejo morebitno intervencijo drugih držav. Zato bi
za vzpostavitev mednarodne odgovornosti države bilo treba bodisi dognati, da v primerih
kratenja človekovih pravic ne gre za zadevo, ki v skladu s suverenostjo države v celoti
sodi v diskrecijo te države in da je torej lahko predmet mednarodnega prava,1 ali pa
kratenje človekovih pravic označiti kot zadevo, ki dopušča izjemo od načela
1 Brownlie, I.: Principles of Public International Law, Oxford University Press, New York, (5th Ed.), 1998, str. 557.
9
neintervencije. V tem pomenu sta si nasproti načelo suverenosti oziroma načelo
neintervencije in mednarodna zaščita človekovih pravic.
Zagotavljanje človekovih pravic prinaša varnost na ravni posameznika, kar se manifestira
kot mir na nacionalni in mednarodni ravni. Velikokrat je prav nepravično obravnavanje
med različnimi etničnimi skupinami sprožilo konflikte in beg beguncev, kar je vodilo v
nestabilnost za regijo in posledično nevarnost za mednarodni mir in varnost. Precej
liberalna interpretacija je veliko razmer, ki so izhajale iz političnih konfliktov v državi,
označila kot zadeve mednarodnega prava. To pa ne pomeni, da je vsakršna kršitev države
članice stvar mednarodne presoje.2
Mednarodni in državni sistemi so na področju človekovih pravic tako tesno prepleteni, da
je analiza mednarodne zaščite popolna le, kadar upoštevamo medsebojno interakcijo
obeh sistemov.3 Mednarodno zaščito človekovih pravic uresničujejo države, medvladne
in nevladne organizacije in pravzaprav pomeni stopnjo pritiska proti državi kršiteljici. S
povečevanjem pomena institucij na področju človekovih pravic se širi koncept zaščite
človekovih pravic, kar hkrati pomeni tudi večje breme mednarodnim mehanizmom na
tem področju.
Področje človekovih pravic ima specifične lastnosti, po katerih se razlikuje od drugih
področij mednarodnega prava in zaradi katerih so mednarodne organizacije na področju
človekovih pravic še posebej pomembne. Z razvijanjem različnih tipov dialoga in
intervencij so mednarodne organizacije s pristojnostmi na področju nadziranja,
opazovanja in intervencije za zaščito človekovih pravic postale pomemben dejavnik,
čeprav se določeni vzroki neuspehov nanašajo prav na dane pristojnosti in na možnost
političnega manevriranja in varstva nacionalnih interesov. Tako se postavlja vprašanje,
kakšni naj bi bili zgradba in sestava mednarodne organizacije, ki bi ponujali zadostno
zaščito človekovih pravic in hkrati ne bi povsem zanikali načela suverenosti.4
2 Ibid, str. 26. 3 Evans, M.D.: International Law, Oxford University Press, New York, (2nd Ed.), 2006, str. 754. 4 Ibid, str. 755–758.
10
2.2 INTERNACIONALIZACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN OZN
Cilji, načela in praksa OZN so na podlagi njene razsežnosti kot mednarodne organizacije
pravzaprav internacionalizirani.
Ustanovna listina ZN v 1. členu navaja cilje ZN, ki poleg varstva mednarodnega miru in
varnosti, razvoja prijateljskih odnosov, ki so oprta na spoštovanje načel enakopravnosti
ljudstev in njihove samoodločbe, postavlja kot cilj tudi mednarodno sodelovanje in v
okviru tega razvoj in spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin
za vse ljudi.5 Vsebina obveznosti za uresničevanje teh ciljev je določena v 55. in 56.
členu Ustanovne listine ZN, ki med drugim obsega zavzemanje za splošno in dejansko
spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi ne glede na raso, spol,
jezik ali vero in zavezo vseh članov OZN za uresničevanje teh ciljev.6
Medtem ko je 55. člen Ustanovne listine bolj splošen in posreden: »ZN se zavzemajo«, je
56. člen7 določnejši in se navezuje na vse člane OZN, ki »se zavežejo delati skupaj in
posamezno v sodelovanju z OZN, da se dosežejo cilji, navedeni v 55. členu«. Politični in
sodni organi OZN so to zavezo interpretirali kot pravno obvezujočo.8
V skladu s splošno priznanim načelom mednarodnega prava, po katerem država omeji
svojo suverenost s prenosom dela suverenosti na mednarodno organizacijo, bi lahko rekli,
da države članice s pristopom k Ustanovni listini ZN pripoznajo, da so človekove pravice
5 Člen 1 Ustanovne listine ZN: »Cilji Združenih narodov so: /.../ 3. uresničevati mednarodno sodelovanje s tem, da se rešujejo mednarodni problemi ekonomske, socialne, kulturne ali človekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija in spodbuja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero, /.../« 6 Člen 55 Ustanovne listine ZN: »Da bi se ustvarili pogoji za stabilnost in blaginjo, ki sta potrebni za mirne in prijateljske odnose med narodi, sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, naj se Združeni narodi zavzemajo za: /.../ c) splošno in dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero.« 7 Člen 56 Ustanovne listine ZN: »Vsi člani Organizacije se zavežejo, delati skupaj in posamezno v sodelovanju z Organizacijo, da se dosežejo cilji, navedeni v 55. členu.« 8 Brownlie, I., op.cit., str. 574.
11
in temeljne svoboščine, kakor jih opredeljuje Ustanovna listina ZN, predmet mednarodne
presoje in tako ne več izključno v notranji pristojnosti držav članic.9
Splošna deklaracija o človekovih pravicah10 v prvem odstavku preambule naznanja, da
»pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in
njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu«, kar
nakazuje, da se univerzalne človekove pravice razumejo kot temelj mednarodnega miru.
Nadalje deklaracija v tretjem odstavku preambule navaja, da je »nujno potrebno, da se
pravice človeka zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v
skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje«. Končamo lahko, da so univerzalne
človekove pravice del pravnega reda države in tako podlaga za mir tudi v državi.11
Izoblikovalo se je načelo, po katerem velja, da država, ki krati človekove pravice, kakor
so opredeljene v Splošni deklaraciji12 oziroma v drugih pomembnih mednarodnih listinah
o človekovih pravicah, krši obveznosti, ki izhajajo iz 55. in 56. člena Ustanovne listine
ZN.13
Sistem ZN je na področju človekovih pravic precej razvejan in obsega številna telesa,
pristojna za ukvarjanje z vprašanji človekovih pravic: Varnostni svet, Generalno
skupščino, Komisijo za človekove pravice, ki jo je leta 2006 nadomestil Svet za
človekove pravice, Urad visokega komisarja za človekove pravice in številne druge
delovne skupine, komiteje in poročevalce na področju človekovih pravic.
Pristojnost Varnostnega sveta, da »nagovori« človekove pravice, izhaja iz njegove
osrednje vloge, t. j. ohranitev mednarodnega miru in varnosti. V okviru izvrševanja
9 Buergenthal, T.: International Human Rights in a nutshell, Nutsshell Series, West Group, West Publishing Co., ( 2nd Ed. ), 1995, str. 25–26. 10 Splošna deklaracija o človekovih pravicah ( Universal Declaration of Human rights ), ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela 10. decembra 1984 z resolucijo št. 217 A (III) 11 Forsythe, D.P.: Human Rights and Peace, International and National Dimensions, University of Nebraska Press, Lincoln and London, 1993, str. 1. 12 Deklaracija je pogosto obravnavana kot del prava Združenih narodov. 13 Buergenthal, T., op.cit., str. 98.
12
svojih pristojnosti ravna Varnostni svet v imenu držav članic, pri čemer dela v skladu s
cilji in načeli ZN.14
Po koncu hladne vojne se je Varnostni svet v svojih odločitvah v okviru VII. poglavja
Ustanovne listine ZN večkrat osredotočil na primere kratenja človekovih pravic,
najpogosteje v resolucijah, ki so se nanašale na določen konflikt oziroma razmere v
državi. Pri tem je Varnostni svet izrazil zavedanje o pomembnosti povezave med
konflikti, ki so bili v državi, in kratenjem človekovih pravic ter zavedanje o pomembnosti
kaznovanja hudega kratenja človekovih pravic, kakor izhajajo iz državljanskih vojn in
etničnih konfliktov.15
3 PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA
3.1 NARAVA VARNOSTNEGA SVETA
Varnostni svet je izvršilno telo Organizacije združenih narodov, ki ima omejeno članstvo.
Po Ustanovni listini ZN ima prvenstveno odgovornost za ohranitev mednarodnega miru
in varnosti.16
Sestavljen je iz 15 članov OZN; pet stalnih članic (Združene države Amerike, Kitajska,
Rusija, Velika Britanija in Francija) in 10 nestalnih, med katerimi Generalna skupščina
vsako leto izvoli pet novih članov, pri čemer upošteva prispevek k ohranitvi
mednarodnega miru in varnosti ter k drugim ciljem OZN in pravično geografsko
razporeditev, 17 ki zagotavlja pet sedežev afriškim in azijskim državam, en sedež
vzhodnoevropskim državam, dva sedeža latinskoameriškim in karibskim državam ter dva
14 Člen 24/1 Ustanovne listine ZN: »Da bi se zagotovila takojšnja in učinkovita akcija Organizacije združenih narodov, nalagajo njeni člani Varnostnemu svetu prvenstveno odgovornost za ohranitev mednarodnega miru in varnosti in so soglasni s tem, da Varnostni svet pri opravljanju svojih dolžnosti na temelju te odgovornosti dela v njihovem imenu.« 15 Evans, M.D., op.cit., str. 759. 16 Člen 24(1) Ustanovne listine ZN 17 Člen 23(1) Ustanovne listine ZN
13
sedeža zahodnoevropskim državam in drugim državam. Sestava Varnostnega sveta izraža
razmerje politične moči v obdobju ustanavljanja mednarodne organizacije in pomeni
izjemo od načela suverene enakosti držav, na katerem sicer temelji Organizacija
združenih narodov. Suverenost ni le temeljno načelo, ampak tudi princip organiziranosti.
Tudi pravila glasovanja, še posebej t. i. »dvojni veto«, nakazujejo specifiko narave in
delovanja Varnostnega sveta. Glasovanje v Varnostnem svetu poteka po načinu, po
katerem ima vsak član Varnostnega sveta en glas. Sklepi Varnostnega sveta o vprašanjih
postopka se štejejo za sprejete, kadar glasuje zanje devet članov, medtem ko se sklepi
Varnostnega sveta o vsebinskih vprašanjih štejejo za sprejete, kadar glasuje zanje devet
članov, med katerimi morajo biti glasovi stalnih članov.18 Odločitev, ali gre za vsebinsko
ali procesno vprašanje, se obravnava kot vsebinsko vprašanje, kar dopušča možnost veta
stalnih članic. Ko nato odločajo o vprašanju, ki ga je Varnostni svet opredelil kot
vsebinsko, imajo stalne članice spet možnost vložitve veta. To je t. i. »dvojni veto«. Na
splošno bi lahko rekli, da je pravica veta stalnih članic največji izvor nezakonitosti
Varnostnega sveta. Poleg tega že grožnja z vetom vpliva na dinamiko odločanja v
Varnostnem svetu in botruje njegovi politični naravi.
3.2 NALOGE IN PRAVICE VARNOSTNEGA SVETA
Vsebina nalog in pravic Varnostnega sveta je izluščena iz razlage Ustanovne listine ZN
in proučevanja njegove prakse. Pri tem je pomembno misliti na to, kako so izvirno
razumeli in interpretirali naloge Varnostnega sveta, in kaj je prinesel razvoj.
Kako danes razlagamo pooblastila Varnostnega sveta v pogledu na spremembe okoliščin
v mednarodni skupnosti in glede na potrebo po učinkovitem ukrepanju za zagotovitev
mednarodnega miru in varnosti, je ključnega pomena za razumevanje intervencij
18 Člen 27 Ustanovne listine ZN
14
Varnostnega sveta v razmerah kratenja človekovih pravic. Praksa organizacije je
pokazala, da pristojnosti Varnostnega sveta niso izčrpno opredeljene v Ustanovni listini.19
Varnostni svet ima splošne, posebne in implicitne pristojnosti.
Temeljno pravilo o pristojnosti je v 24. členu Ustanovne listine ZN, ki nalaga
Varnostnemu svetu prednostna odgovornost za ohranitev mednarodnega miru in varnosti,
da bi se zagotovila takojšnja in učinkovita akcija Združenih narodov. 20 Splošne
pristojnosti zajemajo vse naloge, ki jih opravlja Varnostni svet za zagotavljanje
mednarodnega miru in varnosti in ki niso že posebej opredeljene v posameznih poglavjih
Ustanovne listine. Takšne neopredeljene in nepredvidene pristojnosti so implicitne
Ustanovni listini, primer je ustanovitev mirovnih operacij. 21 Poleg tega 24. člen
Varnostnemu svetu zapoveduje ravnanje v skladu s cilji in načeli Združenih narodov in
mu podeljuje posebne pravice.22 Posebne pristojnosti Varnostnega sveta so opredeljene v
VI., VII., VIII. in XII. poglavju Ustanovne listine ZN.
Šesto poglavje Ustanovne listine se nanaša na mirno reševanje sporov in zajema
obveznost držav v sporu, katerega nadaljevanje bi utegnilo ogrožati ohranitev
mednarodnega miru in varnosti, da si prizadevajo za rešitev spora.23 Med določbami o
mirnem reševanju sporov je tudi pravica Varnostnega sveta, da razišče vsak spor ali
vsako situacijo, ki bi utegnila voditi v mednarodno trenje ali izzvati spor, da ugotovi, ali
bi nadaljevanje tega spora ali te situacije utegnilo ogrožati ohranitev mednarodnega miru
in varnosti.24 Varnostni svet priporoči primerne postopke ali načine zgladitve, lahko celo
neposredno predlaga dejanske pogoje za rešitev. Varnostni svet v okviru VI. poglavja
sprejema priporočila, ne more pa izvrševati prisilnih ukrepov. A čeprav izrecne določbe
19 Povzeto po Zgonec-Rožej, M.: Meje pristojnosti Varnostnega sveta Združenih narodov (doktorska disertacija), Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2006, str. 67. 20 Člen 24/1 Ustanovne listine ZN, op.cit. 21 Zgonec-Rožej, M., op.cit., str. 86. 22 Člen 24/2 Ustanovne listine ZN: »Pri opravljanju teh dolžnosti dela Varnostni svet v skladu s cilji in načeli Združenih narodov. Posebene pravice, ki so Varnostnemu svetu podeljene za opravljanje teh dolžnosti, so navedene v VI, VII, VIII, in XII. poglavju.« 23 Člen 33/1 Ustanovne listine ZN 24 Člen 34 Ustanovne listine ZN
15
VI. poglavja Varnostnemu svetu ne dovoljujejo, da bi naložil obvezujočo rešitev spora, se
lahko nasloni na kombinacijo pristojnosti po VI. in VII. poglavju in tako doseže
obvezujočo odločitev.
V okviru VII. poglavja lahko namreč Varnostni svet sprejema prisilne ukrepe, izvršuje
prisilne akcije in celo uporabi vojaške ukrepe. Sedmo poglavje pomeni najbolj radikalno
pristojnost Varnostnega sveta, saj dopušča njegove akcije z namenom zagotavljanja
mednarodnega miru in varnosti v primerih ogrožanja miru, kršitev miru in agresivnih
dejanj. Ustanovna listina pa določa le nekaj izrecnih omejitev glede teh dejavnosti
oziroma akcij.
Regionalni dogovori ali ustanove so dovoljeni v VIII. poglavju Ustanovne listine ZN, v
okviru katerega je predvidena možnost Varnostnega sveta, da spodbuja razvoj mirnega
reševanja sporov z regionalnimi dogovori ali ustanovami. 25 Prav tako je predvidena
možnost Varnostnega sveta, da jih, kjer je to primerno, uporabi za izvrševanje prisilnih
akcij pod svojim vodstvom. Toda, razen izjemoma, se brez pooblastila Varnostnega sveta
ne sme izvršiti nobena prisilna akcija na temelju regionalnih dogovorov ali z regionalnimi
ustanovami.26
Varnostni svet ima po XII. poglavju Ustanovne listini tudi pristojnosti v okviru
mednarodnega skrbniškega sistema, ki v praksi ne deluje več. Delovanje skrbniškega
sveta so leta 1994 ustavili, svet pa po novem formalno sestavljajo zgolj še stalni člani
Varnostnega sveta.
3.3 USTAVNA IN POGODBENA NARAVA USTANOVNE LISTINE V POVEZAVI
Z RAZLAGO PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA
25 Člen 52/3 Ustanovne listine ZN 26 Člen 53/1 Ustanovne listine ZN
16
Ustanovna listina ima kot ustanovitveni dokument univerzalne mednarodne organizacije
posebne lastnosti in značilnosti. Za razlago Ustanovne listine se uporabljajo različne
metode za njene pogodbene in normativne elemente, Ustanovna listina je namreč
multilateralna pogodba z ustavno naravo.
Dunajska konvencija27 sicer v 5. členu določa, da se uporablja tudi za razlago ustavnih
instrumentov mednarodnih organizacij, vendar ne v škodo relevantnim pravilom
organizacije.28 Zaradi posebne narave Ustanovne listine – pogodba sui generis – pravila
Dunajske konvencije niso vedno najprimernejša.
Kot izhodišče za razlago Ustanovne listine se uporablja jezikovna razlaga - analiza
besedila pogodbe v skladu z vsakdanjim pomenom besed. Če se z jezikovno razlago ne
da ugotoviti pomena določbe oziroma če se pomen določbe s časom in prakso
organizacije spreminja, je najprimernejša teleološka razlaga.29
Po teleološki metodi razlage je treba Ustanovno listino razlagati v skladu z njenim
namenom, načeli in cilji. To je način, kako lahko besedilo razširimo ali dopolnimo ter
zapolnimo praznine, vendar le v obsegu, dokler je to še v skladu s cilji, nameni oziroma
načeli.30 Hkrati je treba vedeti, da se cilji in nameni pogodbe lahko sčasoma in z uporabo
pogodbe spreminjajo in razvijajo.
Načelo učinkovitosti sicer ni izrecno opredeljeno v Dunajski konvenciji, vendar pa je
sestavni del teleološke razlage.31 Pri razlagi se sledi ciljem in načelom organizacije in se
besedam prisodi tisti pomen, ki najbolj pripomore k doseganju teh ciljev in zagotavlja
neki praktični učinek. 32 Hkrati pa razlaga v skladu z načelom učinkovitosti ne sme
spreminjati Ustanovne listine in ne sme biti v nasprotju z jasnim pomenom pogodbe. 27 Dunajska konvencija o pogodbenem pravu (Vienna Convention on the Law of Treaties) sprejeta 23. maja 1969 na Dunaju. 28 Povzeto po Zgonec-Rožej, M., op.cit., str. 47. 29 Teleološka, funkcionalna oziroma objektivena metoda. 30 Povzeto po Zgonec-Rožej, M., op.cit., str. 48. 31 Ibid, str. 50. 32 Ibid.
17
Razlaga zunaj okvirov Ustanovne listine bi namreč pomenila, da so takšne dejavnosti
organizacije oziroma njenih organov ultra vires,33 kar je izjemno pomembno pri presoji
pristojnosti Varnostnega sveta.
Načelo učinkovitosti se udejanja tudi v načelu implicitnih pristojnosti.34 Medtem ko
doktrina dodeljenih pristojnosti določa, da lahko organizacije delujejo zgolj na temelju
dodeljenih pristojnosti, zaradi česa morajo za svoje dejavnosti vedno imeti neko
podlago,35 doktrina implicitnih pristojnosti določa, da imajo organizacije oziroma organi
določene dodatne pristojnosti poleg tistih, ki so izrecno določene v ustanovitvenih
instrumentih. Te pristojnosti so nujne oziroma bistvene za izvrševanje nalog ali ciljev
organizacije oziroma izrecno določenih pristojnosti.36 Doktrina implicitnih pristojnosti
zagotavlja učinkovit odziv na nove grožnje, saj dopušča široko interpretacijo pooblastil
Varnostnega sveta in upravičuje marsikateri ukrep, ki ni izrecno predviden v Ustanovni
listini. S tem daje Varnostnemu svetu širok in ne povsem določen manevrski prostor.
Potrebna je posebna pazljivost pri ugotavljanju, ali je določena dejavnost Varnostnega
sveta ultra vires in tako protipravna.
Pri razlagi določb Ustanovne listine ZN je treba upoštevati tudi prakso njenih organov,
saj lahko de facto prinaša spremembe ali dopolnitve nekaterih določb Ustanovne listine.37
Sem sodita ustanovitev in razvoj mirovnih operacij, ki niso izrecno predvidene v
Ustanovni listini in se zato uvrščajo nekje med VI. in VII. poglavje Ustanovne listine,38
ustanovitev ad hoc kazenskih tribunalov in drugo.
Tudi pripravljalno delo travaux préparatoires je dopolnilno sredstvo za ugotavljanje
pomena določb pogodbe.39 Ker je določeno s časom sprejemanja pogodbe, ga je treba
33 Ibid, str. 51. 34 Doktrina implicitnih pristojnosti oziroma funkcionalne nujnosti. 35 Povzeto po Zgonec-Rožej, M., op.cit., str. 93. 36 Ibid, str. 51, ki je citirala Skubiszewski, K.: Implied Powers of International Organizations, v International Law at Time of Perplexity (Y. Dinstein ed., 1989), str. 856. 37 Ibid, str. 52. 38 Poglavje »šest in pol«, kakor ga je prvi poimenoval generalni sekretar ZN Dad Hammarskjörd (1905–1961). 39 Člen 32 Dunajske konvencija o pogodbenem pravu, op.cit.
18
pazljivo uporabljati in interpretirati v pravilnem kontekstu. Za razlago odločitev 40
organov mednarodnih organizacij se lahko uporabljajo splošna načela razlage ob
upoštevanju konteksta in narave odločitev. Resolucije Varnostnega sveta so odločitve
politične narave, kar pogojuje določene posebnosti glede njihove razlage. Pomagajo
poročila Generalnega sekretarja, izjave držav članic Varnostnega sveta, poznejša praksa,
relevantna pravila mednarodnega prava in tudi formulacija besedila resolucije, ki lahko
nazorno izraža okoliščine razmer in ratio odločitve.
Takšen pristop k razlagi Ustanovne listine glede pristojnosti Varnostnega sveta je nujno
potreben, da lahko Varnostni svet razvije pomembno in tehtno vlogo pri ohranjanju
mednarodnega miru in varnosti in ukrepa včasih tudi brez določenega tekstualnega
pooblastila.41
Ustanovna listina ZN sicer postavlja človekove pravice in temeljne svoboščine kot eno
izmed najvišjih vrednot OZN, jih opredeljuje med svojimi cilji in načeli ter v 56. členu
celo vzpostavi zavezo za delovanje v tej smeri, kljub temu pa UL ZN eksplicitno ne
predvideva nekega sistema zaščite človekovih pravic, zato prav teleološka razlaga, načelo
učinkovitosti in doktrina implicitnih pristojnosti dopuščajo Varnostnemu svetu možnost,
da sam oblikuje sistem zaščite človekovih pravic.
4 AKCIJE VARNOSTNEGA SVETA V PRIMERIH OGROŽANJA MIRU
IN KRŠITEV MIRU TER AGRESIVNIH DEJANJ
40 Stalno meddržavno sodišče je izjavilo, da lahko avtoritativno razlagajo resolucije zgolj Varnostni svet ali pooblaščena telesa. 41 Ibid, str. 49, ki se sklicuje na Türk, D.: Improving Decision-Making in the Security Council, predavanje na Columbia Law School, 7. junij 2004, New York, bededilo na voljo na Inštitutu za mednarodno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani, str. 3.
19
4.1 USTANOVNA LISTINA OZN: ZAKONSKI OKVIR PRISTOJNOSTI
VARNOSTNEGA SVETA IZ 39., 41. IN 42. ČLENA VII. POGLAVJA
Varnostni svet najprej ugotavlja, ali obstaja kakšno ogrožanje mednarodnega miru,
kršitev miru ali agresivno dejanje. Če nastane takšen položaj, Varnostni svet odloči, kaj je
treba storiti, da se ohranita ali vzpostavita mednarodni mir in varnost.42
Varnostni svet lahko sprejme priporočila ali pa odloči, da je treba izpeljati
pravnozavezujoče ukrepe. V skladu z 41. členom sme Varnostni svet odločiti, da se
izpeljejo prisilni ukrepi, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile (preventivni ukrepi),43
kadar pa Varnostni svet meni, da ti ukrepi niso zadostni oziroma ustrezni, lahko na
podlagi 42. člena odobri izvršitev pravnozavezujočih ukrepov, ki vključujejo uporabo sile
za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti (oborožene akcije). 44
Varnostni svet lahko neposredno uporabi 42. člen, če predvidi, da preventivni ukrepi ne
bi bili primerni. Še preden da Varnostni svet priporočila ali odloči glede ukrepov po 41.
ali 42. členu, pa lahko sprejme začasne ukrepe za preprečitev poslabšanja razmer.45
Ustanovna listina ne določa nobenih standardov, ki bi opredeljevali ogrožanje miru in
kršitev miru ali agresivna dejanja. Odločitev o tem vprašanju in odgovornost za to
odločitev sta v celoti prepuščeni Varnostnemu svetu.46
42 Člen 39 Ustanovne listine ZN: »Varnostni svet ugotavlja, ali obstoji kakšno ogrožanje miru, kršitev miru ali agresivno dejanje, in daje priporočila ali pa odloči, kaj je potrebno ukreniti v skladu z 41. in 42. členom, da se ohranita ali vzpostavita mednarodni mir in varnost.« 43 Člen 41 Ustanovne listine ZN: »Varnostni svet sme odločiti, katere ukrepe, ki ne vkjučujejo uporabe oborožene sile, je treba izvajati, zato, da bi se izvršile njegove odločbe, in sme pozvati člane Združenih narodov, naj izvedejo te ukrepe. Med te ukrepe lahko sodijo popolna ali delna prekinitev ekonomskih odnosov in železniških, pomorskih, zračnih, poštnih, telegrafskih, radijskih in drugih komunikacijskih sredstev ter pretganje diplomatskih odnosov.« 44 Člen 42 Ustanovne listine ZN: »Če bi Varnostni svet menil, da ukrepi, določeni v 41. členu, ne bi ustrezali, ali da so se pokazali neustrezni, sme z zračnimi, pomorskimi ali kopenskimi silami izvsti tako akcijo, kakršna bi se mu zdela potrebna za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti. Taka akcija lahko vključuje demonstracije, blokado ali druge operacije, ki se izvedejo z zračnimi, pomorskimi ali kopenskimi silami članov Združenih narodov.« 45 Člen 40 Ustanovne listine ZN: »Da bi se preprečilo poslabšanje situacije, sme Varnostni svet, še preden da priporočila ali odloči glede ukrepov, predvidenih v 39. členu, pozvati prizadete stranke, naj se podredijo takim začasnim ukrepom, kakršni se mu zdijo potrebni ali zaželeni. /.../« 46 Povzeto po Zgonec-Rožej, M., op.cit., str. 73, ki povzema po Schweigman, K.: The Authority of the Security Council under Chapter VII of the UN Charter, Kluwer Academic Publishers Group, 2001, str. 34.
20
4.2 OPREDELITEV OGROŽANJA MIRU IN KRŠITEV MIRU TER AGRESIVNIH
DEJANJ
4.2.1 DISKRECIJA VARNOSTNEGA SVETA
Kakršnakoli, morebiti ne povsem legitimna ali vsaj ne povsem konsistentna praksa
Varnostnega sveta utegne biti posledica široke interpretacije pristojnosti Varnostnega
sveta, kot to razume sam. V skladu z načelom zakonitosti – principle of legality – se
postavlja vprašanje, koliko je interpretacija Varnostnega sveta dejansko podrejena
načelom in pravilom iz Ustanovne listine ZN, ter načelom in pravilom mednarodnega
prava.47
Pri pregledu prakse Varnostnega sveta glede opredeljevanja njegove pristojnosti je
prednostno vprašanje, ali je Varnostni svet upošteval pravne meje oziroma koliko jih je
upošteval.
Varnostni svet mora spoštovati cilje in načela Ustanovne listine ZN, kot to zahteva 2.
odstavek 24. člena.48 Nadalje je pomembna 7. točka 2. člena,49 ki pomeni splošno linijo
razmejitve na zadeve, glede katerih Varnostni svet lahko uresničuje svoje pristojnosti, in
glede katerih ni pristojen. 50 Tudi pravila in načela mednarodnega prava so igrala
pomembno vlogo kot merila opredeljevanja pristojnosti Varnostnega sveta. 51 Ta je
namreč upošteval in vključil pravila mednarodnega prava pri opredeljevanju določenih
47 Manusama K.: The United Nations Security Council in the Post-Cold War Era – Applying the principle of legality, Martinus Nijhoff Punlishers (Leiden-The Netherlands/Boston), 2006, str. 113. 48 Člen 24/2 Ustanovne listine ZN: »Pri opravljanju dolžnosti dela Varnostni svet v skladu s cilji in načeli Združenih narodov.« 49 Člen 2/7 Ustanovne listine ZN: »Nobena določba te Ustanovne listine ne daje pravice Združenim narodom, da bi se vmešavali v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost države, in tudi ne nalaga članom dolžnosti, da bi take zadeve izročali v reševanje po tej Ustanovni listini, vendar to načelo nikakor ne izključuje uporabe prisilnih ukrepov po VII. poglavju.« 50 Manusama, K., op.cit., str.114. 51 Ibid, str.116.
21
akcij ali razmer kot ogrožanje mednarodnega miru in varnosti, zato ne gre zanemariti
vloge mednarodnega prava v kontekstu opredeljevanja pristojnosti Varnostnega sveta.52
Mednarodno pravo in koncept suverenosti sta ponudila argumente za predpostavljanje
pristojnosti Varnostnega sveta in tudi odklanjanje pristojnosti. Varnostni svet je na primer
v primeru Iraka poudarjal njegove kršitve mednarodnega prava, ob tem pa se je skliceval
na določbe Ženevskih konvencij 53 in Konvencije o diplomatskih odnosih. 54 Čeprav
nekoliko zapoznelo, je Varnostni svet prepoznal zločine, ki so se dogajali na ozemlju
Bosne in Hercegovine in Kosova kot kršitve mednarodnega humanitarnega prava in
kratenje človekovih pravic.55 Hkrati pa je bil v številnih primerih glavni zadržek za
posredovanje Varnostnega sveta koncept suverenosti. Tako so temeljna pravila in načela
mednarodnega prava nekje podprla opredelitev razmer kot ogrožanje mednarodnega miru
in varnosti, medtem ko so bile druge zadeve, ki so po svoji naravi sodile v notranjo
pristojnost držav, zavrnjene, češ da jim je manjkal mednarodni element. Integriteta teh
meja je bila na preizkušnji že pred letom 1990 in kmalu je postalo razvidno, da so
notranje zadeve lahko predmet mednarodne obravnave.
Vprašanje uporabe sile za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti je v
zadnjih letih močno razdvajalo države članice. Vendar je tovrstno protislovno prakso
mogoče razložiti s politično (ne)pripravljenostjo Varnostnega sveta, da bi se odzval v
tako resnih razmerah, in hkratnim, močnim zavedanjem svojih meja.56 V svoji praksi je
moral Varnostni svet opredeliti in zagovarjati svojo pristojnost v številnih različnih
primerih. Razmere, glede katerih je mednarodna skupnost pričakovala odziv in prevzem
določene odgovornosti Varnostnega sveta, so tiste, kjer je bil Varnostni svet primoran
52 Ibid, str. 117. 53 Obstajajo štiri Ženevske konvencije in trije dodatni Protokoli: Ženevska konvencija za izbolšanje položaja ranjencev in bolnikov oboroženih sil, Ženevska konvencija za izbolšanje položaja ranjencev, bolnikov in brodolomcev oboroženih sil na morju, Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki in Ženevska konvencija za zaščito civilnih oseb med vojno ter trije dodatni Protokoli. 54 Konvencija o diplomatskih odnosih je bila sprejeta leta 1961. 55 Manusama. K., op.cit., str. 116. 56 Ibid.
22
kreativno uporabiti svoje pristojnosti.57 Varnostni svet je v tem početju vendarle izkazal
določen stalni vzorec upoštevanja svojih pravnih in legitimnih meja.
4.2.2 MERILA ZA OPREDELITEV PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA
SVETA
Pristojnosti Varnostnega sveta so omejene z Ustanovno listino OZN v skladu z doktrino
ultra vires in tudi »višjimi normami« mednarodnega prava.58
Varnostni svet o ogrožanju in kršitvah miru ali agresivnih dejanjih odloča kot o
vsebinskem vprašanju, zato so potrebni glasovi vseh stalnih članov Varnostnega sveta (ali
vzdržanje). Tako je malo verjetno, da bi Varnostni svet lahko sprejel ukrepe po VII.
poglavju zoper katerega od stalnih članov Varnostnega sveta ali državo, ki jo podpira
kateri od stalnih članov Varnostnega sveta.59
Ko je Varnostni svet seznanjen z določenimi razmerami, mora najprej odločiti, ali sodi
zadeva v njegovo pristojnost, t. j. mednarodni mir in varnost. Ustanovna listina ZN
zahteva, da mora Varnostni svet opredeliti razmere kot dovolj resne, da lahko ukrepa v
okviru svojih pristojnosti. Iz tega sledi, da niso vse razmere takšne, da bi lahko sprožile,
upravičile oziroma zahtevale aktivnost Varnostnega sveta.60
Najprej je treba postaviti subtilno, pa vendar pomembno ločnico med politično
odločitvijo, ali je Varnostni svet sploh primeren, da odloča o svoji pristojnosti glede
določenih razmer, in argumenti, merili zatrjevanja pristojnosti Varnostnega sveta, torej,
ali razmere objektivno ogrožajo mir.61
Glede prvega je med avtorji prevladujoče mnenje, da ima Varnostni svet popolno
politično diskrecijo glede odločitve, ali bo preverjal svojo pristojnost, hkrati pa ga ne
57 Ibid, str. 116–117. 58 Ibid, str. 47. 59 Zgonec-Rožej, M., op.cit., str. 73, Povzeto po Bowett's Law of International Institutions, str. 46. 60 Manusma, K., op.cit., str. 47. 61 Ibid, str. 48.
23
zavezuje nobena pravna norma, po kateri bi moral preverjati svojo pristojnost glede
določenih razmer, če bi na primer bile podane določene okoliščine. Drugi sklop se nanaša
na merila, argumente, ki so podlaga za odločitev o pristojnosti.62 Načelno sme Varnostni
svet uresničevati svoje pristojnosti šele, ko je sklenil, da so razmere določene narave.63
Tako je formalno pet kategorij razmer, ki ustrezajo različnim pristojnostim Varnostnega
sveta:64
a) Spori in situacije, ki bi utegnile povzročiti mednarodno trenje ali izzvati spor
Preden Varnostni svet usmeri svoje pristojnosti k reševanju spora, katerega nadaljevanje
bi utegnilo ogrožati ohranitev mednarodnega miru in varnosti, sme raziskati, ali gre
dejansko za takšne razmere oziroma spor.65 Navzoč mora biti mednarodni element, kar
pomeni, da razmere, ki utegnejo pozročiti zgolj notranja trenja, ne morejo biti predmet
raziskave. Vendar ta zahteva ne izloči notranjih razmer v celoti, saj lahko notranje zadeve
vodijo k mednarodnim trenjem in tako pritegnejo notranje zadeve pod okrilje pristojnosti
Varnostnega sveta, ki lahko opravi raziskavo.66
b) Nevarnost za mir
Ko Varnostni svet enkrat opredeli razmere kot spor, katerega nadaljevanje bi utegnilo
ogrožati ohranitev mednarodnega miru in varnosti, je pristojen izvrševati svoje
pristojnosti, ki se nanašajo na mirno reševanje sporov. To pomeni, da lahko Varnostni
svet zatrjuje svojo pristojnost šele, ko razmere oziroma spor dosežejo določeno raven,
vendar ima pri odločanju, ali je dosegla določeno raven, popolno diskrecijo. Ali ima
Varnostni svet razmere za dovolj resne, temelji na dejanskem stanu, interpretaciji
Ustanovne listine ZN in ocenjevanju politične volje.67
Preden Varnostni svet ravna po VII. poglavju, mora opredeliti razmere kot ogrožanje
miru ali kršitev miru ali kot agresivno dejanje.
62 Ibid. 63 Ibid. 64 Ibid, str. 48–51. 65 Ibid, str. 48. 66 Ibid, str. 48–49. 67 Ibid, str. 49.
24
c) Ogrožanje miru
Med nastajanjem Ustanovne listine ZN ni bila podana nobena definicija oziroma
interpretacija 39. člena, čeprav prav opredelitev po 39. členu daje Varnostnemu svetu
možnost prisilnih ukrepov. Kot navaja Frowein, travaux préparatoires namiguje, da je
temelj opredelitve ogrožanja miru v popolni diskreciji Varnostnega sveta. Pravzaprav
razprave tistega časa kažejo na nesoglasja glede termina ogrožanje miru.68
Kelsen je bil neomajen v svoji trditvi, da je odločitev glede tega, kaj konstituira ogrožanje
miru, popolnoma v pristojnosti Varnostnega sveta. Nekateri so ugovarjali, da je ta
diskrecija vendar omejena, ker bi naj bil 39. člen povezan s prepovedjo grožnje s silo ali
uporabe sile.69 Vendar to ni prevladujoče mnenje. Sklenemo lahko, da ogrožanje miru in
druge kategorije niso jasno definirane.70
Razmejitev med konceptoma nevarnost za mir in ogrožanje miru je pravno pomembna
glede svojih posledic - različne pristojnosti Varnostnega sveta, v resnici pa lahko obstaja
zelo malo dejanskih razmejitev med obema. In ker je moč odločitve diskrecijska, postane
izbira med obema v končni fazi stvar političnega premisleka. Varnostni svet lahko da
prednost konceptu nevarnosti pred ogrožanjem zgolj zaradi takratnega političnega ozračja.
V tem vidiku lahko postane uresničevanje teh diskrecijskih pristojnosti nepredvidljivo in
arbitrarno.71
Ob morebitni neposredni grožnji imajo države članice na podlagi 51. člena naravno
pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe v primeru oboroženega napada,
dokler Varnostni svet ne ukrene, kar je treba za ohranitev mednarodnega miru in
varnosti.72
68 Ibid, str. 49–50. 69 Člen 2/4 Ustanovne listine ZN: »Vsi člani se v svojih mednarodnih odnosih vzdržujejo grožnje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni nedotakljivosti ali politični neodvisnosti katerekoli države, ali pa ki bi bila kako drugače nezdružljiva s cilji Združenih narodov.« 70 Manusama, K., op.cit., str. 50. 71 Ibid. 72 Člen 51 Ustanovne listine ZN.
25
Ostaja vprašanje, ali imajo države članice pravico uporabiti silo preventivno, v primeru
prikrite grožnje oziroma v primeru nevarnosti, ki ne grozi neposredno, in, ali imajo celo
obveznost/odgovornost posredovanja v primerih genocida in drugih hudih ter
sistematičnih kratenjih človekovih pravic.73
č) Kršitev miru
Razlika med kršitvijo miru in agresivnim dejanjem je nekoliko zabrisana, saj je zadnja
pravzaprav posebna oblika prve, kakor je razvidno tudi iz 1. odstavka 1. člena.74 Termin
kršitev se nanaša na katerekoli razmere, kjer sta dve ali več držav udeleženi v oboroženih
spopadih. Medtem ko je ogrožanje miru precej širša kategorija, kamor lahko uvrstimo
razmere, ki še ne zajemajo oboroženih incidentov med državami, je videti, da so kršitve
miru tipične razmere meddržavnih oboroženih incidentov.75
Kršitev miru je bila ugotovljena le v primeru klasičnega meddržavljanskega konflikta
invazije Iraka na Kuvajt, kar kaže na to, da pomeni mir mednarodni mir in posledično
negativno definicijo, t. j. odsotnost oboroženega konflikta.76
Čeprav je prag za sprožitev prisilnih akcij skrit v terminu kršitev miru namesto kršitev
mednarodnega miru, je splošno sprejeto, da mora biti mednarodni mir ogrožen ali kršen,
da so mogoče prisilne akcije po VII. poglavju.77
73 Povzeto po In Larger Freedom-Towards Security, Development and Human Rights for All, Report of the Secretary-General of the United Nations for decision by Heads of State and Government in September 2005, UN Doc. A/59/2005, str. 33. V slovenskem prevodu se imenuje V večji svobodi – Naproti razvoju, varnosti in človekovim pravicam za vse. Dostopno na http://www.un.org/largerfreedom/ “Za primere, ko grožnje niso neposredne, pač pa latentne, posredne, daje Ustanovna listina ZN popolno pristojnost Varnostnemu svetu, da avtorizira uporabo oborožene sile s ciljem vzpostavitve in ohranitve mednarodnega miru in varnost. In, ali niso genocid, etnična čiščenja in drugi primeri zločinov zoper človeštvo, tudi grožnje mednarodnemu miru in varnosti, glede katerih bi človeštvo moralo imeti možnost zateči se k Varnostnemu svetu za zaščito? Cilj ni v iskanju alternativ, pač pa v izboljšanju obstoječega sitema
zaščite.« 74 Člen 1/1 Ustanovne listine ZN: »Cilji Združenih narodov so: 1. varovati mednarodni mir in varnost ter v ta namen: izvajati učinkovite kolektivne ukrepe, da se preprečijo in odvrnejo grožnje miru in da se zatrejo agresivna dejanja ali druge kršitve miru /.../.« 75 Manusama, K., op.cit., str. 50. 76 Ibid, str. 116. 77 Mertus, J.: The United Nations and Human Rights: A guide for a new era, Routledge (Taylor & Francis Group ) London and New York 2006, First published 2005 by Routledge, London, str. 123.
26
d) Agresivna dejanja
Termin agresije je bil vključen v Ustanovno listino ZN na vztrajanje takratne Sovjetske
zveze, poizkusi in predlogi definicije med nastajanjem Ustanovne listine ZN pa so bili
zavrnjeni. Pravzaprav je termin namenoma ostal odprt in vseobsegajoč.78
Generalna skupščina je vendarle v resoluciji 331479 definirala termin agresije,80 čeprav 2.
člen81 jasno narekuje, da Varnostni svet ni vezan na dano definicijo. Tako je, kot pri
preostalih terminih in kategorijah, tudi v tem primeru Varnostnemu svetu dana široka
diskrecija. Splošno mnenje, da termin agresije kot lex specialis kršitve miru pomeni
meddržavne oborožene sovražnosti in da se od kršitve miru razlikuje po tem, da je
odgovornost za položaj povsem na strani ene od držav vendarle obstaja.82
4.3 PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA IN ČLEN 2/7 UL OZN
Kritika, da ni velikih omejitev za razmere, ki jih Varnostni svet lahko opredeli kot
ogrožanje miru ali huje, se tako zdi precej utemeljena. Pa vendar neomejena diskrecija
Varnostnega sveta ne more biti sprejemljiva, še posebno ne v kontekstu načela
zakonitosti.83
78 Manusama, K. op. cit., str. 50–51. 79 Generalna skupščina je 14. decembra 1974 sprejela definicijo agresije v resoluciji 3314 (XXIX), kar je zgolj nekakšno vodilo (Resolution 3314 (XXIX): Definition of Aggression, 29th Session. Dostopno na http://www.un.org./documents/resga.htm). 80 Člen 1 Resoluciji 3314 (XXIX), op.cit., »Agresija je uporaba sile s strani ene države zoper suverenost, teritorialno integriteto ali politično neodvisnost druge države /.../.« 81 Člen 2 Resoluciji 3314 (XXIX), op.cit., »Že prva uporaba oborožene sile s strani države pomeni prima facie dokaz dejanja agresije. Varnosni svet pa lahko kjub temu, v skladu z Ustanovno listino ZN in glede na relevantne okoliščine, vključno z dejstvom, da dejanje ni povzročilo dovolj hudih posledic, odloči, da opredelitev, da gre za dejanje agresije, ni upravičena.« 82 Manusama, K., op. cit., str. 51. 83 Ibid.
27
Povsem jasno je, da se meje primarne pristojnosti Varnostnega sveta, t. j. ohranitev
mednarodnega miru in varnosti, ne morejo omejevati zgolj abstraktno, ampak so do
določene meje definirane prav s prakso Varnostnega sveta.84
Pomembna omejitev pristojnosti je gotovo člen notranje jurisdikcije. 85 Člen 2/7
Ustanovne listine je delna izpeljava klasičnega načela neintervencije, ki izhaja iz
koncepta suverenosti držav in enakosti med državami. Na splošno je domet notranje
pristojnosti držav opredeljen z načeli in pravili mednarodnega prava, ki posegajo v
pristojnost držav.
Čeprav 39. člen na prvi pogled ponuja zadostno podlago, merilo, standard, ki se ga lahko
Varnostni svet trdno drži, je v resnici pravzaprav »popolnoma arbitrarno popačenje
osnovnega namena člena 2/7, namreč zaščite suverenosti držav članic pred vmešavanjem
v njihove notranje zadeve na podlagi muhavosti večine v organizaciji«.86
S stališča legitimnosti in vladavine prava, ki poskuša odvrniti arbitrarno odločanje, je
takšen položaj skrajno nezaželen. Čeprav pa možnost diskrecije ni povsem
nekompatibilna z vladavino prava, mora vsaka diskrecija obstajati zgolj v pravu in
ostajati v mejah dane diskrecije in v okviru pogojev, ki so vezani na možnost diskrecije.
Hkrati je očitno, da bi preveč stroga uporaba načela neintervencije zmanjšala učinkovitost
Varnostnega sveta pri opravljanju njegove prednostne naloge in dopuščala trpljenje
milijonov ljudi v konfliktih v državah. Zato se zdi upravičeno, da preverimo, koliko lahko
2/7 omeji diskrecijo Varnostnega sveta pri presojanju lastne pristojnosti.87
Povsem jasno je, da je Varnostni svet pristojen za ohranitev in vzpostavitev
mednarodnega miru in varnosti v zvezi z razmerami, kjer sta dve ali je več držav
vpletenih v oboroženi spopad oziroma na robu mednarodnega oboroženega spopada. Je
84 Ibid, str. 52. 85 Člen 2/7 Ustanovne listine ZN. 86 Manusama, K., op. cit., str. 52. 87 Ibid.
28
pa iz procesa sprejemanja Ustanovne listine ZN mogoče razbrati, da načelo
neintervencije ni bilo mišljeno tako, da bi obvarovalo državo pred natančnim pregledom
očitnih kratenj človekovih pravic. 88 Med procesom sprejemanja je bilo prav tako
pomembno, da se povečata moč oziroma možnost organizacije, da poseže v pristojnost
držav članic,89 da bi se lahko učinkovito odzvala na resnične grožnje mednarodnemu
miru in varnosti.90 Prav s tem namenom je bila določena izjema od načela neintervencije,
ki se nanaša na prisilne ukrepe91 po VII. poglavju Ustanovne listine ZN.92
Člen 2/7 ima substančni pomen, njegovo zanikanje bi pomenilo zanikanje suverenosti.
Nadalje bi lahko ugovarjali, da je takšna omejitev potrebna, da zaščiti države pred izgubo
temeljnih, bistvenih postavk definicije države. Dejstvo pa je, da mednarodni sporazumi
omejujejo področja, glede katerih so države popolnoma suverene. Tudi s članstvom v
OZN se država pomembno podredi mednarodni pristojnosti in mednarodni varnosti in s
tem tudi možnosti prisilnih ukrepov Varnostnega sveta.93
Člen 2/7 pomeni torej neko splošno zajezitev diskrecije Varnostnega sveta - dejstvo je, da
je Varnostni svet pri opredelitvi svojih pristojnosti omejen prav z mednarodnim pravom,
suverenostjo držav in samostojnostjo držav, pri čemer je dopuščena izjema. Kadar
Varnostni svet opredeli razmere kot ogrožanje mednarodnega miru in varnosti glede tega
ima popolno diskrecijo, člen 2/7 v resnici izgubi učinek omejitve pristojnosti
Varnostnega sveta.
Sklenemo lahko, da se merilo »zadeve, ki vzbujajo mednarodno skrb« (a matter of
international concern) razširja celo do »zadev, ki sodijo v notranjo pristojnost držav«. Če
namreč presežejo svoje meje, utegnejo vplivati na zunanje politične odnose, lahko
88 Ibid, str. 56. 89 Pravzaprav je bilo že v Španskem vprašanju 1946 sprejeto, da so notranje zadeve lahko podvržen pristojnosti Varnostnega sveta. 90 Treba je omeniti, da notranje zadeve nikoli niso bile formalno opredeljene kot kršitve miru ali agresivna dejanja in da so bile te definicije pridržane za čiste meddržavne konflikte. 91 Člen 2/7 Ustanovne listine ZN se ne nanaša na člen 39, kadar Varnostni svet sprejema zgolj priporočila. Tako le prisilni ukrepi poVII. poglavju pomenijo izjemo, in ne celotno VII. poglavje. Priporočila na podlagi člena 39. člena so še vedno podvržena splošnemu pravilu 2/7. 92 Manusama, K., op. cit., str. 54. 93 Ibid, str. 54–55.
29
ogrozijo mednarodni mir in varnost ter povzročajo neugodne učinke mednarodnih
razsežnosti.94
5 OPREDELITEV HUDIH KRATENJ ČLOVEKOVIH PRVIC, KI SO
LAHKO PODLAGA ZA AVTORIZACIJO PRISILNE AKCIJE
VARNOSTNEGA SVETA NA PODLAGI VII. POGLAVJA UL OZN
5.1 HUDA KRATENJA ČLOVEKOVIH PRAVIC KOT PODLAGA ZA
AVTORIZACIJO PRISILNIH AKCIJ
V 21. stoletju pomenijo grožnjo mednarodnemu miru in varnosti tudi huda kratenja
človekovih pravic,95 ki imajo moč spodkopati državo kot temeljno enoto mednarodnega
sistema.96
Posledica protislovja med spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot
enim izmed glavnih postulatov OZN, in načelom neintervencije, kot je opredeljeno v 7.
odstavku 2. člena Ustanovne listine ZN, je dolgoletna razprava v mednarodni skupnosti,
ali ima Varnostni svet v okviru izvrševanja svoje prednostne odgovornosti ohranitve
mednarodnega miru in varnosti pravico posredovati v zadevah, ki sodijo v notranjo
pristojnost države.
Za primere hudih kratenj človekovih pravic v državi Ustanovna listina ZN ni tako jasna,
kot bi si želeli. Ustanovna listina ZN sicer potrjuje vero v temeljne človekove pravice,
94 Ibid, str. 57. 95 Po poročilu Visokega odbora za grožnje iz leta 2004, kot je razvidno iz A More Secure World, op. Cit., str. 23, obstaja šest skupin groženj, s katerimi se mora svet spopasti danes in v prihodnjih desetletjih: 1. ekonomske in socialne grožnje, vključno z revščino, nalezljivimi boleznimi in degradacijo okolja, 2. vojna med državami, 3. nasilje v državah, vključno z državljanskimi vojnami, genocidom in drugimi razširjenimi in hudimi zlorabami človekovih pravic, 4. nuklearno, radiološko, kemično in biološko orožje, 5. terorizem, 6. transnacionalno organiziran kriminal. 96 Povzeto po In larger freedom: Towards Development, Security and Human Rights for All, Report of a Secretary-General, UN Doc. A/59/2005, str. 24–25. Dostopno na http://www.un.org/largerfreedom/.
30
vendar ne ponuja dovolj zanesljive zaščite kratenja človekovih pravic, ki sodijo pod
»domain reservé« držav.97
Prvi primer, ko je Varnostni svet opredelil, da pomeni to, da država krati človekove
pravice, ogrožanje miru, je bil primer Južne Rodezije leta 1966, ko je Varnostni svet
sprejel gospodarske sankcije proti Južni Rodeziji. Ta je tako prvi primer, kjer je
Varnostni svet določil, da obstaja ogrožanje miru zaradi notranjih razmer oziroma
množičnih kratenj človekovih pravic, nezakonite ureditve in zanikanja pravice do
samoodločbe. 98 Tudi močan pritisk mednarodne skupnosti glede kratenja človekovih
pravic v okviru apartheida v Južni Afriki je prisilil Varnostni svet, da se je obrnil na
ubeseditev »ogrožanje miru« in naložil obvezen embargo na orožje proti Južni Afriki. Pa
vendar ti primeri niso sprožili trenda in tako je Varnostni svet miroval v primerih, ko so
se kratenja človekovih pravic dogajala primarno in ekskluzivno v državah.99
Pri pregledu prakse Varnostnega sveta opazimo, da ta ni bil pretirano učinkovit. Vse
prevečkrat se je obotavljal, ukrepal prepozno ali sploh ni. Pa vendar sta korak za korakom
Varnostni svet in mednarodna skupnost sprejela, da ima v primerih kratenja človekovih
pravic in zločinov v državah Varnostni svet legitimno možnost ukrepati v skladu s VII.
poglavjem Ustanovne listine ZN, če je le pripravljen odločiti, da pomenijo razmere
grožnjo mednarodnemu miru in varnosti.100
Preobrat se je zgodil ob koncu hladne vojne, ko je Irak napadel in okupiral Kuvajt.
Pripravljenost Varnostnega sveta, da sprejme takšno resolucijo, je bila pomemben
preobrat v opredeljevanju povezave med kratenji človekovih pravic v suvereni državi in
mednarodno varnostjo.101 Na podlagi resolucije 688 in sledeče prakse lahko postavimo
močan argument, da ima Varnostni svet pravno možnost, da avtorizira uporabo prisilnih
ukrepov, tistih z in brez uporabe sile, da popravi huda kratenja človekovih pravic v mejah
97 Povzeto po A More Secure World, op. cit., str. 56–57. 98 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 207. 99 Ibid. 100 A more secure world, op. cit., str. 56–57. 101 Ibid, str. 124.
31
suverene države.102 Lahko bi rekli, da ima celo pravno obveznost. Varnostni svet je
namreč vezan na norme ius cogens, tudi tiste, ki zadevajo človekove pravice, kot so
prepoved suženjstva in trgovine s sužnji, prepoved rasne diskriminacijo, apartheid,
genocid, prepoved mučenja in druge. In če norme ius cogens ustvarjajo obveznosti erga
omnes, bi to lahko pomenilo, da obstaja celo obveznost Varnostnega sveta, da deluje v
primerih kratenja človekovih pravic, ki so priznane kot ius cogens, ne glede na to, da se
dogajajo v državi.
Kakorkoli, v mednarodni skupnosti obstajata vsesplošna, moralna obsodba kratenja
človekovih pravic in zavedanje, da načelo neintervencije dopušča izjemo, kadar huda
kratenja človekovih pravic konstituirajo grožnjo mednarodnemu miru in varnosti.
Katerikoli dogodek ali potek dogodkov, ki vodi k velikim izgubam človeških življenj ali k
zmanjšanju možnosti preživetja in spodkopava državo kot osnovno enoto mednarodnega
sistema, je grožnja mednarodnemu miru in varnosti.103
Generalna skupščina je 9. decembra 1948 sprejela Konvencijo o preprečevanju in
kaznovanju zločina genocida, ki je začela veljati 12. januarja 1951. V skladu s to
konvencijo so se države sporazumele, da je genocid ne glede na to, ali je storjen v miru
ali vojni, zločin mednarodnega prava. Prav tako so se države zavezale, da bodo zločin
genocida preprečevale in kaznovale.
Od konvencije se razume genocid kot grožnja miru in varnosti in se v nobenem primeru
ne sme tolerirati.104 Načelo neintervencije ne sme pomeniti zaščite dejanj genocida in
drugih krutosti. Razširjene kršitve mednarodnega humanitarnega prava, primeri etničnih
102 Ibid. 103 A More Secure World: Our Shared Responsibility, Report of the Secretary-General’s High-level Panel on Threats, Challenges and Change, December 2004, UN Doc. A/59/565, str. 25. V slovenskem prevodu se imenuje Varnejši svet: Naša skupna odgovornost, Poročilo Visokega odbora za preučitev groženj, izzivov in sprememb, Društvo za Združene narode. Dostopno na http://www.un.org/secureworld/ 104 A More Secure World, op.cit., str.56–57, http://www.un.org/secureworld/report.pdf
32
čiščenj in drugo se lahko razumejo kot grožnje mednarodni varnosti in kot takšni
izzovejo odziv Varnostnega sveta.105
Potrjujemo nastajajočo normo, po kateri obstaja mednarodna odgovornost za zaščito,
katere glavni izvajalec je Varnostni svet, ki lahko v primerih genocida in drugih pobojih
velikih razsežnosti, v primerih etničnega čiščenja ter hudih kršitev mednarodnega
humanitarnega prava kot skrajno sredstvo, kadar suverena oblast ni bila sama sposobna
ali zmožna preprečiti kršitev in zločinov, avtorizira vojaško intervencijo.106
Zdi se, da mednarodno pravo s tem, ko prepoveduje genocid in ponuja zaščito temeljnih
človekovih pravic in svoboščin, presega načelo neintervencije, zato je potrebna
postavitev novih standardov in postopkov, ki bodo preprečili ponovitev unilateralnih
intervencij velikih sil 19. stoletja.107
Sledeče si humanitarne tragedije in huda kratenja človekovih pravic so povzročili
preobrat pozornosti, ki se je premaknil od imunitete suverene vlade neke države na njeno
odgovornost; odgovornost do prebivalcev in odgovornost do mednarodne skupnosti.108
Čedalje močnejše je spoznanje, da ne gre za »pravico posredovati«, ampak za
»odgovornost za zaščito«.
Kadar položaj obsega ljudi, ki doživljajo humanitarno tragedijo, če gre za uboje, posilstva,
etnična čiščenja, načrtna izstradanja, izpostavljanje boleznim in drugo, obstaja glavna
odgovornost vlade, da zaščiti svoje državljane pred tovrstnimi hudodelstvi. Kadar vlada
tega ne zmore ali ne želi, mora to odgovornost prevzeti širša mednarodna skupnost.109
105 Ibid. 106 Ibid, str. 57. 107 Ku, C. in Jacobson, H. K.: Democratic Accountability and the Use of Force in International Law, Cambridge University Press, 2003, str. 336. 108 Ibid. 109 Ibid.
33
Poročilo Mednarodne komisije za intervencijo in državno suverenost 110 zagovarja
osnovni princip, da obsega suverenost države tudi odgovornost države za zaščito svojih
prebivalcev.111
Po mnenju Komisije odgovornost za zaščito kot vodilo mednarodni skupnosti temelji na:
- obveznostih držav, kot so razvidne iz koncepta suverenosti,
- odgovornosti Varnostnega sveta za ohranitev mednarodnega miru in varnosti v
skladu s 24. členom Ustanovne listine ZN,112
- pravnih obveznostih držav, kot so razvidne iz deklaracij, paktov in pogodb o
človekovih pravicah ter mednarodnega humanitarnega prava in notranjega prava,
- razvijajoči se praksi držav, regionalnih organizacij in Varnostnega sveta.113
Odgovornost za zaščito zajema tri vrste odgovornosti, in sicer:
- odgovornost preprečiti nastanek oboroženih spopadov in drugih konfliktov v državi,
ki ogrožajo njene prebivalce,
- odgovornost odzvati se na razmere, ki ljudem povzročajo trpljenje, s prisilnimi
ukrepi, ki ne vključujejo uporabe sile, ali v skrajnih primerih tudi z vojaškim
posredovanjem,
- odgovornost za pomoč pri ponovni gradnji s posebnim poudarkom na vzrokih, ki so
sploh povzročili notranji konflikt.114
Komisija je bila enotnega mnenja, da je odgovornost preventive najpomembnejši vidik
koncepta odgovornosti za zaščito.115
Sicer bi lahko rekli, da je splošno načelo izvrševanja odgovornosti za zaščito načelo
sorazmernosti, torej izbira milejših in manj prisilnih ukrepov, kadar že ti zadostujejo za
110 International Commision on Intervention and State Sovereignty. 111 Ramcharan, B.G.: The Security Council and Protection of Human Rights, Martinus Nijhoff Punlishers ( The Hague, London, New York ), Published by Kluwer Law International, 2002, str. 4. 112 Člen 24 Ustanovne listine ZN, op. cit. 113 Ramcharan, B.G., op.cit., str. 5. 114 Ibid. 115 Ibid.
34
dosego želenega cilja – odprave vzrokov notranjih konfliktov ali reševanje humanitarnih
razmer.
Glede avtorizacije vojaškega posredovanja je Komisija poudarila, da je prag, ki dovoljuje
vojaško posredovanje za primere zaščite ljudi v notranjih situacijah, postavljen precej
visoko. Vojaško posredovanje je namenjeno razmeram, v katerih so ljudje izpostavljeni
neopravičljivemu trpljenju in so njihova življenja resno ogrožena, kot so: številne izgube
človeških življenj kot posledica namernega ali malomarnega ravnanja države ali kot
posledica sesutja sistema v državi in ne glede na to, ali so poboji motivirani z namenom
genocida ali ne, in primeri obširnih etničnih čiščenj, če gre za poboje, nasilni izgon, teror
ali posilstvo.116
Številne izgube življenj v državljanskih vojnah in izbruhih oboroženega nasilja obvezujejo
mednarodno skupnost, da pri preprečevanju le teh ravna še posebej pazljivo in zavzeto.
Kadar pa je za preventivna ravnanja prepozno, ostane nujna potreba preprečiti vojno in
z njo povezana nadaljnja ubijanja.117
Visoki panel za grožnje, izzive in spremembo118 navaja štiri merila oziroma navodila, ki
naj bi jih upošteval Varnostni svet pri odločanju o uporabi sile, in sicer:
- Pravi namen (proper purpose/right intention): Ne glede na morebitne druge motive
mora biti primarni namen intervencije ustavitev ali preprečitev trpljenja ljudi.
- Skrajno sredstvo (last resort): Vojaška intervencija je opravičljiva le, kadar je
mogoče razumno sklepati, da milejša sredstva ne bodo dosegla želenega učinka.
- Sorazmernost sredstev (proportional means): Vojaška intervencija se mora opraviti
v najmanjšem mogočem obsegu, ki še zagotavlja učinkovito zaščito človekovih
pravic.
- Razumna pričakovanja (balance of consequences/reasonable prospects): Obstajati
mora razumna možnost, da bo vojaška intervencija uspešna pri preprečevanju
116 Ibid. 117 A more secure world, op. cit., str. 35. 118 Ibid, str. 67.
35
oziroma ustavitvi kratenja človekovih pravic in splošnega trpljenja ljudi in da bo
dejansko pripomogla k izboljšanju okoliščin.
Varnostni svet bi se moral nemudoma odzvati v vseh primerih zatrjevanja domnevnih
kratenj človekovih pravic. V tem primeru bi moral Varnostni svet zahtevati poročila in
potrditev dejstev, ki so potrebni za morebitno avtorizacijo vojaškega posredovanja.
V vsakem primeru sedanja pravila, ki se nanašajo na uporabo sile, zadostujejo za spopad
z grožnjami današnjega sveta. Prisilni ukrepi, ki so Varnostnemu svetu na voljo za
uveljavitev človekovih pravic, so torej vsebovani v VII. poglavju Ustanovne listine ZN.
Vendar je prag za kratenje človekovih pravic, ki sprožijo prisilne ukrepe, postavljen
precej visoko.119 Poleg tega sta bili pripravljenost in možnost Varnostnega sveta, da
uresničuje svoje pristojnosti po VII. poglavje proti državam, ki so hudo in nenehno
kratile človekove pravice svojih državljanov, zavirani s pravico stalnih članic, da lahko
dajejo veto na vsak tak ukrep. 120 Zato bi se morali stalni člani Varnostnega sveta
poenotiti, da v primerih, ki ne zadevajo vitalnih interesov njihove države, ne bodo
uresničevali pravice veta in s tem preprečili sprejetje odločitve o vojaškem posredovanju
za zaščito človekovih pravic, glede katere sicer obstaja splošna podpora.121
To podpira tudi zamisel generalnega sekretarja ZN o konceptu dveh suverenosti:
suverenosti države in posameznika, ki jo je že predstavil v svojem govoru (Safeguarding
the sanctity of life) leta 1999 in spet poudaril na seminarju Mednarodne akademije za mir
v New Yorku.122
119 Mertus, J., op. cit., str. 123. 120 Ibid. 121 Ramcharan B.G., op. cit., str. 6. 122 At a seminar of the International Peace Academy in New York on the “Responsibility to Protect” report, Mr. Annan said the title itself embodied the idea he had put forward in a 1999 speech to the UN General Assembly on safeguarding the sanctity of life. “As your report notes, I sought to develop the idea of two notions of sovereignty: one for States, another for individuals,” he told the seminar. “This idea was rooted firmly in the UN Charter which affirms the sovereignty of States even as it challenges us to save succeeding generations from the scourge of war.” http://www.un.org/apps/news/printnewsAr.asp?nid=2894
36
Sodoben sistem kolektivne zaščite se opira na postavko, da so grožnje mednarodnemu
miru in varnosti v določeni regiji grožnje mednarodnemu miru in varnosti na sploh. To je
posledica globalizacije sveta.123 Povezanosti groženj mora slediti nov sistem kolektivne
zaščite, v skladu s katerim bodo vsi uživali freedom from want in bo temeljil na
predpostavki – karkoli ogroža enega, ogroža vse.124
5.2 KRATENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC V KOMBINACIJI ŠE Z NEKATERIMI
DRUGIMI DEJAVNIKI KOT OGROŽANJE MEDNARODNEGA MIRU IN
VARNOSTI – DVOJNA STRATEGIJA
Varnostni svet se je v številnih resolucijah pri opredeljevanju ogrožanja mednarodnega
miru in varnosti oprl na t. i. dvojno strategijo.
Dvojna strategija izhaja iz negativne definicije miru, ki ga opredeljuje kot odsotnost
mednarodnega oboroženega spopada, zato je Varnostni svet pri utemeljevanju svoje
pristojnosti v skladu z dvojno strategijo izhajal iz notranjih razmer, hkrati pa ogrožanje
miru povezoval z možnostjo izbruha oboroženega spopada.
Varnostni svet je leta 1965, potem ko je bela manjšina enostransko razglasila neodvisnost
Južne Rodezije od kolonialne sile Velike Britanije in vzpostavila manjšinsko ureditev,
sprejel resolucijo 217 (1965),125 v kateri je ugotovil, da so razmere v Južni Rodeziji
izjemo težke in da pomeni nadaljevanje tega položaja ogrožanje mednarodnega miru.
Naslednje leto je Varnostni svet v resoluciji 221 odločil, da pomenijo nastale razmere
grožnjo mednarodnemu miru in varnosti in istega leta v resoluciji 232 (1966) proti Južni
Rodeziji sprejel gospodarske sankcije. To je bil prvi primer, ko je Varnostni svet sprejel
obvezujoče sklepe po VII. poglavju v skladu z 41. členom.126
123 Povzeto po In larger freedom, op. cit., str. 25, tč. 79 in 80. 124 Povzeto po In larger freedom, op. cit., str. 25. 125 Resolucija 217 (1965). 126 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 207, ki napotuje na Gowlland-Debbas, V.: Collective Responses to Illegal Acts in International Law: United Nations Action in the Question of Southern Rhodesia, Martinus Nijhoff, 1990, (1991 American Society of International Law Certificate of Merit).
37
Nekateri avtorji ugotavljajo, da je Varnostni svet pristojnost utemeljil na dveh elementih,
notranjem in mednarodnem, ne da bi pri tem lahko določili, kateri od njih je prevladal.127
Namreč, iz manjšinske ureditve v Južni Rodeziji so bila razvidna številna kratenja
človekovih pravic, predvsem zavračanje pravice do samoodločbe večinskemu
prebivalstvu Južne Rodezije. Hkrati številni avtorji menijo, da je obstajala tudi nevarnost
mednarodnega oboroženega spopada s sosednjimi državami.128
Čeprav je rasna politika motivirala prisilne ukrepe, je naraščajoča napetost v regiji
preprečila sklep, da je zatiralska rasna politika per se pomenila grožnjo mednarodnemu
miru in varnosti.129
Podobno je Varnostni svet v primeru Južne Afrike sledil dvojni strategiji s tem, ko je
povezal sistem apartheida v državi z napetostmi v regiji. Rezultat kumulativnega učinka
obeh, apartheida v državi in napetosti regiji, je bil ogrožanje mednarodnega miru.130
Varnostni svet je že leta 1963 v resoluciji 181 razmere v Južni Afriki označil kot
»motnjo« mednarodnemu miru in varnosti. Vse nadaljnje resolucije, ki so obravnavale
takratne razmere v Južni Afriki - resolucija 182 (1963), resolucija 191 (1964), resolucija
311 (1972), resolucija 282 (1970), so politiko apartheida in rasne diskriminacije ter
spopade s sosednjimi državami opredeljevale kot »mogočo« grožnjo mednarodnemu
miru in varnosti. Resolucija 282 (1970) je kopičenje orožja vojaških sil Južne Afrike
opredelila kot »realno« grožnjo varnosti in suverenosti neodvisnih afriških držav.
Novembra 1977 je Varnostni svet odločil, da kopičenje orožja Južne Afrike ogroža
mednarodni mir.131
127 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 208. 128 De Wett, E.: The Chapter VII. Powers of the United Nations Security Council, Oxford and Portland Oregon, 2004, str, 150. 129 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 208, ki napotuje na Österdhal, I., op. cit. 130 De Wett, E., op. cit. str. 150–151. 131 Ibid, str. 151.
38
V resoluciji 418 (1977) je prvič nedvoumno ukrepal v skladu s VII. poglavjem in ukazal
embargo na orožje. Čeprav je resolucijo motivirala politika apartheida, je bilo ogrožanje
mednarodnega miru in varnosti izrecno povezano le s kopičenjem orožja.132
Formulacija resolucije prav tako nakazuje, da kopičenje orožja samo še ni bil povod za
sprejetje ukrepov po VII. poglavju,133 ampak je Varnostni svet mislil tudi na apartheid
oziroma rasni red in iz njega izhajajoča sistematična in množična kratenja človekovih
pravic.
Na temelju besedila resolucije lahko sklenemo, da je Varnostni svet pri definiranju
ogrožanja mednarodnega miru motiviral notranji razlog, to je uresničevanje politike
apartheida oziroma obstajanje rasistične ureditve, in mednarodni razlog, to je grožnja
širitve konflikta v regiji, zlasti na sosednje države.134
Varnostni svet je v resoluciji 418 (1977) prvič naložil mandatorne sankcije zoper člane
ZN vsaj deloma zaradi kratenja človekovih pravic svojega prebivalstva. S tem, ko je
kratenje človekovih pravic civilnega prebivalstva obravnaval v okviru VII. poglavja
Ustanovne listine ZN, je Varnostni svet stopil korak naprej.135
Dvojna strategija je bila po koncu hladne vojne s sprejetjem resolucije 688 dne 5. maja
1991 spet oživljena.136 Resolucija 688 (1991) se nanaša na razmere v Iraku, ko je iraška
vlada po koncu I. perzijskozalivske vojne začela nasilno zatirati kurdske in šiitske
manjšine. Čeprav so bila široko razširjena katenja človekovih pravic motivacija za
sprejetje resolucije, se je resolucija 688 (1991) večinoma nanašala na množični beg
beguncev, pripadnikov etničnih manjšin, ki so v sosednjih državah, kamor so se zatekli,
oblikovali veliko in nemirno manjšino.137
132 Ibid. 133 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 208–209. 134 Ibid, str. 209. 135 Ibid, str. 209. 136 De Wett, E., op. cit. str. 151. 137 Ibid, str. 151.
39
Tako je ugotovitev, da so posledice zatiranja kurdskega prebivalstva v Iraku pomenile
grožnjo mednarodnemu miru v regiji glede na okoliščine razmer, precej verodostojna.138
Tudi resolucije139, ki so zadevale konflikte na območju nekdanje Jugoslavije, so se v
pomembnem vidiku nanašale na huda kratenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
vključno s pravicami etničnih manjšin, in na kršitve mednarodnega humanitarnega prava.
Vendar pa kljub temu ne gre zanemariti očitne mednarodne razsežnosti konflikta, saj je
ves čas obstajala grožnja širitve konflikta na druge države.140 Resolucije so opredelitvi
grožnje mednarodnemu miru pripisovale mednarodno razsežnost na podlagi
neposrednega sklicevanja na posledice, ki utegnejo nastati za sosednje države, ali
posredno prek sklicevanja na resolucije, ki so že vsebovale tovrstna sklicevanja.141
Varnostni svet je večinoma uresničeval tehniko dvojne strategije tudi za območje
afriškega kontinenta.142
Varnostni svet je 17. maja 1994 sprejel resolucijo 918 (1994), v kateri je obsodil
sistematične in razširjene kršitve humanitarnega prava ter poboje članov etnične skupine
Tutsi, ob opiranju na mednarodni element – eksodus beguncev v sosednje države – pa
določil, da razmere v Ruandi ogrožajo mednarodni mir in varnost v regiji, zato je po VII.
poglavju sprejel embargo na orožje.143 Že v resoluciji 929 (1994) se je Varnostni svet
neposredno skliceval na humanitarno krizo, na sistematične poboje civilistov, pri čemer
se ni izrecno oprl na mednarodno razsežnost, razen v vidiku opredelitve razmer opredelil
kot ogrožanje mednarodnega miru in varnosti v regiji.
138 Ibid, str. 151–152. 139 Med sprejemanjem zadevnih resolucij sta bili Hrvaška in Bosna in Hercegovina mednarodno priznani državi. 140 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 213. 141 De Wett, E., op. cit. str. 152. 142 Ibid, str. 153. 143 Povzeto po Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 227.
40
Tehniko dvojne strategije je mogoče zaslediti tudi v nekaterih resolucijah, ki so se
nanašale na konflikte v Liberiji, Zairu (DR Kongo), Srednjeafriški republiki in Sierri
Leone.144
5.3 KRATENJA ČLOVEKOVIH PRAVIC KOT OGROŽANJE MEDNARODNEGA
MIRU IN VARNOSTI PER SE
V nekaterih primerih iz prakse se je Varnostni svet osredotočil zgolj na človekove
pravice in humanitarno krizo, ne da bi se hkrati izrecno skliceval na mednarodno
razsežnost.
Varnostni svet se v primeru Somalije prvič v praksi ni naslonil na mednarodne dejavnike
notranjih razmer, ampak je humanitarno krizo in kratenje človekovih pravic opredelil kot
grožnjo per se.145
Kljub temu nekateri avtorji vztrajajo, da ogrožanje mednarodnega miru, kot je bilo
opredeljeno v resoluciji 794 (1992), 146 ni bilo v celoti utemeljeno le na notranjih
razmerah, ampak tudi na podlagi mednarodne narave razmer v Somaliji. 147 Ob
upoštevanju dejstva, da se je neizmernemu trpljenju civilnega prebivalstva pridružil še
zlom vlade in drugih državnih struktur, je bil primer Somalije enkraten.148
V primerih popolnega zloma državne oblasti lahko humanitarna kriza v državi povzroči
ogrožanje mednarodnega miru in varnosti.149 Kljub temu ne moremo z gotovostjo trditi,
144 Povzeto po De Wett, E., op. cit., str. 155. 145 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 213. 146 Varnostni svet je prej v resoluciji 733 (1992) pri opredeljevanu ogrožanja mednarodnega miru in varnosti izrecno omenil tudi posledice razmer, ki utegnejo nastati za stabilnost in mir v regiji. 147 De Wett, E., op. cit., str. 157. 148 Povzeto po Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 214. 149 De Wett, E., op. cit., str. 158., ki se sklicuje na Thürer, D.: The failed State and International Law, 81 International Review of the Red Cross 731 ff (1999).
41
da je resolucija 794 (1992) dokaz popolnega pretrganja povezave med ogrožanjem
mednarodnega miru in izbruhom oboroženega konflikta.150
V primeru Haitija se je prav tako postavljalo vprašanje, kaj je bil glavni motiv za
posredovanje Varnostnega sveta. Od leta 1991, ko je vojaška hunta z državnim udarom
odstranila z oblasti demokratično izvoljenega predsednika Jeana Bertranda Aristida,
zaradi česar so nastali politični razkol, kratenje človekovih pravic in številni poskusi
pobegov beguncev v ameriško bazo v Guantanamo na Kubi, je Varnostni svet sprejel
vrsto resolucij, ki so se nanašale na nastale razmere.
Že v resoluciji 841 z dne 16. junij 1993 je Varnostni svet odločil, da razmere ogrožajo
mednarodni mir in varnost v regiji. Razmere na Haitiju so se toliko stopnjevale, da je
Varnostni svet v resoluciji 940 (1994) na temelju VII. poglavja avtoriziral uporabo
oboroženih sil.151Motiv za prisilne ukrepe, ki jih je sprejel Varnostni svet, je bil predvsem
v tem, da vojaška ureditev ni spoštovala demokracije.152 Sklicevanje na uboje, ugrabitve,
kršitve svobode gibanja in svobode izražanja potrjujejo, da je bil Varnostni svet zavzet
predvsem z notranjimi razmerami,153 čeprav je mogoči destabilizacijski učinek beguncev,
ki bi imel negativne posledice za regijo, Varnostnemu svetu omogočal možnost povezave
notranjih razmer z morebitnim izbruhom mednarodnega oboroženega spopada.154
Formulacija besedila resolucije 940 (1994) nakazuje, da so bili kratenje človekovih
pravic in splošno poslabšanje humanitarnih razmer zaradi vojaške ureditve glavni motiv
za odziv Varnostnega sveta.
150 De Wett, E., op. cit., str. 158. 151 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 225. 152 De Wett, E., op. cit., str. 160. 153 Ibid, str. 160, ki povzema po Österdahl, I., op. cit. 154 Ibid, str. 161.
42
Iz tega primera je razvidno, da lahko vojaški udar oziroma nedemokratični sistem
vladavine pod določenimi pogoji (predvsem, ko nedemokratična vlada krati človekove
pravice) ogrožata mednarodni mir in varnost.155
V praksi Varnostnega sveta je mogoče zaslediti še nekatere druge primere odstopanja od
negativne definicije miru. Tudi v nekaterih resolucijah, ki se nanašajo na razmere v
Angoli in Vzhodnem Timorju, se Varnostni svet v pomembnem vidiku opira predvsem
na huda in sistematična kratenja človekovih pravic ter na splošne humanitarne razmere v
državi.
6 PRAKSA VARNOSTNEGA SVETA PRI OPREDELITVI KRATENJ
ČLOVEKOVIH PRAVIC KOT OGROŽANJA MEDNARODNEGA MIRU
IN VARNOSTI
Glede na negotovost, dvomljivost in nedoločnost glede pristojnosti Varnostnega sveta je
njegova praksa še toliko pomembnejša. Še posebno pomembna je v nameri, da bi se
dosegla določena stopnja gotovosti in bi se prepričali, ali ima sklicevanje na pogoje, ki se
nanašajo na pristojnosti Varnostnega sveta, kakšno jasno podlago in posledično meje.
Splošno znano je, da je večina sporov, s katerimi se je ukvarjal Varnostni svet po letu
1990, notranje narave.
155 Povzeto po Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 226.: “Vendar pa na temelju tega primera ne moremo z gotovostjo sprejeti stališča, da zgolj neobstoj demokracije znotraj države per se predstavlja grožnjo mednarodnemu miru, saj pravica do demokratične vlade še ni dosegla erga omnes učinka.”
43
IRAK
6.1 Resolucija 688 (1991)
Kmalu po tem, ko se je formalno končal oborožen spopad s Kuvajtom, so nastale nove
težave v Iraku. Šlo je za spor med vlado in kurdskim prebivalstvom na severu ter šiitskim
prebivalstvom na jugu. Humanitarna kriza, ki je nastala zato, ker je vlada zatirala
uporniške sile, je povzročila množičen beg prebivalstva čez meje v Turčijo in Iran.156
Akcije ZN za primer Iraka so se začele kot klasičen primer prisilnih ukrepov z namenom
preprečitve agresije ene države zoper drugo in se razvile v misijo zaščite manjšine v
državi pred vladnim opustošenjem te države.157
Varnostni svet se je odzval na razmere in 5. aprila 1991 sprejel, kar bi lahko poimenovali
precej dvomljivo resolucijo 688 (1991). Razmere so bile opredeljene kot ogrožanje
mednarodnega miru in varnosti, čeprav Varnostni svet ni sprejel nobenih prisilnih
ukrepov po VII. poglavju. Varnostni svet je resolucijo sprejel z 10 glasovi za in tremi
proti ( Kuba, Jemen, Zimbabve ), medtem ko sta se Kitajska in Indija vzdržali glasovanja,
kar je jasno izražalo dvoumno podlago resolucije in razdvojenost med člani Varnostnega
sveta.158
Različne argumente in stališča je mogoče zaslediti v kompromitiranem besedilu
resolucije, začenši s preambulo.159
V preambuli resolucije je Varnostni svet izrazil zaskrbljenost zaradi represije civilnega
prebivalstva na številnih predelih Iraka, zlasti tam, kjer živi kurdsko prebivalstvo.
Posledica je bil množičen beg beguncev proti mednarodnim mejam in čez meje ter
čezmejni vpadi, kar je oblikovalo grožnjo mednarodnemu miru in varnosti v regiji. Poleg
156 Manusama K.:, op.cit., str. 72-75. 157 Ku, C. in Jacobson, H. K., op. cit., str. 93. 158 Manusama K.:, op. cit., str. 72–75. 159 Ibid.
44
tega je Varnostni svet jasno izrazil pretresenost zaradi človeškega trpljenja ob nastalih
razmerah, poudaril pa je tudi načelo neintervencije, kot je razvidno iz 7. odstavka 2.
člena Ustanovne listine ZN, in potrdil zavezo držav članic, da bodo spoštovale suverenost,
ozemeljsko celovitost in politično neodvisnost Iraka in drugih držav v regiji.
V operativnem delu resolucije 688 (1991) je Varnostni svet spet obsodil represijo
civilnega prebivalstva in določil, da so posledice represije tiste, ki ogrožajo mednarodni
mir in varnost. Operativni del resolucije tako dopušča razlago, da so bila množična
kratenja človekovih pravic, ki so nastajala zaradi represije iraške vlade, tista, ki so
povzročila ogrožanje miru, hkrati pa je ob upoštevanju preambule resolucije videti, da je
bil za določitev ogrožanja miru v regiji odločilen mednarodni dejavnik, to je množični
beg beguncev čez mednarodne meje kot posledica represije in kratenja človekovih pravic
ter čezmejni vpadi.
Tako ti odstavki močneje kažejo, da ni bila brutalna represija prebivalstva tista, ki je
pomenila grožnjo mednarodnemu miru, ampak morebitne posledice, ki bi utegnile nastati
iz razmer. Kaj dejansko so te posledice, je zapisano v resoluciji, ki navaja, da so represiji
sledili množičen beg beguncev čez mednarodne meje in čezmejni vpadi. Varnostni svet je
nadalje zahteval, da Irak preneha represijo in s tem doseže odpravo grožnje
mednarodnemu miru in varnosti.160
Varnostni svet je zahteval tudi takojšen dostop in posredovanje humanitarnih organizacij
in zaprosil generalnega sekretarja, da stori vse, kar je v njegovi moči, da se to omogoči. S
tem je dokazal, da ravnanje z državljani skupaj z mednarodnimi učinki grožnje zadostuje
za opravičilo sankcij, pa tudi za zahtevo po določenem ravnanju države članice.161
Tekst resolucije 688 (1991) in travaux préparatoires torej kažeta, da je bilo zatiranje
Kurdov, čeprav sodi v notranjo pristojnost države, predmet natančnega pregleda
mednarodne skupnosti prav zaradi razsežnosti kratenj človekovih pravic, povezanih z
160 Ibid, str. 72–75. 161 Opomba 1433 v Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 211.
45
zatiranjem Kurdov. Pa vendar, grožnja miru je obstajala zgolj na podlagi mednarodnih
učinkov razmer. Kot navaja Schrijver, je v bilo v primeru Kurdov navzoče tudi vprašanje
samoodločbe naroda in pravic manjšine, kar je nekoliko prav tako pripomoglo k
povečevanju mednarodnih razsežnosti razmer in posledično k večji angažiranosti
Varnostnega sveta. 162 Po mnenju De Wettove je bila tudi v resoluciji 688 (1991)
uporabljena dvojna strategija.163
Čeprav se na prvi pogled zdi, da intenziven in prepričljiv besednjak resolucije 688 (1991)
namiguje na drugačen sklep, lahko vendarle sklenemo, da razdvojenost med člani
Varnostnega sveta in njihovo obotavljanje glede vprašanja pristojnosti Varnostnega sveta
in njegovega vmešavanja v notranje zadeve države podpirajo prej postavljeno tezo, da so
bili za opredelitev ogrožanja mednarodnega miru in varnosti odločilni predvsem
mednarodni dejavniki.164
Tudi tukaj Varnostni svet še ni bil povsem pripravljen spoznati, da kratenje človekovih
pravic, ki ga povzroča država v okviru uresničevanja njenih notranjih pristojnosti, samo
po sebi oblikuje grožnjo mednarodnemu miru in varnosti.165
NEKDANJA JUGOSLAVIJA
6.2 Resolucija 713 (1991)
Po izbruhu oboroženega konflikta v nekdanji Jugoslaviji je Varnostni svet 25. septembra
1991 sprejel resolucijo 713 (1991).
Varnostni svet je v preambuli resolucije izrazil zaskrbljenost nad spopadi, ki so
povzročili številne izgube človeških življenj in gmotno škodo ter zaskrbljenost nad
162 Manusama, K.:, op. cit., str. 75. 163 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 211. 164 Manusama, K.:, op. cit., str. 72–75. 165 Ibid.
46
posledicami spopadov za države v regiji. V šestem odstavku operativnega dela resolucije
je Varnostni svet v skladu s VII. poglavjem sprejel embargo na dobavljanje orožja in
vojaške opreme Jugoslaviji. Čeprav je Varnostni svet v preambuli resolucije nekoliko
nerodno formuliral, da je nadaljevanje razmer tisto, kar ogroža mednarodni mir in varnost,
lahko sklenemo, da grožnja ni bila zgolj potencialna, ampak dejanska in realna.
Medtem ko je bilo splošno priznano, da gre za interni konflikt, za državljansko vojno, je
ogrožanje miru temeljilo na napetostih zaradi tamkajšnjih razmer. 166 Postavlja se
vprašanje, kaj je bila podlaga za ugotovitev grožnje; ali posledice spopadov za države v
regiji, predvsem nevarnost širjenja konflikta na sosednje države ali številne izgube
človeških življenj in gmotna škoda. Pa vendar je Varnostni svet v resoluciji 713 (1991)
ugotovil ogrožanje mednarodnega miru na podlagi množične izgube življenj in posledic
zaradi nastalih razmer za države tamkajšnje regije.167
Kljub temu v primeru Jugoslavije ni bilo povsem jasno, ali je bila vpletenost Varnostnega
sveta utemeljena na privolitvi Jugoslavije, mednarodnih razsežnostih državljanske vojne
ali človeškemu trpljenju in gmotni škodi.168
SOMALIJA
6.3 Resolucija 794 (1992)
Naslednji pomemben mejnik posredovanja zaradi kratenja človekovih pravic se je zgodil
decembra 1992, ko je Varnostni svet z resolucijo 794 (1992)169 avtoriziral uporabo sile,
»da vzpostavi mir, stabilnost in pravno regulacijo« v Somaliji.170
166 Ibid, str. 62–65. 167 Ibid. 168 Ibid. 169 Resolucija 794 je z dne 3. decembra 1992. 170 Mertus, J., op. cit., str. 124.
47
V resoluciji 794 (1992) je Varnostni svet opredelil, da »razsežnosti kratenja človekovih
pravic, ki so posledica konfliktov v Somaliji in zaostritev razmer zaradi oviranja
humanitarne asistence, pomenijo ogrožanje mednarodnega miru in varnosti«.
Tokrat se je Varnostni svet izrecno skliceval na VII. poglavje Ustanovne listine ZN in
pooblastil generalnega sekretarja in tudi države članice, »da kolikor hitro je mogoče,
vzpostavijo varne okoliščine za humanitarne intervencije«. Pomembno je, da se je
resolucija 794 (1992) osredotočila zgolj na človekove pravice in humanitarno krizo v
Somaliji, ne da bi se hkrati sklicevala na možnost vpliva na sosednje države. 171 V
razpravi v zvezi z resolucijo 794 (1992) je bila glavna pozornost usmerjena na
vandalizem in nasilje v Somaliji, in ne dejanski ali mogoči beg beguncev v sosednje
države.172
Čeprav udeleženci razprave za primer Somalije nedvomno priznavajo, da so imele
razmere v Somaliji zunanje učinke, je odločitev Varnostnega sveta temeljila na dejstvu,
da so notranje razmere tiste, ki opravičujejo odziv Varnostnega sveta.173
Posredovanje v zvezi s Somalijo je bilo široko priznano kot legalno, kar pomeni sporočilo,
da huda kratenja človekovih pravic lahko per se sprožijo odziv Varnostnega sveta.174
RUANDA
Le nekoliko časa je preteklo od krize v Somaliji se je začela razvijati nova humanitarna
tragedija v Ruandi.
171 Ibid. 172 Ibid. 173 Lillich, R. B. in Hannum, H.: International Human Rights: Problems of Law, Policy, and Practice, Law School Casebook Series, Liitle, Brown and Company, (3rd Ed.), 1995, str. 656. 174 Mertus, J., op. cit., str. 124–125.
48
Nobena država članica Varnostnega sveta ni čutila dovolj velikega pritiska, da bi se
vpletla v primer Ruande. Medtem ko je Varnostni svet razpravljal o mogočih odgovorih
na razmere, je v genocidu umrlo skoraj milijon državljanov.175
Primer genocida in etničnega čiščenja v Ruandi je eden izmed največjih neuspehov ZN
na področju državljanskega nasilja (civil violence). Neuspeh se je začel že s tem, da
Varnostni svet ni pravočasno prejel opozorila o nameri ekstremistov, da pobijejo na
tisoče pripadnikov etnične skupine Tutsi in zmernih pripadnikov etnične skupine Hutus.
Ko se je genocid začel, je Varnostni svet klonil pod pritiskom Združenih držav.176
6.4 Resolucija 918 (1994)
Preambula resolucije 918 (1994) je prežeta z obsojanjem humanitarne krize velikanskih
razsežnosti v Ruandi.
Strmoglavljenju letala, v katerem sta izgubila življenje predsednik Ruande in Burundi 6.
aprila 1994 (1994), so sledili množični poboji pripadnikov etnične skupine Tutsi in
zmernih pripadnikov etnične skupine Hutus, ki so jih povzročili pripadniki etnične
skupine Hutus.
Varnostni svet je 17. maja 1994 sprejel resolucijo 918 (1994), v kateri je ostro obsodil
nasilje v Ruandi, številne poboje nedolžnih civilistov, notranje razselitve ljudi in
množični eksodus beguncev v sosednje države. Izrazil je globoko zaskrbljenost nad
razmerami v Ruandi, ki so pomenile humanitarno katastrofo. Varnostni svet je obsodil
sistematične in razširjene kršitve mednarodnega humanitarnega prava in druge kršitve, ki
so se nanašale na pravico do življenja in lastnine. Opozoril je, da so poboji članov etnične
skupine z namenom popolnega ali delnega uničenja etnične skupine mednarodni zločin.
175 Ku, C. in Jacobson, H. K., op. cit., str. 95. 176 A More Secure World, op. cit., str. 34.
49
Pri opredeljevanju ogrožanja mednarodnega miru in varnosti za regijo je Varnostni svet
spet izrazil skrb nad veličino humanitarne krize in »nadaljevanjem« razmer v Ruandi ter
po VII. poglavju sprejel embargo na orožje.
Čeprav je ogrožanje miru povzročilo zlasti množično in sistematično ter etično
motivirano pobijanje predvsem civilistov Tutsi ter kratenje temeljnih človekovih pravic,
je Varnostni svet v resoluciji 918 (1994) opozoril tudi na regionalne razsežnosti in učinke
notranjih humanitarnih razmer, to je zlasti beg beguncev v sosednje države, ki bi lahko
povzročil oborožen spopad v regiji.177
6.5 Resolucija 929 (1994)
V resoluciji 929 (1994)178 se je Varnostni svet osredotočil zgolj na kratenje človekovih
pravic in humanitarnega prava.179 Izrazil je skrb nad nenehnimi in sistematičnimi poboji
civilnega prebivalstva ter določil, da je velikost humanitarne krize tista, ki določa
ogrožanje miru in varnosti v regiji.
Tako se je v tej resoluciji neposredno skliceval na humanitarno krizo in v skladu s VII.
poglavjem pooblastil države, da uporabijo vso silo za doseganje humanitarnih ciljev.180
6.6 Resolucija 955 (1994)
V resoluciji 955 (1994) z dne 8. novembra 1994 je Varnostni svet na podlagi VII.
poglavja ustanovil ad hoc kazenski tribunal za Ruando. Spet je izrazil globoko
zaskrbljenost nad poročili, da gre v Ruandi za genocid in druge sistematične in razširjene
kršitve mednarodnega humanitarnega prava ter določil, da nadaljevanje razmer še
pomenijo grožnjo mednarodnemu miru in varnosti. Tudi v resoluciji 955 (1994) je
177 Povzeto po Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 228, ki se sklicuje na Österdahl, I., op. cit., str. 59–60. 178 Resolucija 929 je z dne 22. junij 1994. 179 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 228. 180 Ibid, str. 227.
50
Varnostni svet s formalnega vidika vzpostavil zvezo med ogrožanjem miru in kratenjem
človekovih pravic in humanitarnega prava.181
Ta primer spet dokazuje, da Varnostni svet obravnava kratenje človekovih pravic v
državi kot dejavnik, ki lahko ogroža mednarodni mir in varnost, in na tej podlagi sproži
akcije po VII. poglavju. 182 Österdahl celo ugotavlja, da je Varnostni svet množično
pobijanje na ravni genocida per se označil kot ogrožanje miru ne glede na to, ali je
resnično obstajalo ogrožanje mednarodnega miru.183
ANGOLA
6.7 Resolucija 864 (1993)
Po 15-letni vojni s Portugalsko je Angola leta 1975 razglasila neodvisnost. Po
neodvisnosti je Angola zabredla v državljansko vojno med National Front of Liberation
of Angola 184 (MPLA) in National Union for the Total Independence of Angola 185
(UNITA).186
Čeprav so bile volitve pravične in svobodne, je Nacionalna unija za popolno neodvisnost
Angole (UNITA) zavrnila rezultate, kar je sprožilo vnovično nasilje z uničujočimi
posledicami za civilno prebivalstvo.187
V resoluciji 864 z dne 15. septembra 1993 je Varnostni svet odločil, da zaradi dejavnosti
UNITA razmere v Angoli pomenijo ogrožanje mednarodnega miru in varnosti.
181 Ibid, str. 228. 182 Ibid. 183 Ibid, str. 228, ki se sklicuje na Österdahl, I., str. 63. 184 Movimento Popular de Libertacao de Angola. 185 Uniao Nacional para a Independência Total de Angola. 186 De Wett, E., op. cit. str. 162–163. 187 Zgonec-Rožej, M., op.cit. str. 223–224.
51
V preambuli resolucije je Varnostni svet izrazil zaskrbljenost nad političnimi in
vojaškimi razmerami in nad slabšanjem humanitarnih razmer. Hkrati pa resolucija 863
(1993) tudi izrecno omenja vpletenost drugih držav v konflikt.188
Varnostni svet je v skladu s VII. poglavjem sprožil embargo na orožje in določil sankcije,
s katerimi je poskušal preprečiti, da bi UNITA dobivala nafto. Zato je bila resolucija 864
(1993) edinstvena. Varnostni svet se je namreč s tem, ko je sprožil sankcije zoper
določeno skupino v državi, ne pa zoper državo v celoti, prvič postavil na eno stran v
domačem konfliktu. Zato nekateri avtorji menijo, da se resolucija nanaša izključno na
notranje razmere v Angoli, ne da bi obstajala tudi mednarodna razsežnost.189
Čeprav so sprejetje spodbujali zlasti notranji humanitarni razlogi, ni mogoče zanikati
mednarodne razsežnosti konflikta,190 kar nakazuje tudi preambula resolucije. Poleg tega
se resolucija sklicuje na vrsto prejšnjih resolucij, v katerih je Varnostni svet pozval
države, naj sprejmejo vse ukrepe za takojšnjo in učinkovito ustavitev vojaškega in
paravojaškega vmešavanja iz njihovih ozemelj.191
Glavni motiv za sprejetje resolucije so bile humanitarne razmere v Angoli, hkrati pa je
treba vedeti, da je Varnostni svet konstituiral ogrožanje miru na podlagi vojaških akcij
UNITE, ki je imela podporo od zunaj.192 Šlo je za prepletanje humanitarnih razmer z
regionalno nestabilnostjo.193
188 Peti in sedmi odstavek preambule Resolucije 864 (1993). 189 De Wett, E., op. cit. str. 164. 190 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 224. 191 De Wett, E., op. cit. str. 164. 192 MPLA so podpirale nekdanja Sovjetska zveza, vzhodnoevropske države in Kuba, UNITO pa Južna Afrika, ZDA in Zaire. 193 Povzeto po De Wett, E., op. cit. str. 164.
52
HAITI
Kriza je bila opredeljena kot zadeva notranje narave, zadeva, ki prima facie sodi v
notranjo pristojnost Haitija. Kar je v tem primeru relevantno, je vprašanje, kaj je bila
podlaga za zatrjevanje pristojnosti Varnostnega sveta, in to potem, ko je sprva, takoj po
državnem udaru Varnostni svet zavrnil svojo pristojnost.194
Primer Haitija je nekoliko kontroverzen, ker je Varnostni svet dejansko deloval v smeri in
s ciljem, da spet vzpostavi demokratično izvoljeno vlado, ki jo je vojska strmoglavila.
Varnostni svet je bil seveda zadržan, kar zadeva poseganje v notranjo pristojnost Haitija
in se je dejansko odzval šele na prošnjo odstavljene vlade in s prepričevanjem, da gre v
tem primeru za nenavadne in izjemne okoliščine.195
6.8 Resolucija 841 (1993)
Varnostni svet je določil, da razmere na Haitju ogrožajo mednarodni mir in varnost,
dozdevno na podlagi 39. člena, vendar je to storil »v edinstvenih in izjemnih okoliščinah«.
Resolucija 841196 je sprejela prisilne ukrepe po VII. poglavju.
Resolucija v 13. odstavku preambule zgolj omenja, da to, kar definira te izjemne
okoliščine, je, prvič, prošnja legitimnih haitskih oblasti, da postane embargo Organizacije
Ameriških držav (OAS)197 univerzalen in obvezen, in drugič, vsi povezani ukrepi, ki sta
jih že sprejela OAS in UNGA. 198 V drugih odstavkih preambule se Varnostni svet
vendarle obrača na humanitarne razmere kot tiste, ki povzročajo oziroma slabšajo
ogrožanje mednarodnega miru in varnosti. Vprašamo se torej lahko, kaj je bilo
pravzaprav tisto, kar je povzročilo ogrožanje mednarodnega miru in varnosti, ali
humanitarna kriza, še posebno, kar zadeva razmere glede beguncev, ali so to zgolj
dejavniki, ki so oziroma lahko poostrijo ogrožanje mednarodnega miru in varnosti, kot je
194 Manusama, K., op. cit., str. 88. 195 Ibid, str.115. 196 Resolucija 841 z dne 16. junija 1993. 197 Embargo, ki se je nanašal na orožje in nafto ter zamrznitev sredstev. 198 United Nations General Assembly.
53
bilo že prej razvidno iz teh posebnih in izjemnih okoliščin, ki se nanašajo na že prej
omenjeno prošnjo in sankcije.199
Kanada je odkrito označila razmere na Haitiju kot »ogrožanje mednarodnega miru in
varnosti« in da je zato »legitimno in nujno, da se Varnostni svet na pozive predsednika
Aristida odzove pozitivno«. Ta sklep je najverjetneje temeljil na že prejšnjih opažanjih,
da »so bile osnovne človekove pravice na Haitiju sistematično kršene« in da je »moč
izvršiti svojo politično izbiro zgolj s pobegom«. Tako so kratenje človekovih pravic in
razmere glede beguncev po stališču Kanade povzročile ogrožanje miru in varnosti.200
Tako so »nenavadne in izjemne okoliščine« povzročile temelj za izjemo od načela
neintervencije v notranje zadeve in s tem upravičila vpletenost Varnostnega sveta.
Na splošno bi lahko rekli, da je vendarle verjetneje, da so bili huda kratenja človekovih
pravic na Haitiji in humanitarna kriza, ki se je še razvila od takrat, ko je Varnosti svet
prvič zavrnil, da bi se ukvarjal s temi razmerami, tisti, ki so prisilili države članice
Varnostnega sveta k ukrepanju.201
6.9 Resolucija 940 (1994)
Resolucija 940 (1994) 202 je bila sprejeta z namenom ustavitve množičnega kratenja
človekovih pravic.203 Varnostni svet je na temelju VII. poglavja avtoriziral države članice,
da uporabijo vso potrebno silo za zagotovitev odhoda vojaških voditeljev in vrnitev
demokratično izvoljenega predsednika.
Glavni namen resolucije sta torej bila zagotovitev spoštovanja demokracije in ustavitev
hudega kratenja človekovih pravic. Predvsem je šlo za poslabšanje humanitarnih razmer
199 Manusama, K., op. cit., str. 88–89. 200 Ibid, str. 89–90. 201 Ibid, str. 90. 202 Resolucija 940 z dne 31. julij 1994. 203 Lillich, R.B. in Hannum, H., op cit., str. 663.
54
in kratenje človekovih pravic, kar je povzročila nedemokratična vlada. To je motiviralo
Varnostni svet, da se je odločil za uporabo prisilnih ukrepov na temelju VII. poglavja.
Čeprav je v 4. odstavku preambule Varnostni svet izrazil zaskrbljenost tudi nad haitskimi
begunci, kar kaže na mednarodni element, pa vendar sklicevanje na »sistematične kršitve
državljanskih svoboščin«, operativni jezik resolucije, formulacija besedila in kontekst, v
katerem je bila sprejeta, nakazujejo, da je bil Varnostni svet zaskrbljen predvsem zaradi
slabšanja razmer glede kratenja človekovih pravic.204
SIERRA LEONE
6.10 Resolucija 1132 (1997)
Resolucija 1132 (1997) se nanaša na razmere v Sierri Leone po vojaškem udara 25. maja
1997.
Varnostni svet je izrazil zaskrbljenost nad nasiljem in izgubami življenj, ki jih je
povzročil vojaški udar, nad poslabšanjem humanitarnih pogojev v državi in posledicami,
ki utegnejo nastati za sosednje države. Odločil je, da razmere v Sierri Leone ogrožajo
mednarodni mir in varnost v regiji, in v skladu s VII. poglavjem sprejel številne ukrepe
za ponovno vzpostavitev demokratično izvoljene vlade in vrnitev ustavnega reda.
Tudi v tej resoluciji se je Varnostni svet skliceval na obe razsežnosti: notranjo in
mednarodno, saj je omenjal humanitarno krizo in nasilje v državi, pa tudi posledice krize
v Sierri Leone za sosednje države, zlasti nevarnost, da se notranji konflikt razširi na
sosednje države.
204 Ibid.
55
Od volitev maja 2004 so se razmere v Sierri Leone pomembno izboljšale. Okolje je
postalo varnejše, trud v smeri utrjevanja miru pa se nadaljuje.205
KOSOVO
6.11 Resolucija 1160 (1998)
V resoluciji 1160 (1998), ki je bila sprejeta 31. marca 1998, je Varnostni svet obsodil
prekomerno uporabo sile srbske policije zoper civiliste in mirovne demonstratorje na
Kosovu, teroristična dejanja kosovske osvobodilne vojske in drugih skupin ali
posameznikov ter vsako zunanjo podporo terorističnim dejanjem na Kosovu, vključno s
financiranjem, oboroževanjem in urjenjem.
Varnostni svet je v resoluciji sprejel embargo na orožje, čeprav resolucija ni ugotovila, da
razmere na Kosovu ogrožajo mednarodni mir in varnost.
Razpravljanja razkrivajo različnost mnenj in stališč glede opredelitve razmer in okoliščin,
ki pomenijo ogrožanje miru. Medtem ko so nekatere države zagovarjale, da temelji
grožnja miru predvsem na množičnem kratenju človekovih pravic, so druge države
združevale argument človeškega trpljenja z argumentom mogoče nestabilnosti v regiji, ki
jo utegne povzročiti konflikt .206
Države, članice Varnostnega sveta, so se na splošno strinjale, da so razmere na Kosovu
sicer primer notranje pristojnosti države, ki so zaradi političnih pravic albanskega
ljudstva kot manjšine in zaradi vpletenosti, obsega in posledic človeškega trpljenja dobile
mednarodne razsežnosti.207
205 Mertus, J., op.cit., str.128-129. 206 Ibid. 207 Ibid.
56
Prav tako lahko sklenemo, da bi glede na občutljivost balkanske regije posledice
notranjega konflikta lahko vplivale na nevarnost izbruha oboroženega spopada v regiji.208
Zdi se, da je bil pri razpravljanju moralni imperativ zaščite človekovih pravic in
humanitarnega prava bolj v ospredju kot morebitni učinki in posledice za sosednje države,
kar se nato v resoluciji 1160 (1998) ni pokazalo.209 Kar zadeva ogrožanje mednarodnega
miru in varnosti po 39. členu, bi rekli, da razprava v Varnostnem svetu izraža, da je
ogrožanje miru temeljilo predvsem na zelo obsežnih kršitvah državljanskih in političnih
pravic in na nevarnosti, ki so jo te kršitve pomenile za stabilnost regije.210
6.12 Resolucija 1199 (1998)
Resolucija 1199 (1998) z dne 23. septembra 1998 se sklicuje na resolucijo 1160 (1998) in
potrjuje skrb Varnostnega sveta glede naraščajočega kratenja človekovih pravic in
mednarodnega humanitarnega prava ter poudarja potrebo po spoštovanju pravic vseh
prebivalcev Kosova.
Varnostni svet je prav tako izrazil skrb ob upoštevanju mednarodne razsežnosti razmer,
in sicer beg beguncev v severno Albanijo, Bosno in Hercegovino ter druge evropske
države kot posledico uporabe sile na Kosovu.
Varnostni svet je določil, da poslabšanje razmer na Kosovu, v Zvezni Republiki
Jugoslaviji, ogroža mednarodna mir in varnost, in ukrepal po VII. poglavju.
Tako tudi v primeru resolucije 1199 (1998) obstajata dve mogoči razlagi motivov za
ogrožanje mednarodnega miru in varnosti.211
208 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 232. 209 Manusama, K., op. cit., str. 62–65. 210 Ibid. 211 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 232, ki se sklicuje na Zambelli, M.: La constatation des situations de l'article de la Charte des Nations Unies par le Conseil de sécurité: le champ d'application des pouvoirs prévues au chapitre VII de la Charte des Nations Unies, 2002, str. 261.
57
6.13 Resolucija 1244 (1999)
Po tem, ko se je izkazalo, da še vedno ni prave volje za ravnanje v skladu s sprejetimi
resolucijami, ki so se nanašale na razmere na Kosovu, je Varnostni svet 10. junija 1999 v
resoluciji 1244 (1999) spet obsodil vsa dejanja nasilja zoper kosovsko prebivalstvo in
opozoril na težke humanitarne razmere na Kosovu. Varnostni svet je spet določil, da
razmere ogrožajo mednarodni mir in varnost, ter v okviru VII. poglavja določil pogoje za
politično rešitev konflikta.
S formalnega vidika je Varnostni svet v resoluciji 1244 (1999) vzpostavil neposredno vez
med kratenjem človekovih pravic in ogrožanjem mednarodnega miru.212
VZHODNI TIMOR
6.14 Resolucija 1264 (1999)
Prebivalstvo Vzhodnega Timorja se je 30. avgusta 1999 odločilo za neodvisnost
Vzhodnega Timorja, čemur je sledil izbruh nasilja. Domnevno naj bi povzročali nasilje
proindonezijske vojaške sile in indonezijska vojska, ki so jo obtoževali oboroževanja,
financiranja in priprave lokalnih gverilskih gibanj, če bi se na referendumu odločili za
neodvisnost.213
Varnostni svet se je odzval z resolucijo 1264 (1999) in ravnal v skladu s VII. poglavjem.
Razmere v Vzhodnem Timorju je opredelil kot ogrožanje mednarodnega miru in varnosti
ter obsodil vsakršno nasilje, poudaril potrebo po humanitarni asistenci ter pooblastil
multinacionalno silo z nalogo vzpostavitve miru in varnosti na območju.
212 Ibid, str. 233, ki se sklicuje na Zambelli, M., op. cit., str. 263. 213 Ibid, str. 233–234, ki se sklicuje na Purnawanty, J.: (2000). Various Perspectives in Understanding the East Timor Crisis, In Temple International and Comparative Law Journal, 2000, str. 67.
58
V operativnem delu je izrazil skrb nad ponavljajočim se nasiljem in slabšanjem
humanitarnih razmer, še posebno položaja žensk, otrok in drugih ranljivih skupin
prebivalstva. Opozoril je tudi na skrb vzbujajoča poročila o hudih in sistematičnih
kratenjih človekovih pravic in kršitvah mednarodnega humanitarnega prava ter prava
človekovih pravic.
Odločitev, da so razmere v Vzhodnem Timorju ogrožale mednarodni mir, so motivirali
zlasti humanitarni dejavniki.214 Hkrati je imel konflikt tudi mednarodno razsežnost, saj je
vključeval indonezijske oborožene sile, katerih navzočnost na ozemlju je mednarodna
skupnost razumela kot nezakonito vse od indonezijske invazije v Vzhodni Timor.215
Sklenemo lahko, da sta ogrožanje mednarodnega miru in varnosti povzročila hudo
kratenje človekovih pravic in tudi konflikt z Indonezijo.216
Podobno kot v primeru Haitija je bila pripravljenost Varnostnega sveta posredovati zaradi
humanitarnih razmer tudi pri Vzhodnem Timorju dejansko odvisna šele od privolitve
indonezijskih oblasti, in to, čeprav je mednarodna skupnosti nenehno odrekala priznanje
suverenosti Indonezije nad Vzhodnim Timorjem in kljub hudemu kratenju človekovih
pravic na ozemlju Vzhodnega Timorja.217
Na prvem sestanku na ravni predsednikov držav in vlad v zgodovini Varnostnega sveta
leta 1992 je Varnostni svet poudaril nove izzive. Takratni generalni sekretar OZN
Boutros Boutros Ghali218 jih je citiral kot »nevojaške vire nestabilnosti na gospodarskem,
socialnem, humanitarnem in ekološkem področju kot grožnje miru in varnosti«. Gre za
novo definicijo mednarodnega miru in varnosti, pri kateri odsotnost oboroženega spopada
še ne pomeni miru.219
214 De Wett, E., op. cit. str. 166. 215 Ibid, str. 166–167. 216 Zgonec-Rožej, M., op. cit. str. 234. 217 Manusama, K., op. cit., str.115. 218 An Agenda for Peace, Preventive diplomacy, peacemaking and peacekeeping, Report of the Secretary- General pursuant to the statement adopted by the Summit Meeting of the Security Council on 31 January 1992. Dostopno na http://www.un.org/Docs/SG/agpeace.html. 219 Ku, C. in Jacobson, H. K., op. cit., str. 93.
59
To je povzročilo spremembo koncepta odgovornosti Varnostnega sveta.
7 SKLEPI VARNOSTNEGA SVETA: VIR KRATENJA ČLOVEKOVIH
PRAVIC
Po letu 1990 je Varnostni svet čedalje pogosteje sprejemal prisilne ukrepe, ki ne
vključujejo uporabe oborožene sile. Pri tem se je postavilo vprašanje o skladnosti
posledic, ki jih povzročajo prisilni ukrepi Varnostnega sveta za civilno prebivalstvo, še
posebno gospodarske sankcije s pravom človekovih pravic. Primeri obsežnih sankcijskih
ureditev (Irak, nekdanja Jugoslavija, Haiti) kažejo, da je mislil Varnostni svet po obdobju
hladne vojne predvsem na učinkovitost sankcij, ne toliko na njihovo zakonitost.220
Nobenega dvoma ni, da določene situacije, ki ogrožajo mednarodni mir in varnost,
zahtevajo sankcije Varnostnega sveta. Ta mora v okviru odločanja o sankcijah v celoti
upoštevati člene Ustanovne listine ZN, ki se nanašajo na človekove pravice, in čeprav
OZN ni stranka nobenega mednarodnega dokumenta o človekovih pravicah, so države
članice Varnostnega sveta podpisnice tovrstnih dokumentov. Mednarodna skupnost
vztraja, da morajo države spoštovati državljanske in politične pravice svojih državljanov,
zato mora tudi mednarodna skupnost sama storiti vse potrebno, da zaščiti vsaj osnovne
postavke ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic državljanov države, zoper katero se
sprejemajo sankcije.221
Medtem ko je splošno priznano, da je pravo človekovih pravic pomembno za Varnostni
svet in sankcije, ki jih sprejema, uporaba meril zagotavljanja človekovih pravic nakazuje
določen paradoks. Varnostni svet je namreč med drugim sprejel sankcije tudi zaradi
kratenja človekovih pravic, pri čemer je določena stopnja »stiske« (hardship) civilnega
220 Manusama, K., op. cit., str. 190, ki povzema po O'Connell, M.E.: Debating the law of sanctions, European Journal of international law 13, 2002, str. 67–68. 221 The relationship between economic sanctions and respect for economic, social and cultural rights: CESCR General Comment No.8, 12 dec 1997, E/C.12/1997/8, tč.7, Dostopno na http://www.unhchr.ch/tbs/doc.nsf/0/974080d2db3ec66d802565c5003b2f57?Opendocument .
60
prebivalstva konstitutivni element koncepta sankcij, posledice katerih je lahko tudi
kratenje človekovih pravic.222
Prisilni ukrepi Varnostnega sveta, sprejeti na podlagi 41. člena UL ZN, odrekajo državi
njeno siceršnjo pravico do ekonomskih in diplomatskih odnosov ter komunikacije s
preostalim svetom. Hkrati tovrstne sankcije ne omejujejo le države, ampak tudi
posameznike.
Čeprav so nekateri učinki sankcij namenjeni političnemu in gospodarskemu pritisku na
vladajočo oblast države, da bi jih prisilili k določenemu ravnanju, je kljub temu treba
pazljivo upoštevati stranske posledice sankcij za civilno prebivalstvo, še posebno za
najbolj ranljive skupine prebivalstva.
Vse to sproža konkretno vprašanje, katere človekove pravice so ogrožene s sprejetjem
sankcij Varnostnega sveta in do katere meje lahko sankcije Varnostnega sveta posegajo v
uživanje človekovih pravic.223
Gospodarske sankcije imajo velik vpliv na pravice, zapisane v Mednarodnem paktu o
ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Pogosto povzročijo precejšnje motnje v
distribuciji hrane, farmacevtskih izdelkov in zdravstvenih zalog, ogrozijo kakovost vode
in dostop do čiste vode, negativno vplivajo na delovanje zdravstvenega in
izobraževalnega sistema in posegajo v pravico do dela. Gospodarske sankcije lahko
nenamerno celo povečajo moč zatiralskih elit (oppressive élites), povzročijo oblikovanje
črnih trgov in velikih dobičkov zatiralskih elit, ki nadzorujejo te črne trge, povečajo
njihov nadzora nad prebivalstvom in odrekajo pravico do azila in izražanja političnega
nasprotovanja.224
222 Manusama, K., op. cit., str. 124. 223 Manusama, K., op. cit., str. 124–125. 224 The Committee on Economic, Social and Cultural Rights, ki je sestavljen iz neodvisnih strkovnjakov, je bil sestavljen s strain ECOSOC-a z namenom spremljanja implementacije Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah., tč. 3.
61
Pri proučitvi vplivov sankcij Varnostnega sveta je bilo nekaj človekovih pravic priznanih
kot zelo pomembnih v okviru. Pravica do življenja in prepoved mučenja in nečloveškega
ali ponižujočega ravnanja so splošno sprejete kot norme ius cogens, ki se v nobenem
primeru ne smejo razveljaviti. Komite za človekove pravice meni, da pravice do življenja
sploh ni mogoče definirati v restriktivnem pomenu in da morajo države sprejeti pozitivne
ukrepe za zaščito te pravice. V širšem pomenu in razmerju do sankcijske ureditve pomeni
pravica do življenja omejitev sankcijam Varnostnega sveta, ki civilnemu prebivalstvu ne
smejo odrekati dostopa do temeljnih in minimalnih življenjskih potrebščin.225
Za primere sankcijskih ureditev, sprejetih za Irak, nekatera območja nekdanje Jugoslavije,
Somalijo, Haiti, Angolo, Ruando in druge, se ne zdi, da je bil eden izmed odločilnih
vidikov odločitve Varnostnega sveta širše pojmovanje pravice do življenja kot omejitve
sankcij Varnostnega sveta.
Sankcije, ki so se nanašale na razmere na Haitiju, so se začele že s trgovinskim
embargom Organizacije ameriških držav in nadaljevale z obsežno sankcijsko ureditvijo,
ki jo je sprejel Varnostni svet. Ta je sprejel vrsto sankcij za vzpostavitev demokracije na
Haitiju, med drugim prepoved vstopa na ozemlje drugih držav za pripadnike vojske,
policije in njihove najožje družinske člane ter udeležence državnega udara leta 1991 in
njihove najožje družinske člane, zamrznitev vseh finančnih sredstev teh oseb, prepoved
letalskega prometa z izjemo komercialnih poletov, splošen embargo na uvoz in izvoz
blaga in izdelkov s Haitija, prepoved prodaje in dobave izdelkov in blaga iz drugih držav,
z nekaterimi izjemami, ki obsegajo medicinske pripomočke, surovo nafto, knjige in druga
informacijska sredstva. Jasno je, da gre za sankcije, katerih učinki so omejevali svobodo
gibanja, pravico dostopa do določenih dobrin in storitev, pravico do zaposlitve in še
nekatere. Medtem ko so bile sankcije, sprejete z osrednjim namenom vzpostavitve
demokracije na Haitiju, so učinki prav teh sankcij zanikali enega izmed glavnih zahtev
demokracije – spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
225 Manusama, K., op. cit., str. 125, ki se sklicuje na Segall, A.: Economic sanctions: Legal and policy constraints, International Review of the Red Cross 836, 1999, str. 763.
62
Podobne učinke je imel tudi trgovinski embargo za določena območja nekdanje
Jugoslavije. Blokada prostega pretoka blaga krši nekatere pravice, zagotovljene v
Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Kako učinkovito je
bilo v vsesplošnem pomanjkanju mogoče zagotavljati pravice, kot so pravica do zdravja,
izobraževanja, najvišjega dosegljivega standarda in druge socialne in ekonomske pravice?
Čeprav humanitarna izvzetja dovoljujejo pretok osnovnih življenjskih potrebščin in
storitev, komite poudarja, da ne dosegajo želenega učinka, saj ne zagotavljajo
infrastrukture, ki je potrebna za zagotavljanje čiste vode in zdravstvene oskrbe in tudi ne
obsegajo dostopa do temeljne izobrazbe in podobno.226
Tudi sankcije za primer Iraka so povzročile stisko civilnega prebivalstva. Ukrepi, kot so
zamrznitev finančnih sredstev, posledično povzročijo upad življenjskega standarda,
vsesplošno pomanjkanje, ki prej ali slej vodi k poslabšanju zdravstvenega stanja, ki
najhuje prizadene najšibkejše skupine prebivalstva. Po poročilih so humanitarne razmere
v Iraku najhuje prizadele otroke. Embargo pomeni tudi pomanjkanje sredstev,
namenjenih za izobraževalne cilje, kar poleg kršitve pravice do izobraževanja kmalu krši
tudi pravico do dela. Sicer pa lahko lakota, bolezni in siceršnje pomanjkanje vodijo v
kršitev temeljne pravice, kot je pravica do življenja. Medtem ko se človekove pravice, ki
se v nobenem primeru ne smejo omejiti, morajo zaščititi kakor je le mogoče, se glede
preostalih uporablja načelo proporcionalnosti.227
Katere postavke mora določiti Varnostni svet, ko sprejema odločitve o zavarovanju
mednarodnega miru in varnosti? Kje je točka ravnotežja med potrebnim učinkom sankcij
in posledicami, ki pomenijo nedopustno kratenje človekovih pravic?
Odgovor na to vprašanje je test proporcionalnosti, ki ga je treba prenesti na avtoriteto
Varnostnega sveta. Sankcije morajo biti omejene na tiste ukrepe, ki so nujni za
vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti. Glede posameznih človekovih pravic morata
226 General Comment No.8, op. cit., tč. 4. 227 Manusama, K., op.cit., str. 125
63
Varnostni svet in država narediti največ, kar lahko, da zagotovijo civilnemu prebivalstvu
uživanje njihovih človekovih pravic.228
Naložitev sankcij v nobenem oziru ne zanika ali zmanjšuje obveznosti držav, kot je
razvidno iz Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in političnih pravicah. Med
izrazito stisko imajo te obveznosti celo večji praktični pomen. Obveznost države, da
prepreči diskriminacijo, ki se nanaša na uživanje človekovih pravic, in sprejme vse
potrebne ukrepe, vključno s pogajanji z drugimi državami in mednarodno skupnostjo, da
zmanjša negativni vpliv sankcij, še posebno na ranljive skupine civilnega prebivalstva.229
Prav tako mora mednarodna skupnost, ko prevzame del odgovornosti za razmere v
določeni državi, v skladu s VII. poglavjem Ustanovne listine ZN ali drugače, prevzeti
tudi odgovornost, da naredi vse, kar je v njeni moči, za zagotovitev ekonomskih,
socialnih in kulturnih pravic prebivalstva te države.230
Odgovornost Varnostnega sveta je predvsem v tem, da mora kljub legitimni pristojnosti
in pravilni pravni presoji pogledati globlje v kratenje človekovih pravic, kadarkoli
sprejema sankcije proti določeni državi. Ko postanejo sankcije pretežno neučinkovite, ko
imajo nacionalne avtoritete bolj malo posluha za svoje državljane, se pojavi vprašanje, v
katerih primerih in koliko je Varnostni svet odgovoren za neproporcionalne učinke
sankcij in kdaj morajo biti takšne sankcije odpravljene.231
Odločitve Varnostnega sveta so odločitve, ki so v vlogi vzpostavitve oziroma ohranitve
svetovnega miru in varnosti. Pogoj za svetovni mir in varnost je spoštovanje človekovih
pravic in svoboščin. In vendar se zdi, da Varnostni svet ne more sprejeti odločitev, ki
ščitijo človekove pravice, ne da bi posegal v človekove pravice. Postavlja se vprašanje,
ali je to neke vrste »bolno« delovanje Varnostnega sveta ali neizogiben paradoks.
Odgovor je najbrž, tako kot pri vseh težkih vprašanjih, kombinacija obojega. Dejstvo je,
da Varnostni svet lahko, če je le dovolj interesa, nenehno izpopolnjuje svoja ravnanja,
228 Povzeto po Manusama, K., op. cit., str. 190, ki se sklicuje na Sassòli, M.: Sanctions and international humanitarian law: A commentary, in Gowland-Debbas. Ed. 2001, str. 246. 229 General Comment No.8, op. cit., tč. 10. 230 Ibid, tč. 13. 231 Povzeto po Manusama, K., op.cit., str. 190.
64
dejstvo je tudi, da se pravica enega posameznika konča s pravico drugega. Pri vsem tem
je le treba paziti, da ne bo pravica do varnosti določenega dela svetovne populacije
vredna več kot temeljne človekove pravice preostalih.
8 ZAKLJUČEK
»Viri konfliktov in vojn so prodorni in globoki. Da bi jih lahko dosegli, bomo morali
žrtvovati naš skrajni napor, da zagotovimo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih
svoboščin, vzpodbujamo ekonomski in socialni razvoj in blažimo porajajoče
napetosti.«232
Vladavina prava, demokracija in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin so
podlaga za mednarodni mir in varnost. Za mir, ki ni pospremljen z zagotavljanjem in
zaščito človekovih pravic, je malo verjetno, da bo trajen. Človekove pravice so vpletene v
politično in socialno sestavo države in močno kulturno določene, zato jih je vedno treba
obravnavati v kontekstu – kulturnem, razvojnem, časovnem. Človekove pravice lahko
ogrozijo politično sestavo, zato se kratenje človekovih pravic velikokrat navezuje prav na
vzdrževanje avtoritativne oblasti.
Že pri pregledu prakse Varnostnega sveta lahko postavimo določeno zemljepisno ločnico,
ki nakazuje, da pogoji za uresničevanje človekovih pravic niso povsod enaki. Pregled
razmer v Iraku, Somaliji, na Haitiju, v Ruandi, Angoli in drugje nam daje vedeti, da
zagotavljanje človekovih pravic in svoboščin predpostavlja določeno strukturo. In čeprav
se vsem članom družbe priznavajo prirojeno človeško dostojanstvo ter njihove enake in
neodtujljive pavice,233 pa vendar ne moremo spregledati tega, da je nekje precej teže
zagotavljati temeljne človekove pravice in temeljne svoboščine. Nesporno so
demokratično okolje, utrjen državni sitem in vladavina prava najboljša podlaga za
»uspevanje« človekovih pravic, zato kakršnakoli izboljšanja na področju človekovih
pravic najprej in vselej zahtevajo socialno in kulturno preobrazbo družbe in države.
232 An agenda for peace, op.cit., 6.odstavek. 233 Splošna deklaracija o človekovih pravicah, op. cit., Preambula.
65
Pri opredeljevanju, ali gre za kratenje človekovih pravic, je torej treba misliti na celoten
kontekst in biti še posebno pazljiv na ločnico med kratenjem človekovih pravic in
nezmožnostjo njihovega zagotavljanja.
Pomemben mejnik v razvoju mednarodne zaščite človekovih pravic je poročilo
Mednarodne komisije za intervencijo in državno suverenost o »odgovornosti za zaščito«.
Zamisel »odgovornosti za zaščito« potrjuje primarno odgovornost države v razmerju do
svojih državljanov in s tem utrjuje suverenost držav, obenem pa izboljšuje možnost
mednarodne skupnosti, da se odločno in učinkovito odzove, kadar se je država kršiteljica
izneverila svoji odgovornosti, ker ni bila sposobna zaščititi svojih državljanov ali ni
pokazala potrebne volje. Vrednost tovrstnih zamisli ni le v postavljanju temeljev za
nadaljnji razvoj zaščite človekovih pravic, ampak pomenijo moralno držo mednarodne
skupnosti in svarilo državam, da načelo suverenosti ne bo ovira za to, da bi ustavili
kratenje človekovih pravic, ki ga povzroča država.
Odziv na nenehna prilagajanja na zahteve sodobnega sveta zahteva kreativno ravnanje
Varnostnega sveta, hkrati pa postavlja vprašanje o legitimnih mejah njegovega ravnanja.
Kako daleč se Varnostni svet v resnici lahko pomakne od dobesednih določb Ustanovne
listine ZN? Kje je meja med kreativnostjo in dejavnostjo ultra vires Varnostnega sveta?
Obdobje hladne vojne se je končalo z vero v vladavino prava in demokracijo. Temeljno
pravilo pravnega sistema, ki je sposoben ponuditi zaščito ljudem, je, da mora delovati po
načelu zakonitosti, se pravi v skladu z višjimi normami in v okviru svojih pristojnosti.
Toda vladavina prava se ne more povsem enako prenesti na mednarodno raven, ker ta, v
nasprotju z nacionalnim sistemom, nima neke višje avtoritete, ki bi imela prisilno moč.
Zato je še posebno pomembno, da se dejavnost Varnostnega sveta omeji na Ustanovno
listino ZN in splošna pravila mednarodnega prava. Čeprav pa je povsem jasno, da mora
Varnostni svet delovati v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine ZN in mednarodnega
prava, ostaja način, kako ta vplivajo na delo Varnostnega sveta stvar interpretacije.
Interpretacija Ustanovne listine ZN pa še ne pomeni, da jo člani Varnostnega sveta lahko
spreminjajo.
66
Kratenje človekovih pravic pogosto izvira iz represije, razpada državnega sistema,
vojaških udarov, oboroženih spopadov v državi in podobnih razmer, ki pa že po svoji
naravi vedno pomenijo vsaj mogočo grožnjo za sosednje države in s tem oblikujejo tako
potrebni mednarodni element. Čeprav bodo vedno takšne in drugačne interpretacije
razmerja med načelom neintervencije in mednarodno zaščito človekovih pravic in kljub
različnim odgovorom na vprašanje, ali je Varnostni svet ostal v svojih legitimnih mejah,
je dejavnost Varnostnega sveta v resnici in pretežno odvisna predvsem od politične volje
in pripravljenosti držav, članic Varnostnega sveta.
67
9 VIRI I DOKTRINA Monografije in zborniki
• Brownlie, I.: Principles of Public International Law, Oxford University Press , New York, 5th Ed., 1998.
• Buergenthal, T.: International Human Rights in a nutshell, Nutsshell Series, West
Group, West Publishing Co., 2nd Ed., 1995.
• De Wett, E.: The Chapter VII. Powers of the United Nations Security Council, Oxford and Portland Oregon, 2004.
• Evans, M. D.: International Law, Oxford University Press, New York, 2nd Ed.,
2006.
• Forsythe, D. P.: Human Rights and Peace, International and National Dimensions, University of Nebraska Press, Lincoln and London, 1993.
• Ku, C. in Jacobson, H. K.: Democratic Accountability and the Use of Force in
International Law, Cambridge University Press, 2003.
• Lillich, R. B. in Hannum, H.: International Human Rights: Problems of Law, Policy, and Practice, Law School Casebook Series, Liitle, Brown and Company, 3rd Ed., 1995.
• Manusama K.: The United Nations Security Council in the Post-Cold War Era –
Applying the principle of legality, Martinus Nijhoff Punlishers, Leiden-The Netherlands/Boston, 2006.
• Mertus, J.: The United Nations and Human Rights: A guide for a new era, First
published 2005 by Routledge, London, Routledge, (Taylor & Francis Group) London and New York, 2006.
• Ramcharan, B. G.: The Security Council and Protection of Human Rights,
Martinus Nijhoff Punlishers (The Hague, London, New York), Published by Kluwer Law International, 2002.
• Zgonec-Rožej, M.: Meje pristojnosti varnostnega sveta Združenih narodov
(doktorska disertacija), Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2006.
68
II DOKUMENTI
• Ustanovna listina Združenih narodov in Statut meddržavnega sodišča, Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana, december 1994.
• Resolucija 688 (1991, Irak), http://www.un.org
• Resolucija 713 (1991, Nekdanja Jugoslavija), http://www.un.org
• Resolucija 794 (1992, Somalija), http://www.un.org
• Resolucija 918 (1994, Ruanda), http://www.un.org
• Resolucija 929 (1994, Ruanda), http://www.un.org
• Resolucija 959 (1994, Ruanda), http://www.un.org
• Resolucija 864 (1993, Angola), http://www.un.org
• Resolucija 841 (1993, Haiti), http://www.un.org
• Resolucija 940 (1994, Haiti), http://www.un.org
• Resolucija 1132 (1997, Sierra Leone), http://www.un.org
• Resolucija 1160 (1998, Kosovo), http://www.un.org
• Resolucija 1199 (1998, Kosovo), http://www.un.org
• Resolucija 1244 (1999, Kosovo), http://www.un.org
• Resolucija 1264 (1999, Vzhodni Timor), http://www.un.org
III DRUGO
• A More Secure World: Our Shared Responsibility, Report of the Secretary-General’s High-level Panel on Threats, Challengegs and Change, December 2004, UN Doc. A/59/565, str.25. V slovenskem prevodu se imenuje Varnejši svet: Naša skupna odgovornost, Poročilo Visokega odbora za preučitev groženj, izzivov in sprememb, Društvo za Združene narode. Dostopno na http://www.un.org/secureworld/.
• An Agenda for Peace, Preventive diplomacy, peacemaking and peacekeeping, Report of the Secretary- General pursuant to the statement adopted by the Summit Meeting of the Security Council on 31 January 1992. Dostopno na http://www.un.org/Docs/SG/agpeace.html.
• In Larger Freedom-Towards Security, Development and Human Rights for All,
Report of the Secretary-General of the United Nations for decision by Heads of
69
State and Government in September 2005, UN Doc. A/59/2005, str. 33. V slovenskem prevodu se imenuje V večji svobodi – Naproti razvoju, varnosti in človekovim pravicam za vse. Dostopno na http://www.un.org/largerfreedom/.
• Resolution 3314 (XXIX): Definition of Aggression, 29th Session. Dostopno na
http://www.un.org./documents/resga.htm.
• The relationship between economic sanctions and respect for economic, social and cultural rights: CESCR General Comment No.8, 12 dec 1997, E/C.12/1997/8. Dostopno na http://www.unhchr.ch/tbs/doc.nsf/0/974080d2db3ec66d802565c5003b2f57?Opendocument.
10 PRILOGE
![Curriculum di Valentina Pisanty CURRICULUM ACCADEMICO: … · 2019-03-14 · 31. 2013 [Recensione] Robert Gordon, Scolpitelo nei cuori, Alfabeta 2, maggio 2013 32. 2013 Uses and Abuses](https://static.fdocument.pub/doc/165x107/5e7b2b8ceef55c1d5926ad5a/curriculum-di-valentina-pisanty-curriculum-accademico-2019-03-14-31-2013-recensione.jpg)
