UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Janko Jančič

Maribor, 2009

2

3

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

LEE IN VOJSKA SEVERNE VIRGINIJE

Mentor: Kandidat:

Red. prof. dr. Janko Jančič

Matjaž Klemenčič

Maribor, 2009

4

ZAHVALA

Zahvaljujem se svojim staršem in starim staršem, ki so me velikodušno podprli moralno in

finančno pri pisanju te diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi rednemu profesorju dr.

Matjažu Klemenčiču, ki me je pomagal pri izbiri prave poti.

5

I Z J A V A

Podpisani Janko Jančič, rojen 31.03.1982 v Celju, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom General Lee in Vojska severne Virginije pri mentorju, red. prof. dr. Matjaž Klemenčiču, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev

Janko Jančiiiič

Maribor, 7. 4. 2009.

U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A Koroška cesta 160

2000 Maribor

6

POVZETEK

Diplomska naloga preučuje zgodovino vojske severne Virginije in njenega poveljnika-

Roberta Edwarda Leeja.

Virginija je leta 1861 razglasila neodvisnost in se odcepila od ZDA. Lee je prevzel

virginijsko milico, ki jo je spremenil v vojsko. S pomočjo Konfederacije držav Amerike,

kateri se je pridružila Virginija, so premagali vojsko ZDA pri Manassasu. Leta 1862 je Lee

prevzel vojsko severne Virginije in jo popeljal na zmagovalno pot po polotoku Peninsula,

kjer je premagal superiorne sile generala Georgea McClellana v sedmih dneh bitk. Zvezno

poveljstvo je sprožilo napad na severu, kjer je prišlo do druge bitke pri Manassasu, kjer so

zvezne sile izgubile.

Lee je sprožil prvo invazijo na sever še istega leta. Napotil se je v Maryland, kjer je skušal

prenesti vojno na sovražno ozemlje – ni mu uspelo. V bitki pri Sharpsburgu se je obranil,

ampak moral se je vrniti nazaj v severno Virginijo. Pot ga je spet vodila v severno Virginijo,

kjer se je spopadel z zveznimi silami pri Fredericksburgu in Chancellorsvilleu – tokrat v duhu

zmage. Potem je sprožil drugo ofenzivo na sever, ki je povzročila bitko pri Gettysburgu. To

je bila odločilna bitka, katero je Lee izgubil. Po tej bitki se vojska severne Virginije ni več

opomogla.

Zvezna vlada je leta 1864 imenovala generala Granta za vrhovnega poveljnika vseh vojsk

ZDA. Ta je sprožil operacijo »Overland«, ki ga je popeljala skozi divjino Wilderness do reke

James. Lee mu je sledil in se mu upiral, kolikor so mu sredstva dopuščala. Ampak ni bil kos

superiornosti vojske Potomaca. Lee se je nazadnje znašel pred mestom Petersburg. To mesto

je skušal obdržati, zaradi oskrbovalnih poti. Po padcu Petersburga se je umaknil in predal 9.

aprila 1865 pri Appomattox Courthouseu.

Tako se je Lee nahajal v središču dogajanja; od začetka vojne kot poveljnik Virginijske

milice in vzpostavitev vojaškega aparata, pa vse do krvavega konca kot poveljnik vojske

severne Virginije. Vlogo je opravil vestno in po svojih najboljših sposobnostih.

7

ABSTRACT

This thesis is a comprehensive study of the Army of Northern Virginia and its commander,

Robert Edward Lee.

Virginia declared independence in 1861 and succeeded from the Union. Lee became the

supreme commander of the Virginian militia, which he transformed in to a fighting army.

With the help of the Confederate States of America, Virginia defeated the supreme Union

army at Manassas. In 1862 general Lee took command of the Army of Northern Virginia and

went on a rampage through the Peninsula, where the defeated superior Union forces of

General McClellan were pushed back to the river James in just seven days. The Union

command launched an expedition to the north. The second battle at Manassas was fought.

The Union army lost yet again.

Lee therefore launched an invasion to the north in the same year. He attacked Maryland

trying to bring the war to the enemy. He failed. Battle of Sharpsburg brought an end to a

dream and he barely got his army out in one piece. He retreated back to Northern Virginia,

where he fought numerous battles like Fredericksburg and Chancellorsville. Union army was

shamefully defeated. Yet another invasion followed. This time it was Pennsylvania. It

eventually came to Gettysburg. A decisive battle that was lost. The Army of Northern

Virginia never recovered.

In 1864 the Union government declared that General Grant would lead their armies. Grant

launched an offensive called the Overland Campaign, which brought him through the

Wilderness to the river James. Lee followed and resisted as much as his means of war

allowed him. He was no match for the Army of the Potomac. He lacked numbers and arms.

Lee eventually placed himself in front of the town called Petersburg; an important transit

depot. In 1865 he was forced to abandon Petersburg and surrendered on the 9th of April 1865

at Appomattox Courthouse.

Lee was always in the centre of Virginian and Confederate decision-making; from the

beginning of the war as the supreme commander of the Virginian militia till the very end as

the commander of the Army of Northern Virginia. A role that he did with professionalism

and dedication.

8

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................................. 11

2 VIRGINIJA 1861 ............................................................................................................. 13

2.1 Milica Virginije ......................................................................................................... 14

2.1.1 Strategija pod drobnogledom ............................................................................. 15

2.1.2 Generalštab nove vojske .................................................................................... 16

2.2 Mobilizacija prostovoljcev ........................................................................................ 17

2.3 Inkorporacija Virginije v Konfederacijo držav Amerike .......................................... 21

2.3.1 Od Harpers Ferryja pa do McClellanovega izkrcanja ........................................ 22

2.3.2 Pogledi južnega časopisja o mobilizaciji ........................................................... 26

2.4 Zvezne sile na severu ................................................................................................ 27

2.4.1 Prva bitka pri Manassasu ................................................................................... 29

3 ZVEZNA INVAZIJA ...................................................................................................... 33

3.1 Operacija Peninsula ................................................................................................... 34

3.1.1 Tanke vrste sil vojske Konfederacije držav Amerike ........................................ 35

3.1.2 Priprave na ofenzivo vojske Potomaca .............................................................. 39

3.1.3 Splošen nabor ..................................................................................................... 44

3.1.4 »Stonewall« Jackson in dolina Shenandoah ...................................................... 46

3.1.5 McClellan »ante portas« .................................................................................... 49

3.1.6 Jackson na začetku svojega pohoda ................................................................... 53

3.1.7 Pot k Seven Pinesu ............................................................................................. 57

3.1.8 Bitka pri Seven Pinesu ....................................................................................... 60

3.2 »Tête de l'Armée« ..................................................................................................... 63

3.2.1 Reorganizacija vojske severne Virginije ........................................................... 67

3.2.2 J. E. B. Stuart in manever konjenice vojske Konfederacije držav Amerike ...... 70

3.3 Sedemdnevna bitka ................................................................................................... 73

9

3.3.1 Mechanicsville ................................................................................................... 77

3.3.2 Gainesov mlin .................................................................................................... 79

3.3.3 Savage Station .................................................................................................... 83

3.3.4 Frayserjeva kmetija ............................................................................................ 86

3.3.5 Malvern Hills ..................................................................................................... 90

4 MARYLAND .................................................................................................................. 95

4.1 Strateški premiki ob reki Rappahannock .................................................................. 97

4.2 Manever razdelitve .................................................................................................. 101

4.3 Drugi Manassas ....................................................................................................... 102

4.4 Invazija Marylanda .................................................................................................. 106

4.5 V pričakovanju okrepitev ........................................................................................ 114

4.6 Bitka pri Sharpsburgu.............................................................................................. 116

5 PENNSYLVANIJŠKI MANEVER ............................................................................... 121

5.1 Na poti k Fredericksburgu ....................................................................................... 121

5.2 Fredericksburg ......................................................................................................... 124

5.3 Hookerjev bočni manever ....................................................................................... 129

5.3.1 Bitka pri Chancellorsvilleu .............................................................................. 132

5.4 Reorganizacija vojske severne Virginije ................................................................. 141

5.5 Vojska severne Virginije na poti v Pennsylvanijo .................................................. 143

5.6 Bitka pri Gettysburgu .............................................................................................. 150

5.6.1 Drugi julij ......................................................................................................... 154

5.6.2 3. julij ............................................................................................................... 157

6 WILDERNESS .............................................................................................................. 164

6.1 Bitka Wildernessa ................................................................................................... 166

6.2 Bitka pri Spotsysvania Courthouseu ....................................................................... 171

6.3 Cold Harbor ............................................................................................................. 176

6.4 Pomik vojske Potomaca preko reke James ............................................................. 180

10

7 OBLEGANJE PETERSBURGA ................................................................................... 184

7.1 Statična defenziva – bitka kraterja .......................................................................... 185

7.2 Fort Stedman ........................................................................................................... 187

7.3 Bitka za križišče Five Forks .................................................................................... 190

7.4 Grantova zadnja poteza pri obleganju Petersburga ................................................. 192

7.5 »Coup de grâce« ...................................................................................................... 194

8 ZAKLJUČEK ................................................................................................................ 198

9 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................ 201

11

1 UVOD

Odločitev za temo diplomske naloge je vzklila že zelo zgodaj. Že v srednji šoli, ko sem začel

vsrkavati ameriške naglase angleškega jezika. Tedaj se je v meni oblikovala ideja, da bi se,

poleg natančnega poznavanja dialektov južnega dela ZDA, poglobil v kulturo in način

življenja »južnjakov«. Po prebiranju razne zgodovinske literature sem spoznal, da percepcija

belega južnjaškega prebivalstva o demokraciji, svobodi in pravni državi išče svoje korenine v

19. stoletju.

Bogata zgodovina ZDA v 19. stoletju se je kazala v njeni notranji in zunanji podobi:

konfliktna nasprotja le-teh, kakor današnji doprinos ZDA celotnemu svetu. Sčasoma me je to

raziskovanje potegnilo globoko navznoter. Slike teh fascinantnih akterjev in dogodkov mi še

danes ostajajo v spominu. Hollywood, razni bestsellerji in glasbeni bendi so barvito opisovali

tragičen dogodek Ameriške državljanske vojne, ampak resnica se mi je zdela drugačna in

sicer manj barvita, manj navdušujoča in zamegljena. Včasih je zgodovina, kar pač je

opisovanje dogodkov, pa čeprav so gnusni in neprijetni.

General Lee in vojska severne Virginije? Zakaj? Robert Edward Lee je bil eden

najpomembnejših akterjev celotne Ameriške državljanske vojne. Ne pretiravam. Preučujem

objektivno kakor vsak zgodovinar. Ohranjal je Konfederacijo držav Amerike pri življenju.

Njegove strateške/taktične poteze so navdihovale vojaške stratege po celotnem svetu še

naslednjih 40 let. Vojska severne Virginije pa je bila njegovo orodje, ki jo je ustvaril in vodil

skozi vojno.

Virginija je 1861 razglasila neodvisnost in se odcepila od ZDA. Lee je prevzel virginijsko

milico, ki jo je spremenil v vojsko. S pomočjo Konfederacije držav Amerike, kateri se je

pridružila Virginija, so premagali vojsko ZDA pri Manassasu. Leta 1862 je Lee prevzel

vojsko severne Virginije in jo popeljal na zmagovalno pot po polotoku Peninsula, kjer je

premagal superiorne sile generala McClellana v sedmih dneh krvavih bitk. Zvezno poveljstvo

je sprožilo napad na severu, kar je privedlo do poraza zvezne vojske v drugi bitki pri

Manassasu.

Lee je sprožil prvo invazijo na sever. Napotil se je v Maryland, kjer je skušal prenesti vojno

na sovražno ozemlje. Ni mu uspelo. V bitki pri Sharpsburgu se je komaj obranil. Pot ga je

spet vodila v severno Virginijo, kjer se je spopadel z zveznimi silami pri Fredericksburgu in

12

Chancellorsvilleu, kjer jih je odločno premagal. Potem je sprožil drugo ofenzivo na sever, ki

je povzročila bitko pri Gettysburgu. To je bila odločilna bitka, katero je Lee izgubil. Po tej

bitki se vojska severne Virginije ni več opomogla.

Zvezna vlada je leta 1864 imenovala generala Granta za vrhovnega poveljnika vseh vojsk

ZDA. Sprožil je operacijo Overland, ki ga je popeljala skozi divjino Wilderness do reke

James. Lee se mu je uprl, kolikor so mu sredstva dopuščala, ampak ni bil kos superiornosti

vojske Potomaca po številu vojakov in orožja. Lee se je nazadnje znašel pred mestom

Petersburg. To mesto je skušal obdržati: zaradi oskrbovalnih poti. Po padcu Petersburga se je

umaknil in predal 9. aprila 1865 pri Appomattox Courthouseu.

Za pridobitev informacij sem si pomagal z literaturo, ki sem jo skozi leta nabral v mojih

vitrinah. Nekaj knjig je bilo težko pridobiti, ampak z vztrajnostjo in denarjem sem uspel

kupiti nekaj edinstvenih primerkov. Večino informacij sem črpal iz objavljenih virov, ki se

nahajajo tudi na internetu: »The War of the Rebellion: A Compilation of the Official Records

of the Union and Confederate Armies, the Official Records«. Ta obsežna zbirka, ki je

ljubkovalno poznana kot »O.R.«, tvori jedro moje diplomske naloge. Iz 125 obsežnih

zvezkov in na tisoče strani raznih telegramov, poročil in osebnih pisem sem uspel izluščiti

bistvo, katerega sem prestavil v svoji diplomski nalogi. Nadalje sem uporabljal razne

objavljene monografije in biografije raznih vojnih, političnih in civilnih osebnosti, ki so z

lastnimi očmi doživeli in opisali vojno, kot so jo sami videli. V diplomsko nalogo sem še

vključil štiri časnike iz Richmonda, ki sem jih pridobil na internetu. Izbral sem vladi sovražno

nastrojen Richmond Examiner in ostale bolj populistične časnike: The Daily Dispatch,

Richmond Dispatch in Richmond Enquirer. Čeprav mi vojna narava te diplomske naloge ni

dopuščala množične uporabe člankov, sem članke uporabil predvsem zato, da bi prikazal

mnenje tiskanih medijev, ki so imeli dostop do mnenja navadnih Virginijcev.

13

2 VIRGINIJA 1861

Razlaga kratic: VKDA (vojska Konfederacije držav Amerike), KDA (Konfederacija držav

Amerike), VSV (vojska severne Virginije), VP (vojska Potomaca) in VV (vojska Virginije).

Po sedmih tednih, ko so imenovali Leeja za poveljnika vseh oboroženih sil Virginije, so še

najmanj znani v vsej njegovi vojaški karieri. Dogodki, ki so bili bolj v ozadju; predvsem

zaradi njegovega udejstvovanja na zahodu Virginije leto dni pozneje. Dogodki, ki so bili res v

ozadju, ampak so bile v ospredju pomembnosti novo nastajajoče demokratične skupnosti, ki

je bila prisiljena v nujo posega po orožju, brez ustrezne vojaške priprave. Lee se je znašel v

primežu odgovornosti in pričakovanja. Postal je poveljnik še neobstoječe vojske, kakor tudi

poveljnik še neobstoječe virginijske mornarice; odgovarjal je guvernerju in Virginijski

konvenciji, ki pa je zastopala 1.500.596 Virginijcev. Po gostoti prebivalstva je Virginija

zasedala peto mesto v ZDA in prvo mesto v Konfederaciji držav Amerike (v nadaljnem

besedilu: KDA). Še več, njen teritorij se je raztezal od Atlantskega oceana pa do reke Big

Sandy na zahodu. Torej, z vidika zračne razdalje, je Virginija raztezala svoj teritorij 684 km v

širino in 483 km v dolžino, kar je ustrezalo velikosti zvezne države New England. S

strateškega vidika je Virginija mejila na reki Potomac in Ohio. Rečne struge niso

predstavljale defenzivnega problema, ampak morje na vzhodu. Ceste in železnice so bile v

dobrem stanju. Virginija je vsega skupaj posedovala 1850 km železnic.1

1 Virgina's Executive Department: Message from the Execttive of the Commonwealth, with Accompanyin Documents, Showing the Military and Naval Preparations for the Defence of the State of Virginia. (Richmond: State’s Printing Office, 1861). – str. 1–10.

14

Slika 1: Konfederacija držav Amerike leta 1861.2

2.1 Milica Virginije

Zakonodaja, zadevajoč milico Virginije, je poskrbela za osnovne potrebe vojaškega osebja in

miličnikov; pehota je bila sestavljena iz štirih polkov s poveljujočim generalmajorjem. Visoki

častniki so bili večinoma prominentni državljani ali pa osebe s politično preteklostjo. Zatorej,

ob razglasu neodvisnosti Virginije, je bil celoten spekter vojaškega osebja zelo površno

dovršen. Prostovoljci, čeprav jih je bilo mnogo, se niso nikoli vključili v polkovni sistem in

poveljujoči teh polkov ni nikoli presegel stotnikovega čina. Ko je napočil čas za prve vojaške

operacije, je guverner Letcher izbral večinoma osebe iz milice, uporabljajoč stari sistem, ki je

veljal desetletja poprej. Konvencija Virginije je pooblastila guvernerja, da je sam izbral svoje

ljudi. Pozval je vse sposobne in prominentne Virginijce, da se morajo pridružiti v boju za

neodvisnost. Pri tem je konvencija izdala odlok, ki je omogočal častnikom, ki so poprej imeli

čin v zvezni vojski, da tudi v silah Virginije obdržijo enak ali pa se jim doda višji čin. Skoraj

vsi prominentni Virginijci v zvezni vojski, razen generala Scotta in majorja Thomasa, so

prešli v milico Virginije. Pri tem so pazili, da ne bi dajali činov političnim osebam oziroma

osebam, ki niso bile primerne za poveljevanje, kot npr. nekdanji guverner Virginije Henry A.

Wise. Vsaka oseba si je morala pridobiti soglasje konvencije, da je lahko vstopila v milico.

Čeprav to ni predstavljalo problema, ker je Lee predlagal samo vojaško sposobne osebe za

2 Nicholas F., 2008. Confederate States of America. [internetna podatkovna baza] (Wikipedia English project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Map_of_CSA_4.png.

15

poveljnike, kot so bili Jackson, Joseph E. Johnston, John Bankhead Magruder, Richard S.

Ewell in drugi.3

2.1.1 Strategija pod drobnogledom

V strogem oklepu svoje strategije med reorganizacijo milice je Lee moral brzdati

vročekrvnost svojih nadrejenih, kakor tudi podrejenih, ki so mislili, da bi zgodnja ofenziva

pomenila velik premik k popolni neodvisnosti nad pretkanimi »severnjaki«. Kmalu po

odcepitvi Virginije je vojni minister vlade KDA poslal v Richmond opazovalca, ki je nadziral

vsakodnevno dogajanje v prestolnici Virginije. Gospod D. G. Duncan se je dobesedno

norčeval iz previdnosti in neaktivnosti Leeja. Lee, profesionalec kot je bil, se ni odzval

napeljevanju političnih oseb, ki niso imela izkušenj v »umetnosti« bojevanja. Še več, Lee je

osebno izrazil mnenje, da se ni mislil spuščati v diskusije vročekrvnih politikov in je imel

namen opraviti svoje delo dobro in korektno. V duhu organizacije se je namenil razviti svojo

strategijo, ki je bila sestavljena iz sedem osnovnih vprašanj:

• Kako bi pariral mornariški dominaciji zvezne mornarice na morju in na rekah, po

katerih so lahko bojne ladje priplule prav do Richmonda;

• ali bi držal Harpers Ferry in pomembno vojaško luko Norfolk, ki je s svojimi suhimi

doki, napravami in bližino morja tvorila upanje paritete zvezni mornarici;

• kako bi pridobil dovolj kvalitetnih častnikov za novo nastajajoče enote;

• na kakšni osnovi bi organiziral generalštab;

• kako bi organiziral splošno mobilizacijo;

• kje bi Virginija pridobila dovolj orožja in streliva;

• ko bi bile enote mobilizirane, oborožene in pripravljene, kje bi se morale strateško

postaviti, da bi uspešno kljubovale pred prevladujočim nasprotnikom, ki je lahko

vpadel v Virginijo s treh strani: severa, vzhoda in zahoda?4

3 »Military Notices«. The Daily Dispatch, leto1861, (Richmond, 3. maja 1861), <http://imls.richmond.edu/cgi/t/text/textidx?c=ddr;cc=ddr;view=text;idno=ddr0157.0019.101;rgn=div2;node=ddr0157.0019.101:7.13> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3). 4 Freeman Douglas Southall: R .E. Lee, 1. zvezek. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1934). – str. 478–480.

16

2.1.2 Generalštab nove vojske

Organizacija generalštaba je potekala istočasno kot sestava vojske. Adjutant generala, štabni

častnik, medicino, logistiko, plačni častnik in krilo inženircev je imenoval guverner in

njegovo svetovalno telo. Pri tem so ločili generalštab milice in novo nastajajoči generalštab.

Razlog se je pojavil v disfunkcionalnosti generalštaba milice: častniki so morali poveljevati

brez pomoči svojih adjutantov. Te osebe je bilo zelo težko prepričati, da bi služili kot

adjutanti; večina častnikov je hotela v bojne formacije. Še posebej je primanjkovalo

inženircev. Lee je skušal biti praktičen in z nekaj generalnimi ukazi poizkušal vzpostaviti

sistem, podoben zvezni vojski, kjer je bilo mogoče. Čeprav so nekateri oddelki predstavljali

problem, saj določene osebnosti se niso hotele pridružiti milici, ker so upali na KDA in njene

vojaške sile, da bi prevzele obrambo in vojaško organizacijo Virginije; raje so se priključili

vojski Konfederacije držav Amerike (v nadaljnem besedilu: VKDA).5

Vojaška obveščevalna služba še ni obstajala in Lee ni imel časa, da bi jo ustanovil. Glede

obveščanja premikov zveznih sil je Lee moral črpati iz severnih časopisov, popotnikov in

raznih privatnih korespondenc med simpatizerji juga, živeč na severu. Virginijsko časopisje

pa je tudi nehote obveščalo zvezni generalštab o dogajanju v KDA in Virginiji, kar je

privedlo do nezaupanja v časopisje s strani vojaštva. Osebni adjutant-general generalmajorja

Leeja še ni zasedel svojega položaja, Lee je deloval sam, saj je hotel, da so samo

profesionalni ljudje zavzemali visoke položaje. Pomankljivost, ki ga je pestila skozi celotno

vojno, da ni nikoli popolnoma dosegel tega standarda. Lee je, na njegovo srečo, uspel

privabiti osebo, ki je razumela njegove strateške odločitve; izbral je R. S. Garnetta, ki je že

bil osebni adjutant Leeja na West Pointu, ko je še ta bil glavni nadzornik te svetovno znane

vojaške akademije. S pomočjo tega človeka, ki je zelo poenostavil Leejevo delo, se je lahko

Lee posvetil drugim zadevam.6

Vsega skupaj je Lee imel dva pomočnika in enega sekretarja, kar mu je po odloku konvencije

tudi pripadalo. Naslednji, ki bi jih omenil, so bili poročnik Walter H. Taylor, podpolkovnik

John A. Washington, ki je bil potomec znamenitega Georga Washingtona in epifanija

južnjaške aristokracije. Vso delo, ki ga je ta generalštab opravljal, je potekalo v hudem tempu

5 The War of the Rebellion: A Compilation of the Official Records of the Union and Confederate Armies, the Official Records, 1. zvezek, 1. del. (Washington: Government’s Printing Office, 1880). – str. 787– 877. 6»Military Notice«. Richmond Enquirer, leto 1861. (Richmond, 10. maja 1861), <http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Enquirer/1861/richmond_enquirer,_5_15_1861.htm> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

17

raznih alarmov, političnih motenj in javnih nemirov. Zatorej je delo, ki ga je opravil

generalštab, bilo izredno cenjeno s strani vojaškega osebja v letih, ki so sledila; Norfolk je

postal utrdba, Harper's Ferry – pomembno industrijsko mesto – je bil prav tako močno utrjen

in množična zasedba novo postavljenih častnikov in prostovoljcev na teh točkah, v samo

enem tednu, so bili rezultat dobrega dela Leejevega generalštaba. Zaradi vedno večje

koncentracije zvezne vojske v zvezni državi Maryland je Lee izdal proklamácijo vpoklica

vseh prostovoljcev na ozemlju Virginije, kar je pomenilo nastanek novih težav v pripravah na

vojno.7

Slika 2: Dolina Shenandoah in severna Virginija maja in junija 1861.8

2.2 Mobilizacija prostovoljcev

Predvidevanja, še preden je razpadla ZDA, Virginije, da bi potrebovala okoli 15.000 vojakov,

da bi se obranila. Ko je Lee preučil situacijo defenzive, se je število potrebnih vojakov za

obrambo povzpelo na 51.000. Da bi se zadostilo temu številu, je Virginija na papirju imela

7 The War Of The Rebellion, 1. zvezek, 2. del ..., 837– 967. 8 James Truslow Adams, 2008. Washington to Bull Run. [Internetna podatkovna baza] (UsGenWeb Archives, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.usgwararchives.org, http://www.usgwarchives.org/maps/virginia/statemap/1861va.jpg.

18

okoli 131.000 miličnikov, nekakšnih rezervistov, ki jih naj bi v primeru vojne vpoklicali v

boj. Ne glede na visoko število miličnikov, je Virginija imela orožja samo za 12.000 vojakov.

K temu dejstvu je konvencija dolila ognja: odobrila je vzpostavitev začasne vojske, ki bi

vsebovala okoli 8000 vojakov, ki bi podpisali za tri leta. Mornarico so ustanovili na novo.

Konvencija je odobrila sredstva za 2000 mornarjev. Nabor za začasno vojsko in mornarico je

potekal istočasno, kot tudi prostovoljno javljanje v milico. Pri tem se je pojavil problem,

katere ljudi bi sprejeli v to začasno vojsko, saj bi morali podpisati za določen čas. V času

vojne se je to zdelo absurdno, saj bi morali podpisati do konca vojne. Konvencija pa je šla še

korak dlje in sprejela odlok, da so morali vojaki prostovoljci podpisati oziroma zapriseči

samo za eno leto. Ta napaka je stala Virginijo in KDA visoko ceno leto dni pozneje, ko se je

zvezni vojaški stroj zgrnil nad vrata Richmonda.9

Lee je naredil, kar je najbolje znal: ukazal je poveljujočim na pomembnih strateških točkah

(Harpers Ferry, Norfolk, Richmond, Fredericksburg in Culpeper Courthouse), da so morali

sprejeti določeno število prostovoljcev iz bližnjih okrajev. Nabor je potekal preko lokalnih

politikov, navdušencev ali patriotov, ki so prevzeli vlogo poveljnikov – stotnikov ali

poročnikov. V okrožjih, kjer so obstajale dobre železniške povezave, je Lee poslal naborne

častnike, ki so nabrali dovolj prostovoljcev, da so tvorili enoto, jih urili sami in jih poslali na

določena mesta, kjer so jih spremenili v vojake. Od tam je sledil pohod do prej omenjenih

izpostavljenih strateških točk. Prvi poziv po prostovoljcih, ki je zajemal samo en del

Virginije, je Lee poslal 3. maja 1861, na isti dan, ko je predsednik ZDA Abraham Lincoln

proklamiral proklamácijo po dodatnih 42.000 prostovoljcih – deset polkov stalne pehote in

18.000 mornarjev. Druge pozive je Lee razposlal na šesti, sedmi in deveti maj. Čeprav je Lee

hotel pridobiti čim več prostovoljcev, je izdal odlok, da se je moralo prostovoljce, ki so bili

stari manj kot 18 let, zavrniti, saj je predvideval vojno, ki bi trajala vsaj deset let.10

Mobilizacija je koncentracija velike množice ljudi, ampak te ljudi je bilo potrebno preobraziti

v vojaka. Zatorej je Lee, zraven nabornih centrov, ustanovil še center za izobraževanje

kandidatov za vojaka, imenovan po njem – Camp Lee. V nuji časa so vloge vodnikov

prevzeli kadeti iz Vojaškega inštituta Virginije (v nadaljnem besedilu: VIV). Nadalje je

urjenje potekalo na samem mestu bojevanja, torej na fronti. Eno od takšnih območij se je

nahajalo prav pri Harpers Ferryju. Lee je tudi ustanovil topniško šolo, ki se je nahajala na

kampusu Univerze v Richmondu, kjer so kadeti z VIV-a urili neizkušene topničarje. Te 9 The War Of The Rebellion, 54. zvezek, 2. del ..., 177. 10 Freeman, R. E. Lee, 1. zvezek ..., 491–495.

19

vojaške šole so pomenile osnovo novo obstoječega častniškega kadra v Virginiji in na

celotnem jugu nasploh. Čeprav je bil odziv zelo dober, celo odličen, je primanjkovalo orožja.

Urjenje brez ustrezne opreme in orožja pa je bilo izredno težko. Virginija je imela nekaj

streliva in opreme, ampak ne v zadostni količini. V zgodnjih mesecih leta 1861 je Virginija

ustanovila posebno ministrstvo, ki je bilo zadolženo za nabavo orožja, in namenilo $800.000

temu namenu. Še več, pooblastila je lokalne enote, da so si lahko sposojali denar in

opremljali milico.11

Ampak vojna vihra je bila neusmiljena in ni čakála. Virginija je vzpostavila naslednji

strateški načrt opremljanja svojih sil:

• Oblast je imela svoje orožje, ampak bilo ga je premalo, zatorej so morali skrajšati

število prostovoljcev kandidatov v vojski, ki so že posedovali orožje; iz 12.000 na

5000 vojakov.12

• Virginija je imela okoli 60.000 kosov orožja, od katerih je 54.000 kosov že

zastaralo.13

• Lee in Letcher sta upala na zajeto orožje pri Harpers Ferryju in na industrijo orožja,

zato je postalo to malo mestece ključna strateška točka.14

• Obstajala je tudi opcija sodelovanja s KDA, ki bi priskrbela prepotrebno orožje.15

Ilustracija teh prikazanih dejstev nam prikazuje, v kakšnih težavah se je Lee znašel. Podelitev

tega zastaranega orožja je potekala zelo selektivno. Lee je pazil, da ga je razdelil tistim

enotam, katerim je grozila ofenziva zveznih sil. Ampak rešitev se je pojavila pri skorajšnji

inkorporaciji v KDA, saj je Severna Karolina poslala 1000 mušket in sama vlada KDA z

Davisom na čelu je pritisnila na lokalne vlade, da so pomagali Virginiji pri njeni defenzivi.

Tako je Virginija dobila okoli 10.000 mušket s celotne KDA, in ko je Virginija stopila v

KDA, je čakálo poveljnike VKDA-ja okoli 46.000 mušket, ki so v rokah vrlih virginijskih

vojakov čakale na prvi spopad. Za primerjavo: ZDA so lahko predale 1.276.686 kosov orožja

svojim vojakom, kar je dokazovalo superiornost zveznih sil ob izbruhu vojne. Konjenica je

trpela isto usodo. Milica je vsebovala štiri polke konjenice, ki sploh niso bili ustrezno

11 Acts of the General Assembly of the State of Virginia, Passed at Session of 1860-1, in the Eighty-Sixths Year of the Commonwealth.(Richmond: William P. Ritchie Printing Office, 1861). – str. 27–35. 12 The War of the Rebellion, 4. zvezek, 1. del ..., 382. 13 Freeman, R. E .Lee, 1. zvezek ..., 495. 14 Ordinances adopted by the Convention of Virginia in secret and adjourned sessions in April, May, June and July, 1861. (Richmond: Wyatt M. Elliott, printer, 1861). - str. 29. 15 Freeman, R. E. Lee, 1. zvezek ..., 466.

20

oboroženi. Virginija je posedovala tako malo konjeniških pripomočkov, da so vse zaloge

porabili že do 12. maja. Zato je Lee svetoval konjenikom, da so s seboj vzeli svoje dvocevne

lovske puške ali pa so sami kupili karabinke, kjer se jih je pač dalo dobiti. Ista zgodba se je

pojavila z industrijo proizvodnje orožja. Zaradi blokade zvezne mornarice niso mogli kupiti

strojev iz Evrope, zatorej je morala Virginija spočeti takšno vrsto industrije.16

Zaradi zasedbe Norfolka je topništvo in posedovanje težkih topov za obrambo morske in

rečne obrambe predstavljalo manjši problem kot pomanjkanje konjeniškega orožja. Ampak

Virginija ni posedovala vpreg in delovnih konjev, ki bi te topove vlekli na nove položaje. Na

novo ustanovljena mornarica Virginije je uspela, kljub težavam, pomakniti te topove na

strateško pomembne točke v Virginiji in razposlati dodatnih 300 težkih topov po celotni

KDA za obrambo njene obale. Poljsko topništvo ni utrpelo nič kaj boljšo usodo; leta 1860 je

dvanajst prostovoljnih čet posedovalo 60 modernih topov, ki so jih dodatno okrepili s

posebnimi parrottovimi topovi. Virginija je imela še 300 topov manjšega dometa, ki so pa bili

zastareli. Ampak primanjkovalo je podstavkov, brez katerih so bili topovi neuporabni.17

Problem sekundarne opreme, ki se je pojavljal skozi celotno vojno, je bil še posebno na udaru

na začetku leta 1861. Ko je Lee razglasil Odlok o prostovoljcih, je Virginija pogrešila

osnovne stvari, kot so bili nahrbtniki, škatlice za strelivo in nacionalne simbole oziroma bojni

prapori. Nadalje ni bilo oblačil za 51.000 prostovoljcev, zato je Lee razglasil, da si je moral

vsak vojak sam priskrbeti ustrezno oblačilo.18

Transport oziroma logistika je predstavljala težek problem. Po standardih zvezne vojske je

vsak vojak moral prenesti 2 kg tovora in vsaka mula 11 kg. Da je lahko vojska nemoteno

delovala na dvodnevnem pohodu od svojega logističnega stičišča, je potrebovala 200 vozov

zalog. Virginija nikoli ni posedovala takšnega števila vozov in je zelo počasi zbirala tisto, kar

je imela. Pomanjkljivost, ki je stala Virginijo mnogo v prvi bitki pri Manassasu, saj VKDA ni

bila v stanju pokončati umikajočega se sovražnika.19

16 The War of the Rebellion, 1. zvezek, 1. del ..., 802–932. 17 M. T. Johnson: Battle Of Bull Run; Bull Run- It’s Strategy And Tactics. (New York: Houghton Muffin Company, 1911). – str. 7. 18 The War of the Rebellion, 4. zvezek, 1. del ..., 357. 19 Freeman, R. E .Lee, 1. zvezek ..., 499–501.

21

2.3 Inkorporacija Virginije v Konfederacijo držav Amerike

Medtem ko je Lee pripravljal milico Virginije, je KDA začela pošiljati svoje polke na sever,

da bi preprečili vdor zveznih sil v Virginijo. VKDA pa ni bila pristojna sprejemati ukazov od

virginijskih političnih in vojaških osebnostih. Tako Lee ni mogel usmerjati potrebne enote na

sever, kjer bi zvezna vojska vpadla proti Richmondu. Celo več, vojni sekretar KDA je

napeljeval, da Lee ni bil predan svoji nalogi in ga je skušal umakniti s položaja. Po osebnem

posredovanju predsednika KDA – Jeffersona Davisa20 – , ki je zadevo razrešil v trenutku, ko

je predsednik Davis pooblastil generalmajorja Leeja (od 14. maja 1861 generalpolkovnik

VKDA-ja), da je bil pristojen, da je poveljeval VKDA-ju na ozemlju Virginije.21

Slaba stran pomoči VKDA-ja je bila, da sta se predsednik Davis in njegov vojni sekretar

preveč vmešala v naborne načrte Virginije. Pooblastila sta nekatere svobodnjake in

avanturiste k dejanju osebnega nabora. Eden izmed takšnih oseb je bil John B. Floyd, oseba,

ki je zaslovela med administracijo predsednika Buchanana. Floyd je sam zbral skupaj vojsko

in jo tudi sam financiral; tako rekoč mimo vrste virginijskih nabornih častnikov. Poteza, ki je

imela velik vpliv na odcepitev zahodne Virginije izpod oblasti Richmonda. To področje je

imelo izredno pomemben strateški položaj – vhod v dolino Shenandadoah. Zvezna vojska je

lahko vpadla skozi gorovje Alleghanies, nad Harpers Ferryem. Čustva, ki so se razlivala na

20 Jefferson Davis se je tedaj približeval svojemu triinpetdesetemu letu, kar je pomenilo, da je bil leto in pol mlajši od Leeja. Njegovi starši so bili revnega porekla, ampak njegova drža je bila aristokratska. Množice je obvladoval s prefinjenostjo in lepoto svojih govorov. Njegova politična preteklost se je začela na lokalnem področju kot senator Mississippija v zveznem senatu in kot vojni sekretar v kabinetu predsednika Franklina Pierca, torej v času ko je Lee opravljal nadzornika vojaške akademije West Point. Čeprav ni bil nikoli dober strateg, je razumel osnovne zadeve vojaških odločitev in končni cilj te vojne; v svojih mlajših letih je obiskoval West Point in služil kot častnik zvezne vojske. Kot administrator ni blestel, a je dosegel nekatere stvari, ki so bile nujne za pravilno delovanje njegovega kabineta. Ampak njegove slabosti, kot občutljivost na kritiko, je povzročila veliko tegob njegovi osebnosti in vplivala na njegove odločitve. Njegovo zdravje mu je povzročilo mnogo preglavic, saj kot trpin dezfunkcionalnosti obraznega živca, še posebno v času živčne napetosti, je imel težave pri obvladanju samega sebe. Bolečina je bila pogosto tako močna, da je moral razpustiti kabinet za več ur, da je bolečina popustila, in še po tem je ostajal v živčnem stanju, kar je oteževalo sprejemanje pomembnih odločitev. Njegovo politično delovanje je bilo v smislu zagovarjanja pravne države v ozkem okviru, kar mu je povzročilo probleme pri revolucionarni obliki KDA. Strogo se je držal pravnih mej položaja predsednika KDA, in če je prekoračil pristojnost, se ni znal obrazložiti, kar mu je zbijalo politične točke pri svojih kolegih v senatu. V času vojne sta ga motila dve dejstvi: prvo je bila obtožba o nepravičnosti in drugo je bila stalna razlaga, kje končajo pooblastila predsednika. Ko je imel opravka z ljudmi politične eminence, se je zanašal na prijateljstvo med prijatelji in sovraštvo proti sovražnikom. Svoja mnenja je le stežka spremenil. Njegov odnos s političnimi antagonisti je bil v smislu, da je vodil dolge monologe brez, da bi dal besedo svojemu nasprotniku oziroma prijatelju. Ampak imel je energijo, vizijo in potrpljenje; razen potrpljenja glede kritike. Bil je trmast. Slabost popustljivosti prijateljem in vztrajanje pri svojih stališčih je stalo KDA veliko, če ne vojne, ampak ta slabost je omogočila vsaj eno pomembnejšo stvar – omogočil je Leeju samostojnost. Freeman, R. E. Lee, 1. zvezek ..., 510–512. 21 The War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 66–69.

22

zahodu Virginije, so se razlivala v obe strani; za zvezno vlado in Richmond. Večina

prebivalstva je izhajala iz sosednje zvezne države Pennsylvanije in zato gojila severni način

življenja. Njihovi delegati v konvenciji so glasovali proti odcepu od ZDA in so tudi agitirali

sovražnosti proti oblastem v Richmondu.22

2.3.1 Od Harpers Ferryja pa do McClellanovega izkrcanja

Dan po tem, ko je Virginija uradno izstopila iz ZDA in vstopila v KDA, so zvezne čete

prekoračile Potomac in zasedle Alexandrijo na strani Virginije. Pri tem ni Virginija, poleg

teritorialne izgube, utrpela večjih izgub vojaškega osebja. To dejanje je pomenilo začetek

sovražnosti v severni Virginiji, zato je Lee odposlal tri polke in nekaj konjenice na sever – na

strateško pomembno križišče Mannassas blizu reke Bull Run. Nadalje so zvezne sile začele

pripravljati drugi napad na Virginijo preko morja oziroma izkrcanje na severni obali

Virginije, imenovani Peninsula. Na tem predelu, okoli trdnjave Monroe, je deloval general

Magruder, ki ga je Lee redno nadgrajeval z dodatnimi silami, predvidujoč strateški načrt

zveznih sil, saj so nameravali osvojiti Yorktown (s tem bi prevladali na reki York) ali pa

prečkati Hampton Roads in pričeti z obleganjem Norfolka.23

Manassas Junction je bil prvi in bolj nujen izmed problemov, ki jih je Lee osebno pregledal

in podal svoje mnenje. Čet je bilo mnogo in so prihajale vsako uro, ampak oboroženost

povprečnega virginijskega vojaka je bila izredno slaba. Častniški kader se je razlikoval med

profesionalno izurjenimi west-pointovci in prostovoljci, ki so dobili svoje čine po zaslugi ali

političnega vpliva ali pa volitev znotraj enote. Lee je bil mnenja, da je lahko kvantiteta sil

VKDA-ja, ki se je zbrala na tem območju, vlila strah med vrste zveznih poveljnikov. Tako

torej, če bi prišlo do spopada, bi poveljnik Manassasa sodeloval s poveljnikom Harpers

Ferryja – polkovnikom Thomasom J. Jacksonom.24 Omenjena dejstva so tvorila jedro

obrambe severne Virginije.25

22 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del ..., 838. 23 The War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ...,108. 24 Thomas Jonathan Jackson se je rodil leta 1824 v zahodni Virginiji, v Clarksburgu. Pri osemnajstih, 1842, je vstopil v West Point in bil zelo slab kadet, saj zaradi svojega slabega predznanja je moral enkrat več delati, da je nadoknadil deficit do drugih kadetov. Na koncu mu je uspelo, saj je uspešno končal svoje šolanje na West Pointu kot 17. v svojem letniku. Takoj po zaključku na akademiji je vstopil v zvezno vojsko, med topničarje, in se namenil v Mehiko, kjer je služil kot podporočnik topništva. Sodeloval je pri obleganju Vera Cruza, v bitki pri Contrerasu, Chapultepecu in Mexico Cityju. Zaradi svoje odločenosti so ga povišali v poročnika in imensko v majorja. Leta 1851 je sprejel mesto profesorja na VIV-u v Lexingtonu; bil je namreč profesor naravne ali eksperimentalne psihologije in nadzornik za topništvo. Kot profesor ni blestel, saj je ponavljal ene in iste stvari

23

Takratni poveljnik Manassasa je bil general Cocke, ki je bil sposoben in delaven, ampak ni

ustrezal željam konvencije, ki je sklenila, da je imela Virginija preveč visokih častnikov in

pooblastila guvernerja Letcherja, da je degradiral Cocka, saj je bil član prostovoljcev in po

zakonih Virginije so častniki VKDA-ja veljali več kot častniki prostovoljcev. Zmešnjava se

je zaradi vpliva politikov znesla nad defenzivno stanje severne Virginije. Zato je general

Bonham, iz Južne Karoline, prevzel obrambo Manassasa, ampak ni ustrezal merilom Leeja,

ki ga je hitro zamenjal.26

Medtem, 21. maja 1861, je predsednik KDA razglasil Richmond za novo prestolnico KDA.

Nekateri politiki so mislili, da bi Richmond, ki se je nahajal blizu meje, imel boljšo povezavo

s fronto in njenimi častniki. Ampak, s strateškega vidika, se je prestolnica nahajala na

obronku države oziroma na prihajajoči fronti. Skozi leta vojne je Richmond postal simbol

obeh vojskojočih strani; na severni strani simbol tiranije in suženjstva ter na južni strani

simbol svobode, industrije, demokracije in neodvisnosti. Posamezne potankosti so ob

razglasitvi bile še nedorečene, kot npr. kdaj bi sile Virginije uradno prešle pod jurisdikcijo

VKDA-ja. Že prej je vojni sekretar imenoval generala Josepha E. Johnstona27 za poveljnika

Harpers Ferryja in celotne obrambe severne Virginije, brez da bi se posvetoval z generalom

Leejem. Ta general, ki je postal ena največjih nadlog Leeju, je bil generalpolkovnik v

VKDA-ju, kar je pomenilo, da je imel isti čin kot Lee. Thomas Jackson, ki je poveljeval

Harpers Ferryju in je dobro utrdil vse prihode in posedoval okoli 8000 vojakov na

več let, brez da bi spremenil vsebino svojih predavanj. V Lexingtonu se je tudi prepustil veri in poučevanju vere, kar ga je odlikovalo pozneje v vojni. Leta 1859 je sodeloval pri dušenju upora Johna Browna. Ob razglasu neodvisnosti Virginije je začasno postal častnik za urjenje še zelenih rekrutov. Aprila ga je Lee poslal na sever, kjer je prevzel poveljstvo nad četami, ki so bile nastanjene pri Harpers Ferryju. Po operaciji »veliki železiški napad« v juniju 1861 ga je Davis povišal v generalpolkovnika VKDA-ja. Charles B. Richardson: Southern Generals: Who They Are, and What They Have Done. (New York: Charles B. Richardson, 1865). – str. 158– 198. 25 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del..., 894–896. 26 Prav tam, str. 864–879. 27 Joseph Egglestone Johnston se je rodil v Longwood Houseu pri Farmvillu v Virginiji. Njegov oče je opravljal poklic sodnika in je izhajal iz Škotske. Oče ga je poimenoval po majorju Josephu Egglestoneu, s katerim je služil v Ameriški revoluciji in ga vpisal na West Point, ko je bil star 15 let. Štiri leta pozneje, 1829, je dokončal šolo in se uvrstil na 13. mesto po uspehu vseh kadetov. Robert E. Lee, ki je bil njegov sošolec, se je uvrstil na 2. mesto – istega leta je sprejel napotitev v zvezno vojsko, kjer je služil kot topničar. Leta 1837 je zapustil zvezno vojsko in šel študirat inženirstvo. Med 2. Seminolsko vojno se je napotil na Florido kot inženir topografije pod McArthurjem. Januarja 1838, je doživel svoj prvi spopad s tem indijanskim plemenom in so ga ranili v glavo. Ta poškodba, ki mu je ostala do konca življenja. Po tej vojni je spet vstopil v vojsko, kjer so ga določili za topografskega inženirja in mu dodelili priznanje za hrabrost, ker se je izkazal na Floridi – povišali so ga v stotnika– med vojno v Mehiki se je izkazal v bitki pri Cerro Gordou in Chapultepecu, kjer so ga tudi večkrat ranili. Po daljšem sušnem obdobju v Kaliforniji je leta 1860 postal generalni štabni častnik s činom generalpolkovnika. Ko je Virginija razglasila neodvisnost, je zapustil zvezno vojsko in se pridružil silam Virginije s činom generalpolkovnika in pozneje VKDA-ja s činom generalmajorja, ko je prevzel poveljstvo pri Harpers Ferryju. Richardson, Southern Generals ..., 260–287.

24

defenzivnih položajih. Johnston je sestavil strateški načrt obrambe tega pomembnega

križišča. Maryland Heights so utrdili, sledila je blokada železnice pri Point of Rocksu in

morála je bila na vrhuncu, pa čeprav so zvezne sile zbrale več kot 15.000 vojakov. Seveda s

perspektive modrega poveljnika, ki je Johnston seveda bil, je bil Harpers Ferry strateško

izpostavljen in zelo ranljiv. Na tem delu Lejevega načrta so se mnenja obeh generalov

nasprotovala in motila.28

Odnos Johnstona, križanje interesov, prihod Davisa in bližanje dneva, ko bi sile VKDA-ja

dokončno inkorporirale virginijske sile, so okoliščine, ki so oteževale delo vrhovnega

poveljnika Virginije in VKDA-ja v Virginiji. Virginijski častniki so postali zaskrbljeni, saj je

postal njihov status podrejen vojaški ureditvi VKDA-ja, pa čeprav je Davis zagovarjal tezo o

inkorporaciji vseh sposobnih častnikov, ki so služili v zvezni vojski. Ampak v vsej tej

zmešnjavi, kjer so predsednik, guverner, KDA in Virginija zahtevali svoje, je moral Lee

zajeziti ambicije vseh dejavnikov za dobrobit strateške defenzive v Virginiji. Davis seveda ni

pozabil na čas, ko sta delovala skupaj v dobrobit zvezne vojske, ko je Lee poveljeval

kadetom West Pointa. Ko je Davisov prišel v Richmond, se je odločil imenovati Leeja za

njegovega osebnega svetovalca. Skupaj sta se odločila za P. G. T. Beauregarda,29 ki je

uspešno zaključil obleganje trdnjave Sumter, in po seznanitvi s situacijo mu je Lee ukazal, da

je moral biti aktiven in se strogo držati defenzive, na kar se je Beauregard pozneje pritoževal,

saj Lee mu ni dopustil nobene iniciative oziroma prostora za svoje odločitve.30

28 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del..., 783- 792. 29 Pierre Gustave Toutant Beauregard, rojen 1818 v Louisiani, v Contrerasu na plantaži sladkornega trsa kreolski družini, ki je imela aristokratske stike v Franciji in Italiji. Obiskoval je francosko šolo v New Yorku in se naučil govoriti angleški jezik komaj pri dvanajstih letih. Leta 1834 je vstopil v West Point in jo končal štiri leta pozneje kot drugi v svojem razredu. Na akademiji je opustil svoje prvo ime in se podpisoval kot G. T. Beauregard. Po akademiji je postal inženir in topničar v zvezni vojski. Nadimke, ki so mu kolegi vojaki nadeli, so bili npr. »mali Kreol«, »bory«, »mali Francoz«, »Felix« in »mali Napoleon«. Med vojno leta 1846–48 se je izkazal za nadarjenega častnika in so ga imensko povišali v stotnika. Glede na politični vpliv svojega prijatelja Johna Sidella ga je vojni sekretar ZDA, 23. januarja 1861, imenoval za glavnega nadzornika West Pointa. Imenovanja ni nikoli dočakal, saj je Louisiana razglasila neodvisnost samo pet dni pozneje. Pridružil se je posebni kreolski milici v New Orleansu, potem ko ga guverner Louisiane ni izbral za vrhovnega poveljnika države Louisiane. Novoustanovljene KDA pa so nujno potrebovale poveljnika, zato je Davis imenoval Beauregarda za generalpolkovnika začasnih sil VKDA-ja in ga napotil v prestolnico Južne Karoline– Charleston. Beauregard je sestavljal idealno kombinacijo južnega poveljnika, saj je bil aristokratskega porekla in bil izredno karizmatičen vodja na bojišču. Francosko časopisje ga je v svoji arogantnosti označilo z naslednjim stavkom: »Quelle idée chevaleresque! On voit que vous avez profité, vous autres Américains, de l'exemple Français. Ce General Beauregard porte un nome Francais! (Kakšna viteška misel! Znano je, da ste se Američani nekaj naučili iz francoskega primera. Ta general Beauregard ima francosko ime)«. Beauregard je aprila 1861 ukazal bombardiranje trdnjave v ustju pristanišča Charlestona in po 36 urah se je major Anderson, ki je poveljeval tej trdnjavi, moral predati. Po tej operaciji je general Beauregard postal prvi, čeprav ne po činu, general v KDA in VKDA-ju. Richardson, Southern Generals ..., 201–258. 30 The War of the Rebellion, 1. zvezek, 4. del ..., 364.

25

Nastop Beauregarda pri Manassasu je pomenilo, da so na treh od štirih izpostavljenih

strateških točkah poveljevali profesionalni častniki z izkušnjami; Huger in Magruder sta se

zadrževala na polotoku Peninsula vzhodno od Richmonda, Johnston se je nahajal pri Harpers

Ferryju in Beauregard je postal poveljnik pri Manassasu. Četrta strateška točka se je nahajala

v zahodni Virginiji, kjer se je stanje zelo poslabšalo, ampak zaradi posredne nevarnosti je Lee

namenil malo pozornosti temu predelu. Sprva se je pojavil problem prostovoljcev, ki niso

pritekali v zadostnem številu in je poslal druge poveljnike z drugih okrožij na to področje z

namenom spodbuditi dovolj prostovoljcev, ki bi lahko branili strateško področje zahodne

Virginije proti področjema Ohia in Baltimorja. Ampak Lee preprosto ni posedoval oziroma ni

mogel vzeti sil iz drugih ogroženih predelov. Še več, vse sile Virginije so se naglo umikale na

vzhod pred zveznimi silami, ki so se pomaknile do Stauntona. S tem bi Virginija dokončno

izgubila zahodno Virginijo.31

Tako se je proces inkorporacije oboroženih sil Virginije v VKDA uradno končal. Vlada KDA

je prevzela vse dolžnosti lokalnih oblasti in dokončno prevzela vse vojaške in civilne zadeve

na področju Virginije 8. junija 1861, kar je Lee tudi oznanil v vsesplošnem ukazu. S tem je

bilo delo, ki sta ga Lee in guverner Letcher opravljala, uradno končano. Reke so bile dobro

zastražene in strateško pokrite. Norfolk je postal operativen, kar so dokazali s fregato

Merrimac, nadalje so opremili drugo fregato United States in načrti, da bi še dvignili

Plymouth in Germantown, so bili pripravljeni. Zunaj Norfolka je Lee utrdil ozemlje pri

Suffolku in namestil Magruderja s 5000 vojaki na južni strani polotoka Peninsula. 5500

vojakov je čakalo v Richmondu in v Ashlandu kot rezerva. Pri Manassasu se je zbralo 7000

vojakov z dodatnimi 2700 vojaki v okolici Fredericksburga in na spodnjem Potomacu.

Virginija je tako nabrala okoli 40.000 vojakov, ki jih je sama oborožila oziroma vpoklicala.

Tem vojakom moramo še prišteti častniški kader, njihovo osebje in opremo. Strelivo, ki je

bilo v pomanjkanju, a junija 1861 je že skoraj vsak vojak imel dovolj streliva za osebno rabo,

vsega skupaj en milijon vžigalnih kapic s 114.000 naboji je bilo na razpolago. 115 poljskih

topov z dvajsetimi enotami topništva z vso potrebno opremo. Mobilizacija je stala vsega

skupaj $3.779.000. Izvedli so jo v osmih tednih pod poveljstvom generalmajorja Roberta E.

Leeja. V tem obdobju ni prišlo do večjega spopada, ampak do nekaj manjših, pri katerih je

31 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del..., 855–888.

26

izgubilo življenje sedem ljudi in 43 je bilo ranjenih. Mobilizacija ni uspela pri konjenici in

logistiki transporta, saj je primanjkovalo potrebščin in prepotrebnega znanja.32

2.3.2 Pogledi južnega časopisja o mobilizaciji

Politični in medijski pritisk na odgovorne za mobilizacijo je bil neznosen kakor tudi znosen.

Mediji v Richmondu niso izpostavljali kritike, ampak so nekritično pisali o zadevah, ki so

bilé; njenih težavah in obveznostih. Znana in močna dnevnika Enquirer in bolj klevetajoči

The Dispatch sta močno podpirala vlado Virginije in Leeja. Npr. ko je žezlo prevzela VKDA,

je The Dispatch s spodbudnimi besedami napisal:

…Ko je general Lee prevzel poveljstvo, se spominjamo s terorjem na stanje, v katerem so se

naše sile nahajale. Ampak s svojo pametjo in s srcem se je podal na pot dobrega dela; tako

premeteno, znanstveno in s tolikšno energijo je uporabil tista sredstva, ki so mu bila na

razpolago, da je celo ta nesramen sovražnik, ki je s svojo napihnjeno prevlado pri Old Pointu

in prevladujočim številom vojakov, komaj sedaj premaknil. Sedaj, ko se mu lahko upremo. Ne

bomo se pretvarjali, kaj bi bilo, če bi general Lee posedoval sredstva in vojake že tedaj, na

začetku; 50.000 ali pa 100.000 vojakov. Kaj bi le bilo? Ampak upoštevajoč generalno

pomanjkanje vojaškega osebja, orožja in streliva smo, kjer smo. Moramo upoštevati, da

zvezna vlada z neskončnimi sredstvi pri vseh že prej omenjenih vojaških zadevah ni mogla

sprožiti napada. Zato moramo biti ponosni na našo državo Virginijo in na obrambo, ki smo

jo zgradili in lahko trdimo, da se general Scott, z vsem svojim vojaškim talentom in

izkušnjam, in z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago, ni izkazal v tolikšni meri, kot sin Light

Horse Harryja Leeja, ki je preudaren, moralen in neboječ vodja Virginije ...33

Ali pa mnenje konvencije in guvernerja Letcherja na zaključeno mobilizacijo:

32 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del..., 925-929. 33 »General Lee«. The Daily Dispatch, leto 1861. (Richmond, 6. junij1861), <http://imls.richmond.edu/cgi/t/text/textidx?c=ddr;cc=ddr;view=text;idno=ddr0186.0019.130;rgn=div3;node=ddr0186.0019.130:5.1.1> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

27

…To kar bom sedaj povedal … je moja globoka zahvala dejavnosti, presoji in

profesionalnemu taktu, ki so zaznamovali dejanja zaslužnega častnika, ki ga je ljudstvo in

njeni predstavniki poklicalo, da vodi to državo v vseh vojaških zadevah – Robert E. Lee ...34

2.4 Zvezne sile na severu

11 kilometrov severno od Newport Newsa je generalmajor Benjamin F. Butler35 hotel

presenetiti generala Magruderja na južnem delu Peninsula. Eden od Bulterjevih polkov je

začel zmedeno streljati vsepovprek in zato je zvezna vojska doživela sramoten poraz v bitki,

ki je sledila – bitka za Big Bethel. Magruder je s samo 1400 vojaki uspel zaustaviti prodor

sedmih polkov zvezne vojske in pri tem je utrpel samo osem žrtev. Ta poveljnik je

namenoma uporabil težko topništvo, znamenite Parrottove topove, ki so uspeli prevladati nad

zmedenimi četami zvezne vojske, ki so pa bili zaradi hitrega nabora slabše opremljeni od

vojakov VKDA. Zaradi nizkih izgub, ki jih je Magruder utrpel pri Big Bethelu, je optimizem

vdrl v domove južnjaških družin, ampak se je slutilo, da se zvezna vojska pripravlja na pohod

in njen cilj naj bi bil polotok Peninsula (od zdaj naprej samo Peninsula). Operacije na

polotoku Peninsula niso ostale osamljen primer. Zvezna vojska je napadla pristanišče Norfolk

in zvezna mornarica je plula po reki Rappahannock navzgor in s tem ogrožala Richmond.

Lee, ki tedaj ni imel specifično določene naloge, je na svojo iniciativo prevzel koordinacijo

defenzive v vzhodni Virginiji. Utrdil je Richmond in otežil plovbo po Rappahannocku.

Pristanišče Norfolk je bilo zelo pomembno za KDA, kakor tudi za ZDA. Lee ni mogel

34 Freeman, R. E. Lee, 1. zvezek ..., 524. 35 Guverner Massachusettsa John A. Andrew je poslal častnika milice generalmajorja Benjamina Malcolma Butlerja v Marylandu, da povrne prisotnost zvezne vlade nazaj v mejne zvezne države in še posebno prometne povezave s temi državami. Zelo pomembna je bila železniška povezava med Washingtonom in Baltimorjem, katero je Butler uspel ohraniti, potem ko je 13. maja pomiril prebivalce Baltimorja. Lincoln ga je imenoval za generalmajorja prostovoljcev 16. maja 1861 in dobil poveljstvo trdnjave Monroe, ki se je nahajala na ozemlju Virginije in poveljstva Oddelka za Virginijo. Na bojnem polju je postal sinonim za neuspeh, kar je bilo za pričakovati, saj ni bil profesionalni vojak, ampak politik. Njegova prva bitka pri Big Bethelu je bil ponižujoč poraz, ampak Virginijci so si ga zapomnili po njegovi neizprosnosti glede vračanja sužnjev. Pozneje je Butler poveljeval silam, ki so zavzeli trdnjavi Hatteras in pa Clark v Severni Karolini. Maja 1862 je poveljeval silam, ki so zasedli New Orleans. Medtem, ko je upravljal to mesto, se je dogodilo kar nekaj incidentov, kot je bila korupcija in znameniti ukaz št. 28 15. maja, leta 1862, v katerem je zahteval od vseh žensk New Orleansa, da se morajo vesti korektno do pripadnikov zveznih sil, drugače bi z njimi ravnali kot s prostitutkami. S tem ukazom je sprožil val protestov severa kakor juga, Anglije, Francije in Španije. Zato je moral zapustiti Oddelek za Zaliv 15. decembra. Od novembra 1863 je Butler poveljeval Oddelku za Virginijo in Severno Karolino in 1864 je njegova vojska dobila oznako Vojska reke James, ki je imela namen ogroziti oskrbne poti za Vojsko severne Virginije, ampak mu je spodletelo pri tej nameri. General Grant ga je odstranil 1865 po debaklu pri trdnjavi Fisher. Po vojni se je vrnil v politične vode. John H. Eicher, David J. Eicher: Civil War High Commands. (Palo Alto, California: Stanford University Press, 2001). – str. 97.

28

kakovostno okrepiti, kakor tudi utrditi Richmond, ampak defenzivne čete VKDA-ja so tedaj

štele šest polkov pehote, en polk konjenice, pet oddelkov topništva in nekaj mornarice. Lee je

zato vpoklical surove rekrute iz nabornih centrov in jih je postavil ob bok miličnikom.36

Medtem ko je Lee urejal stvari na vzhodu, sta bila Beauregard in Johnston na severovzhodu

Virginije. Na skrajnem zahodu Virginije je zavladala panika, saj je poveljnik zveznih sil na

tem področju generalmajor George B. McClellan37 uspel pregnati VKDA z njenih utrjenih

položajev in zavzel Philippi. V Pennsylvaniji so se začele zbirati sile, ki so hotele zasesti

dolino Shenandoah in njihov poveljnik generalmajor Robert Patterson je že bil prekaljen

veteran, ampak močno v letih. V Washingtonu, preko reke Potomac, se je zbrala vojska, ki ji

je poveljeval generalpolkovnik Irvin McDowell.38 McClellan bi lahko potisnil vse do južnega

dela doline Shenandoah oziroma se pridružil Pattersonu. Oba zvezna poveljnika bi napadla

Harpers Ferry. Na drugi strani pa se bi lahko Patterson pridružil McClellanu ali pa

McDowellu. Isti pa bi lahko premagal Beauregarda pred Manassas Junctionom in bi lahko

36 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del ..., 930–979. 37 Briljanten inženir in sposoben organizator, George B. McClellan oziroma »mali mac« je diplomiral na West Pointu 1846, drugi po vrsti svoje generacije. Kot je bilo v navadi, je izbral inženirstvo in se odpravil v Mehiko, kjer ga je general Scott poimensko povišal v stotnika. 1855 je presedlal h konjenici, saj, isto kot Lee, je napredovanje med inženirci potekalo zelo počasi. Priložnost se mu je pojavila, ko ga je Scott imenoval za predstavnika ZDA na Krimu, kjer je preučeval strateško/taktične poteze angleško-francoskega poveljstva. 1857 je zapustil vojsko in se podal v inženirske vode, kjer se zaposli kot železniški inženir na železnici Ohio&Mississippi Railroad. Na začetku vojne je guverner Ohija imenoval McClellana za generalmajorja prostovoljcev Ohija, nadalje ga je Lincoln imenoval za namestnika generala Scotta. Severno časopisje ga je označilo za »mladega Napoleona«. Uspeh mu je vstopil v glavo in je javno deloval proti Scottu. Po upokojitvi Scotta je postal prvi general v ZDA in je sodeloval pri organizaciji vojaške organizacije Vojske Potomaca, ki je bila direkten nasprotnik Vojske severne Virginije skozi celotno vojno. Njegov veliki načrt, da bi ogrozil prestolnico KDA z izkrcanjem na polotoku Peninsula, je postal znan kot »operacija Peninsula«. Operacija je sprva potekala kot utečena ura, a zaradi obleganja Yorktowna je izgubil veliko časa, kar je omogočilo Johnstonu, da se mu je postavil po robu. Zaradi konstantnih zamud ga je Lincoln razrešil poveljstva vseh oboroženih sil ZDA. Z imenovanjem Leeja kot poveljnika vseh sil VKDA-ja v Virginiji je VKDA postala agresivnejša in uspela potisniti Vojsko Potomaca do reke James. Pri Harrison's Landingu je McClellan uspel zaustaviti Leeja, ampak mu je Lincoln odvzel večino vojske, ki jih je poslal generalu Popeu, ki pa je izgubil drugo bitko pri Manassasu. Potem je bil McClellan spet v vrtincu dogajanja zveznega poveljstva. Leta 1862 je vodil Vojsko Potomaca pri obrambi Marylanda, kjer je uspel zaustaviti napredovanje Vojske severne Virginije. Potem ko ga je J. E. B. Stuart spet strateško pretental, je moral odstopiti s poveljstva Vojske Potomaca. 1864 je kandidiral za predsednika, ampak je izgubil proti Lincolnu. Po vojni je postal guverner New Jerseyja. Ezra J. Warner: Generals in Blue: Lives of the Union Commanders. (Baton Rouge: LSU Press, 1961). – str. 368. 38 Irvin McDowell je bil veteran vojne v Mehiki in major redne zvezne vojske pred vojno. 1861 je napredoval v generalpolkovnika in prevzel poveljstvo nad formacijami, ki so se zbirale pred Washingtonom - imenovane Vojske severovzhodne Virginije. Čeprav je vedel, da so prostovoljci tvorili jedro njegove vojske in niso bili pripravljeni, se je spustil v prvo bitko pri Manassasu ali Bull Runu. To bitko je izgubil pretežno zaradi kompliciranosti njegovega taktičnega načrta. Po tem porazu je prevzel poveljstvo ene od divizij v novi Vojski Potomaca; po reorganizaciji pa je prevzel 1. zvezni korpus, ki je štel 40.000 vojakov. Po porazu na polotoku Peninsula je McDowell tvoril jedro Vojske Virginije pod Johnom Popeom, kjer je poveljeval 3. zveznemu korpusu. V drugi bitki pri Manassasu je nosil del odgovornosti poraza, ampak je vseeno postal generalmajor leta 1865. Po vojni je postal žrtev povojnega preganjanja krivcev za zgodnje poraze in moral nositi breme glavnega krivca za poraz pri Manassasu, leta 1862. Warner, Generals in Blue ..., 308.

29

tudi s sodelovanjem Pattersona zasedel dolino kot tudi celotno severno Virginijo. Načrt

zvezne vojske se je zdel smiseln, saj je močno zmanjšal možnosti uspešne statične defenzive

VKDA-ja.39

2.4.1 Prva bitka pri Manassasu

Harpers Ferry, kjer je general Johnston nadaljeval s pesimističnim pogledom svoje statične

defenzive, pa čeprav mu je vlada KDA svetovala, da je moral počakati na potezo zvezne

vojske tam, kjer se je nahajal. General zvezne vojske je res sprožil napad na 60 km oddaljen

Romney, ampak se je umaknil nazaj čez mejo v Maryland. Johnston je sklepal, da je ta vpad

sprožila sprednja straža generala McClellana, ki je takrat deloval v zahodni Virginiji, in bi

skupaj z generalom Pattersonom močno ogrozila njegov strateški položaj pri Harpers Ferryju.

Johnston, ki je se zbal, da ga nameravajo obkoliti, se je umaknil na jug do Bunker Hilla v

dolini Shenandoah. Johnston je s to potezo ogrozil strateško pomemben del Virginije, saj je

bila dolina Shenandoah žitnica Virginije. V tistem trenutku je Johnston kršil vsesplošni

strateški načrt, ki ga je vzpostavil Lee, saj se je Johnston nahajal globoko v dolini

Shenandoah in ni bil sposoben pomagati generalu Beauregardu. Še več, Patterson je

prekoračil Potomac in zasedel Martinsburg, kjer se je ustavil in utrdil. S tem je bil vhod v

dolino ogrožen. Johnston je zahteval najmanj 8000 vojakov iz vojske, ki je bila nameščena

pri Manassas Junctionu. Davis mu seveda ni mogel ugoditi. Na drugi strani pa je general

Patterson, ki je držal Martinsburg, postal žrtev političnih odločitev, saj ko je Lincoln razglasil

proklamácijo 75.000 prostovoljcev, so ti podpisali samo za tri mesece in tedaj, julija 1861, so

trimesečne pogodbe že skoraj potekle. S tem bi Patterson izgubil dobršen del svoje vojske.40

Medtem pa se je Beauregard okrepil pred Manassas Junctionom in postal tako močan, da je

že organiziral brigade in jih potisnil naprej od določenega mesta obrambe. Zaradi poraza

VKDA-ja na skrajnem zahodu Virginije je 14. julija 1861 James Chesnut Mlajši, ki je tedaj

deloval kot aid-de-camp,41 generalu Beauregardu prinesel predlog, ki je zadeval načrt

Beauregarda za obrambo severne Virginije. Ta general je bil mnenja, da imajo zvezne sile

načrt, s katerim mislijo pretrgati stike z Johnstonom v dolini in ga napasti direktno pred

39 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del..., 974- 979. 40 Prav tam, str. 158. 41 Častnik, ki opravlja določene naloge pomoči generalu. Lahko tudi predstavlja generala v komunikaciji z drugimi častniki. Farflex, Thefreedictionary. (2009) <http://www.thefreedictionary.com/aid-de-camp> [vzeto 9. 2. 2009].

30

Manassasom. Če bi se ta načrt uresničil, bi se moral Beauregard prilagoditi zvezni vojski in

njenim impulzom. Beauregard je zahteval od Davisa in Leeja naslednje: Beauregard bi

odvzel 20.000 vojakov iz Johnstonove vojske in bi se pomaknil do Fairfax Courthousa, kjer

bi premagal McDowella; po tej bitki bi poslal 10.000 vojakov Johnstonu, da bi nasprotoval

Pattersonu; potem ko bi Johnston uničil Pattersona, se bi pridružil silam VKDA-ja na zahodu

Virginije in bi skupaj s temi silami premagal McClellana. Ko bi bil McClellan uničen, bi

Johnston napredoval v Maryland in ogrozil prestolnico z zahoda, medtem ko bi se sam

pomaknil z juga in ogrozil prestolnico na tistem sektorju. Davis in Lee sta nasprotovala temu

načrtu iz več razlogov: VKDA se ni mogla v tistih zgodnjih časih vojne tako močno

skoncentrirati; Johnston in sile VKDA-ja niso bile tako močne, kot je Beauregard

predvideval; zvezna vojska se ni imela namena bojevati pred prestolnico, ampak je imela

utrjene postojanke pred Washingtonom; in Beauregard je precenjeval bojno sposobnost

VKDA-ja, saj bi po teh bitkah izgubila veliko vojakov in njena bojna učinkovitost bi lahko

postala vprašljiva. Davis in Lee sta ta načrt zavrnila in nadaljevala s prejšnjim načrtom, ki je

predvideval sodelovanje Johnstona in Beauregarda.42

Davis je ukazal, po napadu McDowella na sprednje postojanke Beauregarda, da mora

Johnston okrepiti sile Beauregarda pri Manassasu. Johnston je prispel v Manassas 20. julija s

svojo vojsko. Vse razpoložljive sile iz Richmonda in Lynchburga so se preusmerile v

Manassas, tako da se je prisotnost VKDA-ja na jugu in vzhodu Virginije skrčila do

neubranljive stance. Medtem pa je pri rečici Bull Run VKDA dosegla zmago. Jefferson Davis

je takole opisal prve vtise v telegramu, ki ga je poslal Leeju:

…Manassas, 21. julij 1861

Dosegli smo veličastno, ampak drago kupljeno zmago. Noč se je spustila nad umikajočim se

sovražnikom in naša vojska je za njihovimi petámi.

Jefferson Davis …43

42 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del ..., 506–507. 43 Prav tam, str. 986.

31

Slika 3: Manassas Junction 21. 7. 2009.44

Pri tem ne smemo pozabiti na vlogo, ki jo je odigral Lee. Združene sile Beauregarda in

Johnstona, ki so vsebovale 43 polkov in tri bataljone pehote; dva polka, en bataljon in deset

neodvisnih oddelkov konjenice; en bataljon in devet neodvisnih baterij lahkega topništva; en

bataljon milice s težkim topništvom – vsega skupaj 35.207 vojakov. Od te mogočne vojske je

osem polkov pehote, dva polka konjenice, dva nepopolna polka pehote, šest baterij topništva,

težko topništvo in nekaj konjenice, ki je delovalo neodvisno od VKDA, bilo virginijskega

izvora. Predstavljali so eno četrtino VKDA-ja, ki jih je Lee postavil na noge. Lee je tudi

44 Rickard, J., 2006. First Battle of Bull Run/ Manassas, 21 July 1861 , [Internetna podatkovna baza] (History of War, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.historyofwar.org, http://www.historyofwar.org/articles/maps_century_1_180_bullrun.html.

32

predlagal defenzivno mesto pri Manassasu, delovanje sodelovanja med Johnstonom in

Beauregardom in na koncu, kdaj sta se vojski združili.45

45 The War of the Rebellion, 2. zvezek, 1. del..., 504- 584.

33

3 ZVEZNA INVAZIJA

Razlaga kratic: VKDA (vojska Konfederacije držav Amerike), KDA (Konfederacija držav

Amerike), VSV (vojska severne Virginije), VP (vojska Potomaca) in VV (vojska Virginije).

Po Manassasu je Lee prevzel vlogo mediatorja med raznimi poveljstvi, ki so tedaj poveljevali

silam VKDA na skrajnem zahodu Virginije. Čeprav dejansko ni imel moči nad tamkajšnjimi

generali, je vseeno postal odgovoren za fiasko izgube ozemlja, ki se je preimenoval v novo

zvezno državo Zahodne Virginije. Medtem pa se je pripravljal nov vihar na vzhodu. Slabe

novice, ki so prihajale z zahodne fronte, so zaskrbele Davisa. Namreč izguba trdnjav Henry

in Donelsen46 na reki Mississippi je bil hud udarec, saj tako se je lahko poveljnik zveznih sil

general Grant pomaknil v osrčje Tennesseeja brez odpora sil VKDA-ja. Naslednjo trdnjavo

Columbus je generalmajor Leonidas Polk47 zapustil, še preden so zvezne sile prispele tja.

KDA je po začetnem uspehu Manassasa vse bolj tonila, saj tudi v tujini kot v Evropi še niso

priznali KDA. Optimisti, ki so se bahali po bitki pri Manassasu, češ da je KDA upravičena

dobiti pomoč tujih sil, še posebno Francije in Velike Britanije, so nenadoma utihnili. Zaloge

bombaža in smodnika bi zdržale samo do februarja 1862. Arzenali po vsej KDA niso imeli

več orožja, blokada zveznega ladjevja je naredila svoje; sile VKDA-ja so bile pred propadom,

saj se brez orožja in streliva niso mogle obdržati na svojih položajih. Upanje se je pojavilo v

podobi fregate Merrimac, obložena z železnimi ploščami, je uspela prebiti blokado pri

46 Bitki za trdnjavi Henry in Donelson sta se odvijali med 12. in 16. februarjem 1862 na zahodnem delu KDA. Zavzetje teh strateško pomembnih trdnjav je odprla pot generalu Grantu, da je nadaljeval s premikom proti Teneesseeju. Po zavzetju trdnjave Henry 6. februarja je Grant nadaljeval do trdnjave Donelsen, ki se je nahajala 20 km proti Memphisu. Po začetnih neuspehih je Grant bombardiral to trdnjavo, ampak želenega učinka ni bilo. Poveljujoči VKDA-ja v trdnjavi generalpolkovnik John B. Floyd je izpadel iz trdnjave, ampak neuspešno. Floyd in njegov podrejeni Pillow sta pobegnila, medtem ko se je njihov podrejeni, generalpolkovnik Buckner brezpogojno predal Grantu. Ulysses S. Grant: Personal Memoirs of U. S. Grant, 1. zvezek. (New York: Charles L. Webster & Company, 1884). – str. 294–315. 47 Leonidas Polk se je rodil 1806 v Raleighju, v Severni Karolini. Leonidas je obiskoval Univerzo Severne Karoline v Chapel Hillu, preden se je vpisal na vojaško akademijo West Point. V četrtem letniku West Pointa se je pridružil Episkopalni cerkvi. 1827 je diplomiral kot osmi svoje generacije in vstopil v zvezno topništvo. Še istega leta je zapustil vojsko, saj je želel postati pridigar. 1830 je postal diakon, naslednje leto pa svečenik. Istega leta se je poročil in postal pomočnik Richmondskega škofa. Kasneje se je preselil v Tennessee. Ob izbruhu vojne leta 1861 se je odcepil od Vseameriške Episkopalne cerkve s konvencijo Louisiane. Njegov prijatelj Jefferson Davis ga je prepričal, da se je vstopil v VKDA in postal generalmajor junija 1861. Zaradi daljše odsotnosti s področja vojaške strategije in taktike, je bil neprimeren za poveljstvo. Zasedel je Columbus v Kentuckyju, pa čeprav je bila ta zvezna država nevtralna. Organiziral je Vojsko Mississippija in 1. korpus Vojske Tennesseeja. Kasneje ga je njegov nadrejeni Albert Sidney Johnston povišal v generalporočnika. Richardson, Southern Generals ..., 409–422.

34

Norfolku in pri tem uničiti tri ladje, ampak 8. marca 1862 se je spopadla z oklepnico Monitor,

ki je uspela zadržati blokado Norfolka.48

3.1 Operacija Peninsula

Slika 4: Polotok imenovan Peninsula leta 1861/62.49

Poveljnik vseh sil VKDA-ja v Virginiji je bil general Joseph E. Johnston. Ta se je nahajal s

svojo vojsko nekaj kilometrov južno od Washingtona. Celotno zimo 1861/62 je Johnston

blaznel, da je njegov desni bok, torej s strani morja, postal neubranljiv. Prihajajoča spomlad

leta 1862 je prinesla nekaj spoznanj: namreč McClellan, ki je medtem prevzel poveljstvo

vseh oboroženih sil ZDA, je nameraval sprožiti napad. Lee je pri tem zagovarjal prepričanje,

da se morajo vojaške operacije potisniti daleč vstran od Richmonda oziroma se mora držati

defenzivna dispozicija na reki Rappahannock. Davis se je medtem sprl z Johnstonom, ker se

je ta general vedel po svojem prepričanju, ki je predvideval počasen umik s severa na jug. To 48 Charles Marshall: Lee's Aide-de-camp: Being the Papers of Colonel Charles Marshall, Sometime Aide-de-camp, Military Secretary, and Assistant Adjutant General on the Staff of Robert E. Lee, 1862–1865. (Lincoln:

University of Nebraska Press, 2000). – str. 63–77. 49 Rickard, J., 2006. Peninsula’s Theatre of Operation, [Internetna podatkovna baza] (History of War, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.historyofwar.org, http://www.historyofwar.org/Maps/maps_century_2_227_seven_pines.html.

35

Davisu ni bilo po godu, saj je hotel hitrejši umik. Johnston se je umaknil skoraj mesec dni

pozneje od načrtovanega umika. Johnston se je pomaknil proti jugu, nasproti reke

Rappahannock. Davis pa je v Richmondu doživljal epopejo s kongresom KDA, ki je zahteval

razloge, zakaj je KDA drvela v propad oziroma, kje so bili vzroki za vse slabosti, ki so se

dogajale na bojnem polju. Pri tem je reorganiziral svoj kabinet; od tedaj naprej sta delovala

dva obrambna ministra oziroma sekretarja za vojno: eden za civilne zadeve in drugi minister

za vojaški del. Lee je prevzel vojaški sektor in postal nekakšni aid-de-camp predsedniku.50

3.1.1 Tanke vrste sil vojske Konfederacije držav Amerike

Kakor je bilo v nehoteni navadi generala Leeja, da je prevzel poveljstvo v najhujših škripcih,

tudi tokrat ni bilo drugače. Vse novice so bile slabe, začenši s padcem strateško pomembnega

mesta New Berne v Severni Karolini, kjer so zvezne sile z otoka Roanoke hotele prekiniti

pomembno oskrbovalno žilo povezave Virginije z drugimi državami KDA na jugu. New

Berne se je nahajal samo 97 km od Goldsboroa – pomembnega železniškega križišča.

Problem je bil v prisotnosti večjih oddelkov sil VKDA-ja v Severni Karolini. Lee je zato

moral strgati enote z drugih delov fronte. Odvzel je dva polka pehote iz vojske, ki je branila

Norfolk in dve brigadi pehote in dva oddelka topništva iz Johnstonovega desnega krila. Lee

je imenoval S. G. Frencha za poveljnika, oziroma te enote so prišle pod domeno generala T.

H. Holmesa, ki je bil iz Severne Karoline, in je poveljeval enemu od oddelkov iz Severne

Karoline. VKDA je tako izgubila za 10 % bojne moči v Virginiji.51

Virginija je tedaj imela šest poveljstev, ki so bila neodvisna druga od drugega. Če si

predstavljamo polkrog od meje Virginije s Severno Karolino, pa do Norfolka in Bristola,

meje Virginije z Marylandom. Ta poveljstva so imela nalogo, da branijo meje Virginije z

vzhoda, severovzhoda, severa, severozahoda in zahoda:

• Začenši na vzhodu, od 24. marca 1862, se je generalmajor Benjamin Huger s 13.000

vojaki zadrževal pri Norfolku oziroma poveljeval oddelku za Norfolk. Ta vojska je

branila mesto in suhe doke, ki jih je prejšnje leto zavzela milica Virginije, in kjer so

pripravljali bojne ladje za boj proti zvezni blokadi. Huger je tudi imel nalogo, da je

branil južni breg reke James. Čeprav mu ni nasprotovala nobena zvezna vojska, je še

vseeno imel zelo strateško ranljiv položaj. Zvezna vojska ga je lahko ogrozila preko 50 The War of the Rebellion, 5. zvezek, 1. del ..., 1076–1088. 51 The War of the Rebellion, 9. zvezek, 1. del ..., 450–455.

36

manjših rečic in potokov s strani Severne Karoline, ki so jih nadzorovali zvezni

vojaki. Preko zaliva Hampton Roads je posadka z 10.000 zveznih vojakov prebivala v

trdnjavi Monroe, ki jim je poveljeval zvezni general Wool. Fregata Merrimac je bila

edino orožje, s katerim je KDA nasprotovala desantu zveznih sil.52

• Druga vojska VKDA-ja, imenovana vojska Peninsulae oziroma vojska nameščena na

polotoku Peninsula, se je zadrževala pri Yorktownu in pri Gloucester Pointu in

nasprotovala posadki v trdnjavi Monroe. Štela je 12.000 vojakov. Poveljeval ji je

generalmajor John B. Magruder,53 ki je imel nalogo, da je branil ozemlje med rekama

York in James in preprečil plovbo zveznih ladij po reki York do West Pointa, kjer bi

se lahko izkrcali – 64 km od Richmonda.54

• Vojska, ki ji je poveljeval general Johnston, in ki se je v tistem trenutku pravkar

namestila ob reki Rappahannock, je bila najštevilčnejša sila VKDA-ja v Virginiji.

Njeno levo krilo se je nahajalo zahodno od Blue Ridgea, v dolini Shenandoah. Njeno

desno krilo, kjer je poveljeval generalpolkovnik W. H. C. Whiting, se je povleklo

nazaj proti Fredericksburgu. Celotna Johnstonova vojska je številčno nihala od tedna

do tedna, zaradi raznih bolniških odsotnosti oziroma zaradi dezertacij. 30.000 vojakov

z dodatnimi 7000, ki jim je poveljeval Whiting, je predstavljalo ponos vojske, ki je

pozneje postala srce vojske severne Virginije (v nadaljnem besedilu: VSV). To je bila

mobilna bojna sila, ki je bila dobro organizirana, ampak logistično nedovršena.

Vojaki, ki so služili v tej vojski, so bili prostovoljci, ki so podpisali samo za eno leto;

tedaj, leta 1862, je tisto eno leto že skoraj poteklo. Njeno strateško poslanstvo je bilo,

da se je branilo pred bočnim manevrom s strani Rappahannocka, brani Richmond in

zavaruje strateško pomembno železniško progo, imenovano Virginia Central Railroad

(v nadaljnem besedilu: VCR), ki je tvorilo edino logistično povezavo z dolino

Shenandoah. Samo za primerjavo: po domnevah Leeja naj bi vojska Potomaca (v

52 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek..., 10. 53 John Bankead Magruder se je rodil v Port Royalu, v Virginiji. Sprva je obiskoval Univerzo Virginije, kasneje pa je presedlal na West Point, kjer je uspešno diplomiral leta 1830. Nadalje se je odpravil služit v 7. zvezni polk pehote, kasneje je prestopil k topništvu. Prvo vojno je izkusil na Floridi, kjer se je boril proti Seminolam, kasneje tudi v vojni v Mehiki, kjer ga je general Scott povišal v majorja. Zaradi hrabrosti pri Chapultepecu je kasneje napredoval v podpolkovnika. Med obema vojnama je služil v Kansasu. V vojaških krogih je dobil vzdevek »princ John«, saj se je tudi ukvarjal z gledališčem in dramo. 1861 je služil v topništvu pred Washingtonu, ampak je zapustil zvezno vojsko in se pridružil milici Virginije. Sprva je postal generalpolkovnik, kasneje tudi generalmajor. Lee ga je strateško namestil na polotoku Peninsula, kjer je nasprotoval zvezni posadki v trdnjavi Monroe in Vojski Potomaca leta 1862. Richardson, Southern Generals ..., 458–469. 54 The War of the Rebellion, 10. zvezek, 1. del .., 34.

37

nadaljnem besedilu: VP), ki je nasprotovala Johnstonu, štela od 150.000 do 200.000

vojakov.55

• 5000 vojakov v dolini Shenadoah, ki jim je poveljeval generalpolkovnik Thomas J.

Jackson, je spadalo pod jurisdikcijo generalmajorja Johnstona. Geografski položaj

doline je dal vedeti, da je bilo Jacksonovo poveljstvo precej izolirano. Tej sili je

nasprotovala zvezna vojska generalmajorja N. P. Banksa, ki je bila del VP-ja. Število

vojakov, s katerimi je Banks razpolagal, ni bilo znano, ampak imel je več vojakov

kakor Jackson. Na levem boku Jacksonove vojske je prežala zvezna vojska

generalpolkovnika Rosencransa. Ta sila, ki je kmalu krenila na zahod, se je nahajala v

Zahodni Virginiji. Jackson je imel nalogo, da je moral zadržati Banksa v dolini,

ampak moramo vzeti na znanje, da ga je Rosencrans ogrožal v zgornjem delu

doline.56

• Druge tri sile VKDA-ja v Virginiji so imele vlogo izvidniških enot. Zahodno od

Stauntona je generalpolkovnik Edward Johnson zasedal položaj z 2800 vojaki in imel

nalogo braniti cesto od Parkersburga pa do gore Cheat. Pred Lewisburgom oziroma

pred vhodom v dolino Kanawha je generalpolkovnik Heth s 1500 vojaki prežal nad

zveznimi silami v Zahodni Virginiji. Pri Lebanonu, v okrožju Russell, se je nahajal

generalpolkovnik Humphrey Marshall s 1500 vojaki in imel nalogo varovati

železniško progo med Virginijo in Tennesseejem. Logistično so bili Heth, Johnson in

Jackson situirani na železnici VCR-ja. Če bi sovražnik zavzel to pomembno križišče,

bi Richmond izgubil povezavo s temi tremi vojskámi.57

Poveljniki teh sedem poveljstev so bili vojaško izobraženi, se udeležili vojne v Mehiki in so

ostali, razen Jacksona in Marshalla, v zvezni vojski vse do leta 1861. Tudi večina poveljnikov

brigad je izhajalo iz smetane west-point-izobražene množice častnikov.58

Zvezna vojska McClellana se še ni uspela premakniti izpred Washingtona in tudi Richmond

ni mogel izvedeti, kje se je VP nahajala. Johnston je bil mnenja, da je Richmond

McClellanov primarni cilj, ampak katero pot bi ta general ubral, ni bilo jasno. Vojaška

obveščevalna VKDA-ja tedaj še ni žela uspehov, ki bi pomagali VKDA-ju na bojnem polju.

Tudi konjenica ni žela uspeha zbiranja informacij, pa čeprav ji je poveljeval aristokratsko

55 Freeman, R. E. Lee, 2 .zvezek ..., 11. 56 The War of the Rebellion, 5. zvezek, 1. del ..., 1098. 57 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 11–13. 58 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 385.

38

arogantni, ampak nadarjeni konjeniški častnik, generalpolkovnik J. E. B. Stuart.59 Torej v

nevednosti, kje se je nahajala zvezna vojska, se je Johnston umaknil proti jugu, tako da je

imel Rappahannock pred seboj. Tako je 24. marca 1862 general Huger opozoril Leeja, da je

zvezna vojska z več kot 20 parniki pristala pri Old Pointu. General Magruder se je soočil s

silo 35.000 vojakov. Dodatnih 65.000 zveznih vojakov je bilo na poti. Čeprav Lee ni bil

prepričan o prisotnosti VP-ja, je moral upoštevati naslednje strateške pomisleke:

• McClellan je mogoče poslal okrepitve Burnsideu, ki je deloval v Severni Karolini;

• nove čete mogoče ne sodelujejo z Burnsideom, ampak se pripravljajo na napad na

Norfolk, saj je bilo 10.000 vojakov že nameščenih v trdnjavi Monroe. Lahko bi se ta

sila odpravila po polotoku navzgor, medtem ko bi se McClellan pomaknil skozi

Fredericksburg nad Richmond;

• okrepitve pri Old Pointu so mogoče sprednja straža celotne VP, ki se je pripravljala na

pohod po polotoku navzgor in bi s tem ogrozila Richmond.60

Ko se je vrhovno poveljstvo VKDA-ja pod vodstvom Leeja ukvarjalo s temi težavami, se je

celotna VP že izkrcala pri Old Pointu. Z Leejevega vidika je Peninsula imela tri dobre

položaje, kjer bi se VKDA postavila po robu VP-ju. Ti položaji so se nahajali ob rekah,

oziroma na naravnih preprekah, ampak v primeru, da zvezna mornarica ne bi obplula te

položaje po rekah James in York, saj bi s tem zaobšla desni bok VKDA-ja. To zadnje dejstvo

je Leeja spodbudilo k ukrepanju utrditve obeh rek že v zgodnjem aprilu 1861 in tedaj, eno

leto pozneje, se mu je ta strategija obrestovala.61

59 James Ewell Brown Stuart se je rodil v Laurel Hill Farmu na Partickovi plantaži, v Virginiji. Izhajal je iz bogate družine, ki mu je omogočila zasebno šolanje doma do njegovega 12. leta, ko se je šel šolat v Wythehill in v Danville. Pri petnajstih se je odpravil na fakulteto Emory&Henry. Leta 1850 je odšel na vojaško akademijo West Point. Čeprav ni bil čeden mladenič, so ga prijatelji klicali »lepotica«, zaradi njegovega pompandurškega obnašanja. Leta 1854 je diplomiral kot trinajsti v njegovi generaciji in so ga poslali, kot podporočnika, v mobilno pehoto, ki se je tedaj zadrževala v Teksasu. Kasneje se je pridružil 1. konjeniškemu polku v Kansasu, kjer se je udeležil bojev z Indijanci in uporniki Johna Browna. Dve leti pozneje, ko se je slavna epopeja Johna Browna končala, je služil polkovniku Robertu E. Leeju kot njegov aid-de-camp. Aprila 1861 so ga povišali v stotnika, ampak maja istega leta je odstopil in se pridružil VKDA-ju. V novem okolju se je znašel kar dobro. Kot podpolkovnik Virginijske pehote se je pridružil polkovniku Thomasu J. Jacksonu, ki ga pa je imenoval za poveljnika konjenice VKDA-ja, ki je bila nameščena pri Harpers Ferryju. Sodeloval je v prvi bitki pri Manassassu. Nadalje je vodil izvidniške položaje na zgornji strugi Potomaca in postal poveljnik konjeniške brigade v Johnstonovi vojski. Generalpolkovnik konjenice je postal septembra 1861. Richardson, Southern Generals ..., 356–376. 60 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 10. 61 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 396–397.

39

3.1.2 Priprave na ofenzivo vojske Potomaca

Konferenca, ki je potekala med Davisom, vojnim sekretarjem in Leejem, je določila okostje

načrta obrambe, ki je predstavila zanimiv primer začasne koncentracije sil proti nerazviti

zvezni ofenzivi. Načrt za začasno obrambo je nastal šestintrideset ur po izkrcanju VP-ja pri

Old Pointu in se je glasil:

• Holmerjeva vojska v Severni Karolini se je morala okrepiti, da bi uspešno

nasprotovala Burnsideu, da bi preprečila napredovanje njegovih sil v osrčje Severne

Karoline in proti Norfolku;

• Huger in Magruder sta si morala medsebojno pomagati, v primeru če bi Norfolk

postal cilj VP-ja ali če bi cilj postal Peninsula. Torej Magruder se bi moral premakniti

na jug, Huger pa na sever;

• oklepnica Virginija bi varovala ustje reke James in preprečila sodelovanje zvezne

mornarice proti Magruderju ali Hugerju, ampak ker je bila ta ladja tedaj na popravilu

v Norfolku, je Lee okrepil obalne baterije na reki James in okrepil tiste predele, na

katerih bi lahko VP prečkala reko;

• vse rezervne enote so se morale pomakniti na polotok in sodelovati z Magruderjem.62

• Lee je ukazal Magruderju, da se ni smel umikati proti Richmondu. Moral se je utrditi

na primernem ozemlju. Lee je hotel, da bi pridobil čimveč časa za organiziranje

obrambe. Če bi zvezne sile vključile mornarico na reki James, tedaj pa je Magruder

imel Leejevo in Davisovo dovoljenje, da bi se umaknil proti Richmondu;

• če bi druga defenzivna linija propadla ali bi jo zavzeli s strani reke James ali York, je

Magruder imel Leejevo in Davisovo dovoljenje, da bi se umaknil na tretjo defenzivno

linijo pri Chickahominyu. V procesu bi moral Magruder uničiti vse mostove in

onemogočiti zvezni vojski izkrcanje. Nadalje bi Magruder postavil svoje topništvo

blizu obale, ker bi s tem onemogočil plovbo zvezne mornarice po reki James in

Pamunkey.63

• sovražnika se bi zadržalo na jugu polotoka toliko časa, kolikor je bilo mogoče,

oziroma toliko, da bi McClellan razkril svoje namere. Čeprav je bil Magruder

preslaboten za takšno nalogo, je Lee, z dovoljenjem Davisa, pomaknil večino vojakov

Johnstonove vojske na polotok, da bi lahko Magruder oziroma Johnston premagal

62 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 393–396. 63 Prav tam, str. 398.

40

McClellana, dokler VP še ni bila v polnem številu in jih spet premaknil nazaj na stare

položaje pri Rapidanu. Čeprav bi s tem ogrozil Richmond s severa, je bil Lee mnenja,

da je McClellan premaknil večino svojih sil na jug.64

Načrt je bil zelo mamljiv na papirju, ampak na bojnem polju je postalo vse drugače.

Magruder je zagrozil, da če ne bi dobil 10.000 vojakov za okrepitev, bi moral zapustiti

položaje pred Yorktownom. Lee je uspel pomiriti Magruderja. Naslednji zaplet se je pojavil z

Johnstonom. Namreč Johnston je bil vnet zagovornik večjih koncentracij in je zagovarjal, da

se je vsa vojska, ki ji je poveljeval, morala pomakniti na polotok. Nadalje je Johnston javil,

da je Jackson zelo ogrožen v dolini Shenandoah. Čeprav je Johnston zagovarjal koncentracijo

sil, je dovolil Leeju, da je poslal dve brigadi na polotok in v Severno Karolino. Magruder pa

bi potreboval več čet, kolikor mu je Lee obljubil. Zato je Lee poslal eno izmed Hugerjevih

brigad k Magruderju in ukazal dvema alabamskima polkoma, da so se morali pomakniti proti

Yorktownu. Lee je poslal celo 1000 neoboroženih vojakov v upanju, da bi jim Magruder dal

orožja bolnih vojakov. KDA je bila v takšnem stanju, da je porabila vse orožje, ki ga je imela;

niti starih mušket. Zato so začeli izdelovati razna hladna orožja, kot npr. sulice.65

Kakor je Lee Magruderju naložil težko nalogo zadržati VP na svojih obalnih položajih, je

Magruder spremenil to težko nalogo v izredno lahko, saj je McClellan postajal vse bolj

previdnejši. Magruder je imel igralski talent in tokrat ga je unovčil. Začel je graditi navidezne

obrambne položaje in pri slapu reke Warwick je skoncentriral svoje vojake za eno od

največjih pretkanosti celotne vojne: zvezni vojaki so videli množične korakajoče vrste

VKDA-ja proti gozdu. Te vrste so bile tako množične, da se ni videlo konca. Magruder je

uporabil stari trik, ki se ga je naučil na gledališkem odru: sile so korakale v krogu kakor

igralci na odru.66

Načrt, ki si ga je zamislil McClellan, se je razvijal zelo polžasto. Ne severu Virginije in v

dolini Shenandoah je bil položaj kočljiv. V dolini je Jackson nasprotoval dvema vojskama, ki

so ga ogrozile. Zato je Jackson poklical na pomoč okrepitve. Lee pa mu ni mogel poslati nič.

4. aprila 1862 naj bi dve zvezni ofenzivi potekali istočasno, ampak po poročanju J. E. B.

Stuarta, je McClellan postal paničen in je klicaril po okrepitvah. To je pomenilo, da so bili

64 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 335. 65 Prav tam, str. 400–407. 66 Walter H. Taylor: Four Years With General Lee: Being A Summary Of The More Important Events Touching The Career Of General Robert E. Lee, In The War Between The States; Together With An Authoritative Statement Of the Strength Of The Army Which He Commanded In The Field. (New York: D. Appleton and Company, 1878). – str. 51–53.

41

parniki, ki so pluli po Potomacu, namenjeni VP-ju. Istočasno je Magruder sporočil, da VP

zapušča Old Point in se je pomaknila proti Yorktownu. Lee mu seveda ni mogel poslati

okrepitve, saj ni vedel, če je že večina VP-ja na polotoku ali še zmeraj pred Washingtonom.

Ampak do 4. aprila so se najmanj tri divizije VKDA-ja pridružile Magruderju. Tako je

Magruder 11. aprila posedoval 31.500 vojakov, medtem ko se je Johnston še zmeraj

zadrževal pri Rappahannocku in Jackson, ki se je nahajal v dolini Shenadoah.67

Slika 5: Področje južnega Tennesseeja leta 1862.68

Davis in Lee sta se srečala v Richmondu, kjer sta razpravljala o težavah, ki so pestile

Virginijo v dolini Shenandoah, pri Rapidanu oziroma Rappahannocku, Hampton Roadsu in

pri Shilohu,69 v Tennesseeju. V bitki pri Shilohu je umrl generalmajor Albert Sidney

67 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del..., 436. 68 Rickard, J, 2006. Battle of Shiloh or Pittsburg Landing, 6-7 April 1862. [Internetna podatkovna baza] (History of War, sneto 18. 3. 2009); http://www.historyofwar.org/articles/battles_shiloh.html. 69Bitka za Shiloh ali bitka Pittsburg Landinga se je odvijala med 6. in 7. aprilom 1862 na jugozahodu Tennesseeja. Generala Alberta Sidney Johnston in P. G. T Beauregard sta uspešno sprožila napad nad zvezno vojsko, ki jo je vodil Ulysses S. Grant. Na prvi dan bitke je VKDA udarila z namenom potisniti zvezno vojsko v močvirja Owl Creeka na zahodu, kjer ne bi imeli podpore zvezne mornarice, in preden se bi Grant uspel združiti z generalmajorjem Don Carlosom Buellom, ki je vodil Vojsko Ohija. Pozno v dan je postavitev VKDA-ja na bojnem polju postajala zmeraj bolj pomešana. Grant se je umaknil nazaj proti reki, kjer se je utrdil na položaju, ki so ga zvezni vojaki klicali Hornets Nest. Tukaj sta generalpolkovnika Prentiss in Wallace uspela zadržati VKDA s podporo več topniških baterij. Albert Sidney Johnston je bil ranjen in je umrl. Poveljstvo je prevzel

42

Johnston70 in zvezne sile so prevzele nadzor nad zgornjim Mississippijem. Grant je s tem

ogrozil komunikacije s Teksasom. Trdnjava Vicksburga je še kot edina kljubovala razcepitvi

KDA na dva dela. Medtem je Davis ukazal Johnstonu, da se je moral zglasiti v Richmondu in

pripraviti svoje sile za pot proti polotoku. Dve večji diviziji pod poveljstvom

generalpolkovnikov Longstreeta in G. W. Smitha sta se pomaknili proti polotoku. Divizija

generalpolkovnika Ewella je ostajala na Rappahannocku, da bi bila v pomoč Jacksonu. Ena

brigada s poveljstvom G. W. Smitha je ostajala v Frederickburgu, da bi preprečila vpad

zveznih sil s severa.71

Ko je Johnston prispel v Richmond, mu je Davis naložil prevzem odgovornosti tudi, poleg

polotoka, še za Norfolk. Johnston se je moral prepričati na lastne oči, kaj je bilo potrebno

storiti. Odšel je 13. aprila, ampak se je vrnil že naslednje jutro s poročilom, ki je ogrozilo

same temelje KDA. Lee se je udeležil sestanka, ki ga je sklical Davis. Prisotni so bili še,

poleg Leeja, Johnstona in Davisa, vojni tajnik Randolph, Longstreet in G. W. Smith.

Johnston se je izrazil zelo pesimistično, saj je zagovarjal, da so bili položaji pri Yorktownu

neubranljivi, saj je bila defenzivna linija predolga in Magruder je ni mogel uspešno braniti.

Obrambni položaji, ki so se nahajali na reki Warwick, naj bi zadržali McClellana in

preprečevali uspešen protinapad sil VKDA-ja. Prevladujoče topniške baterije zvezne vojske

naj bi z lahkoto uničile obalne baterije VKDA-ja na reki York. Ko bi zvezna vojska uničila te

položaje, bi lahko zvezna mornarica obplula položaje na reki Warwick in jih udarila v bok.

Edino, kar se je dalo storiti, je menil Johnston, da bi zakasnili McClellanov premik tako

dolgo, kolikor je bilo mogoče. Johnston je sestavil načrt, ki je bil drzen, ampak v primeru

izgube bi ogrozil obstoj KDA: vse sile iz Virginije, Severne Karoline, Georgie in Južne

Karoline se bi skoncentrirale pred Richmondom, kjer bi zadale usoden udarec McClellanu.

Beauregard, ki se je, po groznih izgubah, ki jih je utrpela VKDA, odločil za prenehanje ofenzive. Buell je prišel ob pravem času in Grant je, s pomočjo Vojsko Ohija, sprožil napad naslednje jutro in zlomil oslabljeno VKDA. Grant, Personal Memoirs of U. S. Grant, 1. zvezek ..., 330–352. 70 1861 je Albert Sidney Johnston z vstopom v VKDA postal najbolj cenjen general v tej vojski. Ampak njegova kariera se je nesrečno končala po samo dveh letih. Johnston se je rodil v Kentuckyju, ampak je dobil nominacijo za West Point iz Louisiane. West Point je končal kot osmi iz generacije 26'. Po osmih letih služenja je izstopil iz zvezne vojske, da bi skrbel za svojo ženo, ki je bila na smrt bolna. Po neuspešnem poizkusu kmetovanja se je pridružil prostovoljcem v Teksasu, ki so branili svojo državo pred Santo Anno. Po uspešnem bojevanju je postal poveljnik brigade, kasneje pa še vojni tajnik Republike Teksas. V vojni 1846–48 je poveljeval teksaškim prostovoljcem in postal polkovnik v zvezni vojski leta 1855. Dve leti pozneje je, po uspešni misiji proti Mormonom v Utahu, postal generalpolkovnik zvezne vojske. Po izstopu iz zvezne vojske je postal generalmajor VKDA-ja in prevzel VKDA na zahodu. Po padcu Henryja, Donelsona in Mills Springsa se je umaknil v Tennessee, kjer se je spopadel z Grantom in kjer so ga ranili. Umrl je zaradi izkrvavitve. Charles B. Richardson: Southern Generals ..., 397–409. 71 Joseph E. Johnston: Narrative of Military Operations During The Civil War. (New York: Da Capo Paperback, 1990). – str. 110.

43

Druga alternativa je bila, da se bi Magruder utrdil v Richmondu, medtem ko se bi Johnston

pomaknil proti Washingtonu.72

Vojni tajnik je nasprotoval temu načrtu, saj bi pomenilo, da se bi morala VKDA odreči

Norfolku, kjer je bil zasidran Merrimac in kjer so se gradile tudi druge oklepnice. Če bi se

vlada KDA odrekla Norfolku, bi izgubili vso upanje o razbitju zvezne blokade, ki je pestila

KDA že od leta 1861. Leejevo mišljenje glede umika pred Richmond je nasprotovalo

Johnstonovemu, saj je menil, da bi fronta tako blizu ekonomsko-industrijskega centra, kot je

bil Richmond, pomenila veliko tveganje. Večja koncentracija, ki jo je predlagal Johnston, ni

bila mogoča, že zaradi neobstoja sil južno od Virginije. Trdnjava Pulaski pred ustjem

pristanišča v Savannahu se je predala samo tri dni poprej. Večje izgube v bitki pri Shilohu so

pomenile, da so se vse rezerve, ki so nastale na novo, nahajale v Tenesseeju. Če bi upoštevali

Johnstonove nasvete, bi zagotovo dve pomembni mesti, kot sta bila Savannah in Charleston,

padli v roke zveznih sil. Lee je verjel, da je defenzivna linija, ki so jo zgradili na reki

Warwick, trdno zgrajena in se ni bilo potrebno povleči pred Richmond. Lee in Randolph sta

nasprotovala Johnstonu in Smithu, medtem pa sta tako Longstreet kakor Davis rekla zelo

malo. Po več mučnih urah diskusije se je Davis odločil za defenzivno linijo na reki Warwick,

kar je verjetno rešilo KDA propada; nekaj mesecev pozneje je Jackson krenil na svojo

napoleonsko avanturo po dolini navzdol, premagujoč močnejše in bolje opremljene sile

zvezne vojske generala Banksa.73

Johnston ni nasprotoval Davisu, ampak je še zmeraj verjel v svoj načrt večje koncentracije.

Kakor je pozneje zapisal:

…Spoznanje, da bodo dogodki na polotoku Peninsula spremenili odločitev vlade KDA in

sprejeli moj načrt obrambe, me je pomirjalo ob tistem trenutku, ko sem moral popustiti

predsedniku …74

Tri dni pozneje, 17. aprila, je Johnston prevzel poveljstvo obrambe na polotoku.75

72 Johnston, Narrative ..., 112. 73 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 22. 74 Johnston, Narrative ..., 119. 75 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 448.

44

Slika 6: Zaliv Hampton Roads in pristanišče Norfolk.76

3.1.3 Splošen nabor

Že od novembra 1861 je obstajala bojazen, da ko bi napočil april ali maj, se bi vojaki

prostovoljci oprostili svojih obveznosti do KDA; potekla jim je enoletna pogodba, ki so jo

podpisali v prepričanju, da bi vojna trajala samo eno leto. Seveda bi večina vojakov ostala v

VKDA-ju še naprej, ampak število vojakov se bi drastično zmanjšalo. Davis in Lee nista

videla drugih možnosti kot razglasitev splošnega nabora. Ampak diskusija, ki je sledila v

kongresu KDA v Richmondu, ni dopuščala takšnega dejanja. Decembra 1861 so kongresniki

sprejeli nujno potrebne zakone, s katerimi naj bi okrepili VKDA. Eden izmed teh zakonov je

bil »Zakon dopusta in nagrade«, kar je preprosto pomenilo, če se je vojak prijavil v VKDA za

76 David B. Scott, 2006. Vicinity of Fortress Monroe. [Internetna podatkovna baza] (MAPS ETC, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.etc.usf.org, http://etc.usf.edu/maps/pages/3900/3930/3930.htm.

45

tri leta, je bi bil nagrajen s $50 nagrade in 60 dni dopusta, kar je bilo nedopustno za vojsko, ki

je bíla vojno. Nadalje je lahko kandidat izbral krilo vojske in če mu ni ustrezalo služiti v

odrejeni četi, je lahko odšel k drugi četi. Če je kandidat stopil v vojsko, je imel pravico voliti

svojega poveljnika, torej poznanstva in ne tistega, ki je uveljavljal disciplino. Torej vsako

prazno mesto, ki se je pojavilo v polku, so morali nadomestiti z izvoljenimi častniki. Celo

sovražnik ni mogel bolje skovati tega zakona, saj se ga je različno interpretiralo. Efekt zakona

na čete je bil izredno slab in po zakonu, bi moral Davis reorganizirati celotno VKDA pred

licem sovražnika, ki se je pripravljal na napad.77

Kar se tiče čet iz Virginije, jih ta zakon ni preobremenjeval, saj je po zaslugi Leeja in

guvernerja Letcherja generalna skupščina Virginije sklicala splošni zbor, za virginijsko

milico za vse moške med 18. in 45. letom že februarja 1861. 40.000 vojakov milice so zbrali

do 10. marca 1861. Poveljniki so imeli nalogo uporabiti te enote za nujnosti, ki so se pojavile

na bojnem polju. Miličnike so tudi uporabljali, da so nadomestili vojake, ki se jim je rok

služenja prekinil. Ampak ti vojaki niso smeli zapustiti vojske, saj so jih po preteku svojega

služenja v VKDA-ju leta 1862 nemudoma vpoklicali v virginijsko milico. Zatorej je Virginija

že imela splošen nabor, preden je to razglasila KDA.78

Lee ni imel drugih opcij, kot da je s svojim pomočnikom odvetnikom majorjem Charlesom

Marshallom pregledal vse opcije, ki so mu bile na voljo. Marshall je delil prepričanje Leeja in

je zapisal:

…Lee je vztrajal, da se vsaki pomislek mora podrediti vsesplošnemu končnemu cilju javnega

miru in da je vsenarodna naloga - vojna -, dokler se ne doseže neodvisnost. Zato se mora

vsak državljan spremeniti v vojaka, narod v vojsko in industrija-kmetijstvo v glavnega

oskrbovalca vojske …79

Lee je ukazal Marshallu, da je sestavil osnutek zakona splošnega nabora vseh belih moških

med leti 18. in 45. letom. Ta osnutek je Lee nesel Davisu, ki je odobril zakon. Kongres KDA

je zakon hitro potrdil in tudi spremenil, saj je dodal nekatere posebnosti iz Zakona dopusta in

nagrade. Torej volitve častnikov so ostale, kakor tudi nagrade in dopusti, ampak spremenili

77 The War of the Rebellion, 5. zvezek, 1. del ...., 1037–67. 78 The War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ...., 495–535. 79 Charles Marshall: Lee's Aide-De-Camp. (Lincoln: University Of Nebraska, 2000). – str. 32.

46

so višjo starostno mejo; s 45 let so jo spustili na 35 let. Zakon je tudi določal izjeme služenja

bogatih.80

3.1.4 »Stonewall«81 Jackson in dolina Shenandoah

Po sprejetju Zakona splošnega nabora in prevzemu poveljstva Johnstona na polotoku je

general Jackson začel svoj znani pohod proti generalu Banksu. Ko je Johnston zapustil

območje Rapidana, je ukazal Jacksonu in generalmajorju Ewellu, da morata komunicirati z

njim preko Richmonda. Predsednik Davis je bil mnenja, da zaradi obsega obrambe na

polotoku Johnston ni bil sposoben usmerjati operacije na severu Virginije, zato je moral

usmeriti vse komunikacije preko Richmonda. Johnston s tem ni zgubil nominalnega

poveljstva nad Jacksonom in Ewellom. Z usmerjanjem ukazov skozi Richmond je tako Davis

dobil vpogled v dogajanje na severu Virginije in preložil vojaške odločitve na Leejeva pleča.

Zadeva je bila kočljiva, saj je bil Johnston izredno občutljiv, kar je zadevalo njegovo

avtoriteto. Lee je tako moral delovati v interesu Davisa in z občutkom, da so bile njegove

strateške odločitve samo nasveti in ne ukazi.82

Položaj je bil kočljiv. McDowell, ki je tedaj poveljeval Washingtonskemu garnizonu, je imel

nalogo opazovati in če le mogoče ogroziti Richmond s severa, s strani Rappahannocka.

VKDA je imela samo 2500 vojakov, ki so branili Fredericksburg. 70 km proti zahodu, v

Gordonsvilleu, se je nahajal Ewell s svojo divizijo 8500 vojakov. Ta sila je predstavljala

rezervo, da ali pomaga silam pri Fredericksburgu ali pa Jacksonu v dolini Shenandoah. V

dolini v Swift Run Gapu, 50 km severovzhodno od Stauntona, je taboril Jackson s 6000

vojaki pred nosovi vojske generala Banksa, katerega sila ni bila znana Leeju, ampak naj bi

imel več vojakov kakor Jackson. Ewell, Jackson in Field so imeli vsega skupaj okoli 17.000

vojakov. Poleg teh sil so bile še samo tri sile, ki so gojile neodvisno poveljstvo: 2800 vojakov

Johnsona, 1500 vojakov Hetha in 1500 vojakov Marshalla. Zadnji se je nahajal predaleč, da

bi lahko učinkovito pomagal Jacksonu. Heth je bil preveč izoliran. Johnsonovo majhno

80 The War of the Rebellion, 1. zvezek, 1. del ..., 1045. 81 VKDA je utrpela hude izgube v bitki pri Manassasu in vojaki so se začeli umikati, pod pritiskom močnega napada zveznih sil. Jacksonova brigada je uspela zadržati ta napad, ker je Jackson vsilil vojakom železno disciplino. Generalpolkovnik Barnard Elliott Bee je v tistem trenutku zakričal: »Poglejte Jacksona, ko stoji na mestu kot kamniti zid. Moramo se boriti na smrt, da bomo zmagali. Za menoj!« Tako je Jackson dobil svoj nadimek: »Stonewall« Jackson. Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 23. 82 The War of the Rebellion, 14. zvezek, 1. del ..., 502–528.

47

poveljstvo pri Parkersburgovi cesti je bilo v nevarnosti, saj so nanj pritisnile zvezne sile z

Zahodne Virginije.83

Strateško je imelo zvezno poveljstvo veliko priložnost zdrobiti sile VKDA-ja v Virginiji.

Takšne priložnosti niso več dobili do 1864/65. Zvezna vojska je numerično presegala VKDA

1 : 3. Če bi Banks in Fremont zadržala Jacksona in Ewella v dolini, bi lahko McDowell z

lahkoto premagal Fielda pri Fredericksburgu. Nadalje bi lahko ogrozil in celo osvojil

Richmond, preden bi se Johnston odzval. Čeprav zvezno poveljstvo ni bilo sposobno sprožiti

štirih ofenziv naenkrat, je bilo prepričano, da bi lahko McDowell ogrozil Richmond s severa

in McClellan z jugovzhoda. V tistih vročih dnevih poletja leta 1862 se je zdel poraz KDA

zelo verjeten.84

Johnston in Lee sta se zavedala nevarnosti, ki je pestila VKDA, ampak imela sta različne

strateške poglede na zadeve. Johnston je še kar naprej zagovarjal množično koncentracijo, ki

so za VKDA postajale vse bolj neresnične oziroma neizvedljive. Torej, načrt, ki ga je

Johnston zagovarjal, je bil smiseln, ampak bi s tem ogrozil prestolnico. Johnston bi pustil

McDowellu in McClellanu, da bi se pomaknila pred Richmond, in ko bi oba zvezna generala

raztegnila svoje oskrbovalne poti, bi jih napadel; prvo McClellana, potem pa še McDowella.

Leejeva strategija, ki se je zanašala na preprostost, je predvidevala strategijo odlašanja na

polotoku, medtem pa bi se Jackson držal taktike defenzive-ofenzive, ki bi preprečevala večje

koncentracije zveznih sil. Glavna naloga Leeja je bila, da je moral preprečiti zveznim

okrepitvam, da bi okrepili McClellana. Strateško najšibkejša točka je bil Fredericksburg, kjer

bi se lahko McDowell utrdil in izrabil to mestece kot oskrbovalno bazo; od koder bi lahko

napadel Richmond ali se pridružil McClellanu. Field, ki je branil to mestece, se ni bil

sposoben obraniti večjih zveznih enot. Zato je Lee okrepil to področje z več četami, ampak

čet ni bilo na pretek. Za operacije v severni Virginiji ni mogel dokončno umakniti vseh sil

VKDA-ja iz Georgie in Južne Karoline. Zato je odpoklical manjše oddelke iz več vojsk po

KDA v upanju nabora nabrati dovolj vojakov za obrambo Fredericksburga. Ukazal je

Andersonovem polku Holmesove vojske v Severni Karolini, Greggovi brigadi v Južni

Karolini in enemu polku iz okolice Richmonda, da so se pomaknili na sever. Vsega skupaj

13.000 vojakov, ki jim je poveljeval generalpolkovnik Jos. R. Anderson.85

83 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 121. 84 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 36. 85 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 859–860.

48

Lee se je odločil, da bi silo uporabil v primeru krize, ki se bi pojavila na severu, če bi

McDowell skušal doseči Richmond. 21. aprila 1862 je Lee poslal pismo Jacksonu, v katerem

je razložil strateški položaj pri Fredericksburgu in je predlagal tri možnosti:

• v primeru, če je bil Jackson, s pomočjo Ewella, sposoben premagati Banksa in ga

potisniti po dolini navzdol, tedaj bi moral to narediti, saj je Lee menil, da bi to dejanje

ohromilo načrte McDowella;

• v primeru, če je bil Banks premočan, tedaj pa bi Lee premaknil Ewella na položaj

med Richmondom in pa Fredericksburgom, oziroma na železnico VSR-ja, kjer bi

lahko vplival na vse akterje tega načrta; lahko bi okrepil Andersona v Frederickburgu,

Johnsotna na polotoku in pa še zmeraj Jacksona v dolini, saj bi bil Ewell nameščen

prav na največjem železniškem križišču in bi lahko dosegel dolino Shenandoah v

nekaj dneh;

• v primeru, če je Jackson mislil, da je sam dovolj močan, da bi se spopadel z zveznimi

silami, tedaj pa se bi Ewell pridružil Andersonu v Fredericksburgu.86

Lee si je zamislil to celotno strateško koncepcijo mobilne obrambe zelo agresivno. Namesto,

da bi pustil Jacksona čakati, da sta ga Banks in Fremont obkolila, je prevzel iniciativo in

zaposlil McDowella, da ne bi mogel ogroziti Richmonda s severa. Kakor je zapisal nekaj dni

pozneje Jacksonu:

…Upal sem, da nam bo sedanja razdelitev sovražnikovih sil dala možnost prizadejanja

uničujočega udarca s koncentracijo naših sil, preden bi se sovražnik zavedal, kaj jih je

doletelo. Sovražnik se bi zatorej posledično okrepil na položaju ali pa skoncentriral …87

Čeprav je Lee dojemal vojno kot neprestano defenzivo-ofenzivo, je zatorej bil naklonjen

ofenzivni opciji. Čeprav ni imel nominalnega poveljstva nad Jacksonom in Ewellom, je

predlagal tema dvema generaloma napad na oskrbovalne poti Banksa, če ga nista mislila

napasti direktno v dolini. Kakor je zapisal Jacksonu:

…Udarec, kjerkoli bo že sledil, mora, da bi bil uspešen, biti nenaden in močan …88

86 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 865. 87 Prav tam, str. 866.

49

Medtem se Jackson ni takoj odločil za direkten napad, saj ni imel dovolj vojakov za takšno

ofenzivo, oziroma nujno je rabil okrepitve. Lee je predlagal, da bi se Jackson spojil z

Johnsonom, ki ga je Fremont prisilil k umiku iz Stauntona. Po združitvi bi lahko Jackson

napadel Milroya, ki je vodil Fremontovo sprednjo stražo. Če bi premagal slednjega, bi z

Ewellom in Johnsonom močno udaril ob Banksa, ga prisilil k umiku in se potem napotil proti

Fredericksburgu ali kateremu drugemu ogroženemu mestu splošne obrambe VKDA-ja v

Virginiji, čeprav odločitev Jacksonove agresivne strategije še ni postala jasna. Lee je podprl

odločitev Jacksona, da se je združil z Johnsonom, ampak se ni dovolj izjasnil glede napada na

Banksa, saj ni imel te pristojnosti. Razlog nejasnosti se je pojavil tudi zaradi Leejevega

strateškega značaja.89

Prvega maja je Lee poslal pismo, v katerem je velikodušno opisal o uporabi diskrecije pri

napadu na Fremonta pri Stauntonu. S tem se je končala priprava strateškega posvetovanja

obeh generalov. Jackson tedaj ni imel slovesa talentiranega vojaka, ki bi lahko premagal

večje in močnejše sile, ampak ta vojna je bila polna presenečenj.90

3.1.5 McClellan »ante portas«91

Zadeve so postale izredno zapletene za KDA ob odhodu Jacksona v spodnji del doline

Shenandoah. 24. aprila 1862 se je admiral Farragut uspešno izognil obrambnim baterijam

pred največjim in najbogatejšim mestom v KDA – New Orleansom. Naslednji dan se je

mesto, v strahu pred uničenjem, predalo admiralu. Panika je zavladala v KDA, saj je postajala

zvezna vojska agresivnejša tudi na vzhodu. General Burnside je zavzel trdnjavo Macon in

Grant se je pripravljal na pohod proti Beauregardu na zgornjem Mississippiju. Poročila, ki jih

je pošiljal Johnston, so bila prežeta s slabimi novicami; zvezna vojska je imela premoč na

morju in na rekah, zatorej je Johnston, ki se je tedaj nahajal pred Yorktownom, postal zelo

88 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 878- 879. 89 Prav tam, str. 871–878. 90 Taylor, Four Years With General Lee ..., 37–49. 91 Latinski izraz Hannibal ante portas (Hanibal pred vrati) se nanaša na slovnično pravilen stavek Hannibal ad portas (Hanibal pri vratih) v slavnih Filipikah rimskega politika in pisca Marka Tulija Cicera. V teh Filipikah je Cicero opozoril senatorje pred grabežljivim Markom Antonijem, katerega je primerjal s Hanibalom, ki je ogrozil Rim v drugi punski vojni. Izraz dobesedno pomeni opozorilo pred nevarnostjo. Babylon, Babylontranslation. (2009) <http://dictionary.babylon.com/> [sneto 19. 3. 2009].

50

izpostavljen. V svojih zmedenih poročilih je Johnston napeljeval k svoji stari strategiji

masovne koncentracije pred Richmondom.92

Johnston je nameraval do mraka 2. maja evakuirati Yorktown. S tem bi ogrozil največje

vojaško pristanišče v KDA – Norfolk. Huger, ki je imel nalogo obraniti to pomembno

pristanišče, se je znašel v primežu zvezne mornarice. Vojni tajnik in mornariški tajnik vlade

KDA sta odšla v Norfolk, da bi videla, kaj se bi dalo rešiti. Čeprav je Lee prepričeval

Johnstona o ustrezni odločitvi glede umika izpred Richmonda, je Johnston spremenil svoj

načrt, ki ga je predstavil v Richmondu; namreč namesto koncentracije pred vrati Richmonda,

se bi Johnston podal na pohod nad Washington in severne zvezne države.93

Lee mu je odgovoril karseda diplomatsko, saj bi odhod s položajev izpred Norfolka omogočil

McClellanu, da bi osvojil prestolnico KDA brez težav. Lee je nadaljeval s prošnjami

Johnstonu, da bi zavlekel umik, v naslednjem pismu:

…Ves čas, ki ga lahko pridobite, bo vplival na prihajajoče ofenzive VKDA-ja. Ni nam znano

pod kakšnim pritiskom ste ali kako dolgo še lahko obdržite svoj položaj pred napredujočim

sovražnikom, ki naj bi vas predvidoma obplul po reki York in ogrozil vaše desno krilo.

Napredovanje sovražnika se mora preprečiti, kakor po kopnem kot tudi po reki, dokler niste

logistično sposobni premakniti vaše strelivo in zaloge hrane. Varnost zadevajoč vašega

streliva je zelo pomembna. Imam dober občutek, da se lahko vse to doseže, če le ohranimo

mirno kri in energijo, s katero boste premagali vse ovire. Če je le mogoče, da bi ladja

Merrimac, ki bo uničena, če zapustimo Norfolk, zaplula v Yorktown in uničila sovražnikove

ladje, kar bi ohromilo delovanje sovražnika na reki, bi Vi lahko zadržali vaš strateški položaj

in preprečili spoj zveznih vojska na severu Virginije ...94

4. maja se je Johnston, brez opozorila umaknil izpred Yorktowna in se pomaknil po polotoku

navzgor proti Richmondu. Ob tem trenutku je zvezna mornarica izkoristila dano priložnost in

priplula do West Pointa, ki je bil oddaljen samo 40 km od Richmonda. Ne Davis ne Lee nista

vedela o premikih Johnstonove vojske, kakor ne o premikih zvezne vojske, ki je sledila

Johnstonu.95

92 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 461. 93 Prav tam, str. 475–481. 94 Prav tam, str. 479. 95 Prav tam, str. 489.

51

V ponedeljek, 5. maja, je vrhovno poveljstvo VKDA-ja končno pridobilo novice o premikih

Johnstona. Pri Williamsburgu se naj bi spopadla zadnja straža Johnstonove in sprednja straža

McClellanove vojske. Johnston se je umaknil severozahodno od Williamsburga in se umikal

nadalje nasproti Richmondu. Ampak ni sporočil nič neobičajnega.96

V sredo, 7. maja 1862, je Johnston poslal telegram, v katerem je pisal o prisotnosti oklepnic

in transportov pri West Pointu, kar je pomenilo, da je McClellan hotel zaobiti Johnstona po

desnem boku. Johnston ni sporočil nič drugega, zato je Lee sklepal, da je Johnston že pri

Barhamsvilleu. Medtem je Johnston postavil svoje čete tako, da se je lahko obranil pred

vsakim poizkusom napada na njegovo desno krilo s strani reke York.97

Zaradi Johnstonevega umika so 10. maja zvezni vojaki vkorakali v Norfolk in 11. maja je

VKDA razstrelila oklepnico Merrimac, saj brez pristanišča ni mogla uspešno delovati. Huger

se je umaknil proti Petersburgu in uničeval vse prometne povezave med Norfolkom in

Petersburgom. Južno od Richmonda je VKDA pripravljala začasne obrambne položaje na

reki York, da bi zaustavila zvezno mornarico. Položaj je postal kočljiv, saj so zaradi

splošnega pomanjkanja topov celo nameščali, poleg fiksiranih težko kalibrskih topov, še

lahke poljske topove. Johnston je medtem že skoraj dosegel reko Chickahominy, zadnjo

večjo naravno prepreko med Richmondom in zvezno vojsko. Richmond je zapadel v

vsesplošno paniko in začel se je eksodus izseljevanja proti jugu KDA. Medtem je Lee prevzel

vajeti koordiniranja obrambe Richmonda. Koncentracija vseh priprav se je nahajala pri

Drewry's Bluffu, kjer so skušali s potopljenimi ladjami in koncentriranjem topniških baterij

ustaviti zvezno mornarico. Zaradi umika Johnstona proti Chickahominyju je Lee izpraznil

obrambne položaje na nekaterih delih reke York.98

Prebivalstvo Richmonda se je odzvalo v revolucionarnem duhu. Vsa sredstva, ki so bila na

razpolago, so uporabili za pripravo blokade pri Drewry's Bluffu. Mornarji topničarji pravkar

potopljene oklepnice Merrimac so prevzeli nalogo streljanja s topovi. Ladje, ki so uspele

ubežati iz Norfolka, so potopili pred blokado. Nadalje se je Huger pomikal dan in noč, da bi

dosegel Drewry's Bluff in sodeloval v bitki za Richmond. General Mahone iz inženirskih

enot je prevzel nadzor nad gradnjo blokade. Lee je imel namen braniti Richmond z vsemi

96 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 44. 97 The War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 552–553. 98 Freeman, R .E. Lee, 2. zvezek ..., 46–47.

52

razpoložljivimi sredstvi, saj je bila naslednja mogoča obrambna linija od reke Chickahominy

pri reki Staunton, severozahodno od Richmonda.99

Dvoboj za preboj blokade se je zgodil samo pet dni po padcu Norfolka. Zvezni oklepnici

Monitor in Galena in tri ostale zvezne ladje so poskusile svojo srečo, ampak južni topničarji

so uspeli z natančnim streljanjem poškodovati Galeno, ki se je morala z ostalimi zveznimi

ladjami umakniti. Na tisto megleno jutro se je Drewry's Bluff obranil, ampak ta utrjen položaj

na reki York je postal ranljiv s trenutkom, ko se je Johnston približal Chickahominyju. Zato

je Lee skušal vplivati na Johnstonove odločitve. Johnston se je moral upreti McClellanu,

preden bi se zadnji združil z zvezno mornarico. Lee je lobiral za močno utrjeno postojanko na

severni strani struge reke York, saj bi se Johnston, ko bi dosegel reko Chickahominy, oprl na

ognjeno moč blokade pri Drewry's Bluffu s svojim desnim bokom.100

Slika 7: General Jackson v dolini Shenandoah.101

99 John H. Reagan: Memoirs, with Special Reference to Secession and the Civil War. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1906). – str. 139. 100 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 521. 101 Rickard, J., 2006. Shenandoah Valley in 1862. [Internetna podatkovna baza] (History of War, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.historyofwar.org, http://www.historyofwar.org/articles/maps_century_2_284_shenandoah.html.

53

3.1.6 Jackson na začetku svojega pohoda

Medtem, ko se je Johnston pomikal proti Chickahominyju, in ko je Lee usmerjal obrambne

naloge blokade pri Drewry's Bluffu, je Jackson začel eno najbolj znanih vojaških pohodov v

vojaški zgodovini. Namreč Jackson se je po stranskih poteh zgornje doline Shenandoah,

izmuznil frontalnim položajem zveznega generala Milroya, ki se je nahajal zahodno od

Stauntona. Ewell je ostal pri Swift Run Gapu; pri vhodu v dolino. Iz tega položaja je lahko

Ewell ali spočel pohod nad zvezno vojsko, ki ji je poveljeval Banks, ali pa se s hitrim

premikom pridružil četam VKDA-ja, ki so se nahajale pri Fredericksburgu; nasproti zvezni

vojski, ki ji je poveljeval McDowell. Ampak neaktivnost Banksa in Milroya se je zdela Leeju

zelo sumljiva. Poročila, ki so omenjala močnega sovražnika južno od Washingtona, so

postajala vse bolj sumljiva, saj je imel McDowell, ki se je nahajal z enim korpusom severno

od Fredericksburga, na razpolago druge zvezne enote, ki sta jim poveljevala Banks in Milroy.

Lee je to predvideval in je predlagal Jacksonu zamotitev Banksa in Milroya do te mere, da se

ne bi čutila sposobna, da bi okrepila McDowella. Lee je še dodatno poslal enote iz Severne

Karoline. General Burnside je bil zelo statičen v svoji strategiji proti Severni Karolini, zatorej

se je general Branch pomaknil proti severu in sicer v Gordonsville, kjer se je nahajal Ewell.

General Ewell je tako že imel dve diviziji in zato ga je Lee opozoril na zvezne komunikacije,

ki so potekale skozi Harpers Ferry. Banks se je že pripravlil na pohod, saj je naročil svojim

logističnim enotam pripravo kuhanih obrokov za tri dni, kar je pomenilo, da se je odpravljal

za daljši pohod. Tedaj Ewellu še ni bilo jasno, kam se je mislil Banks nameniti; lahko bi šel

proti Stauntonu, proti Winchesterju ali skozi prehode proti Fredericksburgu. Jackson je že

medtem spočel spopad s Fremontom pred Stauntonom.102

Jackson je dosegel Staunton preko stranskih cest in se združil z Edwardom Johnsonom, ki je

bežal z meje z Zahodno Virginijo. 8. maja se je spopadel z Milroyem pri mali vasici

McDowell; prisilil ga je k umiku. Prva zmaga VKDA-ja nad zveznimi silami po Manassasu

ni pomenila premika v vojni, ampak je prestrašila Lincolna, saj je bila razdalja med Harpers

Ferryjem in Washingtonom zelo kratka. Nadalje je ta zmaga vplivala na razpoloženje dveh

pomembnih dejavnikov: Banksa in Milroya, ki sta grozno pretiravala, ko sta poročala o

številu Jacksonovih čet Washingtonu. Po tej zmagi je Jackson odkorakal Ewellu nasproti.103

102 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 887–888. 103 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 503–511.

54

Johnston pa je medtem postajal vse bolj jezen na Leeja, ki se je vtikal v njegovo poveljstvo,

saj je, kakor četam na polotoku, poveljeval tudi Jacksonu in Ewellu. Dirigiranje njegovim

četam je bilo nedopustno. Johnston je zato prevzel nadzor nad Leejevimi odločitvami.

Vsesplošni načrt, ki ga je zasnoval Johnston, je bil dober, ampak manjkajoč detajlov. Zatorej

je Johnston spremenil svoje odločitve skoraj vsaki dan in jih spet znova zasnoval. Nasproti

njemu je Lee zasnoval vsesplošni načrt, ki ga je opremil s potrebnimi detajli, da mu ni bilo

potrebno spreminjati svoje vsesplošne strategije. Lee si je tudi želel ogledati krajevne

karakteristike, preden je sklenil svojo vsesplošno strategijo.104

Johnston je ukazal, če sta se Ewell in Jackson čutila sposobna, da s skupnimi močmi

preizkusita moč Banksove vojske, tedaj sta imela dovoljenje generalnega poveljnika oziroma

dovoljenje njega. Kakor je napisal v ukazu:

…Če bo Banks prekoračil Blue Ridge, da bi se združil z generalom McDowellom pri

Fredericksburgu, tedaj se morate Vi, kakor general Jackson, pomakniti z vso hitrostjo proti

Fredericksburgu in se združiti z vojsko, ki ji poveljuje generalpolkovnik J. R. Anderson ali z

vojsko, ki ji poveljujem jaz. Morate me obvestiti o vaših premikih, da, če se okoliščine

spremenijo, vas lahko pravilno usmerim ...105

Tako se je Jackson soočil z dvema ukazoma: prvi, ki ga je poslal Lee oziroma vrhovno

poveljstvo v Richmondu, in ukaz, ki ga je poslal Johnston, ki pa je bil vrhovni poveljnik vseh

sil VKDA-ja v severni Virginiji.106

Johnston je smatral, da bi bil združen napad Jacksona in Ewella uspešen in tudi zaželjiv; Lee

je smatral, da ima Jackson priložnost, ki jo mora zagrabiti. Lee je še menil, da morata Jackson

in Ewell obvezno udariti Banksa v bok ali presekati njegove komunikacije z Washingtonom.

Samo v primeru neizvedljivosti tega dejstva je dopuščal opcijo umika obeh poveljnikov k

Andersonu.107

Johnston pa je bil vse bolj pesimističnega razpoloženja glede McDowella in njegove spojitve

z McClellanom, čeprav je gojil upanje, da bi se spoj lahko preprečil, ampak je opustil vsako

možnost te opcije. Johnston, veren svoji strategiji množične koncentracije izpred Richmonda,

104 Freeman, R. E .Lee, 2. zvezek ..., 52. 105 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 888. 106 Freeman, R .E. Lee, 2. zvezek..., 53. 107 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 459.

55

je dopuščal oziroma razumel spojitev McDowella in McClellana kot dejstvo. Preden so ukazi

Richmonda ali Johnstona dospeli v Ewellovo poveljstvo, je Ewell izvedel, da je Banks

pregnal njegovi dve brigadi proti Front Royalu: kar je pomenilo, da se je Banks umaknil

boječ, da bi ga Jackson obšel na boku. Ewell, ki je bil podrejen Jacksonu, se je podal za

Banksom, medtem ko ga je Jackson hotel prehiteti na njegovem boku, da bi udaril v Banksov

bok.108

Lee je izvedel za to potezo Jacksona, ampak ni mogel uradno izdati ukaza, saj ni bil uradno

glavni poveljnik na severu Virginije, ampak je lahko le svetoval Jacksonu. 15. maja je poslal

pismo Ewellu, v katerem je opozoril na približujočega se Jacksona in ga opozoril:

…Če boste sposobni, ko se Vam bo pridruži Jackson, sprožiti ofenzivno dejanje nad

Banksom, bi zelo pomagala pri naši obrambi na polotoku ...109

Lee je poslal pismo Jacksonu naslednji dan, v katerem ga je opozoril, da je »moral«

upoštevati njegov nasvet in spregledati ukaze Johnstona, saj se je McDowell nameraval

združiti z McClellanom:

…Kakorkoli že Banks načrtuje, bi bilo zelo priporočljivo, če bi ga uspeli preprečiti v nameri,

da bi se podal na pot proti Fredericksburgu ali proti polotoku Peninsula, ali proti cesti

Manassas Gapu. Uspešna ofenziva proti Banksu bi prestavila ali prenehala njegov pohod

proti ogroženim položajem in bi lahko vodila k odpoklicu okrepitev, ki jih je Banks poslal

Fremontu v Winchester ... Ampak če Vi ne boste, v kakršnikoli demonstraciji v tisti smeri,

izgubili dejstva izpred oči, da bo mogoče potrebna vaša podpora Johnstonu na polotoku

oziroma, da ste pripravljeni izvesti ta ukaz v vsakem trenutku ...110

Naslednji dan, ko je Lee poslal to pismo, se je Jackson nahajal pri Mount Solonu; 15 km od

Harrisonburga. Ewell je medtem zasledoval Banksa, ki se je utrdil pri Strasburgu, samo 20

km južno od Winchesterja. Banks je bil močno okrnjen, saj je moral poslati nekaj čet v

Warrenton, ki naj bi nadzorovali premike Ewella. To je bil velik manko Banksa in priložnost,

ki jo je Lee iskal, se je končno pojavila. Johnston se ni strinjal z Jacksonom. Ukazal je

108 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 889–890. 109 Prav tam, str. 891. 110 Prav tam, str. 892- 893.

56

Ewellu, da v primeru, da bi se Banks premaknil proti vzhodu, bi mu moral Ewell slediti.

Ewell, ki je bil častnik, ki je verjel v striktno izvrševanje ukazov, je nameraval slediti tem

četam zvezne vojske. Ewell je ostal neomajen. Jackson je zato poslal telegram Johnstonu:

…Korakajoč dol po dolini, z namenom sproženja ofenzive proti Banksu se izvršuje, ampak

umik generala Ewella bo preprečil izvedbo tega dejanja. Pomaknil se bom proti Harrisburgu,

in če želite, da se pomaknem preko Blue Ridgea, potem me prosim obvestite preko telegrama

...111

Ukazi, ki jih je izdal general Johnston, so prišli v navzkriž z Jacksonovo/Leejevo strategijo v

dolini Shenandoah. Priložnost, ki se je ponudila Jacksonu za uničenje Banksa, je že skoraj

minila. Še huje, Jackson je bil v nevarnosti, saj se je Banks, ki je bil močno utrjen v

Strasburgu, nahajal pred Jacksonom. Fremont pa se je nevarno približal Jacksonu z njegove

leve strani in celo njegovega ozadja.112

Lee ni vedel, da je položaj, v katerem se je nahajal Jackson, postal nevaren. Zvedel je šele, ko

mu je Jackson poslal telegram:

…Tabor blizu New Marketa. Virginija

20. maj 1862

General R. E. Lee:

Sem mnenja, da moramo poizkusiti z ofenzivo proti Banksu, ampak ukazi, ki mi jih je

posredoval general Johnston, mi ne dopuščajo tega dejanja. Prosim Vas, da mi odgovorite na

ta telegram takoj.

T. J. JACKSON,

111 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 894–895. 112 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 56.

57

generalmajor ...113

Jackson je zrl krizi v oči, ampak je skušal s političnim manevriranjem doseči svoj cilj.

Njegovi skavti so mu dali prav: Leejeva strategija je bila zelo verjetna in tudi izpeljiva.114

3.1.7 Pot k Seven Pinesu

Medtem ko se je Jackson nahajal 120 km severno od Richmonda, je bil Johnston oddaljen

samo nekaj kilometrov. Po spopadu pri Drewry's Bluffu 15. maja je Johnston prestavil svojo

vojsko preko reke Chickahominy, da bi ji nudil zavetje reke in pomoč postojanke Drewry's

Bluffa na reki James. Reka Chickahominy je potekala paralelno in samo 8 kilometrov

severno od Richmonda. Struga je bila povezana z železnico, natančneje z VCR-jem. Malce

severno se je nahajala proga proti Frederickburgu in reki Potomac. Johnston je spoznal

strateške vrednosti teh železniških prog in prestavil nekaj enot na sever, da so jih varovali. 22.

maja je spravil svoje desno krilo na varno, potem ko je zadnji vojak prekoračil cesto Charles

City: okoli 8 km pred Richmondom. Johnstonovo levo krilo se je nahajalo pri dirkališču

Fairfield, skoraj čisto pri mestu, ampak svojo sprednjo stražo je namestil bolj proti severu,

natančneje pri Mechanicsvilleu. McClellan se je pazljivo bližal tem obrambnim linijam. Pri

Cold Harborju je imel dva korpusa; okoli 10 km severno od Richmonda. Johnston je verjel,

da je McClellan skušal združiti svojo silo z McDowellom tako, da je raztegnil svoj desni bok.

Preostale enote McClellanove vojske so prekoračile Chickahominy pri Bottom Bridgeu, okoli

20 km vzhodno od Richmonda in so se pomikale po cesti Williamsburg proti zahodu.115

Če bi Johnston moral povleči svojo levo krilo, bi izpostavil železnice na severu, ampak bi

našel boljši defenzivni položaj na valovitem ozemlju, ki se je bahajoče rastezalo severno od

Richmonda. Če bi umaknil svoje desno krilo, bi ga izpostavil. Da bi dosegel Richmond, se bi

moral pomikati po ravnem ozemlju. Ozemlje, ki ni imelo kritja v izobilju, razen nekaj

razpršenih gozdičkov in nedovršenih jarkov. Desno krilo je bilo tako blizu Richmonda, da so

topovske strele slišali prav do mesta. Če pa bi VKDA popustila izpred Richmonda, bi to

mesto padlo v roke sovražnika.116

113 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 989. 114 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 57. 115 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 533. 116 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 59.

58

Johnston se je približal Richmondu na nekaj kilometrov, ampak komunikacija s

predsednikom ni bila uspešna. Johnston ni nameraval izdati, kje se je nameraval postaviti po

robu McClellanu. Kmalu, ko je prekoračil Chickahominy, sta Davis in Lee odjezdila k njemu

in se sama prepričala o kočljivosti položaja. Johnston, tudi po snidenju s predsednikom, ni

imel specifičnega načrta, kako se lotiti svoje defenzivne naloge. Lee in Davis sta občutila, da

se je Johnston nameraval močno utrditi in sprožiti protinapad ob dani priložnosti.117

24. maja 1862 je McClellan vkorakal v Mechanicsville. Okupacija tega strateško

pomembnega stičišča je bila neprecenljiva za zvezno vojsko, saj se je lahko McClellan

združil z McDowellovim korpusom. Še več, Johnston je ukazal Andersonu, ki se je nahajal

pri Fredericksburgu, da se je moral umakniti proti jugu. Ob istem času se je Johnston

pripravljal na evakuacijo železnice na VCR-ju: zahodno od Hanoverskega križišča. Vse je

kazalo na izgubo celotne severne Virginie in združitev vseh zveznih sil za napad na

Johnstona. Zvezni vojaki pa so prednjačili v opremi, vojakih in morali. Teh je bilo okoli

150.000: proti 72.000 vojakom na strani VKDA-ja.118

Nestrpnost, ki se je rojevala s strani Davisa zaradi Johnstonove počasnosti oziroma

neaktivnosti, je presegala vse meje dobrega odnosa med nadrejenim in podrejenim. Lee je

skušal mediatorsko posredovati med tema dvema samovšečnima osebama. Zato je zopet

odjezdil k Johnstonu in ugotovil, da je Johnston nameraval napasti 29. maja: na predelu

severno od reke Chickahominy.119

Johnston je končno postal aktivnejši. Medtem pa je Jackson dosegel znamenito zmago pri

Winchesterju, kar je ponazarjal naslednji telegram, ki ga je Jackson poslal iz tega mesteca:

Jackson se je torej nahajal 22 km za Banksovimi položaji:

…General S. Cooper:

V času zadnjih treh dneh je Bog blagoslovil naše oborožene sile z briljantnim uspehom. V

petek (23.) sem premagal zvezne sile pri Front Royalu in sem poleg večje skupine zapornikov

zajel še en oddelek topništva. V soboto sem razbil Banksovo poglavitno korakajočo vrsto, ko

se je umikala iz Strasburga proti Winchesterju. Zadnja straža te sile se je bila primorana

117 Dunbar Rowland: Jefferson Davis, Constitutionalist, His Letters, Papers and Speeches. (Jackson, Mississippi: Jackson’s Printing Office, 1923). – str. 101–102. 118 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 535–544. 119 Rowland: Jefferson Davis ..., 120.

59

umakniti nazaj v Strasburg. V nedeljo sem premagal vse sile v Strasburgu. Po zadnjih

poročilih je generalpolkovnik George H. Stuart zasledoval sovražnika s konjenico in

topništvom in pri tem zajel ubežnike. Zajeli smo veliko medicinskega orodja, opreme in druge

uporabne stvari.

T. J. Jackson

generalmajor poveljujoči ...120

Zaupanje v Jacksona se je izplačálo. Napad na Banksa se je obrestoval. Privatno poročilo, ki

je sledilo Jacksonovemu telegramu, je potrdilo popoln poraz zveznih sil pri Winchesterju in

da so ubežniki že dosegli reko Potomac. Severno časopisje je potrjevalo zlom Banksovih sil.

Efekt, ki je sledil, je bil posreden, ampak vse je bilo odvisno od Johnstona na polotoku. Prvi

del načrta, ki si ga je zamislil Lee, se je uresničil; napad na Banksa je uspel, ampak končni

cilj je bil Harpers Ferry in reka Potomac.121

Na vzhodu Virginije se je Johnston pripravljal na spopad z McClellanom. Jackson se je

pomaknil po dolini navzdol in pri tem ogrozil Washington: McDowell se ni bi mogel

pomakniti proti jugu in okrepiti McClellana. V primeru zmage nad McClellanom bi Johnston

razbil celotno ofenzivno moč zvezne vojske. Vojno ministrstvo in s tem tudi Lee so goreče

skušali priskrbeti okrepitve za Johnstona. Huger se je postavil tako, da je lahko podprl

Johnstona v primeru nevarnosti preboja. Lee pa je poslal še dva dodatna polka iz Južne

Karoline k Holmesu v Severni Karolini, kjer se je nahajal Burnside s svojo malo vojsko.122

Nevarnost pa se je pojavila na severu, saj je McClellan raztegnil svoje desno krilo. Pri

Hanover Junctionu so se močne zvezne čete spopadle z Branchevo brigado, ki se je umaknila.

Strategi v Richmondu so si oddahnili: McDowell se ni pomaknil proti jugu. Ampak z

okupacijo Hanover Junctiona si je McClellan pridobil močno strateško pozicijo, s katero je

dajal upanje na združitev McDowellovega korpusa s svojo vojsko. Ti vojski sta bili oddaljeni

120 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 1. del ..., 701. 121 G. F. R. Henderson: Stonewall Jackson and the American Civil War. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1898). – str. 345. 122 The War of the Rebellion, 14. zvezek, 1. del ..., 518–519.

60

samo 30 km; zvezna konjenica pa je že vzpostavila komunikacije med obema zveznima

vojskama.123

Dan pred napadom VKDA-ja so se kurirji mudili sem in tja in dostavljali še zadnja sporočila.

Na jutro napada so se razni posvetovalni pogovori odvijali v Richmondski beli hiši, ampak od

bitke se ni slišalo nič. Bitka se še ni začela zaradi enega razloga: McDowell je hitel proti

Hanover Junctionu, ampak si je premislil in se obrnil nazaj, saj je J. E. B. Stuart nadlegoval

njegove boke s konjenico.124

Bitka se torej ni začela zaradi dejstva, da se je McDowell umaknil nazaj v Fredericksburg.125

General G. W. Smith je zagovarjal strateško tezo nenapadanja na severu, na zveznem desnem

boku zaradi ozemeljske karakteristike, saj je zvezni desni bok ležal na zelo primernem

območju za obrambo – Beaver Dam Creeku. Zatorej se je Johnston odločil in prestavil svoje

sile na jug, kjer bi sprožil naslednjo ofenzivo.126

3.1.8 Bitka pri Seven Pinesu

31. maja 1862 je sivkasto oblačno vreme naznanjalo soboto. Lee je storil vse, kar je bilo v

njegovi moči: Huger je prekoračil reko James, Holmes je tvoril rezervo v Richmondu in

Ripley je prispel v Virginijo kot zadnja rezerva, ki jo je bilo mogoče poslati. Vse sile izpred

Richmonda so se pridružile Johnstonu, ki je končno dočakal svojo masovno koncentracijo.

Ker Lee ni imel ničesar za opraviti, se je odpravil na fronto. Napotil se je na Magruderjevo

poveljstvo, ki se je nahajalo pri križišču cest New Bridge in Nine Mile. Magruderjevi možje

so nestrpno čakali na začetek bitke. Tukaj je Lee uspel najti Johnstona, ki se je nahajal v hiši

nekaj metrov na desno, kjer se je zadrževal vse do popoldneva, ko se je začelo streljanje

mušket in topov. Davis se mu je pridružil in skupaj sta si ogledala bodoče bojišče. Pri tem sta

bila skoraj ob življenje, saj sta se znašla v primežu obeh vojská. Na njihovi levi so bile skrite

zvezne topniške baterije, ki so uspešno streljale v množico vojakov VKDA-ja, ki so se

123 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 1. del ..., 33–34. 124 Johnston, Narrative ..., 131–132. 125 Tedaj so strategi VKDA-ja tavali v temi glede McDowella. Ta general je v času, ko je Banks izgubil bitko pri Winchesterju, moral kompenzirati izgubljene čete, ki jih je izgubil Banks, tako da jih je nadomestil s svojimi četami. Zatorej McDowell se ni imel namena pomakniti na jug, in sicer na pomoč McClellanu. Očitno je vlekel vse niti predsednik Lincoln, ki je postajal vse bolj zaskrbljen glede prestolnice. The War of the Rebellion, 11. zvezek, 1. del ..., 30–35. 126 W. G. Smith: Confederate War Papers; Fairfax Court House, New Orleans, Seven Pines, Richmond, and North Carolina. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1884). – str. 149.

61

pomikale v upanju, da bi se spopadle z zvezno pehoto. Nastala je vsesplošna zmešnjava,

ranjenci so se vračali nazaj proti izvirnim obrambnim linijam.127

Slika 8: Položaji obeh vojska pri Seven Pinesu.128

Medtem pa se je Johnston nahajal globoko v boju, nekaj metrov navzdol. V ozadju njegove

vojske so kurirji tekali sem in tja kot nori. Celo politiki in člani Davisovega kabineta so se

udeležili bitke, ampak samo kot gledalci. Prve informacije, ki so dosegle Leeja in Davisa, so

nakazovale prejšnje stanje nakazane zmešnjave. Zvezno krilo na cesti Nine Mile ni popustilo

in je prizadejalo grozne izgube VKDA-ju. Čeprav je bil Lee samo opazovalec, ni mogel

idilično čakati, ko so vojaki VKDA-ja padali v tisočih. Davis je takoj izdal ukaz, da je moral

Magruder nujno poslati brigado na svoj levi bok, kjer so ga obstreljevali. Čeprav se je

Magruder nahajal v metežu bitke, je uspel poslati nekaj čet proti zveznemu desnemu boku.

Ogenj zveznih topniških baterij je še kar naprej naznanjal svoje smrtonosno sporočilo, ko sta

Davis in Lee obnemela ob novici, da je Johnston utrpel rano, saj se je preveč izpostavil

zveznim ostrostrelcem. Preden sta se Davis in Lee zavedala, kaj bi to pomenilo za bitko, je

majhna skupina nosačev nosila ranjenega Johnstona proti zaledju. Utrpel je dve lažji rani, ki

127 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 1. del ..., 559–563. 128 Rickard, J., 2006. Map showing positions preliminary to the battle of Seven Pines or Fair Oaks, 31 May-1 June 1862. [Internetna podatkovna baza] (History of War, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.historyofwar.org, http://www.historyofwar.org/Maps/maps_century_2_227_seven_pines.html .

62

sta mu povzročali grozne bolečine, ampak se je zavedal svojih dejanj. Johnstona so odpeljali

v bolnico v Richmond. To je bila zadnja pustolovščina Johnstona kot glavnega poveljnika v

Virginiji.129

V času, ko sta Davis in Lee gledala mučečega se Johnstona, ki so ga počasi odpeljali proti

Richmondu, je prijezdil Smith, ki je gospodoma razložil potek bitke: Johnston je hotel

presenetiti sovražnika s hitrim sunkom proti južni strani Chickahominiyja v času, ko so

narasle vode te reke, da bi preprečil pošiljanje okrepitev s strani zvezne vojske. General D. H.

Hill se je s štirimi brigadami pomaknil po cesti Williamsburg in je nameraval začeti bitko.

Huger se je nahajal na cesti Charles City in je imel nalogo obiti desno krilo sovražnika.

Longstreet je imel nalogo pomakniti se po cesti Nine Mile navzdol in napasti frontalno.

Longstreet je napačno zavil in napadel po cesti Williamsburg. Smithovo poveljstvo je pri tem

zasedalo skrajno levo krilo VKDA-ja; podpora Longstreetu. Na začetku bitke se je zgodilo

malo, nato pa je naenkrat izbruhnilo streljanje mušket. Longstreet se je znašel pod strašnim

pritiskom zvezne pehote in je poslal kurija k Johnstonu, proseč okrepitev. Johnston ni

predvideval, da bi McClellan napadel s severa. Smith je pa tvoril rezervo, ki ji je poveljeval

Whiting, ki je doživel hude izgube. Smith je postal zmeden, da ni več vedel poteka bitke na

desnem boku, kjer se je nahajal Longstreet.130

Ranjen Johnston in slabo znanje lokacije drugih visokih častnikov je primoral Davisa, da je

imenoval Smitha za poveljujočega. Smith se nikakor ni znašel v tej novi vlogi, saj ni vedel,

kaj se dogaja na levem ali desnem boku. Tudi glede na slabe razmere svojega poveljstva se ni

umaknil, dokler ni izvedel vseh prepotrebnih informacij.131

Po tej izredni dogodivščini sta se Davis in Lee napotila proti Richmondu. Potovala sta po

močno izrabljenih cestah mimo gozdov, v katerih se je nahajala rezerva VKDA-ja in poljske

bolnišnice. V tej temni noči je Davis izrekel besede, ki so podaljšale življenje KDA še za

nekaj let:

129 Freeman, R .E. Lee, 2. zvezek ..., 72–73. 130 Johnston, Narrative ..., 132. 131 Smith, Confederate War Papers ..., 181–182.

63

…General Lee, imenujem Vas za poveljnika te vojske. Hočem, da pripravite vse potrebno za

to poveljstvo, ko boste prispeli v Richmond. Uradno bom izdal ukaz, ko bova prispela v

Richmond ...132

3.2 »Tête de l'Armée«133

Zgodaj zjutraj, 1. junija 1862, je na Leejev naslov prispelo pismo, v katerem je pisalo:

…Zaradi Johnstonove nesposobnosti opravljanja svojih dolžnosti se bom primoran vmešati v

dolžnosti, katere sem Vam dodelil, ampak samo do te mere, da Vas ne bom motil pri

opravljanju dolžnosti poveljnika vojske ...134

To kratko pismo je pomenilo, da je Davis uradno imenoval Leeja za Johnstonovega

naslednika, in da ni imel popolnoma prostih rok pri kovanju svojih načrtov. Čeprav je zadnje

dejstvo imelo ničen pomen, je pomenilo, da VKDA ni imela vrhovnega poveljnika

generalštaba. Lee je na tisti usoden prvi junij štel že petinpetdeset let in služil 13 mesecev v

VKDA-ju. Edino bojno akcijo je doživel pred skoraj petnajstimi leti v Mehiki pri

Chapultepecu.135

Njegovo prvo dejanje kot poveljnik Johnstonove vojske je bilo, da je odjezdil proti bojišču in

se srečal z Davisom in s Smithom v glavnem štabu te vojske. Nadalje je prestavil ta štab v

hišo, ki je bila last gospe Mary C. Dabbs. Eno od prvih uradnih dokumentov, ki jih je Lee

izdal kot poveljnik, je bil znameniti poseben ukaz št. 22. Tukaj ga bom navedel v celoti, saj

zajema nekaj energičnih določil; katero smer je vojna ubrala in tudi zaradi imena vojske. V

tem posebnem ukazu je Lee imenoval svojo vojsko kot vojsko severne Virginije136 (v

nadaljnem besedilu: VSV):

132 Varina Howell Davis: Jefferson Davis; A Memoir by His Wife. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1890). – str. 122. 133 Vodja vojske. Farflex, Thefreedictionary. (2009) <http://www.thefreedictionary.com/tete-de-les-armee> [sneto 9. 2. 2009]. 134 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 568–569. 135 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 76–77. 136 Johnston je še dolgo uporabljal oznako »vojska Potomaca«, tudi po 22. oktobru 1861, ko je generalni štab VKDA-ja ustanovil »Oddelek severne Virginije«, kar potrjuje vir (The War of the Rebellion, 5. zvezek, 1. del ..., 913). Do 17. marca 1862 je Lee naslavljal Johnstona kot poveljnika »vojske Potomaca« (The War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 553), ampak 28. marca 1862 je napisal v pismu Johnstonu, da poveljuje »vojski

64

…Poseben ukaz,

Št. 22

Glavni štab,

Richmond, Virginija, 1. junij, 1862

I. V skladu z določili predsednika KDA, general R. E. Lee prevzame poveljstvo nad

vsemi vojskami, ki se nahajajo na področju vzhodne Virginije in Severne

Karoline. Nesrečni dogodek, ki je prizadel vojsko izpred Richmonda, tako da je

odvzel dragocene nasvete svojega generala, ne obžaluje nobeden drug tako

globoko kot zdajšnji poveljnik. On upa, da bo njegova odsotnost samo začasna, in

se bo prizadeval, da bo po svojih najboljših močeh opravljal svojo dolžnost.

Zahteva, da se ne bo čutil zmožnega, če ga ne bosta vsaki častnik in vojak podprla

pri tej nalogi. Prisotnost sovražnika pred vrati naše prestolnice nas sili k močnim

čustvom, ki jih je težko potolažiti. Ampak poveljnik zaupa vsem, da lahko obdržite

svoje antično ime vojske - VSV - in sloves njenega generala. Ali bomo zmagali ali

pa umrli v svoji nameri.

II. Poveljniki divizij in brigad se morajo zavedati, da je nuja pripravljenosti in

previdnosti ključna. Zatorej morajo biti zmeraj pripravljeni na boj. Zato morajo

paziti, da ohranjajo moč svojih enot, da ko bodo poklicani, ne bodo kasnili. Ves

odvečni material – pokvarjeni vozovi, utrujeni konji in mule – in vse, kar bi lahko

zakasnilo premik vojske, se bo shranilo v skladišča. Samo določeno število

transportnih vozov se bo obdržalo, da se bo lahko prevažalo potrebne kuhinjske

pripomočke in takšne in drugačne šotore, ki so prepotrebni za dobrobit in zaščito

naših enot.

severne Virginije«, kar je bilo normalno v tistem času, saj so se vojske imenovale po oddelkih, v katerih so operirale. Pred 1. junijem 1862 se termin »vojska severne Virginije« ni uporabljal, razen v dokumentu, ki je datiran z dne 12. aprila 1862, kjer je Lee uporabil ta termin, ko je naznanil v imenu predsednika, da sta se oddelka Norfolka in polotoka Peninsula zlila v operativno območje »vojske severne Virginije« (The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 438). Ne Johnston ne Davis nista prevzela tega imena za vojsko na polotoku. Preden se je Johnston premaknil s severa, se je vojska imenovala »vojska Severa« (The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 485) in 2. junija 1862 je Davis nagovoril vojake te vojske s terminom »vojska Richmonda« (The War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 565). Tako je ime vojske, ki ji je dal Lee, temeljilo na plečih le tega in se je uporabljalo neformalno.

65

Z ukazom generala Leeja:

W. H. Taylor,

pomočnik adjutant-generala ...137

Južno časopisje se je tudi odzvalo na spremembo poveljnikov. Davis je osebno naslovil

peticijo na vse časopisne hiše v Richmondu, da so opustili nekaj detajlov glede Johnstona, saj

bi povzročilo še večjo depresijo prebivalcev Richmonda, kot je bilo priporočljivo. Večina

časopisja ni imela pripomb na izbiro poveljnika, razen vladi sovražnega Richmond

Examinerja, ki je objavil samo en članek na izbiro poveljnikov, v katerem je pisalo, da so

upali, da bi novi poveljnik dobro opravil vse svoje dolžnosti. Za Johnstona pa so zapisali, da

še nobeden poveljnik doslej ni posedoval takšne sposobnosti poveljnikov kot prav

Johnston.138

Novi poveljnik se ni imel časa ubadati z javnim mnenjem in mnenjem politikov, ampak je bil

usmerjen v samo en cilj – ubranitev Richmonda in zmaga nad sovražnikom, ki so okupirali

polotok Peninsula. McClellan je bil še zmeraj šokiran nad svojimi izgubami, ki jih je utrpel

pri Seven Pinesu, pa čeprav je izgubil 1103 vojakov manj kot pa VKDA. McClellan je

naredil strateško napako; začel se je obotavljati. Še več, zaradi narasle reke Chickahominy

mu je odneslo vseh 12 pontonskih mostov.139

Vreme je bilo na strani VSV-ja, saj je z dežjem nastajalo blato, kjer so bili premiki

transportov skoraj nemogoči. 3. junija je še napočila nevihta. Naslednji in prihajajoči dnevi

niso obetali izboljšanja vremena. Pokrajina okoli reke Chickahominy se je spremenila v

močvirje. Zvezni general Burnside je rabil štiri ure in pol, da je obšel celotno območje

Chickahominiyja.140

Lee je ocenil ta vojaški problem in se je odločil za naslednjo analizo; njegova prva poteza je

bila, da je utrdil vojsko, kjer je že bila, zatorej je naročil glavnemu poveljniku inženircev

VSV-ja, majorju W. H. Stevensu, naslednje: 137 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 569. 138 »Tête de L’Armée«. Richmond Examiner, leto 1862. (Richmond, 4. junij 1862), <http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Examiner/1862/richmond_examiner_641862.htm> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3). 139 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 1. del ..., 30–44. 140 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 224.

66

…Hočem, da podrobno pregledate ozemlje blizu naših obrambnih linij. Pri tem imejte na

umu, da morate poiskati ozemlje, kjer bi najbolj ustrezalo, da bi se naše čete utrdile za

prihajajočo bitko ali napad. Poglavitne točke na obrambni liniji se morajo dodatno utrditi,

saj nameravam namestiti tam topništvo, in celotna linija se mora utrditi z umetnimi utrdbami

v dovoljenem času. Moj cilj je, da izkoristim vsako možnost v naši moči, da se primerno

okrepimo in se bíjemo s sovražnikom po naših najboljših močeh. Nimam namena zgraditi

močno utrjene linije ali nekakšne trdnjave. Zato, ko bose izbrali vam ljubo linijo in začeli z

gradnjo utrjenih položajev, hočem, da tudi pregledate ozemlje bližje Richmondu v primeru

nevarnosti …Hočem, da se dela lotite takoj in z vso vnemo, ki jo lahko zberete skupaj ...141

Prvi korak je Lee prebrodil. V pogovoru z Davisom je tudi naznanil mogočo strategijo, ki jo

bi ubral McClellan:

…McClellan bo skušal sapirati od položaja do položaja. Torej bo napredoval s podporo

svojega težkega topništva in mi mu ne bomo mogli nasprotovati, brez da bi utrpeli večjih

izgub. Morali bi frontalno napasti njegove utrjene položaje, kar bi bilo izredno nevarno, saj

je naša vojska še zelo neizkušena ...142

Lee je pametoval naprej: McClellan se ne bi mogel premakniti hitro, saj zaradi poplavljene

pokrajine ni mogel vleči svojih težkih topove, zatorej bi moral uporabiti železnico Richmond

in York River. Če bi VKDA-ju uspelo onemogočiti ti dve železniški progi, bi lahko preprečili

obstreljevanje Richmonda. Lee je še predlagal, da bi se težki topovi namestili na železniški

vagon in bi jih pomikali z vlakom po železnici gor in dol. Kar je Lee predlagal, je pravzaprav

nastanek železniškega topništva.143

Na severu, točneje v dolini Shenandoah, se je moral Jackson po zmagi pri Winchesterju,

umakniti, saj mu je grozil Fremont z zahoda in Shields z vzhoda. Jackson je postajal vse bolj

vešč modernega manevriranja in se je uspešno izmaknil veliki zvezni vojski s svojo majhno

vojsko. Jackson se je tako uspešno izognil zveznim škarjam in začel naklepati novi pohod

nad sovražnika. Tukaj je senator konfederacije A. R. Boteler deloval kot Jacksonov kurir pri 141 »Defense od Richmond«. Richmond Dispatch, leto 1862. (Richmond, 9. julij 1862)., <http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Dispatch/1862/richmond_dispatch,_7_10_1862.htm> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3). 142 Robert E. Lee Mlajši: Recollections and Letters of General Robert E. Lee. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1905). – str. 8. 143 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 574–576.

67

prenosu sporočila o mogočem uspehu nad Shieldsom; Jackson je načrtoval vpad v severne

zvezne države, če bi imel vsaj 40.000 vojakov. Ko mu je Boteler prenesel to poročilo, se je

Lee zavedel, da mu ni mogel poslati niti ene brigade. McClellan je bil premočan, da bi lahko

Lee poslal čete na sever; Lee je komaj nadomestil Jacksonove izgube po zmagi pri

Winchesterju. Zatorej je Lee predlagal drugačno rešitev: Jackson se je moral združiti z

Leejem izpred Richmonda, nakar bi mu Lee prepustil 40.000 vojakov – 1/3 VSV-ja. Po

srečanju z Botelerjem je Lee odšel k Davisu in mu rekel, da bi lahko okrepil Jacksona v

dolini, če bi to pomenilo preobrat v vojni, oziroma če bi poslali v dolino vse enote, ki so se

nahajale na jugu KDA. To ofenzivno dejanje bi osvobodilo KDA vseh zveznih sil, saj bi se

le–te pomaknile nazaj proti Washingtonu in vojna se bi bíla na severu. Z drugimi besedami bi

Južna Karolina in Severna Karolina kakor tudi Georgija prevzele tveganje za ta podvig. S tem

je Lee prevzel novo vojaško strategijo, saj je prešel z defenzivne k defenzivno-ofenzivni

strategiji. Uspeh je temeljil na dobri volji ljudstev Severne in Južne Karoline in še posebno

Georgije, saj so te zvezne države bile pomembne žitnice v KDA. Izguba teh konfederalnih

enot bi bil velik udarec za KDA, če ne usoden.144

3.2.1 Reorganizacija vojske severne Virginije

Medtem ko je Davis vse organiziral, da bi prestavil vse razpoložljive enote na sever, da bi

Jackson napadel severne zvezne države, je Lee skušal dvigniti moralo in utrditi disciplino.

Bilo je težko in mučno delo, saj nekateri vojaki še nikoli niso delali sami oziroma so imeli

sužnje za opravljanje ročnega dela. Vojaki so bili prostovoljci, ki so se javili za obrambo

KDA in niso pričakovali dela, ki jim ni bilo vredno – suženjsko delo. Zato so vojaki zelo

hitro zasovražili Leeja, ki jim je naročil, da so se morali vkopati. Medtem ko je Jackson

dosegal zmage, se je Lee utrjeval, kakor je tudi ilustrativno opisal časopis Richmond

Examiner:

144 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 85–86.

68

…General Jackson ima dva maksima: prvo, da se bori, kjerkoli je mogoče; drugo, da

odvzame zmago sovražniku s silo. Ampak vse skupaj je toliko vredno, kot so jarki in

zaklonilniki generala Leeja na tej strani reke Chickahominy ...145

Lee je vedel, da je moral poizkusiti s tršo disciplino, saj kot vsaki vojak na tem svetu tudi

vojak VSV-ja ni hotel ždeti v blatu do komolcev. Kakor je rekel Davisu:

…Naši ljudje nimajo radi težaškega dela; naše čete, naši častniki, naša skupnost in naši

mediji vihajo nosove pred tem. Vsi se norčujejo iz tega in se branijo dela. Teh problemov

McClellan nima. Kaj ne razumejo, da vkopavanje, združeno s pogumom in drznostjo, nas

lahko vodi do uspeha? Kako le mislite s kakšnim načinom so Rimljani uspeli v svojih

osvajanjih vseh tistih dežel? Dokazi o njihovem gradbeniškem delu so vidni še danes. Nič ni

bolj vojaškega kot ročno delo in nič bolj pomembnega vojski kot dejstvo ohranjanja življenja

vojakov ...146

Na drugi strani, na strani zveznih sil, so se mrzlično pripravljali na napad VSV-ja. Gradili so

jarke in podirali drevesa. Postavljali so mostove in skrbno spremljali premike VSV-ja iz

svojih opazovalnih balonov.147

V nekaterih primerih Johnston ni ohranjal discipline do določene mere; pijanost je bila

pogosta; veliko stvari ni bilo na pravem mestu. Več kot 1/3 vojske je bilo stalno na bolniški.

Komisariat in oskrba sta je izboljšala s prihodom Leeja. Določanje dopustov glede na

poznanstva se je končalo in druge stvari so se na splošno izboljšale.148

Najbolje je povedal novinar enega od severnjaških časopisov po sedem-dnevni bitki glede

discipline v VSV-ju:

…Topovska krogla, ki je ranila generala Johnstona, čeprav je zmedlo upornike za nekaj časa,

je bil najbolj žalosten strel te vojne. Celotna taktika upornikov se je spremenila;

145 »Jackson«. Richmond Examiner, leto 1862. (Richmond, 17. junij 1862), <http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Examiner/1862/richmond_examiner_6171862.htm> [vzeto 18. 9. 2008] (str. 3). 146 Lee Mlajši, Recollections ..., 8. 147 Dickert D. Augustus: The History Kershaw’s Brigade. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1899). – str. 122. 148 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 88.

69

nesposobnost, neučakanost in vsesplošno nezadovoljstvo je preprosto izginilo. Slabosti so

nadomestile vrline vodenja vrhovnega poveljnika, odlični načrti in dobra disciplina …Pred

bitko pri Fair Oaksu so uporniške sile trpele za raznimi boleznimi, pomanjkanjem hrane,

primernih oblačil in so postajali vse bolj leni. Ampak, ko je Lee prevzel poveljstvo, so čete

upornikov izboljšale svoj videz. Razpuščen vzgled med vojaki je postajal vse manj pogost med

zajetimi zaporniki. Disciplina se je izboljšala; korakali so pokončno vriskajoč, brez da bi jih

podil, in ko se znašli v bitki, so se borili kot levi …Boljše spremembe še nisem videl pri

nobeni vojski kot pri vojski, ki jo vodi general Lee ...149

Lee se je lotil reforme v poveljniškem kadru. Po sprejemu poveljniškega mesta je sklical vse

generale na pogovor v njegovem štabu. Medtem je dotedanji poveljnik Smith zapustil vojsko

zaradi mentalne bolezni. Nekateri poveljniki so bili zgroženi nad dejstvom, da so na tem

sestanku prisostvovali tudi brigadirji, ki po njihovem niso imeli kaj iskati na posvetovanju

poveljnikov večjih enot. Lee je postal nem na vse kritike častnikov.150 Pozorno je poslušal

149 Joel Cook: The Siege of Richmond: A Narrative of the Military Operations of Major-General George B. McClellan, During the Months of May and June 1862. (Philadelphia: George Childs, 1862). – str. 246–247. 150 Na tem sestanku se je zvrstilo kar nekaj pomembnih mož, kot sta bila npr. Longstreet in general A. P. Hill. Poleg teh dveh mož je bil v sobi še prisoten Magruder. Benjamin Huger, ki je tedaj poveljeval divizijo, je bil zelo star proti mlajšim kolegom, kot sta bila Longstreet in Hill, saj je že štel petinpetdeset let. Poleg Hugerja je stalo nekaj nenavadnih mož. Prvi od teh je bil L. A. Armistaed; sin generala zvezne vojske v vojnem obdobju leta 1812; imel je izredno fobijo nad Indijanci in postajal vse pomembnejši v Leejevi strukturi častnikov VSV-ja. Naslednji v vrsti je bil William Mahone. Majhen in iznajdljiv mož, ki je štel šestintrideset let in je bil nadzornik železnic pred vojno, kar mu je prineslo nekaj izkušenj v delovanju v VSV-ju. Tretji je bil Ambrose R. Wright. Ta častnik je bil eden od političnih generalov. Posedoval je odvetniško prakso pred vojno. Wright je dokazal, da mu odvetniška izobrazba ni bila v oviro, medtem ko je poveljeval čete v bitki. Prostovoljno se je javil v VKDA in postal navaden vojak te vojske, nakar so ga vojaki izvolili za polkovnika. Nikoli ni imel smisla za bojevanje, ampak nikoli ni izgubil upanja v sposobnosti Leeja in VSV-ja. Nadalje se je v Magruderjevem poveljstvu nahajal častnik, ki je še posebej postal znan po svoji bradi – Lafayette McLaws. Diplomant West Pointa in veteran vojne v Mehiki je skozi leta postal desna roka Longstreeta. Najbolj zanimiv častnik od McClawsovih brigadirjev pa je bil častnik iz Južne Karoline – Joseph B. Kershaw, ki je bil odvetnik pred vojno. V Hillovem poveljstvu se je zvrstilo tudi nekaj pomembnih mož. Eden od njih je bil Charles W. Field, ki je zvesto služil Konfederaciji in VSV-ju do konca vojne. Maxcy Gregg iz Južne Karoline je postajal vse bolj znan in se je hitro vzpenjal po lestvici navzgor, kar bomo videli v drugi bitki pri Manassasu. Eden od takih vojakov oziroma častnikov je bil William D. Pender iz Severne Karoline, ki je bil sošolec J. E. B. Stuarta in Custis Leeja na West Pointu. Ob izbruhu vojne je bil star komaj osemindvajset let in si prislužil svoje tri zvezde po hrabrem vodenju svojih enot v bitki pri Seven Pinesu. V Longstreetovem poveljstvu je najbolj pompozen častnik postal George E. Pickett. Imel je sedemintrideset let in bil romantičnih razsežnosti. Postal je tragična osebnost po bitki pri Gettysburgu in še posebej po bitki pri Five Forksu. Naslednji v vrsti je bil Cadmus M. Wilcox, ki je bil tedaj star dvaintrideset let in je poosebljal profesorskega častnika, ki je, zagovarjajoč moč modernih mušket, uvedel novi stil bojevanja. Dick Anderson, star enainštirideset, je bil najbolj briljanten in najbolj duševno nestabilen častnik v VSV-ju, ampak dober vojak in častnik. V Whitingovi diviziji se je nahajal eden izmed častnikov, ki so spremenili tok modernega vojskovanja – John B. Hood. West Pointovec in poročnik v Leejevem starem polku, ki je bil nameščen v Teksasu. Izhajal je iz Južne Karoline oziroma iz »plantažnega plemstva« v Wade Hamptonu. Tedaj je bil star štiriinštirideset let, vodstvo VKDA-ja mu je pravkar podelilo čin generalpolkovnika in je šepal od rane, ki jo je utrpel pri bitki pri Seven Pinesu. Vsi generali in brigadirji, ki sem jih navedel, so dosegli večjo ali manjšo slavo v VSV-ju v vojni in to je bil njihov začetek poti na poti k vsesplošnem priznanju. Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 88–91.

70

poročila brigadirjev. Nastop generala W. H. C. Whitinga je bil še posebej depresiven, saj je

na dolgo in široko razlagal o usposobljenosti zveznih topničarjev in dosegu njihovega težkega

topništva, ko je vstopil v sobo Davis, zatorej ga je Lee prekinil in mu rekel:

…Počakajte malo, če boste še naprej naštevali, zakaj ne bomo zmagali, smo že premagani

vnaprej ...151

Preden je Lee sestavil vse prepotrebno za prihajajočo ofenzivo, je postalo očitno, da je bilo

čet, ki so prihajali iz juga KDA, premalo. Generalpolkovnik A. R. Lawton in general

Pemberton nista mogla poslati svoje čete na sever, ker so guvernerji v KDA, izmed katerih so

bili guvernerji Južne Karoline, Severne Karoline in Georgije, hoteli zadržati enote v obrambi

pred nevarnostjo zvezne blokade. Vojni oddelek vlade v Richmondu je skušal po svojih

najboljših močeh ugoditi Leeju in Jacksonu v nameri invazije severa, ampak zaradi

vsesplošnega pomanjkanja čet je moral Lee opustiti to namero.152

Jackson pa se je pripravljal na naslednji spopad s Shieldsom, ki se je skušal umakniti k

Fremontu, da bi s skupnimi močmi premagala Jacksona, ampak Jackson se je strateško

postavil po robu Shieldsu. Jackson in Fremont sta se spopadla pri Cross Keysu, 8. junija

1862, ko se je Jackson uspel obraniti. Nadalje je sprožil protinapad. Na drugi strani, pri Port

Republicu, se je Jackson uspešno obranil napadov Shieldsa in ga potisnil nazaj, zato je Lee

izkoristil priložnost, ki mu je usoda namenila; poslal je Lawtonovo brigado in nekaj dodatnih

čet na sever.153

3.2.2 J. E. B. Stuart in manever konjenice vojske Konfederacije držav Amerike

9. in 10. junija je izpred Richmonda prevladovalo izjemno slabo vreme, kar je pomenilo, da

se McClellan ni imel namere premakniti izza svojih utrjenih položajev. Medtem, ko je lilo kot

iz škafa, je Lee premleval ali bi poslal okrepitve Jacksonu v dolino; Lawtona in njegovo

brigado je že poslal; nameraval je še poslati vojsko, ki se je nahajala v Severni Karolini z

dodatnimi osmimi brigadami. S to silo bi lahko Jackson uspel potisniti zvezne sile po dolini

151 The War of the Rebellion, 5. zvezek, 1. del ..., 1092. 152 The War of the Rebellion, 14. zvezek, 1. del ..., 536. 153 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 536.

71

navzdol in se pozneje premakniti proti jugu, kjer bi se skupaj z Leejem spopadla z

McClellanom.154

11. junija je Lee poslal osem brigad, ki jim je poveljeval Whiting, skozi Richmond in

železniške postaje Danville v upanju, da bi prelisičil McClellana; v namenu, da je poslal večji

kontingent enot na sever k Jacksonu. Lee je pojasnil Jacksonu vse podrobnosti tega premika

enot v naslednjem pismu:

…Cilj te strateške poteze je, da Vi uničite sile, ki so pred vami ...155

S to potezo je lahko Jackson pustil svoje šibke enote, konjenico in topništvo v dolini, kjer bi

imele nalogo varovati prelaze. Z ostalimi enotami se bi pomaknil preko VCR-ja proti vzhodu

in nepričakovano udaril v desni McClellanov bok, medtem ko bi Lee napadel frontalno.

Železniški mostovi, ki so se nahajali pri VCR-ju med Richmondom in Hanover Junctionom,

so bili uničeni. Zato je moral Whiting ubrati pot skozi Burkerville, Lynchburg in

Charlottesville. Čeprav je bil oslabljen, se je Lee začel pripravljati na ofenzivo z Jacksonom

na njegovem levem boku. Sprva je moral Lee pridobiti obveščevalne podatke o premikih

McClellana, njegovega položaja in potek njegovih komunikacij z zvezno mornarico. Zvezni

levi bok so vojaški obveščevalci uspešno lokalizirali, ampak je bil premočno utrjen, da bi ga

lahko Lee napadel. Nahajal se je na močvirnatem predelu, imenovanem White Oak Swamp.

Njegov center se je nahajal ob rečni strugi Chickahominy. Videlo se ga je iz utrjenih

položajev VKDA-ja. Center je bil premočan, da bi ga lahko Lee premagal oziroma prisilil k

umiku. Nekaj negotovosti se je pojavilo glede zveznega desnega boka, ki se je nahajal

severno od rečne struge Chickahominy. Obveščevalci tudi niso vedeli, koliko se je zvezni

desni bok raztezal. Zvezni desni bok je vzdrževal svoje komunikacije z White Houseom blizu

Pamunkeyja. Zvezna vojska je oskrbovala svoj desni bok z vlakom iz White Housea, preko

ceste Piping Tree do ceste Church in naprej do McClellanovih linij.156

Lee je namerval poslati konjenico v zaledje VP-ja, da bi določila in izvedela vse strateške

pomembnosti. Zato je 11. junija izbral J. E. B. Stuarta za vodjo te vojaške ekspedicije. Stuart

je že tedaj poveljeval vsem konjeniškim silam VKDA-ja. Ta general, ki je bil precej žive

154 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 591. 155 The War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 910. 156 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 590.

72

narave, je z veseljem sprejel nalogo izvidništva. Celo več, Stuart je verjel, da lahko objezdi

celotno VP.157

Stuart je za to nalogo izbral 1200 konjenikov in izginil po cesti Brook navzgor, kar je bila

samo strateška prevara, saj je cesta Brook vodila na sever, proti dolini Shenandoah, kar je

dalo vtis, da je Stuart odjezdil na pomoč Jacksonu. Častnike in konjenike je Stuart sam izbral.

To so bili najboljši konjeniki VKDA-ja. V konjenici so tedaj služili tudi Leejevi sinovi in

nečaki: polkovnik Rooney Lee, polkovnik Fitz Lee in podpolkovnik W. T. Martin. Tukaj bi

še omenil zanimivega gigantskega pruskega častnika, ki je jezdil v konjenici VKDA-ja –

poročnik Heros von Borcke, ki je bil osebni pomočnik Stuartu in je igral pomembno vlogo v

poznejših prizorih vojne.158

Nekaj dni pozneje se je Stuart javil preko svojega kurirja desetnika Turneja Doswella, da je

uspešno prodrl v zaledje VP-ja. Uničil je pomembni logistični material zvezne vojske, zajel

165 ljudi in še dvakrat toliko konjev. Utrpel je samo eno žrtev in uspešno prodrl v zaledje

zvezne vojske, kakor je tudi predvideval. Ampak imel je probleme, kako bi se uspešno vrnil

nazaj v varno zavetje obrambnih linij VKDA-ja. Na reki Chickahominy, 50 km južno od

Richmonda, je moral Stuart prekoračiti fjord, kjer je nekaj konjenikov skoraj utonilo. Stuart

je poslal enega od svojih častnikov, Doswella, kateremu je ukazal, da je moral sporočiti Leeju

pomembno sporočilo; Lee bi moral sprožiti diverzijo nad Charles Cityjem, da bi se lahko

Stuart uspešno umaknil v zavetje obrambnih linij VKDA-ja.159

Stuart se je po uspešni diverziji uspešno vrnil v zavetje pehote VKDA-ja izpred Richmonda.

Zelo pomembno je poročilo, ki ga je posredoval Leeju. Stuart je poročal, da so bile

komunikacije McClellana zelo šibke, saj so bile ceste v zelo slabem stanju. To je pomenilo,

da McClellan ni mogel uspešno manevrirati in bi se opotekal pri svojih premikih. Nadalje je

Stuart poročal, da se je zvezna vojska oskrbovala preko navadnih cest kakor preko železnic iz

smeri White Housea. To je pomenilo, da je bil McClellan ranljiv na svojem desnem boku.

McClellan ni dajal nikakršnih signalov, da se ima namen premakniti proti jugu, proti reki

James, kjer se bi lahko oskrboval preko zvezne mornarice. Na koncu je Stuart poročal o

stanju na zveznem desnem boku. Za potokom Beaver Dam Creeka, je poročal Stuart, ni našel

prisotnosti zveznih vojakov. Jackson bi lahko na tem predelu uspešno obšel zvezni desni bok

157 The War of the Rebellion, 11. zvezek, 1. del ..., 1036. 158 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 98. 159 G. W. Beale: A Lieutenant of Cavalry in Lee's Army. (Boston: Richard G. Press, 1918). – str. 17.

73

in napadel White House, kar je pomenilo, da je Lee končno imel informacijo, ki bi prevesila

potek vojne na stran KDA.160

Slika 9: Položaji zvezne vojske, kot jih je opisal general Stuart.161

3.3 Sedemdnevna bitka

17. junija je Jackson uspešno prevaral zvezne sile in zapustil svoje staro bojišče. Pri

Charlottesvilleu je pričakal prihod svojih čet in se preko VCR-ja z osemnajstimi vlaki po

dvajset vagonov pomaknil proti Richmondu. V nedeljo, 22. junija, je prispel v Fredericks

Hall, kjer se je zaradi verskih obredov zadržal en dan. Ob enih zjutraj se je sam odpravil

Leeju nasproti. Čakalo ga je štirinajst ur jezdenja. Ko je prispel v Leejev štab, se je moral

zakrinkati, da ga ne bi mogoči vohuni prepoznali. Na sestanku so prisostvovali še D. H. Hill,

A. P. Hill in Longstreet.162

160 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 82. 161 Freeman, Douglas Southall, R .E. Lee, 2. zvezek. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1934). – str. 100. 162 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 649–650.

74

Za zaprtimi vrati je Lee predstavil svoja stališča:

1. v primeru umika v Richmond bi VKDA imela zelo majhne možnosti glede klasičnega

obleganja;

2. zatorej je bilo potrebno razmišljati ofenzivno in se podati na ofenzivo;

3. frontalni napad ni prišel v poštev zaradi neizkušenih čet, položaj zveznih čet je bil

utrjen in zvezno topništvo je bilo premočno;

4. zatorej je Lee predlagal napad z boka;

5. McClellanov desni bok, severno od Chickahominyja, je bil ranljiv in zatorej je bilo

smiselno napasti na omenjenem položaju in ne na McClellanovem levem boku, ki je

bil zel utrjen;

6. uspešen napad na McClellanov desni bok bi resno ogrozil McClellanove

komunikacije preko železnice York Railroad, zato ker je ta železniška proga sekala

Chickahominy pri Dispatch Stationu, ki se je nahajal samo 15 km za McClellanovim

desnim bokom. McClellan se bi bil primoran umakniti severno od Chickahominyja,

da bi obranil svoj logistični center pri White Houseu ali pa bi se umaknil do reke

James, kjer bi vzpostavil novi logistični center za svojo vojsko;

7. da bi lahko sile VKDA-ja uspešno premagale McClellanov desni bok, bi se morale

koncentrirati v večjem številu na svojem levem boku.163

Po teh sedmih točkah, ki jih je Lee predstavil na tem sestanku, bi se moral Jackson

premakniti do Ashlanda. Potem, na dan bitke, bi Jackson nadaljeval proti jugovzhodu. Lee bi

tako namestil Jacksona severno od Chickahominiyja, torej severno od same rečne struge.

Stuart se je moral pomakniti na levo stran Jacksona, s tem bi mu ščitil njegov levi bok. Na

dan bitke se je moral Stuart premakniti na sever, mimo Beaver Dam Creeka do Cold

Harborja, kjer bi uspešno presekal McClellanove komunikacije. Tako bi se znebil ene od treh

nevarnosti, ki so pestile VKDA pred bitko. VKDA bi zmeraj napadala po bregu navzdol ali

po ravnem, kar bi bila velika strateška zmaga.164

Jackson bi se torej nahajal na severu, medtem pa bi A. P. Hill, katera divizija se je nahajala

nasproti Meadow Bridgesa, poslal brigado po Chickahominiyju navzgor do kraja,

imenovanega Half Sink. Ko bi Jackson sprožil svoj pohod na dan bitke, se bi omenjena

brigada pomaknila proti Mechanicsvilleu. Tako bi se lahko A. P. Hillova brigada združila z

163 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del..., 490. 164 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 89.

75

Jacksonom. Varovala bi njegov desni bok, kakor bi tudi zasedla strateško pomemben

Meadow Bridges, kjer se je nahajal A. P. Hill in Longstreet.165

D. H. Hill bi se potlej pomaknil mimo A. P. Hilla in podprl Jacksona. Potem bi se lahko

Longstreet pridružil A. P. Hillu in mu nudil podporo na njegovem desnem boku. V tem času

bi že Jackson uspel osvojiti Beaver Dam Creek in bi se pomaknil proti Cold Harborju.

Ešaloni bi sledili po naslednjem vrstnem redu:

Stuart

Jackson

D. H. Hill

A. P. Hill

Longstreet.166

Napad sil VKDA bi se pomikal po rečni strugi Chickahominy navzdol s ciljem osvojiti New

Bridge. S tem bi še odpravili zadnje težave. Vzpostavili bi komunikacije s centrom VKDA-ja

in odpravili nevarnost napada zveznih sil na tem področju. Glavni cilj se bi pojavil zatem –

železnica York River Railroad. Huger in Magruder, ki sta ostala izpred Richmonda in sta

tvorila desni bok VKDA-ja, bi izpeljala diverzijo na južni strani in s tem spravila zvezne sile

v dvom, kje bi napad v resnici potekal.167

Lee je zbral 67.000 vojakov za ta podvig. Jackson je poveljeval 18.500 vojakom, vključujoč

Whitingu in Lawtonu. Z Jacksonom bi tako skupno število naraslo na 85.000 vojakov. Od

tega števila je Lee nameraval uporabiti 56.000 vojakov za napad na McClellanov desni

bok.168

165 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 111. 166 James Longstreet: From Manassas to Appomattox. Memoirs of the Civil War in America. Illustrated with Plates, Maps, Portraits, and Engravings Specially Prepared for This Work. (Philadelphia: J.B. Lippincott Company, 1896). – str. 121–122. 167 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 112. 168 Prav tam, str. 119.

76

Napadalne sile VKDA-ja:

Poveljujoči: Količina enot:

Konjenica:

J. E. B. Stuart:

4 konjeniški polki.

Pehota in topništvo (levi bok):

T. J. Jackson:

R. S. Ewell:

W. H. C Whiting:

1 divizija in 4 brigade.

3 brigade.

1 divizija in dve brigadi.

Pehota in topništvo (levi bok podpora):

D. H. Hill:

1 divizija, 5 brigad in 7 baterij topništva.

Pehota in topništvo (Center):

A. P. Hill:

1 divizija, 6 brigad in 9 baterij topništva.

Pehota in topništvo (desni bok):

James Longstreet:

1 divizija, 6 brigad in 9 baterij topništva.

Tabela 1: Prikaz napadalnih sil VKDA severno od Chickahominiya169

Obrambne sile VKDA-ja:

Poveljujoči: Količina enot:

Pehota in topništvo (južno od reke

Chickahominy):

J. B. Magruder:

Benjamin Huger:

1 divizija, 6 brigad in 13 baterij topništva.

1 divizija, 3 brigade in 6 baterij topništva.

Pehota in topništvo (ob reki James):

H. A. Wise:

T. H. H. Holmes:

3 polki in 4 baterije topništva.

1 divizija. 3 brigade in 6 baterij topništva.

Rezervno topništvo:

W. N. Pendelton:

23 baterij topništva.

Konjenica (južno od reke Chickahominy):

Razni poveljniki:

Okoli 3 ½ polkov na cesti Nine Mile.

Tabela 2: Obrambne sile VKDA pred 7. dnevno bitko.170

Moč nasprotnika je bila impresivna. Lee ni posedoval konkretnih informacij o določenem

številu VP-ja, čeprav so obveščevalci poročali o 150.000 vojakih zvezne vojske, je McClellan

pravzaprav imel 105.444 vojakov. Ta general je uspešno nadgradil svoje izgube, ki jih je 169 War of the Rebellion, 11. zvezek, 1. del ..., 483. 170 Prav tam, str. 449.

77

utrpel pri Seven Pinesu, ampak še vseeno je VKDA uspela preštevilčiti McClellana na

področju severno od Chickahominyja.171

Slika 10: Leejev načrt bitke.172

3.3.1 Mechanicsville

26. junija 1862 je ura odbila tri popoldne, ko so se začeli pojavljati modri vojaki z bližnjih

gozdov pri Meadow Bridgesu. Napad VKDA-ja je potisnil zvezno vojsko nazaj. Takoj za

zveznimi vojaki je nastopila lahka pehota VKDA-ja. Za njo pehoto je sledila glavnina

VKDA-ja. Za trenutek so se ustavili, se formirali in se odpravili v Mechanicsville.173

Naenkrat se je pojavil grozen zvok, ki je naznanjal, da se je Jackson bližal Meadow Bridgesu.

Načrt se je obnesel. A. P. Hill se je spustil z bregov nasproti Mechanicsvillea. Jackson pa bi

že moral pregnati zvezno vojsko iz Beaver Dam Creeka. Ta se je že umaknila izpred 171 War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 238. 172 Freeman, Douglas Southall, R .E. Lee, 2. zvezek. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1934). - str. 102. 173 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 835- 842.

78

Mechanicsvillea. Topništvo je še ostalo in je streljalo nad napredujoče čete VKDA-ja. Pri tem

je moral A. P. Hil paziti, da se ne bi preveč približal Mechanicsvilleu, preden bi Jackson

osvojil Beaver Dam Creek in pregnal zvezno topništvo z njihovih položajev. Zato je Lee

ukazal A. P. Hillu, da se je moral utrditi na položaju, kjer je trenutno bil. Ampak ogenj

zveznega topništva je postal tako močan, da A. P. Hill ni mogel čakati, da so ga obstreljevali

na odprtem polju, zato se je začel pomikati proti svojemu levemu boku.174

Ob štirih je A. P. Hill uspel doseči sprednje položaje Mechanicsvillea. Sedaj se je lahko D. H.

Hill premaknil preko mostu, da bi podprl Jacksona, kakor je bilo dogovorjeno. General R. S.

Ripley je vodil D. H. Hillovo 1. brigado, ki se je prva spustila preko Chickahominyja. Sledili

so Georgijanci iz 2. brigade in Severni Karolinci iz 3. brigade. Vsi skupaj so odločno hiteli na

pomoč A. P. Hillu in Jacksonu.175 Ripleyjevo topništvo jim ni moglo slediti, saj v nasprotju

pehote topništvo ni moglo prebroditi reke brez ustreznega mostu, zato so morali počakati pol

ure, da so inženirci sestavili pontonski most čez Chickahominy.176

Lee se je medtem napotil proti Mechanicsvilleu. Opazil je, da se je komaj ob petih topništvo

pridružilo A. P. Hillu, ki se je že nahajal v Mechanicsvilleu. V tem urbanem naselju je vladal

kaos. Lee je ugotovil, da se A. P. Hill ni držal navodil, saj ni čakal na Jacksona in Brancha,

da bi pregnala zvezne vojake iz Meadow Bridgesa, ampak se je pomaknil brez podpore

topništva do Mechanicsvillea. Lee ni vedel, kje se nahaja Jackson. Čeprav so vojaki VKDA-

ja osvojili Mechanicsville, so se izpostavili zveznemu topništvu. Kritja ni bilo in A. P.

Hillovo mobilno topništvo ni moglo prizadejati večje škode superiornemu zveznemu

topništvu. Medtem je A. P. Hill formiral bojno linijo, z namenom, da bi se pomaknil proti

vzhodu. Pomaknil se je proti Beaver Dam Creeku, kjer je bilo nekaj kritja, ampak je pri tem

174 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 877–899. 175 Jackson je 23. junija odšel iz Leejevega štaba in se vrnil nazaj na svoje poveljstvo naslednji dan. Zaradi vremenskih razmer in posledično blatne podlage je bil njegov pohod s severa zelo težak. 25. junija se je Jacksonova vojska nahajala komaj pri Ashlandu, ne pa na VCR-ju, kjer bi ob tem času morala biti. Ob treh zjutraj je začel svoj pohod nad zvezno vojsko, ampak zaradi slabih zemljevidov se je izgubil. Komaj ob devetih zjutraj je prispel na VCR. Ob treh popoldne pa je prispel do potoka Totopotomoy, natančno 7 km oddaljeno od VCR-ja. Na tej mestu se je ustavil, saj je zvezna lahka pehota delno uničila most, tako da ni bilo mogoče prekoračiti potoka s topništvom. Jackson je poslal svojo lahko pehoto naprej in ji postavil v podporo Reillyjevo baterijo topništva, ki je obstreljevala bližnji gozd. Potem ko so Jacksonovi inženirci uspeli popraviti most preko Totopotomoyja, se je Jackson uspel pomakniti proti jugu, proti cerkvi Pole Green, kjer se je združil z Ewellom. Tedaj je bila ura 1630 in A. P. Hill je že utrpel močne izgube. Jackson se v tistem trenutku ni hotel premakniti niti za ped, čeprav so ga njegovi častniki rotili, naj se le pomakne proti jugu in udari zvezne čete v bok, kakor je bilo dogovorjeno na sestanku z Leejem. Zjutraj, 27. junija, se je uspel pomakniti do cerkve Walnut Grove, kjer se je srečal z Leejem in A. P. Hillom. G. W. Nichols: A Soldier's Story of His Regiment (61st Georgia) and Incidents of the Lawton-Gordon-Evans Brigade. (Atlanta: Hill and Wang’s Press, 1898). – str. 39. 176 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 654–658.

79

utrpel hude izgube. Lee je hotel rešiti A. P. Hillovo divizijo pred popolnim uničenjem in je

ukazal Ripleyju, ki še ob tistem času ni prekoračil Chickahominyja, da se je moral pomakniti

na desni bok in skušal udariti sovražnika v bok. Lee in Davis sta poslala več sporočil

Ripleyju v ta namen. Ripley se je seveda pomaknil naprej, ampak je pri tem izbral

izpostavljeno pot in utrpel hude izgube. Zgodaj zjutraj je Ripley napadel, ampak ni mogel

potisniti zveznega levega boka nazaj, saj se ni pomaknil dovolj na vzhodno stran reke. Ripley

je tako sprožil frontalni napad, kjer je izgubil več kot tisoč vojakov. Samo nekaj sto vojakov

je doseglo sprednje položaje zvezne vojske. Napad se je spremenil v masaker vojakov

VKDA-ja.177

Ob deveti uri je vse potihnilo. Topništvo je še rohnelo eno uro. Leejeva prva bitka se je

končala. Bíla se je na nepričakovanem mestu in ni ponesla VKDA-ja dlje od utrjenih

položajev zvezne vojske. Pomenila je neuspeh VKDA-ju in Leeju osebno. Od 56.000

vojakov, ki jih je Lee imel severno od Chickahominy-a, je Lee uspel uporabiti samo 14.000

vojakov in od teh je izgubil 10 %. Uspel je samo pregnati zvezne vojake iz Mechanicsvillea.

Glavni problem je bil Jackson, ki ni napadel, kot je obljubil. Načrt, ki ga je Lee tako skrbno

zasnoval, je seveda postal znan McClellanu. Element presenečenja je izginil. McClellan je že

poslal svoje okrepitve na sever. Edino, kar je Lee upal, da je Jackson uspel prekoračiti

Chickahominy.178

3.3.2 Gainesov mlin

27. junija se je Lee spopadel z dvema nadlogama; če je hotel, da se njegov načrt popolnoma

ne ponesreči, se je zavedal, da bi moral pregnati zvezno vojsko iz Beaver Dam Creeka: moral

jih bi pregnati po severnem obrežju reke Chickahominy in jih prisiliti k umiku ali pa se

spopasti. Ukazal je težkemu topništvu, da so morali streljati nad umikajoče se zvezne vojake.

Ampak preden je Lee izdal svoj ukaz, so se zvezni vojaki že umaknili, kar je bilo

presenečenje, saj so bili kar dobro utrjeni na svojih položajih.179

Zvezne sile so se začele umikati in Lee se je odločil za pregon. Do devete ure sta se diviziji

A. P. Hilla in Longstreeta napotili na pregon. D. H. Hill je s pomočjo lokalnih izvidnikov

pomagal kazati pot Jacksonu. VKDA in zvezne sile so se že spoprijeli pri Fairfieldu, kjer je

177 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 135. 178 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 491. 179 Prav tam, str. 493.

80

A. P. Hill uspel pregnati zadnjo stražo zvezne vojske. Jackson je na severu uspel prodreti vse

do cerkve pri Walnut Groveu. 5 km vzhodno, na križišču pri Ellersonovem mlinu sta se

Jackson in A. P. Hill sestala. Lee se jima je kasneje pridružil, kjer so se odločili o nadaljnjem

poteku bitke. Nadalje je Lee odjezdil na čelo A. P. Hillove kolone, kjer je ukazal

istoimenskemu poveljniku, da je moral biti agresiven in napasti sovražnika, kjer se je nahajal.

Potem se je odpravil v hišo družine Hogan, kjer se je v bližini nahajala cesta, ki je vodila do

Leejevega cilja. A. P. Hill in Longstreet sta se pridružila Leeju v varnem zavetju Hoganove

hiše. Tam so sklenili se spopasti z zveznimi silami pri potoku Powhite. Medtem ko sta

Jackson in D. H. Hill skušala obiti zvezne sile pri potoku Powhite, je moral A. P. Hill napasti

frontalno, da bi jih zavedel. Longstreet je tvoril rezervo v ozadju in na desnem boku.180

Medtem je ob enajsti uri D. H. Hill prispel v Old Cold Harbor, od koder je lahko dosegel

cesto, ki je vodila v Dispatch Station. Tam je naletel na sovražnika, s katerim se je tudi

spopadel. Tako se je počasi izoblikovala frontna linija, ki je potekala od severa proti jugu.

Razlago je najti v dejstvu, da so bili zemljevidi 19. stoletja zelo nenatančni, saj na

zemljevidih sploh ni bilo nekaterih potokov, kar pojasnjuje, zakaj se ni McClellan postavil na

linijo zahod–vzhod.181

A. P. Hill je dosegel višek svojih priprav, ko je dočakal Longstreetovo divizijo in se odpravil

v napad s tremi brigadami. Fronta se je raztezala od Gainesovega mlina pa do ceste Cold

Harbor. Večina sil A. P. Hilla je bilo neizkušenih, ampak niso popustili. Teren je bil raven; na

desnem boku je bilo ravno polje in nekaj hiš in kmetij. Na jugu se je raztezalo močvirje. Na

levem boku in v centru se je raztezalo ravno polje vse do gozda, ki se je vleklo ob močvirju in

še naprej. A. P. Hillove brigade so se pomaknile mimo hiš in kmetij, dokler niso dosegli

ravnega polja, kjer jih je zvezno topništvo zasulo s smrtonosnim šrapnelom. Vojaki so padali

eden za drugim, ampak linija se je polnila z rezervo. Ko so presegli razdaljo 750 m od

zveznih čet, so jih ti zasuli s smrtonosnimi »minié« kroglami. A. P. Hill je dal na razpolago

tri topniške baterije, ki pa niso uspele prizadejati večje škode zveznim silam. Prvi naskok

VKDA-ja ni uspel, zato so se reformirali in napadli še drugič. Tudi tokrat je bil napad

neuspešen. A. P. Hill je moral preklicati nadaljnje napade. Leejeva namera, da bi oslabil

zvezni levi bok, preden bi Jackson začel z ofenzivo na desnem boku, je neslavno propadla.182

180 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 97. 181 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del..., 273. 182 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek..., 147- 149.

81

Preden je Longstreet prispel na bojišče, je Leeja obiskal Ewell, ki je prišel iz smeri Old Cold

Harborja, s svojima dvema brigadama in z Lawtonimi Georgijanci. Jackson mu je bil za

petami. Lee je takoj ukazal Ewellu, da je moral podpreti A. P. Hilla. Tako je Ewell nameraval

poslati dve brigadi na A. P. Hillov levi bok. Na drugi strani pa je Longstreet s svojimi štirimi

brigadami uprizoril diverzijo na desnem boku. Tako se je začela druga faza bitke.183

Jackson pa je medtem prispel v Old Cold Harbor, kjer je našel D. H. Hilla, ki se je medtem

spopadel s sovražnikom. Jackson je ostal pasiven, saj po načrtu bi morala Longstreet in D. H.

Hill pregnati sovražnika. D. H. Hill ni mogel pregnati sovražnika, saj so se zvezne čete

trdovratno upirale. Jackson se je trudil, da bi se njegova divizija uspešno vključila v boj.

Skušal je tudi organizirati topništvo v podporo D. H. Hillu.184

Izpred Ewella se je A. P. Hill komaj obdržal na svojih položajih. Na desnem boku je

Longstreet počasneje prehajal v diverzijo, saj ni hotel izpostavljati svojih vojakov. General

Pickett se je s svojo brigado nahajal na levem boku. Ob A. P. Hillu se je Longstreet formiral s

svojim desnim bokom. V tem trenutku je Longstreet spoznal, da bi bila diverzija napačno

taktično ravnanje. Zato se je sam nadomestil A. P. Hillove izgube, tako da se je pridružil

bitki. Ob peti uri popoldan je bila situacija sledeča: Longstreet se je pripravljal za napad na

desnem boku. A. P. Hill je zaradi izgub tvoril desni bok centra, ki mu je v tistem trenutku

poveljeval Ewell, kateri boki so dobesedno viseli v zraku, saj se niso utrdili. Jackson še vedno

ni prispel na bojišče, kakor tudi ne dve Ewellove brigade. Whiting je prispel na bojišče in se

pridružil A. P. Hillu na desnem boku. Hood in Law, ki sta poveljevala Whitingovima

brigadama, sta se spustila v boj zelo uspešno. Lawova brigada se je nahajala ob Pickettovi

brigadi na desnem boku. Hood se je nahajal levo od Lawa. Whitingovi ukazi so mu izrecno

dopovedovali, da se mora pomakniti v dvojni liniji, zelo hitro, brez izstreljenega strela. Ta

ukaz se je upošteval do trenutka, ko je Hood videl odprtino izmed Lawa in Picketta in je

pomaknil svojo 4. Teksaško brigado v to odprtino. Ko se je vsa sila VKDA-ja pomaknila, je

izgubljala vojake v tisočih. Zvezne čete so stopnjevale svoje streljanje, kakor so vojaki

VKDA-ja stopnjevali svoj tek. Zvezni vojaki so izgubljali pogum in so se začeli umikati

nazaj. Hoodovi Teksašani so potiskali naprej in so uspeli prebiti drugo zvezno linijo. Po tem

dejanju se je umik spremenil v panični beg zveznih vojakov.185

183 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 605. 184 Prav tam, str. 348. 185 John Bell Hood: Advance and Retreat: Personal Experiences in the United States and Confederate States Armies. (New Orleans: Beauregard, 1880). – str. 26–27.

82

Lee je dosegel svojo prvo zmago kot poveljnik VSV-ja. Ponosno je poslal sporočilo

predsedniku KDA:

…Vsemogočnežu sem hvaležen za to zmago ...186

Izgube so bile grozovite, še posebno med častniškimi vrstami. Cvet »južnjaške aristokracije«

je doživel enega največjih udarcev. 1. Teksaška brigada je izgubila 600 častnikov od skupno

800. 4. Teksaška brigada je izgubila vse svoje višje častnike in je končala bitko s stotnikom

kot najvišjim častnikom. Vsega skupaj je VKDA izgubila preko 8000 vojakov na drugi dan

bitke. Sledili so še štirje dnevi bitk.187

Slika 11: Operacije VSV-ja v okolici Richmonda 26. in 27. junija 1862.188

186 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 622. 187 Prav tam, str. 874. 188 Jasperson, Hal, 2006. Map of the Seven Days Battles, 1862. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com, http://images.google.co.uk/imgres?imgurl=http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/4c/Seven_Days_June_30.png/300px-Seven_Days_June_30.png&imgrefurl=http://en.wikipedia.org/wiki/Seven_Days_Battles&usg=__WuNQMQhr1ntEoZMGZ6sDAv0UTnI=&h=410&w=300&sz=89&hl=en&start=7&sig2=eiC5nmPVCAMxtj4vHicO-Q&um=1&tbnid=B6qqrHHNa6m2YM:&tbnh=125&tbnw=91&prev=/images%3Fq%3Dbattle%2Bof%2Bwhite

83

3.3.3 Savage Station

Nastopilo je jutro. Pisal se je 29. junij 1862, četrti dan bitke. V tistem trenutku je Lee izvedel

pomembno informacijo. Major R. K. Meade in poročnik S. R. Johnston sta se vrnila z

izvidnice in poročala, da se je McClellan umaknil z močno utrjenega položaja v okolici

Goldingove kmetije. Ta položaj je bil strateško poglavitnega pomena. Ta strateška poteza je

pomenila izrecno, da se je McClellan umikal proti reki James.189

Strategija, ki jo je Lee potihoma pripravil že prejšnji dan, je prišla do izraza. Lee je bil

prepričan, da se je McClellan premikal proti reki James zaradi enega razloga; prenos svoje

oskrbovalne baze na reko James. Čeprav se je McClellan pomikal proti jugu, Lee ni mogel

izključiti možnosti, da bi se lahko McClellan pomaknil proti Yorktownu. Poročila Stuarta in

Ewella so nasprotovala temu. Celotna VSV se je tako premaknila v pregon McClellana.

Ampak pregon ni bil lahek, saj je moral Lee ponovno razdeliti svoje sile na kolone in ugibati,

kje se mu bi McClellan postavil po robu. Končni cilj je bil, da bi VSV preprečila McClellanu

dostop do reke James.190

Tako torej je moral Lee načrtovati dva napada: prvi bi sledil na zadnjo stražo VP-ja; drugi

napad pa bi predstavljal vsesplošni spopad. Strateška slika VSV-ja je bila naslednja: Jackson

se je nahajal pri mostu Grapevine, ki ga je moral prečkati. Če bi se McClellan pomaknil po

Chickahominyju navzdol, potem bi se Jackson pridružil Stuartu in Ewellu, ki bi ga s

skupnimi močmi napadli. V drugem primeru bi Jackson prekoračil Chickahominy in se

pomaknil ob desnem bregu reke, stalno na preži izkoristiti vsako napako McClellana.

Magruder, ki se je nahajal izpred Richmonda, bi se potem pomaknil po cesti Williamsburg.

Huger bi ostal v ozadju, na boku, v primeru napada Magruderja in Jacksona. Longstreet in A.

P. Hill sta se morala postaviti na jugozahod, pri močvirju White Oaka in bi se spopadla z

McClellanom frontalno ali na boku, odvisno od McClellanovega položaja na tisti dan.191

Lee je torej izdal ukaz, v katerem je ukazal naslednje premike:

1. Ewell je moral ostati, kjer je bil, torej pri mostu Bottom, kjer je varoval križišče.192

2. Stuart je moral varovati spodnje prehode čez reko Chickahominy.193 %2Boak%2Bswamp%26hl%3Den%26lr%3D%26rlz%3D1G1GGLQ_ENUK245%26sa%3DG%26um%3D1&ei=nSfCSYuHFqKmsQbj2t2-Cw. 189 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek..., 166. 190 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 148. 191 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del..., 494. 192 Prav tam, str. 607.

84

3. Jackson je moral popraviti most Grapevine, prekoračiti reko in se pomakniti ob

desnem bregu reke Chickahominy. Moral je tvoriti rezervo Magruderju in se spopasti

s sovražnikom, kjer ga je našel.194

4. Magruder je imel nalogo, da je moral pregnati zvezno zadnjo stražo po cesti

Williamsburg in se spopasti z njo, preden je prispela v močvirje White Oaka.195

5. Huger je moral ubrati cesto Charles City in napasti zvezne čete z boka, ali pri

močvirju White Oaka ali že prej.196

6. Longstreet, ki je poveljeval svoji in A. P. Hillovi diviziji, je moral prekoračiti reko

Chickahominy pri New Bridgeu in se pomakniti proti cesti Darbytown. Potem je

moral ubrati cesto Long Bridge, kjer je imel nalogo preprečiti zveznim silam, da se ne

bi umaknili k reki James.197

A. P. Hillova in Longstreetova divizija sta bili pripravljeni takoj, ko je Lee razposlal svoj

ukaz. Lee je Hugerju in Magruderju osebno povedal svoje zamisli. Magruder pa je napačno

razumel Leeja glede premika Hugerja. Mislil je, da se je Huger pomaknil po cestah

Williamsburg in Charles City. Lee se je odpravil do Hugerja, kjer je začasno ostal na tem

poveljstvu kot opazovalec in mediator med Longstreetom in A. P. Hillom, kakor tudi med

Hugerjem in Magruderjem. Vse taktične odločitve je prepustil Magruderju, ki je imel nalogo

zasledovati zadnjo zvezno stražo.198

A. P. Hill se je pomaknil proti sovražniku. Dosegel je Atleejevo kmetijo na cesti Darbytown.

Njegov cilj – Riddell's Shops – se je nahajal še 10 km naprej, ampak A. P. Hill je bil

prepričanja, da bi lahko prispel na ta položaj pred McClellanom. Na žalost je samo A. P. Hill

dosegel dobre rezultate pri premiku, saj je zavihrala nevihta, ki je spremenila ceste v blatne

luže. Huger se ni premaknil iz močvirja White Oaka. Zato se je utrdil pri Brightwellu; 10 km

od svojega izhodiščnega položaja. Magruder se je zadržal pri Fair Oaksu, čakajoč na

Jacksona in Hugerja, ki sta mu morala tvoriti podporo pri napadu na zadnjo stražo zvezne

vojske. Čeprav se nista Jackson in Huger pojavila, je Magruder napadel sam in potisnil

zadnjo stražo zvezne vojske proti Savage Stationu. Kershawova in Semmesova brigada

McLawsove divizije sta napadli zvezne položaje pri Savage Stationu. Magruder je tukaj

doživel le delen uspeh, saj ni uspel popolnoma uničiti zvezne čete. Končen rezultat tega 193 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del..., 517. 194 Prav tam, str. 687. 195 Prav tam, str. 494. 196 Prav tam, str. 662. 197 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 130. 198 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del..., 679.

85

dneva je bil porazen za Leeja. Namesto da bi presekal pot zvezni vojski, je Lee uspel izgubiti

441 vojakov in prebroditi komaj 8 km. Zvezna vojska je imela tako še en dan časa, da je

prebrodila močvirje White Oaka.199

Lee je bil razočaran. Njegovo razočaranje je izkazal v pismu, ki ga je poslal Magruderju:

…Obžalujem, da v primeru zasledovanja sovražnika niste uspeli narediti več danes. Moramo

izkoristiti našo zmago, tako da uspešno preženemo sovražnika. Moram vas prositi, da močno

pritisnete na McClellanovo zadnjo stražo. Ne smemo si privoščiti izgubo časa ali pa nam bo

ušel ...200

Lee je kasneje izvedel, da se je Jackson zadržal in ni mogel podpreti Magruderja, zato je v

pismu dodal prilogo, v kateri je zapisal:

…Major Taylor mi je povedal, da ste prepričani, da sem Vam odvzel Jacksonovo podporo.

Prav nasprotno! Jacksonu sem ukazal, da se mora premakniti in Vas podpreti pri

zasledovanju zvezne vojske ...201

Lee se je moral zamisliti, kaj bi naredil, da bi VSV uspela preprečiti dostop McClellanu do

reke James. Če bi jo McClellan dosegel, bi imel veliko prednost. Superiornost zvezne

mornarice je bila poznana. Če bi Lee uspel premagati McClellana še pred reko James, bi

dosegel pomembno strateško zmago. Naslednji korak bi bil, da bi samo obkolil zvezno

vojsko in jo prisilil k predaji. Načrt je stekel. Holmes se je nahajal blizu reke James, ampak

bil je prešibak, saj je poveljeval samo eni diviziji. Zato je Holmes tvoril skrajni desni bok.

Longstreet, A. P. Hill in Huger so se morali namestili na McClellanovem boku. Jackson pa bi

medtem moral prebroditi močvirje White Oaka in ogroziti zaledje zvezne vojske. Magruder

pa je moral nuditi rezervno pomoč Jacksonu.202

Ko je Lee premislil o taktičnem aspektu prihajajoče bitke, se je odločil naslednje:

199 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 717–726. 200 Prav tam, str. 987. 201 Prav tam, str. 687. 202 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 176.

86

1. Holmes se je moral pomakniti po cesti New Market navzdol in se utrditi pri bližnjem

višavju imenovanem New Market Heights, blizu križišča cest New Market in Long

Bridge.203

2. Magruder se je moral vrniti iz Savage Stationa in preiti na cesto Darbytown, se

pomakniti po tej cesti navzdol in se utrditi, kjer bi tvoril rezervo;

3. Longstreet in A. P. Hill sta se morala pomakniti pa cesti Darbytown do ceste Long

Bridge, kjer sta morala napasti sovražnika, kjer sta ga pač srečala;

4. Jackson, z Whitingovo in D. H. Hillovo divizijo, se je moral pomakniti do mostu v

močvirju White Oaka, ga prebroditi in napasti zvezno vojsko z ozadja;

5. Stuart se je moral ravnati kakor že prej - se pomikati ob glavnini vojske;

6. pomik bi se zgodil zjutraj. Ker je bil Huger najbližji sovražniku, se bi s prvim strelom

njegovega topništva začel vsesplošni napad VSV-ja.204

3.3.4 Frayserjeva kmetija

30. junija je napočil nov dan in nova bitka. Prvi, ki se je spopadel, je bil Huger. Naslednji, ki

je okusil smodnik, je bil R. H. Anderson in njegova brigada iz Longstreetove divizije.

Polkovnik Thomas L. Rosser, ki je poveljeval 5. Virginijskemu konjeniškemu polku, in ki se

je nahajal izpred Holmesa, je sporočil Leeju, da se je McClellan nahajal že čisto blizu reke

James. Lee je takoj ukazal Holmesu obstreljevanje sovražnih položajev na višavju,

imenovanem Malvern Hills.205

Pri Magruderju se je dogodilo isto kot pri Holmesu. Magruder, ki mu je Longstreet ukazal, da

je moral podpreti Holmesa, je obstreljeval sovražne položaje s topništvom in poslal naprej

svojo pehoto, ampak vojaki so se pomikali prepočasi. Lee je čakal na Jacksona in Hugerja, da

sta začela s svojim napadom, ampak ob tistem trenutku se je moral Lee odločiti, če bi poslal

Longstreeta in A. P. Hilla v frontalni napad. Ker ni hotel izpustiti priložnosti s svojih rok, pa

čeprav ni vedel, kakšna sila jih čaka pred njim, je vseeno ukazal napad.206

McClellan je ob tistem trenutku postal zelo ranljiv. Njegova vojska se ni utrdila, ampak se je

umikala in se nahajala preko ceste Charles City in zahodno od ceste Willis Church. Teren, na

katerem sta se nahajali vojski, je bil večinoma položen, razen na desnem boku VSV-ja, kjer 203 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 906. 204 Prav tam, str. 495. 205 Prav tam, str. 532. 206 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 184.

87

se je nahajal Longstreet. Na bodočem bojišču so se nahajali gozdovi, kmetije in neprehodno

grmičevje. Najbližja naselbina je bil Glendale in najbližje posestvo je bila Frayserjeva

kmetija.207

Slika 12: Potek bojev 30. junija 1862.208

V tistem momentu, ko je VSV začela z napadom, je bila ura pet. Brancheva brigada A. P.

Hillove divizije se je nahajala na desnem boku. Na levem boku se je nahajala Kemperjeva

brigada Longstreetove divizije, ki ji je poveljeval polkovnik Micah Jenkins. Preko Jenkinsa,

na levi strani, se je nahajala Wilcoxova brigada. Featherstone se je nahajal na skrajnem levem

boku. Pryor se je nahajal v Wilcoxovem ozadju. Pickettova brigada, ki ji je poveljeval

polkovnik Eppa Hunton, se je nahajal izmed Jenkinsa in Wilcoxa. VSV je napadla odločno in

potisnila zvezno lahko pehoto nazaj. Vojaki VSV-ja so mislili, da se nahajajo pred glavno

zvezno linijo, zato so zakričali svoj znameniti uporniški krik in se zapodili v zvezno vojsko.

Naleteli so na utrjene položaje zvezne vojske, ki so se utrdili za neko hišo in barikadami. Na

vsakem boku teh barikad so stale dve bateriji topništva, vsaka baterija je imela po štiri tope.

Vojaki VSV-ja so vseeno napadli in uspeli prebiti zvezno linijo, pri kateri so zajeli šest topov.

207 David E. Johnston: The Story of a Confederate Boy in the Civil War. (Portland: Glass& Prudhomme Company, 1914). – str. 113. 208 Jasperson, Hal, 2006. Map of the Seven Days Battles, 1862. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Seven_Days_June_30.png.

88

Čeprav se niso držali formacije, so se pomaknili do gozdička, kjer jih je zvezno topništvo

neusmiljeno obstreljevalo z obeh bokov. Kemperjevi možje so uvideli, da so se pomaknili

predaleč naprej od drugih brigad, zato so se utrdili in počakali na druge brigade VSV-ja.209

Branch, ki se je nahajal na desnem boku Kemperja, se je pomikal počasi naprej. Jenkins, ki se

je nahajal na levem boku Kemperja, ni uspel potisniti zvezne vojake nazaj. Wilcox, ki je bil

poleg Jenkinsa, se je zadržal. Tako da je šel v napad ob 540. Wilcox je poveljeval večinoma

Alabamcem. Ti vojaki so potiskali naprej, preko gozdov do odprtine, kjer so jih zvezni vojaki

nastreljali. Ravni teren ni ravno pomagal Alabamcem. Zvezna vojska je naredila napako, ko

je na levem boku pustila določen prostor nezavarovan, kjer je zvezni poveljnik namestil samo

eno topniško baterijo. Za to baterijo se je nahajal prostor, na katerem zvezni topovi niso imeli

dosega. 8. in 11. Alabamski polk sta poizkušala prebiti obrambo zvezne vojske na levem

boku, ampak po dveh neuspešnih naskokih so zvezni vojaki popustili. Sledil je boj mož na

moža, po katerem so zvezni vojaki izvedli protinapad in prisilili Alabamce, da so se

umaknili.210

Pryerjeva brigada se je nahajala levo od Wilcoxa. Pryer in Wilcox se nista formirala pravilno,

zato je šel Wilcox naprej in Pryer se je zadržal v gozdu. Wilcox je napadel brez podpore

Pryerja, kar ga je drago stalo, saj so ga obstreljevali z bočne kakor tudi s sprednje strani.

Pryer je zato prosil Featherstona, ki je tvoril rezervo, za pomoč. Pryer in Featherstone, ki se je

namestil na Pryerjevi levi, sta se napotila v napad. Pryer in Featherstone sta se pomikala

taktično nepravilno, saj jima je grozil napad z boka, kar je pomenilo, da je moral A. P. Hill

poslati Greggovo brigado na pomoč.211

Dan se je hitro zaključeval, zato je bitka težila k odločitvi. Kemper se je nahajal na desnem

boku in Wilcox na levem. Ta dva poveljnika sta predstavljala prve enote, ki so se zapodile

proti sovražniku. Uspela sta utišati vse zvezne baterije in prisilila zvezno topništvo k umiku.

Lee ni mogel teh dveh brigad poslati naprej, saj sta bili preveč zdesetkani in utrujeni, da bi

dosegli zastavljene cilje na bojnem polju. Čeprav je VSV potiskala sovražnika nazaj, je

zvezna vojska še vedno prekašala VSV po številu vojakov. Zato je Longstreet poslal

Pickettovo brigado na desni bok, kjer bi, v primeru protinapada, skušal preprečiti obkolitev.

Še več, zaradi pomanjkanja čet in odsotnosti Magruderja, ki se je ob tem času mudil nuditi

209 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 763–765. 210 Prav tam, str. 775–777. 211 Prav tam, str. 867.

89

podporo Holmesu, je bil Longstreet primoran poslati še zadnje brigade A. P. Hillove brigade

v bitko.212

A. P. Hill je bil oslabljen zaradi izgub, ki jih je utrpel pri Mechanicsvilleu. Archer se je držal

desnega boka. Kemper in Branch sta mu tvorila podporo. Pickett se je nahajal desno od

Brancha. Field, kateremu je podporo nudil Pender, se je odpravil rešiti Wilcoxa. J. R.

Andersona je Hill obdržal v ozadju kot rezervo. Premik se je začel; prvi se je pomaknil

Branch, drugi je bil Pickett, ki je prešel skozi Kemperjevo linijo in napadel zvezne baterije

zveznih poveljnikov Knieriema in Diedricha. V centru je Field razdelil virginijsko brigado na

desni in levi bok. 56. in 60. Virginijski polk sta prešla na desni bok, 40. in 47. virginijski

polk, skupaj z 2. virginijskim bataljonom, pa na levi bok. Polki na desnem boku centra so

dosegli Cooperjevo baterijo, ki so jo zvezni topničarji zapustili, in se pomaknili do bližnjega

gozda. Na drugi strani centra je 47. virginijski polk uspel zavzeti zvezno baterijo zveznega

poveljnika Randola in se je pomaknil naprej proti gozdu. Tam je celoten center VSV-ja

naletel na močnejšega nasprotnika, a ga je uspel potisniti nazaj. Pri tem sta se 56. in 60.

Virginijski polk pomaknila preveč naprej. 47. virginijski polk pa se je ustavil ob vznožju

gozda in skušal pomagati drugim polkom, tako da so streljali sovražnika v bok. 40. virginijski

polk se je pomaknil preveč naprej in utrpel hude izgube. Field je spoznal, v kakšni taktični

zagati se je znašel, zato je ukazal umik celotnega desnega boka centra. Zvezna vojska pa je

pritisnila prav na desnem boku in je uspela prodreti v zaledje VSV-ja, ampak Pender je uspel

pregnati zvezne vojake. Nadalje je A. P. Hill poslal svojo zadnjo rezervo v bitko, ki je uspela

pregnati zvezne vojake, ki so panično zbežali z bojišča. Ampak v tistem trenutku je že

napočila noč in bilo je nemogoče izkoristiti zmago.213

Celoten načrt Leeja se ni popolnoma obnesel. Čeprav je bila bitka pri Frayserovi kmetiji

zmaga, je ta imela negativen prizvok. Ambiciozen načrt, da bi z Jacksonom,214 Hugerjem,

Longstreetom, A. P. Hillom, Magruderjem in Holmesom uspel razbiti umikajočo se VP, je

nesrečno propadel. Longstreetova in Hillova divizija sta sodelovali v bitki z vsemi vojaki,

212 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 136. 213 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 879–880. 214 Informacije o Jacksonovi nepomoči Longstreetu in A. P. Hillu ni nikjer v celoti zabeleženo. Ugibanja tistega časa ne povedo veliko. Viri nam podajo ugibanja, da je bil razočaran nad svojim poveljujočim, saj je bil mnenja, da se njegova utrujena vojska ni bila zmožna bojevati in da bi še mogla A. P. Hill in Longstreet okusiti grenki okus bitke. Špekulacije o ukazu prečkanja reke se pojavijo po bitki. Jackson se ni mogel premakniti, kjer je bil, brez topništva. Jackson pa se ni hotel spustiti v bitko brez topništva. Eden od razlogov je bil tudi ta, da se je Jackson počutil utrujenega, saj je šel spat, medtem ko se je bitka bíla pred njim. Torej so obstajali fiziološki kakor psihološki razlogi Jacksonove neaktivnosti. Mary Anna Jackson: Memoirs of Stonewall Jackson. (Louisville, Kentucky: Prentice Press, 1895). – str. 296–297.

90

torej z 20.000 vojaki. Medtem ko pa je drugih 50.000 vojakov (Jacksonova in Magruderjeva

divizija) VSV-ja idilično čakalo v nedelu.215

3.3.5 Malvern Hills

Ob drugi uri ponoči se je Maguder pomaknil k Frayserovi kmetiji. Magruderjevi polki so bili

že na poti osemnajst ur brez počitka, ampak so se takoj namestili na mesto, katero so

zapustile čete iz Longstreetove in A. P. Hillove divizije, ki so bile precej zdesetkane. Zgodaj

zjutraj so se zvezne sile umaknile izpred Fraysove kmetije. Jackson je končno uspel

prekoračiti močvirje in se približati položajem, ki jih je zasedel Magruder.216

Medtem pa so se sestali Lee, Jackson, Longstreet, Magruder in A. P. Hill, da se bi dogovorili

o naslednjem premiku. Jackson se je moral nemudoma pomakniti po cesti Willis Church

navzdol. Magruder je moral ubrati cesto Quaker in bi tvoril desni bok Jacksonu. Lee je

razdelil Hugerjevo divizijo na dva dela. Armistaedova in Wrightova brigada sta se morali

pomakniti proti cesti Long Bridge in nadalje do višavja imenovano Malvern Hill. Mahone in

Ransom, vodeč preostale brigade, sta morala slediti Jacksonu po cesti Willis Church.

Zdesetkane diviziji Longstreeta in A. P. Hilla so se nahajale v rezervi.217

Višavje Malvern Hill je bilo miroljubno, zaspano podeželje, ki ni bilo nič kaj posebnega.

Mimo skrbno urejenega in kultiviranega polja je potekala stranska cesta, ki se je vlekla do

vrha širokega hriba. Na vrhu sta se nahajali dve hiše v kolonijskem slogu. Drevesa so jih

obdajala, da so preprečili vdor sonca na teraso hiš. Z drugega vidika, v drugem času bi ta

prizor mogoče jemal sapo, ampak s taktičnega vidika se je to podeželje kot nalašč sovpadalo

z defenzivo McClellana. Vsi dostopi do višavja so bili oteženi.218

Zvezna vojska je masovno skoncentrirala svoje topništvo na vrhu višavja in utrdila svoje

pehotne položaje za topovi v dveh močnih vrstah. McClellan je namestil večino svojega

topništva na predelu bele hiše družine Crew. Linija se je razlegala vse do vzhodnega dela

hiše družine West in še preko ceste Willis Church. Na desnem boku hiše družine West je bilo

zvezno topništvo šibkejše in je branilo desni bok zvezne vojske. Tako je zvezno topništvo

pokrivalo vsak predel Malvern Hilla. Edina šibka točka te McClellanove postavitve je bil

215 War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 627. 216 Prav tam, str. 705. 217 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 790–811. 218 Taylor, Four Years With General Lee ..., 78.

91

njegov desni bok, kjer je bilo topništvo v manjšem obsegu, saj je bil McClellan mnenja, da

nobena vojska na svetu ne bi poizkušala napasti tako utrjenega položaja.219

Slika 13: Zadnji dan boja: 1. julij 1862.220

Leejev načrt, da bi masovno skoncentriral topništvo, s katerim bi skušal prizadejati čim večjo

škodo zveznemu topništvu. Pehota se je medtem skrivala v bližnjih močvirjih in grmovju,

varna pred zveznimi izstrelki. Nastopil je dvoboj topništva, v katerem je kratko potegnilo

topništvo VSV-ja, saj so bili zvezni topovi močnejši in imeli so daljši doseg kot topovi VSV-

ja. Ob 1430 se je prva faza bitke končala z rezultatom, da je zvezno topništvo dokazalo svojo

superiornost. Zvezna pehota se sploh ni spustila v boj, saj jim ni bilo potrebno, ker je že vso

delo opravilo zvezno topništvo. Magruder se je medtem pomaknil na desni bok s svojo

divizijo, ampak ni zasledil, da topništvo VSV-ja ni uspelo utišati zveznega topništva. Zato,

kot je bilo dogovorjeno, je nameraval sprožiti napad na desnem boku. Tudi Armistaed, ki se

je tedaj nahajal na desnem boku, je uspel pregnati zvezno lahko pehoto s svojih položajev in

je zahteval okrepitve, preden bi sprožil napad na glavno zvezno linijo. Na desnem boku VSV-

ja je vladala zmešnjava glede pristojnosti častnikov. Armistaed se ni zavedal, da je najvišji

219 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 582–584. 220 Jasperson, Hal, 2006. Map of the Seven Days Battles, 1862. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Seven_Days_July_1.png.

92

častnik na bojnem polju in je postajal vse bolj zmeden. V centru in na levem boku, kjer sta se

nahajala D. H. Hill in Jackson, ki sta se šele začela formirati, saj nista vedela, kaj se je

dogajalo na desnem boku. Topništvo VSV-ja je še kar streljalo, pa čeprav niso uspeli

prizadejati večje škode.221

Medtem je Whiting čakal na ukaze in trpežno prenašal zvezne izstrelke, ki so neusmiljeno

tolkli po njegovi pehoti. Ob četrti uri je zvezno topništvo naenkrat prenehalo obstreljevati

položaje VSV-ja in kazalo je, da se je zvezna vojska umikala, saj so VSV-jini obveščevalci

opazili večjo koncentracijo vozov, ki so se pomikali proti reki James. Lee je ob istem času

izvedel popačeno sporočilo od Armistaeda, ki naj bi premagal večjo silo zvezne vojske, pa

čeprav se je spopadel samo z lahko pehoto zvezne vojske.222

Lee si je s tem pridobil popačeno sliko bojišča, ki ni bilo v prid VSV-ja. Mislil je, da je

topništvo v resnici uspelo demoralizirati zvezno vojsko in z napadom Armistaeda se je

morala zvezna vojska ustrašiti, kar je bilo logično glede na to, da se je zvezna vojska že

umikala z utrjenih položajev. Zato je Lee izdal ustni ukaz Magruderju preko Magruderjevega

pomočnika Dickinsona:

…General Lee pričakuje od vas, da se predate napadu. On je rekel, da ima informacije, da se

sovražnik umika. Pomaknite se naprej in podprite Armistaeda. Bom poslal Mahonovo

brigado na mesto, kjer se je nahajal polkovnik Anderson. Ransomova brigada nudi podporo

generalu Cobbu ...223

Bitka na desnem boku se je prelevila v glavno bitko. Magruder je prispel na desni bok okoli

četrte ure, kjer je spoznal, da se je Armistaed zapletel v boj za obstanek na bojišču. Dodatno

topništvo, ki ga je zahteval, ni prispelo na desni bok. Armistaed je po prvih spopadih z lahko

pehoto zvezne vojske poslal tri polke naprej. Ti polki so se pomaknili preveč naprej in so

utrpeli hude izgube. Medtem pa je Magruder dobil ukaz, da se je moral v primeru, če bi

topništvo VSV-ja uspelo prizadejati večjo škodo zveznemu topništvu, pomakniti naprej in

podpreti Armistaeda. Magruder je tako napadel frontalno na področju posestva družine Crew

in z boka, skozi koruzno polje, kjer ga je višavje ščitilo pred zveznim topništvom. Magruder

ni mogel vključiti svojega topništva, saj ga je zvezno topništvo prekašalo. Sestava

221 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 818–826. 222 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 144. 223 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 677–687.

93

Magruderjevega poveljstva je bila naslednja: Armistaedova, Wrightova in Mahonova brigada

iz Hugerjeve divizije, ki so se nahajale v centru; G. T. Andersonova, Semmesova in

Barksdaleova brigada, z njegovega izvornega poveljstva, so se nahajale na desnem boku.

Cobb se je že nahajal na bojišču. Kershaw se je nahajal v ozadju za Cobbom. Skupna moč

Magruderjevega napada je znašala okoli 15.000 vojakov.224

Takoj ko se je napadalna sila odpravila v napad, so zvezni topničarji okrepili svoje streljanje.

Zvezna pehota je, ko so se vojaki VSV-ja približali, takoj začela streljati. Wrightova in

Mahonova brigada sta utrpeli največ izgub. Ampak vojaki VSV-ja so se pomaknili še dlje,

dokler se niso približali na 500 m, kjer jih je zvezna pehota hotela udariti v bok. Na polju je

že obležalo nekaj tisoč vojakov, zemlja se je tresla in trupla vojakov VSV-ja so se kopičila.

Na desnem boku Magruder ni uspel dohitevati centra, tako da je desni bok zaostal za 1.5 km.

Zvezna vojska je tako izolirala center VSV-ja.225

D. H. Hillova divizija se je vključila v bitko na levem boku, ko je Armistaed napadel. D. H.

Hill je povlekel svoje vojake iz močvirja in jih poslal naprej proti centru, po bregu navzgor

proti zveznim položajem. Pri tem se je močno izpostavil. Armistaed je s svojimi zdesetkanimi

silami skušal potisniti zvezne sile z brega. V tistem trenutku je Hill izkusil moč zveznega

topništva, ki mu je poslala pozdravno darilo v obliki šrapnela in eksploziva. Večina topništva

VSV-ja ni mogla pomagati napadalnim silam, saj se še niso namestili na ustreznih

položajih.226

Zmešnjava je bila popolna. Magruder je postajal vse bolj paničen, saj je utrpel strahotne

izgube. Longstreet je poslal A. P. Hilla na pomoč in se sam pomaknil na Magruderjev desni

bok. Ransom, katerega je Magruder prosil za pomoč, se ni hotel pomakniti na bojišče brez

dovoljenja Hugerja, kateremu je s svojo brigado tudi pripadal. Barksdale in G. T. Anderson

sta se pomaknila na bojišče, ampak zaradi izredno močnega zveznega topništva je celoten

napad Magruderja ubral pot proti levemu boku, kar je bilo v nasprotju s prvotnim Leejevim

načrtom.227

224 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 669. 225 Prav tam, str. 800. 226 Prav tam, str. 747. 227 Prav tam, str. 671.

94

D. H. Hill je utrpel hude izgube, zato je prosil Jacksona za pomoč. Jackson se medtem ni

hotel premakniti s svojega položaja, saj je bil mnenja, da so bili položaji zvezne vojske

premočni. Pozneje je Jackson vseeno ukazal Ewellu in njegovi diviziji pomik naprej.228

Dan je počasi izginjal in začel se je spuščati mrak. Samozavesten zvok zveznega topništva se

je rogal VSV-ju. Umik logističnih enot zvezne vojske na zveznem levem boku očitno ni

oslabilo zvezne vojske. Na bojnem polju pa je ostalo, kakor se je začelo: zvezna vojska in

zvezno topništvo sta še zmeraj prevladovali nad bojiščem. Toombsova brigada se je

pomaknila v podporo D. H. Hillu, ampak preden se je začela vzpenjati po bregu navzgor jih

je zvezno topništvo tako izmaličilo, da je brigada dobesedno nehala obstajati.229

Na desnem boku je Magruder vrgel v boj svojo rezervo, ki ni uspela prizadejati večje škode

zveznim silam. Semmesova brigada se je morala umakniti. Ransom, ki se je uspel pomakniti

na bojišče, je uspel pomagati Mahonu in Wrightu na desnem boku. S tega položaja je dosegel

zvezne položaje, katere je naskočil z bajoneti, a jih ni mogel osvojiti. Armistaed je brezglavo

frontalno napadel. Uspel je doseči zvezne položaje in prisiliti zvezno pehoto k umiku. Ampak

tedaj je nastopila tema in A. P. Hill se je že umaknil, kakor tudi vsa Magruderjeva podpora.

Wright in Mahone sta ostala, kjer sta se v tistem trenutku nahajala.230

Bojno polje je bilo ena velika zmešnjava in Lee je moral priznati, da je napad doživel

neuspeh. VSV je ostala na bojišču, raztresena, v popolni zmešnjavi. Ob deseti uri je topništvo

utihnilo. Slišale so se samo še muke umirjajočih fantov obeh vojská.231

228 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 628–629. 229 Prav tam, str. 643. 230 Prav tam, str. 357. 231 Prav tam, str. 364.

95

4 MARYLAND

Razlaga kratic: VKDA (vojska Konfederacije držav Amerike), KDA (Konfederacija držav

Amerike), VSV (vojska severne Virginije), VP (vojska Potomaca) in VV (vojska Virginije).

V šestih tednih po bitki na višavju Malvern Hill se je Lee skušal spočiti, okrepiti, opremiti in

reorganizirati VSV. Pehoto je popolnoma umaknil z okolice Malvern Hilla. Konjeniška

brigada je nadzorovala in opazovala premike zvezne vojske. Z zaplenjenim orožjem zvezne

vojske so postali vojaki VSV-ja »podobni« vojakom: oboroženi in oblečeni. Okrepiti oziroma

zamenjati vojake, ki so obležali mrtvi na poljih, je bilo zelo težko. Edine okrepitve, ki jih je

imel Lee na razpolago, sta bili dve brigadi Draytona in Evansa v Richmondu. Zato se je Lee

moral zanesti na nabornike, ozdravljene vojake, ampak število se še vedno ni povzpelo na

število, ki ga je imela VSV pred zvezno invazijo.232

Na drugi strani je predsednik ZDA razglasil, da bi zvezna vojska rabila 300.000 vojakov za

uspešno nadaljevanje vojne. Do 10. julija 1862 je zvezno poveljstvo grozilo Virginiji s tremi

vojskami. Poleg McClellana na Malvern Hillu, je Lee moral paziti še na McDowella, Banksa

in Fremonta, katere je Lincoln združil v novoustanovljeno vojsko Virginije (v nadaljnem

besedilu: VV). Fremont se je upokojil in generalpolkovnik Franz Sigel ga je nasledil. Celotni

VV je poveljeval generalmajor John Pope, ki se je izkazal na zahodu. Lee ni točno vedel, kje

se te sile nahajajo, ampak je predvideval, da se nahajajo v okolici Manassasa. Druga sila

velike zvezne vojske se naj bi zadrževala v okolici Fredericksburga. Tretja sila se je nahajala

v Severni Karolini in v trdnjavi Monroe.233

Lee je razvil dve strategiji, ki jih je mislil uporabiti v naslednjih mesecih: nameraval je

okrepiti obrambne položaje okoli Richmonda in zavarovati komunikacije z dolino

Shenandoah. Medtem se je Pope pomaknil do mesteca Culpeper. Burnside se je vkrcal na

ladje in čakal pri Old Pointu. 22. julija se je začel McClellan pomikati neznano kam. Lee je

bil mnenja, da McClellan ni imel namena napasti, zato je zadolžil samo dve brigadi generalov

S. G. Frencha in D. H. Hilla in topništvo, ki ji je poveljeval general W. N. Pendelton v

Richmondu, da so pazili na McClellana.234

232 War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 639–645. 233 Prav tam, str. 916. 234 Samuel G. French: Two Wars. (New York: Confederate veteran, 1901). – str. 148.

96

Medtem se je Jackson s svojo vojsko nahajal na severu Virginije, kjer se je spopadel s

svojima starima sovražnikoma v podobah Banksa in McDowella. Nevarno za VSV je postalo,

ko se je Burnside pridružil Popetu pri Manassasu. Lee, čeprav so bila poročila dvoumna, se je

odločil za premik svojih sil na pomoč Jacksonu. Hood se je moral s svojo divizijo takoj

pomakniti na sever, na Hanover Junction. Tamkaj je lahko branil železnico in se pomaknil po

njej skoraj paralelno z Burnsidom na poti k Longstreetu. Lincoln je odvzel čete McClellanu

in jih dodal Popetu. Tako je Leeju grozila močna zvezna sila s severa. Pope je kmalu prevzel

vajeti na strateško pomembnem VCR-ju. Jacksonu je bil v nevarnosti, pa čeprav se je

Longstreet nahajal v njegovi bližini. Lee je zato pomaknil preostale VSV-jine sile na sever.

Pojavil se je problem; Lee je moral prehiteti Popeta in njegove okrepitve, ki so prihajale po

reki navzgor od McClellana. Lee je zato ukazal R. H. Andersonu, ki se je tedaj nahajal pri

Drewry's Bluffu, da se je moral pomakniti na sever. Lee se je sam pomaknil v Gordonsville,

kjer se je nahajal Longstreet, katerega bi napadel na desnem boku. Stuart pa se bi pomaknil

izza Popetovih komunikacij in jih napadel oziroma uničil. G. W. Smitha je pustil v

Richmondu, kjer bi dokončal vsa utrdbena dela in se potlej s svojimi tremi divizijami

pomaknil na sever k VSV-ju.235

Na drugi strani, na strani zvezne vojske pa je vladalo stanje političnega vmešavanja v vojaške

zadeve. Lincoln je odobril izkrcanje Burnsida, ki je priplul iz Severne Karoline, pa čeprav je

ukazu nasprotoval McClellan. 9. avgusta je Pope poročal, da so se vse zvezne sile izkrcale, in

da je bil pripravljen, da se bi pridružil Popetu.236

Lee je izvedel, da se je Burnside nameraval pridružiti Popeu le štiri dni kasneje. Kingova

divizija se je že pomaknila na sever 10. avgusta. Reno, z dvanajstimi polki, pa se je pomaknil

12. avgusta. McClellan se je medtem prepiral z Lincolnom glede VP-ja in njene moči.

Lincoln je zato odvzel še Portejev korpus, ki se je že 11. avgusta odpravil po polotoku

navzdol. Tako je McClellanu ostalo samo še okostje vojske, s katero ni mogel napasti

Richmonda, kar sta se Lee in obveščevalna služba KDA tudi zavedala.237

Prenos sil VSV-ja na sever v popolni tajnosti je bil največji uspeh vojaške obveščevalne

službe KDA. Zvezni general King, ki se je v juliju nahajal v okolici Fredericksburga, je

poročal Washingtonu, da se je Jackson že pomaknil na sever. Vrhovno poveljstvo temu ni

verjelo, vse dokler se Jackson ni spopadel z Banksom. A. P. Hillov prihod na sever je tudi

235 War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 674–678. 236 War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 523–554. 237 War of the Rebellion, 11. zvezek, 3. del ..., 377.

97

presenetil zvezno vojsko, saj so mislili, da je bil VCR prekinjen. 3. avgusta je Pope izvedel,

da se je A. P. Hill pridružil Jacksonu. Lonstreet se je že pomaknil na sever v enakem smislu,

brez da bi kdo iz Washingtona vedel, da je že skoraj celotna VSV na severu in pripravljena za

boj. Sledilo je presenečenje za Popeta, saj je ta general mislil, da ima pred seboj samo

Jacksonov korpus.238

4.1 Strateški premiki ob reki Rappahannock

V sijaju polne lune, ki je oddajala svoje žarke na noč 2. avgusta 1862, je VSV prekoračila

reko Rapidan. VSV je štela sedem divizij in dve brigadi, kar je znašalo okoli 50.000 vojakov.

S Stuartom in topništvom se je to število povzpelo na 54.500 vojakov, topničarjev in

konjenikov. D. H. Hill in McLaws sta se tudi pomaknila na sever s svojima divizijama in se

utrdila blizu reke North Annae, kjer bi pazila na premike zvezne vojske proti Richmondu.

Obe diviziji sta šteli 17.000 vojakov in jih je Lee namenil kot okrepitev VSV-ju.239

Pope se je nahajal ob reki Rappahannock in je utrdil svoje položaje blizu reke, tako da je bilo

prečkanje skoraj nemogoče. Zato se je moral Lee pomakniti po svojem levem boku na sever

in tam prečkati reko. 21. avgusta se je Robertsonova brigada pomaknila preko reke pri

Beverley Fordu in se obrnila proti jugu na levem bregu reke. Stuart je medtem prekoračil

reko malce južneje in počakal na pehoto, da se mu je pridružila. Jackson je tudi prekoračil

reko pri Beverley Fordu, medtem ko se je Longstreet premaknil na Kelly's Ford in raztegnil

svoj levi bok preko reke, da bi se združil z desnim bokom Jacksona.240

Potem ko je Taliaferrotova divizija prekoračila reko, se je spopadla v topniškem spopadu z

zveznimi silami. Medtem ko je vladala zmešnjava ob reki, se je Stuart pomaknil nad zvezne

sile, ki jih je napadel in zajel nekaj ujetnikov. Robertson, ki je prehajal z levega brega preko

reke, je poročal Leeju, da so se zvezne sile utrdile ob reki, kar je pomenilo, da se je VSV

izpostavila. Lee ni prekoračil reke pri Beverley Fordu in je odpoklical Longstreeta.241

Prisotnost zveznih sil pri Beverley Fordu še ni pomenilo, da bi moral Lee opustiti svoj namen

bočnega manevriranja pred bitko. Ampak Lee je bil odločen. Nameraval je prečkati reko in

238 War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 560–569. 239 Prav tam, str. 936–937. 240 Prav tam, str. 552. 241 Prav tam, str. 595–596.

98

udariti sovražnika v bok. Pope se je medtem pomaknil proti Fredericksburgu in proti

Warrentonu.242

Manevriranje pri Rappahannacku je postalo utrujajoče za Leeja: Pope je uspešno manevriral

in preprečil prečkanje VSV-ja. Počutil se je vse bolj samozavestnega. Lee je zato poslal

Stuarta v zaledje zvezne vojske pri Catlett's Stationu z namenom motenja komunikacij.243

V deževni noči 22. avgusta se je Stuart odpravil v temno noč, nevarnosti nasproti. S seboj je

vzel vso razpoložljivo silo, ki jo je razpolagala konjenica VSV-ja, razen dveh konjeniških

polkov, ki sta ostajala pri glavnini VSV-ja. Medtem pa se je Jackson nahajal pri Warrenton

Springs Fordu z osmimi polki in dvema baterijama topništva. Premakniti se ni mogel, saj je

reka Rappahannock preveč narasla. Longstreet in Anderson, ki sta se nahajala nekaj

kilometrov po rečni strugi navzdol, sta se preveč izpostavila zveznemu topništvu. Naslednji

dan, v megli, je Longstreet obstreljeval zvezne položaje preko reke. Nato se je megla dvignila

in Longstreet je uspel pregnati zvezne topničarje preko reke.244

Medtem ko se je Longstreet topniško spopadal z zvezno vojsko, je Jackson skušal popraviti

most pri Warrenton Springs Fordu. Early je nato zavaroval vse dostope v rečno strugo. Pope

je okrepil svoj desni bok, saj je predvideval, da VSV ni imela poguma prekoračiti reke na

njegovem levem boku. Kot protiukrep je Lee ukazal Longstreetu, da se mora pridružiti

Jacksonu.245

Stuart se je medtem zelo izkazal, saj je uspešno prodrl do Catlett's Stationa, kjer se je uspel

prebiti do Popovega poveljstva. Ampak na srečo zveznega poveljnika se je Pope nahajal na

fronti. Stuart je zato vzel Popov vojaški plašč kot vojni plen, zajel nekaj pomembnih

častnikov iz Popovega poveljstva in pomembne dokumente, izmed katerih je še najbolj

izstopal zapisnik vseh poročil, ki jih je Pope pošiljal v Washington.246

Lee je iz teh dokumentov izvedel, da je Pope posedoval 45.000 vojakov. Večina vojakov je

izhajalo iz Burnsidove vojske. Izvedel je še, da Pope še ni poslal nobene čete proti

Frederickburgu, kot je mislil nekaj dni poprej. Dokumenti so potrdili Leejeve slutnje, da Pope

242 War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 938–939. 243 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 730. 244 Prav tam, str. 530. 245 War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 942. 246 War of the Rebellion, 11. zvezek, 2. del ..., 731.

99

ni imel poguma za napad. Vsaj dokler ne bi dobil okrepitve od McClellana. To je skušal

izvesti, saj se je Porterjev korpus nevarno približal Fredericksburgu, na Popetov levi bok.247

Ko je Lee prebiral poročila je spoznal, da se je dirka, kdo bo prvi dosegel Popeta, nevarno

približevala koncu. To spoznanje je bilo ključno za nadaljnje operacije v okolici

Rappahannocka in Fredericksburga. Vse, kar je sledilo do druge bitke pri Manassasu, je

temeljilo na spoznanju, ki jih je Lee pridobil iz Popetovih poročil. Takoj ko bi se McClellan

pridružil Popetu, se bi razmerje številnosti obeh vojska močno spremenilo v prid zvezne

vojske in tedaj bi napad postal neizvedljiv. Edino, kar je lahko naredil oziroma na kar je

pomislil Lee, da se je moral izogniti večjemu spopadu in zvabiti Popeta ven iz področja,

bogatega z žitom in živino. Zato se je Lee moral pomakniti na sever, kjer bi se postavil izmed

Washingtona in Popeta oziroma VV-ja. Lincoln bi se ustrašil za prestolnico in ukazal Popetu,

da bi moral ustaviti Leeja, še preden bi Lee prekoračil Potomac. Tudi če ne bi povlekel

Popeta za sabo, bi se lahko umaknil v dolino Shenandoah in od tam poizkušal ogroziti

Washington.248

Naslednji dan je Lee ukazal VSV-jinim silam v Richmondu, da se mu morajo pridružiti.

Obenem je ukazal Jacksonu, da se je moral pomakniti na sever in udariti Popeta v bok, da bi

prekinil komunikacije z Washingtonom. Pri tem se je spet pojavilo pomembno križišče pri

Manassasu, kjer se je že bíla prva bitka med ZDA in KDA.249

Jackson je ponesel na sever 23.000 vojakov, torej tri divizije. Izbral je Taliaferrovo, Ewellovo

in A. P. Hillovo divizijo. Leeju je tako ostalo 32.000 vojakov. Pri Richmondu so se

zadrževale še dve diviziji. Takšna razdelitev vojske na dva dela je bila nevarna, saj je

nasprotovala vsej modrosti tedanje strategije in taktike. Lee je bil primoran v to potezo. Čas

je bil njegov sovražnik. Samo manever z boka je dajal upanje za uspeh in umik okupacijske

vojske s tal Virginije.250

Ukazi, ki jih je Lee izdal 24. in 25. avgusta, so se glasili:

1. A. P. Hill je moral še naprej obstreljevati zvezne položaje pri Warrenton Springs

Fordu do noči 24. avgusta;

247 War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 603. 248 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 129–130. 249 John B. Gordon: Reminiscences of the Civil War. (New York: Scribner’s Sons, 1903). – str. 72. 250 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 557.

100

2. Longstreet se je moral pomakniti na položaj, ki ga je do tedaj zasedal A. P. Hill, in

varovati predel reke Rappahannocka vse do mosta Waterloo;

3. Jackson se je moral odpraviti zgodaj zjutraj 25. avgusta s tremi divizijami, brez

prtljage, ampak samo s topovi, rešilci in živino za zakol. Cilj Jacksona: moral je

prekoračiti Rappahannock nad mostom Waterloo, da bi napadel komunikacije Popea

na železnici Orange in Alexandria. S tem bi se postavil med Washingtonom in

Popetom;

4. Stuart je moral nadaljevati z izvidništvom pri mostu Waterloo. V primeru nevarnosti

Jacksonu, se je moral takoj pomakniti na sever v podporo temu generalu.251

Slika 14: Operacije na severu Virginije od 7. pa do 28. avgusta 1862.252

251 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 303. 252 2006. Map of Northern Virginia. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Northern_Virginia_Campaign_Aug7-28.png.

101

4.2 Manever razdelitve

Ponoči 24. avgusta je v skladu z načrtom, ko je Jackson prekoračil reko in se odpravil na

sever, Longstreet razrešil A. P. Hilla. Zvezni vojaki so se še zmeraj nahajali na drugi strani

reke in so raztegnil svoj desni bok po rečni strugi navzgor. Stuart je varoval most Waterloo in

se spopadel z manjšimi zveznimi oddelki. Celotno jutro in popoldne 25. avgusta se je

topništvo VSV-ja spopadalo z zveznim topništvom. Pope je postal paničen, saj sile, ki mu jih

je obljubil predsednik ZDA, še niso prispele na sever.253

Zvečer istega dne se je Stuart oglasil v Leejevem vrhovnem poveljstvu. Lee mu je dal

podrobne ukaze, kako mora pomagati Jacksonu. Stuart je potreboval večje količine konjenice.

Lee se je zavedal tega, zato je dovolil Jacksonu, da je vzel vse razpoložljive konjeniške sile.

To je bila zelo drzna poteza, saj je bila vojska brez konjenice kakor slepa miš.254

Za ostalo VSV je Lee določil naslednje korake: Anderson bi ostal pri Warrenton Springs

Fordu; 1. korpus se je na skrivaj odkradel na sever, ubral je isto pot kakor Jackson en dan

poprej. Na čelu dolge kolone je jezdil Lee in do 27. avgusta so dosegli majhno vas,

imenovano Salem. Ampak zaradi odsotnosti svoje konjenice jih je skoraj presenetila zvezna

konjenica, ki se je po začetnem izkazovanju umaknila nazaj. Lee je komaj ubežal. Tedaj je

Lee spoznal, da je pogrešil, ko je dal Stuartu vse razpoložljive konjeniške sile.255

Pri Salemu je Lee izvedel, da se je Jackson pomaknil za skoraj 70 km v dveh dneh in je že bil

pri Bristoe Stationu. Tam je zajel dva vlaka in poslal Stuarta proti križišču Manassas, saj je

Pope akumuliral večje zaloge streliva in orožja na tistem koncu. Stuart je zasegel vse zaloge

zvezne vojske. Lee je postajal vzhičen, saj je vedel, da se je Stuart, poleg zaplembe

pomembnih zalog v strelivu in orožju, nahajal za hrbtom Popeta. Jackson pa mu je sledil.

Zvezna vojska ni vedela, kje se nahaja Jackson. Lee je tako moral obvezno združiti oba kraka

VSV-ja, še preden bi Pope napadel Jacksona.256

Lee se je v tistem trenutku nahajal na pragu Washingtona. Nasproti Manassasa pa je že

potekala reka Potomac. Naravna prepreka, ki je razmejevala ZDA in KDA. 28. avgusta se je

torej Jackson nahajal pri križišču Manassas. Lee je bil oddaljen samo 30 km od Jacksona; en

dan korakanja. Ampak na poti je obstajala ena prepreka – prelaz Thoroughfare Gap. Cesta, ki 253 War of the Rebellion, 12. zvezek, 3. del ..., 944–945. 254 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 733. 255 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 139. 256 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 643.

102

je potekala z gorovja Bull Run skozi ta prehod, je potekala paralelno z železnico Manassas

Gap Railroad in majhnim potokom, imenovanim Occoquan Creek. Ta prehod je predstavljal

strateški problem, saj če bi se sovražnik postavil na prehodu z močnejšim kontingentom svoje

vojske, bi razklal VSV na dva dela, kar bi pomenilo, da bi se moral Jackson spopasti s

Popetom sam.257

Naslednji dan se je pohod vlekel in Lee je zamujal, kar je izkoristil Pope. Čete G. T.

Andersona so se spopadle z zveznimi silami na prelazu. Jackson se je moral znajti sam.

Ampak Lee je ohranil mirno kri in se je sam prepričal o prisotnosti sovražnika. Čeprav bi

lahko obšel prehod, se je odločil za napad. D. R. Jonesova brigada bi napadla frontalno.

Hoodova divizija je morala obiti sovražnikove položaje skozi gore. Wilcox, ki je poveljeval

trem brigadam, se je moral pomakniti 5 km na skrajno levo, proti prelazu Hopewell Gapa.

Medtem ko je Lee skušal prebiti trmasto obrambo zvezne vojske, se je Jackson spopadel v

daljini. Vsak poveljnik VSV-ja se je zavedel resnosti položaja. Lee je moral nujno premagati

obrambo zvezne vojske. Še več, zvezna vojska je na prelazu skoncentrirala večje število

topništva. Jones se je razvrstil s petimi polki navkreber. Pri tem je moral napasti frontalno

oziroma moral je naskočiti zvezne položaje z bajoneti brez podpore topništva, saj jih ni

mogel namestiti nikamor. Obramba zvezne vojske ni popustila, ampak olajšanje je prišlo s

strani Hoodovih Georgijancev, ki so našli kozjo pot, po kateri so se povzpeli. Napadli so

položaje zveznega topništva, ampak ti so sprevideli ukano in so se umaknili. Nekaj trenutkov

pozneje se je celotna zvezna vojska umaknila s prelaza, kar je bil ključen trenutek pomoči

Jacksonu. 5 km na levo je Wilcox prešel prelaz Hopewell Gapa brez boja, saj se je zvezna

vojska umaknila nekaj ur poprej. Tako je Lee prekoračil oba prelaza še v pravem času.258

4.3 Drugi Manassas

Lee se je pomaknil po cesti, ki ga je pripeljala v epicenter dogajanja. V določenem trenutku

se mu je pridružil Stuart, ki mu je zaupal pomembne informacije, kje se je nahajal Jackson.

Stuart mu je zaupal, da se je Jackson umaknil s križišča in se utrdil pri Sudley's Fordu, kjer se

je uspešno spopadel s sovražnikom. Lee je še povprašal Stuarta, koder se je moral pomakniti.

257 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 139. 258 James D. McCabe: Life and Campaigns of General Robert E. Lee. (New York: Charles Scribners Sons, 1866). – str. 221.

103

Stuart ga je napotil na Jacksonov desni bok pri križišču cest Warrenton, Gainsville,

Centreville.259

Lee je vzpostavil svoj glavni štab na majhnem bregu, ki je bil oddaljen 700 m od frontne

linije. Longstreet se je formiral nemudoma na Jacksonovem desnem boku. Evans se je

postavil v rezervo. Tri brigade, ki jim je poveljeval Wilcox, so se postavile izza Hooda. D. R.

Jonesova divizija se je formirala na desnem boku Hooda pri železnici Manassas Gapa.

Položaj je bil odličen za obrambo, ampak slab za protinapad. Longstreet je takoj vzpostavil

komunikacije z Jacksonom. Frontna linija VSV-ja je bila obrnjena na vzhod in je tvorila kot

160º.260

Hoodovo topništvo se je formiralo takoj ob prihodu v Manassas. Longstreet je okrepil te

baterije s svojim, t. i. Washingtonskim topništvom. Lee je imel na razpolago skoraj vse čete

VSV-ja, razen Andersona, ki se je nahajal na cesti korakajoč proti Manassasu. Lee je bil tako

samozavesten, da je razmišljal o napadu na zvezne položaje. Longstreet se ni strinjal z njim,

saj je hotel izkoristiti taktiko defenziva/ofenziva, pri katerem bi Pope napadel prvi. Zato se je

odločil, da bi prej dodobra pregledal ozemlje in sovražnika, ki se je nahajal na njegovem

desnem boku.261

Pope je nameraval napasti VSV in to na svojem levem boku, torej Longstreetov korpus na

levem boku. Lee je takoj ukazal Wilcoxovim brigadam, da so se morali premakniti s centra

na desni bok Jonesa. V tistem trenutku je prijezdil Jackson, ki je trdil, da se je zvezna vojska

masivno skoncentrirala na njegovem levem boku. Longstreet se je tudi pridružil pogovoru,

potem ko je zavrnil slaboten napad na njegov desni bok.262

Glasen zvok, ki se je razlegal z levega boka na Jacksonovi strani, je postal vse glasnejši.

Jackson se je postavil v naslednjem redu: Hill je bil na levem Jacksonovem boku s šestimi

brigadami, ki so stale v dvojni vrsti; Field, Thomas in Gregg v prvi vrsti s Penderjem, z

Branchom in Archerjem, ki so tvorili podporo v drugi vrsti. Te brigade so se nahajale tako, da

jim je bilo nemogoče pomagati s topništvom ali sprožiti protinapad. Greggovi vojaki so stali

na ekstremnem levem boku na valovitem področju. Na tem odseku fronte se je Pope masivno

skoncentriral in sprožil napad. Zvezna vojska je prehajala v valovih pehote. Na nekaterih

odsekih Greggove brigade je vojakom zmanjkalo streliva in so se morali bojevati z

259 Hood, Advance and Retreat ..., 33. 260 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 556. 261 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 181. 262 Prav tam, str. 128.

104

bajonetom. Thomasova brigada se je komaj obržala in Greggovi brigadi je nekaj minut

kasneje zmanjkalo streliva. Zvezni poveljnik Cuvier Grover je zato odločno napadel VSV-jin

odsek izmed Thomasa in Gregga, kar je prisililo zadnjega, da je moral sprožiti protinapad.263

Sovražnik je prekoračil železnico in preživeli iz Greggove brigade so se pripravljali na

naskok zvezne pehote. Gregg je hodil živčno ob svojih vojakih in govoril naglas:

…Če bomo umrli, moji vojaki, bomo umrli tukaj ...264

Na desnem boku, kjer se je nahajal Longstreet, se je Hood spopadel z zvezno pehoto, ki se je

pomikala proti njemu. Hood je moral poklicati na pomoč. Wilcox se je postavil po robu

zvezni pehoti na Hoodovem levem boku, Kemper pa na desnem boku. Po spopadu se je Hood

vrnil nazaj v zavetje VSV-ja. Hood je, medtem ko se je spopadel, uspel oceniti položaje

Popeta. Njegovo mnenje glede napada, ki ga je Lee zagovarjal, je bilo negativno, saj se je

Pope uspel močno utrditi.265

Naslednji dan se je bitka začela ob osmih zjutraj z masivnim bombardiranjem zveznih baterij

položajev VSV-ja. Zato je Lee ukazal, da se mora Stephen D. Leejev bataljon topništva

postaviti pred pehoto in skušati omilit zvezno bombardiranje, ampak v tistem trenutku je

primanjkovalo streliva za topništvo. Na levem boku se je spet bíl spopad za prevlado. Pope je

spet skoncentriral tri močne linije pehote, ki jih je poslal nasproti Jacksonu. Ta je postavil

svoje vojake v bližnji gozd, da bi jih rešil masivnega bombardiranja in da bi zmedel

sovražnika. Nekaj trenutkov pozneje se je zvezna pehota pomaknila proti položajem VSV-ja,

tokrat na desni bok Jacksonovega levega boka. Vojaki so si stali tako blizu, da so bili samo

nekaj metrov narazen. V tistem trenutku je Jackson izrabil vse zaloge streliva, zato so

Jacksonovi vojaki začeli metati kamne. Toda zvezna pehota se je precej izmučila na tem

boku, zato so se usmerili na Jacksonov levi bok, kjer so se nahajale zdesetkane sile A. P.

Hilla.266

Zvezna pehota je napadla s tako silo, da se je prvi spopad na desnem boku zdel kot manjši

pretep. Hillovi vojaki so bili pod močnim pritiskom, kar je nekatere zlomilo, zato je Jackson

moral prositi Leeja in Longstreeta za pomoč. V tistem trenutku se je zvezna pehota formirala

263 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 711–712. 264 Prav tam, str. 680–681. 265 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 148. 266 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 563.

105

za ponoven napad na Jacksonovem desnem boku. Longstreet se je v tistem trenutku odločil,

da ne bi poslal okrepitve in bi rajši masivno koncentriral svoje topništvo in skušal samo s

topništvom razbiti napad, ki je grozil Jacksonu.267

Pod masovnim bombardiranjem se je zvezni napad zlomil in Lee se je pripravil za

protinapad. R. H. Anderson se je premaknil iz zaledja v podporo Longstreetu. Lee je

nameraval napasti zvezni levi bok in center.268

VSV se je odpravila v napad. A. P. Hill se je nahajal na levem boku Jacksona, Early v centru

in Jacksonova divizija za njimi. Na Longstreetovem odseku je VSV napredovala z Wilcoxom

na desnem boku in Hoodom v centru. Evans in R. H. Anderson sta tvorila podporo. Kemper

se je nahajal s tremi brigadami na desnem boku Hooda in Jonesa.269

Prvi, ki je dosegel sovražnika, je bil Hood. Bojno polje je postajalo vse bolj zmedeno.

Jackson je zamujal. Longstreet se je izpostavil zveznim baterijam, ki so se formirale na

njegovem desnem boku. Ogenj je bil tako močan, da je moral Longstreet skreniti s svoje

misije in uničiti te baterije, še preden se je lahko pomaknil proti zveznim linijam. Wilcox, ki

se je nahajal izza Hooda, je utrpel hude izgube, preden je sploh dosegel sovražnika.

Longstreet in G. T. Anderson sta izgubila vse preveč vojakov. Draytonova brigada, ki se je

držala Longstreetovega ekstremnega boka, se je oddaljila preveč na desni bok, da bi uspela

pomagati Andersonu kot tudi Longstreetu.270

Napad ni potekal po načrtu, saj se je VSV preveč razkropila. Razdalja med nekaterimi

enotami je že znašala skoraj 3 km. Izgube VSV-ja so bile hude in preden so uspeli doseči svoj

cilj jih je prehitela noč. Grozila jim je nevihta in zaradi vidljivosti vojaki niso bili sposobni

razločiti med sivimi in modrimi uniformami. Zadnji ki je napadel, je bil Hood, ampak njegovi

vojaki niso več videli kam streljajo. Zvezna vojska se je umaknila preko potoka Bull Run.

Nekaj polkov zvezne vojske je ostalo na južni strani Bull Runa, da so varovali umik svojih

tovarišev.271

Lee je ob desetih zvečer 30. avgusta poslal telegram predsedniku Davisu:

…Groveton, 30. avgust; 2200, 267 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 187. 268 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 557. 269 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 333. 270 War of the Rebellion, 12. zvezek, 2. del ..., 579. 271 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 189–190.

106

Predsednik Davis: VSV je dosegla odločilno zmago na planjavah Manassasa nad združenima

vojskama McClellana in Popeta. 28. in 29. avgusta je vsako krilo, ki sta jima poveljevala

generala Longstreet in Jackson, zavrnilo sovražnika v svoji nameri in prešlo v napad.

Žalujemo za tistimi, kateri so junaško umrli v današnji bitki in se zahvaljujemo

vsemogočnemu Bogu za njegovo milost, ki nam jo daje vsak dan; Njemu in za pogum naših

sil se moramo zahvaliti za srečo našega naroda.

R. E. Lee ...272

4.4 Invazija Marylanda

Manevriranje VSV-ja, po drugem spopadu pri Manassasu, je bilo težje, kot je Lee mislil.

Zvezna vojska, čeprav je izgubila več deset tisoč vojakov, je še vedno predstavljala Goljata v

smislu števila, saj je Lincoln lahko poslal dodatnih 60.000 vojakov okrepitev VV-ju in VP-ju.

Zatorej je Lee moral izkoristiti priložnost, ki se mu je ponudila. To je moral še narediti pred

zimo in spet doseči zmago, ki bi mogoče prisilila evropske države, da bi priznali KDA kot

enakopravno državo ZDA.273

Ponujale so se mu dve priložnosti: ali bi napadel oziroma vpadel v Pennsylvanijo ali pa v

zvezno državo Maryland, ki se je nahajala bližje in bi strateško ohromil zvezno vojsko, saj bi

se VP morala premakniti v bran Washingtonu in s tem bi se Virginija rešila okupatorja.274

Nevarnosti, ki se bi pojavile pri tem podvigu, so bile velike. Uniforme vojakov VSV-ja so

bile izredno slabe. Uniforme oziroma krpe, ki so si jih vojaki ovijali okoli telesa, niso bile v

čast VSV-ju. Več tisoč vojakov je bilo brez čevljev. Konjenica je izmučila svoje konje od

stalnega jezdenja. Največji problem se je pa pojavil z zalogami hrane in streliva. Hrano in

strelivo naj bi priskrbel Richmond, ampak zaradi pomanjkanja transportnih vagonov niso

mogli te zaloge pripeljati na fronto. Vse večje povezave s severom so potekale skozi dolino

Shenandoah, kjer so se pa zadrževali zvezni vojaki, ki so se močno utrdili v Martinsburgu in

Harpers Ferryju. Čeprav bi zvezna vojska opustila Harpers Ferry in Martinsburg, bi še vseeno

moral Lee poslati močno posadko v ta mesta. 3. septembra 1862 se je Lee odločil vpasti v

272 Robert E. Lee: Lee's Dispatches: Unpublished Letters of General Robert E. Lee, C.S.A., to Jefferson Davis and the War Department of the Confederate States. (Baton Rouge: Louisiana State University Press, 1994). - str. 59–60. 273 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 350. 274 War of the Rebellion, 19. zvezek, 2. del ..., 593.

107

Maryland. Hotel je strateško ogroziti dolino Shenandoah s severa. Pri tem je izbral Maryland,

saj je bila ta zvezna država agrikulturno bogata. Mislil je že tudi naprej, preko Marylanda –

na Pennsylvanijo. Če bi sovražnikov pritisk postal premočan, bi se lahko umaknil nazaj v

severno Virginijo, natančneje v Warrenton. Zato se je odločil za obnovitev mostov preko

Rappahannocka in Rapidana.275

Še zadnja zadeva, katero je moral Lee temeljito premisliti, je bila način vstopa v Maryland.

Odločil se je za pot, ki je vodila vzhodno od gorovja Blue Ridgea, saj se je tam lahko usmeril

proti Washingtonu ali Baltimorju. S tem bi si zavaroval svoje oskrbovalne poti in za ranjence,

ki so ostali na območju okoli Manassasa. Potem ko so se zvezne čete umaknile s severne

Virginije, se je Lee odločil za pomik na sever – v Maryland, točneje v Hagerstown. Tam je

lahko našel cesto, ki je vodila v osrčje Pennsylvanije in pa do doline Shenandoah.276

Slika 15: Operacije v Marylandu.277

6. septembra je VSV prekoračila reko Potomac in se znašla na sovražnem ozemlju z

namenom osvojiti to deželo. Poveljniki divizij so izdali ukaz, da so morali vojaki peti in

275 War of the Rebellion, 19. zvezek, 2. del ..., 589–591. 276 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 144. 277 2006. Map of the Maryland Campaign, of the American Civil War, actions from 3. until the 15. of September, 1862. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Maryland_Campaign.png.

108

godba igrati znano pesem te dežele, »Maryland, My Maryland«. Prebivalstvo Marylanda, je

dočakalo VSV z mešanimi občutki. Prva je korakala konjenica, ki je imela še nekaj

pompoznosti, ker je za to poskrbel Stuart, ki je bil sam ljubitelj dobrih oblačil. Ampak ko so

Marylandščani videli dolge kolone umazanih, neobritih in zastrašujočih vojakov, so se začeli

spraševati, kako so lahko ti vojaki premagali McClellana in Popeta.278

Lee je prvo noč razporedil VSV po naslednjem redu: konjenica se je zadrževala pri mestecu

Urbana, deset kilometrov naprej od Fredericka, kjer se je utaborila pehota, razen Earlyjeve

divizije, ki je imela namen porušiti most preko reke Monocacy. Medtem je Lincoln spet

imenoval McClellana, da je prevzel vrhovno poveljstvo VP-ja. Lee se je ustrašil, saj je bil

McClellan, po Leejevem mnenju, boljši poveljnik od Popeta. McClellan se pa ni hotel odzvati

na Leejevo invazijo. Zatorej je Lee sklenil počakati v Fredericku na McClellanovo potezo in

si pri tem pridobiti naklonjenost Marylandščanov.279

Pri tem je izdal deklaracijo 8. septembra:

…Mislim, da sem vam dolžan razlago, zakaj sem prišel semkaj, v vašo državo, z vojsko, saj

se vas ta razlog zelo tiče. Prebivalstvo KDA je zaskrbljeno gledalo na države, ki so jugu

ostale naklonjene: družbeno, politično in komercialno, zaradi česa so doživele izredne

tegobe. KDA in ljudstvo Virginije je videlo, v kakšnem zatiranju se je znašla naša sestrska

država, saj je bila spremenjena v navadno podjarmljeno provinco. Pod pretvezo, da varujejo

ustavo ZDA, ampak pri tem so kršili človekovo dostojanstvo – vaše dostojanstvo. Vaše

ljudstvo je trpelo. Kateri se je upiral, so ga vrgli v zapor, brez da bi zadostili splošnim

normam zakona. Protest proti temu je izvedel pogumen in iznajdljiv Marylandščan, kateri je

vsakomur pomagal in kateremu se je godila nepravica. Vašo vlado so zasedli oboroženi tujci.

Vaša zakonodaja je postala neveljavna, saj so aretirali vse njene člane. Pravica do izražanja

je bila potlačena. Vsaka kritična beseda proti zvezni vladi je postala kazniva. Uveljavila so se

vojaška sodišča za civiliste. Mislili so, da se prebivalstvo Marylanda ne bo uprlo takšnim

nepravicam. Zato se je ljudstvo KDA odločilo, da odreši prebivalstvo Marylanda tega

bremena, da boste spet uživali vse pravice, ki vam pripadajo, in da si boste pridobili

neodvisnost in suverenost. S tem namenom je naša vojska prišla med vas in vam je

pripravljena pomagati z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da si spet priborite nazaj pravice, ki

so vam bile odvzete. To je naš cilj, spoštovani državljani Marylanda. Nimamo namena vam

278 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 819. 279 War of the Rebellion, 19. zvezek, 2. del ..., 605.

109

odvzeti vašo pravico do samoodločbe. Naša vojska ne bo zastrahovala. Marylanščani bodo

spet začeli uživati pravico do izražanja. Poznamo vas kot prijatelje in ne kot sovražnike.

Odločitev prenašam na vas, da se sami odločite o vaši usodi. Ta vojska bo spoštovala vsako

odločitev, ki jo sprejme prebivalstvo Marylanda. Prebivalstvo KDA se bo razveselilo vašega

prihoda med njih, ampak samo, če ste se tako sami odločili.

R. E. Lee,

general, poveljujoči ...280

Lee je s tem nagovorom iskal več kot rekrute VSV-ju. Njemu se je zdelo, da se je vojaški

položaj tako spremenil, da je bila KDA zrela, da si končno pribori neodvisnost. Na dan

govora je pisal predsedniku:

…Takšen predlog še ne pomeni, da iščemo samo mir; ampak če imamo moč, da prizadenemo

škodo sovražniku, se bi izkazalo, da bi nas svet razumel, da edino kar hočemo, je naša

neodvisnost in tudi mir. Če bi ZDA zavrnila to ponudbo, bi svetu dokazali, da vojna ni naša

krivda, ampak krivda stranke, ki je prevzela moč v ZDA in si prizadeva doseči svoj cilj.

Mirovna ponudba bi omogočila, da prebivalstvo ZDA razmisli, če bo še naprej podprlo

zdajšnjo administracijo in podaljšanje vojne ali pa bo izbralo novo pot miru, ki bi dela dobro

vsem, brez prizadejanja škode kateremu koli ...281

To je bilo prvo in zadnje udejstvovanje Leeja v zunanji politiki, ampak imel je večje skrbi od

zunanje politike. Namreč po hudih avgustovskih bojih in raznih premikih na različne položaje

se je VSV začela krčiti zaradi dezerterstva, saj so bili pogoji izredno špartanski. Mnogi

vojaki, ki niso bili navajeni trdega življenja vojaka in stalnega korakanja, kar je obrabilo

njihove škornje. Zatorej so morali korakati bosi po kamenju, kar je pa zlomilo še najtrdnejšo

280 Lee Mlajši, Recollections ..., 416. 281 War of the Rebellion, 19. zvezek, 2. del ..., 600.

110

osebnost. Lee je popeljal 53.000 vojakov preko reke Potomac in je izgubljal tisoč vojakov na

teden. Zatorej je skušal poostriti disciplino.282

Drugi problem je bila hrana, ki je je kronično primanjkovalo. Lee ni mogel vzdrževati 54.000

glavo vojsko skozi križišče Culpeper Courthousea. Zatorej je premaknil svoje oskrbovalne

linije na Hagerstown, skozi dolino Shenandoah. Ta linija se je nevarno približala Harpers

Ferryju in pa Martinsburgu in tukaj se je skrival problem, saj je zvezna vojska okupirala

Martinsburg in Harpers Ferry.283

Če je Lee imel namero očistiti nevarnost, ki je prežala v Martinsburgu in Harpers Ferryju, je

moral poslati dovolj vojske, da bi opravila s sovražnikom. Jackson je bil idealen mož za to

nalogo, saj je temeljito spoznal teren, ko se je bojeval s sovražnikom le nekaj mesecev poprej.

Torej, Jackson bi se s svojo vojsko ločil od glavne vojske in zasedel Harpers Ferry, medtem

pa bi se Lee z glavnino vojske premaknil v Hagerstown. Načrt je bil takšen, da je določal, da

bi Lee počakal v Hagerstownu, medtem ko bi Jackson zasedel Harpers Ferry do petka in bi se

mu pridružil v Hagerstownu nekaj dni pozneje. Združena VSV pa bi nadaljevala svojo pot

proti Boonsborou ali pa v Pennsylvanijo.284

Premiki, ki jih je Lee zasnoval:

• Jackson se je moral pomakniti naprej: od Fredericka do Middletowna in do

Sharpsburga. Moral je prečkati Potomac. Kraj prečkanja je bila Jacksonova izbira.

Njegov prvi cilj je bila okupacija železniške proge do 12. septembra. Nadalje se je

moral premakniti do Martinsburga, ga zavzeti in s tem preprečiti, da mu ne bi zvezna

posadka, ki se je zadrževala v Harpers Ferryju, ušla.285

• McLaws, z R. H. Andersonom, se je moral premakniti od Fredericka do Middletowna

in do Harpers Ferrya. McClaws se je moral premakniti do višavja Maryland Heigths

do 12. septembra in napasti Harpers Ferry;

• Walker je sprva moral uničiti akvadukt Monocacy, potem pa prekoračiti Potomac pri

Cheeks Fordu in zasesti višavje Loudoun Heights.286

282 War of the Rebellion, 19. zvezek, 2. del ..., 639. 283 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 139. 284 Robert Underwood Johnson in Clough Buel Clarence: Battles and Leaders of the Civil War. (New York: Century, 1888). – str. 416. 285 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 953. 286 Prav tam, str. 913.

111

• Longtsreet se je moral z delom logističnih enot pomakniti od Fredericka do

Boonsboroa. D. H. Hill je moral tvoriti zadnjo stražo Longstreetu;

• Stuart je moral dodeliti en oddelek konjenice k vsaki omenjeni koloni, da bi varoval

boke teh kolon, in da bi preprečil dezerterjem, da se uspešno izmaknejo.

• Vsi premiki se naj bi začeli 10. septembra; Jackson, McClaws in Walker se bi

pridružili glavnini vojske pri Boonsborou ali pri Hagerstownu.287

Lee je ostajal z glavnino vojske in je 11. septembra dosegel Hagerstown. Sodeč po govoricah,

se je VP premaknila iz Pennsylvanije proti VSV-ju. Naslednji dan se je začel slabo za VSV,

saj na ta dan bi moral McClaws zaseči garnizon v Harpers Ferryju. Ampak je Stuart sporočil

Leeju, da se sovražnik nevarno približuje Fredericku. Stuart ni mogel natančno oceniti

števila, s katerim je razpolagala zvezna vojska. Naslednje jutro, 13. septembra, McClaws še

zmeraj ni zasedel Harpers Ferryja. Nekaj ur pozneje je Jackson javil, da je zasedel

Martinsburg, ki je bil prazen, saj se je zvezni garnizon umaknil v Harpers Ferry. Jackson se je

premaknil proti Harpers Ferryju, in naj bi prispel na prizorišče okoli poldneva. Zvezna vojska

je vse bolj ogrozila McClawsa, saj je zasegla Frederick in ogrozila McClawsove

komunikacije.288

Zvečer istega dne je Stuart sporočil neprijetno novico, da je McClellan napadel njegove

konjenike pri prelazu skozi gorovje Catoctin Mountains, ki se je nahajalo okoli 10 km vstran

od mesteca South Mountain. McClellan se nepričakovano pomikal počasi in premeteno

naprej proti Boonsborou. Če bi se McClellan pomaknil do Turnerjevega prelaza, potem bi se

moral McClaws umakniti, da bi ubežal VP-ju, ki bi se potem samo pomaknila na sever in se

združila z enotami, ki so prihajale iz Pennsylvanije. Tako bi se moral Lee soočiti z zelo

močnim sovražnikom, tokrat brez Jacksona in McClawsa. Situacija je bila resna. Lee je imel

samo eno izbiro: D. H. Hill se je moral pomakniti nazaj v South Mountain, ki ga je Lee mislil

vseeno braniti, dokler ne bi Jackson dosegel zmage nad zveznim garnizonom pri Harpers

Ferryju.289

Lee je takoj poslal kurirja D. H. Hillu z ukazi, da je moral braniti Turnerjev prelaz.

Naslednje, kar je Lee nameraval, da je ukazal Longstreetu, da je moral pustiti Toombsa z eno

brigado pri logističnih enotah. Preostanek njegovih enot se je moral premakniti do

Turnerjevega prelaza in nuditi podporo D. H. Hillu. Longstreet se ni sprijaznil s tem načrtom, 287 War of the Rebellion, 19. zvezek, 2. del ..., 603–604. 288 Prav tam, str. 606. 289 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 817.

112

zato je predlagal, da bi se VSV spet združila pri mestecu Sharpsburg. Lee pa je hotel, da se je

moralo McLawsa rešiti iz klešč zvezne vojske. McClaws je že moral res hiteti, saj mu je za

ovratnik dihal McClellan, ki se mu je nevarno bližal.290

Že naslednji dan se je D. H. Hill spopadel z McClellanom, ki ni popuščal, zato je D. H. Hill

prosil za pomoč Longstreeta, ki se je premikal proti njemu. Ob treh je Longstreet prispel na

bojišče in takoj poslal v bitko Teksaško brigado. Hill se je komaj obdržal in pravočasni

prihod Longstreeta je rešil VSV-ja pogube. Hill se je bojeval od zgodnjega jutra in njegovih

pet brigad je postajalo vse tanjše. Rodes je zasedal levi bok, Colquitt se je nahajal na

skrajnem levem boku. G. B. Anderson in Ripley pa sta tvorila podporo Garlandovi brigadi, ki

se je nahajal v boju že od jutra in je utrpela hude izgube. Ob prihodu Longstreeta se je zvezna

vojska masovno skoncentrirala na svojem desnem boku z namenom napasti Rodesevo

brigado.291

S prihodom Longstreeta je nastala zmešnjava, saj se Longstreet ni posvetoval s svojim

podrejenim, D. H. Hillom, glede situacije na bojnem polju. Čez nekaj ur je Longstreet poslal

sporočilo Leeju, v katerem je obvestil svojega nadrejenega, da bi se moral umakniti iz

Turnerjevega prelaza; položaje je lahko obdržal samo še do mraka. D. R. Jones in Evans sta

hitela na pomoč Rodesu na levem boku in Hood na desnem, kjer se je situacija stabilizirala.

Medtem, ko je Hood umiril položaj na desnem boku, se je moral Rodes umakniti z levega

boka, ampak Colquitt je uspel zadržati sovražnika vsaj še nekaj ur. Ob nastopu mraka je VSV

izgubila 1800 vojakov in brez Jacksona in McClawsa se ni mogla več obdržati na

Turnerjevem prelazu.292

Položaj je postal jasen, zatorej je Lee poslal depešo McClawsu:

…General: Dan nam ni bil naklonjen in ta vojska se bo umaknila skozi Sharpsburg in

prekoračila reko Potomac. Zato je obvezno, da zapustite vaš položaj in pošljete vaše

logistične enote preko reke Potomac. Poglavitno je, da se VSV spet združi in nastopa kot

celota. Pošljite častnike v izvidnico, da raziščejo teren, da boste prečkali reko na ustreznem

290 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 219–220. 291 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 1020–1039. 292 Prav tam, str. 147.

113

položaju. Pošljite častnika, ki se bo srečal z menoj na cesti Sharpsburg, da mi sporoči, kje se

nahajate in kateri prehod boste ubrali. Obvezno vzamite s sabo Andersonovo divizijo ...293

Še več slabih novic je sledilo za Leeja. Konjenica VSV je izgubila nadzor nad Cramptonovim

prelazom in v tistem trenutku se je zvezna vojska nahajala v zaledju McClawsa. McClellan si

je pridobil direktno pot v Sharpsburg, preko katerega se je Lee nameraval umakniti. Lee in

VSV sta hitela nasproti mesteca Centreville, da bi se VSV utrdila in pri tem varovala prihod

McClawsa.294

Lee je izdal svoje ukaze nekaj ur pozneje:

1. glavnina VSV-ja se je morala pomakniti v Centreville, da bi varovala prihod in

zaledje McClawsa, kot je bilo določeno v prejšnjih ukazih;

2. McClaws se je lahko pomaknil preko reke Potomac ali pa se pridružil glavnini VSV-

ja preko ceste, ki je vodila preko gorovja, pri Centrevilleu;

3. konjenica, ki se je bojevala pri Cramptonovem prelazu, je morala najti McClawsa in

mu varovati zaledje. V tem ukazu se je tudi nahajala preambula, ki je jasno

poudarjala, da so morali zasesti Rohrersville na glavni cesti od Boonsboroa do višavja

Maryland Heights. Morali so tudi delovati kot izvidniki in McClawsu pomagati najti

cesto, ki je vodila v Sharpsburg.295

4. Jackson in Walker sta se morala nemudoma pridružiti glavnini VSV-ja.296

5. en bataljon rezervnega topništva se je moral zadržati z glavnino VSV-ja v Centrevillu;

drugi del rezervnega topništva pa se je moral premakniti preko reke Potomac. Tam je

moral poveljnik tega topništva namestiti svoje topove, tako da je nadzoroval vse

prehode preko reko.297

293 War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 618–619. 294 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 854. 295 War of the Rebellion, 19. zvezek, 2. del ..., 608–609. 296 Prav tam, str. 604. 297 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 803.

114

4.5 V pričakovanju okrepitev

Longstreet in D. H. Hill sta se premikala počasi iz Centrevilla po cestah Boonsboro in

Sharpsburg. Prekoračila sta bližnji potok in se razvrstila na vsaki strani ceste. Formacije so se

postavile paralelno mestu Antietam. Celo jutro so utrujene čete korakale proti mestu

Antietam in so skrenile s ceste, ki je vodila v mesto, ravnokar preden bi vstopile v to

podeželsko mesto. Bilo jih je 18.000.298

Okoli poldneva je kurir prispel v tabor VSV-ja. Nosil je Jacksonovo sporočilo:

…Okoli osme ure zjutraj, september 15, 1862.

General: Bog nas je blagoslovil. Zasedli smo Harpers Ferry in zvezni garnizon se je predal.

Ker je Hill nosil največje breme bojev, bo on prevzel odgovornost poveljnika mesta, dokler ne

bomo ocenili števila ujetnikov in cene plena, oziroma dokler ne boste Vi izdali drugačnega

ukaza. Druge sile se lahko pomaknejo ta večer, dokler ne dobijo svoje večerje. Kam jih naj

napotim? Pišem z namenom, da boste seznanjeni z dogodki. Pričakujte, da bom spet poslal

pismo, takoj ko izvem število zajetih zveznih vojakov itd.

S spoštovanjem,

T. J. Jackson,

generalmajor ...299

Ob drugi uri popoldan se je McClellan začel približevati Antietamu. Celotna VP je bila za

petami Leeja. Ampak dokler se niso skoncentrirali, niso napadli. Samo njihovo daljnosežno

topništvo je začelo obstreljevati položaje VSV-ja.300

298 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 233. 299 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 951. 300 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 381.

115

16. septembra sta se Jackson301 in Walker pridružila Leeju, njihove čete so se nahajale nekaj

ur za njima. Ampak še zmeraj so manjkale tri divizije A. P. Hilla, R. H. Andersona in

McLawsa, katere je Lee pričakoval še isti dan. Jacksonove čete so se ob prihodu razvrstile na

levem boku. Walkerjevi vojaki, ki so korakali za Jacksonovimi, so dobili eno uro počitka in

se ob štirih popoldne razvrstili na skrajnem desnem boku.302

Dispozicija VSV-ja, brez omenjenih treh divizij, je bila naslednja: na južnem delu fronte, kjer

se je raztezalo gorovje, pred katerim je tekel potok, in kjer se je nahajal J. G. Walker s svojo

divizijo 3200 vojakov. Na njegovi levi se je nahajal D. R. Jones in njegova divizija 2430

vojakov z močnim topništvom. Bočno od ceste Boonsboro-Sharpsburg se je nahajal Evans s

svojimi in G. T. Andersonovimi brigadami, skupaj okoli 2600 vojaki. Severno od prej

omenjene ceste se je nahajala močna topništka sila, takoj za njo pa D. H. Hillova divizija,

okoli 3000 vojakov. Linija te divizije se je neenakomerno raztezala preko enega kilometra.

Večina divizije se je utrdila na majhni cesti, imenovani Bloody Lane. Leva brigada D. H.

Hilla, ki ji je poveljeval general Ripley, se je nahajala 700 m južno od vrtače East Wood.

Topništvo Stephena D. Leeja je varovalo Hillovo linijo in se je nahajalo vzhodno od

Dunkerjeve cerkve.303

Nasproti vrtače East Wood se je nahajal Lawton, ki je poveljeval svojim in Trimblovim

brigadam. Frontno linijo, ki so jo držale te enote, se je vila rahlo na zahod, tako da je njegova

brigada gledala na sever. Za Lawtonovim levim bokom se je nahajala stara Jacksonova

divizija, ki ji je poveljeval J. R. Jones, poleg nje pa je še stala Earlyjeva brigada Lawtonove

divizije. Na Jonesovi levi se je nahajala Stuartova konjenica, s svojim topništvom. Razdalja

med Lawtonovim desnim bokom, kjer se je nahajal Ripley, do ekstremnega levega boka je

bilo okoli 1.3 km. Približno 5000 vojakov se je nahajalo v tem sektorju, za njimi pa še

dodatnih 3000 konjenikov s Hoodovimi 2400 vojaki pehote kot rezerva. Ta dispozicija ni bila

301 Jackson se je pomikal preko Williamsporta, Light's Forda in Martinsburga, dokler ni dosegel višavja imenovanega Bolivar Heights, v ozadju Harpers Ferryja, ob okrog 1100, 13. septembra. Walkerju ni uspelo uničiti akvadukta preko reke Monocacyja, ampak je prispel do višavja Maryland Heights in spravil svoje čete na vrh ob pol petih popoldne. Naslednji dan je Jackson manevriral dobro in zasedel pomembno ozemlje za mestom. McClaws je bil v nevarnosti, potem ko je McClellan prebil obrambo VSV-ja pri Cramptonovem prelazu. S Stuartovo pomočjo se je uspel formirati v obrambno formacijo. Zjutraj, 15. septembra, je Jackson masivno obstreljeval zvezni garnizon v Harpers Ferryju, kar je prisililo zadnje, da so se predali. Majhen oddelek zvezne konjenice je pobegnil. Jackson je zajel več kot 11.000 zveznih vojakov, 73 topov, okoli 13.000 orožja in več ton zalog hrane in streliva. Ob odhodu Stuarta je McClaws imel prosto pot do Harpers Ferryja. Medtem ko je zvezni garnizon v Martinsburgu zbežal proti Harpers Ferryju. Ta garnizon se je predal skupaj z zveznim garnizonom v Harpers Ferryju. Pot skozi dolino Shenandoah je bila prosta in Jackson in McClaws sta se lahko brez problemov pridružila glavnini VSV-ja. 302 Johnson in Clarence, Battles and Leaders …, 675. 303 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 939.

116

masovna koncentracija, ampak najboljši poizkus, ki ga je lahko Lee vrgel na bojno polje. Lee

ni zahteval od svojih vojakov, da bi se zakopali, prav tako ni imel nobene omembe vredne

rezerve, razen Hoodovih 2300 vojakov, ki so bili zdesetkani od prejšnjih bojev. Edino upanje

je Lee gojil, da ga bodo tri odsotne divizije dosegle še pravi čas.304

4.6 Bitka pri Sharpsburgu

17. septembra je noč še vedno prikrivala nebo, ko je začelo bliskovito pokati na levem boku

VSV-ja. Lee ni bil zaskrbljen, saj sta se na tem odseku frontne linije nahajala Jackson in

Hood. Dva poveljnika, ki sta imela močan značaj nepopustljivosti. Ob pol petih zjutraj je Lee

opozoril generala Pendeltona o posebni pripravljenosti. Zgodaj zjutraj je general J. B.

Kershaw sporočil, da se McClaws in R. H. Anderson približujeta Sharpsburgu in se imata

namen pomakniti na bojišče nekje ob poldnevu.305

Ob šestih zjutraj je levi bok VSV-ja prekoračil cesto Hagerstown, dva kilometra severno od

Sharpsburga, in se spopadel s Hookerjevim korpusom. Boj je bil neusmiljen. Lawtonova

brigada je nehala obstajati. Trimbla in Haysa, ki sta se nahajala vzhodno od ceste, je Hooker

potisnil nazaj. Jacksonovi diviziji sta bili v nevarnosti, da ju zvezne sile obkolijo. Hookerjev

korpus je uspel prebiti del frontne konstelacije VSV-ja; od Early-jeve brigade pa do D. H.

Hilla v centru. Lee je poslal edino rezervo boj – Hoodove Teksašane.306

Ob osmih zjutraj je bil Lee primoran ukazati J. G. Walkerju, da je vzel dve brigadi iz svoje

divizije in hitel na pomoč Jacksonu. To je pomenilo, da je Lee uporabil 13 od svojih 24

brigad na levem boku. Na desnem boku je pustil samo sedem brigad. Samo ena brigada, ki ji

je poveljeval general Toombs, je branila pomemben most preko potoka Antietam. Center z D.

H. Hillom ni bil utrjen in se je že nahajal v bojih. Nekaj trenutkov pozneje sta Hood in

Lawova brigada uspešno zamašila luknjo, ki je nastala na levem boku. Boj je bil težak in

vojaki so se že bojevali z bajoneti. D. H. Hill se je uspešno upiral vsem napadom zvezne

vojske. Potem, ko je Hood že potisnil Hookerjeve vojake nazaj, mu je zmanjkalo streliva in

moral se je umakniti. Spet je nastala luknja na levem boku. Ob tistem času sta Walker in G.

304 Taylor, Four Years With General Lee ..., 71. 305 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 865. 306 Prav tam, str. 956.

117

T. Anderson prispela na bojišče in zamašila luknjo na levem boku. Ampak VP je napadla še

tretjič. Tokrat je center popustil in D. H. Hill se je umaknil nazaj.307

Slika 16: Dispozicija obeh vojska pred Sharpsburgom.308

Na levem boku VSV-ja je McClaws sprožil protinapad. Cobbova brigada se je premaknila

preveč na desno, tako da se je že pridružila Rodesovi brigadi. Semmes, na levem boku

McClawsa, se je pomaknil na levi bok, da bi pomagal Stuartu, ki je obstreljeval desni bok

zvezne vojske. Brigade Kreshawa in Barksdala so napadale z odločnostjo in prisilile k umiku

močno silo, ki je bila del Sumnerjevega korpusa.309

Ampak v centru, ki je bil že res izmaličen, se je začenjal novi napad zvezne vojske. Levi bok

D. H. Hilla, ki je držal desni bok luknje, ki je nastala na levem boku. Zatorej je ta predel

postal izmučen in zdesetkan. Tri od D. H. Hillovih petih brigad so doživele moralni vpad.

Ostale dve, Rodesova in George B. Andersonova brigada, sta se nahajali na cesti Bloody

Lane, ki se je nahajala na majhnem spustu. Čakati ni bilo treba, Franklinov korpus je začenjal

307 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 1023. 308 2006. Map of Antietam. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Antietam_Overview.png. 309 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 858.

118

svoj napad v centru. D. H. Hill jih je uspel zavrniti. Napadli so še dvakrat in obakrat so jih

vojaki VSV-ja potisnili nazaj.310

Vse je potihnilo do trenutka, ko se je zvezno topništvo premaknilo na svoj desni bok in

začelo z obstreljevanjem Rodesove brigade, ki se je nepričakovano umaknila zaradi

nesporazuma Rodesa s svojim podrejenim. Zvezno topništvo je začelo obstreljevati George

B. Andersonovo brigado. Anderson je pri tem izgubil svoje življenje, njegova brigada pa se je

umaknila. S tem dejanjem je nastala velikanska luknja v centru VSV-ja. Rezerve ni bilo in

poraz se je začel močno nagibati na stran VSV-ja. Ampak D. H. Hill je uspel pripeljati

Boyceovo baterijo v center, ki je začela obstreljevati zvezne vojake s šrapnelom in

eksplozivom. D. H. Hill je zbral nekaj oddelkov okoli sebe in z 200 vojaki hitel v protinapad,

da bi zamašil luknjo. Presenetljivo so se zvezne čete ustavile in umaknile, ampak zvezno

topništvo je še vedno neusmiljeno obstreljevalo položaje VSV-jine frontne linije, ki je skoraj

prenehala obstojati.

Lee je nekaj moral storiti. Da bi uspel preusmeriti pritisk z D. H. Hilla, je moral sprožiti

diverzijo na svojem levem boku, kjer je pritisk zveznih vojakov popuščal. Lee je ukazal

Jacksonu, da bi poizkusil uničiti zvezni desni bok. Walkerju je še ukazal, da je moral zbrati

ostanke njegovega poveljstva in začeti z ofenzivo na cesti Hagerstown.311

Preden je Jackson sprožil ofenzivo, je McClellan udaril na svojem levem boku. D. R. Jones

pa je branil desni bok VSV-ja čisto sam, saj je Lee poslal vse razpoložljive sile na levi bok

oziroma v center. Desni bok D. R. Jonesa je mejil na potok Antietam; Robert Toombs je s

svojimi tremi polki branil ta položaj. Toombs je postavil svoje enote blizu potoka, kjer so se

merili v natančnosti svojih ostrostrelcev. Po deseti uri dopoldan je McClellan ukazal

Burnsideu, da je moral napasti preko mostu. 2. in 20. Georgijanski polk sta uspešno

nasprotovala vsem štirim napadom, ki jih je Burnside sprožil do ene ure popoldan. Oba polka

VSV-ja sta bila že precej zdesetkana in utrujena. Vse je postalo odvisno od A. P. Hilla.312

Do dveh popoldne se je VSV zadržala na svojih položajih, ampak naslednji napad bi mogoče

pomenil poraz. V centru se je D. H. Hill zelo trudil, da bi zakril številčno pomanjkljivost

svojih zdesetkanih brigad. Stanje je postalo kritično, saj je Longstreet sporočil, da ima

njegova divizija samo en operativen polk in še to jim je zmanjkalo streliva. Čas se je ustavljal

310 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 1023. 311 Prav tam, str. 151. 312 Prav tam, str. 890.

119

in ko je kazalo, da ne more biti slabše, je Jackson sporočil, da je zvezno topništvo premočno,

in da ne more premakniti. Leejeva namera diverzije ni uspela, tedaj je ostala še samo eno

opcija; koncentracija vseh razpoložljivih baterij, da bi zadržali ofenzivo VP-ja. Burnside je

končno prekoračil potok in je ogrozil Longstreeta. Lee ni imel več opcij.313

Ob pol treh popoldne, preden je McClellan sprožil svoj milostni napad, je A. P. Hill stopil na

prizorišče. Začenši ob pol osmih iz Harpers Ferryja, je A. P. Hill prekoračil 25 km v sedmih

urah. Posedoval je samo 3000 vojakov, ki so mu zvesto sledili. Ampak na bojišču se je nahjal

samo A. P. Hill, brez svoje vojske, ki naj bi prišla komaj čez eno uro. VSV ni imela toliko

časa.314

Ob treh popoldan je Burnside sprožil napad in rušil vse pred seboj. D. H. Hill se je začel

umikati oziroma bežati. A. P. Hillovi vojaki so hiteli, kolikor so mogli, ampak preden se bi

formirali, je moral D. R. Jones zadržati zvezne čete. Bojne formacije VSV-ja so se zlomile

pod težo zveznega napada; formacije VSV-ja so se znašle v kaosu. Lee je mislil, da je

McClellan že dosegel Sharpsburg. Ura je odbila štiri popoldne in VSV še zmeraj ni popustila.

Odrešitev je prišla nekaj minut po četrti uri popoldan, ko so A. P. Hillove čete prispele na

bojno polje. Archerjeva brigada je bila na A. P. Hillovem levem boku, ko se je divizija začela

formirati. Archer je sprva ponovno zasegel McIntoshovo baterijo. Vojaki so z znamenitim

uporniškim krikom začeli potiskati zvezne čete nazaj proti potoku. Gregg in Branch, ki sta

bila na desnem boku Archerja, sta počakala na napad zveznih sil, ga zavrnila in sprožila

protinapad. Pender, ki je stal na skrajnem desnem boku divizije, ni imel veliko od boja, saj so

se zvezni vojaki umaknili. Toombs in D. R. Jones sta se pridružila pregonu.315

Mrak se je spustil na bojno polje. Lee je tedaj izvedel, da je pravzaprav bojeval tri bitke.

Hookerjev korpus je napadel Lawtonovo in Jacksonovo divizijo in je kot prvi sprožil preplah

v VSV-ju, ko je prodrl in ustvaril veliko luknjo; Hood jo je zamašil, ampak se je umaknil

pred Mansfieldovim napadom na isti sektor; Walker je prišel še pravi čas, da je odgnal

Mansfielda; Walker se je moral umakniti pred dominacijo Sumnerja; McClaws je napadel in

končal obdobje prve bitke. Sumnerjev napad, ki se je tudi razlegal po centru VSV-ja, je začel

313 Lee Mlajši, Recollections ..., 78. 314 War of the Rebellion, 19. zvezek, 1. del ..., 981. 315 Prav tam, str. 988.

120

drugi napad, ki ga je nadaljeval Franklinov korpus. Tretja bitka se je vršila na desnem boku,

pri mostu.316

Izgube so bile gromozanske. Od 36.000 vojakov je Lee izgubil okoli 10.000. Nekatere enote

so nehale obstajati. Življenje sta izgubila dva generala L. O. B. Branch in William E. Stark,

tretji G. B. Anderson pa je ležal na smrtni postelji.317

316 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 402. 317 Taylor, Four Years With General Lee ..., 73.

121

5 PENNSYLVANIJŠKI MANEVER

Razlaga kratic: VKDA (vojska Konfederacije držav Amerike), KDA (Konfederacija držav

Amerike), VSV (vojska severne Virginije), VP (vojska Potomaca) in VV (vojska Virginije).

Medtem ko se je Lee zadrževal v zimskem taboru v severni Virginiji, je naredil nekaj

pomembnih reorganizacij v VSV-ju. Topništvo je preoblikoval po njegovem okusu, temelječ

na izkušnjah, ki si jih je pridobil v bitkah leta 1862. Februarja 1863 je ustanovil topniške

bataljone, ki so vsebovali samo štiri topove. Ti bataljoni so bili dodeljeni h korpusom, ne,

kakor prej, k brigadam ali divizijam. Rezerva je vsebovala še samo šest baterij. VSV je tako

vsebovala 264 topov in imela generalnega poveljnika, ki je odgovarjal vrhovnemu

poveljniku. V vsakem korpusu je bil poveljnik topništva, ki je odgovarjal poveljniku korpusa.

Vsaki bataljon je imel dva stalna častnika: podpolkovnika in majorja. Eden je nameščal

položaj, kjer naj bi bili topovi nameščeni, in drugi je bil zadolžen za topničarje. Ta

reorganizacija je pomenila, da je na vsakih 80 topov prišel en generalpolkovnik; skupaj trije

za celotno VSV. Tako je general Arnold Elzey postal generalni poveljnik za topništvo VSV-

ja. Pendelton je postal poveljnik topništva v drugem korpusu. Polkovnik A. L. Long pa je

postal poveljnik topništva v Longstreetovem korpusu. Tako je topništvo postalo precej bolj

učinkovito, kot je bilo pred reorganizacijo. Lee je tudi zamenjal kaliber topov; s šest funtskih

topov, je VSV prešla na dvanajst funtske topove.318

5.1 Na poti k Fredericksburgu

Majhno mesto Fredericksburga je bilo je eno najstarejših mest v Virginiji. Naseljenci so ga

zgradili že ob koncu 17. stoletja. Nasproti tega mesta je George Washington preživel svoje

otroštvo, kakor tudi njegova mati, ki je živela v tem mestu. Paul Jones je občudoval okoliške

bregove. Hugh Mercer je prakticiral medicino. Lee je sam tudi preživel svoje otroštvo v

bližini. Med temnimi ulicami so živeli povprečni ljudje, kakor tudi družbeno uspešnejši

ljudje. Hiše v Fredericksburgu so zgradili ljudje, ki so se še zmeraj spominjali svojih

začetkov v Ameriški revoluciji.319

318 Lee, Lee's Dispatches ..., 73–79. 319 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 433.

122

V Frederickburgu se naj bi bíla nova bitka med KDA in ZDA. VSV in VP sta manevrirali do

reke, ki je tekla skozi mesto Frederickburg. Sovražnosti so se začele takoj, ko je 21.

novembra 1862 general E. V. Sumner, ki je poveljeval desni diviziji VP-ja, zahteval predajo

Fredericksburga. Sumner je zahteval, da se mora mesto predati do pete ure popoldan, če ne,

je nameraval bombardirati mesto naslednji dan ob 900. Zatorej je Lee zahteval evakuacijo

vsega mesta. Naslednji dan so begunci začeli zapuščati svoje domove.320

Slika 17: Položaj obeh vojska ob reki Rappahanncok.321

Še isti dan si je Sumner premislil glede bombardiranja mesta, zato je Lee skoval načrt splošne

obrambe. Burnside je na veliko gradil splave pri Aquia Creeku, kjer je nameraval prečkati

potok in se podati na pot proti Richmondu. Možnost, da je Burnside skušal samo pretentati

svojega nasprotnika o prečkanju potoka, je Lee upošteval; Burnside se je lahko tudi

320 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 785–1021. 321 2008. Fredericksburg, Battle of. [Internetna podatkovna baza] (Britannica Student Encyclopædia, sneto 19. 3. 2009), dosegljivo na www. student.britannica.com, http://student.britannica.com/ebi/art-54559.

123

nameraval podati proti reki James. Lee je moral oblikovati svojo obrambno taktiko za obe

možnosti, samo toliko, da bi nastopila zima 1862/63, ki bi ustavila vse premike.322

Lee je v tistem trenutku imel samo 31.000 pehote, 1300 topničarjev in približno 7000

konjenikov. Predvideval je, da se VP nahaja na višavju Stratford, ki se je nahajalo izza

Fredericksburga. Torej trikrat toliko vojakov, kot jih je imel sam.323

Jackson se je medtem zadrževal v dolini Shenandoah, kjer je hotel ogroziti Burnsideovo

desno krilo; ni bil uspešen. Lee je bil zaskrbljen, zaradi slabega vremena in zaradi cest, ki so

postale neprehodne po deževju:

…Okoliščine, v katerih se nahajate, ne vidim efekta, ki ga naj bi imelo na Burnsidea. Če bi

bili vzhodno od Blue Ridgea ali v Loudounu, v Fauquieru ali pa v Culpeperju. V teh mestih bi

Burnside občutil vašo prisotnost, saj bi tako ogrozili njegovo zaledje, pa čeprav bi Vam

nasprotovala njihova zadnja straža. Prednost bi si pridobili tako, da bi se nahajali v

Culpeperju, tako da bi se nahajali na njihovih logističnih povezavah, ki bi jih lahko

uporabili. Lahko bi uporabili železniški prevoz v primeru nuje ponovne koncentracije VSV-ja.

Torej, če ste prepričani, da ne morete ogroziti sovražnika pri svojem trenutnem položaju, in

če se strinjate z mojimi ugotovitvami, Vas prosim, da se pomaknite vzhodno od Blue Ridgea

in se postavite, kakor Vam ustreza ...324

Verjetnost splošne ofenzive VP-ja je narasla, ko se je približevalo slabo vreme, kar je

pomenilo, da bi bile ceste neprehodne. Še vedno je bil Lee mnenja, da daje Jacksonov korpus,

ki se je zadrževal na Burnsidovem desnem boku, vtis večje nevarnosti kot pri

Fredericksburgu. 27. novembra je Lee dokončno hotel združiti VSV skupaj, zato je ukazal

Jacksonu, da se mu je pridružil pri Fredericksburgu in postavil svoj korpus ob

Longstreetovem korpusu. V Fredericksburgu je Jackson dobil natančnejša navodila. Moral je

postaviti svoj korpus na desni bok Longstreeta. Lee je bil mišljenja, da Burnside ni imel

poguma, da bi prečkal Rappahannock izpred Fredericksburga, kjer je bil položaj VSV-ja zelo

močan. Zato je ukazal Jacksonu, da se mora postaviti na železniški progi Richmond-

Fredericksburg, kjer je z lahkoto tvoril podporo Longstreetu.325

322 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del..., 1038. 323 Prav tam, str. 1058. 324 Prav tam, str. 1027. 325 Prav tam, str. 1032- 1037.

124

VSV, združena in pripravljena za boj, še zmeraj ni dosegala standardov, ki si jih je zaželel

Lee. Namreč fronta se je razlegala od Port Royala pa do Fredericksburga. Na začudenje

nekaterih častnikov se VSV ni vkopala. Na sektorju Port Royala je bilo razumljivo, zakaj se

ni VSV vkopala, saj je D. H. Hill, ki je poveljeval tistemu sektorju, imel nalogo, da mora

preprečiti bočno manevriranje VP-ja. Ampak položaj izpred Fredericksburga je bil idealen za

vkopavanje vojske. Z rovi in bunkerji bi VSV vzpostavila obrambni defenzivni sistem, ki bi

ga VP zelo težko premagala. Lee je imel druge načrte, saj je hotel izkoristiti Burnsidovo

zaletavost, ki jo je že doživel pri Sharpsburgu, in zvabiti zveznega poveljnika na plano.326

5.2 Fredericksburg

Skozi temo so prodirali lunini žarki naznanjajoč premik VP-ja. Ura je odbila dve zjutraj, ko

so zvezni inženirci začeli postavljati pontonski most čez Rappahannock. General Barksdale,

ki se je nahajal v mestu Frederickburg, je imel ukaze, da je moral streljati po zveznih

inženircih, ko bi se ti odpravili sestavljat pontonske mostove. Zvezni inženirci so postavili tri

pontonske mostove. Topništvo VSV-ja je doseglo prva dva. Tretji most je bil v efektivnem

dosegu težkih Parrotovih topov, ampak zvezno topništvo je branilo ta most, zatorej bi tukaj

nastal predvsem topniški spopad. Zato se je moral Lee zanesti na svojo pehoto.327

Nasproti prvemu in drugemu mostu je Lee postavil Barksdaleovo brigado. Tretji most, ki se

je nahajal pri Deep Runu, je nadziral general Hood. Ampak ni imel velikega vpliva na

postavitev mostu, saj je bil izven mušketnega dometa. Barksdale pa je medtem privabil

zmeraj več pozornosti zveznega topništva, ki je masivno bombardiralo Fredericksburg z

namenom uničiti Barksdalove ostrostrelce, ki so uspešno usmerjali svoj ogenj na zvezne

inženirce.328

Ob enajsti uri dopoldan so zvezni inženirci uspeli dokončati most pri Deep Runu. Barksdale

je uspel pridobiti najmanj dvanajst ur. Ob dvanajsti uri ga je Longstreet obvestil, da se je

VSV formirala za bitko in da se je lahko umaknil nazaj. Ob enih popoldne se je zvezna

pehota začela valiti proti mostovju in mestu. Barksdale se je moral umakniti na zahod mesta,

326 Elisha Franklin Paxton: Memoir and Memorials: Elisha Franklin Paxton, Brigadier-General, C.S.A.; Composed of his Letters from Camp and Field While an Officer in the Confederate Army, with an Introductory and Connecting Narrative Collected and Arranged by his Son, John Gallatin Paxton. (New York: The Neale Publishing Co., 1907). – str. 74. 327 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 585. 328 Prav tam, str. 573.

125

kjer se je ponovno formiral za boj. Ob sedmih popoldne je zvezna pehota vkorakala v

Fredericksburg, ob tem času so zvezni inženirci uspeli dokončati svoja mostova na zgornjem

toku Rappahannock.329

Slika 18: Položaj obeh vojska izpred Fredericksburga.330

Medtem pa je Lee obvestil Jacksona, da je moral formirati svoje enote, če bi se sovražnik

odločil, da bi prečkal Rappahannock še bolj južno. Po sončnem zahodu je T. R. R. Cobbs s

svojimi vojaki zamenjal Barksdaleove vojake in Lee je okrepil silo, ki je zasedala na višini

Marye. A. P. Hill se je pomaknil na desni bok Hooda, kar je zadnjemu omogočilo, da je

raztegnil svoj desni bok.331

Burnside se je odločil, da bi poiskusil svojo srečo na svojem levem boku, saj je bil teren na

tem področju precej bolj raven kot na severu. Lee je prepoznal nevarnost na njegovem

329 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 606–607. 330 2008. Battle of Fredericksburg. [Internetna podatkovna baza] (Son of the South, sneto 19. 3. 2009), doegljivo na www.sonofthesouth.net, http://www.sonofthesouth.net/leefoundation/battle-fredericksburg.htm. 331 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 645.

126

desnem boku, zato je odpoklical D. H. Hilla in Earlyja iz Port Royala in Buckner's Necka.

Celotna VSV je bila v popolni pripravljenosti. Čeprav se je VP masivno koncentrirala na

njegovem desnem boku, je Lee bil prešerne volje, saj Burnsideu ni bilo do manevriranja.332

Early je prispel na desni bok, kakor tudi D. H. Hill, ki je že bil na svojem položaju. Celotna

VSV se je skoncentrirala. Longstreetov korpus se je razpolagal od brega nasproti Beck's

Islanda do Deep Runa. Jacksonov korpus se je nahajal na Longstreetovi desni, vse do križišča

Hamilton. Na Longstreetovi levi se je nahajal R. H. Anderson do višavja Marye, kjer se je

nahajal Ransom, ki je tvoril rezervo. McLaws se je nahajal ob vznožju višavja Marye.

McLawsova linija se je raztezala preko mlina Howison, Hazel Runa do Leejevega brega. Za

tem bregom se je nahajal Pickett. Njegova linija se je raztezala vse do hiše dr. Reynoldsa. Od

te točke naprej je Hood postavil svoje Teksašane. Na njegovi desni se je nahajal A. P. Hill, ki

se je držal skrajne desne vse do križišča Hamilton. Stuart je krožil na desnem boku VSV in

ponudil podporo A. P. Hillu. Topništvo je bilo pripravljeno s svojimi 306 topovi.333

Naslednji dan se je zvezna vojska formirala za napad. Ob 1030 dopoldan je Lee ukazal

topništvu, naj preveri svoj domet na levem boku. Ta test topništva pa je pravzaprav pomenil

začetek bitke. Zvezna pehota se je začela pomikati proti A. P. Hillu. Začeli so raztegovati

svoj levi bok, da bi zaobšli A. P. Hilla. Na 500 m oddaljenosti zvezne pehote je A. P. Hill

začel streljati s topništvom. Učinek je bil tako uničujoč, da se je celotna zvezna linija

sesula.334

Tokrat je Burnside poizkusil na sredini. Ob pol dvanajstih dopoldan so se čete valile iz ulic

Fredericksburga proti višavju Marye, kjer je bila VSV najmočnejša. Burnside je postal

paničen, ker napad na desnem boku ni uspel. Zato je poizkusil s silo. Zvezni vojaki so se

formirali v koncentrirano formacijo, kar je bilo idealno za topništvo VSV-ja. Nadalje je

Burnside očitno izbral najmočnejši del v obrambnem sistemu višavja Marye, kjer se je

topništvo VSV-ja močno skoncentriralo. Takoj ko se je zvezna pehota formirala izpred mesta,

je topništvo VSV-ja začelo streljati. Že bo prvem strelu se je zvezna linija sesula. Pehota

VSV-ja se sploh ni udeležila boja.335

Ob eni uri popoldan je Burnside poizkusil znova, spet na desnem boku. Napad zvezne pehote

je potekal počasneje kot prvič. Meade, ki je poveljeval zvezni pehoti v tistem sektorju, se je

332 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 1060. 333 Prav tam, str. 1067–1106. 334 Prav tam, str. 631. 335 Prav tam, str. 580–608.

127

orientiral na majhen gozd. Naenkrat je Meade našel luknjo v obrambi Leeja in močno

pritisnil na Hilla, ki je izgubljal tla pod nogami. Burnside je skušal izkoristiti položaj in je

spet napadel na sredini. Spet neuspešno, z grozovitim izgubami.336

Še zmeraj je obstajala nevarnost na desnem boku. Lee ni vedel, kaj se dogaja,337 ampak po

nekaj poročilih je izvedel, da sta se brigadi Lanea in Archerja borili izredno dobro in uspeli

pregnati sovražnika. Penderjeva brigada se je tudi spopadla s sovražnikom, ki ga je uspela

potisniti nazaj. V tistem trenutku je Jackson sprožil protinapad in zvezni vojaki so začeli

izstopati iz gozda, vojaki VSV-ja so bili za njihovimi petami.338

Karkoli se je že zgodilo na desnem boku, ni bilo važno v tistem trenutku, ker je Burnside spet

pognal svoje vojake v napad na sredini, na višavje Marye. General Cobb je branil vznožje

višavja, ampak po dveh napadih zvezne pehote je Cobb izgubil življenje in njegova enota je

bila hudo zdesetkana. Kershaw se je pomaknil na položaj Cobbove brigade, ko se je

pripravljal tretji zvezni napad. Kershaw je formiral svojo brigado v šest linij, ki so se

izmenjevale, ko so streljale. Dosegel je svoje, saj se je tretji zvezni napad sprevrgel v

kaotičen umik.339

Spet je Burnside poizkusil na sredini in spet jih je Kershaw zaustavil. Napadi so se vrstili,

dokler ni bilo na polju že toliko trupel, da so vojaki morali plezati preko njih, da so se lahko

pomaknili naprej. Kershawu je zmanjkalo streliva, zato so vzeli strelivo mrtvim in ranjenim

336 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 646. 337 Lee je kasneje spoznal, kaj se je zgodilo ob eni uri popoldan v tistem gozdu. Kot se je izkazalo je tisti gozd stal na močvirju, za katerega je A. P. Hill mislil, da ga nobeden ne more prebroditi. Čeprav je njegovo osebje nasprotovalo njegovi odločitvi, ni pomagal noben protest. Archerjeva brigada se je nahajala na desnem boku tega močvirja in Laneova brigada pa na levem boku. Gregg se je nahajal v ozadju, za njima. Potem ko so zvezni poveljniki odkrili šibko točko v konstelaciji VSV-ja, so to izkoristili. Dva polka na Archerjevem levem boku in Laneova brigada so popustili in začeli panično bežati, ampak Archer je še zmeraj imel tri polke, s katerimi je uspešno kljuboval zvezni pehoti. Zvezni vojaki so potiskali naprej in presenetili Gregga, ki jih je zamenjal za umikajoče se vojake VSV-ja. V boju je Gregg izgubil življenje in njegova brigada se je nagibala k umiku. Polkovniki E. N. Atkinson, R. F. Hoke in J. A. Walker iz Timblove, Earlyjeve in Lawtonove brigade so prevzeli pobudo in zadržali sovražnika. Še več, potisnili so sovražnika nazaj in ga pregnali ven iz gozda. Linija je tako bila povrnjena v prvotno stanje. Na levem boku, ob Deep Runu, na levem boku Penderja, je zvezna pehota prodrla do železnice, ki je potekala v ozadju VSV-ja, ampak jih je Lawova brigada zadržala in potisnila nazaj. Lee je v tem sektorju doživel največje izgube. Longstreet, From Manassas to Appomattox, 307–317. 338 John Chandler Gregg: Life in the Army: In the Departments of Virginia, and the Gulf, Including Observations in New Orleans, with an Account of the Author's Life and Experience in the Ministry. (Philadelphia: Perkinpine & Higgins, 1868). – str. 60. 339 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 585.

128

vojakom. Ti niso imeli upanja za rešitev, saj se je najbližja poljska bolnišnica nahajala nekaj

kilometrov vstran.340

Okoli 1530 je boj pojenjal, ko so se formirale nove brigade na strani zvezne vojske. Na

desnem kakor na levem boku je zvezna vojska imela dovolj boja. Jackson je obnovil svojo

obrambno linijo. Med to pavzo, ko je zvezna vojska mirovala, je polkovnik Walton s svojim

Washingtonskim topništvom na višavju Marye prosil Leeja, da se mora umakniti v zaledje,

saj mu je zmanjkalo streliva. Lee je ukazal Alexandru, ki se je nahajal v zaledju, da je moral

pripeljati svoje topove v ospredje. Moral je prečkati skozi celotno fronto, da bi dosegel

višavje Marye, in to pred Burnsidom. Alexander je prispel na položaj, ko se je začel Walton

umikati. Zvezni vojaki so to razumeli kot umik in so spet napadli v sredini. Kakor že prej, so

doživeli strahotne izgube in so se morali umakniti nazaj. Noč se je že skoraj spustila, ampak

Burnside je še zmeraj skušal prebiti Leejevo obrambo na višavju Marye. Jenkinsova brigada

se je zato pomaknila na desno, da bi podprla McLawsa. Kemper pa se je pridružil Ransomu.

Dva polka Kemperjeve brigade sta zamenjala 24. polk Severnih Karolincev, ki so se že dva

dni bojevali, ne da bi imeli pavzo. V tistem trenutku so valovi zvezne pehote jurišali proti

višavju Marye. Če je eni brigadi sapa pošla, je nastopila druga in skušala doseči vojake VSV-

ja. Vsakič ko je zvezna pehota napadla, zmeraj bolj je krvavela. Zvezna pehota se je

približala na nekaj deset metrov od položajev VSV-ja, drugi, ki so mrtvi obležali na polju, so

se kopičili na bojnem polju kakor barikade trupel. Ampak še vedno je Burnside pošiljal sveže

enote na polje in v smrt. Zadnji napad je sledil ob sedmih zvečer. Potem je bilo vse tiho.

Vonjave krvave bitke so se razlegale po bojišču.341

V centru VSV-ja, na Leejevem bregu in levo od A. P. Hilla, je bilo vse mirno. Pozno

popoldne je Jackson na desnem boku opazil, da se je Burnside spet pripravljal na napad.

Ampak od tega napada ni bilo nič, saj je Burnside pošiljal valove za valovom pehote na

višavje Marye. Zato je Jackson napadel sam, ampak moč zveznega topništva ga je odvrnila

od te namere. Pred sedmo uro zvečer Lee ni več sprožil protinapada, saj je zvezno topništvo

prevladovalo bojišče. Zgodilo se bi isto, kakor se je zgodilo zvezni pehoti.342

Čez dva dni, 15. decembra, je Burnside zaprosil za začasno prekinitev ognja, da bi pobrali

svoje mrtve in oskrbeli za ranjence. Burnside je porabil dva dni, ki sta minila od prenehanja

340 William K. Goolrick: Rebels Resurgent: Fredericksburg to Chancellorsville. (Fredericksburg: Time Life Medical, 1986). – str. 51. 341 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 576–589. 342 Jubal Anderson Early: Lieutenant General Jubal Anderson Early C.S.A. Autobiographical Sketch and Narrative of the War Between the States. (Philadelphia: J. B. Lippincott Co., 1912). – str. 180.

129

bojev, da je zaprosil za prekinitev ognja. V tistih dveh mrzlih decembrskih dneh je večina

ranjencev že umrla, preden so jih zvezni bolničarji oskrbeli. Kmalu se je pokazala vsa grozota

vojne. Na področju nekaj kvadratnih metrov je ležalo 1100 mrtvih zveznih vojakov, zatečenih

in zabuhlih od mraza, ki je običajno vladal v decembru. Petino jih je pokončalo topništvo,

druge 4/5 pa »minié« krogle mušket. VP je izgubila 12.653 vojakov, VSV pa 5309. Pred

vznožjem višavja Marye je umrlo 9000 zveznih vojakov; na strani VSV-ja je McLaws izgubil

858, Cobb 235 in Ransom 534. VSV je na svojem levem boku vsega skupaj izgubila 1676

vojakov.343

Zvečer se je Burnside umaknil preko Rappahannocka in krenil na sever, kjer je mislil obiti

VSV pri Port Royalu z namenom, da bi bil Lee primoran zapustiti svoje utrjene položaje pri

Fredericksburgu. Če bi ga Burnside uspel obiti, bi se Lee umaknil do North Annae in se tam

spopadel z Burnsideom.344

5.3 Hookerjev bočni manever

VSV in VP sta prenehala z bojevanjem in se utaborila preko zime. Stanje je mirovalo vse do

aprila 1863. 29. aprila 1863 se je VP skušala premakniti preko Rappahannocka. Zvezni

inženirci so postavili pontonski most nekaj metrov južneje od Deep Runa. Vojaki VSV-ja na

sprednjih položajih niso opazili ničesar, dokler niso zvezni inženirci položili pontonskega

mostu. Južneje je neka zvezna kolona skušala prečkati Rappahannock, ampak so jih vojaki

VSV-ja opazili in se spopadli. Niso jim mogli preprečiti gradnje mostu, ampak so jih zamotili

za nekaj ur, dokler se ni VSV formirala. Vse je kazalo, da je VP na pohodu. Na severu je

vojaška obveščevalna KDA opazila močno silo, ki je hotela prekoračiti Rappahannock.345

Ob poldnevu je Stuart poročal, da je sila 14.000 zveznih vojakov, nekaj topov in konjenice

prekoračila Rappahannock na severu, pri Kelly's Fordu in se je pomikala proti Gordonsvilleu.

Lee je predvideval, da se je zvezna konjenica, ki ji je poveljeval general Stoneman,

premaknila preko Rappahannocka pri Warrenton Springsu. Ta sila je predstavljala nevarnost

za Leejeve logistične povezave, ampak Lee jim ni nasprotoval, saj se je glavnina VP-ja še

zmeraj nahajala pri Fredericksburgu.346

343 War of the Rebellion, 21. zvezek, 1. del ..., 629. 344 Lee Mlajši, Recollections ..., 87. 345 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 796. 346 Prav tam, str. 1046.

130

Popoldan istega dne je Stuart poročal, da se je spopadel s sovražnikom pri Maddensu in zajel

nekaj zveznih vojakov, ki so pripadali petemu, enajstemu in dvanajstemu korpusu VP-ja. Še

več, Stuart je trdil, da se je sovražnik pomikal proti Germani, kar je pomenilo, da so skušali

obiti levo krilo VSV-ja. Ob pol sedmih zvečer je kurir prinesel sporočilo, da se je zvezna

vojska pomaknila preko Germanna Forda in Ely's Forda in so se pomikali proti

Chancellorsvilleu, ki se je nahajal 20 km zahodno od Fredericksburga; zvezna vojska je

hotela obiti levi bok VSV-ja skozi to mesto, ki se je nahajalo v gozdnem področju,

imenovanem Wilderness.347

Lee je odvzel nekaj brigad in jih poslal v ozadje kot rezervo. R. H. Anderson je že imel tri

brigade na severu, ki so pazile na prehodu na severnem toku Rappahannocka. Imel je še dve

brigadi, ki jih je lahko uporabil za spopad s sovražnikom. Lee je premaknil celotno

Andersonovo divizijo na sever, tako da se je ta s svojim desnim bokom naslonila na

Rappahannock. To je omogočilo, da je zavaroval svoj levi bok in zadržal sovražnika pred

Chancellorsvilleom.348

Ta premik se je začel ob devetih zvečer, ampak se je otežil zaradi naliva, ki je spremenil ceste

v morje blata. Ob polnoči se je Anderson že nahajal v Chancellorsvilleu in se pridružil

svojima dvema brigadama. Lee je medtem ukazal McLawsu, ki je poveljeval drugi diviziji

Longstreetovega korpusa, da je moral nuditi podporo Andersonu pri Chancellorvilleu. Lee je

sam prevzel poveljstvo nad Andersonom in McLawsom.349

Zgodaj zjutraj se je Anderson spopadel s sovražnikom pri Chancellorsvilleu. Potek spopada

je ostal neznan do enih popoldne, ko je 3. Virginijski konjeniški polk opazil, da se je zvezna

vojska skušala okrepiti pri Chancellorsvilleu. Pozneje je Anderson sporočil, da se je umaknil

vzhodno od Chancellorsvillea, kjer je zasedel boljši položaj. Do tedaj se je spopadel samo z

zvezno konjenico.350

Lee se je odločil: VSV se je morala umakniti s fronte pri Frederickburgu. Lee je pustil nekaj

manjši oddelkov pri Frederickburgu in je popeljal glavnino VSV-ja na levi bok, v

Chancellorsville. Earlyjeva divizija in ena brigada McLawsove divizije sta ostali pri

Fredericksburgu. Lee je pustil tudi veliko topništva pri Earlyju. Zvezni vojski, ki je ostala v

Fredericksburgu, je poveljeval generalmajor John Sedgwick. Načrt je torej bil, da se bi

347 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 756. 348 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 849. 349 Prav tam, str. 759. 350 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 850.

131

McLaws prvi premaknil na pomoč Andersonu. Jackson mu bi sledil zgodaj zjutraj s svojim

celotnim korpusom, razen Earlyja, ki je ostajal, kjer je bil.351

Zgodaj zjutraj, 1. maja 1863, je nad Frederickburgom nastopila gosta megla. Tako Sedgwick

sploh ni opazil odhoda Jacksona in McLawsa. Lee je natančno opisal svoj načrt Earlyju:

Early je moral skriti svojo pomanjkljivost glede števila vojakov in obdržati svoj položaj pod

vsako ceno. V primeru zvezne premoči in umika svoje vojske se je moral umakniti

jugozahodno in ščititi logistične enote, ki so prihajale iz Richmonda. Če bi opazil, da se je

Sedgwick popolnoma umaknil iz Fredericksburga, potem bi se moral pridružiti glavnini

VSV-ja pri Chancellorsvilleu.352

Anderson in McLaws sta uspela potisniti sovražnika nazaj proti Chancellorsvilleu. Leeja je

skrbelo, da se je zvezna sila umikala preveč lahkomiselno. Po sončnem zahodu je Jackson

sporočil, da se je sovražnik ustavil in utrdil. Zvezna vojska se je postavila na liniji, ki se je

raztezala jugozahodno od Chancellorsvillea.353

Po nekaj urnem premirju bojev je Stuart poročal, da je general Fitz Lee ugotovil, da se je

desni zvezni bok, ki se je razlegal zahodno od Chancellorsvillea, nahajal v zraku. Torej, desni

zvezni bok se ni utrdil in se ni nahajal na kakšni naravni oviri. Fitz Lee je še ugotovil, da

desni zvezni bok ni imel nobene konjeniške podpore, saj je general Stoneman vzel vse

razpoložljive konjenike in odšel neznano kam. Ponujala se je priložnost bočnega manevra, ki

bi omogočal VSV-ju, da uniči desni zvezni bok.354

Izvidnica je potrdila ugotovitve Fitza Leeja. Zato je Lee hotel napasti na svojem levem boku.

Razdelil je svojo vojsko na dva dela. Enega bi poveljeval sam in bi služil kot diverzija. Drugi

del pa bi Jackson popeljal daleč na zahod, se obrnil na vzhod in udaril z vso močjo svojega

korpusa v desni zvezni bok. Premik bi se zgodil ob štirih zjutraj.355

351 Early, Lieutenant General Jubal Anderson Early C.S.A ..., 198. 352 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 800. 353 A. L. Long: Memoirs of Robert E. Lee, His Military and Personal History. (New York: J.M. Stoddart & Company, 1887). - str. 254. 354 Edward G. Longacre: Fitz Lee: A Military Biography of Major General Fitzhugh Lee. (New York: Da Capo Press Inc, 2004). – str. 26. 355 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 769.

132

Tako je Jackson napadel z 28.000 vojaki sovražnika, ki je imel preko 50.000 vojakov. Leeju

sta tako ostali samo dve diviziji Andersona in McLawsa, kar je bilo veliko tveganje, saj se

Lee ni mogel braniti, če bi Hooker prešel v napad.356

5.3.1 Bitka pri Chancellorsvilleu

Jacksonov premik je bil izredno drzen. Lee je že drugič v vojni tvegal razdelitev vojske. Prvič

pri Sharpsburgu se je opekel. Tedaj, pa je spet razdelil svojo vojsko na tri dele, oziroma na

štiri, saj še moramo upoštevati konjeniško silo Rooneyja Leeja, ki je nasprotoval Stonemanu.

28.000 vojakov je tako odkorakalo proti zveznemu desnemu boku. 10.000 vojakov se je

nahajalo pri Fredericksburgu in Lee s svojimi 14.000 vojaki se je nahajal izpred

Chancellorsvillea, da bi kljuboval glavnini VP-ja.357

Lee je svoji dve diviziji nastavil tako, da je postavil McLawsa na levi bok in Andersona na

desni bok. Topništvo je postavil na položaje, s katerih bi lahko obstreljeval napredujoče

zvezne vojake. Kershaw se je postavil na sredini, izmed McLawsa in Andersona. Lee je

moral raztegniti svoji diviziji, da sta lahko zasedli enako dolžino kot glavnina VP-ja. Vojaki

so na nekaterih odsekih stali deset metrov narazen. Seveda je Lee kockal visoko, saj takšna

sila se ni bila zmožna obraniti odločnega napada VP-ja.358

Popoldan naslednji dan je Jackson sporočil, da se je spopadel z manjšim oddelkom

sovražnika, ki je napadel njegove logistične enote. Po tem debaklu se Hooker ni odzval na

Jacksonov manever. Na Leejevi fronti se je spopadla samo lahka pehota.359

Ob treh popoldan je Jackson poslal sporočilo:

…Okoli 1500

2. maj 1863

General,

356 G. F. R. Henderson: The Science of War. (London: Longmans Green, 1912). – str. 432. 357 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 525. 358 Longacre, Fitz Lee ..., 246. 359 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 826.

133

Sovražnik se je spopadel z nami pri Chancellorju, ki se nahaja približno 4 km od

Chancellorsvillea. Upam, da bom napadel kmalu.

Zaupam, da nam bo pomagala sveta previdnost, da dosežemo velik uspeh.

S spoštovanjem,

T. J. Jackson.

generalporočnik.

P. S.

General R. E. Lee

Vodilna divizija uspešno napreduje in drugi dve jima brez težav sledita.

T. J. J ...360

Napetost je naraščala. Dan je pojenjal. Lee je nameraval svojo diverzijo prestaviti na

naslednji dan. Če bi storil prav to, se bi mogoče njegova diverzija spremenila v vsesplošen

umik in tako bi se Jackson znašel čisto sam proti 50.000 glavi vojski generala Hookerja.361

Naslednji trenutek je popolnoma zamajal Leejevo samozavest glede uspeha akcije pri

Chancellorsvilleu; Early se je umaknil izpred Fredericksburga. Umaknil se je brez

izstreljenega strela in se je nameraval podati k Leeju pri Chancellorsvilleu. Mogočni položaji

nad Fredericksburgom so tako postali ničvredni. Zvezna vojska je tako ogrozila zaledje VSV-

ja. Early je narobe razumel ukaze, saj ko mu je Lee spet ponovil svoje ukaze preko

polkovnika Chiltona, jih mu je zadnji zmedeno razložil. Namreč da je moral pustiti eno

brigado nad Fredericksburgom, s pripadajočim topništvom, in se sam pridružiti Leeju. Ko je

360 Freeman, R. E. Lee, 2. zvezek ..., 529. 361 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 799.

134

Lee izvedel za to napako je takoj ukazal Earlyju, da se je moral vrniti nazaj na svoje stare

položaje.362

Slika 19: Manevriranje obeh vojska do Chancellorsvillea.363

Ko je Lee podpisal svoj ukaz Earlyju, se je začel Jacksonov napad na desni zvezni bok. Lee

je moral v svoji diverziji preprečiti, da bi Hooker poslal okrepitve na svoj desni bok. Lee se je

tako pripravil za napad. Tanka linija se je izmuznila utrjenim položajem, ki so jih sami

postavili, in se pomaknila v smeri Chancellorsvillea. Anderson in McLaws sta se postopoma

premikala na levo, da bi se združila z Jacksonom. Hooker še zmeraj ni poslal svojih enot na

svoj desni bok, kar je bilo znamenje, da se je bitka nagibala na stran VSV-ja.364

Lee se je nahajal najbližje Mahonovi brigadi in ji je osebno ukazal premik. Ukazal je trem

oddelkom 6. virginijskemu polku, da so izvedli diverzijo. Virginijci so napadli in vstopili v

rove in bunkerje zvezne vojske. Zadržali so se samo nekaj minut, preden je zvezna vojska

sprožila protinapad.365

362 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 745–746. 363 2009. Battle of Chancellorsville. Approaches of both armies on the 27th until the 30th of April 1863. [Internetna podatkovna baza] (University of Texas at Austin, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.lib.utexas.edu, http://www.lib.utexas.edu/maps/historical/chancellorsville_1863.jpg. 364 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 826. 365 Prav tam, str. 864.

135

Diverzija je popolnoma uspela, saj je napočila noč, ki je izredno zmanjšala vidljivost. Tako se

je zvezna vojska znašla v primežu, saj ni mogla poslati okrepitve na svoj desni bok. Lee je

umaknil McLawsa in Mahona njihove izvirne položaje, medtem ko so poslušali zvok bitke, ki

jo je bíl Jackson. On enajstih zvečer se bitka še ni zaključila. Komaj ob polnoči je zvok

streljanja polagoma potihnil.366

Kmalu po dvanajsti uri je v tabor prijezdil stotnik R. E. Wilbourn, ki je bil Jacksonov signalni

častnik. Leeju je uspel razložiti, kaj se je zgodilo na levem boku. Jackson je po poslanem

sporočilu, uspel pomakniti svoj korpus dovolj na zahod. Tam je odkril XI. korpus VP-ja čisto

v zraku, okoli 2 km oddaljeno od Wildernessove cerkve. Zvezni vojaki so se pravkar

odpravljali k počitku, ko je Jackson začel s svojim napadom. Raztegnil je svoj korpus v tri

linije, ki so stale ena za drugo. Vojaki VSV-ja so zakričali svoj znameniti krik in napadli nič

sluteče zvezne vojake. Sovražnik se je zbegano umikal. Jackson je dosegel Wildernessovo

cerkev in tam se je napad zavlekel. Sovražnik se je začel organizirano upirati. Wilbourn je

tudi sporočil, da je v zmedi napada Jackson utrpel rano. Ustrelili so ga njegovi vojaki,367 ki so

ga zamenjali za zveznega častnika. Stuart je prevzel Jacksonov korpus. Lee se je zato odločil,

da je moral Stuart nadaljevati z napadom, dokler ne bi potisnil desnega zveznega boka v

center VP-ja.368

Ob treh zjutraj je napisal ukaz za Stuarta:

…3. maj 1863

300

366 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 826. 367 Potem ko so prinesli Jacksona v poljsko bolnišnico, so ga položili na posteljo in ga oskrbeli z viskijem in vodo. Po dveh urah in pol je prišel zdravnik. Ob 200 zjutraj so ga oskrbeli s kloroformom in mu pregledali rano. Sprva so odstranili kroglo, ki je vstopila skozi dlan in je zdrobila dve kosti. Kirurgi so mu amputirali roko. Naslednje jutro se je že boljše počutil, kar je izkoristil, da je prebral nekaj pisem, ki jih mu je poslal Lee. V teh pismih je Lee izrazil globoko pripadnost svojemu podrejenemu. Proti večeru je Jackson začel tožiti o bolečini na desnem delu telesa. Po eksplicitnem pregledu niso našli ničesar. Bitka je še kar trajala, zato je Jackson poslal vse svoje pomočnike v bitko. V ponedeljek zvečer je bil Lee v skrbeh glede poteka bitke, zato je ukazal, da se je moralo Jacksona premakniti. V torek se mu je stanje poslabšalo. 10. maja, v nedeljo, se je stanje Jacksonu zelo poslabšalo. Zdravniki so izgubili upanje. Namreč Jackson je zbolel za pljučnico in je imel visoko vročino. Sčasoma je postal nezavesten. Govoril je v blodnjah. Njegov zadnji stavek, ki ga je razločno izgovoril, je bil: »Dajva se podati preko reke, da se bova odpočila v senci dreves«. Mary Anna Jackson, Memoirs of Stonewall Jackson ..., 175–182. 368 John Esten Cooke: The Life Of Stonewall Jackson. From official papers, contemporary narratives, and personal acquaintance. (Richmond: Ayres & Wade, 1997). – str. 238–239.

136

General:

Poglavitno je, da dosedanji uspeh nagradimo s popolnim uničenjem desnega boka

sovražnika. Moramo ga preganjati, da se ne bo reformiral in zbral za protinapad. Takoj ko

boste zmožni, napadite s ciljem, da se mora VSV spet združiti.

Prizadevajte si torej pregon sovražnika iz mesta Chancellorsville.

Sam se Vam bom pridružil takoj, ko uspem postoriti vse na mojem položaju. Ne dopustiti, da

bi se sovražnik formiral.

Na mojem koncu bom prispeval vse, kar je v mojih močeh, da Vam bom pomagal ...369

Lee se je medtem pripravil za napad na zvezne položaje v centru. S tem je hotel pospešeno

združiti VSV. Stuart je tako napadel z zahoda. Lee pa je napadel z vzhoda. Tako bi VSV-ju

uspel preboj, kot če bi samo Stuart potiskal sovražnikov desni bok proti vzhodu. Ampak

situacija se je spremenila čez noč. Perryjeva majhna brigada se je pomaknila po cesti

Catharpin navzdol z navodili, da mora preizkusiti moč zvezne vojske na tem predelu in se

postaviti na skrajnem desnem boku Andersonove brigade. Posey in Wright sta se morala

postaviti na vzhodu, na levem boku Wrightove brigade in se bi skupaj z obema divizijama

pomaknila proti centru zvezne vojske.370

Lee je tako sprožil svoj pričakovani napad. Njegovih 12.000 vojakov se je spustilo v napad.

Perry je uspel pregnati sovražnika, preden se je sploh spopadel. Posey se je močno udaril s

sovražnikom. Wright je imel nalogo očistiti gričevnato področje, ki se je razlegalo izpred

njega. Pametno je poslal lahko pehoto naprej, ki je tvorila nekakšno prvo linijo. Medtem se je

Lee pomaknil na svoj skrajni levi bok, da bi se čim prej združil s Stuartom.371

Ko se je Leejeva majhna sila približevala Catherine Furnaceu je že čutila moč zveznega

topništva. Obenem je Stuart krenil v napad že pred zoro in je uspešno prodrl naprej.

Polkovnik E. P. Alexander, ki je poveljeval topništvu v Jacksonovem korpusu, je uspešno

369 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 769. 370 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 867–871. 371 Prav tam, str. 878.

137

usmerjal ogenj na zbegane zvezne vojake. Stuart je uspel zasesti odličen topniški položaj en

kilometer jugozahodno od Chancellorsvillea in masovno koncentriral svoje topništvo tam.

Na levem boku korpusa je Stuart doživljal grozne izgube, saj je ob vsakem napadu

sovražnika sprožil protinapad. Vse rezerve korpusa so se pridružile levemu boku. Napad na

centru ni uspel. Po odhodu Jacksona so mnogi poveljniki postali zbegani. Zvezno topništvo je

dajalo svoj doprinos nastali zmedi. Stuart je osebno šel na bojišče in z osebnim zgledom

spodbujal vojake.372

Na Leejevem sektorju je VSV prešla Catherine's Furnace in napadla utrjene položaje pri

Fairviewu. VSV in VP sta si večkrat izmenjali ta položaj. Na skrajnem levem boku se je Lee

združil z Archerjevo brigado, ki je pripadala Jacksonovem korpusu. Lee jim je ukazal, da so

se morali pomakniti naprej. Tako je Archer vzpostavil stik z levim bokom Perryja.373

Na desnem boku VSV-ja se je McLaws pomikal neovirano, saj je Hooker uvidel, da se je

moral umakniti, zato se je VP umaknila proti Rappahannocku. Mahone, Wright, Posey in

Perry so neusmiljeno zasledovali umikajočega se sovražnika.374

Pri Fairviewu je topništvo VSV-ja neusmiljeno streljalo po zvezni vojski. Za

Chancellorsvilleom se je nahajala čistina, ki je neusmiljeno razkrivala 125.000 glavo vojsko,

kako se je umikala proti Rappahannocku. VSV ji je sledila. Wright je prvi prispel na čistino.

Sledil mu je Anderson. Tukaj se je končala bitka, saj VP ni imela več volje za nadaljnje

bojevanje.375

Čas je bil za proslavljanje in kakor opisuje eden od mnogih častnikov VSV-ja:

…Mogočni vojaki, katerih lica so bila črna od smodnika. Ranjeni, ki so se plazili po s-krvjo-

napojenim prahom. Vsi ti so se v tistem trenutku počutili enako. Nastopil je en dolg,

neprestan zmagovalen krik za vse tiste, ki niso dočakali dneva zmage. Nastopil je krik vseh

tistih, kateri so se borili. Krik se je dvigal nad vsem strašnim današnje bitke, in kateremu je

bil namenjen. Lee se je zavedal, kaj je navadni vojak mislil, zakaj se je boril. Boril se je, da

bo zmagal. In ko sem ga zagledal, kako je užival v sadovih te zmage, katero je on omogočil; s

372 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 827. 373 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 925. 374 Prav tam, str. 851–871. 375 Prav tam, str. 938.

138

svojim genijem, pogumom in zaupanjem v VSV. Takrat sem pomislil na sceno antičnega

sveta: na sceno, v kateri so se navadni možje spremenili v bogove ...376

Ampak boja še ni bilo konec, saj je Sedgwick uspel pregnati Earlyja. V času težkih bojev pri

Chancellorsvilleu je Segwick postavil pontonske mostove preko Rappahannocka. Sedgwick

je sprva napadel na desnem boku, a ga je Early potisnil nazaj. Potem je Sedgwick napadel na

skrajnem desnem boku, na Beck's Islandu. Tukaj ga je Wilcox pregnal nazaj. Nadalje je

Sedgwick napadel na višavju Marye, kjer je uspel prebiti obrambno linijo VSV-ja. Tako se je

Sedgwick približal Leeju.377

Leejev je postal delikaten. Ni se mogel umakniti, saj se ni mogel umakniti nikamor, saj je bil

obkoljen. Zatorej se je odločil, da bi sprožil diverzijo izpred Hookerja, ki ga je hotel obdržati

v Wildernessu. Proti Sedgwicku pa je takoj poslal enote, ki bi se pridružile Earlyju. Lee je

poslal McLawsa; dodatno mu je dodelil Mahonovo brigado, ki se niso bojevali 2. in 3. maja.

Tokrat je šel osebno k McLawsu in mu ukazal, da je moral vzeti Kershawavo in Mohonovo

brigado in se s svojo divizijo pomakniti na pomoč Earlyju. Tako bi VSV z dvema divizijama,

premagala Sedgwicka, ki je imel en korpus in dve divizije.378

Tokrat je Lee spet moral razdeliti svoje sile na dva dela. Pri Chancellorsvillu je ostalo 37.000

vojakov, ki so tvorili diverzijo proti Hookerju. Iz Richmonda so Leeju na pomoč hitele dve

brigadi, Ransomova in pa Pettigrewova. Ampak Lee se je odločil, da bi ti dve brigadi nastanil

pri pomembnem križišču Hannover zaradi zvezne konjenice, kjer se je nahajal Stoneman z

večino zvezne konjenice.379

Nadalje je Lee sporočil R. H. Andersonu, kaj je moral storiti, da bi uspel zadržati Hookerja.

Anderson se je moral pomakniti na sever, proti Rappahannocku. Pomemben premik, saj se je

cesta River ali združila s cesto Old Mine ali pa s cesto Mountain, ki je potekala jugovzhodno

od Hookerja. Andersonov položaj je na tej cesti ogrozil komunikacije Hookerja z

Rappahannockom in preprečil spoj Sedgwicka in Hookerja.380

Okoli pete ure popoldan se je slišalo streljanje z vzhoda, s smeri Salemske cerkve. V tistem

trenutku bi moral Hooker napasti, ampak Hooker ni poizkusil napada. Spopad se je

376 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 173. 377 Early, Lieutenant General Jubal Anderson Early C.S.A ..., 211. 378 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 801. 379 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 768. 380 Prav tam, str. 851.

139

nadaljeval še kakšni dve uri. Medtem ko je McLaws napadel, se je Early nahajal na boku

Sedgwicka. Minilo je dvajset minut, ko je Sedgwick napadel z vso močjo. Wilcox in McLaws

sta uspela zadržati napad. Sedgwick je napadel še drugič, a je napad spodletel. Wilcox in

Semmes, ki sta se nahajala na levem boku, sta sprožila protinapad in potisnila sovražnika za

nekaj kilometrov nazaj. Naslednji dan se je Hooker še bolj utrdil in ni nameraval napasti

VSV-ja. Anderson je zato napadel na desnem boku in okusil moč sovražnika, a ga je Lee

ustavil. Lee je bil mnenja, da je bila nevarnost, ki jo je predstavljal Sedgwick, večja in

nevarnejša. Zato se je odločil, da bi se masovno skoncentriral proti Sedgwicku. Proti

Hookerju pa je pustil samo tri divizije. Anderson se je tako premaknil proti Sedgwicku in se

je moral pridružiti McLawsu in Earlyju.381

Lee je hotel nadzorovati čete VSV-ja sam. McLaws se je odločil, da bi preložil kakršnokoli

akcijo spopada, dokler ni prišel Anderson na bojišče. Andersonovi vojaki so pa bili utrujeni

po večdnevnem bojevanju. Potem ko so tri Andersonove brigade prispele na bojišče, so

zapolnile vrzel izmed McLawsovega desnega in Earlyjevega levega boka.382

Lee je odšel k Earlyju, da bi se pogovoril o naslednjem premiku. Našel ga je na višavju, v

ozadju Leejevega brega, nasproti Hazel Runa. Early je razložil Leeju, da se je po prejemu

ukaza odločil ponovno zavzeti višavje Marye in Leejev breg. Barksdalova brigada se je

spustila do vznožja višavja, ampak ni poizkušala zavzeti mesta Fredericksburg, ker se je tam

nahajala močna zvezna sila. Early je tudi natančneje določil sovražnikov položaj. Sedgwick

se je nahajal v ozadju višavja Marye. Glavna zvezna linija je potekala južno od višavja Marye

proti vzhodu ob cesti, ki je vodila v Chancellorsville.383

Earlyjev se je hotel povzpeti na višavje v ozadju višavja Maryea in napasti Sedgwicka na

cesti. Medtem pa se bi Anderson spopadel na njegovem levem boku in Mclaws na skrajnem

desnem boku. Načrt ni vseboval težkega manevriranja preko težavnega terena. Lee ga je

odobril in odjezdil nazaj proti centru. Na centru je Anderson še zmeraj imel probleme pri

formiranju svojih čet. Anderson se je formiral komaj ob šestih zvečer, za kar je potreboval

skoraj štiri ure.384

381 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 801–802. 382 Edward P. Alexander: Fighting for the Confederacy: The Personal Recollections of General Edward Porter Alexander (Chapel Hill: University of North Carolina Press, 1989). – str. 356. 383 Early, Lieutenant General Jubal Anderson Early C.S.A ..., 227–228. 384 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 357.

140

Ob zvoku signalnih topov sta se Early in Anderson odpravila v napad. Odpor je bil močan.

Nastala je zmešnjava in Hokeova in Haysova brigada sta se sami začeli obstreljevati.

Wrightov polk je doživel hude izgube, saj je bil prvi, ki se je pomaknil proti sovražniku.

Kershaw in del Woffordove brigade sta se borili z obrambnimi jarki, ki jih je postavil

Sedgwick, a nista dosegli zvezne pehote. McLaws se sploh ni udeležil bitke. Čeprav je VSV

doživela vse te tegobe, so uspeli potisniti Sedgwicka nazaj proti centru in proti desnemu

boku.385

Takoj ko je VSV potisnila sovražnika nazaj, je Lee odšel k Earlyju. Ukazal mu je, da je moral

poslati dve brigadi okrepitev k Barksdaleu, z ostankom svojih sil pa je moral tvoriti linijo

paralelno cesti. Potem ko je pregledal poročila drugih brigadnih poveljnikov, je Lee spoznal,

da če bi sovražnika napadel takoj, bi ga mogoče prisilil k umiku preko Rappahannocka še isto

noč. Če pa bi ostal na položaju, kjer se je nahajal, bi se moral utrditi in pripraviti za boj

naslednji dan. Lee se je odločil za napad še isto noč. Hooker bi lahko napadel vsak čas pri

Chancellorsvilleu, kjer so mu nasprotovale samo tri divizije VSV-ja. To je bil njegov prvi

nočni napad. Early je že dobil svoja navodila: McLaws je bil obveščen o premikih svojih

brigad; Alexander in Hardaway pa sta morala premakniti svoje topništvo v domet Banks'

Forda in sta ga morala bombardirati.386

Celo noč je topništvo bombardiralo Banks' Ford. Napad se je spremenil v brezupno tavanje

po temi in jutranji megli. Ob svitu je VSV doletel šok; Sedgwick se je brez boja umaknil

preko Rappahannocka.387

Na fronti pri Chancellorsvilleu ni bilo nobenih sprememb. Lee je hotel zbrati svoje sile in se

pridružiti trem divizijam v Chancellorsvilleu, da bi se soočil s Hookerjem. Ampak prej je še

moral konsolidirati fronto pri Fredericksburgu. Early in Barksdale sta se vrnila na utrjene

položaje v okolici Fredericksburga. Druge sile so se morale pripraviti na pohod nazaj v

Chancellorsville. Enote so bile izmučene po štirih dneh neprestanega boja. Zatorej so se zelo

počasi formirale. Ura je bila štiri popoldne, preden se je Anderson podal proti

Chancellorsvilleu. Tokrat je še vreme dodalo svoj doprinos, saj je nastopila ena od

spomladanskih ploh. Ob nastopu noči Anderson še zmeraj ni prispel v Chancellorsville.388

385 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 802. 386 Prav tam, str. 880–882. 387 Mary Anna Jackson, Memoirs of Stonewall Jackson ..., 438. 388 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 852.

141

Naslednji dan je Lee hotel organizirati napad, saj se mu je zelo mudilo zaradi zvezne

konjenice, ki je grozila njegovim komunikacijam. Sprva bi šla v boj lahka pehota, potlej pa bi

napadle druge enote; vsesplošen napad VSV-ja na Hookerjeve sile. Ampak Hookerja ni bilo

več tam, ker se je v noči umaknil preko Rappahannocka. Lee ni imel več nobenega razloga za

napad, zatorej se je vrnil nazaj izpred Fredericksburga.389

5.4 Reorganizacija vojske severne Virginije

Lee je po smrti Jacksona priznal svoji ženi:

…Res ne vem, kako bom nadomestil Jacksona ...390

Izmed vseh višjih častnikov, ki so se nahajali v VSV-ju, so samo štirje bili primerni za

vodenja korpusa. To so bili A. P. Hill, R. S. Ewell, R. H. Anderson in John B. Hood. Izmed

teh štirih poveljnikov je bil A. P. Hill najboljši poveljnik divizije v VSV-ju. Od Marylanda je

Lee imel v mislih A. P. Hilla kot naslednika Jacksona. Med častniki, ki so imeli največ

izkušenj z Jacksonom, je bil nedvomno R. S. Ewell,391 ki se je boril z Jacksonom v

znamenitih kampanjah po dolini Shenandoah. To ga je uvrščalo zelo visoko kot

Jacksonovega naslednika.392

Na koncu se je moral Lee odločiti med A. P. Hillom, Ewellom, Andersonom, Hoodom, D. H.

Hillom in Stuartom. Izbira se je zožila na A. P. Hilla in Ewella. Zelo težka odločitev, saj je

moral Lee upoštevati velikost Jacksonovega korpusa in teren, v katerem je korpus deloval.

389 War of the Rebellion, 25. zvezek, 1. del ..., 976. 390 Lee Mlajši, Recollections ..., 94. 391 Dick Ewell, kakor so ga klicali tedaj, je bil star 46 let. Potem ko je diplomiral na West Pointu, je služil v zvezni konjenici. V tistem obdobju, ki ga je preživel v zvezni konjenici je zmeraj vztrajal, da se mora boriti proti Indijancem na odprtem. Na zunaj je dajal čuden vtis. Zmeraj je trpel za neko boleznijo, zato je spal po svojem urniku in se prehranjeval samo z žitaricami. Bil je zelo dober taktik in energičen vodja na bojnem polju. Zagovarjal je, da mora poveljnik dajati osebni vtis. Zato se je zmeraj udeleževal bitk, ki jih je poveljeval. V dolini Shenandoah se je enkrat udeležil bitke kot navadni vojak, da bi se napojil adrenalina, pri tem pa je upal, da ga Jackson ne bo ujel pri dejanju. Njegov temperament in veselje za brezupne vojaške akcije je bilo Jacksonu všeč. Ewell in Jackson sta bila ekscentrika, ki sta se dobro razumela. Npr. Jackson je zmeraj trdil, da ne uporablja popra v svoji hrani, ker mu naj bi poper slabil njegovo levo nogo. Tako je tudi Ewell imel svoje trenutke. Ewell in Jackson sta se izredno spoštovala. Ewellu je bilo celo všeč, da je bil Jackson eksentrik in malo nor. Dick je bil izredno popularen med vojaki, ker je zmeraj poskrbel za svoje vojake. Richard Taylor: Destruction and Reconstruction: Personal Experiences of the Late War. (Chapel Hill: J. S. Sanders & Co., 1998). – str. 34–38. 392 Judith W. McGuire: Diary of a Southern Refugee During the War (American Women Ser Images and Realities). (Richmond, Teksas: Hess Publishing, 1998). – str. 226.

142

Ewell in Hill sta imela največ izkušenj pri vodenju neodvisnih enot. Lee je že dolgo hotel

povečati število korpusov na tri. Po Chancellorsvilleu je izkoristil dano priložnost in je

ustvaril tri korpuse. Longstreet je seveda ostal poveljnik prvega korpusa; drugi korpus je

dobil novega poveljnika – Ewella; A. P. Hill pa je dobil novoustanovljen tretji korpus. 20.

maja 1863 je Lee poslal predlog nove ureditve VSV-ja Davisu.393

Davis je potrdil ustanovitev novega korpusa v VSV-ju in imenovanje novih poveljnikov.

Leejev naslednji problem je bil, komu je moral vzeti enote za novi korpus. VSV je tedaj

imela osem divizij, vključujoč dve Longstreetovi diviziji, ki sta se nahajali v Southsideu.

Jackson je imel štiri divizije: A. P. Hillova, D. H. Hillova, Earlyjeva in Trimbleva divizija.

Longstreet je imel McLawsovo, Pickettovo, Hoodovo in R. H. Andersonovo divizijo. Da bi

ustanovil tri korpuse, je moral vzeti eno divizijo Longstreetu, eno divizijo Ewellu in je na

novo ustanovil 9. divizijo. Prenesel je Andersona iz Longstreetovega korpusa in A. P. Hillovo

staro divizijo iz 2. korpusa v novi 3. korpus. Stara A. P. Hillova divizija je imela šest brigad,

ki ji je dve odvzel in ji priključil novi diviziji. K tema brigadama je še priključil Pettigrewa in

Davisa, ki sta prišla iz Severne Karoline.394

Lee je že povišal Rodesa na položaj generalmajorja in mu dal staro D. H. Hillovo divizijo.

Povišal je tudi Edwarda Jonesa v generalmajorja in mu je dal staro Trimbleovo divizijo. Dve

diviziji sta še zmeraj ostajali brez poveljnika: stara A. P. Hillova in na novoustanovljena 9.

divizija. Pri tej izbiri se je začel vtikati Davis in skušal politično vplivati na Leeja, ki je

imenoval Harryja Hetha za generalmajorja in poveljnika stare A. P. Hillove divizije. W. D.

Pender iz Severne Karoline pa je postal poveljnik 9. divizije.395

Torej struktura VSV se je kazala v naslednjem vrstnem redu:

• prvi korpus (Longstreet): McLawsova, Picketova in Hoodova divizija;

• drugi korpus (Ewell): Earlyjeva, Johnsonova in Rodesova divizija;

• tretji korpus (A. P. Hill): Andersonova, Hethova in Penderjeva divizija.396

Medtem ko je Lee reformiral pehoto VSV-ja, so topniški poveljniki izpopolnili

rekonstrukcijo topništva. Vso rezervno topništvo se je tako razdelilo na tri korpuse. Častniki

393 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 810–811. 394 Prav tam, str. 824. 395 War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 716–717. 396 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 813.

143

so ostali enaki, ampak zaradi izgub se je zvrstilo veliko napredovanj. Edini problem, ki je še

zmeraj povzročal probleme, je bil koordinacija s pehotnimi častniki.397

Konjenica VSV-ja je tudi doživela svojo renesanso. S pomočjo generalmajorja Samuela

Jonesa, ki je poveljeval jugozahodnem Virginijskem oddelku, je Lee iz tega predela Virginije

uspel dobiti eno dodatno konjeniško brigado, ki ji je poveljeval generalpolkovnik A. G.

Jenkins. Dodatna konjeniška brigada je prišla iz zahodne Virginije, ki ji je poveljeval

generalpolkovnik John B. Imboden. Ti dve brigadi so bili v večini novinci, ki še niso izkusili

boja.398

5.5 Vojska severne Virginije na poti v Pennsylvanijo

V času, ko je Lee reorganiziral VSV na novo, je Hooker ostal neaktiven. Hooker je čakal na

okrepitve, ki jih je Lincoln pošiljal zmeraj več. Ob istem času, nekaj tisoč kilometrov na

zahod, je Grant oblegal Vicksburg. Joseph E. Johnston mu ni mogel nasprotovati. Če bi Grant

uspel zavzeti Vicksburg, bi KDA izgubila teksaško logistično podporo. Izguba New Orleansa

na začetku vojne je KDA izgubila največje in najbogatejše mesto. Z izgubo Vicksburga pa bi

KDA izgubile še celotno področje Mississippija. KDA so nujno rabile vojaški uspeh. VSV je

bila pripravljena še enkrat rešiti dan.399

7. junija je Lee prispel v Culpeper Courthouse, kjer se je zbrala glavnina VSV-ja. Lee je bil

prepričan, da se mora VSV okrepiti, če hoče uspešno delovati v sovražnem okolju. 9. junija je

zvezna konjenica prekoračila Rappahannock pri Beverley's Fordu in Kelly's Fordu. Stuart je

bil nepripravljen, saj je le en dan poprej uprizoril pompozno konjeniško predstavo celotne

konjenice VSV-ja, zato so bili njegovi konjeniki in konji utrujeni. Kmalu je Stuart izvedel, da

so zvezni konjeniki obšli njegove obrambne položaje in so resno ogrozili njegov bok. Stuart

je ukrepal takoj. Zbral je vse konjenike, ki so sodelovali v njegovi predstavi prejšnji dan in se

spopadel z zvezno konjenico. Konjeniki so usmerili svoj boj na pobočje Fleetwood Hilla, ki

se je nahajalo 10 km severno od Culpeper Courthousea. Boji so trajali več ur. Stuart je sprožil

napad, ki ni uspel in zvezna konjenica pa je sprožila protinapad. To stanje je trajalo več ur.

Lee ni postal zaskrbljen, saj je imel s seboj celotno glavnino VSV-ja, oddaljeno samo nekaj

397 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 370. 398 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 837. 399 Prav tam, str. 791–792.

144

kilometrov. Ta spopad je postal znan kot bitka pri Brandy Stationu – največja konjeniška

bitka celotne vojne.400

Ta bitka ni ogrozila Leejevega načrta invazije. Ampak politika se je spet vmešala v vojaške

zadeve, saj je Davis postajal zaskrbljen zaradi vse večje moči zvezne konjenice. Davis je

zahteval, da mora potek na sever potekati tako, da bi zavarovali Richmond.401

Slika 20: Pohod VSV-ja na sever.402

Načrt za premik je bil naslednji: Ewell je moral pripraviti pot za premik na sever, tako da se

je s svojim korpusom kot prvi premaknil v dolino Shenandoah – proti Winchesterju. Lee je

izbral njega, ker je že poznal teren in njegov korpus je ostal nespremenjen že od začetka

vojne. Če bi se zvezna pehota odzvala, tedaj pa bi se moral Ewell odmakniti iz Winchesterja

in se pomakniti na sever, prekoračiti Potomac in vstopiti v Pennsylvanijo. Longstreet se je

moral pomakniti na severozahod, proti Blue Ridgeu, da bi zakril namero A. P. Hillovega

korpusa, ki je imel nalogo, da bi se pomaknil proti dolini. Z A. P. Hillom v dolini je bil

400 War of the Rebellion, 25. zvezek, 2. del ..., 876. 401 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 294. 402 Freeman Douglas Southall, R .E. Lee, 3. zvezek. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1934). – str. 38.

145

Longstreet na vrsti, da se je premaknil v dolino. Konjenica je morala pri tem paziti na gorske

prelaze, dokler se ne bi celotna VP pomaknila preko Potomaca.403

Z odhodom Ewella proti dolini Shenandoah je Lee napisal pismo Davisu o razlogih njegove

odločitve invazije na sever. V tem pismu je izrazil svojo zaskrbljenost in odločenost v svoji

nameri, kaj bi ta invazija mogoče doprinesla končnemu vojaškemu cilju VKDA-ja:

…Če se bomo predali superiornosti, ki jo razpolaga sovražnik v številu vojakov, sredstvih in

vseh sredstvih, potrebnih za vojno, potem ne smem upati, da bo se pri nas zgodila izjema pri

izkoriščanju teh prednosti: da bo slabši premagal boljšega. Božja milost nam bo pomagala

pri pogumu naših vojakov, pravičnosti našega boja in voljo in vzdržljivost našega ljudstva.

Čeprav sredstev za vojno ni dovolj, jih moramo pametno izkoristiti. Hvaležno sprejemamo

vse uspehe, katere nam je Bog poklonil, kot simbol božjega sprejemanja in naklonjenosti.

Ampak zavedam se, da ne smemo pričakovati več, kot si zaslužimo. Torej, ne smemo si

prikrivati oči in ušesa. Sovražnika je zmeraj več in nas je zmeraj manj … Mislim, da bi

morali razločiti med tistimi severnimi politiki, ki se zavzemajo za mir brez kakršnihkoli

pogojev, in tistimi, ki hočejo z mirom obnoviti federacijo … Moramo se zavedati, da morajo

severni prijatelji miru popustiti pri zahtevah obnove federacije. To dejanje jih bo vodilo v

uspeh njihove stranke … Če se bo prepričanje, da bo mir prinesel obnovo federacije, ustalilo

na severu, tedaj ne bo nobeden več podpiral vojne. To je tudi naš cilj in moramo si

prizadevati, da ga bomo dosegli. Ko bomo dosegli mirovna pogajanja, bo še čas, da se

zmenimo kako pa kaj. Ne bi bilo pametno, da že kar naprej zavržemo miroven predlog zaradi

prepričanja, da hočemo spet nazaj v federacijo. Ne gojimo takšnih čustev in ne skrbi nas, da

se bodo prepričanja in nagnjenja našega ljudstva spremenila v prid ponovne združitve.

Preveč so pretrpeli v tej vojni, da bi sedaj, ko so pred ciljem, popustili in zavrgli idejo

neodvisnosti in posledično svoje države … Vaša ekscelenca, upam da se strinjate z mano in

prosim povejte mi svoje mnenje. Mislite, da so neresnične in jih ni mogoče doseči? Moramo

vsaj poizkusiti pomagati ljudem na severu, ki si prizadevajo za mir ...404

Longstreet je zapustil Culpeper in se približeval Blue Ridgeu. Ewell je medtem že zasedel

Winchester in pregnal zvezne čete iz tega mesta. V bojih je zajel 4000 ujetnikov, kar je

predstavljalo večji del zvezne sile v dolini Shenandoah. Ewellov korpus je tako imel proste

403 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 334. 404 War of the Rebellion, 27. zvezek, 3. del ..., 882.

146

roke za prečkanje Potomaca. Tedaj so se še zadnje A. P. Hillove divizije odpravljale iz

Fredericksburga.405

Ewell je vstopil v Maryland in pustil Rodesovo divizijo v Williamsportu, da mu je ščitila

zaledje. Tako se je pomikal po Marylandu s samo dvema divizijama. Lee je razmišljal, da bi

lahko Ewell s tremi divizijami naredil toliko pri pobiranju potrebščin za vojsko, kot bi jih

lahko pobrala celotna VSV. Zato je moral Lee spodbuditi Rodesa, da se je pomaknil za

Ewellom, da bi ta imel svoj celoten korpus na razpolago. Hood je imel namen zamenjati

Rodesa. Zaradi nenadnih premikov VP-ja, Lee ni mogel poslati Hooda, ampak je moral

počakati na A. P. Hillove divizije, kar je pomenilo izgubo časa.406

Neučakan, kot je bil Lee, ni mogel čakati na A. P. Hillove divizije, zatorej je hotel poslati

Longstreeta na pomoč Ewellu. Zaradi povečanja konjenice na strani zveznih sil, je Lee ukazal

Stuartu, da mora držati sovražnikove konjeniške sile čim dlje na vzhodu. Pri tem je moral

Stuart paziti na komunikacije VSV-ja in delovati kot izvidnica, oziroma kot oči pehote. Stuart

se je tako moral držati na desnem boku Ewella. Dve brigadi sta ostajali v dolini Shenandoah,

da bi pazile na gorske prelaze, dokler ne bi vsa pehota VSV-ja prekoračila reke Potomac.

Ostale tri brigade konjenice bi tako spremljale pehoto na pohodu čez Maryland. Jenkinsova in

Imbodenova konjeniška brigada pa sta že prekoračili Potomac in sta se nahajali na boku

Ewellovega korpusa.407

Stuart je imel ambicioznejši načrt. Časopisje v Richmondu je izrazilo obžalovanje, kako se je

odrezal pri Brandy Stationu in ga pozvalo, da bi se podal na eno avanturistično akcijo, da bi

si povrnil svoj ugled. To je vzpodbudilo Stuarta, da je predlagal, da bi se premaknil s tistimi

tremi brigadami, s katerimi bi moral ščititi bok VSV-ju, v ozadje Hookerja in bi mu nagajal

pri prečkanju Potomaca. Če bi Hooker imel namen ostati v Marylandu, bi se vrnil nazaj v

zavetje VSV-ja. Longstreet je odobraval ta načrt, kakor tudi Lee. Toda opozoril ga je, da se je

moral nemudoma pridružiti glavnini VSV-ja, ko bi Hooker prečkal reko.408

Lee je dodelil Imbodena in Jenkinsa k Stuartu. Stuart je tako imel pet brigad konjenice. Tako

rekoč celotno konjeniško silo VSV-ja. Jenkins se je tedaj nahajal izpred Ewella, v

405 War of the Rebellion, 27. zvezek, 3. del ..., 890. 406 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 295. 407 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 201. 408 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 296.

147

Pennsylvaniji. Imboden je bil v okrožju Hampshire, kjer je motil logistično oskrbo železnice

Baltimore in Ohio; Stuart pa se je nahajal pri Blue Ridgeu.409

Lee je izdal ukaz, s katerim je točno določil, kaj je pričakoval od Stuarta:

…Glavni štab, 22. junij 1863.

Generalmajor J. E. B. Stuart,

Poveljnik konjenice,

Pravkar sem prijel vaše sporočilo, ki ste ga poslali ob 745 generalu Longstreetu. Domnevam,

da so napori sovražnika v smeri določanja našega napredka in kje se nahajamo v polnem

teku. Mogoče je zadovoljen. Ali veste, kje se nahaja in kaj dela? Bojim se, da se bo pomaknil,

tako da mi ne bomo o tem nič vedeli in bo prekoračil Potomac, preden se bomo zavedali, kaj

nas je doletelo. Če ugotovite, da se pomika na sever, in da lahko dve brigadi pazita na Blue

Ridge in Vam tako krijeta hrbet, se lahko pomaknete z ostalimi tremi v Maryland in se

postavite na desnem boku generalu Ewellu. Postavite se v bran njegovim komunikacijam in

branite njegov bok. Obveščajte ga o premikih sovražnika in mu pomagajte pri zbiranju

potrebščin. Ena kolona generala Ewella se bo verjetno podala na pot proti Sasquehannaiu in

druga proti Chambersbergu. Razbral sem iz poročila, da se sovražnik ne nahaja zahodno od

Fredericka. Konjeniška sila straži most Monocacy, ki je zabarikadiran. Vi boste, seveda,

prevzeli direktno poveljstvo nad Jenksinsovo brigado in mu dali ustrezna navodila. Vse

potrebščine, ki jih bomo vzeli v Maryland, mora poveljujoči obvezno odobriti. Vsaka stvar se

mora plačati ali pa zagotoviti plačilo z listkom odloga. Poslal Vam bom uradni ukaz glede

tega, ker hočem, da se vsi tega strogo držite ...410

Seveda, če so informacije, ki jih je Lee dobil 23. junija, bile pravilne, je to pomenilo dve

stvari: VP je nameravala prečkati Potomac vzhodno od gorovja Cotoctin; VP se je formirala

pri Edward's Ferryju, tako da so njene kolone zavzele vse proste ceste. Torej tam, kjer se

Stuart ni mogel prosto gibati. Če bi Stuart deloval tako globoko v sovražnikovem zaledju, bi

409 War of the Rebellion, 27. zvezek, 3. del ..., 906–907. 410 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 202.

148

bil primoran prečkati Potomac vzhodno od Edward's Ferryja, da bi lahko opravil svojo

poglavitno nalogo – ščititi bok Ewellu.411

Leejev načrt je zajemal naslednje predpostavke:

Po načrtu, ki si ga je Lee zamislil, bi morala v tistem trenutku Ewellova sprednja straža že

prispeti v Susquehannaio in pri tem uničiti železniške povezave z zahodom. Hill bi se moral

pomakniti vzhodneje in Longstreet pa bi že moral doseči Harrisburg.412

Jenksinova brigada bi morala delovati izpred Ewella in Imboden pa na njegovem levem boku,

kjer bi onemogočal sovražnikovo koncentriranje na Ewellovem levem boku. Jones in

Robertson pa bi morala kriti hrbet Ewellu, dokler ne bi sovražnik prečkal Potomaca.

Okrepitve se bi zvrstile preko Culpeperja in prelaza Chester. Pomaknile se bi severno do

Winchesterja, kjer bi jih Lee usmeril nadalje na sever.413

27. junija se je Ewell pomaknil v dveh kolonah: ena se je pomaknila do Carlislea; druga, ena

izmed Earlyjevih divizij, pa do Yorka. Ewell je imel ukaze, da je moral zavzeti Harrisburg, če

bi se čutil dovolj močnega. Early pa je moral prekiniti sovražne komunikacije preko železnice

Harrisburg in Baltimore. Uničiti je moral še mostova pri Wrightsvilleu in Columbiaju.

Longstreetov in Hillov korpus sta se utaborila pri Chambersburgu in Fayettevilleu.414

Cilj je bil Harrisburg. Lee je hotel zvabiti VP na odprto in prekiniti komunikacije

Washingtona z Ohiojem. Izvedba tega načrta je bila odvisna od Stuartovih premikov, saj je

bilo zelo nevarno, če ne nemogoče, se premikati po sovražnem ozemlju brez podpore

konjenice. Lee tedaj ni vedel, kje se nahaja Hooker, saj ni imel konjenice, s katero bi lahko

poizvedoval. Vso konjenico je imel Stuart, ki se je nahajal neznano kje.415

Medtem ko je Lee čakal na Stuarta, da mu je dostavil potrebne informacije glede lokacije VP-

ja, se je pogovarjal z generalmajorjem Trimbleom. Trimble je bil inženir pri železnici pred

vojno v bližnjih okrajih in je poznal okolico bolje kot drugi. Pozneje je zapisal njegov

pogovor z Leejem:

411 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 51. 412 War of the Rebellion, 27. zvezek, 3. del ..., 931. 413 Prav tam, str. 926–927. 414 War of the Rebellion, 27. zvezek,2. del ..., 443. 415 Prav tam, str. 307–316.

149

…Naša vojska je v dobrem stanju. Niso utrujeni, kar nam omogoča, da se lahko premaknemo

ali koncentriramo na katerikoli položaj v štiriindvajsetih urah ali celo manj. Nisem še dobil

kakršnekoli informacije, da je VP prečkala Potomac. Čakam na generala Stuarta. Ko bodo

izvedeli kje se nahajamo, bodo korakali dan in noč, da bi nam preprečili pot proti

Baltimoreju in Philadelphii. Nastavil bom se na poti, na polju moje izbire, jih uničil,

zasledoval, uničil en korpus za drugim. Zaradi stalnih presenečenj in preden se bodo uspeli

reformirati, bo zavladala panika, kar bo doprineslo popolnemu propadu njihove vojske …Bíli

bomo veliko bitko in če bo Bog na naši strani, bomo zmagali. Vojne bo konec in mi si bomo

pridobili neodvisnost ...416

28. junija je Lee izvedel šokantno novico, da je Hooker prekoračil Potomac. Stuart se še

zmeraj ni javil. Longstreet je izvedel to novico od svojih izvidnikov. Lee je bil tako zbegan,

da je hotel govoriti z izvidnikom sam. Izvidnik po imenu Harrison je potrdil novico. Harrison

je zapustil Longstreeta pri Culpeperju in odšel v Washington, kjer je obšel več gostišč in

gostiln. Tam je izvedel, da se je Hooker pomaknil preko Potomaca in pomikal proti

Fredericku. Pri Fredericku je naletel na dva korpusa. Hooker je že izvedel, da se je glavnina

VSV-ja nahajala pri Chambersburgu, kar mu je dalo slutiti, da se še dva korpusa nahajata pri

South Mountainu. Harrison je še izvedel, da je generalmajor George Gordon Meade417

zamenjal generala Hookerja.418

Lee ni bil zaskrbljen, ampak kar je povedal izvidnik, je bila strateška katastrofa. Da se je

Meade nahajal na severni strani Potomaca je pomenilo, da se je nahajal v zaledju VSV-ja.

Lee še zmeraj ni imel dovolj hrane in še je zmeraj bil odvisen od zalog, ki mu jih je pošiljal

416 Southern Historical Society Papers, 26. zvezek. (Richmond: Guild Press, 1999). – str. 121. 417 George Gordon Meade se je rodil ameriškim staršem v Cadizu, Španiji, 31. decembra 1815. Zaradi vojne v Evropi je njegov oče zašel v finančne težave. Zaradi tega ga je oče poslal na West Point, po zaslugi Pennsylvanije. Diplomiral je leta 1835. Služil je samo eno leto, da bi postal inženir v civilnem življenju. Imel je težave z iskanjem zaposlitve, zato se je leta 1842 znova pridružil zvezni vojski. Na začetku vojne je bil stotnik topografskih inženirjev. Leta 1861 je postal generalpolkovnik prostovoljcev in je poveljeval 2. brigadi McCallove divizije VP-ja. Leta 1862 je poveljeval 2. brigadi 2. divizije 1. korpusa VP-ja. Od 4. aprila 1862 je poveljeval 2. brigadi 2. divizije v Oddelku Rappahannocka. Od 26. avgusta je poveljeval 1. brigadi 3. divizije 3. korpusa VV-ja. Od 12. septembra je poveljeval 3. diviziji 1. korpusa VP-ja. Od 17. septembra je poveljeval korpusu. 29. novembra ga je Lincoln povišal v generalmajorja prostovoljcev. Od 25. decembra je poveljeval 5. korpusu VP-ja. Od 28. junija 1863 je poveljeval VP-ju vse do konca vojne. Generalpolkovnik redne zvezne vojske je postal 3. julija 1863. 18. avgusta 1864 je na Grantovo zahtevo postal generalmajor redne vojske. Po vojni je poveljeval okupacijskim silam na jugu. Umrl je 1872 v Philadelphii. Warner, Generals in Blue ..., 33–62. 418 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 350.

150

Richmond. Lee je lahko oskrbel VSV samo preko South Mountaina. Novi poveljnik, Meade,

se je moral samo pomakniti na zahod in uničiti Leejeve logistične povezave.419

Lee se je odločil takoj. Ewellovo nalogo, da bi se pomaknil do Harrisburga, je Lee preklical.

2. korpus se je moral vrniti. Longstreet in Hill sta morala prekiniti pomikanje na sever. Vsa

VSV se je morala skoncentrirati vzhodno od gorovja in zvabiti Meada v bitko, da bi Lee

ohranil svoje logistične poti. Lee je poklical vso razpoložljivo konjenico, ki jo je imel na

razpolago. Do 730 je Lee razvil svoj načrt tako detajlno, da je predvidel preveliko

koncentracijo sil na cesti iz Chambersburga proti vzhodu in ukazal Ewellu, da se je moral

pomakniti proti Cashtownu ali proti Gettysburgu. Hill je moral uporabiti cesto, ki je potekala

od gorovja do Chambersburga in do Gettysburga. Hillov pohod se bi začel 29. junija.

Longstreet bi mu sledil en dan pozneje.420

Položaj sovražnika je bil neznan. Po informacijah, ki jih je Lee dobil, se bi Meade nahajal pri

Middletownu, med Frederickom in Boonsborom, kjer se je tudi utaboril. 30. junija je Hill, ki

je odjezdil naprej v Cashtown, sporočil, da se je Pettigrewova brigada iz Hethove divizije

pomaknila v Gettysburg, da bi zavzela tovarno čevljev. Blizu Gettysburga je Pettigrew naletel

na zvezno konjenico in zvezna pehota se mu je približala. Pettigrew se je umaknil nazaj v

Cashtown.421

5.6 Bitka pri Gettysburgu

Lee je prispel na bojišče popoldan. Heth je že prej poslal v napad dve svoji brigadi:

Acherjevo in Davisovo brigado. Ti dve brigadi so potisnile zvezne sile nazaj. Zvezna vojska

je napadla s silo in skoraj uničila Archerjevo in Davisovo brigado. Zvezne sile so obkolile del

Archerjeve brigade in zajele generala Archerja. Ob dveh popoldne je Heth skušal spočiti

svoje vojake za bitko, ko bi napadel s svojo celotno divizijo.422

Ob tretji uri je Rodes prispel na bojišče, ampak je ubral drugačno pot kot druge sile VSV-ja.

Korakal je na desnem boku zveznih sil. Ti so se odzvali tej grožnji. Rodes se je moral

pomakniti še malo bolj na desno zaradi poizkusa zveznih sil, da bi obšla Rodesov levi bok.

Dolesova brigada je tako tvorila skrajni levi bok Rodesove divizije. O'Neal, na Dolesovi

419 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 219. 420 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 316–317. 421 Marshall, Lee's Aide-De-Camp, 250. 422 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 638.

151

desni, se je izgubil in njegova brigada se je razkropila. Napad na bok sovražnih sil, ki so stale

nasproti Hillu, sta sprožili dve brigadi: Danielova in Iversonova, z Ramseurjem v rezervi.423

Naenkrat se je zaslišal uporniški krik in Hethova divizija je prešla v napad. Ob premiku se je

divizija premaknila na desno. Pender se je pridružil Hethu na desnem boku in skupaj sta

napadla položaj Willoughby Runa. V petinštiridesetih minutah se je prvi del bitke končal.

Zvezne sile so se umaknile z bojnega polja na bližnje višavje. Early je tako zasedel mesto

Gettysburg. Pri tem je zajel 5000 ujetnikov. Izgube zvezne vojske in VSV-ja so skupaj

znašale preko 5000 vojakov.424

Slika 21: Btika pri Gettysburgu.425

Na višavju, ki se je nahajalo v ozadju Gettysburga, se je nahajal naslednji cilj Leejeve vojske.

Lee si je šel ogledat teren z generalom Longstreetom. Stala sta na podolgovatem bregu,

imenovanem Seminary Ridge, ki se je spuščal na vzhod in se spet začel vzpenjati pri cesti

Emmitsburg. Na vzhodu tega brega se je nahajalo hribovito pobočje, imenovano Round Top.

Severozahodno od tega položaja se je nahajal drugi breg, ki pa ni bil tako strm, imenovan

423 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 554. 424 Prav tam, str. 636–637. 425 2009. Battle of Gettysburg. [Internetna podatkovna baza] (University of Texas at Austin, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.lib.utexas.edu, http://www.lib.utexas.edu/maps/historical/gettysburg_1863.jpg.

152

Little Round Top. Na severnem delu tega brega se je nahajalo pokopališče mesta Gettysburg,

ki je dalo ime bregu – Cemetery Hill. S položaja, kjer sta stala Lee in Longstreet, se je dalo

videti vzhodni in jugovzhodni del Cemetery Hilla, kjer se je stikal z bregom Culp's Hill. To

višavje se je razlegalo v podobi narobe obrnjene črke J. Round Top je bil najbolj na severu.

Cemetery Ridge pa je ležal na skrajnem jugu. Cemetery Ridge pa se je že pomikal proti

severu s Culp's Hillom na konici. Severno od Culp's Hilla se je nahajalo mesto Gettysburg.

VP si je izbrala izjemno dober položaj za bitko.426

Pri tem je Longstreet spoznal prednost VP-ja, saj je vedel, da bi VSV izgubila veliko

vojakov, preden bi sploh dosegla vznožje višavja. Zato je predlagal drugačno rešitev, v

smislu njegovega ofenzivnega strateškega razmišljanja in pa defenzivne taktične postavitve:

…Vse, kar moramo narediti, je, da se postavimo na njihovem levem boku. Tako bi se

pomaknili na poti proti Washingtonu. Izberemo si svoje področje za bitko in čakamo na

ustrezen trenutek. Če nas ne bi napadli, bi se samo pomaknili proti Washingtonu in se spet

postavili na dober položaj in čakali na bitko. Če bi Meade spoznal, da je naš cilj Washington,

bi nas moral napasti. Ko pa bodo napadli, jih bomo premagali, kakor smo že naredili pri

Fredericksburgu. Sadovi našega uspeha bodo res veliki ...427

Načrt, ki ga je skoval Longstreet, mu seveda ni padel na pamet v tistem trenutku, ampak je

začel gojiti nekakšna ljubosumna razmišljanja do Leeja. Hotel je neodvisno poveljstvo v

Virginiji ali pa na zahodu. Načrt Longstreeta je bil, strateško gledano, dober, ampak zaradi

pomanjkanja obveščevalnih podatkov nihče v VSV-ju ni vedel, kje točno se nahaja Meade z

glavnino VP-ja. Lee je vkorakal v Gettysburg brez konjenice. Bil je zelo ranljiv za konjeniške

napade in prikrajšan za obveščevalne podatke. V tistem trenutku je že ukazal VSV-ju, da se

je morala skoncentrirati pri Gettysburgu. Manjkal je še celoten Longstreetov in del

Ewellovega korpusa. Da bi se VSV popolno skoncentrirala, bi Lee rabil še nekaj dni. Najbolj

sigurna opcija je bila, da, dokler še VP ni bila popolnoma skoncentrirana, napade sovražnika,

kjer se je nahajal – torej v Gettysburgu.428

426 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 73. 427 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 358. 428 Leading Participants North and South: Annals of the War. (Philadelphia: Kessinger Publishing, 2004). – str. 421.

153

V času, ko sta se Lee in Longstreet prepirala, je prispel v njuno bližino A. L. Long, ki je

pregledal okolico v bližini Cemetery Hilla. Long je poročal, da so se na bregu nahajale

močne sile. Cemetery Hill je imel veliko preprek, kot so bili kamneni zidovi in padla drevesa.

Long je izrazil svoje mnenje, da bi napad spodletel, če bi VSV napadla.429

Ewellovi brigadni poveljniki so bili mnenja, da lahko zavzamejo Cemetery Hill, če bi jih Lee

podprl na desnem boku. Lee pa ni imel čet, da bi jih podprl na desnem boku, ampak je ukazal

Ewellu, da je moral napasti Cemetery Hill, če se je čutil zmožnega sprožiti uspešen napad.430

Tedaj je bilo jasno, da je drugi korpus v popolnem razsulu. Rodesova divizija se je obnašala

zelo nezrelo v napadu na Gettysburg. Ewell je postajal vse bolj neodločen glede rokovanja

svojega korpusa. Early je vztrajal, da se je Haysova brigada nahajala v zelo dobrem položaju.

Ewell bi moral takoj ukazati, da bi ta brigada napadla Cemetery Hill. Ampak ta general se ni

mogel odločiti, saj Leejev ukaz je jasno podajal to odločitev njemu kot poveljniku drugega

korpusa. Prizadevanju za napad se je še priključil general Trimble, ki pa ni bil potrpežljiv

človek in je proseče kričal Ewellu, da mu naj da eno divizijo, da osvoji ta breg. Potem ko ga

je Ewell zavrnil, mu je rekel, da mu naj da eno brigado, da osvoji ta breg. Ewell je spet

zavrnil predlog. Na koncu je s solzami v očeh rekel, da mu naj da vsaj en polk, da osvoji ta

breg. Po končani sceni je Trimble vrgel svojo sabljo na tla in rekel, da ni hotel več služiti pod

takim neodločnim častnikom. Ob štirih popoldne, ko je Johnson prispel v Gettysburg, je

Ewell nameraval napasti Cemetery Hill. Early je spet sporočil Ewellu, da mora 2. korpus

zavzeti Culp's Hill takoj, ampak Ewell se je spet muzal in mu je sporočil nazaj, da je moral

pred napadom preveriti še teren in moč sovražnika. Brez Stuarta in njegove konjenice je

Ewell postal zaskrbljen nad poročili, ki jih je dobival, da se je zvezna konjenica nahajala na

njegovem levem boku. Negotovost je pripeljala Ewella v pozicijo, ko ni bil več sposoben

dajati ukazov.431

Early je zagovarjal napad južneje, kjer višavje ni bilo tako strmo kot pri Cemetery Hillu.

Napad VSV-ja na tistem sektorju bi odprl pot v zaledje VP-ja, kjer bi VSV zasedla

pomembne griče, imenovane Round Tops. Ampak Lee ni mogel kar premakniti drugega

korpusa na desni bok, saj bi potem oslabil levi bok. Slabost, ki bi ga zvezne sile verjetno

izkoristile. Lee je nameraval napasti na desnem boku z Longstreetovim korpusom, ki še

vedno ni prispel v Gettysburg. Medtem, ko bi Longstreet razbil sovražnikov levi bok, bi

429 Southern Historical Society Papers, 4. zvezek …, 66. 430 Leading Participants North and South, Annals..., 439. 431 Southern Historical Society Papers, 4. zvezek …, 254–256.

154

Ewell in Early izkoristila moment in napadla Cemetery Hill. Napad se bi zgodil naslednje

jutro, ko bi v Gettysburg prispel Longstreet.432

Zvečer se je Lee vrnil na Seminary Ridge, kjer je pregledal vsa obveščevalna poročila in

ponovno pregledal vsa dejstva bitke, ki se bi bíla naslednji dan. Andersonova divizija je

prispela na bojišče, tako da se je celoten Hillov korpus nahajal v okolici Gettysburga. Ewell

je imel na razpolago vse divizije. Longstreet bi zjutraj imel McLawsovo in Hoodovo divizijo.

Pickett bi prišel v Gettysburg, potem ko bi ga zamenjal Imboden pri New Guilfordu. Kar se

tiče konjenice je Lee imel samo Jenkinsovo brigado. Tako je VSV v tistem trenutku štela za

okoli 50.000 vojakov in 2000 konjenikov. Stuart naj bi bil v Carlisleju, kjer je imel 7000

konjenikov. Torej Lee je načrtoval, da bi uničil del VP-ja, ki se je nahajal v Gettysburgu,

dokler ne bi prišel Meade z glavnino vojske.433

Izvidnica VSV-ja je sporočila, da je bil Culp's Hill nezaseden. Lee je takoj ukazal Ewellu, da

ga je moral zasesti, saj bi znatno olajšalo delo napada na Cemetery Hill. Topništvo VSV-ja,

ki se je formiralo na Culp's Hillu bi moralo izničiti prednost zveznega položaja na Cemetery

Hillu. Tako bi drugi korpus dobil svojo priložnost enakovrednega boja. Za naslednji dan je

Lee načrtoval istočasni napad na obeh bokih. Torej na levem boku z 2. korpusom in na

desnem s 1. korpusom. Zato je poslal kurirja s sporočilom, da Ewell ni smel napasti, dokler ni

slišal Longstreetovih topov, ki bi oznanili začetek bitke.434

5.6.1 Drugi julij

Ob pol enih zjutraj je Ewell presegel sporočilo med zveznimi silami pri Gettysburgu in

drugimi zveznimi silami. Torej ob pol enih zjutraj je Lee izvedel, da poleg dveh zveznih

korpusov, ki sta zavzemala bližnje višavje, naj bi prišel na bojišče še Sykesov V. zvezni

korpus. Pomaknil se naj bi ob pol petih zjutraj in bi prispel v Gettysburg ob poldnevu. Ob V.

zveznem korpusu se naj bi še nahajal XII. zvezni korpus, ki mu je poveljeval generalmajor H.

W. Slocum.435

Zgodaj zjutraj je Longstreet zamudil, kar je pomenilo, da sta oba zvezna korpusa prispela v

Gettysburg pred Longstreetom. Položaj na Cemetery Ridgeu se je popolnoma spremenil, saj

432 Southern Historical Society Papers, 4. zvezek …, 83. 433 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 368–370. 434 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 446. 435 Prav tam, str. 369.

155

se je število obrambnih sil povečalo za 100 %. Lee je moral na novo skovati svoj načrt

napada. Pri pregledu terena je opazil, da se je ob cesti Emmitsburg nahajal grič, ki je

dominiral za drugima dvema gričema, ki sta stala v bližini. Lee je hotel raztegniti svoje desno

krilo, da bi ogrozil zvezni levi bok. Lee je imel namen poslati pehoto na enega izmed teh

bregov, kjer bi postavil topništvo, da bi krila napad na Cemetery Ridge. S tem bi izničil

superioren položaj zveznih sil na Cemetery Hillu. Ampak če bi Ewell zavzel Cemetery Hill,

bi lahko Lee sprožil močan napad na svoj desni bok.436

Enajst dopoldan je bila ura, ampak Longstreet še zmeraj ni prispel na bojišče. Lee je postajal

neučakan. Po nekaj urah je postal obupan in spremenil ukaze Ewellu o zasedbi Cemetery

Hilla. 2. korpus je moral sprožiti diverzijo, ko bi napadel Longstreet. Napad bi sledil samo ob

ugodni priložnosti. Po obisku pri Ewellu se je Lee odpravil v center, da bi znova preštudiral

teren v okolici Cemetery Ridgea. VSV je z vsako zamujeno uro izgubljala tla pod nogami.437

Longstreet je prispel na bojišče ob dvanajsti uri. Zelo pozno. Bil je odločen, da izpolni

Leejeve ukaze dobesedno. Longstreet je bil zelo slabe volje na tisti dan. Lee mu je rekel, da

bi stotnik Johnston poveljeval koloni na njegovem desnem boku. Longstreetu je to pomenilo

vmešavanje v njegovo poveljstvo, pa čeprav je Johnston spadal pod 1. korpus. Johnston ni

tako dobil nobenih navodil od Leeja kakor tudi ne od Longstreeta. Johnston je pač mislil, da

je poveljeval eni majhni koloni, ki bi se pomikala po skrivni poti in izvedla izvidniško delo.

Longstreet pa je mislil, da bi Johnston povedel njegov celotni desni bok v boj proti Cemetery

Ridgeu.438

Ob drugi uri popoldan so se McLawsove čete pomikale mimo Wilcoxove brigade, ki se je

nahajala na desnem boku R. H. Andersona, ki je spadal pod Hillov korpus. McLaws se je

nevarno bližal svojemu cilju. McLaws je ugotovil, da se je zvezni levi bok razlegal daleč na

jug. Torej daleč preko njegove divizije. Zvezne sile so tako dobile okrepitve v obliki dveh

korpusov. Hood se je moral pomakniti daleč na desni bok McLawsa, da je lahko sprožil bočni

manever.439

Ob štirih je Lawova brigada prešla v napad, ki je bil težak, saj so vojaki morali plezati preko

kamnitih preprek. Ampak napad je stekel. Robertson, ki se je nahajal na levem boku Lawa, se

je znašel v škripcih, saj so bile zvezne sile močno utrjene. Pri Devil's Denu, severno od

436 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 88. 437 Long, Memoirs ..., 281. 438 Southern Historical Society Papers, 5. zvezek …, 183–184. 439 Southern Historical Society Papers, 7. zvezek …, 69–70.

156

Round Topa, sta G. T. Anderson in Benning poslala še zadnje enote divizije v boj. Ampak

namesto da bi se divizija pomaknila po cesti Emmitsburg navzgor, se je moral Hood spopasti

z zveznimi silami na bregu. Upor zveznih sil je bil izredno močan na tem sektorju.440

McLaws je do šestih popoldne opravil svoje in potisnil zvezne sile nazaj. Tedaj je bil na vrsti

Hill. Njegov cilj je bil odsek ceste Emmitsburg. R. H. Andersonova divizija je morala

prehoditi veliko več, kot je to storila McLawsova divizija. Teren je bil neugoden in ni bilo

kritja pred topništvom. Na cesti so zvezne sile imele nekaj pehote in topništva. Vzhodno od

ceste se je teren spustil in se spet dvignil na višavje Cemetery Ridgea. Andersonova divizija

je prešla v frontalni napad. Sprva so pregnali zvezno lahko pehoto in se začeli vzpenjati po

bregu navzgor, kjer so se soočili z novo zvezno linijo, ki je korakala proti njim. Tukaj na

pobočju sta se spopadli dve sili. Wilcox in Perry sta držala linijo, kljub premoči zveznih

sil.441

Medtem ko sta se ti dve brigadi bojevali, da bi se obdržali na položaju, so se Wrightovi

Georgijanci pomaknili na levi bok Perryja. Wright je opazil, da se Posey, ki ga naj bi kril na

levem boku, ni pomaknil naprej. Anderson mu je zagotovil, da se je Posey moral pomakniti

naprej. Wright se je tako tudi pomaknil naprej. Sprva so pregnali zvezne sile na cesti in se

zapodili proti glavni zvezni liniji, kjer so zajeli nekaj topov. Potem so pa brez postanka

nadaljevali po bregu navzgor. Na vrhu brega so pregnali zvezne topničarje. Ampak Perryjeva

brigada je popustila na desnem boku; na levem Posey ni uspel doseči ceste. Kmalu je Wright

spoznal, da se ni mogel obdržati na bregu, saj se je zvezna pehota pripravljala na protinapad.

Wright se je moral umakniti po bregu navzdol, kjer je utrpel hude izgube. Wilcox se je

umaknil ob istem času. Brigadni poveljniki so se izkazali, ampak tokrat je bila krivda na

strani divizijskih poveljnikov, ki niso bili kos nalogi.442

Na levem boku je Ewell ob šestih popoldne ukazal napad Johnsonove divizije na Culp's Hill.

Preden so Johnsonovi vojaki začeli plezati proti vrhu, je sonce že zahajalo. Medtem ko se je

Johnson boril pod bregom, je Early napadel East Cemetery Hill z dvema brigadama. Napad je

bil silovit in dolžina, ki so jo morali vojaki preteči, je bila zelo kratka. Ampak ko so dosegli

zvezne položaje, so se znašli brez podpore. Rodesova divizija, ki bi se morala pridružiti

napadu, se je počasneje premikala, saj je imela več terena za prehoditi. Rodes, kakor Wilcox

in Wright, ni imel podpore drugih enot na njegovem desnem boku. Boj se je začel in po

440 Southern Historical Society Papers, 6. zvezek …, 173. 441 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 631. 442 Southern Historical Society Papers, 27. zvezek …, 193.

157

začetnem šoku se je zvezna pehota opomogla in začela potiskati Earlyja nazaj. Earlyjev bok

je bil le nekaj sto metrov vstran, na Rodesovem desnem boku. Z nekaj več vojaki bi mogoče

Early zajel zvezno topništvo in obrnil topove nad zvezno vojsko. Ampak Early se je umaknil.

Na levem boku VSV-ja je Stuartova brigada Johnsonove divizije sama držala položaj, ki ga je

zasedla in jih zaradi zmede ni zvezna pehota napadla.443

Ta dan je bil popoln polom za VSV. Častniški kader VSV-ja je doživel hude izgube. Hood je

bil ranjen v roko, Pender je doživel resne rane pri eksploziji granate in je ležal na smrtni

postelji. Barksdale je umrl, ko je napadel na čelu svoje brigade. Semmes je doživel hude rane;

polkovnik Isaac C. Avery, ki je vodil Hookovo brigado Earlyjeve divizije, je umrl. J. M.

Jones in G. T. Anderson sta bila lažje ranjena. Zvezni vojaki so tako povzročili veliko žrtev

Longstreetovemu korpusu.444

Na drugi dan je bilo bojev konec. Pickett je zadnji prispel na bojišče. Lee ga je nameraval

uporabiti naslednji dan. Johnsova divizija je še tudi bila sveža, kakor Penderjeva in Smithova

brigada iz Earlyjeve divizije. Mahone in Posey iz tretjega korpusa tudi niso utrpeli večjih

izgub. Stuart je prispel v tabor in se je postavil na levi bok z dvema brigadama konjenice.

Tako je imel Lee enako število čet, kot jih je imel na prvi dan.445

5.6.2 3. julij

3. julij se je začel glasno. Ewell je začel dan z obstreljevanjem zveznih položajev. Lee je

medtem odjezdil v štab 1. korpusa, ki se je nahajal na desnem boku. Na poti je videl

Pickettovo divizijo, kateri je ukazal, da se mora pripraviti na bitko. Longstreet je imel

drugačne pomisleke, saj je še zmeraj zagovarjal svojo strategijo umika in pomika proti

Washingtonu, čeprav mu je Lee neposredno ukazal, da se mora ponovno pripraviti na bitko

na desnem boku.446

Lee je ponovil svoje prepričanje, da je nameraval napasti sovražnik v Gettysburgu. To je

nameraval storiti s tremi divizijami 1. korpusa: Hoodovo, McLawsovo in Pickettovo divizijo.

Ampak Longstreet ni popuščal. Prepričan je bil, da 15.000 vojakov ni moglo prebiti trdne

zvezne obrambe. Nadalje je trdil, da ni mogel napasti s celotnim korpusom. Na Hoodovem in

443 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 446–447. 444 Walter H. Taylor: Four Years With General Lee. (Bloomington: Indiana University Press, 1996). – str. 99. 445 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 104–105. 446 Leading Participants North and South, Annals ..., 429.

158

McLawsovem sektorju je bil sovražnik izredno močan in ta dva poveljnika nista mogla

napasti na tem sektorju. Če bi jih Lee umaknil iz tega položaja, bi se zvezne sile vsule iz

Round Topa in bi ogrozile njegov korpus z desnega boka. Lee se je zbal, da če bi zaupal

napad Longstreetu, ki ni bil prepričan v Leejevo odločitev, bi postalo zelo nevarno. Zato je

pustil Hooda in McLawsa, kjer sta se nahajala in zamenjal McLawsa s Hethom ter Hooda

nadomestil z dvema Penderjevima brigadama. Pickett je ostal v načrtu, saj je poveljeval

najbolj spočiti diviziji v celotni VSV. Longstreet je tako dobil enako silo, kot je predstavljal

njegov korpus. Lee je imel namen napasti desni bok, ampak zvezni desni bok se je že

pomaknil nazaj. Hood in McLaws sta se že nahajala na skrajnem desnem boku, kjer je bil

sovražnik premočan. Zato je Lee nameraval napasti desni bok centra. Tako je bil izpostavljen

topniškemu ognju z obeh višjih položajev in sicer s Cemetery Hilla in Cemetery Ridgea.447

Dve Penderjevi brigadi je moral Lee pomakniti nekaj sto metrov na desno stran, za kar je

rabil čas. Lee je obvestil Ewella, da je prestavil Longstreetov napad na deseto uro dopoldne.

Penderjevim brigadam je dodelil generala Trimbla, ki jih naj bi vodil v napad.448

Longstreet je zaupal topništvo polkovniku E. P. Alexanderju, ki je bil eden najboljših

topničarjev VSV-ja. Alexander je postavil 75 topov ob cesti Emmitsburg. Vsi ti topovi so se

nahajali izpred pehote. Na levem boku Longstreetovega korpusa so se nahajali 500 metrov

pred sovražnikom. Pet topov iz Poaguevega bataljona se je nahajalo v sprednjem položaju.

Drugi topovi so se nahajali na Seminary Ridgeu. Vsega skupaj je Lee namenil 125 topov za

podporo pehote.449

Na levem boku so zvezne sile napadle Johnsona, ki je začel s protinapadom preden, je Ewell

prejel sporočilo, da Longstreet naj ne bi napadel do desete ure popoldan. Johnson se je tako

izrabil in izločil iz napada na levem boku, ki bi ga Ewell moral sprožiti ob desetih

dopoldan.450

Lee je izbral cilj napada; Ziegler's Grove. Po inšpekciji terena na tem predelu je Lee opazil,

da se je na polju nahajala lesena ograja. Izza te ograje se je nahajal kameni zid, visok okoli 50

cm, ki so ga postavili zvezni vojaki. Ta zid je zavil na vzhod pri desnem zavoju fronte za

447 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 386. 448 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 447. 449 Southern Historical Society Papers, 37. zvezek …, 135. 450 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 504–505.

159

okoli 600 m, preden je zavil spet na sever. Na predelu, kjer je zid zavil na vzhod, je bil zid

nekaj cm večji kot na začetku.451

Taktična postavitev Longstreeta je bila naslednja:

Pickett je tvoril desno divizijo, Kemperjeva brigada se je nahajala na desnem boku,

Garnettova brigada pa na levem boku. Armistaed je tvoril podporo. Hethova divizija, ki jo je

vodil Pettigrew se je nahajala na Pickettovi levi. Njegove štiri brigade so se razvrstile od leve

proti desni po naslednjem vrstnem redu: Archerjeva brigada, ki jo je vodil polkovnik B. D.

Fry; Pettigreweva stara brigada, ki jo je vodil polkovnik J. K. Marshall; Davisova brigada; in

Mayotova brigada. Dve Penderjevi brigadi, ki jih je vodil Trimble, sta bili v rezervi. Na

skrajnem desnem boku, v ozadju Pickettove divizije, se je nahajal Wilcox.452

Konstelacija je bila torej takšna:

Mayo Davis Marshall Fry Garnett Kemper

Lane Lowrance

Armistead

Wilcox453

Fry se je tako nahajal na centru. Pickettova divizija in tri Pettigrewove brigade so imele

ukaze, da se morajo držati Frya kot usmerjevalca napada. Dolžina, ki jo je moral Pettigrew

prehoditi, je bila daljša kakor Pickettova. Pickettov desni bok se je moral pomakniti daleč na

levi bok kot Pettigrewov desni bok. Longstreet je koordiniral napad tako, da je hotel, da sta

obe diviziji udarili v sovražnika ob istem času. Topništvo je moralo ščititi pehoto tako, da je

bombardiralo sovražne položaje. Medtem so se morale napadalne kolone skrivati v gozdu,

dokler ni Longstreet ukazal napada. Andersonova divizija je predstavljala splošno rezervo

Longstreetu. Hillov korpus pa je predstavljal rezervo celotni VSV na desnem boku.454

V napad je šlo 47 polkov, kar je bilo okoli 15.000 vojakov. 19 polkov je izhajalo iz Virginije,

14 iz Severne Karoline, 7 iz Alabame, 4 iz Mississippija in 3 iz Tennesseeja. Večina držav

KDA so bile zastopane v tem napadu VSV-ja. Vojaki so izhajali iz mest, sinovi bogatih

451 Walter Clark: Histories of the Several Regiments and Battalions from North Carolina in the Great War 1861–65, 2. zvezek. (Goldsboro, North Carolina: Nash Brothers, 1901). – str. 43. 452 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 650- 659. 453 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 113. 454 Southern Historical Society Papers, 41. zvezek …, 40.

160

plantažnikov, reveži iz Mississippijeve delte, ubogi kmetje z bregov; šolarji in nepismeni;

nasledniki najstarejših ameriških priimkov in priznanih politikov. Vsi so bili v istem blatu.

Vsi so bili lačni, žejni in umazani, čakajoč na popoldansko sonce, ki naj bi odločilo o svobodi

in mogoči neodvisnosti KDA.455

Ob enih se je začelo bombardiranje zveznih položajev. Zemlja se je začela tresti od 175

topov, ki so prešli v akcijo. Alexander je ukazal, da morajo streljati v skupnem streljanju.

Zvezna pehota se je skrila izza kamnitega zidu, kjer jih topovske krogle niso mogle doseči.

Kmalu je smodnik prekril bojišče, kar je spominjalo na mogočno meglo. Zvezno topništvo je

odgovorilo v enakem stilu, ampak tokrat je streljalo po napadalnih silah, preden so se te sile

znašle na bojišču.456

Bombardiranje je trajalo dvajset minut, ko so nekatere Alexandrove baterije že porabile

polovico svojega streliva. Zvezna linija očitno ni bila prizadeta. V tistem trenutku je

Alexander poslal sporočilo Pickettu:

…General: Če hočete napasti, morate to storiti zdaj ali pa Vas ne bom mogel ščititi, ko boste

napadli. Zvezni ogenj ne popušča, še vedno je 18 aktivnih topov na Cemetery Hillu ...457

V naslednjih minutah je Alexander opazil, da se je zvezno topništvo umaknilo. Napad je

moral slediti takoj. Alexander pošlje drugo sporočilo Pickettu:

…Za božjo voljo, pridite kmalu. 18 zveznih topov se je umaknilo. Pridite kmalu, če ne, Vas ne

bom mogel ščititi v napadu …458

Pickett je tedaj sprožil napad. Alexandrovo topništvo je nehalo streljati. Zvezno topništvo je

še nadaljevalo, ampak je nehalo po nekaj minutah. Kmalu je Pickett osebno pozdravil vojake,

ki so se pripravili za napad:

…Vstanite možje in na vaša mesta. Danes ne pozabiti, da ste iz stare Virginije ...459

455 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 114–115. 456 Southern Historical Society Papers, 32. zvezek …, 34. 457 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 423. 458 Prav tam.

161

Vojaki so se pomaknili izza zavzetja gozdov na plano. Vsa linija se je formirala za topovi. 19

bojnih praporov se je mogočno svetlikalo v popoldanskem soncu. Na desnem boku je

Kemper stal okoli en kilometer vstran od McLawsa. Od leve proti desni je stala strumna linija

15.000 vojakov, ki so klicali proti zveznim linijam, da se naj pripravijo, saj bodo šli skozi

njih kot nož skozi maslo. Leeju je ta prizor vlil upanja.460

Linija se je pomaknila naprej. Prvih 300 metrov se ni zgodilo nič. Kemper se je trudil, da bi

se pomaknil na levo in prekoračil leseno ograjo pri Spenglerju. Garnettovi vojaki so pravkar

premagali oviro v podobi lesene ograje, ko se je zbudilo zvezno topništvo. Usmerilo je svoj

ogenj na Pickettovo divizijo, ker se Pettigrew ni nahajal v dosegu topov. Granate so udarjale

sredi enot in ustvarjale vrzeli v napadajoči liniji. Ampak napad se je nadaljeval z enako

vnemo.461

Kmalu je linija prispela do lesene ograje na cesti Emmitsburg. Majhne odprtine, ki so se

nahajale v ograji, so nehote nakopičile vojake tesno skupaj, kar so zvezni topničarji

izkoristili. Ko so prekoračili to prepreko, se je linija ustavila, da bi se spet formirala.

Armistaed je sledil blizu. Obe krili Garnetta in Archerja sta se pomaknili zelo blizu.

Pettigrewove brigade so držale formacijo, čeprav so utrpele veliko izgub. Davis je pridno

sledil, ampak Mayo je zaostajal.462

V trenutku so morale čete prebroditi majhen breg. Kemper se je spet pomaknil na levi bok. V

tistem trenutku je začela zvezna pehota streljati. Ampak enote so še zmeraj držale formacijo.

Linija je bila dovolj trda, da je lahko prehodila 400 m, koliko je še bilo do kamnitega zidu.

Zvezna pehota se je vstala izza kamnitega zidu in začela streljati na napadajoče sile. Na

desnem boku je zvezna pehota skoraj že razbila Kemperjevo brigado. Garnett je ukazal

svojim vojakom, da so morali naskočiti zvezne položaje. Vojaki so zakričali uporniški krik in

napadli. Zvezno topništvo je še kar obstreljevalo Pettigrewove vojake s šrapnelom. Pickett je

bil tedaj oddaljen samo še 120 m od kamnitega zidu. Fryeva brigada se je že spajala z

drugimi brigadami. Tako malo vojakov je že imela.463

459 Southern Historical Society Papers, 32. zvezek …, 185. 460 Southern Historical Society Papers, 7. zvezek …, 83. 461 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 644. 462 Clark, Histories of the Several Regiments, 5. zvezek ..., 125–134. 463 Prav tam, str. 107.

162

Kemperjevi in Garnettovi vojaki so začeli streljati. Armistaed je dosegel komniti zid in

ukazal svojim vojakom, da lahko streljajo. Tedaj je Pettigrew prišel v domet zvezne

pehote.464

Garnett je dosegel kamniti zid, ampak napadalne sile so se v tistem trenutku pomešale.

Garnetta so zvezni vojaki ubili. Kemper je tudi prejel smrtonosno rano in je umrl pred

kamnitim zidom. Linija se je topila na desnem, kakor tudi na levem boku. Nekaj Virginijcev,

Tennesseejancev in Karolincev je uspelo prebiti preko kamnitega zidu, ampak tam jih je

dočakala zvezna pehota. Armistaed je prispel do kamnitega zidu, kjer je zakričal svojim

vojakom, da so mu morali slediti preko zidu. Okoli 100 vojakov se je odzvalo njegovemu

ukazu, ampak ogenj zvezne pehote je bil premočan. Armistaed je potisnil zvezno pehoto

nazaj, ampak brez okrepitev ni mogel dolgo zdržati. Davis je dosegel kamniti zid, ampak se

ni mogel pomakniti naprej. Njegovi vojaki so pobegnili nazaj. Mayo je doživel isto usodo.

Celoten levi bok se je tako zrušil. Wilcox se je pomikal v napačno stran, kjer je doživel

katastrofo.465

Z desne strani je zvezna pehota streljala neusmiljeno. Na levem boku se je zvezna pehota

pomaknila naprej, da bi obkolila napadalce. Pickettova divizija je v tistem trenutku prenehala

obstajati. Zvezna pehota je obkolila Pickettove vojake. Nekateri so skušali pobegniti in so pri

tem dejanju tudi uspeli. Napad pa je propadel.466

Lee je uvidel, da je napad propadel, ampak še ni izvedel, da se je napad spremenil v

katastrofo. V tistem trenutku je odjezdil k Pickettu in mu rekel:

...General Pickett, pošljite vašo divizijo v ozadje tega brega in se pripravite na obrambo, če

bi sovražnik hotel sprožiti protinapad ...467

Pickett mu je odgovoril:

…General Lee, jaz nimam več divizije. Armistead je mrtev. Garnett je neznano kje in Kemper

je doživel smrtonosno rano ...468

464 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 644. 465 Southern Historical Society Papers, 4. zvezek …, 94. 466 War of the Rebellion, 27. zvezek, 2. del ..., 387. 467 Southern Historical Society Papers, 31. zvezek …, 231.

163

Lee mu je rekel nazaj:

...Dajte no, general Pickett. Ta dan je bil moj boj in odgovornost leži na mojih ramenih.

Imena vojakov in častnikov vašega poveljstva se bodo zapisali tako visoko v anale Virginije

kot še nikoli ...469

Nekateri od preživelih so se zbrali okrog Leeja in ta jim je rekel:

…Vaši vojaki so naredili, kolikor so mogli: krivda je izključno moja ...470

Po tem vročem 3. juliju je Leeju zmanjkalo opcij. Umik je postal edina opcija. VSV je

doživela hude izgube, kar je pomenilo da ni bila sposobna nadaljevati ofenzive. Večini

topništva je zmanjkalo streliva. Zvezna konjenica je ogrozila njegove logistične poti. Oskrbi

je grozil popoln propad. Zato je Lee ukazal, da se je morala VSV pripraviti za umik. Lee je

prepustil podrobnosti umika 1. korpusa Longstreetu. Ewell bi odšel zadnji, zato ga ni obiskal

tisto noč, ampak je odjezdil k A. P. Hillu, ki se bi prvi umaknil iz Gettysburga.471

468 Southern Historical Society Papers, 31. zvezek …, 234. 469 Prav tam, str. 231. 470 Prav tam. 471 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 426.

164

6 WILDERNESS

Razlaga kratic: VKDA (vojska Konfederacije držav Amerike), KDA (Konfederacija držav

Amerike), VSV (vojska severne Virginije), VP (vojska Potomaca) in VV (vojska Virginije).

Po Gettysburgu se je Lee umaknil nazaj v Virginijo. Meade mu je sledil, ampak zelo pozno,

kar je omogočilo Leeju, da je ušel. Po nekaj manjših spopadih na severu Virginije je Leeju

grozil popoln kolaps njegovih logističnih povezav, saj je tedaj KDA zapadla v krizo. Denar je

postajal ničvreden. Po ekonomski krizi je še nastopila suša, ki je uničila večino pridelka. Po

bitki pri Gettysburgu je KDA izgubila vso politično podporo v Evropi, kjer se je Anglija

oddaljila od grozilne diplomacije in prešla na tiho diplomacijo. Francija se je medtem spustila

v vojno in zasedla Mehiko.472

Marca 1864 je generalmajor Ulysses S. Grant postal vrhovni poveljnik vseh zveznih vojska.

Lincoln ga je povišal v generalporočnika. Grant si je izbral VP, kjer je bil prisoten kot

vrhovni poveljnik. Meade je še zmeraj ohranil naslov poveljnika VP-ja, ampak Grant je imel

glavno besedo. Pustil je generalmajorja Williama T. Shermana, da je poveljeval zveznim

vojskam na zahodu. Grant si je zamisli strateški načrt (imenovan »Overland Campaign«), ki

bi mu omogočil, da bi prodrl v osrčje KDA iz različni smeri:

Grantov načrt je torej zajemal:

1. Meade z VP-jem je imel nalogo uničiti VSV in zavzeti Richmond;

2. Franz Siegel bi se napotil iz doline Shenandoah proti jugu;

3. Sherman bi se pomaknil v Georgio, kjer bi premagal Josepha E. Johnstona in pri tem

zajel glavno mesto te države – Atlanto;

4. George Crook in William W. Avarell sta morala prekiniti železniške povezave na

zahodu Virginije;

5. Nathaniel Banks je moral zavzeti glavno mesto Alabame – Mobile;

6. V marcu je Grant imel 118.700 vojakov in 316 topov. Ta velika sila je sestavljala VP,

ki jo je vodil Meade in IX. korpus, ki ga je Grant pripeljal s seboj z zahoda.473

Torej vojska Potomaca je imela naslednje enote:

472 Andrew A. Humphreys: The Virginia Campaign of '64 And'65. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1885). – str. 1–18. 473 Grant, Personal Memoirs, 2. zvezek ..., 124–135.

165

1. drugi zvezni korpus, ki ga je vodil generalmajor Winfield S. Hancock. Ta korpus je

imel štiri divizije: Birnleyjeva, Barlowova, Gibbonova in Mottova divizija;

2. peti zvezni korpus, ki ga je vodil generalmajor guverner K. Warner. Ta korpus je

imel štiri divizije: Griffinovo, Robinsovo, Crawfordovo in Wadsworthovo divizijo;

3. šesti zvezni korpus, ki ga je vodil generalmajor John Sedgwick. Ta korpus je imel tri

divizije: Wrightovo, Gettyjevo in Rickettsevo divizijo;

4. deveti zvezni korpus, ki ga je vodil generalmajor Ambrose Burnside. Ta korpus je

imel štiri divizije: Stevensonovo, Potterjevo, Willcoxovo in Ferrerovo divizijo;

5. konjeniški korpus, ki ga je vodil generalmajor Philip H. Sheridan. Ta korpus je imel

tri konjeniške divizije: Torbertovo, Greggovo in Wilsonovo divizijo.474

Slika 22: Grantov pohod skozi severno Virginijo.475

Lee je z dodatnimi okrepitvami uspel skoncentrirati okoli 64.000 vojakov in 274 topov.

Razdelitev vojske na tri korpuse po Chancellorsvilleu je še zmeraj veljala. Grant je medtem

imel problem z vojaki, katerim se je iztekla pogodba, ki so jo podpisali pred tremi leti. Zato je

premaknil tiste vojake, ki so bili nastanjeni v Washingtonu, v VP.476

474 Grant, Personal Memoirs, 2. zvezek ..., 135–140. 475 2009. Through the Wilderness. [Internetna podatkovna baza] (University of Texas at Austin, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.lib.utexas.edu, http://www.lib.utexas.edu/maps/historical/petersburg_1865.jpg. 476 Humphreys, The Virginia Campaign ..., 15–18.

166

Sovražnosti so se začele, ko je VP prekoračila Rapidan, 4. maja 1863. Grantov cilj je bil, da

prisili Leeja k boju, tako da bi ga bočno obšel ali ga zvabil na plano. Lee, ki se je takrat

zadrževal na utrjenem položaju pri Mine Runeu, bi se tako moral premakniti na plano. Lee ni

okleval in obe vojski sta se spet srečali v gozdnem predelu, imenovanem Wilderness. Lee je

prelisičil Granta, tako da mu je odvzel njegovo premoč v topništvu. V Wildernessu je bilo

goščavje tako gosto, da topništvo ni prišlo v poštev.477

6.1 Bitka Wildernessa

Grant se je pomaknil v Wilderness, kjer je skušal obdržati iniciativo bočnega manevra,

ampak Lee je ni nameraval prepustiti kar tako. Longstreet, ki se tedaj ni nahajal v VSV-ju,

ampak se je pomikal iz Severne Karoline, je 4. maja sporočil, da se je Leeju nameraval

pridružiti naslednji dan – 5. maja. Na podlagi Longstreetovega zagotovila se je Lee odločil,

da je moral napasti Granta, dokler je še bil v Wildernessu.478

Sprva je odrinil 2. korpus, ki se je pomikal po kamniti cesti proti Wildernessu. Sledil mu je 3.

korpus. Lee je hotel preprečiti spopad s samo dvema korpusoma, zato se je Ewell pomikal

počasneje in tempiral svoj pohod z A. P. Hillom. Lee seveda ni popolnoma prepovedal

Ewellu, da se ne sme spopasti, saj je nemogoče taktično predvidevati stvari naprej.479

Zaradi cestnih povezav, ki so se razlegale po Wildernessu, sta se Ewellov in Hillov korpus

ločila in nastala je velika luknja na Ewellovem desnem in Hillovem levem boku. Zvezna

vojska bi lahko to napako izkoristila in močno oslabila oba korpusa. Kmalu se je to res

zgodilo, saj je zvezna lahka pehota skočila iz zasede in se pomaknila na Hillov levi bok.

Stuart jih je odgnal in Lee je hitro ukazal Wilcoxu, da se je moral pomakniti na levi bok in

vzpostaviti stik z Ewellom.480

Komaj se je Wilcox formiral na Hillovi levi strani, ko so zvezni vojaki napadli. Goščava je

bila tako gosta, da se ni videlo skoraj nič, ampak po gostoti streljanja so VSV-jini poveljniki

spoznali, da je šlo za resen napad. Kmalu se je Lee zavedal, da so Hetha že skoraj obkolili,

kakor tudi Wilcoxa, ki še ni našel stika z Ewellovim desnim bokom. Zato je formiral Wilcoxa

na levem boku Hetha. Čeprav je vrzel izmed Wilcoxa in Ewella še zmeraj grozila VSV-ju.

477 Grant, Personal Memoirs, 2. zvezek ..., 141–145. 478 War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 887. 479 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 1070. 480 Leading Participants North and South, Annals ..., 489.

167

Zaradi poraščenosti terena je Lee postal samozavesten in ni zapolnil vrzeli med Wilcoxom in

Ewellom. Na srečo VSV-ja je Wilcox pustil za sabo dve brigadi na desnem boku, ko se je

raztegnil na levi bok. Scalesova in McGowanova brigada sta se takoj pomaknili nazaj izza

Hetha. Thomasova brigada se je vrnila na Hethov levi bok, kjer so zvezne sile grozile VSV-

ju, da bi ga obšle. Prvi napad zveznih sil se je tako končal s pomočjo protinapada

McGowana.481

Slika 23: Bitka Wildernessa.482

Počasi se je napad zveznih sil premaknil na desni bok, torej na stran 3. korpusa. Lee je

pomisli, da bi poslal Ewella, da bi napadel zvezni desni bok in bi tako ogrozil zvezne

logistične povezave. Ob šestih popoldne je Lee poslal sporočilo Ewellu z navodili, da se je

moral pomakniti naprej. Če bi Ewell spoznal, da je bil sovražnik premočan, tedaj je Lee

nameraval obiti zvezni levi bok s 1. korpusom in z delom R. H. Andersonove divizije. Ker se

je Longstreet nahajal pri Todd's Tavernu, torej deset kilometrov oddaljeno od Hillovega

položaja, bi se moral omenjeni premikati vsaj nekaj ur, preden bi dosegel ta položaj. Zato je

Lee poslal kurirja Longstreetu s sporočilom, da je moral odriniti takoj.483

481 Leading Participants North and South, Annals ..., 492–493. 482 2008. Battle of the Wilderness. [Internetna podatkovna baza] (Son of the South, sneto 19. 3. 2009), dosegljivo na www.sonofthesouth.net, http://www.sonofthesouth.net/leefoundation/battle-wilderness.htm. 483 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 557.

168

Noč se je približevala, ko je sledil nov napad na Hilla. Wilcox je že prej pomaknil Laneovo

brigado. Ampak Lane je bil zadnja brigada, ki jo je imel Hill na razpolago. V tem trenutku so

zvezne sile spet napadle položaj, kjer se je nahajal Wilcox, in kjer je zijala velika luknja

izmed Ewella in Hilla. Hill ni imel več razpoložljivih enot. Niti ena enota se ni mogla

premakniti s svojega položaja. Edina razpoložljiva enota je bil 5. Alabamski bataljon, ki je

deloval kot stražarski oddelek. Lee je takoj ukazal tem vojakom, da se morajo premakniti na

levi bok Wilcoxa. Alabamci so se hrabro zapodili v sovražnika in pustili vtis, da napada cela

divizija. Zvezne sile so se umaknile.484

Ewell je ob osmi uri zvečer sporočil, da ga je sovražnik napadal celo popoldne. Jonesova

brigada Johnsonove divizije se je morala umakniti. Danielova, Rodesova in Gordonova

divizija so sprožile protinapad in uspele povrniti izgubljeno ozemlje. Ewell je ukazal svojemu

korpusu, da se je moral vkopati. Boj je postal tako vroč, da so celo muškete pregorele, ampak

tedaj so zvezne sile že umaknile svoje enote nazaj. Ewell je bil prepričan, da je lahko obdržal

svojo frontno linijo.485

Hill je zvečer ugotovil, da sta Wilcox in Heth utrpela hude izgube. Polkovnik William H.

Palmer se je izrazil, da sta obe brigadi dajali podobo švicarskega sira. Zvezne sile so bile tako

blizu, da so se vojaki VSV-ja in VP-ja zbadali z raznimi zbadljivkami. Hill je hotel, da bi se

njegov korpus vkopal, ampak glede na stanje, v katerem se je nahajal njegov korpus, je bilo

to nemogoče. Sčasoma sta Wilcox in Heth prosila Lee za nasvet, saj v takem stanju nista

mogla dolgo zdržati. Lee jima je odgovoril, da sta morala počakati, saj bi ju Longstreet

zamenjal do dvanajste ure.486

Longstreet se je nameraval odpraviti komaj ob enih zjutraj, kar je pomenilo, da bi dosegel

Hila ob zori, kar bi bilo prepozno, saj bi Grant že poslal svoje sile v napad. Karkoli se naj bi

zgodilo, sta morala Wilcox in Heth zdržati, dokler ne bi prišel Longstreet na bojišče.487

Ob pol štirih zjutraj je Wilcox postal zaskrbljen. Longstreet se še zmeraj ni pojavil. Zato je

ukazal svojim inženircem, da so morali utrditi frontno linijo. Ampak preden so se inženirci

pomaknili na frontno linijo, je že minilo nekaj ur in tedaj se je začelo daniti, kar je pomenilo,

da so bili lahka tarča za zvezne ostrostrelce. Zora je posijala na 3. korpus, ki je doživel hude

izgube in je bil popolnoma razkropljen. Ob petih zjutraj, ko je posijalo sonce, je zvezna

484 William H. Royall: Some Reminiscences. (New York: The Neale Publishing Company, 1909). – str. 29–30. 485 War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 890. 486 Royall, Some Reminiscences ..., 30–31. 487 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 287.

169

pehota napadla na obeh bokih. Hill se je upiral okoli pol ure, ko je začela Wilcoxova divizija

popuščati, naenkrat je popolnoma popustila in njeni vojaki so se vsuli nazaj proti ozadju

VSV-ja. Nekateri so panično bežali, nekateri so komaj hodili zaradi ran in nekateri so se

skrbno umikali in streljali. VSV se je znašla v nezavidljivem položaju.488

Lee je še zmeraj upal, da bi Longstreet prišel v zadnjem trenutku, kot je prišel A. P. Hill v

Sharpsburgu. Zvezne sile so ogrozile topništvo VSV-ja. Polkovnik Poague je streljal s

šrapnelom nad napadajoče sile, ki so se, ne glede na topniško streljanje, pomikale proti

ozadju VSV-ja. Ko je že izgledalo, da bo celoten Hillov korpus popustil, je Longstreet prispel

na bojišče. Prva, ki je prispela, je bila Hoodova divizija Teksašanov. Lee je bil tako vesel, da

je začel vreščati hvalnice. V tem trenutku je Longstreetov celoten korpus prispel na bojišče.

Longstreet je začel formirati svoj korpus: Kershaw se je nahajal na desnem boku in Field na

levem. Hethovi in Wilcoxovi vojaki so že zbežali do 1. korpusa. Longstreetovi vojaki so jih

spustili mimo in se začeli pomikati proti zveznim silam. Lee je poskrbel, da jih je topništvo

VSV-ja zaščitilo. Obenem pa je poizkušal reformirati Wilcoxovo in Hethovo divizijo. Lee ni

imel preveč težkega dela, saj so se ti vojaki umaknili samo nekaj sto metrov nazaj. Takoj ko

so se organizirali, jih je Lee poslal na desni bok Ewella.489

Protinapad 1. korpusa je uspel in Longstreetovi vojaki so počasi, ampak vztrajno, potiskali

zvezne vojake nazaj na njihove izvorne položaje. Kershaw je na desnem boku organiziral

napad in potisnil zvezne sile nazaj na drugo linijo. Ampak utrpel je nekaj izgub, saj se zvezna

pehota ni hotela predati kar tako. Field in Kershaw sta nadaljevala z napadom, ampak sta

utrpela hude izgube. Teksašani so izgubili 2/3 svoje brigade. Fronta se je tako stabilizirala.490

Lee je po stabilizaciji načrtoval napad na svojem desnem boku. General Wofford je

predlagal, da bi se z Andersonovo divizijo in delom svoje divizije pomaknil na desni bok,

medtem ko bi Ewell, Longstreet in Hill obenem sprožili napad na sredini. Longstreet se je

strinjal s predlogom in je poslal generala M. L. Smitha, ki je poveljeval inženircem, da je

moral najti prosto pot, kjer bi potekal bočni manever. Na jugu je našel nedokončano

železnico iz Orangea. Longstreet je ukazal polkovniku Sorrelu, da je moral popeljati štiri

brigade na ta odsek fronte, kjer bi potekal bočni manever.491

488 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 1054–1055. 489 Southern Historical Society Papers, 14. zvezek …, 525–526. 490 Prav tam, str. 544. 491 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 504.

170

Okoli enajste ure je polkovnik Sorrel sprožil svoj manever na levem boku VP-ja. Kmalu je

zvezne sile presenetil sunek, ki ga je sprožil Sorrel. Nekatere zvezne brigade so popustile in

se umaknile nazaj. Longstreet je tedaj sprožil napad na sredini. Lee je medtem skušal

pripraviti Hillove vojake za napad, da bi uspešno podprli Longstreeta, ki je že prešel

izhodiščni položaj Sorrela in se pomaknil na sever proti cesti Plank. Zaradi težkega terena in

nepreglednosti so vojaki 1. korpusa po pomoti ustrelili Longstreeta, kar je bilo ponovitev

scene z Jacksonom.492

Longstreet je ukazal, da se je moral napad nadaljevati in je predal poveljstvo 1. korpusa

generalu Fieldu. Ta ni mogel nadaljevati in kakor je zapisal:

…Moja divizija in verjetno druge so se nahajale nasproti cesti in bile v formaciji. Toda tiste

štiri brigade, ki so tvorile bočni manever so se nahajale paralelno cesti. Obe sili sta bili

pomešani. Sile, ki so se nahajale paralelno cesti, so se morale postaviti nasproti cesti, da bi

se lahko napad nadaljeval. Če ne, potem bi sovražnik, ki se je umikal po cesti navzdol,

ogrozil naš desni bok … Naše sile, ki so se nahajale na isti cesti, se niso mogle premakniti,

brez da bi pri tem motile ena drugo …493

V gozdnem predelu Wildernessa, kjer je bilo grmičevje izredno gosto, je trajalo celo večnost,

da se je sila formirala. Zato se je VSV formirala vse do 1615. Zvezne sile so si že opomogle in

utrdile svojo linijo. Po četrti uri se je napad 1. korpusa uradno končal.494

Na desnem boku so se vojaki VSV-ja močno utrdili, saj so pričakovali napad Granta, ki ga ni

bilo strah poslati tisoče v gotovo smrt. Ob zori se ni uresničila želja po maščevanju. Grant ni

sprožil napada. V nasprotju prejšnjega dne je 7. maj bil miren dan. Na celotni fronti je

prevladal mir in tišina. Še več, general Early je sporočil, da se je sila, ki je nasprotovala

njegovi, umaknila neznano kam.495

Grant je naprezal svoje logistične povezave preko Germannae. To je seveda pomenilo, da se

ni, kakor Hooker leto poprej, umaknil, ampak je vztrajal. Moral se je pomakniti nekam, kjer

bi imel logistično podporo. Lee ni vedel, kam se je namenil Grant, ampak je imel slutnjo, da

492 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 564–565. 493 Southern Historical Society Papers, 14. zvezek …, 545. 494 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 507. 495 Early, Lieutenant General Jubal Anderson Early ..., 350.

171

se je Grant pomaknil ali v Fredericksburg ali pa, če se je nameraval pomakniti proti

Richmondu, v Spotsylvania Courthouse.496

6.2 Bitka pri Spotsysvania Courthouseu

Lee se je moral pomakniti proti Spotsylvania Courthouseu, da bi preprečil Grantovo namero,

da bi napadel Richmond. Kot prvi korak je Lee ukazal generalu Pendletonu, da se je moral

pomakniti skozi Wilderness proti Spotsylvania Courthouseu. To je pomenilo, da bi VSV

imela notranjo linijo, ki je potekala paralelno z zvezno linijo. Prvi korpus ni imel poveljnika.

Longstreet naj bi bil odsoten za več mesecev, zato je Lee moral najti zamenjavo. Kandidati so

bili Early, Eward Johnson in Anderson. Lee je moral upoštevati želje častnikov in vojakov

prvega korpusa. Hotel je imenovati Earlyja, ampak Earlyjev temperament je postajal vse bolj

znan, zato se je Lee odločil za Andersona. Mahone pa je postal poveljnik nekdanje

Andersonove divizije.497

Lee je proti koncu 7. maja ukazal Andersonu, da se je moral pomakniti proti Spotsylvania

Courthouseu, kjer naj bi Grant skušal preiti v napad na Richmond. Lee je preučeval

obveščevalne informacije cel dan in ni bilo dvoma, da se je Grant pomikal proti Spotsylvania

Courthouseu. Hill in Ewell sta se odpravila za Andersonom.498

8. maja je A. P. Hill hudo zbolel in ni mogel nadaljevati kot poveljnik 3. korpusa. Po

Longstreetu se je poslovil še Hill. Tako je Lee v dveh dneh izgubil dva najpomembnejša

korpusna poveljnika. Ewell pa je bil invalid in nesposoben za takšno poveljstvo. Visoko

poveljstvo VSV-ja je postalo nesposobno. Poleg visokih častnikov je Lee izgubil veliko

divizijskih in brigadnih častnikov, kot so bili generali J. M. Jones, Micah Jenksins, L. A.

Stafford, John Pegram in Henry L. Benning. Lee ni imel izbire, zato je izbral Earlyja kot

poveljnika 3. korpusa. John B. Gordon pa je postal poveljnik Earlyjeve divizije.499

8. maja je Anderson prispel v Spotsylvania Courthouse in se spopadel s sovražnikom. Lee je

prispel na bojišče ob pol treh popoldne. Anderson je imel srečo, da je prišel v Spotsylvania

Courthouse pred zveznimi silami, da si je lahko sam izbral bojišče. Stuart je ščitil Andersona

496 War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 893. 497 Southern Historical Society Papers, 14. zvezek …, 546. 498 Royall, Some Reminiscences ..., 35. 499 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 1071.

172

na cesti v Spotsylvania Courthouse, kjer se je spopadel z zvezno pehoto, ki ga je potisnila

nazaj in samo pravočasni prihod Andersona na bojišče ga je rešilo pogube.500

Slika 24: Bitka za Soptsylvania Courthouse.501

Nastala je tišina v Spotsylvania Courthouseu. V tem času je prispel Ewell, ki se je postavil na

desnem boku Andersona. Prišel je pravi čas, saj je zvezna pehota sprožila napad na svojem

levem boku. Rodesova brigada je zvezne vojake zaustavila in jih potisnila nazaj. Ponoči je

celoten Ewellov korpus prispel v Spotsylvania Courthouse. Johnsonova divizija se je

formirala na desnem boku Rodesa, kjer so se tudi vkopali. Pred jutrom so bili že spodobno

utrjeni. Gordonova divizija je bila v rezervi. Tretji korpus, ki še ni prispel na bojišče, se je

utaboril nekaj kilometrov vstran, pri Todd's Tavernu. Ob treh zjutraj, 9. maja, se je Lee

odpravil na fronto zasnovati obrambno taktiko. Lee je zasnoval polkrog z reko Po kot njegov

diameter. Skozi celoten teden so vojaki VSV-ja raztegovali svojo fronto. Ko so dokončali

linijo, se je raztezala okoli 5 km, od skrajnega levega boka na desni bok. Večina fronte je bila

utrjena, razen na levem centru, kjer teren ni omogočal utrditve. Tukaj se je nahajala

Johnsonova divizija. Pred fronto se je nahajalo nekaj ravnega ozemlja. Edina šibka točka je

500 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 1056. 501 David B. Scott, 2006. The region surrounding the Spotsylvania Court House. Site of the Battle of Spotsylvania. Map shows May 8-21, 1864. [Internetna podatkovna baza] (MAPS ETC, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.etc.usf.org, http://etc.usf.edu/maps/pages/3900/3930/3930.htm.

173

bila, da se je fronta nahajala sredi gozda, kar je pomenilo dobro kritje napadalnim silam.

Kjerkoli je bilo mogoče, so vojaki VSV-ja zgradili pregrado in jarek. Čete so se razporedile

tako, da je bil Anderson na levi, Ewell na sredini in Early, ki je prispel na bojišče 9. maja, na

desnem boku.502

Severno od reke Po, kjer se je desni bok 1. korpusa stikal z levim 2. korpusa. 9. maja je Lee

prepoznal to slabost in po zahtevi Ewella je nameraval raztegniti ta del linije na sever, kjer se

je nahajalo majhno pobočje, kjer bi se lahko namestili zvezni topničarji in bombardirali 2.

korpus. S tem, da se je Ewell pomaknil na sever, je linija na tem odseku postala valovita.

Sprednji položaji 2. korpusa so bili en kilometer pred Earlyjevim desnim bokom. Ta predel je

bil 700 m širok. Vojaki VSV-ja so ga oklicali za Mule Shoe. Lee je nameraval zgraditi

frontno linijo, ki bi se ujemala s tem predelom. Ampak ta predel se je nahajal v izredno

gozdnem predelu, če bi Lee hotel postaviti svojo frontno linijo na tem predelu, bi moral

odstraniti vsa drevesa.503

Skozi popoldne 9. maja se je zvrstilo nekaj naskokov zveznih sil na Andersonove položaje,

ampak Anderson jih je vse odbil. Ob šesti uri je zvezno topništvo bombardiralo položaje

VSV na predelu Mule Shoeja. Po eni uri je prenehal. Grant je poslal močno silo, da je

napadla Mule Shoe. Dolesova divizija, ki se je nahajala na tem predelu, je popustila in njeni

vojaki so se začeli umikati.504

Boji so postali hudi. Johnsonova divizija je hitela v Mule Shoe kot rezerva, da bi pregnali

zvezne vojake, ki jih je vodil polkovnik Emory Upton. Dolesovi vojaki so se reformirali na

drugi liniji in so se podali v protinapad. Upton se je moral umakniti in linija se je tako

povrnila v njeno prvotno stanje. VSV je utrpela hude izgube. V samem predelu Mule Shoeja

je VSV izgubila preko 1000 vojakov.505

Zvezna konjenica, ki jo je vodil Sheridan, se je uspela izmuzniti Stuartu in je 9. maja napadla

VCR pri potoku Beaver Dam Creeka, kjer so uničili dve lokomotivi, tri vagone z zalogami.

Na teh vagonih se je nahajalo 504.000 hlebcev kruha in 904.000 kosov mesa. To so bile

rezervne zaloge VSV-ja. Tedaj se je Sheridan pomaknil proti Richmondu. Stuart se je z

največjimi napori pomaknil proti Richmondu in preprečil Sheridanu, da bi napadel

prestolnico KDA-ja. V tistem trenutku je konjenica VSV-ja izgubila primat, ki ga je imela do

502 Early, Lieutenant General Jubal Anderson Early ..., 351–353. 503 Southern Historical Society Papers, 21. zvezek …, 239. 504 Taylor, Four Years ..., 240. 505 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 1072.

174

tedaj. Stuart ni bil zmožen, da bi obvaroval VSV-jine zaloge, kaj šele da bi sprožil večji

manever, kot ga je leta 1862. S tem je nastal izreden logistični problem za VSV. Še več,

zvezni general Kautz je 7. maja prekinil dobavo zrna iz Severne Karoline, ko je presekal

železniške poti iz Severne Karoline v Petersburg.506

11. maja je Lee dobil sporočilo od Rooneyja Leeja, da je Grant poslal svoje ranjence v Belle

Plain, in da so se njegove logistične enote nahajale na cesti že celo noč. Lee je moral

pripraviti ponovni premik svoje vojske, ki je v primeru, da se je Grant spet pomaknil proti

jugu. Zato so umaknili večino svojih topov iz Mule Shoeja, da bi pripravil topništvo na

premik. Še posebej bi premaknil topništvo Johnsonove divizije, ki je morala ubrati pot preko

gozdnega predela. Ko je Lee to ukazal, je že Grant pripravil svoje sile, da bi ponovno vpadli

v Mule Shoe. Tokrat s celotnim korpusom.507

Nekaj trenutkov kasneje je Lee izvedel, da so zvezne sile prebile fronto. Tokrat je bil položaj

resen. V Mule Shoeju se je nahajalo nekaj tisoč zveznih vojakov. To so šokirali enote VSV-

ja, da so popustile. Vojaki VSV-ja niso mogli streljati, saj je dež zmočil smodnik. Leejeva

napaka, da je ukazal topništvu, da se je moralo umakniti, je zelo pomagala zveznim silam.

Zvezne sile so udarile tako močno, da so ujele generala Johnsona in generala Steuarta. VSV

se je bila razbila na dva dela.508

Lee je za takšne primere postavil generala Gordona in Earlyjevo divizijo kot rezervo. Ampak

Earlyjeva divizija je bila razkropljena po celotnem bojišču. Gordon jo je moral prvo zbrati

skupaj, preden je sprožil močan protinapad. Vojaki niso imeli časa streljati, zato so napadli z

bajonetom. Lee je ugotovil, da Gordon ni imel dovolj vojakov, da bi pokril celotni frontni

odsek. Ampak samoiniciativa njegovih podčastnikov je rešila dan. Lanova brigada je skočila

v napad in je preprečila zveznim silam preboj. Rodes je napadel na levem boku, kjer je poslal

Ramseurjevo brigado v boj. Daniel je tvoril podporo. Za trenutek so uspeli preprečiti zveznim

silam, da bi se pomaknile naprej, ampak Ramseur je hotel okrepitve. Lee je kockal visoko na

tisti dan. Z desnega boka je potegnil Mahonovo divizijo in jo poslal v Mule Shoe.509

Sčasoma je Gordon uspel izriniti zvezne vojake na njihove izhodiščne položaje, kar je

pomenilo, da je zvezni napad na sredini Mule Shoeja propadel. Scalesova in Thomasova

brigada sta potisnili zvezne sile nazaj na obrobje Mule Shoeja. Ob pol sedmih zjutraj se je

506 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 172. 507 Southern Historical Society Papers, 21. zvezek …, 252. 508 Prav tam, str. 246. 509 Southern Historical Society Papers, 8. zvezek …, 107.

175

fronta konsilidirala, ampak ne levem boku, kjer sta se borila Daniel in Ramseur. Lee je ukazal

Harrisovi brigadi, da je morala podpreti Daniela. Ob devetih zjutraj je Lee ukazal

McGowanovi brigadi, da se je morala pomakniti v podporo Harrisu. Ta dodatna brigada je

dokončno prinesla stabilizacijo na fronti. Sčasoma so omenjene brigade potisnile zvezne sile

preko barikad na njihove izhodiščne položaje. Na desnem boku, kjer se je nahajala Hethova

divizija, se je VSV pripravljala za napad. Lane je pomaknil svojo brigado v gozd, nasproti

zveznim silam. Mahonova brigada je delovala kot podpora. Preden sta dve brigadi uspeli

napasti, je Burnside, ki je poveljeval IX. zveznemu korpusu, sprožil svoj napad. Seveda sta

ga obe VSV brigadi udarili v bok. Burnsidov napad je propadel. Desni bok je tako postal

varen in ni bilo nevarnosti, da bi ga zvezne čete spet napadle.510

13. maja je Lee umaknil vojake VSV-ja iz Bloody Lanea in jih postavil na linijo, ki jo je VSV

zgradila v ozadju. Po umiku s tega položaja je Lee spoznal, kakšna napaka je bila, da se je

sploh pomaknil na ta položaj; kot v Gettysburgu in nikoli več ni VSV imela tako strašne

izgube. VSV je izgubila preko 3000 vojakov na tem položaju. Še več, izguba častniškega

kadra je še enkrat prikrajšala vodstveno sposobnost VSV-ja. Generalmajorja Edwarda

Johnsona in generalpolkovnika Georgea H. Stuearta je sovražnik zajel. Generalpolkovnik

Abner Perrin je izgubil življenje. Generalpolkovnik Junius Daniel je utrpel usodno poškodbo.

Generalpolkovniki James A. Walker, Samuel McGowan, R. D. Jonhnston in S. D. Ramseur

so utrpeli lažje poškodbe.511

V nameri, da bi preprečil napad Sheridana in njegove konjenice na Richmond, je

generalmajor J. E. B. Stuart utrpel usodno rano v bojih pri Yellow Tavernu. Stuart je kot po

navadi sodeloval v bojih kot prvi in pri tem ga je ustrelil neki zvezni konjenik. To se je

zgodilo 11. maja, ko so pripeljali Stuarta v Richmond, kjer je tudi umrl.512

Jackson mrtev; Stuart mrtev; Longstreet ranjen in odsoten za nekaj mesecev; Hill hudo bolan;

Ewell nesposoben opravljati dolžnosti korpusnega poveljnika – Lee se je znašel sam. Vse

breme odločitev se je preneslo na njega. Breme, ki ga je vse težje prenašal.513

Po umiku iz Bloody Anglea so se glavni boji prenehali. Lee je skušal čim hitreje konsolidirati

svojo glavno linijo in svoje čete. Johnsonova divizija je v bojih v Bloody Laneu bila skoraj

uničena. Johnson pa je postal zapornik zvezne vojske. Lee je zato moral najti naslednika, ki

510 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del..., 1093–1094. 511 Prav tam, str. 1030. 512 Southern Historical Society Papers, 7. zvezek …, 107. 513 Robert E. Lee Mlajši, Recollections ..., 125.

176

bo vodil to divizijo. Imenoval je John B. Gordona, ki se je izkazal, ga povišal v

generalmajorja in mu tako dal na razpolago Johnsonovo divizijo. Konjenico je Lee

reorganiziral v več divizij, ki so odgovarjale njemu.514

14. maja je Grant umaknil svoje sile iz Bloody Lanea. 15. in 16. maja je zvezna vojska

izvajala razne manevrske zvijače, s katerimi je hotela prelisičiti VSV, da se je pomikala proti

jugu. Leejeva obveščevalna je postala tako slaba, da ni mogel ugotoviti, kam se je sovražnik

odpravljal.515

21. maja je Lee izvedel, da se je Grant pomaknil proti Bowling Greenu in Milfordu. Lee je že

vedel, da je Grant postavil svojo logistično bazo pri Port Royalu na reki Rappahannock – prvi

ni čakal. Takoj je ukazal Ewellu, da se je moral pomakniti preko reke Po. Celotna VSV se je

pripravila za odhod iz Spotsylvania Courthousea, ko bi se sovražnik umaknil izpred

Earlyjevega in Andersonovega korpusa.516

6.3 Cold Harbor

Po Spotsylavnia Courthouseu se je začel dolgi manever VP-ja od reke Rapidan do reke

James. Manever, ki je spremenil podobo tedanjega modernega bojevanja, saj je nadomestil

obleganje s poljsko strategijo. 31. maja se je Ewellov korpus razlegal čez cesto Old Church,

ki je vodila do zveznih položajev, do Mechanicsvillea in od tam do Richmonda. Ewellova

linija je sekala cesto približno 5 km zahodno od Mechanicsvillea. Levi bok je počival na

močvirju Chickahominy, zahodno od železniške postaje Atlee. Celotna linija je bila utrjena z

dobrimi topniškimi položaji in celotno linijo je lahko vzdrževala majhna posadka.517

Zjutraj, 31. maja, je poveljnik enega od konjeniških divizij, Fitz Lee, sporočil, da se je

sovražnik nahajal pri Old Cold Harborju. Lee je videl priložnost, na katero je čakal že več kot

leto dni. Namreč Smithov zvezni korpus je tvoril levi bok VP-ja, kar je pomenilo, da je bila

VP ranljiva, saj se še ni skoncentrirala. Zato je ukazal Andersonu, da se je moral pomakniti

proti Cold Harborju. Beckinridge je raztegnil svojo linijo tako, da je bil oddaljen od Old Cold

514 Lee, Lee's Dispatches ..., 182. 515 War of the Rebellion, 36. zvezek, 2. del ..., 1011. 516 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 1056. 517 Early, Lieutenant General Jubal Anderson Early ..., 362.

177

Harborja samo nekaj kilometrov. Kershaw se je že pomaknil na položaj; Pickett in Field sta

se nahajala za njim. Hokeova brigada se je nahajala na Andersonovem desnem boku.518

Tako se je nahajalo okoli 15.000 vojakov VSV-ja v bližini Cold Harborja. Ta sila naj bi bila

dovolj, da bi obračunala s Smithovim korpusom. Zvečer 31. maja je Fitz Lee sporočil, da se

je zvezna pehota nahajala pri Old Cold Harborju. Tekmovanje, kdo bi prej dosegel Cold

Harbor, je dobila VSV.519

Anderson je napadel naslednji dan. Kershawova brigada je šla v napad prva in sicer brez

imela poveljnika, saj Anderson ni imel časa imenovati novega poveljnika in jo je vodil

polkovnik Lawrence M. Keitt iz 20. Severno-karolinškega polka. Keitt ni bil profesionalen

vojak, ampak politik, ki še ni doživel prave bitke do tedaj. Napadel je brezglavo, jezdeč na

belem konju. Zvezni ostrostrelec ga je takoj ubil. Njegov polk je popustil. Komunikacija med

Andersonom in Hokeom je bila izredno slaba; Hoke ni naredil nič, da bi preprečil umik.

Napad se je izjalovil in po vodi je splavala edina priložnost, ki jo je VSV imela od 6. maja, da

bi uničila sovražnika.520

Lee ni objokoval zamujene priložnosti, saj je takoj nadaljeval s svojimi strateškimi premiki.

Moral je okrepiti svoj desni bok, da ne bi Grant prodrl do Richmonda. Lee je takoj ukazal

Beckinridgeu, da je moral okrepiti in razviti desni bok VSV-ja. Sledili so trije izolirani napadi

na levem boku VSV-ja, da bi zmedli Leeja. Lee ni nasedel. Pri Cold Harborju je postavil svoj

generalni štab na desni strani ceste, ki je vodila v Cold Harbor. Tam je spoznal, da se je moral

Fitz Lee, ki se je nahajal na Hokeovem desnem boku, umakniti nazaj. Ta poteza je tako

ogrozila Andersonov desni bok, da je ukazal Hokeu, da je moral raztegniti svoj bok preko

Old Cold Harborja. Ključni položaj je bil breg, imenovan Turkey Hill. Hoke je moral zasesti

ta breg, ampak ta general je imel druge zamisli in ni raztegnil svojega boka predaleč.521

Grant je napadel na severu, na cesti med novim in starim predelom Cold Harborja. Zvezni

napad je bil tako močan, da se je linija VSV-ja sesula med levim bokom Hokea in Andersona.

Clingmanova brigada Hokeove divizije je popustila in Woffordova brigada Kershawove

divizije se je morala umakniti. Kershaw je zato ukazal dvema polkoma, da so poizkušali

ustaviti sovražnika na tem predelu. Huntonova brigada Pickettove divizije se je pomaknila k

Hokeu in zaprla vrzel, ki je nastala ob napadu zveznih sil. Grant je umaknil svoje sile do

518 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 535–536. 519 War of the Rebellion, 36. zvezek, 3. del ..., 858. 520 Augustus, The History Kershaw’s Brigade ..., 366. 521 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 867.

178

mraka, ampak stik Hokea in Andersona je bil izgubljen. Anderson je bil prepričan, če ne bi

dobil okrepitve, bi se moral umakniti. Lee je predvideval to potezo, saj je že prej ukazal

Breckinridgeu, da se je moral pomakniti na pomoč Andersonu.522

2. junija je Grant povlekel svoje sile okoli Mechanicsvillea, da bi jih močneje skoncentriral

pri Cold Harborju. Zato je ukazal Mahoneu in Wilcoxu, da sta se morala takoj pomakniti

proti Old Cold Harborju in se postaviti za Breckinridgeom, ki je tvoril desni bok Hokeove

divizije. S prihodom Mahonea in Wilcoxa, ki sta se okoli tretje ure pomaknila na prizorišče

okoli Cold Harborja. Obe diviziji sta se takoj lotili naloge utrjevanja.523

Lee ni bil zadovoljen s svojim desnim bokom. Sovražnik je imel boljši položaj na vzhodu in

je nadzoroval Turkey Hill, katerega je Lee ukazal, da ga morajo zasesti. Tako je moral

počakati na okrepitve, da ga je lahko zasedel. Breckinridge je moral zasesti ta breg s podporo

Wilcoxove divizije. Kmalu je Breckinridge uspel zasesti breg. Ta poteza je dala Leeju

kontrolo nad nižjim predelom blizu reke Chickahominy in s tem si je zagotovil varnost

svojemu desnemu boku.524

Dispozicija VSV-ja je bila naslednja:

1. preko reke Chickahominy se je nahajal Fitz Lee s svojo konjenico, kjer je opazoval

premike sovražnika;

2. severno od reke se je nahajal desni bok Wilcoxove divizije. Na levem boku Wilcoxa

se je nahajal Breckinridge in Mahon, ki je tvoril podporo;

3. za njim se je nahajal Hoke. Njegov desni bok je segal južno od ceste, ki je vodila v

Cold Harbor, in njegov levi bok, ki ni bil iztegnjen preveč;

4. Huntonova brigada se je nahajala izmed Hokea in Kershawom, z Andersonovo, Law-

ovo in Greggovo brigado kot podporo;

5. Pickett se je nahajal na levem boku Kershawa in Fielda, ki se je stikal z Earlyjem;

6. Ramseurjeva divizija se je nahajala na Earlyjevem desnem boku;

7. Gordon se je nahajal za Ramseurjem. Rodes se je nahajal na levem boku Gordona.

Heth se je nahajal na ekstremnem levem boku.525

522 War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 976. 523 Southern Historical Society Papers, 9. zvezek …, 244. 524 War of the Rebellion, 36. zvezek, 1. del ..., 1032. 525 Lee, Lee's Dispatches ..., 212–213.

179

Slika 25: Bitka pri Cold Harborju.526

Ob pol petih zjutraj se je začela bitka – zvezni vojaki so napadli. Grant je sprva sprožil napad

na desnem boku, potem pa še na celotni fronti. Na levem boku se je zvezno topništvo

masivno skoncentriralo. VP je sprožila napad z vso svojo močjo nad močno utrjenimi

položaji VSV-ja. Wilcox ni utrpel napada. Sovražnik je napadel Breckinridgea in je prebil

linijo pri močvirjih, ampak Mahone je poslal Finegana v protinapad. Hoke je sporočil, da ni

izgubil veliko vojakov in da je zvezna vojska utrpela hujše izgube. Na odseku, kjer se je

nahajal Kershaw, sovražnik ni uspel prebiti linije.527

Na fronti 1. korpusa so napadi zvezne vojske sledili en za drugim. Anderson jih je naštel

štirinajst. Zvezni častniki so nadirali svoje vojake, ampak po nekaj napadih so ti spoznali, da

ni imelo smisla nadaljevati. Ob enajsti uri dopoldan so vsi napadi ponehali. Ob eni uri

popoldan je postalo jasno, da je sovražnik opustil namero doseči zmago pri Cold Harborju.

Tedaj so lahko poskrbeli za ranjence in konsolidirali fronto. Na odseku, kjer se je nahajal

526 David B. Scott, 2006. Map of the region near the Cold Harbor, Virginia. Site of the Battle of Cold Harbor. Map shows May 31- June 12, 1864. [Internetna podatkovna baza] (MAPS ETC, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.etc.usf.org, http://etc.usf.edu/Maps/pages/100/128/128.htm. 527 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 239–540.

180

Breckinridge, so vojaki VSV znova zasedli izgubljeno ozemlje. Sredi konsolidiranja fronte

VSV-ja, je sovražnik sprožil svoj zadnji napad, ki pa je bil neuspešen.528

Lee ni utrpel več kot 1500 izgub na področju fronte, ki se je raztezala 12 km. Na zvezni strani

je Grant izgubil preko 7000 vojakov, ranjenih ali mrtvih. Na bojišču so se še nahajali ranjeni

zvezni vojaki in kriki teh trpečih vojakov, ki so prosili za vodo ali pomoč, so se vlekli nekaj

dni, saj Grant ni hotel zaprositi za začasno premirje, da bi poskrbeli za ranjence.529

Obramba VSV-ja pri Cold Harborju je bil velik uspeh. Zvezni napad se je zlomil že po osmih

minutah. Kakor je rekel eden od VSV-jinih brigadirjev, da se je ta bitka končala, preden se je

sploh začela. Ta zmaga je bila ena najlažjih, ki jih je dosegel Lee.530

6.4 Pomik vojske Potomaca preko reke James

Po debaklu pri Cold Harborju je Lee moral razmisliti o naslednji Grantovi potezi. Grantu so

bile na razpolago tri možnosti:

1. Grant je bil oddaljen 14 km od Richmonda in bi zlahka še naprej manevriral in skušal

doseči Richmond. Lee je imel tedaj 45.000 vojakov in je imel na razpolago še

dodatnih 7500 vojakov, ki so bili nameščeni v Richmondu. Grantovo število vojakov

je presegalo magično število 100.000.531

2. Grant bi lahko prečkal reko James in bi lahko premagal Beauregardovo silo, ki je

nasprotovala Butlerju pri Bermuda Hundredu. V tem primeru bi Grant imel na

razpolago vso silo, s katero je razpolagal Butler;

3. Hunter, ki je poveljeval 15.000 zveznim vojakom v dolini Shenandoah, bi se lahko

premaknil na vzhod. Sile VKDA-ja, ki niso presegle 9000 vojakov, niso bile kos tej

sili.532

Lee se je torej soočil s silo, ki je bila dvakrat močnejša od njega. Na ozemlju Virginije se je

nahajalo okoli 130.000 zveznih vojakov. V bran KDA pa se je postavilo 73.000 vojakov.

528 War of the Rebellion, 51. zvezek, 2. del ..., 982–983. 529 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 542. 530 Southern Historical Society Papers, 14. zvezek …, 536. 531 War of the Rebellion, 36. zvezek, 3. del ..., 861. 532 War of the Rebellion, 37. zvezek, 1. del ..., 159.

181

Leejev poglavitni načrt je zajemal, da je moral uničiti VP, še preden je ta dosegla reko

James.533

Kakor je rekel generalu Earlyju:

…Moramo uničiti to Grantovo vojsko, preden prečka reko James. Če bi prečkal to reko, bi se

ta vojna spremenila v obleganje. Potem pa bi bilo samo še vprašanje časa …534

9. junija je Lee dobil sporočilo od generala Bragga, da je zvezna vojska napadla obrambne

položaje okoli Petersburga. Beauregard je poslal vse sile, ki jih je lahko poslal iz Bermuda

Hundreda, ampak je opozoril Leeja, če ne bi ukrepal takoj, bi izgubil železniško povezavo s

Petersburgom in s tem s Severno Karolino. Lee ni bil zaskrbljen, saj je vedel, da je zvezna

vojska poslala samo izvidniške enote in nič drugega. Ampak vseeno je Lee ukazal, da se

morajo logistične enote pripraviti na izgradnjo pontonskih mostov.535

Medtem se je Grant tiho izmaknil in se pomaknil proti reki James. Jarki pri Cold Harborju so

bili zapuščeni. Dejstvo potrjuje pismo, ki ga je napisal Lee predsedniku KDA 14. junija 1864:

…Mislim, da se sovražnik pripravlja na pomik na jug, preko reke James …Grantova namera

je, da se pomakne do utrjenih položajev Harrison Landinga, ki še zmeraj stojijo. Tam bi s

pomočjo zvezne mornarice imel premoč v topništvu in bi ga zelo težko napadel. Tedaj pa bi

se lahko okrepil ali prestavil svojo vojsko preko reke James, brez da bi mu to lahko preprečil,

saj ne vem, če lahko naše oklepnice storijo kakršnokoli škodo zvezni mornarici. Naši izvidniki

so mi sporočili, da se je del VP-ja premaknil do White Housea, kjer so se vkrcali na ladje.

Mislil sem, da so bili to vojaki, ki jim je potekla pogodba … Še vedno mislim, da sovražnik

skuša okrepiti sile, ki hočejo zaseči Petersburg. Zato moramo biti izredno previdni. Če ne

bom slišal nekaj dobrih novic do večera, bom pomaknil Hokeovo brigado nazaj v bližino

pontonskih mostov preko reke James, z ukazom, da lahko prečka reko, če bo potrebno. VSV

mu bo sledila, če bo potrebno …536

533 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 398. 534 Jones, J. William: Life and letters of Robert Edward Lee: soldier and man. (New York, Washington: The Neale Publishing Company, 1906). – str. 40. 535 War of the Rebellion, 36. zvezek, 3. del ..., 884. 536 Lee, Lee's Dispatches ..., 235–245.

182

Lee ni imel drugih novic o premikih VP-ja, kakor ni dobil nikakršnih navodil iz Richmonda.

General Bragg, ki je poveljeval silam VKDA-ja v Petersburgu, je mislil, da je Hokeova

divizija prečkala reko James in se pridružila generalu Beauregardu. Ta tudi ni pošiljal

telegramov Leeju, ampak jih je poslal Braggu. Eden od teh telegramov, ki je bil datiran s 15.

junijem 1864, ob enih; Hoke naj bi se pomaknil v Petersburg. Johnsonova divizija bi mu naj

nudila podporo. Drugi telegram je sledil ob 2115; sovražnik naj bi premagal sile VKDA-ja v

Petersburgu. Beauregard je zato pomaknil Johnsonovo divizijo v Petersburg.537

Ob dveh ponoči naslednjega dne mu je eden od štabnih častnikov predal telegram iz

Richmonda:

…Petersburg, Va., 15. junij 1864, 2315;

General R. E. Lee,

Glavni štab vojske severne Virginije:

Jaz sem zapustil svoje obrambne linije pri Bermuda Necku, da bi skoncentriral svoje vojake

tukaj; lahka pehota in vojaki v jarkih bodo zapustili položaj ob zori. Lahko vaše čete zasedejo

to področje? Varnost naših komunikacij je v nevarnosti. Pet tisoč ali 6.000 vojakov bo

zadostovalo.

G. T. Beauregard,

general …538

Lee je bil šokiran. Beauregard se je nameraval umakniti iz Bermuda Necka takoj in je o tem

obvestil Leeja tik pred umikom. Lee ni imel časa razmišljati, kaj bi pomenil umik VSV-ja

preko reke James. Takoj je ukazal Pickettu, ki se je nahajal v bližini Frayserjeve kmetije, da

se je moral pomakniti preko reke in proti Bermuda Hundredu. Andersonov korpus se je moral

takoj pomakniti na predel Bermuda Hundred in umiriti situacijo. Beauregardu je Lee poslal

537 War of the Rebellion, 40. zvezek, 2. del ..., 656. 538 Prav tam, str. 657.

183

nazaj sporočilo, da je moral obvezno pustiti svojo lahko pehoto v jarkih. Tega Beauregard ni

storil.539

Pri Petersburgu se je nahajal Wise s tremi polki svoje brigade, z 22 lahkimi topovi in nekaj

Parrottovimi topovi. Vsega skupaj je Wise imel okoli 2700 vojakov. Wise je to majhno

obrambno silo razporedil na deset-kilometrsko linijo okoli Petersburga, kjer se je utrdil. 15.

junija se je spopadel z zvezno silo, ki ga je napadla. Zvezne sile so uspele prebiti linijo južno

pri železnici City Point in se niso pomaknile v Petersburg. Na srečo Wisea in VKDA-ja je

odsoten polk Wiseove brigade pravočasno prispel v Petersburg. Hagoodova brigada iz

Hokeove divizije ji je sledila. Te sile so se formirale v linijo. Sam Hoke je prispel v

Petersburg naslednji dan. Tri brigade Johnsonove divizije so prispele iz Bermuda Hundreda

nekaj ur pozneje. Beauregard je tudi prispel v Petersburg, kjer je koordiniral obrambo tega

mesta. Zvezne sile so sicer poizkušale z napadi na položaje VKDA-ja, ampak ni prineslo

uspeha. 17. junija so zvezne sile spet napadle in so uspele prebiti frontni odsek Johnsonove

divizije. Zvezne sile niso izkoristile danega. Ob sončnem zahodu so sprožile napad, ki je

prisili Johnsonov center k umiku. Tedaj bi lahko zvezne sile uničile celotno Beauregardovo

vojsko, če ne bi prišla Gracijeva brigada na pomoč. Beauregard je tako umaknil celotno

vojsko iz predela Bermuda Hundreda, da je lahko obranil Petersburg. Gracie je takoj sprožil

protinapad in potisnil zvezne sile nazaj. Linija se je tako konsolidirala.540

Tako je postala situacija končno jasna. Lee je premaknil svojo vojsko na novo fronto, kamor

je prispel 18. junija 1864, ob enajstih dopoldne in se je takoj pridružil generalu Beauregardu.

Oba častnika sta se odpravila pregledat linijo, ki se je nahajala izredno blizu Petersburga.

Linija je bila trdna in je čakala na prihajajoče čete VSV-ja. Velik pohod Granta od Rapidana

do Petersburga se je končal v podobi, kateri se je Lee hotel izogniti. Bilo je samo še vprašanje

časa, preden bi Grant pripeljal vso svojo vojsko in začel obleganje.541

539 War of the Rebellion, 40. zvezek, 2. del ..., 654. 540 Prav tam, str. 666. 541 Freeman, R. E. Lee, 3. zvezek ..., 399.

184

7 OBLEGANJE PETERSBURGA

Razlaga kratic: VKDA (vojska Konfederacije držav Amerike), KDA (Konfederacija držav

Amerike), VSV (vojska severne Virginije), VP (vojska Potomaca) in VV (vojska Virginije).

Fronta pri Petersburgu se je razlegala 30 km v dolžini – od položajev konjenice VSV-ja pri

močvirju White Oaka do Chaffinsa, od tam pa do Drewry's Bluffa mimo Bermuda Hundred

Necka do Appomattoxa, preko potoka južno proti Petersburgu, kjer se je pred Petersburgom

tudi končala. Celotna frontna linija je morala biti zasedena celoten čas, da bi Lee lahko

obranil Richmond in Petersburg.542

Situacija izpred Petersburga je bila takšna – Grant se je približal Petersburgu z vzhoda.

Njegove linije so se raztezale na sever in na jug. Grant še ni raztegnil svojega levega boka

proti zahodu. Leejeva linija izpred Petersburga je potekala paralelno Grantovi liniji, ampak

Lee je moral popolnoma braniti Petersburg. Zato je povlekel svojo linijo na sever, na jug in

na zahod. Zaloge VSV-ja so prihajale preko cest iz Greensbora in Danvillea. Lee se je

zavedal, da je moral ohraniti to frontno linijo, dokler ni bila v Virginiji žetev oziroma dokler

je uspel obdržati železnico Weldon, po kateri je dobival svoje zaloge hrane.543

Medtem, ko je Lee branil Petersburg, se je Early pomaknil na sever, natančneje v dolino

Shenandoah. Early se je pomikal po dolini in je ogrozil Washington. S to potezo je Lee hotel

prisiliti Granta, da bi poslal na sever močno silo in tako oslabil VP-ja. Ampak Grant ni poslal

močne vojske na sever, ampak je premeteno čakal na naslednjo potezo Leeja. Zaradi

Grantove pasivnosti se je Lee odločil in poslal okrepitve Earlyju, kar je pomenilo še večjo

oslabitev VSV-ja pri Petersburgu, ki je tedaj štela še samo 55.000 vojakov. Polovico manj od

VP-ja.544

Early, ki je povedel 2. korpus na sever, se je medtem uspešno spopadal z zvezno vojsko v

dolini Shenandoah. 4. julija je že bil v Harpers Ferryju in 6. julija je prekoračil mejo z

Marylandom. 9. julija je že bil pri Monocacyju, kjer je premagal zvezno silo, ki jo je vodil

generalmajor Lew Wallace. 11. julija je že bil v Washingtonskem okrožju, kjer pa ni mogel

napasti Washingtona, saj je imel premalo vojakov. Lee je bil zadovoljen z Earlyjevim

542 Southern Historical Society Papers, 9. zvezek …, 137. 543 War of the Rebellion, 40. zvezek, 1. del ..., 690. 544 War of the Rebellion, 37. zvezek, 2. del ..., 594.

185

podvigom, ki je povzročil malce panike na severu. Lee nikdar ni mislil zavzeti Washingtona,

saj je bila zvezna obramba, ki je branila zvezno prestolnico, zelo močna.545

Slika 26: Obleganje Petersburga.546

7.1 Statična defenziva – bitka kraterja

Vsaki dan so se vojaki VSV-ja vstali še pred zoro – preventivni ukrep na zvezne provokacije.

Po dvanajsti uri dopoldan je 50 % vojske šlo spat in drugih 50 % pa je stražilo in pazilo na

morebiten napad zvezne vojske. Pol ure pred sončnih zahodom je polovica vsakega polka

stopila do strelnih lin in so ostali v tem položaju do teme. Tisti, ki so spali čez dan, so

zamenjali ljudi, ki so stražarili do tedaj. Dva vojaka vsakega oddelka sta morala skrbeti za

neprestano streljanje od zore do sončnega zahoda. Vsak vojak je ustrelil na vsakih pet minut.

Torej dvajset strelov na polk, vsakih 10 minut.547

545 War of the Rebellion, 37. zvezek, 2. del ..., 977. 546 David White, 2002. The Siege of Petersburg. [Internetna podatkovna baza] (Social Studies for Kids, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.socialstudiesforkids, http://www.socialstudiesforkids.com/graphics/petersburgsiegemaplarge.jpg. 547 Lewellyn Adolphus Shaver: A History of the Sixtieth Alabama Regiment, Gracie's Alabama Brigade. (Montgomery: Barrett and Brown, 1867). – str. 64.

186

Vojaki VSV-ja niso vedeli za skrivnost zvezne vojske, ki jih je izkopavala celotni junij. VSV

je imela sume, zato so divizijski poveljniki pošiljali slušne oddelke, ki so se naslonili na tla in

poslušali mogoče kopanje jaška. Ampak kljub tem protiukrepom ni VSV posumila kaj

neobičajnega. Lee je sumil, da je VP skušala izkopati rov na frontnem odseku pri Elliotovi

vzpetini. Ta odsek se je nahajal najbližje zveznim linijam. Tukaj je bila VSV-jina linija precej

trdna, saj se je obrambni sistem razlegal močno v globino.548

30. julija je Lee začel sumiti, da je imel Grant namen napasti na sektorju pri Petersburgu. Ob

dveh ponoči je poslal vojakom opozorilo pripravljenosti. Hokeova divizija se je nahajala na

levem boku in je branila fronto, 2 km dolgo fronto. Na njegovem desnem boku se je nahajal

Bushrod Johnson in njegova divizija – od leve proti desni so se nahajale Ronsomova,

Elliottova, Wiseova in Colquittova brigada. Johnsonov desni bok se je nagibal na Rivesovo

vzpetino. Zahodno od te vzpetine, na desnem boku Johnsona, kjer je bila VSV-jina fronta

najbolj oddaljena od zvezne fronte, se je nahajala Mahonova divizija in dve brigadi

Wilcoxove brigade.549

Ob petih zjutraj je odjeknila močna eksplozija. Direktno, kjer se je nahajala Elliottova

brigada, je sovražnik vrgel v zrak del VSV-jine fronte. Zaradi močne eksplozije je nastal

velikanski krater. Zvezne sile so se takoj zapodile v krater in so močno pritisnile na obrambo.

Lee je takoj ukazal, da so morali zadržati linijo, drugače bi lahko Petersburg padel. Mahone

se je moral takoj pomakniti z dvema brigadama proti ogroženemu mestu. Krater je bil širok

nekaj sto metrov, 50 metrov globok in okoli 200 metrov dolg. Eksplozija je dobesedno vrgla

v zrak dva Južno-karolinška polka in Pegramovo topništvo.550

Lee je osebno prispel na bojišče in opazil, da se je sovražnik nagnetel v krater in je zajel okoli

80 m fronte na desnem boku in 300 m na levem boku kraterja. Elliottova brigada, vsaj tisti

del, ki je ostal nepoškodovan, se je formirala v ozadju. Na levem boku kraterja je Elliottova

brigada uspela zadržati sovražnika. Na desnem boku, sta se ostanek Elliottove brigade in

Wiseova brigade uspešno spopadala s sovražnikom, tako da so streljali s topovi direktno v

krater. Začasno sta ti dve brigadi uspeli zadržati sovražnika, kar je bilo odločilno v tej bitki

kraterja.551

548 War of the Rebellion, 40. zvezek, 1. del ..., 779. 549 Augustus, The History Kershaw’s Brigade ..., 393. 550 Augustus, The History Kershaw’s Brigade .., 413. 551 War of the Rebellion, 40. zvezek, 1. del ..., 789.

187

Ob osmi uri zjutraj se je boj polegel, ampak topništvo na obeh straneh je uspešno streljalo in

povzročilo velike izgube. V tistem času pa je že Mahone prispel na bojišče. Wrightova

brigada se je formirala na desnem boku virginijske brigade, ki jo je vodil Mahone. Lee je

sprožil protinapad, v pravem času, saj je zvezna pehota uspela potisniti Elliottove vojake

nazaj. Mahone je napadel, ko je zvezna pehota sprožila svoj napad. Ampak dve brigadi nista

uspeli zapolniti vrzeli, v katero so skušali pobegniti zvezni vojaki. Zato je Mahone ukazal

bajonetni naskok. Mahonu je tako uspelo potisniti napadalne sile nazaj.552

Ta napad je povrnil fronto v prvotni status, razen predela kraterja. Haskelovi možnarji so

uspešno streljali v krater, kjer so povzročili hude izgube zveznim silam. Na desnem boku je

napadla brigada iz Georgije, kjer niso uspeli potisniti sovražnika nazaj. Ta je še vedno

zasedal krater. Na levem boku kraterja sta Mahonova brigada in del Elliottove brigade uspeli

potisniti sovražnika čisto nazaj, vse do roba kraterja. Manjkal je samo še zadnji potisk preko

roba. Saundersova brigada je imela nalogo, da je izvedla zadnji naskok nad sovražnika. Lee

je poslal sporočilo Saundersu, da nima več rezerv, zato je moral premagati zvezne sile.

Mahone je bil tako šibak v svojem napadu, da so vojaki stali dvajset korakov narazen.553

Saundersovi Alabamci so se zapodili v krater in uspeli prisiliti sovražnika k umiku, ki se je

spremenil v panični beg. Ostanek zveznih sil, ki je ostal v kraterju, se je nameraval boriti do

zadnjega moža. Alabamci so vskočili v krater, kjer je bojevanje prešlo na klanje. Ostanek

zveznih sil se je umaknil v en predel kraterja, kjer so se predali.554

Bitka kraterja se je končala. Takoj ko je bilo mogoče, so vojaki VSV-ja povrnili frontno linijo

v njeno prvotno stanje. Mahone je zajel 1101 ujetnikov in dvajset praporov zveznih polkov.

VSV je izgubila 1500 vojakov, od tega 278 vojakov od eksplozije ob petih zjutraj.555

7.2 Fort Stedman

VSV je preživela zimo pred Petersburgom. Večjih spopadov ni bilo, razen da je Grant

raztegoval svoje levo krilo na zahod. Zadnja večja bitka vojne je sledila na Leejevem levem

boku. Prizorišče se je nahajalo na Hillovem bregu blizu ceste Prince George Courthouse. Ta

položaj ni imel velikega pomena, saj tudi ni bil preveč trdno utrjen. Trdnjava Stedman,

552 Southern Historical Society Papers, 2. zvezek …, 291–292. 553 Southern Historical Society Papers, 33. zvezek …, 364. 554 Southern Historical Society Papers, 2. zvezek …, 294. 555 War of the Rebellion, 40. zvezek, 1. del ..., 788.

188

oziroma bunker, poimenovan trdnjava, ni imel bastiona in se je nahajal v bližini 10. zvezne

baterije. Teren izza bunkerja se je počasi dvigal. Oddaljenost od VSV-jinih linij je bilo nekaj

več kot 200 m. Jarki obeh vojska pa so bili narazen nekaj manj kot 100 m.556

Bližina tega bunkerja VSV-jinim linijam je glavni razlog, da je Lee sprožil ta brezupen

napad. Glavni taktik napada je bil general Gordon. Namreč ta general je preučeval

sovražnikove položaje in ugotovil, da so se nahajali trije dodatni bunkerji v ozadju Stedmana.

Za temi tremi bunkerji se je pa nahajal odprt prostor. Gordon je globoko verjel, da bi lahko

obšel te položaje in jih napadel z zadnje strani. Če bi uspel zasesti te bunkerje, je Gordon

verjel, da bi lahko razširil svojo fronto do te mere, da bi prisilil zvezno vojsko, da bi zapustila

svoje utrjene položaje na jugu. Tako bi ta napad omogočil, da bi Lee skrajšal svojo fronto, saj

bi isto naredili zvezni poveljniki. Zatorej je Gordon sestavil načrt. Nekatere barikade izpred

Colquittove brigade se bi potihoma odstranile v temi, kar bi omogočilo napadalnim silam, da

bi imele prosto pot, po katerih bi lahko naskočile bunker Stedman. Zvezne izvidniške

položaje bi moral Gordon uničiti potihoma, v temi, da ne bi izdale namere VSV-ja. Gordon bi

osebno izbral 50 vojakov, ki bi prerezali bodečo žico izpred bunkerja. Nato bi se ti možje

izmuznili v bunker. Trije oddelki po 100 vojakov, ki bi nosili bele pasove, bi sledili in bi se

naj pretvarjali, da so zvezni vojaki, ki naj bi zasedli bunkerje v ozadju, ker se je VSV

pripravljala za napad. Na tak način je Gordon hotel zasesti bunkerje brez bojevanja. Glavnina

bi sledila in bi se pomaknila na desno in levo. Nadalje bi sledila konjenica, ki je imela nalogo

uničiti Grantove komunikacije.557

Grimesova, Walkerjeva in Evnasova divizija so tvorile napad. Brigade, ki so sodelovale v

napadu so bile: Ransomova, Wallaceova, Laneovi dve brigadi in Cookovi dve brigadi. W. H.

F. Lee in njegova divizija konjenice sta tvorila konjeniško silo za napad. Torej štiri in pol

divizije pehote in ena divizija konjenice, kar je tvorilo polovico VSV-ja, se je skoncentriralo

na sredini VSV-jine fronte, pri Colquittovi vzpetini.558

Pred zoro, 25. marca 1865, je Gordon sprožil napad. Bodečo žico so vojaki VSV-ja odstranili

potihoma in 50 vojakov se je odpravilo utišat izvidniške položaje zvezne vojske. 300 vojakov

v belih pasovih je nestrpno čakalo na začetek pohoda. Ob štirih zjutraj so se vojaki odpravili

in se izmuznili v ozadje bunkerja Stedman. Zataknilo se je pri bunkerjih v ozadju, ker niso

obstajale. Gordon je slabo ocenil položaj. V tistem trenutku so izgubili še vodiča, ki jih je

556 War of the Rebellion, 46. zvezek, 1. del ..., 316. 557 Gordon, Reminiscences ..., 401. 558 War of the Rebellion, 46. zvezek, 3. del ..., 1337.

189

vodil skozi noč. Kmalu so se zvezne sile formirale in poklicale svojo rezervo na pomoč.

Glavni boj se je bil okoli bunkerja Stedman. Lee je spoznal, da je napad spodletel in bi utrpel

hude izgube, če bi poslal vse svoje sile v bitko. Zato je ob osmih zjutraj ukazal umik.559

Detajli napada so bili: vojaki VSV-ja so se prerinili skozi barikade in vstopili v bunker

Stedman. Pehota se je razlila na oba boka, ampak 300 vojakov, ki so bili oblečeni v bele

pasove, ni uspelo najti bunkerjev v ozadju Stedmana. Pozneje so spoznali, da je Gordon

zamenjal zapuščene položaje VSV-ja za zvezne bunkerje. Brezglavo iskanje teh bunkerjev je

povzročilo izredno zmedo med vojaki, kar je dalo čas zveznim silam, da so se formirali in

poslali rezervo v bunker Stedman. Vojaki VSV-ja so večkrat poizkušali naskočiti bunker

Haskell in topniške položaje 9. baterije, ampak neuspešno. Potem je začelo zvezno topništvo

močno obstreljevati VSV-jine položaje. Potisk proti ozadju zveznih linij ni bil mogoč. Zato

so se vojaki VSV umaknili nazaj.560

Zvezna vojska je takoj sprožila protinapad. Na desnem boku so zajeli utrjene položaje VSV-

ja. V tem poizkusu je zvezna vojska zajela 800 ujetnikov in se utrdila na novih položajih,

tako se je sovražnik postavil na pravem mestu, od koder bi lahko sprožil odločilno ofenzivo.

Zvezna vojska je izgubila okoli 3000 vojakov, medtem ko je VSV izgubila preko 5000

vojakov.561

Po tej bitki je Lee obupal nad brezizhodnim položajem pri Petersburgu. Kakor je zapisal

predsedniku Davisu:

…Bojim se, da ne bo mogoče preprečiti združitev obeh zveznih vojska: Granta in Shermana.

Mislim, da ni pametno, da se VSV še naprej zadržuje pri Petersburgu, če se bo Sherman

približal preblizu. Johnston mi sporoča, da ima samo še 13.500 vojakov pehote. 8000 vojakov

je dezertiralo. Johnston bo kmalu imel samo še 10.000 vojakov. Tako ne bo več Johnston

predstavljal okrepitev, da bi bojeval bitko s Shermanom pred Grantom. Johnston ocenjuje, da

imata Sherman in Schofield okoli 60.000 vojakov. Grant ima okoli 100.000. Sam pa imam, če

štejem Johnstonove vojake, okoli 80.000 vojakov. Če bi se obe zvezni vojski združili, bi nas

prekašali za 100.000 vojakov …562

559 Lee, Lee's Dispatches ..., 344–345. 560 War of the Rebellion, 46. zvezek, 1. del ..., 382–382. 561 War of the Rebellion, 46. zvezek, 1. del ..., 155–156. 562 Lee, Lee's Dispatches..., 345–346.

190

7.3 Bitka za križišče Five Forks

Leejeva vojaška obveščevalna je 27. marca namigovala, da je nameraval Grant sprožiti

ofenzivo proti Leejevemu desnemu boku, proti Hatcher's Runu; majhen potok, ki je ščitil

Leejev desni bok. Lee je takoj sporočil Davisu, da je imel najmanj 12 dni časa, da bi

evakuiral Richmond, saj ni mogel več obdržati svoje fronte pri Petersburgu.563

Gordonov korpus je zasedal frontni sektor na reki Appomattox, ki se je vijugala na vzhod iz

Petersburga. Ta frontni odsek se je razlegal nekaj več kot 7 km, kjer je Gordon imel nekaj več

kot 5500 pehote, kar je bilo izredno malo. Na Gordonovi levi so se nahajale Wilcoxove in

Hethove divizije, razpredene na fronti nekaj več kot 11 km. Obe diviziji sta skupno imeli

okoli 9200 vojakov. Na desni Hetha se je nahajal Andersonov korpus, ki ni imel več kot eno

divizijo, okoli 4800 vojakov. Konjenice ni bilo v Petersburgu, saj se je nahajala več kot 80

km vstran, pri Stony Creeku. W. H. L. Lee je imel okoli 2400 konjenikov. Rosser se mu je

pridružil iz doline Shenandoah s 1200 konjeniki.564

Edina sila v VSV, ki bi jo lahko šteli za rezervo, je bila Pickettova divizija, ki je bila

razkropljena po Virginiji. Ena brigada se je nahajala pri Petersburgu. Dve brigadi sta se

nahajali pri Swift Creeku, na severu Petersburga. Huntonova brigada pa se je nahajala blizu

Richmonda. Celotna divizija je štela okoli 5.000 vojakov.565

28. marca je Lee poslal Picketta na svoj desni bok. 30. marca je bil Lee prepričan, da je moral

okrepiti svoj ekstremni desni bok, saj mu je zvezna konjenica dihala za vratom. Gordonu je

ukazal, da je moral zasesti položaje na njegovem desnem boku. Pickettu je dodelil

Ransomovo in Wallacovo brigado. Tako je Pickett imel pet brigad. Lee mu je ukazal, da se je

moral pomakniti do križišča Five Forks, kjer bi sprožil napad proti Dinwiddie Courthouseu,

kjer se je nahajala zvezna sila, ki je hotela obiti Leejev desni bok. Lee je še Pickettu dodelil

dvajset topov in konjenico Fitza Leeja. Tako je Lee imel okoli 6400 vojakov pehote in 4200

konjenice. 31. aprila je Lee sprožil napad na svojem ekstremnem desnem boku. Zvezni levi

bok se je namreč nahajal v zraku. Lee je imel na razpolago samo štiri brigade iz treh divizij.

Generalmajor B. R. Johnson je poveljeval dvema brigadama: Wiseovi in pa Moodyjevi

brigadi (nekdanja Gracieva brigada). Lee je imenoval Johnsona za poveljnika napada.

McGowanova brigada, ki se je nahajala pri Burgessovem mlinu, se je pomaknila na 563 War of the Rebellion, 46. zvezek, 1. del ..., 382. 564 Freeman, R. E. Lee, 4. zvezek ..., 25. 565 War of the Rebellion, 46. zvezek, 2. del ..., 1312.

191

ekstremni desni bok in je tvorila najbolj ekstremno desno brigado. Moody se je nahajal na

McGowanovem levem boku. Potem je prišel Hunton. Wise se je nahajal v bližini, ampak se

ni nahajal v napadalnih silah. Dve desni brigadi je Lee dal McGowanu, ki je imel nalogo

preiti v napad kot prvi. McGowan je napadel in potisnil zvezno pehoto nazaj proti Gravelly

Runu, kjer se je napad končal, saj je zvezna pehota bila premočna.566

Slika 27: Bitka za križišče Five Forks.567

1. aprila se je moral Pickett umakniti iz območja Dinwiddie Courthouse. Zvezna pehota mu je

sledila proti strateško pomembnemu križišču Five Forks. To križišče je bilo nevarno blizu

železnice Southside. Od križišča do železnice je bilo samo 12 km, manj kot en dan hoje.

Pickett se je moral utrditi pri križišču, saj če bi Lee izgubil železniško povezavo z

Richmondom, bi moral Lee zapustit Petersburg in Richmond.568

Istega dne je Fitz Lee okoli četrte ure popoldan sporočil, da so jih napadli in da je izgubil stik

s Pickettovo pehoto. Pickett se je namreč postavil po robu zvezni pehoti in konjenici pri

križišču. Pickett kakor Fitz Lee nista pričakovala napada tistega dne. Oba poveljnika sta se

odzvala na povabilo generala Rosserja za piknik. V njihovi odsotnosti je zvezna pehota

566 Freeman, R. E. Lee, 4. zvezek ..., 31–33. 567 Graham Morris, 2004. The Battle of Five Forks. [Internetna podatkovna baza] (BattleAnomalies, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.battleanomalies.com, http://www.battlefieldanomalies.com/us_cavalry/images/02_image008.gif. 568 La Salle Corbell Pickett: Pickett and His Men. (Dahlonega, Georgia: Confederate Reprint, 2006). – str. 386.

192

napadla ob treh popoldne. Napadli so Pickettov levi bok, ki je bil zelo slabo postavljen in ni

imel nobene topniške podpore. Kmalu je zvezna pehota premagala Pickettov levi bok, ki ga je

skoraj popolnoma uničila – 6000 vojakov VSV-ja je padlo. Ostanek Pickettove sile se je

umaknil proti železnici Southside, kjer so se znova formirali.569

7.4 Grantova zadnja poteza pri obleganju Petersburga

Lee je še zmeraj imel upanje. Hitro je ukazal Johnsonu, da se je moral pomakniti s svojimi

tremi brigadami v Chruch Crossing. To je pomenilo, da je Lee zapustil jarke pri Hatchers

Runu. Tako je Lee imel še samo 16.000 vojakov pehote, ki so se nahajali na področju južno

od reke James in vsi so bili na svojih položajih, ker Lee ni imel rezerve. Od Lieutenant's

Runa pa do Hatcher's Runa je Lee imel še samo 12.500 vojakov pehote.570

Zvezna vojska je sprožila napad 2. aprila ob 445. Napadala je na celotni fronti. Napad je stekel

v tri smeri. Na Gordonovi fronti je zvezna pehota zlahka prebila fronto in zasedla prvo linijo.

Ampak Grodon se jima je postavil po robu na drugi in na tretji liniji. Gordon je sprožil nekaj

protinapadov in je uspel zadržati zvezno pehoto. Druga smer napada zvezne pehote je stekla

v smeri jugozahodno od Gordona, kjer sta se nahajali dve brigadi Wilcoxove brigade in sta

takoj popustili. Tretja smer napada zvezne pehote je stekla v smeri jugozahodno VSV-jinega

bunkerja imenovanega Fort Gregg. General Wilcox je ukazal svojim vojakom, da se morajo

umakniti proti bunkerju Fort Gregg. Zvezna pehota se je valila proti Hatcher's Runu. Ob

sedmi uri zjutraj je zvezna pehota spet napadla VSV, ki se je nahajala pri Hatcher's Runu.

Davisova brigada, del McCombse in Hethove divizije je zvezna pehota dobesedno pogoltnila.

Ostanek VSV-jinih sil se je umaknil proti železniški postaji Sutherland, kjer se je VSV

formirala za protinapad.571

Leeju sta ostali dve želji:

1. hotel je obdržati Petersburg do noči, da bi umaknil vse sile, ki so se še nahajale v

jarkih okrog Petersburga;

2. hotel je doseči ponovno koncentracijo VSV sil.572

569 War of the Rebellion, 46. zvezek, 1. del ..., 1300. 570 Freeman, R. E. Lee, 4. zvezek ..., 43. 571 Prav tam, str. 49. 572 Prav tam, str. 52.

193

Lee je takoj poslal telegram vojnemu ministru:

…Svetujem Vam, da takoj zapustite Richmond. Podrobnosti Vam bom posredoval pozneje

…573

Lee je spoznal, da se ni mogel obdržati v Petersburgu do noči. Moral se je umakniti takoj, saj

se je zvezna pehota skoncentrirala in sprožila napad na celotni fronti. Lee je rabil čas, da bi

povlekel vse svoje sile ven iz Petersburga. 600 vojakov je tako imelo ukaz braniti bunker Fort

Gregg do zadnjega moža, da je lahko VSV ubežala. Ti vojaki so uprizorili »homersko«

obrambo. Branili so se z vsemi sredstvi, na koncu tudi z bajoneti. Proti njim je stala celotna

zvezna divizija. Po več naskokih zvezne pehote je le–ta vstopila v bunker, kjer je našla 55

mrtvih VSV-jinih vojakov in jih zajela okoli 300.574

Lee je uspel skoncentrirati svojo vojsko in bil prepričan, da se lahko obdrži do konca dneva,

da bi lahko varno umaknil svoje vojake. Pohod bi sledil proti Burkervilleu. Vojska se bi

popolnoma skoncentrirala pri Amelia Courthouseu, vas, ki se je nahajala okoli 60 km proti

zahodu. Lee je moral pomisliti na zaloge, brez katerih se VSV ni mogla premakniti. Vojaki so

bili v razcapanih oblekah in sestradani. Ob istem času se je razvedelo, da je padlo glavno

mesto Alabame v roke zveznih sil. KDA se je rušila, saj je še imela samo ozemlje severnega

dela Severne Karoline in zahodno Virginijo.575

Ob nastopu teme se je VSV tiho izmaknila iz mesta in preko reke Appamattox. Lee se je

pomaknil do Hickoryjeve ceste, kjer sta se Gordon in Longstreet združila. Vojaki so se počasi

odpravili po cesti navzgor v upanju, da bodo lahko ubežali Grantovi vojski. Mahone je šel po

drugi cesti, ampak na tej cesti so se pomikali izmučeni VSV-jini vojaki. Tam je bila

Perryjeva brigada, ki jo je prizadel padec Alabame. Benningovi Georgijanci niso mogli

pozabiti goreče Atlante in znamenita stara Teksaška brigada generala Hooda, ki ji je

poveljeval Gregg, še zmeraj ni izgubila svojega starega sijaja. Tukaj je bila Rodesova in

Earlyjeva divizija, v kateri so se nahajali hrabri vojaki virginijske brigade, imenovani

Stonewallova brigada. Lee je odšel zadnji.576

573 Freeman, R. E. Lee, 4. zvezek ..., 53. 574 War of the Rebellion, 46. zvezek, 1. del ..., 1174. 575 Freeman, R. E. Lee, 4. zvezek ..., 56. 576 Shaver, A History of the Sixtieth Alabama ..., 100.

194

7.5 »Coup de grâce«577

Lee je imel namero uiti Grantu, ga obiti na njegovem levem boku in se združiti z generalom

Johnstonom, da bi nadaljevala boj na zahodu. Ampak beg se ni končal uspešno in Lee se je

ujel v zanko pri železniški postaji Appomattox Courthouse. Grant ga je potisnil v položaj, iz

katerega ni bilo več izhoda.578

Ob treh zjutraj 9. aprila se je Lee pripravil na svojo zadnjo bitko, ko je skušal prebiti Grantov

obroč. Tedaj je imel manj kot 8000 vojakov pehote, ki so bili še sposobni za boj. Drugi vojaki

niso bili sposobni za boj, saj zaradi propada logistike VSV-ja, le–ta ni imela nič hrane za

vojake. VSV je bila na robu propada. Veliko vojakov VSV-ja je prešlo na stran zveznih sil,

da bi dobili nekaj hrane. Gordonov korpus, ki je 25. marca imel še 7500 vojakov, je 9. aprila

imel še samo 2000 sposobnih vojakov. Fieldova divizija je imela največ vojakov v VSV-ju

tisti trenutek: 3865 vojakov sposobnih za boj; 11.017 vojakov pa je že dezertiralo. Pickettu je

ostalo komaj 60 vojakov od njegove velike divizije. Topništvo VSV-ja je uspelo privleči 61

topov, pa čeprav so bile živali sestradane do kosti. 2100 konjenikov je bilo na sestradanih

konjih, kar je ostalo od nekdanjega sijaja Stuartove konjenice.579

Leejeva situacija pri Appomattox Courthouseu je bila brezupna. Gordon se ni mogel

premakniti naprej, saj so ga blokirale superiorne zvezne sile. Za Longstreetom sta se nahajala

dva zvezna korpusa. Vojaki so bili sestradani in niso imeli več volje še za eno bitko. Lee je

izrazil svojo zaskrbljenost Longstreetu, da ni imel izbire, kot da bi predal VSV generalu

Grantu.580

Lee je nameraval oditi h generalu Grantu, z namenom, da bi se predal in prevzel vso

odgovornost za dejanja VSV-ja. Vzel je iz mape zemljevid in ga dal polkovniku Venableu, ki

je moral določiti hišo, v kateri bi podpisali dokumente o predaji. Polkovnik Marshall je našel

hišo, ki je pripadala majorju Wilmerju McLeanu, ki se je preselil iz Bull Runa, kjer se je bíla

prva bitka te vojne. Tako bi lahko rekli, da se je vojna »začela« in končala na McCleanovem

ozemlju.581

577 Vojaški termin, ki pomeni zadnji milostni strel ali zadnje dejanje oziroma samomor. Farflex, Thefreedictionary. (2009) <http://www.thefreedictionary.com/coup-de-grace> [sneto 9. 2. 2009]. 578 Long, Memoirs ..., 421. 579 War of the Rebellion, 46. zvezek, 1. del ..., 1303. 580 Longstreet, From Manassas to Appomattox, 625. 581 Alexander, Fighting for the Confederacy ..., 610.

195

V McCleanovi hiši sta se sestala Grant in Lee. Sprva je govor tekel v smeri prijateljskega

vzdušja, saj mu je Grant omenil njihova srečanja v Mehiki. Grant se je tako zamotil, da je že

skoraj pozabil, po kaj je prišel. Poveljnik zveznih vojska je ponovil zahteve, ki jih je imel do

VSV-ja. Te so bile, da so se morali častniki in vojaki predati, katere bi potem spustili na

svobodo, pod prisego, da se nikdar več ne bodo uprli Združenim državam. Lee je imel samo

eno prošnjo – hrano za svoje vojake. Grant se je strinjal in mu je obljubil 25.000 obrokov

hrane.582

Slika 28: Predaja pri Appomattox Courthouseu.583

Dokument o predaji VSV-ja, ki ga je Grant spisal na roko se je torej glasil:

…Appamatox C. H. Virginija

Deveti april 1865.

582 Grant, Personal Memoirs, 2. zvezek ..., 490. 583 Appomattox Campaign. [Internetna podatkovna baza] (American Civil War, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.americancivilwar.com, http://americancivilwar.com/statepic/va/va088.html.

196

General R. E. Lee.

Poveljujoči

General KDA

V soglasju z mojim pismom, naslovljenega na Vas 8. aprila 1865, sprejemam predajo VSV-ja

po naslednjih pogojih:

Spisek vseh častnikov se mora predati zveznemu častniku moje izbire. Duplikat lahko obdržite

Vi oziroma častnik vaše izbire. Častniki morajo priseči, da se ne bodo več uprli Združenim

državam. Vlada Združenih držav bo smatrala te vojake in častnike za vojne ujetnike, dokler

ne bodo izpuščeni. Orožje, topništvo in vso javno imetje bo shranjeno v skladišču. Častnik, ki

ga bom imenoval jaz, bo nadzoroval predajo le–teh.

Ta odlok ne zajema osebnega orožja častnikov, njihovih konjev in prtljage. Ko bo vse to

storjeno, se bodo lahko častniki in vojaki odpravili domov, brez da bi jih izvršna oblast

Združenih držav motila: dokler bodo pod pogojnim izpustom in dokler bodo upoštevali

zakone in predpise posameznih zveznih držav.

S spoštovanjem,

U. S. Grant, generalporočnik.

Poveljujoči vojske ZDA…584

Lee se je vrnil nazaj v tabor VSV-ja, kjer je doživel pravi izbruh čustev svojih vojakov, ki so

se hoteli bojevati naprej. Nekateri so se jokali; nekateri so bili veseli, da je bilo vsega konec;

nekateri niso mogli verjeti, da se je Lee predal. Vojaki so se zbrali okoli Leeja, da bi se

584 Grant, Personal Memoirs, 2. zvezek ..., 497.

197

poslovili. Zmeraj več vojakov se je zbralo okoli Leeja, njihovega očeta, ki je zanj skrbel vse

od prvega leta vojne. To je bilo zadnjič za Leeja, da je imel opravka z vojaki.585

585 Gordon, Reminiscences ..., 282.

198

8 ZAKLJUČEK

Razlaga kratic: VKDA (vojska Konfederacije držav Amerike), KDA (Konfederacija držav

Amerike), VSV (vojska severne Virginije), VP (vojska Potomaca) in VV (vojska Virginije).

Z izbruhum Ameriške državljanske vojne je Virginija prešla na stran KDA. S tem je Lee

zapustil zvezno vojsko in postal generalmajor virginijske milice in poveljnik virginijske

mornarice. Virginijski vojaški stroj je bil v poraznem stanju. Obstajala je samo milica, ki je

imela zastarelo orožje. Naloga Leeja je bila, da je to milico usposobil v pravo vojsko. Moral

je zgraditi razne veje vojske, kot so bile npr. topništvo, obveščevalna služba in pa konjenica.

Poglavitnega pomena je bil častniški kader, ki ga je moral Lee vspostaviti na novo.

Virginijska obrambna dispozicija še ni obstajala, zato je moral Lee koordinirati utrdbena dela

in namestitev topov na pravih mestih. Nastopila je inkorpracija vseh virginijskih sil v VKDA

in s tem je Lee izgubil svoj položaj kot prvi častnik v Virginiji. Sledi prva zmaga KDA pri

Manassasu, ki jo doseže Beauregard z vojsko, ki jo je prav Lee sestavil skupaj. Virginija kot

del KDA doživi svojo tragedijo, ko se je odcepila Zahodna Virginija, v kateri je Lee doživel

svoj prvi neuspeh. Nastopil je zvezni general McClellan, ki je skušal zavzeti prestolnico

KDA – Richmond. Lee je med to krizo deloval kot mediator med Johnstonom in Davisom.

KDA je bila na kolenih in McLellan pred vrati Richmonda. Ampak v tistih temačnih časih je

na obzorju posijalo sonce. General Jackson je s svojo iznadljivostjo uspel premagati

močnejše zvezne sile v dolini Shenandoah in je ogrozil zvezno prestolnico – Washington.

Upoštevajoč to dejstvo in McClellanovo neodločnost, se je Richmond rogal nevarnosti.

Sledila je prva bitka Johnstona pri Seven Pinesu. Johnston jo je skupil in Lee je prevzel

poveljstvo. Način novega poveljnika je bil agresiven in odločen. V enem tednu je Lee potisnil

McClellana k reki James.

Lincoln se je naveličal McClellanove neodločnosti, zatorej je zaupal generalu Popetu, da je

sprožil ofenzivo na severu Virginije. Lee je prepoznal strateški pomik na sever in se sam

podal na sever, kjer je premagal generala Popeta v drugi bitki pri Manassasu. To še ni bilo

vse, saj se je Lee takoj pomaknil čez mejo KDA in prvič stopil na sovražna tla. Pri tem je

nespametno razdelil svojo vojsko na več delov, kar je izvedel McLellan, saj so zvezni vojaki

zaplenili Leejev ukaz, ki je podrobno opisoval premike VSV-ja v Marylandu. Pride do bitke

199

pri Sharpsburgu. Lee se je uprl VP-ju s samo 2/3 svoje vojske. V zadnjem momentu je prispel

A. P. Hill in rešil VSV zagotovljenega propada. To je bila sreča v nesreči.

Po debaklu v Marylandu se je Lee umaknil nazaj v severno Virginijo, kjer preživel zimo.

General Burnside je zamenjal generala McClellana. Po zimi 1862/63 sta se obe vojski srečali

pri Fredericksburgu, kjer je VP doživela masaker svojih čet. Lee se je uspel ubraniti, zaradi

svojih superiornih defenzivnih položajev. VP je prevzel general Hooker, ki je hotel obiti

Leeja na levem boku, kar pripelje do bitke pri Chancellorsvilleu. V tej bitki je Lee spet

razdelil svojo vojsko – tokrat na dva dela. Jackson je tvoril levi bok in Lee desni bok.

Jacksonov manever je postal eden največjih bočnih manevrov v vojaški zgodovini, ampak ga

je stal življenja.

Lee je sprožil invazijo na sever, tokrat v Pennsylvanijo. Generala Hookerja je zamenjal stari

Leejev prijatelj – general Meade. Na poti na sever se je general Stuart oddaljil od glavnine

vojske, kar je ohromilo Leeja, saj ni imel obveščevalnih podatkov, kje se je VP nahajala.

Zaradi tega pride do bitke pri Gettysburgu. Ta bitka je bila odločilna. Sprva vojaki VSV-ja

prevladajo nad vojaki VP-ja, ampak VP se je utrdila na višavju. Longstreet je kljuboval

Leejevi odločitvi, da se bíje bitka pri Gettysburgu, zato je zavlačeval s prihodom svojega

korpusa. VP se je imela čas formirati. Lee je še zadnjič sprožil drastičnen frontalni napad, ki

pa je klavrno propadel. Druga Leejeva invazija je neslavno propadla. Tokrat za vedno, saj

KDA ni imela več sredstev za boj proti ZDA.

Lee se je umaknil na jug, v severno Virginijo. Po raznih uspehih na zahodu je predsednik

Lincoln imenoval generala Granta za vrhovnega poveljnika vseh vojsk ZDA. Ta general si je

zamislil, da bi sprožil napad skozi divjino imenovano Wilderness. Pride do zaporedja krvavih

bitk v tej divjini – bitka za Wilderness, Spotsylvania Courthouse in Cold Harbor. V vsakem

primeru se je Lee obranil, ampak Grant se ni umaknil, ampak se je pomaknil preko reke

James.

Lee je slutil, da se bliža konec. Prišlo je do obleganja Petersburga, saj je Grant hotel presekati

oskrbovalne poti v Richmond. Sprva se je Grant spopadel z defenzivnimi položaji VSV-ja,

zunaj Petersburga. Z meseci, ki so minevali, se je VSV zmeraj bolj tanjšala. Leta 1865 je

prišlo do nekaj krvavih bitk. Najpomebnejša bitka je bila pri Five Forksu. Po tej bitki se je

moral Lee umakniti proti zahodu. Richmond je padel naslednji dan. Lee je še poizkušal

pobegniti na jug, ampak sestradana VSV ni bila zmožna nadaljnega boja. Grant je obkolil

200

Leeja pri Appomatox Courthouseu. Nadaljevati ni imelo smisla, zato se je Lee predal 9.

aprila 1865.

201

9 LITERATURA IN VIRI

Knjige

− Walter H. Taylor: Four Years With General Lee. (Bloomington: Indiana University

Press, 1996).

− William H. Royall: Some Reminiscences. (New York: The Neale Publishing

Company, 1909).

− Richard Taylor: Destruction and Reconstruction: Personal Experiences of the Late

War. (Chapel Hill: J.S. Sanders & Co., 1998).

− Lewellyn Adolphus Shaver: A History of the Sixtieth Alabama Regiment, Gracie's

Alabama Brigade. (Montgomery: Barrett and Brown, 1867).

− Andrew A. Humphreys: The Virginia Campaign of '64 And'65. (New York: Charles

Scribner’s Sons, 1885).

− Walter Clark: Histories of the Several Regiments and Battalions from North Carolina

in the Great War 1861–65. (Goldsboro, North Carolina: Nash Brothers, 1901).

− Southern Historical Society Papers, 58 zvezkov. (Richmond: Guild Press, 1999).

− Leading Participants North and South: Annals of the War. (Philadelphia: Kessinger

Publishing, 2004).

− The War of the Rebellion: A Compilation of the Official Records of the Union and

Confederate Armies, the Official Records, 128 zvezkov. (Washington: Government’s

Printing Office, 1880).

− Virgina's Executive Department: Message from the Execttive of the Commonwealth,

with Accompanying Documents, Showing the Military and Naval Preparations for the

Defence of the State of Virginia. (Richmond: State’s Printing Office, 1861).

− Acts of the General Assembly of the State of Virginia, Passed at Session of 1860-1, in

the Eighty-Sixths Year of the Commonwealth. (Richmond: William P. Ritchie Printing

Office, 1861).

− Robert E. Lee Mlajši: Recollections and Letters of General Robert E. Lee.

(New York: Charles Scribner’s Sons, 1905).

− Dickert D. Augustus: The History Kershaw’s Brigade. (New York: Charles Scribner’s

Sons, 1899).

202

− Joel Cook: The Siege of Richmond: A Narrative of the Military Operations of Major-

General George B. McClellan, During the Months of May and June 1862.

(Philadelphia: George Childs, 1862).

− G. W. Beale: A Lieutenant of Cavalry in Lee's Army. (Boston: Richard G. Press,

1918).

− James Longstreet: From Manassas to Appomattox. Memoirs of the Civil War in

America. Illustrated with Plates, Maps, Portraits, and Engravings Specially Prepared

for This Work. (Philadelphia: J.B. Lippincott Company, 1896).

− Edward P. Alexander: Fighting for the Confederacy: The Personal Recollections of

General Edward Porter Alexander (Chapel Hill: University of North Carolina Press,

1989).

− Robert Underwood Johnson in Clough Buel Clarence: Battles and Leaders of the Civil

War. (New York: Century, 1888).

− Elisha Franklin Paxton: Memoir and Memorials: Elisha Franklin Paxton, Brigadier-

General, C.S.A.; Composed of his Letters from Camp and Field While an Officer in

the Confederate Army, with an Introductory and Connecting Narrative Collected and

Arranged by his Son, John Gallatin Paxton. (New York: The Neale Publishing Co.,

1907).

− John Chandler Gregg: Life in the Army: In the Departments of Virginia, and the Gulf,

Including Observations in New Orleans, with an Account of the Author's Life and

Experience in the Ministry. (Philadelphia: Perkinpine & Higgins, 1868).

− William K. Goolrick: Rebels Resurgent: Fredericksburg to Chancellorsville.

(Fredericksburg: Time Life Medical, 1986).

− Jubal Anderson Early: Lieutenant General Jubal Anderson Early C.S.A.

Autobiographical Sketch and Narrative of the War Between the States. (Philadelphia:

J. B. Lippincott Co., 1912).

− L. Long: Memoirs of Robert E. Lee, His Military and Personal History. (New York:

J.M. Stoddart & Company, 1887).

− Robert E. Lee: Lee's Dispatches: Unpublished Letters of General Robert E. Lee,

C.S.A., to Jefferson Davis and the War Department of the Confederate State. (Baton

Rouge: Louisiana State University Press, 1994).

− Edward G. Longacre: Fitz Lee: A Military Biography of Major General Fitzhugh Lee.

(New York: Da Capo Press Inc, 2004).

203

− G. F. R. Henderson: The Science of War. (London: Longmans Green, 1912).

− John Esten Cooke: The Life Of Stonewall Jackson. From official papers,

contemporary narratives, and personal acquaintance. (Richmond: Ayres & Wade,

1997).

− Judith W. McGuire: Diary of a Southern Refugee During the War (American Women

Ser Images and Realities). (Richmond, Teksas: Hess Publishing, 1998).

− G. W. Nichols: A Soldier's Story of His Regiment [61st Georgia] and Incidents of the

Lawton-Gordon-Evans Brigade. (Atlanta: Hill and Wang’s Press, 1898).

− John Bell Hood: Advance and Retreat: Personal Experiences in the United States and

Confederate States Armies. (New Orleans: Beauregard, 1880).

− David E. Johnston: The Story of a Confederate Boy in the Civil War. (Portland:

Glass& Prudhomme Company, 1914).

− Mary Anna Jackson: Memoirs of Stonewall Jackson. (Louisville, Kentucky: Prentice

Press, 1895).

− La Salle Corbell Pickett: Pickett and His Men. (Dahlonega, Georgia: Confederate

Reprint, 2006).

− Samuel G. French: Two Wars. (New York: Confederate veteran, 1901).

− John B. Gordon: Reminiscences of the Civil War. (New York: Scribner’s Sons, 1903).

− James D. McCabe: Life and Campaigns of General Robert E. Lee. (New York:

Charles Scribners Sons, 1866).

− Ordinances adopted by the Convention of Virginia in secret and adjourned sessions in

April, May, June and July, 1861. (Richmond: Wyatt M. Elliott, printer, 1861).

− M. T. Johnson: Battle Of Bull Run; Bull Run - It’s Strategy And Tactics. (New York:

Houghton Muffin Company, 1911).

− John G. Nicolay: The Outbreak Of Rebellion. (New York: Charles Scribner’s Sons,

1885).

− John H. Eicher, David J. Eicher: Civil War High Commands. (Palo Alto, California:

Stanford University Press, 2001).

− Ezra J. Warner: Generals in Blue: Lives of the Union Commanders. (Baton Rouge:

LSU Press, 1961).

− Charles Marshall: Lee's Aide-de-camp: Being the Papers of Colonel Charles

Marshall, Sometime Aide-de-camp, Military Secretary, and Assistant Adjutant

204

General on the Staff of Robert E. Lee, 1862-1865. (Lincoln: University of Nebraska

Press, 2000).

− Ulysses S. Grant: Personal Memoirs of U. S. Grant, 2 zvezka. (New York: Charles L.

Webster & Company, 1884).

− Walter H. Taylor: Four Years With General Lee: Being A Summary Of The More

Important Events Touching The Career Of General Robert E. Lee, In The War

Between The States; Together With An Authoritative Statement Of the Strength Of The

Army Which he Commanded In The Field. (New York: D. Appleton and Company,

1878).

− Joseph E. Johnston: Narrative of Military Operations During The Civil War. (New

York: Da Capo Paperback, 1990).

− Charles Marshall: Lee's Aide-De-Camp. (Lincoln : University Of Nebraska, 2000).

− Dunbar Rowland: Jefferson Davis, Constitutionalist, His Letters, Papers and

Speeches. (Jackson, Mississippi: Jackson’s Printing Office, 1923).

− John H. Reagan: Memoirs, with Special Reference to Secession and the Civil War.

(New York: Charles Scribner’s Sons, 1906).

− Jones J. William: Life and letters of Robert Edward Lee: soldier and man. (New

York, Washington: The Neale Publishing Company, 1906).

− G. F. R. Henderson: Stonewall Jackson and the American Civil War. (New York:

Charles Scribner’s Sons, 1898).

− W. G. Smith: Confederate War Papers; Fairfax Court House, New Orleans, Seven

Pines, Richmond, and North Carolina. (New York: Charles Scribner’s Sons, 1884).

− Varina Howell Davis: Jefferson Davis; A Memoir by His Wife. (New York: Charles

Scribner’s Sons, 1890).

Internetni članki

− »Military Notice«. Richmond Enquirer, leto 1861. (Richmond, 7. maja 1861),

<http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Enquirer/1861/richmond_enquirer,_7

_3_1861a.htm> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

− »Military Notices«. The Daily Dispatch, leto1861, (Richmond, 3. maja 1861),

<http://imls.richmond.edu/cgi/t/text/textidx?c=ddr;cc=ddr;view=text;idno=ddr0157.0

019.101;rgn=div2;node=ddr0157.0019.101:7.13> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

205

− »Military Notice«. Richmond Enquirer, leto 1861. (Richmond, 10. maja 1861),

<http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Enquirer/1861/richmond_enquirer,_5

_15_1861.htm> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

− »Tête de L’Armée«. Richmond Examiner, leto 1862. (Richmond, 4. junij 1862),

<http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Examiner/1862/richmond_examiner_

641862.htm> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

− »Defense od Richmond«. Richmond Dispatch, leto 1862. (Richmond, 9. julij 1862).,

<http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Dispatch/1862/richmond_dispatch,_7

_10_1862.htm> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

− »Jackson«. Richmond Examiner, leto 1862. (Richmond, 17. junij 1862),

<http://www.mdgorman.com/Written_Accounts/Examiner/1862/richmond_examiner_

6171862.htm> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

− »General Lee«. The Daily Dispatch, leto 1861. (Richmond, 6. junij1861),

<http://imls.richmond.edu/cgi/t/text/textidx?c=ddr;cc=ddr;view=text;idno=ddr0186.0

019.130;rgn=div3;node=ddr0186.0019.130:5.1.1> [sneto 18. 9. 2008] (str. 3).

Internetne strani

− Farflex, Thefreedictionary. (2009)

<http://www.thefreedictionary.com/aid-de-camp> [sneto 9. 2. 2009].

− Farflex, Thefreedictionary. (2009)

<http://www.thefreedictionary.com/coup-de-grace> [sneto 9. 2. 2009].

− Farflex, Thefreedictionary. (2009)

<http://www.thefreedictionary.com/tete-de-les-armee> [sneto 9. 2. 2009].

− Babylon, Babylontranslation. (2009)

<http://dictionary.babylon.com/> [sneto 19. 3. 2009].

Internetne slike

− Nicholas F., 2008. Confederate States of America. [Internetna podatkovna baza]

(Wikipedia English project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com,

http://en.wikipedia.org/wiki/File:Map_of_CSA_4.png.

206

− James Truslow Adams, 2008. Washington to Bull Run. [internetna podatkovna baza]

(UsGenWeb Archives, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.usgwararchives.org,

http://www.usgwarchives.org/maps/virginia/statemap/1861va.jpg.

− Rickard, J, 2006. Battle of Shiloh or Pittsburg Landing, 6-7 April 1862. [Internetna

podatkovna baza] (History of War, sneto 18. 3. 2009);

http://www.historyofwar.org/articles/battles_shiloh.html.

− David B. Scott, 2006. Vicinity of Fortress Monroe. [Internetna podatkovna baza]

(MAPS ETC, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.etc.usf.org,

http://etc.usf.edu/maps/pages/3900/3930/3930.htm.

− Rickard, J., 2006. Shenandoah Valley in 1862. [Internetna podatkovna baza] (History

of War, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.historyofwar.org,

http://www.historyofwar.org/articles/maps_century_2_284_shenandoah.html.

− Rickard, J., 2006. Map showing positions preliminary to the battle of Seven Pines or

Fair Oaks, 31 May-1 June 1862. [Internetna podatkovna baza] (History of War, sneto

18. 3. 2009); dosegljivo na www.historyofwar.org,

http://www.historyofwar.org/Maps/maps_century_2_227_seven_pines.html .

− 2006. Map of the Maryland Campaign, of the American Civil War, actions from 3.

until the 15.of September , 1862. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English

project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com,

http://en.wikipedia.org/wiki/File:Maryland_Campaign.png.

− 2006. Map of Northern Virginia. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English

project, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com,

http://en.wikipedia.org/wiki/File:Northern_Virginia_Campaign_Aug7-28.png.

− 2006. Map of Antietam. [Internetna podatkovna baza] (Wikipedia English project,

sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.wikipedia.com,

http://en.wikipedia.org/wiki/File:Antietam_Overview.png

− 2008. Fredericksburg, Battle of. [Internetna podatkovna baza] (Britannica Student

Encyclopædia, sneto 19. 3. 2009), dosegljivo na www. student.britannica.com,

http://student.britannica.com/ebi/art-54559.

− 2008. Fredericksburg, Battle of. [Internetna podatkovna baza] (Britannica Student

Encyclopædia, sneto 19. 3. 2009), dosegljivo na www. student.britannica.com,

http://student.britannica.com/ebi/art-54559.

207

− 2008. Battle of Fredericksburg. [Internetna podatkovna baza] (Son of the South, sneto

19. 3. 2009), dosegljivo na www.sonofthesouth.net,

http://www.sonofthesouth.net/leefoundation/battle-fredericksburg.htm.

− 2009. Battle of Chancellorsville. Approaches of both armies on the 27th until the 30th

of April 1863. [Internetna podatkovna baza] (University of Texas at Austin, sneto 19.

3. 2009); dosegljivo na www.lib.utexas.edu,

http://www.lib.utexas.edu/maps/historical/chancellorsville_1863.jpg.

− 2009. Battle of Gettysburg. [Internetna podatkovna baza] (University of Texas at

Austin, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.lib.utexas.edu,

http://www.lib.utexas.edu/maps/historical/gettysburg_1863.jpg.

− 2009. Through the Wilderness. [Internetna podatkovna baza] (University of Texas at

Austin, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.lib.utexas.edu,

http://www.lib.utexas.edu/maps/historical/petersburg_1865.jpg.

− 2008. Battle of the Wilderness. [Internetna podatkovna baza] (Son of the South, sneto

19. 3. 2009), dosegljivo na www.sonofthesouth.net,

http://www.sonofthesouth.net/leefoundation/battle-wilderness.htm.

− David B. Scott, 2006. The region surrounding the Spotsylvania Court House. Site of

the Battle of Spotsylvania. Map shows May 8-21, 1864. [Internetna podatkovna baza]

(MAPS ETC, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.etc.usf.org,

http://etc.usf.edu/maps/pages/3900/3930/3930.htm.

− David B. Scott, 2006. Map of the region near the Cold Harbor, Virginia. Site of the

Battle of Cold Harbor. Map shows May 31- June 12, 1864. [Internetna podatkovna

baza] (MAPS ETC, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.etc.usf.org,

http://etc.usf.edu/Maps/pages/100/128/128.htm.

− David White, 2002. The Siege of Petersburg. [Internetna podatkovna baza] (Social

Studies for Kids, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.socialstudiesforkids,

http://www.socialstudiesforkids.com/graphics/petersburgsiegemaplarge.jpg.

− Graham Morris, 2004. The Battle of Five Forks. [Internetna podatkovna baza]

(BattleAnomalies, sneto 19. 3. 2009); dosegljivo na www.battleanomalies.com,

http://www.battlefieldanomalies.com/us_cavalry/images/02_image008.gif.

− Appomattox Campaign. [Internetna podatkovna baza] (American Civil War, sneto 19.

3. 2009); dosegljivo na www.americancivilwar.com,

http://americancivilwar.com/statepic/va/va088.html.

208

− Rickard, J., 2006. First Battle of Bull Run/ Manassas, 21 July 1861 , [Internetna

podatkovna baza] (History of War, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na

www.historyofwar.org,

http://www.historyofwar.org/articles/maps_century_1_180_bullrun.html.

− Rickard, J., 2006. Peninsula’s Theatre of Operation, [Internetna podatkovna baza]

(History of War, sneto 18. 3. 2009); dosegljivo na www.historyofwar.org,

http://www.historyofwar.org/Maps/maps_century_2_227_seven_pines.html.