Trn ali radost v srcu
description
Transcript of Trn ali radost v srcu
29,9
5 €
Ciril Zlobec se je ves čas oglašal tudi kot esejist in publicist. Doslej je izšlo sedem njegovih knjig tega žanra, zadnja, Vse daljave niso daleč, tudi v italijanskem prevodu.Vse zvrsti Zlobčevega pisanja (poezija, proza, esejistika) imajo neko skupno lastnost: vse so v svojem izhodišču avtobiografske, tako po doživljajski kot po spoznavni plati. Zlobec brez samovšečnosti in samousmiljenja ves čas grebe vase. To posebnost svojega pisanja je sam opredelil s sintagmo Iz sebe vase. Sam sebi je nikoli do kraja raziskana pokrajina. Tudi zato, ker je ta »ves-sam-v-sebi«, v zanosu in bolečini, nerazrešljivo vpet v čas in razmere, v katerih živi. Celo ena temeljnih preokupacij Zlobčevega esejističnega pisanja je prav v tem, da se z nedvoumno etično držo upira usodni brezizhodnosti sodobnega človeka, ki postaja (je že postal) brez obraza in brez imena, le še brezpravna delavna sila na vse bolj nezanesljivem trgu dela. Zato je Zlobčevo vztrajanje pri takšnem, v realnost življenja odprtem avtobiografizmu, posredno in neposredno, svojevrsten družbeni in civilizacijski protest, čeprav avtor ves čas ostaja celo poudarjeno izpovedno intimen. Zato Zlobec pesnik v svojo esejistiko tako rad vpleta poezijo, in tudi v esejistični knjigi Trn ali radost v srcu? ni mogel brez nje.
Že zbirka Pesmi štirih je svojim avtorjem zagotovila (doslej sedem izdaj!) zapo-
mljivo pesniško ime. Vsi štirje so dosegli celo najvišje možno priznanje: bili so
sprejeti v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Zlobec je postal član še
treh drugih Akademij, evropske, mediteranske in (dopisni član) hrvaške.
Naj med osemindvajsetimi doslej izdanimi Zlobčevimi pesniškimi zbirkami
omenimo vsaj nagrajene: Ljubezen, Prežihova nagrada (1958), Najina oaza, na-
grada Prešernovega sklada (1964). Glas, Prešernova nagrada (1982), Samo ta dan
imam, nagrada Mednarodni pesniški festival Zagreb 2000; Veronikina nagrada
(2001), vsi štirje avtorji ob četrti izdaji Pesmi štirih: Velika nagrada odličnosti in
mojstrstva (2001), zlatnik za poezijo (2005).
Čeprav je Zlobec nepretrgoma pisal in prevajal poezijo, je napisal tudi tri
odmevne romane, že kar za prvega, Moška leta našega otroštva, je bil nagrajen s
Kajuhovo nagrado, drugi, Moj brat svetnik, je izšel tudi v hrvaškem in madžar-
skem prevodu.
Ciril Zlobec je v svojem življenju
(roj. 1925) marsikaj doživel in se v
marsičem preizkusil (celo v politiki),
literarno zagotovo najbolj v svojem
tridesetletnem urednikovanju Sodob-
nosti (in že prej pet let Besede). Ves čas
in v vsem, kot tudi v tej knjigi, s trnom
in radostjo v srcu. Njegova bibliografi-
ja, od znamenite, skupne zbirke Pesmi
štirih (K. Kovič, C. Zlobec, J. Menart.
T. Pavček, 1953) do danes šteje okrog
110 knjižnih enot, predvsem poezije,
v izvirniku in v številnih prevodih (v
obeh smereh), Zlobec namreč že od
začetka tudi veliko prevaja, predvsem
iz italijanščine, od velikih klasikov do
sodobnikov, nobelovcev, pa tudi njega
veliko prevajajo in nagrajujejo, največ
prav v Italiji.
Foto: Arhiv MKZ
Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.
Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963
V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s
tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.
Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991
Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega
realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?
Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000
Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...
Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008
Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.
Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010
Ciril ZlobecCiril Zlobec
Trnali radost
v srcu?
Trnali radost
v srcu?
Cir
il Z
lobe
cC
iril
Zlo
bec
Trn
ali
rado
st v
srcu
?
Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.
Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963
V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s
tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.
Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991
Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega
realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?
Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000
Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...
Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008
Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.
Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010
TRN ALI RADOST V SRCU 1IZD 2012 oprema.indd 1 7/4/12 9:37 AM
29,9
5 €
Ciril Zlobec se je ves čas oglašal tudi kot esejist in publicist. Doslej je izšlo sedem njegovih knjig tega žanra, zadnja, Vse daljave niso daleč, tudi v italijanskem prevodu.Vse zvrsti Zlobčevega pisanja (poezija, proza, esejistika) imajo neko skupno lastnost: vse so v svojem izhodišču avtobiografske, tako po doživljajski kot po spoznavni plati. Zlobec brez samovšečnosti in samousmiljenja ves čas grebe vase. To posebnost svojega pisanja je sam opredelil s sintagmo Iz sebe vase. Sam sebi je nikoli do kraja raziskana pokrajina. Tudi zato, ker je ta »ves-sam-v-sebi«, v zanosu in bolečini, nerazrešljivo vpet v čas in razmere, v katerih živi. Celo ena temeljnih preokupacij Zlobčevega esejističnega pisanja je prav v tem, da se z nedvoumno etično držo upira usodni brezizhodnosti sodobnega človeka, ki postaja (je že postal) brez obraza in brez imena, le še brezpravna delavna sila na vse bolj nezanesljivem trgu dela. Zato je Zlobčevo vztrajanje pri takšnem, v realnost življenja odprtem avtobiografizmu, posredno in neposredno, svojevrsten družbeni in civilizacijski protest, čeprav avtor ves čas ostaja celo poudarjeno izpovedno intimen. Zato Zlobec pesnik v svojo esejistiko tako rad vpleta poezijo, in tudi v esejistični knjigi Trn ali radost v srcu? ni mogel brez nje.
Že zbirka Pesmi štirih je svojim avtorjem zagotovila (doslej sedem izdaj!) zapo-
mljivo pesniško ime. Vsi štirje so dosegli celo najvišje možno priznanje: bili so
sprejeti v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Zlobec je postal član še
treh drugih Akademij, evropske, mediteranske in (dopisni član) hrvaške.
Naj med osemindvajsetimi doslej izdanimi Zlobčevimi pesniškimi zbirkami
omenimo vsaj nagrajene: Ljubezen, Prežihova nagrada (1958), Najina oaza, na-
grada Prešernovega sklada (1964). Glas, Prešernova nagrada (1982), Samo ta dan
imam, nagrada Mednarodni pesniški festival Zagreb 2000; Veronikina nagrada
(2001), vsi štirje avtorji ob četrti izdaji Pesmi štirih: Velika nagrada odličnosti in
mojstrstva (2001), zlatnik za poezijo (2005).
Čeprav je Zlobec nepretrgoma pisal in prevajal poezijo, je napisal tudi tri
odmevne romane, že kar za prvega, Moška leta našega otroštva, je bil nagrajen s
Kajuhovo nagrado, drugi, Moj brat svetnik, je izšel tudi v hrvaškem in madžar-
skem prevodu.
Ciril Zlobec je v svojem življenju
(roj. 1925) marsikaj doživel in se v
marsičem preizkusil (celo v politiki),
literarno zagotovo najbolj v svojem
tridesetletnem urednikovanju Sodob-
nosti (in že prej pet let Besede). Ves čas
in v vsem, kot tudi v tej knjigi, s trnom
in radostjo v srcu. Njegova bibliografi-
ja, od znamenite, skupne zbirke Pesmi
štirih (K. Kovič, C. Zlobec, J. Menart.
T. Pavček, 1953) do danes šteje okrog
110 knjižnih enot, predvsem poezije,
v izvirniku in v številnih prevodih (v
obeh smereh), Zlobec namreč že od
začetka tudi veliko prevaja, predvsem
iz italijanščine, od velikih klasikov do
sodobnikov, nobelovcev, pa tudi njega
veliko prevajajo in nagrajujejo, največ
prav v Italiji.
Foto: Arhiv MKZ
Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.
Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963
V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s
tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.
Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991
Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega
realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?
Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000
Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...
Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008
Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.
Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010
Ciril ZlobecCiril Zlobec
Trnali radost
v srcu?
Trnali radost
v srcu?
Cir
il Z
lobe
cC
iril
Zlo
bec
Trn
ali
rado
st v
srcu
?
Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.
Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963
V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s
tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.
Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991
Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega
realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?
Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000
Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...
Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008
Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.
Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010
TRN ALI RADOST V SRCU 1IZD 2012 oprema.indd 1 7/4/12 9:37 AM
7
Zakaj Trn ali radost v srcu?
Z iskreno sramežljivostjo ponujeno napotilo bralcu za varnejšo pot skozi labirint nekega življenja v motnjavah
in jasninah časa in razmer
Najbrž ne le meni, sklepam celo, da se večini med nami dogaja in dogodi
marsikaj, kar po eni strani občutimo kot notranje nelogičen splet okoli-
ščin, po drugi pa že kar kot nekakšno iz leta v leto, iz desetletja v desetletje,
iz »dogodka v dogodek« ponavljajočo se nepredvidljivost, ki se v naši za-
vesti, bolj kot v očeh drugih, spreminja že v nekakšno usodo ali pa vsaj v
stanje, ki ga vse bolj vdano sprejemamo kot neizogibnost, da smo zaradi
česarkoli prav to in takšni, kot zmoremo (moramo?) biti, in da zaradi če-
sarkoli počnemo prav to, s čimer drobec za drobcem spet in spet in iz dne-
va v dan poskušamo svoje razpršeno življenje nanovo sestaviti v kolikor
mogoče zakroženo zgodbo, ki se drugim okrog nas zdi celo morda bolj sa-
moumevna kot nam samim.
Takšni občutki so me preplavljali, ko sem začel – po svoji dopol
njeni osemdesetletnici (!) – na predlog Državnega arhiva Slovenije in
Rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani zbi-
rati in urejati vse tisto, kar se mi je skozi dolgo življenje ohranilo in naj bi se
zdaj tako v posameznostih in kot celota že umikalo v kategorijo »arhiv-
skega gradiva«.
8
Toda kot vse, kar še ni, a bi utegnilo postati, se mi je ta, tudi v meni pri-
čakovana spominsko-kritiška distanca do tega, kar je bilo, a ni več, pa v
meni vseeno še traja, vse bolj in bolj sproti spreminjala iz že odmaknjenega,
arhivskega gradiva v mojo intimno življenjsko zgodbo. Od najbolj oddalje-
nega spomina do sedanjega trenutka.
Ko sem torej spet prebiral to, kar naj bi bilo objektivizirana (razoseb-
ljena?) materija, užitna ali neužitna hrana, kot pravimo, le še za redke (če
sploh za koga!) »arhivske molje«, ki bi utegnili zavrtati v moje zapise o tem
in onem, kar pa je ob svojem rojstvu, pred leti, pred desetletji, plašljivo, sra-
mežljivo ali samozavestno, kdaj, v očeh bralca, morda celo skoraj nasilno
stopalo v slovensko, pogosto tudi v širšo javnost s še živim drgetom vzne-
mirjenega in že tudi ranjenega srca ali do bolečine prebujene zavesti, se mi
je torej to, v meni očitno le potuhnjeno, ne pa v pozabo sprhnelo gradivo, vse
bolj v svoji izvorni obliki vračalo v mojo intimno sedanjost. Od mape do
mape (doslej sem jih omenjenima ustanovama oddal že nad sto dvajset in še
se mi odpirajo nove) sem se ob vse pogostejših vračanjih v preteklost in iz
nje, z njo oplojen, spet v naš čas, zmerom bolj ozaveščeno začel soočati s sa-
mim sabo. Da, predvsem z današnjim samim sabo v soočanju s preteklo-
stjo, kot da v »arhivsko« podobo samega sebe zarezujem živobarvno intar-
zijo v že napol prepereli les spomina.
Priznam, seveda, ta emotivna metamorfoza samega sebe v različnih ča-
sih in razmerah me tudi nekoliko bega, pogosto me namreč obide misel, da
se bo arhivski stroki to moje, nujno čustveno, ne le intelektualno razmišlja-
nje sedanjega samega sebe v različnih časih in razmerah zazdelo vsaj ne-
navadno, če ne že kaj manj prijaznega.
Ta pretežno etična nelagodnost ob tem mojem domala nepretrganem
poskušanju sestavljanja samega sebe iz travmatične razpršenosti v trdno
celoto je že zdavnaj in celo zelo izrazito zašla tudi v mojo poezijo. Torej ne
9
gre za pričakovano vrtoglavico srca poznih let, kot sem nekje, prav tako v
pesmi, zapisal, ampak že kar za bistvo moje človeške eksistence same. Ne le
pesniške. Pravzaprav še preden sem se tega zavedal, že sredi zrelih moških
let, ko naj bi bila moje človeško psihofizično stanje, pesniško pa še posebej,
in moja eksistencialna »filozofija« v domala idealnem medsebojnem sozvoč -
ju, sem se vse pogosteje odkrival prav tej muki: »Vse in v vsem sem, /
hkrati kot da nisem, / kar v resnici sem: /… celota nedeljiva sem, /
a krušim se, razpadam, / se drobim, razsipam / in odtekam si
skoz prste.« (Iz pesmi Kot da nisem, zbirka Glas, 1980.)
To mojo zadrego, lahko bi celo rekel to mojo dvojno muko, eksistenci-
alno in poetološko, je ugledni italijanski kritik Elvio Guagnini celo povzdig-
nil v svojevrstno pesniško vrlino: že v naslovu svoje kritike enega mojih iz-
borov v italijanskem prevodu je s parafrazo enega mojih verzov zapisal:
Ciril Zlobec – ves čas isti in vsak trenutek drug.
Poezija je pač poezija, ravna se (vsaj moja) po svojih zakonih, pogosto
se pesniku preprosto kaj zapiše, celo malce drugače, kot se mu je nakazo-
valo v prvem utrinku njegovega navdiha. Praviloma, na srečo, kot globlja
resnica o nas.
S preprostejšimi besedami rečeno: moji predvideni »komentarji«, zamiš-
ljeni kot bolj ali manj razlagalno tehnološki napotek v avanturo kogarkoli
ob morebitnem srečanju s tem mojim »osebnim arhivom«, so se mi sproti
spreminjali v nekakšno etično (morda samo moralistično?) potrebo po raz-
iskovanju samega sebe na tej dolgi poti, ki je bila zame pogosto prav to, raz-
iskovanje (in »v srečnih trenutkih« odkrivanje) samega sebe skozi vsako-
kratno intelektualno in etično preizkušnjo, koliko sem in sem bil (ali ne) v
ohrabrujočem sozvočju sam s sabo, torej koliko in kaj v resnici sem, kar sem
poskušal, hotel in moral biti.
10
Ta poskus razumeti samega sebe sedanjega trenutka v soočanju z deja-
nji, moralno držo in slutenjsko intelektualno predvidljivostjo (ali kratkovi-
dnostjo) izpred več leti, desetletji, torej tudi s tistim samim sabo izpred pol
stoletja, ni bilo zame le mukotrpno praskanje mahu s številnih vračanj na
že prehojeni življenjski poti, še zmerom, vsakokrat, se na njih še kje naj-
dem; tudi sam v sebi pozabljenega kje na robu poti, ki sem jo hodil, se v pre-
novljenem spominu prižigam v že ugaslo podobo sebe, ki nisem več, a sem
bil, in sem prav zato še zmerom. Tudi ta trenutek. Moja večna zgodba, moj
neprekinjeni poskus – biti, postati, ostati sam v sebi celota. To vrtanje vase
kajpak ni samovšečnost, ni mazohizem, je pa tisto nerazložljivo ves čas
isto in vsak trenutek drugo, čeprav prevečkrat v protislovnem sozvoč ju
med bolečino Tihega romanja k zadnji pesmi in Čudovito pustolo
vščino vsega mojega življenja. V »mladosti«, ko sem se ves videl v tem, kar
si želim in poskušam biti, sem z bolečino zapisal:
... Ko pa si moral bom priznati:
sem, kar sem že včeraj bil,
sem, kar tudi jutri bom ostal,
o bog, imejte usmiljenje z menoj!
Danes, na koncu svoje poti, ko s tresočo se roko še zmerom sestavljam mo-
zaik svojega življenja, nepotešeno vgrajujem vanj ves svoj sem in nisem,
tako včeraj kot danes in (v hipotetičnem) jutri, z dragocenim spoznanjem,
da sem zares celota takrat, ko se jasno zavedam, čutim, da mi v srcu z ena-
ko bohotnostjo rasteta, se razraščata in cvetita tako trn kot radost.
Avtor
Ljubljana, 1. oktobra 2011
11
Skoraj tehnološki postscriptum: V obeh ustanovah, v NUK-u in
v Državnem arhivu, so mi omenili smisel knjižne objave teh mojih razno-
vrstnih meditacij k posameznim arhivskim mapam, založba Mladinska
knjiga pa je brez pridržka izrazila vso svojo pripravljenost, da takšno
delo natisne.
In jaz sem knjigo pripravil. Po svoje. Celo drugače, kot sem si jo bil na
začetku zamislil. Čeprav bi utegnil biti že sam natis spremnih besed k po-
sameznim mapam zanimiv, celo nekakšna knjižna posebnost, nisem hotel
tvegati; bal sem se, da ne bi knjiga morda obvisela v zraku, saj morebitni
bralec ne bi poznal konteksta, izvornega gradiva, na katerega se te spremne
besede nanašajo, in kar me je pravzaprav spodbudilo in motiviralo, da sem
se ob njem globlje zamislil in se prepustil radovednosti raziskovanja sa-
mega sebe. Najzanimivejše (po lastni presoji) spremne besede sem v nanovo
oblikovanih poglavjih povezal (ilustriral) z najustreznejšim izborom (spet
po lastni presoji) svojih najznačilnejših objav ali zvočnih zapisov iz zad-
njih dvajset, trideset in več let. Pa tudi z novejšimi, tako rekoč včerajšnjimi,
kot z nekakšnim dopolnilom k prejšnjim. Upam, da sem s takšnim koncep-
tom knjige ustvaril zaokrožen, enovit kontekst tako spremnih besed k »ar-
hivskim« zapisom kot v obratni smeri, ko »arhivski« izbor pojasnjuje in
osmišlja spremne besede, ki ga uvajajo.
Sam to svojo mozaično spleteno zgodbo razumem in doživljam tudi kot
nekakšno, vsaj v podtekstu, psihološko detekcijo svoje človeške in etične
drže v ne ravno razvidnem slovenskem času v preteklosti in danes (bo jutri
kaj drugače?), ki je tudi moj edini čas in moja človeška in pesniška usoda v
njem.
13
Resnobno razposajeni kvartet
Pesmi štirih: Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec
Zgodilo se je, česar nobeden od nas štirih ni načrtoval.
Že pred skupno zbirko Pesmi štirih (1953), torej že ob
naših revijalnih objavah, so nas vrstniki in kritika za
čeli umeščati v skupino. Imeli smo marsikaj skupnega, hkrati
smo se oglašali v revijalnem tisku, vsi smo tudi prevajali, oce
njevali pisanje drugih, predvsem pa smo zelo kmalu postali,
po naših skupnih javnih nastopih sodeč, skoraj profesional
na literarna skupina, sama v sebi generacijsko trdna, hkrati
pa spoštljivo in brez kompleksa odprta tudi do starejših ge
neracij.
Kakorkoli, izid naše skupne zbirke je bil sprejet kot zelo
opazen literarni pojav ne le v Sloveniji, ampak po vsej Jugo
slaviji. Drugi so v našem nastopu videli veliko več skupnega
kot mi sami, bili pa smo že od samega začetka iskreno prepri
čani, da smo sicer različni, hkrati pa, kot četverica, ubran kvartet
(kot je zapisala novinarka Breda Biščak): nihče med nami ni
nikomur ničesar jemal, drug drugemu, kot skupina, pa smo
krepili veljavo in ime. Prav nič nenavadnega se ni zdelo, da
14
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
so nas že ob tej prvi, skupni
zbirki omenjali kot kandi
date za Prešernovo nagrado
(pozneje smo jo, vsak zase,
tudi vsi štirje dobili).
Vsekakor so k tej naši »ne
programirani« popularnosti
pri spevale svoje tudi ne katere
zunanje razmere: po Stalinovi
smrti je prišlo v Jugoslaviji do
nenadne otoplitve, bolj kul
turne kot politične. Že kar za
zgodovinsko prelomna smo
takrat označevali ljubljanski
pisateljski kongres (1952) in
beograjski pisateljski plenum
(1954). Na obe manifestaciji
smo bili vabljeni tudi mi štirje,
kot »mladi upi«, tako slovenski
kot jugoslovanski, tako v poe
ziji kot tudi v smislu poezije
kot manifestativnega sprošča
nja, osvobajanja literature od
politike (česar uradna politika še dolgo ni dojela!). Med republi
škimi kulturnimi centri se je razmahnilo medsebojno prevajanje
tudi »tekoče« literature, torej tudi mladih, pri določenih literar
nih revijah celo favorizirano mladih, ne le etabliranih, z družbe
nim sistemom uglašenih pisateljev. Zlasti Ljubljana, Zagreb in
O, zlati časi poezije! Pod zgornjo sliko je založnik v Ljudski pravici (28. 3. 1953) vnaprej objavil vabilo bralcem: »To so štirje mladi pesniki, katerih dela beremo v vseh naših revijah in se veselimo njih lepega napredka. Prvi (od leve na desno) je Janez Menart, drugi Ciril Zlobec, tretji Kajetan Kovič in zraven njega Tone Pavček. V bližnjih dneh – sredi aprila – bo pri Slovenskem knjižnem zavodu izšla tudi njihova skupna pesniška zbirka »Pesmi štirih«; ob tem literarnem dogodku priobčujemo od vsakega po eno pesem.«
15
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
Beograd so kar tekmovali, kdo bo bolj odprt, bolj demokratičen,
bolj iznajdljiv v iskanju novega (novih avtorjev in novih stvaritev).
Bolj ali manj sinhrono z literarnim so se namreč osamo
svajala tudi druga umetniška področja, likovna umetnost,
glasba, gledališče. Odpirale so se komunikacije v svet in iz
sveta k nam. Seveda so bili pri tem neizogibni številni druž
beni konflikti, toda proces se je takrat začel in bil je neustavljiv.
Tako se je med drugim zgodilo, da je naša skupina povsem de
mokratično, ne več ob asistenci politike, tako rekoč ob popol
nem soglasju sodelavcev prevzela vodenje Besede, dinamične
revije mladih (1952). Zaupali so jo nama z Jankom Kosom.
Imeti svojo revijo ni bila za nas le priložnost, ampak tudi spod
buda za kar največjo in vsestransko aktivnost. Mi štirje smo se
sestajali skoraj dnevno, naše prijateljstvo je vse bolj pogoje
vala poezija, in najbrž tudi obratno. Kot četverica smo funkci
onirali kot nekakšen neuradni pododbor uredništva za lepo
slovje, kot je za področje kritike zbiral okrog sebe svoje sorodne
duše, nazorsko in konceptualno bližje sodelavce – prijatelje
Janko Kos (Taras Kermauner, Primož Kozak, Veljko Rus idr.).
Celo ko je bila naša četverica fizično ohromljena, ko so dru
gega za drugim (razen mene, starega partizana) vpoklicali k
služenju vojaškega roka, je živahna, tudi revijalna korespon-
denca med nami ohranjala poglavitno skrb (in vse bolj tudi za
skrbljenost) za Besedo. Med nama z Menartom se je celo ukre
salo nekaj polemičnih isker glede moje »prevelike odprtosti«
do novih, »modernističnih« tendenc že med delom naše gene
racije (Dane Zajc, Veno Taufer, Gregor Strniša), kar pa ni niti
za trenutek omajalo najinega prijateljstva. V pogledih na lite
16
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
raturo sva se v marsičem razhajala, v prijateljstvu sva bila in
ostala nerazdružljiva.
Beseda žal ni imela dolgega življenja. Če naj parafraziram stari
(svetohlinski) rek, da kogar bogovi ljubijo, umre mlad, moram zapi
sati, da je morala po volji slovenskih političnih bogov, ki Besede
nikakor niso ljubili, umreti nasilne smrti (1957), še mlada, polna
ustvarjalnih ambicij.
Vsaj zase lahko trdim, da so se mi zaradi Besede kot »politič
nemu zaznamovancu« za lep čas zaprla vrata objavljanja ne le v
slovenskih revijah, ampak v tisku nasploh, toda hkrati so se mi v
enakem, pravzaprav v opazno večjem obsegu odprle možnosti
objavljanja domala po vsej Jugoslaviji. V tistih letih se je namreč
tako imenovana demokratizacija družbe najbolj opotekavo izmota
vala iz starih spon prav v Sloveniji. Toda ta neprijaznost na do
mačem dvorišču mi je kot protiutež prinesla (s sodobnim izra
zom rečeno) »kolateralno« korist: po Jugoslaviji so me začeli
prevajati in objavljati domala kar množično, pa tudi vabili so me
na vse mogoče pesniške festivale, na vse številčnejša literarna
srečanja različnih poimenovanj, kar je bilo (zaradi moje intimne
primerljivosti z drugimi) prav gotovo v korist tudi moji pesniški
rasti.
Doma pa so nas medtem mlajši od nas, ki so prihajali za nami,
vse bolj potiskali v »srednjo« generacijo, skupaj tudi z osrednjim
kritiškim jedrom bivše Besede, z dokaj nedvoumnim skupnim
sporočilom, da nismo več »na špici novega«, kritiške pozornosti
vredne literature. Slovenski kulturni prostor so preplavili najraz
ličnejši -izmi, prav prekopicevali so se, tako naglo so si namreč
sledili in si skoraj praviloma po načelu affirmatio per negationem
17
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
skušali priboriti svoj prostor pod soncem. Nekaj nelagodja so
nam te ekskluzivnosti mladih in »mladih«, modernistov in »mo
dernistov« vseh vrst, tudi nadvse talentiranih, zagotovo povzro
čale, a »se nismo dali«, nismo se poskušali oportunistično prila
goditi, šli smo vsak svojo in skupno pot, zvesti vsak sebi in svoji
poetski naravi. Kulturna javnost je to opazila in nas v vse bolj
pluralni literaturi nagradila: ostala nam je naklonjena, pozorna
in spoštljiva do našega dela. Takrat in pozneje. Tudi dandanes.
Res je, da ji »ne damo dihati«, naše zbirke in pesniški prevodi, pa
tudi esejistika in proza, izhajajo v opazno hitrem tempu, vse za
ložbe so nam odprte, lahko tudi izbiramo.
Pa vendar, do svojega prvenca, do Pesmi štirih, smo postopoma
tudi mi, njihovi avtorji, vzpostavili določeno distanco. Ne kot
deklarativen odmik, ampak neposredno, s svojimi novimi zbir
kami. Pesmim štirih se nismo odrekli, smo pa čutili, se zavedali, da
pesniško zorimo, da smo od zbirke do zbirke vse izrazitejši, da
se ostreje profiliramo kot avtorji, da smo osebnostno vse bolj
razpoznavni, potihoma smo si nekako želeli, da se ne bi tako po
udarjena naklonjenost javnosti ustavila ob našem sicer slavnem
prvencu, da bi torej z enako ali vsaj podobno pozornostjo sledila
tudi našim novim zbirkam, naši novi, pravzaprav nepretrgani
ustvarjalnosti. Navsezadnje smo bili prepričani, kot je že v na
ravi večine pesnikov vseh časov, da so najnovejše pesmi naj
boljše, da so vsakokratna sinteza najboljšega dotlej. Težko pre
sojam, če zavestno ali ne, vendar ostaja preverljivo dejstvo, da
smo odločno odklanjali ne manj odločne ponudbe različnih za
ložb za ponatis Pesmi štirih, ki so pošle kmalu po svojem izidu in
so ljubitelji poezije še zmerom povpraševali po njih.
18
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
In tako smo – po svoje že kar neverje
tno – kar dolgih petintrideset let vsi štirje
vztrajali v tej absurdni zadržanosti do
svojih začetkov: šele leta 1988, ob petin
tridesetletnici prvega izida, smo se samo
zavestno vdali in založniku (Jaru Mihe
laču) »dovolili« ponatis našega prvenca.
Na naše in založniško začudenje je od ta
krat naprej šlo kot plaz: vsakih pet let
nova izdaja, po sedmi izdaji se je zalo
žnica (Cankarjeva založba Mladinske
knjige) dogovorila z nami, da bodo zbirko
namesto ponatisov dotiskovali sproti v
skladu s povpraševanjem po njej, ki da se
z novimi generacijami bralcev ohranja
ves čas živo.
Ob tej zmagoviti poti zbirke z vese
ljem zapisujem, da nam godi oznaka
»kultne knjige«, ki jo Pesmim štirih pripi
sujejo nekateri recenzenti in literarni
kritiki.
In tako smo, vede ali pa tudi ne, po
stali in ostali ubran pesniški kvartet ne
glede na razlike, ki so med nami zmerom
očitnejše, vendar pa nikoli take narave,
da bi kot kvartet postali med sabo disonančni, nasprotno: bolj
kot smo na svoji poti že dolgo primerljivi le še sami s sabo, bolj
smo v javni zavesti prisotni tudi kot celota.
19. oktobra 2008
Ob petdesetletnici prvega izida 2003, s peto izdajo v reprintu in z miniaturko kot šesto izdajo, se je spet »zgodilo«: več kot polovica »zainteresiranega« občinstva ni mogla v prenapolnjeno Kavarno Union, prirejeno za osrednjo javno predstavitev, ki jo je vodila Nela Malečkar.
19
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
Še nekaj besed ob »zgodbi« štirih prijateljev
Za korespondenco med nami skoraj ne bi bilo razloga: vsi
štirje smo živeli v Ljubljani, kamor sva s Kovičem pri
šla študirat, Menart se je s starši »preselil« vanjo že v naj
zgodnejši, še nezavedni dobi otroštva, Pavček kot osnovnošo
lec. V Ljubljani smo se zelo zgodaj spoznali in hkrati že tudi
spoprijateljili. V zgodnjih letih, med študijem, smo se tako re
koč dnevno družili, tudi potem ko smo si ustvarili vsak svojo
družino, smo se pogosto srečevali, vsekakor pa smo ostali ves
čas v iskreno prijateljskih odnosih, da smo lahko kadarkoli segli
po telefonski slušalki. Včasih pa je vseeno kdo, zdaj ta, zdaj oni,
začutil potrebo, da kaj napiše prijatelju, da mu kaj zaupa, po
toži, pojasni, se mu izpove. Zlasti zanimiva so zgodnja pisma,
ko smo skupaj in vsak zase »osvajali« svoj prostor pod sloven
skim pesniškim soncem. Dodatna okoliščina: jaz sem bil dva
krat (tudi) »njihov« urednik, najprej pri Besedi (1952–1957), po
tem dolga tri desetletja pri Sodobnosti (1969–2000), tudi oni, vsi
trije so kot uredniki podpisali marsikatero mojih knjig, Kovič
pri Državni založbi, Pavček pri Cankarjevi, Menart pri Mladin
ski, skratka, poleg prijateljskih so nas povezovale tudi številne
delovne vezi. In delovni smo bili resnično in ves čas vsi štirje.
Po svoje je še posebej zanimiva vojaška pošta, v začetku pet
desetih let so namreč, po diplomi, vsi trije služili in odslužili
svoj vojaški rok, jaz, partizanski veteran, sem jim bil dokaj zanes
ljiv informator o civilnem, še zlasti kulturnem življenju doma,
20
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
oni pa so mi z možato stoičnostjo radi kaj potožili o svojih teža
vah »v službi domovini«. In odzivali so se različno: Koviča in
Menarta je živo zanimala negotova usoda Besede, na katero smo
bili vsi navezani, Pavček pa je veliko razmišljal o možnostih in
nemožnostih pisanja poezije v vojaški suknji in ob tem rad po
meditiral o »poslednjih rečeh« življenja. Kljub skepsi in realnim
težavam pa so vsi trije tudi pri vojakih pisali poezijo, jaz sem jo
z veseljem objavljal in jim sproti pošiljal honorar, ki je bil več
kot skromen, a vendarle dobrodošel.
Literatura in z njo povezana problematika je posredno ali
neposredno navzoča povsod, kjer se znajdemo skupaj, čeprav
samo s prijazno prijateljsko mislijo, skupaj vsi štirje, le še trije,
skoraj le še dva, kajti stopili smo v območje nepovratnega odha
janja brez vpogleda v vozni red: Menart se je dokončno poslovil,
Koviču je težka bolezen utišala besedo v grlu, toda v naju s Pavč
kom smo še vsi štirje skupaj, kajti naše prijateljstvo premaguje
tudi smrt, dokler ne bo za vedno utihnil zadnji med nami.
P. S.: Bliža se dan mrtvih, zato je nekako razumljivo, če že ne opravičlji-
vo, če sili vame in med vrstice tega zapisa tudi nostalgično čustvo …
15. oktobra 2008
21
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
Kajetan Kovič – pesnik, primerljiv samo sam s sabo
Veliko spremnih besed sem že napisal k zbirkam tako
mladim kot že uveljavljenim, govoril na okroglih mi
zah, simpozijih, o živih in mrtvih in zmerom se mi je
dogajalo isto: vselej sem v zagati, kako se približati med sabo
tako različnim avtorjem, kako vsakega med njimi interpretira
ti iz njega samega, iz njegove poetike, iz njegovih najintimnej
ših, največkrat metaforično zastrtih inspirativnih vzgibov. Ker
sem tudi sam pesnik, je povsem razumljivo – je tudi opravičlji
vo? – da ob tako imenovanem »prvem branju« nagonsko po
tiskam druge in drugačne pesnike v svoje lastne vzorce pesnje
nja. Pri vsakem takem zapisu, interpretaciji, se torej moram
najprej osvoboditi samega sebe kot pesnika in šele potem
(malce grobo rečeno: izpraznjen samega sebe) lahko posku
šam pisati ali govoriti o kom drugem, ki je drugačen, ali morda
celo docela drugačen od mene, in se v nemem dialogu z njim
prepustiti njegovi govorici. Nikoli se namreč ne morem zne
biti nelagodnega občutka, da konec koncev, tudi pri najboljši
volji, vrinjam sebe (vsaj na emotivni ravni prav gotovo) v indi
vidualno izpisano pesniško govorico nekoga drugega, ki me,
ko ga prebiram, nevsiljivo nagovarja z vsem svojim bistvom
ustvarjalca novih ali vsaj drugačnih videnj in občutij sicer
nam vsem skupnega sveta in življenja. In v takih primerih, ne
močen, proti svoji volji in prepričanju »prevajam«, kot najbrž
marsikdo drug, unikatnost ali vsaj drugačnost drugega pesni
22
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
ka v razlagalno splošnost jezika, ki tudi ni, ne more biti, nepri
siljeno moja, intimno osebna govorica.
Naj v odgovor na ta svoj kritiški nazor ponazorim z dovolj
indikativno anekdoto, ki je vezana prav na Kajetana Koviča:
Avtorji Pesmi štirih – Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pav
ček in jaz, smo, zlasti v mladih letih – ko smo, če v ta, meni še
posebej drag spomin lahko vpletem nekaj patetike, skupaj in
vsak zase osvajali slovenski Parnas – nenavadno veliko posedali
skupaj, razpravljali o vsem mogočem, predvsem in najbolj
ognjevito o poeziji, imeli pa smo tudi, kot nihče drug naše gene
racije, možnost sprotnega preverjanja svojih pesmi z vsake vr
ste občinstvom. Že po prvih začetkih smo namreč postali tako
rekoč etablirana četverica na takrat zelo številnih, praviloma pa
tudi odmevnih literarnih večerih, skratka, priložnosti in neugas-
ljive vneme v nas za vsakršne razgrete razprave je bilo na pre
tek, predvsem pa nas je razvnemalo, razumljivo, nikoli razjas
njeno vprašanje: Kaj je poezija?
Ko smo po nekem zelo odmevnem literarnem večeru, ne
vem več kje, nekoliko dlje posedeli (kadar je bil med nami, je za
pitek za našo mizo zmerom velikodušno poravnal iz svojega
žepa France Bevk), smo polni sebe imeli že kar občutek, da si
bomo zdaj zdaj lahko odgovorili: Kaj je poezija? V določenem tre
nutku se je Kajetan sunkovito sprožil pokonci, više od svoje
nadpovprečne telesne višine, in nam slovesno naznanil veliko
razodetje v sebi: »Fantje! … jaz pa vem, kaj je poezija!«
Preostali trije smo pričakujoče onemeli. »Poezija …« je slove
sno povzel Kajetan, »poezija je …« in dolgo z vse daljšimi premori
ponavljal ta nepremakljivi »je«, dokler se ni z nekakšno vdano
23
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
potrtostjo v sebi prevesil v najpreprostejše vseh mogočih spo
znanj: »Poezija je … poezija! Ni je mogoče razložiti.« In strinjali smo
se z njim, vsak med nami je spet lahko ostal pri svojem. Toda če
se že nismo mogli poenotiti, kaj je poezija v večnostnem smislu,
ni bilo v nas niti najmanjše sence dvoma o tem, kaj je prava
poezija.
Oddahnili smo si, Kajetanova nemoč, da bi odgovoril na vpra-
šanje, ki je bilo in ostaja brez odgovora, nas je spet združila v ti
sto skupnost štirih, ki sem jo že večkrat, v pisni in govorjeni
obliki, opredelil kot »resnobno ubran kvartet« razpoznavno različ
nih in hkrati dopolnjujočih se glasov. Morda pa je poezija, vsaj z
določenega vidika, prav ta dopolnjujoča se ubranost različnosti.
Nekakšna besedna polifonija.
Strinjam se torej z ugotovitvijo, ki jo je zapisal Boris A. No
vak v svoji zgledni študiji o poeziji Kajetana Koviča ob njegovih
Zbranih in novih pesmi v knjigi Vse poti so, o kateri zdaj razprav
ljamo: »Kaj ima na ravni poetike Kovič skupnega z Zlobcem, da o Me-
nartu in Pavčku ne govorimo?« se retorično sprašuje Novak in pri
bije: »Natančno branje samih pesniških besedil pove: bore malo. Kovič ni
zgolj eden od štirih pesnikov. Kovič je Kovič. En sam in edinstven (kakor
je Zlobec Zlobec in Pavček Pavček).«
To misel, ne glede na Novakovo ugotovitev, sem tudi sam
poudaril že v naslovu tega zapisa: Kajetan Kovič – pesnik, primerljiv
samo sam s sabo.
Seveda je takšna oznaka neprijetno zavezujoča: v naravi
človeka in stvari je, tako v umetnosti kot tudi v znanosti in še
v marsičem drugem, celo v našem vsakdanjem življenju, da
težko razložljivo, ali nerazložljivo sploh, poskušamo razložiti
24
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
v razložljivim. Samo pesniška govorica nam ne le omogoča,
ampak je pogosto celo njeno bistvo, da nerazložljivo razlo
žimo z nerazložljivim – z metaforo, ki se v kontekstu celote
prelije v razvidno sporočilnost pesmi ali v bralčev doživljajski
vzgib ob njej.
Govorim seveda še zmerom o Kajetanovi poeziji, s sizifov-
skim poskusom, da bi jo kolikor mogoče zvesto analiziral, če
prav se zavedam, da bom le izpisoval svoj intimni odnos do nje.
Namreč, ker se s Kajetanom poznava že polnih šestdeset let in
sem, kot pravimo, ves čas od blizu spremljal iz zbirke v zbirko
vso njegovo poezijo, me hromi občutek, da bi moral o njem kot
pesniku povedati kaj več in globlje, kot zmorem, čeprav sem o
njem že pisal in mu napisano vsakič, pred objavo, ponudil v ve
rifikacijo. Morda me zdaj ovira prav to, da mu zapisa ne morem
ponudi v branje s prijateljsko pripombo: »Povej mi, če se s čim ne
strinjaš …«
Zdaj, ob vnovičnem branju, ko je v eni sami knjigi zajet ves
njegov pesniški opus, se bom zaustavil le ob nekaterih posamez
nostih, ki so tokrat opazneje kot ob izhajanju posameznih zbirk
pritegnile mojo pozornost, čeprav večinoma morda niso osre
dnjega pomena v Kovičevi poeziji.
Že pri površnem branju, celo že ob pogledu na kazalo, nam
pade v oči, koliko Kajetanovih pesmi je naslovljenih z občnimi
imeni ljudi v njihovih poklicih ali s samostalniškim poimeno
vanjem stvarnih predmetov ali pojmov ali pojavov stvarnega
sveta (Starka, Lajnar, Pomlad, Trobentice, Maj, Spominčice, Drevo,
Mož, Pravljica, Šlager, Starci, Življenje, Stoletje, Šah, Telefonski drog,
Oljka, Klovn, Očenaš, Beg, Roboti, Vetrnice, April, Košuta, Gozd, Psalm,
25
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
Čreda, Bik, Pes, Bivoli, Spomenik, Grlice, Deževje, Zima, Glas, Lazar,
Lov, Kuga itn., če se omejim samo na njegove prve štiri pesniške
zbirke). Spominjam se: nekdo je takole, bolj mimogrede, rekel
ali napisal, da je to pravzaprav pripovedna poezija, Kajetan mi
je v pismu iz Maribora ali Radencev, ne vem, če bolj užaljen ali
ogorčen, potožil: »Kaj si pa misli ta tip! Jaz že vem, kaj je lirika.« In res
ve. In je zmerom vedel.
Ob tem interpretacijskem nesporazumu med avtorjem in
nekom tretjim sem postal zdaj, ob Zbranih pesmih, pozornejši,
kot sem bil ob posameznih zbirkah. Na prvi pogled so te in šte
vilne druge Kovičeve pesmi morda res videti kot eksakten, do
mala strokoven opis predmeta, pojma, pojava ali dejavnosti,
vendar pesem ostaja ves čas izpovedno lirska. Kovič sam je več
krat, ko so ga na literarnih večerih spraševali o njegovih skriv
nostih pesnjenja, zaupal z njemu značilno natančnostjo: »Dvaj-
set odstotkov je navdih, preostalih osemdeset pa trdo delo.« Ob tem naj
takoj dodam: trdo delo pesnika, ki vendarle ve, kaj je poezija, če
prav si tega ne upa taksativno formulirati.
Kajetan je v resnici vsako svojo pesem – v nasprotju s poe
tiko, dokaj modno v »naših časih«, ki je zagovarjala, da je pesem
najbolj pesem, kadar se nam ponuja kot kar najbolj avtentičen
zapis pesnikovega toka podzavesti, estetsko in metaforično do
grajeval, jo pilil, tehtal, tanko prisluškoval, bi dejal Župančič,
zvočnosti izbranih besed, kitic, tehtal izvirnost metafore, dokler
ni bil prepričan, da je pesem kot celota in v detajlih res pesem.
Upoštevaje njegov odnos do pesmi, do z njo povezane odgovor
nosti, ko jo natisnjeno pošiljaš med bralce, bi lahko celo zapi
sali, da Kovič k pisanju pesmi pristopa z vso razpoložljivo apa
26
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
raturo svojega psihointelektualnega laboratorija. Nič ni v
njegovi pesmi kar tako zapisano, tudi tisti »dvajsetodstotni« del
inspiracije ne, nasprotno, prav inspiracijo, pa naj nas s še takim
bliskom in gromom opozori nase v nas, praviloma najprej ob
čutimo kot neke vrste emotivno-intelektualno motnjavo nečesa,
kar mora skozi pesnikov kreativni laboratorij, da se v njem izči
sti, oživi v vsej svoji esenci in se dvigne v pesem, ki jo bralci, brez
misli na kakršnokoli pesnikovo igrivo ali garaško delo pri njeni
končni podobi, razumemo, sprejemamo in doživljamo kot ce
lovito inspiracijo. Pesnik sam pa, kot bi dejal Pavček, kot božjo
milost.
Kakorkoli že, Kajetan Kovič je v slovenski pesniški družini,
ne le v svoji, generacijski, pesnik po milosti božji, ki si še pose
bej prizadeva tudi za estetsko podobo pesmi, poudarjam, za
estetsko, ne za kakršenkoli esteticistični ekshibicionizem, vse
prispodobe so v njegovi poeziji funkcionalne, čiste, tudi po
drobnosti v njih, že med branjem nas pritegne ubrana, rastoča
gradacija pesmi od prvega nastavka do končne poante v njej, če
prav ta ni izrecno izpisana. Možno bi se bilo še posebej zausta
viti ob zvočnosti Kovičevih pesmi, ob poetski »ekspertizi«, ki jo
Kovič namenja barvam, pa ne le v pesmih, ki imajo barvo izpo
stavljeno že v naslovu – Zelena pesem, Rumena pesem, Rdeča pesem,
Bela pesem v ciklu Vetrnice, nekateri tankočutnejši uživalci poe
zije omenjajo celo vonj, ki da ga v tej poeziji začuti bralec.
Prav zgoraj omenjeno presenetljivo veliko število poimeno
vanj pesmi z občnimi imeni ljudi in predmetov, podob in poja
vov iz narave, pa tudi abstraktnih pojmov, omogoča pesniku, da
odpre vse svoje registre, da poetsko aktivira vse človeške čute,
27
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
nam pa, da si iz njegove poezije izbiramo in izberemo tisto, kar
nam je najbližje, da si v tej bližini s pesnikom prisvojimo tisto,
kar nam po najnaravnejši poti omogoča ploden in ohrabrujoč
dialog z njegovo poezijo.
Kajti čeprav se Kovič ob prostem verzu zelo rad odloča za
klasično štirivrstičnico in za še bolj klasičen sonet, vendar v raz
ličnih sodobnih variantah in variacijah, funkcionira v naši zave
sti kot izrazito moderen pesnik, ki nas ves čas nagovarja kot so
dobnik sodobnike. S svojo poezijo stopa v samo srčiko naših
vitalnih eksistencialnih problemov, zagat in travm, z intelektu
alno pesniško lucidnostjo razkriva in razčlenjuje današnjo raz
dvojenost človeka in družbe in se ji hkrati s pokončno samoza
vestjo upira. Upira se ji in jo sprejema.
Ker sem se v tem razmišljanju o Kajetanu Koviču in nje
govi poeziji vzdržal pred skušnjavo, da bi z ustreznimi citati
podkrepil to ali ono svojo nedorečeno ali celo šibko misel, si
za konec dovoljujem, da v celoti navedem pesem Ogenjvoda iz
isto imenske, tretje Kovičeve zbirke iz leta 1965, ki se mi zdi
že kar simptomatična tako zanj, za njegovo poezijo, kot za
naš čas:
Ne govorim glásno,
a tudi tiho ne.
Rad bi govoril tiše,
a moram glasneje.
Tišina je boljša,
a glas je močnejši.
28
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
Vodo sem pil
in nisem pogasil ognja.
Ogenj je ogenj.
Voda je voda.
Ne moreta se zaročiti.
Ne moreta se ubiti.
O šepeti.
O kriki.
Svet je tišina in glas.
Cel hočem biti.
Svet je ogenjvoda.
Ljubljana, 9. februarja 2010
Janez Menart, pesnik in prijatelj
Ko je pred šestimi leti umrl Janez Menart, pesnik in pri
jatelj, skoraj nisem mogel verjeti, da je takšen odhod s
sveta živih sploh mogoč. Toliko je namreč bilo skup-
nega in nepogrešljivo prijateljskega med nami, avtorji Pesmi
štirih, da bi takšen nenaden in tako dokončen izstop iz življenja
29
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
tudi koga drugega iz naše nerazdružljive četverice razumel kot
nekaj nenaravnega, kot nekakšen nasilen poseg v »naravni red
stvari«, navsezadnje sem jaz najstarejši med nami, sem se več
krat pošalil, ko smo v naši družbi moževali, kdo bo komu go
voril na pogrebu. Menart zaseda, po anagrafskih podatkih, šele
tretje mesto, med Pavčkom in Kovičem.
Danes, z razdalje šestih let, ko je tudi na takšno »absurdno«
muhavost življenja mogoče gledati iz določene emotivne dis
tance, se mi takšno spominsko meditiranje kaže kot dovolj pri
merna metafora za Menartovo težko razložljivo, če naj se neko
liko pleonastično izrazim, prijateljstvo do prijateljev, do nas,
preostalih treh, enako seveda tudi nas do njega. Kajti Menart je
bil tudi v naših očeh kot nekakšen laičen svečenik prijateljstva v
njegovi konkretni in označevalski obliki, čutil, izkazoval in pri
čakoval ga je v vsej njegovi etično zavezujoči vsebini.
Bil pa je tudi izjemen organizator, ne le v praktičnem smislu,
ampak tudi na ravni, če naj jo tako imenujem, abstraktne resnič
nosti, kar prijateljstvo nedvomno je, pojmovno in konkretno. V
sleherno občasno, morebitno zrahljanost prijateljskih vezi med
nami je vnaprej, intuitivno, potrpežljivo in sproti posegal, jih
utrjeval in vselej tudi spet utrdil, preden bi se utegnile razvezati.
Smo pač pesniki, celo zelo različni med sabo, in med nami so
bili tudi taki trenutki, resda skoraj nevredni omembe, a so bili,
pravzaprav jih je bilo le kdaj pa kdaj zaslutiti kot možnost, a
Menart je v prijateljstvu med nami na takšno možnost gledal kot
na nevarnost. Zato jo je vselej znal »zatreti«, še preden bi uteg
nila pognati kal ohladitve med nami. Preostali trije smo mu to
arbitrsko vlogo čuvarja prijateljstva med nami brez rezerve pri
30
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
znavali, celo hvaležni smo mu bili zanjo, ves čas, ki smo ga pre
živeli kot »četverica«, nas je preveval celo občutek, da bi nam
slovenski ljubitelji (predvsem pa ljubiteljice) poezije že kar za
merili (zamerile), če bi se med nami pokazala kakšna razpoka,
tudi najmanjše znamenje kakršnekoli ohladitve ali celo raz
hoda. Kajti tako po svoji človeški naravi kot po pojmovanju
poezije sploh ne bi smeli biti skupaj, a smo zelo zgodaj, na
skup nih in vse številčnejših literarnih večerih, že pred izidom
skupne zbirke (1953), ugotovili, da smo pravzaprav idealno
uglašen kvartet, ki presenetljivo dobro funkcionira navzven in
navznoter. Imeli smo celo »pragmatični« občutek, da kot četve
rica tudi vsak zase le pridobivamo. No, o tem sta večkrat pove
dali svoje tako literarna kritika kot literarna zgodovina. Pred
vsem pa bralci, na katere je tudi Menart največ dal.
Če naj se vrnem k svoji, pravkar nakazani metafori o Me
nartu kot pesniku in prijatelju, z veseljem priznavam, da je bil,
kot pravimo, profesionalec v vsakem pogledu. Tudi kot prija
telj, pa naj se še tako nenavadno sliši. Vse neprimerno, neustre
zno, tudi samo v podrobnostih »ponesrečeno«, vse »ven štrleče« pri
sebi in prijateljih je skušal in uspel odpraviti. Kljub prijatelj
stvu, ali prav zaradi njega, smo tudi znotraj samih sebe bili in
ostajali kritični do pisanja drug drugega. V posebni obliki se
veda: ne z razvrednotenjem, zanikanjem, ampak z analitičnim
primerjalnim preizkusom med dejanskim in mogočim.
Menart je bil že po svoji naravi, pa tudi po prepričanju, vse
prej kot dovzeten za kritiko, ki bi kakorkoli omejevala njegovo
specifično poetiko; bil je odločen nasprotnik »pisanja kar tako«,
tistega, ki naj bi brez zavestnega, intelektualno urejevalskega
31
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
posega vanj sledilo, kot so razmišljali nekateri teoretiki in jim
sledili mnogi pesniki, spontanemu toku podzavesti.
Menart je bil garač, perfekcionist, notorično zaljubljen v le
poto svojega maternega jezika in v njegove izrazne možnosti.
Tako je tudi mene, rojenega Primorca z italijansko osnovno in
nižjo srednjo šolo, kdaj pa kdaj prijateljsko, obzirno opozoril,
da bi to in ono morda le motilo slovensko uho. Pisati pesmi je
bilo za Menarta tudi domoljubno dejanje. S svojimi mojstrskimi
prevodi najvišjih vrhov svetovne poezije je hotel v tem smislu
dokazati, da je slovenski jezik, kot je rad ponavljal, najlepši in
izrazno najbolj gibek med vsemi kulturnimi jeziki.
Menart je bil pravzaprav obseden s poezijo, verjel in zaupal
je v njeno univerzalno moč. Neprimerljivo in izraziteje kot vsi
drugi njegovega in našega časa je svoj pesniški talent namenjal,
recimo, sodobni satiri, ni se sramoval tematske »pritlehnosti«,
kot jo je družba »prej in potem« ponujala in jo tudi »zdaj« po
nuja pesnikovi kritični sodbi in obsodbi. Dovolj je, če vzamemo
v roke eno njegovih značilnejših pesniških knjig, Časopisne stihe.
S svojo izrazito poetiko je bil Menart večkrat zunaj prevla
dujoče poezije svojega časa, kdaj pa kdaj si je celo sam skoraj
travmatično zastavljal vprašanje: Jaz ali Šalamun (ob njegovem
Pokru), češ da je prava poezija ena sama. Torej neizprosni ali –
ali. Večkrat se je počutil dokaj osamljenega, celo »preostali« trije
mu nismo bili v svojih pogledih na poezijo (in v lastnem pisa
nju) tako blizu kot v prijateljstvu. Literarna kritika je bila že kar
apologetsko naklonjena modernizmu, že kar valu za valom mo
dernizma. Hkrati in kljub vsemu pa je ohranila – paradoks samo
na videz – spoštljiv odnos do Menartove poezije. Najbrž tudi
32
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
prepričani nasprotniki niso mogli mimo njene notranje moči,
perfekcije jezika in oblike ter – kljub vsemu, bi lahko rekli – re
levantnosti njene sporočilnosti.
In zgodilo se je, kar je Menart, na srečo, še doživel: hkrati s
svetovno se je tudi slovenska sodobna poezija tako razmahnila
in zdiferencirala, da je zdaj že po svoji količinski in formalni lo
giki dokončno (najbrž prvič v literarni zgodovini) edini možni
estetski kánon: pluralizem individualnih poetik. Nobena možnost ni
več osrednja, še zlasti pa ne zavezujoča, če je še kaj pomembno,
je to umetniška prepričljivost povedanega, napisanega. Indivi
dualna izrazitost. Če so Menartu doslej s skoraj zavistjo v srcu
priznavali predvsem njegovo popularnost, njegovo izjemno
priljubljenost med bralci, mu gre zdaj priznati tudi neizbrisljivo
mesto v sodobni poeziji. Lahko bi rekli posnemovalec nikogar,
učitelj (najbrž) nikomur, sam samcat stoji, zato pa ga vsi vidimo.
Je ena izrazitejših slovenskih literarnih osebnosti sploh. Zago
tovo presega svoj in naš čas.
Morda pa je v slovenskem prostoru in današnjem času nekaj
le odšlo za vselej z njim: njegovo neponovljivo prijateljstvo.
Kdor ga je doživel, mu bo ostal zanj za vse življenje hvaležen.
Bil sem in ostajam eden med njimi.
Maj 2009
33
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
Triptih o Janezu Menartu
Pesniku in prijatelju
1.
Strah pred nasprotji nas vse bolj prevzema:
kdo, kaj se z nami vès čas poigrava?
Brezsrčni Bog? Nikogaršnja Narava?
In človek, kaj je, kje je med obema?
Ti si nasprotij vès čas se zavedal,
poti, gazi utiral si med njimi,
otroško neučakan v mrtvi zimi
vez med jesenjo in pomladjo gledal.
Nasprotja! Bolj kot so nerazrešljiva –
ne le najgloblje od vseh: življenje-smrt –
bolj z njimi vsak, si menil, se prepira,
in smehljajoč dodal: sam s sabo sprt,
ker da življenje z njimi nas izziva,
v ljubezni le, kot ženska, se razpira.
34
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
2.
V ljubezni le, kot ženska, se razpira
življenje in ljubezen tudi sámo
nam vrača, če se mu povsem predamo,
če brez predsodkov z njim vse od izvira,
prek skal, lestenčastih slapov hrumimo,
skoz mrak sotesk z njim rinemo na plano,
potem pa le še lezemo zaspano,
v brezdušno morje z njim se potopimo.
V življenju se nikoli nisi zgubil,
nikoli ni posrkalo te vase,
na bregu stal si, skoz vse letne čase
ljudi študiral, kmalu si o njih
vse vedel, stal in se – v jesen zaljubil.
Jesen, ta tvoj priljubljeni navdih!
3.
Jesen!, ta tvoj priljubljeni navdih:
ne v mehkem molu od zibelke do groba,
nasprotja – medla oktobrska svetloba,
bogastvo barv, plodov – si vtkal v svoj stih.
35
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
O smrti si razmišljal, ko življenje
si najbolj ljubil, več si vanj sejal,
kot s hvaležnostjo od njega si jemal,
vse živo, vedel si, je le zorenje
v misterij smrti, vanjo bomo vsi
nekoč zašli, čeprav to ni naš cilj,
šli kakor ti: vsak sam in slep in gluh
in mrtev. Toda tvoje ime živi,
lebdi nad nami razprostrtih kril
kot v cerkvi izpod stropa Sveti duh.
2005
Tone Pavček, neutrudni iskalec svetlobe
Pesniku in prijatelju Tonetu Pavčku v slovo
V est o Pavčkovi smrti se je na poseben način dotakni
la širše, ne le slovenske kulturne javnosti; potrdila je,
kako zelo je bil pokojnik ves čas svojega javnega delo
vanja odmeven in navzoč v slovenski zavesti ne le kot pesnik,
ampak tudi kot nadvse dragocena osebnost s prepoznavno vse
binsko in simbolno razsežnostjo. Vsem, prijateljem, znancem
36
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
in neznancem, številnim bralcem in literarnim sopotnikom, se
je v vse smeri in v sleherni situaciji, v radosti in žalosti razkri
val kot vse naokrog sebe navdihujoč zaljubljenec v življenje, ki
ga pa ni ne abstraktno idealiziral ne romantično krasil z visoko
letečimi metaforami, odkrival ga je, spoznaval in tudi intimno
živel z vso svojo kritiško ostrino in ustvarjalno občutljivostjo:
pokončno, možato je prepotoval vse svoje in tudi mnoge naše
»goličave« življenja, tankočutno in zanesljivo je s svojo poezijo
in esejistiko skoraj iz dneva v dan detektiral svoj »čas duše in te-
lesa«, ki je pogosto tudi naš čas zgodovine in vsakdanjosti, svo
je življenje in življenje nasploh je tudi s pogledom skozi »temne
zarje« sprejemal kot poseben »dar«, kot čudež, ki naj bi, tako kot
njega, osmišljal tudi nas.
Tak je bil Tone Pavček med nami, najbližjimi prijatelji, kot
tudi v očeh najširše javnosti, kjerkoli in kadarkoli, v svojih jav
nih nastopih, ob naključnem srečanju z napol znancem z ulice,
z branjevkami na tržnici, na različnih delovnih mestih, kot ured-
nik, založnik, gledališki ravnatelj, kot republiški poslanec, kot
predsednik Društva slovenskih pisateljev, s kolegi in sodelavci,
kot kmet med kmeti v svoji oazi sreče v Seči, prešerno tekmujoč
z njimi v čarovniji vinogradništva in vina, prijatelj s sečovelj
skimi solinarji, na svojih številnih obiskih po šolah, z naključno
publiko na literarnih večerih … tak, navdušujoč in razdajajoč se
je bil ves svoj čas, dobesedno do zadnjega diha, tudi v svojem
zadnjem obdobju, ko je celo v bolnišnici, na smrt bolan, pisal
pesmi za otroke in odrasle.
O njem, Tonetu Pavčku, lahko kot o nikomer drugem re
čemo, da je bil, kot človek in pesnik, po naravi in prepričanju
37
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
pravi pravcati zamaknjenec v skrivnostni »dar«, v čudež življe
nja. Njegov zanosni častilec. Z izpovedovanjem svojih stisk in
radosti je z enakim vitalističnim žarom nagovarjal ljudi vseh
starosti, od najmlajših v otroškem vrtcu do tistih, ki nas je čas že
utrudil in smo se znašli v nezavidljivem stanju ozaveščenega
minevanja, ki se mu je Pavček kot sinonimu za malodušje ves
čas upiral z nekakšno pesniško prekvalifikacijo stanja samega:
sam sebi v pogum in nam v tolažbo ga je preimenoval v človeku
prijazne »upočasnitve« na tej naši nepredvidljivi življenjski poti
»od krsta do krste«, kot je njeno metafizično bistvo z rahlo samo-
ironijo rad opredeljeval Pavček sam.
Ta pesnikova zavezanost življenju ne glede na to, koliko in
kako nas boža ali tepe, ni bila pri njem le nekakšna iz česarkoli
ali od kogarkoli prevzeta občanska, nazorska ali antropološko
etična drža, bila je že kar njegova življenjska danost z nekim po
sebnim nadihom nekakšne laične sakralnosti, kozmične brez
mejnosti in hkrati trdne zasidranosti v domači, slovenski zemlji.
Zaradi tega, ali vsaj tudi zaradi tega, je Pavček kot človek in kot
pesnik bil in ostaja tako blizu ljudem. In prav tako blizu tudi
ljudje njemu.
Celo empirično bi lahko dokazali to Pavčkovo sposobnost
neomejene komunikacije, to presenetljivo odprtost celo njego
vega pesniškega navdiha, njegove intimne, lirske izpovednosti.
Ena od značilnosti mnogih pesnikov, pri nas Slovencih še pose
bej, je namreč že kar atavistična navezanost na svoj rojstni kraj.
Za Pavčka lahko rečemo, da je že kar trubadur svoje rojstne Do
lenjske, hkrati pa ne moremo prezreti tega, da z enakim zano
som piše o svoji, če jo tako imenujem, adoptivni »mali domo
38
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
vini«, obmorski Seči, o piranskih solinah in solinarjih, o morju
in galebih, o sredozemskem soncu in jasnini, o svojih oljkah,
predvsem pa o svojem primorskem vinogradu, ne da bi pri tem
pozabil na svojo rodno Dolenjsko: z enako uživaško slastjo je
podržal v ustih in potem s skoraj filozofsko pivsko zbranostjo
spremljal požirek tako primorskega refoška kot dolenjskega
cvička, oba sta mu pomenila nekakšen psihofizični emblem
ljudstva, ki eno ali drugo, slovensko, vino prideluje, ga goji in
ljubi trto, ki ga daje. Lahko zapišem: Pavček ne manj od svojih
Dolenjcev in, kajpak, tudi ne manj od svojih Primorcev, Pavček
je vse, kar je ljubil, ljubil s polno dušo in odprtim srcem.
Ta posebnost, ta doživljajska intenzivnost navznoter, v sa
mega sebe, in odprtost navzven, današnji filozofi bi rekli, odpr-
tost sebe k drugemu, se dogaja tudi v njegovi poeziji. Že pred leti je
izdal zbirko Starožitnosti, skoraj religiozen samospev zdaj že bolj
ali manj pozabljenim kmečkim opravilom, navadam, orodju in
drugim rekvizitom kmečkega življenja, ki pričajo o nekoč neraz
družljivem sožitju med slovenskim človekom in zemljo. Pre-
pričan sem, da ni prevelika drznost, če rečem, da je pri Tonetu
Pavčku, častnem meščanu slovenske prestolnice, doživljajska
navezanost na zemljo globlja kot pri večini današnjih (tržnih)
kmetovalcev.
Če to razmišljanje sklenem: ko Pavček zapiše svoje že kar de
klarativno eksistencialne verze:
… vsak človek je zase svet,
čuden svetal in lep
kot zvezda na nebu …
39
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
jih bralci ali poslušalci občutimo kot pesnikov himnični vzklik
nad veličastnostjo človeka v vseobsegajoči prispodobi življenja
sploh in hkrati vidimo v njih pesnikov emotivni avtoportret.
Prav takšen je Pavček tudi v mojih očeh – torej ves svetal in lep na
nebu slovenske poezije.
Da, ves svetal tudi ob temnih zarjah. Prav svetloba je namreč
ena osrednjih prvin njegove poezije. Celo v pesmih, ko pesnik
svetlobe izrecno ne omenja, celo ko se sam sklanja nad temne
prepade malodušja, ponujajočega se obupa, se od nekod pre
bije, vanj in prek njegove poezije tudi v nas, vsaj trepetajoč pla
menček upanja, kljubovanja, volje do življenja. Da, prav volje
do življenja, ki je pesnikovo bistvo in je lahko, v temnih trenut
kih, tudi nam v oporo, ko sprejmemo ponujeno možnost tihega
dialoga s pesmijo. S Pavčkovo pesmijo, ki nam, morda zmedeno
begajočim ali že izgubljenim na brezpotjih in v labirintih življe
nja, nikoli ne dvigne pred oči pedagoškega prsta, ne poučuje
nas, ne opozarja, ne usmerja ali preusmerja, ne vodi nas. Pre
prosto, pesnik jo je napisal, ker jo je moral napisati, najprej iz
nepotešljive potrebe spoznavanja samega sebe, z njo se nesra
mežljivo izpoveduje, se pred nami razgalja v svojih mukah in
svoji človeški nemoči, hkrati pa si, kot že rečeno, v temi našega
časa ali v nevarnem občutku pred vdorom te teme tudi v naše
intimno življenje, izpraska, kdaj tudi z okrvavljeno dušo, vsaj
ozko špranjo luči, svetlobe, ki je upanje, navdih za voljo, za
kljubovanje, za vztrajanje.
Ta Pavčkova iskrenost v izpovedi, ta njen doživljajski avtobio-
grafizem, to videnje svetlobe, vsaj slutnjo svetlobe tudi v po
polni temi časa in razmer, je morda ena najizvirnejših prvin vse
40
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
njegove poezije, ki je prav zaradi tega in takšnega odnosa do živ-
ljenja, kakršnokoli to že je, ponotranjena in hkrati odprta nav
zven, nevsiljivo se nam odpira v dialog, ne le ko jo poslušamo
(zdaj le še na posnetkih) v neubranljivo sugestivni pesnikovi in
terpretaciji, ampak tudi ko jo prebiramo sami s sabo v zaželeni
ali prisiljeni samosti ali celo osamelosti.
Pesnikova podoba, čeprav, kot v tem primeru, izrisana le v
svojih temeljnih potezah, bi bila izmaličena, če ne bi v tem spo
minskem zapisu vsaj omenili Pavčkove otroške in mladinske
(najstniške) poezije (Juri Muri v Afriki, Čenčarija, Radobesednice,
Majnice idr.), ki po svoji kvaliteti, posebni žlahtnosti, ki jo pre
žarja, sodi ne le v sam vrh Pavčkovega, ampak tudi slovenskega
otroškega in mladinskega pesništva sploh. Te pesmi so postale,
če naj se tako izrazim, obvezno neobvezno branje ne le otrok in
mladih, ampak tudi njihovih staršev, ki so jim, ko so bili tudi
sami še otroci, za zmerom prirasle k srcu. Pavček, prvi med pr
vimi v tej le na videz lahki, v resnici pa zelo zahtevni literarni
zvrsti, v teh pesmih otrokom (in ob njih njihovim staršem) od
kriva in jim podarja čudež otroštva samega, ki nam, o tem je pe
snik trdno prepričan, osmišlja vse naše življenje. Tudi v najtež
jih trenutkih. V teh pesmih je tudi Pavček sam, njihov avtor, v
ritmu, besedi in metafori neke vrste otrok, ki se tudi v svojih »si
volasih letih« rad na široko, po otroško sproščeno smeje, šali,
stresa na levo in desno duhovite dovtipe in je nasploh otrok
med otroki, tudi sam otroško srečen.
Pa še to: prav pri Pavčkovi otroški in mladinski poeziji ima
svetloba še posebno vlogo. Če jo pri njegovi poeziji za odrasle,
kot že rečeno, doživljamo kot (pogosto) mukoma priborjeno
41
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
»milost«, pri teh pesmih zavlada nad vsem, z neko posebno člo
veško toplino osvetljuje vse in vsakogar, ne najmanj pesnika sa
mega, vsi gremo za soncem in vsi smo sonce …
Pavček je odnesel s sabo, kot bi bil umrl pri dvajsetih, še veliko
pesmi, hkrati pa je živel dovolj dolgo, in svoje življenje je živel
hlastaje, da nas bo njegova pesem spremljala do zadnje postaje
tudi na naši poti – če bomo zmogli ohraniti smisel za poezijo,
za njeno sporočilnost, tudi ko ničesar neposredno ne sporoča,
ves čas pa prebuja v nas še neprebujeni ali zaradi stisk in tegob
življenja že prezgodaj uspavani, morda že tragično otopeli
smisel življenja.
Ljubljana, 28. oktobra 2011
42
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
Kot brat si mi Tonetu Pavčku v bolnišnico
Kot brat si mi, ne manj kot brat po krvi,
jaz sem bolj mrk, ti ves svetal – po svoje,
še v jezi, spod namrščenih obrvi,
oči, nasmeh, beseda, vse ti poje.
Celo ko te bolezen kdaj oplazi,
te v posteljo prisili, na kolena
ne spravi te, imun si pred porazi
duha, pokončen mož, Triglavska stena.
Veš, bolj kot tvoj vinograd, tvoj nasad
deviške oljke, tebi tako draga,
poživlja nas in tebe žlahtni sad
deviške duše tvoje poezije:
že en njen stih živeti nam pomaga.
Naj njeno sonce nam še dolgo sije.
Ljubljana, 19. januarja 2011
43
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
V klas in kruh življenjaPrijatelju in pesniku Tonetu Pavčku,
še v bolnišnico
I.
Kot dobro seme v klas in kruh življenja
vse naokrog svoj glas si posejal,
zdaj vès čas širi se, vse više vzpenja,
se pod nebo, škrjanček, je pognal.
Srce pa nad človekom se ti sklanja,
ki je morda že kje na dnu pristal,
kjer s pesnikom že dolgo več ne sanja,
vse teže trga se od blatnih tal.
Pa saj ni res! Vem, vem, hudó je to,
ko zdaj bolniška postelja priklepa
te nase. A prijatelji vemó:
bolezen v boju s tabo, ne ti z njo,
prej ali slej omaga, vem: ti zlepa
ne popustiš … Da v srcu te tišči?
Preveč je v njem še pesmi. In to boli.
5. avgusta 2011
44
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
II.
Je naju skupna, ista pot združila,
ki jo, čeprav utrujena, še hodiva?
Zdaj trezno – modra? – že lahko presodiva,
kako in kakšno sva jo prehodila,
da, skupno, a ne isto: vsak sam zase
skoz skupno vès čas svojo pot ubira,
vsak svojo ozko gaz skoz sneg si utira,
oba vse globlje v te temačne čase.
Sva sužnja pesmi? Vdano ji slediva
– svobodna izbira? kažipot usode? –
slediva skoz vse muke in zablode
vse do zaprtih vrat varljivih sanj,
samozavestna, včasih omahljiva
pred strašno težo rabeljskih vprašanj:
Se kje odgovor, vsaj na eno, skriva?
6. avgusta 2011
45
r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T
Slovo na ŽalahTonetu Pavčku
Prijatelj moj, si res odšel? Zapustil nas?
Si se le umaknil v véliko tišino?
Zdaj kot odsev z ugasle zveze iz nje tvoj glas
prodira vame, lajša bolečino.
Uporno-vdan sprejel si svoj poslednji boj,
a bitke, ko si padel, nisi zgubil,
življenju le, ki si tako ga ljubil,
slast zmage si prepustil. Vès čas sam s seboj
si z njim, življenjem, za življenje se boril,
še napol mrtev bližnji smrti si v izziv
z nesmrtno pesmijo, nesmrten, ga slavil.
In če bi kdaj tvoj glas le utihnil, onemel,
bi v nas še zmerom točil se njegov odmev:
razkošje svojih toplih, pesniških besed,
si, svetle zvezde, posejal v naš mračni svet,
v naš mrk življenja – njun najbolj svetal poet.
Ljubljana, 26. oktobra 2011
46
Z odprtostjo k sintezi
Moje tridesetletno urednikovanje Sodobnosti
(od 1969 do 2000)
Leta 1964 je prišlo do »krize« (političnega posega v ured-
ništvo) Sodobnosti, ki sta jo urejevala Dušan Pirjevec in
Drago Šega. Na prigovarjanje Vide Tomšič, takratne
predsednice SZDL, je mandat za novo uredništvo sprejel Mitja
Mejak, literarni kritik, takrat urednik Literarne redakcije Radia
Ljubljane.
Mejak se je že takoj na začetku prestrašil prevzete obvezno
sti, še posebej zato, ker so mnogi dotedanji sodelavci (Mejakovi)
Sodobnosti napovedali bojkot. Kot moj radijski urednik in prija
telj (oboje v najbolj pozitivnem smislu) me je prosil, naj sprej
mem mesto v »njegovem« uredniškem odboru, in sicer v dotlej
neznani vlogi (po vzoru nekaterih francoskih revij) sekretarja
redakcije. Ni mi skrival svojega pričakovanja: računal je, da bom
kot nekdanji urednik Besede (skupaj z Jankom Kosom), ki sem
svojo uredniško kariero častno končal pred sodiščem, morda le
zmogel pritegniti vsaj nekaj sodelavcev iz jedra sodno (1957)
prepovedane Besede.
47
z o d p r T o s T j o k s i n T e z i
In tako se je tudi zgodilo.
Vendar se je Mejak v svoji
novi vlogi urednika Sodobnosti
ves čas počutil kar se da slabo;
še dodatno mu je v uredni
škem odboru nažiral živce
Matej Bor, ki je bil, literarno
in idejno, vse prej kot naklo
njen mladim generacijam, ki
so takrat že dajale ton sloven
ski kulturi in sem jim bil jaz, v
nasprotju z Borom, precej na
klonjen. Notranja napetost v
uredniškem odboru se je stop
njevala do Mejakovega od
stopa leta 1969. Ta nova, to
krat notranja »kriza« ni prišla
v javnost, bila je kratkotrajna:
skupina sodelavcev me je nagovorila, da sem prevzel uredni
štvo Sodobnosti, ne da bi mi kakorkoli vezala roke, svobodno, po
svoji meri in okusu, sem oblikoval nov uredniški odbor.
Politični pritiski na uredništvo so se seveda dogajali tudi v
mojem (neskončno dolgem) mandatu, vendar sem jim ob polni
podpori sodelavcev, pa tudi ob sicer počasni, a nezadržni de
mokratizaciji družbe uspešno kljuboval do neozdravljive nasi
čenosti samega sebe (po tridesetih letih urednikovanja!), ko sem
po dolgem iskanju našel novim razmeram primernega ured
nika, Evalda Flisarja. Zabavno naključje: prav Flisar se je v mo
Med dvema prijateljema in nadvse uglednima sodelavcema sicer različnih poetoloških nazorov, Jankom Kosom in Janezom Menartom na eni izmed skupščin SAZU.
48
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
jem arhivu (1965) »ohranil« kot prvi avtor, ki se je obrnil name,
takrat »sekretarja« redakcije, kot razborit študent in »obetaven
začetnik«.
Moje urednikovanje je bilo bolj anarhično kot pisarniško ure
jeno, večina sodelavcev je prihajala k meni, kjer sem pač trenut-
no bolj ali manj »garal za svoj ljubi kruhek«, na radio, na TV, na
predsedstvo SZDL, na predsedstvo Republike Slovenije, na
predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zato
pa sem, ne le enkrat tedensko in samo ob določeni uri, urado
val vsak dan, kadarkoli, čeprav so bili na platnicah, po zakonu
o tisku, natisnjeni dan in »uradne ure« za pogovore s sodelavci.
Pogoste selitve pa niso ravno v sorodu z redom in urejeno
stjo sploh, zato se mi je ohranilo, kar se mi je pač ohranilo, bolj
po naključju kot z mislijo na kakršenkoli arhiv. Predvsem pa:
zlasti sodelavci iz Ljubljane so svoje prispevke prinašali osebno,
prijateljem, ki pa so mi med svojo odsotnostjo iz Ljubljane ven
darle pisali, in nekaterim »zunajserijskim« dopisovalcem sem v
tej »uredniški zapuščini«, ki jo šele zdaj urejam, namenil po
sebne, individualne mape, ker s svojimi sporočili in izpovedmi
največkrat presegajo uradni odnos avtor – urednik (Kajetan Ko-
vič, Janez Menart, Tone Pavček, Saša Vuga, Pavle Zidar, Lojze Krakar,
Bratko Kreft, Taras Kermauner, Jože Pogačnik idr.). Tudi nisem v ta
sodobniški arhiv vključil avtorjev iz drugih jugoslovanskih re
publik. Prav tako pa tudi ne tujcev. V večini primerov sem tudi
njim namenil posebne, individualne mape.
Tudi niso v tem mojem arhivu ohranjeni samo dopisi ak
tivnih sodelavcev, torej samo tistih, ki so bili objavljeni, nema
49
z o d p r T o s T j o k s i n T e z i
lokrat so vsebinsko bogatejša pisma tistih,
ki so se šele trudili za objavo in je mnogi
med njimi niso nikoli doživeli. Kdor je
kdaj okusil uredniški kruh, ve, da je največ
»vloženega dela« prav v zavračanju ne-
uspešnih ali nerazumljenih, torej pravi
loma tudi razžaljenih in ogorčenih avtor
jev. Po dolgih letih urednikovanja, še zlasti
po dokončnem slovesu od njega, se pogo
sto sprašujem, komu sem storil krivico,
ker sem ga odklanjal, pri kom sem imel
srečno roko, da sem zaslutil njegov talent,
ko je bil le-ta še v povojih. Kot urednik
sem se skušal držati nekaterih načel: smi
sel in literarno vlogo Sodobnosti v konte
kstu drugih literarnih revij sem v povsem
konkretnih družbenih in kulturnih raz
merah namreč skušal uveljaviti tudi na na
čelni ravni. Deklarirano in v praksi sem bil
za nadgeneracijsko držo, bil sem skepti
čen do skrajnih eksperimentov in do zakr
nelega tradicionalizma, v estetskem in
sporočilnem smislu sem bil za strpno plu
ralnost, v mojih očeh bolj za umetniško
sozvočje kot le za socialno sožitje različno
usmerjenih avtorjev. Iz lastnih izkušenj
sem lahko ugo tavljal, da nobena genera
cija, noben slog, nobena izločujoča idejna
Češki kritik dr. František Benhart je bil med najbolj zvestimi sodelavci Sodobnosti, predvsem pa plodovit prevajalec iz slovenske sodobne literature, zlasti poezije. Na sliki: med branjem iz svojih prevodov moje poezije v praškem gledališču Viola.
50
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
ali ideološka usmerjenost ne morejo ne navznoter ne navzven
predstavljati celovitosti nacionalne literature, ne naše nacio
nalne biti. Premajhni smo, da bi kakršnakoli parcialnost ka
darkoli lahko prezentirala celoto. Celo kot nesovražno razčle
njena celota se moramo, vsak zase in kot skupnost, prebijati
skozi najrazličnejše težave.
Ne, to ni nikakršna miselna retrospekcija, prilagojena današnji
politično pluralni slovenski družbi, takšno stališče je bilo moj
uredniški credo že pri Besedi (1952–1957), ki me je pripeljal pred
sodišče, in striktno sem se ga držal vseh trideset let urejanja So-
dobnosti (1969–2000), večkrat – ko so se razmere v družbi in
kulturi zaostrovale ali zamegljevale – sem tudi javno in v odlo
čujočih političnih strukturah razlagal in branil takšna stališča
in prakso. Kakorkoli, moja uredniška načela in z njimi poveza
no uredniško prakso je, z minimalnimi občasnimi razlikami v
presoji ob nekaterih konkretnih primerih, vsa leta podpiral
tudi uredniški odbor. Sicer bi težko vzdržal tri polna desetlet-
ja, ko so prihajale nove generacije, se soočale, si nasprotovale s
predhodnimi ali se z njimi komplementarno prepletale, pred
stavljale so, razumljivo, latentno, včasih odkrito možnost res-
nejših razhajanj, medsebojnega zanikanja.
21. julija 2007
51
z o d p r T o s T j o k s i n T e z i
Literarni zgodovinarji
Če za koga, velja prav za literarne zgodovinarje, da so sti
ki med menoj kot urednikom in njimi kot sodelavci po
tekali bolj prek telefona kot v pisemski obliki. Pa tudi
sicer: literarne revije niso primarna glasila za literarne zgodo
vinarje, v njih nastopajo najpogosteje kot, če si izposodim do
kaj ustrezno označitev iz časopisja, »gostujoča peresa«, torej ko
sem jih bil izrecno povabil k sodelovanju ob določeni proble
matiki, za katero sem vedel, da se z njo ukvarjajo, ali pa ko so
sami začutili potrebo, da tudi prek literarne revije spregovori
jo o svojem delu. V moji uredniški izkušnji sta dva primera, ki
pomenita izjemo: Janko Kos in Jože Pogačnik.
Z Jankom Kosom sva bila že kar pojem uredniškega »dvojca«,
najprej kot sourednika z enakimi kompetencami pri Besedi
(1952–1957), tako imenovani reviji mladih, ki je svojo vznemir
ljivo pot častno sklenila na sodišču (z zaplembo in prepovedjo
izhajanja), in potem, čez več kot dve desetletji, kot član vsako
kratnega uredništva Sodobnosti in hkrati ves čas kot eden njenih
nosilnih sodelavcev. Kot literarni zgodovinar moderne usme
ritve, kot eden vodilnih komparativistov svojega časa, kot lite
rarni teoretik in, nenazadnje, kot kritiški spremljevalec tekoče
slovenske literarne produkcije je odigral pri Sodobnosti odlo
čilno vlogo tudi s številnimi lastnimi prispevki, ki so večkrat
odpirali obzorja, ko so jih družbene razmere poskušale nevar
no ožiti. Vse do političnih in družbenih sprememb na začetku
devetdesetih let se je zdelo, da sva nerazdružljiva sodelavca in
52
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
prijatelja brez opaznih razhajanj celo v pogledih na poti in
stranpoti slovenskega pisateljskega in, širše, kulturnega in
družbenega življenja.
Ob takšnem profesionalnem odnosu do skupnega dela, če
prav z diferenciranim osebnim, intimnim interesom (jaz pe
snik, on kritik), ob možnosti najinega neomejenega druženja,
sprotnih pogovorov in dogovorov, ob rednem prijateljskem
obiskovanju pri meni in pri njem doma skupaj s soprogama, ki
so praviloma bila literarno obarvana, skoraj ni bilo potrebe po
kakršnikoli pisni komunikaciji … razen med počitnicami, ki sta
jih Kosova (Janko z ženo Darko) preživljala na Silbi, midva z
ženo (Veroniko) pa v mojih rojstnih Ponikvah na Krasu, kolikor
sploh nisva ostajala tudi poleti kar v Ljubljani.
Bili so časi plodnega sodelovanja in spomina vrednega prija
teljstva.
Z Borisom Paternujem in Francem Zadravcem sem »drugoval« na
univerzi, bili smo ista generacija, z Zadravcem celo rojena iste
ga leta, Paternu, leto dni mlajši od naju, je študijsko nekoliko
»prehiteval«, med vojno je pač doživel manjši »izpad« iz redne
ga šolanja kot midva z Zadravcem in zato tudi nekoliko prej di
plomiral. Oba sta se že med študijem odločila za znanstveno
kariero, zato smo ostali, tako se mi zdaj kaže, »samo« kolegi, za
resnejše prijateljske povezave ni bilo globljih razlogov; jaz sem
si prijateljstvo ustvaril in utrdil s preostalo trojico »četverice« (s
K. Kovičem, J. Menartom. T. Pavčkom) in deloma z J. Kosom.
Tudi pozneje, ko smo zoreli in dozoreli vsak v svojo osebnost,
se ti odnosi z obema literarnima zgodovinarjema niso spreme
53
z o d p r T o s T j o k s i n T e z i
nili: bili in ostali so ves čas korektni z občasnimi profesionalni
mi stiki in sodelovanjem. Prav tako pozneje na SAZU. V prijet
no presenečenje mi je bila (ker takšne poteze kot pesnik nisem
pričakoval) Zadravčeva odločitev, da je moj avtobiografski ro
man Spomin kot zgodba uvrstil v eno svojih temeljnih del s pod-
ročja literarne zgodovine in kritike, v monografijo Slovenski ro-
man 20. stoletja. Presenečen sem bil morda tudi zato, ker sem v
tej študiji začutil določen nadih skoraj prijateljskega razume
vanja moje življenjske zgodbe.
Novogoričan Zoltan Jan, dobri dve desetletji mlajši od mene, je
zelo aktiven slavist, urednik, družbeni delavec, eden najbolj
delavnih na Primorskem. In prav Primorska v najširšem pome
nu besede je temeljno področje njegovega delovanja. Bil je rav
natelj Goriške knjižnice, urednik Primorskih srečanj, je član
sveta Republike. Opazen na slehernem položaju. Tudi kot šol
nik, kot pedagog, tako doma kot v bližnjem Trstu. Veliko je sto
ril pri evidentiranju in kvalifikaciji slovensko-italijanskih sti
kov na področju kulture, zlasti literature. In prav na tem terenu
sva se delovno srečala in pobliže spoznala. Pri svojem razisko
vanju je namreč večkrat naletel tudi na moje ime, v zvezi z njim
tudi na marsikatero nejasnost ali nedorečenost, ki ju je hotel
razjasniti v neposrednem stiku z menoj. Ponavljam: storil je
marsikaj in vse je želel opraviti pedantno, pregledno.
Čisto posebno pot je ubiral (v marsičem jo je moral prehoditi iz
nuje) Jože Pogačnik. Skoraj travmatično ga je zaznamovala »uso
da« (slovenske razmere!): čeprav izjemno izobražen slovenist
54
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
svoje generacije (pa tudi v primerjavi s starejšimi in mlajšimi),
odličen jugoslavist in zanesljiv poznavalec tudi drugih slovan
skih literatur, ni mogel dobiti ustreznega mesta na ljubljanski
univerzi. Bil je pravi profesorski Ahasver: poučeval je sloven
sko literaturo na univerzah v Zagrebu, na Reki, v Novem Sadu,
Nemčiji, Osijeku, kjer je doživel vojne strahote na Hrvaškem,
od koder se mu je uspelo umakniti (tudi ob moji »dobri besedi
zanj«) na mirnejše delovno mesto na mariborski univerzi.
Zaradi takšne selitvene usode se je tudi med nama vzposta
vila relativno živahna korespondenca, ki naravnost in posredno
govori tudi o Pogačnikovem vsestranskem znanstvenem in stro
kovnem delu, pa tudi o avtorjevi kalvariji, ki pa ni bila brez
vpliva na njegovo delo: kjerkoli se je znašel, se je takoj potrudil,
da je storil »še kaj več« za slovensko literaturo, s svojo značajsko
vztrajnostjo in nespornim ugledom strokovnjaka. V Novem
Sadu je na primer uspel ustvariti možnost za kar celo zbirko
slovenskih avtorjev, veliko je objavljal o slovenski literaturi tudi
v Nemčiji, pisal o zamejskih pisateljih, sodeloval z A. Slodnja
kom in F. Zadravcem pri izdajah slovenske literarne zgodovine
itn., hkrati pa se ves čas oglašal tudi v revijalnem tisku. Skratka,
po svoji usodi skoraj brezdomec je bil, morda prav zato, narav
nost svečeniško zavezan slovenski literaturi. Njeni afirmaciji
tudi v najtežjih razmerah in okoljih je dajal prednost pred last-
no karierno ambicijo, čeprav se mu »domovina« za to ni »oddol
ževala« v sorazmerju z njegovim vložkom ljubezni do nje.
Ironija (ali pa tudi ne), da v mojem »arhivu« (ostalini) ni nobe
nih »pisnih dokazov«, ki bi »dokumentarno« potrjevali sodelo
55
z o d p r T o s T j o k s i n T e z i
vanje med menoj in Matjažem
Kmeclom, čeprav sva bila (in
ostajava) še zmerom v »živi«
povezavi, najbrž tudi zato,
ker Kmecl ni le literarni zgo
dovinar, ampak tudi pisatelj
v najširšem pomenskem raz
ponu te besede. Kot pisatelj
se je še posebej uveljavil kot
avtor kar cele vrste uspešnih monodram. Prav v tem žanru
je ustvaril poseben tip dram
ske igre, ki jo odlikujeta za
nesljiva literarnozgodovinska
erudicija in pisateljska (leposlovna) gibkost v oblikovanju dram
skih likov (Trubarja, Smoleta, Levstika idr.). Pa tudi v okviru
same stroke je Kmecl ustvaril poseben slog pisanja z elementi
pripovedi in esejistike. Ne le da slovensko literaturo kritiško
razčlenjuje, ocenjuje, ampak jo s svojim komunikativnim, oseb
nim slogom skuša tudi približati širšemu bralstvu (Mala literarna
teorija). Morda prav ta pisateljska komponenta tudi v njegovih
strokovnih besedilih in literarni kritiki olajšuje komunikacijo
med nama, da se lahko o vsem pogovarjava kar po telefonu ali
ob naključnem srečanju, Ljubljana pač ni nepregledno mesto.
Ta neposredna komuniciranja so postala celo »neizogibna«, ko
sva se tako rekoč vsak dan (kot njegova člana) srečevala na se
jah predsedstva RS (1990–1992), ki so nama omogočale (pred
sejo, po njej ali pa tudi vmes) tudi marsikatero razpredanje o
»Globoko pogreznjen vase« poslušam akad. dr. Matjaža Kmecla med predstavitvijo ene mojih pesniških zbirk.
56
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
kulturi. Tako se je po povsem naravni poti napletlo, da se Kme
cl kar trikrat pojavi kot pisec spremne besede k mojim pesni
škim zbirkam. Prvič že sredi osemdesetih let za zbirko Glas, ki
mi je prinesla Prešernovo nagrado. Pa tudi jaz sem že nekaj
malega napisal o njem, saj Kmecl ni, kot že rečeno, le literarni
zgodovinar.
9. oktobra 2008
57
O Srečku Kosovelu spet
in zmeraj
Laična »posvetitev« Srečka Kosovela
Obeležitev petdesetletnice smrti Srečka Kosovela ok
tobra 1976 v Sežani je bila najbrž največje presene
čenje v mojem javnem življenju: zbrano intimna in
poudarjeno glasna manifestacija – veličasten zbor Slovencev!
Uspešna, čeprav samo trenutna simbioza nacionalnih ambi
cij slovenstva, tudi tistih, ki so v »normalnih« razmerah vse prej
kot uglašene med sabo. V psihološki srčiki vsega, same manife
stacije in ljudi, ki so nanjo prišli, pravzaprav s pravo pobožno
zbranostjo že kar priromali z vseh koncev Primorske, pa tudi v
dovolj reprezentativnem številu iz drugih krajev Slovenije, je,
če naj se nekoliko poetično izrazim, kot eno samo skupno srce
drhtel občutek, da je pod zastavo poezije in v slavo pesnika, ki
jo uteleša, spet »vstala Primorska« kot simbioza in metafora vse
ga slovenstva.
Kakih pet tisoč nas je bilo. Iz prireditve same, iz priprav nanjo
neposredno pred njo in v odmevih nanjo po njej je, vsaj za trenu
tek, zadihala nekakšna pozitivna slovenska samopodoba. Ob mi
58
T r n a l i r a d o s T v s r c u ?
sli na Srečka Kosovela, na nje
govo bogato pesniško zapu
ščino, čeprav je mnogi naj brž
niti v splošnih obrisih niso po
znali, na nesorazmerno krat
kost njegovega življenja, ki se
je komaj začelo, nas je preve
val nerazložljiv občutek, da
pesnik z vsem in v celoti go
vori vsemu slovenskemu ob
čestvu in hkrati vsakemu med
nami posebej. Prireditev, že
kar narodnostno zborovanje,
je potrdila, da je Srečko Ko-
sovel ne le za vse sprejemljiva
osebnost, ampak tudi eden od nevsiljivih glasnikov vsega, kar
smo najboljšega kdaj bili, kar v svoji vsakokratni stiski posku
šamo biti, torej tudi naš etični in nacionalni kažipot v prihodnost.
Pokazalo se je, da je prav Kosovel z vsem, kar v resnici je, in z
vsem, kar sami sebe zmoremo vtisniti vanj ali se iz njegove ka
rizme razbrati, tisti slovenski pesnik, ki se nam je po Prešernu
najgloblje »usedel v dušo«. Takšno posebnost najbrž potrebuje vsak
narod tako v svojih zanosnih kot travmatičnih trenutkih.
Če se zdaj vrnem na sam »dogodek«: »nezaupljivi« Kraševci,
ki so se domislili tako zasnovane manifestacije in jo prav takšno,
leto dni po Osimskih sporazumih s podpisom o dokončnosti
naše zahodne meje, torej v kontekstu tedanjega časa in razmer
najbrž potrebovali, so tudi predsedstvo organizacijskega od
Na enem od pisateljskih komemorativnih obiskov na Kosovelovem grobu v Tomaju.
29,9
5 €
Ciril Zlobec se je ves čas oglašal tudi kot esejist in publicist. Doslej je izšlo sedem njegovih knjig tega žanra, zadnja, Vse daljave niso daleč, tudi v italijanskem prevodu.Vse zvrsti Zlobčevega pisanja (poezija, proza, esejistika) imajo neko skupno lastnost: vse so v svojem izhodišču avtobiografske, tako po doživljajski kot po spoznavni plati. Zlobec brez samovšečnosti in samousmiljenja ves čas grebe vase. To posebnost svojega pisanja je sam opredelil s sintagmo Iz sebe vase. Sam sebi je nikoli do kraja raziskana pokrajina. Tudi zato, ker je ta »ves-sam-v-sebi«, v zanosu in bolečini, nerazrešljivo vpet v čas in razmere, v katerih živi. Celo ena temeljnih preokupacij Zlobčevega esejističnega pisanja je prav v tem, da se z nedvoumno etično držo upira usodni brezizhodnosti sodobnega človeka, ki postaja (je že postal) brez obraza in brez imena, le še brezpravna delavna sila na vse bolj nezanesljivem trgu dela. Zato je Zlobčevo vztrajanje pri takšnem, v realnost življenja odprtem avtobiografizmu, posredno in neposredno, svojevrsten družbeni in civilizacijski protest, čeprav avtor ves čas ostaja celo poudarjeno izpovedno intimen. Zato Zlobec pesnik v svojo esejistiko tako rad vpleta poezijo, in tudi v esejistični knjigi Trn ali radost v srcu? ni mogel brez nje.
Že zbirka Pesmi štirih je svojim avtorjem zagotovila (doslej sedem izdaj!) zapo-
mljivo pesniško ime. Vsi štirje so dosegli celo najvišje možno priznanje: bili so
sprejeti v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Zlobec je postal član še
treh drugih Akademij, evropske, mediteranske in (dopisni član) hrvaške.
Naj med osemindvajsetimi doslej izdanimi Zlobčevimi pesniškimi zbirkami
omenimo vsaj nagrajene: Ljubezen, Prežihova nagrada (1958), Najina oaza, na-
grada Prešernovega sklada (1964). Glas, Prešernova nagrada (1982), Samo ta dan
imam, nagrada Mednarodni pesniški festival Zagreb 2000; Veronikina nagrada
(2001), vsi štirje avtorji ob četrti izdaji Pesmi štirih: Velika nagrada odličnosti in
mojstrstva (2001), zlatnik za poezijo (2005).
Čeprav je Zlobec nepretrgoma pisal in prevajal poezijo, je napisal tudi tri
odmevne romane, že kar za prvega, Moška leta našega otroštva, je bil nagrajen s
Kajuhovo nagrado, drugi, Moj brat svetnik, je izšel tudi v hrvaškem in madžar-
skem prevodu.
Ciril Zlobec je v svojem življenju
(roj. 1925) marsikaj doživel in se v
marsičem preizkusil (celo v politiki),
literarno zagotovo najbolj v svojem
tridesetletnem urednikovanju Sodob-
nosti (in že prej pet let Besede). Ves čas
in v vsem, kot tudi v tej knjigi, s trnom
in radostjo v srcu. Njegova bibliografi-
ja, od znamenite, skupne zbirke Pesmi
štirih (K. Kovič, C. Zlobec, J. Menart.
T. Pavček, 1953) do danes šteje okrog
110 knjižnih enot, predvsem poezije,
v izvirniku in v številnih prevodih (v
obeh smereh), Zlobec namreč že od
začetka tudi veliko prevaja, predvsem
iz italijanščine, od velikih klasikov do
sodobnikov, nobelovcev, pa tudi njega
veliko prevajajo in nagrajujejo, največ
prav v Italiji.
Foto: Arhiv MKZ
Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.
Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963
V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s
tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.
Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991
Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega
realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?
Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000
Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...
Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008
Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.
Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010
Ciril ZlobecCiril Zlobec
Trnali radost
v srcu?
Trnali radost
v srcu?
Cir
il Z
lobe
cC
iril
Zlo
bec
Trn
ali
rado
st v
srcu
?
Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.
Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963
V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s
tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.
Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991
Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega
realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?
Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000
Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...
Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008
Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.
Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010
TRN ALI RADOST V SRCU 1IZD 2012 oprema.indd 1 7/4/12 9:37 AM
29,9
5 €
Ciril Zlobec se je ves čas oglašal tudi kot esejist in publicist. Doslej je izšlo sedem njegovih knjig tega žanra, zadnja, Vse daljave niso daleč, tudi v italijanskem prevodu.Vse zvrsti Zlobčevega pisanja (poezija, proza, esejistika) imajo neko skupno lastnost: vse so v svojem izhodišču avtobiografske, tako po doživljajski kot po spoznavni plati. Zlobec brez samovšečnosti in samousmiljenja ves čas grebe vase. To posebnost svojega pisanja je sam opredelil s sintagmo Iz sebe vase. Sam sebi je nikoli do kraja raziskana pokrajina. Tudi zato, ker je ta »ves-sam-v-sebi«, v zanosu in bolečini, nerazrešljivo vpet v čas in razmere, v katerih živi. Celo ena temeljnih preokupacij Zlobčevega esejističnega pisanja je prav v tem, da se z nedvoumno etično držo upira usodni brezizhodnosti sodobnega človeka, ki postaja (je že postal) brez obraza in brez imena, le še brezpravna delavna sila na vse bolj nezanesljivem trgu dela. Zato je Zlobčevo vztrajanje pri takšnem, v realnost življenja odprtem avtobiografizmu, posredno in neposredno, svojevrsten družbeni in civilizacijski protest, čeprav avtor ves čas ostaja celo poudarjeno izpovedno intimen. Zato Zlobec pesnik v svojo esejistiko tako rad vpleta poezijo, in tudi v esejistični knjigi Trn ali radost v srcu? ni mogel brez nje.
Že zbirka Pesmi štirih je svojim avtorjem zagotovila (doslej sedem izdaj!) zapo-
mljivo pesniško ime. Vsi štirje so dosegli celo najvišje možno priznanje: bili so
sprejeti v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Zlobec je postal član še
treh drugih Akademij, evropske, mediteranske in (dopisni član) hrvaške.
Naj med osemindvajsetimi doslej izdanimi Zlobčevimi pesniškimi zbirkami
omenimo vsaj nagrajene: Ljubezen, Prežihova nagrada (1958), Najina oaza, na-
grada Prešernovega sklada (1964). Glas, Prešernova nagrada (1982), Samo ta dan
imam, nagrada Mednarodni pesniški festival Zagreb 2000; Veronikina nagrada
(2001), vsi štirje avtorji ob četrti izdaji Pesmi štirih: Velika nagrada odličnosti in
mojstrstva (2001), zlatnik za poezijo (2005).
Čeprav je Zlobec nepretrgoma pisal in prevajal poezijo, je napisal tudi tri
odmevne romane, že kar za prvega, Moška leta našega otroštva, je bil nagrajen s
Kajuhovo nagrado, drugi, Moj brat svetnik, je izšel tudi v hrvaškem in madžar-
skem prevodu.
Ciril Zlobec je v svojem življenju
(roj. 1925) marsikaj doživel in se v
marsičem preizkusil (celo v politiki),
literarno zagotovo najbolj v svojem
tridesetletnem urednikovanju Sodob-
nosti (in že prej pet let Besede). Ves čas
in v vsem, kot tudi v tej knjigi, s trnom
in radostjo v srcu. Njegova bibliografi-
ja, od znamenite, skupne zbirke Pesmi
štirih (K. Kovič, C. Zlobec, J. Menart.
T. Pavček, 1953) do danes šteje okrog
110 knjižnih enot, predvsem poezije,
v izvirniku in v številnih prevodih (v
obeh smereh), Zlobec namreč že od
začetka tudi veliko prevaja, predvsem
iz italijanščine, od velikih klasikov do
sodobnikov, nobelovcev, pa tudi njega
veliko prevajajo in nagrajujejo, največ
prav v Italiji.
Foto: Arhiv MKZ
Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.
Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963
V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s
tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.
Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991
Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega
realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?
Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000
Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...
Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008
Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.
Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010
Ciril ZlobecCiril Zlobec
Trnali radost
v srcu?
Trnali radost
v srcu?C
iril
Zlo
bec
Cir
il Z
lobe
cTr
n a
li ra
dost
v sr
cu?
Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.
Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963
V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s
tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.
Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991
Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega
realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?
Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000
Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...
Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008
Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.
Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010
TRN ALI RADOST V SRCU 1IZD 2012 oprema.indd 1 7/4/12 9:37 AM