TAKTIKA IN METODIKA DELA GOSPODARSKIH POIZVEDOVALCEV
175
Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede TAKTIKA IN METODIKA DELA GOSPODARSKIH POIZVEDOVALCEV Specialistična naloga Kriminalistično preiskovanje Študent: Bernardin Gjerek Mentor: dr. Anton Dvoršek, izredni profesor Somentor: Andrej Dvoršak, spec. informacijske tehnologije, detektiv Ljubljana, februar, 2009
Transcript of TAKTIKA IN METODIKA DELA GOSPODARSKIH POIZVEDOVALCEV
Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede
TAKTIKA IN METODIKA DELA GOSPODARSKIH POIZVEDOVALCEV
Specialistična naloga
Kriminalistično preiskovanje
Študent: Bernardin Gjerek
Mentor: dr. Anton Dvoršek, izredni profesor
Somentor: Andrej Dvoršak, spec. informacijske tehnologije, detektiv
Ljubljana, februar, 2009
1
KAZALO SEZNAM KRATIC
1 UVOD 7
1.1 Opredelitev raziskovalne tematike in opis problema 7
1.2 Opredelitev namena in ciljev 9
1.3 Osnovne trditve, delovne hipoteze in omejitve raziskave 10
1.4 Predvidene raziskovalne metode 12
2 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV 12
2.1 Nastanek, vpeljava in razlaga izrazov v slovenski praksi in v teoriji 12
2.1.1 Opredelitev gospodarskih poizvedb/ ekonomske OD 16
2.2 Opredelitev pojmov taktika in metodika dela 18
2.3 Razlika med gospodarskim vohunjenjem in poizvedovanjem 18
2.4 Informacijska piramida – podatek, informacija, znanje ter
intelligence
20
3 ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA IN PRIHODNOST
DISCIPLINE
22
3.1 Od prazgodovine (preko Starega in Srednjega veka) do Novega veka 23
3.2 Prva in druga svetovna vojna ter hladna vojna 26
3.3 Informacijska doba in posebnosti obdobja po koncu hladne vojne 27
3.4 Prihodnost veje v Sloveniji in v svetu – privatizacija dejavnosti 30
3.4.1 Slovenski ekonomsko obveščevalni sistem skozi zgodovino 31
4 ZAKONODAJNO – ETIČNI OKVIR GOSPODARSKIH
POIZVEDB
34
4.1 Etične dimenzije gospodarskih poizvedb 35
4.2 Zakonska določila v RS, EU, ZDA ter razlike med sistemi 36
4.2.1 Tajni podatki – varstvo javnih interesov 36
4.2.2 Poslovna skrivnost (v ZGD in ZDIJZ) – varstvo zasebnih interesov 39
2
5 ZVRSTI GOSPODARSKIH POIZVEDB 44
5.1 Poslovna obveščevalna dejavnost (Business Intelligence -BI) 48
5.2 Konkurenčna obveščevalna dejavnost (Competetive Intelligence -CI) 51
5.3 Industrijska obveščevalna dejavnost (Industrial Intelligence -II) 53
5.4 Skrbno preverjanje dobrega gospodarja (Due Diligence) 58
5.5 Marketinška obveščevalna dejavnost (Marketing Intelligence) 62
5.6 Socialne poizvedbe (Social Intelligence) 62
6 TAKTIKA IN METODIKA DELA TER VIRI INFORMACIJ 65
6.1 Globalizacija, konkurenčnost države in industrijska politika 65
6.2 Informacija - znanje kot novi proizvodni dejavnik ter nosilec
sprememb
70
6.3 Pridobivanje informacij 71
6.3.1 Identifikacija potreb po informacijah 71
6.3.2 Identifikacija in eksploatacija virov 73
6.3.2.1 Formalizirani viri informacij 76
6.3.2.2 Neformalizirani viri informacij 78
6.3.3 Metode zbiranja podatkov 81
6.4 Obdelava in analiza informacij – kreiranje »intelligence« 85
6.4.1 Presejati in ovrednotiti informacijo 86
6.4.2 Analizirati, interpretirati in sintetizirati informacijo 89
6.5 Poročanje in razširjanje informacij za odločanje 92
6.5.1 Slab pretok informacij 92
6.5.2 Pravila kroženja informacij 95
6.5.2.1 Količina in kakovost informacij 96
6.5.3 Kako spraviti informacijo v obtok? 96
6.5.3.1 Informirati – z namenom prepričevanja in spodbujanja akcije 102
6.6 Zaščita informacij 102
6.6.1 Postopek (faze) zaščite informacij 104
6.6.2 Ranljive točke in oblike obrambe v oddelkih podjetja 107
6.6.3 Business Intelligence – osveščenost podjetij/ usposobljenost
poizvedovalcev
116
3
7 ANALIZA »ZAŠČITA PRED BUSINESS INTELLIGENCE V RS«
- CILJI, POTEK IN UGOTOVITVE RAZISKAVE
119
7.1 Ozaveščenost slovenskih poslovnih subjektov glede zaščite pred BI 120
7.2 Pogostost koriščenja in vrste koriščenih BI storitev 124
7.3 Najpogostejši ukrepi za varovanje/ zaščito informacij v podjetjih 126
7.4 Naložbe (€/ leto) v ukrepe/ storitve za zaščito informacij 129
7.5 Usposobljenost slovenskih gospodarskih poizvedovalcev in vpliv tega
na bodoče povpraševanje po njihovih vrstah storitev
131
8 SKLEP 135
9 SEZNAM VIROV 139
10 PRILOGE 148
10.1 Anketa »Zaščita pred BI« - grafični prikazi rezultatov 148
10.2 Anketa »Osveščenost podjetij na področjih zbiranja, analiziranja in
uporabe informacij o konkurenci ter poslovnem okolju«
158
10.3 Poročilo o delu policije za leto 2007 – statistični podatki glede GK 159
10.4 Primeri neetične in nezakonite gospodarske OD 161
10.5 Primer organizacije podatkov o objektu preiskave – predsedniku
UO
169
10.6 Primeri analitičnih in iskalnih orodij 171
10.7 Seznam slik in tabel 174
4
SEZNAM KRATIC
AJPES Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve
ANSIR Awareness of National Security Issues and Response
BI Business Intelligence (poslovna obveščevalna dejavnost)
CETISME Cooperation to promote Economic and Technological Intelligence in
Small and Medium-sized Enterprises
CI Competitive Intelligence (konkurenčna obveščevalna dejavnost)
CIA Central Intelligence Agency (Osrednja obveščevalna agencija)
CIM Computer Integrated Manufacturing
CPU Center za poslovno usposabljanje
DeZRS Detektivska zbornica Republike Slovenije
DSM Data System Management
DSS ameriška Obrambna varnostna služba
EI Economic Intelligence (ekonomska obveščevalna dejavnost)
FBI Federal Bureau of Investigation (Zvezni preiskovalni urad)
II Industrial Intelligence (industrijska obveščevalna dejavnost)
IKT Informacijsko - komunikacijska Tehnologija
IMS Intelligent Manufacturing System
JAPTI Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije
LAN Local Area Network (lokalno računalniško omrežje)
MEO mednarodni ekonomski odnosi
MG Ministrstvo za gospodarstvo
MNC multinational corporation
MZZ Ministrstvo za zunanje zadeve
NATO North Atlantic Treaty Organisation Organizacija severnoatlantskega
sporazuma ali tudi Severnoatlantska pogodbena zveza
NRW Nord-Rhein-Westfalen (Severno Porenje-Vestfalija)
NUK Narodna in univerzitetna knjižica
OD Obveščevalna dejavnost
OPEC Organization of Petroleum Exporting Countries (Organizacija držav
izvoznic nafte)
OS Obveščevalna služba
OZS Obrtna zbornica Slovenije
5
PS poslovna skrivnost
PSG Predstavništvo slovenskega gospodarstva
SE Svet Evrope
SID Slovenska izvozna in razvojna banka
SIS Strategic Information System
SOVA Slovenska obveščevalno-varnostna agencija
URSIL Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino
ZDIJZ Zakon o dostopu do informacij javnega značaja
ZDR Zakon o delovnih razmerjih
ZJN Zakon o javnih naročilih
ZRSZV Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja
ZVK Zakon o varstvu konkurence
ZVO Zakon o varstvu okolja
6
POVZETEK
Varnost in uspešnost gospodarskih subjektov temelji nenazadnje tudi na njihovi
sposobnosti pridobivanja, obdelave, razširitve ter zaščite informacij, da tako pravočasno
sprejmejo ustrezne strateške odločitve. V nalogi sem tako predstavil tatkike in metodike
dela gospodarskih poizvedovalcev ter s pomočjo empirične raziskave (na vzorcu 104
slovenskih podjetij) pokazal, da o pravi ozaveščenosti glede zaščite pred business
intelligence (BI) v večini naših podjetij sploh ni mogoče govoriti, prav tako ne o
pogostosti koriščenja BI storitev. Pri različnih BI storitvah (taktike, metodike, ukrepi)
pa so podjetja selektivno koristila pretežno „zbiranje informacij“, nato „zaščito
informacij“ ter zelo pogosto tudi „nobene“ vrste storitev. Zaskrbljujoče je dejstvo, da
večina anketirancev ni sposobna oceniti usposobljenosti gospodarskih poizvedovalcev.
Ključne besede: gospodarske poizvedbe, vohunstvo, taktika, metodika, informacija
ZUSAMMENFASSUNG
Sicherheit und Erfolg von Wirtschaftssubjekten basiert nicht zuletzt auch auf deren
Fähigkeit Informationen zu erlangen, zu bearbeiten, zu verbreiten und zu schűtzen, um
somit rechtzeitig entsprechende strategische Entscheidungen zu treffen. In der Arbeit
habe ich somit die Arbeitstaktiken-und-Methodiken der Wirstchaftsermittler dargestellt,
und mit Hilfe einer empirischen Forschungsarbeit (am Muster von 104 slowenischen
Unternehmen) darauf hingewiesen, dass man vom eigentlichen Bewußtsein bezűglich
Schutz vor Business Intelligence (BI) im Großteil unserer Unternehmen űberhaupt nicht
sprechen kann, genauso wenig gilt dies fűr die Häufigkeit der Nutzung von BI-
Dienstleistungen. Bei verschiedenen BI-Dienstleistungen (Taktiken, Methodiken,
Maßnahmen) aber haben die Unternehmen selektiv vorwiegend
»Informationserfassung«, darauf »Informationsschutz« und sehr häufig auch »keine«
Dienstleistung genutzt. Besorgniserregend ist die Tatsache, daß die Mehrzahl der
Befragten nicht in der Lage ist, die Fähigkeit der Wirtschaftsermittler zu beurteilen.
Schlűsselworte: Wirtschaftsermittlung, Spionage, Taktik, Methodik, Information
7
1 UVOD
1.1 Opredelitev raziskovalne tematike in opis problema
Obveščevalna dejavnost (OD) je stara toliko kot človeštvo. V preteklosti je bila
izključno državni monopol. Zaradi prehoda od geopolitike h geoekonomiji, premika
svetovnega ravnotežja moči od držav h globalnim podjetjem in globalnim nevladnim
organizacijam pa danes zasebne korporacije postopoma razvijajo lastne taktike in
metode na področju OD - gospodarske poizvedbe. Mreža informacij, znanj in obveščanj
tako služi strategijam podjetij kot (pol)neodvisnim akterjem.
Strukturalne spremembe se še dogajajo v industrializiranih in razvitih državah ter nas
opozarjajo na nove oblike bojevanja, ki se precej razlikujejo od tradicionalnih vojaških.
Tako je bil prvi naftni šok (1974. leta) primer resnega opozorila, da je svet padel v
procesu interakcij – države so usodno odvisne od globalne ekonomije, pa naj gre za
trgovino, investicije, komunikacijo ali energijo. Slednje velja tako za ekonomske
velikane kot tudi za majhne države, ki še posebej čutijo (predvsem) negativne posledice
svetovnih gospodarskih nihanj.
Koncept nacionalne varnosti se je zaradi teh trendov močno spremenil. Zgodil se je
premik od zaščite pred direktnimi napadi k zaščiti temeljnih nacionalnih ciljev. Takšni
trendi silijo nacionalne obveščevalne službe (OS) k nadzoru ne le nad grozečimi
političnimi in vojaškimi spremembami, temveč tudi nad celotnim globalnim okoljem
kot je npr. svetovni ekonomski razvoj, industrija, trgovina, znanost in tehnologija ter
druge spremembe (npr. v socialnih, kulturnih in demografskih vzorcih).
Prvotno načrtovanje vojaške moči torej izgublja na pomenu, poraja se svetovni trend
privatiziranja virov znanja. Klasične OS gredo tako skozi proces evolucije v smeri
»privatizacije« OD s ciljem nastanka in razvoja novejše discipline – gospodarske
poizvedbe. Slednja podjetju omogoča poizvedovanje o konkurentih, dobaviteljih,
dogajanjih na trgih in vplivu teh dejavnosti na podjetje. Za razvite države lahko trdimo,
da je transformacija precejšnega dela OD že izpeljana. Tudi multinacionalna podjetja in
nacionalne korporacije delujejo na področju OD avtonomno in na enaki ravni kot
vladna.
8
Danes med viri moči nimajo več tolikšne prioritete kontrola nad ozemljem, naravnimi
resursi (pomembno izjemo predstavlja npr. nafta oz. OPEC) in industrijska proizvodnja,
ampak nadzor nad informacijami, tehnologijo in znanjem. Tako intelektualni kapital
(znanja kot so patenti, procesi, menedžerske sposobnosti, tehnologije, informacije o
strankah in dobaviteljih idr.) daje podjetju konkurenčno prednost na trgu.
Tako globalno potekajo tekme v konkurenčnosti in uspešnosti gospodarstva – iz makro
vidika so to ZDA, Japonska, Evropska unija, Kanada, Kitajska idr. Vsekakor tudi
znotraj EU potekajo boji za prevlado med narodnimi gospodarstvi kot so Nemčija,
Francija ter Velika Britanija itd. Znotraj omenjenih držav pa smo prav tako priča
konkurenčnim bojem za čim večji delež potrošnikov (na mikroekonomski ravni). Če je
bila v preteklosti konkurenca neprimerno manj ostra, trgi bolj pasivni, kupci pa manj
zahtevni, velja dandanes prav nasprotno – globalno delovanje trgov je zaostrilo
konkurenco.
Kot prioritetni cilj vsakega gospodarskega subjekta, od multinacionalnega podjetja do
majhne privatne organizacije, lahko ugotovimo težnjo (p)ostati uspešen na trgu.
Uspešnost tako definiramo z interakcijo več dejavnikov: ideje, znanje (know-how),
premagovanje konkurentov, tehnologija, itd. Temelj omenjenih dejavnikov pa so
informacije - relevantne, verodostojne ter pravočasne. Pri zbiranju in analiziranju le-teh
pa nam lahko pomaga tudi novejša diciplina – gospodarsko poizvedovanje. Danes je
prav ta osrednje in nenadomestljivo sredstvo inovacij v podjetjih. Zaradi izredno
pomembnega položaja inovacij v strategiji organiziranja podjetja, ki želi ostati v
središču svetovne konkurence, lahko napovemo obetavno prihodnost gospodarskega
poizvedovanja ter razvoju njenih taktik in metod.
Gospodarske poizvedbe tako postajajo v današnjem času nuja za države in podjetja.
Močna podjetja ali države jih potrebujejo za prilagajanje spreminjajočemu se okolju.
Srednje velika in močna podjetja ter države želijo postati močna in jih potrebujejo za
učenje od boljših. Šibka podjetja in države pa jih potrebujejo, ker živijo v tržnih nišah
ter jih stalno ogrožajo konkurenti.
Nekaj besed še namenjam uporabljeni terminologiji. Za razliko od termina gospodarsko
vohunstvo gre pri gospodarskih poizvedbah v prvi vrsti za dejavnost iskanja, obdelave
in difuzije informacij iz javno dostopnih virov in le v manjši meri za tajne operacije
9
iskanja informacij (kar je značilnost vohunstva). Slovar slovenskega knjižnega jezika
definira glagolnik poizvedba: * jur. neformalno zbiranje podatkov, sporočil, ki jih
potrebuje sodišče ali pristojni organ v določeni zadevi.
V slovenščini tako kot v večini drugih jezikov ima izraz OD sorazmerno negativno
konotacijo in ga hitro povezujejo zgolj s klasično OD državnih, vojaških varnostno –
obveščevalnih služb. Ekonomska OD je bila kot novost v preteklosti večini podjetij in
držav ali neznana ali osovražena ter je tako zavzemala dvoumen položaj. Na prvi
pogled je bila ta dejavnost res nekaj novega, dejansko pa je šlo za podaljšek in končni
cilj nadzorovanja, ki se je razširilo iz tehnološke na strateško dimenzijo. Če govorimo o
novem terminu, pri tem ne mislimo nujno na nove dejavnosti.
Tuji avtorji za nov vidik OD (ali celo za novo ekonomsko disciplino) pogosto tudi
uporabljajo izraz ekonomska in konkurenčna OD (economic and competetive
intelligence). Ta se ukvarja z zbiranjem in uporabo informacij o konkurentih in deluje
na področju ekonomije, na ravni podjetja. Termini »razvojno naravnana OD
(intelligence for development) ali »OD kot sredstvo razvoja« (intelligence as an
instrument of development) so sicer novejšega izvora, a so dejavnosti, institucije in
prakse, ki se skrivajo za njimi, pravzaprav dobro poznane. V praksi je razvojno
naravnana OD največkrat skrita za formulacijami »raziskovanje trga«, »zbiranje
informacij«, »skrbni pregled – due diligence« ali »priprave na pogajanja«.
1.2 Opredelitev namena in ciljev
Namen
Izbrano temo poleg osebnega zanimanja analiziram tudi zato, ker sodobni gospodarski
problemi postajajo preveč zapleteni. Tako jih ena sama oseba niti ni več sposobna
razumeti ter v celoti obvladati. Podjetja se danes organizirajo na veliko bolj globalen
način. Časi, ko je bil strateg podjetja (kot posameznik) sposoben informirati se in
istočasno razumeti okolje, so minili. Razloge za to je treba iskati predvsem v zunanjem
okolju ter preobilici potrebnih informacij za odločanje. Posli, s katerimi se podjetja
ukvarjajo sedaj, so globalni.
Dandanes temelji varnost podjetja na njegovi sposobnosti priboriti si dostop do
10
informacij, predelavi teh informacij v znanje ter pravočasnem oblikovanju in pravilni
uporabi tako sprejete strateške odločitve. Torej je poleg zaznavanja kritičnih sprememb
potrebno še strukturiranje sprejetih signalov ter razumevanje vseh relevantnih
sprememb v okolju (mikro in makro okolju) – kar kaže na značilnosti »intelligent
corporation«.
Cilji
V specialistični nalogi sem si zastavil cilje raziskati tista (pogojno) novejša področja
OD (gospodarske poizvedbe), ki doživljajo nekakšen razcvet v svetu. Hkrati želim
opozoriti na dvoje: na premik OD iz nekoč primarno vojaško usmerjene dejavnosti v
gospodarsko poizvedovanje in obveščanje, ter na preobrazbo OD kot državnega
monopola v privatizacijo le-te, kar ima posledico na taktiko in metodiko dela
gospodarskih poizvedb.
Zastavil sem si nalogo opozoriti na dragocenost informacije (kot proizvodnega
dejavnika) ter predstaviti teoretični okvir, strokovne termine (vpeljane v slovensko
prakso in teorijo), vzroke nastanka, razvoj, pomen in vlogo gospodarskih poizvedb.
Ugotavljal bom ovire za njeno dosledno uporabo v praksi, predlagal, kako jih odpraviti
z ustreznimi ukrepi ter opozoril na napake pri odpravi problema.
Nadalje želim oceniti, do katere mere se (uspešna) slovenska podjetja sploh zavedajo
pomena gospodarskih poizvedb in – ali se poslužujejo njenih taktik in metodik, ki jih
bomo tudi primerjali, jim analizirali prednosti in slabosti po različnih kriterijih ter
opozorili na posledice njihove (nepravilne) uporabe.
1.3 Osnovne trditve, delovne hipoteze in omejitve raziskave
Osnovne trditve in delovne hipoteze
Razlog, da v Sloveniji področje gospodarskih poizvedb šele dobiva pravo veljavo, je
tudi sorazmerno majhna in zaprta ekonomija, pomanjkanje tradicije konkurenčnega
okolja, desetletja orientiranosti k trgom bivše Jugoslavije in počasen prenos novih znanj
iz tujine. Od osamosvojitve naprej pa so slovenska podjetja predvsem zaradi majhnosti
domačega trga prisiljena izvažati na tuje trge, kjer se kosajo s hudo konkurenco. Če
bodo želela (p)ostati uspešni izvozniki, bodo morala v prihodnje prisluhniti tudi
prednostim, ki jih ponuja gospodarsko poizvedovanje.
11
Hitri in globalni tehnološki napredek sili tako podjetja kot države, da s pomočjo
gospodarskih poizvedb (ustrezne OD) ustvarijo nove ter krepijo svoje obstoječe
konkurenčne prednosti. Slovenija si doslej v sodobnih trendih preusmerjanja discipline
OD na področje ekonomije in menedžmenta še ni izborila ustreznega mesta v teoriji in
znanstvenih razpravah (v praksi je stanje nekoliko boljše). V Sloveniji so ostale
gospodarske poizvedbe premalo priznane in vrednotene ter zato podcenjene. V
nadaljevanju sem zato postavil 3 hipoteze:
1. hipoteza
Informacija (znanje/ intelektualni kapital) v sodobni družbi poleg ostalih treh
proizvodnih dejavnikov (naravni viri, delovna sila ter kapital) predstavlja pomemben
proizvodni faktor.
2. hipoteza
Domači poslovni subjekti se le občasno in selektivno poslužujejo storitev gospodarskih
poizvedb zaradi lastne nezadostne ozaveščenosti o pomenu gospodarskih poizvedb za
svoj obstoj in razvoj.
3. hipoteza
Drugi in enako pomemben dejavnik, ki vpliva na občasno in selektivno povpraševanje
slovenskih poslovnih subjektov po storitvah gospodarskih poizvedovalcev, je neustrezna
usposobljenost gospodarskih poizvedovalcev (nezadostno obvladovanje taktik in
metodik).
Omejitve
Ekonomsko OD je mogoče preučevati na dveh ravneh – na mikro in na makro ravni. V
tej raziskavi se bomo predvsem omejili ter največ pozornosti namenili zasebno –
varnostnim obveščevalnim subjektom in njihovim načinom dela (mikro raven oz. raven
podjetij) – gospodarskim poizvedbam. Včasih pa se bomo tudi dotaknili in poiskali
paralele z ekonomsko OD državnih obveščevalnih služb (makro vidik). Tedaj
ekonomsko OD obravnavamo kot del »klasične OD« (državne, vladne).
Pri pisanju tega dela sem bil prisiljen uporabljati pretežno tujo literaturo (z izjemo nekaj
diplomskih del, objavljenih člankov v slovenskih strokovnih revijah in zbornikih). Kot
splošnejše omejitve pa naj navedemo vprašanje verodostojnosti virov ter resničnosti
12
podatkov in dejstvo, da so določeni podatki skrivnost gospodarskih družb in vladnih
agencij, in da odgovorni ljudje v podjetjih in vladnih ustanovah niso pripravljeni za
razgovore oz. druge oblike sodelovanja. Pri intervjujih in anketi je bila zato določenim
podjetjem/osebam zagotovljena anonimnost.
1.4 Predvidene raziskovalne metode
V tej dinamični poslovni raziskavi smo analizirali vire ter v metodološkem smislu
uporabili:
diahrono (zgodovinsko) analizo;
sinhrono (aktualno) analizo;
analizo in tolmačenje primarnih ter sekundarnih virov (pisnih in ustnih);
nestrukturiran intervju in anonimno anketo;
ter deskriptivni pristop, v njegovem okvirju pa metodo deskripcije, komparativno
analizo ter metodo kompilacije.
2 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV
2.1 Nastanek, vpeljava in razlaga izrazov v slovenski praksi in v teoriji
Za slovenske razmere lahko ugotovimo, da s terminološko opredelitvijo OD ni večjih
težav, dokler govorimo o državnih organih s posebnimi zakonskimi pristojnostmi.
V slovenščini pa še ni dosežen širši dogovor glede prevoda intelligence (angleške
oziroma francoske besede) - ko se z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem informacij
ukvarjajo ostali državni organi. Še toliko manj soglasja opazimo takrat, ko se s to
dejavnostjo ukvarjajo zasebne organizacije. Deloma negativna konotacija se izrazu
gotovo pripisuje tudi zaradi uveljavljene javne predstave o vlogi OD v prejšnjem
političnem sistemu. Etimološko beseda intelligence izvira iz latinske besede intelligere
(Harper, 2001). Intellego (intellego, intellegis, intellegere, intellexi, intellectum) lahko
pomeni (Bradač, 1990: 274):
1. zaznati, opaziti, uvideti, spoznati;
2. razumeti, pojmiti, spoznati;
3. vešč biti v čem;
4. meniti, misliti, predstavljati si
13
Purg razdeli OD na širši in ožij pojem (Purg, 1995: 31):
v ožjem smislu pomeni OD le tajno zbiranje in analizo podatkov ter njihovo
transformacijo v obveščevalno informacijo;
v širšem pomenu pa k OD sodijo tudi protiobveščevalna dejavnost ter tajne operacije
Tajne operacije so način direktnega izvajanja zunanje politike. Opravljajo jo OS. Kot
metode naj navedemo atentate, sabotaže, podpiranje uporniških gibanj, črno in sivo
propagando, državne udare idr. Vsem pa je skupno, da vlada (ki stoji za takšnimi
dejanji), praviloma zanika vsakršno vpletenost v dogodke (Schmitt, 1994: 75-77).
Naštete metode označujemo tudi kot strategijo posrednega nastopanja. Tajne operacije
so uvrščene nekje na kontinuumu med javno diplomacijo in vojno. (Herman,
1996/2003: 55). Protiobveščevalna dejavnost spada v varnostno dejavnost. Namenjena
je odkrivanju ter preprečevanju delovanja tujih OS ter preprečevanju in odkrivanju KD,
ki so usmerjena zoper varnost države in njeno ustavno ureditev. Protiobveščevalno in
OD praviloma opravljajo ločene službe (Anžič, 1996: 59-60; Purg, 1995: 68).
Šaponja (1999: 10) pa OD opredeljuje kot organiziran proces znotraj za to
specializiranih organizacij, ki so ali samostojne ali pa del večjih organizacij. OD kot
postopek obsega zbiranje, analitično obdelavo surovih podatkov in končno izdelavo
celovitega obveščevalnega izdelka. Le-tega uporabniki potrebujejo pri sprejemanju
odločitev na različnih področjih – državniškem, političnem, gospodarskem in
varnostnem. Šaponja loči OD v širšem in v ožjem smislu:
o širšem smislu govori takrat, kadar obveščevalne organizacije na organiziran in
institucionalen način zbirajo, analizirajo ter posredujejo končne izdelke in delujejo samo
pod pogoji in na načine, ki so dovoljeni vsem državljanom.
o ožjem smislu pa govori, kadar OD izvajajo državne institucije, ki imajo zakonska
pooblastila, da zbirajo tudi tajne podatke na posebne načine.
Ko skušamo opredeliti OD se pogosto srečujemo s pojmom obveščevalnega cikla, ki ga
lahko opredelimo kot zaključeno celoto medsebojno povezanih stopenj oziroma
procesov. Število stopenj oziroma procesov se lahko razlikuje, najpogosteje pa je
obveščevalni cikel razdeljen na 5 delov: načrtovanje in usmerjanje, zbiranje, obdelava,
analiziranje in posredovanje informacij (Purg, 2002: 14). Obveščevalni cikel v vsaki
14
fazi predvideva povratni tok informacij za zagotovitev korekcije potencialnih napak
(Purg, 1995: 30-31).
Slika 1: Obveščevalni ciklus
Vir: Underwood, J. (2002: 9)
Opredelimo še pojem intelektualna lastnina. Gre za pravice, ki izhajajo iz intelektualne
aktivnosti na industrijskem, znanstvenem, literarnem, umetniškem področju
inventivnosti. Industrijska lastnina pa je podvrsta pravic intelektualne lastnine; to so
patenti, dodatni varstveni certifikati, znamke, modeli in geografske označbe
(http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-intelektualni-lastnini/uveljavljanje-pravic/ukrepi-pri-
krsitvah/3.8.2008)
Srečevali se bomo tudi s pojmi strategija, strateški cilji, informacije strateškega pomena
ipd., zato je smiselno, da na kratko opredelimo pojem strategija (Mintzberg in Quinn v
Dvoršek, 2008: 9): strategija je model ali načrt, kako oblikovati sosledje
najpomembnejših organizacijskih ciljev, politik in aktivnosti v kohezivno celoto. Ima 2
bistveni sestavini:
usmerjenost k določenemu cilju in
zavestne ter načrtne dejavnosti, ki predstavljajo pot do tega cilja.
Potrebno bo tudi opredeliti pojem gospodarskega kriminala (GK) »kot kazniva
ravnanja, ki se jih lotevajo storilci v okviru legalnega poslovanja organizacije, da bi si
pridobili premoženjsko korist« (Svenson v Dvoršek, 2003: 363). »Gospodarski kriminal
»načrtovanje« 1. stopnja
»zbiranje« 2. stopnja
»analiza« 3. stopnja
»posredovanje« 4. stopnja
15
je tisti, pri katerem storilci s KD, storjenimi pri gospodarskemu poslovanju, ogrožajo
premoženje ali druge zavarovane dobrine gospodarskih subjektov ali družbene
skupnosti« (Dešman, 2001: 6). V kazenskem zakonu so inkriminirana kot kazniva
dejanja (KD) zoper gospodarstvo (225.-250.člen). GK zajema različne oblike KD,
skupni imenovalec pa morda predstavlja motiv – želja po dobičku in njegovi ohranitvi.
V nadaljevanju bomo prikazali tudi različnost žrtev: delavci izgubijo delo zaradi stečaja
ali so oškodovani zaradi goljufivega ravnanja konkurenčnega podjeta, potrošniki
kupujejo nevarne ponaredke blagovnih znamk, investitorji so nasedli goljufivim
obljubam, in tudi navadni občani so npr. ogroženi zaradi neustreznega odlaganja
nevarnih industrijskih odpadkov ali pa so prizadeti kot davkoplačevalci, ker morajo
poravnati škodo. Škoda, ki jo povzroča odkriti GK, naj bi celo presegala škodo
povzročeno z ostalimi oblikami kriminalitete -v nemških statistikah obsega delež
gospodarske kriminalitete 2%, povzročena škoda pa 60% celotne škode (Dvoršek, 2003:
366).
V Sloveniji se je obseg obravnavane gospodarske kriminalitete (2007/ 2006) zmanjšal
(glej prilogo 9.3, tabela 1 – Vrste kriminalitete in tabela 2 – KD gospodarske
kriminalitete), škoda, ki jo je povzročila, pa je bila precej večja kot v letu 2006. Policija
je 2007 (2006) obravnavala 7.962 (8.471) ali 6,0 % manj gospodarskih KD (glej prilogo
9.3, tabela 2 – KD gospodarske kriminalitete). Čeprav je število obravnavanih KD
nekoliko padlo, je bilo še vedno nad povprečjem zadnjih petih let. Državnim tožilcem je
poslala tudi poročila po desetem odstavku 148. člena ZKP za 1.050 (1.318) ali 20,3 %
manj dejanj, pri katerih po končani preiskavi ni bilo potrjenega suma storitve ali ni bilo
podlage za kazenski pregon. Premoženjska škoda, ki so jo povzročila obravnavana
gospodarska KD, je bila 2007 ocenjena na 106,8 (87,0) milijona evrov, kar je 22,7 %
več kot v letu 2006 (glej prilogo 9.3, tabela 2 – KD gospodarske kriminalitete). Policija
je 2007 obravnavala tudi 734 KD, pri katerih se je nadaljevalo preiskovanje, začeto v
prejšnjih letih, premoženjska škoda, ki so jo povzročila, pa je bila 41,6 milijona evrov
(glej prilogo 9.3, tabela 3 – KD iz prejšnjih obdobij). Na podlagi Zakona o odgovornosti
pravnih oseb za KD je bilo obravnavanih 699 (425) ali 64,1 % več KD gospodarske
kriminalitete, za katera so bile odgovorne tudi pravne osebe
(http://www.policija.si/portal/statistika/lp/pdf/LetnoPorocilo2007.pdf).
16
Med težjimi oblikami gospodarske kriminalitete so najbolj porasla KD zlorabe položaja
ali pravic, povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem in zatajitev finančnih
obveznosti (glej prilogo 9.3, tabela 2 – KD gospodarske kriminalitete), med lažjimi
oblikami pa KD poneverbe v službi, kršitve temeljnih pravic delavcev, oderuštva in
ponareditve ali uničenja poslovnih listin
(http://www.policija.si/portal/statistika/lp/pdf/LetnoPorocilo2007.pdf).
2.1.1 Opredelitev gospodarskih poizvedb/ ekonomske OD (economic intelligence)
Po koncu hladne vojne 1989 je v strokovnih publikacijah o OD (kot sta npr.
International Journal of Intelligence and Counterintelligence in Intelligence and
National Security) potekala razprava o definiciji ekonomske OD. Navajam razmejitev,
ki se osredotoča na končnega uporabnika in namen zbiranja bolj kot na izvajalca
dejavnosti. V nalogi se bomo držali delitve na makro- in mikroekonomsko OD (Evans,
1994: 354; Treverton, 2001: 73):
makroekonomska OD zajema vso dejavnost, ki jo izvajajo državne OS za potrebe
oblikovanja in izvajanja politik;
medtem ko se z mikroekonomsko OD ukvarjajo podjetja, v nekaterih državah pa tudi
državne OS, ki poslovne informacije posredujejo naprej podjetjem, da bi si le-ta tako
izboljšala svoje konkurenče prednosti.
Splošnejša definicija, ki zajema vse ravni ekonomske OD ter ne ločuje glede na vrsto
informacij ali izvajalca (a prav zaradi omenjenih lastnosti ni splošno sprejeta) pravi:
ekonomska OD (economic intelligence) obsega pridobivanje poslovno relevantnih
ekonomskih informacij, vključno s tehnološkimi podatki, finančnimi, komercialnimi,
lastninskimi, poslovnimi ter vladnimi informacijami, katerih pridobitev s strani tujih
interesentov lahko neposredno ali posredno pripomore k relativnemu povečanju
produktivnosti ali izboljšanju konkurenčnega položaja gospodarstva države, iz katere
izhaja organizacija ali podjetje, ki tovrstne informacije pridobiva (Potter, 1998: 23).
Raziskovalni projekt CETISME (Cooperation to promote economic and technical
intelligence in small and medium-sized enterprises) je bil izveden v okviru
Inovacijskega programa INFOACT project pri EU in definira gospodarsko OD kot »niz
konceptov, metod ter orodij, ki združujejo vse koordinirane aktivnosti raziskave,
17
pridobivanja, obdelave, shranjevanja in razširjanja informacij, pomembnih za podjetja
ali organizacije v mejah strategije.« Omenjeni procesi so nepretrgani, trajni in vzajemni
ter tvorijo obveščevalni cikel (Economic intelligence — a guide for beginners and
practitioners, 2002, 18).
Slika 2: Proces gospodarske OD
Vir: Economic intelligence – a guide for beginners and practitioners (2002: 24)
Različni subjekti imajo različne motive za izvajanje gospodarske OD. Najpogostejši
motivi so podpora pri oblikovanju strateških ciljev v okviru razvoja novih trgov ter
tržnih deležev in spremljanje konkurence. Te dejavnosti se izvajajo s ciljem
predvidevanja potencialnih tveganj in sprememb (trendov) v zunanjem okolju
poslovnega subjekta. Zgornja slika 2 prikazuje proces gospodarske OD. Priporočljivo
je, da 35 % vsega časa, namenjenega posameznemu projektu EI, posvetimo analizi
informacij. V praksi pa veliko podjetij porabi manj časa (Economic intelligence — a
guide for beginners and practitioners 2002, 26).
opredelitev ciljev gospodarske OD
identifkacija virov informacij
zbiranje informacij
analiza informacij
predstavitev obdelanih informacij
poročanje
notranja razglasitev informacij
sprejemanje odločitev s
strani uporabnikov
napredne metode iskanja
določitev in vključitev zunanjih
strokovnjakov
18
2.2 Opredelitev pojmov taktika in metodika dela
Zaradi boljšega razumevanja in opredelitve pojmov taktika in metodika dela
gospodarskih poizvedovalcev si bomo pomagali s termini iz kriminalistike kot
znanstvene discipline – kriminalistična taktika ter kriminalistična metodika:
kriminalistična taktika se ukvarja s pojavnimi oblikami KD, načini njihovega
izvrševanja, uporabljenimi sredstvi, spretnostmi in znanji ter drugimi značilnostmi
storilcev, njihovimi motivi ipd. ter tem spoznanjem prilagaja pravila in postopke za
odkrivanje, pojasnevanje, dokazovanje pa tudi preprečevanje KD... sestavljata jo 2
osnovna sklopa: splošen, ki je svojstven odkrivanju in preiskovanju vseh KD in
poseben, ki zajema razdelana pravila in postopke za preiskovanje posameznih KD.
Poseben del kriminalistične taktike imenujem tudi kriminalistična metodika (Dvoršek,
2003, 15 -16).
kriminalistična metodika je del kriminalistike kot znanstvene discipline, ki proučuje,
kako spoznanja, ki so oblikovana v okviru splošnega dela kriminalistične taktike kot
splošna pravila in postopki, kar najbolj smotrno uporabiti oziroma prilagoditi
specifičnim potrebam odkrivanja, preiskovanja in dokazovanja posameznih KD.
Predmet kriminalistične metodike so torej posamezna KD oziroma posamezne vrste
KD… kriminalistična metodika je torej notranje močno razčlenjena, kar je razumljivo,
saj tudi kriminal neprestano spreminja svoje oblike in se prilagaja novim pogojem in
tehnološkim možnosti (Dvoršek, 2003, 17).
Zgoraj opisani odnos »od splošnega k posebnemu« bomo tako s področja kriminalistike
prenesli na področje gospodarskih poizvedb. Pri prenosu se bomo prilagodili
specifičnostim, ki jih narekuje ekonomska OD (ta se seveda od primera do primera tudi
lahko ukvarja s preiskovanjem gospodarskih KD, ni pa to njeno prioritetno področje).
2.3 Razlika med gospodarskim vohunjenjem in poizvedovanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995: 1249) razlaga: „Vohunstvo ali špijonaža –
dejavnost vohunov, špijonov“ in „Vohuniti ali špijonirati – s prikritim poizvedovanjem,
iskanjem prizadevati si priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih
posredvati tuji osebi, državi“. Kazenski zakonik (2008) pa v 358. členu navaja:
1. »Kdor služi tuji državi ali tuji organizaciji ali njunemu agentu, tako da zbira zaupne
19
vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente ali ji jih sporoči ali izroči ali ji
omogoči, da pridejo do njih, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
2. Kdor v škodo Republike Slovenije ustvari za tujo državo ali tujo organizacijo
obveščevalno službo ali jo vodi, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.
3. Kdor se vključi v tujo obveščevalno službo iz prejšnjega odstavka ali podpira njeno
delo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.« (Kazenski zakonik, 2008,
180).
Vohunstvo je ožji pojem od OD. O vohunstvu govorimo, ko je z zbiranjem informacij
storjeno KD glede na uporabljene metode in sredstva za zbiranje informacij ali pa izvira
kvalifikacija KD iz značaja in pravnega varstva zbranih informacij (Purg, 1995: 34).
Gospodarske informacije, ki so pridobljene s pomočjo gospodarske OD, večinoma
izhajajo iz javnih virov (zakonitih in etičnih metod zbiranja). Njihovo pridobivanje
potemtakem ne vključuje tajnih, prisilnih ali zavajajočih metod. V nekaterih primerih pa
se gospodarske informacije pridobivajo s pomočjo tajnih ali celo nezakonitih metod.
Takrat lahko govorimo o ekonomskem vohunstvu. Gospodarsko vohunstvo je v
primerjavi z gospodarskim poizvedovanjem ožji pojem, saj se nanaša izključno na
uporabo nelegalnih in prikritih metod zbiranja informacij (Hočevar, 2007: 17).
Poenostavljeno definicijo gospodarskega vohunstva je podal Kop (1995: 69). Opredelil
ga je kot »uporabo prikritih metod pri zbiranju informacij o poslovnih skrivnostih«.
V nadaljevanju loči med notranjim/ zunanjim gospodarskim vohunstvom ter 2
skupinama prikritih metod. Notranje vohunstvo pomeni, da prikrite metode uporabi
sodelavec v podjetju. Zunanje gospodarsko vohunstvo pa se izvaja v primeru, kadar
prikrite metode uporabi oseba, ki ni član delovnega kolektiva. Pri izvajanju
gospodarskega vohunstva loči med 2 skupinama prikritih metod — zlorabo zaupanja in
zlorabo tehniških sredstev.
Zbiranje gospodarskih informacij s strani tujih poizvedovalcev lahko postane varnostni
problem, kadar takšno delovanje povzroči ekonomsko škodo državi, kateri so
informacije odtujene. Škoda lahko nastopi z ogrozitvijo delovnih mest, R&R, investicij,
relativne produktivnosti, konkurenčnosti ali ekonomske rasti (Hancock, 1995).
Posledice odtujitve PS so za podjetje materialna škoda (npr. odtujitev modela),
20
zmanjšanje prihodkov, izguba zaradi manjše možnosti za izvoz izdelka, zmanjšanje
prihodkov zaradi zmanjšanja tehnološke prednosti, škoda zaradi izgube ugleda in s tem
naročil (Kop, 1995: 56).
2.4 Informacijska piramida - podatek, informacija, znanje ter intelligence
Podatek je lahko vsaka zaznava v okolju - znak/signal/simbol (Fuchs, 2005: 5). Je golo
dejstvo, simbol (številko, besedo) za neko vsebino, opredeljen brez širšega konteksta.
Kot surove, nepovezane številke, besede, dogodki ipd. obstajajo brez pojmovnega
okvirja zveze. Zaradi manjkajočega konteksta imajo podatki majhen ali nikakršen
pomen. Običajno so nepoznavalcem čisto nekoristni (statistike, računovodska poročila).
Je raven neposredno pred informacijo, ko delujemo v smeri intelligence. Podatke
procesiramo v informacijo.
Dejstvo je preverjen podatek. Informacija pa je že obdelan podatek, ki izraža vrednostni
odnos uporabnika do podatka – je podatek z dodano vrednostjo. Ker je popolna
informacija nemogoča, se pretežno odločamo v negotovih pogojih (Kavčič, 2006: 2 - 4).
Managerji potrebujejo relevantne poslovne informacije, ki jim omogočajo pravilno
sprejemanje odločitev. Informacija torej interpretira, razlaga, tolmači ter vrednoti
podatke, ki jih je mogoče najti v okolju (Fuchs, 2005: 3). Tako informacije niso zgolj
vzročno posledične povezave podatkov (Tuđman, 2003: 12). Smiselnost informacije pa
je odvisna od predznanja prejemnika. Poglejmo primer podjetja, kjer je celotni prihodek
v lanskem letu porasel za 6,2 % glede na predhodno leto (Kavčič, 2006):
direktor sporoči zaposlenim: »To je bilo za naše podjetje zelo uspešno leto«. Potrebno
predznanje, ki ga za to mora imeti prejemnik je pojem »%«.
za tistega, ki ve, da je samo inflacija v preteklem letu znašala 6,5 %, je smiselnost
informacije povsem drugačna: podjetje je doseglo slabše rezultate od lanskih!
če pa bi vedel, da se je podjetjem prihodek v panogi v preteklem letu povečal le za
5,4 % v primerjavi s letom poprej, to pomeni: podjetje je dejansko bilo nadpovprečno
uspešno!
Fuchs (2005: 2) opredeli znanje kot družbeno manifestacijo informacij. Tako
izpostavlja kontekst kot ključni element znanja. Nova informacija spremeni znanje.
Sprememba pa nikakor ni enoznačna – odvisna je od diskurzivnega konteksta (Baumard
21
v Gričar, 2006: 21). Znanje je informacija, ki kaže razmerje vzorcev, ki je razumljivo
samo po sebi ter uporabniku po svojih posledicah. Znanje kot zbrane, ocenjene in
obdelane informacije morajo biti sveže, zato jih je treba permanentno dopolnjevati.
Intelligence (poizvedbe) nastaja, ko uporabnik razume načela, ki so odgovorna za
vzorce, ki predstavljajo znanje. Modrost nastaja iz razumevanja osnovnih načel, ki
podpirajo znanje, omogoča ustvarjanje scenarijev, modifikacijo strategij in inovacij
(Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, 2002: 18). Gre za
sposobnost prenosa novega znanja v okolje. Intelligence razumemo kot zbirko delov
informacij, ki so bili pred tem filtrirani, destilirani in analizirani (Rouach, 2000: 4).
Slika 3: Odnos med podatki, informacijami ter znanjem
Vir: prirejeno po Dedijer, S. in Jéquier, N. (1987: 14)
Razlike med opisanimi pojmi ponazorimo na primeru (Žaže, 2007: 17 -18):
Podatki kot surov material (številke, dejstva) so nepovezani, brez večjega pomena:
a. bolnišnica A ima stopnjo smrtnosti 2 % ali
b. profit družbe R je bil 2006. leta 4.7 mio EUR.
informacija je podatek v kontekstu – podatki (primerjalni ali dodatni) so razvrščeni v
večjo sliko z več smisla, npr.:
c. bolnišnica B ima stopnjo smrtnosti 5 %, a bolnišnica A ima stopnjo 2 %
d. dobiček družbe R se je z 2005 na 2006 povečal za 45 %, v primerjavi s
povprečjem v industriji pa za 20 %.
kvantiteta
kval
itet
a
stop
nja
abs
trak
cije
znanje
informacije
podatki
22
intelligence (poizvedba, OD) je analizirana informacija, ki predlaga odločitev,
strategijo ali akcijo. Razkrije kritično informacijo in globlji pomen od podatkov:
e. bolnišnica B sprejema primere, ki jih zavrača A. V primerjavi s podobnimi
operacijami, ima bolnišnica B nižjo stopnjo smrtnosti kot A.
f. dobiček družbe R se je povečal izključno na račun nakupov.
70 % vrednosti informacije predstavlja njena aktualnost (Krause, 1995: 22).Vrednost
informacije za odločevalce izrazimo s sledečim obrazcem (Martinet in Marti, 1995: 15-
16):
Vrednost dobra primernost kakovost difuzija
= analiza X in kakovost X X in feed- X varnost
informacije potreb virov analize back
Znanje je z vidika gospodarske OD redkejša dobrina kot informacija (Gošnik, 2005:
12). Razlika med informacijami in znanjem obstaja tudi glede na njihovo
reproduciranje. Razširjanje znanja poteka s pomočjo učenja, medtem ko razširjanje
informacij poteka s kopiranjem le-teh. Razlike v stroških so pri prenosu znanja bistveno
večji kot pri prenosu informacij, saj stroški z razvojem IKT postajajo minimalni (Foray,
2000: 4).
Znanje kot rezultat OD je usmerjeno v prihodnje delovanje. Njegov namen je
sprejemanje odločitev in usmerjanje delovanja (Tuđman 2003: 35-36). 5 lastnosti
informacij, da bi bile kar najbolj uporabne za odločanje, so (Klaves 2003: 6):
vsebinska popolnost;
primernost po obsegu glede na zahteve uporabnika;
relevantnost v smislu, da se nanašajo na predmet odločanja;
pravočasnost (odločevalec jih mora dobiti preden odloča) in
dostopnost na enostaven in razumljiv način.
3 ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA IN PRIHODNOST DISCIPLINE
Korenine OD kot spoznavnega procesa segajo v začetke organizirane človeške
skupnosti, vendar lahko o OD kot instituciji govorimo šele v času moderne. Ključne
značilnosti OD v 20. stoletju tako postanejo specializacija, diferenciacija področij dela
23
in profesionalizacija (Purg, 1995: 53). OD je na ekonomskem področju usmerjena na
preučevanje posameznega in globalnega gospodarstva. Od stanja na ekonomskem
področju sta odvisni tako nacionalna varnost kot tudi razvoj oboroženih sil v posamezni
državi (Šaponja, 1999: 205). Razcvet OD na ekonomskem in industrijskem področju je
posledica hitrega industrijskega in tehničnega razvoja v svetu in posledično večjega
pretoka informacij o novostih, do katerih se želijo konkurenčni akterji dokopati na
različne možne načine. Tovrstna dejavnost ni omejena le na zbiranje gospodarskih
podatkov o neki tuji državi, temveč zajema tudi zaščito interesov lastne države pred
škodo, ki bi ji jo lahko prizadejala tuja država. Pomen usmerjenega zbiranja podatkov (o
OPEC-u, MNP, cenah surovin, mednarodnih trgih idr.) se tako kaže tudi za nacionalno
varnost ter nacionalno politiko (Purg, 2002: 29).
3.1 Od prazgodovine (preko Starega in Srednjega veka) do Novega veka
Pomembne industrijske skrivnosti (med prvimi prav ogenj, obdelovanje kremena idr.)
so si skušali ljudje iztrgati že v prazgodovini. Že v grški mitologiji najdemo morda
najslavnejši zapis o Prometeju, ki je bogovom ukradel ogenj in ga podaril ljudem. Za
kazen so mu ptice izkljuvale drobovje, medtem ko je bil privezan na skalo. Tudi danes
se poraženci pogosto skušajo maščevati s tožbo na sodišču, (plačanimi) morilci ipd.
(Dvoršak, 2003: 2). Trditev (Bergier, 1974: 21), da je industrijsko vohunjenje starejše
od vojaškega odpira novo dilemo, katera vrsta OD je obstajala prej.
Pogosto trditev, da je OD druga najstarejša dejavnost (Smith, 2004: 10), številni avtorji
skušajo utemeljiti tudi z bibličnimi zgodbami in tako navajajo Kaleba in Jošuo: bila sta
2 preživela izmed 12 izvidnikov - prva vohuna. Mojzes jih je poslal, da poiščejo
„Obljubljeno deželo“ (Smith, 2004: 33-34; Unterman, 2001: 130). Kot je v Svetem
pismu zapisano (Mojzes IV, 13), je sam Bog naročil preroku Mojzesu, da naj pošlje
vohune v kanaansko deželo. (Dvoršak, 2003: 2).
Knjiga Umetnost vojskovanja, ki jo je 400 pr.n.št. napisal antični kitajski modrec in
general Sun Cu, je še danes enako aktualna kot je bila tedaj. Spremenila se je le
terminologija. Zakonitosti pa lahko implementiramo na katerokoli področje našega
življenja. Kot pred 2.500 leti je tudi v sodobni informacijski družbi človek (HUMINT)
še vedno ključnega pomena pri pridobivanju podatkov (Dvoršak, 2003: 1-2).
24
Predvsem Kitajska je bila nekoč pogosto tarča industrijskih vohunov, ker je bila na
izredno visoki civilizacijski stopnji. V 6. stoletju je bizantinski cesar Justinijan poslal
menihe na Kitajsko, da mu prinesejo sviloprejke. Ličinke so menihi skrili v popotne
bambusove palice. Po legendi je v 15. stoletju neka kitajska princesa pobegnila
k svojemu izbrancu v Indijo. Ličinke sviloprejke je imela skrite na glavi (v kapi s
cvetjem). V 17. stoletju si je jezuit D’Antrekol izboril vstop v cesarske delavnice, kjer
so izdelovali trdi porcelan. Tam se je seznanil s tehnološkim postopkom proizvodnje ter
Kitajcem še povrh ukradel kaolin. Znanje je prinesel v Evropo in so začeli izdelovati
trdi porcelan (Dvoršak, 2003: 2).
V istem stoletju se je v Evropi kot prvi pravi industrijski vohun pojavil preprost kovač
Fali. Želel si je izdelati najboljši meč in oklep iz jekla v vsej Evropi. S tem namenom je
kot berač in godec prepotoval Evropo in v vsakem kraju od kovačev izvlekel formule in
informacije o jeklu, ki so ga tam proizvajali. S tem znanjem si je na koncu baje uresničil
svoje sanje (Dvoršak, 2003: 2).
Za Srednji vek (pribl. 5.-15. stol.) je med drugim tudi značilno, da je bila OD izrazito
v službi vodenja vojn. Kralji in vojskovodje so sami reševali probleme svojih
obveščevalnih služb (OS). Kljub manj ugodnim okoliščinam za razvoj OS, je Srednji
vek vnesel nekaj novih elementov v formiranje OS – pogostejša uporaba OS,
izpopolnjevanje in nastanek novih metod OD. Izstopajoče OS tistega časa so zlasti
(Vrenko, 1998: 25 – 26):
bizantinsko cesarstvo: ki je med prvimi uvedlo sistematično delo velikega števila
vohunov in diplomatov za izvedbo OD in za metode dezinformiranja tujih diplomatov.
Vatikan (Papeška država in katoliška cerkev) se je brez orožja in le z uporabo OD ne
le obdržal, ampak celo ravijal dolgih 1400 let! Z inkvizicijo (nasilje, prevare, izdaje,
ponarejanje ipd.) je v svoje delovanje vnesel elemente organiziranosti in specializacije –
tako so bili npr. jezuiti zadolženi za OD v tujini, dominikanci za notranje odnose itn.
Formalni obveščevalni sistem je l. 1585 ustanovil papež Siktus V., ko je oblikoval
funkcijo državnega sekretarja. Vatikan se še danes lahko pohvali z močnim
diplomatskim zborom (200.000) ter številnimi redovi - visoko izobraženi in delno
neodvisni (Dedijer, 1997: 5).
Mongolski imperij (Džingiskan v 12. in 13. stoletju) je odlikovala zlasti učinkovita
vojaška OS, ki je npr. zelo razvila način prenašanja sporočil s pomočjo konj in konjskih
25
postaj od centra k periferiji in nasprotno. Tako so bili sposobni upravljati ogromna
ozemlja (Sigurdson in Tagerud, 1992: 39)
Dubrovniška republika (1305 – 1806) je bila majhna in na razpotju velikih (med
seboj vojskujočih se) imperijev. Čeprav brez vojaške mornarice/ sile, je ostala svobodna
in se razcvetla – s prebrisano diplomacijo/ OD je pomagala tako svojim politikom in
trgovcem kot je tudi druge (načrtovani pohod sultana Sulejmana na Dunaj 1532)
seznanjala s pomembnejšimi ugotovitvami (Rodić, 1969: 42).
Za začetek razvoja sodobne OD na splošno štejemo 15. stoletje, saj je to čas
odpošiljanja stalnih diplomatskih predstavnikov (Purg, 1995:50). Postopek
transformacije OS v poseben organ države se je začel v 15. in trajal vse do 19. stoletja.
Poglejmo (Vrenko, 1998: 26):
Benetke (in druge italijanske mestne državice) so v 15. stol. pričele ustanavljati prva
stalna veleposlaništva v tujih prestolnicah in jih uporabljati kot obveščevalne vire.
Z razvojem kod in šifer so lahko posredovali tajne podatke. Vlade drugih evropskih
držav so temu sledile v 16. stol. Začetki bolj organizirane vojaške OD pa segajo šele v
čas Napoleonskih vojn (Kahn, 2001: 80).
v Angliji je bil 1434 l. ustanovljen poseben organ državnega poročevalca. Kot
zametek policije je imel nalogo odkrivati revolucionarje in njihove spise. Elizabeta I.
(kraljica Anglije in Irske od 1558 do 1603) je vzdrževala pomembno obveščevalno
organizacijo, kjer je Sir Francis Walsingham kot glavni državni sekretar razvil mrežo
agentov v tujini. Od 1640 do 1660 pa je začela nastajati angleška OS (Dedijer in
Jequier, 1987: 31-32).
v Franciji je bil idejni oče OS kralj Ludvik XI. (francoski kralj med 1461-1483), ki
sodi med tvorce obrambne politike pred tujimi obveščevalci – tj. protiobveščevalne
dejavnosti. Razlikovanje med notranjo in zunanjo varnostjo pa se pojavi šele v poznem
18. stoletju.
tudi avstrijski državnik princ Klemens von Metternich (1773-1859) je v zgodnjem
19.stol. ustanovil učinkovito organizacijo vohunov (političnih in vojaških).
v Rusiji je bila 1825 ustanovoljena zloglasna Okhrana ruskih carjev (Oddelek za
obrambo javne varnosti in reda), ki je odkrivala nasprotnike režima.
pruska tajna policija se je reorganizirala sredi 19. stoletja. Prav njihova mreža
vohunov je imela pomembno vlogo pri združitvi nemških državic v enotno nemško
26
cesarstvo. Sistem s 30.000 pruskimi vohuni je pokrival tudi Francijo ter tako prispevali
k nemški zmagi v francosko-pruski vojni 1870-1871.
OD ostaja sestavni del diplomatskih služb vse do druge polovice 19. stoletja - takrat se
institucionalizira v samostojno organizacijo (Herman, 1996/2003: 15). Že od samega
začetka iskanje informacij ni bilo omejeno le na politične in vojaške – zbirale so se tudi
ekonomske informacije. Slednje so pridobile na pomenu še zlasti po industrijski
revoluciji od poznega 18. stol. naprej (Baumard in Harbulot, 1996: 6).
3.2 Prva in druga svetovna vojna ter hladna vojna
Razvoj OD v Evropi je od druge polovice 19. stoletja pa do prve svetovne vojne
narekoval oblikovanje sodobne razmejitve med OD, ki primarno zbira informacij o
tujini, ter varnostno dejavnostjo, ki je usmerjena v notranjo varnost države (Herman,
1996a: 37-38). Prehod iz 19. v 20. stoletje pomeni začetek uporabe obveščevalnih
metod dela v podjetjih. Današnja Skandinavska banka ozr. bivša Enskilda Bank je takrat
bila eno prvih znanih podjetij, v katerem so ustanovili posebno notranjo organizacijsko
enoto (Hedin, 2004: 58).
Prva svetovna vojna velja kot premik glede obsega zbiranja informacij. Razvoj vojaške
tehnologije, profesionalizacija in množičnost vojaških sil daje informacijam o strateških
surovinah, transportnih sredstvih in poteh, tehnološkem razvoju in ekonomskem stanju
zelo pomemben delež v OD (Kahn, 2001: 81; Zelikow, 1997: 165). Prva svetovna vojna
tako predstavlja začetek organiziranega iskanja in zbiranja informacij s tehničnimi
sredstvi. V tem obdobju zaznavamo vse večji vpliv OS na sam proces sprejemanja
odločitev.
Z uporabo tehničnih sredstev so se metode dela OS začele spreminjati že v prvi svetovni
vojni. V drugi svetovni vojni pa se delež tako zbranih informacij le še povečuje – z
uporabo sodobnih tehničnih sredstev kot so radarj, letala, fotoaparati, radio idr.
(Rathmell, 2002: 90). Med zavezniki tako tudi prvič pride do intenzivnejše izmenjave
(najbolj med ZDA, Združenim kraljestvom, Avstralijo in Novo Zelandijo)
obveščevalnih podakov in informacij. Omenjeno sodelovanje je 1948 l. dobilo formalno
obliko s tajnim sporazumom, imenovanim UKUSA (Campbell, 1999: 1; Rathmell 2002:
90).
27
Hladna vojna predstavlja veliko kadrovsko ter organizacijsko ekspanzijo OS. V tem
obdobju lahko na področju obveščevalne analize kot osnovno lastnost izpostavimo
predvidljivost svetovnega geopolitičnega okolja. Z vidika OS je opazen trend v smeri
stroge birokratske organiziranosti po načelih hierarhičnosti, centraliziranega planiranja
ter sprejemanja odločitev in fordistične delitve dela (Berkowitz in Goodman, 2000: 67-
71).
Številni avtorji (Berkowitz in Goodman 2000: 102-103; Rathmell 2002: 91) poudarjajo
različno število osnovnih funkcij, ki so sodile med prioritetne v večini OS:
spremljanje kazalcev, ki lahko kažejo na priprave oboroženega spopada med
državami in temu ustrezno opozarjanje;
spremljanje oboroževalne tekme in parametrov kot del sporazumov o omejevanju
oboroževanja;
analize ter napovedi političnih sprememb;
gospodarske analize, ki so zlasti v funkciji ocenjevanja obrambnih zmožnosti ter
nadzora vojaško industrijskega kompleksa.
V drugi polovici 20. stoletja so Japonci začeli prirejati 60-urne tečaje (Strategic
Information and Business Intelligence System Trading Course) za svoje uslužbence v
multinacionalkah. Učijo jih, kako morajo zbirati informacije, koristne za njihova
podjetja in kako bodo morali delovati v prihajajočem času industrijske špijonaže
(Dvoršak, 2003: 3).
3.3 Informacijska doba in posebnosti obdobja po koncu hladne vojne
Ob koncu hladne vojne so spremembe v mednarodni skupnosti sprožile razprave
(Berkowitz in Goodman, 2000: 99-101; Herman, 1996/2003: 341-361) glede OD in
njenih:
novih prednostnih področjih delovanja;
ustreznosti organizacijske strukture;
razmerju med OD in varnostno dejavnostjo;
primerjalnih prednostih OS v informacijski dobi,
intenzivnejšem mednarodnem sodelovanju OS na obveščevalnem področju;
novi vlogi TEHINT in HUMINT;
28
primernosti analitičnih orodij itd.
Pokojni profesor z University of Lund, Stevan Dedijer (imajo ga za ustanovitvenega
očeta economic/business/social intelligence) je sredi 70. let razvil koncept »social
intelligence« in v strokovnih krogih kot prvi predvidel premik žarišča OD od
nacionalnih interesov in vohunstva h globalizaciji podjetij in ekonomije (Vrenko, 1998:
6, 59).
Padec Berlinskega zidu, jedrski poskusi v Indiji, iraška okupacija Kuvajta, mehiška
valutna kriza 1994 l., terorističn napad na ZDA (11. september 2001) ter podatki
ameriških in britanskih OS o orožju za množično uničevanje v Iraku (kar je bila podlaga
za odločanje v Varnostnem svetu Združenih narodov) so tipični primeri, ko OS niso bile
sposobne predvideti večjih dogodkov na področju mednarodnih političnih odnosov
oziroma so posredovale napačne informacije, ki so nato vladam služile kot podlaga za
izvajanje njihovih zunanjih politik. Vsakič, ko so OS tako odpovedale, so se
v mednarodni javnosti znova odpirale razprave o njihovem delovanju (Gričar, 2006:
18).
Cable (1995: 306-307) pri definiranju ekonomske varnosti loči 4 pristope, ki so:
1. investicije ter trgovina, ki je povezana z nabavo vojaške in sorodne tehnologije ter
kontrola nad širitvijo omenjene tehnologije;
2. zavarovanje oskrbe s strateškimi surovinami (naftni derivati ter drugi viri);
3. geo-ekonomija (oziroma prepričanje, da ključni vir državne moči postaja ekonomska
moč), zato potekajo boji na področju konkurenčnosti nacionalnih gospodarstev;
4. ter ekonomske nestabilnosti, ki jih povzroča zlasti mednarodni organizirani kriminal.
V vsakem od zgoraj navedenih pristopov lahko prepoznamo argumente za širitev
področja dela OS na ekonomsko področje. Kot smo ugotovili, lahko OD najde
upravičenost za svoje delo v okviru koncepta ekonomske varnosti. Ekonomska varnost
predstavlja pri opredeljevanju ekonomske OD v prvi vrsti odgovor na povečano
ranljivost in zmanjšano konkurenčnost odprtih gospodarstev, in šele nato odgovor na
potrebo po ekonomskih informacijah za oblikovanje in izvajanje politik (Schweizer,
1996:9-11; Turner, 1991:151).
29
Predvsem ameriška obveščevalna skupnost je po Luttwakovih (1998: 136-137)
opažanjih doživela zanimiv razvoj. Ob koncu hladne vojne so se ZDA ukvarjale z
iskanjem novih nalog za OD - kot eno izmed bodočih prioritet delovanja so
identificirali gospodarsko področje (ameriška OD se je v manjšem obsegu tudi že pred
tem ukvarjala z zbiranjem in obdelavo ekonomskih informacij). Že med prvo svetovno
vojno je bil ustanovljen prvi oddelek v okviru vojaške OS. Med drugo svetovno vojno
pa sta na gospodarskem področju delovala Odbor za gospodarsko bojevanje in Urad za
strateške dejavnosti (Zelikow, 1997: 165).
CIA postane po drugi svetovni vojni najpomembnejša organizacija za zbiranje
gospodarskih informacij v ZDA. Težišče njenega dela je bilo zaradi hladne vojne vse do
drugr polovice 70. let osredotočeno tudi na ocenjevanje ekonomskih zmožnosti
Sovjetske zveze. Po tem obdobju je bila večja pozornost namenjena gospodarski rasti
evropskih držav in Japonske in spremljanju dogajanja na trgih strateških surovin (ibid.:
168-169). Zelikow navaja (1997: 170-171), da siceršnje večanje vloge ekonomske
komponente po koncu hladne vojne ni privedlo do ustrezno večjih sprememb na
kadrovskem področju in pri drugih virih.
Šele leta 1992 je ameriški predsednik George Bush uvedel nekatere spremembe. V
Direktivi nacionalne varnosti št. 67 je določil nove prioritetne naloge, med katerimi je
navedeno tudi gospodarsko področje. Predsenik Clinton je tako nadaljeval začete
spremembe in povečal število članov Sveta za nacionalno varnost. Ustanovil je tudi
Nacionalni ekonomski svet, ki neposredno koristi obveščevalne informacije. Nadalje je
vpeljal direktni reporting CIE tudi finančnemu, gospodarskemu ter zunanje
trgovinskemu resorju. Clinton je ustanovitelj Nacionalnega kontraobveščevalnega
centra – naloga centra je odkrivati tuje obveščevalne operacije v škodo gospodarstva
ZDA. Novi inštituciji, Odbor za koordinacijo pospeševanja trgovine in Podporni center
(Advocacy Center), sta bili ustanovljeni z namenom posredovanja pri nastopanju na
tujih trgih in koordiniranja dela med podjetji in obveščevalno skupnostjo. Tako so
aktivne agente CIE vključili v delovne skupine za posamezne države. Omenjeni odbor
pripravlja tudi Nacionalno strategijo izvoza. Ta strategija poudarja pomen informacij,
zbranih s strani OS in diplomacije, za konkuriranje ameriških podjetij v tujini.
Z gospodarskim področjem pa se ukvarja tudi FBI, ki je leta 1974 začel izvajati
program Razvoj obveščevalne in protiobveščevalne zavesti (Developing Espionage and
30
Counterintelligence Awareness). Glavni cilj programa je dvigovanje varnostne kulture v
ameriških podjetjih (Clerc, 1997: 312; Krunić, 1997a: 211; Schmid, 2001: 114; Todd in
Bloch, 2003: 54-5).
3.4 Prihodnost veje v Sloveniji in v svetu – privatizacija dejavnosti
Področje gospodarske OD je sprva bilo v domeni državnih OS. Danes pa je čedalje več
nedržavnih (zasebnih) subjektov, ki gospodarsko OD spreminjajo v donosno in hitro
razvijajočo dejavnost. Zadnja desetletja se je povečala potreba po profesionalizaciji ter
institucionalizaciji OD znotraj odločevalskega procesa. Hiter razvoj tehnologije je
prispeval k večji vlogi gospodarske OD, ki sedaj predstavlja enega izmed ključnih
konkurenčnih dejavnikov na vseh področjih poslovanja (Agrell, 1992: 101-102). Hitro
in globalno poslovanje pa zahteva tudi hitrejše sprejemanje odločitev. V prihodnosti
bodo potrebe po kvalitetnem zbiranju ter analizi informacij še naraščale. Za vodstvene
delavce v podjetjih bo globalen (strateški) pogled na poslovno okolje celo pomembnejši
od samih vodstvenih sposobnosti (Downham,1992:111).
3.4.1 Slovenski ekonomsko obveščevalni sistem skozi zgodovino
Kadar opredelimo gospodarsko OD v širšem pomenu, vsekakor tudi mislimo na vlogo
SOVE, Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za zunanje zadeve, JAPTI, Slovenske
izvozne družbe, Gospodarske in Obrtne zbornice, bank ter zavarovalnic in drugih
zasebnih gospodarskih subjektov na trgu informacij (Gričar, 2006, 88). V nadaljevanju
bomo predstavili začetke razvoja organiziranosti gospodarske OD v Sloveniji.
Na podlagi intervjuja z bivšim uslužbencem Službe državne varnosti (SDV kot
predhodnica današnje SOVE) lahko ugotovimo, da je takratna OS bila dejavna tudi na
področju ekonomske OD. Dejavnost bi lahko opisali kot ofenzivno protiobveščevalno
delo (t.i. “izpodkopavanje ekonomskih osnov države ali s kartico IEOD“). Usmerjena je
bila na strateško pomembna vprašanja države kot npr. farmacevtska in vojaška
industrija ter energetika. Pri pogajanju države s ponudniki je tako je npr. SDV igrala
aktivno vlogo v zbiranju informacij za izgradnjo jedrske elektrarne v Krškem. SDV je
(podobno kot OS ZDA, Francije idr.) uporabljala podjetja kot metodo tajnega delovanja
v tujini. Tudi Služba za raziskovanje in dokumentiranje v okviru Ministrstva za zunanje
31
zadeve je del informacij o ekonomskem področju zbirala preko diplomatske in
konzularne mreže (Gričar, 2006: 83).
Glede razumevanja varnosti je prišlo do sprememb. Tako Resolucija o strategiji
nacionalne varnosti RS (Ur. 1. RS, 56/2001) govori o strateških interesih države med
katere tudi šteje “zagotovitev stabilnega gospodarskega razvoja ter krepitev
konkurenčnega gospodarstva.“ Kot vire ogrožanja pa omenja posredno delovanje,
kamor uvršča delovanje OS in ukrepe ekonomskega, tehnološkega, finančnega,
trgovinskega in informacijskega delovanja.
Frece (2005: 25-6) ugotavlja, da bi morale naše OS razviti kapacitete na gospodarskem
področju in se temu primerno postaviti tudi v organizacijskem smislu. Zakaj v Sloveniji
ni prišlo do jasno izoblikovane ekonomske OD pojasnijo dejavniki kot (Gričar,
2006:87):
predolgo obdobje transformacije OS in sprejemanja zakonodaje;
oboroženi spopadi v bližnji regiji in posledično druge prednostne naloge;
ohranjanje obveščevalne kot tudi varnostne dejavnosti v 1 organu. Posledica tega je
lahko nadomeščanje napadalne obveščevalne usmeritve v tujini s posredovanjem
notranjih informacij z večjo kratkoročno politično vrednostjo za vsako vlado;
postopek vključevanja v EU ter NATO kot dokaz potrditve evropske identitete in
posledično manjša pripravljenost za tveganja, ki so povezana z OD.
Očitno tudi slovenska javnost še ni bila pripravljena na aktivnejšo vlogo OS. Tako je
npr. Drago Ferš (nekdanji direktor SOVE) bil priča resni javni kritiki (Šešerko, 1997:
425), ko je predaval podjetnikom o tujih OS in obveščevalni vlogi tujih podjetij v
Sloveniji. Tudi primeri kot so odtekanje informacij v javnost ter razkritje sodelavcev
bivše SDV dodatno vzbujajo nezaupanje v aktivnejšo vlogo OS v gospodarstvu (Gričar,
2006: 87-88).
Presoja ustreznega sistema gospodarske OD Slovenije naj temelji na izhodiščih, ki so
tudi na splošno veljavne za razvojne usmeritve države(Sicherl in Svetličič, 2004: 419):
da je Slovenija mala država, zato je še bolj odvisna od mednarodnega okolja;
da je njen razvoj “pogojen z uspešno in hitro odzivnostjo na zunanje pogoje, torej,
da mora strategija razvoja omogočiti čim višjo stopnjo fleksibilnosti in odzivnosti;“
32
da prednosti male države temeljijo na politiki uresničevanja strateškega nacionalnega
razvojnega konsenza.
Zakon o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij (Ur. 1.
RS, 86/2004) predstavlja zakonsko podlago za odpiranje in organizacijo mreže
gospodarskih predstavništev, ki po mnenju ministra za gospodarstvo (Andrej Vizjak
v intervjuju) s svojo informacijsko vlogo uresničujejo poslovne interese podjetij in
potrebe ekonomske diplomacije države. Vendar pa je Ministrstvo za gospodarstvo
komaj v prvi fazi zbiranja potrebnih informacij za identifikacijo potreb ter interesov
gospodarstva po odpiranju mreže predstavništev. Vsekakor je na tem področju nujna
usklajena strategija, da bi dosegli boljši pretok informacij med posameznimi organi
(Gričar, 2006: 88-89).
Pred dobrim desetletjem se je business intelligence razcvetel v podjetjih vodilnih
svetovnih ekonomij (ZDA, Nemčija, Francija in Japonska), nato pa se je začel širiti po
vsem svetu. Tako strokovnjaki tej disciplini napovedujejo obetavno prihodnost. Tudi v
Sloveniji se več posameznikov uspešno preživlja z industrijsko OD (špijonažo). Ta
poklicna skupina v svetu uživa vedno večji ugled. Tako 500 največjih svetovnih
gospodarskih družb razvija svojo lastno OS. Za informacije, na osnovi katerih izpodriva
konkurenco in širi tržišča, so OS bogato nagrajene. Industrijski poizvedovalci se
povezujejo v združenja, javno nastopajo ter imajo tudi svoj etični kodeks delovanja.
Tovrstna OD ne predstavlja KD, vse dokler ne posežejo po nedovoljenih metodah in
sredstvih - npr. prestrezanju telefaksov, telefonskih pogovorov, e- pošte idr. (Dvoršak,
2003: 207).
Svetovni trg BI dejavnosti je po Reutersu vreden skoraj 2 miljardi $/ letno. Združenje
SCIP je v letu 2000 med svojimi člani izpeljalo anketo, ki je pokazala, da je (Peruško,
2004a: 2):
25 % podjetij za BI dejavnost namenilo več kot 100.000 $/ letno;
14 % podjetij (v ZDA!) za BI dejavnost porabilo več kot 500.000 $/ letno.
Za primerjavo navedemo, da v Sloveniji na segmentu zaščite informacij (glej prilogo
10.1, točko 13):
8,7 % podjetij vlaga od 10.000 do 100.000 €/ letno;
1,9 % podjetij pa nameni od 100.000 do 1 mio €/ letno.
33
Sam učinek gospodarske OD je odvisen od tega, kolikšen pomen podjetja pripisujejo
upravljanju z informacijami v procesih odločanja in menedžmentu znanja. 1998 so
v Sloveniji na vzorcu 85 izbranih podjetij izvedli anketo. Izbor so pripravili na osnovi
podatkov o najhitreje rastočih podjetjih (dandanes bi to bile slovenske GAZELE), o
podjetjih z največjim dobičkom in o največjih izvoznikih. Rezultati so med drugim
pokazali kar 1/3 anketiranih podjetij, ki le občasno zbirajo podatke o tekmecih, in 1/4
vprašanih podjetij, ki nimajo zaposlenega nikogar za sistematično in redno zbiranje
informacij o konkurenci, poslovnih tveganjih in priložnostih (Vrenko, 1998:86-87).
Intervjujani osebi (Jože Perko iz Krke, Marko Pogorevc iz Mobitela) ocenjujeta, da 10
let po zgoraj izvedeni anketi do večjih sprememb na tem področju ni prišlo. Opozarjajo
pa tudi na še slabše stanje na področju zaščite poslovne tajnosti ter intelektualne lastnine
slovenskih podjetij (Gričar, 2006: 89).
Kakšna je stopnja osveščenosti (poznavanja in izvajanja) na področjih BI dejavnosti -
zbiranja, analiziranja in uporabe informacij o konkurenci ter poslovnem okolju?
Odgovore na to vprašanje je družba Gfk Gral-Iteo iskala oktobra 2004 (glej prilogo
10.2). Pilotska spletna raziskava je potekala na vzorcu 39 podjetij, kjer so sodelovali
vodstveni delavci, ki naj bi najbolj pregledno vedeli, kako spremljajo konkurente.
Poglejmo izid (Peruško, 2004b: 1-4):
večja podjetja (po prihodku in po številu zaposlenih) so bolj osveščena, zato
pogosteje spremljajo tekmece in poslovno okolje.
prodajnik/tržniki najpogosteje zbirajo in analizirajo, odločevalci prejemajo
informacije.
internet je najpomembnejši vir iskanja informacij, mediji pa najpogostejši vir.
neformalne poti (drugi viri), po katerih v podjetje pritekajo informacije o konkurenci,
so najpogosteje poslovni partnerji; sledijo kupci ali stranke podjetja ter dobavitelji;
nato pa še zaposleni v podjetju, zunanji ponudniki storitev ter zaupni viri.
anketirana podjetja pri pomembnih informacijah vedo (ali le ocenjujejo, da vedo!)
največ o kupcih ozr. strankah; sledijo poslovni partnerji in konkurenčna podjetja;
najmanj pa vedo o dobaviteljih in o mednarodnem poslovnem okolju.
anketiranci se zavedajo nevarnosti tekmecev.
večina podjetij spreminja odnos do informacij o konkurenci (da bi osveščali
zaposlene in jim naročali, naj pomembne informacije v organizirani obliki posredujejo
nadrejenim).
34
Kakšna pa je osveščenost (poznavanje in izvajanje) na področju zaščite pred BI
dejavnostjo? Odgovore na to vprašanje smo iskali aprila 2008. Na vzorcu 104
slovenskih podjetij smo izvedli anonimno anketo „Zaščita pred business intelligence“,
kjer so sodelovali vodilni kadri. Ocenjevali smo, ali so pridobljeni rezultati relevanten in
relativno verodostojen pokazatelj dejanskega stanja (glej šesto poglavje).
V Sloveniji imamo vsaj 2 večji oviri za razvoj efektivnega sistema gospodarske OD.
Med prvo oviro lahko štejemo nespecializirano industrijsko strukturo ter pomanjkljive
horizontalne in vertikalne povezave podjetij (Sicherl in Svetličič, 2004: 425). Posledice
teh ovir so bistveno višji stroški zbiranja, obdelave in posredovanja informacij, dodatno
pa se tudi otežuje proces učenja in razvijanja tehnološke sposobnosti. Kot drugo oviro
pa naj omenimo nizek socialni kapital, ki odraža “družbeno sposobnost za sodelovanje“
in je odvisen od družbenjh norm okolja (Kos, 2000: 43-44; Sicherl in Svetličič, 2004:
427).
4 ZAKONODAJNO - ETIČNI OKVIR GOSPODARSKIH POIZVEDB
Zaradi vse ostrejše tekmovalnosti veliko podjetij pri zagotavljanju svoje konkurenčne
prednosti ne izbira sredstev. Meje med zakonitim in nezakonitim izvajanjem
gospodarske OD so praviloma dovolj jasno opredeljene, meje med etičnim in neetičnim
delovanjem pa so pogosto zabrisane. Ali so akterji prekoračili meje dopustnega
pridobivanja informacij, je odvisno od 3 kriterijev – taktike pridobivanja podatkov,
narave informacij ter namena uporabe informacij (Crane, 2003):
vprašljive taktike pridobivanja podatkov so tiste, ki prekoračijo mejo etične in
zakonite poslovne prakse. Segajo pa od kraje informacij ali vgrajevanje prisluškovalnih
naprav, do preiskovanja konkurentovih odpadkov, najemanja zasebnih preiskovalcev ter
zavajanja strank in dobaviteljev. Primer Procter & Gamble (glej prilogo 10.4, točka
dve) jasno nakazuje zakonska določila. Ne glede na zakonske omejitve so zgoraj
opisane taktike etično sporne, ker kršijo načela poštenega in verodostojnega poslovanja.
pridobivanje informacij, označenih kot zasebne ali zaupne, je sporno. Večina
takšnih informacij je označena kot lastnina, zato je posledično zaščitena z zakoni o
lastninskih pravicah. Primer Canal Plus Technologies (glej prilogo 10.4, točka tri) jasno
nakazuje problematiko lastninskih pravic glede neotipljivega premoženja. Pojav kraje
35
digitalnih informacij je velika grožnja v visokotehnoloških podjetjih, kršenje pravic
intelektualne lastnine v primeru digitalnih informacij pa je čedalje pogostejše.
kadar je namen uporabe informacij usmerjen proti javnemu interesu, pridobivanje
informacij prestopi meje dopustnega. Slednje se zgodi, kadar se poskuša nedovoljeno
vplivati na konkurenco ali kadar je zaradi odtujenih informacij ogroženo delovanje
gospodarstva ali celo nacionalna varnost.
4.1 Etične dimenzije gospodarskih poizvedb
Odnos do izvajanja ekonomske OD ter posledice za njihove izvajalce
V najzgodnejših primerih so izvajalci OD delovali v interesu vladarja, zato je bil takrat
odnos do izvajanja gospodarske OD ali celo vohunstva pozitiven. Angležu Henryju
Wickhamu so za krajo semen kavčukovca celo podelili plemiški naziv. Industrijsko
vohunstvo so tako rekoč uradno vzpodbujali industrialci in države. V novejših primerih
imamo pri zbiranju informacij na področju gospodarstva opravka z nizom nacionalnih
in mednarodnih pravnih omejitev. Posledice spornega pridobivanja informacij (primeri
glej prilogo 10.4) so bile temu ustrezne (Hočevar, 2007: 74).
Etika gospodarskim preiskovalcem prepoveduje uporabo nedovoljenih sredstev: npr.
tajno snemanja telefonskih pogovorov, prestrezanje faksiranih sporočil, prisluškovanje
drugim e-komunikacijam, vstop v tuje prostore brez vednosti lastnika ali upravljalca,
odtujitev dokumentov, predstavljanje za duhovnika, zdravnika ali uradno osebo.
Dovoljuje pa vse ostale metode zbiranja podatkov s pomočjo javno dostopnih virov in
intervjujev oseb, ki so pripravljeni razkriti podatke brez groženj in podkupovanja
(Dvoršak, 2002: 191).
Gospodarski poizvedovalci se od svojih kolegov v državnih službah razlikujejo po tem,
da delujejo javno ter ne uporabljajo metod in sredstev, ki jih prepoveduje zakonodaja
države, kjer delujejo. Spoštovati morajo napisani in nenapisani kodeks etike svoje
dejavnosti(http://www.scip.org/About/content.cfm?ItemNumber=578&&navItemNumb
er=504) ter ne smejo delovati v škodo svoje domovine, četudi delujejejo globalno
(Dvoršak, 2003: 2). Združenje SCIP (Society of Competitive Intelligence Professionals)
je imelo od 2006 v Sloveniji le 1 člana (Peruško, 2006: 7-8).
36
4.2 Zakonska določila v Republiki Sloveniji, EU, ZDA ter razlike med sistemi
Nekdanji direktor FBI je ocenil ekonomsko vohunstvo kot najresnejšo grožnjo
nacionalni varnosti ZDA (Fink, 2003: 8). Na podlagi podobnih ocen so 1996 sprejeli
Economic Espionage Act (Zakon o ekonomskem vohunstvu). Rustmann (2002:111) pa
ugotavlja, da je bilo v 6 letih od sprejetja zakona le 18 ljudi obtoženih, od tega so le 4
primeri tujega ekonomskega vohunjenja. Lowenthal dokazuje, da predstavlja
ekonomsko vohunstvo bistveno precenjeno grožnjo gospodarstvu ZDA in nacionalni
varnosti (Evans, 1994: 335).
4.2.1 Tajni podatki – varstvo javnih interesov
2. člen Zakona o tajnih podatkih (Ur.l. RS, 50/2006) definira tajni podatek kot „dejstvo
ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo,
zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi
razlogov določenih v tem zakonu zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v
skladu s tem zakonom določeno in označeno za tajno.“
ZTP po vzoru mednarodnih ureditev uvaja 4 stopnje tajnosti, ne da bi pri tem ločeval
njihove vrste (Prepeluh, 2005: 248-249). 13. člen ZTP navaja (Ur.l. RS, 50/2006):
„Tajni podatki iz 5. člena tega zakona imajo glede na možne škodljive posledice za
varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi, ki utegnejo nastati, če bi
bili razkriti nepoklicani osebi, eno od naslednjih stopenj tajnosti: strogo tajno, tajno,
zaupno, interno.
Stopnje tajnosti po ZTP so (Ur.l. RS, 50/2006):
1. STROGO TAJNO, ki se določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi
ogrozilo vitalne interese Republike Slovenije ali jim nepopravljivo škodovalo;
2. TAJNO, ki se določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko
hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije;
3. ZAUPNO, ki se določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko
škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije;
4. INTERNO, ki se določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko
škodovalo delovanju ali izvajanju nalog organa.
37
Tabela 4: Tipologija gospodarske OD po Martreju
Primarna Sekundarna Taktična Tajna
Cona Zelena cona Rumena cona Rdeča cona Črna cona
Dostopnost
do
informacij
Velika dostopnost
informacij;
dostopnost s
preprostimi
postopki, ki jih
lahko izvajajo
nestrokovnjaki.
Zaradi različnih
pravnih sistemov
variira raven
dostopa do
informacij od
države do države.
Manjša dostopnost
zaradi velikih stroškov
ter posebnega znanja
pri pridobivanju.
Informacije se
nahajajo v obliki
objavljenih tekstov –
npr. statistične
publikacije o
makroekonomskih
trendih, ki jih
oblikujejo Uradi za
statistiko ali različne
(plačljive) sektorske
študije.
Informacije so
težje dostopne.
Pogosto nosijo
oznako zaupno.
Običajno se
pridobivajo s
primarnimi
raziskavami
(intervjuji,
osebno
komunikacijo):
Minimalna
dostopnost; njihovo
pridobivanje je v
domeni
menedžerjev, OS ter
profesionalnih
skupin (agentov,
pravnikov,
svetovalcev).
S njihovo
pridobitvijo
zagotavljajo
primerjalne
prednosti na ravni
podjetij ali države.
Dopustnost
delovanja
Pridobivanje
informacij je
dovoljeno, če ni
izrecno
prepovedano.
Viri so odprti ter
javno dostopni.
Pridobivanje
informacij je
dovoljeno, če ni
izrecno prepovedano.
Viri so odprti ter
javno dostopni.
Pridobivanje
informacij je
dovoljeno, če ni
izrecno
prepovedano.
Dostop do
informacij je
pogojen.
Pridobivanje
informacij, ki ni
izrecno dovoljeno, je
prepovedano.
Dostop je omogočen
le pooblaščenim
osebam.
Vrsta
informacij
Odprte
informacije
Odprte informacije Delno odprte Zaupne informacije
Zakonske
kršitve
Pridobivanje
informacij ne
predstavlja
zakonskih kršitev.
Pri pridobivanju
informacij obstaja
možnost kršitve
lastninskih pravic.
Pri
pridobivanju
obstaja
možnost
kršenja PS
Kršitve kazenskih in
gospodarskih
zakonov.
Vir: Martre, H. (1994: 18-19). Intelligence economique et strategie des enterprises.
Rapport du commissariat general du plan. Paris. La documentation Francaise.
Tabela 4 kaže delitve informacij po merilu stopnje dostopnosti in zaupnosti informacij.
38
Na začetku naj omenimo, da slovenski zakon tajne podatke obravnava kot izjemo v
ZDIJZ. Tako se bistveno razlikuje od ureditve EU, ki informacije, katerih razkritje bi
škodovalo (javni varnosti, mednarodnim odnosom ali obrambnim in vojaškim
zadevam), deli v:
v prvo skupino: sem uvršča t.i. občutljive dokumente, ki so tajni podatki najvišjih 3
stopenj (strogo tajno, tajno, zaupno). Zanje je splošno načelo dostopnosti zelo okrnjeno,
saj se lahko razkrijejo le s soglasjem avtorja.
v drugo skupino pa evropska ureditev uvršča tudi navadne oz. neklasificirane
informacije, katerih razkritje bi škodovalo javni varnosti, mednarodnim odnosom ali
obrambnim in vojaškim zadevam (Prepeluh, 2005: 246).
V primerjavi z evropsko ureditvijo je slovenski ZDIJZ jasen, saj kot izjeme od dostopa
dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno definirane/ klasificirane kot tajne na
podlagi zakona, ki ureja tajne podatke - ZTP. Kadar nek dokument ni uradno
opredeljen/ označen kot tajen, organi RS ne smejo zavrniti dostopa do informacij,
čeprav bi njihovo razkritje morebiti lahko ogrozilo javno varnost, obrambo države,
zaupnost njenih mednarodnih odnosov ali zaupnost obveščevalne in varnostne
dejavnosti državnih organov. V ameriškem sistemu npr. mora biti dokument ustrezno
klasificiran kot tajen, da je izvzet od splošnega dostopa javnosti, vendar pogojev za
določanje tajnosti ne postavlja zakonodajalec, ampak akt predsednika ZDA, torej
izvršilne veje oblasti. V sistemu predsedniške demokracije ZDA je delegiranje kriterijev
za določanje tajnosti predsedniku ZDA razumljiva, medtem ko bi bila pri nas ustavno
nedopustna z vidika načela delitve oblasti (Prepeluh, 2005: 247).
Pri utemeljevanju zavrnitve zahteve za dostop do informacij javnega značaja je
bistveno, ali je bil podatek kvalificiran kot tajen. Tukaj 5. člen ZTP predvideva, da
morata biti kumulativno izpolnjena materialni in formalni vidik (Prepeluh, 2005: 250):
materialni kriterij narekuje, da je lahko podatek tajen samo,
1. če je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nastale, ali bi očitno lahko
nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politčne ali gospodarske
koristi;
2. ter se hkrati nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obvščevalno in
varnostno dejavnost državnih organov RS oz. se nanaša na sisteme, naprave, projekte
in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve.
39
formalni kriterij ima 3 elemente:
1. pooblaščena oseba mora določiti podatek za tajnega;
2. na način in po postopku, ki ga narekuje ZTP;
3. ter ga ustrezno označiti kot tajnega.
Postopek določanja tajnosti podatkov je predpisan z ZTP in se nanaša na izdelavo ocene
škodljivih posledic razkritja podatka ter na ustrezno označitev podatka. Vsak tajni
podatek (oz. dokument, ki vsebuje tajni podatek) mora biti označen vsaj z datumom
določitve tajnosti, s stopnjo tajnosti, z načinom prenehanja tajnosti, s podatki o
pooblaščeni osebi in s podatki o organu (Prepeluh, 2005: 251).
V Sloveniji 6. člen ZTP določa, da »ni tajen podatek, ki mu je bila tajnost določena
zato, da bi se prikrilo storjen kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali
prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje«. Še bolj precizna in širša je
določba ameriške izvršne odredbe, ki poleg tega izrecno prepoveduje klasifikacijo
podatkov z namenom omejevanja konkurence ali zavlačevanja razkritja informacij, ki
jih sploh ni potrebno varovati kot tajne, kot tudi klasifikacijo informacij iz temeljnih
znanstvenih raziskav, ki niso neposredno povezane z nacionalno varnostjo (Prepeluh,
2005: 254).
Vpliv EU - prava na dostopnost tajnih podatkov, ki jih EU- institucije pošiljajo RS
Vsaka uredba EU je za vse njene države članice splošno uporaben in v celoti obvezujoč
pravni akt, ki se neposredno uporablja. Tako se veljavnost uredbe (uredba EU št.
1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in
Komisije) neposredno razteza na slovensko pravo. Če bi npr. morali slovenski organi po
določbah ZDIJZ dokument razkriti, a jim to prepovedujejo evropski predpisi ali izrecna
odločitev evropske institucije, se bodo pač morali sklicevati neposredno na evropsko
pravo, ki je slovenskemu nadrejeno (Prepeluh, 2005: 257).
4.2.2 Poslovna skrivnost (v ZGD in ZDIJZ) – varstvo zasebnih interesov
Predmet poslovne skrivnosti je »podatek«. Tako je osrednji element varstva v ZGD
določen enako kot v ZDIJZ, razlika je le v njegovi obliki: medtem ko po ZDIJZ mora
biti podatek vedno materializiran ozr. kakorkoli shranjen, lahko podatek po ZGD
40
obstajajo tudi brez materialnega izraza. Vsaka poslovna skrivnost mora imeti 2
značilnosti:
podatek mora biti znan le omejenemju krogu oseb, saj podatek, ki je splošno znan ali
dostopen širšemu krogu, že pojmovno ne more predstavljati poslovne skrivnosti;
za ta krog oseb mora obstajati pravna prepoved sporočanja zavarovanih podatkov
nepooblaščenim osebam (Prepeluh, 2005: 279).
Kop (1991: 15-18) ločuje med zakonsko in notranjo opredelitvijo PS. Po njegovem so
PS podjetja »vse nematerializirane in materializirane stvaritve, ki jih ima in za katere
tistim, ki jih za opravljanje svojega dela v tem podjetju ne potrebujejo, ni potrebno
vedeti. Pojem stvaritve vsebuje tudi podatke.« Pogoji za izpolnitev zakonske PS so
(Kop, 1995: 44-45):
zadeva mora biti dejstvo (torej ne domneva ali sklepanje).
dano mora biti razmerje do proizvodnih ali poslovnih zadev; to razmerje mora biti
krogu poznavalcev PS znano. Zadeva se tako ne sme nanašati na zasebno domeno
zaposlenih.
zadeva mora biti relativno ali absolutno neznana; torej pri njej ne more biti govora o
t.i. javni skrivnosti. Krog ljudi, ki to zadevo poznajo, mora biti bolj ali manj sklenjen.
podjetje mora imeti upravičen interes, da se zadeva ohrani v tajnosti, npr. zaradi
gospodarske koristi.
interes podjetja mora biti legitimen, kar pomeni, da je podjetje prišlo do PS na pravno
nesporen način: zadeva je sad lastnega dela ali pa je podjetje prišlo do nje s pravno
veljavno pogodbo (nakup, darilo, dedovanje).
volja podjetja, da naj bo zadeva tajna, mora biti jasno izražena in poznavalcem PS
znana.
Zakon o gospodarskih družbah - ZGD (Ur.l. RS, 42/2006) pozna 2 skupini PS:
po t.i. subjektivnem kriteriju med PS uvršča vse podatke, za katere tako določi
podjetje („avtor“ podatka) s pisnim sklepom - podatek postane zaupen po izrecni volji
in z odredbo podjetja (tj. s pisnim sklepom). Tako zakon podjetju pušča veliko svobode,
saj nikakor ni nujno, da je podatek objektivno pomemben, ali le-ta kakorkoli povezan
s proizvodnim procesom (kot to npr. zahteva ameriška ureditev).
poleg tega so po t.i. objektivnem ali zakonskem kriteriju PS še podatki, za katere je
očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Zanje
41
poseben sklep družbe ni potreben, ampak veljajo za zaupne že ex lege (zunaj zakona) –
gre torej lahko samo za pomembne poslovne informacije. ZGD za tovrstne PS določa
neke vrste škodni test, ki ga pa ZDIJZ v tem primeru sicer ne pozna. Podjetje mora
namreč v primeru spora dokazovati, da gre za takšen podatek, katerega razkritje
nepooblaščeni osebi bi povzročilo nastanek občutne škode. (Prepeluh, 2005: 279 - 280).
PS lahko tudi delimo na poslovne in tovarniške. Prve obsegajo podatke o finančnem,
tržnem ter kadrovskem položaju podjetja, druge pa zajemajo podatke o proizvodnem
postopku. Pri ločevanju med obema vrstama PS pogosto prihaja do težav, zato se PS
običajno delijo na področja, na katera se nanašajo podatki - proizvodni proces,
marketing, materialni, finančni, kadrovski položaj podjetja ipd. (Rupnik - Stankič,
2005).
Vsebinsko je lahko PS kakršenkoli podatek, ki se nanaša na proizvodne, finančne,
komercialne, tržne ipd. vidike in za podjetje pomenijo konkurenčno prednost: npr.
posebne kemične formule, tehnične značilnosti, postopki za izdelavo, know how,
tehnična opremljenost, načrti in dokumentacija, seznami stalnih odjemalcev ter razne
tehnične, tehnološke, proizvodne, finančne, tržne in druge analize (Prepeluh, 2005:
280).
Nasprotno PS niso podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj podjetja, vendar
to ne pomeni nujno, da so takšni podatki tudi javni (npr. podatki o zdravstvenem stanju
zaposlenih so varovani kot osebni podatek). ZGD prepoveduje, da bi se za PS določili
podatki, ki so po zakonu javni, ali pa podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih
običajev. Dodatno prepoved v slovenski pravni red (po zgledu tujih ureditev) uvaja tudi
novi ZVO-1, ki določa javnost okoljskih podatkov o emisijah, odpadkov, nevarnih
snovi v obratu in varnostnega poročila upravljalca obrata – podjetja jih v nobenem
primeru ne morejo določiti kot PS in organi jih morajo javnosti vseeno posredovati,
kljub morebitni določitvi za zaupne (Prepeluh, 2005: 280 - 281).
Varstvo poslovnih skrivnosti
Poslovna skrivnost ali tajnost so rezultat prizadevanja, razvoja, znanja, inovativnosti in
ustvarjalnosti gospodarskih subjektov. Z varovanjem tega znanja se R&R še spodbujajo.
Izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti (236. člen KZ) predstavljata KD
in kršitev delovnih obveznosti. Dejanji nelojalne konkurence (člen 13/3/13 ZVK)
42
predstavljata protipravno pridobivanje poslovne skrivnosti drugega podjetja ali
neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne skrivnosti drugega podjetja (Prepeluh,
2005: 276-277). Varstvo PS je prvotno namenjeno varstvu konkurenčne prednosti
podjetja na trgu in se pojavi z nastankom zasebne lastnine proizvajalnih sredstev in s
svobodnim delovanjem trga (Hočevar, 2007: 21). A ni samo v interesu podjetja, ampak
tudi gospodarstva kot celote.
V Sloveniji ZDIJZ zavrnitev zahteve dopušča le, če se ta nanaša na podatek, ki je
opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Primerjalno in tuje pravo pa načeloma varuje vse podatke, katerih razkritje bi lahko
škodovalo konkurenčnemu položaju gospodarskega subjekta na trgu. Priporočilo SE št.2
(2002) priznava varstvo gospodarskih in drugih ekonomskih interesov, ne glede na to,
ali gre za zasebne ali javne interese, pri čemer mislimo predvsem poslovne informacije,
ki morajo ostati zaupne zaradi varstva konkurence na trgu. Pravo EU omogoča
zavrnitev dostopa, kadar bi razkritje informacij ogrozilo gospodarske interese fizične/
pravne osebe. Termin gospodarski interesi zajema: trgovinske in proizvodne PS,
pravice intelektualne lastnine, tržne informacije in podatke o stroških ter javnih
naročilih (Prepeluh, 2005: 277).
Vsi sistemi pred razkritjem praviloma varujejo informacije, ki predstavljajo pravno
priznane pravice ter jih imenujejo poslovne skrivnosti. Vendar ta pojem
primerjalnopravno nima nujno enakega pomena kot v slovenskem pravnem redu, ampak
največkrat zajema celotno skupino priznanih premoženjskih pravic. Ameriška ureditev
nekoliko širše razume pojem PS, za katero kot tak lahko velja vsak zaupen, poslovno
dragocen načrt, formula, postopek ali naprava, ki se uporablja za izdelovanje,
pripravo, mešanje ali predelavo tržnih dobrin in za katerega lahko rečemo, da je končni
produkt inovacije ali tehtnega prizadevanja. V ZDA je bistveno, da med PS in
proizvodnim procesom obstaja neposredno razmerje, zato praksa zaupnost priznava
informacijam o proizvajanju in načrtovanju izdelkov, ne pa tudi splošnim informacijam
o njihovih fizičnih značilnostih ali učinkovitosti (Prepeluh, 2005: 278).
V Sloveniji se ZDIJZ sklicuje na ZGD, ki pojem PS opredeljuje zelo široko. Poleg ZGD
ta pojem sodolačajo še: delovnopravne, kazenskopravne, konkurenčnopravne in
civilnopravne norme. Področja imajo skupen pojem PS, a se med seboj razlikujejo po
svojih postavkah, subjektih odgovornosti ter sankcijah za kršitev (Prepeluh, 2005: 279).
43
Obveznost varstva PS
Dolžnost varovanja PS zapoveduje že sam ZGD, in sicer na eni strani osebam, ki so
z družbo povezane (družbeniki, delavci, člani organov in druge osbe, kot npr.
praktikanti), kot tudi vsem drugim osebam izven družbe (npr. organi, ki so po ZDIJZ
zavezani za posredovanje informacij javnega značaja), če so vedele ali če bi glede na
naravo podatka morale vedeti za to, da je podatek PS (Prepeluh, 2005: 282).
Problem zaupnosti podatkov v postopkih javnih naročil
Najbolj očiten primer, ko podjetja organom posredujejo občutljive podatke, so postopki
javnih naročil. Četudi so nekateri podatki morebiti določeni kot PS in jih sicer javnosti
ne razkrivajo, pa podjetja vse te podatke posredujejo, ker računajo na pridobitev posla.
Načelo javnosti je tudi v Sloveniji eno izmed temeljnih načel postopkov oddaje javnih
naročil. ZJN-I zahteva, da se javnost zagotavlja skozi objave javnih naročil na enotnem
informacijskem portalu in v uradnih glasilih. ZDIJZ pa še kot dodatno dopolnilo
zahteva, da organi tiste dokumente, katerih objavo jim nalagajo predpisi o javnih
naročilih, objavljajo tudi na svojih spletnih straneh (Prepeluh, 2005: 286).
Namen ZJN-I in ZDIJZ nikakor ni zasebnim subjektom omogočiti pridobivanje
dragocenih poslovnih informacij o njihovih konkurentih. Ameriški sistem se takšnim
špekulativnim namenom poskuša izogibati tudi z višjimi stroški za posredovanje
informacij javnega značaja komercialnim uporabnikom. V Sloveniji bi bilo zato
potrebno za vsak primer posebej ugotavljati, ali gre za legitimno varovano poslovno
skrivnost, ter jo v primeru pritrdilnega odgovora od dostopa obvezno izločiti (Prepeluh,
2005: 287).
Ocena slovenskega varstva poslovnih skrivnosti – škodni test
V slovenski ureditvi pravice dostopa do informacij javnega značaja pogrešamo pri
izjemi glede PS vsekakor eksplicitno določen škodni test – poznajo pa ga vse temeljne
primerjalno pravne ureditve. V pravu EU se škodni test zahteva za vse vrste izjem. To
pomeni, da mora evropska institucija, ki noče razkriti določenih podatkov, dokazati
nastanek določene škode kot posledico omenjenega razkritja. V ameriški ureditvi je
prav kriterij resne škode (nastale za konkurenčni položaj subjekta, od katerega so bile
informacije pridobljene) najpomembnejši test dopustnosti razkritja določenega podatka.
Če z razkritjem podatkov ne nastane nobena škoda ali pa je ta zanemarljiva, je varstvo
podatkov povsem nepotrebno. Poleg tega razkritje informacije, ki je na kakšen drug
44
način že postala javna (če jih je npr. podjetje že samo objavilo javnosti), ne more
ogroziti nobenega interesa in jih mora zato razkriti tudi organ. V Sloveniji bi bil ta test
nujno potreben predvsem zaradi široke diskrecije podjetij (v skladu z ZGD) za
opredelitev svojih podatkov kot PS – med njimi bi se lahko neupravičeno znašli tudi
podatki, ki za podjetje po svoji vsebini nimajo nobene tržne vrednosti (Prepeluh, 2005:
290-291).
Ta izjema je primerjalnopravno podrejena še testu javnega interesa oziroma testu
tehtanja nasprotujočih se interesov, ki ga v slovenskem ZDIJZ sploh ne poznamo. Ali je
interes javnosti, da izve za določene informacije, tako pomemben, da pretehta tudi
morebitne škodljive posledice, ki bi nastale z razkritjem podatka? V ameriški praksi je
ta test igral pomembno vlogo v številnih primerih. Sodišča so tako ugotovila, da je bil
interes javnosti tako močan, da je pretehtal celo morebitno škodo za konkurenčni
položaj podjetja (npr. pri podatkih o varnosti določene medicinske naprave, o načinu ter
razlogih izbire ponudnika v postopkih oddaje javnih naročil). Test zahteva tudi uredba
EU pri varstvu gospodarskih interesov fizičnih/ pravnih oseb, ki test ne priznava za vse
izjeme (predvsem ne pri varstvu osebnih podatkov in integritete posameznika), četudi
teorija opozarja, da mora v resnici iti za javni interes do razkritja in da zasebni interesi
ne zadoščajo (Prepeluh, 2005: 291-292).
Kot problem povezan z varovanjem poslovne tajnosti naj na koncu še omenimo moč
gospodarskih lobijev, ki imajo vpliv na oblikovanje zakonodaje. Tako lahko npr. dobijo
kriminalistični preiskovalci podatke o prometu na bančnem računu le z odredbo sodišča,
ker so ti podatki tajni. V nekaterih državah imajo preiskovalci težave pri pridobivanju
podatkov davčnih služb, ker so tudi ti tajni (Dvoršek, 2003: 390).
5 ZVRSTI GOSPODARSKIH POIZVEDB
Razvrstitev gospodarske OD je možna glede na vrsto, raven ter način in subjekte
izvajanja.
Vrste gospodarske OD
Martre loči že 4 omejene (glej četrto poglavje) tipe gospodarske OD:
45
primarna ter sekundarna gospodarska OD. Gre za t.i. zeleno in rumeno cono OD,
ki informacije pridobiva iz odprtih virov kot npr. statistični podatki, internetni viri,
univerzitetni raziskovalni centri, knjižnice, trgovska združenja, različne strokovne
publikacije idr. Razlika med obema oblikama gospodarske OD je v zahtevnosti
pridobivanja informacij iz javnih virov.
taktična gospodarska OD predstvalja t.i. rdečo cono OD, ki informacije pridobiva iz
virov kot npr. potrošniške raziskave, osebni kontakti ter manj odprtih virov kot npr.
primer zasebna znanstvena razpravljanja. Te informacije zajemajo notranje informacije
o podjetju, stroškovne in prodajne analize, informacije o raziskavah in razvoju, ključnih
projektih ipd.
tajna gospodarska OD deluje v t.i. črni coni OD. Nanaša se na nezakonito
pridobivanje informacij zaupne nanave (Martre v Potter, 1998: 25).
Ravni gospodarske OD
V teoriji in praksi se pogosto srečujemo s številnimi drugimi poimenovanji za dejavnost
zbiranja, obdelave in posredovanja ekonomskih informacij kot so npr. poslovna,
konkurenčna in gospodarska OD (Gričar, 2006: 37). Glede na področje, s katerim se
ukvarjajo in subjekte, ki jih izvajajo, jih lahko umestimo v 4 posamezne ravni
ekonomske OD (Baumard in Harbulot, 1996: 21; Potter, 1998: 24):
primarna raven (podjetja) poteka znotraj posameznih podjetij.
na vmesni ali intermediarni ravni (npr. zbornice) delujejo različne
interprofesionalne in lokalne mreže. Le-te se med seboj povezujejo v strateška
zavezništva kot npr. zavezništvo med ponudniki finančnih storitev in oblikovalci
informacijskih tehnologij. Tako liberalizirajo gibanje kapitalskih in finančnih
informacij.
nacionalna raven zajema združeno strateško delovanje med različnimi državnimi
odločevalskimi centri. Sem sodijo vlada, delodajalci ter delavski razred.
transnacionalna ali internacionalna raven. Za prvo so značilna strateška
povezovanja med podjetji različnih velikosti, za drugo pa predvsem strateško vplivanje
držav na bilateralni ali multilateralni ravni. Delovanje EU je primer 4. ravni funkcije
gospodarske OD, ki podpira internacionalne raziskovalne mreže držav članic.
Gospodarska OD glede na način izvajanja
Porteous (1995) glede načina in namena izvajanja ločuje:
46
ofenzivna gospodarska OD se ukvarja s pridobivanjem informacij in drugimi
aktivnostmi za podporo oblikovalcem državne politike ali komercialnim akterjem.
Poleg golega zbiranja informacij izvajajo tudi ukrepe neposrednega vplivanja na
delovanje tujih gospodarskih subjektov. Tovrstne aktivnosti praviloma veljajo za
legitimno funkcijo OS. Na tej osnovi sprejete odločitve oblikovalcev politik segajo od
znižanja/ dviganja obrestnih mer do zasedanja ustreznih pozicij v pogajanjih.
defenzivna gospodarska OD je omejena na protiobveščevalne in druge aktivnosti za
zaščito narodnega gospodarstva. Preprečuje delovanje tujih obveščevalnih subjektov, ki
so usmerjeni zoper gospodarske in komercialne interese. Tovrstne aktivnosti so
praviloma sprejete kot legitimne in nesporne. Tuji obveščevalni subjekti, ki nezakonito
pridobivajo gospodarske informacije, ogrožajo domače gospodarske subjekte in
posledično delovna mesta, R&R, naložbe, produktivnost, konkurenčnost in gospodarsko
rast in razvoj (Gregory, 1997). Gospodarske OD so v večini industrijsko razvitih držav
v vzponu, zato se tudi defenzivna gospodarska OD krepi.
Gospodarska OD glede na subjekt izvajanja
Glede na subjekte izvajanja gospodarske OD ločujemo (Čepin, 2004: 24):
gospodarsko OD državnih obvešečvalnih služb (predvsem na makroekonomski
ravni);
in gospodarsko OD nedržavnih subjektov (bolj na mikroekonomski ravni). V tej
nalogi se bomo omejili na gospodarsko OD nedržavnih subjektov, kamor uvrščamo
predvsem zasebne varnostno – obveščevalne subjekte, ki jih bomo predstavili v
nadaljevanju.
Gospodarska OD nedržavnih subjektov
Zasebni obveščevalni subjekti na tem področju niso nov pojav. Obveščevalna revolucija
je med in po drugi svetovni vojni z naprednimi tehnologijami (komunikacije,
računalniki) olajšala dostop do odprtih virov informacij in tako vplivala na razvoj teh
subjektov (Hamilton, 1992: 61). Sprva so bile OD usmerjene zgolj na zbiranje najbolj
neposrednih informacij, najpomembnejši področji delovanja pa sta bili trg in financ
(Hočevar, 2007:39).
Nedržavni subjekti, ki izvajajo gospodarsko OD, so (Čepin, 2004: 24):
47
obveščevalni oddelki velikih podjetij in korporacij: le najmočnejša podjetja si lahko
privoščijo takšne specializirane službe (oddelke), ki so zelo podobne državnim
obveščevalnim strukturam. V njih najdejo zaposlitev kadri, kot so npr. ekonomisti,
pravniki, nekdanji državni obveščevalni delavci ter kriminalisti.
zasebne organizacije, ki se ukvarjajo s poslovno OD: nudijo raznovrstno poslovno
pomoč podjetjem na področju zbiranja ter analize gospodarskih informacij o subjektu
zanimanja naročnika, svetujejo glede varnosti lastnih informacij naročnika,
izobražujejo zaposlene na področju varnosti podjetja in svetujejo glede smiselnosti
naložb, tveganj idr.
zasebne varnostne agencije ter zasebni detektivi:
uporaba agencij je primerna pri zagotavljanju tehnične in informacijske varnosti
podjetij, angažiranje zasebnih detektivov pa zlasti pri zbiranju informacij o konkurentih
idr.
Zasebni obveščevalni subjekti so v primerjavi z državnimi OS omejeni pri uporabi
metod dela. Zakon jim namreč prepoveduje kakršnokoli tajno opazovanje,
prisluškovanje ali snemanje ipd.. Informacije lahko pridobivajo le iz javnih virov ter
s pomočjo intervjujev.
Gospodarski poizvedovalec vedno izdela natančen plan dela. Najprej preveri podatke, ki
jih je dobil od naročnika. Nato izdela preglednico in jo razdeli v več sklopov, ki so
odvisni od tega, kaj zanima naročnika (Dvoršak, 2003: 5). Relevantne poslovne
informacije, ki predstavljajo standardni model in zanimajo naročnike, so (Dvoršak,
2002: 199-200):
registracija firme (sedež družbe, matična številka, lastništvo);
identifikacija najpomembnejših poslovnih strankah ter podatki o teh strankah;
podatki o distributerjih ter distribucijskih kanalih;
podatki o ključnih kupcih in prodajalcih;
podatki o pomembnih potencialnih strankah;
podatki o prodajnih poteh;
podatki o upravi družbe, ključnih managerjih (sposobnosti, plače, slabosti,
zasebnost);
podatki o strateških ciljih;
finančne transakcije in bančno poslovanje (npr. preko Dun & Bradstreet);
48
podatki o dobičku;
podatki o načrtovanih novih proizvodih/ storitvah;
podatki o datumih začetka prodaje teh proizvodov/ storitev;
podatki o uvajanju nove tehnologije in metodologije;
podatki o trženju in rezultatih tržnih raziskav;
specifična vprašanja (npr. tudi o varstvu okolja, o proizvodnji) so ločnica med
različnimi, a sicer podobnimi vrstami (BI, CI, II) poizvedb, ki jih predstavljamo v
nadaljevanju.
5.1 Poslovna obveščevalna dejavnost (Business Intelligence - BI)
Avtorji Sun Cu (IV. stol.), Machiavelli (XVI. stol.), Clausewitz (XIX. stol.) idr. so
se v svojih delih ukvarjali s teorijo in prakso OD. Medtem ko sta torej vojaška in
politična OD že zelo stari disciplini, pa je BI še zelo mlada. Poslovna OD (business
intelligence) je disciplina zbiranja, organiziranja in uporabe poslovnih informacij na
etičen in legalen način. Na višji ravni predstavlja orodje managementa za pridobivanje
ključnih, pogosto skritih informacij, ki so potrebne za sprejemanje tehtnih, manj
tveganih in pravilnih odločitev. Razlika med business intelligence ter business
espionage je v metodah, načinih in ciljih zbiranja informacij. Prvo je zakonito, drugo pa
nelegalno (Dvoršak, 2003: 7-8).
Naj omenimo še poslovne goljufije. Storilci jih izvršujejo tako, da v okviru gospodarske
dejavnosti ali pri izvajanju poslov preslepijo poslovnega partnerja, da bodo poslovne
obveznosti izpolnjene. Ker goljuf obveznosti ne izpolni, povzroči poslovnemu partnerju
premoženjsko škodo. Poslovne goljufije predstavljajo v tujini kot doma preko polovice
vse odkrite gospodarske kriminalitete. Zakaj so poslovne goljufije tako razširjene?
Howard in Williams sta preučevala finančne goljufije in ugotovila, da ima ropar, ki
ukrade povprečno 800 $ 61% možnosti, da bo odkrit. Goljuf pa si pridobi povprečno
42.000 $ premoženjske koristi in mu grozi minimalna nevarnost odkritja in obsodbe
(Dvoršek, 2003: 380).
Peruško (2004a: 1) opredeljuje business intelligence (poslovno inteligenco) kot redno in
sistematično zbiranje informacij o konkurenci in o poslovnem okolju, analiziranje le-
teh, preoblikovanje v znanje ter obveščanje o signalih, ki prihajajo od konkurence ter iz
49
poslovnega okolja. Najbolj prodornim podjetjem ne zadostuje le vedenje o tem, kaj
počno tekmeci danes, pač pa morajo predvidevati, kje bodo čez 6 mesecev ali čez 5 let.
Tako postaja vloga BI še bolj strateška. Metodologija BI zajema korake (ibid.):
1. zbiranje surovih podatkov iz javno dostopnih virov o tekmecih, poslovnem okolju ter
splošnih poslovnih trendih;
2. analiza podatkov in informacij ter preoblikovanje le-teh v znanje;
3. BI postaja managersko orodje s tem, ko pridobljeno znanje uporablja za manj
tvegane in boljše poslovne odločitve ter natančnejša predvidevanja.
Poglejmo sedaj Armstrongov (2002: 19) model poslovne OD, ki v 8 fazah ponuja
celovit in izčrpen pogled na poslovno OD ter povezuje ta proces s strateškim
načrtovanjem:
Slika 13: Armstrongov model poslovne obveščevalne dejavnosti
Vir: Armstrong, C. (2002)
Prva faza pomeni proces, ki identificira potrebne informacije. V drugi stopnji
opredelimo področja, ki jih je potrebno raziskati, natančno določimo iskane informacije
1. strateško načrtovanjein ocenjevanje
2. načrtovanje in opredeljevanje
3. zbiranje informacij
5. oblikovanje in predstavitev izdelka
8. povratne informacijein presoja delovanja
7. sprejemanje odločitev
6. analiza odločitev in tveganja
4. pregledovanje in analiziranje informacij
poročanje
nadaljevanje obveščevalnega procesa
vzpostavitev obveščevalnega cikla
50
ter podrobno opredelimo aktivnosti za pridobitev informacij. Informacije, zbrane v tretji
fazi, lahko izvirajo iz različnih javno dostopnih virov. Lahko so popolne ali delne ter
posredne ali neposredne. V četrti stopnji pregledujemo ter analiziramo pridobljene
informacije. V peti fazi oblikovalcem odločitev predstavimo dokončno oblikovane
informacije. V šesti stopnji odločevalci ocenijo možna tveganja in posledice odločitev.
V sedmi fazi sledi sprejemanje ustrezne odločitve. V osmi stopnji poteka presoja o
zbiranju in kakovosti informacij ter ustreznosti sprejetih odločitev.
Po drugi strani pa je enak prevod, vendar z drugačnim pomenom, poskusil uveljaviti
Kink (2004: 32). Za termin business intelligence je v svojem magistrskem delu na
Ekonomski fakulteti v Ljubljani uporabil pojem poslovna inteligenca, ki pa ima povsem
drugačen pomen. BI namreč pojmuje kot organizacijo nove generacije informacijskega
sistema za podporo poslovnemu odločanju oz. naslednika podatkovnega skladiščenja.
Tudi Klaves (2003: 21) v magistrskem delu govori o poslovni inteligenci kot skupku
programskih rešitev, ki omogočajo dostop in analiziranje podatkov ter izmenjavo
z drugimi uporabniki.
Zasebne organizacije, ki se ukvarjajo s poslovno OD, v zadnjih letih doživljajo izjemen
razvoj. Med vodilnimi ponudniki storitev na tem področju je tudi Fuld & Company.
Fuld & Company
Kot svetovalno podjetje ponuja celoten sklop poslovnih obveščevalnih storitev, ki so
prilagojene posameznim naročnikom. Med storitve npr. sodijo (Fuld & Company,
http://www.fuld.com ,10. maj 2008):
strateško analiziranje ter svetovanje naročnikom, oblikovanje podpore pri razvoju;
svetovanje pri vzpostavitvi konkurenčne OD (sem sodijo strateške simulacije,
delavnice);
izobraževanje na področju zgodnjega opozarjanja in oblikovanja ustreznega
obveščevalnega procesa ter splošno izobraževanje o konkurenčni OD.
Med področji delovanja so največkrat zdravstvo in farmacija, industrija ter proizvodnja,
visoke tehnologije, energija, potrošniške dobrine ter storitve, finančne storitve in
telekomunikacije. Sekundarne raziskave predstavljajo osnovo za delovanje podjetja, ki
jih dopolnjujejo s primarnimi raziskavami (intervjuji s konkurenti, strankami,
51
dobavitelji idr.). Vodilo delovanja podjetja je tesno in neprekinjeno sodelovanje s
svojimi naročniki, kar omogoča optimalno doseganje ciljev. Podjetje je prisotno v
Severni Ameriki, Latinski Ameriki, Zahodni Evropi, Avstraliji ter v večjih azijskih
poslovnih centrih (ibid.).
5.2 Konkurenčna obveščevalna dejavnost (Competetive Intelligence -CI)
Specializirano vejo poslovne OD (BI) bi lahko označili kot konkurenčno OD (CI-
competitive intelligence). Za razliko od poslovne OD se konkurenčna OD osredotoča
izključno na zunanje konkurenčno okolje. BI pokriva širši spekter od CI: CI se
v glavnem osredotoča na mikro okolje, BI pa vključuje mikro in makro okolje
(Cavalcanti, 2005: 9).
Konkurenčna OD (CI) je zbiranje informacij (iz javno dostopnih virov) o konkurenci,
njenih namerah, ciljih ter trženju ipd. Te informacije naročniku omogočajo, da prilagaja
svojo strategijo ter se tako uspešno obrani pred poskusi konkurence, da mu zmanjša
tržni delež ali da ga popolnoma izrine z določenega tržišča. Pogosto tudi zbira in
analizira podatke pri dokazovanju nelojalne konkurence (Dvoršak, 2003: 7-8). Po
mnenju Farrella (2002) je konkurenčna OD postopek za odkrivanje, razvijanje in
pridobivanje pravočasnih, pomembnih informacij, ki jih potrebujejo oblikovalci
odločitev, da ustvarijo svojo organizacijo bolj konkurenčno. Leonard Fuld (1995)
označi konkurenčno OD kot tehniko uporabe industrijskega raziskovalnega strokovnega
znanja za analizo informacij o konkurenci, dostopnih iz javnih virov ter oblikovanje
zaključkov na podlagi teh sklepov. Gre za »zelo specifično in pravočasno informacijo o
konkurenčni družbi«.
CI je lahko konkurenčna prednost in pomaga podjetju (Peruško, 2006: 5):
razumeti, kako najti edinstvene vire ter zmožnosti za učinkovitejše konkuriranje;
ustvariti vir razpoložljivih znanj skozi vso organizacijo;
razumeti, kako je tekmec razvil lastne edinstvene zmožnosti;
preprečiti odtekanja informacij (z izvedbo učinkovite protiobveščevalne dejavnosti).
Spodnja tabela 8 kaže primerjavo stanj CI v Sloveniji in v Nemčiji. Kot možne razloge
za tako stanje CI v slovenskih podjetjih pa Peruško (2006: 29) navaja:
52
pomanjkanje tradicije konkurenčnega okolja (večina današnjih velikih podjetij je bila
ustanovljena v času zaprtosti socialističnega režima);
desetletja orientiranosti k trgom bivše Jugoslavije (z občutkom domačnosti do njih);
majhen trg (a zelo izobraženi potrošniki!), pogosto nezanimiv za MNC (pomanjkanje
prenosa nekaterih managerskih praks, vključujoč CI);
sorazmerno zaprta ekonomija (pomanjkanje konkurenčnih pritiskov iz tujine);
pomanjkanje ponudnikov specializirane CI programske opreme ter svetovalcev (kot
posledica nizkega povpraševanja);
počasen in selektiven prenos novih znanj ter najboljših praktik iz tujine.
Tabela 8: Primerjava stanj CI v Sloveniji in v Nemčiji
Nemčija Slovenija
Tradicija analiziranja tekmecev
je dolga (še iz vojaške preteklosti); je ni (zaradi minulega socialističnega gospodarskega režima);
Terminologija (ameriška)
ni splošno znana ter sprejeta; je precej neznana;
CI literatura pomembni prispevki, do neke mere tudi na področju raziskav;
tema se v zadnjih letih le občasno omenja v poslovnem tisku;
SCIP članstvo zmerno uspešno z 65 člani (2006); zelo omejeno z le 1 članom, a nekaterimi pozitivnimi trendi;
CI svetovalci 12 v letu 2000 (le 4 so SCIP člani); ni specializiranih ponudnikov CI storitev, programske opreme niti svetovalcev; ni specializiranih CI tečajev ali literature.
Splošno očitno nadaljuje zmagovito pot; zaradi posebnosti slovenskega trga (relativna majhnost, zaprtost, nezanimivost za velike MNC..) je disciplina CI v zgodnjih fazah razvoja (bori se za svoje mesto).
Vir: prirejeno po Peruško, I.V. (2006: 7-8)
Competitor Intelligence (poizvedovanje o konkurenci) pa je pomemben del Competitive
Intelligence. Obsega opazovanje in razumevanje tekmecev, ne more pa biti samostojno,
saj le zasledovanje tekmecev vodi sigurno v enostransko razmišljanje, ko postanemo
slepi za ključne spremembe na trgu (Žaže, 2007: 11). Osredotoča se na 1 ali več
konkurentov – na medpodjetniško rivalstvo ter boje za zaščitne znamke in strateško
pozicioniranje.
53
Poglejmo primer zelo usmerjenega poizvedovanja. Neka družba X je npr. skušala
ugotoviti, kdo so kupci neke srednje velike družbe Y in ali je družba Y tem kupcem
ponujala določen izdelek: kdaj, v kakšnih količinah ter ali je bila sklenjena pogodba o
nakupu teh izdelkov? Razlog zanimanja je bil ta, da je družba Y ukradla načrte in tuj
patentiran izdelek prodajala kot svojega lastnega po bistevno nižjih cenah. Z zbranimi
podatki bi tako lahko naročnik sprožil sodni postopek (Dvoršak, 2003: 4). Primer CI
med ameriško korporacijo Procter & Gamble ter njenim evropskim konkurentom
Unilever je predstavljen v prilogi 10.4.
Competitive Intelligence Services Inc.
Ponuja podjetjem storitve pridobivanja informacij o njihovih tekmecih in trgu (s
pomočjo primarnih in sekundarnih raziskav) ter izobraževanje na področju konkurenčne
OD. Pridobljene informacije se nanašajo na strateške ter taktične usmeritve podjetij,
trženjske taktike, prodajne številke in trende, oglaševalske projekte, R & R novih
proizvodov in storitev, kulturo podjetja in delovno okolje podjetij, dojemanje
konkurence, poglobljene raziskave vodstvenih delavcev, distribucijske poti idr. Njihova
področja delovanja so najpogosteje finančne storitve, elektronika, založništvo,
računalništvo, avtomobilska industrija, satelitske tehnologije, telekomunikacija,
internetne storitve, letalstvo, farmacija, kemična industrija, prehrambena industrija ter
gradbeništvo.
Primarne raziskave izvajajo kot osnovo za delovanje podjetja. Sem sodijo predvsem
poglobljeni intervjuji z vodilnimi kadri. Za dopolnitev izvajajo tudj sekundarne
raziskave, ki vključujejo uporabo javno dostopnega gradiva (podatkovne baze,
knjižnična in arhivska gradiva, pravni akti). CIS sodeluje le z 1 naročnikom v
posamezni poslovni kategoriji, da se tako izogne morebitnim konfliktom interesov.
Uslužbenci CIS imajo tudi dostop do podatkovnih baz KD, da olajšajo postopke
zaposlovanja svojih naročnikov. CIS znotraj proračuna naročnika ponuja različne
projekte, ki se (glede na proračun) razlikujejo po izčrpnosti in obsežnosti raziskave
(Competitive Intelligence Service Inc, http://www.compintel.net, 10. maj 2008).
5.3 Industrijska obveščevalna dejavnost (Industrial Intelligence -II)
Industrijsko OD lahko opredelimo kot zbiranje podatkov o proizvodnji. Poslužuje se
54
legalnih metod in sredstev s ciljem ugotavljanja tehnoloških postopkov, strategij, ciljev
in zmogljivosti posameznega subjekta. Pogosto ugotavlja nelegalne proizvodnje
posameznih izdelkov in kraje industrijske (patentov) in intelektualne lastnine (Dvoršak,
2003: 7).
Zbornica elektronske in elektroindustrije GZS se že vrsto let ukvarja s problemom
ponaredkov (angl. izraz counterfeiting) in boja proti temu zelo razširjenemu pojavu v
svetovni trgovini. Gre za zbiranje in poredovanje informacij podjetjem na osnovi dobrih
praks. Pri tem so organizirali seminarje in posredovali številne infomacije, ki se s
pomočjo in podporo Komisije EU zbirajo na ravni EU. Zadevo so promovirali tudi v
okolju RS skozi Odbor za električno varnost pri Ministrstvu za gospodarstvo RS.
Uslužbenec Zbornice elektronske in elektroindustrije navaja (intervju, 26.8.2008), da se
s poslovno in drugo špijonažo kot pojavom srečujejo podjetja v elektroindustriji na
različne načine in v različnih oblikah, kar je pogojeno tudi z njihovo umeščenostjo v
konkretne tržne segmente in niše, kjer nastopajo. Špijonaža se zgodi:
direktno na trgu, kjer se izdelek »kopira« v redni prodaji;
ali pa na specializiranih sejmih za izdelke vmesne rabe, kjer »ekipe« posnamejo vrsto
podrobnosti.
Pri izdlelkih za končno rabo1 so na eni strani izpostavljeni »napadom« ponaredkov -
izdlelek je po videzu in tudi funkciji praktično identičen originalu (velikokrat z enako
oznako blagovne znamke kot originalni izdelek ali pa z približkom, ki ga povprečen
potrošnik ne loči od originala). Pri produktih za vmesno rabo so tudi znani »napadi«
ponaredkov npr. stikalne in zaščitne tehnike (varovalke, instalacijski odklopniki...).
Poleg učinka »razbijanja trga z dumping ceno« ponaredkov gre v obeh primerih za zelo
nevaren pojav: ti izdelki pogosto ne izpolnjujejo standardov električne in splošne
varnosti - so neustrezni ali celo nevarni za uporabo. Tu pa nastopi tudi odgovornost
proizvajalca ozr. ponudnika originalnega izdelka, da se aktivno vključi v odstranjevanje
_____________________________________________
1 Večina podjetij izdeluje t.i. proizvode za vmesno rabo – kar pomeni komponente, sklope ali dele
sistemov (elektromotorji, stikalna in zaščitna tehnika, deli za avtomobilsko industrijo, merilni sklopi,
elektronski podsestavi...) ter na drugi strani končne izdelke za trg (naprave bele tehnike - veliki in mali
gospodinjski aparati, medicinske in merilne naprave, oprema za avtomatizacijo...).
55
ozr. preprečevanje dajanja teh izdelkov na trg. Osnova za proženje postopkov »napada«
na ponaredke je ustrezna predhodna zaščita prek patentov, znamk, modelov itd.
Uslužbenec Zbornice elektronske in elektroindustrije bi po navedbah težko rangiral
ozaveščenost podjetij (ali je zadostna, dobra, odlična) lahko pa reče, da se postopoma
dviga. Skozi gornji opis subjektivno ocenjuje, da so:
podjetja previdna in ukrepajo pravočasno z zaščito s patenti, verjetno pa še ne v
največji meri na področjih zaščite proti ponaredkom. Pri tem igra pomembno vlogo tudi
država s kontrolo v carinskem postopku pri uvozu blaga v EU;
previdni (samozaščitni) v podjetjih, ko gre za partnerstva med akterji enake ravni;
v velikih dobaviteljskih verigah (npr. v avtomobilski industriji), kjer je na koncu
močan partner- kupec, pa je izpostavljenost špijonaži v dobaviteljski verigi podjetij
znotraj samih verig večja, saj podjetja znotraj istega nivoja v dobaviteljski verigi
(drugega reda, tretjega reda dobaviteljev) tekmujejo med sabo.
To seveda ne pomeni, da je industrijska špijonaža pravilo igre v avtomobilski industriji,
je pa izpostavljenost večja in terja precejšnje angažiranje podjetij-dobaviteljev v fazi
razvoja komponent, podsestavov; zaradi različnih aspektov varnosti vozil pa je potrebno
razkriti številne podrobnosti o izdelku v verigi do končnega kupca- proizvajalca
avtomobila. Po vedenju omenjenega uslužbenca so v mednarodnem merilu na področju
poizvedovanja bolj šibka manjša podjetja, ki pa čedalje bolj vstopajo v mednarodne
dobaviteljske verige kot tehnološki partnerji in zato prihajajo v stik z informacijami.
Economist intelligence unit – EIU
Je vodilni ponudnik analiz (državnih, industrijskih ter menedžerskih) in napovedi
trendov. Izvršnim delavcem s tem olajša sprejemanje odločitev. Njihovi naroniki so
mednarodna podjetja, finančne ustanove, univerze in vladne agencije. Področje
delovanja pa obsega:
analize in napovedi trendov na več kot 200 različnih trgih. Izvajajo analiziranje
aktualnih razvojnih napredkov posameznih držav, gospodarskega, političnega in
poslovnega okolja, analiziranje naložbenih in tržnih pogojev, definiranje
dolgoročnih/kratkoročnih tveganj ipd.
ugotavljanje industrijskih trendov v 8 sektorjih, kot so avtomobilska industrija,
potrošniške dobrine in trgovina na drobno, energija, finančne storitve, prehrambena
56
industrija, zdravstvo in farmacija, telekomunikacije in tehnologija ter potovanje in
turizem.
oblikovanje menedžerskih strategij in praks.
Podjetje posebno pozornost namenja organiziranju srečanj vodilnih politikov in vladnih
uradnikov, kjer debatirajo o ključnih sektorjih in temeljnih poslovnih trendih države
gostiteljice. Po vsem svetu ima EIU na voljo več kot 40 oddelkov (Economist
Intelligence Unit, http://www.eiu.com, 10. maj 2008).
Naročnik npr. lahko tudi zahteva testne nakupe blaga, da bi ugotovil, ali je blago pristno
ali pa ima opravka s ponaredki. Gre velikokrat za izdelke IT, športnega programa,
tekstila, tobačne industrije idr., ki so zelo izpostavljeni ponarejanju znanih blagovnih
znamk in tihotapljenju po vsej Evropi (Dvoršak, 2003: 5). Industrijsko vohunstvo na
primerih Echelon in Ericsson predstavljamo v prilogi.
Najbolj ogrožene ozr. obveščevalno zanimive gospodarske dejavnosti
Vrednost informacije na gospodarskem področju lahko merimo z velikostjo prednosti
pred tekmeci na trgu, ki jo pridobi imetnik zaradi poslovne skrivnosti. Prav tiste veje
gospodarske dejavnosti, ki doživljajo hiter razvoj, so najbolj ogrožene s strani
obveščevalnih akterjev (Kop, 1991: 27). Obveščevalne aktivnosti seveda zasledimo v
vseh gospodarskih dejavnostih in podjetjih, kjer vlada konkurenca. Ne glede na to pa
največjo nevarnost za domače gospodarstvo predstavlja odtekanje občutljivih
informacij (predvsem poslovnih skrivnosti) iz vodilnih visokotehnoloških podjetij. Tako
na seznamu najbolj ogroženih vej (z vidika gospodarske OD) najdemo naslednje
(Hočevar, 46): informacijsko tehnologijo, farmacevtsko industrijo, medicinsko
industrijo ter biotehnologijo, elektronsko tehnologijo, industrijo senzorjev ter nadzornih
sistemov, vojaško industrijo, okoljsko industrijo, industrijo kompozitnih materialov in
zlitin, ter nanotehnologijo.
Poizvedovalec, ki bo npr. zbiral relevantne podatke o piškotih, se bo najprej izobrazil na
področju proizvodnje piškotov. Tako bo že vedel, da uporabljajo piškotarji različne
vrste peči, ki vpliva na čas pečenja, torej na količino dnevne/ mesečne proizvodnje.
Podatek o priključni moči varovalk mu bo razkril nove podrobnosti o proizvodnji in
zmogljivostih itn. Kadar pa se bo npr. lotil bolj zapletene proizvodnje turbin, bo poiskal
57
pomoč izvedenca za turbine. Tako bo lahko sestavil vprašalnik za zbiranje podatkov
(Dvoršak, 2002: 202-204).
Pred izvedbo zahtevnejše preiskave si bo narisal (z računalniškim programom ali
navadnim svinčnikom in papirjem) preglednice. Na njih bodo narisane posamezne faze
(časovno zaporedje dogodkov v proizvodnji ali storitveni dejavnosti) kot časovne
premice in ob njih napisani dogodki. Preglednico nato združi z ostalimi preglednicami
(ibid.).
Tudi scenarij je koristen pripomoček, ki ima pomembno vlogo pri načrtovanju
zahtevnejših preiskav. Je model delovanja in prihodnjega razvoja objekta preiskave. Pri
pisanju scenarija bo poizvedovalec najpogosteje potreboval pomoč strokovnjaka za
določeno področje. Najprej je smiselno izpostaviti problem, cilj preiskave. Nato sledi
kratek zgodovinski pregled ter najnovejša spoznanja s tega področja. Na koncu pisec
scenarija ponudi alternativne rešitve problema ozr. možne poti za dosego cilja. Tako so
pri pisanju scenarija o proizvodnji npr. varilnih aparatov opisane vse pozicije ter
postopki, zahtevana znanja in izkušnje, potrebna orodja, možni dobavitelji posameznih
delov in opreme, finančne razsežnosti zastavitve nove proizvodnje, možna tržišča in
kupci itd. Scenarij torej pokaže, ali ima neko podjetje trenutno sploh možnosti za to
proizvodnjo in kaj bi zanjo potrebovalo. Lahko se namreč izkaže, da nima prav nobenih
pogojev za vpeljavo rentabilne proizvodnje.
Scenarij tudi razjasni predstave o tem, kateri podatki so ključni. Če se npr. v tovarni za
proizvodnjo gum odločijo za preusmeritev v proizvodnjo elektronike, bodo morali
zaposliti strokovnjake s tega področja. Odgovoriti bo treba na vprašanja (Dvoršak,
2002: 202-204): ali je bila dana objava v sredstvih javnega obveščanja, so prijavili
potrebe po delavcih na zavodu za zaposlovanje, iščejo tovrstne strokovnjake? Ali se
delavci izobražujejo in privajajo na nove delovne postopke? Ali je bil razpisan ‘tender’
za nabavo opreme in/ali tehnologije? Kje bo potekala nova proizvodnja? So se pri
proizvajalcih elektronskih komponent pozanimali za sodelovanje/nabavo? Ali je bilo v
e-glasilu kaj zapisanega o tem? Kdo v tovarni in izven nje bi o tem kaj vedel? Komu
bodo konkurirali, s kom sodelovali?
58
5.4 Skrbno preverjanje dobrega gospodarja (Due Diligence) – preverjanje
bonitet
Due diligence je natančno usmerjeno poizvedovanje o točno opredeljenih stvareh,
čeprav je sam pojem vseobsegajoč. Due diligence najpogosteje naroča nekdo, ki
prevzema ali kupuje večje podjetje (industrijski obrat, banko, zavarovalnico idr.) ali
lastniški delež, blagovno znamko, nepremičnino, športni klub itn. Zato so poizvedbe, ki
se skrivajo pod tem izrazom, lahko zelo raznovrstne. Običajno pa pojem obsega
preverjanje različnih segmentov (glej spodaj – količinski in kakovostni dejavniki
bonitete) podjetja. Gre za izredno občutljive poizvedbe, saj se na njihovi osnovi
naročnik pogosto odloča o nakupu podjetja, sklenitvi pogodbe o sovlaganju ipd.
Naročnik zaradi nepopolnih/ netočnihi informacij tako lahko sklene slab posel
(Dvoršak, 2002: 208).
Dejavnike bonitete podjetja delimo (Knez, 2000: 119) na količinske in kakovostne:
med količinske sodijo kazalniki: zmogljivosti, obsega dejavnosti, kakovosti
proizvodnje in storitev, sredstev in obveznosti do virov sredstev, obračanja, uspeha
(poslovnega izida), produktivnosti, donosnosti, denarnega toka, vlaganj v razvoj in
inovacijske dejavnosti, ter okoljski kazalniki.
kakokovstni pa so: splošni kakovostni dejavniki, dejavnost, prvine/zmogljivosti, tržna
usmeritev, drugi kakovostni dejavniki.
Delo začnemo s podrobnim pogovorom z naročnikom glede zahtev. Treba je izvedeti:
kje pričakuje zaplete; kaj je ključno za njegovo končno odločitev ter katere informacije
druga stran najbolj skriva; zakaj stranka naroča poizvedbo (za načrtovani prevzem,
sovlaganje, poslovno pogodbo itn.). Nato nadaljujemo delo za računalnikom s pomočjo
podatkovnih baz (AJPES, IPIS, IBON, FIPO, IPO, PIRS, TIS idr.), arhivov, interneta
itn. (Dvoršak, 2002: 209).
Pasti vrednotenja
Poleg poslovnega poznamo in izvajamo tudi finančni ter pravni skrbni pregled podejtij.
Vse 3 komponenete pa se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Tako npr. pogodbena
razmerja s partnerji zanimajo tako izdelovalce pravnega kot poslovnega dela skrbnega
59
pregleda. Morebitne tožbe proti podjetju so zanimive s pravnega in tudi s finančnega
vidika, saj vplivajo na višino oblikovanih rezervacij družbe ipd. (Mikuž, 2007: 23).
Računovodski izkazi stanja, uspeha in denarnih tokov ne odražajo zmeraj resničnega
stanja podjetja, zato jih je treba preveriti in oplemenititi z dodatnimi informacijami iz
verodostojnih virov (Dvoršak, 2002: 209). Nevarnosti napačnih ocen poslovanja in
slabe kakovosti informacij (GIGO-slabe informacije zaradi slabih vhodnih podatkov) se
deloma izognemo s primerjavo preteklih izkazov s tekočimi ter iskanjem velikih
odmikov. Lahko pa tudi najamemo panožne specialiste, ki prepoznajo velike odmike od
konkurence v elementih poslovanja (Mikuž, 2007: 23).
Finančno poslovanje je pomemben pokazatelj uspešnosti podjetja. Finančni del
skrbnega pregleda je namenjen pregledu letnih finančnih izkazov podjetja, preteklih
finančnih izkazov. Iščejo se morebitne skrite izgube, ki bodo vplivale na uspešnost
poslovanja v prihodnjih letih, ter druge pomembne finančne pomanjkljivosti podjetja
(Mikuž, 2007: 23). Interna finančna poročila (glej str. 88) imajo sicer največjo vrednost
pri finančnem poizvedovanju, a jih je težko pridobiti. Kot že omenjeno, si lahko
pomagamo s finančnim svetovalnim servisom, ki izdela podrobno analizo finančnega
poslovanja in ga posreduje kot originalno poročilo, kjer nas opozori na pasti v uradnih
ali internih finančnih izkazih (Dvoršak, 2002: 209).
Vrednotenje sredstev lahko skriva pasti in ima zelo velik vpliv na prihodke in dobiček.
S sredstvi je namreč mogoče „frizirati” bilanco in so le redkokdaj realno ovrednotena
(so podcenjena/ precenjena), zato najprej opredelimo naslednje kriterije (Dvoršak, 2002:
209):
a) standarde za ovrednotenje osnovnih sredstev;
b) dejansko stanje osnovnih sredstev (kakovost ter uporabnost za proizvodnjo);
c) računovodsko vrednost osnovnih sredstev.
Preverjanje opredmetenih osnovnih sredstev (zemljišča, zgradbe, proizvodna oprema
itd.).
Točka a) se navadno izkaže kot najbolj problematična. Pogosto ni povsem jasno, s
katerimi kriteriji posamezni subjekt vrednoti svoja osnovna sredstva (premoženje):
poleg računovodskih kriterijev namreč obstajajo tudi možnosti drugačnega razumevanja
60
in vrednotenja (Dvoršak, 2002: 209). Skrbni pregled običajno opravljajo specializirane
institucije kot so revizorske dužbe. Ob tem nastanejo razmeroma visoki stroški in prav ti
so bili v preteklosti že večkrat razlog, da so podjetja fazo pregleda preskočila. S tem pa
se je tveganje pri nakupu povečalo, saj kupujemo mačka v žaklju (Mikuž, 2007: 23).
Točka b) je često za naročnika najpomembnejša. Za oceno dejanskega stanja osnovnih
sredstev so najboljši vir zaposleni, ki dobro poznajo opremo in proizvodna sredstva:
tehnični direktorji ter obratovodje so najboljši informatorji; sledijo jim delavci, ki delajo
za posameznim strojem. Od njih lahko izvemo, kako so stroji ohranjeni in v kakšnem
stanju so, ali so sploh uporabni za (načrtovano) proizvodnjo, ali pa so le »inventarne
številke«. Vsak stroj (inventar) je sumljiv, če je dolgo shranjen v skladišču ali ga ne
uporabljajo: Zakaj ga ne uporabljajo? Kakšna je njegova vrednost v knjigi osnovnih
sredstev? Koliko je sploh inventarja, ki predstavlja le evidenčno številko in ni
uporaben? Ali bo uporaben za načrtovano proizvodnjo, ali bodo zanjo uporabni drugi
stroji, ki zdaj obratujejo? (Dvoršak, 2003, 210). Pogosto pokaže že bežen sprehod skozi
poslovno ali proizvodno zgradbo in skladišča, ali je vrednost opreme bistveno nižja
(precenjena) od tiste, ki jo izkazujejo knjige osnovnih sredstev. Potencialni kupec ali
investitor se tako s pomočjo informacij poizvedovalca izogne temu, da bi plačal nekaj
neuporabnega, prevrednotenega ali nekaj, kar s proizvodnjo nima nobene zveze
(Dvoršak, 2002: 209).
Preverjanje terjatev
Tudi (nezavarovane) terjatve ozr. knjigovodski dolg predstavljajo del vrednosti in so
vključene v kupnino, zato mora poizvedovalec preveriti (Dvoršak, 2002: 210):
ali so knjigovodske terjatve nastale z dobavo blaga naročniku na podlagi njegovega
naročila? Je med dobaviteljem in prejemnikom blaga sklenjen kakšen dogovor o
garanciji zanj, o vračilu ter kdaj bi do tega lahko prišlo? Kako bi to vplivalo na samo
vrednost blaga ter obveznost dobavitelja, da poravna določene stroške v zvezi s tem
blagom?
ali je naročnik resnično prejel blago, za katerega je manager izdal račune in za
katerega so izkazane terjatve? Pogosto se izstavljajo računi za blago, ki ni bilo niti
naročeno niti poslano naročniku. Račune prikazujejo med terjatvami, da bi povečali
vrednost podjetja.
61
neplačane račune, starejše od 3 mesecev. Ugotoviti je treba, ali so sploh bili poslani
na naveden naslov, ali imajo pokritje v dejanskih dobavah temu naročniku, koliko jih je
itn. Račune starejše od 1 leta je v Sloveniji zelo težko izterjati, na to je treba stranko
opozoriti.
vsa še nerealizirana naročila in ugotoviti, kako je s plačili zanje. Ali je bil dan avans?
Ali je novo naročilo poravnava (že plačanega računa iz preteklosti), ali le izterjavo
dolga (dolg podjetja do drugega podjetja), je nadomestilo za kaj tretjega? Gre za
vprašanje etike.
kupce in dobavitelje podjetja. Dogaja se, da je isto podjetje obenem kupec in
dobavitelj. V takem primeru so knjigovodske terjatve še posebej vprašljive.
morebitno obremenjenost osnovnih sredstev, poslovnih prostorov in drugega
premoženja (npr. počitniški domovi, stanovanjski fondi itn.) s hipotekami in
pogodbenimi obveznostmi do tretjih oseb, npr. bank ali zavarovalnic.
ali se večina knjigovodskih terjatev nanaša na samo 1 kupca ozr. ali se te terjatve
kopičijo pri posameznih kupcih? Pri katerih in za kaj? Morda podjetje ravno tega kupca/
skupino kupcev prikazuje kot najpomembnejše, čeprav ne plačujejo dobavljenega blaga.
število reklamacij za dobavljeno blago. Veliko število reklamacij pomeni, da je nekaj
narobe v proizvodnem procesu. Kaj, mora pokazati nadaljnja preiskava.
kdaj je opravljena večina dobav – enakomerno skozi ves mesec ali večina proti koncu
meseca? Ta podatek nam npr. lahko pove, da je proizvodnja slabo načrtovana, ali da
ima podjetje probleme s »cash flow«, ali da je tako zahteval naročnik.
Preverjanje neopredmetenih osnovnih sredstev
Predvsem informacijski sistem je zelo pomemben, ker lahko z njim sledimo
proizvodnemu ter poslovnemu procesu. Ta sistem lahko hitro pokaže, da so potenciali
podjetja veliko večji, a ostajajo neizkoriščeni, ker je informacijski sistem zastarel in ker
je tudi vodenje neustrezno. Strokovnjak (informatik) bo tako najprej pregledal strojno
opremljenost (računalnike) podjetja in ugotovljal ali je informacijski sistem podjetja
zastarel ali sodoben, kdaj je bil posodobljen in kdo ga je posodobil. Problem starejših
računalnikov od 4 let je predvsem ta, da so nekompatibilni z novejšo programsko
opremo in da je njihovo vzdrževanje ali posodabljanje predrago. Glede programske
opreme je najpomembnejše vprašanje, ali je prilagojena prav temu uporabniku ali pa gre
za standardizirano programsko opremo. Zadnja ima prednost, ker je stabilna in
vključuje velike podatkovne zbirke, ki jih je mogoče dopolnjevati ter pregledovati in
62
primerjati arhivirane podatke za zelo dolgo časovno obdobje. Programsko opremo naj
izdela tim, ne pa en sam programer. Tako vzdrževanje ne bo odvisno od enega
posameznika, če se mu slučajno kaj zgodi (Dvoršak, 2002: 212-213). Pri skrbnem
pregledu igra pomembno vlogo tudi preverjanje kadrov (glej podpoglavje 7.6).
5.5 Marketinška obveščevalna dejavnost (Marketing Intelligence)
Marketinške poizvedbe lahko pojmujemo kot strukturirano interaktivno celoto oseb,
naprav in procesov, ki so oblikovani za zagotavljanje rednega dotoka informacij. Le-te
so zbrane tako od notranjih kot tudi zunanjih virov z namenom osnovnega odločanja na
specifičnih področjih trženjskega managementa (Dedijer v Žaže, 2007: 77).
Tabela 9: Razlike med marketing intelligence ter tržnimi raziskavami
TRŽNA RAZISKAVA MARKETING INTELLIGENCE
Posnema določen čas Akcijska polnost, zvezde in zgodbe se ves čas spreminjajo
Je taktično ter metodološko naravnana Je strateško in ciljno usmerjena
Povečini povzema od potrošnikov Črpa od potrošnikov, konkurentov, dobaviteljev, distributerjev itd.
Se zanaša na neposreden kontakt Uporablja primarne ter sekundarne vire
Zrcali potrošnikova mnenja, kar je lahko v nasprotju z resničnostjo
Povzema to, kar se v resnici dogaja (dejstva)
Primarno je kvantitativna z kvalitativnimi elementi
Primarno je kvalitativna, včasih vsebuje kvantitativne podatke
Cilj: odgovori na vprašanja Cilj: odgovori na vprašanja, zastavi vprašanja, povzroči akcijo.
Vir: prirejeno po Sharp, S. (2003: 3)
Razlike med marketing intelligence ter tržno raziskavo prikazuje zgornja tabela 9. Pri
tržnih raziskavah gre za primarne raziskave z rezultati iz anket ali ciljnih skupin.
Nasprotno pa marketing intelligence črpa iz veliko virov z različnimi rezultati (Žaže,
2007: 78).
5.6 Socialne poizvedbe (Social Intelligence)
»Nekdo, ki zasluži komaj 4 povprečne plače v gospodarstvu, hkrati pa se vozi v
najrazkošnejšem avtomobilu, ima 12 m jahto, novo razkošno hišo, je član kakšne elitne
63
organizacije in šola otroka v tujini, je sumljiv. Kdor ima pomanjkljivo formalno
izobrazbo in malo izkušenj, zaseda pa najodgovornejša mesta v gospodarski družbi, bo
verjetno delal napake in ji s svojim vodenjem povzročal različne probleme« (Dvoršak,
2002: 197).
Pri tej vrsti poizvedb nas npr. zanima s kakšnimi kadri razpolaga gospodarski subjekt in
kako dolgo že posluje. Večina novoustanovljenih podjetij propade v prvih 10 letih
poslovanja (najbolj kritičnih je prvih 5). Le malo jih zdrži nad 10 in več let. Ta so očitno
dobro vodena ali pa imajo ponudbo brez resne konkurence. Čas poslovanja in podatek,
koliko časa vodi podjetje sedanja uprava, sta pomembna pokazatelja stabilnosti
gospodarske družbe (Dvoršak, 2002: 196).
Pri ključnem kadru nas zanima njihova poslovna kariera, ali so pripravljeni svoje znanje
prenesti v drugo podjeje ter za kakšno ceno. Preverjanje uprave in managerjev
večinoma predstavlja grobo poseganje v zasebnost, saj je treba ugotoviti (Dvoršak,
2002: 196-197):
osnovne podatki: datum rojstva, družinski stan;
izobrazbo posamezne osebe. Na kateri srednji šoli in kje se je šolala, kje je
nadaljevala študij (vključno s številko in datumom diplome, ime univerze). Je
nadaljevala s podiplomskimi študiji ali izpopolnjevanji, kje, kdaj, s kakšnim uspehom.
poklicno kariero zadnjih 15 let: od prve zaposlitve dalje, vključno z okoliščinami
napredovanj ali menjave delodajalca; mentorje na začetku kariere;
sposobnost odločanja, sposobnosti strateškega razmišljanja ter analiziranja dogodkov;
odnos do podrejenih in poslovnih partnerjev, njegov karakter;
izkušnje na vodilnih ali vodstvenih delovnih mestih ter predhodne neuspehe na njih;
ali so bili kdaj udeleženi pri stečaju, vpleteni v gospodarske prestopke. Ali imajo
morda kriminalno preteklost? Pod tem pojmom razumemo vpletenost osebe v
nedovoljena in KD (poslovna in tudi druga) npr. nasilniško obnašanje, povzročitve
prometnih nesreč, sodne postopke (ne glede na njihov izid, ki pa mora seveda biti jasno
povedan), ovadbe in afere, ki sicer niso doživele sodnih epilogov, je pa bila oseba vanje
vpletena itd.
njihove službene poti, priljubljene lokale ter imena gospodarskih družb, vladnih/
nevladnih ustanov in oseb, s katerimi se sestajajo;
64
socialni profil - osebne dohodke, materialno stanje, značilnosti bivališča, s kom se
druži;
možnost podkupljivosti in življenjski slog ter usklajenost tega z zakonitimi dohodki;
včlanjenost ključnih managerjev (in tistih delavcev, ki imajo dostop do podatkov) v
klube, društva, napol skrivne mednarodne organizacije;
zakonski stan in šibkosti menedžerjev in delavcev, ki imajo dostop do podatkov:
• ali so poročeni, kaj dela žena, kakšen je njen položaj v okolju, kjer dela in živi?
Imata otroke, koliko, kam hodijo v šolo, v kateri razred, s kom se družijo, kakšni so?
• ali je ciljna oseba ločena? Ima otroke iz prejšnjega zakona ter kako skrbi zanje in
kakšni so njeni odnosi z bivšim partnerjem?
• ali ima gospodinjsko pomočnico, ki ji pospravlja stanovanje, ali ga pospravlja sama?
Kako je pospravljeno? S kakšnim avtom se vozi? Ga dobro vzdržuje? Kako vzdržuje
vrt in okolico bivališča? Kaj menijo drugi?
njeno zdravstveno stanje, odnos do alkohola, tobaka, drog, spolne in druge navade ter
temne plati življenja idr.
Naročniku je treba pojasniti, da je poseganje v zasebnost posameznika v Sloveniji
nezakonito. V večini primerov bo naročnik sam umaknil zahtevo ozr. jo bo prilagodil
zakonodaji. Pogosto pa bo poiskal nekoga, ki bo preskrbel vse zahtevane podatke. V
Sloveniji je namreč nekaj oseb, ki jim je pri zbiranju podatkov zelo malo mar za vso
zakonodajo ter za vse človekove ter osebnostne pravice (Dvoršak, 2002: 214).
Vohunjenje za visokimi uslužbenci je na primeru Deutsche Telekom predstavljeno
v prilogi 10.4.
Primer organizacije podatkov o predsedniku upravnega odbora Janezu X., ki je objekt
preiskave, ponujamo v prilogi (Dvoršak, 2002:197, 204-206). Iz podatkov bo npr.
razvidno:
da je npr. bratranec Jurij X. izredno bogat, čeprav je delomrznež;
enako sestra Micka Y., ki je sicer uradnica v državni upravi, ima pa kar 2 razkošni
vili ter hišo z večjim bazenom in teniškim igriščem na Floridi;
medtem ko Janez X. nima skoraj nič in vse zapravi za članstvo v elitnih društvih;
sodelavci in podrejeni pa trdijo, da sklepa posle, kjer so cene vedno višje kot
običajno;
objave v tisku pokažejo, da je bil že v preiskavi zaradi suma zlorabe položaja, pa se je
65
izmazal brez obsodbe. Že 2 podjetji, ki ju je vodil, sta prišli v stečaj.
od sorodnikov je tudi informacija, da je obe propadli (in podcenjeni) podjetji kupila
njegova snaha skupaj z njegovim bratom. Sedaj obe podjetji dobro poslujeta.
Podatke o vodilnih menedžerjih (npr. predsednik uprave Janez X.) in podjetju bomo
iskali:
v arhivih in knjižnicah (npr. članki - Gospodarski vestnik, Manager, Finance);
v zapisih o organizacijah, kjer je delala, preden je prišla na sedanje delovno mesto;
v objavljenih govorih, povzetkih govorov ter biografskih podatkih in predstavitvah v
medijih, kjer se zrcalijo njene vizije, usmeritve, strateški cilji, sposobnosti odločanja;
pri njegovih nekdanjih in sedanjih sodelavcih, podrejenih kolegih, odpuščenih
delavcih, članih istih društev in družinskih članih, pa tudi v pogovoru z njo samo bomo
izvedeli, kakšen človek je in kakšne so njene komunikacijske sposobnosti ter odnos do
drugih;
konkurenci, poslovnih partnerjih ter uradnikih, s katerimi mora komunicirati;
nekdanji sošolci in kolegi s fakultete, bivše soproge in ljubice.
6 TAKTIKA IN METODIKA DELA TER VIRI INFORMACIJ
„Kdor pozna sebe in svojega sovražnika, se ne boji izida 100-ih bitk. Kdor pozna samo
sebe, ne pa tudi svojega nasprotnika, bo za vsako pridobljeno zmago doživel en poraz.
Kdor ne pozna ne sebe, ne svojega sovražnika, bo v vsaki bitki poražen“
(http://www.dokumentarfilm24.de/2008/10/26/die-kunst-der-kriegslist-auf-den-spuren-
von-sun-tsu/).
6.1 Globalizacija, konkurenčnost države in industrijska politika
Pomen globalizacije in konkurenčnost države
Globalizacija je ključni proces, ki je od 70. let dalje zaznamoval odnos med državo in
trgom. Obstaja več vidikov globalizacije. Najpogosteje pa se izpostavlja gospodarski, ki
predstavlja “kakovostno spremembo v organizaciji svetovnega gospodarstva“ (McGrew,
2005: 209). Neoliberalizem (kot prevladujoča teoretska perspektiva) opozarja predvsem
na strukturne spremembe, katerih osnovni vzrok so tehnološke spremembe. Te
posledično vodijo v preoblikovanje države (McGrew, 2005: 225; Strange, 2004: 7).
66
V Sloveniji vedno več podjetij v določenem segmentu deluje globalno ne glede na
njihovo fizično lociranost. Tako eni nabavljajo surovine globalno, drugi pa globalno
tržijo, prodajajo ter imajo partnerje ter tekmece, ki postajajo vse bolj agresivni. Hitrost
poslovanja in globalizacija silita podjetja v sistematično in redno spremljanje
konkurence (Peruško, 2004a: 2).
Globalizacija ni nekaj, kar se državi dogaja, ampak država aktivno deluje v procesu
njenega pospeševanja. To predočimo skozi koncept konkurenčnosti države. Tako je
Slovenija na lestvici svetovne konkurenčnosti, ki jo objavlja švicarski inštitut za razvoj
managementa, napredovala za 8 mest in zasedla 32. mesto. Cohen definira
konkurenčnost države kot “stopnjo do katere lahko država v pogojih pravičnega in
svobodnega trga proizvaja blago in opravlja storitve, ki se soočajo s preizkusom
mednarodnega trga, medtem ko hkrati povečuje realni dohodek državljanov“ (Castells,
1996: 87).
Urad za makroekonomske analize in razvoj (2001: 36) pa je v Strategiji gospodarskega
razvoja Slovenije 2001-2006 opredelil konkurenčnost gospodarstva kot “merljivo
sposobnost mednarodno konkurenčnih izdelkov in storitev na način, ki državljanom
zagotavlja trajnostni razvoj in zadovoljiv življenjski standard.“ Hkrati pa na tem mestu
opominja, da je konkurenčnost v prvi vrsti mikroekonomski koncept in da gre pri tem za
kazalce, ki jih je težko meriti. Zato so vsi možni kazalci konkurenčnosti relativni in ne
absolutni (Svetličič, 1996: 114). Na konkurenčnost gledamo kot na sredstvo za
doseganje razvojnih ciljev, ne pa kot na cilj sam po sebi (Daniels in Svetličič, 2001:
211). Spoznanje, da so konkurenčne prednosti endogene, pomeni, da je mogoče vplivati
na njihov razvoj.
Porterjev diamant konkurenčnih prednosti sestavljajo 4 spremenljivke:
1. razpoložljivost proizvodnih dejavnikov;
2. domače povpraševanje;
3. prisotnost sorodnih in podpornih panog;
4. strategija podjetij, struktura in medsebojna konkurenca na trgu.
Tem 4 spremenljivkam Porter dodaja še 2 zunanji, in sicer: pomen naključij in države.
Dunning pa diamantu konkurenčnih prednosti doda še transnacionalno poslovno
dejavnost, torej dodatno zunanjo spremenljivko (ibid.: 230-232).
67
S konkurenčnostjo gospodarstva povemo, kakšno je poslovno okolje podjetja v določeni
državi. Pri tem delimo spremenljivke na tiste, na katere podjetje neposredno vpliva, in
ostale, na katere nima kratkoročnega vpliva. (Kos, 2000: 93). Spodnja slika 4 kaže
dopolnjen porterjev diamant.
Slika 4: Dopolnjen Porterjev diamant konkurenčnih prednosti
Vir: Svetličič, M. (1996: 232).
To pa ne pomeni, da podjetja sama ne izvajajo OD. Nasprotno, ob upoštevanju notranjih
konkurenčmh prednosti podjetij lahko v dopolnjenem Porterjevem diamantu
prepoznamo dve vrsti akterjev OD, tj. države in transnacionalna podjetja (TNP). Ob
ustrezni organizaciji je med obema zagotovljen pretok informacij. Dejansko vsaka od
spremenljivk vpliva na organizacijo ekonomske OD in njeno učinkovitost, ravno tako
pa je potrebno na strani varovanja informacij upoštevati delovanje državnih ekonomskih
OS in poslovnih obveščevalmh oddelkov podjetij drugih držav (Gričar, 2006: 46).
Industrijska politika
Država z uresničevanjem industrijskih politik (IP) vpliva na svojo konkurenčnost.
Problem IP ni interveniranje ali neinterveniranje države, ampak pa njeno doziranje in
vrsta (Svetličič, 1996: 133). IP pojmujemo kot vladno sprejemanje in usklajevanje
produkcijski
dejavniki
podjetniška strategija,
struktura in tip konkurence
povezane in
podporne veje
pogoji domačega
povpraševanja
transnacionalnaposlovna dejavnost
država
naključja
68
pobud za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti celotnega gospodarstva ter
posameznih sektorjev v njem. Pozitivna IP pomeni vključitev ciljno naravnanega
strateškega razmišljanja v ekonomsko politiko (Jaklič, 2005: 50).
Slika 5: Argumenti za industrijsko politiko
Vir: prirejeno po Jaklič, M. (1994: 37)
Argumente za vodenje strateške industrijske politike povzema slika 5 (Jaklič, 1994: 17):
1. argument tržne neučinkovitosti;
2. argument mednarodne trgovine (in proizvodnje);
3. argument doseganja gospodarske rasti;
4. argument strateškega menedžmenta in “mrežni“ argument.
Kritiki strateške industrijske politike (Krugman, 1994: 36) vidijo povod za takšno
politiko ravno v že omenjenem konceptu konkurenčnosti gospodarstva. Pri tem izhajajo
iz stališča, da takšna politika postavlja države in ne podjetja v konkurenčne odnose. Ali
pomeni konec hladne vojne ponovno oživljanje geo-politike, kjer je geo-ekonomija
samo premik, ko države ne tekmujejo za teritorij, ampak za tržne deleže (Guzzini, 2003:
Neunčinkovitost trga • oblikovanje novih informacij, proizvodov in tehnologij; • razvoj spretnosti zaposlenih; • učenje z delom; • tveganje; • kratkoročni problemi
Mednarodna trgovina in proizvodnja
• primerjalne prednosti; • nepopolna konkurenca in ekonomija obsega; • konkurenčne prednosti (strategija in organizacija)
Gospodarska rast • stabilizacija kot potreben, a ne zadosten pogoj za rast; • politika na ponudbeni strani; • razvojni instrumenti, ki temeljijo na mikroekonomskih principih
analiza trgov
analiza podjetij
Strateški management in mreženje • družbeni, kulturni in politični kontekst; • delovanje podjetij; • premagovanje rigidnosti v kulturi podjetja; • mreženje
69
5-6)? Luttwak (1998: 128-9) opredeli gospodarsko tekmovanje med državami (ki je
rezultat uresničevanja strateške industrijske in trgovinske politike) kot nadaljevanje
vojne z drugimi sredstvi. Cilj geo-ekonomije ni doseganje najvišjega možnega
blagostanja, temveč vzpostavljanje nadzora in zagotavljanje položaja v mednarodnih
ekonomskih odnosih (ibid.: 133). Zunanja sredstva uresničevanja geo-ekonomske
usmeritve niso v neposredni domeni podjetij, ampak države. Sem uvrščamo (ibid.: 134):
1. carine in uvozne kvote;
2. druge necarinske omejitve proste trgovine;
3. izvozne subvencije;
4. državni tehnološki programi in
5. ekonomska OD.
Obveščevalna dejavnost kot ukrep industrijske politike
Poznamo 2 razlagi za razvoj OD kot ukrepa industrijske politike. Prva razlaga vidi v
birokraciji enega izmed vzvodov pospeševanja ekonomske vloge države. Namen je
krepitev moči birokratskega aparata, ki je ogrožen v procesu umikanja države pred
trgom. Druga pa jih razlaga kot ukrepe prilagajanja strukturnim pritiskom globalnega
trga (Gričar, 2006: 52):
Po prvi razlagi se ukrepi industrijske politike razlikujejo glede na birokratsko
tradicijo in usposobljenost v posamezni državi ter odnos med državo in trgom. Luttwak
vzame pod drobnogled ravno ekonomsko OD. Ugotavlja, da sta Osrednja obveščevalna
agencija (CIA) in Nacionalna varnostna agencija (NSA) še pred koncem hladne vojne
pripravljali študije o reorganizaciji, ki bi v obeh službah preusmerile obveščevalno delo
na zbiranje ekonomskih in industrijskih informacij (Luttwak, 1998: 136).
Ekonomska OD je slabo raziskan pojav, zato je mogoče drugo razlago predočiti s
pomočjo ekonomske diplomacije kot sorodnega pojava ekonomski OD. Po Strangevi
(1992: 6-7) so strukturne spremembe v svetovnem gospodarstvu (posebej pa še v
mednarodni proizvodnji) spremenile odnose med podjetji in državami v takem obsegu,
da so se razvili diplomatski odnosi ne le med državami, ampak tudi med državami in
podjetji ter podjetji samimi. Strukturne spremembe, ki so jih prvenstveno povzročile
tehnološke inovacije, mobilnost kapitala in razvoj transportnih in komunikacijskih
sredstev, so povzročile razvoj držav, ki konkurirajo za dodano vrednost, ustvarjeno na
njihovem teritoriju (ibid.: 7). Da bi države lahko ohranjale svoj položaj v MEO, so
70
pripravljene vstopati s TNP v vse bolj simetrične pogajalske odnose, da bi s tem
naredile bolj privlačne lokacijsko specifične konkurenčne prednosti (ibid.: 6). Po drugi
strani se odnosi spreminjajo zaradi pogajalske moči podjetij, ki izvira iz kontrole nad
tehnologijami, dostopa do kapitalskih virov in do pomembnih trgov (ibid.: 7). Politični
interesi države postanejo z vključitvijo v globalno ekonomijo “neposredno povezani z
usodo konkurenčnosti posameznih podjetij“ (Castells, 1996: 88).
Podobno je Dedijer skozi preučevanje ekonomskih diplomatskih odnosov med Indijo in
podjetjema IBM ter Coca-Colo) prišel do zaključka, da je na strani držav velik
primanjkljaj ključnih informacij. Indijska vlada je precenila svojo pogajalsko moč, ki jo
je videla predvsem v velikem trgu, in temu primerno postavila nesprejemljive pogoje za
obe podjetji: v primeru Coca-Cole je Indija zahtevala prenos tehnologije, v primeru
IBM-a pa kapitalsko soudeležbo. Oba pogoja pa sta bila v popolnem nasprotju s
poslovnima politikama podjetij. V obeh primerih bi lahko zgolj z vpogledom v javne
vire ugotovili, da je postopek proizvodnje Coca-Cole varovana poslovna tajnost in da so
vse afiliacije podjetja IBM v njegovem 100 % lastništvu (Dedijer in Jéquier, 1987: 10).
6.2 Informacija in znanje kot novi proizvodni dejavnik ter nosilec sprememb
Produktivnost in konkurenčnost akterjev v novi ekonomiji (tj. podjetij, regij in držav)
sta v osnovi odvisni od njihove sposobnosti proizvajanja, obdelovanja in učinkovite
uporabe znanja in informacij (Castells, 1996: 67). Podobno temu Paganetto in
Scandizzo (2004: 502) identificirata naslednje 3 značilnosti nove ekonomije:
1. intenzivna uporaba moderne informacijske in telekomunikacijske tehnologije;
2. prevladujoča mrežna organizacija znotraj in zunaj podjetja;
3. odločilen pomen pri določanju konkurenčnih prednosti imata znanje in informacije.
Viri konkurenčnih prednosti pa so se od 50. do 90. let prejšnjega stoletja spreminjali po
naslednjem vrstnem redu (Daniels in Svetličič, 2001: 216):
lokacijske prednosti, npr. surovinski in energetski viri;
cenejša delovna sila;
ekonomija obsega, potrebna za kapitalsko intenzivno industrijo;
tehnologija;
znanje in informacije.
71
Institucija OD se je preoblikovala kot odgovor na spremembe na trgu. Obstajata 2
potencialni razlagi, ki pa sta v bistvu 2 plati iste zgodbe (Gričar, 2006: 56):
1. povečale so se ovire pretoku ekonomskih in/ali poslovnih informacij na trgu, kar je
spodbudilo razširitev področja dela državnih OS.
2. povečala se je potreba po nadzoru in varovanju zoper kršenja monopolizacije
informacij (z oblikami varstva intelektualne lastnine) in internalizacijo informacij (ter
njihovo zaščito z ukrepi varovanja poslovne tajnosti).
6.3 Pridobivanje informacij
Anketa Zaščita pred BI je pokazala, da je 42 % anketiranih slovenskih podjetij že kdaj
koristilo storitev »zbiranje informacij - o konkurenci, poslovnih partnerjih, delavcih
idr.« (glej priloga 10.1, točka petnajst). Izkušen poizvedovalec se z naročnikom najprej
temeljito pogovori o nalogi in preveri, ali je sploh izvedljiva na zakonit način. Ne bo
grmadil vsega o objektu preiskave, ampak se bo zadeve lotil sistematično po naslednjem
vrstnem redu (Dvoršak, 2002: 200):
opredelitev cilja preiskave;
izdelava študije izvedljivosti (feasibility study);
analiza razmerja med stroški/ ceno in koristmi, da ugotovi smiselnost nadaljnjega
dela;
ponovni pogovor z naročnikom o ciljih preiskave in morebitna prilagoditev le – teh;
načrt zbiranja podatkov in zbiranje podatkov;
analiza podatkov;
ovrednotenje rezultatov dela;
dopolnitev podatkovne zbirke (po potrebi);
priprava poročila (in končni obračun, če je poizvedovalec zunanji ponudnik storitev).
Tak način dela je potreben pri bolj kompleksnih nalogah, ko moramo ugotavljati
strateške cilje objekta preiskave, poslovni načrt, nameravane (sovražne) prevzeme/
združitve ipd.
6.3.1 Identifikacija potreb po informacijah
Podjetja in države (organizacije) navadno zbirajo več informacij, kot je dejansko
potrebno: v trenutku, ko odločevalci (navadno niso zbiralci informacij) razpolagajo z
72
določeno količino informacij, sprejmejo odločitev. Za popolno prepričanje o pravilnosti
sprejete odločitve pa to število informacij običajno ni dovolj - zato vodstvo podjetja tudi
po sprejetju svoje odločitve še naprej zbira informacije o isti zadevi. Informacije, zbrane
po sprejetju odločitve, pa so za organizacijo odveč. (Martinet in Marti, 1995: 17-18).
Glede na področje povpraševanja podjetja razlikujejo 3 skupine sredstev in metod za
iskanje odgovorov na globalna vprašanja (Martinet in Marti, 1995: 19-23):
1. sredstva tehnološkega nadzorovanja (angl. controlling): njihove tarče so vprašanja v
zvezi s R&R, tehniko ipd. Metode tehnološkega nadzorovanja pomenijo vse, kar
podjetju omogoča določiti sektorje, iz katerih prihajajo največje inovacije v njegovi
dejavnosti, tako glede procesa proizvodnje kot glede izdelkov samih.
2. sredstva nadzorovanja podjetja se uporabljajo pri poizvedovanju informacij o
dobaviteljih, kupcih, konkurentih, partnerjih idr. Podjetje X npr. objavi razpis, v
katerem išče dobavitelja. Poleg že znanega dobavitelja podjetje X dobi še odgovor
neznanega podjetja Y. Vodilnim podjetja X se tako porajajo 3 skupin vprašanj in
odgovorov.
grobi portret podjetja: kjer gopodarski poizvedovalec mora poskrbeti nekaj naslovov,
imen vodilnih, referenc in številk. Z osnovnimi poizvedbami moramo zbrati najmanj
naslednje podatke (Dvoršak, 2002: 194-195): ime gospodarskega subjekta (firma) ter
oblika; sedež, telefon, telefaks, naslov e - pošte in morebitni URL; številka žiro računa;
ime direktorja; začetek poslovanja; od kdaj družbo vodi sedanje vodstvo in od kdaj je v
sedanjem lastništvu; dejavnost ter šifra dejavnosti; velikost podjetja (število zaposlenih,
vrednost družbe, letni promet); letni promet in dobiček/izguba za zadnja tri leta;
finančno stanje/ vrednost podjetja; odnos javnosti do te dejavnosti in do samega
podjetja.
monografije: naloga je bistevno težja, če vodilni v podjetju X želijo »vedeti vse o
podjetju Y«. Naročnika informacij je treba seznaniti, da vsega ni mogoče vedeti.
Profesionalni poizvedovalci za to uporabijo študije konkurentov, dobaviteljev, podjetij
(ki jih namerava kupiti domače podjetje), finančnih izračunov idr.
elaborirana vprašanja: so najpogostejši tip vprašanj. Vodilni se npr. vprašajo:
kakšno je mnenje banke o našem podjetju? Ali naše stranke razmišljajo o zamenjavi
dobaviteljev? Kakšna bo nova veriga izdelkov pri konkurentu (Martinet in Marti, 1995:
20-23)?
73
3. sredstva za preostale vrste nadzorovanja: predstavljajajo 20% potreb po
informacijah. Za podjetja v kemični industriji so npr. izredno pomembni ekološki
normativi za metode proizvodnje: vedeti morajo za kaj lobirajo evropski
okoljevarstveniki v Bruslju in za kaj se zavzemajo njihovi somišljeniki v ameriškem
kongresu. Dobro mora poznati trenutne okoljevarstvene standarde in načrtovane
spremembe standardov tistih držav, kamor izvaža – le na ta način lahko pravočasno
prilagodijo proizvodni proces in s tem izdelke ter se izognejo negativnim finančnim
posledicam (Martinet in Marti, 1995: 19-23).
Po osnovnih podatkih navadno še poizvedujemo poslovno (in drugo) zgodovino: od
menjave lastništev, poslovnih uspehov/ neuspehov, fluktuacije vodilnih kadrov, do
preusmeritev dejavnosti itn. Ključni vprašanji vsake poizvedbe sta (Dvoršak, 2002:
195):
kakšna je: finančna moč; pomen subjekta v dejavnosti in okolju; organizacijska
shema; sloves/ imidž poslovnega subjekta ter njegovega vodstva; blagovna znamka ter
prepoznavnost na domačih in tujih tržiščih; vodstveni kader ter delovna sila; koliko
inovacij ter invencij razvija; velikost in tehnološka opremljenost subjekta.
ali se gospodarski subjekt ukvarja: s proizvodnjo; trgovino (na debelo, na drobno,
mednarodno); servisiranjem; trženjem izdelkov/ storitev; finančnimi/ zavarovalniškimi
storitvami; razvojem novih tehnologij; posredniško dejavnostjo itd.
6.3.2 Identifikacija in eksploatacija virov
Začetek zbiranja podatkov zahteva sorazmerno malo vlaganj (Dvoršak, 2002: 190):
sodoben prenosni PC ter članstvo v knjižnici, ki ima na voljo večino tiskanih
medijev;
TV in radio sprejemnik za redno spremljanje domačih in tujih informativnih oddaj;
stiki z ljudmi iz različnih okolij; udeleževanja strokovnih srečanj ter seminarjev
poslovnežev, sledenje gospodarskim in političnim dogajanjem doma ter v svetu;
dostop do podatkovnih zbirk o gospodarskih družbah ter samostojnih podjetnikih,
društvih in posameznikih ter sprotno dopolnjevanje lastne podatkovne zbirke;
uporaba interneta in druge najsodobnejše informacijske tehnologije, ki pomeni glavno
orožje za uspeh na tržišču: SIS; IMS; DSM; CIM; Knowledge in Content Management.
74
lahkota dostopa do informacij
pomembnost in strateški interes informacije
10 %
70 % odprti viri informacij
zaprti viri informacij
vohunstvo
20 %
Razlike med odprtimi (uradnimi) ter zaprtimi (neuradnimi) viri prikazujeta sliki 6 in 7:
Formalizirani – uradni/ odprti viri (informacije): so tiste na papirju, avdio, video ali
računalniškem zapisu, internetu ipd. So le manjši del za podjetje koristnih informacij.
Neformalizirani – neuradni/ zaprti viri: so vse druge informacije in predstavljajo
večji del za podjetje koristnih informacij.
Slika 6: Pomen posameznih virov
Vir: Bloch, A (1996: 53)
90%
9%0%
1%
Bele - odprte informacije Sive Črne - tajne Neobstoječe
Slika 7: Različni tipi informacij
Vir: Dedijer, S. in Jéquier, N. (1987: 18-19) Odprte informacje predstavljajo 70 % informacij, ki jih podjetja zberejo, zaprte 20 %,
vohunstvo pa le 10 % zbranih informacij (Bloch, 1996: 53). Odstotke posameznih tipov
75
informacij in njihovih virov ocenjujejo različni avtorji različno. Bloch ocenjuje, da 70 %
informacij prihaja iz odprtih virov, Dedijer in Jéquier pa, da je odprtih (belih) informacij
kar 90 % (Vrenko, 1998: 46). Po Martreju lahko razvrstimo še tipe informacij - tabela 5.
Tabela 5: Tipi/ vrste informacij
Bele – odprte Sive (polodprte) Črne – tajne Neobstoječe
Dostopnost do informacij in varovanost
So neposredno in prosto dostopne.
Do njih je mogoče priti posredno
So zaupne in strogo varovane
Večinoma se poizvedovalec ne zaveda, da obstajajo ali da bi lahko obstajale. Operativec jih zaradi neusposobljenosti ne zazna
Vrsta informacij
Velik del formaliziranih virov (članki, knjige, letna poročila ...)
Niso sestavni del posebne uradne komunikacije – niso objavljene in razpršene (npr. notranje informacije podjetja, natančne profesionalne informacije, govorice v poslovnih krogih, najdba zavrženega papirčka na javnem prostoru, slišanje pogovora konkurence na javnem prostoru )
Predstavljajo najmanjši del informacij, ki jih zbere neka obveščevalna enota (Dedijer in Jequier, 1987: 18, 19)
Pogosto ljudje iščejo informacije, ki v resnici (še) ne obstajajo.
Zakonitost dostopa
Zaradi nezaupnosti niso posebej zaščitene
Tisti, ki ima vednost, da obstajajo, jih ima pravico uporabiti
Zbiranje pogosto pomeni nezakonite postopke, primerljive z vohunstvom. Zaradi nezakonitosti bi morali biti takšni postopki zunaj gospodarske OD
Pomen Ne gre jih podcenjevati, saj pogosto predstavljajo raziskovalno osnovo.
...strokovnjaki pogosto uporabljajo posebne metode in mreže poznanstev
Javnost pogosto precenjuje pomen zaupnih in tajnih informacij.
So izjemno pomembne, nikakor ne smemo podcenjevati njihovega pomena
Vir: Bloch, A. (1996: 61-62) in Dedijer, S. in Jéquier, N. (1987: 18-19)
76
6.3.2.1 Formalizirani viri informacij
Poizvedovalec ciljni objekt temeljito preveri. Lahko začne (Dvoršak, 2002: 191-192):
z elektronskimi bazami podatkov (IPO, FiPO, KOMPASS, PIRS, IPIS, iBON,
SLOEXPORT, AJPES itn.), kjer bo našel vsaj osnovne podatke o ciljnem objektu;
nadaljuje z dopisom (sporočilu, naročilnici itn.), kjer bo našel precej podatkov o
gospodarski družbi ter potrditev tistih iz že omenjenih elektronskih baz podatkov. ZDR
namreč določa, da mora biti na vseh sporočilih, ki jih družba pošlje določenemu
naslovniku, navedeno: celotna firma in sedež družbe; sodišče, pri katerem je družba
vpisana; številko registrskega vpisa; ime in priimek predsednika nadzornega sveta, če ta
svet obstaja; pri d.o.o. in d.d. pa mora biti naveden tudi znesek osnovnega kapitala.
dodatne podatke bo tudi našel v arhivih javnih občil, statističnem uradu, davčni
upravi, specializiranih revijah itd. Nekatere revije ter drugo gradivo si bo lahko ogledal
v referalnem centru NUK-a.
tudi GZS (Gospodarska zbornica Slovenije) mu lahko posreduje poslovne podatke o
gospodarskih subjektih v Sloveniji in tujini.
Dun & Bradstreet ter Intercredit, ki sta mednarodni družbi in imata podružnici tudi v
Sloveniji, lahko priskrbita podrobna poročila. V tujini obstaja še več takih družb, ki v
nekaj dneh pripravijo finančno poročilo gospodarskega subjekta iz skorajda vseh držav
sveta. Omenjena poročila BIR (Business Information Report) so dokaj podrobna ter
dajejo precej dober vpogled v poslovanje ter poslovno moč gospodarske družbe.
Arhiv časnika finance (URL: http://www.finance-on.net/) in Gospodarskega vestnika
(URL: http://www.gvin.com/) sta skorajda » obvezna vira« za zbiranje podatkov.
v sodni register morajo biti vpisane prav vse gospodarske družbe. ZSReg (zakon o
sodnem registru) določa, da so subjekti, ki se vpišejo v sodni register (subjekti vpisa):
družba z neomejeno odgovornostjo; komanditna družba; družba z omejeno
odgovornostjo; delniška družba; komanditna delniška družba; gospodarsko interesno
združenje; samostojni podjetnik, kadar zakon tako določa; podružnica tujega podjetja;
zadruga; zavod; skupnost zavodov; druge pravne ali fizične osebe, za katere zakon
določa, da se vpišejo v sodni register. V sodni register se vpišejo tudi deli subjekta vpisa
v primerih, ki jih določa zakon.
77
Tabela 6: Prednosti in pomanjkljivosti formaliziranih virov informacij
SKUPINE: PREDNOSTI POMANJKLJIVOSTI
1. tisk (splošni in posebni)
• je javen in dostopen: izjemo predstavljajo publikacije znotraj podjtetja. • je poceni. • je izčrpen: danes na svetu izhaja več kot milijon različnih strokovnih revij.
• v poplavi revij je potrebna selekcija (dobro je naročevati več časopisov, ki jih berejo vsi, in nekaj tistih, ki so drugim nedostopni). • zastarelost informacije, • informacija se pojavi zaradi želje po boljši prodaji časopisa.
2. knjige • so podobne kot pri časopisih; posebej značilno je le to, da vsebujejo več izčrpnih informacij in koristnih referenc. • informacije so torej precej obdelane.
• količina predstavlja še večji problem kot pri tisku. • še večja zastarelost zaradi zamudnega pisanja/ izdajanja knjig.
3. drugi mediji (radio, TV, kino)
• je javen in dostopen • je poceni..
• za gospodarske poizvedovalce so manj zanimivi, saj jih podjetja uporabljajo le za reklamo in komuniciranje s širšo javnostjo: -vsebina sporočil je skopa, -podrobne informacije pa so večinoma že objavljene drugje.
4. internet, računalniške baze podatkov in CD-ROM-i
• so neizčrpen vir objavljenih informacij po vsem svetu. • sorazmerno nizke cene uporabe.
• zastarelost (manj za internet) zaradi dolge poti do objave. • »serendipity«: do nekaterih informacij je težko priti • do originalnih dokumentov se je težko dokopati.
5. patentne listine, standardizacija, objave trendnih napovedi o potencialnih smereh razvoja (npr. novi materiali v eletrotehniki) in tudi promocija rešitev-znanih ali nakazanih,
• ocenjujejo, da je kar 80 % koristnih tehničnih informacij v teh listinah.
• objavljajo se praviloma z veliko zamudo. Podjetje, ki želi koristiti informacije iz tega vira, pa informacije potrebuje še pred predložitvijo patentne listine. • težko razumevanje vsebine, ker: -togi pravniško-tehnični jezik, -želja avtorjev, da prikrijejo kar se da veliko strateških informacij, -zaradi globalizacije podjetij so listine često v tujih jezikih. • za določene sektorje sploh ne obstajajo.
6. legalni viri (gospodarski in registrski oddelki sodišč, zemljiški kataster, GZS, OZS, DeZRS, ZRSZV....)
• so dolžni dajati informacije (po uradni dolžnosti), • dostop je preprost, • cena je zanemarljiva.
• možna je omejenost, nerazdelanost in površnost pridobljenih informacij.
7. javne študije, ki so jih izdelali tovrstni ponudniki (javni ali zasebni) storitev
• dajejo natančne informacije in odgovarjajo na natančna vprašanja (npr. raziskava kakega segmenta trga) • možna je personalizacija študije tako, da avtorju postavimo dodatna vprašanja.
• cena je običajno zelo visoka, • ni vedno mogoče izpeljati študije prav takrat, ko jo iskalec potrebuje – zato določene vrste informacij težko dobimo.
Vir: Bloch, A. (1996); Martinet, B. in Marti, M. (1995)
78
Internet
Obstajajo pomisleki glede zanesljivosti ter pravočasnosti informacij, objavljenih na
spletu. Ni pa dvoma o tem, da naraščajoče število storitev ter podatkovnih baz na
internetu predstavlja enega najbolj stroškovno učinkovitih virov zbiranja informacij.
Internet postaja metoda razširjanja in glavni vir zbiranja informacij za odločevalce.
Orodja za iskanje (iskalniki, direktoriji, e-bilteni, diskusijske skupine, portali idr.) bomo
predstavili v prilogi. Bistvo vsega pa je sposobnost »znati« izluščiti koristne informacije
iz množiče nekoristnih.
V zvezi s tem naj še omenimo Paretovo načelo ali pravilo 20/80 (tudi 80/20)
(http://mladipodjetnik.si/arhiv/novice/paretovo-nacelo-oz-pravilo-80-20/): Za mnoge
pojave velja, da 20% vzrokov povzroči 80% posledic. Konkreten primer: pri iskanju
informacij glavnino (80%) informacij najdemo v manjšini časa (20%). To pomeni, da je
do črnih informacij ponavadi najtežje (najbolj tvegano in drago) priti, so pa zato največ
vredne (Dedijer, 1989:20).
6.3.2.2 Neformalizirani viri informacij
zahtevajo veliko individualnega dela, občutek za percepcijo informacij ter osebne stike:
1. kupci predstavljajo zanesljivi vir informacij, ker izvajajo stalno selekcijo proizvodov
in storitev ter lahko nudijo benchmark analizo glede konkurence. Poleg tega njihovo
povpraševanje zrcali tržne trende. Na razstavah so priložnosti za stike s strankami, da
izboljšamo kakovost proizvodov ter razumemo potrebe trga (Economic intelligence - a
guide for beginners and practitioners, 2002: 73-74).
2. konkurenti: so lahko vir preko njihovih finančnih in trgovskih komunikacij, preko
dnevov odprtih vrat, skozi interne publikacije; če podjetje, ki poizveduje, postane
stranka ali dobavitelj ciljnega podjetja idr. Lahko so bogat vir informacij. Razstave in
sejmi nudijo možnosti nadzora aktivnosti »starih« tekmecev ter odkrivanja »novih«
(ibid.: 73).
3. dobavitelji in poddobavitelji: zavedati se je treba, da je dobavitelj našega podjetja
lahko hkrati tudi dobavitelj konkurenčnega. Ta koristen vir je treba sistematično
izkoriščati.
4. misije in študijska potovanja: še pred odhodom se je treba dobro pipraviti. Na
samem potovanju je treba delovati profesionalno, na koncu pa pravilno izkoristiti in
79
posredovati zbrane informacije. Gre za bogat, a včasih drag vir.
5. kolokviji, kongresi, konference, klubi: na teh srečanjh se izmenjujejo informacije.
Pomen zbiranja informacij pa je vsaj tolikšen kot pomen predavanj in strokovnih
razprav.
6. študentje, pripravniki, začasni delavci, bivši in redno zaposleni: ker lahko imajo
dostop do strateških infomacij, je po odhodu iz podjetja potrebna posebna previdnost
– informacije so morda potencialno zanimive za konkurenčna podjetja.
7. kandidati (vključujoč »prebežnike« iz drugih podjetij) za delovno mesto: spadajo
med prvorazredne vire! Rekrutiranje osebja iz zanimivih konkurenčnih podjetij se
lahko vrši že pri prvem pogovoru s kandidatom (upoštevati klavzulo o nelojalni
konkurenci).
8. razni odbori (npr. sindikati, odbori za oblikovanje nove zakondaje, ad hoc komisije
ipd.): vodstvo podjetja mora spodbujati sodelovanje svojih zaposlenih v različnih
odborih, saj se v njih srečujejo ljudje iz različnih organizacij.
9. notranji viri podjetja: po ocenah se v velikih podjetjih 80 % iskanih informacij že
nahaja znotraj podjetja. Zaradi zapletene strukture podjetja pa je informacijo mogoče
težko najti. Včasih je lažje za iskanje plačati zunanjega ponudnika (Vrenko, 1998: 49).
Najem specializiranega zunanjega ponudnika (outsourcing) ali interna BI funkcija
Podjetja imajo pri izvajanju gospodarske OD na voljo 2 možnosti (Peruško, 2004a: 2):
zgraditev lastnega internega BI oddelka ali funkcije je primerna zlasti za velike
organizacije, ki imajo na voljo dovolj človeških in finančnih virov ter časa, da pretečejo
določene faze izobraževanja in urjenja uslužbencev. Oddelki pošljejo zbrane in
analizirane informacije v obliki poročil avtoriziranim prejemnikom znotraj podjetja.
outsourcing (svetovalna ali raziskovalna podjetja) je optimalna pot za podjetja, ki jim
je čas ključnega pomena in ki ne želijo vlagati v področja, ki ne sodijo v njihovo
temeljno dejavnost. Pogosto gre za strateško dolgoročno sodelovanje. Zunanji izvajalec
lahko naročniku pošilja poročila, priporočila in akcijske načrte.
Le za 20 % informacij je treba najeti zunanjega izvajalca (80 % iskanih informacij se že
nahaja znotraj velikih podjetij), kljub temu narašča njihov pomen iz dneva v dan: v
Francijij se je npr. 1988 s tovrstnimi storitvami ukvarjalo le 40 ponudnikov, do 1993 pa
je to število naraslo na 200 (Martinet in Marti, 1995: 36). Nekatere prednosti najema so:
najem ponudnika je pogosto bolj preprost kot iskanje informacij znotraj podjetja.
80
podjetje zagotovi zaupnost raziskave; naročnik (vodstvo) se zaobveže obvestiti
zaposlene glede poteka raziskave.
velikokrat podjetja sama nimajo dovolj znanja za določene potrebe. Z najemom
zunanjega ponudnika lahko pridobijo npr. kvalitetne tehnične ekspertize.
zagotovljena zaščita informacij; zunanji ponudnik sme povedati o naročniku
(podjetju) le toliko, kolikor mu je dovoljeno s pooblastilom.
Naročnik dobi storitev izkušenega raziskovalca z dodano vrednostjo. Takšno
sodelovanje se lahkko razvije po nekaj uspešnih BI projektih (Peruško, 2004a:2).
Zunanji ponudniki so prodajalci storitev, zato se pri najemu nujno držimo nekaterih
pravil (Vrenko, 1998: 51):
ker a priori zagotovitev določenega rezultata (s strani ponudnika) ni možna – izjema
so običajne in standardizirane raziskave – si lahko ponudnik le prizadeva uporabljati
najbolj primerna sredstva. Še pred izbiro moramo biti prepričani, da gre za kvalitetnega
ponudnika.
najemnik mora pri obrazložitvi naloge ponudniku čim bolj jasno in natančno razložiti
svoje potrebe, sicer obstaja resna nevarnost nesporazumov.
naročnik mora priskrbeti ponudniku vse informacije, ki se že nahajajo v podjetju.
Prav tako mora ponudniku razjasniti določena vprašanja ter zahteve.
naročnik mora preveriti., ali ponudnik spoštuje deontologijo poklica (nauk o
dolžnostih).
Specialistu za preverjanje poslovnosti morajo biti jasni pojmi kot so (Dvoršak, 2002:
195):
s.p., d.n.o., k.d., d.o.o, d.d., k.d.d.; razlike med njimi ter finese poslovanja.
poznati mora Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), Zakon o sodnem registru
(ZSReg), Zakon o poslovnem registru (ZPRS), Zakon o zemljiški knjigi (ZZK), fiskalne
zakone itd.
vešč mora tudi biti branja (med vrsticami) poslovnih poročil in bilanc, saj je to
abeceda poizvedovalnega dela.
ne smejo mu biti tuji tudi tehnološki postopki. Če jih ne pozna dovolj dobro, mora
poiskati pomoč izvedenca.
81
Osebna mreža poznanstev in njen naraščajoči pomen
Oblikovanje osebne mreže poznanstev pomeni spoznati največje možno število ljudi.
Strokovnjak za gospodarske poizvedbe si mora prizadevati za razvijanje osebne mreže
poznanstev ter za to spodbujati tudi svoje sodelavce. Ločimo 2 skupini (Vrenko, 1998:
52):
mreža odnosov zunaj podjetja: se gradi s sodelovanjem v različnih združenjih
(profesionalnih, paraprofesionalnih, ekstraprofesinalnih) kot npr. združenjih nekdanjih
študentov ali zaposlenih v nekem podjetju ipd.
mreža odnosov in poznanstev znotraj podjetja: se oblikuje manj
institucionalizirano. Kot primere naj omenimo delovanje interdisciplinarnih, projektnih
in drugih prostovoljnih skupin. Tudi pri rednem obiskovanju skupnih prostorov podjetja
(hodnikov, čajnih kuhinj idr.) se v neformalnem pogovoru s zaposlenimi razkrije veliko
uporabnega.
Inovacije in ustvarjanje dodane vrednosti so zmeraj bile rezultat integracije ekonomskih
vidikov ter socio-kulturnih dejavnikov, podprtih z osebnimi stiki, ki pospešujejo
proizvode, poslovne ideje, znanje ter transfer ljudi. Sistemi, ki so označeni z močnimi
zvezami, hitreje širijo informacije, znanje ter inovacije. Lojalnost, zaupanje ter
poznanstvo znižujejo negotovost in oportunistično obnašanje ter prav tako zvišujejo
odstotek tihih informacij, zbranih s strani zaposlenih. Informacije, pridobljene na osnovi
osebnih kontaktov, prispevajo (če so ustrezno obdelane) k razpršitvi tihega in
neformalnega znanja izven ter v organizaciji (Economic intelligence - a guide for
beginners and practitioners, 2002: 73-74).
6.3.3 Metode zbiranja podatkov
Poizvedovanje naj poteka v tajnosti, saj bi s preveč odprtim pristopom lahko ogrozili
procese (npr. pogajanja), ki morda potekajo v ozadju. Načinov, kako priti do ključnih
informacij, je več. OSINT omogoča le delno (do 90 %) razkrivanje dejstev o poslovnih
ukanah, konkurentih in proizvodnji. Za odločanje pa je ključnih ravno preostalih 10 %,
ki pa jih lahko izvemo le preko medosebnih stikov z ljudmi (HUMINT), ki jih poznajo
ali pa imajo dostop do njih. Spreten poizvedovalec bo najprej zbral vse javno dostopne
informacije in šele nato bo poizvedoval s pomočjo osebnih virov. Način pristopa do
osebnih virov je odvisen od okoliščin (Dvoršak, 2003: 6).
82
Običajno najprej določimo osebe (ime in še kakšen drug podatek), ki nas zanimajo, nato
moramo le še najti nekoga, ki jih pozna, ki mu zaupajo in ki nas bo ob ugodni priliki
predstavil „tarči“. Če pa nimamo te povezave, se „tarči“ skušamo nevsiljivo približati
kot „naključni sogovornik“ na javnem mestu. Oba načina zahtevata precej časa, saj ne
moremo kar naravnost vprašati za strateške načrte uprave ipd. Med nevezanim
razgovorom o vsem mogočim in z navidez nedolžnimi vprašanji ter vzpodbudo
sogovornika nato pridemo do željenih podatkov. Opisano veščino lahko osvojimo le
postopoma z izkušnjami in se je ni mogoče naučiti iz literature ali na seminarjih. Pristni
stiki ali dobro znanstvo s sogovornikom, ki v prihodnosti omogočajo lažje delo pri
obdelavi iste družbe, imajo vsekakor prednost pred običajnimi informacijami iz javnih
virov (Dvoršak, 2003: 7).
Na področju državnih OS (po katerih se čedalje pogosteje zgledujejo obveščevalne
mreže podjetij) so vpeljali izraze za načine (discipline) zbiranja podatkov (Šaponja,
1999: 81-82):
HUMINT (human intelligence) zbira podatke s pomočjo človeških izvorov na javni
ali tajni (vohunstvo) način.
OSINT (open sources intelligence) – uporaba javno dostopnih virov (mediji, arhivi,
katalogi, sejmi, seminarji idr.) daje 80 - 90 % informacij, a ne nudi najbolj ključnih, ki
zanimajo naročnika. Je najmlajša disciplina. Razvila se je kot posledica razvoja
telekomunikacijskih možnosti, saj so prej nedostopne podatke naredile dostopne.
Šaponja (1999: 136-138) disciplino deli 3 veje:
• 1. sredstva javnega obveščanja (radio, televizija): njihovo spremljanje je koristno
zaradi preverjanja napovedi, usmerjanja nadaljnjega zbiranja podatkov in oblikovanja
osnovne baze obveščevalnih podatkov.
• 2. računalniški mediji in baze podatkov: v ospredju je uporaba interneta in kontrola
komunikacij prek njega.
• 3. preostali načini zbiranja javno dostopnih podatkov: zbiranje strokovne literature
s posameznega področja, fotografski posnetki dostopnih površin ipd.
SIGINT (signals intelligence) zbira podatke s pomočjo tehničnih sredstev, nato jih
prenaša v obliki signalov ozr. elektromagnetnih valovanj. Specializirane poddiscipline
so:
• COMINT (comminication intelligence – spremljanje komunikacijskih kanalov);
83
• ELINT (electronic intelligence – spremljanje drugih elektronskih naprav): ukvarja
se s področji, ki niso oddajanje sporočil (npr. radarji ipd.);
• ter TELINT (Telemetry Intelligence — spremljanje telemetrijskih aktivnosti).
IMINT (Imagenary Intelligence): je disciplina, ki je specializirana za zbiranje
podatkov v obliki podob ali slik (različne tehnike letalske in satelitske fotografije).
Poddisciplini sta:
• PHOTINT (Photographic Intelligence — fotografsko zbiranje podatkov);
• ter ELECTRO-OPTINT (Electro-optical Intelligence — elektrooptično zbiranje).
MASINT (Measurement Intelligence): je disciplina, ki s pomočjo naprav (visoko
tehnološko razvitih) ugotavlja določene značilnosti posameznih objektov: na daljavo
izvaja tehnološke meritve, določa vsebnosti kemijskih prvin (v zraku, vodi ali na
zemlji), velikost predmetov ali hitrost njihovega gibanja.
Razmerje med cenama HUMINT-a ter zbiranja s pomočjo tehničnih sredstev je 1 : 7,
zato je HUMINT po nekaterih ocenah veliko bolj ekonomičen (Baud, 1997: 262, 407).
Izvajanje OD se pogosto povezuje z zapletenimi tajnimi operacijami, a se večina kraj
tehnoloških podatkov izvaja s precej bolj enostavnimi ter diplomatsko manj tveganimi
metodami in tehnikami. Metode se z leti ne spreminjajo veliko, kljub napredku
tehnologije. Ameriška DSS je tako v letnem poročilu Ameriškemu kongresu o tujem
gospodarskem zbiranju informacij in industrijskem vohunstvu leta 2005 ugotovila, da so
bila sredstva in tehnike pridobivanja pomembnih informacij in tehnologij v večini
primerov najpreprostejše, najvarnejše in najcenejše (Hočevar, 2007: 52).
ZDA ne zanikajo uporabe tajnih metod in sredstev za zbiranje ekonomskih informacij.
Trdijo pa, da te informacije niso dostopne posameznim podjetjem ali uporabljene za
povečevanja njihove konkurenčnosti na tujih trgih. ZDA veliko uporabljajo OS za
informacijsko podporo diplomacije v 2 - in večstranskih pogajanjih, saj naj bi bilo v
celotnem obsegu informacij kar 40 % informacij ekonomske narave (Herman,
1996/2003: 51). Uradno stališče ZDA o vprašanju rabe obveščevalnih podatkov za
povečevanje konkurenčnih prednosti je podal nekdanji direktor CIE James Woosley.
Potrdil je, da so OS zbirale ekonomske informacije v Evropi (glej prilogo 10.4, točka
ena - primer Echelon). Pri tem naj bi bilo samo 5 % zbranih informacij pridobljenih s
tajnimi metodami, ostale pa naj bi izvirale izjavnih virov (Schmid, 2001: 72). Kot
84
opravičilo za zbiranje informacij navaja: odkrivanje držav, ki ne spoštujejo dogovorov o
sankcijah, nadzor izvoza tehnologij z dvojno rabo in odkrivanja podkupovanja
v mednarodnem poslovanju (ibid.).
Temu nasprotujejo ugotovitve preiskovalnega novinarja Dreyfussa, kj je prepričan, da je
Clintonova adrninistracija z ustanovitvijo raziskovalnega konzorcija, v katerega so bila
vključena najpomembnejša podjetja nacionalne avtomobilske industrije, t.j. Ford,
General Motors in Chrysler, ustvarila predpogoje za posredovanje informacij,
pridobljenih z industrijskim vohunjenjem ameriških OS pri japonskih konkurentih
(Gričar, 2006: 63).
Odnosi med OS in TNP niso nov pojav, kajti podjetja so bila vedno eden osnovnih
načinov zbiranja in posredovanja informacij o tujih državah, bodisi neposredno preko
infiltracije profesionalnih delavcev OS ali pa preko sodelavcev ozr. informatorjev. V
veliki meri se še naprej ohranjajo odnosi, ki so bili razviti med hladno vojno. V Evropi
je to pomenilo predvsem vzpostavitev sodelavske mreže v tehnološko intenzivni
industriji z namenom nadziranja prenosov tehnologije v Vzhodno Evropo (Bülow,
2005: 60). V intervjuju je Tuđman opozoril še na nekdanje uslužbence OS, ki v
različnih podjetjih opravljajo poslovno OD, vendar ostajajo tesno povezani z OS. Gre za
partnerski odnos, v katerem je vsaka stran lahko zanika sodelovanje. Ta segment OD
nastopa v paradržavni vlogi in opravi določen del aktivnosti, ki jih državne službe ne
morejo. Med drugim je to lahko tudi posredovanje informacij med OS in podjetji
(Gričar, 2006, 63-64).
Najpogostejše metode zbiranja informacij v ZDA 2004 so bile (Hočevar, 2007: 52):
neposredno povpraševanje izvedeno preko e-pošte, telefona, pisem ali celo osebnega
stika. Prednosti takšne metode (uporabljene pri 3/4 prijavljenih sumljivih dogodkov) so
nizki stroški poizvedovanja ter varnost, saj za njo niso predvidene kazni.
naslednja najpogosteje uporabljena metoda je trženje tujih produktov in storitev
visokotehnološkim podjetjem. Tuji strokovnjaki ponudijo svoje usluge raziskovalnim
ustanovam, akademskim institucijam in drugim. Tovrstna metoda je še posebej
priljubljena pri tujih podjetjih, katerih dejavnost je povezana s programsko ali strojno
računalniško opremo. Z vgradnjo in vzdrževanjem svojih proizvodov v podjetjih
pridobijo dostop do opreme in tehnologij, ki drugače niso dostopne. Posebnost te
85
metode je, da so tuja podjetja, ki zbirajo informacije, povabljena v oškodovana podjetja
in za svoje storitve celo plačana.
izrabljanje tujih obiskov v ZDA je bilo uporabljeno v 5 % prijavljenih primerov.
Povečano povpraševanje po tuji delovni sili v visokotehnoloških dejavnostih in
povečanje neposrednih tujih naložb v ZDA so povečale dostop tudi do ameriških
tehnologij in PS.
na koncu še medmrežja, izrabljanje konvencij, razstav, seminarjev, osebnih
poznanstev, ter tradicionalne vohunske metode, kot so opazovanje, zasledovanje in
rekrutiranje.
5%5%3%3%2%
13%
69%
neposredno povpraševanje;trženje tujih storitev in produktov;izrabljanje tujih obiskov v ZDA;izrabljanje osebnih poznanstev;izrabljanje konvencij, razstav in seminarjev;uporaba interneta;drugo.
Slika 8: Načini izvajanja gospodarske OD v ZDA v fiskalnem letu 2004
Vir: Office of the National Counterintelligence Executive (2005).
6.4 Obdelava in analiza informacij – kreiranje »intelligence«
Anketa Zaščita pred BI je pokazala, da je 11 % anketiranih slovenskih podjetij že kdaj
koristilo storitev »obdelava informacij in ustvarjanje intelligence«. Analiza je
najpomembnejši in najzahtevnejši korak. Na informacije, ki je ni mogoče najti s
poizvedovanjem, lahko sklepamo na osnovi dobre analize, kar pomeni dodano vrednost.
Vodilni v podjetjih se običajno ne pritožujejo zaradi pomanjkanja informacij, ampak
prav nasprotno – informacij je navadno preveč. Povrh vsega podjetje redko dobi
86
informacijo v takšni obliki, v kakršni jo potrebuje: ne samo da pride v parcialni oblik,
ampak jo je treba poiskati v množici neuporabnih informacij - imenovani šum. Zbrano,
povezano in obdelano množico mikro informacij je torej šele treba oblikvati v makro
informacije. Izjema so črne informacije, ki so dovolj dobre za takojšnjo uporabo in so
praviloma zelo varovane. Pridobitev prav takšnih informacij pogosto pomeni tveganje
prepovedanih dejanj in s tem posledično kršitev zakonodaje (Vrenko, 1998: 54).
Priporočljivo je, da 35 % vsega časa za posamezen OD – projekt namenimo fazi
analiziranja. V praksi mnoga podjetja tej fazi posvetijo dosti manj časa, veliko več časa
pa namenijo zbiranju informacij – ali zato, ker neučinkovito identificirajo/ uporabljajo
vire ali pa zato, ker preprosto zberejo preveč nepomembnih informacij. Postopek
analize informacij ima 2 glavna koraka: prvič preverjanje veljavnosti ter drugič uporaba
informacije za pridobivanje znanja (Economic intelligence - a guide for beginners and
practitioners, 2002: 26-79).
6.4.1 Presejati in ovrednotiti informacijo
Glavni namen postopka analize je narediti informacijo koristno. Organiziran ter
metodičen pristop vključuje preveritev veljavnosti, kar pomeni dodano vrednost za
odločevalca.
Verjetnost, da je pridobljena informacija resnična
Pri začetni obdelavi informacij je treba preveriti podatke glede verjetnosti in
pomembnosti. Podatek je primeren, če ustreza potrebam po informacijah, ter koristen,
kadar je pristen. Med najboljše prakse pri preverjanju resničnosti informacij štejemo
(Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, 2002: 79):
identificirati originalni vir informacije ter preveriti njihovo verodostojnost;
preveriti postopek pridobivanja statističnih podatkov;
iskanje različnih virov za enako informacijo; preverjanje, če se originalni viri
razlikujejo;
če za enako temo najdemo različne podatke (npr. različne številke za prodajo/ tržne
deleže), moramo upoštevati, da resničen podatek ni nujno najpogosteje citiran;
preverjanje informacij s pomočjo zunanjih strokovnjakov.
87
Ocenjevanje resničnosti informacij je najbolj preprosto preko ocenjevaje vira.
Pomagamo si lahko z vojaško ocenjevalno lestvico (Vrenko, 1998: 54-55):
1. verodostojen viri: ponuja skorajda brez izjeme resnične informacije (denimo tehnični
podatki iz laboratorija podjetja);
2. pri včasih verodostojnih virih: obstaja nevarnost napake ali subjektivnosti (npr. tisk);
3. malo verodostojni vir: kjer informacijo težko preverimo (najpogosteje neuradni viri);
4. dvomljive vire, subjektivne vire: obranavamo zelo previdno (npr. govorice s
hodnikov).
Nujno potrebno je stalno preverjanje dela ter samih podatkov. Podatek, ki ga ne potrdijo
najmanj 3 različni viri, smatramo pri resnem poizvedovalnem delu za nepreverjenega.
Kot nepreverjen mora biti tudi označen (Dvoršak, 2002: 202).
Postopno ožanje nabora je naslednji korak. Uporabljamo princip – oceno vira ozr.
vrednost izrazimo z verjetnostjo, da gre za resnično informacijo. Isto informacijo (npr.
da namerava konkurenčno podjetje Y v 2 mesecih lansirati na trg nov izdelek) sta
podjetju X sporočila dva neodvisna vira (2 stranki podjetja X, ki se med sabo ne
poznata). Če prvi vir označimo z verjetnostjo (P1), da je informacija resnična, drugi pa z
verjetnostjo (P2), je verjetnost:
da se oba vira motita, enaka:
da je informacija točna, izražena s:
Postopno ožanje števila informacij torej lahko izboljšuje vejetnost, da je informacija
resnična. A priori neuporabne informacije zato ne obstajajo. Ponovno opozarjamo, da
takrat, ko pridobimo enako informacijo od več virov, morajo biti vsi viri medseboj
neodvisni. Tipičen je primer tiska: pogosto več medijev (TV, radio, časopis) objavi isto
informacijo, ki pa prihaja velikokrat iz enega sameg vira (npr. ene tiskovne agencije). V
takem primeru je najboljše poiskat izvirno informacijo (Martinet in Marti, 1995: 55-56).
Pri oceni ekonomske vrednosti pridobljene informacije in ovrednotenju vložka, ki ga ta
informacija predstavlja za podjetje, nam pomaga 4 – stopenjska lestvica (Vrenko, 55):
A) prioritetne (in zelo pomembne) informacije
B) zanimive informacije
C) občasno uporabne informacije
(1-P1) x (1-P2)
1- (1-P1) x (1-P2)
88
D) nedvomno neuporabne informacije
V nekaterih primerih preverjanje surovih informacij morda poraja dvome. Takrat je
potrebno, da se uporabniki zavedajo tveganja v povezavi s strateškimi odločitvami, ki
temeljijo na napačnih informacijah! Preverjanje mora zato potekati na sistematičen
način (Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, 2002: 79).
Ker je kljub uporabi zgornje lestvice včasih težko opredeliti nivo informacije, si lahko
pri obdelavi informacij tudi pomagamo s vprašanji kot npr. (Vrenko, 55-56):
ali lahko določena informacija vpliva na odločitve v podjetju?
ali lahko zmanjšuje negotovost v prihodnosti?
ali bo informacija dejansko uporabljena in od koga ipd. ?
Za kategorijo D gre v primeru, če so vsi odgovori na vsa vprašanja negativni.
Kategorija A pomeni, da so vsi odgovori pozitivni. Po združitvi obeh parametrov za
ocenjevanje informacij se torej ocene giblejo od najslabše D (neuporabna
informacija/dvomljiv in subjektiven vir – informacijo takoj zavržemo) do najboljše A
(prioritetna informacija/ verodostojen vir).
Kljub preprostosti tega sistema vrednotenja, ga v podjetjih bolj redko uporabljajo. Pri
izboru informacij pa so v uporabi tudi drugi parametri (Martinet in Marti, 1995: 56-57):
nujnost informacije – večinoma predstavlja prvi kriterij, na katerega pomisli
obdelovalec. Pogosto pa mešajo neodvisni dimenziji »nujno« in »pomembno«, kar je
napaka.
zunanja / notranja informacija – dajanje prednosti notranjim informacijam (ki
izhajajo iz podjejta samega) je pogosta rutina. Ker so običajno bolj obdelane, je z njimi
tudi lažje delati. Zanemarjenje zunanjih informacij pa je nevarno. Prav tem je treba
dajati prednost.
pisna / ustna infomacija – mnogokrat se daje prednost pisni informaciji, saj lahko
njeno uporabo časovno raztegnejo. Ustna informacija pa nasprotno zahteva osebno
navzočnost v določenem trenutku.
kriterij hierarhičnosti vira – pogosto managerji ocenjujejo vrednost informacije glede
na ta kriterij, ki je povsem zmoten.
Število podatkov hitro narašča, zato jih je treba skrbno shranjevati. Strokovno
89
organizirana zbirka podatkov se odlikuje po tem, da omogoča preprosto iskanje in
takojšnjo dostopnost do vsakega podatka posebej ter posameznih skupin podatkov
naenkrat. Ob hitro naraščajoči množici podatkov se poizvedovalec čedalje težje odloča
za staromodne registratorje ter mape. Sodobni elektronskimi mediji ter računalniki so
pač hitrejši in prihranijo stroške. Shranjene podatke je nato treba stalno primerjati,
analizirati, vrednotiti in po potrebi izločiti. V prilogi ponujamo primer organizacije
podatkov o objektu preiskave – predsedniku upravnega odbora Janezu X (Dvoršak,
2002: 204).
6.4.2 Analizirati, interpretirati in sintetizirati informacijo
Analitična orodja
Cilj analize je zbrane surove informacije transformirati v gradivo z visoko dodano
vrednostjo. Podobno kot v kriminalistiki tudi ta analiza zahteva precejšnje spretnosti:
tehtanje informacij, iskanje vzorcev, postavljanje scenarijev na osnovi zbranih
informacij ter včasih tudi ugibanje, da bi izpolnili praznino (Economic intelligence - a
guide for beginners and practitioners, 2002: 79-86).
Poizvedovalec mora biti dober analitik. Razumeti mora zbrane podatke ter jih koristno
uporabiti. Usmeriti mora preiskovalna dejanja ter ločiti pomembno od nepomembnega.
Na koncu izdela poročilo, ki bo naročniku pomagalo pri sprejemanju odločitev
(Dvoršak, 2002: 200). Nepristranskost, kritičnost, analitične sposobnosti, radovednost
ter strokovno znanje so kvalitete dobrega analitika (Economic intelligence - a guide for
beginners and practitioners, 2002: 86). Pri analizi je potrebna pazljivost. Napačni
podatki lahko imajo za posledico napačne rezultate analize, nadalje napake v poročilu,
posledično napačne odločitve naročnika in materialno/moralno škodo. Oškodovanec bo
morebiti skušal izterjati škodo od poizvedovalca ali agencije (Dvoršak, 2002: 202).
Obstajajo številna potencialno koristna analitična orodja za pridobivanje vrednosti iz
informacij na področjih konkurence, trga in tehnologije. Razen tega so nekatera od njih
uporabna tudi za več kot le 1 tip analize. Izvajajo se lahko različne ravni analiz –
odvisno od narave konkurenčnih ciljev podjetja: tržne analize, industrijske analize ali
analize podjetja (določena tema, tekmec ali podjetje). Podjetja se morajo odločiti, katera
orodja (če sploh) zadovoljujejo njhove strateške informacijske potrebe. Pomembno je
90
opozoriti na dejstvo, da analitična orodja sama po sebi nimajo vrednosti, razen če so
sestavni del načrtovanga in osredotočenega postopka gospodarske OD. Modeli,
ustvarjeni s temi orodji, pa so koristni le takrat, če podjetju pomagajo sprejemati boljše
odločitve. Človeška intervencija bo še zmeraj potrebna za to, da bi analizirali, ustvarili
vrednost iz informacij in sprejeli odločitev (Economic intelligence - a guide for
beginners and practitioners, 81-82).
Nekatera analitična orodja (glej tudi prilogo 10.6) opisujemo v nadaljevanju (Economic
intelligence - a guide for beginners and practitioners, 2002: 82-86):
1. Porterjev diamant konkurenčnih prednosti smo obdelali na strani 45. Managerji, ki
razvijajo konkurenčno prednost pred nasprotniki, lahko uporabljajo ta model za boljše
razumevanje industrijskega konteksta, v katerem delujejo podjetja.
2. SWOT – analiza pomeni analizo prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti
(Strengths, Weaknesses, Opportunities, Threats). Uporablja se lahko za analizo
industrije, tekmeca ali podjetja. Priložnosti ter nevarnosti lahko analiziramo na ravni
trga ali industrije, upoštevajoč ugodne ter neugodne pogoje, ki lahko vplivajo na
konkurenčne sposobnosti organizacije. Prednosti so močne plati, ki jih lahko ima
organizacija, kot npr. strokovno znanje managementa. Slabosti pa so lahko npr.
zastarela tehnologija. Primer SWOT – matrice in iz nje nastalih podjetniških strategij
navajamo v prilogi. Ko so SWOT identificirani, lahko določimo prioriteto aktivnosti,
potrebne za dvig konkurenčnosti.
3. Opis profila konkurentov je eden od načinov določanja glavnih tekmecev podjetja ter
ena od analitičnih tehnik za določanje položaja podjetja znotraj industrij (glej prilogo
10.6, slika 15).
4. Analiza patentov nudi veliko količino informacij tako na tehničnem kot tudi na
komercialnem področju. Pravzaprav nudi informacije (o podjetjih in njihovih
proizvodih), ki drugje niso na razpolago. Pri iskanju informacij je priporočljiva uporaba
podatkovnih baz, saj je to edini način, da se dovolj hitro prebijemo skozi množico
razpolžljivih informacij. Čeprav lahko nekatere teh analiz večina podjetij izvaja z
lahkoto, pa so za druge analize potrebne specialne metode ter programska orodja.
5. Benchmarking je managerska metoda (iskanja, raziskovanja ter analize) za doseganje
razvojnih preskokov ali nadoknado razvojnih zaostankov. Gre za testiranje in
primerjavo z najboljšimi v svoji panogi/ razredu – organizacij, proizvodov, storitev ali
običajev. Cilj je izboljšati podjetje ali organizacijo ter doseči boljši konkurenčni položaj
91
na globalnem trgu. Metodologijo so vpeljala japonska podjetja, kot orodje OD pa se
razvija tudi v ZDA in EU. Učinkovita uporaba tehnik benchmarkinga omogoča učenje
lekcij iz napak in/ ali uspehov drugih ljudi, da bi povečali konkurenčne prednosti
podjetja.
6. Scientometrija omogoča hitro ter učinkovito izkoriščanje množice informacij, ki
izvirajo v glavnem iz podatkovnih baz znanstvenega & tehničnega razvoja: članki
časopisov, patenti, konferenčni zapisniki, doktorske disertacije ter drugi javni
dokumenti. Analiza informacij poteka s pomočjo izbranih bibliografskih indikatorjev,
kot so: ime avtorja, ključne besede v naslovih ali izvlečkih, deskriptorji ter
identifikatorji in citati člankov.
Scientometrija temelji na štetju števila zadetkov ključne besede ali skupine ključnih
besed v izbranem dokumentu. Prav tako lahko najde so-zadetke als združene citate
različnih ključnih besed. Analiza teh indikatorjev zrcali razvoj znanstvenih ter tehničnih
aktivnosti organizacij, držav in podjetij. Tako bi npr. bilo koristno slediti rasti/ padcu
patentov ali publikacij skozi določeno obdobje, da bi prepoznali nastajajoče/ razvijajoče
se tehnologije. S pomočjo analize ko-besed je npr. tudi mogoče dokazati zvezo med
področji aktivnosti ali tehnologij: mogoče je npr. ugotoviti sodelovanje med avtorji ali
ustanovami na določenem raziskovalnem področju, odkriti nastajajoče tehnologije ali
učiti se o različnih aplikacijah neke tehnologije na različnih trgih (ibid.: 86)
Interpretacija
Gre za poskus predvidevanja dogodkov na osnovi znanih dejstev (tudi pomanjkljivih, ko
npr. razmerje med njimi ni jasno). Vzemimo primer iz vojaške OS:
Neki vojak je videl sovražnikovega oklepnega goseničarja na določenem mestu. V
uradu vojaške OS lahko na podlagi te informacije rekonstruirajo položaj celotne
nasprotnikove divizije.
Enako velja za podjetja – odlično poznavanje poklicnega ozadja ima izreden pomen, ko
je podjetju na voljo zelo malo informacij (Martinet in Marti, 1995: 63, 64). Da bi zbrali
te podatke v nekaj sekundah, moramo vedno uporabljati enake izraze za enake dogodke.
Poizvedovalec vrednostnih sodb o objektu preiskave nikoli ne sme uporabljati, saj to ni
njegova naloga! Sodišča ter naročniki naj sami sodijo, ali je npr. Janez X »lump« ali ne
(Dvoršak, 2002: 206).
92
Interpretacija informacij pomeni postopek 3 korakov (Vrenko, 1998: 57):
vzorčenje – anketiranje, zbiranje informacij: z njim dosežemo vrednosti merjenega
parametra (npr. informacije) v določenih trenutkih;
kvantizacija – razvrstitev po skupinah: informacijo razdelimo na končno število
manjših območij (kvantov);
kodiranje – izdelava modela: za izražanje informacij je mogoče uporabiti različne
kode. Te predstavlajo model sistema.
Končna sinteza je ključnega pomena. Gre za premik od »bruto« informacij
(neobdelanih ali že interpretiranih) h koherentni celoti (Martinet in Marti, 1995: 70-71).
6.5 Poročanje in razširjanje informacij za odločanje
Anketa Zaščita pred BI je pokazala, da je 2 % anketiranih slovenskih podjetij že kdaj
koristilo storitev »razširjanje informacij za odločanje in akcijo« (glej prilogo 10.1,
točka petnajst). Informacijo je treba poslati tistim, ki jo potrebujejo (odločevalcem
znotraj podjetja), sicer bosta iskanje in obdelava informacij nepovratni investiciji. Z
razpršitvijo informacije po podjetju prispevamo k oblikovanju dodane vrednosti, vendar
le če se informacija pojavi v pravem trenutku, v zahtevani obliki in pri odločevalcih
znotraj podjetja (Bloch, 1996: 19-20).
V poročilih je priporočljivo se izogibati trdilnim stavkom, ki zvenijo kot matematični
aksiomi! Zmeraj obstaja možnost, da smo napačno sklepali ali kaj spregledali. Tako je
npr. lahko objekt preiskave že potem, ko smo pridobili podatek, sprejel novo odločitev.
Lahko je npr. naredil nekaj, kar je prejšnje podatke izničilo in na njihova mesta
postavilo nova dejstva – ne da bi mi to sploh vedeli. Boljše je torej ostati pri pogojnikih,
saj se po eni strani na sodiščih velikokrat izkažejo kot zadnja rešilna slamica pred
obsodbo, po drugi strani pa naročniku dajejo več možnosti za »kreativno razmišljanje«
ter sprejemanje odločitev na osnovi njenih lastnih sklepov (Dvoršak, 2002: 206-207).
6.5.1 Slab pretok informacij
Zavore pri razširjanju informacij bi lahko opisali kot bolezen, kjer pogosto ne čutimo
bolečin: odgovorne osebe bodo zanikale obstoj kakršnegakoli problema (glej tudi
93
prilogo 10.1, točki šest in osem), podjetje pa lahko še dolgo živi s pomanjkljvim
sistemom informacij. Poglejmo razloge za zavore (Martinet in Marti, 1995: 79-83):
šolska izobrazba in način razmišljanja ter obnašanja, ki ga prinesemo s seboj iz
obdobja pred zaposlitvijo, ima predvsem 2 napaki:
• premalo spodbuja sposobnost postavljanja dobrih vprašanj. Večinoma vrednoti le
sposobnosti sprejemanja, pomnenja, obdelave in prezentacije informacij: kot dokaz za
to trditev nam služijo mladi pripravniki in diplomanti, ki se pri prvi zaposlitvi
srečujejo s praktičnimi problemi, ne vedo pa, kako se lotiti problema in kje iskati
informacije.
• zapostavlja skupinsko in poudarja individualno delo. Učence že zgodaj vzgajajo v
smislu, da je prepisovanje od sosedov nekaj »grdega«. Pozneje, ko postanejo npr.
inženirji v industririji, pa delajo v svojem kotičku in pomanjkljivo poznajo zunanjo
situacijo: šef projekta Renault Twingo je poskusil to napako odpraviti na precej
izviren način – nekdanje geslo »not invented here« je zamenjal z izrazom »stolen with
pride«.
informacija pomeni moč; kar se lahko zlorablja za pridobivanje moči in izboljšanje
svojega položaja. V središču informacijske mreže lahko pride do blokade informacije
ali do selektivnega pošiljanja naprej: če npr. skušajo nekoga prisiliti k odpovedi, ga
preselijo v pisarno na izoliranem koncu hodnika, ga ne vabijo na sestanke, ga črtajo s
seznamov za dosjeje z informacijami, mu vzamejo telefon – skratka ga prikrajšajo za
komuniciranje.
nevednost o vrednosti informacij: strateško pomembne informacije so zlata vredne
le, če pridejo v roke pravih oseb. Praksa žal kaže, da se zaposleni lotijo problemov na
nekem majhnem segmentu ter spregledajo implikacije na podjetje. O podjetju imajo
preveč omejeno podobo. To se zelo očitno pokaže v poročilih in povzetkih, ki jih od
udeležencev strokovnih kongresov, potovanj ali obiskov pri dobaviteljih naročijo
nadrejeni. To napako lahko odpravimo z geslom Alvina Tofflerja »Think global, act
local«: globalno videnje problemov je nujno za uspešno akcijo na lokalni ravni - kar v
jeziku podjetja pomeni, da se npr. tehnik ali prodajalec najprej morata zavedati določene
vrednosti informacije, če jo naj pošiljata naprej v pravi smeri. Poznati morata
prejemnika informacije in morebiten vpliv informacije na sprejem odločitve.
ljudje ne znajo komunicirati - podjetje lahko odpravi pomanjkljivost:
• z izobraževanjem investira v izboljšanje sposobnosti komuniciranja zaposlenih,
94
• predpiše pravila in s tem formalizira komunikacijo,
• ponudi modele, po katerih se delavci zgledujejo pri pisanju poročil, zapisnikov itd.
nepripravljenost in struktura organizacije: zaradi razdeljenosti po togih
funkcionalnih oddelkih (proizvodnja, prodaja, finance idr.) je možnih le malo interakcij
med njimi. Zamude nastajajo, ker mora informacija prepotovati različne oddelke in
zaradi pomanjkanja postopkov za pospešitev cirkulacije informacij.
Omenjena organizacijska struktura je pomembna, ker informacije pri pretoku morajo
slediti notranji strukturi. Razlike med vertikalno ter horizontalno strukturo so
(Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, 2002: 89-90):
v vertikalni organizacijski strukturi obstaja tradicionalna hierarhična struktura ter:
• vertikalna delitev dela in nizka raven delitve moči pri odločanju;
• vsaka oseba igra specifično vlogo, z lastnimi nalogami ter odgovornostmi. Njihova
moč pri odločanju temelji na skupnih pravilih ter postopkih;
• vertikalne interakcije med zaposlenimi ter njihovimi predpostavljenimi;
• močan poudarek na lojalnosti ter ustrežljivosti.
Nevarnost tiči v tem, da vsaka oseba ima svojo vlogo in opredeljen položaj. Tako je
zaintresirana le za svoje lastne teme, specializirana za svoje naloge in ne čuti potrebe, da
bi delila informacije in znanje. Prav močne vertikalne strukture ter uporaba moči pri
sprejemanju odločitev so primarni razlog, da ljudje niso motivirani deliti informacije in
znanje. Rešitev problema je v motivaciji managementa in osebja, da razumejo poslovne
koristi, ki jih pridobijo z okoriščenjem z znanjem. Pomaga lahko tudi ustanovitev
skupine strokovnjakov za spodbujanje sodelovanja med funkcijskimi področji.
v horizontalni organizacijski strukturi spremembe poslovnega okolja zaradi ostre
konkurence, globalizacija, potreba po hitrem odzivu na tržne potrebe ter hiter razvoj
novih tehnologij pomeni, da organizacije doživljajo znatne spremembe:
• avtonomne organizacije se občasno zberejo v mreže brez vnaprej določene
hiearhije, s ciljem ustvariti dodano vrednost za svoje stranke ter izkoristiti nove
poslovne priložnosti;
• hierarhične strukture so odstranjene;
• procesni management ter projektno orientirane organizacije pospešujejo timsko
95
delo;
• avtonomnost raste s posamezniki, ki imajo več nadzora ter pogajalske moči.
Glavni problem v vsaki horizontalni strukturi je, da ne obstaja vnaprej določen tok
informacij. Vsakdo sodeluje z drugimi, medtem istočasno tekmuje z njimi. Tukaj znanje
pomeni moč, in medtem ko eni na to spremembo gledajo pozitivno kot na priložnost za
poklicno rast, se drugi morda počutijo ogroženi. Gre za psihološko dimenzijo, kjer se
nekateri člani branijo ter na druge gledajo kot na potencialne sovražnike. Navajamo
rešitve:
ustvarjanje delovnih skupin s ciljem vpeljati tehnologije za delitev znanja z drugimi;
iskanje resursov za projekte, posvečene inovativnim metodam treninga;
investiranje v groupware tehnologije (software za podporo sodelovanja v skupini).
Lahko ugotovimo, da nova tehnologija pomaga razširiti informacije. Glavni problem pa
je psihološka dimenzija (Economic intelligence - a guide for beginners and
practitioners, 90).
6.5.2 Pravila kroženja informacij
Informacijo lahko primerjamo s tekočino, katere viskoznost ni enaka nič. Da bo
tekočina potovala, je potrebno postaviti cevi in pritisk – ali povedano drugače: če ni
kanalov za kroženje informacij in če ni osebe, ki skrbi za kroženje, se z informacijo ne
bo zgodilo nič. Le tista informacija ima vrednost, ki pripomore k učinkovitejšemu
sprejemanju odločitev. Pomemben je torej tok informacij in ne zaloge – če ostanejo
polne omare poročil, baz podatkov in osebne dokumentacije zaposlenih le v fazi spečih
informacij, bodo nekoristne: to je tipični problem tradicionalnih dokumentacijskih služb
in večine zaposlenih v državni varnostno – OD. Kako pravilno gospodariti s časom in
viri kaže spodnja tabela 7 (Martinet in Marti, 1995: 83, 84).
Tabela 7: Kako gospodariti s časom in viri
Faze gospodarskih poizvedb Ugotovljeno
stanje
Priporočljivo stanje
Pridobitev informacije 40 % 20 %
96
Obdelava in upravljanje z informacijo 30 % 20 %
Razširjanje in pridobitev povratne informacije 20 % 50 %
Administracija 10 % 10 %
Vir: Martinet, B. in Marti, M. (1995: 84)
Nesmiselno bi bilo se natančno držati predpisanih odstotkov, vendar lahko na splošno
povemo: več časa je treba nameniti razširjanju informacij in pridobivanju feed-backa.
Dandanes ima mnogo organizacij formalizirane metode zbiranja podatkov, vendar se te
informacije pogosto nahajajo v množici različnih lokacij ter celo predelih istega
podjetja. Tradicionalni pristopi ravnanja z informacijami pogosto pomenijo zakleniti
informacijo ter omejiti dostop na izbrano manjšino. Taka omejitev pogosto povzroči
mentaliteto tajnosti ter nezaupanja. Prav tako vodi do zapravljanja časa ter virov, ko se
zbiranje informacij v zvezi s podobnimi temami že vrši v različnih oddelkih, ki
pozabljajo, da informacija že obstaja znotraj podjetja (Economic intelligence - a guide
for beginners and practitioners, 2002: 91).
6.5.2.1 Količina in kakovost informacij
Količino informacij, ki potuje po podjetju, povečamo razmeroma lahko – navadno
zadostuje že skromna nagrada dobavitelju informacije ipd. Bistveno težje pa je izboljšati
kvaliteto informacije – za to je najbolj primeren učinek povratne informacije: če
dobavitelj informacije dobi povratno informacijo o vseh podatkih (ki so bili uporabljeni
ter tudi o tistih, ki ne služijo ničemur), lahko postopoma izboljša kakovost informacij.
Večinoma pa feed-back-a med dobaviteljem ter uporabnikom informacije sploh ni, kar
pomeni dodatno priložnost institucionalizacije tega učinka v prihodnje (Martinet in
Marti, 1995: 87).
6.5.3 Kako spraviti informacijo v obtok?
Pri uvajanju postopka v neko organizacijo je treba na to opozoriti, da informacijski tok
običajno sledi notranjim organizacijskim strukturam. Torej je treba že na začetku izvesti
izčrpno analizo (diagnozo) organizacijskih struktur, da bi se izognili zapravljanju časa
ter virov zaradi napačnih odločitev. Vse organizacijske strukture so sestavljene iz trdnih
97
in mehkih elementov. Organizacisjka diagnoza tako vključuje (Economic intelligence -
a guide for beginners and practitioners, 2002: 23):
trdni vidik (samo strukturo) sestavljajo:
• strateško-strukturalni: zakonodaja, politika ter gospodarski vidiki delovnega okolja;
• funkcionalni: načrtovanje, primerjava rezultatov s trudom, porazdelitev vlog in
nalog.
Strukturalne sestavine vključujejo: vertikalne odnose med različnimi hierarhičnimi
ravnmi; horizontalne odnose med enotami iste ravni; funkcionalni odnosi, ki povezujejo
postopke ter osebje; operacijski sistemi, ki si prizadevajo za izboljšanje koordinacije ter
nadzora.
Glavni razlog za kompleksnost vsake organizacije pa predstavlja mehki element –
človek. Vedenje vsake osebe je pogojeno z mnogimi dejavniki, vključujoč njene
vrednote idr.
mehki vidik (korporacijska kultura ter njihovi medosebni odnosi) sestavljajo:
• psihologija: razpoloženje v organizaciji, motivacija, različne ravni komunikacij,
vodstveni stil, sposobnost reševanja problemov, porazdelitev moči;
• psihodinamično področje: odnosi na isti ter med različnimi hierarhičnimi ravnmi.
Sistem nagrajevanja pa lahko spodbudi sodelavce k boljšemu razširjanju informacij,
vendar pa mora ta sistem ustrezati kulturi ter vrednotam podjetja in širšega družbenega
okolja. Boljši pretok informacij znotraj podjetja je tako povezan s spremembami na 4
področjih delovanja (Martinet in Marti, 1995: 88-89):
1. Kultura podjetja
Na splošno velja za evropsko kulturo, da je manj naklonjena izmenjavi informacij in
sodelovanju. Podoba nezaupljivega kmeta, ki zavrača sodelovanje s sosedi, je še kako
živa. Čeprav je ameriška kultura zelo individualistična, je veliko bolj naklonjena
medsebojnemu sodelovanju. Zaznamovanost s preteklostjo Daljnega zahoda se izraža v
močnem duhu skupnosti. V Aziji prevladujejo podložniške kulture, za katere je
značilno metanje vseh razpoložljivih informacij v skupni koš kolektiva. Poglejmo
japonski odnos do informacij:
izmenjava informacij – vsak zaposleni daje v skupni koš svoje znanje kot tudi
neznanje.
delitev informacij – na ta način se ustvari tekmovalno ozračje.
98
izražanje z zaupanjem – posameznik čisto svobodno izraža mnenja in stališča, brez
strahu, da bi s tem na kakršenkoli način ogrožal svojo zaposlitev. Znotraj hierarhije
organizacije narašča tok informacij.
sprožitev pretoka informacij – vsak delavec v podjetju obvezno prenaša informacije
vsem drugim. Tako se ob odsotnosti kogarkoli ne ogroža delo.
pridobivanje informacij zunaj podjetja – povprečni Japonci berejo neprimerno več od
Evropejcev. Dnevni časopis je za Japonce glede dogajanja v svetu nepogrešljiv.
Značilnost dobrih novic je, da hitro krožijo po organizaciji, saj vsi udeleženci želijo iz
tega kakšno korist zase. Nasprotno pa slabe novice veliko počasneje (težje) krožijo.
Naštejmo primere, kako doseči, da bodo tudi slabe informacije hitreje krožile (Vrenko,
1998: 65):
le dvorski norec je smel v srednjem veku naznaniti slabe novice - pod pretvezo, da
gre za potegavščino.
v šaljivem internem časopisu podjetja Hewlett-Packard si anonimni sodelavci upajo
povedati tisto, česar javno ne bi.
ko so sindikati še imeli večjo vlogo in moč, so pravočasno naznanjali neprijetnosti –
danes nekatera vodstva podjetij že obžalujejo slabitev vloge sindikatov.
Pomembno je spodbujati organizacijsko kulturo, ki je ugodna za širjenje informacij med
oddelki ter navzgor in navzdol skozi celotno podjetje. Vsakdo bi se moral zavedati
informacijskih potreb podjetja ter podati naprej informacije, ki morda niso pomembne
za lastno delo, so pa morda koristne za druge (Economic intelligence - a guide for
beginners and practitioners, 2002: 27). Zaradi kratkovidne podobe, ki jo ima o podjetju
večina zaposlenih, malo vedo o drugih oddelkih, odločevalcih in globalnih usmeritvah
organizacije. Le če bodo vsi zaposleni imeli celostno podobo podjetja, bo pridobljena
informacija krožila po podjetju. Ogromen potencial znotraj podjetij je mogoče sprostiti
že s preprostim spodbujanjem delavcev na najnižjih ravneh, ki se bodo zavedali
vrednosti razpoložljive informacije in jo posledično posredovali pristojnim osebam: v
podjetju Sony npr. sistematično načrtujejo kariere svojih inženirjev. Tako spoznavanje
različnih oddelkov (R&R, proizvodnja, marketing, prodaja ipd.) mladim kadrom
omogoča spoznati celotno strukturo podjetja (Martinet in Marti, 1995: 89 – 92).
99
2. Ljudje/ družba
Redna informativna srečanja lahko služijo kot ključni forum za izmenjavo idej ter
informacij. Spodbujajo kroženje informacij od managementa navzdol in od spodaj
navzgor (Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, 2002: 91).
Podjetje lahko uporabi 2 pristopa za spremembo odnosa do kroženja informacij:
top-down (od zgoraj navzdol) – temelji na človekovi nagnjenosti k imitaciji tistih, ki
so na hierarhični lestvici višje: najprej mora strokovnjak za gospodarske poizvedbe v
podjetjih prepričati vodstvo o nuji dobrega kroženja informacij. Če bo šef s svojim
zgledom javno nagradil tiste, ki z drugimi delijo informacije, ter posvaril tiste, ki tega
ne počno, ga bodo kmalu začeli posnemati še preostali ter se bodo navade hitro
spreminjale. Odločevalci v podjetjih se tako npr. lahko vpisujejo v lokalna ali državna
SCIP združenja.
bottom-up (od spodaj navzgor) – osnova pristopa je učinek urejanja motivirane
skupine: treba je najti ljudi, a priori naklonjene nadzorovanju in praksi gospodarskih
poizvedb (teh je vsaj 5 % ljudi v vsakem podjetju), ter jih povezati v mrežo. Po
pričakovanjih pa se bo takoj potem pojavilo vsaj toliko ostrih nasprotnikov. Le-te je
treba po prepričati o prednostih ter nadaljevati delo s naklonjeno skupino (Martinet in
Marti: 92, 93). Koristno je lahko tudi organiziranje med-oddelčnih delovnih skupin na
posebne teme ali nekakšen sistem nagrajevanja zaposlenih za koristne prispevke.
Zahvale osebju za svoj trud ter pojasnitev, ali je prejeta informacija koristna ali ne, so
preprosti a pomembni načini vzdrževanja postopka (Economic intelligence - a guide for
beginners and practitioners, 27).
3. Organizacija (metode) izboljšanja pretoka informacij in proces odločanja
Ne obstaja idealna metoda, le bolj uspešne in manj uspešne metode:
»Management by walking« -metodo, ki jo že dolgo uporabljajo - predpostavlja, da
se upravitelj seznani s problemi sodelavcev tako, da se sprehaja po podjetju.
ustvarjanje neformalnih krajev za klepet in izmenjavo informacij je pomembno
zato, ker je govorna komunikacija prednostni način komuniciranja znotraj podjetja.
zelo učinkovite so lahko mreže oseb, ki morajo imeti vodjo in jasen cilj (če si npr.
zastavijo cilj »zvedeti vse o konkurentu«, bo mreža vnaprej neuspešna; če pa se glasi
cilj »premagati največjega konkurenta«, bodo verjetno bolj uspešni). Njihov čas trajanja
(zagon, naraščanje, zrelost, upadanje) je omejen s časom izpolnitve zastavljenih nalog.
uvajanje navad ali obredov temelji na načelu čim pogostejšega srečevanja
100
g. Šefov Šef
g. Šef
g. Projekt
g. Denar
g. Ideja
g.Vplivnež
g. Uporabnik
zaposlenih, čeprav na videz nimajo zanimivih tem za pogovor: navedimo primer uvedbe
obveznega odmora za čokolado vsak dan ob točno določeni uri. Torej se ga morajo
udeležiti tudi tisti, ki ne marajo čokolade – to ustvarja priložnost za srečevanje vseh
zaposlenih, ki se drugače ne bi (Martinet in Marti, 1995: 98). Potrebno je opozoriti na
dejstvo, da je večina težav pri izvedbi OD posledica človeških razsežnosti. Kadar so
novi postopki vsiljeni od zgoraj ter jih ne sprejmejo vsi znotraj organizacije, je
demotivacija običajen rezultat (Economic intelligence - a guide for beginners and
practitioners, 2002: 24).
Zaupna analiza in natančno poznavanje procesa odločanja v podjetju lahko pomaga
strokovnjaku za gospodarske poizvedbe, da vpliva na odločanje v organizaciji.
Informacije mora pošiljati prejemnikom informacij v središču odločanja, ki pa niso
nujno tudi najboljši.
Slika 9: Proces sprejemanja odločitev v podjetju
Vir: Martinet, B. in Marti, M. (1995: 99)
Interakcije med glavnimi udeleženci v procesu odločanja prikazuje zgornja slika 9:
gospod ideja: kot motiviran uporabnik idej predpisuje nove odločitve – je posebna
prednostna skupina za profesionalca gospodarskih poizvedb v podjetju.
gospod šef: je odločevalec. O predlogih na svoji mizi na koncu sprejme odločitev –
ali gospod šef dejansko odloča, pa je včasih potrebno šele ugotoviti.
101
gospod denar: lahko reče NE – pogovor z njim je večinoma zelo težaven, ker so po
njegovem mnenju gospodarske poizvedbe odvečni strošek.
gospod projekt: uresničuje odločitve – zato mora strokovnjak za gospodarske
poizvedbe vnaprej predvideti izide odločitve in ga prepričati.
gospod končni uporabnik: posvetovanje z njim je včasih priporočljivo, čeprav
pristojni v podjetju tega najpogosteje ne počno.
gospod vplivnež: lahko vpliva na odločitve ozr. na načine njene izvedbe. Je npr.
tehnični strokovnjak ali pravnik. Morda celo po uradni dolžnosti sploh ni povezan s
podjetjem, a je uresničitev projekta v njegovem osebnem interesu (Martinet & Marti,
1995: 94-102).
4. Orodja (sredstva) za razširjanje informacij
Za razširjanje informacij v podjetju lahko uporabljamo sredstva kot so npr. intranet (pri
večjih podjetjih), oglasne deske, mesečni časopis (manjša podjetja), osrednja
informacijska knjižnica (v tradicionalni ter elektronski obliki) idr. (Economic
intelligence - a guide for beginners and practitioners, 2002: 91). Na področju
gospodarske OD Martinet in Marti (1995: 102-106) navajata tudi orodja/ sredstva kot
so:
pregled tiska (clipping). Lažje je, če podjetje najame zunanjega ponudnika, kot pa da
se samo ukvarja s takšnim zbiranjem informacij. Gre za klasično metodo, ki jo že dolgo
uporabljajo dokumentacijski centri.
za poročilo ali analizo novic (newsletter) je značilno, da je bolj elaboriran od
pregleda tiska, vsebuje sintetični uvodnik in informacije umesti v pravi kontekst.
Urednik poročila zavzame distanco do informacije, dejstva interpretira.
interni časopisi so draga, a učinkovita sredstva kot npr. zbirke patentnih listin,
poročila s kongresov in konferenc, članki o kunkurentih idr.
dosjeji s strateškimi informacijami, poročila potovanj ali misij ter obiskov.
Tehnologija lahko koristno podpre razširjanje informacij, saj omogoči hiter tok
informacij do prave osebe, ki jo pomaga deliti. Sledi pregled glavnih tehnologij
(Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, 2002: 91-92):
Networking (e-mail, intranet): LAN npr. poveže PC, server itd. ter omogoča ljudem,
da delijo informacije (datoteke, podatkovne baze) ali vire (trdi diski, scannerji,
tiskalniki). LAN različnih geografskih področij lahko poveže geographic net.
102
Groupware (software za podporo timskih aktivnosti): večina temelji na internetni
tehnologiji ter omogoča dostop do vseh informacij na spletu. Tako se izboljša interna
komunikacija, deli znanje z internimi ter tudi eksternimi sodelavci (stranke,
dobavitelji…)
Knowledge Management tehnologije so sposobni razumeti pomen besedil in lahko:
povzamejo ključni koncept, avtomatično klasificirajo dokument v kategorije, ustvarijo
avtomatični povzetek ter ustvarijo vez med različnimi arhiviranimi dokumenti.
6.5.3.1 Informirati – z namenom prepričevanja in spodbujanja akcije
Informacija lahko ustvari dodatno vrednost šele potem, ko se spremeni v akcijo.
Strokovnjak za gospodarsko OD za učinkovito prepričevanje tistih, s katerimi dela,
uporabi cel niz psiholoških tehnik (od govorjenje v jeziku sprejemnika do uporabe
sprejemnikovih konceptualnih okvirjev ipd.) (Martinet in Marti, 1995: 106).
6.6 Zaščita informacij – varnost pred škodljivimi vplivi
Zaradi hrepenenja po strateških informacijah postanejo podjetja nevede žrtve OD
konkurentov (pravilo OD: videti in ne biti viden). Naloga gospodarskega poizvedovalca
je zato priprava programa primerne zaščite strateških informacij v organizaciji (Martinet
in Marti, 1995: 139). Ukrepe za varovanje/zaščito pred izgubo informacij (glej tudi
prilogo 10.1, točke devet do dvanajst) lahko delimo na (Kop 1991: 41):
organizacijske ukrepe,
kadrovske ukrepe,
tehnične ukrepe,
pravne ukrepe.
Dezinformacija
»Nezdrave« informacije (usodne), ki »okužijo« proces odločanja pri vodilnih v podjetju,
lahko delimo na slučajne (podjetje samo ni poskrbelo za kakovostne informacije) ali pa
namerne – v zadnjem primeru govorimo o dezinformaciji ali »zastrupitvi«. Torej zaščita
informacij pomeni poleg nadzora izhodnih informacij (preprečitev dostopa
konkurentom) tudi zagotavljanje visoke kakovosti vstopnih informacij (Bloch, 1996:
86-87). Običajno se uporabljajo za iskanje podatkov v isti panogi (ali za enake podatke)
103
enaki ozr. precej podobni modus operandi (MO). Specialist za protiobveščevalno/
protivohunsko dejavnost se tega zaveda, zato bo naročnika opozarjal na take metode
delovanja ter njihove pojavne oblike. Ko bo vohun uporabil poznan MO, bo tako
naročnik nanj pripravljen. Z dezinformacijami bo lahko zmedel/ zavedel nasprotno stran
(Dvoršak, 2002: 199).
Pojem socialni inženiring
Povejmo še nekaj besed o socialnem inženiringu, kjer manipulator za pridobivanje
strateških informacij uporablja naslednje kombinacije tatktik in metodik (Mitnick,
2002):
1. direktno vpraša po informaciji, katere pomembnosti se žrtev ne (ali prepozno)
zaveda;
2. ustvarja zaupanje, kjer prepriča žrtev, da gre za povsem običajno sodelovanje z njim;
3. občutki sočutja, krivde in zastraševanje žrtev, ki jih stimulira s psihološkimi
mehanizmi;
4. povratni socialni inženiring, kjer kot navidezni rešitelj zagate zahteva geslo,
username...;
5. vstopi na območje izvajanja napada, kjer se predstavi kot lažni čistilec ali nadrejeni
ipd.;
6. kombinira socialni inženiring in tehnologije, namenjene vdiranju v razne sisteme;
7. napade zaposlene na nižjem nivoju, kjer si kot avtoriteta podredi npr. receptorja idr.;
8. brska po smeteh, kjer lahko najde različice projektov dela, račune, bančne izpiske idr.
Informacije je treba zaščititi, a s premislekom. Izbira pravega ravnotežja med
skrajnostima deliti informacijo z drugimi in zaščititi informacijo je žal v nasprotju z
obstoječo prakso:
ali se sploh ne ukvarjajo z zaščito informacij – ne zavedajo se nevarnosti popolne
odprtosti informacij: gre ali za neizkušena, mlada, majhna podjeja, ali za podjetja,
katerih kultura zahteva prosto kroženje informacij (glej tudi prilogo 10.1 – Zaščita pred
BI).
ali pa je varnost informacij pretirano visoka – omejitev pretoka ima svojo ceno:
povzroča izgubo strank, ovira inovacije, onemogoča odkrivanje novih zahtev trga
(Vrenko, 1998:72).
Vsekakor je treba zaščititi vse informacije, ki predstavljajo primerjalne prednosti
104
organizacije, nadalje tiste, zaradi katerih bi lahko podjetje izgubilo primerjalne
prednosti, in še tiste, ki bi bile uporabljene proti podjetju, če pridejo v roke
konkurentom (ibid.: 72).
Preprečitev odtekanja informacij je načeloma bolj zahtevna naloga kot pa njihovo
zbiranje. Poizvedovalec se lahko posveti izobraževanju vodilnih delavcev, kako naj se
podjetje čimbolj zaščiti pred industrijskim vohunstvom (Dvoršak, 2002: 197-198): kako
pomembni podatki, ki koristijo konkurenci, odtekajo iz podjetja; ter kako ravnati z
zaupnimi informacijami; in kako se obraniti pred preveč radovedno javnostjo ter
konkurenco; predvsem pa, kako onemogočiti zaposlenim, da bi izdajali PS podjetja.
Spodnja slika 10 prikazuje maksimalno učinkovitost razširjanja informacij med 2
skrajnostima.
Slika 10: Maksimalna učinkovitost razširjanja informacij
Vir: Martinet, B. in Marti, M. (1995: 143)
6.6.1 Postopek (faze) zaščite informacij
Večina slovenskih vodilnih delavcev se komaj zaveda, da so lahko njihove družbe tarča
zbiranja poslovnih informacij. Poučiti jih je treba, da morajo najprej sami poskrbeti za
varnost svojega podjetja! Za začetek naj npr. preprečijo odtekanje informacij s svojih
pisalnih miz in miz svojih tajnic tako, da zaupne podatke hranijo v mapah in
nedostopnih predalih. Prepogosto jih namreč tajnice malomarno puščajo na mizi. Celo
razpršitev informacij
minimalna optimalna maksimalna
uči
nko
vito
st p
odje
tja
105
sami managerji jih puste na mizi, ko odidejo dopoldan na sestanek ali zvečer domov
(Dvoršak, 2002: 198).
Spodnja slika 11 je dober primer izgleda delovnega okolja varnostno osveščene tajnice
predsednika uprave Petrola. Kot je razvidno, so na mizi samo nujni dokumenti. Vse je
pospravljeno v mape in predale, obiskovalec pa ne more videti na zaslon računalnika.
Slika 11: Primer pospravljene pisalne mize
Vir: Dvoršak, A. (2009)
1. Informiranost o strategiji lastnega podjetja
Najnevarnejši so tisti konkurenti, ki napadejo nasprotnikovo strategijo. Bistvene točke
neke strategije povzema npr. formula iz 3 vprašanj (Martinet in Marti, 1995: 144-145):
kje smo trenutno? Konkurenti ne smejo poznati odgovorov na naslednja vprašanja:
• katere so prednosti in šibkosti podjetja?
• katere so nove priložnosti in nevarnosti za podjetje?
• katere so primerjalne prednost podjetja?
kje želimo biti? Nujno je treba tudi zaščititi informacije, ki odgovarjajo na vpašanja:
• kako izgleda strateški plan podjetja za prihodnja leta?
• na katere trge (področja) namerava podjetje vstopiti oz. jih osvojiti?
• katere cilje zasleduje podjetje?
106
kako pridemo do zastavljenega cilja?
• s katerimi sredstvi bo podjetje skušalo doseči zastavljene cilje?
2. Identfikacija groženj in napadalcev
Poleg zaščite informacijskega premoženja pred direktnimi konkurenti pa je treba
zagotoviti zaščito tudi pred drugimi udeleženci v konkurenčnem boju (npr. dobavitelji
in samimi kupci), ki lahko kmalu postanejo resni konkurenti (Bloch, 1996: 15).
3. Identifikacija informacij, ki jih je zaradi svoje vrednosti treba zaščititi
Nesmiselno in nepotrebno bi seveda bilo zaščititi vse informacije o podjetju (npr.
telefonistka ne želi povedati imena generalnega direktorja ipd.). Zaščititi je treba
predvsem ključne dejavnike uspešnosti podjetja – tiste torej, ki smo jih identificirali pri
strateškem planu podjetja v točk 1. (kje želimo biti?). Prednostna naloga podjetij bi
morala biti zaščita strateških informacij o podjetju, ki so zelo lahko dostopne in tako
ranljive. V anketi Zaščita pred BI je 75,9 % podjetij odgovorilo, da so »informacije o
kupcih, dobaviteljih ter podjetjih, s katerimi sodelujejo že bile tarče napadov«. Pozor:
na videz nezanimive informacije za podjetje so lahko izredno zanimive za konkurente,
zato se vživimo v vlogo nasprotnika (Bloch, 1996: 83).
4. Identificirati ranljivosti podjetja
Tukaj je mogoče ločiti nekaj metod (Martinet in Marti, 1995: 148-149):
a) analiza procesov (analitični pristop): ima namen odkriti točke rizika izgube
informacj. Izvaja se s podrobno analizo faz pomembnejših procesov v podjetju – npr.
proces sprejemanja proračuna, proces strateškega načrtovanja ipd. Zato mora
strokovnjak v vsaki fazi procesa (za pripadajoče dokumente) preverjati:
po katerih kanalih (poteh) potujejo dokumenti;
ali imajo le upravičene osebe (ki jih zares potrebujejo) dostop do informacij;
ali so zaupne informacije primerno označene ter klasificirane;
kaj se zgodi z informacijami, ko zapustijo podjetje;
ali so dokumenti na koncu uničeni.
Posebej zanimivi so strateški cilji, načrtovana proizvodnja, kupci in dobavitelji, včasih
logistika posameznih vhodnih/ izhodnih komponent proizvodnje ali storitev. Vse bolj
skrbni gospodarji (direktor uprave ali predstavnik lastnika družbe) lahko npr. na skrivaj
107
naročijo odkrivanje šibkih točk lastne družbe. Tako ugotovijo, kako so varovane
skrivnosti in skozi katere kanale odtekajo zaupne informacije, ter iščejo načine, kako
odpraviti te pomanjkljivosti. Zunanjim ponudnikom se tu odpira nova tržna niša
(Dvoršak, 2002: 197).
b) sistematični pristop: predpostavlja, da se katastrofa običajno zgodi ob zadostnem
številu generatorjev nevarnosti – pomanjkljivosti v podjetju. Delimo jih lahko na
kulturni, organizacijski ter vodstveni primanjkljaj (Martinet in Marti, 1995: 150). Z
ustreznim samozaščitnim delovanjem se lahko izognemo luknjam, skozi katere odtekajo
podatki. Pomoč strokovnjakov za varnost je mnogo cenejša, kot pozneje točiti solze, ker
je konkurenca zaradi odtekanja podatkov že osvojila tržišče (Dvoršak, 2002: 200).
c) nadzor sredstev (zlasti indikatorjev) komuniciranja: kot npr. telefonski in poštni
računi, obseg prejete in poslane e-pošte, poraba papirja za fotokopiranje ter telefakse
idr., uporaba elektronskih medijev za shranjevanje podatkov (USB-ključi idr.),
povpraševanje po gradivu v dokumentaciji ipd. (Martinet in Marti, 1995: 151).
č) nevarnost navad: že kitajski strateg Sun Cu je ugotovil, da bo resen konkurent
običajno napadel nasprotnikovo strategijo. Žal je preprosto spoznati strategijo podjetja,
zato so lahko navade zelo nevarne (Vrenko, 1998: 77).
5. Scenarij napada
Šele sedaj lahko strokovnjak za zaščito informacij izdela različne scenarije napada, ki
služijo kot orodje za izbiro ustrezne oblike obrambe (glej 5.6.2 v nadaljevanju) ob
upoštevanju minimalne količine potrebnih sredstev (ibid.: 77).
6.6.2 Ranljive točke in oblike obrambe v oddelkih podjetja
1. R&R – oddelek za raziskave in razvoj
Inženirji neprestano izmenjujejo informacije tudi zunaj podjetja (konference, seminarji,
predavanja na univerzah idr.), zato je dostop do informacij oddelka za R&R precej
preprost (Martine in Marti, 1995: 152-156):
pogosta objava strokovnih člankov: saj strokovnjaki lahko seznanjajo tekmece z
najnovejšimi dogajanji v podjetju. V skrajnosti pride do izgube »očetovstva« nad idejo.
108
analiziranje konkurentovih izdelkov (reverse engineering) je drugi problem.
Namen je pridobiti določena spoznanja o izdelku. Obramba je mogoča le z
»ponarejanjem« izdelka, kar pomeni v praksi: v izdelek vgradimo napačne indice
(komponente), ki naj bi zmedli tekmece ob poskusu reverse engineering-a. Primer
družbe NDS smo predstavili v prilogi.
licence in patentne listine: so tretja nevarnost, saj z njimi podjetje/ izumitelj celemu
svetu razkrije izdelek ozr. proizvodni proces. Zaščititi izdelke (z licencami ali patenti),
ki jih bodo tekmeci itak posnemali, pa tako ali tako nima smisla. Podjetja se lahko
obranijo na več načinov, ki imajo svojo prednost in slabost:
• licence ne prijavijo: tako podjetje ohrani zaupnost, vendar je izdelek nezaščiten;
• licence prijavijo, a še naprej ostanejo diskretna: potrebno bo še nekaj časa, preden
tekmeci ugotovijo, da je licenca vložena.
• licence prikrijejo za imenom drugega podjetja.
sejmi, kongresi, saloni ipd.: so premalokrat izkoriščene priložnosti: napake je v tem,
da sodelavci nekega podjetja tam prevečkrat tičijo skupaj, namesto da bi se razpršili ter
tako od drugih udeležencev pridobili čim več informacij.
Glede informacij mora management izpeljati oceno tveganja od primera do primera ali
oddelka do oddelka, da se sprejme odločitev o primerni ravni nadzora. Nekatera
podjetja pa bodo za to angažirala zunanjega ocenjevalca za ocenitev varnostnega
managementa. Tako pridobijo izčrpna navodila za samooceno (Economic intelligence -
a guide for beginners and practitioners, 2002: 92-93).
2. Proizvodni oddelek
Žal ima pri večini podjetij ta oddelek status manjvrednosti, to pa čutijo tudi zaposleni v
proizvodji. Konkurenti to nezadovoljstvo s pridom izkoriščajo – uporabljajo namreč
taktiko namenjanja pozornosti zaposlenim, tako da jim sprožijo občutek pomembnosti.
V zameno za to dobijo marsikatero zanimivo informacijo. Tekmeci tako z lahkoto
pridejo do informacij preko odgovornih v oddelku za proizvodnjo in tudi navadnih
delavcev, saj vsak, ki vzame v roko telefonsko slušalko, lahko posreduje informacije
(Vrenko, 1998: 78):
delavci, ki »veliko govorijo«, predstavljajo nevarnost. Spreten tekmec preprosto
pokliče delovodjo/ delavca, se z njim pogovori ter dobi koristne informacije. Zaščita je
mogoča z:
109
• uvedbo centrale za celotno podjetje in zmanjšanje števila direktnih telefonskh linij,
• doslednim nadzorom in varovanjem zunanjih obiskovalcev: evidentiranje
obiskovalcev, označevanje z karticami, prepoved stikov s tehničnim osebjem,
prepoved fotografiranja in snemanja, dodelitev spremljevalca idr.
3. Finančni oddelek
razne bilance in zaključni računi spadajao med zelo ranljive točke. Zaradi razlike
med knjigovodstvom za uradne publikacije (npr. AJPES, davčni urad, GZS…) in
analitičnim knjigovodstvom, ki služi uspešnemu vodenju in poslovanju podjetja, je
potrebna različna raven zaščite: prva kategorija podatkov je na voljo široki množici
ljudi, pri drugi kategoriji pa je potrebna maksimalna zaščita podatkov (Vrenko, 1998:
79).
informacije o finančnem poslovanju so za tekmece neprecenljive! Preko njih
namreč lahko poizvedujejo imena in višino dohodkov zaposlenih, imena ter vrednosti
nabav in prodaj dobaviteljev ter kupcev idr. Nevarnosti se izognemo tako, da vodja
oddelka financ skrbno preveri, kdo so lastniki, večinski lastniki in delničari banke, ki jo
misli izbrati.
Finančni izkazi in bilance seveda ne odražajo vedno resničnega stanja nekega
gospodarskega subjekta, zato bo skušala konkurenca s finančnim poizvedovanjem
pridobiti interna finančna poročila. Če tekmec (ozr. njegov poizvedovalec) nima
strokovnjaka za finančno področje, se bo verjetno obrnil na finančni svetovalni servis.
Ta mu bo izdelal zelo podrobno analizo, kjer bo sproti opozoril na pasti ozr. sumljive
točke v uradnih ali internih finančnih izkazih. Analiza finančnega poslovanja je
pomemben pokazatelj uspešnosti gospodarskega subjekta, nikakor pa ni edini. Tekmec
bo zato analizo skušal oplemenititi z dodatnimi informacijami o ciljnem objektu. Če jih
bo pridobil od verodostojnih virov, se lahko finančni indikatorji pokažejo v povsem
drugačni luči (Dvoršak, 2002: 209).
4. Marketinški oddelek
Marketinški načrti nekega podjetja so za konkurenčna podjetja pravi zaklad: rezultati
raziskav trga, strategije promocije posameznih izdelkov, datumi lansiranja novih
izdelkov. Tekmeci pogosto pridejo do trženskih informacij z najemanjem istih
ekspertov (posameznikov, marketinških agencij ipd.). Edini možen način zavarovanja
pred tako vrsto »kraje« marketinških informacij je, da od zunanjih ponudnikov
110
zahtevajo klavzulo ekskluzivnosti in jim za storitev plačajo nekoliko več (Martinet in
Marti, 1995: 160).
5. Oddelek prodaje in distribucije
profesionalen pristop komercialista: pomeni, da prodajalci ne odkrivajo strateških
informacij (politika cen, marketinški programi, načrtovani izdelki ipd.) svojim kupcem
in kolegom konkurenčnih podjetij. Cilj vsakega podjetja je čim večja usmeritev
komunikacije h kupcu (os X) in čim manjša usmeritev komunikacije h konkurentu (os
Y). Dober komercialist bo skrbno izbiral ciljno publiko in tudi sredstva komuniciranja.
Najboljši prodajalci torej niso tisti, ki največ govorijo ali delijo največ brošur, ampak
tisti, ki prisluhnejo kupcu. Nasprotno pa bo slab komercialist povsod delil brošure in
drug propagandni material. Spodnja slika 12 kaže primer akcije komercialne promocije.
distributerji in prevozniki: so odlično informirani o tem, kako dobro se prodajajo
izdelki podjetja, saj poznajo: količine zalog, hitrost obračanja zalog, roke dobav idr.
kartoteka kupcev: je strateškega pomena, zato je potrebno nameniti dovolj sredstev
za zagotovitev tajnosti in varnosti tega seznama.
zaščita pred kupci: je potrebna zato, ker se npr. podjetje Y informira o
konkurenčnem podjetju X prav pri kupcih podjetja X. Delno se lahko pred tem
zaščitimo s preverjanjem toka informacij med komercialnim oddelkom in kupci
(Vrenko, 1998: 79-80).
Slika 12: Akcije komercialne promocije
Vir: Martinet, B. in Marti, M. (1995: 161)
časopisna reklama
sejmi, razstave, saloni
direktni marketing
direktno raziskovanje
komunikacija usmerjena h kupcu (strankam)
kom
un
ikac
ija
usm
erje
na h
ko
nku
ren
tom
(-)
(+)
(-) (+)
111
6. Faktor človek
Nevarnost neprevidnega govorjenja zaposlenih obstaja prav na vseh mestih znotraj
nekega podjetja. Med najbolj tveganimi skupinami pa izstopajo (Vrenko, 1998: 81):
raziskovalci in inženirji: govorijo o stvareh s kolegi iz drugih podjetij, univerz itd.;
skupine, ki še niso del podjetja: npr. pripravniki, študentje na praksi, hišniki itd.;
skupina t.i. izdajalcev: z namenom škoditi podjetju načrtno dajejo konkurentom
strateško pomembne informacije. Njihovi najpogostejši motivi za tako početje pa so
nezadovojtsvo s plačo, s pogoji dela ter s filozofijo podjetja. Poudariti je treba, da je
„človek“ kljub zgornjim nevarnostim ključen dejavnik v procesu ustvarjanja
intelligence v podjetju. Visoko razviti „programski opremi“ ne moremo zaupati
reševanja vprašanj strateške izbire ter razsoje (Economic intelligence - a guide for
beginners and practitioners, 2002: 19).
Podjetje, ki želi biti pred svojimi tekmeci, mora znati obdržati svoje dragocene delavce
ozr. jim preprečiti odhod, saj je celota strateških informacij vsebovana prav v njih.
Lojalni medsebojni odnosi, kjer nadrejeni vodijo ustrezno politiko podjetja, skrbijo za
težave podrejenih ter prisluhnejo tudi drugačnim mnenjem, so najboljši način za to. Ena
od tehnik za ohranitev sodelavcev je npr. kupovanje zvestobe sodelavcev, tako da
podjetje:
odloča npr. o dodelitvi bonusa (kdo, kdaj in kako) ter izgubi v primeru odpovedi;
dovoli vodilnim nakup delnic podjetja šele nekaj let po odhodu iz podjetja: ker tako
vodilni tudi sami imajo dobiček iz tega, so zaintresirani za uspeh podjetja tudi po
odhodu. Pomanjkljivost tega pa je nezadostno prenavljanje kadrov (Vrenko, 1998: 81).
Kadar pa podjetje delavca ne more obdržati (ker je sam dal odpoved), mu skuša vsaj
preprečiti, da za sabo v novo podjetje pritegne še druge sodelavce. Takemu delavcu
preventivno zagrozijo z izgubo dela ugodnosti (npr. bonusi) in dela za upokojitev
priznane delovne dobe (Martinet in Marti, 1995: 171).
Odpuščanje in odpovedi
Včasih je podjetje prisiljeno odpuščati delavce, vendar mora pri tem ravnati zelo
previdno.Če brezobzirno odpusti kakovostne kadre, se ti lahko kmalu zaposlijo pri
tekmecih ter jim poleg svojega znanja dajo na razpolago tudi poslovne skrivnosti
(Vrenko, 1998: 82). Večina tekmecev bo sicer izvedla lastne raziskave o vaših
112
aktivnostih. Študije pa so pokazale, da so sedanji/ bivši zaposleni odgovorni za polovico
incidentov „izgubljenih“ informacij (Economic intelligence - a guide for beginners and
practitioners, 2002: 92).
Posebno zaskrbljujoče je, če zaposleni sami dajo odpoved. Podjetje mora opozoriti
odhajajoče delavce, da bi z izdajo informacij kršili klavzulo zaupnosti iz delovne
pogodbe. V izhodnih intervjujih („exit interviews“ – pogovori pred odhodom), ki jih
npr. uporabljajo ameriška podjetja, opozorijo odhajajoče kadre na klavzulo zaupnosti in
kazni za kršitev te klavzule (Martinet in Marti, 1995: 172-173).
Fizično ali tehnično varovanje podjetja
Starogrški zgodovinar Tukidit (460 pr.n.š. – 395 pr.n.š.) je nekoč zapisal, da je debelina
grajskih zidov manj pomembna od volje, da se jih zaščiti. Tudi varnost informacijskega
premoženja podjetja je najbolj odvisna od stopnje ozaveščenosti ter lojalnosti
zaposlenih in manj od fizičnega ali tehničnega varovanja. Predvsem ob najemanju
zunanjih ponudnikov storitev (za varovanje objektov in premoženja) se torej mora
strokovnjak za gospodarske poizvedbe ukvarjati tudi s tem vidikom varnosti. Temeljni
varnostni ukrepi v podjetju se tako nananašajo na obiskovalce, dokumente,
informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo, računalnike ter nosilce njihovih
zapisov ipd. (Vrenko, 82):
vsakega obiskovalca je treba evditentirati pri odgovorni osebi:
• dodeliti mu je treba oznako „obiskovalec“;
• ves čas obiska ga mora spremljati nekdo od zaposlenih;
• ne smejo imeti dostopa do prostorov, kjer se nahajajo strateške informacije;
• prepovedati je treba uporabo fotoaparatov, kamer ali snemalcev zvoka;
• neznane osebe in osebe brez oznake „obiskovalec“ je treba takoj vprašati, koga
iščejo in nato obvestitit varnostnike.
Obiskovalci, ki so prišli v hišo z namenom zbrati informacije, imajo oči na pecljih.
Izkušen in spreten poizvedovalec se dobro zaveda, da so najzanimivejše (aktualne)
informacije na nepospravljeni pisalni mizi tajnice oz. vodilnega delavca. Medtem ko
govori z njo/ njim, neopazno bere (zaupne) dokumente na mizi (Dvoršak, 2002: 198).
pomembne dokumente je treba spraviti na varno ozr. zaščititi:
113
• ob koncu delovnega časa jih ne smemo malomarno puščati v pisarnah, sejnih sobah,
hodnikih in drugih prostorih;
• primerne so tudi različne oblike pasti za pomembne dokumente, ki omogočajo, da
v podjetju ali zunaj njega pridejo na sled dokumentom: IBM ima npr. na vseh
fotokopirnih strojih v podjejtju vgravirano posebno številko, ki se pojavi na vseh
fotokopijah. Tako je vsako fotokopijo mogoče izslediti (Martinetin Marti, 1995: 174).
Najlažje je nagovoriti slabo plačano osebje (čistilko, varnostnika ali koga drugega) z
dostopom do prostorov, da malce poizveduje naokoli in si pri tem kaj zapomni,
prepiše ali prefotokopira na bližnjem fotokopirnem stroju (Dvoršak, 2002: 198).
danes se strateške informacije s pomočjo elektronskih sistemov shranjujejo,
obdelujejo in prenašajo (računalniški sistemi, nosilci zapisov, telefonske linije, telefaksi,
sateliti idr.):
• dostop do računalniških omrežij varujemo z gesli za vstop uporabnikov v delovno
okolje ter za uporabo elektronske pošte ipd.;Vsak uporabnik bi se moral po delu na
računalniku izključiti iz omrežja in zapreti vse programe, ki jih je uporabljal. Tako
nepooblaščeni osebi brez gesla ne bo mogoče uporabljati računalnika. Poglejmo
primer zlorabe tujega gesla. Uslužbenec državne uprave je odšel domov, ne da bi se
prej odjavil iz računalnika kot uporabnik. Takoj za njim je sodelavec sedel na njegov
stol ter uporabljal njegovo geslo pri vpogledu v neko podatkovno zbirko. Prišlo je do
zlorabe osebnih podatkov. Državna uprava je zadevo spretno pometla pod preprogo,
oškodovanec (tisti, čigar osebni podatki so bili zlorabljeni) pa ni imel volje, da bi se
še naprej ukvarjal z neučinkovitim sodnim sistemom ter nepoštenimi državnimi
uradniki. V tem primeru se je zadeva končala brez hujših posledic, kaj pa če bi se kaj
podobnega zgodilo v banki (Dvoršak, 2002: 198)?
• prisluškovanje telefonskim pogovorom je prava obrt profesionalcev in celo zabava
radioamaterjev ali koga drugega (če gre za mobilne telefone). Potrebna je le ustrezna
oprema: npr. GSM Monitoring-System kot GA 900/901, Jasmin, G-TRACK, SPYTEC
3000 in druge učinkovite prisluškovalne naprave in tehnike. V čisto navadnem
poslovnem kovčku jih lahko prenašajo naokrog. (Dvoršak, 2002: 199).
• podobno kot telefonski pogovori so za (industrijske) vohune zanimivi telefaksi, e -
pošte in delo na internetu. Neopazno spremljanje komunikacije je tehnično relativno
preprosto, ker na to žrtve napada običajno niso pripravljene (Dvoršak, 2002: 199).
114
• dodatno nevarnost pa predstavlja tudi elektronski sistem (računalniki in sateliti)
»vod«, s katerim CIA pod pritiskom različnih lobijev prisluškuje mednarodnim
telefonskim pogovorom in ob pojavu ključnih besed (npr. transfer tehnologije,
multinacionalno podjetje...) posnetek komunikacije takoj posreduje naprej v analizo.
Protiobveščevalna strategija
Specialist za protiobveščevalno svetovalno dejavnost na gospodarskem področju ni
vsemogočen, zato bo morda kakšen podatek le pricurljal iz podjetja ipd. Vohunske
tehnike, taktike in metodike dela imajo vedno vsaj pol koraka prednosti! (Dvoršak,
2002: 207).
Pred uvedbo strategije protiobveščanja moramo identificirati strateške informacije (kot
že omenjeno). Takoj nato je treba pričeti s spreminjanjem kulture podjetja v smeri
osveščanja o pomenu in o zaščiti informacij. Učinkoviti načini za to so (Martinet in
Marti, 1995: 177):
zgledovanje po nadrejenih (glej top-down pistop), ki temelji na človekovi
nagnjenosti k imitaciji tistih, ki so na hierarhični lestvici višje. Če bo šef s svojim
zgledom javno nagradil tiste, ki z drugimi delijo informacije, ter posvaril tiste, ki tega
ne počno, ga bodo kmalu začeli posnemati še preostali ter se bodo navade hitro
spreminjale.
izobraževanje je naslednji korak. Žal ni realno pričakovati, da bi izobrazili prav vse
zaposlene, saj bodo zmeraj obstajali posamezniki, ki ne bodo razumeli ali ne bodo želeli
razumeti pomena gospodarskih poizvedb. Z uradno objavo obvestimo zaposlene o
pričakovanjih na področju zaščite informacij. Vsebino take objave strnemo v nekaj
točkah:
• pripravljenost podjetja na zaščito pomembnih informacij;
• definiranje in hierarhična razdelitev odgovornosti med zaposlene;
• opis procesov klasifikacije občutljivih informacij;
• konkretne inštrukcije za postopke zaščite informacij – v vseh okolščinah: od
oddajanja licenc, preko poslovnih potovanj in razširjanja informacij zunaj podjetja,
vse do uničevaja dokumentov in odhodov zaposlenih.
Zaposlene delavce je torej treba naučiti vsaj osnov poslovne/ industrijske
protiobveščevalne dejavnosti ter tudi samega vohunjenja. Tako bodo po eni strani
115
zaznali, kdaj so sami postali tarče napada, po drugi strani pa bodo za svoje podjetje
sposobni (na poslovnih konferencah ali seminarjih) zbrati relevantne poslovne
informacije (Dvoršak, 2002: 199-200).
Centralizacija zaščite informacij
Decentralizirana ter razpršena zaščita informacij pomeni nevarnost velike izgube
informacij, saj pomanjkanje osrednjega nadzora (ko npr. računalniški oddelek skrbi za
računalniško varnost, administrativne službe za zaščito intelektualne lastnine, oddelek
za varovanje za varnost informacij itd.) ustvarja luknje, skozi katere odtekajo
informacije v zunanje okolje. Težavo rešimo z uvedbo delovnega mesta odgovorne
osebe (strokovnjaka za gospodarsko OD) za centralizirano in enotno zaščito informacij
(Vrenko, 1998: 84).
Njena naloga je razčleniti in razdeliti odgovornosti vsakega zaposlenega. Metoda, kjer
sodelujejo vsi zaposleni pri identificiranju ranljivih točk in iskanju postopkov za zaščito,
predlaga naslednje korake (Martinet in Marti, 1995: 181):
poudarjanje nevarnosti ekonomske vojne: nadrejeni na jutranjih srečanjih vse
zaposlene opozori na škodljive posledice za podjetje (neuspešnost podjetja, stečaj,
brezposelnost);
predstavitev ofenzivnih postopkov podjetja, uporabnih v določenih situacijah;
brainstorming (metoda prevetritve možganov) glede morebitnih nevarnosti za
podjetje: koletkivno iskanje največjega možnega števila idej;
razdelitev dela skupinam, ki podrobno obravnavajo ideje in postopke primerov;
predstavitev dela v skupinah: člani/ vodje v navzočnosti nadrejenega poročajo o delu;
sklep: nadrejeni si prizadeva zagotoviti podporo in sredstva za izvedbo postopkov.
Za učinkovito zaščito pomembnih informacij morajo podjetja nujno opredeliti
„občutljive informacije“, jih kot take tudi klasificirati ter izdelati oceno ogroženosti.
S slednjo določijo stopnjo ranljivosti pred neželenimi prenosi informacij. Vsako
podjetje mora razviti ustrezno varnostno politiko, ki bo reševala točno določene
probleme, in jo tudi redno ocenjevati ter sproti prilagajati spremembam glede
konkurentov in podatkov. Osebje mora biti jasno opozorjeno na „posebej zaupne
informacije“ in na kakšen način bi lahko konkurenti prišli do njih. Prvi korak za
116
uspešno zavarovanje pa je zagotovitev čim kvalitetnejšega pritoka informacij ter čim
manjšega odtoka lastnih (Hočevar, 2007: 56).
6.6.3 Business Intelligence – osveščenost podjetij/ usposobljenost poizvedovalcev
Nekdanji uslužbenec in namestnik direktorja SOVE (Boštjan Šefic) je v intervjuju
potrdil zbiranje informacij zaradi uresničevanja nacionalnogospodarskih interesov
države. Zakon pa SOVI poleg zbiranja informacij nalaga tudi zaščito gospodarskih
interesov, kar izpostavlja njeno varnostno funkcijo ozr. protiobveščevalno področje.
Nekatere tako zbrane informacije koristijo tudi posameznim podjetjem. A zakon
agenciji nalaga omejitve na uporabnike kot je npr. gospodarski minister. Da bi razširili
krog uporabnikov gospodarskih informacij so leta 2003 sprejeli novelo zakona. Od
takrat smejo biti z ugotovitvami poleg ministrov seznanjeni še različni organi državne
uprave in delovna telesa državnega zbora. Informacijska podpora državnih ustanov je
osnovna funkcija SOVE. Če pa ministri ter državni sekretarji ocenijo, da so določene
informacije pomembne za narodno gospodarstvo, jih posredujejo tudi gospodarskim
subjektom. Glede zaščite slovenskih gospodarskih interesov pa SOVA poziva naša
podjetja, da lahko ogromno storijo sama, a je varnostna kultura slovenskih podjetij še
preslabo razvita (Gričar, 2006: 85-86).
Kitajska je v EU na prvem mestu po kršenju pravic intelektualne lastnine. Uslužbenec
na Veleposlaništvu RS v Pekingu navaja (intervju, 25.8.2008), da so slovenska podjetja,
ki imajo na Kitajskem ustanovljena svoja predstavništva oz. podjetja, zaradi stikov z
drugimi tujimi podjetji relativno dobro obveščena in osveščena glede vprašanj zaščite
intelektualne lastnine in tudi industrijske špijonaže. V 3 letih službovanja se je srečal z
nekaj konkretnimi primeri s področja kršenja intelektualne lastnine (kršenje patentov,
pravic blagovnih znamk). V večini slovenskih primerov se je pri kršenju pravic
intelektualne lastnine izkazalo, da slovenska podjetja niso imela zadostne zaščite oz.
celo niso zaščitila svojih izdelkov. V teh primerih je reševanje težko oz. dokaj
neuspešno.
Pri prvih oz. začetnih kontaktih slovenskih poslovnežev s kitajskimi je pogosto opazna
naivnost in nepoznavanje drugačnega poslovnega okolja. Zaupanje iz strani naših
poslovnežev na ustna zagotovila oz. zagotovila preko interneta je pogosto veliko in
117
seveda neupravičeno. Zelo pogosti so poskusi prevar na način, da kitajski »kvazi«
poslovneži zvabijo slovenske na Kitajsko in jih prevarajo s podpisi pogodb, plačili
raznih »pristojbin«.. Podobni so primeri, ko skuša kitajska stran pridobiti povabilno
pismo na podlagi nadaljevanja poslovnih pogovorov. Pogosto se izkaže, da gre za
namišljena podjetja (v preko 80% primerov preveritev). Ti primeri so precej pogosti in
na veleposlaništvu v Pekingu letno beležijo preko 50 poskusov prevar. Pogosti so tudi
primeri prevar pri poslovanju preko interneta (e-commerce). Po podatkih kitajskega
ministrstva za javno varnost ti primeri predstavljajo več kot 50% poslovnega kriminala
(intervju, 25.8.2008).
Sašo Pristavec, vodja projektov na CPU pri GZS, potrjuje (intervju, 21.8.2008), da so v
preteklosti že poskušali s seminarji (zaščita pred BI), a se na slovenskem trgu žal niso
prijeli. V bližnji prihodnosti tudi nimajo v planu izvedbe takega seminarja. Trenutno se
s to tematiko v Sloveniji ne ukvarja „skoraj“ nihče. Pravni vidik sicer pokrivajo nekateri
profesorji prava na Ekonomski fakulteti (EF). Z vidikom zaščite elektronskih podatkov
pa se npr. tudi ukvarja SRC.SI kot eno vodilnih IT podjetij v Sloveniji.
Andrej Dvoršak, detektiv in publicist, v zvezi s tem ugotavlja (intervju, 25.1.2008), da
se je stanje v zadnjih 10 letih sicer zelo popravilo. Kljub temu so naši poslovni subjekti
glede zaščite še zmeraj precej neozaveščeni, saj se še vedno da priti do pomembnih
podatkov. Nadalje poudarja, da skorajda ni srečal podjetja (najuglednejše družbe, mali
podjetniki, s.p.-ji), ki bi imelo z ukrepi resnično dobro zaščitno mrežo ter se držalo vseh
pravil stroke. Anketiranci seveda radi odgovarjajo, da poznajo BI ter da so dobro
zaščiteni. Z njihovega zornega kota je to tudi res, saj se niti ne zavedajo, kaj je BI, kako
ranljivi so, kje vse krožijo njihovi zaupni podatki ter kako slabo so usposobljeni njihovi
zaposleni, ki so popolnoma nepripravljeni na socialni inženiring.
Tudi Drago Kos, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, navaja (intervju,
14.8.2008), da slovenska podjetja, zlasti tista, ki niso poslovno povezana s tujimi
podjetji (predvsem multinacionalkami), polagajo zelo malo ali nič pozornosti na zaščito
pred BI. V vodstvih slovenskih podjetjih ni niti strokovnjakov niti zaposlenih za to
področje, ki kakor da ne potrebuje posebnega znanja ali ljudi. Zaskrbljujoče je dejstvo,
da se razmere tudi dolgoročno prav nič ne izboljšujejo. V primeru odkritih (njihovih) PS
pa se podjetja poslužujejo izrazito represivnega odziva, brez vsakega razmišljanja o
118
preventivi: ali za pomoč zaprosijo policijo ali detektive. Slovenski poslovni subjekti
očitno mislijo, da s fizičnim varovanjem svojih poslovnih prostorov in uporabo
preprostih zaščitnih programov (požarnih zidov) na področju informatike naredijo
dovolj za varovanje pred BI.
Intervjujani osebi (Jože Perko – detektiv, Marko Pogorevc iz Mobitela) ocenjujeta, da
v zadnjih 10 letih do večjih sprememb na tem področju ni prišlo. Opozarjajo pa tudi na
še slabše stanje na področju zaščite poslovne tajnosti ter intelektualne lastnine
slovenskih podjetij. Tudi če slovenska javnost ni seznanjena s podatki o delovanju tujih
OS proti slovenskim TNP, to še zdaleč ne pomeni, da tega pojava ni. Nasprotno –
nekdanji uslužbenec SDV celo govori o izpostavljenosti slovenskih TNP sistematični
obdelavi tujih OS v jugovzhodni Evropi (Gričar, 2006: 89).
V Sloveniji je usposobljenost gospodarskih poizvedovalcev približno na istem nivoju
kot ozaveščenost gospodarskih subjektov. Skupno število BI – poizvedovalcev se
v Sloveniji giblje pod 10 (niso upoštevani državni uslužbenci ter priložnostni /
nesistematični poizvedovalci, ki delajo zaradi nuje lastnega podjetja) in le 4 od njih so
kvalificirani ter imajo resen pristop. Ker gre za bolj diskretno dejavnost (tudi v sivem
polju) in se poizvedovalci ne želijo razkriti javnosti, jih je zelo težko spoznati ozr. jih
pripraviti za intervju. Izobraževanje za BI je omogočeno le zelo ozkemu krogu
udeležencev ter poteka preko povabila (ni se možno prijaviti) na specialistične tečaje in
delavnice, ki so izredno drage. Možnost izobraževanja tako kot jo npr. ponujajo na
Ecole de Guerre Economique (EGE) v Franciji, v Sloveniji ne obstaja (intervju
Dvoršak, 31.8.2007).
Tako, kot naša podjetja temu področju ne posvečajo nobene pozornosti na defenzivnem
delu, je tudi ne na ofenzivnem (torej pri zbiranju poslovnih informacij o svoji
konkurenci). Vprašanje je torej, če je sploh opravičeno govoriti o "slovenskih BI-
poizvedovalcih". Kos se namreč ne spominja primera, da bi v svoji karieri v slovenskem
poslovnem svetu srečal človeka, katerega osnovna ali pa vsaj pretežna naloga bi bil BI.
Če podjetja že želijo pridobiti katero od informacij, pa še vedno uporabljajo detektive
oz. ljudi, ki zgolj trdijo, da obvladajo to področje, pa zato nimajo ne osnovnega znanja,
ne tehničnih sredstev. Skrajšano: BI v slovenskih podjetjih v pravem pomenu te besede
ne obstaja (intervju Kos, 14.8.08).
119
Emilijan Žorž, ekonomski svetovalec na Veleposlaništvu RS v Sarajevu, ocenjuje
(intervju 21.8.2008), da sta zaščita PS in pridobivanje poslovnih informacij na nizkem
nivoju. Če bi rangiral usposobljenost slovenskih podjetij, bi jih uvrstil na tem področju
na dnu lestvice. Ljubomir Ulaga, vodja PSG Šanghaj, trdi, da so vodje podjetij
(slovenskih in podjetij s skupnimi vlaganji na kitajskem) večinoma Slovenci/ ke. To so
mladi ljudje, ki so dobro podkovani z omenjenimi metodami in jih obvladajo. Kako pa
jih uporabljajo v praksi, žal ne ve (intervju Ulaga, 15.8.2008).
V nadaljevanju (glej sedmo poglavje) bomo skozi empirično analizo (glej tudi prilogo
10.1, točko petnajst) med drugim ugotovili: da je 39 % anketiranih slovenskih podjetij
že kdaj koristilo storitev »varovanje /zaščita informacij«.
7. ANALIZA »ZAŠČITA PRED BUSINESS INTELLIGENCE V REPUBLIKI
SLOVENIJI« - CILJI, POTEK IN UGOTOVITVE RAZISKAVE
V Sloveniji je doslej bilo premalo publikacij in strokovnih razprav na temo
gospodarskih poizvedb. Za anketo smo se odločili s ciljem poiskati odgovore na 5
ključnih vprašanj:
1. ali so slovenski poslovni subjekti ozaveščeni glede zaščite pred BI dejavnostjo ozr.
ali poznajo ter izvajajo taktike in metodike gospodarskih poizvedb?
2. kako pogosto in katere storitve (tatktike in metodike – zaščita, zbiranje, obdelava in
analiza, razširjanje informacij) gospodarskih poizvedovalcev koristijo slovenska
podjetja?
3. s katerimi ukrepi (kadrovski, organizacijski, tehnični, pravni) domača podjetja
najpogosteje varujejo/ ščitijo svoje informacije?
4. koliko sredstev (€/leto) vlagajo v zgornje ukrepe/ storitve za zaščito informacij?
5. ter kako dobro so slovenski gospodarski poizvedovalci (po mnenju domačih
poslovnih subjektov) usposobljeni za svoje delo in morebiten vpliv tega na bodoče
povpraševanje po njihovih vrstah storitev?
Anketa je potekala od 7.4.2008 do 7.7.2008. Vprašalnike smo poslali 657 podjetjem.
Odgovorilo je 105 podjetij (16 %). Sodelovali so direktorji, predsedniki uprav, člani
uprav ter direktorji ali vodje oddelkov. S spletnim programom Surveymonkey smo
obdelali podatke 104 pravilno izpolnjenih vprašalnikov (15,8 % vseh poslanih).
120
Najostrejši konkurenčni boji so prav v mednarodni menjavi, zato smo pri selekciji
podjetij uporabili podatkovno bazo slovenskih izvoznikov - SLOEXPORT. Tako smo
pripravili spisek in izbrali vzorec slovenskih izvoznikov (dne 17.1.2008) po naslednjih
kriterijih:
export share in income: „51 – 80 %“ ter „more than 80 %“;
source of capital: „domestic“.
Nastali vzorec podjetij je tako dovolj velik in raznolik: zajema namreč 104 slovenskih
izvoznih podjetij različnih velikosti, osnovnih dejavnosti, prihodkov od izvoza, števila
zaposlenih, let obstoja idr. Ocenili bomo, ali so pridobljeni rezultati relevanten in
relativno verodostojen pokazatelj dejanskega stanja na področju zaščite pred BI
dejavnostjo. Kljub anonimnosti ankete pa obstaja potencialna nevarnost v morebitni
odvisnosti odgovorov od tega, kdo od zaposlenih (direktor, drugi vodilni) je izpolnjeval
vprašalnik. Velikokrat namreč vodilni v podjetju (in drugi zaposleni) ali težko priznajo
pomanjkljivosti ali pa se niti ne zavedajo svoje neozaveščenosti na varnostnem
področju!
Izidi kažejo, da je anketa v veliki meri odgovorila na zastavljena vprašanja in tako
zadostila svojemu temeljnemu cilju. Najpomembnejše ugotovitve ankete (rezultate in
grafične prikaze glej tudi v prilogi 10.1) strnemo v nadaljevanju.
7.1 Ozaveščenost slovenskih poslovnih subjektov glede zaščite pred BI
Večina slovenskih poslovnih subjektov glede zaščite pred BI dejavnostjo ni
ozaveščena.
Pretežni del podjetij kljub poznavanju BI dejavnosti (nevarnosti ipd.) namreč nikoli ni
ali pa je le redko koristil storitve BI (glej tudi poglavje 6.2):
v prid ozaveščenosti govorijo predvsem dejstva (odgovori na vpr. 2.f, 3.a, 4.a,b), da:
• 90,4 % anketirancev pod pojmom gospodarski poizvedovalec razume „specialista
za poizvedbe o gospodarskih subjektih“ (glej točko dve spodaj);
121
• 94,2 % podjetij „ve“, kaj je poslovna špijonaža (glej točko tri spodaj);
• 57,7 % vprašanih ocenjuje BI kot „zelo nevarno“ (glej točko štiri spodaj).
122
proti ozaveščenosti pa govorijo podatki (odgovori na vprašanja 6.b, 8.c, 13.a, 14.c, č),
da:
• 51 % anketirancev „ni zaznalo“ BI - tudi zaradi nezadostne ozaveščenosti (glej
točki šest in osem spodaj);
• 14,4 % podjetij vlaga „0“ (€/ leto) v ukrepe za zaščito informacij (glej točko 13);
123
• 48,1 % vprašanih ni „nikoli“ koristilo storitve strokovnjaka za BI; 37,5 % podjetij
pa le „redko“ (glej točko štirinajst spodaj). Med zbranimi podatki so ti nabolj
alarmantni in odpirajo številna vprašanja.
Ko podjetja obravnavamo ločeno (skupine do 10, 11-50, 51-100, 101-250, 251-500 ter
nad 500 zaposlenih) lahko ugotovimo, da:
v prid ozaveščenosti govorijo predvsem dejstva (odgovori na vpr. 2.f, 3.a, 4.a,b), da:
• večina anketirancev (vsi nad 80 % pri vseh 6 skupinah zaposlenih) pod pojmom
gospodarski poizvedovalec razume „specialista za poizvedbe o gospodarskih
subjektih“;
• večina podjetij (vsa nad 90 % pri vseh 6 skupinah) „ve“, kaj je poslovna
špijonaža;
• večina vprašanih (vsi nad 40 % pri vseh 6 skupinah) ocenjuje BI kot „zelo
nevarno“;
proti ozaveščenosti pa govorijo podatki (odgovori na vprašanja 6.b, 8.c, 13.a, 14.c, č),
da:
• so anketiranci, ki „niso zaznali“ BI – tudi zaradi nezadostne ozaveščenosti:
57,1 % podjetij s 11 – 50 zaposlenimi ter
60 % podjetij s 51 – 100 zaposlenimi.
• 5 od 6 skupin podjetij vlaga tudi „0“ (€/ leto) v ukrepe za zaščito informacij.
Z rastjo števila zaposlenih nekako tudi pada pojav „nevlaganja“ v ukrepe za
varovanje/ zaščito informacij (glej podpoglavje 6.4)!
• prve 4 skupine (manjših) podjetij največkrat „nikoli“ niso koristile BI storitve; le
2 skupini (največjih) podjetij pa sta „redko“ koristili storitve (glej podpoglavje 6.2).
124
7.2 Pogostost koriščenja in vrste koriščenih BI storitev
O pogostosti koriščenja BI storitev pri večini slovenskih podjetij ni mogoče govoriti.
Stanje je celo alarmantno pri prvih 4 skupinah (manjših) podjetij, ki „nikoli“ niso
koristile BI storitve! Za spoznanje boljši sta le peta in šesta skupina (največjih) podjetij,
ki sta vsaj „redko“ koristili tovrstne storitve. Pri samih vrstah storitev pa so podjetja
selektivno koristila pretežno „zbiranje informacij“, nato „zaščita informacij“ ter zelo
pogosto tudi „nobene“ vrste storitev:
precej negativno sliko kažejo podatki (odgovori na vprašanja 14.c, č ter 15.e), da:
• 48,1 % vprašanih ni „nikoli“ ter 37, 5 % podjetij je le „redko“ koristilo storitve
strokovnjaka za BI (glej točko štirinajst spodaj). Gre za alarmantne podatke v anketi,
kar odpira številna vprašanja.
• od samih vrst BI storitev (glej točko petnajst spodaj) so podjetja selektivno
koristila (možnost 3 odgovorov):
najpogosteje (42,0 %) „zbiranje informacij“,
nato (39,0 %) “varovanje informacij“ ter
celo tudi (35,0 %) „nobene“ vrste storitev.
125
Ko podjetja obravnavamo ločeno (skupine do 10, 11-50, 51-100, 101-250, 251-500 ter
nad 500 zaposlenih) lahko ugotovimo:
alarmantno stanje (odgovori na vpr. 14.c) pri 4 manjših skupinah, ki največkrat:
• „nikoli“ niso koristili storitve strokovnjaka za BI. To je:
47,8 % podjetij z do 10 zaposlenimi;
66,7 % podjetij z 11-50 zaposlenimi;
40 % podjetij z 51-100 zaposlenimi;
50 % podjetij z 101-250 zaposlenimi;
za spoznanje boljše stanje (vpr. 14.č, 15.) pri 2 večjih skupinah podjetij, ki so
največkrat:
• le „redko“ koristila storitve strokovnjaka za BI. To je:
53,8 % podjetij z 251-500 zaposlenimi;
50,0 % podjetij z nad 500 zaposlenimi.
• takrat so najpogosteje koristila:
„zbiranje informacij“ pri 46,2 % podjetij z 251-500 zaposlenimi ter
126
„varovanje informacij“ pri 58,3 % podjetij z nad 500 zaposlenimi.
V zvezi s tem se postavlja vprašanje, zakaj večina anketirancev ni „nikoli“ ali pa je le
„redko“ koristila BI storitve? Ali so morda razlogi za to visoka cena storitve;
nezaupanje v usposobljenost in poštenost izvajalcev; ali pa preprosto podcenjevanje
nevarnosti BI (čeprav večina trdi, da pozna BI ter se zaveda nevarnosti – odgovori 2.f,
3.a in 4.a,b.)?
7.3 Najpogostejši ukrepi za varovanje/ zaščito informacij v podjetjih
Najpogostejši ukrepi zaščite informacij v podjetjih (odgovori na vpr. 9, 10, 11, 12) so:
pri kadrovskih ukrepih z 52,9% „prizadevanje za dobro ozračje v delovnih okoljih“
(glej točko devet spodaj);
127
in najpogostejši organizacijski ukrep je z 73,5 % (75 od 102 podjetij) „osebni
pogovor z delavci – kaj sploh je PS, načela varovanja« (glej točko deset spodaj);
128
pri tehničnih ukrepih je najpogostejši z 50,5% „obstoj ustreznega fizično/ tehničnega
varovanja z varnostniki ter napravami (alarmi idr.)« (glej točko enajst spodaj);
129
pri pravnih ukrepih pa z 74,7% „v pogodbo vključen člen o konkurenčni klavzuli«
(glej točko dvanajst spodaj).
7.4 Naložbe (€/ leto) v ukrepe/ storitve za zaščito informacij
Večje je podjetje, več sredstev vlaga v zgornje ukrepe za zaščito informacij. Večina
slovenskih podjetij pa vlaga 1.000 – 10.000 (€/ leto). Največ sredstev vlaga le šesta
skupina (največjih) podjetij (glej tudi točko trinajst spodaj):
0 (€/ leto) vlaga 14,4 %;
do 1.000 investira 36,5 %;
1.000 – 10.000 vlaga 38,5 % - torej največ podjetij;
10.000 – 100.000 investira 8,7 %;
130
100.000 – 1 mio vlaga 1,9 % - torej najmanj podjetij.
Ko podjetja obravnavamo ločeno (skupine do 10, 11-50, 51-100, 101-250, 251-500 ter
nad 500 zaposlenih) lahko ugotovimo:
da 0 (€/ leto) investira:
• 34,8 % podjetij z do 10 zaposlenimi – torej največ podjetij;
• 14,3 % podjetij z 11-50 zaposlenimi;
• 6,7 % podjetij z 51-100 zaposlenimi;
• 10,0 % podjetij z 101-250 zaposlenimi;
• 7,7 % podjetij z 251-500 zaposlenimi;
• 0,0 % podjetij nad 500 zaposlenimi – torej nobeno podjetje.
da do 1.000 (€/ leto) vlaga:
• večina (52,2 %) podjetij z do 10 zaposlenimi;
• večina (52,4 %) podjetij z 11-50 zaposlenimi;
da 1.000 – 10.000 (€/ leto) investira:
• večina (53,3 %) podjetij z 51-100 zaposlenimi;
• večina (50,0 %) podjetij z 101-250 zaposlenimi;
• večina (69,2 %) podjetij z 251-500 zaposlenimi;
da 10.000 – 100.000 (€/ leto) vlaga:
• večina (50,0 %) podjetij z nad 500 zaposlenimi;
da 100.000 – 1 mio (€/ leto) investira:
• le 2 (16,7 %) podjetji z nad 500 zaposlenimi.
131
7.5 Usposobljenost slovenskih gospodarskih poizvedovalcev in vpliv tega na
bodoče povpraševanje po njihovih vrstah storitev
Večina anketirancev „ne more oceniti“ usposobljenosti gospodarskih poizvedovalcev,
kar je zaskrbljujoče. Največ podjetij bi (ob ustreznejši usposobljenosti BI
poizvedovalcev) od vrst storitev tudi v bodoče najpogosteje koristilo „zbiranje
informacij“ in „zaščito informacij“ (enako kot v poglavju 6.2!), čedalje manj podjetij
pa „nobene storitve“. Vse vrste storitev bi v prihodnje (ob ustreznejši usposobljenosti
BI poizvedovalcev) doživele porast povpraševanja, kar pogojno predstavlja dodatno
priložnost BI poizvedovalcem!
zaskrbljujoče je stanje (glej točko šestnajst spodaj), da:
• 71,2 % anketirancev „ne more oceniti“ usposobljenosti gospodarskih
poizvedovalecv;
od vrst BI storitev bi podjetja v prihodnje najpogosteje koristila (glej točko
sedemnajst a inb spodaj):
(56,9 %) „zbiranje informacij“;
nato (54,9 %) “varovanje informacij“.
132
kot pozitivno lahko tolmačimo dejstva (primerjava odgovorov na vprašanji petnajst in
sedemnajst – glej zgoraj):
• morebitne rasti povpraševanja po vseh vrstah BI storitev (možnost 3 odgovorov):
zbiranje informacij: od 42,0 % na 56,9 %;
zaščita informacij: od 39,0 % na 54,9 %;
obdelava informacij: od 11,0 % na 29,4 % (za skoraj 300 % rast);
izdelava obsežne podatkovne baze: od 6,0 % na 16,7 % (za skoraj 300 % rast);
razširjanje informacij: od 2,0 % na 16,7 % (za več kot 800 % rast!);
• morebitnega padca deleža „nobena storitev“: od 35,0 % na 9,8 % (za več kot 300
%).
Ko podjetja obravnavamo ločeno po „številu zaposlenih“ v njih, lahko:
ugotovimo zaskrbljujoče stanje (glej odgovori na vprašanje 16.a), da je:
• „NE vem, ne morem oceniti“ kot najpogostejši odgovor izbralo vseh 6 skupin:
69,6 % z do 10 zaposlenimi;
76,2 % z 11 – 50;
66,7 % z 51 – 100;
80,0 % z 101 – 250;
133
61,5 % z 251 – 500;
66,7 % z nad 500 zaposlenimi.
od vrst BI storitev bi podjetja v prihodnje najpogosteje koristila (možnost 3
odgovorov!):
• „zbiranje informacij. To so podjetja:
54,5 % z do 10 zaposlenimi;
78,6 % z 51-100 zaposlenimi ter
46,2 % z 251-500 zaposlenimi.
• „varovanje informacij“. To so podjetja:
71,4 % z 11-50 zaposlenimi;
75,0 % z 101-250 zaposlenimi;
46,2 % z 251-500 zaposlenimi ter
58,3 % z nad 500 zaposlenimi.
• „obdelavo informacij“. To je skupina: 46,2 % z 251-500 zaposlenimi;
• „izdelava obsežne podatkovne baze“ ter „razširjanje informacij“ pa pri nobeni
skupini podjetij ni med najpogosteje koriščenimi vrstami BI storitev.
kot pozitivno tolmačimo dejstva (primerjava odgovorov na vprašanja 15. in 17.):
• morebitne rasti povpraševanja po vseh vrstah BI storitev pri skoraj vseh 6
skupinah podjetij (primerjava podatkov je navedena od 1. do 6. po naraščajočem
številu zaposlenih v 6 skupinah podjetij):
zbiranje informacij: 1. (40,9 %/ 54,5 %); 2. (40,0 %/ 52,4%); 3. (69,2 %/ 78,6
%); 4. (25,0 %/ 60,0 %); 5. (46,2 %/ 46,2 %); 6. (41,7 %/ 50,0 %).
zaščita informacij: 1. (27,3 %/ 27,3 %); 2. (30,0 %/ 71,4 %); 3. (53,8 %/ 50,0
%); 4. (45,0 %/ 75,0 %); 5. (38,5 %/ 46,2 %); 6. (50,0 %/ 58,3 %).
obdelava informacij: 1. (18,2 %/ 22,7 %); 2. (5,0 %/ 14,3 %); 3. (7,7 %/ 35,7
%); 4. (10,0 %/ 25,0 %); 5. (7,7 %/ 46,2 %); 6. (16,7 %/ 50,0 %).
izdelava obsežne podatkovne baze: 1. (13,6 %/ 22,7 %); 2. (5,0 %/ 14,3 %); 3.
(0,0 %/ 7,1 %); 4. (0,0 %/ 15,0 %); 5. (0,0 %/ 23,1 %); 6. (16,7 %/ 16,7 %).
razširjanje informacij: 1. (0,0 %/ 18,2 %); 2. (0,0 %/ 4,8 %); 3. (7,7 %/ 14,3
%); 4. (5,0 %/ 20,0 %); 5. (0,0 %/ 23,1 %); 6. (0,0 %/ 25,0 %).
• morebitnega padca deleža odgovorov „nobena storitev“ pri vseh 6 skupinah
podjetij (primerjava podatkov je navedena od 1. do 6. po naraščanju števila
134
zaposlenih v 6 skupinah podjetij): 1. (45,5 %/ 18,2 %); 2. (40,0 %/ 14,3 %); 3. (15,4
%/ 0,0 %); 4. (40,0 %/ 5,0 %); 5. (30,8 %/ 7,7 %); 6. (25,0 %/ 8,3 %).
Tudi tukaj se pojavlja kar nekaj vprašanj:
Posledica česa je tako visok odstotek (71,2%) „nezmožnosti ocenjevanja“
usposobljenosti gospodarskih poizvedovalcev? Morda posledica nepoznavanja
njihovega delovnega podočja, nezaupanja do discipline nasploh ali česa drugega?
Zakaj bi vse vrste BI storitev v prihodnje (ob ustreznejši usposobljenosti BI
poizvedovalcev!) doživele porast povpraševanja, padel pa bi tudi delež odgovorov
„nobena storitev“? Saj vendar večina anketirancev „ne more oceniti“ niti trenutne
usposobljenosti BI poizvedovalcev, kaj šele ustreznejše v bodočnosti?
Zanimivo je, da 9,8 % vseh podjetij (večinoma so iz skupine z do 10 ter z 11-50
zaposlenimi) tudi ob ustreznejši usposobljenosti gospodarskih poizvedovalcev ne bi
koristilo „nobene“ storitve. Zakaj? Ali so morda razlog za to spet visoka cena storitve;
nezaupanje do usposobljenosti in poštenosti izvajalcev; ali pa podcenjevanje nevarnosti
BI?
135
8 SKLEP
V specialistični nalogi sem opozoril na dragocenost informacij kot proizvodnega
dejavnika. Predstavil sem teoretični okvir, vzroke nastanka, izvor, razvoj in pomen
gospodarskih poizvedb ter vlogo njenih taktik in metodik dela v praksi. V nadaljevanju
bom preveril 3 hipoteze, ki sem jih postavil v uvodu.
1. hipoteza
Informacija (znanje/ intelektualni kapital) v sodobni družbi poleg ostalih treh
proizvodnih dejavnikov (naravni viri, delovna sila ter kapital) predstavlja pomemben
proizvodni faktor.
Produktivnost in konkurenčnost akterjev v novi ekonomiji (tj. podjetij, regij in držav)
sta v osnovi odvisni od njihove sposobnosti proizvajanja, obdelovanja in učinkovite
uporabe znanja in informacij. Tako so 3 značilnosti nove ekonomije:
1. intenzivna uporaba moderne informacijske in telekomunikacijske tehnologije;
2. prevladujoča mrežna organizacija znotraj in zunaj podjetja;
3. odločilen pomen pri določanju konkurenčnih prednosti imata znanje in informacije.
Od 50. do 90. let prejšnjega stoletja pa so se viri konkurenčnih prednosti spreminjali po
naslednjem vrstnem redu:
1. lokacijske prednosti, npr. surovinski in energetski viri;
2. cenejša delovna sila;
3. ekonomija obsega, potrebna za kapitalsko intenzivno industrijo;
4. tehnologija in
5. znanje ter informacije.
Tako lahko na podlagi zgornjih ugotovitev potrdimo prvo hipotezo.
2. hipoteza
Domači poslovni subjekti se le občasno in selektivno poslužujejo storitev gospodarskih
poizvedb zaradi lastne nezadostne ozaveščenosti o pomenu gospodarskih poizvedb za
svoj obstoj in razvoj.
136
Čeprav so slovenska podjetja le malenkost bolj osveščena na področjih zbiranja,
analiziranja in uporabe informacij o konkurenci ter poslovnem okolju, kjer se tudi
zavedajo nevarnosti tekmecev (glej prilogo 10.2 – anketa tržnoraziskovalne družbe Gfk
Gral-Iteo), pa na področju zaščite pred BI dejavnostjo večina slovenskih poslovnih
subjektov sploh ni ozaveščena. Pretežni del podjetij (kljub poznavanju, po lastnih
trditvah, nevarnosti BI dejavnosti ipd.) namreč nikoli ni koristil ali pa je le redko koristil
storitve BI (glej prilogo 10.1, točka štirinajst).
Tudi SOVA glede zaščite slovenskih gospodarskih interesov poziva naša podjetja, da
lahko ogromno storijo sama, a je varnostna kultura slovenskih podjetij še preslabo
razvita. Andrej Dvoršak v zvezi s tem ugotavlja, da so naši poslovni subjekti glede
zaščite še zmeraj precej neozaveščeni, saj se še vedno da priti do pomembnih podatkov.
Nadalje poudarja, da skorajda ni srečal podjetja (najuglednejše družbe, mali podjetniki,
s.p.-ji), ki bi imelo z ukrepi resnično dobro zaščiteno mrežo ter se držalo vseh pravil
stroke. Drago Kos navaja, da slovenska podjetja polagajo zelo malo ozr. nič pozornosti
na zaščito pred BI. V vodstvih slovenskih podjetjih ni niti strokovnjakov niti zaposlenih
za to področje. Zaskrbljujoče je dejstvo, da se razmere tudi dolgoročno prav nič ne
izboljšujejo. V primeru odkritih (njihovih) poslovnih skrivnosti pa se podjetja
poslužujejo izrazito represivnega odziva, brez vsakega razmišljanja o preventivi: ali za
pomoč zaprosijo policijo ali detektive. Jože Perko (detektiv) ter Marko Pogorevc (iz
Mobitela) ocenjujeta, da v zadnjih 10 letih do večjih sprememb na tem področju ni
prišlo. Opozarjata pa tudi na še slabše stanje na področju zaščite PS ter intelektualne
lastnine slovenskih podjetij.
O pravi ozaveščenosti, ki poleg teoretičnega „poznavanja“ nujno vključuje tudi
praktično „izvajanje/ koriščenje“ vseh BI storitev (taktik, metodik, ukrepov) torej
v večini naših podjetij sploh ni mogoče govoriti.
O pogostosti koriščenja BI storitev pri večini slovenskih podjetij nikakor ni mogoče
govoriti. Stanje je celo alarmantno pri prvih 4 skupinah (manjših) podjetij, ki „nikoli“
niso koristile BI storitve! Za spoznanje boljši sta le 5. in 6. skupina (največjih) podjetij,
ki sta vsaj „redko“ koristili tovrstne storitve. Pri različnih BI storitvah (taktike,
metodike, ukrepi) pa so podjetja selektivno koristila pretežno „zbiranje informacij“,
nato „zaščito informacij“ ter zelo pogosto tudi „nobene“ vrste storitev.
137
Drugo hipotezo tako na osnovi zgornjih zaključkov iz empiričnih analiz in iz intervjujev
potrdimo.
3. hipoteza
Drugi in enako pomemben dejavnik, ki vpliva na občasno in selektivno povpraševanje
slovenskih poslovnih subjektov po storitvah gospodarskih poizvedovalcev, je neustrezna
usposobljenost gospodarskih poizvedovalcev (nezadostno obvladovanje taktik in
metodik).
Večina anketirancev „ne more oceniti“ usposobljenosti gospodarskih poizvedovalcev,
kar je zaskrbljujoče. (Ne)ustrezna usposobljenost v sami anketi tako ni potrjena.
Občasnost (redkost) in selektivnost povpraševanja slovenskih poslovnih subjektov po
storitvah gospodarskih poizvedovalcev pa smo že dokazali (glej preveritev druge
hipoteze).
Dvoršak ugotavlja, da je v Sloveniji usposobljenost gospodarskih poizvedovalcev
približno na istem nivoju kot ozaveščenost gospodarskih subjektov. Skupno število BI –
poizvedovalcev se v Sloveniji giblje pod 10 (niso upoštevani državni uslužbenci ter
priložnostni/ nesistematični poizvedovalci, ki delajo zaradi nuje lastnega podjetja) in le
4 od njih so kvalificirani ter imajo resen pristop. Izobraževanje za BI je omogočeno le
zelo ozkemu krogu udeležencev ter poteka preko povabila na specialistične tečaje in
delavnice, ki so izredno drage. Drago Kos se ne spominja primera, da bi v svoji karieri v
slovenskem poslovnem svetu srečal človeka, katerega osnovna ali pa vsaj pretežna
naloga bi bil BI. Če podjetja že želijo pridobiti katero od informacij, pa še vedno
uporabljajo detektive oz. ljudi, ki zgolj trdijo, da obvladajo to področje, pa za to nimajo
ne osnovnega znanja, ne tehničnih sredstev. BI v slovenskih podjetjih v pravem pomenu
te besede ne obstaja.
Tako se tretja hipoteza na podlagi zgornjih sklepov iz empiričnih analiz in iz intervjujev
sprejme.
V Sloveniji imamo vsaj 2 večji oviri za razvoj efektivnega sistema gospodarske OD.
Prva ovira je nespecializirana industrijska struktura ter pomanjkljive horizontalne in
vertikalne povezave podjetij. Posledice teh ovir so bistveno višji stroški zbiranja,
138
obdelave in posredovanja informacij, dodatno pa se tudi otežuje proces učenja in
razvijanja tehnološke sposobnosti. Druga ovira pa je nizek socialni kapital, ki odraža
„družbeno sposobnost za sodelovanje“ in je odvisen od družbenih norm okolja.
Odpravljanja problemov se je torej treba lotiti večstransko in z različnimi ukrepi:
v vodstvih slovenskih podjetjih ni niti strokovnjakov niti zaposlenih za BI področje,
ki kakor da ne potrebuje posebnega znanja ali ljudi. Zaposlene v slovenskih podjetjih je
zato treba redno in na različne načine aktivno osveščati, da je poleg teoretičnega
„poznavanja“ nujno potrebno tudi praktično „izvajanje/ koriščenje“ vseh BI storitev
(taktik, metodik, ukrepov). Zasebni obveščevalni subjekti kot tudi ustanove državne in
javne uprave (SOVA, MG, MZZ, JAPTI, URSIL SID, GZS, OZS, univerze, idr.) bi
lahko izvajali potrebna izobraževanja, kar so nekateri (GZS) v preteklosti že poskušali,
a se na trgu žal ni prijelo. Tudi izdaja brošure kot npr. na Ministrstvu za notranje zadeve
nemške zvezne dežele NRW
(http://www.im.nrw.de/sch/doks/vs/wirtschaftsspionage.pdf) bi imela pozitivne učinke.
slovenske gospodarske poizvedovalce pa je treba še bolje usposobiti ter ustrezno
tehnično opremiti. Tudi tu vidim priložnost za zgoraj omenjene zasebne obveščevalne
subjekte in državne ustanove. Z uresničevanjem podobnega programa kot je to že storil
FBI (program ANSIR) bi tudi v Sloveniji lahko posredovali informacije potencialnim
žrtvam kraje tehnologije ter občutljivih poslovnih informacij. Koordinatorji bi na
podlagi izkušenj drugih podjetij učili predstavnike industrije, varnostne svetovalce in
izvršilne delavce o ranljivosti podjetij, o vohunskih tehnikah, taktikah in metodikah ter
o oblikah obrambe.
Za daljno prihodnost gospodarske OD v Sloveniji napovedujem povečanje potreb
gospodarstva po informacijah, nadaljnjo privatizacijo gospodarske OD, povečanje
števila zasebnih obveščevalnih subjektov za področje gospodarstva, razvoj tehnološko
kompleksnejših sredstev in novih taktik ter metodik gospodarskih poizvedb. Žal so
razvojni zaostanki te discipline v Sloveniji precejšnji: primanjkuje specializiranih
ponudnikov BI (CI) storitev, programske opreme, svetovalcev, specializiranih BI (CI)
tečajev in literature. Trenutno se s to tematiko ne ukvarja skoraj nihče. V bližnji
prihodnosti ne kaže pričakovati bistvenih sprememb na boljše, zato bo dohitevanje
razvitejših držav/podjetij (pre)počasno.
139
Na koncu naj še opozorimo, da je gospodarska OD navkljub ekonomskim namenom
v funkciji nadzorovanja, pa naj jo izvajajo državni organi ali podjetja. Tako se
upravičeno postavlja vprašanje spoštovanja človekovih pravic. Gospodarska OD kot
sam instrument ni vnaprej dobra ali slaba: po eni strani namreč lahko služi za
obvladovanje zunanjega ekonomskega okolja držav in poslovnega okolja podjetij, po
drugi strani pa lahko tudi povečuje razvojno vrzel (med razvitimi/manj razvitimi
državami, med uspešnejšimi/ šibkejšimi podjetji) zaradi nadziranja in omejevanja
pretoka informacij ter znanj. Ali so gospodarski poizvedovalci prekoračili meje
dopustnega pridobivanja informacij pa je nenazadnje odvisno tudi od 3 kriterijev:
taktike pridobivanja podatkov, same narave informacij ter namena uporabe pridobljenih
informacij.
9 SEZNAM VIROV
Literatura
1. Agrell, W. (1992). Global watsch – world events and business intelligence. V:
Sigurdson, J., Tagerud, Y. (ur.), The intelligent corporation – the privatisation of
intelligence. Los Angeles, Taylor Graham Publishing (99-107).
2. Anžič, A. (1996). Vloga varostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih –
nadzorstvo. Ljubljana, Enotnost.
3. Baud, J. (1997). Encyclopédie du renseignement et des services secrets. Paris,
Editions lavauzelle.
4. Bergier, J.(1974). Vohunstvo v industriji in znanosti. Ljubljana, Mladinska knjiga.
5. Berkowitz, B. D. & Goodman, A. E. (2000). Best Truth: Intelligence in the
Information Age. New Haven, Conn.: Yale Univ. Press.
6. Bloch, A. (1996). L'intelligence économique. Paris, Ed Economica.
7. Boatright, J.R. (2003). Ethics and the conduct of business. New Jersey, Prentice
Hall.
8. Bradač, F. (1990). Latinsko – slovenski slovar. Ljubljana, DZS.
9. Bülow, A. (2005). Im Namen des Staates. München, Piper Verlag.
10. Cable, V. (1995). What is economic security? Foreign Affairs 71(2), 305-324.
11. Castells, M. (1996). The rise of the network society. The information age: economy,
society and culture. Volume 11. Oxford, Blackwell.
140
12. Cavalcanti, E.P. (2005). The Relationship between Business Intelligence and
Business Success. Journal of Competitive Intelligence and Management, 3 (1), 6-15.
13. Clerc, P. (1997). Economic intelligence. V: Andrew, L. (ur.), World information
report 1997/98. Pariz, UNESCO (304-316).
14. Crane, A. (2003). In the company of spies: the ethics of industrial espionage.
Nottingham, Nottingham university.
15. Čepin, S. (2004). Obveščevalna dejavnost na ekonomsko-industrijskem področju.
Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru, FPVV.
16. Daniels, J.D. & Svetličič, M. (2001). Competetiveness of small countries.
V: Dominik, S., Svetličič, M., Damjan, J.P. (ur.), Small countries in a global
economy: new challenges and opportunities. New York, Palgrave (211-230).
17. Dedijer, S. & Jéquier, N. (1987). Intelligence for Economic Development: an
Inquiry into the Role of the Knowledge Industry. Oxford, Hamburg, New York:
Berg Publishers Limited.
18. Dedijer, S. (1989). Business Intelligence & Security: an Emerging Management
Science Field. Lund, Institute of Economic Research of the School of Economics
and Management of Lund Univesity.
19. Dedijer, S. (1997). Futures of Intelligence of Individuals, Governments,
Universities, Corporations – paper prepared for the CIET conference. 2-4.7.1997,
Rio de Janeiro, Dubrovnik.
20. Dešman, G. (2001). Kriminalistična finančna preiskava. Ljubljana, GPU (5-15).
21. Downham, M.C. (1992). Global business intelligence. V: Sigurdson, J., & Tagerud,
Y. (ur.). The intelligent corporation – the privatisation of intelligence. Los Angeles,
Taylor Graham Publishing (107-115).
22. Dvoršak, A. (2002). Detektiv – taktika in metodika poizvedovanja & primeri.
Ljubljana, SAD, elektronska izdaja, 333 str.
23. Dvoršak, A. (2003). Zbiranje relevantnih podatkov o proizvodnji, konkurenci in
poslovanju: industrial intelligence & competitive intelligence & business
intelligence. V: Dnevi varstvoslovja. 4. slovenski dnevi varstvoslovja, Bled, 5.-
7.6.2003, Ljubljana, VPVŠ, 8 str.
24. Dvoršek, Anton (2003). Kriminalistična metodika. Ljubljana, MNZ – VPVŠ.
25. Dvoršek, Anton (2008). Kriminalistična strategija. Ljubljana, FVV.
26. Evans, C. J. (1994). U.S. Business Competitiveness and the intelligence community.
International Journal of Inteligence and Counterintelligence, 7(3), 353 -361.
141
27. Fink, S. (2003). Sticky Fingers: Managing the Global Risk of Economic
Intelligence. Lincoln, iUniverse.
28. Foray, D. (2004). Economics of knowledge. Massachusetts, The MIT Press.
29. Fuld, L.M. (1995). The new competitor intelligence: Complete resource for finding,
analyzing and using information about your competitors. New York, John Wiley &
sons.
30. Gošnik, B. (2005). E-prostor, informacije in znanje: primerjava javnoupravnega in
poslovnega okolja. Diplomsko delo, Ljubljana, UM, FVV.
31. Gričar, V. (2006). Državna ekonomska obveščevalna dejavnost. Diplomsko delo,
Ljubljana, UL, FDV.
32. Hamilton, D. (1992). The intelligence imperatives for managers. V: Sigurdson, J.,
Tagerud, Y. (ur.). The intelligent corporation- the privatisation of intelligence. Los
Angeles, Taylor Graham Publishing (59-71).
33. Hedin, H. (2004). Evolution of Competitive intelligence in Sweden. Journal of
Competitive Intelligence and Management, 2(3), 56-75.
34. Herman, M. (1996/2003). Intelligence power in peace and war, 5. izdaja.
Cambridge, Cambridge University Press.
35. Herman, M. (1996). Governmental intelligence: its evolution and role. V: Cronin, B.
(ur.). Information, development and social intelligence. London, Taylor Graham
(34-56).
36. Hočevar, B. (2007). Gospodarska obveščevalna dejavnost. Diplomsko delo,
Ljubljana, UL, FDV.
37. Jaklič, M. (1994). Strateško usmerjanje gospodarstva. Ljubljana, Znanstveno in
publicistično središče.
38. Jaklič, M. (2005). Poslovno okolje podjetja, 3. natis. Ljubljana, EF.
39. Kahn, D. (2001). An Historical Theory of Intelligence. Intelligence and National
Security, 16(3), 79-92.
40. Kavčič, B. (2006). Poslovno komuniciranje. Celje, Visoka komercialna šola.
41. Kink, L. (2004). Zagotavljanje kakovosti podatkov v sistemih poslovne intelligence.
Magistrsko delo, Ljubljana, EF.
42. Klaves, G. (2003). Uporaba poslovne inteligence v telekomunikacijskih podjetjih.
Magistrsko delo, Ljubljana, EF.
43. Knez, R. J. (2000). Pojmovanje in presojanje bonitete podjetja. Ljubljana, Zveza
računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.
142
44. Kop, I. (1991). Varovanje in zaščita poslovnih skrivnosti. Ljubljana, Gospodarski
vestnik.
45. Kop, I. (1995). Varovanje in zaščita poslovnih skrivnosti. Ljubljana, Gospodarski
vestnik.
46. Kos, M. (2000). Menedžment dodane vrednosti: podjetniško dohitevanje EU.
Ljubljana, FDV.
47. Krause, D.G. (1995). Umetnost vojne za poslovneže. Ljubljana, Založba Taxus.
48. Krugman, P. (1994). Competetiveness: A dangerous obsession. Foreign Affairs, 72
(2), 28-44.
49. Krunić, Z. (1997). Gospodarsko vohunstvo – nekateri sodobni trendi. V: Anžič, A.,
(ur.). Zasebno varovanje in detektivska dejavnost: dileme in perspektive. Ljubljana,
VPVŠ (207-216).
50. Luttwak, N.E. (1998). Turbo-capitalism: Winners and Losers in the Global
Economy. London, Orion Business Books.
51. Martinet, B. & Marti, Y.M. (1995). L’intelligence économique: les yeux et les
oreilles de l’entreprise. Paris, Les éditions d’Organisation.
52. McGrew, A. (2005). The logics of globalization. V: Ravenhill, J., (ur.). Global
Political Economy. New York, Oxford University Press (207-234).
53. Mikuž, J. (2007). Skrbni pregled podjetja ali iskanje mačka v žaklju. Pravna Praksa,
26 (20), 23.
54. Mitnick, K.D. & Simon, W.L. (2002). The art of deception: controlling the human
element of security. Indianapolis, Wiley.
55. Paganetto, L. & Scandizzo, P.L. (2004). Post-Fordism, New Economy and the Case
of the Italian „Mezzogiorno“. V: Paganetto, L., (ur.). Knowledge Economy,
Information Technologies and Growth. Hampshire, Ashgate (501-520).
56. Potter, E.H. (1998). The system of economic intelligence gathering in Canada.
V: Potter, E.H., (ur.). Economic intelligence and national security. Ontario, Carleton
University Press (21-77).
57. Prepeluh, U. (2005). Pravica dostopa do informacij javnega značaja. Ljubljana, PF.
58. Purg, A. (1995) Obveščevalne službe: Povezava med obveščevalnimi službami,
političnimi sistemi in državno suverenostjo v luči iskanja modela sodobnega
obveščevalnega sistema Republike Slovenije. Ljubljana, Enotnost.
59. Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana, VPVŠ.
143
60. Rathmell, A. (2002). Towards Postmodern Intelligence. Intelligence and National
Security, 17(3), 87-104.
61. Rodić, S. (1969). Obaveštajna služba kao društvenopolitička kategorija. Beograd,
Savezni sekretarijat za unutrašnje poslove.
62. Rouach, D. & Santi, P. (2000). The Added Value of Competitive Intelligence: Five
Types of Intelligence Attitudes. European Management Journal.
63. Rupnik, S.M. (2005). Poslovna skrivnost v podjetniški praksi. Diplomsko delo,
Ljubljana, EF.
64. Rustman, F.W.Jr. (2002). CIA, Inc.: Espionage and the craft of business
intelligence. Virginia, Brassey's.
65. Sharp, S. (2003). Truth or Consequences: 10 Myths that Cripple Competitive
Intelligence. Sharp Information Research.
66. Schweizer, P. (1996). The Growth of economic espionage: America is Target
Number one. Foreign Affairs, 75(1), 9-14.
67. Sigurdson, J. & Tagerud, Y. (1992). The intelligent corporation: the Privatisation of
intelligence. London, Taylor Graham Publishing.
68. Sicherl, P. & Svetličič, M. (2004). Slovensko dohitevanje razvitih: kdaj in kako?
Teorija in praksa, 41(1-2), 418-439.
69. Slovar slovenskega knjižnega jezika, (1995). Elektronska izdaja, Ljubljana, DZS.
70. Smith, M. (2004). The spying game: The secret history of British espionage.
London, Politico's.
71. Strange, S. (1992). States, firms and diplomacy. International Affairs, 68 (1), 1-15.
72. Strange, S. (2004). The retreat of the state: the diffusion of power in the world
economy. Cambridge, Cambridge University Press.
73. Svetličič, M. (1996). Svetovno podjetje: izzivi mednarodne proizvodnje. Ljubljana,
Znanstveno in publicistično središče.
74. Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalno varnostnih služb. Ljubljana, VPVŠ.
75. Šešerko, L. (1997). Spremna beseda: Prisluškovanje v Sloveniji ali zasebnost je
politični pojem. V: Summers, A., (1997). Uradno in zaupno: skrivnostno življenje J.
Edgarja Hooverja. Grosuplje, Mondena (420-498).
76. Todd, P. & Bloch, J. (2003). Global intelligence: The world’s secret services today.
London, Zed Books Ltd.
77. Turner, S. (1991). Intelligence for a new world order. Foreign Affairs, 70 (4), 150-
166.
144
78. Underwood, J. (2002). Complexity and paradox. Oxford, Capstone.
79. Unterman, A. (2001). Judovstvo – Mali leksikon. Ljubljana, Mladinska knjiga.
80. Vrenko, I. (1998). Ekonomska in konkurenčna obveščevalna dejavnost. Diplomsko
delo, Ljubljana, FDV.
81. Zelikow, P. (1997). American Economic Intelligence: Past Practice and Future
Principles. Intelligence and National Security, 12 (1), 164 -175.
82. Žaže, Simona (2007). Meje dovoljenosti gospodarskega poizvedovanja. Diplomsko
delo, Ljubljana, UL, FVV.
Internetni viri
1. Armstrong, C. (2002). Business intelligence gathering. Članek je dobljen 1.7.2008
na
http://books.google.si/books?id=EVsPIeM4w5AC&pg=PA9&lpg=PA9&dq=colin+
armstrong,++business+intelligence&source=web&ots=bHxNl-
Hs2Y&sig=EdugOC94vdqLkZcQWCJZcaiCNPY&hl=sl&sa=X&oi=book_result&r
esnum=1&ct=result
2. Baumard, P. & Harbulot, C. (1996). Intelligence economique et strategie des
entreprises: une nouvelle donne strategique. Lille: 5. letna konferenca
Mednarodnega združenja za strateški menedžment. Članek je dobljen 3.6.2008 na
http://www.strategie-aims.com/lille/com7502.pdf
3. Campbell, D. (1999). Development of surveillance technology and risk of abuse of
economic intelligence. Članek je dobljen 5.5.2008 na
http://www.fas.org/irp/program/process/docs/98-14-01-2en.pdf
4. Competitive Intelligence Service Inc. Članek je dobljen 7.3.2008 na
http://www.compintel.net
5. Die Kunst der Kriegslist. Članek je dobljen 27.10.2008 na
http://www.dokumentarfilm24.de/2008/10/26/die-kunst-der-kriegslist-auf-den-
spuren-von-sun-tsu/
6. Economic intelligence — a guide for beginners and practitioners, (2002). Članek je
dobljen 1.4.2008 na
http://www.madrimasd.org/Queesmadrimasd/Socios_Europeos/descripcionproyecto
s/Documentos/CETISME-ETI-guide-english.pdf
7. Economist Intelligence Unit. Članek je dobljen 9.3.2008 na http://www.eiu.com
145
8. Ericsson sites Russia in espionage Članek je dobljen 2.2.2008 na
http://www.globalsecurity.org/intell/library/news/2002/intell-021202-3d5eb8f5.htm
9. European Parliament resolution on the existence of a global system for interception
of private and commercial communications (Echelon interception system)
(2001/2098(INI)), Official Journal C 121, 24.04.2001. Članek je dobljen 4.1.2008
na http://cryptome.org/echelon-epmr.htm
10. Farell, A. (2002). Competitive intelligence basics. Članek je dobljen 6.3.2008 na
http://www.worksys.com/ci101.htm
11. Fleischauer, E. (2005). Anatomy of corporate espionage scandal. Članek je dobljen
30.5.2008 na
http://legacy.decaturdaily.com/decaturdaily/news/050123/anatomy.shtml
12. Fuchs, C. (2005). Knowledge and Society from the Perspective of the United
Theory of Information (UTI) Approach. Članek je dobljen 26.7.2008 na
http://www.mdpi.org/fis2005/F.24.paper.pdf
13. Fuld & Company. Članek je dobljen 14.6.2008 na http://www.fuld.com
14. Gregory, S. (1997). Economic intelligence in the post-cold war era: Issues for
reform. Članek je dobljen 20.8.2008 na
http://www.fas.org/irp/eprint/snyder/economic.htm
15. Guzzini, S. (2003). 'Self-Fulfilling Geopolitics'? Or: the Social Production of
Foreign Policy Expertise in Europe. Članek je dobljen 24.6.2008 na
http://www.diis.dk/graphics/Publications/WP2003/sgu_geopolitics.pdf
16. Hancock, Garth (1995): US Economic Intelligence Policy and Global Competition.
Članek je dobljen 12.4.2008 na http://www.freerepublic.com/focus/fr/968749/posts
17. Harper, Douglas (2001). Online etymology dictionary. Članek je dobljen 21.2.2008
na http://www.etymonline.com
18. Johnson, A. (2003). Competitive intelligence – Boeing Mea Culpa, Lockheed
Martin Victory & Billion-Dollar Consequences for Espionage. Članek je dobljen
14.12.2007 na http://www.aurorawdc.com/ci/000002.html
19. Martre, H. (1994). Intelligence economique et strategie des enterprises. Rapport du
commissariat general du plan. Paris. La documentation Francaise. Članek dobljen
11.2.2008 na http://www.troover.com/images/martre.pdf
20. Office of the National Counterintelligence Executive (2005): Annual Report to
Congress on Foreign Economic Collection and Industrial Espionage - 2004, april
2005. Članek je dobljen 21.4.2008 na http://www.fas.org/irp/ops/ci/docs/2004.pdf
146
21. Paretovo načelo ali pravilo 20/80. Članek je dobljen 10.7.2008 na
http://mladipodjetnik.si/arhiv/novice/paretovo-nacelo-oz-pravilo-80-20/
22. Peruško, I.V. (2004a). Business intelligence kot nadgradnja klasičih sekundarnih
raziskav. Članek je dobljen 21.6.2008 na http://www.gfk.si/4_2_lclank.php?cid=983
23. Peruško, I.V. (2004b). Povej, koliko veš o konkurentih in povem ti, kako uspešen si.
Članek je dobljen 15.8.2008 na http://www.gfk.si/4_2_lclank.php?cid=1176
24. Peruško, I.V. (2006). Trenutno stanje uporabe poslovnih informacij v slovenskih
organizacijah s poudarkom na Competitive Intelligence. Članek je dobljen
18.6.2008 na http://www.planetgv.si/upload/htmlarea/files/Odmevi/905-
InesVrenkoPerusko.ppt
25. Poročilo o delu policije za leto 2007. Članek je dobljen 21.3.2008 na
http://www.policija.si/portal/statistika/lp/pdf/LetnoPorocilo2007.pdf
26. Porteous, S. (1995). Economic and commercial interests and intelligence services.
Članek je dobljen 11.5.2008 na http://www.csis-scrs.gc.ca/pblctns/cmmntr/cm59-
eng.asp
27. Schmid, G. (2001). Report on the existence of global system for interception of
private and commercial communications (ECHELON interception system)
(2001/2098(INI)). Članek je dobljen 22.3.2008 na
http://citeseer.ist.psu.edu/470230.html
28. Sullivan, B. Pay-TV piracy flap intensifies. Članek je dobljen 5.1.2008 na
http://www.msnbc.msn.com/id/3078546
29. Treverton, F. Gregory (2001). Intelligence and the Market State. Studies in
intelligence, 10, 69-76. Članek je dobljen 9.5.2008 na
http://www.cia.gov/csi/studies/winter_spring01/
30. Urad za makroekonomske analize in razvoj (2001). Strategija gospodarskega
razvoja Slovenije 2001-2006. Slovenija v novem desetletju: trajnost, konkurenčnost,
članstvo v EU. Članek je dobljen 10.7.2008 na
http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/projekti/02_StrategijarazvojaSloveni
je.pdf
Zakonodajni viri
1. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ur.l. RS -
MP 33/1994.
2. Kazenski zakonik (2008). Ljubljana, Ur. l. RS.
147
3. Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, 56/2001.
4. Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, 15/2005, RS, 42/2006, RS, 10/2008, RS,
68/2008.
5. Zakon o Poslovnem registru Slovenije, Ur.l. RS, 49/2006.
6. Zakon o sodnem registru, Ur.l. RS, 54/2007.
7. Zakon o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij, Ur.
l. RS, 86/2004.
8. Zakon o tajnih podatkih, Ur.l. RS, 50/2006.
Intervjuji
1. Andrej Dvoršak, detektiv in publicist, Ljubljana, 31.8.2007, 25.1.2008 in 9.1.2009.
2. Drago Kos, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, Ljubljana, 13.8.2008.
3. Emiljan Žorž, ekonomski svetovalec na Veleposlaništvu RS v Sarajevu, Ljubljana,
20.8.2008.
4. Ljubomir Ulaga, vodja Predstavništva slovenskega gospodarstva v Šanghaju,
Ljubljana, 14.8.2008.
5. Sašo Pristavec, vodja projektov na Centru za poslovno usposabljanje pri GZS,
Ljubljana, 21.8.2008.
6. Uslužbenec na Veleposlaništvu RS v Pekingu, Ljubljana, 25.8.2008.
7. Uslužbenec Zbornice elektronske in elektroindustrije, Ljubljana, 26.8.2008.
148
10 PRILOGE
10.1 Anketa »Zaščita pred BI« - grafični prikaz rezultatov
149
150
151
152
153
154
155
156
157
Slika 14: Anketa Zaščita pred BI - grafični prikaz rezultatov
158
10.2 Anketa »Osveščenost podjetij na področjih zbiranja, analiziranja in
uporabe informacij o konkurenci ter poslovnem okolju
Spletno raziskavo je družba Gfk Gral-Iteo izvedla oktobra 2004. Poglejmo rezultate:
večja podjetja (po prihodku in po številu zaposlenih) so bolj osveščena, zato
pogosteje spremljajo tekmece in poslovno okolje. Od podjetji, ki redno zbirajo
informacije, je:
• 60 % z več kot 800 mio SIT prihodkov v letu 2003;
• 46 % z 200 do 800 mio SIT letnih prihodkov;
• 17 % z do 200 mio SIT prihodkov v letu 2003.
prodajniki ter tržniki najpogosteje zbirajo in analizirajo, odločevalci pa prejemajo
informacije. V podjetjih zbirajo in analizirajo informacije:
• najpogosteje v oddelkih ali službah za prodajo in marketinških oddelkih;
• sledijo oddelki za tržne raziskave, službe za strateško načrtovanje in zunanja
podjetja.
Kadar je informacije zbiralo zunanje podjetje, je šlo za tržno raziskovalno podjetje.
Kot glavne prejemnike informacij pa so navedli:
• direktorja podjetja ali predsednika uprave,
• sledijo člani uprave in prodajni ter marketinški oddelki.
internet je najpomembnejši vir iskanja informacij, mediji pa najpogostejši vir.
• formalni viri, iz katerih največ podjetij dobiva informacije o konkurenci, so:
84 % iz medijev in knjig (javno dostopni viri – ki so na voljo vsalomur);
76 % od konkurence same (trženjska in finančna poročila, dnevi odprih vrat,
obiski);
74 % preko interneta;
sledijo različne baze podatkov, službena potovanja, študijski obiski, sejmi in
razstave ter GZS, statistični uradi in informacijske službe državnih ustanov.
• po oceni pomembnosti vira (1 – sploh ni pomemben, 5 – zelo pomemben) si sledijo:
4,2 internet;
4,0 baze podatkov;
4,0 od konkurentov samih;
neformalne poti (drugi viri), po katerih v podjetje pritekajo informacije o konkurenci:
• neformalni viri, iz katerih največ podjetij dobiva informacije o konkurenci, so:
159
najpogosteje poslovni partnerji;
sledijo kupci ali stranke podjetja ter dobavitelji;
nato pa še zaposleni v podjetju, zunanji ponudniki storitev ter zaupni viri.
• po oceni pomembnosti neformalnega vira pa si sledijo:
kupci ozr. stranke,
poslovni partnerji;
zaupni viri, dobavitelji in različni zunaji ponudniki takšnih storitev.
anketirana podjetja pri pomembnih informacijah vedo (ali le ocenjujejo, da vedo!):
• največ o kupcih ozr. strankah;
• sledijo poslovni partnerji n konkurenčna podjetja;
• najmanj o dobaviteljih in o mednarodnem poslovnem okolju.
anketiranci se zavedajo nevarnosti tekmecev, saj:
• 40 % je ocenilo, da večina konkurentov zbira informacije o njihovem podjetju;
• 50 % meni, da nekateri tekmeci redno in sistematično zbirajo podatke o njih;
• 75 % vprašanih je mnenja, da pomembne informacije o konkurentih (s katerimi
razpolagajo njihovi zaposleni) pridejo do tistih vodilnih oseb, ki dejansko odločajo.
spremembe odnosa do informacij o konkurenci (da bi osveščali zaposlene in jim
naročali, naj pomembne informacije v organizirani obliki posredujejo nadrejenim):
• 49 % podjetij trdi, da takšen proces „še poteka“;
• 13 % anketirancev, da je ta proces „že v celoti izpeljala“;
• 23 % vprašanih, da tega procesa „še ni izpeljala, a nameravajo to storiti
v prihodnje“;
• 15 % podjetij, da o tem „sploh ne razmišljajo“, kar je skrb zbujajoče.
10.3 Poročilo o delu policije za leto 2007 – statistični podatki glede GK
Tabela 1: Vrste kriminalitete
Vir: http://www.policija.si/portal/statistika/lp/pdf/LetnoPorocilo2007.pdf
Vrsta kriminalitete 2003 2004 2005 2006 2007
Celotna Splošna Gospodarska
76.643 69.475 7.168
86.56880.7435.825
84.37978.2646.115
90.35481.8838.471
88.197 80.235 7.962
Organizirana 388 225 397 499 293
Mladoletniška 3.308 3.349 2.847 2.527 2.596
160
Tabela 2: Kazniva dejanja gospodarske kriminalitete
Kaznivo dejanje
Št. KD Porast/upad (v %)
Škoda (v 1.000 €) Porast/upad (v %)
2006 2007 2006 2007
Goljufija 1.452 958 -34,0 11.213,6 5.850,5 -47,8
Oderuštvo 17 39 … 276,1 196,1 -29,0
Lažni stečaj 2 1 … 9,7 - …
Povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem
4 5 … 469,8 5.165,7 999,5
Poslovna goljufija 1.412 993 -29,7 27.896,2 10.131,7 -63,7
Ponareditev ali uničenje poslovnih listin
529 976 84,5 829,7 78,8 -90,5
Zloraba položaja ali pravic
175 231 32,0 17.593,5 47.817,1 171,8
Poneverba 1.000 986 -1,4 5.878,5 6.594,7 12,2
Pranje denarja 5 3 … - 450,0 …
Izdaja nekritega čeka In zloraba kartice
2.625 2.110 -19,6 554,7 406,5 -26,7
Zatajitev finančnih obveznosti
194 213 9,8 14.157,4 9.897,9 -30,1
Druga kazniva dejanja 1.056 1.447 37,0 8.150,7 20.185,8 147,7
Skupaj 8.471 7.962 -6,0 87.030,1 106.774,8 22,7
Vir: http://www.policija.si/portal/statistika/lp/pdf/LetnoPorocilo2007.pdf Tabela 3: Kazniva dejanja iz prejšnjih obdobij*
Vrsta kriminalitete Št. kaznivih dejanj Št. preiskanih
kaznivih dejanj
Škoda
(v 1.000 EUR)
Celotna splošna gospodarska
4.5653.831
734
3.1392.472
667
48.386,9 6.764,0
41.623,0
Organizirana 68 66 27,7
Mladoletniška 249 243 146,5
Vir: http://www.policija.si/portal/statistika/lp/pdf/LetnoPorocilo2007.pdf
*KD, pri katerih je policija nadaljevala preiskovanje, začeto v prejšnjih letih.
161
10.4 Primeri študij neetične in nezakonite gospodarske OD
Velika večina primerov gospodarske OD nikoli ni prišla na oči javnosti (primer vrha
plavajoče ledene gore), saj javne razprave o tem niso niti v interesu oškodovancev
(razvedelo bi se, da je slab gospodar) niti subjektov, ki izvajajo nezakonito OD (Kop,
1995: 19-20). Primeri gospodarske OD v zgodovini niso bili redki, njihovo število pa
narašča z gospodarskim razvojem. Skrivnost svile, porcelana ter pridobivanje kavčuka
smo delno že opisali v tretjem poglavju. V nadaljevanju bomo predstavili najbolj
odmevne primere gospodarske OD v zadnjih nekaj letih. (Hočevar, 2007: 59).
1. Sistem Echelon
V Evropskem parlamentu so 5. julija 2000 sprejeli odločitev o ustanovitvi začasnega
komiteja o sistemu Echelon. Začasnemu odboru je bil podeljen mandat, da odgovori na
vprašanje o obstoju takšnega sistema, o skladnosti delovanja sistema s pravom
Evropskih skupnosti in oceni, kakšno tveganje predstavlja prestrezanje informacij za
evropsko industrijo (Schmid, 2001: 21). Na osnovi poročila Začasnega odbora je bila
sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta o obstoju globalnega sistema Echelon za
prestrezanje zasebnih in poslovnih komunikacij (OJ C121, 24. 4. 2001). Resolucija
opozarja na veliko bolj omejene sposobnosti sistema za globalno nadziranje
komunikacij, kot se praviloma pojavljajo informacije v različnih virih. V resoluciji je
naveden podatek, da je zbiranje ekonomskih informacij s tajnimi metodami prispevalo k
temu, daje ameriška industrija pridobila posle v vrednosti 7 mia $. Echelon se je oddaljil
od svojega prvotnega namena obrambe pred Vzhodnim blokom ter se je uporabljal za
namene industrijskega vohunstva. Podani so tudi bili primeri domnevnega vohunstva.
Thomson CSF in Airbus sta bili le 2 korporaciji, ki sta bili oškodovani zaradi Echelona.
primer Thomson CSF
1994 je NSA prestregla telefonske pogovore med francosko korporacijo Thomson CSF
in brazilsko vlado, ko so se pogajali o projektu SIVAM (1,4 mia $ vrednem nadzornem
sistemu za amazonski deževni gozd). Kot opravičilo za prestrezanje klicev so navedli
domnevno podkupovanje brazilske vlade s strani francoske korporacije. Podrobnosti o
pogajanjih naj bi bile nato posredovane ameriški korporaciji Raytheon Corporation, ki
je nazadnje tudi pridobila pogodbo.
162
primer Airbus
NSA je 1995 prestregla telefonske klice in druge komunikacije med evropskim
konzorcijem Airbus, nacionalnim letalskim prevoznikom Savdske Arabije ter arabsko
vlado. Razlogi za to so bili, da bi naj Airbus podkupoval politične funkcionarje v
Savdski Arabiji. Pridobljene informacije o pogajanjih so bile nato posredovane
ameriškim uradnikom, ki so oblikovali ustrezno ponudbo za ameriški korporaciji
Boeing Company in McDonnell Douglas Corporation. 6 mia $ vredno pogodbo sta tako
nazadnje pridobili ameriški korporaciji (Campbell, 1999: 18).
Sistem Echelon predstavlja globalni vohunski sistem, ki zbira in analizira elektronske
komunikacije in signale. Nadzira ga NSA. Deluje v povezavi z angleškim Vladnim
štabom za telekomunikacije (GCHQ), Vladnim birojem za varnost telekomunikacij
Nove Zelandije (GCSB), Komunikacijskimi varnostnimi ustanovami Kanade (CSE) in
avstralskim direktoratom za varnost Ministrstva za obrambo (DSD).
Echelon z zemeljskimi postajami in sateliti sprejema komunikacije s civilnih satelitov
Intelsat in Inmarsat, ki so namenjeni civilnim kot tudi diplomatskim in vladnim
komunikacijam. Z obveščevalnimi sateliti pa sprejema druge vrste signalov in
komunikacij, nato jih posreduje zemeljskim postajam. Sistem prestreza satelitske in
radijske komunikacije, e - pošto, fakse, telefonske klice, radarske signale, telemetrijo
raket ter locira različne oborožitvene sisteme itd. Echelon prestreže večino informacij
ter jih s pomočjo računalniških sistemov prefiltrira (European Commission Final Report
on Echelon, http://cr.yp.to/export/2001/09.07-europe.html 29. junij 2008).
ZDA preventivno in sistematično izvajajo ekonomsko vohunstvo. Osnovni vir
legitimnosti le-tega pa je prepričanje, da v Evropi in Aziji veljajo nižji etični in pravni
standardi poslovanja (Rustman, 2002: 127). Nekdanji direktor CIE James Woosley je
tako Evropo označil za prostor, kjer vlada kultura podkupovanja za pridobivanje poslov
(ibid.: 129). Uradno stališče ZDA glede rabe obveščevalnih podatkov za povečevanje
konkurenčnih prednosti smo že navedli (glej 5.3.3 Metode zbiranja podatkov). Nekdanji
direktor FBI pa je ocenil ekonomsko vohunstvo kot najresnejšo grožnjo nacionalni
varnosti (Fink, 2003: 8). Na podlagi podobnih ocen so 1996 sprejeli Economic
Espionage Act (Zakon o ekonomskem vohunstvu). Rustman (2002: 111) ugotavlja, da je
bilo v 6 letih od sprejetja zakona le 18 ljudi obtoženih, od tega le 4 primeri tujega
163
vohunjenja. Gre torej za bistveno precenjeno grožnjo nacionalni varnosti (Evans, 1994:
335).
Zelo zanimiva je ugotovitev Resolucije (OJ C121, 24. 4. 2001), da delovanje OS
ni v ničemer v nasprotju s pravnim redom Evropskih skupnosti (razen, ko so informacije
posredovane podjetjem za izboljšanje konkurenčnosti), kajti dejavnosti držav glede
državne varnosti niso del pogodbe o Evropski skupnosti. Pogodba o EU, ki ureja
področje skupne zunanje ter varnostne politike, to področje prepušča v urejanje državam
članicam. Torej za kršitev gre izključno v primerih, ko podjetja pridobijo od državnih
OS zbrane podatke, kajti v tem primeru gre po Pogodbi o EU za kršitev pravil skupnega
trga, ki naj temelji na svobodni konkurenci (Gričar, 2006: 65).
Da bi Resolucija lahko ugotovila protipravnost takšnega delovanja tudi v primerih, ko
ne more dokazati posredovanja podatkov podjetjem, je uporabila drug pravni vir, tj.
Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Gričar, 2006:
65). V primeru delovanja ameriških OS torej gre za kršitev Evropske konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljmh svoboščin (Ur.l. RS - MP 33/1994). Ta v 8.
členu zagotavlja “pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenje,
svojega doma in dopisovanja“. Posegi v to pravico so dovoljeni le, “če je to določeno z
zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali
ekonomske blaginje države“.
2. Procter & Gamble ter Unilever
Odgovorni za konkurenčno OD pri ameriški korporaciji Procter & Gamble so leta 2000
sklenili pogodbo z zunanjo družbo. Ta je nadalje najela več podizvajalcev za
pridobivanje informacij o konkurentih. Projektu je bil dodeljen proračun 3 mio $.
Zasebnim agentom (med njimi vietnamski veterani) naj bi s preiskovanjem smetnjakov
pred pisarnami evropske korporacije podjetja Unilever ter lažnim izdajanjem za tržne
analitike uspelo pridobiti ključne informacije o Unileverjevih proizvodih za nego las,
cenovni politiki ter o datumih njihovega lansiranja na trg (Boatright, 2003: 152).
Predsednik korporacije Procter & Gamble (John Pepper) zatrjuje, da je preklical projekt
neetičnega pridobivanja informacij. O tem delovanju je na lastno pobudo obvestil
oškodovano podjetje takoj, ko je bil obveščen o izvajanju spornih operacij. Po izbruhu
164
škandala je Procter & Gamble tudi javno priznal sporno pridobivanje informacij, vendar
naj bi pridobivanje podatkov potekalo brez vednosti vodilnih menedžerjev. Istočasno je
zanikala lažno izdajanje zasebnih preiskovalec za tržne analitike (Hočevar, 2007: 64).
Po mnenju ameriške korporacije uporabljene metode niso zakonsko prepovedane,
temveč kršijo le etični kodeks družbe. Tudi Crane (2003: 4) meni, da je ta primer težko
označiti kot industrijsko vohunstvo (ne glede na očitno etično sporne metode
pridobivanja podatkov). V državah namreč obstajajo različni zakoni glede pridobivanja
podatkov iz odpadkov. V mnogih državah takšno pridobivanje ostaja znotraj določil
zakona, čeprav je sporno. Tudi Unilever nosi soodgovornost za odtujitev informacij, saj
dokumentov ni ustrezno uničilo.
Škodo korporacije Unilever je težko natančno oceniti. V 6 mesečnem obdobju so
zasebni preiskovalci pridobili približno 80 različnih dokumentov o lasni kozmetiki
Unilever. Nadaljnje težave je predstavljalo dejstvo, da sta si obe vpleteni podjetji
prizadevali za nakup blagovne znamke Clairol, ki jo je nato pridobil Procter & Gamble
(Crane, 2003: 4).
Procter & Gamble je Aprila 2001 odpustilo tri izvršne delavce odgovorne za projekt.
Predsednik korporacije pa je zagotovil, da pridobljene informacije projekta ne bodo
uporabljene. Unilever je zahtevalo 10 - 20 mio $ odškodnine zaradi morebitnih izgub ter
premestitev kritičnega osebja z oddelka za lasno kozmetiko na takšne položaje, kjer ne
bi mogli uporabiti pridobljenih informacij. Unilever je tudi podalo zahtevo o
oblikovanju skupine neodvisnih preiskovalcev. Ta bi naslednjih nekaj let preučevala
poslovanje oddelkov za lasno kozmetiko Procter & Gamble ter opozarjala Unilever na
vsakršno uporabo sporno pridobljenih informacij (Boatright, 2003: 152).
3. NDS in Canal Plus Technologies
Leta 2002 je francoska družba Canal Plus (podružnica velikana Vivendi Universal)
vložila tožbo zoper NDS (v večinski lasti korporacije News Corporation) v višini 1 mia
$. Canal Plus je obtožil NDS prevare in zlorabe tehnologije ter konkurence in
posledično oškodovanja družbe za več 1 mio $ dohodka (Hočevar, 2007: 66).
165
NDS je tedaj zagotavljala kodirne storitve za satelitske TV družbe, ki preprečujejo
spremljanje programov, za katere uporabniki niso plačali. Canal Plus je v obtožnici
zatrjeval, da naj bi družba NDS namenoma dešifrirala njihovo varnostno tehnologijo ter
jo posredovala hekerjem na zahodni obali ZDA z namenom njene objave na medmrežju
kot piratskega računalniškega programa.2 NDS naj bi zaposloval izkušeno skupino
strokovnjakov za dešifriranje kod na pametnih karticah,3 ki ščitijo plačljive TV sisteme
medijske družbe. Tako so omogočali nelegalno izdelavo ponarejenih pametnih kartic ter
brezplačno spremljanje televizijskih kanalov. Francosko podjetje je tako bilo
oškodovano za milijone $ dohodka (Crane, 2003: 5).
Zlorabe kartic naj bi potekale v raziskovalnem laboratoriju družbe NDS v Izraelu.
Heker Christopher Tarnovsky (ozr. znan kot Mike Smith) je bil pri NDS zaposlen 1997
z namenom oblikovanja zaščitnega sistema za pametne kartice ter povečanja njihove
odpornosti na kibernetične napade. Po navedbah tekmecev NDS naj bi Tarnovsky
zlorabil svoje znanje s posredovanjem informacij na spletne strani kibernetičnih
hekerjev in s tem omogočil oblikovanje ponarejenih pametnih kartic (Pay-TV piracy
flap intensifies, http://msnbc.msn.com/id/3078546 (15. september 2006).
Družba NDS, sicer znana po finančnem podpiranju hekerjev v Veliki Britaniji, je vse
obtožbe zanikala. Povratni inženiring konkurenčnih proizvodov zaradi odkritja
tehnologije je v visokotehnoloških industrijah nekaj povsem običajnega, vendar pa je
NDS odločno zanikala kakršnokoli posredovanje kod hekerjem ali objave spletnim
stranem. Izvršni direktor Abe Peled je obtožbe zavrnil kot neutemeljene ter da služijo le
prikrivanju podrejene tehnologije in slabega delovanja Canala Plus Technologies
(Hočevar, 2007: 67)
Canal Plus Technologies je tožbo umaknila. Prišlo je do izvensodnega dogovora med
večinskima lastnikoma Vivendi Universal in News Corporation o prodaji plačljive TV
postaje Telepiu (dotlej v lasti Vivendi Universal) za 900 mio $ družbi News
Corporation.
___________________________ 2 Tehnične podrobnosti in kode pametnih kartic so strogo varovani podatki. Z dešifriranjem kod ter objavo le-teh na internetu so uslužbenci NDS kršili PS, zakone o avtorskih pravicah ter o gospodarskem vohunstvu. 3 Pametna kartica (plastična kartica) ima vgrajen mikroprocesor in polnilnik za shranjevanje podatkov. Uporablja se za dešifriranje plačljivih TV kanalov.
166
4. Ericsson in diplomatski incident
Švedsko podjetje Ericsson poleg telekomunikacijskih proizvodov razvija tudi visoko
razvite radarske sisteme ter sisteme za vodenje izstrelkov švedskih bojnih letal Gripen.
2002 je na dan prišlo odtekanje informacij iz podjetja v roke tuje OS (Crane, 2003).
Preiskava je pokazala vpletenost 3 Ericssonovih uslužbenci, zaposlenih v razvojnem
oddelku - Afshin Bavand, Mansour Rokkgireh in Alireza Rafiei Bejarkenari. Vsi 3
švedski državljani so bili zaradi kraje dokumentov tudi kazensko ovadeni. Vsebina
ukradenih dokumentov ni natančno znana, saj jih je švedsko sodišče označilo kot
zaupne ter vsem vpletenim v kazenski postopek prepovedalo razpravljanje o njih. Znano
je le, da so dokumenti vsebovali tehnične informacije glede mobilne in fiksne telefonije
ter da se niso nanašali na vojaško področje (Ericsson cites Russia in espionage,
http://money.cnn.com/2002/11/08/technology/ ericsson_spying.reut 1.5.2008).
Afshin Bavand je bil aretiran med sestankom z ruskim agentom ter na švedskem sodišču
obsojen na 8 let zaporne kazni zaradi industrijskega vohunstva. Njegova sodelavca pa
sta bila zaradi sodelovanja pri industrijskem vohunstvu obsojena na 3 ozr. leto dni
zaporne kazni. Švedske oblasti so izgnale tudi 2 ruska diplomata, ki sta bila neposredno
povezana z gospodarskim vohunstvom v podjetju. Tudi Rusija je iz povračilnih ukrepov
izgnala 2 švedska diplomata. Posledice za družbo so bile minimalne, saj vpleteni
uslužbenci niso zasedali vodilnih položajev (Hočevar, 2007: 69).
5. Boeing Company in Lockheed Martin Corporation
Lockheed Martin Corporation je 2003 vložila tožbo zoper konkurenčno podjetje Boeing
Company zaradi industrijskega vohunstva med natečajem za pogodbo o raketnem
programu za zračne sile ZDA. Boeing naj bi ukradel več kot 30.000 strani zaupnih
tehničnih dokumentov konkurenčni korporaciji Lockheed Martin. Tako pridobljene
zaupne informacije je Boing uporabil pri oblikovanju lastne ponudbe o raketnem
programu. Ukradene informacije naj bi pripomogle pridobiti 19 od 28 predvidenih
pogodb za raketne izstrelitve, ki so bili del programa EELV (Evolved Expendable
Launch Vehicle) pri zračnih silah ZDA (Johnson, 2003).
Nadaljnja preiskavaje je pokazala vpletenost 3 nekdanjih izvršnih delavcev - Kenneth
Branch, William Erskine ter Larry Satchell. Inženir Kenneth Branch je 1997 zapustil
Lockheed Martin ter se pridružil družbi Boeing. Kot uslužbenec pri Lockheed Martinu
167
je deloval na programu EELV od 1995 dalje ter imel dostop do zaupnih dokumentov.
Branch naj bi se že za časa svojega službovanja pri Lockeed Martinu skrivoma sestal z
Erskinom ter drugimi predstavniki Boeingovega programa EELV. Branch je Boeingu
posredoval na tisoče dokumentov o finančnih informacijah in tehničnih podrobnostih
Lockheed Martinove ponudbe za izdelavo satelitskih lansirnih sistemov. V zameno za
zaupne informacije naj bi Branch pri Boeingu dobil zaposlitev ter višjo plačo. V istem
letu, ko se je ekipi pridružil Branch, je Boeing oblikoval platformo za satelitski lansirni
sistem Delta IV. Prav njemu je naslednje leto pripadel levji delež naročil za zračne sile
(Fleischauer, 2005).
Branch in Erskine sta bila pred zveznim sodiščem obtožena zarote, kraje PS ter kršitve
zveznih zakonov s področja javnih naročil. 1999 sta bila na osnovi izsledkov notranje
preiskave pri družbi Boeing oba odpuščena. Tudi Larry Satchell (Boeingov uradnik, ki
je na podlagi analize ukradenih dokumentov zagotovil, da je bila njihova ponudba
ugodnejša od konkurentove) je bil kasneje odpuščen, a ni bil kazensko ovaden (Johnson,
2003).
Posledice za Boeing so bile najprej odvzem 7 že pridobljenih pogodb o raketnih
izstrelitvah, ki so bile nato dodeljene Lockheed Martinu. Nato so 3 Boeingovim
enotam, ki so bile dejavne na področju integriranih obrambnih sistemov, prepovedali
potegovanje za nove vladne pogodbe – dokler zračne sile ZDA ne ocenijo, da je družba
pripravljena na pošteno konkuriranje za nova naročila. Nazadnje je Boeing tudi
odpustila vseh 78.000 uslužbencev, zaposlenih v 3 osumljenih enotah (Hočevar, 2007:
71).
6. Deutsche Telekom
Največje telekomunikacijsko podjetje v Evropi je potrdilo navedbe tednika Spiegel, da
je v letih 2005 in 2006 preko najetega podjetja sledilo več 100.000 telefonskim klicem
visokih uslužbencev podjetja in novinarjev. Sicer pa so zanikali, da je berlinsko
svetovalno podjetje poslušalo pogovore. To naj bi zgolj zbiralo podatke o tem, kdo je
koga poklical, in čas trajanja pogovorov.
Tako imenovani operaciji Clipper in Rheingold so vzpostavili, da bi identificirali vir, ki
naj bi razkrival občutljive finančne informacije o podjetju novinarjem. Izvršni direktor
168
Deutsche Telekoma Rene Obermann, ki v času vohunjenja ni bil na čelu podjetja, je
sporočil, da afero preučujeta državno tožilstvo in odvetniška pisarna iz Kölna.
Podoben škandal je vključeval tudi diskontno verigo Lidl. Ta naj bi s postavljanjem
skritih kamer v trgovinah in sistematičnim prisluškovanjem zaposlenim kršil delovno
zakonodajo (http://www.finance.si/213833 1.5.2008).
Analiza opisanih primerov
Poskušali bomo ugotoviti nekatere podobnosti in razlike med opisanimi primeri. Pri
primerjavi se bomo osredotočili na sledeče dejavnike (Hočevar, 2007: 73):
1. motivi izvajanja gospodarske OD,
2. način izvajanja,
3. odnos do izvajanja in posledice za izvajalce.
1. Motivi izvajanja gospodarske OD
Pri vseh opisanih primerih zasledimo motiv pridobivanja informacij zaradi uspešnega
konkuriranja drugim podjetjem ali državam. Najbolj izrazit je motiv pri primerih Procter
& Gamble in Unilever, NDS in Canal Plus Technologies ter pri primeru obeh letalskih
korporacij. Zasledimo pa lahko tudi dodaten motiv, t.j. zaščita nacionalnega
gospodarstva. Ta je najbolj izrazit pri primeru Echelon ter diplomatskem incidentu na
Švedskem. Motivi se torej razlikujejo tudi glede na izvajalca gospodarske OD – ali gre
za državne OS ali za zasebne obveščevalne subjekte (Hočevar, 2007: 73).
2. Načini izvajanja gospodarske OD
Načini izvajanja gospodarske OD (glej tudi 5.3.3) se pri posameznih primerih bistveno
razlikujejo. Segajo od sorazmerno preprostih načinov vohunjenja v zgodnjih stoletjih
prejšnjega tisočletja do zapletenih načinov nadzorovanja in prisluškovanja v zadnjih
desetletjih. A relativno preproste metode pridobivanja informacij (preiskovanje
odvrženih dokumentov ter kraje dokumentov s pomočjo notranjih uslužbencev)
zasledimo tudi pri novejših primerih. V najzgodnejših primerih (proizvodnja svile,
porcelana ter kraja semen kavčukovca) so metode temeljile izključno na HUMINT
(človeški viri). Pomembna razlika med najstarejšimi in novejšimi primeri gospodarske
OD je uporaba visoke tehnologije. Ta je bila očitna pri primeru Echelon in NDS
Technologies (Hočevar, 2007: 73).
169
3. Odnos do izvajanja gospodarske OD in posledice za izvajalce
V najzgodnejših primerih so izvajalci OD delovali v interesu vladarja, zato je bil takrat
odnos do izvajanja gospodarske OD ali celo vohunstva pozitiven. V novejših primerih
imamo pri zbiranju gospodarskih informacij opravka z nizom nacionalnih in
mednarodnih pravnih omejitev. Posledice spornega pridobivanja informacij so npr.
(Hočevar, 2007, 74):
v primeru sistema Echelon nepravilnega delovanja ni bilo mogoče jasno dokazati
(glej Resolucija, OJ C121, 24. 4. 2001). Uradnih posledic delovanja zato ni bilo.
v primerih Procter & Gamble in Unilever ter NDS in Canal Plus Technologies je bilo
sporno delovanje z etičnega vidika res nedvoumno. Ni pa bilo mogoče jasno dokazati
gospodarskega vohunstva. Posledice so bile le javno opravičilo ter denarno nadomestilo.
v primeru Ericsson in diplomatskega incidenta na Švedskem ter v primeru letalskih
korporacij Boeing Company in Lockheed Martin Corporation pa je bilo gospodarsko
vohunstvo nedvoumno dokazano! Pravne posledice za poglavitne akterje so bile
zaporne kazni. Kraja dokumentov v družbi Ericsson pa je presegla nacionalne okvire
Švedske in celo povzročila diplomatski spor.
10.5 Primer organizacije podatkov o objektu preiskave - predsedniku UO Janezu
X
Poglejmo organizacijo podatkov o objektu preiskave - Janezu X (Dvoršak, 2002: 204-
205):
Janez X.;
osebni podatki;
osebne informacije;
informacije sodelavcev;
Jaka G.;
Maja B.;
Franci H.;
informacije podrejenih;
Katarina S.;
Alenka E. S.;
Marija F.;
Tadej L.;
170
Izidor P.;
informacije sošolcev in kolegov;
(po istem načelu);
informacije sorodnikov;
(po istem načelu);
finančne informacije;
informacije o premoženju;
avtomobili;
jahta;
počitniška hišica;
lovske puške;
zbirka umetnin;
informacije o družinskih članih;
sin Janez X. Ml.;
sin Adam;
hči Eva;
brat Avgust;
sestra Julija Y.;
oče Janez X. st.;
bratranec Jurij X.;
informacije o življenjskem slogu;
članstvo v društvih;
priljubljene restavracije;
prosti čas;
konjički;
ljubica;
potovanja & dopusti;
nakupovalne navade;
poslovna kariera;
izobrazba (srednja šola, fakulteta, podiplomski študij ipd);
poslovne in zasebne povezave;
fotografija;
objave v tisku;
drugi podatki.
171
10.6 Primeri analitičnih in iskalnih orodij
Tabela 10: SWOT-matrika podjetja
NOTRANJI
DEJAVNIKI
ZUNANJI
DEJAVNIKI
PREDNOSTI (S- strengths)
1. finančni položaj
2. strokovno znanje iz
managementa
SLABOSTI (W-weaknesses)
1. zastarela tehnologija
2. pomanjkanje zvestobe
kupcev
PRILOŽNOSTI
(O-opportunities)
A. nov zagon z inovativno
tehnologijo, a manj kapitala
Implikacije SO
1-A. ponudba družabništva ali
fuzije za dvig konkurenčne
prednosti (in odstranitev
tekmeca)
Implikacije WO
1-A. posodobitev tehnologije.
NEVARNOSTI (T-threats)
A. možne regulatorne
spremembe
B. upadanje prebivalstva
Implikacije ST
1-A. vlaganje resursov v novo
nastalo situacijo.
2-B. posvetiti pozornost
diverzifikaciji trga.
Implikacije WT
1-A. potrebnost visokih
investicij.
2-B. nujna ohranitev tržnega
deleža.
Vir: Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, (2002: 84)
S-O strategije: uporaba notranjih prednosti za izkoriščanje zunanjih priložnosti.
S-T strategije: uporaba notranjih prednosti za zmanjšanje vpliva zunanjih nevarnosti.
W-O strategije: popraviti notranje slabosti ter izkoriščanje zunanjih priložnosti.
W-T strategije: defenzivne taktike, ki zmanjšujejo notranje slabosti in/ali odpravljajo
nevarnosti iz okolja. Podjetje, soočeno z zunanimi nevarnostmi ter notranjimi slabostmi,
je seveda v nevarnem položaju.
Tabela 11: Koristne informacije patentov
Kaj iskati... Kaj nam pove...
Statistične analize patentnih aktivnosti (štev.
patentov) na določenem področju
Inovativne aktivnosti na mednarodni, nacionalni ali
industrijski ravni (na določenem področju)
Patentne aktivnosti podjetja na določenem
področju
Vodilni v industriji na tem področju
Patentne aktivnosti podjetja A Inovativne aktivnosti/ tehnični profil podjetja A
Države v katerih podjetje A prijavlja patent Strateški trgi za podjetje A
172
Patenti podjetja A, ki so citirani v drugih
patentih
Podjetje A poseduje »leading-edge« tehnologijo
Podjetja citirajo patente podjetja A Kdo so tekmeci podjetja A
Podjetje A citira lastne patente Podjetje dosega pomembne uspehe na tem področju
Podjetje A citira lastne patente Strategija podjetja A: pionir
Podjetje B citira patente podjetja A Strategija podjetja B: imitator
Razvoj patentnih aktivnosti (štev. patentov) &
koncentracija podjetij (štev. podjetij, ki
patentirajo)
Življenjski cikel tehnologije: nastanek, rast,
zorevanje, staranje
Avtorstvo (posamezniki) Identificirati ključne izumitelje v »cutting-edge«
tehnologijah
Klasifikacijska koda patenta Razmerja na tehničnem področju
Razmerja med patenti, citiranih v patentu, in
samem patentu
Razmerja na tehničnem področju
Znanstvene publikacije ter patenti raziskovalca Razmerje med industrijskim ter akademskim
področjem.
Vir: Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, (2002: 85)
Tabela 12: Nekatera orodja za iskanje informacij po svetovnem spletu
Orodja Primeri
1. Free Text Search Engines: vnaša iskalne pojme s ključnimi besedami
idr. Zadetki (z vsemi ali le nekaterimi ključnimi besedami) so na seznamu.
Nekateri iskalniki dovoljujejo tudi Booleanove operatorje (AND, OR,
NOT).
Altavista,
Google...
2. Meta Search Engines: za razliko od zgornjega orodja ne iščejo sama po
spletu, ampak večim orodjem vsem istočasno pošljejo ukaz za iskanje.
IxQuick,
Vivisimo..
3. Meta Sites/Gateways: za vse je značilno, da kategorizirajo teme,
vrednotijo vse povezave, pogosto jih komentirajo. Lahko so hiter način
dostopa do kvalitetnih virov.
Enhanced & Evaluated
Virtual Library
(EEVL),
TelecomsVirtualLibary
4. News Groups/Mail Lists/Newsletters: vir informacij so člani določenih
skupin in strokovnjaki področij.
Liszt,
Freepint...
5. Alerts: storitev, ki opozarja na spremembe označenih spletnih strani
(nove strani, updating starih...).
NorthernLight,
Kartoo...
6. Intelligent Agents: so programska orodja, ki samostojno in istočasno Strategic Finder 2.2...
173
pošiljajo ukaz iskanja številnim orodjem in razvrstijo zadetke. Agent se
nahaja na računalniku ali spletu in se po potrebi premika po spletu.
Nekateri agenti tudi analizirajo rezultate. Obstajajo različni agenti: search
agents (general/metasearch), web agents (filtering/profiling), monitoring
agents (alerting/updating) ter virtual assistants.
7. Invisible Web: sestavljajo ga informacije, ki jih običajni spletni
„roboti/pajki“ ne morejo registrirati. Za iskanje je zato potrebno obiskati
spletno stran, ki nudi „interface“ podatkovni bazi. Mnogo teh podatkovnih
baz vsebujejo zelo kakovostne informacije.
Invisible web,
The Big Hub...
8. Weblog/Blog: je spletna stran, ki vsebuje kratke, kronološko urejene
novice, priporočene povezave idr. Pogosto so namenjeni določenemu
sektorju, poklicu ali interesni skupini. Lahko so tudi zelo osebni
komentarji, dnevniki odprave, laboratorijska beležnica patenta...
The Virtual
Acquisition
Shelf and Newsdesk,
Digital Identity...
9. Semantic Web: „pameten“ splet je bil razvit z namenom razumeti
pomen besed in konceptov ter logičnih povezav med njimi. Semantično
sposobna orodja zberejo strojno čitljive podatke iz različnih virov, jih
procesirajo in izvedejo nova dejstva. Tako bodo predhodno med seboj
nekompatibilni programi lahko izmenjevali podatke.
SemanticWeb.
Vir: Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, (2002: 70)
Šablona podjetniškega profila
Ozadje podjetja: naslov, zgodovina (datum ustanovitve, število zaposlenih), podjetniška
struktura, ključni delničarji, ključni sektorji industrije, s katerimi se podjetje ukvarja.
Management: bistveno iz preteklosti ključnih kadrov in svetovalcev.
Strategija podjetja: podjetniška kultura, razvoj novih proizvodov, novi trgi, združitve in/ali
zavezništva, ...
Finančne informacije: dobičkonosnost, kapital, dohodek, fiksni, variabilni ter R & R stroški,
Operativne informacije: olajšave, raba tehnologije v procesih...
Marketinške informacije: tržni delež, tržne ter oglaševalne strategije, izbrani tržni segmenti,
...
Prodajne informacije: prodajna uspešnost, ključni prodajne poti, glavne stranke/odjemalci...
Informacije o proizvodih: sortimenti proizvodov (glavni in stranski), prodajne informacije
po ključnih sortimentih proizvodov, dobavitelji surovin, delov, delo, ...
Informacije o distribuciji: uporabljene dobavna veriga, transportne metode, dobavitelji...
Informacije o zaposlenih: število zaposlenih po funkcijskih področjih, plače, koletkivne
pogodbe, stranske pogodbe,...
R & R/tehnika: postopki R & R, proračun R & R, kvalifikacije zaposlenih, ...
174
Podoba: dojemanje podjetja s strani medijev ali strank (negativno/pozitivno), prepoznavnost
imena in tovarniške znamke,...
Slika 15: Opis profila konkurentov
Vir: Economic intelligence - a guide for beginners and practitioners, (2002: 84)
10.7 Seznam slik in tabel Slika 1: Obveščevalni ciklus
Slika 2: Proces gospodarske OD
Slika 3: Odnos med podatki, informacijami ter znanjem
Slika 4: Dopolnjen Porterjev diamant konkurenčnih prednosti
Slika 5: Argumenti za industrijsko politiko
Slika 6: Pomen posameznih virov informacij
Slika 7: Različni tipi informacij
Slika 8: Načini izvajanja gospodarske OD v ZDA v fiskalnem letu 2004
Slika 9: Proces sprejemanja odločitev v podjetju
Slika 10: Maksimalna učinkovitost razširjanja informacij
Slika 11: Primer pospravljene pisalne mize
Slika 12: Akcije komercialne promocije
Slika 13: Armstrongov model poslovne obveščevalne dejavnosti
Slika 14: Zaščita pred business intelligence
Slika 15: Opis profila konkurentov
Tabela 1: Vrste kriminalitete
Tabela 2: Kazniva dejanja gospodarske kriminalitete
Tabela 3: Kazniva dejanja iz prejšnjih obdobij
Tabela 4: Tipologija gospodarske OD po Martreju
Tabela 5: Tipi/ vrste informacij
Tabela 6: Prednosti in pomanjkljivosti formaliziranih virov informacij
Tabela 7: Kako gospodariti s časom in viri
Tabela 8: Primerjava stanj CI v Sloveniji in v Nemčiji
Tabela 9: Razlike med marketing intelligence ter tržnimi raziskavami
Tabela 10: SWOT-matrika podjetja
Tabela 11: Koristne informacije patentov
Tabela 12: Nekatera orodja za iskanje informacij po svetovnem spletu
