SPOLNI STEREOTIPI V ŠPORTUfakultete Univerze v Mariboru, smer SOCIOLOGIJA – PREVAJANJE IN TOLMA...
Transcript of SPOLNI STEREOTIPI V ŠPORTUfakultete Univerze v Mariboru, smer SOCIOLOGIJA – PREVAJANJE IN TOLMA...
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
Diplomsko delo
SPOLNI STEREOTIPI V ŠPORTU
Mentorica: Kandidatka:
doc. dr. Marina Tavčar Krajnc Mateja Vicman
Maribor, 2008
ZAHVALA
Za strokovno pomoč, nasvete, prijetno sodelovanje in dobro voljo se iskreno zahvaljujem
mentorici doc. dr. Marini Tavčar Krajnc.
Hvala vsem sogovornikom za sodelovanje v raziskavi.
Hvala atiju Danilu in mamici Andrejki, da nikoli nista podvomila vame in sta me zmeraj
podpirala. Hvala za življenjske lekcije, potrpežljivost in prenašanje. Hvala, da sta mi z
nasveti pomagala, da sem se znašla tudi, ko nisem več vedela kaj je prav in kaj ne. Hvala
za pomoč na poti do tega cilja.
Hvala prijateljem, ki ste na tak ali drugačen način zaznamovali trenutke, ure, dneve,
leta, življenje. Brez vas bi marsikatera odločitev ali dejanje bilo drugačno, izbrana pot
prehojena po drugi stezi, pogled na življenje spremenjen. Hvala vam, da ste v najbolj
nepričakovanih trenutkih zasijali kot svetla lučka, čeprav se tega niste zavedali. Hvala,
ker ste mi mnogokrat polepšali dan. Hvala, da ste razumeli, da je bila moja diploma v
zadnjih mesecih na prvem mestu.
Hvala vsem, ki ste me in me še navdušujete za šport, ki mi je podaril neskončno lepih
trenutkov, zmag in porazov, me naučil potrpežljivosti in delovnih navad ter je
nenazadnje kriv za idejo o tej diplomski nalogi in moje nadaljnje delo.
Hvala sebi, da mi je navkljub tisočim stvarem, ki so me vlekle na neštudijske poti, uspelo
dokončati študij.
Hvala vsem, ki se ob tem dnevu veselite z mano!
Uspelo mi je !!!
I Z J A V A
Podpisana MATEJA VICMAN, rojena 21.03.1982, študentka Filozofske
fakultete Univerze v Mariboru, smer SOCIOLOGIJA – PREVAJANJE IN
TOLMAČENJE NEMŠČINA, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom
SPOLNI STEREOTIPI V ŠPORTU pri mentorici doc. dr. MARINI TAVČAR
KRAJNC avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti
niso prepisani brez navedbe avtorjev.
__________________________________
(podpis študentke)
Maribor, 8.8.2008
U N I V E R Z A V M A R I B O R U
F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A Koroška cesta 160
2000 Maribor
SPOLNI STEREOTIPI V ŠPORTU Diplomsko delo govori o spolnih stereotipih v športu oz. o neenakosti med spoloma na področju športa. Prikazuje biološke in družbene razlage spolnih razlik ter kako ljudje že v procesu socializacije prevzemamo vloge, ki so značilne za določen spol oz. vloge, ki jih družba pričakuje od določenega spola. Spolna neenakost je izoblikovana tudi znotraj sveta športa in je rezultat stereotipnih predstav o moškosti in ženskosti. Na področju športa se stereotipiziranje spolnih vlog pojavlja v razvrščanju športnih panog na moške in ženske. Rezultati kvalitativne raziskave, izvedene z delno strukturiranimi intervjuji kažejo, da stereotipno mišljenje o spolih vpliva na predstave intervjuvancev o moški in ženski podobi ter da je še danes prisotna stereotipna delitev na športe, primerne za ženske in športe, primerne za moške. Razvidno je, da dejavniki socializacije, kot so družina, prijatelji in mediji, vplivajo na različen izbor športnih panog pri moških in ženskah. Pomembno vlogo pri oblikovanju spolnih stereotipov na področju športa pa igra tudi športna vzgoja v osnovni šoli, ki pripomore k usmerjanju deklic in dečkov v različne športne panoge. KLJUČNE BESEDE sociologija / spol / šport / stereotipi / spolna vloga / socializacija / športna vzgoja GESCHLECHTSSTEREOTYPEN IM SPORT Die Diplomarbeit handelt von Geschlechtsstereotypen im Sport bzw. von Ungleichheiten der Geschlechter im Sportbereich. Es wird auf biologische und kulturelle Geschlechtsunterschiede aufgewiesen und wie man schon im Sozialisationsprozess geschlechtstypische bzw. von der Gesellschaft erwartete Geschlechtsollen übernimmt. Geschlechtliche Ungleichheiten sind auch in der Welt des Sports sichtbar und sind das Ergebnis stereotypischer Vorstellungen von Männlichkeit und Weiblichkeit. Im Sportbereich zeigt sich die Geschlechtsstereotypisierung in der Gliederung auf männliche und weibliche Sportarten. Die Ergebnisse der quantitativen Studie, durchgeführt mit Hilfe der teilstrukturierten Interviews, zeigen, dass sich das geschlechtsstereotypisches Denken auf die Vorstellungen der Befragten darüber, was weiblich bzw. männlich ist, auswirkt. Die stereotypische Gliederung auf männliche und weibliche Sportarten ist noch heute präsent. Ersichtlich ist, dass die Sozialisierungsinstanzen wie Familie, Freunde und Medien die Wahl der Sportart bei Frauen und Männern beeinflussen. Eine wichtige Rolle bei der Formung der Geschlechtsstereotypen im Sportbereich spielt auch der Sportunterricht in der Grundschule, der viel zu der Wahl der Sportart seitens der Mädchen und der Jungs beiträgt. SCHLÜSSELWÖRTER Soziologie / Geschlecht / Sport / Stereotype / Geschlechtsrolle / Sozialisation / Sportunterricht
KAZALO VSEBINE
1. UVOD.......................................................................................................... 1
2. TEORETIČNI DEL ...................................................................................... 4
2.1. NEENAKOST MED SPOLOMA............................................................ 4
2.1.1. Biološke razlage spolnih razlik ....................................................... 5
2.1.2. Družbene razlage spolnih razlik .................................................... 7
2.1.3. Sklep .............................................................................................. 8
2.2. SOCIALIZACIJA IN ŠPORT ............................................................... 10
2.2.1. Proces socializacije...................................................................... 10
2.2.2. Socializacija in spol ..................................................................... 11
2.2.3. Funkcija športa v procesu socializacije ........................................ 12
2.3. STEREOTIPI KOT POJAV SOCIALNE RESNIČNOSTI..................... 15
2.3.1. Predsodki .................................................................................... 16
2.3.2. Spolni stereotipi in osebnostne lastnosti ..................................... 17
2.3.3. Spolni stereotipi v športu.............................................................. 19
2.4. RAZLIKE MED MOŠKIMI IN ŽENSKAMI V ŠPORTU ........................ 22
2.4.1. Spolne vloge v športu................................................................... 24
2.4.2. Moški in ženski športi ................................................................... 27
2.4.3. Participacija žensk v športu.......................................................... 30
2.5. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VKLJUČEVANJE V ŠPORTNE
AKTIVNOSTI, GLEDE NA SPOL............................................................... 34
2.5.1. Dejavniki socializacije .................................................................. 34
2.5.2. Športna vzgoja v šoli in spol........................................................ 35
3. EMPIRIČNI DEL........................................................................................ 39
3.1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN HIPOTEZ....... 39
3.2. METODOLOGIJA ............................................................................... 41
3.2.1. Raziskovalne metode................................................................... 41
3.2.2. Raziskovalni vzorec ..................................................................... 41
3.2.3. Postopki zbiranja, urejanja in obdelave podatkov ........................ 42
3.3. ANALIZA EMPIRIČNIH PODATKOV.................................................. 44
3.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA .................................................... 67
3.5. UGOTOVITVE .................................................................................... 89
LITERATURA................................................................................................ 92
PRILOGE ...................................................................................................... 97
1
1. UVOD
Sociologija športa je mlada znanstvena disciplina. Pogojena je z razvojem
športa kot družbenega fenomena. Šport v današnji družbi predstavlja
socializacijsko, integracijsko, vzgojno in kulturno področje. Je področje,
kjer se zrcalijo družbeni odnosi moči in privilegijev, zato v športu še zmeraj
obstajajo predsodki, ki se vežejo predvsem na predstavo o ženskah in
moških.
V diplomski nalogi sem se osredotočila na spolne stereotipe, saj ljudje ob
besedi »šport« v svojih predstavah in delovanju velikokrat delimo športne
oblike na tipično moške in/ali ženske, te pa tudi povezujemo z določenimi
lastnostmi moških in žensk.
Najpomembnejši izvor stereotipov predstavlja kultura, ki ji pripadamo.
Element spolnih stereotipov pa ni le zunanji videz, ampak so to tudi
osebnostne lastnosti, vedenjske vloge in poklici. Od kulture do kulture je
različno, kaj družba predpostavlja za tipične moške ali ženske osebnostne
lastnosti, ki predstavljajo eno pomembnejših komponent stereotipov.
Ženska, ki igra nogomet in moški, ki ob glasbi s skupino deklet sodeluje v
vadbi aerobike, odstopata od splošno sprejetih stereotipnih norm naše
družbe in izvor naših začudenih pogledov so prav stereotipi in socializacija
v spolno določene vloge.
Sama se 12 let aktivno in polprofesionalno ukvarjam z odbojko. Velikokrat
sem bila priča komentarjem, da odbojka ni šport, da je samo rekreacija, in
da moški, ki igra odbojko, ni pravi moški. Moška odbojkarska ekipa z
Bleda trenutno zelo uspešno igra v ligi prvakov. Do tega uspeha so fantje
prišli z napornimi treningi, veliko dela in odrekanja, kot pri vseh ostalih
športih. Tovrstni komentarji in stereotipno mišljenje so me, kot odraz
aktualnih razmer v slovenskem okolju, pritegnili k pisanju te diplomske
2
naloge, s katero želim podrobneje preučiti problematiko pojava spolnih
stereotipov znotraj športnega sistema.
Teoretični del diplomske naloge, ki je razdeljen na pet tematskih sklopov,
temelji na teoretičnih izhodiščih in spoznanjih s področja problematike o
spolni neenakosti in spolni ideologiji, ki se je izoblikovala znotraj športnega
sistema ter je rezultat stereotipnih predstav in predsodkov povezanih z
moškostjo in ženskostjo. Opisala sem različne znanstvene poglede na
pojav spolne neenakosti in razlage nastanka spolnih razlik, predstavila in
definirala sem pojem socializacije v športnem okolju. V nadaljevanju sem
obravnavala pojav spolnih stereotipov znotraj športnega sistema, posebej
sem opisala žensko participacijo v športu in predstavila tipično moške in
tipično ženske športne panoge ter navedla ključne dejavnike, ki vplivajo na
vključevanje moških in žensk v športne aktivnosti.
Posebno pozornost v diplomski nalogi sem namenila raziskavi v
empiričnem delu, kjer sem želela podrobneje proučiti problematiko pojava
spolnih stereotipov v športu.
Zanimalo me je, ali ljudje v vsakdanjem življenju razmišljajo in delujejo na
podlagi stereotipnih predstav o spolih. Obravnavala sem dejavnike, kot so
družina, prijatelji, šola, mediji, za katere sem želela ugotoviti ali imajo
pomemben vpliv pri oblikovanju spolnih stereotipov.
Nekoliko več pozornosti sem namenila tudi športni vzgoji v višjih razredih
osnovne šole, kajti športna vzgoja se izvaja ločeno glede na spol in je tudi
edini šolski predmet, kjer v večini primerov učitelj poučuje fante, učiteljica
pa dekleta.
Zanimalo me je, ali se moški in ženske vključujejo v različne športne
aktivnosti in s tem posledično pripomorejo k selekcioniranju športnih
panog v tipično moške in tipično ženske, kar je dober vir ugotavljanja
spolnih stereotipov. Ugotoviti in pojasniti sem želela vzroke in razloge
vključevanja moških in žensk v športne aktivnosti.
3
V empiričnem delu naloge je postopek zbiranja podatkov potekal po
kvalitativni tehniki, uporabila sem nestandardizirani intervju, ki je bil delno
strukturiran. Podatke kvalitativne raziskave sem obdelala po konceptu
Blaža Meseca. (Mesec, 1998) Intervjuje sem najprej transkribirala, nato
parafrazirala, določila kod prvega reda, pojem in razlago pojma. Glede na
določene pojme sem intervjuje analizirala ter potrdila oz. zavrgla
zastavljene hipoteze.
4
2. TEORETIČNI DEL
2.1. NEENAKOST MED SPOLOMA
Vse človeške kulture ločijo moški in ženski spol. Razlike se pojavljajo tako
zaradi biološke in genetske zasnove, kakor tudi zaradi družbenega
razumevanja spola.
Neenakost med spoloma se nanaša na status, moč in prestiž, ki ga imajo
moški in ženske v različnih kontekstih. Connell trdi, da so odnosi med
spoloma produkt vsakodnevnih praks in interakcij. Delovanje in obnašanje
navadnih ljudi v njihovem osebnem življenju je direktno povezano s
kolektivnimi družbenimi sporazumi. Ti sporazumi nastanejo skozi življenje
in generacije, lahko pa se tudi spreminjajo.(Giddens, 2002, str. 119)
Spolna identifikacija se začne ob rojstvu, ko dojenčku določijo moški oz.
ženski spol. (Loy in drugi, 1978, str. 336) Obstajajo razlike med spoloma,
ki j ih je moč vizualno opaziti. Na primer: različna oblika telesa moškega in
ženske, različni spolni organi, za moške je značilna poraščenost, ženske
imajo dojke. Biti moški ali ženska pa se ne nanaša samo na razlikovanje
med spoloma kot biološko kategorijo, ampak tudi, kaj spol pomeni
družbeno in kulturno. (Barle in Počkar, 1997, str. 156)
Sociologi z besedo biološki spol (sex) naslavljajo anatomske in fiziološke
razlike, ki definirajo moška in ženska telesa. Nasprotno pa z besedo
družbeni spol (gender) označujejo psihološke, sociološke in kulturne
razlike med moškimi in ženskami. Družbeni spol ni nujno neposredni
produkt posameznikovega biološkega spola. (Giddens, 2002, str. 107)
Za razliko od angleško govorečih dežel, kjer za biološka spola uporabljajo
izraz »sex«, za družbena pa »gender«, v slovenščini za oba spola
5
(biološka in družbena) uporabljamo le en izraz. (Doupona Topič, 2004, str.
11-16) Podobno pozna latinščina »sexus« in »genus«, italijanščina pa
»sesso« in »genere«. Ločevanje med »sex« in »gender« pa omogoča tudi
izbiro, saj oseba določenega fizičnega (biološkega) spola (sex) vedno ne
sprejme te spolne identitete (družbenega spola - gender). (Giddens, 2002,
str. 107)
Razlike v biološkem in družbenem spolu postanejo hierarhija spolov, to je
razvrstitveni sistem, ki vsebuje pomene moči, vrednosti in koristi. Ta
sistem prepričanj nas vodi do napačnih dojemanj, da značilnosti moških,
tako biološkega in družbenega spola, štejemo za boljše, bolj usposobljene
od žensk in da imajo boljše naravne biološke zmožnosti kot ženske.
(Greendorfer v Cohen, 1993, str. 12) V mnogih družbah so ženske in
njihove značajske lastnosti ter področja delovanja manj pomembna in
manj vredna v primerjavi z moškimi. Moški opravljajo tiste dejavnosti,
katerim družba pripisuje največjo vrednost. (Barle in Počkar 1997, str.
160-164) Stereotipna področja moškega delovanja zapolnjujejo predvsem
javno sfero: zaposlitev izven doma, politika, šport. Stereotipna področja
ženskega delovanja pa so usmerjena v družinsko življenje, gospodinjenje
in materinstvo.
2.1.1. Biološke razlage spolnih razlik
Prva smer razmišljanja, kjer znanstveniki iščejo vzroke za različnost
spolnih vlog v biologiji, poudarja, da je vedenje moških in žensk genetsko
določeno. (Barle in Počkar, 1997, str. 160)
Drugi teoretiki se strinjajo, da so tudi pri delitvi dela odločilnega pomena
biološke razlike. Delitev dela po spolu ima namreč svojo osnovo v različnih
vlogah, ki jih imata moški in ženska pri reprodukciji človeške vrste. Ženska
6
rojeva in v bioevolucijskem procesu opravlja vlogo negovalke ter
vzgojiteljice otrok. Moški pa ima vlogo oskrbovalca družine ter je zaradi
večje fizične moči dominanten na ekonomskem, političnem in vojaškem
področju. (Barle in Počkar, 1997, str. 161)
Kot primer naj navedem znanstvenika Georga Petra Murdocka
(Haralambos in Holborn, 1999, str. 595), ki v svoji študijski raziskavi
ugotavlja: »Moški s svojo večjo fizično močjo lahko bolje opravljajo težja
dela, kot so npr. drvarjenje, rudarstvo, lomljenje kamenja, poseki in
gradnja hiš. Ker ga za razliko od ženske ne omejuje fiziološko breme
nosečnosti in dojenja, lahko lovi, ribari, pase živino in trguje. Ženska pa
lahko opravlja lažja dela na domu ali v bližini doma, npr. nabiranje
zelenjave, prinašanje vode, priprava hrane ter izdelovanje oblačil in
posode.«
Ob rojstvu posameznika in v njegovem razvoju v odraslega človeka
opazimo fizično podobo spola. Genitalne strukture, kot so splovila in rodila
ter nekateri sekundarni znaki (prsi, boki, razlike v dlakavosti), nam kažejo
določeno spolno identiteto, ki pa ni vselej dokončna. Kot pravi Južnič, je
potreben za doživljanje in sprejemanje spola tudi možganski spol. Lahko
da posameznik, ki je razvil vse druge spolne značilnosti, ni zadovoljen s
svojim spolom in si domišlja nasprotno spolno identiteto. Vedenjski spol je
lahko torej v kontrastu s fizično in biološko nesporno identiteto. (Južnič,
1993, str. 45-47)
Delitev na spola se torej ne konča z rojstvom, ampak traja večji del
življenja. Fizični spolni identiteti je tako potreben še možganski spol, kot
lahko splošno imenujemo doživljanje in sprejemanje spola. (Južnič, 1993,
str. 47) Suzana Štular (1998, str. 443) pa pravi, da na posameznike in
posameznice pripisani biološki spol učinkuje tako, da skladno z njim
razvijejo tudi socialni spol in spolno identiteto. Ta proces poteka tako, da
se okolica do otrok obnaša skladno z značilnostmi pripisanega spola.
7
2.1.2. Družbene razlage spolnih razlik
Vsekakor ne moremo zanikati obstoja bioloških razlik med spoloma, ki so
vidne v anatomski zgradbi in drugih značilnostih telesa. Vendar spolna
identifikacija ni odvisna samo od teh bioloških dejavnikov, ampak tudi od
družbenih. Ključna razlika med biološkim in družbenim spolom je v tem, da
je družbeni spol kulturno konstruiran in da ni vzročna posledica biološkega
spola.
Sociologinja Ann Oakley, ki zagovarja družbene konstrukcije spolnih vlog,
kritizira Murdocka, da je dobljene podatke interpretiral neobjektivno, skozi
oči moškega. (Barle in Počkar, 1997, str. 163) V študiji, ki jo je izvedla, je
ugotovila, da v vseh družbah, ki sta jih proučevala tako ona kot Murdock,
ni zasledila nobenih takih opravil (razen rojevanja otrok), ki jih opravljajo
samo ženske. Biološke značilnosti ne omejujejo žensk, da bi opravljale
določene poklice. Spolne vloge torej niso biološko, ampak družbeno in
kulturno pogojene. Materinska vloga je kulturna konstrukcija. Dokazi iz
različnih družb kažejo, da otroci ne zahtevajo tesnega, intimnega in
stalnega razmerja z likom ženske matere. (Haralambos in Holborn, 1999,
str. 597, Barle in Počkar, 1997, str. 163)
Na podlagi polarizacij po spolu so vidne posledice tudi pri družbenih
vlogah: v zaposlovanju, pri vzgoji otrok, v načinu oblačenja in obnašanja, v
ekonomiji, znanosti, umetnosti, religiji, politiki, morali idr. S tem se
oblikujejo družbeno zaželene in pričakovane spolno opredeljene vloge,
vrednote in načini obnašanja, ki so zasidrani v človekovi zavesti in celotni
družbi. (Verša, 1996, str. 11, 12)
Tudi ameriška antropologinja Margaret Mead je v svoji medkulturni študiji
treh sosednjih plemen v Novi Gvineji dokazala, da družbeno okolje vpliva
na spolne razlike. Ugotovila je, da je vsaka kultura imela izoblikovan
drugačen sistem spolnih vlog. Pri Arapeših se tako moški kot ženske
vedejo na način, ki je v naši kulturi označen za tipično ženskega. Pri
8
Mundugumorih pa je ravno obratno. Vsi gojijo agresivne, grobe in
sovražne odnose, vključno z odnosom mati-otrok. Vedenje tamkajšnjih
moških in žensk bi pri nas označili kot tipično moško. Pri Tchambulih je
opazila, da so ženske agresivne in neosebne v svoji orientaciji, moški pa
emocionalno odvisni, torej se obnašajo na način, ki je pri nas označen za
tipično ženskega. Tako je prišla do zaključka, da so družbene vloge lahko
nediferencirane, lahko pa obrnejo stereotipe, ki jih najdemo v modernih
zahodnih družbah. (Sadar, 1991, str. 45, 46)
2.1.3. Sklep
Moški in ženska sta različna, vendar to še ne pomeni, da je en spol zato
močnejši in boljši ali da je drugi šibkejši in slabši. Spola vsak po svoje
prispevata k celotni družbi, zato bi njun prispevek moral biti vrednoten
enako. Vendar razlike morajo biti. Da je nekdo moški, se tako obnaša in
opravlja družbeno določena moška dela, je enako pomembno kot to, da je
nekdo ženska, se tako obnaša in opravlja družbeno določena ženska dela.
Zagovarjamo delitev med spoloma na vseh področjih človekovega
delovanja, obenem pa trdimo, da lahko moški opravljajo marsikatera
tradicionalno določena ženska dela, mnoge ženske pa zmorejo opravljati
marsikatera tradicionalno določena moška dela.
Tudi Maca Jogan (1990, str. 47) potrjuje, da je ena od osnovnih
diferenciacij v družbi razlikovanje po spolu. Tako v preteklosti kot tudi
danes »se je polarno pripisovanje lastnosti spoloma stekalo v to, da so
bile ženskemu spolu dodeljene tiste lastnosti, ki družbeno /.../ niso imele
takšne veljave kot moške lastnosti - vse, kar je bilo dodeljeno ženskemu
spolu, je definiralo ženske kot /.../ drugorazredna bitja.«
9
Tudi v športu se kot pogost argument za neenakopravnost žensk v družbi
pojavlja genetika, kar ustvarja videz, da gre za naravne danosti, proti
katerim v bistvu prav dosti ne moremo storiti. Na ta način lahko vidimo,
kako se ohranja nasprotna in hierarhična binarna relacija družbenega
spola kot posledica naravne danosti biološkega spola ženske, ki naj bi mu
bila materinskost implicitna, čeprav mu je predpostavljena in predpisana
skozi diskurz.
Spola ostajata dva - moški in ženski, enakopravnost spolov pa se nanaša
na enako vrednotenje tako bioloških kot družbenih spolov in spolnih vlog v
družbi. Enakost spolov pomeni enako prepoznavnost, moč in udeležbo
obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Je
nasprotje neenakosti in ne različnosti spolov in skuša vzpodbuditi polno
sodelovanje žensk in moških v družbi. Pomeni sprejemanje in enako
vrednotenje razlik med ženskami in moškimi ter njihovimi različnimi
vlogami, ki jih imajo v družbi. (Kozmik Vodušek in Salecl, 1999, str. 1)
Pomembna vidika asimetričnosti v naši družbi pa sta predvsem mačizem
(poveličevanje moškosti) in vrednotenje devištva kot idealiziranega
ženskega stanja. (Južnič, 1993, str. 47-49)
10
2.2. SOCIALIZACIJA IN ŠPORT
2.2.1. Proces socializacije
»Med socializacijskimi procesi se prenaša obstoječa kultura (v
sociološkem, antropološkem pomenu), se pravi različna znanja in
vrednote, načini obnašanja in ravnanja, ustrezne norme, znanstvena in
filozofska spoznanja, umetniška vrednotenja, verovanja, ideologije itn., s
starejših na mlajše generacije in s tem v večji ali manjši meri na vse
njihove pripadnike. Zato nekateri družboslovci označujejo socializacijo tudi
za kulturacijo.« (Goričar, 1980, str. 64)
Socializacija ni pomembna samo z vidika prilagajanja novih članov družbi,
ampak pomeni tudi proces, v katerem dejansko postanemo ljudje.
(Haralambos in Holborn, 1999, str. 13) Gre torej za zapleten in celovit
proces, v katerem se posameznik preko stikov z družbenim okoljem
osebnostno razvija (Barle in Počkar, 1997, str. 58) in oblikuje svojo lastno
identiteto. (Giddens, 2002, str. 29)
Giddens (2002, str. 28) loči primarno in sekundarno socializacijo. Primarna
socializacija, kot najpomembnejši vidik socializacijskega procesa, poteka v
otroštvu in sicer v okviru družine. Otroci začnejo z odzivanjem na
odobravanje in neodobravanje svojih staršev vzpostavljati kontakt z
družbo. Na način posnemanja ljudi, ki jih obkrožajo, sprejemajo vedenjske
vzorce, norme in vrednote ter značilnosti družbe, kateri pripadajo.
(Haralambos in Holborn, 1999, str. 12) V tem obdobju si otrok izoblikuje
temeljne značilnosti za razvoj njegove poznejše osebnosti. (Goričar, 1980,
str. 64)
Sekundarna socializacija nastopi kasneje, v poznem otroštvu oz. v času
odraščanja. V tem obdobju postanejo pomembni dejavniki oz. »agenti
11
socializacije« šola, vrstniki, razne organizacije, delovno mesto, množični
mediji, pa tudi religije in različne ideologije. (Giddens, 2002, str. 28)
2.2.2. Socializacija in spol
Otrok s procesom socializacije začne prevzemati vloge, ki so značilne za
določen spol oz. vloge, ki jih družba pričakuje od določenega spola in na ta
način oblikuje moško oz. žensko identiteto. (Loy in drugi, 1978, str. 336-
337)
Razliko med spoloma lahko razumemo tudi skozi »spolno socializacijo«,
učenje spolnih vlog s pomočjo socialnih agentov. Otroci ponotranjijo
družbene norme in pričakovanja, ki ustrezajo njihovemu spolu ter se tako
učijo spolnih vlog in ženske oz. moške identitete. (Giddens 2002, str. 108)
Posledica socializacije v vloge spolov so trda, nefleksibilna pričakovanja o
moških in ženskah.
Socializacija že od malih nog naprej oblikuje vedenje deklet in fantov. Z
vidika vedenja se naučimo obravnavanja spola, ki je tako družbeno
konstruiran. V spolne vloge se, po Oakleyevi, odvija socializacija na štiri
glavne načine:
� Na otrokov samokoncept vpliva manipulacija, ko na primer mati
posveča več pozornosti dekličinim lasem in oblačenju v »ženska«
oblačila.
� Do razlik prihaja z usmerjanjem spolov k različnim predmetom:
deklicam kupujejo punčke, mehke igračke in miniaturne
gospodinjske predmete ter naprave, da se z njimi igrajo. Fantom pa
se dajejo igrače, ki vzpodbujajo bolj praktično, logično in agresivno
vedenje, na primer kocke in puške.
� Tretji način odvijanja socializacije v spolne vloge je verbalno
12
apeliranje, na primer, ti si poreden fant ali ti si pridna deklica. To
vodi majhne otroke do tega, da se identificirajo s svojim spolom in
posnemajo odrasle istega spola.
� Nenazadnje pa so otroci različnih spolov usmerjeni k različnimi
aktivnostim, ki naj bi veljale za moške ali ženske. Na ta način se
oblikujejo spolno določene vloge, ki so kulturno in ne biološko
pogojene. (Haralambos in Holborn, 1999, str. 597)
Skladno z biološkim spolom so posameznikom in posameznicam
pripisane spolno določene lastnosti, okolje pa se v skladu s temi do spola
tako tudi specifično obnaša. Družbene vloge spolov so kulturno in ne
biološko določene, saj ni nobenih takih opravil, ki jih opravljajo izključno
samo ženske ali moški. Dejavnosti, ki naj bi veljale za posamezni spol, pa
se od kulture do kulture razlikujejo. (Haralambos in Holborn, 1999, str.
597)
Tudi Mojca Doupona Topič (1994, str. 11) v svoji magistrski nalogi
poudarja, da so razlike med spoloma, njihovo vedenje in lastnosti kulturno
določene ter rezultat družbenega učenja in vpliva procesa socializacije.
Izpostavila je še, da se družbene vloge moških in žensk spreminjajo glede
na kulturo, zgodovino in osebnostni razvoj. V različnih družbah se od
moških in žensk pričakuje različno vedenje in status.
Družbeno sprejeta percepcija posameznikov kot moških in žensk je tako
stereotip, ki se ga posamezniki naučimo tekom procesa socializacije.
2.2.3. Funkcija športa v procesu socializacije
Med dejavnike socializacije sodi tudi področje športa. Za mnoge postane
športni krožek ali športni klub najpomembnejše okolje, v katerem se otroci,
13
preko športnih iger in interakcij z ostalimi vrstniki, učijo prilagajanja
veljavnim običajem družbene skupine ter spoznavanja, da življenje v
družbi temelji na določenih pravilih. (Doupona Topič in Petrović, 2000, str.
65)
Starc (2003, str. 117-119) v svoji knjigi navaja, da se je v drugi polovici 19.
stoletja izoblikovala športna vzgoja, ki jo poznamo še danes. Namenjena
je bila privzgajanju discipline, morale, vzorcev vedenja, vrednot in navad,
ki veljajo v določenem družbenem okolju ter kvalitetnega načina življenja.
Na šport so začeli gledati kot na dejavnik socializacije in vzgoje, ki
učinkovito pomaga pri učenju vedenjskih vzorcev ter pri moralnem,
etičnem in estetskem presojanju. Vpliva na otrokov razvoj in oblikovanje v
odraslo osebo. Tudi športne aktivnosti, ki so se izvajale izven šolskega
sistema, npr. v športnih klubih, so začele dobivati pomen, saj so ugotovili,
da omogočajo učenje kulture, navad in običajev neke družbene skupine.
Na ta način se otroci naučijo tudi določenih pravil, ki regulirajo življenje v
družbenem okolju. (Starc, 2003, str. 117-119, Kovač, 1995, str. 47)
Tudi Doupona Topič in Petrović (2000, str. 71) imata pozitiven pogled na
socializacijo skozi šport in trdita, da šport kot socializacijsko okolje ponuja
možnost dinamičnega srečevanja ljudi in komunikacijo med njimi, učenje
različnih vlog in določenih vrednot, spoznanje vedenjskih vzorcev, emocij,
promoviranje elementov določenih stilov življenja (način zdravega
prehranjevanja, počitek in pravilna fizična aktivnost) ter prilagajanje in
sodelovanje v skupinah pri kolektivnih zahtevah.
Številne raziskave so potrdile, da učenje preko športa ponuja rezultate, ki
jih preko drugih družbenih okoljih ni moč doseči. To so razvoj in
izoblikovanje osebnostnega značaja in lastnosti, spoznavanje in učenje
različnih družbenih vlog ter sposobnost orientacije v neki skupnosti. Ti
rezultati dobijo pravi pomen, ko jih človek prenese v vsakdanje življenje, na
delovno mesto. (Loy in drugi, 1978, str. 244)
14
Vadba oz. trening, ki pomeni zahteven, dolgotrajen, pa vendar prijeten
proces, zahteva od otrok sprejemanje pravil in navad, ki vladajo v skupini,
njenih simbolov (klubska oprema, oznake, slogani) in ritualov. Posameznik
se mora prilagoditi urniku vadbe in tekem, na vadbo mora prihajati redno,
točno in korektno izpolnjevati zastavljene naloge. Vse to so običajno
osnovne zahteve, ki jih mora vsak član neke skupine najprej sprejeti, če se
želi vključiti v novo socialno okolje. (Doupona Topič in Petrović, 2000, str.
66)
Šport, kot pomembno in učinkovito socializacijsko ter vzgojno okolje,
omogoča tudi zmanjševanje ali celo odpravljanje nasilja ter drog in
alkohola med mladimi. Športni vzgoji se pripisuje velik pomen tudi v smislu
preventive pred mladinsko delinkvenco in drugimi socialno-patološkimi
pojavi, ki so rezultat nekvalitetnega preživljanja prostega časa pri mladih
ter drugih vzrokov (slabe družinske razmere, socialne, materialne
razmere). (Doupona Topič in Petrović, 2000, str. 170) Ugotovili so, da so
športniki za razliko od ne-športnikov manj usmerjeni v delinkvenco. (Loy in
drugi, 1978, str. 244)
15
2.3. STEREOTIPI KOT POJAV SOCIALNE RESNIČNOSTI
Stališča in prepričanja so pomemben del našega duševnega in
medosebnega življenja. Vsakodnevno opravljajo svojo vlogo in nam
omogočajo, da si ustvarjamo podobo sebe, drugih in sveta. Pomembna
so, ker se po njih in po tej podobi sveta, ki izhaja iz njih, tudi ravnamo.
Nemajhen del teh stališč in prepričanj obsegajo stereotipi.
Stereotipi so pojav, s pomočjo katerih si ljudje pomagamo razumeti svet ali
kot pravijo Oakes in drugi (v Nastran Ule, 1999, str. 62) »stereotipi veljajo
za nespremenljive, rigidne, izkrivljene predstave, ki ne upoštevajo
individualnih razlik in družbenih sprememb ter odražajo in spodbujajo
družbene predsodke.« Po mnenju Haralambosa in Holborna (1999, str.
696) pa »so stereotipi pretirano poenostavljena ali neresnična posplošitev
o družbenih skupinah.« Najpogosteje se pojavljajo glede na socialni
položaj ljudi, raso, narodnost, versko pripadnost in seveda glede na
biološki spol.
Pri stereotipih gre za proces pripisovanja lastnosti posameznikom na
podlagi njihove skupinske pripadnosti in ne na osnovi individualnih
značilnosti. Zaznavanje in ocenjevanje ljudi na osnovi njihove skupinske
pripadnosti je pristransko in diskriminatorno, saj nas pripelje do tega, da
posameznike tipično obravnavamo tako, da so bolj podobni članom svoje
skupine in bolj različni od članov drugih skupin, kot so v resnici. Usmerjeni
smo k prepričanju, da je skupina, ki ji pripadamo, boljša kot tista, ki ji ne
pripadamo. (Nastran Ule, 2000, str. 156, 157)
V poplavi informacij sprejemamo tiste, ki jih je naša kultura »izbrala« za
nas, zato stvari dojemamo na stereotipen način. Veliko stvari si
predstavljamo, še preden jih preizkusimo. Glavna funkcija stereotipov je
tako zmanjševanje števila informacij (žrtvovanje bogastva informacij), ki
nam naredijo svet pregleden. Vse to pa vpliva na dojemanje sveta okrog
nas. (Lippmann, 2001, str. 170-176)
16
Walter Lippmann, ki je v 20-ih letih minulega stoletja prvi uporabil pojem
stereotip, opozarja, da je stereotipno mišljenje nujno in neizogibno, saj z
njimi organiziramo svet; posamezne pojave kategoriziramo in jih
predalčkamo, da jih tako lažje razlikujemo med sabo. Brez njih bi svet
izgledal kaotično in nesmiselno. Ker smo vsi polni predsodkov, nam
stereotipi v poplavi informacij, ki j ih dobivamo vsako minuto, pomagajo, da
se prebijemo iz ene situacije v drugo. (Lippmann, 2001, str. 177)
Prepričanja, da so »ženske emocionalne« in da so »moški agresivni«, so
stereotipna in percepcije posameznikov kot emocionalnih ali agresivnih se
pojavljajo zato, ker jih identificiramo kot člane določenih socialnih skupin.
(Nastran Ule, 2000, str. 156)
2.3.1. Predsodki
S pomočjo posploševanja se oblikujejo tako stereotipi kot tudi predsodki.
Ko posplošimo neutemeljene in krivične predstave ter stališča do neke
skupine ljudi, govorimo o predsodkih. Če pa so ti predsodki zelo
posplošeni in togi, gre za stereotipe. Ključna razlika med obema je v tem,
da so predsodki neutemeljena, neargumentirana in neupravičena stališča,
pri katerih je najpomembnejša čustvena komponenta. Pri predsodkih gre
torej predvsem za čustveni odnos do drugih ljudi. Stereotipi pa so toga,
zelo razširjena stališča. Za razliko od predsodkov temelji stereotip na
kognitivni komponenti. Miselna prepričanja in vrednotenje drugih ljudi
temeljijo na omejenih informacijah ter na potrebi, da poenostavimo
kompleksnost pojavov. Medtem ko stereotipi tako pozitivno kot negativno
vrednotijo socialno identiteto, so predsodki negativna stališča do neke
skupine ljudi zaradi neke negativne lastnosti, ki naj bi jo imeli vsi člani te
skupine. Pri predsodkih ne obravnavamo posameznika kot individuuma
17
ampak na podlagi predpostavljenih negativnih stereotipih o določenih
skupinah. (Musek, 1994, str. 33-35, Nastran Ule, 2000, str. 163, 164)
Predsodki vodijo naše zaznavanje zunanjega sveta, ne da bi to sami
opazili. Lahko so tudi koristni, ker poenostavljajo kompleksne informacije.
Problem je v tem, da največkrat povzročajo popačenje podobe objekta.
Uporaba predsodkov je pretežno nezavedna, avtomatsko potekajoča
navada, ki daje posamezniku občutek zadoščenja. Pomagajo nam doseči
stabilnost v opredeljevanju dogajanj v okolju in nedvoumnost v obnašanju.
Že nepomembna informacija o nekem človeku zadošča, da mu pripišemo
celo vrsto lastnosti in ga skratka »tipiziramo«. Tako že podatek o spolu
posameznika hkrati govori o celi vrsti drugih lastnosti, ki naj bi jih oseba
zaradi določenega spola imela. Predsodki ne poznajo meja veljavnosti. Za
celoto jim zadošča ena sama informacija ali eno samo izkustvo. (Nastran-
Ule, 2000, str. 183-188)
Stereotipi poudarijo tipične in za nas pomembne poteze objektov, z njimi si
tudi poenostavimo kompleksnost pojavov v svetu. So delno točne sodbe
na osnovi generalizacije. V najboljšem primeru jih lahko označimo kot
proces poenostavljanja, ki služi obvladovanju kompleksne realnosti. V
najslabšem primeru pa kot sredstvo za formiranje predsodkov in patologij.
Predsodki pa so stališča, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena,
spremljajo pa jih intenzivne emocije. Odporni so na spremembe. (Nastran-
Ule, 2000, str. 163-194)
2.3.2. Spolni stereotipi in osebnostne lastnosti
Presojanje ljudi glede na njihov biološki spol že od nekdaj odločilno vpliva
na zdravorazumsko razlikovanje med moškimi in ženskimi osebnostnimi
18
lastnostmi. Z drugimi besedami: na moške in ženske socialne vloge
večinoma gledamo stereotipno. (Kobal Grum, 1998, str. 248)
Spolni stereotipi so tako stereotipi, ki se nanašajo na socialno kategorijo
spola. Spol pa ni le stvar spolnih razlik med moškimi in ženskami, je tudi
stvar razlik med moškostjo in ženskostjo znotraj vsakega spola. Nekateri
moški so bolj moštveni, kar pomeni, da bolj ustrezajo stereotipni predstavi
moškega, drugi manj. Tako je spol stvar kulture, je družbena konstrukcija.
Ni nekaj, kar »smo«, ampak je nekaj, kar »počnemo«. Psihologa Deaux in
Major celo trdita, da moške in ženske vloge igramo glede na naše osebne
koncepte spola in glede na pričakovanja drugih ljudi oz. okolice. (Lippa,
2002, str. 98)
Ne glede na to, da se moški in ženske med drugim odločajo za različne
poklicne usmerjenosti, interese in da so tudi po značaju drugačni, se v
vsakdanjem življenju pogosto pojavljajo stereotipna mišljenja glede
določenih lastnosti, aktivnosti in vedenj, ki naj bi bile značilne za določen
družbeno konstruiran spol in njegove sestavine.
Stereotipna mišljenja, ki zapostavljajo pripadnike določenega spola
(navadno ženske) imenujemo seksizem. Seksizem je oblika diskriminacije,
ki temelji na spolni pripadnosti. Je niz družbeno sprejetih stališč in praks, ki
spolu zanikajo možnosti, svobode in koristi, ki so dostopne drugemu spolu.
V večini sodobnih družb so v neenakopravnem položaju ženske. Bistvena
značilnost seksizma je torej obravnavanje žensk kot manjvrednih in manj
sposobnih bitij z različnimi specifičnimi negativnimi lastnostmi kot so
iracionalnost, čustvenost, pasivnost in odvisnost. (Verša, 1996, str. 11,12)
Od kulture do kulture je odvisno, kaj družba predpostavlja za moške -
maskuline ali ženske - feminine osebnostne lastnosti, ki predstavljajo eno
pomembnejših komponent stereotipov. Maskuline osebnostne lastnosti, ki
naj bi bile nasploh bolj značilne za moški kot za ženski spol, lahko z drugo
besedo označimo tudi kot agentne (Avsec, 2002, str. 20) lastnosti, kar se
19
nanaša na težnjo po nadzoru in na neodvisnost od drugih ljudi ter na
osebno učinkovitost in vidike osebnega stila, kot je pustolovstvo,
nepripravljenost v vdajo. V nasprotju s tem pa lahko feminine lastnosti
označimo kot komune (Avsec, 2002, str. 20), kar se nanaša na prijaznost,
pripravljenost pomagati, emocionalno ekspresivnost in senzitivnost.
Ženska, ki se na primer ukvarja z borilnimi športi ali pa je po poklicu
mehaničarka, v družbi velikokrat velja za agresivno, nematerinsko in
brezčutno osebo. Čeprav je ženska in ta naj bi imela uveljavljene
stereotipne osebnostne lastnosti, pa ji zaradi povezanosti komponent
spolnih stereotipov družba pripiše moške lastnosti glede na interes oz.
poklic, ki ga opravlja. Pretirano poudarjanje spolnih razlik pa vodi v še
večje stereotipno mišljenje.
Tudi športnice so tako avtomatsko uvrščene v skupino žensk in zato se jim
seveda pripisujejo tipične ženske lastnosti, ki pa povsem ne sodijo v svet
športa. Kaj naj bi sodilo v svet športa, pa je spet zaznamovano s
stereotipi.
2.3.3. Spolni stereotipi v športu
Šport je ena ključnih institucij za učenje družbene konstrukcije spola. Je
družbeno področje, kjer se zrcalijo različne predstave o spolih in spolnih
vlogah. O tej temi obstajajo tudi na področju športa številni predsodki oz.
stereotipi, ki so povezani z moškostjo in ženskostjo. S strani družbe
obstaja namreč cela vrsta pričakovanj glede moškega in ženskega spola in
njihovega obnašanja. Ženske so slabše in manj vključene v šport, zaradi
ideologije o ženskem spolu, ki se je oblikovala skozi zgodovino in ki vlada
v družbi (Hargreaves, 1994, str. 145) ter prepričanja, da je šport namenjen
20
zgolj moškim oz. je področje, kjer lahko moški dominirajo in izražajo svojo
»moškost«. (Greendorfer, 1992, str. 61)
Stereotipiziranje spolnih vlog in značilnosti se na področju športa pojavlja
glede razvrščanja oblik športa na moške in ženske športe. Moški športi naj
bi bili bolj borilne narave, fitnes in nogomet, medtem ko naj bi bili ženski
športi manj borilne narave, aerobika, gimnastika in podobni. Seveda je to
razlikovanje ukoreninjeno v našem mišljenju, nikjer pa ni napisano, da se
ženska ne sme ukvarjati z »moškimi« in moški ne z »ženskimi« športi. Vsi
ljudje posedujemo tako »moške« kot »ženske« značilnosti, le v javnosti se
drugače obnašamo.
Raziskave ugotavljajo, da moški in ženske izbirajo različne športne panoge
in so na drugačen način vključeni v šport. (Greendorfer, 1992, str. 61)
Ženske bomo zato našli v telovadnici, kjer se izvaja aerobika, ženska
telovadba, ples, pri prakticiranju tistih športov, ki pripomorejo k oblikovanju
lepega ženskega telesa, kar predstavlja glaven cilj vključevanja žensk v
športne aktivnosti. (Maguire in drugi, 2002, str. 206) Ženske se ukvarjajo
tudi z baletom, kar se zdi normalno in samoumevno, vendar je ta fizična
aktivnost v družbi označena kot neprimerna in nenormalna vadbena oblika
za moške. (Loy, in drugi, 1978, str. 337) Ko so pa, na primer, ženske
začele igrati nogomet, ljudje tega sploh niso znali sprejeti, saj so bile
njihove predstave, da je nogomet tipično moška športna disciplina,
stereotipne. (Greendorfer, 1992, str. 61)
Superiorni položaj moških nad ženskami je v družbi torej ideologija, ki je
značilna tudi na področju športa. (Loy in drugi, 1978, str. 399) Ko, na
primer, nekdo prakticira športno disciplino (tek, skakanje, igre z žogo,...)
slabo, pa naj bo on ali ona, ga označijo, da je »kot punca«. To krepi
ideologijo o fizični in naravni superiornosti moških. To predstavo krepi tudi
prepričanje, ki je nastala že neke vrste stereotipna predstava, da je močno,
mišičasto, žilavo žensko telo, ki izraža agresivnost v nasprotju z idejo o
idealni ženski. Vse te lastnosti je moč pridobiti s športnimi aktivnostmi,
21
zato šport ni za ženske. To so lastnosti, ki potrjujejo ideje o idealnem
moškem, torej je šport za moške. (Maguire in drugi, 2002, str. 206)
22
2.4. RAZLIKE MED MOŠKIMI IN ŽENSKAMI V ŠPORTU
Športna družbena dejavnost je bila skozi različna zgodovinska obdobja
večinoma monopol moških. O vzrokih za vzpostavitev takega razumevanja
ne le v športu, temveč tudi na drugih družbenih področjih, ki so bila
dostopna le za en spol, npr. v politiki, obstajajo različne razlage. Ne glede
na možne vzroke pa je pomembno to, da se je utrdilo razumevanje športa
kot dejavnosti, ki predstavlja določene lastnosti in sposobnosti, ki so
percipirane kot značilne za moške. Uveljavila se je miselnost, ki je ženska
telesa opredeljevala kot podrejena, pasivna in neprilagojena tekmovalnim
športnim naporom. Šport je torej konstruiran kot družbena dejavnost, ki se
ji bolje prilegajo »moške lastnosti«. Kljub temu pa so si ženske prizadevale
za enakopravno participacijo in si počasi tudi utrdile pot v šport.
Pri iskanju vzrokov za neenakopravnost žensk v športu del strokovnjakov
zagovarja tezo, da je vzrok za razlike treba iskati v biološki in genetski
raznolikosti spolov, drugi pa trdijo, da so razlike osnovane na socialni in
kulturni politiki, torej umetno proizvedene.
Opravičevanje, da se je ženskam omejevala in odrekala možnost
tekmovanja pod istimi pogoji kot moškim, je kombinacija biologije in
politike ter zdrave pameti in nelogičnosti. Družba je o ženskah verjela, da
so biološko nezmožne enakih športnih predstav kot moški, zato je bilo
nepolitično, da bi jim sploh dovolili poizkusiti. Zato skozi leta niso dosegale
toliko kot moški, kar je vodilo k nelogičnemu zaključku, da ne morejo
doseči toliko kot moški, zaradi bioloških razlik. (Christensen, v Cohen
1993, srt. 120)
Šport služi ideološkemu nadzoru ljudi tako, da krepi družbene vrednote
med športnimi udeleženci. Postopki in delovanje so v športu organizirani
tako, da služijo promociji tradicionalnih vlog družbenega spola.
Dominantne oblike športne dejavnosti so organizirane na način, ki koristi
večini moških.
23
Športnice doživljajo neprizanesljiva protislovja. Če je uspešna, jo smatrajo
za nežensko, kajti v globljem simboličnem pomenu naj bi zaradi svojega
uspeha v športu postala moški. Boljšim športnicam se zaradi njihove moči
in atletskih sposobnosti pripisuje moške lastnosti. (v Eitzen, 2000, str. 370-
378.)
Dečki, ki ne sodelujejo v športnih aktivnostih, kot so nogomet, kriket ali
rugby (priljubljenost posamezne športne aktivnosti je odvisna tudi od
kulturnega okolja) so marginalizirani ter j ih etiketirajo za »reve«. Starejši
dečki in mlajši moški, ki ne ustrezajo dominantnemu vedenjskemu vzorcu
so pogosto označeni za »geje«. (Coakley v Eitzen, 2000, str. 370-378.)
Razlike med spoloma so bile in bodo. Žensko udejstvovanje v športu je
sicer že sprejeto kot normalno ter celo velja za prijetno in zanimivo, vendar
je ženski šport v primerjavi z moškim bistveno manj odmeven. Prav zato
se težko kosa s splošnim utripom moškega svetovnega športa. Glede na
ženski šport je moški veliko bolj množičen, bolj obravnavan v medijih in
zato tudi bolj zanimiv za gledalce in sponzorje.
Športni mediji odsevajo dominantne ideologije in kulturne ideje o spolu in
odnosih med spoloma. Odsevajo ravnotežje moči med spoloma v športu in
širši družbi, to je, da imajo ženske v večini primerov manj pomemben
status od moških. Ženski šport je deležen manj pozornosti kot moški.
Vedno večje število žensk se ukvarja s športom in dosegajo vidne uspehe,
ostajajo pa slabo reprezentirane, še posebej kar zadeva medijsko
pozornost. V preteklosti se za ženski šport mediji niso menili. Kadarkoli pa
so se ženske pojavile, je šlo za stereotipe. Temeljito so se posvetili
njenemu videzu in obleki. Moč, sposobnost, vzdržljivost in druge
dejavnike, ki so pomembni za tekmovanje, so redko omenjali. (Cohen
1993, str. 174) Prevlada moškega športa v medijih ter nepomembnost in
potiskanje ženskega športa na obrobje, služi za poglabljanje tradicionalnih
odnosov med spoloma. Mediji odsevajo sporočilo, da je ženski šport manj
pomemben in da so športnice vredne pozornosti le, če so hkrati seksi in
24
uspešne. (Maguire in drugi 2002, str. 59,60) S temi negativnimi in
neprimernimi oznakami ter nekonsistentnimi podobami pri opisovanju
športnic, novinarji definirajo športnice kot drugačne in manj vredne od
športnikov.
Izhodišče reševanja težav bi moralo izhajati iz teze: čeprav smo ljudje
različni, smo lahko enakopravni. (Doupona Topič in Pertović , 2000, str.
99)
Po mojem mnenju seksualizacija ženskih športnic v medijih odvzema
ženskam športno legitimnost in ohranja moško hegemonijo.
2.4.1. Spolne vloge v športu
»Ako je mož borben in aktiven, ako noč in dan dela in ustvarja, ali če kot
alpinist kuje in izvaja najdrznejše in naporne načrte, ako postaja žilav in
dobi v obraz odločne poteze, tedaj, tako se mi zdi, ne izgubi na moškosti,
temveč se moškemu idealu zelo približuje /.../. Nasprotno velja za ženo:
Ako posveča vse svoje moči katerikoli stvari izven sebe, če prenaporno
dela ali študira ali če z vso silo trenira to ali ono vrsto športa, izgubi na
ženskosti.« (Ulaga, v Starc, 2003, str. 95)
Prvi, ki je identificiral spolne vloge v športu je bil Metheny leta 1965.
(Klomsten in drugi, 2005; povz. po Zajec, 2007, str. 15)
Spol je sociološko konstruiran tudi skozi udejstvovanje v športu. Obstaja
tesna povezava med lastnostmi, ki jih zahteva šport in tradicionalnimi
koncepti o stereotipnih spolnih vlogah. (Koca in drugi, 2005; povz. po
Zajec, 2007, str. 15)
25
Šport je področje splošne kulture, v katerega na različne načine vstopajo
predstave o spolu. Športne aktivnosti so del zgodovinsko pogojenih in
družbeno proizvedenih omejitev in zmožnosti ter predstavljajo položaj, kjer
se odražajo družbeni odnosi moči in privilegijev. (Doupona Topič in
Petrovič, 2000, str. 79)
Superiorni položaj moških nad ženskami je v družbi ideologija, ki je
prisotna tudi na področju športa. (Loy in drugi 1978: 399) Šport je močan
okvir za konstruiranje in potrditev spolnih ideologij.
Skozi proces socializacije spolnih vlog se učimo o odnosih med biološkim
spolom in vedenjem, posebnostih, oblačenju in aktivnostih. Učenje tvorijo
ideološka prepričanja, ki se nanašajo na spol, torej na to, da se jasno
razlikuje, kaj moški so, delajo in bi morali biti in kaj so, delajo in bi morale
biti ženske. Končni učinki socializacije so jasni; večina moških se ukvarja s
športom, večina žensk pa ne. Moramo pa upoštevati, da ta delitev ni
naraven izid bioloških razlik, pač pa je naučena. Pravzaprav je delitev, ki
se začne že v zgodnjem otroštvu pri izboru igrač in se nadaljuje skozi
pozno otroštvo, mladostna leta in naprej v odraslost, diskriminacijska, saj
ne daje enakih možnosti obema spoloma. (Greendorfer, v Cohen 1993,
str. 6)
Skozi socializacijo se ženske naučijo, ali želijo biti sprejemljive ženstvene
ženske, kar ne vključuje dokazovanja v tekmovanju, ali ženske, ki to
počnejo in niso ženski ideal. Ženske zato raje izbirajo ženskemu spolu
primerne športe, saj imajo manj sprejemljivi športi za posledico konflikt vlog
in stigmatizacijo.
Moškost označimo s pridevniki kot so agresiven, neodvisen, racionalen,
tekmovalen, uspešen, dominanten. Ženskost pa označimo kot
emocionalnost, občutljivost, medsebojno odvisnost, vzgojo in težnjo po
domu in družini. Namen obravnavanja povezave kategorij športa in spola
je teza, da šport, kot družbena praksa, opravlja ideološko vlogo ohranitve
26
neenakosti med spoloma. Ideološka vloga športa se nanaša na družbeno
uzakonitev določene ideologije o moškosti in ženskosti, ki podpira
dominacijo moškega nad žensko. Pri tem moram opomniti, da je šport
institucionaliziral spolne neenakosti, ker je opravičeval nazor o biološko
pogojenih razlikah. Prav tako moram poudariti, da je obravnavanje
moškega in ženskega športa diskriminacijsko, ker temelji na ideoloških
razlikah označevanja športnih dejavnosti kot moško/žensko primernih.
Ženske, ki se udejstvujejo v moških panogah športa, družba vidi tako, kot
da delujejo izven svojih spolnih vlog. Vendar pa raziskava Koce in drugih
ugotavlja, da ni bistvenih sprememb med atributi ženskosti pri športnicah
in ne-športnicah. Ženske imajo tako pomembno sposobnost, da
posedujejo moške značilnosti, a vseeno ne izgubljajo ženskih. To je
mogoče zaradi mnogovrstne identitete, saj izkušajo svojo športno
identiteto in identiteto ženske kot dva različna vidika. Za nenaravne veljajo
mišičaste ženske. Še vedno veljajo ideali o ženskem telesu, ki so jih
oblikovali moški, in so torej oblikovani za moške, glede na to, kaj jim je
všeč. Prodornost moške hegemonije vidimo tudi v tem, da se ženska
sprosti v eni sferi življenja, v drugi pa hkrati obdrži vdanost, identifikacijo in
odvisnost. (Koca in drugi 2005; povz. po Zajec, 2007, str. 16)
Paradoks je, da športne aktivnosti poudarjajo moške fiziološke prednosti in
moškost. Prav take karakteristike so v družbi najbolj cenjene, a ne v
primeru, če jih imajo ženske in imajo zato v družbi nizko ceno. V športu pa
so postavili moške standarde, ki jih ženske ne morejo doseči, zato so tudi v
športu nizko cenjene. S tem dokazujejo žensko manjvrednost.
Tudi danes se pojavljajo podobna mišljenja glede trditve, da šport ni za
ženske. V raziskavi J. Strela in sodelavcev (Doupona Topič in Petrović,
2000, str. 86) so to dejstvo potrdili tudi pogosti odgovori osnovnošolcev -
deklic in dečkov. Ugotovljeno je bilo, da imajo ti osnovnošolci izoblikovan
vzorec športnih aktivnosti, ki je podvržen stereotipom. Aktivnosti so jasno
27
razdelili na moške in ženske, to pa so nogomet, košarka in atletika na eni
strani in ples, odbojka, gimnastične vaje na drugi strani.
Spolna delitev v športu je še danes očitna. Ženske so zastopane v nižjem
številu na Olimpijskih igrah in športu nasploh, nagrade za dosežke so nižje,
nižja pa je tudi sama predvajanost in zanimanje za »ženske« oblike športa
na televiziji. Spola sta neenakopravno zastopana, nekateri pa so še vedno
ogorčeni nad dejstvom, da se nekatere ženske ukvarjajo z borilnimi športni,
nogometom, ragbijem in podobnimi športi, ki naj bi veljali za moške. Ti
pogledi so zmotni, saj imajo ljudje ob rojstvu določen le biološki spol,
nimajo pa določene tudi spolne identitete, katero pridobijo s socializacijo
tekom življenja. Spolna identiteta na področju športa se tekom
socializacijskega procesa v veliki meri pridobiva v šoli z ločeno športno
vzgojo deklic in dečkov, ki se poslužujejo drugačnega, spolno
usmerjenega programa in vsebine vadbe. Žensko športno udejstvovanje je
zaradi negativnega družbenega mnenja tako v mnogih primerih omejeno.
2.4.2. Moški in ženski športi
Znanost o športu je razvila klasifikacijo primernosti posameznih športov za
ženske. Športi, ki so kakorkoli fizično podrejali nasprotnike, ki so zahtevali
neposredno delovanje na določeno breme s silo ali so vsebovali
neposredne dvoboje, pri katerih je prišlo do telesnega stika, so veljali za
kategorično nespremenljive. Splošno spremenljivi »ženski športi« so le
tisti, kjer ne prihaja do telesnega stika, ampak, kjer je poudarjena estetika
gibanja (plavanje, gimnastika, umetnostno drsanje, tenis). (Snyder, v
Starc, 2003, str. 93)
Pojmovanje športa v današnjem času ni univerzalno, pač pa ga lahko brez
dilem delimo na moškega in ženskega. (Doupona Topič 2004, str. 18)
28
Razlike, ki delijo šport na moškega in ženskega, so družbeni konstrukti in
so osnovani na tem, kako ljudje mislimo, da se razlikujejo moški in ženske,
ne pa, kako dejansko se. Lastnosti, ki j ih nosi moški šport so nevarnost,
tveganje, nasilje, hitrost, fizična moč, vztrajnost, vzdržljivost, moštveni
duh. Medtem pa ženski šport nosi lastnosti, kot so estetika, privlačnost in
eleganca. Koncept lepote je pomemben zato, ker je to splošen koncept
ženskosti. Žensko telo je namreč vedno objekt, ki ga ženske uporabljajo,
da ugodijo drugim in ga primerjajo s prevladujočim sprejetim idealom.
Ženski šport, ki to poudarja, ni samo primeren za ženske, pač pa se sklada
tudi s stereotipnimi pričakovanji. (Klomsten in drugi 2005; povz. po Zajec,
2007, str. 14)
Moški lahko z navajanjem zgoraj naštetih lastnosti, kot odkritih dosežkov
idealnega športnika, vzdržujejo iluzijo o športni superiornosti. Ženske pa
lahko po drugi strani za svoj ideal definirajo gibanja z večjo estetsko
komponento. Snyder in Spreitzer (Scraton v Doupona Topič, 2004, str. 20)
delita športne aktivnosti za ženske v tri sklope:
1. Kategorično nesprejemljivi športi: borilne veščine in športi, kjer
prihaja do telesnih kontaktov.
2. Splošno nesprejemljivi športi: večina atletskih disciplin, saj so
povezane z močjo in zato sprejemljive za zelo ozek krog žensk.
3. Splošno sprejemljivi športi: vključujejo gibanje telesa v prostoru
skozi estetsko zadovoljive vzorce, brez osebnih kontaktov
(plavanje, gimnastika, drsanje...).
Medtem pa kot nesprejemljivi športi za moške veljajo športi, kjer se
poudarjata estetika in eleganca.
Telo, kot objekt opazovanja, je izpostavljeno v medijskih prezentacijah,
kjer se še danes na istem športnem področju, na primer v atletiki, govori o
ženskah, kot črnih gazelah in moških, ki se borijo kot levi. Torej hitrost,
eleganca, krhkost na eni in neustrašna moč na drugi strani. Tudi v
medijskem prenašanju so najbolj izpostavljene podobe, ki zadostijo
omenjenim lastnostim in ustvarilo se je mnenje o primernih oblikah športa
za določen spol. (Starc, 2003, str. 95-97)
29
Starc (2003, str. 115) označuje aerobiko za žensko športno prakso, ker
omogoča izboljšati fizični izgled, izgubiti odvečno maščobo ter doseči vitko
in privlačno postavo. Že njeno ime kaže vrsto njenega učinkovanja. Gre za
aerobno vadbo oz. vadbo, kjer se v telesu odvijajo procesi, pri katerih
sodeluje kisik in se porabljajo predvsem maščobe. Je manj intenzivna,
manj nasilna in ne učinkuje na prevelik razvoj mišičavosti. To pomeni, da
daje v ospredje pomembnost estetskega videza oz. oblikovanja in
ohranjanja lepega telesa in to je v največ primerih tudi glavni razlog, da se
ženske ukvarjajo s športom.
Ulaga (v Starc, 2003, str. 116) kot problematično športno panogo za
ženske opisuje nogomet, ker, po njegovem mnenju, pripomore k
oblikovanju preveč izrazitih mišic na nogah in ne prispeva k skladnemu
razvoju in oblikovanju telesa ter k estetiki gibanja, kar orisuje temeljne
atribute ženskosti. Nogomet je groba in agresivna oblika igre, zahteva
moč, borbenost, požrtvovalnost, kar je v nasprotju s temeljnimi ženskimi
atributi.
Moški bolj prakticirajo tudi skupinske športe, tekmovalne igre, kot je
nogomet, košarka, rokomet, mali nogomet, hokej, kjer se naučijo
borbenosti, agresivnosti, premagovanja drugih. (Greendorfer, 1991)
Njihovi atributi se namreč nanašajo prav na mišičavost, moč, grobost,
požrtvovalnost, patriotizem, militarizem, medtem ko so temeljni ženski
atributi vitko in čvrsto telo, brez odvečnih maščob, ki pogosto simbolizira
nežnost, krhkost in eleganco. (Starc, 2003, str. 19,94,116) Starc (2003,
str. 98) pravi: »V športu lahko uspejo le vitke tekačice, visoke skakalke v
višino, ritmične gimnastičarke, problematičen pa je pogled na metalke
krogle, dvigovalke uteži ter ženske, ki se ukvarjajo z bodybuildingom«, saj
sprožajo nasprotujoče predstave oz. odklon od ideje o lepem ženskem
telesu. (Starc, 2003, str. 38)
Vsakdo oziroma veliko ljudi izmed nas ima v sebi izdelano predstavo o
delitvi športnih vrst in panog na moške in ženske. Ne zavedamo pa se, da
med drugim to razlikovanje izhaja iz dejstva o fizičnih značilnostih in
30
razlikah med moškim in ženskim telesom, ki se pojmujejo kot naravne. K
razlikovanju pa prispeva tudi kultura, ki posameznikom narekuje dejstva o
družbenem spolu in aktivnostih, ki so primerne zanj. Vsekakor je razvidno,
da so bile v skupino moških športov razvrščene oblike športa, ki so po
naravi drznejše, borilne, nevarne. Te pa so v nasprotju z žensko skupino,
ki odseva varnost in ne vsebuje hitrosti ali nevarnosti.
Kot je dejala Kristal (2002), spol kontrolira, kateri športi so primerni za
ženske oz. moške in kateri ne. Naj za konec omenim še to, da na različen
izbor športnih panog pri moških in ženskah vplivajo tudi različni dejavniki
socializacije, kot je družina, prijatelji, šola in množični mediji, ki sem jih
podrobneje predstavila in proučila v naslednjem tematskem sklopu.
2.4.3. Participacija žensk v športu
Korenine sodobnega športa segajo v pozno 19. in zgodnje 20. stoletje, v
Britanijo in severno Ameriko. V Britaniji se je šport razvijal v javnih šolah za
dečke, kjer so izvajali predpisane in organizirane športne igre, ki so bile
prepletene z viktorijansko verzijo moškosti, ki je slavila tekmovalnost,
odpornost in fizično prevlado. Šport je bil skozi zgodovino organiziran kot
domena moških. (Hargreaves v Theberge, 2000, str. 322)
Zgodovinsko sta šport in tudi prosti čas domena moških. Ženske so bile že
v antični Grčiji in zgodnjih rimskih časih izločene iz športa. (Loy in drugi,
1978, str. 356) Skozi zgodovino so se s športom tako ukvarjali le moški, ki
so mu posvečali veliko pozornosti, saj je veljal za koristno in plemenito
vrednoto in je omogočal razvoj osebnosti. Na drugi strani pa naj bi imel na
ženske negativne učinke. Povzročal naj bi neplodnost ter j ih spreobrnil v
nemoralna in grešna bitja. Izoblikovala se je ljudska resnica, da šport
povzroča žensko neplodnost, zato so bile ženske omejene in podvržene
nadzoru. (Starc, 2003, str. 92)
31
Tudi v viktorijanski dobi so na šport, predvsem tekmovalni šport, gledali kot
na sistem, ki omogoča, da se dečki sprevržejo v moške. (Starc, 2003, str.
92) Dekleta pa so svojo ženstvenost dosegale na drugačen način, na
primer, z lahkotno igro, korzeti, ki oblikujejo žensko telo, z učenjem ročnih
spretnosti. Veljala je miselnost, da ženske niso prilagojene tekmovalnim
športnim disciplinam, da so bolj pasivne in podrejene. (Cashmore, v Starc,
2003, str. 92)
Ženske so bile v športu na samem začetku, glede na moške predstavnike,
precej v neenakopravnem položaju, o čemer priča tudi dejstvo, da so bile
iz prvih Olimpijskih iger moderne dobe leta 1896 v Atenah izključene.
Coubertin, ustanovitelj modernih Olimpijskih iger, je igre definiral kot
»periodičen izziv moškemu športu, v katerem naj bi bila osnova
internacionalizem, lojalnost naj bi bila sredstvo, ženski aplavz pa naj bi bil
za nagrado.« Poudarjal je, da je ženski šport nenaraven, če pa se že
hočejo ukvarjati z njim, naj to počno brez občinstva. Prvo dovoljenje za
tekmovanje so dobile na Olimpijskih igrah v Parizu leta 1900, vendar le v
golfu in tenisu, leta 1928 so nastopile še v atletiki, ekipno so tekmovale
tudi v gimnastiki. Vadba žensk je bila neproblematična le znotraj diskurza
materinstva, skrbi za potomce in otroške igre. Vse, kar je morebiti
presegalo te okvire, pa je bilo razumljeno kot nekaj nesprejemljivega - tudi
med ženskami samimi. (Starc, 2003, str. 94) Tudi po Coubertinu so bili
predsedniki Olimpijskega komiteja izraziti nasprotniki ženskega športa.
Šele Samaranch je prekinil konzervativno tradicijo ter podkrepil svojo
demokratično miselnost s tem, da je za članico Olimpijskega komiteja
imenoval Venezuelko Flor Isavo Fonseca. (Doupona Topič in Petrović,
2000, str. 200-208)
Za današnji čas se zdi razmišljanje takratnih vodilnih mož (v začetku 20.
stoletja) skoraj nerazumljivo. Coubertin, ustanovitelj modernih Olimpijskih
iger, naj bi bil namreč prepričan, da se ženska slava pokaže skozi število
in kvaliteto otrok, ki jih producira in da je, kar se tiče športa, ženski največji
32
dosežek ta, da vzpodbuja svoje sinove, ne pa da sama skuša doseči
kakšen rekord. (Leigh v Doupona Topič in Petrovič, 2000, str. 106)
V prejšnjih desetletjih so se številne organizacije po Evropi in svetu na
različne načine zavzemale za razvoj in izboljšanje delovanja žensk v
športu. Leta 1994 je bila v Veliki Britaniji sprejeta t.i. »Brightonska
deklaracija«, namenjena promoviranju enakopravnosti žensk v športu.
Sprejeta je bila v številnih državah po celem svetu, ponekod je celo
pripomogla k napredku na posameznih področjih delovanja žensk v športu.
(Doupona Topić in Petrovič, 2000, str. 115) Moška superiornost je tako
postopoma pričela izgubljati na pomenu, vendar ne dokončno, saj lahko
opazimo, da je šport še vedno obravnavan kot moško področje v naši
družbi. (Starc, 2003, str. 38)
Tudi v Sloveniji se je ženski šport razvijal veliko počasneje kot moški. Prvo
žensko telovadno društvo v Sloveniji je bilo ustanovljeno v okviru
telovadnega društva Sokol, leta 1901. Istega leta je bila ponovno
uveljavljena tudi ženska športna vzgoja v šolah, ki je bila dovoljena že
prej, vendar so jo nato ukinili zaradi pritiskov cerkve. (Doupona Topič in
Petrovič, 2000, str. 113, Stepišnik v Starc, 2003, str. 37)
Žensko gibanje v športu predstavlja odkrito prizadevanje za enakost,
nadzor nad telesom in označevanjem same sebe ter predstavlja
kljubovanje moški hegemoniji v športu in širši družbi. Tudi v današnjem
času se borba moči okoli seksualne politike v športu nadaljuje. (Sabo in
Messner v Cohen 1993, str. 16)
Razvoj ženskega športa je v zadnjih letih ogromen. To, da so športnice
»ženske na moškem teritoriju« ne velja več. Še vedno pa obstajajo razlike
med spoloma, kar zadeva udejstvovanje, psihično samopodobo in
vrednote. Razvoj ženskega športa je posledica novih okoliščin. Mnogo
sprememb se je zgodilo na račun feminističnega gibanja, političnih
iniciativ, ki so zahtevale več možnosti v športu za ženske ter zdravstvenih
33
skupin, ki so dvignile zavest o pomembnosti fizičnega gibanja. Predvsem
pa gre tukaj za nove priložnosti, ki so dane ženskam s spremenjeno
zakonodajo, ženskimi gibanji, gibanji za zdravo življenje in povečano
medijsko pokritostjo ženskega športa.
Kot sem že predhodno omenila, se z vstopanjem žensk v šport spreminja
in izpodbija moška hegemonija na tem področju. Po mojem mnenju, pa
kljub napredku, ki so ga ženske dosegle, na športnem področju še vedno
ne moremo govoriti o enakovrednem položaju z moškimi. Tudi v
današnjem času še obstajajo številni stereotipi in predsodki glede spolne
neenakosti in spolne hierarhije, ki ženske potiskajo v podrejeni položaj.
34
2.5. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VKLJUČEVANJE V
ŠPORTNE AKTIVNOSTI, GLEDE NA SPOL
2.5.1. Dejavniki socializacije
»Otroštvo in mladost sta odločilna za oblikovanje odrasle osebnosti.«
Doupona Topič (1994, str. 48), ki v svoji magistrski nalogi poudarja tudi,
da je »del te osebnosti mogoče oblikovati s sredstvi, ki jih uporablja
šport«, saj pomembno vpliva na razvoj in sooblikovanje biološkega,
psihičnega in socialnega dela osebnosti. Vpliva tudi na mišljenje,
čustvovanje in odnose med ljudmi. (Kovač, 1995, str. 47)
Najpogostejši »agenti športne socializacije«, ki imajo v času otroštva in
odraščanja največji vpliv so družina, vrstniki, šola in množični mediji.
(Marcellus, 2003, str. 112,113) Njihova vloga je, da »otroka navdušijo za
šport, ga uvedejo v športno dejavnost.« Doupona Topič in Petrović (2000,
str. 66) ta pojav poimenujeta »socializacija za šport«.
Pri nekaterih otrocih igra družina pomembno vlogo, ko se odločajo, s
katero športno panogo se bodo ukvarjali. Namreč, »vse več staršev se
zaveda, da je šport lahko pomemben dejavnik vzgoje mladih, da jih vodi
mimo nevarnih čeri socialno-patoloških vedenjskih vzorcev.« (Doupona
Topič in Petrović, 2000, str. 81) Tudi Tušak in Tušak (2003, str. 52)
pravita, da imajo starši kot glavni otrokov socializator gotovo ključno vlogo,
da posameznik začne gojiti šport kot sestavni del življenja.
Otroci so v današnjem času neprestano izpostavljeni tudi sporočilom, ki
nam jih ponujajo množični mediji, ki na nekako vsiljiv način ponujajo
različne vrste informacij, vzorce razmišljanja, učijo, katere vrednote so
pomembne v vsakdanjem življenju. Športni mediji poudarjajo, da je
vrednote in vzorce obnašanja moč pridobiti tudi v športu. (Doupona Topič
in Petrović, 2000, str. 175,177) Otroci lahko preko televizije, radia,
35
časopisov in revij spoznajo, spremljajo in se navdušijo nad nekaterimi
športniki, ki lahko postanejo celo njihovi idoli oz. vzorniki. Kot pravita
Doupona Topič in Petrovič (2000, str. 177) imajo skoraj vsi športniki,
mladi in stari, pa celo najbolj uspešni svoje medijske idole in tudi ti
medijski liki pogosto služijo kot osnova socializaciji. Ta povezanost z
medijskimi liki ima zapletene pozitivne in negativne posledice. Vpliva na
norme, cilje, odnose in skozi to na vpliv socialnega vedenja. (Doupona
Topič in Petrović, 2000, str. 178)
V času adolescence starši in družina niso več tako vplivni na razvoj otroka,
ampak postanejo pomembnejši šola, vrstniki, prijatelji, ki so tudi
pomemben dejavnik »športne socializacije« oz. igrajo pomembno vlogo v
procesu socializacije preko športa. (Loy in drugi, 1978, str. 229) Ti imajo
velik vpliv pri izbiri športnih panog tako pri ženskah oz. dekletih kot pri
moških oz. fantih.
2.5.2. Športna vzgoja v šoli in spol
Pomemben del gibanja in gibalnega osveščanja so otroci in mladostniki
deležni v šolah pri urah športne vzgoje, ki pravzaprav predstavlja
najpomembnejši vzvod promocije športne dejavnosti. Telesne prakse
športa v šoli predstavljajo sredstvo socializacije otrok v določeno družbo.
»Športna vzgoja predstavlja tisti del športa, hkrati pa tudi tisti del šolskega
programa, kjer zelo načrtno, strokovno in celovito vplivamo na mlade
generacije, njihov odnos do športa, in zdravega življenja.« (Kovač in Strel,
2002) Iz zapisanega je razvidno, da sta osnovna cilja vzgajanje in
izobraževanje mladega človeka.
Športna vzgoja v šoli torej predstavlja sredstvo socializacije otrok, katere
glavni namen ni samo izboljšati telesne sposobnosti in športnega znanja
36
pri otrocih, ampak tudi privzgajanje discipline, morale in sodelovanja.
Osnovni cilj športne vzgoje je v zadnjih letih postal informiranje in
spodbujanje otrok k rednemu ukvarjanju s športom. To pomeni, da lahko
otroci v času šolanja pridobijo potrebno športno znanje ter spoznajo veliko
športnih panog, med katerimi bodo lahko kasneje izbirali. (Starc, 2003, str.
117,119,127)
Slovenski mladostniki ter njihovi starši šolsko športno vzgojo med šolskimi
predmeti, po pomembnosti za nadaljnje življenje, vrednotijo izjemno
visoko. Starši menijo, da ima izjemen pomen za uspešnost v nadaljnjem
življenju njihovih otrok, za mlade pa je priljubljen šolski predmet. V srednji
šoli jo uvrščajo takoj za matematiko, materin in tuj jezik. (Jurak, Kovač in
Strel, 2002, str. 49-54)
Jean Jacques Rousseau (v Šugman, 1997, str. 61), ki je utemeljeval
pomembnost vzgojne funkcije športa pri mladih, je dejal: »Telesna vzgoja
naj postane sestavni del splošnega vzgojnega sistema, ne samo zaradi
telesnega zdravja, temveč tudi zato, ker brez nje ni humanističnega
razvoja celotne človekove osebnosti, ni zdravega duha, ki se lahko razvije
le v zdravem telesu.« Z začetkom vrednotenja športne vzgoje se je le ta
začela pojavljati v učnem načrtu evropskih šolskih ustanov. (Šugman,
1997, str. 64)
Kot lahko opazimo, v naši družbi športna vzgoja predstavlja edini predmet
v šolskem učnem načrtu, ki se predvsem v osnovnih šolah v večini
primerov izvaja ločeno glede na spol. Športna vzgoja je tudi edini šolski
predmet, kjer učitelj poučuje samo fante, učiteljica pa samo dekleta.
(Doupona Topič, 1994, str. 48)
Osnutek za razvoj ločene športne vzgoje glede na spol je nastal v 19.
stoletju. Takrat so dečke začeli usmerjati v agresivno, trdoživo igro in j ih
uvajali k militarizmu. Dekleta so prakticirala njim primerne športe, kot je
takrat bila npr. švedska gimnastika. (Hargreaves, 1994, str. 152)
37
Sheila Scraton (v Hargreaves, 1994, str. 153) poudarja, da ideja o ločeni
športni vzgoji za fante in dekleta ostaja glavni koncept pri ustvarjanju
učnega načrta za športno vzgojo. Le na tak način lahko tako eni kot drugi
prakticirajo njim primerne športne panoge in vadijo ločeno v skladu s
tradicionalnimi idejami glede tega, kaj fantje oz. dekleta smejo oz. ne
smejo početi pri športnih aktivnostih. Dekleta usmerjajo v tiste športe, ki
niso fizično zelo naporni in utrudljivi, kjer se lahko izogibajo telesnemu
kontaktu in dvobojem, medtem, ko dečke usmerjajo v bolj agresivne,
fizično naporne, borbene športe. (Maguire in drugi, 2002, str. 205)
»Šola je prek telesnih praks pri športni oz. telesni vzgoji institucionalizirala
spolne razlike, saj se je vadba deklic zaradi mnenja o neprimernosti
nekaterih športov zelo razlikovala od vadbe dečkov.« (Starc, 2003, str.
132) V term kontekstu navajam še ugotovitve Humberstonove (v Starc,
2003, str. 121), ki pravi, da »se danes v šolski športni vzgoji ohranja
praksa, ki utrjuje temeljni koncept moškosti in ženskosti.«
Lahko zaključim, da športna vzgoja zaradi oblike in načina izvajanja, ki je
ločena glede na spol in kjer učitelj poučuje samo fante, učiteljica pa samo
dekleta, pripomore k usmerjanju otrok oz. fantov in deklet v različne
športne aktivnosti. Tako lahko rečem, da je v tem primeru tudi športna
vzgoja v osnovnih šolah ključen dejavnik socializacije, ki vpliva na
oblikovanje tipično moških in ženskih športnih panog.
Drugačnega mnenja je Hargreaves (1994, str. 154), ki poudarja, da so v
nekaterih mešanih šolah, kjer pri športni vzgoji vadijo fantje in dekleta
skupaj, naredili pomemben napredek, saj so postavili nov učni načrt in s
tem prekinili stereotipno prepričanost, katere športne aktivnosti so
primerne za moške in katere za ženske.
Danes je nova moralna obveza »biti v dobri kondiciji« (Turner, 1996), šport
pa se je vzpostavil predvsem kot kulturni tekst, ki ljudem govori, kako živeti
na zdrav, koristen, kvaliteten, pa tudi zabaven in zanimiv način.
38
Tako npr. Drago Ulaga v svoji knjigi Telesna vzgoja, šport, rekreacija piše:
»Slehernemu človeku, mlademu ali staremu, pomeni telesno gibanje
nekaj, kar sodi med življenjske potrebe.« (1976, str. 9)
39
3. EMPIRIČNI DEL
3.1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN
HIPOTEZ
Osrednja tema te diplomske naloge se nanaša na pojav spolnih
stereotipov znotraj športnega sistema. Poiskati sem želela povezavo med
športom in pojavom stereotipnih predstav o spolih.
V teoretičnem delu sem s pomočjo literature prišla do ugotovitev, da so
razlike med moškimi in ženskami družbeno določene. Na podlagi teh razlik
so se v družbi izoblikovali spolni stereotipi, ki se kažejo tudi pri izbiri
športnih aktivnosti moških in žensk. Omenjeno problematiko sem v
empiričnem delu podrobneje proučila in analizirala.
Z raziskovalno metodo, navedeno v naslednjih poglavjih, sem skušala
potrditi hipoteze, ki sem jih izpeljala iz raziskovalnega problema. Hipoteze
so izražene eksplicitno, torej obstaja domneva o obstoju povezave med
navedenimi dejstvi.
V empiričnem delu sem nameravala ugotoviti, ali ljudje v vsakdanjem
življenju razmišljajo in delujejo na podlagi stereotipnih predstav o spolih in
postavila prvo hipotezo:
� H1: Predvidevam, da stereotipno mišljenje o spolih vpliva na
predstave ljudi o idealni moški in ženski podobi, glede njihovih
vedenjskih značilnosti, zunanjega videza in tipičnih vsakdanjih
opravil.
Zanimalo me je, ali se moški in ženske vključujejo v različne športne
aktivnosti in s tem posledično pripomorejo k selekcioniranju športnih
panog v tipično moške in tipično ženske, kar je dober vir ugotavljanja
spolnih stereotipov. Skušala sem ugotoviti, kako intervjuvanci delijo moške
40
in ženske športe in s pomočjo intervjujev sem ugotavljala, ali povezujejo
športno panogo, primerno za določen spol, s stereotipnimi predstavami
osebnostnih lastnosti tega spola. Postavila sem drugo in tretjo hipotezo:
� H2: Predvidevam, da je danes še vedno prisotna stereotipna delitev
na športe, primerne za moške in športe, primerne za ženske.
� H3: Predvidevam, da ljudje povezujejo moški šport, ki je praviloma
bolj grob in nasilen, z moškimi osebnostnimi lastnostmi, ob
upoštevanju stereotipne predstave, da so tudi moške osebnostne
lastnosti bolj povezane z agresivnostjo.
Obravnavala sem dejavnike, kot so družina, prijatelji, šola in mediji. Za njih
sem želela ugotoviti ali imajo pomemben vpliv pri oblikovanju spolnih
stereotipov in postavila četrto hipotezo:
� H4: Predvidevam, da dejavniki socializacije, kot so družina,
prijatelji, šola, mediji, vplivajo na različen izbor športnih panog pri
moških in ženskah.
Posebno pozornost sem namenila tudi športni vzgoji v višjih razredih
osnovne šole, kajti športna vzgoja se izvaja ločeno glede na spol in je tudi
edini šolski predmet, kjer v večini primerov učitelj poučuje fante, učiteljica
pa dekleta. Postavila sem peto hipotezo:
� H5: Predvidevam, da športna vzgoja v osnovni šoli vpliva na izbor
različnih športnih aktivnosti glede na spol.
Ugotoviti in pojasniti sem želela tudi vzroke in razloge vključevanja moških
in žensk v športne aktivnosti, ter postavila šesto hipotezo:
� H6: Predvidevam, da se zaradi stereotipnih predstav o spolih moški
in ženske vključujejo v športne aktivnosti zaradi različnih razlogov.
41
3.2. METODOLOGIJA
3.2.1. Raziskovalne metode
V empiričnem delu sem zastavljene hipoteze skušala dokazati z raziskavo,
ki sem jo izvedla na podlagi kvalitativne metodologije, katere »bistvo je v
interpretativnem postopku« (Flere, 2000, str. 35) in »katere značilnost je,
da znanstveniku ponuja večjo svobodo v prizadevanju po ugotavljanju
družbeno relevantnih spoznanj.« (Flere, 2000, str. 37)
Kot raziskovalno metodo pridobivanja podatkov sem uporabila
nestandardiziran intervju, ki je delno strukturiran, kar pomeni, da sem
najprej pripravila okvirne teme razgovora oz. vprašanja, na podlagi katerih
so nato potekali dialogi. Za vse oblike nestrukturiranih razgovorov je
značilno, da vprašanja niso vnaprej strogo določena, še manj so določeni
možni odgovori. Pomembno je tudi, da razgovor poteka po svoji notranji
logiki, skladno s tem, kako se vrstijo vprašanja. (Flere, 2000, str. 114)
3.2.2. Raziskovalni vzorec
Vzorec moje raziskave je namenski, neslučajnostni, kar pomeni, da sem v
intervju vključila tiste osebe, ki odražajo značilnosti, ki me zanimajo in sem
jih na podlagi hipotez podrobneje preučila.
V raziskavo sem vključila 10 oseb, starih med 25 in 35 let, vzorec vključuje
enako število žensk in moških. Izbrala sem dve ženski, ki se ukvarjata z
»ženskim športom« (aerobika in odbojka), dve ženski, ki se ukvarjata z
»moškim športom« (košarka in fitnes) in žensko, ki se s športom ne
ukvarja. Podobno sem izbrala pri moških intervjuvancih: tri moške, ki se
ukvarjajo z »moškim športom« (rokomet, košarka in aikido), moškega, ki
42
se ukvarja z »ženskim športom« (odbojka) in moškega, ki se s športom ne
ukvarja.
Vzorec je majhen, kar je tudi značilno za kvalitativne vzorce. Veliko število
enot ni potrebno, saj pride po določenem številu intenzivno obdelanih enot
do analitične zasičenosti, kar pomeni, da nam večje število enot ne bi dalo
novih spoznanj. Tudi sama sem predvidevala, da bo ta vzorec
reprezentativen in se bodo želene informacije oz. odgovori začeli
ponavljati. Po potrebi bi opravila več intervjujev.
3.2.3. Postopki zbiranja, urejanja in obdelave podatkov
Intervjuje sem izvajala neposredno (face-to-face) z vsakim udeležencem
posebej, na različnih lokacijah. S tremi respondenti sem intervju opravila
pri meni doma, z enim moškim in eno žensko sem se pogovarjala v
sprejemnem prostoru športnega centra, z dvema sem se srečala v
športnem parku Zrkovci, eno žensko sem obiskala na njenem delovnem
mestu, z dvema sem intervju opravila na njunem domu. Postopek
opravljanja intervjujev je trajal tri tedne.
Pred začetkom pogovora sem respondentom orisala svoj raziskovalni
načrt, pojasnila namen raziskave, obrazložila sem potek intervjuja,
zagotovila sem jim zaupnost podatkov in anonimnost njihovega prikaza ter
jih seznanila, da bodo podatki iz intervjujev uporabljeni izključno pri analizi
v moji diplomski nalogi.
Srečanja so v povprečju trajala eno uro, sam intervju pa nekje 20 minut.
Dialoge z intervjuvanci sem usmerjala, da so potekali v okviru
problematike, ki me je v diplomski nalogi zanimala.
43
Podatke sem zbirala s pomočjo digitalnega diktafona, intervjuje posnela
na zgoščenko in jo priložila k diplomski nalogi. Sogovorniki uporabi tehnike
snemanja niso nasprotovali. Ob snemanju pogovorov sem delala zapiske,
predvsem zaradi lažjega vsebinskega nadzora nad dialogi. Posnete
pogovore sem večkrat poslušala in naredila še dodatne zapiske za analizo
oz. interpretacijo intervjujev.
Med izvajanjem intervjujev sem naletela tudi na nekaj težav. Pri nekaterih
udeležencih sem začutila zaskrbljenost, da morda ne bodo znali odgovoriti
na zastavljena vprašanja. Zato sem porabila kar nekaj časa, preden sem
začela z intervjuji. Pri enem respondentu sem se soočila s težavo
redkobesednosti in skopih odgovorov, zato ga je bilo potrebno spodbuditi
s še dodatnimi podvprašanji, da je dialog stekel.
Podatke kvalitativne raziskave sem obdelala po konceptu Blaža Meseca.
Pomagala sem si z zgledi, ki so navedeni v njegovi knjigi Uvod v
kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. (Mesec, 1998) Intervjuje sem
najprej transkribirala, nato parafrazirala, določila kod prvega reda, pojem
in razlago pojma. Glede na določene pojme sem intervjuje analizirala ter
potrdila oz. zavrgla zastavljene hipoteze.
V nalogi sem celoten potek analize prikazala le na enem intervjuju, ostali
intervjuji so prikazani v analizi glede na določene pojme in priloženi v
elektronski obliki na zgoščenki. Da je iz teksta razvidno, kaj sem
spraševala in kaj so intervjuvanci odgovarjali, sem svoje besede zapisala
s krepko pisavo, odgovore intervjuvancev pa z ležečo pisavo. Opozorila bi
še, da intervjuji niso zapisani v knjižni slovenščini, ker obstaja pravilo, da
se zapišejo čimbolj dobesedno.
44
3.3. ANALIZA EMPIRIČNIH PODATKOV
1. INTERVJU
Intervjuvanca prosim, če se lahko predstavi, koliko je star, kakšno
delo opravlja oz. če se še šola.
Sem Metod, star sem 31 let, doseženo imam VI. stopnjo izobrazbe,
organizator poslovanja v gostinstvu. Zaposlen sen 6 let, delam v turistični
agenciji kot svetovalec pri prodaji turističnih aranžmajev.
Začela bova z nekaj splošnejšimi vprašanji. Najprej prosim, če mi
lahko našteješ nekaj vsakodnevnih opravil, ki jih po tvojem mnenju
opravljajo moški in nekaj vsakodnevnih opravil, ki jih pa tvojem
mnenju opravljajo ženske.
Če začnemo z ženskami...recimo, v naši družbi ženske nakupujejo, skrbijo
za dom, se pravi kuhajo, likajo, pospravljajo stanovanje in skrbijo za
otroke. Kaj se pa tiče moških...to je sedaj malo stereotipno... skrbijo za
vozila, vrt, kosijo, popravljajo zadeve, barvajo in podobno.
Rekel si, da ženske skrbijo za otroke. Meniš, da je to popolnoma
žensko opravilo?
Ne, ni to čisto žensko. Za otroke bi bilo potrebno, da v enaki meri skrbijo
moški in ženske, da moški da nekaj otroku in da ženska da nekaj otroku,
da se porazdeli.
Kako bi po tvojem mnenju moral izgledati idealni moški, po
karakterju oz osebnostnih lastnostih in po zunanjem izgledu in kako
idealna ženska.
Idealna ženska po zunanjem izgledu je simpatična. To je zame edino
pomembno pri zunanjem izgledu. Kaj se tiče lastnosti pa, da je vredna
zaupanja, zanesljiva, iskrena in inteligentna.
Kaj pa pri moškem?
45
O idealnem moškem glede zunanjosti malo težje sodim, kar se tiče pa
osebnih lastnosti, pa mislim, da ne bi smelo biti razlike. Nekje podobno kot
pri ženski, se pravi, da tudi ženka verjetno od moškega pričakuje iste
lastnosti kot so iskrenost, zanesljivost, pozornost.
Prešla bova na šport in me zanima, če se ukvarjaš s kakšnim
športom?
Trenutno se s športom ukvarjam še samo rekreativno. V preteklosti sem
se s športom aktivno ukvarjal, nazadnje sem treniral rokometno igro, pred
tem so pa bili prisotni še drugi športi, aktivo sem se ukvarjal tudi z
nogometom in karatejem.
S katerim športom se pa sedaj ukvarjaš rekreativno?
Nogomet in rokomet sta še ostala, pozimi smučam, poleti odbojka, še kdaj
kakšen tenis. Odvisno tudi koliko dopušča čas.
Si se kot otrok tudi ukvarjal s športom?
Kot otrok sem se dolga leta aktivno ukvarjal z nogometom, ampak sem
kasneje prenehal.
Zakaj si prenehal z nogometom?
Nogomet mi je bil zmeraj kot drugi šport, ker ni bilo možnosti, da bi se
ukvarjal z rokometom. Zato sem takrat izbral nogomet, ki je bil tudi pri nas
v kraju in večinoma smo vsi igrali nogomet in sem pač jaz tudi bil zraven.
Kaj te je navdušilo za nogomet?
Moji prijatelji, s temi, ki sem se družil, so se v večini s tem ukvarjali, tudi v
prostem času smo igrali nogomet in se kasneje odločili, da bomo nogomet
tudi trenirali.
Si imel kakšnega vzornika, ki te je morda še bolj vzpodbudil?
Posebnih vzornikov poimensko ni bilo, le ti vrhunski športniki, ki so
prihajali iz vrst nogometašev so bili nek vzgled. Mogoče sem želel postati
nekaj takšnega kot so oni.
46
Kaj pa v tvoji družini? So se starši ukvarjali s športom ali so morda
še športno aktivni?
Starši so športno aktivni. Mama hodi v planine, torej treking in
planinarjenje. Včasih se je oče ukvarjal s košarko, mama se je nekaj
malega ukvarjala z gimnastiko in smučala sta oba.
So te starši tudi vzpodbujali k športu?
Niso me ravno vzpodbujali, dejansko sem imel proste roke. Rekli so, naj
se sam odločim, naj delam to, kar me veseli. Niso mi pa narekovali, kaj
moram ali da kaj ni v redu za mene.
Torej so te usmerjali, niso ta pa prisilili v neko športno panogo.
Tako, rekli so, da je v redu, če se ukvarjam s športom, športno panogo, pa
sem lahko izbral sam.
Če bi imel otroka, bi ga vzpodbujal k športu?
Absolutno bi ga vzpodbujal k športu. Smatram, da je zdravo, če se ukvarja
s športom in otrok se skozi šport lahko nauči določenih življenjskih
vrednot.
H kateremu športu bi ga pa vzpodbujal?
Ne bi ga ravno usmerjal v določen šport. Mogoče bi na začetku poskušal s
športi, s katerimi sem se jaz ukvarjal in se ukvarjam, ker bi mogoče lahko
na njih prenesel določeno znanje. Če bi pa kakšen šport odkrili sami, pa
tudi v redu, če bi se v redu počutili.
Rekel si, da si se ukvarjal z nogometom. Bi tudi hčerko poskušal
usmeriti v nogomet?
Če bi ona imela željo po nogometu, me ne bi motilo, sama bi se lahko
odločila.
Ko sva pri otrocih, me zanima še nekaj iz tvojih osnovnošolskih let.
Si v OŠ imel rad športno vzgojo? Kako so potekale ure športne
vzgoje? Kaj ste počeli?
47
Zelo dobro se spomnim športne vzgoje. Kljub temu, da sem tudi druge
predmete imel zelo rad in mi niso delali težav, je bila športna vzgoja moj
najljubši predmet. V poletnem času, ko smo imeli možnost, da je bila
telovadba zunaj, na odprtem, smo dosti tekali na dolge proge, »šprintali«,
skok v daljino, se pravi atletske discipline in vsi športi z žogo, nogomet,
rokomet, odbojka, košarka. V zimskih mesecih pa smo bili več v dvorani in
smo zraven športov z žogo, ki smo jih igrali tudi na prostem, izvajali še
gimnastiko, včasih smo šli tudi smučat.
Ste imeli športno vzgojo ločeno glede na spol ali ste imeli fantje in
dekleta skupaj?
Vedno smo imeli ločeno, razen v kakšnem izrednem primeru smo imeli
skupaj.
So se dekleta ukvarjala z enakimi športi kot vi?
Ne spomnim se točno. Mislim, da so velikokrat izvajale enake športe, niso
pa igrale recimo nogometa, so več igrale odbojko, včasih tudi rokomet in
košarko in več gimnastike so imele.
Rekel si, da ste včasih imeli ŠV skupaj. Kaj ste pa takrat počeli?
Običajno smo se razdelili, mi smo igrali nogomet, punce pa odbojko.
Je vas, fante, poučeval učitelj ali učiteljica?
V osnovni šoli sem imel vedno učiteljico. Tudi dekleta je imela ista
učiteljica.
Sta bili dve učiteljici ali ena za dekleta in fante?
Ena učiteljica. Imeli smo manjšo šolo in ko sem jaz obiskoval šolo je bila
samo ena ali dve učiteljici športne vzgoje, kasneje se je število učiteljev
povečalo.
Se tebi osebno zdi v redu, da je športna vzgoja ločena glede na
spol?
48
Ja, v bistvu se mi zdi v redu. Mislim, da so telesne predispozicije različne
pri fantih in puncah in da fantje mogoče kažejo več interesa za šport, z
izjemo punc, ki so bolj športno usmerjene in se tudi same ukvarjajo s
katerim športom. Nekatere punce so pa popolnoma nezainteresirane za
šport in so hodile k športni vzgoji, ker so morale.
Misliš, da so te telesne predispozicije tudi vzrok, da je športna vzgoja
ločena glede na spol?
Jaz mislim, da je zaradi tega, ja.
Ločuješ športe na bolj primerne za moške oz. za ženske?
Nekako jih ne ločujem, se mi zdi, da so skoraj vsi športi primerni tako za
moške, kot za ženske. Čeprav, rezultati so pa drugačni; ne more ena
punca dosegat takšnih rezultatov kot moški v nekem športu, ki je bolj
moški in obratno.
Kateri šport pa misliš, da je bolj primeren za ženske in ni primeren za
moške in kaj je bolj primerno za moške oz. ni primerno za ženske?
Recimo, ritmična gimnastika in umetnostno drsanje sta mogoče
izpostavljena ženska športa. Druga mi zdaj ne pade na pamet. Kaj se pa
tiče moških športov, da niso primerni za ženske, pa kakšen boks se mi zdi
malo krut za ženske in ragbi, tako bolj grobi športi.
Torej bolj agresivni športi za moške?
Ja, bolj agresivni športi za moške in bolj nežni, elegantni športi za ženske.
Kaj pa je tebi osebno bolj všeč: individualni ali ekipni športi?
Meni so bolj všeč ekipni športi.
Misliš, da so mogoče ekipni športi na splošno bolj primerni za
moške?
Mislim, da je to vseeno ali so moški ali ženske v ekipnem športu. Čeprav
se mi zdi, da so ženske, če so na kupu, prej pride do kakšnega konflikta
49
med ženskami in kreganja, ampak se da vse rešit, ni to tako bistven
problem, ki se ga ne bi dalo rešiti.
Kaj misliš o ženski, ki bi se ukvarjala z moškim športom, recimo
boksom?
Če želi, se naj ukvarja.
Kaj pa misliš o moškem, ki bi se ukvarjal z ženskim športom, recimo
ritmično gimnastiko?
Hmmm
Se ti zdi to normalno?
Ja, se mi zdi normalno. Mogoče nekomu to izgleda čudno, mogoče bi tudi
meni to izgledalo čudno, ampak, če njemu paše in če najde zadovoljstvo v
tem športu, naj se s tem ukvarja.
V veliko literature sem prebrala, da naj bi bila odbojka edini ekipni
šport, ki je primeren za ženske oz. da ostali ekipni športi niso
primerni za ženske. Kaj ti misliš o tem?
Po moje ni to tako. Mislim, da so tudi ostali ekipni športi primerni za
ženske.
Tudi nogomet?
Ja, tudi nogomet. Razen ragbi, ameriški nogomet ali kaj podobnega .
Mislim pa, da se ženske niti uradno ne ukvarjajo z ragbijem. To se mi zdijo
malo pregrobi športi, čeprav je tudi rokomet že včasih na meji, ampak se
pri ženskah ne igra na tako moč kot pri moških in je vseeno manj
agresivno in manj na moč.
Zakaj se po tvojem mnenju ženske ne ukvarjajo toliko z nogometom
kot moški?
Mislim, da zaradi tega, ker v naši družbi to ni bilo tako razširjeno. Sedaj v
zadnjih letih pa se je pri nas ustanovila tudi liga in slišal sem tudi, da v
Ameriki na kolidžu lahko tudi ženske izberejo nogomet oz. soccer in da se
50
vsak lahko sam odloči. Tako da mislim, da se ne odločajo, ker ni bilo toliko
možnosti. Tiste, ki so pa želele igrat nogomet, so igrale mešano s fanti.
Če bi moral izbrat med nogometom in odbojko, za kaj bi se odločil?
Rekel si, da se z obema športoma rekreativno ukvarjaš.
Med tema dvema športoma? Verjetno bi se odločil za nogomet.
Zakaj pa?
Ker se več preteče, bolj se igra na moč, malo se pokaže moškosti v
igri...bolj lahko izraziš to moškost in moško moč v nogometu kot v odbojki
Kaj pa z aerobiko ali ritmično gimnastiko bi se ukvarjal?
Z ritmično gimnastiko se verjetno ne bi, z aerobiko pa bi se mogoče.
Kaj misliš, zakaj je aerobika med ljudmi obravnavana kot ženska
športna disciplina?
Mogoče zaradi tega, ker se s tem večinoma ukvarjajo ženske, moške je pa
sram ali kaj podobnega. Tak je pač en stereotip, čeprav se mi zdi kot
športna panoga čisto v redu. Tudi sam sem se že preizkusil v aerobiki in
moram reči, da je bilo kar zelo naporno.
Zakaj se po tvojem mnenju na rekreativni ravni moški in zakaj ženske
ukvarjajo s športom? So različni vzroki?
Mislim, da je nekaj vzrokov podobnih. Recimo zdravstvene težave ali
ukvarjanje s športom po aktivni športni karieri, da ostaneš v stiku s
športom, da ostaneš v stiku z bivšimi soigralci. Skupen vzrok je mogoče
tudi, da se s športom ukvarjaš zaradi boljšega zunanjega izgleda, torej
postave. V bistvu so to vsi enaki vzroki za moške in za ženske.
Kaj se ti pa zdi družbeno bolj sprejemljivo: ženska, ki se ukvarja z
nogometom, ali moški, ki se ukvarja z aerobiko?
Tukaj ne bi delal razlike. Se mi zdi, da hvala bogu, da se ukvarjata s
športom in vsak se ukvarja s tem, kar mu je všeč.
51
parafraziranje – opuščanje gradiva kod 1. reda
Intervjuvanca prosim, če se lahko
predstavi, koliko je star, kakšno delo
opravlja oz. če se še šola.
Star sem 31 let, doseženo imam VI.
stopnjo izobrazbe, organizator poslovanja
v gostinstvu.
Zaposlen sem 6 let.
Začela bova z nekaj splošnejšimi
vprašanji. Najprej prosim, če mi lahko
našteješ nekaj vsakodnevnih opravil, ki
jih po tvojem mnenju opravljajo moški
in nekaj vsakodnevnih opravil, ki jih pa
tvojem mnenju opravljajo ženske.
V naši družbi ženske nakupujejo, skrbijo za
dom, se pravi kuhajo, likajo, pospravljajo
stanovanje in skrbijo za otroke.
Moški skrbijo za vozila, vrt, kosijo,
popravljajo zadeve, barvajo in podobno.
Rekel si, da ženske skrbijo za otroke.
Meniš, da je to popolnoma žensko
opravilo?
Za otroke bi bilo potrebno, da v enaki meri
skrbijo moški in ženske, da se porazdeli.
Kako bi po tvojem mnenju moral
izgledati idealni moški, po karakterju oz
osebnostnih lastnostih in po zunanjem
izgledu in kako idealna ženska.
Idealna ženska po zunanjem izgledu je
Moški, star 31 let.
VI. stopnja izobrazbe,
zaposlen.
V naši družbi je še zmeraj
tradicionalna delitev dela.
Ženske skrbijo za
gospodinjstvo.
Moški opravlja fizična dela in
skrbi za tehnične stvari.
Meni, da je skrb za otroka
naloga obeh staršev.
Idealni ženski mora zaupati
52
simpatična.
Kaj se tiče lastnosti pa, da je vredna
zaupanja, zanesljiva, iskrena in
inteligentna.
Kaj pa pri moškem?
O idealnem moškem glede zunanjosti malo
težje sodim.
Kar se tiče osebnih lastnosti, pa mislim, da
ne bi smelo biti razlike. Nekje podobno kot
pri ženski.
Prešla bova na šport in me zanima, če
se ukvarjaš s kakšnim športom?
Trenutno se s športom ukvarjam še samo
rekreativno. V preteklosti sem se s športom
aktivno ukvarjal, nazadnje sem treniral
rokometno igro.
Aktivo sem se ukvarjal tudi z nogometom
in karatejem.
S katerim športom se pa sedaj ukvarjaš
rekreativno?
Nogomet in rokomet sta še ostala, pozimi
smučam, poleti odbojka, še kdaj kakšen
tenis. Odvisno tudi koliko dopušča čas.
Si se kot otrok tudi ukvarjal s športom?
Kot otrok sem se dolga leta aktivno
ukvarjal z nogometom.
Zakaj si prenehal z nogometom?
se na njo zanesti, biti mora
iskrena in inteligentna.
Idealni moški ima enake
osebnostne lastnosti kot
idealna ženska.
S športom se ukvarja
rekreativno.
Treniral je rokomet, nogomet
in karate.
Veliko prostega časa nameni
rekreaciji.
Kot otrok se je ukvarjal z
nogometom.
53
Ni bilo možnosti, da bi se ukvarjal z
rokometom, zato sem takrat izbral
nogomet, ki je bil tudi pri nas v kraju.
Kaj te je navdušilo za nogomet?
Moji prijatelji so se v večini s tem ukvarjali.
Si imel kakšnega vzornika, ki te je
morda še bolj vzpodbudil?
Posebnih vzornikov poimensko ni bilo, le ti
vrhunski športniki, ki so prihajali iz vrst
nogometašev so bili nek vzgled.
Kaj pa v tvoji družini? So se starši
ukvarjali s športom ali so morda še
športno aktivni?
Starši so športno aktivni. Mama hodi v
planine. Včasih se je oče ukvarjal s
košarko, mama se je ukvarjala z
gimnastiko in smučala sta oba.
So te starši tudi vzpodbujali k športu?
Rekli so, naj se sam odločim, naj delam to
kar me veseli. Niso mi pa narekovali, kaj
moram ali da kaj ni v redu za mene.
Torej so te usmerjali, niso ta pa prisilili
v neko športno panogo.
Rekli so, da je v redu, če se ukvarjam s
športom, športno panogo, pa sem lahko
izbral sam.
Kot otrok ni imel možnosti za
treniranje rokometa.
Treningi nogometa so bili v
njegovem kraju.
Za nogomet so ga navdušili
prijatelji.
Vzornika ni imel, zgledoval
se je po vrhunskih
nogometaših.
Njegovi starši so bili in so še
športno aktivni.
Starši so ga vzpodbujali k
športu, a ga niso silili.
Sam se je odločil za športno
panogo.
54
Če bi imel otroka, bi ga vzpodbujal k
športu?
Absolutno bi ga vzpodbujal k športu.
Smatram, da je zdravo, če se ukvarja s
športom in otrok se skozi šport lahko nauči
določenih življenjskih vrednot.
H kateremu športu bi ga pa vzpodbujal?
Ne bi ga ravno usmerjal v določen šport
Če bi pa kakšen šport odkrili sami, pa tudi
v redu, če bi se v redu počutili.
Rekel si, da si se ukvarjal z nogometom.
Bi tudi hčerko poskušal usmeriti v
nogomet?
Če bi ona imela željo po nogometu, me ne
bi motilo, sama bi se lahko odločila.
Ko sva pri otrocih, me zanima še nekaj
iz tvojih osnovnošolskih let. Si v OŠ
imel rad športno vzgojo? Kako so
potekale ure športne vzgoje? Kaj ste
počeli?
Zelo dobro se spomnim športne vzgoje.
Športna vzgoja je bila moj najljubši
predmet.
V poletnem času, smo dosti tekali na dolge
proge, »šprintali«, skok v daljino, se pravi
atletske discipline in vsi športi z žogo,
nogomet, rokomet, odbojka, košarka.
V zimskih mesecih pa smo bili več v
dvorani in smo zraven športov z žogo
Svoje otroke bi vzpodbujal k
športu.
Meni, da je šport zdrav.
Skozi šport se naučiš
določenih življenjskih
vrednot.
Njegov otrok bi se sam
odločil za športno panogo.
Hčerko bi vzpodbujal tudi, če
bi igrala nogomet.
Športna vzgoja je bila njegov
najljubši predmet.
Pri športni vzgoji so tekali, se
ukvarjali z atletiko in z igrami
z žogo.
Izvajali so gimnastiko.
55
izvajali še gimnastiko.
Ste imeli športno vzgojo ločeno glede
na spol ali ste imeli fantje in dekleta
skupaj?
Vedno smo imeli ločeno, razen v kakšnem
izrednem primeru, smo imeli skupaj.
So se dekleta ukvarjala z enakimi športi
kot vi?
Mislim, da so velikokrat izvajale enake
športe, niso pa igrale recimo nogometa, so
več igrale odbojko in več gimnastike so
imele.
Rekel si, da ste včasih imeli ŠV skupaj.
Kaj ste pa takrat počeli?
Običajno smo se razdelili, mi smo igrali
nogomet, punce pa odbojko.
Je vas, fante, poučeval učitelj ali
učiteljica?
V osnovni šoli sem imel vedno učiteljico.
Tudi dekleta je imela ista učiteljica.
Sta bili dve učiteljici ali ena za dekleta in
fante?
Ena učiteljica. Imeli smo manjšo šolo.
Se tebi osebno zdi v redu, da je športna
vzgoja ločena glede na spol?
Ja, v bistvu se mi zdi v redu. Mislim, da so
telesne predispozicije različne pri fantih in
Športna vzgoja je bila ločena
glede na spol.
Dekleta so se ukvarjala z
enakimi športi kot fantje.
Dekleta so imele več ur
gimnastike.
Fante je poučevala učiteljica
športne vzgoje.
Fante in dekleta je
poučevala ista učiteljica.
Meni, da je v redu, da je
športna vzgoja ločena glede
56
puncah in da fantje mogoče kažejo več
interesa za šport.
Misliš, da so te telesne predispozicije
tudi vzrok, da je športna vzgoja ločena
glede na spol?
Jaz mislim, da je zaradi tega, ja.
Ločuješ športe na bolj primerne za
moške oz. za ženske?
Nekako jih ne ločujem, se mi zdi, da so
skoraj vsi športi primerni tako za moške,
kot za ženske.
Rezultati so pa drugačni, ne more ena
punca dosegat takšnih rezultatov kot moški
v nekem športu, ki je bolj moški in obratno.
Kateri šport pa misliš, da je bolj
primeren za ženske in ni primeren za
moške in Kaj je bolj primerno za moške
oz. ni primerno za ženske?
Ritmična gimnastika in umetnostno drsanje
sta izpostavljena ženska športa.
Boks se mi zdi malo krut za ženske in
ragbi, tako bolj grobi športi.
Torej bolj agresivni športi za moške?
Ja, bolj agresivni športi za moške in bolj
nežni, elegantni športi za ženske.
na spol.
Fantje kažejo več interesa
za šport.
Telesne predispozicije so
vzrok za ločeno športno
vzgojo.
Športov ne ločuje na bolj
primerne za moške oz. za
ženske.
Razliko med športniki in
športnicami vidi v doseganju
rezultatov.
Ritmično gimnastiko in
umetnostno drsanje vidi kot
bolj ženska športa.
Boks in ragbi se mu zdita
moška športa.
Grobi športi niso tako
primerni za ženske.
Moški športi so agresivni.
Ženski športi so elegantni in
nežni.
57
Kaj pa je tebi osebno bolj všeč:
individualni ali ekipni športi?
Meni so bolj všeč ekipni športi.
Misliš, da so mogoče ekipni športi na
splošno bolj primerni za moške?
Mislim, da je to vseeno ali so moški ali
ženske v ekipnem športu.
Ženske, če so na kupu, prej pride do
kakšnega konflikta med ženskami in
kreganja, ampak se da vse rešit.
Kaj misliš o ženski, ki bi se ukvarjala z
moškim športom, recimo boksom?
Če želi, se naj ukvarja.
Kaj pa misliš o moškem, ki bi se
ukvarjal z ženskim športom, recimo
ritmično gimnastiko?
Mogoče nekomu to izgleda čudno, mogoče
bi tudi meni to izgledalo čudno, ampak, če
njemu paše in če najde zadovoljstvo v tem
športu, naj se s tem ukvarja.
V veliko literature sem prebrala, da naj
bi bila odbojka edini ekipni šport, ki je
primeren za ženske oz. da ostali ekipni
športi niso primerni za ženske. Kaj ti
misliš o tem?
Mislim, da so tudi ostali ekipni športi
primerni za ženske.
Tudi nogomet?
V ekipnem oz. individualnem
športu so lahko tako moški
kot ženske.
Pri ekipnem ženskem športu
prej pride do konflikta.
Žensko, ki se ukvarja z
moškim športom, akceptira.
Moški, ki se ukvarja z
ženskim športom bi morda
izgledal čudno.
Moškega, ki se ukvarja z
ženskim športom, akceptira.
Za ženske so primerni tudi
drugi ekipni športi, ne samo
odbojka.
58
Ja, tudi nogomet.
Razen ragbi, ameriški nogomet ali kaj
podobnega .
To se mi zdijo malo pregrobi športi, čeprav
je tudi rokomet že včasih na meji.
Zakaj se po tvojem mnenju ženske ne
ukvarjajo toliko z nogometom kot
moški?
Mislim, da zaradi tega, ker v naši družbi to
ni bilo tako razširjeno.
Mislim, da se ne odločajo, ker ni bilo toliko
možnosti.
Če bi moral izbrat med nogometom in
odbojko, za kaj bi se odločil? Rekel si,
da se z obema športoma rekreativno
ukvarjaš.
Verjetno bi se odločil za nogomet.
Zakaj pa?
Bolj se igra na moč, bolj lahko izraziš to
moškost in moško moč v nogometu kot v
odbojki
Kaj pa z aerobiko ali ritmično
gimnastiko bi se ukvarjal?
Z ritmično gimnastiko se verjetno ne bi, z
aerobiko pa bi se mogoče.
Kaj misliš, zakaj je aerobika med ljudmi
Tudi nogomet je primeren za
ženske.
Ragbi je pregrob šport za
ženske.
Rokomet je na meji
primernega športa za
ženske.
Ženske se ne ukvarjajo toliko
z nogometom, ker ni
možnosti.
Med nogometom in odbojko
bi izbral nogomet.
Nogomet bi izbral zaradi
moškosti igre.
Ukvarjal bi se tudi z
aerobiko.
59
obravnavana kot ženska športna
disciplina?
Mogoče zaradi tega, ker se s tem
večinoma ukvarjajo ženske, moške je pa
sram ali kaj podobnega.
Zakaj se po tvojem mnenju na
rekreativni ravni moški in zakaj ženske
ukvarjajo s športom? So različni vzroki?
Mislim, ja ne nekaj vzrokov podobnih.
Recimo zdravstvene težave ali ukvarjanje s
športom po aktivni športni karieri, da
ostaneš v stiku s športom, da ostaneš v
stiku z bivšimi soigralci. Skupen vzrok je
mogoče tudi, da se s športom ukvarjaš
zaradi boljšega zunanjega izgleda, torej
postave. V bistvu so to vsi enaki vzroki za
moške in za ženske.
Kaj se ti pa zdi družbeno bolj
sprejemljivo: ženska, ki se ukvarja z
nogometom, ali moški, ki se ukvarja z
aerobiko?
Tukaj ne bi delal razlike. Se mi zdi, da
hvala bogu, da se ukvarjata s športom in
vsak se ukvarja s tem, kar mu je všeč.
Aerobika je v družbi
obravnavana kot ženska
disciplina, ker se z njo
večinoma ukvarjajo ženske.
Pri moških in ženskah ne vidi
razlik v vzrokih za ukvarjanje
s športom.
Vzroki so enaki: zdravje, stik
s športom, druženje, zunanji
izgled.
Ženska, ki se ukvarja z
nogometom in moški, ki se
ukvarja z aerobiko sta enako
družbeno sprejemljiva.
Meni, da se naj vsak ukvarja
s športom, ki mu je všeč.
60
kod 1. reda pojem opredelitev oz.
razlaga pojma
Moški, star 31 let.
VI. stopnja izobrazbe,
zaposlen.
S športom se ukvarja
rekreativno.
Treniral je rokomet,
nogomet in karate.
Veliko prostega časa
nameni rekreaciji.
Osebni podatki
31 letni moški z VI.
stopnjo izobrazbe.
Treniral je rokomet,
nogomet in karate,
sedaj veliko prostega
časa nameni
rekreacijskemu športu.
V naši družbi je še
zmeraj tradicionalna
delitev dela.
Ženske skrbijo za
gospodinjstvo.
Moški opravlja fizična
dela in skrbi za
tehnične stvari.
Meni, da je skrb za
otroka naloga obeh
staršev.
Delitev dela
V naši družbi prevladuje
tradicionalna delitev
dela, kar pomeni, da
ženske skrbijo za
gospodinjstvo, moški pa
za tehnične stvari in
fizična dela. Za otroke
skrbita oba starša.
Idealni ženski mora
zaupati se na njo
61
zanesti, biti mora
iskrena in inteligentna.
Idealni moški ima
enake osebnostne
lastnosti kot idealna
ženska.
Stereotipi o
karakterju in
zunanjem izgledu
moškega in ženske
Tako pri moških in
ženskah je
najpomembnejše
zaupanje, iskrenost in
inteligenca. Zunanji
izgled ni pomemben.
Kot otrok se je ukvarjal
z nogometom.
Kot otrok ni imel
možnosti za treniranje
rokometa.
Treningi nogometa so
bili v njegovem kraju.
Njegovi starši so bili in
so še športno aktivni.
Starši so ga
vzpodbujali k športu, a
ga niso silili.
Sam se je odločil za
športno panogo.
Svoje otroke bi
vzpodbujal k športu.
Meni, da je šport
zdrav.
Družina, kot
dejavnik, ki vpliva na
vključevanje v
športne aktivnosti
glede na spol
Starši, ki so bili in so še
športno aktivni so ga v
športu podpirali, enako
bi naredil pri svojem
otroku. Otroka bi
vzpodbujal, ne glede na
športno panogo, ker je
šport zdrav in se otrok
skozi šport veliko nauči.
62
Skozi šport se otrok
nauči določenih
življenjskih vrednot.
Njegov otrok bi se sam
odločil za športno
panogo.
Hčerko bi vzpodbujal
tudi, če bi igrala
nogomet.
Za nogomet so ga
navdušili prijatelji.
Vzornika ni imel,
zgledoval se je po
vrhunskih
nogometaših.
Prijatelji in vzorniki,
kot dejavnik, ki
vpliva na
vključevanje v
športne aktivnosti
glede na spol
Na njegov izbor športne
panoge so vplivali
prijatelji, vzornika ni
imel.
Športna vzgoja je bila
njegov najljubši
predmet.
Pri športni vzgoji so
tekali, se ukvarjali z
atletiko in z igrami z
žogo.
Izvajali so gimnastiko.
Športna vzgoja je bila
63
ločena glede na spol.
Dekleta so se ukvarjala
z enakimi športi kot
fantje.
Dekleta so imele več
ur gimnastike.
Fante je poučevala
učiteljica športne
vzgoje.
Fante in dekleta je
poučevala ista
učiteljica.
Meni, da je v redu, da
je športna vzgoja
ločena glede na spol.
Fantje kažejo več
interesa za šport.
Telesne predispozicije
so vzrok za ločeno
športno vzgojo.
Športna vzgoja v
osnovni šoli, kot
dejavnik, ki vpliva na
vključevanje v
športne aktivnosti
glede na spol
Športna vzgoja je bila
ločena glede na spol.
Dekleta in fante je
poučevala ista
učiteljica. Velikokrat so
se ukvarjali z enakim
športom, a so dekleta
imela več ur
gimnastike, fantje pa
več nogometa. Športna
vzgoja je ločena glede
na spol zaradi telesnih
predispozicij in prav je
tako.
Športov ne ločuje na
bolj primerne za moške
oz. za ženske.
Razliko med športniki
64
in športnicami vidi v
doseganju rezultatov.
Ritmično gimnastiko in
umetnostno drsanje
vidi kot bolj ženska
športa.
Boks in ragbi se mu
zdita moška športa.
Grobi športi niso tako
primerni za ženske.
Moški športi so
agresivni.
Ženski športi so
elegantni in nežni.
V ekipnem oz.
individualnem športu
so lahko tako moški
kot ženske.
Pri ekipnem ženskem
športu prej pride do
konflikta.
Žensko, ki se ukvarja z
moškim športom,
akceptira.
Moški in ženski
športi
Športi niso moški in
ženski, so pa grobi
športi bolj primerni za
moške, ženski športi so
pa nežnejši in
elegantnejši. Tako
moški kot ženske so
lahko v individualnem
oz. ekipnem športu.
Akceptira žensko, ki se
ukvarja z bolj moškim
športom in moškega, ki
se ukvarja z bolj
ženskim športom.
65
Moški, ki se ukvarja z
ženskim športom bi
morda izgledal čudno.
Moškega, ki se ukvarja
z ženskim športom,
akceptira.
Ragbi je pregrob šport
za ženske.
Rokomet je na meji
primernega športa za
ženske.
Aerobika je v družbi
obravnavana kot
ženska disciplina, ker
se z njo večinoma
ukvarjajo ženske.
Ukvarjal bi se tudi z
aerobiko.
Aerobika
Z aerobiko se ukvarjajo
večinoma ženske, zato
tudi družba to vidi kot
žensko športno
disciplino.
Za ženske so primerni
tudi drugi ekipni športi,
ne samo odbojka.
Med nogometom in
odbojko bi izbral
nogomet.
Nogomet bi izbral
Nogomet in odbojka
Odbojka ni edini ekipni
šport, ki je primeren za
ženske, se pa v
nogometu kaže
moškost, zato bi tudi
sam izbral nogomet.
66
zaradi moškosti igre.
Tudi nogomet je
primeren za ženske.
Ženske se ne ukvarjajo
toliko z nogometom,
ker ni možnosti.
Ženska, ki se ukvarja z
nogometom in moški,
ki se ukvarja z
aerobiko sta enako
družbeno sprejemljiva.
Ženske in nogomet
Primeren šport za
ženske je tudi nogomet,
a ženske nimajo toliko
možnosti za izvajanje te
športne panoge.
Pri moških in ženskah
ne vidi razlik v vzrokih
za ukvarjanje s
športom.
Vzroki so enaki:
zdravje, stik s športom,
druženje, zunanji
izgled.
Meni, da se naj vsak
ukvarja s športom, ki
mu je všeč.
Vzroki za
vključevanje v šport
glede na spol
Moški in ženske se s
športom ukvarjajo iz
istih razlogov. Zaradi
zdravja, postave,
druženja. Vsak se
ukvarja s športom, ki
mu je všeč.
67
3.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Rezultate raziskave sem interpretirala glede na pojme, ki sem jih določila
in te pojme uporabila kot tematske sklope za analizo podatkov. Ob
vsakem pojmu so podane opredelitve pojmov, ki izhajajo iz parafraziranih
ugotovitev posameznih intervjujev. Iz teh ugotovitev posledično izhaja
sklep in potrditev oz. zavrnitev dane hipoteze.
a) Osebni podatki
Na začetku intervjuja sem vsakega intervjuvanca najprej prosila, da se na
kratko predstavi oz. navede nekaj podatkov o sebi. Predpostavljala sem,
da je moč ugotoviti raznolikost pojava, ki sem ga preučevala na podlagi
omenjenih osebnih podatkov o intervjuvancih.
I(1) 31 letni moški z VI. stopnjo izobrazbe. Treniral je rokomet, nogomet in
karate, sedaj veliko prostega časa nameni rekreacijskemu športu.
I(2) Ekonomistka, stara 27 let, zaposlena kot tajnica na podjetju za trženje.
Ukvarjala se je z jahanjem, s športom se zaradi pomanjkanja časa ne
ukvarja več.
I(3) Moški, star 28 let, zaključuje študij in je zaposlen na področju
transporta. Aktivno je treniral nogomet, tenis in odbojko. Sedaj aktivno igra
baseball, rekreativno se še zmeraj ukvarja s tenisom, odbojko,
nogometom in košarko.
I(4) 26 letna radijska moderatorka, 15 let je aktivno igrala košarko, sedaj
se vsak dan rekreativno ukvarja s športom in zelo rada potuje.
I(5) Študentka Filozofske fakultete v Mariboru. Rada dela v skupini in se
ukvarja z aerobiko.
I(6) 27 letni asistent na Fakulteti za računalništvo in informatiko v
Mariboru. Kot otrok je treniral tenis in košarko, sedaj se s športom ne
ukvarja več.
68
I(7) Kuhar, star 28 let, 5 let profesionalno igral košarko, sedaj se
rekreativno ukvarja s košarko, odbojko, nogometom, tenisom in
plavanjem.
I(8) 28 letna študentka prava, kot otrok je trenirala tenis, aktivno že 13 let
igra odbojko, rekreativno se ukvarja s tenisom, rada rola in teče.
I(9) Absolventka Filozofske fakultete v Mariboru, stara 25 let. Trenutna
izobrazba: turistični tehnik.
I(10) 27 letni lesarski tehnik, poklic opravlja v kovinarstvu. Ukvarjal se je z
nogometom, košarko, rokometom, plavanjem in vaterpolom. Trenira
aikido.
Glede na to, da sem intervjuvala ljudi z različno izobrazbo in različnih
poklicnih profilov: tajnico v podjetju, ki se ukvarja s trženjem, izrednega
študenta, ki je zaposlen v logističnem podjetju, svetovalca v turistični
agenciji, radijsko moderatorko, asistenta na Fakulteti za računalništvo in
informatiko, dve študentki Filozofske fakultete, študentko Pravne fakultete,
kuharja in lesarskega tehnika, sem lahko ugotovila, da ne obstaja nobena
povezava med raziskovalno problematiko in izobrazbo oz. zaposlitvijo
intervjuvancev.
b) Delitev dela
Znotraj tega tematskega sklopa sem predpostavljala, da intervjuvanci v
vsakdanjem življenju živijo in delujejo na podlagi stereotipnega mišljenja o
spolih, zaradi katerega imajo različna pričakovanja do moških in žensk,
pripisujejo jim različne lastnosti in vedenjske značilnosti ter različne
dejavnosti, ki jih v življenju opravljajo. (Barle in Počkar, 1997, str. 156) Po
mnenju Oakleyeve (v Haralambos in Holborn, 1999, str. 641) je na primer
gospodinjsko delo dodeljeno izključno ženskam.
I(1) V naši družbi prevladuje tradicionalna delitev dela, kar pomeni, da
ženske skrbijo za gospodinjstvo, moški pa za tehnične stvari in fizična
dela. Za otroke skrbita oba starša.
69
I(2) Ženska opravlja več del v gospodinjstvu in skrbi za otroka. Moški več
naredi okoli hiše in skrbi za avto.
I(3) Težko bi delo specificiral glede na spol. Ni tipično ženskih in tipično
moških opravil. Delo naj se porazdeli. Vzgoja otrok je naloga obeh staršev.
I(4) Ni več tako standardna delitev dela, kjer bi morala biti ženska od jutra
do večera v kuhinji. Tudi moški pomagajo v gospodinjstvu. Pravi, da se
nekatere ženske preveč materinsko obnašajo in preživljajo preveč časa z
otrokom. Meni, da si naj tudi moški vzame starševski dopust.
I(5) Ženske zraven službe opravljajo še vsa gospodinjska opravila in
skrbijo za otroke. Moški se ukvarja bolj s tehničnimi stvarmi. Moški mora
sodelovati tudi pri vzgoji otroka.
I(6) Danes je to drugače, moški tudi kuha, a kljub temu opravlja več
tehničnih opravil, ženska opravlja več gospodinjskih opravil. Za otroka
skrbita oba enako.
I(7) Ni več tradicionalne delitve dela. Poleg službe oba, moški in ženska,
skrbita za gospodinjska dela. Pri vzgoji otrok ne sme prevladovati vloga
nobenega od staršev.
I(8) Živi s fantom in vsak v gospodinjstvu prispeva svoj delež. Fant
opravlja bolj fizična dela. Pravi, da je v naši družbi vzgoja otrok bolj žensko
opravilo, a se ji to ne zdi pravilno, ker bi tudi moški morali bolj sodelovati
pri vzgoji otrok.
I(9) Dela naj se ne bi delila na ženska in moška. Le fizična opravila so bolj
moška.
Vzgoja otrok mora biti enako porazdeljena, tudi moški mora aktivno
sodelovati. Otrok potrebuje moški in ženski vzor.
I(10) Ženska mora poskrbeti zase in za red v zvezi. Moški mora hoditi v
službo in domov prinesti denar. Gospodinjstvo je stvar dogovora, tako
moški kot ženska morata znati poprijeti za delo v gospodinjstvu. Vzgoja
otroka je naloga obeh staršev.
Po mnenju večine intervjuvancev obeh spolov, ženske opravljajo večino
gospodinjskih del, moški pa opravljajo kakšna težja fizična dela. Kljub
temu, da intervjuvanci na gospodinjstvo gledajo kot na bolj žensko
opravilo, pravijo, da se mora delo v gospodinjstvu porazdeliti med vse
70
člane gospodinjstva oz. naj to delo opravljata moški in ženska. Zanimivo,
vendar skladno s tradicijo, se mi zdi, da nihče od intervjuvancev ni pripisal
gospodinjskih opravil izključno moškemu. Vsi intervjuvanci so mnenja, da
je vzgoja otrok naloga obeh staršev, vendar nekateri dodajajo, da ženska
igra večjo vlogo.
Menim, da je iz navedenih primerov razvidno, da so ženske v primerjavi z
moškimi bolj usmerjene v družinsko življenje, gospodinjenje, pa tudi v
materinstvo in vzgojo otrok, kot potrjujejo odgovori intervjuvancev obeh
spolov. Nekatere intervjuvanke so že pri naštevanju ženskih opravil
navajale, da se morajo veliko ukvarjati z otroci, kot je povedala ena izmed
njih: »Ženska opravila so vsa dela v gospodinjstvu in skrb za otroke.« Na
vprašanje, če se ji vzgoja otrok zdi popolnoma žensko opravilo je
odgovorila podobno kot ostali intervjuvanci: »Ni popolnoma žensko
opravilo, ampak vsakodnevno, se pa ženske več ukvarjajo z otrokom kot
moški.«
Nihče od intervjuvancev, ne moškega, ne ženskega spola, skrbi za otroke
ni pripisal samo moškim oz. očetom.
c) Stereotipi o karakterju in zunanjem izgledu moškega in ženske
Kot sem že omenila, me je znotraj te tematike zanimalo tudi, ali
stereotipna prepričanost o spolih vpliva na različne predstave, ki jih imajo
intervjuvanci obeh spolov izoblikovane glede idealne ženske in moške
podobe, glede vedenjskih značilnosti in zunanjega videza. Kot je dejal
Starc (2003, str. 19) je »lepo žensko telo vitko, čvrsto, brez odvečne
maščobe. Pogosto simbolizira nežnost, krhkost in eleganco. Na drugi
strani je lepo moško telo mišičasto, ki izraža učinkovitost in moč.«
I(1) Tako pri moških in ženskah je najpomembnejše zaupanje, iskrenost in
inteligenca. Zunanji izgled ni pomemben.
71
I(2) Izgled idealnega moškega ali ženske je popolnoma subjektiven.
Karakter obeh mora biti zanesljivost in zvestoba.
I(3) Všeč mu je športen tip ženske. Najpomembneje pri ženski je, da je
potrpežljiva, da zna poslušati in da se lahko z njo pogovarja. Pravi, da je
zvestoba osnovno pravilo partnerskega odnosa.
I(4) Zdrava ženska je tista, ki največ da nase. Mora biti samozavestna,
pokončna, dela naj, kar jo veseli. Tudi idealen moški mora znati misliti s
svojo glavo.
I(5) Idealna ženska je postavna, energična, samozavestna in ambiciozna.
Moški pa mišičast in strog ter enako kot ženska samozavesten in
ambiciozen.
I(6) Idealna ženska naj bi bila postavna, zvesta in delovna. Tudi moški
mora biti enako kot ženska zvest in deloven.
I(7) Idealna ženska je športna, suha in izobražena. Tudi idealen moški je
športen tip in enako kot ženska izobražen in kultiviran.
I(8) Na zunanji izgled idealne ženske močno vplivajo mediji. Karakterno
mora biti odkrita, poštena in iskrena. Tudi izgled idealnega moškega je
pogojen z vplivom medijev; ne sme biti debel. Karakterno so pomembne
enake vrednote kot pri ženski.
I(9) Idealna ženska in moški morata biti urejena. Karakterno pa morata
početi to, kar menita, da je prav. Glede osebnostnih lastnosti, ki naj bi jih
imela ženska ali moški, ni razlik.
I(10) Moški ali ženska ne smeta biti preveč debela. Danes problem
predstavljata hitra hrana in računalniki. Pravi, da se preveč zapuščamo.
Oba morata biti razumevajoča.
Intervjuvanci obeh spolov so podobnega mnenja kot Starc. Glede
zunanjega videza ženske je večina vprašanih mnenja, da ženska ne sme
biti ne preveč suha, niti debela. Pomembno je, da naredi nekaj za svoj
videz. Tudi glede izgleda moških so intervjuvanci podobnega mnenja kot
Starc. Vedenjske značilnosti oz. karakter, se po mnenju vprašanih med
moškim in žensko bistveno ne razlikuje. Za oba spola so intervjuvanci
poudarjali atribute kot so: zvestoba, delovne navade, zanesljivost in
samozavest.
72
Na podlagi analize odgovorov v tem tematskem sklopu je razvidno, da
imajo intervjuvanci le delno izoblikovano stereotipno prepričanje o spolih.
Svojo prvo hipotezo (H1) »Predvidevam, da stereotipno mišljenje o spolih
vpliva na predstave ljudi o idealni moški in ženski podobi, glede njihovih
vedenjskih značilnosti, zunanjega videza in tipičnih vsakdanjih opravil«
lahko potrdim le v primeru stereotipnega mišljenja o vsakodnevnih
opravilih moškega in ženske in izdelanih stereotipih glede zunanje podobe
moškega in ženske. Hipotezo moram zavrniti v primeru vedenjskih
značilnosti oz. karakterja, kajti iz odgovorov je razvidno, da intervjuvanci
poudarjajo enake vedenjske značilnosti pri obeh spolih.
DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VKLJUČEVAJE V ŠPORTNE
AKTIVNOSTI, GLEDE NA SPOL
V teoretičnem delu sem ugotovila, da obstajajo določeni dejavniki, ki
vplivajo na vključevanje moških in žensk v športne aktivnosti.
Najpogostejši »agensi športne socializacije«, kot jih je poimenoval
Marcellus (2003, str. 112,113), ki imajo po njegovem mnenju v času
otroštva in odraščanja največji vpliv in kjer si posamezniki lahko pridobijo
predstave o primernosti različnih športnih aktivnosti, so družina, vrstniki,
šola in množični mediji.
Omenjene dejavnike, za katere sem predpostavljala, da vplivajo na
različen izbor športnih panog pri moških in ženskah, sem vključila tudi v
svojo raziskavo. Nekoliko več pozornosti sem posvetila vplivu šole oz.
dejavniku športne vzgoje v osnovni šoli.
d) Družina, kot dejavnik, ki vpliva na vključevanje v športne
aktivnosti glede na spol
Tušak in Tušak (2003, str. 52) sta mnenja, da »imajo starši kot glavni
otrokovi socializatorji gotovo ključno vlogo, da posameznik začne gojiti
73
šport kot sestavni del življenja.« Preko raziskav so ugotovili, da je
predvsem oče tisti, ki velikokrat otroka navduši za šport oz. ga uvede v
neko športno dejavnost. (Tušak in Tušak, 2003, str. 55)
V svojih intervjujih sem lahko ugotovila predvsem naslednja stališča
sodelujočih:
I(1) Starša, ki sta bila in sta še športno aktivna, sta ga v športu podpirala;
enako bi naredil pri svojem otroku. Otroka bi vzpodbujal, ne glede na
športno panogo, ker je šport zdrav in se otrok skozi šport veliko nauči.
I(2) Starša, ki sta bila oba aktivna smučarja, sta jo zelo vzpodbujala k
športu. Tudi sama je smučala, a mamina želja po hčerki, kot aktivni
smučarki, se ni uresničila. Svojega otroka bi oba s partnerjem vzpodbujala
k športu. Hčerko k aerobiki ali gimnastiki, sina pa k nogometu ali košarki.
I(3) Starša sta ga zelo vzpodbujala k športu. Usmerila sta ga, sem se je
odločil, s katerim športom se bo ukvarjal. Oče ga je navdušil za nogomet.
Pri svojem otroku bi se držal očetovega načela, otroka bi usmerjal v šport
in mu prepustil odločitev.
I(4) Cela družina je športno naravnana, mama je učiteljica športne vzgoje
in jo je že od malih nog usmerjala v šport. Starši bi otroku morali omogočiti
preizkušnjo v ekipnem in individualnem športu, kajti šport ti privzgoji
delovne navade in ti pokaže kako življenje funkcionira. Treba je paziti, da
se kot starš ne vtikaš preveč v razmerje trener - igralec. Kot starš moraš
poskušati uresničiti otrokove želje in ne svojih neizpolnjenih želja.
I(5) Čeprav se oče ukvarja s karatejem in mama hodi v hribe, je starša
nista vzpodbujala k športu. Svoje otroke bi vzpodbujala k športu. Želi si, da
bi njen otrok spoznal čim več športnih panog.
I(6) Starša sta ga in ga še sedaj vzpodbujata k športu. Pravi, da je šport
super stvar, zato bi otroka definitivno vzpodbujal k športu.
I(7) Čeprav se starša s športom nista nikoli ukvarjala, sta ga podpirala,
kolikor sta lahko in mu zmeraj stala ob strani. Svojega otroka bi definitivno
vpeljal v svet športa.
I(8) Mama ni športno aktivna, oče se je s športom ukvarjal, dokler mu je to
dovoljevalo zdravje. Včasih sta jo nekoliko preveč vzpodbujala k športu,
oče je pri tenisu želel svoje navdušenje za šport prenesti na njo. Sama je
74
skozi šport doživela ogromno lepih trenutkov, zato bi svojega otroka
definitivno usmerila v šport.
I(9) Starša sta se rekreativno ukvarjala s športom, a nje nista skušala
usmeriti v šport. Svoje otroke bi vzpodbujala k športu. Poskušali bi jim
predstaviti čim več športov.
I(10) Že v otroštvu se je ukvarjal s športom. Starša sta mu pustila prosto
pot pri izbiri športov, vesela sta bila, da se je preizkusil v različnih športih.
Oče se je ukvarjal z borilnimi veščinami. Tudi njega so borilne veščine
zmeraj zanimale, ker je bil »pubertetni pubec«, ga mama ni pustila na
trening borilnih veščin. Njegov otrok bi moral nekaj trenirat, sam bi lahko
izbral šport, s katerim se bo ukvarjal. Glavno je, da ni za računalnikom.
Pri nekaterih intervjuvancih je igrala družina zelo pomembno vlogo, ko so
se odločali, s katero športno panogo se bodo ukvarjali. V svoji raziskavi
sem, posebej pri moškem delu populacije, opazila velik vpliv očeta, ki se je
ukvarjal s športom, za katerega je kasneje navdušil tudi sina. Pomemben
podatek se mi zdi, da so skoraj vsi intervjuvanci navajali, da so jih starši
vzpodbujali v športne aktivnosti od otroških let naprej, ne glede na to, ali
so bili tudi sami športno aktivni ali ne.
Intervjuvance sem spraševala tudi, če bi svoje otroke spodbujali k športu
in prav vsi so odgovorili pritrdilno ter v večini dodali, da bi svoje otroke
vključili v tisto športno aktivnost, ki bi si jo sami izbrali. Tudi intervjuvanec,
ki se ne ukvarja s športom, bi svoje otroke vzpodbujal h gibanju, kot
navaja: »Sigurno bi otroke vzpodbujal k športu, sej to je super stvar. Ne bi
jih v nič silil, važno je, da imajo dovolj gibanja.«
Iz zgoraj navedenih odgovorov intervjuvancev je razvidno, da imajo starši
oz. družina, kot eden najpomembnejših dejavnikov socializacije, velik vpliv
pri vključevanju svojih otrok v športne aktivnosti.
75
e) Prijatelji in vzorniki, kot dejavnik, ki vpliva na vključevanje v
športne aktivnosti glede na spol
I(1) Na njegov izbor športne panoge so vplivali prijatelji, vzornika ni imel.
I(2) Veliko prijateljic se je ukvarjalo z jahanjem in druženje z njimi jo je tudi
navdušilo za ta šport.
I(3) Nima vzora. Zgledoval se je po sebi, poskušal je preseči samega
sebe. Meni, da če imaš vzornika imaš neko mejo.
I(4) Na košarkarja Marka Miliča je gledala kot na boga, videla njegovo
motivacijo, občudovala ga je in se zgledovala po njegovi vztrajnosti. Svoje
prijatelje je vzpodbujala k športu.
I(7) Navdušil ga je prijatelj, ki je treniral košarko, preko njega je spoznal
košarko in kasneje tudi ostale športe. Vzornika ni imel.
I(8) Večina prijateljev je športnikov. Z njimi najbolje preživlja prosti čas, ker
imajo skupne interese. Prijatelji zagotovo vplivajo na odločitev oz. izbiro
športne panoge. Monika Seleš, je bila njena vzornica, ko je še trenirala
tenis. V odbojki ni imela vzornikov.
I(10) Ker nekaj dela zase in se ne zapušča je sam sebi vzor.
Izmed dejavnikov, ki sem jih obravnavala v raziskavi, sem ugotovila, da
imajo tudi prijatelji velik vpliv pri izbiri športnih panog pri obeh spolih. Ena
intervjuvanka je k športu vzpodbujala svoje prijatelje oz. prijateljice, kot
pravi: »Zmeraj sem bila jaz tista, ki je rekla: »Dajte, dvignite riti in gremo!«
Dva intervjuvanca sta poudarila, da so ju za šport navdušili in vzpodbujali
tudi vzorniki.
Presenetil me je odgovor intervjuvanca, ki odločno nasprotuje vzornikom.
»Vzornikov nikdar nisem imel in jih tudi nimam. Zmeraj želim doseči
maksimum, želim postajat boljši in preseči samega sebe. Če imaš
vzornika, potem imaš tudi neko mejo in ne maram tega, da se postavljajo
meje, ker se vedno lahko izboljšuješ. Nekateri športniki so zame bili kot
nekakšne smernice, na pa kot vzor.«
76
Opazila sem, da vpliv medijev ni tako močan kot vpliv družine in prijateljev.
Nihče od vprašanih se za šport ni navdušil iz medijev. Mediji ali vzorniki so
jih le vzpodbujali pri nadaljnjem ukvarjanju s športom.
Hipotezo (H4) »Predvidevam, da dejavniki socializacije, kot so družina,
prijatelji, šola, mediji, vplivajo na različen izbor športnih panog pri moških
in ženskah« lahko potrdim. Vsi dejavniki socializacije igrajo odločilno vlogo
pri športnem udejstvovanju otrok. Iz odgovorov je tudi razvidno, da so se
intervjuvanci odločali za šport, ki naj bi bil bolj primeren za njihov spol.
f) Športna vzgoja v osnovni šoli, kot dejavnik, ki vpliva na
vključevanje v športne aktivnosti glede na spol
Kot sem že omenila, sem športni vzgoji v osnovni šoli namenila nekoliko
več pozornosti. Predvidevala sem, da športna vzgoja v osnovni šoli vpliva
na izbor različnih športnih aktivnosti glede na spol.
I(1) Športna vzgoja je bila ločena glede na spol. Dekleta in fante je
poučevala ista učiteljica. Velikokrat so se ukvarjali z enakim športom, a so
dekleta imela več ur gimnastike, fantje pa več nogometa. Športna vzgoja
je ločena glede na spol zaradi telesnih predispozicij in prav je tako.
I(2) Pri uri športne vzgoje se je rada ukvarjala z gimnastiko, igre z žogo ni
marala. Športna vzgoja je bila ločena na spol, fante je poučeval učitelj,
dekleta pa učiteljica. Vzrok, da je športna vzgoja ločena glede na spol vidi
v fizični premoči in agresivnejši igri fantov. Redko so imeli športno vzgojo
dekleta in fantje skupaj. Takrat so bila dekleta zapostavljena. Strinja se z
ločeno športno vzgojo.
I(3) Ni imel klasične športne vzgoje. Dobili so žogo in igrali odbojko. Pravi,
da je imel srečo, saj je bilo vseh 6 odbojkarjev v istem razredu in v času
športne vzgoje so imeli trening odbojke. Športna vzgoja je bila ločena
glede na spol, fante je poučeval učitelj, dekleta pa učiteljica. Ne strinja se
z ločitvijo glede na spol, ker je mnenja, da s tem otrokom vzameš
priložnost za spoznavanje različnih športov.
77
I(4) Zelo rada je imela športno vzgojo, čeprav jo je poučevala mama.
Fantje so bili na eni polovici telovadnice in ponavadi igrali košarko, dekleta
pa so se na drugi polovici v večini ukvarjala z gimnastiko. Ločena športna
vzgoja se ji zdi stvar tradicije. Meni, da je to bolje, ker se v osnovni šoli
dekleta lažje poistovetijo z učiteljico, fantje pa z učiteljem.
I(5) Športna vzgoja je bila ločena glede na spol in ponavadi so fantje in
dekleta delali različno. Učiteljica je poučevala dekleta, fante pa učitelj.
Dekleta so včasih igrala tudi odbojko, košarko in nogomet. Ne zdi se ji v
redu, da je športna vzgoja ločena, ker se nakazuje na deljenje med
spoloma in to ni nikoli dobro. Vzrok za ločeno športno vzgojo vidi v tem, da
deklice bolj zaupajo učiteljici, fantje pa učitelju.
I(6) Rad je imel športno vzgojo. Ne ve ali so fantje in dekleta imeli športno
vzgojo skupaj ali ločeno.
I(7) Imel je ločeno športno vzgojo, učitelj je poučeval fante, učiteljica pa
dekleta. Le ogrevanje pred uro ni bilo ločeno glede na spol. Fizična moč
fantov in deklet je različna, zaradi moške moči obstaja tudi nevarnost
poškodb. Je mnenja, da danes ni več takšne razlike v moči in da ni
potrebe, da je športna vzgoja ločena glede na spol.
I(8) Pri urah športne vzgoje so se dekleta ukvarjala z odbojko, košarko in
gimnastiko, drugih športov v osnovni šoli niso izvajale. Fantje so igrali
nogomet, košarko ali odbojko. Ker je sama športnica, ji je žal, da ni imela
športne vzgoje skupaj s fanti. Meni, da bi jo lahko vzpodbudili, da bi
postala boljša in bi s tem izboljšala svoje sposobnosti. Vzrok za ločeno
športno vzgojo vidi v »stari šoli«, da dekleta poučuje učiteljica, dečke pa
učitelj.
I(9) Športna vzgoja je bila ločena glede na spol. 2 leti jo je poučeval
profesor, 2 leti pa profesorica. Pri profesorju so zmeraj igrale odbojko, a
kljub temu še sedaj ne pozna pravil odbojke. Vzrok za ločeno športno
vzgojo vidi v tem, da bi dekleta naj delala bolj nežne stvari, fantje pa bolj
agresivne. Ne zdi se ji prav, da športna vzgoja ločena glede na spol. Pravi,
da so tudi pri gospodinjstvo, ki bi ga lahko označili za bolj ženski šolski
predmet, dekleta in fantje delali enako.
I(10) Pri urah športne vzgoje so se ukvarjali s košarko, nogometom in
odbojko. Ure so bile v večini primerov ločene glede na spol, včasih so
78
telovadili skupaj z dekleti. Dekleta so ponavadi igrala odbojko. Ni v redu,
da je športna vzgoja ločena. Vsi bi morali delati enako. Nekatera dekleta
so v določenem športu velikokrat boljša od kakšnega fanta.
Tako ženske kot moški intervjuvanci so imeli pozitiven odnos do predmeta
športna vzgoja v osnovni šoli. Vsi so se ure športne vzgoje veselili in radi
telovadili. Kot trdi Starc (2003, str. 132), so tudi intervjuvanci povedali, da
je športna vzgoja edini predmet v šolskem učnem načrtu, ki se predvsem v
osnovnih šolah izvaja ločeno glede na spol. Športna vzgoja je tudi edini
šolski predmet, kjer učitelj poučuje samo fante, učiteljica pa samo dekleta.
(Doupona Topič, 1994, str. 48)
Tudi moji izsledki v raziskavi se skladajo z ugotovitvijo M. Doupona Topič,
razen v enem primeru, kjer je intervjuvanec povedal, da je ena učiteljica
poučevala dekleta in fante: »V osnovni šoli sem imel vedno učiteljico. Tudi
dekleta je imela enaka učiteljica. Imeli smo manjšo šolo in ko sem jaz
obiskoval šolo je bila samo ena ali dve učiteljici športne vzgoje, kasneje se
je število učiteljev povečalo.« Vendar, tudi v tem primeru, ko je zaradi
majhnega števila učencev v razredu športno vzgojo poučevala le ena
učiteljica, so bili fantje in dekleta ločeni v dve skupini. »Vedno smo imeli
ločeno, razen v kakšnem izrednem primeru, smo imeli skupaj.«
Zanimalo me je, kaj so vprašani pri uri športne vzgoje največkrat počeli,
kako je ura izgledala, katere športe so največ prakticirali. Pri tem
vprašanju so se odgovori, glede na spol, razlikovali. Intervjuvanke so se v
osnovni šoli pretežno ukvarjale z gimnastiko, atletiko, tekom in odbojko,
intervjuvanci pa največ z nogometom, košarko, odbojko in atletiko.
Enakega mnenja so Maguire in drugi (2002, str. 205), ki navajajo, da se
dečke pri športi vzgoji usmerja v bolj agresivne, fizično naporne in borbene
športe, dekleta se pa pri športni vzgoji usmerja v fizično manj naporne in
neutrudljive športe, kjer se lahko izogibajo telesnemu kontaktu in
dvobojem.
79
Vprašala sem tudi, ali so kdaj fantje in dekleta imeli uro športne vzgoje
skupaj in kaj so takrat počeli. Ugotovila sem, da so imeli skupno športno
vzgojo predvsem takrat, ko je bil kdo od učiteljev odsoten, pa tudi, ko je
bilo na programu testiranje fizičnih sposobnosti. Eden od vprašanih je
odgovoril, da so bili tudi v tem primeru fantje in dekleta razdeljeni v dve
skupini. V tem kontekstu navajam trditev Hargreavesa (1994, str. 151), ki
pravi, da pri športni vzgoji, kjer so vključeni fantje in dekleta, so fantje tisti,
ki monopolizirajo, igrajo se bolj agresivne, tekmovalne igre, kjer izražajo
moč, krepkost, dekleta pa bolj opazujejo, se potiskajo v ozadje.
Intervjuvanci obeh spolov imajo pozitiven odnos do pouka športne vzgoje,
niso pa si enotni glede ločenega pouka športne vzgoje glede na spol. Tudi
moje mnenje je, da športna vzgoja, ki se izvaja ločeno glede na spol in
kjer učitelj poučuje dečke, učiteljica pa dekleta, pripomore k temu, da se
otroke usmerja v različne športne panoge in to vpliva na oblikovanje
spolnih stereotipov na področju športa. Čeprav nihče od vprašanih ni
konkretno odgovoril, da je športna vzgoja v osnovni šoli vplivala na njegov
izbor športa, je iz odgovorov razvidno, da se fantje odločajo za športe, ki
so jih prakticirali v osnovni šoli in da tudi dekleta izbirajo med tistimi športi,
ki so jih spoznale pri pouku športne vzgoje. S temi ugotovitvami lahko
potrdim mojo naslednjo hipotezo (H5) »Predvidevam, da športna vzgoja v
osnovni šoli vpliva na izbor različnih športnih aktivnosti glede na spol«.
g) Moški in ženski športi
I(1) Športi niso moški in ženski, so pa grobi športi bolj primerni za moške,
ženski športi so pa nežnejši in elegantnejši. Tako moški kot ženske so
lahko v individualnem oz. ekipnem športu. Akceptira žensko, ki se ukvarja
z bolj moškim športom in moškega, ki se ukvarja z bolj ženskim športom.
I(2) Obstajajo športi bolj primerni za ženske in športi bolj primerni za
moške. Umetnostno drsanje ali gimnastika sta ženska športa. Nogomet,
vaterpolo ali košarka pa moški. Ni ji všeč ženska bodybuilderka, vendar
80
pravi, da če je njej to všeč, naj se s tem ukvarja, ne rabi pa s svojim
telesom v javnost oz. medije.
I(3) Športe ločuje, ker mu družba tako narekuje, je pa prepričan, da ni
športa ki ne bi bil primeren za določen spol. Osebno mu zelo mišičaste
ženske niso všeč, mu je pa všeč, da so našle šport zase.
I(4) Nima predsodkov, da se ženske ukvarjajo tudi z relijem, mora pa vsak
poznati svoje telo in vedeti, do katere meje lahko gre brez prepovedanih
substanc. Meni, da ni športne panoge, ki bi bila samo moška ali ženska.
Mediji, novinarji in denar postavljajo meje med moškim in ženskim
športom.
I(5) Pravi, da športe žal ločuje na moške in ženske. Skupinskih športov oz.
športov z žogo ne ločuje na moške in ženske. Žensko v moškem športu
označuje kot »asico«, moški v ženskem športu se ji zdi »malo hecen«.
I(6) Športe ločuje na moške in ženske, ker ostali tako narekujejo oz. ker to
vidi po televiziji. Ne ve, zakaj ženske ne tekmujejo v smučarskih skokih,
zakaj ni več ženskih košarkarskih klubov in zakaj ženske ne igrajo
nogometa.
I(7) Športe ločuje na moške in ženske. Aerobika in gimnastika se mu zdita
bolj primerni za ženske, moški pa potrebujejo bolj agresivne športe. Pravi,
da ne obstaja šport, ki sploh ne bi bil za ženske ali za moške. Vsak naj se
sam odloči za vrsto športa, glavno je, da se dobro počuti.
I(8) Športe ločuje na moške in ženske, meni, da na to vplivajo mediji.
Pravi, da imamo veliko predsodkov do žensk, ki se ukvarjajo z bolj moškim
športom in do moških, ki se ukvarjajo z bolj ženskim športom. Športna
vzgoja v šoli vpliva na izbor športov glede na spol.
I(9) Športov več ne ločuje na moške in ženske, ker se je veliko žensk in
tudi moških izkazalo na področjih, kjer jih prej in bilo. Vsi športi so primerni
tako za ženske kot za moške. Od posameznika je odvisno, kateri šport mu
leži.
I(10) Športov ne ločuje na moške in ženske.
V tem tematskem sklopu, lahko hipotezo (H2) »Predvidevam, da je danes
še vedno prisotna stereotipna delitev na športe, primerne za moške in
športe, primerne za ženske« potrdim. Šest intervjuvancev je na vprašanje
81
»Ločuješ športe na bolj primerne za moške oz. za ženske?« odgovorilo
pritrdilno, a so tudi vsi dodali, da nam to, kaj je primerno za moške in kaj
za ženske, narekuje kultura.
Ena intervjuvanka pravi, da oblik športa ne ločuje na moške in ženske,
vendar je iz njenih nadaljnjih odgovorov razvidno, da sicer vse akceptira, a
se ji nekateri športi vseeno ne zdijo primerni za moške, drugi za ženske.
Trije intervjuvanci športov ne ločujejo na moške in ženske.
Prišla sem do spoznanja, da imajo intervjuvanci, tako moškega kot
ženskega spola, izoblikovane približno enake predstave o tem, kateri naj
bi bili ženski in kateri moški športi. Oboji so največkrat navajali aerobiko in
gimnastiko za tipično ženski športni aktivnosti, nato še atletiko in odbojko.
Tudi Starc (2003, str. 21) označuje aerobiko za žensko telesno prakso. V
večini so intervjuvanci podobnega mnenja kot Greendorferjeva (1991),
pravijo, da moški bolj prakticirajo skupinske športe in sicer nogomet,
košarko, rokomet.
Kljub temu, da so intervjuvanci mnenja, da se moški bolj ukvarjajo z
ekipnimi športi, ženske pa bolj z individualnimi, so vsi povedali, da je
odločitev za ekipni oz. individualni šport odločitev posameznika, ki ni
vezana na spol.
Na koncu analize teh odgovorov sem prišla do ugotovitev, ki jih lahko
povežem s spoznanji iz prvega tematskega področja raziskovanja in sicer,
da imajo intervjuvanci zaradi stereotipnega mišljenja izoblikovane
določene ideje o temeljnih ženskih atributih, kot je vitko in čvrsto telo, ki
simbolizira nežnost, čustvenost in prijaznost. Zato, kot pravi Starc (2003,
str. 38) ženski bodybuilding med ljudmi sproža ambivalentne občutke,
predvsem zaradi neskladnosti s trenutno idejo o »lepih« ženskih telesih.
Na podlagi teh odgovorov lahko tudi hipotezo (H3) »Predvidevam, da
ljudje povezujejo moški šport, ki je praviloma bolj grob in nasilen, z
moškimi osebnostnimi lastnostmi, ob upoštevanju stereotipne predstave,
82
da so tudi moške osebnostne lastnosti bolj povezane z agresivnostjo«
potrdim.
h) Aerobika
Kot sem že omenila, je večina intervjuvancev moškega in ženskega spola,
tako kot Starc (2003, str. 21), opredelila aerobiko kot žensko športno
panogo.
I(1) Z aerobiko se ukvarjajo večinoma ženske, zato tudi družba to vidi kot
žensko športno disciplino.
I(2) Ni navajena moškega pri aerobiki, a se ji kljub temu aerobika ne zdi
tako nemoška, ker je veliko inštruktorjev aerobike, predvsem v
modernejših oblikah te skupinske vadbe.
I(3) Sam na aerobiko na gleda kot na tipično žensko športno disciplino.
Pravi, da mogoče družba to tako vidi zaradi oblačil, čeprav zdaj ni več
tistih smešnih »štunf«.
I(4) Družba nam narekuje, da je za ženske šport, ki je eleganten in
estetski, za moške pa šport s kontaktom.
I(5) Aerobika je ženska športna disciplina zaradi glasbe, plesa in
koreografije.
I(6) Aerobika je za ženske. Sam se ne bi ukvarjal z aerobiko, ker ne
vsebuje akcije.
I(7) Aerobika je nežen šport in ženske so bolj gibčne kot moški. Sam se z
aerobiko ne bi ukvarjal. Pravi, da je še iz »stare šole«, a se bo moral
navaditi na moškega v aerobiki.
I(8) Aerobika se ji ne zdi tipično ženska športna disciplina. Predvideva, da
družba na aerobiko gleda tako zaradi oblačil (bodijev), ki so bila včasih pri
aerobiki.
I(9) Dolgo so se samo ženske ukvarjale z aerobiko. Predolgo je obstajalo
mnenje, da je aerobika za ženske, ker se tukaj oblikuje telo, moški pa
mora biti mišičast ali izjemno hiter in da zato aerobika ni za moške.
83
I(10) Na aerobiko ne gleda kot na ženski šport. Pravi, da je aerobika zelo
naporna in bi jo vsakemu zelo priporočal. Dela se v skupini in ta skupina ti
da dodatno motivacijo. Vsak, ki želi nekaj narediti zase, tako moški kot
ženska, naj se preizkusi v aerobiki.
Po Starčevih besedah (2003, str. 21,115) spada aerobika med manj
intenzivne in manj nasilne oblike vadbe, saj ne učinkuje na prevelik razvoj
mišičavosti in daje v ospredje pomembnost estetskega videza, kar po
mojem mnenju omogoča oblikovanje in ohranjanje tistih osebnostnih in
vizualnih značilnosti, ki zaznamujejo podobo o »lepi« ženski. To je
najverjetneje ključni razlog, da jo večina intervjuvancev obeh spolov
uvršča med ženske športne aktivnosti.
i) Nogomet in odbojka
Področje raziskovanja z naslovom »nogomet in odbojka« se navezuje na
trditev Snyderja (v Starc, 2003, str. 94), da so za ženske primerni tisti
športi, kjer ne prihaja do telesnega stika. V to skupino športnih aktivnosti
spada odbojka, kjer za razliko od drugih ekipnih športov, kot je, na primer,
nogomet, ne prihaja do telesnega stika med igralci in je zato primerna za
ženske.
I(1) Odbojka ni edini ekipni šport, ki je primeren za ženske, se pa v
nogometu kaže moškost, zato bi tudi sam izbral nogomet.
I(2) Če bi se morala odločiti, bi izbrala odbojko, ker je nogomet preveč
agresiven. Odbojka je bolj ženska že zaradi dresov.
I(3) Z obema športoma se je aktivno ukvarjal, a se je kasneje odločil za
odbojko, ker žogo zna vsak brcniti, pri odbojki pa je treba veliko razmišljati.
Verjame, da se je prav odločil.
I(5) Izbrala bi odbojko, ker je bolj nežen šport.
I(6) Raje bi izbral odbojko, ker nogometa ne mara in je v odbojki boljši kot
v nogometu.
84
I(7) Ne strinja se, da je odbojka edini ekipni šport, ki je primeren za
ženske. Ženske so dobre tudi v košarki ali nogometu. Med nogometom in
odbojko bi izbral odbojko, ker so mu bolj všeč športi z žogo, ki se igrajo z
rokami.
I(8) Pri odbojki potrebuješ moč, skok, koordinacijo, hitrost; to so vrline, ki
jih potrebuješ tudi pri košarki ali nogometu. Mogoče zaradi pomanjkanja
telesnega stika odbojka izgubi na atraktivnosti.
I(9) Med nogometom in odbojko bi se, zaradi izkušnje v osnovni šoli,
odločila za nogomet. V šoli so punce zmeraj igrale odbojko, a še sedaj ne
ve zakaj pri odbojki gre. Nogomet je spoznala preko brata.
I(10) Odločil bi se za odbojko, ker mu je bolj pri srcu.
Na vprašanje »Če bi moral-a izbrati med nogometom in odbojko, za kateri
šport bi se odločila-a?« so štiri ženske odgovorile »za odbojko«, ena »za
nogomet«. Pri moških so mnenja enaka. Le eden bi se raje ukvarjal z
nogometom, čeprav se rekreativno ukvarja tudi z odbojko, mu je bolj všeč
nogomet, ker »se gre na moč« kot odgovarja: »Verjetno bi se odločil za
nogomet, ker se več preteče, bolj se igra na moč, malo se pokaže
moškosti v igri. Moškost lahko bolj izraziš v nogometu kot v odbojki.«
Ostali intervjuvanci bi se odločili za odbojko.
Iz odgovorov je razvidno, da je odbojka za ženske bolj privlačna kot
nogomet, ne moremo pa na odbojko gledati kot na tipično žensko ali celo
»nemoško« disciplino, kajti vsi moški intervjuvanci se vsaj rekreativno
ukvarjajo z odbojko in štirje od petih moških bi se med nogometom in
odbojko, odločili za odbojko. Tudi respondent, ki se je z odbojko aktivno
ukvarjal je povedal, da nikoli ni imel občutka, da se ukvarja z ženskim oz.
»nemoškim« športom.
j) Ženske in nogomet
I(1) Primeren šport za ženske je tudi nogomet, a ženske nimajo toliko
možnosti za izvajanje te športne panoge.
85
I(2) Da ženske ne sodijo v nogomet, je čisti stereotip. Družba je tako
naravnana, da je nogomet moški šport. Je mnenja, da ženska ne sodi k
nogometu in v »kopačke«.
I(3) Ženski nogomet ni nič posebnega, je čisto normalno. Ni prav, da
družba na to gleda drugače. Ženske se ne odločajo toliko za nogomet, ker
nimajo izbire. Možno je tudi, da jih starši silijo v drugi šport.
I(4) Nogometašica je enako kot gimnastičarka. Pri nas za to ni denarja, ni
zanimanja in s tem za profesionalizacijo ženskega nogometa ni
prihodnosti.
I(5) Družbeno je pogojeno, da je nogomet moški šport. Pri športni vzgoji
samo fantje igrajo nogomet, z mešano športno vzgojo, bi se to morda
spremenilo in bi tudi ženske pokazale več interesa za nogomet.
I(6) Družba narekuje, da nogomet ni za ženske.
I(7) V družbi prevladuje mnenje, da je nogomet moški šport. Meni, da bi
nogometašice bile deležne posmeha s strani družbe in se tega ustrašijo.
I(8) Že v šoli ti kot punci nogometa sploh ne predstavijo, na dvorišču ga
igrajo samo fantje in nimaš možnosti spoznati nogometa in se odločiti za
ta šport.
I(9) Ženska se težko uveljavi v nogometu. Težko najde ženski nogometni
klub ali ekipo deklet, katere bi se zbrale in igrale nogomet.
I(10) Meni, da je kar nekaj deklet, ki se želijo ukvarjati z nogometom, a žal
velikokrat ostane samo pri želji.
Kot sem ugotovila že znotraj prejšnjega sklopa, intervjuvanci nimajo
izoblikovanega stereotipnega prepričanja, da nogomet ni za ženske, ker je
preveč agresivna in groba športna panoga. Tudi znotraj tematike »ženske
in nogomet« sem prišla do podobnega spoznanja. Opazila sem, da se
intervjuvanci zavedajo, da so zaradi stereotipne prepričanosti o spolih,
ženske na nek način diskriminirane. V okviru tega konteksta bom na
kratko predstavila odgovore vseh intervjuvancev.
Prvi je na vprašanje, zakaj se po tvojem mnenju ženske ne ukvarjajo z
nogometom v tako veliki meri kot moški dejal: »Mislim, da zaradi tega, ker
v naši družbi to ni bilo tako razširjeno. Sedaj v zadnjih letih pa se je pri nas
ustanovila tudi liga in slišal sem tudi, da v Ameriki na kolidžu lahko tudi
86
ženske izberejo nogomet oz. soccer in da se vsak lahko sam odloči. Tako
da mislim, da se ne odločajo, ker ni bilo toliko možnosti. Tiste, ki so pa
želele igrat nogomet, so igrale mešano s fanti.«
Drugi pravi: »Mislim, da nam tudi to narekuje družba.«
In tretji: »Mislim, da zaradi tega, ker ni izbire. Velikokrat koga tudi starši
silijo v določen šport. Recimo pri moškemu, če boš moral igrat nogomet,
ga boš pač igral, tudi če bi raje šel k baletu.«
Četrti pa: »Še zmeraj prevladuje načelo: »fusbal je moški šport.« Mislim,
da se punce bojijo, da bi jih drugi zafrkavali.«
Peti je odgovoril: »Ne vem zakaj je tako. Po moje se veliko žensk želi
ukvarjati z nogometom, a žal velikokrat ostane le pri želji.«
Tudi intervjuvanke so v tem primeru enakega mnenja. Prva odgovarja:
»Vzrok pri nas je, ker ni denarja, ni zanimanja in posledično tudi ni
prihodnosti za finančno neodvisnost.«
Druga pravi: »Mislim, da je to družbeno pogojeno, ker tudi že pri športni
vzgoji fantje v večini igrajo nogomet, dekleta pa odbojko in zaradi tega pri
dekletih kasneje tudi ni takšnega interesa za nogomet. Če bi bila športna
vzgoja mešana, pa bi mogoče bilo drugače.«
Tretja je podala podobno mnenje: »Mislim, da gre tukaj za en stereotip, da
je naša družba tako naravnana, da nogomet velja za moški šport in niti na
televiziji ni videti ženskega nogometa. Odkrito povedano, tudi sama ne
poznam nobene ženske, ki bi se ukvarjala z nogometom, enostavno to pri
nas velja za moški šport.«
Četrta je dejala: »Verjetno zato, ker že kot otroci na dvorišču samo fantje
igrajo nogomet in v šoli ti kot punci nogometa sploh ne predstavijo.«
Peta pa pravi: »Pojma nimam. Kaj jaz vem. Mogoče, ker se težko uveljavi.
Mogoče je težko najti kak klub ali tim, da bi se našlo več žensk, da bi
igrale nogomet.«
Moji izsledki v raziskavi se skladajo z ugotovitvijo Greendorferjeve (1992,
str. 61), da ljudje niso znali sprejeti ženskega nogometa, saj so bile
njihove predstave, da je nogomet izključno moška športna panoga,
stereotipne. Navedeni primeri znotraj te tematike prikazujejo, da so se tudi
87
na športnem področju izoblikovale ideologije in stereotipi, vezani na spol,
ki vplivajo na participiranje moških in žensk v različne športne dejavnosti.
k) Vzroki za vključevanje v šport glede na spol
Na začetku raziskave sem predpostavljala, da se moški in ženske
vključujejo v športne aktivnosti zaradi različnih razlogov. Postavila sem
hipotezo (H6) »Predvidevam, da se zaradi stereotipnih predstav o spolih,
moški in ženske vključujejo v športne aktivnosti zaradi različnih razlogov«,
katero lahko tudi potrdim.
I(1) Moški in ženske se s športom ukvarjajo iz istih razlogov. Zaradi
zdravja, postave, druženja. Vsak se ukvarja s športom, ki mu je všeč.
I(2) Ženske se ukvarjajo s športom zaradi postave in ohranjanja kondicije,
moški zaradi druženja, tekmovalnosti in dokazovanja.
I(3) Zakaj se nekdo ukvarja s športom, je odvisno od vzgoje. Zadnje čase
se ženske bolj zaradi postave, nekatere tudi zaradi ljubezni do športa.
Moški se s športom ukvarjajo zaradi ljubezni in potrebe po gibanju.
I(4) Premalo ljudi se rekreativno ukvarja s športom, veliko jih najde izgovor
v pomanjkanju časa. Pri obeh spolih gre za potrebo po gibanju, pri moških
pa je prisoten še »moški ego« in primerjanje. Upa, da se ljudje za šport
odločijo tudi zaradi zdravja.
I(5) Ženske se s športom ukvarjajo zaradi postave, druženja in več
energije, moški pa, da sprostijo svojo energijo.
I(6) Meni, da se ženske ukvarjajo s športom zaradi boljše postave, moški
pa zaradi druženja.
I(7) Vzroki so podobni. Zadnja leta se vedno več ljudi odloča za rekreativni
šport zaradi postave; obsedeni smo z zunanjim izgledom.
I(8) Vzroki so enaki: ljubezen do športa in druženje. Razlika je, da so
moški bolj vztrajni.
I(9) Skupen vzrok vidi v zdravju oz. da narediš nekaj za telo in duha.
Ženske se s športom ukvarjajo tudi zaradi izboljšanja zunanjega izgleda,
moški pa bolj zaradi druženja.
88
I(10) Nekateri se s športom ukvarjajo, ker so slišali, da morajo nekaj delati,
drugi zaradi zdravja. Veliko žensk se s športom ukvarja zaradi postave.
Ugotovila sem, da se po mnenju intervjuvancev obeh spolov ženske v
večini ukvarjajo s športom predvsem zaradi oblikovanja in ohranjanja vitke
postave, zaradi hujšanja, pa tudi zaradi ohranjanja zdravja in druženja.
Tudi Starc (2003, str. 21) trdi, da »ženske, ki sodelujejo pri vadbi aerobike,
to počnejo zaradi izboljšanja izgleda svojega ženskega telesa.« Po
mnenju intervjuvancev, se moški ukvarjajo s športom predvsem zaradi
druženja, ljubezni do športa in gibanja. Ženske, kot vzrok za ukvarjanje
moških s športom, vidijo še »moški ego«.
V navedenih primerih znotraj tega tematskega sklopa je razvidno, da se
intervjuvanci moškega in ženskega spola vključujejo v športne aktivnosti
zaradi različnih vzrokov. Ženske, kot sem že ugotovila, predvsem zaradi
oblikovanja in ohranjanja vitke postave, moški pa v prvi vrsti zaradi
druženja s tistimi, ki imajo enake interese, pa tudi zaradi vzdrževanja
kondicije. Po mojem mnenju so navedene ugotovitve rezultat stereotipnih
predstav pri intervjuvancih glede idealne ženske in moške podobe,
njihovih osebnostnih značilnosti in zunanjega videza.
Še enkrat lahko trdim, da tudi na področju športa obstajajo predsodki in
stereotipi vezani na spol, za katere menim, da so rezultat različnih
dejavnikov socializacije (družina, prijatelji, šola, množični mediji) ki, kot
sem spoznala že v prejšnjem tematskem sklopu, vplivajo na različen izbor
športnih panog pri moških in ženskah.
89
3.5. UGOTOVITVE
V družbi ima vsak posameznik ali posameznica določeno mesto oz.
položaj, s katerim so povezane različne družbene norme in glede na
katerega prevzemamo določene vloge. Biološko in družbeno se svet deli
na dva spola, na moškega in ženskega. Moške in ženske večina kultur
definira kot nasprotje. Ženske naj bi skrbele za dom in družino in bile na
splošno manj aktivne izven tega okolja. Od moških pa se pričakuje, da
bodo družino preskrbeli, za kar morajo biti aktivni, močni in hitri.
Stereotipna področja moškega delovanja so predvsem v javni sferi kot sta
na primer politika in šport. Stereotipna področja ženskega delovanja pa so
na drugi strani v zasebni sferi ter so usmerjena v družinsko življenje,
materinstvo in gospodinjstvo. Šport zahteva moške značilnosti, zato so
športnice pogosto videne, kot da delujejo izven svojih vlog.
Šport lahko brez dilem delimo na moškega in ženskega. Delitev je že
zgodovinska in tako pojmovanje je osnova in podpora ideologiji spolov, ki
moškim in ženskam pripisuje različno naravo, sposobnosti in interese.
Razlike, ki delijo šport, so družbeni konstrukti, ki so osnovani na podlagi
mišljenja ljudi o razlikovanju obeh spolov, ne pa na dejanskih razlikah.
Pravila so namreč v športu precej enaka. Tek na 5000 metrov je enako
dolg za ženske in moške, pri judu se prav tako borita dva judoista ali
judoistki, košarkarsko ali odbojkarsko igrišče je enako veliko, pravila igre
so prav tako enaka, res pa je, da je košarkarska žoga pri ženskah manjša
in pri odbojki mreža za ženske nižja. Majhne spremembe pravil, kot je
velikost žoge pri košarki ali višina mreže pri odbojki, pa ne morejo biti
osnova za delitev športa na dva pola.
Iz raziskave, ki sem jo opravila, sem ugotovila, da na delitev športnih
panog na moške in ženske močno vplivajo mediji. Množični mediji imajo z
različnimi prezentacijami najboljšo možnost, da utrjujejo stereotipe,
ohranjajo predsodke ter predstavljajo različne ideale, ki nam kažejo
določene vloge. Večina intervjuvancev je povedala, da športe delijo na bolj
90
moške in bolj ženske, ker jim tako narekuje družba in ker to vidijo na
televiziji.
Čeprav večina intervjuvancev športe deli glede na spol, so mnenja, da je
najpomembneje, da se ljudje s športom sploh ukvarjajo. Pri navedbi
konkretnih primerov za nasprotni spol, stereotipno ženskega športa
(aerobika ali ritmična gimnastika) pri moškem in stereotipno moškega
športa (nogomet ali bodybuilding) pri ženski, se večina intervjuvancev ni
odločila za spolno stereotipiziranje. Niso zavračali, da se moški ukvarja z
aerobiko ali ritmično gimnastiko in da se ženska ukvarja z nogometom ali
bodybuildingom.
Intervjuvanci so mnenja, da se večina žensk s športom rekreativno ukvarja
zaradi lepše postave, moški pa zaradi druženja s prijatelji. Kot skupen
vzrok navajajo ljubezen do športa in skrb za zdravje.
Glede vsakodnevnih opravil, zunanjega videza in osebnostnih lastnosti
moškega in ženske intervjuvanci nimajo izoblikovanih stereotipnih
prepričanj o spolih. Večina intervjuvancev je mnenja, da se mora delo v
gospodinjstvu porazdeliti med vse člane gospodinjstva in da delitev dela ni
več tako tradicionalna. Tako pri moškem kot pri ženski so pomembne
enake karakterne lastnosti, kot sta zvestoba in iskrenost.
Ugotovila sem, da je bila pri izbiri športne panoge večina intervjuvancev
deležna podpore staršev. Vsi intervjuvanci bi svoje otroke vzpodbujali k
športu. Zavedajo se pozitivnih strani športa. Navajajo, da so se tudi sami
skozi šport naučili ogromno koristnih stvari za življenje.
Menim, da športna vzgoja v osnovni šoli odločilno vpliva na izbor športne
panoge in da prispeva velik delež k delitvi na moške in ženske športe. Vsi
intervjuvanci so v osnovni šoli imeli športno vzgojo ločeno glede na spol.
Ločena športna vzgoja omogoča usmerjanje dečkov k tipično moškim
športom in deklic k tipično ženskim športnim panogam. Iz odgovorov je
tudi razvidno, da so se intervjuvanci kasneje odločili za šport, ki jim je bil v
91
osnovni šoli bolje predstavljen. Večina intervjuvancev nima pozitivnega
odnosa do športne vzgoje, ki se izvaja ločeno glede na spol. Menijo, da je
s tem onemogočeno spoznavanje različnih športnih panog.
Pomembno vlogo ima torej začetna vzgoja sama. Že od malih nog je treba
deklice in dečke enako vzgajati, jim vzbujati enaka pričakovanja, jih
usmerjati k enakim interesom ter jim prikriti spolno stereotipizacijo na
mnogih področjih družbenega življenja, tudi v športu. Šele na ta način bi
se po daljšem časovnem obdobju in z obilico truda med spoloma zabrisala
tista neenakost, ki jo marsikdo v današnjem hitrem vsakdanjem toku
dogajanj enostavno prezre.
92
LITERATURA
Avsec, A. (2002). Razlike med spoloma v vrednostnih ocenah spolno
stereotipnih osebnostnih lastnosti. Anthropos, 34 (4/6), 19-34.
Barle, A. in Počkar, M. (1997). Sociologija: Gradivo za srednje šole.
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Cohen, G.L. (1993). Women in sport: issues and controversies. London:
Sage publications.
Čagran, B., Pšunder, M. in Fošnarič, S. (2004). Priročnik za izdelavo
diplomskega dela. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Doupona Topič, M. (1994). Šport, spol, vzgoja. Magistrsko delo, Ljubljana:
Fakulteta za šport.
Doupona Topič, M in Petrović, K. (2000). Šport in družba: sociološki vidiki.
Ljubljana: Fakulteta za šport.
Doupona Topič, M. (2004). Ženske in šport. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Eitzen, Stanley D. (2000). Social control and sport. V Coakley, J., Dunning,
E. (Ur.), Handbook of sports studies (str. 370-378). London: Sage
Publications.
Flere, S. (2000). Sociološka metodologija. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Giddens, A. (2002). Sociology. Cambridge: Polity press.
Goričar, J. (1980). Temelji obče sociologije. Ljubljana: Državna založba
Slovenije.
93
Greendorfer, S.L. (1991). Gender role stereotypes and early socialization.
Women in sport. Pridobljeno 23.2.2008, iz
www.findarticles.com/p/articles/mi hb285/is 199111
Greendorfer, S.L. in Yiannakis A. (1992). Applied sociology of sport.
Champaign (IL): Human kinetics publishers.
Haralambos, M. in Holborn, M. (1999). Sociologija: teme in pogledi.
Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Hargreaves, J. (1994). Sporting females, critical issues in the history and
sociology of women's sports. London and New York: Routledge.
Jogan, M. (1990). Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma.
Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2002). Priljubljenost športne vzgoje v
primerjavi z drugimi šolskimi predmeti. Razvojne smernice športne vzgoje:
zbornik referatov (str. 49-54). Ljubljana: Zveza društev športnih
pedagogov Slovenije.
Južnič, S. (1993). Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Kobal Grum, D. (1998). Proučevanje kognitivne spolne sheme z vidika
stereotipov ali z vidika samopodobe. Časopis za kritiko znanost, 26 (188),
247-257.
Kovač, M. (1995). Šport v republiki Sloveniji, dileme in perspektive.
Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Kovač, M. in Strel, J. (2002). Kurikulum. Pridobljeno 1.3.2008 iz
http://www.student-
info.net/sismapa/skupina_doc/fsport/knjiznica_datoteke/935713_5_kurikul
um4.11.ppt
94
Kozmik Vodušek, V. in Salecl, T. (Ur.). (1999). Zakoni o enakih možnostih:
primerjalna analiza. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije, Urad za žensko
politiko.
Kristal, S. (2002). Non-traditional sport roles, society and culture. Women,
sport and film. Pridobljeno 23.2.2008 iz
http://serendip.brynmawr.edu/local/scisoc/sports02/papers/skristal.html
Lippa, R.A. (2002). Gender, Nature and Nurture. London: Lawrence
Elrbaum associates.
Lippmann, W. (2001). Stereotipi. V: Splichal, S. (Ur.), Komunikološka
hrestomatija 1. (str. 169-180). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Loy, J.W., McPherson, B.D. in Kenyon, G. (1978). Sport and social
systems. University of Waterloo: Addison – Wesley Publishing Company.
Maguire, J.A., Mansfield, L., Jarrie, G., Bradley, J. (2002). Sport world, a
sociological perspective. Champaign (IL): Human kinetics.
Marcellus, W. L. (2003). Sociological perspective of sports, fifth edition.
Minneapolis: Burgess Publishing Company.
Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu.
Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Musek, J. (1994). Psihologija, človek in družbeno okolje. Ljubljana: Educy.
Nastran Ule, M. (1999). Predsodki in diskriminacije. Ljubljana: Znanstveno
in publicistično središče.
Nastran Ule, M. (2000). Sodobne identitete: v vrtincu diskurzov. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
95
Nastran Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
Petrović, K. in Doupona, M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta
za šport.
Sadar – Černigoj, N. (1991). Moški in ženske v prostem času. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
Starc, G. (2003). Discipliniranje teles v športu. Ljubljana: Fakulteta za
šport, Inštitut za kinezologijo.
Šugman, R. (1997). Zgodovina svetovnega in slovenskega športa.
Ljubljana: Fakulteta za šport.
Štular, S. (1998). Družbena konstrukcija spolne identitete. Teorija in
praksa, 35 (3), 441-454.
Theberge, N. (2000). Gender and sport. V Coakley, J. in Dunning, E. (Ur.),
Handbook of sports studies (str. 322-333). London: Sage Publications.
Turner, B. S. (1984/1996). The body and society. London: Sage
Publications.
Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni
inštitut Filozofske fakultete.
Ulaga, D. (1976). Telesna vzgoja, šport, rekreacija. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Verša, D. (1996). Medijska podoba spolov. Ljubljana: Vlada Republike
Slovenije, Urad za žensko politiko.
96
Zajec, Ž. (2007). Primerjava marketinške zanimivosti moškega in
ženskega športa. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
97
PRILOGE
Priloga A: Zgoščenka z intervjuji