SPISISVETEGA FRANČIŠKA ASIŠKEGA

MOLITEV PRED KRIŽANIM PRI SV. DAMIJANU

O Vzvišeni in veličastni Bog,razsvetli temine mojega srca.Daj mi pravo vero, trdno upanjein popolno ljubezen, razumnost in spoznanje,o Gospod,da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.

HVALNICE BOGU NAJVIŠ JEMU1Ti si svet, Gospod Bog,Ti edini, ki delaš čudeže (prim. Ps 71,19;76,15;85,10; Lk 1,49).2Ti si močan.Ti si velik (prim. Ps 85,10).Ti si najvišji.Ti si vsemogočni kralj,ti, sveti Oče (Jn 17,11),kralj nebes in zemlje (Mt 11,25; Lk 10,21).3Ti si trojstven in eden,Gospod, Bog bogov (prim. Ps 135,2).Ti sam si dobrota, vsa dobrota,najvišja dobrota,Gospod Bog, živi in resnični (prim. 1 Tes 1,9).4Ti si ljubezen, nesebična ljubezen (prim. 1 Jn 4,8,16).Ti si modrost. Ti si ponižnost.Ti si potrpežljivost (Ps 70,5).Ti si lepota.Ti si blagost.Ti si varnost. Ti si spokojnost.Ti si veselje.Ti si naše upanje in radost.Ti si pravičnost.Ti si zmernost.Ti si vse naše bogastvo

do zadostnosti.5Ti si lepota.Ti si krotkost.Ti si zavetje (Ps 30,5).Ti si naš varuh in branitelj.Ti si pogumnost. Ti si osvežitev.6Ti si naše upanje.Ti si naša vera.Ti si naša ljubezen.Ti si vsa naša sladkost.Ti si naše večno življenje,veliki in čudoviti Gospod,vsemogočni Bog,usmiljeni Odrešenik! - Amen.

SPODBUDA K HVALJENJU BOGA1Bojte se Gospoda in dajte mu čast (Raz 14,7).2Vreden je Gospod, da prejme hvalo in čast (prim. Raz 4,11).3Vsi, ki se bojite Boga, ga hvalite (prim. Ps 21,24).4Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj (Lk 1,28).5Hvalite ga, nebesa in zemlja (prim. Ps 68,35).6Vse reke, hvalite Gospoda (prim. Dan 3,78).7Božji otroci, slavite Gospoda (prim. Dan 3,82).8To je dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo se ga in se radujmo (Ps 117,24).Aleluja, aleluja, aleluja! Izraelov Kralj (Jn 12,13)!9Vse, kar diha, naj hvali Gospoda (Ps 150,6).10Hvalite Gospoda, ker je dober (Ps 164,1);vsi, ki to berete, slavite Gospoda (Ps 102,21).11Slavite Gospoda vse stvari (prim. Ps 102,22).12Vse ptice pod nebom, hvalite Gospoda (Dan 3,80; prim. Ps 148,7-10).13Vsi dečki, hvalite Gospoda (prim. Ps 112,1).14Mladeniči in mladenke, hvalite Gospoda (prim. Ps 148,12).15Vredno je Jagnje, ki je bilo umorjeno,da prejme hvalo, slavo in čast (prim. Raz 5,12).16Slavljena bodi sveta Trojica in nedeljiva Enost.17Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju.

RAZLAGA OČENAŠA

1Presveti Oče naš: naš Stvarnik, Odrešenik, Tolažnik in Zveličar.2Ki si v nebesih: v angelih in svetnikih, ko jih razsvetljuješ za

spoznanje, kajti ti, Gospod, si luč. Ti jih razvnemaš za ljubezen, kajti

ti, Gospod, si ljubezen. Ti prebivaš v njih in jih napolnjuješ z blaženostjo, kajti ti, Gospod, si najvišje dobro, večno dobro, iz katerega vse dobro izhaja, brez katerega nič dobrega ne obstaja.

3Posvečeno bodi tvoje ime: naj se zasveti v nas spoznanje o tebi, da bomo spoznali širokost tvojih dobrot, dolgost tvojih obljub, visočino tvojega veličanstva in globočino tvojih sodb (Ef 3,18; Ps 35,6.7).

4Pridi k nam tvoje kraljestvo: da boš vladal v nas po milosti in nam dal priti v tvoje kraljestvo, kjer je gledanje tebe nezastrto, ljubezen do tebe popolna, združenost s teboj blažena in uživanje tebe večno.

5Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji: da bi te ljubili z vsem srcem, tako da bi vedno mislili nate; z vso dušo, tako da bi vedno hrepeneli po tebi; z vsem mišljenjem, tako da bi svoje namene naravnali na tebe in v vsem iskali tvojo čast; z vsemi svojimi močmi, tako da bi vse dušne in telesne moči in čute do kraja porabili v služenju ljubezni do tebe in v ničemer drugem. In da bi ljubili svoje bližnje kakor sami sebe, tako da bi z vsemi svojimi močmi pritegovali vse k ljubezni do tebe, se veselili blagra drugih kakor svojega lastnega blagra ter sočustvovali v nesreči in da bi nikogar v ničemer ne žalili.

6Naš vsakdanji kruh: svojega ljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, nam daj danes; da bomo priklicali v spomin, razumeli in častili ljubezen, ki jo je imel do nas, in vse tisto, kar je za nas govoril, storil in trpel.

7In odpusti nam naše dolge: po svojem neizrekljivem usmiljenju, po moči trpljenja svojega ljubljenega Sina in po zasluženju ter priprošnji blažene Device Marije in vseh tvojih izvoljenih.

8Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom: in glede tistega, česar ne odpuščamo popolnoma, stori ti, Gospod, da v polnosti odpustimo, da zaradi tebe resnično ljubimo sovražnike in zanje pobožno molimo; da nikomur ne vračamo hudega s hudim, temveč da se v tebi trudimo koristiti vsem.

9In ne vpelji nas v skušnjavo: naj bo skrita ali očitna, nenadna ali dolgotrajna.

10Temveč reši nas hudega: preteklega, sedanjega in prihodnjega.Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu...

HVALNICE ZA VSE URE

Hvalnice za vse ure je sestavil sv. Frančišek in jih je molil pred vsako molitveno uro dneva in noči in pred molitvenim bogoslužjem na čast Devici Mariji. Začel je s “Presveti Oče naš...” in s “Slava Očetu...”

1Svet, svet, svet,Gospod Bog vsemogočni,ki je, ki je bil in ki bo prišel (Raz 4,8).Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj (Dan 3,57).2Vreden si, Gospod, naš Bog,da prejmeš hvalo, slavoin čast in češčenje (Raz 4,11).Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.3Vredno je Jagnje, ki je bilo umorjeno,da prejme oblast in božanstvo,modrost in moč,čast in slavo in hvalo (Raz 5,12).Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.4Slavimo Očeta in Sina s Svetim Duhom.Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.5Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela (Dan 3,57).Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.6Hvalite našega Boga vsi njegovi služabniki in kateri se Boga bojite, mali in veliki (Raz 19,5).Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.7Naj hvalita njega, veličastnega, nebo in zemlja.Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.8In vse stvari, ki so v nebesih in na zemljiin pod zemljo,morje in vse, kar je v njem (Raz 5,13).Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.9Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.10Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.Hvalimo in poveličujmo ga vekomaj.

11MolitevVsemogočni, najsvetejši, najvišji in najvzvišenejši Bog, vsako dobro, največje dobro, vse dobro, ki si edini dober; Tebi dajemo vso hvalo, vso slavo, vso zahvalo, vso čast, vse poveličevanje in vse dobro. Zgodi se. Zgodi se. Amen.

MOLITVENO BOGOSLUŽJE GOSPODOVEGA TRPLJENJA

Opomba: Začenjajo se psalmi, ki jih je sveti Frančišek izbral v čast in spomin in hvalo Gospodovega trpljenja. Vsako uro dneva ali noči je treba moliti enega. In sicer se začenjajo s sklepnicami velikega četrtka, ker so tisto noč po izdajstvu prijeli našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vedeti moramo, da je sv. Frančišek takole molil: Najprej je molil molitev, ki nas jo je naučil Gospod - Učitelj “Presveti Oče naš...” s hvalnicami, to je: “Svet, svet, svet...” (prim. str. 2-4). Ko je končal

hvalnice z njih prošnjo, je začel antifono “Sveta Devica Marija”. Molil je najprej Marijine psalme; razen tega je molil druge psalme, kakor jih je izbral, ob koncu vseh psalmov pa še psalme trpljenja. Ko je psalm končal, je molil antifono “Sveta Devica Marija”. Po antifoni je bil oficij končan.

I. del: Sveto tridnevje in med letomSklepna molitvena uraAntifona:

1Sveta Devica Marija,ni tebi enakemed vsemi ženami sveta, 2hči in deklavzvišenega in najvišjega Kralja, Očeta v nebesih,mati najsvetejšega Gospoda našega Jezusa Kristusa,nevesta Svetega Duha;3prosi za nas, skupaj s svetim nadangelom Mihaelomin vsemi nebeškimi močmiin z vsemi svetniki,svojega presvetega ljubljenega Sina,Gospoda in Učenika.Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselejin vekomaj. Amen.

Psalm 11O Bog, razkril sem ti svoje življenje:ti si postavil moje solze pred svoje obličje (Ps 55,9).2Vsi moji sovražniki so snovali zoper mene zlo,posvetovali so se skupaj (Ps 40,8).3Zoper mene so postavili zlo namesto dobrega:sovraštvo namesto moje ljubezni (Ps 10,5).4Namesto da bi me ljubili, so me obrekovali,jaz pa sem molil (Ps 108,4).5Sveti moj Oče, Kralj nebes in zemlje,ne oddalji se od mene:kajti stiska je blizuin ni ga, ki bi mi pomagal (Ps 22,12).6Naj se umaknejo moji sovražniki nazaj,kadarkoli te bom poklical:glej, spoznal sem, da si ti moj Bog (Ps 55,10).7Moji prijatelji in moji najbližjiso se strnili in se postavili zoper mene:moji sorodniki so obstali daleč (Ps 37,12).8Oddaljil si od mene moje znance,označili so me za gnusobo zanje.Izdan sem bil in brez možnosti za rešitev (Ps 87,9-10).9Sveti Oče,ne oddaljuj od mene svoje pomoči:

moj Bog, ozri se name, da mi pomagaš (Ps 21,20).10Pohiti in mi pomagaj:Gospod, Bog moje rešitve (Ps 37,23).Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Antifona: Sveta Devica Marija... (glej zgoraj).(To antifono molimo pri vseh urah, tudi pri jutranjicah (uri bogoslužnega

branja), in sicer namesto antifon, kratkega berila, pesmi, odgovorov in prošenj. Ničesar drugega ni molil Frančišek pri tem razen te antifone in psalmov.)

Ob koncu oficija je vedno molil:Slavimo Gospoda Boga, živega in pravega:hvalo in slavo čast in zahvaloin vse dobro mu vedno darujmo.Amen. Amen. Tako bodi. Tako bodi.

JutranjiceAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 2

1Gospod, Bog mojega rešenja:podnevi vpijem in ponoči pred teboj (Ps 87,2).2Naj pride pred tvoje obličje moja molitev,nagni svoje uho k moji prošnji (Ps 87,2-3).3Pazi na mojo dušo in jo reši:zaradi mojih sovražnikov me osvobodi (Ps 68,19).4Saj si me ti vodil od materinega telesa,moje upanje že na prsih moje matere:tebi sem bil izročen že od rojstva (Ps 21,10-11).5Od materinega naročja si ti moj Bog;ne oddalji se od mene (Ps 21,11-12).6Ti veš, kako me zmerjajo in zasramujejo,in poznaš moj strah (Ps 68,20).7Pred tvojim obličjem so vsi, ki mi povzročajo bridkost:zasramovanje je pričakovalo moje srce in bedo (Ps 68,21).8Pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo;tolažnika, a ga nisem našel (Ps 68,21).9O Bog, krivičniki so se vzdignili zoper mene,in drhal mogočnikovmi je stregla po življenju:tebe niso postavili pred svoje oči (Ps 85,14).10Štejejo me med pogrezajoče se v jamo,postal sem kakor mož brez pomoči,med mrtvimi blodeč (Ps 87,5).11Ti si najsvetejši moj Oče,moj kralj in moj Bog (Ps 5,3).12Hiti mi na pomoč,Gospod, Bog mojega rešenja (Ps 37,23).

Prva molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 3

1Usmili se me, Bog, usmili se me:vate zaupa moja duša (Ps 56,2).2V senci tvojih peruti upam:dokler ne mine hudobija (Ps 56,2).3Klical bom k najsvetejšemuOčetu, mojemu Najvišjemu,h Gospodu, mojemu dobrotniku (Ps 56,3).4Poslal je iz nebes pomoč in me rešil,osramotil je moje zatiralce (Ps 56,4).5Bog je poslal svoje usmiljenje in svojo zvestobo;osvobodil je mojo dušo mojih premogočnih sovražnikovin mojih črtilcev, okrepljenih zoper mene (Ps 56,4;17,18).6Zanko so nastavili mojim nogamin upognili mojo dušo (Ps 56,7).7Pred menoj so izkopali jamo,a so sami padli vanjo (Ps 56,7).8Moje srce je pripravljeno, o Bog.Pripravljeno je moje srce:pel in izrekal bom psalm (Ps 56,8).9Vstani, moja slava;vstanita, harfa in citre, vstal bom ob jutranji zarji (Ps 56,9).10Poveličeval te bom med ljudstvi, Gospod,in ti pel psalm med narodi (Ps 56,10).11Zakaj do nebes visoko se je povzpelo tvoje usmiljenjein prav do oblakov tvoja zvestoba (Ps 56,11).12Dvigni se nad nebesa, o Bog,nad vso zemljo razširi svoje veličastvo (Ps 56,12).

Tretja molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 4

1Usmili se me, Bog,kajti človek me je poteptal:ves dan me je napadal in stiskal (Ps 55,2).2Ves dan so me zatirali moji sovražniki,zakaj mnogo jih je,ki se borijo zoper mene (Ps 53,3).3Vsi moji sovražnikisnujejo zlo zoper mene:izmislili so si krivo pričevanje zoper mene (Ps 40,8-9).4Tisti, ki so čuvali mojo dušo,so se zbrali zoper mene (Ps 70,10).5Odšli so ven

in se dogovorili (Ps 40,7).6Vsi, ki so me videli, so me zasmehovali:mrmrali so in zmajevali z glavo (Ps 21,8).7Jaz pa sem črv in ne človek:sramota pri ljudeh, izvržek ljudstva (Ps 21,7).8Pri vseh svojih sovražnikihsem postal velika sramota svojim sosedomin groza za svoje znance (Ps 30,12).9Sveti Oče,ne oddalji od mene svoje pomoči:skrbi za mojo obrambo (Ps 21,20).10Hiti mi na pomoč,Gospod, Bog moje rešitve (Ps 37,23).

Šesta molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 5

1S svojim glasom sem klical h Gospodu:s svojim glasom sem prosil Gospoda (Ps 141,2).2Pred njim izlivam svojo molitevin svojo stisko pred njim izražam (Ps 141,3).3Ko v meni moj duh omaguje,ti že poznaš moje steze (Ps 141,4).4Na poti, po kateri sem hodil,so mi prevzetni naskrivaj nastavili zanko (Ps 141,4).5Oziral sem se na desno in videl:bilo ni nobenega znanca (Ps 141,5).6Ni poti rešitve zame,ni ga, ki bi se zavzemal za mojo dušo (Ps 141,5).7Ker sem se zaradi tebe izpostavil zaničevanju,je sramota pokrila moje obličje (Ps 68,8).8Tujec sem postal svojim bratom,izgnanec med sinovi svoje matere (Ps 68,9).9Sveti Oče, gorečnost za tvojo hišo me razjedain sramotenje tvojih sramotilcev je padlo na mene (Ps 68,10).10Zoper mene so se radovali na svojih shodih.Zbirali zoper mene udarce in nisem zanje vedel (Ps 34,15).11Več jih je ko las na moji glavi, tistih, ki me sovražijo brez vzroka (Ps 68,5).12Okrepili so se moji preganjalci,moji krivični nasprotovalci:moral sem vrniti, česar nisem ugrabil (Ps 68,5).13Vstale so lažnive pričein vpraševale so me o tem,česar nisem vedel (Ps 34,11).14Vračali so mi zlo za dobroin me obrekovali,ker sem se dobrega držal (Ps 37,21).

15Ti si moj najsvetejši Oče:moj Kralj in moj Bog (Ps 43,5).16Hiti mi na pomoč,Gospod, Bog moje rešitve (Ps 37,23).

Deveta molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 6

1O vi vsi, ki greste mimo po poti,premislite, ustavite se in poglejte,ali je katera bolečina kakor moja bolečina (Jer 1,12).2Zakaj obdali so me kakor množica psov:drhal hudobnežev me je obdala (Ps 21,17).3Preiskovali so me in me pregledovali (Ps 21,18);razdelili so si moja oblačilain za mojo suknjo so žrebali (Ps 21,19).4Prebodli so mi roke in noge,prešteli so vse moje kosti (Ps 21,17-18).5Odprli so zoper mene svoja usta:kakor grabežljiv in rjoveč lev (Ps 21,15).6Kakor voda sem se razlil,vse moje kosti so se razklenile (Ps 21,15).7Moje srce je postalo kakor raztopljen voseksredi mojega telesa (Ps 21,15).8Posušila se je moja moč kakor črepinja,jezik mi je prilepljen v goltancu (Ps 21,16).9V jed so mi dali žolča,v moji žeji so me napajali s kisom (Ps 68,22).10V smrtni prah so me privedliin so dodali rane k bolečini mojih ran (Ps 21,16;68,27).11Zaspal sem in vstal in moj najsvetejši Očeme je sprejel s slavo (Ps 3,6).12Sveti Oče,držal si me za desnico,vodil si me po svoji voljiin me sprejel s slavo (Ps 72,24).13Kaj mi je shranjeno v nebesihin kaj sem zase prosil na zemlji od tebe? (Ps 72,25).14Poglejte, poglejte, da sem jaz Bog,govori Gospod:vzvišen med narodi, vzvišen na zemlji (Ps 45,11).15Hvaljen Gospod, Bog Izraelov,ki rešuje duše svojih služabnikovs svojo lastno najsvetejšo krvjo:in ne zapusti nikogar od tistih, ki upajo vanj (Ps 33,24).16In vemo, da pride:pride sodit s pravičnostjo (Ps 95,13).

VečerniceAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 7

1Vsa ljudstva, ploskajte z rokami,vriskajte Bogu z radostnim glasom (Ps 46,2).2Zakaj Gospod je vzvišen, strašen,veliki Kralj nad vso zemljo (Ps 43,6).3Kajti najsvetejši Oče nebeški,naš Kralj pred veki,je poslal svojega ljubljenega Sina z višavein izvršil odrešenje na zemlji (prim. Ps 73,12).4Vesele naj se nebesain zemlja naj se raduje,šumi naj morje in kar ga napolnjuje,veseli naj se polje in vse, kar je na njem (Ps 95,11-12).5Pojte Gospodu novo pesem;naj poje Gospodu vsa zemlja (Ps 95,1).6Zakaj velik je Gospod in nad vse vreden hvale:strašen je bolj kakor vsi bogovi (Ps 95,4).7Dajte Gospodu, ljudski rodovi,dajte Gospodu slavo in čast,dajte Gospodu slavo njegovega imena (Ps 95,7-8).8Mrtvite svoja telesain naložite si njegov sveti križ:držite se do konca njegovih najsvetejših zapovedi (Lk 14,27).9Vsa zemlja naj drhti pred njegovim obličjem,govorite med narodi: Gospod kraljuje s križa (Ps 95,9-10).

Do tukaj molimo vsak dan od velikega petka do vnebohoda. Na vnebohod pa dodamo naslednje vrstice:10Šel je v nebesain sedi na desnici najsvetejšega Očetav nebesih (Ef 4,10; prim. Veroizpoved).Dvigni se nad nebesa, o Bogin nad vso zemljo v svojem veličastvu (Ps 56,6).11In vemo, da pride:da pride sodit s pravičnostjo (Ps 95,13).

Opomba: Psalm “Vsa ljudstva” skupaj z navedenimi vrsticami molimo na ta način vsak dan od vnebohoda do adventa. Kjer se psalm konča, to je “pride sodit s pravičnostjo”, dodamo “Slava Očetu”.

Navedene psalme molimo od velikega petka do velike nedelje. Na enak način molimo od binkoštne osmine do adventa in od osmine Gospodovega razglašenja do velike nedelje, razen ob nedeljah in glavnih praznikih, ko jih ne molimo. Na vse druge dni pa jih molimo vsak dan.

II. del: Velikonočni časSklepna molitvena ura na veliko soboto

Antifona: Sveta Devica Marija...Psalm 8

1O Bog, pridi mi na pomoč,Gospod, hiti mi pomagat.2Osramočeni naj bodo in naj se prestrašijo,kateri mi strežejo po življenju. 3Umaknejo naj se in naj zarde,kateri snujejo zlo zoper mene. 4Naj odstopijo takoj s sramoto pokriti,kateri mi govore: “Vidiš, vidiš!”5Radujejo in veselijo naj se v tebi vsi, ki te iščejo.In naj vedno govorijo: Poveličan bodi, Gospod,tisti, ki ljubijo tvoje rešenje.6Jaz pa sem beden in ubog, o Bog, pomagaj mi!7Ti si moj pomočnik in moj rešitelj,Gospod, nikar se ne mudi (Ps 69,2-6).

Opomba: Moli se vsak dan pri sklepni molitveni uri do binkoštne osmine.

Jutranjice na velikonočno nedeljoAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 9

1Pojte Gospodu novo pesem,ker je storil čudovita dela (Ps 97,1).2Svojega ljubljenega Sina je žrtvovala njegova desnica in njegova sveta roka (Jn 10,36; Ps 97,1).3Gospod je naznanil svoje odrešenje:pred obličjem narodov je razodel svojo pravičnost (Ps 97,2).4Na tisti dan je Gospod razkril svoje usmiljenjein v tisti noči svojo slavo (prim. Ps 41,9).5To je dan, ki ga je naredil Gospod;radujmo in veselimo se ga (Ps 117,24).6Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem:Gospod je Bog, zasijal je nad nami (prim. 117,26-27).7Vesele naj se nebesa in zemlja naj se raduje,buči naj morje in kar ga napolnjuje;veseli naj se polje in vse, kar je na njem (Ps 95,11-12).8Dajte Gospodu, ljudski rodovi, dajte Gospodu slavo in čast;dajte Gospodu slavo njegovega imena (Ps 95,7-8).

Do tod molimo vsak dan od velikonočne nedelje do vnebohoda pri vseh urah, razen pri večernicah in sklepni molitveni uri ter prvi molitveni uri. Ponoči na vnebohod pa dodamo tele vrstice:9Kraljestva zemlje, pojte Bogu, igrajte Gospodu,10poveličujte Boga,ki se dviga nad nebes nebesa proti vzhodu (Ps 67,33-34).11Glejte, oglasil se bo z močnim glasom;dajte slavo Bogu sredi Izraela:njegovo je veličastvo in njegova je moč med oblaki (Ps 67,34-35).

12Čudovit je Bog v svojih svetih;Izraelov Bog, on daje moč in silnost svojemu ljudstvu.Slavljen bodi Bog (Ps 67,35).Slava...

Ta psalm molimo vsak dan od Gospodovega vnebohoda do binkoštne osmine z navedenimi vrsticami pri jutranjicah, pri tretji, šesti in deveti molitveni uri. “Slava Očetu” molimo samo tam, kjer stoji “Hvaljen bodi Bog”, ne pa drugod. Prav tako pomnimo: Na ta način molimo samo pri jutranjicah ob nedeljah in glavnih praznikih ter od binkoštne osmine do adventa in od osmine Gospodovega razglašenja do velikega četrtka, ker je na ta dan Gospod s svojimi učenci jedel velikonočno jagnje. Moremo pa pri jutranjicah ali pri večernicah moliti tudi drug psalm, npr. “Poveličeval te bom, Gospod” (Ps 29), kakor ga navaja psalterij, in sicer od velikonočne nedelje do vnebohoda, in ne več.

Prva molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: Usmili se me, Bog, usmili se me... kakor zgoraj Ps 3.Tretja, šesta in deveta molitvena uraPsalm: Pojte Gospodu novo pesem... kakor zgoraj Ps 9.VečernicePsalm: Vsa ljudstva ploskajte z rokami...kakor zgoraj Ps 7.III. del: Nedelje in večji praznikiZačenjajo se drugi psalmi, ki jih je prav tako določil naš blaženi

oče Frančišek in ki naj bi jih molili namesto zgoraj navedenih psalmov Gospodovega trpljenja na nedelje in na večje praznike od binkoštne osmine do adventa in od osmine Gospodovega razglašenja do velikega četrtka. Seveda jih molimo tudi na samo veliko noč.

Sklepna molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: O Bog, pridi mi na pomoč... kakor zgoraj Ps 8.JutranjiceAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: Pojte Gospodu novo pesem... kakor zgoraj Ps 9.Prva molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: Usmili se me, Bog, usmili se me... kakor zgoraj Ps 3.Tretja molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 10

1Vriskajte Bogu vse dežele,opevajte slavo njegovega imena,proslavljajte njegovo hvalo (Ps 65,1-2).

2Recite Bogu:kako strašna so tvoja dela, Gospod:zaradi tvoje velike močise ti klanjajo tvoji sovražniki (Ps 65,3).3Vsa zemlja naj te moli in ti prepeva:poje naj hvalo tvojemu imenu (Ps 65,4).4Pridite, poslušajte vsi, ki se bojite Boga,in bom povedal,koliko je storil moji duši (Ps 65,16).5K njemu sem klical s svojimi ustiin ga poveličeval s svojim jezikom (Ps 65,17).6Slišal je moj glas iz svojega svetega templja;in moj krik je prišel do njegovega obličja (Ps 17,7).7Slavite, narodi, našega Gospoda;razglašajte njegovo hvalo (Ps 65,8).8V njem bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji;vsi narodi ga bodo poveličevali (Ps 71,17).9Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog,ki edini dela velike čudeže (Ps 71,18).10Blagoslovljeno naj bo ime njegovega veličastva na veke: njegovega veličastva bo polna vsa zemlja.Zgodi se. Zgodi se (Ps 71,19).

Šesta molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 11

1Usliši naj te Gospod na dan stiske,varuje naj te ime Jakobovega Boga (Ps 19,2).2Pošlje naj ti pomoč iz svetiščain s Siona naj te varuje (Ps 19,3).3Spominja naj se vsake tvoje žrtve,napravi naj prijetno tvojo žgalno daritev (Ps 19,4).4Podeli naj ti to, česar želi tvoje srce:in vsak tvoj sklep naj potrdi (Ps 19,5).5Veselili se bomo tvoje rešitve,v imenu Gospoda našega Boga se bomo hvalili (Ps 19,6).6Gospod naj vedno spolni vsako tvojo prošnjo:zdaj vem,da je Gospod poslal Jezusa Kristusa, svojega Sina,da bo sodil ljudstva v pravičnosti (Ps 19,7; Jn 4,9; Ps 9,9).7Gospod je postal pribežališče ubogemu,pomočnik v potrebah in stiskah:vate naj upajo vsi,ki poznajo tvoje ime (Ps 9,10-11).8Blagoslovljen, Gospod, moj Bog,ker si me sprejelin mi postal pribežališče ob dnevu moje stiske (Ps 143,1;58,17).9O moja pomoč, tebi bom igral,

saj si ti, o Bog, moja obramba,moj Bog, moje usmiljenje (Ps 58,18).

Deveta molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 12

1Vate, Gospod, sem zaupal,naj ne bom osramočen nikoli:v svoji pravičnosti me reši in osvobodi (Ps 70,1-2).2Nagni k meni svoje uhoin me reši (Ps 70,2).3O Bog, bodi mi zaščitnikin moja trdnjava,da me rešiš (Ps 70,3).4Zakaj ti si moja potrpežljivost, Gospod:Gospod, moje upanje, od moje mladosti (Ps 70,5).5Nate sem se opiral od rojstva,od naročja svoje matere si ti moj varuh;tebi bom vedno prepeval (Ps 70,6).6Moja usta naj bodo polna tvoje hvale,da bi opeval tvojo slavo,ves dan tvoje veličastvo (Ps 70,8).7Usliši me, Gospod,saj je tvoje usmiljenje dobrotljivo:po obilnosti svojega usmiljenja se ozri na mene (Ps 68,17).8Ne odvračaj svojega obličja od svojega služabnika:hitro me usliši, ker sem v stiski (Ps 68,18).9Blagoslovljen, Gospod, moj Bog,ker si mi bil v obramboin pribežališče ob dnevu moje stiske (Ps 143,1;58,17).10O moja moč, tebi bom igral,zakaj ti, o Bog, si moj zaščitnik:moj Bog, moje usmiljenje (Ps 58,18).

VečerniceAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: Vsa ljudstva, ploskajte z rokami...kakor zgoraj: Ps 7.IV. del: Adventni časOpomba: Začenjajo se drugi psalmi, ki jih je prav tako določil naš blaženi oče

Frančišek in ki jih molimo namesto navedenih psalmov Gospodovega trpljenja od adventa do bedenjega dneva pred božičem in ne več.

Sklepna molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 13

1Doklej me boš, Gospod,popolnoma pozabljal?Doklej boš odvračal od mene svoje obličje?

2Doklej bom nosil muke v svoji duši,ves dan žalost v svojem srcu?3Doklej se bo nad menoj povzdigoval moj sovražnik?Poglej me in me usliši, Gospod, moj Bog!4Razsvetli mi oči,da ne zaspim v smrti,da ne poreče moj sovražnik:močnejši sem od njega.5Tisti, ki me stiskajo,bi se radovali nad mojo smrtjo:jaz pa sem zaupal v tvoje usmiljenje.6Moje srce se bo radovalo v tvojem odrešenju,pel bom Gospodu, ki mi je izkazal dobrote,in poveličeval ime Gospoda najvišjega (Ps 12,1-6).

JutranjiceAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm 14

1Slavil te bom, Gospod, najsvetejši Oče,Kralj nebes in zemlje,ker si me potolažil (Iz 12,1).2Ti, o Bog, si moj Odrešenik;zaupal bom vate in ne bom se bal (Iz 12,2).3Moja moč in moja hvala je Gospod,Postal mi je rešitelj (Ps 117,14).4Tvoja desnica, Gospod, se je poveličala z močjo;tvoja desnica, Gospod, je udarila sovražnika:in v mnogoterosti svojega veličastvasi porazil moje nasprotnike (2 Mz 15,6-7).5Ubogi naj vidijo in se veselijo:iščite Boga in živeli boste (Ps 68,33).6Hvalijo naj ga nebesa in zemlja;morje in vse, kar je v njem (Ps 68,35).7Zakaj Bog bo rešil Sionin pozidana bodo Judova mesta (Ps 68,36).8In bivali bodo tamter dobili Sion v dediščino (Ps 68,36).9Zarod njegovih služabnikov ga bo imel v posesti:prebivali bodo v njem,kateri ljubijo njegovo ime (Ps 68,37).

Prva molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: Usmili se me, o Bog, usmili se me... kakor zgoraj Ps 3.Tretja molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...

Psalm: Vriskajte Bogu vse dežele... kakor zgoraj Ps 10.Šesta molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: Usliši naj te Gospod na dan stiske... kakor zgoraj Ps 11.Deveta molitvena uraAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: Vate, Gospod, sem zaupal... kakor zgoraj Ps 12.VečerniceAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: Vsa ljudstva ploskajte z rokami... kakor zgoraj Ps 7.Opomba: Ne molimo vsega psalma, temveč le do vrstice 9. (Vsa zemlja naj

drhti pred njegovim obličjem). A paziti je treba, da molimo vso vrstico: “Mrtvite svoja telesa...” Ob koncu vrstice pa molimo “Slava Očetu...” Tako delamo pri večernicah vsak dan od adventa do bedenjega dne pred božičem.

V. del: Božični časVečernice na BožičAntifona: Sveta Devica Marija...Psalm: 15

1Prepevajte Bogu, našemu pomočniku:vriskajte z radostnim glasom Gospodu, živemu in pravemu Bogu (Ps 80,2;42,2).2Kajti Gospod je vzvišen in strašen;veliki Kralj nad vso zemljo (Ps 46,3).3Saj je najsvetejši Oče nebeški,naš Kralj pred veki, z višin poslal svojega ljubljenega Sina,ki se je rodil iz blažene Device, svete Marije (Ps 73,12; Jn 4,9).4On me je poklical:moj Oče si ti.In jaz ga bom priznal za svojega prvorojenca,višjega od vseh kraljev na zemlji (Ps 88,27-28).5Tisti dan bo Gospod razodel svoje usmiljenje:tisto noč svoj spev (Ps 41,9).6To je dan, ki ga je naredil Gospod;radujmo in veselimo se ga (Ps 117,24).7Zakaj najsvetejše ljubljeno dete nam je danoin rojeno je bilo za nas na potiin položeno v jasli:saj zanj ni bilo mesta v prenočišču (Iz 9,6; Lk 2,7).8Slava Gospodu Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem,ki so blage volje (Lk 2,14).9Vesele naj se nebesa in zemlja naj se raduje,šumi naj morje in kar ga napolnjuje;veselijo naj se polja in vse, kar je na njih (Ps 95,11-12).10Pojte Gospodu novo pesem,

pojte Gospodu vse dežele (Ps 95,1).11Zakaj velik je Gospodin vse hvale vreden,strašen je bolj kot vsi bogovi (Ps 95,4).12Dajte Gospodu, ljudski rodovi,dajte Gospodu slavo in čast;dajte Gospodu slavo njegovega imena (Ps 95,7-8).13Mrtvite svoja telesa in nosite njegov sveti križ;in spolnjujte do konca njegove najsvetejše zapovedi (Rim 12,1; Lk 14,27).

Opomba: Ta psalm molimo pri vseh urah od božiča do osmine Gospodovega razglašenja.

Če kdo hoče moliti to molitveno bogoslužje sv. Frančiška, naj ga moli takole: najprej moli “Presveti Oče naš” s hvalnicami, to je “Svet, svet, svet”. Ko konča hvalnice s prošnjo kakor zgoraj, naj začne antifono “Sveta Devica Marija” s psalmom, ki je določen za vsako uro dneva in noči; moli naj z veliko pobožnostjo.

POZDRAV BLAŽENI DEVICI MARIJI1Pozdravljena, Gospa, sveta kraljica,sveta Božja mati Marija,ki si postala devica Cerkev.2Izbral te je najsvetejši Oče nebeškiin te posvetil z najsvetejšim ljubljenim Sinomin Svetim Duhom Tolažnikom.3V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro.4Pozdravljena, njegova palača!Pozdravljena, njegov tabernakelj!Pozdravljena, njegovo domovanje!5Pozdravljena, njegovo oblačilo!Pozdravljena, njegova dekla!Pozdravljena, njegova mati!6In vse ve svete kreposti,ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duhaizlivate v srca verujočih,da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste.

POZDRAV KREPOSTIM1Pozdravljena, kraljica Modrost,Gospod te ohranjajskupaj s tvojo sestro sveto in čisto Preprostostjo.2Gospa sveta Ubožnost,Gospod naj te ohranjaskupaj s tvojo sestro sveto Ponižnostjo.

3Gospa sveta Ljubezen, Gospod naj te ohranjaskupaj s tvojo sestro sveto Pokorščino.4Presvete kreposti,naj vas vse ohranja Gospod, od katerega izhajate in prihajate.5Sploh ni na vsem svetu človeka, ki bi mogel imeti le eno od vas,če prej ne umre.6Kdor ima eno in se ne pregreši zoper druge, ima vse;7in kdor se pregreši zoper eno,nima nobene in greši zoper vse.8In vsaka od vas odpravlja zablode in grehe.9Sveta Modrostzmede Satana in vse njegove hudobije.10Sveta in čista Preprostostzmede vso modrost tega sveta in telesno modrost.11Sveta Ubožnostzmede vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.12Sveta Ponižnost zmede napuhin vse ljudi tega svetain vse, kar je na svetu.13Sveta Ljubezen zmede vse hudičeve in mesene skušnjavein vse čutne strahove.14Sveta Pokorščinazmede vsa telesna, čutna in lastna hotenja15in drži v mrtvenju svoje telo,da je pokorno duhuin poslušno svojemu bratu, 16in je podrejenovsem ljudem tega sveta;17a ne samo ljudem,temveč tudi vsem živalim in zverem,18da morejo delati z njim, kar hočejo,kolikor jim je dano od zgoraj,od Gospoda.

SONČNA PESEM ALI HVALNICA STVARSTVA 1Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov (prim. Raz 5,12-13).2Tebi, najvišjemu, edinemu pristojiin nihče ni vreden tebe imenovati.

3Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi (prim. Ps 102,22; Tob 8,7; Dan 3,57),posebno s soncem, velikim bratom (prim. Ps 148,3; Dan 3,62),ki razsvetljuje dneve in nas.4Lepo je in v velikem sijaju žari.Tebe, Najvišji, odseva (prim. Raz 1,16).5Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah (prim. Ps 148,3; Dan 3,63);ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.6Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku (prim. Dan 3,65),v oblačnem in jasnem, sploh vsakem vremenu (prim. Ps 148,4),s katerim ohranjaš svoje stvari.7Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi (prim. Dan 3,77; Ps 148,4);mnogo koristi ponižna, dobra in čista.8Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,v katerem nam noč razsvetljuješ;lep je in vesel in krepak in močan.9Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji (prim. Dan 3,74),ki nas kakor mati hrani in nam gospodinjiin prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem (prim. Ps 148,9; Dan 3,76).10Hvaljen, moj Gospod, v onih,ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajoin prenašajo slabosti in trpljenje.11Blagor njim, ki ostanejo v miru,zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal (prim. Jak 1,2.12).12Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,ki ji nihče v življenju ne uide (prim. Rim 5,12).13Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji (prim. Raz 14,13),zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega (prim. Raz 2,11; 20,2).14Hvalite in poveličujte mojega Gospodain zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti (prim. Apd 20,19).(Prevod: Vital Vodušek)

PISMO VSEM KRISTJANOM (prvotna redakcija)

(Spodbuda spokornim bratom in sestram)

V Gospodovem imenu!

I. O tistih, ki delajo pokoro1Vsi, ki ljubijo Gospoda “z vsem srcem in z vso dušo in mišljenjem

in z vso močjo” (prim. Mr 12,30) in ljubijo svoje bližnje kakor sami sebe (prim. Mt 22,39), 2sovražijo svoja telesa z zablodami in grehi 3ter prejemajo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa 4in obrodijo vredne sadove pokore: 5O kako srečni in blagoslovljeni so tisti in tiste, ki vse to delajo in v tem vztrajajo, 6kajti “Duh Gospodov bo počival nad njimi” (prim. Iz 11,2) 7ter bo pri njih “prebival” in “ostal” (prim. Jn 14,23); ti so “otroci nebeškega Očeta” (prim. Mt 5,45), čigar dela izvršujejo, in so ženini, bratje in matere našega Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Mt 12,50). 8Ženini smo, kadar se zvesta duša po Svetem Duhu združi z našim Gospodom Jezusom Kristusom. 9Bratje smo mu, kadar izvršujemo “voljo Očeta, ki je v nebesih” (Mt 12,50). 10Matere smo, kadar njega nosimo v svojem srcu in telesu (prim. 1 Kor 6,20) po božji ljubezni ter po čisti in iskreni vesti; rodimo ga s sveto dejavnostjo, ki mora svetiti drugim za zgled (prim. Mt 5,16). 11O kako nekaj slavnega je imeti svetega in velikega Očeta v nebesih! 12O kako nekaj svetega, slavnega, lepega in čudovitega je imeti takšnega ženina! 13O kako sveto in kako ljubo, prijetno, ponižno, miroljubno, sladko, prisrčno in nad vse zaželeno je imeti takšnega brata in takšnega sina: našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je svoje življenje dal za svoje ovce (prim. Jn 10,15) 14in je prosil Očeta, rekoč: “Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu” (Jn 17,11), “ki si mi jih dal na svetu; tvoji so bili in si jih dal meni” (Jn 17,6). 15In “besede, ki si jih dal meni, sem dal njim in oni so jih sprejeli” in so resnično verovali, “da sem izšel od tebe”, in spoznali, “da si me ti poslal” (Jn 17,8). 16Prosim zanje “in ne za svet” (prim. Jn 17,19). 17Blagoslovi in “posveti jih” (Jn 17,17). “In jaz se posvečujem zanje” (Jn 17,19). 18“Ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame” (Jn 17,20), da bodo posvečeni in popolnoma eno (prim. Jn 17,23), “kakor sva midva eno” (Jn 17,11). 19In hočem, Oče, “da bodo tudi ti z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo” (Jn 17,24) “v tvojem kraljestvu” (Mt 20,21). Amen.

II. O tistih, ki ne delajo pokore1Vsi tisti in tiste pa, ki ne delajo pokore 2in ne prejemajo telesa in

krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa 3ter se predajajo zablodam in grehom in hodijo za zlim poželenjem ter strastmi svojega mesa 4in

ne spolnjujejo, kar so obljubili Gospodu, 5marveč telesno služijo svetu z mesenimi željami in z napori sveta ter skrbmi tega življenja, 6te drži hudobni duh, čigar sinovi so, in opravljajo njegova dela (prim. Jn 8,41). 7Slepi so, ker ne vidijo resnične luči, našega Gospoda Jezusa Kristusa. 8Nimajo duhovne modrosti, ker nimajo božjega Sina, ki je resnična Očetova modrost. 9O njih je rečeno: “Vsa njihova modrost je izginila” (Ps 106,27); in: “Prekleti so, kateri odstopijo od tvojih zapovedi” (Ps 118,21). 10Vidijo in spoznajo, vedo in delajo zlo in sami vedoma pogubljajo duše. 11Spreglejte, slepi, prevarani od vaših sovražnikov: od mesa, sveta in hudobnega duha; ker je telesu prijetno delati greh in grenko služiti Bogu. 12Vse zablode in grehi prihajajo in izhajajo iz človeškega srca, kot pravi Gospod v evangeliju (prim. Mr 7,21). 13In ničesar nimate na tem svetu in tudi ne v prihodnjem. 14In mislite, da boste dolgo imeli v posesti ničevosti tega sveta, toda varate se, ker bo prišel dan in ura, za katero ne mislite, zanjo ne veste in vam je nepoznana. Telo slabi, smrt se približuje, in tako umre grenke smrti. 15Kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli umre človek v smrtnem grehu brez pokore in zadoščenja, če more zadostiti in ne zadosti, hudič ugrabi njegovo dušo iz telesa ob takšni grozi in stiski, za kakršno ne more nihče vedeti, razen kdor to izkusi. 16Vsi njihovi talenti, oblast, znanje in modrost, o katerih so mislili, da jih imajo, vse to jim bo odvzeto (prim. Lk 8,18; Mr 4,25). 17Kar imajo, zapustijo svojim sorodnikom in prijateljem in oni vzamejo in razdelijo njihovo premoženje in potem govorijo: Naj bo prekleta njegova duša, ker bi nam bil lahko dal in pridobil več, kakor je v resnici pridobil. 18Telo požro črvi; in tako so pogubili telo in dušo v tem kratkem veku in bodo šli v pekel, kjer bodo trpeli muke brez konca.

19Vse tiste, ki jih bo doseglo to pismo, prosimo v ljubezni, ki je Bog (prim. Jn 4,16), da zgoraj navedene prijetno dišeče besede našega Gospoda Jezusa Kristusa z božjo ljubeznijo dobrohotno sprejmejo. 20Tistim, ki ne znajo brati, naj to pogosto bere kdo drug. 21In naj to pri sebi ohranjajo s sveto dejavnostjo do konca, saj so te besede duh in življenje (Jn 6,64).

22Kateri se tega ne bodo držali, bodo morali dati odgovor na dan sodbe (prim. Mt 12,36) pred sodnim stolom našega Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Rim 14,10).

PISMO VSEM KRISTJANOM (kasnej ša redakcija)

V imenu Gospoda Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.1Vsem kristjanom, redovnikom, klerikom in laikom, moškim in

ženskam, vsem, ki prebivajo po vsem svetu, brat Frančišek, njihov služabnik in podložnik, izkazuje vdano spoštovanje, resnični mir iz nebes in iskreno ljubezen v Gospodu.

2Ker sem služabnik vseh, sem dolžan vsem služiti in oznanjati blagodišeče besede mojega Gospoda. 3V zavesti, da zaradi bolezni in

slabosti svojega telesa ne morem osebno obiskati vsakogar, sem se torej odločil, da vam s tem pismom in sporočilom podam besede našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je Očetova beseda, in besede Svetega Duha, ki “so duh in življenje” (Jn 6,64).

Očetova beseda4Najvišji Oče nam je iz nebes po svojem svetem angelu Gabrijelu

oznanil, da bo njegova Beseda, tako zelo vzvišena, tako sveta in tako veličastna, prišla v telo Device Marije. Iz Marijinega telesa si je privzela resnično meso naše človeškosti in krhkosti. 5Čeprav je bil bogat nad vse (2 Kor 8,9), je vendar hotel na svetu zase in za preblaženo Devico, svojo mater, izbrati uboštvo.

6Tik pred svojim trpljenjem je obhajal veliko noč s svojimi učenci; vzel je kruh, se zahvalil, ga blagoslovil in razlomil ter rekel: Vzemite in jejte, to je moje telo (Mt 26,26). 7In vzel je kelih in rekel: To je moja kri nove zaveze, ki se bo za vas in za mnoge prelila v odpuščanje grehov (Mt 26,27).

8Potem je prosil Očeta, govoreč: “Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene” (Mt 26,39). 9In “njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki so tekle na zemljo” (Lk 22,44). 10Vendar je svojo voljo položil v Očetovo voljo in molil: Oče, zgodi se tvoja volja, ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti (Mt 26,42.39). 11Očetova volja pa je bila, da bi njegov blagoslovljeni in slavni Sin, katerega nam je dal in ki je bil rojen za nas, daroval samega sebe s svojo krvjo na oltarju križa v žrtev in daritev, 12ne zaradi sebe, po katerem je vse nastalo (Jn 1,3), temveč za naše grehe; 13in zapustil nam je zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah (1 Pt 2,21).

14Hkrati hoče, da bi se mi vsi po njem zveličali in ga prejemali s čistim srcem in neomadeževanim telesom. 15A malo jih je, ki ga hočejo sprejeti in se po njem zveličati, čeprav je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko (Mt 11,30).

Nespolnjevanje in spolnjevanje božjih zapovedi16Tisti, ki nočejo okušati, kako dober je Gospod (Ps 33,8), in bolj

ljubijo temo kakor luč (Jn 3,19) ter nočejo spolnjevati božjih zapovedi, so prekleti. 17O njih pravi prerok: Prekleti, ki se oddaljujejo od tvojih zapovedi (Ps 118,21). 18Toda kako srečni in blaženi so vsi, ki ljubijo Gospoda in delajo tako, kakor pravi sam Gospod v evangeliju: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in svojega bližnjega kakor sam sebe (Mt 22,37-39).

Ljubezen do Boga in češčenje Boga19Ljubimo torej Boga in ga molimo s čistim srcem in s čisto dušo,

kajti on, ki to želi nad vse, je rekel: Pravi molivci bodo molili Očeta v duhu in resnici. 20Vsi namreč, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu resnice (Jn 4,23-24). 21In hvalimo ga in molimo podnevi in ponoči

govoreč: Oče naš, ki si v nebesih (Mt 6,9), kajti treba je vedno moliti in se ne naveličati (Lk 18,1).

Spovedovanje grehov duhovnikom22Duhovniku se moramo spovedati vseh svojih grehov in od njega

prejemati telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.23Kdor ne jé njegovega telesa in ne pije njegove krvi, ne more

priti v božje kraljestvo (Jn 6,54). 24Vendar naj ga vredno jé in pije, kajti kdor ga nevredno prejema, si sodbo jé in pije, ker ne razločuje Gospodovega telesa (1 Kor 11,29), to je, ne razlikuje ga od drugih jedi.

25Razen tega obrodimo vredne sadove spokoritve (Lk 3,8). 26Ljubimo svoje bližnje kakor sami sebe (Mt 19,19); 27in če jih kdo noče ljubiti kakor sam sebe, naj jim vsaj ne stori nič zlega, marveč naj jim dela dobro.

Kako naj sodi druge, kdor ima oblast28Tisti, ki so prejeli oblast soditi druge, naj sodijo z usmiljenjem,

kakor bi sami hoteli prejeti usmiljenje od Gospoda. 29“Zakaj brez usmiljenja bodo sojeni, kateri ne skazujejo usmiljenja” (Jak 2,13).

30Imejmo torej ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje duše madežev greha (Tob 4,11). 31Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščine, ki so jih delili, za kar jim bo Gospod dal nagrado in vredno povračilo.

Post glede napak in post v hrani32Moramo se tudi postiti ter se vzdrževati napak in grehov,

preobilice jedi in pijače; in biti moramo katoličani.33Pogosto moramo obiskovati cerkve in spoštovati ter ceniti

klerike, ne toliko zaradi njih samih, če so morda grešniki, temveč zaradi službe in zaradi oskrbovanja najsvetejšega Kristusovega telesa in njegove krvi, kar darujejo na oltarju, sprejemajo in delijo drugim. 34Trdno se vsi zavedajmo, da se nihče ne more zveličati, razen po svetih besedah in po krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. To kleriki izrekajo, oznanjajo in delijo. 35Samo oni morajo opravljati to službo in ne drugi.

36Posebno redovniki, ki so se odpovedali svetu, morajo storiti več in kaj večjega, a ne smejo opustiti tega (Lk 11,42).

37Mrtviti moramo svoja telesa z njih zablodami in grehi, ker Gospod pravi v evangeliju: Vse zlo, zablode in grehi prihajajo iz srca (Mt 15,19).

Ljubezen do sovražnikov in dobrodelnost do njih38Ljubiti moramo svoje sovražnike in delati dobro tem, ki nas

črtijo (Mt 15;18; 19; 5,44; Lk 6,27). 39Dolžni smo izpolnjevati zapovedi in svete

našega Gospoda Jezusa Kristusa: 40Prav tako moramo zatajevati sami sebe in podrejati svoja telesa jarmu služenja in svete pokorščine, kakor je vsak od nas obljubil Gospodu. 41Nihče pa ni dolžan iz pokorščine ubogati kogarkoli v tem, kar bi bila zabloda ali greh.

Komur se izkazuje pokorščina, naj bo kakor manjši42Tisti pa, ki se mu morajo drugi pokoravati in ga imajo za

višjega, naj bo kakor manjši (Lk 22,26) in služabnik drugih bratov. 43Vsakemu svojemu bratu naj daje in izkazuje tisto usmiljenje, ki bi si ga sam želel, če bi se znašel v podobnem primeru. 44Nikar naj se zaradi prestopka svojega brata nanj ne jezi, temveč naj ga z vso potrpežljivostjo in ponižnostjo dobrohotno opominja in prenaša.

Ne smemo biti modri po mesu45Ne smemo biti pametni in modri po mesu (1 Kor 1,26), temveč

moramo biti preprosti, ponižni in čisti. 46Imejmo svoja telesa v sramoti in preziru, kajti vsi smo po svoji krivdi bedni in trhli, zoprni in črvom podobni, kakor pravi Gospod po preroku: “Jaz pa sem črv in ne človek, zasramovanje ljudi in zaničevanje ljudstva” (Ps 21,7;Job 25,6).

47Nikoli si ne smemo želeti, da bi bili nad drugimi, temveč moramo biti služabniki in podrejeni vsakemu človeškemu bitju zaradi Boga (1 Pt 2,13). 48In nad vsemi, ki bodo tako delali in vztrajali do konca, bo počival Gospodov Duh (Iz 11,2) in bo k njim prišel in prebival v njih (Jn 14,23). 49Le-ti bodo otroci nebeškega Očeta (Mt 5,45), čigar delo opravljajo; 50to so ženini, bratje in matere našega Gospoda Jezusa Kristusa. 51Ženini smo, kadar se zvesta duša po Svetem Duhu zedini z Jezusom Kristusom. 52Njegovi bratje smo, kadar izvršujemo voljo njegovega Očeta, ki je v nebesih (Mt 12,50); 53njegove matere smo, kadar ga nosimo v svojem srcu in svojem telesu po ljubezni in po čisti in iskreni vesti in kadar ga rojevamo s svetimi dejanji, ki morajo drugim svetiti za zgled.54O kako veličastnega, svetega in velikega Očeta imamo v nebesih!55O kako svetega, slavnega, lepega in ljubeznivega ženina imamo!56O kako svetega in ljubkega,dobrotnega in ponižnega,miroljubnega in prijetnega,ljubeznivega in nad vse zaželenega brata in sina imamo, takšnega,ki je dal življenje za svoje ovce (Jn 10,15) in je prosil Očeta za nas, govoreč: Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal (Jn 17,11).

57Oče, vsi, ki si mi jih dal na svetu, so bili tvoji in si jih dal meni (Jn 17,6). 58In besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me poslal ti (Jn 17,8).

Zanje prosim. Ne prosim za svet: blagoslovi in posveti jih. 59In jaz se posvečujem zanje, da bodo tudi oni posvečeni in bodo eno kakor midva. 60Oče, hočem, naj bodo tudi ti z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo (prim. Jn 17,9-24) v tvojem kraljestvu.

Hvaljenje Boga61Njemu, ki je toliko pretrpel za nas in nam podelil toliko dobrotin nam jih bo še v prihodnosti delil, naj vsaka stvarv nebesih in na zemlji, v morju in pod zemljodaje hvalo,slavo, čast in blagoslov (Raz 5,13),62kajti on je naša moč in trdnost;on je edini dober (Lk 18,19),edini najvišji,edini vsemogočen, čudovit in veličasten,in edini svet,hvale vreden in blagoslovljen v neskončne veke vekov.Amen.

Življenje nespokorjenih63Vsi tisti pa, ki ne živijo spokorno in ne prejemajo telesa in krvi

našega Gospoda Jezusa Kristusa 64in se vdajajo zablodam in grehom ter hodijo po poti zle poželjivosti in v hudobnih teženjih ter ne izpolnjujejo, kar so obljubili, 65in ki meseno služijo svetu v mesenem poželjenju, v zaskrbljenosti in v pehanju za ta svet, in s skrbmi tega življenja, 66prevarani od hudiča, čigar sinovi so in izvršujejo njegova dela (prim. Jn 8,41) - ti so slepi, ker ne vidijo prave luči, našega Gospoda Jezusa Kristusa. 67Ti nimajo duhovne modrosti, ker v sebi nimajo Sina božjega, ki je prava Očetova modrost. O njih je rečeno: Razblinila se je njihova modrost (Ps 106,27). 68Vidijo, spoznavajo, vedo in delajo zlo ter zavestno pogubljajo svoje duše.

69Glejte, slepci, ki vas varajo naši sovražniki, to je meso, svet in hudobni duh. Vi mislite, da je telesu sladko delati greh in grenko služiti Bogu, kajti vse hudobije in grehi izhajajo in prihajajo iz človekovega srca (Mt 15,18.19; Mr 7,21.23), kakor pravi Gospod v evangeliju.

70Nič dobrega nimate ne na tem svetu ne na prihodnjem. 71Vi mislite, da boste še dolgo imeli v posesti ničevosti tega sveta. Toda motite se. Prišel bo namreč dan in prišla bo ura, na katero ne mislite, je ne poznate in ne veste zanjo.

Nespokorjen bolnik72Telo zboli, smrt se približa, sorodniki prihajajo in prijatelji ter

govorijo: “Uredi svoje stvari!” 73Njegova žena in njegovi otroci, sorodniki in prijatelji hlinijo jok. 74Ko jih gleda in vidi, kako jokajo, ga ta prevara gane in v mislih sam pri sebi govori: “Glej, svojo dušo in telo in vse svoje imetje polagam v vaše roke.”

75Zares zadene prekletstvo tistega človeka, ki zaupa in izpostavlja svojo dušo in telo in vse svoje v take roke. 75Zato pravi Gospod po preroku: “Preklet, kdor zaupa v človeka” (Jer 17,5).

77Takoj pokličejo duhovnika. Duhovnik mu reče: “Ali hočeš prejeti pokoro za vse svoje grehe?” 78On odgovori: “Hočem.” “Ali hočeš zadostiti za svoje grehe, po svojih močeh popraviti krivice in iz svojega povrniti tisto, v čemer si krivično prevaral in ogoljufal druge?” 79On odgovori: “Ne.” In duhovnik reče: “Zakaj ne?” 80“Zato, ker sem vse dal v roke svojih sorodnikov in prijateljev.” 81Tedaj že začne zgubljati sposobnost govorjenja in tako ta nesrečnež žalostno umre.

82A vsi naj vedo, da človeku, ki kjerkoli in kakorkoli umrje v smrtnem grehu brez zadoščenja, ko bi mogel zadostiti, pa ni zadostil, hudobni duh ugrabi dušo iz telesa v taki tesnobi in muki, kakršne ne more nihče razumeti, razen tistega, ki to izkuša. 83Vsi talenti, oblast in znanje, vse, kar je domneval, da ima, vse mu bo odvzeto (Lk 8,18).

84Tako vse zapusti sorodnikom in prijateljem, ki pograbijo njegovo imetje, si ga razdelijo in potem pravijo: “Prekleta bodi njegova duša, ker bi nam mogel dati in pridobiti veliko več, kakor pa je res pridobil.” 85Črvi jedo njegovo telo. Tako pogubi dušo in telo v tem kratkem življenju in gre v pekel, kjer bo trpel muke brez konca.

Sklep86V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.87Jaz, brat Frančišek, vaš manjši služabnik, vas prosim in rotim pri

ljubezni, ki je Bog (1 Jn 4,16), in v želji, da bi vam poljubil noge, da sprejmete te in druge besede našega Gospoda Jezusa Kristusa s ponižnostjo in ljubeznijo ter jih dobrohotno spolnjujete in se jih držite.

88Vse tiste, moške in ženske, ki bodo te besede dobrohotno sprejeli, jih razumeli in jih pošiljali drugim v pričevanje, naj, če bodo vztrajali v njih do konca (Mt 10,22), blagoslovi Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

PISMO VODITELJEM LJUDSTEV

1Vsem oblastnikom in konzulom, sodnikom in upraviteljem po vsem svetu ter vsem drugim, ki jim bo to pismo prišlo v roke: brat

Frančišek, vaš mali in malovredni služabnik v Gospodu Bogu, želi vsem vam zdravje in mir.

2Premislite in poglejte, da se približuje dan smrti (1 Mz 47,29).3Prosim vas torej s spoštljivostjo, kolikor morem, da bi zaradi

svetnih skrbi in opravil, ki jih imate, ne pozabili na Gospoda in se ne oddaljili od njegovih zapovedi. Prekleti so namreč vsi, ki pozabijo nanj in se oddaljijo od njegovih zapovedi (Ps 118,21); tudi on bo nanje pozabil (Ezk 33,13). 4In ko bo prišel dan smrti, jim bo vzeto vse, kar so mislili, da imajo (Lk 9,18). 5In kolikor modrejši in mogočnejši so bili na tem svetu, toliko hujše muke bodo trpeli v peklu (Mdr 6,7).

6Zato vam odločno svetujem, moji gospodje, da odložite vso svojo skrb in zaposlenost ter vdano prejemate presveto telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegov sveti spomin. 7In tolikšno čast dajajte Gospodu sredi vam zaupanega ljudstva, da boste vsak večer po glasniku ali po drugem znamenju oznanili, naj vse ljudstvo hvali in se zahvaljuje vsemogočnemu Gospodu Bogu. 8Če tega ne boste storili, vedite, da boste morali “na sodni dan dajati odgovor” (Mt 12,36) pred vašim Gospodom Bogom Jezusom Kristusom.

9Tisti, ki bodo to pismo imeli pri sebi in ga spolnjevali, naj vedo, da bo nad njimi blagoslov Gospoda Boga.

PISMO VSEM KLERIKOM (POZNEJŠA REDAKCIJA)

1Pomislimo, vsi kleriki, kako velik greh in nevednost nekateri kažejo v odnosu do najsvetejšega telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in do napisanih njegovih presvetih imen in besed, ki posvečujejo telo. 2Vemo, da ne more biti telesa, če ga prej ne posveti beseda. 3Telesno namreč na tem svetu ničesar nimamo in ne vidimo od samega Najvišjega, razen telesa in krvi, imen in besed, po katerih smo ustvarjeni in odkupljeni “iz smrti v življenje” (1 Jn 3,44).

4Vsi, ki oskrbujejo tako sveto službo, naj premišljajo sami v sebi, zlasti tisti, ki opravljajo to službo nevredno, kako zanikrni so kelihi, korporali in prti, na katerih se daruje telo in kri našega Gospoda. 5In mnogi to telo in kri spravljajo in puščajo na nedostojnih krajih, bedno prenašajo in nevredno prejemajo ter malomarno delijo drugim.

6Gospodova imena in njegove napisane besede včasih z nogami teptajo. 7“Naravni človek ne sprejema, kar je božjega Duha” (1 Kor 2,14). 8Ali nas ne prevzame bogovdanost zaradi vsega tega, ko se Gospod sam daje v naše roke in se ga dotikamo in prejemamo vsak dan s svojimi usti? 9Ali ne vemo, da moramo nekoč priti v njegove roke?

10Hitro in temeljito se torej poboljšajmo v vsem tem in v drugem; 11in kjerkoli bi bilo presveto telo našega Gospoda Jezusa Kristusa spravljeno in puščeno na nedovoljen način, naj se odnese iz onega

kraja in namesti ter zapre v dragocenem prostoru. 12Prav tako naj zberemo in na častnem mestu shranimo tudi napisana Gospodova imena in njegove besede, kjerkoli jih najdemo na neprimernih krajih.

13Vedimo, da smo to dolžni izpolnjevati zaradi Gospodove zapovedi in po predpisih svete Matere Cerkve. 14In če tega kdo ne bi delal, naj ve, da bo moral o tem “na sodni dan dajati odgovor” (prim. Mt 12,36) našemu Gospodu Jezusu Kristusu.

15Da bi to pismo čim bolje izpolnjevali, naj vedo vsi, ki ga bodo dali prepisati, da jih bo blagoslovil Gospod Bog.

PISMO celotnemu redu

1V imenu najvišje Trojice in svete Enosti, Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

2Vsem spoštovanim in zelo ljubljenim bratom, bratu A., generalnemu ministru reda manjših bratov, svojemu gospodu, in vsem prihodnjim generalnim ministrom, vsem provincialnim ministrom in kustosom, vsem v Kristusu ponižnim duhovnikom tega bratstva in vsem preprostim ter poslušnim bratom, prvim in poslednjim, 3pošilja brat Frančišek, malovreden in slaboten človek, vaš mali služabnik, pozdrav v Njem, ki nas je odrešil in opral s svojo dragoceno krvjo (Raz 1,5). 4Ko slišite Njegovo ime, ga molite in se mu v svetem strahu in s spoštovanjem priklonite do tal (1 Mz 19,1). Njegovo ime je: Gospod Jezus Kristus, Sin Najvišjega (Lk 1,32), ki je blagoslovljen na veke. Amen.

5Poslušajte, Gospodovi sinovi in moji bratje, in z ušesi sprejmite moje besede (Apd 2,14; Ps 48,2). 6Nagnite uho (Iz 55,3; Ps 77,1) svojega srca in poslušajte glas Sina Božjega. 7Držite se njegovih zapovedi z vsem svojim srcem in z vso dušo izpolnjujte njegove nasvete. 8“Hvalite ga, ker je dober” (Ps 135,1), in poveličujte ga s svojimi deli (Tob 13,6), 9kajti zato vas je poslal po vsem svetu, da z besedo in dejanjem izpričujete njegovo besedo ter odkrivate vsem ljudem, da ni nihče vsemogočen razen njega (Tob 13,4). 10Vztrajajte v disciplini in sveti pokorščini, izpolnjujte vse, kar ste mu obljubili z dobrim in trdnim namenom. 11Gospod Bog se nam daje kot svojim sinovom (Heb 12,7).

12Rotim vas, bratje, poljubljajoč vam noge, z vso ljubeznijo, kolikor je premorem, da izkazujete vso čast in spoštovanje in vse češčenje, kolikor ga premorete, najsvetejšemu telesu in najsvetejši krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, 13ki je vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, pomiril in spravil z vsemogočnim Bogom (prim. Kol 1,20).

14V Gospodu tudi prosim vse svoje brate, ki so in ki bodo in želijo biti duhovniki Najvišjega, da vsakokrat, kadar hočejo maševati, delajo to čisti, in s čistim srcem in polni spoštovanja do resnične daritve presvetega telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, s svetim in čistim namenom, nikakor ne zaradi kakršnegakoli svetnega

razloga, pa tudi ne iz strahu pred kakim človekom ali iz ljubezni do njega, kakor “bi hoteli ugajati ljudem” (Ef 6,6; Kol 3,22). 15Vse hotenje, kolikor ga podpira milost, naj se marveč usmerja k Bogu, in se trudi s tem ugajati edinole Najvišjemu Gospodu, kajti samo on tam deluje, kakor je njemu po volji. 16Sam je namreč rekel: “To delajte v moj spomin” (Lk 22,19). Če bi kdo delal drugače, postane izdajalec Juda in bi se pregrešil nad Gospodovim telesom in njegovo krvjo (1 Kor 11,27).

17Spominjajte se, moji dragi bratje duhovniki, da je pisano v Mojzesovi postavi, kako so po božji razsodbi brez vsakega usmiljenja umirali vsi, ki so jo že samo na zunaj kršili. 18“Koliko večjo kazen, menite, bo zaslužil, kdor tepta Božjega Sina in ima kri zaveze, s katero je bil posvečen, za omadeževano in sramoti Duha milosti” (Heb 10,29). 19Človek prezira, oskrunja in tepta božje Jagnje, kadar - po apostolovih besedah - ne razločuje in ne razlikuje svetega Kristusovega kruha (1 Kor 11,29) od ostale hrane ali dejanj, ali ga nevreden uživa ali ga tudi, čeprav vreden, uživa lahkomiselno in nevredno, ko vendar Gospod pravi po preroku: “Preklet, kdor malomarno opravlja Gospodovo delo” (Jer 48,10). 20Duhovnikom pa, ki si tega nočejo zares vzeti k srcu, obsoja z besedami: “Preklel bom vaš blagoslov” (Mal 2,2).

21Poslušajte, bratje moji: če blažena Devica Marija uživa toliko časti, kakor je prav, ker je nosila Odrešenika v svojem telesu; če je blaženi Janez Krstnik vztrepetal in se ni upal dotakniti temena božjega svetnika; in če častimo grob, v katerem je nekaj časa počival; 22kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, kateri njega, ki ne bo več umrl, ampak bo večno živel in je poveličan ter ga “želijo videti angeli” (1 Pt 1,12), drži v rokah, ga prejema s srcem in usti in ga daje drugim, da ga prejemajo.

23Zavedajte se svojega dostojanstva, bratje duhovniki, in bodite sveti, ker je on svet (3 Mz 11,44). 24In kakor vas je Gospod Bog zaradi te službe počastil bolj kakor vse druge, tako tudi vi njega bolj ko vsi drugi ljubite, spoštujte in častite.

25Velika beda je in pomilovanja vredna slabost, kadar imate njega tako navzočega, vi pa se ukvarjate z nečim popolnoma drugim na svetu.26Vsak človek naj bo v strahu,ves svet naj trepečein nebo naj se raduje,kadar je na oltarjuv duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga.

27O čudovita visokostin pretresljiva ljubeznivost!

O vzvišena ponižnost!O ponižna vzvišenost,da se Gospod vesoljstva,Bog in Božji Sin tako poniža,

da se zaradi našega zveličanjaskrije pod neznatnim koščkom kruha!

28Poglejte, bratje, ponižnost Bogain izlijte pred njim svoja srca (Ps 61,9);ponižajte se tudi vi,da vas bo povišal (1 Pt 5,6).

29Nič torej od svojega ne pridržite sebi,da vas popolnoma sprejme On, ki se vam vsega daje.

30Zato opominjam in vzpodbujam v Gospodu, da se v krajih, kjer prebivajo bratje, daruje samo ena maša na dan po obredu svete Cerkve. 31Če bi pa bilo v kraju več duhovnikov, naj se ostali zaradi zavzetosti za ljubezen, zadovoljijo s tem, da so pri maši drugega duhovnika, 32kajti Gospod Jezus Kristus napolni z milostjo navzoče in odsotne, ki so njega vredni. 33Čeprav se namreč zdi, da je Gospod Jezus na različnih krajih, ostane vendar nedeljiv in ne pozna nobenega okrnjenja, temveč kot eden deluje povsod, kakor je njemu všeč, z Bogom Očetom in Svetim Duhom na veke vekov. Amen.

34“Kdor je iz Boga, posluša božje besede” (Jn 8,47). Zato moramo mi, ki smo še posebej določeni za bogoslužna opravila, ne samo poslušati in delati, kar govori Bog, temveč moramo tudi varovati svete posode in druge bogoslužne predmete, ki vsebujejo njegove svete besede, da bi v sebi poglabljali zavest o veličini našega Stvarnika in o naši nizkosti v njem.

35Zaradi tega opominjam vse svoje brate in jih spodbujam v Kristusu, naj - kakor le morejo - častijo napisane božje besede, kjerkoli jih najdejo. 36In kolikor se njih tiče, naj jih, če te niso dobro spravljene ali so nespoštljivo razmetane na kakem kraju, zberejo skupaj in s častjo spravijo, saj počastijo v teh besedah Gospoda samega, ki je te besede govoril. 37Mnogo reči se namreč “posvečuje z božjo besedo” (Tim 4,5) in z močjo Kristusovih besed se izvršuje oltarni zakrament.

38Poleg tega se spovem vseh svojih grehov Gospodu Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, blaženi Mariji, vedno Devici, in vsem svetnikom v nebesih in na zemlji, bratu H., generalnemu ministru našega reda, kot svojemu častitljivemu gospodu, in vsem duhovnikom našega reda in vsem drugim svojim blagoslovljenim bratom. 39V mnogočem grešim po svoji veliki krivdi, zlasti ker nisem izpolnjeval Vodila, katerega spolnjevanje sem obljubil Gospodu, tudi nisem molil molitvenega bogoslužja, kakor predpisuje Vodilo, bodisi iz malomarnosti ali zaradi moje bolezni, bodisi tudi zato, ker sem nevednež in preprostež.

40Zaradi vsega tega prosim, kolikor sploh morem, brata H., generalnega ministra in svojega gospoda, naj skrbi, da bodo vsi neokrnjeno spolnjevali Vodilo 41in da bodo kleriki pobožno opravljali molitveno bogoslužje pred Bogom, pri tem pa da naj ne pazijo toliko na ubranost glasov, pač pa na sozvočje duha, da bo glas soglašal z

duhom, duh pa z Bogom. 42Tako bodo mogli s čistim namenom ugajati Bogu in ne bodo s sladkobnostjo glasu skušali božati ušes ljudstva.

43Obljubljam, da bom sam vse to trdno izpolnjeval po milosti, kakor mi jo bo podelil Gospod. Vse to izročam bratom, ki so z menoj, naj to izpolnjujejo glede molitvenega bogoslužja in glede ostalih določil Vodila. 44Bratov pa, ki tega ne bi hoteli spolnjevati, nimam za katoličane in ne za svoje brate. Niti jih ne maram videti niti govoriti z njimi, dokler se ne spokorijo. 45To pravim tudi o vseh tistih, ki pohajkujejo okoli, ne meneč se za disciplino Vodila. 46Kajti naš Gospod Jezus Kristus je dal svoje lastno življenje, da ne bi prekršil pokorščine Očetu.

47Jaz, brat Frančišek, nekoristen človek in nevredna božja stvar, v imenu Gospoda Jezusa Kristusa pravim bratu H., ministru vsega našega reda, in vsem generalnim ministrom, ki bodo prišli za njim, ter ostalim kustosom in gvardijanom bratov, sedanjim in prihodnjim, naj imajo pri sebi to pismo, se po njem ravnajo in ga skrbno hranijo. 48In rotim jih, naj se vneto držijo tega, kar je tukaj napisano; in vneto naj skrbijo, da se bo to vestno spolnjevalo po volji vsemogočnega Boga, sedaj in vedno, dokler bo obstajal ta svet.

49Gospod naj blagoslavlja vas, ki boste to izpolnjevali, naj bo vedno z vami Gospod. Amen.

Molitev50Vsemogočni, večni,pravični in usmiljeni Bog, daj nam ubogim,da bomo zaradi tebe delali, kar vemo, da hočeš,in vedno hoteli, kar je tebi všeč;51da bomo notranje očiščeni,notranje razsvetljeniin vžgani z ognjem Svetega Duha,mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina,Našega Gospoda Jezusa Kristusa52in le po tvoji milostipriti k tebi, Najvišji;ti, ki v popolni Trojicinedeljivo Edenživiš in kraljuješv slavi, vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Amen.

PISMO VSEM KUSTOSOM (i)

1Vsem kustosom manjših bratov, h katerim bo prišlo to pismo, pošilja brat Frančišek, vaš mali služabnik v Gospodu Bogu, pozdrav z

novimi znamenji na nebu in na zemlji, ki so velika in vzvišena pri Gospodu, medtem ko jih imajo mnogi redovniki in drugi ljudje za nekaj najmanjšega.

2Prosim vas bolj ko za samega sebe, da - kadarkoli se spodobi in se vam bo zdelo koristno - ponižno prosite klerike, naj nad vse častijo presveto telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa in tudi njegova zapisana imena in besede, ki posvečujejo telo. 3Kelihi, korporali, oltarni okras in vse, kar se tiče evharistične daritve - vse to mora biti dragoceno. 4In če bi na kakem kraju presveto Gospodovo telo bilo shranjeno zelo revno, naj ga po določbi Cerkve namestijo in shranijo in zapro na dragocenem kraju; prenašajo naj ga z velikim češčenjem in ga s posebno spoštljivostjo delijo.

5Tudi Gospodova imena in njegove napisane besede, kjerkoli jih je najti na nedostojnih krajih, je treba zbrati in spraviti na častnem mestu.

6V vseh pridigah, ki jih imate, spodbujajte ljudstvo k pokori in opozarjajte, da se nihče ne more zveličati, če ne prejema presvetega Gospodovega telesa in krvi (Jn 6,54). 7V trenutku, ko duhovnik posvečuje na oltarju in kadar prenaša presveto telo kamorkoli, naj vsi ljudje na kolenih hvalijo, slavijo in častijo Gospoda, živega in pravega Boga.

8Vsem ljudem tako oznanjujte in pridigajte o dolžnosti, da Gospoda hvalimo, da bo vsako uro in ob zvonjenju zvonov vedno vse ljudstvo po vsej zemlji hvalilo vsemogočnega Boga in se mu zahvaljevalo.

9In vsi moji bratje kustosi, ki bodo prejeli to pismo in dali napraviti prepise in ga imeli pri sebi ter ga dali prepisati tudi za brate pridigarje in tiste, ki skrbijo za brate, ter bodo vse to, kar je v tem pismu, oznanjali do konca, naj vedo, da bodo deležni blagoslova Gospoda Boga in mojega blagoslova.

10Vse to naj imajo za pravo in sveto pokorščino. Amen.

PISMO VSEM KUSTOSOM (i i)

1Vsem kustosom manjših bratov, do katerih bo to pismo dospelo, brat Frančišek, najmanjši božjih služabnikov, pozdrav in sveti mir v Gospodu.

2Vedite, da so pred božjim obličjem nekatere stvari, ki včasih veljajo v očeh ljudi za ničvredne in nizkotne, silno visoke in vzvišene; 3spet druge, ki pa so pred Bogom ničvredne in nepomembne, veljajo pri ljudeh za dragocene in ugledne.

4Rotim vas pri Gospodu, našem Bogu, kolikor sploh morem, da pisma, ki govorijo o presvetem telesu in krvi našega Gospoda, izročite škofom in drugim klerikom; 5in da ohranjate v spominu, kar

sem vam o tem priporočil. 6Od drugega pisma, ki vam ga pošiljam, da bi ga izročili oblastnikom, konzulom in upraviteljem, in v katerem je rečeno, da naj se oznanja javno hvaljenje Boga med ljudstvi in na trgih, 7napravite takoj več prepisov in jih z veliko vnemo dajajte tistim, ki jim jih je treba dati.

PISMO MINISTRU

1Bratu N., ministru: Gospod te blagoslovi!2Rečem ti, kolikor morem, glede tvoje duše, da moraš imeti za

milost vse tisto, kar te ovira pri ljubezni do Gospoda Boga in kdorkoli bi ti postavljal ovire, najsi bodo to bratje ali drugi, četudi bi te pretepali. 3Tako želi in nič drugega. 4To imej za resnično pokorščino do Gospoda Boga in do mene, saj zanesljivo vem, da je to tvoja resnična pokorščina.

5Ljubi tiste, ki tako ravnajo s teboj; 6in ne želi nič drugega od njih, razen tega, kar ti je Gospod dal. 7Ljubi jih v tem in jih ne sili, naj bodo boljši kristjani. 8Vse to naj ti več velja kakor puščavništvo.

9Po tem hočem spoznati, ali ljubiš Gospoda in mene, njegovega in tvojega služabnika, če boš delal tole: da bi ne bilo nikoli nobenega brata na svetu, ki bi se pregrešil, kolikor bi se največ pregrešiti mogel, pa bi potem, ko bi se ozrl v tvoje oči in iskal v njih usmiljenje, odšel, ne da bi se ga ti usmilil; 10in tudi če ne bi iskal usmiljenja, ga ti vprašaj, če želi usmiljenja. 11In če bi pozneje tisočkrat grešil pred tvojimi očmi, ga ljubi bolj ko mene, in sicer zato, da ga pritegneš h Gospodu. In vedno imej do takih usmiljenje.

12In ko boš mogel, sporoči to gvardijanom, da si se tako odločil ravnati.

13Od vseh poglavij Vodila, ki govorijo o smrtnih grehih, bomo na binkoštnem kapitlju z Gospodovo pomočjo in po posvetovanju z brati določili tole: 14Če bi kdo od bratov po sovražnikovem zapeljevanju smrtno grešil, se je iz pokorščine dolžan zateči k svojemu gvardijanu.

15In vsi bratje, ki vedo, da je grešil, naj ga ne sramotijo in ne žalijo, marveč naj imajo z njim veliko usmiljenje in zelo skrivajo greh svojega brata; kajti “ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni” (Mt 9,12).

16Podobno so pod pokorščino dolžni, da ga s spremljevalcem pošljejo k svojemu kustosu. 17Kustos sam pa naj ravna z njim usmiljeno, kakor bi želel, da bi se z njim samim ravnalo, če bi se znašel v podobnem primeru.

18In če bi padel v kakšen mali greh, naj se spove svojemu bratu duhovniku; 19če pa bi duhovnika ne bilo, naj se spove svojemu bratu, dokler ne bo prišel do duhovnika, ki naj mu podeli odvezo po

cerkvenih določbah, kakor je rečeno. 20Ti pa nimajo pravice naložiti kako drugo pokoro kakor te: “Pojdi in odslej ne greši več” (Jn 8,11).

21Da bi se to pismo bolje izpolnjevalo, ga imej pri sebi vse do binkošti; takrat boš skupaj s svojimi brati. 22In poskrbeli boste, da to in vse drugo, kar manjka v Vodilu, z božjo pomočjo dopolnite.

PISMO BRATU LEONU

1Brat Leon! Frančišek, tvoj brat, te pozdravlja in ti želi mir.2Sin moj, rečem ti kakor mati, da vse besede, kar sva jih izrekla

po poti, na kratko povzemam v tej besedi in nasvetu; in če ti bo potem kdaj treba priti k meni po nasvet, ti takole svetujem: 3na kakršen koli način se ti bo zdelo bolje ugajati Gospodu Bogu in hoditi po njegovih stopinjah in v njegovem uboštvu, stori to z blagoslovom Gospoda Boga in v pokorščini do mene.

4Če ti je potrebno zaradi svoje duše ali zaradi katere druge tolažbe priti k meni in če to želiš, pridi, Leon.

PISMO SVETEMU ANTONU

1Bratu Antonu, mojemu škofu, brat Frančišek, pozdrav.2Ljubo mi je, da brate poučuješ sveto teologijo, če le pri tem poslu

ne ugašaš duha molitve in pobožnosti, kakor je zapisano v Vodilu.

OPOMINI

1. Kristusovo telo1Gospod Jezus govori svojim učencem: “Jaz sem pot, resnica in

življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni. 2Če ste poznali mene, boste poznali tudi mojega očeta. Zdaj ga poznate in videli ste ga”. 3Filip mu reče: “Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo”. 4Jezus mu odgovori: “Toliko časa sem med vami in me niste spoznali? Filip, kdor vidi mene, vidi tudi mojega Očeta” (Jn 14,6-9). 5Oče “prebiva v nedostopni svetlobi” (1 Tim 6,16) in “Bog je duh” (Jn 4,24) in “Boga ni nikoli nihče videl” (Jn 1,18). 6Zato ga ni mogoče videti, razen v duhu, kajti “duh je, ki oživlja, meso nič ne koristi” (Jn 6,63). 7Vendar tudi Sina, kolikor je enak Očetu, nihče ne vidi drugače kakor Očeta, drugače kakor Svetega Duha. 8Zato so obsojeni vsi, ki so gledali Gospoda Jezusa kot človeka, a ga niso videli in ne verovali, da je po duhu in božanstvu resnični Božji Sin. 9Prav tako so tudi zdaj obsojeni vsi, ki gledajo zakrament, ki ga z Gospodovimi besedami na oltarju pod podobama kruha in vina posvečuje duhovnik, pa ga ne vidijo in ne verujejo po duhu in božanstvu, da je to v resnici telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, 10kakor izpričuje sam Najvišji, ki pravi: To je moje telo in kri moje nove zaveze, [ki se preliva za mnoge] (Mr 14,22-24); 11in: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje (Jn 6,54-58).

12Gospodov duh, ki prebiva v svojih vernih, je torej tisti, ki sprejema presveto Gospodovo telo in kri. 13Vsi drugi, ki nimajo od istega duha in si ju drznejo prejemati, si sodbo jedo in pijejo (1 Kor 11,29).

14Zato pa, človeški sinovi, kako dolgo boste še zakrknjenega srca? (Ps 4,3). 15Zakaj ne spoznate resnice in ne verujete v Sina Božjega? (Jn 9,35). 16Glejte, vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je “s kraljevskega prestola” (Mdr 18,15) stopil v telo Device. 17Vsak dan pride k nam v ponižnosti.

18Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke. 19In kakor se je svetim apostolom prikazal v resničnem telesu, tako se tudi nam sedaj kaže v posvečenem kruhu. 20In kakor so oni ob gledanju na njegovo človeško naravo videli samo to njegovo človeško naravo (caro), vendar pa so verovali, da je Bog, ko so ga gledali z duhovnimi očmi, 21tako naj tudi mi, ko na kruh in vino gledamo s telesnimi očmi, sprevidimo in trdno verujemo, da sta to njegovo živo in resnično najsvetejše telo in kri.

22Tako je Gospod vedno s svojimi zvestimi, kakor sam govori: “Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta” (Mt 28,20).

2. Zlo lastne volje1Gospod je rekel Adamu: Od vsakega drevesa v raju jej; od

drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej (prim. 1 Mz 2,16-17). 2Od vsakega drevesa v raju je smel jesti, kajti dokler ni postal nepokoren, ni grešil. 3Tisti torej jé od drevesa spoznanja dobrega, ki sebi prilašča svojo voljo ter se ponaša z dobrinami, ki jih Bog izreka in izvršuje v njem. 4In tako mu to ob prišepetavanju hudobnega duha in s prekršitvijo zapovedi postane sad spoznanja zlega. 5Zato je potrebno, da prestane kazen.

3. Popolna pokorščina1Gospod govori v evangeliju: “Kdor se ne odpove vsemu, kar ima,

ne more biti moj učenec” (Lk 14,33). 2In: “Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil” (Mt 16,25). 3Tisti človek zapusti vse, kar ima, ter izgubi svoje telo, kdor samega sebe v pokorščini popolnoma izroči v roke svojega predstojnika. 4In resnična pokorščina postane vse, karkoli stori ali reče takega, o čemer ve, da ni proti predstojnikovi volji, če je le dobro, kar dela. 5In če bi kdaj podrejeni videl za svojo dušo kaj boljšega in koristnejšega od tistega, kar ukazuje predstojnik, naj svoje poglede radovoljno žrtvuje Bogu; trudi naj se, da bo izpolnil, kar ukazuje predstojnik. 6To je resnična, v ljubezni utemeljena pokorščina: Bogu in bližnjemu daje, kar jima gre.

7Če bi pa predstojnik ukazal podrejenemu kaj takega, kar je proti njegovi duši, naj ga ta sicer ne uboga, vendar pa naj ga ne zapusti. 8In če bi od nekaterih zaradi tega trpel preganjanje, naj jih še bolj ljubi zaradi Boga. 9Kajti kdor rajši trpi preganjanje, kakor da bi se hotel ločiti od svojih bratov, resnično vztraja v popolni pokorščini, saj daje svoje življenje za svoje brate (Jn 15,13).

10Mnogo je namreč redovnikov, ki se pod pretvezo, da vidijo boljše stvari, kakor pa so tiste, ki jih zapovedujejo njihovi predstojniki, ozirajo nazaj (Lk 9,62) in se vračajo k izbljuvku lastne volje (Preg 26,16). 11To so ubijalci (prim. Jn 8,44) in zaradi svojega slabega zgleda pogubljajo mnogo duš.

4. Nihče si naj ne prilašča predstojništva1Gospod pravi: Nisem prišel, da bi mi stregli, temveč, da bi sam

stregel (Mt 20,28). 2Tisti, ki so postavljeni drugim za predstojnike, naj se ponašajo s to predstojniško službo toliko, kolikor bi se, če bi bili določeni za službo umivanja nog bratom. 3In kolikor se bolj vznemirjajo zaradi tega, ker jim je bilo odvzeto predstojništvo, kakor pa, če bi jim bila odvzeta služba umivanja nog, toliko bolj si pripravljajo nevarne priložnosti za dušo.

5. Nihče naj se ne ponaša, ampak naj se hvali z Gospodovim križem

1Pomisli, o človek, s kakšno odliko te je obdaril Gospod Bog, ko te je ustvaril in odlikoval po podobi svojega ljubljenega Sina glede telesa in po podobnosti glede duha (prim. 1 Mz 1,26). 2In vse stvari, kar jih je pod nebom, po svoji naravi služijo Stvarniku, ga spoznavajo in se mu pokoravajo bolje od tebe. 3Tudi ga niso križali hudobni duhovi, temveč si ga križal ti, skupaj z njimi, in ga še naprej križaš, ko se naslajaš v razuzdanostih in grehih. 4S čim se torej moreš ponašati?

5Če bi bil namreč tako razgledan in moder, da bi imel vso vednost (prim. 1 Kor 13,28) in bi znal razlagati vse vrste jezikov ter prodorno raziskovati nebeške reči, se z vsem tem še ne bi mogel ponašati. 6En sam hudi duh je namreč vedel o nebeških rečeh in še sedaj ve o zemeljskih več kot vsi ljudje, čeprav bi obstajal kak človek, ki bi od Gospoda prejel posebno spoznanje najvišje modrosti.

7Podobno bi ti nič ne koristilo, če bi bil lepši in bogatejši od vseh in bi tudi delal čudovite reči, tako da bi hude duhove izganjal; vse to bi bilo proti tebi in bi nič od tega ne pripadalo tebi ter bi se s tem prav nič ne mogel ponašati. 8Pač pa se lahko hvalimo s svojimi slabostmi (2 Kor 12,5) in s tem, da vsak dan nosimo sveti križ našega Gospoda Jezusa Kristusa.

6. Posnemanje našega Gospoda 1O vsi bratje moji, glejmo na dobrega pastirja, ki je za rešitev

svojih ovac prenesel trpljenje na križu. 2Gospodove ovce so hodile za njim v stiski in preganjanju, v sramoti in lakoti, v slabosti in preizkušnjah in še v mnogočem drugem (prim. Jn 10,11; Heb 12,2; Rim 8,35). In prav po tem so prejele od Gospoda večno življenje. 3Za nas, božje služabnike, je torej velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo.

7. Znanju naj sledi dobro ravnanje1Apostol pravi: “Črka mori, Duh pa oživlja” (2 Kor 3,6). 2Črka je ubila

tiste, ki bi radi samo poznali besede, da bi jih ljudje imeli za modrejše od drugih ter bi si tako mogli pridobiti veliko bogastvo, ki bi ga dajali sorodnikom in prijateljem. 3Tudi tiste redovnike je ubila črka, ki nočejo slediti duhu Svetega pisma, marveč želijo bolj spoznati samo besede in jih razlagati drugim.

4Nasprotno pa oživlja duh Svetega pisma tiste, ki nobene črke, ki jo spoznajo in želijo spoznati, ne pridevajo telesu, marveč vse to z besedo in z zgledom pripisujejo Bogu, najvišjemu Gospodu, kateremu pripada vse, kar je dobrega.

8. Izogibanje greha zavisti1Apostol pravi: “Nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod', razen v

Svetem Duhu” (1 Kor 12,3); 2in: “Ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega” (Rim 3,12). 3Kdorkoli torej zavida bratu zaradi dobrega, ki ga po njem Gospod izreče in stori, se zaplete v greh bogokletstva, ker zavida samemu Najvišjemu, od katerega prihaja vsaka dobra beseda in vsako dobro dejanje.

9. Ljubezen do sovražnikov1Gospod pravi: “Ljubite svoje sovražnike” [delajte dobro tistim, ki

vas sovražijo in molite za tiste, ki vas preganjajo in zasramujejo] (Mt 5,44). 2Tisti resnično ljubi svojega sovražnika, kdor se ne žalosti zaradi krivice, ki mu jo ta stori, 3marveč ga iz ljubezni do Boga žge bolečina zaradi greha njegove duše. 4In z dejanji naj mu izkazuje ljubezen.

10. Telesno zatajevanje1Mnogo jih je, ki tedaj, ko grešijo ali doživljajo krivico, pogosto

zaradi tega dolžijo nasprotnika ali bližnjega. 2Pa ni tako: kajti vsakdo ima sam sebi na voljo sovražnika, namreč svoje telo, s katerim greši. 3Zato blagor tistemu služabniku (Mt 24,46), ki takšnega sovražnika, ki mu je dan, nenehno drži ujetega v svoji oblasti in se ga previdno varuje. 4Dokler bo namreč tako ravnal, mu noben drug sovražnik, naj bo viden ali neviden, ne bo mogel škodovati.

11. Nikogar naj ne zavede tuje zlo1Božjemu služabniku ne sme biti nobena stvar zoprna razen

greha. 2In če se kdo kakorkoli že pregreši in se zaradi tega božji služabnik vznemirja in jezi, pa ne iz ljubezni, si nakopava krivdo (prim. Rim 2,5). 3Tisti božji služabnik, ki se ne jezi in ne vznemirja zaradi koga drugega, živi pravilno in brez lastnine. 4In blagor mu, kdor ničesar sebi ne pridrži ter daje cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega (prim. Mt 22,21).

12. Razpoznavanje Gospodovega duha1Ali ima božji služabnik Gospodovega duha, je mogoče spoznati

po temle: 2Če se ne povzdiguje, ko Bog po njem izvršuje kaj dobrega, zavedajoč se, da njegova človeškost vedno nasprotuje vsemu dobremu, 3marveč se ima v svojih očeh za slabšega in manjšega od vseh drugih ljudi.

13. Potrpežljivost1Blagor miroljubnim, kajti imenovali se bodo božji otroci (Mt 5,9).

Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji. 2A pride čas, ko tisti, ki bi mu morali ustreči, delajo njemu nasprotno: kolikor ima takrat potrpežljivosti in ponižnosti, toliko je pač ima in nič več.

14. Uboštvo v duhu1“Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo” (Mt 5,3).

2Mnogo jih je, ki so vneti za molitve in sveta opravila ter se telesno mnogo zatajujejo in postijo. 3Takoj pa so užaljeni in se pohujšujejo zaradi ene same besede, ki se zdi žaljiva zanje, ali zaradi kake stvari, ki jim je odvzeta. 4Ti pač niso ubogi v duhu. Kdor je namreč zares ubog v duhu, ta sam sebe sovraži (prim. Lk 14, 26) in ljubi tiste, ki ga bijejo po licu (prim. Mt 5,39).

15. Miroljubnost1“Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci” (Mt 5,9). 2Tisti so

zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na tem svetu.

16. Čistost srca1“Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali” (Mt 5,8). 2Zares

čisti v srcu so tisti, ki prezirajo posvetno in težijo po nebeškem ter nikoli ne prenehajo s čistim srcem in s čisto dušo moliti Gospoda, živega in pravega Boga, ter zreti nanj.

17. Ponižni božji služabnik1Blagor tistemu služabniku (prim. Mt 24,46), ki se zaradi dobrega, ki

ga Bog izreče in stori po njem, ne ponaša bolj kakor zaradi dobrega, ki ga Bog izreče in stori po kom drugem. 2Greši pa človek, ki hoče več prejemati od svojega bljižnjega, kakor pa da bi sam kaj od svojega hotel dati Gospodu Bogu.

18. Sočutje z bližnjim1Blagor človeku, ki podpira svojega bližnjega v skladu s svojo

slabostjo tako, kot bi sam želel, da bi ga bližnji podpiral v podobnem primeru.

2Blagor služabniku, ki vse, kar ima dobrega, vrača Gospodu Bogu. Kdor si namreč kaj pridrži, skrije v sebi denar Gospoda, svojega Boga (Mt 25,18), in “se mu bo vzelo še to, kar je mislil, da ima” (Lk 8,18).

19. Dober in ponižen redovnik1Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje

poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. 2Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več.

3Gorje redovniku, ki so ga drugi postavili na visoko mesto in noče prostovoljno zapustiti tega mesta. 4Blagor pa služabniku (Mt 26,46), ki ni po lastni volji postavljen na visoko mesto in vedno hrepeni po tem, da bi bil za podnožje drugim.

20. Dober in lahkomiseln redovnik1Blagor tistemu redovniku, ki nikjer ne najde večjega

zadovoljstva in veselja, kakor le v najsvetejših Gospodovih pogovorih in delih 2ter z njimi vodi ljudi k ljubezni do Boga v radosti in veselju (prim. Ps 50,10).

3Gorje tistemu redovniku, ki ga veseli nepomembno in prazno besedičenje in ki s tem napeljuje ljudi k smejanju.

21. Površen in klepetav redovnik1Blagor služabniku, ki ne govori zaradi upanja na plačilo in ne

razglaša vsega svojega ter ni hiter za govorjenje (Prg 29,20; Jak 1,19), temveč modro premisli, kaj mora govoriti in odgovarjati.

2Gorje pa tistemu redovniku, ki ne ohranja v svojem srcu, kar mu Gospod pokaže dobrega in ne razkriva tega drugim v dejanjih, temveč želi to kazati ljudem z besedami, v upanju na plačilo. 3Ta je prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2;6,16), a poslušalcem je to bilo kaj malo v prid.

22. Opominjanje1Blagor služabniku, ki sprejme opomin, obtožbo in grajo od

drugega tako potrpežljivo kakor od samega sebe.2Blagor služabniku, ki za dobro sprejme grajo, se spoštljivo

podredi, ponižno prizna in rad zadosti.3Blagor služabniku, ki ni hiter pri opravičevanju samega sebe in ki

ponižno prenese osramočenje ter grajo zaradi greha, ki ga ni zakrivil.

23. Ponižnost1Blagor služabniku, ki se tako ponižno vede med svojimi

podrejenimi, kakor če bil med svojimi gospodarji.2Blagor služabniku, ki vedno ostaja pod šibo opominjanja.3Zvesti in razumni služabnik (Mt 24,45) je, kdor se pri vseh svojih

žalitvah ne obotavlja kaznovati sam sebe v duši s kesanjem in na zunaj s priznanjem in dejavnim zadoščevanjem.

24. Prava ljubezen1Blagor služabniku, ki ljubi svojega brata prav tako tedaj, ko je

bolan in mu ni sposoben povrniti usluge, kakor tedaj, ko je zdrav in mu uslugo lahko povrne.

25. O istem1Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar

je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za

njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.

26. Božji služabnik naj spoštuje klerike1Blagor božjemu služabniku, ki zaupa klerikom, ki živijo po uredbi

svete rimske Cerkve.2In gorje tistim, ki jih zaničujejo. Tudi če so namreč grešniki, jih

nihče ne sme soditi, kajti naš Gospod sam si pridržuje sodbo nad njimi. 3Kolikor je namreč njihova služba odličnejša, služba, ki jo imajo glede najsvetejšega telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, katerega sami prejemajo in samo oni delijo drugim, 4toliko večji greh imajo tisti, ki se pregrešijo proti njim, kakor pa če bi grešili proti vsem drugim ljudem tega sveta.

27. Kreposti, ki preženejo napake1Kjer je ljubezen in modrost,tam ni ne strahu ne nevednosti.2Kjer je potrpežljivost in ponižnost,tam ni jeze ne vznemirjanja.3Kjer je uboštvo skupaj z veseljem,tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.4Kjer je spokojnost in premišljevanje,tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti.5Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom,tam sovražnik ne najde prostora za vstop.6Kjer je usmiljenje in obzirnost,tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti.

28. Skrivanje dobrega, da se ne bi izgubilo1Blagor služabniku, ki si v nebesih zbira zaklade dobrin (prim. Mt

6,20), katere mu nudi Gospod, in jih ne skuša razkazovati ljudem, da bi tako prejel plačilo, 2kajti sam Najvišji bo razkril njegova dela tistim, katerim bo hotel.

3Blagor služabniku, ki ohranja Gospodove skrivnosti v svojem srcu (Lk 2,19.51; 8,15).

NAČ IN ŽIVLJENJA ZA SVETO KLARO

1Ker ste po božjem navdihnjenju hotele postati hčere in služabnice najvišjega velikega Kralja, nebeškega Očeta in ste se zaročile s Svetim Duhom, ko ste se odločile živeti v skladu s popolnostjo svetega evangelija, 2hočem in obljubljam s svoje strani in s strani svojih bratov, da bom vedno imel za vas kakor zanje vneto skrb in posebno zavzetost.

RESNIČNO IN POPOLNO VESELJE

1Isti (brat Leonard) prav tam poroča, kako je blaženi Frančišek nekega dne pri Sveti Mariji poklical brata Leona in rekel: “Brat Leon, piši!” 2Le-ta je odgovoril: “Glej, pripravljen sem.” 3“Piši,” pravi, “kaj je resnično veselje.”

4“Pride sel in pove, da so vsi pariški učitelji vstopili v red; Piši: to ni resnično veselje. 5Prav tako, da so vstopili vsi prelati z onstran Alp, nadškofje in škofje, pa še francoski in angleški kralj; piši, da to ni resnično veselje. 6Enako, če bi moji bratje šli k nevernikom in jih vse spreobrnili k veri; prav tako, če bi imel tolikšno milost od Boga, da bi bolne ozdravljal in delal mnogo čudežev: rečem ti, da v vsem tem ne obstoji resnično veselje”.

7“V čem pa je torej resnično veselje?”8“Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to

pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. 9Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: 'Kdo je'? Odgovorim: 'Brat Frančišek'. 10In on pravi: 'Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.' 11In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: 'Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.' 12Jaz pa - recimo - še vedno stojim pred vrati in moledujem: 'Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.' 13In oni bi odgovoril: 'Ne bom tega storil. 14Pojdi h križarjem in tam prosi.' 15Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal.”

NEPOTRJENO VODILO

1V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.2To je življenje, po evangeliju Jezusa Kristusa, za katerega je brat

Frančišek prosil gospoda papeža Inocenca, da mu ga dovoli in potrdi. In on ga je dovolil in potrdil zanj in za njegove brate, sedanje in prihodnje.

3Brat Frančišek, in kdorkoli bo na čelu tega reda, naj obljubi pokorščino in spoštovanje papežu gospodu Inocencu in njegovim naslednikom. Drugi bratje so se dolžni pokoravati bratu Frančišku in njegovim naslednikom.

I. Bratje naj živijo v pokorščini, brez lastnine in v čistosti

1Vodilo in življenje teh bratov je v tem, da živijo v pokorščini, čistosti in brez lastnine; in da se držijo nauka ter stopinj našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki pravi: 2“Če hočeš biti popoln, pojdi in prodaj vse (prim. Lk 18,22), kar imaš, ter daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj” (Mt 19,21); 3in: “Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj” (Mt 16,24); 4pa tudi: “Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec” (Lk 14,26); 5ter še: “Vsak, kdor bo zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive zaradi mene, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje” (Mt 19,29).

II. Sprejem bratov in njihova obleka1Če kdo po božjem navdihu hoče sprejeti takšno življenje in pride

k našim bratom, naj ga ti prijazno sprejmejo. 2In če vztraja v odločitvi, da sprejme naše življenje, naj se bratje zelo varujejo vsakršnega vmešavanja v njegove časne zadeve, pač pa naj ga čimprej predstavijo ministru. 3Minister naj ga prijazno sprejme, ga opogumi in mu skrbno obrazloži način našega življenja. 4Nato naj kandidat, če hoče in to duhovno ter brez ovir more, proda vse, kar ima, in se potrudi, da vse razdeli ubogim.

5Bratje in minister bratov naj pazijo, da se nikakor ne bodo vmešavali v njegove stvari; 6tudi naj ne sprejmejo prav nobenega denarja, ne sami ne po kakem posredniku. 7Če pa živijo v stiski, morejo bratje za nujne potrebe sprejeti kako pomoč kakor drugi ubogi, le denarja ne.

8Ko se kandidat vrne, naj mu minister da za leto dni obleko preizkušnje, in sicer dve tuniki brez kapuce, pas, hlače ter kaparon, ki sega do pasu. 9Ko mine leto dni in s tem čas preizkušnje, naj ga sprejmejo v pokorščino. 10Poslej mu po odločbi gospoda papeža ne bo več dovoljeno prestopiti v drug red niti “pohajati zunaj pokorščine”. Po evangeliju namreč “nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni pripraven za božje kraljestvo” (Lk 9,62).

11Če bi prišel kdo, ki svojega imetja ne more razdeliti brez ovire, a ima nadnaravne nagibe, naj imetje zapusti, in to bo zadostovalo. 12Nihče naj ne bo sprejet proti obliki in predpisom svete Cerkve.

13Drugi bratje pa, ki so že obljubili pokorščino, naj imajo eno tuniko s kapuco in drugo brez kapuce, če je potrebno, ter pas in hlače. 14Vsi bratje naj nosijo preprosta oblačila, ki jih morejo krpati z raševino in drugimi zaplatami, z božjim blagoslovom. Gospod namreč pravi v evangeliju: “Tisti, ki se imenitno oblačijo in živijo razkošno ter nosijo mehka oblačila, so v kraljevih dvoranah” (Mt 11,8).

15Četudi bi jim kdo očital, da so hinavci, naj ne prenehajo delati dobro in naj ne iščejo dragih oblek na tem svetu, da bodo mogli imeti oblačilo v nebeškem kraljestvu.

III. Molitveno bogoslužje in post1Gospod govori: “Ta rod hudih duhov se ne da izgnati drugače

kot s postom in molitvijo” (Mr 9,28); 2in spet: “Ko se postite, ne bodite čemerni hinavci” (Mt 6,16).

3Zato naj vsi bratje, kleriki in laiki, opravljajo molitveno bogoslužje, hvalnice in molitve, kakor je predpisano. 4Kleriki naj opravljajo molitveno bogoslužje za žive in rajne po običaju klerikov. 5Zaradi pomanjkljivosti in malomarnosti bratov naj vsak dan molijo: “Usmili se me Bog” (Ps 50) in “Oče naš”; 6za rajne brate “Iz globočine kličem” (Ps 129) in “Oče naš”. 7Knjige imajo lahko samo tiste, ki so potrebne za opravljanje molitvenega bogoslužja. 8Tudi laikom, ki znajo brati, naj bo dovoljeno imeti psalterij. 9Tistim pa, ki ne znajo brati, ni dovoljeno imeti knjig. 10Laiki naj molijo vero, štirindvajset očenašev s “Slava Očetu” za jutranjice, pet za hvalnice; za prvo uro vero in sedem očenašev s “Slava Očetu”; za tretjo, šesto in deveto uro po sedem za vsako od njih; za večernice dvanajst; za sklepno molitveno uro vero in sedem očenašev s “Slava Očetu”; za rajne sedem očenašev in “Gospod, daj jim večni pokoj”; in za pomanjkljivosti in malomarnosti bratov vsak dan po tri očenaše.

11Prav tako naj se vsi bratje postijo od praznika vseh svetih do božiča in od Gospodovega razglašenja, ko se je naš Gospod začel postiti, do velike noči. 12Ob drugih časih se po našem načinu življenja niso dolžni postiti, razen ob petkih. 13In po evangeliju jim je dovoljeno jesti vse jedi, “ki se jih prednje postavi” (Lk 10,8).

IV. Odnosi med predstojniki in drugimi brati1V Gospodovem imenu! 2Vsi bratje, ki so postavljeni za ministre

in služabnike drugim bratom, naj v provincah ter v krajih, kjer prebivajo, nameščajo svoje brate in jih pogosto obiskujejo ter duhovno opominjajo in spodbujajo.

3In vsi ostali moji blagoslovljeni bratje naj se jim prizadevno pokoravajo v tem, kar zadeva dušno zveličanje in ni v nasprotju z našim načinom življenja.

4V medsebojnih odnosih naj se ravnajo po Gospodovih besedah: “Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim” (Mt 7,12); 5in: “Česar nočeš, da bi drugi tebi storil, tega ne stori drugemu” (Tob 4,16). 6Ministri in služabniki naj se spominjajo, kar pravi Gospod: “Nisem prišel, da bi se mi streglo, temveč, da bi sam stregel” (Mt 20,28); in da jim je zaupana skrb za duše bratov, za katere bodo morali dajati na sodni dan obračun pred Gospodom Jezusom Kristusom, če bi se kaj izgubilo po njihovi krivdi ali zaradi njihovega slabega zgleda.

V. Poboljševanje bratov, ki se pregrešijo1Čujte nad svojimi dušami in dušami vaših bratov, kajti “strašno je

pasti v roke živega Boga” (Heb 10,31). 2A če bi kdo od ministrov kateremu izmed bratov ukazal kaj proti našemu življenju ali proti njegovi duši, ga brat ni dolžan ubogati. Kajti ni pokorščina tam, kjer gre za prekršek ali greh. 3Toda vsi bratje, ki so podrejeni ministrom in služabnikom, naj razumno in skrbno pazijo na dela ministrov in služabnikov.

4Če bi pa opazili, da se kdo izmed njih ravna po mesu in ne po duhu, kakor to zahteva pravilno ravnanje našega življenja, naj ga po tretjem opominu, če se ne poboljša, na binkoštnem kapitlju prijavijo ministru in služabniku vsega bratstva, ne oziraje se na ugovarjanje.

5Če bi med brati v kateremkoli kraju bil kak brat, ki bi hotel živeti po mesu in ne po duhu, naj ga bratje, s katerimi živi skupaj, ponižno in skrbno opomnijo, poučijo in posvarijo. 6Če se po tretjem opominu ne bi hotel poboljšati, naj ga čimprej pošljejo k njegovemu ministru in služabniku ali pa njegovega ministra in služabnika o njem obvestijo. Ta minister in služabnik pa naj stori z njim, kakor pred Bogom misli, da je najprimerneje.

7Vsi bratje, tako ministri in služabniki kakor drugi, naj pazijo, da se zaradi greha ali slabega zgleda koga drugega ne bodo vznemirjali ali jezili, kajti hudobni duh jih hoče zaradi greha enega samega človeka pokvariti mnogo. 8Marveč kolikor najbolje morejo, naj duhovno pomagajo tistemu, ki je grešil; kajti “ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni” (Mt 9,12).

9Prav tako naj noben brat ne bo oblasten ali gospodovalen, zlasti ne medsebojno. 10Gospod namreč pravi v evangeliju: “Vladarji

ljudstev gospodujejo nad njimi in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med brati naj ne bo tako; 11ampak kdorkoli med njimi hoče biti velik, naj postane njihov strežnik” (Mt 20,25-27) in služabnik; 12in “kdor je med njimi največji, naj bo kakor najmanjši” (Lk 22,26).

13Nobeden izmed bratov naj ne stori ali reče česa slabega drugemu; 14nasprotno, v duhu ljubezni naj radovoljno služijo drug drugemu in se drug drugemu pokoravajo. 15To je prava in sveta pokorščina našega Gospoda Jezusa Kristusa.

16Vsi bratje naj vedo: kolikokrat bi se oddaljili od Gospodovih zapovedi in bi blodili zunaj pokorščine, so po prerokovih besedah “prekleti zunaj pokorščine” (Ps 118,21), dokler vedoma vztrajajo v takem grehu. 17In dokler vztrajajo v Gospodovih zapovedih, ki so jih obljubili po svetem evangeliju in s svojim življenjem, naj vedo, da ostajajo v pravi pokorščini; in Gospod naj jih blagoslavlja.

VI. Zatekanje bratov k ministrom; noben brat naj se ne imenuje prior

1Če se bratje, najsi bodo kjerkoli, ne morejo držati našega življenja, naj se čimprej zatečejo k svojemu ministru in mu to povedo. 2Minister pa naj tako prizadevno poskrbi zanje, kakor bi želel zase, če bi se znašel v podobnih okoliščinah. 3In nihče naj se ne imenuje “prior”, marveč naj se vsi brez razlike imenujejo “manjši bratje”. 4In drug drugemu naj umivajo noge (prim. Jn 13,14).

VII. Način služenja in dela bratov1V katerihkoli krajih živijo bratje pri drugih, da jim služijo ali

delajo zanje, naj ne bodo zakladničarji ali tajniki, pa tudi ne upravniki v hišah tistih, katerim služijo. Tudi naj ne sprejemajo nobenega opravila, ki bi povzročalo pohujšanje ali bi škodovalo njihovi duši (Mr 8,36). 2Ostanejo naj marveč manjši od vseh in podrejeni vsem, ki živijo v isti hiši.

3Bratje, ki znajo delati, naj delajo in opravljajo tisto obrt, ki jo znajo, če ni v nasprotju z zveličanjem duše in če jo morejo pošteno opravljati. 4Kajti prerok pravi: “Od sadu svojega truda boš jedel, srečen boš in dobro ti bo” (Ps 127,2). 5In apostol pravi: “Kdor noče delati, naj tudi ne je” (2 Tes 3,10). 6In še: “Vsakdo naj ostane v tisti obrti in službi, kjer je bil poklican” (1 Kor 7,24). 7Kot nagrado za svoje delo smejo sprejemati vse, kar jim je potrebno, razen denarja. 8Kadar bi bilo potrebno, naj gredo in prosijo za miloščino kakor drugi ubogi. 9Dovoljeno pa naj jim bo imeti orodje in priprave, ki jih potrebujejo za svojo stroko.

10Vsi bratje naj si vneto prizadevajo za zaposlenost s čim dobrim, kajti pisano je: “Vedno delaj kaj dobrega, da te hudobni duh najde zaposlenega”, 11in spet: “Brezdelje je sovražnik duše”. 12Zato morajo božji služabniki vedno vztrajno moliti ali kaj dobrega delati.

13Kjerkoli so bratje, v samoti ali drugod, naj se pazijo, da si ne bodo prilaščali nobenega kraja ali ga komu odrekali.

14In kdorkoli bi prišel k njim, prijatelj ali nasprotnik, tat ali razbojnik, vsakega naj prijazno sprejmejo. 15In kjerkoli bratje živijo in v kateremkoli kraju se srečajo, se morajo duhovno in vljudno pogovarjati in se med seboj spoštovati “brez godrnjanja” (1 Pt 4,9). 16Varujejo naj se, da se ne bodo kazali na zunaj žalostne in mrke hinavce; marveč naj se kažejo vesele v Gospodu, vedre in spodobno prijazne (Flm 4,4-7).

VIII. Bratje naj ne sprejemajo denarja1Gospod zapoveduje v evangeliju: “Varujte se vsakršne hudobije

in lakomnosti” (Lk 12,15); 2in: “Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z zaskrbljenostjo tega sveta in skrbmi tega življenja” (Lk 21,34). 3Noben brat, kjerkoli je ali kamorkoli gre, naj torej nikakor ne sprejema in ne dovoljuje sprejemati denarja ali novcev, in to niti za obleko niti za knjige niti kot nagrado za kako delo in sploh pod nobeno pretvezo ne, razen če gre za očitno potrebo, v kateri so bolni bratje. Ne smemo namreč denarja in novcev ceniti in vrednotiti kot nekaj bolj koristnega kakor kamenje. 4Tiste, ki hlepijo po denarju in ga cenijo bolj kot kamenje, hoče hudobni duh zaslepiti. 5Varujmo se torej mi, ki smo vse zapustili, da ne bi zaradi takšne malenkosti zapravili nebeškega kraljestva.

6Če bi kje našli denar, naj se zanj ne menimo bolj kakor za prah, ki ga teptamo z nogami. “Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost” (Prd 1,2).

7Če bi se zgodilo, kar sicer Bog ne daj, da bi kdo od bratov zbiral ali imel denar, razen v že omenjeni potrebi bolnih bratov, ga vsi bratje imejmo za lažnega brata in odpadnika in tatu in razbojnika, ki ima denarnico (Jn 12,6), razen če se resnično spokori. 8Pod nobenim pogojem naj bratje ne sprejemajo niti ne dovoljujejo sprejemati, ne prosijo in ne dovoljujejo prositi denarja za miloščino, ne denarnih sredstev za kake hiše ali kraje. Tudi naj ne spremljajo osebe, ki bi zbirala denar ali denarna sredstva v te namene.

9Vse druge službe, ki ne nasprotujejo našemu načinu življenja, morejo bratje opravljati v teh krajih z božjim blagoslovom. 10Smejo pa bratje sprejemati miloščino za gobavce, ki so v očitni stiski. 11Vendar naj se zelo izogibajo denarju. 12Podobno naj se vsi bratje varujejo, da ne bi zaradi sramotnega dobička hodili po svetu.

IX. Nabiranje miloščine1Vsi bratje naj si prizadevajo slediti ponižnosti in uboštvu našega

Gospoda Jezusa Kristusa, in spominjajo naj se, da ne smemo od vsega sveta imeti nič drugega, razen, kakor pravi apostol, “da imamo živež in obleko in da smo s tem zadovoljni” (1 Tim 6,8).

2In veseliti se morajo, kadar se mudijo med nizkimi in preziranimi osebami, med ubožnimi in slabotnimi, med bolniki in gobavci ter berači, ki ob poti prosijo vbogajme.

3Kadar bi bilo potrebno, naj gredo prosit miloščino.4Tega naj se ne sramujejo, temveč naj se spominjajo, da je naš

Gospod Jezus “Kristus, Sin živega Boga” (Jn 11,27) Vsemogočnega, “naredil svoj obraz kot kremen” (Iz 50,7) in ni bil osramočen. 5Bil je ubog in popotnik ter je živel od miloščine, on sam in blažena Devica in njegovi učenci.

6Kadar bi jih ljudje sramotili in bi jim ne hoteli dati miloščine, naj se za to zahvaljujejo Bogu, saj bodo zaradi sramotenja prejeli veliko čast pred sodnim stolom našega Gospoda Jezusa Kristusa. 7In vedo naj, da sramotenje ne zadene tistih, ki ga trpijo, temveč one, ki ga prizadevajo. 8In miloščina je dediščina in pravica, ki gre ubogim in ki nam jo je pridobil naš Gospod Jezus Kristus.

9Bratje, ki se trudijo, ko jo nabirajo, bodo sami prejeli veliko plačilo, hkrati pa tiste, kateri jim miloščino dajejo, bogatijo in jim pridobivajo plačilo. Kajti propadlo bo vse, kar bodo ljudje zapustili na svetu, samo za ljubezen in za miloščino, ki so jo dajali, bodo prejeli plačilo od Gospoda.

10Z vso zaupnostjo naj odkrivajo drug drugemu svoje potrebe, da bi našli in mu postregli s tem, kar je potrebno. 11In vsakdo naj s stvarmi, ki mu jih v svoji milosti podarja Bog, ljubi in hrani svojega brata, kakor mati ljubi in hrani svojega brata sina.

12In: “Kdor ne jé, naj tistega, ki jé, ne sodi” (Rim 14,3). 13Kadarkoli bi bilo potrebno, naj bo vsem bratom, kjerkoli so, dovoljeno uporabljati vse jedi, katere morejo ljudje jesti, kakor pravi Gospod o Davidu: “Jedel je posvečene hlebe, ki so jih smeli jesti samo duhovniki” (Mr 2,26). 14In pomislijo naj, kaj pravi Gospod: “Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma; 15kajti prišel bo kakor zanka čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji” (Lk 21,34-35).

16Podobno naj v času očitne potrebe vsi bratje uporabijo potrebne reči, kakor jim jih Bog podarja v svoji milosti; kajti stiska ne pozna zakona.

X. Skrb za bolne brate 1Če kdo izmed bratov zboli, pa naj bi bil kjerkoli, naj ga drugi

bratje ne zapustijo, preden ne postavijo enega ali po potrebi več bratov, da mu strežejo, kakor bi sami želeli biti postreženi. 2V skrajnem primeru ga morejo prepustiti kaki drugi osebi, ki ga bo morala oskrbovati v bolezni.

3Bolnega brata pa prosim, naj se za vse zahvaljuje Stvarniku in naj želi, da bi bil takšen, kakršnega hoče Gospod, bodisi zdrav bodisi bolan. Bog namreč vse tiste, ki “jih je vnaprej določil za večno

življenje” (Apd 13,48), vzgaja z bodicami nadlog in bolezni ter z duhom skesanosti, kakor pravi Gospod: “Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim” (Raz 3,19). 4Če bi se pa bolni brat vznemirjal ali jezil na Boga ali na brate ali morda trmasto zahteval zdravila in si pretirano želel osvoboditi meso, podvrženo smrti in sovražno duši, bi to delal po navdihu hudega duha; bil bi mesen človek in se ne bi vedel kot brat, ker bi bolj ljubil telo kakor pa dušo.

XI. Bratje naj se ne prepirajo in ne govorijo slabega drug o drugem, temveč naj se med seboj ljubijo

1Vsi bratje naj skrbno pazijo, da ne bodo o nikomer govorili slabo in da se ne bodo pričkali z besedami (2 Tim 2,14); 2trudijo naj se marveč, da ohranjajo molk, kadar jim Bog daje milost. 3Naj se ne prepirajo med seboj ne z drugimi; ampak naj se trudijo, da bodo ponižno odgovarjali, rekoč: Nekoristen hlapec sem (Lk 17,10). 4In naj se ne srdijo, kajti: “Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu 'tepec' zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče 'norec' zasluži, da pride v peklenski ogenj” (Mt 5,12).

5In ljubijo naj se med seboj, kakor pravi Gospod: “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil” (Jn 15,12). 6Medsebojno ljubezen naj pokažejo z dejanji (prim. Jak 2,18), kakor pravi apostol: “Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, temveč v dejanju in resnici” (1 Jn 3,18).

7In “nikogar naj ne sramotijo” (Tit 3,2); 8naj ne godrnjajo; naj ne jemljejo drugim dobrega imena, kakor je pisano: “Podpihovalci in obrekovalci so Bogu odvratni” (Rim 1,29-30). 9Naj bodo skromni in naj kažejo vso krotkost do vseh ljudi (Tit 3,2). 10Nikar naj ne sodijo in obsojajo. 11In nikar naj, kakor pravi Gospod, ne upirajo oči že na najmanjše pregreške drugih (Lk 6,41; prim. Mt 7,3), 12temveč naj rajši v “grenkosti svoje duše” (Iz 38,15b) mislijo na svoje grehe.

13Trudijo naj se, da bodo “stopili skozi ozka vrata” (Lk 13,24), kajti Gospod govori: “Ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo” (Mt 7,14).

XII. Izogibanje slabih pogledov in druženja z ženskami

1Vsi bratje, kjerkoli so ali kamorkoli gredo, naj se ogibajo slabih pogledov in sestajanja z ženskami. 2Nihče naj se z njimi ne pogovarja na samem ali sam z njimi potuje ali skupno jé pri mizi iz iste sklede. 3Duhovniki naj z njimi govorijo dostojno, kadar jih spovedujejo ali jim dajejo kak duhovni nasvet. 4Noben brat naj ne sprejme prav nobene ženske “v pokorščino”, temveč naj ji da duhovni nasvet, potem pa naj (ženska) dela pokoro, kjer hoče.

5Vsi se močno varujmo, da sebe in vse svoje ude ohranimo v čistosti; Gospod namreč pravi: “Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, je v svojem srcu z njo že prešuštvoval” (Mt 5,28). 6In apostol: “Mar ne veste, da so vaši udje tempelj Svetega Duha?” (prim. 1 Kor 6,11) Zatorej kdor bo oskrunil božji tempelj, tega bo Bog pogubil (prim. 1 Kor 3,17).

XIII. Kaznovanje prestopkov proti čistosti1Če bi se kdo od bratov po zapeljevanju hudega duha pregrešil

proti čistosti, naj mu bo odvzeta redovna obleka, ki jo je izgubil s svojo grdo pregreho; docela naj jo odloži in naj bo povsem izključen iz našega reda. 2Potem naj dela pokoro za grehe.

XIV. Kako naj bratje hodijo po svetu1Kadar bratje hodijo po svetu, naj ne jemljejo ničesar na pot, “ne

torbe ne mošnje ne kruha ne denarja ne palice” (Lk 9,3). 2“In v katerokoli hišo vstopijo, naj najprej rečejo: 'Mir tej hiši'. 3V tisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo” (Lk 10,4-8). 4Hudobnežu naj se ne upirajo (Mt 5,39); marveč če jih kdo bije po enem licu, naj mu nastavijo še drugo. 5In če jim kdo vzame plašč, naj mu pustijo še suknjo. 6Vsakemu kdor jih prosi, naj dajo, in od tistega, ki jemlje, kar je njihovega, naj ne zahtevajo nazaj (Lk 6,29-30).

XV. Bratje naj nimajo živine in naj ne jezdijo1Naročam vsem svojim bratom, klerikom in laikom, naj nikakor in

nikjer, kamor bodo šli ali kjer bodo prebivali, nimajo živine ne pri sebi ne pri drugih ne kako drugače. 2Prav tako naj jim ne bo dovoljeno jezditi, razen v bolezni ali v veliki sili.

XVI. Tisti, ki bodo šli med Saracene in druge nevernike

1Gospod govori: “Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. 2Bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje!” (Mt 10,16). 3Katerikoli brat bi torej hotel oditi med Saracene ali druge nevernike, naj gre z dovoljenjem svojega ministra in služabnika. 4Ta naj jim podeli dovoljenje in jim ne nasprotuje, če vidi, da bi oni bili sposobni. Gospodu bo namreč moral dajati odgovor, če bo v tem ali v čem drugem ravnal premalo razsodno.

5Bratje, ki bodo šli, lahko med neverniki duhovno bivajo na dva načina. 6Prvi način je ta, da ne povzročajo prepirov in prerekanj; “podvržejo naj se marveč zaradi Boga vsaki človeški ustanovi” (1 Pt 2,13) in priznajo, da so kristjani. 7Drugi način pa je ta: ko bodo videli, da je Gospodu všeč, naj oznanjajo božjo besedo, da bi začeli verovati v vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, Stvarnika

vesolja, Sina Odrešenika in Zveličarja, in da bi se dali krstiti in bi postali kristjani, kajti “če se kdo ne prerodi iz vode in Svetega Duha, ne more stopiti v božje kraljestvo” (Jn 3,5).

8To in še drugo, kar je Gospodu všeč, naj govorijo njim in drugim. Saj Gospod v evangeliju pravi: “Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih” (Mt 10,32); 9in “kdor se bo sramoval mene in mojih besed, tega se bo sramoval Sin človekov, kadar pride v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in vseh svetih angelov” (Lk 9,26).

10Vsi bratje, kjerkoli so, naj se spominjajo, da so sebe in svoja telesa dali in prepustili našemu Gospodu Jezusu Kristusu; 11in iz ljubezni do njega se morajo izpostaviti vidnim in nevidnim sovražnikom. Saj pravi Gospod: “Kdor bo svoje življenje izgubil zaradi mene, ga bo rešil” (Mk 8,35) za večno življenje (Mt 25,46). 12“Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo” (Mt 5,10). 13“Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas” (Jn 15,20b). 14“Kadar vas preganjajo v enem mestu, bežite v drugo” (Mt 10,23). 15“Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili in vas preklinjali, preganjali, ločevali, sramotili in vaše ime zavrgli kot hudodelno in ko bodo zaradi mene vse hudo zoper vas lažnivo govorili. 16Veselite se tisti dan in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko” (Mt 5,11-12). 17“Pravim pa vam, svojim prijateljem, ne bojte se jih! 18Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo nič več storiti” (Mt 10,28; Lk 12,4). 19“Glejte, da se ne daste zbegati” (Mt 24,6b). 20“S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje” (Lk 21,19). 21“Kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen” (Mt 10,22).

XVII. Pridigarji1Noben brat naj ne pridiga, če bi to bilo proti običaju in predpisom

svete rimske Cerkve in če bi mu njegov minister tega ne dovolil. 2Minister pa naj pazi, da ne bi komu tega dovolil nepremišljeno. 3Toda vsi bratje naj pridigajo z deli. 4Noben minister ali pridigar naj si ne prilašča služenja bratom ali službe pridiganja, temveč naj, kadarkoli mu bo ukazano, brez vsakega ugovarjanja, zapusti svojo službo.

5Zato pri ljubezni, ki je Bog (1 Jn 4,8), rotim vse svoje brate pridigarje, govornike in delavce, tako klerike kakor laike, naj si prizadevajo, da bodo “v vsem ponižni”; 6da se ne ponašajo, da se v sebi ne veselijo in se ne bahajo znotraj zaradi lepih besed in dobrih del, skratka zaradi nobene dobrine, ki jo Bog napravi ali izreče ali izvrši v njih ali po njih, kakor pravi Gospod: “Vendar se ne veselite, da so vam duhovi pokorni.” (Lk 10,20).

7In zatrdno vedimo, da nam ne pripada nič, razen zablod in grehov. 8Moramo se marveč bolj veseliti, kadar “pridemo v razne preizkušnje” (Jak 1,2) in kadar prenašamo najrazličnejše dušne in telesne nadloge in stiske na tem svetu zaradi večnega življenja.

9Vsi bratje se torej varujmo slehernega napuha in nečimrnosti. In zatrdno vedimo, da nam ne pripada nič, razen zablod in grehov. 10Čuvajmo se modrosti tega sveta in mesenega mišljenja. 11Duh mesenosti si namreč zelo prizadeva za besede, malo pa za dejanja; 12in ne išče bogovdanosti in svetosti v notranjosti duha, temveč hoče in želi bogovdanost in svetost razkazovati na zunaj. 13To so tisti, o katerih pravi Gospod: “Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo” (Mt 6,2).

14Gospodov duh pa hoče, da svoje telo mrtvimo in preziramo, omalovažujemo in premagujemo; 15ta Gospodov duh si prizadeva za ponižnost in potrpežljivost, za čist, preprost in resničen mir duha. 16Vedno si nad vse želi strahu božjega in božje modrosti ter božje ljubezni Očeta in Sina in Svetega Duha. 17Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu Bogu vse dobrine;in priznavajmo, da so vse njegove ter se za vse zahvaljujmo njemu, od katerega prihaja vse dobro.18On je najvišji in vzvišeni,edini resnični Bog.On, od katerega je vse dobro,On, ki je edini dober (prim. Lk 18,19),naj ima in njemu naj bovrnjeno in On naj prejema vso čast in spoštovanje,vso hvalo in poveličevanje,vso zahvalo in slavo.19In kadar vidimo ali slišimo, da kdo zlo govori ali dela ali da preklinja Boga, tedaj mi govorimo dobro, delajmo dobro in hvalimo Boga, ki je poveličevan vekomaj. Amen.

XVIII. Sestajanje ministrov1Vsak minister se more vsako leto sestati s svojimi brati, kjerkoli

bi se jim zdelo primerno, in to na praznik nadangela Mihaela, da se pogovori o vsem, kar se nanaša na Boga. 2Na kapitelj na binkoštni praznik pri cerkvi svete Marije v Porcijunkuli naj pridejo vsi ministri iz dežel onkraj morja ali onkraj Alp vsaka tri leta, ostali predstojniki pa enkrat na leto, razen če bi minister in služabnik vsega bratstva drugače odredil.

XIX. Bratje naj živijo katoliško1Vsi bratje naj bodo katoličani, živijo in govorijo naj katoliško. 2Če

bi se kdo v besedi ali v dejanju oddaljil od katoliške vere in katoliškega življenja ter bi se ne poboljšal, naj bo dokončno odstranjen iz našega bratstva. 3Vse klerike in vse redovnike imejmo za gospodarje v tem, kar se nanaša na zveličanje duše in se ne

oddaljuje od našega reda; in spoštujmo v Gospodu njihovo duhovništvo, njihovo delovanje in službo.

XX. Spovedovanje bratov in prejemanje telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa

1Moji blagoslovljeni bratje, kleriki in laiki, naj se spovedujejo svojih grehov našim redovnim duhovnikom. 2Če tega ne bi mogli, naj se spovedujejo pri drugih razsodnih in katoliških duhovnikih. Zavedajo naj se in se trdno držijo prepričanja, da bodo tedaj, če od kateregakoli katoliškega duhovnika prejmejo pokoro in odvezo, brez vsakega dvoma odvezani od grehov, če bodo opravili naloženo pokoro ponižno in vestno.

3Če pa tedaj ne bi mogli priti do duhovnika, naj se spovedo svojemu bratu, kakor pravi apostol Jakob: “Priznavajte drug drugemu svoje grehe” (Jak 5,16). 4Vendar naj ne opuste zateči se k duhovniku, kajti samo duhovnikom je podeljena oblast zavezovati in razvezovati. 5Tako skesani in spovedani naj z veliko ponižnostjo ter s spoštovanjem prejemajo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, spominjajoč se Gospodovih besed: “Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje” (Jn 6,54) 6in: “To delajte v moj spomin” (Lk 22,19).

XXI. Kako morejo bratje hvaliti in spodbujati1Vsi bratje morejo, kadarkoli bi se jim zdelo primerno, z božjim

blagoslovom med katerimikoli ljudmi oznanjati to ali podobno spodbudo in hvalnico:2Bojte se Boga in ga častite,hvalite in slaviteter se mu zahvaljujte (1 Tes 5,18);molite Gospoda, vsemogočnega Boga,kot Enega in kot Trojico,Očeta in Sina in Svetega Duha,stvarnika vesolja;3“Spokorite se” (Mt 3,2)“in prinašajte vreden sad pokore” (Lk 3,8),ker bomo kmalu umrli.4“Dajte in se vam bo dalo.5Odpuščajte in vam bo odpuščeno” (Lk 6,37-38).6“Če ne odpustite ljudem njihovih grehov,vam tudi Gospodne bo odpustil vaših grehov” (Mr 11,26).Spovejte se vseh svojih grehov.7Blagor njim, ki umrejo spokorjeni,kajti šli bodo v nebeško kraljestvo.8Gorje njim, ki umrjejo nespokorjeni,kajti sinovi hudobnega duha bodo,ker delajo njegova dela (Jn 8,44),

in bodo šli v večni ogenj.9Varujte se vsakega zla in se ga vzdržujte,do konca vztrajajte v dobrem.

XXII. Opominjanje bratov1Imejmo v mislih, bratje, kaj pravi Gospod: “Ljubite svoje

sovražnike in dobro delajte njim, ki vas sovražijo” (Mt 5,44). 2Saj je tudi naš Gospod Jezus Kristus, po čigar stopinjah moramo hoditi (1 Pt 2,21) svojega izdajalca imenoval prijatelja (prim. Mt 26,50) in se svojim krvnikom prostovoljno izročil. 3Naši prijatelji so torej vsi tisti, ki nam po krivici prizadevajo nadloge in stiske, sramotenja in krivice, bolečine in muke, mučeništvo in smrt. 4Močno jih moramo ljubiti, saj nam z vsem, kar nam storijo, pripravljajo večno življenje.

5Sovražiti nam je treba svoje telo z njegovimi zablodami in grehi; kajti z mesenim življenjem nam hoče ugrabiti ljubezen do Jezusa Kristusa in večno življenje ter samega sebe z vsemi pahniti v večno pogubljenje. 6Zaradi svoje krivde smo namreč gnusni, bedni in nasprotniki dobrega, nagnjeni in pripravljeni za hudobijo, 7prav kakor pravi Gospod v evangeliju: “Iz srca prihajajo in izhajajo hudobne misli, nečistovanje, razuzdanost, umori, kraje, skopost, malopridnost, zvijača, nesramnost, zavist, kriva pričevanja, bogokletstvo, nespamet. 8Vse te hudobije prihajajo od znotraj iz človekovega srca in prav te človeka omadežujejo” (Mr 7,21-23; prim. Mt 15,19).

9Zdaj pa, ko smo zapustili svet, ne smemo delati nič drugega, kakor da izpolnjujemo Gospodovo voljo in, da ugajamo Bogu.

10Skrbno se varujmo, da bi ne bili zemlja kraj pota, ali kamnita ali trnjeva, kakor pravi Gospod v evangeliju: 11“Seme je božja beseda. 12Katero je padlo poleg poti in je bilo pohojeno, so tisti, ki poslušajo besedo in je ne razumejo, 13pride hudič in vzame vsejano v njihovih srcih, in odnese besedo iz njihovih src, da se ne bi po veri rešili.

14Katero pa je padlo na skalo, so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, brž ko jo slišijo. 15Ko pa se začne stiska in preganjanje zaradi besede, se takoj pohujšajo. Ti nimajo korenine v sebi, ampak so nestanovitni (prim. Mr 4,16), ker verujejo le nekaj časa, v skušnjavah pa odpadejo (Lk 8,13).

16Katero pa je padlo med trnje, so tisti, ki božjo besedo slišijo, pa gredo ter se v skrbeh, nadlogah tega sveta in bogastvu in nasladnosti življenja zaduše in ne obrode sadu.

17Katero pa je bilo vsejano v dobro zemljo, so tisti, ki besedo slišijo, razumejo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter obrodijo sad v potrpljenju” (Lk 8,11b-15; prim. Mt 13,19-23; Mr 4,15-20).

18In zato mi, bratje, po Gospodovih besedah “pustimo, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve” (Mt 8,22).

19Zelo se varujmo hudobije in zvijačnosti Satana, ki noče, da bi človek dvigal duha in srce h Gospodu Bogu; 20Satan hodi okrog v želji, da bi se pod pretvezo kakega plačila ali pomoči polastil človekovega srca in udušil v spominu Gospodovo besedo in njegove zapovedi; s posvetnimi skrbmi in željami želi zaslepiti človekovo srce in se v njem naseliti, kakor pravi Gospod: 21“Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih brez vode in išče pokoja, pa ga ne najde. Tedaj pravi: 22'Vrniti se hočem v svojo hišo, od koder sem izšel'. 23Pride in jo najde prazno, pometeno in okrašeno. 24Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših kot je sam, in gredo vanjo in v njej prebivajo. In končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega” (Mt 12,43-45; prim. Lk 11,24-26).

25Zato pa, vsi bratje, se varujmo, da ne bi pod pretvezo kakega plačila ali dela ali pomoči pogubili svojega duha in srca ali ju odvrnili od Gospoda. 26V sveti ljubezni, “ki je Bog” (1 Jn 4,16), prosim vse brate, tako ministre kakor druge, naj odstranijo sleherno oviro, naj opustijo vsakršno skrb in zaskrbljenost ter naj po svojih najboljših močeh poskrbijo, da bodo vsi služili Gospodu Bogu, ga ljubili, častili in molili s čistim srcem in neomadeževano dušo, kajti Bog to želi bolj kot vse drugo.

27Vedno pripravljajmo v sebi bivališče in domovanje njemu, ki je Gospod, vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh, njemu, ki je rekel: “Čujte torej vsak čas in prosite, da bi mogli ubežati vsemu hudemu, ki bo prišlo, in obstati pred Sinom človekovim” (Lk 21,36). 28In: “Kadar se postavite k molitvi, recite: 'Oče naš, ki si v nebesih'” (Mr 11,25). 29Molímo ga s čistim srcem, kajti “treba je vedno moliti in se ne naveličati” (Lk 18,1). 30“Oče namreč hoče takih molivcev” (Jn 4,23). 31“Bog je duh in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici” (Jn 4,24).

32Zatekajmo se k njemu kot “pastirju in varuhu naših duš” (Pt 2,25), ki pravi: “Jaz sem dobri pastir, ki pasem svoje ovce in svoje življenje dam za svoje ovce” (prim. Jn 10,11-15). 33“Vi vsi pa ste bratje. 34Tudi nikogar na zemlji ne kličite 'oče', zakaj eden je vaš Oče, ki je v nebesih. 35Tudi se ne imenujte učitelji, zakaj eden je vaš učitelj, ki je v nebesih” (Mt 23,8-10). 36“Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo” (Jn 15,17). 37“Kjerkoli sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi” (Mt 18,20). 38“Glejte, jaz sem z vami vse do dovršitve sveta” (Mt 28,20). 39“Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje” (Jn 6,64). 40“Jaz sem pot, resnica in življenje” (Jn 14,6).

41Držimo se torej besed, življenja in nauka in svetega evangelija njega, ki je usmiljeno prosil za nas svojega Očeta in nam razodel njegovo ime, ko je rekel: “Oče, poveličaj svoje ime” in “Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe.” (Jn 17,1). 42“Oče, razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal (Jn 17,6). Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me poslal ti. 43Zanje prosim. Ne prosim za svet, 44ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje (Jn 17,8-10). 45Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal,

da bodo eno kakor midva (Jn 17,11). 46O tem govorim na svetu, da bi imeli v sebi veselje. 47Jaz sem jim izročil tvojo besedo in svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 48Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega (Jn 17,13-15).

49Posveti jih v resnici; 50tvoja beseda je resnica. 51Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. 52In jaz se posvečujem zanje, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.

53A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame (prim. Jn 17,17-20), da bodo vsi eno in bo svet spoznal, da si me ti poslal in da jih ljubiš, kakor si ljubil mene (Jn 17,23). 54Razodeval jim bom tvoje ime, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih (prim. Jn 17,26). 55Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali tvojo slavo v tvojem kraljestvu” (Jn 17,6-26). Amen.

XXIII. Molitev, hvala in zahvala1Vsemogočni, najsvetejši, najvišjiin najvzvišenejši Bog,sveti in pravični Oče,Gospod, ti Kralj nebes in zemlje,zahvaljujemo se ti zaradi tebe samega,ker si po svoji sveti voljiin po svojem edinem Sinu,s Svetim Duhomustvaril vse, kar je duhovnega in telesnega,nas pa naredilpo svoji podobi in sličnostiter nas postavil v raj (prim. 1 Mz 1,26;2,25);2in mi smo padli po svoji krivdi.3Zahvaljujemo se ti,ker si nas po svojem Sinu ustvaril inpo svojisveti “ljubezni, s katero si nas ljubil” (Jn 17,26)dal, da se je sam pravi Bog in pravi človekrodil iz slavne in preblažene ter svete vedno device Marije;in si hotel nas, jetnike,odkupiti z njegovim križem, krvjo in smrtjo.4In zahvaljujemo se ti,ker bo tvoj Sinspet prišel v slavi svojega veličastva,da bo poslal v večni ogenj preklete,ki se niso spokoriliin te niso spoznali;tistim pa, ki so te spoznali in moliliter ti v spokornosti služili,bo rekel:“Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta,prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta” (Mt 25,34).

5Ker pa mi, ubogi in grešniki, nismo vredni,da te imenujemo,zato ponižno prosimo,naj se ti tvoj ljubljeni Sin,naš Gospod Jezus Kristus“nad katerim imaš veselje” (Mt 11,5),zahvaljuje skupaj s Tolažnikom Svetim Duhom za vse,kakor je tebi in njemu všeč.On, po katerem si nam storil tako velike reči,ti vedno zadostuje v vsem. Aleluja.

6In zaradi tvoje ljubezni ponižno prosimo slavno mater, preblaženo Marijo, vedno devico, blažene Mihaela, Gabriela in Rafaela ter vse zbore blaženih serafov in kerubov, prestolov in gospostev, vladarstev in oblasti, moči, angelov in nadangelov, blaženega Janeza Krstnika, Janeza Evangelista, Petra in Pavla ter blažene očake in preroke, nedolžne otročiče, apostole in evangeliste, učence in mučence, izpovedovalce in device, blaženega Elija in Henoha in vse svetnike, ki so bili in bodo in ki so. Vsi ti naj se, kakor je tebi všeč, zahvaljujejo za vse te dobrote tebi, najvišjemu, pravemu, večnemu in živemu Bogu, skupaj s tvojim preljubim Sinom, našim Gospodom Jezusom Kristusom, in Svetim Duhom Tolažnikom na veke vekov. Amen. Aleluja.

7Mi vsi manjši bratje, nekoristni hlapci, ponižno prosimo in rotimo vse, ki v sveti katoliški in apostolski Cerkvi hočejo služiti Gospodu Bogu, vse cerkvene redove, duhovnike, diakone, subdiakone, akolite, eksorciste, lektorje, ostiarije in vse klerike, vse redovnike in redovnice, vse konverze in vse otroke, ubožce in stiskane, kralje in kneze, delavce in kmete, hlapce in gospodarje, vse device, vse vdržne in poročene, laike, moške in ženske, vse nedorasle in doraščajoče, mlade in stare, zdrave in bolne, vse majhne in velike, in vse narode, ljudstva, rodove in jezike (Raz 5,9;7,9), vse narodnosti in vse ljudi kjerkoli po širnem svetu, kar jih je in še bodo - mi vsi manjši bratje, nekoristni hlapci ponižno prosimo in molimo -, da bi vsi mi vztrajali v pravi veri in spokornosti, saj se drugače nihče ne more zveličati.

8Vsi naj z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem, z vso močjo in vztrajnostjo, z vsem razumom in z vsemi silami (prim. 5 Mz 6,5; Mr 12,30.33; Lk 10,27), z vsem naporom, z vsem čustvom, z vsemi željami, z vsem hrepenenjem in hotenjem ljubimo Gospoda Boga, ki je nam vsem dal in nam daje vse telo in vso dušo in vse življenje; ki nas je ustvaril in odrešil in nas bo samo po svojem usmiljenju zveličal; ki je nam bednim in ubogim, trohljivim in pokvarjenim, nehvaležnim in hudobnim storil in dela vse dobro.9Ne hrepenim torej po ničemer drugem,naj nočemo nič drugega,naj nas nič drugega ne privlači in veseli,kakor edino le naš Stvarnik,Odrešenik in Zveličar,

edini pravi Bog,ki je popolno dobro,vse dobro, celo dobro,resnično in najvišje dobro,ki je “edini dober” (Lk 18,19),blag in krotak, sladak in prijeten;ki je edini svet,pravičen, resničen, svet in pokončen, ki je edini dobrotljiv,nedolžen in čist;od katerega in po katerem in v kateremje vse odpuščanje, vsa milost, vsa slavavseh spokornikov in pravičnih,vseh blaženih, ki se v nebesih skupaj radujejo.10Nič naj nas torej ne ovira,nič ne ločuje,nič naj se ne postavlja vmes!11Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju,ob vsaki uri in ob vsakem času,vsak dan in nenehno,resnično in ponižno verujmoin v srcu ohranjajmo in ljubimo,častimo, molimo in služimo,hvalimo in poveličujmo,slavimo in povzdigujmo,proslavljajmo in se zahvaljujmonajvišjemu in najvzvišenejšemu večnemu Bogu,Trojici in Enosti,Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,Stvarniku vsega,Odrešeniku vseh,ki verujejo in upajo vanjin ga ljubijo.On je brez začetka in brez konca,nespremenljiv, neviden, nepovedljiv,neizrekljiv, nedoumljiv, neizsleden, blagoslovljen, hvalevreden, slaven,nad vse poveličevan, veličasten in vzvišen,blag, ljubezniv, razveseljivin ves nad vse zaželenna veke. Amen.

XXIV. Sklep1V Gospodovem imenu prosim vse brate, naj si prisvojijo vsebino

in smisel tistega, kar je v tem načinu življenja zapisano v zveličanje naše duše, in se v svojem spominu pogosto v to poglabljajo. 2In prosim Boga, naj on sam, ki je vsemogočen, trojstven in eden, blagoslavlja vse, ki o tem poučujejo druge, se tega sami uče, se tega drže in si to kličejo v spomin ter izpolnjujejo, kar je tam napisano za

naše zveličanje. 3In rotim vse, ko jim poljubljam noge, naj to zelo ljubijo, spolnjujejo in ohranjajo.

4Ob sklicevanju na vsemogočnega Boga in na gospoda papeža ter na temelju pokorščine jaz, brat Frančišek, odločno zapovedujem in ukazujem, naj nihče temu, kar je v tem načinu življenja napisanega, ničesar ne odvzame in prav ničesar ne doda; in bratje naj nimajo drugega Vodila.

5Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

POTRJENO VODILO

BULA PAPEŽA HONORIJA III. O VODILU MANJŠIH BRATOV

Škof Honorij, služabnik božjih služabnikov.Ljubljenim sinovom, bratu Frančišku in drugim bratom iz reda

manjših bratov, pozdrav in apostolski blagoslov.Apostolski sedež navadno ustreže pobožnim prošnjam in

dobrotno ugodi poštenim željam prosilcev. Vaše pobožne prošnje, dragi sinovi v Gospodu, so nas nagnile, da vam tu napisano Vodilo vašega reda, ki ga je odobril naš prednik blagega spomina papež Inocenc, z apostolsko oblastjo potrdimo in s tem pismom sprejmemo v varstvo. To Vodilo je tako:

I. V imenu Gospodovem se začne življenje manjših bratov

1Vodilo in življenje manjših bratov je spolnjevanje svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti.

2Brat Frančišek obljublja pokorščino in spoštovanje gospodu papežu Honoriju in njegovim zakonito izvoljenim naslednikom ter rimski Cerkvi. Drugi bratje so dolžni ubogati brata Frančiška in njegove naslednike.

II. Tisti, ki žele to življenje sprejeti, in kako jih je treba sprejemati

1Tiste, ki bodo hoteli sprejeti to življenje in bodo prišli k našim bratom, naj jih pošljejo k svojim provincialnim ministrom. Samo tem in ne drugim je podeljeno dovoljenje sprejemati brate. 2Ministri naj jih skrbno izprašajo o katoliški veri in cerkvenih zakramentih. 3Če vse to verujejo in hočejo zvesto izpovedovati in izpolnjevati do konca; 4in

če niso oženjeni - ali če so, pa so žene že stopile v samostan, ali jim dale po pooblastilu svojega škofa dovoljenje, potem ko so že napravile zaobljubo zdržnosti; in če so žene že tako v letih, da se ne more zbuditi sum - 5tedaj naj jim reko besede svetega evangelija (Mt 19,21), da gredo, prodajo vse svoje imetje in poskrbe, da bo razdeljeno ubogim. 6Če tega ne morejo storiti, zadostuje njihova dobra volja.

7Bratje in njihovi ministri naj se varujejo, da se ne bodo vmešavali v njihove časne zadeve, da bodo svobodno naredili z njimi, kakor jih bo Gospod navdihnil. 8Če bi pa vprašali za nasvet, jih ministri lahko pošljejo h kakim bogaboječim ljudem, da bodo po njihovem nasvetu svoje dobrine razdelili ubogim.

9Nato naj jim dajo obleko preizkušnje: dve tuniki brez kapuce, pas, hlače in kaparon, ki sega do pasu, 10razen če se ministrom kdaj ne bo pred Bogom zdelo primernejše kaj drugega. 11Po končanem letu preizkušnje naj jih sprejmejo v pokorščino, ko obljubijo vedno tako živeti in spolnjevati Vodilo. 12Po določbi gospoda papeža jim nikakor ni dovoljeno izstopiti iz tega reda, 13kajti po svetem evangeliju “nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni pripravljen za božje kraljestvo” (Lk 9,62).

14Tisti, ki so že obljubili pokorščino, naj imajo eno tuniko s kapuco; in če hočejo, lahko imajo še drugo brez kapuce.

15Obuvalo smejo nositi vsi, katerim je potrebno. 16Vsi bratje naj se preprosto oblačijo. Obleko naj z božjim blagoslovom krpajo z raševino in drugimi krpami. 17Opominjam jih in spodbujam, naj ne prezirajo in obsojajo ljudi, katere vidijo, kako so oblečeni v mehka in pisana oblačila in kako uživajo izbrane jedi in pijače; rajši naj marveč vsak samega sebe sodi in prezira.

III. Molitveno bogoslužje in post; kako naj bratje hodijo po svetu

1Kleriki naj opravljajo molitveno bogoslužje po obredu svete rimske Cerkve razen psalterija, 2iz katerega bodo lahko imeli brevirje. 3Laiki pa naj molijo štiriindvajset očenašev za jutranjice, pet za hvalnice; po sedem za prvo, tretjo, šesto in deveto uro, dvanajst za večernice in sedem za sklepnice. 4Molijo naj tudi za rajne.

5Postijo naj se od praznika vseh svetnikov do božiča. 6Kateri se prostovoljno postijo v svetem štiridesetdnevnem postu, ki se začne z Gospodovim razglašenjem in traja štirideset dni, ki jih je Gospod posvetil s svojim svetim postom, naj prejmejo blagoslov od Gospoda; tisti pa, ki se nočejo postiti, naj ne bodo k temu prisiljeni. 7Postijo pa naj se drugih štirideset dni do velike noči. 8Ob drugih časih se niso dolžni postiti razen ob petkih. 9V času očitne potrebe pa se bratje sploh niso dolžni telesno postiti.

10Svojim bratom pa svetujem, jih opominjam in spodbujam v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se ne prerekajo in prepirajo (prim. 2 Tim 2,14), kadar hodijo po svetu, 11in naj ne sodijo drugih, ampak naj bodo krotki, miroljubni in skromni, blagi in ponižni. Z vsemi naj vljudno govore, kakor se spodobi. 12Jezditi smejo le, če je nujno potrebno ali v bolezni.

13V katerokoli hišo pridejo, naj najprej rečejo: Mir tej hiši (Lk 10,5). In po svetem evangeliju smejo jesti vse jedi, ki se jih prednje postavi (prim. Lk 10, 5-8).

IV. Bratje naj ne sprejemajo denarja1Vsem bratom odločno zapovedujem, naj nikakor ne sami ne po

drugi osebi ne sprejemajo denarja in novcev. 2Za potrebe bolnih bratov in obleko drugih bratov pa naj skrbijo samo ministri in kustosi po duhovnih prijateljih, kakor se jim bo zdelo primerno glede na čase, kraje in mrzle pokrajine. 3Vedno pa velja, kakor je bilo rečeno, naj ne sprejemajo denarja in novcev.

V. Način dela1Bratje, ki jim je Gospod dal milost, da lahko delajo, naj delajo

zvesto in predano. 2Delajo naj tako, da se bodo ogibali lenobe, ki je sovražnica duše, vendar pa da ne bodo ugašali tistega duha svete molitve in pobožnosti, ki mu morajo služiti vse časne stvari. 3Kot plačilo za delo naj sprejemajo za telo potrebne reči zase in za svoje brate, razen denarja in novcev; 4to pa ponižno, kakor se spodobi božjim služabnikom in privržencem svetega uboštva.

VI. Bratje naj si ničesar ne prilaščajo; nabiranje miloščine; bolni bratje

1Bratje naj si ničesar ne prilaščajo, ne hiše ne kraja ne druge reči. 2Kot tujci in popotniki (1 Pt 2,11) na tem svetu naj v uboštvu in ponižnosti služijo Gospodu in zaupljivo prosijo za miloščino. 3Tega se jim ni treba sramovati, saj je Gospod zaradi nas postal ubog na tem svetu. 4To je tista vzvišenost najvišjega uboštva, ki je vas, moje predrage brate, postavilo za dediče in kralje nebeškega kraljestva, naredilo uboge v zemeljskih dobrinah, a povzdignilo v krepostih (prim. Jak 2,5). 5To naj bo vaš delež, ki vodi v deželo živih (Ps 141,6). 6Tega se, ljubljeni bratje, povsem držite; in zaradi imena našega Gospoda Jezusa Kristusa nikoli ne želite imeti nič drugega pod nebom.

7Kjerkoli bratje so in pridejo skupaj, naj bodo domači med seboj. 8Brez strahu naj drug drugemu razodevajo svoje potrebe; zakaj če mati hrani in ljubi svojega telesnega sina, koliko bolj mora vsakdo ljubiti in hraniti svojega duhovnega brata. 9Če kdo izmed njih zboli, mu morajo drugi bratje streči, kakor bi želeli, da bi bili sami postreženi.

VII. Pokora, ki naj se naloži bratom, če grešijo1Če bi sovražnik zapeljal katere od bratov, da bi smrtno grešili,

naj se zaradi grehov, za katere je med brati določeno, da se je treba zateči k samim provincialnim ministrom, čim prej in brez odlašanja napotijo k le-tem. 2Če so ministri duhovniki, naj jim usmiljeno nalože pokoro, če pa niso duhovniki, naj poskrbe, da jo bodo naložili drugi redovni duhovniki, kakor se jim bo zdelo v Bogu primerneje. 3Varovati se morajo, da se ne bodo jezili ali vznemirjali zaradi greha kakega brata, ker jeza in nemir ovirata ljubezen v njih samih in v drugih.

VIII. Volitve generalnega ministra tega bratstva in binkoštni kapitelj

1Bratje morajo vedno imeti enega izmed bratov tega reda za generalnega ministra in služabnika vsega bratstva. Njemu so dolžni neomajno pokorščino. 2V primeru njegove smrti provincialni ministri in kustosi izvolijo naslednika na binkoštnem kapitlju, na katerem se morajo provincialni ministri vselej zbrati tam, kjer določi generalni minister; 3in sicer enkrat v treh letih, lahko pa tudi v daljšem ali krajšem razdobju, kakor določi omenjeni minister.

4Če bi kdaj provincialni ministri in kustosi spoznali, da omenjeni minister ni sposoben za službo in splošno korist bratov, si morajo bratje, ki imajo volilno pravico, v božjem imenu izvoliti drugega za kustosa. 5Po binkoštnem kapitlju lahko posamezni ministri in kustosi še isto leto, če hočejo in se jim zdi primerno, v svojih kustodijah skličejo enkrat brate na kapitelj.

IX. Pridigarji1Bratje naj ne pridigajo v škofiji kakega škofa, če bi jim to

prepovedal. 2Nihče izmed bratov naj si tudi ne drzne ljudem pridigati, dokler ga generalni minister tega bratstva ne izpraša in potrdi ter mu dovoli pridigarsko službo. 3Prav tako opominjam in spodbujam brate, naj bo njihovo govorjenje v pridigah dobro preudarjeno in dostojno, v korist in spodbudo ljudstva, 4kateremu naj oznanjajo grehe in kreposti, kazen in slavo s kratkimi govori, ker je tudi Gospod na kratko govoril na zemlji (prim. Rim 9,28).

X. Opominjanje in poboljševanje bratov1Bratje, ki so ministri in služabniki drugih bratov, naj svoje brate

obiskujejo in opominjajo ter jih ponižno in z ljubeznijo svare. Ničesar naj jim ne ukazujejo, kar bi bilo v nasprotju z njihovo dušo ali z našim Vodilom. 2Bratje, ki so podložni, pa naj se zavedajo, da so se zaradi Boga odpovedali lastni volji. 3Zato jim odločno zapovedujem, naj ubogajo svoje predstojnike v vsem, kar so Gospodu obljubili spolnjevati in ni proti vesti in našemu Vodilu.

4Če so kje bratje, ki bi vedeli in spoznali, da ne morejo spolnjevati Vodila po duhu, se morajo in morejo obrniti na svoje ministre. 5Ministri naj jih sprejmejo ljubeznivo in dobrotljivo in naj bodo do njih tako domači, da bodo (bratje) lahko z njimi govorili in ravnali kot gospodarji s svojimi služabniki; 6zakaj tako mora biti, saj so ministri služabniki vseh bratov.

7Svarim pa in opominjam v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se bratje varujejo vsake prevzetnosti, prazne častihlepnosti, nevoščljivosti, lakomnosti, skrbi in prizadevanja za ta svet, opravljanja in godrnjanja. 8Neuki naj se ne trudijo za učenost, ampak naj skrbe, da bodo predvsem hrepeneli po Gospodovem duhu in njegovi sveti dejavnosti, 9da bodo molili k njemu s čistim srcem, da bodo ponižni, potrpežljivi v preganjanju in bolezni, 10da bodo ljubili tiste, ki nas preganjajo, sramotijo in obtožujejo, saj Gospod pravi: “Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo in obrekujejo” (Mt 5,44). 11“Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo” (Mt 5,10). 12“Kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen.” (Mt 10,22).

XI. Bratje naj ne hodijo v ženske samostane1Odločno zapovedujem vsem bratom, naj nimajo sumljivih stikov

in pogovorov z ženskami 2in naj ne hodijo v samostane redovnic; tja smejo le tisti, ki jim je apostolski sedež dal posebno dovoljenje. 3Naj tudi ne bodo botri moškim ali ženskam, da ne bi ob tej priložnosti prišlo do kakega pohujšanja med brati ali po bratih.

XII. Tisti, ki bodo šli med Saracene in druge nevernike

1Sleherni izmed bratov, ki bi po božjem navdihu hoteli iti med Saracene in druge nevernike, naj prosijo za dovoljenje svoje provincialne ministre. 2Ministri pa naj dajo dovoljenje samo tistim, za katere bodo spoznali, da so sposobni za to poslanstvo.

3Poleg tega pod pokorščino zapovedujem ministrom, naj prosijo gospoda papeža za enega od kardinalov svete rimske Cerkve, ki bo to bratstvo vodil, ščitil in opominjal, 4da bomo vedno pokorni in podložni tej sveti Cerkvi ter stanovitni v katoliški veri živeli v uboštvu in ponižnosti ter po svetem evangeliju našega Gospoda Jezusa Kristusa, kar smo trdno obljubili.

Prav nikomur torej ni dovoljeno te listine, ki smo jo potrdili, kršiti ali ji drzno nasprotovati. Če bi si pa kdo drznil in poskusil, naj ve, da si bo nakopal jezo vsemogočnega Boga in njegovih blaženih apostolov Petra in Pavla.

V Lateranu, dne 29. novembra, v osmem letu našega papeževanja (1223).

VODILO ZA BIVANJE V SAMOTI

1Tisti, ki hočejo kot redovniki živeti v samoti, naj bodo trije ali največ štirje. Dva izmed njih naj bosta kakor materi in naj imata dva kot sinova ali vsaj enega. 2Tista dva, ki sta kakor materi, naj živita Martino življenje, dva sinova pa Marijino življenje. Imajo naj eno bivališče (claustrum), v katerem ima vsak svojo celico za molitev in spanje.

3Takoj po sončnem zahodu naj vedno molijo sklepno molitveno uro dneva in se trudijo, da ostanejo v molku. Opravljajo naj svoje bogoslužne ure in vstajajo za jutranjice. In iščejo naj “najprej božje kraljestvo in njegovo pravico” (Mt 6,33). 4Ob primernem času naj molijo prvo uro, po tretji uri pa naj prekinejo molk in dovoljeno naj jim bo govoriti in iti k svojima materama; 5kadar bi hotela, smeta poprositi pri njiju miloščino kakor mala reveža, in to zaradi ljubezni Gospoda Boga. 6Potem naj molijo šesto in deveto uro; ob primernem času naj opravijo večernice.

7V samostan, kjer bivajo, naj nikomur drugemu ne dovolijo vstopiti in naj tam tudi ne jedo. 8Tista brata, ki imata nalogo mater, naj si prizadevata, da ostaneta daleč od kogarkoli ter naj iz pokorščine do svojega ministra varujeta svoja sinova pred vsako osebo, tako da nihče ne bo mogel govoriti z njima. 9Pa tudi sinova naj ne govorita z nikomer, razen s svojima materama, s svojim ministrom in s kustosom, kadar se jima bo zdelo primerno, da jih obiščeta z blagoslovom Gospoda Boga.

10Sinova pa naj od časa do časa prevzameta nalogo mater, kadar se bo zdelo potrebno napraviti medsebojno zamenjavo.

Prizadevajo naj si, da bodo vse, kar je bilo rečeno, skrbno in vestno izpolnjevali.

Odlomki rokopisa iz katedrale v Worcestru (WO)

(V oglatem oklepaju [ ] je navedeno mesto iz Nepotrjenega vodila, na katero se odlomek nanaša.)

1Imejmo v mislih, bratje, kaj pravi Gospod: “Ljubite svoje sovražnike in dobro delajte njim, ki vas sovražijo” (Mt 5,44). Saj je tudi naš Gospod Jezus Kristus, po čigar stopinjah moramo hoditi (1 Pt 2,21) svojega izdajalca imenoval prijatelja (prim. Mt 26,50) in se svojim krvnikom prostovoljno izročil. 2Naši prijatelji so torej vsi tisti, ki nam po krivici prizadevajo nadloge in stiske, sramotenja in krivice, bolečine in muke, mučeništvo in smrt. Močno jih moramo ljubiti, saj nam z vsem, kar nam storijo, pripravljajo večno življenje. 3In mrtvimo naj svoje telo ter ga križajmo skupaj z njegovimi zablodami in poželenji ter grehi; kajti z mesenim življenjem nam hoče ugrabiti

ljubezen do Jezusa Kristusa in večno življenje ter samega sebe z dušo vred poslati v pekel. 4Zaradi svoje krivde smo namreč postali gnusni, nasprotni dobremu, pripravljeni in voljni za zlo, 5prav kakor pravi Gospod: “Iz srca prihajajo in izhajajo hudobne misli” (Mr 7,21) itd.

6Pa tudi potem, ko smo zapustili svet, ne smemo delati nič drugega, kakor da si prizadevamo izpolnjevati njegovo voljo in njemu ugajati. 7Skrbno se varujmo, da ne bi bili zemlja kraj pota, kamnita ali s trnjem preraščena, kakor pravi Gospod v evangeliju: “Seme je božja beseda” (Lk 8,11). Katero je padlo poleg poti, je bilo pohojeno (prim. Lk 8,5) itd. do: 8“obrodijo sad v potrpljenju” (prim. Lk 8,15).

9In zato vsi bratje po Gospodovih besedah: “pustimo... svoje mrtve” (prim. Mt 8,22); 10in zelo se varujmo hudobije in zvijačnosti Satana, ki noče, da bi človek svoje moči in svoje srce imel pri Gospodu Bogu, 11in ki hodi okrog v želji, da bi se pod pretvezo kakega plačila ali pomoči polastil človekovega srca in udušil v spominu Gospodovo besedo in njegove zapovedi; s posvetnimi skrbmi in željami se želi naseliti v človekovem srcu in ga zaslepiti, kakor pravi Gospod: 12“Kadar nečisti duh” (Mt 12,43) in tako dalje do: 13“končno stanje tega človeka postane hujše od prejšnjega” (Mt 12,45).

14Zato pa, vsi bratje, se varujmo, da ne bi pod pretvezo kakega dela ali plačila ali pomoči pogubili svojega duha in srca ali ju odvrnili od Gospoda. 15V ljubezni pa, ki je Bog (prim. 1 Jn 4,16), prosim vse brate, tako ministre kakor druge, da odstranijo sleherno oviro, naj opustijo vsakršno skrb in zaskrbljenost ter naj, kolikor le morejo, ljubijo Gospoda Boga, mu služijo in ga molijo s čistim srcem in z neomadeževano dušo, kajti Bog to želi bolj kot vse drugo. 16Vedno pripravljajmo prebivališče in domovanje (prim. Jn 14,23) njemu, ki je Gospod, vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh, njemu, ki je rekel: “Čujte torej vsak čas in prosite, da bi mogli ubežati vsemu hudemu, ki bo prišlo, in obstati pred Sinom človekovim” (Lk 21,36). In: “Kadar se postavite k molitvi” (Mr 11,25) recite: “Oče naš” (Mt 6,9). 17Molímo ga s čistim srcem, “kajti treba je vedno moliti in se ne naveličati” (Lk 18,1); “Tudi Oče namreč hoče takih molilcev” (prim. Jn 4,24); 18“Bog je duh in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici” (Jn 4,24).

19In zatekajmo se k njemu “kot pastirju in varuhu naših duš” (1 Pt 2,25), ki pravi: “Jaz sem dobri pastir” (Jn 10,11) in tako dalje do... “in svoje življenje dam za svoje ovce” (Jn 10,15). 20“Vi vsi pa ste bratje in nikogar na zemlji ne kličite 'oče'” (Mt 23,8-9) in tako dalje. 21“Ne imenujte se učitelji” (Mt 23,10) in tako dalje. 22“Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo” (Jn 15,7). 23“Kjerkoli sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu” (Mt 18,20) in tako dalje. 24“Glejte, jaz sem z vami vse dni” (Mt 28,20) in tako dalje. 25“Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje” (Jn 6,64). 26“Jaz sem pot, resnica in življenje” (Jn 14,6).

27Držimo se torej besed, nauka, življenja in svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je usmiljeno prosil za nas Očeta in nam razodel njegovo ime, ko je rekel: Oče, “razodel sem tvoje ime

ljudem” (Jn 17,6) in tako dalje do: 28“Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo” (prim. Jn 17,24) v tvojem kraljestvu. 29Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. [XXII]

30In bratje naj ubogim izkazujejo ljubezen, kakor jo imajo med seboj, kakor pravi apostol: “Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom” (1 Jn 3,18) in tako dalje. [XI,6]

31Vsi bratje naj se, kjerkoli so, ogibajo slabih pogledov in sestajanja z ženskami in nihče naj se z njimi ne pogovarja na samem. In spodaj: 32In močno se varujmo, da sebe in vse svoje ude ohranimo v čistosti; Gospod namreč pravi: “Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi” (Mt 5,28) in tako dalje. [XII,1-2]

33Sledi: Kadar bratje hodijo po svetu, naj ne jemljejo ničesar na pot, ne vreče “ne torbe ne kruha ne denarja (prim. Lk 10,4; Lk 9,3) niti palice ne obuvala” (prim. Mt 10,10). Sledi: 34Hudobnežu naj se ne upirajo; marveč če jih kdo bije po enem licu, naj mu nastavijo še drugo (prim. Mt 5,39). 35In če jim kdo vzame plašč, naj mu me branijo še suknje (Lk 6,29), in od tistega, ki jim jemlje, kar je njihovega, naj ne zahtevajo nazaj (prim. Lk 6,30). [XIV,1-6]

36Bratje, ki gredo z dovoljenjem svojega ministra med nevernike, lahko duhovno bivajo z njimi na dva načina. 37Prvi način je ta, da ne povzročajo prepirov in prerekanj, “podvržejo naj se marveč zaradi Gospoda vsaki človeški ustanovi” (1 Pt 2,13) in priznajo, da so kristjani. 38Drugi način pa je ta: ko bodo videli, da je Bogu všeč, naj oznanjajo božjo besedo, da bi začeli verovati v Boga, vsemogočnega Očeta in Sina in Svetega Duha. [XVI,3-7]

39Sledi: In vsi bratje, kjerkoli so, naj se spominjajo, da so sebe in svoja telesa dali in prepustili Gospodu Jezusu Kristusu. 40In iz ljubezni do njega morajo prenašati preganjanje in smrt tako od vidnih kakor nevidnih sovražnikov. In tako dalje... [XVI,10]

41Sledi: Vsi bratje naj pridigajo s svojim življenjem. 42Noben minister ali pridigar naj si ne prilašča službe ali naloge pridiganja, temveč naj, kadarkoli mu bo ukazano, zapusti svojo službo. 43Zato pri ljubezni, ki je Bog (1 Jn 4,8), rotim vse svoje brate pridigarje, govornike in delavce, tako klerike kakor laike, naj si prizadevajo, da bodo “v vsem ponižni”; 44da se ne ponašajo, da se v sebi ne veselijo in se ne bahajo znotraj zaradi lepih besed in dobrih del, skratka zaradi nobene dobrine, ki jo Bog včasih napravi ali izreče ali izvrši v njih ali po njih, kakor pravi Gospod: “Vendar pa se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni” (Lk 10,20), in tako dalje.

45In zatrdno vedimo, da nam ne pripada nič, razen zablod in grehov. 46Moramo se marveč bolj veseliti, kadar “pridemo v razne preizkušnje” (Jak 1,2), in kadar prenašamo najrazličnejše dušne in telesne nadloge in stiske na tem svetu zaradi večnega življenja.

47Vsi bratje se torej varujmo napuha in nečimrnosti; zelo se čuvajmo modrosti tega sveta in mesenega mišljenja. 48Duh mesenosti si namreč zelo prizadeva za besede, malo pa za dejanja; 49in ne išče bogovdanosti in svetosti duha, temveč hoče in želi bogovdanost in svetost razkazovati na zunaj. 50To so tisti, o katerih pravi Gospod: “Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo” (Mt 6,2). 51Gospodov Duh pa hoče, da svoje telo mrtvimo in ga preziramo, in da sprejemamo nase ponižanje, zaničevanje in sramoto; 52ta Gospodov Duh si prizadeva za ponižnost in potrpežljivost, čisto preprostost in resničen mir duha. 53In nad vse si želi strahu božjega in božje modrosti in božje ljubezni Očeta in Sina in Svetega Duha.

54Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu Bogu vse dobrine; in priznavajmo, da so vse njegove. 55On, od katerega je vse dobro,On, ki je edini dober (prim. Lk 18,19),naj ima in njemu naj bovrnjeno in On naj prejemavso čast in spoštovanje,vso hvalo in poveličevanje,vso zahvalo in slavo.

56In kadar slišimo, da ljudje zlo govorijo ali preklinjajo Gospoda, tedaj mi delajmo dobro ter poveličujmo in hvalimo Gospoda, ki “je poveličevan vekomaj” (Rim 1,25). [XVII,3-19]

57Vse klerike in redovnike imejmo za gospodarje v tem, kar se nanaša na zveličanje duše, in se ne oddaljuje od mojega reda. Spoštujmo v Gospodu njihovo duhovništvo, njihovo delovanje in službo. [XIX,3]

58Sledi: Vsi bratje morejo, kolikor jih Bog navdihne, z božjim blagoslovom in dovoljenjem svojega ministra oznanjati med kakršnimikoli ljudmi to ali podobno spodbudo ali hvalnico:59“Bojte se Boga in ga častite,hvalite in slavite ter se mu zahvaljujte” (1 Tes 5,18)molite Gospoda, našega Boga, vsemogočnega Očeta in Sina in Svetega Duha,stvarnika vesolja;60“Spokorite se” (Mt 3,2)“in prinašajte vreden sad pokore” (Lk 3,8),ker vedite, da bomo kmalu umrli.61“Dajte in se vam bo dalo.62Odpuščajte in vam bo odpuščeno” (Lk 6,37-38).63“Če ne odpustite,vam tudi Gospod ne bo odpustil vaših grehov” (Mr 11,26).Spovejte se vseh svojih grehov.64Blagor njim, ki umrejo spokorjeni,kajti šli bodo v nebeško kraljestvo.65Gorje njim, ki umrjejo nespokorjeni,kajti sinovi hudobnega duha bodo,ker delajo njegova dela (Jn 8,44),

in bodo šli v večni ogenj.66Varujte se vsakega zla in se ga vzdržujte,do konca vztrajajte v dobrem. [XXI]

67Vsi bratje, kjerkoli so, v samoti ali drugod, naj se varujejo, da si ne bi prilaščali nobenega kraja ali kake stvari, niti da bi ju komu odrekali. 68In kdorkoli bi prišel k njim, prijatelj ali nasprotnik, naj se z njim na noben način ne prepirajo. 69In kjerkoli bratje živijo in v kateremkoli kraju se srečajo, se morajo duhovno in vljudno pogovarjati in se med seboj spoštovati “brez godrnjanja” (1 Pt 4,9). 70Varujejo naj se, da se ne bodo kazali na zunaj žalostne, mrke in hinavske, kažejo naj se marveč “vesele v Gospodu” (prim. Flm 4,4) in vedre, ljubeznive ter spodobno prijazne. [VII,13-16]

71Prosim vsakega bolnega brata, naj se za vse zahvaljuje Stvarniku in naj želi, da bi bil sam takšen, kakršnega hoče Bog, bodisi zdrav bodisi bolan. Gospod namreč vse tiste, ki jih je vnaprej določil za “večno življenje” (Apd 13,48), vzgaja z bodicami nadlog in bolezni ter z duhom skesanosti, kakor pravi: “Katere ljubim” (Raz 3,19) in tako dalje...

72Prosim torej vse svoje bolne brate, naj se v svojih boleznih ne jezijo in ne vznemirjajo zoper Boga ali zoper brate; tudi naj ne bodo zelo zaskrbljeni za zdravila in naj ne hrepenijo pretirano po tem, da bi rešili meso, ki bo kmalu umrlo in ki je še v umiranju sovražno duši. [X,3-4]

73Vsi bratje naj si prizadevajo slediti ponižnosti in uboštvu našega Gospoda Jezusa Kristusa, in spominjajo naj se, da ne smemo od vsega sveta imeti nič drugega, razen, kakor pravi apostol, da imamo živež in obleko, “s katero se pokrivamo in smo zadovoljni” (1 Tim 6,8). 74In veseliti se morajo, kadar se mudijo med nizkimi in preziranimi osebami, med ubožnimi in slabotnimi, med bolniki in gobavci ter berači, ki ob poti prosijo vbogajme, med ubožnimi in slabotnimi, med bolniki in gobavci ter berači, ki ob poti prosijo vbogajme.

75Če bi bilo potrebno, naj gredo prosit miloščino. 76Tega naj se ne sramujejo, kajti naš Gospod Jezus Kristus “Sin živega Boga” (Jn 11,27), vsemogočnega, “je naredil svoj obraz ko kremen” (Iz 50,7) 77in ni bil osramočen. Bil je ubog in popotnik ter je živel od miloščine, on in njegova sveta mati, blažena Devica Marija in njegovi učenci. 78Kadar bi jih ljudje sramotili in jim ne bi hoteli dati, naj se zaradi tega zahvaljujejo Gospodu, saj bodo zaradi sramotenja prejeli veliko čast pred sodnim stolom našega Gospoda Jezusa Kristusa.

79In vedo naj, da sramotenje ne bo zadelo tistih, ki ga trpijo, temveč one, ki ga prizadevajo; 80vedo naj, da je miloščina dediščina in pravica, ki gre ubogim in ki jo je pridobil naš Gospod Jezus Kristus. 81In bratje, ki se trudijo, ko jo nabirajo, bodo prejeli veliko plačilo in bodo tiste, kateri jim miloščino dajejo, obogatili in jim pridobili plačilo. Kajti propadlo bo vse, kar ljudje zapustijo na svetu, samo za ljubezen in miloščino, ki so jo dajali, si bodo pridobili večno življenje. [IX,1-9]

Odlomki, ki j ih je ohranil Hugo Digne

1Svetnik je zato govoril o tem v nepotrjenem Vodilu: Bratje in minister bratov naj pazijo, da se nikakor ne bodo vmešavali v te njegove stvari; [II,5]

2Preden je bilo Vodilo potrjeno, je svetnik dodal: In četudi bi jim očitali, da so hinavci, naj ne nehajo delati dobro. [II,15]

3Zato je pred potrditvijo imelo Vodilo takole zapisano: Ob drugih časih se po našem načinu življenja niso dolžni postiti, razen ob petkih. [III,12]

4Kakor je svetnik prej rekel v Vodilu: Ministri naj se spominjajo, da jim je zaupana skrb za duše bratov, o katerih bodo morali dajati račun pred Gospodom Jezusom Kristusom, če bi se kdo izgubil po njihovi krivdi ali zaradi njihovega slabega zgleda. [IV,6]

5Tako je svetnik rekel v izvirnem Vodilu: Vsi bratje, tako ministri kakor drugi, naj pazijo, da se zaradi greha ali slabega zgleda koga drugega ne bodo vznemirjali ali jezili; kajti hudobni duh jih hoče zaradi greha enega pokvariti mnogo; marveč kolikor le morejo, naj duhovno pomagajo tistemu, ki je grešil, kajti “ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni” (Mr 2,17). [V,7-8]

6...po tisti Gospodovi besedi, ki jo je tudi sv. Frančišek govoril bratom: “Vladarji ljudstev gospodujejo nad njimi in velikaši izvršujejo nad njimi oblast; med vami pa naj ne bo tako” (Mt 20,25-26). [V,10]

7...tako je svetnik pred bulo opominjal brate v Vodilu: V duhu ljubezni naj radovoljno služijo drug drugemu in se drug drugemu pokoravajo (prim. Gal 5,13). To je resnična in varna pokorščina našega Gospoda Jezusa Kristusa. [V,14-15]

8Iz tega razloga je prej rekel v Vodilu: Če se bratje, najsi bodo kjerkoli, ne morejo duhovno držati našega življenja, naj prav to povedo svojemu ministru. Minister pa naj tako prizadevno poskrbi, kakor bi želel, da bi se storilo njemu samemu. [VI,1]

9...ali kakor se je glasilo po prvem Vodilu: V katerihkoli krajih so bratje. [VI,1]

10Zato je Vodilo imelo prej takole: V katerihkoli krajih živijo bratje pri drugih, naj ne bodo zakladničarji ali tajniki, niti naj nimajo častnih mest pri tistih, katerim služijo. Tudi naj ne sprejemajo kakega opravila, ki bi povzročalo pohujšanje ali bi škodovalo njihovi duši (prim. Mr 8,36). Ostanejo naj marveč manjši od vseh in podrejeni vsem, ki živijo v istih hišah.

11Zato je bilo prej rečeno v Vodilu: Bratje, ki znajo delati, naj delajo in opravljajo tisto obrt, ki jo znajo, če ni v nasprotju z zveličanjem duše. [VII,1-2]

12In malo nato: Vsakdo naj ostane v tisti obrti in službi, kjer je bil poklican (prim. 1 Kor 7,24) v skladu z ministrovo uredbo. [VII,6]

13Zato je takole določil pred bulo v Vodilu: Božji služabniki morajo vedno vztrajno moliti ali kaj dobrega delati. [VII,12]

14In pred bulo so v Vodilu bile tele besede: Bratje naj pazijo, da si ne bodo prilaščali nobenega kraja ali kake stvari in da ne bodo tega drugim odrekali. [VII,13]

15Svetnik je prej v Vodilu govoril:... In spet: Kjerkoli bratje živijo in v kateremkoli kraju se srečajo, se morajo duhovno in vljudno pogovarjati in se med seboj spoštovati “brez godrnjanja” (1 Pt 4,9). Varujejo naj se bratje, da se ne bodo kazali na zunaj žalostne in mrke hinavce; kažejo naj se marveč vesele v Gospodu, vedre, ljubeznive in spodobno prijazne. [VII,16]

16O denarju, ki ga najdejo, je govoril svetnik takole: Če bi našli denar, naj se zanj ne menimo bolj kakor za prah, ki ga teptamo z nogami. [VIII,6]

17Dopuščal pa je (Frančišek), da bratje za gobavce v veliki potrebi prosijo miloščino, vendar tako, da se zelo varujejo denarja. In čeprav so bratje ljubili pobožne kraje, kjer so bili gostje ali so prebivali, ni trpel, da bi za kako bivališče prosili denar ali ga pustili zbirati ali hodili s tistimi, ki ga zbirajo. 18In v prvem Vodilu je bilo zapisano: Kadar bi bilo potrebno, naj bratje gredo prosit miloščino. [IX,3]

19To je v izvirnem Vodilu takole obširno razložil: Kadar bi bilo potrebno, naj bratje gredo prosit miloščino. Tega naj se ne sramujejo, temveč naj se spominjajo, da je naš Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga vsemogočnega, “naredil svoj obraz ko kremen” (Iz 50,7) in ni bil osramočen. Bil je ubog in popotnik ter je živel od miloščine sam in njegovi učenci.

Kadar bi jih ljudje sramotili in jim ne bi hoteli dati, naj se zaradi tega zahvaljujejo Bogu, saj bodo zaradi sramotenja prejeli veliko čast pred sodnim stolom našega Gospoda Jezusa Kristusa. In vedo naj, da sramotenje ne zadene tistih, ki ga trpijo, temveč one, ki ga prizadevajo; in da je miloščina dediščina in pravica, ki gre ubogim in ki nam jo je pridobil naš Gospod Jezus Kristus. Bratje, ki se trudijo, ko jo nabirajo, bodo sami prejeli veliko plačilo, hkrati pa tiste, kateri jim miloščino dajejo, bogatili in jim pridobili plačilo. Kajti propadlo bo vse, kar ljudje zapustijo na svetu, samo za ljubezen in za miloščino, ki so jo dajali, bodo prejeli plačilo od Gospoda. [IX,3-9]

20Tako je svetnik v Vodilu prej govoril: Z vso zaupnostjo naj odkrivajo drug drugemu svoje potrebe, da bi mu našli in mu postregli s tem, kar je potrebno. [IX,10]

21...Pred bulo je svetnik v Vodilu takole opominjal: Bolnega brata pa prosim, naj se za vse zahvaljuje Stvarniku in naj želi biti takšen, kakršnega hoče Gospod, zdrav ali bolan. [X,3]

22In malo za tem: Prosim vse svoje brate, naj se v boleznih ne srdijo in ne vznemirjajo zoper Boga ali zoper brate; tudi naj ne zahtevajo z veliko zaskrbljenostjo zdravil in naj ne hrepenijo

pretirano po tem, da bi rešili meso, ki bo kmalu umrlo in je sovražno duši. [X,4]

23Ni bilo dovoljeno, da bi kdo sramotilno rekel bratu “tepec” ali “norec”, saj to prepoveduje tudi prvo Vodilo, ki navaja te besede evangelija (prim. Mt 5,22). [XI,4]

24Nadalje uči evangelij, naj se ne prepiramo, naj ne zahtevamo nazaj in naj se hudobnežu ne ustavljamo; vse to je posebej izražalo Vodilo pred bulo; a sedaj vse to zajema v jedrnatih in splošnih besedah. [XI,1; XIV,4,6]

25Dva načina delovanja med neverniki je svetnik označil v prvem Vodilu in je rekel: Bratje lahko med njimi duhovno bivajo na dva načina. Prvi način je ta, da ne povzročajo prepirov in prerekanj, podvržejo naj se marveč zaradi Boga vsaki stvari (1 Pt 2,13) in priznajo, da so kristjani. Drugi način pa je ta: ko bodo videli, da je Bogu všeč, naj oznanjajo božjo besedo, da bi začeli verovati v Boga Očeta vsemogočnega in njegovega Sina in Svetega Duha, Stvarnika vsega, Odrešenika in Zveličarja vseh verujočih, in da bodo postali kristjani, potem ko se bodo dali krstiti; kajti zveličati se morejo samo tisti, ki se dajo krstiti in so resnični in duhovni kristjani; kajti “če se kdo ne prerodi iz vode in Svetega Duha, ne more stopiti v nebeško kraljestvo” (Jn 3,5). [XVI,5-7]

26In po nekaterih besedah je dostavil: Bratje naj se spominjajo, da so sebe in svoja telesa zaradi Boga dali in prepustili Gospodu Jezusu Kristusu. In iz ljubezni do njega morajo prenašati stiske, preganjanje in smrt, saj Gospod pravi: “Kdor bo svoje življenje izgubil zaradi mene, ga bo rešil” (Lk 9,24). “Pravim vam pa, svojim prijateljem, ne bojte se tistih, ki umorijo telo” (Lk 12,4). “Kadar vas preganjajo v enem mestu, bežite v drugo” (Mt 10,23). [XVI,10-11,17,14]

27...kakor je svetnik v Vodilu prej spodbujal, govoreč: Vsi bratje naj pridigajo z deli.

28Čudovito je svetnik hotel, da izkazujemo cerkvenim osebam spoštljivost: Vse klerike in vse redovnike imejmo za gospodarje v tem, kar se ne oddaljuje od našega reda; in spoštujmo v Gospodu njihovo duhovništvo in njihovo služenje.

29Spominjam se, kako je obenem z osvetljevanjem tega Vodila včasih za spodbudo in večjo povezavo z virom molil, naj Gospod blagoslavlja vse brate, ki učijo vsebino in duha tistega, kar je bilo zapisano v Vodilu, ali pa se tega sami učijo in to razmišljajo. [XXIV,1-2]

Odlomki iz Tomaža Čelanskega

1Ministri naj se zavedajo, da bodo na sodni dan polagali račun pred teboj, Gospod, če se je kateri njihov brat zaradi malomarnosti ali zgleda ali pretrdega opominjanja pogubil.

2...za splošen opomin na nekem kapitlju je dal zapisati tele besede: Varujejo naj se bratje, da se ne bodo kazali na zunaj žalostne in mrke hinavce; kažejo naj se marveč vesele v Gospodu, vedre, ljubeznive in spodobno prijazne. [VII,16]

3...pogumno je zabičal besedo Vodila, iz katere jasno razberemo, da je treba najdeni denar poteptati kakor prah. [VIII,6]

4Zato je v nekem Vodilu dal zapisati tele besede: Prosim vse svoje bolne brate, naj se v svojih boleznih ne srdijo in ne vznemirjajo zoper Boga ali zoper brate; tudi naj ne zahtevajo z veliko zaskrbljenostjo zdravil in naj ne hrepenijo pretirano po tem, da bi rešili meso, ki bo kmalu umrlo in je sovražno duši. [X,4]

Za vse naj se zahvaljujejo Bogu; takšni naj želijo biti, kakršne hoče Bog. Katere je namreč Bog odločil za večno življenje (prim. Apd 13,48), te vzgaja z bodicami nadlog in bolezni, kakor je sam rekel: “Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim” (Raz 3,19). [X,3]

OPOROKA

1Gospod je tako dal meni, bratu Frančišku, da sem začel delati pokoro. Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. 2Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. 3In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo. Nato sem še malo počakal in zapustil svet.

4Gospod mi je dal tako vero v cerkvah, da sem takole preprosto molil in govoril: 5“Molimo te, Gospod Jezus Kristus, tukaj in v vseh tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu; in te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil.”

6Nato mi je Gospod dal in mi daje tolikšno vero v duhovnike, ki žive po uredbi svete rimske Cerkve, in to zaradi njihovega posvečenja, da se hočem zateči k njim, če bi me preganjali. 7In če bi imel tolikšno modrost, kakor jo je imel Salomon, pa bi našel revne duhovnike tega sveta, nočem proti njihovi volji pridigati po župnijah, kjer bivajo. 8Njim in vsem drugim hočem vedno izkazovati spoštovanje, ljubezen in čast kakor svojim gospodarjem. 9In nočem v njih videti greha, ker prepoznam božjega Sina v njih in oni so moji gospodarji. 10To delam zato, ker na tem svetu od najvišjega božjega Sina ne vidim telesno ničesar razen njegovega najsvetejšega telesa in njegove najsvetejše krvi; to namreč oni prejemajo in samo oni

delijo drugim. 11In hočem te svete skrivnosti nad vse častiti, spoštovati in hraniti na dragocenih krajih. 12Napisana sveta imena in njegove besede, ki bi jih našel kjerkoli na neprimernih krajih, hočem zbirati in prosim, naj se zbirajo ter ohranjajo na častnem kraju. 13Vse teologe in tiste, ki oznanjajo najsvetejše božje besede, moramo spoštovati in častiti, kakor tiste, ki nam delijo duha in življenje.

14Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija. 15In jaz sem dal na kratko in preprosto zapisati in gospod papež mi je potrdil. 16Tisti, ki so prihajali, da bi sprejeli to življenje, so razdali ubogim vse, kar so mogli imeti (Tob 1,3). Bili so zadovoljni z eno tuniko, zakrpano znotraj in zunaj, s pasom in hlačami. 17Več nismo hoteli imeti.

18Molitveno bogoslužje smo kleriki molili kakor drugi kleriki, laiki pa so molili očenaše. Prav radi smo se zadrževali v cerkvah. 19Bili smo neuki in vsem podrejeni.

20Jaz sem delal in hočem delati s svojimi rokami. In odločno zahtevam, naj vsi drugi bratje opravljajo delo, ki naj bo pošteno. 21Tisti, ki ne znajo, naj se naučijo, pa ne iz želje, da bi prejemali plačilo za delo, marveč zaradi zgleda in da preženejo brezdelje. 22In kadar nam niso dali plačila za delo, smo se zatekli k mizi Gospodovi, proseč miloščine od vrat do vrat.

23Gospod mi je razodel pozdrav, ki naj ga izrekamo: “Gospod naj ti da mir” (Lk 10,5-6).

24Bratje naj se varujejo, da nikakor ne bodo sprejemali cerkva, revnih stanovanj in vsega drugega, kar bi bilo zanje zgrajeno, če ni, kakor se spodobi, v skladu s sveto ubožnostjo, ki smo jo obljubili v Vodilu; in vedno naj tam gostujejo kot tujci in popotniki (prim. 1 Pt 2,11).

25Odločno pod pokorščino zapovedujem vsem bratom, naj si, kjerkoli so, ne drznejo ne sami ne po drugi osebi prositi v rimski kuriji listine (privilegija) ne za cerkve ne za kak drug kraj, ne pod pretvezo pridiganja ne zaradi telesnega preganjanja. 26Če pa jih kje ne sprejmejo, naj beže v drugo deželo in tam z božjim blagoslovom delajo pokoro.

27Zvesto hočem ubogati generalnega ministra tega bratstva in tistega gvardijana, ki mi ga bo on določil. 28In tako hočem biti ujetnik v njegovih rokah, da ne bom mogel nikamor iti in ničesar narediti mimo pokorščine in njegove volje, saj je moj gospodar. 29In čeprav sem preprost in slaboten, hočem vedno imeti klerika, ki bo z menoj opravljal molitveno bogoslužje, kakor predpisuje Vodilo.

30Vsi drugi bratje naj bodo tako dolžni ubogati svoje gvardijane in opravljati molitveno bogoslužje v skladu z Vodilom. 31In če bi bili taki, ki ne bi opravljali molitvenega bogoslužja po Vodilu in bi ga hoteli spreminjati ali ne bi bili katoličani, tedaj naj bodo pod pokorščino vsi bratje, kjerkoli so, dolžni, da tam, kjerkoli bi našli koga takega, tega predstavijo najbližjemu kustosu tistega kraja, kjer so ga našli.

32Kustos pa naj ga bo strogo pod pokorščino dolžan krepko čuvati noč in dan kakor zvezanega, da se ne bo mogel izmakniti iz njegovih rok, dokler ga osebno ne preda v roke svojemu (provincialnemu) ministru. 33Minister naj ga bo pod pokorščino dolžan poslati po takih bratih, ki ga bodo noč in dan čuvali kot zvezanega človeka, dokler ga ne postavijo pred ostijskega gospoda, ki je gospodar, pokrovitelj in opominjevalec vsega bratstva.

34Bratje naj ne rečejo: “To je drugo Vodilo”; kajti to je spomin, opomin in spodbuda ter moja oporoka, ki jo jaz, mali brat Frančišek, dajem vam, svojim blagoslovljenim bratom zato, da bi Vodilo, ki smo ga obljubili Gospodu, spolnjevali bolj katoliško.

35Generalnemu ministru, vsem drugim ministrom in kustosom naj bo pod pokorščino prepovedano tem besedam kaj dodati ali kaj odvzeti. 36In ta spis naj imajo vedno pri sebi skupaj z Vodilom. 37Na vseh kapitljih, ki jih imajo, naj tedaj, kadar berejo Vodilo, preberejo tudi te besede.

38Vsem svojim bratom, klerikom in laikom, strogo pod pokorščino zapovedujem, naj ne razlagajo Vodila in tudi ne teh besed, češ: Tako jih je treba razumeti. 39Kakor je Gospod meni dal, da sem preprosto in jasno povedal ter napisal Vodilo in te besede, tako jih umevajte preprosto in brez razlag ter jih v sveti dejavnosti spolnjujte do konca.

40Kdor bo to spolnjeval, naj ga v nebesih napolni blagoslov najvišjega Očeta, na zemlji pa naj ga napolni blagoslov njegovega ljubljenega Sina s Svetim Duhom Tolažnikom in z vsemi nebeškimi močmi in vsemi svetniki. 41In jaz, brat Frančišek, vaš mali služabnik, vam zagotavljam, kolikor morem, znotraj in na zunaj ta najsvetejši blagoslov.

KRATKA ALI SIENSKA OPOROKA

1Piši, da blagoslavljam vse svoje brate, ki so v redu in ki bodo vanj še vstopili do konca sveta.

2Ker zaradi bolezenske slabosti in bolečine ne morem govoriti, razodevam svojim bratom na kratko v teh treh besedah svojo voljo: 3v znamenje spomina na moj blagoslov in na mojo oporoko naj se vedno ljubijo in spoštujejo med seboj; 4vedno naj ljubijo našo sveto gospo Ubožnost in naj se te gospe držijo; 5in vedno naj bodo zvesti ter podrejeni predstojnikom in vsem klerikom svete matere Cerkve.

BLAGOSLOV BRATU LEONU1Blagoslovi naj te Gospodin te varuje (4 Mz 6,24).

Pokaže naj ti svoj obrazin se te usmili (4 Mz 6,25).2Obrne naj svoje obličje k tebiin ti da mir (4 Mz 6,26).3Gospod naj te blagoslovi,brat Le T on. (Ezk 9,4.6).

BLAGOSLOV BRATU BERNARDU

1Piši, kot ti pravim: 2Prvi brat, ki mi ga je dal Gospod, je bil brat Bernard. On je prvi začel in kar najpopolneje izpolnjeval popolnost svetega evangelija, ko je razdelil vse svoje imetje revežem. 3Zaradi tega in zaradi mnogih drugih prednosti sem ga dolžan bolj ljubiti kakor pa kakega drugega brata vsega reda. 4Zato hočem in naročam, kolikor morem, da ga generalni minister, kdorkoli bo, ljubi in spoštuje kakor mene samega. 5Tudi drugi provincialni ministri in bratje vsega reda naj ravnajo z njim kot z menoj.

POSLEDNJA VOLJA ZA SV. KLARO

1Jaz, mali brat Frančišek, hočem hoditi po poti življenja in uboštva našega najvišjega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere ter v tem vztrajati do konca. 2Prosim vas, moje gospe, in vam svetujem, da vedno živite v tem najsvetejšem življenju in uboštvu. 3Zelo se varujte, da se ne boste nikdar na noben način oddaljile od tega po nauku ali nasvetu kogarkoli.

KLARINI SPISI

UVOD V KLARINE SPISE

Sveta Klara Asiška (1193/94 - 11. avgusta 1253) je učenka sv. Frančiška Asiškega. Po Frančiškovem zgledu se je odpovedala svetu in se posvetila Bogu. Klari so se pridružile njena sestra Neža in druge tovarišice ter začele redovno življenje pri Svetem Damijanu pod Assisijem. Podobno kot pri svetem Frančišku so ohranjeni tudi Klarini spisi, in sicer Vodilo, Oporoka, Blagoslov in pet pisem.

PISMA SVETI NEŽI PRAŠKI

Prvo pismo Neži Praški1Častiti in presveti devici, gospe Neži, hčerki odličnega in

slavnega češkega kralja. 2Klara, nevredna dekla Jezusa Kristusa in nekoristna (prim. Lk 17,10) služabnica gospâ, ki so (prostovoljno) zaprte v samostanu sv. Damijana, povsod njena podložnica in dekla, se v vsem priporoča s posebnim spoštovanjem, ko ji želi, da bi dosegla slavo večne sreče (prim. Sir 50,5).

3Ko prihaja velik sloves o vašem svetem ravnanju in življenju ne samo do mene, ampak se je izredno razširil skoraj po vsem svetu, se močno veselim v Gospodu in se radujem (prim. Hab 3,18); 4a ne morem se veseliti tega samo jaz, marveč vsi, ki so in želijo biti v službi Jezusa Kristusa. 5Saj je jasno: Vi bi mogli bolj kakor drugi uživati blišč, časti in svetno dostojanstvo ter se v velikem slavju zakonito poročiti s slovitim vladarjem, kakor bi pristajalo vaši in njegovi odličnosti. 6Vendar ste zavrgli vse to in ste z vso dušo in z vsem srcem raje izvolili sveto uboštvo in telesno pomanjkanje, 7ko ste izbrali ženina še plemenitejšega rodu, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo vaše devištvo ohranil za vedno neomadeževano in nedotaknjeno.8Ko ljubite njega, ste čisti, ko se ga dotikate, postanete čistejši;ko ga sprejemate, ostanete devica.9Kajti njegova sposobnost je večja,njegova plemenitost bolj vzvišena, pogled nanj lepši,ljubezen slajša in vsaka njegova ljubkost bolj očarljiva.

10Že vas je objel s svojimi rokami,okrasil je vaše prsi z dragimi kamniin na ušesa vam je pritrdil neprecenljive bisere;11vso vas je obdal s sijajnimi in bleščečimi dragulji ter vas ovenčal z zlatim vencem,v katerega je vrezano znamenje svetosti (prim. Sir 45,14).

12Vi, predraga sestra, še več, visoko spoštovana gospa, vi ste nevesta, mati in sestra (prim. 2 Kor11,2; Mt 12,30) mojega Gospoda Jezusa Kristusa, 13odlikovana z bleščečo zastavo nedotaknjenega devištva in svetega uboštva! Zato pa se okrepite v sveti službi, ki ste jo začeli v gorečem hrepenenju po ubogem Križanem Jezusu. 14On je za vse nas prestal trpljenje na križu (prim. Heb 12,1) in nas rešil iz oblasti kneza teme (prim. Kol 1,13), ki nas je držala vklenjene v vezeh zaradi prestopka prvega človeka, ter nas spravil z Bogom Očetom.15O blaženo uboštvo!Njim, ki ga ljubijo in se ga oklepajo,podarja večno bogastvo.16O sveto uboštvo!Tistim, ki se ga držijo in po njem hrepenijo,obljublja Bog nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3)in jim s trdno gotovostjo naklanjavečno slavo in blaženo življenje.17O dobrotljivo uboštvo!Gospod Jezus Kristus, ki je vladal in vlada nebo in zemljo,ki je rekel in sta nastala (prim. Ps 32,9;148,5),se ga je oklenil bolj kakor česarkoli.

18Lisice imajo namreč brloge, je rekel, in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov, to je Kristus, pa nima, kamor bi glavo položil (Mt 8,20), temveč je nagnil glavo in izdihnil (prim. Jn 19,30).

19Če je torej tolik in takšen Gospod, ki je prišel v naročje Device, hotel nastopati na svetu kot zaničevan, reven in ubog človek (prim. 2 Kor 8,9), 20da bi ljudje - ki so bili tako ubogi in revni, tako pogreznjeni v trpljenje zaradi prevelikega pomanjkanja nebeške hrane - postali v njem bogati v posesti nebeškega kraljestva, 21tedaj se silno radujte in veselite (prim. Hab 3,18), polni silnega duhovnega veselja in radosti. 22Bolj ste cenili prezir sveta kakor časti, uboštvo bolj ko časno bogastvo in bolj ko na zemlji ste zbirali zaklade v nebesih, 23kjer jih ne razje rja in jih ne uniči molj, kjer tatovi ne kopljejo in ne kradejo, zato boste prejeli veliko plačilo v nebesih (prim. Mt 6,20 in 5,12), 24in po pravici ste zaslužili, da vas kličejo sestra, nevesta in mati (prim. 2 Kor 11,2; Mt 12,50) Sina najvišjega Očeta in slavne Device.

25Prav gotovo veste - o tem sem trdno prepričana - da Gospod obljublja in daje nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3) samo ubogim; kajti če kdo ljubi časne stvari, izgubi sadove ljubezni. 26Nihče ne more služiti Bogu in mamonu; ali bo namreč enega ljubil in drugega sovražil, ali bo enemu služil in drugega zaničeval (prim. Mt 6,24). 27Oblečeni človek se

ne more boriti z neoblečenim, kajti hitro je vržen na tla tisti, ki ga je mogoče za kaj prijeti. 28Ni mogoče biti slaven na svetu in potem s Kristusom kraljevati tam zgoraj. In prej bo velblod šel skozi šivankino uho, kakor bogatin v nebeško kraljestvo (prim. Mt 19,24). 29Zaradi tega ste vi odvrgli oblačila, to je zemeljsko bogastvo, da ne bi podlegli v boju in bi mogli vstopiti v nebeško kraljestvo po tesni poti in skozi ozka vrata (prim. Mt 7,13-14).30Zares velika in hvale vredna zamenjava:zapustiti zemeljske dobrine zaradi nebeških;pridobiti si nebesa namesto zemlje;za eno samo stvar prejeti stokratno in imeti v posesti blaženo večno življenje (prim. Mt 19,29).

31Zato vašo prevzvišenost in svetost, kolikor morem v Kristusovi ljubezni (prim. Flp 1,8), ponižno prosim, da se utrdite in osrčite v njegovi sveti službi, 32napredujoč od dobrega k boljšemu, od ene kreposti do druge (prim. Ps 83,8), da bi vam on, kateremu služite z vsem hrepenenjem svojega srca, naklonil zaželeno nagrado.

33Rotim vas tudi v Gospodu, kolikor morem, da se mene, vaše služabnice, čeprav nekoristne (prim. Lk 17,10), in vseh drugih nam dragih sester, ki z mano prebivajo v samostanu, spominjate v svojih presvetih molitvah (prim. Rim 15,30), 34da bi z njihovo podporo mogle zaslužiti usmiljenje Jezusa Kristusa in skupno z vami uživati večno gledanje.

35Imejte se dobro v Gospodu. In molite zame (prim. 1 Tes 5,25).

Drugo pismo Neži Praški1Hčerki Kralja kraljev, služabnici Gospoda gospodov (prim. Apd 19,16; 1

Tim 6,15), nad vse vredni nevesti Jezusa Kristusa in torej plemeniti kraljici, gospe Neži. 2Klara, nekoristna (prim. Lk 17,10) in nevredna dekla ubogih gospa, pošilja pozdrav z željo, da bi vedno živela v največjem uboštvu.

3Zahvaljujem se delivcu milosti, od katerega, kakor verujemo, prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo (Jak 1,17), da te je okrasil s tolikimi krepostmi in te odlikoval z odlikami tako velike popolnosti, 4da si kot vneta posnemovalka popolnega Očeta (prim. Mt 5,48) zaslužila postati tako popolna, da njegove oči ne bi videle na tebi nič nepopolnega (prim. Ps 138,16).

5To je tista popolnost, zaradi katere te bo Kralj sam pridružil sebi v nebeškem dvorcu, kjer poveličan prestoluje nad zvezdami. 6Saj si imela za nekaj malenkostnega veličino zemeljskega kraljestva in si odklonila ponudbo vladarskega snubca 7ter se v vnemi za sveto uboštvo v duhu globoke ponižnosti in najgorečnejše ljubezni napotila po stopinjah za njim (prim. 1 Pt 2,21), ki si mu bila vredna postati nevesta.

8Ker torej vem, da si bogata s krepostmi, opuščam daljše govorjenje in te nočem obremenjevati z odvečnimi besedami,

9čeprav bi se tebi ne zdelo nič odvečno, kar bi ti moglo prinesti tolažbo. 10A ker je le eno potrebno (Lk 10,42), zato te le glede tega enega srčno prosim in opozarjam zaradi ljubezni do Njega, ki si se mu darovala v sveto in prijetno daritev (prim. Rim 12,1), 11da bi se spomnila svojih sklepov in kakor druga Rahela (prim. 1 Mz 29,16) vedno imela pred očmi svoj začetek. Kar držiš, tega se drži; kar delaš, spolnjuj in ne popuščaj (prim. Vp 3,4), 12temveč z naglim hitenjem, lahkim korakom in neovirano hojo, tako da se niti prah ne bo dvigal, 13odločna, vesela in urna previdno hiti po poti v blaženost. 14Nikomur ne verjemi in ne daj se zapeljati ničemur, kar bi te hotelo oddaljiti od tega sklepa, kar bi ti bilo v spotiko na tvoji poti (prim. Rim 14,13), da ne bi Najvišjemu spolnila svojih zaobljub (Ps 49,14) s tisto popolnostjo, h kateri te je poklical Gospodov Duh.

15Da boš mogla v tem bolj zanesljivo hoditi po poti Gospodovih zapovedi (prim. Ps 118,32), se drži nasveta častitega očeta našega brata Elija, generalnega ministra, 16in mu daj prednost pred nasveti drugih ter ga imej za sebi dražjega od kakršnegakoli daru. 17Če bi te kdo drugače nagovarjal ali ti priporočal kaj drugega, kar bi oviralo tvojo popolnost in kar bi se ti zdelo nasprotno božjemu klicu, tedaj se, čeprav ga moraš spoštovati, ne ravnaj po njegovem nasvetu, 18temveč se kot uboga devica okleni ubogega Kristusa. 19Glej nanj, ki je postal zate zaničevan, in hodi za njim, tako da boš zaradi njega postala zaničevana na tem svetu. 20Na svojega Ženina, najlepšega med človeškimi sinovi (Ps 44,3), nanj, ki je zaradi tvojega odrešenja postal najnižji izmed ljudi, zaničevan, ranjen in po vsem telesu večkrat razbičan (prim. Mt 27,26), umirajoč v mukah križanja - nanj se oziraj, o njem premišljuj in na njega glej s hrepenenjem, da bi ga posnemala, o plemenita kraljica. 21Če boš z njim trpela, boš z njim kraljevala (prim. Rim 8,17); če boš z njim žalovala, se boš z njim veselila; če boš z njim umirala na križu bridkosti (prim. 2 Tim 2,11.12), boš z njim dosegla nebeška bivališča v sijaju svetih (prim. Ps 109,3). 22In tvoje ime bo zapisano v knjigi življenja (prim. Fil 4,3; Apd 3,5) ter bo postalo slavno med ljudmi.

23Zato boš vso večnost in za vse čase deležna slave nebeškega kraljestva namesto zemeljskih in krhkih časti, večnih dobrin namesto minljivih in boš živela vekomaj.

24Pozdravljena v Gospodu, tvojem Ženinu, meni predraga sestra in gospa. 25In priporočaj rada v svojih pobožnih molitvah Gospodu (prim. Apd 14,22) mene in moje sestre; veselimo se zaradi dobrot, ki jih Gospod množi v tebi s svojo milostjo. Pa zelo priporočaj tudi svojim sestram, naj molijo za nas!

Tretje pismo Neži Praški1Svoji častitljivi gospe v Kristusu in bolj od vseh umrljivih ljudi

ljubljeni sestri Neži, rodni sestri slavnega češkega kralja, toda predvsem sestri in nevesti najvišjega nebeškega Kralja (prim. Mt 12,50; 2 Kor 11.2). 2Klara, ponižna in nevredna Kristusova dekla in služabnica

ubogih gospa: V začetniku zveličanja želim zveličavnega veselja (prim. Heb 2,10) in vsega, kar bi še mogla zaželeti boljšega.

3Vesele vesti o tvojem zdravju, o srečnem stanju in o uspešnem napredovanju na poti, po kateri si začela teči, da bi dosegla nebeško nagrado (prim. Flp 3,14), me navdajajo s popolnim veseljem. 4Tolikšna radost v Gospodu me napoljnuje, ker te poznam in ker sem prepričana, da čudovito poravnavaš pomanjkljivosti, ki bremenijo mene in druge sestre, ko hodimo po stopinjah ubogega in ponižnega Jezusa Kristusa.

5Zares se lahko veselim in nihče me ne more odvrniti od tolikšnega veselja, 6kajti že sem dosegla to, kar sem želela pod nebom, odkar vidim tebe, kako - podprta s čudovitim delovanjem modrosti, ki izhaja iz samega Boga - zmaguješ na način, rekla bi silen in neverjeten, nad prekanjenostjo zvitega sovražnika (prim. 1 Mz 3,1), nad ošabnostjo, ki je pogubila človeško naravo, in nad nečimrnostjo, ki zaslepi človeška srca. 7S ponižnostjo, z močno vero in trdnim uboštvom se oklepaš dragocenega zaklada, skritega na njivi sveta (prim. Mt 13,44) in človeških src, s katerim pridobimo Njega, po katerem je iz nič nastalo vse (prim. Jn 1,3); 8in - da uporabim apostolove besede - imam te za sodelavko samega Boga (prim. 1 Kor 3,9; Rim 16,3) in oporo slabotnih udov njegovega skrivnostnega telesa.

9Kdo bi mi torej mogel reči, naj se ne veselim ob tako čudovitih vzrokih za veselje? 10Zato se, predraga, tudi ti vedno veseli v Gospodu (prim. Flp 4,4). 11Naj te ne zagrne niti najmanjša senca žalosti, o predraga gospa v Kristusu, veselje angelov in venec (prim. Flp 4,1) svojih sester. 12Upri svojega duha v ogledalo večnosti, postavi svojo dušo v sijaj slave (prim. Heb 1,3), 13položi svoje srce vanj, ki je podoba božjega bistva, in po zrenju sama sebe v celoti spremeni v podobo njegovega božanstva (prim. 2 Kor 3,18). 14Tedaj boš tudi ti izkusila, kar občutijo božji prijatelji; okušala boš skrito sladkost (prim. Ps 30,20), ki jo je Bog od začetka prihranil za tiste, ki ga ljubijo (1 Kor 2,9). 15Ko si v celoti zapustila vse, kar na tem goljufivem in nemirnem svetu svoje slepe ljubitelje zapleta v mreže, z vsem svojim bitjem ljubiš tistega, ki se je vsega daroval iz ljubezni do tebe. 16Njegovo lepoto občudujeta sonce in luna, njegovi darovi so dragoceni in njih velikosti ni konca (prim. Ps 144,3). 17Govorim o Sinu Najvišjega, ki ga je rodila Devica in je po njegovem rojstvu ostala devica. 18Okleni se njegove presladke Matere, ki je rodila takega Sina, kakršnega nebesa ne morejo obseči (prim. 1 Kr 8,27; 2 Kor 2,5), 19a ga je sprejela v majhen stan svojega svetega telesa in ga nosila v svojem deviškem naročju.

20Kdo ne bi s strahom zavračal zalezovanja človekovega sovražnika, ki z bliščem minljive in goljufive slave poskuša uničiti to, kar je večje od nebes? 21Glej, že je jasno, da je duša vernega človeka, duša, ki je največ vredna od vsega ustvarjenega, po božji milosti postala večja kakor nebesa. 22Medtem ko nebesa z vsem stvarstvom ne morejo obseči Stvarnika (prim. 1 Kr 8,27; 2 Kor 2,5), pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče (prim. Jn 14,23) in sedež samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo. 23Resnica sama pravi: “Kdor ljubi

mene, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil; in prišla bova k njemu in prebivala pri njem” (Jn 14,21.23).

24Kakor je torej slavna devic Devica nosila Kristusa telesno, tako ga lahko nosiš tudi ti, 25če hodiš po njenih stopinjah (prim. 1 Pt 2,21), zlasti v njeni ponižnosti in uboštvu, in ga hočeš vedno, brez vsakega dvoma, nositi duhovno v svojem čistem in deviškem telesu. 26Obsegati moreš (prim. Mdr 1,7) tistega, ki obsega tebe in vse stvarstvo (prim. Kol 1,17); lahko imaš v trdnejši posesti tisto, kar je trajnejše kakor vse druge dobrine tega sveta. 27Kako se mnogokrat v tem pogledu goljufajo kralji in kraljice tega sveta! 28Tudi ko bi se v svoji ošabnosti dvignili prav do neba in bi se njihova glava dotikala oblakov, se bodo naposled razkrojili v nič kakor ničvredni odpadki.

29Zdaj prehajam še k odgovoru tvoji ljubezni glede tega, za kar si me prosila, naj ti pojasnim. 30Sprašuješ me, na katere praznike, ki bi jih morda - kakor domnevam - rada nekoliko bolj upoštevala glede različnosti hrane, nas je naš slavni oče sv. Frančišek še posebno opozoril, da jih obhajamo. 31V svoji preudarnosti boš nedvomno razumela, da razen slabotnih in bolnih - do katerih nas je učil in nam zapovedal imeti vso obzirnost glede kakršnekoli vrste jedil - 32nobena od nas, ki je zdrava in trdna, ne sme uživati jedi, razen postnih, tako na delavnike kakor na praznike, ampak naj se posti vsak dan, 33izvzemši nedelje in božič, ko naj jemo dvakrat dnevno. 34A tudi na četrtke ob navadnih časih je vsaki posamezni dano na voljo, to je: tista, ki se noče postiti, tega ni dolžna. 35Me pa, ki smo krepkega zdravja, se postimo vse dni razen nedelj in božiča.

36Nismo se pa dolžne postiti - tako nas je poučil blaženi Frančišek v enem svojih pisem - v vsem velikonočnem času, na Marijine praznike in na godove apostolov, razen če je ta dan petek. 37Toda, kot sem že prej povedala, me, ki smo zdrave in trdne, uživamo vedno postne jedi.

38Ker pa nimamo telesa iz brona, niti ne trdnosti, kakor je trdnost kamna (prim. Job 6,12), 39temveč smo krhke in nagnjene k raznim telesnim slabostim, 40te prosim in rotim v Gospodu, o predraga, odtegni se po modri razsodnosti neumerjeni, skoraj pretirani in nemogoči strogosti, za katero si se odločila, kakor sem zvedela, 41da bi živo s svojim življenjem poveličevala Gospoda (Iz 38,19; Sir 17,19), Gospodu izkazovala razumno češčenje (prim. Rim 12,1) in bi tvoja žrtev bila vedno začinjena s soljo modrosti (prim. 3 Mz 2,13; Kol 4,6).

42Ostani vedno zdrava v Gospodu, kakor si tudi zase želim. Sebe in svoje sestre priporočam tvojim svetim molitvam.

Četrto pismo Neži Praški1Njej, ki je polovica moje duše in dragocena skrinja prisrčne

ljubezni, slavni kraljici, nevesti Jagnjeta in večnega Kralja, gospe Neži, svoji predragi materi in med vsemi drugimi prav posebno ljubljeni hčerki. 2Klara, nevredna Kristusova služabnica in nekoristna

dekla (prim. Lk 17,40) Gospodovih dekel, ki prebivajo v samostanu sv. Damijana v Assisiju. 3Pozdrav in želja, da bi pela novo pesem (Raz 14,3) v družbi ostalih svetih devic pred prestolom Boga in Jagnjeta ter spremljala Jagnje, kamorkoli gre (Raz 14,4).

4O mati in hčerka, nevesta (prim. Mt 15,50) Kralja vseh vekov, ne čudi se, če ti nisem pisala pogosto, kakor si enako želita in po čemer koprnita tvoja in moja duša. 5Nikakor ne misli, da je ogenj ljubezni do tebe postal manj goreč in manj topel v srcu tvoje matere. 6Gre za to: oviralo me je pomanjkanje odposlancev in očitne nevarnosti na cestah. 7Zdaj pa, ko pišem tvoji ljubezni, se veselim s teboj in se s teboj radujem v veselju duha (prim. 1 Tes 1,6), o Kristusova nevesta (prim. 2 Kor 11,2), 8ker si se prav kakor druga sveta devica Neža odpovedala vsem nečimrnostim tega sveta in se čudovito zaročila z brezmadežnim Jagnjetom, ki odjemlje grehe sveta (prim. 1 Pt 1,19 in Jn 1,29).

9Zares je srečna tista, ki ji je dano uživati to sveto gostijo (prim. Lk 14,15; Raz 19,9), da se z vsemi čustvi srca oklepa Njega, 10čigar lepoto nenehoma občudujejo vsi blaženi zbori nebes, 11čigar ljubezen prepaja s srečo in zrenje nanj osvežuje, 12čigar sladkost napolnjuje in spomin nanj prijazno razsvetljuje, 13ob čigar vonju vstajajo mrtvi in blaženo zrenje vanj neizrekljivo osrečuje vse prebivalce nebeškega Jeruzalema (prim. Raz 21,2.10). 14Saj je to odsvit večnega veličastva (Heb 1,3), sijaj večne luči in brezmadežno ogledalo (Mdr 7,26).

15Upiraj vsak dan svoj pogled v to ogledalo, o kraljica, nevesta Jezusa Kristusa (prim. 2 Kor 11,2), in v njem neprestano ogleduj svoj obraz. 16Tako se boš znotraj in zunaj vsa okrasila, ogrnjena in obdana z lepoto (Ps 44,10), 17ozaljšana s cvetlicami in oblačili vseh kreposti, kakor se spodobi tebi, predraga hčerka in nevesta najvišjega Kralja. 18A v tem ogledalu se zrcali blaženo uboštvo, sveta ponižnost in neizrekljiva ljubezen, kakor boš mogla z božjo milostjo zreti v celotnem ogledalu.

19Opazuj, pravim, na začetku tega ogledala uboštvo položenega v jasli in povitega v revne plenice. 20O čudovita ponižnost, o strmenje vzbujajoče uboštvo! 21Kralj angelov, Gospod nebes in zemlje (prim. Mt 11,25) je v jasli položen. 22Sredi zrcala si ogleduj ponižnost ali vsaj blaženo uboštvo, neštete napore in muke, ki jih je prestal za odrešenje človeškega rodu. 23In na koncu tega ogledala se zazri v neizrekljivo ljubezen, s katero je hotel trpeti na mučilu križa in na njem umreti najsramotnejše smrti. 24Zato je to ogledalo, nameščeno na lesu križa, mimoidoče opominjalo na tisto, kar je tukaj treba premišljevati: 25“O vi vsi, ki greste po poti mimo, pomislite in glejte, ali je katera bolečina, kakor moja bolečina” (Žal 1,12). 26Odgovorimo naj njemu, ki vabi in kliče z enim samim glasom, z enim samim duhom: Spominjal se te bom nenehno in moja duša bo medlela v meni (prim. Žal 3,20). 27Naj te torej vedno močneje razžarja ljubezen, o kraljica nebeškega Kralja; 28ko razen tega premišljuješ njegovo neizrekljivo milino, bogastvo in večne časti, 29in ko vzdihuješ v hrepenenju in ljubezni svojega srca, tedaj kliči:

30Vleci me za seboj (Vp 1,4)!Tekli bomo za vonjem tvojih mazil (prim. Vp 1,3),nebeški ženin!31Tekla bom, ne da bi se kdaj utrudila,dokler me ne popelješ v svoj vinski hram (Vp 2,4),32dokler ne bo tvoja levica pod mojo glavoin me bo tvoja desnica osrečujoče objela (Vp 2,6)ter me boš poljubil s presrečnim poljubom svojih ust (Vp 1,1).

33Ko boš to premišljevala, se spominjaj mene, svoje uboge matere. 34Prepričana, da sem drag spomin na tebe neizbrisano zapisala na plošče svojega srca (prim. Prg 3,3; 2 Kor 3,3), saj si mi dražja kakor vse druge.

35Kaj bi ti še rekla? Naj molči v ljubezni do tebe jezik iz mesa; in govori naj jezik duha. 36Ker torej moj telesni jezik, o blagoslovljena hčerka, nikakor ne more polneje izraziti ljubezni, ki jo imam do tebe, pove pač to, kar sem ti izrazila polovično. 37Prosim te, da te moje izraze sprejemaš dobrohotno in vdano ter vidiš v njih vsaj materinsko naklonjenost, ki me vsak dan napolnjuje z žarom ljubezni do tebe in tvojih hčera. Le-tem zelo priporočam sebe in svoje hčere v Kristusu. 38Te moje hčere pa, posebno še premodra devica Neža, moja sestra, se tebi in tvojim hčerkam, kolikor le morejo, priporočajo v Gospodu.

39Zbogom, predraga hči, ti in tvoje hčerke, dokler ne bomo dospele do prestola slave velikega Boga (prim. Tit 2,13). In molite za nas.

40Priporočam končno, kolikor morem, tvoji ljubezni oba prinašalca tega pisma, naša predraga brata, brata Amata, ljubega Bogu in ljudem (Sir 45,1), in brata Bonagura. Amen.

VODILO

BULA PAPEŽA INOCENCA IV.Škof Inocenc, služabnik božjih služabnikov, ljubljenim hčeram v

Kristusu, opatinji Klari in drugim sestram v samostanu svetega Damijana v Assisiju, pozdrav in apostolski blagoslov.

Apostolski sedež navadno ustreže pobožnim prošnjam in dobrotno ugodi poštenim željam prosilcev. Z vaše strani je namreč prišla k nam ponižna prošnja, da bi z našo apostolsko oblastjo potrdili “Način življenja”, po katerem morate živeti skupno v edinosti duha in z zaobljubo najvišjega uboštva (prim. 2 Kor 8,2). Ta “Način življenja” vam je dal blaženi Frančišek in ste ga radovoljno sprejele. Naš častiti brat, ostijski in veletrijski škof, je izrazil mnenje, da naj bi le-tega odobrili, kakor je jasno povedano v njegovem pismu. Na osnovi prošenj vaše pobožnosti torej z apostolsko oblastjo in s tem pisanjem radi potrdimo in odobrimo, kar je glede tega ukrenil škof. Vsebino

njegovega pisma temu našemu pismu dobesedno priključujemo in je tole:

Raynald, po božjem usmiljenju ostijski in veletrijski škof, svoji v Kristusu predragi materi in hčeri, gospe Klari, opatinji Svetega Damijana v Assisiju, in njenim sestram, sedanjim in prihodnjim, pozdrav in očetovski blagoslov.

Predrage hčere v Kristusu, s prezirom ste odvrgle nečimrnost in nasladnost sveta ter ste se, hodeč po stopinjah Kristusa (prim. 1 Pt 2,21) in njegove presvete Matere, odločile, da boste živele v klavzuri in služile Gospodu v največjem uboštvu, da bi se Gospodu mogle svobodno posvečati, mi v Gospodu odobravamo vaš sveti sklep in radi z očetovsko naklonjenostjo ustrežemo vašim zaobljubam in svetim željam.

Zato ugodimo vašim pobožnim prošnjam in način življenja in obliko svete edinosti ter najvišjega uboštva (prim. 2 Kor 8,2), ki vam ga je vaš blaženi oče sveti Frančišek z govorjeno in pisano besedo izročil v spolnjevanje in ki je tukaj zapisano, za vedno potrjujemo z oblastjo gospoda papeža in našo, za vas in za vse, ki bodo za vami živele v vašem samostanu, in vas s tem pismom sprejmemo v varstvo.

Vodilo se glasi:

I. V imenu Gospodovem se začne način življenja ubogih sester

1Način življenja reda ubogih sester, ki ga je ustanovil sv. Frančišek, je tale: 2Spolnjevati sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti.

3Klara, nevredna Kristusova dekla in sadika blaženega očeta Frančiška, obljublja pokorščino in spoštovanje gospodu papežu Inocencu in njegovim zakonito izvoljenim naslednikom ter rimski Cerkvi. 4In kakor je na začetku svojega spreobrnjenja skupno s svojimi sestrami obljubila pokorščino blaženemu Frančišku, tako obljublja tudi njegovim naslednikom, da jo bo neokrnjeno spolnjevala. 5Druge sestre pa so dolžne vedno ubogati naslednike sv. Frančiška in sestro Klaro ter druge zakonito izvoljene opatinje, ki jo bodo nasledile.

II. Tiste, ki žele tako življenje sprejeti in kako jih je treba sprejemati

1Če bo katera po božjem navdihu prišla k nam in hotela sprejeti tako življenje, je opatinja dolžna zaprositi vse sestre za soglasje; 2in če večina soglaša, jo z dovoljenjem gospoda kardinala, našega pokrovitelja, lahko sprejme.

3Če bo videla, da jo je treba sprejeti, naj jo skrbno izpraša ali da izprašati o katoliški veri in zakramentih Cerkve. 4Če vse to veruje in

hoče zvesto izpovedovati in trdno izpolnjevati do konca, 5če ni poročena - ali če je, pa je mož z dovoljenjem svojega škofa že stopil v red in že napravil zaobljubo vzdržnosti - in če je tudi starost ali kakšna onemoglost ali duševna prizadetost ne ovira pri spolnjevanju tega življenja, 6naj se ji skrbno predstavi način našega življenja.

7Če se zdi primerna, naj se ji pove beseda svetega evangelija: naj gre in proda vse svoje imetje (prim. Mt 19,21) ter poskrbi, da bo razdeljeno ubogim. 8Če tega ne more storiti, ji zadostuje dobra volja. 9Opatinja in njene sestre naj se varujejo, da se ne bodo vmešavale v njene časne zadeve, da bo svobodno naredila z njimi, kakor ji bo Gospod navdihnil. 10Če bi pa vprašala za nasvet, naj jo pošljejo k razsodnim in bogaboječim ljudem (prim. Apd 13,16), da bo po njihovem nasvetu svoje dobrine razdelila ubogim. 11Potem ko ji ostrižejo lase na okroglo in ko odloži svetne obleke, naj dobi tri tunike in ogrinjalo. 12Odslej ne sme več zapuščati samostana, razen iz koristnega, pametnega, očitnega in upravičenega razloga. 13Po končanem letu preskušnje naj jo sprejmejo v pokorščino, ko obljubi, da bo vedno spolnjevala življenje in način našega uboštva.

14V času preskušnje naj se nobena ne pokriva. 15Sestre imajo zaradi olajšave in primernosti službe in dela lahko tudi manjša ogrinjala. 16Opatinja pa naj preudarno skrbi za njihovo obleko glede na lastnosti oseb in z ozirom na kraje, čase in mrzle dežele, kakor bodo potrebe zahtevale. 17Mladenke, sprejete v samostan pred predpisano starostjo, naj se ostrižejo na okroglo; ko odložijo svetna oblačila, naj oblečejo redovno ubožno obleko, kakor se bo opatinji zdelo primerno. 18Ko pa dosežejo predpisano starost, naj se oblečejo kakor ostale in naredijo zaobljube. 19Njim, kakor tudi ostalim novinkam, naj opatinja izmed razsodnejših v vsem samostanu skrbno izbere učiteljico, 20ki jih bo vestno oblikovala v svetem vedenju in lepih navadah v skladu z našimi zaobljubami.

21Pri izpraševanju in sprejemanju zunanjih sester se je treba držati omenjenega navodila. 22Te sestre lahko nosijo obutev. 23Nobena ne sme prebivati z nami v samostanu, če ni bila sprejeta po načinu naših zaobljub. 24Iz ljubezni do najsvetejšega in preljubeznivega Deteta, povitega v revne plenice in položenega v jasli (prim. Lk 2,7.12), ter iz ljubezni do njegove presvete Matere opominjam, prosim in spodbujam svoje sestre, naj se vedno preprosto oblačijo.

III. Molitveno bogoslužje in post, spoved in obhajilo1Sestre, ki znajo brati, naj opravljajo molitveno bogoslužje po

načinu manjših bratov, 2zato smejo imeti brevirje - pri tem naj berejo in ne pojejo. 3Tistim, ki bi kdaj iz upravičenega razloga ne mogle z branjem opraviti svojih molitvenih ur, naj bo dovoljeno, da kakor druge sestre molijo očenaše.

4Tiste pa, ki ne znajo brati, naj zmolijo štiriindvajset očenašev za jutranjice, pet za hvalnice, za prvo, tretjo, šesto in deveto uro po sedem, za večernice dvanajst in za sklepnice sedem. 5Za rajne naj še zmolijo pri večernicah sedem očenašev z “Gospod, daj jim večni pokoj...” in pri jutranjicah dvanajst, 6ker so sestre, ki znajo brati, dolžne opravljati molitveno bogoslužje za rajne. 7Kadar umre katera sestra iz našega samostana, naj zmolijo petdeset očenašev.

8Sestre naj se vedno postijo. 9Na božič pa, na katerikoli že dan je, naj bo dovoljeno jesti dvakrat. 10Mladim, slabotnim in zunanjim sestram naj opatinja po uvidevnosti dobrotno daje spregled. 11V času očitne potrebe pa se sestre sploh niso dolžne telesno postiti.

12Z dovoljenjem opatinje naj se spovedo vsaj dvanajstkrat na leto. 13Pazijo naj, da tedaj ne bodo govorile drugega kakor le tisto, kar zadeva spoved in dušno zveličanje. 14Obhajilo naj prejmejo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov. 15Da bi lahko obhajal zdrave in bolne sestre, sme kaplan maševati v klavzuri.

IV. Volitve in služba opatinje, kapitelj, odgovorne sestre in svetovalke

1Pri volitvah opatinje so sestre dolžne ravnati se po kanonskem pravu. 2Čim prej naj pokličejo generalnega ali provincialnega ministra reda manjših bratov 3in ta naj jih z božjo besedo spodbudi, da bi opravile volitve v vsestranski slogi in v skupno korist. 4Izvoliti smejo samo tako, ki ima zaobljube. 5Če bi bila izvoljena ali drugače postavljena sestra, ki nima zaobljub, naj ji ne izkazujejo pokorščine, preden ne zaobljubi načina našega uboštva. 6Kadar opatinja umre, naj izvolijo drugo.

7Če bi se vsem sestram kdaj zdelo, da izvoljena ni primerna za službo in v njihovo splošno korist, si morajo v že navedeni obliki, čim prej morejo, izvoliti drugo opatinjo in mater.

8Izvoljena pa naj misli na to, kakšno breme je vzela nase in komu bo morala dajati odgovor za zaupano ji čredo (prim. Mt 12,36). 9Prizadeva naj si, da bo drugim načelovala bolj s krepostmi in svetim življenjem kakor pa s službo (prim. Heb 13,17). Tako jo bodo sestre zaradi njenega zgleda ubogale bolj iz ljubezni kakor pa iz strahu. 10Do nobene naj ne bo posebej naklonjena, da se zaradi večje ljubezni do nekaterih ne bi pohujševala vsa skupnost. 11Tolaži naj žalostne. 12Naj bo tudi poslednje zavetje tistim, ki trpijo (Ps 31,7), da bi - če pri njej ne bi našle zdravila - v bolnih ne prevladala bolezen obupa.

13Naj se drži skupnega življenja v vsem, zlasti še v cerkvi, spalnici, obednici, bolniški sobi in glede oblačil. 14V tem je enako dolžna ravnati tudi njena namestnica.

15Najmanj enkrat tedensko je opatinja dolžna sklicati sestre na kapitelj. 16Tu se morajo tako sama kakor sestre ponižno obtožiti skupnih in javnih prekrškov in pomanjkljivosti. 17Tu naj se posvetuje z vsemi svojimi sestrami, o čemer je treba razpravljati, in kar se tiče koristi in ugleda samostana. 18Večkrat namreč Gospod razodene manjši, kaj je boljše.

19Nobenega večjega dolga ni dovoljeno narediti, razen s soglasjem sester ter zaradi očitne potrebe, in to po pokrovitelju. 20Opatinja in sestre pa naj pazijo, da v samostan ne bi sprejemale v varstvo česarkoli, 21saj iz tega pogosto nastanejo zmede in pohujšanje.

22Da bi se ohranila edinost medsebojne ljubezni in miru, naj sestre v soglasju izvolijo vse odgovorne za posamezne službe v samostanu. 23Enako naj izvolijo vsaj osem bolj preudarnih sester, da se bo mogla opatinja z njimi posvetovati o vsem, kar zadeva način našega življenja. 24Sestre tudi lahko in včasih celo morajo odstaviti odgovorne za službe in svetovalke, če se jim zdi kdaj koristno in potrebno, ter namesto njih izvoliti druge.

V. Molk, govorilnica in mreža1Od sklepnic do tretje molitvene ure so sestre dolžne molčati,

razen zunanjih sester. 2Stalno naj molčijo tudi v cerkvi, v spalnici in v jedilnici samo med jedjo. 3Izjema je bolniška soba, kjer sestre smejo vedno zadržano govoriti za razvedrilo in za strežbo bolnim. 4Lahko pa vedno in povsod na kratko in tiho povedo, kar je potrebno.

5Sestram ni dovoljeno govoriti v govorilnici ali pri mreži brez dovoljenja opatinje ali njene namestnice. 6Kadar dobijo dovoljenje, ne smejo govoriti v govorilnici, če nista navzoči in ne poslušata še dve sestri. 7Stopiti k mreži pa naj si ne drznejo, ne da bi bile navzoče najmanj tri izmed osmero svetovalk, ki jih določi opatinja ali njena namestnica in so jih vse sestre izvolile za svet opatinji. 8Takega načina govorjenja naj se držita tudi opatinja in njena namestnica. 9Vse to naj bo redkokdaj pri mreži, pri vratih pa nikoli. 10Na mrežo naj se na notranji strani namesti zavesa in naj se ne odgrinja, razen med oznanjevanjem božje besede ali če katera s kom govori. 11Ima naj tudi lesena vrata z dvojnimi krili, trdno zavarovana z dvema različnima železnima ključavnicama in zapahi, 12da bi jo zlasti ponoči zaklenili z dvema ključema, od katerih naj ima enega opatinja, drugega pa zakristanka. 13Vrata naj bodo vedno zaprta, razen med poslušanjem molitvenega bogoslužja ali iz zgoraj navedenih razlogov.

14Nobena sestra se nikakor ne sme z nikomer pogovarjati pri mreži pred sončnim vzhodom ali po sončnem zahodu. 15V govorilnici mora vedno ostati znotraj zavesa in se ne sme odstraniti. 16Med štiridesetdnevnico sv. Martina in v štiridesetdnevnem postu naj nobena ne govori v govorilnici, 17razen z duhovnikom zaradi spovedi

ali iz kake druge očitne potrebe, kar je pridržano presoji opatinje ali njene namestnice.

VI. Obljube blaženega Frančiška in o prepovedi posesti

1Ko je najvišji nebeški Oče s svojo milostjo razsvetlil moje srce, da po zgledu in po nauku našega preblaženega očeta svetega Frančiška delam pokoro, sem mu kmalu po njegovem spreobrnjenju skupno s svojimi sestrami prostovoljno obljubila pokorščino.

2Ko je blaženi oče videl, da se ne bojimo nikakršnega uboštva, napora, stiske, ponižanja in preziranja sveta, ampak so nam v veliko radost, nam je iz ljubezni napisal tale način življenja: 3“Ker ste po božjem navdihnjenju hotele postati hčere in služabnice najvišjega velikega Kralja, nebeškega Očeta in ste se zaročile s Svetim Duhom, ko ste se odločile živeti v skladu s popolnostjo svetega evangelija, 4hočem in obljubljam s svoje strani in s strani svojih bratov, da bom vedno imel za vas kakor zanje vneto skrb in posebno zavzetost.” 5In dokler je živel, je to zvesto izpolnjeval in hotel, da to vedno izpolnjujejo tudi bratje.

6Da bi se od svetega uboštva, ki smo se ga oklenile, nikoli ne oddaljile, tudi tiste ne, ki bodo prišle za nami, nam je malo pred smrtjo znova napisal svojo poslednjo voljo, kjer pravi: 7“Jaz, mali brat Frančišek, hočem hoditi po poti življenja in uboštva našega najvišjega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere ter v tem vztrajati do konca. 8Prosim vas, moje gospe, in vam svetujem, da vedno živite v tem najsvetejšem življenju in uboštvu. 9Zelo se varujte, da se ne boste nikdar na noben način oddaljile od tega po nauku ali nasvetu kogarkoli.”

10In kakor sem si s svojimi sestrami vselej prizadevala, da bi ohranile sveto uboštvo, ki smo ga obljubile Gospodu Bogu in blaženemu Frančišku, 11tako so ga dolžne opatinje, ki mi bodo sledile v službi, in vse sestre neokrnjeno izpolnjevati do konca v temle: 12da ne same ne po drugi osebi ne sprejemajo in nimajo posesti ali lastnine, 13pa tudi ne česarkoli takega, kar bi se upravičeno moglo imenovati lastnina, 14razen toliko zemlje, kolikor je nujno potrebno za spodobnost in za odmaknjenost samostana. 15Ta zemlja pa se sme obdelovati samo kot vrt za domače potrebe.

VII. Način dela1Sestre, ki jim je Gospod dal milost, da lahko delajo, naj po tretji

molitveni uri zvesto in predano opravljajo takšna dela, ki so častna in v skupni blagor, 2tako da se ognejo lenobi, ki je sovražnica duše, vendar pa da ne ugasnejo tistega duha (prim. 1 Tes 2,19) svete molitve in pobožnosti, ki mu morajo služiti vse časne stvari.

3Kaj pa bodo delale s svojimi rokami, to naj jim na kapitlju določi opatinja ali njena namestnica vpričo vseh. 4Enako naj se ravna, če kdo pošlje kakšno miloščino za potrebe sester, da bi se v skupnosti molilo zanj. 5Vse to naj za skupno korist po posvetu s svetovalkami razdeli opatinja ali njena namestnica.

VIII. Sestre naj si ničesar ne prilaščajo; nabiranje miloščine, bolne sestre

1Sestre naj si ničesar ne prilaščajo, ne hiše ne kraja ne druge reči. 2Kot tujke in popotnice (prim. Ps 38,13; 1 Pt 2,11) na tem svetu naj v uboštvu in ponižnosti služijo Gospodu in zaupljivo pošiljajo po miloščino. 3Tega se jim ni treba sramovati, saj je Gospod zaradi nas postal ubog na tem svetu (prim. 2 Kor 8,9). 4To je tista vzvišenost najvišjega uboštva (prim. 2 Kor 8,2), ki je vas, moje predrage sestre, postavilo za dedinje in kraljice nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3; Lk 6,20), naredilo uboge v zemeljskih dobrinah, a povzdignilo v krepostih. 5To naj bo vaš delež, ki vodi v deželo živih (Ps 141,6). 6Tega se, ljubljene sestre, povsem držite; in zaradi imena našega Gospoda Jezusa Kristusa ter njegove presvete Matere nikdar ne želite imeti ničesar drugega pod nebom.

7Nobeni sestri naj ne bo dovoljeno pošiljati pisma, karkoli sprejemati ali dajati kaj zunaj samostana, brez dovoljenja opatinje. 8Nobena tudi ne sme imeti kaj takega, kar ji opatinja ni dala ali dovolila. 9Kadar ji kaj pošljejo njeni starši ali kdo drug, naj ji to izroči opatinja. 10Če potrebuje, lahko to uporablja, če pa ne, naj z ljubeznijo podari sestri, ki to potrebuje. 11Če ji pa kdo pošlje denar, naj ji opatinja po posvetu s svetovalkami preskrbi stvari, ki so ji potrebne.

12Opatinja je strogo dolžna, da se zanima za bolne sestre sama ali po drugih sestrah. Posvetuje naj se glede hrane in vsega drugega v zvezi z njihovo boleznijo 13in po možnosti ljubeče in usmiljeno poskrbi zanje. 14Vse so namreč dolžne, da skrbijo in strežejo svojim bolnim sestram, kakor bi želele, da bi njim stregle druge, če bi zbolele.

15Druga drugi naj zaupno razodeva svoje potrebe. 16In če mati ljubi in hrani svojo telesno hčer, koliko bolj mora sestra ljubiti in hraniti svojo duhovno sestro!

17Bolne sestre naj leže na slamnjačah in naj imajo pod glavo pernat zglavnik. 18Tiste, ki potrebujejo volnene copate in nogavice, jih lahko uporabljajo. 19Omenjene bolne sestre lahko tistim, ki so prišli k njim na obisk, v pogovoru na kratko odgovore kaj dobrega. 20Druge sestre pa, ki imajo dovoljenje, smejo s tistimi, ki so prišli v samostan, govoriti samo, če sta navzoči in poslušata dve sestri svetovalki, ki ju je določila opatinja ali njena namestnica. 21Tega načina govorjenja se morata držati tudi opatinja in njena namestnica.

IX. Pokora, ki naj se naloži sestram, če grešijo; zunanje sestre

1Če bi katera sestra na sovražnikovo zapeljevanje smrtno grešila zoper način življenja, ki smo ga zaobljubile, naj jo opatinja ali druge sestre dvakrat ali trikrat posvarijo. 2Če se ne poboljša, naj toliko dni, kolikor traja njena upornost, v obednici na tleh je kruh in pije vodo vpričo vseh sester. 3Opatinja naj ji odmeri strožjo kazen, če se ji zdi potrebno. 4Dokler je uporna, naj druge molijo, da ji Gospod razsvetli srce za pokoro. 5Opatinja in njene sestre pa se morajo varovati, da bi se jezile ali vznemirjale zaradi greha kake sestre; 6kajti jeza in nemir ovirata ljubezen v njih samih in v drugih.

7Če bi se primerilo, kar Bog ne daj, da bi med dvema sestrama po besedi ali kakem znamenju kdaj nastal povod za vznemirjanje ali pohujšanje, 8naj tista, ki je povzročila vznemirjanje, takoj, še preden prinese dar svoje molitve pred Gospoda (prim. Mt 5,23), ne samo ponižno pade pred noge druge in jo prosi za odpuščanje, 9ampak naj jo tudi iskreno zaprosi, da h Gospodu zanjo moli za odpuščanje. 10Ta pa naj se spomni Gospodovih besed: Če iz srca ne odpustite, vam tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil (prim. Mt 6,15;18,35); 11in naj svoji sestri radovoljno odpusti sleherno žalitev.

12Zunanje sestre naj ne ostajajo predolgo zunaj, razen iz očitne potrebe. 13Hoditi morajo dostojno in le malo govoriti, da bodo lahko vedno v spodbudo vsem, ki jih vidijo. 14Odločno naj se varujejo, da bi imele s kom sumljive stike ali pogovore. 15Naj tudi ne bodo botre moškim ali ženskam, da ne bi prišlo zaradi tega do kakega godrnjanja ali vznemirjanja. 16Prav tako naj si ne drznejo prenašati govoric iz sveta v samostan. 17In skrbno naj pazijo, da ne bi česa, kar se znotraj govori ali dela, nosile iz samostana in bi moglo biti v pohujšanje. 18Če se katera iz preprostosti pregreši zoper to dvoje, naj ji opatinja po modri presoji prizanesljivo naloži pokoro. 19Če pa to stori iz slabe navade, naj ji opatinja po posvetu s svetovalkami naloži pokoro po teži krivde.

X. Opominjanje in poboljševanje sester1Opatinja naj svoje sestre opominja in obiskuje ter jih ponižno in

z ljubeznijo svari. Ničesar naj jim ne ukazuje, kar bi bilo v nasprotju z njihovo dušo ali načinom življenja, ki smo ga zaobljubile. 2Sestre, ki so podložne, pa naj se zavedajo, da so se zaradi Boga odpovedale lastni volji. 3Zato so dolžne zvesto ubogati svoje opatinje v vsem, kar so Gospodu obljubile spolnjevati in ni proti lastni duši in našim zaobljubam. 4Opatinja naj bo tako domača z njimi, da bodo sestre lahko z njo govorile in ravnale kakor gospodarice s svojo deklo. 5Zakaj tako mora biti, saj je opatinja služabnica vsem sestram.

6Svarim pa in opominjam v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se sestre varujejo vsake prevzetnosti, prazne častihlepnosti, nevoščljivosti, lakomnosti, skrbi in prizadevanja za ta svet,

opravljanja in godrnjanja, nesloge in razdeljenosti. 7Vedno naj si prizadevajo, da bodo med seboj ohranile edinost vzajemne ljubezni, “ki je vez popolnosti” (Kor 3,14).

8Neuke naj se ne trudijo za učenost, ampak naj skrbe, da bodo predvsem hrepenele po Gospodovem duhu in njegovi sveti dejavnosti. 9Skrbijo naj raje za to, po čemer morajo nadvse hrepeneti: da bodo imele Gospodovega duha in njegovo sveto dejavnost; 10da bodo vedno molile k njemu s čistim srcem; da bodo ponižne in potrpežljive v stiski in bolezni; 11in da bodo ljubile tiste, ki nas preganjajo, sramotijo in obtožujejo; 12saj Gospod pravi: “Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo” (Mt 5,10). 13“Kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen” (Mt 10,22).

XI. Klavzura1Vratarica naj bo zrela v kreposti in razsodna ter primerne

starosti; čez dan naj bo v odprti sobici brez vrat. 2Določi naj se ji primerna sodelavka, ki jo bo v vsem nadomeščala, kadar bo potrebno.

3Vrata z dvojnimi krili naj bodo dobro zaprta z dvema različnima železnima ključavnicama in z zapahi; 4tako naj bodo zlasti ponoči zaklenjena z dvema ključema, od katerih ima enega vratarica, drugega pa opatinja. 5Podnevi naj se vrata nikdar ne puščajo brez varstva in naj bodo zanesljivo zaklenjena z enim ključem.

6Najskrbneje naj gledajo in pazijo, da vrata ne bodo nikoli odprta, razen kolikor je nujno potrebno. 7Naj jih ne odpirajo sploh nikomur, ki bi hotel vstopiti, razen tistim, ki imajo dovoljenje od papeža ali od našega gospoda kardinala.

8Nikomur naj sestre ne dovolijo vstopiti v samostan pred sončnim vzhodom in ostati v njem po sončnem zahodu, če tega ne zahteva očiten, pameten in neizogiben razlog.

9Kadar je zaradi blagoslovitve opatinje ali zaradi posvetitve katere izmed sester v nuno ali iz drugih razlogov kakemu škofu dovoljeno maševati znotraj samostana, naj ima čim manj spremljevalcev in strežnikov; ti naj bodo na čim boljšem glasu. 10Kadar mora kdo priti v samostan zaradi dela, naj opatinja skrbno postavi k vratom primerno osebo, 11ki bo odpirala samo poslanim na delo, ne pa drugim. 12Vse sestre pa naj najskrbneje pazijo, da jih prihajajoči takrat ne bi videli.

XII. Vizitator, kaplan in kardinal pokrovitelj1Naš vizitator naj bo po volji in naročilu našega kardinala vedno iz

reda manjših bratov. 2Naj slovi po svoji neoporečnosti in svojih krepostih. 3Njegova naloga je, da tako pri glavi kakor pri udih popravlja prestopke, storjene proti načinu življenja, ki smo ga

zaobljubile. 4Naj bo v javnem prostoru, tako da ga drugi lahko vidijo in da more govoriti s skupinami in s posameznimi - kakor se mu bo zdelo, da bo koristneje - o tem, kar se nanaša na nalogo vizitacije.

5Od reda manjših bratov prosimo v pomoč našemu uboštvu kot milost tudi za kaplana z enim tovarišem klerikom, ki sta na dobrem glasu in modro preudarna, ter za dva brata laika svetega življenja in ljubitelja kreposti. 6To smo od istega reda manjših bratov vedno imele, 7in to zaradi božje dobrote in dobrote blaženega Frančiška. 8Kaplanu ni dovoljeno vstopiti v samostan brez spremljevalca. 9Kadar vstopita, naj ostaneta v javnem prostoru, da lahko vedno vidita drug drugega in drugi njiju. 10Za spoved bolnih sester, ki ne bi mogle priti v govorilnico, za njih obhajilo, za podelitev bolniškega maziljenja in priporočanja duše pa jima je dovoljeno vstopiti. 11Za pogreb in slovesno mašo zadušnico kakor tudi za izkop in odprtje ali tudi ureditev grobov smejo po modri presoji opatinje vstopiti potrebni in primerni ljudje.

12Poleg tega naj sestre skrbno pazijo, da bodo zmeraj imele za voditelja, pokrovitelja in opominjevalca tistega kardinala svete rimske Cerkve, ki ga bo gospod papež določil za manjše brate. 13Tako bomo vedno pokorne kleče pri nogah iste svete Cerkve in trdne v katoliški veri ter bomo vselej spolnjevale uboštvo in ponižnost našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere ter sveti evangelij, kakor smo trdno obljubile. Amen.

SklepV Perugi, 16. septembra, (1252) v desetem letu vladanja papeža

Inocenca IV.Prav nikomur torej ni dovoljeno te listine, ki smo jo potrdili, kršiti

ali ji drzno nasprotovati. Če bi si pa kdo drznil in poskusil, naj ve, da si bo nakopal jezo vsemogočnega Boga in njegovih blaženih apostolov Petra in Pavla.

V Assisiju, 9.avgusta (1253) v enajstem letu našega papeževanja.

OPOROKA

1“V Gospodovem imenu” (Kor 3,17). Amen.2Med drugimi dobrotami, ki smo jih prejele in jih vsak dan

prejemamo od našega darovalca, “Očeta usmiljenja” (2 Kor 1,3), in za katere se moramo vedno bolj zahvaljevati slavnemu Kristusovemu Očetu, 3je nedvomno veliki dar naše poklicanosti. Čim popolnejša in večja je, tem bolj smo se dolžne zanjo zahvaljevati. 4Apostol pravi: “Spoznaj svojo poklicanost” (prim. 1 Kor 1,26). 5Božji Sin je postal naša “pot” (prim. Jn 14,6); “z besedo in z zgledom” (prim. 1 Tim 4,12) jo je kazal in

učil naš blaženi oče Frančišek, njegov resnični ljubitelj in posnemovalec.

6Razmišljati moramo torej, drage sestre, o neskončnih dobrotah, s katerimi nas je Bog obsipal. 7Posebno o tem, da je sklenil v naš blagor delovati po svojem ljubljenem služabniku, našem blaženem očetu Frančišku: 8ne samo po našem spreobrnjenju, marveč tudi takrat, ko smo bile še v bedni nečimrnosti sveta. 9Ko namreč svetnik sam še ni imel ne bratov ne tovarišev, bilo je skoraj takoj po njegovem spreobrnjenju, 10ko je gradil cerkev svetega Damijana in ga je tam v polnosti obiskala božja tolažba, je bil prisiljen docela zapustiti svet. 11Prevzelo ga je silno veselje in razsvetljenje Svetega Duha in je o nas prerokoval, kar je pozneje Gospod uresničil.

12Povzpel se je tedaj na zid omenjene cerkve in v francoskem jeziku glasno zaklical nekaterim revežem, ki so se mudili tam okoli: 13“Pridite in pomagajte mi pri zidanju samostana svetega Damijana, 14saj se bodo v njem naselile gospe, katerih slovito in sveto življenje bo poveličevalo našega nebeškega Očeta (prim. Mt 5,16) v vsej njegovi sveti Cerkvi”.

15Torej lahko vidimo veliko božjo dobrotljivost do nas v tem, 16da je Bog zaradi svojega preobilnega usmiljenja in ljubezni po svojem svetem služabniku hotel govoriti besede o naši poklicanosti in izvoljenosti (prim. 2 Pt 1,10). 17In naš blaženi oče ni tega prerokoval samo o nas, temveč tudi o drugih, ki se bodo oklenile te svete poklicanosti, v katero nas je poklical Gospod.

18S kolikšno skrbnostjo in s kolikšnim naporom duha in telesa moramo torej izpolnjevati naročila Boga in našega očeta, da bi mu z Gospodovo pomočjo mogle vrniti pomnoženi talent (prim. Mt 25,15-23)! 19Sam Gospod nas je izvolil za zgled in zrcalo ne samo drugim ljudem, temveč tudi sestram, ki jih je Gospod poklical, 20da bi tudi one sijale kot ogledalo in zgled tistim, ki živijo v svetu.

21Ker nas je pa Gospod poklical za tako vzvišeno nalogo, da se morajo ob nas zgledovati tiste, ki naj bodo drugim zgled in ogledalo, 22zato imamo veliko dolžnost, da Gospoda slavimo in hvalimo ter si prizadevamo za vedno večje napredovanje v dobrem. 23Če se bomo torej držale navedenega načina življenja, bomo drugim zapustile plemenit zgled (prim. 2 Mkb 6,28.31) in bomo po zelo kratkem naporu dosegle plačilo večne blaženosti (prim. Flp 3,14).

24Ko mi je najvišji nebeški Oče po svojem usmiljenju in milosti razsvetlil srce, da sem začela delati pokoro po zgledu in nauku našega blaženega očeta Frančiška 25kmalu po njegovem spreobrnjenju, sem mu z nekaj sestrami, ki mi jih je Gospod dal kmalu po mojem spreobrnjenju, prostovoljno obljubila pokorščino 26v skladu z lučjo milosti, ki nam jo je Gospod dal s svojim čudovitim življenjem in naukom. 27Potem ko je blaženi Frančišek ugotovil, da kljub šibkosti in krhkosti telesa ne odklanjamo nobenega pomanjkanja, uboštva, napora in stiske, pa tudi ne sramotenja in prezira sveta, 28marveč imamo vse to celo za veliko radost, kakor

nas je pogosto izpraševal ob zgledih svetnikov in njegovih bratov, se je silno razveselil v Gospodu. 29In v očetovski naklonjenosti do nas je obvezal samega sebe in svoj red, da bo vedno ljubeče in s posebno vnemo skrbel za nas kakor za svoje brate.

30In tako smo po volji Gospoda in našega blaženega očeta Frančiška prišle stanovat k cerkvi svetega Damijana. 31Tu je Gospod po svojem usmiljenju in milosti v kratkem času pomnožil naše število, da bi se izpolnilo, kar je napovedal po svojem svetniku. 32Prej smo namreč, čeprav malo časa, prebivale na drugem kraju.

33Kasneje je za nas napisal način življenja (forma vivendi) in zlasti to, da naj bi vedno vztrajale v svetem uboštvu. 34Tudi se ni za časa svojega življenja zadovoljil s tem, da nas je s pogostimi govori (prim. Apd 20,2) in zgledi spodbujal k ljubezni in izvrševanju presvetega uboštva, temveč nam je zapustil tudi veliko spisov, da se po njegovi smrti nikakor ne bi oddaljile od tega uboštva. 35Saj se tudi Božji Sin, dokler je živel na zemlji, nikoli ni hotel oddaljiti od svetega uboštva. 36Naš preblaženi oče Frančišek je hodil po njegovih stopinjah (prim. 1 Pt 2,21) in je izbral zase in za svoje brate to sveto uboštvo Božjega Sina; od tega se ves čas svojega življenja ni v ničemer oddaljil ne s svojim zgledom ne s svojim učenjem.

37Jaz, Klara, ki sem - četudi nevredna - dekla Kristusova in ubogih sester v samostanu Svetega Damijana ter majhna sadika svetega očeta, sem z drugimi svojimi sestrami pogosto razmišljala o naših vzvišenih zaobljubah in volji tako velikega očeta, 38pa tudi o tisti krhkosti drugih, katere smo se po smrti našega svetega očeta Frančiška bale v nas samih, saj je bil on naš steber, naš trdni temelj (prim. 1 Tim 3,15) in za Bogom naša edina tolažba. 39Zato smo se znova in znova obvezale, da se bomo držale naše gospe svete Ubožnosti, tako da se po moji smrti sedanje in prihodnje sestre ne bodo mogle kakorkoli oddaljiti od nje.

40In kakor sem si vedno goreče in skrbno prizadevala, da bi živela v svetem uboštvu jaz sama in da bi se ga držale druge, kakor smo obljubile Gospodu in našemu svetemu očetu Frančišku, 41tako so sestre, ki mi bodo sledile v službi, dolžne živeti v njem in skrbeti, da bodo tako živele tudi druge. 42Zaradi večje varnosti sem se obrnila na gospoda papeža Inocenca, v čigar času je naš red nastal, pa tudi na druge njegove naslednike, da so s svojimi posebnimi pooblastili okrepili trdnost naše zaobljube svetega uboštva, obljubljenega Gospodu in našemu blaženemu očetu, 43da se nikdar in v ničemer ne bi oddaljile od te zaobljube.

44Zaradi tega kleče in globoko sklonjena z dušo in telesom priporočam vse svoje sestre, sedanje in prihodnje, sveti materi rimski Cerkvi, papežu in posebno gospodu kardinalu, varuhu reda manjših bratov in našega reda.

45Iz ljubezni do Boga, ki je bil ubog položen v jasli (prim. Lk 2,12), ubog živel na zemlji in gol visel na križu, 46naj skrbi, da bo ta “mala čreda” (Lk 12,32), ki jo je najvišji Oče rodil v svoji sveti Cerkvi, da bi po

besedah in zgledu našega preblaženega očeta svetega Frančiška posnemala uboštvo in ponižnost njegovega ljubljenega Sina in njegove slavne deviške Matere, 47vedno izpolnjevala sveto uboštvo, ki ga je obljubila Bogu in blaženemu očetu svetemu Frančišku; in vedno naj v tej "mali čredi" vnema in ohranja uboštvo in ponižnost.

48Gospod nam je dal našega blaženega očeta Frančiška za ustanovitelja, za našega sadilca in pomočnika v službi Kristusu in v tem, kar smo obljubile Bogu in omenjenemu našemu očetu. 49Ko je še živel, je z besedo in dejanji vedno oblikoval in gojil nas, svojo mladiko. 50Tako naročam mojim sestram, ki so in ki bodo prišle, in prepuščam moje sestre, ki so in ki bodo, naslednikom blaženega našega očeta Frančiška in vsemu redu. 51Ti naj nam bodo v pomoč pri nenehnem napredovanju v dobrem in v službi Bogu ter zlasti pri čim zvestejšem uresničevanju najsvetejšega uboštva.

52Če bi se pa kdaj zgodilo, da bi omenjene sestre zapustile samostan pri Svetem Damijanu in se preselile drugam, niso nič manj dolžne - kjerkoli bi po moji smrti prebivale - ohranjati in izpolnjevati isto obliko uboštva, ki smo jo obljubile Bogu in našemu preblaženemu očetu Frančišku.

53Kakor tista, ki bo imela službo (opatinje), tako naj tudi druge sestre vedno skrbijo in pazijo, da si ne pridobijo in ne sprejmejo zemlje okrog imenovanega samostana, razen toliko, kolikor zahteva skrajna nuja za vrt, kjer bi gojile povrtnino. 54Če bi pa kdaj zaradi dostojnosti in samote samostana bilo treba imeti več zemlje zunaj vrtne ograje, naj ne dovolijo pridobiti in naj ne sprejmejo več, kakor za skrajno potrebo. 55Ta zemlja naj ne bo obdelana in zasejana, ampak naj vedno ostane v celini.

56V Gospodu Jezusu Kristusu opominjam in spodbujam vse svoje sestre, sedanje in prihodnje, naj si vedno prizadevajo hoditi po poti svete preprostosti, ponižnosti in uboštva, pa tudi za krepost svetega življenja, 57kakor sta nas ob začetku našega spreobrnjenja o tem poučila Kristus in naš blaženi oče Frančišek. 58S temi krepostmi sam Oče usmiljenja, ne sicer po naših zaslugah, marveč le po usmiljenju in milosti darovalca, širi vonj (prim. 2 Kor 1,3; 2,15) dobrega slovesa tako med tiste, ki so daleč, kakor med tiste, ki so blizu. 59In ljubite se med seboj v Kristusovi ljubezni In to ljubezen, ki jo nosite v srcih, dokazujte tudi na zunaj z dejanji (prim. Jak 2,18); 60tako bodo sestre, ki jih bo ta zgled spodbujal, vedno rasle v ljubezni do Boga in v medsebojni ljubezni.

61Prosim tudi tisto, ki bo v službi sester, naj si prizadeva, da bo načelovala drugim bolj s krepostmi in s svetostjo življenja kakor s službo; 62tako bo sestre nagibal njen zgled, da je ne bodo ubogale toliko zaradi njene službe, kolikor iz ljubezni. 63Naj bo poleg tega obzirna in razsodna do svojih sester, naj bo kakor dobra mati do svojih hčera. 64Posebno naj si prizadeva v skladu s potrebami vsake izmed njih, da jih bo oskrbovala iz tega, kar jim bo dal Gospod. 65Tudi naj bo tako prijazna in vsem pristopna, da ji bodo mogle

sestre brez skrbi razodevati svoje potrebe 66in se ob vsaki uri zaupljivo zatekati k njej, kakor se jim bo zdelo primerno, tako zase kakor za druge sestre.

67Sestre pa, ki so podrejene, naj se spominjajo, da so se zaradi Gospoda odpovedale lastni volji. 68Hočem torej, da se pokoravajo svoji materi, kakor so to prostovoljno obljubile Gospodu; 69tako bo njih mati, ko bo videla ljubezen, ponižnost in edinost, ki vlada med njimi, lažje nosila vsa bremena svoje službe; 70zaradi njihovega svetega življenja se ji bo to, kar je nadležno in grenko, spremenilo v sladkost.

71In ker sta pot in steza tesni in so ozka vrata, ki držijo in peljejo v življenje (prim. Mt 7,14), zato jih je malo, ki hodijo po tej poti in vstopajo skozi ta vrata. 72Četudi jih je nekaj, ki začasno hodijo po tej poti, jih je pa zelo malo, ki na njej vztrajajo. 73Blagor torej tistim, ki jim je dano hoditi po njej in vztrajati do konca (prim. Ps 118,1 in Mt 10,22).

74Če smo torej stopile na Gospodovo pot, se varujmo, da je po svoji krivdi ali nevednosti nikdar za nobeno ceno ne zapustimo, 75kajti s tem bi naredile krivico tako velikemu Gospodu, njegovi deviški Materi, našemu očetu blaženemu Frančišku, vsej zmagoslavni in tudi vojskujoči se Cerkvi. 76Zapisano je namreč: “Prekleti, ki zapustijo tvoje zapovedi” (Ps 118,21).

77“Zaradi tega poklekujem pred Očetom našega Gospoda Jezusa Kristusa” (Ef 3,14), da bi nam, po zaslugah slavne svete Device Marije, njegove matere, našega blaženega očeta Frančiška in vseh svetnikov, 78isti Gospod, ki nam je dal začeti dobro delo (prim. 2 Kor 8,6.11), dajal tudi rast (prim. 1 Kor 3,6.7) in tudi vztrajanje do konca. Amen.

79Da bi se tega pisma zvesteje držale, vam ga, drage in ljubljene sestre, sedanje in prihodnje, zapuščam v znamenje Gospodovega blagoslova, blagoslova našega blaženega očeta Frančiška in blagoslova vaše matere in služabnice.

BLAGOSLOV

1V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19). 2Blagoslovi naj vas Gospod in vas varuje.3Razjasni naj svoj obraz nad vami in naj vam bo milostljiv.4Obrne naj svoje obličje k vam in vam da svoj mir (prim. 4 Mz 6,24-26),

vam, moje sestre in hčere, 5in vsem, ki bodo prišle in bodo vztrajale v naši skupnosti, in vsem drugim, sedanjim in prihodnjim, ki bodo v vseh drugih samostanih ubogih gospa vztrajale do konca.

6Jaz, Klara, Kristusova dekla, sadika našega blaženega očeta svetega Frančiška, sestra in mati vam in drugim ubogim sestram, 7prosim, čeprav nevredna, našega Gospoda Jezusa Kristusa pri

njegovem usmiljenju in po priprošnji njegove presvete matere Marije, svetega nadangela Mihaela in vseh svetih božjih angelov, blaženega Frančiška, našega očeta ter vseh svetnikov in svetnic, 8da bi vam sam nebeški Oče podelil in utrdil nad vami svoj najsvetejši blagoslov v nebesih in na zemlji (prim. 1 Mz 27,28): 9na zemlji, da vas obogati z milostjo in svojimi krepostmi med svojimi služabniki in deklami v svoji vojskujoči se Cerkvi; 10v nebesih pa, da vas poviša in poveliča med svojimi svetniki in svetnicami v zmagoslavni Cerkvi.

11Blagoslavljam vas v svojem življenju in po svoji smrti, kakor morem in še bolj kot morem, z vsemi blagoslovi, 12s katerimi je Oče usmiljenja blagoslovil (prim. 2 Kor 1,3) in bo blagoslavljal v nebesih (prim. Ef 1,3) in na zemlji svoje sinove in hčere 13in s kakršnimi sta sleherni duhovni oče in duhovna mati blagoslavljala in bosta blagoslavljala svoje duhovne sinove in hčere. Amen.

14Bodite vedno ljubiteljice Boga, svojih duš in vseh svojih sester 15in vedno skrbite, da boste izpolnjevale, kar ste obljubile Gospodu.

16Gospod naj bo vedno z vami in naj stori, da boste ve vedno z njim. Amen.

Pismo Ermentrudi iz Brugesa

1Predragi sestri Ermentrudi, Klara iz Assisija, ponižna služabnica Jezusa Kristusa, pozdrav in mir.

2Zvedela sem, predraga sestra, da si s pomočjo božje milosti srečno ubežala umazaniji sveta; 3zaradi tega se radujem in ti čestitam; veselim se tudi zaradi tega, ker skupaj s svojimi hčerami pogumno hodiš po poti kreposti.

4Bodi, predraga, zvesta njemu, ki si se mu do smrti zaobljubila, kajti ovenčal te bo s krono življenja (prim. Jak 1,12).

5Kratek je ta naš napor,plačilo pa večno (prim. Mdr 10,17).Nikar naj te ne zmede hrupnost sveta,ki beži kakor senca (prim. Job 14,2).6Naj te ne zaslepijo prazne podobevarljivega sveta;zatisni svoja ušesa pred sikanjem pekla,pogumno razbij njegove naklepe.7Prenašaj z veseljem nadlogein ne podlegaj prevzetnosti zaradi uspehov;le-ti namreč zahtevajo vero,nadloge pa kličejo po njej.8Drži se zvesto tega, kar si Bogu zaobljubila (prim. Ps 75,12),in povrnil ti bo.9Oziraj se, predraga, v nebesa,ki nas vabijo;

vzemi svoj križ in hodi za Kristusom (prim. Lk 9,23),ki hodi pred nami.10Kajti po njegovih raznovrstnih stiskahbomo po njem vstopili v njegovo slavo (prim. Raz 14,21; Lk 24,26).11Z vsem svojim srcemljubi Boga in Jezusa, njegovega Sina,ki je bil za nas grešnike križan (prim. 1 Mz 11,1; Lk 10,27; l Kor 16,22).Nikoli naj ne ugasne v tebi spomin na njega.12Nenehno premišljuj skrivnost križain bridkosti Matere, stoječe pod križem (prim. Jn 19,25).13Vedno moli in bodi čuječa (prim. Mt 26,41).14Vztrajno izvršuj delo,ki si ga dobro začela (prim. 2 Tim 4,5.7).In službo, ki si jo sprejela, izpolnjuj v svetem uboštvuin iskreni ponižnosti.15Ne boj se, hči: Bog, ki je zvestv vseh svojih besedahin svet v svojih delih (prim. Ps 144,13),bo nate in na vse tvoje hčererazlival svoj blagoslov.16On bo vaš pomočnik in najboljši tolažnik;naš Odrešenik je in naše večno plačilo.17Prosimo Boga druga za drugo (Jak 5,16);tako bomo vzajemno nosile breme ljubezniin bomo z lahkoto spolnile Kristusovo postavo (Gal 6,2). Amen.

Privilegij ubo štva (1228)

1Škof Inocenc, služabnik božjih služabnikov, ljubljenim hčeram v Kristusu, Klari in drugim Kristusovim služabnicam, zbranim pri cerkvi Svetega Damijana v asiški škofiji. Pozdrav in apostolski blagoslov.

2Znano je, da ste se, v želji, da bi se posvetile edino Bogu, odpovedale vsakemu hrepenenju po časnih dobrinah. 3Ker ste se odločile, da boste v vsem sledile stopinjam njega, ki je za nas postal ubog, pot, resnica in življenje, ste prodale vse in razdelile ubogim (prim. Mt 19,21) ter trdno sklenile, da ne boste imele nikakršne posesti. 4Od tega sklepa vas ne odvrača pomanjkanje stvari, 5ker je nebeški Ženin položil levico pod vašo glavo, da bi podprl slabotnost vašega telesa, ki ste ga z dobro urejeno ljubeznijo podvrgle postavi duha. 6On, ki hrani ptice pod nebom in oblači lilije na polju, tudi vam ne bo odtegnil potrebnega za hrano in obleko, dokler se vam ne bo daroval v večnosti, ker vas bo veselo objel s svojo desnico (prim. Vp 2,6), da ga boste v polnosti gledale.

7Na vašo prošnjo z apostolsko naklonjenostjo potrjujem vašo odločitev za navzvišenejše uboštvo ter z oblastjo tega pisma dovoljujem, da vas nihče ne sme prisiliti, da bi sprejele posest.

8Nihče torej nima pravice te listine našega dovoljenja spremeniti ali ji drzno nasprotovati. 9Če bi se kdo drznil in poskusil, naj ve, da si bo nakopal jezo vsemogočnega Boga in njegovih blaženih apostolov Petra in Pavla.

10V Perugi, 17. septembra (1228), v drugem letu našega papeževanja.