SMeRNICe Za URejaNje PRoSToRa - Urban...

SMeRNICe Za URejaNje PRoSToRa

Skupna strategijaaktivnost 3.3

� �Joint Strategy Joint Strategy

AVTOR:

prof. richard StilesInštitut za Urbanistično načrtovanje in krajinsko arhitekturoTehnološka univerza, Dunaj

Dokument je sestavljen iz šestih ločenih delovnih dokumentov, ki so jih pripravili: Regional Envi-ronmental Center (Slovaška), Nadace Partnerstvi (Češka), Nadacia Ekopolis (Slovaška), LAMORO (Italija), RiSSC (Italija), FH Erfurt (Nemčija) in TU Wien (Avstrija)

Smernice so del projekta »UrbSpace« (www.urbanspaces.eu), ki se izvaja preko programa Sred-nja Evropa – Central Europe, ki ga sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj.

Povzetek ........................................................................................................................................................5

POgLAvjE 1Uvod: Umeščanje mestnega odprtega prostora v širši kontekst .......................................................................7Povzetek .........................................................................................................................................................7

1.1 Nameni in cilji ......................................................................................................................................81.2 Opredelitev mestnega odprtega prostora ..............................................................................................91.3 Sistem odprtih prostorov, hierarhija in povezljivost .............................................................................101.4 Politična skladnost mestnega odprtega prostora .................................................................................11

POgLAvjE 2Značilnosti kvalitetnih mestnih prostorov .....................................................................................................13Povzetek .......................................................................................................................................................13

2.1 Okoljske in ekološke funkcije ...............................................................................................................142.2 Socialne in Družbene dejavnosti .........................................................................................................162.3 Strukturne in simbolne funkcije ..........................................................................................................18

POgLAvjE 3Načrtovanje z vsemi in za vse zainteresirane strani .......................................................................................21Povzetek .......................................................................................................................................................21

3.1 Uvod ...................................................................................................................................................��3.2 Dejavniki, ki vplivajo na uporabo odrtega prostora .............................................................................��3.3 Uporabniki v odprtem prostoru...........................................................................................................�53.4 vprašanje spola: Načrtovanje za potrebe žensk in manjših skupin ......................................................�73.5 Načrtovano za vse: Načrtovanje za invalide ter vse ostale ....................................................................�83.6 Partnerji pri procesu načrtovanja in oblikovanja .................................................................................�9

POgLAvjE 4Načrtovanje načrtovalskega procesa .............................................................................................................31Povzetek .......................................................................................................................................................31

4.1 Uvod: načrtovanje kot samostalnik, načrtovanje kot glagol ................................................................��4.2 Začetek projekta: vizija in vizionar ......................................................................................................��4.3 Pripravljalna faza ................................................................................................................................��4.4 Faza načrtovanja .................................................................................................................................�74.5 Faza izvajanja ......................................................................................................................................�84.6 Faze vzdrževanja, upravljanja in nadzora .............................................................................................�94.7 Sklepi – priložnosti in omejitve »dobrega procesa« ............................................................................40

POgLAvjE 5vzorci in projekti: Povezava v celoto ............................................................................................................41Povzetek .......................................................................................................................................................41

5.1 Uvod: Programiranje in načrtovanje ...................................................................................................425.2 Prostor v kontekstu ............................................................................................................................425.3 Izdelan povzetek projekta ...................................................................................................................435.4 Opredelitev elementov – vzorcev ........................................................................................................435.5 vzorec jezika za urbane prostore ........................................................................................................435.6 Nekaj primerov možnih vzorcev mestnega odprtega prostora .............................................................435.7 »Ustvarjalni preskok«, da nekaj, kar je »več kot vsota posameznih delov« ..........................................46

Zahvala, Literatura, Končne opombe in dodatki ...........................................................................................47

� �Joint Strategy Joint Strategy

4 5Joint Strategy Joint Strategy

Nacionalne in mednarodne okoljske politike, predvsem Evropska konvencija o krajini, vedno bolj priznavajo velik pomen privlačnih mestnih in primestnih prosto-rov za pridobivanje novih delovnih mest in naložb, kot tudi izboljšanje kakovosti življenja evropskih dr-žavljanov, večina med njimi živi v vedno večjemu ur-banem okolju. Konvencija o krajini je že v veljavi in se izvaja v približno 30 evropskih državah.

Pričujoči dokument vsebuje smernice za načrtovanje in projektiranje kakovostnih mestnih prostorov, kot nujen prispevek pri izpolnjevanju ciljev Konvencije o ozaveščanju in krepitvi mestne krajine. Ukvarja se z obema procesoma, tako z ustvarjanjem kakovostnih mestnih prostorov, kot tudi z merili, po katerih se la-hko le ti opredelijo in priznajo. Urbani odprti prostor, ne vključuje le parkov in vrtov, mestnih trgov in stano-vanj, odprtih območij, ampak zajema celotno nepre-trgano matriko nepozidanih zemljišč v mestih. Tvori okvire za vse stavbe in objekte, kot tudi povezuje no-tranja mestna območja z okoliško pokrajino.

Kot del načrtovanega strateškega omrežja odprtega prostora - območja, ki teče skozi celotno urbano ob-močje, kakovostno oblikovani mestni prostori lahko prispevajo tudi k zmanjšanju vplivov toplotnih učinkov v mestnih z ustvarjanjem otokov vegetacije, ki imajo hladilni učinek, ter lahko pripomorejo pri urejanju vod-nega ravnotežja in zmanjšanje obremenitve na drenaž-ni sistem, ki ga omogoča večja infiltracija deževnice; lahko tudi ublažijo hrup in onesnaževanje ter nudijo prostor za življenje avtohtonih rastlin in živali.

vsaj tako pomembni, kot so okoljski in ekološki učinki, kateri zagotavljajo mestnemu prebivalstvu pridobivan-je izkušenj z naravo in naravnimi procesi iz prve roke, omogočajo odprti mestni prostori še mnogo drugih načinov s katerimi lahko neposredno koristijo ljudem. Med drugim lahko kakovostni mestni prostori omogo-čijo uporabo urbane opreme za ljudi vseh starosti in interesov, da le ti preživijo svoj prosti čas z igranjem in sodelovanjem v formalnih in neformalnih športnih de-javnostih. Hkrati taki prostori delujejo kot pomemben forum za stike in komunikacijo, s čimer se spodbuja socialno kohezijo, ki je nujna za pospeševanje medse-bojnega razumevanja med vedno bolj raznolikimi sku-pinami, ki sestavljajo današnjo mesto družbo. Zelenim in odprtim površinam, se vedno bolj priznava, da imajo merljive pozitivne vplive na fizično in psihično zdravje, kot tudi vpliv na dobro počutje mestnih prebivalcev.

Zadnje ampak nič manj pomembne, so manj oprijeml-jive koristi, ki jih lahko nudijo mestni odprti prostori in vplivajo na način, kako zaznavamo in kako se iden-tificiramo s svojim okoljem. Poleg pomoči pri struktu-riranju urbane strukture kar omogoča lažjo navigacijo po prostoru, so urbani prostori bistvenega pomena pri ustvarjanju občutka identitete v naših mestih, ki deluje kot pomemben nosilec pomenov in vrednot v najširšem pomenu.

večina mest je podedovala zgodovinsko zapuščino, ki jo predstavljajo parki in odprte površine, katerih vrednost ni bila v celoti priznana in niso bili ustrez-no zaščiteni. Zato so ti prostori pogosto v nevarnosti, zaradi razvojnih in drugih ciljev ter potreb urejanja odprtih mestnih prostorov. Tako mora imeti zaščita obstoječih odprtih prostorov, kot tudi priprava novih, poglavitno vlogo pri strateškemu načrtovanju urba-nega prostora.

vsi urbani prostori ne morejo izpolniti vseh zgoraj omenjenih funkcij. Da bi ti prostori razvili vse svoje polne in raznolike priložnosti, je potrebno pravilno načrtovanje odprtih prostorov. Potrebe vseh ciljnih skupin oziroma uporabnikov odprtih prostorov, ne morejo biti uresničene v vsakem projektu- zato je po-trebno to dejstvo upoštevati v procesu načrtovanja in ciljne skupine aktivno vključiti v ta proces. Uporabniki vseh starosti bodo imeli različne potrebe in pričako-vanja v zvezi z odprtim prostorom, zato bo potrebno poskrbeti za zahteve vseh demografskih skupin, od predšolskih otrok do upokojencev.

Izkušnje na področju načrtovanja kakovostnih mestnih prostorov so pokazale, da je potrebno name-niti posebno pozornost interesom določene skupine uporabnikov, ki so bile v preteklosti večinoma zapo-stavljene. Pri oblikovanju je potrebno upoštevati raz-like med spoloma, zagotavljati, da so potrebe žensk in moških enako obravnavane, hkrati pa seveda pos-kušati upoštevati tudi pričakovanja drugih manjšin v procesu načrtovanja. Princip „Načrtovano za vse“, se osredotoča na posebne zahteve invalidnih oseb. S tem pristopom se želi doseči, da se tudi osebam z omejenimi možnostmi omogoči dostop in uporaba mestnih odprtih prostorov. To zagotavlja, da so vse ovire za enakopravno uporabo mestnih prostorov od-stranjene ali, da smo se jim s pomočjo uporabnega načrtovanja izognili.


Povzetek

Tretji, za vse ciljne skupine uporabnikov, zelo pomemben vidik, je področje varnosti. Ključno vprašanje je kako odprte mestne prostore načrtovati tako, da se zmanjša, možnosti za izvrševanje kaznivih dejanj in poveča občutek varnosti in zaščite za vse uporabnike.

Kakovostni urbanistični prostori lahko opravljajo šte-vilne pomembne funkcije za zadovoljevanje specifič-nih potreb različnih ciljnih skupin, ki jih tvorijo pre-bivalci mest. v tem dokumentu so opisane smernice za načrtovanje in design takih prostorov, kot tudi zahteve glavnih uporabniških skupin, da bi zagotovili, upoštevanje vseh vidikov pri projektiranju in načrto-vanju novih ali ponovno oblikovanje obstoječih pro-storov.

Uporabniki, na katere bo vplivalo načrtovanje in za-snova projekta in bi morali imeti možnost, da posta-nejo udeleženci v procesu načrtovanja in zasnove. v nadaljevanju dokumenta so opredeljene štiri glavne

faze načrtovanja in oblikovanja kakovostnih mestnih prostorov. Štiri faze predstavljajo: priprave, obliko-vanje, izvajanje in vzdrževanje ter nadzor. Pomembno je, da so vse interesne skupine vključene v sodelovan-je od prve faze.

Nazadnje, vendar ne najmanj pomembno, je dejstvo, da je za ustvarjanje kakovostnih mestnih odprtih prostorov potrebno združevanje vseh ekoloških in okoljskih zahtev, potreb različnih ciljnih skupin upo-rabnikov in zahtev faznega načrtovanja. Najpomemb-neje je, da se ustvari živa „mesta“, ki imajo svojo last-no identiteto; in ne samo funkcionalna področja. Da bi to dosegli, je bistvenega pomena strokovna uspos-obljenost načrtovalca, in ustrezna usposobljenost strokovnjakov za načrtovanje in projektiranje mestne krajine in odprte površine, ki morajo biti del ekipe že od samega začetka.


Ta strategija predpostavlja, da je urbani prostor te-meljni del mestne infrastrukture; kar je veliko širši pojem, kot tradicionalni pogled, ki prostor definira kot ločena prizorišča kot so parki, športna igrišča in mestni trgi. Urbani prostor se razume, kot prostor, ki vključuje vsa, nepozidana območja znotraj in okoli urbanih območij, ki skupaj oblikujejo matrico prosto-ra, ki povezuje notranja mestna območja z okoliško pokrajino.

v okviru širše matrice odprtih prostorov, ki so tradicio-nalno priznani kot posamezne odprte površine, kot so parki ali trgi in so del zapletenega sistema urbanega naselja, je širši pogled na odprti prostor zelo pomem-ben tudi zaradi načina, na katerega se posamezniki odzivajo na odprti prostor, okolico in njihov položaj v njej. Ta vidik bi moral imeti velik vpliv na načrtovanje modernih kvalitetnih odprtih prostor.

Čeprav je pomembno, da strateški pogled mestnega odprtega prostora, razumemo kot nekaj, kar je stalno in nedeljivo, je mogoče prostor razvrstiti tudi glede na njegovo lastništvo, in sicer na javne in zasebne prostore. To razlikovanje je pomembno, saj lahko na

javni odprti prostor veliko lažje in neposredno vpliva javna politika. Matrika odprtega prostora pa ni po-polna brez zasebnih odprtih prostorov, na katere je tudi pogosto mogoče vplivati preko javne politike, vključno z nudenjem nepovratnih sredstev, ki zago-tavljajo napotke in načrtovalne usmeritve.

javna politika se vse bolj zaveda pomembnosti mest-nega prostora. Morda lahko med najpomembnejše napredke štejemo tudi nedavni začetek veljavnosti Evropske konvencije o krajini, določbe katere je treba izvajati v okviru nacionalne zakonodaje v nekaterih iz-med 30 držav. Eden od najbolj inovativnih napredkov v konvenciji je spoznanje, da pokrajina zajema celot-no ozemlje države članice, in da je mestna in primest-na krajina, kjer živi in dela velika večina prebivalstva v Evropi, vsaj tako pomembna kot podeželje in naravne krajine.

Eden od glavnih ciljev Evropske konvencije o krajini je spodbuditi strateški pristop, ki vključuje varstvo kra-jine, upravljanje in načrtovanje - tudi na mestnih in primestnih območjih - ta strategija cilja na to, da bo zagotovila smernice o tem, kako navedeno doseči.

Povzetek


Poglavje 1

Umeščanje mestnega odprtega prostora v širši kontekst

Projekt bo obravnaval vprašanje izboljšanja kakovosti okolja v manjših urbanih središčih, tako so prizadevanja projekta umerjena v reševanje vprašanja urbanističnega načrtovanja, s posebnim poudarkom na urbanih kra-jinah in odprtih prostorih v majhnih mestih. Evropska konvencija o krajini izrecno priznava vrednost mestnih in primestnih pokrajin za kakovost življenja mestnega prebivalstva, ki zahtevajo kombinacijo večjih in manj-ših mest za delovanje. Projekt bo strateško pristopil k spodbujanju aktivnega in zavestnega vključevanja vrste zainteresiranih strani - lokalnih oblasti, strokovnjakov urbanističnega načrtovanja in lokalnih podjetji - v pro-cesu oblikovanja in oživljanja mestnih odprtih prostorov, pomembnih za javno življenje skupnosti. Na ta način bo UrbSpace obravnaval tudi preprečevanje socialno-patogenih pojavov in kriminalnih vprašanj na urbanih odprtih prostorih.1 Projekt določa smernice o tem, kako lahko urbani pro-stori prispevajo k izboljšanju privlačnosti in kakovosti mestnega okolja v manjših urbanih središčih. Skupna strategija, to je pričujoči dokument, se osredotoča na zagotavljanje priporočil o tem, kako ustvariti privla-čne in visokokakovostne urbane prostore in odprte površine, ki so predpogoj za doseganje cilja projekta.

Strategija se je gradila na ugotovitvah šestih delovnih dokumentov, ki se ukvarjajo s specifičnimi vidiki obli-kovanja odprtih prostorov in načrtovanja, pripravlje-nih v prejšnjih fazah projekta. Omenjeni dokumenti obravnavajo: okolje, sodelovanje, enakost, varnost, dostopnost in vidike zasnove zdravljenja odprtih pro-storov.

Dokument je namenjen tistim, ki se profesionalno ukvarjajo s kakovostjo mestnega okolja v manjših mestih ter še posebej tistim, ki sodelujejo pri načrto-vanju, zasnovi in upravljanju zunanjih prostorov, kot tudi odgovornim osebam posameznih inštitucij, ki so vključene v procese urbanističnega načrtovanja.

Za politike in lokalne nosilce odločanja zagotavlja vpogled v:

• vrste in funkcije mestnega odprtega prostora in potrebe uporabnikov

• načine kako ustvariti žive, vitalne mestne odprte prostore

• kontrolni seznami za konkretne ukrepe, ki jih je treba sprejeti kot del načrtovalskih, izvajalskih in upravljavskih procesov

Načrtovalcem in oblikovalcem zagotavlja:

• informacijo o tem, kateri temeljni dokumenti in odločitve bi morale biti sprejeti preko lokalne uprave / strank preden se lahko začne odgovorni proces oblikovanja

• katalog površin, ki predstavljajo del omrežja mest-nega odprtega prostora

• skupne vzorce - modele za načrtovanje odprtih prostorov

Zainteresiranim občanom in občinskim skupnostim ponuja:

• tolmačenje poglavitnih pojmov in vidikov, da bodo lahko aktivno sodelovali pri projektiranju in načr-tovanju mestnih prostorov

• merila za oceno lastnosti obstoječih urbanih prostorov ter oblikovanje predlogov za nove urbane prostore

Da bi zadovoljili potrebe vseh zgoraj navedenih sku-pin, dokument obravnava štiri pomembna vprašanja:

• Zakaj pravzaprav potrebujemo mestne odprte prostore? (Politični kontekst)

• Kakšne so lastnosti dobrih urbanih prostorov? (Pozicija + program)

• Kdo bi morali sodelovati pri načrtovanju? (Ljudje)• Kako bi morali organizirati proces načrtovanja

(Proces)

1.1 Namen in cilji


Navadno se odprte mestne površine obravnava kot ločene predele, kot so parki ali trgi in s tega vidika jih lahko vidimo v različnih oblikah (glej Dodatek 1: Katalog glavnih tipov in kategorij mestnih odprtih prostorov). v širšem smislu pa lahko odprti prostor, štejemo tudi kot nekaj širšega in bolj vseobsegajoča, in sicer kot stalno matriko vseh nepozidanih zeml-jišč v urbanih območjih - javni parki ter vrtovi, mest-ne ulice, mestni trgi. S takim glediščem se povezuje posamezne prostore in tokove med vsemi stavbami in strukturami, ki tvorijo okvir in povezujejo okolico vsakega centra mesta z okoliško pokrajino. Res je, da urbani prostor lahko razumemo tudi kot razširitev na vse pomembne zunanje površine, ki spadajo v vpliv urbanega območja, na primer lokalne rekreacijske po-vršine izven mestnih predelov.

Čeprav je omenjeni, širši način dojemanja mestnega odprtega prostora kot nedeljenega vira, pomemben temelj za njegovo strateško načrtovanje, oblikovanje in upravljanje, je iz praktičnih razlogov potrebno ločiti njegove sestavne dele. Obstajajo različni načini, na ka-tere je to mogoče doseči: lastniški vidik, upravljavska odgovornost, dostopnost, struktura in uporaba. glav-no razliko je mogoče določiti med javnimi in zasebni-mi prostori. Potrebno pa je opozoriti na to, da javna politika ne oblikuje samo javnih prostorov. Obstajajo namreč številni načini, na katere lahko javna politika vpliva na odprte prostore v zasebni lasti. To se doseže s predpisi o načrtovanju in pogoji za izdajo gradbe-nega dovoljenja, kot tudi z uporabo javnih sredstev v obliki podpor, ki se lastnikom površin dodeljujejo ob

izvajanju predpisanih ukrepov, kot tudi zgolj z zago-tavljanjem obveščanja javnosti in priporočili zasebnim lastnikom zemljišč o dobri praksi.

Tako kot v praksi obstajajo primeri, kjer je razlika med mestnimi odprtimi prostori in zasebnimi odprtimi prostori občutljiva, obstajajo tudi številni primeri, ko je vprašanje lastništva manj pomembno. javni do-stop ali uporaba pravic je lahko izdana za zasebne odprte površine; v primerih, ko igrajo zasebni odprti prostori pomembno vlogo pri zagotavljanju življenj-skih pogojev za divje živali ali pomembno prispevajo k izboljšanju usode mestnega podnebja - mikroklime. Naložbe v izboljšanje kakovosti odprtih površin v javni lasti, lahko izvedejo tudi zasebne organizacije, če me-nijo, da je v njihovem interesu, da nadgradijo okolico svojih prostorov in s tem njihovo podobo v javnosti. Poleg tega lahko javne naložbe v odprti prostor pri-spevajo k spodbujanju ustreznih naložb v prostore v zasebni lasti.

Kar zadeva pristojnosti na področju upravljanja, se lahko prenese nekatere vodstvene dolžnosti in odgo-vornosti na uporabnike. vloga družbenega nadzora je tista, ki jo lahko običajno izvaja le široka skupina uporabnikov. Zaradi vseh teh razlogov je smiselno, da se zastavi celovit pogled na mestne odprte prostore še preden se začne ukvarjati z vprašanji lastništva. Ta strategija zato obravnava vse odprte prostore v ur-banih območjih, ne glede na njihov trenutni status lastništva.

1.2 Opredelitev mestnega odprtega prostora



Kljub dejstvu, da je odprte mestne prostore potreb-no razumeti kot neprekinjeno matriko vseh nepo-zidanih zemljišč, ki teče med stavbami in objekti v vseh mestih, je pomembno tudi, da le ta razumemo kot vozlišča v širšem odprtem sistemu prostora - v obliki mreže med seboj povezanih prostorov.

Odprti prostor postaja vedno bolj cenjen ter tako kritični del infrastrukture mest. Zelena infrastruktura je izraz, ki se uporablja za opis celotnega odprtega prostora - še posebej tistega, v katerih ima vegetaci-ja prevladujoči vpliv na mestno območje. Pomembno je tudi dejstvo, da drugi (ne zeleni) odprti prostori prav tako igrajo pomembno vlogo v urbanem siste-mu odprtih prostorov. Ulice, območja za pešce, nakl-jučni mestni kraji in celo parkirišča naj bodo sestavni del strateškega pogleda na mestni odprti prostor. Ulice so še posebej pomemben sestavni del matri-ke urbanega prostora, saj imajo pomembno vlogo v zagotavljanju povezanosti in povezovanju različnih odprtih prostorov.

Posamezne odprte prostore, je potrebno vključiti v celovite sisteme in jih glede na to kje se nahajajo, medsebojno povezati v celote, ki lahko igrajo razli-čne vloge in izpolnjujejo različne funkcije. Koncept hierarhije odprte površine je povezan z idejo pris-pevnih območij: odvisno od velikosti odprtega pro-stora in uporabnih objektov (igrala, klopi, spreha-jalne poti), so različne skupine ljudi pripravljene ta prostor obiskati in ga uporabljati, ne glede na nje-govo oddaljenost. Na podlagi tega je potrebno taka

območja razporediti po celotnem mestu glede na njihovo funkcijo, ki predstavlja bodisi lokalni, oko-liški ali regionalni pomen. v poglavju 3 je opisano kako lahko to dosežemo, glede na osnovno idejo o prispevnih območjih.

Povezljivost urbanih prostorov je pomembna iz več razlogov. Povezanost z vsemi funkcijami mestnih odprtih prostorov, je opisana v 2. poglavju. Z vidika mestnega podnebja in spodbujanja flore in favne v mestnih območjih, je potrebno odprte površine po-vezovati v večje koridorje, ki omogočajo tako giban-je zračnih mas, kot tudi živalskih in rastlinskih vrst. Povezljivost prostorov ima velik pomen za uporabni-ke! Povezani in urejeni v omrežja, omogočajo javni prostori varnejši dostop in lažje gibanje, kar omo-goča ravno povezanost s celotnim omrežjem. glede na strukturne dejavnike, so povezani prostori bolj učinkoviti pri izražanju urbane strukture in olajšajo orientacijo. Potencial urbanih prostorov se poveča tudi z odražanjem pomenov in vrednot, če so le ti povezani v širši kontekst krajine.

1.3 Sistem odprtih prostorov, hierarhija in povezljivost

Urbani odprti prostori lahko prispevajo k široki pa-leti storitev ekosistemov in drugih funkcij v urbanih območjih. Kot je opisano v poglavju 2, lahko igrajo pomembno vlogo pri zmanjševanju negativnih vplivov urbanizacije na okolje, ki ga obkroža; lahko pomaga-jo izboljšati podnebje - mikroklimo v mestnih obmo-čij; nudijo življenjski prostor za divje rastline in živali, ter lahko vplivajo na privabljanje zunanjih naložb. Te pomembne koristi pričajo o tem, da se lahko doka-že pozitiven vpliv na cene mestnih zemljišč in jih je mogoče same po sebi razumeti kot druge ugodnosti. verjetno pa je najpomembneje, da imajo ključno vlo-go pri ohranjanju in izboljševanju kakovosti življenja in zdravja ter dobrega počutja svojih uporabnikov.

Privlačni urbani prostori vseh vrst - od obsežnih par-kov v katerih prevladuje pol naravna vegetacija do ozkih pločnikov - znatno prispevajo h kakovosti živl-jenja v urbanih območjih. To dejstvo ima pomembno vlogo tako z vidika investicij ter novih delovnih mest, kot tudi v prepričevanju mestnih prebivalcev, da preži-vijo svoj prosti čas v mestu in tako prispevajo k zmanj-šanju dnevnih migracij prometa ter širjenju mestne-ga območja, do katerega je prišlo zaradi nenasitnega povpraševanje po domovih v zelenem podeželskem okolju.

Načrtovalci se že dolgo zavedajo navedenih pozi-tivnih učinkov, v zadnjem času pa so le ti postali tudi predmet politik na nacionalnih in evropski ravni. Kl-jučni dejavniki, ki so pripeljali do tega, so bili spre-minjanje okoljskih in socialnih pogojev. To pomeni, da bodo mestni odprti prostori verjetno postali še bolj pomembni v prihodnjih letih in desetletjih. Potreba po reakciji na posledice podnebnih sprememb in po-sledice demografskih trendov kažejo, da bo njihova pomembnost v prihodnosti še naprej rastla.

Ti koristni učinki so zdaj priznani, k povečanju vloge mestnih odprtih prostorov je bila vključena tudi široka paleta instrumentov politike, morda je ena med na-jpomembnejšimi ravno Evropska konvencija o krajini (1). Ta je začela veljati leta 2004, podpisalo jo je 36 evropskih držav, ratificiralo pa jo je 30. Konvencija je še posebej pomembna za to študijo zaradi dejstva, da prvič priznava pomen mestnih in primestnih pokrajin, kjer živi in dela večina evropskega prebivalstva. Urbani odprti prostor je osrednji sestavni del mestne krajine.Urbani odprti prostor je priznan tudi kot pomemben

vidik „Tematske strategije za urbano okolje“ (2). Dru-gi evropski politični dokumenti, ki se osredotočajo na pomembnost odprtega prostora in ga definirajo kot ključni sestavni del urbanega okolja so: Leipziške lis-tine (3) in Aalborške listine o evropskih mestih (4). Podrobnejši pregled okvirnih politik, ki se nanaša na načrtovanje in oblikovanje mestnega odprtega pro-stora pa je podan v Dodatku 1 (Tabela 1: EU programi in dokumenti).

S pričetkom veljavnosti Evropske konvencije o krajini, lahko rečemo, da je le ta postala predmet političnega odobravanja v vseh državah podpisnicah, katerih vodi-telji so doumeli, da strateški pristop k ohranjanju načr-tovanju in upravljanju vseh pokrajin nujen še posebej v mestnih in primestnih območjih. Napovedani cilj kon-vencije o krajini je spodbujanje strateškega pristopa, k varstvu krajine in upravljanju ter načrtovanju le te (člen 3). 2. člen pa obravnava pomembnost mestnih in primestnih odprtih površin. Zaradi tega moramo mestne odprte prostore obravnavati kot strateško vprašanje za načrtovanje in upravljanje krajine.

Evropska konvencija o krajini, kot tudi številni drugi evropski projekti financirani s strani unije, (v okviru okvirnega programa kot tudi prek programa INTER-REg), ki so se ukvarjali z različnimi vidiki mestnega odprtega prostora, so navedeni v Dodatku 1 (Politični kontekst - dodatni dokumenti). Le ta vsebuje tudi re-zultate, ki so v mnogih primerih zelo pomembni za na-črtovanje in projektiranje mestnih odprtih prostorov.

Razlog za večje zanimanje politike za urbane odprte prostore, je tesno povezan z vse večjim zavedanjem širokega nabora funkcij, ki jih politika opravlja za mes-ta v katerih je mogoče najti te prostore. Te funkcije bodo podrobneje obravnavane v naslednjem poglav-ju. Poglavje 3 se tako osredotoča na potrebe različnih skupin prebivalstva po odprtem prostoru in proučuje, kako bi lahko le ti kot partnerji sodelovali v procesu načrtovanja. Poglavje 4 preučuje strukturiranje proce-sa in načrtovanje različnih faz, ki so potrebne za dobre rezultate v (pre)oblikovanju mestnih odprtih prosto-rov. Zadnje, 5 poglavje pa opisuje, kako lahko vsi ti dejavniki skupaj pozitivno prispevajo k izboljšanju ur-banega okolja kot celote.

1.4 Politična skladnost mestnega odprtega prostora


Poglavje 2

Značilnosti kvalitetnih mestnih prostorov

Kakovostno oblikovanje odprtih javnih prostorov ni le stvar osebnega okusa, dobro zasnovan mestni prostor mora izpolniti tudi številna funkcionalna me-rila. Upoštevanje možnih funkcij urbanega prostora je dobra iztočnica za začetek njegove zasnove. Na-slednji seznam podaja pregled glavnih možnih funkcij urbanih prostorov, ki nudijo veliko več kot le počitek in rekreacijo.

Okoljske in ekološke funkcije pogosto opisujemo kot »storitev ekosistemov:– Klimatske izboljšave– Omejevanje hrupa– vplivanje na hidrološki krog – upravljanje z

meteornimi z vodami– Zagotavljanje življenjskega prostora za divje

rastline in živali

Socialne in družbene funkcije se neposredno na-našajo na uporabo mestnih odprtih prostorov, ki jih ljudje uporabljajo:– Zagotavljanje prostora in zmogljivosti za počitek

in rekreacijo– Spodbujanje družabnih stikov in komunikacije, vkl-

jučno s kulturnimi in komercialnimi dejavnostmi

– Omogočanje dostopa do doživljanja narave– vplivanje na fizično in psihično zdravje in dobro

počutje ljudi

Strukturne in simbolne funkcije se nanašajo tako na širše funkcije, ki jih imajo mestni odprti prostori na lokalni ravni, kot tudi njihove bolj neopredmetene, vendar nič manj pomembne funkcije:– Artikuliranje, delitev in povezovanje področja

urbane strukture– Izboljševanje orientacije po mestu in njegovi

okolici– vzpostavljanje občutka kraja– Opredeljevanje identitet, pomenov in vrednot

več funkcij kot jih lahko odprti mestni prostor izpolni, bolj izpolnjuje svoj namen. Toda običajno vsem funk-cijam ni mogoče določiti enake teže, kot tudi vsak prostor ne more izpolniti vseh funkcij hkrati.

To poglavje podrobno navaja, vse že omenjene funk-cije in pojasnjuje pomembnost vsake od njih, kar se lahko uporabi kot kontrolni seznam za nadgradnjo, oblikovanje in vrednotenje urbanih prostorov.

Povzetek


Da bi lahko ustvarili kvalitetni odprti prostor, je potreb-no pravzaprav definirati lastnosti le tega!

Pri urejanju kvalitetnega odprtega prostora se je ko-ristno izogniti subjektivnim presojam in poskušati najti objektivni način, kar pa nam omogočajo opisani pris-topi.

Eden izmed najbolj obetavnih, je funkcionalni pristop. Ta vključuje razmišljanje o odprtih prostorih z vidika nabora različnih funkcij, ki so jih sposobni ti prostori nuditi. Ta pristop pa je mogoče kritizirati zgolj kot pre-mik kakovosti razprave na drugo raven, čeprav obstaja nekaj razmeroma dobro sprejetih precedensov, ki lah-ko služijo kot izhodišče za začetek (glej Dodatek 2). Tri glavne skupine funkcij so:

Okoljske in ekološke funkcije

Socialne in družbene funkcije

Strukturne in simbolne funkcije

Okoljske in ekološke funkcije vključujejo veliko tega, kar danes pogosto opisujemo kot „storitev ekosiste-mov“:

Klimatske izboljšave

Omejevanje hrupa

vpliv na hidrološki krog – upravljanje z meteornimi z vodami

Zagotavljanje življenjskega prostora za divje rastli-ne in živali

Socialne in družbene funkcije se neposredno nanaša-jo na uporabo mestnih odprtih prostorov, ki jih ljudje uporabljajo in vključujejo:

Zagotavljanje prostora in zmogljivosti za počitek in rekreacijo

Spodbujanje družabnih stikov in komunikacije, vključno s kulturnimi in komercialnimi dejavnostmi

Omogočanje dostopa in doživljanje narave

vplivanje na fizično in psihično zdravje in dobro počutje ljudi

Strukturne in simbolne funkcije se nanašajo tako na širše funkcije, ki jih lahko imajo odprti prostori na lokalni ravni, kot tudi na neopredmetene, vendar nič manj pomembne funkcije. Te vključujejo:

Artikuliranje - deli in povezuje področja urbane strukture

Izboljševanje orientacije po mestu in njegovi okolici

vzpostavljanje občutka kraja

Opredeljevanje identitet, pomenov in vrednot

Bistveno je, da vedno večje pomanjkanje odprtih pro-storov v večini mest pomeni, da se mora veliko, včasih nasprotujočih si funkcij, izpolniti v istem multi-funkci-onalnem odprtem prostoru. To pa vodi v načrtovalski izziv, saj se od vseh odprtih prostorov pričakuje, da so zasnovani tako, da lahko izpolnijo čim več skladno de-lujočih funkcij, medtem pa vseeno ostanejo „odprti“ in prožni za nadaljnjo izrabo.

Okoljske in ekološke funkcije mestnih odprtih pro-storov potekajo z le malo človekovega vpletanja ali posredovanja, vendar sami po sebi zagotavljajo po-membne koristi za skupnost. Ta postavka zajema tudi tisto, kar včasih poimenujemo kar „storitev ekosiste-mov“. To je relativno nov - krovni pojem, ki vključuje vse štiri navezujoče si pod-naloge. Ekosistemske sto-ritve so bile opredeljene kot „tisto blago in storitve, ki jih opravljajo ekosistemi da koristijo človeku“ (Turner 2004). Z upoštevanjem tega okvira je v štirih ločenih poglavjih opisano, kako lahko vplivajo na oblikovanje mestnega odprtega prostora.

2.1.1 Klimatske izboljšave

Odprti prostori lahko prispevajo k izboljšanju ozračja v urbanih območij na več načinov, popolnoma neod-visno od dejanj ljudi:

• v odprtih prostorih prevladuje vegetacija, ki absor-bira sončno sevanje (fotosinteza) in zato pripomo-re k manjšemu segrevanju okoliškega zraka.

• Tudi fizični učinek senčenja z drevesnimi krošnjami in grmičevjem lahko igra pomembno vlogo.

• Prisotnost hladilnih področij, kot posledica zelenih

2.1 Okoljske in ekološke funkcije

Uvod


odprti prostorov, prispeva tudi k ustvarjanju ter-mike zraka, ko težji hladen zrak teče iz hladnih v toplejša, bolj gosto poseljena območja.

• Izparevanje vode iz rastlin hladi in navlaži okoliški zrak, kar je učinkovito tudi v primeru relativno ma-jhnih odprtih površin.

• Tudi področja z odprtimi vodami imajo znaten učinek na zmanjšanje temperaturnih ravni v ce-loti, kot tudi na zmanjšanje nihanja med dnevno in nočno temperaturo. To predstavlja pomanjšano različico oceanskega vpliva na podnebje, ki ravno tako deluje na mikro-podnebni ravni.

• Če se odprti prostori nahajajo v smeri prevladuj-očih vetrov lahko s tem pomagajo kroženju zra-ka znotraj urbanega območja – kar je učinkovito tudi, če v prostorih ne prevladuje vegetacija, ven-dar pa imajo lahko prostori z vegetacijo še dodat-ne koristi.

• vegetacija, zlasti pasovi drevja in grmičevja, so la-hko učinkoviti pri odstranjevanju onesnaženih del-cev iz zraka, saj se le ti deponirajo na listih, pretok onesnaženega zraka pa je upočasnjen zaradi vege-tacijske pregrade.

• Podoben učinek zagotavljajo tudi zavetja pred ve-trovi, ki ščitijo ljudi in stanovanja, ki se nahajajo v vetru bolj izpostavljenih območjih. Ta zaščita ima lahko pomemben vpliv na zaznavo podnebja in na potrebo po ogrevanju v stavbah.

2.1.2 Hrupne pregrade

vpliv vegetacije na zadušitev zvoka je sam po sebi ma-jhen, vendar pa lahko kombinacija odprtega prostora in zemljenih nasipov poraščenih z vegetacijo predstavl-ja idealno rešitev.

• Zelene odprte prostore se lahko učinkovito uporablja za zmanjševanje oz. omejevanje hrupa na sosednja območja, tako jih lahko uporabimo kot pregrado med hrupnimi območji in območji kjer je zaželena nižja stopnja hrupa.

• Učinkoviteje je, če so prostori gosto posajeni z drevesi in grmičevjem, kar do določene meje absorbira hrup.

• Pomembno je, da se zavedamo, da je večji del tega učinka psihološko zmanjšanje zaznave hrupa, kot pa dejansko znižanje fizično merljive ravni hrupa.

• Optimalno zvočno pregrado lahko dobimo z uporabo zemeljskih gomil oz. zidanih objektov posajenih z ve-getacijo, medtem pa so slednji ravno tako učinkovita rešitev obenem pa zavzamejo manj prostora.

2.1.3 Vpliv hidrološkega kroga - upravljanje z meteornimi vodami

Dobro načrtovani in izdelani odprti prostori imajo lah-ko bistveni pozitivni vpliv na hidrološki cikel v mestnih območjih.

• Pravilno načrtovanje in izdelava odprtih prostorov lahko zagotovi pomembna področja za začasno skladiščenje površinske vode med nevihto, dokler ne začne odtekati v kanalizacijo ali ponikati nazaj v tla.

• Odprti prostori z nepokritimi površinami lahko, po-leg skladiščenja meteorne vode, omogočajo tudi ne-posredno infiltriranje vode v tla in s tem se zmanjšu-je potreba po konvencionalnih meteornih sistemih.

• Zeleni odprti prostori z veliko vegetacijsko porašče-nostjo lahko prestrežejo in začasno skladiščijo velike količine padavin. Te lahko kasneje bodisi ponovno izhlapijo v ozračje, ter tako prispevajo k ohranjanju vlažnosti zraka, ali pa se počasi sproščajo v zemljo.

2.1.4 Zagotavljanje življenjskega prosta za prosto živeče rastline in živali

Leta 1940 je bilo prvič opozorjeno, na vse večji pomen mestnih odprtih prostorov, ki je hkrati tudi življenjski prostor za prosto živeče rastline in živali, kar je bilo ugo-tovljeno v študiji o prosto živečih živali primestnih vrto-vih Londona.

• S širitvijo čedalje intenzivnejšega in industrijskega kmetijstva se podeželski življenjski prostor za divje rastline in živali zmanjšuje.

• Študija je pripomogla k povečanju ozaveščenosti o pomenu odprtih prostorov v mestih, kot neke vrste zatočišča za rastline in živali, ki bi sicer živele na po-deželskem območju, ter tudi tiste, ki so značilne za mestna območja.

• Urbana ekologija ter njeni habitati so postali način za ohranjanje narave, saj se jo na ta način ohranja tudi v urbanem okolju.

• Zapuščena zemlja in zapuščena industrijska območja se vedno bolj obravnava kot pomembne potencialne nove življenjske prostore za razvoj značilnih mestnih rastlinskih in živalskih združb.

• v tem kontekstu je povezava in povezljivost obeh prostorov v širšem kontekstu pokrajine, preko zele-nih zagozd in zelenih koridorjev nujna.


Tabela 1: Oblikovalske posledice za okolje in ekološke funkcije

To so zagotovo najbolje znane, verjetno pa tudi najpo-membnejše funkcije mestnega odprtega prostora, ven-dar pa parki in trgi omogočajo še veliko več, kot le prostor za preživljanje prostega časa.

2.2.1 Zagotavljanje prostora in zmogljivosti za počitek in rekreacijo

To je najbolj znana funkcija mestnega odprtega pro-stora in vključuje njeno neposredno uporabo za igro, šport in rekreacijo, formalno in neformalno druženje, aktivno in pasivno preživljanje prostega časa.

• Zagotavlja prostor za igro otrok različnih sta-rostnih skupin

• Zagotavlja prostor za formalne športne ekipe • Zagotavlja prostor za rekreacijo, ki ne potrebuje

posebne opreme

Pomembno je, da je posebna pozornost namenjena temu, da so vsi ti objekti razpoložljivi in privlačni za vse družbene skupine.

2.2.2 Pospeševanje socialnih stikov in komunikacije

Odprti prostori so ključni del javne domene in zago-tavljajo areno, v kateri se ljudje iz različnih socialnih, kulturnih in demografskih skupin srečujejo in prihajajo v stik. Zaradi tega jih je potrebno obravnavati kot os-rednji del vsake strategije, katere cilj je pospeševanje socialne kohezije. Podobni argumenti so bili podani za ustanovitev prvih javnih parkov v začetku 19. stoletja.

Danski arhitekt, jan gehl (gehl, 1986), opredeljuje tri ravni socialne interakcije v javnih prostorih:

• Prva raven interakcije izhaja preprosto iz dejstva, da ljudje potrebujejo odprte prostore.

• Druga raven vključuje oblikovanje odprtega pro-stora v katerem se ljudje odločijo, da preživijo ne-kaj svojega prostega časa.

• Socialna integracija postane mogoča le kadar ljud-je uporabljajo možnost uporabe odprtega prosto-ra za preživljanje svojega prostega časa.

2.2 Socialne in družbene dejavnosti


Okoljske Funkcije Parametri za določanje kvalitete

Klimatske izboljšave

odstotek vegetacijerazmerje med pokri-timi in nepokritimi

površinami

pokritost z oleseneli-mi rastlinami:

60 % glede na travna-te površine

ublažitev poletne vročine in svetlobe z

drevesi

Hidrološki krog

količina nepokritih površin za neposred-no pronicanje vode:

eco-index

količina rastlinske odeje za ohranitev padavin in izhlape-

vanje v ozračje

strešni in terasni siste-mi za zalivanje bližnje

vegetacije

Biološka raznolikost

spontano pojavljanje rastlin in živali

povezava omrežij s primerno distribucijo na področju zelenih

pasov

primerne zanimivosti za prebivalce tega

prostora

predstavitev novih vrst primernih za nove /

spremenjene klimatske razmere

izogibanje sajenja nasilnih olesenelih

rastlin (npr. Ailanthus altissima)

Vzdržnost

Število odprtih pro-storov na prebivalca

/ sosesko: faktor zelenih površin

stroški vzdrževanja v primerjavi z pome-

nom mesta - nižji sko-zi vhod in podporo

avtohtonih rastlinskih in živalskih vrst

Prenehanje uporabe mineralnih gnojil in pesticidov: uporaba

regionalno proizvede-nega komposta

Uporaba lokalnih materialov in značilne vegetacije, recikliranih obnovljivih materialov

Hrupne pregradevišina in gostota

dreves in grmovja

zaščita pred vetrovi je enako pomembna kot zvočni zid, še posebej

zimzelena drevesa

tlakovni materiali

Za optimalno socialno interakcijo potrebujemo hi-erarhijo odprtih prostorov z vrsto različnih stopenj dostopnosti za javnost. v tem okviru so še posebej pomembni prostori pol-zasebne narave, ki so dostop-ni samo za jasno opredeljene skupine npr. prebivalce določenega stanovanjskega bloka. vmesniki med od-prtimi prostori različnih dostopnih stopenj so tudi po-membno sredstvo za izvajanje družbenega nadzora in nadzora uporabe prostora.

2.2.3 Doživljanje in dostop do narave

v nasprotju s funkcijo mestnega odprtega prostora pri zagotavljanju habitatov za rastlinstvo in živalstvo, se pomislek nanaša na koristi, ki jih lahko pridobimo iz urbanega okolja ljudje.

Slednji je utemeljen s tem, da smo ljudje del narave in vrsta, ki ima razvito interakcijo z naravnim okoljem že milijone let. Zato še vedno potrebujemo tesen in sta-len stik z naravo, čeprav po večini živimo v urbanem okolju. Tako imenovana „Biophilia Hipoteza“, kot jo je navedel E. O. Wilson je morda najbolj jasen primer (Wilson, 1984).

Urbano naravo lahko pasivno doživljaja katerikoli član javnosti, lahko pa je narava tudi podlaga za bolj strukturirano okoljsko vzgojo znotraj šolskega učnega načrta. Brez navzočnosti naravnih območij v mestih, ter rastlinskih in živalskih vrst, katerim naravna ob-močja nudijo življenjski prostor, je zelo težko vse večjo mestno javnost seznanjati o številnih okoljskih vpra-

šanjih. Prisotnost narave, ki jo lahko izkusimo v urba-nem okolju lahko pomembno prispeva k spodbujanju širše okoljske ozaveščenosti, k temu pa lahko še do-datno pripomore dobro načrtovanje in projektiranje mestnih odprtih prostorov. v nekaterih državah so bili že narejeni poizkusi za razvoj standardov za zagotavl-janje sonaravnih odprtih prostorov (glej Dodatek 2).

2.2.4 Vplivanje na človekovo psihično in fizično zdravje ter dobro počutje

Povečujejo se dokazi, ki kažejo na to, da obstajajo merljive koristi za zdravje ob prisotnosti odprte povr-šine blizu mesta kjer ljudje živijo in delajo.

Raziskave so tudi pokazale, da obstajajo merljive ko-risti od prisotnosti zelenega odprtega prostora, ki ga vidijo bolniki skozi okna v bolnišnici. Kjer obstajajo taki pogoji, je čas okrevanja krajši.

Druge študije so pokazale, da lahko krajše časovno obdobje, ki ga preživimo v zelenih odprtih prostorih, merljivo vpliva na sposobnost ljudi, da se lažje osre-dotočijo in izvedejo kompleksne naloge, potem ko se vrnejo nazaj v zaprte prostore. Možnosti vključevanja in zagotavljanje zelenih odprtih prostorov za šole in delovna mesta so jasne.

večje število študij je tudi pokazalo, da obstajajo do-kazljive koristi za zdravje z življenjem v bližini zelenih odprtih prostorov.


Tabela 2: Oblikovne posledice socialne in družbene dejavnosti

Te funkcije so osrednjega pomena za dojemanje ur-banih območij, vendar v večini primerov ni nujno, da se neposredno nanašajo na fizično uporabo odprtih prostorov.

v 1. členu Evropske konvencije o krajini, je „krajina“ (ki vključuje mestne in primestne pokrajine), opredel-jena kot „območje, kot ga zaznavajo ljudje ...“ gle-de na to opredelitev je, psihično zaznavanje krajine ravno toliko pomembno kot fizična površina samega zemljišča.

2.3.1 Artikulira, deli in povezuje področja urbane strukture

vloga mestnega odprtega prostora pri zagotavljanju strukture in organizacije za mestna območja je zelo dobro izpostavljena tema. Mesto se lahko loči od oko-liške pokrajine, ter loči posamezne dele mesta in zeml-jišča glede na njihov namen uporabe. Pristopi k temu

so zeleni pasovi in koncentrični obroči, zagozde zelen-ja in zeleni koridorji kot tudi manjše zelene povezave, mnoge pa se oblikuje samo v bulvarje ali z drevesi ob-robljene ulice z nizko stopnjo prometa.

Na ravni mest se je potrebno truditi, da se pripravi sis-tem odprtih prostorov in zelene infrastrukture, omen-jene v prejšnjem poglavju. Pojem pri oblikovanju pro-stora pa je razširljiv in lahko velja tudi za oblikovanje in organizacijo posameznih odprtih prostorov in kako se le ti nanašajo na okoliške urbane strukture.

2.3.2 Izboljšanje preglednost mesta

Da je mogoče najti svojo pot v mestih, je za prebivalce in obiskovalce ter druge uporabnike velikega pome-na, zaradi številnih razlogov. To dejstvo je motiviralo raziskave, katerih rezultat je publikacija klasičnega mestnega oblikovanja „Podoba mesta“, avtorja Kevi-na Lyncha (1960). Lažja navigacija ter jasen občutek

2.3 Strukturne in simbolne funkcije


Socialne in družbene funkcije

Parametri za določanje kvalitete

Počitek in rekreacija

funkcionalno ekološko povečanje

uporabnosti omrežja za državljane

dodatna oprema – dovolj velika in primerna mesta s sedežnimi in

komunikacijskimi sredstvi

nadziranje prostora za povečanje varnosti v primerjavi z zagotavl-

janjem pribežališč pred mestnim okoljem, kjer neposredna stališča v mestnem okolju niso

nujno idealna

dosegljive in označene sanitarne naprave

Socialni stiki in komunikacija

aktivno sodelovanje javnosti: javna sre-

čanja in posvetovanja s ključnimi akterji, ki

upravljajo z vizijo mes-ta, načrtovanje organi-

ziranih sprehodov

vključevanje vseh potenci-alnih ciljnih skupin - točne

informacije javnosti, odprtosti za sodelovanje javnosti na strani tistih, ki se odločajo, jasen načrt

sodelovanja javnosti

vključevanje lokalnih skupnosti se bo kazalo kot delovanje ekipe z

»občutkom lastništva«

ustrezna raven upora-be prostora ustvarja manjše tveganje za

razvoj kriminala in daje občutek varnosti

pritegne veliko šte-vilo uporabnikov, ki spoštujejo zakone, z zagotavljanjem vrste dopolnilnih

dejavnosti

Doživljanje narave / človeškega fizičnega in psihičnega zdravja

stik z naravo pro-movira okrevanje ob stresu, koristno za duševno zdravje in izboljša vedenje in

pozornost pri otrocih

oblikovano tako, da se upošteva minimalni

potrebni prostor za obračanje, ter uporabnost ramp

Sposobnost vzdrževanja

uravnotežen gospodarski, okoljski

in socialni razvoj območja

krepitev vezi med meščani in mestom

z udeležbo javnosti v procesih

mesta, ki so oblikovana z mislimi na vodstvo in vzdrževanje za prepre-čevanje kriminala v se-danjosti in prihodnosti

oblikovano za vsa mes-ta ki so pripravljena na demografske spremem-be in naraščanje deleža starejšega prebivalstva

urbani prostori bodo na dolgi rok uspešni le če bodo sprejeti s strani javnosti in jih bo le ta uporabljala

orientacije je pomemben tako zaradi učinkovitosti, kot tudi zagotovitve dobrega počutja prebivalcev mesta. To je globoka psihološka potreba, o kateri pri-čajo tudi številne pravljice, v katerih se otroci izgubijo v gozdu in ne najdejo svoje poti domov. Ta potreba, skupaj z osnovnimi načeli o vidnem zaznavanju, ki je bila najprej izdelana s strani psihologov v letih 1920 in 1930, zagotavlja podlago za oblikovanje mestnih prostorov, ki niso »samo berljivi«, ampak tudi vplivajo na preglednost mesta kot celote.

Ta splošna načela, se lahko uporabijo za organizacijo in oblikovanje elementov urbanega prostora - tlako-vane površine, elemente urbanega pohištva in ve-getacije - na tak način, da bodo intuitivno smiselno postavljeni opazovalcu in bo le ta lahko hitro in za-nesljivo „določil“ svoj položaj v prostoru. Ta vizualna jasnost je podlaga za pregledne prostore v katerih lahko uporabniki krmarijo - navigirajo brez težav. To so argumenti avtorja Lynch-a po analogiji prostorov, v katerih se bomo počutili sproščeno in domače (glej Dodatek 2).

Zaradi takih podob, bi lahko trdili tudi, da so prostori, ki so jasno in koherentno organizirani, laže in hitreje razumljivi tudi za tiste, ki so vizualno ovirani in lahko ravno zaradi tega lažje najdejo svojo pot.

2.3.3 Vzpostavitev čutnega kraja

Ta funkcija se nanaša na način na katerega obiskovalci, ki niso dobro seznanjeni s prostorom dojemajo urbano strukturo, vključno s posameznimi odprtimi prostori. Ob-čutek kraja ali genius loci, je torej potrebno razumeti kot ozračje, ki se ga lahko občuti ob obisku takega kraja.

Strmimo k odzivu na mesta na podlagi naših „težko po-vezljivih“ instinktov. To bi bilo mogoče obravnavati kot del evolucijske dediščine, ki jo ima naša celotna vrsta. Le to se nanaša na prednost, identifikacije okolja, ki spod-buja preživetje in sposobnost za prepoznavanje in izo-gibanje nevarnostim.

v klasičnem obdobju je vprašanje „genius loci“ poose-bljalo živega varuha duha mesta. Tudi kitajski geomanti potrjujejo tezo, da imajo lahko prostori svojo pozitivno ali negativno identiteto v smislu tokov nevidnih energij. Te ideje so bile vključene v krajinsko arhitekturo v ang-leški krajinski šoli z nasveti Alexander-a Pope-a, kateri je težil k „upoštevanju duha celotnega prostora“. Tudi pri-hodnji napredek v 18. stoletju govori o krajinski estetiki in njegovemu sklicevanju na pokrajinske slikovitosti, ki

se posredno nanašajo tudi na naše prirojene zaznavalne sposobnosti. v zadnjem času so tudi drugi pisci začeli ponovno interpretirati nekatere od teh idej v okviru so-dobne evolucijske psihologije.

Obseg, v katerem so te ideje neposredno prilagodljive posebnim situacijam mestnih odprtih prostorov je eno od področij, ki jih raziskujejo v disciplini okoljske psihologije �

2.3.4 Nosilci identitet, pomenov in vrednot

Posamezni odprti prostori, kot tudi območja mestne krajine kot celote, so pomembni nosilci pomenov in vrednot ter pomagajo pri ustvarjanju in krepitvi posa-meznikove in identitete skupnosti. Pomembno pa je vedeti, da lahko različne skupine cenijo isti prostor na različne načine. Pri tolikšnih plasteh pomenov pa je z oblikovalskega vidika zelo zahtevno reagirati na vse funkcije odprtega prostora.

Na to funkcijo lahko do neke mere vpliva sama zasnova prostorov. Obenem pa je potrebnih še veliko prizade-vanj, da se izogne klišejem pri procesu oblikovanja za različne uporabniške skupine, kar je v tem kontekstu zelo pomembno.

Potencial odprtega prostora je v smislu izražanja pome-nov mogoče razumeti kot, stopnjo funkcij vgrajenih v njegov kontekst. več okvirnih vidikov kot se upošteva pri načrtovanju vgradnje v prostor, večji bo njegov po-tencialni pomen. Potrebno je upoštevati tudi geografske in topološke okvire prostora; njegove ekološke, hidro-loške in podnebne okvire; njegov socialni in družbeni kontekst; kulturno ozadje ter ekonomski smisel.

vrednosti, ki jih ima urejen odprti prostor nastanejo kot posledica interakcije med ljudmi in prostorom ter pred-stavljajo funkcijo s katero si lahko posameznik, skupina ali družba razlaga oz. razbere pomen prostora. Bodisi na podlagi svojih osebnih izkušenj ali izkušenj skupine ter vrednostnih sistemov. vzpostavitev pomena in kon-cepta je torej bistveni pogoj za ustvarjanje vrednosti prostora.

Simboli so pomemben način opozarjanja na pomen in pomagajo ustvariti projekt z občutkom identitete, ven-dar obstajajo različni načini s katerimi jih lahko uskladi-mo z značilnostmi mesta. Tudi brez zavestne uporabe simbolov pri načrtovanju je mogoče najti simbolizem v vseh krajinah, in ljudje nenehno pregledujemo okolje ter v njem iščemo smisel in pomen.


Tabela 3: vpletenost strukturnih in simbolnih funkcij

Kakovost urbanega prostora: Funkcije in ravni uporabe

Seznam nalog in tabel odprtega prostora, ki so predstavl-jene v tem poglavju predstavlja pomembno vodilo tako za ocenjevanje kakovosti obstoječih mestnih odprtih prosto-rov, kot tudi za vrednotenje in načrtovanja novih. Končno lahko trdimo, da je stopnja uporabe odprtega prostora ključni kazalec njegove uspešnosti. vendar pa bo obseg

v katerem se bo izpolnjevalo veliko število zgoraj nave-denih funkcij, tudi ključni dejavnik pri stopnji uporabe. Poleg tega pa stopnja uporabe ni odvisna le od privlač-nosti prostora, ampak nanjo vplivala tudi število ljudi, ki živijo v neposredni bližini prostora, ter tudi število drugih podobnih prostorov med katerimi lahko lokalni prebivalci izbirajo. Zaradi teh razlogov, sama stopnja uporabe ne glede na to kako pomemben kazalec je, ni dovolj zanesl-jiv vodič do kvalitete.


Kulturne, strukturne in estetske funkcije

Parametri za določanje kvalitete

Delitev in povezo-vanje območij v urbano strukturo

kraje, kjer bi lahko bil prisoten kriminal, bi morale »nadzirati

stavbe«, ki so ves čas v uporabi

ustvarjanje povezanih omrežij s pravilno porazdelitvijo po

prostorih in z določitvijo ustreznih prostorskih

zanimivosti za prebivalce

jasno razlikovati med javnimi, pol-zasebnimi

in zasebne prostori skozi vizualnih prepustnih

fizičnih ovir

večerno gospodarstvo: potreba po dobri

prometni povezavi, ki omogoča uporabnikom,

da gredo od doma, takoj ko so pripravljeni

strogo razdeljen, strukturiran in

uporabniško določen prostor zmanjšuje nabor

možnosti za druge skupine

Dostopnost

življenje znotraj 300 m razdalje od javnega

prostora (skupni evropski kazalci, STATUS, TISSUE) biotopi območni

faktor

parki: okoliškega pomena: 1,2 km do mesta kjer živimo /

mestnega pomena: 3,2 km do mesta kjer živimo / regionalnega pomena:

8 km do mesta kjer živimo (LPAC, 1992)

dober manevrski okvir ima neposredne proge, ki vodijo tja kjer ljudje

želijo ne glede na način - „linija minimalnega

upora“

poti za pešce, kolesarje in vozla, bi morala

teči vzdolžno druga drugi, vendar jih ločiti

med seboj že v fazi načrtovanja (npr. različni

materiali)

pešpoti morajo biti čim bolj ravne in

široke, da se izognemo potencialnim krajem

skrivanja, poti se morajo prepletat z drugimi

Izboljšanje orien-tacije po mestu

prostori in vhod, ki zagotavljajo udobno

gibanje

dobro opredeljene poti, enostavno razumljive, majhno število glavnih

poti

izogibanje podhodom, nadhodom in območjem

pod viadukti - če je to neizogibno: čim širše in čim krajše, z naravno

svetlobo

ustvariti dobro in uravnoteženo

kombinacijo „sosesk“, „robov“, „poti“,

„vozlišč“, „mejnikov“ da se ustvari dobra podoba

mesta

Samostojno orientiranje za vse uporabnike

- jasne informacije in razširjanje usklajenosti

in funkcionalnosti prostorov

Lokacija funkcij mestnega pro-stora

severna in južna stran, sonce in vzorci senčenja

organizacija prostora z ustvarjanjem polov

npr. mestno / podeželsko, mokro / suho, glasno / tiho

spreminjanje potreb in želj lastnikov, politikov in javnosti v formalno obliko bi bilo najbolje prepustiti načrtovalcu

Nosilec identitete

vzpostaviti občutek kraja z upoštevanjem

zgodovine in geografije kraja ter njenega

pomena ljudem ki ga uporabljajo

javni prostor mora biti zasnovan za vsakdanje življenje, uporaben v različnih vremenskih pogojih in različnih

letnih časih

vključuje različne skupine v procesu

načrtovanja od samega začetka ustvarja daje

občutek lastništva prostora

vključuje prebivalce in uporabnike na

področju upravljanja in načrtovanja ustvarja

občutka lastništva

Območja, ki omogočajo sedenje in ponujajo zaščito ali ponovno

vzpostavitev dobrega osebnega počutja, ter

omogočajo srečevanje in komunikacijo

Pomeni in vrednote

stopnja uporabe – zasnovano za vsakdanje

življenje

uporabno za vse = brez načrtovanja izključno

za „moške, ki so mladi, bogati, zdravi, delavce z podobnimi

odgovornosti“

vključuje različne skupine v procesu

načrtovanja od samega začetka ustvarja daje

občutek lastništva prostora

Izogibanje „klišejem“ v zagotavljanju posebnih

zmogljivosti objekta namenjenega specifični

skupini uporabnikov

občutek lastništva in odgovornosti v soseščini

- okoliška straža - prisotnost varnostnega

osebja - visoko raven čiščenja in vzdrževanja

Kulturna dediščina

občutek lastništva povečanje znosnosti

javnih površin (vzdrževanje,

nadzor, zaščita pred vandalizmom)

oblikovanje „mesta za vse“

varnostni ukrepi bi lahko vplivali nasprotno

in poveča strah pred kriminalom, z domnevo da je območje nevarno

estetski prostori bodo verjetneje sprejeti s

strani vseh

oblikovanje sprememb - hierarhija fiksnih in

spremenljivih elementov

Poglavje 3

Načrtovanje z vsemi in za vse zainteresirane strani

Urbani prostori so namenjeni ljudem, ampak katere posamezne skupine, je treba dejansko upoštevati pri načrtovanju in kdo vse bi moral biti vključen v proces načrtovanja? To poglavje najprej opredeli temeljne dejavnike, ki vplivajo na možnosti uporabe mestnih prostorov, še preden se lotimo skupin uporabnikov ter njihovih potreb po odprtem prostoru. Nazadnje pa tudi določi glavne partnerje v procesu načrtovanja.

Dostopnost mestnega prostora je osrednji dejavnik pri njegovi uporabi s strani različnih skupin prebivalstva. Trije temeljni dejavniki, ki se med različnimi skupina-mi v družbi razlikujejo ter vplivajo na dostopnost so: mobilnost, telesna aktivnost in prosti čas. Predšolski otroci na primer, niso zelo mobilni, prav tako so manj telesno aktivni kot starejši otroci in najstniki, po drugi strani pa imajo več časa za uporabo odprtih površin, v primerjavi s šoloobveznimi otroci.

S kombiniranjem teh dejavnikov je mogoče razviti hi-erarhični model zagotavljanja odprtega prostora za te različne skupine. Ta pa zahteva veliko število majhnih okoliških odprtih površin z omejeno »ponudbo« v bli-žini doma, manj a večje prostore, ki se nahajajo na ravni okrožja in vsebujejo širši izbor možnosti in na

koncu majhno število velikih mestnih parkov, ki lahko oskrbijo širok krog ljudi in ter nudijo prostor za izva-janje številnih dejavnosti.

Pri načrtovanju postavitve ali razširitve mestnih odpr-tih prostorov, je koristno razlikovati med potrebami ter načrtovanjem za potrebe naslednjih skupin upo-rabnikov, saj ima vsa od teh skupin specifične potrebe po odprtem prostoru:

– Predšolski otroci– Šolarji– Najstniki in mladostniki– Delavci– Moški in ženske– Družine, starši ali skrbniki majhnih otrok– Nezaposleni– Lokalno prebivalstvo– Dnevni migranti (delavci)– Delodajalci– Upokojenci in starejši ljudje– Telesno prizadeti in njihovi skrbniki– Priseljenci in manjše etične skupine– Turisti in obiskovalci

Povzetek


�� Joint Strategy Joint Strategy

Opomba: Posebno pozornost je treba nameniti ena-kosti spolov in „oblikovanju za vse“, - ter upoštevati pogosto prezrte potrebe žensk in ostalih manjšin, kot npr. invalidov.Neposredno sodelovanje ustreznih zainteresiranih skupin v procesu načrtovanja je eden najboljših na-

činov, da bodo izpolnjene potrebe po uporabnosti prostora. glavni akterji v procesu načrtovanja bi mo-rali biti: uporabniki, organi financiranja, predstavniki lokalne skupnosti, interesne skupine in nevladne or-ganizacije, občinski organi, drugi pristojni organi, na-črtovalci / oblikovalci, ter drugi zunanji strokovnjaki.

Kot je razvidno iz prejšnjega poglavja, je kakovost ur-banih prostorov odvisna od obsega, v katerem lahko izpolni čim več svojih funkcij in to za čim več upo-rabnikov. To poglavje je tako namenjeno potrebam uporabnikov odprtih prostorov ter načinu, kako lahko in kako bi morali te skupine vključiti v proces načr-tovanja. Poudarek je torej na družbenih in socialnih funkcijah mestnih odprtih prostorov, četudi vse ostale v dokumentu omenjene funkcije, pomembno vplivajo na doživljanje prostora.

Najenostavneje je soglašati, da se mora mestne odpr-te prostore načrtovati v korist celotne družbe, vendar je pomembno ugotoviti ter določiti, katere skupine uporabljajo te površine, saj je to zlasti pomembno za zagotovitev upoštevanja njihovih izrecnih potreb. Zgodovinsko gledano, so bile nekatere skupine glas-nejše in sposobnejše pri uveljavljanju svojih potreb. Medtem, ko to poglavje poskuša obravnavati potrebe vseh zainteresiranih strani, pa bo še posebna pozor-nost namenjena tistim skupinam, katerih potrebe so bile v preteklosti največkrat prezrte.

3.1 Uvod

Obstaja veliko načinov, na katere se lahko prebivalstvo razdeli na demografske značilnosti. glede na vidik zago-tavljanja mestnega odprtega prostora, pa obstajajo trije pomembni dejavniki za določanje kdo vse uporablja od-prti prostor in sicer glede na različne faze življenjskega cikla. Ti dejavniki so:

• Mobilnost• Telesna dejavnost• Prosti čas

3.2 Dejavniki, ki vplivajo na uporabo odprtega prostora

3.2.1 Mobilnost

Mobilnost določene skupine uporabnikov je po-membna, ker lahko na podlagi le te ocenimo kako daleč so se uporabniki sposobni premikati, da bi do-segli urbani prostor za rekreacijo. Mobilnost se na splošno poveča glede na starost, čeprav je stanje v resnici bolj zapleteno. Preden majhni otroci shodijo so odvisni predvsem od mobilnosti njihovih staršev. Najverjetneje pa je njihova mobilnost omejena z upo-rabo otroških vozičkov. Ko otroci zrastejo postanejo, tako starši kot tudi otroci bolj mobilni, otrokom pa je tudi „dovoljeno“ da obiskujejo bolj oddaljene rekrea-cijske površine. Starejši otroci in najstniki imajo zelo malo mobilnostih omejitev in njihov domet se lahko še podaljša, na primer z uporabo kolesa oz. javnega prevoza. Delavci pa so morda najbolj mobilna skupi-na, pri čemer obstaja možnost zmanjšanja mobilnosti v času brezposelnosti zaradi finančnih razlogov. S sta-ranjem, in ko se ljudje upokojijo praviloma postanejo manj mobilni, čeprav je kliše upokojenca s sprehajal-no palico zagotovo eden tistih, ki se mu je potrebno izogniti, saj so v nekaterih družbah še vedno najbolj mobilni in aktivni del prebivalstva.

Telesno prizadete se bo v smislu mobilnosti obravna-valo kot posebno skupino. v tem poglavju bodo ob-ravnavani ločeno.

Slika 1: Različne prostorske zahteve glede na starost / telesno zmogljivost, mobilnost in prosti čas


24 �5Joint Strategy Joint Strategy

Slika 2: Stranke sedijo okrog „mize“ odprtega prostora

3.2.2 Telesna aktivnost

Tudi telesna dejavnost se običajno z leti povečuje, do točke ko začne upadati. Logična posledica tega na načrtovanje in oblikovanje odprtega prostora je, da bi manj dejavne skupine prebivalstva, kot so npr. „malčki“ ki so praviloma zadovoljni sedenjem in igranjem v peskovniku, v teoriji lahko zadovoljili z manj prostora, medtem ko pa je za bolj aktivne skupine, ki se npr. rade ukvarjajo z tekom ter igrami z žogo, potrebno nameniti več prostora. Ponovno je pomembno paziti, da se izognemo klišejem, kot je npr. ta, da upokojenci sedijo, igrajo šah ali občudujejo cvetje. Splošno gledano je sicer res, da starejši potrebujejo manj prostora, ko postanejo manj telesno aktivni, čeprav ob-stajajo, kot je že zgoraj omenjeno, tudi zelo aktivni starej-ši ljudje, katerih potreb se ne sme zanemariti.

3.2.3 Prosti čas

Na drugi strani pa je pri načrtovanju kakovostnih od-prtih prostorov potrebno upoštevati tudi čas, ki ga imamo uporabniki na razpolago in ga namenimo za uporabljanje omenjenih prostorov. Na splošno velja pravilo, da bolj mobilni kot smo, manj časa namenimo uporabi odprtih površin. Tako najbolj mobilna in aktiv-na skupina mladih odraslih porabi veliko časa bodisi za redno šolanje ali za službo, kar jim otežuje oz krajša

čas, ki ga imajo za uporabo odprtih površin ter sam dostop do njih, čeprav ni nobene druge omejitve. Na-sprotno pa manj mobilne skupine, kot so majhni otroci in njihovi starši ali skrbniki, pa tudi starejši lahko name-nijo veliko več časa za obisk odprtih površin.

3.2.4 Zajezitev in hierarhija odprtega prostora

Upoštevanje povezav med različnimi ravnmi mobil-nosti, telesne aktivnosti in prostega časa različnih skupin prebivalstva, vodi k konceptu zajezitve različ-nih vrst odprtih prostorov. Tako obstaja potreba po majhnih odprtih površinah, v bližini doma za zadovol-jitev potreb majhnih otrok, ki ne morejo iti daleč in ne potrebujejo velikih območjih, kot tudi potreb odrasle-ga prebivalstva, ki sicer lahko potujejo dlje, ampak so navadno omejeni s časom.

v mnogih državah so bila izdana priporočila v zvezi z dostopom do mestnih odprtih prostorov različnih tipov in velikosti. Primeri standardov takih odprtih prostorov so vključeni v Dodatku 2.

Populacija je lahko razdeljena v različne skupine na različne načine. Tu so glavne skupine, ki jih je treba upoštevati:

Predšolski otroci ŠolarjiNajstniki in

mladi odrasliMoški Ženske

Turisti in obiskovalci

Urbani odprti prostor

Družine

Migranti in druge manj-še etične skupine

Starši ali skrbnikiz otroci

telesno prizadeti in njihovi skrbniki

Delavci

Upokojenci in starejši ljudje

Delodajalci Dnevni migranti (delavci) Lokalni prebivalci Brezposelni

Kot je razvidno iz tega diagrama, je mogoče, da je kdorkoli lahko član več kot ene skupine naenkrat, obenem pa se tekom življenja vsi premikajo po šte-vilnih različnih skupinah.

Pripadniki različnih skupin, imajo različne potrebe in zahteve v zvezi z uporabo odprtih prostorov, zato je pomembno, da se v fazi načrtovanja in oblikovanja te-meljito prepričamo ali smo se jim pravilno prilagodili.

Predšolski otrociPredšolski otroci ne bodo uporabljali odprtih prostorov brez nadzora njihovih staršev, starejših sorodnikov ali drugih skrbnikov. Tudi na splošno ne bodo uporabljali prostorov, ki so zelo oddaljeni od doma. Običajno je pri načrtovanju prostorov za te skupine priporočeno, da obstaja nekaj neposrednega vizualnega stika med igriščem in domom. Na splošno je pri mlajših otrocih potrebno prav tako kot za njihove potrebe skrbeti tudi za potrebe njihovih skrbnikov, oboji bodo tako imeli več koristi z ograjenimi prostori, ki nudijo več možnosti za igranje v zunanjem okolju.

ŠolarjiOtroci, ki obiskujejo osnovno šolo so že vajeni prevažan-ja po mestu in je zato obisk mestnih odprtih prostorov, kot rekreacijskih površin mogoč v podobni oddaljenosti. Za to starostno skupino je pomembno, da prostori za-dovoljijo njihovo potrebo po spodbujanju domišljije.

Najstniki in mlajši odrasli - dekleta in fantjePri tej ciljni skupini so omejitve mobilnosti razmeroma majhne in rekreacijske odprte površine se lahko naha-jajo na precejšnji oddaljenosti od doma. Tukaj dejansko veljajo nasprotna pravila kot pri predšolskih otrocih, kjer je vizualni stik in nadzor bistvenega pomena. v prime-ru najstnikov in mlajših odraslih, bo lokacija daleč od vidnega stika drugih skupin družbe verjetneje postala prostor kjer se bodo srečevali in preživljali svoj čas.

Ta skupina je na splošno zelo telesno aktivna, vendar je zagotavljanje neformalnih športnih objektov, kot so npr. nogometne površine običajno dajalo prednost fantom, medtem ko so raziskave pokazale, da dekleta pogosto uporabljajo odprte prostore na bolj pasiven način. Na splošno je bilo pri tej družbeni skupini veliko premalo pozornosti namenjene definiranju potrebe po odprtem prostoru glede na spol.

Na tem mestu je pomembno omeniti tudi odprte javne prostore v okolici srednjih šol, pri načrtovanju katerih, je zelo pomembno upoštevati zgoraj navedene vidike ter nameniti več pozornosti možnosti uporabe izven šolskih ur.

ZaposleniDelovno aktivni člani družbe imajo le malo teoretičnih omejitev glede na njihovo sposobnost za uporabo od-prtih prostorov vendar (glej razpravo o „oblikovanju za vse“), pa se mnogi soočajo s pomembnimi ome-jitvami, ki jih predstavlja čas. To pomeni, da so poleg prostih koncev tedna in časa, ki ga imajo na razpolago med prazniki, odprti prostori v bližini doma enako po-membni tudi za to skupino.

To pomeni, da je pomembno razmisliti tudi o zago-tavljanju kakovostnih rekreacijskih prostorov v bližini delovnih mest, zlasti ob upoštevanju dokazov, da kraj-še časovno obdobje, ki ga preživimo v zelenem okolju občutno izboljša koncentracijo in produktivnost.

Moški in ženskeNa tem mestu je potrebno upoštevati razlike med spoloma, in zlasti vprašanje dostopnosti do odprtih prostorov ter varnosti, oboje namreč močno vpliva na zaznavo, kaj prostor dejansko ponuja ženskim uporab-nicam. vprašanja enakosti med spoloma bo podrobne-je predstavljeno v nadaljevanju.

Družine, starši ali skrbniki z majhnimi otrociOdrasli, ki skrbijo za majhne otroke so v tem prime-ru omejeni na uporabo tistih vrst odprtih prostorov, ki so privlačni za otroke. Zato je pomembno, da odprti prostor povezuje ter zadovolji tako potrebe majhnih otrok, kot tudi potrebe njihovih staršev oziroma skrb-nikov. Slednji pogosto potrebujejo le sedežne kapacite-te, ter postavitev prostora v primeren kontekst.

NezaposleniPotrebe brezposelnih po odprtem prostoru se glede na potrebe drugih ciljnih skupin razlikujejo v dvojem. To ciljno skupino determinirata in od drugih ciljnih skupin ločita omejena količina denarnih sredstev in pa večja količina časa. Količina denarnih sredstev za vožnjo v odprte prostore dlje od svojih domov je močno ome-jena, kar kaže na potrebo po zagotavljanju primernih prostorov v neposredni bližini bivalnega okolja, hkrati pa bodo predstavniki te ciljne skupine imeli na voljo več časa za obisk odprtih prostorov.

3.3 Uporabniki v odprtem prostoru



DomačiniTo je glavna skupina za katero mora biti poskrbljeno z odprtimi prostori v stanovanjskih območjih. To vključu-je prerez starostnih in družbenih skupin ter okolico od-prtih površin, kjer bo potrebno zadovoljiti vse potrebe teh različnih družbenih skupin.

Dnevni migranti (delavci)Ta skupina, v primerjavi z ostalimi skupinami, predstavl-ja ljudi, ki so zaposleni izven svojega bivalnega okolja. Prav tako pa imajo omejen prosti čas, ki jim omogoča uporabo odprtih površin le v času kosila in odmora za kavo. Tako je pomembno, da imajo predstavniki te ci-ljne skupine privlačen odprti prostor, kjer lahko preživi-jo svoj prosti čas. glede na rezultate študij o pozitivnih učinkih preživetega časa v zelenih odprtih prostorih, nimajo od kvalitetnega javnega prostora koristi le de-lavci, temveč tudi njihovi delodajalci.

DelodajalciTu so zajeti delodajalci zgoraj omenjenih delavcev. Le ti imajo korist od zagotavljanja visokokakovostnih urbanih prostorov za svoje delavce, saj s tem, ko jim omogoči-jo da tam preživijo svoje odmore, skrbijo, da je njihova delavna sila zdrava. Obstajajo pa seveda tudi pozitivni učinki, ki vplivajo na zunanjo podobo podjetja s tem, ko le to zagotavlja visokokakovostne odprte prostore, v katere je vizualno nastanjena tudi njihova zgradba.

Upokojenci in »starejši ljudje«Upokojenci imajo na splošno več prostega časa in tako lahko obiščejo bolj oddaljene odprte prostore. Njiho-va mobilnost je lahko omejena v primerjavi z mladimi, vendar je pomembno, da tega življenjskega obdobja ne opredelimo s pregovornim izrazom »drugo otroštvo«. Kot je bilo že omenjeno, večina upokojencev ostane telesno dejavna, čeprav lahko porabijo veliko časa za

varstvo otrok, so po drugi strani sposobni obiskovati odprte prostore, ki so sicer v precejšnji oddaljenosti od njihovega doma za razliko od zaposlenih, ki imajo za-radi dela omejen prosti čas.

Telesno prizadeti in njihovi skrbnikiZ vidika načrtovanja in oblikovanja mestnih odprtih prostorov, spadajo ljudje s telesnimi motnjami v dve glavni skupini: v tisto s posebnimi potrebami, ki vpliva-jo na njihovo mobilnost in tiste z okvarami vida (čeprav lahko to tudi resno vpliva na mobilnost). Pri načrtovanju kvalitetnega odprtega prostora,je potrebno upoštevati tudi uporabnike navedenih dveh skupin, za katere je kvaliteten prostor: prostor „brez ovir“, brez stopnic ali drugih strmih sprememb ravnin (npr. rampe ne smejo biti strmejše od 6%), kar bi lahko ogrozilo mobilnost invalidskih vozičkov. Za slabovidne pa je potrebno na-črtovati odprte površine, po katerih se je enostavno ter varno gibati in ne vsebujejo nevarnih ovir.

Priseljenci in manjše etične skupineLjudje iz različnih kulturnih okolij različno uporablja-jo odprte prostore, kar je potrebno upoštevati že v fazi načrtovanja. Medtem, ko se lahko tradicije in navade v uporabi prostora razlikujejo, imajo pripadniki obravna-vane ciljne skupine za skupni imenovalec navadno ome-jene stanovanjske razmere, kar pomeni, da imajo zanje odprti prostori sorazmerno večji pomen, kot kraj kjer lahko nadoknadijo pomanjkanje življenjskega prostora.

Turisti in obiskovalciNa koncu ne smemo pozabiti, da so kvalitetni mestni odprti prostori atraktivni tudi za turiste in obiskovalce. glede na dejstvo, da ima kakovost življenja na prostem velik vpliv na kakovost življenja v mestu, je potrebno upoštevati tudi potencial odprtih površin, na privabl-janje turistov in obiskovalcev.

vključevanje načela enakosti spolov v prostorsko mestno politiko lahko povzroči bolj vzdržno, ena-kopravno in dostopno okolje, ne samo za ženske, am-pak za vse člane družbe.

Enakopravnost spolov v urbanističnem načrtovanju se osredotoča na vključevanje načela enakosti med spo-loma v vseh fazah postopka načrtovanja: od obliko-vanja ciljev, načrtovanja ukrepov za njihovo izvajanje, ter vrednotenja prostora. gre za ponovni premislek celotnega načrtovalnega procesa in ne le modifikacije njegovih rezultatov.

Uporaba stališča spola v urbanem okolju pomeni na-jprej razumeti, ali so mesta načrtovana za ženske in moške vseh starosti, plačilnih razredov in ras. v večini primerov načrtovanja do sedaj, ni bilo opaziti nevt-ralnih prostorov, ampak so se le ti praviloma načrto-vali in gradili izključno za moške, ki so mladi, bogati, zdravi, zaposleni, z malo družinskimi obveznostmi.

vključitev enakosti med spoloma v urbanistični načr-tovalni proces, pomeni spodbujanje struktur, ki pod-pirajo enakost med ženskami in moškimi in sprejema-jo njihove razlike za zagotavljanje enakih možnosti.

Preden se javne prostore opredeli glede na vidik spo-la, se mora najprej odgovoriti na dve pomembni vpra-šanji, značilni za urbani proces: prvo je vezano na pro-blem varnosti, ki vključuje ženske, otroke, invalide in starejše in drugo, ki obravnava področje dostopnosti vseh javnih prostorov.

Strategija za doseganje tega cilja temelji na dvojnem pristopu: načelu enakosti spolov in posebnih ukrepov. Integracija načela enakosti spolov pomeni vključevan-je vidika enakosti spolov v vse faze procesa - načrto-vanje, izvajanje, spremljanje in vrednotenje - z name-nom spodbujanja enakosti med ženskami in moškimi. Integracija načela enakosti spolov ni cilj sam po sebi, temveč sredstvo za doseganje enakosti. v bistvu se ne nanaša samo na ženske, temveč na razmerje med ženskami in moškimi v korist obeh. Integracija tega načela, pa lahko zahteva posebne ukrepe za odpravo ugotovljenih neenakosti med ženskami in moškimi.

Da dosežemo vzdržno spremembo glede vprašan-ja enakosti med spoloma v prostorskem načrtovanju morajo biti te spremembe utemeljene z vizualizacijo na

novo definiranih družbenih vrednot, ki ustvarjajo ena-kosti med moškimi in ženskami. Te vrednote in družbe-ne norme predstavljajo temelj za vključevanje načela enakosti med spoloma, ter določajo posebna merila pri postopkih ter pri politiki mestnega načrtovanja.

Z globljim pogledom v različne življenjske stile v mestih, neizogibno pridobimo vpogled v številne raz-lične dejavnosti in potrebe.

Podporo, ki jo ponujajo „mesta za vse“ se lahko zago-tovi le, če so razlike med moškimi in ženskami prizna-ne in upoštevane; njihova starost, življenjska situacija, etnična, kulturna in socialna okolja, kakor tudi struk-turni, prostorski in socialno-ekonomski položaj.

Zato mora prvi pristop k enakosti spolov vključevati:

Statistiko glede na spol, analizo ter uporabo ob-močij oz. lokacij

Oceno uporabe krajev in območij

Pravila za odločanje

Pravila o sodelovanju

Odgovornosti v procesu načrtovanja

Pri varnostnem vidiku, je potrebno upoštevati obstoj posebnih vrst nasilja, katerim so podvržene ženske. Dojemanje posameznih krajev ter mesta samega tako postane osnovnega pomena.

Sistematična analiza, ki je predlog konceptov za pre-oblikovanje, je z vidika enakosti zelo pomembna in predstavlja izhodišče za vključevanje pristopa ena-kosti med spoloma v politiko, programe, projekte in javne storitve. Na žalost pa se ta pogoj premalokrat zahteva pri študijah oz. pri projektiranju dejavnosti.

Pristop, ki vključuje enakost med spoloma bi moral upoštevati ženske kot center za ukrepanje, ne glede na strategijo.

Optimalno bi bilo, če bi pristop vključeval zlasti skupine žensk, ki se nahajajo v različnih kontekstih analize. Skupine programov in ukrepov pa bi morali obravnavati strateško, zato, da bi se izognili temu, da bi instrumenti, ki zagotavljajo varnost žensk bili razumljeni kot instrumenti za njihovo marginalizirajo. Obenem pa to predstavlja tudi problem sodelovanja javnosti.

3.4 Vprašanje spola: načrtovanje za potrebe žensk in manjšinskih skupin


�8 �9Joint Strategy Joint Strategy

„Načrtovano za vse“ vključuje tudi pristop, ki teži k ustvarjanju okolja brez ovir. Ta pristop se ukvarja z obli-kovanjem delovanja odprtih prostorov ter zagotavljan-jem dostopa do slednjih. Okolje brez ovir je torej nujen predpogoj za neodvisno mobilnost in prevoz, kar pa predstavlja ključne dejavnike, ki ljudem s posebnimi po-trebami omogočajo enakopravno sodelovanje v družbi.

Še več, „načrtovano za vse“ predstavlja več kot samo sprejemanje odločb ter predpisov za majhen in zapo-stavljen segment prebivalstva. Čeprav to predstavlja bistveni del te filozofije, je to še vedno le majhen del le te, saj so mestne odprte površine brez ovir, enostav-nejše za navigacijo in so namenjene vsem. Torej ne ko-ristijo le invalidom, ampak so pomembno sredstvo, ki služi celotni družbi, tako lokalnemu prebivalstvu kot tudi turistom in obiskovalcem.

Filozofija, ki stoji za pristopom »načrtovano za vse«, se je začela z obravnavo potreb invalidov. Podobno kot s potrebami družbe na splošno, se moramo tudi na tem področju zavedati, da tudi invalidi niso homogena sku-pina ter, da imajo različne potrebe in interese, kot tudi različne vrste invalidnosti, ki jih je treba obravnavati v procesu projektiranja.

Na področju načrtovanja kvalitetnih odprtih površin po načelu »načrtovano za vse« obstajata dve glavni vrsti invalidnosti. v prvi vrsti invalidnost z okrnjeno mobil-nostjo, v drugi pa tiste z okrnjenim vidom, kar posle-dično vpliva ter omejuje njihovo mobilnost.glede na ti dve vrsti omejitev kmalu postane jasno, da bo njihovo upoštevanje v procesu načrtovanja obrodilo sadove v obliki urbanega prostora primernega za celo-tno populacijo!

Kliše, ki se nanaša na tiste z okvaro mobilnosti, najpo-gosteje govori o ujetih v invalidske vozičke. Načrtovalci zato odgovarjajo z načrtovanjem, ki namesto uporabe stopnic teži k uporabi ramp primernega naklona (naj-

bolj priporočljive smernice govorijo o maksimalnem 6 % naklonu). Čeprav so te oblikovalske ugotovitve se-veda zelo pomembne, pa je obenem jasno tudi to, da te usmeritve ne koristijo samo invalidom v invalidskih vozičkih.

v bistvu je število ljudi, ki na kakršenkoli način uporabl-jajo kolesa za povečanje njihove mobilnosti v urbanem okolju veliko večji kot se nam sprva zdi in te osebe niso samo starejše in invalidne osebe ampak je seznam le teh dolg in zajema:

otroke, ki se jih prevaža v otroških vozičkih, vključ-no s tistimi ki potiskajo ta vozila

otroke, ki uporabljajo skuterje, kotalke ali rolke

odrasle, z uporabo nakupovalnih vozičkov

turiste ter poslovneže na poslovnih potovanjih z kovčki na kolesih

Odprti prostor brez ovir pa vse to podpira. Obenem pa najstarejše in najpogostejše ter okolju prijazno sred-stvo za prevoz po mestu, ostaja kolo in slednje lahko učinkovito deluje le v okolju brez ovir.

Iz tega pregleda lahko hitro opazimo, da so uporabni-ki invalidskih vozičkov zagotovo pomembna manjšina tistih, ki bo imela korist od »načrtovanja za vse« ter, da so ti stari klišeji že zastareli. Tako lahko torej trdimo, da imajo vsi koristi od „načrtovanja za vse“ na različne načine in na različnih stopnjah v življenju.

»Načrtovano za vse«, lahko razumemo tudi kot pripra-vo naših mest in mestnih prostorov, za demografske spremembe, ki jih povzroča staranje prebivalstva v Ev-ropi. v prihodnosti bo namreč prebivalstvo manj mo-bilno, ter tako še bolj dovzetno za ovire v okolju kot je danes.

3.5 „Načrtovano za vse“: Načrtovanje za invalide ter vse ostale

Aktivna udeležba žensk v načrtovanju mestnih pro-jektov lahko spremeni razpršeni odnos, ki sicer omej-uje ženske ter jih sili k prilagoditvi glede na kontekst v katerem živijo, kar pa po večini pomeni zmanjševanje njihove dejavnosti in uporabe javnih storitev. Z aktiv-no udeležbo žensk v načrtovanju mestnih projektov se spreminja tudi miselnosti žensk, katerim se dovoljuje razvijanje pričakovanj, da bo mesto poskrbelo in jim

zagotovilo njihovo varnost ter omogočilo enostavno uporabo mestnega prostora.Ta novi pristop spodbuja preventivne ukrepe raje kot omejuje predloge, kar pomeni, da je mesto odgovor-no za zagotavljanje varnosti žensk kot tudi vsem dru-gim skupnostim ter ranljivim subjektom. Obenem pa je večji občutek varnosti in zaščite v mestnih odprtih prostorih koristen za vse skupine uporabnikov.

3.6 Partnerji pri procesu načrtovanja in oblikovanja

StrankaStranko je mogoče obravnavati kot osebo ali organ, za katerega projekt poteka, vendar je opredelitev kdo je to, lahko tudi kompleksno vprašanje. Organizacija za financiranje je nazorna definicija ene izmed strank - s tem, ko ima „blagajnik“ določen vpliv na to kaj se bo z denarjem naredilo. Kaj pa v primeru, če je vklju-čeno zemljišče v lasti nekoga drugega, so tudi lastniki zemljišč stranke? Kaj pa ljudje, ki bodo prihodnji upo-rabniki prostora, pravzaprav projekti nastajajo zaradi njih? Potem je tu še organizacija, ki bo v prihodnosti vzdrževala prostor, tudi to je lahko ponovno druga skupina.

Lokalna skupnost Lokalne skupnosti, je treba vedno obravnavati kot enega od ključnih akterjev v procesu, vendar se je po-trebno zavedati, kot je bilo prikazano že zgoraj, da tukaj ne gre za eno samo telo, ampak gre v resnici za skupek različnih družbenih skupin in tako lahko lokal-na skupnost pogosto zastopa pogosto nasprotujoče si interese.

Obenem pa ima lokalna skupnost verjetno najbolj neposredno in sveže znanje o vprašanju konkretne-ga prostora v naravi, kar pa je najpomembneje pred-stavlja prihodnje uporabnike tega prostora. To je tudi razlog, zakaj mora biti vključena v projekt že od same-

Slika 3: Glavni akterji sedijo za zeleno mizo


Odprti prostori v mestih so predvsem načrtovani za ljudi, kar pomeni, da je nujno zagotoviti sodelovanje vseh zainteresiranih strani. vse zainteresirane strani oz. skupine tako sodelujejo kot partnerji pri načrto-vanju in oblikovanju novega mestnega prostora že

od samega začetka postopka. Njihovo sodelovanje pa omogoča, da se, kolikor je to le mogoče zagotovi pri-lagoditve za vse njihove zahteve. Kdo pravzaprav sploh so glavni akterji v procesu? Spodnja tabela predstavlja glavne akterje.

ga začetka, ko lahko prispeva k podrobni opredelitvi izvlečka projekta, kot tudi vpliva na kasnejša testiran-ja in primerjave oblikovalskih alternativ v procesu. Interesne skupine in nevladne organizacije Ko se ena izmed teh skupin začne ukvarjati s številnimi vprašanji v širšem kontekstu, se lokalno prebivalstvo le stežka posveti vsem temam in vsem vprašanjem, ki jih skrbijo. v takih primerih je udeležba posebnih interesnih skupin ali nevladnih organizacij zelo po-membna. Slednje lahko doprinesejo strokovno znanje ter potrebne izkušnje iz drugih podobnih projektov v proces načrtovanja.

Občinski organiNe glede na to ali je občinska uprava lastnik zemljišča na katerem se bo projekt izvajal ali ne, je pomembno, da so le ti vključeni v proces že od samega začetka.

Kot v primeru lokalne skupnosti, tudi občina vključu-je veliko različnih in včasih nasprotujočih si interesov. Pomembno je zagotoviti, da so vključeni vsi oddelki, ki lahko vplivajo na načrtovanje, oblikovanje, izvajan-je, upravljanje in uporabo območja. To tako zajema tudi osebe odgovorne za čiščenje snega, pobiranje smeti do pristojnih za cestno razsvetljavo.

Agencija za zbiranje sredstevSeveda je mogoče, da lokalna skupnost financira pro-jekt v celoti, v tem primeru je agencija za zbiranje sredstev že vključena, velikokrat pa so v sodelovanje vključene tudi druge zunanje agencije za financiran-je, npr. Sklad Evropske unije za regionalni razvoj. v tem primeru morajo biti tudi te agencije zastopane v procesu.

v kolikor pa je vpleteno tudi lokalno sodelovanje, v obliki opravljenega dela, slednjega ravno tako šteje-mo kot del finančne pomoči projektu.

Drugi pristojni organiNacionalni in / ali regionalni organi lahko imajo in-teres ali vpliv na načrtovanje projekta. Na tej ravni, je mogoče, da se ukvarjajo z vprašanji o ohranjanju narave, urejanju cestnega prometa, ter upravljanjem meteornih vod. Tudi predstavniki teh organov se mo-rajo vključiti v proces oblikovanja. Potrebno pa je tudi tesno sodelovanje s storitvami v sili, kot so policija, gasilci in reševalci.

Projektant / načrtovalecv večini primerov bo to delo usposobljenih načrto-valcev ali oblikovalcev, katerih naloga bo zadovoljiti veliko želja, potreb in zahtev, ki se prepletajo med različnimi zainteresiranimi strani. Obenem pa bodo morali vzeti v račun potencial območja na katerem bo potekal projekt, ter doseči prostorsko zasnovo, kateri bo sledi razvoj v podrobnejši načrtovalski koncept, ki pa mora izpolnjevati čim širši obseg zgoraj navedenih želja ter potreb.

Projektant / oblikovalec ima lahko tudi pomembno vlogo v procesu stimuliranja in razvijanja modela v bolj podroben povzetek načrta. v številnih primerih imajo namreč zainteresirane strani, le zelo splošno predstavo o tem, kaj pravzaprav želijo od projekta, ter nimajo dovolj izkušenj pri izražanju svojih želja.

To je vloga projektanta / oblikovalca - idealno je če je to usposobljeni krajinski arhitekt, ki je sposoben čim večji obseg teh pričakovanj pretvori v fizično obliko.

Drugi zunanji strokovnjakiv določenih situacijah, se lahko pojavi tudi potreba po vključitvi drugih strokovnjakov v proces načrto-vanja. Tako lahko, v določenih situacijah potrebujemo okoljevarstvenike za svetovanje o posebnih vprašanjih ohranjanja okolja, gradbene inženirje, strokovnjake za meteorne vode, ter tudi sociologe kateri pomagajo pri iskanju lokalnih želja oz. blažijo trenja na srečanjih med vključenimi zainteresiranimi skupinami.

Med zunanje strokovnjake, ki bi lahko bili vključeni v proces načrtovanja in oblikovanja se lahko vključi tudi strokovnjake za potrebe različnih skupin uporabnikov, kot so invalidi, ženske, ter organizacije s posebnim znanjem na področju oblikovanja za preprečevanje kriminala.


Poglavje 4

Načrtovanje načrtovalskega procesa Začetek projekta - primer spremembe

Planiranje in načrtovanje lahko razumemo kot proces ali pa kot sam proizvod. To poglavje se tako osredo-toča na „načrtovanje procesa načrtovanja“. Proces načrtovanja se začne preden se začne izdelava načr-tov za preoblikovanje urbanega prostora in najbolje bi bilo, če bi se nadaljeval tudi ko je preoblikovanje že končano. vključevanje vseh ustreznih zainteresiranih strani, je ključni del tega procesa. Proces sestavljajo štiri glavne stopnje, ki jih lahno identificiramo:

– Priprava - zbiranje podatkov o potencialu prostora in potrebe uporabnikov

– Načrtovanje - vse, kar je povezano z ustvarjanjem nove vizije za prostor, upoštevajoč zgoraj navedena dejstva

– Izvajanje - naloge izgradnje in sajenja novega urbanega prostora

– vzdrževanje, upravljanje in spremljanje – reakcija na posledice, ki nastanejo z uporabo prostora

Te faze so navedene v kronološkem vrstnem redu, pri čemer lahko v končni fazi upravljanje in nadzor ra-zumemo kot vodilo pri načrtovanju priprav novega projekta.

vsako od teh glavnih faz je mogoče razdeliti na več posameznih korakov, toda za procesom mora obstaja-ti neka celotna vizija in nekdo, ki ima to vizijo ter moč, da žene projekt naprej in skrbi, da vse zainteresirane strani sodelujejo pri projektu, kot je bilo načrtovano.

Prvi del pripravljalne faze, bi moral obsegati planiran-je celotnega procesa načrtovanja. Temu morala slediti razjasnitev financiranja projekta; potrebno je identi-ficirati ključna vprašanja in glavne interesne skupine; vzpostaviti kontakt z širokim prerezom predstavnikov lokalne skupnosti; ter povezati skupaj različne inte-resne skupine. To predstavlja predpogoje za podrob-no izdelavo povzetka projekta, ter programa prostora in funkcij, ki jih je potrebno zagotoviti.

Podroben povzetek oblikuje izhodišče v fazi načrto-vanja in predstavlja jedro nalog za poklicne oblikoval-ce. Ti nadaljujejo proces razvoja z namenom, da raz-vijejo podrobne skice, ter alternative predloge glede na povzetek projekta; le te bo potrebno predstaviti v vizualni obliki, ki je razumljiva tudi lokalni skupnosti ter drugim laikom, ki so vpleteni v proces načrtovanja. Alternativne predloge bo potrebno oceniti na podlagi lokalnih potreb, izraženih v načrtovalskem povzetku.

Povzetek


Uporaba seznama odprtih funkcij prostora iz poglav-ja 2 je tukaj lahko koristna za vrednotenje alternativ. Rezultate tega procesa je potrebno posredovati nazaj k oblikovalcu, ki te predloge upošteva pri preobliko-vanju načrtovalskega predloga, s katerim se na koncu morajo strinjati vsi vpleteni v proces.

Ko je zasnova potrjena, se lahko začne faza izvajanja. Tu je potrebno dogovorjeno zasnovo razviti v detajle, ter jo pretvoriti v gradbene načrte in podrobna navo-dila za gradnjo projekta. Slednji pa predstavljajo tudi podlago za oceno stroškov. gradbena dela lahko izva-jajo bodisi komercialna podjetja ali lokalna skupnost oziroma kombinacija obeh. Ne glede na izbiro izva-jalca pa mora biti delo nadzorovano, da se zagotovi njegova pravilna izvedba. Po zaključku gradnje sledi uradna »predaja« odgovornim strankam.

Faza vzdrževanja, urejanja in nadzora se lahko začne-te z predajo prostorov lokalni skupnosti v obliki ot-voritve. Sočasno z uporabo prostora se ustvari tudi potreba po rednih vzdrževalnih delih, ki se izvajajo

z namenom zagotovitve čistoče prostora, razvoja ve-getacije skladno z načrtom, ter ohranjanjem drugih vgrajenih elementov v dobrem stanju. Širše upravl-janje z vzdrževalnimi opravil pa zagotavlja, da se bo novi prostor uveljavil kot center aktivnosti lokalne skupnosti. To lahko pomeni organizacijo dogodkov, kot so zabave in praznovanja, lahko pa pomeni tudi nekatere dejavnosti povezane z vzdrževanjem. Pro-stor je potrebno opazovati z širšega vidika prvotno zastavljenih ciljev preoblikovanja. Ali so izpolnjena vsa pričakovanja uporabnikov in lokalne oblasti? Ali je potrebno prilagoditi prostor, da bo ustrezal načinu uporabe? Tudi tu je lahko v pomoč kontrolni seznam funkcij odprtega prostora v poglavju 2.

Nazadnje je potrebno poudariti, da je dobro načrto-vanje procesa bistveni predpogoj za dobro zasnovan mestni prostor, vendar načrtovanje samo po sebi ne zadošča. Pri tem igra ključno vlogo tudi fizični model, ki je obravnavan v poglavju 5.

Slika 4: Programiranje, oblikovanje in vzdrževanje urbanega odprtega prostora

Ko govorimo o načrtovalskem in oblikovalskem pro-cesu, se je potrebno zavedati, da obe besedi obstajajo kot glagol - načrtovati, oblikovati - in kot samostalniki - načrt, oblikovanje. To poglavje je o glagolu - ukre-

pih, ki so potrebni za načrtovanje in oblikovanje – da se ustvarijo samostalniki - načrti in oblikovanje, ki naj bi se pojavilo na koncu procesa. Le ti bodo natančneje obravnavani v naslednjem poglavju.

4.1 Uvod: Načrtovanje kot samostalnik - Načrtovanje kot glagol


Poleg obstoja kraja, ki potrebuje preobrazbo, obstaja vsaj še dve pomembni izhodiščni točki pri ustvarjanju novega urbanega prostora. Morda je najbolj očitna tista, ki se ukvarja s potrebami uporabnikov, vendar je pomembno, da se ne pozabi na drugo izhodiščno točko, ki predstavlja vizijo kaj bi bilo mogoče z pro-storom narediti. To je še posebej pomembno, ko je vpleten širok spekter zainteresiranih strani, ki sode-lujejo v procesu. Slednje pa je sicer vedno zaželeno, saj obstaja verjetnost, da imajo različne ravni znanja in izkušen, ter tudi različna pričakovanja v zvezi z ur-banim prostorom. Brez jasne vizije ali vsaj nekakšne bolj konkretne ideje o končnem cilju, ki usmerja pro-jektno skupino se lahko zgodi, da bodo pričakovanja nizka in možnosti tako ostanejo neodkrite, priložnost pa izgubljena.

Z roko v roki z vizijo, je potrebna tudi zaupanja vredna oseba, ki bo vodila projekt naprej in ga usmerja skozi vse potrebne faze. vizija novega projekta lahko pre-vzame obliko posebnih primerov sodobnih projektov ali pa lahko vključuje generične „vzorce“, ki opisujejo vrsto kraja, ki bi ga ljudje radi videli.Bistveno je, da se nameni dovolj časa načrtovanju pro-jekta, njegov uspeh pa bo v veliki meri odvisen kako dobro bo ta proces potekal. Proces lahko prepoznamo po štirih glavnih stopnjah, vsako od teh stopenj pa je mogoče še nadaljnjo deliti:

• Priprava• Načrtovanje• Izvajanje• vzdrževanje, upravljanje in nadzorovanje

4.2 Začetek projekta - vizija in vizionar

To je faza, kjer se projekt oblikuje in razvije od začet-ne ideje do točke, kjer so bile zahteve za načrtovanje prostora detajlno določene. Ker se tukaj opredelijo vprašanja, ki jih morajo načrtovalci obravnavati in ker tukaj sodeluje večina vpletenih, je to morda najbolj kritični del procesa.

4.3.1 Načrtovanje procesa

To poglavje cilja predvsem na pregled ključnih faz, v procesu načrtovanja, v najverjetnejšem kronološkem za-poredju, kar pa seveda predstavlja le splošne smernice. Tukaj bi uporaba osnovnih predlogov morala biti omo-gočena odgovornim upravljavcem celotnega projekta, da oblikujejo načrtovalni proces, ter pripravijo plan dela, ki bo ustrezal potrebam zadevnega projekta in vsem njegovim udeležencem. vseeno pa bo ta proces najver-jetneje potrebno prilagoditi na številne načine, da bodo izpolnjene potrebe določenega načrta projekta.

Lahko se zgodi, da vse faze v določenem projektu ne bodo potrebne. Po drugi strani pa bo morda nekate-re od teh faz potrebno ponoviti, v različnih delih bolj zapletenih projektov. Podobno se lahko tudi teža ali pomen faz v različnih situacijah razlikuje. v nekaterih primerih so različni vidiki tega procesa bolj ali manj po-membni, ravno tako, kot lahko variira potencial skupi-ne uporabnikov. Proces odločanja o povečanju obsega najpomembnejših vidikov, ter skupin katere se še mora vključiti, je včasih znan tudi kot sprememba obsega.

Nazadnje je potrebno ustrezno porazdeliti potrebne faze v čas, ki je na voljo za izvedbo projekta. Razvoj dogovorjenega časovnega razporeda je za zagotovi-tev uspeha projekta ključnega pomena. Časovni ra-zpored mora med drugim upoštevati tudi sezonske dejavnike. Tako se npr. projekt ne more izvajati med zimo, pri sajenju moramo biti pozorni na ustrezno sezono, vključevanje javnosti pa je najprimerneje usklajevati s časom med počitnicami, raziskave o uporabi prostora je potrebno izvajati v času, ko je raven uporabe visoka. Pomembno pa je tudi to, da se ne začne z izvajanjem projekta preden se zagotovi finančna sredstva.

4.3.2 Pojasnitev finančnih razmer

Čeprav je po eni strani pomembno, da se preuči dol-goročne možnosti za prostor in določi vizijo, kot tudi konkretne potrebe uporabnikov, je zelo pomembno, da ne pričakujemo nadrealno visokih ciljev ali obl-jubimo nekaj, kar ni mogoče izvesti znotraj predvi-denega časovnega in finančnega okvira. Zaradi teh razlogov je dobro imeti natančne podatke o tem ko-liko finančnih sredstev imamo na razpolago, kot tudi to, kdaj bodo na razpolago. To je pomembno tudi pri preučevanju možnosti dodatnih vložkov, kot so npr. neposredno vključevanje lokalnega prebivalstva v nekatera izvajanja.

4.3 Pripravljalna faza


4.3.3 Identifying the key issues and main stakeholders

Na začetku projekta je ključnega pomena opredelitev glavnih akterjev v procesu. Kot je bilo že opisano v prejšnjem poglavju to vključuje lokalne občinske orga-ne pristojne za načrtovanje ter tudi druge pristojne or-gane lokalne skupnosti in interesne skupine ali nevlad-ne organizacije. Nujna sestavina tega seznama je tudi seznam lastnikov zemljišč ter njihovih upravljavcev. Po-membno je imeti v mislih, da uporabniki prostora niso samo domačini, ampak obstajajo tudi „uradni“ upo-rabniki teh prostorov, kot so npr. storitve v sili(reševalci, policija,…), razni lokalni in komercialni interesi.

Del postopka ugotavljanja ključnih interesnih skupin je tudi odločanje o tem, kaj so ključna vprašanja dotične-ga projekta. glede na ta vprašanja bo seznam zaintere-siranih skupin verjetno variiral glede na stopnjo njihove vpletenosti v proces. Postopek določanja vprašanj in in-teresnih skupin je najbolje reševati na iterativen način. Razmeroma lahko je identificirati prvih nekaj ljudi na seznamu. Slednje pa se lahko nato prosi za mnenje o tem, kdo bi po njihovem mnenju še moral biti vpleten, ter kaj lahko doprinese projektu. Ko zberemo te podat-ke lahko seznam ustrezno razširimo.

Koristno je razlikovati med „uradno“ zainteresiranimi stranmi in lokalno skupnostjo. Uradno stran je relativno lahko doseči že z pismom v odgovorno pisarno, med-tem ko so potrebna posebna prizadevanja, da se dose-že in vplete razpršeno skupino.

4.3.4 Kontakt z lokalno skupnostjo

Najverjetneje bo potrebna široka paleta različnih dejav-nosti, da se doseže stik z ustreznim prerezom lokalne skupnosti, s katero se mora vzpostaviti stik v najzgod-

nejši fazi procesa. Če obstajajo organizirane skupine to predstavlja pomembno izhodišče, vendar se je treba truditi, da se vzpostavi stik tudi s tistimi, ki niso »orga-nizirani«. Kot je že bilo poudarjeno, je treba ponovno opozoriti, da „lokalna skupnost“ nikakor ni homogena skupina in pogosto vključuje veliko nasprotujočih si stališč in interesov. Prepoznavanje in reševanje le teh, je pomemben del tega procesa.

Načini sporočanja lahko vključujejo tako tradicionalne medije, kot so lokalni časopisi in radijske postaje, kot tudi sporočanje preko lokalnih organizacij; šol, klu-bov ter drugih organizacij, z razdeljevanjem letakov, obvestili v lokalnih trgovinah in drugih javnih mestih. Te metode so primerne za obveščanje o načrtovanju projekta, vendar ima vsak projekt in skupnost razvite lastne načine za komunikacijo in dobra informacijska kampanja mora izvedeti zanje ter jih uporabiti za inte-rese obveščanja.

Čeprav so masivna komunikacijska sredstva ustrezna na začetku projekta, zaradi enosmernega sporočanja niso primerna v kasnejših fazah. Ko so definirane in-teresne skupine, je priporočljiva uporaba bolj interak-tivnih pristopov, kot so vprašalniki, intervjuji, osebna vabila, informacijske točne na samem kraju projekta, načrtovanje sestankov in spletnih forumov. vsi ti nači-ni komuniciranja so potrebni, da se izve pričakovanja ljudi, ter njihovo mnenje o različnih vprašanjih in pred-logih.

4.3.5 Združevanje različnih interesnih skupin v projektnem procesu

Ko je vzpostavljen stik z lokalno skupnostjo ima vkl-jučitev le te v projektna srečanja pomembno vlogo pri razvoju projekta. Najverjetneje bodo ta srečanja dveh različnih vrst - relativno redna srečanja jedra


projektne skupine, ki bo verjetno vključevala pred-stavnike družbenih skupin, ter manj pogosta odpr-ta srečanja, h katerim bo povabljena celotna lokalna skupnost kot tudi druge zainteresirane organizacije. Za odprta srečanja je morda najbolje, če so vodena ali omogočena s strani nekoga, ki ni tesno povezan s projektom. Pomembno pa je, da so ta srečanja or-ganizirana tako, da sovpadajo s ključnimi mejniki v razvoju projekta. Predlagana so najmanj štiri javna srečanja, čeprav je mogoče to predlagano strukturo prilagoditi potrebam vsakega posameznega projek-ta. v primeru preprostih projektov, se npr. lahko prvi dve srečanji združi, obenem pa se za bolj zapletene projektne omogoči dodatno srečanje, z namenom, da se zagotovi čas za diskusijo in poišče odgovoren na vsa morebitna vprašanja:

1. Začetni sestanek kjer se predstavi cilje projekta ter se razpravlja o viziji prostora, predstavi in sprejme časovni načrt za izvedbo projekta

2. Drugo srečanje je namenjeno predstavi rezultatov analiz in razpravi ter vrednotenju zaznanih pred-nosti oziroma slabosti sedanjega stanja prostora, razvoja ter potrditvi programa

3. Na tretjem srečanju se predstavi in zbire povratne informacije o prvih načrtovalskih idejah in njihovih alternativah, ter njihovem vrednotenju z vidika raz-ličnih skupin uporabnikov

4. Na zadnjem srečanju se predstavi ter razloži končne načrtovalske predloge ter se razpravlja o časovnem in proračunskem okviru izvajanja projekta

jasno je, da je potrebno zagotoviti dovolj časa med temi sestanki, da se lahko razvije določene rezultate. Razvoj javnih srečanj ter rezultate teh srečanj pa spre-mljajo bolj redni sestanki jedrne projektne skupine.

4.3.6 Načrtovanje in podroben razvoj predstavitve projekta

v tem kontekstu je pojem »programiranje«, ki ga arhitek-turna stroka v ZDA uporablja za poimenovanje struktu-riranega procesa pojem, kateri vključuje ugotavljanje kaj natančno je potrebno narediti, da se zadovolji potrebe in pričakovanja vseh zainteresiranih strani, ter se oblikuje in zapiše sklep, z namenom zagotovitve trdne osnove za dejansko izvedbo zasnove projekta. �

Programiranje je analiza potreb vseh zainteresiranih stra-ni. Tako se ta proces ukvarja z zbiranjem idej in koncep-tov o tem, kako bi se te ideje in koncepte lahko izpolnilo. Obenem vključuje tudi opredelitev ključnih funkcij, ki bi jih prostor lahko oz. bi jih moral izpolnjevati, ter ocenjevanje možnosti in omejitev, ki jih ima za izpolnitev le teh.

vzporedno s tem procesom določanja in izražanja po-treb oz. želja vseh sodelujočih v projektu, je potrebno raziskati, evidentirati in analizirati probleme ter poten-ciale prostora za izvedbo projekta, ter najti načine na katere ga je mogoče uporabiti. Pomemben del procesa analize prostora, je tudi upoštevanje položaja prostora glede na širši načrtovalski kontekst in predvsem glede na strukturo odprtih prostorov mesta (glej točko 1.3). To je še posebej pomembno v okolici, v katero se mora novo zasnovani prostor integrirati.

Ideje, ki izhajajo iz programskih sestankov in rezultati ana-liz prostora so nato organizirani in še podrobneje opisani ter sčasoma postanejo jasen in natančen opis projekta, kateri mora, kolikor je to le mogoče, reševati konflikte in nasprotja med različnimi stališči in pričakovanji. Natančen opis projekta je skupaj z informacijami o proračunski okvirih in predvideno obliko izvajanja podlaga za izdelavo projekta in za nadaljnji zagon projektnega načrtovanja v ožjem smis-lu ter predstavlja zadnji del „pripravljalne“ stopnje.


Tabela 1: Vprašanja o Programiranju


Parameter Specifikacija

Finančna sredstva vezana na fazo načrtovanja

Politično ozadje ki se upošteva

Okoljski vidik

Količina odprtega prostora / državljan

Kakovostne komponente (odstotek vegetacije/pokrite površine/pokritost z olesenelimi rastlinami)

Dostopnost – povezava z omrežjem

Sodelovanje z javnostjo

Pravilno obveščanje javnosti z zgodnji fazi projekta

Aktivno sodelovanje javnosti (javni prispevki o potrebah, posvetovanje z ključnimi načrtovalci itd)

vidik glede na spol

Uporaba statistike razlik med spoloma

Potrebe posebnih skupin, kot so ženske, otroci, moški (mladi in stari), samski in družine

jasna pravila odločanja, ki vključujejo ženske

varnostni in socialni vidik

Opredelitev varnostnih problemov in dejavnikov, ki jih lahko povzročijo

Natančna opredelitev ciljev, ki potekajo v okviru projekta

Odločitev o ukrepih lokalnih oblasti o strategijah in financiranju

vidik dostopnosti

Zbiranje informacij o povezavi z javnim prevozom, različnimi znamenitostmi

Program za notranji razvoj – naklon površin, širina prostorov, oprema ob upoštevanju predloga »uporabno za vse«

Načrtovanje in opredelitev potrebe orientacijskega sistema – ob upoštevanju vseh možnih uporabniških skupin

Načrtovalski predlog za dodatno opremo (pohištvo, točke srečanj, sanitarije)

Urbanistični načrtovalski vidik

Stanje prostora

Potrebe uporabnikov zbrane z udeležbo javnosti

Protislovna in ustrezna pričakovanja strank v primerjavi z zahtevami družbe in okolja

4.4.1 Zagon načrtovanega modela

Proces oblikovanja bo podrobneje predstavljen v poglavju 5 in bo tukaj predstavljen zgolj na kratko, z vidika vpletenih procesov.

Oblikovalec je lahko posredno ali pa neposredno vkl-jučen v pripravljalno fazo projekta. To ima tako pred-nosti kot tudi slabosti, vendar je v vsakem primeru mogoče. Prav tako je teoretično mogoče v tej fazi izpeljati načrtovalski natečaj, potrebna dokumentaci-ja pa se pripravi kot rezultat pripravljalne faze. To je eden izmed načinov za ustvarjanje alternativnih pred-logov načrtovanja; drugi pa je, da se izrecno pripravi alternative kot del predstavitve projekta.

4.4.2 Načrtovalska skica in alternativni koncepti

Ne glede na obstoj konkurence, ki se odraža v alter-nativnih predlogih na načrtovalske probleme oz. ali je za pripravo alternativnih predlogov pooblaščen drugi načrtovalec, je pomembno, da imamo izbiro med raz-ličnimi alternativami že v prvi fazi.

Skice predstavljajo načrtovalski koncept ter splošne smernice načrtovalskim predlogom, vendar se ne po-glabljajo v detajle. Zagotavljajo izjemno pomemben del procesa načrtovanja, saj predstavljajo prvi odziv načrtovalca na predstavitev in prostor, kar omogoča širši javnosti, da se odzove na te ideje dokler so le te še vedno v razvoju. Poleg tega je navadno laični jav-nosti lažje izraziti svoje ideje kot odziv na konkretne predloge, kot pa na predloge v abstraktni obliki.

4.4.3 Vizualizacija alternativnih konceptov in javno mnenje

Za alternativne predloge je dobro, da so tudi vizualizirani na tak način, da so razumljivi nepoznavalcem. To zahte-vala uporabo 3-dimenzionalne predstavitve z kolaži, ra-čunalniške predstavitve ali bolj tradicionalno - metodo perspektivnih skic. Alternativne možnosti oblikovanja se lahko bodisi nanašajo na prostor kot celoto oz. na le dele tega. Te alternativne možnost je potrebno predstaviti javnosti na tretjem sestanku od zgoraj omenjenih štirih predvidenih. Optimalno pa je če se o njih razpravlja na srečanju notranjih projektnih skupin, z namenom, da se zagotovi njihovo dejansko tehnično izvedljivost.

v idealnih razmerah bi bilo treba vzpostaviti nekakšen dolgoročen mehanizem, ki bi dopuščal zbiranje po-vratnih informacij iz čim širšega prereza javnosti, še posebej dobrodošle pa so informacije s strani tistih, ki se ne morejo udeležiti srečanj. Tudi tu se uporabl-ja iste komunikacijske poti kot so navedene zgoraj, z namenom, da se javnosti predstavi alternativne pred-loge, ter se s širšim pristopom izzove več povratnih informacij. Proces pridobivanja povratnih informacij s strani javnosti, ne sme imeti za cilj le zbiranja in-formacij o eni rešitvi, ampak mora težiti k temu, da zajame tako pozitivne kot tudi negativne predloge o vseh alternativnih predlogih.

4.4.4 Vrednotenje načrtovanja v okviru funkcionalnih zmožnosti odprtega prostora

Ravno tako kot pri iskanju mnenja širše skupnosti, je tudi tukaj priporočljivo uporabljati kontrolni seznam potencialnih nalog odprtega prostora določenih v po-glavju 2. Z njegovo pomočjo lahko ocenimo relativne prednosti različnih zasnovanih predlogov. To je nekaj, kar se lahko izvede kot ločeno pod-fazo, vendar je idealno optimizirati načrtovanje v skladu s temi funk-cionalnimi merili in jih integrirati kot del načrtovalske-ga postopka, ki ga bo izvedel načrtovalec sam.

4.4.5 Ocena alternativnih predlogov z vidika posameznih skupin uporabnikov

Nadaljnjo oceno in optimizacijo oblikovanja alternativ, je potrebno izvajati iz številnih strokovnih perspektiv. Te vključujejo potrebno integracijo načela enakosti spolov, zasnovo namenjeno vsem ciljem in zahtevam po varnosti in zaščiti. Ustrezna merila so vključena v Dodatku 5.

4.4.6 Povratne informacije za oblikovalca in integracija pripomb v pregleden in usklajen predlog načrta

Po zgoraj navedenih stopnjah, je treba povratne infor-macije upoštevati pri reviziji in konsolidaciji izbrane mož-nosti v končni dogovor načrta projekta, ki se ga potem dodela v podrobnosti in vizualizira. To bo predmet kon-čne predstavitve, ki bo potekala v okviru štirih srečanj načrtovalcev, kot je navedeno zgoraj. Ko je načrt potrjen z vseh strani, se lahko začnejo dela v naslednji fazi.

4.4 Faza načrtovanja


4.4.7 Končni dogovor o načrtovalskih pred-logih s strani občinskih in drugih organov

Po sprejetju končnih načrtovalskih predlogov s strani

širše skupnosti, bo le te moral uradno priznati tudi pristojni organ, čeprav se pričakuje, da je slednji s temi predlogi dobro obveščeni že v okviru jedra ekipe, ki spremlja srečanja celotnega procesa.

4.5.1 Priprava podrobnega načrta in skice gradnje kot osnove za oceno stroškov in postopek javnega razpisa

Ta leži med konstrukcijo in fazo izvajanja, vendar pa ne more potekati šele po odobritvi načrta. Podrobni načrti namreč zagotavljajo osnovo za zanesljivo oce-no stroškov, ter pomagajo razjasniti razdeljevanje na-log med tiste, ki jih je najlaže doseči s komercialno pogodbo, ter tiste naloge, katere lahko opravijo sami člani lokalne skupnosti.

4.5.2 Izgradnja projekta in nadzor na gradbišču

Po razpisnem postopku in podpisani najemni po-godbi, se lahko gradbena dela začnejo. Slednja je potrebno nadzorovati v imenu strank, ne glede ali ta dela izvajajo komercialni izvajalci ali člani lokalne skupnosti.

4.5 Faza izvajanja

4.5.3 Primopredaja

Po zaključku del in odpravi morebitni ugotovljenih pomanjkljivosti sledi uradna „predaja“ zaključenega projekta, ki pa lahko poteka v ločenih fazah. Po urad-ni predaji, se lahko prostor uradno odpre za javnost.

Tabela 4: Različni scenariji izvajanja


Izvajanje gradnje preko

Predpogoji Prednosti Pomanjkljivosti Primeri

prihodnji uporabniki

javnost je bila vpletena v načr-tovanje in deluje zelo dobro kot

skupnost

krepi občutek lastništva med bodočimi uporab-niki; cenejše, ker dela ni

potrebno plačati

vključuje nevarnost osiromašenega izgleda od začetka, kar lahko povzroči vandalizem

in zlorabe

sajenje, slikanje ob koncu gradnje, pa tudi izkopavanje

ali celo gradnja manjših zgradb, kot so lesene kon-

strukcije za igrišča ali pergole

»srednja« potpri manjših projektih strokovno podjetje namesti svoje izdelke s

pomočjo prostovoljcev v skupnosti

strokovne smernice izva-jalca in vključuje skupnost ter lahko pomaga prihra-

niti denar

vsako podjetje ne bo odprto za tak pristop

zaradi vprašanj zavarovanj in odgovornosti

strokovnjaki

postopek zbiranja ponudb je obvezen za javne projekte v EU

ki presegajo določene vsote denarja, načrtovalec ima običajno

dolžnost, da pripravi potrebna dejstva in številke za ta ponudbeni

postopek ter ga izvede

končna odločitev katero podjetje dobi izgradnjo projekta v vsakem pri-

meru ostane v skupnosti; stavbe ki jih zgradijo

strokovnjaki pomenijo vgrajeno garancijo

najdražji način, v primeru izvajanja

po sistemu korak-po-koraku

še dražje

gradbenik opravi vse korake izvajanja

4.6.1 Uradna otvoritev dogodka

Začetek te faze se lahko najbolje označi z uradnim od-prtjem. Medtem, ko mnogi vidijo to kot konec projek-ta, je to v resnici začetek 4. faze na katero pa se nikakor ne sme pozabiti. 4.6.2 Redno vzdrževanje prostora

Ko se projekt zaključi, je prostor potrebno redno vzdrževati. To vključuje izvajanje rednih nalog, kot

je npr. ohranjanje vegetacije, čiščenje smeti in opravljanje manjših popravil. Te naloge morajo vsi vpleteni jemati resno, ter si jih predstavljati, kot dodatno dolgoročno naložbo, brez katere je lahko ves trud, ki je šel v načrtovanje prostora ogrožen. Tudi tu obstaja možnost vključevanja lokalne skupnosti v izvajanje vsaj nekaterih nalog, predvsem pri izvajanju trenutnega neformalnega družbenega reda prostora, ter obveščanja odgovornih oseb o vseh nastalih težavah.

4.6 Faze vzdrževanja, upravljanja in nadzora

4.6.3 Upravljanje novega urbanega prostora

Poleg ohranjanja prostora v dobrem stanju z rednim vzdrževanjem, je prav tako pomembna vzpostavitev novega prostora v center za socialno dejavnost. Zara-di tega je koristno organizirati redne dogodke v tem prostoru. To so lahko bodisi lokalni festivali, vrsta za-bav in praznovanj, kot tudi skupne aktivnosti na pod-ročju vzdrževanja.

4.6.4 Nadzor uporabe in formalno vrednotenje uspešnosti načrtovanja

Nazadnje je smiselno, da se oceni kako uspešno je bilo načrtovanje v smislu svoje prvotne namere v smislu vrste in stopnje uporabe. vzpostavitev formalne štu-dije „vrednotenje zasedenosti“ je eden od načinov in vključuje spremljanje stopnje uporabe in dejavnost

novega prostora na skoraj enak način, kot je bilo to storjeno v okviru predhodne analize prostora. Dejan-ska primerjava teh dveh podatkov, je lahko pomem-ben del tega procesa. Tudi tu se lahko intervjuje, ter spletne forume uporabi kot kontrolni seznam nalog odprtega prostora, kot je predvideno v poglavju 2.

Poleg takega formalnega postopka, bo neformalni postopek le tega dopolnil.

Posledica takih študij, je ta, da pogosto postanejo izhodišča za naslednjo fazo prenove prostora. To la-hko vključuje majhne prilagoditve pri premagovanju posebnih lokalnih problemov, ki temeljijo na izkušn-jah vsakdanje uporabe, vendar s časom lahko vodi do novega cikla – prenove, kjer se srečamo z novimi izzivi in zahtevami glede prostora.

Tabela 5: Nadziranje in vzdrževanje


Metoda Sodelujoče skupine Prednosti

Post vrednotenje zasedenosti

sodelovanje javnosti, uporabnikov

strokovnjaki spremljajo uporabo pridobivanja informacij o funkcionalnosti in sprejemanju odprtega prostora, zasebno / uporabniško upravljanje ali srečanja za razpravljanje o prihodnjih prilagoditvah prostora ter pasivno skozi opazovanje ali strukturirane intervjuje

Nadzor in vzdrževanje

javna upravače je stranka javna uprava, postanejo njene vloge upravljanje, vzdrževanje in nadziranje. Če je stranka razvijalec ali neprofitna organizacija navadno preda odprt prostor javni upravi

Upravljanje javna uprava je odgovorna za vzdrževanje mestnega odprtega prostora

Upravljanje uporabniki

upravljanje se lahko delno preda uporabnikom, kar pomeni, bi lahko prevzeli odgovornost za vzdrževanje do določene meje ali vsaj možnost, da so vključeni pri odločanju, zahteva zelo močen občutek lastništva med njimi in ne pomeni, da lahko uprava popolnoma preloži svojo odgovornost za ohranitev mestnega odprtega prostora - tudi če vključuje le spremljanje zasebnega upravljanja


Dober proces pomaga pri opredelitvi parametrov oz. zahtev za nov urbani prostor in kot tak predstavlja bistveni pogoj za dobro načrtovalsko rešitev. Sam po-stopek pa ni zagotovilo za dober izid, če načrtovalski

predlogi sami ne zagotavljajo potrebne kakovosti in ne odražajo pomenov ter vrednot lokalne skupnosti, na način, da se bo le ta lahko identificirala z novim prostorom, ter ga obravnavala kot svojo lastnino.

4.7 Sklepi - priložnosti in omejitve „dobrega procesa“


Poglavje 5

Vzorci in projekti: Povezava v celoto

To poglavje obravnava različne načine vključevanja in po-vezovanja vseh vidikov, obravnavanih v prejšnjih poglav-jih, da bi ustvarili uspešno načrtovanje za urbane odprte prostore. gre torej za „načrtovanje“ v ožjem pomenu be-sede - proces organiziranja in strukturiranja vseh vidikov prostora, ustvarjanja prostorov in dodeljevanja funkcij, izbiro materiala - vključno z vegetacijo, tlakovanjem in ob-jekti v prostoru, kakor tudi pripravo podrobnega predloga za razsvetljavo in opremo prostora. To poglavje govori o projektu kot celoti, kar je več kot vsota sestavnih delov.

Za zagotovitev načrtovanja dobrih mestnih prostorov so pomembne tri surovine:– Najprej je potrebno razumevanje potenciala pro-

stora, kot tudi njegove vloge v širšem mestnem in krajinskem kontekstu, tako v smislu njegovih fizič-nih značilnosti, kot tudi širših pomenov in vrednot, ki izhajajo iz njegovega zgodovinskega in družbe-nega konteksta.

– Drugi prispevek k oblikovanju procesa je zagoto-vljen z izdelavo kratke predstavitve projekta, ki določa potrebe ter želje uporabnikov in lokalnega prebivalstva.

– Tretji dejavnik vključuje spajanje teh dveh dejavni-kov za oblikovanje integrirane vezave zgodovine in

geografije skupaj na prostor s svojimi funkcionalni-mi zahtevami, ki so podlaga za identifikacijo upo-rabnikov z novim prostorom.

Tretji dejavnik je najtežje opredeliti in običajno zahte-va znanje in izkušnje profesionalnega načrtovalca, da ustvari skladno kombinacijo med potenciali območja, ter zahtevami in pričakovanji lokalnega prebivalstva. Koristen most med strukturo, funkcijami in pomeni zno-traj zasnove projekta je mogoče zagotoviti z uporabo arhetipski „vzorcev“, v smislu, ki ga uvaja Christopher Alexander. Taki vzorci zagotavljajo enostaven način vkl-jučevanja posameznih funkcij s prostorskimi sestavina-mi zasnove projekta na prepoznaven način, kot tudi nakažejo nekaj atmosfere, s katero bi se lahko povezali. Primeri možnih vzorcev so na voljo kot pokazatelji, kako bi se jih lahko uporabilo kot enega izmed korakov v ra-zvoju oblikovanja novega urbanega prostora. Ti vklju-čujejo: „miren kraj, kjer se lahko sedi in bere“; „arena - oder za predstave“;“promenada - videti in biti viden“, „travnik“. Te je potrebno razumeti kot serijo možnih „pod-komponent“, za katere je primerno ali pa tudi ne, da se jih izbere ter kombinira med seboj na specifičnem prostoru, da se ustvari celotni načrtovalski koncept za-snove novega prostora.

Povzetek

Prejšnje poglavje se osredotoča na proces oblikovanja v širšem pomenu besede - vendar postopek nima smis-la, če ne pripelje do zadovoljivega izdelka. „Programski pristop“ vključuje delitev procesa oblikovanja na dva glavna dela: programiranje ter na načrtovanje procesa kot takega.

Prvi del se ukvarja z upoštevanjem vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev, da je načrtovalski „problem“ opredeljen v vseh vidikih, ter da so zahteve, ki jih mora izpolnjevati končni koncept jedrnato zapisane. Sama faza „načrtovanja“ je pravzaprav ustvarjanje „rešitve“. Slednja zajema uradni postopek organiziranja in struk-turiranja vseh vidikov, oblikovanja in opredelitve pro-stora, ter dodelitev široke palete funkcij, izbiro materi-alov, vključno z vegetacijo in gradbenimi materiali, kot tudi pripravo podrobnega predloga za razsvetljavo in opremo prostora.

Ti dve „predaji“ specifikacij za načrtovanje morata po-tekati med osebami, ki upravljajo proces oblikovanja ter profesionalnimi načrtovalci, katerih naloga je, da projektne zahteve spremenijo v prostorsko obliko.

Fazo načrtovanja se lahko pretežno vidi kot „analizo“ potreb uporabnikov in potencialnih problemov prosto-ra, kot tudi primere, kako vključiti ideje za doseganje tega cilja.

Načrt se v ožjem smislu osredotoča na proces „sinteze“ – spajanje vseh elementov za oblikovanje končnega koncepta. To poglavje se osredotoča na načrtovanje v ožjem smislu in na prvo mesto postavlja prostor. Pre-den se načrtovanje nadaljuje, pa je potrebno preuči, v kolikšni meri se lahko oblikovne značilnosti v obliki arhetipov ali bolje „vzorcev“, lahko uporabi kot gradni-ke za podporo in o tem obvesti načrtovalca procesa.

5.1 Uvod: programiranje in načrtovanje

Fizično območje projekta zagotavlja prostorske mož-nosti za srečanje z izzivi načrta projekta, vendar pa mora načrtovanje mestnih odprtih površin vedno po-tekati v kontekstu širšega odprtega prostora in v okviru širše mestne krajine.

Pri izkoriščanju potenciala, ki nam ga ponuja sam prostor, lahko naslednji dejavniki igrajo pomembno vlogo:

• Topografija in relief - ali obstajajo spremembe ravni, ki jih je mogoče izkoristiti?

• Obstoječe vegetacije - kaj je vredno ohraniti in kaj je mogoče odstraniti?

• Razgled in razgledne točke - ali lahko ostanejo odprte, ali jih je mogoče celo poudariti?

• Prevladujoča smer vetra in splošna mikroklima - kako to najbolje izkoristiti?

• Orientacija v povezavi s soncem - katera področja so privlačna za sedenje?

• Funkcije in uporabniki okoliških stavb - kjer so glavna središča dejavnosti?

• Robovi in stik z okolico, zlasti z drugimi zelenimi prostori - kako se prostor sporazumeva z njegovimi sosedi?

• Prometne poti - od kje je večina uporabnikov prihaja in kako prečkajo prostor?

• Pomeni in vrednote - na kaj uporabnike in prebivalce asociira prostor, kaj je pomembno v njegovem „preteklem življenju“?

Pri odločanju o mestnih odprtih prostorih je pomemb-no, da se o njih razmišlja v smislu štirih različnih meril. Hierarhija parkov iz poglavja 1 se mora nanašati na vse te stopnje, čeprav so odprti prostori na prvi stopnji - bivalno okolje - pogosto zasebnega ali občinskega zna-čaja, jih zato ni nujno obravnavano pod temo javnih mestnih odprtih prostorov.

• Neposredno bivalno okolje

• Okolica (lokalni ali okoliški parki)

• Okrožje (okrožni parki)

• Mestna četrt ali mesto kot celota (mestni ali metropolitanski parki)

5.2 Prostor v kontekstu


Po procesu analize potreb lokalnega prebivalstva, obstajata dva pristopa, ki se jih lahko uporabi za pomoč integracije rezultatov v načrtovanje koncep-ta. Prvi pristop obravnava te potrebe, kot preprosto zbirko večinoma nepovezanih značilnosti, ki opredel-jujejo želene funkcije in ozračje za nov prostor, raje

kot upoštevajo specifične strukturne zahteve. Drugi pristop, ki temelji na opredelitvi „vzorcev“ je tukaj prikazan kot možnost, ki lahko pomaga tako procesu načrtovanja kot takemu, kakor tudi vključevanju idej bodočih uporabnikov, saj jim ti vzorci omogočajo, da izrazijo svoje želje in upe na bolj konkreten način.

5.3 Izdelan povzetek projekta

Modernistični pristopi k oblikovanju, so nas naučil, da ko specifičen povzetek načrta sreča edinstveni prostor, je rezultat lahko samo „unikatna“ projektna rešitev, ustvarjena izključno za dani položaj in primerna samo za dane zahteve. Medtem, ko je to do določene meje res, je res tudi to, da so se z istimi ali vsaj podobnimi problemi že srečali projekti na drugih lokacijah, ki

so si pogosto tudi podobni. Kot rezultat te določene tipologije je zrasel in se razvil neke vrste nabor oblikovalskih rešitev, ki so bile preizkušene in rafinirane v daljšem časovnem obdobju. Slednje pa je omogočilo posploševanje določenih vrst generičnih projektov, ter vključevanje njihovih besedil ter celo njihovih pod-sestavin.4

5.4 Opredelitev elementov – vzorcev

Naslednji vzorci predstavljajo primere preprostih bese-dičnih arhetipskih elementov odprtega prostora, ki se jih lahko kombinira v različne permutacije, da se ustva-ri različne tipe urbanih odprtih prostorov. Sicer sami vzorci ne predstavljajo vrste odprtih prostorov, ampak le delne vidike, ki se jih lahko ali pa tudi ne kombinira z novimi ali obstoječimi odprtimi prostori. Seveda pa niso vsi pomembni za vse vrste mestnih odprtih pro-storov. vzorci so bili oblikovani z namenom združevan-ja vidika strukture ter njenih funkcij.

Upati je, da so lahko ti vzorci koristni pri spodbujan-ju razprave o načrtovalskih konceptih, katero lahko štejemo med del procesa ustvarjanja novega oz. pre-oblikovanja obstoječega urbanega odprtega prostora na način, na katerega se lahko te vzorce uporabi. Po-membno pa je vedeti, da se jih lahko kvečjemu vidi kot surovino, iz katere se tako sproži razprava s prihodnji-mi uporabniki prostora in od katerih se lahko pričaku-je načrtovalsko rešitev oblikovano na prožen način, ki ustreza posebnim potrebam prostora.

5.5 Vzorec jezika za urbane prostore

Mirno mesto za sedenje, razmišljanje ter branjeSkupine malih v zavete postavljenih senčnih otokov namenjenih za sedenje, odmaknjenih od glavnih poti ter virov hrupa. Če je mogoče se omogoči pogled iz prostora, vendar to ni prevladujoča funkcija tega pro-stora.

Dnevna soba na prostem, udoben prostor za srečanja, pogovor in sprostitevIzrazit osrednji prostor tlakovan in posajen z rastli-nami, blizu, vendar ne v neposredni bližini glavnih krožnih poti, z veliko sedežnimi kapacitetami postavl-

jenimi tako, da omogoča različnim skupinam, da se med seboj stikajo oz. ločijo. Prostor mora nuditi kom-binacijo odprtosti in ograjenosti - preglednost in za-prtosti - ter lahko vsebuje nekatere osrednje arhitek-turni elemente, kot je na primer pergola ali paviljon. Hoja v parkuSorazmerno neformalna krožna pot, ki zagotavlja pot po malih mestnih zelenih površin in povezuje njena glavna področja in značilnosti. Ta vzorec omogoča uporabnikom, da „gredo na sprehod“, ne da bi za-pustili park. To se lahko povezuje s fitnes tečaji, kot tudi nudenjem območij z sedežnimi kapacitetami.

5.6 Nekaj primerov možnih vzorcev mestnega odprtega prostora


Razgledna ploščad za nadzor dogajanjav najboljšem primeru gre za dvignjen tlakovan pro-stor, ki se nahaja v bližini roba mesta, morda z eno stranjo meji na ograjo ali rampo, na katero se je mogoče nasloniti, da imamo boljši pregled nad do-gajanjem v sosednjem prostoru/prostorih. Platformo se lahko uvrsti tudi tako, da pogled sega izven meja samega odprtega prostora.

Arena, oder za predstaveRelativno velik utrjen prostor v centru, ki ga je moče videti iz ene ali več strani, kateri lahko deluje kot kraj, kjer se izvajajo neformalni športi, kot npr. rolkanje, po možnosti pred enako neformalnim občinstvom. Taka območja so lahko v zimskem času poplavljena z vodo in se jih uporablja kot drsalne površine.

Promenada - videti in biti videnŠiroka tlakovana in dobro osvetljena pot, po možnosti obdana z drevoredom in klopmi, ki omogoča, da več ljudi sočasno hodi drug ob drugem, ter se med seboj srečujejo. Hoja gor in dol, je glavna funkcija prome-nade in ni nujno glavna povezovalna pot med vhodni-mi in izhodnimi točkami, potrebno pa jo je strateško umestiti glede na preostali prostor kjer se nahaja.

Senčni gajMreža ali formirana skupina dreves, ki tvori zaprto za-veso krošenj in introvertiran ter miren tridimenzionalni prostor pod njimi, katerega se lahko opazuje bodisi od zunaj ali pa izkusi znotraj, kar lahko postane tudi osrednja značilnost prostora. Obenem pa zagotavlja senčni prostor v katerega se lahko izstopi iz širšega prostora.

Travnikveliko osrednje območje poraščeno s travo, ki je fleksi-bilno ter se ga lahko uporablja tako za neformalne igre z žogo, kot tudi za sprejem v velikem šotoru po-stavljenim za posebne prireditve v poletnih mesecih. Idealno je, da se travnate površine ne razdeli, ter da preko nje ne potekajo poti, saj se tako zagotovi širok spekter uporabnosti. Prostor je lahko tudi rahlo vbo-čen tako za krepitev občutka zaprtega prostora, kot tudi za namen zadrževanje meteorne vode v primeru močnega deževja.

Pogled na cvetjePreproge cvetja koncentrirane okoli robov in vhodov v prostor ali pa kot osrednja funkcija na drugih točkah – optimalno v povezavi z kraji z sedežnimi kapacite-tami, lahko zagotovijo prostoru barve in toplino. To

lahko pritegne ljudi v ta prostor, obenem pa se mora-mo zavedati, da bo to privabilo tudi metulje in druge žuželke. v prostor bolj urbanega značaja, lahko vne-semo tudi druge oblike vegetacije - drevesa ali grmi-čevje – kateri igrajo podobno vlogo, ter dajo prostoru poseben poudarek.

Meja prostoraTa lahko poteka v obliki velikodušnega in dobro strukturiranega pasu zasaditve, ki tvori rob odprtega prostora in tako označuje mejo med odprtim prostorom in ostalim mestom. Prav tako je mogoče, da se meja vzpostavi z zidom, ograjo, zasajenimi grički ali kombinacijo le tega - slednje je namenjeno ustvarjanju jasno vidnega roba odprtega prostora. To ima lahko pomemben učinek blokiranja urbanega okolja in omogoča, da odprt prostor razvije svoj posebni karakter.

Glavni vhodTlakovan prostor s sedeži, ki tvori prag mestnega odprtega prostora in deluje kot prehod med odpr-tim prostorom in preostalim mestom. To je kraj, ki je umeščen med mestom in parkom in ima značilnosti obeh, idealno je, da se nahaja v bližini postaje javne-ga mestnega prometa. Ta je namenjen ljudem, ki ča-kajo eden drugega, medtem pa lahko spremljajo tako dogajanje na ulici, kot tudi dogajanje v parku.

Prehranjevanje na prostemKraj z napravami za kuhanje hrane, morda žari ter mi-zami, kjer lahko uporabniki prinesejo hrano s seboj, si jo pripravijo ter pojedo na prostem. Morda se bo pojavila potreba po več kot samo enem takem kraju, odvisno od tipa odprtega prostora ter kjer se le ta nahaja.

Prostor za vzgajanje cvetja in zelenjaveMesto na katerem lahko izkusimo odprti prostor kot vrt, ki igra aktivno vlogo pri uporabi zelenih površin s sajenjem, negovanjem in spravilom pridelkov, ki jih la-hko uživamo in prikazujemo. To lahko izvedemo v ob-liki serije zaprtih najemniških vrtov in / ali opremi sta-novanja v pritličju stanovanjskih površin z majhnimi vrtnimi površinami. Alternativno se lahko to obravna-va kot prikaz vrtov, ki so vključeni v skupno ureditev odprtega prostora in se jih vzdržuje komunalno.

Ta del mesta lahko vsebuje vrsto funkcionalnosti, kot so lope za shrambo vrtnega orodja, komposta in opreme za zalivanje.


Košček narave„Divjo naravo“ in „urbano okolje“ se lahko obrav-nava kot par očitnih nasprotij, ki lahko zaradi svojih vizualnih kontrastov ustvarja napetost in razburjenje v formalnem smislu načrtovanja. Kot območje skoraj naravne vegetacije ter rastlin in živali, ki jih določa življenjsko okolje, nakazujejo povezavo z širšim okol-jem, tudi če neposredna fizična povezava ni mogo-ča. „Košček narave“ lahko razumemo tudi kot travnik

ali drugo površino z pol naravno travo, ribnikom ali pa območje mokrišč, živo mejo sestavljeno iz gozd-ne pokrajine avtohtone vegetacije. Takšna naravna območja lahko zagotovijo dinamiko narave, obdobje rasti in upadanja v letnih časih, prav tako pa pred-stavljajo prostor, kjer lahko mestna javnost opazuje divje živali, ki jih sicer v njihovem vsakodnevnem okol-ju ne more.



Ponovno je potrebno poudariti, da zgornji vzorci ne bodo relevantni, oziroma uporabni, za vse vrste mestnih ali primestnih prostorov, obstaja pa možnost, da lahko pomagajo pri osredotočanju razprave o vrsti značilnosti, ki jih lahko novih odprti prostor vsebuje. Hkrati pa natančno opisuje, kako jih narediti razmero-ma odprte in prožne, tako da se lahko ustrezno odzo-vejo na posebne potrebe in želje projekta ter poten-ciale prostora. Morda jih lahko razumemo, kot neke vrste »opaž«, ki se ga uporablja za prekrivanje betona v zgradbah, kar je nujno za poravnavo načrtovalskega procesa z okolico dokler je ta proces še vedno v teku, vendar jih je kasneje potrebno odstraniti takoj, ko so ideje postavljene v zadovoljivo končno obliko.

Pomembno si je zapomniti, da pri oblikovanju nove-ga odprtega prostora ali preoblikovanju obstoječega, ne gre samo za izbiro predmetov iz menija možnih vzorcev, ki se jih nato sestavi. Proces načrtovanja od-prtega prostora vključuje veliko več kot le oblikovanje »vsote vzorcev«.

glede na to, da bo treba organizirati in sestaviti raz-lične prostorske in funkcionalne komponente v funk-cionalno in prijetno konceptno celoto, obenem pa paziti, da so združljive funkcije blizu druga drugi, na-sprotujoče pa ločiti kolikor daleč je le mogoče.

Del procesa načrtovanja bo vključeval pregled različ-nih funkcionalnih potencialov odprtega prostora, kot je določeno v poglavju 2, ter si prizadeval, da se jih odkrije kar se da mnogo. Pri tem je pomembno, da se zavedamo, da medtem ko lahko nekatere funkcije, kot so ekološke in okoljske, ter v manjši meri socialne in družbene tiste, ki jih je razmeroma zlahka specifici-rati, pa to običajno ne velja za strukturne in simbolne funkcije, ki jih v večini primerov ni mogoče doseči ne-posredno. Na to vprašanje bo na kratko odgovorjeno v nadaljevanju.

vzporedno s tem je za ocenjevanje in spreminjanje načrta bistvenega pomena vidik potreb vseh možnih skupin uporabnikov, s posebno pozornostjo na žen-skah in manjših skupinah, kot tudi zahteve po „obli-kovanju za vse“ ter potrebo po varnosti in po občutku varnosti za vse uporabnike prostora.

Upoštevanje prostorskih vzorcev, funkcij odprtega prostora in potreb bodočih uporabnikov je iterati-ven proces, ki ga ni mogoče preprosto izvesti iz ene zahteve, ampak ga je bolje razviti tekom procesa pre-verjanja, preoblikovanja, spreminjanja in ponovnega preverjanja.

Morda je najbolj pomemben vidik celotnega proce-sa načrtovanja popolna vključitev vseh teh vidikov v enoten prostorski koncept, ki naj bi predvsem ciljal na to, da se vključi pomen ter da se odrazijo vrednote uporabnikov kot del celovite vizije prostora.

Kot je že bilo poudarjeno v poglavju 2, Evropska kon-vencija o krajini daje enak poudarek tako fizičnemu kot zaznavnemu vidik krajine. Zato je to eden od glavnih izzivov za načrtovalce, potem ko se izpolni-jo glavne funkcionalne potrebe, da se prostor tako materialno kot duševno vključi v trenutno prepričljivo pripoved, ki mora biti zmožna pridobivanja pomena na čim širšem območju zainteresiranih skupin.

vendar ali pa morda zato, ker je to najpomembnejša značilnost dobrega načrtovanja, ustvarjanje pomena ni nekaj, kar je lahko racionalno določeno in načr-tovano. Pomeni, izhajajo iz dialoga med uporabniki in prostorom. Načrtovalec mora tako ustvariti mož-nosti za ta pomene, da se lahko pojavijo in morda najboljši za način dosego tega je zagotovitev, da je zasnova prostora globoko zakoreninjena v različnih kontekstih.

5.7 „Ustvarjalni preskok“, da nekaj, kar je „več kot vsota posameznih delov“

ZahvalaTa dokument je bil preveden iz šestih ločenih delovnih dokumentov, ki ga pripravil

Regionalni center za okolje (Slovaška), Nadace Partnerství (Češka) in Nadácia Ekopolis (Slovaška), LAMORO (Italija), RiSSC (Italija), FH Erfurt (Nemčija) in TU Wien (Avstrija).

Zahvaljujemo se vsem projektnim partnerjem in STC-članom UrbSpace projekta za zagotavljanje snovi in kritik za te načrtovane smernic. Te smernice temeljijo na delovnih dokumentih 3.2.1 do 3.2.6 za UrbSpace projekta. Izvlečki iz teh delovnih dokumentov, ne bodo označeni kot citati v naslednjih izjav, saj predstavljajo osnovni temelji za ta dokument in se jih razume kot združen produkt vseh šestih projektnih partnerjev.

Ta smernica je del UrbSpace-Project (www.urbanspaces.eu) in je omogočil program Evropske Unije Srednja Evropa 2007-2013.

Literatura, končne opombe in dodatkiPOgLAvjE 1

1. Evropska konvencija o krajini: http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/176.htm

2. Tematska strategija za urbano okolje:

http://ec.europa.eu/environment/urban/pdf/com_2005_0718_en.pdf

3. Leipziške listine: http://www.eu2007.de/en/News/download_docs/Mai/0524-AN/075DokumentLeipzigCharta.pdf

4. Aalborg listina http://ec.europa.eu/environment/urban/pdf/aalborg_charter.pdf

POgLAvjE 2

Appleton, j., 1986, The experience of landscape, john Wiley and Sons, Chichester

gehl, j., 1986, Life between the buildings, Danish Architectural Press, Copenhagen

Lynch, K., 1960, The Image of the City, MIT Press, Cambridge, Mass.

Orians, g.H., 1986, Ecological and evolutionary approach to landscape aesthetics, in: Penning-Rowsell, E. & D. Lowenthal, ‚Landscape meanings and values‘, Allen and Unwin, London

Thompson, I.H., 1999, Ecology, community and delight, E & FN Spon, London

Eamus, D.et al., 2004,TURNER REvIEW No. 9 Ecosystem services: an ecophysiological examination, Australian journal of Botany 53(1) 1–19

vitruvius: http://www.gutenberg.org/files/20239/20239-h/29239-h.htm

Wilson, E.O., 1984, Biophilia, Harvard University Press, Cambridge, Mass.

Wilson, E.O., 1986, Sehnsucht nach der Savannah) (Longing for the Sacann, garten + Landschaft, 96, 3: 19-24


48

POgLAvjE 4

Pena, W., 1987, Problem seeking, AIA Press, Washington DC

POgLAvjE 5

Alexander, C., 1979, The Timeless Way of Building, Oxford University Press - USA,

Alexander, C., S. Ishikawa, S. & M. Silverstein, 1977, A pattern language, Oxford University Press, Oxford

KONČNE OPOMBE

1 www.urbanspaces.eu/index.php?id=objectives-activities.php� Appleton 1975 (‘Prospect-Refuge’ theory), Orians, 1986 (aesthetics of acacia tree species) in Wilson, 1986

(‘Longing for the Savannah’) so napisali o tem vidiku krajine v zadnjem času.� Pristop k programiranju, ki ga predlaga Peňa, (Peňa, 1987) predvideva, da vse zainteresirane strani igrajo

enakovredno vlogo z podanimi idejami, pri čemer se vse spodbuja, da le te zapišejo – vendar ne samo potreb ter želj ampak tudi konkretne ideje in koncepte o tem, kako bi jih bilo treba doseči. Slednje se zapiše na kartice, kar se v procesu podobnemu »SWOT analizi« v okviru odprtih srečanj zbira »prednosti«, »pomanjkljivosti«, »priložnosti, in »pretnje«.

4 To dejstvo je priznal arhitekt in urbani načrtovalec Christopher Alexander in ga izdelal v svoji trilogiji knjig s temelji na „Pattern Language“ (Alexander et al., 1977). Te vzorce, ki jih je okarakteriziral in opisal Alexander, se lahko obravnava kot osnovno besedišče ljudskih oblikovnih elementov, ki se jih lahko črpa in uporabi pri vsakem projektu. Morda bi jih lahko opisali tudi kot „ljudske pravzore“. Te so Alexander in njegovi soavtorji videli kot osnovne elemente, ki jih je mogoče nenehno povezovati skupaj in interpretirati za ustvarjanje novih, vendar pa hkrati „brezčasnih“ načrtov, ki skupaj izražajo „vzorce jezika“ (Alexander, 1979 ). vzorci, opisani v knjigah Alexandra, so vezani na celoten spekter grajenega okolja iz regije, s pomočjo posameznega objekta do gradbenih metod. To vključuje detajle in komponente, kot tudi dokončane predmete. v okviru te zelo široke palete različnih vzorcev, jih je le malo povezanih z urbanim odprtim prostorom. vprašanje pa je, v kakšni meri lahko ta nabor razširimo, da bomo zadovoljili potrebe po oblikovanju novih urbanih prostorov?

48 Joint Strategy

Contact: REC Slovakia, vysoká 18, 811 06 Bratislava, Slovak Republic, Tel.: +4212 5263 2942; Email: [email protected]; www.rec.sk. The project „UrbSpace“ is implemented through the CENTRAL EUROPE Programme co-financed by the ERDF.

www.urbanspaces.eu

SMeRNICe Za URejaNje PRoSToRa - Urban...

Documents

Transcript of SMeRNICe Za URejaNje PRoSToRa - Urban...