Stanislav Tomšič

SLIKE S PLANINSKO-TURISTIČNEGA POTEPANJA PO ZAHODNI TURČIJI

September 2001

Prvič v Turčijo

V program izletov Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana za leto 2001 smo

suhoparno zapisali: September - letni izlet društva po vrhovih Turčije ali Sicilije. Po občnem

zboru, marca 2001, smo dokončno sklenili, da gremo v Turčijo. Ravno na tem občnem zboru

sem bil prvič izvoljen za predsednika društva. Na podlagi izkušenj iz naših prejšnjih

avtobusnih potovanj po evropskih deželah in gorah, ki smo jih večinoma organizirali sami, mi

je bilo jasno, da je treba tokrat pristopiti bolj resno. Turške dežele še ne poznamo, kot tudi ne

njenih gora, ovira je tudi znanje jezika, poznavanje običajev … Kot planinski vodnik in

predsednik društva si nisem smel privoščiti kakršnih koli spodrsljajev s 40-50 člansko

skupino udeležencev. S pomočjo Interneta sicer še ne tako razvitega kot danes, sem začel

iskati primerno turistično agencijo za pripravo in izvedbo 14-dnevnega planinsko-turističnega

potovanja po Turčiji. Z malo sreče sem našel agencijo, ki je bila pripravljena prilagoditi

program našim željam - z nekaj planinskimi vzponi, veliko gibanja v naravi pa tudi kopanja v

toplem morju in turističnega spoznavanja dežele. Naleteli smo na pravega sogovornika, ki že

leta vodi različne skupine po vsej turški deželi, tudi v gore in izven ustaljenih turističnih poti.

Odločili smo se ponuditi članom dve varianti potovanja, prvo malo bolj turistično po

zahodnem in sredozemskem delu Turčije in drugo bolj popotniško po turškem vzhodu - ob

Črnem morju vse do Armenske meje in gore Ararat. Večina se je ogrela za zahod, zato nam je

Agencija Oskar iz Kranja pripravila bogat program, po katerem smo iz velemestnega

Carigrada vstopili v spodnji Egej s čudovito antiko in jonskimi mesti ... ob obali turškega

Sredozemlja uživali v najlepših kotičkih, kjer se staro s sodobnim združuje v čudovitih

naravnih okoljih … za zaključek in krono potovanja pa barvita anatolska ravnica s pravljično

Kapadokijo. In seveda vmes opravili več planinskih vzponov. Ni čudno, da se je skupina

napolnila do zadnjega sedeža in nas je na štirinajstdnevno pot odšlo 46.

Program mi je bil všeč, vendar moja previdnost ni popustila, ob zavedanju, da papir vse

prenese. Reference agencije sem želel osebno preizkusiti, v izogib kasnejšim neljubim

presenečenjem. In tako sva se z Barbaro prijavila na spomladansko Kreto za planince.

Že ob prihodu na ljubljansko letališče doživiva prvi šok, ob pogledu na turističnega vodiča, ki

sva ga nekaj let prej, v ne prav lepi luči, spoznala na potovanju po Siciliji. Potem, ko je, s

pokvarjenim avtobusom, z veliko težavo našel pravi hotel, je še pred razdelitvijo ključev,

najprej povprašal po tukajšnjem nočnem življenju, ki je zanimalo njegovi mladi prijateljici in

prijatelja. Še sreča, da smo imeli s seboj tudi strokovnega vodiča, ki je brez njega brezhibno

izvedel vse oglede na Siciliji in vzpon na Etno.

In zdaj nas ta »zguba« pelje na Kreto! Na srečo je tokrat sledilo presenečenje v pozitivni

smeri, saj se je Aljaž odlično izkazal, k čemur so morda prispevala leta izkušenj, nekaj pa tudi

spremstvo gospe, za katero se je izkazalo, da je njegova mama. Skratka, odlično smo izpeljali

vse turistične oglede in planinske ture. Kar sem po vrnitvi pohvalil vodji agencije, ki se je

odločil, da nas bo v Turčijo odpeljal on osebno, saj tako velike skupine še niso imeli.

Tik pred odhodom v Turčijo je, 11. septembra 2001 prišlo do tragičnih dogodkov v Ameriki,

v katerih je bil v terorističnem napadu, ki je terjal veliko žrtev, porušen World Trade Center v

New Yorku. Zaradi pričakovanih poostrenih varnostnih ukrepov, smo zbor udeležencev na

letališču Brnik prestavili na zgodnejšo uro. V petek, 14. septembra smo se, v hudem nalivu,

malo pred enajsto uro zvečer zbrali na Brniku, kjer nas je pričakal vodja potovanja Oskar

Savarin. Nočni let iz Ljubljane proti Carigradu je hitro minil v družbi turških voznikov, ki so

v Trstu naložili tovornjake na ladjo, sami pa so se vračali domov z letalom. Po pristanku še

prevoz do hotela in kratek počitek. Zjutraj nas je pozdravilo toplo sonce, ki nas je grelo vseh

naslednjih štirinajst dni. Potovanje je bilo tako polno doživetij, da nihče ni imel časa misliti na

dogajanja v ostalem delu sveta.

Carigrad

Nekoč krščanski Konstantinopolis, danes muslimanski Istanbul. Po zajtrku smo si ogledali

glavne znamenitosti 1600-letne

prestolnice cesarstva na dveh

kontinentih: antični Hipodrom z

egiptovskimi obeliski in drugimi

spomeniki, veličastno Modro mošejo,

Potopljeno palačo - nekdanjo ogromno

cisterno za oskrbo Carigrada z vodo in

slovito cerkev Svete Sofije, ki so jo

Turki po zavzetju Konstantinopla

predelali v mošejo, danes pa je muzej.

Sprehodili smo se po veliki tržnici, se

učili poslovati z milijoni turških lir ter

prvič poskusili slastno in raznovrstno

turško hrano.

Pamukkale - Bombažni grad in Egejska obala

Popoldne smo preko Bosporske ožine vstopili v Azijo in se vkrcali v spalnik proti

Pamukkalam. Ogledali smo si snežnobele kaskade in bazenčke ter antično termalno

zdravilišče Hierapolis z največjim »mestom mrtvih« oz. nekropolo na anatolskih tleh. Po

kopanju v Kleopatrinem bazenu s šampanjsko vodo smo že drveli po rodovitni dolini reke

Meander do egejske obale. Občudovali smo veličastne ostanke antičnega mesta Efez. Po

modni reviji v trgovini z usnjenimi izdelki, so se nekateri že preizkusili v veščinah barantanja,

nato pa je za dve noči postal naš dom hotel v središču prijetnega obmorskega letovišča

Kušadasi.

Naslednji dan smo se podali v srednji Egej,

ki je bil od nekdaj idealen življenski prostor

… na njem se je razvila Jonska civilizacija.

Obiskali smo veličastne razvaline antičnega

mesta Priene nad reko Meander, ki ga je

prav ta reka, z nanosi proda in mulja,

odrezala od morja ter s tem povzročila

njegov propad. Ogledali smo si še

Apolonovo preročišče Dydima in

pomembno romarsko točko – Cerkev svete

Marije, kjer naj bi Mati božja, po

Kristusovem križanju, preživela zadnjih šest let svojega življenja.

Prvi planinski vzpon na Beš Parmak – Pet prstov, 1350 m

Zgodaj zjutraj smo se še v temi odpravili v vasico Herakleja ob jezeru Bafa, na nadmorski

višini 50 m. Tu naj bi nas čakali vodniki za naš vzpon na 1350 metrov visoki hrib v pogorju

Cadmus. Videti je bilo, da Turki niso navajeni vstati preden jih pokliče mujezin k molitvi. Kar

nekaj časa je preteklo preden smo se

z "dolmuši" (minibusi) odpeljali 200

m višje v vas Kara Hayit, ki je bila

izhodišče za naš izlet. Jutranja

svetloba je razkrila pogled na

romantično vasico in vse polno

čebeljih panjev. Domačini so nas

zaspano opazovali skozi okna.

Podali smo se skozi oljčne gaje v

borov gozd in se vse bolj dvigali

proti našemu cilju. Po slabih dveh

urah so nekateri, zaradi naraščajoče

vročine omagali, zato se je majhna

skupinica odločila vrniti v vas. Ostalih 36 nas je nadaljevalo 5-urni vzpon proti vrhu in ni nam

bilo žal. Vsak pogled je razkrival čudovita dela narave, hodili smo med ogromnimi balvani

fantastičnih oblik, se ustavili ob vodnih izvirih, varno plezali po hrapavem skalovju in uživali.

Le sonce je neusmiljeno žgalo in nam pilo moči. Po treh in pol urah sestopa smo se vrnili v

vasico, kjer so nam gostoljubni domačini postregli s čajem.

Naš prvi vrh se je izkazal za najtežjo, najdaljšo in zaradi vročine najnapornejšo, izmed treh

planinskih tur na potovanju.

Med jezerom in morjem

Po počitku in kosilu smo se preko oljčnih nasadov spustili v turško Sredozemlje do prijetnega

mesteca Dalyan ob jezeru Koyceğiz.

Po naporni turi prejšnjega dne smo si

privoščili sproščen letoviški dan ... z

ladjico smo se popeljali pod kalijskimi

grobnicami, ki so vklesane visoko v

skale, do izliva reke Dalyan v morje, in se

okopali na čudoviti večkilometrski plaži

Iztuzu, kjer želve ležejo jajca. Po kosilu

pa smo si privoščili še blatno kopel.

Zvečer smo se odpravili na »moonlight« vožnjo z ladjico po rečici in jezeru Köyceğiz pod

jasnim zvezdnim nebom. S turškim vinom in slovensko pesmijo smo proslavili uspeh

prejšnjega dne. Na drugem koncu jezera nas je pričakal bazen z izvirom termalne vode, ki je

močno zaudarjala po žveplu. Voda je imela 42 stopinj, zato smo se izmenično hladili v jezeru.

V Dalyan smo se vrnili v zgodnjih jutranjih urah.

Vintgar brez neba in najlepša plaža

Zjutraj smo nadaljevali potovanje ob sredozemski obali. Ogledali smo si mrtvo mestece Kaya

– nekdanji grški Livissi, ki so ga po prvi svetovni vojni zapustili tukaj živeči Grki ob

množični selitvi v matično domovino. Po vsem pobočju štrlijo gole stene v nebo, na ravnini

so ostanki dveh grških cerkva.

Po borovem gozdu smo se sprehodili

do najlepše turške plaže Ölüdeniz (po

naše: Mrtvo morje), kjer smo si

privoščili kopanje v kristalnem morju.

V mestu Fethiye – nekdanjem grškem

mestu Makri, smo nakupili hrano in

pijačo za naslednji planinski vzpon in

nadaljevali vožnjo na podeželje, kjer

nas je pričakal vintgar »brez neba«. V

kopalkah smo se sprehodili do konca

večkilometrske soteske Saklikent, ki je

tako ozka, da večinoma ni videti neba.

Plezanje čez gladke balvane in

bredenje po hladni vodi je bilo včasih precej zahtevno, vendar je soteska zares vredna ogleda.

Še gezleme (palačinke s sirom in zelenjavo) na plavajočih platojih nad reko in že smo se

znašli v šarmantni vasici Kalkan. Dobra večerja s kozarčkom rdečega in cigansko glasbo nas

je zazibala v sladke sanje.

Od potopljenega mesta k hiškam na drevesih

Jutranji postanek za kavo v Kašu smo izkoristili za kratek ogled tega lepega mesteca po

katerem so razsejani visoki likijski sarkofagi, potem pa smo se z ladjico popeljali do

potopljenega mesta Kekova. Vmes smo se večkrat ustavili za kopanje in pojedli dobro kosilo,

ki so ga pripravili domači čolnarji. Mesto Kekova je bilo nekoč povezano s trdnjavo Simena,

vendar se je zaradi tektonskih premikov pogreznilo v morje. Pod vodo smo videli zidove,

stopnišča in amfore. V stari vasici Simeni smo se povzpeli na trdnjavo in si ogledali likijske

sarkofage.

Proti večeru smo vstopili v nacionalni

park Olympos, kjer smo dve noči

prebivali v zanimivem okolju hišk na

drevesih. Ta svojevrstni penzion je pred

15 leti ustanovil domačin Kadir in ga

zaradi posebnega vzdušja obiskujejo

mladi iz vsega sveta.

Drugi planinski vzpon na Likijski Olympos – Tahtali dağ, 2366 m

Zaradi naporov in vročine ob prvem

planinskem vzponu, se jih je precej

odločilo prešpricati drugo turo in so se

raje prepustili celodnevnemu lenarjenju

na plaži. Tako jih je v zgodnjem jutru

samo 12 zapustilo Kadirjeve hiške na

drevesih in se odpravilo na vrh gore, ki

kraljuje visoko nad obalo in od koder je

čudovit razgled na celo vzhodno likijsko

obalo. Najprej so se vzpenjali po

gozdnem pobočju med starimi

libanonskimi cedrami, nato pa po

razglednem grebenu na vrh. Skupina je

bila majhna, zato je dosegla vrh v dobrih štirih urah, sestop pa je trajal dobri dve uri. Po

vzponu so se pridružili ostalim na plaži in si privoščili počitek s kopanjem v morju, nato pa še

ogled veličastnih ruševin antičnega mesta Olympos.

Po večerji smo se odpeljali pod pobočje gore Olympos in opravili polurni nočni sprehod do

večnih ognjev Himere, kjer že tisočletja različno veliki plameni švigajo iz tal - antičnim

mornarjem so služili kot naravni svetilnik. Tu so ostanki templja grškega boga ognja Hefajsta.

Od Antalye do »anatolskega Bleda«

Zjutraj smo napravili še nekaj posnetkov zanimive Kadirjeve drevesne arhitekture in se po

novi obalni cesti odpeljali do prestolnice turškega masovnega turizma Antalye. Skozi

Hadrijanova vrata smo se sprehodili po starem osmanskem delu mesta in poskusili hladen sok

iz sveže stisnjenih granatnih jabolk. Pot smo nadaljevali preko gorovja Taurus in popoldne

prispeli v Egirdir, »anatolski Bled«. Sprehodili smo se do otočka, ki je z umetnim nasipom

povezan s kopnim, in pri večerji ob jezeru proslavili rojstvo vnučka dveh naših sopotnikov.

Ponoči smo se soočili s temnejšo platjo turške turistične ponudbe, saj hotel ni ravno blestel od

čistoče. Na srečo je bila to edina negativna točka na vsej štirinajstdnevni poti.

Konya, sveto muslimansko mesto in vstop v Kapadokijo

Zgodaj zjutraj smo zdrveli ob Egirdirskem in

Beyšehirskem jezeru do seldžuške Konye. V

tem svetem muslimanskem mestu smo se

spoznali z dediščino velikega mistika,

ustanovitelja reda plešočih dervišev - Rumija

Mevlane. Obiskali smo njegov bogato

okrašeni mavzolej in mošejo. Na poti smo ves

čas opazovali razvaline karavansarajev -

nekdanjih zatočišč za trgovske karavane, ki

jih je, v razmaku 40 kilometrov, dalo zgraditi

Osmansko cesarstvo zaradi spodbujanja

trgovine. Pomudili smo se v največjem in

najlepše ohranjenem karavanskem dvorcu

Sultanhan, kjer smo podoživeli življenje karavanarjev na starodavni poti svile in začimb.

Že v mraku smo preko Doline angelov in

mimo podzemnega mesta vstopili v

pravljično deželo Kapadokijo. V daljavi

smo zagledali lepo osvetljen hotel in kar

nismo mogli verjeti, da bo to nekaj dni naš

začasni dom, ko smo se ustavili pred njim.

Za stopnišči in terasami, zgrajenimi iz

blokov vulkanskega tufa, so se skrivale

sobe, ki so bile v celoti vklesane v mehko

kamnino. Vsa stavba se je nekako stapljala s

hribom.

Kapadokija – širši krog

Po zajtrku smo se odpeljali v čudovito dolino Soğanli, po kateri smo se nekateri sprehodili

peš, drugi pa na osličkih in uživali v

posebnem vzdušju. Po mesečevi

pokrajini smo se odpeljali na drugi

konec in si ogledali najlepši

kapadokijski samostan v vulkanskem

tufu – Eskigümüš. Nato smo se spustili

osem nadstropij globoko v pravo

podzemno mesto Derinkuyu, kjer so se

včasih kristjani skrivali pred arabskimi

vpadi. Pozno popoldne smo se po

sprehodu po Rdeči dolini vrnili v hotel

in se pripravili na najzahtevnejši vzpon

naslednjega dne.

Tretji planinski vzpon na vrh ugaslega vulkana Erciyes dağ, 3917 m

Erciyes je skupaj s sosednjim ognjenikom Hasan dağ pomagal ustvariti sedanjo pravljično

kapadokijsko pokrajino. Ob dveh zjutraj

se je pred hotelom zbralo 21 pohodnikov.

Le avtobus se ni uspel zbuditi, zato je

Oskar bliskovito preskrbel prevoz z

dolmuši. Skupina se je pravočasno

pripeljala do izhodiščne točke za najvišji

vzpon na potovanju. Na naše veliko

začudenje so nas tam, ob pol štirih zjutraj,

pričakali žičničarji in nas potegnili pod

sam vrh vulkana. Tu je namreč pozimi

znano turško smučišče. Tudi septembra je

zjutraj presenetljivo hladno. Zadnjih 1200

m vzpona do 3917 m visokega Erciyesa je trajal okoli štiri ure, sestop po pepelnatem melišču

pa le dobri dve uri. Druga skupina se je, po popravilu avtobusa, popeljala po bolj oddaljenih

predelih Kapadokije, obiskala tradicionalno turško vas Yahyali, kjer so domačini gostoljubno

postregli s čajem in sadjem, nato pa pobrala utrujene pohodnike ob vznožju vulkana. Po

krajšem počitku v hotelu smo si zvečer vsi privoščili turško kopel v lokalnem hamamu z

masažo, po njej pa okusno tandir čorbo in dobro kapadokijsko vino v lokalni gostilnici.

Kapadokija - ožji krog

Kot palčki smo pohajkovali med neverjetnimi oblikami »Kamelje doline«, se skrivali v

labirintih »Želvje doline« ali se sprehajali pod »gobjimi dežniki« doline Pašabar - v enem je

celo policijska postaja. Obiskali smo v skalo vklesane cerkve in samostane zgodnjega

krščanstva, se povzpeli na naravno

trdnjavo Uchisar. Ogledali smo si

delavnico znanih turških preprog iz

bombaža, volne in svile ter seveda

tudi nekaj kupili. Ustavili smo se še v

brusilnici oniksa in poldragih

kamnov ter se končno odpravili v

hotel, saj zvečer nismo smeli

zamuditi turškega večera s trebušno

plesalko in folklornim programom.

Tudi sami smo se veselo zavrteli ob

zvokih turške disko glasbe in pozno

v noč proslavljali zaključek

uspešnega potovanja.

Po napornem nočnem praznovanju,

smo vstali malce kasneje in se

odpravili na pot proti domu. Zadnje

trenutke v pravljični deželi Kapadokiji

smo uživali na sprehodu po Dolini

angelov – Ihlari, ki je nastala zaradi

tektonske razpoke, postali v

tradicionalni vasici Selime in se

sprehodili po obrobju velikega slanega

jezera.

V vasici Selime sem se ustavil pri neki domačiji, pred katero je pridno delala gospodinja.

Pripravil sem se fotografirati idilični prizor, ko nas je povabila na čaj. Naredil sem nekaj

posnetkov, nato me je gospa prosila, da ji fotografije pošljem po pošti. Na vprašanje o

naslovu mi je napisala na listek: Yavuz mama, Selime, Kayseri. Fotografije sem res poslal na

pomanjkljivi naslov, ne vem pa ali jih je tudi prejela. Na naslednjih potovanjih po Turčiji sem

večkrat obljubil domačinom, da jim bom poslal fotografije, kar sem tudi vedno izpolnil. In

dogajalo se je, da so mi kasnejši popotniki po istih krajih poročali, kako jim je neki trgovec

kazal mojo kuverto s slovensko znamko, da so videli moje fotografije v kakšni zakotni lokanti.

Zaključek pri Močilniku

Štirinajst dni po vrnitvi iz Turčije smo se, v gostišču Močilnik pri Vrhniki, zbrali v skoraj

polnem številu in si, tokrat ob domači jedači in pijači, ogledali diapozitive s poti. Vsak je imel

s seboj tudi svoj album fotografij in obujanju spominov s poti po čudoviti turški deželi kar ni

bilo konca. Vodič Oskar nam je za konec pokazal še veliko slik z barvitega turškega vzhoda,

kjer že tisočletja poteka nomadsko življenje na enak umirjen način v prelepem naravnem

okolju. Uspel nam je zbuditi skomine in malo pred polnočjo smo se razšli z željo, da kmalu

obiščemo vzhod Turčije, čeprav v manjši skupini.