1

REKONSTRUKCIJE ZIDANIH STAVB IN VPLIV

UTRDITVENIH UKREPOV NA NJIHOVO TRAJNOST

Mihajlo Popović, univ.dipl.inţ.grad.

Gradbeni inštitut ZRMK d.o.o.

Povzetek

Ob rekonstrukciji zidane stavbe moramo le-tej z utrditvenimi ukrepi zagotoviti tako

ustrezno nosilnost in stabilnost kot tudi protipotresno odpornost. Potrebne in

primerne posege določimo z izvedbo preiskav, analizo stanja in izdelavo projektne

dokumentacije. V članku so predstavljeni najbolj pogosti utrditveni ukrepi s katerimi

zagotovimo zahtevano nosilnost konstrukcije, s poudarkom na strokovni zasnovi in

izvedbi. Opisani so tudi nekateri sanacijski posegi, s katerimi izboljšamo bivalno

ugodje. Na gradbeno fizikalne pogoje ne smemo pozabiti tudi zaradi zahtev

predpisov. V nadaljevanju članka so opisane teţave, do katerih lahko pride, če pri

utrditvenih ukrepih zanemarimo gradbeno fizikalni vidik. S tem negativno vplivamo

na trajnost celotne konstrukcije. Pri snovanju ukrepov je potreben celostni pristop,

saj samo tako lahko zagotovimo zahtevano trajnost zidane stavbe.

Summary

With the reconstruction and retrofit of a masonry building its load bearing capacity,

stability, and earthquake resistance should be improved. To determine the required

and most convenient project steps corresponding research and analytical studies

should be done, followed by a preparation of design documentation. The most

common techniques, their design, and application potential are presented in the

paper. Some repair and preventive maintenance instruments are described, as well.

These measures, undertaken with a consideration of building physics requirements,

are aimed also at improving the indoor living standard. In addition, some problems

caused by neglecting the building physics requirements are discussed, which can

negatively influence the overall durability of the structure. An integral approach is

needed to accomplish an adequate durability and sustainability of a masonry

building.

UVOD

V obstoječem gradbenem fondu Slovenije velik del predstavljajo zidane zgradbe.

Večina novih stanovanjskih hiš je tako kot včasih zidanih iz preteţno opečnih in

betonskih zidakov, manjši del pa je montaţnih oziroma narejenih na kakšen drug

način. Iz kamna in opeke so zidane tudi skoraj vse stavbe starejšega datuma, kjer so

za razliko od novih zidani tudi vsi veliki javni in reprezentančni objekti.

2

Glede na veliko zastopanost zidanih zgradb se vse bolj izpostavlja potreba po

kvalitetnih konstrukcijskih posegih na tovrstnih zgradbah. Pri novejših zgradbah gre

predvsem za manjše rekonstrukcije in sanacije, pri starejših pa za celovite

konstrukcijske posege, ki so podlaga za ohranjanje obstoječega gradbenega fonda.

Slednje je potrebno tako zaradi prostorskih in ekonomskih potreb kot tudi zaradi

ohranjanja kulturne dediščine ter revitalizacije starih vaških in mestnih jeder. Pri tem

so glede na konstrukcijsko zasnovo, način gradnje in uporabljene materiale zidanih

zgradb potrebni temu prilagojeni konstrukcijski posegi.

POTEK OBNOVE

Z začetkom aktivnosti glede rekonstrukcije določene zidane stavbe oziroma analizo

smotrnosti le-te stopimo na dolgo pot. Praviloma je najprej potrebno pregledati

dostopno tehnično in projektno dokumentacijo o objektu, ki pa ţal ni vedno na voljo.

Po vizualnem pregledu konstrukcijske zasnove in poškodb stavbe lahko sestavimo

program pregleda zgradbe. Med pregledom nato z različnimi metodami, preteţno z

destruktivnimi z globinskim sondiranjem, preverimo dejansko konstrukcijsko zasnovo

in stanje materialov, katerih lastnosti in kakovost se večinoma določajo

laboratorijsko na odvzetih vzorcih. Obseg sondiranja in preiskav je v primeru, da je na

razpolago ustrezna dokumentacija o stavbi, lahko seveda manj obseţen, saj gre v

tem primeru preteţno za dokazovanje skladnosti izvedenega stanja s projektom. S

poznavanjem konstrukcijske zasnove in materialnih karakteristik lahko pristopimo k

statični in seizmični analizi. Na podlagi ugotovljenih dejstev se izdela mnenje o

obstoječem stanju. V kolikor je slednje neustrezno oziroma nezadovoljivo, se proces

navadno ustavi, še posebej ob zahtevi spomeniškega varstva (Zavod za varovanje

kulturne dediščine Slovenije – ZVKDS) o ohranjanju stavbe, v nasprotnem pa se

lahko sprejme tudi odločitev o rušitvi. V kolikor pa je ugotovljeno stanje ustrezno

oziroma zadovoljivo, se o tem pripravi izjava oziroma podrobnejše poročilo v smislu 2.

točke 38. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V okviru poročila se običajno

poda idejne smernice za ojačitev in sanacijo, na podlagi katerih je moţna ocena

stroškov. V kolikor so ti sprejemljivi, se nadaljuje s pripravo projektne dokumentacije

(IDZ, PGD, PZI) in dejansko izvedbo rekonstrukcije.

Opis potrebnih dejavnosti, ki je shematsko prikazan tudi z diagramom poteka (Slika

1), se dostikrat zaradi varčevanja na nepravem mestu skrajša z izpuščanjem

določenih faz dela (minimalni še moţni program dela je v diagramu označen z rdečo

barvo). To lahko pripelje do napačnih odločitev, ki imajo kasneje praviloma negativne

finančne in časovne posledice.

3

Slika 1: Diagram poteka aktivnosti pri rekonstrukciji (zidane) stavbe

UTRDITVENI IN SANACIJSKI UKREPI

Ob rekonstrukciji (zidanega) objekta moramo le-temu zagotoviti ustrezno nosilnost in

stabilnost ter protipotresno odpornost skladno s predpisi in aktualnimi dognanji

stroke. To doseţemo z utrditvenimi ukrepi, s katerimi izboljšamo zmogljivost nosilne

konstrukcije zgradbe.

Pri sami konstrukcijski utrditvi zgradbe pa ne smemo pozabiti tudi na »čisto« sanacijo

oziroma nekonstrukcijske ukrepe, s katerimi ne izboljšamo neposredno nosilnosti

zgradbe, izboljšamo pa njeno funkcionalnost in trajnost. Sanacijski ukrepi z

zagotavljanjem ustreznih gradbeno fizikalnih pogojev namreč neposredno vplivajo

tudi na utrditvene ukrepe.

Najpogostejši utrditveni ukrepi pri rekonstrukcijah zidanih stavb so:

ˉ

Navedeni ukrepi večinoma predstavljajo posege v obstoječe konstrukcijske sklope

oziroma njihovo nadgradnjo. Ob projektiranju in izvedbi moramo biti še posebej

pozorni na izvedbo sidranja oziroma povezave obstoječih in novih konstrukcij ter

PREGLED TEH. IN PROJ. DOK.

VIZ. PREGLED ZASNOVE IN POŠKODB

PREGLED OBJEKTA S SONDIRANJEM

STATIČNA IN SEIZMIČNA ANALIZA

MNENJE O OBSTOJEČEM STANJU

STATUS QUO ALI RUŠITEV IZJAVA V SMISLU 38. ČLENA ZGO-1

IDEJNE SMERNICE ZA SANACIJO IN OJAČITEV - REKONSTRUKCIJO

OCENA STROŠKOV

ODLOČITEV INVESTITORJA

IZDELAVA PROJEKTA (IDZ, PGD, PZI)

IZVEDBA SANACIJE IN OJAČITVE

DA

NE

NEUSTREZNO USTREZNO

4

konstrukcijskih elementov. Le tako doseţemo načrtovano sodelovanje novih in

obstoječih konstrukcij, v nasprotnem pa izvedeni ukrepi ne dajo ţelenih utrditvenih

rezultatov. S projektom predvideni utrditveni ukrepi morajo biti poleg tega seveda

tudi tehnološko izvedljivi in ekonomični.

Pri pod in obbetoniranju temeljnih konstrukcij je tako potrebno površine obstoječih

temeljnih konstrukcij očistiti in vgraditi povezovalna sidra. Kamnite temeljne zidove je

potrebno predhodno sistematično injektirati, po betoniranju pa je potrebno linijsko

injektirati tudi zgornji stik med novim in starim delom temelja. Betoniranje se izvaja

po kampadah s podaljševanjem armature in samo na eni strani zidu, tako da ne

ogrozimo stabilnosti objekta. S podbetoniranjem poleg same utrditve velikokrat

poglobimo temelje pod cono zmrzovanja, v kolikor je obstoječe temeljenje preplitko.

Sledi ustrezna zaščita pred vodo oziroma vlago.

Pri injektiranju kamnitih zidov je le-te včasih potrebno v notranjosti predhodno

navlaţiti, saj so največkrat grajeni troslojno, z nasutjem v sredini. Notranje nasutje se

namreč ustrezno prepoji z injekcijsko maso samo če je dovolj vlaţno in so prašni

delci vezani. Obdelava stičnih površin je zelo pomembna tudi pri izvedbi armiranih

ometov, kjer je še bolj pomembna ustrezna gostota veznih sider in vpetje oziroma

poln stik dobetonirane ojačitve z etaţnimi konstrukcijami spodaj in zgoraj.

Protipotresne jeklene vezi (enostranske in obojestranske) in sidra etaţnih konstrukcij

(sidra lesenih stropnikov, jeklenih stropnih nosilcev ali največkrat armiranobetonskih

plošč) morajo biti ustrezno antikorozijsko zaščitena in imeti skrbno pripravljena

leţišča sidrnih plošč. Matice sidrnih palic morajo biti točkovno privarjene, nikakor pa

ne smemo pozabiti na ustrezno sidranje enostranskih oziroma medsebojno povezavo

obojestranskih protipotresnih vezi. Vse jeklene elemente na fasadah skrijemo pod

omet zadostne debeline s predhodnim rabitziranjem.

Pri utrditvi obokanih konstrukcij je praviloma najmanj problemov glede ustreznega

sodelovanja obstoječih in novih elementov, medtem ko je pri lesenih stropnih

konstrukcijah zaradi občutljivega materiala ravno obratno. To še posebej velja ob

ojačitvi lesenih stropov z armiranobetonskim sovpreţnim estrihom oziroma tanko

tlačno ploščo z zgornje strani. Ta ukrep se pogosto uporablja za utrditev stropa, v

kolikor (razen podpiranja) ne ţelimo posegati v spodnji prostor ali pa ţelimo lesen

strop ohraniti zaradi drugih zahtev.

5

15 12 1510

15

20

Dvostransko obbetoniranje

15 12

20

Enostransko obbetoniranje

Slika 2: Risba izvedbe enostranskega in obojestranskega pod in obbetoniranja

temeljev

6

2%

Hidrofobni ometi

Kemijska hidrofobna

bariera

injektiranjeHidrofobno

Legenda:

Hidrofobna bariera

Hidrofobni ometi

Navadnoinjektiranje

100

Hid

rofo

bno

inje

ktira

nje

200 H

idro

fobni om

eti

Hidrofobno injektiranje

Navadno injektiranje

Slika 3: Risba izvedbe sistematičnega injektiranja kamnitih zidov

7

Slika 4: Izvedba obojestranskih armiranih ometov opečnih zidov

Slika 5: Izvedba protipotresnih zidnih vezi: sidrni plošči na vogalu sta rabitzirani za

izvedbo ometa, matice so točkovno privarjene, vsi elementi pa so antikorozijsko

zaščiteni

8

Slika 6: Izvedba armiranobetonskega sovprežnega estriha: opaž med stropniki, folija,

armaturne mreže, v stropnike vgrajeni mozniki, še distančniki, pa bo pripravljeno za

betoniranje

Obstoječi omet

Obstoječi opečni obok, d=15cm

LECA ( kompozit iz ekstrudirane gline )

PVC folija

A.B. estrih, d=8cm ( armiran s Q196 - O5/10cm )

Slika 7: Risba izvedbe razbremenitve oboka z lažjim polnilom in povečanja nosilnosti

z izvedbo povezovalne plošče

Pregled aplikacije najpogostejših utrditvenih ukrepov na tipičnih večjih zidanih

stavbah zbranih v spodnji tabeli pokaţe (Slika 8), da so največkrat potrebni ukrepi za

povezavo nosilnih zidov stavb in statično utrditev stropnih konstrukcij, pri čemer je

slednje potrebno tudi zaradi zagotavljanja toge šipe v ravnini stropov. Skorajda enako

9

pogosto so potrebni ukrepi za utrditev nosilnih zidov, kar bo z izpolnjevanjem stroţjih

zahtev Evrokoda 8 gotovo postal ukrep, ki bo potreben v skoraj vseh primerih. To je

razvidno tudi iz tabele, saj je bil pri vseh obravnavanih objektih glede na material

nosilnih zidov predviden vsaj en ukrep za utrditev zidovja. Ob nespremenjeni

namembnosti oziroma podobnih obteţbah so redkeje potrebni utrditveni ukrepi

temeljnih konstrukcij obstoječih stavb, tudi zaradi konsolidacije temeljnih tal, s

katero se nosilnost poveča.

Coronini-

jev

dvorec

Gimnazija

Moste

Veleposl.

ZRN

cerkev

Slavina

stavba

Maček

Minoriti

MB

ojačitev

temeljenja

injektiranje

kamnitih

zidov

AB ometi

opečnih zidov

povezovanje

zidov

ojačene /

nove

stropne

konstr.

Slika 8: Pregled najpogostejših utrditvenih ukrepov nekaterih zidanih stavb

Poleg prej navedenih najpogostejših utrditveni ukrepov se uporabljajo tudi drugi, kot

na primer:

utrditev temeljnih tal z uvajanjem cementa (jet-grouting),

izvedba novih (opečnih) zidov in (armiranobetonskih) okvirjev,

povečanje nosilnosti armiranobetonskih stropov z dolepljanjem dodatne

armature v obliki jeklenih ali karbonskih lamel (Slika 9) in po potrebi tudi

povečanje togosti z dobetoniranjem ter

ojačitev lesenih ostrešij (sidranje, novi elementi, lesne zveze, zaščita proti lesnim

škodljivcem) ali izvedba novih, največkrat jeklenih.

10

Slika 9: Povečanje nosilnosti armiranobetonske plošče s karbonskimi lamelami

Do sedaj so bili predstavljeni utrditveni ukrepi, ki se uporabljajo pri rekonstrukcijah

zidanih stavb. S temi ukrepi povečamo nosilnost in stabilnost objektov. Poleg

utrditvenih ukrepov pa se kot ţe omenjeno izvajajo tudi sanacijski ukrepi. Z njimi

navadno izboljšamo bivalne pogoje stavb, sočasno pa velikokrat prispevajo tudi k

njihovi trajnosti. Sanacijski ukrepi pri rekonstrukcijah zidanih stavb se največkrat

tičejo sanacije vlage. V okviru le-te se glede na potrebe navadno uporabljajo naslednji

ukrepi:

izvedba drenaţe in vodozapornih tlakov z naklonom stran od objekta,

hidrofobno injektiranje kamnitih temeljnih zidov,

vertikalna hidroizolacija temeljev in temeljnih zidov,

horizontalna hidroizolacija temeljev (bariere, temperiranje,…) in

sanacija ometov oziroma izvedba sanacijskih (sušilnih, hidrofobnih) ometov.

Navedeni ukrepi so predstavljeni na risbi izvedbe sistematičnega injektiranja

kamnitih zidov (Slika 3), sama izvedba hidrofobne bariere z raztopino silikonov pa

tudi na fotografiji (Slika 10).

Drenaţa, vodozaporni tlaki z naklonom stran od objekta, vertikalna hidroizolacija

temeljev in temeljnih zidov ter sanacija ometov oziroma izvedba sanacijskih ometov

11

spadajo med klasične gradbene posege. Hidrofobno injektiranje kamnitih temeljnih

zidov je klasično injektiranje z dodatkom hidrofobnega dodatka v injekcijsko maso,

pri čemer pa moramo računati z večjo porabo materiala zaradi izcejanja injekcijske

mase v zemljino in hkrati paziti, da med injektiranjem ne zalijemo drenaţ in

podobnega.

Slika 10: Izvedba hidrofobne bariere z raztopino silikonov

Med zgoraj omenjenimi ukrepi za sanacijo vlage je predvsem pri izvedbi manjkajoče

horizontalne hidroizolacije oziroma blaţenju stranskih učinkov zaradi njene

odsotnosti več moţnosti. Najbolj razširjen ukrep je injektiranje različnih medijev v zid

tik nad terenom. V Sloveniji je pogosta izvedba hidrofobnih barier s silikonom, s

katerim ne zapremo por, po katerih poteka kapilarni vlek vlage, temveč kapilarni vlek

zaustavimo zgolj s spremembo površinske napetosti v pori. Med samo izvedbo

silikonskih barier vlage v zidu ne zmanjšamo ampak jo za kratek čas celo povečamo,

saj silikon uvajamo z mešanico vode. Manj ugodna stran postopka je tudi to, da

moramo za potek kemične reakcije pustiti vrtine, skozi katere smo raztopino uvajali,

odprte, tako da ne moremo takoj pričeti z izvedbo ometov. Predvsem v nemškem

prostoru je pogosta izvedba barier z uvajanjem parafina, ki fizično zapre pore.

Ugodno pri tem postopku je, da ţe med izvedbo sušimo zid, saj moramo zaradi

vzdrţevanja parafina v tekočem agregatnem stanju injekcijske nastavke stalno

12

ogrevati. Neugodna plat postopka je seveda visoka poraba energije, draţje

injekcijske naprave in pa izvedbeno zahtevnejši razvod električno ogrevanih

nastavkov.

Zniţanje stopnje vlage v zidovih je moţno doseči tudi na druge načine, na primer z

elektroosmozo in temperiranjem zidov v nivoju ob terenu. Slabost teh metod je

potreba po vzdrţevanju sistema in stalna poraba energije, pri elektroosmozi pa

dodatne teţave povzročajo inštalacijski vodi. Na drugi strani s temperiranjem poleg

zmanjšanja vsebnosti vlage v zidovih doseţemo tudi ugodne temperaturne pogoje v

prostorih, ki jih ogrevamo do niţjih temperatur kot bivalne prostore in kjer se ljudje

zadrţujejo krajši čas, kot so na primer cerkve, muzeji in prireditvene dvorane dvorcev.

Temperiranje je torej primerno predvsem za nekatere večje javne objekte. Metode s

horizontalnim ţaganjem zidov in vstavljanjem jeklenih ali drugih hidroizolacijskih

barier so zaradi nevarnosti diferenčnih posedkov med izvedbo manj ugodne, za

potresno ogroţena področja kot je Slovenija pa zaradi ustvarjanja drsine tudi

neprimerne.

0. VPLIV UTRDITVENIH UKREPOV NA TRAJNOST ZIDANEGA OBJEKTA

0.1 NUJNOST CELOSTNEGA PROSTOPA

Če analiziramo izvedene rekonstrukcije zidanih stavb, ugotovimo, da se pri

rekonstrukcijah uporabljajo preverjeni postopki, ki so se večinoma uveljavili skozi

daljše obdobje. Uveljavili so se tudi zaradi tega, ker v primeru strokovno korektne

izvedbe ni večjih negativnih stranskih učinkov. Glede uvajanja novih postopkov in

materialov je gradbeništvo v primerjavi z nekaterimi drugimi tehničnimi strokami

relativno konservativna panoga. Slednje glede na veliko škodo, ki lahko nastane

zaradi napak, niti ni slabo.

Kot rečeno z utrditvenimi ukrepi izboljšamo zmogljivost nosilne konstrukcije, tako da

le-ta zadosti zahtevam predpisov glede nosilnosti in stabilnosti ter protipotresne

odpornosti stavbe. Utrditveni ukrepi zajemajo vpeljavo novih konstrukcijskih

elementov kot tudi izboljšanje materialnih karakteristik obstoječih. Oboje pomeni

spremembo konstrukcijskega sklopa in s tem gradbeno fizikalnih razmer, kar ima

lahko seveda tudi negativne posledice. To pomeni, da moramo ţe pri načrtovanju

utrditvenih ukrepov misliti tudi na zakonitosti in zahteve gradbene fizike, ki smo jih

tudi sicer v okviru rekonstrukcije stavbe dolţni izpolniti.

Vsekakor hitro ugotovimo, da je za vpeljavo novih postopkov ali uspešno uporabo ţe

uveljavljenih potreben interdisciplinaren oziroma celostni pristop. Pri celostnem

pristopu moramo paziti tako na vpliv predvidenih ukrepov na povečanje nosilnosti in

sodelovanje novih in starih konstrukcij (detajli) kot seveda tudi na vpliv ukrepov na

gradbeno fiziko in posledično trajnost. Na tem mestu govorimo predvsem o trajnosti s

tehničnega vidika, obstajajo pa seveda tudi okoljski, ekonomski, druţbeni in kulturni

vidiki, na katere pri projektiranju tudi nemalokrat naletimo. V zvezi s trajnostjo s

13

tehničnega vidika moramo zagotoviti trajnost samega utrditvenega ukrepa oziroma

dodanega dela konstrukcije. Z utrditvenim ukrepom ravno tako ne smemo zmanjšati

trajnosti ostalih delov konstrukcije in s tem celega objekta. Uveljavljeni utrditveni in

sanacijski postopki v primeru strokovne zasnove in izvedbe kot ţe rečeno praviloma

ne povzročajo teţav glede zahtev gradbene fizike, saj je problematične ukrepe z leti

izločila ţe praksa. Pri vpeljavi novih postopkov pa je o moţnih negativnih posledicah

potrebno misliti v naprej, v kolikor se ne ţelimo prevečkrat učiti na lastnih napakah.

Zahteve gradbene fizike seveda poleg tega največkrat izpolnjujemo ločeno od same

utrditve stavbe s pomočjo dodatnih ukrepov, s katerimi v okviru celostnega pristopa

nadgradimo stavbo tudi v tem smislu. Glavne zahteve gradbene fizike, ki jih moramo

pri projektiranju stavb računsko dokazati, se nanašajo na toplotne prehodnosti

konstrukcijskih sklopov in difuzijo vodne pare. Te zahteve veljajo za novogradnje in za

rekonstrukcije stavb, namenjenih za bivanje in delo ljudi, če so pri rekonstrukcijah

dane tehnične moţnosti za njihovo izvedbo in upoštevani pogoji varstva kulturne

dediščine. Vrednosti toplotnih prehodnosti morajo biti manjše od predpisanih, vodna

para, ki se je kondenzirala v gradbenih konstrukcijah, pa v njih ne sme povzročiti

gradbene škode. Pri računu difuzije vodne pare je tako potrebno preveriti, ali je do

morebitne kondenzacije vodne pare prišlo v dovoljenem materialu, ali je preseţena

največja dovoljena vlaţnost tega materiala in ali se lahko kondenzat v celoti izsuši v

poletnem obdobju. V okviru energetske sanacije stavb je potrebno s pomočjo

predhodnih analiz preveriti smiselnost in zaporedje izvedbe posameznih ukrepov

glede na njihov učinek v celotni ţivljenjski dobi stavbe. Nabor ukrepov zajema na

primer namestitev dodatne toplotne zaščite zunanjih sten, strehe (ogrevano

podstrešje) ali stropa proti podstrešju (mrzlo podstrešje) in tal proti terenu ali

neogrevani kleti, zamenjavo neustreznih ali dodatno tesnjenje manj ustreznih oken

(pri tem lahko nastane problem nezadostnega prezračevanja – pojav plesni),

sanacijo toplotnih mostov (z nestrokovnim dodajanjem izolacije lahko ustvarimo tudi

nove), vgradnjo novih strojnih instalacij, ogrevalnih teles in kotlov (instalacije razen

prebojev in stikov niso direktno vezane na konstrukcijo). V največji moţni meri je

potrebno izkoristiti razpoloţljive obnovljive vire energije.

0.2 SPLOŠNO O VPLIVIH UTRDITVENIH UKREPOV

Kot ţe omenjeno moramo pri uvajanju novih utrditvenih postopkov in načrtovanju

izvedbenih detajlov misliti tudi na stranske učinke, ki jih lahko z njimi povzročimo.

Ustrezni detajli in izvedbenimi postopki, s katerimi zagotovimo ustrezno povezanost

in s tem sodelovanje novih in starih elementov konstrukcijskih sklopov, so poleg

statičnega vidika pomembni tudi zaradi preprečevanja vdora škodljivih snovi v

konstrukcijski sklop. Na mestih neustreznih stikov lahko pride do hitrega propadanja

materialov, s čemer je ogroţena trajnost konstrukcije. Negativne stranske učinke

lahko povzročimo tudi z neustrezno tehnologijo izvedbe. Nevarnost predstavljajo npr.

uvajanje vode in ostalih snovi v konstrukcije v času izvedbe, prekratek čas za sušenje

ob nezadostnem ogrevanju in prezračevanju, ustvarjanje toplotnih mostov,

preprečevanje prehoda vlage in ustvarjanje pogojev za kapilarni vlek, kar vse

negativno vpliva na gradbeno fizikalne oziroma kasnejše bivalne pogoje.

14

Kratkotrajnim izvedbenim negativnim učinkom se večinoma lahko izognemo s

prilagojeno tehnologijo izvedbe, dolgotrajnim ob uporabi stavbe pa predvsem s

premišljeno konstrukcijsko zasnovo.

Zelo pogost primer negativnega stranskega učinka je ustvarjanje toplotnih mostov.

Toplotni mostovi so tista mesta v zunanjem ovoju stavbe, kjer je toplotni upor

bistveno manjši od toplotnega upora na sosednjih mestih. Na mestu toplotnega

mostu je zato pozimi toplotni tok iz notranjega ogrevanega prostora v zunanje okolju

močno povečan. Posledično je na takem mestu zato temperatura notranje površine

zniţana, kar lahko privede do kondenzacije. Toplotni mostovi so:

konstrukcijski – ovoj stavbe je prekinjen ali predrt z materialom z veliko toplotno

prevodnostjo, npr. jeklo in (armiran) beton (balkoni, preklade,…),

geometrijski – zunanja površina, preko katere toplota prehaja iz ogrevanega

prostora v okolje, je precej večja od notranje, npr. vogal,

kombinirani – konstrukcijski in geometrijski hkrati, npr. vogalna

armiranobetonska vez in

konvekcijski – na mestu prekinitve ali netesnosti vlaţen notranji zrak prodira v

ovoj.

Tako pri toplotnih mostovih kot tudi drugod smo ţe večkrat omenili vlago oziroma

vodo, ki je v nenadzorovanih okoliščinah praviloma največji sovraţnik konstrukcij.

Škodljivi ali negativni vplivi vlage v nosilnih konstrukcijah so:

zmanjšanje trdnosti vlaţnih zidov, dodatna ogroţenost zaradi zmrzovanja,

raztapljanje soli, luščenje ometa, razvoj plesni,

korozija armature in betona,

gnitje lesenih elementov in

povečanje toplotne prevodnosti toplotno izolacijskih materialov, toplotni most

poleg energetskih izgub še potencira šibko točko.

0.3 KONKRETNI PRIMERI

Poglejmo teţave, s katerimi se srečujemo oziroma moramo biti nanje pozorni pri

projektiranju in izvedbi najpogostejših utrditvenih ukrepov pri rekonstrukcijah zidanih

stavb. S sistematičnim injektiranjem kamnitih zidov, s katerim zapolnimo praznine v

zidovih in jih s tem utrdimo, sočasno povečamo toplotno prevodnost zidov, zidovi

lahko akumulirajo več toplote, ustvarimo pa lahko tudi pogoje za kapilarni vlek vlage.

Prvi dve lastnosti se spremenita minimalno in največkrat ne povzročata teţav. Teţava

s kapilarnim vlekom je lahko izrazitejša, vendar jo praviloma odpravimo z izvedbo ţe

prej omenjenih ukrepov za sanacijo vlage. Velik problem pa lahko pri injektiranju

predstavlja vlaga, saj je notranjost zidov pred injektiranjem velikokrat potrebno

omočiti, zaradi dobre penetracije pa imajo visoko vsebnost vode tudi injekcijske

mase. Zaradi tega je potrebno zagotoviti zadosten čas sušenja konstrukcije z

upoštevanjem klimatskih pogojev, še posebno v primeru predvidene izvedbe

15

parozapornih ometov ali zaščitnih premazov. Če konstrukcijo osušimo, utrditveni

poseg injektiranja s kratkotrajno navlaţitvijo ne povzroča teţav. V nasprotnem lahko

pride do cvetenja ometov (Slika 11), gnitja lesenih stropnikov v leţiščih (Slika 12),

rjavenja starih zidnih vezi in podobnega.

Slika 11: Poškodbe ometa injektiranega zidu, do katerih je prišlo zaradi

prekratkega časa sušenja zidu v zimskem obdobju

16

Slika 12: Poškodbe lesenega stropnika, ki je bil po celi dolžini v stiku z injektiranim

zidom in

brez ustreznega zračenja

Pri izvedbi armiranih ometov zunanjih zidov so lahko kritični predvsem toplotni pogoji.

Pri obojestranskih armiranobetonskih ometih lahko zaradi manjše paroprepustnosti

dodanega materiala in njegove večje toplotne prevodnosti glede na osnovni material

konstrukcije pride do spremembe temperaturnega profila in poteka krivulj parnih

tlakov, kar ima lahko za končno posledico tudi kondenzacijo vodne pare. Poleg tega

obojestranski armiranobetonski ometi tvorijo s povezovalnimi jeklenimi sidri skozi zid

točkovne toplotne mostove, ki v toplotnem smislu navadno niso kritični, lahko pa se

na notranji površini stene na teh mestih pojavijo točkovni madeţi kot posledica

povečanega odlaganja prahu (fizikalno-kemijski vzroki). Toplotni mostovi lahko

nastopijo tudi na mestih spojnic med zidaki. Ob tovrstnih ukrepih je zato potrebno

sodelovanje gradbenega fizika, ki s pomočjo izračunov in simulacij toplotnega

dogajanja presodi, ali je potrebno zid dodatno toplotno izolirati, ali pa na primer

prilagoditi posamezne detajle in zaključne sloje. V nasprotnem primeru se lahko

poslabšajo bivalne razmere ali nastopijo gradbeno fizikalne poškodbe konstrukcije

(Slika 13), kar vsekakor ni v duhu celostnega pristopa.

17

Slika 13: Nastanek plesni na stiku z armiranim ometom utrjenega zidu in oboka,

do katere je prišlo zaradi neupoštevanja spremembe gradbeno fizikalnih razmer

Tudi pri utrditvi lesenega stropa s sovpreţnim armiranobetonskim estrihom ne

smemo pozabiti na probleme povezane z vlago oziroma zadostnim zračenjem. Pred

betoniranjem moramo namreč vse lesene dele stropa zaščititi s folijo, da preprečimo

iztekanje cementnega mleka. V nasprotnem bi povzročili gnitje mokrega lesa,

neustrezen pa bi bil seveda tudi beton. Z uvedbo folije in betonskega estriha v

konstrukcijski sklop pa sočasno preprečimo kasnejše zračenje stropa z zgornje

strani, zaradi česar lahko pride do gnitja stropnikov, ki bi se navlaţili ob uporabi

spodnjih prostorov (Slika 14). Ustrezno zračenje s čelne strani stropnikov moramo

zato zagotoviti z zračniki na fasadi. Pri starejših hišah so zračniki narejeni, pri

nestrokovnih prenovah fasad pa jih pogosto prekrijejo z ometom. Med izvedbo

utrditve stropa je za zagotavljanje daljše ţivljenjske dobe lesa seveda zelo

priporočljivo vse lesene elemente dodatno zaščititi proti lesnim škodljivcem.

18

Slika 14: Po odstranitvi zaključnih paroneprepustnih slojev tudi sicer popolnoma

nestrokovno

izvedenega sovprežnega estriha brez ustreznega sidranja so vidni prhli stropniki

Ostali najpogosteje uporabljani utrditveni ukrepi praviloma ne vplivajo na gradbeno

fizikalne pogoje, tako da na trajnost ugodno vplivajo predvsem s povečanjem

nosilnosti in v tem smislu interdisciplinaren pristop pri njihovi uporabi ni direktno

potreben.

19

Vsekakor je pomembno, da se vseh utrditvenih in sanacijskih posegov lotimo

natančno in strokovno, tako v projektantskem kot izvedbenem smislu. Pri tem

moramo seveda stalno misliti tudi na moţne negativne plati določenih ukrepov.

Vsekakor mora biti stroka prisotna pri vseh posegih v konstrukcijo stavbe, tudi tistih,

ki se na prvi pogled direktno ne tičejo same statike ali gradbene fizike. V

konstrukcijskem smislu so tako zidane stavbe na primer zelo ranljive glede izvedbe

raznih inštalacijskih vodov, katerih nestrokovna izvedba je pogost pojav (Slika 15).

Slika 15: Primer nedopustnega posega: horizontalni inštalacijski utor globine 30 cm

pomeni izrazito oslabitev zidu, ki lahko privede do porušitve (ekscentričnost) že pri

nižjih obremenitvah,

da o potresni varnosti niti ne govorimo

0.4 NOVE REŠITVE

Pogosta uporaba navedenih utrditvenih ukrepov hkrati pomeni, da na določenih delih

stavbe pride do stika več konstrukcijskih sklopov, ki jih je zato potrebno medsebojno

uskladiti. To največkrat ne predstavlja posebnih teţav, bo pa k učinkovitosti in

trajnosti prispevala vpeljava boljših konstrukcijskih detajlov in razvoj novih

izvedbenih postopkov utrditev. Razvoj je glede na obseg rekonstrukcij, ki je v porastu

tako zaradi kulturno varstvenih zahtev kot tudi zaradi višjih zahtev tehničnih

predpisov, prav gotovo nujen.

20

Ena izmed smeri raziskav in eksperimentalnega potrjevanja je tudi utrditev nosilnih

zidov z lepljenjem karbonskih trakov v obliki kriţa na njihovo površino. V kolikor bi ta

metoda dala eksperimentalno ugodne in računsko določljive rezultate, bi morda

sčasoma lahko opustili robustno in drago utrditev nosilnih opečnih zidov z

armiranobetonskimi ometi. Slednji so, kot je bilo opisano, teţavni tudi zaradi

gradbeno fizikalnih pogojev. Poleg tega so velikokrat neizvedljivi iz arhitekturnih in

spomeniško varstvenih razlogov, ko ni moč posegati v fasade, oţiti ţe tako preozka

stopnišča in podobno, dodatne teţave pa povzroča izvedba inštalacijskih vodov.

Podobno kot za zidove si karbonski trakovi in karbonska tkanina v zadnjem času

utirata pot tudi za utrditev lesenih elementov konstrukcij zidanih stavb. V teku so tudi

preiskave različnih mešanic injekcijskih mas za sistematično injektiranje kamnitih

zidov. Razvoj na tem področju in nove recepture injekcijskih mas bodo morda

ponudili rešitve glede škodljivega vpliva vlage, ki je še posebno pereč pri uporabi na

sakralnih objektih s poslikavami.

Za potrebe razvoja novih konstrukcijskih detajlov in izvedbenih postopkov bo

smiselno točno ovrednotenje gradbeno fizikalnih vplivov na trajnost utrditvenih

ukrepov. To bo zato predmet nadaljnjih analiz, sistematičnega pregleda ugotovljenih

dejstev in preiskav.

1. SKLEP

Ob rekonstrukciji zidanega objekta moramo le-temu z utrditvenimi ukrepi zagotoviti

ustrezno nosilnost in stabilnost ter protipotresno odpornost skladno s predpisi in

aktualnimi dognanji stroke. Za utrditev zidanih stavb se večinoma uporabljajo

preverjeni ukrepi, stalno pa so v razvoju tudi nove rešitve. Pri tem ne smemo pozabiti,

da z nekaterimi izmed uveljavljenih utrditvenih ukrepov spremenimo tudi gradbeno

fizikalne pogoje zgradbe, problem pa je toliko bolj izpostavljen pri vpeljavi novih, v

praksi še nepreverjenih posegih. Poleg tega moramo gradbeno fizikalne

karakteristike ločeno od utrditve izboljšati tudi s »čistimi« sanacijskimi ukrepi zaradi

bivalnega ugodja in zahtev predpisov. S tem pa seveda ugodno vplivamo tako na

trajnost samega utrjenega konstrukcijskega elementa kot tudi na trajnost cele

stavbe. Točno ovrednotenje gradbeno fizikalnih vplivov na trajnost utrditvenih

ukrepov bo predmet nadaljnjih analiz, sistematičnega pregleda ugotovljenih dejstev

in preiskav.

Rekonstrukcije stavbe se je torej potrebno lotiti postopoma s premislekom in sprotno

analizo ugotovitev in projektantskih rešitev. Hitro postane jasno, da gre za preplet

različnih strok, interdisciplinarnost, ki zahteva celostni pristop.

21

2. LITERATURA IN VIRI

[1] Roko Ţarnić: Osnove lastnosti gradiv, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana, 1998

[2] Roko Ţarnić: Technologies for safeguarding of Heritage Buildings in Slovenia,

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana, 2002

[3] Joţe Kos: Sanacija starejših zgradb, zbornik referatov Sanacija in rekonstrukcija

zgradb, Gradbeni inštitut ZRMK – Gradbeni center Slovenije, Ljubljana, junij 1999

[4] Marjana Šijanec Zavrl: Energetska prenova stanovanjskih stavb – stanje in

izgledi, zbornik referatov Sanacija in rekonstrukcija zgradb, Gradbeni inštitut ZRMK –

Gradbeni center Slovenije, Ljubljana, junij 1999

[5] Marjana Šijanec Zavrl: Energetsko učinkovita in trajnostna gradnja, Inovativno

grajeno okolje – zbornik 3. dneva inţenirjev in arhitektov, Inţenirska zbornica

Slovenije, Ljubljana, november 2003

[6] Miha Tomaţevič, I. Klemenc, P. Weiss: Potresna izolacija, utrjevanje zidov z

lepljenjem CFRP trakov in zgodovinske zidane stavbe, Zbornik 28. zborovanja

gradbenih konstrukterjev Slovenije, Slovensko društvo gradbenih konstrukterjev,

Bled, oktober 2006

[7] www.gi-zrmk.si

[8] www.gi-zrmk.si/gras

[9] Ministrstvo RS za okolje in prostor: Zakon o graditvi objektov (ZGO – 1), Uradni

list RS, št. 110/02

[10] Ministrstvo RS za okolje in prostor: Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi

energije v stavbah, Uradni list RS, št. 42/02

[11] P. Hupl, H. Fechner, J. Grunewald, H. Petzold: The quantification of the moisture

distribution in renovated historical wall structures and exposed monuments,

Structural Studies, Repairs, and Maintenance of Historical Buildings VII, seventh

international conference of Structural Studies, Repairs, and Maintenance of

Historical Buildings, Bologna, 2001

[12] J. Dreyer, C. Hecht: Injection methods for retrofitting of moisture damaged

constructions, Structural Studies, Repairs, and Maintenance of Historical Buildings

VII, seventh international conference of Structural Studies, Repairs, and Maintenance

of Historical Buildings, Bologna, 2001

[13] W. Lorenz, G. Hankammer, K. Lassl: Sanierung von Feuchte- und

Schimmelpilzschäden, Verlagsgesellschaft Rudolf Müller, Köln, 2005

[14] Helmut Dittrich: Feuchteschäden im Altbau, Verlagsgesellschaft Rudolf Müller,

Köln, 1986