REGIONALNA GEOGRAFIJA SVETA

Svet lahko delimo na gospodarsko bolj in gospodarsko manj razvite države.

V 20. Stoletju so svet začeli deliti na svetovni Sever in svetovni Jug. Za države severa so uporabljali

tudi oznake, kot so razvite države, razviti in bogate države. Za države iz drugih delov sveta pa so

uporabljali izraze kot države v razvoju, nerazvite države, nerazviti, revne države, države tretjega sveta

in podobno.

Razlogov za razlike v gospodarski razvitosti po svetu je veliko. Ponekod so za zaostajanje v razvoju

odločilni naravni vzroki, kot so neugodno podnebje, gorato površje, pomanjkanje naravnih bogastev,

katastrofalne poplave, širjenje puščav in podobno. Večinoma pa so razlike posledica družbenih

vzrokov. Med njimi sta zelo pomembna zgodovinski razvoj in različna učinkovitost gospodarskih

sistemov. Države, ki poslujejo v več državah, jih imenujemo multinacionalke družbe ali

multinacionalke. Svoje delovanje usmerjajo tja, kjer se jim obeta največji dobiček. Takšno

združevanje zasebnega kapitala poteka v okviru svetovnega procesa, ki ga imenujemo globalizacija.

Skupina G7 in države BRIC

G7 je oznaka za skupino sedmih najbogatejših in industrijsko najrazvitejših držav sveta- ZDA, Velika

Britanija, Francija, Nemčija, Italija, Japonska in Kanada. Leta 2006 se je začela povezovati skupina

držav BRIC- Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska. Gre za štiri največja hitro razvijajoča se tržišča na svetu.

Leta 2010 pa se jim je pridružila še Južna Afrika in skupina je dobila ime BRICS.

Kriteriji za določanje stopnje gospodarske razvitosti

Teh kriterijev je veliko, nobeden izmed njih pa ne zajema vseh vidikov gospodarske razvitosti. V

statističnih prikazih sta največkrat uporabljena bruto domači proizvod(BDP) in njemu zelo soroden

bruto nacionalni proizvod. Med drugimi kriteriji so še hektarski donos, delež brezposelnih, delež

zaposlenih v različnih sektorjih, stopnja prehranjenosti, število avtomobilov, število zdravnikov,

pričakovana življenjska doba, stopnja izobrazbe, delež pismenih, delež urbanega prebivalstva in

drugo. OZN pa je razvila poseben kriterij- indeks človekovega razvoja, ki združuje štiri kriterije: BDP,

delež pismenih, stopnjo izobrazbe in pričakovano življenjsko dobo.

AZIJA

Uvodna pojasnila

Azija je največja celina našega planeta, zato ne preseneča, da se v njej srečujemo z večjimi razlikami

glede naravnega in kulturnega okolja ter stopnje gospodarske razvitosti. Velike nižine se menjavajo z

najvišjimi gorstvi, območja hude revščine pa z žarišči blagostanja. V Aziji živi skoraj dve tretjini

človeštva. Azijo delimo na 5 geografskih enot.

Od nasutih nižavij do najvišjih vrhov Himalaje

Najstarejši deli celine so predkambrijski ščiti in plošče na območju Arabskega in Dekanskega

polotoka, Sibirske plošče in nekaterih manjših delov Azije. Večinoma gre za nižji in uravnan svet.

Območji kaledonske in hercinske orogeneze sta značilni za pretežno gorato notranjost med

uravnanim delom Sibirije na severu in velikansko verigo mladonagubanih gorstev na jugu. Slednja je

nastala v času alpidske orogeneze. Vleče se v smeri zahod-vzhod od gorovij Male Azije in Kavkaza do

najvišjih svetovnih gorstev Hindukuša, Karakoruma in Himalaje. Nastanek verige je posledica

približevanja različnih litosferskih plošč. Indoavstralska in nekatere manjše plošče na jugu se tu

stikajo z velikansko Evrazijsko ploščo na severu. Zato je to območje pogostih potresov. Ob vzhodnih

obalah Azije se od Kamčatke prek Japonskega otočja in Filipinov do Indonezijskega otočja vleče še

druga, precej nižja veriga mladonagubanih gorstev, ki je delno potopljena pod morjem.

Azijsko podnebje je odraz različnih dejavnikov

Tako kot na drugih celinah je pomemben podnebni dejavnik geografska širina, v Aziji pa sta še

posebej izrazita dva druga dejavnika- reliefna izoblikovanost površja in monsunsko kroženje zraka.

Gorstva, ki se v različnih smereh razprostirajo čez južni del celine, preprečujejo vlažnim zračnim

masam iznad Indijskega oceana dostop v celinsko notranjost. Največ padavin je tam, kjer te trčijo ob

reliefne ovire. To je še posebej izrazito na privetrnih območjih Zahodnih Gatov ter v predgorju

Himalaje in drugih gorstev. Največ padavin na vzhodnem obrobju Azije prejemajo gorata otočja

ognjenega obroča. Drugi dejavnik je monsunsko kroženje zraka, ki pa učinkuje skupaj z reliefom.

Azijsko kopno se na jugu v času poletnega monsuna bistveno bolj segreje kot sosednja oceana, zato

se nad njim razvije obsežno območje nizkega zračnega tlaka. Sem se z juga postavi območje stekanja

pasatov. Posledica tega so vetrovi, ki pihajo z nekoliko hladnejšega oceana na bolj razgreto kopno,

ker se nad oceanom navlažijo, prinašajo na kopno poletno deževje, ki lahko traja več mesecev. V času

zimskega monsuna je položaj nasproten. Azijsko kopno se precej bolj ohladi kot sosednja oceana,

zato pihajo hladni in suhi vetrovi z ohlajene celine na toplejša oceana. Monsunsko dogajanje ni

omejeno le na indijsko podcelino, ampak ga občutijo od južnih delov Japonske na severu do

Indonezijskega otočja na jugu. Prav na slednjem pa prinaša padavine tudi zimski monsun. Suhi vetrovi

iznad kopnega se namreč na poti čez Južnokitajsko morje navlažijo in prinašajo padavine tudi v

zimskem času.

Podnebni tipi in rastlinski pasovi

V Aziji najdemo tako rekoč vse podnebne tipe in rastlinske pasove. Ker so tu največje zgostitve

prebivalstva na svetu in ker velik del prebivalstva živi od kmetijstva, je naravno rastlinstvo marsikje

popolnoma uničeno.

Podnebni tipi tropskega in subtropskega pasu so praviloma omejeni na območja južno od glavne

verige mladonagubanih gorstev, ki je najpomembnejša podnebna ločnica na celini. Ekvatorialno

podnebje je na otočjih v bližini ekvatorja pa tudi na nekaterih obrobnih delih kopnega. Značilno

rastlinstvo je tropski deževni gozd. Njegove ostanke še danes najdemo na Indonezijskem otočju,

Filipinih, Šrilanki, na privetrnih območjih Zahodnih Gatov na Malajskem polotoku in na hribovitem

obrobju Indokitajskega polotoka. Za obale in delte velikih rek so pogosto značilne mangrove-poseben

tip grmičastega in drevesnega rastlinstva.

Savansko podnebje s savanskim rastlinstvom je značilno za velik del Dekanskega in za notranjost

Indokitajskega polotoka. Kjer je dovolj padavin, uspeva travniško rastlinstvo z grmičevjem in

drevjem.

Območje tropskega in subtropskega polsuhega in suhega podnebja s polpuščavskim in puščavskim

rastlinstvom so na Arabskem polotoku in v notranjosti celin. Kjer je vsaj še nekaj padavin, uspeva

šotasta trava s trnatimi grmički in kaktusi, ponekod pa rastlinstva sploh ni. Največje puščave so na

Arabskem polotoku, na meji med Indijo in Pakistanom (Thar) ter v celinski notranjosti Irana in

Afganistana.

Sredozemsko podnebje z mediteranskim rastlinstvom je značilno za širši obalni pas Sredozemskega

in črnega morja na skrajnem jugozahodu Azije. Rastlinstvo sestavljajo zimzeleni listavci, iglavci, grmi

in aromatična središča. Zanimiv iglavec je cedra v Libanonu.

V subtropskem vlažnem podnebju, značilnem za jugovzhodne dele Azije, je še posebej izrazit poletni

višek padavin. Zato ga včasih enačimo s pojmom monsunsko podnebje. Značilno rastlinstvo sta vlažni

subtropski in monsunski gozd. Drevesa so nižja in redkeje posejana, travniške podrasti je več kot v

tropskem deževnem gozdu. Med gospodarsko pomembnim rastlinami je treba omeniti bambus in

tikovec.

V vseh Azijskih gorstvih se pojavljajo različne oblike gorskega podnebja in rastlinstva. Marsikje so se

izoblikovali izraziti rastlinski višinski pasovi. V zmerno toplem pasu severno od glavne verige

mladonagubanih gorstev so podnebni tipi in rastlinski pasovi odvisni ne le od geografske širine,

ampak tudi od oddaljenosti od Tihega oceana. Na vzhodnih delih celine, kjer lahko zračne mase z

oceana neovirano prodirajo v nižavja severnega dela Kitajske, je območje kontinentalnega vlažnega

podnebja. V severnem delu Japonske je vpliv oceana še močnejši zato ima podnebje več potez

oceanskega podnebja. Značilno rastlinstvo so listnati gozdovi z nekaterimi drevesnimi vrstami, ki jih

poznamo tudi iz Evrope. Značilni so za severno Japonsko, Korejski polotok in severovzhodno Kitajsko.

V notranjosti celine, še posebej za orografskimi ovirami zahodno od kitajskih nižavij, se podnebje

močno spremeni. Padavin je vse manj, zato se začne največje območje kontinentalnega polsuhega in

suhega podnebja, ki se razteza čez večji del celine vse do Kaspijskega jezera. V tem podnebju uspeva

le puščavsko in polpuščavsko rastlinstvo. Največje puščave zmerno toplega pasu so Gobi, Takla

Makan, Karakum in Kizilkum.

Puščave pa obkroža pas kontinentalnega polsuhega podnebja, kjer uspeva stepsko rastlinstvo. Stepa

je najznačilnejša za Mongolijo, del Kazahstana in dele južne Sibirije.

Večji del Sibirije in ruskega Daljnega vzhoda zajema zmerno hladno podnebje z iglastim gozdom-

tajgo. Na skrajnem severu Azije pa je v subpolarnem pasu subpolarno podnebje s tundrskim

rastlinstvom.

Pomen vodovja in izoblikovanost rečnega omrežja

Na nobeni drugi celini nimajo reke tako velikega vpliva na poselitev in preživetje prebivalstva, saj je

delež kmečkega prebivalstva nad svetovnim povprečjem, marsikje pa ljudje živijo s poplavami.

Območja ob rekah, še posebej pa delte(Gangesa, Bramaputre,Mekonga) tako spadajo med

najpogosteje naseljena območja na svetu. Zelo podobno vlogo kot pri podnebju in rastlinstvu imajo

reliefne pregrade tudi po izoblikovanosti rečnega omrežja. Velikansko območje kontinentalnega

polsuhega in suhega podnebja v azijski notranjosti se namreč v glavnem prekriva z največjim

območjem brez vodnega odtoka v morje na svetu. Manjša taka območja so tudi na Arabskem

polotoku in v notranjosti male Azije. Skupaj zajemajo skoraj 30% azijskega površja. Pri tem

razlikujemo aerična območja, kjer zaradi pomanjkanja padavin sploh ni stalnih tekočih voda, in

endoreična območja ali območja z notranjim odtokom, kjer se reke končajo v jezerih v notranjosti.

Zunaj teh območji so se izoblikovala porečja azijskih rek. Razvrstimo jih lahko v štiri povodja- povodje

Severnega ledenega morja, Tihega in Indijskega oceana ter Sredozemskega morja.

Kitajske reke

Več kot tretjina Kitajcev živi v porečjih dveh najpomembnejših rek. Vse pripadajo povodju Tihega

oceana. Zanimiva je predvsem primerjava dveh največjih rek, to sta Huang He in Chang Jiang.

Huang He teče severno. Njeno porečje zato prejema manj padavin, reka ima precej manjši pretok in

možnosti za plovbo po njej so slabše. Ko Huang He zapusti povirno gorovje, na svoji ovinkasti poti

zaide na puhlične planote, prekrite tudi z več kot 100m debelimi nanosi rumenkaste puhlice. Reka jo

odnaša s seboj, zaradi značilne barve je dobila ime rumena reka. Ko priteče v Severnokitajsko

nižavje, začne gradivo odlagati. Prav to je eden večnih kitajskih problemov, saj so morali zato leta ob

reki graditi obrambne nasipe. Ker vsako leto reka prinaša nov gradivo, ga morajo iz struge

odstranjevati in zviševati obrambne nasipe. rečno dno se zaradi zasipavanja vsako leto dvigne za

10cm, reka pa je v spodnjem toku že za 20m dvignjena nad okoliško nižino. Kitajci so poskušali

poplave ukrotiti tudi z gradnjo jezov, rezervoarjev in umetnih jezer. Huang He v spodnjem toku

včasih presahne. Vzroke za to je s čezmerno rabo vode za namakanje in z drugimi dejavnostmi ravno

tako povzročil človek.

Reke na jugu Azije

Vse reke pripadajo povodju Indijskega oceana. Najpomembnejše reke so Ind, Ganges in Bramaputra,

izvirajo v najvišjih gorstvih sveta in tečejo po monsunskih območjih. Čas zimskega monsuna je

obdobje najmanjšega pretoka. Spodnji tokovi omenjenih rek se precej razlikujejo. Ind dobiva vodo le

v zgornji polovici, kjer se v Pandžabu z vzhoda izliva vanj 5 pretokov. V spodnji polovici teče brez

pritokov čez sušne pokrajine, ki niso poplavno ogrožene. Drugačne razmere so pri Gangesu in

Bramaputri. Ko zapustita visokogorje, tečeta čez obsežna nižavja severne Indije in Bangladeša, ki

poleti dobijo ogromno monsunskega dežja. Poletni čas je torej obdobje rednih poplav.

Reke na Jugozahodu Azije

Skoraj zrcalno podobo južnoazijskih rek kažeta Evfrat in Tigris, ki izvirata v gorovjih male Azije in

tečeta skozi Mezopotamijo v Perzijski zaliv. Največji pretok imata pozimi in spomladi, najmanjšega pa

poleti. Podobno velja za Azijske reke v povodju Sredozemskega morja, ki je najmanjše in ima nekoliko

krajše reke. Velik problem je predvsem obdobje poletne suše, zato prihaja zaradi oskrbe z vodo tudi

do meddržavnih konfliktov.

Velike razlike v gospodarski razvitosti

Azija je celina največjih razlik na svetu. Vzrok za to ni le neenakomerno razporeditev naravnih

bogastev ampak predvsem zgodovinski in družbeni razvoj, ki močno odseva posledice kolonializma.

Azijske države se povezujejo na različne načine. Izvoznice nafte ob Perzijskem zalivu so povezane v

OPEC, države jugovzhodne Azije pa so povezane v ASEAN.

Vzpon Japonske in Azijskih tigrov

Azijske obale Tihega oceana so v drugi polovici 20. Stoletja postale območje izrednega gospodarskega

razvoja, kije po svoji dinamiki zasenčil druge dele sveta. Japonska je prva dosegla gospodarski čudež

in to s tem, da je vlagala v moderno tehnologijo predvsem v avtomobile, elektroniko in druge

visokotehnološke izdelke, s tem pa je postala druga svetovna gospodarska velesila. Po Japonski so

gospodarski čudež ponovile še Južna Koreja, Singapur, Hongkong in Tajvan, tem pa sta sledili še

Malezija in Tajska. Te države danes imenujemo azijski tigri.

Velika preusmeritev na Kitajskem

Kitajska predstavlja najstarejšo neprekinjeno civilizacijo na našem planetu, ki pa je doživljala burno

zgodovino. Po končani državljanski vojni so razglasili Ljudsko republiko Kitajsko. Najbolj radikalen

zasuk v gospodarski preobrazbi Kitajske je bila ustanovitev prvih štirih posebnih gospodarskih con.

Ustanovili so jih ob obali, saj v tej fazi še niso želeli, da bi učinke občutilo tudi prebivalstvo v

notranjosti. Prve štiri cone so ustanovili na skrbno izbranih območjih ob jugovzhodni obali. Iz tam

namreč izvira največ kitajskih izseljencev, ki so jih želeli pritegniti k vlaganju kapitala. Prav posebno

mesto med njimi zavzema Shenzen. Zaradi velikega uspeha so te cone razglasili za odprta mesta in še

14 drugih mest ob obali.

Indija

Več kot polovica Indije živi od kmetijstva. Velike spremembe v Indiji so se začele leta 1991, ko je

Indija zmanjšala trgovske ovire, začela privatizirati državna podjetja in spodbujati tuja vlaganja.

Precejšen delež rasti je povezan z naglo rastjo gospodarskega sektorja informacijske tehnologije. Ta

pojem pomeni skupek postopkov in pripomočkov, ki nam omogočajo hitro in učinkovito

posredovanje podatkov. Informacijska tehnologija se je najbolj razvila v Bangalore, Mumbaju in New

Delhiju. Velike razlike so tudi med različnimi deli države. Največji napredek je viden na zahodu in

jugu. Indijska gospodarska rast je bila v zadnjih letih sicer nekoliko nižja od Kitajske, a se vedno višja

kot v večini ostalega sveta.

Okoljski problemi Azije

Izredno hiter gospodarski vzpon, ki se večinoma odvija na območjih zgostitve prebivalstva ima za

posledico, hudo degradacijo okolja. Najbolj sta prizadeta zrak in voda. Zaradi krčenja ledenikov v

najvišjih gorstvih grozi pomanjkanje vode. Kitajska se je že dolgo soočala s hudimi problemi

deforestacije in erozije prsti in s tem tudi onesnaženosti zraka.

Pomen azijskega kmetijstva in glavni kmetijski pridelki

Kmetijstvo je za Azijo nadpovprečno pomembna dejavnost. Delež kmečkega prebivalstva je majhen

ob obalah Tihega oceana, drugod pa je nad svetovnim povprečjem. Marsikje je kmetijstvo omejeno

na namakalne površine. Glavna prehrambena kulturna rastlina je riž, ki je značilen predvsem za toplo

in vlažno podnebje celotne monsunske Azije. Druge prehrambne kulturne rastline so pšenica, koruza,

proso, maniok, soja in datlji. Plantažne in druge industrijske rastline pa so sladkorni trs, čajevec,

oljna palma, tobak, juta, kavčukovec in različne začimbe.

Oblike samooskrbnega in tržnega kmetijstva

Zardi raznolikih naravnih razmer in različne stopnje razvitosti se je izoblikovala paleta različnih oblik

kmetijstva, ki jih delimo na samooskrbne in tržne. Med samooskrbnimi oblikami je selilno

poljedelstvo eno najbolj starodavnih in najprimitivnejših oblik. Druga starodavna oblika je nomadska

živinoreja, značilna za sušne dele celinske notranjosti in Arabski polotok. Intenzivno samooskrbno

poljedelstvo s prevlado vodnega riža je značilno za gosto poseljena monsunska območja. Intenzivno

samooskrbno kmetijstvo s prevlado pšenice je značilno za sušne dele monsunske Azije. Med tržnimi

oblikami pa bomo poudarili plantažno gospodarstvo z bananami, bombažem in juto.

Število in gostota prebivalstva

Azija je glede prebivalstva v vseh pogledih velikan, saj v njej živi več kot 60% svetovnega prebivalstva.

V Aziji sta dve največji zgostitvi prebivalstva na svetu. Prva je v Vzhodni Aziji ob rekah Huang He in

Chang Jiang, druga pa v Južni Aziji ob Gangesu in Bramaputri. Zaradi izredno goste poselitve ob

obalah morajo ponekod nova zemljišča pridobivati kar iz morja lep primer je Singapur in na

Japonskem. Najredkeje poseljeni predeli so v gorati notranjosti ter na obsežnih stepskih območjih in

puščavskih območjih.

Mestno in podeželsko prebivalstvo

Stopnja urbanizacije je tesno povezana z gospodarsko razvitostjo držav. Najvišjo stopnjo urbanizacije

imajo Japonska, azijski tigri in naftne države ob Perzijskem zalivu. Najnižjo pa najrevnejše države

Južne in Jugovzhodne Azije. Druga največja država Indija po stopnji urbanizacije, ki je še vedno le

nekaj 30%, precej zaostaja za Kitajsko.

Rast in starostna sestava prebivalstva

Na rast azijskega prebivalstva vplivajo številni dejavniki. Najpomembnejši so stopnja gospodarske in

družbene razvitosti, vpliv kulturne oziroma verske tradicije ter prebivalstvena politika posameznih

držav. Karta naravnega prebivalstva v Aziji nam pove, da rast prebivalstva še zdaleč ni odvisna le od

gospodarske razvitosti. Najmanjši naravni prirast imajo najbolj razviti deli Azije. Najhitrejšo rast

prebivalstva pa imajo nekatere arabske islamske države.

Verska sestava prebivalstva

V Aziji so nastala vsa velika verstva, ki jih delimo na univerzalna in etnična verstva. Univerzalna so

krščanstvo, islam, budizem, etnična pa judovstvo in hinduizem.

AFRIKA

Na površju stare celine se odraža tektonsko delovanje

Afrika ima edinstveno geografsko lego, saj jo ekvator seka skoraj na polovici. Posledice tega so

opazne predvsem pri podnebju in rastlinstvu. Celina je ostanek Gondvane, dela prakontinenta

Pangea, ki je razpadel na več sestavnih delov. Afriško celino v osnovi predstavlja star predkambrijski

Afriški ščit, sestavljen pretežno iz granitov in gnajsov. Ta osnova je prekrita sedimentnimi

kamninami. Pri tem prevladujejo predvsem rečni in vetrni nanosi. Zlasti v vzhodnih višavjih so tudi

obsežna območja vulkanskih kamnin. Na stari osnovi predkambrija naprej v glavnem ni prihajalo do

gubanj. Pomembnejše izjeme so gorata Kaplandija in Zmajeve gore, ki so rezultat hercinske

orogeneze. Gorovje Atlas pa je mladonagubano gorstvo, ki se je dvignilo v času alpidke orogeneze.

Med kotlinami so najpomembnejše Kalaharska, Kongovska in Čadska kotlina ter kotline ob

Viktorijinem jezeru, Belem Nilu in Nigru.

Za geološko preteklost Afrike je značilno tudi vulkansko delovanje, ki pa je v glavnem že prenehalo.

Tudi dva največja vrhova Kibo in Mt. Kenya sta ognjeniškega nastanka. Afriko delimo na visoko in

nizko Afriko. Ločnico med obema lahko potegnemo od Benguele v Angoli do Port Sudana ob Rdečem

morju.

Podnebje se je izoblikovalo pod vplivom različnih dejavnikov

Na podnebje vplivajo različni dejavniki. Na prvem mestu bomo poudarili geografsko širino. Ker je

osrčje Afrike ob ekvatorju, proti severu in jugu pa celina nikjer ne sega do 40. vzporednika, spada

večina površja v tropski toplotni pas. Na severu in jugu celine ta skoraj neopazno pride v subtropski

toplotni pas. Ob ekvatorju je stalno območje ekvatorialnega nizkega zračnega tlaka, kjer se stekajo

pasati. Zrak se dviguje in ohlaja zato tu pade največ padavin na celini. Povsem drugače je v stalnih

subtropskih območjih visokega zračnega tlaka. Zračne mase, ki sem v višinah pritekajo iznad

ekvatorja, se tu spuščajo, segrevajo in sušijo, zato so nastale puščave. V najbolj namočenem pasu je

največ padavin v obdobju, ki nastopi tik zatem, ko je sonce v zenitu. Ob ekvatorju je zaradi

navideznega gibanja Sonca to dvakrat na leto, zato poznajo dve deževni dobi. Bolj, ko gremo proti

povratnikoma, krajša je časovna razlika med obema deževnima dobama, dokler se ne združita v eno.

Skrajni severozahod in jugozahod celine lahko v času tamkajšnjih zim že prideta pod vpliv severne in

južne polarne fronte. Obe fronti vplivata na vreme v zmerno toplem pasu zunaj Afrike, njuni zimski

cikloni pa oplazijo udi skrajne dele te celine in prinašajo zimsko deževje.

Drug zelo pomemben dejavnik je razporeditev kopnega in morja. Severno od ekvatorja je Afrika

bistveno širša kot na južni polobli, zato ima severni del bolj kontinentalne značilnosti. To se odraža

predvsem v razsežnosti puščav glede sušnosti je s Saharo primerljiv le Namib. Tretji dejavnik so

morski tokovi. Zaradi hladnih tokov kot sta Kanarski in Benguelski tok tam puščave segajo do morja.

Medtem ko Mozambiški tok prinaša toplo in vlažno podnebje.

Četrti dejavnik je relief z nadmorsko višino. Kjer je višji svet geografska ovira za vetrove, ki prinašajo

vlažne zračne mase z morja, se količina padavin močno poveča. Na najvišjih vrhovih sta ljub legi ob

ekvatorju sneg in led, vendar ju je zaradi splošnega segrevanja ozračja iz leta v leto manj.

Podnebni tipi so vplivali na izoblikovanje različnih rastlinskih pasov

Prikaz tropskega toplotnega pasu začenjamo z ekvatorialnim podnebjem. Značilno je predvsem za

Kongovsko kotlino, delno pa tudi za zahodni del zaledja Gvinejskega zaliva in vzhodne obale

Madagaskarja. Na teh območjih uspeva tropski deževni gozd, oziroma bolj rečeno, njegovi ostanki.

Območje savanskega podnebja s savanskim rastlinstvom ni le severno in južno od območja

ekvatorialnega podnebja ampak tudi v Vzhodnoafriškem višavju. Savanski pas v Afriki kot v celoti se

tako razteza okoli pasu ekvatorialnega podnebja.

Savansko podnebje proti severu in jugu prehaja v tropsko suho in polsuho, ki se skoraj povsem

neopazno nadaljuje v subtropsko suho in polsuho. Na vseh teh podnebjih pa se namesto

savanskega, pojavlja puščavsko rastlinstvo, to so šopasta trava, trnati grmički in kaktusi.

Območje sredozemskega podnebja z mediteranskim rastlinstvom je značilno predvsem za zahodni

del afriške sredozemske obale. Za afriški skrajni jugovzhod pa je značilno subtropsko vlažno

podnebje, kjer zaradi vpliva toplega morskega toka uspeva vlažni subtropski gozd. Izrazitega

gorskega podnebja z gorskim rastlinstvom je v Afriki v primerjavi z drugimi celinami malo. Še največ

ga je v gorah vzhodne Afrike.

Pomen afriškega vodovja

V Afriki zaradi reliefa in podnebja obsežna območja nimajo odtoka v morje. Ponekod gre za

endoreična območja, kjer se reke končajo v jezerih. Najizrazitejši primer je Čadsko jezero, ki zaradi

menjavanja deževne in sušne dobe močno spreminja svoj obseg. Velikanska puščavska območja so

aerična-brez stalnega rečnega omrežja. Vse velike afriške reke izvirajo na bolj namočenih območjih,

pri čemer pa nekatere na svoji poti do morja prečkajo tudi obsežne suhe predele. Najizrazitejši

primer je Nil. Druge najpomembnejše afriške reke so Niger, Kongo, Zambezi in Oranje. Reke v Afriki

še zdaleč nimajo tolikšnega pomena za poselitev in kmetijstvo kot v Aziji. Nasplošno je poselitev

redkejša in bolj razpršena, saj so nanjo vplivali bolj drugi dejavniki-nahajališča rud, površje,

podnebje.

Kulturna delitev celine

Afriko v kulturnem pogledu pogosto delijo na dva neenaka dela. Manjši je Afrika severno od Sahare,

kjer živi večinoma arabsko in islamsko prebivalstvo. Kulturno precej drugačen je južni, večji del

Afrike. Južni del celine, za katerega se je uveljavil izraz podsaharska Afrika je del kjer se je razvila

afriška kultura. Kulturna delitev celine je močno povezana z izredno pestro etnično in jezikovno

sestavo prebivalstva.

Družbeni razvoj Afrike od njenega odkrivanja do odprave kolonializma

Stiki Evropejcev s severnim delom Afrike segajo daleč v preteklost. Da si kolonialne sile pri delitvi

afriškega ozemlja ne bi pretirano skakale v lase, so se njihovi predstavniki leta 1884 zbrali na berlinski

konferenci. Kljub medsebojnim sporazumom pa je trajalo vse do okoli leta 1910, da so Velika

Britanija, Francija, Belgija, Portugalska, Italija, Nemčija in Španija dokončno zavzele in si razdelile

ozemlje celotne Afrike. Samo Liberija in Etiopija sta pri tem ostali samostojni.

Bistvo kolonializma je bilo na eni strani izkoriščanje afriškega človeškega potenciala in surovin, na

drugi pa ustvarjanje tržišča za evropske industrijske izdelke.

Različna raba naravnih danosti in posledice monostrukturnega gospodarstva

Afrika je gospodarsko najmanj razvita celina. Zaradi nekolonialnega položaja je velik del afriških

držav še vedno odvisen od izvoza enega ali dveh glavnih artiklov. To so kmetijski pridelki na eni ter

rude na drugi strani. Taka monostukturna gospodarstva so seveda zelo ranljiva, saj jih padec cen na

svetovnem tržišču hitro zamaje.

Afriške bolezni in problem aidsa

Vroče in vlažno podnebje tropske Afrike je kot nalašč za razbohotenje organizmov, ki povzročajo

nevarne tropske bolezni. Najpogostejše so v podsaharski Afriki, predvsem zaradi pomanjkanja čistoče

in slabo razvite zdravstvene mreže.

Bilharzova bolezen ali rečna slepota sta vezani predvsem na reke in stoječe vode. Malarija, ki jo

prinaša komar, vsako leto pobije milijon Afričanov. Spalna bolezen ni tako razširjena in uničujoča.

Omenjamo jo predvsem zaradi vpliva na kmetijstvo. Prenaša jo muha cece za njo pa zbolijo tudi

domače živali. Najusodnejše pa so posledice aidsa, zaradi katerega letno umre več milijon ljudi.

Demografska eksplozija, zmanjševanje pridelave hrane na prebivalca in

problem lakote

Zaradi najvišje rodnosti na svetu se je število Afričanov v drugi polovici 20. Stoletja potrojilo. Afrika,

še posebej njen podsaharski del, je doživela demografsko eksplozijo. Ker prevladujoče revno in slabo

izobraženo prebivalstvo skoraj ni poznalo načrtovanja družine, je demografski prehod v podsaharski

Afriki močno zaostal za drugimi deli sveta. Prav tako je Afrika edina celina na kateri je prihajalo do

zmanjšanja pridelka hrane na prebivalca to pa je vodilo tudi v podhranjenost. Večje lakote običajno

nastopijo takrat, ko pride do naravnih nesreč. Praviloma je to v obdobju suš, najbolj pa sta prizadeti

območji Sahela in Afriškega roga.

Pomen in oblike afriškega kmetijstva

Kmetijstvo je za Afriko zelo pomembna dejavnost, saj ima med vsemi celinami najvišji delež

kmečkega prebivalstva. V Afriki najdemo vrsto oblik kmetijstva.

Rude in energijski viri

Afrika je stara celina, ki ima nekaj najpomembnejših zalog rudnih bogastev. Največ je zalog

diamantov, zlata, platine, boksita, kobalta in fosfatov. Zelo pomembne so tudi zaloge urana, bakra,

kroma, železa, mangana, vanadija in titana. Afrika ima tudi pomembne zaloge energijskih virov kot

so nafta, zemeljski plin in črni premog. Tri najpomembnejša rudarska območja so Witwatersrand,

osrednji Zimbabve in bakrov pas v Zambiji in Kongu.

AMERIKA Lega: severna, južna, zahodna polobla, severni mrzli ali polarni pas, severni zmerno topli pas, vroči ali tropski pas, južni zmerno topli pas, na zahodu Tihi ocean, na vzhodu Atlantik, na severu Severno ledeno morje NOVI SVET: ozemlje obeh Amerik, ki ga je odkril Krištof Kolumb leta 1492, ko je iskal vodno pot v Indijo. V prepričanju, da je prišel v Indijo, je tamkajšnje prebivalce poimenoval Indijanci. Pomen odkritja Amerike: naselitev Evropejcev, širjenje evropskih jezikov, vere, kulture, izkoriščanje in diskriminacija staroselskega prebivalstva, izmenjava kulturnih rastlin in živali, razvoj plovbe. Diskriminacija je zapostavljanje in zaničevanje pripadnikov drugih narodov, kultur, ras, veroizpovedi. Delitev Amerike

Severna Amerika ali Angloamerika (naseljevali so jo anglosaški narodi): Kanada (Ottava) in ZDA (Washington). Ime Angloamerika ne ustreza več, ker veliko Kanadčanov govori francosko, v ZDA pa se vse bolj uveljavlja španščina (priseljenci iz Latinske Amerike).

Srednja Amerika

Južna Amerika; Srednja in Južna Amerika skupaj predstavljata Latinsko Ameriko; glavna jezika sta španščina in portugalščina (Brazilija), ki izvirata iz latinščine.

ANGLOAMERIKA

Naravne enote (površje = relief, reke, otoki…)

reke: Misisipi, Misuri, Kolorado, Reka svetega Lovrenca

jezera: Velika jezera (Gornje, Huronsko, Michigansko, Eriejsko, Ontarijsko)

nižine: Osrednje nižavje od Mehiškega zaliva do Velikih jezer, Priatlantsko nižavje

staro grudasto gorovje: Apalači

mlado nagubano gorovje: Severnoameriške Kordiljere, ki tvorijo gorati zahod in se razprostirajo od Aljaske na severu do mehiške meje na jugu. Njihov vzhodni del je Skalno gorovje. V osrednjem delu je Velika kotlina z Dolino smrti. Kalifornijsko podolje je ob tihooceanski obali in ima sredozemsko podnebje. Na Aljaski je najvišji vrh Severne Amerike: Mont Mc. Kinley. Najstarejši narodni park na svetu je Yellowstone z znamenitimi slapovi, kanjoni in gejziri.

Kanadski ščit: zgrajen iz najstarejših kamnin, površje so preoblikovali ledeniki. Obsega severni del Severne Amerike, Labrador in Grenlandijo.

KANJON je globoka in ozka dolina s prepadnimi (stopničastimi) stenami. Najdaljši in najgloblji kanjon je izdelala reka Kolorado. GEJZIR je izbruh vroče vode in pare, ki se pojavlja v določenih časovnih razmikih na vulkanskih območjih. Podnebje

polarno na severu – večni led in sneg

subpolarno (tundrsko) – celo leto nizke temperature, julija pod 10oC, malo padavin

celinsko v osrednjem delu – velike temperaturne razlike med zimo in poletjem, količina padavin je odvisna od oddaljenosti od morja in od reliefa

sredozemsko v Kaliforniji – dolga, vroča, suha poletja in kratke, mile (januarska temperatura nad 0oC) in deževne zime

polpuščavsko in puščavsko na jugozahodu (Velika kotlina) – pod 500 oz. pod 250 mm padavin

oceansko ob zahodni obali – padavine v vseh mesecih, prinašajo jih vlažni vetrovi z oceana

subtropsko ob Mehiškem zalivu Na podnebje vpliva:

odprtost celine proti severu in jugu: prodor hladnih in toplih zračnih mas v Osrednje nižavje, nastanek tornadov in snežnih metežev

relief – nadmorska višina

mrzel Labradorski tok: znižuje temperature, obala zamrzne; in topel Zalivski tok ob vzhodni obali: zvišuje temperature, več je vlage v zraku

oddaljenost od ekvatorja: od severa proti jugu se dvigujejo temperature Mrtva črta ali 100. poldnevnik je podnebna ločnica. Zahodno od njega pade pod 500 mm padavin, zato raste nizkotravna prerija in je razvita ekstenzivna živinoreja ter namakalno poljedelstvo. Vzhodno od 100. poldnevnika je nad 500 mm padavin, raste visokotravna prerija, razvito je intenzivno kmetijstvo; gostejša poselitev.

TORNADO je vrtinčast veter v obliki lijaka, ki nastane ob stiku hladnih in toplih tračnih mas nad kopnim. Rastlinstvo:

pas večnega snega in ledu (brez rastlinstva v polarnem podnebju),

tundra v tundrskem podnebju (mahovi in lišaji),

iglasti gozd (tajga) v hladnem celinskem podnebju,

prerija v suhem celinskem podnebju,

polpuščavsko rastlinstvo (šopasta trava, redko trnato grmovje, kaktusi),

subtropsko rastlinstvo (bujni gozdovi) v subtropskem podnebju,

sredozemsko rastlinstvo (makija, aromatične rastline) v sredozemskem podnebju

PRERIJA je travnata pokrajina v Osrednjem nižavju v ZDA (=stepa). PRERIJSKA ČRNICA je rodovitna prst, bogata s humusom, ugodna za kmetijstvo (=črnozjom). SEKVOJA je vedno zelen iglavec in je najvišje živo bitje na Zemlji (do 75 m).

Prebivalci:

Indijanci in Eskimi (Inuiti) so prvotni prebivalci Amerike, izvirajo iz Sibirije.

Evropski priseljenci so se naseljevali med 17. in 20. stoletjem (Britanci, Irci, Škoti, Skandinavci, Nemci, kasneje priseljenci iz Južne in Jugovzhodne Evrope).

Črnce so pripeljali kot sužnje iz Afrike za delo na plantažah in v rudnikih med 17. in 19. stoletjem.

Špansko govoreči priseljenci iz Latinske Amerike – njihovo število se najhitreje povečuje na jugozahodu ZDA – vzdolž mehiške meje.

Priseljenci iz drugih delov sveta – zaradi razvitosti in možnosti zaposlitve Angloamerika že 400 let privablja ljudi iz celega sveta. Sčasoma pridobijo ameriško državljanstvo, obdržijo nekatere značilnosti svojega izvornega okolja in privzamejo nove.

Kanada in ZDA sta večnacionalni državi. ZDA so izvajale politiko »talilnega lonca«, s katero so poskušale ustvariti enoten ameriški narod. Sprejemanju ameriškega načina življenja pravimo amerikanizacija. V Kanadi so priseljenci v večji meri ohranili svojo kulturo, jezik in navade, zato govorimo o kulturnem mozaiku. Kanada: druga največja država na svetu. Gosto poseljen je jugovzhodni del (ob Reki svetega Lovrenca in ob Velikih jezerih): ugodno podnebje, raven relief, gosto prometno omrežje, rečna plovba, možnosti zaposlitve. Večina Kanadčanov govori angleško, 20 % pa francosko. V Kanadi živijo tudi slovenski izseljenci (Toronto). Za gospodarski razvoj Kanade je pomembna plovna pot po Reki svetega Lovrenca in po Velikih jezerih. Ker so jezera v različnih višinah, so morali zgraditi prekop z zapornicami, da so ladjam omogočili plovbo. Ladje z Atlantika lahko plujejo v osrčje celine. Gospodarstvo Kanade temelji na izkoriščanju gozda (iglavci!), kmetijstvu (živinoreji), rudnih bogastvih, energijskih virih, ribolovu in gojenju kožuhovinarjev. Kanado označujemo za deželo prihodnosti – ima veliko naravnih bogastev (lesa, rud, hidroenergije, rodovitne prsti) in veliko možnosti za poselitev. ZDA sestavlja 50 zveznih držav. Prostorsko ločeni sta zvezni državi Aljaska in Havaji. So največja gospodarska in politična velesila sveta (imajo velik vpliv na svetovno gospodarstvo in politiko). Prva industrijska območja so se razvila v vznožju Apalačev in ob Velikih jezerih zaradi rudnega bogastva in premoga v Apalačih (staro grudasto gorovje!) ter zaradi razvitega prometnega omrežja in dotoka priseljencev v vzhodni del države. V novejšem času nastajajo nova industrijska območja z visoko razvito tehnologijo (optična, računalniška, letalska, vesoljska, elektrotehnična industrija in industrija telekomunikacij) ob Mehiškem zalivu in vzdolž tihooceanske obale. Zelo dobro je razvito kmetijstvo v Osrednjem nižavju (ugodno podnebje, rodovitna prst, ravne površine, velike tržno usmerjene farme in ranči). Pridelujejo koruzo, pšenico, bombaž, sladkorni trs, arašide, tobak. V Kaliforniji gojijo sredozemske kulturne rastline (agrume, vinsko trto, sadje,

oljke, zelenjavo). Na pašnikih zahodno od 100. poldnevnika je razvita ekstenzivna govedoreja. ZDA so največji pridelovalec hrane na svetu, a se s kmetijstvom ukvarja le 5% ljudi.

INTENZIVNO KMETIJSTVO zahteva veliko strokovnega dela in vlaganj. Prinaša velik hektarski donos (velik pridelek na hektar površine). Na okolje ima negativne vplive: pretirana uporaba kemičnih zaščitnih sredstev in umetnih gnojil, onesnaževanje prsti in podtalnice, velika poraba vode za namakanje, velike količine gnojnice, erozija prsti, težko prodajo viške pridelkov…

FARMA je veliko posestvo, usmerjeno v poljedelstvo ali živinorejo. RANČ je veliko posestvo, usmerjeno v živinorejo, značilen za pokrajine zahodno od 100. poldnevnika. Industrija temelji na bogatih zalogah rud in energijskih virov (premogu in nafti iz Mehiškega zaliva). Gospodarstvo je visoko razvito in ima velik finančni, kadrovski in tehnični potencial. Vzroki gospodarske moči ZDA:

velike naravne možnosti (naravna bogastva)

liberalno tržno gospodarstvo

velik notranji trg

podjetnost

velika vlaganja v razvoj znanosti (veliko raziskovalnih centrov, univerz…)

LATINSKA AMERIKA Sestavljata jo:

Srednja Amerika, ki se deli na 3 dele: Mehiko, Medmorsko Ameriko (ozek pas kopnega med Tihim in Atlantskim oceanom) in Karibsko otočje (Veliki in Mali Antili in Bahamski otoki).

Južna Amerika – večje države: Venezuela, Kolumbija, Brazilija, Argentina, Čile Panamski prekop loči Srednjo od Južne Amerike. Zgradili so ga leta 1914. Pomen: skrajša plovbo iz Atlantika v Pacifik. Ker prekop prečka kopno in ker gladini Atlantika ter Tihega oceana zaradi različnega plimovanja nista na isti višini, so zgradili sistem vodnih zapornic, ki omogočajo postopno dvigovanje in spuščanje ladij. Prekop so dolgo upravljali Američani, od leta 2000 je pod Panamsko upravo. V načrtih je posodobitev in razširitev prekopa, da omogočijo plovbo tudi večjim ladjam.

Naravne enote (površje = relief, reke)

nižavja: Amazonsko, Orinoško, Laplatsko

stara grudasta gorovja: Brazilsko, Gvajansko višavje

mlado nagubano gorovje: Andi ali Južnoameriške Kordiljere, najvišji vrh je Aconcagua

reke: Amazonka, Orinoko, Parana, Urugvaj Podnebje

vlažno ekvatorialno v Amazonskem nižavju

savansko v Orinoškem nižavju in na Brazilskem višavju

puščavsko – puščava Atakama ob tihooceanski obali v Čilu

gorsko v Andih HURIKANI so obsežni tropski viharji z močnimi nalivi, ki nastanejo zaradi hitrega dvigovanja zraka nad segretim tropskim morjem. Imajo značilno lijakasto obliko z očesom jasnine v središču. Ko se približajo obali Karibskih otokov in Mehiškega zaliva, povzročijo ogromno škodo (podiranje hiš, drevja, daljnovodov, poplave). V Aziji jih imenujejo TAJFUNI, drugod ORKANI. Satelitski posnetek hurikana Ivana pred obalo Floride

»oko« hurikana

Rastlinski pasovi

tropski deževni gozd

savana je travnata pokrajina v tropskem pasu.

pampe so travnata pokrajina v Argentini (=stepa).

puščavsko rastlinstvo

višinski rastlinski pasovi v Andih - zaradi nižjih temperatur ni več soparno, zato so visoke planote v tropskih Andih gosteje poseljene in obdelane (glej risbo spodaj).

Višinski pasovi v Andih

Površine s tropskim deževnim gozdom se krčijo.

Vzroki izsekavanja gozda: pridobivanje kmetijskih zemljišč (narašča število prebivalcev!), gradnja naselij, cest, železnic, rudnikov, hidroelektrarn, velike potrebe po dragocenem lesu. Prst pod gozdom (feralitna prst) je slabo rodovitna, hitro se izčrpa, zato kmetovanje opustijo in izkrčijo nove površine. Prst odnaša voda; proces imenujemo erozija.

Posledice krčenja tropskega deževnega gozda: izrivanje indijanskih prebivalcev, izumiranje rastlinskih in živalskih vrst, zmanjšujejo se zaloge sladke vode, erozija prsti, porušeno ekološko ravnotežje, sprememba podnebja (zmanjšuje se količina kisika in povečuje količina ogljikovega dioksida). Ukrepi brazilske vlade: zaščita gozda (gozdni rezervati), omejevanje posegov v gozd.

Prebivalci

Indijanci so prvotni prebivalci (v preteklosti so tu živele visoko razvite kulture Inkov, Majev, Aztekov).

Belci – v Južno Ameriko so se priseljevali predvsem Španci in Portugalci, v 20. stoletju pa veliko Nemcev in Italijanov. Posledice naselitve Evropejcev: širjenje evropske kulture, jezika, vere, izmenjava kulturnih dobrin (Evropa dobi iz Amerike krompir, koruzo, paradižnik, fižol, kakavovec, ananas, vanilijo, tobak, kavčukovec = surovina za izdelavo gume), uničevanje stare indijanske kulture, izkoriščanje Indijancev…

Črnci so potomci sužnjev, ki so jih pripeljali iz Afrike za delo na plantažah in rudnikih.

Mestici so mešanci med belci in Indijanci.

Mulati so mešanci med belci in črnci.

Zambi so mešanci med Indijanci in črnci.

Kreoli so potomci španskih priseljencev.

Prebivalci se selijo iz podeželja v velika mesta. Na robu mesta postavijo barakarska naselja, ki so brez komunalne ureditve (kanalizacije, vodovodne, električne oskrbe). Te revne mestne četrti v Braziliji imenujejo favele (v ZDA so to slumi). Kmetijstvo V tropskem pasu pridelujejo tropske kulturne rastline na plantažah (sladkorni trs, kava, kakavovec, tropsko sadje – ananas, kokosove palme, tobak). V Argentini je pomembna govedoreja (ranči v Pampah), ob obalah pa ribolov. V tropskem delu Andov uspevajo kulturne rastline po višinskih rastlinskih pasovih. Države Južne Amerike imajo velik del svetovnih zalog naravnih bogastev in skoraj dve tretjini tropskega gozda. So vodilne svetovne proizvajalke sladkorja, kave, kakava in banan. PLANTAŽE so veliki nasadi ene kulturne rastline, ki je namenjena prodaji (izvozu). Industrija je raznolika. Temelji na predelavi domačih surovin. Prevladuje jeklarska, petrokemična (predelava nafte), živilska, tekstilna in papirna industrija. Razvijajo se storitvene dejavnosti in turizem.

LATINSKA AMERIKA

DELITEV AMERIKE NA ANGLOAMERIKO IN LATINSKO AMERIKO

V naravnogeografskem pogledu je Amerika enoten kontinent, ki ga običajno delijo na dve– Severna in Južna Amerika ali tri enote – Severna, Južna in Srednja Amerika. Severni delAmerike,ki vključuje ZDA in Kanado najpogosteje označujemo kot Severno Ameriko.Zaradi zgodovinskih razlogov in še vedno močnega vpliva potomcev anglosaškihpriseljencev se za ta del celine velikokrat uporablja oznaka Angloamerika. Za vsepreostalo ozemlje, ki je južno od meje ZDA in Mehike, pa se uporablja izraz LatinskaAmerika. Glavni razlog za to je dejstvo, da sta ga v veliki večini osvojili in koloniziraliŠpanija in Portugalska. Latinsko Ameriko pa še naprej delimo na Srednjo in Južno Ameriko.

KUMBOVO ODKRITJE AMERIKE IN NJEGOV POMEN

Leta 1492 je Krištof Kolumb pristal na delčku novegasveta, o katerem je menil, da je Indija. Pomenilo jeodkritje Novega sveta ter prodor evropske kulture incivilizacije v dotlej neznane dele sveta. Po vsemdrugače pa to razume večina Latinskoameričanov.Prodor španskih konkvistadorjev vidijo predvsem kotbrutalno uničenje starih indijanskih civilizacij Aztekovin Inkov ter podjarmljenje staroselskega prebivalstva.Najtemnejša posledica Kolumbovega odkritja jezagotovo demografska katastrofa, ki je doletelastaroselsko prebivalstvo in je ena največjih v človeškizgodovini. Španci so na osvojenih ozemljih uvedliradikalne spremembe naselbinskega sistema.Najstrožje središče mesta je osrednji trg, kjer je danesdružabno zbirališče prebivalstva in prostor za vsepomembnejše družbene dogodke. S prodorom v novisvet je prišlo do velike svetovne izmenjave kulturnihrastlin. Evropejci so v Ameriko prinesli nekatere

domače živali – govedo, konje, ovce ter kulturne rastline, ki so še danes zelo pomembneza tamkajšnje kmetijstvo – riž, banane, pšenica, jabolka, trs.

Po drugi strani je Evropa iz Amerike dobila koruzo, krompir, paradižnik, ananas, tobak.Niso pa prinesli le kulturnih rastlin ampak so povsem spremenili način dotedanjekmetijske proizvodnje. S tem se je začel močno spreminjati tudi videz pokrajine, marsikjepa z novim načinom kmetovanja povzročil velike okoljske probleme. Latinska Amerika jebila tista, na kateri so Evropejci najprej uvedli kolonialno gospodarstvo. Na neki način jebil tukajšnji evropski kolonializem predhodnik sodobnega globalnega gospodarstva.Današnja Evropa kot eden najbogatejših in gospodarsko vodilnih delov sveta bi se moralaza svoj položaj v marsičem zahvaliti prav gospodarskim koristim in izkušnjam, ki jih jedobila s kolonialnim gospodarstvom, ki se je začelo v Latinski Ameriki.

ALI JE PISAN MOZAIK LATINSKE AMERIKE RES LATINSKI?

Ta del Amerike je latinski predvsem v jezikovnem pogledu, pa še to ne povsem. Večinoozemlja so osvojili Španci, Portugalci, majhne dele pa so si v poznejših obdobjih prisvojiliFrancozi, Britanci in Nizozemci. Potomci evropskih priseljencev, zlasti Španije, rojeni vLatinski Ameriki, se imenujejo kreoli. Poleg Špancev in Portugalcev so se v poznejšihobdobjih na ta območja naseljevali tudi iz drugih delov Evrope. Od leta 1500 do 1800 sona plantažna območja Karibskega otočja in južnoameriškega atlantskega obalnega pasu izAfrike pripeljali 10 milijonov afriških sužnjev. Staroselski Indijanci so se kot večinskoprebivalstvo obdržali le v andskih državah in ponekod v celinski Srednji Ameriki. Na večinipreostalega površja Latinske Amerike je prišlo do velikega mešanja prebivalstva, k čemurso pripomogli tudi relativno maloštevilni azijski priseljenci, razpršeni po različnih delihceline. Prevladujoče prebivalstvo so zato različni mešanci. Najpogostejši so mestici, ki

prevladujejo v Mehiki, Medmorski Ameriki invelikem delu Južne Amerike. Predvsem naplantažnih območjih je veliko mulatov.

V Latinski Ameriki absolutno prevladujetašpanščina in portugalščina, ki sta tudi uradnajezika. Slednja je sicer le uradni jezik v Braziliji, kipa tako kot po površini kot po številu prebivalcevzavzema skoraj polovico Južne Amerike. Indijanskijeziki v glavnem nimajo statusa uradnih jezikov, sepa marsikje uporabljajo kot pogovorni jeziki. Za toobmočje je poleg jezika značilna še vrsta drugihprvin, ki jo povezujejo z latinsko Evropo. Eden odnjih je veroizpoved. V nobenem drugem delu svetani delež katoliškega prebivalstva tako visok. Neglede na rabo jezikov in drugih kulturnih prvin, kiizvirajo z Iberskega polotoka, pa je današnjadružbena podoba Latinske Amerike takoheterogena, da so latinske prvine v njej sicerskoraj povsod prisotne, nikakor pa ne edine.

BUREN ZGODOVINSKI IN GOPSODARSKI RAZVOJ SE JE UMIRIL

Latinska Amerika je v 20. Stoletju veljala za območje velike politične nestabilnosti. To sobila idealna tla za razcvet različnih revolucionarnih gibanj, ki jih je v času hladne vojnepodpirala Sovjetska zveza. S podporo avtoritarnim režimom in vojaškim huntam, ki soigrale na struno protikomunizma so vseskozi varovale svoje interese. Čeprav je gverila vLatinski Ameriki ponekod še vedno prisotna je skoraj na vsej celini nastopilo obdobjevečstrankarske demokracije s svobodnimi volitvami.

NEKDAJ NAJVEČJA SOCIALNA RAZSLOJENOST NA SVETU SE ZMANJŠUJE

V notranji zgradbi latinskoameriške družbe ima bogata manjšina – običajno evropskegaporekla – gospodarsko in politično prevlado nad revnejšo večino. V Južni Ameriki ima 20%bogatega prebivalstva pod nadzorom kar 70% družbenega bogastva, medtem ko jih imanajrevnejših 20% le 2% bogastva. Podobno razmerje velja tudi za Srednjo Ameriko. Priizboljšanju socialnega položaja latinskoameriškega prebivalstva imajo zelo pomembno

vlogo tudi denarna nakazila, ki jih družinski člani, zaposleni v tujini, pošiljajo svojimdomačim. To je še posebej značilno za Mehiko in nekatere druge srednjeameriške države,od koder jih je na milijone odšlo na delo v ZDA. Men njimi je kar tri četrtine takih, kipošiljajo denar svojim družinam, skupna vsota teh nakazil pa presega vrednost vse tujepomoči in tujih vlaganj v te države.

PROBLEM KORUPCIJE, NASILJA IN TRGOVINE Z DROGAMI

Latinska Amerika je vsesplošno znana po korupciji, ki sega v vse družbe. Velike socialnerazlike so že same po sebi razlog za nastanek kriminala. V najbolj revne mestne četrtinekaterih mest si policija skoraj ne upa, tamkajšnje življenje pa upravljajo kriminalnezdružbe. Problem so tudi številni zapuščeni otroci, ki živijo na ulici in kasneje pogostopristanejo v kriminalnih tolpah. Največ najhujšega nasilja je povezanega s proizvodnjo intrgovino z mamili. Zanjo je značilen t.i. efekt balona. Če balon na nekem mestu prevečstisneš – se izboči drugje. Zaradi večjega pritiska na proizvodnjo mamil v nekaterih delihAzije se je povečala proizvodnja droge v Latinski Ameriki. Glavne proizvajalke kokaina patudi drugih drog so Kolumbija, Peru in Bolivija.

ZAPUŠČANJE PODEŽELJA IN PROBLEMI VELIKIH MEST

Stopnja urbanizacije je v Južni Ameriki primerljiva s tisto v Evropi ali Severni Ameriki,ponekod pa je celo višja. Večina tega priseljevanja je nenadzorovana in neustavljiva, vvsaki državi pa je običajno usmerjeno le v eno ali kvečjemu dve največji mesti, ki jihimenujemo metropole. Praviloma gre za državne prestolnice, ki so tri do štirikrat večje odkateregakoli drugega mesta v državi. Na obrobjih mest, zunaj uradno zazidljivih zemljiščna črno postavljajo barakarska marginalna naselja. V začetni fazi za to uporabijonajpreprostejši material; odpadni les, karton, pločevino. Nova naselja s časoma oskrbijo zelektriko in vodo, barake pa spremenijo v zidane hiše. Življenje v njih praviloma ni podnadzorom uradnih oblasti, ampak jih nadzorujejo rivalske kriminalne združbe. V Brazilijitaka marginalna naselja imenujemo favele. Zaradi eksplozivne rasti mest urbani probleminiso omejeni le na marginalna naselja, ampak jih občutijo mesta kot celote. Številna sedušijo v gostem prometu in onesnaženem zraku, oskrba s pitno vodo pa je kritična.

SREDNJA AMERIKA

SVET OB STIKIH LITOSFERSKIH PLOŠČ

Srednja Amerika je tako v naravnem kot v družbenem pogledu nekakšno prehodno območje med Severno in Južno Ameriko. Sestavljajo jo tri geografske enote: Mehika, Medmorska Amerika in Karibski otoki. Tr pa še naprej delimo na Velike in Male Antile ter Bahamske otoke. Manjši otoki so večinoma vulkanskega in koralnega izvora. Mehika in še posebej Medmorska Amerika sta nekakšen zemeljski most med obema Amerikama. Večja severna polovica Mehike je v naravnogeografskem pogledu nekakšno nadaljevanje pokrajin z jugozahoda ZDA severnoameriški gorati zahod se tu nadaljuje proti jugovzhodu v obliki dveh gorskih verig Sierra Madre med katerima leži Mehiška planota. Prečno čez Mehiko se v smeri zahod-vzhod najprej razteza osrednji vulkanski hrbet, v nadaljevanju pa

osrednje ameriško kopno zavije precej bolj proti vzhodu in se večinoma tudi zoži. Najožje je približno na sredini Paname, ato so tam zgradili Panamski prekop.

Srednja Amerika je znano območje vulkanov in potresov, saj se tu stikajo številne litosferske plošče. Na stikih litosferskih plošč sta dve najpomembnejši območji subdukcije.Prvo je na vzhodnem robu manjše Karibske plošče, ki jo stiskata veliko večji Severnoameriška in Južnoameriška plošča. Drugo območje subdukcije, ki je precej obsežnejše je ob tihooceanski obali Mehike in Medmorske Amerike, kjer se plošča Kokos vsako leto za 7cm pomakne pod Severnoameriško in Karibsko ploščo.

POSEBNOSTI SREDNJEAMERIŠKEGA PODNEBJA IN RASTLINSTVA

Z izjemo severnega dela Mehike leži regija v tropskem pasu. Podnebje in rastlinstvo pa stamarsikje drugačni kot bi pričakovali glede na geografsko širino. Na to vplivajo različnipodnebni dejavniki, med katerimi so najpomembnejši razporeditev kopnega in morja in znjo povezan vpliv pasatov ter relief in nadmorska višina. Karibsko morje in Mehiški zalivležita med obema Amerikama, obdana s celinskim kopnim in nizom otokov. Topel Karibskitok nadaljuje svojo pot v Mehiški zaliv, ko pa ga zapusti in se usmeri proti Evropi, dobi imeZalivski tok. Severovzhodni pasati pihajo iz Atlantika prek Karibskih otokov in Karibskegamorja proti gorskim pregradam v osrčju Medmorske Amerike in Mehike. Podnebje imazato značilnosti ekvatorialnega podnebja, naravno rastlinstvo pa je tropski deževni gozd,ki pa je danes večinoma že izkrčen. Podobno vroče in vlažno podnebje imajo tudinekatera obalna območja ob Pacifiku, vendar vpliv tega oceana ni tako močan.

Zavetrne strani Karibskih otokov in otoki v zavetrju prejemajo bistveno manj padavin,naravno rastlinstvo pa je savansko. Še manj padavin pa prejemajo planote v zavetrnihlegah na celinskem kopnem in nekatera obalna območja ob Pacifiku. Namesto savanskegapodnebja je tam tropsko ali subtropsko suho in polsuho podnebje z ustreznim suholjubnimrastlinstvom. Izredno pomemben dejavnik je tudi nadmorska višina. Drugje na svetu bitežko našli nazornejši primer izoblikovanja tropskih višinskih rastlinskih in kmetijskihpasov, ki niso značilni le za Medmorsko Ameriko, ampak morda še bolj za tropski delandskih držav Južne Amerike. Z višino pa se ne spreminja le naravno rastlinstvo ampaktudi kulturno rastlinstvo.

KJE IN KAKO DELUJEJO UNIČUJOČI HURIKANI

Značilne tropske ciklone v tem območju imenujemo hurikani. Hurikani nastajajo naobmočju pasatov v tropskem delu Atlantika. Temperatura morske vode mora biti najmanj26 stopinj, topla voda pa mora segati dovolj globoko, v višinah pa morajo pihati močnivetrovi. Takšne razmere po navadi nastopijo pozno poleti in zgodaj jeseni. Od mestasvojega nastanka počasi potujejo proti zahodu in se krepijo. Ti velikanski vrtinčasti viharjiobičajno naredijo največ škode z rušilnimi morskimi valovi.

IZOBLIKOVANJE DVEH KULTURNO – GOSPODARSKIH OBMOČIJ

Različne naravne razmere in zgodovinski razvoj po Kolumbu so pripeljali do izoblikovanjadveh prevej različnih kulturno – gospodarskih območij. Prvo območje je srednjeameriškacelina, kjer se čuti močan vpliv indijanske dediščine. Prevladujoča gospodarska oblika sobila haciende; gospodarska neučinkovita samooskrbna veleposestva, na katerih so delalibrezpravni kmetijski delavci. Na gospodarski razvoj Medmorske Amerike so močnovplivale ameriške družbe, ki so vlagale svoj kapital v plantažno gospodarstvo in zgradile

vso potrebno infrastrukturo za izvoz pridelkov. Teh držav se je zato oprijel nekolikoposmehljiv vzdevek bananske republike.

Drugo območje je Karibsko otočje. S pomorskimi potmi je bilo vse skozi odprto v svet,zato je zaradi dovažanja afriških sužnjev na plantaže prišlo do velikega etničnegamešanja. Prebivalstvo afriškega porekla je ponekod v večini, drugod pa prevladujeprebivalstvo mešanega izvora. Prevladujoča gospodarska oblika so plantaže. Nekaterikaribski otoki so si pridobili ne posebno dober sloves davčnih oaz. Gre za ozemeljsketeritorije, ki za dobičke in premoženje ne zaračunavajo davkov.

NAJVEČJE MESTO NA SVETU SE OTEPA S ŠTEVILNIMI PROBLEMI

Ciudad de Mexico se je razvil na dnu široke doline, na višini 2240m. Azteki so središčesvoje prestolnice postavili na majhnem otoku ob zahodnem bregu jezera Texoco. V 20.stoletju je bila rast mesta eksplozivna. Sorazmerno z neustavljivo širitvijo pa naraščajotudi mestni problemi. Gostota prebivalstva mest je velika, primanjkuje delovnih mest zatosta se razvila siva ekonomija in kriminal. V času suše so posebna nadloga prašni delci , kijih vetrovi prinašajo iz tal osušenega jezera. V času deževja pa se to spremeni v blatnobrozgo in hiše se pogrezajo. Barakarska naselja so pomanjkljivo opremljena z elektriko,vodo in kanalizacijo.

JUŽNA AMERIKA

POVRŠJE SESTAVLJAJO TRI OSNOVNE ZGRADBENE ENOTE

To so visoko gorstvo Andi na zahodu, višavja na vzhodu in vmesna nižavja.Mladonagubano gorstvo Andi (Južnoameriške Kordiljere) so nastali v času Alpidskeorogeneze. Najstarejši del celine predstavljata Brazilsko in Gvajansko višavje, ki stanastali že v predkmabriju. Večino ostalega površja sestavljajo nižavja, prekrita z mlajšimisedimenti. Največje je Amazonsko nižavje ob Amazonki in njenih pritokih. Na severuprihaja v Orinoško nižavje ob reki Orinoko, na jugu pa v Laplatsko nižavje ob rekahParagvaj in Parana. Nižavje se imenuje po širokem ustju Rio de la Plata ob izlivu obeh rekv Atlantik. Severni del nižavja se imenuje Gran Chaco, južni del pa Pampe. Te se proti jugunadaljujejo v nizko planoto vzhodne Patagonije.

OD TROPSKEGA DO ZMERNOTOPLEGA PASU

OBSREDOZEMSKE POKRAJINE

Z obsredozemske pokrajine je značilno da imajo glavne sredozemske značilnosti zaradi lege na robu Sredozemlja. Pri podnebju se to kaže v prenizkih temperaturah in preveliki količini padavin zato to niso sredozemske pokrajine ampak obsredozemske pokrajine, rastlinstvo tu pa ni več zimzeleno. Sredozemskivpliv se v naših Obsredozemskih pokrajinah kaže predvsem v podnebnem in kulturnem pogledu. Obsredozemske pokrajine segajo v notranjost Slovenije le doorografske pregrade dinarskih planot, do koder so učinki submediteranskega podnebja najizrazitejši. Sredozemski kulturni vpliv lahko pri nas v osnovi enačimo z romanskim vplivom, ki se kaže v tesno strnjenih naseljih in arhitekturi, v melodiji jezika, načinu življenja in odprtem značaju prebivalstva. Pri gospodarstvuse to kaže v posebnih usmeritvah kmetijstva, v razvoju obalnih in pomorskih dejavnostih vezanih na bližino morja.

Pojem Primorska ni enoznačen. V nasprotju s splošnim prepričanjem v AO ni bilo posebne dežele Primorske, ampak so bile tri primorske dežele: Goriška, Trst in Istra. Do 1. Svetovne vojne so bile te pokrajine del AO, med obema vojnama del Italije, po 2. Svetovni vojni pa so z izjemo Koprskega gričevja, ki je najprej postal del Svobodnega tržaškega ozemlja, prišle pod Jugoslavijo. To gričevje z obalo je postalo del Jugoslavije šele z Londonskim sporazumom leta 1954. Tedaj so Svobodno tržaško ozemlje ukinili in razdelili med Italijo in Jugoslavijo, povsem dokončno mejo med državama so določili z Osimskim sporazumom leta 1975. V času AO sta bili glavni središči primorskih pokrajin Trst in Gorica. Zaradi izgube obeh mest je Slovenija ustvarila dve novi središči – Koper kot luko in industrijsko središče, Novo Gorico pa kot novo regionalno središče posoškega dela Slovenije.

NARAVNE POTEZE OBSREDOZEMSKIH POKRAJIN

Glede kamninske sestave in površja je za Obsredozemske pokrajine značilna izrazita dvojnost: tu se prepletajo flišne in kraške pokrajine. Flišne pokrajine sestavlja eocenski fliš, ki ni enotna kamnina, ampak skladovnica pomešanih plastilaporja, peščenjaka,… na njem se je razvil površinski vodni odtok, zato je površje razrezano z grapami in dolinami, v dolinah pa so naplavne ravnice iz gline in ilovice, ki so ponekod zamočvirjene. Najznačilnejša reliefna oblika je gričevje, ki leponekod dobi značaj hribovja. Ker fliš hitro razpada in ni odporen proti eroziji, se na njem razvijajo dokaj rodovitne prsti. Tradicionalni dejavnosti sta zaradi ugodnega podnebja vinogradništvo in sadjarstvo. Posebnost pri obdelovanju tal na flišu so kulturne terase. Flišne pokrajine so bile tradicionalno bolj kmetijske kotkraške, vendar se kmetijstvo v sodobnem času tudi na njih opušča.

Kraške pokrajine so po večini sestavljene iz mezozojskih, delno tudi terciarnih apnencev. Ker na površju ni tekočih voda, praviloma ni izoblikovanih dolin. Ker voda apnenca ne odnaša z rečno erozijo, ampak ga razjeda od znotraj s korozijo, se znižuje praviloma počasneje in zato leži dvignjeno nad okoliškim ne kraškim površjem. Na krasu so se razvili večji površinski kraški pojavi, kot so vrtače, udornice, suhe doline ter manjše oblike, kot so škraplje, žlebiči ali škavnice. Ker nistalnih vodotokov so nekoč imeli težave z oskrbo pitne vode. Kmetje so se pri obdelavi kmetijskih zemljišč nekoč spopadali z pomanjkanjem ravnih površin in rodovitne prsti ter s kamenjem, ki je štrlelo iz tal. Te težave so reševali s pripravo delanih vrtač. Pri tem so kamenje odstranjevali s površja in z njimi večali površinena dnu vrtač tudi sicer so s površja odstranili velike količine kamenja in ga zložili v kamnite ograde.

Na osnovi kamninske sestave lahko torej razlikujemo dva osnovna tipa površja: flišna gričevja, hribovja in doline ter kraške ravnike, podolja in hribovja. Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na morsko kotanjo Tržaškega zaliva, ki jo je zapolnilo Jadransko morje. Podnebje je submediteransko. To pomeni, da so temperature v povprečju nekoliko nižje, količina in razporeditev padavin pa sta nekoliko drugačnikot pri pravem mediteranskem podnebju. Padavin je več, višek padavin pa je jeseni in ne pozimi. Marsikje pa je problem poletna suša. Najbolj znana vetrova sta burja, ki povzroča najhujše posledice v Vipavski dolini, in jugo, ki prinaša padavine. V flišnih pokrajinah najdemo evtrične rjave prsti, v kraških pa rjave pokarbonatne prsti, ponekod je značilna kraška rdeča prst jerovica. Glavne reke so Rižana, Vipava, Dragonja in Reka, ki spadajo v Jadransko povodje. Edine v Sloveniji imajo dežni režim, edino Vipava ima dežno – snežnega.

DRUŽBENE POTEZE OBSREDOZEMSKIH POKRAJIN

Primorska naselja so praviloma gručasta in močno strnjena, zanje pa je značilen primorski tip hiše, katerega temeljni gradbeni material je kamen. Pokrajina zato zelo spominja na sosednjo pokrajino Italijo. Obsredozemske pokrajine v osnovi spadajo v bolj razviti del Slovenije. Glede kmetijstva imajo najpomembnejšo vlogoravninski deli in flišna gričevja z usmeritvijo v vinogradništvo, sadjarstvo in pridelavo vrtnin. Tradicionalne dejavnosti so solinarstvo in ribištvo, zelo pa se je zmanjšal pomen industrije. Lega ob morju je močno pospešila pomen terciarnih dejavnosti še posebej prometa in turizma.

GORIŠKA BRDA

Njihovi prebivalci Brici jih imenujejo Brda. Sestavlja jo flišno gričevje, z najvišjim vrhom Korado. Brda so zaradi lege najmanj izpostavljena učinkom burje. Na osnovi Osimskih sporazumov so tedaj zgradili Sabotinsko cesto, ki je ubrala bistveno krajšo pot po južnem pobočju hriba Sabotina. Brda so ena najizrazitejših kmetijskih pokrajin na Slovenskem. Zelo izrazito je vinogradništvo in sadjarstvo zlasti gojenje češenj, marelic in breskev. Širše znana pa je predvsem vinska klet vDobrovem.

VIPAVSKA DOLINA Z GORIŠKIM POLJEM

Vipavska dolina leži med visokima kraškim planotama Trnovski gozd in Nanos ter nizko kraško planoto Kras. V zahodnem delu se razširi v Goriško polje in je izrazitoodprta za močne vplive z morja. Iz fliša so kar tri petine celotnega površja, sicer pa to pokrajino sestavlja več enot. Prva je Goriško polje, druga je dno Vipavske doline, tretja so blaga flišna Brda. Njegov največji del so Vipavska Brda. Reka Soča je s prodnatimi nanosi nasula Goriško polje in odrinila pritok Vipavo na južni rob Vipavske doline. Izpod namočenih planot Trnovki gozd in Nanos izvirajo močnikraški izviri med katerimi sta najbolj znana Hublja in Vipave. Zaradi poplav in suše so okrog leta 1980/90 izvedli obsežne melioracije, to je hidrotehnične posege osuševanja in namakanja. Zaradi blagega submediteranskega podnebja se je kmetijstvo specializiralo v sadjarstvo, vinogradništvo in pridelavo vrtnin. Zelo pomembna je prometna vloga doline, ki se je pokazala tudi z izgradnjo hitre ceste skozi dolino od Razdrtega do Furlanske nižine. Največji in najpomembnejši kraj je Nova Gorica. Bližnji Šempeter je znan po svoji bolnišnici in proizvodnji avtoelektričnih delov. Gospodarsko in kulturno središče Vipavske doline pa je Ajdovščina z raznovrstno industrijo. Med najbolj znanimi podjetji so Primorje, Fructal in Pipistrel. Kraj Vipava je zaradi lege ob povirnih krakih reke Vipave dobil ime tudi slovenske Benetke in z znano vinsko kletjo velja za nekakšno kmetijsko središče Vipavske doline.

BRKINO Z DOLINO REKE REKE

Brkini so flišna pokrajina, ki ima zaradi večje nadmorske višine bolj značaj hribovja kot pa gričevja. So ena naših tistih pokrajin, ki jih ogroža žled. Veljajo za prometno odročno in gospodarsko manj razvito območje s posebnimi demografskimi problemi. Številne hiše so opuščene, v zadnjem času pa so nekatere spremenili v počitniška bivališča. Brkinom poseben čar dajejo strnjena naselja, razvrščena po slemenih. Zaradi nadmorske višine vinogradov tam ni več,so pa boljše možnosti za sadjarstvo, predvsem pridelava jabolk in sliv. Pokrajina ima odlične možnosti za izletniški turizem, jahanje, kolesarstvo. Zaradi bližine Trsta jo precej obiskujejo Tržačani. Skupaj z Brkini pogosto obravnavamo tudi prometno pomembno dolino Reke, ki ima kraško povirje. V Ilirskobistriški kotlini redno poplavlja medtem ko po prehodu s fliša na apnenec izgine v Škocjanskih jamah. Edini večji kraj je Ilirska Bistrica z lesno industrijo in dobro razvitih storitvenih dejavnosti.

KOPRSKO GRIČEVJE

To je edina naša pokrajina, ki leži neposredno ob morju in ima zato najizrazitejše sredozemske značilnosti. Zanjo se namreč uporabljajo tudi imena Koprsko primorje, Slovenska Istra, Obala, Šavrinska brda, Šavrini in Koprska brda. Pokrajina poleg obale obsega flišno gričevje vse do izrazite meje, ki jo predstavljastrma stopnja kraškega roba nad Črnim Kalom. Značilen je riaški tip obale z znanimi rekami Dragonja, Badaševica in Rižana. Močvirne ravnice ob izlivih rek sospremenili v soline, ki pa so se ohranile le ponekod. Mestno prebivalstvo Kopra, Izole in Pirana je bilo do konca 2. Svetovne vojne po večini italijansko, medtem koso bila naselja v takojšnem zaledju slovenska. Za izseljene Italijane iz obalnih delov Hrvaške se uporablja oznaka optanti ali ezuli. Slovenska obala je danes tako izrazito multikulturno okolje z nadpovprečno velikim deležem neslovenskegaprebivalstva. Obalni pas je močno urbaniziran. Danes se to kaže predvsem v močni suburbanizaciji naselij v bližini obalnih mest, zaradi pomanjkanja prostora za storitvene dejavnosti pogosto prihaja do prostorskih konfliktov. Stopnja brezposelnosti je nizka, osebni dohodki pa so relativno visoki. Kmetijstvo je usmerjeno v vinogradništvo, sadjarstvo in pridelavo zgodnjih pridelkov ter gojenjeposebnih kultur. Izrazite sredozemske rastline so mandljevec in figovec. Zelo pomembno pa je tudi oljkarstvo.

Več kot tri četrtine prihodka dajejo storitvene dejavnosti, predvsem turizem in promet v povezavi z Luko Koper. Glavni turistični kraji so Portorož, Ankaran, Koper, Izola, Strunjan, Piran, Lucija. Včasih je prebivalstvo se po večini ukvarjalo zribolovom, novejša dejavnost pa je gojenje školjk. Nekoč precej razširjeno solinarstvo pa je zamrlo, ohranile so se le Sečoveljske soline, ki je prvo slovensko mokrišče.

Koper se je začel hitreje razvijati in širiti v šestdesetih letih 20. Stoletja, ko je zaradi izgradnje pristanišča in železniške povezave z notranjostjo Slovenije postalnovo gospodarsko središče slovenske obale. Je eno najpomembnejših gospodarskih središč v Sloveniji. Poleg Luke Koper so pomembnejša podjetja še Intereuropa, OMW, Istrabenz in Cimos. Izola je mesto z bogato ribiško tradicijo, ki je svoj povojni razvoj gradila tudi na predelavi vina in olja, raznovrstni industriji, ladjedelništvu in turizmu. Izola je znana tudi po svoji marini. Piraj je edino staro obalno mesto, ki ni nastalo na otoku, ampak na polotoku. Njegova funkcija se danes kaže predvsem v gostinstvu in turizmu. Prestolnica slovenskega turizma paje Portorož.

KRAS

Kras je nizka apneniška planota, dvignjena nad Vipavsko dolino in Tržaškim zalivom. Sega od Postojne do Kopra. Njeno pokrajinsko ime je zapisano z malo začetnico, saj je to tudi tip površja s kraškimi pojavi. Planoto Kras zato pogosto imenujemo matični Kras, uporabljajo pa se tudi izrazi Tržaški Kras ali Sežanski Kras. Znan je po številu kraških jam, se posebej v okolici Sežane in Divače. Med

najbolj obiskanimi so Škocjanske jame in Vilenica. Zaradi dvignjenosti površja pade relativno veliko padavin, piha tudi burja zato je značilna tudi velika prevetrnost. Takšno podnebje je idealno za sušenje pršuta zato so v več krajih nastale pršutarne. Kras je dolgo veljal za simbol golega površja, z manj kot petinogozdnih površin, zato so ga začeli načrtno pogozdovati, predvsem s črnim borom.Danes je Kras ena od naših pokrajin z najintenzivnejšim zaraščanjem, z značilno rastlino ruj. Poselitev tu je precej redka vendar neenakomerna. Najlepši primer sredozemskega videza je mesto Štanjel. Kjer je značilna prst jerovica, je tudi več poljedelstva. Vinogradov ni dosti, vendar ta pokrajina slovi po pridelavi kraškega terana. Na Krasu je kar nekaj kamnolomov kakovostnega apnenca. Zelo pomembna je prometna lega pokrajine. Poleg omenjenih kraških jam je za turizem najpomembnejši konjeniški center Lipica.

PODGORSKI KRAS, SLAVNIŠKO POGORJE IN PODGRAJSKO PODOLJE

V nadaljevanju Krasa do hrvaške meje se južno od Brkinov vlečejo trije pasovi. Prvi pas je kraški ravnik z imenom Podgorski kras, osrednji pas je Slavniško pogorje s Čičarijo. Tretji pas pa je obsežno Podgrajsko podolje. Gre za suho dolino nekdanje reke. V gospodarskem pogledu je ta podaljšek Krasa ena najrevnejših pokrajin. Prevladujejo pašniki in gozdovi, zaradi depopulacije pa se tudi zaraščajo.Središčni kraj je Podgrad, najhitreje pa se širi dvojno naselje Kozina – Hrpelje, ki se je v bistvu že zlilo v eno.

POLARNA OBMOČJA

Severno polarno območje ali Arktika ter južno polarno območje ali Antarktikaimata na prvi pogled veliko skupnih značilnosti, predvsem mrzlo podnebje.Arktika je morje obdano s celinami, Antarktika pa celina obdana zmorjem . Osrednji del Arktike leži sredi morja, zato ima milejše podnebje kotAntarktika. Robni deli Arktike so zato poseljeni z redkim, stalnimprebivalstvom na Antarktiki pa ljudje dalj časa živijo le na raziskovalnihpostajah. Arktiko omejujejo na območja severno od drevesne meje, ki skorajpovsem sovpada z julijsko izotermo 10 stopinj. Antarktiko pa bolj ali manjenačijo z veliko ledeno celino, k njej pa prištevajo vse do antarktičnekonvergence. To je pas,kjer se mrzle površinske vode z juga srečujejo s toplejšimivodami Atlantskega, Indijskega in Tihega oceana s severa. Morje spremeni barvoin postane bolj slano, močno pa se spremeni tudi sestava živih organizmov.

NASTANEK LEDU NA ARKTIKI IN ANTARKTIKI

V obdobjih, ko so se temperature močno znižale, se je na polarnih območjih začelkopičiti led. Taka obdobja imenujemo ledene dobe. Do njih ni prihajalo le vpleistocenu, ampak tudi v starejši geološki zgodovini. Zniževanje in dvigovanjetemperatur lepo prikaže spodnja slika.

ZNAČILNOSTI POVRŠJA IN POLEDENITVE

Večino Arktike sestavljajo Severno ledeno morje ter nekatera manjša morja.Kopno površje je razdeljeno med več držav. Največji deli pripadajo Kanadi, Danskiin Rusiji. Gorato površje je značilno predvsem za vzhodno Grenlandijo in vzhodnedele Kanadskega arktičnega otočja. O res veliki kontinentalni poledenitvi lahkogovorimo samo na Grenlandiji, drugod gre praviloma le za gorsko poledenitev.Na Grenlandiji led pokriva štiri petine površja, ledeni pokrov pa je debel približno2000 metrov. Skalno kopno pod njim se ponekod začenja šele pod višino morskegladine. Južno celino delimo na večjo Vzhodno Antarktiko, ki je v osnovipredkambrijski ščit in manjšo Zahodno Antarktiko, ki je mlajšega nastanka.

SKRAJNO SUROVO PODNEBJE TER PRILAGOJENO RASTLINSTVO INŽIVALSTVO

Na Arktiki ločimo dva podnebna tipa- tundrsko in polarno. Arktično podnebjeje zaradi vpliva morja precej milejše od antarktičnega. Pri tem pa nastopajo velikerazlike med morjem, obalo in kopnim delom Arktike. V zimskem času, ko nastopipolarna noč, pa se temperature nad morjem globoko pod ničlo. Ker ni drevja,pihajo močni vetrovi, ki občutek mraza še stopnjujejo. Na ledeni celini Antarktikije tako rekoč samo polarno podnebje, razlike med obalo in celinsko notranjostjopa so še večje. Antarktika je največja ledena puščava na svetu, saj v notranjostipade le 50mm padavin, ob obali pa lahko tudi nekajkrat toliko. Omembe vrednarastlinska odeja se je lahko razvila le v arktični tundri. Stalno zmrznjena tla, ki jihoznačujemo z izrazom permafrost, se v času kratkega poletja stalijo le v zgornjihplasteh. Poleg mahov in lišajev uspeva tudi skromno travniško rastlinstvo znekaterimi cvetnicami ter pritlikavo grmičevje. Značilne so polarna lisica,moškatno govedo, polarni medved in številne vrste ptic.

LJUDSTVA ARKTIČNEGA SEVERA

V Evraziji na skrajnem severu živijo Sami(Laponci) in različna sibirska ljudstva,ki so udomačila severnega jelena. Pašna živinoreja je tako en njihovih značilnihdejavnosti. Precej drugačno je stanje v Severni Ameriki. Tamkajšnji Inuiti nikoliniso udomačili karibuja. Živeli so docela izolirani in zato razvili predvsem svojokulturo.

NOVODOBNE KLIMATSKE SPREMEMBE IN POJAV OZONSKE LUKNJE

Leta 2012 se je ledeni pokrov na Severnem ledenem morju pozno poleti skrčil nale še slabo polovico obsega. Taljenje ledu ne prizanaša niti grenlandskemupokrovu, ki zato postaja vse temnejši. Tundra zato postaja bolj zelena,vegetacijska doba v njej se je podaljšala, nekatere živalske vrste pa so postaleogrožene. Precej bolj zapleteno pa je dogajanje na Antarktiki. Konec 20. stoletjaso nad njo opazili občutno stanjšanje zaščitne ozonske plasti. Povzročitelj tegapojava, ki so ga kasneje poimenovali ozonska luknja, so freoni. To so snovi, ki jihuporabljajo v hladilnih tehnikah in razpršilcih. Kar se tiče otoplitve, se dogajanjena občutno manjši Zahodni Antarktiki, predvsem pa na njenem najboljizpostavljenem delu, Antarktičnem polotoku, bistveno razlikuje od dogajanja naprecej večji Vzhodni Antarktiki. Razkroj in taljenje ledenih polic, ki takovznemirjata svetovno javnost, se dogajata le na Zahodni Antarktiki, pa še tam tonima vpliva na dvig morske gladine.

GOSPODARSKI POMEN POLARNIH OBMOČIJ IN OZEMELJSKI SPORI

Najpomembnejše je izkoriščanje nafte in zemeljskega plina, predvsem naseveru Aljaske in severozahodu Sibirije. V Rusiji so na skrajnem severu nastalarudarska in industrijska mesta. V arktičnih morjih ulovijo okoli desetino vsehmorskih rib na svetu, na kopnem pa je še vedno pomemben lov na kožuhovinarje.Razvilo se je tudi nekaj turizma, predvsem v obliki križarjenj. Prvi večji spor med

ostalimi državami kot so Kanada, ZDA, Danska, Grenlandija, Norveška in Rusija sene obeta zaradi pohlepa po naravnih bogastvih, ampak zaradi plovnih poti. Leta2007 se je zaradi rekordnega skrčenja arktičnega ledu prvič v zgodovinipopolnoma odprl znameniti Severozahodni prehod, ki bi lahko v nekaj desetletjihpostal ploven vse leto. Gre za povezavo med Atlantskim in Tihim oceanom kjer jeplovba med Evropo in Japonsko krajša kar za 7000km.

AVSTRALIJA

OSAMLJENA CELINA Z VEČINOMA STARIM IN URAVNANIM POVRŠJEM

Avstralija je najmanjša,najbolj osamljena, najbolj uravnana pa tudi najbolj sušnain najredkeje poseljena celina. Po razpadu prakontinenta Pangea na več delov, kiso potovali v različne smeri, se odtrgala od Azije. Avstralsko rastlinstvo inživalstvo sta se odtlej razvijali povsem ločeno. Med živali so znani kenguruji invrečarji, med rastlinami pa evkalipti, ki jih je okoli 550 vrst. Na sušnih območjihuspevajo kot osamljena drevesa, na vlažnih pa sestavljajo edinstvene evkaliptovegozdove.

Avstralsko kopno je v osnovi star in uravnan predkambrijski ščit, marsikjeprekrit z mlajšimi sedimentnimi kamninami. V vzhodnem delu celine je vidnoVeliko razvodno gorovje, v njegovi bližini pa gorat otok Tasmanija. Najvišjiavstralski vrh je visok nekaj 2000m, kar je posledica, da je Avstralija zelo bogata zrudnim bogastvom. Med naravnimi posebnostmi Avstralije je treba omeniti tudiVeliki koralni greben, ki je vseskozi oviral morski promet, danes pa je edennajpomembnejših turističnih destinacij.

NARAVNE ENOTE IN VODNE RAZMERE

Površje lahko razdelimo na tri zgradbene enote. Prva je Veliko razvodnogorovje na vzhodu. Njegova privetrna pobočja so v smeri proti morju marsikjeprecej strma. Tamkajšnje reke so kratke, zaradi namočenosti območja pa tudivodnate.

Druga zgradbena enota je Srednjeavstralsko nižavje. Sestavljajo ga velikekotline. Ena od njih je na jugovzhodu ob največjih avstralskih rekah Murray inDarling. V najnižjem delu kotline, ki leži 16m niže od morske gladine, je Eyrovojezero. Dejansko ne gre za pravo jezero, ampak za nekaj metrov debelo slanoskorjo, ki jezero postane le v času deževja.

Zadnja zgradbena enota je Avstralski ščit. Gre za dvignjene puščavske ravnikein osamela hribovja, ki zavzemajo celotno zahodno polovico celine. Včasih zanjouporabljajo tudi oznako Zahodna planota ali Zahodno višavje, vendar ne gre zaenoten tip površja, ki bi povsem upravičil takšno ime. Med dvignjenimi površjiuživa svetovno slavo osamelec Urulu.

Ker velika večina avstralskega površja nima tekočih voda, si morajo prebivalci boljpomagati z arteško vodo. Ujeta je med dve neprepustni plasti. Ker je podhidrostatičnim tlakom je ni treba črpati, ampak skozi vrtine sama prihaja napovršje.

Njeno najpomembnejše območje je Veliki arteški bazen v Srednjeavstralskemnižavju. Arteška voda je slana in zaradi globinskega izvora včasih tudi vroča.Uporabljajo jo le za napajanje živine. Kjer pa podzemeljska voda ni pod pritiskom,jo morajo črpati, v tem primeru govorimo o subarteški vodi.

NA AVSTRALSKO PODNEBJE VPLIVA VEČ DEJAVNIKOV

Najpomembnejši je nizka geografska širina. V večini celine prevladuje suhoin polsuho podnebje z velikimi dnevnimi in letnimi temperaturnimi razlikami.Razporeditev kopnega in morja nima posebej izrazitega vpliva. Skrajni severceline pride poleti pod vpliv vlažnega monsuna. Gre za monsunske vetroveiznad azijske celine, ki se na poti čez ekvatorialna morja navlažijo. Skrajni severima zato izrazit monsunski padavinski režim. Skrajni jug celine pa pozimi pridepod vpliv ciklonov z južne polarne celine, ki prinašajo dež. Za to območje jeznačilen sredozemski padavinski režim z viškom padavin pozimi.

Eden najpomembnejših dejavnikov razporeditve padavin je reliefna pregradaVelikega razvodnega gorovja. Ta pobočja so med najbolj namočenimi deli celine.Vendar je proti zahodu padavin vedno manj. Avstralija je zaradi vseh teh

dejavnikov najbolj sušna celina na svetu, na njej pa se v zadnjih letih vse boljkažejo tudi podnebne spremembe. Nekoliko bolj namočena kmetijska območja paso porečju rek Murray in Darling so doživela nekaj suš. Imeli pa so tudi večmočnih gozdnih požarov.

PODNEBNI TIPI IN RASTLINSKI PASOVI

Podnebje na skrajnem severu lahko označimo kot savansko, saj prevladujesavansko rastlinstvo. Poletni monsunski vetrovi sicer prinašajo obilicopadavin, ker pa to sovpada z obdobjem visokih temperatur, so padavine manjučinkovite. Pravi tropski deževni gozd se je zato lahko razvil le na nekajomejenih območjih, zlasti ob obali na skrajnem severovzhodu. Južno odsavanskega pasu se začenja območje tropskega in subtropskega polsuhegain suhega podnebja, ki obsega večino celine. Za polsuho podnebje je značilnotravniško rastlinstvo, v suhem podnebju pa puščavsko rastlinstvo. Najboljznačilno je grmičevje scrub. Za skrajni jugozahod je značilno sredozemskopodnebje z mediteranskim rastlinstvom. Za obalni pas na vzhodu pa subtropskovlažno podnebje z vlažnim subtropskim gozdom. Na jugovzhodu pa je oceanskopodnebje z evkaliptovimi gozdovi, ki prehajajo v gorsko rastlinstvo.

CELINA PRISELJENCEV

Prvi avstralski priseljenci so bili Aborigini, ki so na celino prišli iz Azije. Večinomaso bili kaznjenci. Sestava priseljencev se je skozi čas zelo spreminjala, na to pa jevplivala avstralska politika priseljevanja. Vse to se je kazalo tudi pripostopnem spreminjanju uradne politike. Prvotno asimilacijo so namreč najprejzamenjali z integracijo, pozneje pa s politiko multikulturnega razvoja. Avstralija jetako postala multikulturna država z visoko stopnjo sožitja med različnimiskupnostmi. Vsi priseljenci imajo pravico negovati svoj jezik, religijo in kulturo.

PROBLEM ODDALJENOSTI IN POSELITVENE RAZMERE

Avstralija je z okoli 90% mestnega prebivalstva med najbolj urbaniziranimidržavami na svetu. Razporeditev prebivalstva in gospodarstva v državi je skrajnoneenakomerna. V zvezi s tem lahko razlikujemo tri območja.

Prvo je razmeroma gosto poseljen obalni rob, ki zajema najpomembnejšezgostitve prebivalstva. Tam živi kar 4/5 vsega prebivalstva v Avstraliji. Tam so tudinajvečja mesta, kot so Brisbane, Sydney, Melbourne, Adelajde in Perth.Drugo je poljedelsko-pašniško območje, ki se razteza v širokem notranjempasu v zaledju prejšnjega območja. Najpomembnejša dejavnost je kmetijstvo,namenjeno predvsem izvozu-pšenica, ovčereja. Tretje območje je outback, to jenekakšno nasprotje poseljenih območjih, kjer so življenjske razmere težke innevarne. Poselitev je skrajno redka, največ je Aboriginov.

KMETIJSTVO KOT ODRAZ NARAVNIH RAZMER

Avstralija je dokaz, da se dajo tudi neugodne razmere učinkovito izkoristiti zakmetijstvo. Kmetijski izdelki kot so volna, meso in pšenica so bili dolgo glavniizvozni artikli. Država je tudi danes ena najpomembnejših svetovnih izvoznichrane.

POMEN AVSTRALIJE V SVETU

Rudarstvo je danes pri izvozu neprimerno pomembnejše od kmetijstva. Avstralijaena največjih izvoznic rud in premoga. Na prvem mestu je izkoriščanje boksita,drugem železo in svinec na tretjem mestu pa so diamanti, zlato in uran.Avstralska industrija je zelo raznovrstna in še danes usmerjena pretežno vdomače tržišče.

SLOVENIJA 1

GEOGRAFSKA LEGA IN GEOGRAFSKI POLOŽAJ SLOVENIJE

Slovenija leži ob 46. Vzporedniku, zato v klimatskem pogledu sodi v zmernotopli pas in ima razmeroma ugodno podnebje. Naša država ima znotraj Evrope edinstven geografski položaj, ki ji določa nekatere značilnosti, po katerih se pomembno razlikuje od drugih držav. Slovenija ima še geostrateško lego in prometno-tranzitno lego.

OB STIKU RAZLIČNIH EVROPSKIH NARAVNIH ENOT

Ena od najpomembnejših naravnih značilnosti naše države je lega ob stiku štirih naravnih enot – Alp, Panonske kotline, Dinarskega gorstva in Sredozemske kotline. Posledica takšne lege je izrazita raznolikost površja. Meje med temi naravnimi enotami niso izrazite ampak prehajajo druga v drugo postopno, zato je prehodnost naslednja značilnost našega površja. V Sloveniji zaradi stične lege naravnih enot nimamo pravih pokrajin, zato jo delimo na:obpanonske pokrajine, obredozemske pokrajine, predalpske pokrajine, alpske pokrajine in dinarskokraške pokrajine.

NA STIKU ŠTIRIH JEZIKOVNIH SKUPIN, KULTURNIH VPLIVOV IN GEOGRAFSKIH ENOT

Slovenija leži na stiku štirih jezikovnih skupin, to so: Slovani, Romani, Germani, Ugrofinci. Včasih smo Slovenijo delili na naslednje pokrajine: Kranjska, Goriška, Štajerska, Koroška, Trst in Istra. Slovenija meri 20273km v njej pa živi približno 2 000 000 prebivalcev. Tako kot po površini in številu prebivalcev smo ena najmanjših držav. Glede na BDP smo nekje na sredini vseh evropskih držav, vendar še vedno pod evropskim povprečjem.

NEKAJ O POMENU KAMNINSKE SESTAVE NA SPLOŠNO

Pri obravnavi kamnin bomo izpostavili štiri značilnosti: kemijsko sestavo, fizikalne lastnosti, način nastanka in starost. Pri kemijski sestavi v osnovi delimo kamnine na karbonatne in silikatne. Pri karbonatnih predvsem prevladujejo minerali kalcita, v silikatnih pa prevladuje predvsem kremen. Prve so v naravnem okolju precej topnev vodi in zato prepustne za vodo. Površje na njih označujemo kot kraško površje ali kras. Druge niso tako topne in zato za vodo neprepustne. Ko govorimo o fizikalnih lastnostih pa imamo v mislih predvsem trdnost kamnin ter njihovo odpornost proti mehanskemu preperevanju in odnašanju. Nekatere kamnine so namreč trdne in odporne, zato v naravi sestavljajo višje dele površja, druge pa so mehke in manj odporne zato je površje iz njih pogosto nižje in manj strmo.

VRSTE KAMNIN GLEDE NA NASTANEK

Glede na nastanek ločimo tri vrste kamnin – magmatske, metamorfne in sedimentne. Magmatskih kamnin je v Slovenji na površju samo 3%. Nastale so bodisi kot globočine s strjevanjem magme v Zemljini notranjosti bodisi kot predornine s strjevanjem lave na površju. Največ jih najdemo ob Periadriatskem šivu, ki se iz Avstrije vleče v Slovenijo, ter v osrednjem delu Pohorja. Na Pohorju je najbolj znana magmatska kamnina tonalit. Magmatske kamnine najdemo tudi v Predalpskem hribovju in v Sloveniji sodijo med silikatne kamnine, ki so odporne proti odnašanju.

Metamorfnih kamnin je le nekaj več, in sicer 4%. Nastale so s preobrazbo iz magmatskih ali sedimentnih kamnin. Največ jih je na območju Severovzhodnega Predalpskega hribovja na Kozjaku, Strojni in robnih delih Pohorja. Med najbolj znane kamnine sodita gnajs in marmor. Slednji je nastal s preobrazbo apnenca.

Sedimentnih kamnin je v Sloveniji na površju daleč največ. Mehanske sedimentne kamnine so nastale tako, da so tekoče vode delce preperelih kamnin od nekod odnašale in jih drugod odlagale. Odnesli delci lahko izvirajo od katerihkoli osnovnih vrst kamnin, ko pa se odložijo, govorimo le še o sedimentnih kamninah. Mehanske sedimentne kamnine delimo še naprej na sprijete in nesprijete. Vse se najprej odložijo kot nesprijete, sčasoma pase sprimejo, razen če zato nimajo dovolj časa in primernih pogojev. Nesprijete so na primer grušč, prod in pesek, sprijete pa breča, konglomerat in peščenjak. Iz najbolj drobnih delcev, ki jih s prostim očesom ne vidimo več je sestavljena glina. Iz gline s sprijetjem nastane glinavec, če pa se sprimejo drobna zrna gline in apnenca ali dolomita, nastane lapor. Posebna mehanska sedimentna kamnina je fliš. Pri njem ne gre za enotno kamnino, ampak za menjavanje plasti predvsem laporja in peščenjaka.

Največ nesprijetih mehanskih sedimentnih kamnin najdemo ob vseh naših glavnih rekah, predvsem pa so z njimi na debelo zasute kotline v Predalpskem hribovju in ravnine v obpanonskem delu Slovenije. Sprijete mehanske sedimentne kamnine so nastale že v prejšnjih geoloških obdobjih. Nesprijete kamnine so predvsem neodporne proti odnašanju.

Kemične in biokemične sedimentne kamnine nastanejo s kemičnim usedanjem in z usedanjem ostankov organizmov v morju. Med najbolj razširjene sodijo apnenci, ki pokrivajo kar četrtino našega površja, med manj razširjene pa dolomiti. Apnenci in dolomiti so trde kamnine, odporne proti odnašanju, zato marsikje sestavljajo najvišje dele površja. Vendar površje iz teh kamin nima povsod velike nadmorske višine, nekatere kraške planote in ravniki ležijo precej nizko. Na nadmorsko višino površja namreč ne vpliva le različna odpornost kamnin,, ampaktudi tektonsko delovanje.

KAMNINE V SLOVENIJI GLEDE NA STAROST

Kamnin iz predkambrija v Sloveniji skoraj, da ni. V majhnih količinah jih najdemo le še na Pohorju in Kozjaku. Obilico sedimentnih kamnin iz paleozoika, kot sta glinavec in peščenjak najdemo v Karavankah in Predalpskem hribovju. Največ kamnin je iz mezozoika, te se nahajajo v Alpah, Kraških planotah in ravninah v Dinarskem gorstvu, prevladujeta pa apnenec in dolomit. Obdobje kenozoika delimo na terciar in kvartar. Kamnine iz terciarja najdemo predvsem na jugozahodu in vzhodu, to so v večini gričevja iz fliša nastale z usedanjem Jadranskega in Panonskega morja. Večinoma gre za laporje in nesprijete peske. Najmlajše so kamnine iz kvartarja. To so naplavine rek iz pleistocena in holocena. Večinoma gre za nesprijete sedimentne kamnine kot so prod, pesek in glina, ki sestavljajo vse ravne dele površja.

GEOLOŠKI RAZVOJ NA OZEMLJU DANAŠNJE SLOVENIJE

V predkambriju, paleozoiku in mezozoiku se je kopno večkrat menjavalo z morjem. Sprva zaradi zbliževanja, kasneje pa zaradi trka Afriške in Evrazijske litosferske plošče, se je konec mezozoika začela alpidska orogeneza. Sedimentne kamnine so se začele dvigovati, razlamljati in gubati iz morja Tetis, tako so nastale Alpe, Predalpsko hribovje in Dinarsko gorstvo.

NASTANEK NAŠEGA POVRŠJA SKOZI PRIZMO TEKTONIKE PLOŠČ

Površje današnje Slovenije ni homogena celota, ki bi bila na tem območju od nekdaj. Odločilni dejavnik za nastanek in izoblikovanost tega površja je bilo zbliževanje dveh zgoraj omenjenih litosferskih plošč. Če so pri gubanju pritiski z obeh strani enakomerni, nastanejo simetrične gube. Če pa so pritiski na eni strani močnejši, se lahko gube najprej poležejo, nato pa pretrgajo. Kamnine se potem ob položnih prelomih začnejo narivati druga na drugo. Vse kamine, ki ležijo nad prelomno ploskvijo, imenujemo nariv. Če zajema večji del površja in se kamnine narinejo zelo daleč, govorimo o pokrovu. Zaradi takšnega dogajanja v naših Alpah ali Dinarskem gorstvudanes na površju ne vidimo več lepo izoblikovanih gub ampak le njihove manjše ostanke. Pri geografiji naš gorskisvet delimo na Alpe in Dinarsko gorstvo, geologi pa razlikujejo Alpide in Dinaride. Alpidom pripada le manjši del tistega kar običajno štejemo za Alpe in sicer severni del Periadriatskega šiva, južni del Periadritaskega šiva pa sodi k Dinaridom. Geologi pa Dinaride še naprej delijo na Julijsko Karbonatno platformo, Slovenski jarek in Dinarsko Karbonatno tvorbo. Vsi današnji kontinenti so bili nekoč združeni v prakontinentu Pangea. Na začetku mezozoika se je začelo med tedanjo Afriko in Evrazijo razpirati morje Tetis. Sredi mezozoika v juri, so se od severnega dela Afriške plošče začele ločevati manjše mikroplošče. Ena od njih je Jadranska. Pripada ji večina današnjega slovenskega ozemlja. Konec mezozoika, v kredi, se je začelo sredozemsko morje Tetis zaradi zbliževanja Afriške in Evrazijske plošče postopoma zapirati. V kenozoiku se je dvigovanje gora nadaljevalo in svoj vrh doseglo v terciarju, ko je bil trk med ploščama najintenzivnejši. Deli površja pa so se občasno tudi ugrezali. V kvartarju se je tektonsko delovanje nekoliko umirilo. Ker se Afriška in Evrazijska plošča še naprej združujeta, se slovensko ozemlje dviguje.

RELIEFNI TIPI GLEDE NA NASTANEK

V Sloveniji razlikujemo vsaj štiri osnovne reliefne tipe-ledeniškega, rečnega, kraškega in obalnega. Ledeniški relief je bil nekoč rečni relief, za njegovo današnjo izoblikovanost pa je bilo odločilno preoblikovanje v obdobju poledenitev v pleistocenu. Ledeniki so pokrivali velik del naših Alp in celo delček Dinarskega gorstva. Ledeniki so marsikje segali še daleč v doline in kotline. K ledeniškemu reliefu tako uvrščamo naša najvišja gorovja z vmesnimi dolinami, pa tudi vse nižje dele površja, do koder so segali ledeniki. Nastal je v pleistocenu ob poledenitvi, ledeniki so prekrivali Alpe in Dinarsko gorstvo. K ledeniškemu reliefu uvrščamo naša najvišja gorovja in nižje dele površja. Relief ni dober za poselitev, te območja pa izrabljajo za gozdarstvo, planinsko pašništvo,…

K rečnemu reliefu prištevamo vsa območja iz neprepustnih kamnin ter vse dele dolin in kotlin v katere so reke odložile prod, pesek ali glino. Rečni relief je izoblikoval rečne terase. Ta relief je od ledeniškega primernejši za poselitev in gospodarsko rabo. Zanj pa je tudi značilno prepletanje slemen in vmesnih dolin.

V kraški relief uvrščamo vsa območja iz karbonatnih kamnin za katera je značilno kemično raztapljanje kamnin in podzemno pretakanje vode. Najbolj je značilen za Južni del Slovenije. V celoti razlikujemo apneniški in dolomitskikras. Za dolomitski kras je značilno menjavanje kraških planot-planote, ravniki, slemena in kraških globeli-uvale, vrtače, jame in brezna. Ta tip reliefa je manj primeren za poselitev, saj primanjkuje obdelovalnih površin.

Obalni ali morski relief je omejen na neznaten del površja. K njemu prištevamo le nekatere dele slovenske obale, kjer so se izoblikovali klifi. Najbolj znani so klifi pri Strunjanu.

Poznamo naslednje osnovne reliefne oblike: gorovja, visokogorje, hribovje, sredogorje, gričevje, ravnine, planote.

VPLIV NADMORSKE VIŠINE, NAKLONOV, IN EKSPOZICIJE NA ČLOVEKOVE DEJAVNOSTI

Nadmorska višina je pomembna predvsem zaradi dveh razlogov. Večja ko je, hladnejše je podnebje, saj temperature z višino padajo. Zgornja gozdna meja poteka okoli 1700m, višinska meja stalne poselitve pa je približno 500m pod njo. Višja je nadmorska višina, slabše so razmere za rast rastlin. Nakloni oziroma strmina površja prav tako vpliva na kmetijstvo. Nakloni površja so tesno povezani z nadmorsko višino, večja ko je, večji jepovprečni naklon. Ekspozicija je izpostavljenost zemljišča glede na sonce. Lahko jo izrazimo s stranmi neba ali pa z osojno in prisojno lego.

NA VREME IN PODNEBJE VPLIVAJO RAZLIČNI PODNEBNI DEJAVNIKI

Vreme je v Sloveniji zaradi lege na stiku različnih naravnih enot zelo spremenljivo in nepredvidljivo. Podnebje pa je v primerjavi z vremenom veliko bolj stalno. V Sloveniji razlikujemo tri osnovna podnebja: submediteransko podnebje, gorsko podnebje in celinsko podnebje. Podnebni elementi v osnovi so: sončno sevanje, zračni tlak, vetrovi, vlaga, temperatura, padavine. Na stalno spreminjanje vremena pa vplivajo podnebni dejavniki-geografskaširina, relief, oddaljenost od morja, zračne mase, cikloni in anticikloni, rastlinstvo in seveda človek.

Geografska širina-večina slovenskega ozemlja sodi v zmerno topli pas, za katerega so značilne zmerne temperature in menjavanje letnih časov ter zahodnih vetrov s potujočimi cikloni.

Relief- se kaže prek ekspozicije,nadmorske višine,reliefne izoblikovanosti. Nanj najbolj vpliva alpsko-dinarska pregrada kjer se zračne mase dvigujejo in ohlajajo. Posledica so velike količine padavin.

Oddaljenost od morja-najbolj izrazit vpliv morja zajema širši obalni pas, po dolini Soče pa sega do Trente.

Zračne mase-delimo jih na celinske in morske mase ter na polarne i tropske. Njihov prihod je močno povezan z cikloni in anticikloni.

Azorski anticiklon-najbolj izrazit je poleti, iz Afrike prinaša vroče in suho vreme z zelo visokimi temperaturami.

Sibirski anticiklon-najbolj izrazit je v hladni polovici leta, nastopi suho in mrzlo vreme(temperaturni obrat)

Islandski ciklon- občutimo ga v vseh letnih časih, prinaša oblačno vreme s padavinami.

TEMPERATURE SO PRETEŽNO ODVISNE OD NADMORSKE VIŠINE

Zaradi vpliva podnebnih dejavnikov, predvsem reliefa lahko naletimo na velike temperaturne razlike že znotraj manjših območij. Za temperature je tudi zelo pomembno trajanje sončnega obsevanja, ki je odvisno tudi od vremena. Temperaturni obrat nastane v jasnem in mirnem vremenu v hladni polovici leta, ko se hladen zrak uležena dno kotlin, kar pa ni dobro za ljudi, saj je to zelo neprijetno in škodljivo zdravju.

V MESTIH SO TEMPERATURE VIŠJE KOT V OKOLICI

V mestih se izoblikuje toplotni otok, kar pomeni da so temperature nekoliko višje kot v okolici. Večje, ko je mesto, večje so te razlike. Razlogov je več. V mestih je večja zgostitev različnih izvorov toplote zaradi kurišč, pa tudi zaradi industrije in prometa. Po drugi strani se v topli polovici leta različne asfaltne in druge površine zelo segrejejo, saj zaradi temne barve nadpovprečno absorbirajo sončno sevanje.

KOLIČINA PADAVIN UPADA OD JUGOZAHODA PROTI SEVEROVZHODU

Slovenija v povprečju sodi med najbolj namočene države v Evropi. Količina padavin od notranjosti naprej naraščain doseže vrh v Alpah. Zahodni del države ima višek padavin jeseni, vzhodni pa poleti. V zahodnem delu govorimo o submediteranskem režimu. Na vzhodu pa o subkontinentalnem režimu.

ZRAČNI TLAK IN VETROVI V SLOVENIJI

Zračni tlak se z nadmorsko višino zelo hitro znižuje. Velik vpliv zračnega tlaka ima nad širjenjem ciklonov in anticiklonov. Vetrove delimo na splošne, regionalne in krajevne. Med splošne vetrove v Sloveniji ločimo zahodne in jugozahodne vetrove. Regionalni vetrovi nastanejo zaradi splošnih vetrov in vpliva reliefa. Najpomembnejši so burja, jugo in karavanški fen.

Burja je najbolj znan in najmočnejši veter pri nas. Nastane ko se nakopiči hladnejši in težji zrak. Najmočnejša burja je v delu Vipavske kotline, pod Nanosom in Trnovskim gozdom.

Jugo je topel in vlažen veter, ki se pojavlja ob prečkanju sredozemskega ciklona. Piha iz jugovzhodne in južne smeri in je omejen na obalni pas.

Severni ali Karavanški fen piha veliko redkeje. Je močan in suh veter, najbolj značilen za Karavanke, pojavlja pa se tudi pod Kamniško-Savinjskimi Alpami in zgornjem Posočju. Na prisojni legi gorskih pobočij se razvijajo številnipobočni vetrovi. Zaradi razlik med segrevanjem zraka nad kopnim in morjem pa nastajajo obalni vetrovi. Najbolj osvežilen veter je maestral, ki piha podnevi iz morja proti kopnem. Ponoči pa iz kopnega proti morju piha burin.

RAZLIKUJEMO TRI GLAVNE PODNEBNE TIPE

Območje submediteranskega podnebja je najmanjše. Zajema obalni pas,vse do Bovca. Povprečna temperatura pozimi je 0 stopinj, višek padavin pa je pozno jeseni. Območje gorskega podnebja zajema Alpe, Karavnke, nižinski del Pohorja, Trnovski gozd in Snežnik. Povprečna zimska temperatura je manj kot -3 stopinje z veliko padavinami. Območje zmerno celinskega podnebja zajema večji del Slovenije. Padavin je proti vzhodu vedno manj.

TESNA POVEZANOST PRSTI S KAMNINSKO SESTAVO IN RELIEFOM

Na nanosih ilovice in gline so nastale mokrotne prsti: glejne prsti, psevtogleji in šotne prsti. Prepoznamo jih po prekomerni vlažnosti in vlagoljubnih rastlinah. Na teh območjih je več travnikov kot njiv. Na nanosih proda in peska so nastale slabo razvite obrečne prsti. So plitve, na njih pa uspevajo vlagoljubne drevesne vrste. Med najrodovitnejše prsti sodijo evtrične rjave prsti značilne za karbonatne nanose v Ljubljanski, Celjski in Krški kotlini.Za silikatne nanose ob Dravi in Muri pa so značilne dristične rjave prsti. Za obpanonska in obsredozemska gričevja so prav tako značilne evtrične in dristične prsti na katerih so vinogradi in sadovnjaki. Za hribovja in kraške planote iz karbonatnih kamnin so značilne predvsem rjave pokarbonatne prsti. Na Krasu najdemo prst jerovico, ki ima značilno rdečkasto barvo. Rendzine so precej razširjene, plitve prsti v alpski, predalpski in dinarsko-kraški Sloveniji. Najdemo jih na ledeniških in rečnih nanosih. Na strmejših pobočjih jih poraščajo gozdovi, na položnejših pa travniki in njive.

VELIKA GOZDNATOST IN BIOTSKA RAZNOVRTSNOST

Gozd pokriva že okoli 60% slovenskega površja. Zaradi pridobivanja novih kmetijskih zemljišč so gozd začeli krčiti, vendar je zaradi opuščavanja gozd znova začel rasti. Naši gozdovi so zelo dobro ohranjeni in se ponašajo zizjemno biotsko raznovrstnostjo. S tem označujemo pestrost in različnost vrst. Po podatkih je v Sloveniji približno enako listavcev in mešanega gozda, manj pa je iglavcev. Najbolj sta razvita bukev in rdeči bor ter črni bor in smreka. Zaradi podnebnih razmer pričakujemo povečanje listavcev.

BIOKLIMATSKI VIŠINSKI PASOVI

V Sloveniji razlikujemo sedem bioklimatskih višinskih pasov.

1. Najnižji pas so dna kotlin, dolin in kraških depresij. Zanj je značilen temperaturni obrat, pogosta megla, neonesnažen zrak ter največje obdelovalne površine z kulturnimi rastlinami(trta,sadje)

2. Topli ali termalni pas je najtoplejši pas, kjer uspevajo vinogradi in sadovnjaki.3. Hribski pas-redkejša poselitev, omejena iz prosojne lege, v njem rastejo rastline iz nižjih pasov(koruza)4. Nižji gorski pas sega do 1250m, poudarek je na živinoreji in gozdarstvu, poselitev je v obliki zaselkov in

samotnih kmetij, v temu pasu pa so močno zastopani iglavci5. Višji gorski pas-ni stalne poselitve, senožeti in planinski pašniki.6. Subalpski pas sega do zgornje gozdne meje kjer rastejo iglasti in bukovi gozdovi.7. Alpski pas sestavlja ruševje z gorskimi travniki in skalovje z gruščem.

VLOGA SLOVENSKEGA GOZDA

Naš gozd je zelo pomembne za lesno proizvodnjo. Največ lesa proizvedejo v dinarskih in alpskih planotah ter v predalpskem hribovju. Gozd prav tako izravnava vlažnostne in temperaturne razmere v okolju, saj združuje padavinsko vodo in dovaja svež zrak. Primeren je tudi za zdravje, rekreacijo, turiste, poučevanje in raziskovanje.

ZDRAVSTVENO STANJE SLOVENSKIH GOZDOV

Problem onesnaženega zraka se je po osamosvojitvi zmanjšala. Najboljši kazalec zdravstvenega stanja gozdov je osutost dreves. Najbolj poškodovane so smreke in bukve. Ogroženost naših gozdov a ni enakomerna, najbolj so prizadeti v okolici Ljubljane, Mežiške doline in Zasavja. Posledica kopičenja toplogrednih plinov so podnebne spremembe. Največ škode poškodujeta tudi veter in žled, nekoliko pa tudi sneg in požar. Pričakujemo pa lahko tudi povečanje naravnih motenj, ki jih povzročajo dejavniki žive narave, patogene glive in drugi organizmi, ki povzročajo številne bolezni.

SLOVENIJA JE ŠE VEDNO BOGATA Z VODNIMI VIRI

Zaradi velike pokrajinske raznolikosti so vodni viri v zelo različnih oblikah. Imamo gosto omrežje vodotokov, obsežna območja podtalnice, različna jezera in mokrišča, izvire termalne in mineralne vode, ščepec morja in celodva manjša ledenika. Na kvadratni meter pade dvakrat toliko padavin kot je evropsko povprečje, to pomeni, da je Slovenija bogata z vodnimi viri, vendar so v večini zelo onesnaženi.

GOSTOTA REČNEGA REŽIMA JE ODVISNA OD KAMNINSKE SESTAVE POVRŠJA

Na neprepustnih in slabo prepustnih kamninah je rečno omrežje gosto, na kraškem površju pa površinskih vodotokov sploh ni. Slovenija je povirna dežela, saj imamo veliko izvirov in povirov. Za površje so značilne izdatnepadavine in velik strmec s tem pa tudi hudourniški značaj. V Sloveniji imamo zelo kratke reke.

NAŠE REKE TEČEJO V DVE MORJI

Imamo dva povodja. Črnomorskega v katerega sodijo Mura, Sava, Drava, Kolpa in Jadransko povodje v kateregasodi reka Soča. Razvodnica med povodjema poteka najprej po Julijskih Alpah, slemenih Zahodnega Predalpskega hribovja in po dinarskih planotah do hrvaške meje. Kjer razvodnica ni točno določena govorimo o podzemeljski razvodnici.

RAZLIKUJEMO ŠTIRI RAZLIČNE REČNE REŽIME

Na rečne režime vplivajo mesečne padavine in topljenje snega ter izhlapevanje vode. Rečne režime prikazujemo s hidrogrami. Med pretočnimi režimi razlikujemo dva enostavna in dva mešana režima.

1. Snežni režim: ima višek ob prehodu pomladi v poletje, značilen je za Dravo in Muro.2. Dežni režim: višek ima jeseni, nižek pa poleti. Značilen je za primorske reke v južnem delu.3. Snežno-dežni režim: glavni višek je pozno pomladi in je značilen za zgornje tokove rek-

Soča,Sava;Savinja,..4. Dežno-snežni režim: ima dva viška in sicer pomladi in jeseni, je najpogostejši saj ga imajo skoraj vse

reke-Sora,Sava,Krka,Kolpa

KOLIKŠNA JE ONESNAŽENOST NAŠIH REK

Med vodnimi viri so reke še najbolj onesnažene zaradi izpuščanja odpadnih in strupenih snovi. Pri onesnaženosti razlikujemo štiri kakovostne razrede. V prvi razred spadajo najbolj čiste vode, v četrti razred pa najbolj onesnažene. V prvi razred uvrščamo le nekatere potoke, v drugi razred spadajo zgornji tokovi rek. V četrti razred sodijo reke, ki tečejo skozi mesta, vse ostale reke pa uvrščamo v tretji razred onesnaženosti.

PROBLEMI KRAŠKIH VODA

Voda v Krasu se dokaj hitro in nemoteno pretaka skozi razpoke v apnencu zato se voda čisti zelo počasi ali pa se sploh ne. To je najbolj značilno za Globoki Kras, zato je zelo pomembno, da tam v vrtačah in dolinah ne odlagamo smeti.

PROBLEMATIKA TALNE VODE V PRODNIH IN PEŠČENIH NANOSIH

Podzemeljske vode delimo na skalne in talne vode. Skalno vodo v razpokah in votlinah imamo predvsem na Krasu. Talna voda pa se nabira v kotlinah in rekah. Zunaj Ljubljanske kotline je največ območij talne vode. Glavni viri onesnaževanja so: intenzivno kmetijstvo s pesticidi in nitrati, naselja z neurejenim odpadanjem voda. Divja odlagališča odpadkov in industrijske odplake. Najbolj onesnažena talna voda je v Pomurju, ob Muri in Dravi. Talnovodo pa prav tako ogroža tudi suša.

JEZERA NJIHOV NATSANEK IN POMEN

V osnovi jih delimo na umetna in naravna jezera. Med jezeri ledeniškega nastanka je največje Bohinjsko jezero, nekoliko manjše pa Blejsko jezero. Kotanje visokogorskih kraških jezer so nastala zaradi ledeniškega delovanja in korozije. Največje je Krnsko jezero, Kriška in Triglavska jezera. Kraško presihajoče jezero je Cerkniško jezero, stalno kraško jezero pa je Divje jezero v Idriji. Med naravna jezera uvrščamo še Barjansko jezero na Pohorju in Rečna jezera ob mokriščih. Umetna jezera so akumulacijska jezera, najobsežnejše je Ptujsko jezero, ter ugrezninska jezera v Velenjski kotlini.

MOKRIŠČA IN NJIHOV POMEN

Mokrišča so vse oblike vlažnih zemljišč, ki so trajno prepojena ali zalita z vodo. Mednje uvrščamo mokrišča, barja, mlake, mrtvice, vlažne travnike, soline. Tudi Slovenija je podpisala Ransansko konvekcijo, saj je to mednarodni dogovor o zaščiti mokrišč. Največje mokrišče je Ljubljansko barje, najbolj znano pa Krakovski gozd v Krški kotlini. Visoka barja so: Jelovica, Pokljuka, Pohorje. Najbolj pomembno mokrišče pa so zelo znane Sečoveljske soline.

SLOVENSKO MORJE

V Sloveniji imamo le 47km obale. Slovensko morje obsega manj kot tretjino Tržaškega zaliva. Poznamo dva tipa obal: Abrazijski tip obale je izrazit na območju fliša, akumulacijski tip pa za potopljene rečne doline. Kar se tiče kamin prevladujeta fliš in apnenec. Slanost morja je največkrat med 37 in 38%, kar je nad svetovnim povprečjem,slanost pa je pozimi po navadi višja. Razlika med plimo in oseko po navadi ni več kot 60m.

NARAVNE NESREČE IN PODNEBNE SPREMEMBE

Naravne nesreče so izredni naravni pojavi, ki imajo za posledico ogromno škode in človeške žrtve. Med naravne nesreče uvrščamo potres, poplavo, sušo, prekomerni sneg, žled, točo, orkanski veter in plazove.

Potres je stalna nevarnost, saj se na našem ozemlju stikata dve litosferski plošči. Potresno najbolj ogroženi območji sta tolminsko in idrijsko ter območje Ljubljanske in Krške kotline. Učinki potresa so najmanjši na trdni geološki podlagi, najbolj uničujoči pa so na mehanskih sedimentnih kamninah, ki zapolnjujejo nekatere kotline.

Poplava je naraven pojav s katerim se narava sama uravnava. Razlikujemo običajne in redne poplave ter velike katastrofalne poplave. Najbolj poplavno ogrožena območja so dna dolin in kotlin ob velikih rekah, nekoliko manj pa dna kraških polj in obala. Najhujše poplave se običajno začnejo s hudimi nalivi.

O suši govorimo tedaj, ko je količina vode v primerjavi z dolgoletnim tolikšna, da ne zadošča več uspevanje rastlinstva in normalen odtok vode. Nastane zaradi dolgotrajnega pomanjkanja padavin v določenem delu leta, praviloma poleti. Suša zelo pogosto in uničujoče prizadane severovzhodno Slovenijo, kjer je že v povprečju najmanj padavin. Nekakšen spremljevalni pojav poletne suše je gozdni požar, še posebej značilen za Kras.

PODNEBNE SPREMEMBE V SLOVENIJI

Zaradi posebnih naravnogeografskih značilnosti sodi Slovenija glede podnebnih sprememb med najbolj ogroženedržave. Spremembe bodo občutila skoraj vsa gospodarska področja, najbolj pa zagotovo kmetijstvo. Zaradi daljše vegetacijske dobe lahko pričakujemo prostorske premike kmetijske proizvodnje, časovne premike setve, drugačen izbor rastlin, več napadov škodljivec in bolezni in hitrejše dozorevanje rastlin. Vsekakor bo cena kmetijske proizvodnje višja.

Na področju energetike se bodo potrebe bo energiji pozimi zaradi zmanjšanega ogrevanja zmanjšale, poleti pa zaradi uporabe klimatskih naprav povečale. Na razpolago bo več sončne energije. Slovenija je podpisnica Kjotskega sporazuma v katerem se je večina razvitih držav zavezala, da bo v prihodnosti zmanjšala emisije toplogrednih plinov.

SLOVENIJA 2

SPREMINJANJE GOSTOTE IN RAZPOREDITVE PREBIVALSTVA

Z gostoto okoli 100 prebivalcev na kvadratni kilometer je Slovenija vsvetovnem merilu nadpovprečno gosto poseljena. Gostota prebivalstvase močno razlikuje glede na relief. Najpogosteje so poseljena dnapredalpskih kotlin in dolin, nekateri deli obpanonskih ravnin in obalni pas.Najredkeje poseljeni ali povsem neposeljeni so visokogorski svet Alp, vrhnjidel Pohorja in visoke dinarske planote. Razlike v poselitvi so se zaradiselitev v 20. stoletju še povečale. Na dnu predalpskih so se izoblikovalaizrazita območja zgoščanja ali koncentracije prebivalstva. Drugje pa seje pojavilo območje redčenja prebivalstva oziroma depopulacije, kjermarsikje propada kulturna krajina – zaraščanje obdelovalnih zemljišč,propadanje naselij.

Največji upad prebivalstva je značilen predvsem za nekatera robna aliperiferna območja v bližini meje z Madžarsko, Hrvaško in Italijo terobmočja alpskega in predalpskega sveta in dinarske planote.

KAJ SE DOGAJA Z NAŠO RODNOSTJO?

Rodnost je tako nizka, da je naravni prirast blizu ničle. Dolgoročnozniževanje umrljivosti se je začelo konec 19. Stoletja, zniževanje rodnostipa se je začelo na začetku 20. Stoletja. Zaradi tega se je počasi,azanesljivo zmanjševal tudi naravni prirast. Celotna rodnost, ki je leta 1980znašala 2.1 otroka na žensko se je leta 2003 znižala na 1.2 otroka. Narodnost v Sloveniji vplivajo različni dejavniki. Manj otrok imajo ženske zvišjo izobrazbo in zahtevnejšim poklicem, največ pa še vedno ženske nakmetih. Na rodnost pa negativno vpliva brezposelnost. Pri vernemprebivalstvu je rodnost višja kot pri nevernem.

STAROSTNE PIRAMIDE IN PROBLEM NARAŠČAJOČEGA DELEŽAUPOKOJENCEV

Največji demografski problem Slovenije in Evrope je večanje deležastarejšega prebivalstva. Zaradi zniževanja rodnosti in podaljševanjaživljenja je mladih vedno manj, starejših pa vedno več. Razmerje medtema dvema skupinama nam ponazarja indeks starosti. Indeks jenajugodnejši v naseljih ljubljanske aglomeracije in njenega širšega zaledja,kjer se čutijo posledice priseljevanja mlajšega prebivalstva.

ODSELJEVANJE, PRISELJEVANJE IN RAZVOJ SKUPNEGA ŠTEVILAPREBIVALCEV

Skoraj celotno 19. Stoletje je bila Slovenija dežela odseljevanja, vzrokiza to pa so bili ekonomski. Ljudje so odhajali s trebuhom za kruhom,povečini v Ameriko. V obdobju med obema vojnama se je v večji merizačelo prebivalstvo odseljevati zaradi političnih razlogov, ob koncudruge svetovne vojne pa so bili vzroki za odseljevanje zopet ekonomski.Ljudje večinoma odhajajo v države nekdanje Jugoslavije, Nemčijo inAvstrijo. Največ škode nam povzroča beg možganov – odseljevanjeizobražencev in strokovnjakov.

Priseljevanje se je od šestdesetih let dalje spreminjalo skladno zgospodarskim in kasneje tudi političnim razvojem. Najmočnejše je bilo vdrugi polovici sedemdesetih let, z naraščanjem gospodarske inpolitične krize. Vzroki za priseljevanje pa so bili predvsem gospodarski,največ priseljencev pa je iz Bosne, Hrvaške in Srbije.

NOTRANJE SELITVE IN DNEVNE MIGRACIJE

Notranje selitve so močno razširjene, saj skoraj polovica prebivalstva neživi v kraju rojstva oziroma prebivališča. Gospodarske razmere so senamreč takoj po osamosvojitvi začasno še poslabšale, nadaljnji razvoj pa jekrepil predvsem storitvene dejavnosti, za katere je značilna večjaprostorska razpršenih delovnih mest. notranje selitve je kasnejenadomestila dnevna migracija. Takšne selitve so se razširile skupaj zdvigom osebnega standarda in možnostjo nakupa osebnih avtomobilov. VSloveniji je najmanjši delež dnevnih migrantov značilen za Pomurje.

ŠTEVILO ZDOMCEV SE JE ZMANJŠALO

Med zdomce štejemo delavce na začasnem delu v tujini in njihovedružinske člane, pri čemer je slednjih le četrtina. Večina jih dela poevropskih državah, večinoma Nemčiji. Učinki zdomstva so pozitivni innegativni. V vzhodni Sloveniji od koder izvira največ današnjih zdomcev,lahko vidimo rezultate vlaganja zdomskega kapitala v graditvi novih hiš,kmečkih gospodarstev, gostinskih lokalov, obrtnih delavnic in različnihmanjših podjetij.

SLOVENIJA JE BILA DOLGO DEŽELA IZSELJENCEV

Slovenija je bila še do šestdesetih let 20. Stoletja tipična deželaizseljevanja, zaradi tega smo tudi utrpeli največjo demografsko škodo.Poleg ekonomskih, so v tujino odhajali tudi politični emigranti. Slovenskiizseljenci v različnih delih sveta živijo v zelo raznolikih razmerah. Naobmočjih, kjer so se tradicionalno naseljevali bolj zgoščeno ter ustanovilisvoja lastna kulturna in izobraževalna združenja, so se še kar uspešno uprlisicer neustavljivemu procesu asimilacije. Pri ohranjanju slovenske kulturein jezika je bila pomembna tudi podpora matične države.

NARODNA SESTAVA POSTAJA ČEDALJE BOLJ HETEROGENA

V naši državi živijo tri pomembnejše avtohtone narodne manjšine:Italijani, Madžari in Romi.

Italijani živijo v tipično urbanem okolju slovenske obale, pomešani sSlovenci in priseljenci. Njihov delež v treh obalnih mestih, Kopru, Izoli inPiranu je zelo majhen(3%). Madžari živijo v izrazito podeželskem okolju vPrekmurju, tik ob meji z Madžarsko, kjer je večjem delu naselijsestavljajo večino prebivalcev. Ena od izjem je Lendava, kulturno inizobraževalno središče madžarske manjšine, kjer so Madžari v manjšini.Čeprav živi nekaj Italijanov in Madžarov tudi po drugih delih države,njihova glavnina ni tako razpršena po Sloveniji kot je pri Romih. Ti živijo vPrekmurju, Posavju, Beli krajini, na Dolenjskem pa tudi v večjihmestih, zlasti Mariboru in Ljubljani. Poleg teh treh skupin v Sloveniji živiše nekaj Avstrijcev, Nemcev, Hrvatov, Srbov, Bosancev , Bošnjakov inAlbancev.

Čeprav živijo Slovenci kot avtohtono prebivalstvo v vseh sosednjihdržavah, pa po navadi govorimo o zamejskih Slovencih le v Italiji,Avstriji in na Madžarskem.

NAJBOLJ ZASTOPANA JE KATOLIŠKA VEROIZPOVED

Verski sestavi prebivalstva Slovenije daje močan pečat rimskokatoliškatradicija. Največ ljudi se je opredelilo za katoličane (57,8%). Približnodesetina prebivalcev pa za ateiste. Najmočnejša krščanska verskaskupnost med priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije jepravoslavna. Pripadajo ji predvsem Srbi Črnogorci in Makedonci. Druginajštevilčnejši so muslimani, kjer je največ Bošnjakov.

SLOVENCI V ITALIJI

Avtohtono ozemlje Slovencev v Italiji v grobem lahko razdelimo na tridele. Prvi del predstavljata po večini priobalni in nižinski svet naTržaškem in Goriškem, ki je gospodarsko močno razvit, dokaj urbaniziran,gosto poseljen, ki se je razvil v zelo dinamično območje čezmejnihodnosov. Manjšina je lahko tu bolje kot drugje razvila šolstvo, kulturo ingospodarstvo. Drugi del predstavlja po večini podeželski in hribovitisvet v Videmski pokrajini, kamor sodijo Nadiške in Terske doline v BeneškiSloveniji ter Rezija. To so večinoma obrobna, gospodarsko slabše razvita inprometno težje dostopna območja. Tretji del predstavlja Kanalska

dolina, ki je nekoč sodila pod Koroško, danes pa je del Videmskepokrajine. Leži na pomembnem prometnem koridorju.

SLOVENCI V AVSTRIJI

Slovenci živijo kot avtohtono prebivalstvo v južnem delu avstrijskeKoroške, imenujemo jih koroški Slovenci. Ozemlje avtohtone poselitveobsega hribovit svet severne verige Karavank, alpske doline Rož, Podjunoin Ziljo, planoto Gure in nekatera druga ozemlja severno od Drave. Avstrijaje slovenski manjšini z avstrijsko državno pogodbo zagotovila številnepravice, ki pa jih vse do danes še ni popolnoma uresničila.

Najpomembnejša institucija te manjšine je slovenska gimnazija vCelovcu, čeprav tam vedno manj ljudi zna govoriti slovensko.

SLOVENCI NA MADŽARSKEM

Slovenci na Madžarskem živijo v majhnem jugozahodnem delčku, ki ga poreki Rabi imenujemo Porabje. Slovensko Porabje obsega 7 naselij, kigravitirajo k manjšemu mestu Monošter.

SPREMENJENA IZOBRAZBENA IN ZAPOSLLITVENA SESTAVA PREBIVALSTVA

Eden najbolj zgovornih kazalcev velikih družbenih sprememb v zadnjihdesetletjih, še posebej po osamosvojitvi, je močno izboljšanaizobrazbena sestava prebivalstva. Podobno pa velja tudi zazaposlitveno sestavo prebivalstva. Čeprav ta delež hitro narašča po vsejSloveniji, lahko opazimo precejšne razlike med večjimi mesti z njihovosuburbanizirano okolico in naselji s poudarjeno prometno, turistično aliobmejno vlogo, ki imajo visok delež zaposlenih v storitvenih dejavnostih,ter najbolj oddaljenimi podeželskimi naselji, ki imajo nižjega.

LE ŠE PODEŽELSKA IN NE VEČ KMEČKA NASELJA

Naselja po tradiciji delimo na podeželska in mestna. Podeželska naprejdelimo še na kmečka naselja, vaška naselja ali vasi, samotne kmetije,zaselki in razložena naselja. Med tem ko mestna naselja delimo na strnjenanaselja, gručasta naselja, obcestna naselja in suburbanizirana naselja.

URBANIZACIJA IN SUBURBANIZACIJA

Glavna značilnost slovenske poselitve je velika razpršenost naselij.Imamo skoraj 6000 naselij. Druga značilnost naše poselitve je relativnonizka stopnja urbanizacije. Relativno počasi naraščajoč deležmestnega prebivalstva v preteklosti je v največji meri odraz politikepolicentričnega razvoja. Upoštevati moramo še eno poudarjeno slovenskoznačilnost – suburbanizacijo, ki se je razmahnila od osemdesetih letdalje. Živeti zunaj mesta, sredi prijaznejšega okolja, hkrati pa uživatiblagor mestnega življenja je postal množični cilj prebivalstva. Ob prehoduv novo tisočletje že lahko govorimo o koncu industrializacije inpospešenem prehodu v postindustrijsko družbo. Gre za dinamičneprocese razseljevanja prebivalstva iz mestnih središč proti podeželju inrazpršitve poselitve enostoječih hiš.

ZMANJŠEVANJE POMENA KMETIJSTVA IN DELEŽA KMEČKEGA PREBIVALSTVA

Pomen kmetijstva znotraj nacionalnega gospodarstva ter delež zaposlenihv kmetijstvu se nenehno zmanjšujeta. Ta delež je prvič padel podpolovico v drugi svetovni vojni, ko se je zaradi deagrarizacije(opuščanjakmetijstva) začel množični beg z dežele in zaposlovanja prebivalstva vnekmetijskih dejavnostih. Predvsem na bolj odmaknjenem podeželju jedeagrarizaciji sledila tudi depopulacija, saj se je prebivalstvo začelo seliti knovim delovnim mestom v večjih krajih. Vzporedno s tem se je zmanjševaltudi delež kmetijstva v BDP ter v skupni vrednosti izvoza in uvoza. Keruvozimo skoraj dvakrat več hrane, kot jo izvozimo, je naša država netouvoznica hrane.

POSEBNOSTI SLOVENSKIH NARAVNIH IN DRUŽBENIH RAZMER ZAKMETIJSTVO

Kmetijska pridelava pri nas je povezana tako z reliefom kot tudi spodnebjem najboljša kmetijska zemljišča v severovzhodni Slovenijiležijo na območjih, ki imajo najmanj padavin in se najpogosteje soočajo ssušo. Glede rabe tal, sodimo med evropske države z največjim deležemgozda in najmanjšim deležem kmetijskih zemljišč. Znotraj kmetijskihzemljišč razlikujemo različne zemljiške kategorije, kot so njiva, vrt, travnik,pašnik, trajni nasad in drugo. Ena glavnih značilnosti slovenske rabe tal je,da imamo velik del travnatih površin majhen del vrtov in njiv. Kadar seopuščena kmetijska ozemlja spontano začnejo zaraščati z gozdomgovorimo o ogozdovanju. Podoben proces je ozelenjevanje –spreminjanje njiv, vinogradov in sadovnjakov v travnike. Njivske površineso na večini ozemlja omejene predvsem na ravna dna dolin in kotlin.Največ njiv je na obpanonskih ravninah severovzhodne in vzhodneSlovenije, zato so tam naša najpomembnejša kmetijska območja. Edenglavnih problemov slovenskega kmetijstva je nizka produktivnost.Vzroke zanjo iščemo v neugodni sestavi kmetijskih zemljišč, v majhnipovprečni velikosti kmetij in pa tudi v neugodni starostni in izobrazbenisestavi kmečkih gospodarjev. Večji problem za kmetijsko proizvodnjo jetudi velika zemljiška razdrobljenost kmetijskih površin na parcele, ki sopo večini majhne in razpršene na več lokacijah. V povojnih desetletjih sobile na ozemlju Slovenije izvedene številne komasacije – združitev povečini majhnih in prostorsko zelo oddaljenih parcel različnih lastnikov nadoločenem območju v en kompleks, ki ga po tem znova razdelijo med istelastnike tako, da dobijo večje in bolj skupaj ležeče parcele.

V KAJ JE USMERJENO NAŠE KMETIJSTVO?

Slovenija sodi med evropske države z najmanjšo stopnjo specializacijev kmetijstvu pridelava posameznih pridelkov ni omejena le na nekateraobmočja, ampak jih večinoma pridelujemo po vsej državi. Na skoraj dvehtretjinah vseh njivskih površin pridelujemo tri vodilne kulture:koruzo,pšenico in silažno koruzo. Večinoma ga uporabimo za krmo, manj zaprehrano. Vrtnarstvo je značilno predvsem za okolico mest, vinogradništvoin delno sadjarstvo pa za gričevja v obsredozemski in obpanonski Sloveniji.Slovenske kmetije so bolj kot poljedelstvo specializirane v živinorejo.Prevladuje preusmeritev v govedorejo, predvsem v prirejo mesa in mleka.

SODOBNE SMERI SPREMINJANJA PODEŽELJA

Na našem ozemlju so se oblikovali trije različni tipi demografskihobmočij. Prvi tip so območja urbanizacije, značilna predvsem za dolinein kotline. Tu naglo nazaduje pomen kmetijstva, ki sicer postaja izrazitotržno naravnano. Drugi tip je klasična agrarna pokrajina, ki se jeohranila predvsem na gorskih, hribovitih, kraških in robnih območjih obdržavni meji. Ta območja se marsikje demografsko praznijo, saj kmetijstvo

in gozdarstvo ne zagotavljata dovolj dohodka. Tretji tip so prehodnaobmočja, v katerih se manjši urbanizirani otoki prepletajo z manjurbaniziranim zaledjem. Ta tip je predvsem značilen za robne dele ravninin za gričevja.

SLOVENSKO RUDARSTVO

Slovenija ima po eni strani za seboj kar bogato in pestro rudarsko tradicijo,po drugi strani pa je velik del rudarskih dejavnosti že zamrl. Seveda jestanje pri pridobivanju rud kovin, nekovinskih mineralov in energetskihsurovin zelo različno. Pridobivanje rud kovin se je do danes v celotizaustavilo. Rudniki so zaprti, o sorazmerno bogati tradiciji pa nam pričajole še rudniški muzeji. Včasih smo imeli rudnik živega srebra v Idriji,rudnik svinca in cinka v Mežici in rudnik urana Žirovski vrh,izkoriščali pa smo tudi železovo rudo. Slovenija nima rud kovin, ki bi sejih v današnjih razmerah splačalo pridobivati, ima pa možnosti zapridobivanje nekovinskih rud ter naravnega okrasnega kamna. Posebnegapomena je pridobivanje energetskih surovin, vendar je z izjemo rudnikalignita v Velenju v izrazitem zatonu. Še do nedavnega je imelo velikpomen pridobivanje rjavega premoga zlasti v Trbovlju, Zagorju inHrastniku.

LASTNOSTI IN POMEN RAZLIČNIH ENERGIJSKIH VIROV

Razlikujemo primarno in končno energijo. Med primarno energijo sodijorazlične vrste premoga kot so nafta, premog in zemeljski plin,energija vode, sonca, vetra in jedrsko gorivo. Gre za energijo, ki jonudi narava. Te pa moramo naprej pretvoriti v sekundarne vire kot soelektrična in toplotna energija, primarne energijske vire še naprej delimona obnovljive in neobnovljive energijske vire.

PROIZVODNJA ELEKTRIČNE ENERGIJE

V Sloveniji električno energijo proizvajajo hidroelektrarne, termoelektrarnein nuklearna elektrarna Krško. Naše največje hidroelektrarne so na Dravi –Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Ožbalt, Fala, Mariborski otok, Zlatoličje inFormin, Savi – Moste, Mavčiče, Vrhovo, Boštanj, Arco-Blanca in Soči –Doblar, Plave, Solkan.

INDUSTRIJSKI RAZVOJ JE POTEKAL V ŠTIRIH FAZAH

Prva faza zajema razvoj do razpada avstro-ogrske monarhije(1918). Polegrudnikov so obstajale različne manufakturne delavnice, manjši železarskiobrati, ki so jih imenovali fužine, ter steklarne, ki so jih imenovaliglažute. Druga faza zajema razvoj do konca druge svetovne vojne(1945). Število industrijskih obratov se je povečalo, industrija pa se ječedalje bolj osredotočala v industrijskem polmesecu na relacijiGorenjska – Ljubljana – Črni revir – Maribor. Tretja faza zajemasocialistično obdobje do osamosvojitve (1991). Temeljno vodilogospodarstva je tudi način na račun drugih panog postalaindustrializacija s poudarkom na težki in predelovalni industriji.Četrta faza od osamosvojitve do danes je slovenski industriji prineslavelikanske spremembe. Pomen industrije se je na splošno zmanjšal, takoglede deleža v ustvarjenem BDP kot glede deleža industrijskegaprebivalstva.

PROMETNA LEGA SLOVENIJE V EVROPI

Ena glavnih značilnosti naše države je prehodnost, zaradi katere so se žeod pradavnine naprej na našem ozemlju izoblikovale pomembne prometnepoti. Pri tem sta imela zelo pomembno vlogo prelaza Postojnska jama inTrojane. V različnih zgodovinskih obdobjih so se prometni tokovispreminjali, danes pa se v osnovi spreminjajo v smeri jugozahod –severovzhod in severozahod – jugovzhod. Prav teh smereh se sekata dvapanevropska prometna koridorja, V. in X., ki nista le glavni prometni,ampak glavni razvojni osi v naši državi.

Glavna smer V. koridorja je Benetke – Trst/Koper – Ljubljana –Maribor – Budimpešta – Kijev. Po koridorju potekajo najkrajšeavtocestne in železniške povezave med Italijo in Ukrajine. Glavnasmer X. koridorja je Salzburg – Ljubljana – Zagreb – Beograd –Skopje –Solun, nanjo pa se ravno tako navezuje še nekaj stranskihkrakov.

IZGRADNJA (AVTO)CESTNEGA OMREŽJA GRE POČASI H KONCU

Glavno ogrodje slovenskega cestnega omrežja se imenuje cestni križ.Sestavljata ga dva kraka avtocest, ki se križata v Ljubljani in sta povezanaz V. in X. koridorjem. Prvi krak imenujemo Slovenika (Koper –Postojna – Ljubljana – Celje – Maribor – Šentilj) druga pa Ilirika(Karavanke – Jesenice – Kranj – Ljubljana – Novo mesto – Brežice –Obrežje) poleg avtocest imamo še nekaj hitrih cest, ki po svojizmogljivostih le nekoliko zaostajajo za pravimi avtocestami.

RAZVOJ CESTENGA OMREŽJA IN RAGIONALNE RAZLIKE

Razvoj cestne infrastrukture je še posebej v obdobju osamosvojitvepospešil prostorsko delitev naše države na dvoje območij. Na eni strani soobmočja visoke dostopnosti ob glavnih prometnicah, ki doživljajozgoščanje prebivalstva in gospodarski razcvet. Na drugi strani pa so slabšedostopna območja, ki doživljajo gospodarsko zaostajanje in populacijskopraznjenje. Ena od razvojnih prioritet Slovenije je posodobitev cestnegaomrežja na prioritetnih razvojnih oseh na slabše dostopnih območjih, zunajavtocestnega križa. Med tremi razvojnimi osmi je najpomembnejša tretjarazvojna os. Poteka od avstrijske meje prek Koroške in Velenja, prečka

Sloveniko v bližini Celja ter se nadaljuje proti Novemu mestu in skozi Belokrajino do hrvaške meje.

ŽELEZNICE ŽE DESETLETJA V SENCI AVTOCEST

Slovenija se ima za svojo prvo odprtje v svet in vključitev v sodobnejšegospodarske, kulturne in politične tokove v marsičem zahvaliti pravželezniški povezavi Dunaj – Trst, ki sojo sredi 19.stol. zgradili prekslovenskega ozemlja. Slovensko železniško ozemlje, ki je prav takopovezano z V. in X. koridorjem, bi bilo treba posodobiti in prilagoditimoderniziranim železniškim povezavam v EU. Ena najbolj prioritetnihnalog je izgradnja drugega tira na enotirni progi Koper – Divača. Prometiz Luke Koper se je namreč že tako povečal, da je ta odsek postal ozkogrlo, s tem pa je že ogroženo prihodnje delovanje luke Koper.

KAJ SE DOGAJA S PRISTANIŠKIM IN LETALSKIM PROMETOM

Slovenija ima več manjših morskih pristanišč za domači in mednarodnipomorski promet. Edino naše pristanišče za mednarodni tovorni promet paje Luka Koper, ki leži na kopenski poti V. panevropskem koridorju in imaizjemno strateško lego. Slovenija ima vrsto manjših športnih letališč, zamednarodni zračni promet pa ima tri letališča: v Ljubljani, Mariboru inPortorožu. Naš nacionalni prevoznik je družba Adria Airways. Glavno jeletališče Jožeta Pučnika v Ljubljani prek katerega se odvija večinamednarodnega letalskega prometa.

NAŠE MOŽNOSTI ZA RAZVOJ POSAMEZNIH OBLIK TURIZMA

Glavna primerjalna prednost naše države je izjemna naravna in kulturnaraznolikost. To je posledica naše edinstvene lege na stiku štirihevropskih naravnih enot in lege med različnimi narodi in kulturami. Medposebnosti in prednosti naše turistične ponudbe sodijo tudiraznovrstnost turističnih atrakcij in storitev, razvitost manjšihturističnih središč, sorazmerno uravnotežen razvoj turizma inokolja ter hitra dostopnost do raznolikih turističnih območij. Odkonkurence se razlikujemo predvsem po tem, da smo majhna, varna, čista,kulturna in gostoljubna dežela z obilico gozdov, zelenja in neokrnjenenarave.

TURISTIČNI KRAJI IN OBLIKE TURIZMA

Različni deli Slovenije ponujajo različne možnosti za posamezne obliketurizma. Naš statistični urad razlikuje štiri kategorije turističnih krajev– obmorske, zdraviliške, gorske in druge. Za obmorske turističnekraje sta najbolj značilna obmorski kopališki in navtični turizem. Kersodijo ti kraji med najbolj obiskane, so v njih močno zastopane tudi drugeoblike turizma. Največ nočitev imajo Portorož, Piran, Izola in Strunjan. Zagorske turistične kraje sta značilna predvsem gorski in zimskiturizem. Prvi zajema različne rekreativne dejavnosti, vezane na gorskonaravo, drugi pa predvsem smučanje in podobne oblike. Najpomembnejšigorski turistični kraji so Bled, Bohinj, Kranjska Gora in Bovec, najbolj znanasmučišča pa so v Kranjski Gori, Krvavcu, Voglu, Kaninu in Pohorju. Zzdraviliškimi turističnimi kraji je povezan zdraviliški turizem, ki jenajuspešnejši del slovenske turistične ponudbe. Največ obiska imajozdravilišča Rogaška Slatina, Radenci in Dobrna, Dolenjske Toplice in Laško.Med termalnimi parki so najbolj znane Terme Olimia , Čateške in Moravsketoplice in terme Ptuj. Četrto kategorijo predstavljajo drugi turističnikraji, povečini gre za gospodarska in upravna središča. Med temi stanajbolj znana igralniško – zabaviščni turizem in poslovni turizem.Glavna središča pa so Ljubljana, Bled, Portorož in Maribor.

ONESNAŽENOST ZRAKA SE JE PRECEJ ZMANJŠALA

Po letu 1990 so se na nekaterih najbolj onesnaženih območjih najboljdrastično zmanjšali izpusti zelo nevarnega žveplovega dioksida. Emisijedušikovih oksidov so se zaradi povečanja deleža vozil z vgrajenimkatalizatorjem sicer zmanjšale, vendar moramo upoštevati, da je njihov

glavni vir cestni promet. Zmanjšale so se tudi emisije amonijaka,predvsem zaradi zmanjšanja števila glav živine, katere prebavni trakt jepomemben vir tega plina. Manj ugoden razvoj je značilen za onesnaženosts prizemnim ozonom in lebdečimi delci v zraku.

NAŠE VODE SO ŠE VEDNO PREKOMERNO ONESNAŽENE

Pri onesnaženosti vodovja na splošno ne beležimo toliko znakov ugodnegarazvoja kot pri zraku. Ker pitno vodo po večini dobimo s črpanjempodtalnice, je zelo pomembno, kaj se dogaja na območjih njenega črpanja.Onesnaževanje rečne vode se je predvsem zaradi industrijskega razvojastopnjevalo do srede osemdesetih let, ko je doseglo vrh. V naših jezerih jenajvečji problem čezmerno kopičenje hranilnih snovi, zlasti fosforja, karimenujemo evtrofikacija. Na ekološko občutljivost morja zaradinjegove majhnosti, plitvosti in relativne zaprtosti smo že opozorili.Današnja onesnaženost slovenskega morja je daleč največja v Koprskemuzalivu, kjer je nakopičenih največ virov onesnaženja.

KATERA SO POKRAJINSKO NAJBOLJ OBČUTLJIVA IN KATERA NAJBOLJDEGRADIRANA OBMOČJA

Zaradi pokrajinske in biotske pestrosti ima Slovenija kot celota na splošnovisoko samočistilno sposobnost, za nekatere pokrajinske obremenitve

zraka in vode pa skromnejša. Na splošno lahko v Sloveniji izluščimo štiritipe pokrajinskih območij, zelo občutljivih za emisijsko obremenjevanjeokolja z različnimi plini, odpadnimi vodami in odpadki. Prva so dolinsko –kotlinska območja, v katerih so zaradi zgostitve prebivalstva ingospodarskih dejavnosti emisije zelo velike. Ta območja so še posebejobčutljiva, ker so hkrati tudi najpomembnejša območja temperaturnihinverzij in podtalnice. Drugo je obalno območje kjer je zelo občutljiv takokopni kot vodni del. Tretja so kraška območja, občutljiva predvsem zaradiprepustnosti kamnin. Četrta območja so gorska nad 1000m, ki so za zdajše sorazmerno dobro ohranjena, vendar je v njih zaradi posebnih razmerekološko ravnovesje zelo krhko. V osnovi lahko razlikujemo šestizrazitejših in ploskovno zaokroženih pokrajinsko degradiranih območij.Najbolj kritična so Zasavje, Zgornja Mežiška dolina in urbanoobmočje Celja. Vsa tri so zaradi zaprtosti, temperaturnih inverzij indrugih razmer pokrajinsko zelo občutljiva. Četrto območje je Šaleškadolina, ki zaradi že navedene namestitve razžvepljevalne naprave na TEŠoštanj ne sodi več med najbolj kritična območja. Peto in šesto območje papredstavljata območji Ljubljane in Maribora.

KAKŠNA NARAVNOVARSTVENA OBMOČJA RAZLIKUJEMO?

Eden najpomembnejših ukrepov varstva narave so varovana območja, pričemer razlikujemo zavarovana območja narave in območja Natura2000. Oglejmo si najprej zavarovana območja narave, ki jih delimo naširša in ožja, med temi razlikujemo narodne, regijske in krajinske parke.Narodni park imamo le eden – triglavski narodni park, več imamoregijskih, še več pa krajinskih parkov. Pri ožjih zavarovanih območjihrazlikujemo naravne rezervate in naravne spomenike. Po vstopu v EU jemorala naša država določiti tudi območja Natura 2000. Njen cilj jevarovanje življenjskih prostorov ogroženih rastlin in živali pomembnih zaEU.

PREDALPSKE POKRAJINE

OSNOVNE ZNAČILNOSTI IN DELITEV PREDALPSKIH POKRAJIN

Predalpske pokrajine se od Alpskih razlikujejo po manjši nadmorski višini, ki praviloma ne dosega zgornje gozdne meje. Površje ima značaj sredogorja, prevladujoča reliefna oblika pa so hribovja. Najvišji vrhovi presegajo višino 1600m le v zahodnem delu. Reke so nekatera hribovja razrezale na dva ali več delov, po rečnih dolinah pa so speljane glavne prometnice. Lep primer za to je Posavsko hribovje, ki sta ga Sava in Savinja razrezali na tri neenake dele. V osnovi razlikujemo dva tipa površja: predalpska hribovja ter predalpske doline in kotline. Predalpska hribovja so v osnovi tri – Zahodno, Vzhodno in Severovzhodno. Največji kotlini sta Ljubljanska in Celjska kotlina.

ZAPLETENA GEOLOŠKA SESTAVA

Ker se je zaradi tektonskega delovanja v teh delih Slovenije kopno v geološki preteklosti nenehno menjavalo z morjem,, ponekod pa je bil občasno prisoten tudi vulkanizem, najdemo kamnine raznih starosti: od najstarejših predkambrijskih na Pohorju do najmanjših na dnu dolin in kotlin. Nižji deli površja so praviloma neprepustni in manj odporni proti odnašanju iz glinavcev in peščenjakov. Višji deli pa so iz apnencev in dolomitov. Dna kotlin so zasuta s kvartarnimi rečnimi nanosi, kot so prod, pesek in glina.

PODNEBJE, RASTLINSTVO, PRST IN VODOVJE

Predalpske pokrajine imajo praviloma zmerno celinsko podnebje. Izjema so najvišji deli Zahodnega in Severovzhodnega predalpskega hribovja, ki imajo gorsko podnebje. Padavinski režim se od vzhoda proti zahodu spreminja. V Zahodnem delu je še submediteranski režim z viškom padavin jeseni, proti Vzhodu pa je že subkontinentalni režim z viškom padavin poleti. Posledica tako vlažnega podnebja je gozdnatost . Značilna sta predvsem listnati in mešani gozd, za višje dele pa iglasti gozd. Značilne prsti so rendzine in rjave pokarbonatne prsti na nekarbonatnih tleh pa kisle rjave prsti. Za rečne nanose pa so značilne evtrične rjave prsti, ki spadajo med najrodovitnejše in najprimernejše za kmetijstvo. Nekatere glavne reke, ki tečejo skozi Predalpske pokrajine, izvirajo v Alpskih pokrajinah. Zato imajo v zgornjem toku snežno – dežni režim, v spodnjem toku pa dežno – snežni režim. Značilni takšni reki sta Sava in Savinja. Druge predalpske reke so še Idrijca, Selška in Poljanska Sora. Največje in najbolj znano naravno jezero je Blejsko jezero, ki ga imajo zaradi ledeniškega nastanka in lege ob Alpskih pokrajinah mnogi kar za alpskega. Umetna jezera so

značilna za zajezene dele Save in Drave, kjer sta nastali tudi dva naši najpomembnejši verigi hidroelektrarn. Med umetna in ugreznjena jezera spadajo tudi jezera v Velenjski kotlini. Najgloblje naravno jezero je Divje jezero, najkrajša reka v Sloveniji pa je Jezernica.

SKUPNE DRUŽBENE ZNAČILNOSTI

Poselitev v predalpskih pokrajinah je relativno gosta. Največja mestna naselja so na dnu kotlin. Izjema so doline, v katerih se je zaradi rudnega bogastva razvilo premogovništvo in rudarstvo. V osnovi razlikujemo dva tipa poselitve – točkastega in linijskega. Pri točkastem gre za poselitev v obliki točkasto razpršenih samotnih kmetij in zaselkov. Vezan je na hribovito površje. Najznačilnejši je ravno za Predalpske pokrajine. Pri linijskem tipu pa gre za poselitev v obliki niza naselij, ki sledijo navidezni črti na dnu doline. Pri kmetijstvu je živinoreja povsod pomembnejša od poljedelstva, tudi na dnu kotlin. Zemljišča dna dolin in kotlin, ki so strmejša, so začeli zaradi uvajanja kmetijske mehanizacije že pred leti opuščati. Zajel jih je proces ozeljevanja, marsikje pa tudi ogozdevanja. Gozdarstvo ima pomembno vlogo zlasti v Severozahodnem predalpskem hribovju. V temu delu je sicer kar nekaj rud kovin, vendar je zaradi majhnih nahajališč le ponekod prilo do njihovega organiziranega izkoriščanja, pa še to je do danes povsem zamrlo. Njabolj znanna primera sta bila rudnik živega srebra v Idriji in rudnik urana Žirovski vrh. Drugačno usodo doživlja premogovništvo, odkop lignita v Velenjski kotlini se je obdržal. Bolj kot cestno omrežje je na razmestitev industrije vezano železniško omrežje, ki pa zaradi zastarelosti ne sledi več sodobnim potrebam. Predalpske pokrajine niso tako turistično atraktivne kot Alpske, vendar je v njih vseeno nastalo nekaj pomembnih turističnih središč- glavni je Bled, smučarski značaj imajo pa Črni vrh, Stari vrh in Golte.Klasična območja kmečkega turizma so: Škofjeloško hribovje, Zgornja Savinjska dolina in deli Koroške. Tu so tudi nekatera znana zdravvilišča, kot sta Laško in Dobrna.

O ZAHODNEM PREDALPSKEM HRIBOVJU NASPLOŠNO

Zahodno predalpsko hribovje je najredkeje poseljeni del predalpskih pokrajin. Obsega več hribovij vporečjih Soče in Save. Porečje Soče s pritokoma Idrijco in Bačo je imelo zaradi svoje lege, naravne gravitacije proti Sredozemlju in dokajšnje odrezanosti od osrednje Slovenije precej drugačen zgodovinski razvoj. Glavna prometna povezava skozi to ozemlje se imenuje Keltika, vendar je zelo ne primerna za večje prometne tokove. V prihodnosti naj bi ta problem rešila četrta razvojna os, ki naj bi potekala med Škofjo Loko in Kobaridom, vendar je do njene uresničitve še daleč. Na drugi strani je porečje Save, ki je sestavljeno iz porečja Selške in Poljanske Sore ter Gradaščice.

BENEŠKOSLOVENSKO HRIBOVJE S SREDNJO SOŠKO DOLINO

Beneškoslovensko hribovje le v zelo majhnem delu sega v Slovenijo in ga bomo podrobneje obravnavali pri zemejstvu. Njegov najvišji del je mejna apneniška gora Matajur, ki se nadaljuje v pogorje Kolovrata. Srednja Soška dolina med Kobaridom in Mostom na Soči je prometna, gospodarska in populacijska os tega dela Slovenije. Pretežno dolinski značaj pa ima tudi Breginjski kot. Najpomembnejši središči sta Kobarid in Tolmin ali Tolminsko, ki vključuje tudi Baško grapo in spodnji del doline Idrijce.

IDRIJSKO IN CERKLJANSKO HRIBOVJE

Obe hribovji sta si podobni zato se večkrat omenja kar skupno ime Idrijsko – Cerkljansko hribovje z najvišjim vrhom Porezen. Osnovna razlika je v slemenitvi ter prisotnosti planot. V Idrijskem hribovju je več planot, imenovanih po naseljih. Za obe hribovji so značilne ozke doline in velike strmine. Najbolj znana stvar v tem delu je bolnišnica Franja pri Cerknem. Za Idrijsko hribovje pa je značilna predvsem zapletena narivna zgradba. Zaradi vpliva morja tu prevladujejo listavci, pogosto pa ju prizadane žled. Te naravne razmere so neprimerne za poljedelstvo zato se je tu razvila l e živinoreja.Dejavnost, ki je na pol tisočletja povsem zaposlila Idrijo pa je bilo rudarstvo v rudniku živega srebra.

ŠKOFJELOŠKO IN POLHOGRAJSKO HRIBOVJE

Selška in Poljanska Sora sta v Škofjeloško hribovje vrezali dve dolini – Selško in Poljansko, ki sta glavni razvojni osi hribovja. Vrhovi so po večini iz apnenca, reke pa imajo hudourniški značaj. Selškadolina ima bolj alpski značaj, saj so za njo značilne večje strmine in redkejša poselitev. Za obe dolini pa so značilni zaselki in samotne kmetije. V hribih sta se razvili dve smučarski središči in sicerStari vrh in Soriška planina. Mesto Železniki so bili središče fužinarstva, danes pa je v njih razvita elektroindustrija, lesna industrija in kovinskopredelovalna industrija. V Žirih pa je nastala današnja moderna tovarna Alpina. Škofja Loka je eno najlepših srednjeveških mest, je pa suburbano območje Ljubljane. Polhograjsko hribovje med Poljansko dolino in Ljubljanskim barjem komaj preseže 1000m.Imenuje se po Polhovem gradcu.

VZODNO PREDALPSKO HRIBOVJE JE POSAVSKO HRIBOVJE

Posavsko hribovje je največja slovenska pokrajina. Višek padavin je poleti. Dve tretjini površja prekriva listnati gozd. Hribovje na jugu sega do Mirenske doline, na zahodu do Ljubljanske doline, naseveru do Tuhinjske doline na vzhodu pa do Sotle. Sinklinale se na površju večinoma kažejo kot ugreznjena podolja, antiklinale pa kot niz vrhov iz karbonatnih kamnin. Za poselitev je najprimernejša Moravško – Trboveljsko podolje in pa rudarska mesta Trbovlje, Zagorje in Hrastnik. Pred industrijsko dobo sta bila dva večja kraja le Litija in Laško. Do danes se je ohranil le rudnik Trbovlje – Hrastnik vendar je že v fazi zapiranja. Trbovlje pa so znane predvsem po cementarni in termoelektrarni s slovitim dimnikom. Pomembnejši kraji so še železniško križišče Zidani most, Radeče s papirno industrijo ter manjša središča Moravče, Litija in Laško. V Posavskem hribovju je dobro razvit izletniški turizem. Poleg številnih planinskih postojank in vrhov je priljubljena točka GEOSS in pohod od Litije do Čateža.

SEVEROZAHODNO PREDALPSKO HRIBOVJE

Je bolj raznoliko in ga sestavlja več pokrajin, južni del spada v porečje Save, severni, ki ga imenujemo Pohorsko Podravje pa v porečje Drave. Podnebje je zmerno celinsko, v kotlinah precej hladno, najvišji deli pa imajo že gorsko podnebje. Za celotno hribovje je značilna nadpovprečna gozdnatost. Tukaj so bolj navzoče dristične rjave prsti zaradi silikatnih kamnin, hribovje pa je poseljeno predvsem s samotnimi kmetijami usmerjenimi v živinorejo, gozdarstvo in kmečki turizem.

ZGORNJA SAVINJSKA DOLINA

Poleg te doline sem prištevamo še dolino Drete ali Zadrečko dolino ter okoliške planote in hribe. Pomembni dejavnosti zgornje savinjske doline sta živinoreja in gozdarstvo. Središče Zadrečke dolineje Gornji grad, največja kraja pa sta Mozirje in Nazarje. Še nedolgo tega je bila tu najpomembnejša lesna industrija.

VELENJSKA KOTLINA

Drugo ime zanjo je Šaleška dolina. Konec terciarja se je s svojim južnim robom ugreznila ob Šoštanjskem prelomu. Napolnili so jo nanosi proda, peska in gline ter več kot 100m debela plast lignita. Danes bo njenem južnem robu teče reka Paka. Tam je tudi največji delujoči Premogovnik Velenje. Skoraj ves izkop lignita pa porabijo za termoelektrarno Šoštanj. Ta del je eden od človeka

najbolj preoblikovanih pokrajin. Tla nad rudniškimi rovi med Velenjem in Šoštanjem so se ugreznila, globeli pa je zajela voda in nastala so tri ugrezninska jezera. V Velenju je tudi sedež podjetja Gorenje. V tem delu je največ zaposlenih v industriji in rudarstvu, čuti pa se pomanjkanje storitvenih dejavnosti. V severozahodnem delu kotline leži zdravilišče Topolšica. Razvoj pokrajine zavira neustrezna povezava z avtocesto, zato bo za prihodnji razvoj pokrajine zelo pomembne izgradnja tretje razvojne osi.

VITANJSKE KARAVANKE IN NIZ BOČ – DONAČKA GORA – MACELJ

Severno in zahodno od Velenje kotline se razteza nekakšen sredogorski podaljšek Karavank. Najvišjivrhovi kot je Kozjak je iz apnenca. Hribovje pa se imenuje po manjšem kraju Vitanje. Najbolj znan niz vrhov so Boč, Donačka gora in Macelj. Štajerci pa Boč včasih označujejo kot štajerski Triglav, ki je znan po zaščitenosti rože velikonočnice.

POHORSKO PODRAVJE

To je skupno ime za Pohorje, Kozjak in Strojno ter tri vmesne doline – Mislinjska, Mežiška in Dravska dolina. Največje in najvišje pogorje je Pohorje, ki ima značaj polkrožnega masiva. Za Kozjak s Košenjakom včasih uporabljajo tudi ime Kobansko. Strojna pa je v tektonskem pogledu podaljšek Pohorja. To območje je največje območje magmatskih in metamorfnih kamnin v Sloveniji. Zaradi teh neprepustnih kamnin so na pohorskem razvodnem hrbtu številna jezerca in barja. Vršni del Pohorja ima gorsko podnebje, na južnih delih pa so že močno čutni vplivi panonskega celinskega podnebja, zato tam uspevajo sadovnjaki in vinogradi. Temperaturni obrat pa je najznačilnejši v Slovenjegraški kotlini. Na nižjem Pohorskem obrobju so terme Zreče, na Rogli pa je nastal velik kolesarsko – pohodniški center. Najpomembnejše smučarsko središče je Mariborsko Pohorje, pomembnejša pa so še Rogla, Kope in Ribnica na Pohorju.

LJUBLJANSKA KOTLINA

Je naša največja kotlina, nastala z ugrezanjem v terciarju. Bolj ali manj ravno dno kotline ponekod prekinjajo dvignjeni osamelci ali vse bolj razgibano površje. Kotlina je ugreznjena v osrednjem delu Slovenije, vanjo se iz vseh strani stekajo reke, ki tečejo po globokih dolinah. V času ledenih dob so ledeniki in izpod njih tekoče ledeniške reke v alpskih dolinah in predalpskih kotlinah odlagali velike količine gradiva. V času medledenih dob, ko je bilo podnebje lahko tako toplo ali celo toplejše kot danes, pa so reke v te nanose vrezale struge. Na ta način je v nekaterih dolinah, predvsem v zgornjem delu Ljubljanske kotline nastalo več zaporednih rečnih teras, ki jih tam imenujejo dobrave.Vsaka nižje ležeča je mlajša od prejšnje. Glavna reka je Sava nastala s sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke. Njeni levi pritoki so Tržiška Bistrica, Kokra in Kamniška Bistrica, desni pa Sora in Ljubljanica. Največja mesta z industrijo in tudi druga večja gručasta naselja pa po večini ne ležijo sredi polj ampak bolj na robu kotline. Kotlina se je industrializirala že pred 2. Svetovno vojno , po njej pa je postala najbolj industrializiran in gospodarsko najbolj razvit del Slovenije.

DEŽELA IN BLEJSKI KOT TER DOBRAVE

Sava Dolinka je skrajni zgornji del kotline vrezala 90m globoko strugo, ki ločuje Deželo in Blejksi kot.Dežela je prodna ravan, na kateri je celo nekaj poljedelstva. Blejski kot ima bolj ledeniško preoblikovano površje z morenami, z ledeniško poglobljeno kotanjo Blejskega jezera in z značilnimi skalnimi osamelci. Bled je eno najpomembnejših turističnih središč. Danes je Bled eno najvodilnejših središč za kongresni turizem v katerem organizirajo številne športne, kulturne in strokovne prireditve ter srečanja. Dobrave so nevaren del Ljubljanske kotline,ki se začenja kmalu jugovzhodno od Radovljice in sega skoraj do Kranja. To valovito pokrajino sestavljajo griči iz terciarnih glin in ilovic, predvsem pa terase iz konglomerata. Pokrajina je dobila ime po Dobu, vrsti hrasta, gozdovi namreč pokrivajo več kot polovico površja. Ker so na temu območju kisle in slabo rodovitne prsti so nastali kraški pojavi. Najbolj znana kraja sta Kropa z bogato tradicijo kovaštva in zdraviliški kraj Golnik.

KRANJSKO – SORŠKO, KAMNIŠKOBISTRIŠKO IN LJUBLJANSKO POLJE

Kranjsko – Soriško polje sestavljata dve polji, med katerima je Sava v konglomerat vrezala v globokokorito. Kranj je četrto največje slovensko mesto, gospodarsko, mestno, trgovsko, kulturno in izobraževalno središče Gorenjske. V starem mestnem jedru je vse manj prebivalstva, tja se selijo terciarne dejavnosti, širijo pa se subrubana naselja v okolici. Kamniškobistriško polje je skoraj neopazno nagnjen prodnat vraj Kamniške Bistrice, ki daje vtis ravnine. Tu je največji delež proda in njivskih površin v Ljubljanski kotlini. Ljubljansko polje se razteza med osamelcema Šmarno goro in Rašico na severu ter Ljubljanskimi vrati oziroma Ljubljanskim barjem na jugu.

LJUBLJANSKO BARJE

Je prostorsko ločen, najmlajši, najbolj uravnan del Ljubljanske kotline. Gre za najmljašo tektonsko udornino v Sloveniji. Glavna vodna žila je Ljubljanica, ki izvira z značilnim kraškim izvirom. Ravno površje današnjega barja je bilo še v prazgodovini verjetno dno mostiščarskega jezera. Jezero je nastalo z nanosi. Pred 200 leti je bil velik del barja še pokrit s šoto, vendar so njene zaloge izčrpali. Zaradi rednih poplav so se ljudje v preteklosti naseljevali le na obrobja barja ali na dvignjenih legah.Edino večje naselje sredi barja je bila Črna vas. Poleg Ljubljane je največje naselje na robu barja Vrhnika, ki spada v suburbano območje prestolnice. Ker je barje edinstven mozaik travnikov, jarkov, njiv in gozdov, so ga zaščitili kot krajinski park.

CELJSKA KOTLINA

Sestavljena je iz gričevnatega dela na severu in ravninskega na jugu. Do tu sega panonski podnebnivpliv, ki se kaže v razširjenosti vinogradov. Najvišji vrh je Gora Oljka. Pomemben kraj je zdravilišče Dobrna. Južni del kotline je ravnina. Za ta del se pogosto uporablja ime Spodnja Savinjska dolina. Najbolj znana posebnost Celjske kotline je usmeritev v hmeljarstvo, katerega središče je v Žalcu. Mesto Celje je nastalo na prometnem križišču ob vstopu Savinje v Posavsko hribovje. Ogrožajo ga poplave, saj leži v najnižjem delu udorine, kjer je sovodenj Savinje, Voglajne in drugih hudourniških rek. Med vsemi slovenskimi mesti doživlja najhitrejši razvoj.

ALPSKI SVET

KAJ OBSEGAJO ALPSKE POKRAJINE

Alpske pokrajine so najvišji del Slovenije, so njen ponos in marsikdaj tudisimbol. K makroregiji Alpske pokrajine bomo šteli le tiste pokrajine, ki imajo vsaj nekaj visokogorja, kar pomeni, da najvišji vrhovi segajo nad gozdno mejo. Takšne reliefne oblike imenujemo gorovja. K Alpskim pokrajinam pa prištevamo tudi nekatere alpske kraške planote. V osnovi bomo te pokrajine delili na visokogorje in alpske kraške planote ter alpske doline in kotline. Alpe delimo na Julijske Alpe, Kamniško – Savinjske Alpe in Karavanke. Julijske Alpe na zahodu segajo še v Italijo, na jugu pa so omejene s Soško dolino med Kobaridom in Tolminom, k njim prištevamo tudi kraške planote: Jelovica, Pokljuka, Mežakla. Karavanke so močno raztegnjeno gorovje ob državni meji z Avstrijo. Kamniško – Savinjske Alpe imajo globoko vrezane doline nekaterih alpskih rek kot sta Kokra in Savinja.

ALPSKA SLEMENITEV IN LEDENIŠKA PREOBLIKOVANOST POVRŠJA

Zaradi gorotvornih pritiskov v geološki preteklosti, ki so bili usmerjeni predvsem v smeri od juga proti severu, poteka danes slemenitev v alpski smeri, to je od zahoda proti vzhodu. Južna pobočja so praviloma položnejša, severna pa strmejša. Najbolj znamenita stena je 1000m visoka Severna triglavska stena. Velike strmine pa niso le odraz gorotvornih procesov ampak tudi odraz ledeniškega preoblikovanja površjav pleistocenu. V času ledenih dob je bil v Julijskih Alpah sklenjen leden pokrov. Velikanske ledene gmote so kot ledeniki segali še daleč po dolinah navzdol: Soški ledenik približno do Mosta na Soči, Bohinjski ledenik pa do Radovljice. Ledeniki so s seboj prinašali drobir, s katerimi so priostrili vrhove in izoblikovali ledeniške krnice, predvsem pa poglobili doline. Doline so dobile značilno koritasto obliko, ki spominja na črko U. med najlepše doline spada Logarska dolina.

Ledeniki pa niso delovali le s svojo erozijo, ampak tudi z akumulacijo. Do kamor so segali, so za njimi ostajali nasipi kamninskega gradiva, ki jih imenujemo morene ali groblje. O največjem obsegu ledenikov nam pričajo čelne morene, ki so nastajale na koncu ledenika. Na nekaterih nižje ležečih planinskih travnikih najdemo grbinaste travnike. To so nekdanje talne morene iz karbonatnega drobirja, ki so zakrasele in so dobile obliko valovitih pašnikov. Poleg moren so v alpskih dolinah tudi

ledeniški balvani. To so večje skale, ki so jih ledeniki nosili tudi kilometre daleč in potem odložili. Najbolj znana balvana sta Žagana peč v koncu doline Kamniške Bistrice in Mali Triglav v Vratih.

KAJ JE ZNAČILNO ZA VISOKOGORSKI KRAS

Alpska visokogorja so večinoma sestavljena iz mezozojskih apnencev in izdolomitov, zato so dna dolin in kotlin zapolnjena s karbonatnim prodom in peskom. Ker je površje večinoma iz karbonatnih kamnin,je močno zakraselo. Kemično raztapljanje apnenca je še posebej razvidno na golih visokogorskih kraških podih, kjer ni zaščitne odeje prsti ali rastlinstva. Najbolj znani so Triglavski in Kaninski podi v Julijskih Alpah in Mali in Veliki podi v Kamniško – Savinjskih Alpah. Kemično raztapljanje je najbolj značilno tam, kjer je apnenec najčistejši. Tam je obilica značilnih visokogorskih kraških oblik, kot so škraplje in žlebiči. Vrtač na visokogorskih podih ni, jih pa nadomeščajo sorodni kotliči. To so manjše skalne globeli s strmimi ali navpičnimi pobočji, na dnu katerih se zadržuje sneg. Največja površinska oblika so konte, kraške globeli skledaste oblike,široke do nekaj sto metrov. Na visokogorskem krasu je veliko kraških jam,ki pa po večini niso odprte za javnost. Bolj kot jame so znana kraška brezna. Najgloblje je brezno Čehi 2.

PODNEBJE IN RASTLINSTVO STA V TESNI ZVEZI

Za alpske pokrajine je skoraj v celoti značilno gorsko podnebje z veliko količino padavin in povprečno zimsko temperaturo -3. Vidnejša izjema sta Zgornja Soška dolina, kjer sega submediteransko podnebje vse do Bovca ter Bohinjska dolina z celinskim podnebjem. Osnovna značilnost razporeditve padavin je zmanjševanje njihove količine v smeri od zahoda proti vzhodu in tudi od juga proti severu. Največ padavin prejmejo privetrnijužni obronki Julijskih Alp, ki so prva gorska pregrada za vlažne zračne mase, ki večinoma prihajajo z jugozahoda. Na najvišjih vrhovih Julijskih Alpokoli Triglava je količina padavin že manjša, še manjša pa v zavetrnih alpskih dolinah na severu. V Karavankah in Kamniško – Savinjskih Alpah je padavin manj, saj zaradi večje oddaljenosti od morja prihaja do njih zrak, izkaterega se je veliko vlage že izcedilo.

V Alpskih pokrajinah lahko v osnovi sicer sledimo bioklimatskim višinskim pasovom, vendar marsikje prevlada vpliv krajevnih razmer. Na splošno z izjemo visokogorja je največji del ozemlja poraščen z gozdom in sicer bukovim, buko – jelovim, buko – macesnovim ali smrekovim gozdom. Zgornja gozdna meja je odvisna od ekspozicije, namočenosti, vetrovnosti in masivnosti gorovja. Na prisojnih straneh je višja.

ALPSKA POSELITEV IN VLOGA PROMETNIC

Najstarejši ostanki poselitve segajo v staro kameno dobo. Stara gručasta naselja so se razvila že v srednjem veku na osnovi kmetijstva in rudarstva. Samotne kmetije so nastale v času srednjeveške velike kolonizacije in dodatne kolonizacije. Majhen del Alpskih pokrajin okoli Jesenic je z izgradnjo predora Karavanke in avtoceste do Ljubljane postal eden prometno najbolj povezanih delov naše države. Čez gorsko pregrado so čez prelaze Korensko sedlo, Ljubelj in Jezerski vrh speljali ceste. Dva bolj pomembna prelaza sta Vršič in Predel.

GOSPODARSKE DEJAVNOSTI NA OSNOVI NARAVNIH VIROV

Na osnovi manjših, a široko raztresenih rudišč železove rude so se že v srednjem veku pojavili zametki fužinarstva. Druga takšna dejavnost, vezana na naravne vire, je gozdarstvo. Zelo pomembna je za hribovske kmetije, saj jim prinaša precejšen del zaslužka in tako marsikje sploh omogoča preživetje. Tretja takšna dejavnost je alpsko kmetijstvo, ki se razlikuje po dveh značilnostih. Prva je enostranska usmeritev v živinorejo,saj zaradi surovega naravnega okolja možnosti za poljedelstvo skoraj ni. Podobni sta predvsem mesna in ponekod tudi mlečna živinoreja, na katerihobmočjih – Zgornje Posočje, Jezersko, Solčavsko – pa je ponovno nekoliko oživela tudi ovčereja. Druga značilnost alpskega kmetijstva je planinsko pašništvo ali planšarstvo. To je posebna oblika pašne živinoreje, s kateroso kmetije v dolini povezane z višje ležečimi planinskimi pašniki v enoten gospodarski obrat.

GORE KOT OBMOČJE REKREACIJE IN TURIZMA

Med najstarejše aktivnosti spada hoja, v smislu od sprehodov v naravi doplaninstva. Zahtevnejši tradicionalni obliki sta turno smučanje in alpinizem. Za hojo v gore, turno smučanje in alpinizem včasih uporabljamo skupen izraz – gorništvo. Nekoliko sodobnejša aktivnost je alpsko smučanje, ena najbolj množičnih oblik rekreacije pri nas. Sorodna dejavnost je tek na smučeh. Poleti pa je najbolj množično gorsko kolesarjenje, jadralno padalstvo, vožnja s terenskimi vozili ali motornimi sanmi. Poleg tradicionalnega športnega ribolova spadata sem še vožnja s kajakom ali kanujem ter rafting. V zadnjih letih se je povečala tudi ponudba novih adrenalinskih športov, kot je soteskanje.

JULIJSKE ALPE – OBSEG IN DELITEV

Julijske Alpe so največje in najvišje gore v Sloveniji. Delimo jih na bolj obsežne Vzhodne Julijske Alpe in na Zahodne Julijske Alpe. Meja med

obojimi gre čez prelaz Trbiž – Predel – Soča. Gorovje sestavlja več visokogorskih skupin. Poleg Triglava so najvišji vrhovi še Škrlatica, Jalovec, Mangart, Visoki Kanin in Krn. Nekoliko nižje so Spodnje Bohinjske gore južno od Bohinja, kjer je znano smučišče Vogel. Poleg teh visokogorskih skupin spadajo k Julijskim Alpam še tri gozdnate planote Pokljuka, Mežakla in Jelovica. Julijske Alpe na severu omejuje Zgornjesavska dolina, v njihovo osredje pa segata dve glavni dolini ob Soči in Savi Bohinjki ter vrsta stranskih. Prva stranska dolina je Planica. Iz Mojstrane segajo pod Triglav – Vrata, Kot, Krma. Soška dolina pa ima najbolj znano stransko dolino, dolino Trenta.

VISOKOGORSKI PODI, JEZERA IN BARJA

Najbolj značilne visokogorske kraške oblike so na Kaninskih in Rombonskih podih. Znani so tudi Triglavski podi, kamor je segal manjšiTriglavski ledenik. Zelo razbrazdano kraško površje je tudi značilno za nekoliko nižjo planoto Komno. Ponekod, kjer so sredi kraškega površja tuditanke pole neprepustnih kamnin, so v ledeniških kotanjah nastala visokogorska jezera. Najbolj znana so v Dolini Triglavskih jezer, ki jo planinci pogosto imenujejo kar Dolina sedmerih jezer. Najvišje ležijo Kriška jezera na Kriških podih, največje pa je Krnsko jezero.

ZGORNJESAVSKA DOLINA

V njenem spodnjem delu ležijo Jesenice, ki so središče zgornjega dela Gorenjske. Zaradi izpustov iz velike železarne so Jesenice dobile vzdevek mesto rdečega prahu. Vpliv tega močnega industrijskega središča je segel tudi po Dolini navzgor, saj so se nekateri kraji kot je Mojstrana spremenili v suburbano območje Jesenic. Izrazito turistično funkcijo imajo kraji od Gozda Martuljka do Rateč s središčem v Kranjski Gori. Tam sta razvita kot letni in zimski turizem.

BOHINJ

V Bohinju leži znamenito Bohinjsko jezero, ki je ledeniškega nastanka. Nastalo je z čelnimi morenami v kotanji, ki jo je izdolbel bohinjski ledenik. Je največje stalno naravno jezero v Sloveniji. Jezero je pretočno zato zelo redko zamrzne na celi površini, obenem pa tudi ni posebej onesnaženo s hranili. Bohinj vzhodno od jezera ni več enotna kotlina ampak ga sestavljata dve dolini: Severna in Južna Bohinjska dolina. Severna dolina je bolj kmetijska, v južni pa je največje bohinjsko središče Bohinjska Bistrica. Najpomembnejša gospodarska panoga je postal turizem, tako poletni kot zimski. Poletni je vezan na jezero in okoliške gore,zimski predvsem na smučišči Kobla in Vogel.

DOLINA SOČE NAD KOBARIDOM

Ta dolina se pri Bovcu razširi v manjšo Bovško dolino in konča s Trento. Zgornje Posočje nad Kobaridom je dežela čudovitih naravnih lepot in edinstvene kulturne dediščine. Pri podnebju se že nekoliko kaže morski vpliv. Gozdovi so skoraj brez iglavcev in za gorska pobočja so značilna strma travnata pobočja.

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Na zahodni meji sega do italijanske meje, sicer pa se skoraj v celoti prekriva z območjem Vzhodnih Julijskih Alp. Najvišja točka je vrh Triglava, najnižja pa so Tolminska korita. Ustanovitev TNP ima dva vzporedna cilja. Prvi je omogočiti doživljanje in obiskovanje parka. Drugi cilj pa je skrbza trajnostni razvoj v tem prostoru. TNP ima pa tako kot drugi alpski narodni parki tudi pomembno vlogo pri ohranjanju avtohtone kulturne dediščine, ki nas povezuje v skupno družino alpskih narodov.

KAMNIŠKO – SAVINJSKE ALPE

V primerjavi z Julijskimi Alpami so manjše po višini in po obsegu. Ker ležijo vzhodneje prejemajo tudi manj padavin, čeprav njihova količina v osrednjem delu naraste na okoli 2500mm. Pravih ledenikov danes v tem delu več ni, se je pa ohranil nekakšen miniaturni ledenik pod Skuto. V teh Alpah prevladujejo mezozojski apnenci in nekoliko manj dolomiti. Gre za posamezne otoke nekoliko starejših predornin iz mezozoika. Alpe se na zahodu začnejo z Dobrčo potem pa onkraj doline Tržiške Bistrice sledi skupina Storžiča. Za njo je vrezana globoka dolina Kokre, po kateri gre cesta na Jezersko in naprej na Jezerski vrh. Na drugi strani pa so Grintavci. Večjih središč v teh dolinah ni, še največja kraja sta Jezersko inSolčava. Ponekod v dolinah je značilna poselitev v obliki samotnih kmetij. Jezersko je najprej zaslovelo predvsem kot zdraviliški kraj. Najbolj pomemben je kmečki turizem, ki je najbolj razvit na Solčavskem. Na pobočjih Krvavca in tudi drugod so naselja počitniških bivališč, glavni zimskošportni središči pa sta Velika planina in Krvavec.

KARAVANKE

Karavanke delimo na dve verigi. Po južni verigi skoraj v celoti poteka državna meja, njen najvišji vrh je Stol. Severna veriga se večinoma razteza čez avstrijsko ozemlje. Kmetije so za slovensko ozemlje tu neobičajno velike, preživijo pa le če se ukvarjajo tudi z gozdarstvom. V Karavankah je le nekaj manj pomembnih smučišč in tudi planinstvo je zaživelo šele v zadnjih desetletjih. V samem gorovju je le nekaj večjih krajev. Večinoma so nastali na osnovi rudarjenja ali fužinarstva. Nastanek Tržiča je vezan na prometno povezavo čez prelaz Ljubelj. Najboljznano fužinarsko in rudarsko območje pa je bila zgornja Mežiška dolina od Črne na Koroškem do Mežice.

SREDNJA EVROPA

SREDNJA EVROPA NI POVSEM ENOZNAČEN POJEM

Z oznako z Evropa označujemo države v osrednjem delu Evrope, ki je nekakšno prehodno območje med evropskim zahodom in vhodom ter severom in jugom, in sicer tako v naravnem kot družbenem pogledu. Prevladuje kontinentalno vlažno podnebje, v goratem svetu Alp in Zahodnih Karpatov pa gorsko podnebje.Narodi v tem delu Evrope so si v zgodovinskih obdobjih v marsičem delili skupno usodo. Zaznamovala sta jo predvsem nemško cesarstvo in habsburška monarhija, ki sta imela pod svojim okriljem tudi številne nenemškenarode. Narodi na tem območju so sčasoma izoblikovali toliko skupnih kulturnih značilnosti, da se marsikdaj govori o skupnih kulturnih vzorcih ali kar skupnem srednjeevropskem kulturnem prostoru. Blokovska delitev Evrope, nastala po koncu druge svetovne vojne, je Srednjo Evropo s t.i. železno zaveso za več kot štiri desetletja razdelila na dva dela, ki sta imela povsem ločen razvoj. Razvitejše kapitalistične države v zahodnem delu so bile pod vplivom Zahodne Evrope in ZDA, manj razvite države v vzhodnem delu pa so pod SZ sprejele socialistično družbeno ureditev. Blokovska delitev se je končala šele s padcem Berlinskega zidu leta 1989. Države v vzhodnem delu so ponovno uvedle tržno gospodarstvo in večstrankarsko demokracijo, začele pa so se tudi pripravljati na vstop v Evropsko unijo in so se ji pridružile leta 2004. Gospodarska kriza leta 2008 je države vzhodnega dela Srednje Evrope v glavnem prizadela bistveno manj kot Južno Evropo, saj so morale kot predpogoj za vstop v EU izvesti veliko bolečih reform in so bile tako v nekaterih pogledih bistveno bolj pripravljene na krizo. Ne glede na vse to je posledice v blokovski delitvi čutiti še danes tako v gospodarski razvitosti kot v političnem dogajanju. Zato nekateri Srednjo Evropo še naprej delijo na zahodno Srednjo Evropo, kiobsega; Nemčijo, Švico, Avstrijo in Lihtenštajn ter vzhodno Srednjo Evropo, kjer ležijo; Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska in Slovenija.

ZA POVRŠJE JE ZNAČILNO IZMENJAVANJE RAZLIČNIH ZGRADBENIH IN POKRAJINSKIH ENOT

Prva obširna enota Srednje Evrope je Nemško-Poljsko nižavje, ki se razteza čez ves njen severni del. Prekrito je z morskimi in rečnimi naplavinami ter ledeniškimi nanosi. V pleistocenu je namreč semkaj s severa segala kontinentalna poledenitev. Reke so lahko tedaj izoblikovale svoje doline le v smeri vzhod-zahod, saj jim je pot proti severu onemogočal kontinentalni led. Ko se je led proti koncu pleistocena umikal na sever, so za čelnimi morenami na robu ne poledenelega površja vsakič znova nastajale nove doline v smeri vzhod-zahod. Današnje reke sicer delno tečejo proti severu, marsikje pa še vedno proti zahodu po teh starih ob ledeniških dolinah, ki jim pravimo pradoline.

Nastanek pradolin: 1-reka teče proti severu, dokler ne trči ob čelo kontinentalnega ledenika, zato se preusmeri proti zahodu; 2-ker se je ledenik umaknil, lahko reka nekaj časa ponovno teče proti severu, ko pa doseže ledenik,se mu spet umakne, proti zahodu; 3-zaradi nadaljnjega umika ledenika reka ponovno preusmeri svoj tok najprej proti severu do ledenika, potem pa se mu umakne proti zahodu.

Druga obširna zgradbena enota so hercinska sredogorja s kotlinami. Pozneje v obdobju alpidske orogeneze, sotektonske sile na tem območju povzročile prelamljanja že močno uravnanega površja in nastanek značilnih grudastih gorstev, kjer se izmenjavajo dvignjeni gorski čoki(Schwarzwald v Nemčiji) ter ugreznjene kotline(Frankfurtska kotlina) in tektonski jarki. Sredi nizkih sredogorij, ki le redko presežejo višino 1000m, so se izoblikovale številne doline. Ena najbolj znanih je Renska dolina, po kateri poteka ena najpomembnejših vodnih poti v Evropi. Na obdobju sredogorij so že precej izčrpana nahajališča črnega in rjavega premoga, ki so bila podlaga za razvoj industrijske revolucije v prvi polovici 19. Stoletja.Tretja enota sta mladonagubani gorovji Alpe in Zahodni Karpati. V mezozoiku je bilo na tem območju še velikansko sredozemsko morje Tetis, v katero so se odlagale debele skladovnice morskih sedimentov. Zaradi poznejšega stika oziroma podrivanja Afriške litosferske plošče pod Evrazijsko pa je prišlo do alpidske orogeneze, ki je povzročila tudi nastanek vseh mladonagubanih gorovij.

Alpe so se najmočneje dvignile v osrednjem delu; t.i. Centralnih Alpah, ki jih sestavljajo magmatske in metamorfne kamnine. Severno in južno od njih ležijo Severnoapneniške in Južnoapneniške Alpe. Alpe se delijo tudi na Zahodne in Vzhodne. Meja med njimi poteka na črti Komsko jezero-prelaz Splügen-Bodensko jezero. Zahodne Alpe so v osrednjem delu višje in imajo zato več ledenikov kot vzhodne.

Alpe so v pleistocenu doživele obsežno poledenitev. Meja trajnega ledu je bila na višini 1200-1300m, obsežni ledeniki pa so se spuščali v doline in kotline nekaj 10km daleč. Posledica tega je bilo močno ledeniško preoblikovanje površja s priostrenimi vrhovi, ledeniškimi krnicami, značilnimi koritastimi dolinami v obliki črke U terštevilnimi ledeniškimi nanosi v dolinah in kotlinah. Danes so pod ledom le še manjši deli površja v najvišjih delih Alp, predvsem na osojnih legah, zaradi učinkov tople grede pa se količina ledu večine ledenikov iz leta v leto manjša. Zahodni Karpati so le del gorske verige Karpatov, ki se razteza čez različne države, katerih večina leži zunaj Srednje Evrope. Najvišji del so Visoke Tatre na meji med Slovaško in Poljsko. Nimajo ledenikov, so pa ledeniško preoblikovane.Četrta enota je Panonska kotlina. Je tektonska udornina sredi mladonagubanih gorovij, kjer prevladuje nižinsko površje. Dno kotline je le ponekod povsem ravno, drugod pa se dvigujejo tudi več kot 1000m visoki gozdnati osamelci. Zlasti na obrobju so gričevja, sestavljena iz sedimentov nekdanjega Panonskega morja.

PREVLADUJETA KONTINENTALNO VLAŽNO PODNEBJE IN LISTNATI GOZD

Večina srednje Evrope ima kontinentalno vlažno podnebje(klimograma Krakova in Budimpešte). Izjemi sta severozahodni del Nemčije, kjer je zaradi bližine Severnega morja še oceansko podnebje(klimogram Bremna), ter gorski svet Alp in Zahodnih Karpatov, kjer je gorsko podnebje(klimogram Sonnblicka). Z oddaljenostjo od Atlantskega oceana v smeri zahod-vzhod se oceanski vpliv počasi manjša, narašča pa kontinentalnost: padavin je vse manj in vse bolj so zgoščene v času poletnega viška. Nekaj več padavin prejemajo le višji deli sredogorij, največ pa privetrna pobočja Alp in nekoliko manj tudi Zahodnih Karpatov.

Naravno rastlinstvo je večinoma listnati gozd, ki ga je človek že močno izkrčil in preoblikoval. V najbolj sušnih delih-to še posebej velja za nekatere dele Madžarske-namesto gozda že nastopi visokotravnata stepa. V gorskem svetu Alp in tudi Zahodnih Karpatov so se izoblikovali značilni rastlinski višinski pasovi.

POMEMBNE RAZLIKE V SESTAVI PREBIVALSTVA

Večina ljudi v zahodnem delu Srednje Evrope govori nemško, medtem ko na vzhodnem delu, razen madžarske, govorijo slovanske jezike. Nemčija je bila včasih dežela protestantizma vendar se je ta ohranil le v severni Nemčiji. Danes v Nemčiji in Švici prevladujeta protestantska in katoliška vera, drugod pa izredno katoliška. Nemčija, Avstrija in Švica so kot visoko razvite države sprejele milijone tujih delavcev predvsem iz islamskega verskega in kulturnega okolja. Delež islamskih vernikov vztrajno narašča, saj se verska in kulturna tradicija v veliki meri ohranjata tudi v poznejših generacijah.

RAZLIKE V GOSPODARSKI RAZVITOSTI OSTAJAJO

Najpomembnejše razlike znotraj Srednje Evrope so na področju gospodarske razvitosti, in sicer med starimi in novimi kapitalističnimi državami. Nekdanja Zahodna Nemčija je desetletja po drugi svetovni vojni veljala za nekakšno lokomotivo gospodarskega razvoja oziroma za državo gospodarskega čudeža. Države vzhodnega

dela Srednje Evrope-izjema je Češka-so že pred drugo svetovno vojno veljale za manj razvite. Nekdanje plansko gospodarstvo so po razpadu SZ morale nadomestiti s tržnim gospodarstvom, enostrankarski politični sistem pa zamenjati z večstrankarskim. Številna podjetja, ki zaradi tehnološke zastarelosti in premajhne produktivnosti niso mogla več konkurirati v novih razmerah prostega trga so propadla. BDP na prebivalca je takoj po spremembi sistema upadel in začel naraščati šele po nekaj letih. Zaradi množičnih odpuščanj se je bistveno poslabšala socialna varnost, močno pa se je povečalo razslojevanje prebivalstva. Po drugi strani se je močno dvignila produktivnost dela, zaradi sproščenega podjetništva pa so nastala tudi številna nova podjetja z novimi delovnimi mesti. Kljub gospodarskemu napredku je večina prebivalstva razočarano in apatičen do družbenega in političnega dogajanja, še posebej zaradi posledic gospodarske krize leta 2008.

STANJE NA PODROČJU MOČNO DEAGRIRANEGA OKOLJA SE JE ŽE PRECEJ SPREMENILO

Razlike med zahodnim in vzhodnim delom so bile pred padcem Berlinskega zidu več kot očitne tudi na področju okolja. Države v vzhodnem delu so sledile SZ in pospeševale predvsem razvoj industrije. Zlasti v vzhodni Nemčiji in na Češkem so postavili tovarne v vsako vas. Ker pa so želeli v vseh pogledih tekmovati z zahodno sosedo so pokrajino Saško spremenili v eno najbolj industrializiranih regij na svetu. Ker so namesto z črnim in rjavim premogom energijo pridobivali z lignitom, ki vsebuje veliko več žvepla, je bil zrak strahotno onesnažen. Fasade so dobile rdečkasto barvo, kisli dež pa je pustošil tudi v sosednjih pokrajinah. Do podobne okoljske katastrofe je prišlo tudi v sosednjih pokrajinah na severu Češke in jugozahodu Poljske. Okoli tromeje med vzhodno Nemčijo, Češko in Poljsko je nastalo eno najbolj deagriranih območij v Evropi, ki so ga poimenovali črni trikotnik. Vsem državam vzhodnega dela Srednje Evrope je v desetletju 1990-2000 uspelo zmanjšati izpuste žvepla za več kot 50%, Češki celo za več kot 80%. To se je zgodilo predvsem na račun zmanjšanja emisij v industrijski proizvodnji in energetiki.

AKTUALNI GEOGRAFSKI PROCESI IN PROBLEMI PO DRŽAVAH

ŠVICA IN AVSTRIJA

Švica in Avstrija veljata za alpski državi, čeprav visoke Alpe zavzemajo manj kot polovico njunega površja. Podnebje je izrazito gorsko le v visokih Alpah, drugod je kontinentalno vlažno. Švica je ena najbogatejših držav na svetu, Avstrija pa za njo ne zaostaja prav dosti. V obeh državah je večina prebivalstva zaposlena v storitvenih dejavnostih, obe pa imata dobro razvito raznovrstno industrijo. Zaradi izjemnih naravnih možnosti se jev Švici in Avstriji močno razvil turizem.

TRANZIT ČEZ ALPE DOBIVA NOVE RAZSEŽNOSTI

Okoli 1200km dolga veriga Alp je velika prometna ovira, prek katere poteka več prometa kot čez katerokoli drugo gorstvo na svetu. Alpe namreč ležijo v srcu najgosteje poseljenega in gospodarsko najproduktivnejšega dela Evrope. V 20. stoletju so prehod prek Alp močno olajšali z izgradnjo modernejših cest ter številnih predorov in

viaduktov. Najpomembnejši gorski prelazi, kot so Veliki Sveti Bernard, Simplon, Sveti Gotthard, Arlberg, Brenner, Katschberg in drugi, imajo danes praviloma tako cestno kot železniško povezavo.

Zaradi naraščanja proizvodnje in uvedbe prostega evropskega trga se je v devetdesetih letih tranzitni promet čez Alpe močno povečal. Prebivalstvo v Alpah se je soočilo s številnimi okoljskimi problemi. V ozkih gorskih dolinah nastopa temperaturna inverzija, zaradi katere se izpušni plini kopičijo v spodnji inverzijski plasti. Onesnažen zrakob najbolj obremenjenih prometnicah povzroča umiranje gozdov, zastrupljanje kmetijskih površin in vodnih virov ter zdravstvene težave prebivalstva, gorske vasi pa zaradi hrupa in slabega zraka izgubljajo svojo privlačnost. Alpske države so začele ukrepati. Prva je bila Švica, s časovnim zamikom pa so se omejitvenih ukrepov lotile tudi druge alpske države. Danes pri transportu blaga čez alpske prelaze v Švici prevladuje promet po železnicah, v Avstriji in Franciji pa po cestah. Švica je bila tudi prva država, ki je tovornjake uvedla posebne takse, izračunane na podlagi njihove mase in prevoženih razdalj. Že zelo zgodaj je velik del tovornega prometa preusmerila na železniško omrežje. Pri razvoju prometa in varstva okolja pa je šla še naprej—začela je graditi t.i. bazne predore. To so izredno dolgi dvocevni predori za železniški promet, ki se za razliko od ostalih predorov ne začenjajo več sredi pobočij, ampak na manjših nadmorskih višinah povezujejo podnožja na obeh straneh gorskih pregrad. Namenjeni so predvsem prevozu tovornjakov in priklopnih vozil, ki jih naložijo na vlake in s tem zmanjšajo okoljsko obremenjujoč cestni tovorni promet. Tovorni vlaki naj bi skozi njih vozili do 160km, potniški pa tudi do 250km na uro, skozi posamezen predor pa naj bi šlo do 400 vlakov na dan.

BAZNI PREDORI LÖTSCHBERG, GOTTHARD IN BRENNER

V Švici o vseh pomembnejših zadevah odločajo na referendumu. Na ta način so volivci leta 1992 potrdili pripravo zelo dragega projekta AlpTransit, znanega tudi kot Nova železniška alpska transverzala. Projekt je predvidel izgradnjo več baznih predorov prek švicarskih Alp v smeri sever-jug, in sicer po dveh prometnih oseh, zahodni in vzhodni. Zahodna os je namenjena prometni povezavi čez Bernske Alpe in poteka od Nemčije prek švicarskega Berna do italijanskega Milana, vključuje pa bazni predor Lötschberg z navezavo na dosedanji predor Simplon. V okviru te povezave lahko tovornjake naložijo že v Nemčiji, jih prepeljejo čez Švico in raztovorijo šele v Italiji. Vzhodna os je namenjena povezavi med Zürichom in Milanom. Njen osrednji predor je Gotthard, ki je z dolžino 57km najdaljši železniški predor na svetu. Po dolgoletnih usklajevanjih med Italijo in Avstrijo so leta 2011 končno začeli graditi tudi bazni predor Brenner. Projekt naj bi bil končan leta 2025. Predor bo imel 54km, z njim pa ne bodo rešeni vsi okoljski in prometni problemi, količina prevoženega blaga pa naj bi se povečala za dve tretjini.

GORSKO KMETIJSTVO SE JE MARSIKJE UMAKNILO ALPSKEMU TURIZMU

Dolga stoletja je gorsko okolje v Alpah veljalo za težko prehoden svet. Večina prebivalstva je živela na dnu alpskih dolin, prevladujoča kmetijska dejavnost pa je bila živinoreja. Hlevsko živinorejo v dolini so kombinirali s pašo na visokogorskih travnikih. Zunaj dna dolin so bila za rabo primernejša prisojna pobočja. Na tamkajšnjih planinskih pašnikih so zgradili številne objekte in senike. V 20. stoletju so v visokogorju zgradili tudi akumulacijskajezera, iz katerih so vodo po ceveh speljali do hidroelektrarn v dolinah življenje na alpskih kmetijah je bilo težko, zato se je prebivalstvo odseljevalo. Preobrat je prinesel razmah turizma. Ko se je z industrijsko revolucijo v Zahodni Evropi določenim slojem prebivalstva dvignil standard, so začeli sredi 19. stoletja pod najvišje vrhove Alpprihajati angleški ljubitelji gora. Kaj hitro so se vaške gostilne začele spreminjati v hotele, gorske vasi pa v turistične kraje. Ob vznožju Alp, kjer so številna jezera in toplice, se je konec 19. stoletja začel razvijati tudi kopališki turizem. Tamkajšnje sanatorije so začeli obiskovati predvsem višji družbeni sloji. V 20. stoletju so k razvoju turizma odločilno prispevale izboljšane prometne povezave in razvoj avtomobilizma. Z izgradnjo zobatih železnic in žičnic so se jim odprla tudi območja nad zgornjo gozdno mejo, kjer so gradili nove in nove smučarske proge. Ponekod so iz nič zrasla megalomanska turistična naselja. Turistična ponudba se je morala prilagoditi zahtevam turistov, ki si na dopustu niso želeli le čudovitega gorskega okolja, svežega zraka, sprehajalnih poti in smučarskih prog, ampak tudi zabavo. Švicarji so se po zatonu množičnega turizma nekoliko bolj osredotočili na turiste z debelimi denarnicami. Že od leta 1979 skrbno pazijo, da rast turizma ne bi bila prehitra. Vse turistične kapacitete v Švici morajo biti integrirane v naravno okolje in lokalno arhitekturo. Ponekod so se razvile t.i. zelene vasi, kjer je vožnja z avtomobili turistom prepovedana. Med najbolj znana alpska turistična središča v Švici spadajo Zermatt, St. Moritz in Davos.Tudi v Avstriji dajejo v zadnjih letih veliko večji poudarek okolju bolj prijaznim oblikam turizma. Novi turisti ne marajo več množičnega turizma. Med njimi je namreč vedno manj mladih in vedno več aktivnih upokojencev. Mednajbolj znana alpska turistična središča v Avstriji spadajo Zell am See-Kaprun, Kitzbühel in Bad Gastein. Tako v švicarskih kot avstrijskih gorah pa se postopoma že pripravljajo na čedalje opaznejše posledice klimatskih sprememb. V Alpah se temperatura zraka dviga hitreje kot zunaj njih in za smučanje naj bi bila v ne tako daljni prihodnosti primerna le še smučišča nad 1500m.

ŠVICA IMA ŠTIRI URADNE JEZIKE

Švica je večjezična država, ki je zaradi jezikovne pestrosti nekakšna Evropa v malem. Ta podoba države je na enistrani posledica reliefnih pregrad, ki delijo različne dele Švice, na drugi pa odsev zgodovinskega dogajanja. Uradni jeziki so nemščina, francoščina, italijanščina in retoromanščina. Večina prebivalstva uporablja nemščino, najmanj prebivalstva pa retoromanščino(0,5%). Švica ima kantonalno ureditev. To pomeni, da ljudje znotraj vsakega od kantonov samostojno odločajo o družbenem življenju, med drugimi tudi o rabi jezika.

NEMČIJA

Nemčija je prva evropska gospodarska velesila. Po številu prebivalcev je na drugem mestu v Evropi, po gospodarski moči pa na četrtem mestu na svetu. Prek njenega severnega dela se razteza Nemško-Poljsko nižavje, v osrednjem delu so sredogorja, skrajni jug pa sega na območje Alp. Po drugi svetovni vojni je bila razdeljena na večjo Zahodno Nemčijo, ki je doživela pravi gospodarski čudež, in na manjšo Vzhodno Nemčijo. Narodnostno je zelo homogena. Zahodni del države je v času povojnega gospodarskega razcveta sprejel več milijonov tujih delavcev, še posebej iz Turčije in Jugoslavije.

ENA DRŽAVA – DVA SVETOVANemški narod je bil po drugi svetovni vojni kar 41 let razdeljen na dvoje, v dve državi. Fizična ločitev je bila tako rekoč popolna. Leta 1989 je Berlinski zid padel, le slabo leto pozneje pa sta se obe državi združili. Vendar so se zelo hitro poznale posledice ločenega življenja v dveh popolnoma različnih družbenih sistemih. Največ razočaranja je bilo na vzhodu. Pričakovali so enakopravno združitev, to, kar je sledilo, pa je bil zanje tako rekoč prevzem s strani Zahodne Nemčije. Vzhodnoevropsko gospodarstvo se je zaradi zastarele tehnologije, nizke kakovosti proizvodov in pomanjkanja tržnih izkušenj začelo propadati. V manj kot dveh letih so zaprli več kot polovico vseh industrijskih obratov, stopnja brezposelnosti pa je začela slikovito naraščati. Mladi pa so se množično začeli seliti na zahod. Zahod na katerega je padlo vse breme pomoči novim vzhodnim deželam, tamkajšnje industrije in infrastrukture ni hotel obnavljati, ampak je sklenil graditi povsem novo. Med prebivalci zahoda se je zlasti v prvih letih okrepilo prepričanje, da vzdržujejo tiste z vzhoda, ki sami sploh niso sposobni preživeti. To je med Nemce vneslo toliko predsodkov, da so se začeli deliti na wessije in ossije. Rezultati nove izgradnje so videti na vsakem koraku. Avtoceste so povečini boljše kot na zahodu, največja vzhodnonemška mesta pa so obnovljena in doživljajo hiter razvoj. Velike selitve iz vzhoda na zahod so se končale. Za to podobo pa se še vedno skriva precej višja brezposelnost in za četrtino manjša gospodarska učinkovitost kot na zahodu. Prebivalstvo vzhoda se precej hitreje stara, prostor na podeželju pa prazni do te mere, da so se v gozdovih ponekod spet pojavili volkovi. Velike razlike med obema deloma so razvidne tudi iz naslednjih kart.

PRESTRUKTURIRANJE PORURJA IN NJEGOVE POSLEDICE

Porurje je še vedno eno najpomembnejših nemških gospodarskih središč. Ime je dobilo po reki Ruhr. Več kot stoletje je veljalo za gonilo nemškega gospodarstva in za vodilno industrijsko pokrajino v Evropi. V tem največjem nemškem somestju na površini, manjši kot četrtina Slovenije, živi v 11 mestih nekaj več kot 5 milijonovprebivalcev.

Osnova industrializacije Porurja sredi 19. Stoletja so bili bogate zaloge črnega premoga, lokalna nahajališča železove rude in razpoložljive vodne poti. V mestu Duisburg ob Renu je še danes največje evropsko notranje pristanišče. Poleg množičnega izkopa premoga se je hkrati razcvetelo tudi jeklarstvo. V Porurje so se začeli stekati priseljenci iz Nemčije pa tudi od drugod. Pokrajino so dobesedno prepredli rudniki, kupi jalovine, jeklarne

in tudi druge industrijske panoge. Premogovništvo je doseglo svoj vrh tik pred drugo svetovno vojno, jeklarstvo pa30 let pozneje. Leta 1957 je nastopila premogovna kriza. Nemška gospodinjstva so s premoga prešla na kurilno olje, kemična industrija pa je namesto premoga začela uporabljati nafto. Izkop premoga je postajal vedno dražji, saj so ga morali izkopavati iz vedno večjih globin. Slabi dve desetletji pozneje je sledila še jeklarska kriza-1974. Na svetovnem tržišču se je povpraševanje po jeklu zmanjšalo, saj so začeli namesto njega uporabljati druge materiale. Zaradi jeklarske krize se je eksplozivno povečalo število brezposelnih, prebivalstvo pa se je začelo odseljevati. Izhod iz tega stanja so začeli iskati ne le v Porurju, ampak tudi na državni ravni. Najprej so skušali zmanjšati stroške izkopa premoga. Redki rudniki, ki so še ostali, so lahko preživeli le po zaslugi državnih subvencij, vendar se je kmalu pokazalo, da v premogovništvu in jeklarstvu ni več prihodnosti zato so tradicionalne dejavnosti nadomestili s terciarnimi in kvartarnimi dejavnostmi. Na novo so zgradili nekaj velikih obratov, težišče pa je bilo predvsem v razvoju manjših in srednje velikih podjetjih. Poseben poudarek je bil na razvoju visoke tehnologije, in sicer v tesni povezavi z razvojem tamkajšnjih univerz in raziskovalnih ustanov. Vzporedno je potekala tudi sanacija degradiranega okolja. Na prehodih med mesti so ustvarili pet zelenih pasov,večinoma v smeri sever-jug. Sredi konurbacije so zgradili pet revirskih parkov s plavalnimi bazeni, športnimi igrišči in fitnes centri. Onesnaženost zraka se je zmanjšala, kakovost vode pa izboljšala. Kljub nekaterim vidnim uspehom so številni problemi ostali. Od druge polovice devetdesetih let se število prebivalcev Porurja zmanjšuje, brezposelnost pa je nad nemškim povprečjem. Po združitvi obeh Nemčij sta se namreč pozornost in finančna pomoč države odvrnili od Porurja ter se preusmerili na nova vzhodna območja.

POLJSKA

Poljska je po površini in številu prebivalcev ena največjih evropskih držav. Na severu je Nemško-Poljsko nižavje spojezerji in pradolinami, na jugu pa je površje nekoliko bolj razgibano. Na skrajnem jugu sega že na območje vzhodnih Karpatov. Poljska je imela zaradi lege med Nemčijo in Rusijo zelo tragično zgodovino. Po stoletjih samostojnosti so jo leta 1795 izbrisali iz zemljevida in razdelili med omenjeni velesili ter Avstrijo. Ponovno se je vzpostavila šele po prvi svetovni vojni.

POLJSKA JE OD VSEH DRŽAV V TRANZICIJI NAREDILA NAJVEČJI NAPREDEK

Ob zamenjavi sistema leta 1989 je bila država gospodarsko povsem na dnu. Zaradi uvedbe tržnega gospodarstva na začetku devetdesetih let so na Poljskem izpeljali zelo hitre, temeljite in boleče gospodarske reforme. Na široko so odprli vrata tujim naložbam, predvsem v predelovalne dejavnosti. V ta namen so ustanovili 14 posebnih ekonomskih con, kamor so tuje vlagatelje privabili z velikimi davčnimi olajšavami. Prvih nekaj let se je prebivalstvo soočalo s skokovitim porastom cen, nezaposlenosti in revščine, potem pa se je začela hitra gospodarska rast. Državi je uspelo razmeroma mirno preživeti prihod svetovne finančne krize 2008 in je edina v EU, v kateri se gospodarstvo takrat ni skrčilo. Zunanji opazovalci zato navajajo različne razloge: država ima velik notranji trg in je zato manj odvisna od izvoza, ni članica evroobmočja in je zato lahko devalvirala domačo valuto,poljska podjetja so se morala prilagoditi novim razmeram že pred vstopom v EU. Poljski je uspelo močno povečati svojo politično težo in se prebiti med 6 najpomembnejših članic EU. Postala je nekakšen zgled uspešne tranzicije, pa tudi uspešne širitve EU proti vzhodu.

TEŽAVNA PREOBRAZBA GORNJEŠLEZIJSKEGA INDUSTRIJSKEGA OBMOČJA

Gornješlezijsko industrijsko območje spada med najstarejše industrijske pokrajine v Evropi. Njegove zaloge črnega premoga in drugih rud izkoriščajo že več kot 200 let. Tu je nastala največja zgostitev rudarskih in industrijskih mest na Poljskem. Zaradi povsem spremenjenih razmer ob razpadu socialističnega bloka sta se

premogovništvo in težka industrija znašli v zelo težki situaciji, območje Gornje Šlezije pa je postalo najbolj degradirano v Evropi. Glavni vzrok je bil prevelika koncentracija industrije s povsem zastarelo tehnologijo. Pravi preobrat je leta 1996 pomenila ustanovitev prve posebne gospodarske cone v Katowicah. Razcvetela se je predvsem avtomobilska industrija. Onesnaženost zraka se je precej zmanjšala. Celotna regija ima danes precej bolj raznoliko gospodarsko sestavo in doživlja ponoven gospodarski razvoj, na osnovi malih in srednjih podjetij. Stopnja brezposelnosti je nižja kot drugod.

ČEŠKA IN SLOVAŠKA

Največji del Češke zavzema hercinski Češki masiv. Slovaška je v reliefnem pogledu precej bolj raznolika. Večji del površja pripada mladonagubanim Zahodnim Karpatom, ki so najvišji v Visokih Tatrah. Južno od njih so sredogorja, tretja enota pa je obrobje panonske kotline. Češka ima skoraj dvakrat toliko prebivalcev kot Slovaška in je narodnostno homogena. Slovaška ima več manjšin, med katerimi je največja madžarska, ki predstavlja okoli 10% prebivalstva.

BRATSKI DRŽAVI VSAKA NA SVOJI POTI

Čehi in Slovaki so do začetka leta 1993 živeli v skupni državi Češkoslovaški. Tedaj sta se državi mirno razdružili in šli vsaka svojo pot. Razlogi za to so gospodarski, zgodovinski in psihološki. Češka je v preteklosti spadala k Avstro-Ogrski in je bila celo njen najrazvitejši del. Industrijska revolucija jo je namreč zajela že v prvi polovici 19. Stoletja. Češka je razvila raznovrstno industrijo, v socialističnem obdobju pa je po sovjetskem vzoru razvijala predvsem težko industrijo. Slovaška je bila vključena v madžarski del Avstro-Ogrske monarhije in je veljala za nekakšno ogrsko provinco. Združitev s Češko po prvi svetovni vojni je dočakala skoraj povsem brez industrije. Obema narodoma je s t.i. žametno revolucijo sicer uspelo zamenjati socialistično oblast, vendar se je med njimakmalu pokazal velik razkorak. Slovaki so se pogosto počutili neenakopravne s Čehi. Njun nadaljnji razvoj se je precej razlikoval. Češka je vzpostavila veliko večino celotnega gospodarstva in v kratkem času zelo uspešno pritegnila številne tuje investitorje. Danes velja za eno najbolj stabilnih in uspešnih držav. Tudi finančna kriza leta 2008 je ni močno prizadela. Na Slovaškem pa je tranzicija potekala precej počasneje. Do preobrata je prišlo šelez zmago reformističnih sil na volitvah leta 1998. Glavni steber gospodarstva je postala avtomobilska industrija, Slovaška pa je danes država, kjer proizvedejo največ avtomobilov na prebivalca na svetu. Drugi najpomembnejši sektor pa je proizvodnja električne in elektronske opreme.Državi imata pri novejšem razvoju kar nekaj skupnih značilnosti. Industrija je v obeh nadpovprečno zastopana tako pri deležu državnega BDP kot pri deležu zaposlenega prebivalstva. Zaradi prevlade tujega kapitala pri izvozno usmerjeni industriji se v obeh državah dobiček seli v tujino. Najpomembnejše razlike se kažejo pri letni rasti BDP in deležu brezposelnih, ki sta na Češkem vseskozi manjša kot na Slovaškem.

MADŽARSKA

Madžarska zajema ves osrednji del Panonske nižine. Madžari so ugrofinsko ljudstvo, ki se je pred tisočletjem priselilo z vzhoda. V državi večino BDP prispevajo storitvene dejavnosti, še vedno pa je pomembna tudi industrija. Finančna kriza je državo zelo prizadela in je morala zaprositi za mednarodno pomoč. Zahodni del države z Budimpešto je precej razvitejši od vzhodnega. Velik pomen je pridobil turizem, še posebej v okolici Blatnega jezera in v Budimpešti.

NARAVNE MOŽNOSTI ZA KMETIJSTVO SO ZELO UGODNE

Madžarska ni povsem nižinska, saj Panonsko nižino prekinjajo tudi obsežna sredogorja in gričevnato površje. Sredogorja se vlečejo v dokaj enotnem, a večkrat prekinjenem zidu od zahoda proti severozahodu države. Velika madžarska nižina zajema celoten osrednji in vzhodni del države, na skrajnem severozahodu pa se razteza Mala madžarska nižina. Najpomembnejši naravni vir v državi so obdelovalna zemljišča, ki zajemajo dobro polovico vsega površja. Večinoma gre za njive. Velik delež njiv in drugih kmetijskih površin ni le posledica ugodnih reliefnih, ampak tudi pedoloških in klimatskih dejavnikov. Prsti so večinoma primerne za kmetijsko rabo. Najbolj rodovitni je černozjom. Praviloma so omejeni na nekoliko višje lege puhličnih in peščenih platojev v nekaterih delih Velike in Male madžarske nižine. Kontinentalno vlažno podnebje ima že močno celinske značilnosti z vročimi poletji in mrzlimi zimami. Temperature pozimi naraščajo v smeri proti jugu, pozimi pa se zmanjšujejo proti severovzhodu. Količina padavin je med 500 in 800mm, največja je na zahodu in v sredogorjih. Glavni problem je velika variabilnost padavin, še posebej nezanesljivost poletnih padavin.

HUDE POSLEDICE DENACIONALIZACIJE IN PRIVATIZACIJE KMETIJSTVA

Madžarska je po drugo svetovni vojni po sovjetskem vzoru izvedla nacionalizacijo in kolektivizacijo kmetijstva. Tako so nastala velika zadružna in državna posestva. Kmetijstvo in živilsko-predelovalna industrija sta najbolj dinamičen razvoj doživljala v drugi polovici socialističnega obdobja. Tedaj je začela madžarska znotraj sovjetskega tabora uveljavljati bolj sproščeno gospodarsko politiko, ki je pomenila odmik od togega planskega gospodarstva. Po zamenjavi sistema leta 1989 je padel življenjski standard in zmanjšala se je tudi domača poraba. Glavni razlog pa sta bili tudi denacionalizacija in z njo povezana privatizacija kmetijstva. Iz večine privatiziranih kmetij so nastale kmetijske družbe in zadruge. To je pomenilo delitev nekdanjih posestev na številnemanjše obrate, ki so morali dati del zemljišč v fond za odškodnine denacionaliziranim upravičencem, del pa so razdelili nekdanjim delavcem. Pomen kmetijstva za madžarsko gospodarstvo in še posebej za izvoz se je močno zmanjšal. Po nekaj najhujših letih si je poljedelstvo v precejšni meri opomoglo, poljedelska proizvodnja pa do današnjih dni doživlja precejšna nihanja. Živinorejska proizvodnja si ni posebej opomogla, predvsem svinjereja šenaprej doživlja upad.

JUGOVHODNA EVROPA

JUGOVZHODNE EVROPE IN BALKANA NI MOGOČE POVSEM ENAČITI

Jugovzhodna Evropa zavzema večino Balkanskega polotoka. Obravnavamo jo kot posebno geografsko enoto, čeprav ima številne značilnosti Južne Evrope. Od nje se razlikuje predvsem po družbenih značilnostih. Države Balkanskega polotoka, ki pripadajo Jugovzhodni Evropi, so namreč imele od konca druge svetovne vojne do devetdesetih let 20. stoletja socialistično ureditev in so pri tem sorodnejše Vzhodni Evropi. Z izjemo neuvrščene Jugoslavije so bile skoraj povsem odrezane od gospodarskega, kulturnega in političnega vpliva evropskega zahoda. Zato so imele precej drugačen družbeni in gospodarski razvoj kot južnoevropske države. Jugovzhodno Evropo sestavljajo države, nastale na območju nekdanje Jugoslavije-Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna Gora, Makedonija, Kosovo, Albanija, Bolgarija, Romunija. Taka opredelitev Jugovzhodne Evrope pa je v

marsičem postala sporna, saj temelji na dediščini nekdanje socialistične ureditve in njenih posledicah, ki se kažejo tudi v večji gospodarski zaostalosti. S pridružitvijo Romunije in Bolgarije(2007) in Hrvaške(2013) v EU je tadel Evrope doživel velikanske spremembe.Deli nekaterih držav imajo tudi značilnosti Srednje Evrope. Najizraziteje to velja za Hrvaško. Njen severni del bi lahko pripadal Srednji, ves obalni del pa Južni Evropi. Tudi del Romunije in srbska vojvoda so bili v preteklosti pod močnim srednjeevropskim kulturnim vplivom. Oznaka jugovzhodna Evropa je nevtralna in označuje lego držav na jugovzhodu Evrope. Čeprav ležijo na Balkanskem polotoku, se večini njihovih prebivalcev naziv Balkanci upira. V družbenem pogledu je namreč to poimenovanje dobilo slabšalen prizvok. Prav zato diplomati rajši uporabljajo oznako jugovzhodna Evropa in se besedi Balkan izogibajo.

KAJ JE SPLOH BALKAN?

Geografsko ime Balkan se pogosto uporablja kot sopomenka za Balkanski polotok, ki se imenuje po gorstvu Balkan. Označevalo naj bi območje gospodarske nerazvitosti, mednacionalnih trenj in vojn pa tudi splošne neurejenosti in pomanjkanja skrbi za čistočo. Večina teh držav je nastala na ozemlju nekdanjega turškega imperija. Meje med njimi so se z vojnami pogosto spreminjale in po mnenju nekaterih še danes niso trdne. Od konca 19. Stoletja in razpada velike Turčije pomeni beseda balkanizacija neurejenost, brezvladje, korupcijo in politične atentate. Izraz balkanizem označuje balkansko značilnost, navadno jezikovno. Pojem Balkan je pogostosredstvo ironičnega in tudi zlonamernega označevanja, saj njegovo mejo po potrebi predstavljajo od južnega kolodvora v Münchnu ali Karavank do rek Kolpe, Drine ali celo Mavrice. Tako po mnenju nekaterih sega do južne Bavarske, po mnenju drugih pa obsega samo tisti del Evrope, ki pripada današnji Turčiji.

MLADONAGUBANA GORSTVA SE PREPLETAJO Z NIŽJIM SVETOM

Ker leži območje Balkanskega polotoka na stiku Afriške in Evrazijske plošče, je zanj značilno živahno tektonsko delovanje s pogostimi potresi. Eden od njih je leta 1963 porušil makedonsko prestolnico Skopje. Čez polotok se raztezata dve verigi mladonagubanih gorstev. Prvo je Dinarsko gorstvo, ki se nadaljuje v Šarsko-Pindsko gorstvo. Druga veriga so Karpati, ki se najprej v velikem loku vijejo čez vso Romunijo in se nadaljujejo v gorstvu Balkan v Bolgariji. Med obema verigama je starejši in ponekod že precej uravnan masiv Rodopov. Čezenj se ob reki Moravi in Vardarju vleče Moravsko-Vardarsko podolje, ki v smeri od severa proti jugu pomeni glavno prometno os Balkanskega polotoka. Sredi balkanskih gorstev so ugreznjene številne kotline, med katerimi je največja Kosovska kotlina.

Največji območji ravnega površja sta dve veliki nižini-Panonska in Vlaška. Na območje balkanskega polotoka sega le del Panonske nižine, Vlaška nižina pa leži na njem v celoti. Obe nudita ugodne naravne možnosti za kmetijstvo. Med nižinama in pravim gorskim svetom je praviloma precej postopen prehod. Njegov večji del tvorijo gričevja ali močno uravnane nizke planote.

PREPLETANJE RAZLIČNIH PODNEBNIH TIPOV IN SKUPIN RASTLINSTVA

V jugovzhodni Evropi se na sorazmerno kratkih razdaljah prepletajo različni podnebni tipi. Na podnebje vplivajo predvsem trije dejavniki: bližina Jadranskega, Egejskega in Črnega morja, goratost površja in kontinentalni vpliv evropske celine. Količina padavin upada od zahoda proti vzhodu, vendar se ob vseh orografskih pregradah v notranjosti močno poveča. Največ padavin dobiva gorska veriga Dinarskega in Šarsko-Pindskega gorstva, katere velik del se dviguje takoj v zaledju Jadranskega morja. Crkvice v Črni gori so s povprečjem več kot 4500mm padavin najbolj namočen naseljen kraj v Evropi. Po drugi strani pa nekateri jadranski otoki ter kotlinein nižine v notranjosti dobivajo le malo padavin. Med poletno sušo marsikje primanjkuje pitne vode.

V ozkem pasu ob Jadranskem morju je značilno sredozemsko podnebje z mediteranskim rastlinstvom. Sredozemski vplivi segajo od Egejskega morja tudi v južno Makedonijo in Bolgarijo, vpliv Črnega morja pa je manj izrazit. V vseh višjih delih gorstev je izrazito gorsko podnebje z gorskim rastlinstvom. Nižje površje v notranjosti ima kontinentalno vlažno podnebje. Kjer je padavin dovolj, uspevajo večinoma listnati gozdovi. Na

bolj sušnih območjih marsikje uspeva le travniško rastlinstvo. Gozdove so že v preteklosti močno izkrčili in spremenili v obdelovalne površine.

ETNIČNI IN VERSKI MOZAIK

Noben drug del Evrope nima tako pestre prebivalstvene podobe kakor Jugovzhodna Evropa. To je posledica njene burne zgodovine, saj so bila na tem območju pogosta ozemeljska osvajanja ali pa so se križali interesi velikih držav, predvsem turškega cesarstva in pozneje avstro-ogrske monarhije. Narodi na Balkanskem polotoku krivdo za slabšo gospodarsko razvitost pogosto pripisujejo večstoletni turški nadvladi, iz katere so se nekateri izvili šele v 20.stoletju. s turškimi osvajanji se je razširil tudi islam. Prek Albanskega polotoka poteka tudi ločnica med katoliškim in pravoslavnim krščanstvom. Večji del prebivalstva je pravoslavne veroizpovedi, katoliška pa prevladuje le na Hrvaškem. Še pestrejša od verske sestave je narodna podoba. Romuni, Bolgari, Srbi, Črnogorci in Makedonci veljajo za pravoslavne, Hrvati za katoličane, Bošnjaki in Albanci pa za muslimane. Večina narodov govori južnoslovanske jezike, romunščina je romanski jezik, albanski jezik pa je samostojen indoevropski jezik.

V ZAOSTALEM GOSPODARSTVU IMA POMEMBNO VLOGO KMETIJSTVO

V vseh državah je še vedno zelo pomembno kmetijstvo. Pred odpravo so kmetijske pridelke izvažale. Danes je kmetijstvo skoraj povsem izgubilo zunanjetrgovinski pomen, ohranilo pa je pomen znotraj državnih gospodarstev. Tem državam, ki so gospodarsko šibkejše, v nekaterih pa je tudi stopnja brezposelnosti precej visoka, kmetijstvo še vedno omogoča zaposlovanje in proizvodnjo hrane za domače prebivalstvo. Največji njivski kompleksi so značilni za ravnine v Vojvodini, Slavoniji in Vlaški nižini, za njihovo gričevnato obrobje pa sta značilni vinogradništvo in sadjarstvo. V skladu s socialistično doktrino se je ta del Evrope po drugi svetovni vojni precej industrializiral. Nekatere države so močno razvile določene industrijske panoge-Bolgarija: prehrambna industrija, Romunija: strojna industrija. Poceni in kar dobro kvalificirana delavna sila privablja v ta del Evrope delovno, intenzivno, pogosto pa tudi ekološko vprašljivo in energetsko potratno industrijo z evropskega zahoda. Prehod na tržno gospodarstvo je povsod sprožil hude socialne pretrese in odseljevanje v tujino, po letu 2000 pa so se gospodarske in socialne razmere precej stabilizirale. Svetovna finančna kriza po letu 2008 v državah Jugovzhodne Evrope pa ni imela tako hudih posledic kot v Južni Evropi.

AKTUALNI GEOGRAFSKI PROCESI IN PROBLEMI PO DRŽAVAH

HRVAŠKA

Hrvaško sestavljajo tri naravne enote. Na severovzhodu je panonska Hrvaška, ravninski in gričevnat del ob Dravi in Savi. Tu leži tudi prestolnica Zagreb. Druga enota je gorska Hrvaška, tretja pa sredozemska Hrvaška. Ob koncu socialističnega obdobja je bila Hrvaška poleg Slovenije najrazvitejša in najbolj industrializirana jugoslovanska republika, dodaten zaslužek pa ji je dajal turizem. Po razglasitvi samostojnosti leta 1991, ki sta ji sledila vstaja hrvaških Srbov in posredovanje Jugoslovanske ljudske armade, je Hrvaška za nekaj let izgubila suverenost na skoraj tretjini državnega ozemlja. Hrvaška vojska je postopoma ponovno zavzela ta ozemlja, vojaški spopadi pa so se končali leta 1995. Država je morala dolgo čakati na vstop v Evropsko unijo, čeprav je pogospodarski razvitosti vedno prekašala Romunijo in Bolgarijo, ki sta bili sprejeti nekaj let prej.

PONOVNI RAZCVET IN PROBLEMI HRVAŠKEGA TURIZMA

Hrvaška sredozemska obala je bila poseljena že v obdobju grške antike, množico kulturnih spomenikov pa so zapustili predvsem stari Rimljani. Najbolj znana sta amfiteater v Pulju in Dioklecijanova palača v Splitu. Svetovni sloves uživa mesto Dubrovnik, ki je en sam velik kulturni spomenik. Eden najbolj znanih narodnih parkov so Plitviška jezera. Glavna turistična privlačnost Hrvaške pa je nedvomno toplo morje z eno najlepših obal na svetu,razčlenjeno na številne otoke in polotoke. V Istri in Kvarnerju se je začel razvijati kopališki turizem. Turizem je najprej doživel velik vzpon v šestdesetih letih 20.stoletja. Hrvaška je postala turistično najrazvitejša republika, saj je ustvarila več kot tri četrtine vsega turističnega prometa v nekdanji Jugoslaviji. Ker pa je pospeševala predvsem množični turizem, je bila kakovost turističnih storitev večinoma slaba. V času domovinske vojne v devetdesetih letih je turistična infrastruktura predvsem v Dalmaciji utrpela hudo škodo, število tujih turistov pa je padlo na petino njihovega števila pred vojno.

Turizem prinaša državi že okoli 15% BDP. K njegovemu razcvetu je prispevala hitra izgradnja avtocestnih povezav iz Zagreba v Dalmacijo. Za vsem tem pa se skrivajo tudi temnejše plati turističnega razvoja. Kljub temu da ima hrvaška eno najčistejših morij v Evropi, je bila pri bliskovitem razvoju v zadnjih letih skrb za okolje pogostozanemarjena. Hotelov je premalo, mnogi so dotrajani, večina nočitev pa odpade na zasebne sobe, kampe in apartmaje.

BOSNA IN HERCEGOVINA, SRBIJA, ČRNA GORA, KOSOVO IN MAKEDONIJA

Ravno površje z gričevnatim obrobjem je značilno le za severni del Bosne in Hercegovine ter Srbije. Drugod prevladuje hribovito ali izrazito gorsko površje, gostitev pa je zgoščena v dolinah in kotlinah. Po razpadu Jugoslavije je gospodarstvo povsod nazadovalo: v Bosni in Hercegovini ter v manjši meri na Kosovu zaradi vojnega pustošenja, v Srbiji in Črni gori pa zaradi gospodarske blokade, ki je sledila njuni vpletenosti v vojno. Po

koncu vojaških spopadov se je predvsem ob pomoči mednarodnih sil vzpostavilo krhko ravnovesje, gospodarstvopa se je začelo počasi spet postavljati na noge.

RAZPADANJE NEKDANJE JUGOSLAVIJE

Nekdanja Jugoslavija je nastala po prvi svetovni vojni in je razen Bolgarov združila vse južnoslovanske narode terštevilne narodne manjšine. Med njimi so bile velike razlike tako v gospodarski razvitosti kakor tudi v kulturi, veri injeziku. To etnično najbolj heterogeno državo je jugoslovanskemu voditelju Josipu Brozu-Titu uspelo ohraniti enotno še desetletja po vojni. Sestavljalo jo je 6 enakopravnih republik. Največja je bila Srbija, ki je vključevala šeavtonomni pokrajini Vojvodino in Kosovo. Sloveniji se je uspelo osamosvojiti brez večjih težav, na Hrvaškem in BiH pa je izbruhnila dolgotrajna vojna, saj se tamkajšnje srbsko prebivalstvo ob močni podpori Srbije ni hotelo sprijazniti z razpadom države. Leta 2006 so tudi Črnogorci razglasili svojo državo. Leta 2008 je nekdanja srbska avtonomna pokrajina Kosovo enostransko razglasila samostojno državo, ki pa je tako Srbija kot nekatere druge evropske države niso priznale.

ETNIČNO ČIŠČENJE KOT OBLIKA NOVEGA RISANJA MEJ V BIH

BiH je bila v Jugoslaviji nacionalno najbolj mešana republika. Približno 43,7% prebivalcev je Bošnjakov, 31,3& Srbov in 17,3% Hrvatov, preostali pa Jugoslovani. V BiH so govorili isti jezik, pisali pa v latinici in cirilici. Razlikovali so se predvsem po verski pripadnosti, kar pa v socialistični Jugoslaviji ni imelo posebne teže.

Narodi ob koncu vojn po navadi začrtajo svoje meje. V Bosni pa nasprotne strani niso živele na strnjeno etničnih ozemljih, ampak so bile med seboj precej bolj pomešane. Tako so začele izvajati etnično čiščenje. To je pravzaprav le mehkejši izraz za krvavo iztrebljanje drugih narodov na nekem ozemlju, da bi le-to postalo etnično čisto. Po množičnih pobojih so evropske države in ZDA zavzele trdnejše stališče in leta 1995 prisilile vse vpletenestrani k podpisu mirovnega sporazuma v Daytonu v ZDA. Podpisali so ga tedanji predsedniki BiH, Srbije in Hrvaške. BiH je ostala enotna država, sestavljena iz Bošnjaško-Hrvaške federacije BiH in republike Srbske. Daytonski sporazum je v državo sicer prinesel krhek mir, vendar trije glavni narodi živijo bolj ali manj drug mimo

drugega. Država se spopada z zelo težkimi gospodarskimi in socialnimi razmerami, njeno delovanje pa je zaradi zelo zapletenega sistema odločanja, sprtih politikov in neučinkovite administracije precej ohromljeno. BiH ostaja ujetnica političnih elit treh glavnih narodov in je na poti v EU precej zablokirana.

REGIONALNE RAZLIKE V SRBIJI IN ČRNI GORI

Srbija spada med države z največjimi regionalnimi razlikami v Evropi. Država je v devetdesetih letih 20.stoletja doživela pravi gospodarski zlom. Po letu 2000 si je opomogla, pri čemer je bil gospodarski vzpon omejen predvsem na tri najbolj razvita območja v državi, ki jih predstavljajo mesta Beograd, Novi Sad in Niš z bližnjimi zaledji. Gledano v celoti je severni del države precej bolj razvit od južnega. Nerazvita območja so značilna za bolj hribovit svet v južni, vzhodni in delno tudi zahodni Srbiji. Nekaj jih je celo v kmetijsko bogati Vojvodini na severu, ki je bila eden najbolj razvitih delov nekdanje Jugoslavije. Novejši razvoj je pripeljal do tega, da bogati deli Srbije postajajo še bogatejši, revni pa še revnejši. Poglabljanje reguonalih razlik negativno vpliva na demografsko sliko. Vsako leto se več kot 100 000 delovno sposobnih prebivalcev seli v Beograd, Novi Sad ali Niš.

Črna gora je po razpadu socialistične Jugoslavije doživljala ugodnejši gospodarski razvoj kot Srbija in se je nekoliko prej začela vključevati v EU. Medtem ko so za Srbijo značilne velike razvojne razlike od severa proti jugu, se v Črni gori te razlike odražajo v nasprotni smeri-od juga proti severu. Državo običajno delijo na tri dele-primorski, srednji in severni del. Primorski del zajema obalne občine, ki zaradi turističnega razcveta in tujih vlaganj doživljajo nadpovprečen gospodarski razvoj ter priseljevanje prebivalstva iz severnega dela. Podoben razvoj je značilen tudi za srednji del države, kjer leži glavno mesto Podgorica. Severni del zajema dobro polovico površja in je najredkeje poseljen zanj sta tradicionalno značilna slabši gospodarski razvoj in demografsko praznjenje, stopnja revščine pa je dvakrat višja kot v drugih delih države.

KOSOVO JE NAJMLAJŠA EVROPSKA DRŽAVA

Kosovo je bilo jedro srednjeveške srbske države. Po znameniti bitki na Kosovem polju leta 1389, v kateri so Turki premagali Srbe, so se Srbi začeli izseljevati, na Kosovo pa so se priseljevali Albanci. Kljub temu je na Kosovu še po drugi svetovni vojni živelo veliko Srbov. Kosovo je tedaj znotraj Srbije dobilo avtonomijo. V drugi polovici 20. stoletja so imeli Albanci trikrat višjo rodnost kot Srbi. Ker so Albanci izgubili vse svoje intuicije, so organizirali vzporedni sistem šolstva in zdravstva. Oblike njihovega odpora so bile sprva nenasilne, pozneje pa je bil odpor tudi oborožen. Po nekaterih ocenah je kosovskih Albancev že več kot 92%, še vedno pa imajo najvišji

naravni prirast in najmlajše prebivalstvo v Evropi. Kosovo je bilo leta 2008 razglašeno za samostojno državo. Kljub hitri gospodarski rasti je druga najrevnejša država v Evropi, ima najvišjo brezposelnost in je močno odvisna od denarnih nakazil zelo številnih zdomcev in izseljencev v tujini.

MAKEDONIJA JE PREUREDILA POLOŽAJ TAMKAJŠNIH ALBANCEV

Makedonci so bili kot narod priznani šele v socialistični Jugoslaviji prej so si jih lastili Srbi in Bolgari. Njihov jezik je namreč zelo podoben Bolgarskemu. Makedonija ni etnično homogena. V njenem severozahodnem in zahodnem delu prevladujejo Albanci, v večini države pa Makedonci. Delež Makedoncev se je v državi že zmanjšal pod dve tretjini, delež Albancev pa dvignil nad četrtino. Zahodni in severozahodni del Makedonije postajata vedno bolj albanska, kar velja tudi za prestolnico Skopje. Makedonija je že dosegla status kandidatke, ki se pogaja za vstop v EU.

ALBANIJA

Albanija je sestavljena iz dveh delov-priobalnih ravnic in goratega zaledja. Prvi del, kjer je območje zgoščevanja prebivalstva, je precej razvitejši. Do odprave socializma je bila država skoraj povsem odrezana od sveta, saj je režim vse do konca ohranil številne prvine stalinizma. Do spremembe sistema je bila najrevnejša evropska država, v zadnjih letih pa se je precej razvila in postala tudi kandidatka za članstvo EU.

MOČNO ZMANJŠANJ EKSODUS PREBIVALSTVA IN ZNIŽANA RODNOST

Albanija je imela od konca druge svetovne vojne do odprave socializma med vsemi evropskimi državami najvišjonaravno rast prebivalstva. V osemdesetih letih sta dve tretjini prebivalstva živeli na podeželju, od koder se ljudje niso selili na začetku devetdesetih let se je najtrši režim v Evropi zaradi množičnih protestov zlomil, državo pa je zajel politični in gospodarski kaos. Ker državne meje niso bile več pod nadzorom se je začel eksodus(množično odhajanje) Albancev v tujino. Po letu 2000 so se razmere v državi umirile. Zmanjšalo se je odseljevanje. Emigranti se skoraj ne vračajo, so se pa izredno povečale notranje migracije, ki so še poglobile razlike med obalo in notranjostjo.

EKSODUS IZ ALBANIJE V VEČ VALOVIH

Prvi in najbolj množičen val je bil leta 1991. Italijani so prve migrante sprejeli s sočutjem, naslednje čez nekaj mesecev pa so poslali nazaj. Istega leta je še več Albancev odšlo čez gore v Grčijo. Drugi večji val je sledil leta 1997. Takrat je izbruhnila nova kriza. Prebivalstvo, navajeno tržnega gospodarstva, je množično nasedlo obljubam o hitrih zaslužkih. Naslednja kriza je bila leta 1999, ko je zaradi nasilja na Kosovu, začasno v Albanijo pribežalo več kot pol milijona kosovskih Albancev. Z eksodusom je Albanija v tem obdobju izgubila vsaj petino prebivalstva. Iz Albanije se je tedaj odselilo okoli 800 000 ljudi. Največ jih je odšlo v Grčijo in Italijo, večina ilegalno.

ROMUNIJA IN BOLGARIJA

Površje Romunije in Bolgarije je precej raznoliko. Visoka mladonagubana gorstva se prepletajo s sredogorjem in nižjim svetom, značilnim predvsem za območja na obeh straneh Donave. Državi si delita zahodne obale Črnega morja, kjer se v zadnjih letih dinamično razvija turizem. Imeli sta tudi zelo podoben zgodovinski razvoj: osamosvojili sta se izpod Turkov, bili do druge svetovne vojne kraljevini, po njej pa članici socialističnega bloka. Pri prehodu na tržno gospodarstvo v devetdesetih letih sta se srečali s sorodnimi problemi, leta 2007 pa sta se pridružili EU. Sta najrevnejši članici EU, pri čemer je Bolgarija na zadnjem mestu.

VELIKE GOSPODARSKE IN DRUŽBENE SPREMEMBE PRED VSTOPOM VEVROPSKO UNIJO IN PO NJEM

Pred drugo svetovno vojno sta državi veljali za del nerazvitega evropskega obrobja. V socialističnem obdobju sta se industrializirali. Razvijali sta predvsem težko industrijo, kljub temu pa je kmetijstvo obdržalo pomembno vlogo. Razpad vzhodnoevropske gospodarske zveze je državi močno prizadel, saj sta izgubili velik del tradicionalnih odjemalcev njunih industrijskih izdelkov, hkrati pa nista bili sposobni konkurirati v svetovnem merilu. Prizadeta je bila zlasti težka industrija. Brezposelnost, ki je prej niso poznali je slikovito narasla.

Romunija se je v devetdesetih letih spopadla z hudo gospodarsko in politično nestabilnostjo, ki se je leta 2000 stabiliziralo. Že leta 2011 je Romunija spet dosegla pozitivno gospodarsko rast, dve leti kasneje pa celo najhitrejšo rast industrijske proizvodnje v EU. Država se je hitro uveljavila tudi na turističnem trgu. Stopnja brezposelnosti je relativno nizka, vendar tudi na račun močne ekonomske emigracije, s katero država izgublja mlade in izobražene ljudi.

Leta 1997 je Bolgarija doživela gospodarski zlom. V naslednjih letih je izvedla nekaj uspešnih reform, ki so bile predpogoj za sprejem v EU. Z reformami je dosegla gospodarsko stabilnost in relativno visoko gospodarsko rast, ki jo je prekinila šele finančna kriza leta 2009. Socialne posledice krize so ostale hude. Bolgari imajo v EU

najnižje osebne dohodke in najnižjo kakovost življenja, BDP na prebivalca ne dosega niti polovice povprečja v EU. Onesnaženost zraka je večja kot drugod, še posebej prizadeta so urbana središča.

Tako Romunija kot Bolgarija doživljata demografsko krizo. Ta je posledica nizke rodnosti in močne emigracije pokoncu socialističnega obdobja, ko so se odprle meje na zahod. Romunija in Bolgarija sta e priključili EU v skupnem paketu, pa tudi sicer ju pogosto obravnavamo skupaj. Romanska Romunija sebe ne vidi na Balkanu, ampak v vzhodnem delu Srednje Evrope, slovanska Bolgarija pa se vidi kot srce Balkana. Kljub sosedstvu si državi nista blizu. Večina državne meje med njima poteka po reki Donavi, vendar sta čez njo zgrajena le dva mostova.

ROMI V ROMUNIJI IN BOLGARIJI

V obeh državah so Romi številna narodna manjšina, čeprav uradne statistike o tem navajajo precej nižje številke od dejanskih. Mnogi so povsem prevzeli mestni način življenja in se opredeljujejo kot Romuni in Bolgari. Podeželski Romi so še posebej v Romuniji obdržali ne le številne običaje, ampak tudi značilno nošo. Romi so zaradi svoje kulture še vedno zelo odrinjeni. Zato ne preseneča, da so po njunem vstopu v EU številni emigrirali na zahod. Tam so se v veliki večini naselili v nelegalnih barakarskih naseljih.

VZHODNA EVROPA Z RUSIJO

Največji del Vzhodne Evrope zavzema evropski del Rusije, poleg tega pa vanjo uvrščamo tudi Belorusijo, Ukrajino in Moldavijo. To so države, v katerih je Rusija tudi po razpadu Sovjetske zveze obdržala zelo velik gospodarski in politični vpliv. Najčvrsteje je pod ruskim vplivom ostala Belorusija, čisto poseben položaj pa ima Ukrajina, ki je razpeta in celo notranje razdeljena med Rusijo in Evropo.

GEOLOŠKA ZGRADBA IN ZNAČAJ POVRŠJA SE SPREMINJATA LE NA VELIKE RAZDALJE

Nikjer v Evropi ni tako enolično kot v Rusiji. Skrajni severozahod ob finski meji še pripada predkambrijskemu Baltskemu ščitu, kjer najstarejše kamine segajo do površja. Od tod pa se proti jugu in jugovzhodu prek skoraj celotne Vzhodne Evrope razteza Ruska plošča. Bolj ko gremo proti jugu, mlajše so sedimentne kamnine, ki jh poleg morskih sestavljajo tudi rečni, ledeniški in vetrni nanosi. Območje Ruske plošče je velikanska reliefna enota, znana kot Vzhodneveropsko nižavje. Velik del površja na njem pa ni raven, ampak rahlo valovit. Velike vzhodneveropske reke, kot so Dneper, Don, Volga in druge, so vanj vrezale svoje struge, marsikje pa se nad uravnanim površjem dvigujejo nekaj 100m visoke vzpetine. Proti jugu se površje zniža celo pod višino morske gladine. Tam leži brezodtočno Kaspijsko jezero, po površini največje jezero na svetu. Je izrazit primer depresijskega jezera, to je jezera, katerega gladina je nižja od gladine svetovnega morja.

Skrajni zahod Ukrajine delno sega na območje Karpatov, mladonagubanega gorstva iz alpidske orogeneze, ki tu komaj presega višino 2000m. proti vzhodu pa Vzhodneveropsko nižavje postopoma preide v hercinsko gorstvo Ural. Precejšnja enoličnost površja se v Rusiji nadaljuje tudi na neskončnih prostranstvih vzhodno od Urala. Za to velikansko ozemlje med Uralom in Tihim oceanom se pogosto uporablja ime Sibirija. Manjši del, na vzhodu pa pojmujejo kot ruski Daljni vzhod. Prva velika naravna enota vzhodno od Urala je v veliki meri zamočvirjeno ter z nafto in zemeljski plinom bogato Zahodno sibirsko nižavje, skozi katero teče veletok Ob. proti vzhodu mu med Jenisejem in Leno sledi Srednje sibirsko višavje. Vulkanska dejavnost je še posebej značilna za polotok Kamčatko, kjer so več kot 4000m visoki vulkani.

RASTLINSKI PASOVI SO ODRAZ PODNEBNIH IN RELIEFNIH RAZMER

Za celotno Vzhodno Evropo, še posebej za azijski del Rusije je značilno izrazito kontinentalno podnebje. Na zahodu je najizrazitejši oceanski vpliv. Zaradi uravnanega površja v zahodnem delu Evrope padavin skoraj ni. Značilen je poletni višek padavin. Še izraziteje pa se naraščanje kontinentalnosti v smeri zahod – vzhod kaže pri temperaturnih razmerah. Za skrajni sever evropskega dela Rusije je značilen ozek pas subpolarnega ali tundrskega podnebja s tundrskim rastlinstvom. Južno od tod se razprostira pas zmerno hladnega podnebja, značilno rastlinstvo pa je iglasti gozd ali tajga, značilna prst je podzol. Prehodno območje je lesotundra ali gozdna tundra, kjer je več drevja. Sredi tajge so pogosta tudi močvirja in barja. Za velik del Vzhodne Evrope južno od pasu tajge je značilno kontinentalno vlažno podnebje s pasom mešanega gozda. Južno od pasu mešanega gozda se razprostira obsežen pas gozdne stepe ali lesotepja, kjer je dreves čedalje manj, nato pa

sledi kontinentalno polsuho podnebje s pravim stepskim rastlinstvom. V bližini Kaspijskega jezera je padavin še manj, zato nastopi nizkotravna stepa, ki preide v polpuščavo in pravo puščavo. Gorsko podnebje z gorskim rastlinstvom je značilno zlasti za nekatere gorate dele Sibirije in Daljnega vzhoda.

POSELITEV JE ODVISNA OD NARAVNIH RAZMER

Podnebne razmere v Rusiji so zelo neugodne, predvsem v njenem azijskem delu pa se stopnjujejo še zaradi goratosti površja. Skoraj vse ruske reke v azijskem delu tečejo proti severu. Ker je proti vzhodu vegetacijska doba vedno krajša, je poselitev vzhodno od Urala čedalje bolj omejena na ozek pas ob transsibirski železnici in njej vzporedni bajkalsko – amurski magistrali na skrajnem vzhodu. Najpogostejša poselitev je v kmetijskem trikotniku. Ta je najširši v osrednjem delu Vzhodne Evrope v pasu mešanega gozda, lesotepja in visokotravne stepe.

GEOPOLITIČNI OKVIR TEGA DELA SVETA SE JE MOČNO SPREMENIL

Dogajanj v sodobni Rusiji pa tudi drugih državah Vzhodne Evrope ne moremo razumeti, če se vsaj v grobih potezah ne dotaknemo posebnega zgodovinskega in družbenega razvoja v tem delu sveta. Predhodnica današnje Rusije je bila carska Rusija, kolonialna država. Njena naslednica je bila Sovjetska zveza, ki je državno ozemlje še razširila. Po njenem razpadu leta 1991 je na velikanskem ozemlju nastalo 15 samostojnih držav. Povezale so se v ohlapnoSkupnost neodvisnih držav, ki pa nikoli ni zaživela. Rusija je skupaj z Belorusijo in Kazahstanom ustanovila Evrazijsko carinsko unijo.

KAJ USE JE PRINESLO UVAJANJE DRŽAVNEGA SOCIALIZMA

Čeprav so bili vsi sovjetski narodi uradno enakopravni, je v resnici potekal proces rusifikacije,to je politična, jezikovna in kulturna prevlada ruskega naroda. Socialistična družbena ureditevje uvedla nacionalizacijo vseh naravnih virov, tovarn, obrtnih delavnic in veleposestev. Sovjetsko vodstvo je postavilo dva cilja – kolektivizacijo kmetijstva in industrializacije države. Namesto tržnega gospodarstva, kjer proizvodnjo usmerjata ponudba in povpraševanje na trgu so v SZ uvedli centralno plansko gospodarstvo.

KRIZA SOVJETSKEGA SISTEMA IN RAZPAD DRŽAVE

Novi voditelj države Gorbačov je prvi začel izvajati obsežne reforme. Glavni moto reform sta bila perestrojka in glasnost. Spremljala naj bi ju vsesplošna demokratizacija družbenega življenja. Zaradi pomanjkanja osnovne skrbi za okolje, tehnološke zaostalosti in nizkih varnostnih standardov je bila eksplozija v jedrski elektrarni Černobil.

ZAHODNA EVROPA

GLAVNA SKUPNA ZNAČILNOST JE LEGA OB ATLANTSKEM OCEANU

Zahodne Evrope ne smemo zamenjavati z evropskim zahodom. To so namreč vse stare kapitalistične države v zahodni polovici Evrope, ZahodnaEvropa pa je geografska enota, ki zajema le nekaj visokorazvitih držav ob Atlantskem oceanu: Irsko, Veliko Britanijo, Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg in Francijo.

UGODEN VPLIV POVRŠJA IN PODNEBJA NA KMETIJSTVO

Višje dele površja tvorijo stara kaledonska in hercinska gorstva. Najbolj značilno nizko hribovje so Ardeni v Belgiji. Nekoliko večje višine dosegata le Škotsko višavje in francoski centralni masiv. Največja površja zajema Pariška kotlina in še posebej nižine. Francija je edina država, ki sega tudi v območje mladonagubanih gorstev v Pireneje in Alpe. Na podnebje odločilno vpliva bližina Atlantskega oceana. Glavni podnebni dejavnik je topli Severnoatlantski tok. Največ padavin je na privetrnih straneh Škotskega višavja, bistveno manj pa v zavetrnih legah. Za skoraj vso Zahodno Evropo je značilno oceansko podnebje, ki ga včasih imenujemo tudi atlantsko. Za Zahodno Evropo je značilno bujno travniško rastlinstvo zato ji včasih dajejo vzdevek zelena Evropa, Irski pa vzdevek zeleni otok. Sredozemski del Francije ima sredozemsko podnebje z mediteranskim rastlinstvom. V Alpah, Pirenejih in na Škotskem višavju pa je gorsko podnebje z gorskim rastlinstvom. Tako območje nudi zelo dobre možnosti za različne tipe kmetijstva: intenzivno žitno poljedelstvo, intenzivna mesnaali mlečna živinoreja in mešano kmetijstvo. V bližini mest pa so razvili intenzivno tržno vrtnarstvo, značilno pa je tudi vinogradništvo in mediteransko kmetijstvo.

ZDRUŽENO KRALJESTVO ALI VELIKA BRITANIJA

Britansko otočje sestavljajo dva velika otoka – Velika Britanija in Irska – ter številni manjši. Uradno ime države je tako Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. V Veliki Britaniji so med osrednjimi in robnimi območji precejšnje regionalne razlike. Najrazvitejši sta južni in vzhodni del Anglije. Z izrazom suburbanizacijo imenujemo selitve prebivalstva, mestnih dejavnosti in z njimi povezanih delovnih mest v mestno okolico. Nadaljnje širjenje mest v podeželje so omejili z zelenimi pasovi. To so nezazidljiva zemljišča okoli mest, večinoma širokih do 10km.

Britanska industrija je doživela transformacijo. Stare industrijske panoge( tekstilna industrija, ladjedelništvo, jeklarstvo) so vse po vrsti doživele zaton ali celo propad. Nove industrijske panoge, ki doživljajo razcvet pa zaposlujejo veliko manj ljudi in niso več odvisne od surovikn. Tukaj se pogosto omenja industrija visoke tehnologije.. ki je zelo povezana z znanostjo zato pogosto uporabljamo skupno oznako znanost in razvoj. Čeprav so Kelti nekoč poseljevali precejšen del Evrope, so se keltski jeziki do danes ohranili le v Bretanji na zahodu Francije, kjer govorijo bretonščino. Edina povsem keltska država je Irska, vendar večina njenih državljanov ne uporablja več- irščine ali irske gelščine. Obstajata še valizanščina in škotska gelščina.

GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN UREJANJEPROSTORA

KMETIJSTVO

Pomen kmetijstva se je spremenil

Kmetijstvo je bilo zaradi pridobivanja hrane vednoizredno pomembna dejavnost za človeka.Namenjeno je tako pridelavi hrane za ljudi inživino kot tudi nekaterih surovin za industrijo.Pomen kmetijstva se kaže tudi v tem, da nobenadruga človekova dejavnost ni zajela tako velikihpovršin na zemeljskem površju. Kmetijstvo jeodvisno od naravnih in družbenih razmer, pričemer so v manj razvitih državah v ospredjunaravne razmere (relief, podnebje), v razvitih pabolj družbene (vloženo delo in sredstva, razmere na tržišču). Kmetijska zemljiščaobsegajo dobro tretjino kopnega površja, v kmetijstvu pa še danes dela približno48 % svetovne delovne sile. S hitrejšim naraščanjem prebivalstva se je marsikjepojavil problem agrarne prenaseljenosti. O njej govorimo tedaj, ko se številokmečkega prebivalstva na kakem območju tako poveča, da za vse ni več na voljodovolj kmetijskih površin. Glede na to, da so se potrebe po hrani zaradinaraščanja prebivalstva v zadnjih desetletjih še naprej povečevale, je moraločedalje manj ljudi, zaposlenih v kmetijstvu, pridelati čedalje več hrane. V najboljrazvitih državah je delež zaposlenih v kmetijstvu že padel pod 5%, v večiniafriških držav in v revnih delih Azije pa je ta delež še vedno večji od 50 %,marsikje celo od 75 %.

Kmetijske panoge, zemljiške kategorije in oblike kmetijstva

Osnovne kmetijske panoge sopoljedelstvo, živinoreja, sadjarstvo invinogradništvo. Glede na to, kaj nakmetijskih zemljiških pridelujejo oz. kaj nanjih raste, razlikujemo različne zemljiškekategorije. To so njive, vrtovi, vinogradi,sadovnjaki, travniki, pašniki in gozd. Od tehkategorij po navadi posebej izločimoobdelovalna zemljišča, med katereuvrščamo njive, vrtove, vinograde insadovnjake, pogosto pa tudi travnike. Vsvetu poznamo različne oblike kmetijstva.Pogosto govorimo o tradicionalnemkmetijstvu (zelo podobno tistemu vpreteklosti, manj razvite države) insodobnem kmetijstvu (agrotehnična – kmetijska mehanizacija inagrokemična sredstva – ukrepi za izboljšanje rodovitnosti z uporabo različnihkemičnih sredstev, razvite države). Ta delitev kmetijstva se dobro ujema tudi značinom obdelovanja. Ročno obdelovanje je praviloma znak zaostalosti,strojno pa sodobnega načina obdelovanja. Podobna je tudi delitev naekstenzivno(malo vloženega dela in sredstev, manjši dobiček, temelji navloženem delu in sredstvih) in intenzivno kmetijstvo (temelji na dobičku).

Pomembna je tudi delitev na samooskrbno in tržno kmetijstvo, ki temelji natem komu je namenjen pridelek. Ločimo tudi monokulturno (gojenje le enekulturne rastline ali ene vrste živine) in polikulturno kmetijstvo. Slaba stranmonokulturnega kmetijstva je, da lahko cena monokulturnega pridelka zelo hitropade in pridelovalci ostanejo brez dobička. Kadar kmetje prodajo več kot polovicosvojega pridelka govorimo o specializiranem kmetijstvu. Značilno je za razvitedržave. Po navadi se pri tem osredotočijo le na en pridelek ali nekaj pridelkov, kina tržišču prinašajo največ dobička.

Okoljski problemi pri proizvodnji hrane

Do njih prihaja zaradi želje po velikem dobičku, nevednosti, marsikje pa preprostozato, ker je to edini način, da si človek lahko pridobi hrano, ki jo potrebuje.Problem je erozija prsti, ki jo povzročata voda ali veter. Monokulturno kmetijstvomarsikje enostransko izčrpava tla in pospešuje razvoj škodljivcev. Drug problemje sodobna kemizacija kmetijstva, to je uporaba umetnih gnojil, kemičnihzaščitnih sredstev proti škodljivcem (insekticidov), plevelu (herbicidov) terboleznim (pesticidov).V svetu so nastala različna gibanja, ki si prizadevajo zaalternativno ali biološko kmetijstvo, brez uporabe kemičnih snovi. Zagnojenje naj bi uporabljali le naravne snovi, rodovitnost prsti pa naj bi ohranjali skolobarjenjem, proti škodljivcem pa naj bi se borili le po biološki poti. Umetnonamakanje je marsikje v svetu prineslo velike prednosti (večji donosi, več letin,gojenje novih kulturnih rastlin). Dolgotrajno namakanje povzroča zasoljevanjeprsti, pretirano širjenje namakalnih površin pa pomanjkanje vode v spodnjemtoku rek.

ENERGETIKA

Kako delimo energijske vire?

Premog, nafto in zemeljski plin označujemo kot fosilna goriva, saj so nastala izostankov živih organizmov. Energijo lahko delimo na primarno in sekundarno.Primarna energija je tista, ki jo dobimo neposredno iz nosilcev energije –toplota, pridobljena s fosilnimi gorivi, lesom in jedrskim gorivom, energija vodnihvirov, vetra in Sonca. Sekundarna energija pa je tista, ki jo dobimo posredno, to jes pretvarjanjem primarne energije v uporabnejšo obliko – elektrika (izhidroelektrarn, termoelektrarn in jedrskih elektrarn), bencin, koks. Energijske viredelimo tudi na neobnovljive (izkoristimo jih le enkrat – premog, nafta, zemeljskiplin in jedrsko gorivo) in obnovljive (izkoriščamo jih večkrat – energija tekočihvoda, morskih valov, plimovanja, vetra in Sonca, geotermalna energija in energijabiomase.

Pomen različnih energijskih virov in možnosti za njihovoizkoriščanje

Človek je v preteklosti potreboval neprimerno manj energije za svoje bivanje indelo kot danes. Ločimo industrijsko razvite, ki so pretežno porabnice energije, inmanj razvite države, ki so pretežno izvoznice primarne energije. V prvi skupinidržav živi le slaba četrtina svetovnega prebivalstva, porabi pa kar 70 % vseenergije na Zemlji. Pri zdajšnji porabi naj bi bilo zalog nafte le še za kakšnih 40let, zalog zemeljskega plina za 120 let, zalog premoga pa še za 200 do 400 let.

Multinacionalne družbe so velika podjetja, ki poslujejo v več državah, kujejovelikanske dobičke.

Prednosti in slabosti glavnih energijskih virov

Nafta je že nekaj desetletij glavni energijski vir na Zemlji, zato je trgovanje z njonajpomembnejši del svetovne trgovine. Zemeljski plin se običajno nahajaskupaj z nafto ali v njeni bližini. Njegov pomen med vsemi energijskimi virinajhitreje narašča, tako da je že skoraj enakovreden nafti in premogu. Je ugodenza črpanje, transport in raznovrstno uporabi. Hkrati pa je to cenovno ugodno inekološko najbolj čisto fosilno gorivo, saj se pri njegovem izgorevanju sproščanajmanj toplogrednih plinov. Premog delimo na črni(najčistejši in najboljkaloričen) in rjavi premog ter lignit. Največ premoga danes uporabljajo vtermoelektrarnah, kjer omogoča poceni pridobivanje električne energije.Hidroenergijo so včasih izkoriščali za pogon mlinov in žag, danes pa zahidroelektrarne. Stroški izgradnje vseh potrebnih vseh potrebnih objektov inprenosnega omrežja so zelo visoki. Hidroenergijo sicer štejemo za ekološko zeločist vir, vendar njeno pridobivanje ogroža okolje na druge načine. Zaradiakumulacijskih jezer se potopijo obsežna območja, dvigne se nivo podtalnice,ogrožene so rastlinske in živalske vrste v okolici, ob največjih posegih pa morajopreseliti veliko ljudi. Jedrska energija se uporablja od sredine 20. stoletja dalje.Prednosti jedrskih elektrarn so v tem, da za obratovanje potrebujejo le majhnekoličine jedrskega goriva in ne onesnažujejo zraka. Velik problem izkoriščanjajedrske energije je skladiščenje jedrskih odpadkov. Vendar veliko ljudi veliko boljvznemirja stalna možnost radioaktivnega onesnaženja ali celo možnost katastrofvelikih razsežnosti.

Alternativni viri energije in racionalna uporaba energije

Klasični energijski viri onesnažujejo okolje, njihova uporaba pomeni večji poseg vpokrajino oz. potencialno grožnjo okolju. Zato je človek začel iskati drugemožnosti in uporabo teh virov nadomeščati z alternativnimi viri. Mednjeuvrščamo različne vire, ki jih prej niso uporabljali, so obnovljivi in ekološko čisti.Med takšne sodijo predvsem vetrna in sončna energija ter energija biomase.Racionalna uporaba energije pomeni, da se vsi tehnološki procesi vgospodarstvu ter gospodinjstvih izvajajo tako, da pri tem nastaja čim manjodpadne toplote in da se izkorišča možnost vračanja te toplote nazaj v tehnološkiproces.

INDUSTRIJA

Nastanek in pomen industrije kot gospodarske panoge

Industrijo lahko na kratko opredelimo kot dejavnost, ki strojno predelujesurovine in polizdelke v njihove proizvode. Razvila se je iz obrti. Predhodnicasodobne industrije so bile manufakture, večja obrtna podjetja z jasno delitvijodela, ki so izdelovala izdelke ročno ali s preprostimi stroji. Industrija v današnjempomenu besede se je pojavila šele z industrijsko revolucijo konec 18. stoletja vAngliji. V nasprotju s prejšnjo obrtjo in manufakturami je industrija uvedlamnožično proizvodnjo. Pri tem je začela množično uporabljati stroje, ki sonadomestili ljudi najprej pri preprostih, potem pa tudi pri vedno bolj zapletenihopravilih. Sčasoma je v številnih državah postala gonilo gospodarskega razvoja innajpomembnejša dejavnost, ki ustvarja največ bruto domačega proizvoda inzaposluje največji delež prebivalstva. Takšne države označujemo kot

industrijske države, njihovo družbo pa kot industrijsko družbo. Zaradi boljšeorganizacije dela, čedalje večje avtomatizacije in robotizacije, negativnih učinkovindustrije na okolje in drugih dejavnikov se je začel pomen industrije zmanjševati.Delež zaposlenih v tej dejavnosti je začel močno upadati. Državo, kjer je večinazaposlena v terciarnih in kvartarnih dejavnosti imenujemo poindustrijskedržave.

Kako delimo industrijo?

Zelo pogosta je delitev na težko in lahko industrijo. Lahka industrija jenamenjena predvsem sprotni potrošnji. Sem sodijo tekstilna, živilska, lahkakemična, obutvena industrija ipd. Težka industrija večinoma predeluje surovinein izdeluje polizdelke, proizvajalna in prometna sredstva. Potrebuje veliko surovin,energije in vlaganja kapitala. Sem sodijo metalurška, strojna in težka kemičnaindustrija. Zaradi naglega razvoja industrije in uvajanja pogosto govorimo o starihin novih industrijskih panogah. Med stare panoge uvrščamo predvsem tiste, kiso v najbolj razvitih državah že večinoma propadle in se preselile v manj razvitedržave. To so npr. železarstvo, ladjedelništvo in tekstilna industrija. Novepanoge pa so se razvile predvsem v zadnjih desetletjih in ne temeljijo več nadomačih surovinah ampak predvsem na kvalificirani delovni sili. Sem sodijoletalska, avtomobilska in elektrotehnična industrija ter industrija izdelkov zaširoko potrošnjo. Kot posebno obliko omenimo industrijo visoke tehnologije. Tapotrebuje veliko začetnega kapitala in znanja, zato zaposluje le zelo usposobljenodelovno silo. Takšna industrija ne onesnažuje okolja. Proizvaja računalnike,elektronske naprave, medicinsko opremo in podobne izdelke visoke kakovosti.

Vloga posameznih razmestitvenih dejavnikov se je zelo spremenila

Novih industrijskih obratov (tovarn) ne postavljajo kjerkoli, ampak na podlagirazmestitvenih dejavnikov industrije. Pri kakšnem obratu je za postavitevlahko odločilen le en dejavnik, pri večini a gre za kombinacijo več dejavnikov.Surovine so bile v prvih obdobjih industrializacije zelo pomemben, pogostoodločilen dejavnik. Danes ta dejavnik ni več tako pomemben, saj so setransportni stroški zmanjšali, večina novih panog pa ne potrebuje več tolikosurovin. Podobno velja za energijske vire. Z napeljavo naftovodov inplinovodov, predvsem pa s pojavom električnega omrežja, se je pomen tegadejavnika zelo zmanjkal. Vloga transporta oz. prometa se je spremenilapodobno kot vloga prejšnjih dveh dejavnikov. Transport ima večji pomen le še priprevozu velikih količin surovin ali polizdelkov. Delovna sila je danes v večiniprimerov zelo pomemben, morda celo najpomembnejši dejavnik. Stroški delovnesile napreč določajo višino dobička. Tržišče je poleg delovne sile najpomembnejšidejavnik. Tržišče mora biti dovolj veliko, sicer je to lahko velik pomen. Zapostavitev novega obrata je pomemben finančni kapital. Lastniki kapitala sovčasih kupovali zemljišča, na katerih so postavljali obrate, danes pa jih pogostovzamejo v najem. V zvezi s tem je pomembna tudi politika vlade. Nekateredržave so na široko odprle vrata tujemu kapitalu, druge pa ne. Čedaljepomembnejši dejavnik je tudi okolje. V razvitih državah si zlasti visokousposobljena delovna sila želi živeti in delati v prijetnem okolju, zato se v takšnookolje selijo tudi panoge, ki ne onesnažujejo okolja.

Industrijske pokrajine in njihova preobrazba

V nekaterih pokrajinah, predvsem v izrazito industrijskih državah, se je industrijatako nakopičila, da je prepojila vse gospodarsko in družbeno življenje. Polegindustrijskih obratov (tovarniških zgradb) sta se nakopičili tudi spremljajočiprometna in energetska infrastruktura. To je povzročilo vsestransko preobrazboteh pokrajin in velike spremembe v njihovi zunanji podobi. Zato jih označujemokot industrijske pokrajine – srednja Evropa, vzhodna Evropa, vzhodna Azija inseverovzhod ZDA. Ko so v najbolj razvitih državah postali okoljski problemi prevečpereči, so začeli s preobrazbo industrijskih pokrajin. Z opuščanjem starih inuvajanjem novih industrijskih panog ter drugih dejavnosti, ki ne obremenjujeokolja, se je začela spreminjati tudi podoba teh pokrajin.

PROMET

Delitev prometa in njegov razvoj skozi zgodovino

Promet je dejavnost, namenjena premagovanju razdalj in povezovanju različnihkrajev, ljudi in dogodkov. Obsega prevoz ljudi in blaga ter pretok informacij izenega kraja (države) v drugega. Glede na to, kaj prevažamo promet delimo napotniški ali osebni in blagovni ali tovorni promet. Glede na to, kje se odvija,pa na kopni (cestni, železniški), vodni (pomorski, rečno-kanalski in jezerski) inzračni ali letalski promet. Vsaka vrsta prometa potrebuje svojo prometnoomrežje (cestno ali železniško omrežje, omrežje vodnih poti). K prometuuvrščamo tudi telekomunikacije oz. zveze, ki omogočajo pretok informacij.Nekatere oblike prometa so že zelo stare. Sodobnejše oblike so se začele razvijatišele z industrijsko revolucijo. Pravi preobrat je pomenila uporaba parnega strojaza pogon ladij in lokomotiv. Drugi prebrat pa je pomenila iznajdba motorja znotranjim izgorevanjem konec 19. stoletja. Temu je sledil pojav avtomobilizma,ki je v 20. stoletju bistveno spremenil življenje. Cestni promet je po letu 1930počasi prevzel vodilno vlogo.

Značilnosti posameznih vrst prometa

Cestni promet ima veliko prednosti pred vsemi drugimi vrstami prometa, saj jezelo primeren tako za osebni in javni prevoz potnikov kot za prevoz blaga dokončnega porabnika. Odlikujeta ga relativno velika hitrost in izrednaprilagodljivost različnim razmeram. Po drugi strani pa ima cestni promet tudivrsto pomanjkljivosti. Celo največji tovornjaki lahko v primerjavi z vlaki ali ladjamiprevažajo le relativno majhne količine blaga, kar močno poveča stroške prevoza.Gradnja sodobnih cest zahteva veliko kapitala. V prometnih nesrečah na svetuvsako leto umre okoli 300 000 ljudi. Cestni promet je postal eden glavnih innajbolj nevarnih onesnaževalcev zraka. Železniški promet omogoča cenejšiprevoz velikih količin blaga (pa tudi potnikov) na srednje in velike razdalje. Jevarnejši, do okolja prijaznejši, zaradi hudih zastojev na cestah pa pogosto tudihitrejši od cestnega. Omejen je le na kraje z železnico. Vlaki ne vozijo kadarkoli,ampak po voznem redu. Veliko časa se porabi za pretovarjanje. Vodni promet jenajbolj primeren za prevoz ogromnih količin blaga na zelo velike razdalje. Prevozje poceni, vendar po drugi strani zelo počasen. V pristaniščih zahteva velikopretovarjanj, kar povečuje stroške. Okolja praviloma ne onesnažuje kaj dosti,lahko pa pride do izlivov nafte iz tankerjev. Zračni promet potrebuje leletališča, drugače pa je neodvisen od reliefa in nam omogoča dostop, ki so sicerodrezani od sveta. Njegova glavna prednost je velika hitrost. Njegova glavnaslabost je visoka cena. Zrak onesnažuje zmerno, v okolici letališč pa povzročavelik hrup. Zračni promet je eden najvarnejših. Posebno obliko prometaomogočajo različni cevovodi. Po njih pošiljamo predvsem nafto in zemeljski plin.

Prednosti so v enostavnem in zanesljivem pošiljanju ogromnih količin na zelodolge razdalje. V pokrajini zavzamejo manj prostora kot npr. ceste, dostikrat pa sospeljani pod površjem. Njihova slabost se kaže predvsem v relativno velikihzačetnih stroških gradnje in počasnem transportu, lahko pa pride tudi do izlitijnafte. Sodobne telekomunikacije so zelo spremenile nekdanji način življenja indela. Pomen pretoka informacij je namreč v sodobni družbi vrtoglavo narasel,zato jo upravičeno imenujemo kar informacijska družba. Glede na namenrazlikujemo enosmerne telekomunikacije, ki oddajajo iz enega središča do večsprejemnikov (radio, televizija), ter dvosmerne telekomunikacije, kipredstavljajo zvezo med dvema ali več stranmi (telefon, telefaks, mobitel ininternet).

Vpliv prometa na pokrajino oz. okolje

Promet je eden največjihporabnikov prostora. Vnekaterih ameriških mestihzaseda kar tretjino vsehpovršino. Vsaka vrstaprometa zahteva posebnepovršine ali objekte, naobeh straneh glavnihprometnic (avtocest,železnic) pa so potrebni tudiposebni varovalni pasovi.Promet močno vpliva tudina razmestitev vseh drugihdejavnost v pokrajini. Obprometnicah gradijo stanovanja, nakupovalna središča, določene industrijskeobrate..

TURIZEM

Vrste turizma in možnosti za njihov razvoj

Pod izrazom turizem običajno razumemo potovanja in bivanja ljudi v drugemkraju, če njihovo bivanje ni namenjeno stalni naselitvi in če ni vezano na njihovozaposlitev. V zvezi z izvorom turistov lahko govorimo o domačem ali inozemskemturizmu, v zvezi s časom bivanja pa o počitniškem (stacionarnem) in izletniškemturizma. Po letnem času ločimo poletni in zimski turizem, po trajanju prek leta pagovorimo o celoletnem in sezonskem turizmu. Turizem je že danes enanajpomembnejših dejavnosti v svetu, ki zaposluje okoli 200 milijonov ljudi in dajeveč kot 10 % bruto domačega proizvoda.Turizem se ne razvija kjerkoli, ampak le na tistih območjih, kjer so zanj ustreznenaravne ali družbene možnosti. Imenujemo jih turistična območja, še pogostejepa kar turistični kraji. V zvezi s tem najpogosteje omenjajo obmorska turističnaobmočja (Sredozemlje), gorska turistična območja (Alpe), zdraviliški turističnikraji ter kulturnozgodovinski turistični kraji. Med naravnimi sestavinamipokrajine, pomembnimi za razvoj turizma so predvsem relief, vodovje inpodnebje. Reliefne značilnosti so lahko glavna turistična privlačnost – Alpe,fjordi, vulkanski stožci, kanjoni. Turiste privlačijo različne oblike vodovja – morje,jezera, reke, lahko pa tudi mokrišča. Morje je danes poleg podnebja verjetnonajpomembnejša naravna privlačnost. Poseben pomen imajo izviri termalne in

mineralne vode. Ob njih nastajajo naravna zdravilišča. Med naravnimi dejavniki jenajpomembnejše podnebje. Rastlinstvo in živalstvo imata po navadi manjšovlogo. V nekaterih primerih pa sta odločilna – safari turizem v Afriki. Meddružbenimi sestavinami pokrajine so za turizem najpomembnejši kulturni inzgodovinski spomeniki (katedrale, muzeji, gradovi, dvorci, arheološkanahajališča) ter turistična opremljenost. Poleg omenjenih naravnih in družbenihsestavin je za razvoj turizma nujna tudi osnovna opremljenost s turističnoinfrastrukturo – različni objekti za bivanje, rekreacija, prevoz, zabava, oskrba invse drugo, kar potrebujejo turisti.

Kaj vse kaže vpliv turizma?

Turizem izredno močno vpliva tako na pokrajino in gospodarstvo kot tudi nakulturo in življenja ljudi. Zaradi povečanja turizma lahko pokrajina povsemspremeni svoj videz. To se dogaja predvsem na območjih množičnega turizma.Turizem s svojo množičnostjo tudi močjo obremenjuje okolje. Poraba pitne vodev obmorskih krajih postane prevelika, izredno se poveča količina odpadkov inodpadnih voda, zaradi množice avtomobilov postane zrak zelo onesnažen,poveča se hrup. Pomen turizma za gospodarstvo je izredno velik. Turizemprinaša velike dohodke in zaposluje veliko število ljudi, možno pa vpliva tudi narazvoj drugih gospodarskih dejavnosti. Šibka stran turizma se kaže v tem, davečkrat omogoča le sezonsko zaposlitev. Velik pa je tudi vpliv na kulturo in načinživljenja domačega prebivalstva. Včasih razvoj turizma povzroči nekakšnorenesanso kraljevih običajev in utrjuje elemente prvobitne kulture. Pogosto pa sedogaja ravno nasprotno. Domače prebivalstvo se utopi v množici priseljencev inizgubi svojo nekdanjo identiteto. Turizem pa prinaša tudi druge negativnedružbene pojave, kot so kriminal, prostitucija ipd.

TRAJNOSTNI RAZVOJ IN PROSTORSKO NAČRTOVANJE

Kaj je trajnostni razvoj?

Človeštvo se je začelo temeljito zavedati razmerja med gospodarskim razvojemoz. materialnim napredkom na eni ter varstvom okolja in ohranjanjem naravnihvirov na drugi strani. Začelo se je govoriti o okolju prilagojenem gospodarskemurazvoju oz. razvoju, ki upošteva omejitve okolja. Za takšen razvoj so strokovnjakizačeli uporabljati oznako trajnostni razvoj. Svetovna komisija za okolje in razvojpri Združenih narodih je trajnostni razvoj opredelila kot zadovoljevanje potrebsedanjih generacij, ki ne bi ogrozili možnosti prihodnjih generacij zazadovoljevanje njihovih potreb. Sprva je pojem trajnosti zajemal predvsemzaščito in varovanje naravnega okolja, kasneje pa se je razširil še na poljegospodarskega in socialnega razvoja. Trajnost tako danes pojmujemo večplastno,pri čemer razlikujemo tri polja oz. tri stebre trajnostnega razvoja: okolje,družbo in gospodarstvo. Trajnostni razvoj je protiutež neomejenemu izkoriščanjunaravnih virov na eni ter gospodarskemu razvoju za vsako ceno na drugi strani.Pod okoljskim stebrom si po navadi predstavljamo varovanje okolja in naravnihvirov, ohranjanje biotske raznovrstnosti, pod družbenim (socialnim) stebromsocialno pravičnost, enake možnosti in pravice za vse ljudi, pod gospodarskimstebrom pa predvsem kakovosten gospodarski razvoj. Rezultat trajnostnegarazvoja so ljudje, ki so zdravi, dobro prehranjeni in oblečeni, s primernimbivališčem, s socialno in zdravstveno varnostjo, z enakimi možnostmi za dvigkakovostnega življenja, z možnostmi preživljanja prostega časa itd.

Prostor je kompleksna in omejena dobrina

Pod pojmom prostor razumemo celoto pojavov in procesov na zemeljskempovršju, pa tudi nad in pod njim, do koder segajoneposredni vplivi človekovih dejavnosti. Prostor je torejzel kompleksna, to je raznovrstna in hkrati tudizapletena dobrina. Vsak od nas živi in dela v nekemprostoru oziroma potrebuje prostor za svoj obstoj. Sprostorom je zato treba modro ravnati, da bomo lahkoomogočili ustrezne prostorske možnosti tudi prihodnjimgeneracijam. Prostor namreč ni le kompleksna, ampakpredvsem omejena dobrina. Prostorski problemi se nekažejo le kot pomanjkanje prostora, ampak tudi kotneustrezna infrastruktura (ni kanalizacije), navzkrižjemed dejavnostmi, neustrezna prometna dostopnost.Pojma prostor v okviru trajnostnega razvoja po navadine izpostavljamo posebej, saj ga pogosto vključujemo kar v steber okolja, lahkopa ga razumemo kot vezni člen vseh stebrov trajnostnega razvoja.

Kaj so vrednote prostora?

Svoj odnos to prostora najbolje izražamo prek vrednot prostora, ki pri temigrajo vlogo nekakšnih opornih točk. Njihova vloga je v tem, da usmerjajo odnosemed posamezniki, prostorom in dejavnostmi v prostoru. Delimo jih na ekološke(zdravo življenjsko okolje, ohranjeno naravno ravnotežje, učinkovita rabaenergije), ekonomske (proizvodne, neproizvodne) ter kulturne in družbenevrednote (zgodovinske, znanstvene, estetske, duhovne). Če, vse tisto, karomogoča kakovostno življenje sedanjim generacijam in prispeva k trajnostnemurazvoju za prihodne generacije, označimo kot prostorske vrednote, pa lahko vsetisto, kar to preprečuje ali vsaj ovira, označimo kot prostorske nevrednote(neurejeno odlagališče odpadkov, prometna cesta brez pločnika).

Prostorsko načrtovanje oziroma urejanje prostora

Pri varovanju vrednot prostora ima izredno pomembno vlogo prostorskonačrtovanje ali prostorsko planiranje, ki ga številni kar enačijo s pojmomurejanje prostora. Nanj lahko gledamo kot na nekakšno orodje, s katerih ne leohranjamo, ampak tudi obnavljamo ali celo oblikujemo nove vrednote prostora.Prostor ni le naša skupna dobrina, ki si jo moramo deliti, ampak je omejenadobrina, ki jo moramo varovati, njeno rabo pa načrtovati tako zase za kdajkasneje pa tudi za naslednje generacija. Zato tudi govorimo o trajnostnemprostorskem razvoju. Načrtovanje ali planiranje je vnaprejšnje razmišljanje ospremembah na določenem območju, pri katerem na osnovi proučitve (analize)obstoječega znanja zbiramo in sprejemamo ustrezne ukrepe za doseganje čimbolj optimalnih ciljev nekje v prihodnosti. Načrtovanje se lahko na naša nagospodarstvo, različne družbene dejavnosti ali na prostor. Pod izrazom prostorskonačrtovanje razumemo prizadevanje za optimalno razporeditev ljudi, dobrin indejavnosti v nekem prostoru zaradi njegove optimalne uporabi, pri čemerpripravljamo konkretne predloge za urejanje tega prostora in usklajujemo različneinterese uporabnikov prostora. Namen prostorskega načrtovanja je zatorazreševanje nasprotij med njimi, hkrati pa je za kakovostno življenje in uspešnoustvarjanje potrebno načrtovati ustrezno infrastrukturo. Eden glavnih namenovprostorskega načrtovanja je določanje namenske rabe prostora. To pomeni, davsakemu zemljišču določimo nek jasen namen tako, da jih opredelimo kotstavbna, kmetijska, gozdna, vodna in druga zemljišča.

Dokumenti za urejanje prostora in njihovo sprejemanje

Prostorski načrtovalci vse konkretne predloge za urejanje prostora zapišejo vposebnih dokumentih prostorskih načrtih (planih). Te dokumente pravilomaizdelujemo na ravni držav (državni prostorski načrti), pokrajin (regionalniprostorski načrti) in občin (občinski prostorski načrti). Za posamezna mestaizdelujemo posebne urbanistične ali mestne načrte. Glede na namen ponekodrazlikujejo strateške (bolj okvirne) in izvedbene (bolj konkretne) načrte. Prostorskinačrti imajo praviloma tekstualni (besedilo) in grafični del (zemljevid). Procespriprave in sprejemanja različnih prostorskih načrtov je zelo zahteven indolgotrajen. Pri njihovem nastajanju sodelujejo timi različnih strokovnjakov, ki sepri svojem delu medsebojno usklajujejo. V glavi morajo imeti jasno vizijo razvoja,pri čemer zelo pogosto izdelajo več različic možnih rešitev, potem pa v postopkuugotavljajo, katera je primernejša. V postopke pripravljanja in sprejemanjaprostorskih načrtov je vključena tudi javnost. Njena udeležba je temeljni pogoj zadružbeno spremenljivost posegov v prostor. Soudeležba javnosti je pravilomauspešnejša na krajevni ravni kot na ravni večjih prostorskih enot.

Poklici v zvezi z urejanjem naravnega in družbenega okolja

Poklic prostorskega načrtovalca (planerja) ne opravljajo le arhitekti, ampaktudi strokovnjaki drugih ved. Urbanizem je dejavnost, ki se ukvarja z razvojemmest in njihovo prenovo, urbanisti pa so strokovnjaki za urbanizem. Poseben delprostorskega načrtovanja je krajinsko načrtovanje, ki se ukvarja s prostorskimiureditvami izbranih zemljišč ali posameznih pokrajinskih sestavin. Z varstvomnaravne dediščine se praviloma ukvarjajo strokovnjaki s področja naravoslovja. Zvarstvom kulturne dediščine se ukvarjajo strokovnjaki s področja družbenih ved.

SVET

UVOD

Svet lahko delimo na gospodarsko bolj in gospodarsko manj razvitedržave

V novejši človeški zgodovini, vključno s precejšnim delom 20. stoletja, so gonilosvetovnega gospodarskega razvoja predstavljale Evropa, Severna Amerika inJaponska. Zaradi njihove lege na severni polobli so začeli svet deliti na razvitisvetovni Sever (gospodarsko bolj razvite) in manj razviti svetovni Jug(gospodarsko manj razvite države).

Razlogov za razlike v gospodarski razvitosti po svetu je veliko. Ponekod so zazaostajanje v razvoju odločilni naravni vzroki (neugodno podnebje, goratopovršje, pomanjkanje naravnih bogastev, katastrofalne poprave, širjenje puščav).Večinoma pa so razlike posledica družbenih vzrokov (različen zgodovinski razvojin različna učinkovitost gospodarskih sistemov).

Združevanje zasebnega kapitala oz. proizvodnje na svetovni ravni poteka v okvirusvetovnega procesa, ki ga imenujemo globalizacija.

Skupina G 7 (ZDA, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija, Japonska in Kanada)in države BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska).

Kriteriji za določanje stopnje gospodarske razvitosti

Teh kriterijev je veliko, nobeden izmed njih pa ne zajema vseh vidikovgospodarske razvitosti. V statističnih prikazih sta največkrat uporabljena brutodomači proizvod (BDP) v USD na prebivalca za določeno leto oziroma njemuzelo soroden bruto nacionalni proizvod.

Zaradi pomanjkljivosti BDP je OZN razvila poseben kriterij – indeks človekovegarazvoja. Združuje štiri kriterije, in sicer BDP, delež pismenih, stopnjo izobrazbe inpričakovano življenjsko dobo. Najvišji možni indeks je 1 ali 100 odstotkov.

Okoljska protislovja sodobnega sveta

Dolgoročno gledano je največji problem globalnosegrevanje ozračja zaradi učinka tople grede. S temso bolj ali manj povezani tudi drugi veliki okoljskiproblemi, kot so dezertifikacija (širjenje puščav), erozijatal, onesnaženost zraka, vodovja in tal ter vse večjepomanjkljivosti pitne vode.

Bogate države so glavni porabniki svetovnih naravnih virov in med glavnimipovzročitelji globalnih okoljskih problemov. Ker so zase že vzpostavile visokeokoljske standarde, umazano industrijo in čezmerno izkoriščanje naravnih virovselijo v manj razvite države.

Večina svetovnih držav je leta 1997 podpisala Kjotski protokol, s katerim so kzmanjšanju izpustov toplogrednih plinov zavezali predvsem razvite države, ne patudi nekaterih velikih držav, kot sta Kitajska in Indija. Leta 2012 so Kjotskiprotokol sicer podaljšali do leta 2020, vendar se je njegova učinkovitost šezmanjšala, saj so iz njega izstopile Kanada, Japonska, Nova Zelandija in Rusija.

AZIJA

PODNEBJE IN RASTLINSTVO KOT ODRAZ RELIEFNEIZOBLIKOVANOSTI

Uvodna pojasnila

Azija je največja celina našega planeta, zato ne preseneča, da se v njej srečujemoz večjimi razlikami glede naravnega in kulturnega okolja ter stopnje gospodarskerazvitosti kot na drugih celinah. Velike nižine se menjavajo z najvišjimi gorstvisveta, območja hude revščine pa z žarišči bogastva.

V Aziji živi skoraj dve tretjini človeštva.

Od nasutih nižavij do najvišjih vrhov Himalaje

Najstarejši deli celine so pred-kambrijski ščiti in plošče naobmočju Arabskega in Dekanskegapolotoka (Indije, Sibirske plošče innekaterih manjših delov Azije.Večinoma gre za nižji in uravnan svet.Območji kaledonske in hercinskeorogeneze sta značilni za pretežnogorato notranjost med uravnanimdelom Sibirije na severu in velikanskoverigo mladonagubanih gorstev najugu. Slednja je nastala v časualpidske orogeneze in je podaljšekmladonagubanih gorstev iz južnegadela Evrope. Vleče se v smeri zahod-vzhod od gorovij Male Azije inKavkaza do najvišjih svetovnihgorstev Hindukuša, Karakoruma inHimalaje, potem pa se precej znižana nadaljuje proti jugovzhodu. Nastanekverige je posledica približevanja različnih litosferskih plošč. Ob vzhodnih obalahAzije se od Kamčatke in prek Japonskega otočja in Filipinov do Indonezijskegaotočja vleče še druga, precej nižja veriga mladonagubanih gorstev, ki je delnopotopljena pod morjem. Nastala je kot posledica podrivanja Tihooceanske inFilipinske plošče pod Evrazijsko.

Azijsko podnebje je odraz različnih dejavnikov

Tako kot na drugih celinah je pomembni dejavnik geografska širina, v Aziji pa staše posebej izrazita dva druga dejavnika – reliefna izoblikovanost površja inmonsunsko kroženje zraka.

Gorstva, ki se v različnih smereh razprostirajo čez južni del celine, preprečujejovlažnim zračnim masam iznad Indijskega oceana dostop v celinsko notranjost.Največ padavin je tak, kjer te trčijo ob reliefne ovire. Podobno, vendar manjizrazito vlogo imajo gorske pregrade v zaledju vzhodnih azijskih obal. Največpadavin na vzhodnem obrobju Azije prejemajo gorata otočja ognjenega obroča.

Povsem drugače je v notranjosti Azije na zavetrni strani gorstev. Količina padavinje marsikje tako majhna, da so nastale puščave.

Drugi dejavnik je monsunsko kroženje zraka, ki pa učinkuje skupaj z reliefom.

Podnebni tipi in rastlinski pasovi

Podnebni tipi tropskega in subtropskega pasu so praviloma omejeni naobmočja južno od glavne veriga mladonagubanih gorstev, ki je najpomembnejšapomembna ločnica na elini. Ekvatorialno podnebje je na otočjih v bližiniekvatorja pa tudi na nekaterih obrobnih delih kopnega. Značilno rastlinstvo jetropski deževni gozd. Zaradi goste poselitve in človekovih posegov je bistvenobolj izkrčen kot amazonski gozd v južni Ameriki. Če krčevin niso spremenili vobdelovalne in pozidane površine, se je na njih razrasel sekundarni gozd. Odprvotnega se razlikuje po manjšem številu rastlinskih vrst.

Za obale in delte velikih rek v tropski Aziji so ponekod značilni mangrove –poseben tip grmičastega in drevesnega rastlinstva, pri katerem se v času osekepokažejo značilne zračne korenine.

Savansko podnebje s savanskim rastlinstvom je značilno za velik delDekanskega in za notranjost Indokitajskega polotoka. Kjer je dovolj padavin,uspeva travniško rastlinstvo z grmičevjem in drevjem.

Območja tropskega in subtropskega polsuhega in suhega podnebja spolpuščavskim in puščavskim rastlinstvom so na Arabskem polotoku v

notranjosti celin. Kjer je vsaj še nekaj padavin, uspeva šopasta trava s trnatimigrmički in kaktusi, ponekod pa rastlinstva sploh ni.

Sredozemsko podnebje z mediteranskim rastlinstvom je značilno za širši obalnipas Sredozemskega in Črnega morja na skrajnem jugozahodu Azije. Rastlinstvosestavljajo zimzeleni listavci, iglavci, grmi in aromatična zelišča. Zanimiv iglavecje cedra (Libanon – dežela ceder).

V subtropskem vlažnem podnebju, značilnem za jugovzhodne dele Azije, je šeposebej izrazit poletni višek padavin. Zato ga včasih enačijo s pojmommonsunsko podnebje. Značilno rastlinstvo sta vlažni subtropski inmonsunski gozd. Drevesa so nižja in redkeje posejana, travniške podrasti je večkot v tropskem deževnem gozdu. Med gospodarsko pomembnimi rastlinami jetreba omeniti bambus in tikovec.

V vseh azijskih gorstvih se pojavljajo različne oblike gorskega podnebja inrastlinstva. Marsikje so se oblikovali izraziti rastlinski višinski pasovi (Himalaja).

V zmerno toplem pasu severno od glavne verige so podnebni tipi in rastlinskipasovi odvisni ne le od geografske širine, ampak tudi od oddaljenosti od Tihegaoceana. Na vzhodnih delih celine, kjer lahko zračne mase z oceana neoviranoprodirajo v nižavja severnega dela Kitajske, je območje kontinentalnegavlažnega podnebja. V severnem delu Japonske je vpliv oceana še močnejši,zato ima podnebje več potez oceanskega podnebja. Značilno rastlinstvo solistnati gozdovi.

V notranjosti celine se podnebje močno spremeni. Padavin je vse manj, zato sezačne največje območje kontinentalnega polsuhega in suhega podnebja nasvetu. V kontinentalnem suhe podnebju (pod 250 mm padavin) uspeva lepolpuščavsko in puščavsko rastlinstvo. Velikanski pas puščavskega podnebjaproti severu in vzhodu obkroža pas kontinentalnega polsuhega podnebja z 250 do500 mm padavin, kjer še uspeva stepsko rastlinstvo.

Večji del Sibirije in ruskega Daljnega vzhoda zajema zmerno hladno podnebje ziglastim gozdom (tajgo), na skrajnem severu Azije pa je v subpolarnem pasusubpolarno podnebje s tundrskim rastlinstvom.

AZIJSKE REKE IN NJIHOV POMEN

Pomen vodovja in izoblikovanost rečnega omrežja

Na nobeni drugi celini nimajo reke tako velikega vpliva na poselitev in preživetjeprebivalstva, saj je delež kmečkega prebivalstva nad svetovnim povprečjem,marsikje pa ljudje živijo s poplavami.

Zelo pomembno vlogo kot pri podnebju in rastlinstvu imajo reliefne pregrade tudipri izoblikovanosti rečnega omrežja. Razlikujemo areična območja, kjer zaradipomanjkanja padavin sploh ni stalnih tekočih voda, in endoreična območja aliobmočja z notranjim odtokom, kjer se reke končajo v jezerih v notranjosti.

Zunaj teh območij so se izoblikovala porečja azijskih rek. Razvrstimo jih lahko vštiri povodja – povodje Severnega ledenega morja, Tihega in Indijskega oceanater Sredozemskega morja.

Kitajske reke

Več kot tri četrtine Kitajcev živi v porečjih štirih najpomembnejših rek. Vsepripadajo povodju Tihega oceana.

Huang He teče severneje kot Chang Jiang. Njeno porečje zato prejema manjpadavin, reka ima tako precej manjši pretok in možnosti za plovbo so slabše.Njena posebnost v svetovnem merilu je rekordna količina gradiva v oblikilebdečih delcev, ki jih nosi s seboj. Ko Huang He zapusti povirno gorovje, na svojiovinkasti poti zaide na puhlične planote, prekrite z več kot 100 m debelimi nanosirumenkaste puhlice – Rumena reka. Ko priteče v Severnokitajsko nižavje, začnegradivo odlagati. Prav to je eden večnih kitajskih problemov, saj so morali zato obreki stoletja graditi visoke obrambne nasipe. Kitajska zgodovina je znana pokatastrofah, ko je reka prebila nasipe in popolnoma spremenila tok – rekažalovanja. Ker vsako leto prinaša novo gradivo, ga morajo iz struge odstranjevatiin zviševati obrambne nasipe. Kitajci so poskušali poplave ukrotiti tudi zgradnjo jezov, rezervoarjev in umetnih jezer, vendar reka v času poletnegadeževja še vedno poplavlja. V novejšem času je nastopila tudi druga težava.Huang He v spodnjem toku včasih presahne. Vzroke za to je s čezmerno rabovode za namakanje in z drugimi dejavnostmi povzročil človek.

Chang Jiang ali Jangce, po slovensko tudi Modra reka, je najdaljša azijska reka,njen podložni profil pa je v primerjavi z reko Huang He precej bolj razgiban.Chang Jiang je glavna kitajska prometna vodna žila; po njej potekata dve tretjinirečnega tovornega prometa. Zaradi številnih dejavnosti ob njenem toku nepreseneča, da je močno onesnažena, preč problem pa so tudi katastrofalnepoplave v času poletnega monsuna.

Jez treh soteskOsnovni namen izgradnje je bil zagon najmočnejše elektrarne na svetu. Zdokončanjem tega projekta, ki je za gradnjo Kitajskega zidu drugi največji projektv zgodovini te države, je Kitajski uspelo uresničiti več ciljev. Pomembno sopovečali svojo oskrbo z elektriko, pri čemer so zmanjšali uporabo premoga ter stem povezane izpuste toplogrednih plinov. Istočasno jim je uspelo omiliti poplavev spodnjem toku reke in izredno povečati rečni promet na Jangceju. Negativneposledice: jez ni zgrajen na potresno varnem območju, preseliti je bilo treba 1,3milijona prebivalcev(akumulacijsko jezero – poplave), povečala sta se številozemeljskih lazov ter ogroženost nekaterih rastlinskih in živalskih vrst.

Reke na jugu Azije

Vse reke pripadajo povodju Indijskega oceana. Najpomembnejše reke, Ind,Ganges in Bramaputra, izvirajo v najvišjih gorstvih sveta in tečejo po monsunskihobmočjih.

Spodnji tokovi omenjenih rek se precej razlikujejo. Ind dobiva vodo le v zgornjipolovici, kjer se v Pandžabu z vzhoda izliva vanj pet pritokov. V spodnji poloviciteče brez pritokov čez sušne pokrajine, ki niso poplavno ogrožene.

BangladešBangladeš je ena najrevnejših in najgosteje poseljenih držav sveta. Tri četrtinepovršja leži v velikanski delti Gangesa in Bramaputre. V normalnih okoliščinah sozmerne poplave nujno potrebne. Težava pa nastopi, če so poplave pozno avgusta,ko riževa stebla že dosežejo kritično višino in je zato ogrožen pridelek.

Reke na jugozahodu Azije

Skoraj zrcalno podobo južnoazijski rek kažeta Evfrat in Tigris, ki izvirata vgorovjih Male Azije in tečeta skozi sušno Mezopotamijo v Perzijski zaliv. Največjipretok imata pozimi in spomladi, najmanjšega pa poleti.

Podobno velja tudi za azijske reke v povodju Sredozemskega morja, ki jenajmanjše in ima najkrajše reke. Velik problem je predvsem obdobje poletnesuše, zato prihaja zaradi oskrbe z vodo tudi do meddržavnih konfliktov.

GOSPODARSKI IN DRUŽBENI RAZVOJ AZIJSKIH DRŽAV

Velike razlike v gospodarski razvitosti

Azija je glede na stopnjo gospodarskega in družbenega razvoja posameznih državcelina največjih razlik na svetu. Vzrok za to ni le neenakomerna razporeditevnaravnih bogastev, ampak predvsem zgodovinski in družbeni razvoj, ki močnoodseva posledice kolonializma.

Na eni strani se nekatere države spoprijemajo z revščino in nerazvitostjo, ki j poobsegu prekašajo le še najrevnejše države podsaharske Afrike – velik del JužneAzije, nekatere države Jugozahodne in Jugovzhodne Azije. Njihov razvoj marsikjeovirajo tudi politična nestabilnost ter oboroženi konflikti.

Na drugi strani je v Aziji nekaj bogatih držav, ki so se razvile na osnovi nafte,najrazvitejša pa je Japonska, ki jo dohitevajo mali azijski tigri.

Azijske države se povezujejo na različne načine. Izvoznice nafte ob Perzijskemzalivu so povezane v OPEC (Organizacija držav izvoznic nafte), državeJugovzhodne Azije pa so povezane v ASEAN (Združenje narodov JugovzhodneAzije).

Poseben razvoj izvoznic nafteNa območju Perzijskega zaliva je več z nafto bogatih držav, ki spadajo mednajpomembnejše svetovne izvoznice nadte in igrajo pomembno vlogo vorganizaciji OPEC (Suadova Arabija, Iran, Združeni Arabski emirati, Irak in Kuvajt).Z nafto in zemeljskim plinom je bogat tudi Kaspijski bazen.

Vzpon Japonske in azijskih tigrov

Azijske obale Tihega oceana so v drugi polovici 20. stoletja postale območjeizrednega gospodarskega razvoja, ki je po svoji dinamiki zasenčil druge dele

sveta. Tamkajšnje države so od zahoda sprejele modernizacijo, to je uvajanjesodobnih tehnologij in načinov proizvodnje, niso pa se odpovedale svojimkulturnim normam. Azijske vrednote poudarjajo izredno lojalnost družini,podjetju in narodu ter istočasno prevlado skupnega interesa nad interesomposameznika.

Pri tem razvoju je prednjačila Japonska. Njen izredni gospodarsko razvoj, ki so gapoimenovali japonski gospodarski čudež, se je začel že v petdesetih letih. Medprvimi na svetu se je zavedala pomena vlaganj v najmodernejšo tehnologijo inizobraževanje, pomembno vlogo pa je imela tudi kulturna tradicija z izrednomarljivostjo, discipliniranostjo in lojalnostjo japonskih delavcev.

Japonski gospodarski čudež so potem ponovili še štirje azijski tigri: JužnaKoreja, Singapur, Hongkong in Tajvan. Azijski tigri so v šestdesetih insedemdesetih letih uporabili podobne strategije kot prej Japonska. Uspelo jim jeprivabiti tuja vlaganja in se hitro industrializirati. Najprej so sloveli po kuhinjskihaparatih in drugih izdelkih za široko porabo, potem pa so ravno tako segli napodročje visoke tehnologije.

Z nekakšno zakasnitvijo in nekoliko počasnejšim razvojem so tigrom sledile tudinekatere druge države, predvsem Malezija in Tajska.

Velika preusmeritev na Kitajskem

Kitajska se je v manj kot četrt stoletja spremenila v najbolj dinamično in najhitrejerazvijajočo se komponento svetovnega gospodarstva. Kitajska predstavljanajstarejšo neprekinjeno civilizacijo na našem planetu. Po končani državljanskivojni so komunisti pod vodstvom Mao Centunga leta 1949 razglasili Ljudskorepubliko Kitajsko. Mao je v porušeni in obubožani državi s povprečnoživljenjsko dobo 32 let uveljavil izviren model socializma – maoizem. Znan je bilpo skoraj popolni enakosti med ljudmi, vendar je bila to predvsem enakost vrevščini.

Po Maovi smrti se je v vodstvu države postopoma uveljavil Deng Xiaoping.Njegove reforme po letu 1979 so po eni strani ohranile nekatere temeljesocialistične ureditve, po drugi strani pa so postopoma uvajale tržnogospodarstvo, spodbujale zasebno pobudo in Kitajsko odprle tujim vlaganjem.Kitajsko vodstvo je previdno začelo dopuščati stvari, ki so bile prej za Kitajcenepredstavljive. Na podeželju so lahko kmetje dobili od države zemljo v najem inse zavezali za določeno količino pridelka, višek pa prodali na prostem trgu. Sledilje velik dvig pridelka.

Najbolj radikalen zasuk v gospodarski preobrazbi Kitajske je bila ustanovitev prvihštirih posebnih gospodarskih con leta 1980. Ustanovili so jih ob obali, saj v tejfazi še niso želeli da bi učinke občutilo tudi prebivalstvo v notranjosti. Namen nibil le razvoj industrije, ampak tudi vseh drugih dejavnosti ter vnos tujega znanjain tehnologije. Industrijska proizvodnja je bila sprva praviloma namenjena leizvozu.

Prve štiri cone so ustanovili na skrbno izbranih območjih ob jugovzhodni obali.Prav posebno mesto med njimi zavzema Shenzen.

Shenzen in njegov neverjetni vzponKonec sedemdesetih let je bil to še podeželski kraj tik ob meji s Hongkongom.Večina prebivalstva je živela od kmetijstva in ribolova. Ko so 1980 v Shenzenuustanovili posebno ekonomsko cono, je stotine podjetij iz Hongkonga tja preselilosvoje tovarne. Razlog za to so bili nižji stroški za delavske plače, manjši davki,milejši predpisi glede varstva okolja in šibkejši uradni nadzor.

Leta 1984 so zaradi velikega uspeha prvih štirih con razglasili za odprta mestaza tuja vlaganja še 14 obalnih mest. Na obalnem območju so še naprejustanavljali različne odprte ekonomske cone, v devetdesetih letih pa so zavlaganja odprli tudi glavna mesta provinc v notranjosti države.

Kitajska zgodba o uspehu je temeljila na več prvinah. Ustvariti jim je uspelo skorajidealne razmere za tuje vlagatelje z vsega sveta. Kitajska jim je dala svojomarljivo, hitro prilagodljivo in zelo učljivo delovno silo, učinkovite olajšave,davčne prednosti, solidno infrastrukturo in odlično dostopnost znotraj VzhodneAzije. V devetdesetih letih je gospodarsko srce države postala delta Jangceja ssrediščem v Šanghaju, močno pa je prosperiralo tudi območje glavnega mestaPekinga z bližnjim obalnim mestom Tianjinom.

Spremenjena vloga Kitajske v svetu in njena notranja neskladjaVes ta razvoj ni v temeljih spremenil le kitajske države, ampak tudi njen odnos dosveta. Z eksplozivnim porastom industrije in širjenjem mest so se naglo povečalekitajske potrebe po naravnih virih: nafti, plinu, kovinah, hrani, električni energiji invodi. Ker sama praviloma nima dovolj naravnih virov, se je za njimi začela oziratine le pri sosedih, ampak tudi na drugi celinah.Ves ta razvoj je povzročil velike socialne razlike v družbi, ki je nekoč strmela kpopolni enakosti. Poleg čedalje večjega srednjega sloja se je ustvaril tudi slojgospodarske elite z vrsto zelo bogatih ljudi.

Kaj pa Indija?

Njeno prebivalstvo je dolgo naraščalo hitreje kot gospodarstvo, a se je v zadnjihletih trend obrnil. Pri tem ne smemo pozabiti, da več kot polovica Indijcev ševedno živi od kmetijska na revnih podeželskih območjih.

Samostojna Indija je desetletja po osamosvojitvi vodila neučinkovito gospodarskopolitiko, pri kateri se je državni aparat čezmerno vtikal v gospodarstvom deležrevnih pa je ostal nespremenjen. V osemdesetih letih je postalo očitno, da sopotrebne strukturne reforme. Velike spremembe so se začele 1991, ko je Indijazmanjšala trgovske ovire, začela privatizirati državna podjetja in spodbujati tujavlaganja. Po letu 2000 je začelo indijsko gospodarstvo rastli hitreje kot kdaj prej.Precejšen delež te rasti je povezan z naglo rastjo gospodarskega sektorjainformacijske tehnologije. Ta pojem pomeni skupek postopkov in pripomočkov,ki nam omogočajo hitro in učinkovito posredovanje podatkov.

Informacijska tehnologija se je najbolj razvila v mestu Bangalore na jugu državepa tudi v Hyderabadu, Mambaju in New Delhiju. Rast proizvodnje

računalniškega softvera je bila tako nagla, da zdaj ta sektor prispeva 8 odstotkovindijskega BDP in četrtino izvoza, čeprav zaposluje le 2 odstotka prebivalstva.

Velike razlike so tudi med različnimi deli države. Največji napredek je viden nazahodu in jugu, še posebej na širšem območju Mumbaja, ki je v marsičem vodilnov državi, po drugi strani pa sever in vzhod države v tem razvoju močnozaostajata.

Ob razcvetu indijskega informacijsko-tehnološkega sektorja so ZDA del svojihkomunikacijskih storitev prenesle v Indijo. Indija pa je del svoj informacijsko-tehnoloških dejavnosti začela izvažati v tujino, še posebej v Evropo, nekaterapodjetja iz revne Indije pa so začela kupovati znana podjetja na razvitem Zahodu.

Indijske družbe bodo v prihodnje še naprej prodirale v globalno gospodarstvo,naraščajoč indijski srednji sloj pa bo kot potencialen potrošnik pritegoval interesproizvajalec iz drugih delov sveta. Glavni sektor Indije je ravno informacijskatehnologija, ki je povsod po svetu znanilec novega razvoja, glavni sporazumevalnijezik v državi pa je angleščina, ki je prvi jezik svetovne trgovine.

Okoljski problemi Azije

Izredno hiter gospodarski vzpon, ki se večinoma odvija na območjih velikihzgostitev prebivalstva, ima za posledico hudo degradacijo okolja. Najbolj staprizadeta zrak in voda. Azija se spopada tudi s klimatskimi spremembami. Zaradikrčenja ledenikov v najvišjih gorstvih sveta grozi območjem od tamkajšnjihvelikih rekah pomanjkanje vode.

Kitajska – problemi deforestacije (uničevanja gozda zaradi različnih vzrokov),erozija prsti.

OBLIKE AZIJSKEGA KMETIJSTVA IN ZELENA REVOLUCIJA

Pomen Azijskega kmetijstva in glavni kmetijski pridelki

Kmetijstvo je za Azijo nadpovprečno pomembna dejavnost.

Zaradi neugodnih naravnih razmer (gorato površje, tropski deževni gozd, strmapobočja, puščave ipd.) je delež obdelovalnih površin majhen (10-20 odstotkov).Marsikje je kmetijstvo omejeno le na namakalne površine.

Glavna prehrambna kulturna rastlina je riž. Azija ustvarja več kot devet desetinnjegovega svetovnega pridelka. Značilen je predvsem za toplo in vlažno podnebjecelotne monsunske Azije.

Druge pomembne prehrambne kulturne rastline so pšenica, koruza, proso,maniok, soja, datlji idr. Pomembne so tudi nekatere plantažne in industrijskerastline: sladkorni trst, čajevec, oljna palma, tobak, juta, kavčukovec inrazlične začimbne rastline.

Oblike samooskrbnega in tržnega kmetijstva

Zaradi raznolikih naravnih razmer in različne stopnje razvitosti se je izoblikovalapaleta različnih oblik kmetijstva, ki jih delimo na samooskrbne in tržne.

Med samooskrbnimi oblikami je selilno poljedelstvo ena najbolj starodavnihin najprimitivnejših oblik. Značilna je za redko poseljene gozdove Indonezijskegaotočja in Indokitajskega polotoka. Na izbranem delu gozda drevesa najprejposekajo, pozneje pa zažgejo – požigalništvo. Pepel pognoji tla na krčevinah. Kose v času od enega do treh let tla izčrpajo, pridelavo opustijo in postopekponovijo v drugem delu gozda. Če se vsakič izkrčijo le majhne površine, se gozdsčasoma obnovi.

Druga starodavna oblika je nomadska živinoreja, značilna za sušne delecelinske notranjosti in Arabski polotok, kjer so zaradi pomanjkanja padavinmožnosti za poljedelstvo zelo omejene. Nomadska ljudstva gojijo črede različneživine in se praviloma z njimi tudi selijo. Kljub temu njihova hrana ne temelji namesu, ampak na poljedelskih pridelkih.

Intenzivno samooskrbno poljedelstvo s prevlado vodnega riža je značilnoza gosto poseljena območja ob velikih rekah v Vzhodni, Jugovzhodni in Južni Aziji.Gre za izrazito namakalno poljedelstvo, od katerega živi večina prebivalstva. Poljazorjejo ob pomoči živine ali strojev, vse druge dejavnosti pa so praviloma ročne.

Intenzivno samooskrbno kmetijstvo s prevlado pšenice in drugih kulturnihrastlin je značilno za bolj sušne dele monsunske Azije in za nemonsunsko Azijo.Poljedelstvo se kombinira z živinorejo. Ponekod podnebne razmere omogočajoveč letin, pogosto je tudi kolobarjenje.

Med tržnimi oblikami kmetijstva bomo poudarili plantažno gospodarstvo vJužni in Jugovzhodni Aziji. Plantaže so usmerjene v eno ali dve kulturni rastlini,

pridelava je namenjena izvozu, lastniki pa so pogosto tujci. V Aziji so verjetnonajbolj znane plantaže čajevca v Indiji in Šrilanki ter plantaže kavčukovca in oljnepalme v Maleziji in Indoneziji. Na plantažah pridelujejo tudi druge pridelke, kot sobombaž, juta, banane ipd.

Ali je zelena revolucija rešitev za hitro rast prebivalstva revnih držav?

Demografska eksplozija v revnih državah vsak dan terja večje količine hrane.Veliko novo upanje za reševanje tega problema je vzbudila zelena revolucija vkmetijstvu, ki je po nekaterih ocenah pred lakoto rešila več kot milijardo ljudi.Prinesla je nove visokorodne vrste riža, pšenice in koruze ter močno razširilauporabo namakanja, umetnih gnojil in pesticidov. S križanjem izbranih vrst riža sTajvana in iz Indonezije so ustvarili prvo čudežno vrsto, ki je močno dvignilahektarski donos. Z nadaljnjim delom so pri novih vrstah riža dvignili odpornostproti nekaterim škodljivcem in suši, s skrajšanjem njegove rastne dobe paomogočili tri letine.

Rezultati v Aziji so se zdeli naravnost veličastni, saj so se katastrofalne lakote izpreteklosti prenehale. Pridelek riža je v obdobju 1970 – 1995 narasel za kar dvetretjini.

Kmalu pa so se pokazale tudi negativne posledice, saj povečana pridelava nitemeljila le na visokorodnih vrstah, ampak tudi na širitvi namakalnih površin terpovečani uporabi umetnih gnojil in pesticidov. Sledilo je onesnaževanje tal inpodtalnice. Še hujše pa so bile socialne posledice – veliko kapitala.

PROBLEMI AZIJSKEGA PREBIVALSTVA

Število in gostota prebivalstva

Azija je glede prebivalstva v vseh pogledih pravi velikan, saj živi v njej več kot 60odstotkov svetovnega prebivalstva. Od 11 držav sveta, ki imajo več kot 100milijonov prebivalcev, jih je kar 6 v Aziji, dve državi – Kitajski in Indija – pa imataže več kot milijardo prebivalcev.

V Aziji sta dve največji zgostitvi prebivalstva na svetu. Prva je v Vzhodni Azijiob rekah Huang He in Chang Jiang, druga pa v Južni Aziji ob Gangesu inBramaputri.

Najredkeje poseljeni predeli Azije so v gorati notranjosti (npr. Tibet) ter naobsežnih stepskih območjih (Mongolija, Kazahstan) in puščavskih območjih(Arabski polotok).

Mestno in podeželsko prebivalstvo

Stopnja urbanizacije je tesno povezana z gospodarsko razvitostjo držav.Najvišjo stopnjo urbanizacije imajo Japonska, azijski tigri in nafte države obPerzijskem zalivu, najnižjo pa najrevnejše države Južne in Jugovzhodne Azije(Afganistan, Nepal, Kambodža).

Življenje v azijskih velemestih

V najbogatejših državah so mesta zelo urejena. Prebivalci večinoma prihajajo nadelo z javnimi prevoznimi sredstvi. Čistoča je na zelo visoki ravni. V velemestih pri stanovanjskih zgradbah skoraj ni opaziti socialne razslojenosti.Vse mestne službe delujejo brezhibno, pouličnega kriminala skoraj ne poznajo,vendar vse skupaj deluje zelo enolično. Povsem drugačna je podoba v revnejših državah. Mestni promet je marsikjekaotičen, zrak pa zaradi izpušnih plinov zelo onesnažen.

Rast in starostna sestava prebivalstva

Na rast azijskega prebivalstva vplivajo številni dejavniki. Najpomembnejši sostopnja gospodarske in družbene razvitosti, vpliv kulturne oz. verske tradicije terprebivalstvena politika posameznih držav.

Karta naravnega prirasta v Aziji nam pokaže, da rast prebivalstva še zdaleč niodvisna le od gospodarske razvitosti. Najmanjši (ali celo negativen) naravniprirast imajo dejansko najbolj razviti deli Azije (npr. Japonska, Tajvan, JužnaKoreja, Singapur). Dosegli so četrto fazo demografskega prehoda in jih lahkoprimerjamo z razvitimi zahodnoevropskimi državami.

Po drugi strani je najhitrejša rast prebivalstva značilna za nekatere arabskeislamske države (npr. Jemen, Irak, Jordanija), ki imajo visoko rodnost. Najvišjorodnost ima sicer Afganistan, vendar ima tudi visoko umrljivost, zato naravniprirast ni med najvišjimi.

Številnim gospodarsko manj razvitim azijskim državam je uspelo v zadnjem časuz različnimi ukrepi zmanjšati rodnost.

Razvoj prebivalstva in prebivalstvena politika v Indiji in na Kitajskem

Indijska vlada se je že leta 1952lotila različnih programov načrtovanja družine,nobeden od njih pa ni bil posebejuspešen. Pri tem so uporabljali tudimetode, ki so vzbudile hud upor.Eden takih je bil program sterilizacije(umetne odprave plodnosti). Novavlada po letu 1977 je spremenilaprebivalstveno politiko. Poudarek sozačeli dajati prostovoljnemunačrtovanju družine. Propagirali soga pod geslom večje družinskeblagajne, ki bo natopila, če bododružine imele manj otrok. Zaradi

pretirane želje po moških potomcih je število majhnih dečkov v Indiji za petinovečje od števila deklic.Veliko radikalnejših metod so se lotili na Kitajskem. Po smrti Mao Cetunga, ki jeodklanjal vsakršno omejevanje rojstev, je novo vodstvo leta 1979 začelopostopoma uvajati politiko enega otroka. To so dosegli na različne načine. Po enistrani so staršem, ki so se odločili za enega otroka, ponudili vrsto ugodnosti, podrugi strani pa so starše z več otroki kaznovali z različnimi ukrepi. Pri vsem tem jeponekod prihajalo tudi do hudih posegov v zasebno življenje. Do močnega upora

je prišlo zlasti napodeželju, kjer potradiciji menijo, da bomoški potomec boljeposkrbel za starše.Zaradi odpora so po letu1984 to politiko nekolikoomehčali. Staršem napodeželju, ki se jim rodideklica, po štirih letihdovolijo še enegaotroka.

Verska sestava prebivalstva in njen pomenV Aziji so nastala vsa veliko verstva sveta. Včasih jih delijo na univerzalnaverstva, ki so na široko odprta pripadnikom kateregakoli naroda (npr. krščanstvo,islam, budizem), in na etnična verstva, ki so namenjena predvsem pripadnikomdoločenega naroda oz. države (npr. judovstvo, hinduizem). Pripadnik etničnihverstev praviloma ne postaneš s spreobrnitvijo ampak z rojstvom.

Poleg različnih univerzalnih verstev so za Azijo še posebej pomembna takoimenovana azijska verstva. V Aziji prevladujejo in so omejena bolj ali manj le nato celino (hinduizem, budizem, šintoizem idr.). Od krščanstva ali islama se precejrazlikujejo. Pri njih pogosto ne gre toliko za verovanje oz. religijo v takem pomenubesede, kot ga razumemo pri nas, ampak predvsem za način dojemanja sveta oz.način življenja.

Krščanstvo kot najbolj številna in razširjena svetovna religija je v Aziji zelo šibkozastopano. Edina večja država s prevladujočim krščanstvom so Filipini, drugod pa

so kristjani večinoma izrazito v manjšini. Judovstvo ima svoje glavno središče vIzraelu.

Islam je drugo najbolj razširjeno svetovno verstvo. Razširjen je v širokemsklenjenem pasu, ki se iz severnega dela Afrike razteza v jugozahodni del Azije.Zunaj tega pasu prevladuje tudi v Bangladešu, Maleziji in Indoneziji. V sodobnemčasu se število njihovih pripadnikov povečuje hitreje kot pri večini drugih verstev.Prepovedano je uživanje svinjskega mesa, zato ni prašičereje. Ostro odklanjajotudi alkohol. V številnih državah so prebivalci oblečeni v skladu s tradicionalnimislamskim pravom, kar se najbolj opazi pri ženski noši.

Kaj je islamski fundamentalizem?Danes se v vrsti islamskih držav nekateri verski voditelji in množice njihovihprivržencev skušajo vračati k prvobitnim razlagam korana z bojevitejšimipoudarki. Pojav imenujemo islamski fundamentalizem. Izraz fundament pomenitemelj. Fundamentalistična gibanja se po ostrini svojih zahtev in metodahdelovanja razlikujejo, vendar skrajneži uporabljajo tudi nasilje. Posebna oblikanajbolj skrajnega delovanja je islamski terorizem, ki ne ogroža le islamskih držav,temveč ves svet.

Muslimani se delijo na sunite in šiite, prviprevladujejo v večini islamskih držav. Izrazitošiitska država je le Iran. Zanimiv primer arabskedržave je Irak.

Hinduizem je tretja največja svetovna religija, akar 97 odstotkov vseh hindujcev na svetu živi le vIndiji. Tradicionalni hindujci so razdeljeni na kaste,ki so uradno sicer prepovedane. Ta delitev jevedno bolj močna na podeželju, v mestih pačedalje bolj izgublja pomen.

Budizem je predvsem verstvo Indokitajskegapolotoka pa tudi Kitajske in Japonske. Obstajata

dve različni vrsti budizma, ki pa izhajata iz skupnih korenin. Budistične menihezlahka prepoznamo po obritih glavah in značilnih oranžnih ali rdečih oblačilih.

Velikanska Kitajska je poleg budizma država številnih drugih verstev. Mednajpomembnejšimi je konfucianizem, ki pa ga mnogi sploh nimajo za verstvo.Po drugi strani ima Kitajska enega največjih deležev neverujočega prebivalstvana svetu. Japonska je s tega vidika edinstvena, saj večina Japoncev hkrati pripadatako budizmu kot šintoizmu.

AFRIKA

NARAVNOGEOGRAFSKI OKVIR

Na površju stare celine se odraža tektonsko delovanje

Afrika ima edinstveno geografsko lego, saj jo ekvator seka skoraj na polovici.Posledice tega so opazne predvsem pri podnebju in rastlinstvu. Celina je ostanekGondvane, dela prakontinenta Pangea, ki je razpadel na več sestavnih delov.Afriško celino v osnovi predstavlja star predkambrijski Afriški ščit, sestavljenpretežno iz granitov in gnajsov.

Na stari osnovi od predkambrija naprej v glavnem ni prihajalo do gubanj.Pomembnejše izjeme so gorata Kaplandija (Kapske gore) in Zmajeve gore naskrajnem jugu in jugovzhodu, ki so predvsem rezultat hercinske orogeneze, tergorovje Atlas na skrajnem severozahodu, ki je predvsem mladonagubanogorstvo. Dvignilo se je v času alpidske orogeneze.

Veliko bolj kot gubanja so bila razširjena tektonska dviganja, grezanja terrazlamljanja stare predkambrijske osnove in na njen odloženih sedimentihkamnin. Med kotlinami so najpomembnejše Kalahara, Kongovska in Čadskakotlina ter kotline ob Viktorijinem jezeru, Belem Nilu in Nigru.

Najpomembnejše območje razlamljanja je vzhodna Afrika, kjer se ta dejavnostnadaljuje do današnjih dni. Zato je vzhodna Afrika prepredena z več tektonskimijarki. Rdeče morje je zalilo tektonski jarek, ki ločuje Afriko od Azije. Skorajpravokotno nanj poteka jarek, ki ločuje Etiopsko in Somalijsko višavje, vnadaljevanju pa se v Vzhodnoafriškem (Jezerskem) višavju razcepi na dvavzporedna jarka – Srednjeafriškega in Vzhodnoafriškega. Marsikje ju je zalilavoda in nastala so značilna podolgovata jezera v smeri sever-jug. Najgloblje jeTanganjiško jezero v Srednjeafriškem jarku. Proti jugu se oba jarka spetzdružita, v ugreznini pa leži Malavijsko jezero. Zunaj jarkov leži le Viktorijinojezero.

Za geološko preteklost Afrike je značilno tudi vulkansko delovanje, ki pa je vglavnem že prenehalo. Največ vulkanov je ravno v tektonsko nemirni vzhodniAfriki, kjer je prav tako največ potresov. Tudi oba najvišja vrhova – Kibo v pogorjuKilimandžara (5895 m) in Mt. Kenya (5199 m) – sta ognjeniškega nastanka.

Afrika ima višje površje večinoma v vzhodnem in južnem delu. Zato jo lahkodelimo na Visoko in Nizko Afriko. Ločnico med obema lahko približnopotegnemo od Benguele v Angoli do Port Sudana ob Rdečem morju.

Podnebje se je izoblikovalo pod vplivom različnih dejavnikov

Afrika je med vsemi celinami najbolj tropska in ima najpravilneje razporejenepodnebne tipe. Ti se bolj razlikujejo glede količine padavin kot pa gledetemperaturnih razmer.

Na podnebje vplivajorazlični dejavniki. Naprvem mestu bomopoudarili geografsko širino.Ker je osrčje Afrike obekvatorju, proti severu injugu pa celina nikjer nesega do 40. vzporednika,spada večina površja vtropski toplotni pas. Naseveru in jugu celine taskoraj neopazno preide vsubtropski toplotni pas.Ob ekvatorju je stalno območje ekvatorialnega nizkega zračnega tlaka,kjer se stekajo pasati. Zrak se dviguje in adiabatno ohlaja, zato v celoti gledanopade tu največ padavin na celini. Povsem drugače je na stalnih subtropskihobmočjih visokega zračnega tlaka ob 30. vzporedniku na severu in juguceline. Zračne mase, ki sem v višinah pritekajo iznad ekvatorja, se tu spuščajo,adiabatno segrevajo in sušijo. Zato so nastale puščave. Celotno kroženje zrakanad Afriko, ki vključuje območje stekanja pasatov in subtropski območji visokegazračnega tlaka, se v skladu z navideznim gibanjem Sonca v času našega poletjapomakne proti severu, pozimi pa proti jugu.

V najbolj namočenem pasu je največ padavin v obdobju, ki nastopi tik zatem, koje Sonce v zenitu. Ob ekvatorju je zaradi navideznega gibanja Sonca to dvakratna leto, zato poznajo dve deževni dobi.

Drug zelo pomemben dejavnik je razporeditev kopnega in morja. Sahara jenajvečja puščava na svetu in se proti vzhodu nadaljuje še v puščavski svet Azije.Na jugu so zaradi zoženosti celine in večjega vpliva oceanov puščave bistvenomanjše in manj izrazite. Glede sušnosti je s Saharo primerljiv le Namib,sosednjega Kalaharija pa ne moremo več označiti kot izrazito puščavo.

Tretji dejavniki so morski tokovi.

Četrti dejavnik je relief z nadmorsko višino. Kjer je višji svet orografska oviraza vetrove, ki prinašajo vlažne zračne mase z morja, se količina padavin močnopoveča.

Podnebni tipi so vplivali na izoblikovanje različnih rastlinskih pasov

Prikaz tropskega toplotnega pasu začenjamo z ekvatorialnimpodnebjem(klimogram Kisanganija). Značilno je predvsem za Kongovsko kotlino,delno pa tudi za zahodni del zaledja Gvinejskega zaliva in vzhodne obale

Madagaskarja. Nateh območjih uspevatropski deževnigozd, oziroma boljerečeno, njegoviostanki. Zaekvatorialnopodnebje so značilnevisoke in skorajstalne temperature,veliko padavin, ki sorazporejene skozivse leto.

Območjesavanskegapodnebja(klimograma Josa in Nairobija) s savanskim rastlinstvom ni le severno in južnood območja ekvatorialnega podnebja. Razširjeno je tudi v Vzhodnoafriškemvišavju, kjer zaradi večjih nadmorskih višin tropski deževni gozd ne more večuspevati. Za savansko podnebje so značilne visoke temperature, opazna manjšanihanja, sušna in deževna doba.

Savansko podnebje proti severu in jugu prehaja v tropsko polsuho in nato suhopodnebje, ki se skoraj povsem neopazno nadaljuje naprej v subtropsko suho(klimogram In Salaha), potem pa še v polsuho podnebje. Pri vseh teh podnebjihse namesto savanskega pojavlja puščavsko rastlinstvo. Kjer je še nekajpadavin, uspeva skromno travniško rastlinstvo. V še bolj sušnih predelih uspevajole šopasta trava, trnati grmički in kaktusi, v najbolj sušnih pa rastlinstva ni več.Velika večina puščav (tudi Sahara) ima vsaj nekaj skromnega rastlinstva.

Območje sredozemskega podnebja z mediteranskim rastlinstvom jeznačilno predvsem za zahodni del afriške sredozemske obale. Manjše takoobmočje je tudi na skrajnem jugozahodu Južne Afrike. Za afriški skrajni jugovzhodje značilno subtropsko vlažno podnebje (klimogram Durbana), kjer zaradivpliva toplega morskega toka uspeva vlažni subtropski gozd. Izrazitegagorskega podnebja z gorskim rastlinstvom je v Afriki v primerjavi z drugimicelinami malo. Še največ ga je v gorah vzhodne Afrike.

Pomen afriškega vodovja

V Afriki zaradi reliefa in podnebja obsežna območja nimajo odtoka v morje.Ponekod gre za endoreična območja, kjer se reke končajo v jezerih (Čadskojezero). Velikanska puščavska območja so areična (brez stalnega rečnegaomrežja), zato je tam poselitev skrajno redka oz. je ni.

Vse velike afriške reke izvirajo na bolj namočenih območjih, pri čemer panekatere na svoji poti do morja prečkajo tudi obsežne suhe predele. Najizrazitejšiprimer je Nil. Njegova izvirna kraka – Modri in Beli Nil – izvirata v gorskem svetu

vzhodne Afrike in se pri Kartumu združita. Nil potem nadaljuje svojo pot čezSaharo do Sredozemskega morja, vendar veliko vode pri tem izhlapi. Drugenajpomembnejše afriške reke so Niger, Kongo, Zambezi in Oranje.

Reke v Afriki še zdaleč nimajo tolikšnega pomena za poselitev in kmetijstvo kot vAziji. Ena najpomembnejših izjem je Nil. V ozkem pasu ob njegovem srednjem inše zlasti spodnjem toku ter v delti je nastala ena največjih afriških zgostitevprebivalstva. Nil namreč daje nujo potrebno vodo za namakanje, nanj pa sovezane tudi številne druge dejavnosti.

Glede na to, da ima precejšen del Afrike slabo razvito prometno omrežje, so rekeše danes marsikje edina prometna pot. Pri tem so velika ovira pragovi ob robucelin. Plovba iz morja v notranjosti je možna le do prvih brzic.

Prav robni pragovi pa so po drugi strani kot nalašč za hidroenergetsko izrabo.Največje hidroelektrarne z velikanskimi akumulacijskimi jezeri so zrasle predvsemna Nilu, Volti in Zambeziju.

Posledice izgradnje Asuanskega jezu za EgiptZ izgradnjo elektrarne so sicer res pridobili veliko energije, z izrabo vode izakumulacijskega jezera pa skoraj milijon hektarjev razširili namakalne površine.Hkrati pa so s tem od jezu naprej prekinili vsakoletno naplavljanje rodovitnegamulja. Kmetje morajo namesto tega zdaj uporabljati umetna gnojila. Kerrodovitnih polj ne izpirajo več vsakoletne poplave, so tla čedalje bolj slana.

Afriške reke sicer nudijo mnogo čudovitih naravnih možnosti za turizem, vendar družbene razmere marsikje (še) ne omogočajo njegovega razvoja. Turistična infrastruktura je razvita le v nekaterih državah. Med najbolj priljubljene reke spadata Nil in Zambezi.

IZBRANI PROBLEMI AFRIŠKEGA DRUŽBENEGA RAZVOJA

Kulturna delitev celine

Afriko v kulturnem pogledu pogosto delijo na dva neenaka dela. Manjši je Afrikaseverno od Sahare, kjer živi večinoma arabsko islamsko prebivalstvo. Zaradiprevladujočega sušnega podnebja in arabske kulture je v marsičem zelo podobnadržavam na Jugozahodu Azije. kulturno precej drugačen je drugi, večji del Afrike,ki želi južno od Sahare (podsaharska Afrika) in v katerem živi skoraj samotemnopolto prebivalstvo, zaradi česar ga pogosto imenujejo tudi črnska Afrika.

Kulturna delitev celine je tesno povezana z izredno pestro etnično in jezikovnosestavo prebivalstva. Številna afriška ljudstva govorijo več kot 2000 jezikov iz večkot 100 jezikovnih skupin. Jezikovno najbolj enotna je Afrika severno od Sahare,kjer je v absolutni prevladi arabski jezik, podsaharska Afrika pa je pravi jezikovnimozaik.

Znana in neznana afriška zgodovina

Afrika je bila zibelka človeštva in vsi prebivalci planeta Zemlja smo po svojemnajglobljem izvoru Afričani. Tisočletja je bila Afrika vodilna v svetu na

najrazličnejših področjih, od izdelave orodja do udomačitve živali in vzpostavitvetrgovine. Ena najbolj znanih v zgodovini je bila egiptovska civilizacija.

Pred prihodom evropskih osvajalcem pred dobrega pol tisočletja je bilapodsaharska Afrika celina bogatih in raznolikih kultur, različnih življenjskih slogov,tehnološkega napredka in tudi trgovskih povezav z zunanjim svetom. V dolgihtisočletjih svetle afriške zgodovine je pravzaprav le zadnjih pet stoletij tistotemno obdobje, ki so ga zaznamovali podjarmljanje, trgovina s sužnji,kolonializem, revščina, pa tudi občasne vojne in naravne katastrofe.

Družbeni razvoj Afrike od njenega odkrivanja do odprave kolonializma

V 15. stoletju so Portugalci skušali vzdolž afriške obale najti novo pot v Indijo.Postopoma so prodirali ob zahodni obali, tako da jim je Rt dobrega upanja inpozneje Indijo uspelo doseči šele proti koncu stoletja.

Portugalcem so kmalu sledile druge evropske države. Evropejci so ob zahodniafriški obali postavljali svoje postojanke, niso pa posegli globlje v notranjost. Pritem so prišli v stik z afriškimi trgovci s sužnji. Izvajali so jo podsaharski, arabski inevropski trgovci s sužnji, skupno pa naj bi domov odpeljali okoli 30 milijonovljudi.

Da si kolonialne sile pri delitvi afriškega ozemlja ne bi pretirano skakale v lase,so se njihovi predstavniki leta 1884 zbrali na berlinski konferenci. Nazemljevidih so začrtali meje bodočih kolonij, pri čemer Afričanov niso vprašali zamnenje. Kljub medsebojnim sporazumom je trajalo vse do okoli leta 1910, da soVelika Britanija, Francija, Belgija, Portugalska, Italija, Nemčija in Španija dokončnozavzele in si razdelile ozemlje celotne Afrike. Samo dve državi (Liberija in Etiopija)sta pri tem ostali samostojni.

Bistvo kolonializma oz. kolonialnega gospodarjenja je bilo na eni straniizkoriščanje afriškega človeškega potenciala in surovin, na drugi strani paustvarjanje tržišča za evropske industrijske izdelke. Matične države sogospodarsko rast v kolonijah načrtno omejevale, vse upore pa zatrle s silo.Obdobje formalnega kolonializma je v Afriki trajalo le približno 75 let, in sicer odokvirno 1890 do šestdesetih 20. stoletja, vendar se njegove posledice še danesčutijo na vsakem koraku.

Osamosvojitev afriških držav in neokolonializem

Kmalu po koncu druge svetovne vojne so se evropski kolonialni imperiji začelidokončno razkrajati tudi v Afriki.

Nekdanji kolonializem se je umaknil bolj prefinjenim oblikam medsebojnegasodelovanja med novimi afriškimi državami in njihovimi nekdanjimi kolonialnimigospodarji, kar označujemo kot neokolonializem. Osamosvojene države sonamreč tudi v novih razmerah bolj ali manj obdržale vlogo nekdanjih kolonij –glede izvoza surovin in uvoza končnih izdelkov – njihovi glavni gospodarskiparterji pa so večinoma ostale kar prejšnje matične države.

Nove oblasti osamosvojenih držav so bile zaradi posebnih afriških razmer (zelonizka stopnja gospodarske razvitosti, pomanjkanje politične kulture ipd.) pogostonedemokratične in so z lastnimi državljani včasih ravnale še slabše kot prejšnjikolonialni gospodarji. Osamosvajanje afriških držav je sovpadalo z obdobjemhladne vojne in celina je za vrsto let postala poligon preizkušanja političnegavpliva Sovjetske zveze na eni ter ZDA, nekaterih zahodnih držav in Južne Afrike nadrugi strani. Po razpadu Sovjetske zveze in odpravi apartheida v Južni Afriki se jeto ideološko rivalstvo v Afriki končalo, posledice pa se čutijo še danes.

Postopno umirjanje konfliktov in arabska pomlad

Poleg hladne vojne so bila razlog za trenja tudi nerešena etnična vprašanja.Meje nekdanjih kolonij so v skoraj nespremenjeni obliki ostale tudi mejesamostojnih držav. (Izjemi sta le dve uspešni odcepitvi, in sicer Eritreje od Etiopijein Južnega Sudana od Sudana). Zato v skoraj vseh državah še danes živi znotrajdržavnih meja več raznorodnih ljudstev, med katerimi ponekod prihaja do trenj,po drugi strani a nekatera velika afriška ljudstva živijo razdeljena med več držav.Vrsto afriških držav so zato pretresale (in jih občasno pretresajo še danes)državljanske vojne, ne pa tudi meddržavne vojne. Posamezna trenja znotraj državlahko temeljijo tudi na verski osnovi, vendar gre v veliki večini za medetnične, inne medverske konflikte. Na splošno pa je na začetku 21. stoletja opazno počasniumirjanje in precej manjše število vseh konfliktov, še posebej v primerjavi zobdobjem hladne vojne.

Umirjanje političnih konfliktov, nastop bolj prosvetljenih afriških voditeljev indemokratizacija celine po letu 1990, ki se kaže v vse večjem številu držav, kiizvajajo različne oblike volitev, os zelo pozitivna znamenja za boljšo prihodnostAfrike. Pri tem sta imela poseben simbolni pomen odprava resnega ločevanja indemokratičen prenos oblasti na črnsko večino v Južni Afriki.

Odprava apartheida v Južni Afriki Nacionalna stranka je zagovarjala apartheid – povsem ločeno življenje vsehskupin prebivalstva glede na barvo kože, pri čemer je bil privilegirani položajnamenjen belcem. Uvedli so vrsto rasističnih zakonov in jih neusmiljeno izvajali.Za črnce so ustanavljali bantustane – nekakšne črnske države znotraj JužneAfrike, ki jih ni priznal nihče drug. V njih so živeli v zelo slabih življenjskihrazmerah.

Zaradi čedalje hujšega upora in mednarodnih pritiskov so se začele rasističneoblasti pogajati s črnskim voditeljem Nelsonom Mandelo, ki so ga več kot četrtstoletja držale v zaporu. Postopen prenos oblasti na temnopolto večino se jesimbolno končal s prvimi svobodnimi volitvami leta 1994, na katerih je zmagalanajpomembnejša črnska stranka.

Kljub temu da prihaja iz Afrike precej manj novic o vojnah in krizah, se celina še vedno sooča z nekaterimi hudimi konflikti. Na prvi pogled se zdi, da gre v osnovi za medetnična trenja, a dejansko se za večino od njih skriva le borba za prevlado nad naravnimi bogastvi (nafto, rudami ali vodo).

Vojne v DR Kongu in Darfurju ter arabska pomladNajveč človeških žrtev – več kot v kateremkoli drugem spopadu na svetu po drugisvetovni vojni – je terjala dolgotrajna kriza z dvema vojnama v DR Kongu,stanje pa se tui kasneje ni trajno umirilo. V vojno se je aktivno vmešalo večafriških držav in tujih multinacionalk, bistvo vsega pa je bilo plenjenje bogatihnahajališč mineralnih bogastev – predvsem koltana, diamantov, bakra innekaterih redkih kovin. Osrednje oblasti so izgubile nadzor nad vzhodnim delomdržave, ki so mu zavladali lokalni gospodarji vojne in sklepali svoje posle s tujimikorporacijami, mednarodna skupnost pa vojne nikoli ni resnično želela ustaviti. Darfur je pokrajina v zahodnem Sudanu. Tu so se predvsem zaradi vodnih virov,ki so začeli zaradi posledic globalnega segrevanja ozračja izginjati, spopadliarabski nomadski živinorejci in afriški poljedelci. Arabska pomlad je izbruhnila leta 2010 v Tuniziji. Neki mlad prodajaleczelenjave na tržnici se je iz obupa zažgal, ker ni (več) hotel plačevati podkupninepolicistu in so mu zato zaplenili vso zelenjavo. Množice v arabskih državah,naveličane desetletij avtokratskih režimov, korupcije in drugih družbenihanomalij, so se dvignile. Upor je kmalu odnesel tunizijskega voditelja ter preskočilše v druge arabske države, tudi tiste v Jugozahodni Aziji, ki jih uvrščajo vbližnjevzhodni sod smodnika. Arabska spomlad je sprva odnesla nekajnepriljubljenih voditeljev, vendar so se potem na oblasti utrdili enako ali še boljavtokratski režimi, nekatere države pa so se pogreznile v neobvladljiv kaosdržavljanskih vojn in veljajo za ti. padle države (npr. Libija).

Različna raba naravnih danosti in posledice monostrukturnegagospodarstva

Afrika je gospodarsko najmanj razvita celina. Ta oznaka velja predvsem zapodsaharsko Afriko, nekatere arabske države na severu pa veljajo za gospodarsko(nekoliko) bolj razvite.

So pa tudi države, ki jim tudi velikanaravna bogastva še niso prineslaugodnejšega razvoja. V najslabšempoložaju pa so države brezpomembnejših naravnih bogastev, ki jihpoleg tega pestijo še naravnekatastrofe.

Zaradi nekolonialnega položaja je velikdel afriških držav še vedno odvisen odizvoza enega ali dveh glavnih artiklov.To so kmetijski (plantažni) pridelki naeni ter rude oz. energijski viri na drugistrani. Taka monostrukturnagospodarstva so seveda zelo ranljiva,saj jih padec cen na svetovnem tržiščuhitro zamaje.

Svetovne cene surovin, ki jih afriške države izvažajo, so desetletja boj ali manjpadale ali kvečjemu nihale. Po drugi strani so se cene industrijskih izdelkov tervseh drugih vrst blaga, ki ga afriške države uvažajo, sproti dvigovale. Temdržavam zato kljub povečani proizvodnji ni več uspevalo pokrivati razlik. Zazagon lastnega gospodarstva so najemale čedalje več posojil. Nastopila je velikadolžniška kriza. Vodilne svetovne finančne institucije so zato v osemdesetihletih 20. stoletja afriškim državam zagrozile s prekinitvijo vse nadaljnje pomoči,če se ne podvržejo posebnim strukturnim prilagoditvenim programom.Njihovo bistvo je bilo v tem, da so svoja gospodarstva namesto državni regulativiprepustile delovanju tržnih zakonitosti. Siva ekonomija vključuje različnedejavnosti, ki niso nadzorovane in obdavčene od države (prodajanje na ulici,različne drobne storitve ipd.).

Po letu 2000 pa so se pojavili vidni znaki gospodarskega okrevanja. V večini državpodsaharske Afrike je bila v desetletju 2000-10 gospodarska rast pozitivna,številne države pa so imele v tem obdobju to rast celo višjo od 5 odstotkov letno.Pri tem moramo upoštevati, da je bila ponekod osnova za primerjavo zelo nizkaali pa je bila visoka rast predvsem posledica izvoza nadte, ki se je podražila. Zelopomembno pa je, da je začelo gospodarstvo podsaharskih držav prvič po dolgihletih naraščati hitreje kot njihovo prebivalstvo.

Drugo zelo spodbudno znamenje za prihodnost je končanje dolžniške krize, ki jeafriške države pestila tri desetletja. To pomeni, da izboljšane finančne razmereafriškim vladam v prihodnje omogočajo večja vlaganja v zdravstvo,izobraževanje, infrastrukturo in javne službe, v odnosu do svojih trgovskihpartnerjev pa lahko nastopajo z enakopravnejših pozicij.

Na začetku novega tisočletja pa se je zgodilo še nekaj – v Afriko je na širokovstopila Kitajska. Ta pri širitvi svojega gospodarstva nujno potrebuje afriškanaravna bogastva in nova tržišča za svoje izdelke, sodelovanje pa zanima tudiAfričane. Kitajska jim poleg poslov in izgradnje infrastrukture nudi tehnično

pomoč pri razvijanju zdravstva in šolstva ter daje posojila, in to pod ugodnejšimipogoji kot svetovne finančne institucije.

Afrika dobrih novicZlasti podsaharska Afrika je daleč od zanimanja svetovne javnosti, svetovnimediji pa o dogajanju v njej prevečkrat poročajo senzacionalistično in le vpovezavi s problemi.Države podsaharske Afrike se na različnih svetovnih lestvicah gospodarskerazvitosti, razširjenosti revščine ipd. ponavadi znajdejo na dnu. Takšnoprikazovanje je lahko tudi zavajajoče, saj so merila zanj postavili v gospodarskorazvitem svetu. Medsebojna solidarnost je v podsaharski Afriki večja, družinske insorodstvene vezi pa so tesnejše, kot jih poznamo v gospodarsko razvitem plesu. Kizboljšanju kakovosti življenja veliko pripomore tudi delovanje lokalnih inmednarodnih nevladnih organizacij ter skupin, ki jih vodi afriška diaspora v Evropiin Ameriki. Ta prispeva Afriki več tujega kapitala, tudi v obliki denarnih nakazilsorodnikom, kot vsa tuja pomoč. Afrika je postala eden najhitreje razvijajočih se turističnih ciljev na svetu.

Afriške bolezni in problem aidsa

Vroče in vlažno podnebje tropske Afrike je kot nalašč za razbohotenjeorganizmov, ki povzročajo nevarne tropske bolezni. Od vseh celin sonajpogostejše v podsaharski Afriki, predvsem zaradi pomanjkanja čistoče in slaborazvite zdravstvene mreže.

Bilharzova bolezen ali rečna slepota sta vezani predvsem na reke in stoječevode. Malarija , ki jo prenaša komaranofeles (mrzličar), je sicer razširjena tudiv tropskih delih drugih celin, vendar terjanajvečji davek ravno v Afriki. Spalnabolezen ni tako razširjena in uničujoča.Omenjamo jo predvsem zaradi njenegavpliva na kmetijstvo. Bolezen prenašamuha cece, za njo pa zbolijo tudi domačeživali. Zato živinoreja ni možna nikjer v vlažni tropski Afriki, kjer je ta muha.

Najusodnejše pa so posledice aidsa, zaradi katerega v Afriki letno umre več kotmilijon ljudi.

Po skoraj treh desetletij od izbruha bolezni pa so se stvari začele obračati nabolje.

Demografska eksplozija, zmanjševanje pridelave hrane na prebivalca inproblemi lakote

Zaradi najvišje rodnosti na svetu se je število Afričanov v drugi polovici 20.stoletja potrojilo. Afrika, še posebej njen podsaharski del, je doživelademografsko eksplozijo.

Afrika je edina celina, na kateri je v zadnjih desetletjih prihajalo do zmanjšanjapridelka hrane na prebivalca.

Večje lakote običajno nastopijo takrat, ko pride do raznih naravnih nesreč.Praviloma je to v obdobju katastrofalnih suš, ki prizadenejo različne dele Afrike,še posebej pa sta prizadeti območji Sahela in Afriškega roga (Somalija zokolico).

Suše in lakote v SaheluSahel ali sahelski pas je prehoden pas med Saharo na severu in savanami najugu. Vleče se od Sengala na zahodu do srednjega srednjega Sudana na vzhodu,nekateri pa k njemu prištevajo tudi dele Etiopije in Somalije. V sahelskih državahje glavni problem ne le to da je padavin malo, ampak tudi to, da se njihovakoličina zelo spreminja.Sahel je območje občasnih katastrofalnih suš s hudimi posledicami. Sahel jepostal območje dezertifikacije, saj se je v teh letih Sahara razširila proti jugu. Ena glavnih dejavnosti v Sahelu je pašna živinoreja.

KMETIJSTVO IN RUDARSTVO KOT ZNAČILNI OBLIKI AFRIŠKEGAGOSPODARSTVA

Pomen in oblike afriškega kmetijstva

Kmetijstvo je za Afriko zelo pomembnadejavnost, saj ima med vsemi celinaminajvišji delež kmečkega prebivalstvana svetu.

V Afriki lahko najdemo vrsto oblikkmetijstva, ki smo jih spoznali že vAziji. Tu imajo drugačen obseg inpomen, predvsem je manj namakalnegapoljedelstva.

Pregled samooskrbnih oblikkmetijstva bomo začeli s selilnimpoljedelstvom, ki je v podsaharskiAfriki široko razširjeno. Pri njem gre boljza rotacijo zemljišč kot pridelkov.

Intenzivno samooskrbno kmetijstvo je raztreseno po različnih delih Afrike inje le ponekod vezano na obrečne ravnice. Poljedelstvo običajno kombinirajo sskromno živinorejo.

Nomadska in polnomadska živinoreja sta značilni za posluha in suha območjana severu, vzhodu in jugu celine.

Tržne oblike kmetijstva so pogostejše na subtropskem jugu Afrike. Tamprevladujeta tržna živinoreja in mešano tržno kmetijstvo kot kombinacijapoljedelstva in živinoreje. Na območjih sredozemskega podnebja je razvitomediteransko kmetijstvo. Najznačilnejša tržan oblika v tropski Afriki pa jeplantažno gospodarstvo.

Tradicionalne kulturne rastline samooskrbnega kmetijstva so nekateregomoljnice: maniok, jam in batata (sladki krompir). Poleg njih gojijo še proso,banane, koruzo in riž. N namakalnih območjih severno od Sahare, še posebej vdolini Nila, pridelujejo tudi pšenico, koruzo, sladkorni trst, zelenjavo in drugerastline.

Pri tržnem kmetijstvu gojijo predvsem različne plantažne kulturne rastline. Vsvetu še najbolj izstopajo po pridelavi kakava in čaja. Drugi pomembni pridelkiso kava, različna rastlinska olja, arašidi, kavčuk, bombaž, tobak insladkorni trst. Na sredozemskih območjih gojijo tudi agrume, oljko in vinskotrto.

Živinoreja je možna le na območjih, kjer ni muhe cece. Večinoma jesamooskrbna. Redijo govedo, na sušnih območjih pa drobnico in kamele.

Rude in energijski viri – razkorak med zalogami in dejanskim izkoriščanjem

Afrika je stara celina, ki ima nekaj najpomembnejših zalog rudnih bogastev inenergijskih virov na svetu. Afriško rudarstvo je med najpomembnejšimi na svetu,pa tudi znotraj Afrike je ena najpomembnejših dejavnosti, ki je sem pritegnilaprecej več naložb kot katerakoli druga. Afrika naj bi bila prva ali druga na svetuglede svetovnih zalog zlata, diamantov, platine, boksita, kobalta infosfatov. Zelo pomembne so tudi zaloge urana, bakra, kroma, železa,mangana, vanadija, titana in drugih kovin. Afrika ima tudi pomembne zalogeenergijskih virov, kot so nafta, zemeljski plin in črni premog.

Tri najpomembnejša rudarska območja so se razvila v Visoki Afriki, in sicerWitwatersrand v Južni Afriki, osrednji Zimbabve in bakrov pas v Zambiji inDR Kongu.

diamant: Bocvana, DR Kongo, Južna Afrika, Zimbabve, Angola, Namibija uran: Namibija, Niger zlato: Južna Afrika, Gana kobalt: DR Kongo, Zambija boksit: Gvineja platina: Južna Afrika, Zimbabve, Bocvana

črni premog: Južna Afrikazemeljski plin: Alžirijanafta: Nigerija

Južna Afrika: vanadij, kromit in železo

PREBIVALSTVO IN NASELJA

RAZPOREDITEV IN RAST PREBIVALSTVA

Gosto in redko poseljena območja sveta

Gostota prebivalstva je razmerje med številom prebivalcev in površino. Povenam, koliko prebivalcev živi na kvadratnem kilometru površja. V Sloveniji jih živiokoli 100.

Glede na gostoto prebivalstva po svetu izstopajo štiri velika območja: vzhodnaAzija, južna Azija, zahodna in srednja Evropa in severovzhodni del ZDA. Njihovonasprotje so redko poseljena puščavska območja, vlažne ekvatorialne pokrajine inmrzli polarni oziroma gorski predeli.Na razporeditev prebivalstva vplivajo številni naravni in družbeni dejavniki. Medprvimi so najpomembnejši podnebje, relief, dostopnost do vode, kakovost prsti inrastlinstvo. Med drugimi imajo pomembno vlogo zgodovinski in gospodarskirazvoj, prometna dostopnost in politične razmere. V Sloveniji so gosto poseljenadna ravnin, kotlin in kraških polj. Redko poseljena območja so predvsem vhribovitem svetu predalpskih pokrajin. Visokogorski svet in velik del visokihdinarskih planot pa je neposeljen.

Spreminjanje števila prebivalcev na svetu in demografskaeksplozija

Čedalje hitrejšo rast prebivalstva v zadnjih dveh stoletjih so omogočile predvsemizboljšane zdravstvene razmere, povezane s splošnim gospodarskih napredkom.V razvitih državah je v zadnjih desetletjih rast števila prebivalcev zelo počasna, vnekaterih med njimi pa je začelo število prebivalcev celo upadati. Za države vrazvoju pa je značilno ravno nasprotno. Soočajo se s čedalje hitrejšimnaraščanjem števila prebivalcev, ki ga imenujemo eksplozija prebivalstva alidemografska eksplozija. Povzroča jim velike probleme, saj velik delprebivalstva ne dobi zaposlitve, čedalje težje pa je tudi pridelati dovolj hrane zavse. Najhitrejša rast je značilna za Afriko in Azijo, počasna rast pa za Evropo,Severno Ameriko in Avstralijo.

RODNOST, UMRLJIVOST IN NARAVNI PRIRAST

Različna rodnost po svetu je posledica gospodarskih in kulturnihrazlik

Na rast števila prebivalcev vplivata rodnost in umrljivost. Rodnost ali natalitetaponazarja število živorojenih otrok na 1000 prebivalcev določenega območja venem letu. Izražamo jo v promilih (včasih tudi v odstotkih). Najvišja je v Afriki terv nekaterih azijskih in latinskoameriških državah. Posamezni kontinenti, države incelo pokrajine znotraj držav se glede rodnosti precej razlikujejo. To je posledicarazličnih bioloških (delež ženskega prebivalstva v starosti od 15 do 45 let),gospodarskih in kulturnih dejavnikov.

Umrljivost in bolezni sodobnega sveta

Umrljivost ali mortaliteta ponazarja število umrlih na 1000 prebivalcevdoločenega območja v enem letu. V zadnjih letih je narasla v nekaterih razvitihdržavah, saj se je tam močno povečal delež starejšega prebivalstva. Na večjoumrljivost v posameznih obdobjih vplivajo tudi vojne, naravne katastrofe inbolezni. V razvitih državah ogrožajo prebivalstvo predvsem bolezni bogatih, kiso posledica nepravilne in prekomerne prehrane, pomanjkanja gibanja inneustreznih navad – bolezni srca in ožilja, alkoholizem in uživanje drog. V manjrazvitih državah so največji problem bolezni revščine, ki so posledicaneustreznih higienskih in zdravstvenih razmer, deloma tudi neugodnegapodnebja – malarija, kolera, rumena mrzlica, tuberkuloza.

Naravni prirast in teorija demografskega prehoda

Naravni prirast ponazarja razliko med rodnostjo in umrljivostjo oziroma medštevilom živorojenih otrok in številom umrlih na 1000 prebivalcev določenegaobmočja v enem letu. Najvišji je v Afriki ter nekaterih azijskih in latinskoameriškihdržavah. Najnižji je v nekaterih gospodarsko razvitih državah, negativen papredvsem v vzhodni Evropi. Spreminjanje naravnega gibanja prebivalstva(rodnost, smrtnost in naravni prirast) najbolje pojasnjuje teorijademografskega prehoda, ki to povezuje z gospodarskim razvojem ih hkratnimspreminjanjem družbe zaradi deagrarizacije in urbanizacije. Deagrarizacija jeopuščanje kmetijstva in zmanjševanje števila kmečkega prebivalstva,urbanizacija pa je širjenje mest in mestnega načina življenja. Po teorijidemografskega prehoda gre človeštvo skozi štiri faze, vsaki od njih pa ustrezadoločen tip družbe. V prvi fazi je zaradi visoke rodnosti in umrljivost naravniprirast nizek. Prebivalstvo redčijo različne vojne in epidemije bolezni. V drugifazi so bile predvsem zaradi razvojaindustrije velike spremembe. Zaradiizboljšanih zdravstvenih in higienskihrazmer je umrljivost zelo upadla,rodnost pa je še naprej ostala visoka,zato je bil naravni prirast zelo velik. Vtretji fazi se je rodnost zaradinačrtovanja družine, mestnega načinaživljenja in višjega osebnega standardamočno znižala. Hkrati se je začelzmanjševati tudi naravni prirast. Začetrto fazo sta značilni nizka rodnostin umrljivost. Naravni prirast je zato zelo nizek, lahko pa tudi negativen. Zatakšno družbo je značilen sodoben način življenja z visoko stopnjo zaposlenostižensk, potrošniško miselnostjo, pomanjkanjem časa, dolgo življenjsko dobo invisokim deležem ostarelega prebivalstva.

SELITVE

Vzroki za selitve so različni

Ljudje so se od nekdaj selili in spreminjali kraj bivanja. To sposobnost imenujemomobilnost. Spreminjanje stalnega prebivališča imenujemo selitev ali migracija.Pri tem ločimo odseljevanje ali emigracijo in priseljevanje ali imigracijo. Koljudje zapustijo svoj prvotni kraj bivanja, so emigranti, ko pa se priselijo v novikraj bivanja, so imigranti. Razlika med priseljevanje in odseljevanjem jemigracijski saldo. V krajih priseljevanja je pozitiven, v krajih odseljevanja panegativen. Vzroki za selitve so različni in se od države do države tudi razlikujejo.Ekonomski ali gospodarski vzroki so najpogostejši – ljudje ne dobijo zaposlitveali pa z njo niso zadovoljni. V skupino ekonomskih selitev uvrščamo selitve z manjrazvitega podeželja v mesta (beg z dežele), selitve s težko dostopnih hribovskihobmočij v doline (beg z gora), odseljevanje nadarjenih ljudi i visoko izobraženihstrokovnjakov v bolj razvite države (beg možganov). Politični vzroki – države znedemokratično ureditvijo in zatiranjem človekovih pravic, vojne, spremembepolitičnih meja. Verski vzroki – verska preganjanja in spori.

Oblike selitev glede na prostor, čas in druga merila

Glede na prostor ločimo notranje(med različnimi kraji ali pokrajinami znotraj istedržave) in zunanje ali meddržavne selitve(čezmorske selitve – potekajo medkontinenti). Glede na čas ločimo začasne(selitve delavcev na začasno delo vtujini – zdomci, če gredo na delo le za sezonska opravila govorimo o sezonskihselitvah, dnevna migracija – vsakdanje odhajanje iz kraja bivanja v krajzaposlitve in nazaj – delavci, študentje in dijaki) in stalne selitve(ljudje, ki zavedno spremenijo kraj bivanja in se naselijo v novem okolju, so izseljenci).Selitve lahko delimo tudi po drugih merilih. Pri prostovoljnih selitvah se ljudjeselijo prostovoljno, po navadi zaradi ekonomskih ali osebnih vzrokov, glavni vzrokiza prisilne selitve pa so politični pritiski, strahovlada, versko ali rasnopreganjanje in vojne. Ljudje, ki tako trajno ali začasno izgubijo svojo domovino, sobegunci. Zaradi povečanega števila beguncev narašča nestrpnost do tujcev inprihaja do nacionalnih, rasnih in socialnih trenj.

Posledice selitev in tipi demografskih območij

V državah priseljevanja se izboljša starostna sestava prebivalstva, celotnadružba pa s tem postane vitalnejša, saj se poveča delovna storilnost. Izmenjavajose navade, običaji in izkušnje, družba se hitreje prilagaja sodobnih procesom. Vdržavah odseljevanja pretirano izseljevanje povzroča naraščanje ostarelegaprebivalstva ter pomanjkanje mladega prebivalstva in strokovnega kadra. Skupnogibanje prebivalstva na nekem območju je rezultat oz. seštevek naravnegaprirasta in selitev. Pri tem se izoblikujejo trije osnovni tipi demografskih območij –območja zgostitve prebivalstva (močno priseljevanje, visok naravni prirast),območja stagnacije prebivalstva (število prebivalcev se bistveno nespreminja), območje praznjenja ali depopulacije (demografsko ogroženaobmočja - gospodarsko slabo razvita in prometno odmaknjena območja).

BIOLOŠKE SESTAVE PREBIVALSTVA

Biološki razvoj človeka, prilagajanje različnim življenjskim okoljem in prehranskimrazmeram ter druge okoliščine so vzrok bioloških razlik med prebivalstvomnašega planeta.

Prebivalstvo glede na telesne značilnosti

Zaradi prilagajanja geografskim, podnebnim in prehranskim razmeram so seprebivalstvu v različnih delih sveta razvile določene jasno izražene in dednodoločene telesne značilnosti. Kažejo se v barvi kože, konstrukciji telesa, oblikiočesne gube, strukturi las.. Rasizem je ideologija, ki poudarja večvrednost ali pamanjvrednost pripadnikov določene skupnosti prebivalstva zaradi njenih telesnihznačilnosti.

Spolna in starostna sestava prebivalstva

Spolna sestava prikazuje razmerje med številom moških in žensk. Starostnasestava prebivalstva prikazuje dežele prebivalstva po starostnih skupinah.Običajno prebivalstvo delimo v tri starostne skupine: mlado(do 15 let), zrelo(15-65 let) in starejše(nad 65). Pričakovano trajanje življenja pove, kakšna bopovprečna doba na novo rojenega prebivalca neke države.

Starostne piramide in projekcije prebivalstvaNajboljši prikaz starostne in spolne sestave so starostne piramide, kjer jeprebivalstvo običajno razdeljeno na starostne skupine po pet let. S starostno-spolno sestavo prebivalstva lahko predvidimo prihodnje gibanje številaprebivalcev. V ta namen se izdelujejo projekcije prebivalstev. To so izračuništevila prebivalcev neke države v prihodnjih obdobjih, in se prikazujejo tudi vgrafični obliki.

DRUŽBENE SESTAVE PREBIVALSTVA

Ekonomska sestava prebivalstva

Ekonomska sestava prebivalstva nam pove, koliko in v katerih dejavnostih jeprebivalstvo aktivno. Glede aktivnosti ločimo aktivno(zaposleni) in neaktivnoprebivalstvo(ljudje z lastnimi dohodki – upokojenci, in vzdrževano prebivalstvo -študenti, učenci, majhni otroci). Dejavnostna sestava prebivalstva nam pove,v katerih dejavnostih je zaposlenoprebivalstvo. Te dejavnosti lahko delimona štiri sektorje: primarne(kmetijstvo,gozdarstvo, ribištvo),sekundarne(rudarstvo, industrija indruge pridelovalne dejavnosti,gradbeništvo), terciarne (promet,trgovina, turizem, storitvena obrt in drugestoritve) in kvartarne dejavnosti(izobraževanje, kultura, znanost,zdravstvo, državna uprava, finančnestoritve). V svetu pogosto govorijo le otreh sektorjih, saj kvadratne dejavnostiprištevajo k terciarnim – storitvene dejavnosti. Ločimo tri faze v razvojudružbe: predindustrijska(večina je delala v primarnem sektorju),industrijska(sekundarni sektor), poindustrijska(terciarne ali kvadratnedejavnosti) družba.

Verska sestava prebivalstva

Na versko ali religiozno sestavo svetovnega prebivalstva je vplival zgodovinskirazvoj od začetkov prvih civilizacij do danes. Štiri glavne svetovne religije sokrščanstvo, islam, hinduizem in budizem. Verska pripadnost ljudi močno odseva

v njihovem načinu življenja, saj vpliva na arhitekturo, kulturo, umetnost, ljudskeobičaje, gospodarstvo in prehrano.

V

Narodna sestava prebivalstva

Narod je družbena skupnost na določenem ozemlju, ki jo povezujejo zgodovinskirazvoj, kulturne in jezikovne sorodnosti. Narodnost je pripadnost določenemnarodu. Državljanstvo je pravno razmerje med državo in državljanom, povezanoz določenimi državljanskimi pravicami in dolžnostmi. Narodna manjšina je delnaroda, ki je zaradi zgodovinskega razvoja ostal zunaj meja države matičneganaroda. Narodna sestava nekega območja ali države se lahko precej spremeni.Pogosto je to zaradi selitev. Spremeni pa se lahko tudi, če ima en narod večjinaravni prirast kot drug.

NASELJA

Kaj so naselja in kako jih delimo?

Naselja so različno velike skupine človekovih bivališč. V osnovi jih delimo napodeželska naselja in na mesta oz. mestna ali urbana naselja. V razvitihdržavah ni mogoče potegniti natančne meje med mestom in podeželjem, kermesta širijo svoj vpliv v okolico. Nekateri zato rajši govorijo o posebni prehodniconi, kjer najdemo naselja v razponu od močno mestnih do močno podeželskih.

Razlike med mestnimi in podeželskimi naselji

Še pred nekaj desetletji so bile osnovne razlike med mestnimi in podeželskiminaselji, ki se kažejo v načinu življenja, gospodarski usmerjenosti, velikosti invidezu ter funkciji naselja, precej vidne. Danes je teh razlik vse manj. Načinživljenja je v mestih še vedno drugačen kot na podeželju, saj ljudje v manjšiskupnosti drugače živijo in delajo kot v veliki. Glede gospodarske usmerjenostivelja, da so bila podeželska naselja vedno tradicionalno usmerjena v primarnedejavnosti, predvsem v kmetijstvo, mesta pa v sekundarne in terciarnedejavnosti. Velikost naselja oz. števili prebivalcev sta seveda zelopomembna. Spodnja meja za mesto naj bi bila med 2000 in 5000 prebivalci,vendar jo v številnih državah postavljajo drugam. Marsikdaj je pomembnejšemerilo videz naselij. Za podeželska naselja so značilni kmečkidomovi(zaokrožene enote stanovanjskih in gospodarskih poslopij s kmečkimi

dvorišči). Povezovalne poti in ceste so ozke, hiše pa pogosto razmetane brez redaali tudi zelo razpršene. Značilnosti mest pa se kažejo predvsem v veliki gostotipozidave oz. sklenjenosti naselja, širokih ulicah, velikih zgradbah, industrijskihčetrtih.. V podeželskih naselij se večinoma srečujemo le z dvema funkcijama –bivanjem in delom, v mestih pa s celim nizom funkcij – različne storitve(banke,šole, zdravstvene ustanove).

Podeželskih naselij ne smemo enačiti s kmečkimi

Podeželskih naselij ne smemo enačiti s kmečkimi ali agrarnimi naselji. Taoznaka namreč pomeni, da večina prebivalstva kakega naselja živi od kmetijstva.Na podeželju so vedno bila poleg kmečkih tudi druga manjša naselja (npr.rudarska, obrtna), v katerih so se prebivalci ukvarjali z drugimi dejavnostmi. Tistapodeželska naselja, v katerih je prevladovalo kmečko prebivalstvo, smooznačevali kot vaška naselja ali na kratko vasi. Pojem vas je izgubil svoj prvotnipomen, ljudje ga še vedno uporabljajo kot oznako za manjše podeželsko naselje,čeprav nima več enake funkcije kot nekoč.

Tipi podeželskih naselij v Sloveniji

Najmanjša oblika je samotna kmetija ali samnja. Sestavlja jo več stavb, polegstanovanjske hiše še gospodarsko poslopje (hlev, senik), običajno pa še kakšnamanjša stavba (kašča). Značilne so za območja, kjer reliefne in podnebnerazmere niso omogočile strnjene poselitve (predvsem predalpsko hribovje).Zaselek je manjše naselje s 3 do 15 domovi. Nekakšen prehod med samotnimikmetijami in sklenjenimi naselji so razložena naselja (vasi), kjer so domovi drugod drugega oddaljeni vsaj 50m(vinorodna gričevja v severovzhodni Sloveniji –Slovenske gorice). Takšna naselja so lahko precej razpotegnjena in nimajopovsem jasnega središča. Pri sklenjenih (podeželskih) naseljih so hiše bolj alimanj strnjene okoli nekega jedra. Najpogostejša oblika sklenjenih naselij pri nasso gručasta naselja, pri katerih ležijo hiše razmetano oz. brez reda. Posebnaoblika naselij pa so dolga obcestna naselja (vasi), značilna za ravninesubpanonske Slovenije. Domovi so razporejeni na eni ali na obeh straneh ceste,tesno drug ob drugem, za njimi pa se skrivajo gospodarska poslopja.

Preobrazba vaških naselij

Sodoben način življenja je v razvitih državah zelo spremenil razlike medpodeželskimi in mestnimi naselji. Mestni način življenja je prodrl tudi napodeželje, zato govorimo o urbanizaciji podeželja. V preteklosti so bili selitveni

tokovi usmerjeni le s podeželja v mesta. V zadnjih desetletjih pa je del selitev vrazvitih državah začel potekati tudi v nasprotni smeri. Proces imenujemosuburbanizacija. Vzrokov zanjo je več. Gradnja hiš na podeželju je cenejša kot vmestu. Številnim ljudem ne ustreza več življenje v hrupnem mestnem , ki imasicer nekatere prednosti, vendar tudi vrsto pomanjkljivosti(onesnažen zrak).Nekdanje vasi na urbaniziranem podeželju dobijo povsem drugačen videz infunkcijo, zato jih označujemo kot urbanizirana (podeželska) naselja. Novestanovanjske hiše v takšnih naseljih so videti bolj mestne. Prebivalstvo se neukvarja s kmetijstvom ampak dela v mestu. Ker nekatera takšna naselja služijo lebivanju, jih imenujejo spalna naselja.

Razvoj mestnih naselij

Prva mestna naselja so nastala že v prazgodovini v Mezopotamiji in Egiptu. Ohitrejši rasti mest po svetu lahko govorimo šele od začetke 19. stoletja dalje, kose je urbanizacija širila vzporedno z industrializacijo. Mesta so najhitreje rastla podrugi svetovni vojni. V 19. in v začetku 20. stoletja so se mesta najhitreje širila vrazvitih industrijskih državah, v zadnjih desetletjih pa je rast mest najhitrejša vmanj razvitih državah. To je posledica tamkajšnjega visokega naravnega prirastkain nenadzorovanih selitev s podeželja v mesta. Čeprav se mesta danes najhitreješirijo v manj razvitih država, je stopnja urbanizacije oz. delež urbanegaprebivalstva v teh državah še vedno precej nižji kot v razvitih državah. Nanekaterih najbolj urbaniziranih območij sveta se mesta že prepletajo oz. prehajajodrugo v drugo. Če gre pri tem za dve ali več mest govorimo o somestjih, če pagre za več velikih mest, govorimo o megapolisih.

Kako delimo mestne funkcije?

V mestih so zgoščene različne dejavnosti, ki jih imenujemo mestne funkcije.Delimo jih v dve temeljni skupini. V prvo sodijo mestotvorne funkcije. Te mestopovezujejo z njegovo ožjo in širšo okolico oz. sodelujejo pri menjavi med mestomin okolico (industrija, obrt, trgovina, šolstvo, zdravstvo, uprava, komunikacije,bančništvo). V drugo skupino sodijo mestoslužne funkcije. Te so namenjenezgolj domačemu mestnemu prebivalstvu in omogočajo, da lahko mesto splohfunkcionira. Mednje uvrščamo komunalne službe, mestni promet, oskrbo..Nekatera mesta pa imajo prav posebne funkcije. Takšna so npr. univerzitetna,zdraviliška in podobna mesta.

Notranja organiziranost mesta

Mesto ni le skupek zgradb in ljudi, ampak je prostorsko organizirano tako, dalahko nemoteno opravlja svojo trgovsko, upravno, bivalno, izobraževalno ali kako

drugo funkcijo. Glavni dejavnik, ki vse to uravnava in s tem vpliva na členitevmesta na različna območja, je cena zemljišč. Največja je v poslovnemsredišču, od tam pa proti obrobju praviloma upada. Poleg poslovnega središčase v različnih delih mesta izoblikujejo industrijska, trgovska, izobraževalna instanovanjska območja. Različne cene zemljišč vplivajo na to, da se v določenihdelih mesta naseljujejo povečini iste socialne skupine. Tako nastanejo ločenastanovanjska območja za nižji, srednji in višji sloj. Industrija, ki je bila v prejšnjemstoletju še v bližini mestnega središča, se je večinoma preselila na obrobje. Starazgodovinska jedra nekaterih evropskih mest so vedno bolj namenjena turizmu.Stanovanjska območja se glede na socialno, etnično ali rasno sestavo precejrazlikujejo. V ameriških mestih so tako nastale posebne nacionalne in rasnečetrti, v novejšem času pa se pojavljajo tudi v evropskih velemestih. V razvitihdržavah živi nižji sloj prebivalstva v starih notranjih delih mesta, srednji in višjisloj pa v zunanjih delih mesta in predmestjih. Ponekod so stare notranje delemesta že uspešno prenovili. V manj razvitih državah pa nižji sloj naseljuje takonotranje kot zunanje dele mest, višji sloj pa je omejen le na nekaj posebnih četrti.Zaradi hitrega doseljevanja zlasti v manj razvitih državah nastajajo na obrobjumest posebna marginalna naselja. V Južni Ameriki jih imenujejo favele. To sona hitro zgrajena barakarska naselja, četrti hude revščine, kriminala in zelo slabihhigienskih razmer. Posebne četrti revnejših slojev v mestnih središčih SeverneAmerike imenujejo slumi.