UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

RAZVOJ MEDNARODNE TRGOVINE IN TRGOVINSKIH

INSTITUCIJ Kandidatka: Karmen Razlag Študentka rednega študija Številka indeksa: 81495102 Program: Univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Vito Bobek, izredni profesor

Ljutomer, september 2004

1

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA

Kandidatka Karmen RAZLAG

absolventka študijske smeri: MEDNARODNA MENJAVA študijski program: UNIVERZITETNI

izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala

pod mentorstvom dr. Vito BOBEK, izredni profesor in uspešno zagovarjala dne 27.09.2004.

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 07.10.2004

Podpis:__________________________________

2

PREDGOVOR Svet postaja vse bolj medsebojno povezan in soodvisen. Nacionalno gospodarstvo se vrašča v svetovno, to postaja globalno in lahko deluje kot en tržni prostor le, če obstaja popolnoma svobodna trgovina med državami. Od nastanka prvega mednarodnega sistema se je svetovno gospodarstvo izjemno spremenilo. Spremembe pa so prinesle pozitivne kakor tudi negativne učinke. Svet se torej giblje proti globalno prosti trgovini, kjer pa je pomembno ohraniti nacionalno identiteto. V nalogi sem poskušala podrobneje prikazati razvoj mednarodne trgovine in pojav trgovinskih institucij skozi zgodovino ter analizirati mednarodna dogajanja in ne nazadnje tudi dogodke in vplive, s katerimi se sooča Slovenija ob razmahu globalne ekonomije. V drugem poglavju sem se osredotočila predvsem na zgodovino mednarodne trgovine in spoznavanje razvoja prvega svetovnega mednarodnega gospodarskega sistema. Zgodovina nam namreč ponuja vrsto zanimivih družbenih formacij, kot so mestne državice na porečjih Tigrisa in Evfrata, rimski imperij in grške države, ki v sebi skrivajo začetke za razmah mednarodnih odnosov in s tem svetovne trgovine. Največji napredek v urejevanju medsebojnih odnosov je bil dosežen v obdobju fevdalizma v okviru italijanskega sistema mestnih državic, kjer so uporabljali dokaj razvite metode diplomatskega komuniciranja. Ekonomske potrebe in ekonomski interesi so vplivali na različne stopnje tako sodelovanja kot konfliktov med posameznimi družbami. Odkritja novih kontinentov in kolonizacija so odprla in spodbudila razmah zunanje trgovine. V mednarodni skupnosti 17. in 18. stoletja se je med poglavitnimi nosilkami novega proizvodnega načina razplamtel silovit konkurenčni boj, ki je bil dolgotrajen in katerega izidi so spreminjali hierarhično strukturo mednarodnega sistema. Da bi države dosegle varnost in da bi s pomočjo potencialov moči dosegle svoje zunanjepolitične interese, so posvečale posebno pozornost krepitvi oboroženih sil. S tem pa so izzvale reakcije drugih držav, kar je vodilo v oboroževalno tekmo. Po eni strani je Evropa v tem času postajala matica razvijajočega se svetovnega gospodarstva, po drugi strani pa je zašla v vrsto dolgotrajnih, izredno krvavih in izčrpavajočih vojaških konfliktov. V tretjem poglavju sem obravnavala mednarodni gospodarski sistem, ki je nastal ob sočasnem vplivu večjega števila ekonomskih in političnih procesov in dogodkov. To je bilo tudi obdobje izrednega tehnološkega napredka. Države so formirale finančne sisteme, ki so zmanjšali ali povsem izločili trgovinske omejitve, sklepale so se trgovinske pogodbe. Carinska in trgovinska politika ter s tem tudi politična moč nekaterih držav se je spreminjala zaradi institucionalnih sprememb. Konec 19. stoletja je bil svet že sklenjena, čeprav ne tudi homogena celota. Krepila se je medsebojna odvisnost, prav tako pa so med njimi obstajale očitne

3

razlike, kar se tiče stopenj ekonomskega, političnega in drugega razvoja. Nagel tempo druge industrijske revolucije je tako povzročil spremembe v oblikovanju evropske mednarodne skupnosti. Dotlej nesporni vodilni položaj Anglije se je pričel majati zaradi izredno hitrega industrijskega razvoja Nemčije in ZDA. V četrtem poglavju obravnavam svetovno gospodarstvo v 20. stoletju. Po prvi svetovni vojni se je v mednarodni skupnosti spremenilo razmerje moči, ne samo med zmagovitimi in poraženimi državami, ampak tudi med samimi zmagovalci. Z nastankom društva narodov, prve mednarodne organizacije z univerzalnimi cilji, so se uresničile težnje postaviti mednarodno varnost in mednarodni mir v multilateralne institucionalne okvire. Sistem svetovnega gospodarstva iz 19. stoletja se je s prvo svetovno vojno, ki je izbruhnila leta 1914, sesul. Po štiriletni vojni se ni v celoti obnovil, zato je šok svetovne gospodarske krize v 1930 letih deloval izredno močno in šele po drugi svetovni vojni so ponovno skušali izgraditi mednarodni ekonomski sistem. V času druge svetovne vojne so države uvedle številne omejitve, s katerimi so regulirale svojo mednarodno menjavo. V tem času je bilo potrebno reševanje problemov mednarodne trgovine zaradi njene liberalizacije. Posamezne države so skušale najti začasno rešitev, ki bi povečala mednarodno trgovino in njeno liberalizacijo. V obdobju po drugi svetovni vojni je za evropske države značilna težnja po trgovinski liberalizaciji in povečanju mednarodne trgovine. V ta namen je 23 držav podpisalo sporazum o carinah in trgovini – GATT – General Agreement on Tariffs and Trade, katerega je leta 1995 zamenjala Svetovna trgovinska organizacija z namenom, da poskusi odpraviti dosedanje pomanjkljivosti, katerim GATT ni bil kos. Gre za globalni trgovinski sporazum in hkrati za široko paleto novih sporazumov in sprememb na področju svetovne trgovine. V štirih desetletjih po drugi svetovni vojni so postali mednarodni odnosi bolj kompleksni in obsežni kot kdajkoli prej. Tako kot druge dele sveta, je tudi Evropo zajel val globalizacije. To je proces, ki se nanaša na integracijske sile, ki povezujejo globalno družbo, vključno z ekonomskimi pojavi in tudi neekonomskimi kot so širitev idej, norm in vrednot, kar sem obravnavala tudi v tretjem poglavju. Val globalizacije je sprožil celo vrsto dogodkov. Ekonomske integracije so dosegle vse večjo medsebojno odvisnost nacionalnih gospodarstev, kar se kaže tudi v hitrejšem širjenju svetovne trgovine, in oblikovanju naddržavnih organov. Gospodarskemu povezovanju pa nujno sledi tudi politično in kulturno povezovanje ter migracija prebivalstva. Proces oblikovanja regionalnih ekonomskih povezav je povezan z dinamiko globalne industrializacije, ki jo je pospešil val novih tehnologij ter z reakcijo vlad, ki so regionalno povezovanje ali spodbujale ali mu nasprotovale. V četrtem poglavju je na kratko predstavljeno sklepanje regionalnih sporazumov in integracij (EU, EFTA, EEA, CEFTA, NAFTA, ASEAN, APEC, CARICOM,…).

4

Za Slovenijo najpomembnejša mednarodna integracija je Evropska unija, ki je nastajala skozi desetletja v več fazah. Prisotna je na svetovnem prizorišču in priznan ji je status pomembne gospodarske, trgovske in vse bolj tudi politične velesile. V svoji strategiji ekonomskih odnosov s tujino je Slovenija opredelila, da se kot majhna država lahko uspešno razvija le kot odprto, navzven usmerjeno gospodarstvo. In naš cilj je bil dosežen letos maja z vstopom v Evropsko unijo. Slovenija je tako postala del notranjega trga EU. Trgovinska menjava z državami EU tako ni več slovenska zunanja trgovina, ampak trgovina na notranjem trgu EU. Vlada pa se je ob vstopu Slovenije v EU odločila za pripravo prenovljene razvojne strategije ''Strategija razvoja Slovenije – izzivi prihodnosti''. Cilj strategije je opredeliti vizijo prihodnosti Slovenije s širokim družbenim konsenzom ter oblikovati usmeritve in ukrepe za realizacijo te vizije. Z včlanitvijo Slovenije v EU se na formalni ravni končuje ekonomska in politična tranzicija, hkrati pa se temeljno spreminja mednarodni okvir uresničevanja slovenskega nacionalnega razvoja. Slovenija mora sama opredeliti svojo prihodnost tako v kontekstu članstva v EU kot tudi v širšem globalnem okviru.

5

KAZALO 1 UVOD 6 1.1 Opredelitev področja in opis problema 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja 7 2 ZGODOVINA MEDNARODNIH ODNOSOV 9 2.1 Medplemensko komuniciranje in zgodnji mednarodni sistemi 9 2.2 Mednarodni sistem na prehodu iz fevdalizma v kapitalizem 11 2.3 Westfalski kongres in Francoska revolucija 12 3 DEVETNAJSTO STOLETJE 15 3.1 Pregled trgovinske politike v Evropi skozi stoletje 16 3.2 Meddržavno sodelovanje 21 3.3 Žitni zakoni 25 3.4 Uporaba idej in ideologije političnih organizacij za manipuliranje 27 4 SVETOVNO GOSPODARSTVO V 20. STOLETJU 32 4.1 Svetovna gospodarska kriza 32 4.2 Obdobje po drugi svetovni vojni 34 4.3 GATT in WTO 36

4.3.1 GATT 36 4.3.2 WTO 38 4.4 Integracijski procesi v Evropi in svetu 42

4.4.1 Evropska unija – EU 43 4.4.2 Evropski sporazum o prosti trgovini – EFTA 45

4.4.3 Evropsko gospodarsko področje – EEA 45 4.4.4 Srednjeevropski prostotrgovinski sporazum – CEFTA 46 4.4.5 Severnoameriški sporazum o prosti trgovini – NAFTA 47 4.4.6 Integracijski procesi med državami v razvoju 47 5 GLOBALIZACIJA 49 5.1 Globalizacija svetovne trgovine 49 5.2 Globalizacija in Evropska unija 50 5.3 Globalizacija in Slovenija 52 5.3.1 Slovenija pred vstopom v EU 52 5.3.2 Slovenija po vstopu v EU 55 6 SKLEP 59 7 POVZETEK 63 8 SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE 65

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Področje raziskovanja v moji diplomski nalogi je razvoj mednarodne trgovine in trgovinskih institucij in njihova vloga v svetovnem trgovinskem sistemu. Začela sem s pregledom zgodovine razvoja mednarodne trgovine in trgovinskih institucij in nadaljevala z vpetostjo Slovenije v te procese, predvsem v zadnjih dvajsetih letih globalizacije in vstopom v Evropsko unijo. Tako sem se v drugem in tretjem poglavju osredotočila predvsem na zgodovino mednarodne trgovine in spoznavanjem razvoja prvega svetovnega mednarodnega gospodarskega sistema. Zatem sem se osredotočila na analiziranje vpliva globalizacije na svetovni trgovinski sistem. Globalizacija in liberalizacija svetovnega in evropskega trgovinskega sistema namreč prinašata nova vprašanja in probleme. Posebno pozornost sem namenila Evropski uniji in njeno povezavo s Slovenijo. V letošnjem letu je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in s tem se je odprlo novo poglavje v naši kratki zgodovini obstoja. Analizirala sem slovensko pot v to integracijo in spremembe, ki so se ob vstopu pojavile, in ki se nam obetajo. Slovenija je tako vstopila v širše gospodarsko območje, torej v gospodarsko velesilo, ki je prisotna na svetovnem prizorišču. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen raziskave je podrobneje prikazati razvoj mednarodne trgovine in analizirati dogajanja, s katerimi se sooča Slovenija ob razmahu globalne ekonomije. Cilji Razvoj mednarodne trgovine in trgovinskih institucij je obsežen in kompleksen pojem, zato sem poskušala osvetliti oziroma izpostaviti le najpomembnejše vidike razvoja in globalizacije. Cilji naloge so:

- teoretično razložiti in prikazati razvoj mednarodne trgovine in ugotoviti, zakaj se je mednarodno sodelovanje sploh razmahnilo;

- izpostaviti najpomembnejše mejnike v zgodovini razvoja mednarodne trgovine in trgovinskih institucij;

- pojasniti vpliv globalizacije na mednarodno trgovino in institucije; - pojasniti vpetost slovenskega gospodarstva v te globalne trgovinske tokove; - pojasniti vpliv EU na zunanjo trgovino Slovenije.

7

Osnovne trditve Mednarodni odnosi so nastali na tisti razvojni stopnji človeštva, ko se je pojavila država. Pojav družbenih skupin v bistvu uvaja razvoj mednarodnih odnosov. Odkritja novih kontinentov in kolonizacija so odprla in spodbudila razmah zunanje trgovine, to je enega od bistvenih orodij za ustvarjanje »evropskega svetovnega gospodarstva«. V 19. stoletju je zaslediti ekspanzijo mednarodne trgovine brez primere. Pregled vzorcev trgovanja, carin in pogodb v 19. stoletju nam daje pomembne podatke o takratni mednarodni trgovini. V obdobju po drugi svetovni vojni je za evropske države značilna težnja po trgovinski liberalizaciji in povečanju mednarodne trgovine. Mednarodno okolje se je spremenilo. S procesom globalizacije se je spremenila podoba sveta, mednarodna konkurenčnost in vloga države v gospodarstvu. Vključitev Slovenije v Evropsko unijo pomeni globaliziranje slovenskega gospodarstva. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Mednarodno okolje se je od prvega pojava združevanja v družbene skupine do danes spremenilo. Nastanek in zgodovinski razvoj trgovinskih institucij nam daje pregled teh sprememb. V zadnjem obdobju je Evropo, kot tudi druge dele sveta, zajel val globalizacije. Krepi se globalna povezanost in vključevanje v ta evropski proces združevanja je prisoten tudi v Sloveniji. Omejitve V nalogi se nisem spuščala v podrobno analizo vseh trgovinskih integracij, ampak sem skušala osvetliti del, ki se v tem procesu navezuje na Slovenijo in njen vstop v Evropsko unijo. V začetnem delu naloge pa sem predstavila sam zgodovinski razvoj mednarodne trgovine. Pri pisanju diplomske naloge sem uporabila domačo in tujo literaturo ter literaturo v elektronski obliki, ki predstavlja dober vir razpoložljivih informacij. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomska naloga temelji na makroekonomski raziskavi razvoja mednarodne trgovine in trgovinskih institucij in njenih značilnosti. Raziskava je tako statična kot dinamična.

8

V okviru deskriptivnega pristopa sem uporabila metodo deskripcije in metodo kompilacije. Podatke za diplomsko nalogo sem zbrala s pomočjo sekundarnih virov: publikacij raznih institucij, knjig in iz elektronskih virov.

9

2 ZGODOVINA MEDNARODNIH ODNOSOV 2.1 Medplemensko komuniciranje in zgodnji mednarodni sistemi Mednarodni odnosi so nastali na tisti razvojni stopnji človeštva, ko se je pojavila država, kar pa seveda ne pomeni, da ne bi mogli govoriti o zametkih mednarodnih odnosov že v predhodnih tipih človeškega skupinskega življenja. Nekatere začetne oblike teh odnosov so nastale na ravni medrodovnega in medplemenskega komuniciranja. Pojav teritorializiranih družbenih skupin v bistvu uvaja razvoj mednarodnih odnosov. Gre za višji tip družbenih skupin, ki so že strukturirane celote, diferencirane v sebi in hierarhično organizirane. Nastanek države je moč pripisati dejavnikom notranje narave. Država je prevzela nalogo določati pravila obnašanja in sprejemati zakone, ki jih je sankcionirala s prisilo, nad katero je imela monopol. Država se pojavlja kot reprezentant ene družbe nasproti drugi. Geografske razdalje so vplivale na večjo ali manjšo stopnjo ekskluzivnosti in zaprtosti posameznih družb v njihove najprej plemenske, nato državne in slednjič regionalne okvire, očitno pa je tudi, da so ekonomske potrebe in ekonomski interesi vplivali na različne stopnje tako sodelovanja kot konfliktov med posameznimi in različnimi družbami, organiziranimi v državi, vselej ko geografski faktor ni ustvarjal nepremostljivih ali pa težko premostljivih zaprek [Benko 1997, 14-15]. Obstajajo določene podobnosti v razvoju zgodnjih, v državah organiziranih skupnosti. Bile so hierarhično ustrojene, kar pomeni, da je vrhnji del piramide na temelju imetja pretežnega dela bogastva, predvsem pa zemlje in kontrole nad proizvodnimi sredstvi, mogel vsiliti svojo voljo in vpliv nižjemu delu te piramide. Tako so si vrhnji sloji s svojim bogastvom prisvojili pravico ukazovati v imenu države in v njenem imenu uporabljati sredstva prisiljevanja. Med pomembnejše strukture zgodnjih mednarodnih odnosov štejemo mestne državice, ki so v obdobju od 7000 do 5000 let pr.n.št. nastale na porečjih Tigrisa in Evfrata, ki so jih naseljevali pretežno Sumerci, znane pa so bile po tem, da so njihovi prebivalci že uporabljali svojo pisavo. Večinoma je pozornost zgodovine namenjena primerom egipčanskega, indijskega in kitajskega imperija ter imperijev v porečjih Tigrisa in Evfrata, to je političnih struktur, ki so se razvile na območjih velikih rek, kjer so bili najugodnejši pogoji za razmah političnih stikov med njihovimi sestavnimi deli. Kjer takšnih pogojev ni bilo, zgodovina o takšnih območjih v glavnem molči. To velja npr. za območja današnje Mehike, Yucatana ali Peruja, kjer je sicer vzniknila cvetoča civilizacija Inkov, ki pa kljub zanimivi notranji razvitosti ni premogla zunanjih odsevov [prav tam,22].

10

Grške mestne državice Največ podobnosti z modernimi mednarodnimi odnosi je najti v grški mednarodni skupnosti iz 5. in 4. stoletja pr.n.št. Geografska bližina, identičnost jezika, kulture in religije so govorili v prid enotnosti vseh Helenov, po drugi strani pa se je zaradi različnih ekonomskih, političnih in drugih interesov uresničevala možnost integracije samo v najhujših primerih zunanjih pritiskov, kot tedaj, ko so Perzijci skušali zavojevati in obvladati grški prostor [Benko 1997, 23]. Grško mednarodno skupnost je mogoče primerjati s Kitajsko. Razmeroma natančno so bile opredeljene meje med to skupnostjo in mednarodnim okoljem. Enak odnos, kot so ga imeli Kitajci do barbarov zunaj njihovega civilizacijskega kroga, je značilen tudi za Grke, le da si jih slednji niso mogli podrejati z enakim uspehom. V primerjavi z geografskimi razsežnostmi kitajskega imperija je bil grški mednarodni sistem majhen po obsegu, vendar pa je bilo okolje tega mednarodnega sistema znatno širše od kitajskega. Medtem, ko so Kitajci bili bolj ali manj izolirani od drugih skupnosti zunaj območja cesarstva, pa so Grki vzdrževali živahne trgovske, kulturne in druge stike z deželami in narodi na obalah Sredozemlja, Baltika in Atlantskega oceana, ustanavljali kolonije in svojo politično organizacijo na območjih, sorazmerno daleč od njihove matice. Rimski imperij Je politična struktura, ki je trajala več kot tisočletje in ji ni najti primerjave v vsej zgodovini človeštva. Ekspanzija Rima je usmerjena v politično prazne prostore, ki jih je bilo mogoče ne samo zasesti, marveč tudi za daljše obdobje obvladati. Rimska civilizacija je bila družbeno in tehnično zrelejša od vseh političnih struktur, ki si jih je podredila. Vendar pa rimski imperij z vidika mednarodnih odnosov ni tako pomemben kot grški mednarodni sistem. Je sicer univerzalen, saj gre bolj za poskus svetovne vlade, kot pa mednarodne skupnosti. Čeprav velja za Rim, da so bile njegove proizvodne zmogljivosti omejene zaradi specifičnih karakteristik sužnjelastniškega sistema, pa je bil rimski vojaški in centralizirani aparat sposoben, da je dolga stoletja reproduciral svojo moč s povečevanjem števila sužnjev in z njihovim izkoriščanjem, z ropanjem podjarmljenih dežel z visokimi davki in drugimi dajatvami. Fevdalizem Med družbene in ekonomske značilnosti fevdalnega sistema štejejo nizko stopnjo tehnike, ki je razvidna v cenenih in enostavnih proizvodnih sredstvih, temu ustrezno produktivnost, v glavnem individualno proizvodnjo, delitev dela s

11

primitivno koordinacijo posameznikov v proizvodnem procesu, predvsem pa namembnost proizvodnje. Ta je bila naravnana na kritje potreb posameznikov, družin in vaških skupnosti, ne pa tudi širšega trga. Za rimski imperij je bila ena od temeljnih karakteristik mišljenje o suvereni oblasti, ki je osredotočena v eni točki. Nasproti temu pa je v fevdalnem sistemu takšno gledanje zbledelo in končno zatonilo v splošni razdrobitvi in razpršenosti oblasti. Oblast in suverenost sta bili v fevdalizmu utemeljeni s posestjo zemlje in ljudi na njej. Tudi v tej anarhični mednarodni skupnosti so nastale nekatere mednarodne institucije, ki so imele nalogo, da na posredni ravni urejajo odnose med politično organiziranimi strukturami. V anarhičnih odnosih fevdalnega sistema je bila vojna normalno stanje. Zatorej so ji fevdalni vladarji posvečali posebno pozornost, vendar ne z namenom, da bi se dotaknili pravice do vojne, ki je ostala neokrnjena, ampak da bi tudi z medsebojnimi pogodbami zagotovili monopol nad uporabo prisile ter zmanjšali, če že ne izločili, različne oblike zasebnega vojskovanja, zasebnega ogrožanja varnosti v pomorski plovbi, izvajanja zasebnih povračilnih ukrepov itn. Največji napredek v urejevanju medsebojnih odnosov je bil v obdobju fevdalizma dosežen v okviru italijanskega sistema mestnih državic. Uporabljali so dokaj razvite metode diplomatskega komuniciranja. Obstajalo je namreč dvosmerno komuniciranje med središčem in diplomatskimi predstavniki na tujem. Za fevdalno družbo v njeni zgodnji kakor tudi zreli fazi je značilna razpršenost suverenosti funkcij države na številne politične enote. 2.2 Mednarodni sistem na prehodu iz fevdalizma v kapitalizem Evropska ekspanzija na prekomorska področja je eden poglavitnih pogojev za preboj kapitalističnega načina proizvodnje. Kriza fevdalnega reda in njegova notranja dezintegracija v 14. in 15. stoletju sta verjetno najpomembnejši vzrok, ki je bil najvidnejši v kmetijski proizvodnji. Medtem ko so naraščale potrebe fevdalcev, so kmetje na najrazličnejše načine poskušali ubežati ekonomskim in drugim pritiskom, ki so jih nanje izvajali fevdalci. Od 11. do 15. stoletja je praktično vse dele Evrope zajel kmečki punt, ki mu je sledil beg s kmetov s podeželja v mesta. Z rastjo meščanskega razreda so fevdalci naleteli na pomembnega nasprotnika. Tudi spremembe v vojaški tehnologiji so povzročile dodatno obremenitev fevdalcev, saj so le-te terjale večja finančna sredstva, ki pa jih obubožano plemstvo ni zmoglo.

12

Tako se je plemstvo, posebej njegov aktivnejši del, oziralo po »novih prostorih«, torej predvsem po podvigih, ki jih je omogočal kolonializem oziroma odkritje novih kontinentov [Benko 1997, 41]. Odkritja novih kontinentov in kolonizacija so odprla in spodbudila razmah zunanje trgovine, to je enega od bistvenih orodij za ustvarjanje »evropskega svetovnega gospodarstva«, čemur so se pridružile nove oblike prisvajanja presežne vrednosti, ki jih je omogočila aktivnejša in razširjena reprodukcija v kmetijstvu in industriji. Uvajale so se nove in različne oblike upravljanja z delovno silo, kar so terjale različne oblike proizvodnje. Tako je postopoma nastajal svetovni kapitalistični sistem. Kolonialna ekspanzija ni obstajala samo v roparskih pohodih, marveč se vanjo vključujejo tudi naseljevanja in bolj ali manj sistematično izkoriščanje podjarmljenih dežel za prvobitno akumulacijo. Z njo razumemo izkoriščanje zlatih in srebrnih rudnikov ter uvajanje novih kmetijskih pridelkov. Vse to pa je terjalo intenzivne delovne metode. Zaradi strahotnega izkoriščanja delovne sile, predvsem domačega prebivalstva, in zmanjšanja populacije, je bilo potrebno dobiti delovno silo od drugod. Zato so se kolonizatorji usmerili na delovno silo v Afriki in od tam v toku desetletij in stoletij na silo prepeljali ogromno število ljudi [prav tam, 48]. Obstajajo različne opredelitve kapitalizma, toda po interpretaciji, kakršno daje K. Marx, bistvo kapitalizma ni v podjetniškem duhu niti v uporabi denarja, da bi na ta način financirali vrsto menjalnih transakcij zato, da bi zaslužili, marveč v posebnem načinu proizvodnje. Ko gre za način proizvodnje, Marx s tem ne misli toliko na tehniko kot na način lastništva proizvajalnih sredstev in na družbene odnose med ljudmi, ki izhajajo iz njihovega stika s proizvodnim procesom. Kapitalizem zanj ni preprosto sistem proizvodnje za trg, marveč sistem, v katerem je delovna sila sama postala blago in bila ponujena in prodana na trgu kot vsakršno drugo blago. Prvi zgodovinski pogoj kapitalistične proizvodnje je bila koncentracija lastnine proizvajalnih sredstev v rokah razreda, ki predstavlja samo manjši del družbe, in nato postopno pojavljanje razreda, ki je razlaščen, in ki mu je prodaja njegove delovne sile edini vir preživljanja. Ne gre za proizvajalno dejavnost tega razreda na osnovi pravne prisile, marveč na temelju delovne pogodbe. Gre torej za nastanek svobodne delovne sile kot bistvenega pogoja za pojav kapitalističnega produkcijskega procesa [prav tam, 50]. Obstoj proletariata je torej pogoj za kapitalizem. Zgodovina njegovega nastanka ima, kot je zapisal Marx, »klasično obliko samo v Angliji« [prav tam, 54]. 2.3 Westfalski kongres in Francoska revolucija Obdobje dveh stoletij od 1450 do 1648 ponuja dvoje nasprotujočih si podob razvoja Evrope. Po eni strani je ta kontinent postajal matica razvijajočega se svetovnega gospodarstva, po drugi strani pa je Evropa, posebej pa njen zahodni

13

del, zašla v vrsto dolgotrajnih, izredno krvavih in izčrpavajočih vojaških konfliktov, ki so jim dali pobudo ne toliko dinastični motivi in interesi, kot to velja za prehodni fevdalni sistem, marveč so njihovo dinamiko sprožili ideološki, natančneje, religiozni razlogi. To najbolj velja za tridesetletno vojno (spopadi med protestanti in katoličani v Nemčiji, v katero so se ob španskih in avstrijskih Habsburžanih vpletle še nemške kneževine, nizozemske province ter Danska in Švedska), ki jo moremo razumeti kot klasični primer vdora religiozno-ideološkega značaja v mednarodne odnose. Vojna je bila silovita, zaradi množične angažiranosti bojnih sil izčrpavajoča, tako glede na človeške kot materialne, predvsem pa finančne žrtve. To je vojskujoče se države prisililo k pogajanjem, ki so se pričela z mirovno konferenco leta 1642. Šest let kasneje je dala rezultate: mirovne pogodbe z westfalskega kongresa, ki so vsekakor prelomna točka v razvoju mednarodne skupnosti. Z njimi se je končala dolgotrajna mednarodna vojna. Te pogodbe so odkrivale rastočo kompleksnost mednarodnih odnosov in so prvo priznanje evropskih držav, da obstaja mednarodna skupnost, sestavljena sicer iz suverenih in enakopravnih držav, ki pa se zavedajo določenih skupnih interesov in so jih zaradi tega tudi pripravljene skupno razreševati. Z njimi so bile določene teritorialne meje znotraj evropskega, predvsem zahodnoevropskega državnega sistema. Njihova naloga je bila ohranjati ravnotežje moči med evropskimi državami, še posebej tistimi, ki so bile na vrhu hierarhične lestvice. Zaradi tega sklepamo, da so spremembe izvrševali le, če so bile v interesu vseh držav. V tem sistemu so bili interesi majhnih držav podrejeni interesom velikih sil v evropski mednarodni skupnosti. Če se je katerakoli od teh teritorialno razširila, so bile druge vodilne sile deležne ustreznih kompenzacij na račun majhnih držav. Po drugi strani pa je prav delovanje sistema ravnotežja omogočalo zaščito neodvisnosti majhnih držav, saj so bile del sistema, ki ga ni bilo mogoče izločiti, ne da bi s tem ogrozil celoten sistem. Takšna praksa mednarodnih odnosov je bila v bistvu kratkoročna in zaradi tega ni uspela zagotoviti resničnega in trajnega miru ter vzpostaviti potrebnega mehanizma za mirne spremembe v mednarodni skupnosti. Tako se v tem obdobju srečujemo s pojavom, ki je tipičen za sodobne mednarodne odnose. Da bi države dosegle varnost in da bi s pomočjo potencialov moči dosegle svoje zunanjepolitične interese, so posvečale posebno pozornost krepitvi oboroženih sil. S tem pa so izzvale reakcije drugih držav, kar je vodilo v oboroževalno tekmo. V mednarodni skupnosti 17. in 18. stoletja se je med poglavitnimi nosilkami novega proizvodnega načina razplamtel silovit konkurenčni boj, ki je bil dolgotrajen in katerega izidi so spreminjali hierarhično strukturo mednarodnega sistema. Umeščamo ga v sistem merkantilizma kot prvega izraza prebijajočega se kapitalističnega načina proizvodnje v mednarodnih odnosih.

14

V obdobju od 1519 do 1659 je bila osrednja os evropske politike na relaciji špansko-avstrijska veja habsburške monarhije, zatem pa je evropsko politiko narekoval antagonizem med kontinentalno Francijo in otoško Anglijo. Francoska revolucija je neposredno vplivala na razvoj mednarodnih odnosov saj je evropska mednarodna skupnost v izredno kratkem času pod njenim vplivom zašla v globoko krizo. Francozi so sprejeli deklaracijo, s katero se odrekajo vsaki vojni, katere cilj bi bil osvajanje drugih dežel [Benko 1997, 94]. S spremembami v razmerju sil znotraj Francije in razširitev idej francoske revolucije v ostale evropske dežele, so bili sproženi procesi, ki so v temeljih pretresli dotedanji družbeni in politični red v Evropi in porušili ravnotežje moči v strukturi mednarodne skupnosti. S kongresom predstavnikov Anglije, Avstrije, Prusije in Nizozemske leta 1790 v Haagu so bili podani zametki za kontrarevolucionarno zvezo evropskih držav proti Franciji. Čete zaveznikov s haaškega kongresa so udarile na Francijo, ki je doživela svoj poraz in takoj zatem z novo ustavo razglasila načelo, da je naravna zaveznica vseh narodov, ki se bojujejo za svobodo. To pa je drugi vidik mednarodnih posledic francoske revolucije. V mednarodne odnose je vnovič vnesla ideološki element ter tako odpravila obstoječa in uveljavljena pravila igre v odnosih med subjekti mednarodne evropske skupnosti.

15

3 DEVETNAJSTO STOLETJE Prvi resnično svetovni mednarodni gospodarski sistem se je razvil šele v 19. stoletju ob sočasnem vplivu večjega števila ekonomskih in političnih procesov in dogodkov. Mednje štejemo [Stanovnik 1982, 22]:

- industrializacijo Anglije, - politično osamosvojitev ameriških kolonij, - povečanje britanske vojaške in politične moči, kar je bila posledica

Napoleonovih vojn, - zmago zagovornikov svobodne trgovine v Angliji, - predvsem pa razvoj londonske borze in finančniškega Cityja z Angleško

banko v njegovem središču.

Govorimo o obdobju kapitalistične industrializacije Anglije. Ta proces je krepko podprla prvotna akumulacija, v kateri je prenos dobrin iz čezmorskih ozemelj odigral pomembno vlogo. To je bilo tudi obdobje močnega tehnološkega napredka, ki se je še prav posebej kazal v prometu. Parnik je za plovbo pomenil enak skok kot parni stroj za industrijo ali parna lokomotiva za promet na kopnem. Razvoj hitrih transportnih sredstev in še posebej pocenitev transportnih stroškov sta močno povečala mednarodno trgovino in ustvarila materialne pogoje za njen nadaljnji razvoj. Ta razvoj je bil pomemben tudi v tem, da je odprl poti za velike naložbe v tujini. Londonski City je bil že tedaj živčno vozlišče porajajočega se sistema. London je bil trgovsko in najpomembnejše finančno središče sveta in središče za izposojo denarja. Ta denarniška vloga je okrepila vpliv in moč Anglije na celini. Britanske banke, z Angleško banko vred, so imele le tri odstotke zlatih rezerv na svetu, pa so kljub temu igrale izredno pomembno vlogo v tistem času. Ta vloga je večinoma temeljila na zaupanju poslovnih krogov po vsem svetu. Zaupanje pa je temeljilo na vsesplošni prisotnosti Britancev po svetu in na vojaški moči britanske mornarice. Prvi mednarodni gospodarski sistem se je torej opiral predvsem na vojaško moč hegemonističnega centra, na njegovo kapitalistično industrializacijo, na nenehno akumulacijo in pa na »nevidno roko«, to je na omrežje trgovskih in še posebej bančniških postojank po vsem svetu; poleg tega pa še na dve instituciji: na zlato valutno podlago in svobodno trgovino. Zlata veljava Če neka dežela več uvaža, kakor pa izvaža, mora svoj deficit poravnati z izvozom zlata. Izvoz zlata pa znižuje cene doma in jih viša v tujini. Težnja po pretiranem uvažanju je tako odpravljena. Stopnja notranje gospodarske aktivnosti naj bi torej na tak način izravnavala plačilno bilanco. Vendar pa zlate veljave v njeni čisti teoretični obliki nismo nikoli poznali ne znotraj nacionalnih meja ne na mednarodni

16

ravni. V resnici je šlo za vrsto kreditnih sistemov, ki so temeljili na zlatu in ki so bili med seboj povezani po dejansko fiksnih menjalnih tečajih. Standardna mera za vrednost je bil zlatnik s predpisano težo in čistočo. S tem je bila dana podlaga za svetovni denar – plačilno sredstvo med teritorialnimi gospodarskimi enotami – s pogojem, da so vse dežele spoštovale »pravila igre« [prav tam, 24]. Velika Britanija je priznavala zlato veljavo od leta 1816. Monetarni mehanizem, ki je temeljil na njej, je lahko ostal v ravnotežju le toliko časa, dokler je trgovina vplivala na nacionalna gospodarstva, da prilagajajo svojo notranjo gospodarsko aktivnost spremembam v zunanjih pogojih. Svobodna mednarodna trgovina je bila nujna spremljevalka mednarodno sprejete zlate veljave. Svobodna trgovina Sistem svobodne trgovine, ki je v zgodovini znan kot bitka za odpravo žitnih zakonov in zakona o plovbi v Veliki Britaniji, je bil torej nujno potreben, da se je lahko uveljavil prvi svetovni mednarodni gospodarski sistem, ki je temeljil na zlati veljavi in ki ga je zagotavljala britanska mornarica. V obdobju, ko je bila Anglija vodilna sila v mednarodni svobodni trgovini, je hkrati izgubljala prvenstvo v svetovni industrijski proizvodnji. 3.1 Pregled trgovinske politike v Evropi skozi stoletje V 19. stoletju zasledimo ekspanzijo mednarodne trgovine brez primere. Države so formirale finančne sisteme, ki so zmanjšali ali povsem izločili trgovinske omejitve. Večina evropskih držav je znižala carine ter podpisala trgovinske in carinske pogodbe ter pogodbe o plovbi z namenom, da poveča ekonomske vezi med njimi [McGillivray et al. 2001, 29]. Na primer, trgovinske pogodbe so bile ključni razlog za blaginjo francoskih kmetov v 60ih letih 19. stoletja zaradi velikega izvoza živil v Anglijo. Pojav trgovinskih pogodb je možno razdeliti v tri valove [prav tam, 30]:

- prvi val – Zollverein (carinska unija) – je nemška mreža trgovinskih pogodb, katere so s Prusijo podpisovale tudi nekatere ne nemške države,

- drugi val je francoski kolonialni imperij, - tretji val pa se nanaša na trgovinske pogodbe Nemčije in Francije z bolj

perifernimi državami, kot so recimo države na Balkanu. Pregled trgovinskih pogodb, vzorcev trgovanja in carin v 19. stoletju nam daje pomembne podatke o takratni mednarodni trgovini. Anglija je recimo vseskozi zniževala carine in tako na koncu (leta 1910) dosegla 5 odstotkov vrednosti uvoza iz leta 1870. To predstavlja veliko zmanjšanje glede na prejšnjo politiko, s carinami, visokimi tudi do 60 odstotkov. Norveške in Švedske carine so bile precej nizke nekje pol stoletja. Skandinavske tarife so bile višje kot najvišji nivo britanskih

17

(nekaj čez 10 odstotkov vrednosti uvoza). V nasprotju s temi odprtimi ekonomijami so se francoske carine od 1850 povečevale [prav tam, 32]. Pomembna je tudi odprtost posamezne države. Britanska in švedska odprtost je narasla do 25 odstotkov, Norveška je dosegla še višji nivo skoraj 30 odstotkov, Francija med 15 in 20, ter Italija med 10 in 15 odstotki. Nemčija se je iz 30 odstotkov leta 1880 spustila na 15 odstotkov, zatem nazaj do 20. Vse te države so bile tako odprte kot so današnje trgovske države recimo ZDA in Japonska. Francija je recimo od sredine stoletja podpisala veliko število trgovinskih pogodb s skoraj vsemi evropskimi državami. Prav tako Italija in Anglija. Zaostajala pa ni niti Avstrija. Avstrijska diplomacija je bila usmerjena na Balkan, kjer so bile tarče nove neodvisne države. Prusija, torej Nemčija, je bila daleč najbolj aktivna v sklepanju trgovinskih pogodb, vendar bolj v okviru carinske unije (Zollverein) kot zunaj nje. Temu trendu je sledilo tudi veliko manjših držav (Belgija, Španija, Švedska). Teorija sodelovanja Trgovinske pogodbe so tipičen primer mednarodnega sodelovanja. Ko dve državi podpišeta trgovinsko pogodbo, se obe zavežeta delovanju v smislu povečanja blaginje obeh vključenih držav. Teorija sodelovanja se je dolgo časa osredotočala na razlago obstoja mednarodnega sodelovanja v svetu, kjer primanjkuje osrednje oblasti zmožne uveljaviti takšno sodelovanje. Multilateralno sodelovanje ni niti bolj niti manj verjetno kot bilateralno sodelovanje [prav tam, 39]. Teorija sodelovanja pa nam ne daje podatkov zakaj lahko sodelovanje v nekem časovnem obdobju poraste ali upade; zakaj nekatere države sodelujejo, druge ne; zakaj države sodelujejo na enem področju, na drugem pa ne. Sodelovanje je težje v varnostnih kot ekonomskih zadevah pa tudi med dvema vojaškima nasprotnikoma kot pa med zaveznikoma. Države torej bolj sodelujejo z zavezniki kot pa z vojaškimi tekmeci. Podpisovanje trgovinskih sporazumov med zavezniki je večje. Sodelovanje je pomembno, saj se države vključujejo v mednarodne režime, kot je recimo GATT, ki je trgovanje liberaliziralo. V kolikor GATT ne bi obstajal, bi večje industrializirane države zagotovo uporabljale bolj protekcionistične ukrepe. Posvetimo se sedaj posamezni državi in spreminjanju fiskalnih instrumentov. Kakšni so torej učinki domačih političnih institucij na trgovinsko politiko. Vsaka institucija igra pomembno vlogo za državo. Veliko poznavalcev se strinja, da liberalizacija v 19. stoletju odraža razvoj novih instrumentov prejemkov v zahodni Evropi. Zaradi odvisnosti od carinskih prejemkov, so vlade lahko znižale carine le v primeru, da so si zagotovile druge vire prejemkov, kot je recimo dohodninski davek. Robert Pahre [prav tam, 42] v nadaljevanju postavlja merilo odvisnosti carinskih prejemkov enakovrednim delu prihodkov celotne proračunske porabe. Zaradi vladnega razvoja novih fiskalnih instrumentov skozi celo stoletje so

18

proračunske omejitve ohranjale trajno raven ali pa so nekoliko upadale. Na Norveškem in Švedskem so bile konstantne, upadale so v Angliji, v drugih državah pa so se spreminjale. Nekatere države, kot recimo Avstro-ogrska, Francija in Nizozemska, so carine uvedle zaradi političnih razlogov in ne fiskalnih. Vlada tako visoke carine izbere zaradi odvisnosti od carinskih prejemkov ali iz političnih razlogov. Prejemki nakazujejo na negativno povezavo med carinami in odprtostjo posamezne države. Če država uporablja necarinske ovire za zaščito industrije, potem naj ne bi bilo povezave med carinami in odprtostjo države. V primeru Anglije je odprtost in odvisnost od carinskih prejemkov v negativni korelaciji. Domače politične institucije in trgovinska politika Carinska in trgovinska politika nekaterih držav se je spremenila zaradi večjih sprememb v domačih političnih institucijah. Institucionalne spremembe imajo lahko enega od treh efektov [prav tam, 47]:

- domače institucije lahko vplivajo na carine neposredno, s tem, da otežujejo ali olajšujejo podpisovanje in ratificiranje trgovinskih pogodb. Državna zakonodaja namreč lahko vloži veto proti določenim trgovinskim pogodbam;

- že podpisane pogodbe lahko neposredno oblikujejo državno carino; - domače institucije lahko okrepijo politične boje med zagovorniki proste

trgovine ali protekcionisti z avtonomno carino. Zakonske reforme v Angliji, parlamentarna pravila v Skandinaviji in Avstro-ogrski Ausgleich iz leta 1867 so primeri navideznih ustavnih sprememb znotraj danega ustavnega režima. Ustavne spremembe so domnevno dramatično spremenile politično moč. Na primer, zaradi nenehnega porasta svoboščin v Angliji in na splošno v večini drugih evropskih držav, se je spremenilo vrednotenje politikov podpore delavskega razreda. Podpora delavskega razreda je bila prej zaželena le kot sredstvo izogibanja nemirov, sčasoma pa je postala pomembna pri volitvah politikov. Robert Pahre [prav tam, 48] je uporabil preprosto induktivno metodo, da je ugotovil, kako so te institucionalne reforme spremenile politično moč. Najprej je preučil učinke institucionalnih sprememb na povprečne carine in odprtost v Angliji in Franciji. V Franciji je velik vpliv na odprtost države imela ustanovitev druge republike. Ostale spremembe, kot so recimo Tretja zakonska reforma, ustanovitev monarhije Orleans, niti v Franciji niti Angliji niso imele vidnega učinka na carinsko politiko. Norveška neodvisnost je imela vpliv na povečanje odprtosti države, vendar brez zniževanja carin. Avstro-ogrska je recimo prilagodila različne interese avstrijskih industrijalcev in madžarskih poljedelcev. Spreminjanje političnih režimov v drugih državah je prav tako vplivalo na njihovo pripravljenost podpisovanja carinskih pogodb.

19

Medtem, ko imajo institucionalne spremembe v večjih državah dramatičen vpliv na udeležbo v trgovinskih poslih, se zdi, da so na udeležbo v poslovanju majhnih držav bolj vplivali zunanji dogodki, kot institucionalne spremembe oziroma dogodki znotraj teh držav. Belgija je recimo sledila Franciji, Švedska Nemčiji in na povečanje pogodb niso vplivale kakšne domače institucionalne spremembe. Prišli smo do zaključka, da nam nekatere reforme domačih ureditev pomagajo razložiti pomembne spremembe v politiki posamezne države, nekatere pa nimajo znatnega vpliva. Te zakonske spremembe povzročajo večje spremembe v trgovanju, nimajo pa direktnega vpliva na carine. Politična podpora Razumevanje režima trgovanja zahteva vpogled ne samo v domače ureditve ampak tudi na spremembe pogojev trgovanja. V tem primeru je Robert Pahre [prav tam, 51] zasnoval model oziroma teorijo politične podpore, kjer je pričel s konfliktom med dvema skupinama proizvajalcev. Tako se je osredotočil na medsebojni odnos carin med dvema ali več državami. Zaradi enostavnosti je domneval, da vsak posameznik bodisi pridobi ali izgubi v primeru zunanje trgovine, in da politiki lahko identificirajo člane posamezne skupine. Ti skupini je poimenoval izvoznike in uvoznike in se osredotočil le na materialne interese. Vsaka skupina poskrbi za politično podporo. Politiki tako lahko dobijo podporo bodisi od ene ali obeh skupin. Večji je dobiček skupine, večjo politično podporo lahko dobijo in to kot nagrado za preteklo delo ali kot povod za boljši učinek v prihodnosti. Politiki tehtajo podporo ene skupine naproti drugi, v okolju, kjer se ne more vseh istočasno zadovoljiti. Kakršnakoli institucionalna sprememba je vplivala na politično podporo domačih skupin. Politiki so uporabljali carino za krepitev svoje politične podpore ne glede na to, katero skupino so bolj vrednotili. Zaradi carine so se domače cene razlikovale od svetovnih. Če se je recimo svetovna cena za uvoženo blago povišala, so politični ustvarjalci carine zmanjšali. Padajoče svetovne cene za uvozno blago so vodile v povečano zaščito. Naraščanje svetovnih cen uvoznega blaga je vodilo v zmanjšanje zaščite. Politiki so tehtali pridobljeno podporo od tistih, ki so imeli korist, s podporo, ki bi jo morebiti lahko še dobili ob ponovni razdelitvi dohodka med tiste, ki so bili ob tej spremembi oškodovani [prav tam, 55]. Tako smo prišli do zaključka, da so višje carine bolj nestanovitne od nižjih. Carine v dveh državah Trgovinska politika ene države lahko sloni na trgovinski politiki druge države. Povečanje zaščite v eni državi zmanjša zaščito v drugi in obratno. Imamo recimo državi A in B. V kolikor v državi B zvišajo carine, se v državi A prihodek izvoznika zmanjša, kar pomeni, da vlada v državi A izgublja izvoznikovo podporo glede na zvišanje carine v državi B. Višanje carine v državi B tako prizadene izvoznike v državi A, ki zmotijo politično ravnotežje v državi A. Politiki v državi A lahko

20

pridobijo večjo podporo na meji z zmanjševanjem carine v državi A tako dolgo, dokler se povečana politična podpora izvoznikov ne izenači s stroški v izgubi politične podpore uvoznikov. Na ta način se država A odzove na protekcionizem države B z liberalizmom. Državi A in B pa lahko obe pridobita z medsebojnim zmanjšanjem carinskih dajatev, če skupaj določita te dajatve. Anglija je v prvi polovici 19. stoletja uvedla enostransko liberalizacijo, ki ni le zvišala britanskega uvoza, ampak tudi spodbudila konkurenčne sektorje, da so več izvažali. Reforma Williama Huskinsssona leta 1820 je povzročila, da so se Avstrija, Francija in Nizozemska zaprle. To je recimo primer, kjer liberalizacija trgovine v eni državi vzpodbudi protekcionizem v drugih državah. Pojavila pa se je tudi obratna situacija, ko je Anglija uvedla žitne zakone leta 1815. Takrat se je odprla Prusija, ki je bila izvoznica žita. Višje carine so lahko razlog za več carinskih sporazumov, ker so koristi od takšnih sporazumov večje in država se le-tem ne bo odrekla. Lahko pa so tudi nižje carine razlog za več carinskih sporazumov, ker je tukaj manjša možnost za goljufanje. Kljub temu pa so carinski sporazumi manj verjetni za države z visokimi carinami kot za države z nizkimi carinami. Trgovinski režim v 19. stoletju ni zadeval le dvojice držav, ki si v izolaciji od drugih dvojic, medsebojno znižujejo carine, ampak so se države odločale podpisovati takšne carinske sporazume, ki so deloma sloneli tudi na možnosti izbire zunanje politike tretje države. Če recimo dve državi podpišeta carinski sporazum, potem mora prva država po načelu največje ugodnosti, vse carinske olajšave, ki jih je priznala drugi državi, odobriti tudi ostalim državam, s katerimi se je sporazumela za načelo največje ugodnosti. Carinske stopnje se sporazumno znižajo in tega so deležne tudi vse ostale države, ki so sklenile pogodbo po načelu največje ugodnosti, prav tako kot sta prvi dve pogodbeni državi deležni vseh carinskih olajšav ostalih pogodbenih držav [Gusel in Bobek 1997, 68]. Poglejmo primer Anglije, ki je bila vpeta v mrežo s Francijo in Nemčijo po načelu največje ugodnosti in ni znižala carin, ko so pristopile ostale celinske države. Razen tega se je Anglija izogibala sklepanju sporazumov z državami, ki so podpisale sporazume s Francijo in Nemčijo, četudi je pogosto privolila v vzajemno ravnanje po načelu največje ugodnosti z drugimi državami. Če si recimo Prusija in Nizozemska ne bi druga drugi priznali načela največje ugodnosti, potem Nizozemska ne bi mogla uživati nobenih ugodnosti, ki bi izhajale iz sporazumov, ki jih je Prusija recimo podpisala z Avstrijo in bi le-te mogla Nizozemska podpisati sama. Tako pa sedaj v tem primeru le uživa ugodnosti, tudi iz sporazuma med Prusijo in Avstrijo.

21

To je pojav diskriminacije v trgovanju, kar pa je posledično vodilo v razširjanje carinskega sistema. To je bilo tudi odločilno, da se je v trgovanje leta 1890 vključila tudi Rusija. Za rusko žito je bilo potrebno v Nemčiji plačati carino 43 centov več kot so to plačevale države, ki so uživale načelo največje ugodnosti. Po kratki carinski vojni avgusta 1893 sta Nemčija in Rusija podpisali sporazum februarja 1894 [McGillivray et al. 2001, 65]. Francija je podpisala sporazume z Belgijo, Italijo, Švico, Švedsko in Norveško. Večina držav je vstopila v to francosko mrežo z željo, da v tem sistemu Anglija nima nobenih prednosti pred njimi. Anglija se je bala, da bi mednarodna svobodna trgovina v Nemčiji morebiti lahko vodila v povišanje carin do outsiderjev, na primer znanih angleških proizvajalcev. Prav tako je poskušala obdržati nemške države izven carinske unije - Zollvereina, kar ji je spodletelo in sledila so pogajanja s Prusijo in podpis manjšega sporazuma leta 1841. Leta 1862 pa sta podpisali sporazum, ki se je uporabljal po celotni uniji. Tudi Francija je istega leta podpisala pomemben sporazum s Prusijo, ki se je leta 1865 začel uporabljati po celotni uniji. Skratka, carinske pogodbe imajo učinek razširjanja na tretjo stran. S klavzulo največje ugodnosti so mednarodne pogodbe vodile do bolj posplošenega zmanjšanja carin in s tem izvedle pritisk na vlade, da je prerazdelila prihodke k uvoznikom. Brez takšne klavzule, bi se tretja stran liberalizirala ali se pehala za tem, da podpiše pogodbe z diskriminacijskim področjem trgovanja. Uvozni kontingenti in prepovedi so bili pomembni za marsikatero državo v tem obdobju. 3.2 Meddržavno sodelovanje1 Uredbe in zakoni vplivajo na to kdo odloča in kaj jih motivira. Zaradi tega lahko institucionalna sprememba vodi do radikalnih sprememb v politiki. Odkar je menjava dvosmerna lahko takšna institucionalna sprememba pri enem partnerju vpliva na celoten menjalni odnos. Institucionalna sprememba na eni strani izzove reakcijo na drugi [McGillivray et al. 2001, 80]. Pogled nazaj v zgodovino nas vodi tudi do leta 1783 ob koncu revolucijske vojne, ko je Velika Britanija priznala ameriško neodvisnost [Slovenska knjiga 1995, 422]. Leta 1789, ko so Združene države Amerike zamenjale Konfederacijsko pogodbo z ustavo, je meddržavna (13 neodvisnih in avtonomnih držav) oblast prešla od decentralizirane k centralizirani politični kontroli. Bilo je za pričakovati, da bo ta menjava spremenila trgovinski odnos med ZDA in Veliko Britanijo. To so primeri institucionalnih sprememb, ki so vplivale na trgovinsko politiko [McGillivray et al. 2001, 80]. V obdobju Konfederacijske pogodbe obstaja v Ameriki vrsta decentraliziranih individualnih enot, ki si vsaka želi maksimirati svojo blaginjo. Te enote so med

1 Zlasti med državami ZDA.

22

seboj konkurenčne v boju za odstotek trgovanja z Veliko Britanijo. Britanci so imeli svobodno izbiro, kje bodo izkrcali svojo blago. Obvladovali so pomorske poti in tako so svoje blago izkrcali v pristaniščih, katera so ponujala najboljše pogoje. Politična konkurenca se tako ni odvijala med dvema narodoma, Veliko Britanijo in ZDA, temveč med individualnimi ameriškimi državami, ki so vse tekmovale za levji delež trgovanja z Veliko Britanijo. Namesto, da bi te individualne enote med seboj sodelovale, so tekmovale. Te države so se želele Veliki Britaniji maščevati zaradi zaprtja pomembnih prekomorskih trgov za blago združenih držav. Kljub večkratnim poskusom jim ni uspelo dogovoriti enotne zunanje carine. Niso se namreč strinjale s tem, kako visoke bi naj bile carinske omejitve in kaj bi naj bilo carinjeno. Ker niso bile sposobne ustvariti enotne carine so morale sprejeti britanske pogoje trgovanja. Po sprejetju ustave leta 1789 so centralizirali trgovinsko politiko in ta institucionalna sprememba ni spremenila le ameriške notranje in zunanje carinske politike temveč celotno naravo trgovinskega poslovanja med Veliko Britanijo in Ameriko. Predhodna britanska taktika, da blago izkrcajo v pristanišču, ki ponuja najnižje carine, ni bila več izvedljiva. Ameriške države so namreč sprejele enotno zunanjo carino. To je ameriškemu kongresu omogočilo pogajanja z Britanci po letu 1789. Meddržavna trgovina v času konfederacijske pogodbe Meddržavno trgovanje v trinajstih letih v času konfederacijske pogodbe je bilo polno prerekanja. Države so bile skoraj brez dohodka in v kolikor se je pojavila možnost dobička tudi na račun sosednjih držav, so jo izkoristile. Uporabljale so uvozne in izvozne carine, tonažne, letališke in luške pristojbine da so zapostavljale druga drugo. Postavljanje carin na uvozne izdelke iz drugih držav je v bistvu poceni varianta pridobivanja državnega denarja. Vsaka država ima dominantno strategijo carinjenja uvoznih izdelkov. Sodelovanje med državami se je zaradi enostranskih zaščitnih carin nehalo, kar je znižalo ekonomsko aktivnost ter preprečilo ekonomsko rast. Leta 1775 je v Ameriki obstajal majhen domači trg. Proizvodni sektor je bil slabo razvit, deloma zato, ker so britanski kolonisti ovirali rast proizvodne industrije. Poljedelstvo je tačas zaposlovalo 85 odstotkov delovne sile. Britanci so vzpodbujali ameriške države, da so izvažale v Veliko Britanijo in njene kolonije. Izvažale so predvsem surovine kot so stavbni les, ribe, riž, tobak, indigo in bombaž. Britanski proizvodi so dospeli v Ameriko, tam pa je bilo veliko proizvodov ponovno izvoženih med državami obalne trgovine. Leta 1775 je v Ameriki uspevalo ladjedelstvo, predvsem na severu, ter bančništvo in zavarovalništvo. V času revolucijske vojne je embargo na britanske proizvode omogočil še rast proizvodne industrije vendar je poljedelstvo ostalo glavna industrija v vseh 13 državah po revolucijski vojni.

23

Na meddržavno trgovanje je pomembno vplival sektor izvoza. Različne regije so bile specializirane za izvoz različnih produktov. Ob koncu kolonizacije se je razvilo živahno meddržavno trgovanje, katerega funkcija je bila razporeditev ameriških proizvodov za lokalno porabo in ponoven izvoz ameriških in britanskih proizvodov. Ponovno izvoženi proizvodi so tuji ali ameriški proizvodi pripeljani v pristanišče ene države predvideni za končno prodajo v drugo državo. Torej kateri domači soudeleženci dobijo in kateri izgubijo zaradi omejitve meddržavnega trgovanja. Največji interesenti zaščitnih carin so bili proizvajalci, ki so se srečevali s konkurenco iz Velike Britanije. Njihovi posli bi se lahko izboljšali v kolikor bi lahko omejili dotok konkurenčnega uvoznega blaga. Tudi v ladjedelstvu so se zavzemali za zaščitno politiko. Lastniki ladij in ladjedelci so želeli omejiti, in s tem določiti, kdo bo lahko prevažal v meddržavni trgovini. Niso pa vse skupine bile zainteresirane za zaščitno politiko, kajti koristi poljedelcev, da se zaščitijo njihovi primarni produkti, so bile majhne. Veliko primarnih proizvodov, kot so tobak, les in indigo, skoraj ni bilo vključenih v meddržavno trgovanje. Vso blago je bilo direktno izvoženo na tuje trge. Če pa je že obstajalo meddržavno trgovanje za primarne proizvode, pa vsekakor ni bilo konkurenčno. Ko je Amerika razglasila svojo neodvisnost, je večina držav preuredila svoje kolonialne politične uredbe z izkoreninjenjem kraljevske prednostne državne zakonodaje. Države so izbrale dvodomni zakonodajni zbor z neprepričljivimi guvernerji. Volilna pravica se je razširila v vseh 13 držav, še vedno pa je vseh 13 držav ohranilo pravico določanja o tem kdo lahko voli in kdo lahko službuje. V tem obdobju so torej proizvajalci in ladjedelci zagovarjali zaščitno carino, poljedelci pa so podpirali svobodno meddržavno trgovanje. Niso pa podpirali politike zaščitne carine za ameriško industrijo. Kar jih je v bistvu zanimalo so bili poceni uvozni izdelki in dostop do tujih trgov za svoje proizvode. Dejansko je vseh 13 držav postopno povzelo podobno politiko za domače proizvode. Povečala se je uporaba višje tonažne pristojbine za tuje ladje in dodatne dajatve za namestitev tuje ladje v dok. Tudi v letu 1783 so bile na splošno ameriške ladje carinjene na nižji ravni kot tuje. Na splošno so do leta 1788 ameriški proizvodi bili prosti carine. Čezmerno zastopani izvozni interesi v državnih ureditvah, relativno majhen obseg meddržavnega trgovanja z ameriškimi proizvodi in konkurenca med državami v privabljanju britanskih proizvodov, so prispevali k tvorbi svobodne trgovine. Prekomorska trgovina v času konfederacijske pogodbe Ob koncu revolucijske vojne je ameriško ekonomijo doletela recesija. V letu 1780 so cene padle, kar je imelo škodo za poljedelce, trgovce, špediterje in proizvajalce. Potreba po tobaku, rižu in ostalih primarnih proizvodih je zastajala.

24

V letu 1783 je Velika Britanija zmanjšala dostop ameriških proizvodov na tržišča britanskih severnoameriških kolonij. Tako je zaradi tega veliko poljedelcev, trgovcev in špediterjev utrpelo resne ekonomske pretrese zaradi izgube tristraničnega trgovanja in nedostopnosti do pomembnih britanskih kolonialnih pristanišč. V času kolonialnega obdobja je 56 odstotkov ameriškega izvoza odpadlo na Veliko Britanijo in nadaljnjih 26 na Oceanijo. Posledica revolucijske vojne je bila izguba ameriškega direktnega dostopa do obeh trgov, saj se je vso trgovanje z Oceanijo odvijalo z ameriškimi ladjami, sedaj pa le z britanskimi. Posestniki v vseh državah so bili močno prizadeti. To je slabo vplivalo na možnost proizvajalcev in poljedelcev, da svoje produkte tam prodajo [McGillivray et al. 2001, 92]. Britance je zanimal dostop na ameriški trg, saj je pomemben delež njihovega izvoza odpadel ravno na ameriški trg. Preko 40 odstotkov britanskega izvoza je bilo namenjeno v Ameriko in Afriko. Čeprav je ekonomska recesija, ki je sledila revolucijski vojni, zmanjšala potrebo po britanskem blagu, je ameriški trg kljub temu rasel. Obstajal je razlog, da bi povračilna carina prisilila Veliko Britanijo v pogajanja. Države so poskušale s povračilnimi tarifami in obdavčenjem britanskih proizvodov. Čeprav se je strogost posameznih omejitev od države do države razlikovala, pa je kljub temu vsaka država imela dajatve na britanske proizvode. Te diskriminatorne dajatve so bile neučinkovite, saj Velika Britanija ni znižala svojih trgovinskih omejitev, niti niso vstopili v bilateralno ali multilateralno sodelovanje. Večina teh visokih diskriminatornih dajatev je bila ukinjena leta 1789. Ameriške države so želele uporabljati diskriminatorno zakonodajo v povračilo za britanske trgovinske omejitve. Kakorkoli že, v času konfederacijske pogodbe je bilo to težje izvedljivo zaradi decentraliziranega političnega sistema tistega časa. Če je ena država individualno zvišala carine, so se britanski trgovci usmerili v trgovanje z drugo državo, ki je imela nižje carine. Vsaka država, ki je zvišala carine, je tako izgubila posel in s tem dohodek. Države so tako ugotovile, da bi bilo zanje najboljše v kolikor sprejmejo enotno zunanjo carino. S tem so se carine posameznih držav pričele približevati druga drugi. Trgovina po sprejetju ustave Po sprejetju ameriške ustave je trgovinsko politiko sprejemal in uveljavljal zvezni parlament. Želja po povračilnih ukrepih do Velike Britanije je bil samo eden izmed več motivov, ki so pripeljali do oblikovanja ustave. Kako je to vplivalo na prekomorsko sodelovanje? Preprost člen, ki je centraliziral vso trgovinsko politiko, je pripomogel k temu, da so učinkoviteje začeli nastopati proti britanskim proizvodom. Ko je Amerika enkrat postala sposobna nastopiti proti britanskim proizvodom s povračilnimi carinami, se je Velika Britanija vključila v trgovinska pogajanja z Ameriko.

25

Povprečna carina na tuje izdelke po letu 1789 je bila v povprečju višja od carine v času konfederacijske pogodbe. V bistvu centralna oblast ni bila potrebna, da se je ustvarilo odprto trgovanje, ampak brez te centralne oblasti so bile države nezmožne usklajevati enotne zunanje ovire. 3.3 Žitni zakoni Ukinitev Žitnih zakonov s strani britanskega parlamenta v letu 1846 je eden izmed bolj privlačnih primerov v zgodovini politične ekonomije. Žitni zakoni 1815-46 V času Napoleonovih vojn ni bilo možno uvoziti žita iz Evrope. Ko so se vojne leta 1815 končale, so se kmetje bali, da bo uvoz žita iz tujine, znižal cene žita. Strah je bil upravičen in cene so se postopoma zniževale. Britanski posestniki so pritisnili na angleški spodnji dom, da naj le-ta povzame določene akcije v smislu zaščite prihodkov angleških kmetov. Parlament se je odzval z izdajo zakona, ki je prepovedoval uvoz žita brez carine, ko domača cena žita doseže določeno ceno (80 šilingov na 8 mernikov). Prebivalstvo v hitro rastočih angleških mestih temu zakonu ni bilo naklonjeno, saj so morali plačevati višje cene za kruh. Industrijski razred je videl v sprejetju tega zakona tipičen primer, kako parlament sprejema zakonodajo, ki je pogodu posestnikom. Proizvajalce pa je skrbelo, da bodo delavci zahtevali višje plače [SE 2002]. V Veliki Britaniji se je Whigs leta 1841 boril za naklonjenost na splošnih volitvah. Zagovarjal je prosto trgovino v želji, da bo njegov protikandidat Peel, konzervativni vodja, zagovarjal žitne zakone. Volitve je dobil Peel. V letu 1842 sta dva dogodka povečala njegovo svobodo manevriranja: splošno znižanje carin in ponovna uvedba dohodninskega davka. Bil je prepričan, da bi dohodek od carin lahko povišali v kolikor bi zmanjšali ali utrdili zaščitne tarife [McGillivray et al. 2001, 101]. Javne finance so bile leta 1842 že četrto leto v primanjkljaju. Peel je predstavil proračun, s katerim bi dosegel presežek. Opozoril je, da so carine na ravni, ko je njihov donos zmanjšan. Imel je oster občutek za elastičnost dohodninskega davka v primerjavi z neelastičnostjo dohodka od carin. Domneval je, da bi se prihodki od carin povečali, če bi zmanjšali tarife. S ponovno uvedbo dohodninskega davka je Peel rešil dolgotrajen problem dolga britanske države. Peel, Graham in Wellington Robert Peel (1788-1850) je že pri svojih 22 letih postal konservativni minister. V letih od 1812-18 je bil glavni sekretar Irske. Irskega katoliškega vodjo Daniela O'Connella (bil je tudi v tesni povezavi z zvezo proti žitnim zakonom) je leta 1815 pozval na dvoboj. Bil je notranji minister od leta 1822 do leta 1827, ko je dal

26

odpoved. Leta 1828 se je ponovno pridružil Wellingtonovi upravi. Od decembra 1834 do aprila 1835 je bil ministrski predsednik. Leta 1841 je konservativce popeljal k zmagi na splošnih volitvah. James Graham (1792-1861) je bil posestnik na severozahodu Anglije. Tako kot Peel je v parlament vstopil v svojih dvajsetih letih, ampak kot liberalec. Napisal je pamflet v čast svobodne trgovine v letu 1826. Od 1830 do 1834 je služil v liberalni vladi. Bil je notranji minister in Peelov najbližji zaupnik v času njegove administracije. Arthur Wellesley, prvi vojvoda Wellingotona (1769-1852) izhaja iz irskega protestantskega okolja. Slavo je požel kot vojni heroj, najprej v Indiji, zatem v Španiji v času napoleonskih vojn. Kot glavni sekretar Irske je služil od 1807 do 1809. Poveljeval je britanski vojski v bitki pri Waterlooju. Bil je general topništva med leti 1818 do 1827. Kot ministrski predsednik je služil v letih 1828 do 1830. Minister za zunanje zadeve je bil v času Peelove uprave 1834-5, član kabineta je bil od 1841-6, od leta 1842 naprej pa je bil vrhovni poveljnik britanske vojske. Kriza žitnih zakonov: 13 oktober do 20 december 1845 Poletje leta 1845 je bilo izredno mrzlo in mokro. Posestnika, kot sta bila Peel in Graham, sta zaskrbljeno opazovala njune efekte. Jeseni je prišlo prvo poročilo, da se je bolezen, ki je pustošila krompir po Evropi razširila tudi na Irsko. Bolezen je povzročila gnitje gomoljev v zemlji ali po obiranju. Zahodna Irska je bila gosto poseljena, bilo je veliko kmetov zakupnikov, ki so se preživljali z gojenjem krompirja na svojih majhnih kosih zemljišča. Veliko politikov te bolezni (rastlinske rje) ni vzela resno. Pell in Graham sta predvidela, da bo to vodilo v pomanjkanje krompirjevega semena in hrane v naslednji sezoni. Oba sta podvomila v Žitne zakone. Kaj ima svobodna trgovina z obstojem irskih poljedelcev, ki so odvisni od gojenja krompirja in nimajo denarja za nakup žita? Če bi koruzo uvažali prosto carine, bi bilo težko zagovarjati, da bi bolj popularno žito prepovedali ali obdavčili. Zagovorniki zaščitne carine so bili prepričani, da je lakota tipično irsko pretiravanje. Iz korespondence med Peelom, Grahamom in Wellingtonom se da razbrati, da so bili v skrbeh, kaj storiti glede pridelka krompirja na Irskem, ki ga je prizadela bolezen. Tako je Graham pisal Peelu – z obstoječimi žitnimi zakoni in svobodno trgovino med Veliko Britanijo in Irsko bi bilo mogoče odpreti pristanišča za živež in v Veliki Britaniji obdržati premično lestvico za določanje carine. A ne bi odprtje pristanišč na Irskem na smrt užalilo poljedelcev, ki so naši privrženci, medtem, ko bi se zagovorniki proste trgovine zgražali nad ohranitvijo žitnih zakonov v Veliki Britaniji? S prosto trgovino med Veliko Britanijo in Irsko, bi odprtje pristanišč na Irskem bilo ekvivalentno odprtju britanskih pristanišč, saj bi namreč vsak tuj proizvod, ki ni carinjen ob vstopu v Veliko Britanijo, sedaj moral čez carino na

27

Irskem in s tem bi bil obdavčen z dodatnimi stroški vkrcavanja in prevažanja z ladjo [McGillivray et al. 2001, 106]. Tako je v januarju leta 1846 Peel podal parlamentu program, ki je vseboval predloge za davčno olajšavo posestnikov kot kompenzacijo za izgubo protekcionizma. Odločilno glasovanje, 15. maja 1946, glede ukinitve žitnih zakonov je s 327 glasovi šlo v prid ukinitvi. Celotna opozicija – angleški liberalci, radikalci in Irci – je podprla Peela, kakor tudi ena tretjina konservativcev. Ostali dve tretjini sta glasovali proti ukinitvi. Disraeli, vodja protekcionistov, je zatem sklenil dogovor z angleškimi liberalci in Irci, da so preglasovali, torej zavrnili vladni irski omejitveni program, ki je bil v obravnavi v parlamentu v tem času. Peel je zavrnil pozive Wellingtona in Cobdena, da naj skliče splošne volitve, in ponudil svoj odstop in odstop svoje vlade. Tako je njegova administracija prišla do nenadnega konca. Peel je bil povsem ključen posameznik. Že dolgo pred letom 1841 je izgubil zaupanje v žitne zakone. Bil je prepričan, da je lakota bila glavni krivec za njihovo ukinitev. Najslabša letina je bila v vzhodni Irski, ampak umrljivost je bila najvišja na zahodu. Irski kmetje iz vzhoda so bili vključeni v denarno gospodarstvo in so zato lahko kupovali nadomestno hrano. Vsak komentar iz tega obdobja naznanja Irce kot lene, nezveste in nesposobne. Ta nestrpnost je v času lakote dosegla tragično intenzivnost. Tudi Wellington, kot vrhovni poveljnik, je Irsko omenjal kot slab člen v obrambnem sistemu Velike Britanije. Bolj ko so osovraženi, bolj verjetno bo, da bodo sprejeli zavojevalce, kot se je že zgodilo v letih 1689 in 1798. V tem času je bila v Manchesteru ustanovljena tudi zveza proti žitnim zakonom. Ta zveza je bila ena izmed prvih in najbolj učinkovitih lobističnih skupin v politični zgodovini Velike Britanije. Richard Cobden in John Bright sta bila ključni osebnosti v tej zvezi. Uspelo se jima je prebiti v parlament, kjer sta nenehno pritiskala na ministrskega predsednika Roberta Peela, ki je pod vplivom njunih pritiskov in pritiska celotne zveze proti žitnim zakonom, ki je pridobivala vedno več privržencev, leta 1846 žitne zakone ukinil. S tem se je zaključila tudi politična kariera Sira Roberta Peela [MNRE 2004]. 3.4 Uporaba idej in ideologije političnih organizacij za manipuliranje Dela s področja ideologije navajajo, da ideologija izvršuje tri funkcije:

- lahko postane zaprta v ustanovah in zatem vpliva na razvoj javne politike; - predstavlja zemljevid za volivce in politične ustvarjalce; - ideologije nam preskrbijo prispodobe (zaščitne znamke), na katere se

volivci, politiki in stranke zanašajo, da razlikujejo eno politično stranko od druge.

V obravnavanem delu [McGillivray et al. 2001] pa je predstavljena še četrta funkcija ideologije – nacionaliziranje interesa.

28

Ustanove so tiste, ki vplivajo na to, katere ideje in ideologije pridobijo politični dostop, kakor tudi dostop političnih vodij do teh idej in ideologij. Ko so ideologije priznane kot zakonite s strani uglednih ustanov, dosežejo dodatno trajanje saj postanejo uveljavljene ali kar običajna modrost. Politične stranke tekmujejo za glasove posameznih volivcev, ki niso zaskrbljeni le za svojo ekonomsko blaginjo, ampak morajo tudi oceniti zanesljivost kandidatov v uresničevanju svojih obljub. Pomembna preizkušnja zanesljivosti kandidata je preučevanje ideološkega ugleda posameznega kandidata in najpreprostejša oblika za merjenje njegovega ugleda je ravno značilnost njegove politične stranke. Politične stranke ne morejo biti uspešne brez skladne in razumljive ideologije. Resnično se stranke ne organizirajo okrog političnih položajev, ampak ideologije. Stranke oblikujejo in prilagajajo ideologijo kot sredstvo prikaza različnih znamk volivcem. Ideologija ima lahko zunanji vpliv na posameznika in ta efekt ni omejen le na zagotavljanje predpisane karte. Ideologija lahko tudi motivira politično akcijo, zagotavlja skladnost skupine in oblikuje način zaznavanja posameznikovih interesov. Tega ne doseže s predpisi, ampak s prepričevanjem. Tako pridemo do ugotovitev, da v ideologijo nekoga prepričujemo in je ne predpisujemo, da politične stranke niso edini vir ideološkega mišljenja, saj je veliko ideologij, ki so nastale zunaj okvirov političnih strank kot sta na primer feminizem in varstvo narave. Razcepitve znotraj političnih strank pa vedno stresejo temelje njihove zaščitne znamke ali politične podobe. Nacionaliziranje interesa Nacionaliziranje interesa pomeni, da krajevni interesi ustvarjajo iluzijo, da je njihov politični objekt porazdeljen med obširno meščanstvo. Vseeno pa skupine, ne glede na to, kako dobro sledijo interesom njihovih članov, ne bodo prejele podpore splošne javnosti brez nekega nadomestila za ideologijo. Ideologija je tista, ki prepriča splošno javnost, da podpira ali je brezbrižna za prioritete posamezne politične skupine. S tem postane politični cilj všečen tudi za nečlane. Skupine, ki nacionalizirajo interes lahko celo uporabljajo ideološka prepričevanja, da oblikujejo ekonomske interese posameznikov, zlasti ko spremembe v politiki (na primer reforme) posameznikom otežijo ugotavljanje, kaj so v resnici njihovi interesi. Ljudje v zasledovanju svojih ekonomskih interesov delujejo v skladu z ideologijami [McGillivray et al. 2001, 151]. Gospodarski interesi bodo uspešnejši v doseganju svoje politične objektivnosti, ko bodo sposobni nacionalizirati interese. Skupine, ki se ne angažirajo v strategiji nacionaliziranja interesa, so manj zaželene v politični areni. Ampak kaj se zgodi, če si dve nasprotujoči skupini prizadevata nacionalizirati svoj interes? Kdo zmaga? Predvidevamo, da sta obe skupini ekvivalentni v potencialni politični moči, kar pomeni, da njune zmožnosti niso identične, toda niti ne bi dopuščale resne ovire niti ogromne prednosti, ki bi vnaprej določila izid. Kakšni so torej pogoji, ki so bolj naklonjeni eni strategiji nacionaliziranja interesa od druge? Obstaja torej osnovna

29

razlika v tipu interesnih skupin – skupine, ki so osnovane na podlagi interesov (interesne skupine) in skupine, ki so osnovane na podlagi ideologije (ideološke skupine). Interesne in ideološke skupine se razlikujejo po tem, ali člani lahko pričakujejo osebne koristi od cilja skupine. Interesne skupine zagotavljajo izključne koristi za člane, medtem ko ideološke skupine tega ne zagotavljajo. Obe skupini zagotavljata splošno in morebiti tudi zasebno blaginjo. Ukinitev smrtne kazni, skrb za čisto okolje in svet brez jedrskega orožja so ideje oziroma cilji, za katere si prizadevajo ideološke skupine. Interesne skupine zagotavljajo splošno in zasebno blaginjo, na primer, ugodna skupna davčna politika je lahko koristna za celotno poslovanje ne glede na to ali prispevajo kaj v skupno lobistično organizacijo, medtem ko recimo časopisi uživajo koristi le od sodelujočih članov. Razlika med tema dvema skupinama ni ravno v zagotavljanju koristi, ampak v težnji po racionaliziranju splošnega interesa kot javnega. Ideološke skupine pričnejo in končajo svoj poziv s sredstvi ideologije, medtem ko interesne skupine pričnejo z deljenimi interesi in zatem uporabijo sredstva ideologije. Zakaj so nekatere skupine uspešnejše od drugih v primeru nacionaliziranja interesa? Najmanj tri lastnosti so tiste, ki favorizirajo določeno skupino. Obstoj pozitivne stvarnosti splošne blaginje, ki jo skupina poskuša doseči; dobra organizacija in odločno vodenje ter ugodno institucionalno okolje [prav tam, 153]. Pozitivna stvarnost Pozitivna stvarnost splošne blaginje je korist, ki se poveča nečlanom skupine. Medtem ko je otipljivo korist težko, če ne celo nemogoče, izmeriti, je ideja oziroma podoba, ki zanjo stoji, privlačna za večino ljudi. Ta ideja oziroma podoba je večinoma izražena v terminu širšega socialnega skrbstva, na primer: uspešna ekonomija, nacionalni ponos, družinske vrednote in čisto okolje, to so potencialne pozitivne stvarnosti. Pozivi javnosti so izraženi v terminu širšega socialnega skrbstva: samozadostnost v kmetijstvu je potrebna za nacionalno varnost; kmetijstvo se mora zaščititi kot okolju prijazna ´zelena´ industrija; družinske kmetije je potrebno zaščititi v smislu ohranitve podeželskih vrednot in podeželja samega. Francozi so vešči pri pridobivanju pozitivne stvarnosti, da ubranijo svoj status glavnega koristnika subvencij CAP (Common Agriculture Policy – skupna kmetijska politika v Evropski uniji) z argumenti, da so subvencije del 'dediščine' Evropske unije. Smatrajo se za kmetijski narod, kljub temu, da imajo le 4 odstotke kmetijske delovne sile. Kmetijska politika ZDA je lep primer, kako ameriški kmetje pridobivajo pozitivno stvarnost, da pridobijo subvencije. Ameriški kmetje vseskozi ohranjajo idejo, da so družinske kmetije najpomembnejša narodna kulturna dediščina, saj ohranjajo družinske vrednote in tradicionalen načina določanja osebne zvestobe znotraj

30

okrilja skupnosti. Ti argumenti so bili vključeni v državno politiko kot razlogi za ohranitev teh družinskih kmetij in kmetijstva kot načina življenja nasploh. Ampak kako te ideje resnično delujejo na nečlana kake skupine, da sprejme politični cilj interesne skupine? V zgodovinskem primeru ukinitve žitnih zakonov je interesna skupina svobodne trgovine prepričevala delavce, naj na svobodno trgovanje ne gledajo kot na možno negativno posledico za njihove mezde, ampak kot borbo proti aristokratskim posestnikom. Interesne skupine torej niso edine, ki se poslužujejo pozitivne stvarnosti za njihovo podporo, ampak jih uporabljajo tudi politične stranke za povečanje njihovega članstva. Vodenje in organizacija Interesne skupine, ki se poslužujejo močnega vodstva in dobre organizacije, imajo večje izglede, da nacionalizirajo svoje interese. Pomembnost vodenja je izrednega pomena, saj je ideologija sama, brez vodij, ki njeno idejo razširjajo med množice, brez pomena. Vodje so torej tisti, ki verjamejo v ideologijo. Za ideologijo oziroma idejo samo po sebi pa v ozadju vedno stoji določena organizacija. Kjerkoli so ideologije pomembne v politiki imajo dobre organizacijske osnove. Ideološko prepričevanje namreč zahteva močno organizacijsko mrežo komunikacij. Nedvomno sta torej vodenje in organizacija vitalnega pomena, ampak je težko določiti, koliko česa je potrebnega za uspešno strategijo nacionaliziranja interesa. Na primeru žitnih zakonov imamo zvezo proti žitnim zakonom, ki je imela sijajno vodstvo in organizacijo in je uspela v svojem političnem cilju, da so zakone ukinili. Institucije Institucije kot 'formalna pravila' se nanašajo na veliko število enot. Za nacionaliziranje interesa so izpostavljene tri: spremembe privilegijev, strankarski sistem in vladne agencije ali oddelki. Le-te lahko pospešijo ali blokirajo poskuse interesnih skupin, da nacionalizirajo interese. Na primer: zakoni, ki privilegirajo določene skupine posameznikov (srednji razred, delavski razred in ženske) nedvomno zagotovijo možnost tem posameznikom da nacionalizirajo svoje interese. Te skupine imajo neke skupne ideje: volivci srednjega razreda izražajo antipatijo do aristokratskih tradicij, volivcem delavskega razreda je skupna zahteva po normalnih pogojih dela in ženske volivke se zavzemajo za nediskriminacijo in zaposlovanje. Anti aristokracija, delavske in ženske pravice tako postanejo ideološka hrana za cilje ekonomskih interesnih skupin. Ena izmed politično relevantnih funkcij ideologij je, da le-te lahko postanejo institucionalizirane. Mednarodna trgovina, socialno skrbstvo in fiskalna politika so ideologije podvržene javni debati in tudi zajemajo širše množice pripadnikov. Nasprotno pa visoko tehnične (bančne rezerve) in varnostne politike (vojaško

31

planiranje) niso podvržene javnim debatam, so specializirane in zadevajo peščico ljudi. Tako kot imajo določene politike večji namen nacionalizirati interes kot druge, tako tudi določeni tipi skupin strategijo nacionaliziranja interesa uporabljajo, drugi pa ne. Individualne prednosti Interes in ideologija kot dve dimenziji individualnih prednosti:

– posameznik je lahko motiviran izključno zaradi ekonomskega učinka in zagovarja samo tiste politike, ki mu prinašajo dobiček;

– lahko pa zagovarja politike, ki koristijo družbi kot celoti. Najpomembnejši dogodek v trgovinski politiki Velike Britanije v 19. stoletju je bil premik k svobodni trgovini. To je evidentirano z ukinitvijo žitnih zakonov v letu 1846. Zakonov bržčas ne bi ukinili brez truda zveze proti žitnim zakonom, ki je bila organizirana in vodena s strani zagovornikov svobodne trgovine. Ti so bili sposobni nacionalizirati interes proizvajalcev v svobodno trgovino in to s transformacijo ekonomske politične podpore za svobodno trgovino v argument za ukinitev žitnih zakonov. Zatem so prepričali še delavce in poljedelce, da so ta politični premik podprli. Zgodovinarji obravnavajo to zvezo kot najbolj impresivno skupino v devetnajstem stoletju, ki je imela velik vpliv na odpravo žitnih zakonov. Po vsej državi je izvedla izredno volilno kampanjo. Glavna značilnost njene strategije je bila njena propaganda po vsej državi in volilna kampanja.

32

4 SVETOVNO GOSPODARSTVO V 20. STOLETJU 4.1 Svetovna gospodarska kriza Konec 19. stoletja je bil svet že sklenjena, čeprav ne tudi homogena celota. Krepila se je medsebojna odvisnost, prav tako pa so med njimi obstajale očitne razlike, kar se tiče stopenj ekonomskega, političnega in drugega razvoja. Nagel tempo druge industrijske revolucije je povzročil spremembe v oblikovanju evropske mednarodne skupnosti. Dotlej nesporni vodilni položaj Anglije se je pričel majati zaradi izredno hitrega industrijskega razvoja Nemčije. Konec 19. stoletja so bile tudi ZDA v polnem zaletu na svetovni kapitalistični vrh [Benko 1997, 115]. Prodor nemškega industrijskega kapitalizma konec 19. stoletja je bil namreč silovit tako po kvantiteti kot kvaliteti. Zaradi konkurence nemškega industrijskega potenciala je začela Velika Britanija izgubljati tržišča na evropskem kontinentu, prav tako pa jih je izgubljala na svetovnem trgu in v svetovni industrijski proizvodnji. V začetku avgusta 1914 je Nemčiji napovedala vojno. Čutila je namreč, da Nemčija ogroža njeno do tedaj nesporno imperialno pozicijo na oceanih in posledično tudi v kolonijah, hkrati pa se je zavedala nevarnosti, da Nemčija podre ravnotežje na evropskem kontinentu. Prva svetovna vojna je bila prva in nedvoumna potrditev enotnosti sveta in nedeljivosti miru. V ogenj je zajela ves evropski kontinent, Bližnji vzhod, Afriko in Japonsko. Le ZDA so še ostale zunaj konflikta ter stopile vanj šele leta 1917, ko so opustile nevtralnost in se postavile na stran antante (Anglija, Francija, Rusija) [prav tam, 153], kar je bilo odločujočega pomena za izid vojne. Zlom nemškega vojaškega stroja je tako postal neizbežen. Prva svetovna vojna je bila spopad širokih razsežnosti. V mednarodni skupnosti se je spremenilo razmerje moči, ne samo med zmagovitimi in poraženimi državami, ampak tudi med zmagovalci. Z nastankom društva narodov, prve mednarodne organizacije z univerzalnimi cilji, so se uresničile težnje postaviti mednarodno varnost in mednarodni mir v multilateralne institucionalne okvire. Sistem svetovnega gospodarstva iz 19. stoletja se je s prvo svetovno vojno, ki je izbruhnila leta 1914, sesul. Po štiriletni vojni se ni v celoti obnovil, zato je šok svetovne gospodarske krize v 1930 letih deloval izredno močno in šele po drugi svetovni vojni so ponovno skušali izgraditi mednarodni ekonomski sistem [Glas 1995, 6-18]. Za dogajanje po prvi svetovni vojni je značilno:

- da je zaradi vojne v Evropi prišlo do razvoja pomembnih novih virov ponudbe v prekomorskih deželah, kar je povzročalo probleme prilagajanja vrsti držav;

33

- prva svetovna vojna je prekinila delovanje zlatega standarda (medsebojna zamenljivost papirnatega denarja in zlata ter prost izvoz zlata), ki si ni več povsem opomogel, v 1930-tih letih pa so ga finančne krize skoraj zrušile;

- povojna obnova in kasnejša kriza so vnesle še več protekcionizma v mednarodno menjavo, ki je vse bolj podrejena nacionalnim denarnim in zaposlitvenim politikam.

V času prve svetovne vojne se je marsikje v svetu hitro razvila lokalna produkcija, ki ni imela več evropske konkurence. Zacvetel je protekcionizem, dodatne težave so bile z neurejenimi valutami. Tudi Velika Britanija je vpeljala zaščitne carine, enako ZDA, ki so uvedle najvišje carine v svoji zgodovini, kar je nasprotovalo vlogi ZDA kot največjega posojilodajalca v svetu. Svetovna gospodarska kriza v 1930-tih letih je nastala v ZDA. Do pravega izbruha z industrijskim padcem ZDA je prišlo sredi 1929 leta, zlom borze v oktobru 1929. Težave so se pričele, ker so imeli izvozniki primarnih produktov probleme z zniževanjem cen in zato s plačilnobilančnimi deficiti, investitorji v ZDA pa so investirali doma zaradi zvišanja obrestnih mer in večjih borznih špekulacij. Skrčenje kreditov je povzročilo pomanjkanje denarja. Zlom newyorške borze je prekinil naložbe kapitala v tujino, dolžniške države so povečale izvozne napore, kar je še bolj zbilo cene surovin in kmetijskih pridelkov. Zlomu zlatega standarda je sledilo obsežno reguliranje menjave in trgovine, odpor pred nenadzorovanimi tokovi kapitala, kar je otežilo vrnitev kapitala in odpravilo velik del multilateralne trgovine. Večja posojila so bila regionalno usmerjena, zlasti po letu 1936 že pod vtisom politične nestabilnosti ter grozeče vojne v Evropi. Bilo je jasno, da je potrebna mednarodna akcija, da se reši polom mednarodne trgovine in financ. Po stabilizaciji dolarja leta 1936 so sprejeli Tripartitni denarni sporazum med Francijo, Veliko Britanijo in ZDA, ki je uvedel logiko upravljanja valutnih razmerij in priznal potrebo po učinkoviti mednarodni kooperaciji (predhodnik IMF). V medvojnem času je prišlo do izrazitega preloma v rasti svetovne trgovine, ki je dosegla v obdobju 1881-1913 kar 40 odstotno povečanje v desetletju, v razdobju 1913-37 pa le 14 odstotno. To je bila posledica gospodarskih težav v tem razdobju. V tem času je prišlo do precejšnjih sprememb v regionalni razporeditvi svetovne trgovine. Zmanjšal se je delež Evrope, na račun manjšega deleža trgovine med samimi evropskimi državami, ker se je trgovanje z državami izven Evrope povečalo [Glas 1995, 6-23]. Nobena družba ni ohranila iste podobe, kakršno je imela pred prvo svetovno vojno. Nastanek Sovjetske zveze je ena izmed pomembnejših posledic prve svetovne vojne. ZDA so bile tvorec versajskega mirovnega sistema, vendar pa v njegovem delovanju niso sodelovale, ker so se umaknile v izolacionizem. Versajski mir je s svojimi političnimi, vojaškimi in ekonomskimi določili ustvaril novo

34

razvrstitev sil, ki pa je stala na krhkih temeljih. Protislovja med zmagovitimi in poraženimi državami so se kazala v težnjah premaganih držav, da bi spremenile politična, zlasti pa teritorialna določila versajskega mirovnega sistema. Versajski mir torej ni razrešil protislovij med vodilnimi kapitalističnimi državami in druga svetovna vojna se je v bistvu začela kot spopad med temi državami. Medtem, ko se je Francija zavzemala, da bi se Nemčijo po prvi svetovni vojni vzpostavilo v stanje, kakršno je bilo pred francosko revolucijo, da se jo torej razdeli v manjše politične enote, sta se Velika Britanija in ZDA zavzemali za obnovo nemškega gospodarstva. Francija je tako zahtevala, da ji zmagovite države zagotovijo varnost pred morebitno novo agresijo Nemčije. Društvo narodov v tem obdobju ni bilo preveč uspešno v izvajanju sankcij do kršiteljev, ki so ogrožali varnost kake druge države. Tako niso storili ničesar v primeru agresije Italije nad Abesinijo, Japonske nad Mandžurijo itd. Število agresij v času obstoja Društva narodov priča, da je bila mednarodna skupnost šele na začetku tega procesa, in da je razlika med besedami in dejanji držav še vedno velika, toda po drugi strani je Društvo narodov vendarle ustvarilo stanje »ko izvršena dejanja niso bila več obravnavana kot nekaj normalnega in je uporaba sile v mednarodnih odnosih dobila značaj nemoralnosti«. Društvo narodov je namreč državam omejil pravico vojne, ni pa je prepovedal. Nemčija si je za svojo prihodnost morala zagotoviti življenjski prostor in zato je njena politika bila usmerjena v razširjanje prostora. Francija je sledila politiki velike Britanije, ki pa se ni želela povezati s Sovjetsko zvezo. Pozivi Sovjetske zveze, da bi ustvarili skupno fronto proti Nemčiji in Italiji so bili zaman. Zahodni veliki sili sta šli vsaka svojo pot, katere vrhunec je bila konferenca v Münchnu oktobra leta 1938. Udeležile so se je Francija, Velika Britanija, Nemčija in Italija. Münchenski sporazum štirih velikih o Češkoslovaški je bil dejansko diktat Nemčije. Ampak ta sporazum ni potešil Hitlerjevih ambicij, ki so se že krepko nagibale proti Poljski. 1. septembra 1939 so nemške armade prestopile poljsko-nemško mejo in izvedle agresijo na poljsko. Hitler je krenil na osvajalni pohod, katerega končni cilj je dominacija in nadzor nad evropskim kontinentom. Pričela se je druga svetovna vojna [Benko 1997, 213]. 4.2 Obdobje po drugi svetovni vojni Izbruh druge svetovne vojne je povečal finančne in trgovinske omejitve za trgovino, vendar so že v vojnih letih dojeli, da je potrebo ustvariti primeren sistem za povojno mednarodno gospodarstvo, ki bo potrebovalo tudi gospodarsko obnovo. Na začetku razprave o povojni obnovi sta bila pripravljena dva predloga:

- britanski (Keynesov načrt) in - ameriški (White Plan).

35

White Plan je predvidel oblikovanje mednarodnih institucij pod kontrolo držav članic, kar je bila podlaga za mednarodni denarni sklad (IMF, International Monetary Fund) ter Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD, International Bank for Reconstruction and Development), sprejeta na mednarodni konferenci v Bretton Woodsu, New Hampshire, ZDA, julija 1944 [Glas 1995, 6-24]. Mednarodni monetarni sklad (IMF) Cilj delovanja sklada je oblikovanje razmer za transfer dobrin in storitev med deželami izven trgovinskih omejitev in kontrole mednarodnih plačil. Članice sklada so se zavezale, da ne bodo uvajale novih omejitev in da bodo opustile prakso diskriminacije posameznih valut. Države bi naj ohranile kontrolo nad tokovi kapitala, da bi preprečile destabilizacijski beg kapitala. Vsaka država je določila pariteto svoje valute v zlatu ali dolarjih. Ohranjale so nihanje tečaja v razponu do 1 odstotka okoli paritete. V kolikor so bila nihanja višja, je reagirala centralna banka. Le v primeru temeljnih neskladij je lahko država članica spremenila pariteto svoje valute. Mednarodna banka za obnovo in razvoj (IBRD) Njena naloga je bilo financiranje povojne obnove, kasneje pa pomoč deželam v razvoju. Banka je financirala določene razvojne projekte, poleg posojil pa je dajala tudi tehnično pomoč deželam za uporabo posojil ter pripravo razvojnih programov. Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT) GATT, General Agreement on Tarifs and Trade so oblikovali leta 1947 v Ženevi. Vsebina sporazuma je znižanje carinskih stopenj. Gre za multilateralni in nediskriminacijski pristop do mednarodne trgovine, kjer torej velja načelo, da ni dovoljeno uveljavljati preferencialnih trgovinskih ureditev, ki bi dajale prednost eni državi pred drugimi. Kodeks izključuje tudi kvantitativne omejitve, razen za zagotavljanje kratkoročne plačilne bilance za zaščito mladih industrij v deželah v razvoju. GATT je bi institucionaliziran z oblikovanjem sekretariata in sedeža v Ženevi. Po drugi svetovni vojni je najprej sledila obnova. V izjemno dobrem gospodarskem položaju so iz vojne izšle le ZDA. Večina industrijskih konkurentov se je močno oslabila, ZDA pa so veliko zaslužile s preskrbo Evrope s hrano, surovinami in kapitalnimi dobrinami. Evropa je v letih 1945-48 rasla prepočasi, da bi lahko dosegla zunanje ravnotežje v menjavi. Razmere so se spremenile z uvedbo Evropskega programa obnove (ERP, European Recovery Program) – Marschallov načrt pomoči, ki je potekal preko ECA (Economic Cooperation Administration) ter OEEC (Organization for European Economic Cooperation). V bistvu je nastal zaradi neuspele konference v Moskvi med Veliko Britanijo, ZDA, Francijo in Sovjetsko zvezo, na kateri ni prišlo do soglasja o načinu obnove od vojne opustošene Evrope. Marschallov program so lansirale ZDA in z njim želele uresničiti lastno

36

zamisel o političnem in ekonomskem razvoju v Evropi. Namen programa je bil v kratkem času sprožiti proces evropskega gospodarskega razcveta, zato je imel izdatno finančno pomoč [Kenda 1997, 336]. Povojna leta, med 1950 in 1960 letom, so bila razdobje hitre rasti življenjske ravni večine prebivalstva zahodne Evrope, Severne Amerike in Oceanije. Nove proizvodne tehnike so zahtevale proizvodnjo v velikem obsegu. V letih 1950-73 je realni družbeni proizvod letno rasel povprečno 4,8 odstotno. Tako je prišlo tudi do teženj po izboljšanju ekonomske blaginje revnejših držav v svetu. Obdobje hitre rasti se je končalo leta 1973, ko je zvišanje inflacije v svetu zahtevalo delovanje nacionalnih denarnih in fiskalnih politik. Povišanje cen nafte v letu 1973 in v obdobju med 1979-80 je povzročilo svetovno recesijo. Prizadete pa so bile tudi dežele v razvoju. V tem kriznem obdobju je postala vse bolj prisotna tudi vrsta vprašanj o prihodnosti svetovnega gospodarstva: izčrpavanje naravnih virov, onesnaževanje zraka in okolja, poškodbe ozonskega plašča, kisli dež in učinek tople grede. V štirih desetletjih po drugi svetovni vojni so postali mednarodni odnosi bolj kompleksni in obsežni kot kdajkoli prej. Svet se je postopno razdelil v tri skupine:

- zahodne industrijske države z značilnim kapitalističnim tržnim gospodarskim sistemom;

- dežele v razvoju (Tretji svet) z zelo raznovrstno sistemsko ureditvijo in - centralno-planska (socialistična) gospodarstva.

Za povojni razvoj svetovnega gospodarstva je značilen tudi nastanek večjega števila regionalnih trgovinskih skupin. Leta 1950 so države Beneluxa, Francije, ZRN in Italija ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo (ECSC, European Coal and Steel Community). Prispevala je k postopnemu odpravljanju carin na premog in jeklo in drugih omejitev ter diskriminacijskih sredstev [Glas 1995, 6-30]. Leta 1955 so članice pričele razgovor o carinski uniji in marca leta 1957 so se dogovorile o Rimskem sporazumu in s podpisom tega sporazuma je nastala Evropska gospodarska skupnost, katere cilji so bili predvsem, da s skupnim tržiščem in vse bolj poenotenimi ekonomskimi politikami članic doseže razvoj gospodarskih aktivnosti v regiji, poveča ekonomsko stabilnost in pospeši izboljšanje življenjske ravni. Ustanovili so tudi Evropski socialni sklad in Evropsko investicijsko banko. 4.3 GATT in WTO 4.3.1 GATT V času druge svetovne vojne so države uvedle številne omejitve, s katerimi so regulirale svojo mednarodno menjavo. V tem času je bilo potrebno reševanje

37

problemov mednarodne trgovine zaradi njene liberalizacije. Posamezne države so skušale najti začasno rešitev, ki bi povečala mednarodno trgovino in njeno liberalizacijo. V ta namen je 23 držav podpisalo sporazum o carinah in trgovini – GATT – General Agreement on Tariffs and Trade. Sporazum je bil podpisan konec leta 1947, v veljavo pa je stopil 1. januarja 1948. Splošni sporazum o carinah in trgovini ima štiri poglavja2:

- prvo vsebuje klavzulo največje ugodnosti in koncesijske listine, kar pomeni, da vse koncesije glede carin, plačil in postopka, sklenjene med dvema podpisnicama GATT, brezpogojno veljajo za vse druge podpisnice sporazuma;

- drugo poglavje vsebuje določila o trgovinski politiki, ki zajema vse instrumente, razen carin;

- tretje poglavje vsebuje delovno proceduro in stališče GATT do carinskih unij, kjer so obravnavana proceduralna vprašanja;

- četrto poglavje pa se nanaša na trgovino in gospodarski razvoj. Do leta 1963 je bilo v okviru GATT pet ciklov medsebojnih dvostranskih pogovorov, po letu 1963 pa trije. Predmet zgodnjih pogajalskih krogov je bil predvsem znižanje carinskih stopenj. Na pogajanjih v zadnjih pogajalskih krogih (Kenedyjev, Tokijski in Urugvajski) pa so se ukvarjali z izpopolnjevanjem in razširjanjem prvotnih členov sporazuma. »Kenedyjev krog« pogajanj Pogajanja v okviru tega kroga so trajala od leta 1964 do 1967. Po tem predlogu bi naj namesto dolgotrajnih pogajanj na podlagi veljavnih carinskih stopenj prešli k linearnemu znižanju vseh carinskih stopenj za 50 odstotkov njihove takratne višine. V nekaterih industrijskih državah so se carine znižale povprečno za tretjino, v nekaterih pa tudi za polovico. »Tokijski krog« pogajanj Od sredine sedemdesetih let so se v odnosih med visoko razvitimi državami pojavila nasprotja zaradi protekcionističnih in liberalističnih interesov in potrebe notranjih trgov ter ekspanzije na zunanjih trgih. Osnovna vprašanja so obravnavali in reševali trije veliki trgovinski partnerji: ZDA, EGS in Japonska. Druge članice so svoje interese lahko uveljavljale šele, ko je prišlo do dogovora med temi tremi partnerji. Dosežen je bil dogovor razvitih držav o znižanju carin in poudarek je bil tudi na zaščitni klavzuli, ki dovoljuje uvedbo kvantitativnih omejitev, izravnalnih carin in celo prepovedi uvoza v primerih, ko je domača proizvodnja resno ogrožena. Omenjeno klavzulo se je v preteklosti izrabljalo, zato so jo poskušali drugače formulirati, ampak se s koncem tega kroga pogajanj vprašanje zaščitne klavzule še ni razrešilo.

2 Povzeto po Gusel 1997, 76-77.

38

»Urugvajski krog« pogajanj Po koncu sedemdesetih let se je pojavila cela vrsta necarinskih omejitev, s katerimi so države še učinkoviteje regulirale dotok blaga iz tujine. V svetovni trgovini se je razvil oster boj za izvoz, ki so ga spremljali ukrepi nelojalne konkurence in izrivanje držav iz njihovih tradicionalnih trgov. Tako se je pojavila pobuda po osmem krogu pogajanj. Ta krog pogajanj je trajal osem let in se je zaključil leta 1993, končni sporazum o zaključku pogajanj pa so podpisali aprila leta 1994. Ta krog prinaša pomembne novosti na področju liberalizacije:

- znižanje carinskih in necarinskih trgovinskih preprek; - razširitev multilateralnih sporazumov na nekatera nova področja; - ustanovljena je bila Svetovna trgovinska organizacija (WTO), ki je s

1.1.1995 nadomestila dotedanji GATT. 4.3.2 WTO S podpisom sporazuma o zaključku »Urugvajske runde« v Marakešu, 15.4.1994, je bila ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija (WTO, World Trade Organisation), ki je s 1.1.1995 nadomestila GATT. Gre za globalni trgovinski sporazum in hkrati za široko paleto novih sporazumov3 in sprememb na področju svetovne trgovine, ki bi naj poskušali odpraviti pomanjkljivosti, katerim GATT ni bil kos. Svetovna trgovinska organizacija je bila ustanovljena kot institucija, odgovorna za vprašanja, ki zadevajo svetovno trgovino. Sodelovala bi naj s Svetovno banko in Mednarodnim monetarnim skladom, prav tako pa je odgovorna za uresničevanje vseh sporazumov, ki so bili doseženi in podpisani ob koncu pogajanj. Značilnosti WTO so:

- univerzalnost organizacije zagotavlja večjo pravno varnost v mednarodnih trgovinskih odnosih in uveljavlja utečen in učinkovit mehanizem reševanja mednarodnih sporov;

- dograjen je način reševanja mednarodnih trgovinskih sporov; - možnost spremembe načina glasovanja - v primeru, da ni konsenza, lahko

WTO sprejema odločitve; - strožji kriteriji za izpolnjevanje obveznosti držav; - natančneje določeni in bolj zavezujoči postopki notifikacije držav v zvezi z

izvajanjem sporazumov.

3 Sklenjenih je bilo 28 sporazumov, ki so se poleg trgovine z blagom nanašali še na trgovino s storitvami, področje kmetijstva, trgovinskih vidikov investicijskih ukrepov ter pravic intelektualne lastnine.

39

Multilateralni trgovinski sistem – preteklost, sedanjost in prihodnost Medtem, ko je Svetovna trgovinska organizacija mlada organizacija, je multilateralni trgovinski sistem, ki je nastal pod okriljem GATT-a, star preko 50 let. V zadnjih 50-tih letih je svetovna trgovina izredno porasla, povprečno 6 odstotno letno. Celotna svetovna trgovina je bila v letu 2002 za 22krat večja od tiste iz leta 1950. GATT in WTO sta tisti organizaciji, ki sta pomagali ustvariti močan in perspektiven trgovinski sistem in prispevali k rasti svetovne trgovine [WTO 2004a]. Sistem se je razvil skozi vrsto trgovinskih pogajanj, pod okriljem GATT-a. V prvih krogih pogajanj so se pogajali le o zniževanju carin, v kasnejših krogih pogajanj pa so pogajanja vključevala tudi druga področja, kot so antidumpinški in necarinski ukrepi. Zadnji, Urugvajski krog pogajanj (1986-94) je pripeljal do ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije. Ampak pogajanja se z Urugvajskim krogom niso zaključila. Nekatera so se nadaljevala in februarja leta 1997 je bil dosežen sporazum med 69 državami glede razširitve liberalizacije. V istem letu je 40 vlad uspešno zaključilo pogajanja za prosto carinsko trgovino s proizvodi informacijske tehnologije, 70 članic pa je dogovorilo finančne storitve, ki pokrivajo več kot 95 odstotkov bančnega trgovanja, zavarovanj, varovanj in finančnih informacij. V letu 2000 so se pričela nova pogajanja, ki zadevajo kmetijstvo in storitve. Ministrska deklaracija iz Dohe je za Razvojni krog novembra 2001 v svoj plan vključila pogajanja o kmetijstvu in storitvah. Delovni program, Doha razvojni načrt (DDA, Doha Development Agenda) vsebuje tudi pogajanja o ostalih nekmetijskih carinah, trgovini in okolju, pravila WTO kot so anti dumping, investiranje, konkurenca, transparentnost državnih nabav, intelektualna lastnina, kakor tudi velik obseg ostalih zadev, ki so se pojavile kot težava državam v razvoju pri implementaciji predpisov in sporazumov Svetovne trgovinske organizacije. Rok za končanje pogajanj je 1. januar 2005. Organizacija, struktura, sekretariat Glavni cilj WTO je, da poskrbi, da se trgovanje izvaja tekoče, svobodno, pošteno in predvideno. Svoj cilj dosega tako, da:

- skrbi za izvajanje trgovinskih sporazumov; - deluje kot forum za trgovinske pogajalce; - rešuje trgovinske konflikte; - nadzira nacionalno trgovinsko politiko; - pomaga državam v razvoju pri vzpostavljanju trgovinske politike skozi

tehnično pomoč in programe usposabljanja; - sodeluje z drugimi mednarodnimi organizacijami.

40

WTO ima okrog 150 članic, katerih trgovanje predstavlja 97 odstotkov svetovne trgovine. Okrog 30 držav se pogaja za članstvo. Odločitve se sprejemajo s konsenzom in jih sprejemajo vse države članice skupaj. Sporazume WTO so ratificirale vse vlade držav članic. Najvišji forum za sprejemanje odločitev je konferenca ministrov, ki se sestane vsaj enkrat na dve leti. Zatem je generalni svet (sestavljen iz ambasadorjev in vodij delegacij določenih držav), ki se sestane večkrat na leto na centrali v Ženevi. Generalni svet ima tudi organ za reševanje mednarodnih trgovinskih sporov v obliki arbitraže in organ za revizijo trgovinske politike posameznih članic. Na naslednji stopnji pa obstajajo še komite za blago, storitve in intelektualno lastnino, ki poročajo generalnemu svetu. Številni specializirani komiteji, delovne skupine in delovne stranke pa obravnavajo posamezne sporazume in ostala področja kot so okolje, razvoj in regionalni trgovinski sporazumi [WTO 2004b]. Sekretariat WTO ima sedež v Ženevi in okrog 600 zaposlenih. Na čelu organizacije je generalni direktor. Letni proračun organizacije znaša 160 milijonov švicarskih frankov. Zunaj Ženeve ni nobene podružnice. Odkar članice same sprejemajo odločitve, sekretariat nima več vloge sprejemanja odločitev. Poglavitna naloga sekretariata je, da nudi tehnično podporo za vrsto komitejev in odborov ter konferenco ministrov. Zagotavlja tehnično pomoč državam v razvoju, analizira svetovno trgovino in predstavlja delo WTO javnosti in medijem. Sekretariat nudi tudi pravno pomoč v primeru neskladij in svetuje vladam držav, ki želijo postati članice. Sporazumi WTO Sporazumi WTO so rezultat pogajanj med članicami. GATT je glavno vodilo za trgovino in blago. Urugvajski krog pogajanj je prinesel nova navodila, ki zadevajo trgovanje in storitve, intelektualno lastnino, reševanje sporov in revizijo trgovinske politike. Celotna serija obsega okrog 30.000 strani, sestavljena je iz okrog 30 sporazumov in posameznih obvez, ki so nastale med posameznimi članicami na specifičnih področjih. S pomočjo teh sporazumov članice WTO izvajajo nediskriminatorni trgovinski sistem, ki določa njihove pravice in obveznosti. Vsaka država prejme garancijo, da bo njen izvoz obravnavan pošteno in konsistentno na trgih drugih držav. Vsaka država zagotavlja, da bo isto z uvozom na njen trg. Sistem omogoča državam v razvoju fleksibilnost v implementaciji njihovih obvez [WTO 2004c]. Vse se je začelo s trgovanjem blaga. Od leta 1947 do 1994 je GATT forum za pogajanje za znižanje carin in ostalih carinskih ovir. Posebej pomembna je nediskriminacija. Od leta 1995 je prenovljen GATT sporazum postal sporazum za trgovanje in blago WTO. Pokriva tudi specifična področja, kot je kmetijstvo in tekstilna industrija ter državno trgovanje, standarde proizvodov, substitute in anti-dumping.

41

Banke, zavarovalnice, telekomunikacijska podjetja, turistične agencije, verige hotelov in transportna podjetja, ki svoje storitve ponujajo tudi izven meja svoje države, sedaj svobodneje trgujejo. Ta nova načela trgovanja s storitvami so opredeljena v sporazumu o trgovini s storitvami (GATS, General Agreement on Trade in Services). Članice WTO so pričele sklepati individualne obveze pod okriljem GATS-a za storitve, s katerimi so pripravljene stopiti na konkurenčne trge. Sporazum WTO o intelektualni lastnini vsebuje pravila trgovanja in investiranja v ideje in kreativnost. Sporazum določa, kako se avtorske pravice, patenti, blagovne znamke in geografska imena uporabljajo za identifikacijo proizvodov, industrijskih designov in kakšna je njihova zaščita, ko je vključeno trgovanje. Reševanje sporov se izvaja po proceduri WTO in je vitalnega pomena za tekoče trgovanje. Države se obrnejo na WTO v primeru nerešenih zadev v kolikor so prepričane, da so se kršila določila sporazuma. Sodbe, ki jih izdajajo neodvisni strokovnjaki, so osnovane na podlagi tolmačenja sporazuma in na podlagi individualnih obvez med posameznimi državami. Sistem vzpodbuja države, da spore rešijo s posvetovanjem, v kolikor to ni mogoče nastopi WTO. Zaupanje v postopke reševanja sporov WTO se je povečalo, kajti v osmih letih svojega obstoja je rešilo nekje 300 primerov, kar se lahko primerja z istim številom rešenih sporov za čas obstoja GATT-a od leta 1947-94. Namen mehanizma revizije trgovinske politike je izboljšati preglednost in ustvariti boljše razumevanje trgovinske politike, ki se je poslužujejo posamezne države ter oceniti njen vpliv. Veliko članic gleda na revizijo kot na konstruktivno povratno informacijo glede njihove trgovinske politike. Vse članice WTO so podvržene periodičnemu temeljitemu pregledu, vsak pregled pa vsebuje poročilo zadevajoče države in sekretariata. Države v razvoju Več kot tretjina članic WTO je držav v razvoju ali manj razvitih držav. Vsi sporazumi WTO vsebujejo posebne ukrepe zanje, vključno z daljšim obdobjem implementacije sporazumov in obvez, ukrepe za povečanje njihovih trgovinskih priložnosti in podporo pri izgradnji infrastrukture. Konferenca ministrov je v Razvojnem krogu pogajanj leta 2001 v Dohi določila naloge, ki vključujejo pogajanja za širši obseg zadev za države v razvoju. Nekateri imenujejo ta pogajanja »Dohin krog«. V letu 1997 pa je veliko število srečanj, na katerih se je obravnavala iniciativa trgovanja in tehnične pomoči za manj razvite države dalo rezultat, ki se nanaša na šest agencij, ki pomagajo manj razvitim državam povečati njihovo sposobnost trgovanja in dodatne prednostne sporazume dostopa na trg. Komite za trgovino in razvoj, v sodelovanju s podkomitejem za manj razvite države, gleda na posebne potrebe držav v razvoju. Njegova odgovornost zajema implementacijo sporazumov, tehničnega sodelovanja in povečano udeležbo držav v razvoju v globalnem sistemu trgovanja [WTO 2004d].

42

WTO organizira okrog 100 misij letno, ki nudijo tehnično sodelovanje državam v razvoju. Letno pripravi povprečno tri tečaje o trgovinski politiki v Ženevi za predstavnike vlad posameznih držav. Regionalni seminarji se redno odvijajo po posameznih regijah sveta s posebnim poudarkom na afriških državah. V Ženevi so organizirani tudi tečaji za uradnike iz držav v tranziciji iz centralno planskih gospodarstev v tržne ekonomije. WTO je vzpostavil centre v več kot 100ih regionalnih organizacijah, v glavnih mestih držav v razvoju in manj razvitih držav, in zagotovil računalnike in povezavo z internetom, da zagotovi ministrom informiranje o dogodkih v WTO in Ženevi in dostop do ogromnih podatkovnih baz uradnih dokumentov in ostalega materiala. Na nedavnem srečanju v Ženevi je WTO sprejela odločitve, ki učinkovito zaključujejo polovico začetih pogajanj v Dohi novembra 2001. Sprejeta vsebina na tem srečanju določa parametre bodočega delovanja na petih ključnih področjih: kmetijstvo, industrijski proizvodi, razvojni ukrepi, trgovinska pomoč in storitve. DDA je odločilnega pomena za doseganje mednarodne ekonomske rasti in integriranja držav v razvoju v globalno ekonomijo [EC 2004]. 4.4 Integracijski procesi v Evropi in svetu Razvoj svetovnega gospodarstva v zadnjih dveh stoletjih je v največji meri odgovor na spremembe političnega, ekonomskega in tehnološkega okolja v katerem potekajo gospodarske povezave med državami. Značilna lastnost kapitala, da se vlaga in širi, je vodila v proces njegove internacionalizacije, torej v večji ekonomski prostor delovanja. V tem procesu pa sodelujejo podjetja, banke in države, ki s svojo ekonomsko politiko in širšim političnim delovanjem predstavljajo interes svojega kapitala. Rezultati tega širjenja se odražajo v oblikovanju svetovnega kapitalističnega sistema, v nastajanju regionalnih ekonomskih integracij, v razvoju mednarodnih finančnih in drugih institucij ter v razvoju transnacionalnih in multinacionalnih korporacij kot ogromnih koncentracij kapitala, ki posega na teritorij več držav [Glas 1995, 6-33]. Ekonomske integracije so dosegle vse večjo medsebojno odvisnost nacionalnih gospodarstev, kar se kaže tudi v hitrejšem širjenju svetovne trgovine, in oblikovanju naddržavnih organov. Gospodarskemu povezovanju pa nujno sledi tudi politično in kulturno povezovanje ter migracija prebivalstva. Proces oblikovanja regionalnih ekonomskih povezav je povezan z dinamiko globalne industrializacije, ki jo je pospešil val novih tehnologij ter z reakcijo vlad, ki so regionalno povezovanje ali spodbujale ali mu nasprotovale. Pospešeno sklepanje regionalnih sporazumov ne obsega samo prostega pretoka blaga med članicami, temveč tudi pretok storitev, oseb, kapitala ter vključuje tudi sodelovanje na področju okolja in varstva intelektualne lastnine. Pobude za nove regionalne trgovinske sporazume, kot tudi za oživitev že obstoječih, so se pojavile

43

v razvitih državah kot tudi v deželah v razvoju. Motivi posameznih držav za priključitev so seveda različni, vsem pa je skupno povečanje trgovine na podlagi preferencialnih olajšav, ki jih s sporazumi uživajo. 4.4.1 Evropska unija – EU4 Današnja Evropska unija je nastajala skozi desetletja v več fazah. Leta 1951 je šest držav (Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Francija) v Parizu podpisalo Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). V veljavo je stopila leta 1952. Delovala je uspešno, zato so se države odločile za nadaljnje gospodarsko povezovanje, za razširitev skupnega trga še na druge panoge. Poleg tega se je zaradi recesije v premogovništvu Evropska skupnost usmerila na nov potencialni vir energije – jedrsko energijo. Leta 1957 sta bili sklenjeni Rimski pogodbi: Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo (EURATOM). Veljati sta začeli 1. januarja 1958. Pogodba o EGS se je osredotočila na gospodarsko povezovanje s ciljem vzpostavitve skupnega trga, usklajevanje gospodarskih politik držav članic, vzpodbujanje skladnega razvoja, povečevanje stabilnosti, usklajevanje monetarnih nacionalnih politik, davčne politike, socialne politike itd. Leta 1965 je bila podpisana Pogodba o združitvi, s katero so vse tri skupnosti dobile enotno Komisijo in enoten Svet. S tem je postalo preglednejše njihovo delovanje. Julija 1968 je bila z odstranitvijo še zadnjih carinskih ovir in količinskih omejitev ter uvedbo enotne carinske stopnje pri trgovanju s tretjimi državami vzpostavljena carinska unija kot prva stopnja v izgradnji skupnega trga. Leta 1986 je bil podpisan Enotni evropski akt, ki je stopil v veljavo 1. julija 1987. Pomenil je prvo temeljito prenovo pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti. Razširil je formalne pristojnosti Skupnosti in prilagodil njeno institucionalno sestavo, njegov končni cilj pa je bila že v Rimskih pogodbah zasnovana dokončna vzpostavitev enotnega trga kot prostora brez notranjih meja, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje blaga, oseb, storitev in kapitala. Februarja 1992 je bila v Maastrichtu podpisana Pogodba o Evropski uniji (Maastrichtska pogodba). Veljati je začela 1. novembra 1993. Pogodba je uvedla nove skupne politike in oblike sodelovanja. Z novim nazivom Evropska unija so dotedanjemu, predvsem gospodarskemu sodelovanju med državami članicami dodali tudi politično dimenzijo. Ta se odraža v konceptu t.i. državljanstva Evropske unije. Državljan katerekoli članice lahko postane državljan Evropske unije.

4 Povzeto po Urad Vlade RS za evropske zadeve 2003a, 4-7 in 2003b, 12-15.

44

Evropsko unijo si najlažje predstavljamo kot zgradbo, ki temelji na treh stebrih. TABELA 1: PRIKAZ STEBROV EVROPSKE UNIJE

EVROPSKA UNIJA 1. steber

Evropska skupnost (EMU, Skupni trg, Carinska unija)

2. steber Skupna zunanja

in varnostna politika

3. steber Pravosodje in

notranje zadeve

Oktobra 1997 je bila podpisana Amsterdamska pogodba, ki je stopila v veljavo 1. maja 1999. Pogodba ne odpravlja na stebrih temelječe zgradbe EU, spreminja pa vsebino stebrov. Amsterdamska pogodba poudarja spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel v državah članicah, boj proti brezposelnosti, svobodo gibanja, uvaja nove cilje na področju pravosodja in notranjih zadev, boj proti organiziranemu kriminalu in ustanavlja funkcijo visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko. Julija 1997 je Evropska komisija v Strasbourgu predstavila sveženj reform, Agendo 2000. Hkrati so predstavili tudi mnenja o pripravljenosti držav kandidatk Vzhodne in Srednje Evrope za polnopravno članstvo v Evropski uniji. TABELA 2: DRŽAVE ČLANICE EVROPSKE UNIJE

Datum Naziv države 1951 Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Francija 1.1.1973 Velika Britanija, Irska, Danska 1.1.1981 Grčija 1.1.1986 Španija, Portugalska 1.1.1995 Avstrija, Finska, Švedska 1.5.2004 Slovenija, Ciper, Češka, Poljska, Estonija, Madžarska, Malta, Latvija,

Litva, Slovaška Institucije evropske unije:

- Evropska komisija (je varuh pogodb in gonilna sila evropske integracije ter edina, ki lahko daje in pripravlja predloge zakonskih aktov prvega stebra. Komisija nadzoruje izvajanje zakonodaje in proračunske politike. Sedež Evropske komisije je v Bruslju);

- Svet Evropske unije (ali Svet ministrov je glavni organ za sprejemanje odločitev in usklajevanje splošne ekonomske politike držav članic);

- Evropski parlament (sestavljajo poslanci, ki so za petletni mandat izvoljeni na neposrednih volitvah v državah članicah. Parlamentarci zastopajo

45

interese svojih volivcev, sicer pa ima Evropski parlament tudi zakonodajno vlogo, proračunsko, politično in nadzorno funkcijo);

- Evropsko sodišče (zagotavlja spoštovanje evropskih predpisov in skrbi za enotno razlago evropskega pravnega reda);

- Računsko sodišče (opravlja revizije vseh prihodkov in odhodkov proračuna Unije in vseh teles, ki so financirana s sredstvi tega proračuna).

4.4.2 Evropski sporazum o prosti trgovini – EFTA EFTA je nastala leta 1960 v Ženevi kot odgovor na ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti leta 1958. Ustanoviteljice združenja so bile: Danska, Norveška, Švedska, Avstrija, Portugalska, Švica in Velika Britanija. Finska se je pridružila leta 1961, Islandija leta 1970 in Liechtenstein leta 1991. Leta 1973 sta Velika Britanija in Danska izstopili in se pridružili Evropski uniji. Leta 1986 jima je sledila Portugalska, leta 1995 pa še Avstrija, Finska in Švedska. Trenutno šteje EFTA štiri članice: Islandijo, Liechtenstein, Norveško in Švico. Dejavnost in cilji EFTE so bili od vsega začetka skromnejši od ambicij Evropske unije. Organizacijo so slabili tudi prestopi njenih članic v Evropsko unijo. Tudi organizacijska struktura je bistveno šibkejša. Svet EFTE je glavni organ, imajo še deset stalnih odborov za posamezna področja in stalni sekretariat, razdeljen na sedem strokovnih služb. Proračun služi zgolj za opravljanje administrativnih in drugih operativnih del. EFTA je tipična medvladna organizacija, ki je strogo omejena na gospodarske zadeve. Vsaka članica vodi lastno zunanjetrgovinsko politiko [Kenda 1997, 411-413]. Jedro aktivnosti EFTE je odnos do EU. Leta 1970 je EFTA zaključila trgovinske sporazume z Evropsko unijo, v letu 1994 je stopil v veljavo sporazum EEA. Vse od začetka devetdesetih si EFTA prizadeva za trgovanje s tretjimi državami znotraj in izven Evrope, vključno z mediteranskimi državami. V zadnjem obdobju se je mreža trgovinskih sporazumov EFTE razširila tudi preko Atlantika in v Azijo. Sporazum vsebuje prostotrgovinsko področje EFTE, sodelovanje EFTE v Evropskem gospodarskem področju in mrežo trgovinskih sporazumov [EFTA 2004b]. 4.4.3 Evropsko gospodarsko področje – EEA Cilj oblikovanja evropskega gospodarskega področja je uvedba prostega pretoka ljudi, blaga, storitev in kapitala ter nekaterih skupnih politik za 15 držav EU in države članice EFTE, razen Švice. EEA kot ekonomska integracija je nekakšen mešani sistem: je predvsem prostotrgovinska cona z določenimi omejitvami, hkrati pa več kot to, saj je v njem v omejenem obsegu liberaliziran pretok ljudi, blaga, storitev in kapitala. Sporazum EEA označujeta dve besedi:

- dinamičnost (v trenutku podpisa dogovorjena EEA ni dokončna in sporazum se lahko dinamično razvija);

46

- homogenost (homogenost uporabe pravil EEA v razmerjih med EU in državami EFTA brez Švice in homogenost med temi pravili in odgovarjajočimi pravili EU).

Osnovna značilnost sporazuma je, da države EFTE - Islandija, Liechtenstein in Norveška niso v celoti zajete v program enotnega tržišča EU. Ker EEA ni popolna prostotrgovinska cona, ni moč zaslediti skupne politike med EU in EFTO na pomembnih področjih, kot je kmetijstvo ter politično in diplomatsko sodelovanje [Kenda 1997, 413-420]. Razširitev Evropske unije 1.5.2004 je imela tudi direkten vpliv na Evropsko gospodarsko področje. Sporazum navaja, da država, ki je postala članica Evropske unije, postane tudi članica Evropskega gospodarskega področja (člen 128). Razširitev Evropske unije tako pomeni tudi razširitev EEA z majem 2004 na 28 držav. Pogajanja glede razširitve EEA so se vršila med komisijo EU, EEA EFTA5 državami in desetimi pridruženimi državami EU v prvi polovici leta 2003. Prejšnji veljavni trgovinski sporazumi se nadomestijo z novim obsežnim EEA sporazumom, ki vsebuje štiri svobode in številna druga področja sodelovanja. EEA EFTA države sedaj vstopajo na trg s 455 milijoni porabnikov, kar ima zagotovo pozitiven vpliv [EFTA 2004a]. 4.4.4 Srednjeevropski prostotrgovinski sporazum – CEFTA Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška so do konca 80-tih let sodelovale v Svetu ekonomske vzajemnosti (SEV), kjer je bila zunanjetrgovinska dejavnost podrejena instituciji centralnega planiranja in so zaradi tega integracijski procesi bili drugačne narave kot v državah s pretežno tržno usmerjenostjo. Do formalnega razpada SEV je prišlo leta 1991. Medsebojna trgovina se je zmanjšala in nadomestilo je ni niti povečanje trgovine z razvitimi evropskimi državami. Prostotrgovinski sporazum so države višegrajske skupine sklenile februarja 1992, veljati pa je začel 21.12.1992 [Kenda 1997, 422-428]. Danes šteje CEFTA sedem članic: Češko, Hrvaško, Madžarsko, Poljsko, Romunijo, Slovaško in Slovenijo. Vse članice so podpisale tudi pridružitveni sporazum z Evropsko unijo. CEFTA tako služi kot pripravljalna faza do polnega članstva v Evropski uniji. Sporazum CEFTA je razdeljen na tri poglavja:

- prvo se nanaša na trgovino z obdelanimi industrijskimi proizvodi; - drugo poglavje govori o trgovini s kmetijskimi proizvodi; - tretje pa o splošnih določbah.

5 Države EEA EFTA so tiste države EFTE, ki so vključene tudi v EEA (Islandija, Liechtenstein in Norveška).

47

4.4.5 Severnoameriški sporazum o prosti trgovini – NAFTA Sporazum NAFTA pomeni pomemben korak v procesu ekonomskega integriranja, ki se je postopno odvijalo na področju Severne Amerike. V veljavo je stopil 1.1.1994, vključuje pa ZDA, Kanado in Mehiko. Sporazum vsebuje naslednja načela:

- pomeni odstranitev carinskih in necarinskih ovir trgovanja med Kanado, ZDA in Mehiko;

- enakopravno tretiranje blaga in storitev v vseh državah članicah, če je bilo to blago seveda proizvedeno na območjih sporazuma;

- obvezo, da ne bodo vzpostavljali novih ovir za trgovanje, potem ko bo sporazum stopil v veljavo;

- obveza, da nudijo članicam sporazuma enak preferencialni tretman, kot ga članica omogoči drugim članicam.

Sporazum je sestavljen iz petih sklopov, ki rešujejo probleme petih temeljnih področij: dostopa na tržišče, pravil trgovanja z blagom, pravil trgovanja s storitvami, investicij in zaščite intelektualne lastnine [Kenda 1997, 435-440]. 4.4.6 Integracijski procesi med državami v razvoju Integracijski procesi med državami v razvoju so se začenjali skoraj istočasno ali le nekaj kasneje kot tisti med razvitimi državami. Poskusi tesnejšega gospodarskega sodelovanja med državami v razvoju so naleteli na mnogo večje težave kot med razvitimi. Kenda (1997, 441) podaja razloge zakaj je integriranje med državami v razvoju težje:

- regionalna skupnost ni nikoli homogena celota; - sosednje države so ponavadi proizvajalke istih dobrin in uvoznice

podobnega blaga zaradi klimatskih pogojev, kmetijske strukture ali zgodovinskih okoliščin;

- nimajo razvite infrastrukture, zaradi česar so transakcijski stroški višji; - slaba industrijska razvitost in razmeroma nizek delež storitev v BDP ne

dajeta spodbud za specializacijo. Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN) so leta 1967 v Bangkoku ustanovile Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur in Tajska (kasneje so se pridružile še Brunej, Vietnam, Laos, Burma in Kambodža) z namenom, da spodbudijo hitrejši gospodarski razvoj in večjo stabilnost v regiji. Prvoten cilj je bil vzpostaviti le preferencialno trgovino med članicami za določene proizvode. Sicer je glavni cilj sporazuma pospešiti ekonomsko rast ter socialni in kulturni razvoj v regiji. Države članice so leta 1991 sklenile sporazum, da s postopnim zniževanjem carinskih ovir vzpostavijo območje proste trgovine [ASEAN 2004]. Skupina za azijsko-pacifiško sodelovanje (APEC) je bila ustanovljena leta 1989 in vključuje države z največjim gospodarskim potencialom in trgom. APEC sestavljajo

48

naslednje države: Avstralija, Brunej, Čile, Hong Kong, Japonska, Južna Koreja, Kanada, Kitajska, Mehika, Indonezija, Malezija, Peru, Filipini, Rusija, Singapur, Kitajski Taipei, Vietnam, Nova Zelandija, Papua-Nova Gvineja, Tajvan in ZDA. Od ustanovitve naprej so se zavzemale za zniževanje carin in drugih trgovinskih ovir. Leta 1994 so v Bogorju (Indonezija) podpisale deklaracijo o uvedbi cone svobodne trgovine in sprostitvi investicij med članicami. Je edina medvladna organizacija na svetu, ki deluje na osnovi neobvezujočih določil in odprtem dialogu. Odločitve se sprejemajo s konsenzom in države članice določila prevzemajo prostovoljno. Države članice zavzemajo več kot tretjino svetovnega prebivalstva, okrog 60 odstotkov svetovnega BDP in okrog je 47 odstotkov svetovne trgovine. Je tudi najbolj ekonomsko dinamično območje, saj je v svojih prvih 10ih letih obstoja zabeležilo skoraj 70 odstotno ekonomsko rast [APEC 2004]. Latinskoameriško integracijsko združenje (LAIA) je bilo ustanovljeno leta 1980 z namenom, da bi nadomestilo LAFTA – Latinskoameriško združenje proste trgovine – in sicer kot posledica dolgotrajne želje južnoameriških držav po tesnejšem sodelovanju. Članice: Argentina, Bolivija, Brazilija, Čile, Kolumbija, Ekvador, Mehika, Paragvaj, Peru, Urugvaj in Venezuela. LAFTA je bila ustanovljena leta 1960 v Montevideu kot medvladna organizacija in je imela za cilj pospeševanje blagovne menjave. Sporazum je v praksi prinesel le malo uspeha, zato so ga nadomestili z LAIA, ki predvideva sistem preferencialov za domače blago. Deklaracija iz Montevidea je dopuščala možnost sklepanja subregionalnih sporazumov kot sredstev za postopno uresničevanje latinskoameriškega skupnega trga. Najpomembnejši sporazum je Skupni trg južne cone – MERCOSUR, ki so ga leta 1991 podpisale Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj s ciljem oblikovanja cone svobodne trgovine in popolne odprave carin v medsebojni trgovini. Svoj cilj, oblikovanje skupnega trga, želijo doseči do 1. januarja 2006. Evropska unija od vsega začetka sodeluje in podpira MERCOSUR. Leta 1992 je podpisala sporazum, s katerim državam članicam nudi tehnično in institucionalno pomoč. Karibska skupnost (CARICOM) je bila ustanovljena s sporazumom v Chaguaramasu leta 1973 z namenom, da bi nadomestila dotedanjo Karibsko zvezo proste trgovine (CARIFTA), ustanovljeno v letu 1965. Članice: Antigua, Bahami, Barbados, Belize, Dominica, Grenada, Gvajana, Haiti, Jamajka, Monserrat, St. Chrisopher, St. Lucia, St. Vincent, Surinam ter Trinidad in Tobago. Koncepcija CARICOM vsebuje tri področja povezovanja:

- ekonomsko integriranje v smislu preferencialne obravnave manj razvitih članic;

- sodelovanje dejavnosti (pomorski in zračni promet, komunikacija,zdravstvo, znanstveno raziskovanje);

- koordiniranje zunanje politike, ki jo izvaja Stalni komite zunanjih ministrov.

49

5 GLOBALIZACIJA 5.1 Globalizacija svetovne trgovine Svet postaja vse bolj medsebojno povezan in soodvisen. Mednarodna delitev proizvodnje postaja prevladujoča oblika ekonomske integracije na svetovni ravni. Nacionalno gospodarstvo se vrašča v svetovno, ki postaja globalno gospodarstvo. Da bi to globalno gospodarstvo lahko delovalo kot en tržni prostor, je potrebna popolnoma svobodna trgovina med državami. Svet se giblje proti globalno prosti trgovini. Zaradi globalizacije gospodarstva, telekomunikacij in zaradi povečanih potovanj se menjave med Ameriko, Evropo in pacifiškim področjem odvijajo z neznansko hitrostjo. Stili življenja v različnih delih sveta postajajo vse bolj podobni. Kultura prehrane, mednarodna moda, angleščina kot univerzalni jezik, postajajo povezovalni elementi globalizacije načina življenja. Vse večja podobnost načina življenja na različnih koncih sveta pa ima za protitrend željo po izražanju edinstvenosti kulture in jezika in zavračanje tujih vplivov. Pomembno je torej ohraniti nacionalno identiteto v globalnem svetu [Senjur 2002, 690]. Vse širše povezovanje in vse večje sodelovanje povečuje globalno medsebojno odvisnost. Vendar ta proces ne povečuje samo ekonomske soodvisnosti temveč vodi tudi k zmanjšanju samostojnosti in suverenosti držav v odločanju. Posledica globalizacije in medsebojne odvisnosti se tako odraža v krepitvi vpliva zunanjega dejavnika na posamezno deželo [Vrhunec 1997, 11]. Pojav globalizacije označujejo naslednji dejavniki [Peklar 1999, 8]:

- nastanek globalnega trga, ki pogojuje prosto regijsko trgovanje in nastanek vedno večjega števila multinacionalk;

- hiter pretok kapitala, izmenjava produktov, tehnologij in informacij; - hitri in nepričakovani pretresi na trgu, ki povzročajo veliko socialno

nestabilnost; - napredek tehnologije pogojuje hitrejše zmanjševanje števila delovnih mest

v primerjavi z novonastalimi. Pri prilagajanju na globalizacijo ima za gospodarske subjekte velik pomen okolje, ki je pogojeno z lastnimi političnimi, ekonomskimi, socialnimi in tehnološkimi dejavniki. Okolje nam namreč v veliki meri določa možnosti, vire in sredstva s katerimi razpolagamo in v odvisnosti od katerih pripravljamo lastno strategijo. Kapitalistična ekonomska teorija zavzema stališče, da je popolnoma liberaliziran globalni trg najboljša pot za pospeševanje rasti, kajti vsaka država se specializira v proizvodnjo blaga in storitev s katerimi ima največjo primerjalno prednost. V praksi namreč zniževanje trgovinskih ovir in odpiranje trga ne povzroča vedno rasti. Bogate države in velike korporacije dominirajo na globalnem trgu in

50

ustvarjajo neenaka razmerja moči in izmenjave informacij. Trgovanje je samo po sebi neenako in revne države nemalokrat namesto rasti blaginje doleti rastoča nezaposlenost in revščina. Svobodno trgovanje v resnici ni enako svobodno. Subvencioniranje kmetijstva in ostale trgovinske ovire v ZDA in EU preprečujejo revnim državam, da vstopijo na najpomembnejše trge, medtem ko svoje na široko odpirajo za celoten izvoz ZDA in EU. Kritiki svobodne trgovine opozarjajo, da veliko svetovno najbogatejših držav ščiti svoje ekonomije, ko so na začetku svoje rasti. Prav tako opozarjajo na prevlado transnacionalnih korporacij, ki pravila trgovanja postavljajo v svoj prid. Številne organizacije so pričele podpirati ''pošteno trgovanje'' in argumentirajo, da trgovanje lahko pospeši rast v kolikor zajema tudi aspekte človeških in delavskih pravic ter varovanja okolja [GPF 2004]. Ekonomska teorija je pokazala, da ob nespremenjenih okoliščinah mednarodna menjava prinaša koristi vsem stranem. Toda okoliščine v praksi le redko ostanejo enake. Prav zaradi tega je pomembno oblikovanje splošnih načel, ki jih bodo spoštovale vse strani. To je dosegla svetovna trgovinska organizacija (STO), ki je v mnogih pogledih popolno razvita in najnaprednejša od vseh mednarodnih institucij. Naloga STO je liberalizacija, ki temelji na pravilih mednarodne trgovine [Soros 2003, 34]. 5.2 Globalizacija in Evropska unija Globalizacija pomeni prost pretok blaga, storitev, kapitala, tehnologije in oseb po vsem svetu, kjer se države odpirajo. Globalizacija lahko ustvari bogastvo za vsakogar, lahko pa ima tudi razdiralne posledice, zato mora biti vprežena z določenimi mednarodnimi pravili. Ko poslovanje postane globalno, morajo taka biti tudi pravila poštene igre. Evropska unija se zavzema za transparentna in poštena pravila trgovanja po svetu in poskuša ublažiti negativne vplive globalizacije s tem, da tudi manj razvitim državam omogoča koristi svobodne trgovine. Evropska unija vključuje državljane v trgovinsko politiko ter okoljska in socialna pravila v trgovinske sporazume [EC 2002]. Evropska unija kot vodilna svetovna trgovska velesila ima močan interes, da ustvarja pogoje v katerih je možno trgovanje. Igra glavno vlogo v mednarodnih trgovinskih pogajanjih in si prizadeva, da bi se v sistem lahko vključili tudi trgovinski partnerji držav v razvoju in jim pri tem pomaga v kolikor je potrebno, kar velja seveda pretežno za revnejše države, katerim se koristi globalizacije nenehno izmikajo. Evropska unija je:

- vodilna svetovna izvoznica blaga: preko 973 bilijonov EUR v letu 2001, skoraj petina celotnega svetovnega izvoza blaga;

- vodilna svetovna izvoznica storitev: 291 bilijonov EUR v letu 2000 kar je 23,9 odstotkov celotnega svetovnega izvoza storitev;

51

- vodilni svetovni vir tujih neposrednih investicij: 362 bilijonov EUR v letu 2000;

- glavni izvozni trg za približno 130 držav po svetu; - relativno odprta ekonomija: več kot 14 odstotkov BDP v letu 2000 odpade

na mednarodno trgovino v primerjavi z ZDA, kjer je ta odstotek 12 in Japonsko 11 odstotkov BDP.

TABELA 3: DELEŽ EU V SVETOVNI TRGOVINI Zap. št. Država Odstotek

1 ZDA 20,8 2 EU 18,8 3 Države kandidatke 4,1 4 Japonska 8,8 5 Asia: ASEM6 brez Japonske 11,2 6 Ostali svet 17,8 7 Latinska Amerika brez Mehike 4,0 8 Kanada in Mehika 9,3

SLIKA 1: DELEŽ EU V SVETOVNI TRGOVINI

Delež EU v svetovni trgovini

ZDA

EU

Države kandidatke

Japonska

Asia: ASEM brez Japonske

Ostali svet

Latinska Amerika brez Mehike

Kanada in Mehika

Vir: EC 2002, 9. Podatki v tabeli št. 3 se nanašajo na sektor izvoza in uvoza blaga za leto 2000. opaziti je, da EU ne zaostaja prav veliko za ZDA. Države kandidatke, ki so danes že članice EU, dosegajo 4,1 odstotka. V kolikor se razmere tudi v naslednjih letih od opazovanega obdobja bistveno ne razlikujejo, je za pričakovati, da bo skupni uvoz in izvoz razširjene EU presegel skupni uvoz in izvoz ZDA, kar upravičuje vodilno vlogo EU v svetovni trgovini.

6 Asia-Europe Meeting: devet azijskih držav brez Japonske (Brunej, Filipini, Indonezija, Južna Koreja, Kitajska, Malezija, Tajska, Singapur in Vietnam.

52

Evropska unija je ves čas osredotočena na gospodarsko povezovanje s ciljem vzpostavitve skupnega trga, usklajevanjem gospodarskih politik držav članic, vzpodbujanjem skladnega razvoja, povečevanjem stabilnosti, usklajevanjem monetarnih nacionalnih politik, davčne in socialne politike. Ob nastanku je štela šest članic, število le-teh pa se je s 1.5.2004 povečalo na 25. Določene članice, ki so izpolnile stroge fiskalne in monetarne pogoje, so s 1.1.2002 uvedle tudi skupno valuto. 5.3 Globalizacija in Slovenija Globalizem ustvarja majhnim državam posebne probleme, ki od njih zahtevajo posebne napore, da jih prebrodijo. Deloma jih lahko rešujejo same, glavni del pa odpade na skupne institucije, ki morajo tem državam zagotoviti polnopravni mednarodni položaj in enakopravnost v partnerstvu z ostalimi državami. Tako globalizem nudi tem državam vse možnosti eksistence in ustreznega uveljavljanja lastnih prednosti Pogoj za uspešen razvoj teh dežel je v njihovi notranji stabilnosti in prožnem prilagajanju globalnim trendom odpiranja in povezovanja s svetom. Pri tem morajo mobilizirati vse svoje kapacitete in diplomacijo v najširšem smislu. 5.3.1 Slovenija pred vstopom v EU Slovenija je v svoji strategiji ekonomskih odnosov s tujino opredelila, da se kot majhna država lahko uspešno razvija le kot odprto, navzven usmerjeno gospodarstvo. To pomeni vsestransko internacionalizacijo slovenskega gospodarstva in vključevanje v evropske integracijske procese v funkciji razvoja slovenskega gospodarstva, predvsem hitrejše gospodarske rasti in razvojnega dohitevanja razvitih evropskih držav. Proces približevanja oziroma integriranja v EU zavzema v slovenski strategiji EOT osrednje mesto [Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj 1996, 38]. Po osamosvojitvi je Slovenija z EU podpisala dva pomembna sporazuma, ki zajemata tudi odnose glede trgovanja: Sporazum o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Slovenijo (1993) in Evropski sporazum o pridružitvi (1996). Slednji je stopil v veljavo 1. februarja 1999. Takoj po podpisu sporazuma je Slovenija tudi formalno zaprosila za članstvo v Uniji. V vmesnem obdobju je medsebojna trgovinska vprašanja urejal Začasni sporazum o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino, ki je slovenskim podjetjem omogočil brezcarinski izvoz večine industrijskih izdelkov s slovenskim poreklom v EU. Slovenija se je odpirala počasneje in je carine za industrijske izdelke s poreklom iz držav EU zniževala postopno vsako leto. Dokončno so bile odpravljene s 1. januarjem 2001.

53

S 1. januarjem 1996 smo v Slovenji pričeli izvajati nov carinski sistem z novim Carinskim zakonom in novim Zakonom o carinski tarifi. Carinski zakon je v precejšnji meri usklajen z Evropskim carinskim kodeksom. Leta 1999 pa je bil sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah carinskega zakona, ki je predstavljal prve večje spremembe in dopolnitve carinskega sistema v smeri dodatnih in nadaljnjih uskladitev z evropskim carinskim sistemom. Sredi leta 2002 pa je bila opravljena še druga revizija carinske zakonodaje, pri čemer so bile upoštevane spremembe evropskega carinskega zakonika do vključno leta 2001, ter spremembe njegovih izvedbenih predpisov. Pripravljeni so bili tudi novi podzakonski predpisi, vse pa se je začelo uporabljati s 1. januarjem 2003 [UVI 2003b, 78]. 25. oktobra 2002 je Evropski svet v Bruslju uradno ocenil, da bodo v EU v letu 2004 pripravljene vstopiti Slovenija, Ciper, Češka, Poljska, Estonija, Madžarska, Malta, Latvija, Litva, Slovaška. 13. decembra 2002 so se na zasedanju Evropskega sveta v Koebenhavnu s še zadnjimi finančnimi dogovori zaključila pristopna pogajanja. Ob tem se seveda poraja tudi vprašanje, koliko nas bo članstvo v EU stalo? Stroški zaradi vključitve Slovenije v Evropsko unijo niso zanemarljivi, vendar stroškov družbenih, ekonomskih in socialnih reform ne smemo tretirati zgolj kot stroške vključevanja v EU, temveč tudi kot neizogibne stroške tranzicije. Slovenija bo morala skozi te procese v vsakem primeru, ne glede na članstvo v Evropski uniji, če želi postati sodobna, ekonomsko razvita in socialna država. Razmerje med stroški integriranja in pričakovanimi koristmi bo odvisno predvsem od sprejete ekonomske politike, sprememb pravnega sistema, izvajanja reform in hitrosti prilagajanja, kakor tudi od pripravljenosti podjetniškega sektorja za uvajanje potrebnih sprememb in prilagajanja novim razmeram. Najpomembnejši stroški bodo povezani z ukinjanjem ali zmanjševanjem proizvodnje nekaterih panog, ki bodo v pogojih zaostrene konkurence postale nerentabilne. Med stroške uvrščamo tudi zmanjšanje proračunskih prihodkov zaradi odprave carin ter povečanja javnih izdatkov. Na splošno stroške lahko razdelimo na posredne in neposredne [UVI 2004b]. Posredni stroški nastanejo predvsem zaradi vključevanja Slovenije v EU in jih lahko razdelimo na:

1. oportunitetne stroške vključitve oziroma stroške izgubljenih priložnosti Slovenije zaradi vključitve v EU. Nastali bodo, ker je Slovenija določen del nacionalne suverenosti prenesla na institucije EU;

2. stroške, ki jih bi Slovenija morala plačati tudi, če se ne bi vključila v EU. To so predvsem stroški tranzicije v razvito tržno gospodarstvo in socialno urejeno družbo, stroški stabilizacije gospodarstva in njegove transformacije v smeri večje konkurenčne sposobnosti, stroški liberalizacije zunanje trgovine ipd.

54

Velik del teh stroškov Slovenija pokriva v obliki relativno velike strukturne nezaposlenosti in njenih neposrednih in posrednih družbenih stroškov. Drugi del teh stroškov pa je nastal šele, ko se je Slovenija lotila temeljitega prestrukturiranja področja socialnega zavarovanja in zniževanja stroškov države. Gre za velike gospodarske in socialne reforme, ki jih je morala Slovenija zaradi lastnega interesa dokončati ali vsaj začeti pred vključitvijo v Evropsko unijo. Neposredni stroški članstva Slovenije v Evropski uniji so: 1. stroški prilagajanja strukturi Evropske unije (to so stroški prilagajanja

celotne slovenske zakonodaje pravnemu redu Evropske unije, stroški preoblikovanja državne uprave, stroški izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev za vstop v ekonomsko in monetarno unijo ter stroški izgradnje potrebne infrastrukture);

2. stroški delovanja Evropske unije, ki predstavljajo prispevke držav članic v skupni proračun Evropske unije. Slovenija bo v ta namen morala odvajati del svojih proračunskih prihodkov od davka na dodano vrednost, vse prihodke iz naslova carin in kmetijskih dajatev ter še delež glede na gospodarsko moč (trenutno: 1,26 odstotka BDP).

Z državami članicami EU Slovenija opravi približno dve tretjini svoje trgovinske menjave. Izvoz blaga v države EU je v letu 2001 predstavljal 62 odstotkov celotnega slovenskega izvoza, delež uvoza pa je znašal 67,7 odstotka. Med članicami EU so najpomembnejše slovenske trgovinske partnerice Nemčija, Italija, Francija in Avstrija [UVI 2003a, 124]. TABELA 4: TRGOVINSKA MENJAVA SLOVENIJE Z EU IN DRŽAVAMI NA OBMOČJU NEKDANJE JUGOSLAVIJE

LETO IZVOZ UVOZ EU JUG. EU JUG. 1992 50,1% 25,5% 45,8% 21,6%1999 65,9% 15,2% 68,8% 5,7% 2000 63,7% 15,6% 67,7% 5,9% 2001 62,1% 16,9% 67,6% 5,3% 2002 59,4% 17,8% 67,9% 4,9% Vir: prirejeno po Bobek in Gusel 1998, 208 ter SL 2003, 398. Zgornja tabela prikazuje slovenski izvoz in uvoz z državami EU ter državami na območju nekdanje Jugoslavije v letu 1992, torej takoj po osamosvojitvi, in v letih 1999 do 2002. V razmiku 10 let je prišlo do določenih sprememb. Slovenija je povečala izvoz in uvoz z državami Evropske unije, deloma je to lahko posledica tudi njene širitve leta 1995, in v zadnjem obdobju ostaja na določeni ravni. Medtem ko je z državami na območju nekdanje Jugoslavije izvoz precej upadel, ampak se zopet vsako leto viša, kar je tudi posledica odpiranja trga na Balkanu.

55

Uvoz iz teh držav pa še naprej ostaja na nizki ravni, medtem ko večjih sprememb v uvozu iz EU ni. Po podatkih WTO predstavlja slovenski delež izvoza v EU 2 odstotka, kar postavlja Slovenijo na 48. mesto v trgovanju z EU v letu 2002. Pri uvozu je Slovenija na 42. mestu z 8 odstotki [WTO 2004e]. Evro Države članice EU, ki so izpolnile stroge fiskalne in monetarne pogoje, so 1. januarja 2002 zamenjale domače valute za evro. Uvedba evra v Evropski uniji je za Slovenijo pomenila uvedbo nove tuje valute, ki je nadomestila dvanajst dotedanjih evropskih valut. Prvi pozitivni učinek uvedbe evra za vse udeležence v mednarodni trgovini je bilo zmanjšanje stroškov pri menjavi valut držav članic EU, ki so uvedle evro, ter zmanjšanje negotovosti, povezane s tečajnimi nihanji. Poleg tega se je poenostavilo tudi upravljanje z deviznimi rezervami, ter primerjava cen istega blaga v različnih državah [UVI 2003b, 26]. Države evroobmočja so ob uvedbi evra zaznale znižanje obrestnih mer, kar je spodbudno vplivalo na investicije ter posledično na gospodarsko rast. Višja gospodarska rast ter uvozno povpraševanje v teh državah je ugodno vplivalo tudi na slovensko gospodarstvo, saj predstavljajo te države glavne izvozne trge. Slovenski BDP na prebivalca je najvišji med novimi članicami ter na ravni Grčije in Portugalske. Z vstopom novih desetih držav v EU se bo povprečni BDP na prebivalca znižal s 27.000 dolarjev na vsega 21.000 dolarjev, torej za 21 odstotkov. Dosedanja EU je imela leta 2002 BDP na prebivalca po kupni moči v razponu od 48.900 dolarjev pri Luksemburgu do 19.100 dolarjev pri Grčiji. Povprečni BDP na prebivalca v letu 2002 je bil 27.050 dolarjev. Grčija in Portugalska, ki sta najmanj razviti članici EU, dosegata dobrih 70 odstotkov evropskega povprečja. Pri deseterici novih članic je BDP na prebivalca bistveno nižji, namreč v povprečju le 12.590 dolarjev, kar je komaj nekaj manj kot 47 odstotkov povprečja sedanje EU [Bertoncelj Popit in Urh 2004, 30]. 5.3.2 Slovenija po vstopu v EU Z vstopom v EU je Slovenija postala del notranjega trga EU. Trgovinska menjava z državami EU tako ni več slovenska zunanja trgovina, ampak trgovina na notranjem trgu EU. Predpisi s področja trgovinske politike, ki veljajo na celotnem območju EU, sedaj veljajo tudi v Sloveniji. Izvajajo jih carinski organi Slovenije. Med Slovenijo in državami članicami EU ni več carine in ukrepov trgovinske politike, ki jo EU uvaja do tretjih držav. Slovenija je v pogajanjih na področju carinske unije in zunanjih ekonomskih odnosov v celoti sprejela evropski pravni red. S vstopom v EU je deležna ugodnosti te carinske unije. Carinska unija je prostor s prostim, brezcarinskim pretokom blaga, ne glede na njegovo poreklo. Kot takšna je integralni del skupnega evropskega trga. Blago, ki

56

prihaja iz tretjih držav, se lahko prosto giblje po celotnem območju EU, pod pogojem, da so bile urejene uvozne formalnosti in v državi članici uvoznici uvedene carine in druge dajatve. Carinska unija zajema poenotenje carinskih predpisov v trgovanju s tretjimi državami in pripomore k bolj konkurenčnemu gospodarstvu, saj odprava carin deluje vzpodbudno na gospodarstvo. Za zagotovitev prostega gibanja oseb je EU odpravila tudi nadzor in formalnosti pri prehajanju notranjih meja med državami članicami. Carinski pregledi oseb potekajo le na zunanjih mejah EU. Carinska zakonodaja se izvaja poenoteno na vsaki točki zunanje meje EU. Za dosego tega cilja EU izvaja akcijski program Carine. Primarni cilj programa je vzpostaviti učinkovit carinski nadzor vzdolž celotne zunanje meje EU za nemoteno delovanje notranjega trga [UVI 2003a, 120]. Na področju trgovine si EU želi zagotoviti konkurenčnost na svetovnem trgu, obenem pa tudi pospeševati mednarodno trgovino z nadaljnjo liberalizacijo pravil svetovne trgovine, saj je kot največji svetovni izvoznik od nje močno odvisna. Podražitve Zaradi vstopa v EU je bilo že s prvim majem nekaj podražitev (prevoz po avtocesti, pisemske znamke, vožnja z vlakom, obvezno avtomobilsko zavarovanje, učbeniki). Slovenske cene zlasti javnih storitev, na primer elektrika in PTT, so se že doslej pogosto primerjale z evropskimi. Po mnenju nekaterih so se v posameznih primerih zaradi prevelike zagretosti tudi prehitro povečale. Vlada je v minulih letih zaradi lovljenja evropskih cen nekatere izdelke in storitve iz svoje pristojnosti hitreje dražila [Bertoncelj Popit 2004, 21]. Tranzicijska past oziroma razvojna napaka Minister Lahovnik omenja tranzicijsko past, ki po njegovem pomeni, da del gospodarstva z nizko dodano vrednostjo in nizkimi plačami, ki zmanjšujejo tudi motivacijo zaposlenih, že lep čas ne dohiteva več tempa preostalega gospodarstva. Izrivanja delovno intenzivnih dejavnosti ni mogoče v celoti preprečiti. Po eni strani je treba seliti manj zahtevne dele proizvodnje v tujino, v države s cenejšo delovno silo. Po drugi strani morajo podjetja najti možnost za dodatne naložbe v blagovne znamke, trženje, razvoj trgovskega omrežja, v izobraževanje zaposlenih, v tehnologijo in razvoj novih izdelkov. Če vse to povežemo še z zaostreno konkurenco po vstopu Slovenije v EU, je jasno, da delovno intenzivne dejavnosti čaka novo ali dodatno prestrukturiranje z vsemi socialnimi in zaposlitvenimi posledicami. Dr. Marjan Svetličič na omenjeno dodaja, da se bo ista zgodba ponovila pri storitvah ter da problem ni od včeraj. Navaja, da to ni nikakršna tranzicijska past, ampak bolj razvojna napaka, ki ima korenine že v sedemdesetih letih in je

57

posledica navznoter zazrte razvojne strategije, velike zaščite in tudi napak vodstev podjetij. Boji se, da preseljevanje proizvodnje, ki je nujno, zdaj lahko reši le nekatere dejavnosti. Pri naši ravni stroškov dela pač nekaterih preprostih delovno intenzivnih dejavnosti ni več mogoče dobičkonosno opravljati v Sloveniji. Seveda pa plače niso edini strošek, saj so bistveni tudi vsi drugi stroški od države do znamk in trženja ter financiranja. Na te stroške vpliva vlada z davki in prispevki ter menedžerji s svojimi odločitvami, bolj globalnim razmišljanjem in internacionalizacijo. Rešitve so tako v zahtevnejših nišah, hkrati z graditvijo lastnih znamk in pa, kot prehodna strategija, v sodelovanju z velikimi trgovskimi hišami. Vse to pa zahteva boljše kadre, bolj usposobljeno delovno silo, več izobraževanja. Na hitro s takimi ukrepi ni mogoče pomagati [Rednak 2004, 12-17]. Uvedba skupne denarne valute v Sloveniji Slovenija in druge nove države članice nimajo možnosti izbire (tako kot stare države članice) in bodo evro morale uvesti, vendar se to ne bo zgodilo hkrati z vstopom v EU, temveč šele nekaj let kasneje. Točen datum uvedbe evra v Sloveniji še ni znan. Za uvedbo evra je namreč treba izpolniti konvergenčne kriterije, ki jih določa Maastrichtska pogodba in se nanašajo na doseganje nizke stopnje inflacije in dolgoročnih obrestnih mer, zdrave javne finance ter stabilnost deviznega tečaja. Kriterij stabilnosti deviznega tečaja država preizkusi tako, da veže svojo valuto na evro v okviru mehanizma deviznih tečajev, ki se imenuje evropski tečajni mehanizem. V tem sistemu mora biti najmanj dve leti v dovoljenih mejah nihanja deviznega tečaja okoli osrednjega tečaja evra in brez zmanjšanja vrednosti domače valute oziroma devalvacije centralne paritete do evra. Pogoj za vključitev v evropski tečajni mehanizem je seveda članstvo v EU. Slovenija je že vključena v mehanizem deviznih tečajev ERM2. Vstop v ERM2 med drugim pomeni, da je v dogovoru s pristojnimi evropskimi institucijami za omenjeni tečaj določen centralni tečaj, ki znaša 239,640 SIT za 1 EUR. Tečaj lahko okrog centralne paritete niha v dogovorjenih mejah, ki znašajo 15 odstotkov. Vstop v ERM2 pomeni pripravo in je pogoj za prevzem evra, ki ga Banka Slovenije in Vlada RS načrtujeta v začetku leta 2007 [UVI 2004a]. Odkar je centralna banka fiksirala tečaj tolarja, Slovenija pa vstopila v ERM 2, je naše gospodarstvo še bolj izpostavljeno tveganju zaradi sprememb zunanjih razmer, to je obrestnih mer na evrskem območju in gibanja cen nafte. Strategija razvoja Slovenije Vlada republike Slovenije se je ob vstopu Slovenije v EU odločila za pripravo prenovljene razvojne strategije, zato je 9.7.2003 sprejela sklep o pripravi dokumenta z delovnim naslovom ''Strategija razvoja Slovenije – izzivi prihodnosti'' (SRS). Cilj SRS je opredeliti vizijo prihodnosti Slovenije s širokim družbenim konsenzom ter oblikovati usmeritve in ukrepe za realizacijo te vizije. Časovni

58

horizont dokumenta je prvo desetletje članstva v EU, vključno do leta 2013 [UMAR 2004]. Razlogov za pripravo nove strategije je več:

- Z včlanitvijo v EU se na formalni ravni končuje ekonomska in politična tranzicija, hkrati pa se temeljno spreminja mednarodni okvir uresničevanja slovenskega nacionalnega razvoja. Slovenija mora sama opredeliti svojo prihodnost tako v kontekstu članstva v EU kot tudi v širšem globalnem okviru.

- Pripraviti je potrebno celovito strategijo razvoja, ki se ne bi več osredotočala predvsem na gospodarsko razsežnost, saj strategije, ki se osredotočajo predvsem na gospodarska vprašanja ne morejo ponuditi odgovorov na vsa vprašanja, ki so pomembna za celovito blaginjo vsakega posameznika in posameznice.

- Z natančnejšo opredelitvijo ukrepov, ključnih programov, merljivih ciljev in opredelitvijo odgovornih nosilcev njihovega izvrševanja bi okrepili implementacijo strategije in spremljanje uresničevanja sprejete strategije. Dosedanje strategije so se le deloma izvajale, zaradi česar se soočamo z večjimi razvojnimi zaostanki, kot bi bilo objektivno nujno. Jasna opredelitev ciljev in nosilcev ukrepov je pogoj za vzpostavitev preglednega monitoringa strategije, ta pa za njeno uspešno izvajanje.

Slovenija kot samostojna država je strategijo na področju gospodarskega razvoja prvič celovito oblikovala leta 1995 v dokumentu Strategija gospodarskega razvoja: Približevanje Evropi – Rast, konkurenčnost in integriranje. Nadaljevanje in konkretizacija prve strategije za področje vključevanja v EU je pomenila Strategija Republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo: Ekonomski in socialni del, ki je bila sprejeta leta 1998. V letu 2001 je vlada sprejela obnovljeno gospodarsko strategijo Slovenija v Evropski uniji: Strategija gospodarskega razvoja Slovenije. Ob vstopu Slovenije v EU pa je vlada sprejela sklep o pripravi prenovljene razvojne strategije, katere osnutek je vlada na svoji seji 16. junija 2004 sprejela kot predlog za javno razpravo. Na podlagi javnih razprav bo UMAR vladi predložil v sprejem ustrezno dopolnjeno besedilo strategije. Javne razprave o SRS so se pričele že kmalu po sprejetju osnutka SRS na vladi in se bodo nadaljevale v jesenskih mesecih. UMAR pričakuje, da bo javna razprava potekala v smislu družbenega učenja in dialoga ter da bo usmerjena k oblikovanju temeljnega soglasja o razvojni viziji in ključnih prioritetah za njeno uresničitev.

59

6 SKLEP Zanimivo se je bilo podati na miselno potovanje v preteklost skozi zgodovino, ki skriva izjemne stvari, in jih primerjati z današnjimi dosežki ekonomije in gospodarstva. Zametke mednarodnih odnosov srečamo že v predhodnih tipih človeškega skupinskega življenja in s pojavom družbenih skupin organiziranih v države, ki so bile hierarhično ustrojene. Pomembnejše strukture zgodnjih mednarodnih odnosov so državice, nastale na porečjih Tigrisa in Evfrata, kjer so bili najugodnejši pogoji za razmah političnih stikov med njihovimi sestavnimi deli. Tudi Grki so vzdrževali živahne trgovske, kulturne in druge stike z deželami sorazmerno daleč od svoje matice in so v tem pogledu najbolj podobni modernim mednarodnim odnosom. Največji napredek v urejevanju medsebojnih odnosov je bil dosežen v obdobju fevdalizma v okviru italijanskega sistema mestnih državic. Ekonomske potrebe in ekonomski interesi so vplivali na različne stopnje tako sodelovanja kot konfliktov med posameznimi družbami. Odkritja novih kontinentov in kolonizacija so odprla in spodbudila razmah zunanje trgovine. Uvajale so se nove in različne oblike upravljanja z delovno silo. Postopoma je nastajal svetovni kapitalistični sistem. Od 15. do 17. stoletja imamo dvoje nasprotujočih si podob razvoja Evrope. Po eni strani je ta kontinent postajal matica razvijajočega se svetovnega gospodarstva, po drugi strani pa je Evropa zašla v vrsto dolgotrajnih, izredno krvavih in izčrpavajočih vojaških konfliktov, ki so jih sprožili ideološki, natančneje, religiozni razlogi. Tukaj gre za klasični primer vdora religiozno-ideološkega značaja v mednarodne odnose. Dolgotrajna mednarodna vojna se je končala z mirovnimi pogodbami z westfalskega kongresa leta 1648. Te pogodbe so odkrivale rastočo kompleksnost mednarodnih odnosov in so prvo priznanje evropskih držav, da obstaja mednarodna skupnost, sestavljena sicer iz suverenih in enakopravnih držav, ki pa se zavedajo določenih skupnih interesov in so jih zaradi tega tudi pripravljene skupno razreševati. V mednarodni skupnosti 17. in 18. stoletja se je med poglavitnimi nosilkami novega proizvodnega načina razplamtel silovit konkurenčni boj, ki je bil dolgotrajen in katerega izidi so spreminjali hierarhično strukturo mednarodnega sistema. S spremembami v razmerju sil znotraj Francije in razširitev idej francoske revolucije v ostale evropske dežele, so se sprožili procesi, ki so v temeljih pretresli dotedanji družbeni in politični red v Evropi in porušili ravnotežje moči v strukturi mednarodne skupnosti. Francija je z novo ustavo uvedla načelo, da je naravna zaveznica vseh narodov, ki se bojujejo za svobodo. S tem je v mednarodne odnose vnesla ideološki element ter tako odpravila obstoječa in uveljavljena pravila igre v odnosih med subjekti mednarodne evropske skupnosti.

60

Prvi resnično svetovni mednarodni gospodarski sistem se je razvil šele v 19. stoletju ob sočasnem vplivu večjega števila ekonomskih in političnih procesov in dogodkov kot so industrializacija Anglije, politična osamosvojitev ameriških kolonij in zmaga zagovornikov svobodne trgovine v Angliji. Govorimo o obdobju kapitalistične industrializacije Anglije. To je bilo tudi obdobje močnega tehnološkega napredka. Države so formirale finančne sisteme, ki so zmanjšali ali povsem izločili trgovinske omejitve, podpisovale trgovinske in carinske pogodbe ter pogodbe o plovbi z namenom, da povečajo medsebojne ekonomske vezi. Trgovinske pogodbe so tipičen primer mednarodnega sodelovanja. Ko dve državi podpišeta trgovinsko pogodbo, se obe zavežeta delovanju v smislu povečanja blaginje obeh vključenih držav. Zaradi institucionalnih sprememb so se carinske in trgovinske politike nekaterih držav spremenile. Anglija je recimo v prvi polovici 19. stoletja uvedla enostransko liberalizacijo, kar je pojav diskriminacije v trgovanju in je posledično vodilo v razširjanje carinskega sistema. Skratka, carinske pogodbe imajo učinek razširjanja na tretjo stran. Institucionalne spremembe so vplivale tudi na meddržavno sodelovanje ameriških držav. V začetku so med seboj tekmovale, namesto sodelovale, zatem so le sprejele enotno zunanjo carino. Bolezen krompirja, ki se je pojavila v Veliki Britaniji leta 1845 je botrovala slabi letini. Takrat so v veljavi bili Žitni zakoni, ki so prepovedovali uvoz žita. V tem času je bila v Manchesteru ustanovljena tudi zveza zagovornikov svobodne trgovine, ki se je borila za odpravo teh zakonov kar je v letu 1846 tudi dosegla. Ta zveza je bila ena izmed prvih in najbolj učinkovitih lobističnih skupin v politični zgodovini Velike Britanije. Sledila je svoji ideologiji in bila pri tem izredno uspešna. Politične stranke se namreč organizirajo okrog ideologije in ne političnih položajev, vendar pa politične stranke niso edini vir ideološkega mišljenja, saj obstajajo tudi ideologije, ki so nastale zunaj okvirov političnih strank kot sta na primer feminizem in varstvo narave. Konec 19. stoletja je bil svet že sklenjena, čeprav ne tudi homogena celota. Krepila se je medsebojna odvisnost, prav tako pa so med njimi obstajale očitne razlike, kar se tiče stopenj ekonomskega, političnega in drugega razvoja. Nagel tempo druge industrijske revolucije je povzročil spremembe v oblikovanju evropske mednarodne skupnosti. Dotlej nesporni vodilni položaj Anglije se je pričel majati zaradi izredno hitrega industrijskega razvoja Nemčije. V tem obdobju pa so bile tudi ZDA v polnem zaletu na svetovni kapitalistični vrh. Prva svetovna vojna je v mednarodni skupnosti spremenila razmerje moči. Z nastankom društva narodov, prve mednarodne organizacije z univerzalnimi cilji, so se uresničile težnje postaviti mednarodno varnost in mednarodni mir v multilateralne institucionalne okvire. Povojna obnova je vnesla še več protekcionizma v mednarodno menjavo. Šok svetovne gospodarske krize v 1930 letih deloval izredno močno. V medvojnem času je prišlo do izrazitega preloma v rasti svetovne trgovine, kar je bila posledica gospodarskih težav v tem razdobju. Prvi svetovni vojni je tako sledila druga, ki je ravno tako terjala ogromne žrtve in

61

potrebno je bilo veliko obnove. Po drugi svetovni vojni so ponovno skušali izgraditi mednarodni ekonomski sistem. Sledilo je obdobje hitre rasti, ki se je končalo leta 1973, ko je povišanje cen nafte v letu 1973 in v obdobju med 1979-80 povzročilo svetovno recesijo. Prizadete pa so bile tudi dežele v razvoju. V štirih desetletjih po drugi svetovni vojni so mednarodni odnosi postali bolj kompleksni in obsežni kot kdajkoli prej. Za povojni razvoj svetovnega gospodarstva je značilen tudi nastanek večjega števila regionalnih trgovinskih skupin (GATT, WTO, EU, EFTA, EEA, CEFTA, NAFTA, ASEAN, APEC, CARICOM…). Ekonomske integracije so dosegle vse večjo medsebojno odvisnost nacionalnih gospodarstev, kar se kaže tudi v hitrejšem širjenju svetovne trgovine, in oblikovanju naddržavnih organov. Gospodarskemu povezovanju pa nujno sledi tudi politično in kulturno povezovanje ter migracija prebivalstva. Proces oblikovanja regionalnih ekonomskih povezav je povezan z dinamiko globalne industrializacije, ki jo je pospešil val novih tehnologij ter z reakcijo vlad, ki so regionalno povezovanje ali spodbujale ali mu nasprotovale. Svet postaja vse bolj medsebojno povezan in soodvisen. Kultura prehrane, mednarodna moda in angleščina kot univerzalni jezik postajajo povezovalni elementi globalizacije načina življenja. Vse večja podobnost načina življenja na različnih koncih sveta pa ima za protitrend željo po izražanju edinstvenosti kulture in jezika in zavračanje tujih vplivov. Pomembno je ohranjanje nacionalne identitete v globalnem svetu. Globalizacija pomeni prost pretok blaga, storitev, kapitala, tehnologije in oseb po vsem svetu, kjer se države odpirajo. Globalizacija lahko ustvari bogastvo za vsakogar, lahko pa ima tudi razdiralne posledice, zato je pomembno oblikovanje mednarodnih pravil. Ko poslovanje postane globalno, morajo taka biti tudi pravila poštene igre. Evropska unija se zavzema za transparentna in poštena pravila trgovanja po svetu in poskuša ublažiti negativne vplive globalizacije s tem, da tudi manj razvitim državam omogoča koristi svobodne trgovine. Evropska unija kot vodilna svetovna trgovska velesila ima močan interes, da ustvarja pogoje v katerih je trgovanje možno. Slovenija je v svoji strategiji ekonomskih odnosov s tujino opredelila, da se kot majhna država lahko uspešno razvija le kot odprto, navzven usmerjeno gospodarstvo. To pomeni vsestransko internacionalizacijo slovenskega gospodarstva in vključevanje v evropske integracijske procese v funkciji razvoja slovenskega gospodarstva, predvsem hitrejše gospodarske rasti in razvojnega dohitevanja razvitih evropskih držav. Slovenija je 1.5.2004 vstopila v EU in stroški, ki so ob tem nastali niso zanemarljivi, vendar stroškov družbenih, ekonomskih in socialnih reform ne smemo tretirati zgolj kot stroške vključevanja v EU, temveč tudi kot neizogibne stroške tranzicije. Sicer pa je slovenski BDP na prebivalca najvišji med novimi članicami ter na ravni Grčije in Portugalske.

62

Z vstopom v EU je Slovenija postala del notranjega trga EU. Trgovinska menjava z državami EU tako ni več slovenska zunanja trgovina, ampak trgovina na notranjem trgu EU. Predpisi s področja trgovinske politike, ki veljajo na celotnem območju EU, sedaj veljajo tudi v Sloveniji. Vlada republike Slovenije se je ob vstopu Slovenije v EU odločila za pripravo prenovljene razvojne strategije ''Strategija razvoja Slovenije – izzivi prihodnosti'', katere cilj je opredeliti vizijo prihodnosti Slovenije s širokim družbenim konsenzom ter oblikovati usmeritve in ukrepe za realizacijo te vizije. Z včlanitvijo Slovenije v EU se na formalni ravni končuje ekonomska in politična tranzicija, hkrati pa se temeljno spreminja mednarodni okvir uresničevanja slovenskega nacionalnega razvoja. Slovenija mora sama opredeliti svojo prihodnost tako v kontekstu članstva v EU kot tudi v širšem globalnem okviru.

63

7 POVZETEK Mednarodni odnosi so nastali na tisti razvojni stopnji človeštva, ko se je pojavila država. Skozi zgodovino so odkritja novih kontinentov in kolonizacija ter cela vrsta vojn spodbudila razmah zunanje trgovine. Vse to je vplivalo na mednarodne odnose. Prvi resnično svetovni mednarodni gospodarski sistem se je razvil šele v 19. stoletju ob sočasnem vplivu večjega števila ekonomskih in političnih procesov in dogodkov kot so industrializacija Anglije, politična osamosvojitev ameriških kolonij in zmaga zagovornikov svobodne trgovine v Angliji. V 19. stoletju so pričeli sklepati trgovinske pogodbe, ki so tipičen primer mednarodnega sodelovanja. Na trgovinsko politiko posameznih držav pa so vplivale tudi institucionalne spremembe. Zveza zagovornikov svobodne trgovine, ki se je borila za odpravo žitnih zakonov je bila ena izmed prvih in najbolj učinkovitih lobističnih skupin v politični zgodovini Velike Britanije. Sledila je svoji ideologiji in bila pri tem izredno uspešna. Politične stranke se namreč organizirajo okrog ideologije, ki ji sledijo. Konec 19. stoletja se je krepila medsebojna odvisnost držav, prav tako pa so med njimi obstajale očitne razlike, kar se tiče stopenj ekonomskega, političnega in drugega razvoja. Nagel tempo druge industrijske revolucije je povzročil spremembe v oblikovanju evropske mednarodne skupnosti. V 20. stoletju mednarodne odnose spet prizadenejo vojne. V štirih desetletjih po drugi svetovni vojni pa mednarodni odnosi postanejo bolj kompleksni in obsežni kot kdajkoli prej. Za povojni razvoj svetovnega gospodarstva je značilen tudi nastanek večjega števila regionalnih trgovinskih skupin (GATT, WTO, EU, EFTA, EEA, CEFTA, NAFTA, ASEAN, APEC, CARICOM…). Ekonomske integracije so dosegle vse večjo medsebojno odvisnost nacionalnih gospodarstev, kar se kaže tudi v hitrejšem širjenju svetovne trgovine, in oblikovanju naddržavnih organov. Svet postaja vse bolj medsebojno povezan in soodvisen. Globalizacija pomeni prost pretok blaga, storitev, kapitala, tehnologije in oseb po vsem svetu, kjer se države odpirajo. Evropska unija se zavzema za transparentna in poštena pravila trgovanja po svetu in poskuša ublažiti negativne vplive globalizacije s tem, da tudi manj razvitim državam omogoča koristi svobodne trgovine. Slovenija je v svoji strategiji ekonomskih odnosov s tujino opredelila, da se kot majhna država lahko uspešno razvija le kot odprto, navzven usmerjeno gospodarstvo. To pomeni vsestransko internacionalizacijo slovenskega gospodarstva in vključevanje v evropske integracijske procese. Z vstopom v EU je Slovenija postala del notranjega trga EU, vodilne svetovne trgovske velesile. Ključne besede: mednarodni odnosi, mednarodna trgovina, trgovinske institucije, ideologija, institucionalne spremembe, globalizacija, Evropska unija, Slovenija.

64

ABSTRACT International relations appear when the first state was established. Through the history the expansion of international trade was stimulated by discovery of new continent and colonization and also because of wars. All this did influence the international relations. First worldwide international economic system did appear in nineteenth century. It was influenced by a greater number of economic and political events as are the industrialization of England, political independence of American colonies and free trade supporters in England. The nineteenth century saw the expansion of international trade agreements. The trade policy of individual states was also influenced by institutional changes. The Anti-Corn Law League was one of the first and the most impressive of nineteenth century pressure groups in British political history. It has follow their ideology and succeeded. Political parties are organising around ideology they follow. At the end of nineteenth century the mutually interdependence of countries did strengthen although the economic and political differences exists among them. The sudden tempo of industrial revolution has caused the changes in forming the European international community. The international relations are again affected by wars in twentieth century. In four decades after the Second World War international relations are becoming more complex and extensive as ever. The reconstruction and development of world economy after the war results in the formation of regional trade groups (GATT, WTO, EU, EFTA, EEA, CEFTA, NAFTA, ASEAN, APEC, CARICOM…). Economic integrations did achieve greater mutual interdependence of national economies what effects in faster widening of international trade. The world is getting mutually connected and interdependent. Globalisation means that the flows of goods, services, capital, technologies and people are spreading worldwide as countries are opening their markets. The EU works for transparent and fair trade rules worldwide and tries to mitigate the negative sides of globalisation by making sure that developing countries benefit from free trade. In the strategy of foreign economic relations did Slovenia defined that, as a small country, it could only successfully develop as an open market economy. That means internationalisation of Slovenian economy and integrating into the European integration processes. By joining the EU has Slovenia become a part of the inner market of this leading world trade great power. Key words: international relations, international trade, trade institutions, ideology, institutional changes, globalisation, European Union, Slovenia.

65

8 SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE Literatura

1. Benko, Vladimir. 1997. Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

2. Bobek, Vito in Leo Gusel. 1998. Politika mednarodne menjave. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

3. Glas, Miroslav. 1995. Prispevki k politični ekonomiji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

4. Gusel, Leo, in Vito Bobek. 1997. Sistemi in instrumenti mednarodne

menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

5. Kenda, Vladimir, in Vito Bobek. 1997. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

6. McGillivray, F., I. McLean, R. Pahre, C. Schonhardt-Bailey. 2001.

International Trade and Political Institutions: Instituting Trade in the Long Nineteenth Century. Cheltenham: Edgar Elgar.

7. Peklar, Leonardo F. 1999. Globalizacija (izzivi, pasti in priložnosti).

Ljubljana: Združenje Manager.

8. Senjur, Marjan. 2002. Razvojna ekonomija: teorije in politike gospodarske rasti in razvoja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

9. Soros, George. 2003. Globalizacija. Tržič: Učila International.

10. Stanovnik, Janez. 1982. Mednarodni gospodarski sistem – od dominacije k

enakopravnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

11. Vrhunec, Marko. 1997. Svet na razpotju. Ljubljana: samozaložba. Viri

12. Asia-Pacific Economic Cooperation. (2004). About APEC: What is Asia-Pacific Economic Cooperation [Online] Available: http://www.apec.org/apec/about_apec.html [27.08.2004].

13. Association of Southeast Asian Nations. (2004) Overview. [Online]

Available: http://www.aseansec.org/64.htm [01.09.2004].

66

14. Bertoncelj Popit, Vesna. 2004. Evropa nas je podražila. Gospodarski vestnik. 19, 21.

15. Bertoncelj Popit, Vesna, in Polona Urh. 2004. Novinke zbijajo uspešnost EU.

Gospodarski vestnik. 11, 30.

16. EFTA. (2004a) The EFTA Secretariat: EEA Enlargement. [Online] Available: http://secretariat.efta.int/Web/EuropeanEconomicArea/eeaenlargement [27.08.2004].

17. EFTA. (2004b) The EFTA Secretariat: Introduction. [Online] Available:

http://secretariat.efta.int/Web/EFTAAtAGlance/introduction [27.08.2004].

18. European Commission. (2002). General Publication. Making globalisation work for everyone: The European Union and world trade. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/publications/booklets/move/37/index_en.htm [11.06.2004].

19. European Commission. (2004). External Trade. The Doha Development

Agenda. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/newround/doha_da/pr310704_en.htm [02.09.2004].

20. Global Policy Forum. (2004) International Trade and Development – Social

and Economical Policy. [Online] Available: http://www.globalpolicy.org/socecon/trade/index.htm [02.09.2004].

21. Manchester & the Northwest Region of England. (2004). The Anti-corn Law

League. [Online] Available: http://www.manchester2002-uk.com/history/victorian/Victorian2.html [31.08.2004].

22. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 1996. Slovenija: Strategija

ekonomskih odnosov s tujino – od pridruženega do polnopravnega članstva v Evropski uniji.

23. Rednak, Andreja. 2004. Kako iz tranzicijske pasti. Gospodarski vestnik. 36,

12-17.

24. Slovenska knjiga. 1995. Družinska enciklopedija Guinness.

25. Spartacus Educational. (2002) Corn Laws. [Online] Available: http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/PRcorn.htm [31.08.2004].

26. Statistični urad Republike Slovenije. 2003 Statistični letopis Republike

Slovenije 2003. Ljubljana.

67

27. Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. (2004).

Strategija razvoja Slovenije. [Online] Available: http://www.gov.si/umar/projekti/srs/srs.php [02.09.2004].

28. Urad vlade RS za informiranje. 2003a. Slovenija in Evropska unija – o

pogajanjih in njihovih posledicah. Ljubljana.

29. Urad vlade RS za informiranje. 2003b. Slovenija v Evropski uniji? Ljubljana.

30. Urad vlade RS za informiranje. 2004a. Evropomočnik. Evro. Evro in Slovenija: Kdaj bomo v Sloveniji plačevali z evrom? [Online] Available: http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/25-7/ [03.09.2004].

31. Urad vlade RS za informiranje. 2004b. Evropomočnik. Evropska unija.

Splošno – evropska unija:Koliko nas bo članstvo stalo? [Online] Available: http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/600-155/ [02.09.2004].

32. WTO. (2004a). The WTO in brief: part 1. The multilateral trading sistem –

past, present and future. [Online] Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/inbrief_e/inbr01_e.htm [11.06.2004].

33. WTO. (2004b) The WTO in brief: part 2. The organization. [Online]

Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/inbrief_e/inbr02_e.htm [11.06.2004].

34. WTO. (2004c) The WTO in brief: part 3. The WTO agreements. [Online]

Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/inbrief_e/inbr03_e.htm [11.06.2004].

35. WTO. (2004d) The WTO in brief: part 4. Developing countries. [Online]

Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/inbrief_e/inbr04_e.htm [11.06.2004].

36. WTO. (2004e). Trade Statistics: International Trade Statistics. Trade by

subject: Who are the leading traders? [Online] Available: http://www.wto.org/english/res_e/statis_e/its2003_e/section1_e/i06.xls [02.09.2004].

68

PRILOGA 1 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC APEC Asia-Pacific Economic Cooperation ASEAN Association of Southeast Asian Nations BDP Bruto domači proizvod CAP Common Agriculture Policy CARICOM Karibska skupnost CARIFTA Karibska zveza proste trgovine CEFTA Central European Free trade Agreement DDA Doha Development Agenda ECA Economic Cooperation Administration ECSC European Coal and Steel Community EEA European Ecionomic Area EFTA European Free Trade Agreement EGS Evropska gospodarska skupnost EMU European Monetary Union EOT Ekonomski odnosi s tujino ERM2 Mehanizem deviznih tečajev ERP European recovery program (Evropski program obnove) ESPJ Evropska skupnost za premog in jeklo EU Evropska unija (European Union) EURATOM Evropska skupnost za jedrsko energijo GATS General Agreement on Trade in Services GATT General Agreement on Tariffs and Trade IBRD International Bank for Reconstruction and Development IMF International Monetary Fund LAFTA Latinskoameriško združenje proste trgovine LAIA Latinskoameriško integracijsko združenje MERCOSUR Skupni trg južne cone NAFTA North American Free Trade Agreement OEEC Organization for European Economic Cooperation SEV Svet ekonomske vzajemnosti SRS Strategija razvoja Slovenije STO Svetovna trgovinska organizacija UMAR Urad RS za makroekonomske analize in razvoj ZDA Združene države Amerike ZRN Zvezna republika Nemčija WTO World Trade Organisation

69

PRILOGA 2 SEZNAM TABEL IN SLIK Tabela 1: Prikaz stebrov Evropske unije Tabela 2: Države članice Evropske unije Tabela 3: Delež EU v svetovni trgovini Tabela 4: Trgovinska menjava Slovenije z EU in državami na območju nekdanje Jugoslavije Slika 1: Delež EU v svetovni trgovini