Razumevanje celovitosti osebe v nauku Martina Kojca in ......hipnotizer: uporaba hipnoze in...
Transcript of Razumevanje celovitosti osebe v nauku Martina Kojca in ......hipnotizer: uporaba hipnoze in...
-
Razumevanje celovitosti osebe v
nauku Martina Kojca in pojem
individuacije C.G. Junga.
Igor Škamperle
-
Martin Kojc (1901 – 1978)
• Bil je samonikel in prodoren psihološki
mislec, ki se je posvečal duhovni naravi
človeka, na zelo samosvoj način. Med
bralci je razmeroma dobro poznan in tudi
priljubljen, a je bil do zdaj brez pravega
ovrednotenja in priznanja s strani znanosti
in formalnih ustanov. Po svojih idejah, ki
poudarjajo moč misli in duhovno zasnovo
bivanja človeka in sveta nasploh, sodi v
intelektualno kulturo svojega časa, ne le
Slovencev, ampak Evrope nasploh.
• Najbolj znano delo: Učbenik življenja, 1935.
-
Inovativne psihološke metode
Na prehodu iz 19. v 20. stol. sta
evropska kultura in znanost
doživeli vsestransko preobrazbo.
Novosti v stilu življenja, v idejni
sferi, kar se izražalo v umetnosti.
To se kaže tudi v novih pristopih
do človeške duševnosti.
Kojc se je že relativno mlad, po
prvem študiju, delal kot psihološki
terapevt v Berlinu in prišel v stik z
novimi idejnimi tokovi na področju
psihe. Sam omenja nauk hipnoze
– E. Coué, J.M. Charcot.
V ospredju – moč sugestije.
Emile Coué (1857 – 1926). Francoski psiholog,
pionir psihoterapije. Tudi
hipnotizer: uporaba hipnoze
in sugestije v psihični praksi
in terapiji. Poudarek na
pozitivni auto sugestiji.
-
Martin Kojc in njegove drzne ideje
• Kojčev pristop do človeka in
do razumevanja, tako bistva
človeka, kakor praktičnega
delovanja (in zdravljenja), je
nenavadno drzen in po svoje
osupljiv. Primat ima duševni
svet oz. mišljenje, ki vpliva na
celotno, tudi snovno, realnost.
Snovni svet je zrcalo idejnega.
• Poudarek na sugestiji, ki
deluje na prvi ravni, pri
naivnem človeku, ki ima
spontano vero. Misli na ta
način učinkujejo na vseh
ravneh. Z znanjem pa si
sami prikličemo dobre
misli in z njimi ustvarjamo
realnost. Pri soočenju
volje in domišljije, zmaga
domišljija. Kojc celo trdi,
da je volja lahko ovira,
ker človeka sili v ozko
naprezanje, s čimer pride
do hipertrofije jaza! //
-
Moč vplivanja misli na realnost
• Kojc trdi, da človekovo prepričanje, to se pravi, naš idejni svet, v
veliki meri določa usodo in način našega osebnega bivanja. Po
analogiji podobno velja za celotno družbo. Kvaliteta njenega
bivanja je odvisna od oblik mišljenja in – če tako rečemo –
diskurzivnih praks, ki sestavljajo neko običajno družbeno dinamiko
in so pojmovno vezivo določene skupnosti. Tovrstni vpliv se lahko
udejanja v pozitivni, ali pa v negativni obliki. Kot vemo, so prav
naše zgrešene predstave, bolj kakor sama objektivna realnost,
vzrok za mnoge konflikte. Ključno vlogo ima vedno način, kako
kaj razlagamo in razumemo.
• S pozitivnim mišljenjem se človek lahko dvigne nad konkretno,
dogodkovno sfero, ustvarja harmonično stanje duha in se tako
približa kozmični obliki zavesti, ki je odsev t.i. prasile.
• Martin Kojc je izrazito duhoven avtor, vendar njegove misli niso
neposredno religiozne. Namesto pojma Boga – pojem prasile.
-
Aktualnost danes
• V tem smislu – pozitivnega mišljenja in ustrezne samo-vzgoje,
kakor tudi pozornosti in skrbi za spravno, k povezovanju in
skladju usmerjene komunikacije v družbi – je Martin Kojc danes
še kako aktualen.
• V družbi namreč prevladuje potrošniška miselnost, ki stremi k
naglemu učinku, porabi, zaslužku, in tekmovalnosti. V slovenski
družbi smo priče tudi ostri ideološki razklanosti, zaradi strahu in
nepripravljenosti pozitivno razrešiti dediščino nasilne preteklosti.
• Poleg tega, natančneje rečeno: vsi smo danes podvrženi logiki
predmetnega zapeljevanja, ko preko številnih oglasov in mnogih
izdelkov, ki nastopajo kot fetiš, nehote popuščamo tržni sferi, ki
bolj kot fizične predmete „lovi“ in – preko sugestije – vpliva na
naše želje. Prav človekova želja pa je ključni dejavnik, ki lahko
pomembno oblikuje svet in realnost življenja. Na osebni in
kolektivni ravni. Želja ni užitek, ampak stremljenje po nekem
cilju. Nenehno ugodje … pa željo pogasi in rodi se nihilizem.
-
Individuacija in vzpon k
sebstvu
• Kojc na več mestih trdi, da s svojim mišljenjem soustvarjamo
svet, prav zato moramo znati pametno upravljati s svojo mislijo
in željami. Domišljija ima večjo moč, kakor volja. Zato nas ne
sme presenetiti, ko pri duhovnih mislecih in pri Kojcu, beremo o
krotitvi želja (apatheia).
• Želja se napaja prav iz priznanja določene meje ali nedostopnosti.
Prav to, kako razviti odnos do presežnega in nemogočega, je bil
in ostaja temeljni dar – sporočilo – očeta svojemu otroku. A ta
vloga, kakor nasploh pojem nedostopnega in presežnega, so v
sodobni, tržni in permisivni družbi, kjer prevladuje relativizacija
vseh vrednot, umanjkali, oziroma so postavljeni na stran.
Sebstvo.
Pojmi globinske psihologije, kot jo je razvil C.G. Jung
-
Človek kot intencionalno bitje in možnost
odrešenja.
• Nauk M. Kojca vsebuje tako pojem transferja, ki
so ga v tistem času razvili pionirji psihoanalize,
sprva Freud, nekaj let pozneje tudi Jung, idr.,
kakor tudi koncept individuacije, to je celovitosti
osebe.
• V človeku je bistven intencionalni nagib. A ga, po
Kojcu, mora usmerjati prava zavest in spoznanje.
V tem je zdravilna moč misli. Ena glavnih ovir je
polarnost, ki spremlja človeško psiho. Rdeča nit –
zlitje v enost. Mysterium coniunctionis.
-
Pojem sebstva in njegove simbolne podobe.
Integracija heterogenih plasti psihe. Prav to je
temeljni zastavek procesa individuacije.
• Kakor kaže, med Kojcem in Jungom ni bilo
neposrednih stikov. Njuni nauki, ki v prvi fazi
sodijo nekako v isti čas – po drugi vojni Kojc ni
mogel nadaljevati s svojim delom – , pa kažejo
veliko sorodnosti. Kojčev Učbenik življenja je
navodilo, kako ustvarjalno in duhovno smiselno
razvijati svoje osebno in kolektivno življenje.
Namesto psiho analize – psiho sinteza.
-
Dopolnjeno sebstvo in kozmična zavest
Kojc piše o človekovem „jazu“
in transcendentni stvarnosti. Z
Jungom sta si sorodna, saj oba
pravita, da sta snov in duh dve
obliki manifestacije iste tvarine.
Pišeta o zlitju v enost, ki deleži
na nevidni prasili, to je, na
izvirni biti.
V stanju zamaknjenosti se zavest
razširi, preseže razumski okvir in
vstopi v stanje kozmične zavesti,
ki se zaveda urejenosti sveta in
življenja. Iz tega se rodi občutek
nesmrtnosti, ki le nekaj, kar ima
priti, ampak je prisotna v zavesti
že zdaj, kot polnost bivanja.