RAZMNOŽEVANJE VRSTE Hydrangea serrata …Bedenik M. Razmnoževanje vrste Hydrangea serrata Thunb....

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

Maja BEDENIK

RAZMNOŽEVANJE VRSTE Hydrangea serrata Thunb. S

POTAKNJENCI V POLETNO – JESENSKEM OBDOBJU

DIPLOMSKO DELO

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

AGRONOMIJA – okrasne rastline, zelenjava in poljščine

Maja BEDENIK

RAZMNOŽEVANJE VRSTE Hydrangea serrata Thunb. S

POTAKNJENCI V POLETNO – JESENSKEM OBDOBJU

DIPLOMSKO DELO

Maribor, 2011

POPRAVKI

Bedenik M. Razmnoževanje vrste Hydrangea serrata Thunb. …v poletno-jesenskem obdobju. Dipl. delo. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2011

I

Komisija za zagovor in oceno diplomskega dela:

Predsednik: red. prof. dr. Franci Bavec

Mentor: doc. dr. Andrej Šušek

Član: doc. dr. Metka Šiško

Lekor: Jožica Ravš, predm. učit. slo.

Diplomsko delo je rezultat lastnega raziskovalnega dela.

Datum zagovora: 24. 6. 2011


II

Razmnoževanje vrste Hydrangea serrata s potaknjenci v poletno – jesenskem

obdobju

UDK: 635.9:582.717:631.535:577.17(043.2)=863

Raziskava v diplomski nalogi je bila opravljena na hortenziji Hydrangea serrata Thunb. Namen

diplomske naloge je bil proučiti ukoreninjanje potaknjencev v poletno – jesenskem obdobju.

Potaknjence smo rezali v Botaničnem vrtu v Pivoli. V raziskavi smo proučevali vpliv termina rezanja

potaknjencev, vlogo rastnih regulatorjev na ukoreninjenost potaknjencev ter vpliv koncentracije

rastnega regulatorja na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev. Hortenzije zelo uspešno

razmnožujemo s potaknjenci konec julija in začetek avgusta, saj je bil odstotek ukoreninjenih

potaknjencev 100 %. Tretiranje potaknjencev z rastnim regulatorjem vpliva na odstotek

ukoreninjenosti in na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev. Rezultati raziskave nakazujejo,

da je optimalna koncentracija rastnega regulatorja odvisna od stopnje olesenelosti lesa potaknjenca.

KLJUČNE BESEDE: hortenzija / Hydrangea serrata Thunb. / potaknjenci /

vegetativno razmnoževanje / rastlinski hormoni

OP: VI, 37s., 4 pregl., 20 slik, 27 ref.

Propagation of species Hydrangea serrata by cuttings in summer – autumn

period

UDC: 635.9:582.717:631.535:577.17(043.2)=863

The study in the paper was carried out on the basis of Hydrangea serrata Thunb., a species of

hydrangea. The purpose of this was to study the rooting of cuttings in the summer – autumn period.

They were cut in the Botanic Garden in Pivola. In this study the impact of the season when the cutting

took place was investigated, the role of growth regulators on the rooted cuttings, and the impact of

growth regulators on the morphological characteristics of the rooted cuttings.

Hydrangea successfully reproduce by cuttings in late July and earl August, as it eas shown by the

percentage of rooted cuttings which was 100 %. The treatment of cuttings by growth regulators affects

the percentage of rooting and morphology of the rooted cuttings. The survey results show that the

optimal concentration of growth regulators depends on the degree of eoodiness in the cuttings wood.


III

KEY WORDS: hydrangeas / Hydrangea serrata Thunb. / cuttings / vegetative

propagation / plant hormones

NO: VI, 37 P., 4 Tab., 20 Pic., 27 Ref.


IV

Kazalo vsebine

1 UVOD…………………………………………………………………………...

1.1 Namen in cilj diplomskega dela…………………………………………...

2 PREGLED OBJAV………………………………………………………….....

2.1 Botanična klasifikacija………………………………………………….....

2.2 Vrste in kultivarji………………………………………………………......

2.3 Ekonomska pomembnost……………………………………………….....

2.3.1 Okrasna rastlina………………………………………………………….

2.3.2 Strupenost rastline……………………………………………………….

2.4 Razmnoževanje hortenzij……………………………………………….....

2.4.1 Generativno razmnoževanje……………………………………………..

2.4.2 Vegetativno razmnoževanje s potaknjenci………………………………

2.5 Oskrba potaknjencev po potikanju……………………………………….

2.6 Temperatura…………………………………………………………….....

2.7 Substrat za koreninjenje…………………………………………………..

2.8 Rastni regulatorji…………………………………………………………..

2.9 Gojitvene plošče za potikanje……………………………………………...

3 MATERIALI IN METODE…………………………………………………...

1

2

3

3

4

9

9

9

10

10

11

13

15

16

16

17

19


V

3.1 Uporabljeni materiali……………………………………………………...

3.1.1 Rastlinski material…………………………………………………….....

3.1.2 Uporabljeni rastni regulatorji……………………………………………

3.1.3 Substrat za potikanje………………………………………………….....

3.1.4 Gojitvene plošče…………………………………………………………

3.1.5 Meglilni sistem…………………………………………………………..

3.2 Metode dela…………………………………………………………………

3.2.1 Zasnova poskusa………………………………………………………...

3.2.2 Izvedba in oskrba poskusa………………………………………………

3.2.3 Vrednotenje in analiza…………………………………………………..

4 REZULTATI Z RAZPRAVO………………………………………………....

19

19

20

21

22

22

23

23

24

25

28

28

29

33

34

4.1 Vpliv rastnega regulatorja na ukoreninjanje potaknjencev…………….

4.2 Vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti

ukoreninjenih potaknjencev………………………………………………

5 SKLEPI………………………………………………………………………..

6 VIRI IN LITERATURA…………………………………………………….....

7 ZAHVALA……………………………………………………………………...

37


VI

Kazalo preglednic

Preglednica 1: Pregled sistematike rodu hortenzije………………………………. 3

Preglednica 2: Termini potikanja, termini vrednotenja in število rastnih dni…….. 25

Preglednica 3: Število ukoreninjenih potaknjencev po posameznih terminih glede

na koncentracijo rasnega hormona ………………………………..

28

Preglednica 4: Vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti

ukoreninjenih potaknjencev……………………………………….

31

Kazalo slik

Slika 1: Območja rodu Hydrangea……………………………………………….. 4

Slika 2: Hrastnolistna hortenzija (elektronski vir)……………………………….. 6

Slika 3: Drevesasta hortenzija (elektronski vir)………………………………….. 6

Slika 4: Vrtna hortenzija………………………………………………………….. 7

Slika 5: Latasta hortenzija………………………………………………………… 7

Slika 6: Mehkodlakava hortenzija………………………………………………… 8

Slika 7:Hydrangea serrata………………………………………………………... 8

Slika 8: H. serrata s svojimi čudovitimi cvetovi(elektronski vir)………………. 9

Slika 9: Oblika potaknjenca »eno oko« (Bailey, 1989)…………………………... 12

Slika 10: Oblika potaknjenca »metulja« (Bailey, 1989)………………………….. 13

Slika 11: Terminalni tip potaknjenca (Bailey, 1989)……………………………... 13

Slika 12: A- gojitvena plošča s 96 luknjami; B - gojitvena plošča z 10 luknjami 18

Slika 13: Matična rastlina H. serrata……………………………………………... 20

Slika 14: Rastni regulator Seradix……………………………………………....... 21

Slika 14: Gojitvena plošča (elektronski vir)……………………………………… 22

Slika 16: Pripravljena gojitvena plošča…………………………………………… 24

Slika 17: Potikanje potaknjencev v gojitvene platoje. A – potikanje po

obravnavanjih

B – potaknjenci v enem obravnavanju…………………………………..

25

Slika 18: A – potaknjenec s preraslo koreninsko grudo; B – pranje potaknjenca… 26

Slika 19: A – razvite adventivne korenine; B – tehtanje potaknjenca……………. 26


1

1 UVOD

Hortenzije (Hydrangea L.) so rod rastlin, ki botanično sodijo v družino kamnokrečevk

(Saxifragaceae). Grmi lahko zrastejo od 1 – 3 m visoko, nekatere vrste pa so majhna

drevesa, plezajoče hortenzije pa lahko dosežejo v višino tudi do 30 m.

Hortenzije sadimo predvsem kot okrasne rastline za živo mejo, jih gojimo v loncih, njihove

cvetove pa lahko uporabimo kot posušene ali sveže za okras v vazah - kobulasti cvetovi so

pogosto sestavni del najlepših šopkov. Čudovite so tudi na gredi. Pridelujemo jih lahko kot

lončne ali pa kot vrtne rastline.

Hortenzije lahko razmnožujemo na generativni in vegetativni način. Setev je najbolj znana

metoda razmnoževanja. To je najlažji in najcenejši način razmnoževanja. Tudi hortenzije

je mogoče razmnoževati s semenom. Te sadike so med seboj zelo različne in niso primerne

za komercialne namene, razen v primeru, kadar imamo semena redkih vrst. Vegetativno

razmnoževanje služi kot glavni način za razmnoževanje okrasnih rastlin za komercialno

proizvodnjo v večini drevesnic. Pri vegetativnem razmnoževanju dobimo rastlino, ki je

genotipsko in fenotipsko popolnoma enaka matični rastlini.


2

1.1 Namen in cilj diplomskega dela

Najbolj razširjen način razmnoževanja hortenzij je vegetativno razmnoževanje s

potaknjenci. Na uspeh in odstotek ukoreninjenih potaknjencev zelo vplivajo dejavniki, kot

so temperatura, voda, substrat, svetloba in čas rezanja potaknjencev.

Namen diplomske naloge je proučiti ukoreninjanje potaknjencev vrste hortenzije-

Hydrangea serrata. V raziskavi smo preučevali vpliv rastnih regulatorjev v različnih

terminih potikanja od spomladi do jeseni, na uspešnost koreninjenja ter njihov vpliv na

morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev.

Cilj diplomskega dela je ovrednotiti vpliv proučevanih dejavnikov na uspeh

razmnoževanja z zelenimi in pololesenelimi potaknjenci. Rezultati raziskave bodo služili

za izdelavo tehničnih navodil za razmnoževanje H. serrata.


3

2 PREGLED OBJAV

2.1 Botanična klasifikacija

Hortenzije (rod Hydrangea) zajema listnate grmovnice iz družine kamnokrečevk

(Saxifragaceae) (preglednica 1). Kamnokrečevke so družina rastlin s približno 580

znanimi vrstami in 36 rodovi. V Evropi poznamo 12 rodov. Cvetovi so sestavljeni iz 4 ali 5

cvetnih listov ter 5 do 10 prašnikov (Van Gelderen, 2004).

Preglednica 1: Pregled sistematike rodu hortenzije

(http://plants.usda.gov/java/ClassificationServlet?source=profile&symbol=HYAR&display

=31, 18. 10. 2010).

______________________________________________________________________

Kraljestvo: Plantae – rastlinstvo

Podkraljestvo: Tracheobionta – višje rastline

Naddeblo: Spermatophyta – sejane rastline

Deblo: Magnoliophyta – cvetoče rastline

Razred: Magnoliopsida – dvokaličnice

Podrazred: Rosidae

Red: Rosales – rožnice

Družina: Hydrangeaceae - hortenzijevke

Rod: Hydrangea L. – hortenzije

Vrsta: Hydrangea serrata Thunb.

_________________________________________________________________________


4

2.2 Vrste in kultivarji

Rod hortenzij obsega okoli 70 – 75 različnih vrst, največ se jih nahaja na vzhodu in

jugovzhodu Azije, severni Ameriki do Andov in južni Ameriki (slika 1). Poznanih je okoli

500 različnih sort (Van Gelderen, 2004).

Slika 1: Območja rodu Hydrangea (Krussmann, 1977)

V literaturi najdemo razdelitev hortenzij v dve skupini in pet podskupin (Krussmann,

1997).

1. skupina: Hydrangea McClintock

Listopadno, plezajoče ali pokončno grmičevje, socvetje pred odpiranjem ni obdano s

širokimi braktejami (ovršnimi listi).

Podskupina: Calyptranthe (Maxim.) McClintock

Semena imajo zaporno krilo, cvetni listi so skupaj kot nekakšna kapa (H. anomala, H.

petiolaris).

Podskupina: Aspare (Rehd.) McClintock

Semena nimajo zapornega krila, cvetni listi niso skupaj ampak posamezno (H. aspera,

H. involucrata, H. longipes, H. robusta, H. sargentiana).


5

Podskupina: Americanae (Maxim.) McClintock

H. arborescens, H. quercifolia

2. skupina: Cornidia (Ruiz & Pav.) Engl. & Prantl

Vednozelene grmovnice, pokončne ali plezajoče z zračnimi koreninami, socvetja so

pred odprtjem odbana s širokimi braktejnimi listi.

Podskupina: Monosegia Briq.

Socvetja so posamezna ali združena v grozdasta socvetja.

Podskupina: Polysegia Briq.

Socvetja so sestavljena iz številnih grozdastih socvetij, vendar je najdena le ena vrsta,

Hydrangea serratifolia (Krussmann, 1997).


6

Med najpogosteje gojene vrste hortenzij prištevamo:

Hrastolistna hortenzija (H. quercifolia L.) je dobila svoje ime po podobnosti listov z listi

hrasta oz. cera (Quercus cerris L.). Zraste v do 2 m visok grm z velikimi (do 20 cm) listi,

ki se jeseni obarvajo zlato, rdeče, do jeseni pa so rumeno zelene barve (slika 2). Listi so

večji, če rastejo v senci. Cvetovi so beli in s starostjo razvijejo rožnat pridih, imajo pa

posebnost, saj s pH ne spreminjajo barve cvetov (Van Gelderen, 2004).

Slika 2: Hrastnolistna hortenzija (elektronski vir)

Drevesasta hortenzija (H. arborescens L.) zraste v 1,5 m visok grm z ovalnimi sivo-

zelenimi listi (slika 3). Beli cvetovi, ki so lahko zelo veliki, krasijo rastlino od junija pa vse

do septembra. Cveti vsako leto, ne glede na to, če je huda zima ali če jo preveč obrežemo.

Slika 3: Drevesasta hortenzija (elektronski vir)


7

Vrtna hortenzija (H. macrophylla L.) je najpogosteje gojena vrsta hortenzij. Izvira iz

Japonske in zraste v 1,5 m visok grm z rožnatimi, modrimi ali belimi cvetovi. Listi so

svetlo zeleni, cvetne glavice pa so velike in različnih barv (slika 4). Cveti od julija do

avgusta. Barva cvetov je pri tem močno odvisna od pH tal. Zahteva vlažna in rodovitna tla.

Posušene cvetne glavice lahko uporabljamo kot suho cvetje v vazah za razne dekoracije.

Mlade rastlinice je potrebno zaščititi pred zimsko zmrzalijo.

Slika 4: Vrtna hortenzija

Lataste hortenzije (H. paniculata L.) je do 8 m visok grm iz Japonske in Kitajske s

stožčasto oblikovanimi socvetji, polnimi cvetov kremne barve (slika 5). Cveti v drugi

polovici poletja do pozne jeseni. Zelo odporna je na obrezovanje, saj jo lahko obrezujemo

kadarkoli, le v času cvetenja ne. Oblikujemo jo lahko v drevo, vendar med ljubitelji

hortenzij ni zelo priljubljena. Raste v senčnih kot sončnih območjih, najbolje pa ji

ustrezajo propustna tla (Van Gelderen, 2004).

Slika 5: Latasta hortenzija


8

Mehkodlakava hortenzija (H. villosa L.) cveti z velikimi sploščenimi socvetji

modrikastih cvetov, ki jih obdajajo rožnati sterilni cvetovi (slika 6). V višino lahko zraste

do 4 m, prav tako je lahko tudi široka. Tla morajo biti humozna, vlažna ter dobro drenažna.

Rastline ne marajo suše. Cveti od avgusta do septembra ter zelo dobro prenaša mestno

okolje. Raste v polsenci oz. na soncu.

Slika 6: Mehkodlakava hortenzija

H. serrata Thunb..– grmičasta rastlina, visoka okoli 1,5 m. listi so ovalni do rahlo suličasti,

stebla so tanka (slika 7). Tla morajo biti humozna, vlažna ter odcedna. Cveti od zdognjega

poletja pa do sredine jeseni. Cvetovi so različnih barv ter oblik, odvisno od sorte.

Slika 7: Hydrangea serrata


9

2.3 Ekonomska pomembnost

2.3.1 Okrasna rastlina

Pri hortenzijah poznamo vrtne in lončne hortenzije. Lončne hortenzije so zelo priljubljene

okrasne rastline. H. serrata se pretežno uporablja kot okrasna grmičasta rastlina. V prostor

se vključuje kot osamljen grm ali v manjših skupinah. Uporablja se kot oblikovni element

za: atrij in predhišni vrt, javno zelenje, kmečke vrtove in dvorišča, grobove, korita in škafe,

prosto rastoče srednje visoke žive meje, parkirišča. Socvetja se uporabljajo tudi kot rezano

cvetje (slika 8). Režemo jih zgodaj zjutraj, ko vsebujejo poganjki največ vode.

Slika 8: H. serrata s svojimi čudovitimi cvetovi (elektronski vir)

2.3.2 Strupenost rastline

H. serrata uvrščamo med strupene rastline, vendar pa lahko kljub temu liste nekaterih

hortenzij posušimo in naredimo čaj. Na Japonskem izdelujejo zeliščni čaj, imenovan »ama-

cha«, kar pomeni sladek čaj iz H. serrata. Listi vsebujejo snovi (phyllodulcin), ki so

sladkega okusa, uporablja pa se predvsem pri kopanju oz. tuširanju v čast njihovega boga

Bude. Včasih so liste uporabljali nasplošno za sladkanje dobrin (Van Gelderen, 2004).


10

Kar povzroča strupenost rastline, je cianov glikozid, vendar ob zastrupitvi s cianovim

glikozidom ni kliničnih znakov, značilnih za to vrsto zastrupitve. Pri živalih (mačke, psi,

konji) je bil najpogostejši stranski učinek driska ter okvara žrelnega refluksa. Kljub vsemu,

pa so ljudje včasih liste hortenzij uporabljali za kajenje. Kmalu po zaužitju oz. po

zastrupitvi lahko dobimo izpuščaje, srbečo kožo, otekanje, pojavijo se slabosti, potenje. Če

hitro ne dobimo protistrupa, lahko pademo v komo ali pride do motenj v srčno – žilnem

sistemu (Van Gelderen, 2004).

2.4 Razmnoževanje hortenzij

Hortenzije lahko razmnožujemo na generativni in vegetativni način.

2.4.1 Generativno razmnoževanje

Setev je najbolj znana metoda razmnoževanja. To je najlažji in najcenejši način

razmnoževanja. S setvijo lahko razmnožujemo vse rastline, čeprav tega vedno ne delamo

zaradi dolgotrajnega razvoja rastlin iz semena. Semena odpornih rastlin v splošnem sejemo

na prostem, občutljive vrste pa kalijo v loncih ali setvenih pladnjih v rastlinjaku ali pa na

topli okenski polici. Seme vsebuje kalček nove rastline s prvo korenino in brstom ter

hranilno tkivo, ki je potrebno za začetek rasti; vse pa obdaja varovalna semenska lupina.

Seme potrebuje za kalitev vlago, kisik in dovolj toplote; mlada kal pa še nato svetlobo kot

vir energije za produkcijo hrane (Derrick, 1994). Tudi hortenzije je mogoče razmnoževati s

semenom. Te sadike so med seboj zelo različne in niso primerne za komercialne namene,

razen v primeru, ko so semena zbrana iz redkih vrst. Razmnoževanje s semenom se

uporablja predvsem v žlahtniteljske namene, vendar preden se lotimo razmnoževanja

hortenzij s semenom, moramo biti prepričani, da naša vrsta ni hibrid ampak mora biti

tujeprašna sorta. Če imamo takšno sorto, pustimo cvetove, da se posušijo in potemnijo.


11

Sušiti moramo vsaj pet dni. Nato semena odstranimo in hranimo v hladnem in temnem

prostoru. Semena hranimo do naslednjega leta, ko jih lahko posejemo na prosto (Van

Gelderen, 2004). Semena ne zahtevajo kakršne koli obdelave, saj zelo hitro kalijo. V enem

letu lahko zrastejo tudi do 50 cm, zato jih je kmalu po vzkalitvi potrebno presaditi.

2.4.2 Vegetativno razmnoževanje s potaknjenci

Vegetativno razmnoževanje služi kot glavni način za razmnoževanje okrasnih rastlin za

komercialno proizvodnjo v večini drevesnic. Uspešnost vegetativnega razmnoževanja je v

veliki meri odvisna od treh dejavnikov: prvič: od – roda, vrste in sorte rastline, drugič – od

razmnoževalnega objekta, ki nam je na voljo, in tretjič od sposobnosti in znanja

razmnoževalca (Macdonald, 2002). Omejitve pri vegetativnem razmnoževanju so

prenašanje rastlinskih virusov, povečani stroški razmnoževanja ter nizka produktivnost

nekaterih metod.

Pri vegetativnem razmnoževanju dobimo rastlino, ki je genotipsko in fenotipsko

popolnoma enaka matični rastlini (Šušek, lastni zapiski). Poznamo pa še druge pozitivne

lastnosti vegetativnega razmnoževanja: ni se potrebno ozirati na dormantnost semena,

nismo odvisni od kalivosti semena, nekatere vrste rastlin ohranijo večjo odpornost na

bolezni ter nekatere rastline vzgojene iz semena, morajo iti skozi dolgo juvenilno obdobje

– obdobje rastline pred cvetenjem (Macdonald, 2002).

Potaknjenec je del stebla brez lastnih korenin ali del korenine brez zelenih delov.

Potaknjence iz korenin imenujemo koreninske potaknjence, iz olesenelih poganjkov

lesnate potaknjence, mehki poganjki lesnatih rastlin in vršički trajnic ter sobnih rastlin pa

imajo zelene potaknjence. Pri grmovnicah in drevesih včasih nabiramo potaknjence, ko

poganjki začnejo leseneti, vendar so vršički še mehki in skorja še ni oplutenela. Poletne

potaknjence režemo od junija do jeseni, vedno pa dovolj zgodaj, da se ukoreninijo do zime.

Potikamo jih v pripravljene posode (Golob, 1989). Potaknjence mehkega lesa jemljemo

navadno spomladi ali v zgodnjem poletju, ko je poganjek še mehak. Za tvorbo korenin

potrebujejo še nekaj toplote (okrog 13oC). potaknjence jemljemo v hladnem delu dneva,


12

samo od zdravih rastlin. Polzrele oz. pololesenele potaknjence jemljemo od srede poletja

do zgodnje jeseni. Zato imajo že trdnejša stebla, ki pričenjajo leseneti (Derrick, 1994).

Potaknjenci so še vedno eden od najpomembnejših načinov razmnoževanja, ki se uporablja

za razmnoževanje okrasnih lesnatih rastlin, določenih sadnih rastlin in zelenjadnic ter

gozdnih vrst. Razmnoževanje rastlin s potaknjenci ni vedno najprimernejši način, četudi je

mogoč.

Pri odbiri materiala za potaknjence je pomembno, da uporabljamo matične rastline, ki niso

okužene z boleznimi, bakterijami ali virusi, umirjene rasti, znanega porekla in da so v

primernem fiziološkem stadiju rasti, tako da se potaknjenci radi ukoreninijo. Hartmann

(1997) tudi navaja, da je primeren čas za rezanje neolesenelih zelenih potaknjencev od

pomladi do jeseni. Za hitrejše in boljše ukoreninjanje, bazalni del potaknjenca pomočimo v

rastni hormon za ukoreninjanje, in sicer idol – masleno kislino (IBA). Sadimo pa jih lahko

tudi brez rastnega regulatorja (Hartmann, 1997).

Pri razmnoževanju hortenzij uporabljamo tri oblike oz. tipe zelenih in pololesenelih

potaknjencev. Kateri tip potaknjenca bomo uporabili, je v glavnem odvisno od rastlinske

vrste in od opreme, ki jo imamo na voljo. Poznamo:

- eno-nodijski eno očesni potaknjenec (slika 9): je sestavljen iz listne ploskve, peclja in

kratkega dela stebla s pritrjenim askilarnim brstom. Iz askilarnega brsta se razvije nov

poganjek. Takšni potaknjenci so praktični, še posebej kadar nimamo na voljo dovolj

materiala za razmnoževanje (Šušek, lastni zapiski).

Slika 9: Oblika potaknjenca »eno oko« (Bailey, 1989)


13

- Eno-nodijski dvo-očesni potaknjenec (slika 10): daje pridelovalcu dve mladiki, lista

sta si nasprotna. Potaknjenec vstavimo navpično v medij, kjer se nodij le dotika površine.

Slika 10: Oblika potaknjenca »metulja« (Bailey, 1989)

- Terminalni tip (slika 11): zahteva več razmnoževalnega prostora kot tip potaknjenca

eno oko in tip potaknjenca »metulj« (Bailey, 1989).

Slika 11: Terminalni tip potaknjenca (Bailey, 1989)

Hortenzije razmnožujemo s potaknjenci dolgimi od 13 do 18 cm s tri ali štirimi nodiji in

terminalnim vršičkom. Za koreninjenje lahko uporabimo različne mešanice substrata za

koreninjenje, vendar mora biti povprečna temperatura substrata 21 do 23oC. V takem

substratu bi morali koreniniti v štirih do pet tednov (Dole, 2005).

2.5 Oskrba potaknjencev po potikanju

Zelo pomembna pa je tudi oskrba potaknjencev po potikanju, saj so potaknjenci po

odstranitvi od matične rastline močno podvrženi transpiraciji in s tem izsuševanju. Zelo

hitro propadejo, če jim oddane vode ne povrnemo. Zato uporabimo različne metode s


14

katerimi zagotavljamo povečano zračno vlažnost, s čemer dosežemo, da se okoli listov

ustvari vodni film, ki zniža njihovo temperaturo in transpiracijo (Bailey, 1989).

Neposredno pokrivanje s polietilensko folijo

Razmnoževanje s pršenjem je odlična metoda za ukoreninjanje potaknjencev, vendar ne

zadošča vsem potrebam razmnoževanja. Koreninjenje pod polietilensko folijo (PE) je

rešilo nekatere pomanjkljivosti. Polietilenska folijo dopušča gibanje plinov, kot so ogljikov

dioksid in kisik, vendar zavira gibanje zračne vlage. To omogoči zvišanje ravni zračne

vlage, s čimer se vzdržuje turgor v potaknjencih. Obstajati pa mora pravilno ravnotežje

med zračno temperaturo, temperaturo listov na potaknjencih, zračno vlago in sončenjem,

da se potaknjenci ukoreninijo. Z dvigom temperature zraka zaradi povečanega sončnega

sevanja se bo povečala tudi temperatura rastlinskih tkiv, kar uravnavamo s senčenjem in

vlaženjem.

Nekatere prednosti koreninjenja potaknjencev pod polietilensko folijo:

- je enostavno, poceni in hitro namestljivo,

- je uporaben način za potaknjence in za presajene rastline v rastlinjakih in hladnih gredah,

- izguba hranil je minimalna,

- potaknjenci so veliko manj podvrženi stresu, ki ga povzroči presežek vode, ki se zadrži v substratu za ukoreninjenje (Macdonald, 2002).

Oroševanje

Ločimo megljenje in pršenje.

Pri sistemih megljenja uporabljamo vodne kapljice velikosti do 50 µm. Glede na način

delovanj ločimo dva osnovna sistema megljenja:


15

- zračno megljenje, kjer voda priteka ob vrtečo se ploščo. Na ta način se tok vode razbije

v zelo drobne kapljice, ki ustvarjajo meglo.

- visokotlačni sistem megljenja – je poseben način, ki skrajša postopek ukoreninjanja, saj

potaknjenec požene korenine in tudi nadzemni del v isti rastni dobi. Pri tem megljenju je

vključena posebna tlačilka, ki v sistemu za megljenje zviša pritisk vode na 30 do 60 barov.

Meglilne šobe imajo zelo majhne odprtine (okrog 10 mikronov, pretok skozi eno šobo je

6,5 litra na uro), zato je vsa voda razpršena v fino meglo, ki se razporedi po prostru

(Osterc, 2005, cit. po Zouder 2007).

Stalno zasičenost z vlago lahko dosežemo z neprestanim pršenjem oz. oroševanjem. Da

potaknjenci ne ovenijo, mora biti na njih vedno plast vode, kar lahko pri pršilnikih

dosežemo z avtomatiko. Iz pršilnika so kapljice izvržene na kratko razdaljo ter padajo po

površini potaknjencev in substrata (Macdonald, 2002).

2.6 Temperatura

Temperatura vpliva na snovi, ki povzročajo koreninjenje, zato ima velik vpliv na uspeh

razmnoževanja. Optimalno temperaturo substrata je zelo težko določiti, saj je odvisna od

načina rezi potaknjenca, razvojne faze, časa potika in predvsem količine svetlobe.

Dokazano je, da se potaknjenci pri temperaturi zraka 25 oC boljše ukoreninjajo kot pri

nižjih temperaturah. Pri poletnem razmnoževanju se v rastlinjakih ustvarjajo zelo velike

zračne temperature, ki pa ob prisotnosti visoke zračne vlage ne povzročajo težav (Bärtles,

1995). Za lončne hortenzije je najpomembnejša temperatura substrata od 21 do 23 oC.

Potaknjenci koreninijo od 4 do 5 tednov, nato so lahko presajeni v različno velike lončke

premera 6 do 10 cm. Ko rastline hortenzij vbzrstijo, so pripravljene na prodajo. Do sedaj so

rasle v lončkih premera 10 cm, sedaj pa jih je potrebno presaditi v lončke premera 15 cm.

Rastline bodo potrebovale še približno tri tedne, preden bodo začele odganjati nove

korenine. Da se to zgodi, mora biti temperatura substrata vsaj 16 oC. Če v poletnem času ni

povprečna temperatura vsaj 12 oC, se cvetovi ne bodo pravilno razvijali in kvaliteta rastline

bo zelo slaba (Dole, 2004).


16

2.7 Substrat za koreninjenje

Substrat je vsaka snov, iz katere raste rastlina. V rastnem substratu rastlina raste, vanj

sejemo seme ali potikamo potaknjence. Za dobro rast in uspevanje rastlin so pomembne

mnoge fizikalne in kemične lastnosti substratov (Golob, 1989).

1) Fizikalne lastnosti: toplota se mora enakomerno porazdeljevati od njenega vira, imeti

mora dobre prevodne in prevajalne lastnosti, imeti mora primerno teksturo, ki omogoča, da

pride zadostna količina kisika na korenine, biti mora obstojen.

2) Kemične lastnosti: substrat ne sme vsebovati snovi, ki škodujejo rastlinam, prav tako

velja to tudi, če pride do njegovega razpada.

3) Fitosanitarne lastnosti: za uspešno ukoreninjanje mora biti substrat razkužen, saj

uporaba rastlinskih fitofarmacevtskih sredstev vpliva na ukoreninjanje.

4) Hranila: na pozitivne lastnosti substrata vplivajo tudi snovi, ki vzpodbujajo

koreninjenje. Te snovi se nahajajo v beli šoti, predvsem pa v črni šoti (Bärtles, 1995).

2.8 Rastni regulatorji

Rastni regulatorji za koreninjenje so sintetične rastne substance oz. derivati rastnih

hormonov, ki se v naravi nahajajo v živih rastlinah. Uporabljamo jih pri koreninjenju

potaknjencev tako, da jih nanesemo na koren (bazo) potaknjencev.

Danes je znanih več rastnih substanc, ki jih delimo v dve večji skupini:

1) rastni regulatorji, ki pospešujejo rast (avksini, citokinini, giberelini) in

2) rastni regulatorji, ki zavirajo rast (abscizinska kislina, etilen) (Hartmann

1995).


17

Razlogi za uporabo avksinov pri koreninjeju potaknjencev

Avksini so fitohormoni, ki pospešujejo rast rastlin v višino. Avksini lahko pospešujejo rast

poganjkov, pospešujejo vkoreninjenje, lahko pa tudi zavirajo rast korenin. Kateri izmed teh

procesov bo potekel, je odvisno od koncentracije avksinov. Najpomembnejši avksin je beta

indolocetna kislina (indol-3-ocetna kislina, IAA), ki pri višjih rastlinah nastaja iz

aminokisline triptofan in se pod vplivom svetlobe razgrajuje. Avksini se neprestano

sintetizirajo v rastnem vršičku stebla in potujejo navzdol predvsem skozi parenhimske

celice, delno pa tudi po floemu. Razširilo pa se je zmotno prepričanje, da dodatek

avksinskega pripravka na bazo potaknjenca pred potikom izboljša uspeh koreninjenja.

Številne raziskave namreč dokazujejo, da lahko tudi vrste, ki težje koreninijo, uspešno

razvijejo korenine brez dodatka avksinskega pripravka. Glavna prednost je torej v

povečanju kakovosti koreninskega sistema pri potaknjencih, ki se kaže predvsem v

povečanju števila glavnih korenin in v zmanjšanju razvoja kalusa ob koreninah.

Potaknjenci s kakovostnejšim koreninskim sistemom bolje prirastejo, njihovi poganjki

bolje dozorijo pred zimo kar vpliva tudi na boljšo prezimitev. Takšni potaknjenci kažejo

tudi boljšo rast v naslednji sezoni in s tem razvoj kakovostnih rastlin. Napaka, ki jo delajo

nekateri vrtnarji, je prekomerna uporaba rastnih regulatorjev za koreninjenje. V določenih

obdobjih je potrebno zelo malo ali celo nič rastnega regulatorja. Posledica uporabe

premočnih koncentracij za koreninjenje je pogosto poškodba tkiva in izguba potaknjencev

(Osterc, 2007).

2.9 Gojitvene plošče za potikanje

Danes se najpogosteje uporabljajo plastične gojitvene plošče z drenažnimi luknjami pri

dnu (slika 12). Gojitvene plošče so iz različnih materialov: stiropora, trde plastične mase,

šote, kamene volne, papirja (Osvald, 2000). Plošče iz mehkih plastičnih mas so poceni,

vendar niso preveč trpežne. Pri razmnoževanju izberemo takšno velikost in obliko grudic,

ki je v skladu z zahtevami rastline.


18

Slika 12: A- gojitvena plošča s 96 luknjami; B - gojitvena plošča z 10 luknjami


19

3 MATERIALI IN METODE

3.1 Uporabljeni materiali

3.1.1 Rastlinski material

V poskus smo vključili dvo – nodijske potaknjence H. serrata, ki so bili vzeti iz matičnih

rastlin, rastočih v botaničnem vrtu Univerze v Mariboru v Pivoli (slika 13).

Pregled značilnosti rastline

H. serrata je hortenzija, ki oblikuje majhen grm velik okoli 1 m. Listi in cvetovi so gladki

ali s kratkimi dlačicami, listi so ovalni, ostri ali prišiljeni, dolgi od 5,5 – 15 cm ter široki 3

– 6 cm, cvetovi so sploščeni ali ravni, 4 – 8 cm široki v socvetju, so modre ali bele barve, z

nekaj belimi, rožnatimi ali modrimi cvetnimi robovi. Cvetijo od julija do avgusta.

Kultivarji so skoraj enaki vrtnim hortenzijam, le da so cvetovi manjši in dežnikasto

oblikovani. Gojijo se predvsem kot okrasni grm na območjih s primernim podnebjem in

tlemi. Razmnožujejo se lahko tudi s semenom. H. serrata najbolje raste v bogatih, srednje

vlažnih, dobro odcednih tleh. pH zelo vpliva na barvo cvetov, saj je v kislih tleh cvet

moder, v bazičnih tleh pa roza. Potrebno je le malo obrezovanja, da serrata zacveti. Pri

prezimovanju jo je najbolje zaščititi z raznimi prekrivkami, saj lahko v hudo zimi izgubi

veliko število cvetnih popkov. Starejše rastline prenesejo temperaturo – 13 oC, medtem ko

mlade rastlinice lahko pomrznejo že ob prvi zmrzali. V redkih primerih se lahko pojavijo

tudi bolezni, npr: siva plesen listov, pepelasta plesen, bakterijsko venenje listov. Izmed

škodljivcev pa je najpogostejša zelena listna uš (Van Gelderen, 2004).


20

Slika 13: Matična rastlina H. serrata

3.1.2 Uporabljeni rastni regulatorji

Potaknjence smo tretirali z rastnim regulatorjem Seradix (slika 14). To je sredstvo v obliki

praška, ki ga uporabljamo za pospeševanje rasti korenin. Glavna učinkovina je indol-3-

maslena kislina (IBA).

Rastni regulatorji Seradix B

Rastni regulator Seradix B je zelo učinkovit rastni hormon, ki ga rastline zlahka

absorbirajo in v razmeroma kratkem času potaknjenec tvori močne in zdrave korenine.

Seradix B je na voljo v treh koncentracijah B1, B2 in B3:

Seradix B1

Uporablja se za potaknjence mehkega lesa. Glavna učinkovina je indol – 3 – maslena

kislina, ki se v pripravku nahaja v koncentraciji 1 g/kg.


21

Seradix B2

Uporablja se za pololesenele potaknjence. Glavna učinkovina je indol – 3 – maslena

kislina, ki se v pripravku nahaja v koncentraciji 3 g/kg

Seradix B3

V glavnem se uporablja se za ukoreninjanje olesenelih potaknjencev. Glavna učinkovina je

indol – 3 – maslena kislina, ki se v pripravku nahaja v koncentraciji 5g/kg

(http://www.kwizda-agro.at/download/labels/Seradix.pdf, 18. 10. 2010).

Slika 14: Rastni regulator Seradix

3.1.3 Substrat za potikanje

Uporabili smo Klasmannov substrat za potaknjence. Substrat je namenjen za ukoreninjanje

potaknjencev v lončkih in setvenih platojih. Sestavlja ga mešanica fine bele šote in 25%

perlita. Dodana so mu vodotopna gnojila in nekateri elementi v sledeh. Je fine strukture in

ima pH 6. v Sloveniji ga zastopa padjetje Cvetlice Dornig d.o.o. (http://www.klasmann-

deilmann.com/, 19. 10. 2010).


22

3.1.4 Gojitvene plošče

Uporabili smo Quickpot standard poglobljene gojitvene multiplošče, velikosti 355 x 515

mm s 96 luknjami (8 x 12), podjetja Herkuplast – Gubern GmbH. Višina plošč znaša 78

mm, luknje so velike 38 x 38 mm, razmak med njimi je 42 mm (slika 15).

Slika 15: Gojitvena plošča (elektronski vir)

(http://www.herkuplast.com/cms/publish/content/showpage.asp?pageid=132, 20. 10. 2010)

3.1.5 Meglilni sistem

Pri ukoreninjanju potaknjencev smo uporabljali meglilni sistem POLARTM model 400 HC,

ki ga v Sloveniji zastopa podjetje Humko d.o.o. Deluje avtomatsko z nastavljeno relativno

zračno vlago. Visokotlačna črpalka črpa vodo v sistem visokotlačnih cevi, na katerih so

pritrjene meglilne šobe. Meglilni sistem je zagotavljal, da je bil list navlažen praktično ves

čas, predvsem pa podnevi ob veliki vročini.


23

3.2 Metode dela

3.2.1 Zasnova poskusa

Poskus je bil zasnovan v rastlinjaku Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Hočah

na Pohorskem dvoru. Poskus je bil zasnovan v prvi polovici julija 2009 in je trajal do

konec aprila 2010 v petih ponovitvah. Raziskovalno delo je temeljilo na zelenih

potaknjencih, narezanih iz stranskih poganjkov matičnih rastlin hortenzije serrata, rastoče v

botaničnem vrtu v Pivoli. Delo je zajemalo naslednja obravnavanja:

- različne termine potikanja in

- uporabo različnih koncentracij rastnega regulatorja Seradix B.

1) Vpliv termina potikanja

Sposobnost ukoreninjenosti in vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke

lastnosti ukoreninjenih potaknjencev smo proučevali v petih terminih v meglilnem sistemu:

1) 8. 7. 2009,

2) 28. 7. 2009,

3) 19. 8. 2009,

4) 15. 9. 2009,

5) 30. 9. 2009.

2) Vpliv koncentracije rastnega regulatorja

Proučevali smo vpliv štirih koncentracij rastnega hormona: 1) 0 – kontrola

2) 0,1 % IBA (Seradix B1)




24

Poskus je bil zasnovan v štirih ponovitvah. Za posamezno obravnavanje smo potaknili 12

potaknjencev na ponovitev, skupaj 48 potaknjencev (slika 16).

Slika 16: Pripravljena gojitvena plošča

3.2.2 Izvedba in oskrba poskusa

Za potaknjence smo izbrali enoletne poganjke matične rastline. Poganjke smo odrezali s

škarjami in jih dali v vrečko. Dvo–nodijskim potaknjencem, katerim smo skrbno odstranili

par spodnjih listov ob spodnjem nodiju, smo s skalpelom naredili poševno rez, 1 cm nad

zgornjim nodijem pa ravno rez. Pred vlaganjem v substrat smo potaknjence namočili v

rastne regulatorje (razen tistih, ki so bili predvideni za kontrolo) in jih nato potaknili v

poglobljene gojitvene plošče (slika 17), katere smo pred napolnitvijo s Klasmannovim

substratom ustrezno razkužili s 3 % raztopino benzojske kisline (pripravek–Menno

florades). Platoje s potaknjenci smo prestavili v meglilni sistem.


25

Slika 17: Potikanje potaknjencev v gojitvene platoje. A – potikanje po obravnavanjih; B –

potaknjenci v enem obravnavanju.

3.2.3 Vrednotenje in analiza

Vrednotenje poskusa smo opravljali od konec septembra do konec aprila (od 30. 9. 2009

do 28. 4. 2010).

Časovni prikaz vrednotenja poskusa v posameznem terminu razmnoževanja je prikazan v

preglednici 2.

Peglednica 2: Termini potikanja, termini vrednotenja in število rastnih dni

Termin Datum

potikanja

Datum

vrednotenja

Št. rastnih

dni

1

2

3

4

5

8. 7. 2009

28. 7. 2009

19. 8. 2009

15. 9. 2009

30. 9. 2009

30. 9. 2009

21. 10. 2009

26. 10. 2009

21. 4. 2010

28. 4. 2010

84

85

68

218

210

Meritve so zajemale:

- svežo maso nadzemnega dela rastline,

- posušeno maso nadzemnega dela rastline (48 ur pri 50 oC),

- svežo maso korenin,


26

- suho maso korenin in

- št. razvitih korenin, ki so bile daljše od 2 mm.

Naključno smo izbrali 12 ukoreninjenih potaknjencev iz vseh štirih ponovitev v

obravnavanju. S potaknjencev smo sprali substrat (slika 18) in jih pustili, da so še posušili.

S škarjicami smo odrezali korenine, jih prešteli in stehtali (slika 19). Prav tako smo stehtali

nadzemni del rastline. Vse skupaj smo dali v papirnato vrečko, na kateri je bila označena

koncentracija rastnega regulatorja. Te potaknjence v vrečkah smo sušili 48 ur v sušilni

komori pri 50 oC. Po sušenju smo stehtali zeleni nadzemni del rastlin ter posušene

korenine.

Slika 18: A – potaknjenec s preraslo koreninsko grudo; B – pranje potaknjenca

Slika 19: A – razvite adventivne korenine; B – tehtanje potaknjenca


27

Statistična obdelava podatkov je bila narejena s pomočjo analize variance, kjer smo

ugotavljali razlike v številu ukoreninjenih potaknjencev glede na termin potikanja in

uporabo rastnega regulatorja. Statistično značilne razlike med obravnavanji smo preverili s

testom mnogoternih primerjav (Duncan) pri stopnji tveganja 0,05. Rezultate smo obdelali s

statističnim programom Statgraphics 4.0.


28

4 REZULTATI Z RAZPRAVO

V poglavju so prikazani rezultati koreninjenja in morfološke lastnosti potaknjencev v

različnih terminih potikanja glede na ukoreninjenje potaknjencev.

4.1 Vpliv rastnega regulatorja na ukoreninjanje potaknjencev

Podatke o številu ukoreninjenih potaknjencev glede na termin in koncentracijo rastnega

regulatorja smo analizirali z analizo variance (preglednica 3). S statistično analizo

podatkov o ukoreninjenosti potaknjencev smo ugotovili, da ima rastni regulator statistično

značilen vpliv.

Preglednica 3: Število ukoreninjenih potaknjencev po posameznih terminih glede na

koncentracijo rastnega hormona

Termin potikanja

Koncentracija rast. regulatorja1 (%)

N2 Št. ukorenin. potaknjencev3

Odstotek ukoreninjenih

potaknjencev (%) (1) 8. 7. 2009

0,0 0,1 0,3 0,5

48 48 48 48

40a4 36a

44a

39a

83

75

92

81

(2) 28. 7. 2009

0,0 0,1 0,3 0,5

48 48 48 48

48 a 48 a 48 a 48 a

100 100 100 100

(3) 19. 8. 2009

0,0 0,1 0,3 0,5

48 48 48 48

48 a 48 a 48 a 48 a

100 100 100 100

(4) 15. 9. 2009

0,0 0,1 0,3 0,5

48 48 48 48

37 a 38 a 41 a 40 a

77 79 85 83

(5) 30. 9. 2009

0,0 0,1 0,3 0,5

48 48 48 48

34 a 31ab 30b

18b

70 64

62

37 1 Koncentracija rast. regulatorja (%) – koncentracija rastnega regulatorja; 2 N – število obravnavanih

potaknjencev; 3 Št. ukorenin. potaknjencev – število ukoreninjenih potaknjencev; 4 a,b,c – vrednosti,

označene z različnimi črkami se med seboj statistično razlikujejo


29

V prvem terminu potikanja smo ugotovili, da so potaknjenci koreninili enakomerno glede

na koncentracijo rastnega regulatorja. Najvišjo ukoreninjenost (92 %) smo dosegli, če smo

potaknjence tretirali z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,3 % in tako dosegli za 9 %

boljšo ukoreninjenost v primerjavi s potaknjenci, ki jih nismo tretirali z rastnim

regulatorjem.

V drugem in tretjem terminu potikanja smo ugotovili, da so potaknjenci koreninili

enakomerno glede na rastni regulator. Vsi potaknjenci so se ukoreninili 100 %.

V četrtem terminu so potaknjenci ukoreninili enakomerno glede na koncentracijo rastnega

regulatorja. Najvišjo ukoreninjenost (85 %) smo dosegli, če smo potaknjence tretirali z

rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,3 % in tako dosegli za 8% boljšo ukoreninjenost v

primerjavi s potaknjenci, ki jih nismo tretirali z rastnim regulatorjem.

V petem terminu potikanja smo ugotovili, da so se potaknjenci, ki jih nismo tretirali z

rastnim regulatorjem statistično značilno bolje ukoreninili kot potaknjenci, ki smo jih

tretirali z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,3 in 0,5 %. Potaknjenci, ki niso bili

tretirani, so se ukoreninili v 70 % in so koreninili kar za 33 % bolje kot potaknjenci, ki smo

jih tretirali z rastnega regulatorjem v koncentraciji 0,5 %.

4. 2 Vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti ukoreninjenih

potaknjencev

Z analizo variance smo analizirali podatke o številu ukoreninjenih potaknjencev in njihove

morfološke značilnosti glede na vpliv koncentracije rastnega regulatorja, ki smo jih

koreninili v okolju megljenja. Podatki o številu ukoreninjenih potaknjencev in njihove

morfološke značilnosti so podani v preglednici 4.

V prvem terminu potikanja je bilo povprečno število korenin, daljših od 2 mm,

enakomerno glede na koncentracijo rastnega regulatorja. Največjo povprečno število


30

korenin, daljših od 2 mm, so imeli potaknjenci, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v

koncentraciji 0,1 %. Povprečno število korenin, daljših od 2 mm, je bilo pri potaknjencih,

ki jih nismo tretirali z rastnim regulatorjem, za 28 % manjše, kot pri potaknjencih, ki so

bili tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,1 %. Statistično značilne razlike so

bile ugotovljene pri povprečni masi neposušenega ter posušenega potaknjenca ter pri

povprečni masi posušenih in neposušenih korenin. Največja povprečna masa neposušenega

potaknjenca je bila pri potaknjencih, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v

koncentraciji 0,1 %, kar je za 14 % več, kot pri potaknjencih, ki niso bili tretirani z rastnim

regulatorjem. Povprečna masa neposušenih korenin je bila največja pri potaknjencih,

tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,1 %. Prav tako je bila povprečna masa

posušenega potaknjenca največja pri potaknjencih, tretiranih z rastnim regulatorjem v

koncentraciji 0,1 %. Pri povprečni masi posušenih korenin ni prihajalo do statistično

značilnih razlik.

V drugem terminu potikanja je bilo število korenin, daljših od 2 mm, enakomerno glede na

obravnavane koncentracije rastnega regulatorja (od 28,8 do 34,8). Največjo število

korenin, daljših od 2 mm, so imeli potaknjenci, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v

koncentraciji 0,3 %, kar je za 17,3 % bolje od kontrole. Največja masa neposušenega

potaknjenca je bila pri potaknjencih, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v

koncentraciji 0,1 %, kar je za 23,4 % bolje od kontrole. Pri povprečni masi posušenega

potaknjenca smo ugotovili, da so potaknjenci koreninili enakomerno glede na

koncentracijo rastnega regulatorja.

V tretjem terminu je bilo število korenin, daljših od 2 mm, prav tako enakomerno glede na

obravnavane koncentracije rastnega regulatorja (od 24,7 do 32,9). Največjo število

korenin, daljših od 2 mm so imeli potaknjenci, tretirani z rastnim regulatorjem v

koncentraciji 0,5 %, kar je za 24,8 % bolje od kontrole. Pri povprečni masi neposušenih

korenin smo ugotovili, da so potaknjenci tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji

0,3 %, slabše koreninili od potaknjencev, ki jih nismo tretirali, za kar 28 %.


31

Preglednica 4: Vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti

ukoreninjenih potaknjencev

Termin1 Konc. rast. reg. 2 (%)

Št. korenin daljših od 2mm

PMNP4

(N = 12) PMNK5

(N = 12) PMPP6

(N = 12) PMPK7

(N = 12)

1 0,0 0,1 0,3 0,5

15,3a3

21a

14,16a

18,58a

2,98ab

3,46a

2,27b

2,54ab

0,41ab

0,62a

0,22b

0,29b

0,71ab

0,88a

0,53b

0,64ab

0,0775a

0,138a

0,072a

0,067a

2 0,0 0,1 0,3 0,5

28,8a

30,75a

34,8a

29,9a

4,83a

6,3a

4,6a

4,46a

1,9a

2,51a

2,02a

2,13a

1,09a

1,08a

0,84a

0,91a

0,22a

0,23a

0,22a

0,21a

3 0,0 0,1 0,3 0,5

24,75a

29,8a

27,75a

32,92a

7,04a

7,09a

5,32a

5,93a

2,25a

1,9a

1,26a

1,62a

1,06a

1,35a

0,98a

1,15a

0,27a

0,33a

0,25a

0,24a

4 0,0 0,1 0,3 0,5

37,75a

35,6a

40,66a

48,16a

6,6a

5,94a

6,11a

5,95a

1,5ab

1,58ab

1,38b

2,41a

1,34a

1,16a

1,42a

1,43a

0,2ab

0,21ab

0,19b

0,34a

5 0,0 0,1 0,3 0,5

20,92c

25,6bc

34b

47,4a

3,6a

4,65a

4,52a

4,32a

0,61a

0,65a

0,6a

1a

1,09a

1,28a

1,16a

0,92a

0,08a

0,09a

0,08a

0,15a

1termin potikanja potaknjencev: 1 – 8. 7. 2009, 2 – 28. 7. 2009, 3 – 19. 8. 2009, 4 – 15. 9. 2009, 5 – 30. 9.

2009, 2Konc. rast. reg. (%) – koncentracija rastnega regulatorja, 3a,b,c – vrednosti, označene z različnimi

črkami se med seboj statistično razlikujejo, 4PMNP – povprečna masa neposušenega potaknjenca, 5PMNK –

povprečna masa neposušenih korenin, 6PMPP – povprečna masa posušenega potaknjenca, 7PMPK –

povprečna masa posušenih korenin

V četrtem terminu potikanja smo ugotovili, da je povprečno število korenin, daljših od 2

mm, bilo enakomerno. Največje število korenin, daljših od 2 mm so imeli potaknjenci,

tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,5 %, kar je za 21,6 % bolje od kontrole.

Pri primerjavi morfoloških lastnosti ukoreninjenih potaknjencev je prihajalo do statistično

značilnih razlik samo pri povprečni masi posušenih korenin, kjer je masa posušenih

korenin statistično značilno večja, če smo potaknjence tretirali z rastnim regulatorjem v

koncentraciji 0,5 %, kar je za 38 % bolje kot pri kontroli, ter pri povprečni masi posušenih

korenin, kjer je bila največja masa posušenih korenin pri potaknjencih, tretiranih z rastnim

regulatorjem, v koncentraciji 0,5 %, kar je za 41,2 % bolje od kontrole.


32

V petem terminu potikanja smo ugotovili, je pri številu korenin, daljših od 2 mm, prihajalo

do statistično značilnih razlik, predvsem pri potaknjencih, ki so bili tretirani z rastnim

regulatorjem v koncentraciji 0,5 %, kar je za 44 % uspešneje kot pri kontroli. Pri

primerjavi morfoloških lastnosti ukoreninjenih potaknjencev pa ni prihajalo do statistično

značilnih razlik.


33

5 SKLEPI

Na podlagi poskusa, izvedenega v petih terminih razmnoževanja, od julija 2009 do aprila

2010, kjer smo proučevali vpliv rastnih regulatorjev v različnih terminih potikanja na

ukoreninjanje in morfološke lastnosti potaknjencev, lahko sklepamo naslednje:

1. Potaknjenci H. serrata najbolje koreninijo konec julija in avgusta. Ne glede na

koncentracijo rastnega regulatorja, je bil odstotek ukoreninjenosti v teh dveh

terminih 100%. Najslabši termin za potikanje je konec septembra, saj je bil

odstotek koreninjenja zelo nizek, posebej pri tretiranju z rastnim regulatorjem v

koncentraciji 0,5% pri katerem smo dobili 37% ukoreninjenost.

2. Koncentracija rastnega regulatorja statistično značilno vpliva na morfološke

značilnosti ukoreninjenih potaknjencev. Do statistično značilnih razlik prihaja v

terminih, kjer beležimo slabšo ukoreninjenost potaknjencev; to je v terminih v

začetku julija in v septembru. V drugem in tretjem terminu, kjer smo dosegli 100

% ukoreninjenost pa rezultati nakazujejo povečano bujnost potaknjencev, ki smo

jih tretirali z rastnim regulatorjem. Glede na rezultate analize lahko sklepamo, da

je optimalna koncentracija rastnega regulatorja odvisna od stopnje olesenelosti

lesa potaknjenca. V obdobju od julija do konec avgusta, ko je lesno tkivo še

zeleno do delno olesenelo, je primerneje, da uporabimo rastni regulator indol-3-

masleno kislino v koncentraciji 0,1 %. V septembru, ko je lesno tkivo bolj

olesenelo, pa je primerneje da uporabimo rastni regulator v koncentraciji 0,5 %.

Poskus potrjuje ugotovitve predhodnih raziskav, da je glavna prednost uporabe

rastnega regulatorja, povečanje koreninskega sistema in ne izboljšanje uspeha

koreninjenja (Osterc, 2007).


34

6 VIRI IN LITERATURA

Achmühle P. 1992. Vrtni leksikon. Ljubljana. Državna založba Slovenije

Bailey D. A. 1989. Hydrangea production. Timber Press. Inc. Portland: 1 – 13

Bärtles A. 1996. Gehölzvermehrung, Sttutgart, Ulmar: 335 – 336

Buczacki S. 1994. Handbuch der Gartenpflanzen. Arten und Pflege. Ljubljana. Mladinska

knjiga: 45 – 46

C.J. Van Gelderen. 2004. Encyclopedia of Hydrangeas. Portland. Timber Press. Inc.

Derrick T. 1994. Moje vrtne rastline: razmnoževanje. Ljubljana. Mladinska knjiga

Dirr M. A. Heuser C. W. 1987. The reference manual of woody plant propagation: From

seed to tissue culture. Varsity press. North Carolina

Dole J. 2005. Floriculture. Principles and Species. New Jersey. Pearson Education

Drevesasta hortenzija

http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.planetbotanic.ca/images/wild_h4.jpg&im

grefurl (19. 10. 2010)

Enciklopedija vrtnarjenja. 1994. Ljubljana. Slovenska knjiga

Evans H. 1985. The patio garden. Designing, constructing, planting and furnishing an

outdoor room. London. Frances Lincoln Limited


35

Gojitvene plošče

http://www.herkuplast.com/cms/publish/content/showpage.asp? pageid =132 (20. 10.

2010)

Golob I. 1989. Razmnožujmo okrasne rastline. Ljubljana. ČZP Kmečki glas

H. serrata s svojimi čudovitimi cvetovi

http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.marysplantfarm.com/_photos/shrubs/hyd

rangea%2520serrata.jpg&imgrefurl=http://www.marysplantfarm.com/shrub-

frame.htm&usg (19. 10. 2010)

Hartmann H. T. 2002. Hartmann and Kester's plant propagation: principles and practices.

Upper Sadle river, Prentice – Hall

Heitz H. 2007. Balkonske rastline in posodovke. Ptuj. IN OBS MEDICUS: 180 – 181

Hessayon D. G. 1996. Cvetoče grmovnice. Ljubljana. Mladinska knjiga: 120 str.

Hrastnolistna hortenzija

http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.nichegardens.com/images/plants/hydrang

ea_snow_queen.jpg&imgrefur (19. 10. 2010)

Klasmannov substrat

http://www.klasmann-deilmann.com/ (19. 10. 2010)

Krüssmann G. 1977. Manual of Cultivated broad – leaved tress and shrubs. Portland

Timber Press. Inc


36

Larson A. 1992. Introduction to floriculture. London. Academic Press Limited: 366 str.

Macdonald B. 2002. Practical woody Plant Propagation for nursery growers. Portland

Timber Press. Inc.

Mallet R. 1994. Hydrangeas – Species and Cultivars. Centre d'Art Floral. France

Osterc G. 2007. Fenomen fiziološkega staranja lesnatih rastlin kot dejavnik razmnoževanja

s potaknjkenci. Sodobno kmetijstvo

Pregled sistematike rodu hortenzije

http://plants.usda.gov/java/ClassificationServlet?source=profile&symbol=HYAR&display

=31(18. 10. 2010)

Rastni regulator Seradix

http://www.kwizda-agro.at/download/labels/Seradix.pdf (18. 10. 2010)

Šušek A. 2008. Intenzivno razmnoževanje rastlin. Zapiski predavanj (osebni vir).

Thalacker B. 1997. Hortensien. Berlin. Limbach Druck und Verlag GmbH: 33 – 38


37

7 ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Andreju Šušku za dragocen čas, strokovno svetovanje ter

za potrpežljivost pri izdelavi diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi doc. dr. Metki Šiško in

red. prof. dr. Franciju Bavcu za pregled naloge.

Posebna zahvala gre tudi mojemu možu Martinu in vsem domačim za pomoč in podporo.


38

RAZMNOŽEVANJE VRSTE Hydrangea serrata …Bedenik M. Razmnoževanje vrste Hydrangea serrata Thunb....

Documents

Transcript of RAZMNOŽEVANJE VRSTE Hydrangea serrata …Bedenik M. Razmnoževanje vrste Hydrangea serrata Thunb....