Psihogenetski faktorji sociobiološkega videnja serijskega morilca

8/6/2019 Psihogenetski faktorji sociobiološkega videnja serijskega morilca

http://slidepdf.com/reader/full/psihogenetski-faktorji-sociobioloskega-videnja-serijskega-morilca 1/15

Psihogenetski faktorji sociobiolokega

videnja serijskega morilca

Manuel Kuran

Maj, 2005



Povzetek

Prouevanje serijskih morilcev izhaja iz treh znanstvenih perspektiv: sociologije, psihologije in

biologije. Vsaka izmed teh disciplin ustvarja svoj vzroni sistem, ki naj bi pojasnil genezo serijskih

morilcev. Sociologija se osredotoi na drubene dejavnik, psihologija na osebnostne poteze, biologija

pa na telesne predispozicije, ki stimulirajo agresivno vedenje. Za tem stoji preprianje, da gre za ostro

loena podroja raziskovanja, ki se bolj ali manj posodabljajo izolirano. Tako zastavljeni trojni shemi,

postavljajo nova vpraanja svee, nekaj let stare raziskave kognitivnih znanosti, ki opozarjajo na

upotevanja vredne povezave med strokovnimi perspektivami. Ker se serijski morilec nahaja na

preseiu tevilnih znanstvenih disciplin, so interakcije med razlinimi znanstvenimi nivoji toliko bolj

oitne. V prvi vrsti gre za bioloko telo s specifinimi lastnosti, ki sodeluje pri oblikovanju zamisli in

nartov, ki drubeno niso sprejemljive. Takna vloga telesa v druboslovni tradiciji je neke vrste

inovacija in ima tevilne druboslovne, e ve pa drubenih implikacij, kar zahteva nov, integralni

model obravnavanja serijskih morilcev.

Kljuni pojmi

Serijski morilec, Etiologija, Sociogeneza, Psihogeneza, Biogeneza, Kognitivne znanosti, Druboslovje.

Abstract

Studying the phenomena of serial killers derives from three different scientific views: sociology,

psychology and biology. Each of this three branches of science is trying to discover the couse, which

would explain the genesis of a serial killer. Sociology is focusing on social influence, psychology on

personality characteristics and biology on physical predispositions that stimulates agressive behavior.

Each one of this three research fields are developing their theory on genesis of a serial killer more or

less isolated from each other. New questions to this three-part scheme are being set by fresh, few

years old surveys of cognitive science, that point out significant correlation between them. As the

phenomena of serial killers finds itself on the cross-roads of many different branches of science, the

interactions on different scientific levels are obvious. Primarily it is about a biological body with

specific features, which cooperates in the process of forming ideas that are socially unacceptable.

This role of biological body in social science is not conventional and, in a way, it is inovative and has

many implications in social science as well as in society in general. This conclusions should lead us to

new, integral model of understanding serial killers.

Key words: Serial killer, etiology, sociogenesis, psychogenesis, biogenesis, cognitive science, social

science.



Psihogenetski faktorji sociobiolokega videnja serijskega morilca

Trije pogledi

Pojem 'serijski morilec' sproa netete, zelo pestre ustvene asociacije. Obutki, ki se

porajajo ob premlevanju o tem tipu zloinca, lahko nosijo zelo razline, celo diametralnonasprotne predznake; od odvratnosti in odpora, do vznemirjenja, radovednosti, v nekaterih

primerih tudi skritega obudovanja. Zato ni presenetljivo, da je lik serijskega morilca e takoj

ob vzniku svoje pojavnosti zael tudi v vsebine popularne kulture. Pravzaprav se je - tako, na

prvo ogo - laje spomniti imena in obrazov vseh filmskih protagonistov, ki so srhljivo

odigrali in soustvarjali javno podobo serijskega morilca, kot pa jasno opredeljenih tez resnih

akademskih razprav o njegovih izvorih. Kot da bi izhajal iz nekega sveta fikcije in ne hodil po

tem svetu. Sam pojem 'serijski morilec' je relativno mlad; prvi se zapie leta 1980 izpod

peresa avtorja Hazlewooda in Douglasa (v Mitchell, 1997). e bi se pojavil prej, recimo vsrednjem veku, najbr ne bi bil ni manj popularen. Zelo verjetno se zdi, da bi Dante v tem

primeru svojemu konceptu pekla dodal e en krog, rezerviran izkljuno za tiste, ki morijo

serijsko. Akademske iztonice, na katerih temelji dananje razumevanje izvora serijskih

morilcev, so potrebovale as, da so se dokonno izkristalizirale. V zaetku osemdesetih je bilo

na razpolago le nekaj besedil, veinoma pod vplivom novinarskega senzacionalizma, preetih

preteno z znanstveno manj zanimivimi anekdotami iz zasebnega ivljenja morilcev. ez as

se je uveljavila tri delna shema pojasnjevanja etiologije serijskih morilcev, ki ji sledi veina

sodobnih piscev (med njimi tudi Holmes, 1998 in Mitchell, 1997): sociogenetski,

psihogenetski in biogenetski dejavniki, ki omogoajo, vzpodbujajo in nenazadnje ustvarjajo

serijske morilce.

Posledica treh razlinih vzronih virov je naslednja: vsak nov primer serijskega

morilca ali morebitna reinterpretacija dokumentiranih primerov starejega datuma, zahtevajo

tri loene akademske perspektive. Sociologi za drubene dejavnike, psiholog (in psihiater), ki

pojasni osebnostne parametre in medicina, ki skupaj z kognitivnimi znanostmi odkriva

bioloke predispozicije nasilnega vedenja. Da bi bila razlika v taborih kar se da oitna, bo

naveden been prelet osnovnih tematskih sklopov, s katerimi se posamezne znanstvene

discipline ukvarjajo.

Primarni cilj druboslovnih raziskav je pojasniti, kako lahko drubene okoliine

pripravijo posameznika k taknemu vedenju, kot so serijski umori. Domneva se, da odloilno

vlogo igra nizki socialni status; ta je - z revino, nezaposlenostjo in vsesplono eksistenno

bedo - kljuni katalizator delikventnega in/ali kriminalnega vedenja. V analizi serijskih



morilcev ima ta pristop resne pomanjkljivosti: serijski ti niso znailnost doloenega

drubenega sloja, niti specifine skupine. Po navedbah Holmesa (1998b: 55) so potencialni

serijski morilci lahko vsi, »/«/moki in enske, belci ali ostali.«. Drug pristop, v katerem

izstopa avtor Bandura, poudarja vejo vlogo procesa socializacije. Posameznik se priui

razlinih vzorcev vedenja v stiku z institucijami in ljudmi, ki se v teh institucijah nahajajo. e je v procesu socializacije nasilno vedenje neizpodbitna stalnica, postane ta neprimerna dra

del vsakodnevnega fonda vedenjskih vzorcev in nasilje do drugih lanov skupnosti postane za

to osebo legitimna monost obnaanja. Seznam serijskih morilcev, ki naj bi v otrotvu

doivljali zlorabe in zmerjanja, je skorajda poln. Obtoeni, ki se ne sklicujejo na neznosne

starevske odnose v otrotvu, so pravzaprav izjema1. Uveljavljena metoda razkrivanja

otrotva zloincev so retrospektivni intervjuji. Brskanje po spominih lastnega otrotva

dovoljuje tudi manje spremembe v konsistentnosti zgodbe, saj je serijski morilec edini lan,

ki ima 'dostop' do svojih spominov in interpretacij dogodkov. Ker je razlaga zgodbe grajena izzornega kota ene osebe, je monost preverjanja informacij praktino nemogoa. Da bi se

osebna odgovornost za zloin im bolj odpravila, je v navadi racionalizacija raznovrstnih

aspektov storjenega zloina2. V tej lui je vztrajanje na neznosnih pogojih otrotva lahko le e

ena monost prenosa odgovornosti na druge dejavnike. Nedvomno, drubeni dejavniki

pripomorejo k vzniku serijskega morilca, vendar se je treba zavedati eksplanatornih omejitev

sociogenetskih pristopov: »Nesposobni so pojasniti, zakaj nekdo postane nasilen in drugi ne.«

(Gibbs, 1997: 105 -106). Na tem mestu vskoita preostala dva pristopa.

Psihogenetske interpretacije zavzemajo vse oblike duevnega ivljenja posameznika,

vkljuno z domiljijo, miljenjem in razlago lastnih ustev. Ker pokrivajo toliko razlinih

ravni, je to etioloko podroje v prouevanju serijskih morilcev bilo e od zaetka zelo

plodno. Glavninski del psiholokih tekstov izhaja iz psihoanalize, kot si jo je zamislil Freud,

ter njegovega modela psihodinamike. 'Superego' ± moralna matrica posameznika, poleg

drugih funkcij, usmerja tudi sile 'ida', sveta primarnih potreb in strasti. Zato lahko

neuravnoteenost med njima privede do preboja elementarnih nagonov, ki se realizirajo v

tragini obliki mnoinih umorov. Kasneje so sledile tevilne reinterpretacije tega modela,

1 Schreiber (1983) navaja grozovito otrotvo J. Kallingerja, znanega serijskega morilca z vzdevkom 'theshoemaker'. Stack (1983) opisuje starevsko zapostavljanje v primeru J. Brudosa. Avtor Bruno (1993) pa omenja brutalen odnos oeta do serijskega morilca R. Kuklinskija. Eden redkih izjem normalnega odraanja je slavnimorilec T. Bundy, ki je v nekem intervjuju, ki ga je opravil Holmes dejal, da je »/«/ odrasel v druini polneljubezni in toplote.«(Holmes, 1998: 56).2 T. Bundy je recimo v izjavah - da bi vzpostavil im vejo distanco do lastnih zloinov - govoril o sebi s staliatretje osebe: »Zase pravi, da on ni nikoli nobenega pokodoval.«(Holmes, 1998:57). To naj bi bil 'tisti drugi'.



vendar nas Freudov model psihodinamike na tem mestu zanima le kot prispodoba za (takrat e

neznane) duevne mehanizme. S tem noemo zmanjati pomena in funkcije katerega izmed

elementov duevne triade v pretekli zgodovini druboslovne misli, ampak jih postaviti v

konkretno perspektivo; ob bok sodobnih raziskav kognitivnih znanosti (te bodo predstavljene

nekoliko kasneje) in se posvetiti morebitnim podobnostim. In zgleda, da prispodoba postaja bolj konkretna, kot se je sprva domnevalo. Kot bi Freud vizionarsko predvidel, kaj bo odkrito

stoletje kasneje. Za primerjave osebnosti se je uveljavila idealno-tipska definicija 'psihopatske

osebnosti', za katero Hickey (v Holmes, 1998b: 50) pravi, da je »/«/ agresivna,

neobutljiva, karizmatina, neodgovorna, inteligentna, nevarna, hedonistina, narcistina in

nedruabna «. Seveda ne gre za to, da je vsak serijski morilec psihopat in obratno. Podobnosti

lahko le dodatno osvetlijo in ponudijo odgovor na vpraanja, kako lahko drugano duevno

procesiranje privedejo do radikalno druganih oblik obnaanja, ki veljajo za drubeno

nesprejemljive. Neke vrste hibrid med psiholokimi in biogenetskimi dejavniki, ki ne ve tono'kam bi se dal', je psihiatrija. Nekateri avtorji (na primer Holmes, 1998b) sploh ne delajo

distinkcije med psihologijo in psihiatrijo, eprav Mitchell (1997: 7-8) pravi, da je razlika

oitna in razlikovanje nujno. Ta dvojna pozicija psihiatrinih interpretacij serijskih morilcev

je posledica same narave duevne bolezni. Tudi duevne bolezni so zmes kulture in biolokih

predispozicij posameznika, zato je nesmiselno priakovati, da bi psihiatrija nastopila iz ene in

edine epistemoloke platforme.

Zadnje etioloko podroje prouevanja (serijskih) morilcev so bioloke predpostavke

samega morilskega telesa. Eksperimentalne raziskave, ki merijo telesne parametre, za

druboslovce nikoli niso bile preve privlane. e e obstaja neko izklesano druboslovno

mnenje o namigih, da morilca soustvarja tudi lastno telo, je to dvom v ustreznost

metodologije. Kako tudi ne? Osnovno sporoilo biogenetskih tudij agresivnosti in nasilja je

vendarle naslednje: pri serijskih morilcih obstajajo prirojene ali pridobljene merljive telesne

lastnosti, ki se pomembno razlikujejo od podatkov, pridobljenih na tistih, ki serijsko ne

morijo. e druboslovec prebere tako formulirano tezo, postree z 'ready-made' odgovori3, ali

poudari zgodovinske zdrse, kot je bila frenologija4 in monost nove evgenike. Vendar se je od

3 Holmes (1998b: 59) recimo pravi, da je preveliko ukvarjanje z biogenetskimi dejavniki pozitivistino. Ali blienam Krpi (2004: 128), ki trdi naslednje: »loveko bioloko telo sámo ni in ne more biti predmet druboslovneobravnave. Za kaj takega druboslovci nimamo in morda nikdar ne bomo imeli na voljo ustreznega teoretskegaaparata. Zato bo mnogo bolje, da razpravo o biolokem telesu prepustimo biologom ali kvejemu tistimznanstvenikom, ki sledijo sociobiologiji.«4 Frenologija (ali tudi kranioskopija) je psevdoznanstvena metoda prouevanja povrine lobanjske kosti iz konca18. stol., ki si jo je izmislil Dunajan Franc J. Gall. Po njegovem so lobanjske vbokline in izbokline odsevale posameznikove osebnostne lastnosti, vkljuno s potencialom za ubijanje. Kot neprimerna metoda je bila kasnejeopuena, stranski produkt frenoloke analize pa je bil zaetek znanstvenega zanimanja za mogane.



takrat, ko je lo za iskanje in morebitno ekstrakcijo centra za ubijanje v moganih, do danes,

biomedicinska tehnologija bistveno spremenila; ta omogoa opazovanje znanstvenih svetov,

ki si jih takrat ni bilo mogoe niti zamisliti. Kakorkoli e, eno izmed izhodi pravkar branega

prispevka je med drugim tudi ta, da je mogoe pokazati na tevilne genetske, anatomske,

biokemine in fizioloke procese, ki vzpodbujajo agresivno vedenje. Temu preprianju sleditudi veina sodobnih piscev, ki jih zanima fenomen serijskih morilcev. S tem, da biologiji ne

pripisujejo (naj)veje eksplanatorne vrednosti, e zdale pa jo ne obravnavajo kot edini vzrok

drubenega nasilja.

V realnosti vse tri ravni dejavnikov ne delujejo loeno. Gre za tevilne preplete;

razstavljanje na prafaktorje in shematsko delitev na tri tabore pa je izkljuno teoretska, zaradi

laje in precizneje znanstvene obravnave. Povezave med procesi - od ravni molekul znotraj

telesa do obnaanja posameznika v drubi - so tako tesne, da dopolnilo, popravek, odprava ali

pojav novega znanstvenega dejstva ali koncepta v enem (recimo sociogenetskem) sklopu prouevanja, spremeni konstelacijo celotnega etiolokega kompleksa. Kaj je s tem miljeno?

Kakna je recimo vloga socializacije v genezi serijskega morilca? Na to vpraanje bo loena

trojna etioloka delitev postregla s tremi loenimi odgovori, ne glede na to, da gre pravzaprav

za eno 'plast', ki se v razlinih znanstvenih svetovih razlino zrcali. Socioloko je socializacija

drubeno uenje, kjer pomembno vlogo igrajo institucije. Psiholoka interpretacija izhaja iz

blije socialne okolice s poudarkom na avtoriteti starev. Za kognitivne znanosti pa

socializacija pomeni (le) eno vrsto uenja, ki na ravni moganov predstavlja nove sinaptine

povezave med nevroni. Tu se vsiljuje metafora o indijskih slepcih, ki so ± razdeljeni okoli

slona ± tipali isto ival, trdili pa vsak svoje: tisti pri uesu je vztrajal pri palmi, oni pri repu pa

ladijski vrvici. V nadaljevanju bodo v srediu analize predvsem biogenetski faktorji geneze

serijskih morilcev, to ± na videz ± najmanj druboslovno podroje, in nakazano, kakne

drubene implikacije (lahko) imajo sodobne kognitivne raziskave.

Agresivno telo

Da bo takoj na zaetku jasno: specifinih struktur ali procesov, ki bi bili znailni

izkljuno za serijske morilce (in se tako razlikovali od tistih morilcev, ki ubijejo samo enkrat),

ni. Ne 'kriminalnega gena', ne moganskega centra za ubijanje. Serijski morilec je le ena

izmed monih manifestacij in interpretacij nasilnega vedenja, ki ga vzpodbuja agresivno telo.

Iskanje biolokega ekvivalenta nekemu abstraktnemu teoretinemu konceptu, ki je nastal

zgolj zaradi potreb analize, bi bilo nesmiselno. Kar lahko pojasnijo biogenetske raziskave, so



mehanizmi, ki omogoajo in stimulirajo agresivno vedenje. In ker je serijski morilec (tudi)

telo, njegovo delovanje delno izhaja tudi iz biolokih doloil.

Procesi znotraj telesa potekajo na razlinih ravneh: od strukture gena, preko kemijskih

prenaalcev med nevroni in nevronskimi povezavami, do funkcijsko loenih moganskih

predelov. Poleg tega k agresivni naravnanosti osebnosti pripomorejo tudi drugi sistemi. Edenizmed teh je hormonski. Na vsaki izmed teh ravni opazovanja, je mogoe doloiti stopnjo ali

stanje, ko je doprinos posamezne ravni k celotnemu agresivnemu potencialu osebe najveji.

Na ravni gena je v estdesetih letih prejnjega stoletja, ko so bile zelo modne genetske

raziskave, nastala teorija o povezavi kriminalnosti in presenega kromosoma y. Pri tej

nepravilnosti kromosomske strukture se moki rodi s presenim mokim kromosomom, kar

dejansko pomeni neko obliko 'supermokega'. Ker je agresivnost e v splonem v tesneji

povezavi z mokim telesnim spolom kot z enskim, v tem primeru gre za dodatno bioloko

prirojeno poveano tveganje za nasilno vedenje5. Tak dvojni paket mokega kromosoma naj bi bil najden pri serijskem morilcu R. Specku (Holmes, 1998: 49), vendar pa uradni

dokument, ki bi to potrdil domnevno ne obstaja. Kasneje raziskave so ponudile precej

ambivalentne odgovore. Sarbin in Miller sta hipotezo zavrgla kot nepravilno (v Mitchell,

1997: 15), Witkin pa je dokazal nasprotno. Med vsemi zbranimi mokimi s presenim

kromosomom y, jih je kriminalno drubeno nasilje izivljalo kar 41,7%, za razliko od

kontrolne skupine, kjer je tovrstnih posameznikov bilo le 9,3% (prav tam).

Koperniku ± Darwinu ± Freudu, zdaj e tradicionalnim trem udarcem lovekemu

narcizmu, »/«/ zadnji znanstveni doseki tej seriji dodajajo vrsto nadaljnjih 'ponianj' /«/.

(iek, 2005: 11). Ukvarjanje z genom ± to strukturo, ki naj bi nosila vsesploni program

lovekega vedenja, je prvo nadaljevanje. Drugo je premik pozornosti iz gena na mogansko

aktivnost, kar ima v krogih nevroznanosti e skoraj status petega udarca. Vzrok za to pa lei v

nevrolokem dejstvu, da je povezava med mogani in vedenjem veliko blije, kot pa povezava

med geni in vedenjem (Gazzaniga & Steven, 2005: 44). Na ravni kemijskih prenaalcev v

moganih je bila ugotovljena ena izmed najtrdnejih odkritij v nevroznanosti: korelacija med

lovekim nasiljem in nizko koncentracijo kemijskega prenaalca serotonina v doloenem

predelu moganov. Osnovna naloga nevrotransmiterja6 serotonina izven moganov je krenje

in sproanje gladkih miinih tkiv. 1-2 % telesnega serotonina, ki se nahaja v moganih, pa

5 Po navedbah Breakfieldove (v Gibbs, 1997: 104) so konec estdesetih prejnjega stoletja, ko je v Zdruenihdravah drubeno nasilje bilo v porastu, Bostonske bolninice zaele celo preventivno gensko pregledovatinovorojenke in iskati dodatni moki kromosom.6 Nervotransmiterji (kemijski prenaalci) so posebne kemikalije, ki prenaajo informacije med moganskimicelici ± nevroni. S pomojo uenja se tako ustvarjajo nova nevronska omreja, kar v konni fazi vzpostavljaloveko kognicijo.



sodeluje pri uravnavi razpoloenja, telesne temperature, spanja in doivljanju bolein. Zaetne

tudije so bile narejene na laboratorijskih podganah (Siever & Frucht, 1997: 90), pri katerih je

kirurka modifikacija sistema serotonina podgane spreminjala v agresivne morilce. Drugana

je postala tudi njihova dovzetnost za potencialno kaznovanje agresivnega vedenja. Kako?

Podgane z normalnim serotoninskim sistemom so izurili tako, da je pravilen pritisk gumba za podgano pomenil hrano. e so se pravila igre spremenila (recimo, da je namesto nagrade

sledil rahel elektrook), je podgana hitro odnehala pritiskati. Serotoninsko modificirane

podgane so bistveno dalj asa vztrajale pri pritiskanju gumba, ne glede na dobljeno kazen7.

Aplikacije teh dognanj na loveka zahtevajo zvrhano mero previdnosti. loveka duevnost je

neprimerljivo bolj kompleksna in interaktivna, kot tista od podgan. Ni nujno, da poviana

koliina serotonina pomeni neposredno zmanjanje agresivnosti. Poleg tega eksperimenti pri

loveku ne pokrivajo celotnega spektra vseh monih spremenljivk. Kot pravi Gibbs (1997:

108) se lahko pri loveku »/«/ serotonin pojavi in izgine v razlinih podrojih moganov, vrazlinem asu in povzroi razline uinke«.

Vstran od mikroskopskega sveta nevronskih povezav lahko mogane opazujemo tudi

kot sistem funkcionalno loenih podroij, kar pa e ne pomeni, da delujejo dobesedno loeno.

Nemogoe je izpostaviti ali celo odstraniti del moganskega tkiva z namenom, da se pozdravi

ali odstrani neka nezaelena osebnostna poteza, recimo nasilje. To si je domiljala frenologija

in klavrno konala v eksplanatorni slepi ulici. Mogoe je le ugotoviti, katera moganska

podroja so bolj dejavna ob specifinem kognitivnem procesu (miljenje ali ustvovanje). Za

produkcijo ustev je zadolen del limbinega sistema, ki se imenuje amigdala. Strah sproa v

amigdali hitre postopke, ki omogoajo ustrezen odziv na draljaj iz okolja. Ta del moganov

domnevno odigra svoj del tudi pri morilsko nastrojenih ljudeh. Ob njem se nahajata talamus

in hipotalamus, prav tako dela limbinega sistema. Prvi sinhronizira razline utne dotoke in

po navedbah Searsa (v Mitchell,1997: 14) sodeluje pri empatinem vivljanju v druge

posameznike. Pri serijskih morilcih je primanjkljaj empatije zelo pogost, zato se bodo tudije

v prihodnje najverjetneje posvetile tudi temu aspektu izvora agresivnosti. Funkcija

hipotalamusa je prilagajanje telesa na spremembe v okolju. Nekatere nepravilnosti tega dela je

mogoe izmeriti zelo preprosto. Tako ne presenea podatek, da so pri serijskih morilcih

ugotovili nekoliko nijo temperaturo koe in nijo frekvenco srnega utripa. In zdi se, da

'hladnokrvnost' morilcev ni samo stvar figurativnega govora. Filogenetsko veliko mlaje

7 Podobne sklepe je objavil tudi Jacobs iz Univerze Princeton, ki je z elektrodami meril aktivnost serotoninskegasistema pri makah. Ugotovil je, da se ta kemijski prenaalec drugae odziva na draljaje iz okolja, kot pa v primeru ukvarjanja z zadovoljevanjem primarnih potreb (hranjenje, spanje). (v Siever & Frucht, 1997: 91)



podroje lovekih moganov je elni reenj nove moganske skorje, ki je zadolen za

socialne veine in vivljanje v ostale lane drube, nartovanje in logino sklepanje. V

kontekstu brzdanja nasilnih prebliskov deluje kot kritini zaviralec burnih ustvenih eskapad;

loveka brez uinkovitega ali pokodovanega elnega renja bi lahko primerjali s krvolonim

psom brez nagobnika. Samo vpraanje asa bi bilo, kdaj bi padla prva rtev. Damasio (2000)v svojem lanku, kjer se ukvarja z nevronsko bazo sociopatske osebnosti, razkriva podobnosti

med obnaanjem ljudi z antisocialno osebnostno motnjo in morilci8. Pri obeh gre za

primanjkljaj sive moganske snovi v elnem delu moganov, kar se na fotografijah magnetne

resonance jasno izrazi v obliki manje aktivnosti in posledino slabe uinkovitosti funkcij,

za katere je ta predel specializiran. Pokodbe ali nepravilnosti elnega renja lahko povzroi

marsikateri dejavnik. Lahko gre za prirojeno napako v razvoju moganske arhitekture, za

teave pri porodu ali celo za pokodbe glave tekom odraanja. In teh zadnjih, namre

pokodb glave, po katerih se je ekstremno spremenilo vedenje oseb, je pri serijskih morilcihneverjetno veliko. Holmesov (1998b: 48) seznam serijskih morilcev, za katere je

dokumentirana vsaj ena pokodba glave zaradi padcev ali nesre v mladosti, je naslednji: T.

Bundy, H. L. Lucas, B. J. Long, C. Gary, C. Manson, L. Lake in J. Gacy.

Odnos med elnim renjem nove moganske skorje in limbinim sistemom, predvsem

amigdalo, je presenetljivo podoben prej omenjenemu modelu psihodinamike, kot si ga je

zamislil Freud. Le da je v znanstvenem svetu kognitivnih znanosti to, kar se je stoletje nazaj

pripisovalo idu, najdeno v limbinem sistemu. Superego, ki bedi nad skrivnostnimi silami

(hkrati pa ostaja ravnoduen do drubeno sprejemljivih oblik nasilja, kot sta na primer vojska

ali navijatvo), pa je naloga elnega renja korteksa. To je le e en primer razlinih

interpretacij dognanj iz razlinih znanstvenih disciplin, eprav gre za enake ali vsaj podobne

mehanizme. In da ne bo pomote! Ne gre za boj ali prevlado znanstvenih disciplin, ampak za

korak vstran od parcialne obravnave k integriranemu konceptu etiologije serijskega morilca.

Le tako je mogoe hipoteze, ustvarjene v enem taboru, preverjati tudi v ostalih. V primeru

analogije med psihoanalizo in nevroznanostmi ni slednja legitimirala psihoanalizo.

Preemanje in kritino postavljanje (na videz nepomembnih) vpraanj je obojestransko in

nujno mora biti.

Zunaj moganov, pa e vseeno znotraj telesa, je znanstveno zanimiv e hormonski

sistem. Znano je, da poveanje koliine mokega hormona testosterona povzroa vedenjske

8 V eni izmed tudij, ki jih omenja Gibbs (1997: 105), je bilo s pomojo magnetne resonanc e analiziranih 22morilcev, od katerih jih je kar 75% kazalo podpovpreno aktivnost elnega renja nove moganske skorje.Zraven sta dodani e fotografiji moganov, ena od moganov nenasilnega prostovoljca in druga od morilcaenakih let in spola.



spremembe. Vija je njegova koliina v telesu, bolj pripravljeno je telo na agresivno

odzivnost. Baze podatkov, kjer bi bil shranjen seznam s koliinami testosterona v telesih

serijskih morilcev (seveda) ni. Edina referenna tudija (v Mitchell, 1997: 14) iz leta 1983, ki

je merila koliino testosterona, je nastala na primerkih nasilnih posiljevalcev, ki so v

primerjavi z 'nenasilnimi' posiljevalci vsebovali veje koliine te snovi. Olweus (prav tam) panavaja negativno korelacijo med izloanjem adrenalina in agresivnim vedenjem, kar pojasni

tudi zdolgoasenost, poasnost in pregovorno mirnost t.im psihopatskih osebnosti.

Podatki delujoih moganov so veinoma pridobljeni z le nekaj let staro tehnologijo -

funkcionalno magnetno resonanco. V tem postopku se najprej skenira posameznikove

mogane v stanju mirovanja (ko ne opravlja nobene mentalne naloge), nato pa se primerja

aktivnost moganov med opravljanjem nalog (recimo opazovanje znanih obrazov).

Navduenje nad tem pripomokom je v zadnjem asu tako zraslo, da so se zaele nekritino

opravljati netete raziskave in nastajali sklepi, katere magnetna resonanca sploh ne moredokazati. Med manjino tistih, ki bolj previdno pristopajo k tovrstni tehnologiji, spada tudi

Dobbs (2005: 24 -31) s svojim lankom 'Fact or Phrenology?', kjer izpostavi kar nekaj teav.

Magnetno resonanne grafike so statine. Poenostavljeno gre za to, da se asovno zamrzne

trenutek nekega procesa, s tem se pa spregleda vloga nevronskih povezav skozi dalje

asovno obdobje. Nenazadnje je moganska aktivnost domena procesa, ne pa stanja. Da bi

doloeni moganski predel pustil sled na grafinih slikah kot delujo, je potreben zelo obiren

nevronski op. Podobno kot, e bi moral zakriati celotni stadion poln ljudi, da bi bil slian

(Dobbs, 2005: 27). tevilna druga podroja, ki lahko sodelujejo v nekem mentalnem procesu,

ostanejo neopaena in v interpretacijah podatkov popolnoma pozabljena. Mogani opravljajo

tudi ve procesov hkrati. Magnetno resonanni pristop pa najpogosteje spremlja eno

spremenljivko. Zanima ga recimo, kateri del moganskega tkiva se 'vge', ko oseba pomisli na

svoj najljubi film. Takna osredotoenost na izolirani dogodek v svetu mnoino prepletenih

procesov lahko ponudi podatke, s katerimi je nemogoe izraziti kakren koli sklep. V

najhujem primeru pa lahko celo zmoti normalen potek delovanja in pride do popaenja

podatkov. e si ogledamo skice magnetno resonannega testiranja, postane jasno, da mogani

ne morejo delovati tako precizno. Podobe obarvanih predelov, z zelo ostro doloenimi mejami

in jasno lokacijo, lahko sluijo le kot pripomoek pri oblikovanju novih vpraanj, nikakor pa

ne kot konni cilj. Mnoino poenostavljanje moganske aktivnosti, samo zato, ker skice

magnetne resonance kaejo bistro sliko, so privedle do tega, da Dobbs (prav tam, 31) govori o

'novi frenologiji' ± zmotnem preprianju, da ima vsaka duevna funkcija dobesedno svoj

center v moganih. Seveda noben resen kognitivni znanstvenik ne dvomi v uporabnost te



nove biomedicinske tehnologije. Ne gre za to, da je vsak rezultat, pridobljen v laboratoriju,

treba jemati relativno ali ga zavraati kot neprimernega. Zdrsi pri interpretaciji moganskega

delovanja so v manjini. Te je potrebno ozavestiti in predlagana izhodia upotevati na tak

nain, da bo prihodnja slika delujoih moganov vsaj manj 'motna', e ne kaj drugega.

Teze, navedene v tem delu besedila, so bile preverjene na reprezentativnem vzorcucelotne populacije. Nikoli pa na populaciji serijskih morilcev. Enostavno zato, ker na alost

(ali bolje reeno na sreo) ne obstaja dovolj velik vzorec serijskih morilcev, ki aka in bi rade

volje sodeloval v kognitivnih raziskavah9. Ali to kaj spremeni? Ne. To e vedno ne pomeni,

da so telesa serijskih morilcev specifino drugana od teles tistih, ki so prisostvovali v

eksperimentih. Kot e reeno, teze pojasnjujejo dogajanje v agresivnem telesu, ne pa v telesu

serijskega morilca. Ni pa mogoe zanikati, da je nasilno vedenje ena izmed osnovnih

osebnostnih potez vseh serijskih morilcev. Odprta ostaja le debata, kaj je ogenj in kaj dim. Ni

povsem znano, ali so patoloke oblike moganskega procesiranja privedle do druganegadoivljanja drugih in usodnih izkuenj v otrotvu, ali obratno: da je kulturno okolje in/ali

uenje spremenilo telesne parametre do te kritine meje, da so se spremenile kognitivne

sposobnosti. tudijo, ki se ukvarja s podobno dilemo sta objavila Nisbett in Cohen, v kateri

ieta vzrok, zakaj je Ameriki jug veliko bolj nasilen kot sever. Glede na dosegljive podatke

vse kae, da je razliko v obnaanju nemogoe kompetentno pojasniti s pomojo genskih,

podnebnih ali katerih drugih dejavnikov (v Richerson & Boyd, 2005: 1 - 4), zato razvijata

idejo o razlikah v kulturnem vzorcu. Nasilje junih prebivalcev Zdruenih drav je tako reko

del nacionalnega mita. O tem ni dvoma. Da te opazke niso le prosto govorienje, se je

pokazalo v eksperimentu, v katerem sta Nisbett in Cohen preverjala odzive udeleencev na

enostavne alitve. Ugotovila sta, da so alitve, ki pri severnjakih niso izzvale nobenega

posebnega osebnega nelagodja, pri junjakih povzroile tevilne psiholoke spremembe. Tudi

meritve kortizola ± stresnega hormona in testosterona, snovi, ki sodeluje pri agresivni

naravnanosti telesa, so opozarjale na zanimive razlike. Pri ualjenih severnjakih je bila v

povpreju raven teh dveh telesnih snovi bistveno nija kot pa pri ualjenih junjakih. To

pomeni dvoje: e je za to odgovoren drugaen kulturni vzorec, je to znak, da je loveko

vedenje nemogoe pojasniti brez upotevanja razlik v kulturnih realnostih. In drugi: dejstvo,

da se telesni parametri spreminjajo glede na kompleks verovanja, stali, vrednot, skratka

9 Angleki 'The Sunday Times' je leta 2004, po samomoru najvejega anglekega serijskega morilca H.Shipmana, ki naj bi domnevno umoril med 215 in 265 oseb, objavil lanek o skrivnostnem odvzemumoganskega tkiva iz mrtvega telesa samomorilca. Ta poteza je del narta 'Home office' projekta, ki je bilkasneje prisiljen priznati, da so za prihodnje raziskave mogansko tkivo odvzeti e dvema serijskima morilcema:F. Westu in M. Ryanu.



vseh kulturnih elementov neke drube, nakazujejo na povezavo med telesom (ali biologijo) in

kulturo. Prezir te interakcije v teoriji bi pomenilo neke vrste zanikanje osnove geneze

lovekega vedenja.

Ker je populacija serijskih morilcev tako majhna, bi vsakrne vnaprejnje posploitve

bile brca v temo. Etioloki vzrok serijskega morilca lahko variira od posameznika do posameznika: v nekaterih primerih je veji doprinos prineslo okolje, v drugih prirojene

predispozicije. To je najve, kar se brez podrobnih tudij posameznih primerov zaenkrat lahko

sklene.

In kaj ima vse to opraviti s sodobnih druboslovjem?

Priujoe razmiljanje ima vsaj dve, upotevanja vredni, implikaciji: ena je izkljuno

druboslovna. Ker pa pri znanosti nikoli ne gre za popolnoma izolirano polje prouevanja,

dale vstran od vsakdanjega ivljenja, vpliva ta tudi na - recimo temu ± nekatere socialneinfrastrukture: ekonomijo, politiko, religijo in pa predvsem pravna doloila kaznovanja.

Seveda je, pod doloenimi pogoji, na empirine raziskave kognitivnih znanosti

mogoa tudi takna reakcija druboslovca: »Ne zanima me kako delujejo mogani; sam se

ukvarjam z 'realnostjo' v svojem lastnem, specifinem smislu. (Turner, 2002: 7). Takna

pozicija je v druboslovju kar popularna in je oitno tudi iz tega izhodia mono iskati (in

najti) odgovore na nekaj vpraanj. Vendar pa ta raziskovalna opcija odpove v trenutku, ko se

srea z vpraanji iz drugih znanstvenih svetov. V tej 'specialistini' znanstveni usmeritvi gre

za to, da si raziskovalec sam doloi svoj del prouevanja s pripadajoimi disciplinarnimi

mejami, brez navezovanja ali sklicevanja na druge discipline znotraj iste paradigme, kaj ele

rpanja iz drugih znanstvenih ravni opazovanja (na primer socioloka navezava na biologijo).

e elementi, vkljueni v teorijo, izhajajo iz enakega znanstvenega sveta, ni nobenih teav.

Takrat je tak pristop povsem legitimen. Teava pa nastane v primeru, »/ / ko raziskovalec

zavestno in e bolj pogosto nezavedno predpostavlja, da so ± prosto po Witgensteinu ± meje

njegovega znanstvenega pristopa tudi meje sveta, da obstaja na primer nekaj takega kot

bioloka, psiholoka ali socioloka realnost, ali e drugae povedano, da meje znanosti zvesto

odslikavajo neke prvinske meje v samem pojavnem svetu. (Tomc, 2000: 32). V kontekstu

prouevanja serijskih morilcev bi to pomenilo, da je striktna etioloka loenost

sociogenetskih, psihogentskih in biogenetskih dejavnikov ne samo nujna, ampak celo edino

mona; da ni mogoe vzpostaviti nobenih relacij med razlinimi ravni znanstvenega

opazovanja (recimo med telesnimi predpostavkami serijskih morilcev in njihovim kulturnim



kontekstom). Ti odnosi med znanstvenimi svetovi lahko zavzamejo razline oblike10 , glede

na svee raziskave pa zgleda, da gre za doloen skupni nabor lastnosti, ki se na vsaki viji

ravni opazovanja dopolnjujejo s specifinimi pojasnjevalnimi inovacijami. Ali drugae (prav

tam, 38): »Bioloki svet gnezdi v fizinem, kulturni v biolokem in svet zavesti v kulturi,

vendar pa ima vsak od njih svoje lastne, emergentne lastnosti, po katerih se odlikuje/«/aeprav lovek ivi v primarnem svetu, je bioloko bitje in se od svojega prvega dneva

ivljenja nezavedno ui, je njegova differentia specifica zavest in samozavedanje. To pomeni,

da mora znanost o loveku v zadnji instanci loveka, njegovo kulturo v duevnosti in njegove

socialne ekstenzije razlagati z emergentnimi lastnostmi (samo)zavedanja.«Poudarimo lahko

le, da pa je lovek v prvi instanci (e vedno) bioloko bitje.

Sklop novih dokazov o biogenetskih izvorih serijskih morilcev najbolj neposredno

izziva pravne iztonice kaznovanja. Glede na to, da je vzrok zloina lociran tudi v telo, se v

tevilnih razmiljanjih namiguje, da se s tem spremenijo tudi uveljavljene opredelitvesvobodne volje in determinizma. Kot kae, bodo uveljavljeni pravni koncepti potrebni

temeljite prenove in sinhronizacije s sodobnimi dognanji na podroju kognitivnih znanosti, e

zdale pa ne gre za tako radikalne spremembe, da bi se v prihodnosti lahko nekdo na sodiu

zagovarjal na nain: 'Nisem ubijal jaz. To so bili moji mogani.' eprav mogani delujejo po

vnaprej doloenih algoritmih, neke vrste deterministino, to ne pomeni, da je lovek v celoti

vnaprej doloen s strani biolokega sveta. Na razpolago ima zavest, pripomoek, ki bolj ali

manj uspeno brzda in/ali nevtralizira (drubeno) neprimerne vedenjske vzorce. Slede tej

logiki lovek ni nikoli popolnoma svoboden, ker ga doloajo bioloke predispozicije, ima pa

monost zavestnega uveljavljanja 'veta' na vsako hipno reakcijo telesa (Ramachandran v

Gazzaniga & Steven, 2005: 45). e tega ne stori, ni mogoe zanikati odgovornosti za

specifino poetje. V interakciji med kognitivnimi znanostmi in pravom gre v osnovi za nujno

loevanje med mogani (kot gmoto mesa) in lovekom (kot totaliteto vseh presekov

ivljenja). Prvi so vnaprej doloeni, drugo pa je svobodno. Prav tako nesmiselno, kot iskanje

gena za serijsko morilstvo, bi bilo iskanje biolokega mehanizma, ki uravnava osebno

odgovornost; ta je domena drubenih kriterijev, ne pa biolokega telesa.

10 Poleg e predstavljenega specializma so v uporabi e druge neprimerne oblike sklepanja. Pri spekulaciji gre za povezovanje predmeta raziskovanja z izkustveno nepreverjenimi pojavi. V ta segment spada novodobnaliteratura, ki se giblje po tanki rti med znanostjo in spiritualizmom (na primer 'Tao fizike' avtorja F. Capre). V primeru redukcionizma se skua kompleksneje pojave pojasniti z enostavnejimi. Primer redukcionizma bi bil,e bi vztrajali na domnevi, da serijskega morilca doloajo izkljuno biogenetski dejavniki njegovega telesa. Kotetrta monost se v literaturi navaja emergentizem, pojasnjevalni model, ki pripisuje vsakemu nivojuznanstvenega opazovanja lastne specifine lastnosti, pri katerem se ne upoteva dejstvo, da vije ravniduevnosti izhajajo iz nijih (na primer, da zavest pogojuje biologija). (povzeto po Tomc, 2000)



e sklenemo: etioloko prouevanje serijskih morilcev potrebuje premik iz

tradicionalno zastavljene parcialne obravnave vzrokov k integralnemu modelu . Da bo bolj

jasno: stanje v sodobnem raziskovanju serijskih morilcev je mogoe ilustrirati tudi z e

omenjeno prispodobo o indijskih slepcih, ki so objemali enega slona. Ti se niso mogli

zmeniti, kaj pravzaprav drijo: tisti pri repu je vztrajal na vrvici od ladje, drugi pri nogi jeomenjal tor, oni pri uesu pa palmo. Nekako tako zgleda tudi sedanje prouevanje serijskih

umorov. Poteze tega 'skupnega' se sicer zarisujejo, noben pa tono ne ve, kaj to pravzaprav je.

Tukaj ne gre za predlog, da bi slepec pri uesu preprial preostala dva, da drita palmo. To bi

bil primer nedopustnega redukcionizma. Gre za zahtevo po novi znanstveni (meta)poziciji, iz

katere je (ali bo) razvidna heterogenost in homogenost lastnosti fenomena serijskih morilcev

hkrati, ter ustreznih metodolokih pristopih, ki upotevajo oba aspekta.



Literatura:

y Damasio, Antonio R. (2000): ' A Neural Basis for Sociopathy'

(http://list.feat.org/wa.exe?A2=ind0002d&L=featnews&P=191).

y Dobbs, David (2005): 'Fact or Phrenology?', Scientific American. Mind, vol. 16, t.1.y Gazzaniga, Michael in Steven, S. Megan (2005): 'Nevroscience and the Law', Scientific

American. Mind, vol. 16, t 1.

y Gibbs, Wayt W. (1997): 'Seeking the Criminal Element', Scientific American. Mind,

special issue ± Mysteries of Mind.

y Greenspan, Patricia S. (2003): 'Responsible psyhopaths', Philosophical Psyhology, vol. 16,

t. 3.

y Holmes, Roland M. (1998): C ontemporary Perspectives on Serial Murder , Sage

Publications Ltd, London in New Delhi.

y Holmes R.M., Holmes S.T. (1998): Serial Murder , Sage Publications Ltd, London.

y Krpi, Toma (2004): K ognitivno delovanje lovekega telesa, Znanstvena knjinica

Fakultete za drubene vede, Ljubljana.

y LeDoux, Joseph (2002): Synaptic Self. How Our Brains Become Who We Are, Macmillan,

New York.

y Mitchell, Edward W. (1997): 'The aetiology of serial murder: towards an integrated model',

(http://users.ox.ac.uk/~zool0380/mitchell-serialhomicide.htm).

y Richerson, Peter J. in Boyd, Robert (2005): N ot by Genes alone. How C ulture trasformed

human Evolution, The University of Chicago Press, Chicago in London.

y Rogers, Lois (2004): 'Secret tests on brans of serial killers',

(http://www.timesonline.co.uk/article/0,,2087-1061901,00.html).

y Seltzer, Mark (1998): Serial K illers, New York: Routledge.

y Siever, J. Larry in Frucht, William (1997): T he N ew View of Self , Macmillan, New York.

y Tomc, Gregor (2000): esti ut. Drubeni svet v kognitivni znanosti, Znanstveno in

publicistino sredie, Ljubljana.y Turner, Stephen P. (2002): Brains / Practices / Relativism. Social T heory After C ognitivne

Sicence, The University of Chicago Press, Chicago in London.

y iek, Slavoj (2005): K ako biti nihe, Zaloba Analecta, Ljubljana.

Psihogenetski faktorji sociobiološkega videnja serijskega morilca

Documents

Transcript of Psihogenetski faktorji sociobiološkega videnja serijskega morilca