249

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

trkoval, čeprav je ura 10 in 40 minut; in, groza, pozabil sem si oprati zobe! Ob vsem tem mi sodelavec pošlje elektronsko pošto, v kateri se pošali na račun mojega grdega pogleda na novi uradni fotografiji, namenjeni za podstran naše katedre na novem por-talu FDV. Okej, kako pa je vse to po-vezano z recenzijo? Se je temu Trčku dokončno zmešalo? Ne (še).

Vsa našteta dejstva in moje stanje so le del perpleksnega omrežja aktan-tov, ki se morajo izbojevati, izpogajati za smisel. Posledično moram jaz kot orodje, platforma tega omrežja, po-dati stvarno recenzijo prvega v celoti prevedenega dela Bruna Latoura v slovenščino. Kdo je ta gospod milo-zvočnega imena, katerega izvirno de-lo smo v prevodu v slovenščino kar dolgo čakali?

Gre za enega od začetnikov t. i. teorije actor-network, teorije »akter-omrežje« (ANT), ki se je začela razvi-jati v osemdesetih in devetdesetih le-tih preteklega stoletja. Še dva ključna očeta teorije ANT sta Michel Callon in John Law. V začetku so se ukvarjali predvsem s preučevanjem znanosti in tehnologije v praksi, s t. i. »science in action«. Njihova ključna ugotovi-tev je bilo odkritje, da ne obstajata avtonomija in objektivnost znanosti, tudi t. i. laboratorijske znanosti ne. Znanost sámo sebe izumlja v praksi. Gre za preplet – danes bi popularno rekli omrežje, ki vključuje boje med znanstveniki in raziskovalnimi skupi-nami, finančna sredstva, nacionalne in mednarodne projekte, kulturne norme tako v družbi kot znanosti in posameznih disciplinah, strokovna

Franc TRČEKFakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani

Bruno LatourPandorino upanjeŠtudentska založba, Ljubljana 2011, 359 strani, 39.00 EUR (ISBN 978-961-242-396-4)

Predstavitev in oceno monografi-je Pandorino upanje bom v primer-javi z običajnimi recenzijami začel nekoliko drugače. Upam, da urednik tega odklona ne bo sankcioniral, saj le-ta izhaja iz narave samega dela. Torej, začnimo: moje večletne upo-rabniške izkušnje z informacijsko-ko-munikacijskimi tehnologijami so me pripeljale do spoznanja, da je v obi-čajnih razmerah in uporabi tudi pere-sno lahek prenosnik zame preveliko in pretežko delovno orodje. Ob tem ko cenim dobro fotografijo, imam pa probleme z vidom, me t. i. pametni telefoni ne zadovoljijo. In posledica te ugotovitve? Dejstvo, da to besedi-lo pišem na novo osebno delovno orodje, na iPad 4 cellular, z dodano brezžično tipkovnico iGear. Ob tem nastopa še vrsta drugih dejavnikov.

Naj jih nekaj naštejem: zunaj je mrzlo in zasneženo; grelna telesa de-lujejo na vso moč in šumijo, levo uho me hoče boleti; delo prekinem in se vključim v oddajo Radia Maribor, kjer razpravljamo, kako iz nastale politične krize v Sloveniji; morda se bom moral navaditi na tipkovnico, ki je manjša, oziroma razmisliti, ali jo sploh še potrebujem, saj mi gre tipka-nje bolje; lačen sem, ker še nisem zaj-

PRIKAZI, RECENZIJE

250

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

skozi gosto stkane besedne pokraji-ne poglavij je za bralca kratkočasno, saj gre za presežno dobro literaturo, in ne (zgolj) za tehtno znanstveno razpravo (v tem elementu Latour spominja na Jane Jacobs). Prevajalka Polona Glavan je z odliko opravila svoje delo. Literarno žlahtnost poda-janja, po kateri slovi Bruno Latour, je uspešno ohranila tudi v slovenskem prevodu.

Monografija se začne z anekdoto, z vprašanjem, na katerega nam v na-daljevanju na 350 straneh poskuša odgovoriti avtor. Začne se z mislijo, ki jo pedagogi radi povemo študent-kam in študentom, češ da ni neumnih vprašanj, so le neumni odgovori. Po-vod za delo je vprašanje, ki si ga avtor zastavi sam: »Verjamete v resničnost?«

Po uvodnem presenečenju ter konceptualizaciji vprašanja nas avtor odpelje na teren, kjer se znajde(mo) v Amazoniji s pedologi, ki poskuša-jo razvozlati, kako se srečujeta gozd in savana oziroma kako prehajata drug v drugega. V duhovitem slogu nam pokaže, kako celo tako profani aktant, kot je pedokomparator, sou-stvarja oziroma sovpliva na znanstve-no resničnost. V nadaljevanju knjige Latour niza prigodbe iz zgodovine znanosti, ob katerih nas opozarja na perpleksnost prostora in časa ter v njem navzoče aktante ter seveda tudi na posledice tovrstne soprisotnosti … Prispodobno rečeno: ne le da je moral Pasteur srečati mikrobe, tudi mikrobi so morali srečati raziskoval-ca, da se je lahko zgodilo znanstveno odkritje.

V celotni monografiji nas franco-

združenja, izobraževalne ustanove, interese gospodarstva, karizmatične osebnosti, odpovedi projektov, znan-stveno-industrijsko vohunjenje, nara-ščajoče stroške raziskovalne opreme, formalne in neformalne hierarhije ipd. Vse našteto in še veliko druge-ga so notranji elementi in silnice, ki sooblikujejo znanstvena omrežja in njihovo (ne)stabilnost. Odnosi med temi elementi pa tvorijo časovno-prostorske topologije konkretnih znanstvenih omrežij, ki jim tako radi, a neupravičeno, pripisujemo status objektivnosti in avtonomije.

ANT lahko razumemo obenem kot teorijo in metodo, ki poskuša presegati klasične dihotomije druž-boslovja (narava-kultura, struktura-delovanje, mikro-makro, lokalno-globalno ipd.). Najbolj inovativna je v odgovoru na vprašanje, kdo vse je deležnik. Odgovor nanj so avtorji ANT našli oziroma so si ga izposodili iz semiotike. Gre za koncept, ki je za-majal antropocentričnost družboslov-ja. Njihov odgovor je – aktant. Kdo je aktant? Katerikoli dejavni del omrež-ja, ne nujno človek ali skupina ljudi. Aktatni so tudi »neljudje«. Pomen svetá stvari, poudarek na delovanju stvari (agency of things), je po mne-nju vašega recenzenta ključen in po-memben prispevek ANT v zakladni-co družboslovne teorije. Sprememba zornega kota je še zlasti pomembna za analizo vsakdana v družbah tehno-kulture, o katerih v domačem prosto-ru piše Janez Strehovec.

Monografija prinaša tako inovativ-nost pristopa ANT kot tudi literarno žlahtnost Bruna Latoura. Prebijanje

251

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

globalno uspešna teoretska šola in metoda, še posebej ne v okoljih znan-stvene polperiferije ali periferije, kjer se na način kar se da velike objektivi-zacije poskuša izmeriti resničnost. To posledično vodi v družboslovje, kjer so glavni družboslovci in družboslov-ke prebegli matematiki, ki povečini, žal, ne berejo družboslovnih mono-grafij, kaj šele monografije o ANT.

In posledice? Če citiram kar Lato-ura, je posledica to, da modernistični »ikonoklasti … v izoliranih mater-nicah svojih ‘laboratorijev’ izdelajo toliko faktišev, kolikor jih želijo« (str. 283). Na ravneh konkretnih akadem-skih skupnostih je lahko posledica npr. tudi ta, da ob bolonjski prenovi študija družboslovja na periferiji po-staneta ključni in edini povezovalni področji statistika in metodologija, nemara še nekaj informatike.

Iluzija modernizma in znanosti kot njenega najljubšega otroka, iluzija o ločitvi objektivnega in subjektivne-ga je seveda neizvedljiva. Mogoče pa je oplajanje enega z drugim in sku-pna rast. Mogoč je premislek o nas samih, znanstvenicah in znanstveni-kih, o našem lastnem početju. Ob za-dostni meri avtorefleksije je mogoče tudi drugačno znanstveno mišljenje. Komu torej priporočiti v branje to krasno delo? Dobesedno vsem, ki že delujejo v znanosti ali pa se šele od-ločajo zanjo kot svojo profesijo, kot nujni pripomoček za samorefleksijo … Pa tudi kot več kot odličen primer, kako pisati znanost, da bo razumljiva sleherniku. Seveda pa se brez muje še čevelj ne obuje, kar drži – tudi v zna-nosti.

ski antropolog in sociolog znanosti skozi vrsto študij primerov in analiz iz zgodovine znanstvenih odkritij popelje po poti preizpraševanja po-stulatov sodobne znanosti. Pred nami tako razpada neizpodbitnost znan-stvene objektivnosti, avtonomnosti, koherentnosti, nepristranskosti … La-tourjevo delo je potrebno brati tudi in predvsem kot upravičeno kritiko moderne znanosti v njenem najbolj strogem sociološkem razumevanju. Znanost ni le neka idealizirano v naj-večji možni meri objektivna dejav-nost, znanost je predvsem in še zlasti (tudi) kultura, polje delovanja, kjer se skuša stkati skupne pomene. Ti po-meni pa temeljijo na kompromisih in notranjih strukturah gospostva med aktanti. Znanost in resničnost, ki nam jo podaja, je, kot bi to rekli onkraj Mu-re, tudi in predvsem »zgučana« (zgo-vorjena).

Latoura in njegovo kritiko znan-stvene (re)produkcije resničnosti je mogoče brati tudi kot poziv k inter- in transdisciplinarnosti, kot poziv k rušenju ozko specialističnih (sub)disciplinarnih zidov, kot znova ra-dovedno in navdušujoče odpiranje Pandorine skrinjice. Gre za poziv k odpiranju disciplin, k dia- in multilo-gu na način simetrične komunikacije. Ker pa je znanost predvsem kulturna praksa, je ta poziv žal prezahteven. Zakaj? Odločujoči aktanti v akadem-skoraziskovalnih omrežjih si namreč ne želijo vzeti priborjenih statusa in položajev, še zlasti pa jim ne diši, da bi morali ponovno v šole, saj so pra-viloma prepričani, da vedo večino, če ne že vse. Po tej plati ANT ni ravno

252

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

plomacije »ukvarja s proučevanjem pojavov, odnosov in procesov v di-plomatski organizaciji in v njenem okolju« (str. 15). S takšno definicijo Jazbec začrta okvir, znotraj katerega se odvija nadaljnja razprava v knjigi. Gre torej za razpravo o silnicah zunaj in znotraj diplomatske organizacije, ki vplivajo na delovanje diplomatske organizacije oz. njenih akterjev.

Smelo zasnovanemu poglavju, ki definira sociologijo diplomacije kot eno od oblik diplomatskih študij, sledi razprava pokojnega zaslužne-ga profesorja dr. Vladimirja Benka, v kateri naniza šestnajst tez o pogledu na sociologijo diplomacije. Te teze so skladne s sociološkim pristopom k znanosti o mednarodnih odnosih, ki ga je v svetovnem formatu razvil Raymond Aron, na Slovenskem pa prav profesor Benko. Z vidika pre-učevanja sociologije diplomacije se mi zdita še posebej pomembni dru-ga in deveta teza, ki predstavljata okvir nadaljnje razprave profesorja Benka. Druga teza izpostavlja, da je »diplomacija konstitutivna instituci-ja mednarodne družbe« (str. 45). To pomeni, da je diplomacija (in vse, kar nosi s seboj) eden osrednjih temeljev sodobnih mednarodnih odnosov, in je kot taka spremenljiva ter določena s časom in prostorom. Posledično di-plomacija ne more biti razumljena le kot obrt ali stroka, ampak je koncept, ki je pojmovno subordiniran medna-rodnim odnosom. A pomen Benkove teze je mnogo širši, kot se zdi na prvi pogled. Benko s svojim definiranjem diplomacije kot konstitutivnega ele-menta mednarodne družbe diploma-

Boštjan UdovičFakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani

Milan Jazbec (ur.)Sociologija diplomacije: izhodišča, okvir in študije primerovFakulteta za družbene vede, Založba FDV, Ljubljana 2012, 264 strani, 19 EUR (ISBN 978-961-235-591-3)

Ob dvajseti obletnici samostojne slovenske države je čas, da se ozremo in premerimo, kaj smo naredili na različnih področjih. Eno od področij, ki je v tem času postalo še posebej pomembno, je področje diplomat-skih študij oz. obravnavanja diplo-macije skozi različne prizme. Čeprav smo v Sloveniji v zadnjih letih priča številnim delom, ki obravnavajo di-plomacijo z različnih vidikov, pa je delo, ki ga predstavljam, prvo, ki se diplomacije loteva s sociološkega vidika. Ne preučuje je kot aktivno-sti diplomatov ali dejavnosti države, ampak išče v njej različne družbene vzorce. V pričujočem delu diplomaci-ja ni neodvisna spremenljivka, ampak jo avtorji razumejo kot rezultat dolo-čenih družbenih silnic, sprememb in aktivnosti. Posledično se diplomacija skozi vse delo obravnava kot odvisna spremenljivka.

Pričujoča monografija je zasnova-na po načelu lijaka, kar pomeni, da prehaja od splošnega h konkretne-mu. Prvo poglavje se ukvarja s kon-ceptualizacijo in kontekstualizacijo sociologije diplomacije. V njem Milan Jazbec ugotavlja, da se sociologija di-

253

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

prav se Gruban Ferleževa v obravna-vi dotakne nekaterih vprašanj iz so-ciologije diplomacije (npr. interakcije med akterji), je škoda, da ne polemi-zira dovolj s sociološkimi komponen-tami nacionalne in evropske diplo-macije. Sklepam, da je temu botrovala predvsem omejenost prostora, saj bi sicer debata lahko hitro postala (pre)obsežna.

Drugi del knjige z naslovom Em-pirični primeri (gre za empirične primere/analize iz sociologije diplo-macije) je ne glede na to, da so vanj vključeni članki številnih avtorjev, ko-herentno in dobro pripravljen. Nek-danji predsednik slovenske Skup-ščine (in pozneje Državnega zbora Republike Slovenije) ter profesor na Pravni fakulteti France Bučar se v razpravi loteva vprašanja nastanka diplomacije Slovenije z vidika socio-loške zgodovine. V svojem prispev-ku osvet ljuje ključne družbene spre-membe, ki so pripeljale do medna-rodne aktivnosti Slovenije. Dodana vrednost tega prispevka je predvsem osebna izkušnja avtorja pri opisova-nju dogodkov ob vzpostavljanju slo-venske države in diplomacije. Oseb-no izkušnjo Franceta Bučarja dopol-njuje poglavje Milana Jazbeca, ki se z enako metodo kot njegov pred-hodnik loti preučevanja značilnosti diplomacije Slovenije ob njenem vzpostavljanju. Jazbec v zastavljenem metodološkem okviru preučuje ra-zvoj diplomacije Slovenije, pojasnjuje trende v diplomatski službi, ozadja in določena izbrana vprašanja (npr. položaj žensk v ministrstvu za zuna-nje zadeve). Jazbečeva analiza je še

cijo izvzame iz diplomatskih študij in jo uvrsti v znanost o diplomaciji. Če Benko v 2. tezi postavlja temelje diplomaciji kot znanosti, pa v 9. tezi analizira dejavnike, ki vplivajo na di-plomacijo. Ti dejavniki so tako pro-cesni kot odnosni, njihova pomemb-nost pa je v tem, da jih je mogoče definirati in v nekaterih primerih celo kvantificirati. Benko torej ugotavlja, da je diplomacija produkt, na katere-ga vplivajo številne spremenljivke, ki jih lahko opredelimo kvantitativno in kvalitativno. Rezultat tega pa je, da lahko diplomacijo preučujemo le, če upoštevamo čas in prostor, v katerem diplomacija nastaja. Brez zgodovin-skega in sociološkega konteksta (ki ga Benko ne razume sociološko no-minalistično) je preučevanje diplo-macije pristransko.

Benkovo teorijo o diplomaciji kot znanosti v praksi preverja Malo-va v svoji razpravi o diplomaciji kot poklicu, v kateri se dotakne številnih žgočih točk – od izbire med speciali-sti in generalisti do vprašanja izobra-ževanja in usposabljanja diplomatov. Čeprav je njena razprava smela in zanimiva, bi po mojem mnenju goto-vo bolj sodila v empirični del knjige, saj bi tako lahko nekatere trditve, ki jih izpostavlja, preverila v slovenski praksi.

Prispevek Gruban Ferleževe, ki se dotika vprašanj, povezanih z diplo-macijo Evropske unije, bi morda bolj sodil v strukturo (tj. različne oblike diplomacije, npr. državna, ne-držav-na, diplomacija institucij EU idr.) kot pa v sociologijo diplomacije, kakor jo definira urednik (prim. zgoraj). Če-

254

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

obravnavanih področjih. Ne glede na to velja poudariti, da so avtorice svojo analizo odlično pripravile in jo tudi primerno podkrepile. Podobno bi lahko rekel za delo Deejeve in Vol-kove (prevedla ga je Polona Mal), ki je bilo zame kot bralca iz male drža-ve izrazito poučno. Morda še predlog avtoricam, ki se ukvarjajo s položa-jem žensk v diplomaciji: zanimivo bi bilo na te zadeve pogledati s primer-jalnega vidika. V zastavljenem okviru monografije je dovolj nastavkov, da bi morda (prihodnji izdaji) dodali poglavje, ki bi na podlagi empiričnih podatkov primerjalo položaj žensk v slovenski in diplomacijah drugih dr-žav bodisi nam sorodnih bodisi bolj oddaljenih. Zagotovo bi bilo nujno s primerjalnega vidika (npr. ob upošte-vanju značilnosti spremenljivke male države ali pa jezikovno sorodne, kul-turno bližnje ipd.) pregledati in ugo-toviti, ali je položaj žensk v diploma-ciji problematičen le na Slovenskem ali pa se tudi druge države soočajo s podobnimi težavami. Na tej podlagi bi seveda lažje našli odgovor, kaj sto-riti. A vse našteto so samo predlogi.

Sklenem lahko, da je najpomemb-nejša dodana vrednost monografije utiranje poti novi znanstveni pod-disciplini preučevanja diplomacije, tako na Slovenskem kot na tujem. V tem okviru nadaljuje deli Milana Jaz-beca iz let 1998 in 2001, v katerih je ta začel z razpiranjem področja socio-logije diplomacije. Poleg omenjenega velja pohvaliti še nekaj zadev. Prvič, monografija je pisana v »odprti kodi«, ki omogoča bralcu, da ob branju in-tenzivno razmišlja in z ugotovitvami

posebej zanimiva, saj bralcu omogo-ča vpogled v strukturo diplomatske-ga aparata, ponuja pa tudi odlična izhodišča za nadaljnje raziskovanje v okviru sociologije diplomacije. Eno od temeljnih vprašanj, ki ga izposta-vlja Jazbečevo poglavje, je vprašanje žensk v diplomaciji, njihovega statusa in neprehodnosti na višje položaje. Prav s tem vprašanjem pa se ukvarja-ta zadnji poglavji monografije.

Ta dva prispevka obravnavata predolgo zapostavljeno vprašanje spolne (ne)enakosti v diplomaciji kot službi in diplomaciji kot praksi, s ka-terim se je dosedanja znanost o diplo-maciji premalo ukvarjala. Prispevka Mace Jogan, Milene Stefanović Kajzer in Maje Božović na eni ter Moreen Dee in Felicity Volk na drugi strani odlično osvetljujeta vprašanje, ki se postavlja bralcu, in sicer, kako prebiti oviro vključevanja žensk na najvišje položaje v diplomaciji – tako global-no kot lokalno. Prispevek Joganove, Stefanović Kajzerjeve in Božovićeve spretno povezuje teorijo in prakso; slednja temelji na empiričnih podat-kih, ki so jih zbrali Jazbec, Lukšič Ha-cin, Pirnat in Stefanović Kajzer leta 2009. Ti so primerni, čeprav bi si bra-lec (in tudi jaz) bolj želel aktualizira-nih, predvsem zato, ker bi hotel ugo-toviti, ali se je Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) držalo svojih obljub, ki jih je dalo ob objavi analize Jazbe-ca, Lukšič Hacinove, Pirnata in Stefa-nović Kajzerjeve in so v dokumentu iz leta 2009 tudi formalno zapisane, ali ne. To bi bil pomemben podatek tako za bralca kot tudi »vzvod« za spodbudo MZZ k večji aktivnosti na

255

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

jitve, transnacionalne globalne dru-žine, mavrične družine in izkušnje otrok v njih ter uporaba reproduktiv-ne tehnologije za prihodnje staršev-stvo. V študiji so uporabljene nasled-nje metode in perspektive: zgodo-vinska, transnacionalna, primerjalna, etnografska in narativna.

Zaton zakonske zveze so avtor-ji v preteklosti pogosto povezova-li s »koncem družine« (str. 11), a je pomen izgubljala samo nuklearna družina, razumljena kot tista prava – normalna družina. Danes se v praksi vse pogosteje srečujemo z družino, ki jo imenujejo »združena družina« (ibid.). Druga pomembna tema v knjigi povzema področje posvojitev. Avtorica se najprej posveti kultur-no-socialni zgodovini posvojitev, ki jo osvetli z vidiki avtorja J. Goodyja, in preide na sodobni pojav medna-rodnih posvojitev. Z mednarodnimi posvojitvami so se spremenili tokovi in razlogi za posvojitve, otrok pa po-staja le ena izmed dobrin menjave na globalnem trgu. Posvojitve potekajo po klasičnih poteh redkih medna-rodnih dobrin (z globalnega juga na globalni sever in z vzhoda na zahod). Mednarodne posvojitve v obliki, kot jo poznamo danes, so mogoče zara-di liberalizacije vsakdanjega življenja. Tretja obravnavana oblika socialnega starševstva predstavlja nov tip druži-ne, t. i. globalno družino, ki jo tvorijo ženske migrantke in njihove družine. Največji paradoks, poudari avtorica, predstavlja dejstvo, da migrantske delavke postajajo ženske iz tradicio-nalnih okolij in revnih družb. S tem se prav v teh okoljih in družbah do-

polemizira. Drugič, zasnovana je do-kaj široko, kar pomeni, da omogoča dopolnjevanje, nadgradnjo, dodela-vo, predvsem pa primerjalni pristop. Tretjič, ne glede na to da šele utira pot poddisciplini v raziskovanju di-plomacije, je pisana metodološko primerno, koherentno in znanstveno lege artis. Zato jo toplo priporočam tako študentom kot tudi znanstveni-kom, ki se ukvarjajo s področjem di-plomacije.

Katja MatkoFakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani

Darja Zaviršek Od krvi do skrbi: Socialno starševstvo v globalnem svetu Založba Aristej, Maribor 2012, 171 strani, 23 EUR (ISBN 978-961-220-082-4)

Knjiga Darje Zaviršek Od krvi do skrbi s podnaslovom Socialno starše-vstvo v globalnem svetu sistematično predstavi pluralni koncept staršev-stva, pri čemer se osredotoča na t. i. socialno starševstvo. Socialna oblika starševstva se pojavlja že vso človeš-ko zgodovino, v sodobnem svetu pa postaja vse pogostejši odnos med starši in otroki.

Monografija ponuja zanimivo po-potovanje med sodobnimi in zgodo-vinskimi oblikami socialnega starše-vstva. Tematsko je razdeljena na pet metazgodb iz globalnega sveta: zaton zakonske zveze, mednarodne posvo-

256

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

odnos z drugimi sodelavci v med-narodnih raziskovalnih skupinah. V nasprotju z rezultati iz Nemčije in Švedske se je v Sloveniji razkril pro-ces ustvarjanja drugosti, kar pomeni, da otroci razkrijejo svojo družinsko stvarnost samo tistim ljudem, ki jim zaupajo; s tem je povezan tudi pro-ces ustvarjanja nevidnosti. Zaviršek na tem mestu uporabi Goffmanovo teorije stigme, s katero razloži položaj otrok in mladih iz mavričnih družin v Sloveniji. Raziskava je razkrila, da ho-mofobično nasilje lahko izvajajo tudi učitelji. V tem primeru nasilje posta-ne institucionalno nasilje, ki je lahko del skritega kurikula. Zadnja, a zato ne najmanj pomembna oblika soci-alnega starševstva, ki se je prav tako pojavila na eni strani zaradi liberaliza-cije vsakdanjega življenja in na drugi strani zaradi napredka tehnologije, je medicinska reprodukcija. V Slove-niji ima po podatkih iz knjige 15 % ali vsak šesti par od sedmih težave z neplodnostjo (podatki so primerljivi z evropskimi). Biološka reprodukcija je danes postala del javne sfere, če-prav je treba poudariti, da je nadzo-rovanje potomstva vedno pomenilo tudi regulacijo žensk in njihove spol-nosti. Z reproduktivnimi tehnikami, kjer je vključena ena ali dve darovani spolni celici, postaneta eden ali oba starša socialna starša. Po slovenski za-konodaji je uvažanje spolnih celic iz tujine prepovedano. Ker prav tako ni dovoljeno, da bi neplodni par dobil dve spolni celici hkrati, se pari poda-jajo na tako imenovana reproduk-tivna potovanja, globalno gledano v države, ki razpolagajo s sodobno

gajajo spremembe v definicijah žen-skih vlog. S strani žensk samih se na novo definira materinstvo; dobi nov ekonomski vidik. Družbe in države, iz katerih izhajajo nove globalne de-lavke, pa na novo definirajo ideolo-gijo o ženskah. Ta novi globalni tok delovne sile imenujemo »beg skrbi« (care drain). Ženske, zaposlene kot varuške ali gospodinjske pomočnice, skrbijo za družine žensk globalnega severa, da so slednje lahko zaposlene. Ta pojav je posledica neolibarne na-ravnanosti kapitalizma in vpliva tako na družine globalnega juga kot tudi globalnega severa. Najpomembnejša posledica je, da so otroci obojih žen-sk deležni socialnega starševstva. Ne-oliberalna ekonomija in politika sta povzročili, da morajo nekatere žen-ske iskati delo v tujini, druge pa so se prisiljene zaposliti, če želijo tekmova-ti na trgu delovne sile. Ženske danes, drugače kot v preteklosti, pogosteje odhajajo na delo v tujino kot moški. Naslednji pojav socialnega staršev-stva so mavrične družine ali družine z istospolnima staršema. Poglavje pov-zema primerjalno raziskavo, v kateri so otroke in mlade iz mavričnih dru-žin spraševali o tem, kako vidijo svo-je družine in kako se nanje odzivajo šola, učitelji/-ce in vrstniki/-ce. Razi-skava je potekala med letoma 2009 in 2011 v Nemčiji, na Švedskem in v Sloveniji. Avtorica uporabi njihove zgodbe kot »ekspertno znanje« (str. 101), v skladu z metodo, ki je v social-nem delu in v drugih družboslovnih znanostih vse bolj popularna. Sodelu-joči, poimenovani eksperti, imajo na podlagi lastnih izkušenj enakovreden

257

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

za njih skrbi doma, in ne zaradi same odsotnosti mame.

Obravnavani procesi in oblike so-cialnega starševstva so pokazali dvo-je. Najprej, izzvali so tradicionalno prepričanje o dominantni vlogi bio-loške mame, in to dejstvo razkrili kot družbeni konstrukt, ki med drugim govori tudi o tem, da lahko otrok raz-vije občutek navezanosti samo s po-močjo biološke matere. V nasprotju s tem je sedaj znano, da lahko otrok razvije zdravo navezanost s pomočjo katerekoli odrasle osebe. Drugo po-membno dejstvo je nov paradoks na področju enakosti žensk. Še enkrat se izkaže, da feminizem ne more biti en in enovit projekt, ampak da je kot socialno gibanje lahko samo tak, ka-kršnega predstavijo postfeministke, to je v obliki večjega števila različni smeri v feminizmu. Razlike med žen-skami, ki jih sicer povezuje družbeni spol (gender), so prevelike, da bi tvo-rile enotno skupino z istimi cilji. Žen-ske se med sabo razlikujejo po rasi, etniji, starosti, družbenemu razredu idr. Najbolj skrajen primer takšnega razlikovanja je fenomen nadome-stne matere, ki opravlja socialno re-produkcijo v tokovih globalnih verig skrbstvenega dela. Tako ta pojav kot tudi ostali so posledice neoliberalne naravnanosti modernih družb. Ali pa na primer fenomen sistematične-ga ubijanja ženskih zarodkov in do-jenčkov (gendercide) v državah, kot so Kitajska, Indija, Južna Koreja idr. V nasprotju s tem, kar bi pričakovali, moderna tehnologija (npr. ultrazvok) ni vplivala na preseganje tradicional-nih neenakosti med spoloma, temveč

medicinsko tehniko in imajo zako-nodajo urejeno tako, da imajo pari na razpolago več spolnih celic hkrati (najpogosteje Danska in Izrael). Pri obravnavi reproduktivnih posegov se pojavi paradoks, ki ga avtorica iz-postavi: čeprav ti posegi presegajo biološke omejitve, še vedno ostaja močno prepričanje, da je pravo star-ševstvo le biološko. Ljudje tako tudi s pomočjo medicine želijo ohraniti tra-dicionalne pojmovanja o starševstvu.

Zaradi tega družbenega parado-ksa se v starših pri vseh obravnavanih oblikah socialnega starševstva pojavi dvom, ali otrokom povedati o njiho-vem izvoru ali ne. Poleg parov, ki se poslužujejo medicinske reprodukci-je, se o tem sprašujejo tudi starši po-svojenih otrok, o tem se pogovarjajo starši v mavričnih družinah in tudi socialni starši v globalnih družinah. Sprašujejo se, kako se pogovarjati z otroki, kaj jim razkriti in kaj prikriti. Različne raziskave, ki so navedene v knjigi, govorijo v prid temu, da je otroku treba čim prej razkriti njegovo poreklo, ne toliko zaradi biologije sa-me, ampak zaradi negativnih učinkov prikrivanja in ustvarjanja družinske skrivnosti. Pomembno je, da avtorica ves čas vpleta in poudarja pomemb-nost družbene in kulturne realnosti, pomembnost družinske in socialne politike in zakonodaje. Družbeni kontekst je tisti, ki na primer stigma-tizira otroke iz mavričnih družin. Javni diskurzi in politike naslavlja-jo na ženske iz globalnih verig skrbi ambivalentna sporočila. Otroci žen-sk migrantk trpijo zaradi družbenih predsodkov, ki se primejo družine, ki

258

TEORIJA IN PRAKSA let. 50, 1/2013

vezi med odraslimi in otroki ter glo-rificirajo krvne povezave med dru-žinskimi člani. Kljub spremembam v družinskem življenju biološka nukle-arna družina še vedno velja za nor-mo normalnega. V kolektivnem spo-minu je še vedno ohranjena matrica tradicionalne družine, utemeljena na večvrednosti biološkega starševstva nad socialnim. Zato pojava socialne-ga starševstva ne smemo razumeti in obravnavati brez analize in upošte-vanja družbenih okoliščin in okolja, v katerega je vpeto. A kot pravi avto-rica: »Medtem pa ljudje v resničnem življenju živijo v najrazličnejših dru-žinskih konstelacijah, naloga družbe-nih politik pa je, da jih podpre« (str. 155). Knjiga predstavlja dobrodošlo čtivo, tako za širšo javnost kot tudi za akademsko skupnost. K njeni bar-vitosti in pestrosti vsekakor doprine-sejo tudi delci osebnih pogovorov in intervjujev ter izpisi z raznih internet-nih forumov.

se s pridom uporablja tako, da se nee-nakost ohranja. Avtorica se na nekem mestu sprašuje, ali lahko globalna delavka kot taka predstavlja uresni-čitev dolgega boja za enakopravnost pravic žensk do plačanega dela, ter odgovarja, da so feministični model univerzalne zaposlenosti izkoristile neoliberalne politike. Tudi ženske niso presegle svoje biološke vloge ali svojega družbenega spola z dovo-ljenimi (mednarodnimi) posvojitva-mi in/ali medicinsko reprodukcijo. Tako je samskim ženskam še vedno prepovedano posvojiti otroka ali se umetno oploditi (npr. v Sloveniji). Vsi ti procesi so odvisni od vsakokratnih politik, zakonodaj; dokler se družbe-na stvarnost ne bo spremenila, bodo obstajale neenakosti med spoloma in tudi (kot tematika knjige navaja) diskriminacijska prepričanja o soci-alnem starševstvu. Zakonodaje so ar-bitrarne in najpogosteje zagovarjajo dominacijo tradicionalnih bioloških