PRESADITEV SRCAknjižica za bolnike

Naslov: 

Presaditev srca, 1. ponatis 

leto prvega izida 2013 

 

Avtorja: 

doc. dr. Gregor Poglajen, dr. med. 

Vesna Andročec, SMS 

 

Recenzent: 

prof. dr. Bojan Vrtovec, dr. med. 

 

Založnik: 

Program za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije srca 

 

Tisk: 

Birografika Bori d.o.o. 

 

Naklada: 

200 izvodov 

 

 

 

  CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 616.12-089.843 POGLAJEN, Gregor Presaditev srca : knjižica za bolnike / [avtorja Gregor Poglajen, Vesna Andročec]. - 1. ponatis. - Ljubljana : Program za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije srca, KO za kardiologijo, Univerzitetni klinični center, 2016 ISBN 978-961-92480-1-0 1. Gl. stv. nasl. 2. Andročec, Vesna 283742720  

1 

Kazalo Uvod ................................................................................................................................................................ 2 

Zgradba in delovanje srca ................................................................................................................................ 2 

Srčno popuščanje ............................................................................................................................................ 3 

Ocena bolnikove primernosti za zdravljenje s presaditvijo srca ..................................................................... 4 

Transplantacijsko ekipo sestavljajo: ................................................................................................................ 4 

Preiskave pred presaditvijo srca ...................................................................................................................... 5 

Izbor bolnikov za presaditev srca .................................................................................................................... 6 

Uvrščanje bolnikov na seznam mreže za transplantacijo organov (Eurotransplant) ...................................... 7 

Kdo bo vaš darovalec? ..................................................................................................................................... 8 

Čakanje na ustrezen organ .............................................................................................................................. 8 

Priprava na presaditev srca ............................................................................................................................. 8 

Pred operacijo ................................................................................................................................................. 9 

Med operacijo ................................................................................................................................................. 9 

Pooperativna nega .......................................................................................................................................... 9 

Zapleti ............................................................................................................................................................ 11 

Informacije o zdravilih ................................................................................................................................... 15 

Glavobol, bolečine v mišicah in druge težave ............................................................................................... 24 

Prehranski dodatki ........................................................................................................................................ 24 

Povratek domov: ........................................................................................................................................... 25 

Skrb za zdravje vašega novega srca v domačem okolju ................................................................................ 25 

Kontrolni obiski v transplantacijski ambulanti .............................................................................................. 26 

Vrnitev v vsakdanje življenje ......................................................................................................................... 26 

Izogibanje okužbam ....................................................................................................................................... 26 

Zdrava prehrana po transplantaciji ............................................................................................................... 26 

Tekočine ........................................................................................................................................................ 34 

Ali je kakšna hrana zame lahko nevarna? ..................................................................................................... 34 

Telesna vadba  za  zdravje po transplantaciji ................................................................................................ 35 

Cepljenja ........................................................................................................................................................ 40 

Domače živali in rastline ................................................................................................................................ 40 

Vožnja ............................................................................................................................................................ 40 

Zaključek: ....................................................................................................................................................... 41 

Zapiski: ........................................................................................................................................................... 42 

2 

Uvod  Prvo  presaditev  srca  pri  človeku  je  decembra  1967  v  Capetownu  v  Južnoafriški  republiki opravil kirurg Christiaan Barnard.   Takrat sicer eksperimentalni poseg   se  je v zadnjih dveh desetletjih  razvil  v  uveljavljeno  obliko  zdravljenja  bolnikov  z  napredovalim  srčnim popuščanjem. Ta priročnik je namenjen zlasti bolnikom, ki se pripravljajo na presaditev srca, in tistim s presajenim srcem, pa tudi vsem ostalim, ki bi se želeli pobliže seznaniti s to obliko zdravljenja napredovalega srčnega popuščanja.  

Zgradba in delovanje srca Srce  je mišična  črpalka,  velika približno  kot  človeška pest.  Leži  za prsnico  in med   obema pljučnima  kriloma.  Srce  sestavljajo  štiri  votline: dve  zgornji  (desni  in  levi preddvor)  in dve spodnji  (desni  in  levi prekat). Ko  srce utripa,  se med  srčnimi  votlinami  in  velikimi  srčnimi žilami   po ustaljenem  zaporedju odpirajo  in  zapirajo  štiri  srčne  zaklopke,  ki  skrbijo, da  kri skozi srce vedno teče v ustrezni smeri. S kisikom osiromašena kri priteka iz telesa po zgornji in spodnji votli veni v desni preddvor  in nato v desni prekat, ki kri  iztisne v pljučno arterijo, od koder ta nato teče v pljuča. Tam se obogati s kisikom, nato pa  iz pljuč teče po pljučnih venah  v    levi  preddvor.  Iz  levega  preddvora  kri  teče  v  levi  prekat,  ta pa  jo  nato  iztisne  v glavno žilo odvodnico (aorto), po kateri kri odteka v organe in tkiva. Tako srce zagotavlja, da ves  čas  kri  prinaša  v  naša  tkiva  in  organe  kisik  in  hranila,  odnaša  pa  ogljikov  dioksid  in nerabne/strupene snovi.    

  

Slika 1: Zgradba srca 

 

3 

Srčno popuščanje  Diagnoza srčno popuščanje (ali kardiomiopatija) pomeni slabše delovanje srčne mišice zaradi bolezenskega procesa. Bolno srce ne more več učinkovito črpati krvi po telesu  in razvije se klinični sindrom srčnega popuščanja. Posledica srčnega popuščanja  je zastajanje tekočine v žilah, pljučih, trebuhu  in nogah.   Srčno popuščanje  je bolezen celotnega organizma  in ne  le srca, saj so zaradi slabše prekrvitve prizadeti številni organi  in tkiva. Bolniki to občutijo kot zmanjšano telesno zmogljivost  (najprej  imajo težave ob večjih telesnih naporih, nato pa že pri vsakodnevnih opravilih),  težje dihanje  in otekanje  trebuha  in nog. Bolniki  tudi pogosto povedo, da spijo z dvignjenim vzglavjem.   Glavni vzroki srčnega popuščanja:  Pri določenih vrstah srčnega popuščanja se srčne votline močno razširijo,  zato srce  slabše črpa kri po telesu. Vzroki za te oblike srčnega popuščanja so: 

virusne okužbe srčne mišice (miokarditisi), 

dolgotrajno povišan krvni tlak (hipertonično srce), 

bolezni zaklopk, 

stanje po porodu (poporodna kardiomiopatija), 

dolgotrajno prekomerno uživanje alkohola (alkoholna kardiomiopatija), 

zloraba drog (predvsem kokaina), 

neznani vzroki (idiopatična kardiomioaptija).  Črpalna funkcija srca se  lahko poslabša zaradi prebolelega srčnega  infarkta, ob katerem del srčne mišice odmre, preostali del srca pa se zaradi preobremenjenosti postopoma razširi  in tako deluje vse slabše. Večji kot je srčni infarkt, bolj verjetno je, da bo v naslednjih letih srce opešalo in se bo razvilo srčno popuščanje.   Včasih se srčno popuščanje pojavi zaradi prirojenih srčnih hib. Glede na vrsto hibe se srčno popuščanje lahko razvije že kmalu po rojstvu ali pa šele kasneje v odrasli dobi.  Posebna oblika srčnega popuščanja nastane pri boleznih srčne mišice, pri katerih ta postane prekomerno  toga  in/ali prekomerno zadebeljena. V prvem primeru govorimo o  restriktivni bolezni srčne mišice, v drugem pa o hipertrofični kardiomiopatiji.  Srčno popuščanje  vedno  zdravimo  stopenjsko.  Če  je  le mogoče,  skušamo odpraviti njegov vzrok (odmašitev žile, poprava zaklopke, zdravljenje miokarditisa, poprava prirojene napake). Sočasno pričnemo vedno tudi z zdravljenjem z zdravili. Če srčno popuščanje kljub optimalnim ukrepom napreduje do  stopnje, ko bolnik ne  zmore niti vsakodnevnih opravil,  je  smiselno razmisliti o možnosti presaditve srca.   

 

 

4 

Ocena bolnikove primernosti za zdravljenje s presaditvijo srca Postopek ocenjevanja za presaditev srca se začne z napotitvijo v transplantacijski center. V Sloveniji je to Program za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije srca na Kliničnem oddelku za kardiologijo UKC Ljubljana. V sklopu priprav na presaditev srca  je treba opraviti številne  laboratorijske  in  slikovne  preiskave,  s  katerimi  preverimo,  ali  je  bolnik  primeren kandidat za zdravljenje s presaditvijo srca in ali je presaditev srca zanj optimalno zdravljenje. Od njegovega zdravstvenega stanja je odvisno, ali bo opravil preglede ambulantno, ali pa bo potrebna bolnišnična obravnava.  

Transplantacijsko ekipo sestavljajo: 

Bolnik in njegova družina  Bistveno je, da kot osrednji član ekipe bolnik sodeluje pri svojem zdravljenju in tako prispeva k njegovemu dobremu  izidu. Podpora družine, partnerja   ali prijateljev  je med pripravo na poseg in v zgodnjem obdobju po njem zelo pomembna.  Transplantacijski kardiolog Kardiolog  preveri  dosedanje  stanje  bolnikovega  srca  in  oceni  pridružene  bolezni  (npr. sladkorno bolezen, bolezni pljuč, žil, prebavil  ipd). Optimizira tudi odmerke zdravil za srčno popuščanje  in  presodi,  katere  preiskave mora  bolnik  še  opraviti  pred  uvrstitvijo  na  listo čakajočih za presaditev srca.  Transplantacijska medicinska sestra Medicinska sestra v sodelovanju z drugimi  člani  transplantacijske ekipe usklajuje bolnikovo vsakodnevno  oskrbo  v  času  hospitalizacije.  Hkrati  predstavlja  tudi  pomemben  člen  v komunikaciji med  bolnikom  in ostalimi člani transplantacijske ekipe.  Kardiovaskularni  kirurg Kardiovaskularni  kirurg  glede  na  podatke  o  morebitnih  preteklih  operacijskih  posegih  v prsnem košu presodi, ali je presaditev srca pri bolniku s kirurškega vidika možna in nato, ko se pojavi ustrezen organ, presaditev tudi opravi.  Socialni delavec Socialni delavec oceni  in preuči   psihosocialne  in emocionalne potrebe bolnika  in njegove družine. Z njim se lahko bolnik pogovori tudi o morebitnih finančnih težavah in skrbeh glede stanovanja,  zdravil  in  zagotavljanja  potrebne  zdravstvene  nege  v  zgodnjem  obdobju  po presaditvi srca.   Dietetik (strokovnjak za prehrano) Dietetik  določi idealno telesno težo bolnika in njega in njegovo družino pouči o prehranskih omejitvah pri   srčnem popuščanju  in po presaditvi srca. Verjetno bo priporočil   omejevanje  maščob,  soli  in  škroba,  lahko  pa  tudi  omejen  vnos  tekočin.  Priporočamo,  da  se  bolnik njegovih navodil drži čim natančneje.   

5 

Psiholog Psiholog se z bolnikom pogovori glede morebitnih psihičnih obremenitev in njemu in njegovi družini nudi psihološko pomoč pred presaditvijo srca in tudi po njej. 

Preiskave pred presaditvijo srca 

 Laboratorijske preiskave Pred presaditvijo srca je treba opraviti številne laboratorijske preiskave, zaradi česar so med obravnavo potrebni številni odvzemi krvi. Praviloma gre za pregled elektrolitov, hemograma, jetrne  in  ledvične  funkcije,  motnje  v  strjevanju  krvi,  določiti  je  treba  krvno  skupino  in preverimo morebitno prisotnost virusov hepatitisa, citomegalovirusa in HIV.    Rentgensko slikanje prsnega koša S pomočjo rentgenske slike prsnega koša zdravnik oceni velikost bolnikovega srca in preveri morebitne nepravilnosti v pljučih.   Elektrokardiogram (EKG) S  standardnim 12‐kanalni EKG‐jem  zdravnik ugotovi, ali  ima bolnik kakšno motnjo  srčnega ritma, ki jo je mogoče odpraviti.  Ultrazvok srca Ta preiskava  je v diagnostiki srčnega popuščanja ključna. Daje  informacije o velikosti srčnih votlin,  gibanju  posameznih  delov  srčne mišice  in  delovanju  srčnih  zaklopk.  Z merjenjem  iztisnega deleža, ki se navadno izrazi v odstotkih (normalen iztisni delež znaša 60 %), zdravnik oceni črpalno funkcijo bolnikovega srca.  Kateterizacija levega dela srca (koronarografija) To  je  invazivna  preiskava.  Skozi  arterijo  v  dimljah  do  srca  zdravnik  napelje  tanke  cevke (katetre).  Preko  njih  nato  v  votlino  levega  prekata  (ventrikulografija)  ali  pa  v  koronarne arterije (koronarografija) vbrizga kontrastno sredstvo. S koronarografijo zdravnik preveri, ali obstajajo v koronarnih arterijah   zapore, ki bi  jih bilo mogoče odpraviti,  in oceni delovanje levega prekata.  Kateterizacija desnega dela srca Ta preiskava se  lahko opravi hkrati s kateterizacijo  levega srca ali pa kot  ločena preiskava. Zdravniku daje podatke o pritiskih v desnem delu srca  in v pljučih. Na osnovi teh podatkov zdravnik  predpiše  bolniku  ustrezna  zdravila  in  presodi,  ali  je  bolnik  primeren  kandidat  za transplantacijo.  Preiskave pljučne funkcije S  temi preiskavami  zdravnik preveri  sposobnost bolnikovih pljuč, da dovajajo kisik ostalim delom telesa in da iz krvi odstranjujejo ogljikov dioksid.  

6 

  

Slika 2: Kateterizacija srca  Ultrazvok (doppler) vratnih arterij To je ultrazvočna preiskava karotidnih arterij, ki dovajajo kri v možgane. Če so vratne arterije zožene ali  zamašene,  je pred presaditvijo  treba  to odpraviti,  sicer  to pomeni  tveganje, da med presaditvijo bolnik utrpi možgansko kap.  Ultrazvočna preiskava perifernega ožilja Zdravnik s pomočjo ultrazvoka preveri, ali so žile spodnjih okončin prehodne. Ti podatki so pomembni predvsem  za kirurga. Neposredno pred  transplantacijo namreč  lahko bolniku  v velike  vene  in  arterije  v  dimljah    vstavijo    katetre  za  zunajtelesni  krvni  obtok,  ki  v  času presaditve srca nadomešča funkcijo bolnikovega srca in pljuč.  Ultrazvok trebuha Z  ultrazvočno  preiskavo  trebušnih  organov  ‐  jeter,  žolčnika,  trebušne  slinavke,  vranice  in ledvic  ‐  odkrivamo  morebitne  nepravilnosti,  ki  bi  lahko  ovirale  uspešen  potek  ali  izid presaditve srca.  Obvezne preiskave so   še mamografija (slikanje dojk)  in bris materničnega vratu za ženske,  za moške  pa  pregled  prostate.  Vsi  bolniki,  ki  so  starejši  od  50  let, morajo  opraviti  tudi endoskopski pregled debelega črevesja.  Poleg  navedenih  preiskav  potrebujejo  nekateri  bolniki  različne  dodatne  preiskave  zaradi  morebitnih  spremljajočih  bolezni.    Po  posvetu  z  bolnikom  jih  odredi  transplantacijski kardiolog, ki bolnika pripravlja na presaditev.  

Izbor bolnikov za presaditev srca  Transplantacijska ekipa na rednih tedenskih sestankih obravnava dokumentacijo bolnikov, ki so  bili  ocenjevani  za  presaditev  srca.  O  primernosti  kandidata  za  presaditev  srca transplantacijska  ekipa  odloča  na  osnovi  rezultatov  opravljenih  preiskav  in  presoje  ter mnenja vseh svojih članov. Če bolnik ni primeren za presaditev srca, se praviloma nadaljuje zdravljenje z zdravili pri izbranem kardiologu.  

7 

Kriteriji za izbor ustreznih kandidatov za presaditev srca so:   

končna srčna odpoved, ki se ne odziva na zdravila, 

pogoste hospitalizacije zaradi poslabšanja srčnega popuščanja, 

vse druge možnosti konzervativnega  in kirurškega zdravljenja so izčrpane, 

odsotnost kontraindikacij, kot so: o pomembna (nereverzibilna) pljučna hipertenzija, o aktivno rakavo obolenje ali prebolelo rakavo obolenje v zadnjih 5 letih, o napredovala okvara jeter, ledvic ali pljuč, o akutna okužba, o starost nad 70 let, o sladkorna bolezen z zapleti,  o napredovala periferna ali možganska žilna bolezen, o bolezenska debelost (indeks telesne mase nad 30), o kaheksija (huda splošna telesna oslabelost,) o zloraba drog ali alkohola, o nezmožnost upoštevanja zdravnikovih navodil. 

 

Uvrščanje bolnikov na seznam mreže za transplantacijo organov (Eurotransplant)  Ko  transplantacijski  konzilij  potrdi,  da  je  bolnik  primeren  kandidat  za  presaditev  srca,  ga vpišemo  v  nacionalni  seznam  kandidatov  za  presaditev  srca,  ki  ga  vodi  Program  za napredovalo  srčno  popuščanje  in  transplantacije  srca  v  povezavi  z  Zavodom  Republike Slovenije  za  presajanje  organov  in  tkiv  (Slovenija  Transplant).  Za  pravilen  vpis  na  seznam čakajočih na presaditev srca so potrebni naslednji podatki: 

priimek in ime, 

datum rojstva, 

telesna teža in višina, 

krvna skupina, 

izvid virusnih markerjev.  Status na čakalni listi: 

Glede na stopnjo srčne bolezni se ob uvrstitvi bolnika na čakalno listo odločimo za enega od treh navedenih statusov.  

HU – urgentni status (bolnik je v bolnišnici in prejema infuzije zdravil, ki spodbujajo delovanje srcčne mišice) , T – neurgentni status (bolnik na presaditev čaka doma), NT  ‐ nedejavni status (v primeru, da bolnik  trenutno ni primeren za presaditev, pričakujemo pa, da bo v prihodnje presaditev potreboval).  

Glede na  spreminjanje  stanja bolnika  (izboljšanje, poslabšanja)  je mogoče  status poljubno spremeniti.  Za  spremembo  statusa  niso  potrebne  dodatne  preiskave  ali  dodatna hospitalizacija.  

8 

Kdo je darovalec?  Ko  bolnika  uvrstimo  na  seznam  kandidatov  za  presaditev  srca,  se  začne  čakanje  na ustreznega darovalca. Ali je darovalčevo srce za bolnika primerno, se presoja zlasti na osnovi  ujemanja krvne skupine (A, B, AB ali O) in ujemanja velikosti (telesne teže in višine) darovalca in  prejemnika,  vendar  lahko  zdravnik  upošteva  tudi  druge  dejavnike,  denimo  različna protitelesa ali  povišan krvni tlak v  pljučih.  O  darovalcu  bolnik  ne  dobi  nobenih  osebnih  informacij. Od  transplantacijskega  centra  je odvisno, kakšne podatke zaupajo bolniku. Če se bolnik želi zahvaliti darovalčevi, lahko napiše anonimno  pismo,  ki  ga  bo  na  ustrezni  naslov  posredoval  Zavod  Republike  Slovenije  za presajanje organov  in  tkiv. To pismo ni obvezno.  Če  je bolnik  v  zadregi,  kako ga  sestaviti, lahko za pomoč prosi transplantacijskega kardiologa. 

Čakanje na ustrezen organ  Čakanje na ustrezni organ je lahko zelo naporno, tako telesno kot tudi duševno. Bolnik lahko  čaka doma ali v bolnišnici, to pa je odvisno od zdravljenja, ki ga potrebuje. Pomembno je, da je bolnik med čakanjem na ustrezen organ vedno dosegljiv na telefonskih številkah, ki jih je posredoval  transplantacijski  ekipi.  O  odsotnosti  (npr.  dopust)  je  o  tem  treba  obvestiti  transplantacijskega kardiologa.  

Priprava na presaditev srca  Če bolnik čaka na presaditev doma, je pomembno, da se  lahko čim hitreje odpravi od doma, ko ga transplantacijski kardiolog pokliče na operacijo. S seboj v bolnišnico je treba vzeti: 

a) potovalko, v kateri so toaletne potrebščine  in drugi osebni predmeti, npr. očala, 

mobilni telefon ipd., 

b) urejeno zdravstveno dokumentacijo, 

c) imena in telefonske številke družinskih članov, s katerimi bolnik želi biti v stiku med 

bivanjem v bolnišnici. 

Že  po  telefonu  transplantacijski  kardiolog  vpraša  bolnika,  kdaj  je  nazadnje  jedel,  in  mu naročili,  da  ničesar  ne  poje  ali  popije  do  prihoda  v  bolnišnico,  kjer  ga  bodo  pripravili  na  operacijo. Če  bolnik  čaka  v  bolnišnici,  ga  o  presaditvi  ravno  tako  obvesti  transplantacijski  kardiolog. Tudi  tedaj  mora  imeti  bolnik  s  seboj  imena  in  telefonske  številke  vseh    sorodnikov  in prijateljev, ki jih bo moral ali želel poklicati v času hospitalizacije.   Ne  glede  na  to,  ali  bolnik  čaka  doma  ali  v  bolnišnici,  bo  pred  operacijo  ponovno  opravil osnovne  laboratorijske  preiskave,  slikali mu  bodo  srce  in  pljuča  in  prejel  bo  že  tudi  prve odmerke  zdravil  za  preprečevanje  zavrnitve  srca.  Če  ima  bolnik  vstavljen  ICD,  ga  dežurni zdravnik izklopi tik pred odhodom v operacijsko dvorano.  

9 

Pred operacijo  Ko transplantacijski kardiolog prejme ustrezno ponudbo za srce, potekajo nadaljnje priprave na operacijo glede na časovni potek odvzema organov, ki ga določi donorski center. Četudi so bolnika že pripeljali v operacijsko dvorano, se operacija začne šele, ko ekipa za odvzem srca pregleda darovalčevo srce in tako dokončno potrdi načrtovano  presaditev.   

Med operacijo  Med  operacijo  bolniku  –  prejemniku  odstranijo  večino  srca,  pustijo mu  samo majhen  del preddvorov, na katerega všijejo novo srce. Operacija navadno traja pet do šest ur, lahko pa  tudi dlje, če je bil bolnik že kdaj operiran na odprtem srcu ali če ima nameščeno napravo za podporo  levemu  prekatu.  Med  operacijo  lahko  nadzorna  sestra  v  operacijski  dvorani vzdržuje stik z vašo družino in jih obvešča o poteku presaditve. Ali je to mogoče, je odvisno predvsem  od  kirurga,  zato  se  je  treba  o  tem  pozanimati  pred  operacijo.  Ko  je  operacija končana, bolnikov transplantacijski kardiolog svojce  seznani z njenim  izidom.  

Pooperativna nega  Enota intenzivne nege 

Po opravljeni presaditvi prepeljejo bolnika  v enoto  intenzivne nege  (EIN),  kjer  si opomore pod skrbnim nadzorom zdravnikov in sester, usposobljenih za prepoznavanje vsakršnih težav z bolnikovim novim srcem. Običajna pravila in postopki,  ki jih lahko bolnik in njegova družina pričakujeta v EIN:  

Vsakdo,  ki  vstopi  v  bolnikovo  sobo,  si mora  umiti  roke. Obvezna  je  tudi    zaščitna obleka  (maska  in halja). To bolnika varuje pred možnostjo okužb, ki    je sedaj   večja zaradi zdravil za preprečevanje zavrnitvene reakcije. 

Prvih 24‐48 ur  je bolnik priključen na aparat za dihanje, dokler učinki anestezije   ne izginejo  in  bolnik  ne  začne  učinkovito  samostojno  dihati.  S  svojci  in  z medicinsko sestro se bolnik sporazumeva s kimanjem in/ali pisanjem sporočil. 

V eni od velikih vratnih ven  ima bolnik vstavljeno posebno cevko (kateter), s katero  zdravniki   merijo krvni tlak v bolnikovem novem srcu. Na rokah mu  lahko namestijo še  dodatne intravenozne kanalčke zaradi prejemanja potrebnih zdravil in tekočine. 

V mehurju  imajo bolniki po presaditvi  vstavljen  kateter  za odvajanje urina. Nadzor tega  je  zelo  pomemben,  saj  se  zdravniki  tako  prepričajo  o  normalnem  delovanju bolnikovih ledvic. Tudi to cevko odstranijo 24 do 48 ur po operaciji. 

V  bolnikovem  prsnem  košu  so  nameščeni  dva  do  trije  dreni,  po  katerih  iz  prsne votline odteka  tekočina, ki  se v njej nabira  zaradi kirurškega posega. Ko  se količina tekočine zmanjša ali se odtekanje ustavi, zdravniki te cevke odstranijo. 

Rana  na  prsih  je    prekrita  s  povojem.  Zaprta  je  s  sponkami  ali    šivi.  Povoj  na  rani ostane do odstranitve šivov, to je praviloma do 10. dne po operaciji. 

10 

Pod rano na prsih iz kože izstopata dve žici, ki ju zdravniki povežejo z začasnim srčnim spodbujevalnikom,  ki  ga  uporabljajo  v  primeru,  če  bolnikovo  novo  srce  utripa prepočasi. Odstranijo ju pred odpustom iz bolnišnice. 

Če težav ni, lahko bolnik že dan po operaciji vstaja iz postelje in poseda na stolu.  

V  EIN  bolniku  vsak  dan  vzamejo  kri,  da  lahko  prilagajajo  odmerke  zdravil  za preprečevanje  zavrnitvene  reakcije  in  spremljajo  delovanje  ledvic,  jeter  in  drugih organov po transplantaciji. 

 Kašelj in globoko dihanje 

Ko bolnik spet samostojno diha, ga naučijo uporabljati preprost pripomoček  za  dihalne vaje (spodbujevalni spirometer), ki ga varuje pred pljučnico. Pomembno  je  izvajati dihalne vaje, izkašljevati  in  globoko  dihati  redno    vsako  uro.  Prve  dni  po  operaciji  bolniku  to  povzroča težave, kasneje pa gre iz dneva v dan bolje. Zadihanost po operaciji  je nekaj povsem običajnega. Med posegom bolnik namreč prejme veliko  tekočine,  zdravil  in  krvnih  pripravkov.  Ko  se  bolnik  ponovno  začne  intenzivneje premikati, bo zato verjetno moral pogosteje na vodo, da se bo telo znebilo odvečnih tekočin.  Neoživčenost presajenega srca  

Hitrost utripanja bolnikovega novega srca je odvisna od nivoja kateholaminov  v krvi. Ker srce po presaditvi ni oživčeno,  se drugače odziva na  fiziološke  zahteve  in na  telesno aktivnost, zato je pomembno, da se bolnik pred  telesno vadbo vedno ogreje in  po njej  ohladi. S tem bolnik omogoči novemu srcu počasno normalizacijo srčnega utripa in se tako izogne slabemu počutju  ob  začetku  telesne  vadbe  ali  po  njej.    Prve  mesece  po  presaditvi  srca  je  tudi normalno, da bolnik ob hitri spremembi položaja telesa čuti rahlo omotico.  Čeprav presajeno srce ni oživčeno,   so bolniki večinoma že kmalu po operaciji sposobni za  normalno življenje. Nekateri  se celo odlikujejo pri različnih športih. Večina jih navaja dobro funkcionalno  zmogljivost  in  so  zadovoljni  z  izboljšano  kvaliteto  življenja.  Za  učinkovito delovanje novega srca je pomembno, da bolnik: 

vzdržuje zdrav življenjski slog, ki vključuje zdravo prehrano in redno telesno aktivnost, 

jemlje vsa predpisana zdravila natanko tako, kot so mu naročili, 

spremlja svojo telesno težo, temperaturo, krvni tlak in srčni utrip v skladu z navodili, 

ohrani redne stike s transplantacijsko ekipo, 

hodi redno na kontrolne preglede ter na  laboratorijske in druge preiskave, 

poskrbi, da vsi njegovi zdravniki, pa tudi zobozdravnik in  farmacevt vedo za njegova zdravila in ostalo oskrbo. 

 Telesna aktivnost po presaditvi srca 

V enoti  intenzivne nege bolnika spodbujajo, da se postavi na noge, čim mu bodo odstranili dihalno  cevko  in drene. Tako bolnik postaja  iz dneva  v dan  telesno bolj aktiven. Navadno večina bolnikov ob odpustu lahko samostojno hodi, nekateri pa tudi po odpustu iz bolnišnice še  potrebujejo  dodatno  pomoč  pri  hoji  in  vsakodnevnih.    To  je  odvisno  predvsem  od bolnikovega stanja pred operacijo, pri tem pa bolniku pomaga patronažna služba.   

11 

Ob  telesnih  aktivnostih  se  priporoča  varčevanje  z  močmi,  odsvetuje  pa  se  pretirano naprezanje. Bolnik se mora vedno spomniti na ogrevanje in ohlajanje ter poskrbeti, da med vadbo popije dovolj vode. Omejitve telesne dejavnosti veljajo samo za zgodnje pooperativno obdobje, kasneje  se bolniki lahko gibljejo po želji in v okviru svojih zmogljivosti.  

Zapleti 

Zapleti neposredno po operaciji 

Po presaditvi srca  lahko nastopijo številni zapleti, ki pa so na srečo redki. Transplantacijska ekipa  se  trudi  po  svojih  najboljših  močeh,  da  zmanjša  možnost  zapletov  in  nemudoma odpravi  težave,  ki  se morebiti  pojavijo  po  operaciji.  S  skrbnim  upoštevanjem  navodil  in obveščanjem  transplantacijske  ekipe  o morebitnih  težavah  lahko  bolnik  tudi  sam  pospeši svoj povratek v običajno aktivno življenje. 

Okužbe 

Zdravila  za preprečevanje  zavrnitvene  reakcije  zmanjšujejo  sposobnost bolnikovega  telesa, da se brani pred okužbami. Zato   so bolniki s presajenim srcem   po operaciji  imunsko manj odporni (to stanje je zaradi preprečevanja zavrnitve zaželeno in vsakršno uživanje sredstev za spodbujanje imunosti in probiotikov strogo odsvetujemo). Najpogostejše okužbe so:  

Virusne okužbe: 

 Citomegalovirus (CMV) Okužba  s  CMV  je  ena    najpogostejših  okužb  pri  bolnikih  s  presajenimi  organi. Nevarnost okužbe  je  največja  v  prvih mesecih  po  presaditvi. Med  znake  sodijo  utrujenost,  povišana telesna temperatura, nočno potenje, bolečine v sklepih, glavobol, slabost, bruhanje, driska in kratka  sapa.  Včasih  je  potreben  sprejem  v  bolnišnico,  največkrat  pa  transplantacjski kardiolog po dokazu okužbe bolniku predpiše protivirusno zdravilo v obliki tablet.   Virus herpesa simpleksa, tip 1 in tip 2 Ti virusi najpogosteje okužijo kožo,  lahko pa se pojavijo  tudi v drugi predelih, kot so oči  in pljuča. Tip 1 povzroča mehurčke  in rane okoli ust, tip 2 pa razjede na spolovilih. Herpes  je nalezljiva  bolezen,  ki  se  lahko  prenaša  s  spolnimi  odnosi.  Bolniki  s  presajenimi  organi  se lahko okužijo  tudi po drugi poti. Okužba z virusom herpesa simpleksa je večinoma blaga, včasih pa se pojavi tudi v hujši obliki. Herpesa ni mogoče popolnoma odpraviti, vendar se ga lahko učinkovito zdravi. Zdravljenje je odvisno  od  resnosti  bolezni,  zdravila    se  dajejo  v  obliki  tablet  ali  pa  infuzij  (odvisno  od resnosti bolezni).  Simptomi herpesa so splošna oslabelost  in  izpuščaj v obliki   bolečih, s tekočino napolnjenih mehurčkov in razjed v okolici ust in v predelu spolovil. Če bolnika boli pri požiranju, se mora takoj posvetovati s svojim zdravnikom. Ženske morajo biti pozorne tudi na vsak neobičajen izcedek  iz  nožnice.  Če  bolnik  sumi  na  okužbo  s  herpesom,  mora  o  tem  takoj  obvestiti transplantacijskega kardiologa. 

12 

Previdnostni ukrepi: 

Paziti je treba, da so prizadeti predeli čim bolj čisti in suhi. 

Po vsakem stiku z rano si je treba umiti roke z milom. 

Nositi je treba ohlapna oblačila,zaradi preprečevanja draženja rane in širjenja virusa. 

Izogibati se je treba poljubljanju z osebo, ki ima labialni  herpes. 

Izogibati se je treba spolnim odnosom z osebo, ki ima genitalni herpes.  Herpes zoster (pasovec) Pasovec  se  kaže  kot  izpuščaj  v  obliki  drobnih,  s  tekočino  napolnjenih mehurčkov,  ki  se običajno pojavi na prsih, hrbtu ali boku.  Lahko je boleč, pogosteje se pojavi pri ljudeh, ki so preboleli norice. Če bolnik opazi tak izpuščaj, mora nemudoma poklicati transplantacijskega kardiologa.  Norice Norice se lahko pokažejo kot izpuščaj v obliki drobnih mehurčkov in jih navadno srečamo pri otrocih.  Kdor  jih  preboli,  ostane  odporen  proti  ponovni  okužbi.  Bolnik mora  nemudoma poklicati   transplantacijskega kardiologa, če  je bil  izpostavljen noricam  in  jih pred tem še ni prebolel.  

 

Glivične okužbe 

 Kandidoza (soor ali afte) Kandida  je glivica, ki  lahko povzroči vrsto  različnih okužb pri bolnikih  s presajenimi organi. Okužba se navadno začne  v ustih in grlu, lahko pa se pojavi tudi v predelu kirurške rane, oči, dihal  in  sečil. Najhuje  je,  če  se  razširi v krvni obtok. Glivično okužbo   ustne votline ali grla imenujemo  soor.  Znaki  okužbe  so  belkaste  (ali  rdečkaste)  lise  na  sluznici,    bolečina, občutljivost, bele obloge na  jeziku  in težave s požiranjem. Kandidoza    lahko prizadene tudi požiralnik, pri ženskah pa nožnico. Okužbo nožnice navadno spremlja nenormalen izcedek, ki je lahko bel ali rumen in je pogosto povezan s srbenjem. Ob sumu na glivično okužbo mora bolnik čim prej poklicati transplantacijskega kardiologa. Zdravljenje resnejših  glivičnih okužb navadno poteka hospitalno.  Pneumocystis jirovecii Pneumocystis jirovecii je glivam podoben mikroorganizem, ki se navadno nahaja v pljučih. Pri ljudeh  z  oslabljenim  imunskim  sistemom  (npr.  pri  bolnikih  s  presajenimi  organi)  lahko povzroči posebno obliko pljučnice. Med prve znake bolezni sodita blag, suh kašelj in povišana telesna temperatura. V primeru prehlada ali gripi podobne bolezni, ki se ne izboljša, se mora bolnik nemudoma posvetovati s transplantacijskim kardiologom. Bolniki s presajenim srcem v prvih 6 mesecih po posegu proti P. jirovecii prejemajo antibiotično zaščito s Primotrenom.  

13 

Bakterijske okužbe: 

 Okužba rane Bakterijska  okužba  se  lahko  razvije  v  predelu  operacijske  rane.  Če  ima  bolnik  povišano temperaturo  ali  če  opazi  v  okolici  rane  rdečino,  oteklino,  občutljivost  ali  izcedek,  mora poklicati  transplantacijskega  kardiologa.  Ta  ga  bo  napotil  na  ustrezne  laboratorijske  in mikrobiološke preiskave in mu po potrebi predpisal antibiotik.  

Zavrnitev 

 Znaki in simptomi 

Imunski sistem  ščiti bolnikovo telo pred okužbami, tako da prepozna določene tujke, kot so bakterije  in virusi,  in  jih uniči. Na žalost  lahko  (sicer redko) zazna kot    tujek  tudi bolnikovo novo srce.  Zavrnitev je poskus   imunskega sistema, da napade presajeno srce. Da se to prepreči, mora bolnik do konca življenja jemati zdravila za preprečevanje zavrnitvene reakcije v predpisanih odmerkih. Že enodnevna prekinitev  jemanja  teh zdravil  lahko vodi v življenje ogrožajočo zavrnitveno reakcijo.  Kljub vsem varnostnim ukrepom je zavrnitev še vedno možna. Do 50 odstotkov bolnikov  ima najmanj eno zavrnitev v prvem letu po presaditvi, čeprav jemljejo imunosupresivna zdravila. Prva epizoda pogosto nastopi v prvih šestih mesecih po operaciji. Zavrnitev je navadno blaga in  njeno  napredovanje  je mogoče  preprečiti  s  prilagajanjem  odmerkov  imunosupresivnih zdravil  ali  začasnim  dodajanjem  novega  zdravila.  Zavrnitev  še  ne  pomeni,  da  novo  srce  odpoveduje. Večino zavrnitev  lahko  uspešno pozdravimo z imunosupresivnimi zdravili.  Ker  lahko  večino  zavrnitev uspešno pozdravimo,  če  jih odkrijemo dovolj  zgodaj, mora biti bolnik nanje pozoren    in nemudoma poklicati transplantacijsko ekipo, če opazi katerega od naslednjih znakov:  

utrujenost/oslabelost, 

telesno temperaturo  38 oC ali več, 

kratko sapo, 

hiter ali nepravilen srčni utrip, 

otekanje rok ali nog, 

nenaden porast telesne teže, 

padec krvnega tlaka, 

slabo počutje ali bolečine kot pri gripi, 

občutek slabosti v želodcu.  Če  bolnik  opazi  kateregakoli  od  navedenih  znakov,  mora  o  tem  obvestiti transplantacijskega kardiologa, ne pa skušati zdraviti svoje simptome doma ali  čakati na naslednji kontrolni pregled. Transplantacijska ekipa odloči, kako ukrepati glede bolnikovih težav. Če bolnika karkoli skrbi, je to zadosten razlog, da  obvesti transplantacijsko ekipo. 

14 

Biopsija 

Biopsija srca  je trenutno edini način za dokončno ugotavljanje zavrnitvene reakcije. V prvih mesecih  po  presaditvi  se  biopsije  izvajajo  rutinsko,  njihova  pogostnost  pa  se  razlikuje  od programa  do  programa.  Ta  preiskava  se  opravi  v  kateterizacijskem  laboratoriju.  Zdravnik bolniku po predhodni lokalni anesteziji v dimeljsko veno vstavi tanek inštrument, s katerim v srcu odščipne  4 do 5 majhnih koščkov tkiva.   Preiskava traja od 15 do 30 minut. Mogoče se bolnik med posegom počuti neprijetno zaradi pritiskanja katetra, vendar večina bolnikov preiskavo dobro prestane in nima nobenih težav. Po posegu lahko kmalu vstanejo in hodijo, domov pa so odpuščeni predvidoma naslednji dan (če je izvid biopsije negativen).  Tudi  če bolnik ne občuti  težav,  lahko biopsija  razkrije  spremembe,  ki  kažejo na  zavrnitev. Zato je bistveno, da bolnik opravi vse redne biopsije, ki so predvidene v programu njegovega zdravljenja.  Na  osnovi  izvidov  se  transplantacijska  ekipa  določi,  kakšno  zdravljenje  je  za bolnika najboljše.  Zdravljenje zavrnitev 

 Povečanje odmerkov zdravil Če ugotovi znake zavrnitve, bo transplantacijski kardiolog najprej preveril, ali bolnik prejema dovolj  imunosupresivnih zdravil. Mogoče bo odmerke teh zdravil začasno celo povečal.  Zdravljenje s pulzi steroidov Pomembnejše  zavrnitve  se  pogosto  zdravi  s  povečanimi  odmerki  steroidov,  ki  jih  bolnik prejemat tri dni, nato pa se odmerki počasi zmanjšajo na prvotno raven. Po enem do dveh mesecih  zdravljenja  bolnik  opravi  kontrolno  biopsijo,  desnostransko  kateterizacijo  in ultrazvok srca.  Plazmafereza Ta se uporablja za zdravljenje  posebne vrste zavrnitve, ki se imenuje »humoralna zavrnitev«.  

Koronarna vaskulopatija presadka 

Eden od dejavnikov, ki pomembno zmanjšujejo dolgoročno preživetje po presaditvi srca  je vaskulopatija presadka. Gre za zelo agresivno obliko koronarne bolezni, pri kateri se tvorijo difuzne  zapore  v  koronarnih  arterijah.  Za  diagnozo  je  potrebna  koronarografija  z znotrajžilnim ultrazvokom. Včasih je mogoče zamašene žile odpreti s pomočjo žilnih opornic in/ali balonov, največkrat pa so spremmebe na koronarnih žilah preobsežne za perkutano ali kirurško zdravljenje.  Omejevanje  dejavnikov  tveganja  za  srčno  bolezen  je  pomembno  tudi  pri  zmanjševanju pojavnosti  vaskulopatije  presadka,    kamor  sodi  zdravljenje  sladkorne  bolezni,  visokega krvnega  tlaka,  debelosti  in  povišanega  holesterola  ter  prenehanje  kajenja  in  uživanja alkohola. 

15 

Anksioznost in depresija 

Zahtevna  operacija,  ki  jo  bolnik  prestane,  lahko  pomeni  veliko  obremenitev  zanj  in  za njegovo družino. Bolnike po presaditvi pogosto mučita tesnoba  in potrtost. Te težave  lahko nastopijo že v bolnišnici ali po vrnitvi domov. Posebej usposobljeni svetovalci bolniku  lahko pomagajo, da se privadi na življenje doma, in mu olajšajo povratek na delo ali v šolo. Podatke o teh službah lahko bolnik dobi pri transplantacijski ekipi. 

Sladkorna bolezen (diabetes) 

Nekatera  imunosupresivna  zdravila,  zlasti  Medrol,  lahko  povzročijo  ali  pa  poslabšajo sladkorno bolezen, ki pomeni povišano raven sladkorja v krvi. Med  znake  sladkorne  bolezni  sodijo  žeja,  povečano  odvajanje  urina,  hujšanje  in  splošna utrujenost.  Če  bolnik  opazi  takšne  znake,  mora  poklicati  transplantacijskega  kardiologa. Sladkorno bolezen, ki nastane zaradi zdravil, je mogoče odpraviti ali ublažiti, če jo odkrijemo dovolj  zgodaj.  Krvni  sladkor  je mogoče  znižati  tudi  z  zmanjšanjem  telesne  teže,  pravilno prehrano  in  telesno aktivnostjo. Mogoče mora pacient krajši  čas po operaciji, medtem   ko prejema višje odmerke  imunosupresivnih zdravil, uživati zdravila za sladkorno bolezen ali si vbrizgavati inzulin. Če zboli za sladkorno boleznijo, bo bolnik prejel podrobna navodila, kako z njo  živeti.  Če  je bolnik  imel  sladkorno bolezen  že pred operacijo,  se  lahko po presaditvi težave z urejanjem sladkorja v krvi povečajo. 

Visok krvni tlak 

Povišanje krvnega tlaka je stranski učinek nekaterih zdravil, ki jih bo bolnik jemal. Mogoče bo moral  jemati  še  dodatna  zdravila  za  urejanje  krvnega  tlaka  ali  pa  bo  transplantacijski kardiolog  spremenil  zdravila  za  preprečevanje  zavrnitvene  reakcije.  Za  urejanje  visokega krvnega tlaka je na voljo veliko različnih vrst zdravil. Mogoče bo moral bolnik preskusiti več različnih  zdravil,  preden  bo  našel  njihovo  ustrezno  kombinacijo. Morda  bo  bolnik moral jemati  tudi  diuretik  za  zmanjševanje  krvnega  tlaka,  povečano  odvajanje  urina  in odstranjevanje odvečne tekočine. 

 

Informacije o zdravilih  Jemanje zdravil, ki so bolniku predpisana, je njegova odgovornost. Pogovoriti se mora s svojim transplantacijskim kardiologom in transplantacijsko sestro, da bo razumel: 

ime in namen posameznega zdravila, 

odmerjanje, 

čas jemanja, 

način jemanja,  

trajanje zdravljenja, 

najvažnejše stranske učinke,  

kaj storiti, če  je na zdravilo pozabil, 

kdaj naročiti novo količino zdravila, da ga ne bo zmanjkalo, 

kako priti do zdravila, 

čemu se mora v času zdravljenja izogibati. 

16 

 Po povratku domov bo bolnik nadaljeval z  večino zdravil, ki so jih zdravniki po presaditvi uvedli v bolnišnici. Nikakor bolnik ne sme jemati  zdravil, ki jih je jemal pred presaditvijo!  OPOZORILO: Nikoli ne  prenehajte z jemanjem zdravil in ne spreminjajte odmerkov brez dovoljenja transplantacijske ekipe.   Splošni napotki za shranjevanje zdravil 

 

Zdravila se shranjuje  v originalnih stekleničkah, ki naj bodo tesno zaprte. Če bolnik uporablja za tablete posebno posodo, naj bo ta tesno zaprta. 

Zdravila se hrani v hladnem, suhem in temnem prostoru.  

Zdravil se ne hrani v kopalnici. Zaradi vlage in toplote se lahko njihov učinek zmanjša. 

Zdravila v tekoči obliki nikoli ne smejo zmrzniti. 

Zdravil se ne shranjuje v hladilniku, razen če je tako svetoval farmacevt. 

Vsa zdravila je potrebno hraniti  izven dosega otrok.  Jemanje zdravil 

Preden bolnik začne jemati nova zdravila, naj prosi transplantacijsko sestro da mu za vsako zdravilo pomaga izbrati najboljši čas jemanja. 

Vsako zdravilo je potrebno jemati vsak dan ob istem času. 

Treba se je držati predpisanega urnika. 

Tablet se ne drobi in ne reže, razen če je bolnik prejel taka navodila v bolnišnici.  Bolnik mora obvestiti transplantacijsko ekipo,  … 

če ne more jemati zdravil zaradi bolezni (npr. bruhanje), 

če ima prebavne težave, kot so slabost, bruhanje ali driska, ki trajajo  36‐48 ur, 

če meni, da so navodila na nalepki drugačna od prejetih  ustnih navodil, 

če ima razlog za jemanje aspirina, brufena, drugih analgetikov, zdravil za prehlad ali tablet za hujšanje, 

če meni, da ima znano alergijo na predpisana zdravila, 

če je prišlo do spremembe zdravstvenega stanja ali prehranskih navad, 

če je  prejel od osebnega zdravnika recept za novo zdravilo ali nova navodila za jemanje obstoječega zdravila, 

če ima neobičajne težave, ker so te lahko povezane z vašimi zdravili.  Informacije o posameznih zdravilih To  poglavje  vsebuje  splošna  pojasnila  o  delovanju,  pravilni  uporabi,  odmerjanju, previdnostnih  ukrepih  in  stranskih  učinkih  posameznih  zdravil.  Informacije  ne  zajemajo  vseh  podatkov  o  posameznem  zdravilu    in  ne  nadomeščajo  nasvetov  vašega  zdravnika.  Vedno  se  je  treba  držati  navodil,  ki  jih  bolnik  prejme  od  transplantacijske  ekipe.  Njegov transplantacijski zdravnik mu ne bo predpisal vseh zdravil, ki so omenjena v tem poglavju.   

17 

Bolnik gotovo  ne bo občutil vseh stranskih učinkov, ki so navedeni pri posameznih zdravilih. Stranski učinki se navadno sčasoma tudi zmanjšajo.  

Zdravila za preprečevanje zavrnitve presadka 

 Ciklosporin (Sandimmune Neoral®) 

Namen Ciklosporin se uporablja za preprečevanje zavrnitve presadka. Jemati ga je treba do konca življenja.  Uporaba 

Kapsule – 25 mg, 50 mg, 100 mg. Če bolnik jemlje ciklosporin dvakrat dnevno, mora biti med odmerkoma 12 ur razmika. Prve dneve po operaciji bodo v bolnišnici ciklosporin morda dajali v žilo. 

Tekočina (koncentracija 100 mg/ml). Okus zdravila v tekoči obliki se lahko izboljša, če se zmeša z mlekom, čokoladnim mlekom ali pomarančnim sokom, ki naj ima sobno temperaturo.  

Odmerek ciklosporina določi transplantacijska ekipa na podlagi bolnikove telesne teže, izmerjenih krvnih koncentracij, drugih laboratorijskih preiskav, možnih stranskih učinkov  in drugih zdravil, ki jih bolnik jemlje. 

Ciklosporin se navadno uporablja skupaj s kortikosteroidi, na primer z Medrolom, mikofenolat mofetilom (Myfenax® ani CellCept®,) ali sirolimusom (Rapamune®) ali everolimusom (Certican®). 

 Previdnostni ukrepi 

Prvih nekaj mesecev ima bolnik pogoste laboratorijske preiskave, s katerimi bodo spremljali učinkovitost in stranske učinke ciklosporina. 

Na dan, ko bodo izmerili vsebnost ciklosporina v krvi, bolnik ne sme zaužiti predpisanega jutranjega odmerka ob običajnem času, ampak šele po odvzemu krvi.  

Kapsule ciklosporina se shranjuje pri temperaturi pod 25 oC, tekočino pa pod 30 oC. Ciklosporina ne puščamo v avtomobilu in ga ne shranjujemo v hladilniku, omarici za zdravila v kopalnici ali na neposredni svetlobi. Primerna mesta za shranjevanje ciklosporina so kuhinja ali spalnica, kjer zdravilo ni izpostavljeno vročini, mrazu ali vlagi, in ni dosegljivo otrokom. 

Odprto steklenico ciklosporina lahko uporabljamo dva meseca. Kapsule vzamemo iz ovoja šele tik pred uporabo. 

Ciklosporin povzroča interakcije z mnogimi običajnimi zdravili, tudi takimi, ki jih lahko kupimo brez recepta. Pred jemanjem kakršnegakoli novega  zdravila ali rastlinskega  pripravka se mora bolnik posvetovati s transplantacijsko ekipo. 

Koristi jemanja tega zdravila v času nosečnosti ali dojenja je treba skrbno oceniti glede na morebitno tveganje za nosečnico in otroka. Če bolnica meni, da je noseča, naj nemudoma pokliče  transplantacijsko ekipo. 

Ciklosporin je treba jemati redno, da ostane koncentracija v krvi stabilna. Ne sme se ga jemati  skupaj z grenivkinim sokom. 

18 

 Najpomembnejši stranski učinki To so predvsem glavobol, tresenje rok, nepravilno delovanje ledvic, visok krvni tlak, povišan krvni  sladkor  in  holesterol,  povečana  vsebnost  kalija  v  krvi,  prekomerna  poraščenost, nespečnost, otekanje ali hiperplazija dlesni in potreba po operaciji dlesni.  Zamenjava  zdravila Transplantacijska ekipa  se  lahko  zaradi  stranskih učinkov ali  zavrnitve odloči, da bo bolnik namesto  ciklosporina  prejemal  takrolimus  (Prograf  ®)  ali  obratno.  V  tem  primeru  se  naj bolnik ravna po navodilih transplantacijske ekipe.  Takrolimus (Prograf ®) 

Namen Takrolimus  se  uporablja  za  preprečevanje    ali  zdravljenje zavrnitvene  reakcije  pri  bolnikih  s  presajenimi  organi  ali  tkivi. Jemati ga je treba vse življenje. Deluje tako, da zavira delovanje določenih belih krvnih celic, ki sodelujejo pri zavrnitvi.   Uporaba 

Kapsule – 0,5 mg, 1 mg in 5 mg. Če bolnik  jemlje takrolimus dvakrat dnevno, naj bo med odmerkoma 12 ur razmika. Lahko ga prejme peroralno ali intravenozno takoj po presaditvi. 

Optimalen odmerek bo določila transplantacijska ekipa na osnovi bolnikove  telesne teže,  izmerjenih koncentracij zdravila v krvi, drugih laboratorijskih izvidov in morebitnih stranskih učinkov zdravila. 

Takrolimus je treba jemati redno, da ostane koncentracija v krvi stabilna. Ne sme se ga jemati  skupaj z grenivkinim sokom. 

Ciklosporin se navadno uporablja skupaj s kortikosteroidi, na primer z Medrolom, mikofenolat mofetilom (Myfenax® ani CellCept®) ali sirolimusom (Rapamune®) ali everolimusom (Certican®). 

 Previdnostni ukrepi 

Prvih nekaj mesecev ima bolnik pogoste laboratorijske preiskave, s katerimi se spremlja nivo zdravila v krvi in stranske učinke takrolimusa.  

Na dan, ko bodo izmerili vsebnost takrolimusa v krvi, naj bolnik ne zaužije predpisanega jutranjega odmerka ob običajnem času, ampak šele po odvzemu krvi. 

Zdravilo se shranjuje pri sobni temperaturi (15‐30 oC), nedosegljivo otrokom, 

Takrolimus povzroča interakcije z mnogimi običajnimi zdravili, tudi takimi, ki se jih lahko kupi brez recepta. Pred jemanjem kakršnegakoli novega  zdravila ali rastlinskega  pripravka se mora bolnik posvetovati s transplantacijsko ekipo. 

Koristi jemanja tega zdravila v času nosečnosti ali dojenja je treba skrbno oceniti glede na morebitno tveganje za bolnico in njenega otroka. Če bolnica misli, da je noseča, naj takoj pokliče transplantacijsko ekipo. 

   

19 

Najpogostejši stranski učinki To so med drugim glavobol, visok krvni tlak, slabost, driska, povišan krvni sladkor, tresenje rok, izpadanje las, nespečnost, okužba, otrplost ali mravljinčenje v rokah ali stopalih, zvišana raven kalija v krvi in nepravilno delovanje ledvic.  Zamenjava zdravila Transplantacijska ekipa  se  lahko  zaradi  stranskih učinkov ali  zavrnitve odloči, da bo bolnik namesto  takrolimusa  (Prograf  ®) prejemali ciklosporin  (Sandimmune®, Neoral®, Gengraf®). V tem primeru se je potrebno ravnati po njihovih navodilih.   Metilprednisolon (Medrol®)  

Namen Medrol  pomaga  preprečiti  in  zdraviti  zavrnitev  presajenega  srca.  Je steroid  in  se  uporablja  za  zdravljenje  zavrnitvene  reakcije.  V  primeru zavrnitve se odmerka ne zmanjšuje, lahko se ga celo poveča. Predvidoma se Medrol  ukine  12 mesecev  po  presaditvi,  če  v  tem  času  ni  prišlo  do zavrnitvene reakcije.   Uporaba 

Medrol je na voljo v obliki tablet različnih odmerkov;  transplantacijska ekipa bo določila, kateri odmerek je za bolnika najprimernejši.   

Najbolje ga je jemati med jedjo, da je manj težav z želodcem. 

Če se jemlje Medrol enkrat dnevno, ga naj bolnik vzame zjutraj. natančna navodila bo bolnik dobil pri transplantacijski ekipi.  Ta mu bo predpisala  pravilni odmerek glede na težo, delovanje presajenega srca in čas, ki je minil od presaditve. 

Izpuščanje odmerkov ima lahko resne stranske učinke.  Previdnostni ukrepi Koristne učinke tega zdravila v času nosečnosti ali dojenja je treba skrbno oceniti glede na morebitna tveganja za mater in otroka. V primeru suma na nosečnost je nemudoma potrebno obvestiti transplantacijsko ekipo.  Najpogostejši stranski učinki 

visok krvni sladkor, 

porast telesne teže, 

povečan apetit, 

zabuhla lica in okrogel obraz, 

okužbe, 

mozolji na hrbtu ali obrazu, 

nagnjenost k modricam, 

osteoporoza, 

visok holesterol, 

nihanje razpoloženja, 

nočno potenje, 

tesnoba, 

20 

draženje želodca, ki lahko  povzroči razjedo, 

zamegljen vid (siva mrena), 

upočasnjena rast in visok krvni tlak pri otrocih.  Dodatna navodila  V  času  zdravljenja  s  Medrolom  so  pomembni  skrbna  nega  kože,  telesna  aktivnost  in omejevanje  koncentriranega  sladkorja  v  prehrani.  Bolnik  mora  biti  pozoren  na  okužbe, morebitne    znake  in  simptome  pa  takoj  javiti  transplantacijskemu  kardiologu.  Črno, katranasto  blato  ali  bolečina  v  trebuhu  je  lahko  znak  krvaveče  razjede  v  želodcu  ali dvanajstniku.   Mofetilmikofenolat (Myfenax®, CellCept®) 

Namen:  Mofetilmikofenolat se jemlje skupaj z drugimi zdravili za preprečevanje ali zdravljenje zavrnitve presajenega srca. Jemati ga je potrebno do konca življenja.  

 Uporaba: 

Kapsule – 250 mg, 500 mg. Če bolnik jemlje mofetilmikofenolat dvakrat dnevno, naj bo med odmerkoma 12 ur razmika. 

Transplantacijska ekipa bo predpisala ustrezen odmerek glede na izvide laboratorijske preiskav in delovanje ledvic. 

Če zdravilo povzroča želodčne težave, se lahko jemlje s hrano. 

 Previdnostni ukrepi 

Mofetilmikofenolat    lahko  povzroči  zmanjšanje  števila  nekaterih  krvnih  celic,  tudi levkocitov,  ki    branijo  telo  pred  okužbo.  Lahko  povzroči  tudi  zmanjšanje  števila trombocitov,  ki  sodelujejo  pri  strjevanju  krvi.  O  vsaki  neobičajni  krvavitvi  ali nastajanju modric je potrebno obvestiti transplantacijskega kardiologa. 

Uporaba  mofetilmikofenolata  med  nosečnostjo  ni  priporočljiva,  razen  če  možne koristi prevladajo nad možnim tveganjem za nerojenega otroka. Ženske v rodni dobi morajo  uporabljati  učinkovito  kontracepcijo  pred  začetkom  zdravljenja  s CellCeptom®,  med  zdravljenjem  in  še  šest  mesecev  po  prenehanju  jemanja CellCepta®.  V  primeru  suma  na  nosečnost  je  nemudoma  potrebno  obvestiti transplantacijsko ekipo. 

 Najpogostejši stranski učinki Mednje sodijo  zgaga, neprijeten občutek v želodcu, okužba, slabost, bruhanje in driska. Ti stranski učinki se lahko zmanjšajo, če transplantacijska ekipa zmanjša odmerek zdravila.   

21 

Baziliksimab (Simulect®) 

Namen Baziliksimab je zdravilo, ki zavira imunski sistem in preprečuje zavrnitev.   Uporaba Zdravilo se aplicira v veno v času presaditve in še enkrat štiri dni kasneje. Najpogostejši stranski učinek je slabost.   Previdnostni ukrepi Ni znano, ali  to zdravilo dolgoročno vpliva  na odzivanje vašega telesa na bakterije, glivice ali viruse.  Ker ni znano, ali je baziliksimab varen v nosečnosti, morajo ženske v rodni dobi uporabljati učinkovito kontracepcijo pred in, med zdravljenjem in še dva meseca po koncu zdravljenja.  

Zdravila za preprečevanje okužb 

Zdravila,  ki  jih  bolnik  jemlje  za  preprečevanje  zavrnitvene  reakcije    tudi  zmanjšujejo sposobnost  njegovega  organizma,  da  se  bori  proti  bakterijam,  virusom  in  glivam.  Zato  so bolniki s presajenim srcem zlasti v prvih mesecih po presaditvi bolj dovzetni za okužbe. Vsi bolniki  po  presaditvi  srca  zato  prejemajo  zdravila,  ki  jih  ščitijo  pred morebitno  okužbo. V nadaljevanju navajamo nekaj najpogosteje uporabljanih zdravil proti bakterijam, virusom  in glivam.  Trimetoprim/sulfametoksazol ali TMP/SMX (Primotren®)  

Namen TMP/SMX  se  uporablja  za  preprečevanje  in/ali  zdravljenje pljučnice, ki  jo povzroči klica Pneumocystis  jirovecii,  lahko pa tudi za zdravljenje drugih okužb.   Uporaba  

To zdravilo se zaužije peroralno; na voljo je v obliki tablet in tekočine.  

Pravilen odmerek zdravila in trajanje zdravljenja določi transplantacijska ekipa.  

Zdravilo  je potrebno uživati z veliko tekočine – o količini naj se bolnik posvetuje s transplantacijsko ekipo. 

 Previdnostni ukrepi 

TMP/SMX bolnik ne sme jemati, če je alergičen na sulfonamide. V tem primeru mu lahko transplantacijska ekipa predpiše drugo zdravilo. 

Koristi  jemanja  tega  zdravila  v  času  nosečnosti  ali  dojenja  je  treba  skrbno  oceniti glede na morebitna  tveganja  za mater  in otroka. V primeru  suma na nosečnost  je nemudoma potrebno obvestiti transplantacijsko ekipo.  

Najpomembnejši stranski učinki To so predvsem slabost, izpuščaj, srbenje in povečana nevarnost sončnih opeklin. 

22 

Aciklovir (Zovirax®) 

Namen Aciklovir  se uporablja  za preprečevanje  in  zdravljenje pasovca  in okužb  z virusom herpesa simpleksa. Zdravilo virusa ne odpravi, pač pa ublaži bolečino in pomaga pozdraviti razjede na koži in sluznicah. Uporablja se tudi za preprečevanje in zmanjševanje resnosti okužbe s CMV.  Uporaba 

Kapsule – 200 mg; tablete – 400 mg in 800 mg; tekočina – 200 mg/5 ml; mazilo. Če bolnik jemlje aciklovir v obliki tabler, naj ga zaužije s hrano in z veliko količino vode, saj se s tem izogne morebitnim želodčnim težavam.  

Pravilen odmerek  in trajanje zdravljenja  določi transplantacijska ekipa.  Previdnostni ukrepi 

Aciklovir ne  prepreči prenašanja virusa na druge ljudi. Najbolje je, da se bolnik vzdrži spolnih  odnosov,  če  ima  eden  od  partnerjev  znake  genitalnega  herpesa.  Kondomi lahko  pomagajo  preprečiti  širjenje  okužbe,  vaginalni  geli  in  diafragme  pa  niso učinkoviti. 

Koristi  zdravljenja  z  aciklovirjem  v  času nosečnosti  ali dojenja  je  treba primerjati  z morebitnimi tveganji za mati  in otroka. V primeru suma na nosečnost je nemudoma potrebno obvestiti transplantacijsko ekipo.  

Najpomembnejši stranski učinki To so predvsem slabost, bruhanje in zmanjšanje števila levkocitov.  Valganciklovir (Valcyte®) 

Namen Valganciklovir  se  uporablja  za  preprečevanje  ali  zdravljenje okužbe  s  citomegalovirusom  (CMV).  Ta  virus  je  prisoten  pri približno  50  odstotkih  vseh  ljudi.  Okužba  navadno  poteka  v obliki nahoda ali blage viroze  in večina  ljudi se niti ne zaveda, da  so  jo  preboleli.  Če    pri  prejemniku,  ki  te  okužbe  še  ni prebolel,  presadimo  srce  darovalca,  ki  je  okužbo  s  CMV  že prebolel, je prejemnik v nevarnosti, da se okuži s tem virusom.  Z  jemanjem  valganciklovirja  verjetnost  te  okužbe  močno zmanjšamo.   Uporaba 

Zdravilo se jemlje v obliki tablet po 450 mg, shemo določi transplantacijski kardiolog. 

Zdravilo se jemlje skupaj s hrano. 

Tablete se ne lomi, drobi ali žveči, ampak se jih pogoltne cele. 

Transplantacijska ekipa bo bolniku svetovala, kako dolgo mora jemati to zdravilo. 

Običajno zdravljenje traja 3‐6 mesecev. 

 

 

23 

Previdnostni ukrepi Valganciklovir lahko zmanjša število trombocitov  (krvnih celic,  potrebnih za strjevanje krvi). Lahko tudi zmanjša število belih  in rdečih krvnih celic. Bolniki zato opravljajo redne kotrole krvi.  Valganciklovir    lahko  zmanjša  plodnost.  Pri  živalih    povzroča  prirojene  okvare.  Zato morajo  tako  ženske  kot  moški  v  rodni  dobi  uporabljati  učinkovito  kontracepcijo  med zdravljenjem in še 90 dni po koncu zdravljenja. V primeru suma na nosečnost je nemudoma potrebno obvestiti transplantacijsko ekipo.  Najpogostejši stranski učinki To so med drugim vrtoglavica, slabost, driska in zmanjšano število eritrocitov, trombocitov in levkocitov.  

Protiglivična zdravila 

Po presaditvi srca zmanjšana sposobnost organizma za boj proti okužbi poveča tveganje za hudo glivično okužbo. Zato v prvih mesecih po presaditvi rutinsko uporabljamo zdravila za preprečevanje tovrstnih okužb. Najpogosteje  se  uporabljajo  nistatin,  (Mycostatin®),  itrakonazol  (Sporanox®),  klotrimazol (Lotrimin®,  Lotrisone®,  Mycelex®)  in  amfotericin  (AmBisome®).  Na  voljo  so  tudi  druga zdravila,  vendar  lahko  motijo  delovanje  imunosupresivnih  zdravil.  Zato  je  treba  pred začetkom jemanja protiglivičnih zdravil in po njihovi ukinitvi nujno skrbno prilagoditi  ostalo imunosupresivno terapijo. Uporaba 

Tekočino naj bolnik zadrži v ustih in nato pogoltne. 

Draže ali pastilo se raztopi v ustih in se je ne žveči. 

Tekočino ali draže se vzame po hrani in za ostalimi zdravili. Nato naj bolnik vsaj 30 minut ničesar ne pije, da lahko zdravilo v ustih deluje.  

Vaginalne tablete ali krema se uporabljata po navodilih. 

Hude glivične okužbe lahko zahtevajo sprejem v bolnišnico in zdravljenje z zdravili, ki se dajejo intravenozno. 

Pravilen odmerek in trajanje zdravljenja  določi transplantacijska ekipa.  Previdnostni ukrepi Koristi zdravljenja z antimikotiki v času nosečnosti ali dojenja je  treba  primerjati  z  morebitnim  tveganjem  za  mati  in otroka.  V  primeru  suma  na  nosečnost  je  nemudoma potrebno obvestiti transplantacijsko ekipo.  Najpomembnejši stranski učinki To so med drugim slabost, bruhanje in neprijeten okus.      

24 

Glavobol, bolečine v mišicah in druge težave Če  glavobol  ne mine,  ali  če  ga  spremlja  povišana  temperatura,  je  o  tem  takoj  potrebno obvestiti  transplantacijsko ekipo. Lekadol    in Aspirin  sta  zdravili, ki  jih bolniki  s presajenim srcem  smejo  jemati  po  lastni  presoji.  Ibuprofen®,  Ketonal®, Naklofen®, Naproxen®  ipd.  za bolnike  s  presajenim  srcem  niso  primerna  zdravila,  ker  součinkujejo  z    imunosupresivno terapijo in lahko poškodujejo  ledvice. 

Alergija in prehlad Jemanje vseh zdravil, ki jih lahko dobite brez recepta, mora odobriti  transplantacijska ekipa. 

Prebavne motnje / zgaga Po lastni presoji bolniki lahko uporabljajo le Rupurut. Za vsa ostala zdravila je potreben posvet s transplantacijsko ekipo. 

Prehranski dodatki Transplantacijska  ekipa  lahko  bolniku  priporoči  jemanje  vitaminskih  in/ali  mineralnih dodatkov, če v njegovi prehrani teh   hranil primanjkuje. Uporaba probiotičnih pripravkov je lahko nevarna in jo odsvetujemo. Pred uporabo prehranskih dodatkov, vključno z zeliščnimi pripravki, je obvezen posvet s transplantacijsko ekipo.  PREVIDNO Z ZELIŠČNIMI PRIPRAVKI IN ČAJI! Ker je o součinkovanju zeliščnih pripravkov in imunosupresivnih zdravil le malo podatkov, bolnikom s presajenim srcem priporočamo, da teh izdelkov ne uporabljajo.  Zeliščni  izdelki  niso  pod  državnim  nadzorom.  To  pomeni,  da  se  njihova  varnost,  stranski učinki  in součinkovanje z zdravili   ne preverja. Znano  je na primer, da šentjanževka poveča tveganje  za  zavrnitve  presadka,  ker  zmanjša  količino  imunosupresivnih  zdravil  v  krvi. Zavrnitev  lahko pospešijo  tudi zelišča, ki krepijo bolnikov  imunski sistem, kot npr. ameriški slamnik.  

Nadzor krvnega sladkorja in inzulin Po  presaditvi  se  ob  ambulantnih  pregledih  redno  spremljali  bolnikov  krvni  sladkor.  Če  je bolnik   pred presaditvijo  jemal  inzulin, bo z njim nadaljeval tudi po presaditvi. Če  je bolnik pred  presaditvijo  jemal  tablete  za  urejanje  krvnega  sladkorja,  bo  morda  po  presaditvi prehodno  potreboval  inzulin.  Presaditev  srca  ne  bo  odpravila  potrebe  po  nadzoru  vašega krvnega sladkorja. Nekatera zdravila, ki  jih bolniki po presaditvi  jemljejo za preprečevanje zavrnitve presadka, lahko povzročijo povišanje krvnega sladkorja. Ko se odmerke  teh zdravil zmanjša  (to  lahko napravi le transplantacijski kardiolog), se krvni sladkor navadno vrne na izhodiščno vrednost. Če  je  krvni  sladkor  pred  odpustom  iz  bolnišnice  še  vedno  visok  bolnika  transplantacijska ekipa nauči,  kako    si    izmeri  krvni  sladkor,  kako  si  vbrizga  inzulin,  in  kako  lahko  spremeni svojo  prehrano, da uredi raven sladkorja v krvi. 

 

25 

Povratek domov:  

Skrb za zdravje novega srca v domačem okolju 

 Ko se bolnik po presaditvi srca odpravlja domov, je pomembno, da  razume, da prinaša novo srce poleg novih priložnosti tudi nove odgovornosti.  Transplantacijska  ekipa  bo  bolniku  še  naprej  nudila  potrebno  oskrbo,  vendar  je  v  tem trenutku  najpomembnejši  član  ekipe  prav  bolnik.  Brez  njegovega  sodelovanja  so  vsa prizadevanja  ekipe  zaman.  Kot  doživljenjski  skrbnik  svojega  novega  srca  mora  bolnik  s presajenim srcem dosledno upoštevati vsa navodila transplantacijske ekipe.  Bolnik s presajenim srce si mora po odpustu iz bolnišnice redno meriti: 

telesno temperaturo, 

srčni utrip, 

krvni tlak in 

telesno težo;  Telesna temperatura 

Bolnik naj si izmeri temperaturo in jo zabeleži vedno, kadar ga zebe ali mu je vroče, če ga kaj boli, ali če se mu zdi, da je zbolel. Včasih je lahko bolnikova temperatura povsem normalna, vendar občuti druge simptome, denimo mrzlico ali potenje. To je lahko znak okužbe. Če  je telesna temperatura kadarkoli višja od 38oC,  je treba takoj obvestiti transplantacijsko ekipo  in/ali  osebnega  zdravnika.  Povišana  telesna  temperatura  se  obravnava  kot  nujno stanje, ker je  lahko znak nevarne okužbe ali zavrnitve presadka.  Srčni utrip 

Če bolnik jemlje zdravila, ki vplivajo na hitrost bitja srca, ga bo transplantacijska ekipa naučila, kako si doma izmeri srčni utrip. Transplantacijsko ekipo  je potrebno obvestiti, če je srčni utrip višji od  140 ali nižji od 65/min. Bolnik s presajenim srcem nikakor ne sme jemati zdravil za zniževanje srčnega utripa (blokatorji beta, lanitop, verapamil, diltiazem)   Krvni tlak 

Transplantacijska  sestra  bo  bolnika  s  presajenim  srcem  naučila,  kako  si    izmeri  krvni  tlak, kadar  je  to  potrebno.  Pomembno  je,  da  bolnik  pozna  svoj  normalni  krvni  tlak  in  njegove običajne  spremembe.  Transplantacijsko  ekipo  je  potrebno  obvestiti,  če  je  krvni  tlak  nad 170/90 ali pod 100/70 mmHg Če bolnik čuti  bolečine v prsih ali ima težave z dihanjem, je treba nujno poklicati rešilca  (112) in obiskati  najbližjo urgentno ambulanto. Bolnik naj se NE skuša  peljati sam!  Telesna teža 

Priporočljivo  je,  da  se  bolnik  s  presajenim  srcem  doma  vsako  jutro  ob  istem  času  (po odvajanju)  stehta  na  navadni  osebni  tehtnici.  Zabeleži  naj  svojo  težo  v  razpredelnico.  Če bolnik pridobi na  teži  več  kot   3  kilograme na dan,  jo možno, da  je prišlo do  zadrževanja tekočine. To naj bolnik sporoči transplantacijski ekipi. 

26 

Kontrolni obiski v transplantacijski ambulanti 

Ob  odpustu  iz  bolnišnice  bolnik  prejme  datum  naslednje  kontrole  v  transplantacijski ambulanti Programa za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije srca. Ti pregledi so potrebni, da  lahko  transplantacijska ekipa  spremlja bolnikovo  stanje  in  čim hitreje odkrije morebitne zaplete. Kadar  je bolnik naročen na kontrolni pregled, mora prinesti s seboj seznam svojih zdravil  in dnevnik  krvnega  tlaka  ter  telesne  teže.  V  ambulanti  zdravnik  bolnika  navadno  napoti  na rutinske  laboratorijske  preiskave,  s  katerimi  se  spremlja  bolnikovo  krvno  sliko,  delovanje ledvic in jeter, raven zdravil v krvi itd., in na morebitne dodatne preglede.  

Vrnitev v vsakdanje življenje 

Izogibanje okužbam 

Ker zdravila za preprečevanje zavrnitve presadka  oslabijo obrambne mehanizme v bolnikovem organizmu, se morajo bolniki po presaditvi srca skrbno varovati pred okužbami. Priporočamo naslednje ukrepe: 

Pogosto umivanje rok. 

Z rokami naj se bolnik ne dotika svojega obraza in ust več, kot je potrebno. 

Bolniki s presajenim srcem naj se izogibajo ljudi, ki so prehlajeni ali imajo kakšno drugo okužbo. 

Če ima bolnik rano in si mora sam zamenjati obvezo, si mora pred tem temeljito umiti roke. 

Po kašljanju ali kihanju si je treba umiti roke in uporabljene papirnate  robčke takoj odvreči v smeti. 

Če kdo v bolnikovi družini zboli za prehladom ali gripo, naj bolnik poskrbi, da bo ta oseba izvajala običajne varnostne ukrepe (poseben kozarec, pokrivanje ust med kašljanjem, pogosto umivanje rok itd.). 

Treba se je izogibati se rokovanju z živalskimi iztrebki in stiku z živalmi, ki se potikajo po okolici. Ne čistite ptičjih kletk, akvarijev za ribe ali želve in mačjih stranišč. Mačje stranišče je treba pokriti in odnesti iz stanovanja, preden se pesek zamenja. Iztrebki nekaterih živali vsebujejo  zajedavce in lahko povzročijo okužbe. V ribjih akvarijih se lahko razvije plesen, ki  se lahko širi v okolico. Z vsemi omenjenimi organizmi se bolnik s presajenim srcem lahko okuži. 

Treba se je izogibati cepivom, ki vsebujejo živ mikrobiološki material, kot so oralno cepivo proti poliomielitisu, ošpicam, mumpsu, rdečkam, rumeni mrzlici, noricam ali črnim kozam. Če bolnik ali kdo drug v njegovi družini potrebuje kakršnokoli cepljenje, je potrebno o tem obvestiti transplantacijsko ekipo. 

 OPOZORILO ZA STARŠE OTROK S PRESAJENIM SRCEM: Prosite šolsko medicinsko sestro ali drugo uradno osebo, da takoj sporoči, če se v šoli širijo kakšne nalezljive bolezni (na primer ošpice, norice ali gripa).  

Zdrava prehrana po transplantaciji 

Hrana  lahko  vsebuje  bakterije,  viruse,  glive  in  zajedavce.  Hrana,  ki  je  varna  za  zdravega človeka, lahko predstavlja tveganje za imunsko oslabljeno osebo. Spodaj je nekaj nasvetov, ki 

27 

bodo bolniku s presajenim srcem pomagali da se izogne okužbi s hrano. Bivanje v bolnišnici je  tudi  priložnost  za  sestanek  z  dietetikom,  ki  bo  bolniku  podrobneje  pojasnil  posamezna prehranska navodila. Jesti  zdravo  se  mogoče  ne  sliši  najbolj obetavno,  vendar  to  ne  pomeni,  da  se  je potrebno odpovedati vsem dobrotam. Pred presaditvijo ima večina bolnikov predpisano posebno dieto. Včasih   bolnikom,  ki  čakajo na  transplantacijo,  svetujejo,  da  uživajo manj  soli  (natrija),  beljakovin  (mesa)  ali sladkorja  (pri  sladkorni  bolezni). Transplantacijska  ekipa  lahko  bolniku  tudi po  transplantaciji  še  naprej  svetuje  o zdravem  prehranjevanju.  Dobra  novica  je, da  ima  večina  bolnikov  po  transplantaciji bistveno manj omejitev glede prehrane kot prej.  Navodila  za  zdravo  prehrano  po transplantaciji  so  zelo  podobna  splošnim smernicam za vsakogar, ki  želi  z  zdravim  in uravnoteženim prehranjevanjem izboljšati svoje zdravje.  

Kako telo porabi  hrano? 

Hrano potrebujemo,  ker  telesu   daje energijo  in  zagotavlja  snovi,   potrebne  za obnovo  in rast. Zaužita hrana se v želodcu razgradi, iz črevesu pa se vsrka v krvni obtok. Telo uporabi iz zaužite hrane  tri glavna hranila: ogljikove hidrate, maščobe  in beljakovine, ki prehajajo po krvi  v jetra, tam pa se bodisi shranijo ali pretvorijo v snovi, ki jih lahko telo takoj uporabi.  Ogljikovi hidrati: hrana za moč 

Ogljikove  hidrate  najdemo  v    škrobu    in  sladkorju.  Osnovna  živila,  ki  vsebujejo  ogljikove hidrate,  so  kruh,  krompir,  riž,  testenine  in  žitarice.    Jetra  ogljikove  hidrate  razgradijo  v najenostavnejšo  obliko  sladkorja,  imenovano  glukoza,  iz  katere  nato  celice  proizvajajo potrebno energijo. Glukoza, ki je telo ne porabi takoj za energijo, se shrani v jetrih ali mišicah kot glikogen. Ko telo potrebuje energijo, na primer,  ko tečemo na avtobus, se glikogen hitro pretvori nazaj v glukozo.  Maščoba: še en vir energije 

Maščoba  se  nahaja  v maslu, masti,  jedilnem  olju, mastnem mesu  in  siru.  Pomembni  viri skritih maščob  so  čokolada,  piškoti  in  drugo  pecivo. Maščoba  lahko  služi  kot  dolgoročna zaloga energije. Zagotavlja tudi esencialne maščobne kisline  in v maščobah topne vitamine: A,  D,  E,  in  K.  Tako  maščobe  niso  v  celoti  škodljive  in  določeno  količino  jih  telo  nujno potrebuje. Izogibati se moramo le prekomernemu uživanju maščob.  Beljakovine: hrana za  obnovo in rast 

Proteine dobimo v mesu, ribah, jajcih, oreščkih in mlečnih izdelkih. Sestavljeni so iz manjših enot, imenovanih aminokisline,  te pa so zidaki, iz katerih so narejene celice in tkiva v telesu. 

28 

 

Vitamini in minerali 

Človeško  telo  opravi    vsak  dan  na milijone  kemijskih  reakcij.  Za  to  uporablja  predvsem ogljikove  hidrate,  maščobe  in  beljakovine,  vendar  potrebuje  tudi  vitamine  in  minerale. Večina  ljudi  si  lahko  zagotovi  vse  potrebne  vitamine  in minerale  z  uživanjem  raznolike, zdrave in uravnotežene prehrane. 

Katere vrste živil sestavljajo zdravo prehrano bolnika s presajenim srcem? 

Zdravo  prehrano    sestavljajo  različna  živila  iz  vsake  od  osnovnih  skupin,  te  pa  so:  sadje, zelenjava, polnovredne žitarice, meso, stročnice in mlečni izdelki. Uživati bi morali tudi živila, ki vsebujejo vlaknine, količino maščob in sladkorja v vaši prehrani pa bi morali zmanjšati.  Zavedati se je treba, da se prehranske smernice razlikujejo od države do države. Odvisne so od  kulturnega okolja,   okusa  ljudi  in preskrbe  s hrano. Nenehno  se    spreminjajo glede na nova  znanstvena  dognanja.  Ena  največjih  sprememb  v  smernicah  Ameriškega  združenja dietetikov  iz  leta 2005  je bilo priporočilo, naj bi vsak človek zaužil dnevno približno 7,5 dag izdelkov  iz  polnovrednih  žitaric;  manj  kot  10  odstotkov  ljudi  namreč  poje  zadosti  teh izdelkov. Prehranski načrt angleškega ministrstva za zdravje  iz  leta 2005 (Choosing a Better Diet:  a  Food  and  Health  Action  Plan)  je  prinesel  več  sprememb  za  izboljšanje  prehrane: povečan vnos sadja  in zelenjave (5 obrokov dnevno), povečan vnos vlaknin ter manjši vnos soli,  nasičenih  maščob  in  dodanega  sladkorja.  Tudi  kanadske  smernice  (Food  Guide  to Healthy  Eating)  so  bile  sestavljene  z  namenom  pomagati  Kanadčanom,  da  bi  se  ustrezno prehranjevali z živili, ki pokrivajo njihove prehranske potrebe, krepijo zdravje in zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni.  Po  presaditvi  srca  bolnikom  svetujemo,  da  upoštevajo    navodila  za  zdravo  prehrano.  Če navodila  niso  drugačna,  naj  bolnik  vključuje  v  svojo  vsakdanjo  prehrano  živila  iz  vseh  osnovnih  skupin. V primeru  zapletov, na primer povišanega krvnega  sladkorja, bolnik dobi posebna  navodila.  Delitev  živil  v  osnovne  skupine  se    razlikuje  v  posameznih  državah  in kulturnih okoljih. Najpogosteje opisane skupine  so:  žitarice, zelenjava, sadje, mlečni izdelki, meso in stročnice ter olja ali maščobe.  Poleg  dejstva,  da  ima  bolnik  presajeno  srce,  vpliva  na  njegove  potrebe  po  živilih  iz posamezne skupine tudi starost, telesna teža in višina ter spol. Za ženske je pomembno tudi, če so noseče ali dojijo. Pravilno ravnotežje med hrano in telesno dejavnostjo pomaga, da se bolnik  dobro  počuti  in  vzdržuje  zdravo  telesno  težo.  Dietetik  in  transplantacijska  ekipa bolniku  s  presajenim  srcem  svetujeta,  kakšna  količina  živil  iz  posamezne  skupine  je  zanj najprimernejša.  

Žita:  Zakaj je toliko govora o polnozrnatih izdelkih? 

Zrna (pšenica, oves, ječmen, koruza) so lahko cela ali rafinirana. Polnozrnata živila vsebujejo vse  tri  dele  celega  žitnega  zrna:  otrobe,  škrobno  jedro  in  kal.  Otrobi  so  polni  vlaknin, vitamina  B  in  drugih  zdravih  snovi.  V  škrobnem  jedru  so  majhne  količine  proteinov, kompleksnih ogljikovih hidratov  in vitaminov   B. Kal žitnega zrn vsebuje vitamine B, vitamin E,  minerale,  zdrave  nenasičene  maščobe  in  antioksidante.  Polnozrnata  pšenična  moka, polnozrnat kruh iz ene ali več vrst žit, ovseni kosmiči, polnozrnati pšenični kosmiči, pokovka, 

29 

biserni  ječmen  in  rjavi  riž  spadajo  med  cela  zrna.  Cela  zrna  imajo  malo  maščob  in  ne vsebujejo holesterola. So bogat vir vlaknin, vitaminov, mineralov  in mnogih drugih  zdravih snovi.  Cela  zrna  zagotavljajo  počasno  sproščanje  energije. Vsakodnevno  uživanje  različnih vrst  žit,  še  zlasti  celih  zrn,  lahko  zmanjša  bolnikovo  tveganje  za  številne  resne  kronične bolezni,  na  primer  za  obolenja  prebavil,  več  vrst  raka,  srčno  bolezen,  povišan  krvni  tlak, možgansko kap, debelost in sladkorno bolezen tipa 2.  Iz  rafiniranih žitnih zrn ob mletju odstranijo otrobe  in kal. Mletje ustvari  finejšo sestavo  in lahko  tudi  podaljša  rok  trajanja  izdelka.  Rafinirani  žitni  izdelki  so  bela  moka,  beli  kruh, testenine  in beli riž. Živila  iz rafiniranih žit so navadno obogatena z nekaterimi hranili, ki se pri mletju izgubijo. Ta živila zagotavljajo počasno sproščanje energije in vsebujejo  tudi nekaj vitaminov  in mineralov,  vendar  jih  veliko  hitreje  prebavimo  kot  živila  z  visoko  vsebnostjo vlaknin. Rafinirana žitna zrna niso enako koristna za naša prebavila in zdravje kot cela zrna.  Koristni napotki za izbiranje polnozrnatih živil 

Na zavitku je treba poiskati besede »polnozrnat« ali »iz celega zrna«. 

Poiskati  je  treba    uradno  zagotovilo  pristojnega  državnega  organa,  da  sodi  izdelek med  zdrava  živila.  Prehrana,  ki  vsebuje  veliko  celih  žitnih  zrn  in  drugih  živil rastlinskega  izvora  in  ima  nizko  vsebnost  celokupnih maščob,  nasičenih maščob  in holesterola, lahko zmanjša tveganje za srčne bolezni in nekatere vrste raka. 

Barva živila ne pove, ali  je narejeno  iz celega zrna. Temen kruh  je  lahko polnozrnat, lahko pa je  temen zaradi dodanega barvila. Cela zrna so lahko tudi svetla, npr.  izdelki iz ovsa ali bele pšenice. 

Meso in stročnice? 

Vsa živila v tej skupina so beljakovine, ki delujejo kot zidaki, iz katerih so narejeni naša tkiva in organi. Beljakovine pomagajo, da se bolnikovo telo po presaditvi zaceli  in da se mišice  in druga  tkiva ponovno okrepijo. Z uživanjem zadostne količine beljakovin po operaciji bolnik pripomore  k  celjenju  ran,  zaščiti mišic  in  k hitrejšemu okrevanju. Beljakovine bolniku  tudi pomagajo,  da  lahko  dela  in  je  telesno  dejaven,  ker  zagotavljajo  energijo  in  kalorije. Beljakovinska  živila  nas  oskrbujejo  tudi  z  vitamini  B,  vitaminom  E,  železom,  cinkom  in kalijem.  V to skupina živil spadajo meso, perutnina, ribe,  jajca, oreščke  in semena. Suh fižol, grah  in leča  (stročnice)  so  rastlinski viri beljakovin, ki   vsebujejo veliko vlaknin. Meso  in perutnina (piščanec  in  puran) morata  biti  pusta  ali  vsebovati  le malo maščobe.  Rdeče meso  je  bolj mastno    kot  piščanec, puran  in  ribe,  vendar  je  bogat  vir  železa. Vsaj dvakrat  tedensko  je treba uživati  puste kose rdečega mesa. V  jedilnik bolnika s presajenim srcem sodijo tudi ribe in oreščki, saj vsebujejo zdrava olja  in popestrijo prehrano. Jajca, zlasti beljaki, so dober vir beljakovin,  ljudje s povišano vrednostjo holesterola  pa jih smejo uživati le v omejeni količini.  Večina  ljudi poje dovolj beljakovin,  vendar bi  se morali odločati  za manj mastno meso  in  popestriti svoj izbor živil iz te skupine. Namesto da imajo vsak dan na jedilniku kot glavno jed meso  ali  perutnino,  bi morali  večkrat  seči  po  različnih  ribah,  oreščkih  in  semenih. Od  rib skušajte  redno  uživati  predvsem  take  z  visoko  vsebnostjo maščobnih  kislin  omega  3,  na primer lososa, postrv, sardine in svežo tuno. Raziskave so pokazale, da lahko uživanje rib, ki vsebujejo veliko maščobnih kislin omega 3, zmanjša tveganje za srčno bolezen. 

30 

  Pri izbiri mesa je treba: 

izbirati najbolj puste kose govedine. 

izbrati najbolj puste kose svinjine: pljučno pečenko, ribico ali stegno. 

izbirati pusto mleto meso z največ 10 odstotki maščobe. 

kupovati piščančje meso brez kože ali pa je treba odstraniti kožo pred kuhanjem. 

izbirati najbolj pusto perutnino, na primer piščančje ali puranje prsi brez kože. 

pred kuhanjem odstraniti vso vidno maščobo. 

odstraniti  vso maščobo, ki se pojavi med kuhanjem. 

izogibati  se cvrtju; meso,  ribe  in perutnino  je  treba pripraviti na  žaru, v pečici ali v ponvi s čim manj maščobe. 

  Popestritev izbora beljakovinskih živil: 

Pogosteje  lahko  segamo  po  ribah,  predvsem  takih,  ki  vsebujejo  veliko maščobnih kislin omega 3 (losos, postrv, sardine). 

Pogosteje lahko uživamo suh fižol ali grah in druge stročnice kot glavno jed ali glavni del obroka. Nekatere jedi iz stročnic so: čili s fižolom, tofu, pečen fižol (prebranac), riž s fižolom in juha iz razcepljenega graha, leče ali belega fižola.  

Oreščke  lahko  uživamo  kot  prigrizek  ali  kot  dodatek  solatam  in  glavnim  jedem. Nalistane mandlje lahko dodajamo v sopari kuhani zelenjavi, pražene indijske lešnike dušeni  zelenjavi  namesto mesa,  ameriške  orehe  pa  zeleni  solati  namesto  sira.  Če uživamo  oreščke  kot  prigrizek,  se  moramo  zavedati,  da  vsebujejo  zdravo  vrsto maščob, vendar imajo tudi veliko kalorij. 

Mleko in mlečni izdelki 

Ta skupina zajema mlečne izdelke v tekoči obliki. Veliko teh živil je narejenih iz mleka. V tej skupini  je  tudi  jogurt. Pogoj  za  vključevanje  v  to  skupino  je, da  živilo po predelavi ohrani prvotno  vsebnost  kalcija.  Čeprav  sta maslo  in  smetana  narejena  iz mleka,  ne  sodita  v  to skupino,  saj med predelavo  izgubita  kalcij.  Iz  te  skupine  je  treba  izbirati  živila,  ki  so manj mastna ali povsem brez maščobe, na primer posneto mleko ali  lahki  jogurt. Ta živila  imajo veliko beljakovin in so dober vir kalcija. 

Zakaj je pomemben kalcij? 

Kalcij  je  potreben  za  ohranjanje  zdravih, močnih  kosti.  Naravni  proces  staranje  pogosto povzroči  izgubljanje  kostne  gostote,  zlasti  pri  osebah,  ki  imajo  v  družini  osteoporozo.  K izgubljanju kostne gostote  lahko prispevajo tudi bolnikova zdravila, zato  je   pomembno, da uživa  hrano,  ki  vsebuje  veliko  kalcija.  Transplantacijska  ekipa  bo  spremljala  zdravje bolnikovih kosti  in ga     po potrebi napotila na ustrezne preglede (merjenje kostne gostote). Mogoče  vam bodo predpisali  kalcijeve  tablete  za  krepitev  kosti  in  zmanjšanje  tveganja  za zlome. 

Sadje in zelenjava 

Sadje in zelenjava sta bistveni sestavini zdrave prehrane. Vsebujeta veliko vlaknin, vitaminov in mineralov. Organizem pomagata ščititi   pred srčno boleznijo  in nekaterimi vrstami  raka. 

31 

Čeprav se morda zdi, da  je sok ustrezna zamenjava za sadje  in zelenjavo,  to velja samo za sokove, ki so v resnici narejeni samo iz sadja ali zelenjave brez dodatkov. Skrbno je potrebno prebrati  podatke  na  nalepki!  Če  piše  na  nalepki  »z  dodanim  sadnim    sokom«,  ali  če  je naveden delež soka, na primer 20‐odstotni zelenjavni sok, tak napitek ne šteje za polni obrok iz te skupine.  Sadje in zelenjavo lahko v prvem letu po presaditvi bolniki uživajo le v prekuhani obliki. Z uživanjem surovih živil namreč tvegate okužbo (predvsem z zajedavci). Ob omejitvi vnosa soli ali sladkorja  lahko bolniku dietetik svetuje, kako  izbirati sadje  in zelenjavo v trgovini  in kako ju pripraviti. Če ima bolnik predpisano neslano, je mogoče zanj najprimernejša sveža ali zmrznjena zelenjava. Zelenjava v pločevinkah pogosto vsebuje veliko soli, konzervirano sadje pa veliko sladkorja. Prebiranje nalepk na živilih bolniku pomaga, da s pravilno izbranimi živili kar  najbolje  zadosti  svojim  prehranskim  potrebam.  V  trgovini  je  potrebno  poiskati konzervirano zelenjavo z nizko vsebnostjo soli. Če se bolnik namesto svežega sadja odloči za nakup  sadja v kozarcu ali pločevinki, naj izbere tako brez dodanega  sladkorja, konzervirano v naravnem soku in ne v sirupu. 

Kateremu sadju in zelenjavi se je treba izogibati ob povišani koncentraciji kalija v krvi? 

Včasih imajo  bolniki  po transplantaciji povišane vrednosti kalija. Kalij je mineral, prisoten je v večini hrane, ki jo uživamo. Organizem ga potrebuje, ker pomaga  mišicam, vključno s srčno mišico, da  se  krčijo,  skrbi  za  zdravje  živčevja  in prebavil  in  skupaj  z natrijem ureja pretok tekočin skozi celice. Koncentracijo kalija v telesu uravnavajo ledvice. Če te ne delujejo, kot bi bilo  treba,  lahko  vrednost  kalija  v  krvi  naraste.    Nekatera  zdravila,  ki  jih  prejemate  po transplantaciji,  lahko vplivajo na delovanje    ledvic.  Če  ima bolnik   povišan   kalij, mu  lahko  zdravnik svetuje, da se  izogibate živilom, ki vsebujejo veliko tega minerala. Med  taka živila sodijo: brokoli, gobe, špinača, beli krompir, sladki krompir, suhi fižol, grah, paradižnik, suho sadje (rozine, suhe slive), banane, pomarančni sok, melone, marelice, fige in hruške.   Transplantirani bolniki  se morajo  zavedati, da grenivka  in njen  sok,  če  ju uživajo  skupaj  z nekaterimi  imunosupresivnimi  zdravila,  vplivata  na  koncentracijo  zdravila  v  telesu.  Večina transplantacijskih centrov zato bolnikom priporoča, da se v času zdravljenja s ciklosporinom ali  takrolimusom  (Prograf®)  odpovedo  grenivkam  ali  brokoliju  v  vseh  oblikah. Grenivka  je edino  sadje,  ki  součinkuje  s  temi  zdravili.  Drugi  citrusi  in  njihovi  sokovi  ne  vplivajo  na ciklosporin ali takrolimus.  

Olja: katera so najprimernejša? 

Olja so maščobe, ki so pri sobni temperaturi v tekočem stanju.   Pridobivajo  jih  iz nekaterih  vrst  rib,  oreščkov  in  rastlin.  Osnovne  vrste  olj  so  sončnično,  olivno  in  repično.  Njihova uporaba  za pripravo  toplih  in mrzlih  jedi  je veliko bolj  zdrava kot uporaba  trdnih maščob, denimo masla, margarine ali masti. Z vsemi olji pa je treba ravnati varčno. Vsebujejo enako količino maščobe kot trdne maščobe in imajo veliko kalorij.  Vem, da moram paziti na maščobe v  prehrani. Katere  vrste maščob so najboljše? 

 Majhna količina maščobe je obvezen del vsakdanje prehrane. Vendar ne pozabite, da imajo vse maščobe veliko kalorij, zato jih je treba pazljivo vključiti v svoj jedilnik. V živilih so tri vrste maščob. 

32 

Nasičene maščobe: to so slabe maščobe, ki povečajo koncentracijo holesterola v krvi (glej  spodaj).  Dobimo  jih  v  živalskem mesu, masti, maslu,  smetani, mleku,  siru  in izdelkih  iz  polnomastnega mleka. V  bolnikovi  prehrani  bi morali  zmanjšati  količino nasičenih maščob. 

Večkrat nenasičene maščobe: To  je  tekoča maščoba,  ki  jo najdemo  v  tekočih oljih, mnogih  oreščkih  in  semenih  ter  njihovih  oljih  in  v  nekaterih  ribah.  Viri  večkrat nenasičene maščobe  so  sončnično  olje  in  semena,  laneno  seme,  žafranikino  olje, sezamova  semena in soja. V bolnikovem dnevnem vnosu maščob bi morali povečati delež  večkrat nenasičenih maščob. 

Enkrat  nenasičena  maščoba:  Ta  vrsta  maščobe  je  tekoča  pri  sobni  temperaturi, vendar  se  strdi,  če  se ohladi. Repično  in olivno olje  sta enkrat nenasičeni maščobi. Drugi  viri  so  avokado,  arašidi,  indijski  lešniki,  lešniki  in  mandlji.  V  bolnikovem dnevnem vnosu maščob bi morale biti te maščobe bolj zastopane. 

 Nasveti za kuhanje z manj maščobe: 

Hrano je treba pripravljati na žaru, v pečici ali v sopari, namesto da bi jo cvrli.  

Jedem izboljšamo  okus  s svežimi zelišči, začimbami, limoninim sokom ali gorčico. 

Odstraniti je treba kožo s perutnine in vso vidno maščobo z mesa. 

Odstraniti je treba  maščobo s površine juh in enolončnic. 

Uporabljati moramo kakovostno posodo, v kateri se hrana ne prijema. 

V receptih je potrebno zmanjšati  količino maščob.  Nalepke na živilih vsebujejo po novem tudi podatke o »trans maščobi«. Kaj je to? 

 Transmaščobne kisline ali transmaščobe so tiste, ki mašijo žile in povečajo tveganje za srčno bolezen. Lahko povišajo vrednosti lipoproteina nizke gostote (LDL) ali »slabega« holesterola in znižajo vrednosti lipoproteina visoke gostote ali »dobrega« holesterola.  Transmaščoba nastane,  kadar  se  rastlinska olja  strdijo  v margarino. Prisotna  je  v ocvrtem krompirčku (pomfriju), čipsu, ocvrtem piščancu, krekerjih, krofih, piškotih in drugem pecivu. V teh živilih se uporablja  namesto olja, saj lahko izboljša njihov okus, podaljša rok trajanja in zmanjša ceno izdelka. Natančno je treba prebrati nalepke na živilih, da se izognemo uživanju hrane, ki vsebuje transmaščobe. 

Kaj je holestrol in kako lahko vplivam na njegove vrednosti? 

Holesterol je voskasta, masti podobna snov, ki se tvori v jetrih. Dodatni holesterol zaužijemo s  hrano  živalskega  izvora  (meso,  jajčni  rumenjak)  ter    živili,  ki  vsebujejo  veliko  nasičenih maščob  (sladoled,  sir, mastno meso)  in  transmaščob. Holesterol  ima  v  telesu  pomembno vlogo:  sodeluje  pri  gradnji  novih  celic,  tvori  ovojnice  živcev  in  je  udeležen  pri  izdelavi vitamina D in nekaterih hormonov. Če pa ga je v krvi preveč, se odlaga na stene arterij, maši te pomembne krvne žile in tako povzroča srčnožilne bolezni.  Poznamo dve vrsti holesterola: »slab holesterol«, ki  je vezan na  lipoproteine nizke gostote (LDL),  in  »dober  holesterol«,  vezan  na  lipoproteine  visoke  gostote  (HDL).  Holesterol  LDL povzroča nabiranje oblog v žilah odvodnicah (arterijah), ki žilo  zožijo, to pa pripelje do srčne 

33 

bolezni. Ljudje se navadno ne zavedajo, da  imajo povišano vrednost holesterola LDL, ker ta na začetku ne povzroča težav. Holesterol HDL zavira odlaganje holesterola LDL v arterijah.  Poleg  prehrane  vplivajo  na  vsebnost  holesterola  LDL  v  krvi  tudi  telesna  teža,  telesna dejavnost, starost, spol, dedna obremenjenost in različne bolezni. Nekatera imunosupresivna zdravila  lahko  povzročijo  porast  vrednosti  holesterola,  zato  imajo  transplantirani  bolniki nekoliko  večje  tveganje  za  visok  holesterol.    Transplantacijska  ekipa  spremlja  bolnikove vrednosti z rednimi preiskavami krvi.  Kaj lahko naredimo sami, da bo naš holesterol v zdravem območju? 

Izbirajmo pusto meso in perutnino. Pred pripravo odstranimo vidno maščobo in kožo. 

Izogibajmo  se  ocvrti  hrani,  pripravljeni  v  hidrogeniziranem  olju,  ki  vsebuje  trans maščobe. 

Izogibajmo se vnaprej pripravljenim živilom. 

Uporabljajmo jajčne nadomestke ali jajčne beljake namesto celih jajc. 

Uporabljajmo mlečne izdelke iz posnetega ali delno posnetega mleka. 

Izbirajmo manj mastne sire, skuto in sirne namaze. 

Povečajmo količino vlaknin v vaši prehrani z uživanjem polnozrnatih izdelkov, sadja in zelenjave. 

Izbirajmo  enkrat  nenasičene maščobe  (olivno  ali  repično  olje)  in  ribe,  ki  vsebujejo veliko maščobnih kislin omega 3 (losos). 

Poskusimo vzdrževati indeks telesne mase (ITM) pod 25 (glej naslednje poglavje). 

Gibajmo  se  vsak dan. Redna  telesna dejavnost  lahko  zniža  slabi holesterol  (LDL)  in zviša dobrega (HDL). 

Opravimo  vse  krvne  preiskave  za  spremljanje  holesterola,  na  katere  nas  napoti transplantacijska  ekipa.  Vprašajmo  svojega  zdravnika,  če  je  visoka  vrednost holesterola stranski učinek katerega od zdravil, ki so nam bila predpisana. 

Kaj je indeks telesne mase in je 25 magična številka? 

Indeks  telesne mase  (ITM)  je številka ali vrednost, ki pomaga napovedati naše  tveganje za nastanek zdravstvenih težav v zvezi s telesno težo. ITM izračunamo iz telesne teže in višine, njegove vrednosti pa se gibljejo od 19 do 40. Čim višji  je naš  ITM, tem večje  je tveganje za nastanek zdravstvenih težav.  Vrednosti ITM so razdeljene v naslednja območja: 19‐25  zdravo območje, 26‐30  čezmerna prehranjenost, 31‐35  debelost in > 35  ekstremna ali morbidna debelost;  Številne zdravstvene težave, na primer sladkorna bolezen, visok krvni tlak in bolezni srca, so povezane z debelostjo. Za transplantirane bolnike je zelo pomembno, da ohranijo svoj ITM v zdravem območju. Če je bolnikov ITM večji od 25, bi moral manj jesti, vsak dan bi se moral gibati in ne bi smel uživati hrane, ki vsebuje veliko maščobe ali sladkorja. Če ima ITM nad 30, še vedno lahko naredi nekaj za svoje zdravje, če  zmanjša svojo telesno težo za 10 odstotkov. 

34 

Pomagajo mu postopne spremembe življenjskega sloga. Osredotočiti se je treba na hrano, ki bi jo bolnik moral jesti, in na tisto, ki je zanj neprimerna.  Vzdrževanje telesne teže v ustreznem območju je zgolj stvar ravnovesja. Dnevni vnos kalorij (energije) mora biti v ravnovesju s količino kalorij ali energije, ki  jo bolnik   vsak dan porabi. Če  izgublja  kilograme,  ne  da  bi  se  za  to  trudili, mora  svoj  vnos  kalorij  povečati.  Če  pa bolnikova  teža  narašča, mora manj  jesti  in  se  pogosteje  gibati.  Za  učinkovito  zmanjšanje telesne  teže  je važno, da  je količina energije, ki  jo porabite  za dnevne aktivnosti, večja od vašega dnevnega vnosa kalorij s hrano.  Učinkovit način, kako lahko zmanjšamo ali omejimo vnos kalorij, je z nadzorovanjem količine živil   v posameznem obroku. V današnjem času »super velikih porcij«  je presenetljivo, kako malo v resnici vemo o tem, kaj je za večino živil   primerna količina. Kljub množici diet, ki so trenutno  na  voljo,  ne moremo mimo  dejstva,  da  so  kalorije  pomembne.  Zelene  listnate zelenjave lahko pojemo naenkrat kolikor hočemo,  mesa pa sme biti v zdravem obroku le za človeško dlan. Kadar  je bolnik doma,  lahko za boljši nadzor nad količinami uporablja manjši krožnik  ali  postavi  servirno  skledo  na  kuhinjski  pult  namesto  na  mizo,  da  se  bo  laže odpovedal   »dodatni žlici«. Če bolnik  je v restavraciji, naj naroči  juho v skodelici namesto v skledi in predjed namesto glavne jedi.   Pametno  se  je  pogovoriti    z  dietetikom  o  potrebah  po  hrani  in  kalorijah.  Dietetik  lahko izračuna bolnikov  ITM in mu razložil, kako lahko doseže in ohrani zdrave vrednosti.  Na svoj ITM lahko bolnik vpliva tudi s telesno dejavnostjo, tako da manj sedi in se več giba. Telesna dejavnost ni  samo  športna  vadba. Vsako  gibanje,  za  katerega bolnik porabi nekaj kalorij, bo pomagalo nadzorovati  telesno  težo  in  ITM, pa  tudi   krepiti   bolnikove mišice  in kosti. Če se bolnik po presaditvi srca premalo giba, se prej ko slej  zredi. Znano pravilo, da se čezmerna  teža nabira predvsem  v  srednjem delu  telesa, okrog  trebuha  in bokov,  velja  še zlasti  za  transplantirane  bolnike.  K  temu  prispevajo  zdravila,  ki  jih  bolniki  jemljejo  po transplantaciji. Ta dodatna plast sala  je povezana z večjim tveganjem za srčno  in sladkorno bolezen, ki sta med transplantiranimi bolniki zelo pogosti. Zato morajo bolniki po presaditvi povečati svojo telesno dejavnost in znižati svoj ITM.  

Tekočine 

Zadosten vnos  tekočin, zlasti vode, pomaga organizmu, da ostane dobro hidriran. Uživanje primerne količine tekočin po transplantaciji je pomembno za vzdrževanje dobrega delovanja presajenega organa.  Sklepi,  tkiva  in organi  v organizmu potrebujejo  za pravilno delovanje veliko tekočine. Koža, človekov največji organ, postane ob dehidraciji manj prožna in se lažje poškoduje.  Glede  potrebnega  dnevnega  vnosa  tekočin  bo  bolnik  po  presaditvi  srca  pred odpustom prejel natančna navodila. 

Ali je kakšna hrana lahko nevarna? 

Ker  je  imunski  sistem  bolnika  s  presajenim  srcem  oslabljen,    ima  povečano  tveganje  za bolezni,  ki  se  prenašajo  s  hrano.  To  tveganje  je  največje  v  prvih mesecih  po  presaditvi,  s prehodom  na  vzdrževalne  odmerke  imunosupresivnih  zdravil  pa  se  zmanjša.  Priporočila glede varne hrane se razlikujejo od centra do centra. Zato se je pametno s transplantacijsko ekipo posvetovati, katerim živilom se je treba izogibati. Navajamo nekaj osnovnih priporočil: 

35 

 

Izogibati  se  je  treba  se  mrzlim  hrenovkam,  delikatesnim  izdelkom,  paštetam  in mesnim namazom, mehkim ter plesnivim sirom (Brie, Feta, Gorgonzola, Camembert), nepasteriziranemu mleku,  surovim kalčkom  semen, neopranemu  sadju  in  zelenjavi, delikatesnim  solatam  (ameriška  in  francoska  solata,  solate  z  ribami  in  morskimi sadeži) in nepasteriziranemu sadnemu soku. 

Kupovati  je  treba  samo mleko,  sadne  sokove,  sire  in  druge mlečne  izdelke,  ki  so pasterizirani. 

Uživanje prekajene ali napol skuhane ali pečene morske hrane močno odsvetujemo. Ribe je treba kuhati tako dolgo, da meso zlahka  režemo z vilico. 

Odsvetujemo uživanje jedi, ki vsebujejo surova jajca. 

Jajca je treba kuhati dovolj dolgo, da bosta čvrsta beljak in rumenjak.  Varnost prehrane 

Pomembno je tudi, da se hrano pripravlja in shranjuje na varen način. Partnerstvo za vzgojo o varni prehrani (www.foodsafety.gov) omenja štiri osnovna pravila varnega ravnanja z živili.  

Čistoča: Pred pripravo  jedi  in ob koncu dela si  je treba umiti roke  in očistiti delovne površine. Roke si je treba umivati najmanj 20 sekund z milom in toplo vodo. Kuhinjski pult, posodo in ostale pripomočke je treba očistiti z vročo vodo in detergentom. Sadje in zelenjavo  naj se  temeljito opere pod tekočo vodo. Če imajo sadeži  trdo lupino, jih je potrebno tudi zdrgniti pod tekočo vodo s čistimi rokami ali s ščetko za zelenjavo. 

Ločevanje: Kuhano  in vnaprej pripravljeno hrano  in živila, ki  jih nameravamo uživati surova,  ločimo  od  vseh  vrst  surovega mesa,  perutnine, morske  hrane  in  njihovih sokov. Ločujmo jih v nakupovalni torbi, v hladilniku, na delovni površini in v posodah. 

Pravilna  temperatura  kuhanja. Med  kuhanjem  se mora hrana  v notranjosti dovolj ogreti,  da  se  uničijo  škodljive  bakterije,  ki    povzročajo  različne  bolezni. Upoštevati moramo navodila in si pomagati z gospodinjskim termometrom, da zagotovimo varno temperaturo kuhanja. Pomembno je tudi, da ostane hrana med serviranjem vroča. 

Hlajenje:  Eden  najučinkovitejših  načinov  zmanjševanja  tveganja  za  bolezni,  ki  se prenašajo  s hrano,  je    shranjevanje  živil v hladilniku pri  temperaturi do 5oC. Meso, jajca,  perutnino  in  druga  neobstojna  živila  pospravimo  v  hladilnik,  takoj  ko  jih prinesete  iz trgovine. Zamrznjeno hrano odtajajmo v hladilniku  in ne na kuhinjskem pultu. Če se hrana ogreva pri sobni temperaturi, se lahko v njej hitreje razmnožujejo bakterije. 

Telesna vadba  za  zdravje po transplantaciji 

Pred  transplantacijo  je  bolnik  navadno  telesno  precej  oslabeli.  Zaradi  kronične  organske bolezni se slabo počuti in je zelo utrujeni. Mogoče je zaradi upada telesne zmogljivosti moral celo   omejiti svoje dejavnosti. Po presaditvi se bolniki navadno začnejo bolje počutiti, ko si opomorejo  od  operacije  in  zapletov  svoje  kronične  bolezni.  Transplantacijska  ekipa, medicinske  sestre  in  fizioterapevti bolnika po presaditvi  spodbujajo, da postaja  iz dneva v dan  bolj  aktiven.  Mnogi  transplantirani  bolniki  ugotavljajo,  da  imajo  potem,  ko  so  si opomogli od operacije, več energije in si zelo hitro želijo povečati svojo telesno dejavnost.    

36 

Kaj je vadba? 

Vadba je telesna dejavnost.  To je vsako gibanje našega telesa, ki troši energijo. Raziskave so pokazale, da ima vadba veliko ugodnih učinkov:  pomaga nam premagovati bolezni in lahko dejansko  podaljša  življenje.  Vadbo  navadno  opisujemo  kot  zmerno  ali  intenzivno.  Med zmerne telesne dejavnosti sodi hitra hoja s hitrostjo 5 do 6 km na uro, planinarjenje, ples, kolesarjenje  (do 16 km na uro) ali vrtnarjenje.  Intenzivne dejavnosti  so  tek  (8 km na uro), plavanje v prostem slogu, kolesarjenje (več kot  16 km na uro), aerobika, tekmovalna košarka in težja hišna opravila, na primer cepljenje drv.  Ker  intenzivne dejavnosti dovolj pospešijo bolnikov  srčni utrip  in  frekvenco dihanja, da  se spoti,  se  štejejo  za  aerobno  vadbo.  Aerobna  vadba  je  za  bolnika  koristna,  ker  pomaga zmanjšati tveganje za srčno bolezen, sladkorno bolezen in  raka. Poleg zmerne in intenzivne telesne dejavnosti mu lahko koristi tudi vadba s fizioterapevtom  ali osebnim trenerjem, ki ga bo naučil  v  vašo  telesno dejavnost  vključevati  tudi  vaje  za moč  in povečanje  vzdržljivosti. Takšne  vaje trošijo kalorije in krepijo mišice in kosti.  Vaje za moč se navadno izvajajo najmanj dvakrat tedensko. Priporočljivo je uporabljate lahke uteži,  ki  jih dvigujemo po 8‐ do 15‐krat  zapovrstjo.  Z dvigovanjem prenehamo, preden  se mišice utrudijo. Če bo zdravnik priporočil vaje za moč, bo svetoval  tudi, da se s  tovrstnimi vajami  začne počasi  in da  se postopno povečuje  število ponovitev  in  težo uteži. Nekatera zdravila, ki  jih bolnik prejema po  transplantaciji,  lahko povzročajo mišično  šibkost. Zato  se potrebno vedno posvetovati  s  transplantacijsko ekipo, preden bolnik  začne  s kakršnimikoli  vajami za moč.  Pri  vajah  za  vzdržljivost    izvajamo  ponavljajoče  se  gibe  proti  uporu.  Poganjanje  sobnega kolesa ali vadba na napravi za veslanje sta primera takih vaj.  Druge vrste vaj, ki so lahko koristne za bolnike po presaditvi, so raztezne vaje, joga in pilates. Ko postanejo bolniki  starejši, je pomembno, da ostanejo gibčni in tako zmanjšajo tveganje za poškodbe mišic in kosti.   Kdaj lahko začnem z vadbo po transplantaciji? 

Pomembno je, da se bolnik posvetuje s transplantacijsko ekipo, kdaj je najprimernejši čas za začetek  povečevanja  svoje  telesne  dejavnosti    in  kdaj  lahko  prične  s  programom  redne vadbe. To bo odvisno predvsem od tega, kako hitro si bo bolnik   opomogel od operacije,  in od morebitnih zapletov v času okrevanja. Navadno bolniki začnejo z vadbo že v bolnišnici ob pomoči fizioterapevta. S fizioterapevtom lahko bolnik sestavi primeren program vadbe, ki ga bo  izvajali med okrevanjem  tudi po odpustu  iz bolnišnice. Vsak bolnik  s presajenim  srcem mora  imeti  ob  odpustu  izdelan  program  vadbe,  ki  predstavlja  sestavni  del  nadaljnjega zdravljenja. Razmišljajte o sebi kot a atletu, ki se vrača na trening.  Kako lahko povečamo svojo stopnjo telesne dejavnosti? 

Ko  dobimo  od  zdravnika  dovoljenje  za  povečanje  telesne  aktivnosti,  obstaja  veliko preprostih stvari, ki jih lahko naredimo vsak dan v času okrevanja. 

Preden zjutraj vstanemo,  v postelji pretegnimo roke in noge. 

37 

Po  umivanju  zob  se  z  obema  rokama  primimo  za  umivalnik  in  naredimo  nekaj počepov. Kolena krčimo le toliko, kot je za nas udobno, in ne pozabimo na dihanje. 

Uporabljajmo stopnice namesto dvigala. 

Med gledanjem večernih poročil ali poslušanjem glasbe dvigujmo  lahke   uteži ali se raztezajmo. 

Če  je zunaj prevroče ali prehladno za prijetno vadbo na prostem, se sprehodimo po pokritem nakupovalnem centru. 

Ko  se  vrnemo  na  delo,  poiščimo  priložnosti  za  sprehod,  zlasti  če  v  službi  večji  del dneva presedimo za  pisalno mizo. 

Poskusimo  parkirati  avto  bolj  daleč  stran  od  pisarne  ali  trgovine,  da  povečamo razdaljo, ki jo moramo prehoditi. 

 Katera vrsta vadbe je najboljša? 

Pravijo, da je najboljša vadba tista, ki jo bomo v resnici izvajali. Za vadbo šteje vsaka telesna dejavnost,  ki porablja   energijo.  Lahko hodimo, plavamo, poganjamo  kolo,  igramo  golf  ali tenis,  obiskujemo  jogo  ali  vrtnarimo. V  prvem  letu  po  presaditvi  odsvetujemo  dvigovanje uteži  ali  sklece,  ker  lahko  pride  do  zloma  prsnice.  Ni  pomembno,  kako,  kje  in  kdaj  se rekreiramo. Prav vsaka telesna dejavnost, ki  jo  lahko  izvajamo, nam koristi. Gibanje utrjuje zdravje, izboljša počutje in nam pomaga obvladovati  stres.  Na kaj moramo biti še posebej pozorni, kadar se rekreiramo? 

Pomembno  je, da upoštevamo navodila,  ki  smo  jih prejeli od  transplantacijske ekipe. Prvi mesec  po  transplantaciji  ne  smemo  dvigniti  ničesar,  kar  je  težje  od  štirih  kilogramov. Dvigovanje,  potiskanje  in  vlečenje  pretežkih  bremen  v  prvih  štirih  do  šestih  tednih  po operaciji lahko pripelje do nastanka kile, če popusti rana v trebušni steni ali pa do poškodbe prsnice. Nekatera  zdravila,  ki bolniki  jemljejo po presaditvi  srca,    lahko  tudi upočasnijo  in poslabšajo celjenje ran.  Ko  si bolnik opomore od operacije,  lahko  sodeluje  v  različnih  športnih  aktivnostih, Večina transplantacijskih  centrov  svojim bolnikom odsvetuje  športe, pri katerih obstaja nevarnost neposrednih udarcev v telo, na primer boks, nogomet, odbojka, košarka ali hokej na ledu.   Če bolnik kadarkoli med vadbo občuti močno bolečino,  če ga boli v prsih ali mu zmanjkuje sape,  je  treba  vadbo  takoj  prekiniti  in  poiskati  zdravniško  pomoč.  Rekreacijo  je  potrebno odložiti,  kadar  bolnik  zboli  s  povišano  telesno  temperaturo.  Vadbo  odsvetujemo  tudi,  če bolnik občuti bolečino v sklepih, ki se z vadbo poslabša. Biti zdrav  in  telesno pripravljen  je pomemben cilj, vendar je enako pomembno, da ta cilj dosežemo postopoma. Če bolnik čuti, da  se  je  preveč  utrudil,  mora  naslednjič  odnehati  nekoliko  prej,  nato  pa  svojo  telesno aktivnost spet počasi stopnjevati.  Koliko gibanja vsak dan? 

Načrtovanje  je ključna beseda. Večino stvari, ki so v našem v življenju resnično pomembne, moramo načrtovati in si zanje poiskati čas. Ko bolnik dovolj okreva, da se lahko vrne na delo ali prevzame svoje običajne naloge v družini ali drugod, bo morda težje našel čas za  vadbo. Zato jo naj načrtuje vnaprej in ji daje prednost pred drugimi opravili.  

38 

Količino  in  intenzivnost  vadbe  moramo    prilagoditi  svojemu  počutju  in  se  ravnajti  po navodilih transplantacijskega kardiologa. Ko postane med vadbo že udobneje, postopno naš program vadbe podaljšujemo  po dve ali tri minute, da stopnjujemo svojo telesno  aktivnost. Ko se naša moč in vzdržljivost dovolj povečata, si postavimo za cilj 20 do 30 minut vadbe ali gibanja  vsak dan.   Vaje  za moč, na primer dvigovanje uteži, ne  smejo    trajati  tako dolgo. Izvajamo  jih  v  razmikih nekaj dni, da  si  lahko mišice  vmes odpočijejo. Aerobna  vadba, na primer hitra hoja, pa lahko traja dlje.  Vadbo vsakič začnemo počasi, z dve‐ do petminutnim ogrevanjem, med katerim se pretirano ne naprezamo. Sledi obdobje  intenzivnejše vadbe, ko se  frekvenca dihanja poveča, vendar mora biti stopnja obremenitve takšna, da se  lahko vmes vseskozi normalno pogovarjamo. Z večanjem vzdržljivosti postopno podaljšujemo trajanje intenzivne vadbe na 30 minut. Vadbo zaključimo s kratkim ohlajanjem in razteznimi vajami.  In če se svojih vaj naveličamo? 

Ključ  do  uspešnega  vadbenega  programa  je  raznolikost.  Z  izvajanjem  različnih  telesnih aktivnosti ne pomagamo samo svojim  mišicam in kostem, ampak boste tudi preprečimo, da nam postane dolgčas. Raznolikost treningov je strategija, ki jo uporabljajo poklicni atleti, da izboljšajo  svojo  vzdržljivost  in  športne  rezultate.  Tudi  bolniki  s  presajenim  srcem  lahko    s pridom   uporabljajo  to načelo. Rednemu programu vadbe  lahko dodajajo  še kakšne druge telesne dejavnosti. Ne pozabite: vsako gibanje šteje! 

Povratek na delo ali v šolo 

O   povratku na delo ali v šolo se  je treba pogovoriti s transplantacijsko ekipo, ki bo bolniku pomagala  določiti,  kdaj  je  za  to  sposobni. Okvirni  čas  bo odvisen  od  številnih  dejavnikov, med drugim tudi od hitrosti bolnikovega  okrevanja in od dela, ki ga opravlja. 

Spolnost 

Po presaditvi  srca  seveda bolnik  lahko nadaljuje  s  spolnimi odnosi. Kdaj  se bo  za  to  čutili sposobnega, je odvisno  od njegovega okrevanja. Na  spolnost lahko vpliva sama presaditev in  tudi  določena  zdravila.  Nekateri  bolniki  se  izogibajo  spolnim  odnosom,  ker  se  bojijo zavrnitve  presadka  ali  okužbe.  Ob  podobnih  skrbeh  se  je  najpametneje  posvetovati  s transplantacijsko ekipo. Če je bolnik po presaditvi spolno aktiven in nima stalnega partnerja,  naj  uporablja  kondome,  da  zmanjšate  nevarnost  spolno  prenosljivih  bolezni,  kot  so AIDS, sifilis,  herpes,  hepatitis  ali  gonoreja.  Kontracepcija  je  potrebna  tudi  zato,  da  se  prepreči nenačrtovano  nosečnost.  O  vsem  tem  se  lahko  bolnik  pogovori  tudi  s  transplantacijskim kardiologom ob obiskih v transplantacijski ambulanti. 

Izpostavljanje soncu 

Bolniki s presajenimi organi in tkivi so v večji nevarnosti za razvoj raka kože in ustnic. Ker ta nevarnost s  časom narašča, morajo vedno zaščititi svojo kožo pred ultravijoličnimi žarki, ki povzročajo kožnega raka. Izogibajo naj se opoldanskemu soncu (med 10. uro dopoldne in 3. uro popoldne), ko  je  sevanje najmočnejše.   Na prostem naj nosijo klobuk, dolge  rokave  in dolge  hlače,  kadar  ne  uporabljajo  zaščitne  kreme.  Priporočljivo  je  uporabljati  kreme  z zaščitnim  faktorjem 15 ali več. Sončno kremo  in mazilo  za ustnice  je potrebno uporabljati vsak dan. Zaščititi je potrebno  vse nezakrite predele,  predvsem obraz, vrat in roke. 

39 

Ureznine in praske 

Priporočljivo je uporabljati električni brivnik, da se med britjem ne porežemo. Manjše ureze in praske  je potrebno umiti z milom in vodo. Če se bolnik  huje poškoduje, je potreben takojšen obisk urgentne ambulante. 

Nega kože in las 

Koža po presaditvi srca ne potrebuje dodatne nega, razen če postane zelo suha ali v primeru  aken. Potrebno je dovolj pogosto tuširanje, da koža ostane čista. Uporabljamo lahko običajna mila,  tako kot pred operacijo.  Če bolnik na koži opazi nenavadno  spremembo,  izpuščaj ali obarvanost naj o tem takoj obvesti transplantacijskega kardiologa. Medrol bo verjetno spremenil kakovost las. Zaradi barvanja, prelivov, trajne in svetlenja lahko postanejo  lasje krhki in se začnejo  lomiti. Zato je bolje, da  z barvanjem in trajno počakamo, dokler ne bo dnevni odmerek Medrola  manjši od 10 mg.  

Nezaželena poraščenost 

Če  bolnik  opazi  povečano  poraščenost  po  obrazu,  si  lahko  pomaga  z  depilacijsko  kremo. Skrbno naj se drži navodil, da se  izogne draženju oči ali ustnic. V poštev pride tudi beljenje dlačic s 50‐odstotno raztopino  peroksida, voskanje ali elektroliza. Tudi če je dlačic veliko, naj bolnik nikakor ne spreminja svojih zdravil. Za nasvet naj se obrne na transplantacijsko ekipo. 

Alkoholne pijače 

Po presaditvi  srca  je  treba  v  celoti opustiti uživanje  alkoholnih pijač. Uživanje piva, vina in žganja je lahko škodljivo za jetra. Zdravila, kot so takrolimus, ciklosporin,  mikofenolat in Primotren, se v jetrih razgradijo in  lahko  v  kombinaciji  z  alkoholom    povzročijo  pomembno  jetrno okvaro. 

Kajenje 

Vse  ustrezne  institucije  opozarjajo,  da  tako  aktivno  kot  tudi  pasivno kajenje  škoduje  zdravju.  Kadilci  se  lahko  vključijo  v  skupino  za prenehanje  kajenja.  Podatke  o  takih  skupinah  lahko  bolnik  poišče  pri transplantacijski ekipi ali pri izbranem osebnem zdravniku.  

Nosečnost 

Nosečnost  po  presaditvi  srca  velja  za  stanje  z  visoko  stopnjo  tveganja.    Transplantacijska ekipa  mora  skrbno  oceniti  nevarnosti  zanj  in  za  otroka.  O  zanositvi  in  možnostih kontracepcije naj se bolnice pogovorijo s transplantacijsko ekipo.  

Dopust in potovanje 

Ob načrtovanju potovanje  v  tujino,  se    je potrebno posvetovati  s  transplantacijsko  ekipo. Nekatere  države  zahtevajo  cepljenje  proti  kozam,  ošpicam,  rdečkam  in  nekaterim  drugim boleznim. Transplantacijska ekipa bo presodila, katerih cepiv bolnik ne sme prejeti,  in bo o tem obvestila  lokalne pristojne organe. Ker nekatera  cepljenja  za vas ne pridejo v poštev,  

40 

potovanje  v  določene  države  za  bolnike  s  presajenim  srcem  ni  varno.  Kadar  bolniki  s presajenim srcem potujejo  v druge časovne pasove, morajo razliko v času upoštevati tudi pri jemanju  zdravil.  Pomembno  je,  da  se  prilagodi  časovni  razliki.  Tako  bolnik  najverjetneje  zdravil  ne  bo  jemal  ob  isti  uri  kot  doma,  vendar morajo  ostati  razmiki med  posameznimi odmerki nespremenjeni. Če doma na primer bolnik  jemlje  imunosupresivno zdravilo vsakih 12  ur,  ga mora  tudi  na  potovanju  jemati  vsakih  12  ur.  ZDRAVILA MORA  BOLNIK NOSITI VEDNO  S SEBOJ! Transplantacijska ekipa mu lahko izstavi potrdilo za obmejne službe, da so ta zdravila potrebna. 

Cepljenja 

Veliko vprašanj se nanaša na  imunizacijo  prejemnikov presajenih organov. ŽIVA cepiva za te bolnike niso primerna zaradi nevarnosti okužbe, ker se lahko virus, ki je v cepivu, v bolniku razmnoži in povzroči bolezen.  Nekatera cepiva, ki vsebujejo žive viruse, so cepiva proti ošpicam, mumpsu in rumeni mrzlici in oralno cepivo proti poliomielitisu. Cepiva proti pljučnici (Pneumovax) in gripi ne vsebujejo živih  virusov,  zato  jih  bolnik  lahko  prejme  in  se mu  ni  treba  bati,  da  bi mu  škodovala  ali povzročila zaplete. 

Domače živali in rastline 

Določene  vrste  hišnih  ljubljenčkov,  na  primer  ptiči  in mačke,  prenašajo  organizme,  ki    so lahko za bolnike z oslabljenim  imunskim sistemom nevarni  in  lahko povzročijo okužbe. Ptiči prenašajo  različne  zajedavce,  ki  povzročitelje  ornitoze, mačke  in  druge  živali  na  kmetijah lahko prenašajo  toksoplazmozo. Bolnik  se mora  izogibajte  stiku  z  iztrebki  živali.  Če  ima pri hiši mačko, mora  čiščenje mačjega  stranišča prepustiti drugim družinskim  članom. V prvih mesecih po  transplantaciji  se mora  izogibati  tudi  stiku  z    rastlinami  in prstjo,  saj  je  v njej veliko klic. Če se bolnik poklicno ali    ljubiteljsko ukvarja z vrtnarjenjem, mora uporabljati za sajenje in druga vrtna opravila zaščitne rokavice. 

Vožnja 

Dovoljenje  za  vožnjo  osebnega  avtomobila  bo  bolnik  dobil  6  do  8  tednov  po  presaditvi. Toliko časa namreč potrebuje prsnica, da se zaceli. Ob morebitni prometni  nesreči bi lahko bolnik nevarno poškodovali  sebe  in  svoje novo  srce,  če bi  z nezaceljeno operacijsko  rano udaril  ob  volan  ali  zračno  blazino.  Zaradi  dolgotrajnega  čakanja  na  novo  srce  so  bolniki neposredno  po  operaciji  navadno  tudi  utrujeni  in  v  slabi  telesni  kondiciji.  To  vpliva    na njihove reflekse in na sposobnost koncentracije. Ko se bolnik zadosti okrepi, da je sposoben za vožnjo, svetujemo, da  začne s krajšimi razdaljami in jih nato postopno veča. 

Zobozdravstvena oskrba 

Bolnik mora sporočiti transplantacijski ekipi, če potrebuje zobozdravstvene storitve. Mogoče bo  moral  pred  zobozdravstvenim  posegom  prejeti  antibiotik.  Pomemben  del  ohranjanja  zdravja po  transplantaciji so  redni obiski pri zobozdravniku. Že majhne nevšečnosti, kot so zobobol  ali  zobni  ognojek    lahko  ob  jemanju  zdravil  za  zaviranje  imunskega  sistema predstavljajo hujši zaplet, če jih pustimo nezdravljene. 

41 

Običajna zdravstvena oskrba 

Po  presaditvi  mora  bolnik  ponovno  vzpostaviti  stik  s  svojim    osebnim  zdravnikom.  V transplantacijski  center  bo  prihajal  na    preglede  enkrat  tedensko  v  prvem  mesecu  po presaditvi, nato enkrat mesečno v prvih 6 mesecih po presaditvi, nato pa na 3 do 6 mesecev. Poleg  tega  pa  bo  potreboval  tudi  nekoga  v  bližini  svojega  doma,  ki mu  bo  nudil  redno zdravstveno oskrbo  in preventivne preglede. Bolnik naj  se dogovori  za obisk pri  izbranem zdravniku  takoj  po  odpustu  iz  bolnišnice,  da  bo  ta  lahko  pregledal  njegovo  zdravstveno dokumentacijo in se seznanil z vsem, kar se je dogajalo v času po operaciji. Zaželeno je, da bolnik s presajenim srcem transplantacijskemu centru sporoči ime izbranega osebnega zdravnika. Transplantacijska ekipa je tudi osebnemu zdravniku vedno na razpolago za vse morebitne dodatne informacije in pojasnila.   

Zaključek:  Novo srce pomeni novo priložnost za življenje, za nadomestitev izgubljenih trenutkov zaradi bolezni  in  za  odkrivanje  novih. Upamo,  da  bo  ta  knjižica bolnikom  s  srčnim  popuščanjem olajšala odločitev glede presaditve srca  in bolnikom s presajenim srcem omogočila varne  in odločne prve korake v življenje z novim srcem.                           

42 

ZAPISKI: 

43 

 

44 

45